Eksperimentalna zapiski iz slajdov

Poglavje 1:
Geodetske meritve velikih objektov – viaduktov

POTEK MERITEV

-Obremenilni preizkusi se izvedejo tako, da se na vseh poljih in podporah postavljajo kamioni, ki

morajo biti stehtani po posameznih oseh,
-Izvede se statični in dinamični test,
-Po posamezni fazi se kamioni umaknejo, da se konstrukcija umiri.
-Pri velikih objektih imamo po 50 in več postavitev kamionov,
-Meritve izvajamo z elektronskimi tahimetri, nivelirji in induktivnimi merilniki.
-Najuporabnejša metoda je trigonometrično višinomerstvo z elektronskimi tahimetri, saj gre za
velike razpone, kjer niveliranje ni izvedljivo,
-Težava so strme vizure, vode izpod objekta, teren izpod konstrukcije, nedostopnost, veliki razponi
in višina konstrukcije….
-Rešitev: kombinacija metod, dodatki za tarče, tarče izpod objekta, matematična interpolacija,
meritve specifičnih deformacij in naknadni izračun pomika (??)

REŠITVE NA TERENU:

-Na objekt pritrdimo t.i. rokice (50cm), ki nam omogočajo meritve izpod objekta, ter nastavitev
optimalnega kota tarče, tako pokrijemo več točk iz enega stojišča,
-Izpod konstrukcije s pomočjo alpinistov pritrdimo retro tarče (problem:merimo lahko le eno polje
iz enega stojišča)
-Izračunamo pomik iz specifičnih deformacij, to je iz spremembe napetosti ali pospeška,

ČRNI KA?????L:

Priprave že od samega začetka gradnje, saj smo v temelje vgradili termometre in strain gage, s
katerimi smo merili spremembo temperature in napetosti v betonu,
-7 geodetov, 7 enakih inštrumentov, enaka obdelava,12 polj, dve vozni konstrukciji, 48 vozil, 1200
ton
-najvišja točka je bila 97m, najdaljša vizura 140m, vsak geodet je pokrival eno polje, vizirali
navpično s pomočjo nastavkov na okularjih,
-meritve izvedli v 2 dneh, obdelava trajala 14 dni,
-Poročilo na 300 straneh,
-merili od 7 zjutraj do 7 zvečer, kar zahteva izredno koncentracijo,
-nastavljeno smo imeli iteracijo 20 ponovitev za vsako točko, ki smo jo opazovali v 2 legah in 2
girusih.
-Mreža točk s katerih smo opazovali je bila lokalna ter je služila za kontrolo med meritvijo saj se
pogoji tekom dneva spreminjajo,
-Največji pomik smo izmerili na sredinskem polju in sicer 42 mm, kar je 97% predvidenega
pomika,
-Vzporedno smo na vseh karakterističnih točkah merili tudi specifične deformacije s pomočjo 50
 strain gage-ov, induktivnih merilnikov ter inklinometrov,
-200 tarč,

REBERNICE???

-Na trasi je 9 objektov od tega izvajamo monitoring na 4. Težava je nedostopnost in dolžina objektov,
drsenje tal ter navezovalnih točk.
-Merimo pomike stebrov in vozne konstrukcije s pomočjo razvitega poligona ter navezave na točke s
katerih se vrši GNSS izmera,
-Pomiki so v rangu 1,5cm/leto
-Merili bomo še 7 let
REBERNICE GNSS
Vzporedno izvajamo še GNSS meritve v okolici trase HC, ki je razdeljena na 5 segmentov,
-Postavljenih imamo 50 točk ter 2 bazni točki,
-Vsakič zajamemo 19 točk od tega vsaj dve v posameznem segmentu,
-Meritve izvajamo 24 ur na vsakih 15 sekund,
-Sodelovanje s FGG – izr.prof. Stoparjem
-Obdelava rezultatov po 30 dneh zaradi pridobitve popravkov (efemeride),
-Obdelava traja nekaj dni (7-14).

PUHOV MOST

Izredno zahtevna konstrukcija v krivini.

Uporabil smo 4 inštrumente, na sredini, kjer se ni dalo meriti klasično smo merili z GPS

POVZETEK
-Pri meritvah je potrebna izkušena ekipa, saj je pred meritvijo potrebno objekt označiti na vsakem
polju in podpori, premeriti razpone ter pritrditi vse merske točke, vzporedno pa razviti kable za
induktivne merilnike in sistem umeriti kar traja nekaj ur,
-Vsi šoferji in ekipa je povezana preko prenosnih postaj kar omogoča hitre premike kamionov,
-Meritve zato potekajo hitro in kontinuirano,
-Ni ponovitev pod enakimi pogoji,
-Pozimi kratki dnevi, temperatura, občutljivost opreme,
-Poleti vročina ter meritve pod “nečloveškimi” pogoji,
-Seveda ne moremo zbirati pogojev.

VLOGA GEODETSKE STROKE V GRADBENIŠKI PRAKSi:

PROJEKTNA DOKUMENTACIJA

V naslednjem poglavju bo podrobneje predstavljena vloga geodetske stroke skozi posamezne

gradbene panoge. Predno se začne karkoli graditi je potrebno izdelati natančno projektno
dokumentacijo. Geodetska stroka pri izdelavi projektne dokumentacije skrbi za ažurne kartografske
podlage ter izvaja geodetske terenske posnetke. Geodetska dela, ki se izvajajo tekom izdelave
projektne dokumentacije, gradnje in uporabe objekta se lahko razdelijo na naslednje:
-geodetska dela za izdelavo in dopolnitev že obstoječih podlag v fazi idejnega projekta,
-vzpostavitev ali dopolnitev geodetske mreže na področju novega delovišča,
-določitev potrebne natančnosti za prenos objekta v naravo,
-zakoličba projektiranega objekta,
-kontrola gradnje,
-opazovanje pomikov in deformacij zgrajenega objekta

PROJEKTNA DOKUMENTACIJA-geodetska dela

Geodetske podloge pri načrtovanju in projektiranju:
-katastrski načrti;
-temeljni topografski načrti (TTN);
-orto-foto posnetki;
-temeljne geodetske točke.

Geodetska dela pri projektiranju:

-izdelava geodetskega posnetka;
-zdelava geodetskega načrta.

Geodetska dela pri izvedbi objektov

Visoke gradnje:
-zakoličba objekta;
-prenos zakoličbe na gradbene profile;
-določanje višin gradbenih profilov;
-prenos višin v gradbeno jamo ter na etaže;
-določanje in kontrola vertikalnosti zgradbe;
-merjenje deformacij in pomikov;
-zakoličba zunanje ureditve;
-meritve terena za izračun kubatur.

Nizke gradnje:
-zakoličba cest in železnic, zakoličba osi;
-merjenje prečnih profilov trase za ugotavljanje izvedenih količin del;
-določanje geometrije zemeljskih objektov;
-spremljajoče meritve med gradnjo;
-zakoličba predorov in meritve med izgradnjo;
-zakoličba mostov in meritve med izgradnjo;
-geodetske izmere zgrajenih objektov.

Komunalna infrastruktura:
-zakoličba osi komunalnega voda;
-določanje smeri in višin pri gradnji;
-geodetske izmere zgrajenih objektov.

Geodetski monitoring zgrajenih objektov

-merjenje deformacij objektov z absolutnimi metodami (klasični geodetski instrumenti);
merjenje deformacij objektov z relativnimi metodami (elektronski, optični, mehanski, hidrostatični
instrumenti).
Gradbeništvo je ena od tehničnih disciplin, ki je razdeljena na več panog ter se v posameznih panogah
geodetska stroka in geodetska dela pojavljajo na različne načine. Na podlagi tega lahko razdelimo
geodetska dela v gradbeništvu na:
-geodetska dela pri projektiranju in gradnji prometnic,
-geodetska dela pri projektiranju in gradnji mostov
-geodetska dela pri projektiranju in gradnji daljnovodov
-geodetska dela pri projektiranju in gradnji zgradb
-geodetska dela pri projektiranju in gradnji tunelov
-geodetska dela v hidrotehniki:
-pri projektiranju in gradnji elektrarn
-pri regulaciji rek in potokov
-pri melioracijah
-pri vodovodu in kanalizaciji

GEODEZIJA PRI PROJEKTIRANJU PROMETNIC

Projektiranje prometnic je zelo zahtevna naloga. Pri izdelavi projekta je potrebno upoštevati mnogo
kriterijev. Da lahko ugodimo vsem željam in zahtevam je potrebno pridobiti čim večje število
kartografskega materiala ter podatkov o terenu. Za izdelavo projekta prometnice morajo projektanti
izdelati projektno dokumentacijo.

