Moj prvi komentar glede soglasja, ki ga je MZ izdalo Lekarni Ljubljana je, da je

ponovno zelo očitno, da veljajo zakoni različno, odvisno od tega za koga se jih
uporablja. Sklepe sicer še preučujem in v nekaj dneh lahko morda izjavim še kaj več.
Trenutno pa je v nadaljevanju izjava, ki opiše moje poglede na zadevo.

Ministrstvo je izdalo soglasje k ustanoviti poslovne enote Lekarna Ljubljana kljub

temu, da so prejeli verodostojne dokaze, da nova lekarna ne izpolnjuje meril
lekarniške mreže minimalne cestne razdalje, niti drugih zakonskih pogojev, kot je ta,
da imam v Grosuplju podeljeno koncesijo. Ministrstvo je upoštevalo samo argumente
LL, ki zatrjuje, da je pogoj razdalje izpolnjen, četudi je meritev LL daljša, zakon pa
govori o najkrajši razdalji. V kateri državi še se lahko tako prepirajo o tako
preprostem dejstvu kot je razdalja med dvema objektoma? Meritev, ki jo je izvedel
naš sodni izvedenec je dokumentirana dovolj natančno, da jo je vedno mogoče
ponoviti z istim rezultatom. Ministrstvo mi je v ločenem sklepu sicer priznalo udeležbo
v postopku, a je hkrati še isti dan LL izdalo soglasje in na tak način prižgalo zeleno
luč novi lekarni. Meni pa očitno preostane dolgoletna bitka s pravnimi mlini in
odškodninskimi tožbami.

Še več, ministrstvo zavestno krši zakonodajo, ko je izdalo soglasje z vedenjem, da

občina Grosuplje ni so-ustanoviteljica LL kakor zahteva zakon. Zaradi moje pritožbe
je že leta 25. 2. 2015 MZ poslalo uradni dopis na Evropsko komisijo v katerem
pojasnjuje, da je bilo že po starem zakonu nezakonito odpirati nove lekarne javnih
zavodov, če občine niso ustanoviteljice JZ. Vendar je isto ministrstvo te nezakonitosti
še naprej dopuščalo, predvsem v korist LL. Ministrstvo se tako požvižga na to, da
imam za celotno občino Grosuplje podeljeno koncesijo, na primer v primeru Postojne
pa je bil obstoj drugega izvajalca z javnim pooblastilom upoštevan. Podelitev
koncesije pomeni javno pooblastilo in vključuje posebno ali izključno pravico za
opravljanje zdravstvene dejavnosti na določenem območju. Čemu potem sploh
imamo koncesije, če se javno pooblastilo lahko kar ignorira? Tako dejanje ministrstva
dejansko pomeni odvzem koncesije, ki se smatra za prisilno razlastitev, kar nosi
finančne posledice. Nedvomno bo ministrstvo moralo nositi svoj del odškodninske
odgovornosti za svoje ravnanje, nezakonitost bo tako žal bremenila
davkoplačevalce. Ministrstvo pač očitno noče razumeti pravnih dejstev, ko gre za
zasebne lekarnarje, še posebej, če je to v interesu LL. Ministrstvo je torej zavajalo
Evropsko komisijo s pojasnilom, da morajo občine ustanoviti svoj lekarniški zavod ali
pa podeliti koncesijo. Nov zakon je glede tega še bolj nedvoumen in ministrstvo, ki ga
je dalo v parlament, ga sedaj očitno že samo krši. Obenem delovanje LL sploh ni v
skladu s statutom zavoda, ki zahteva, da so poslovne enote registrirane v statutu, kar
je še druga nezakonitost, ki je MZ pač ne želi videti, četudi so dokazi očitni.
Poslovanje vsakega javnega zavoda temelji na aktu o ustanovitvi in statutu, ampak v
primeru LL to očitno ni potrebno. Zakaj so potem v parlament vložili tak zakon, če ga
ne spoštujejo? Če jim zakon ni všeč pa naj predlagajo spremembo. Na primer kot so
pred nekaj meseci po hitrem postopku spremenili ZLD-1, da LL še eno leto ni
primoran prodati svojega veletrgovca LL Grosist, ki je zaradi tega nelojalna
konkurenca drugim veletrgovcem z zdravili.

V ozadju tega početja je predvidena privatizacija LL, od katere si ključni deležniki

veliko obetajo, saj je ocenjena vrednost LL skupaj z LL Grosistom preko 150
milijonov EUR. Z zadevo se mudi še toliko bolj, ker bi znali odprti postopki pri
Evropski Komisiji prekrižati te načrte. Gre pa za desetine milijonov EUR, o čemer bo
v naslednjih mesecih morala odločiti Evropska komisija, to je nedvomno. MOL na tak
način načrtno črpa javna sredstva v LL na način, da ne pobere dobička, ne pobira
tržne najemnine za prostore in tako z državno pomočjo omogoča LL, da utrjuje svoj
monopol. Taka državna pomoč pa je nezakonita.

Občani Ljubljane bi se morali vprašati zakaj MOL dopušča svojemu zavodu, da

zadnja leta investira milijone v sosednje občine, da LL gradi tam zdravstveno
infrastrukturo, v katerih trži svoja draga galenska zdravila vprašljive kvalitete, v sami
občini Ljubljana pa nima denarja za gradnjo kakšnega vrtca, zdravstvenega doma ali
doma za ostarele. Ljubljančani bi se morali vprašati, od kje takšna potreba po
investiciji denarja MOL v Grosuplju na primer? Po tej logiki bi LL lahko odprla svojo
enoto tudi v Prekmurju ali Kopru. Kaj imajo prebivalci Ljubljane od tega? Poleg tega,
je to povsem v nasprotju z zakonom o lokalni samoupravi glede občinskih javnih
služb.

Moja Lekarna Kosobrin je moteča za vse po vrsti, ki se nadejajo kake drobtinice iz

gospodarjeve mize. Na zakone pa se v Sloveniji požvižgajo, kar pa ni več nobena
novica. Ker pa verjamem v pravno državo bom v zakonskem roku uporabila vsa
pravna sredstva, da zagotovim vladavino prava v svojem primeru.

Petra Flašker

Lekarna Kosobrin