PSIHOLOGIJA SNOV ZA IZPIT

Uvod v psihologijo

3 vrste interesa

1. Poljubno – praktični (spoznavanje sebe in našega odnosa do sveta, ki nas obdaja + pomoč
psihologije pri razreševanju vsakdanjih problemov posameznikov ter le -teh v odnosu do
družbe skozi terapije, sveetovalne službe, ipd.)
2. Znanstveni (oz. teoretski: dogajanja in spoznanja o zakonitostih psihičnega delovanja človeka)
3. Emancipatorni (doseči družbeno, zunanjo relevantnost psihologije ((nasproti le notranji –
znanstveni rel.)), teorije in raziskave, ki ljudem pomagajo pri reševanju težav in razreševanju
kriz)

Psihologija je predmet vedenja, doživljanja, zavesti + razvoj, motnje – vpliv naravnega in družbenega
okolja. Njen cilj je opisati, pojasniti, napovedati + spreminjanje  vedenja.

Povezanost in soodvisnost psihičnih procesov

AKCIJA=VEDENJE, iz okolice prejemamo DRAŽLJAJE (poslušamo glasbo), glasbo slišimo je PROCES

ZAZNAVANJA, ko ugotovimo, da gre za Mozarta je PROCES MIŠLJENJA, nas navdaja z veseljem –
PROCES ČUSTVOVANJA, v MOTIVACIJSKEM PROCESU pa si želimo CD s to glasbo – nas motivira za
nekaj.

Naravoslovna in družboslovna znanost?

Metode (naravoslovna) + predmet (družbenoslovna) = interdisciplinarnost (Kot sumiranje rezultatov

pridobljenih v okviru različnih znanstvenih disciplin) – multidisciplinarnost (Kot medsebojno oplajanje
rezultatov pridobljenih v okviru različnih znanstvenih disciplin).

Metode psihologije

Ekstraspekcija introspekcija

Merjenje ocenjevanje

(laboratorijski eksperiment)opazovanje (v naravnem okolju)

Psihološke raziskave – zanesljivost, možnost posploševanja, veljavnost (enako pri lab.ekspe.)

Osnovni pojmi v psihologiji

Hipoteza

Neodvisna spremenljivka

Odvisna spremenljivka

Nekotrolirana spremenljivka (NAPIŠI DEF.)

 Hipotetični-deduktivni pristop Ovržena teorija

Opažen pojav  TEORIJA  hipoteze  raziskava  zaključki NOVA TEORIJA

Potrjena teorija

Induktivni pristop

Opažen pojav  raziskava (zbiranje podatkov)  analiza  TEORIJA Hipotetično – deduktivna

raziskava

Raziskovalni postopek

Raziskovalni postopek se začne z izbiro doočene teme pri čemer si želimo na priljubljenem področju
rešiti nek problem, ki nam ga raziskovanje področja pokaže. Pri kreiranju hipotez in raziskovalnih
vprašanj se nato z raziskovalnimi metodami skušamo čim bolj učinkovito lotiti ter reševati problem.
Pri tem pride do zbiranja podatkov ter nekakšne izpeljave raziskave, pri čemer je potrebno nato še
obdelati zbrane podatke ter analizirati rezultate raziskave. Na koncu sledi še primerjava praktičnih
rezultatov raziskave s teoretičnimi predpostavkami in hipoteznami . Smiselno zaokrožen raziskovalni
postopek povzamemo v zaključku dela.

Področja psihologije

Psihologija je holističen pristop k človeku in dejanska nerazdružljivost posameznih vidikov! (Razvojno,

medijsko, trga/trženja, klinično, osebnostno, socialno, politično, pedagoško, itd.)

PSIHOLOGI

Potroš ni kove na va de, otrebe,

Potrošniki  Psihologija potrošnika žel je, moti vi ,...

Ps i hol oš ke za koni tos ti trženja ,

Psihologija vizualnih Trženje  Psihologija trženja tržno komuni ci ra nje, proces

prepri čevanja v trženju, a plika ci ja
komunikacij doga ja nj ps i hol ogi je v tržne
na mene
Ps i hologija za zna va nja ,
Vizualne umetnosti  Psihologija vizualnih umetnosti
mi š l jenja , s pomi na ,...

Primer aplikacije psihologije v trženju

REKLAMNO SPOROČILO: Grafična/zvočna oblika, vsebina, informacije, uporaba psiholoških dognanj

pri izbiri stila, distribucija (medij,lokacija, čas,...)
POTROŠNIK: Značilnosti potrošnikov nasploh (potrebe, motivi, želje,...), značilnosti potrošnikov,
potrošnikovi stili odločanja, stališča, predsodki,...

POTROŠNIKOVO VEDENJE: Odzivi potrošnika na trženjske poteze, razumevanje potrošnikovega

odziva, ppredvidevanje potrošnikovega odziva na morebitne spremembe tržne komunikacije,...

Kaj je trženje?

»...trženje je proces načrtovanja in snovanja izdelkov, storitev in idej, določanja cene, odločitv v zvezi
s tržnim komuniciranjem in distribucijo, z namenom, da se s ciljnimi skupinami ustvari taka menjav, ki
zadovolji pričakovanja porabnikov in podjetja.« Dobrina Plačilo

Kaj je tržno komuniciranje?

»Tržno komuniciranje predstavlja zbirko vseh elementov v tržnem spletu, ki z uvajanjem skupnega
pomena (na osnovi psiholoških raziskav, eksperimentov) s kupci in strankami podjetja poenostavi
izmenjavo.«

Je tržno komuniciranje manipulacija?

JE in sicer tedaj, ko »...pri potrošnikih namerno izzove in poudari popačeno podobo predmetov.«

Povezanost psihologije z drugimi vedami

 Fiziologija, nevrologija,
sociologija, statistika, lingvistika, filozofija, molekularna biologija + genetika

Zaznavanje

Percepcija oz. zaznavanje sporočila pomeni, da prejemnik »prepusti« sporočilu dostop do zavesti in
da ga sprejme v nadaljno mentalno predelavo. Zaznavanje je proces pridobivanja informa cij, s
katerimi ljudje selekcioniramo, organiziramo in interpretiramo čutne dražljaje s prejšnjimi izkušnjami
v smiselne duševne celote. Posameznik pri tem selekcionira dražljaje, jih organizira in na novo
povezuje dražljaje v zaznavne enote oz. kategorije, t.j. kompleksne predstave o stvareh in dogodkih, s
pomočjo katerih indentificira in raziskuje dražljaje ter izvaja nadaljne sklepe.

OBČUTEK: je informacija, ki ga dražljaj pusti na našem čutilu.

ZAZNAVA: je predelana informacija o vpivu dražljaja na naše čutilo.

Pomembno: za učinkovito zaznavanje (vidno, slušno, ipd.) je potrebna sposobnost ločevanja med
osrednjim dražljajem in t.i. »ozadjem« - t.j. spremljajočimi informacijami/dražljaji, ki so drugotnega
pomena.

Zaznavanje

Dražljaj/informacija (podoba, zvok, dogodek ipd.)  čuti  možgani (kategorizacija, predelava in

organizacija – umestitev v obstoječe izkušnenjske sheme ter spomin) dražljajev ; interpretacija
dražljajev). Na kategorizacijo vplivajo tudi vplivi kulture, npr. pojmovanje časa, »subjekti vna starost,
ipd.« Kategorizacija = umestitev v kategorije (tipični pripadnik kategorije = prototip; ostali so mu bolj
ali manj podobni, nekateri težko uvrstljivi)

Funkcije: Poenostavljanje zaznav, pomoč v mišljenju in spominjanju, poenostvitev komunikacij e,

zmanjševanje strahu pred neznanim.

Pozornost

Pozornost je mentalni proces, ki se kaže v odprtosti do sporočil. Je intenzivna senzorna usmerjenost k

določenim predmetom/situacijam v okolju. Prejemnik sprejme signale kot fizične dražljaje, ki so
nosilci določenega sporočila. Takoj, ko se zave prisotnosti teh dražljajev, je že pozoren na sporočilo.

Je zavestna miselna zbranost; povečano zanimanje, zavzetost za kaj. (SSKJ)

Faza, ko uporabnik opazi sporočilo.

Pozornost odraža količino energije in truda, ki jo namenimo dražljaju v okolju!

Dejavniki pozornosti

Faktorje pozornosti avtorji delijo na notranje (faktoji sprejemnikov) in zunanje (faktorji dražljajev).
Zunanji dejavniki hitro zbudijo pozornost, a je ne obdržijo vedno, če se ne pridružijo notranji.

Notranji ali osebnosti dejavniki pozornosti so: izkušnje, pričakovanja, interesi, motivi, potrebe,
emocije, kognitivne in vrednostne orientacije, nekatere osebnostne lastnosti.

Zunanji dejavniki: intenzivnost, prostornost, trajanje in pogostost, kontrast ali spreminjanje, gibanje
in modalnost dražljajev.

Gestalt psihologija

 T.i. »zakoni prednance« oz.

zakoni zasičenosti

Princip podobnosti, princip bližine, princip zaprtosti, princip »dobre oblike«

Kaj je črta?

...Črta je pika, ki je šla na sprehod... Je kot sledenje pik, ki jih posamično ne moremo zaznati. Zaznava
črt oz. premice llahko izvira iz:

- Prave zaznave črte/premice

- Zaznavanje robov nekih
predmetov – so torej produkt robov; v tem smislu delujejo le kot »gestalt« celota...če jih
posamično analiziramo, jih t.i. ni oz. njihova funkcija izgine
- Znakov, ki zaznamujejo
robove in s tem konture predmetov, likov...na nek način so tvorci likov

Črte, ki zaznamujejo like..v tem smislu je govor o 3 osnovnih likih, ki jih tvorijo črte; t.j. krog, trikotnik
in kravdrat. Ostali liki so le rezultat kombinacij osnovnih likov.
Odnos: LIK – OZADJE!! Ter vloga črte v tej situaciji

3 Vrst celic za zaznavanje oblik

1. Osnovne celice
2. Kompleksne celice
3. Hiperkompleksne celice

Sposobnost vidnega zaznavanja je načeloma prirojena, vendar tudi okolje vpliva...vaja  facilitacija
pri zaznavanju že znanega.

Težave z zaznavanjem slikovnega gradiva pri plemenih, ki tega niso vajena.

Odnos LIK – OZADJE kot odnos SPOROČILO – KONTEKST

- Ploskovno prikazovanje treh

dimenzij
- Ploskovno prikazovanje
prostora
- Vpliv uporabe prostora v
dvodimenzionalnih prikazih
Uporaba praznega/polnega
prostoraa kot nosilca sporočila
(asimetrija)
Zapolnitev (simetrična) celotnega
prostora

Vpliv uporabe svetlobe

Razlike med svetlobo in senco so lahko blage ali ostre. S pomočjo kontrasta svetloba – senca lahko
usmerjamo pozornost gledalca/bralca.

...in barve – barva kot fizikalna značilnost svetlobe, ki jo odlikujejo različne dolžine elektromagnetnih
valov (barve mavrice).

Značilnosti barv

- Čutveni vpliv barve

- Barva/barvni odtenek
- Nasičenost (čistost) bare
- Svetlost barve
- Skladnost (harmonija) barv/kombiniranje barv

Barve ni...ljudje pa jo kljub temu vidimo. Človeško oko zaznava približno 160 odtenkov, ob
spreminjaju nasičenosti in svetlosti pa = to približno 7.500.000 barv in barvnih odtenkov.

Osnovne značilnosti ali dimenzije barv

Barvam pripisujemo 3 osnovne lastnosti: svetlost, čistost in barvnost (barva)

Zaznavanje barv

V očesu imamo 2 vrsi zaznavnih celic, to so paličice in čepki. Paličice so celice, ki zaznavajo svetlobo,
čepki pa barve.

Potek: DRAŽLJAJ  PRENOS INF.  ČUTILO  PREDELAVA INF.  ZAZNAVA  OBČUTEK

12 –delni barvni krog

Tople barve: sončno, blizu, vznemirljivo, težko, suho, zemeljsko

Hladne barve: senčno, daleč, pomirjevalno, lahko, vlažno, nebeško

KONTRASTI: po svetlosti, po nasičenosti, po komplementarnosti, toplo-hladni kontrast,..itd.

Zanimivo: Če gledamo nekaj trenutkov v neko barvo, potem pa zamižimo ali pogledamo na bel papir,
vidimo kontrastno barvo prejšnje barve.