IDEJNA ZASNOVA
Idejna zasnova projekta je prva faza izdelave projekta. Namenjena je izdelavi zasnove, ki je cilj naložbe
investitorja. Namenjena je tudi pridobitvi projektnih pogojev. Pri izgradnji določenega objekta
moramo pridobiti projektne pogoje od upravljavcev javne infrastrukture na obravnavanem območju,
npr. upravljavcev cest, elektro omrežja, telefonskega omrežja, plinovoda ipd. Geodet v tej fazi pridobi
kartografske podlage in sicer temeljne topografske načrte, digitalne ortofoto posnetke ter digitalne
katastrske načrte za obravnavano področje.
Iz idejne zasnove za cesto morajo biti razvidni njeni gabariti. Tlorisni potek prometnice se poda na več
načinov:
-potek ceste se vriše na temeljni topografski načrt (TTN 5);
-potek ceste se vriše na digitalni ortofoto posnetek (DOF);
-potek ceste se vriše na digitalni katastrski načrt (DKN);

IDEJNI PROJEKT
V idejnem projektu se izriše več variant poteka trase predvidene ceste. Ponavadi za podlogo izberemo
TTN-5, DOF ali DKN. Na sliki je prikazan predviden potek trase avtoceste med Lenartom in Cogetinci.
Trasa je prikazana na digitalnem ortofoto posnetku –DOF
Kadar se na obstoječe podloge ne more dovolj natančno vrisati trase nove ceste, je potrebno izdelati
tahimetrični posnetek terena, in sicer v merilu od 1:1000 do 1:2000, kar obstoječe kartografske
podloge ne omogočajo.
Podatki o prvotnem stanju terena se lahko nahajajo v različnih elektronskih oblikah. Za idejne
projekte, kjer ne potrebujemo velike natančnosti, se pogosto uporabljajo terenski podatki v obliki 3D
digitaliziranih plastnic. Taki podatki so pridobljeni z vektorizacijo skeniranih topografskih načrtov ali z
digitalizacijo digitalnih orto-foto posnetkov.

GEODETSKI POSNETEK
Za pridobitev natančnejših podatkov pa so potrebne geodetske meritve na terenu. Teren se lahko
geodetsko posname na več različnih načinov, med njimi sta pri nas največ v uporabi:
-splošno snemanje značilnih terenskih točk in prelomnic;
-snemanje točk v prečnih profilih.

Splošno snemanje značilnih terenskih točk in prelomnic je primeren način takrat, kadar se želi zajeti
široko terensko območje in kadar se bodo podatki kasneje uporabili za izračun digitalnega modela
reliefa (DMR). Priporočljivo je, da so terenske točke posnete čim bolj enakomerno. Prelomnice se
posnamejo kot nizi točk, ki se jih kasneje v računalniških programih poveže med seboj v tako
imenovane lomne črte ali prelomnice.

Snemanje točk v profilih se dobro izkaže predvsem pri snemanju terena za gradnjo prometnic, saj je
koridor, ki ga želimo posneti, dobro določen, sorazmerno dolg ter ozek, vezan na projektirano os.
Profile pri snemanju se razvrsti po potrebi, glede na razgibanost in konfiguracijo terena.

PROJEKT PRIDOBITVE GRADBENEGA DOVOLJENJA-PGD

Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) je najobsežnejši del dokumentacije. Geodet mora
narediti podroben posnetek terena ter izrisati situacijo obstoječega stanja in zakoličbeno situacijo.
Posnetek terena je osnova projektantu za izris elementov trase ceste. Prav zaradi tega je zelo
pomembno sodelovanje geodeta in projektanta v času izvedbe projekta.

PROJEKT ZAKOLIČBE PROMETNIC

Projektirana os prometnice je linija, katera spaja središčne točke ceste. Ko se ta os nariše na načrtu ali
zakoliči v naravi jo imenujemo trasa ter je definirana v prostoru s svojimi položajnimi in višinskimi
elementi. V položajnem smislu se trasa definira kot linija, ki je sestavljena iz krivin in prem. Preme so
tangente na krivino, njihovi podaljški pa se sekajo v točkah katere imenujemo presečišča tangent.
Med preme oziroma tangente se postavljajo zaokrožitve v obliki krožnih lokov ali prehodnic.

V višinskem smislu se os trase prikazuje kot vzdolžni profil, katerega imenujemo niveleta. Niveleta je
sestavljena iz linij različnih nagibov med katerimi se postavljajo vertikalne krivulje v obliki krožnih ali
paraboličnih krivulj.
Lomne točke nivelete v vzdolžnem profilu morajo biti postavljene tako, da omogočajo postavljanje
vertikalnih krivulj zaradi tega so minimalne razdalje med lomnimi točkami predpisane glede na
kategorijo prometnice in terena.

PROJEKT IZVEDENIH DEL-PID

Projekt izvedenih del je zadnji izmed projektov, v katerem se zgrajeni objekt z vsemi spremembami, ki
so se zgodile v fazi gradnje objekta, prenese iz narave nazaj na papir. Izvede se geodetski posnetek
grajenega objekta, ki je osnova za ponovni izris gradbenih, komunalnih, prometnih ter ostalih situacij.
Primer zbirne karte komunalnih vodov je podan na sliki.
V projektu izvedenih del se izvede tudi nova odmera parcelnih mej in vpis le-teh v zemljiški kataster
ter kataster komunalnih naprav.

ČRNI KAL
Ko je kakšen most ali viadukt zgrajen, je potrebno preden ga odprejo za promet narediti še
obremenilno preizkušnjo, ki pokaže, ali se premostitveni objekt pod obremenitvijo res obnaša tako,
kot je bilo pričakovano...
Tudi na viaduktu črni kal je bilo tako. zaradi njegove izredne velikosti pa je bilo to zelo zahtevno. za
obremenitev smo potrebovali kar 48 polno naloženih tovornjakov, od katerih je vsak tehtal 27 ton.
skupaj je to zneslo kar 1296 ton, kar je približno tako, kot bi bilo na viaduktu naenkrat kar 12 najtežjih
lokomotiv.
Pri obremenilni preizkušnji merimo pomike in deformacije konstrukcije pod obremenitvijo in
ugotavljamo, ali se konstrukcija po razbremenitvi povrne v prvotno lego. merimo tudi nihanje
konstrukcije zaradi vožnje in zaviranja vozil na njej. izmerjene rezultate vedno primerjamo z
računskimi. če je s konstrukcijo vse v redu, so izmerjene vrednosti vedno nekoliko manjše od
računskih.

Kontrolne meritve v gradbeništvu

KONtROLNE MERITVE
Absolutne (geodetske): kjer je referenčna točka postavljena izven objekta, ki se opazuje
-Trigonometrično višinomerstvo
-Niveliranje
-Fotogrametrija
-GNSS
-3D lasersko skeniranje

Relativne (meritve mehanskih količin): kjer je merski senzor pritrjen na objekt, ki se opazuje
-pospeškomeri
-induktivni merilniki
-merilni lističi
-ekstenziometri

ABSOLUTNE MEriTVE

Absolutne metode pomenijo določanje pomikov v absolutnem sistemu, glede na okolico, ki je

neodvisen od sprememb na merjenem objektu. Vendar zaradi številnih vplivov (notranjih in zunanjih
Zemljinih sil,…) površina Zemlje ni absolutno stabilna. Odtod izhaja, da je mogoče določiti absolutne
vrednosti premikov tal in objektov na njih, le s predpostavko o stabilni okolici. Stabilne točke nam
služijo izključno za spremljanje prostorskih premikov kontrolnih točk objekta. Vendar teoretično ni
nobena točka na površini Zemlje popolnoma stabilna. Tako nam ostane samo možnost, da premike
točk določamo, glede na najstabilnejše točke.

