1 GOSPODARJENJE

Praviloma vsak človek nastopa v gospodarskem življenju v dveh vlogah: kot porabnik in kot
ustvarjalec. Ljudje živimo v družbi. Čim razvitejša je družba, večja je tudi medsebojna odvisnost, več
je takšnih dobri, ki so izid dela večjega števila ljudi. Gospodarsko življenje posameznikov se vrti okoli
služenja in trošenja denarja. Zaslužek in poraba sta površinski stik vsakogar s sistemom gospodarjenja

1.1 POTREBE IN DOBRINE

Človek ima v svojem življenju številne potrebe. Te zadovoljuje z dobrinami. Dobrine so proste (na
razpolago so vsakomur v zadostnih količinah) in ekonomske ali gospodarske (dobrine niso prosto na
razpolago, ker jih je mnogo manj kot potreb ali želja po njih, so redke, zato je treba z njimi razumno
ravnati, si prizadevati za povečanje razpoložljivih količin in jih ne trošiti po nepotrebnem). Dobrine
lahko klasificiramo na različne načine. Po obliki ločimo proizvode (imajo materialno obliko) in
storitve (so le koristno opravilo). Po namenu ločimo potrošne (služijo svojemu namenu neposredno,
zadovoljevanju potreb) in proizvodne (zadovoljujejo le posredno, to so dobrine , ki omogočajo
proizvodnjo. Med proizvodnimi dobrinami pa ločimo investicijske, ki so trajnejšega značaja (stroji,
zgradbe, patenti), od intermediarnih (surovine, reprodukcijski material, energija), ki so vmesna oblika
med zaporednimi fazami proizvodnih procesov.) Skupno vsem ljudem je, da potrebujejo določene
količine dobrin za ohranitev gole fizične eksistence.Zato je fizični ali tudi eksistenčni minimum tista
raven zadovoljitve potreb, pod katerega se človek ne more spustiti brez ogrožanja življenja. V
današnjem razvitem svetu se potrebe zadovoljujejo na mnogo višji ravni od eksistenčnega minimuma.
Za dostop do dobrine, ki zadovolji resnično potrebo,je človek sposoben odreči se nečemu, s čimer
razpolaga.

1.2 FAZE GOSPODARJENJA

Gospodarjenje z ekonomskimi dobrinami poteka med dvema poloma: proizvodnjo in porabo. Zveza
med proizvodnjo in porabo ni neposredna. Povezuje ju proces menjave in razdelitve, v katerem se na
trgih oblikujejo cene različnih proizvodov in storitev, pa tudi proizvodnih prispevkov. Osnovni razlog
za to, da sta proizvodnja in poraba povezani le posredno, preko menjave in razdelitve, je delitev dela.
Najbolj očitna je tehnična delitev dela na ravni posameznega proizvodnega obrata, kjer tehnologija
narekuje uporabo različnih spretnosti in poklicev. Toda delitev dela ima tudi mnogo širše družbene
razsežnosti, saj celotna organizacija sodobne družbe in sveta temelji na delitvi dela in medsebojni
izmenjavi izidov. Nujna posledica delitve dela je trgovina. Trgovina je ena izmed najstarejših
družbenih inštitucij, ki omogoča menjavo. Osnovno načelo trgovanja je, da v njem partnerja
prostovoljno sodelujeta, saj imata po opravljeni menjavi oba večjo korist, kot sta jo imela pred njo.
Praviloma menjujemo to, kar nam daje manjšo korist, za nekaj, kar nam daje večjo. Ekonomske
dobrine, ki sodelujejo v menjavi, imenujemo blago. Blago so vse tiste dobrine, ki so v prvi vrsti
namenjene menjavi, saj jih ne bo porabil tisti, ki z njimi razpolaga ali jih proizvedel, temveč njihov
kupec. Zato tudi govorimo o blagovnem gospodarjenju in blagovni proizvodnji (denar). Tudi denar je
neke vrste blago, saj je namenjen menjavi, vendar ima v primerjavi z neposredno uporabnimi vrstami
blaga določene posebne lastnosti. Naturalno gospodarjenje (brez denarja) je gospodarjenje brez
menjave in razdelitve.

1.3 KAJ PRIDOBIMO Z GOSPODARSKIM SODELOVANJEM

Odločitev za gospodarsko sodelovanje praviloma temelji na koristi, ki jo pričakuje vsak udeleženec.
Ker je motiv za gospodarsko sodelovanje korist, je sodelovanje možno le, če omogoča korist vsakemu
udeležencu. Udeleženci gospodarjenja igrajo igro s pozitivno vsoto, katere izid bo večji skupni
razpoložljivi koristnosti. Kadar pa gre le za delitev dane in nespremenljive količine med udeleženci, ti
igrajo igro z ničelno vsoto. Značilnost igre z ničelno vsoto je v tem, da se dobiček in izgube
posameznikov v povprečju izravnajo. Igra z ničelno vsoto je seveda smiselna le za zmagovalce.
Osnovni princip gospodarjenja je povečana korist vseh udeležencev, torej igra s pozitivno vsoto.
Pozitivna vsota gospodarskega sodelovanja temelji na razlikah med ljudmi, njihovimi sposobnostmi in
potenciali, zaradi česar z različnim učinkom opravljajo različna dela. Za vse je najbolj koristno, če se
lotijo tistega, pri čemer so najbolj učinkoviti, izide pa med seboj izmenjujejo. Na ta način vsakdo
izrabi svoje komparativne prednosti, opravlja tisto delo, kjer je primerjalno z drugimi, boljši. Pri
iskanju primerjalne prednosti za vsako od udeleženih oseb pa ninujno, da je v izbrani dejavnosti ena
učinkovitejša od druge. Dovolj je, da vsaka oseba najde tisto opravilo, pri kateri je bolj učinkovita kot
pri ostalih opravilih. Medsebojna izmenjava omogoča izrabo primerjalnih prednosti. Č e se za to
možnost ne odločita, bosta trpela oportunitetne stroške, stroške izgubljene priložnosti. Vsaka dejavnost
zahteva žrtev, odrekanja, v obliki časa napora ali neposrednih stroškov, torej neke izgubljene
priložnosti. Kjer so ti oportinitetni stroški za posameznika najnižji, je to njegova komparativna
prednost. Osnovna ugotovitev je, da s sodelovanjem – medsebojno prostovoljno izmenjavo – vsi
udeleženci skupaj pridobijo, saj lahko vsak izbira lastne komparativne prednosti in s tem minimizira
oportunitetne stroške. Poleg skupne koristi, ki jo imajo udeleženci od medsebojnega gospodarskega
sodelovanje, je za vsakega med njimi pomembno tudi,kolikšen delež te skupne koristi bo pripadel
njemu. To je vprašanje cene njegovega prispevka, razmerja, v katerem menja svoj prispevek za
drugega. Cene odločajo o distribuciji dohodkov, o individualni udeležbi v skupno ustvarjeni koristi od
menjave. Kakšne bodo cene in kako se bodo ob njih distribuirali dohodki, je odvisno od tržnih
okoliščin, predvsem pa od konkurence.

2 EKONOMSKE VEDE
2.1 DEFINICIJA EKONOMIKE
Ekonomiko običajno definiramo kot vedo, ki proučuje, kako ljudje:uporabljamo in usmerjamo redke
in omejene vire v proizvodnjo različnih dobrin ter odločamo o razporeditvi omejenih virov v različne
možne uporabe;dobrine med seboj menjujemo in delimo za porabo;pri tem vzpodbujamo, izbiramo in
koordiniramo svoje aktivnosti in odločitve.Ekonomika je usmerjena v proučevanje ljudi in njihovega
racionalnega ravnanja. Bistvo gospodarjenja je namreč v spoznanju o omejenosti dobrin in zaradi tega
o nunosti racionalnega ravnanja. Ekonomske pojave obravnava ekonomika na dveh ravneh: kot
makroekonomika in kot mikroekonomika. Ta delitev pa ni edina, možno jo je dopolniti, npr.
medsektorska analiza ( njen običajni naziv je input-output analiza), teorija gospodarskega razvoja in
rasti ( ukvarja se s spremembami v času, tako z mikro kot makroekonomskega vidika).
Makroekonomika proučuje gospodarjenje na ravni narodnega gospodarstav. V osnovi opazuje, kaj se
dogaja na ravni države kot celote. Glavne kategorije, ki jih proučuje, so bruto domači proizvod in
narodni dohodek, skupni obseg varčevanja in investicij, zaposlenost, inflacija. Proučevane količine so
agregatne, to pomeni združene v okviru narodnega gospodarstva. Mikroekonomika se ukvarja s
sestavnimi deli narodnega gospodarstva. Njeno proučevanje je dezagregirano ali parcialno, zanimajo
jo količine na ravni gospodarskih dejavnosti, proizvodnih in potrošnih sektorjev, podjetij in
proizvodov ter proizvodnih dejavnikov. Ugotavlja zakonitosti odnosov med značilnimi sestavnimi deli
narodnega gospodarstva, predvsem cenami, količinami in dohodki. Glavne kategorije, ki jih proučuje,
so trgi, cene, ponujene in povprašane količine, dohodki in razdelitev.

2.2 TEMELJNA IN UPORABNE EKONOMSKE VEDE

Ekonomske vede se ukvarjajo z gospodarjenjem, to je z aktivnostjo ljudi, da bi ob omejenih virih
zadovoljili svoje potrebe. Pri tem razlikujemo uporabne (aplikatine) ekonomske vede, ki se ukvarjajo z
iskanjem najboljših rešitev za probleme gospodarjenja, od temeljnih (fundamentalnih) ekonomskih
ved, ki proučujejo gospodarjenje kot tako, njegove zakonitosti, brez neposrednega angažiranja v
reševanju konkretnih problemov. Poznavanje temeljnih zakonitosti je pri poslovnem odločanju nujen,
ne pa tudi zadosten pogoj. Nujen zato, ker lahko le s poznavanjem temeljnih zakonitosti objektivno
ocenimo splošno stanje. Ni pa zadosten zato, ker temeljna veda daje vpogled v celoto, ne pa tudi v vse
tiste posebnosti, ki utegnejo pri reševanju konkretnih problemov biti odločilne.

2.3 NEOKLASIČNA SINTEZA IN NJENO POREKLO

Okvir sodobne ekonomske znanosti predstavlja neoklasična sinteza. Danes v svetu prevladuje t.i.
velika (neoklasična) sinteza, ki je sinteza postmaršalijanske mikroekonomske in postkeynesijanske
makroekonomske analize in predstavlja okvir glavnega toka (main stream) ekonomske teorije.