Če sočasno opazujemo sorodni barvi delujeta manj čisto in intenzivno, kot če barvo opazujemo ob
komplementarni barvi, ko je videti najbolj čista in intenzivna. Kombinacije barv vplivajo tudi na
zaznavo toplote barv.

Barvna perspektiva

Tople barve so videti bližje kot hladne, pa tudi čiste in nasičene barve so videti bližje kot nenasičene.

V SSKJ: barvna perspektiva - pri kateri se doseže prostorski videz z upoštevanjem globinskega učinka
barv.

Barvna vibracija - pojavi se, ko sočasno opazujemo tople in hladne barvne lise. Barvna vibracija
nastane zaradi različnih prostorskih lastnosti toplih in hladnih barv. Pri sočasnem opazovanju dveh
barv, ki imata nasprotne si prostorske lastnosti, se mora namreč očesna leča izmenično prilagajati
različnim žariščem obeh barv, to pa povzroči občutek migotanja, vibriranja.

Izražanje čustev skozi barve in vplivanje barv na čustva

Preferenca posameznikov za določanje barve

Pri izbiri vsakdanjih stvari, Izbira barv s strani umetnikov, dizajnerjev, arhitektov,...
Predmetov, pripomočkov,..

- Izbira barve glede na razpoloženje

- Pomen barve v prostoru
- Vpliv kulture na pomen nekaterih barv; Budizem

Simbolični pomen posameznih barv

RDEČA BARVA je znana v vseh jezikih, razen tam, kjer razlikujejo le svetlo in temno. Spominja nas na
najkrajši reakcijski čas, univerzalen-simulativni vpliv na človekovo telo. Nekateri učinki so individualni,
kot npr. poglabljanje dihanja. Je barva vitalnosti in aktivnosti  intelektualna aktivnost. Različni
pomeni glede na kulturo, npr. Kitajska in deli Afrike = sreča in bogastvo, lepota in veličastnost v
komunizmu, v nekaterih kulturah oz. državah je rdeča moška barva, v SLO je ženska.

MODRA BARVA ne obstaja v vseh jezikih, najbolj je priljubljena v Evropi. Upočasnjuje dihanje in dobro
vpliva na centralni živčni sistem  izločanje inzulina + andrenalina. Je barva mitu + koncentracije
(umski nadzor, koncentracija, ustvarjalnost). Daljše izpostavljanje barvi lahko pripelje do sanjavosti.
Ima različne pomene glede na kulturo, npr. v Mehiki je modra barva žalovanja, v Iranu je sveta barva
in simbol raja, Kitajska-pomlad, les, vzhod, spolno=univerzalna barva – barva varnosti.

RUMENA BARVA je simbol sonca  svetlobe, optimizma, večnosti; simbolizira tudi zavist,
ljubosumje, izdajo, starost in smrt. Je opozorilna barva, ki simulira oči, pomeni pa tudi gibanje,
odločnost in budnost. Močno deluje na dihalne organe; pulz in krvni tlak, ter hitrost dihanja. Ljubitelji
rumene barve so idealisti, intelektualci, ljubitelji novosti  kdor je ne mara je razočaran in
nezadovoljen. V različnih kulturah, npr. v Evropi je med najmanj priljubljenimi, na Kitajskem =
povezana z zemljo, privilegiji, v Egiptu je barva žalovanja, Japonska pogum, v Franciji ljubosumje.
Rumena barva je najbolj priljubljena med otroci.

ZELENA BARVA simbolizira naravo. Vzbuja pozitivna čustva in občutja  tudi, odtujenost, dvom,
zavist. Deluje pomirjujoče na živčni sistem (krvni tlak, širi kapilare). Je barva potrpežljivosti,
prilagajanja zunanjim okoliščinam, sočutja, čustvenosti. V kulturah; globalno pomeni zelena varnost,
v Irnu je sveta barva in simbol raja, na Kitajskem pomeni nezvestobo, v Indiji jo povezujejo z islamom,
v Evropi; na Irskem=nacionalna barva, na Škotskem barva ponosa, na Portugalskem in v Italiji barva
upanja,... Svetlo zelena je bolj všeč mladim, temna pa starejšim – načeloma bolj odraslim kot
otrokom.

VIJOLIČNA BARVA simbol narave. Vzbuja pozitivna čustva in občutja  tudi odtujenost, dvom in
zavist. Kombinira učinke modre in rdeče barve in ustvarja ravnovesje med njima. Vpliva na duševno
počutje, velja za barvo duhovnosti, je barva ljudi z visokimi ideali. Prevelika nagnjenost k vijolični
barvi lahko daje občutek življenja v domišljiji. V Sloveniji je priljubljena barva, drugod v Evropi pa ne.
V Ukrajini je barva potrpežljivosti in vere, na Tajskem simbolizira žalovanje, na Japonskem ugled in
premožnost, v Iranu pa pomeni prihodnost. Najbolj priljublj ena je med adolescentnimi ženskami in
odraslimi ženskami – za moške le v temnejših odtenkih.

ORANŽNA BARVA simbol nagonskosti, ekstavertiranosti, čustvene topline. Kot mešanica rumene in
rdeče spodbuja delovanje srca, ne vpliva pa na krvni pritisk. Daje občutek prijetnosti, ki pa lahko
vznemirja ali pomirja – prebavo, apetit. Značilna je predvsem za družabne ljudi, ki so obenem
ambiciozni. V Sloveniji ni zelo priljubljena, na Nizozemskem je nacionalna barva, na Vzhodu pomeni
srečo in ljubezen, na Zahodu pa kreativnost in jesen. Najbolj je priljubljena pri otrocih in primitivnih
plemenih; tudi moška barva.

RJAVA BARVA je simbol materinstva in zaščitništva – simbol naravnega in organskega, zemlje,

zvestobe. Navdaja z občutkom trdnosti, tudi negotovost. Na telo deluje pomirjajoče, a ne uspavalno.
Ljubitelji te barve so nekoliko toge individualnosti. Zanimivo je, da na Japonskem besede za rjavo
sploh ni, v Indiji pomeni žalost. V Zahodnem svetu je povezana predvsem z zemljo, odvisnostjo, pri
Indijancih je barva samokontrole, pri nas v Slo= Barva odločnosti. Otroci je ne marajo, izbirajo jo
odrasli, ki so sposobni jasnega presojanja, so spontani...

BELA BARVA – sploh ni barva. Jje simbol miru, čistoče, nedolžnosti, pozitivnosti, simbol vere. Na telo
deluje očiščevalno. Osebe, ki j priviligirajo so natančne, previdne, svobodomiselne, imajo težave z
ločevanjem med domišljijo in stvarnostjo – otroci »primitivna« plemena. Razlike med kulturami s
velike, predvsem med Zahodom in Vzhodom. V Aziji je tradicionalna žalna barva – v Indiji pa bi naj
prinašala celo nesrečo. Na Zahodu je simbol čistosti in brezmadežnosti; v SLO dokaj priljubljena.
Otroci, ki je ne marajo se bolijo praznine, odrasli pa imajo občutek krivde.

ČRNA BARVA je bimbol telesnega počitka, teme, potlačenosti, negacije življenja...obenem pa tudi
barva vsega, kar je treba prikriti. Povezana je tudi z neskončnostjo in žensko življenjsko močjo –
ženska barva skrivnsti. V tradicionalni simboliki ima predvsem negativne simbolične pomene; v
sodobnem svetu obenem negativne – smrt, žalovanje, in pozitivne – eleganca, stil, visoka kvaliteta.
Na Tajskem črna pomeni nesrečo in zlo, v večini drugih vzhodnih deželah pa kariero, znanje..

Medkulture raziskave v zaznavanju barv/slikovnega gradiva

Določena čutila so bolj razvita pri enih kot pa pri drugih narodih.

Zakaj je v nekaterih jezikih več oz. manj izrazov za barve?


Po nekaterih hipotezah naj bi ljudstva, ki so bliže Ekvatorju imela več intraokularnega
rumenila, ki občutljivst na razlike med modro in zeleno ter/ali št. poimenovanj za te barve

Druga razlaga: tem ljudstvom razlikovanje med xy bavami ni pomembno za preživetje; enako
velja za druge narode, kjer ni razlikovanja med drugimi barvami....v tem smislu si lahko
razlagamo poimenovanje barv, ki temelji najprej na razvoju človeškega živčnega sistema, ki
omogoča barvno videnje, dojemanje barv se razvija skupaj z višjimi kortikalnimi strukturami...

Pri barvi, ki sta bili poimenovani = bela + črna, nato rdeča

Jeziki imajo med 2 in 11 (12) poimenovanj osnovnih barv

Leta 1969 sta Berlin in Kay opravila raziskavo na 78 jezikih....Zaključila sta, da obstajajo naslednje
zakonitosti poimenovanja barv v različnih jezikih:
 Količina izpostavljenosti različnim dražljajem  različno usposabljenost zaznavanja le-teh;
primeri raziskav:

- Konec 19.stoletja misijonar v Malawiju - črno-bele slike vola in psa domačini ne

prepoznavajo, dokler jim misijonar ne pokaže posameznih podrobnosti; npr. rogove.
- 20.leta 20.stol., Afrika: nekateri ne vidijo podobnosti med sliko in originalom (npr. na
sliki profila manjka 1 oko, na sliki ne prepoznajo lastnih sorodnikov, ipd.), drugi se ustrašijo
slona na projicirani sliki in mislijo, da bo izkočil iz platna.

Slike ne odražajo v celoti to, kar prikazujejo, pač pa so nosilke simbolnega pomena

- Težave črno/bele – barvne fotografije

- Težave neznana podlaga slike

Slike si ljudje razlagajo:

- Na podlagi svojih izkušenj

- Sposobnost zaznavanja slike kot 3D na podlagi različne pigmentiranosti površin
- Na podlagi postopnega prepoznavanja posameznih delov
- Glede na svojo eidolično oz. epitomično zmožnost
- Zaznavanje 3D na podlagi znakov, ki jih prepoznamo kot pokazatelje 3Dnosti, čeprav ni
pravega pomena oz. logike.

Čemu toliko o barvah?

Barve imajo velik pomen pri trženju proizvodov. Raziskave so pokazale, da je do 90% odločitev
glede nakupa odvisno od barve. Barve nas privlačijo, določene blagovne znamke pa so
prepoznavne prav po barvah.

Izbira barv v tržne namene:

Barve pomagajo pri prepoznavnoti blagovne znamke, do 85% lahko vplivajo tudi na prodajo
proizvoda.  vpliv na izbiro proizvoda; predvsem 86% barve je odvisno pri nakupu oblačila, 76%
pri avtomobilih, 72% večjih kuhinjskih aparatih., itd. Veliko vlogo barve odigrajo pri privlačnosti in
berljivosti informacij.

Uporaba barv v javnih prostorih

Barve predstavljajo prvi vtis o prostoru. Z njimi lahko pričaramo posebno vzdušje. Barve imajo
zelo velik psihološki učinek in imajo velik vpliv na ljudi. pomembno vlogo igrajo barve v javnih
prostorih, kot so bolnice, restavracije, igralnice, šole in fakultete, itd. Po raziskavah so ugotovili,
da so otrokom najljubše čiste barve, mladim žive in modne barve, starejšim pa so najljubše
umirjene barve.

Preference barv glede na spol

Rezultati barv so sicer neenotni, in sicer ženskam bi bile naj včer tople in svetlejše barve. Moški
so na barve pozorni predvsem pri izbiri avtomobilov – tudi na barve Ž. Ženske pozornost na barve
moških pri izbiri proizvodov, pri izbiri mode in modnih dodatkov in v oglaševanju.
 Pomen barve embalaže

Prijetni občutki ob embalaži  pričakovanje prijetnih občutkov ob vsebini  nakup proizvoda 

srališča do proizvoda

- Pomen posameznih barv na embalaži

RDEČA – Bogat/oster okus, Pozor!

MODRA – Hladna;ozadja embalaže! Npr: izdelki, ki nakazujejo na hladnost in svežino (mleko,

pijača,... ne pa krušni izdelki)

ZELENA – svetla pomeni majhno velikost, temna veliko; zelenjava in bio izdelki

RJAVA – kava, čokolada (tek), svetla in temna velikost

ČRNA – stil, sofisticiranost, težko opazna v temne okolju

VIJOLIČNA – motivacija

BELA – motivacija, zapomnitev, kombinacija s črno

ORANŽNA – pritegne, za krušne + otroške izdelke

Funkcija barve na embalaži

Barva pritegne pozornost, ustvarja optično iluzijo, pomaga pri zapomnljivosti izdelka, prepoznavnost
proizvoda in berljivost napisov.