Absolutne metode merjenja pomikov so običajno posredne metode, saj dobimo z merjenjem kotov,
dolžin in višinskih razlik koordinate točk. Pri izvajanju obremenilnih preizkusov nas prvenstveno
zanimajo vertikalni pomiki – to so pomiki v smeri H komponente koordinatnega sistema. Opazovani
objekt običajno označimo z nekaj primernimi karakterističnimi objektnimi točkami. Tem točkam, z
ničelno meritvijo, določimo prostorske koordinate. Kasnejše meritve nato primerjamo z ničelno
meritvijo. Poleg prostorske moramo registrirati tudi časovno komponento, ki nam podaja pravilno
predstavo o dogajanju na objektu.
TRIGONOMETRIČNO VIŠINOMERSTVO
-določiti primerno natančnost merjenj pomikov (odvisno od pomembnosti in konstrukcijskih lastnosti
objekta, hitrosti in karakterja pričakovanih premikov)
-kakovostna stabilizacija in signalizacija zunanjih stabilnih in kontrolnih točk na objektu
-na natančnost vpliva poševna dolžino S, vertikalni kot a in koeficient refrakcije ka, upoštevamo še
natančnost viziranja
-natančnost meritev lahko precej izboljšamo z nadštevilnimi opazovanji
NIVELIRANJE:
Izhodišče ena točka izven objekta, ni pa nujno, saj nas zanima samo razlika med obremenjenim in
neobremenjenim objektom
Δh(i 1)=l(Z1)−l(i 1)

FOTOGRAMETRIJA
-osnovni nosilec podatkov je posnetek, slika oz. fotografija
-senzor, ki se uporablja je fotoaparat in video kamera
-meritve so v objektnem koordinatnem sistemu (OKS)
3D SKENIRANJE
Prednosti:
-v kratkem času zajeta ogromna količina podatkov
-brezkontaktno merjenje
-predstavitev celotne površine objekta
-avtomatsko delovanje
Slabosti:
-natančnost
-doseg
-cena
-postprocesiranje
-ni možnosti za povečanje natančnosti (npr, z nadštevilnim merjenjem,…)
GNSS
Prednosti:
-v kratkem času zajeta velika količina podatkov
-avtonomno delovanje
-neodvisno od vremena
-ni potrebna medsebojna vidnost točk
-določitev 3D položaja
SLABOSTI
-v okolici delovanja ne sme biti ovir
-vidna linija do satelitov
-obsežno postprocesiranje podatkov
PREDNOSTI ABSOLUTNIH METOD:
Prednosti določanja pomikov z geodetskimi metodami (glede na fizikalne) so:
-Določanje absolutnega pomika, medtem ko fizikalne metode dajo vpogled samo v relativne pomike
objekta.
-Merjenje z geodetskimi inštrumenti je relativno enostavno, medtem ko fizikalni inštrumenti
zahtevajo pazljive, včasih tudi komplicirane in drage inštalacije.
-Posebno velik problem je pri okvarah fizikalnih inštrumenatov ker jih je težko popraviti ali zamenjati
(v primeru kontinuiranega monitoringa objekta). Tudi geodetski zelo dragi!
-Točnost metode je moguče prilagoditi zahtevani točnosti zato je ta metoda bolj ekonomična.

RELATIVNE METODE:
V primeru relativnih metod opazovanja pomikov in deformacij merimo ne-električne količine kot so:
dolžine, širine, višine, debeline, položaje, nagibe, kote,… s pomočjo poznavanja električnih količin in
zakonitosti.
Merilnike, ki omogočajo opazovanje sprememb fizikalnih količin na osnovi sprememb ne-električnih
količin, lahko razdelimo na:
parametrske – spreminjajo merjeno ne-električno količino v eno izmed osnovnih električnih količin,
kot je upornost (uporovni potenciometer, kontaktni merilnik, merilni listič, prevodna žica),
kapacitivnost (diferencialni kondenzator, merilnik s spremenljivo elektrodno površino, merilnik s
spremenljivo medelektrodno razdaljo, merilnik s spreminjanjem geometrije dielektrika), induktivnost
(pomična tuljava, merilnik z dvema tuljavama, diferencialni transformator, induktivni merilnik s
spremenljivo zračno režo, nihajoča struna),
generatorske – spreminjajo ne-električne količine v električni tok oz. napetost.

Principi merjenj s senzorji so med seboj zelo različni. Vsem senzorjem je skupno le to, da se z njimi
izvede konverzija mehaničnih količin v električne in obratno. Za pripravo in obdelavo signalov se
najpogosteje uporablja Wheatstonov mostiček, fazno odvisni detektor ipd. V praksi se za merjenje
statičnih deformacij skoraj izključno uporabljajo parametrski merilniki.

Pri izbiri senzorja moramo biti pozorni na številne parametre, ki jih navede proizvajalec ali dobljene na
osnovi laboratorijskih testiranj: Ti parametri so:
-dinamično območje, ki se definira kot razmerje med največjim in najmanjšim pomikov, ki ga lahko
izmerimo (ponavadi izraženo v dB)
-linearno mersko območje je del celotnega merskega območja senzorja, kjer je linearnost v mejah, ki
jih navede proizvajalec,
-občutljivost, ki je definirana kot najmanjša vrednost, ki jo senzor lahko prepozna,
-občutljivost senzorja na:

-spremembo temperature,
-spremembo zračnega pritiska,
-spremembo vlažnosti,
-magnetna in električna polja,

-povratni vplivi senzorja se glede na opazovani objekt kažejo kot:

-termični učinki (segrevanje),

-magnetno in električno polje (indukcija)
-teža (prevelika),
-dimenziji (preveliki)
-oddaljenost med senzorjem in mestom kjer se nahaja naprava za obdelavo signala in registracijo
(motilni signali),
-lastnosti frekvence (zgornja in spodnja mejna frekvenca),
-sila potrebna za aktivacijo senzorja in togost senzorja za spremembo

V praksi za meritve pomikov manjših od ≤ 10 mm uporabljamo predvsem senzorje, ki delujejo na

osnovi spremembe upornosti, induktivnosti in kapacitete ter merilnike sprememb napetosti in
pospeška.

MERILNI LISTIČI-STRAIN GAUGE

Merijo se specifične deformacije preko spremembe el. Upora
Prednosti:
-natančnost
-uporabni kadarkoli in kjerkoli
-dobra odpornost na meteorološke vplive
-možnost ponavljanja meritev
Slabosti:
-dolgotrajna priprava
-ni informacije o pomikih

INDUKTIVNI MERILNIKI
Delujejo na osnovi spremembe induktivnosti.
Prednosti:
-Natančnost
-imajo naravo absolutnih meritev
Slabosti:
-potrebna je referenčna točka izven konstrukcije

POSPEŠKOMERI-
-do vertikalnega pomika preko merjenja pospeška
-signal pospeška se 2x integrira in dobimo pomik
Prednosti:
-natančnost
-možnost on-line informacije o pomikih
Slabosti:
-samo za meritve dinamičnega odziva

RELATIVNE/FIZIKALNE METODE
Prednosti opazovanja pomikov z fizikalnimi metodami so:
-možnost postavljanja senzorja v notranjost materiala objekta kateri se opazujejo (Črni kal),
-visoka preciznost merjenja,
-visoka stopnja avtomatizacije v času izvedbe merjenja.
Karakterizira jih avtomatizirano in kontinuirano merjenje brez prisotnosti osebe, veliko število
precizno opravljenih merjenja v zelo kratkem časovnem intervalu (tudi do 2000/sek)

Obremenilni preizkusi
-po pregledu projektne dokumentacije se izvede makroskopski pregled objekta
-Po pregledu se lahko začne izvajati testiranje konstrukcije pod zunanjo (uporabno) obtežbo, ki je
odvisna od funkcije objekta.
-Pri montažnih premostitvenih konstrukcijah je potrebno iz iste serije izbrati vsaj enega od treh
nosilcev in ga testirati do loma.
-izdelava plana opazovanja in testiranja konstrukcije

Testiranje konstrukcije pod zunanjo (uporabno) obtežbo:

-testirajo se tiste konstrukcije ali njihovi elementi, pri katerih koristna teža predstavlja velik delež
lastne teže (konzolne konstrukcije, premostitveni objekti, jezovi ipd)
-upošteva se dejstvo, da se objekt obremenjuje pod tisto obtežbo, ki po svoji intenziteti in razporedu
predstavlja maksimalni učinek nanj,
-zunanje vplive kot so vetrovi, potresi, temperaturne spremembe, pomike podpor in neke druge vrste
posameznih ali kombiniranih obremenitev na objekt je izredno težko simulirati
-rezultati kažejo tudi stopnjo varnosti pri sami uporabi objekta

Pri montažnih premostitvenih konstrukcijah je potrebno iz iste serije izbrati vsaj enega od treh
nosilcev in ga testirati do loma.
-s tem pridobimo podatke o mejni nosilnosti s tem pa tudi koeficient varnosti konstrukcije oz
njegovega elementa.
-v nekaterih posebnih primerih (ločni mostovi, konzolne konstrukcije velikih razponov) je potrebno
testirati konstrukcijo z večjo obremenitvijo, kot je računsko predvidena (pridobimo podatke koliko je
še »rezervne« nosilnosti
-s tem se lahko odkrijejo morebitne napake med gradnjo, ki se lahko pred samo uporabo (v primeru
večje zunanje obtežbe), še pravočasno odpravijo.

Plan obremenilnega preizkusa naj vsebuje:

-program obteževanja,
-način obteževanja,
-količine, ki jih je potrebno meriti in lokacije teh meritev,
-vrste instrumentarija in način postavitve le-tega,
-določitev strokovnega osebja za izvedbo.

