GP - Skripta Popravki

GOSPODARSKO PRAVO Izpiski s knjig, zapiski s predavanj
GOSPODARSKO PRAVO
(izpiski iz knjig, zapiski s predavanj)
UVOD
(zapiski s predavanj)
Gospodarsko pravo (trgovinsko pravo, Handelsrecht, droit commercial, Commercial Law) je

sistem pravnih pravil, ki urejajo razmerja v gospodarstvu. Je del civilnega prava.
Do konca 18. st. gospodarsko pravo ni bilo ločeno od ostalega civilnega prava. Veljala so
enaka pravila ne glede na velikost in moč stranke. Gospodarsko pravo se začne razvijati v
začetku 19. st. Izum parnega stroja je povzročil razvoj trgovine, le-ta pa razvoj novih pravnih
pravil.
1807 pride do sprejema prvega gospodarskega zakonika – Code de Commerce, ki je sledil
prvemu civilnemu zakoniku Code Civil (1804). Spremenijo se pravna pravila o statusih oseb in
poslih oseb.
Trgovina je le ena izmed gospodarskih dejavnosti. Izraz trgovinsko pravo se je uveljavil v
srednjem veku, ker se je takrat trgovina šele uveljavljala in je imela večjo razsežnost.
1.poglavje: VSEBINA GOSPODARSKEGA PRAVA
Gospodarsko pravo je nadgradnja civilnega prava. Je sicer del civilnega prava, vendar ima
svoje specifike.
Sistem pravil, ki spadajo v gospodarsko pravo, lahko razvrstimo:
I. RAZMERJA, KI SE NANAŠAJO NA OSEBE (STATUSNI DEL)

Ta del obravnava subjekte, ki so posebej organizirani in tipični za gospodarsko pravo –
gospodarske družbe (posebne oblike pravnih oseb).
II. RAZMERJA, KI SE NANAŠAJO NA POSLE IN VREDNOSTNE PAPIRJE

se obravnavajo v okviru obligacijskega prava. V 19. st. je prišlo do pobude za ločitev
organiziranja pogodb.
III. PRAVILA O UREDITVI TRGA

obsegajo tržno in konkurenčno pravo. V 19. st. se država ni vmešavala v ureditev trga.
1
2.poglavje: RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA
I. DINAMIKA DANAŠNJEGA RAZVOJA

Gospodarsko pravo postaja vedno bolj mednarodno in vedno manj zaprto v nacionalni
prostor. Zaradi izvoza in uvoza je internacionalizacija gospodarskega prava nujnost. Pravila
segajo čez državne meje, oblikujejo se skupna pravila – mednarodne pogodbe in konvencije.
Na neformalni način države skrbijo, da njihov sistem gospodarskega prava ne odstopa od
večine.
II. RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA V DRUGIH DRŽAVAH

Razvoj gospodarskega prava v Evropi je vplival tudi na nas. Za prvi poskus kodificiranja
trgovinskega prava štejemo Code de Commerce (1807), s katerim pride do ločitve
gospodarskega od civilnega prava.
1811 je bil za avstrijske dežele sprejet ODZ (ABGB), ki je veljal tudi pri nas.
1862 je Avstrija dobila AHGB – Splošni trgovinski zakonik.
1896 je Nemčija dobila Civilni zakonik (BGB), 1897 Gospodarski zakonik (HGB). Oba začneta
veljati 1.1.1900.
V 20. st. se začnejo v nekaterih državah pojavljati skupni zakoniki. 1911 je sprejet švicarski
civilni zakonik, v katerem sta bila gospodarsko in civilno pravo združena. Ta pojav imenuje-
mo komercializacija civilnega prava.
Zelo pomemben je Codice Civile (1942, Italija), ki enotno ureja civilna in gospodarska
razmerja.
ZDA so imele od Anglije prevzet sistem common law. Zakonov, ki bi urejali civilno pravo, ni
bilo, kar je neugodno za razvoj gospodarskega prava. 1962 je neformalno sprejet UCC (Uni-
form Commercial Code) – Enotni trgovinski zakonik. Ne gre za zakonik, temveč za sistem
pravil, ki ga je napisala skupina gospodarskih subjektov. Ravnanje po UCC ni bilo obvezno.
Prostovoljno je bil sprejet v parlamentih 49 držav, razen v Louisianni, kjer uporabljajo Code
de Commerce.
III. RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA PRI NAS

Do konca 1. svetovne vojne in nastanka Kraljevine SHS je veljal sistem Avstroogrske. V
Kraljevini SHS je obstajalo 6 pravnih območij. Prihajalo je do poskusov poenotenja
gospodarskega in civilnega prava, vendar so bili neuspešni. 1937 je bil sprejet Trgovinski
zakonik, ki je pomenil nadaljevanje dualizma, vendar ni začel nikoli veljati, ker je bil pogoj za
veljavnost sprejem novega civilnega zakonika. Trgovinski zakonik je sledil nemškemu HGB.
1954 so bile pri nas sprejete Splošne uzance v blagovnem prometu, ki niso bile obvezne.
1978 je obligacijsko pravo temeljito uredil Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je bil za
tisti čas zelo moderen zakon. Pravila so bila povzeta po drugih kapitalističnih ureditvah.
Statusno pravo je 1995 uredil Zakon o gospodarskih družbah (ZGD).
Od 1.1.2002 imamo Obligacijski zakonik (OZ).
2
3.poglavje: ZNAČILNOSTI PRAVNIH VIROV GOSPODARSKEGA PRAVA
I. AVTONOMNI VIRI
nastanejo med gospodarskimi subjekti samimi. Pravna zavest je avtonomna.
Če pravila niso enotna, nastane problem, katera pravila urejajo določena vprašanja.
1. Splošni pogoji poslovanja

Zakon, ki ureja pogodbena razmerja, ni homogen. Stranki lahko v pogodbi določita tudi
druge stvari ali podrobnosti. S tem se izogneta nesporazumu, po katerem zakonu se ureja
pogodba.
Če ena stranka sklepa pogodbe z več strankami, se pogodba pripravi vnaprej brez pogajanj in
neodvisno od druge stranke (n.pr.: bančni formular, vsi členi so že napisani). Takšne pogodbe
so v interesu stranke, ki je pogodbo sestavila. Slabost takšnih pogodb je v tem, da ima
stranka, ki je pripravila pogodbo, prednost, ker je ponavadi ekonomsko močnejša stranka.
Takšna stranka tudi zlorablja svoj tržni položaj.
II. OBIČAJI
Zapisuje jih Mednarodna trgovinska zbornica. Običaji niso obvezujoči. N.pr.: Incoterms.
3
1. del: KONKURENČNO PRAVO

(izpiski iz Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem)
1. poglavje: SPLOŠNO
I. PREDMET KONKURENČNEGA PRAVA

Predmet konkurenčnega prava so:
 Omejevalna ravnanja
 Koncentracije podjetij,
 Oblastna omejevanja konkurence,
 Ukrepi za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij,ki bistveno omejujejo učinkovito
konkurenco (učinki na ozemlju RS)
 Organi in njihove pristojnosti in postopek državnih organov in strank v zvezi z omejitvami
konkurence
Zgoščeno povedano to definira 1. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence
(ZPOmK-1):
1/I ZPOmK-1: Ta zakon ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, oblastna
omejevanja konkurence in ukrepe za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki
bistveno omejujejo učinkovito konkurenco, kadar povzročijo ali lahko povzročijo učinke na
ozemlju Republike Slovenije.
1/II ZPOmK-1: Ta zakon določa organ, pristojen za varstvo konkurence, njegove pristojnosti
in postopke pred njim.
ZPOmK-1 je osrednji predpis o omejevanju konkurence. Je splošni predpis, ki se nanaša na
vse gospodarske subjekte, tudi na državo in lokalne skupnosti, in na vse oblike omejevanja
konkurence, če niso urejene z drugimi zakoni.
ZPOmK-1 je neposredna dopolnitev ustavne določbe o prepovedi omejevanja konkurence.
74. čl. Ustave: Prepovedana so dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
Konkurenca se uveljavlja v različnih gospodarskih razmerjih na trgu. Nekatera med njimi so
urejena tudi s posebnimi predpisi (javna naročila, koncesije, dejavnosti javnih podjetij,…)
V kolikšni meri sme ureditev konkurence v posebnih predpisih odstopati od ZPOmK-1? Če

poseben zakon za določene subjekte ali razmerja enako konkurenčno-pravno vprašanje uredi
drugače kot ZPOmK-1, gre za tipično razmerje med splošnim in posebnim predpisom. (Lex
specialis posterior derogat legi priori). Vprašanje o razmerju med splošnimi in posebnimi
zakoni je potrebno presojati v skladu z ustavno ureditvijo pravnih virov. Splošni in posebni
zakon sta hierarhično enakovredna, zato posebni zakon lahko odstopi od pravil splošnega. S
tem pa ni rečeno, da je posebni zakon v vsakem primeru nesporen. Vendar je treba
presoditi, ali morda njegova ureditev ne odstopa od načel konkurenčnega prava v tolikšni
meri, da že pomeni kršitev ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude 74/I URS.
Gre za presojo skladnosti posebnega zakona (horizontalna presoja) z ustavo (vertikalna
presoja)
Omejevanje konkurence je možno na 2 izrazito različna načina:
 podjetniško omejevanje konkurence,
 državno omejevanje konkurence.
V obeh primerih gre za omejevanje, kar je tudi edino skupno
4
Najpomembnejše razlike med njima so v:

 ciljih omejevanja,
 pravnih aktih, ki so podlaga za omejevanje,
 instrumentih varstva,
 sankcijah za omejevalna dejanja.
Ureditev oblastnega omejevanja v ZPOmK-1 je bodisi ponovitev postopka, po katerem je
vključena v zakon iz zakonodajno-političnih, in ne pravno-strokovnih razlogov, ali pa
posledica hitrega sprejemanja in precej nekritičnega povzemanja starih vsebin, ki vse do
danes niso bile uporabljene in v praksi niso zaživele.
II. SUBJEKTI KONKURENČNEGA PRAVA

1. Splošno
4/I ZPOmK-1: Ta zakon se uporablja za podjetja.
Konkurenčno pravo velja za podjetja (4/I ZPOmK-1 v zvezi z 3/I ZPOmK-1); to so subjekti, ki
opravljajo gospodarsko dejavnosti, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in
lastninsko pripadnost. Pojem podjetje se v konkurenčnem pravu razteza prek ožjega
korporacijskega pomena v smislu ZGD-1 na vsak gospodarski podjem. Pojem podjetje je
veliko širši in ohlapnejši kot pojem oseba, saj ni odvisen od neke pravne značilnosti tega
subjekta; podjetja, ki jih ureja ZGD-1, javna podjetja, organizacije – zadruge, zavodi.
Nekatere osebe so pojmu podrejene omejeno (društva, verske skupnosti, politične
organizacije in podobne organizacije, ki se načeloma ne smejo ukvarjati z gosp. dejavnostjo,
če pa je taka dejavnost v omejenem obsegu vendarle dovoljena zaradi doseganja ciljev
pravne osebe, o podreditvi ni dvoma).
Bistvena značilnost, po kateri se opredeli pojem podjetja je, da morajo biti aktivnosti
ekonomskega oz. komercialnega značaja. Koncept podjetja vključuje vse subjekte, ki
opravljajo ekonomsko aktivnost, ne glede na njihov pravni status, način financiranja ali
lastništvo.
Člani poklicnih skupin so lahko podjetja. Pojem podjetja se nanaša na podjetja v državni lasti,
kvazidržavne subjekte ter tudi na javna podjetja, če opravljajo komercialno ali gospodarsko
aktivnost. V pravu EU se zagovarja potrebno funkcionalnega pristopa – po teoriji naj se
uporabi takrat, ko se določen subjekt kvalificira kot podjetje za namen določb o konkurenci.
Sindikat ni podjetje, zlasti ko zastopa interese članov, lahko pa je podjetje, če opravlja
gospodarske aktivnosti ( organizacija hranilniških poslov, skupnih pokojninskih skladov ali
vstop na področje dejavnosti turističnih agencij).
Odvisna družba je lahko podjetje, ki samo odgovarja zaradi kršitev konkurenčnega prava,
toda pogodba med družbi materjo in odvisno družbo ali med družbama pod nadzorom tretje
osebe ni podrejena 6/I ZPOmK-1, če podjetja delujejo v okviru ekonomske celote, v kateri
odvisna družba nima prave svobode za neodvisno delovanje na trgu. Različni subjekti v
sistemu skupine se lahko štejejo kot eno podjetje.
5
2. Podjetniška združenja
Podjetje je lahko tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske
dejavnosti, vendar vpliva alibi lahko vplivalo na ravnanje podjetja. Podjetja lahko delujejo
skupaj bolj institucionaliziranih okvirih, posebno prek vmesnikov ali združenj, kar je tudi
najbolj uveljavljeno.
Delovanje takih združenj lahko poseže na trg, tako da omejuje svobodno nastopanje podjetij
članov. Včasih je podjetniško združenje ustanovljeno, prav s tem (prikritim namenom).
Podjetja, ki jim predpisi prepovedujejo sklepanje omejevalnih sporazumov, se skušajo
izogniti tej prepovedi z ustanavljanjem podjetniških združenj, ki naj bi sprejemala sklepe o
nastopanju podjetij na trgu. Združenje nastane, ko število potencialnih udeležencev preseže
10, kar je velikokrat tudi izhodišče za razmejevanje med subsumpcijama kartelnemu
delovanju in sklepom združenj podjetij.
Pojem združenja podjetij je treba razumeti zelo široko: zadruge, gospodarske interesne
skupnosti, strokovna združenja podjetij določene panoge, gospodarske zbornice, konzorciji
za izvrševanje določenih del,... – kvalificira kakršnokoli telo, ki predstavlja interese članov,
kvalifikacija združenja v konkurenčno-pravnem pomenu pa se torej ne ravna po javnopravni
in zakonodajni opredelitvi.
Nujne značilnosti podjetniškega združenja so:
1. zavestno vzpostavljena organizacija – odrejenost in kompleksnost, zavestno postavljeni
cilji in zavestna racionalnost.
2. obstoj članov ali pripadnikov organizacije – določljiv krog podjetij (tržnih udeležencev).
3. možnost vpliva organizacije na tržno ravnanje podjetij članov, vpliv je lahko:
 formalen – temelji na zakonskih ali statutarnih pooblastilih združenja in se kaže prek
formalnih aktov,
 neformalen ali dejanski – s priporočili, neobveznimi resolucijami in stališči organov
Vpliv na trd je mogoče le, če obstaja zanj materialna podlaga – skupen presek dejavnosti
članov.
Med podjetniška združenja ne spadajo organizacije, ki jim ne pripadajo podjetja (politične
stranke, društva, verske skupnosti). Lahko vplivajo na tržno ravnanje, vendar zavzemanje
politične stranke za bojkot nekega podjetja ni sklep podjetniškega združenja, vendar bi se
lahko omejevanje konkurence zaradi takih sklepov presojalo kot usklajeno omejevalno
ravnanje podjetij, ki bi ta napotila upoštevala.
Lastninske ali upravljalske povezave gospodujočih in odvisnih podjetij (načeloma) ne štejejo
za podjetniška združenja, ampak za enotna podjetja. Sklepa matičnega (gospodujočega)
podjetja je treba presoditi v vsakem primeru posebej. Presoditi je treba, koliko so se
vključevana podjetja odrekla svoji samostojnosti pri nastopanju na trgu. Če se pristojnosti
gospodujočega podjetja nanašajo na primer le na razvojno strategijo ali usmerjanje finančnih
tokov za razvoj in so odvisna podjetja samostojna pri nastopanju na trgu – gre za sklep
podjetniškega združenja.
Brez vključitve podjetniških združenj, bi obstajala velika možnost, da bi podjetja uporabila ali
zlorabila podjetniška združenja za omejevanje konkurence, ki sicer ne opravljajo
gospodarske dejavnosti.
Ob vsakem primeru omejevanja konkurence je treba presoditi, ali in v kolikšni meri je lahko
podjetniško združenje storilec prepovedanega omejevalnega ravnanja. Podjetniška združenja
vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu zlasti s svojimi sklepi.
6
Podjetniška združenja, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti na trgu, ne morejo imeti

prevladujočega položaja in zato ne morejo biti storilci dejanj zlorabe tega položaja. Tudi
koncentracije se presojajo kot ravnanje podjetij in ne podjetniških združenj, četudi bi ta s
sklepi ali drugačnimi ravnanji spodbudila ali pospešila koncentracijo.
Neposredna odgovornost podjetniških združenj – združenja so skupaj s podjetji so solidarno
odgovorna za škodo zaradi nedopustnih dejanj (veljajo splošne predpostavke
odškodninskega prava).
Podjetniško združenje je odgovorno tudi za prekršek zaradi sklenitve sporazuma o
omejevanju konkurence.
3. Gospodarska dejavnost
Skupni znak vseh naslovljencev konkurenčnega prava je, da opravljajo gospodarsko
dejavnost. Le-to definira 3/II ZPOmK-1: Gospodarska dejavnost« je vsaka dejavnost, ki se
opravlja proti plačilu na trgu.
Gospodarska dejavnost ima 2 bistvena znaka, ki ju je treba uporabiti kumulativno:
1. je dejavnost za druge osebe proti plačilu: izključena je dejavnost, ki se opravlja
neodplačno, ali dejavnost, katere uporabnik ne zagotovi plačila. Dejavnost proti plačilu
ni nujno identična s pridobitno dejavnostjo, ki se opravlja z namenom pridobivanja
dobička. Na trgu nastopajo tudi subjekti, ki opravljajo dejavnost proti plačilu brez
pridobitnega namena – plačilo je namenjeno le kritju stroškov. Dejavnost proti plačilu je
širša kot pridobitna dejavnost.
2. se opravlja na trgu: dejavnost na trgu terja samostojno odločanje tržnih udeležencev o
tržnih parametrih. Udeleženci so podrejeni tržnemu položaju – ponudbi, povpraševanju,
tržno oblikovanim cenam,... Plačilo ni enostransko določeno. Med naslovljence
konkurenčnega prava zato ne sodijo subjekti, ki zadovoljujejo potrebe ljudi in organizacij
po netržnih pravilih.
Naslovljenci konkurenčnega prava opravljajo dejavnost navzven samostojno, kar pravno po-
meni v svojem imenu. Ni pomembna morebitna povezava kakšnega naslovljenca z drugimi
pravnimi ali fizičnimi osebami, ki stojijo za njim. Med naslovljence zato ne sodijo osebe, ki
opravljajo dejavnost v imenu drugega (prokurist, direktor, poslovodja,...).
Krog subjektov, za katere velja konkurenčno pravo (ZPOmK-1):
 podjetja in
 podjetniki po ZGD-1:
- samostojni podjetniki,
- osebne družbe,
- kapitalske družbe,
- gospodarsko interesno združenje.
Tiha družba ni pravna oseba. Njeno ravnanje se presoja glede na ravnanje podjetja - nosilca.
Pomembnejše pravno-organizacijske oblike zunaj ZGD-1 so se zadruge.
 dejavnosti, ki se po tradiciji označujejo kot negospodarske: kultura, umetnost, znanost,
izobraževanje,...
 svobodni poklici (odvetniki, notarji,...) – za konkurenčno pravo je pomembnejša dejavnost
organizacij, v katere se združujejo svobodni poklici,
 drugi subjekti, ki so po svojem namenu precej odmaknjeni od gospodarskih (n.pr. društva).
7
4. Javna podjetja
Nekatere dejavnosti so za ljudi in organizacije tolikšnega pomena, da je za njihovo
izvrševanje morala poskrbeti država z ustanavljanjem javnih podjetij. Z delovanjem javnih
podjetij prihaja do izraza državna intervencija v gospodarstvu. Zaradi splošnega pomena
dejavnosti, njenega velikega obsega in pogosto monopolnega položaja javnih podjetij je
lahko državna intervencija celo močnejša kot podjetniško omejevanje konkurence.
Danes je moč zasebnega kapitala že tolikšna, da je sposoben prevzeti tudi zadovoljevanje
splošnih potreb. S tem so ustvarjene materialne možnosti za premik teh dejavnosti s
področja državnega urejanja na tržno. Poteka proces razdržavljanja dejavnosti splošnega
pomena:
 privatizacija doslej državnih podjetij in drugih podobnih organizacij,
 demonopolizacija kot možnost ustanavljanja novih privatnih podjetij poleg državnih,
 izenačevanje položaja in pogojev za opravljanje dejavnosti javnih podjetij s položajem in
pogoji privatnih.
V nekaterih državah so vprašanja javnih podjetij povezana s posebno urejenimi dejavnostmi
(regulated industries): javni letalski in pomorski prevoz, energetika, komunalne dejavnosti,...
4.1. Pojem javnega podjetja

definira direktiva ES 80/723: Javna podjetja so podjetja, na katera sme javna oblast
neposredno ali posredno odločujoče vplivati zaradi lastništva podjetja, zaradi finančne
udeležbe v njem ali zaradi pravnih pravil, ki urejajo podjetje.
Odločujoči vpliv države na javno podjetje se kaže,
 kadar je v rokah države večina vpisanega kapitala,
 kadar je v rokah države večina glasov,
 kadar sme država imenovati večino članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega te-
lesa.
Merila za določanje oseb javnega prava:
 osebe javnega prava izvršujejo javna pooblastila,
 njihov ustanovitelj je država,
 država jih financira,
 država sodeluje pri njihovem upravljanju,
 podrejene so posebnemu državnemu nadzoru.
Lastnost pravne osebe pri tem ni nujna. Osebe javnega prava delujejo na gospodarskem in
ne-gospodarskem področju. Njihove organizacijske oblike so: režijski obrati, javni
gospodarski zavodi, javna podjetja, koncesionarske dejavnosti.
Za javna podjetja velja posebna ureditev za opravljanje dejavnosti, ki lahko vpliva na
omejevanje konkurence. S posebnimi zakoni so za javna podjetja lahko določena odstopanja
od ZPOmK-1.
8
5. Odvisna in gospodujoča podjetja

Odvisna podjetja so podjetja, v katerih imajo druga podjetja posredno ali neposredno
(zadošča 1 pogoj):
- večino glasovalnih pravic v drugem podjetju;
- pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta
drugega podjetja ali
- pravico voditi posle drugega podjetja na podlagi podjetniške pogodbe ali drugega
pravnega posla;
Gospodujoča podjetja so podjetja, ki imajo v drugih podjetij deleže ali vpliv.
Vprašanje razmerja med odvisnimi in gospodujočimi podjetji se presoja po naslednjih
merilih:
1. ali je odločitev gospodujočega podjetja o nastopanju odvisnih možno šteti kot sklep
podjetniškega združenja,
2. ali so sporazumi med odvisnimi podjetji kartelni sporazumi ali gre za urejanje poslovanja
v gospodarsko enotni organizaciji,
3. ali lahko gospodujoče podjetje zlorablja obvladujoči položaj tudi s pomočjo odvisnih
podjetij oz. posredno preko teh podjetij,
4. kako vpliva razmerje med gospodujočimi in odvisnimi podjetji na ugotavljanje tržnega
deleža.
Pri priglasitvi koncentracije je treba priložiti tudi seznam odvisnih podjetij in podružnic ter
seznam gospodujočih podjetij.
Definicija odvisnih in gospodujočih podjetij je prilagojena konkurenčno-pravnim potrebam.
Pojem gospodujočega in odvisnega podjetja v konkurenčnem pravu ni v celoti identičen s
pojmom v statusnem pravu.
Deleže, glasovalne pravice in imenovanje vodilnih organov kot značilnosti odvisnega podjetja
je možno ugotoviti z objektivnimi merili z uporabo statusnih predpisov.
Pravica upravljati posle podjetja je kakršnakoli pravno utemeljena možnost, da gospodujoče
podjetje odločujoče vpliva na poslovanje odvisnega. Ta vpliv mora biti temeljnega pomena:
 upravljanje poslov je vseobsežno – zajema lahko vse funkcije odvisnega podjetja,
 pravica upravljati posle se ne opira na kakšno drugo temeljno razmerje.
9
III. SPORAZUMI, SKLEPI IN USKLAJENA RAVNANJA 6. člen ZPOmK-1

Pojmi sporazum med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij so
različni izrazi skupne volje strank za omejitev konkurence – omejevalna poslovna ravnanja
(restrictive business practices). Poslovno vedenje, s katerim si podjetja prizadevanja za
najvišjo stopnjo zasebne učinkovitosti, saj z medsebojnim sporazumom učinkovito
nadomestijo konkurenco in tako dosegajo visoke dobičke. Horizontalna omejevalna ravnanja
zajemajo protikonkurenčno vedenje podjetij, ki delujejo na isti ravni proizvodnje ali
ponujanja storitev, kot vertikalna pa je mogoče opredeliti omejevalna ravnanja podjetij, ki
delujejo na različnih ravneh proizvodnega ali storitvenega procesa. Ugodne tržne razmere za
nastanek in uspešno poslovanje kartelov, so:
- Raven koncentracije ponudnikov na trgu je zelo visoka
- Ponujani produkt je dovolj homogen
- Visoke ovire za vstop na trg ponudbe
- Predvidljiv in visokofrekvenčen obseg transakcij
Prodajni monopol – en ponudnik, ponudnikov produkt je izrazito nehomogen, substitutov ni
ali pa je njihova količina omejena, gibljivost povpraševalcev in ponudnikov je majhna ter
vstop potencialnih novih ponudnikov na trg je težak ali nemogoč zaradi vstopnih ovir. S
spremembami količine ponudbe ali cene proizvoda vpliva na krivuljo svojih mejnih stroškov.
Ceno oblikuje samostojno in pri njeni izbiri bo deloval v smeri maksimiziranja skupnega
dobička; ta bo najvišji ob količini, ki je nižja kot v konkurenčnem ravnotežju. Monopolist bo
povečeval količino ponudbe le toliko časa, dokler se bo s tem povečeval njegov dobiček.
Takšno oblikovanje cen in količine proizvodnje negativno vpliva na korist potrošnika.
1. Sporazum
Obstoj (protikonkurenčnega) sodelovanja med najmanj dvema ekonomskima in ravno
neodvisnima podjetjema. Prepovedani sporazumi pomenijo, da se njihova medsebojna
kapitalska povezanost hčerinskim oz. odvisnim družbam ne omogoča avtonomije pri
poslovnih odločitvah na trgu. Temeljni kriterij presoje je vprašanje, ali je protikonkurenčni
učinek mogoče pripisati izključno delovanju države. Omejevalni sporazumi, ki temeljijo na
jasnem, brezpogojnem aktu ali ukrepu države, ne pomenijo prepovedanih sporazumov. Če
pa takšni sporazumi vplivajo na trgovanje med državami članicami, mora urad prepovedati
nadaljnjo omejevalno ravnanje.
Sporazum mogoče opredeliti kot vsako soglasje volj vsaj dveh podjetij na določenem trgu.
Izjava volje je lahko izrecna ali konkludentna. Prepovedana so tista koluzivna ravnanja, ki
imajo ali pa bi lahko imela omejevalni učinek na konkurenco na področju RS. Sporazum je
lahko neformalen. Dovolj je, da udeleženci izrazijo skupen namen, da se bodo na trgu
obnašali na določen način. Zaradi izrazito negativnih posledic na tržno strukturo in položaj
potrošnikov, je zakonodajalec v skladu z uveljavljeno paradigmo prepovedal tudi ravnanja,
katerih posledica še ni omejevalni učinek. Gre za sporazume, ki naj bi že po svoji naravi
pomenilo izrazito intenzivno grožnjo stanju konkurence. Ker gre za omejevalna ravnanja, ki
so per se protipravna, njihovega učinka ni treba dokazovati. Zadošča že dejstvo, da so ga
stranke sklenile. Njihov obstoj je za konkurenco nevaren, predstavljajo najbolj zavržna
poslovna dejanja na trgu. Konkurenčno pravo je primarno namenjeno varstvu oz.
izboljševanju potrošnikovih koristi, ta cilj pa se dosega s preprečevanjem omejevalnih
ravnanj subjektov na trgu. Stanje, ki naj se s konkurenčnim pravom doseže, je treba
opredeliti kot učinkovito, delujočo konkurenco, torej stanje trga, ko je treba dovoljevati
določene oblike deviacij od stanja čiste, popolne konkurence.
10
V primeru omejevalnih ravnanj, ki jih je mogoče prepovedati zaradi negativnega učinka na

konkurenco, ki ga lahko imajo, posebej dokazovati negativne učinke na položaj oz. koristi
potrošnikov.
Prepovedana so tista omejevalna ravnanja, katerih učinki negativno vplivajo na stanje
učinkovite konkurence na trgu RS.
Pojem sporazuma v konkurenčnem pravu je širši od pojma pogodbe – zajema tudi primere
usklajene volje, ki jih ne moremo šteti za pogodbo. Termin sporazum pokriva horizontalne
(pogodba med 2 dobaviteljema ali 2 kupcema) in vertikalne pogodbe (pogodba med
dobaviteljem in kupcem).
Tudi splošni pogoji poslovanja, posebej splošni prodajni pogoji, so sporazumi. Primer:
garancijska klavzula izključuje možnost uveljavljanja garancijskega zahtevka, če se ta
uveljavlja na teritoriju ali državi, ki ni enaka teritoriju ali državi, kjer je bil proizvod kupljen.
Namen klavzule je zagotoviti in okrepiti teritorialno ekskluziviteto prodajalca.
Sodna in upravna praksa konkurenčnega prava med sporazume štejeta tudi pogodbe,
sklenjene pod pritiskom. Pogodba, ki jo kupcem vsili dobavitelj, je pogodba v smislu
konkurenčnega prava. Vendar postopek proti določeni stranki sporazuma ni potreben, če je
stranka pod pritiskom delovala proti lastnim ekonomskim interesom.
Konkurenčno pravo je strogo do pogodb, sklenjenih za določen čas, ki so potekle, in do po-
godb, sklenjenih za nedoločen čas, ki so prenehale veljati zaradi odpovedi, razdrtja, odstopa.
Sodna praksa med sporazume šteje tudi pogodbe, ki ne veljajo več, a še vedno povzročajo
pravne in ekonomske učinke.
Ukrepi države ne predstavljajo sporazuma. Vendar dejstvo, da je pogodba nastala po
posvetovanjih, s sodelovanjem, na podlagi iniciative ali po odobritvi državnih organov, ne
pomeni, da je pogodba v skladu s predpisi o konkurenci.
Tudi sodna poravnava, čeprav predstavlja sodni akt, lahko pomeni sporazum. Priznanje
posebnega statusa sodnim poravnavam bi lahko privedlo do nevzdržnega položaja, v
katerem bi stranki spor predložili v reševanje sodišču, sklenili poravnavo in vanjo vključili
dogovore o omejitvi konkurence. Zato je sodna poravnava, četudi sklenjena ob asistenci
sodnika, v konkurenčnem pravu izenačena s pojmom sporazuma.
Enostransko, samostojno delovanje podjetja, ne da bi bila pogodba sklenjena oz. brez
obstoječega strinjanja drugega podjetja, ne pomeni sporazuma. Lahko pa v primeru, da to
samostojno podjetje uživa na trgu prevladujoč položaj, privede do dejanja zlorabe
prevladujočega položaja.
11
2. Sklepi
Omejevalno ravnanje v smislu sporazuma se lahko pojavi tudi v obliki obvezujočih ali
neobvezujočih sklepov podjetniških združenj.
Sklepi podjetniških združenj lahko negativno vplivajo na stanje učinkovite konkurence na
zelo različne načine. Sklep o določitvi cen izdelkov oz. storitev, ki jih na trgu ponujajo člani
združenj, obvezujoč in brezpogojen, je mogoče govoriti o klasični hard-core kartelni omejitvi
konkurence.
Sklepe formalno sprejema organ vodenja ali upravljanja združenja ter tako ne pomenijo
izvirno izražene volje članov. Od sporazuma in usklajenega ravnanja se sklep podjetniškega
združenja loči po tem, da gre za enostranski akt, ki nastane po volji same organizacije, in ne
po volji podjetij. Ločimo več stopenj:
 podjetniško združenje je pooblaščeno sprejemati sklepe ne glede na voljo podjetij članov –
volja podjetij je le posredna ("unitarno" združevanje podjetij),
 organ združenja, ki sklep sprejema, sestavljajo delegati vključenih podjetij, ki so formalno
samostojni in imajo možnost izraziti voljo podjetja, ki jih je delegiralo ("federativno"
združevanje podjetij),
 sklep podjetniškega združenja je možno sprejeti le na podlagi predhodnega soglasja vseh
podjetij članov ("konfederativno" združevanje podjetij).
Obvezujoči omejevalni sklepi, katerih neizpolnjevanje je glede na statutarno ureditev

podjetniškega združenja sankcionirano z visokimi denarnimi kazni ali izključitvijo iz združenja,
so nedvomno temeljni primer prepovedanega ravnanja podjetniških združenj.
Nedopustnost omejevalnih sklepov je treba presojati z enakimi merili, kot veljajo za
omejevalne sporazume in usklajena ravnanja. Upoštevati je treba protipravnost, prizadetost
konkurence, upoštevni trg, obseg,... Omejevalni sporazumi so prepovedani in nični.
Za prekršek niso odgovorna združenja, ki niso pravne osebe, in združenja javnopravne
narave.
3. Usklajena ravnanja
Usklajena ravnanja se na trgu kažejo zgolj kot posledica in jih je pred njenim nastankom
nemogoče (ali težko) identificirati. Usklajena ravnanja so namreč tista dejanja udeležencev
na trgu, pri katerih je morda najpomembneje opraviti podroben preizkus dejanskega tržnega
stanja. Tipičen primer bi bil poskus znižanja cene produkta s strani enega od konkurentov, ki
bi mu kot reakcija sledilo veliko bolj intenzivno znižanje cen vseh ostalih udeležencev na
trgu.
Namen vključitve usklajenega ravnanja v konkurenčno pravo je v tem, da se omogoči
obravnavanje primerov, v katerih obstaja neformalno sodelovanje med podjetji, ki ni zajeto v
spora-zumu ali sklepu. Zavestno sodelovanje udeležencev na trgu je zato nujno potreben
element, ki ga je treba identificirati in dokazati, da lahko dejansko govorimo o usklajenosti
ravnanj s protipravnimi cilji ali učinki. Bistveno je torej dokazati obstoj sodelovanja
(zavestnega) med konkurenti.
81. člen PES je poudaril, da so prepovedana vsakršna usklajena ravnanja, katerih namen ali
učinek je omejevanje konkurence, in da načrtovanje protikonkurenčnega učinka ni nujen
element prepovedanega ravnanja.
Usklajena so torej vsa tista dejanja udeležencev na trgu, ki niso sporazum, vendar takšen
sporazum nadomeščajo, s tem da konkurentje prenehajo s tekmovanjem, ki bi med njimi
sicer potekalo.
12
Elementa usklajenega ravnanja sta:

1. obstoj dejanskega stika med strankama – dejanski stik med strankami predstavlja eden
ali več sestankov, razprava, izmenjava informacij. Neke vrste soglasje (ali vsaj srečanja)
volj konkurentov, s katerim želijo odpraviti medsebojno konkurenco.
2. cilj ali posledice tega stika – glede cilja mora biti podan pogoj, da imajo konkurenti za cilj
vplivati na tržno ravnanje in na odpravo negotovosti glede prihodnjega tržnega ravnanja
podjetja. Podjetja morajo utemeljeno računati na enakovrstno ravnanje drugih
pripadnikov konkretnega neformalnega kroga.
Takšno srečevanje volj je težko dokazovati, predvsem pa obstaja nevarnosti izredno široke
interpretacije tovrstnih ravnanj, ki lahko pripelje do prepovedovanja ekonomsko povsem
realnega in legitimnega vedenja udeležencev. Obstajati morajo okoliščine, na primer:
- podjetja se sestanejo, razidejo se brez sklepov, po sestanku v kratkem času pride do
poenotenega ravnanja nasproti določenim subjektom na trgu,
- podjetja se sestanejo, razidejo se brez sklepov, po sestanku začnejo uporabljati ali
bojkotirati določene prodajne poti ali vmesne osebe,
- podjetje obvesti druga podjetja, da bo zvišalo cene, kar se zgodi, hkrati zvišajo cene
tudi vsa druga obveščena podjetja,
- podjetje pošilja drugim svoje cenike, kar povzroči uskladitev cen naslovnikov v
kratkem času,
- povezava podjetij s skupno informacijsko pisarno, ki redno posreduje podatke o
prodajnih pogojih, prodajni pogoji se hitro izenačujejo,
- ne glede na dokazane stike pride do uskladitve, do kakršne ne bi moglo priti brez
dogovora ali obveščanja,
- do uskladitve ali spremembe pride nenadoma, v nasprotju z dosedanjim
gospodarskim položajem.
Primarni korak za pravilno presojo takšnih ravnanj je predvsem natančna opredelitev
strukturnih parametrov trga, na katerem je prišlo do protikonkurenčne posledice. Preveč
intenzivna uporaba instituta usklajenih ravnanj pomeni nepravilno in škodljivo poseganje v
delovanje trga in konkurenčno politiko nevarno približuje industrijski politiki.
Navzven enotno ravnanje kot dejstvo je lahko posledica:
- normalnega razvoja tržnih razmerij – konkurenti delujejo izolirano drug od drugega in
samostojno sprejemajo odločitve, podjetje sme po svoji presoji ukrepati glede na
konkurentovo ravnanje, sme določiti enake cene kot konkurent in uporabljati enake
prodajne po-goje.
- soglasne, medsebojno usklajene volje – konkurenti ne delujejo po načelu medsebojne
izolacije, izhodišča za obravnavo konkretnega usklajenega ravnanja so:
- ravnanje udeležencev na trgu je enako,
- med udeleženci obstaja tržna odvisnost (tržni stik),
- obstaja usklajena volja vseh udeležencev,
- se usklajeno voljo dokaže z dovolj zanesljivimi okoliščinami.
Nujno je pokazati, da:
- zavestno vzporedno obnašanje ni ekskluzivno ali pretežno posledica ekonomskih
razmer ali tržne strukture,
- je v primeru odsotnosti izrecnega ali neposrednega srečanja volj z dovolj veliko
stopnjo gotovosti treba utemeljiti, da je vzporedno ravnanje posledica koncentriranja
usklajenih poslovnih politik,
- morajo obstajati določeni znaki, ki zavestnost ravnanja potrjujejo.
13
3.1. Dokazno breme in dokazi

V postopku se najprej ugotovi, da je bilo podjetje redni udeleženec na sestankih. Ko je to
dokazano, podjetje ne more več zanikati, da ni bilo stranka, ne da bi dokazalo svojo trditev –
dokazno breme je na podjetju. Da bi se podjetje izognilo posledicam zaradi udeležbe na
sestankih, na katerih je govora o protikonkurenčnih ravnanjih, mora dokazati, da ni imelo
subjektivnega namena protikonkurenčnega ravnanja in da so njegovi konkurenti (= ostali
udeleženci na sestankih) vedeli, da je bila njegova udeležba na sestankih drugačne narave.
Dokumentacijo, ki jo urad najde pri eni od strank kartela, je dopustno uporabiti kot dokaz
proti različnim podjetjem. Če podjetje oporeka točnosti zapisa v dokumentu, mora to
dokazati s svojimi zapiski s sestanka.
Udeleženci protikonkurenčnih ravnanj želijo pustiti za seboj kar najmanj sledi. Če se dokaže
vzporedno obnašanje strank ali stike med strankami, bo po navadi šlo za usklajeno ravnanje.
Normalno je uporabiti izvedence in jim naložiti analizo značilnosti trga.
Vsakemu udeležencu usklajenega ravnanja je možno očitati kršitev le za obdobje, za katero
je možno dokazati, da je bilo podjetje pridruženo dogovoru.
3.2. Pogodbe z odvisnimi podjetji

delno odstopajo od teorije enotne volje. Obstajata 2 obliki tovrstnih pogodb:
1.) pogodbe med matično in hčerinsko družbo (družbo materjo in družbo hčerko), ki se
nanašajo na omejevanje konkurence s sporazumi.
2.) primeri podjetij, ko gre za presojo zlorabe prevladujočega položaja.
Za konkurenčno dopustno pogodbo gre, ko kljub ločenima pravnima subjektivitetama
podjetji nista medsebojno ekonomsko neodvisni. Prepoved omejevanja konkurence s
sporazumi se ne uporablja za pogodbe med podjetji, ki pripadajo istemu koncernu ter imajo
status matične in odvisne družbe.
Za presojo protipravnosti pogodbe med matično in hčerinsko družbo je relevanten pomen
pojma "podjetje". Podjetje je ekonomska enota, ki jo sestavlja več pravnih ali fizičnih oseb. S
pogodbo imamo opravka ob najmanj 2 strankah. Izključena je konkurenca med osebami, ki
so sklenile pogodbo kot ena oseba. Drugače je v primeru, če stranke ne pripadajo isti skupini
in jih ne kontrolira ista oseba.
3.3. Priporočila
se izmikajo zakonskemu urejanju. Priporočilo je enostranska želja izdajatelja nasproti
določenemu ali določljivemu krogu naslovnikov, ki za naslovnike ni obvezna. Če naslovnik
priporočila ne upošteva, ni nobenih sankcij. Izdajatelj priporočila je lahko posamezno
podjetje ali podjetniško združenje. Dejanske okoliščine so lahko take, da naslovniki
gospodarsko gledano ne morejo izbirati, ali bodo priporočilo upoštevali ali ne:
- naslovniki vedo, da jim bo upoštevanje priporočila prineslo koristi, ki jih sicer ne bi
dosegli, če priporočila ne bi upoštevali,
- naslovniki vedo, da jim bo neupoštevanje priporočila škodovalo, do česar ne bo
prišlo, če bodo priporočilo upoštevali,
- izdajatelj priporočila ima možnost pritiska na naslovnike, ki priporočila ne bi
upoštevali (n.pr.: prenehanje ali zmanjšanje dobav, težave v drugih razmerjih,...),
- izdajatelj ima na trgu prevladujoč ali drugačen močan položaj,
- izdajatelj priporočila je podjetniško združenje, priporočilo je sprejel organ, pristojen
za sprejemanje sklepov. Priporočilo je sprejeto namesto sklepa in naslovljenci se
zavedajo njegove dejanske obveznosti. Priporočilo je prikrita oblika sklepa.
14
ZPOmK-1 ne omenja in ne prepoveduje priporočil. Priporočila so prepovedana, če jih lahko

podredimo kakšni drugi prepovedi omejevalnega ravnanja.
IV. URAD ZA VARSTVO KONKURENCE

Ker je svobodna konkurenca bistvena značilnost zasebnolastninske ureditve, je njeno varstvo
v javnem interesu. Zato so številne države ustanovile posebna telesa, katerih skrb je
varovanje svobodne konkurence. V ZDA je to Zvezna trgovinska komisija (Federal Trade
Commission), v Nemčiji zvezni kartelni urad (Bundeskartellamt). Državni organi te vrste so
samostojni in neodvisni.
Pri nas imamo Urad za varstvo konkurence. Vlada mora zagotoviti sredstva in materialne
možnosti za delo urada (prostori, oprema), imenovati mora direktorja, zagotoviti ustrezno
število sodelavcev – vse v takšnem obsegu, da urad lahko opravlja funkcije, ki mu jih nalaga
zakon.
Urad je pri svojem delu samostojen in neodvisen.
Direktor urada izdaja akte, za katere je pristojen urad.
Funkcije urada so:
- izvaja nadzor nad izvajanjem nacionalnih določb ZPOmK-1 kot tudi nadzor nad
izvajanjem 81. in 82. člena PES (nadzorstvena funkcija),
- spremlja in analizira razmere na trgu, kolikor so pomembne za razvijanje poštene in
svobodne konkurence,
- vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom; postopek pri omejevalnih
ravnanjih se vselej začne po uradni dolžnosti s sklepom o uvedbi postopka
- daje mnenja Državnemu zboru in vladi o vprašanjih iz svoje pristojnosti.
Urad vodi postopek v skladu s procesnimi določbami tega zakona ob subsidiarni uporabi
zakona o splošnem upravnem postopku. Postopek pri omejevalnih ravnanjih se konča z:
- odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve
- odločbo z zavezami
- sklepom o ustavitvi postopka
Kar zadeva postopek pri koncentracija, pa izda urad eno od tega odločb:
- odločbo o nepodrejeno koncentracije določbam ZPOmK-1
- odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence
- odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence
- odločbo v primeru posebnih primerov razveljavitve odločbe
- odločbo v primeru ukrepov za odpravo učinkov koncentracije
Urad je organ v sestavi ministrstva za gospodarstvo in ima tri notranje organizacijske enote:
- sektor ekonomske analitike: presoja koncentracij in ekonomski vidiki omejevalnih
ravnanj
- sektor za pravne zadeve
- sektor za preiskovalna dejanja  oddelek za pravne zadeve: ukvarja s pravnimi vidiki
kršitev, postopkovnimi vprašanji, organizacijo in izvedbo preiskav ter izvedbo
postopkov o prekrških.
Urad je pri izvajanju svoji nalog in pristojnosti neodvisen in samostojen. Minister pa daje
organu usmeritve ter obvezna navodila za njegovo delo ter mu naloži, da v mejah svoje
pristojnosti opravi nekatere naloge ali sprejme nekatere ukrepe ter mu o tem poroča.
Minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela
organa v sestavi.
15
Urad vodi direktor, ki ga imenuje vlada na predlog ministra za gospodarstvo, za dobo 5 let.
Lahko je tudi ponovno imenovan.
Predpisan način senatnega odločanja izraža potrebo po večji depersonifikaciji urada ter
prispeva k bolj kakovostnemu in neodvisnemu odločanju, saj bi brez izrecne določbe o
senatnem odločanju odločal posameznik. V upravnem postopku odloča predstojnik urada,
direktor urada, medtem ko postopek pred prekrškovnim organom vodi in v njem odloča
pooblaščena uradna oseba tega organa. Sestava senata za odločanje ni določena kot stalna.
Tričlanski senat sestavljajo:
- direktor urada: edini stalni član
- dve osebi, zaposleni na uradu, ki ju določi direktor: v upravnem postopku, bo moral
direktor urada pred določitvijo dveh osebi, te osebe tudi ustrezno pooblastiti
Vsakokrat se oblikuje senat za odločanje, bo odločitev direktorja o izbiri oseb, ki bodo
soodločale, odvisna od posameznega primera. Ključno vlogo bodo imele vodje ustreznih
notranje-organizacijskih enot in osebe, ki so vodile postopek, oz. bo na njegovo sestavo
vplivala potreba po uravnoteženem znanju s področij ekonomije in prava, ki se pri
konkurenčnem pravi neločljivo prepletat, zaradi česar potrebujemo njuno ravnotežje tudi pri
odločanju.
Za sprejem odločitev senata je predpisana večina. Senat se sestane na seji, ki ni javna.
16
2.poglavje: OMEJEVANJE KONKURENCE S SPORAZUMI
I. PREPOVED OMEJEVALNIH SPORAZUMOV

Omejevalni sporazumi so zgodovinsko najstarejša in danes najbolj številčna skupina
konkurenčnih omejitev. Označujemo jih kot podjetniško sporazumno omejevanje. Gre za to,
da želijo samostojna podjetja s sporazumom vzpostaviti konkurenčno omejitev.
Omejevanje konkurence s sporazumi prepoveduje 6. člen ZPOmK-1:

(1) Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena
ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati,
omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Zlasti je prepovedano:
- neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje;
- omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe;
- določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s
tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
- za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po
svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe;
- razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.
V naši ureditvi prepovedi omejevalnih sporazumov se zelo jasno vidi uskladitev s

konkurenčnim pravom EU. Sistem 6. člen ZPOmK-1 je generalna klavzula (1. odstavek) z
dodanimi primeri (2. odstavek).
Značilnosti generalne klavzule so:
 prepoved omejevanja je izražena zelo abstraktno,
 ima primarni pomen – za prepovedane omejevalne sporazume gre le in vedno takrat, če so
podane sestavine generalne klavzule,
 sestavine prepovedi so navedene kumulativno.
1. Prepovedanost in ničnost omejevalnih sporazumov
ZPOmK-1 govori na splošno o omejevalnih sporazumih, ne da bi jih ločil glede na
konkurenčno raven. Obstajata 2 glavna tipa omejevalnih sporazumov:
 horizontalni ali kartelni sporazumi,
 vertikalni sporazumi.
1.1. Omejevanje konkurence

ZPOmK-1 želi poudariti, da do omejevanja konkurence lahko pride v različnih oblikah in z raz-
lično močjo. Izrazi "preprečevati", "ovirati", "izkrivljati konkurenco" nimajo posebnega prav-
nega pomena. Prizadetost konkurence se lahko kaže kot:
 popolna izključitev konkurence,
 izključitev konkurence na eni od stopenj gospodarskega procesa,
 oteževanje tržnih zakonitosti,
 nenormalno delovanje tržnih zakonitosti.
17
1.2. Pogoji poslovanja na trgu

pomenijo kakršenkoli dejavnik, ki vpliva na položaj podjetja na trgu in je tudi neposredno
namenjen urejanju tržnega položaja enega ali več podjetij. So izrazita gospodarska
kategorija.
Sporazumi o omejevanju konkurence se uresničujejo z določanjem pogojev poslovanja na
trgu.
1.3. Omejevanje konkurence v Republiki Sloveniji

Prepoved omejevanja konkurence se nanaša na ozemlje Republike Slovenije. Ravnanje
domačih podjetij, ki učinkuje v tujine in ne v Sloveniji, ni prepovedano. Tako ravnanje lahko
nasprotuje obveznostim, ki jih je Republika Slovenija sprejela z mednarodnimi sporazumi, in
je zato prepovedano. Omejevalno ravnanje podjetij s sedežem v tujini je prepovedano, če
učinkuje v Sloveniji.
Republika Slovenija je enoten gospodarski in tržni prostor. Kjerkoli pride do omejevalnih
ravnanj, so prepovedana, čeprav ne učinkujejo na vsem državnem ozemlju.
1.4. Horizontalni (kartelni) sporazumi

so sporazumi, s katerimi želijo samostojna podjetja vzpostaviti omejitev medsebojne
konkurence – konkurence, ki se je razvijala, se razvija ali bi se lahko razvila med njimi samimi.
To je gospodarsko možno le, če gre za istovrstno dejavnost podjetij (prodaja istovrstnih ali
zamenljivih izdelkov, opravljanje enakih storitev,...). Ni nujno, da gre za obstoječo
konkurenco.
Pri kartelnih sporazumih je potreben skupen namen strank, ki se lahko razume kot poslovni
temelj (kavza). Kartelni sporazum je po svoji naravi societetna pogodba. Prispevek strank je v
tem, da bodo na določen način ravnale. Tak način ravnanja je za stranke obvezujoč.
1.5. Vertikalni sporazumi

so sporazumi med podjetji na različnih stopnjah gospodarskega procesa (n.pr.: proizvajalci –
trgovci). Ne omejujejo konkurence med podjetji samimi, temveč omejujejo eno ali drugo
stranko ali obe pri razmerjih s tretjimi osebami. Omejitev konkurence ni skupni namen.
1.6. Temeljne (primarne) in služeče (pomožne, sekundarne, posredne) omejitve

Ločitev na horizontalne in vertikalne omejitve temelji na gospodarskem merilu, ki upošteva
stopnjo v gospodarskem procesu.
Druga razdelitev temelji na naravi omejitve:
(1). temeljne ali primarne omejitve – udeleženci sklepajo sporazum prav zato, ker želijo z
njim vzpostaviti omejitev konkurence.
(2.) služeče (pomožne, sekundarne, posredne) omejitve – omejitev konkurence ni kavza po-
godbe. Služeče omejitve imajo 2 značilnosti:
1. odvisna narava – omejitve so smiselne le, če so oprte na kakšno temeljno razmerje.
Omejevalni sporazum naj pripomore k uspešnemu izvrševanju temeljnega razmerja.
2. uresničujejo se na podlagi dveh pravnih aktov:
 prvi pravni akt povezuje stranki temeljnega razmerja in jima nalaga določeno rav-nanje v
drugem pravnem razmerju.
 drugi pravni akt se vzpostavi med udeležencem temeljnega razmerja in 3. osebo. Pri
vzpostavljanju tega razmerja mora udeleženec upoštevati omejitve iz temeljne-ga razmerja.
18
1.7. Cilj in učinek sporazuma

Cilj ali namen sporazuma predstavlja subjektivno stran sporazuma.
Za prepoved zadošča sam cilj ali učinek. Cilj sporazuma je treba razumeti v zvezi z
obveznostjo iz pogodbe: stranki sta želeli vzpostaviti to obveznost, ki se lahko objektivno ne
glede na voljo strank označi kot omejevanje konkurence. Cilj se nanaša na dogovorjeno
stanje. Dogovorjeno stanje mora biti tako, da po izkušnjah in glede na tržni položaj v
konkretnem primeru pomeni omejitev konkurence. Pri tem ni nujno, da je v resnici prišlo do
omejitve na trgu. Omejevalni cilj sporazuma mora temeljiti na primerjavi dveh tržnih
položajev:
 tržnega položaja, ki (lahko) nastane po uveljavitvi sporazuma,
 tržnega položaja, ki bi ali je obstajal brez uveljavitve omejevalnega sporazuma.
O učinku sporazuma govorimo, kadar med omejitvijo in sporazumom obstaja vzročna zveza.
Omejevalni sporazumi so prepovedani:
 če stranki namenoma vzpostavita omejevalno obveznost ne glede na to, ali do omejevanja
dejansko pride,
 če je zaradi sporazuma prišlo do omejevanja konkurence ne glede na to, ali sta stranki to
hoteli.
1.8. Prepovedanost in ničnost

Omejevalni sporazumi so prepovedani in nični. Sklenitev omejevalnega sporazuma je
prekršek. Oškodovanec sme zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava. Urad za
varstvo konkurence začne postopek in izda odločbo. Najpomembnejša civilnopravna sankcija
je ničnost, ki je izrecno določena.
Omejevalni sporazumi so prepovedani:
- zaradi interesov posamezne stranke,
- v splošnem interesu zaradi varstva konkurence kot temeljne značilnosti z ustavo
opredeljene gospodarske ureditve.
Ničnost pomeni, da prepovedani omejevalni sporazum ne velja za nobenega udeleženca.
Vsak lahko ravna, kakor da sporazuma ne bi bilo. Na zahtevo drugih udeležencev za
izpolnitev lahko uveljavlja ničnost. Drugi udeleženci ne morejo uveljavljati zahtevkov zaradi
neizpolnjevanja ničnega omejevalnega sporazuma. Čeprav je do sporazuma že prišlo, so
njegovi udeleženci dolžni upoštevati ničnost in opustiti izvrševanje sporazuma. Na ničnost se
lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, tudi 3. oseba, ki sicer ni udeleženka ničnega
sporazuma. Sodišče mora upoštevati ničnost po uradni dolžnosti.
19
2. Primeri omejevalnih sporazumov

Glede prepovedi podjetniškega sporazumnega omejevanja ZPOmK-1 sledi pravu Evropske
skupnosti, ki tako omejevanje prepoveduje z generalno klavzulo in ji dodaja bolj ali manj ob-
širno navedbo posameznih primerov omejevalnih sporazumov. To so:
- neposredno ali posredno določanje nakupne ali prodajne cene ter drugih prodajnih
pogojev,
- omejevanje ali nadzor proizvodnje, prodaje, tehničnega razvoja ali naložb,
- določanje neenakih pogojev za enakovrstne izpolnitve v razmerjih z drugimi
sopogodbeniki, če so s tem sopogodbeniki postavljeni v konkurenčno slabši položaj,
- pogojevanje sklenitve pogodbe s tem, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne
izpolnitve, ki po svoji naravi ali trgovinskih običajih nimajo zveze s predmetom te
pogodbe,
- razdelitev trga ali virov nabave med udeleženci.
Poleg navedenih so mogoči tudi drugačni omejevalni sporazumi.
Izrecno našteti omejevalni sporazumi sodijo med hude omejitve konkurence, zato za njih
velja opozorilo o strožji presoji. Zanje praviloma ne bodo prišle v poštev kasneje navedene
izjeme.
Primarni pomen generalne klavzule:
1. pri vseh sporazumih, ki naj se štejejo za omejevalne, morajo biti podane sestavine
generalne klavzule in določb, ki so z njimi bistveno povezane,
2. če pri kakšnem podjetniškem sporazumu ugotovimo znake iz generalne klavzule, gre za
omejevalni sporazum ne glede na to, ali je njegova vsebina izrecno navedena v ZPOmK.
3. Izjeme
Prepoved omejevanja konkurence s sporazumi se ne uporablja za sporazume, če prispevajo k
izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj,
pri tem pa zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi. Vendar ti sporazumi,
sklepi in usklajena ravnanja ne smejo:
- nalagati udeleženim podjetjem omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenih ciljev,
- dajati udeleženim podjetjem možnosti, da bi izključila pomemben del konkurence
glede znatnega dela P/S, ki so predmet sporazuma (vse skupaj čl. 6/III ZPOmK-1).
Skupinske izjeme pomenijo, da pravna ureditev vnaprej dopušča določene vrste ali tipe
omejevalnih sporazumov. Skupinska izjema ne pomeni, da je vsak konkretni sporazum o
nekem tipu razmerja v skladu z 81. členom PES. Prepovedan, ničen sporazum je ko konkretne
okoliščine pomembno omejujejo konkurenco oz. gre za to, da so omejitve presežene.
Nobena državna ureditev ni popolnoma uveljavila prepovedi podjetniških omejevalnih
sporazumov. ZPOmK-1 se je odmaknil od strogega prepovednega načela in se približal
uporabi pravila utemeljenosti (rule of reason).
Pravilo utemeljenosti je oblikovala angloameriška teorija na podlagi nekaterih sodnih odločb.
Kljub načelni prepovedi omejevanja konkurence so sodišča dovolila nekatere omejitve.
Razlog za to je bilo dejstvo, da so omejitve razumne, utemeljene (reasonable) in potrebne,
ker varujejo nekatere dobrine, ki so v konkretnem primeru pomembnejše kot svobodna
konkurenca.
20
3.1. Pozitivni pogoji

Potrebno izpolnjevati dva kumulativno predpisana pogoja, ki pomenita zakonsko abstraktno
ubeseditev ekonomskih učinkovitosti:
- izboljšanje proizvodnje ali razdelitve dobrin ali pospeševanje tehničnega in
gospodarskega razvoja
- zagotavljanje pravičnega deleža doseženih koristi potrošnikom
Pogoja upoštevata ekonomska spoznanja, ki določenim omejevalnim ravnanjem priznavajo
prokonkurenčno kakovost. V primeru vertikalnih sporazumov so to distribucijski sporazumi.
Prokonkurenčni učinki vertikalnih omejitev konkurence tako prestavljajo konkreten primer
abstraktne ubeseditve pozitivnih pogojev.
1. Pogoj: Izboljšanje proizvodnje ali razdelitve dobrin (distribucije) ali pospeševanje

tehničnega in gospodarskega razvoja:
Posledica omejevalnega sporazuma mora biti občutna raven ekonomskih učinkovitosti, ki
odtehtajo negativne učinke omejevanja konkurence.
1). izboljšanje proizvodnje – zajema nastanek cenovnih učinkovitosti, izboljševanje
informiranja potrošnikov, izboljšanje kakovosti načina ponujanja izdelkov ali storitev,
2). inovacijske učinkovitosti – razvoj novih načinov proizvodnje, novih izdelkov ali
storitev, bistvenih izboljšav obstoječih izdelkov ali storitev.
Med omejevalnim sporazumom in zatrjevanimi učinkovitostmi mora obstajati zadosti
intenzivna in neposredno vzročna zveza, verjetnost nastanka in obseg ter časovno obdobje
do nastanka pa morata prevladovati nad dokaznimi negativnimi posledicami takega
sporazuma.
Pospeševanje tehničnega in gospodarskega razvoja – tehnični in gospodarski napredek
razumemo širše, v narodnogospodarskem pomenu.
2. Pogoj: Zagotavljanje pravičnega deleža doseženih koristi potrošnikom:

 potrošnik – potrebno široko razlagati; fizična in pravna oseba, ki so stranke podjetij,
udeleženih v omejevalnih sporazumih. Temeljni test presoje tega pozitivnega pogoja je
tehtanje med obsegom prenesene koristi in negativnimi posledicami, ki potrošnike zadenejo
zaradi omejevalnega sporazuma. Izjema: nevtralizacija negativnih posledic – prenesen mora
biti tolikšen obseg koristi, ki dosega vsaj raven negativnih posledic in potrošniku tako
zagotavlja »nevtralen« položaj, enak tistemu v odsotnosti omejevalnega sporazuma.
Potrošnikov položaj se neposredno ne izboljša, mogoče pa je pričakovati posredno
izboljšanje zaradi pozitivnih posledic, ki jih ima omejevalni sporazum na alokacijsko
učinkovitost.
 korist:
- koristi glede uporabe: večji učinek izdelka, novi izdelek porabi manj energije, njegova
uporaba je širša in se lahko uporablja za več namenov,...
- koristi glede možnosti nabave: izdelek je cenejši, povečal je izbiro, izdelek je lažje
nabaviti,...
- koristi, ki so hkrati v prid posameznim uporabnikom in narodnemu gospodarstvu ter
splošnim interesom.
 pravičen delež – pojmovno vključuje primerjavo med koristjo podjetji, ki so udeležena v
sporazumu, in koristjo porabnikov. To primerjavo je možno izpeljati le z gospodarsko analizo.
21
3.2. Negativni pogoji