Človekovo zaznavanje barv in pripisovanje okusov barvam

Rjava barva = zatohlo pečeno

Rdeča barva = sladko – močan okus
Modra barva = brez vonja (slano)
Rumena = kislo
Zelena = sočno – kislo (grenko)
Vijolična = narktično, močno sladko
Oranžna = sladkasto

 Kulturne pripadnosti na asociacije

Poleg barv pa eksperti v trženju pritegnejo pozornost tudi z/s položajem dražljaja, ki so pogojeni z
reakcijami: neobičajnostjo, humorjem, udeležbo

Komunikacija – 3 predavanje

Komuniciranje
Komuniciiraje je izmenjava vsebim (simbolov, informacij) med ljudmi (komunikacija en-en, eden
proti mnogim, mnogi proti mnogim in komunikacija znotraj posameznika).

Komuniciranje je sporazumevanje, občevanje, sistem (zavestne) izmenjave simbolov ali informacij

med informacijskim virom in sprejemnikom. Sporočila oz. simboli, ki si jih izmenjujemo so podana v
kodu, ki omogoča prenašanje pomena. Da bi bila komunikacija uspešna, pa morajo udeleženci v
komunikaciji imeti enak ali vsaj podoben kod sporočanja – kodi, simboli so kulturno pogojeni.

Dekodifikacija je pomen skupnega socialnega konteksta  pomen socialnih reprezentacij

Socialne reprezentacije

V procesu socializacije se ponotranji kolektivno oblikovani in vzdrževani skuper pojmov, verovanj,

predstav, vrednost, praks in razlag, ki imajo 2 funkciji: Prva fukncija omogoča orientiranje v stvarnem
svetu, druga pa omogoča komuniciranje o stvarnem svetu (kot nekakšna trdna izhodišča za
medsebojno razumevanje).

Kulturno določene znotraj kulture, v kateri posameznik deluje. Delujejo na zaznavanje (socialnega)
sveta + na vedenje znotraj tega.

Socialne reprezentacije naj bi pomenile sisteme klasifikacij, označevanja, poimenovanj, s

katerimi si ljudje orgaiziramo svojo ednost in razumevanje ljudi in družbe v celoti. Ob tem bi
naj bile povezane tudi s sistemom vrednot in naj bi vplivale, na eni strani na naše dojemanja
in razumevanje stvarnosti, po drugi strani pa na naše vedenje. Socialne reprezentacije bi naj
bile tesno povezane tudi s komunikacijo. Nastale bi naj sploh s in prek komunikacije, dajale
naj bi skupni socialni okvir za komunikacijo in naj bi bile tudi strukturirane kot medij
komunikacije – jezika. So torej celota načinov, s katerimi si ljudje ustvarjamo deljeno
razumevanje stvarnosti in nas samih kot dela te stvarnosti.

Tipi socialnih reprezentacij (Sperber)

- Kulturni tip (trajne)

- Tradicionalni tip (nekaj generacij)
- Modni tip (kratkotrajne)

Socialne reprezentacije o

Prehrani, oblačenju, vedenju, odnosih, nezavednem, pravicah in dolžnostih, otrokovem razvoju –

vzgoja otrok, zdravju/bolezni – npr. o psihičnem zdravju, inteligentnosti, o vlogah – na osebni ravni,
na službeni ravni, itd.

Kdaj se je začelo raziskovanje komunikacije v zahodni kulturi?

Pred 2500 leti z Aristotelom.

Kaj sestavlja proces komuniciranja po Aristotelu?

Govorec  sporošanje, namen  občinstvo

Sestavine komunikacije ŠUM

Vir vkodiranjesporočilokanalprejeminkodkodiranjeozdiv prejemnika

POVRATNA INF.

Kanal = fizični pomen, preko katerega je znak prenesen po vkodiranju s strani pošiljatelja in predno
je dekodiran s strani prejemnika. Kanali so lahko tel. Kabli, radijski valovi, zvočni valovi,
svetlobni valovi ali karkoli, kar lahko prenaša znake med ostalim in predvsem tudi: človekova
čutila.

Medij = sredstvo komuniciranja, ki pretvori sporočilo v signal, da ga lahko prenese preko izbranega
kanala. Mediji soglas, telefon, radio, slikovna gradiva, TV, tisk, itd.

SESTAVINE KOMUNIKACIJE SO = NE GLEDE NA KANAL KOMUNICIRANJA

Uspešno komumiciranje

Komuniciranje je uspešno kadar sta udeležena tako pošiljatel sporočila oz. vir, kot tudi prejemnik
sporočila oz. sprejemnik. Uspešno kom. Je takrat kadar je poslano sporočilo tudi prejeto in na
sporočilo ne vplivajo motje oz. šum. Poznamo več vrst šuma, in sicer tehnične, ki so lahko zunanje ali
mehanične, in vsebinske motnje, med katere spadajo socialne, emantične in čustvene.

Problemi komuniciranja

Imamo 3 nivoje problemov:

- Tehnični problemi
- Semantični problemi
- Problemi učinkovitosti

Tehnični in semantični problemi

Kako precizno preneseni znaki posredujejo želeno sporočilo? Kako natančno so lahko preneseni znaki
komuniciranja?

Med tehnične in semantinče probleme spadajo moteči dejavniki iz okolja/okoliščine, enoznačnost

sporočila, odnosi med osebama/i oz. stališče/a do sporočila/vira sporočila, kognitivne značilnosti
sprejemnika (sposobnost opazovanja, poslušanja, zapomnitve, ipd.) in kulturna pripadnost
sprejemnika.

Problemi učinkovitosti
Kako učinkovito prejem pomena sporočila spremeni vedenje v želeni smeri? Sporočil kot sredstvo
vplivanja

Verodostojnost vira sporočila, začetno stališče/a do predmeta sporočila, izobražba prejemnika

sporočila in motivacijski dejavniki prejemnika sporočila – individuum

- Pomembno je upoštevati motivacijske dejavnike prejemnika sporočila, npr. sogovornika,

bralca, gledalca,...
- Proaktivnost   reaktivnost, zunanji vir motivacije   notranji vir motivacije,
usmerjenost k   usmerjenost od, usmerjenost k alternativam   usmerjenost k
ustaljenim postopkom
- Dejavniki, ki vplivajo na odločitev so enakost, enakost z izjemami, različnost, različnost in
enakost z izjemami

Finnegan

....Komuniciranje kot stopenjsko oblikovano dogajanje – komuniciranje kot kontinuum od 0%

komuniciranja do 100% komuniciranja

0 ----------------% komuniciranja--------------------- 100

Finneganova poudarja, da komuniciranje ni nekaj, kar je ali ni, ni absuluten proces, temveč je
stopenjsko oblikovano dogajanje. Komuniciranje je lahko bolj ali manj namerno, bolj ali manj
zavestno, bolj ali manj prepoznavno in vplivno. Lahko poteka vzporedno na različnih ravneh ali
zaporedno po posameznih sekvencah vedenja. Razvija in spreminja se v času. Lahko poteka manj ali
bolj standardizrano, vsebuje manj ali več medsebojnega soglasja, manj ali več ustvarjalnosti
udeležencev, poteka na manjši ali večji oddaljenosti med njimi.  vse to in pe več zajema zlasti
medosebno komuniciranje.

Vidiki komuniciranja:

- Ozaveščenost in racionalna komponenta komuniciranja

- Vsebine komuniciranja
- Komunikacijske specifike
- Potek procesa komuniciranja
- Moč vpliva komuniciranja na udeležence

Definicije komuniciranje imajo poudarak na vidikih komuniciranja. Vidiki komuniciranja:

komuniciranje kot skupna dejavnost, komuniciranje kot proces, urejevalna funkcija kom.,
recipročnost med komuniciranjem in družbo, ustvarjalnost kot sredstv o in kot produkt
komuniciranja.

Ali se lahko odpovemo komuniciranju?

Kakšen bi bil svet brez komunikacije?

Čeprav ne bi več govorili bi vseeno komunicirali. Ne moremo NE komunicirati. Kadar utihnemo vedno
premišljujemo o neki stvari – misli, neverbalna komunikacija!

Zakaj je komuniciranje pomembno?

Pomembno je zato, ker v življenju večji del komuniciramo. Komunikacija poteka z drugimi in/ali
komuniciramo sami s sabo. Komuniciranje ima več funkcij, in sicer spoznavno fuknkcijo – preko nje
spoznavamo kdo smo in to sporočamo drugim, odnosna funkcija (stopnja zadovoljstva s
komuniciranjem), ekspresivna funkcija (komunikacija kot umetnost) in pomembna vsebinska funkcija
– jezik; simbolni sistem, mišljenje in spomin  specifična za ljudi.

Dolgoročni spomin

Sestavine dolgoročnega spomina po Tulvingu so:

- Deklarativni (vedeti da) = znanje z zavestnim, eksplicitnim dostopom, ubesedljivo 

semantični (jezik..a ne izključno....ne nujno povezan s specifičnimi dogodki) in epizodični
(konkretne, avtobiografske izkušnje; zemljevid semantičnih spominov)
- Ne-deklarativni, proceduralni (tudi implicitni; vedeti kako – motorične in druge ponavljajoče
se dejavnosti) = znanje z nezavednim, implicitnim dostopom  kognitivno-motorični
potopki; hoja, klasično/čustveno pogojevanje (draženje čutov – fiziološke reakcije)

Vrste komunikacij:

- Signalna oz. direktna, simbolna oz. arbitrarna

- Verbalna, neverbalna
- Posredna, neposredna
- Enosmerna, dvosmerna oz. vzajemna
- Intrapersonalna oz. notranja, interpersonalna, masovna oz. množična

Semiologija ali znanost o semiotiki

Je znanost o razumevanju in tvorbi (naravni in produkcijski) komunikacijskih znakov/znakovnih

sistemov ter o načinu uprabe le-teh v komunikaciji. Saussure: Semiologija je veda, ki proučuje vlogo
znakov kot del družbenega življenja.

Komunikacijski znaki

a) Simptomi ali indeksi (naravni znaki, velik del neverbalne komunikacije, prisotni so tudi pri
živalih)
b) Simboli (od človeka oblikovani znaki, velik del kulturno določene komunikacije, značilni za
človeka)

Primeri simbolov: jeziki, pisave, zaščitni znaki blagovnih znamk, verski simboli, znamke, sodnikova
piščalka na tekmah, itd.

Prenos pomena

Komuniciranje je kot družbena interakcija, pri kateri prihaja do posredovanja sporočil. Sporočila so
kot skupek znakov, ki prenašajo pomen.
Def. Znaka po Piercu: znak je nekaj kar za nekoga nadomešča nekaj uporabnega ali odnos.

Ravni komuniciranja (26 str.)

Komunikacijo delimo glede na odnos med partnerji v njej na:

- Znotrajosebno = notranja predelava inf. v posamezniku in pošiljanja in sprejeman ja sporočil

med posameznimi fiziološkimi, nevtralnimi in psihološkimi podsistemi v posamezniku.
- Medosebno = dogajanje za katerega je značilno: prisotnost eksprsivnih dejanj pri eni ali več
osebah, zavestna ali nezavedna percepcija takšnih dejanj pri drugih ljudeh in povratno
opazovanje. Z njo sporočamo kognitivne vsebine, emocije, občutke, itd.
- Nadosebno = skupinska in množična.
- Skupinska – poteka v skupinah ljudi, ki imajo kak skupen cilj, kjer člani prepoznavajo drug
drugega kot člana iste skupine.
- Množična = komunikacija preko tiska, radia, TV, torej preko množičnih medijev.