2.3.1 KLASIČNA ŠOLA POLITIČNE EKONOMIJE

Zgodovina ekonomske misli se je od pričetka civilizacije pa do epohe kapitalizma tesno prepletala z
zgodovino filozofije. Kapitalizem pa je ustvaril pogoje za osamosvojitev ekonomske vede in njeno
postopno transformacijo v znanstveno disciplino. Klasična šola politične ekonomije velja kot celoviti
sistem ekonomske analize. Celovito teoretsko obravnavo ekonomskih problemov zasledimo sicer že
pri merkantilistih (menjalni procesi in mednarodna trgovina) in fiziokratih (proces reprodukcije s
poudarkom na poljedelstvu), vendar pa gre prav britanskim klasikom, še posebej Škotu Adamu
Smithu, zasluga za odkritje in pojasnjevanje ekonomskih zakonitosti in medodvisnosti pojavov v
celotnem gospodarskem procesu. Raziskavo vzrokov ekonomskega bogastva namreč razširijo na vsa
področja proizvodnih aktivnosti. Klasiki si prizadevajo k objektivni analizi. Vendar je delno prisotna
tudi razredna usmerjenost; izsledki klasikov govore v prid novo nastajajočemu meščanstvu in proti
privilegijem zemljiške aristokracije. V delih klasikov je prisotna ideja splošne harmonije in spontane
težnje k naravnemu in razumnemu redu. Zavzemajo se za povsem svobodno tržno gospodarstvo
(liberalizem), kjer se država oz. oblast ne bo vmešavala v gospodarstvo. Leta 1776 je izšlo Smithovo
delo Bogastvo narodov. Delo vsebuje tako zasnovo makro- kot mikroekonomske problematike. Sam
naslov navaja k makroekonomski problematiki: kateri so faktorji bogastva oz. gospodarske rasti. Večji
del analize pa je posvečen miroekonomski problematiki: menjavi in razdelitvi. Leta 1817 je izšlo
Ricardovo delo Načela politične ekonomije in obdavčenja. Predmet dela je mikroekonomska analiza.
Ricardovo analizo ocenjujemo kot abstraktno in strogo teoretično. Smithovo Bogastvo narodov je še
vedno tudi filozofsko delo, ki obravnava marsikateri problem v vsej širini. Ricardo se je s svojim
pristopom že precej približal »čisti« ekonomiki. Klasiki v glavnem niso dvomili v sposobnosti trga,
da zagotavlja polno zaposlenost in optimalno alokacijo proizvodnih faktorjev. To prepričanje izhaja iz
t.i. Sayevega zakona trga, po katerem je vsak prodajalec tudi kupec in obratno (Traktat politične
ekonomije, 1803). Po tej logiki vsaka prodaja avtomatično ustvari tudi pogoje za nakup v isti
vrednosti, zaradi česar ni možna splošna kriza hiperprodukcije.

2.3.2 MARX IN MARKSIZEM

V skladu s svojim filozofskim konceptom kritike vsega obstoječega je Marx s Kapitalom podal
kritiko tedaj vladajoče politične ekonomije. Ost kritike je bila usmerjena v tista spoznanja, ki
afirmirajo kapitalizem kot naravni človeški red in ki ga s tem razglašajo za cilj razvoja. Še posebej pa
je očitna Marxova razredna usmeritev: vladajočemu meščanskemu razredu je zoperstavil delavski
razred kot protagonista napredka. Glavni Marxov prispevek k razvoju ekonomske teorije je v
dograditvi in doslednem uporabljanju delovne teorije vrednosti. Popolnejša formulacija je Marxu
omogočila, da je opredelil presežno vrednost kot izid razlike med vrednostjo dela in vrednostjo
delovne sile, s čimer je postavil temelje teorije ekonomskega razrednega izkoriščanja v kapitalistični
družbi. Pomemben prispevek k ekonomski teoriji je njegov makroekonomski pristop. Zavrnil je Sayev
zakon trga, kar mu je omogočilo, da je izpostavil problem realizacije. Za razliko od Saya je Marx
poudaril, da je denarna menjava (blago – denar in denar – blago) drugačna kot naturalna (direktna:
blago - blago). Med izvirne makroekonomske rešitev spadajo tudi Marxove sheme reprodukcije. Z
njimi je prikazal pogoje makroekonomskih usklajenosti.

2.3.3 MARGINALISTIČNA REVOLUCIJA

Preobrat, ki je nastal v ekonomski misli, mnogi nazivajo kot marginalistično ali subjektivistično
revolucijo. Marginalistično zaradi prevlade nove tehnike v ekonomski analizi, subjektivistično zaradi
novega pristopa k analizi vrednosti, revolucijo pa zaradi zavračanja sistema klasične politične
ekonomije. Marginalisti si prizadevajo uveljaviti »čisto« ekonomijo. Osredotočajo se na natančne
opredelitve ekonomskih kategorij in čistih ekonomskih povezav. Vrednost pojmujejo subjektivno, ki
temelji na psiholoških okoliščinah potrošnikov kot posameznikov: koristnost, subjektivno stališče
potrošnika do blaga, redkost. Marginalisti jemljejo globalne odnose kot dane, zanimajo jih možne in
merljive spremembe teh globalnih odnosov. V ospredju obravnavanja marginalistov je menjava in iz
nje izvedena razdelitev. Mnoga spoznanja in tehnike marginalistov predstavljajo sestavni del danes
sprejete in uveljavljene mikroekonomske analize.

2.3.4 NEOKLASIČNA MIKROEKONOMSKA ANALIZA

Za Marshalla (Načela ekonomike, 1890) velja, da je v svoji teoriji vrednosti oz. cen združil klasični
pristop s subjektivističnim. Klasična teorija pojasnjuje vrednost z dejavniki proizvodnje, na njihovem
izročilu je mogoče zasnovati teorijo ponudbe. Po drugi strani je možno na subjektivističnih analizah
redkosti in koristnosti zasnovati teorijo povpraševanja. Vrednost oz. cena pa je izid obeh komponent.
Marshall je poskušal zasnovati univerzalno teorijo vrednosti oz. cen, ki bi lahko razložila menjalni
odnos v vseh okoliščinah, monopolnih in konkurenčnih, upoštevaje vse faktorje, tako na strani
ponudbe kot na strani povpraševanja. S tem je zasnoval celoviti sistem mikroekonomske analize, ki ga
imenujemo tudi maršaljanski sistem. Clark (Distribucija bogastva, 1899) je obdelal teorijo razdelitve
na osnovi marginalne produktivnosti proizvodnih faktorjev. Pomembno razširitev sistema neoklasične
mikroanalize predstavlja teorija nepopolne konkurence. Teoretiki poudarjajo, da tržna okoliščina
pogosto ne ustreza definiciji popolne konkurence, prav tako pa ne gre za čisti monopol. Z neoklasiki je
ekonomska veda dokončno izgubila svoje širše filozofsko in politično obeležje. Usmerjala se je v
vedno bolj eksaktne analize delovanja tržnega mehanizma, glavni prispevki ekonomski znanosti pa so
v tehniki analize. Neoklasike zanima analiza z menjavo in razdelitvijo povezanih merljivih količin.

2.3.5 KEYNESIJANSKA REVOLUCIJA IN MAKROEKONOMSKA ANALIZA

Keynes (Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, 1936) je premaknil težišče ekonomske analize
iz tradicionalne mikroekonomske problematike na makroekomomsko, izpostavil problem zaposlenosti
in splošne ravni gospodarske aktivnosti ter opozoril na možno pozitivno vlogo države kot nosilca
ekonomske politike. Gospodarska aktivnost je odvisna tudi od razmerij med skupnimi družbenimi
količinami, agregati. Predmet proučevanja postane celotna ponudba, celotno povpraševanje, celotna
količina denarja v obtoku, splošna raven cen, celotni obseg zaposlenosti, skupni dohodki, skupne
investicije, celotno povpraševanje in potrošnja,… Keynes je z zavrnitvijo Sayevega zakona trga in s
spremembami v monetarni teoriji odprl možnost, da teoretično utemelji možnost agregatnega
neravnovesja med varčevanjem in investicijami. Vzpostavitev makroekonomskega ravnovesja pa je
možna tudi, ne da bi gospodarstvo doseglo polno zaposlenost. Keynes se zavzema za aktivno vlogo
države v gospodarstvu, za državni intervencionizem. Država naj vodi ekonomsko politiko in naj bo
stalno pripravljena na ukrepanje proti depresiji, brezposelnosti in inflaciji ter za povečanje
gospodarske aktivnosti. Smisel državne intervencije je v tem, da omogoči čim boljše delovanje tržnega
mehanizma. Trg pa bo idealno deloval, če bo uspešna ekonomska politika zagotovila stane blizu polne
zaposlenosti.
2.3.6 VELIKA (NEOKLASIČNA) SINTEZA
Združitev postkeynesijanske makro – s postmaršalijansko mikroekonomsko analizo je Samuelson
(Ekonomika, 1948) imenoval neoklasična sinteza. Neoklasična sinteza prestavlja okvir sodobne
ekonomske vede. Mikroekonomski del neoklasične sinteze temelji na neoklasični (maršaljanski)
ekonomski teoriji. Njema temeljna skrb je analiza odnosov na relaciji ponudba – povpraševanje – cena
v pogojih tržne ekonomije, to je suverenosti potrošnikov in proizvajalcev. Poleg tega so se razvili tudi
izpopolnjeni analitični pristopi – postmaršaljanska mikoekonomska analiza. Keynesijanska
makroekonomska teorija je imala pomen pri vsakdanjem vodenju ekonomske politike. Od Keynesa pa
do danes je bila bistveno izpopolnjena, zato govorimo o postkeynesijanski makroekonomski analizi
kot drugem sestavnem delu neoklasične sinteze. Neoklasična sinteza velja kot prevladujoči sistem
ekonomske analize, kot vladajoča ekonomska doktrina v razvitem svetu. Tudi neoklasična sinteza se
spreminja in dopolnjuje; sprejema novosti in opušča trditve, ki se pokažejo kot inferiorne.