Program obteževanja naj vsebuje vrsti red obremenitev in razbremenitev posameznega razpona,
število tovornjakov v posameznem razponu vse pa razdelano na centrične in ekscentrične obtežne
slučaje

Z načinom obteževanja točno določimo položaje tovornjakov (število kolon, mesta ustavljanja
(ponavadi sredina razpona ali sredina podpore), medsebojni razmik med tovornjaki (npr. 1m, 2m,…),
-ponavadi se v prečni smeri os vozila ujema z osjo stojine prereza obremenjenega objekta,
-Pri ekscentričnih obtežnih primerih so ponavadi vozila razporejena v obremenjenih poljih v eni koloni
in sicer na levi in ali desni strani objekta (ponavadi obrnjena v isto smer),
-pri obremenjevanju se pomikajo vedno naprej, pri razbremenjevanju pa ponavadi vzvratno,
-dinamična obremenitev se opiše s številom vozil, ki bodo objekt testirali (ponavadi z enim vozilom).

Količine, ki jih je potrebno meriti in lokacije teh meritev:

-za vsak obtežni primer in razbremenitev se opiše kje se bodo izmerili vertikalni pomiki npr levi in
desni rob prekladne konstrukcije, v območju sredine vseh polj in v osi posameznih podpor,
-če so razponi daljših se ponavadi vertikalni pomiki izmerijo tudi na četrtinah razpona.

Opisati je potrebno tudi vrsto instrumentarija npr.:

-na zunanji strani objekta bodo vertikalni pomiki izmerjeni geodetsko z elektronskimi tahimetri
(pričakovana natančnost okrog ± 0.3mm)
-na notranji strani bodo vertikalni pomiki izmerjeni v sredini razponov polj z induktivnimi merilci
pomikov (pričakovana natančnost od ±0.01 mm do ±0.05 mm),
-geodetsko bodo posneta tudi merska mesta ob vznožju posameznih stebrov,
-meritve dinamičnega odziva bodo izvedene z induktivnimi merilci pomikov in po potrebi tudi s
pospeškomeri (frekvenca vzorčenja pri statičnih obtežnih primerih bo 1.0 Hz, pri dinamičnih pa 0.1
kHz).

POGREŠKI PRI MERJENJU

Notranji pogrešek:
-inštrumenta, viziranja, čitanja,
-pogrešek inštrumenta se lahko eliminira,
-pogrešek viziranja je odvisen od optike teleskopa, debeline nitnega križa in črt v prizmi, operaterja in
pogojev pri merjenju
-pogrešek čitanja je odvisen od optike inštrumenta, najmanjše razdelbe na skali inštrumenta in
operaterja,
-Pri sodobnih digitalnih inštrumentih 0,5“ do 1˝
Zunanji pogrešek:
-meteorološki pogoji, centriranje inštrumenta in prizme,
-meteorološke spremembe (temp., tlak, vlažnost) imaju največji vpliv na dolžinu,
-pogrešek centriranja inštrumenta je v našem primeru eliminiran, saj delamo v lokalnem KS
-pogrešek centriranja prizme - pri samolepilnih prizmah ga ni, največji je pri niveliranju zaradi
nevertikalnosti late

PRISOTNOST POGREŠKOV V REZULTATIH MERJENJA

Glede na nastanek, velikost in predznak pogreške delimo na:
-slučajne (ne dajo se predpostaviti, od opazovanja do opazovanja menjajo svojo velikost in predznak)
-sistematske (so običajno konstantni in istega predznaka, lahko jih eliminiramo s pomočjo metode
dela, uvedbo popravkov, opazovanja pod istimi pogoji)
-grobi (rezultat neizkušenosti in površnosti)

DEFORMACIJSKI MODEL
-deformacijski model opisuje verjetno časovno trajanje deformacije, tako da lahko pravilneje
planiramo merjenja in natančneje določimo velikost deformacije
-kinematični model (ko ne poznamo vplivne količine), dinamični model (ko lahko merimo in
predvidimo vplivno količino)
-Sprememba vplivne količine (iznenadna, časovno linearna, časovno sinusna)
-deformacijska analiza: postopek ki na osnovi geodetskih merjenj odkrije in določi nastale pomike s
pomočjo statistične analize.
Obremenilni preizkus-izvedba
-Pridobimo podatke o objektu
-Pridobimo statični izračun ali ga izdelamo
-Če je objekt v bližini si ga ogledamo – rekognosciramo
-Na podlagi karakteristik objekta, dostopnosti, terena izpod objekta, razponov... določimo metode s
katerimi bomo merili
-Določimo število kamionov in njihovo težo
-Pripravimo plan obremenjevanja
-Na objektu odmerimo sredine polj, podpore, sredine voznih konstrukcij...
-Merska mesta signaliziramo (tarče za 3D pomike, reperji za 1D)
-Določimo stojišča inštrumentov, ki morajo biti izven deformacijskega območja,
-Določimo mersko mesto izven objekta, kot refernčno točko,
-Pripravimo mesta za relativne metode ter jih namestimo in povežemo z računalnikom
-Kamione postavimo na označena mesta (sredine polje, podpore ekscentri...)
-Po vsaki obremenitvi sledi razbremenitev (plastoelastične deformacije)
-Po statičnem delu sledi še dinamična obremenitev
-Vpis v gradbeno knjigo
-Pakiranje opreme in nazaj v Maribor.....

GEODETSKA DELA PRI GRADNJI MOSTOV IN VIADUKTOV

Most ali viadukt je gradbeni objekt za obvadovanje naravne ali umetne prepreke (vodotok, morski
zaliv, kanal, suha dolina, kanjon, druga prometnica,...)
Glede na premostitev se delijo objketi na mostove, viadukte in nadvoze
Osnovni deli mosta:
- spodnji ustroj: temelji, stebri, oporniki, ležaji
- zgornji ustroj: nosilna konstrukcija, pločniki, ograje, venci, odvodnjavanje, diletacije...
Mostovi bi naj zadovoljili 4 splošne zahteve:
-zahteva funkcionalnosti,
-zahteva trajnosti,
-zahteva lepote,
-zahteva ekonomičnosti

GEODETSKA DELA PRI IZGRADNJI MOSTOV

-Hidrometrična merjenja
-Izdelava geodetske mreže
-Zakoličba mostu
-Meritve pri gradnji stebrov
-Obremenilni preizkus

Hidrometrična merjenja
-Pri premostitvi večjih vodnih preprek je potrebno izmeriti večje število prečnih profilov
-Izmeriti je potrebno najvišjo in najnižjo vodno stanje, vpliv najvišjih vod v razmaku 10, 20 in 100 let,
katastrofalne vode, naklon in hitrost vodnega toka
Geodetske mreže za izgradnjo mostu
-Geodetska mreža (horizontalna in višinska) nam služi za zakoličbo elementov mostu, kontrole med
gradnjo in za izvedbo obremenilnega preizkusa v sklopu merjenja pomikov in deformacij,
-Mreža ima ponavadi obliko štirikotnika ali kombinacijo štirikotnika in trikotnika,
-Točke morajo biti medsebojno vidne
-Točke se trajno stabilizirajo z betonskimi stebri

Višinska mreža
-Višinska mreža se postavi ločeno od horizontalne,
-Vgradi se po 3 reperje na vsako stran opornika na obeh straneh
-Tla, kjer bomo vgradili reperje morajo biti zelo stabilna in morajo biti izven deformacijskega območja
-Reperji se na vsaki strani povežejo v mrežo
-Reperji se vgrajujejo tudi na objektu na obeh straneh vozne površine in sicer nad vsakim stebrom in
na sredini polja ter takoj za dilatacijo na oporniku
-Prenos višine preko vode je zelo zahteven (refrakcija, odboj svetlobe, izparevanje vode) zato
izberemo najožji del
-Vedno merimo iz obeh strani

Prenos višine preko vode

-Merimo vedno iz obeh strani.
-ΔH je srednja vrednost izračunanih višinskih razlik
-Upoštevati je potrebno koeficient (k) refrakcije

Zakoličba mostu
-Postavljena in izravnana geodetska mreža nam prvotno služi za zakoličbo spodnjega ustroja mosta
-Oporniki se nahajajo na obali, stebri največkrat v vodi

-Iz koordinat (državni KS) mostu in geodetske osnove se izračunajo zakoličbeni elementi
-Za polarno metodo dolžine in koti
-Samo koti za metodo presekov (zakoličba stebrov)
-Ker je potrebno med gradnjo kontrolirati centre stebrov, se zakoličita še dve točki A,B v podaljšku
linije ter točki M in N
-Natančnost (standardna deviacija) zakoličbe stebrov se izračuna:

kjer je c .. baza, cm .. natančnost baze, s .. natančnost kotov

IZGRADNJA STEBROV
-Najprej se zgradijo oporniki, kjer ni težav s zakoličbo in temeljenjem
-Težava je zakoličba in izgradnja stebrov v vodi (postavitev boj, kjer bo stal stebre)
-Postavitev pilotov, ki se nabijejo v tla (tudi 20m),
-Na vrhu pilotov se zakoliči center stebra (horizontalno in višinsko)
-Lahko se postavijo tudi kesoni, v katerih se betonirajo stebri.
-Pri geodetskem spremljanju gradnje zgornjega ustroja je potrebna še večja natančnost