Po West & Turner:

- Znotrajosebno ----medosebno – v institucijah

- V skupinah – javno/retorično
- Množično – medkulturno

Znotrajosebno komuniciranje = fiziološki in psihološki procesi predelave sporočil notranji dialog (kot
posebna oblika medosebnega komuniciranja)...neobjektivno interpretiranje

Medosebno komuniciranje = osnovni »model« komuniciranja s časovno usklajeno in kontinuirano

interakcijo ter sovplivanjem med osebami (fizično prisotnimi ali v interakciji s pomočjo tehnoloških
pripomočkov, npr. telefon)

Skupinsko – vsak udeleženec ni nujno aktiven in v institucijah: visoko formalizirano medosebo +

skupinsko s sprecifinimi vidiki delitve moči in organizacije

Množino komuniciranje = z množičnimi mediji posredovano komuniciranje, namenjeno velikeu št.

ljudi oz. sprejemnikov. Običajno je takšno komuniciranje pod nadzormom specifičnih služb
(urednikov, ipd.); namen: vplivanje vira na sprejemnika

Javno – vir=visoko kompetenten, sprejemnik ne nujno  neenakomerna razporeditev moči, namen:

vplivanje vira na sprejemnika

Medkulturno komuniciranje: medosebno s podzvrstmi +/ali množično...vpliv družbe.

Videz in posameznikova samopodoba - 4 predavanje

Človek je socialno bitje. Potrebuje osnovne fiziološke potrebe; potrebo po varnosti, ljubezni,
druženju, po ugledu.
Potrebe – z družbo  s pripadnostjo  z notranjim občutkom prpadnosti + z zunanjim kazanjem
pripadnosti

Socializacija

Je proces ustvarjanja pravil, verovanj in stališč,ki posamezniku omogoča učinkovito delovanje v okviru
družbe, v kateri odrašča in živi.

Proces socializacija kot vseživljenjski proces.

Z interneta: Socializacija je proces vključevanja človeka v družbo. Človek je družbeno bitje, ki je

odvisen od vključevanja v družbo, saj brez tega ne bi mogel preživeti. V tem procesu človek izoblikuje
svojo osebnost in biološke lasnosti, ki so mu dane, saj se te same od sebe ne bi mogle razviti.

Primarna socializacija = Prvi očesni stik med materjo in otrokom – navezanost mati:otrok
(medkulturne razlike), vplivi ožjega kroga, direktni vplivi okolja (verbalna + neverbalna komunikacija)

Sekundarna socializacija = direktni vplivi okolja (verbalna + neverbalna komunikacija), vpllivi širše
družbe, posredni vplivi, npr. mediji.

Terciarna socializacija = samopodoba

Z interneta: Začne se, ko se posameznik zaposli oz. ustvari svojo družino. Pomembni dejavniki so:
delo, skupine v katere se vključujemo, organizacije, sodelavci, prijatelji in delovno mesto. Postavimo
si lastne norme in vrednote.

Socializacija vpliva na:

- Samopodobo
- Socialno primerjavo
- Željo (potrebo) po pripadnosti  afiliaciji
- Predsodke ki se tvorijo na osnovi pripadnosti...povezanost tudi z
videzom
- Diskriminacija

Samopodoba

....na samo podobo vplivajo lastne izkušnje (uspehi, neuspehi) in odnsi z drugimi ljudmi (neposredne
+ posredne inf.)

SAMOBODOBA....telesna samopodoba (telesne sposobnosti, videz), akademska samopodoba

(počutje, sposobnosti, poklic..),socialna samopodoba (ožje in širše okolje), čustvena samopodoba
(obvladovanje čustev, zaznava lastnega čustvovanja)

Socialna primerjava pri otrocih

Proces socializacije je usvajanje vedenjskih (ocenjevanje s strani drugih + samoocenjevanje (tudi s

pomočjo socialne primerjave)) in jezikovnih norm in pravil.
Značilnosti: zunanje (videz, imetje), notranje (sposobnosti)

Samopodoba = osebna identiteta + samozaznavanje

Festinger: ...kjer niso določena objektivna in preverljiva merila vrednosti/stališč/vrednot itd., se ljudje
pri samoocenjevanju (dejanj in idej) zatekamo k socialni pri merjavi, t.j. primerjava s sorodnimi + s
tistimi na boljšem položaju in s tistimi na slabšem  samopovzdigovanje

Socialna primerjava je najuspešnejša, ko se primerjamo s sebi podobnimi (po starosti, po dosežkih,

po statusu, po sposobnostih, po videzu)

Izbira subjektov za primerjavo je odvisna od samozaznane osebne in družbene identitete.

V mladostništvu, ko postanejo vrstniške skupine zelo pomembne, je tudi socialna primerjava zelo
aktualna – primerjava med vrstniki. Se pravi, socialna primerjava s člani in ne člani mladostniške
vrstniške skupine.

ZGODNJE MLADOSTNIŠTVO – socialna primerjava  konfirmiranje vrstnikom/skupini  sprejetje v

skupino
POZNEJŠE MLADOSTNIŠTVO – socialna primerjava  konformiranje  individualnost + avtonomija

Socialna kognicija

Je proces presojanja in ocenjevanja ljudi – predvsem njihovih notranjih značilnosti (sebe + drugih) in
socialnega sveta (interakcije med ljudmi ted družbe kot celote) na osnovi že pridobljenega
poznavanja socialnega sveta. Zaznavanje fizičnega sveta ni enako socialni kogniciji.

Je tudi socialna predelava (in skladiščenja) informacij (kako ljudje dojemajo sebe in druge). Kognicijo
lahko razumemo tudi kot rezultat socialne interakcije (vpliv socialne interakcije na razvoj kognitivnih
sposobnosti)

Razvoj socialne kognicije pri otrocih

Zaznavanje ljudi je razlikovanje med stvarmi in ljudmi.

Razumevanje perspektive drugega človeka se deli na fizično/vidna perspektiva (=pogled na fizični

pojav) in družbeno/notranja perspektiva (=osebni pogled na svet, pričakovanja, želje, nameni..).

družbeno/notranja perpektiva  sposobnost vživljanja v vlogo drugega človeka  sposobnost

vžvljanja v perspektivo drugega človeka sposobnost soodločanja, uspešnega komuniciranja,
prepričevanja, pogajanja, razumevanja pojma pravičnosti, ipd.

Prvi vtis dobimo že po prvih informacijah o osebi (tudi brez osebnega stika)
Medkulturne razlike v socializaciji

Primarna socializacija

- Medkulturne razlike v vzorcu navezanosti mati – otrok

- Eno-dvostarševske družine (nuklearne družine)   razširjene
družine
- Različni vedenjski vzorci, ki jih skrbniki in njihovi bližnji
posredujejo otrokom neposredno in posredno

Sekundarna socializacija

- Vzgojne in varstvene ustanove kot posredniki družbenih vrednot

Posredno (učne vsebine, okolje v

Neposredno (direktno katerem poteka učenje, način
posredovane vrednote in poučevanja, učenčeve lastnosti, ki
nauki, navodila, ipd.) so ocenjene, odnos učitelj-učenec,
ipd.)

Komunikacijska kompetenca (v knjigi 49.str)

Komunikacijska kompetenca pomeni primerno uporabo socialnega znanja in socialnih sposobnosti v

kontekstu nekega odnosa. Ta definicija vključuje najprej ustrezno obnašanje osebe v kontekstu in
ustrezno izmenjavo perspektiv v interakciji, nato pa se znanje o pravilih komuniciranja in sposobnost
za uporabo tega znanja za to, da se vzpostavi zadovoljiv odnos. Tretja značilnost komunikacijske
kompetence je, da ta ne tiči v posamezniku, temveč v odnosu. Zato raje rečemo, da so odnosi
kompetentni, indiviui pa socialno spretni. Komunikacijska kompetenca se ne nanaša na doseganje
popolnosti, temveč vodi k temu, da se nek odnos obdrži v okviru zaželene definicije. Je sposobnost za
izogibanje emocionalnim pastem in udarcem za poravnavo škod, če so bile že neizogibn e. Nek odnos
bomo imeli za kompetentnega, če so posamezniki, ki so v njem udeleženi, z njim zadovoljni. Kadar
niso zadovoljni, je odnos kompetente, če so sposobni za novo definicijo oz. za prekinitev odnosa.

Hymes

- Kaj reči? Kdaj reči? Kako reči (glede na okoliščine in odvisno od

sogovornika)?
- Sposobnost vživljanja v sogovornika  sposobnost vsebinsko primerne komunikacije
- Akomodacija; je prilagajanje že obstoječih shem oz. spoznavnih struktur novim
informacijam. Obstoječe sheme spremenimo, oblikujemo nove ali jih kako drugače
prilagodiimo, če z njimi ne moremo ustrezno interpretirati informacij iz okolja. Akomodacija
in asimilacija sta dva ločena procesa, ki vedno delujeta skupaj.
- proces spreminjanja obstoječega stanja pod vplivom novih zaznav ( ko zaznamo neko
informacijo, začnemo to subjektivno predstavo korigirati
- Jezikovna akomodacija (Giles); Jezikovna divergenca, jezikovna konvergenca
Teorija socialnega učenja ter učenje spolne vloge

Biološke razlike med otroki moškega in ženskega spola na račun včje količine testosterona/estrogena,
ki se zloča pri fetusih različnega spola v predporodnem obdobju.

Socialno učenje je vsako učenje, ki se odvija po naravni poti in vključuje učenje o delovanju družbe
ter o pričakovanjih družbe glede zaželenega/nezaželenega vedenja in človekovega delovanja nasploh.

Mediji

Ustvarjanje družbenih norm in pričakovanj preko spoznavanja vedenja ter posledic le -tega v medijih
 posnemanje.

- Prepričanja + vedenjski vzorci iz medijev

Raziskave so pokazale, da količina gledanja TV vpliva na prepričanja o tradicionalni delitvi spolnih

vlog. Vrsta gledanih oddaj (zabavne, izobraževalne) pa je povezana z večjo/manjšo fleksibilnostjo
spolnih vlog.

 govorili smo o socializaciji in o socialni kogniciji. Socializacija = govor + vede ne, ob enem pa
vpliva tudi na zaznavanje družbe in materialnega sveta.

Socialna kategorizacija= uvrščanje posameznikov/skupin v kategorijo (kategorija kot skupina).

Z Interneta: Pri socialni kategorizaciji gre za razvrščanje objektov, ljudi, konceptov v manjše, lahko
pregledne kategorije na pogladi njihovih skupnih značilnosti. Te kategorije nam omogočajo
poenostavljanje zaznav, pomagajo nam v mišljenju in spominjanju, olajšajo komunikacijo in tudi
pomagajo zmanjšati strah pred neznanim. Brez njih ljudje nebi mogli normalno delovati, saj so naši
možgani zmožni zaznati le določeno št. informacij v danem trenutku – zato je potreba socialna
kategorizacija, saj z njo poenostavimo svet okoli sebe in si ustvari mo nek red, hkrati pa z njo dajemo
objektom in ljudem pomen.

Tajflu kategorizacija pomeni procesem s katerimi se okolje razdeli na kategorije: osebe, objekte in
dogodke, ki s si z vidika ravnanja, namer ali naravnanosti posameznika enaki oz. podobni. Po
njegovem mišjenju je kategorizacija pogoj tako za preživetje posameznika kot socialne skupine.

- Tajfel: hipotezi o kognitivnih posledicah kategorizacije

Socialna kategorizacija = kontrastov med skupinami (stereotipi) + razlike znotraj skupin/e (vedenjska
diskriminacija oz. vedenjski predsodek = vedenje, s katerim diskriminiramo pripadnike »druge«
skupine)

Stereotipi
So posplošene predstave o ljudek s posebnim poudarkom na njihovih psiholoških značilnosti ali
osebnostnih potezah. Pravimo jim tudi selektivne, samoizpolnjujoče in etnocentrične sodbe, ki vodijo
v zoženo, nepopolno, pristransko in neustrezno reprezentacijo sveta okrog sebe.

- Usvajam jih sproti, aktivno, zato da razložimo, opišemo in upravičimo medskupinske odnose
(Ule,2005,164).

Z interneta: Stereotipi so skupek pojmov s katerimi neka skupina ljudi označuje drugo skupino ljudi.
Običajno je v negativni obliki in je zelo pogosto zaradi vnaprejšnje presoje, kot opravičilo za
diskriminatorno obnašanje. Največkrat so stereotipi opisi negativnih karikaturnih lastnosti članov
neke skupine, kjer so te lastnosti poudarjene do te mere, da postanejo posmehljive. Stereotipi
nastanejo na podlagi: poenostavljanja, pretiravanja ali prevračanja besed, posloševanja itd.