3.2.1. Prepoved nesorazmernosti
je podana, če je možno dokazati, da je bila sklenitev omejevalnega sporazuma nujno
potrebna (ni druge možnost) za doseganje zatrjevanih učinkovitosti in da jih brez takega
sporazuma torej ne bi bilo mogoče doseči. Nato pa se zahteva dokaz o nujnosti
(opravičenost) posameznih vrst oz. pojavnih oblik omejitev konkurence, ki iz omejevalnega
sporazuma izhajajo.
3.2.2. Prepoved izključitve konkurence

je podana, ko bi omejevalni sporazum lahko izključil konkurenco med udeleženimi podjetji,
morebitna visoka raven ekonomskih učinkovitosti in prenos visokega dežela koristi na
potrošnike na relevantnem trgu ne zadostujeta za izločitev omejevalnega sporazuma iz
splošne prepovedi. Potencialno izključitev konkurence je treba presojati glede na:
- koncentriranost tržne strukture pred sklenitvijo omejevalnega sporazuma in po njem:
pomembno orodje presoje, saj omogoča sklepanje o ravni konkurenčnega procesa
- vedenje strank po sklenitvi sporazuma
- predhodno poslovno vedenje strank sporazuma
- naravo izdelkov oz. storitev, ki jih ponujajo v sporazumu udeležena podjetja
- potencialno konkurenco
- vstopne ovire
3.3. Ugotavljanje pozitivnih in negativnih pogojev

poteka na različnih ravneh:
- stranke sporazumov morajo najprej same presoditi, ali je za njihov sporazum možno
ugotoviti obstoj pozitivnih in neobstoj negativnih pogojev,
- Urad za varstvo konkurence odloči o posamični izjemi ali o negativnem izvidu.
II. OMEJITVE MAJHNEGA POMENA (doktrina de minimis)

7/I ZPOmK-1: Prepoved omejevanja konkurence s sporazumi se ne uporablja za sporazume
majhnega pomena.
Sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje ni podrejen pravilu o prepovedi omejevalnih
sporazumov, če ne vpliva na konkurenco v določeni meri. Omejevalni učinki ne smejo biti
zanemarljivi. Pomanjkanje znatnega učinka je lahko posledica šibkosti stranke ali posledica
drugih razlog na trgu. Gre za kriterij, ki ga ni možno definirati vnaprej in natančno.
Protikonkurenčno ravnanje mora biti sposobno in primerno za to, da vpliva na tržna
razmerja. Vpliv je relevanten, kadar ravnanje opazno vpliva na tržne razmere s tem, da
opazno spreminja tržni položaj, zlasti prodajne ali nabavne možnosti tretjih podjetij ali
uporabnikov, vendar ni nujno, da bi v resnici prišlo do sprememb.
Predpisi konkurenčnega prava vnaprej povedo, da se pristojni organ z določenimi
omejevalnimi sporazumi ne bo ukvarjal. Ti omejevalni sporazumi sicer imajo znake
protipravnosti, vendar sta pomen obsega in nevarnost protipravnega dejanja zelo majhna.
Nanašajo se na tržne deleže v določenem časovnem obdobju glede na tip sporazuma,
govorimo o pravilu de minimis, izpeljano iz rimskopravnega načela de minimis non curat
praetor. V slovenskem pravu govorimo o izjemah za omejitve majhnega pomena.
Načelo de minimis je delno povezano s položajem majhnih in srednjih podjetij, vendarle
ZPOmK-1 takih podjetij ne obravnava posebej.
Prepovedani so le omejevalni sporazumi, pri katerih gre za opazen vpliv na tržna razmerja.
22
Količinsko merilo za uporabo načela de minimis – sporazumi med proizvajalci in distributerji

ter pri opravljanju storitev niso prepovedani, če skupni delež v sporazumu udeleženih
podjetij na upoštevnem trgu ne preseže:
- praga 15% za vertikalne sporazume,
- praga 10% za horizontalne sporazume,
- praga 10% ta mešano horizontalno-vertikalne sporazume, ali kadar je težko opredeliti
ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum
1. Merila za presojo sporazumov majhnega pomena

Sporazumi majhnega pomena niso prepovedani zaradi majhnega vpliva na konkurenco.
Dopustni horizontalni sporazumi so sporazumi, katerih skupni tržni delež upoštevnega
proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in
gospodujočih podjetij ne presega 10%.
Dopustni vertikalni sporazumi so sporazumi, katerih skupni tržni delež upoštevnega
proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in
gospodujočih podjetij ne presega 15%.
Pri mešanih horizontalno–vertikalnih sporazumih in tedaj, ko je težko opredeliti, za kakšen
sporazum gre, je upoštevni prag 10%.
Sporazum se lahko izvzame od prepovedi, če ima na trg le zanemarljiv vpliv. Pri tem je treba
upoštevati šibek položaj udeleženih oseb na upoštevnem trgu proizvodov; odločitev je
posledica presoje vseh relevantnih dejstev.
Urad sporazumov lahko ne izvzame od prepovedi, če na podlagi dejstev ugotovi, da je podan
znaten učinek. To velja za primere sporazumov, v katerih so udeležena velika podjetja, in je
trg, na katerem so prisotni udeleženci sporazuma, fragmentiran – n.pr. udeleženec je
prisoten na trgu z več blagovnimi znamkami, ki na videz vzpostavljajo precejšnjo stopnjo
konkurence, dejansko pa je udeleženec lastnik vseh blagovnih znamk.
Pri izračunavanju tržnega deleža je potrebno sešteti:
- tržne deleže upoštevnega proizvoda podjetij, ki so sklenila sporazum,
- tržne deleže od njih odvisnih podjetij,
- tržne deleže gospodujočih podjetij.
Izjema velja le za sporazume med podjetji, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda
oz. storitve na upoštevnem slovenskem trgu skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in
gospodujočih podjetij ne presega določenega odstotka. Razmerje odvisnosti oz. prevlade
med podjetji se presoja s statusnimi kriteriji in ob upoštevanju obligacijskih razmerij med
podjetij.
Za izračunavanje tržnega deleža je treba določiti stvarni in teritorialni upoštevni trg.
Upoštevni trg vključuje poleg proizvodov, zajetih s sporazumom, tudi vse proizvode, ki so
enaki ali primerljivi. Pravilo se nanaša na proizvode udeleženih podjetij in na trge zanje.
Proizvodi morajo biti medsebojno zamenljivi. Zamenljivost presojamo z vidika potrošnika, ki
običajno skupno upošteva lastnosti proizvoda, ceno in porabnosti proizvoda. V nekaterih
primeri lahko proizvodi ustvarjajo ločen trg samo zaradi enega od naštetih parametrov. Če so
proizvodi, ki jih pokriva sporazum, sestavni deli ali so vključeni v drug proizvod udeleženega
podjetja, je treba določiti tud trg tega proizvoda in ugotoviti, ali je sestavni del njegov
pomembni del.
23
2. Kumulativni učinki zapiranja trgov (7/III ZPOmK-1)

Pragovi tržnih deležev se znižajo na 5%, če je konkurenca na upoštevnem trgu omejena
zaradi kumulativnih učinkov, nastalih zaradi enakih ali podobnih sporazumov drugih podjetij.
Zaostritev pogojev za uporabo pravil de minimis, kadar konkurenco na upoštevnem trgu
omejuje kumulativni učinek sporazumov za prodajo P/S med raznimi dobavitelji ali
distributerji (kumulativni učinek zapiranja trgov, ki ga imajo vzporedne mreže sporazumov s
podobnimi učinki na trgu).
Za posamezne dobavitelje ali distributerje s tržnim deležem, ki ne presega 5%, se praviloma
šteje, da ne prispevajo pomembno h kumulativnemu učinku zapiranja trgov.
3. Hard-core omejitve (7/IV ZPOmK-1)

Sporazumi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za izvzetje, vendar so takšni, da ne glede na prag
prizadenejo trg. Zakon navaja določene sporazume, ki so ne glede na prag poseben
omejujoče narave, in ker imata sodna in administrativna praks o škodljivosti tovrstnih
sporazumov precej enotno odklonilno mnenje, gre dejansko v praksi za prepovedane
sporazume per se. Kljub tržnemu deležu upoštevnega P/S skupaj s P/S odvisnih in
gospodujočih podjetij pod odstotkih, navedenimi za posebne tipi sporazumov, tak sporazum
ne bo deležen izjeme v primeru nekaterih horizontalnih in vertikalnih sporazumov.
Nedopustni so horizontalni sporazumi majhnega pomena, katerih cilj je:
- določanje cen,
- omejitev proizvodnje ali prodaje,
- razdelitev trga ali virov nabave.
Nedopustni so vertikalni sporazumi majhnega pomena, katerih cilj je:
- določanje maloprodajnih cen,
- podelitev teritorialne zaščite udeleženim podjetjem ali tretjim osebam.
Določba varuje enovitost trga.
24
III. POSAMIČNE IZJEME (SINGULAR EXEMPTIONS)

Na zahtevo enega ali več udeleženih podjetij lahko Urad za varstvo konkurence odloči, da gre
za sporazum, ki prispeva k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin oz. pospešuje tehnični
in gospodarski razvoj (6/III ZPOmK-1) in zato ni prepovedan.
1. Začetek postopka in učinek odločbe

1.1. Začetek postopka
Podjetja (udeleženci sporazuma) niso zavezana, da bi UVK priglasila sporazum v skladu s 6/III
ZPOmK-1. Če tega ne storijo, se izpostavljajo nevarnosti, da bo UVK pri opravljanju nadzora
pri opravljanju nadzora po uradni dolžnosti ali na zahtevo zainteresiranih oseb začel
postopek in ugotovil, da se sporazum ne more uporabiti izjema.
Stališče prava ES je, da priglasitev sporazuma UVK zaradi odobritve posamične izjeme
izključuje izrek denarni kazni podjetjem zaradi prekrška.
Začetek postopka lahko zahteva katerikoli udeleženec ali več udeležencev omejevalnega
sporazuma posamično ali skupno.
3. osebe lahko začnejo postopek, če mislijo, da je sporazum prepovedan ali ničen:
- obvestijo UVK, ki tako zve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve ZPOmK-1,
- vložijo zahtevo za začetek postopka, če izkažejo pravni interes.
Presoja se nanaša na celoten sporazum – njegove učinke na trgu in nasproti vsakemu
udeležencu.
1.2. Učinek odločbe

Zahtevek predlagateljev (udeležencev sporazuma) je usmerjen k pozitivni ugotovitvi, da je
sporazum v skladu s 6/III ZPOmK-1 ter zato ni prepovedan in ničen. V pravu ES se šteje, da
posamična izjema pomeni tudi, da sporazum ne nasprotuje drugim prepovedim omejevanja.
UVK ima možnost ugotoviti vsa dejstva v zvezi s sporazumom in njegovim vplivom na trg.
IV. SKUPINSKE IZJEME (BLOCK EXEMPTIONS)

Vlada lahko z uredbo določi skupine sporazumov, ki omejujejo konkurenco, ustrezajo
pozitivnim pogojem za izjeme (pogojem iz 6/III ZPOmK-1) – skupinske izjeme (8/II ZPOmK1).
1. Uredba vlade
Vlada z uredbo določi skupine sporazumov, ki sicer omejujejo konkurenco, vendar so zaradi
tega, ker vsebujejo pozitivne pogoje in ne vsebujejo negativnih pogojev, lahko izvzeti od
prepovedi in ničnosti.
Temeljna naloga uredbe je zagotovitev učinkovitega nadzora in bolj preprostega izvajanja
ZPOmK-1. Vsak sporazum, ki vsebuje elemente omejevanja konkurence iz generalne
klavzule, morajo udeleženci prijaviti UVK, če želijo zatrjevati, da njegovi pozitivni učinki
utemeljujejo ugotovitev o dopustnosti. UVK na podlagi zbranih dejstev odloči o dopustnosti.
Odločitev je lahko posamična ali skupinska.
Stranke sporazuma se ne morejo zanesti na to, da je njihov sporazum izvzet, ker je naslovljen
tako, kot je naslovljena uredba in obrnjeno. Presoja po uredbi o skupinskih izjemah je vedno
vsebinska – če po vsebinski presoji sporazum ni deležen ugodnosti izvzetja po določeni
uredbi o skupinskih izjemah, se lahko stranke sklicujejo na drugo uredbo.
Uredba, ki obravnava posamezno skupino sporazumov, omogoča za to skupino visoko
stopnjo predvidljivosti in pravne varnosti. Vlada (UVK) objavi, da pod določenimi pogoji
dopušča določene tipe omejevalnih sporazumov.
25
Udeleženci sporazumov, ki jih pokrije uredba o skupinski izjemi za posamezno skupino

sporazumov, so vnaprej opremljeni s seznami omejitev ali pogodbenih določil, ki jih
sporazum ne sme vsebovati.
Uredba vsebuje:
- navedbo dopustnih omejitev – bela lista,
- navedbo nedopustnih omejitev – črna lista.
Pozitivni pogoji za izjemo so prispevek k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali
pospeševanja tehničnega in gospodarskega razvoja ob zagotavljanju pravičnega deleža
doseženih koristi uporabnikom. Negativna pogoja sta prepoved nesorazmernosti in
prepoved izključitve konkurence. Zahteve so navedene splošno in odprto.
2. Odprava ugodnosti skupinskega izvzetja 8/III ZPOmK-1

Četudi je skupinska izjema določena z uredbo Sveta ali Komisij, to ne pomeni, da je vsak
konkretni sporazum o neki skupini razmerij v skladu s 6 ZPOmK-1. Če so omejitve presežene
ali če je sporazum glede na konkretne okoliščine pomembno omejujejo konkurenco, lahko
urad odpravi ugodnost skupinskega izvzetja. To bo urad storil na podlagi ugotovitve, da
sporazum ne izpolnjuje pogojev za posamično izjemo po 6/III ZPOmK-1. Ugodnosti skupinske
izjeme ni mogoče odpraviti za bodoče pogodbe, ki v trenutku odprave še niso bile sklenjene.
26
1. poglavje: ZLORABA PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA
I. PREPOVED ZLORABE PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na ozemlju Republike
Slovenije ali njegovem znatnem delu – 9/I ZPOmK-1.
Obvladujoči ali prevladujoči položaj (dominant position) je položaj, v katerem je struktura
konkurence omejena zaradi prisotnosti določenega podjetja in ravnanje tega podjetja, ki
vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti, ki še obstaja na trgu, ali (negativno)na povečanje
konkurence (zloraba).
Položaj obvladovanja trga je sporen le, če je zlorabljen – podjetje ne sme dovoliti ravnanja
(naložena je posebna odgovornost), ki bi ogrozilo pravo, neomejeno konkurenco na trgu.
Nobeno podjetje nima prevladujočega položaja samo po sebi zaradi velikosti, zato je eden
osrednjih problemov določitev upoštevnega trga. Najprej je treba ugotoviti – dvostopenjski
test:
1. ali obstaja prevladujoči položaj, ki ga ima eno ali več podjetij na upoštevnem trgu
(stvarni, geografski)
2. ali obstaja zloraba prevladujočega položaja
Tristopenjski test:
1. definicija upoštevnega trga
2. analiza tržnih deležev
3. analiza tržnih omejevanj, s katero se določi pomen omejevanja glede na tržni delež,
zlasti skozi optiko njegovega zmanjševanja pri dejanskih ali potencialnih konkurentih.
Zloraba prevladujočega položaja na trgu je prepovedana. Tovrstna dejanja so prekrški. Kazni
zanje so:
- globa do 10% letnega prometa podjetja za podjetje,
- za odgovorno osebo je globa 15.000 do 30.000 evrov
- civilne sankcije izhajajo iz 62 ZPOmK-1, po katerem je tisti, ki namenoma ali iz
malomarnosti zlorabi prevladujoči položaj je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi
kršitve
27
II. POJEM PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

Podjetje ali več podjetij ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno
od konkurentov, strank ali potrošnikov - 9/II ZPOmK-1.
Urad pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti: 9/III ZPOmK-1
- tržni delež
- možnosti za financiranje
- pravne ali dejanske vstopne ovire
- dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco -
Zelo pomembno je da se ugotovi, če ima podjetje prevladujoči položaj. Saj enako ravnanje ni
ob vsaki kategoriji protipravni in podjetje, ki nima prevladujočega položaja, lahko ceno določi
poljubno visoko, a nosi tveganje, ali bo trg to ceno sprejel, take popolne svobode pa ne uživa
podjetje, ki prevladujoči položaj ima.
Metodološki koraki so:
- ugotovitev upoštevnega trga na katerem se presoja prevladujoči položaj
- določi se merila za ugotavljanje prevladujočega položaja, in v konkretnem primeru
ugotoviti, ali gre za tak položaj ali ni tak položaj zagotovljen že po predpisu
- ugotoviti je treba, da ni realne verjetnosti, da bi dejanski ali potencialni konkurenti
načeli položaj obvladujočega podjetja
- pokazati je treba, da obvladujoči položaj obstaja na relevantnem trgu RS/skupnem
trgu ali na njegovem pomembnem delu
Zakon predvideva možnost skupnega prevladujočega položaja dveh ali več podjetij (skupna
prevlada, collective/joint dominance), ne da bi bilo prevladujoče posamezno podjetje.
Podjetji ali podjetja, ki so skupno prevladujoča, delujejo na nek način usklajeno na trgu. Za
ugotovitev, ali obstaja skupna dominanca, morata bit izpolnjena pogoja:
- odsotnost učinkovite konkurence
- enotno delovanje oz. skupna politika
Obstajati mora torej povezava med podjetji, kar jim omogoča sprejem skupne politike na
trgu in delovaje, ki je v znatni meri neodvisno od konkurence, strank in potrošnikov. Z
ekonomskega vidika predstavljajo ali delujejo skupaj na določenem trgu kot kolektivna
entiteta.
1. Prevladujoči položaj
je položaj ekonomske moči, ki ga ima podjetje, kar mu omogoči
- izključitev konkurence  sposobnost omejiti konkurenco
- zmanjšanje učinkovite konkurence s tem, da se obnaša neodvisno od konkurentov,
strank in potrošnikov  sposobnost neodvisnega obnašanja pomeni ekonomsko
izračunljivo tržno moč, ki je zmožnost podjetja ali podjetij, da z omejevanjem
povečajo cene nad konkurenčno raven in s tem poberejo povečane dobičke
28
2. Upoštevni trg (relevant market)

Za prevladujoči položaj gre, ko bi bilo podjetje v položaju, da bi se v občutni meri obnašalo
neodvisno od svojih konkurentov, kupcev ali od potrošnikov, tak položaj se po navadi pojavi,
ko se podjetje odgovorno za velik delež ponudbe na določnem trgu, pod pogojem, da drugi
dejavniki, kažejo v isto smer. Definicija trga je pomembna zato, ker je orodje za ugotavljanje
in opredelitev mej konkurence med podjetji. Cilj opredelitve trga s proizvodnega in
gospodarskega vidika je opredeliti dejanske konkurente udeleženih podjetij, ki so spodobni
omejevati ravnanje udeleženih podjetij in preprečevati, da bi ravnala neodvisno od pritiska
učinkovite konkurence. S tega vidika opredelitev trga med drugimi omogoča izračun tržnih
deležev, ki dajejo pomembne podatke glede tržne moči za namene presoje.
Upoštevni je letni čas, relevantno obdobje, ki ga opredeljujejo posamezni gospodarski trendi
ali gibanja, ali pa poseben dogodek. Analiza podatkov mora zajeti pregled absolutnih in
relativnih stopenj in sprememb v času.
2.1. Upoštevni storitveni/proizvodni trg

Upoštevni proizvodni/storitveni trg praviloma vključuje vse tiste proizvode ali storitve, ki jih
potrošnik ali uporabnik štejeta za zamenljive ali nadomestljive glede na njihove lastnosti,
ceno ali namen uporabe. Ugotavlja kot trg posameznega proizvoda/storitve ali kot trg
skupine proizvodov/storitev, odvisno od strukture trga in navad potrošnikov. Kadar so
podane okoliščine in pogojim ugotavlja obstoj posebnih oblik trga, zlati trga
komplementarnih P/S, posebno če se dvig cene upoštevnega P/S posledično kaže na
komplementarnemu P/S.
Definicija upoštevnega proizvodnega/storitvenega trga upošteva:

1. test substitutivnosti ponudbe in povpraševanja,
2. presojo dejanskih konkurenčnih razmer na trgu.
Test substitutivnosti – medsebojna zamenljivost: če se ugotovi, da so P/S zamenljivi, so na
istem P/S trgu. Zato je treba pri razmejevanju trgov pokazati, da so si proizvodi z vidika
zadovoljevanje potreb le omejeno zamenljivi z drugimi oz. da so banane individualizirane
zaradi posebnih lastnosti, ki jih razlikujejo od drugega sadja, ter so le omejeno zamenljive z
njimi in so zato podvržene komaj zaznavni konkurenci drugega sadja.
Podjetja se soočajo s tremi glavnimi viri ali konkurenčnimi omejitvami:
- zamenljivost povpraševanja: najpomembnejša
- zamenljivost ponudbe
- potencialna konkurenca
Zamenljivost povpraševanja: vsebuje določitev obsega proizvodov, ki jih potrošnik smatra za
nadomestljive. Gre za test SSNIP (small but significant non-transitory increase in price), ki je
test hipotetičnega monopolista, v katerem se postavi vprašanje ali bi kupci proizvoda A kupili
proizvod B, če se cena A zviša za 5 do 10 odstotkov. Če zvišanje cene ni dobičkonosno, sta A
in B na istem upoštevnem trgu. Med dejavniki za ocenjevanje, ali sta dva proizvoda
nadomestljiva z vidika povpraševanja, so:
- dokazi o nadomeščanju proizvodov v bližnji preteklosti
- kvantitativno testi, konkretno opravljeni za opredelitev trgov
- stališča kupcev in konkurentov
- preference končnih potrošnikov o substitutih na podlagi intervjujev, študij
- ovire in stroški, povezani s prehodom povpraševanja na mogoče substitute
- različne skupine kupcev in cenovna diskriminacija
29
Zamenljivost ponudbe: medsebojna zamenljivost določna z raziskavo trga s potrošnikove

perspektive, z vidika njegovega povpraševanja. Če cena izdelka raste, je
proizvajalec/dobavitelj proizvoda, ki ga trenutno ne proizvaja ali proizvaja podoben proizvod,
sposoben vstopiti na trg s svojo novo ponudbo ali spremeniti obstoječi izdelek v substitut
dražjemu konkurenčnemu, ki je že na trgu. Glede učinkov: ponudniki so ob majhnih in stalnih
spremembah relativnih cen sposobni preiti na proizvodnji in trženje upoštevnih proizvodov v
kratkem času brez znatnih dodatnih stroškov ali tveganja. Kadar pa zamenljivost ponudbe
zahteva bistveno prilagoditev materialnih in nematerialnih sredstev, dodatne naložbe,
strateške odločitve ali časovne zamude, na stopnji opredelitve trga ni relevantna.
Upoštevni geografski trg je trg, ki praviloma vključuje območje, na katerem si konkurenti na
upoštevnem P/S trgu konkurirajo pri prodaji ali nakupov P/S, na katerem so konkurenčne
razmere dovolj homogene in ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij, ker so
konkurenčne razmere na njih občutno drugačne. Upoštevni geografski trg je zaradi
globalizacije v večini primerov lahko bistveno širši od nacionalnega trga. Med dejavniki za
opredelitve geografske razsežnosti trga so:
- pretekli dokazi preusmeritve naročil na druga območja
- osnovne značilnosti povpraševanja
- stališča kupcev in konkurentov
- obstoječe geografske potrošniške navade
- trgovski tokovi ali vzorci pošiljk….
30
3. Tržna moč
9/V ZPOmK-1: Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu
Republike Slovenije višji od 40 odstotkov.
9/VI ZPOmK-1: Šteje se, da ima dvoje ali več podjetij prevladujoč položaj, če je njihov tržni
delež na trgu Republike Slovenije višji od 60 odstotkov
Treba je ugotoviti na kateri točki ima podjetje, dovolj veliko moč na trgu. Tržno moč izkazuje
vrsta pokazateljev oz. kazalniki dominance:
- Zakonski monopoli: možno videti v uporabi pravil za podjetja, pooblaščena za
opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ter podjetja, ki ima značaj
dohodkovnega monopola
- Tržni delež: je pomemben, vendar ne odločilni indikator. Številke ne morejo razkriti
tržne moči podjetja, predvsem so nujno popolni vstopni podatki. Ti nedvomno služijo
kot orientacijska vrednost in skupaj z ostalimi elementi kot relevanten podatek. Pri
analiziranju tržnih deležev se ugotavlja absolutne in relativne stopnje ter spremembe
v nekem časovnem obdobju. Koncept neizogibnega partnerja zahteva še analiziranje
stabilnosti oz. nestabilnosti poslovnih razmerij med udeleženci na trgu. Po praksi
sodišča ES delež po 30% ni dokaz o obstoju, delež med 30% in 40% prav tako ne
pomeni prevlade, deleže nad 40% pa na prevlado že kaže, Tržni delež mora biti
relativno stabilen, petletno obdobje je praviloma dovolj dolgo, na dinamičnem trgu
pa utegne biti triletno in krajše obdobje prekratko. Podatke za skupno velikost trga in
tržne deleže za vsakega dobavitelja se izračuna na podlagi njihove prodaje
upoštevnih proizvodov na upoštevnem območju. Najbolj običajna osnova za izračun
deležev je prodaja, drugi kazalniki pa so zlasti zmogljivost ter številko akterjev na
ponudbenih trgih. Relevantni so podatki obsega in vrednosti prodaje, za
diferencirane proizvode pa podatki po vrednosti in s tem povezani tržni dele običajno
boljše izražata relevantni položaj in moč posameznega dobavitelja.
- Vstopne ovire: kolikor nižje so, verjetneje je, da bodo preprečile podjetjem, ki so že
na trgu, da bi dobičkonosno dvigovali cene nad konkurenčno raven. To so dejavniki, ki
podjetju omogočajo, da dolgoročno zadrži dobičkonosne, nekonkurenčne cene, ne da
bi moral biti učinkovitejše od konkurentov. Veliko tržno moč ima podjetje z velikim
tržnim deležem in visokimi vstopnimi ovirami. Vstopne ovire so prednost podjetja
pred potencialnimi vstopajočimi konkurenti na trg, ki ne izhaja nujno iz učinkovitosti.
Definiramo jih tudi kot katerikoli dejavnik, ki obstoječem podjetju omogoča, da
dvigne cene nad stroške, ne da bi uporabilo kakšno omejitev, ali pa kot stroške, ki jih
mora ob vstopu na trg prevzeti vstopajoči subjekt, obstoječemu pa jih za obstoj na
trgu ni treba. Gre torej za posebne pravice pri proizvodnji ali distribuciji ali
privilegiran odstop do ključnih dejavnikov. Nujni (nenadomestljivi) poslovni partnerji
majhnih podjetij (parteneire obligatoire) so le eden izmed dejstev, ki kažejo vstopne
ovire – podjetje postane neizogibni partner na trgu, kjer se povpraševanje povečuje
počasi, na katerem ni substitutov, konkurenti so od njega teritorialno oddaljeni,
podjetje pa ima visok tržni delež. Neizogibni partner ve, da ga zaradi položaja, ki ga
uživa, obstoječi konkurenti ne morejo napasti, potencialni konkurenti pa ne bodo
napadli.
- Drugi elementi: na prvem mesti je moč kupcev, potrošnikov. Moč in struktura na
nakupni strani trga lahko omejita moč prodajalca in velikost kupcev ni izključno
odločila; moč kupcev zahteva, da ima kupec možnost izbire.
31
III. DEFINIRANJE ZLORABE

Ne pride do omejevanja konkurence zaradi razumnega delovanja podjetja glede inovacij,
zmanjševanja stroškov in učinkovite organizacije (notranji dejavniki podjetja).
1. Opredelitve značilnosti zlorabe

Prepoveduje se obnašanje prevladujočega podjetja, ki resno in neupravičeno prizadeva
konkurenco na upoštevnem trgu.
Upoštevamo pojem zlorabe pravice in v zvezi z njo škodo ali možnost škode. Zloraba pravice
ima 2 sestavini:
1. pravica ali položaj sta sama po sebi dovoljena,
2. določen način izvrševanja pravice ali uporabe položaja – subjekt sicer izhaja iz
abstraktnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da posega v pravico, ki pripada drugemu
(zloraba pravice).
Vsa podjetja imajo enako pravico, da svobodno razvijajo gospodarsko pobudo. Na podlagi te
pobude se razvija med podjetji konkurenca. Zanjo je značilno, da izboljšanje tržnega položaja
določenega podjetja prizadene položaj konkurenčnega podjetja in potrošnikov. Ustavno
zagotovljena konkurenca podjetja lahko brez kršitve pravnih pravil prizadene škodo enaki
pravici drugega podjetja. Povzetek: pravica je svobodna gospodarska pobuda, katere namen
je svobodna in poštena konkurenca, zloraba prevladujočega položaja pa pomeni ravnanje
proti namenu konkurence, to je proti dejavni in učinkoviti konkurenci.
Sama škoda drugih podjetij zaradi ravnanja podjetja, ki ima prevladujoč položaj, še ne
pomeni zlorabe. Vsako ravnanje, ki povzroči drugemu škodo, še ni zloraba.
Da je škoda zaradi prevladujočega položaja konkurenčno-pravno upoštevna, mora biti
kvalificirana – mora kazati določeno proti-konkurenčno naravo: omejevati ali ovirati ali
izkrivljati mora konkurenco. Ne gre za zlorabo prevladujočega položaja, če z ravnanjem ni
prizadeta konkurenca na upoštevnem trgu.
Pojem zlorabe pravice pomeni negativno uporabo. Poudarja se nepoštenost in kršitev dobrih
poslovnih običajev. Gre za nepoštena dejanja (unfair or unreasonable).
Zloraba prevladujočega položaja je ravnanje, ki je bistveno povezano s prevladujočim
položajem. Prevladujoči položaj zagotavlja, da je ravnanje sploh mogoče in ima tržni
konkurenčni učinek.
Kot zlorabo prevladujočega položaja lahko štejemo le dejanja, ki jih podjetje ne bi moglo sto-
riti, če ne bi imelo prevladujočega položaja. Podjetje zlorabi svojo prednost na trgu.
3. Tipični primeri zlorabe

Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti: 9/IV ZPOmK-1
- posredno ali neposredno določanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih
nepoštenih poslovnih pogojev;
- omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka v škodo potrošnikov;
- uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi sopogodbeniki, če je s tem
sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
- zahteva, da se za sklepanje pogodb sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi
ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom teh pogodb.
Za zlorabo v navedenih primerih gre, ker se svoboda uporablja na način, ki presega redne
tržne pogoje in zaradi prevladujočega položaja povzroča škodo drugim podjetjem. Namen
oškodovanja drugih podjetij se predpostavlja in ga ni treba posebej dokazovati, saj se mora
podjetje s prevladujočim položajem zavedati, da s takim ravnanjem povzroča škodo.
32
Primere zlorab lahko razvrstimo v skupini:

1. izkoriščevalskih zlorab: merijo na škodovanje potrošnikov prevladujočega položaja in
so mogoče če ima podjetje znatno tržno moč – navedeni v 9/IV (1) ZPOmK-1
2. izključevalski zlorab: usmerjene proti konkurentom podjetja, ko konkurenca obstaja,
vendar ima podjetje s prevladujočim položajem možnost povzročiti škodo
potrošnikom
Zlorabo pomenijo tudi dejanja, ki po vsebini ali načinu ne presegajo rednega izvrševanja
pravic, vendar so storjena z izključnim namenom povzročiti škodo drugim podjetjem ali
potrošnikom. Namen je treba dokazati.
Drugi tipični primeri zlorabe so:
- izkoriščevalske cene in pogoji: posredno ali neposredno določanje nepoštenih
prodajnih in nakupnih cen ali drugih nepoštenih poslovnih pogojev
- predatorske cene: strateško obnašanje podjetja, ki premišljeno ustvarja izgubo z
namenom izločitve konkurenta s trga, da bo v prihodnosti lahko zaračunavalo
pretirane cene
- navzkrižno subvencioniranje
- diskriminacija in cenovna diskriminacija,
- odklonitev ponudbe za sklenitev pogodbe,
- ustvarjanje umetnega pomanjkanja,
- spodkopavanje tekmecev,
- rabati za zvestobo,
- zavrnitev dobave,
- zloraba pravic intelektualne lastnine (n.pr. zavrnitev licenc),
- neutemeljeno širjenje pogodbenega predmeta,
- pogodbe o ekskluzivni distribuciji,
- poskusi omejevanja izvoza,
- omejitve, ki se nanašajo na nadaljnjo prodajo,
- omejevanje dodajanja dodatkov k proizvodom,
- združitve.
33
2. poglavje: KONCENTRACIJA PODJETIJ
Koncentracija je tržno ravnanje, ki prinaša trajno spremembo strukture udeleženih

subjektov. Takšno trajno spremembo je mogoče doseči na več načinov. Tipično bo do
koncentracije prišlo z združitvijo dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali s spremembo
nadzora. Sprememba nadzora lahko nastane kot posledica pridobitve nadzora s strani enega
podjetja v drugem podjetju ali s spremembo kakovosti nadzora. Časovni element pojma
koncentracije vsebuje kriterij možnosti vpliva, ki ga prinaša strukturna sprememba. Ne
zadošča opredelitev trajnosti, če ni izkazana tudi samostojnost novonastalega podjetja. Prav
nastanek novega, samostojnega in ekonomsko ustreznega tržnega subjekta je nujna
značilnost strukturne spremembe, ki pogojuje uporabo določb zakona o koncentracijah.
I. PREPOVEDANE KONCENTRACIJE
Prepovedane so koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco na ozemlju
Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve
prevladujočega položaja – 11/I ZPOmK-1
1. Prepoved koncentracij
Definicija je namenjena tržnim ravnanjem, ki prinašajo trajno spremembo v strukturo
udeleženih podjetij. Najbolj tipične koncentracije zajemajo pridobitev nadzora nad
podjetjem.
1.1. Podjetje
Pojem podjetja je širok. Za konkurenčno pravo je značilno, da pojma podjetje ne izpelje le
statusno-pravnega pojmovanja, ki temelji na načelu numerus clausus pravnoorganizacijskih
oblik. Pojem podjetje se v konkurenčnem pravu razteza na vsako pravno ali fizično osebo, ki
opravlja gospodarsko dejavnost. Ni treba, da je dejavnost registrirana, pomembno je
dejansko opravljanje.
Pojem podjetja zajema vse subjekte po ZGD-1, gospodarska združenja, kmetijske zadruge,
samostojne trgovce in državna podjetja.
1.2. Učinkovita konkurenca

Cilj konkurenčne zakonodaje ni vzpostavitev popolne konkurence, temveč zagotovitev
delujoče učinkovite konkurence.
Učinkovita konkurenca upošteva 3 značilnosti trga (structure – conduct – performance):
1. struktura trga,
2. ravnanje podjetij in drugih udeležencev na trgu,
3. učinki ali rezultati na trgu.
Te značilnosti so medsebojno vzročno–posledično povezane.
Cilj konkurenčnega prava in politike je vplivati na te značilnosti tako, da bo konkurenca čim
bolj učinkovita, kar pomeni, da mora konkurenca izpolnjevati funkcijo usmerjanja
gospodarskih dejavnosti in gospodarskega razvoja prek vpliva na ponudbo in povpraševanje,
funkcijo razdelitve dohodka in funkcijo pospeševanja inovacij.
Učinkovito konkurenco lahko definiramo kot tekmovalno okolje, ki nobenemu podjetju ne
omogoča, da bi vplivalo na tržno ceno. Druga definicija je proces tekmovanja med podjetjih.
Skupno obema definicijama je skupna osredotočenost na opis značilnosti trga. Rezultate
učinkovite konkurence gre iskati med rezultatoma navedenih mejnih primerov.
34
Če je tekma svobodna, se nikoli ne konča, in močan položaj posameznih podjetij je dopusten,

če je dostop na trg prost. Osrednji cilj konkurenčne politike je omogočati prost dostop na trg.
2. Definiranje koncentracij
Za koncentracijo gre pri trajnejših spremembah kontrole nad podjetjem, in sicer: 10/I ZPOmK-1
- pri združitvi dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali delov podjetij ali
- kadar ena ali več fizičnih oseb, ki že obvladuje najmanj eno podjetje, ali kadar eno ali
več podjetij z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali kako
drugače pridobi neposredno ali posredno kontrolo nad celoto ali deli enega ali več
podjetij ali
- kadar dve ali več neodvisnih podjetij ustanovi skupno podjetje, ki opravlja vse funkcije
samostojnega podjetja z daljšim trajanjem.
Konkurenčno pravo se pri določanju oblik koncentracij, ki so konkurenčno-pravno
relevantne, opira na ureditev, ki jo določa statusno pravo gospodarskih subjektov.
Koncept združitve pokriva vsakršno transakcijo, ki ekonomsko gledano nadomesti z novo
osebo 2 ali več prej neodvisnih podjetij.
Slovensko pravo utemeljuje princip numerus clausus pravnoorganizacijskih oblik in oblik
združitev podjetij.
Oblike združitev so:
- pridobitev premoženja drugega podjetja ali podjetij (acquisition),
- spojitev (merger),
- pridobitev deleža drugega podjetja (delnic, poslovnih deležev),
- nastanek koncerna,
- oblike podreditve drugemu podjetju (delovanje na račun drugega podjetja, pogodba
o odvajanju dobička, zakup podjetja),
- enak osebni sestav nadzornega sveta ali uprave.
Statusne oblike koncentracij dopolnjujejo oblike koncentracij obligacijske narave.
Podjetja, ki se koncentrirajo, morajo biti predhodno neodvisna. Če gre za stanje, v katerem ni
formalne združitve ali prevzema, vendar obstaja serija pogodb, na podlagi katere je nastal
skupni svet direktorjev, ki zastopa enakost interesov, sta podjetji že integrirani v ekonomsko
celoto in nista bili ekonomsko neodvisni.
Če podjetje pridobi posameznik, skupina posameznikov ali pravna oseba, ki ne opravlja
gospodarske aktivnosti in ni podjetje v smislu konkurenčnega prava, gre za koncentracijo le,
če posamezniki ali pravna oseba že kontrolirajo vsaj eno ali več drugih podjetij.
Do koncentracije pride tudi v primeru, ko eno ali več podjetij pridobi nadzor zgolj nad delom
ali deli podjetij. Pridobitev nadzora nad podjetjem kot celoto ni nujni opredelilni element
koncentracije. Del, nad katerim je pridobljen nadzor, mora biti sposoben samostojnega
podjetniškega delovanja.
3. Nadzor (kontrola) nad podjetjem

Kontrolo nad podjetjem ali njegovim delom v smislu prejšnjega odstavka pomenijo pravice,
pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupaj in ob upoštevanju okoliščin ali predpisov
omogočajo izvajanje odločilnega vpliva nad tem podjetjem ali delom podjetja, in sicer zlasti:
10/ II ZPOmK-1
- lastništvo ali pravice do uporabe celotnega ali dela premoženja podjetja;
- pravice ali pogodbe, ki zagotavljajo odločilen vpliv na sestavo, glasovanje ali sklepe
organov podjetja.
35
Kontrolo pridobijo osebe ali podjetja, ki: 10/ III ZPOmK-1

- so nosilci pravic ali so upravičeni do njih na podlagi pogodb ali
- imajo dejansko možnost uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pogodb, čeprav niso nosilci
pravic ali upravičenci do njih na podlagi pogodb.
Nadzor je treba definirati predvsem v zvezi s koncentrativnimi ravnanji, ki nimajo značilnosti

združitve dveh ali več predhodno samostojnih in neodvisnih ekonomskih celot podjetij ali
delov podjetij. Pomembnejši so namreč položaji, ko je nadzor nad izvajanjem temeljnih
odločitev podjetja omogočen na drugačne načine. Pri tem je treba ločevati med možnostma
izvajanja samostojnega ali skupnega nadzora. Načine izvajanja nadzora je mogoče deliti na
lastniški nadzor na eni strani in nadzor, ki ga je mogoče izvajati na podlagah pogodb ali
delniških sporazumov.
Nadzor predstavljajo pravice, pogodbe in druga sredstva, ki omogočajo izvajanje odločilnega
vpliva, ki je posledica:
- lastništva celotnega kapitala ali kapitalskega deleža,
- pravice do uporabe celotnega premoženja ali dela premoženja določenega podjetja
- lahko tudi posledica pogodbe ali pravice, k izhaja iz pogodbe, ki je temelj za odločile
vpliv na glasovanje ali sklepanje organov podjetja.
Posredni nadzor je izenačen z neposrednim. Podjetje, ki kupuje premoženje ali delnice
podjetja ali sklepa z njim drugačen posel, ki mu bo omogočil nadzor, je lahko že pod kontrolo
enega ali več podjetij, ki tako posredno dobijo nadzor nad ciljnim podjetjem.
Koncentracija je ekonomski pojem, zato se zakon osredotoča na njeno vsebino in učinek, ne
na njihovo obliko.
Možnost izvrševanja odločilnega vpliva (nadzora) je torej temeljni opredelilni element
koncentracij v smislu ZPOmK-1.
4. Izjeme, ki se ne štejejo za koncentracijo

Šteje se, da ne gre za koncentracijo, kadar banke, zavarovalnice, hranilnice ali druge finančne
družbe, katerih običajne dejavnosti vključujejo trgovanje z vrednostnimi papirji za svoj račun
ali za račun drugih, začasno pridobijo poslovne deleže v podjetju zaradi njihove nadaljnje
prodaje, pod pogojem, da ne uveljavljajo glasovalnih pravic, ki izhajajo iz teh poslovnih
deležev, zato da bi vplivale na konkurenčno ravnanje tega podjetja, ali da uveljavljajo
navedene glasovalne pravice samo zato, da bi pripravile prodajo teh poslovnih deležev in se
taka prodaja opravi v enem letu od pridobitve poslovnih deležev. Rok enega leta lahko urad
na zahtevo podjetja s sklepom podaljša, kadar podjetje izkaže, da prodaje ni bilo mogoče
ustrezno izpeljati v predpisanem roku. Zoper sklep ni sodnega varstva. 10/IV ZPOmK-1
Narava pridobivanja poslovnih deležev s strani zgoraj navedenih subjektov, ne pomeni

spremembe nadzora v smislu konkurenčno-pravnega režima koncentracij. Bistveni
opredelilni element tovrstnega pridobivanja poslovnih deležev je njihova netrajnost,
predvsem pa omejenost glede možnosti izvajanja nadzora. Pod režim koncentracij torej ne
spadajo začasne pridobitve, ki jih bodo finančne institucije prodale najkasneje v enem letu
od pridobitve, saj to ne kaže na trajnost.
Materialni pogoj je, da finančne institucije, ki so pridobile sicer kontrolne poslovne deleže v
podjetju, svojih glasovalnih pravic ne izvršujejo na način, ki bi vplival na konkurenčno
poslovno vedenje tega podjetja, oziroma izvršujejo svoje glasovalne pravice zgolj z namenom
priprave na prodajo pridobljenih poslovnih deležev.
36
II. PRIGLASITEV KONCENTRACIJE
1. Dolžnost priglasitve koncentracije

Opredeljena je dolžnost priglasitve in določitev količinskih pragov oz. količinskih meril.
Koncentracije, ki ne dosežejo pragov, niso ekskulpirane.
Količinski merili strankam ponujata parametre za načrtovanje še dopustnih koncentracij.
Določanje pragov (treshold of concentration) izhaja iz postulata, da koncentracije majhnih
razsežnosti za konkurenčno pravo niso pomembne (pravilo de minimis).
Višina letnega prometa je preračunana na velikost podjetja. Promet ne zajema le izdelkov ali
storitev, ki so neposredni predmet združevanja, temveč celotno dejavnost vseh podjetij, ki se
združujejo.
Pri tržnem deležu je mišljen delež tistih proizvodov ali storitev, ki jih bodo opravljala
koncentrirana podjetja.
V mejnih primerih je lahko od metode izračunavanja odvisno, ali je treba koncentracijo pri-
glasiti ali ne.
Pri izračunavanju tržnega deleža in pri presoji prihodnjega omejevanja konkurence je
osrednji problem določitev upoštevnega trga. Ob analizi upoštevnega trga proizvodov oz.
storitev (stvarni trg) je treba analizirati tudi upoštevni teritorialni trg in njegovo časovno
komponento. Teritorialni trg Slovenije je upošteven pri storitvah in proizvodih, glede katerih
povpraševalec ne izkazuje elastičnosti in ne reagira na ponudbo s povpraševanjem na
drugem teritorialnem trgu. Upoštevni geografski trg je lahko zaradi globalizacije bistveno
širši.
Stvarna komponenta trga – ni upoštevna celotna dejavnost koncentriranih podjetij, temveč
trg proizvodov oz. storitev, zajetih s koncentracijo.
Standard občutnega omejevanja učinkovite konkurence (Significant Impediment to
Effective Competition – testi SIEC) – z reformo režima koncentracij v EU; temeljna pozitivna
posledica uvedbe novega standarda presoje je predvsem odprava nejasnosti glede dometa
testa dominantnosti (veljal prej). Temeljno vprašanje, ki je jedro novega standarda, je
vprašanje tržne moči novonastalega podjetja IN obstoj ali povečanje tržne moči celotnega
sektorja na način, ki lahko negativno vpliva na položaj potrošnikov.
Postopkovni koraki presoje koncentracije je kompleksen postopek, ki ga je mogoče razdeliti
na samostojne korake:
1. Upoštevni stvarni trgi – ekonomski prostor na katerem učinkuje ali bi moglo učinkovati
neko dejanje v konkurenci. Sestavljen je iz vseh tistih proizvodov, ki so v očeh
potrošnikov in z vidika lastnosti, cen ali nameravane uporabe zamenljivi ali gre za
substitute. Reakcije potrošnikov na morebitne dvige cen ali omejevanja ravni
proizvodnje najbolj neposredno vplivajo na vedenje tržnih subjektov, saj disciplinirajo
njihove morebitne poskuse doseganja monopolnih dobičkov. Pomemben je test SSNIP
(Small but Significant Non-transitory Increase in Price), ki je namenjen ugotavljanju,
definiranju geografskega in produktnega relevantnega trga. Njegova prednost je v tem,
da omogoča definiranje relevantnega trga produktov brez presoje po namenu rabe,
značilnostih in cenah produktov. SSNIP je preizkus na podlagi hipotetičnega monopolista
(presoja koncentracij je tudi pro futuro hipotetična presoja). Hipotetični monopolist bi
lahko ceno produkta dvignil dobičkonosno za 5%. Če bi na tak dvig cen potrošniki
reagirali s »prehodom« na druge produkte in bi bil prehod tolikšen, da dvig cene za
hipotetičnega monopolista ne bi bil ve dobičkonosen, je bil relevantni trg definiran
preozko. Predlagani relevantni trg je v takem primeru treba razširiti na najbližje
37
nadomestne proizvode in test SSNIP ponoviti. Preizkus se ponavlja toliko časa, dokler ni
ugotovljena najmanjša skupina proizvodov, pri kateri dvig cene hipotetičnega
monopolista ni več dobičkonosen.
2. Opredelitev oz. izračun koncentriranosti trga - uporablja se Herfindahl–Hirschmannov
indeks, ki je vsota kvadratov tržnih deležev vseh podjetij na nekem trgu. Pokaže vlogo
združenega subjekta glede na obstoječe stanje konkurence in druge relevantne
konkurente z uporabo posebnih indeksov. Rezultat se giblje med 0 (atomiziran trg) in
10'000 (monopol). Če je vrednost:
- manjša od 1'000, na trgu ni koncentracije vpliva,
- pri vrednostih 1'000 do 1'800 je trg zmerno koncentriran,
- vrednosti nad 1'800 izkazujejo močno koncentracijo.
3. Vsebinska presoja koncentracije, predvsem v luči presoje morebitnih negativnih posledic
koncentracije:
- Potencialna konkurenca
- Vstopne ovire,
- Dolgoročne ali ekskluzivne pogodbe s tujci
- Pravočasnost in zadostnost vstopa potencialnih konkurentov,
- Moč kupčeve učinkovitosti
2. Rok in pogoji za priglasitev koncentracije

Koncentracijo je treba uradu priglasiti pred začetkom njenega izvrševanja, vendar najpozneje
v 30 dneh od sklenitve pogodbe, objave javne ponudbe ali pridobitve kontrole. Rok začne teči
s prvim od teh dogodkov – 43/I ZPOmK-1
Urad mora o (proti)pravnosti odločiti še pred časovnim obdobjem, ko bi koncentracija z
izvrševanjem že lahko povzročila negativne posledice za konkurenco na upoštevnem trgu.
Kvalifikatorni element oz. sprožilni trenutke je sklenitev pogodbe, ki vzpostavi dolžnost
priglasitve, poleg tega pa opredeljuje tudi vse oblike strukturni sprememb, ki lahko nastopijo
kot posledica koncentrativnih ravnanj.
Udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so jih pridobili s koncentracijo, do
izdaje odločbe UVK. Z odločbo UVK ugotovi, da je priglašena koncentracija podrejena
ZPOmK-1, vendar ni izkazan resen sum, da bi bila neskladna s pravili konkurence.
Če UVK ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam ZPOmK-1 in je izkazan resen sum
glede njene skladnosti s pravili konkurence, s sklepom začne postopek. V okviru postopka
od-redi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo, in pristojnim organom, da zadržijo
izvajanje koncentracije do izdaje odločbe.
Stranka, ki priglašuje koncentracijo, mora UVK na posebnem obrazcu, katerega vsebino
predpiše vlada z uredbo, v 79/II ZPOmK-1 se podaljšuje uporaba prej veljavne uredbe o
vsebini; 82 ZPOmK-1 Vladi RS nalaga dolžnost sprejema te uredbe v roku enega leta od dne
uveljavitve zakona:
1. izvod dokumenta ali osnutke dokumentov, na podlagi katerih naj bi se izvedla
koncentracija,
2. seznam članov uprave, glavnih delničarjev ali družbenikov podjetjih, ki so udeležena pri
koncentraciji,
3. revidirane računovodske izkaze udeležencev v koncentraciji za najmanj zadnja 3 davčna
leta,
4. poročilo o kakršnikoli udeležbi pri koncentracijah podjetij v zadnjih 3 letih,
5. seznam odvisnih podjetij ali podružnic,
38
6. seznam gospodujočih podjetij

7. podatke o tržnih deležih udeležencev transakcije,
8. podatke o pričakovanih gospodarskih posledicah koncentracije.
Vsebino obraza in zahtevanih elementov priglasitve predpiše vlada.

Vedno priglaša pridobitelj kontrolnega interesa. Koncentracijo morajo vedno priglasiti
podjetja ali osebe, ki pridobijo nadzor v drugem podjetju. Skupno priglasitev opravijo vsi
udeleženci koncentracije. Skupno priglasitev poda skupni pooblaščenec vseh udeležencev.
UVK ne more podaljšati roka priglasitve.
Če koncentracija ni priglašena ali ni priglašena v roku, UVK izreče sankcije:
- denarna kazen 3 do 10 milijonov tolarjev za prekršek pravni osebi,
- denarna kazen 1 do 5 milijonov tolarjev za prekršek posamezniku, ki opravlja
samostojno dejavnost,
- denarna kazen 300'000 do 500'000 tolarjev za prekršek odgovorni osebi.
3. Posebne določbe glede prevzemov in finančnih koncentracij

3.1. Prevzemi
Koncentracijo, ki nastane z združitvijo ali pridobitvijo skupne kontrole, morajo skupno
priglasiti podjetja, ki se združujejo, ali podjetja, ki skupaj pridobijo kontrolo. V vseh drugih
primerih mora koncentracijo priglasiti oseba ali podjetje, ki pridobi kontrolo nad celoto ali
deli enega ali več podjetij.– 43/V ZPOmK-1.
Pri koncentracijah, ki nastanejo s pridobivanjem deleža vrednostnih papirjev (delnic) enega
podjetja v drugem podjetju, je treba upoštevati določbe Zakona o prevzemih (ZPre-1).
Zakon o prevzemih določa obvezno ponudbo za odkup delnic ciljnega podjetja, če podjetje,
ki prevzema, v ciljnem podjetju pridobi 10% glasovalnih pravic (dodatni prevzemni prag).
Obveznost dati ponovno prevzemno ponudbo preneha, ko prevzemnik, ki je že izvedel
uspešno prevzemno ponudbo, pridobi najmanj 75-odstotni delež vseh delnic ciljne družbe z
glasovalno pravico (v nadaljnjem besedilu: končni prevzemni prag).
Konkurenčno pravo se glede prevzemov sklicuje na pravni standard posrednega ali
neposrednega nadzora. Ponudba se po ZPre-1 nanaša na vse vrednostne papirje ciljnega
podjetja. Uspešen prevzem ima za posledico pridobitev nadzora nad ciljnim podjetjem.
Prevzem je za konkurenčno pravo zanimiv le, če dosega:
 kvantitativne kriterije (letni promet),
 kvalitativne kriterije (sorodna dejavnost).
III. Presoja
1. Kriteriji za presojo koncentracije
Urad presoja koncentracije zlasti glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij,
njihovo možnost za financiranje, strukturo trga, izbiro, ki jo imajo na voljo dobavitelji in
uporabniki, ter njihov dostop do virov ponudbe oziroma do samega trga, obstoj morebitnih
pravnih ali dejanskih vstopnih ovir, gibanje ponudbe in povpraševanja na upoštevnih trgih,
koristi vmesnih in končnih uporabnikov ter glede na tehnični in gospodarski razvoj pod
pogojem, da je v korist potrošnikom in ne ovira konkurence. 11/II ZPOmK-1
Koncentracije se presoja glede na to:
• ali so združljive z učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu,
• ali učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu zmanjšujejo ali onemogočajo.
39
Pojem združljivosti se navezuje na vprašanje, ali koncentracija ustvarja oz. povečuje

prevladujoč položaj in bi bila zaradi tega učinkovita konkurenca na upoštevnem trgu
oslabljena ali ne. Za preizkus je pomembno, ali:
1. koncentracija ustvarja prevladujoč položaj,
2. je zaradi tega učinkovita konkurenca pomembno oslabljena.
Uporablja se kombinacija testa občutnega zmanjševanja konkurence in testa dominantnosti.
Kot splošni element presoje skladnosti koncentracij s pravom konkurence uvaja preskus
negativnega vpliva na stanje učinkovite konkurence.
V izvirni obliki test dominantnosti temelji na prepoznavanju velikosti tržnega deleža
koncentracije. Delež, ki presega zakonsko določen prag oz. omogoča, da se tržni subjekt na
trgu lahko obnaša razmeroma neodvisna od svojih konkurentov, strank in potrošnikov,
predstavlja prevladujoči položaj na trgu.
Preskus občutnega zmanjševanja konkurence temelji zgolj na vsebinski presoji učinkov.
Možnost proti-konkurenčnega vedenja tržnega subjekta torej ni primarno vezana na njegov
tržni delež, temveč na moč, ki jo na trgu lahko izvršuje.
Pri presoji je najpomembnejša elastičnost povpraševanja – ali bo koncentracija omogočila
povečanje cen, ne da bi koncentrirani ponudnik izgubil stranke.
Konkurenčno pravo glede koncentracij postavlja institut, ki kontrolira strukturo trga.
Podjetjem preprečuje uporabo združitev, prevzemov in drugih metod, da bi dosegla položaj
tržne moči, ki lahko pomembno oslabi konkurenco tako, da bi po koncentriranju dvignila
cene ali omejila ponudbo.
Pred presojo koncentracije je nujno določiti upoštevni trg ali trge, na katere bo vplivala
koncentracija. Upoštevni trg je prostor, kjer ponudniki in proizvodi tekmujejo za naklonjenost
potrošnikov. Gre za proizvode oz. storitve, ki so v očeh potrošnikov in z vidika lastnosti, cen
ali nameravane uporabe medsebojno zamenljivi (substitutivni). Za substitutivnost 2
proizvodov mora neposredni odjemalec presoditi, ali obstaja realna in racionalna možnost
njegovega odziva na pomembno zvišanje cen enega proizvoda s prestopom k drugemu
proizvodu v relativno kratkem času. Upoštevni trg so vsi proizvodi, katerih namen in
uporabnost sta enaka.
Za ugotavljanje upoštevnega trga pri koncentracijah je primerno definiranje ožjih trgov in
podtrgov.
Upoštevni geografski trg je območje:
• na katerem so podjetja udeležena v dobavi proizvodov in storitev,
• na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni,
• ki ga je možno ločiti od sosednjih območij, ker tam pogoji konkurence drugačni.
Upoštevni geografski trg je na relativno majhnem in enotnem trgu (Slovenija) enak območju
cele države. Relevantni faktorji pri presoji geografskega upoštevnega trga:
• ovire za trgovanje (pravne zahteve, standardi, davčna bremena, socialne dajatve),
• transportni stroški,
• cenovne razlike med različnimi deli trga,
• tržne navade.
40
Osrednji cilj kontrole koncentracij je ohraniti konkurenčno strukturo trgov (pri prepovedi
kartelov gre za poskus ohranitve komercialnega obnašanja med konkurenti).
UVK presoja, ali ustvaritev oz. krepitev prevladujočega položaja lahko povzroči izločitev ali
bistveno zmanjšanje učinkovite konkurence:
- s primerjanjem združenih podjetij z dejanskimi ali potencialnimi konkurenti,
- analizo drugih dejavnikov:
- analiza vstopnih ovir,
- analiza kupne moči povpraševalcev,
- analiza dostopa do dobav oz. trgov, na katerih obstajajo visoki tržni deleži.
Pri presoji koncentracije mora UVK upoštevati konkurenčne dejavnike:
1. izbira, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki,
2. tržni položaji prizadetih podjetij,
3. dostop do virov ponudbe oz. samega trga,
4. struktura tržnih deležev,
5. konkurenčni položaj na trgu,
6. ovire pri dostopu na trg za konkurenčna podjetja,
7. finančne zmožnosti prizadetih podjetij,
8. mednarodna konkurenčnost podjetij,
9. naraščanje ponudbe in povpraševanja po blagu in storitvah, ki jih pokriva koncentracija.
Med dejavniki ni hierarhije.
Tržni deleži strank na upoštevnem trgu so pomemben element za presojo koncentracije.
Treba je ugotoviti tržne deleže vseh podjetij, ki bi bila po koncentraciji pod istim nadzorom.
Potencialna konkurenca je relevanten dejavnik ob obstoječi konkurenci. Grožnja ali možnost
vstopa novega subjekta na trg lahko omeji proti-konkurenčne namere. Potencialna
konkurenca je lahko:
- notranjega izvora,
- tujega izvora.
Vstopne ovire so:
- vstopne dajatve (davki, carina),
- kapitalski zagonski stroški,
- pomembnost tehničnega know–how,
- geografske vstopne ovire,
- transportni stroški,
- cene,
- lokacija.
Če se subjekti, ki želijo vstopiti na upoštevni trg, ne soočajo z vstopnimi ovirami in je podana
možnost relativno enostavnega vstopa na trg, je potencialna konkurenca pomemben
dejavnik za presojo. Nizke vstopne ovire ali njihov neobstoj zmanjšujejo tudi pomen visokih
tržnih deležev.
Ob obstoječih pogojih na trgu so relevantni tudi strukturni elementi na trgu, ki bodo
spremenili obstoječe pogoje v prihodnosti.
41
2. Odločba Urada za varstvo konkurence

Urad mora v 60 delovnih dneh od dneva izdaje sklepa o uvedbi postopka: 50/I ZPOmK-1
- izdati odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, če ugotovi, da
koncentracija ni v nasprotju s tem zakonom;
- izdati odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence in jo prepovedati, če
ugotovi, da je koncentracija v nasprotju s tem zakonom.
Pogoj za izdajo teh dveh odločb je sklep urada o uvedbi postopka presoje skladnosti
koncentracije s pravom konkurence iz 46/IV ZPOmK-1. UVK je zavezan, da ugotovi
neskladnost koncentracije s pravili konkurence, če obstaja resen sum o njeni neskladnosti s
pravili konkurence. UVK mora utemeljiti odločitev na podlagi stvarnih napovedi in presoje, ki
izvirajo iz podatkov, ki jih ima na voljo. Koncentracija, ki nima navedenega učinka, je skladna
s pravili konkurence in jo je treba dovoliti.
Do izdaje odločbe ali sklepa UVK udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so
jih pridobili s koncentracijo
Smisel tega postopka je ugotoviti, ali je koncentracija združljiva ali nezdružljiva s pravili
konkurence. Presoja se jo glede na to, ali je združljiva z učinkovito konkurenco na
upoštevnem trgu in ali jo na tem trgu zmanjšuje ali onemogoča.
Elementa za test skladnosti in združljivosti s pravili konkurence sta:
1. ustvaritev ali krepitev prevladujočega položaja,
2. zaradi prevladujočega položaja lahko pride do izločitve ali bistvenega zmanjšanja
učinkovite konkurence.
Odločba o usklajenosti lahko vsebuje tudi korektivne ukrepe, ki jih je urad na predlog
priglasiteljev v drugi fazi presoje koncentracij (po izdaji sklepa o uvedbi postopka) zaradi
resnih dvomov o skladnosti s strani urada slednjemu predložili ukrepe, s katerimi naj se
omejijo oz. odpravijo negativni proti-konkurenčni učinki koncentracije.
42
3. poglavje: OMEJEVANJE TRGA Z OBLASTNIMI AKTI IN DEJANJI
Povzročitelji omejevanja so javnopravna telesa, ki lahko omejujejo trg z oblastnimi akti in

dejanji – ki obvezujejo fizične in pravne osebe. Na tržne razmere vplivajo številni predpisi, ki
urejajo posamezne sestavine trga (cene, dobavo električne energije,…) in tudi predpisi,
katerih glavni namen ni urejanje trga, ampak urejanje drugih področij in interesov
(zdravstveno varstvo, kakovost živil, predpisi o delovnem času trgovin,…). Funkcija
javnopravnih organov je upravljanje ali opravljanje javnih zadev, ne udeležba na trgu.
Njihovo delovanje uravnavajo javnopravni, ne tržni predpisi.
I. PREPOVED
1. Subjekti prepovedi
Vlada, državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ne smejo
omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. 64/I ZPOmK-1.
Prepoved se nanaša na 2 skupini subjektov:
1. državni organi v širšem pomenu = telesa, ki so po ustavi ustanovljena zato, da
sprejemajo oblastne akte in opravljajo oblastna dejanja. Gre za zakonodajne, upravne
in sodne organe, na primer:
- ministrstva in organi v njihovi sestavi,
- Banka Slovenije,
- agencija za trg vrednostnih papirjev,
- druge agencije, ki opravljajo javna pooblastila in delujejo v okviru teh pooblastil
(Slovenska razvojna družba, Zavod za zdravstveno zavarovanje)
2. osebe – nosilci javnih pooblastil– niso ustanovljeni zaradi izvrševanja oblastnih
funkcij, vendar zaradi povezanosti z njihovo dejavnosti je naloženo tudi opravljanje
nekaterih izrecno določenih javnih pooblastil. Ustanovljeni so lahko z zakonom, ki jim
določa tudi javna pooblastila.
43
2. Prepovedana omejevalna prosta nastopanja podjetij na trgu

Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se štejejo splošni in
posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna
menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi
se kako drugače preprečuje konkurenca– 64/II ZPOmK-1.
Oblastno omejevanje je definirano z generalno klavzulo, ki ima primarni pomen. Pri tem se
ZPOmK-1 sklicuje na ustavo in zakon. Prepovedana so omejevalna dejanja, za katera je tako
določeno v zakonu ali nasprotujejo svobodni gospodarski pobudi, ne da bi za to obstajal
utemeljen razlog.
Prepovedane so le omejitve, ki so neposredno namenjene funkcioniranju trga.
Za akte se štejejo vsi ukrepi, ki imajo formalni in vsebinski pomen oblastnega akta:
- izdal jih je pristojni organ v predpisanem postopku,
- imajo predpisane sestavine,
- so izdani v predpisani obliki,
- so objavljeni; če je tako predpisano,
- so za naslovljence obvezni.
Primeri aktov, ki so lahko omejevalni:
- akti, ki jih izdaja Državni zbor,
- akti, ki jih izdajajo organi lokalnih skupnosti,
- splošni in posamični akti vlade,
- splošni in posamično akti upravnih organov,
- splošni in posamični akti organizacij in posameznikov, ki opravljajo javna pooblastila.
II. OMEJEVANJE PROSTEGA NASTOPANJA S PREDPISI
1. Zagotavljanje varstva interesov podjetij

Pri omejevanju prostega nastopanja podjetij s predpisi se varstvo interesov podjetij
zagotavlja v postopku za presojo skladnosti predpisov z ustavo in zakoni, če takega varstva ni
mogoče zagotoviti v upravnem sporu– 65/I ZPOmK-1.
Gre za primere, ko je vir omejevanja zakon ali drug predpis. Vprašanje, ali gre za nedovoljeno
omejevanje konkurence, je treba rešiti s presojo, ali je zakon v skladu z Ustavo oz. ali je
podzakonski predpis v skladu z Ustavo in zakonom. Odloča ustavno sodišče, ki presoja, ali je
prizadeta svobodna gospodarska pobuda po 74. čl. Ustave.
Upravni spor o skladnosti zakona ali drugega predpisa z Ustavo pride v poštev le, če je tako
določeno v posebnem zakonu.
44
2. Izjeme
Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se ne štejejo predpisi, s
katerimi se v skladu z ustavo zagotavljajo človekove pravice ter gospodarska in socialna
razmerja, zlasti pa predpisi, s katerimi se določajo: 65/II ZPOmK-1
- pogoji za promet z blagom in storitvami, ki določajo lastnosti blaga ali način
opravljanja storitev zaradi sanitarnih, veterinarskih, fitopatoloških, okoljevarstvenih,
delovnovarstvenih, tehničnih in podobnih razlogov;
- ukrepi za nadzorovanje cen v skladu s posebnim zakonom;
- način poslovanja podjetij zaradi varstva potrošnikov v skladu s posebnim zakonom,
- obvezni standardi;
- obveznost z zakonom določenih podjetij, da opravljajo svojo dejavnost za uporabnike
Določeni so primeri, ki sicer vplivajo na nastopanje na trgu, vendar pa ne gre za omejitve po
ZPOmK-1; gre za dopustne omejitve. Ni določeno za katere predpise gre in kateri organ jih
sprejme – odvisno od posebnih zakonov (o cenah, o varstvu potrošnikov, o tržni disciplini,…),
bistveno je samo da gre pa splošne in ne za posamične akte.
Zakonodajalec mora upoštevati:
1. legalitetno načelo – dopustne omejitve morajo biti določene v zakonu. Zakon določa:
- omejevalne ukrepe in razloge zanje,
- obseg in trajanje omejitev,
- postopek za določanje omejitev.
Omejevalna ureditev mora biti v skladu z ustavo. Le pravice in razmerja, določena z ustavo,
lahko omejijo svobodno gospodarsko pobudo in konkurenco.
2. načelo sorazmernosti in neizogibnosti omejitev – svobodna gospodarska pobuda in
konkurenca sta lahko omejeni v dobro drugih ustavno zagotovljenih vrednot le:
- kolikor je nujno zaradi varovanja teh vrednot,
- če so omejitve neizogibne za varovanje vrednot.
Konkurenčne omejitve ne smejo biti uperjene proti določenemu podjetju. Zadevati morajo
vsa podjetja, ki nastopajo na istem upoštevnem trgu. Ti ukrepi ne prizadenejo
medpodjetniške konkurence, temveč konkurenco na splošno kot značilnost tržne ureditve.
Vsa konkurenčna podjetja so podrejena enaki zakonski omejevalni ureditvi.
45
III. OMEJEVANJE PROSTEGA NASTOPANJA S POSAMIČNIMI AKTI IN DEJANJI
1. Definicija
Za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji se štejejo zlasti akti in
dejanja, s katerimi se: 66/I ZPOmK-1
- podjetju onemogoča opravljanje dejavnosti na kakšnem območju ali glede kakšne
vrste dejavnosti, čeprav izpolnjuje z zakonom določene pogoje;
- neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali
kakšnega drugega dovoljenja, pomembnega za nastopanje podjetja na trgu;
- posredno ali neposredno ustvarja diskriminacija med podjetji glede na njihov sedež;
- prepoveduje promet z blagom in storitvami zunaj območja lokalne skupnosti;
- določenemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na
trgu.
Posamični akti splošna pravila individualizirajo in konkretizirajo. Posamični akt je naslovljen
le na določeno osebo ali nekaj individualno določenih oseb. Posamični akt je lahko le
konkretizacija omejevalnega splošnega akta, v takem primeru je posamični akt formalno
zakonit, ker je v skladu s splošnim aktom in sprejet zaradi izvrševanja splošnega akta.
Omejitve iz prvega odstavka so naštete primeroma, eksemplifikativno, seznam ni zaključen.
ZPOmK-1 je opustil določbo o možnosti upravnega spora, ker izhaja taka možbnost že iz
157/I URS.
IV. IZJEMOMA DOVOLJENE OMEJITVE 67 ZPOmK-1
Vlada sme predpisati omejitve na trgu v naslednjih primerih:

- če nastanejo ali utegnejo nastati zaradi naravne nesreče, epidemij, izrednih razmer in
podobnih razlogov občutne motnje na trgu in pri preskrbi prebivalstva ali motnje na
drugih področjih, če ogrožajo varno in zdravo življenje prebivalcev in prebivalk (v
nadaljnjem besedilu: prebivalec);
- če nastanejo ali utegnejo nastati občutne motnje na trgu zaradi pomanjkanja dobrin,
nujno potrebnih za proizvodnjo ali predelavo ali za življenje prebivalcev;
- če je treba zadovoljiti potrebe po izdelkih, surovinah in reprodukcijskem materialu, ki
so posebno ali strateško pomembni za obrambo Republike Slovenije.
Svobodna gospodarska pobuda in v tem okviru prosto nastopanje na trgu sta temeljni
značilnosti ustavno določenih gospodarskih in socialnih razmerij. Gre za družbeno reakcijo na
izredne razmere.
V. POGOJ ZA UPORABO IZJEMOMA DOVOLJENIH OMEJITEV 68 ZPOmK-1
Izjemoma dovoljene omejitve iz prejšnjega člena sme vlada predpisati le, če razlogov za
omejitve ni mogoče odpraviti z ukrepi v podjetjih, z uvozom ali ukrepi tekoče gospodarske
politike.
Oblastno omejevanje konkurence je dopustno le iz posebej utemeljenih razlogov, ki morajo
biti v konkretnem primeru pomembnejši kot svobodna konkurenca. Načelo za uporabo
omejevalnih ukrepov je načelo sorazmernosti in neizogibnosti.
46
VI. UKREPI IZJEMOMA DOVOLJENIH OMEJITEV
1. Vrste ukrepov
Vlada sme predpisati: 69/I ZPOmK-1
- prepoved prometa z določenim blagom, omejitev prometa s posameznim blagom
glede količine ali kakovosti, določitev posebnih pogojev za promet s posameznim
blagom ali vrstami blaga;
- obveznost določenih podjetij, da morajo dati v promet določene količine ali vrste
blaga in da ga morajo dati na razpolago ali dobaviti določenim uporabnikom ali
uporabnikom po določenem vrstnem redu;
- obveznost določenih podjetij, da si morajo ustvariti rezerve in v njih hraniti določene
količine in vrste blaga.
Smiselno enake prepovedi in obveznosti se lahko predpišejo za storitve 69/II ZPOmK-1.
Določitev nujnih ukrepov je prepuščena vladi, ker se želi zagotoviti čim hitrejši odziv na
izredne razmere.
2. Časovna omejitev ukrepov

Vlada Republike Slovenije je dolžna omejitev razveljaviti takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi
katerih je bila omejitev predpisana, ali ko je mogoče stanje popraviti z drugačnimi ukrepi
70/III ZPOmK-1. Razveljavitev lahko zahteva zainteresirana oseba glede na naravo akta.
Če vlada ukrepov ne razveljavi v šestih mesecih, potem ko jih je sprejela, mora o ukrepih
obvestiti državni zbor in mu poročati o njihovih učinkih – 69/IV ZPOmK-1. V poročilu za
Državni zbor mora vlada navesti:
- ukrepe,
- njihov učinek,
- razloge, zaradi katerih ukrep ni bil razveljavljen.
Državni zbor ima več možnost:
- poročilo vzame brez pripomb na znanje in s tem sprejme nadaljnjo veljavo omejitve
kot nesporno
- zahteva dopolnitev poročila,
- zahteva, da vlada sprejme druge ukrepe, s katerimi bi se odpravili razlogi za omejitev
- poročilo zavrne, ker podaljšanje omejevalnega ukrepa ni utemeljeno.
Če državni zbor ne soglaša s podaljšanjem, je vlada dolžna omejevalni ukrep razveljaviti in
sprejeti ustrezne druge ukrepe za ublažitev razlogov.
47
VII. OMILITEV ŠKODE ZARADI IZJEMNIH OMEJITEV
1. Dolžnost sprejema ukrepov za omilitev škode

Če je bila podjetju z ukrepi iz prejšnjega člena povzročena občutna škoda, mora pristojni
državni organ sprejeti ukrepe za njeno omilitev, tako da posledice predpisanih državnih
ukrepov za podjetje niso občutno nesorazmerne v primerjavi s posledicami, ki so jih v
okoliščinah iz 67. člena tega zakona utrpeli potrošniki, druga podjetja, država ali lokalna
skupnost. 70/I ZPOmK-1
Ukrepi za omilitev škode je lahko sprejet kot:
- predpis – zadeva več podjetij,
- posamični akt – gre za določeno eno podjetje ali majhno število podjetij.
Ukrep za omilitev je lahko sprejet obenem z omejitvenim ukrepom. Vlada z omilitvenim
ukrepom ne sme nerazumno dolgo odlašati.
Ukrep za omilitev škode ne zagotavlja podjetju odškodnine v pravnem pomenu besede. Gre
za ukrep družbene solidarnosti.
Poznamo škodo je 2 vrst:
1. primarna škoda – škoda, ki je nastala potrošnikom, drugim podjetjem, državi ali lokalni
skupnosti zaradi epidemij, naravnih nesreč, motenj na trgu,…
2. drugotna škoda – škoda, ki je nastala podjetju zaradi omejitvenega ukrepa, ki ga je
uporabila vlada. Drugotna škoda je:
- dejanska škoda ali izgubljeni dobiček,
- sedanja ali prihodnja.
Obstoj in višino drugotne škode mora dokazati podjetje.
Za omilitev škode je treba dokazati občutno nesorazmerno oškodovanje podjetja = občutno
večjo drugotno škodo v primerjavi s primarno.
ZPOmK-1 ne govori o odškodnini, temveč o ukrepih za omilitev. Izključena je uporaba
splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Podjetje ne more zahtevati povračila vse škode,
ki je zanj nastala zaradi uporabe omejitvenega ukrepa. Ker gre za izjemne razloge, ki jih ni
zakrivila država, je utemeljeno, da z ukrepom prizadeta podjetja nosijo del škode v skupno
korist. Treba je upoštevati tudi obseg in težko dogodka ter okoliščine, zaradi katerih je bil
ukrep sprejet, s tem v zvezi pa tudi možnost države za odpravo posledic.
Z zakonom ni odločeno, kako pristojni državni organ ugotavlja škodo zaradi omejevalnih
ukrepov. Niti ni določena vrsta ukrepov za omilitev škode. V poštev prideta dva:
- denarno povračilo
- zmanjšanje davčnih obveznosti
Drugi odstavek ne določa niti višine omilitve niti meril zanjo. Državni organ pa je dolžan
sprejeti ukrep o omilitvi. Ta mora biti sprejet v razumnem času, najkasneje pa po prenehanju
omejitvenega ukrepa, ko je že mogoče ugotavljati drugotno škodo. Če državni organ ne
izpolni te dolžnosti, lahko podjetje zahteva popolno nadomestilo nastale škode.
2. Možnost tožbe
Če je z ukrepi iz prejšnjega člena nastala podjetju občutno nesorazmerna škoda in niso bili
sprejeti ukrepi v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko podjetje zahteva povrnitev te škode od
Republike Slovenije. 70/II ZPOmK-1
Oškodovano podjetje lahko doseže omilitev s tožbo nasproti državi.
48
4. poglavje: DRŽAVNE POMOČI
I. DEFINICIJA DRŽAVNIH POMOČI

Pravna podlaga za prepoved državnih pomoči je pogodba Evropske skupnosti, ki jo je
Amsterdamska pogodba dopolnila (87. do 89. člena PES) .
Državna pomoč je enostranski ukrep države, ki predstavlja breme za državo in prinaša koristi
uporabniku. Dana je brez pravega razloga in brez ustrezne protistoritve podjetja, ki je sploh
ni ali ima premajhno vrednost glede na prejeto pomoč.
Za ugotovitev, ali je bila podeljena državna pomoč, je treba kumulativno ugotoviti:
1. obstoj državne pomoči, ki prinaša koristi podjetnikom, zasebnikom, kmetom,
2. da je pomoč zagotovljena iz državnih virov (sem štejejo tudi državni viri na lokalni
ravni),
3. da dodeljena pomoč izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami
članicami EU.
Dovoljene državne pomoči so izjeme od načela prepovedi državnih pomoči. Ločimo 2 vrsti
izjem:
1. Izjeme de iure, ki so po PES same po sebi dovoljene 87/II PES:
- pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem,
da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov;
- pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki;
- pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki
jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo
gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila. Pet let po začetku veljavnosti
Lizbonske pogodbe, lahko Svet na predlog Komisije sprejme sklep o razveljavitvi
te točke.
2. Izjeme, glede katerih ima diskrecijsko pravico Komisija Evropske skupnosti 87/III PES
- pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven
izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika in v regijah iz člena 299 glede na
njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj; ;
- pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega
interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice;
- pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih
gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojem v
obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi;
- pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna
pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Skupnosti v obsegu, ki je
v nasprotju s skupnimi interesi;
- druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v odločbi, ki jo sprejme s
kvalificirano večino na predlog Komisije.
49
II. VRSTE DRŽAVNIH POMOČI

1. Vrste državnih pomoči po namenu
1. Regionalne pomoči – namenjene so obrobnim življenjskim skupnostim z izredno nizkim
življenjskim standardom ali izredno visoko nezaposlenostjo.
2. Sektorske pomoči – usmerjene so v določene sektorje, n.pr.: kmetijstvo, ladjedelništvo,
rudarstvo, tekstilna industrija,...
3. Horizontalne pomoči – so namenjene izobraževanju, raziskovanju in razvoju, ustvarjanju
novih delovnih mest, varčevanju z energijo, ohranjanju okolja,...
2. Vrste državnih pomoči po naravi

- prenova,
- rešitev,
- redno poslovanje.
3. Vrste državnih pomoči po oblikah

1. Finančni ukrepi:
- krediti – država zmanjša stroške, plača obresti, zaračuna prenizke provizije pri
zavarovanju kredita glede na dejansko tveganje, ne zahteva zavarovanja kredita
ali je zavarovanje nezadostno,
- garancija države posojilodajalcu,
- davčne koncesije – država zmanjšuje uzakonjene dajatve, dovoli zamik pri plačilu,
po-maga podjetju pri plačevanju predpisanih dajatev,
- zmanjšani prihodki države – prodaja zemljo po nižji ceni od tržne.
2. Prisilni ukrepi:
- nadzor nad določanjem minimalnih cen,
- nadzor nad določanjem maksimalnih cen.
Prisilni ukrepi v bistvu ne spadajo pod državne pomoči.
3. Splošni ukrepi državne ekonomske politike:
ocenjujemo jih glede na njihov učinek. Po navadi niso državne pomoči.
4. Zagotavljanje infrastrukture:
se izvaja s strani javne oblasti, če je financirano iz proračuna. Načeloma ne gre za
nedovoljeno pomoč (gradnje bolnic, šol, zaporov, javnih uradov, stanovanjskih poslopij,...).
5. Udeležba države v podjetju:
- nacionalizacija,
- privatizacija.
Državne investicije niso avtomatično pomoči.
50
5. poglavje: NELOJALNA KONKURENCA

(izpiski iz Zakona o varstvu konkurence (ZVK) s komentarjem, § 13)
13 ZVK
Nelojalna konkurenca je prepovedana.
Nelojalna konkurenca je dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi
običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.
Kot dejanja nelojalne konkurence se štejejo:
- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga oz. storitev z navajanjem neresničnih
podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali
z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov
- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga oz. storitev z navajanjem podatkov ali
uporabo izrazov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov
ali storitev, oz. ocenjuje ali podcenjuje kvaliteto proizvodov drugega podjetja
- reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga ali storitev ali omalovaževanje drugega
podjetja s sklicevanjem na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost,
- dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu
in poslovanju drugega podjetja
- prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede
izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga,
- prikrivanje napak blaga ali storitev, ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov
- dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji, ali k
preprečevanju ali oteževanju takih razmerij
- neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakim podjetjem, da bi se
sklenila enaka pogodba z drugim podjetjem,
- oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen, in podobna dejanja,
ki zavajajo potrošnike glede cen
- neupravičena uporaba imena, firme, znamke, ali kakšne druge oznake drugega
podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali
utegne ustvariti zmeda na trgu
- dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, da
bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov
- nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali
zastopnika drugega podjetja
- pridobivanje kupcev ali uporabnikov storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali
kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presegajo
vrednost blaga ali storitev, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade,
- protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno
izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja.
51
a. POJEM, RAZVOJ IN METODE REGULIRANJA NELOJALNE KONKURENCE

Varstveni objekt nelojalne konkurence je način tržnega obnašanja. Z dejanjem nelojalne
konkurence storilec ne ogroža obstoja konkurence, temveč gre za nastopanje na trgu na
način, ki ni primeren.
V Sloveniji je nelojalna konkurenca ustavna kategorija. Po 74. čl. Ustave je nelojalna
konkurenca prepovedana. Prvotni osnovni namen tega instituta je bil predvsem varstvo
tržnih konkurentov.
1. Sistem enumeracije dejanj nelojalne konkurence

Zakon taksativno našteva vsa dejanja, ki jih je možno šteti za nelojalno konkurenco. Takšen
je bil sistem prvega nemškega zakona proti nelojalni konkurenci iz leta 1896. Izkazal se je za
neučinkovitega, ker se tržni odnosi neprenehoma razvijajo in zakonodajalec ne more
predvideti dejanj, ki jih želi prepovedati, in ne more z zakonodajnimi spremembami sproti
slediti novim nelojalnim pojavom na trgu.
V angloameriškem pravu obravnavajo dejanja nelojalne konkurence kazuistično. Sploh se ni
razvila enotna kategorija nelojalne konkurence, temveč so prepovedana dejanja, ki ogrožajo
pošteno (fair) konkurenco – doktrina passing off.
2. Sistem generalne klavzule

Generalna klavzula je zelo splošno formulirano pravilo, ki določa znake dejanja nelojalne
konkurence na abstrakten način tako, da zajema dejanja, na katera zakonodajalec ni
neposredno mislil, in dejanja, ki jih ob nastanku zakona še ni bilo. V nadaljnjem razvoju
srečamo dve varianti uporabe generalne klavzule:
- Sistem subsidiarnosti generalne klavzule
- Sistem primarnosti generalne klavzule
2.1. Sistem subsidiarnosti generalne klavzule

Zakon navaja posamezna dejanja nelojalne konkurence. Poleg tega vsebuje še generalno
klavzulo, ki pride v poštev, kadar dejanja ni možno subsumirati pod enega od posebej
naštetih opisov dejanskega stanja.
2.2. Sistem primarnosti generalne klavzule

Kljub temu ,da zajema vsa dejanja nelojalne konkurence, je treba pri vsakem dejanju
ugotavljati elemente iz generalne klavzule. Naštevanje posameznih tipičnih dejanj je le
eksemplifikativno. Rabi bolj za orientacijo generalne klavzule ali njeno razlago.
3. Sistem civilnega delikta

je značilen za Francijo. Za nelojalno konkurenco se uporablja splošno pravilo o civilnopravni
odgovornosti (§ 1382 CC iz leta 1804).
4. Razvoj pri nas
Prvi celovitejši predpis o nelojalni konkurenci je jugoslovanski zakon o zatiranju nelojalne
konkurence iz leta 1930. Poznal je subsidiarno generalno klavzulo.
52
b. OPREDELITEV NELOJALNE KONKURENCE

ZVK nelojalno konkurenco prepoveduje. Sankcije za kršitev prepovedi so določene v
posebnih poglavjih zakona. Nelojalna konkurenca je prepovedana, ker s takim dejanjem
storilec krši lastno dolžnost poštenega tržnega obnašanja. Če s tem hkrati poseže v tujo
pravico, ima njen imetnik možnost, da uveljavi varstvo take pravice.
Imetnik pravice lahko uveljavlja:

- zahtevek zaradi posega v pravico,
- zahtevek zaradi nelojalne konkurence.
Čeprav so zahtevki po vsebini praktično identični, pogoji za uveljavljanje teh zahtevkov niso
enaki. Lažje je uveljavljati poseg v pravico.
ZVK opredeljuje nelojalno konkurenco z:
- generalno klavzulo,
- naštevanjem posameznih primerov (14 alinej v 13 ZPOmK-1).
Dejanja so navedena le eksemplifikativno. Poleg njih se štejejo za dejanja nelojalne
konkurence tudi vsa druga, ki imajo elemente generalne klavzule.
Pri dejanjih, ki so izrecno navedena, je treba dodatno ugotavljati vse elemente generalne
klavzule. Namen naštevanja, v katerem so zajeta najbolj pogosta in tipična dejanja nelojalne
konkurence, je informacija o tem, katera dejanja so običajno nelojalna konkurenca, če
izpolnjujejo pogoje iz generalne klavzule.
Razmerje med generalno klavzulo in posameznimi primeri dopušča, da posamezno dejanje,
ki ustreza enemu iz 14 primerov, ni dejanje nelojalne konkurence, če ni vseh elementov
generalne klavzule.
c. ELEMENTI GENERALNE KLAVZULE

Da bi bilo podano dejanje nelojalne konkurence, morajo kumulativno obstajati vsi elementi
generalne klavzule. Mora iti za dejanje, ki ga stori:
1. podjetje,
2. pri nastopanju na trgu,
3. v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji,
4. s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.
Vsi elementi so objektivne narave. Ni potreben nikakršen namen storilca oz. subjektivni
odnos do elementov dejanja. Krivda podjetja je pomembna le glede uveljavljanja
odškodninske sankcije.
1. Podjetje
obsega vse subjekte (pravne in fizične osebe), ki delujejo na trgu, in podjetniška združenja.
2. Nastopanje na trgu
Pravilo je nepotrebno, kar vsako podjetje nastopa na trgu. Z nastopanjem na trgu razumemo
vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena v pridobitev tržnega položaja.
3. Nasprotovanje dobrim poslovnim običajem

je najpomembnejši element nelojalne konkurence. "Lojalen" je sinonim za skladnost z
dobrimi poslovnimi običaji.
Pojem dobrih poslovnih običajev je pravni standard, katerega vsebino je treba določiti v
vsakem posameznem primeru – sinonim za poslovno moralo, vestnost in poštenje,...
53
Pojem dobrih poslovnih običajev pomeni normo. Ni mišljeno to, kar se dejansko dogaja,
ampak tisto, kar naj bi se dogajalo. Dobrih poslovnih običajev ne smemo enačiti z moralo.
Moralne norme niso vedno tudi pravne in nekatere pravne norme ne vsebujejo moralnega
vrednotenja. Dobri poslovni običaji pomenijo kogentna pravila, uveljavljena v tržnih
razmerjih.
Sodišče lahko v konkretnem primeru:

1. ugotovi, kaj je dobri poslovni običaj – etična metoda,
2. opravi poizvedbe o pomenu pojma v poslovnem svetu – empirična metoda.
Sodišče mora pravni standard dobrih poslovnih običajev uporabiti tako, da bo ugotovilo,
katero pravilo poslovne morale pride v poštev v konkretnem primeru. S tem moralno pravilo
postane pravno. Vsebina dobrih poslovnih običajev se spreminja v času.
Etična vsebina pojma dobrih poslovnih običajev pomeni, da njihova kršitev ne pomeni nujno
ravnanja v nasprotju z zakonom ali obratno. Za nelojalno konkurenco lahko štejemo tudi
dejanje, ki sicer ne krši predpisa.
4. Škoda
Za nelojalno konkurenco ne štejemo dejanja, s katerim se niti ne povzroči in niti ne utegne
povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.
Nastanek škode ni pogoj za obstoj nelojalne konkurence. Zadošča možnost nastanka škode –
abstraktna možnost. Nastanek škode je pogoj za odškodninski zahtevek zaradi dejanja
nelojalne konkurence.
d. POSAMEZNA DEJANJA NELOJALNE KONKURENCE

Primeroma našteta dejanja nelojalne konkurence pokrivajo zelo različna dejanska stanja.
Običajno jih klasificiramo po skupinah. Dejanja se razvrščajo v kategorije glede na to:
1. koga ogrožajo:
- konkurente,
- potrošnike,
- javne interese.
2. kakšne posledice povzročajo:
- tržna zmeda,
- dezorganizacija drugih podjetij,
- splošna dezorganizacija.
3. kakšen je namen dejanja:
- pridobivanje strank,
- oviranje konkurentov,
- izkoriščanje tujih dosežkov,
- kršenje predpisov.
54
1. Nelojalna reklama (nelojalno oglaševanje)

Reklama (oglaševanje, ponujanje) je kakršnokoli ravnanje, usmerjeno v vplivanje na
potrošnike, da bi zbudilo njihovo zavestno ali podzavestno zanimanje za določeno blago in
storitev.
Skupna značilnost vseh reklam je, da gre za izražanje, ki ustvari vtis dejanskega stanja, ki ne
ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Namen ali kakršenkoli subjektiven odnos podjetja ni
relevanten, zadošča objektivna možnost nastanka takšnega vtisa.
Reklamiranje je lahko nelojalno v 3 primerih, pri čemer je vseeno, ali je ravnanje usmerjeno
na javnost, na določen krog oseb ali na posamezno osebo (ponujanje).
Pod pojem nelojalne konkurence štejemo tudi primerjalno reklamo.
1.1. Neresnična ali lažna reklama

je najočitnejši primer nelojalne reklame. Navedeni podatki ne ustrezajo resnici, zato je tržna
informacija netočna. O nelojalnosti ni dvoma.
Ugotoviti, ali je podatek neresničen, ni enostavno. Glede poudarjanja splošnih lastnosti blaga
(storitve) je neresničnost dopustna, če pri povprečnem naslovniku ustvarja vtis poudarjanja
kvalitete, ne poudarjanja pa točnih lastnosti ("nova Ava pere sama").
Za nelojalno se NE šteje superlativna reklama – poudarjanje dobrih lastnosti blaga (storitve)
je tako pretirano, da ga nihče ne jemlje resno, zato ni nevarnosti, da bi neresničnost vplivala
na tržno odločitev ("najboljši sok vseh časov").
Dejstvo, da so reklamni podatki resnični, ne pomeni, da je reklama nujno lojalna.
1.2. Zavajalna ali zavajajoča reklama

navaja podatke ali izraze, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu.
ZVK govori o podatkih in izrazih, da bi se izognil praktičnim težavam, ki bi lahko nastopile, če
bi ostal le pri podatkih. Zmedo lahko povzroči tudi beseda ali besedna zveza, ki se ne nanaša
na dejstva, temveč izraža oceno ali mnenje.
Zavajalni podatki in izrazi:
- imajo več pomenov (n.pr.: Camelhair),
- ustvarjajo napačen vtis glede porekla, proizvajalca, lastnosti blaga,... (n.pr.: uporaba
izrazov v tujem jeziku, uporaba tujih simbolov,...),
- ustvarjajo ugoden vtis le na prvi pogled.
1.3. Reklama z zlorabo potrošnikov

Pri potrošnikih se ustvarja vtis o kvaliteti blaga (storitev) z navedbami, ki računajo na to, da
so potrošniki, da so potrošniki praviloma nestrokovnjaki (n.pr.: ioni G (sploh ne obstajajo),
retinol A (kretenizem – retinol je strokovno ime za vitamin A), fosfolipidi,...).
Gre za ustvarjanje dobrega vtisa s pomočjo izrazov, ki povprečnemu potrošniku ne dajejo
nobene koristne informacije, vendar vplivajo na njegovo odločitev.
Če je reklama usmerjena na določeno skupino potrošnikov (n.pr.: otroci), je njena lojalnost
še bolj vprašljiva.
55
2. Primerjalna in naslanjajoča reklama

Za te oblike reklame je značilno, da se skuša ustvarjati dober vtis o lastnih izdelkih (storitvah)
tako, da se jih prikazuje v odnosu do drugega podjetja oz. njegovih izdelkov (storitev).
Prikazovanje lahko:
- izkorišča tujo stvaritev v dobrem smislu – naslanjajoča ali opirajoča reklama. Primerja
se lastno blago s tujim, da bi se dosegel vtis, da gre za podobno visoko kvaliteto.
- dokazuje superiornost lastnega oz. inferiornost tujega izdelka – primerjalna ali
kritizirajoča reklama.
Poleg njiju poznamo še osebno primerjalno reklamo, ki jo ZVK obravnava posebej v 13/III(3)
ZVK.
Naslanjanje lahko pomeni sočasno tudi kršitev tuje pravice industrijske lastnine ali označbe
geografskega porekla. Ni potrebno, da bi obstajala možnost zamenjave ali da bi bila
ustvarjena zmeda na trgu. Smisel prepovedi je, da se prepreči izkoriščanje tujega tržnega
položaja zaradi ugleda drugega podjetja oz. ugleda njegovih izdelkov (storitev). Ne gre za
naslanjanje pri reklamiranju rezervnih delov za izdelke drugega podjetja.
Pri primerjalni reklami gre za primerjanje lastnega blaga (storitve) z zamenljivim blagom
(storitvami) drugega podjetja, pri čemer se ocenjujejo lastnosti obeh in se naglašajo
prednosti lastnega izdelka.
V pojem neresničnosti reklame je treba vključiti tudi nepopolnost primerjave ali uporabo
različnih metod ocenjevanja različnih izdelkov. Gotovo gre za nelojalnost, kadar podjetje
objavi primerjalne podatke le glede lastnosti blaga, ki so v dobro njegovemu blagu, in
zamolči tiste, po katerih je konkurenčno blago boljše.
Kot primerjalna reklama je označena vsaka, kjer se kvaliteta proizvodov drugega podjetja
ocenjuje ali podcenjuje. Treba je ugotoviti 2 sestavini:
1. Primerjava s proizvodom drugega podjetja – v reklami mora biti zajeto prikazovanje
tujega izdelka. Takšno prikazovanje je lahko tudi konkludentno.
2. Ocenjevanje ali podcenjevanje drugega izdelka – zadostuje kakršnakoli očitna ali skrita
vrednostna sodba o obeh izdelkih (storitvah). Ni nujno, da bi bila ta sodba nujno
neugodna ali nepravična do drugega.
Primerjalno testiranje je dopustno. Bistvena razlika med primerjalno reklamo in primerjalnim
testiranjem je v tem, da primerjave pri primerjalnem testiranju opravljajo potrošniške in
podobne neodvisne organizacije z namenom objektivno informirati tržne udeležence.
3. Diskriminacijska ali osebna primerjalna reklama