Po končani gradnji
-Izvede se geodetska kontrola gradnje (horizontalno in vertikalno)
-Izdela se geodetska situacija za vris v načrte
-Geodetska izmera celotnega objekta in okolice z vsemi spremembami za kataster
-Geodetski posnetek služi tudi za tehnični prevzem objekta
-Po JUS-u so bili obvezni še obremenilni preizkusi za vse objekte daljše od 10 oz. 15m
-Po EUROCODE niso potrebni a se večina projektantov odloči za njih

Statično in dinamično testiranje

-Najprej se opravi statično testiranje. Na vsakem polju in vsaki podpori, ekscentrično
-Dinamično pod različnimi hitrostmi
-Statiko merimo geodetsko in fizikalno
-Dinamiko merimo fizikalno

GEODETSKI MONITORING GEOTEHNIČNO NESTABILNIH TAL

Monitoring
-Monitoring pomeni periodično spremljanje pomikov in deformacij skozi daljše časovno obdobje,
-Osnovni cilj monitoringa pomikov in deformacij je zavarovanje in zaščita življenj ljudi, živali, lastnine,
kulturne dediščine kakor tudi okolja
-Geodetska merjenja za odkrivanje in spremljanje pomikov se uporabljajo že dalj časa in so
nepogrešljiva,
-Merjenja nam pomagajo pri učenju in odkrivanju ogromne sile katera deluje na površino in
spremembo zemeljske površine. Včasih lahko le-te počasi, včasih naenkrat izzovejo drastične
spremembe ki lahko vplivajo na naše življenje, odvisno od dimenzije in lokacije pomikov. Vpliva na
naravne procese praktično nimamo, lahko pa značajno omejimo posledice seveda, če smo pravilno
osveščeni o obnašanju narave. Skratka, na mnogo tega moramo biti pazljivi, največ pa na umetne
mase, ki zaradi svoje teže predstavljajo največjo nevarnost. Pravtako lahko pričakujemo, da se
umetne mase ne bodo umirile preko noči.
-Ob sami masi imamo še mnogo drugih faktorjev, ki vplivajo in lahko izzovejo premikanje Zemlje. Od
naravnih, hidroloških in seizmoloških pa do umetnih vplivov vsi po vrsti sestavljajo neko vsoto vplivov
kateri delujejo na nemirno površino, predvsem slabo temeljenih.
Geodetski monitoring
-Določanje pomikov točk v geodeziji se izvaja s pomočjo deformacijske analize,
-Deformacijska analiza je postopek, kjer na osnovi geodetskih merjenj z metodami statistične analize
dobimo pomike točk v prostoru ter iz teh pomikov dobimo deformacije geometrije geodetskih mrež
na osnovi dveh ali več terminskih izmer,
-Preko pomikov točk nam izračunane deformacije služijo kot informacije o konstrukciji in materijalu
ter isto dobimo tudi podatke o varnosti samega objekta.
Spremljanje pomikov in deformacij se izvaja predvsem zaradi:
-Ocene stabilnosti naravnih in izgrajenih objektov,
-Opozorila zaradi možnih nesreč zaradi pomikov in deformacij
Problematika deformacijske analize
V deformacijski analizi morata biti izpolnjena dva pogoja:
-Pogreški, ki se pojavljajo pri merjenju nas ne smejo vodit do pomikov kateri so drugačni od stvarnih
pomikov,
-Zagotoviti dovolj visoko verjetnost določanja stabilnih točk (nadštevilne meritve, geodetske mreže...).

Pogreški pri meritvah

Nastanejo največkrat zaradi premale strokovnosti opazovalca, pogreškov inštrumenta, zunanjih
pogojev, pogreškov v stohastičnem modelu izravnave merjenja v geodetski mreži, napačna metoda
izmere ali inštrumenta....

Zagotoviti dovolj veliko verjetnost določanja stabilnih točk

-V deformacijski analizi je najvažnejše zanesljivo določanje stabilnosti referentnih točk v času med
ponovitvami terminskih izmer.
-V postopku določanja pomikov točk na objektu, velikost pomikov določamo proti stabilnim točkam v
geodetski mreži.

Geodetska mreža – osnova deformacijske analize

Da bi geodetska mreža koristila deformacijski analizi morajo biti izpolnjene naslednje pretpostavke:
-Pravilen izbor lokacije referenčnih točk in točk na objektu,
-Pravilna stabilizacija točk,
-Pravilna točnost merjenja
-Optimalna geometrija mreže,
-Optimalna zanesljivost mreže
-Pravilen izbor testne statistike

Rezultati deformacijske analize

-Dokazi o stabilnosti referenčne točke (enolična realizacija geodetskega datuma)
-Definicija velikosti pomika točke (odvisno od preciznosti merjenja) v času med dvema terminskima
izmerama v geodetski mreži
-V praksi govorimo o pomiku takrat, kadar je pomik 2,5 do 3 krat večji od vrednosti standardne
deviacije določenega pomika.

Zahteve za določanje pomikov

Geodetske metode za določanje pomikov delimo odvisno od velikosti pomika na dva nivoja:
-Pomik velikosti 2 cm do 10 cm – I.Nivo natančnosti
-Pomik velikosti 5 mm do 2 cm – II. Nivo natančnosti

Da bi lahko dosegli potrebno natančnost določanja pomikov je priporočeno da se izpolnijo naslednje

zahteve:
-Uporaba istih inštrumentov in opreme,
-Izvedba meritev v posamezni terminski izmeri po identičnem planu meritev,
-Ohranjanje identitete geometrije geodetske mreže,
-Obdelava izmerjenih vrednosti, izračun in intrepretacija rezultatov mora biti vedno ista,
-Zagotoviti izravnavo opazovanj in interpretacije rezultatov

I.Nivo natančnosti - pomiki 2cm do 10cm

-Uporaba elektronskega tahimetra natančnosti 3˝ kotno in 3 mm dolžinsko
-Uporaba nivelirja natančnosti 1 – 2 mm/km nivelmana tja in nazaj,
-Uporaba statične in RTK metode s ponavljanjem meritev (vsaj 10 krat),
-Merjenje meteoroloških parametarov
-Optično centriranje inštrumenta
-Navadna stabilizacija merskih točk

II. Nivo natančnosti - pomiki 5mm do 2cm

-Precizna stabilizacija v tla ali postavitev armiranobetonskih stebrov,
-Prisilno centriranje inštrumenta, prizm in GPS anten,
-Uporaba preciznih prizm, invar lat in geodetskih preciznih anten,
-Kalibracija opreme,
-Izmera meteoroloških parametrov večkrat na dan. Temperaturo merimo zaradi invar lat.

Zahteve za monitoring
Vidljivost:
– dobra vidljivost na terenu do kritičnih točk na področju monitoringa (max 700m) in končna
natančnost.
-Kontrola stabilnosti področja se izvede z GPS sistemom.
- Zaščita merskih mest.
Velikost področja monitoringa:
-postavljanje TPS postaje s katero dosežemo visoko natančnost monitoringa je najboljše postaviti na
južni strani delovišča (sonce)
-senzor nagiba se namesti na temelje zgradb v okolici plazišča,
- dodatno spremljamo z visoko preciznimi tahimetri vsa dela na delovišču z visoko 3D natančnostjo
(+/-1 mm)
Napajanje, komunikacija, podatkovni center
-napajanje iz omrežja (nihanja) ali UPS ali solarne plošče
-komunikacija GSM/GPRS če imamo signal (router), Radio modem ali WiFi
-podatkovni center (Monitoring Software)

Ko poznamo vse zahteve in okoliščine na področju monitoringa, lahko izdelamo plan pozicioniranja
potrebnih senzorjev ter pričnemo z izdelavo sheme monitoringa. Prav tako je potrebno dobro
planirati stojišče tahimetra in prizme ter GPS stojišča, katere imajo prav tako montirane 360°prizme za
spremljanje pomikov.
Oprema za monitoring

-meteo-senzorji -GeoMos
-tahimetri -Spider
-senzorji nagiba -GNSS QC
-eno/dvo-frekvenčni GPS/GNSS sprejemniki
GNSS sistem
Poleg visoke natančnosti, mora sistem zagotavljati:
-20Hz spremljanje
-Spremljanje satelitov v težkih pogojih
-Malo porabo energije
-Fazno in kodno merjenje
-Odpornost na multipath
-Vodoodpornost ...
Problemi! Zakaj se izvaja monitoring?
-Teren na Krasu ima polno razpok skozi katere pronica voda
-V podzemlju je polno jam
-Preko zime prihaja do zmrzovanja vode v razpokah...
-Erozija
-Možnost drsenja terena zaradi razpok
Merjenje pomikov
-Merjenje dvoosne inklinacije v X,Y smeri
-Spremljanje pomika v X,Y,Z smeri
-Takoj dobimo podatke o drsenju terena