3 METODOLOGIJA EKONOMSKIH VED

Ena izmed najsplošnejših in najpogostejše uporabljanih predmeta proučevanja ekonomije je, da je to
način, kako ljudje izbirajo redke produktivne vire ter kako te dobrine med seboj razdeljujejo. V skladu
s premetom proučevanja so se razvile različne raziskovalne metode. Pri predmetu proučevanja
ekonomije smo opredelili, da gre za ravnanje ljudi z viri in dobrinami. Viri in dobrine predstavljajo
merljive količine. Posamično ravnanje ljudi ni vedno niti predvidljivo niti očitno merljivo. Govorimo
o tendenčnem delovanju zakonitosti, ki se izkaže šele pri sistematičnem proučevanju večjega števila
primerov. Ugotovimo lahko večinsko ravnanje ali najverjetnejše ravnanje, ne pa tudi posamičnega.
Kadar proučujemo ekonomske pojave, se vedno srečamo z velikimi množicami udeležencev, med
katerimi se oblikuje nepregledna množica različnih povezav in odnosov. Zato je nujna abstrakcija, to
je odmišljanje nepomembnih podrobnosti. Po miselnem konceptu abstrakcije ostane le tisto, kar je
bistveno. Pri izkazovanju ugotovitev v ekonomiji običajno uporabljamo tri različne načine, ki se med
seboj dopolnjujejo: verbalno izkazovanje (misel izrazimo z besedami in s stavki),grafi in diagrami,
matematične formule
.3.1 EKONOMSKA TEORIJA IN MODEL
 S teorijo razumemo sistematično organizirano znanje, ki ga je možno uporabiti v različnih
okoliščinah. Sestavlja jo sistem ugotovitev, pravil in predpostavk. Z njimi lahko poglabljamo splošno
znanje, lahko pa tudi, ob uporabi konkretnih informacij, proučimo realni problem. Pojem ekonomske
teorije često enačimo s pojmom ekonomskega modela. V osnovi pomeni model poenostavljeno
predstavitev realnosti. Pri analizi se zatekamo k predpostavkam, ki nam omogočajo poenostavitev.
Poznamo dve predpostavki, s katerima najpogosteje operira ekonomska teorija:»ceteris paribus«,
ekonomska racionalnost (»homo ekonomikus«) Ceteris paribus je latinski izraz za »vse drugo
nespremenjeno«. Uporaba te predpostavke nam omogoča, da se pri proučevanju neke zakonitosti
osredotočimo na pojav sam, ne pa na vzporedne vplive, ki so tudi prisotni, niso pa predmet
proučevanja v konkretnem primeru. Ekonomsko realnost lahko na ta način opazujemo postopoma, od
pojava do pojava in od zakonitosti do zakonitosti, vsako zase izoliramo od drugih vplivov. Pojave, ki
jih s ceteris paribus izločimo, lahko delimo v dve skupini: v tiste, ki so sicer bistveni, a jih ne
upoštevamo zato, da bi se osredotočili na opazovano; v tem primeru postanejo predmet proučevanja v
naslednji fazi raziskave. Drugi pojavi pa so tisti, ki jih izločimo kot nasploh nebistvene ali slučajne
vplive in se teorija zanje ne zmeni. Predpostavka ekonomske racionalnosti se nanaša na obnašanje
ljudi v gospodarski dejavnosti. Z njo predpostavljamo, da bo vsak udeleženec ravnal tako, da bo skušal
z najmanjšimi napori ali žrtvami (vlaganji, stroški, delom) doseči največjo možnokorist (zadovoljitev
potreb, dohodek, dobiček). Pozitivna teorija se ukvarja z dejstvi. Proučuje stvari takšne, kot so, in
ugotavlja povezave, vzroke in posledice. Normativna teorija vključuje etične in vrednostne sodbe.
Ugotavlja, kako bi moralo biti in kaj se ne sme zgoditi. Za temeljno vedo ( ekonomska analiza) v
ekonomiji velja, da mora temeljiti na pozitivnem pristopu.
3.2 FUNKCIJE
S funkcijo formalno izrazimo povezanost med pojavi. Izraz Y = f(X)razumemo kot izraz medsebojne
odvisnosti med pojavom Y (odvisna spremenljivka) in pojavom X (neodvisna spremenljivka).
Funkcija ima lahko tudi več spremenljivk (npr. Y=f(X;Z;W)), kar je v ekonomski analizi pogost pojav.
Drugi izraz X=g(Y) je obraten prvemu in tako v tem primeru govorimo o inverzni funkciji. Vsebinsko
pa imamo lahko odnos čiste odvisnosti v eno ali drugo smer, lahko pa tudi odnos hkratne medsebojne
odvisnosti. Najenostavnejša oblika funkcije je linearna. Njena splošna oblika je Y = a . X+ b,pri
čemer je »a« naklon funkcije, »b« pa presečišče.Poznamo tri možnosti prikaza funkcije: analitski,
tabelarični in grafični.Pogosta splošna oblika eksponentne funkcije je: Y = k . ( 1 + p na x ).Tu se
neodvisna spremenljivka nahaja v eksponentu, naklon je izražen preko stopnje rasti »p«, »k« pa je
presečišče oz. bazna vrednost. Glavno usmeritev pojava, ki ga izrazimo s pomočjo funkcije oz.
krivulje, določa naklon funkcije. Opredelimo ga kot kvocient med ustrezno spremembo odvisne
spremenljivke in spremembo neodvisne spremenljivke: Naklon =dY/dX, dY = sprememba odvisne
spremenljivke, povzročena s premikom neodvisne za dXdX = neznatna sprememba (infinitenzimalno
majhna) neodvisne spremenljivke. Pozitiven naklon, se pravi, kadar imata obe spremembi enak
predznak, je značilen za rastočo funkcijo. Kadar pa povzroči povečanje neodvisne spremenljivke
zmanjšanje odvisne (in obratno), bosta imela števec in imenovalec v ulomku naklona različna
predznaka; funkcija je padajoča. Naklon je konstanten samo pri linearni funkciji. Če funkcija ni
linearna, je njen naklon spremenljiv (variabilen). Pri analizi ekonomskih pojavov zelo pogosto
operiramo z elastičnostjo. Elastičnost je lastnost funkcije, ki izraža relativni odnos med spremembo
neodvisne in pri- padajočo spremembo odvisne spremenljivke. Ali z drugimi besedami: koeficient
elastičnosti nam pove, za koliko odstotkov se bo spremenila odvisna spremenljivka, če se bo
neodvisna spremenila za en odstotek. To lahko napišemo tudi v obliki dvojnega ulomka:
dY
——
Y dY X
Koeficient elastičnosti = ——— = —— · ——
dX dX Y
——
X
dY = sprememba odvisne spremenljivke, ki jo povzroči sprememba neodvisne za dX, dX =
infinitenzimalna sprememba neodvisne spremenljivke,Y = vrednost odvisne spremenljivke v točki,
kjer ugotavljamo elastičnost,X = vrednost neodvisne spremenljivke v točki, kjer ugotavljamo
elastičnost. Funkcije, kjer se elastičnost ne spreminja, so funkcije s konstantno elastičnostjo. Kjer pa se
elastičnost od točke do točke spreminja, govorimo o funkcijah z variabilno elastičnostjo. Takšne
funkcije, kjer odvisna spremenljivka ne reagira na spremembo neodvisne, so toge ( koeficient
elastičnosti = 0; graf takšne funkcije je premica, vzporedna z absciso
.
3.3MEJNA (=MARGINALNA) KOLIČINA
Ekonomske odločitve često temeljijo na kalkulaciji z marginalnimi količinami: ekonomski subjekt se
za določeno aktivnost odloči, če mu bo dodatna korist presegla dodatni strošek. Marginalna
kalkulacija se sprašuje ali se v danem položaju pri sedanji proizvodnji splača le-to nekoliko povečati
ali nekoliko zmanjšati. V ekonomiji lahko vsaka količina nastopa v teh oblikah: kot skupna količina,
kot povprečna količina (oz. količina na enoto) in kot mejna (marginalna, kvocient dodatnih količin).
Skupni stroški, ki so odvisni od proizvedene količine (funkcijski odnos med odvisno in neodvisno
spremenljivko): Y = f (X), Y = skupna odvisna količina,X = skupna neodvisna količina. Povprečno
odvisno količino ( na enoto neodvisne) dobimo z deljenjem: Povprečna količina = Y/X. Mejno
količino dobimo na ta način, da odvisno variablo za malenkost spremenimo (dX). Izid te malenkostne
spremembe je tudi malenkostna sprememba odvisne količine (dY): dY = f(dX). Do mejne količine
nato pridemo z deljenjem spremembe odvisne s spremembo neodvisne spremenljivke: Mejna količina
= dY/ dX. Prišli smo do izraza, ki smo ga spoznali kot naklon.Pri sprejemanju ekonomskih odločitev
je zelo pomembna primerjava med mejnimi stroški in mejno koristjo, ki zadevajo nosilce odločitve.
Tako dolgo, dokler mejna korist od povečanja aktivnosti presega mejne stroške, je ekonomsko
racionalno nadaljevati s to aktivnostjo – vse dotlej, dokler se marginalna korist ne izenači z
marginalnimi stroški.
Funkcija stroška Y in funkcija koristi: Y = f (X) in Z = g (X). S spremembo (npr. povečanjem)
aktivnosti za dX se bosta spremenili (povečali) tako strošek kot tudi korist: dY = f (dX) in dZ =
g (dX), dX = dodatna količina aktivnosti, dY/dX = mejni strošek, dZ/dX = mejna korist.Odločitev
bo odvisna od primerjave med mejnim stroškom in mejno koristjo: dY > dZ → povečanje dX se ne
izplača, dY < dZ → povečanje dX se izplača 3.4 RAVNOVESJE Z ravnovesjem označujemo
stanje, v katerem sile, ki težijo k ohranitvi, prevladujejo nad silami, ki težijo k spremembi. V osnovi
ločimo stabilno ravnovesje od labilnega. Premik iz stabilnega ravnovesja je lahko samo začasen; če je
ravnovesje stabilno, bo prišlo ponovno do njegove vzpostavitve. Pri labilnem ravnovesju pa je premik
iz njega dokončen; če se poruši, se samo po sebi ponovno več ne vzpostavi. V ekonomski analizi
razlikujemo tudi parcialno ravnovesje od generalnega. Pri parcialnem ravnovesju gre za pojav, ki je
omejen na posamezni gospodarski segment (npr. cena določenega blaga), pri generalnem pa gre za
celotno gospodarstvo (vse cene v celotnem gospodarstvu). 3.5 ZABLODE Zablode so najpogosteje
posledica:predsodkov, napak pri ugotavljanju vzročno-posledičnih zvez,kompozicijske napake.
Predsodek nas pripelje do tega, da damo prednost predpostavki pred dejstvi in celo, da zagrešimo
značilne logične napake. Takšna logična napaka, ki je često povezana s predsodkom, je tavtologija: to,
kar želimo dokazati, smo v postopku dokazovanja uporabili kot argument. Skrajna posledica
predsodka je ignoranca : kljub temu, da naša trditev očitno ne velja, argumentov proti ne upoštevamo
in delamo, kot da jih ni. Za vzročno-posledično povezavo je zbačilna post-hoc napaka, ki časovnemu
sosledju dogajanj pripisuje vzročno zvezo. Če se je dogodek B zgodil potem, ko se je zgodil dogodek
A, to še ne pomeni, da se je dogodek B zgodil zaradi dogodka A. Kompozicijska napaka se zgodi, če
lastnosti posameznega dela pripišemo celoti. To, kar velja za del, ne velja nujno tudi za celoto, možno
je celo, da za celoto velja obratno kot za njen posamični del
. 4 EKONOMSKI PROBLEM: REDKOST DOBRIN.
Kot osnovni ekonomski problem običajno opredeljujemo redkost dobrin. V večini primerov je dobrin
na razpolago manj, kot pa je potreb po njih. Redkost dobrin je tudi osnovni razlog, da se ljudje
lotevajo napornega gospodarjenja. Redkost dobrin ljudje premagujejo s proizvodnjo. Vendar zahteva
tudi proizvodnja določene vire (proizvodne dejavnike), za katere prav tako velja, da jih ni na voljo v
neomejenih količinah, da so torej redki oz. podvrženi zakonu redkosti dobrin
.
4.1 PROIZVODNI DEJAVNIKI
Vsak konkretni proizvodni proces se odvija z zanj značilnimi proizvodnimi dejavniki. Neoklasična
teorija operira predvsem s proizvodnimi dejavniki zemlja (naravni viri), delo (delovni viri) in kapital
(viri, ki so izid proizvodnje v prejšnjih procesih). Delo je primarni proizvodni dejavnik. Zajema vsa
tista opravila, ki jih človek prispeva v proizvodni proces: neposredno izvajanje delovnih operacij,
organizacijo, vodenje in upravljanje. Poseben vidik posrenega dela je podjetništvo, to je delo tistih, ki
iščejo najboljše možnosti in prevzemajo tveganje za odločitve. Podjetništvo je povezano z inventivnim
(iskanje novih proizvodnih možnosti) in inovatorskim (uvajanje invencij v proizvodnjo) delom.
Naravni viri (zemlja v najširšem pomenu) so prav toko primarni proizvodni dejavniki. V tradicionalni
(predindustijski) družbi je veljalo, da so prav naravne okoliščine (plodnost zemljišč, letina) odločilne
za raven zadovoljevanja potreb ali celo za preživetje prebivalstva. Industrijska družba je v svojih
začetkih odprla nove možnosti za izkoriščanje naravnih virov, tako da je nekaj časa kazalo, kot da so
neizčrpni in da so drugi proizvodni dejavniki (delo in kapital) odločilni za proizvodnjo. V drugi
polovici 20. stoletja pa je postalo očitno, da naravni viri niso neizčrpni, da bo vedno pogosteje
prihajalo do izčrpanosti posameznih naravnih virov. Poleg neposredne izčrpanosti, npr. rudnih
nahajališč mislimo tudi na škodo v okolju, kot je npr. onesnaževanje vod in zraka, ki izhaja iz
nekaterih proizvodenj. Kapital, za razliko od dela in narave, ni primarni temveč izvedeni proizvodni
dejavnik. To so dobrine v raznih oblikah, ki so bile proizvedene ali kakor koli drugače na razpolago,
pa niso bile porabljene, temveč služijo proizvodnji. Prav glede kapitala, ki je na razpolago, se razvita
družba razlikuje od nerazvite. Kapital se povečuje z investicijami. V širšem pomenu vključuje kapital
tudi človeške izkušnje, tehnološko znanje.
4.2 ALTERNATIVNE PROIZVODNE MOŽNOSTI
Ekonomski pojav alternativnih proizvodnih možnosti običajno prikazujemo na primeru dveh različnih
vrst dobrin, med katerima mora družba (ali proizvajalec) izbirati, koliko vsake bo proizvedel. Večja
proizvodnja ene dobrine ima za posledico manjšo proizvodnjo druge. S pomočjo primerjave ali
krivulje alternativnih možnosti lahko izberemo najboljšo varianto.