Ni nujno, da so stereotipi vedno negativni. Lahko imajo tudi pozitivno oznako in obstajajo celo pristni,
pozitivno označeni stereotipi. Nekatere skupine ljudi, so celo same poskušale razviti pozitivne
stereotipe o svojih lastnostih.

Campbell (1967)

Stereotipi  predsodki (tudi glede blagovne znamke, proizvoda,..) + diskriminacija (se kaže kot
izogibanje nakupu oz. uporbi blagovne znamke, proizvoda)

KAKO?

A) Precenjevanje razlik med skupinami

B) Zmanjševanje razlik znotraj skupine
C) Napačna percepcija stvarnosti zaradi A IN B
D) Stereotipi kot potencialni nosilci negativnih stališl do xy skupine (blagovne znamke,
proizvoda) so lahko opravičilo za diskriminiranje xy skuine (BZ in proizvodov)

Lepotni stereotipi

V Severni Ameriki je najbolj razširjen stereotip »lepo je dobro«. V osnovi pomeni, da lepe ljudi
označujejo tudi druge pozitivne lastnosti, negativna plat pa je spremljajoči stereotip ošabnosti.

Raziskava (Dion, Pak in Dion) kaže, da so bolj individualistično usmerjeni udeleženci (med kanadskimi
Kitajci) kazali večji učinek lepotnega stereotipa pri ocenjevanju psiholoških značilnosti drugih ljudi.

Medkulturne raziskave pa so pokazale, da so udeleženci ocenjevali osebe iz lastne in drugih kultur 

potrditev principa »lepo je dobro«, vendar medkulturne (npr. lep moški v ZDA je potenten, lep moški
v Koreji je skrben...)

Predsodki
So stališča, ki niso opravičena, argumntirana in preverjena, a jih spremljajo močna čustva in so
odporna na spremembe, ter prodajajo vrednotne cene in predstavljajo pripravljenost na akcijo.
Predsodek je lahko tudi omejevalec in oblikovalec človekove zaznave okolja in ljudi.

Med predsodke spadajo: Jezikovne razlike, Rasne razlike, Verske razlike, Kulturne razlike,
Narodnostne razlike, Etnične razlike, Socialne razlike
Konformnost

Z Interneta: pomeni normalno vedenje, to je nasprotno od odkonskega. Pomeni, da se ravnamo v

skladu z družbenimi pričakovanji in zahtevami, držimo se družbenih omejitev, konformisti vrednoste
sprejemajo na družbeno sprejemljiv način. Njihovo dejanje je dovoljeno, zaželeno in zato vrednoteno
kot pozitivno, dobro. Konformnost je lahko posledica ponotranjenja druž benih norm in vrednot,
vendar pa tudi težnje, da bi se izognili negtivnim sankcijam ali bili deležni pozitivnih.

KONFORMIRANJE POZITIVNO
- Ugled (odobravanje družbe, objektivnost,
suverenost..)
- Prdvidljivost odzivov (koristno za družbo,
načrtovanje)
NEGATIVNO - Težav, kompromise med ljudmi (odnosi!!)

- Avtonomije (objektivnost, suverenost)

- Podrejenosti (družbi, skupini, modnim trendom..)
- Notranji konflikt = kognitivna disonanca

Konfirmiranje... predsodki .... diskriminacija

Predsodki - stališča, ki niso upraviščena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo močna čustva
in so odporna na spremembe; podajanjo vrednotne ocene ter predstavljajo pripravljenost na akcijo

Diskriminacija = urejanje / izražanje predsodkov – VEDENJE!

5 Stopenj izražanja predsodkov

1. GENOCID = fizično preganjanje, iztrebljanje celih skupin, narodov

2. NASILJE = stopnja izražanja predsodkov, ki fizično ali psihično ogroža integriteto ljudi in jim
omogoča normalno življenje
3. DISKRIMINACIJA = preprečevanje dostopa do splošnih dobrin nekaterim ogroženim skupinam
(običajno s strani dominantne skupine)

Družbeno organizirano + neodvisno od osebnih značilnosti

4. IZOGIBANJE = ustvarjanje socialne distance (individualno ali skupinsko tudi z določanjem

družnbenih/zakonskih norm, ki prepovedujejo druženje )
5. OPRAVLJANJE + ŠALE + VICI = antipatija do drugih ljudi/skupin

Individualno/skupinsko, povezano z osebnimi značilnostmi

 Neverbalna in verbalna komunikacija – 5 predavanje

Medosebno komuniciranje

Medosebno komuniciranje je lahko usklajeno (kongruentno) ali neusklajeno (inkongruentno).

Verbalni vidik: Neverbalni vidik:

- Zaznan kot manj verodostojen
- Filogenetsko in ontogenetsko novejši - Zaznan kot bolj verodostojen
(neglede na starost)
- Čustveno šibkejši
- Filogenetsko in ontogenetsko
- Bolj kulturno specifičen
- Manj povezano in manj osebno komuniciranje starejši
- Čustveno močnejši
- Le 1 (kvečjemu 2) kanal naenkrat
- Zavestno sporočanje - Bolj univerzalno dekodiran
- Kontinuirano komuniciranje
Neverbalno vedenje je neverbalno komuniciranje in je prisotno- le vVeč kanalov hkrati
prisotnosti sprejemnika sporočila
- Zavestno/nezvedno sporočanje
 socialna vloga. Ni pa prisotno v odsotnosti sprejemnika sporočila.

Neverbalno komuniciranje je lahko nezavedno + nenamerno (spontano  iskreno) ali pa zavedno +

namerno (lahko simbolno/socialno dogovorjeno ne/iskreno?)

Pri neverbalnem komuniciranju gre za izražanje tega, kar z verbalno komunikacijo ni možno izraziti. Je
močnejše sredstvo sporočanja in ima močnejši učinek. Pravimo ji tudi dopolnilo k verbalni
komunikaciji.

Kršitev pričakovanj

Negativne + NEGATIVNI UČINEK: vedenje manj zaželjeno od pričakovanega

Pozitivne + POZITIVEN UČINEK: vedenje bolj zaželjeno od pričakovanega

Na sam učinek pa vpivajo tudi osebnost kršitelja, odnos med osebama in okoliščine.

Shematski prikaz načina sporočanja sporočil – prirejeno po Anolli,2006

- Verbalni vidik

Glasovni kanal - Objezikovni vidik Jezikovno sporočanje

(paralingvistični)

- Izvenjezikovni vidik
(ekstralingvistični)

- Kinezični

1. Obrazna mimika
 Ne glasovni kanal 2. Pogled (smer, trajanje, Nejezikovno sporočanje
vzajemnost, očesna
fiksacija) ...tudi molk

3. Gibi in telesna drža

Znakovni jezik (tudi

jezikovno pisno +
znakovno – gluhonemi
+ znakovni jezik za
dojenčke)

4. Proksemija in dotik
Paralingvistični (objezikovni) komunikacijski znaki

V ožjem, glasovnem smislu so to vsi zvoki, ki se pojavljajo ob govoru, niso pa vezani na vsebino
govorjenja, lahko pa posredujejo informacijo o razpoloženju in drugih značilnostih ovorca:

- Glasnost, trajanje, intenzivnost govora

- Način artikuliranja glasov, naglas, ipd.
- Smeh, jecljanje, zehanje, idr.
- Vzkliki, ki odražajo razpoloženje ipd.

Prozodisjki paralingvistični znaki

Značilnosti v načinu izgovarjanja besed, ki so povezane z vsebino povedanega in vplivajo na njegov

smisel:

- Ritem
- Intonacija – melodija
- Naglaševanje besed v stavku
- Pavze med besedami

Funkcija prozodijskih paralingvističnih znakov

- (nazavedna) manifestacija čustev, ki jih zavestno želimo prikriti

- Izražanje stališč do sogovorca
- Pripomorejo k ocenjevanjuosebnostnih potez govorca
- Pripomorejo k ocenjevanju demografskih oznak (vzgoja,
izobrazba, nacionalna pripadnost, gaografska pripadnost,...)
- Natančnejše določanje pomena izrečenih besed

Izven jezikovne značilnosti glasovnega nejezikovnega sporočanja kot specifične anatomske značilnosti
vsakega posameznika

Organske značilnosti posameznikovega govora

Fonetične značilnosti posameznikovega govora Ritem, melodija, naglaševanje, pavze...
Obrazna mimika
- Kot odraz čustvenega stanja: drwin: univerzalnost –
univerzalnost izražanja in prepoznavanja
- Kot sredstvo komunikacije: socialni pomen obrazne mimike =
sredstvo komunikacije

MIMIKA ZA 6 OSNOVNIH ČUSTEV??

Smeri pri interpretaciji obraznega izražanja emocij

Globalna hipoteza; Ekman: Obrazna mimika = »Gestalt«. Ekman in Friesen sta izdelala Facial Action
Coding System za klasifikacijo obrazne mimike  opredeljenih je od 44 do 46 »akcisjkih enot«, ki se
nanašajo na premikanje obraza in 12 »akcijskih enot«, ki se nanašajo na premik oči ali glave 
možnost analize 7000 obaznih izrazov; genetski + kulturni dejavniki se sumirajo  Gestalt emocije.

Dinamična hipoteza; pri vsaki emociji in kognitivnem stanju se obrazni izrazi razvijajo drug iz drugega
in drug za drugim v določenem vrstnem redu, ki ustreza akumulaciji določenih čustev/kognitivnega
stanja...obrazna mimika je fleksibilno in zelo variabilno stanje, ki se nenehno prilagaja situaciji.

Pomeni nekaterih očesnih reakcij

• Močno razširjene zenice: zaljubljenost ali intenzivno razmišljanje

• Dvignjene obrvi kažejo na pričakovanje, možno celo podrejenost (nasmeh)
• Dolgotrajni očesni stik lahko pomeni zanimanje za osebo ali pa grožnjo – še predvsem, če
oseba oči „izbulji“ v drugo osebo, ne da bi pri tem premaknila telo v njeni smeri
• Pogled s strani lahko pomeni zanimanje/zapeljevanje, toda le, če so pri tem obrvi
privzdignjene… sicer ne
• Kroženje z očmi je znak dolgčasa ali živčnosti
• Pogosto odpiranje in zapiranje oči = laganje = bolj vztrajno zrenje v sogovornikove ALI umik
pogleda od sogovornikovih oči

NASVET: ko nas nekdo predtavi novi osebi, jo ob trdnem stisku roke za kratek čas poglejmo v oči,
nato ji dajmo nekaj časa, da si nas ogleda. Od 60% do 70% časa, ki ga ob prvem srečanju preživimo
skupaj, naj bi si z osebo gledali v oči, če z njo želimo vzpostaviti globoko vez

Vloge pogleda/oči v medosebni komunikaciji

- Čustveno ekspresivna
- Nadzorovalna
- Regulativno urejevalna

Odklonitev pogleda se lahko obravnava kot komunikacija!

Gibi in telesna drža

Poznamo več vrst gibov (največ gibov rok). Gibi rok uvrščamo med znakovni jezik glihonemih, ki je
konvencionaliziran in kulturno določen. Med takšne vrste jezika spada tudi PANTOMIMA – imitacija
prizorov, dejanj  pantomima kot vrsta simboličnih gibov (lahko tudi ob govoru ali ne, tudi kulturno
določeni).

- KAZANJE običajno s kazalcem.

- MOTORIČNI GIBI TER SAMODOTIKANJE ob govoru ali ne,
individualni, čeprav pogosti
- POLOŽAJ TELESA lahko je vzravnana drža ali sklučena, nači n
sedenja/stanja

Geste

- Zavestne: emblemi (družbeno določene geste s pomenom; npr.

simbolični gibi pri Anolli)
- V glavnem so geste nezavedne, in sicer: ilustratorji (geste brez
svojega pomena; premljajo govor), adaptorji (pripomorejo k prilagajanju na situacijo; brez
svojega komunikacijskega pomena), regulatorji (uravnavajo komunikacijo, npr. začetek ali
prekinitv le-te), čustveni izrazi (odražajo posameznikovo čustveno stanje)

Rokovanje

- Pomen moči, ki jo vložimo v stisk roke

- Pomen položaja roke, ko drugi osebi stiskamo roko
- Pomen dotikanja drugih delov telesa druge osebe ob stisku roke
- ....in še

Uporaba časa

Medulturne delimo na »počasne« in »hitre« kulture.