OCENA NATANČNOSTI MERITEV

Pogreški merjenja
Instrumentalni pogreški
Pogreški operaterja
Pogreški zaradi vplivov atmosfere
-grobi, sistematični, slučajni

Lastnosti slučajnih pogreškov:

1) Pri velikem številu meritev iste veličine je verjetnost pojava pozitivnega pogreška +e 1 enaka
verjetnosti pojava negativnega pogreška -e1: P(+e1) = P(-e1). To pomeni, da prosta aritmetična sredina
tem bolj konvergira k 0 tem več meritev izvedemo:
2) Verjetnost, da se pojavi manjši pogrešek po absolutni vrednosti je večja od verjetnosti, da se pojavi
večji pogrešek t.j.
3) Verjetnost pojava pogreška, ki preseže neko določeno vrednost  Δ  je zelo majhna, praktično
enaka nič – slučajni pogreški torej ne presegajo dovoljenega odstopanja Δ .
Pravi in najverjetnejši pogreški
Pravo vrednost neke veličine označimo z A. Razliko med to vrednostjo in vrednostjo nekega (i-tega)
merjenja li imenujemo pravi pogrešek.
V praksi pravih vrednosti skoraj nikoli ne poznamo. Včasih poznamo pogojno pravo vrednost (s
preciznimi merjenji). V glavnem pa se določa najverjetnejša vrednost L merjene veličine, ki je najbližja
pravi vrednosti A. Razlika med najverjetnejšo vrednostjo L in nekim (i-tim) merjenjem se imenuje
najverjetnejši pogrešek vi .
Najverjetnejšo vrednost L imenujemo tudi izravnana vrednost. Dobimo jo tako da merjeni vrednosti li
pripišemo ustrezen popravek vi
Ocena natančnosti s pomočjo pravih pogreškov
Oceno natančnosti niza n-tih meritev (l1, l2, …ln) lahko podamo s pomočjo petih različnih pogreškov:
1) srednjega pogreška
standardna deviacija

2) poprečnega pogreška:

Oceno natančnosti niza n-tih meritev (l1, l2, …ln) lahko podamo s pomočjo:
3) verjetnega pogreška: definiran kot vrednost od katere so absolutne vrednosti večjih in manjših
slučajnih pogreškov enako verjetne
To velja če je število pogreškov n neparno, če pa je parno se dobi kot prosta aritmetična sredina dveh
sosednjih pogreškov na sredini niza pogreškov.

Teoretična vrednost se računa po formuli :

Srednji, poprečni in verjetni pogrešek moramo izračunati iz dovolj velikega niza meritev. Pri npr.
teoretično neskončnem nizu je vseeno kateri pogrešek računamo. V tem primeru je teoretični odnos
med njimi: m : t : r = 1 : 0,80 : 0,67
Pri omejenem nizu meritev pa ima srednji pogrešek dve prednosti:
- do izraza bolj pridejo grobi pogreški (zaradi kvadriranja)
- bližje je teoretičnemu srednjemu pogrešku

Srednji pogrešek je tudi definiran s svojim srednjim pogreškom – zanesljivost. Lahko se dokaže, da je
zanesljivost:

kar pomeni, da je vrednost srednjega pogreška bolj zanesljiva iz večjega števila meritev je bila
izračunana. Smatra se, da je srednji pogrešek zanesljiv, če je zanesljivost manjša od ¼ njene vrednosti.

Oceno natančnosti niza n-tih meritev (l1, l2, …ln) lahko podamo s pomočjo:
4) maksimalnega pogreška:
Dokaže se lahko, da izmed 1000 pravih pogreškov v meje med
0 do ± m pade 683 pogreškov oz. 68,3 %
0 do ± 2  m pade 95,4 pogreškov oz. 95,4 %
0 do ± 3  m pade 99,7 pogreškov oz. 99,7 %
0 do ± 4  m pade 99,9 pogreškov oz. 99,9 %
Za maksimalni pogrešek mmax(oz za dopustno odstopanje D) lahko torej vzamemo dvojno, trojno ali
četverno vrednost srednjega pogreška (ponavadi trojno, za precizna merjenja pa dvojno). Če je (e) > D
rečemo, daje merjenje grobo pogrešeno in ga zavržemo.
Oceno natančnosti niza n-tih meritev (l1, l2, …ln) lahko podamo s pomočjo:

5) relativnega pogreška
Če je neka dolžina izmerjena s srednjim pogreškom ± 5 mm ni vseeno ali je dolžina 500 m, 1.000 m ali
10.000 m. Da dobimo realnejšo sliko natančnosti jo je potrebno podati v odnosu z merjeno veličino.
Odnos srednjega pogreška me in izmerjene veličine l imenujemo relativni pogrešek mr

Ocena natančnosti s pomočjo najverjetnejših pogreškov

Če imamo namesto prave vrednosti A najverjetnejšo vrednost L, se spremenijo izrazi za srednji
pogrešek-standardno deviacijo, poprečni pogrešek in verjetni pogrešek (ostale enačbe ostajajo
enake):
Srednji pogrešek linearnih funkcij merjenih količin (zakon o prirastku pogreškov)
V geodeziji pogosto merimo določene veličine, da bi iz njih dobili neke druge veličine. To pomeni, da
je iskana veličina funkcija merjenih. Funkcija je lahko linearna ali spločna (nelinearna). Če poznamo
srednje pogreške s1, s2, … sr posameznih merjenj l1, l2, … lr lahko poiščemo srednji pogrešek sy funkcije
y.
Srednji pogrešek linearnih funkcij z eno veličino:
V tem primeru je funkcija y merjene veličine l dana v obliki: y=kl
kjer je k multiplikacijska konstanta. σSrednji pogrešek funkcije je σ y = k  σ

Srednji pogrešek vsote/razlike merjenih veličin

V tem primeru je funkcija y merjenih veličin l1 in l2 dana v obliki:y = l1 ± l2
kjer sta l1 in l2 merjeni veličini s srednjima pogreškoma s1 in s2. Izraz za srednji pogrešek takšne
funkcija se glasi:

Pomiki in deformacije:
-Vsaki izgrajeni objekt ”podleže” pomikom in deformacijam.
-Pomik je prostorska sprememba položaja posamezne točke na objektu ali tlehRazlikujemo dve
komponenti pomika:
-horizontalni (pomik v horizontalnem smislu)
-vertikalni (posedanje ali dvigovanje)
Glede na karakter pomika, razlikujemo:
-ravnomerni (približno enaki) in
-neravnomerni pomiki.
Neravnomernost pomikov pripelje do različnih deformacij: nagibov, zasukanj, zvijanja, ...
Deformacija je sprememba oblike telesa, oziroma popačenje ali razpokanje telesa, katere v glavnem
nastanejo zaradi neenakih pomikov točk.
-če je prišlo do enakih pomikov točk, objekt se je premaknil vendar se ni deformiral.
-Torej, popačenje ali pojav razpok nastane zaradi neenakih pomikov točk.
Deformacije, glede na njihovo časovno stabilnost so lahko zelo različne.
Krajni primeri:
-Elastične deformacije – če se po razoboremenitvi objekt vrne v prvoten položaj
-Plastične (nepovratne) deformacije - če po razobremenitvi objekta deformacije trajno ohranijo svojo
vrednost
V realnosti – elastoplastične deformacije
Upogib je reducirani pomik, tj. številčna vrednost ki se dobi za sredino nosilca (grede), ko se od
velikosti pomika v sredini odvzame aritmetična sredina pomikov ležišč.

Z geodetskimi metodami se določajo (mere) spremembe položaja posameznih točk na objektu.

-Deformacija - na osnovi rezultatov merjenja pomikov (ali kako drugače).
-Pravo ali stvarno obnašanje objekta se lahko potrdi z dobro premišljenimi in dobro izvedenimi
opazovanji ter strokovno obdelavo podatkov.
-Rezultati pomikov so verodostojni kazalci obnašanja nekega objekta
Pomiki in deformacije nastanejo:
-na zgrajenih objektih: mostovi, jezovi, nasipi, tuneli, podzemni prostori, podporni zidovi, visoke
zgradbe...,
-v okolici zgrajenih objektov: v dolini okoli umetnih akumulacij, rudnikov, v bližini izkoriščanja tal...,
-na naravnih područjih: plazovi, strmina, na tektonskih prelomih...
VZROKI POMIKOV IN DEFORMACIJ
Na splošno so vzroki pomikov in deformacij:
-geološke in hidrološke značilnosti ter fizikalno-mehanične značilnosti terena na katerem je objekt
zgrajen.
-spremembe mehaničnih značilnosti materiala iz katerega je objekt zgrajen.
-delovanje zunanjih sil in drugih fizičnih vplivov kateri obremenjujejo grajeni objekt;
- delovanje spremembe temperature, vetra, tektonski in seizmični vplivi, sprememba nivoja
podzemnih vod, statično in dinamično obremenjevanje objekta, itd.