Procesu, ki omogoča premik skrajne meje proizvodnih možnosti v smeri povečanja, pravimo
gospodarska rast. Gospodarska rast ima dva glavna vira: povečanje obsega razpoložljivih proizvodnih
dejavnikov, povečanje učinkovitosti proizvodnih dejavnikov. Med tremi osnovnimi dejavniki je
kapital tisti, ki je izid določene aktivnosti in ni naravno omejen. Zato lahko neka družba poveča svoje
proizvodne zmogljivosti na ta način, da povečuje obseg kapitala. Obseg kapitala se poveča z
varčevanjem in investiranjem. Gospodarska rast, ki temelji na povečanju obsega angažiranih in
zaposlenih proizvodnih dejavnikov, je ekstenzivna. Gospodarska rast, ki temelji na povečanju
učinkovitosti obstoječih proizvodnih dejavnikov, je intenzivna.

4.3 OPORTUNITETNI STROŠKI

Oportunitetni stroški so povezani z možnostjo izbire, ki jo ima ekonomski subjekt v razmerah redkosti
dobrin. Kadarkoli se odločimo za eno izmed dveh izključojočih se možnosti, pomeni, da se odrečemo
drugi. Ta druga možnost predstavlja priložnost, ki pa smo jo zavrgli zaradi tega, ker smo izbrali drugo
alternativo. Neizrabljena priložnost predstavlja neke vrste strošek, saj je to cena, ki smo jo morali
plačati, da smo lahko izbrali drugo alternativo. S tem so nastali oportunitetni stroški, ali stroški
odločitve ali odrekanja zaradi priložnosti, lahko pa tudi rečemo, da gre za stroške neizrabljene
priložnosti. Tudi pri oportunitetnih stroških je možno uporabiti logiko mejne količine. Mejni
oportunitetni stroški so namreč tisti, ki jih povzroči sprememba proizvodne kombinacije. Logika
alternativnih proizvodnih možnosti in oportunitetnih stroškov velja za vsakogar, ki se racionalno
odloča v razmerah redkosti dobrin, in za katerokoli izbiro med dobrinami.
5 EKONOMSKI SISTEM
Ekonomski sistem je družbeni pojav, s katerim se poleg ekonomije ukvarjajo tudi pravo, politologija,
sociologija in sploh družbene vede. Ekonomski sistem je izid družbenega razvoja in konkretnih
političnih okoliščin. Ožji ekonomski pojem je ekonomski koordinacijski mehanizem, s katerim
pojmujemo način, kako neka družba rešuje temeljne ekonomske probleme. Temeljne ekonomske
probleme lahko prikažemo tudi kot način, s katerim družba išče odgovor na tri vprašanje: kaj, kako in
za koga proizvajati. Sodobna družba pozna dva tipa ekonomskega mehanizma: tržni in komandni.
Tržni mehanizem temelji na samostojni odločitvi vsakega posameznika, kaj,koliko in kako bo
proizvajal. Temelji na konkurenci, ki predstavlja prisilo k čim boljšemu ravnanju.Preko delovanja
tržnih zakonitosti ( ponudba, povpraševanje, cena) je koristno ravnanje nagrajeno z dobičkom, napake
pa so kaznovane z izgubo. Za delovanje tržnega mehanizma morata biti izpolnjena dva pogoja:
obstajati mora red in vladati mora konkurenca med ponudniki kot tudi med povpraševalci. Komandni
ali planski gospodarski mehanizem temelji na vladajoči poziciji državne oblasti. Gospodarske
odločitve (kaj in koliko, kako in za koga proizvajati) sprejema za to pooblaščeni državni organ, vsi
udeleženci gospodarjenja pa so dolžni izpolnjevati naloge, ki jih prejmejo. Namesto objektivne prisile
tržnih zakonitosti vlada subjektivna prisila državnih organov.
5.1 VREDNOTENJE EKONOMSKIH SISTEMOV
Najbolj uveljavljeno merilo proizvodne sposobnosti je bruto domači proizvod (BDP). Bruto domači
proizvod je vrednost vseh proizvodov in storitev v državi, izdelanih ali izvršenih v določenem
časovnem obdobju. Običajno izračun bruto domačega proizvoda zajema obdobje enega leta. V
izračunu BDP upoštevamo le celotno vrednost končnih dobrin, medtem ko se vrednost intermediarnih
dobrin ne upošteva samostojno, temveč le kot sestavni del vrednosti končnih dobrin (npr. vrednost
jekla se upošteva kot sestavni del vrednosti avtomobila).Pred letom 1991 je bil bolj v uporabi bruto
nacionalni proizvod (BNP). Razlika med BDP in BNP je v upoštevanju mednarodnih investicij. BNP
je upošteval vrednost investicij domačih oseb na tujem, ne pa vrednost investicij tujih investitorjev
doma. BDP pa upošteva vrednost investicij tujih investitorjev v domačem prostoru, ne pa vrednost
investicij domačih investitorjev na tujem. Ekonomski sistem velja kot ustrezen, če njegovi mehanizmi
omogočajo uspošno gospodarjenje. Vrednotenje ekonomskega sistema pa ni zadostno le s
tradicionalnimi ekonomskimi kazalci (BDP in BNP), temveč mora zajemati vsaj naslednje kriterije:
obstoječi življenjski standard,-gospodarska rast – prihodnji življenjski standard, -enakopravnost v
razdelitvi dobrin (enakopravnost pomeni, da ima vsak enake možnosti pri odločanju, ali bo žrtvoval
več dela in s tem pridobil več dobrin ali pa se bo zadovoljil z manj dobrinami ob manjšem prispevku, -
varnost življenjskega standarda (brezposelnost), -spoštovanje človekovih pravic,-pogoji za zdravo
življenje 5.2 TRG Ekonomsko povezovanje ljudi je možno po dveh principih: -na osnovi podrejanja
in izvrševanja ukazov (planska ali komandna ekonomija) in -na osnovi lastne suverene odločitve (trg,
tržni mehanizem). Osnovni koncept usklajevajna v tržnem gospodarstvu je načelo dobička in izgube.
Temeljna vprašanja gospodarjenja, kaj, kako in za koga rešuje v tržnem gospodarstvu vsak v svojem
interesu in na lastno odgovornost. V trgu delujejo zakonitosti, ki jih je Adam Smith (1776) imenoval
nevidna roka. Načelo nevidne roke se glasi: čim več bo nekdo prispeval koristnega in čim manj bo za
ta svoj prispevek porabil, tem večji bo njegov zaslužek. Prispeva naj dobrine, ki najbolj primanjkujejo,
troši pa naj dobrine (proizvodne dejavnike), ki so v izobilju, te pa so tudi najcenejše.