Počasne kulture:

- Preteklost + sedanjost
- Bližnji cilji
- Kolektivizem + harmoničnost odnosov
- Vroča klima
- Nizka industrializiranost
- Več sočasnih dejavnosti (polohronizem)

Hitre kulture

- Bodočnost
- Oddaljeni cilji
- Individualnost
- Hladna – zmerna klima
 - Ekonomsko blagostanje/bogastvo
- Visoka industrializiranost
- 1 dejavnot naenkrat – monohronizem

Medosebne: dobra/slaba organiziranost časa, neusklajenost  nelagodjepotreba po uskladitvi v

interakciji

Vloge »dela na videzu« po Argyleu

- Pudarjanje pozitivnih značilnosti telesa

- Povečanje fizične privlačnosti
- Poudarjanje značilnosti identitete
- Izkazovanje pripadnosti refernčni skupini
- Izkazovanje pripadnosti družbenemu sloju
- Izkazovanje poklicne vloge

Okoliščine, v katerih teža neverbalne komunikacije prevladuje nad težo verbalne

Kateri vidiki neverbalne komunikacije prevladujejo?

Intimni odnosi: Prepričevanje Izražanje moči

- - P - P P
pogled pogled pogled
Oglasna sporočila!
- - O - P O
obrazna mimika proksemija obrazna mimika
(nasmeh)
- - T T
- telesna
D drža teritorialnost
dotik
- - V P
- videz
P proksemija
proksemija
- - U T
- uporaba
T rok telesna drža
zelesna drža
- V
videz

Povezanost z osebnimi značilnostmi ter kulturno pripadnostjo!!!

Motivacija 1.del – 6.predavanje

Motivacija

Je sklop dejavnikov, ki usmerjajo in spodbujajo vedenje. je odgovor na vprašanji: zakaj/čemu delamo

karkoli? Motivacija predstavlja vse tisto, zaradi česar se ljudje obnašajo tako, kot se.
Z Interneta: Motivacija je sila, ki ustvarja vedenje, s katerim otešimo neko potrebo. Motivacija je
notranja pripravljenost na določeno obnašanje. Sama po sebi ni zaznaven fenomen, temveč sila,
skrita zaposledičnim vedenjem. Ko govovorimo o motivaciji, se v mislih pokaže prodajni vodja, ki
opogumlja svojo prodajno ekipo; manager, ki spodbuja svojo ekipo. Motivacija je dejanje
opogumljanja določene osebe, da naredi, kar mora narediti, vendar sama ni sposobna začetka.

- Je proces spodbujanja k aktivnosti zaradi uresničevanja

določenih ciljev
- Je mobilizacija ali usmerjanje k postavljenemu cilju
- Je proces, s katerim se vzpodbujajo sile znotraj posamznika, ki se
vlagajo

Osnovni model motivacije

CILJI
POTREBE
MOTIVI IDEALI
NAGONI
VREDNOTE
INSTINKTI

MOTIVACIJA MOTIVACIJA
POTISKANJA PRIVLAČNOSTI

Motivacija potiskanja

- Instinkti, nagoni ali goni

- Potrebe
- Hotenja in želje
- Motivi

Z Interneta:

Motivacija po McDougallu

Glavni motivatorji: instinkti, nagoni, goni

Vzorci vedenja: vrojeni, uniformni in univerzalni  nas ženejo k delovanju
Motivacijska nagnjenja po McDougallu

Primarni in sekundarni goni

Primarni nagoni ali goni: določeni so z biološko osnovo in povezani z biološkimi potrebami vrste kot
celote (npr. lakota, žeja, spolnost, radovednost, ljubezen, idr.)

Sekundarni nagoni ali goni: naučeni iz socialnih izkušenj (socializacija; npr.: akademski dosežki,
socialni motivi ravnanja, naučeni strahovi, idr.)

Radovednost in iskanje vzburjenja pa bolje razlaga TEORIJA VZBURJENJA – DEFINICIJA?

Znižana raven vzburjenja (npr. senzorna deprivacija)  iskanje dodatnega vzburjenja  ustrezna
raven vzburjenja

Yerkes-Dodsonov zakon

dosežek optimalna optimalna

raven raven
težka naloga

lahka naloga

raven vzburjenja
Srednja raven (motivacijskega) vzburjenja < optimalno delovanje

Potrebe

- Organske (tudi fiziološke); stanje neravnovesja v organizmu

- Psihološke (tudi psihosocialne); pomanjkanje
- Primarne; stanje neravnovesja v organizmu
- Sekundarne; asociacije s primarnimi potrebami

Organske potrebe: Psihološke potrebe:

- Hrana - Varnost
- Voda - Ljubezen in naklonjenost
- Ugled in samopotrjevanje
- Kisik
- Spoznavanje
- Stalna temperatura - Delo in ustvarjanje
- Ravnotežje soli v organizmu - Nega, ščitenje in pomoč
- Osmotsko ravnotežje - Borbenost
- Izogibanje bolečini - Lepota
- Spolnost - Samouresničevanje
- Samospoštovanje
- Spoštovanje družbenih norm in načel
- Družinsko življenje
Funkcionalna avtonomija potreb

Primarne potrebe so prirojene – vpliv primarnih ojačevalcev (neposredna povezava s stanjem v

telesu)

Z interneta: PRIMARNE BIOLOŠKE POTREBE: so primarnega, osnovnega pomena za človekov o

biološko eksistenco. Zadovoljitev teh potreb je pogoj, da človek kot bitje sploh lahko obstaja. Te
potrebe so dedne in univerzalne – lastne vsem ljudem v vseh obdobjih. Glede na značilnost teh
potreb ni mogoče zavestno vplivati na njihov nastanek.

Sekundarne potrebe so naučene – vpliv sekundarnih ojačevalcev (posredno povezava s stanjem v

telesu)

Z interneta: SEKUNDARNE POTREBE: so po svoji naravi individualne, kar pomeni, da jih v istih
socialnih in drugih razmerah neekateri ljudje imajo, drugi pa ne. Po svojem izvoru so pridobljene oz.
naučene v svojem razvoju. Zadovoljevanje sekundarnih potreb, za razliko od primarnih potreb, ni
povezano z bistvom človekovega obstoja. Te potrebe so naučene in povzročajo med ljudmi največje
razlike. Nekatere med njimi so generične, značilne za človeka nasploh (npr. potreba po druženju,
ljubezni), spet druge pa so lahko za nekatere omejene.

Zadovoljitev poteb (Hull)

Potreba  aktivira se nagon, ki mobilizira energijo  zadovoljevanje potrebe

Z Interneta: Temelj motivacije po teoriji gona predstavljajo telesne potrebe, ki nastajajo zaradi
presežka ali pomanjkanja življenjsko pomembne snovi. Pojavijo se različni neprijetni dražljaji, ki
spodbudijo organizem k dejavnosti. Hull je opazil, da nekatere potrebe ne vodijo k dejavnosti in zato
uvede pojem gona. To je zanj tista potreba, ki se kaže v dejavnosti. Z njimi izključi potrebe, ki se jih ne
zavedamo. Gon deluje kot splošni vzburjevalec vedenja. Na organizem delujejo tako zunanji kot
notranji dražljaji, ki pozvročijo gon ali gonski dražljaj.

- Zadovoljevanje potreb je lahko nagonsko ali socializirano, homeostatično, progresivno.

Motivacija 2.del

Hotenje (ko se potreba prebije preko praga zavednega  postane zavestna). Želje so nadgradnja
hotenja, da si nekaj želimo.. homostatično = progresivno – vedno si želimo več.

ŽELJE: Želje usmerijo vedenje k trenutnemu najprimernejšemu objektu. Nastanek želja se odvija
preko notranjih in zunanjih dejavnikov. Notranji dejavniki so potrebe, čustva, fantazije,
pričakovanja,... Zunanji dejavniki pa so socializacija, socialna primerjava vsiljene potrebe.

J.J.Russeau je prikazal razmerje: želje: potrebe

Želje Potrebe
• Določa jih kultura/civilizacija • Določa jih pomanjkanje/presežek nečesa
v človeku

• nenaravne, presežne potrebe → želje … • = za vse ljudi

= individualne, odvisne od kulture

• Nastanek želja: socialna primerjava →

nastanek/<< želja

• Motivi, ki jih težje zadovoljimo; • Motivi, ki jih hitro ih zlahka zadovoljimo;

potrebna sta: fantazija IN ustvarjalnost tudi brez fantazije/ustvarjalnosti

POTROŠNIŠKE ŽELJE: J. J. Russeau: zadovoljitev potrošniške želje ≠ zadovoljitev potreb →

nezadovoljivost želja. EKONOMIJA ŽELJA: ločevanje med pomembnimi/nepomembnimi TER
zadovoljivimi/utopičnimi željami.

POTROŠNIŠKA DRUŽBA temelji na individualnih „projektih iskanja sreče“ , iskanje pa izhaja iz

nenehnega izmenjevanja stanj adicije in subtrakcije. Socialna primerjava – primer otroci nekaj
vidijo,da ima drug in si sami želijo isto..)
MOTIV: Je doživeta potreba usmerjena k cilju od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo
uresničitvijo zadovoljili tudi potebo. Kot hotenje in sila, ki nas žene v x y vedenje, vpliva pa tudi na:
učenje, spomin, zaznavanje in mišljenje...

Motivacijska teorija in hierarhija potreb: MASLOWA hiarhija potreb:

Maslow je prepričan, da so ljudje motivirani s potrebami, ki presegajo temeljno biološko preživetje.

Temeljna želja za človekovo naravo je po rasti in razvoju, da bi dosegel svoj polni potencial - kar
imenujemo samoaktualizacija. Maslow je predlagal hiarhijo v razponu od najnižje ravni temeljnih
potreb do višjih ravni psiholoških in aktualizacijskih. Samo kadar so spodnje ravni sorazmerno
zadovoljene, se oseba lahko premakne k višjim. Pri samoaktualizaciji težimo k napredovanju – nekdo
ki uresničuje potenciale.

HIARHIJA MOTIVOV: Maslow, 1954: RAZVOJNA HIARHIJA VREDNOT: Musek, 1993

Potreba po samoaktualizaciji Vrednote smisla in izpolnitve

(samouresničevanje)
Potreba po ugledu
Moralne vrednote
Potreba po ljubezni
Vrednote potence
Potreba po varnosti (uspeh, dosežki)

Fiziološke potrebe Hedonske vrednote

(Uživanje)
 Motivacija privlačnosti: cilji, ideali, vrednote – usmerjajo vedenje. Spodbude (incentive). Motivacijski
cilji... vrednote.

Vrednote so kot
najpomembnejši in
Motivacijski cilji: so tisti objekti, najsplošnejši
pojavi, dosežki, s katerimi motivacijski cilj.
zadovoljimo svoje potrebe in motive.
Teorija incentiv:
Spodbuda → pojavljanje vedenja
ALI

Značilnosti motivacijskih ciljev so: Spodbuda → ojačanje vedenja

valenca, individualne,
<< Spodbud → utrjevanje vedenja
privlačijo/odbijajo.
Ne more razložiti motivacije za vedenje,
kjer ni spodbud.

Kaj je VREDNOTA?

Subjektivno pojmovanje: "...sorazmerno nespremenljiv odgovor na vprašanje, katerim predmetom,

pojavom, dejavnostim, položajem daje neka oseba prednost. Hkrati so nekaj abstraktnega, so nekakšni
posplošeni cilji, h katerim težijo ljudje. Razlikujejo se po tem, kako pomembne so za posameznika... Gre za
sorazmerno trajne in dosledne usmeritve, ki so povezane s posameznikovo težnjo k ugodju". "...vrednota
trajno prepričanje, da je specifični način obnašanja ali eksistence družbeno ali osebno bolj zaželen v odnosu
na nasprotni ali obratni način obnašanja ali eksistence" (Rokeach, v: Musek, 1993; str. 76) in še: " Vrednote
so zaželjeni cilji različne stopnje pomembnosti, ki jih ljudje upoštevajo kot vodilne principe v različni h
življenjskih situacijah".

Objektivno pojmovanje: "posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo,
ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše
vedenje“. "pojmovanja ali prepričanja o zaželenih končnih stanjih ali vedenjih, ki presegajo specifične
situacije, usmerjajo in vodijo izbiro ali pa oceno ravnanj in pojavov in so urejena glede na relativno
pomembnost" . "verovanja o tem, kaj je zaželeno in dobro... i n kaj je nezaželeno ali slabo“, poleg tega
vrednote "reflektirajo družbeno strukturo...člani družbene skupnosti si jih na široko delijo".