Pri projektiranju in sami gradnji objekta je zelo pomebno izvesti vse potrebne raziskave (geološke,
hidrološke, geofizične, geomehanične...)
Namen določanja pomikov in deformacij
Poznamo dva razloga zakaj se določajo pomiki in deformacije:
-praktični in
-znanstveni
Praktično - da se potrdi obnašanje objekta, odkrijejo morebitne pomanjklivosti (popačenje,
razpoke ...) ter da se lahko pravočasno intervenira.
-Potrebno je preveriti ali obnašanje opazovanega objekta in njegove okolice sledi predpostavljenemu
(teoretičnemu) deformacijskemu modelu, tako da se vsaki nepredvidljiv pomik lahko odkrije v zgodnji
fazi.
-Rezultati izmerjenih pomikov se koristijo v namen preveritve projektnih rešitev in lahko pravočasno
opozarjajo k sanacijam, da bi se preprečile težke posledice.
Znanstveni pomen določanja pomikov je v tem, da bi analize rezultatov morale dokazati in potrditi
predpostavljene teoretične predpostavke
-Omogočajo povečanje točnosti v statičnih izračunih
-v primeru nepredvidljivih deformacij obstaja možnost, da se z njihovo analizo pride do ugotovitve o
vzrokih nastanka deformacij, katere se lahko upoštevajo pri izračunih podobnih konstrukcij.

Merjenja pomikov in deformacij grajenih objektov se lako porazdelijo v tri skupine:

-merjenja za potrebe projektiranja,
-merjenja za potrebe gradnje,
-merjenja v fazi uporabe objekta.

Pomiki in deformacije se merijo neprekinjeno med gradnjo in po gradnji;

-če so pomiki in deformacije odločilni za varnost in koriščenje objekta,
-če je govor o objektih neobičajnih oblik (o eksperimentalnih objektih, objektih grajenih na geološko
nestabilnih tleh ali na tleh, kjer so rudniki ali drugi rovi),
-Če se med gradnjo pojavijo znaki poškodb, katere grozijo rušenju celega objekta ali njihovemu delu.

Merjenje pomikov in deformacij

Geodetska merjenja pomikov zajemajo vsa merjenja pri določanju spremembe oblike objekta ali tal
pod vplivom zunanjih ali notranjih sil
Opazovani zgrajeni ali naravni objekti so predstavljeni z odgovarjajočim štrvilom mernih točk, ki so
trajno stabilizirane (reperji, peclji, poligonke...)
Glede na namen določanja pomikov in deformacij se opazovanja izvedejo v različnih časovnih epohah.

Iz razlike koordinat točak, ki nastanejo med dvema izmerama se določijo parametri deformacijskega
modela.
Časovni razmik med opazovanji je odvisen od predvidene „hitrosti" nastanka pomika in od ekonomske
vrednosti zemljišča ali zgrajenega objekta.

Glede na razpored točk razlikujemo dva tipa geodetskih mrež za določanje pomikov in deformacij:
-absolutne mreže
-relativne mreže

Absolutne mreže – sastavljene so iz dveh grup točk:

- osnovne točke (referenčna mreža) iz katerih se opazujejo:
- kontrolne točke nameščene na objektu.
Imamo torej dve mreži ki tvorita eno celoto.
Za predpostaviti je, da se točke na objektu premikajo, medtem ko se točke referenčne mreže ne
premikajo.
Relativne mreže – vse točke mreže se nahajajo na objektu - določajo se relativni pomiki med
posameznimi točkami

K izdelavi projekta geodetske mreže s katere se bodo vršila opazovanja pomikov in deformacij objekta,
pristopimo po detajlni proučitvi dokumentacije geotehničnih raziskav, projekta objekta ter po
konzultacijah s projektantom objekta in geomehanikom.

Projekt določanja pomikov in deformacij

-Vsaki projekt določanja pomikov in deformacij se medsebojno razlikuje.
-Realizaciji projekta je sestavljena/odvisna iz detaljne izdelave plana opazovanj, definiranja metode
merjenja, potrebnega inštrumentarija, načina obdelave podatakov in prikaza rezultatov.
-Vse navedeno je neobhodno potrebno, da ne bi kaj izpustili ali zanemarili katerega od pomembnih
elementov v fazi proučevanja in merjenja kateri bi imeli odločujuči vpliv na dobljene rezultate.
-Potrebna je pazljiva analiza dobljenih rezultatov, da si ne bi morebitnih pogreškov merjenja razlagali
kot nastale pomike

Za vsaki zgrajeni objekt, za katerega je potrebno izmeriti pomike in deformacije, se izdela projekt in
program merjenja ki mora vsebovati:
-namen merjenja,
-potrebne podatke o geoloških, hidrogeoloških in hidroloških odnosih ter o okoliških zemljiščih,
-velikosti pomikov dobljenih s statičnim izračunom
-izračun potrebne točnosti merjenja in na podlagi tega izbira metode merjenja, inštrumentarija in
opreme
-položaj mernih oznak, način vgrajevanja in stabilizacije, položaj stalnih geodetskih točk, merske
opreme in naprav, način zaščite pred poškodbami, uničenjem in krajo.
-način izravnave rezultatov, izbor postopka analize pomikov in deformacij,
-časovni plan merjenja usklajen s projektantom objekta
-metode in roki obdelave rezultatov merjenja,
Pomiki in deformacije – zahteve točnosti
-Vrednosti določenih pomikov in deformacij objektov najmerodavnejši so elementi o oceni
stvarnega stanja objekta.
-Iz tega razloga je potrebno veliko posvetiti planiranju merjenja, s katero bi dosegli potrebno
točnost merjenja pomikov ter omogočili kvalitetno analizo podatkov.
-Ne obstajajo pravilniki normativi, standardi - kakor za večino geodetskih del.
-Pretiravana visoka točnost merjenja pomikov zahteva kompleksne in drage metode dela,
-Nezadostna točnost lahko tako razvrednoti rezultate merjenja, da so praktično neuporabni
za bilo kakšno analizo.
-Optimalno točnost določanja pomikov na mernih točkah lahko definiramo z intervalom med
10% – 20% predvidene vrednosti pomika

GEODETSKE MREŽE ZA POSEBNE NAMENE

Geodetske mreže posebnih namenov so samostojne geodetske mreže, katere služijo kot
geodetska osnova prvenstveno za:
-zakoličbo objekta,
-spremljanje pomikov in deformacij
-kontrola objekta v času gradnje in po gradnji, kakor tudi za spremljanje pomikov in
deformacij naravnih objektov.
vzpostavitev mrež posebnih namenov
1.Projekt mreže – določa se konfiguracija mreže in plan merenja.
2.Izvedba mreže – realizacija mreže na terenu: rekognosciranje, stabilizacija, izmera.
3.Analiza mreže (a priori i a posteriori).
Projekt mreže
Način projektiranja mreže je odvisen od vrste in oblike objekta in okoliškega terena.
Da bi mreža lahko služila za deformacijsko analizo morajo biti izpolnjene naslednje
predpostavke:
-optimalna geometrija mreže,
-optimalna preciznost mreže,
-Optimalno zaupanje mreže,
-pravilen izbor položaja točk mreže v geološkem smislu,
-pravilna stabilizacija,
-pravilen izbor količin za testiranje kvalitete rezultatov izmere.
V času projektiranja geodetske mreže je potrebno težiti k enolični točnosti v vseh smereh za
vse točke geodetske mreže pod pogojrm, da bo mreža homogena in izotropna.
Geodetska mreža je homogena, če so elipse pogreškov za vse točke medsebojno enake, a
izotropna če se vse elipse pogreškov preslikajo v krožnice.
Vrste geodetskih mrež za spremljanje pomikov in deformacij:
-absolutne mreže
-relativne mreže

Večje število točk v osnovni (referenčni) mreži:

-večja zanesljivost mreže
-omogoča določanje stabilnosti točk osnovne mreže skozi daljšo periodo opazovanja
Točke osnovne mreže bi morale biti postavljene tako, da se iz njih vidi kar se da večje število
točk kontrolne mreže (točk na objektu) ter najmanj dve točki referenčne mreže
Število točk referenčne geodetske osnove za določanje:
-vertikalnih pomikov ne bi bilo potrebno biti manjše od od treh točk ter
-horizontalnih pomikov ne bi bilo potrebno biti manjše od štirih točk
IZVEDBA MREŽE
Rekognosciranje – izbira najidealnejšega položaja točk na terenu, tako da bodo zadovoljeni določeni
pogoji. Pogoji se razlikujejo glede na metodo izmer: terestrične ali satelitske.
Stabilizacija in signalizacija – referenčnih točk in točk na objektu.
Izmera mreže – različne metode:
-1D – geometrični in trigonometrični nivelman,
-2D – triangulacija, trilateracija, triangotrilateracija,
-3D – satelitske metode – GPS.
Rekognosciranje – terestrične metode
-Horizontalne mreže – najpomembnejša je vidljivost med točkami in trajnost (stabilizacija] položaja
točke.
-moramo se izogniti: plazovom, sredinam parcel, obalam rek ali potokov, robovom poti, bližini
objektov (zgradbe, ograje, zidovi) ali terena (refrakcija).
-Razen tega se je potrebno izogniti bližini železniških prog, električnih in drugih vodov ...
Stabilizacija
Horizontalne mreže (referenčne točke)
-Referenčne točke se stabilizirajo ali z jeklinimi cevmi ali okroglimi betonskimi stebri v katere se vgradi
plošča za prisilno centriranje.
ANALIZA IN OBDELAVA PODATKOV MREŽE
Pri analizi točnosti merenja razlikujemo dve metodi:
-Ocena točnosti ”a priori”
-Ocena točnosti ”a posteriori”:
- po merjenju,
- po izravnavi.
Ti dve metodi ocene točnosti predstavljajo celoto, katere končni cilj je zagotoviti potrebno točnost
(preciznost in zaupanje) rezultatov merjenja.
Analiza mreže je sestavljena iz naslednjih korakov:
-analiza točnosti merjenih količin
analiza točnosti a priori,
-uvedba korekcij in redukcij merjenih količin,
-odkrivanje in eliminacija grobih in sistematičnih pogreškov po meritvah
(preveritev zadostitve nekaterih geometrijskih pogojev; npr. zapiranje trikotnika, horizonta
itd.),
-izravnava mreže z metodo najmanjših kvadratov,
-odkrivanje in eliminacija grobih pogreškov po izravnavi s statističnim testiranjem ocenjenih
popravkov merjenja,
-analiza kvalitete dobljenih rezultatov.

Ocena točnosti merjenja - a priori

Postopek za oceno točnosti a priori:
-določiti vrsto merjenja - kaj se meri (smeri, koti, dolžine, višinske razlike...),
-Utemeljiti vse izvore nezanesljivosti,
-analizirati vpliv vsakega od njih na skupno nezanesljivost merjene količine,
-izračunati skupni učinek vseh nezanesljivosti s pomočjo zakona o prirastku varijance, kjer je

√
σ s= σ 2i +σ 2m+a2 + ( s×b× ppm )
2

KRITERIJI ZA OCENo KVALITETE geometrije mrež

Kvaliteto geodetskih mrež posebnih namenov karakterizira:
-PRECIZNOST mreže tj. koordinata točke,
-Zanesljivost mreže:
- notaranja zanesljivost
- zunanja zanesljivost.
-OBČUTLJIVOST mreže – možnost odkrivanja pomikov ali deformacij določene vrednosti.
-EKONOMIČNOST – zadovoljitev zgornjih kriterijev kvalitete mreže z minimalnimi stroški.
Na preciznost mreže vplivajo:
-oblika mreže (geometrija) - (značilno za terestično izmero),
-preciznost merjenih količin (odvisno od metode izmere, vrste merjenih količin, inštrumentariju),
-vremenski in terenski pogoji,
-sposobnost opazovalca,
-način obdelave podatkov (metoda izravnave), kvaliteta danih količin ...
KRITERIJI zanesljivosti GEODETSKE MREŽE
-Drugi važen kriterij za oceno kvalitete mreže je zanesljivost mreže katera izraža maksimalno možnost
odkrivanja in lociranja grobo pogrešnih opazovanj ter minimalni vpliv neodkritih grobih pogreškov na
ocenjene parametre (koordinate točk mreže) in njihove funkcije.
-Na zanesljivost mreže lahko vplivamo skozi vse faze vzpostavitve mreže.
-Notranje zaupanje se nanaša na možnost odkrivanja in lociranja grobo pogrešnih opazovanj iz
rezultatov merjenja v procesu izravnave, temelji pa na analizi popravkov vi. Notranje zaupanje mreže
je lahko lokalna ali globalna.
-Zunanje zaupanje se ukvarja z analizo vpliva neodkritih grobih pogreškov na končne rezultate -
koordinate točk in njihove funkcije. Zunanje zaupanjet mreže je pravtako lahko lokalna in globalna.
KRITERIJ EKONOMIČNOSTI GEODETSKE MREŽE
Mreža mora biti tako sprojektirana, da se zadovolji iskana preciznost, zaupanje in občutljivost ob
najmanjših stroških!!
Zahteva optimalnega projekta mreže
Mreža mora biti tako sprojektirana, da se lahko realizira zahtevana preciznost iskanih parametrov,
mora biti zaupanja vredna (odkrivanje grobih pogreškov in minimalizarnje neodkritih pogreškov na
iskane parametre), občutljiva (možnost odkrivanja pomikov) in mora se realizirati ob določeni limiti
stroškov. p (preciznost) + r (zaupanje) + o (občutljivost) + t (stroški)-1 = max.

OPTIMIRANJE GEODETSKIH MREŽ(BOSNA JE MAJKA MOJA)

Projekt mreže je prvi korak k vzpostavitvi mreže in si prizadeva da bo optimalen.
V naprej zahtevana kvaliteta (npr.; zaupanje in preciznost) z metodami optimizacije pronalazi se takva
optimalna konfiguracija mreže i takva optimalna mjerenja koji će zadovoljiti te zahtjeve uz minimalnu
cijenu.
Kateri inštrumentarij izabrati, gdje će se postaviti točka i kako će se mreža mjeriti da bi se postigla
zahtijevana kvaliteta određena namjenom mreže?
Optimizacija ima za cilj dobivanje projekta geodetske mreže koja će zadovoljiti unaprijed postavljeni
kriterij kvalitete i dati neku mjeru koliko je jedna varijanta mreže bolja ili lošija od druge.
Optimiranje nultog reda – izbor optimalnog referentnog koordinatnog sustava.
Optimiranje prvog reda – izbor optimalne konfiguracije mreže i plana opažanja.
Optimiranje drugog reda – izbor vrste mjerenja i njihove preciznosti (težine).
Optimiranje trećeg reda – poboljšanje mreže, odnosno nadopuna mreže novim mjerenjima.

DEFORMACIJSKA ANALIZA-bol bogo napisano

-Ena najpomembnejših nalog geodetske stroke je določanje sprememb položaja točk na fizični
površini zemlje, ki nastanejo v nekem časovnem intervalu.
-Vzroki nastanka sprememb so različni,
-Različne so tudi deformacije, ki se razlikujejo: po velikosti, hitrosti, periodičnosti ....
-Zagotavljanje varnosti zgrajenih in naravnih objektov, kot tudi preprečitev večjih škod, so ena izmed
primarnih nalog v gradbeništvu. Iz tega razloga so znanstveniki začeli razvijati metode statistične
analize za določevanje premikov in deformacij položaja točk.,
-Danes te metode imenujemo deformacijska analiza,
-Deformacijska analiza je postopek, ki na osnovi geodetskih merjenj odkrije in določi nastale
prostorske premike točk in fizične površine zemlje z metodami statistične analize,
Pri matematični obdelavi rezultatov merjenja v deformacijski analizi se pojavljata dva problema:
-identifikacija stabilnih točk, in
-določanje pomikov nestabilnih točk v odnosu na stabilne točke.

pregled metod deformacijske analize – MODEL hannover

Deformacijska analiza po modelu Hannover je razdeljena v pet faz:
-izravnava posameznih serij merjenj,
-testiranje homogenosti merjenja med dvema epohama merjenja,
-potrjevanje globalnega pomika med dvema epohama (nulte in i-te) merenja,
-lociranje pomika, tj. identificiranje nestabilnih točk izven objekta, in
-lociranje pomika, tj. identificiranje nestabilnih točk na objektu.
1. Izravnava posamezne serije merjenja se izvede po metodi najmanjših kvadratov z minimalnim
sledenjem matrike kofaktorjev koordinat.
2. Testiranje homogenosti točnosti merjenja
Potrdi se nulta hipoteza - merjenja so homogene točnosti,
Potrdi se alternativna hipoteze - merjenja niso homogene točnosti

Ko je vrednost testne statistike manjša od kritične vrednosti, se nulta hipoteza potrdi ter določimo
enolično empirijsko vrednost standardnega odstopanja.
3. Z globalno analizo pomikov se potrjuje ali je prišlo do signifikantnega pomika točk geodetske
mreže med dvema serijama merjenja.
Potrjuje se nulta hipoteza H0 - koordinate točk se ujemajo v obeh epohah,
Potjuje se alternativna hipoteza HA - točke niso zadržale istih položajev med dvema serijama.
4. Proučevanje stabilnosti osnovnih točk
-kadar se z globalno analizo pomikov ugotovi, da so v mreži nestabilne točake se tudi tedaj mreža deli
na zbirko osnovnih točk s in zbirko točk na objektu o.