5.2.1 USKLAJEVANJE PROIZVODNJE IN PORABE V TRŽNEM GOSPODARSTVU

V
tržnem gospodarstvu je proizvodna dejavnost ločena od porabe. Značilne porabniške gospodarske
enote so gospodinjstva, značilne proizvodne gospodarske enote tržnega gospodarstva pa so podjetja.
Gospodinjstvo lahko opredelimo kot življenjsko skupnost ljudi, v kateri ljudje sprejemajo odločitve v
zvezi s svojim zasebnim življenjem. Nastopa kot povpraševalec po življenjskih potrebščinah, s
katerimi njegovi člani zadovoljujejo potrebe. Po drugi strani pa gospodinjstvo nastopa kot ponudnik
proizvodnih dejavnikov: njegovi člani se zaposlujejo, prav tako pa so lahko lastniki zemljišč in
kapitala. Zaslužek oz. denarni znesek, ki ga prisluži, porabi za nabavo življenjskih potrebščin. Če je ta
denarni znesek presežek , ga lahko prihranijo ali naložijo. S stališča gospodinjstva predstavlja naložba
bodisi nabavo dodatnih proizvodnih dejavnikov (npr. nakup zemljišč, dodatno šolanje) bodisi
oblikovanje kapitala. Podjetje nabavlja proizvodne dejavnike, jih kombinira tako, da je možna
proizvodnja dobrin in storitev, izide – dobrine pa prodaja na trgu. Razvoj tržnega gospodarstva je
prinesel več različnih tipov podjetij: - lastniško podjetje (ustanovitelj je hkrati tudi lastnik, nase
prevzema poslovno tveganje)- partnersko podjetje ( več ljudi se dogovori, da bodo posle, obveznosti,
tveganje, dobiček ali izgubo med seboj delili)-korporacije (deluje kot pravna oseba, razmeroma
neodvisno od množic formalnih lastnikov). Osnovni interes podjetja je doseganje dobička. To mu bo
uspevalo le, če bo uspelo ustvarjati pozitivno razliko med prihodki in stroški. Maksimiranje te razlike
predstavlja osnovni poslovni cilj podjetij. Odločitev, kaj, kako in za koga v tržnem gospodarstvu
poteka ob srečevanju ponudbe in povpraševanja na trgu. Porabniki na podlagi svojih potreb in kupne
moči oblikujejo tržno povpraševanje. Le proizvod , za katerega je v vsakodnevnem povpraševanju na
trgu dovolj glasov, bo proizvajalcem zanimiv za nadaljnjo prodajo.
 5.2.2 DRŽAVA V TRŽNEM GOSPODARSTVU
Predvsem na podlagi izkušenj z gospodarskimi krizami je sodobna ekonomska veda v svoj koncept
sprejela tudi določeno vlogo države v tržnem gospodarstvu. Nevidna roka namreč utegne voditi
gospodarstvo v nepravo smer oz. v ravnovesje, ki ni sprejemljivo. Tovrstne pomanjkljivosti nevidne
roke mora popraviti vidna roka, to je roka države. V sodobnem gospodarstvu se trg in država
medsebojno dopolnjujeta.
5.2.2.1 FUNKCIJA DRŽAVE V TRŽNEM GOSPODARSTVU
V glavnem naj bi država omogočila gospodarstvu učinkovitost, udeležencem pravičnost, oboje pa v
razmerah dolgoročne stabilnosti. Gospodarstvo je učinkovito takrat, ko je njegov output na krivulji
alternativnih proizvodnih možnosti, ne pa pod njo. Trg deluje optimalno le, če imamo na njem
popolno konkurenco, to je tako veliko število ponudnikov in povpraševalcev, da individualno ravnanje
posameznega konkurenta nima vpliva na skupne tržno ponujene ali povpraševane količine. Dejansko
le v nekaterih vrstah proizvodnje tržni položaj približno ustreza opredelitvi popolne konkurence,
večinoma pa realnost bolj ali manj odstopa od tega pogoja. Zato govorimo pretežno o nepopolni
konkurenci. Nepopolni konkurent je takšen udeleženec na trgu, ki ima določen vpliv na oblikovanje
cene. Ta vpliv je lahko različen, njegova maksimalna različica pa je monopol, kjer sta bodisi ponudba
bodisi povpraševanje pod kontrolo enega samega udeleženca. Različne stopnje nepopolnosti
konkurence zahtevajo določene posege države.Tako je preprečevanje monopolov ena glavnih nalog
države v gospodarstvu. O eksternih učinkih v gospodarstvu govorimo takrat, kadar nekdo povzroča
stroške nekomu drugemu (ali ima od nekoga korist), ne da bi ta drugi za to prejel ustrezno
protivrednost. Državni zbor je prisilil podjetja (internalizacijo eksternih učinkov), da sama nosijo vse
stroške, ki jih povzročajo (npr. čistilne naprave). Z javnimi dobrinami (npr. ulice, parki, javna
razsvetljava), ki so sicer pomembna prvina tako kakovosti življenja kot tudi učinkovitosti
gospodarjenja, gospodari država. Te dejavnosti financira z zbranimi davki. Vloga države je usmerjena
tudi v preprečevanje prevelikih socialnih razlik, saj jih trg ne more. Država zato tudi v interesu
pravičnosti in enakopravnosti prerazdeljuje del dohodkov. Tudi tržno gospodarstvo pozna vzpone in
padce. Nenehno sta prisotni dve nevarnosti: povečanje brezposelnosti in inflacija. Z uporabo ustreznih
ukrepov ekonomske politike skuša država vzdrževati stabilnost
. 5.2.2.2 IZVAJANJE DRŽAVNIH POSEGOV
Glavni sestavini ekonomske politike sta monetarna politika, ki ureja oskrbo gospodarstva z denarjem,
in fiskalna politika, ki ureja obdavčenje in porabo z davki zbranega denarja (proračun). Država dosega
svoje ekonomske cilje z ukrepi. Tako bo na primer država dosegla svoj cilj, to je povečanje
zaposlenosti tako, da bo znižala obrestno mero, ki jo centralna banka zaračunava poslovnim bankam
(eskontno stopnjo). Znižanje eskontne stopnje bo omogočilo nižjo obrestno mero pri kreditiranju
naložb, zato se bo več podjetnikov odločalo za najetje dodatnih kreditov za svoje naložbe. S tem bodo
tudi zaposlili dodatne delavce. Obratno pa bo za preprečitev inflacije treba eskontno stopnjo zvišati.
To bo zaradi dviga obrestnih mer zmanjšalo povpraševanje po kreditih in njihovo pospešeno vračanje,
s tem pa se zmanjša količina denarja v obtoku, zmanjša povpraševanje po dobrinah in tako prepreči
dvig cen.
5.2.3 PONUDBA, POVPRAŠEVANJE IN CENA
Tako ponudba kot tudi povpraševanje izražata določen odnos med količino in ceno. Pri ponudbi
predpostavljamo, da bo ob višji ceni ponujena večja količina blaga. Cena in količina sta torej enako
usmerjeni, naklon funkcije pa je pozitiven. Pri povpraševanju pa sklepamo, da bo ob višji ceni
zanimanje za nakup manjši. Cena in količina sta nasprotno usmerjeni, naklon funkcije je negativen.
Prikaz ponudbe in povpraševanja v koordinatnem sistemu cena – količina temelji na predpostavki
ceteris paribus. S funkcijo ponudbe in povpraševanja lahko izrazimo odnos med ceno in količino na
treh različnih ravneh: na individualni ravni, na tržni ravni in na agregatni ravni. Funkcija individualne
ponudbe oz. povpraševanja izraža odnos med ceno in količino, ki se vzpostavi pri posameznem
subjektu glede določene vrste blaga. Funkcija tržne ponudbe oz. povpraševanja izraža odnos med ceno
in količino, ki se vzpostavi pri vseh ponudnikih oz. povpraševalcih pri isti vrsti blaga. V točki, kjer se
ponujena tržna količina izenači s povpraševano tržno količino, se oblikuje tržna cena. To je
ravnovesna cena (P* na sliki), ki ustreza ravnovesni tržni količini (O* na sliki). Če seštejemo tržne
krivulje ponudbe vseh vrst blaga v nekem gospodarstvu, dobimo krivuljo agregatne ponudbe, če pa
seštejemo vse krivulje povpraševanja v nekem gospodarstvu, pa krivuljo agregatnega povpraševanja.
6 PONUDBA
Funkcija ponudbe izraža odnos med tržno ceno nekega blag in količino tega blaga, ki so jo
pripravljeni ponudniki prodajati po tej ceni. Glede na to, da bo višja tržna cena privabila na trg večjo
količino ponujenega blaga, se krivulja ponudbe količina – cena vzpenja v desno navzgor. Kot
ponudnik lahko v tržnem gospodarstvu nastopa vsakdo, ki ima zalogo blaga, ki je predmet menjave.
Na daljši rok pa o ponudbi določa sposobnost obnavljanja zaloge. Povečanje količin ponudbe zahteva
višjo ceno, kar izraža ena od temeljnih ekonomskih zakonitosti, to je zakon padajočih donosov.

6.1
TEORIJA PROIZVODNJE
V ekonomiji nas zanima izid proizvodnega prcesa kot korist, ki jo imajo ljudje od dobrine, in napor,
v obliki dela ali drugih proizvodnih dejavnikov, ki je nujen za doseganje določene koristi. 6.1.1
proizvodna funkcija izraža odvisnost med proizvodom in angažiranimi proizvodnimi faktorji. Splošna
oblika funkcije je:Q = f ( x₁,x₂,…xn), x = določeni proizvodni faktor, ki je potreben za količino
outputa Q, Q = maksimalna možna količina proizvoda, ki ga je mogoče proizvesti s proizvodnimi
faktorji xı,x₂,..xn (inputi)Če opredelimo neodvisne spremenljivke kot agregatne proizvodne faktorje
(zemlja, delo in kapita), dobimo agregatno proizvodno funkcijo. Z njo analiziramo proces v enotah,
večjih kot je podjetje (npr. država, regija, panoga ipd.). Zapišemo jo Q = f ( A, L, K ), A = količina
zemljeL = količina dela K = količina kapitala.V analizah srečamo agregatno proizvodno funkcijo le z
dvema neodvisnima spremenljivkama, z delom in s kapitalom ( težave pri vrednotenju naravnih
virov). Osnovni problem pri razvijanju konkretnih oblik proizvodne funkcije je, kako najti takšno
matematično obliko, ki bo najbolj ustrezala dejanskim odnosom med inputom in outputom. Od 20.let
tega stoletja se uporablja proizvodnja funkcija tipa Cobb-Douglas (1928):
b 1-b
Q=a· L · K
Odnos med maksimalnim možnim produktom Q in proizvodnim faktorjem delo L in kapital K
konkretizira v tem primeru potenčna funkcija, ki uporablja parametre a in b. Parametri izražajo
karakteristike analiziranega proizvodnega procesa.
6.1.2 IZOKVANTA
Možnost nadomeščanja (substitucije) enega proizvodnega faktorja z drugim ponazorimo z izokvanto.
Izokvanta je krivulja, ki povezuje med seboj vse tiste točke, pri katerih daje kombinacija proizvodnih
faktorjev enak produkt. Je krivulja enakih proizvodenj in kaže različne kombinacije inputov pri
enakem outputu.