Gre za primerjalno reklamo s posebnostjo, da podjetje reklamira svoje blago (storitve) ali
omalovažuje drugo s primerjanjem osebnih okoliščin pri sebi ali konkurentu. Ta določba je
izrecno omejena na sklicevanje na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost. Ne
pokriva vseh primerov osebne primerjalne reklame.
56
4. Očrnitev
Pri očrnitvi ni nujno, da gre za reklamiranje, oglašanje ali ponujanje, temveč zadostuje
kakršnokoli dajanje podatkov (izjave o dejstvih, ki jih je mogoče preveriti) o konkurentu, ki bi
utegnilo prizadeti njegov ugled ali poslovanje.
Ocene o poslovanju drugega podjetja ne spadajo pod očrnitev.
Očrnitev ni dopustna:
- če zanjo ni utemeljenega razloga,
- če gre podjetju za krepitev lastnega tržnega položaja oz. za poslabšanje
konkurentovega.
5. Neresnično označevanje blaga oziroma storitev

je storjeno s samo uporabo označbe oz. podatka ne glede, ali ta uživa varstvo po splošnih
predpisih. Prepoved tega dejanja skuša varovati tržno disciplino, ne pravic drugih oseb. V tej
točki je zajeta samo prodaja blaga (s prodajo je treba razumeti sklenitev kupne pogodbe).
6. Prikrivanje napak in drugačno zavajanje potrošnikov

Podjetje:
- z aktivnim delovanjem (zatrjevanjem, da ima blago določene lastnosti),
- z opustitvijo (če ne opozori druge stranke na napako)
povzroči, da drugi stranki ostane neznana napaka, ki jo kot tako opredeljuje obligacijsko
pravo. Tudi vsako drugo dejanje, ki povzroča napačno predstavo potrošnikov, je nelojalno.
7. Poseg v tuja poslovna razmerja

Za to dejanje so potrebne 3 osebe:
- 2 osebi, med katerima obstaja poslovno razmerje ali bi lahko nastalo,
- podjetje, ki s svojim dejanjem želi takšno razmerje razdreti oz. preprečiti ali otežiti
njegov nastanek.
Pri tem ni nujno, da bi to podjetje potem samo vstopilo v tako razmerje.
V posege v tuja razmerja se uvršča:
- dumpinška prodaja, da bi se razdrlo tuje poslovno razmerje,
- zniževanje prodajnih ali zviševanje nakupnih cen, da bi se razdrlo tuje poslovno
razmerje,
- bojkot – poziv podjetja drugim podjetjem, naj ne sklepajo poslovnih razmerij z
določenimi podjetji oz. naj jih razdrejo,
- speljevanje delavca – poseben primer takšnega dejanja.
Takšna dejanje je včasih mogoče uvrstiti tudi med dejanja, s katerimi se konkurenca omejuje.
8. Neupravičeno izpolnjevanje ali razdiranje pogodb

Gre za kršitev načela pacta sunt servanta. Gre za poseg podjetja v pogodbeno razmerje, v
katerem je samo udeleženo. Sama po sebi takšna dejanja niso nelojalna, potreben je
dodaten namen podjetja skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem.
Treba je biti pozoren na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.
57
9. Navidezna razprodaja
pomeni, da obstaja le videz razprodaje, v resnici pa gre za normalno prodajo. Pri čemer v
resnici razprodaja obsega le manjši del blaga v prodajalni ali pa velja objavljeni odstotek
znižanja le za manjši del blaga. Navidezno znižanje cen pomeni ustvarjanje videza, da so cene
manjše. Gre za dokaj pogosta dejanja, ki močno prizadenejo interese potrošnikov, saj so ti
dokaj občutljivi za razprodaje in znižanja.
10. Neupravičena uporaba zunanjih znamenj

Po navadi gre za neupravičeno uporabo firme ali znamke. Firmo varuje ZGD-1. Znamko in
druge razlikovalne znake varuje Zakon o industrijski lastnini (ZIL).
Vrste neupravičene uporabe zunanjih znamenj so:

1. neupravičena uporaba – uporaba tujega znamenja brez dovoljenja upravičenca,
2. upravičena uporaba z ustvarjanjem zmede na trgu – upravičenec je sicer dal soglasje za
uporabo, vendar se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu. Varovan je javni
interes, ne interes konkurentov.
11. Podkupovanje
Značilno dejanje t.i. aktivnega podkupovanja. Naslovnik podkupovanja je lahko:
- drugo podjetje,
- delavec ali oseba, ki dela za drugo podjetje.
Za težavno razmejitev med podkupovanjem in običajnim poslovnim darilom ali ugodnostjo je
treba uporabiti kriterij dobrih poslovnih običajev iz generalne klavzule.
Za nelojalno konkurenco se šteje le dajanje oz. obljubljanje daril, ne pa njihovo prejemanje.
Oboje sta tudi kaznivi dejanji.
12. Uporaba storitve zastopnika drugega podjetja

Kadar so določene osebe v posebno tesnem razmerju s podjetjem, potem konkurent brez
dovoljenja principala ne sme uporabljati njihovih storitev. To velja za:
- trgovskega potnika,
- trgovskega predstavnika,
- zastopnika.
13. Premijski posli

Na kupca se vpliva tako, da se mu obljubi ali da posebna nagrada. Ta lahko pripade vsakemu
kupcu ali je odvisna od žreba ali drugačnega naključnega načina (nagradne igre).
Gre za pomemben psihološki pritisk na povprečnega potrošnika, ki ga odvrača od realne
presoje ekonomske upravičenosti nakupa. Potrošnik je pogosto prepričan, da uživa posebno
ugodnost, in spregleda, da so stroški nagrad po navadi všteti v ceno blaga.
Da gre za premijski posel, mora biti dana ali obljubljena nagrada posledica sklenitve kupne
pogodbe ali pogodbe o storitvah. Ne gre za premijski posel pri reklamnih darilih, ki niso
pogojena s sklenitvijo pogodbe.
Ni prepovedana vsaka nagrada, temveč le tista, ki po vrednosti občutneje presega vrednost
blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade.
Nagrada ne sme občutneje presegati vrednosti blaga (storitve), katerih nakup daje pravico
do nagrade.
58
14. Kršitev poslovne skrivnosti

Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem
sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki
morajo varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to ali so določeni s sklepi iz prejšnjega
odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala
občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. 39/I,II ZGD-1
ZVK za nelojalno konkurenco šteje pridobivanje in izkoriščanje poslovne skrivnosti. Oboji sta
kaznivi dejanji.
59
6. poglavje: NEDOVOLJENA ŠPEKULACIJA

(izpiski iz Zakona o varstvu konkurence, § 14 /razveljavljen z uveljavitvijo ZPOmK!/)
Nedovoljena špekulacija je prepovedana.

Nedovoljena špekulacija je izkoriščanje nerednega stanja na trgu zaradi pridobivanja
neupravičene premoženjske koristi, če tako ravnanje povzroči ali utegne povzročiti:
- motnje na trgu,
- motnje pri preskrbi,
- neupravičeno povečanje cen.
Kot neredno stanje na trgu se štejejo:
- pomanjkanje določenega blaga,
- neredna oskrba z blagom,
- omejitve pri uvozu,
- hitro spreminjanje cen,
- občutna inflacija,
- razmere, ki nastanejo z oblastnimi ukrepi.
Primeri nedovoljene špekulacije so:
- prikrivanje blaga, omejevanje ali ustavitev prodaje,
- vezanje nakupa ene vrste blaga z nakupom druge vrste,
- prodaja blaga na način in pod pogoji, s katerimi se kupcem opazno otežuje ali
onemogoča nakup blaga,
- sklepanje fiktivnih pogodb o nakupu ali prodaji,
- nedoločitev roka dobave blaga,
- pogojevanje prodaje blaga z vnaprejšnjim plačilom celotne ali delne kupnine.
I. DEFINICIJA NEDOVOLJENE ŠPEKULACIJE

Definicija nedovoljene špekulacije sestavljajo trije elementi, ki se nanašajo na dejanje:
1. Vsebina dejanja
Gre za dejanje, ki pomeni izkoriščanje nerednega stanja na trgu. To stanje je treba vedno
oceniti s stališča upoštevnega trga proizvoda ali storitve, v zvezi s katerim je bilo dejanje
storjeno. V nekaterih primerih bo treba presojati učinek na trgu, ki je potrošniku dostopen,
ne pa na vsem trgu RS ali mednarodnem trgu.
Kot neredno stanje ni možno obravnavati stanj ali sprememb, na katere morajo tržni
udeleženci normalno računati – gibanje cen glede na sezonsko porabo, normalni padec ali
dvig povpraševanja, boljša ali slabša letina.
Redno stanje je stanje, v katerem nobeno podjetje ne more uveljaviti neobičajnih prodajnih
pogojev.
Poudarjena je vzročna zveza med nerednim stanjem na eni strani ter namenom in poseldico
na drugi strani. Gre za dejanje, ki je neposredno povezano z nerednim stanjem in ga brez
takega stanja ne bi bilo mogoče storiti.
60
2. Namen dejanja
Namen dejanja je pridobitev neupravičene premoženjske koristi.
Za presojo, kdaj je korist neupravičena (to zakon prepoveduje), je treba upoštevati več
okoliščin. To so:
1. višina cene v primerjavi:
- s ceno v rednih razmerah,
- s cenami v tujini,
- z vloženim delom in stroški.
2. riziko podjetja pri nastopanju na nerednem trgu.
3. višina normalnega dobička v določeni gospodarski dejavnosti na upoštevnem trgu.
Če v določenem nerednem stanju enako ravnanje najverjetneje pripelje do neupravičene
premoženjske koristi, potem lahko rečemo, da pri podjetju tak namen obstaja. Če se podjetje
hoče znebiti očitka namena neupravičene premoženjske koristi, mora dokazati nasprotno.
3. Posledice
1. motnje na trgu,
2. motnje pri preskrbi,
3. neupravičeno povišanje cen.
Glede na to, da je dejanje špekulacije storjeno v nerednih razmerah na trgu, so motnje na
trgu spremembe, ki še poslabšujejo neredne razmere. Pri tem ni nujno, da motnje
prizadenejo ves trg. Zadošča že možnost prizadetosti določenega kroga potrošnikov, kupcev
ali uporabnikov. Z zakonom določene posledice ne nastopijo, če se motnje nanašajo le na
enega samega potrošnika ali zelo majhno št. potrošnikov.
Kot mogoča posledica špekulacije se (lahko) pojavlja neupravičeno povečanje cen –
govorimo v zlasti dveh primerih:
- če dejanje samo ni strojeno s tem, da se zviša cena, ali
- če bi dejanje povzročilo zvišanje cen drugih podjetij
Ni podana zahteva, da bi do posledic prišlo. Zadošča, da dejanje utegne imeti posledice.
II. NEDOVOLJENA ŠPEKULACIJA IN PREVLADUJOČ POLOŽAJ

Nedovoljena špekulacija se lahko v svojih konkretnih oblikah krije z dejanji zlorabe
prevladujočega položaja na trgu.
Bistveni znak nedovoljene špekulacije je neredno stanje na trgu. To stanje ni identično s
stanjem, v katerem ima podjetje prevladujoč položaj. Do nerednega stanja lahko pride tudi v
položaju, ko nobeno podjetje nima prevladujočega položaja. Podjetje ima lahko prevladujoči
položaj, ne da bi to že pomenilo neredno stanje.
Motnje na trgu ali v preskrbi so lahko v tem, da dejanje povzroči škodo drugim podjetjem ali
potrošnikom.
Če dejanje ustreza hkrati definiciji nedovoljene špekulacije in definiciji zlorabe
prevladujočega položaja, je treba uporabiti pravila o steku v civilnem deliktnem pravu in
gospodarskem kazenskem pravu.
61
III. CIVILNOPRAVNE SANKCIJE ZA DEJANJA NEDOVOLJENE ŠPEKULACIJE

V zvezi s pravnimi razmerji, ki nastajajo s prepovedjo dejanja, je v civilnopravni teoriji in
praksi v skladu z OZ sprejeto stališče, da sama prepoved dejanja in gospodarsko kazenska
sankcija ne pomeni nujno ničnosti (§ 86/(1) OZ: Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim
predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne dokazuje na kakšno
drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega). Treba je
ugotavljati namen kršenega pravila.
Nedovoljena špekulacija gre za ravnanje, ki zaradi:
- svojega značaja = izkoriščanje nerednega stanja,
- svojega namena = neupravičena premoženjska korist,
- svojih posledic = motnje na trgu, zvišanje cen,
nasprotuje temeljnim načelom tržnega prava. Zato velja za take posle najstrožja
civilnopravna sankcija – ničnost.
Delna ničnost (§ 88/(1) OZ: Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi
sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni
pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena):
- pogodba o vezani prodaji – se sanira tako, da ničnost zadane le nedopustni del (=
prodaja blaga, ki ga kupec ne želi),
- dobava blaga po poteku roka in po višji ceni – se sanira tako, da stranki zavezuje
cena, ki je veljala na dogovorjeni dan dobave.
V mnogih primerih je potrošnik varovan s tem, da je podjetje, ki je povzročilo ničnost, dolžno
poravnati škodo (§ 91 OZ: Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja
svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali ni
bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti).
62
7. poglavje: DUMPINŠKI IN SUBVENCIONIRAN UVOZ

(izpiski iz Zakona o varstvu konkurence s komentarjem: § 15, § 16)
V primeru dumpinga imamo opraviti s posebnim upravnim postopkom.

Edina sankcija pri dumpinškem ali subvencioniranem uvozu je dodatna zaščitna carina.
Dumping sam po sebi ni prepovedan, zato ne more priti do odškodninske odgovornosti, saj
ne gre za ravnanje, ki bi bilo samo po sebi nedopustno.
Izrekanje ukrepa (= protidumpinška ali kompenzacijska carina) je pridržano Vladi RS.
I. DEFINICIJA
Šteje se, da gre za dumpinški uvoz, če je blago uvoženo po ceni, ki je nižja od normalne
vrednosti – 15/I ZVK. Dumpinški proizvod je naprodaj poceni, ker za pokritje nižje cene
poskrbi prodajalec ali izvoznik s pomočjo višjih cen istega blaga na domačem trgu.
Šteje se, da gre za subvencionirani uvoz, kadar je bilo blago, ki se uvaža, deležno neposredne
ali posredne pomoči pri proizvodnji ali izvozu v državi, iz katere blago izvira ali iz katere se
izvaža – 15/II ZVK. Subvencionirani proizvod je naprodaj poceni, ker proizvajalcu del cene v
obliki premi-je ali regresa primakne država.
1. Dumpinški uvoz
1.1. Pojem dumpinga
Dumping pomeni poceni prodajati na tujem trgu. Izvozna cena je nižja od normalne cene. Ni
vsak poceni izvoz hkrati dumpinški izvoz.
1.2. Pravno relevantni dumping

Z zaščitnimi ukrepi ni možno nastopati zoper vsak cenen uvoz, četudi je zelo boleč za domače
proizvajalce. V vsakem posameznem primeru je treba dokazati, da je izvozna cena nižja od
normalne vrednosti.
1.3. Normalna vrednost

se ugotavlja z:
1. primarno metodo – domicilna cena enakega proizvoda (primerljiva cena za enak proizvod
na domačem trgu)
2. subsidiarnimi metodami – kadar se enako blago na domačem trgu sploh ne prodaja ali
prodaje ne omogočajo pravilne primerjave, se normalna cena ugotovi kot:
- primerljiva cena, po kateri se proizvod izvaža v 3. državo,
- konstruirana vrednost, ki se izračunava s seštevanjem proizvodnih stroškov, razumne
stopnje režijskih in prodajnih stroškov ter dobička.
3. posebnimi metodami za države z netržnim gospodarstvom:
- primerljiva cena, po kateri se proizvod prodaja v državi tržnega gospodarstva:
- za prodajo na domačem trgu,
- za izvoz (v države EGS).
- konstruirana vrednost enakega proizvoda v tretji državi tržnega gospodarstva,
- cena, ki se za enak proizvod plačuje ali bi se plačevala na območju EGS skupno z
razumno stopnjo dobička.
63
1.4. Posebna pravila

1. Tranzitna prodaja – če se blago prodaja prek tretje države, se lahko vzame v poštev
prodajna cena:
- v državi izvoza,
- v državi dejanskega izvora.
2. Povezane stranke – pri ugotavljanju normalne vrednosti se ne upoštevajo prodajni
posli med strankami, ki so medsebojno povezane ali imajo sklenjen kompenzatorni
dogovor.
1.5. Izvozna cena

Da bi ugotovili, ali gre v konkretnem primeru za dumping ali ne, je odločilna primerjava med
normalno vrednostjo in izvozno ceno blaga. Izvozno ceno določamo s:
1. primarno metodo – dejansko plačana cena, zmanjšana za dajatve, popuste,
rabate,
2. konstruirano izvozno ceno, če prave izvozne cene ni.
1.6. Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno

Da bi bila normalna vrednost in izvozna cena realno primerljivi, se morata nanašati na isto
fazo v trgovanju, sicer je potrebno izvesti računske prilagoditve.
Primerjavo je treba opraviti na podlagi tovarniški cene. Upoštevajo se:
- razlike v fizičnih značilnostih proizvoda,
- uvozne dajatve in posredni davki,
- razlike v prodajnih stroških, ki nastanejo zaradi:
- različnega prodajnega nivoja,
- različnih količin,
- različnih prodajnih in plačilnih pogojev.
Primeri razlik v prodajnih stroških so:
- transportni, zavarovalni, manipulacijski, nakladalni in drugi pomožni stroški,
- stroški embalaže,
- kreditiranje,
- garancije, tehnična pomoč in servisne storitve,
- drugi stroški prodaje (provizije in plače prodajnega osebja).
1.7. Stopnja dumpinga (dumpinške marže)

je enaka znesku oz. odstotku, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Stopnja
dumpinga pomeni podlago za določitev maksimalne protidumpinške carine.
64
2. Subvencioniran izvoz
2.1. Vrste subvencij
Pravna ureditev mednarodne trgovine sicer različno obravnava različne vrst subvencij:
- posredne in neposredne subvencije,
- subvencije, namenjene le izvozu,
- subvencije, namenjene izvozu in domači proizvodnji.
S kompenzacijskimi carinami je možno nastopiti proti uvozu vsakega blaga, ki je bilo deležno
kakršnekoli domače (državne) podpore.
2.2. Ugotovitve v postopku

Za uvedbo kompenzacijske carine je potrebno dokazati obstoj subvencije v državi izvora ali
izvoza ter njeno višino.
II. ANTIDUMPINŠKE DAJATVE IN KOMPENZACIJSKE CARINE 16 ZVK

Vlada lahko, če v predpisanem postopku ugotovi:
- da gre dumpinški ali subvencionirani uvoz in
- da takšen uvoz povzroča znatno škodo domači proizvodnji istovrstnega blaga ali če
takšna škoda grozi,
uvede antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine.
Antidumpinška dajatev ali kompenzacijska carina:
- ne sme biti večja od stopnje dumpinga ali zneska subvencije,
- velja za čas in v višini, ki sta potrebna, da se nevtralizira dumping ali subvencija, ki
pov-zroča škodo.
Predlog za uvedbo antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine lahko vloži eno ali več
podjetij, ki pomeni znaten del proizvodnje istovrstnega ali podobnega blaga.
Predlog mora vsebovati podatke, iz katerih izhaja:
- verjetnost, da obstaja dumpinški ali subvencionirani uvoz,
- škoda, ki nastaja ali utegne nastati na podlagi takšnega uvoza,
- vzročna zveza med dumpinškim oz. subvencioniranim uvozom ter škodo ali
morebitno škodo.
1. Škoda za domačo industrijo

1.1. Splošno
Ugotovitev, da gre za dumpinški ali subvencioniran izvoz, ne zadošča za uvedbo zaščitnega
ukrepa, ker prodajati ceneje samo po sebi še ni prepovedano. Možno je ukrepati le, če se v
postopku dokaže, da takšen uvoz povzroča škodo domači proizvodnji ali jo ogroža.
1.2. Pojem industrijske panoge

Ogroženost domače industrije je treba dokazati na ravni industrijske panoge = proizvajalcev
enakega blaga kot celote. Ne zadošča škoda, ki nastane le enemu ali nekaterim najmanj
konkurenčnim posameznim proizvajalcem.
Ne upoštevajo se proizvajalci, ki so kakorkoli povezani z izvoznikom, obtoženim dumpinga.
Ob določenih pogojih se lahko trg razdeli na več podtrgov in se tako ugotovi obstoj škode. V
majhnih državah (Slovenija) je uporaba te izjeme nepotrebna.
65
1.3. Pojem istega proizvoda

Pri pojmu industrijske panoge gre za proizvodnjo enakega blaga.
1.4. Dejavniki (pokazovalci) škode

1. fizični obseg dumpinškega uvoza in njegovo gibanje (rast dumpinga) v absolutnih št. ali
kot tržni delež.
2. cene uvoznega proizvoda v primerjavi s cenami enakih proizvodov na trgu države
uvoznice.
3. posledice takšnega uvoza na prizadeto industrijsko panogo.
1.5. Grozeča škoda

Obstaja verjetnost, da se bo grožnja razvila v dejansko škodo. Uveljavljen je restriktiven
pristop k upoštevanju grozeče škode – takšna ugotovitev mora temeljiti na dejstvih, ne le
trditvah, sklepanjih in oddaljenih možnostih.
1.6. Zaviranje razvoja domače industrije

Škodo je možno dokazovati tudi, če domače industrije istega proizvoda sploh še ni in je
zaradi dumpinškega uvoza znatno zavrt. Postavlja se vprašanje, kdo lahko sproži pobudo za
tak postopek in na podlagi katerih podatkov se ugotavlja takšen vidik škode za domačo
industrijo.
2. Vzročna zveza
Vseh negativnih gibanj v prizadeti domači industrijski panogi ni možno pripisati
dumpinškemu uvozu. Za uvedbo zaščitnih ukrepov ni dovolj, da se dokažejo negativni trendi
v ogroženi industriji, temveč mora biti dokazano, da so negativni trendi posledica
dumpinškega uvoza in ne drugih dejavnikov, kot so:
- naraščanje uvoza po nedumpinških cenah,
- upadanje ponudbe.
V mednarodni praksi organi, ki vodijo postopke, dokazno breme glede vzročne zveze pogosto
prevalijo na obtoženega izvoznika, ki mora odkazati obstoj in učinek drugih dejavnikov.
3. Ukrep
Edina sankcija je posebna protidumpinška ali kompenzacijska carina, ki se zaračunava poleg
redne in sme znašati največ, kolikor znaša ugotovljena stopnja dumpinga ali višina
subvencije. ZVK ni predvidel možnosti za uvedbo začasne zaščitne carine.
Dokončno protidumpinško ali kompenzacijsko carino je možno uvesti šele po izvedenem
postopku. Večina mednarodnih dumpinških sporov se konča s sporazumom o cenah (Price
Undertaking), s katerim se tuji izvozniki zavežejo popraviti svoje izvozne cene in tako
odstraniti škodljive učinke.
66
4. Postopek
Določbe ZVK so skromne – urejajo le začetno fazo postopka (predlog z uvedbo dajatve)
Aktivna legitimacija: vlagatelji morajo predstavljati znaten del proizvodnje istovrstnega ali
podobnega blaga. Dumping je možno sankcionirati le, če povzroča škodo celotni panogi in ne
le posameznemu proizvajalcu.
Faze preiskave v primerjalnih ureditvah:
1. preverjanje vloge oz. predloga za uvedbo postopka,
2. razpošiljanje vprašalnikov o ekonomskih podatkih (cenah, količinah, stroških, tržnemu
deležu,...):
- izvoznikom, ki so obtoženi dumpinga,
- uvoznikom teh proizvodov na trg EGS,
- predstavnikom prizadete industrijske panoge.
3. preverjanje z obiskom inšpektorjev na sedežu izvoznikov, uvoznikov in predstavnikov
industrije.
4. ustno zaslišanje (obravnava) – prizadete osebe imajo pravico do vpogleda v
dokumentacijo in podatke, na katere se bo opirala odločitev v postopku, vendar je
potrebno pri tem upoštevati varovanje poslovnih skrivnosti prizadetih podjetij.
67
II. del:
PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB ALI STATUSNO GOSPODARSKO
PRAVO
1. poglavje: SPLOŠNO
I. SPLOŠNO
Status je skupek pravnih posledic, ki se vežejo na položaj subjekta.
Družbe so pravne osebe, razen societetas, ki je združenje fizičnih oseb.
Z gospodarstvom so se sprva ukvarjale fizične osebe (n.pr.: v starem Rimu). Prvi začetki
povezovanja ljudi v gospodarske skupine oz. subjekte segajo v 15. st. (Genova, Benetke) z
ustanavljanjem bank. V 19. st. takim subjektom rečemo gospodarske družbe. Gre za
povezovanje kapitala, sredstev in dela.
Gospodarske družbe so pravni subjekti, ki so ločeni od svojih članov. Z ustanovitvijo
gospodarske družbe nastane nova pravna oseba (z družbeno pogodbo ne nastane pravna
oseba, ker gre za obligacijski posel).
Gospodarska družba pomeni uzakonitev možnosti, da se fizične osebe povežejo tako, da
ustvarijo novo osebo, katere premoženje in račun sta ločena od premoženja njenih članov.
Značilnosti gospodarskih družb so:
1. numerus clausus = gospodarsko dejavnost je možno opravljati le v eni izmed oblik, ki jih
predvideva zakonodaja. Oblike v naši zakonodaji so podjetnik posameznik in 6
gospodarskih družb, ki se delijo na osebne in kapitalske družbe (osebne: d.n.o., k.d., t.d.;
kapitalske: ES, d.d, k.d.d., d.o.o.).
2. soodločanje – kdor v družbo vlaga, ima pravico do soodločanja in pravico do udeležbe pri
dobičku. Vlaganje kapitala je zaželeno, ker imata od njega korist oba: vlagatelj in
gospodarska družba (načelo kapitalizma). Načelo socializma je nasprotno trdilo, da lahko
le delo določi materialni položaj človeka. To pomeni, da je kapital zapostavljen – kdor
vlaga kapital, ne pridobiva dobička. Ljudje v socializmu niso vlagali, ker niso imeli interesa
– njihov vložek bi se razdelil med zaposlene podjetja, kamor bi bil kapital vložen.
3. ločenost premoženja – kadar kdo vlaga v gospodarsko dejavnost, s tem tvega tudi osebno
premoženje. Poleg izgube vložka lahko nastane še večja izguba. Za to izgubo mora nekdo
odgovarjati, zato je pravo gospodarskih družb uvedlo ločenost premoženja. Vlagatelj
tvega le vložek kapitala, družba za svoje premoženje odgovarja sama, zanj ne odgovarjajo
družbeniki s svojim osebnim premoženjem.
II. ZAKONI, KI UREJAJO PRAVO GOSPODARSKIH DRUŽB

so si v kontinentalni Evropi zelo podobni. Osnovna izhodišča urejanja gospodarskih družb v
Sloveniji so bila podana v Zakonu o združenem delu, 1976 (že dolgo ne velja več). Možnost
kapitalističnega pridobivanja dohodka se je pojavila z ustavnim amandmajem leta 1988.
Gospodarske družbe se pojavijo z Zakonom o podjetjih, ki začne veljati leta 1989. 1991 je z
novo Ustavo uveden drugačen družbenoekonomski sistem kapitalizem. Začne se pripravljati
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki je sprejet 1996. Ima 709 členov, za osnovo sta mu
služila avstrijski in nemški zakon na to temo z nekaterimi korekcijami iz italijanske in
francoske ureditve.
68
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) določa temeljna statusna korporacijska pravila

ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov posameznikov in
samostojnih podjetnic posameznic (v nadaljnjem besedilu: podjetnik), povezanih oseb,
gospodarskih interesnih združenj, podružnic tujih podjetij in njihovega statusnega
preoblikovanja. 1 ZGD-1
V njemu so navedene vse oblike, v katerih se lahko opravlja gospodarska dejavnost.
Razdeljen je na:
1. splošni del – pravila, ki veljajo za vse gospodarske družbe, tudi za samostojnega
podjetnika posameznika (72 členov).
2. posebni del – ureja posamezne gospodarske družbe, ki jih razvršča v:
1.1. osebne – vsaj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe. To so:
- družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) – odgovorni so vsi družbeniki, upnik
najprej zahteva izpolnitev terjatve od družbe in nato od osebnega premoženja
družbenikov, če pri prvem ni uspešen,
- komanditna družba (k.d.) – odgovoren je poseben tip družbenikov,
- tiha družba (t.d.) – edina ni pravna oseba.
1.2. kapitalske – ne odgovarja nihče, razen družbe same. To so:

- družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.),
- delniška družba (d.d.) – njej je namenjeno največ prostora v ZGD-1,
- komanditna delniška družba (k.d.d.) – je zelo redka oblika, ki bi morala spadati med
osebne družbe, a je zakon naredil napako pri razvrščanju.
Glavni kriterij za delitev družb na osebne in kapitalske je odgovornost družbenikov za
obveznosti družbe. Za upnika je ugodneje poslovati z osebno družbo, za vlagatelja je
ugodnejša kapitalska družba.
Vse družbe, razen tihe družbe, so pravne osebe. Poslujejo v svojem imenu, s svojimi
zastopniki in na svoj račun.
Družbeniki NISO lastniki družbe, temveč imajo le določene pravice. Tudi niso lastniki
premoženja družba. Lastnik premoženja družbe je družba sama.
III. DRUŽBA IN PODJETJE