Zadovoljevanje potreb in motivov:

Potrebe = stanje neravnovesja v

organizmu, ki ga povzroči pomanjkanje ali
presežek : snovi v telesu (po tekočini),
informacij v duševnosti (po informacijah).
Cilji = so predmeti in situacije, za katere
pričakujemo, da bodo zadovoljili našo potrebo. Motivi= potreba + cilj = doživeta potreba usmerjena
k določenemu cilju, od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo uresničitvijo zadovoljili potrebo.

Povezanost med motivacijskimi cilji in vrednotami:

VREDNOTA JE individualno pojmovanje transituacijskega cilja, (terminalnega), (instrumentalnega) KI

odraža interese (individualistične, kolektivistične) , (obojne) povezane z motivacijskIM PODROČJEM
in ga ocenjujemo v stopnjah (uživanje ... moč) pomembnosti (od zelo pomemben, do nepomemben)
kot vodilno načelo v svojem življenju.

Schwartzova prototipska struktura vrednotnega prostora iz leta 1999:

Schwartz (1994) primerjal med sabo povprečne vrednote iz različnih kultur → na medkulturnem
nivoju dobil ~ strukturo kot na medindividualnem. V Schwartzovem krožnem prikazu strukture
vrednotenega prostora so druga nasproti drugi postavljene vrednote kategorije, ki so vsebinsko
nezdružljive oz. celo konfliktne, medtem ko se kompatibilne kategorije nahajajo druga ob drugi. Večja
je prostorska oddaljenost med dvema vrednostnima kategorijama, manjša je njihova kompatibilnost.
To pomeni da bi morale v primeru ko predstavljajo za posameznika vrednote iz kategorije
samourejenosti visok motivacijski cilj, po logiki schwartzove protitipske strukture, vrednote iz
kategorije varnosti predstavljati nizek motivacijski cilj in torej zasedati manj pomembno mesto v
posameznikovi vrednotni hiarhiji.
Hofstedejeva delitev vrednot
Razdalja moči: moč ↔ podrejenost
(spoštovanje avtoritete!)
Individualistične

↔ kolektivistične Maskulinost ↔ femininost

(º pomembnosti: delo →
medosebni odnosi)

Izogibanje negotovosti
neorganiziranost ↔
organiziranost (formalna
pravila)

Raziskava opravljena v 40 državah, ki se medsebojno razlikujejo po uveljavljenosti vrednot.

Hofstede (1980, str. 21); kultura = ”kolektivno programiranje uma, po katerem se člani dane skupine
razlikujejo od članov druge skupine”. …+ časovna orientacija (dolgoročna/kratkoročna) (Hofstede +
Bond). Hofstedova raziskava je bila narejena za IBM, za primere ali so bolj ali manj individualistile ali
kolektivistične. Nekdo, ki je od tukaj bo rekel; jaz prihajam od tukaj, poudaril bo svoje
kolektivistične...da pripada tej in tej skupini. Individualisti so bolj usmerjeni v bodočnost, bolj so
navajeni načrtovati, medtem ko kolektivistični bolj v sedanjost. Npr. v kolektivistični kulturi je
normalno da zaposliš sorodnika, v individualistični je to skoraj kaznivo. (slo=individualističa)

Značilnosti:

Individualističnih dežel: kolektivističnih dežel:

• Osebni cilji in dosežki • Kulturne norme

• Vedenje je posledica posameznikovih • Vedenje je posledica prilagajanja
stališč skupinskim normam
• Posameznikova samopodoba ni • Posameznikova samopodoba odraža nj.
odvisna od nj. družbenih stikov družbene vloge in medosebne stike
• Poudarek na medosebnih razlikah
≠ • Poudarek na družbenih položajih in
• Medosebne odnose zaznamuje vlogah
tekmovalnost • Medosebne odnose zaznamuje
sodelovanje

 Rezultati raziskav veljajo za povprečne rezultate znotraj dane kulture, ne na specifični

individualni ravni. ((Markus in Kitayama, 1991; Triandis, 1994,1995,1996)
MOTIV(ACIJA)

Notranja (intrinzična) Zunanja(ekstrinzična)

Ovira CILJ

= notranje nagnjenje k delovanju, ki ne
potrebuje zunanje spodbude (Stipek, 1998).
- „Aktivnost sama = nagrada „
- Cilj = dejavnost sam po sebi.
NOTRANJA - Postavimo si jo sami,dejavnost nam mora
motivacija biti sama po sebi zanimiva, biti nam mora
v užitek
- aktivnost motivira človeka.
- Je globja in bolj dolgotrajna kot zunanja.
Zunanja motivacija prihaja od zunanj, iz okolja.
Npr. šef nas nagradi za boljši odnos-pride od
drugih. Je kratkotrajna.
„-“ ko: vnaprej določena. Pri osebah, ki že
notranje motivirane, Pri privlačnih nalogah
ZUNANJA
Predvidene le za najboljše.
motivacija
„+“ ko: samopodoba in samopercepcija
subjektov zelo „-“, interes za dejavnost pa
odsoten. Dejavnost nezanimiva, monotona,
dolgočasna.
OVIRE: Objektive: finančne ovire – da ga ne
podpirajo . Objektivna ovira je
lahko situacijska ali socoalna.
Subjektivne: npr.
nenaučena moč – Reakcija na oviro je FRUSTRACIJA! -
da otrok misli,da posledica je lahko konflikt – gre za
ga ne podpiramo. notranje konflikte, notranje subjektivne
KONFLIKT: kot subjektvina ovira k ovire.
motivacijskih cliljev:
VIRI notranje motivacije:
- pozitivni viri: povezanost,
radovednost & interesi, cilji,
ohranitev + samopodobe &
ohranitev + samospoštovanja
- negativni viri: strah, naučena
nemoč (ko nam nekaj spodleti
in postanemo negativni,
bežimo pred določeno
situacijo, v naprej mislimo da
bomo spodleteli – zato res),
anksioznost (strah pred
nezavednim, neznačilnim-ne
vemo natančno česa se
bojimo).
Viri zunanje motivacije:
Starši, vrstniki, šolstvo, družba 
znanje motivacijske spodbude.
Negativne posledice: graja, kazen,
stres = izobibanje. Pozitivne
posledice: Pohvala, nagrada =
približevanje.
Zunanja motivacija => notranja
motivacija – ko xy ugotovi da je
dejavnost ok!
doseganju
pozitivni konflikt dvojne
privlačnosti
npr.nekdo je močno zaljubljen, po drugi strani se boji zavrnitve.

konflikt negativnosti

ATRIBUCIJA:

Atribucija je proces pripisovanja vzročnosti za naše lastno vedenje, za vedenje drugih ljudi ter za
dogajanje nasploh. Zakaj atribucijo omenjamo pri motivaciji? Čemu pripisujemo razloge za naš
uspeh/neuspeh vpliva na našo nadaljnjo motivacijo – čemu pripisujemo izvor/e lastnega in tujega
uspeha/neuspeha. Weiner in dr. (1971 →):prepričanja o vzrokih uspeha in neuspeha.

• Sposobnost Interpretacija povratne informacije

(uspeha/neuspeha) 
• Trud
nadaljnja motivacija 
• Težavnost naloge
nadaljnje vedenje
• Sreča

3 dimenzije ocenjevanja vzrokov uspeha in neuspeha:

1) Locus” vzroka (notranjost/zunanjost)  (“vzrok” je v meni/ne)

2) Stabilnost vzroka  (to je trajno/začasno stanje)
3) možne kontrole vzroka  (na zadevo lahko vplivam?)

Nadaljnja čustv. + kognit. pričakovanja + vedenje

Kako te dimenzije vplivajo na motivacijo?

 Vzročne atribucije za uspeh / neuspeh in njihove čustvene ter kognitivne posledice:

Lahko
vplivamo

Nimamo vpliva

Lahko
vplivamo

Nimamo vpliva

NAUČENA NEMOČ (Saligman, 1975):

kot specifična oblika samopripisovanja in posledica “uspešne” strategije samooviranja ter
podlaga za samouresničujočo se napoved

Učinek, ki “nam pomaga” pri ohranjanju

naučene nemoči…, ob pričakovanju Iskanje ovir in preprek, ki naj bi
negativnega izida se sami vedemo tako, opravičile morebiten
da uresničimo predvideni izid,.. pričakovani neuspeh …

Občutek, da ”itak ne zmoremo”, “itak ne bo šlo” …

 MOTIVACIJA ZA UČENJE: (Atkinson)

…Spomnimo se še 1x učinkov prepričevalnega procesa ob upoštevanju motivacijskih dejavnikov

posameznika … in poskusimo to uporabit v tržni komunikaciji.
Upoštevanje motivacijskih dejavnikov sogovornika!

 Proaktivnost (se vržejo v nekaj hitro, last minute) ↔ reaktivnost (potrebujejo več časa, da
premislijo)
 zunanji vir motivacije ↔ notranji vir motivacije
 usmerjenost k alternativam ↔ usmerjenost k ustaljenim postopkom (primer pralnega prška-
izdelek x in izdelek y)

Dejavniki, ki vplivajo na odločitve:

• Enakost
• Enakost z izjemami
• Različnost
• Različnost in enakost z izjemami

Vrednote slovenskih mladostnikov:

Sreča – konformnost

Družina – med varnost/univerzalizem in hedoizem

Zdravje – heodizem

Uspeh – storilnost
Nadarjeni otroci: približno 5% vseh otrok je nadarjenih, 2% otrok je izjemno nadarjenih, z
neustreznimi spodbudami otrok izgubi motivacijo. Izguba motivacije je lahko odvisna tudi od drugih
dejavnikov, npr: skromnost izivov, nesprejemanje s strain okolja, prilagajanje ostalim, frustracije
zaradi naprednosti idej, ki jih ne more izpeljati,... Znane rešitve bi lahko bile: postavljanje večjih
izivov, več samospoštovanja, delo na nivoju in prilagajanje ciljev.

Bister otrok Nadarjen otrok

Pozna odgovore Sprašuje
Se zanima Je zelo radoveden
Ima dobre ideje Nore ideje
Bere/piše dobro Uživa v uporabi jezika
Se zlahka uči Pogosto išče skrite težave
Se druži z vrstniki Se raje druži z odraslimi
Zbira info Manipulira z info

Motivacija kot odraz odnosa med izzivom in spretnostjo:

 EMOCIJE (čustva)

Emocije so duševni procesi in stanja, ki izražajo človekov vrednostni odnos do stvari, oseb (tudi do
samih sebe) in dogodkov. Doživlajmo jih v okoliščinah, ki jim pripisujemo subjektivno velik pomen.

Komponente emocij

Izrazno/vedenjske (izražanje čustev z neverbalno komunikacijo)

Fiziološke (telesne R-je) Kognitivne (ocena situacije, ki sproži čustven odziv)

- priprava organizma za
povečano dejavnost Subjektivne (prepoznavanje in izkazovanje čustev)

Čustva so kot enovit pojav čeprav jih ne moremo preučevati kot celoto, ampak zgolj preko drugih
proceso, različne teorije čustev poudarjajo različne vidike čustev in ponujajo svojo definicijo. Funkcije
čustev so samoohranitvena, motivacijska in socialna. Preučevanje čustev, ki je posredno, se navezuje
na fiziološke procese, mišljenje, zaznavanje, spomin, motivacijo in učenje. Fiziološke spremembe pri
čustvovanju se navezujejo na avtonomi živčni sistem, ta se deli na simpatik in parasimpatik.

Delovanje simpatičnega živčnega sistema: Delovanje parasimpatičnega

živčnega sistema:
 pospešeno delovanje endokrinih žlez
 povečana količina sladkorja v krvi Povsem nasprotno delovanju
 povečan krvi pritisk simpatika:
 hitrejše bitje srca
 pospešena tvorba krvnih teles strah, jeza,  izločanje sline
 naježene dlake po koži presenečenje,..  solzenje
 potenje  Izločanje urina žalost,
 upočasnjeno delovanje prebavil  Izločanje blata sprejemanje...
 hitrejše in močnejše dihanje  Prebava
 CILJ: Boj ali beg?  za telesne občutke boja ali bega je  CILJ: Počitek ali prebava?
odgovorna aktivacija simpatične veje avtonomega
živčnega sistema.