Na ravni agregatne proizvodne funkcije so faktorji praviloma substitutivni. Na ravni posamičnih

proizvodnih procesov pa je med posameznimi inputi često nujno zagotoviti točno določeno razmerje
med posameznimi inputi, ki ga ni mogoče spreminjati. V tem primeru govorimo o komplementarnih
faktorjih. (slika str. 95).Izokvanto uvrščamo med krivulje indiference (ali ravnodušnosti) –
proizvodnja ni prizadeta tako dolgo, dokler se zbrana kombinacija faktorjev giblje po izokvanti.
6.1.3 PRODUKTIVNOST
Produktivnost opredeljujemo kot razmerje med produktom in proizvodnim faktorjem.Produktivnost
dela lahko zapišemo kot produktivnost dela = Q/L, produktivnost kapitala pa kot Q/K S tema
izrazoma smo izkazali povprečno količino produkta, ki ustreza enoti nekega vloženega proizvodnega
faktorja. Velik pomen v ekonomski analizi pa ima mejna produktivnost proizvodnih faktorjev. To je
povečanje produkta (∆Q), ki ga povzroči dodatna enota proizvodnega faktorja. Mejna produktivnost
dela =∆Q/∆L, Mejna produktivnost kapitala =∆Q/∆K Mejna produktivnost proizvodnega faktorja
je pomembna zato, ker izraža čisti prispevek k produktu, ki ga je prispevala dodatna enota tega
faktorja. Na mejni produktivnosti proizvodnih faktorjev temelji neoklasična teorija razdelitve (Clark)
.6.1.4 TEHNIČNI NAPREDEK
Proizvodna funkcija se dolgoročno spreminja. Kolikor zasledimo spremembo v smeri, ki jo kaže večji
output ob enakih količinah proizvodnih faktorjev oz. hitrejše naraščanje outputa od inputov, govorimo
o tehničnem napredku. S pomočjo proizvodne funkcije ga zasledujemo na dva načina: komparativno –
statično in dinamično.Pri komparativno statični analizi primerjamo med seboj statično proizvodne
funkcije iz različnih obdobij. Razliko med njimi v produktivnosti lahko pripišemo tehničnemu
napredku. Statične proizvodne funkcije ne vsebujejo posebne spremenljivke, ki bi razlagala vlogo
tehničnega napredka. Če pa takšno spremenljivko uvedemo v proizvodno funkcijo, dobimo dinamično
proizvodno funkcijo. Tehnični napredek ima lahko tudi določene posledice glede na zamenjavo
proizvodnih faktorjev, kar se odraža na spremembo izokvante. V tej zvezi ločimo: kapitalno
intenziven, delovno intenziven in nevtralni tip tehnološkega napredka.
6.1.5 ZAKON PADAJOČIH DONOSOV
Zakon padajočih donosov razlagamo kot spoznanje, da takrat, kadar imamo v produkciji vsaj en
proizvodni faktor, ki ga ni mogoče povečati, po neki količini povečevanje produkta ne bo več
sorazmerno z dodajanjem ostalih proizvodnih faktorjev .

V tem zakonu poznamo tir cone: v prvi coni imamo opravka z rastjo tako skupnega kot tudi
povprečnega produkta. Tako dolgo, dokler je mejni produkt večji od povprečnega, bo tudi povprečni
produkt naraščal. Zato je to cona rastočih donosov, rast skupnega produkta je progresivna.
∆Q/∆L>Q/L → rastoči donos, druga cona se prične v trenutku, ko se mejni produkt izenači s
povprečnim. Od takrat naprej govorimo že o padajočih donosih, čeprav celotni produkt še raste. Toda
njegova rast postane degresivna, povprečni produkt pa že upada. 0<∆Q/∆L<Q/L → degresivna rast,
slednjič pride tudi do zniževanja celotnega produkta. Ta izvira iz prenasičenosti. ∆Q/∆L<0→
upadanje proizvodnje.
6.2 ANALIZA STROŠKOV
S stališča posameznega ponudnika so odločilni stroški, ki jih ima ob svoji ponudbi, kajti stroški
neposredno znižujejo profit. Stroški so v osnovi odvisni od količine porabljenih proizvodnih faktorjev
in njihove cene. Celotni stroški proizvodnje TC znašajo:
TC = p1 · q1 + p2 · q2 + …. + pn · qn kar lahko napišemo tudi kot
TC =
pi = cena proizvodnega faktorja xi, qi = porabljena količina xi Celotni stroški neke proizvodnje so
odvisni od količine te proizvodnje. To zapišemo kot funkcijo stroškov: TC = f (Q)V funkciji stroškov
je proizvedena količina neodvisna, porabljeni proizvodni faktorji pa so odvisna spremenljivka. Analiza
stroškov se prične z ugotovitvijo, da se posamezne vrste stroškov obnašajo različno do količine
produkta. Na fiksne stroške količina produkta ne vpliva. Variabilni stroški pa so tisti, ki se spreminjajo
s količino produkta. Celotne stroške TC, ki jih podjetje ima, sestavljajo tako fiksni FC kot tudi
variabilni VC stroški. TC = FC + VC Od celotnih ločimo povprečne stroške AC, ki so izraženi na
enoto produkta: AC=TC/Q In pa mejne stroške MC, ki predstavljajo povečanje stroškov dTC na enoto
povečanja produkta dQ: MC=∆TC/∆Q oz. dTC/dQ Funkcija stroškov – graf Celotni stroški rastejo
z rastjo produkta. Toda četudi produkcije ni, že sama pripravljenost za proizvodnjo povzroča stroške
FC. Zaradi variabilnih stroškov VC pa so ob večji produkciji tudi celotni stroški večji. Celotni stroški
lahko naraščajo počasneje ali hitreje od količine proizvodnje. Z rastjo produkcije povprečni stroški
sprva upadajo zaradi boljšega izkoriščanja kapacitet in padanja fiksnih stroškov na enoto. Pri čezmerni
rasti produkcije se uveljavi zakon padajočih odnosov, zaradi katerega povprečni stroški naraščajo.
Najnižji povprečni stroški so v točki, v kateri se velikosst povprečnih stroškov ujema z velikostjo
mejnih stroškov. Dokler povprečni stroški presegajo mejne stroške, povečanje produkcije povprečne
stroške znižuje. Ko pa so povprečni stroški višji od mejnih, to pomeni, da je trenutna količina
proizvodnje že tako velika, da presega tisto količino, pri kateri so povprečni stroški najnižji. Nadaljnje
povečanje proizvodnje zahteva povečane kapacitete, s čimer pa se povečajo tudi fiksni stroški.

6.3 POSLOVNA ODLOČITEV PONUDNIKA

Stroški in ponudnikov optimum – graf
Tržna cena P, ki ne reagira na ponudnikovo količino (takšna je predpostavka v popolni konkurenci),
omogoči največji profit na enoto proizvoda v točki M, ko so povprečni stroški najnižji. Celotni profit
bo večji, če bo proizvodnja nekoliko večja od tiste, ki omogoča najnižje povprečne stroške. Ponudnika
zanima maksimiranje profita. Lahko ga izrazimo kot razliko med prihodkom (P·Q) in celotnimi
stroški:PF = P · Q – TC Sprememba profita, ki ga povzroči določena sprememba proizvedene
količin: dPF/dQ=P-dTC/dQ in tako smo dobili definicijo mejnih stroškov: MC=dTC/dQ Ponudnik
bo proizvodnjo povečeval tako dolgo, dokler mu bo večja proizvodnja povečevala profit, oz. mu ga
vsaj ne bo zmanjševala. To pa je možno tako dolgo, dokler se mejni stroški ne izenačijo z ceno. Če pa
se mejni stroški povečajo preko tržne cene, bo nadaljnje povečevanje proizvodnje profit zmanjševali.
To narekuje racionalnemu ponudniku zmanjševanje proizvodnje, saj bo znižanje stroškov prineslo več,
kot pa bo odneslo znižanje prihodka. S tem smo prišli do optimalne količine proizvodnje oz. ponudbe.
Ponudnik bo proizvedel in ponudil trgu točno tisto količino proizvodov, pri katere produkciji so mejni
stroški enaki tržni ceni. MC = P → O = O(Opt) Profit ugasne takrat, ko se cena zniža na točko,
kjer se izenači z minimalnimi povprečnimi stroški. Spodnja meje proizvodnje je pri še nekoliko nižji
ceni tam, kjer se ob proizvodnji izgube izenačijo s fiksnimi stroški. V tem trenutku je za ponudnika
ugodneje, da proizvodnjo ustavi, saj takrat, ko se cena spusti pod variabilne stroške, proizvodnja
povzroča večje izgube kot pa njena ustavitev. To je točka umika s trga, ki je v presečišču krivulje
mejnih stroškov s krivuljo povprečnih variabilnih stroškov.
6.4 KRIVULJA TRŽNE PONUDBE
Tržna ponudba je seštevek vseh ponujenih količin določene vrste blaga vseh ponudnikov. Krivulja
tržne ponudbe izraža odnos med tržno ceno in skupno na trgu ponujeno količino vseh ponudnikov.
Elastičnost ponudbe je eden izmed temeljnih izkazov značilnosti ponudbe nekega blaga. Izkazuje
relativno spremembo ponujene količine na enoto relativne spremembe cene:

dQ
———
dP dQ P
e = ———— = ——— · ——
Q dP Q
——
P
Ponudba krivulje z različnimi koeficienti elastičnosti – graf Koeficient elastičnosti ponudbe je
odvisen predvsem od pogojev proizvodnje. Ponudba je absolutno toga (e=0, vertikala), kjer količina ne
reagira na spremembo cene.Krivulja oz. funkcija ponudbe izraža izključno odnos cena količina.. Če
pride npr. do neke spremembe, zaradi katere so ponudniki ob isti ceni pripravljeni ponuditi več (ali pa
tudi manj), je zato treba ugotoviti novo krivuljo ponudbe, ki ustreza spremenjenim okoliščinam.
Krivulje ponudbe v spremenjenih okoliščinah – graf Premiki krivulje v desno oz. navzdol pomenijo
takšno spremembo okoliščin, ki omogoča večjo ponudbo pri dani ceni oz. nižjo ceno pri dani količini
ponudbe. Obratni premik krivulje, to je v levo navzgor, izraža znižanje ponujene količine pri isti ceni.