Družba je pravni pojem (pravna oseba). Izraz "podjetje" ima lahko pomen kot:
1. subjekt – pravna oseba,
2. objekt – skupnost premoženja.
Ekonomski pomen podjetja – podjetje je skupnost ljudi in premoženja, ki zasledujejo določen
gospodarski cilj.
V pojem podjetja uvrščamo tudi poslovni ugled (good will), ki je neoprijemljive vrednosti.
Pravno gledano podjetje razumemo kot objekt. N.pr.: Firma se lahko prenaša samo s
podjetjem 24 ZGD-1. Firma v pravnem pomenu je oznaka, pod katero gospodarski subjekt
nastopa navzven v pravnem prometu. Nepravilno je uporabljati izraz firma kot sinonim za
gospodarsko družbo.
Zakonodaja se pojmu podjetje izogiba. Uporabi ga le, kadar je to neizogibno potrebno.
Včasih je z izrazom podjetje mišljen subjekt = gospodarska družba. N.pr.: Tuje podjetje je po
tem zakonu fizična ali pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima prebivališče oz.
sedež zunaj Republike Slovenije v državi članici ali v državi, ki ni država članica 674/I ZGD-1
69
IV. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI NASTANKA GOSPODARSKE DRUŽBE

Gospodarsko družbo sestavljajo družbeniki s pravicami. Gospodarska družba nastopa
namesto fizične osebe. Je pravna oseba z izjemo tihe družbe. Njeni člani so družbeniki, ki so
lahko fizične ali pravne osebe.
Za pravni status gospodarske družbe je potrebna formalna institucija. Imenuje se sodni
register. Gospodarska družba postane pravna oseba z vpisom v sodni register. Gre za
imaginarno osebo, ker gre za povezavo obstoječih oseb. Gospodarsko družbo se ustanovi z
ustanovitvenim aktom (družbena pogodba, statut pri delniški družbi).
Z vpisom v sodni register gospodarska družba pridobi omejeno pravno sposobnost.
V času, ko se družba pripravlja na gospodarsko dejavnost (= čas med sklenitvijo družbene po-
godbe in vpisom v sodni register), družba že deluje aktivno (kupuje prostore, sklepa
pogodbe, nabavlja surovine, si zagotavlja kupce,...), vendar še ni pravna oseba in nima niti
omejene pravne sposobnosti, zato nima pravic in obveznosti.
V praksi to ne funkcionira. Primer: gre za družbo z veliko kapitala, družbena pogodba je bila
sklenjena, pred vpisom v register je družbenik sklenil posojilno pogodbo z banko. Ko pride
čas vrnitve kredita, denarja ni od nikoder. Banka ne more terjati družbenika, ker je medtem
umrl. Ko banka terja družbo, družba ugovarja, da ob sklenitvi pogodbe še ni bila pravna
oseba.
Zaradi takih primerov so sodišča priznala družbam v času od sklenitve družbene pogodbe do
vpisa v sodni register delno pravno sposobnost (vorgesellschaft).
ZGD-1 pozna institut preddružbe. V obdobju med sklenitvijo družbene pogodbe in vpisom v
register ima družba delno pravno sposobnost. Pri tem so pomembna 3 pravila:
1. razmerja med družbeniki in družbenicami se uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni
pogodb:i 5/II ZGD-1,
2. če kdo pred vpisom družbe v register nastopa v njenem imenu, je odgovoren osebno z
vsem svojim premoženjem; če je teh oseb več, so odgovorne solidarno: 5/III ZGD-1
3. če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu družbe v
register prenesti na družbo, razen če družba nasprotuje prevzemu: 5/IV ZGD-1
Včasih je bilo za začetek opravljanja gospodarske dejavnosti potrebno dovoljenje –
koncesijski princip. Danes je uveljavljen normativni princip – družba ne potrebuje dovoljenja
za opravljanje gospodarske dejavnosti. V registru se ustanovitev le zakonsko preveri.
Če so za določeno dejavnost predpisani z zakonom določeni pogoji (gostinstvo, trgovina,
avtoprevozništvo,...), mora družba pridobiti dovoljenje pristojnega organa, da lahko začne
opravljati nameravano dejavnost, prej je ne sme: 6/IV ZDG-1. To določilo je na žalost
privedlo do birokratizacije naše upravne prakse – za vsak začetek opravljanja dejavnosti
morajo biti izpolnjeni s posebnimi zakoni določeni pogoji.
V. DEJAVNOST GOSPODARSKIH DRUŽB

6/I ZGD-1: Družbe smejo kot dejavnost opravljati vse posle, razen tistih, ki se po zakonu ne
smejo opravljati kot gospodarski posli.
6/III ZGD-1: Družbe smejo opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, določene v
statutu ali družbeni pogodbi
Dejavnost družbe vodi poslovodja, ne družbeniki.
ZGD-1 ne omejuje števila dejavnosti, ki jih lahko opravlja družba. Potrebno je le, da je družba
vpisana v sodni register, razen če je za opravljanje dejavnosti potrebno posebno dovoljenje
(n.pr.: proizvodnja orožja, strupenih snovi,...).
70
Postavlja se vprašanje, kaj se zgodi s posli, ki so sklenjeni izven dejavnosti družbe – posli
ultra vires = preko sposobnosti. Dovoljeno je sklepanje poslov, povezanih z dejavnostjo
družbe, ki pa ne spadajo v samo dejavnost družbe – dopustnost akcesornih poslov.
N.pr.: družba proizvaja čevlje, vendar lahko kupuje elektriko za ogrevanje, pisarniški
material, letalsko karto za direktorja,... Če pa družba kupi vilo z namenom preprodaje, gre za
posel ultra vires.
Anglosaksonsko pravo pravi, da posli ultra vires niso veljavni ne glede na okoliščine.
Kontinentalno pravo posle ultra vires presoja mileje. V določenih primerih je sodna praksa
glede na okoliščine dopustila takšne pravne posle.
Rešitev tega problema, povzeto po direkciji EU, ponuja 6/V ZGD-1 – pravni posli ultra vires so
veljavni, razen če je 3. oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev dejavnosti. Morala bi
vedeti za prekoračitev dejavnosti, ker je ena izmed posledic sodnega registra publiciteti
učinek – praesumptio iuris et de iure pravi, da mora vsakdo poznati sodni register
(publicitetno načelo).
Vendar obstaja tudi izjema od publicitetnega načela. Po ZGD-1 navedba dejavnosti v registru
še ne pomeni, da je 3. oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev dejavnosti.
VI. ODGOVORNOST GOSPODARSKE DRUŽBE DO TRETJIH OSEB ZA NJENE

OBVEZNOSTI
Gospodarska družba odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Upnik
napade premoženje družbe = premoženje, ki ga je pridobila z vložkom družbenikov ali
profita.
Kdaj poleg družbe odgovarjajo tudi družbeniki? To je odvisno od tipa družbe. Pri osebnih
družbah odgovornost praviloma preide na družbenike, pri kapitalskih družbah praviloma ne
preide.
Odgovornost družbenikov v osebnih družbah:
- družba z neomejeno odgovornostjo – odgovarja družba z vsem svojim premoženjem
in vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem,
- komanditna družba – je sestavljena iz 2 tipov družbenikov:
 komplementarji – odgovarjajo z vsem svojim premoženjem,
 komanditisti – odgovarjajo le do višine vložka.
Za realizacijo upnikove terjatve je pomembno, kakšno je premoženje družbe pri osebnih
družbah.
Odgovornost družbenikov v kapitalskih družbah:
- delniška družba – odgovarja le družba s svojim premoženjem,
- družba z omejeno odgovornostjo – odgovarja le družba s svojim premoženjem.
Kot izjema se pri kapitalskih družbah lahko uveljavi poseg v neodgovornost družbenikov.
Pravni red določa, da družbeniki odgovarjajo tudi pri kapitalskih družbah ob posebnih
pogojih. Takšen pristop se imenuje lifting the weil (= dvigovanje tančice), strokovno spregled
pravne osebnosti. Takšna odgovornost ima smisel, ker na odločitve gospodarske družbe
vplivajo tudi družbeniki (sprejemajo upravo, dajejo navodila,...). Vendar ti za svoje odločitve
ne odgovarjajo. Upnik lahko poseže le po premoženju kapitalske družbe, ne more pa poseči
po premoženju ljudi, ki so vplivali na družbo. Zato določa pravni red odgovornost
družbenikov kapitalskih družb. Takšna določila niso v nasprotju z zakonom, ker sodišča
odločajo po načelu vestnosti in poštenja ter ne dopuščajo nepravičnosti do upnika.
Primer: po II. svetovni vojni so zavezniki lahko zaplenili premoženje, ki je bilo v rokah
nacistov.
71
Toda nekaj nacistov je že med vojno ustanovilo delniško družbo v Švici, ki je bila formalno
švicarska. Sodišče je odločilo, da je delniška družba dejansko nemška, zato so zavezniki lahko
zaplenili njeno premoženje.
Spregled pravne osebnosti določa 8 ZGD-1. Temelji na zlorabi družbe do tretjih oseb. Po
Zakonu o podjetjih so se namreč gospodarske družbe zelo hitro razširile. Največ je bilo
majhnih družb z omejeno odgovornostjo, pri katerih družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti
družbe. Zakon predpisuje višino kapitala za ustanovitev družbe (danes je to 7500 evrov za
družbo z omejeno odgovornostjo). Družbe so se zadolžile, upniki pa se niso mogli iz ničesar
poplačati.
Družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe: 8/I ZGD-1
- če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot
posameznike prepovedan,
- če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov,
- če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s
svojim lastnim premoženjem, ali
- če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so
vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim
osebam.
Slovenija je ena izmed redkih držav, ki ima spregled pravne osebnosti zapisan kot zakonsko
normo v ZGD-1. Slabost tega je, da se interes za investiranje v slovenske družbe zmanjšuje,
ker vedno obstaja riziko, da se bo upnik poplačal s premoženjem družbenikov. Strah je
predvsem tuje vlagatelje.
VII. FIRMA
N.pr.: Veletrgovina Mercator, d.d.
Firma pomeni ime oz. označbo družbe, ki družbo predstavlja navzven. Vsaka družba mora
imeti firmo, ki mora biti vpisana v sodni register.
Ekonomski pomen firme: danes na trgu vlada velika konkurenca, zato je pomembno, da so
subjekti razpoznavni. Kupci morajo vedeti, od katere gospodarske družbe kupujejo. Po firmi
se družba loči od drugih – firma kot distinktivni (razlikovalni) znak. Blago se ocenjuje tudi po
označbi, ne le po kvaliteti.
Nekatere označbe so sinonim za visoko kvaliteto (n.pr.: Coca–Cola, Mercedes–Benz,...).
Pravni red takšne označbe ščiti – po pravu industrijske lastnine ima družba izključno pravico
do svoje označbe. Predpisan je postopek pridobitve označbe. Vsakomur lahko družba
prepreči, da bi uporabljal njeno označbo.
Gospodarsko družbo označujejo:
- firma,
- blagovna oz. storitvena znamka,
- označba geografskega porekla blaga.
Blagovna znamka je označba, s katero družba lahko označuje svoje proizvode. Kljub enaki
kvaliteti lahko daje na določeno blago le družba, ki je pridobila pravico blagovne znamke.
Pravno varstvo – nihče ne sme uporabljati blagovne znamke, ki jo nekdo ima, če gre za iste
ali podobne stvari.
Označba geografskega porekla blaga – nekateri proizvodi so znani po tem, da so nastali v
določenih geografskih okoljih (kmetijstvo, vinogradništvo,...). N.pr.: teran (= vino, ki zraste iz
trte vrste refošk na Krasu), švicarske ure (Swiss made),...
72
1. Sestavine firme
Firma mora imeti 3 sestavine:
1. označbo, ki kaže na dejavnost – na kratko označena dejavnost, podjetje lahko
opravlja številne dejavnosti, vendar ne sme opravljati poslov preko svoje dejavnosti.
N.pr.: veletrgovina, banka, gostinsko podjetje,...
2. označbo pravne oblike družbe – ena izmed 6 možnih oblik, ki so navedene v ZGD-1,
lahko je zapisana s kratico ali celim imenom (d.n.o., k.d.d., d.o.o., d.d., k.d.d., t.d.).
3. jedro firme – dodatna in odločilna sestavina, ki loči družbo od ostalih (n.pr.:
Mercator) 13 ZGD-1
Obvezne sestavine firme družbe z neomejeno odgovornostjo so, da vsebovati vsaj en (ime)
priimek družbenika. Če je družbenikov več, mora jedro vsebovati označbo, ki na to jasno
nakazuje (n.pr.: trgovina Kranjc in drugi, servis Smrdelj in sinovi,...).
Obvezne sestavine firme komanditne družbe so, da mora vsebovati (ime) priimek vsaj enega
komplementarja.
Smisel teh določil je, da se navzven vidi, kdo poleg družbe še odgovarja s premoženjem.
Pri kapitalskih družbah ni določb, ki bi zahtevale ime družbenika. Jedro firme mora vsebovati
neko označbo, po kateri se družba jasno razlikuje od drugih.
Označba predmeta poslovanja družbe je obvezna sestavina firm vseh družb – zaradi načela
resničnosti je treba pri določitvi predmeta poslovanja upoštevati:
- družba mora v resnici poslovati na področju, ki ga označuje predmet poslovanja. Pri
določitvi firme nove družbe zadošča, da ima družba resen namen začeti poslovati na
področju, ki ga označuje predmet poslovanja
- predmet poslovanja mora biti označen (določen) tako, da je na podlagi te označbe
mogoče v javnosti razpoznati bistvene značilnosti področja poslovanja družbe
2. Načela firme
1. Načelo o izključitvi firme ali načelo prioritete – odločilna lastnost firme je, da se mora v
firmi družba ločiti od drugih družb: 21/I ZGD-1. Vprašanje je, za kakšen teritorij to velja:
 Slovenija je zelo majhna država – načelo izključenosti velja za celo državo. Vsi registri
so računalniško povezani med seboj.
 na svetu je zelo pomembna razdalja – lahko obstajata isti firmi v New Yorku in
Münchnu, ker ni istih kupcev in je razlika dovolj razpoznavna.
Firmi se morata jasno razlikovati, ne smeta si biti tako podobni, da ju povprečen potrošnik
lahko zamenja. Primeri:
 UHU Vs. OHO (lepilo) – tožba ni uspela,
 Nestlé Vs. Bestlait /bestle/ – tožba je uspela,
 proizvajalec Fructal d.d., Ajdovščina Vs. trgovsko podjetje Fructa d.o.o.:
- I. stopnja: tožba je uspela,
- II. stopnja – tožba zavrnjena,
- Vrhovno sodišče – tožba je uspela.
Posamezni vidiki načela izključnosti firme (zahteve po jasni individualizaciji) so urejeni tudi:
- V pravilu, po katerem mora firma kapitalske družbe vsebovati sestavino, po kateri se
razlikuje od firme drugih družb
- V pravilu, po katerem mora firma osebne družbe, kadar obsega enak priimek osebno
dogovornega družbenika kot druga osebna družba, obsegati dodatno sestavino
73
2. Načelo stvarnosti in resničnosti – firma družbe mora obsegati samo resnične značilnosti
(lastnosti) družbe in da se ne sme obsegati zavajajočih sestavin ( sestavine ki bi lahko
povzročale zmedo na trgu). Podlaga za presojo je, da firma kot celota oz. njene
posamezne sestavine v pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih družba posluje,
lahko ustvari(jo) napačen vtis (prepričanje) o pomembnih značilnosti družbe. Kršitve:
- pravila, po katerem mora firma obsegati oznako (resničnega) predmeta poslovanja
družbe
- pravila, po katerem firma ne sme obsegati sestavin, zaradi katerih bi lahko prišlo do
zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe
- prepovedi oz. omejitve uporabe imen ali znakov držav oz. lokalnih skupnost ali imen
znamenitih oseb
- Pravila, po katerem mora firma obsegati podatke, pomembne za opredelitev
odgovornosti za obveznosti družbe
Firma se lahko prenaša samo skupaj s prenosom gospodarskega podjema.
3. Načelo obveznosti firme – firma je obvezna korporacijsko-pravna značilnost

(korporacijsko-pravni atribut) vsakega gospodarskega podjema, ki je organiziran v obliki
družbe oz. podjetnika. Načelo je uzakonjeno z določbami o firmi v zvezi s posamezno
pravno-organizacijsko obliko družbe:
- osebne družbah: družba mora ob vpisu ustanovitve v sodni register zahtevati
(predlagati) tudi vpis firme družbe. Iz tega izhaja nadaljnje pravilo, da morajo
družbeniki ob ustanovitvi družbe določiti firmo, ki jo bo družba uporabljala pri svojem
poslovanju
- kapitalske družba: določitev firme družbe je obvezna sestavina statuta delniške
družbe oz. družbene pogodbe z omejeno odgovornostjo
Posebna vidika načela obveznosti firme:
- Pravilo o obvezni uporabi firme pri poslovanju družbe
- Pravilo o enotnosti firme, po katerem mora družba pri svojem poslovanju uporabljati
eno samo firmo
Jezikovni problem firme 20 ZGD-1: firma mora biti v slovenščini. Za prevod v tuj jezik gre
lahko skupaj le s slovenskim prevodom. To ne velja za dodatne sestavine (n.pr. fantazijske
dodatke – Svilanit).
Firma lahko tudi ne pomeni nič (firma ABC, Tonosa (TOvarna NOgavic SAvlje), Tosama,
Nama, Peko.
Zakon ne more predpisovati, da so dodatne sestavine v kakršnemkoli jeziku. Prepovedano je,
da so dodatne sestavine v tujem jeziku. Kljub vsemu, pa se v firmo lahko uporabljajo besede
v tujem jeziku če 20/III ZGD-1:
- ustrezajo firmam, imenom ali priimkom družbenikov, ki so sestavni del firme,
- ustrezajo registriranim blagovnim ali storitvenim znamkam,
- gre za domišljijska poimenovanja, ki ne vsebujejo tujih črk, ali
- gre za mrtvi jezik.
N.pr.: Adria Airways – napačno: Adria je dodatna sestavina, Airways je napotilo na dejavnost,
ki mora biti v slovenščini. Pravilno: Slovenski letalski prevoznik Adria Airways d.d.
Načelo obveznosti firme ima veliko izjem:
 označbe tujih držav in mednarodnih organizacij 14 ZGD-1 – firma ne sme vsebovati imen ali
znakov tujih držav ali mednarodnih organizacij, ker je firma označba, ki se pojavlja na veliko
trgih in bi lahko povzročila zmedo.
74
 ime Slovenija in njene izpeljanke se lahko uporabljajo le z dovoljenjem Vlade RS 15/I ZGD-1
Slovenijales in Slovenijavto so stare firme iz povojnega obdobja, ko je bilo to dovoljeno. Z
novo zakonodajo je bilo s prehodno določbo določeno, da se ta imena lahko ohranijo.
Uporaba teh pojmov v firmi namreč lahko zavaja bodisi glede bistvenih značilnosti
poslovanja družbe bodisi glede pravnih razmerij družbe.
 prepoved uporabe besed, ki kažejo na državni pomen ali pomen lokalnih skupnosti oz. mest
- Državna založba Slovenije je ohranila kratico, čeprav družba nima več nobene zveze s
Slovenijo (Drzni Znanilci Sprememb),
- Stanovanjska komunalna banka (SKB) – danes nima več zveze z državo, ohranila je
kratico.
- dopustno je uporabiti ime v obsegu, ki se nanaša na lokalno skupnost – Ljubljanske
mlekarne, d.d. (ni dovoljeno Mleko Mestne občine Ljubljana)
Treba je upoštevati načelo resničnosti firme in splošna pravila o prepovedi uporabe pojmov,
ki lahko ustvarijo napačen vtis glede vrste, pomena in obsega predmeta poslovanja družbe.
 omejitev uporabe osebnih imen 16 ZGD-1 – pri osebnih družbah mora biti v firmi (ime)
priimek enega družbenika. Vnašanje osebnih imen je omejeno z dovoljenjem te osebe oz.
njenih sorodnikov (1. zakonec, če je še živ; 2. najbližji sorodni v ravni vrsti do 3.kolena, ki je še živ; 3. starši
znamenite osebnosti, če so še živi), če je ta oseba mrtva IN ministrstva za notranje zadeve, če gre
za zgodovinsko ali drugo znamenito osebo). Firma pomeni prvo informacijo o družbi. Ta je
lahko pozitivna ali negativna, zato je interes posameznika, da zavaruje svoje ime. N.pr.: firma
"Športna oprema Kunc, d.d." je dopustna, če je priimek glavnega delničarja Kunc, drugače pa
je prizadet interes priznanega športnika.
Če je v firmi ime osebe ali beseda Slovenija, lahko upravičena oseba ali pristojni organ
zahteva izbris firme iz registra, če bi s poslovanjem bil kršen njun ugled.
3. Dolžnost uporabe firme in prodaja firme 19 ZGD-1

Družba je dolžna uporabljati firmo v obliki, ki je vpisana v register. Družba lahko uporablja
tudi skrajšano firmo (vpiše se v register), ki vsebuje:
- sestavino, po kateri se firma družbe razlike od firm drugih družbe: kapitalske družbe-
dodatna sestavina; osebna družba-ime (osebno odgovornega) družbenika
- oznako za kakšno družbo gre
Pogosto se pojavlja le fantazijski dodatek (n.pr.: v reklamah). Pri poslovanju je potrebno
uporabljati vse 3 sestavine.
Firma je pomembna ekonomska vrednost za družbo. Družba lahko firmo proda (n.pr.:
McDonald's). Firma je vezana na subjekt, zato se lahko prenaša le skupaj s podjetjem
(premoženje in delavci). To je razlika med firmo in blagovno znamko.
4. Nameravana firma 22 ZGD-1

Firma je imenovana od dne vpisa v register. Ko se družbeniki dogovorijo o imenu v družbeni
pogodbi, firme še ne morejo vpisati v register. ZGD-1 omogoča vpis nameravane firme =
firme, ki jo (bodoči) družbeniki oz. delničarji želijo (nameravajo) uporabiti za poimenovaje
(ime) družbe, ki jo nameravajo ustanoviti. V sodni register se vpiše samo firma, družba pa še
ne, da ne bi kdo ukradel nameravanega imena. Saj ima prednost tista družba, katere firma je
bila prej vpisana v sodni register – vložitev predloga za vpis nameravane firme v sodni register.
Nameravana firma uživa enako varstvo, kot da bi bila družba ustanovljena za omejen čas – 1
leto od vpisa nameravane firme v sodni register. Potem registrsko sodišče izbriše po uradni
dolžnosti, razen če je bila družba v tem času registrirana.
75
VIII. SEDEŽ DRUŽBE

Sedež je obvezna statusna značilnost družbe. Pomeni formalno teritorialno zvezo družbe z
določenim krajem.
29 ZGD-1: Sedež družbe je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register, NE naslov! Če se
družba preseli v druge prostore v istem kraju, ne gre za spremembo sedeža, temveč za
spremembo naslova. Enako velja, če se spremeni ime ulice.
Pravni pomen sedeža je vezanost družbe na kraj.
Po sedežu družbe je pristojno sodišče (tudi registrsko) v primeru civilnih in kazenskih
postopkov (krajevna pristojnost sodišča po sedežu toženca).
Vse finančne in davčne obveznosti družbe nastanejo glede na sedež. Nekatere države
privabljajo kapital tako, da imajo nizke davčne stopnje.
Briefkastengesellschaft je gospodarska družba, ki ima sedež v državi, s katero nima nobene
zveze (n.pr.: Liechtenstein, Bahami, Kajmanski otoki = off–shore podjetja). Družba ima tam le
poštni nabiralnik zaradi davčnih olajšav, poslovanje pa poteka v drugi državi.
30 ZGD-1: Za sedež je mogoče določiti kraj:
- kjer družba opravlja dejavnost – podlaga za izbiro sedeža zlasti takrat, kadar družba
opravlja proizvodno dejavnost. Za tako dejavnost je značilno, da se praviloma
opravlja na določenem kraju, z razliko od trgovinskih oz. storitvenih dejavnosti, ki se
opravljajo na določenem območju, ali
- kraj, kjer se v glavnem vodijo njeni posli – kraj v katerem je tako imenovani upravni
sedež družbe; kraj na območju katerega poslovodstvo družbe vodi posle družbe, ali
- kraj, kjer deluje poslovodstvo družbe.
Standardna je opredelitev sedeža v kraju, kjer se vodijo posli. Opredelitev sedeža po sedežu
poslovodnega organa je pogosto fiktivna.
31 ZGD-1: podružnice so (notranje) organizacijske enote družbe, ki so krajevno ločene od
sedeža družbe. Podružnice nimajo lastne pravne osebnosti, so samo način notranje
organizacije poslovanja družbe, kadar družba svoje posle opravlja na območju zunaj kraja
sedeža družbe. Družba to lahko stori – fakultativno – če oceni, da je takšen način organizacije
poslovanja smotrn.
IX. ZASTOPANJE
Zastopanje je pravno razmerje, v katerem ena oseba izjavlja voljo za drugo osebo. Gre za
izjavljanje volje navzven nasproti 3. osebi.
Zastopani Zastopnik 3. oseba
Najvažnejša ločitev zastopanja je na direktno in indirektno zastopanje:

1. direktno (neposredno) zastopanje – pravni posel učinkuje neposredno na
zastopanega in se sklene med zastopanim in 3. osebo. Skica:
2. indirektno (posredno) zastopanje – pravni posel velja med zastopnikom in 3. osebo,

vendar mora zastopnik prenesti učinke pravnega posla na zastopanega. Skica:
76
Zastopanje pomeni odnos zastopnika do 3. osebe.

Do veljavnega zastopanja (vzporedno morata obstajati dve pravni razmerji) :
1. pooblastilno razmerje med zastopnikom in zastopanim
2. pogodbeno razmerje med zastopnikom in tretjo osebi, s katero je zastopnik sklenil
pogodbo v imenu zastopanega
Pravna oseba mora imeti zastopnika. Če ga nima, ne more stopati v pravna ravnanja in tako
poslovati.
Glede na pravni temelj nastanka upravičenosti za zastopanje se zastopniki delijo v dve
skupini:
1. zakoniti zastopniki
2. pogodbeni zastopniki
Vrste zastopnikov glede na temelj poslovanja so:
1. zakoniti zastopniki,
2. zastopniki na podlagi odločbe državnega organa,
3. pravno–poslovni zastopniki,
4. statutarni zastopniki.
Zakoniti zastopniki so obvezni, ostali so neobvezni.
1. Zakoniti zastopnik
Zakoniti zastopnik je oseba, katere upravičenost za zastopanje druge osebe temelji
neposredno na zakonu. Zakoniti zastopnik pridobi upravičenje (pravico) zastopati drugo
osebo neposredno na podlagi zakona (ex lege) z nastopom pravnega dejstva. Upravičenost
za zastopanje ne temelji na izjavi volje zastopanega. Zato se med zakonite zastopnik uvrščajo
tudi zastopniki, katerih upravičenje za zastopanje temelji na drugem (oblastvenem) pravnem
aktu – odločbi pristojnega državnega organa.
Posebna vrsta zakonitega zastopnika je tudi zastopnik kot organ družbe, ki je značilen zgolj za
zastopanje pravnih oseb. Družba je umetna tvorba, ni nima lastnosti, ki so potrebne za
oblikovanje in izjavljanje pravno-poslovne volje. To funkcijo mota v družbi opravljati določen
organ družbe – ena ali več oseb, ki v družbi in v imenu družbe v zunanjem svetu opravljajo
družbene aktivnosti. Treba je razlikovati od fizične osebe, ki v družbi opravlja funkcijo člana
zastopniškega organa družbe. Fizična oseba – član organa družbe pridobi upravičenje za
zastopanje družbe z imenovanjem na funkcijo člana zastopniškega organa družbe.
Pravni temelj pridobitve upravičenja korporacijskih zastopnikov za zastopanje družbe je
različno v zvezi s posameznimi pravno-organizacijskimi oblikami družbe:
- družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) – zakoniti zastopniki so vsi družbeniki.
Določba je dispozitivna – družbeniki se lahko dogovorijo drugače.
- komanditna družba (k.d.) – zakoniti zastopniki so vsi komplementarji, razen če se med
seboj dogovorijo drugače.
- družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) – zakoniti zastopnik je poslovodja družbe,
- delniška družba (d.d) – zakoniti zastopnik je uprava družbe. Če je v upravi več ljudi, so
zakoniti zastopniki vsi člani uprave. Posamezni člani uprave pa pridobijo upravičenje
za zastopanje s tem, ko jih pristojni organ družbe imenuje na funkcijo člana uprave.
Ker je zastopanje zakonito, ni o zastopstvu potreben noben akt.
Situacija je za 3. osebo neprijetna, če nekdo sklene z njo pogodbo, pa ni zastopnik ali je
zastopnik z omejeno odgovornostjo (falsus procurator). Takšna pogodba je s strani družbe
izpodbojna. 3. oseba se mora prepričati, ali je zastopnik pravi, kar se preveri v sodnem
registru. Družba lahko tak pravni posel naknadno odobri.
77
32/II ZGD-1: Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost
družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam.
Pooblastilo je neomejeno, zato takšen sklep ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Veljata
pa dve skupini izjem:
- upravičenje za zastopanje je omejeno na delovanje, ki je v skladu z namenom
delovanja družbe
- upravičenje posameznega korporacijskega zastopnika za zastopanje družbe je pri
posamezni pravno-organizacijski obliki omejeno s pravili o skupnem zastopanju bodisi
neposredno po zakonu bodisi na podlagi pravil družbe v skladu z zakonom
Zakonitega zastopnik lahko doletijo le sankcije znotraj družbe. Pri vseh ostalih zastopnikih je
možno omejiti odgovornost.
Za skupno zastopanje je značilno, da je pogodba veljavno sklenjena, če izjavijo voljo za
sklenitev pogodbe vsi korporacijski zastopniki. Skupno zastopanje zato omejuje upravičenje
posameznega korporacijskega zastopnika za zastopanje družbe.
1.1. Učinki omejitev upravičenja korporacijskih zastopnikov za zastopanje družbe

Treba je razlikovati:
- učinke v razmerju do tretjih: notranje omejitve nimajo pravnega učinka. V razmerju
do tretje osebe je izjava volje zastopnika veljavna in je zato pogodba veljavno
sklenjena, tudi če je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve upravičenj za
zastopanje
- učinke v notranjem razmerju med korporacijskim zastopnikom in družbe: dovoljene
so tudi drugačne omejitve upravičenja poslovodstva družbe za zastopanje družbe. V
notranjem razmerju je posledica kršitve takšnih omejitev lahko odškodninska
odgovornost člana uprave, če sta seveda poleg protipravnega ravnanja izpolnjeni tudi
drugi dve predpostavki (poslovne) odškodninske odgovornosti:
1. vzročna zveza
2. škoda, ki družbi nastane
2. Zastopnik na podlagi odločbe državnega organa