Fiziološke spremembe pri čustvovanju so slednje:

- električna prevodnost kože (t.i. psihogalvanski refleks),

- srčni utrip in krvni tlak (poveča se količina sladkorja, tvorba krvnih teles),
- glasovni stres in
- poligraf (t.i. detektor laži).

Čustev ne moremo meriti direktno. Merimo lahko le fiziološke reakcije, ki jih

predvidevamo pri doživljanju močnih čustev (npr. pri laži predvidevamo sram, bes,
izpostavljenost). Fiziološke reakcije merimo s POLIGRAFOM, rezultat preiskave imenujemo
POLIGRAM. Poligraf pri merjenju čustev ni natančen, saj ne meri direktno čustev, temveč
le fiziološke reakcije.
Čustva lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo: mimika obraza, pogled, proksemija (razdalja
med udeleženci- vid,sluh,vonj,tip), telesna drža, gibi, dotik in objezikovni vidiki komuniciranja.

(Objezi kovni zna ki s o ti s ti gl a s ovni zna ki , ki s preml ja jo govorno

komuniciranje. To, kar sporočamo z jezikom, je verbalno s poroči l o, ka ko to
s poročamo, pa je objezi kovno a l i pa ra l i ngvi s ti čno s poroči l o. Neka teri
objezikovni zna ki i ma jo v komuni ci ra nju s a mos tojno vl ogo, ki ni nujno
veza na na verbalno s poročilo. Taki znaki s o na primer jok, s toka nje, s meh,
žvi žga nje, vzdihovanje. S ta kimi objezi kovni mi zna ki i zra ža mo predvs em
enos ta vna čus tva , na pri mer jezo, ža l os t, s rečo, ves el je.)

obrazna mimika šestih osnovnih čustev:

sreča,jeza, žalost,
presenečenje,
gnus, strah...

Zakonitosti opazovanja izražanja čustev pri ljudeh (Glede opazovanja izražanja čustev (obrazne
mimike) glejte poglavje o neverbalni komunikaciji!)

Delitev čustev glede na kriterije (ali kako razlikujemo čustva?):

Čustva, ki jih spremlja simpatik: strah, veselje, jeza,...

Čustva, ki jih spremlja parasimpatik: žalost, sprejemanje, pokornost,...

+ ( aktiviranje organizma (aktivacijska funkcija, aktivnostni vidik) - nanaša se na

Aktivnostni vidik fiziološke spremembe!) To funkcijo ima predvsem čustvo strahu, pa tudi jeze. Strah služi
prepoznavi nevarnosti, fiziološke spremembe (aktivacija organizma) pa pripravi na boj
ali beg. Če nas ponoči kdo napade in skuša oropati, bomo zaradi fizioloških sprememb
maksimalno mobilizirali zaloge energije in se zato učinkoviteje ubranili oz. hitreje
zbežali. Namen jeze je nekaj spremeniti, da se bolj odvija v skladu s tvojimi pričakovanji.
 Osnovna/ temeljna čustva Sestavljena/kompleksna čustva

Po teoriji ameriškega psihologa Kompleksna čustva bi naj bila

Plutchika (1980) je temeljnih čustev sestavljena iz dveh osnovnih, pojavijo
osem. Pojavila bi se naj kmalu po se kasneje in so bolj odvisna od
rosjtvu, so univerzalna (v izražanju ni kulturnih vplivov.)
medkulturnih razlik) in imajo ljubezen, kesanje, razočaranje,...
prilagoditveno funkcijo. Lahko jih
razporedimo v pare (so bipolarna).  Naučena!!
Veselje- žalost,
jeza – strah,
sprejemanje-zavračanje,
presenečenje – pričakovanje.

 So prirojena!!

Kompleksnost
+ Plutchikovo kolo čustev:

Globoka čustva: globoka ljubezen, močan strah, ...

Globina
Plitva čustva: plitva ljubezen, blagi strah(negotovost), ...
Obvladljiva čustva: običajna, ne preveč intenzivna čustva
Obvladljiva
Iracionalna čustva: vse vrste fobij, bes
/iracionalna

Pozitivna čustva: ljubezen, sreča, veselje,...

Negativna čustva: gnus, jeza, prezir,...
Valenca
( S čustvi izražamo vrednostni odnos do zunanjega sveta ali samega sebe – stvari, ljudi,
(vrednostni vidik)
dogodke…, ki so nam pomembni, ovrednotimo na lestvici prijetno-neprijetno, privlačno-
neprivlačno. Neprijetna čustva - ko je ogrožena vrednota. Prijetna – ko je
dosežena vrednota.)

Dolgotrajna čustva: razpoloženja (šibka)  dojemanje sveta, spomin, ...

Trajanje
Kratkotrajna čustva: afekti (intenzivni)
 Šibka čustva: čustva razpoloženja
Intenzivnost
Intenzivna čustva: afekti

Etična/moralna vrednost čustev?

kaznovanje za čustva

Dilema: Unipolarnost/bipolarnost čustev?

UNIPOLARNOST? BIPOLARNOST?

• vsako čustvo = ločena dimenzija • čustva seboj sistematično

• ljudje lahko istočasno doživljajo
na primer sovraštvo in ljubezen
• dokazi o bipolarnosti so samo
rezultat napačne uporabe metod
merjenja
povezana in soodvisna
• ljudje ne morej istočasno
doživljati sovraštva in ljubezni
• obstajajo mešan čustva, ki
nastanejo z mešanjem
nasprotni čustev

Delitev čustev glede na trajnost in moč:

Afekti: močna kratkotrajna čustva; usmerjeni na določen objekt; izrazite telesne spremembe;
zmanjšana razsodnost mišljenja in vedenja.

Razpoloženja: šibkejša in dolgotrajna čustvena stanja; neusmerjena; niso značilne fiziološke

spremembe, kljub temu velik vpliv na vedenje oz. celoten odnos do sveta in sebe. Predstavlajo
čustveno podlago našega doživljanja: spodbujajo ali zavirajo pojavljanje določenih čustev: če smo
potrti, pogosteje reagiramo z negativnimi čustvi, stvari vidimo s slabe plati, spominjamo se negativnih
izkušenj, kar še poglobi našo žalost… - začarani krog.
Kriteriji čustvene zrelosti/čustvena zrelost:

1. Ustreznost čustvovanja glede na okoliščine:

Glede na kulturna pravila (na pogrebu se ne smejimo, ne izražamo razočaranja nad prejetim
darilom …). Glede na funkcionalnost čustev v določeni situaciji: intenzivnost in trajanje čustva
bi naj ustrezala intenzivnosti dražljaja.
2. Stopnja kompleksnosti čustvovanja:
Raznovrstnost čustvovanja: sposobnost doživljanja in izražanja različnih čustev, tako prijetnih
kot neprijetnih, enostavnih in kompleksnih (moralna in socialna čustva, npr. sram, krivda,
empatija, estetska čustva …), odvisno od situacije. Vzgoja in kulturne norme nas lahko
onesposobijo za doživljanje določenih čustev. Film Ameriški psiho! Čustva, ki v nobeni
situaciji niso funkcionalna, so negativna čustva do samega sebe: samoprezir,
samozaničevanje. Nesocializirani otroci so razvili samo enostavna čustva. Temeljna +
kompleksna čustva.
3. Kontrola nad doživljanjem in izražanjem čustev:
Obe skrajnosti sta neugodni, tako pretirana nezmožnost nadzora, kot tudi pretiran nadzor
oz. zaviranje čustvene energije. Sposobnost uravnavanja čustev pomeni, da se čustev
zavedamo, jih razumemo in jih znamo ustrezno izraziti z vedenjem – verbalno in neverbalno.
Presodimo, v odnosu do koga, kdaj, kje, kako močno ... Nefunkcionalno je , če nas popolnoma
neogrožajoča situacija spravi v strah, če za vsako figo postanemo jezni ali užaljeni, če se
zaradi treme na izpitu ničesar ne spomnimo … V zahodnih kulturah je vrednota nadzor nad
čustvi (racionalnost). Vendar človek tistih čustev, ki jih zaradi pretiranega nadzora ne izraža
ali celo sploh ne občuti, tudi obvladati ne more. Šele ko si dovolimo občutiti čustvo, ga
imamo možnost zavestno uravnavati. (Prepoznavanje + razumevanje + predelava čustev).

Funkcije čustev:

Sprostitev čustvene energije pripravljenost na akcijo  boj ali beg?

Samoohranitvena
(deluje tudi v osami)
Potreba po doživljanju pozitivnih čistev in potreba po izogibanju
Motivacijska
negativnim čustvom  motivirana dejavnost.
Socialna Verbalno in neverbalno izražanje čustev  komunikacija

Učenje čustev:

Klasično pogojevanje ali socialno učenje (socializacija)

(6 osnovnih čustev = prirojenih → univerzalnih ne glede na posameznikovo kulturno pripadnost)

Klasično pogojevanje je oblika učenja, za katero je značilno, da Nanaša se na vrsto

se organizem nauči neobičajnih in nehotenih(avtomatiziranih) vedenja, ki se prenaša ali
odzivov na nevtralne dražljaje, zato ker sta bila določen odziv in krepi s socialnimi stiki.
določen dražljaj večkrat povezana. Na temelju brezpogojnega Primer: posnemanje
odziva,čustev:
Teorije ki je podedovan(ali močno utrjen naučen odziv), se nauči (čustev neke druge
pogojnega odziva, ki je pogojen z izkušnjo. Pogojni odziv je osebe, simon se ne boji,
naučena reakcija(podobna brezpogojni) na nevtralen dražljaj, ki mama se boji simon se
sam po sebi ne izzove takšnega odziva, med učenjem pa boji).
postane pogojni dražljaj. Primer: pogojevanje-učni transfer.
 Zunanji držljaji visceralna reakcija  čustveno doživetje
Langejeva teorija domneva,da različni čustvo povzročajoči dražljaji povzročijo
nastanek specifičnih fizioloških odzivov, ki nato naprej povzročijo specifične
čustvene občutke. Tako zunanji držljaji nevarnega predmeta povzročijo fiziološki
odziv sproščanja adrenalina in pospešeno bitje srca, ki ga nato občutimo kot
James-Langejeva čustvo strahu. Fiziološko vzburjenje je nujno in zadostno, da se čustva pojavijo.
teorija Pomankljivosti: Ne pojasni nenadnih čustev (npr. nenadnega strahu).
Ne upošteva dejstva, da se čustvena reakcija pojavi še pred fiziološkimi
spremembami v organizmu.

Slika:
Zunanji dražljaji
Fiziološke spremembe talamus čustveno doživetje
Dvojnost odzivanja
Bardova teorija domneva, da se zavestno občutje čustva in fiziološke spremembe
pojavljajo hkrati kot ločene, vendar sočasne reakcije na zunanje čustvo vzbujajiče
držljaje. Tako bodo zunanji držlajji nevarnega predmeta povzročili, da bo talamus
Cannon-Bardova poslal signale: k hipotalamusu,da sprožijo splošni fiziološki odziv »bega ali boja«
teorija in k možganski skorji, da zazna in zabeleži zavestno doživetje strahu. Fiziološko
vzburjenje torej ni niti nujno niti zadostno za pojavitev čustev. Pomankljivosti:
Nesprejemljivost ločenega pojmovanja fizioloških sprememb in čustvenega
doživljanja.

Slika:

Zunanji dražljaji
Fiziološke spremembe kognitivna interpretacija pričakovanja okolja in družbe

Čustveno doživetje
Interakcionizem
Teorija domneva da čustvo vzbujajoči zunanji dražljaji povzročijo odziv splošnega
fiziološkega vzburjenja, ki ga kognitivna ocena dražljajev razloži kot specifično
Schachter - čustveno občutje. Tako zunanji dražljaji nevarnega objekta povzročijo spošen
Singerjeva teorija fiziološki odziv boja ali bega in kognitivno ovrednotenje tega vzburjenja,
upoštevajoč pretekle izkušnje s takim objektom, kar privede do ustreznega čustva
strahu. Pomankljivosti: Neponovljivost študije, s katero sta dokazala svojo teorijo.
Primerjava čustev in njihovih ocen:

Čustva Ocene
Žalost Izguba najdražjega
Strah Grožnja
Jeza Ovira
Radost Potencialni partner
Zaupanje Član skupine
Gnus Neprijeten objekt
Predvidevanje Novo področje
Presenečenje Nenaden objekt