7 POVPRAŠEVANJE.
Funkcija povpraševanja izraža odnos med tržno ceno nekega blaga in količino tega blaga, ki so jo
povpraševalci pripravljeni in jo tudi zmorejo kupiti po tej ceni. Nižja tržna cena bo vzpodbudila in
omogočila večje nakupe, višja pa manjše, krivulja povpraševanja cena – količina pada v desno
navzdol. Krivulja povpraševanja ima negativen odklon, saj izraža nasprotno usmerjenost gibanja cene
od gibanja količine. Krivulja povpraševanja temelji na koristnosti in kupni moči. Kupec je pripravljen
in sposoben plačati za blago več, če mu to bolj koristi in če ima večji dohodek, in obratno. Zato
razlagamo padajočo krivuljo povpraševanja s teorijo koristnosti ter z učinki substitucije in dohodka.

7.1 TEORIJA KORISTNOSTI

Kupec povprašuje po blago (proizvodu ali storitvi), ker mu to nudi določeno korist. Zaradi koristi je
pripravljen žrtvovati del svojega denarja, da bi prišel do želenega blaga. K nabavi pristopi le, če je
korist večja od žrtve. Teorija koristnosti, iz katere izvedemo funkcijo povpraševanja, temelji na dveh
zakonih: na zakonu padajoče mejne koristnosti in na zakonu izenačenja mejnih koristi na denarno
enoto.
7.1.1 ZAKON PADAJOČE MEJNE KORISTNOSTI
Zakon padajoče mejne koristnosti temelji na odvisnosti med koristjo, ki jo daje enota neke dobrine, in
količino te dobrine, s katero lastnik že razpolaga. Zakon pravi, da koristnost dodatne enote dobrine
upada z vsako naslednjo enoto. Krivulja celotne in mejne koristi – graf
Krivulja celotne koristi se s kopičenjem neke dobrine vzpenja, vendar je njena rast degeresivna.
Vsaka nadaljnja enota prispeva k skupni koristi manj, kot je prispevala prejšnja. Tako bo mejna korist,
se pravi prispevek, ki ga k skupni koristi daje dodatna, to je mejna enota dobrine, padala. Mejno korist
definiramo kot: MU=dU/dQ. Pri tem pomeni dU dodatno korist, ki jo prispeva dodatna, to je dQ
enota dobrine.
7.1.2 PORABNIŠKO RAVNOVESJE
Porabnik razpolaga z določeno, omejeno količino denarnih enot. Z vsako denarno enoto, ki jo porabi,
bo skušal doseči največjo marginalno korist. To pa pomeni, da bo po določeni dobrini povpraševal
tako dolgo, dokler bo njena mejna koristnost večja, kot je mejna koristnost ostalih dobrin, ki so na
razpolago. Ko se mejna koristnost določene dobrine izenači z mejno koristnostjo ostalih dobrin, bo
povpraševanje po njej ponehalo. Iz tega izhaja zakon izenačevanja mejnih koristi na denarno enoto:
povpraševanje po vsaki dobrini traja do točke, ko se njena mejna koristnost na denarno enoto izenači z
mejno koristnostjo na denarno enoto ostalih dobrin. S porabniškim ravnovesjem označujemo stanje, ko
so mejne koristnosti na denarno enoto vseh dobrin izenačene:
MU1 MU2 MUn
——— = ——— = … = ———
P1 P2 Pn
Pri tem označujemo z MUn mejno koristnost n-te dobrine, s Pn pa njeno ceno. Racionalni porabnik
kupuje samo tiste dobrine in do tiste mere, ko mejna korist na denarno enoto presega njegovo
povprečje. Spremembo odnosa med ceno in povpraševano količino lahko razložimo s spremembo
porabniškega ravnovesja, ki ga povzroči sprememba cene neke dobrine. Vzemimo primer, da se je
cena dobrine povečala. V tem primeru se je razmerje MU1/P1 znižalo, potrošniško ravnovesje pa
porušilo. Z znižanjem nabavljene količine se poveča mejna korist te dobrine. Nabave se bodo
zniževale tako dolgo, dokler se ne vzpostavi prvotno oz. izenačeno razmerje med mejno koristnostjo in
ceno pri vseh dobrinah.
7.1.3 PORABNIŠKI PRESEŽEK
Porabniški presežek imenujemo razliko med skupno koristjo, ki jo je porabnik dobil, in vrednostjo, ki
jo je plačal. Porabniški presežek – graf
Celotna korist, ki jo ima porabnik, je vsa površina pod krivuljo mejne koristnosti (oz. povpraševanja),
medtem ko plačal le vrednost, ki jo označuje pravokotnik N-E-M-0.
7.2 UČINEK SUBSTITUCIJE IN DOHODKA
Učinek substitucije temelji na dejstvu, da bo porabnik skušal blago, kateremu se dvigne cena,
nadomestiti s cenejšim, oz. bo z blagom, ki mu pade cena, skušal nadomestiti s tistim, kjer je cena
ostala nespremenjena. Učinek dohodka izenači porast cene nekega blaga ob nespremenjenem dohodku
z znižanjem dohodka. S krivuljo indiference povežemo vse tiste točke v koordinatnem sistemu, ki
ustrezajo takšni kombinaciji dobrin, ki dajejo porabniku enakovredno zadovoljstvo ali korist. V istem
koordinatnem sistemu potegnemo tudi premice proračunskih omejitev ali imenovane linije kupne
moči. Te povezujejo med seboj vse točke, ki ustrezajo takšni kombinaciji dobrin, kot si jih porabnik s
svojim dohodkom lahko največ privošči. Do porabniškega ravnovesja pride v točki, kjer se linija
kupne moči dotika ustrezne krivulje indiference. Krivulje indiference in linije kupne moči – graf
Najnižje zadovoljstvo daje porabniku krivulja U1, najvišje pa krivulja U4. Uporabnikova kupna moč
ustreza liniji N-M in tako bo svoje ravnovesje med dohodkom in željami našel v točki E, kjer se linija
kupne moči dotika ustrezne krivulje indiference. Če pa redni dohodek pade, bo tudi njegova možnost
zadovoljitve manjša. Sprememba porabnikovega ravnovesja ob spremembi cene ene dobrine – graf

Prvotna linija kupne moči N-M se dotika prvotne krivulje indiference U v ravnovesni točki E. S
podražitvijo ene dobrine ob nespremenjenem dohodku in ob nespremenjeni ceni druge dobrine se bo
spremenil naklon linije kupne moči. Točka M na abscisi se premakne v M``, saj si porabnik zaradi
podražitve lahko nabavi manj enot ene dobrine. Tako pride v poštev nižja krivulja indiference U``, na
kateri predstavlja E`` ravnovesno točko.
7.3 KRIVULJA TRŽNEGA POVPRAŠEVANJA
Tržno povpraševanje je seštevek vseh količin določene vrste blaga, ki so jo vsi povpraševalci skupaj
pripravljeni kupiti po določeni tržni ceni. Krivulja tržnega povpraševanja izraža odnos med tržno ceno
in skupno, na trgu iskano količino tega blaga vseh povpraševalcev. Tržna krivulja povpraševanja ima
praviloma negativen naklon. Elastičnost povpraševanja oz. njen koeficient nam pove, za koliko se
relativno spremeni povpraševana količina, če se cena relativno spremeni za enoto:
dQ P
 e = ——— · ——
dP Q
Krivulja povpraševanja je padajoča, zato lahko predpostavimo negativni naklon:
dQ
——— < 0 → e (povpraševanja) < 0
dP
Koeficient elastičnosti je praviloma negativen (višja cena – manjša količina). Krivulja povpraševanja
z različnimi koeficienti elastičnosti – graf
Koeficient elastičnosti povpraševanja je odvisen od vseh tistih dejavnikov, na katerih temelji teorija
povpraševanja (mejna koristnost, sustitutivnost, delež v dohodku,…). Povpraševanje po dobrinah je
tem bolj elastično, čim več je nekega blaga na razpolago, čim bolj ga lahko pogrešamo ali
nadomestimo z drugimi vrstami blaga in čim večji delež dohodka se namenja nabavi te vrste blaga.
Krivulja oz. funkcija povpraševanja izraža odnos cena – količina, ceteris paribus. Če so povpraševalci
ob isti ceni zaradi neke nove okoliščine pripravljeni kupiti več (ali pa tudi manj), je treba skonstruirati
novo krivuljo povpraševanja. Krivulja povpraševanja v spremenjenih okoliščinah – graf

8 CENA
Tržna cena izraža ravnovesje med silami, ki oblikujejo ponudbo, in silami, ki oblikujejo
povpraševanje. Oblikuje se na ravni, ko se prostovoljno ponujena količina določene vrste blaga izenači
s prostovoljno povpraševano količino. Tržna cena – graf
Glede na zakonitosti, ki oblikujejo ponudbo in povpraševanje, pride do tržne cene v točki, ko se mejni
stroški proizvodnje določenega blaga izenačijo z mejno koristjo, ki jo to blago daje porabnikom. Da se
lahko uveljavi tako definirana tržna cena, ne sme biti na trgu nikakršnih ovir.
8.1 OMEJENA PRILAGODLJIVOST PONUDBE
Kako bo reagirala ponudba na spremembo cene, je odvisno od časa, ki ga imajo ponudniki (oz.
proizvajalci) na razpolago. A.Marshall (1889) je pri vzpostavitvi ravnovesne tržne cene glede na čas,
ki ga imajo ponudniki na razpolago, loči tri vrste ravnovesja: trenutno, kratkoročno in dolgoročno.
Trenutno ravnovesje oz. trenutna tržna cena temelji na predpostavki, da ponudniki ne morejo
spremeniti svoje odločitve o količini ponujenega blaga. V koordinatnem sistemu količina – cena je
takšna ponudba navpična (je absolutno toga), ki jo seka padajoča krivulja povpraševanja. Če pride do
spremembe povpraševanja, reagirajo ponudniki na spremembo samo s ceno pri nespremenjeni
količini. Trenutna tržna cena – graf

Kratkoročno ravnovesje se vzpostavi, kadar ponudniki lahko reagirajo na spremembo cene oz.
povpraševanja v okviru obstoječih zmogljivosti. Povečanemu povpraševanju se prilagodijo tako, da
povečajo tudi ponudbo. Kratek rok ne omogoča povečanja zmogljivosti in vključevanja novih
ponudnikov v konkurenco, je vzpon krivulje ponudbe sorazmerno strm, krivulja je omejeno elastična.
Odločilni vpliv na oblikovanje krivulje ponudbe imajo variabilni stroški. Kratkoročna tržna cena –
graf

Dolgoročno ravnovesje – Šele v dovolj dolgem razdobju se lahko v polni meri uveljavi elastičnost
ponudbe, zato je krivulja ponudbe položna. Pogoj, da se cena sčasoma normalizira, pa je, da je
omogočen vstop novim konkurentom, novim proizvajalcem na trg. Šele dolgoročno vplivajo na
oblikovanje krivulje ponudbe vsi stroški (variabilni in fiksni). Dolgoročna tržna cena – graf
8.2 PREDPISOVANJE CEN
Če želi država zaščititi proizvajalce nekega blaga, vodi politiko minimalnih oz. zaščitnih cen. V tem
primeru bo skušala preprečiti padec cen pod določeno raven. Po drugi strani pa želi država zaščititi
določene sloje prebivalstva pred predragimi življenskimi dobrinami in zato vodi politiko maksimiranih
cen. Predpisovanje previsokih (minimalnih, zaščitnih) cen – graf

V okoliščini, kjer bi bila ravnovesna cena P1, pri kateri bi se ponudba izenačila s povpraševanjem ob
količini Q1, je država predpisala minimalno ceno P2. Ta cena vzpodbuja ponudbo, preprečuje pa
povpraševanje, zato pride do presežka Q2, ki ga ni mogoče prodati. Namesto problema prenizkih cen
imajo sedaj proizvajalci problem neprodanih zalog. Uspeh lahko politika minimizirane cene doseže le,
če hkrati povzroči ustrezen premik v ponudbi in povpraševanju, da bo prišlo do njunega izenačenja
brez ostanka. Ponudba naj bi se znižala – to doseže država npr. s strožjimi predpisi glede pogojev za
proizvodnjo, z večjim obdavčenjem proizvajalcev, omejitvami uvoza, carinami in nasploh z ukrepi, ki
proizvodnjo in ponudbo otežujejo. Povpraševanje naj bi se povečalo – to lahko država doseže z
vzpodbujanjem porabe (z davčnimi olajšavami kupcem ipd.), ali pa tako, da sama odkupi presežek
∆Q2. Predpisovanje prenizke (maksimirane) cene – graf Država skuša zadržati ceno na ravni P3,
čeprav tržnim zakonitostim ustreza višja, ravnovesna cena P1. Zaradi zadržane cene pride na trgu do
primanjkljaja blaga v količini ∆Q3, ki potiska ceno navzgor. Zaradi primanjkljaja pride do
konkurence med povpraševalci, ki so pripravljeni plačati tudi več od uradne cene, da le pridejo do
blaga. V takšnih okoliščinah nastane črna borza, privilegiji ali korupcija kot izid pomanjkanja. Politika
maksimiranih cen je lahko učinkovita le, če hkrati zniža tudi povpraševanje (znižanje realnih
dohodkov povpraševalcev) in/ali zviša ponudbo (davčne olajšave proizvajalcem, odpiranje trgov,
sproščanje uvoza, prodaja iz rezerv).
8.3 OBLIKOVANJE CEN V NEPOPOLNI KONKURENCI
Teorijo trga in cene praviloma pričenjamo s predpostavko popolne konkurence. Popolno konkurenco
in monopol obravnavamo kot dve skrajni možnosti, med katerima leži široko področje nepopolne oz.
monopolne konkurence. Popolno konkurenco opredeljujemo kot stanje na trgu, kjer imamo veliko
število ponudnikov istovetnega proizvoda. Zaradi velikega števila ponudnikov je tržni delež vsakega
med njimi nepomemben glede na skupno ponujeno količino na trgu. Ponudnik v nobenem primeru ne
more vplivati na ceno, torej je v poziciji »price-taker«. Popolna konkurenca ni prav pogost pojav.
Srečamo jo pri primarnih proizvodih (npr. kmetijstvo, nekatere surovine), kjer se oblikuje borzna cena
v svetovnem merilu. Monopol je stanje z enim samim ponudnikom določene vrste blaga. Količina
tržne ponudbe je izid odločitve enega samega ponudnika, ki ima zato določen vpliv na tržno ponudbo.
Preko ponujene količine pa monopolist tudi vpliva na ceno: z zmanjšanjem ponujene količine bo
dosegel višjo ceno. Je absolutni »price-maker« zaradi absolutnega obvladovanja ponujene količine.
Čisti monopol je v razvitih tržnih gospodarstvih redek. Pojavlja se le v posebnih infrastrukturnih
dejavnostih (npr. elektrogospodarstvo, pošta, komunalne storitve). Kakor hitro pogoj popolne
konkurence ni izpolnjen, govorimo o nepopolni konkurenci. V primerih nepopolne konkurence obstaja
določen vpliv posameznega ponudnika na tržno količino ponudbe in s tem tudi na ceno, vendar je ta
vpliv bistveno manjši kot pri čistem monopolu. O oligopolu govorimo tedaj, kadar so ponudniki le
maloštevilni. Pri oligopolu so praviloma uveljavljena medsebojna dogovarjanja o količina, cenah in
tržnih deležih (npr. kartel dežel izvoznic nafte OPEC). Prav tako so kršitve sprejetih dogovorov
sestavni del konkurenčnega boja. Teorija iger lahko podrobneje razloži stališča in možnosti vsakega
izmed oligopolistov glede na njegov položaj. O monopolistični konkurenci govorimo, kadar je
ponudnikov sicer večje število, vendar so proizvodi diferencirani. Čim bolj je produkt diferenciran od
drugih, tem bolj se njegov ponudnik približa monopolnemu položaju. Pomembno je, da diferenciacija
preide v zavest povpraševalcev in da le-ti ne povprašujejo več po kateremkoli proizvodu, temveč po
proizvodu določene vrste (npr. proizvajalci avtomobilov).
8.3.1 POMEN PONUJENE KOLIČINE V NEPOPOLNI KONKURENCI
Ponudnik v nepopolni konkurenci lahko ob znižanju lastne ponujene količine računa na višjo ceno, ob
zvišanju lastne ponujene količine pa mora računati na znižanje cene. Tržna cena ni indiferentna do
individualno ponujene količine, in tako pride do padajoče krivulje povpraševanja. Kakšen bo padajoči
naklon krivulje povpraševanja je odvisno od dveh dejavnikov: kolikšen je naklon krivulje tržnega
povpraševanja in kolikšna je stopnja nepopolnosti konkurence. Popolna in nepopolna konkurenca ter
monopol se povezujejo v celovito teorijo ponudbe, ki temelji na nepopolnosti konkurence. V popolni
konkurenci se ponudnik sreča s popolnoma elastičnim povpraševanjem po njegovem proizvodu.
Elastičnost povpraševanja, ki velja za posameznega popolnega konkurenta, je neodvisna od tržne
elastičnosti povpraševanja. V čistem monopolu je tržno povpraševanje hkrati povpraševanje po
njegovem proizvodu. V nepopolni konkurenci je povpraševanje, s katerim se sreča individualni
ponudnik, sicer manj elastično kot tisto, s katerim se sreča popolni konkurent, vendar še vedno bolj
elastično kot tržno povpraševanje, s katerim se sreča monopolist. Povpraševanje, s katerim se sreča
ponudnik v različnih stopnjah konkurence – graf

Krivulja tržnega povpraševanja D je padajoča, medtem ko je povpraševnje po produktih posameznega

popolnega konkurenta na tem istem trgu vzporednica z absciso Dp. Medtem ko monopolist občuti
celotno tržno povpraševnje po njegovem proizvodu Dm = D, je npr. povpraševanje, ki ga čuti
ponudnik – nepopolni konkurent, padajoča krivulja Dn. Če popolni konkurent zniža ponujeno količino
za ∆Q, to ne bo vplivalo na tržno ceno. Tako pri količino Q1 kot pri zmanjšani individualni ponudbi
Q1 – ∆Q velja za popolnega konkurenta cena P1. Zato se popolnemu konkurentu znižanje ponujene
količine ne splača. V primeru nepopolne konkurence lahko pride do zvišanje cene ob znižanju
individualne ponudbe. Skrajna možnost ob znižanju ponujene količine za ∆Q je premik cene iz P1 v
P3, ki se zgodi, če je ponudnik, ki je znižal količino, tudi edini ponudnik na trgu. Sicer pa bo dosegel
ceno nekje med P1 in P3.
8.3.2 POSLOVNA ODLOČITEV PONUDNIKA V NEPOPOLNI KONKURENCI
Ponudnik – nepopolni konkurent: njegova cena je odvisna od količine, s katero pride na trg, kar je v
skladu z logiko padajoče krivulje povpraševanja. Cena, povprečni stroški in profit ne enoto pri
nepopolni konkurenci – graf

Znižanje količine prispeva k zvišanju cene, tako je največji profit na enoto pri proizvodnji, ki je
manjša od tiste, ko so povprečni stroški na enoto najnižji ( v našem primeru pri proizvedeni količini
50). Prihodek, celotni stroški in profit pri nepopolnem konkurentu – graf Ponudnik se bo odločil za
tisto količino, ki prinese največjo razliko med prihodkom in celotnimi stroški, to je največji profit ( v
primeru je to ponujena količina 70). Nepopolni konkurent bo maksimiral profit s tisto količino
ponudbe, pri kateri se njegovi mejni stroški izenačijo z mejnim prihodkom. Mejni stroški in mejni
prihodek nepopolnega konkurenta – graf Pri nepopolnem konkurentu je mejni prihodek padajoč (vsaka
naslednja enota produkcije prinese manjši dodatni prihodek). Do presečišča med mejnimi stroški in
mejnim prihodkom pride pri nižji produkciji, kakor bi sicer, če mejni prihodek ne bi padal.