Ko družba pride v stečaj, sodišče postavi stečajnega upravitelja. S tem prenehajo zakoniti
zastopniki.
3. Pravno–poslovni zastopnik
je lahko fizična ali pravna oseba. Zakoniti zastopnik pooblasti v imenu družbe
pravno–poslovnega zastopnika. S tem le ustanovi novo zastopanje in ne prenese svojih
pravic. Obseg pooblastila določi zakoniti zastopnik družbe.
Primeri obsega: sklepanje poslov le do določene vrednosti, sklepanje poslov le z dovoljenjem
nadzornega sveta, sklenitev konkretne pogodbe,... Obseg v zakonu ni določen in ni vpisan v
sodni register.
Pooblastitelj ima popolno razpolaganje glede ustanovitve pooblastila.
Ker obstaja zelo velika nevarnost zlorab, mora biti pooblastilo pismeno. V njem mora biti
naveden čas in obseg pooblastila.
78
3.1. Prokura
je oblika upravičenja za zastopanje družbe, ki temelji na pooblastilu pristojnega organa
družbe. O podelitvi prokure odloča poslovodstvo družbe. Zastopnik je prokurist. Gre za
pravno–poslovno zastopanje, ki nastane z izjavo volj. Obseg prokure določa zakon.
35 ZGD-1: Prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe,
razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej
pooblaščen.
Omejitev prokure nima pravnega učinka proti tretjim osebam.
Slednje lahko stori, če ga družba izrecno pooblasti. Omejitev obsega prokure nima učinka
proti 3. osebi, vendar ima interni učinek nasproti prokuristu. Pogodba velja.
Prednost prokure je v tem, da 3. oseba takoj, ko ugotovi, da je sopogodbenik prokurist,
zanesljivo ve, da bo pogodba veljavna, ker je družba ne more izpodbijati. Takšno poslovanje
je zanesljivo.
38 ZGD-1: Prokurist se vpiše v sodni register. Pri pismenem sklepanju pogodb je prokurist
poleg svojega podpisa dolžan dopisati, da je prokurist. Kratica za prokuro je p.p.a.
Prokura se lahko podeli:
- ločeno (večinoma),
- skupno: 34 ZGD-1 – skupni prokuristi lahko pravni posel sklenejo le, če so vsi skupni
prokuristi izjavili voljo o sklenitvi pravnega posla. Gre za skupno zastopanje več oseb,
ki je utemeljeno zaradi medsebojne kontrole.
4. Statutarni zastopnik
se ustanovi oz. določi z ustanovitvenim pravnim aktom družbe (statut pri d.d.), v katerem se
mu določi tudi odgovornost.
5. Pooblaščenec po zaposlitvi in trgovski potnik

5.1. Pooblaščenec po zaposlitvi
je oseba, ki v imenu gospodarske družbe sklepa pogodbe, čeprav nima posebnega
pooblastila. Pogodbe lahko sklepa gleda na določeno delovno mesto. S tem mu avtomatično
pripada pooblastilo za sklepanje določenih pogodb. N.pr.: prodajalec, natakar, sprevodnik,...
Obstajajo mejni primeri, ko prodajalec da pri nakupu popust ali plačilo na obroke sam od
sebe. V takem primeru je potrebno ugotoviti, ali takšno ravnanje spada v običajen delokrog.
Zelo bogata sodna praksa se je razvila okrog pooblastil šoferja kamiona (kupovanje goriva,
popravila, plačevanja taks državam,...)
5.2. Trgovski potnik

v principu ni zastopnik, ker ne more sklepati popolnih pogodb. Lahko sprejema naročila –
delno zastopstvo. Takšna izjava drugo stranko obvezuje. Izjava, dana trgovskemu potniku,
velja kot izjava, dana drugemu zastopniku gospodarske družbe. Obratno ne velja – trgovski
potnik ne more zavezovati gospodarske družbe s svojim ravnanjem ali izjavami.
79
X. SODNI REGISTER
Sodni register je javna knjiga, namenjena vpisu in objavi podatkov o pravno pomembnih
dejstvih glede družb in drugih subjektov vpisa v sodni register, 7. člen Zakona o sodnem
registru. Pravno pomembna so tista dejstva, ki se nanašajo na pravne značilnosti subjekta
vpisa, ki so pomembne za varnost pravnega prometa – skup vseh pravnih dejanj pravnega
subjekta, katerih pravna posledica so nastanek, sprememba ali prenehanje določenega
pravnega razmerja. Pravna razmerja v katera vstopa družba je mogoče razdeliti v dve
skupini:
1. Zunanja pravna razmerja so razmerja med družbo in tretjimi
2. Notranja pravna razmerja so razmerja med družbo in njenimi družbeniki oz. delničarji
Obstajajo različne evidence, ki nimajo enake teže:
- evidence, namenjene potrebam javne uprave (n.pr.: register motornih vozil) – takšne
evidence nimajo nobenih učinkov v civilnem pravu.
- zemljiška knjiga – stvarne pravice se pridobivajo in odsvajajo z vpisi v zemljiško knjigo.
Šele z vpisom nastane pravica.
- matične knjige (rojstna, poročna, knjiga umrlih) – namenjene so evidenci fizičnih
oseb.
- če otrok ni vpisan v rojstno matično knjigo, to ne pomeni, da ne obstaja – še vedno je
subjekt pravic in dolžnosti, saj to vsakdo postane z rojstvom,
- enako velja za matično knjigo umrlih,
- poročna matična knjiga deluje podobno – poroka je sklenjena v trenutku, ko zakonca
izjavita voljo o tem. Zakon je sklenjen, četudi ni vpisan v poročno knjigo.
- sodni register – vpis v sodni register je pogoj, da nastane pravna oseba. Na to se veže
veliko drugih učinkov. Vpis povzroči pravno posledico.
Obstajajo evidence, ki jih vodijo pravne osebe. V njih obstaja nevarnost agregacije ali
združevanja podatkov. S kombinacijo podatkov o določeni osebi iz različnih evidenc dobimo
popoln vpogled v način njenega obnašanja, kar pomeni poseg v zasebnost (n.pr.: evidence
založb o naročnikih).
Zbiranje javnih podatkov, ki niso namenjeni vsak svojemu področju, je nedopustno. Evidence
morajo biti zaščitene. Podatki iz evidenc se lahko uporabljajo le za namen, za katerega so bile
vzpostavljene. Tako določa Zakon o varstvu podatkov.
1. Organizacija sodnega registra

44 ZGD-1: Register vodi sodišče.
Postopek o registrskih zadevah ureja poseben zakon.
Sodni register pri nas vodijo sodišča. Vzpostavljeni so na sedežih okrožnih sodišč (11) –
stvarna pristojnost. Krajevno pristojno je tisto izmed 11 okrožnih sodišč, na območju
katerega ima subjekt vpisa sedež. Med njimi poteka računalniška povezava – centralna
podatkovna baza. Vanjo imajo vpogled notarji. Navadni državljani imajo vpogled v registre na
okrožnih sodiščih.
Sodni register je sestavljen iz dveh delov:
1. glavna knjiga je namenjena vpisu in objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih,
za katere zakon odloča,da se vpišejo v sodni register
2. zbirka listi, kamor se vložijo listine:
- na podlagi katerih je bil opravljen vpis posameznega pravno
pomembnega dejstva, ali
- za katere zakon določa, da se predložijo registrskemu sodišču
80
V sodni register se vpisujejo podatki, ki jih zahteva zakon:

- ustanovitev in prenehanje gospodarske družbe,
- akt o ustanovitvi (statut pri delniški družbi) in akt o imenovanju poslovodstva,
- podatki iz življenja gospodarske družbe.
Vsi vpisi v register se opravijo na podlagi sklepa sodišča. Sklep se izda po posebni vrsti
nepravdnega postopka. Udeleženci v postopku:
- predlagatelj postopka
- subjekt vpisa, če ni hkrati predlagatelj postopka
- oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločno prizadet
Registrsko sodišče odloči o zahtevku za vpis vsakega podatka v sodni register na podlagi
vloge za vpis in po uradni dolžnosti. Sklep o vpisu delniške družbe v register izda sodnik I.
stopnje. Sodni referent izda sklep za vse ostale gospodarske družbe (d.o.o. in osebne
družbe).
2. Načela sodnega registra

2.1. Načelo javnosti – vsakdo ima vpogled v register, si izpisuje podatke in dobi izpis iz
registra, ne da bi za to potreboval razlog. Javnost registra je absolutna. Ne sme se je omejiti,
četudi ima družba težave ali je v stečaju.
- vsebina vpisov v sodni register je javno dostopna, zato se nihče ne more sklicevati, da
mu vsebina posameznega vpisa ni bila znana  pozitivni publicitetni učinek vpisa v
sodni register. Med tem ko je negativni publicitetni učinek: če določen podatek, ki je
pomemben za pravni promet, ni vpisan v sodni register, tretji za ta podatek ni dolžan
vedeti.
- sodni register vodijo državni organi – sodišča. To zagotavlja popolno nepristranskost
pri vsebini vpisov, kar je izredno pomembno za pravni promet, ker se lahko vsak
zanese, da so podatki vpisani v sodni register, pravilni.
Funkcija načela javnosti je dajanje informacij možnim sopogodbenikom gospodarske družbe.
Resen pravni subjekt se, preden naveže stike z gospodarsko družbo, vedno pozanima o
pravnem statusu družbe prek sodnega registra.
Ponekod celo zakon predpisuje izpis iz sodnega registra pred sklenitvijo pogodbe.
Iskanje po sodnem registru je lahko donosen posel. Na primer: Dunn & Bradstreet je najbolj
znana organizacija, ki se proti plačilu ukvarja z bonitetnimi poročili o gospodarskih družbah.
V večini primerov jih črpa iz sodnih registrov.
Javnost je absolutna, vendar samo ob enem načinu iskanja – poznati je treba ime družbe
(firmo). Ni možno iskati oseb po imenih, po tem, v katerem nadzornem svetu so,... Takšno
iskanje je dovoljeno le izjemoma, če gre za upnika, ki ima ugotovljeno terjatev s strani
državnega organa (n.pr.: davčna služba). Te izjeme določa zakon.
Vsi vpisi v sodni register se objavijo v Uradnem listu s časovnim zamikom 1 do 2 meseca.
Pravne posledice nastanejo že z vpisom v sodni register.
2.2.Načelo publicitete – šteje se, da je tisto, kar je vpisano v sodni register, znano vsem,
čeprav v resnici ni (praesumptio iuris et de iure). Publicitetni (deklaratorni) učinek nastopi, ko
se z dnem vpisa ali z dnem objave tega vpisa šteje,da je vpisani podatek javno objavljen in s
tem vsakomur znan. Ločimo pozitivni in negativni publicitetni učinek (glej zgoraj). Edina
izjema je 6/V ZGD-1, ki se nanaša na pravne posle ultra vires – navedba dejavnosti v registru
še ne pomeni, da je 3. oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev..
81
2.3.Načelo zaupanja – vsako se lahko zanese na podatke, vpisane v sodni register. Tistega, ki
v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem (v dobri veri) zanese na podatke, ne sme
trpeti škode zaradi zaupanja v sodni register oz. podatke, ki so v njem vpisani.
2.4.Načelo ažurnosti – podatke za vpis je treba predložiti v 15 dneh po izpolnitvi pogojev za

vpis. Kršitev ima sankcije.
2.5.Načelo obveznega vpisa – vsi subjekti, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni
register, dolžni vložiti predlog za vpis njihove ustanovitve v sodni register.
3. Vrste vpisov
1. konstitutivni vpis – pravna posledica nastane z vpisom v sodni register. Pravna posledica
ne nastane z nastankom dejstev, ampak z vpisom. Primeri: ustanovitev in prenehanje
družbe,...
2. deklaratorni vpis – pravna posledica nastane že prej, vpis ima namen obveščanja. Primer:
skupščina d.o.o. imenuje novega poslovodjo, kar se s časovnim zamikom vpiše v register.
Poslovodja je vse kompetence prevzel že z imenovanjem, vendar je šele z vpisom v
register nastal publicitetni učinek. Pristojnost poslovodje obstaja prej, vendar 3. oseba ne
trpi škode, če zaupa v register, ko sprememba še ni vnesena.
O registru najdemo v ZGD malo podatkov, vsebuje jih Zakon o sodnem registru (dodani so
posebni obrazci).
Za vpis v sodni register so potrebne takse.
Sodišče nima pristojnosti odločati o primernosti ustanovnega akta, ampak mora v skladu z
zakonom le preveriti skladnost vloge z zakonom. Če je vloga skladna, mora sodišče izdati
odobritveni sklep.
V zakonu so predpisane tudi listine, ki morajo biti priložene vlogi. Hranijo se v Zbirki listin,
kamor je tudi mogoč vpogled.
Notar ima pooblastila po samem zakonu za izdajo listin v notarski obliki. Ne more vplivati na
vsebino sklepov, temveč samo verodostojno potrdi, kar je bilo sprejeto na skupščini d.d. ali
d.o.o. Če gre za nezakonit sklep, mora gospodarsko družbo na to opozoriti, vendar ne more
preprečiti sprejema tega sklepa.
82
XI. POSLOVNA SKRIVNOST

39/I ZGD-1: Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim
sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in
druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost.
Za poslovno skrivnost se štejejo vsi podatki, zaradi katerih bi družbi nastala občutna škoda,
če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba, četudi družba teh podatkov ni določila s pisnim
sklepom za poslovno skrivnost.
Lastnosti poslovne skrivnosti:
1. gre za podatek – določeno dejstvo, ki obstaja v vednosti, v znanju.
2. za podatke ve le določen omejen krog ljudi. Kot skrivnost lahko velja podatek,
katerega sestavine so sicer znane, vendar je mogoče podatek v celoto sestaviti,
komplementirati le z določenim trudom. Podatki morajo biti pridobljeni legalno.
3. obstaja določena prepoved, da bi osebe, ki vedno ali zvedo za podatek, tega
sporočale nepooblaščenim osebam. Ločimo dve merili:
- subjektivno: sam upravičenec, nosilec s svojim aktom in s svojo
voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno
sporočanje
- objektivno=zakonsko: sam zakon določa, kateri podatki se štejejo za
poslovno skrivnost, nosilec lahko kvečjemu omili zakonsko strogost
4. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki pomenijo za podjetje konkurenčno
prednost v kakršnemkoli pogledu (nov postopek za izdelavo nekega izdelka, seznam
stalnih odjemalcev, analiza trga,…). Konkurenčni pomen podatka pa se lahko kaže
tudi v negativnem smislu – neugoden podatke, katerega sporočanje neupravičeni
osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja.
Interna opredelitev poslovne skrivnosti – poslovna skrivnost je materialna ali imaterialna
dobrina znotraj same družbe, ki je ni treba poznati ljudem, ki je pri svojem delu ne
potrebujejo.
Po zakonu so dolžni varovati poslovno skrivnost: 40 ZGD-1
1. osebe znotraj družbe (družbeniki, zaposleni v družbi, člani družbenih organov),
2. osebe, ki za družbo opravljajo določeno delo na podlagi civilnopravnih pogodb,
3. osebe zunaj družbe, ki zvedo za poslovno skrivnost.
V zvezi s poslovno skrivnostjo loči zakon dve obliki kršitve. Razlikovanje med njima temelji na
dejstvi, ali oseba že ve ali še ne ve za zaupni podatek:
- osebe že vedele (vse kar je bilo povedano do sedaj). Če gre za osebe, ki sodijo v krog
družbe, bodo akti družbe določili režim varovanja podatkov; tu gre za notranje
informacije: informacije, ki jih lahko pridobijo delničarji, člani nadzornega sveta d.d.
ali člani uprave d.d. ter jih lahko izkoristijo za pridobitev koristi na drugih področjih.
Teh informacij se ne sme razkrivati 3. osebam ali jim celo priporočati nakup
vrednostnih papirjev (insider dealing).
- osebe še ne vedo, pa bi poskušale do njega neupravičeno proti. Če to izvajajo prikrito,
govorimo o gospodarskem (industrijskem) vohunstvu je organizirana kriminalna
dejavnost pridobivanja poslovnih skrivnosti, da bi na njihovi podlagi določena družba
dosegla gospodarske koristi, ki jih sicer ne more.
83
XII. PREPOVED KONKURENCE

41 ZGD-1: Prepoved konkurence pomeni, da določene osebe ne smejo sodelovati kot delavci v
drugi družbi, če je njena dejavnost v konkurenčnem razmerju z njihovo družbo, ali kot s.p., če
opravljajo konkurenčno dejavnost njihovi družbi.
Prepoved konkurence velja za:
1. družbenike d.n.o.,
2. komplementarje k.d.,
3. družbenike in poslovodje d.o.o.,
4. člane uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta d.d.,
5. prokuristi
6. člane gospodarskega interesnega združenja, če je tako določeno v aktu o ustanovitvi.
Konkurenčna prepoved lahko traja tudi po prenehanju razmerja z družbo (največ 2 leti).
Konkurenčna prepoved temelji na 3 sestavinah:
- določitev oseb, ki jih zadeva ta prepoved: navede so taksativno; razširitev je mogoča
- določitev vlog, ki jih odgovorne osebe smejo opravljati. Pojem podjetnika je pri tem
treba razumeti široko, vendar ob predpostavki, da nosi tveganje in koristi podjetniške
dejavnosti
- konkurenčna dejavnost: vsaka dejavnost, ki slabša konkurenčni položaj gospodarske
družbe
42 ZGD-1: Sankcije za kršitev konkurenčne prepovedi so:
1. plačilo odškodnine in odstop do odškodnine družbi,
2. prepustitev poslov družbi,
3. prenos koristi do poslov družbi,
4. odpoved družbene pogodbe.
Navedene so le nekatere sankcije, dopustne so tudi druge, ki pa so odvisne od položaja
osebe, ki krši prepoved. Zastaralni rok treh mesecev je kratek in s tem nalaga upravičencu
hitro ukrepanje.
84
2. poglavje: SAMOSTOJNI PODJETNIK POSAMEZNIK IN OSEBNE DRUŽBE
I. SAMOSTOJNI PODJETNIK POSAMEZNIK (S.P.)

V primerjalnem pravu povsod obstaja možnost, da fizična oseba opravlja gospodarsko
dejavnost. Uporablja se izraz trgovec (commeçant, Kaufmann, imprenditore). Pri nas se
uporablja izraz podjetnik.
Pri nas imamo navado enačiti obrtnika in podjetnika. To je zato, ker v socializmu instituta
samostojnega podjetnika ni bilo, ampak je bila edina možna oblika samostojnega vlaganja
kapitala in pridobivanja dobička obrtništvo. Obrtništvo ni pravna oblika. V praksi so se kot
obrtniki pojavljali podjetniki, ki niso imeli z obrtjo nobene zveze (gostinci, kemične čistilnice,
avto-prevozniki, majhni tovarnarji,...). Obrt je namreč rokodelstvo.
Osnovne značilnosti podjetnika so enake kot pri gospodarskih družbah:
- samostojnost: lastna korist in riziko
- pridobitnost: poslovanje zaradi dobička
- opravljanje dejavnosti na trgu
Samostojni podjetnik se lahko ukvarja s kakršnokoli gospodarsko dejavnostjo. Ker gre za
fizično osebo, ni velike verjetnosti, da bi opravljal dejavnost z velikim kapitalom in
odgovornostjo. Samostojni podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem, tudi osebnim –
mogoče poseči z izvršbo. Njegovo osebno premoženje je fizično ločeno.
S.p. ne potrebuje zastopnika, ker lahko sam stopa v razmerja. Zakon omenja le prokurista.
Zelo pogosto podjetnik nastopa v pravnem prometu osebno.
Po obsegu dejavnosti so lahko različni podjetniki (mali trgovec, ali mali podjetnik), vendar
podjetnik po ZGD-1 ni tako oblikovan. Podjetnik je lahko imetnik tudi zelo podjetja. Njegov
položaj se spremeni le glede računovodenja, publicitete in morda davčnih obveznosti. Za
samostojnega podjetnika veljajo določbe ZGD-1 o dejavnosti, firmi, sedežu, podružnici,
prokuri in poslovni skrivnosti, 71 ZGD-1.
72/I,II ZGD-1: Firma podjetnika vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre
za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine.
Podjetnik lahko uporablja tudi skrajšano ﬁrmo, ki vsebuje vsaj njegovo ime, priimek in oznako
s.p.
V praksi se pogosto pokaže, da so prav dodatne, najpogosteje fantazijske sestavine
najpomembnejši razlikovalni zank in tudi predmet sporov. Veljajo enake zapovedi in
prepovedi kot za firmo družbe.
74 ZGD-1: Podjetnik lahko začne opravljati dejavnost, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni
register Slovenije.
85
II. DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO (D.N.O.)

76 ZGD-1: Družba z neomejeno odgovornostjo je družba dveh ali več oseb, ki za obveznosti
družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.
Družba se ustanovi s pogodbo med družbeniki.
Družba dveh ali več oseb, ki odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.
Je osebna družba, po našem pravu pravna oseba, ki se ustanovi s pogodbo med družbeniki –
zakon napotuje na subsidiarno uporabo civilnega prava, kar pomeni, da se uporabljajo
pravila o civilnopravni družbeni pogodbi, 76 ZGD-1. Obligacijski zakonik dokaj podrobno
ureja pravna razmerja med družbeniki 79 – 97 ZGD-1 kot pravna razmerja družbenikov do
tretjih oseb 98 – 104 ZGD-1. Če družbena pogodba ne določa drugače, velja, da morajo
družbeniki vplačati enako vložke. Načelno velja, da je za zastopanje družbe upravičen vsak
družbenik. Z družbeno pogodbo pa je mogoče posameznike izvzeti od zastopanja, lahko pa
se določi tudi obveznost skupnega zastopanja. Izhodišče glede prenehanja družbe je v osebni
naravi družbe in povezanosti družbenikov. Načeloma velja, da družba preneha, če družbenik
umre ali če posamezni družbenik, ki je pravna oseba preneha. Ob morebitnem prenehanju
družbe se opravi likvidacija, kar velja za vse primere prenehanja družbe, razen za stečaj.
Nem. offene Handelsgesellschaft (javna družba)
Fran. société
D.n.o. je najpreprostejša oblika gospodarske družbe. Je prvi korak k povezovanju, ki privede
do nove pravne osebe.
V vseh pravnih sistemih ni jasno, ali je d.n.o. pravna oseba ali ne. V Nemčiji in Avstriji je javna
družba lahko tožena in lahko piše, vendar ni definirano, ali je pravna oseba.
1. Odgovornost družbenikov za obveznosti d.n.o.

Pri nas je izrecno določeno, da je d.n.o. pravna oseba. Za njo je značilno, da vsi družbeniki
odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.
Pri tem se postavi vprašanje, ali lahko upnik prosto poseže po premoženju družbe ali
družbenikov v kateremkoli zaporedju. Družbenik ima pravico, da najprej poseže po
premoženju družbe, šele potem lahko poseže po premoženju družbenikov – družbeniki
odgovarjajo subsidiarno glede na družbo, 100 ZGD-1.
Upnik mora d.n.o. najprej pisno pozvati, naj vrne dolg v določenem času. Če tega ne naredi,
lahko upnik poseže po premoženju družbenikov, četudi je družba sposobna plačati (ima
premoženje, vendar ne plača).
Družbeniki so med seboj odgovorni solidarno – upnik lahko terja od vsakega izmed njih
svojo terjatev v celoti ali jo poljubno razdeli. Pri tem ni pomembno, kakšna so notranja
razmerja med družbeniki. Ko je upnik v celoti poplačan, ne more več zahtevati. Smisel
solidarne odgovornosti družbenikov je, da si upnik izbere tistega, iz katerega premoženja se
bo najlažje poplačal.
Zaradi tega so družbeniki zelo previdni. D.n.o. je primerna le za posle z manjšim tveganjem –
manjša podjetja, kjer se pričakuje manjši dobiček, pogosto družinska podjetja. Zaradi osebne
odgovornosti so d.n.o. zelo kredibilne (zanesljive).
2. Firma d.n.o.
V firmi je obvezno ime vsaj enega družbenika, da se ve, kdo odgovarja.
86
3. Vloga družbene pogodbe

Družbena pogodba je potrebna za:
1. ustanovitev d.n.o.,
2. ureditev notranjega razmerja d.n.o.
Predpisi so dispozitivne narave.
Pri ureditvi notranjega razmerja velja svoboda urejanja. Družbeniki lahko razmerja poljubno
uredijo. Če jih v pogodbi ne uredijo, veljajo določbe Obligacijskega zakonika. Družbeniki se
dogovorijo:
- koliko sredstev bodo vložili (denar, pravice, storitve, stvari,...),
- kako odločajo – osnovno izhodišče je, da so vsi družbeniki v d.n.o. enako odgovorni za
obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Družbeniki pa se lahko dogovorijo
drugače.
4. Zastopanje
98/I ZGD-1: Za zastopanje družbe je upravičen vsak družbenik, če ni z družbeno pogodbo
izvzet od zastopanja.
Pri tem gre za pravna razmerja družbenikov do tretjih oseb, kjer so določbe kogentne
narave. Poznamo kolektivno in individualno zastopstvo, ki se lahko določi v pogodbi.
Kolektivno zastopstvo se lahko določi tudi tako, da družbeniki veljavno zastopajo družbo le s
skupno s prokuristom. Zastopanje se lahko z družbeno pogodbo tudi omeji. Prav tako pa
lahko sodišče odvzame družbeniku upravičenje za zastopanje, če obstaja utemeljen razlog, 99
ZGD-1.
5. Konkurenčna prepoved
Družbenik d.n.o. ne sme delovati v kakršnikoli drugi gospodarski družbi.
6. Število družbenikov
D.n.o. mora imeti vsaj 2 družbenika. Vprašanje je, kaj se zgodi, če ostane le 1 družbenik.
D.n.o. z 1 družbenikom ne more obstajati.
115 ZGD-1: Če iz kateregakoli razloga ostane v družbi en sam družbenik, mora v enem letu
ukreniti vse potrebno, da prilagodi družbo pogojem tega zakona, ali nadaljevati dejavnost
kot podjetnik.
Če v roku iz prejšnjega odstavka družbenik ne prijavi vpisa spremembe v register, družba
preneha.
Če družbenik nadaljuje kot podjetnik posameznik, d.n.o. preneha kot pravna oseba, vendar
podjetnik prevzame družbo kot podjetje, z aktivo in pasivo – nadaljuje se pravno nasledstvo
tako glede aktive in pasive.
Posebna oblika je d.n.o. – s.p. – družba z neomejeno odgovornostjo, ki nastopa pod enim
družbenikom kot samostojnim podjetnikom. Vsi družbeniki nastopajo pod enim imenom in
firmo, vendar so glede terjatev prizadeti vsi enako.
87
III. KOMANDITNA DRUŽBA (K.D.)

1. Razvoj
Komanditna družba izhaja iz Genove (Italija), kjer je obstajal institut comenda. Genova je bila
v sr. veku center ladijskega prometa, ki je prinašal velik dobiček ob velikem riziku (pirati,
viharji, slaba navigacija, ladje sovražnih mestnih držav,...) in veliki gospodarski investiciji.
Zato so se bogati bankirji dogovorili, da bodo v primeru katastrofe izgubili le toliko, kot so
vložili, ne bodo pa krili celotne škode, ki je nastala ob izgubi ladje. Kapitan ladje je vložil
znanje in sposobnosti ter s tem dobil pravico do določenega dobička.
Prišlo je do kombinacije interesov z določenim tveganjem:
1. stranka = bankirji – vložijo denar in dobijo večino dobička,
2. stranka = kapitan – vloži znanje in dobi nekaj dobička.
Komanditno družbo urejajo evropski pravni sistemi med osebnimi družbami. Družba
ustanovljena za opravljanje gospodarske dejavnosti, v kateri so ob enem ali več osebno
odgovornih družbenikih udeleženi še družbeniki, ki jamčijo za obveznosti družbe do višine
plačanega zneska, s kateri so po družbeniki pogodbi prevzeli jamstvo.
2. Običajna komanditna družba

Smisel komanditne družbe je v tem, da je na razpolago, kadar se povezujejo ljudje z
različnimi interesi. Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki se vpiše v register, 136 ZGD-1.
Povezuje 2 vrsti družbenikov, ki imajo različen pravni položaj 135 ZGD-1:
1. komplementarji – odgovarjajo z vsem svojim premoženjem subsidiarno in solidarno po
enakih pravilih, kot veljajo za d.n.o., vodijo poslovanje (njihova pravica in dolžnost);
2. komanditisti – odgovarjajo le do višine vložka, družbo le financirajo ob riziku, da bodo
sredstva izgubili;
Za upnika je zelo nevarno, da bi posle prevzeli komanditisti. Zato zakon določa veliko
kogentnih pravil, da se to prepreči:
1. pravilo o firmi – v firmi mora biti ime vsaj enega od komplementarjev.
2. komanditist ne sme voditi poslov družbe in njegovo ime ne sme biti v firmi družbe. Če to
stori, polno odgovarja z vsem svojim premoženjem 138 ZGD-1 – postane komplementar.
Komanditna družba je korak od osebnih h kapitalskim družbam.
139 ZGD-1: Za komanditista ne velja konkurenčna prepoved. Ni zastopnik. Njegova vloga se
konča, ko plača svoj celotni del vložka – v družbeni pogodbi so določeni vložki. To ne pomeni,
da je potrebno takoj vložiti ves vložek. Če komanditist še ni vložil vsega dogovorjenega
vložka, odgovarja tudi z neplačanim vložkom.
Za k.d. se zahteva vpis v sodni register. V vpisu morajo biti navedeni vsi družbeniki –
komplementarji in komanditisti; oni sklenejo družbeni pogodbo.
K.d. je primerna za gospodarske situacije, v katerih so interesi strank različni. K.d. je zelo
malo, ker danes poznamo institut dvojne družbe.
Do razvoja dvojne družbe je prišlo, ko so poslovneži začeli razmišljati, kako bi združili pravni
položaj komanditista (ni odgovoren) in komplementarja (vodi družbo). Takšno združitev
zakon izrecno prepoveduje.
Prišlo je do ustanovitve k.d., v kateri je bil komplementar d.o.o. Gre za obid zakona, ker
nikjer ne piše, da mora biti komplementar fizična oseba, torej je lahko tudi pravna. Osebne
odgovornosti ni več. Komanditista sta lahko kdorkoli, saj ne odgovarjata kot komanditista,
niti kot komplementarja.
Sprva so bila sodišča nenaklonjena takšnim družbam. Danes je dvojna družba v praksi zelo
razširjena. Slovenski ZGD-1 je edini, ki ima določen položaj dvojne družbe.
88
3. Dvojna družba
Dvojna družba je posebna oblika organiziranosti podjetništva; komplementar je d.o.o. z
enim družbenikom. Je komanditna družba, v kateri je edini komplementar družba oz. v kateri
so vsi komplementarji družbe, pri katerih ni osebno odgovornih družbenikov. Komplementar
je kapitalska družba. Vendar po zakonu ne gre za dvojno družbo, če je v komanditni družbi
vsaj eden od komplementarjev družba, ki ima osebno odgovorne družbenike.
Komplementarji niso osebno odgovorni, zato so v ZGD določene varovalke:
1. firma – v firmi dvojne družbe mora biti celotno ime kapitalske družbe, ki je
komplementar. N.pr.: Trgovsko podjetje, Veletrgovina Štajerc d.o.o., k.d. Smisel tega
določila je navzven pokazati, da nihče ne odgovarja osebno.
2. prepovedana je dvonadstropna dvojna družba – komanditna dvojna družba ne sme biti
komplementar v drugi komanditni družbi.
3. na poslovnih listinah mora biti poleg firme navedeno tudi ime poslovodje
komplementarja, da je vidno, kdo je fizična oseba, ki odloča. K.d. namreč zastopa
komplementar, tega pa zastopa poslovodja.
Konstrukcija dvojne družbe je možna le v pravnih sistemih, kjer je možno, da je
komplementar pravna oseba.
IV. TIHA DRUŽBA (stille Gesellschaft)

je po ZGD - 1 uvrščena med osebne družbe, ne pa povsod tudi v krog gospodarskih oz.
trgovinskih družb, čeprav nima vseh njihovih značilnosti.
Pri tihi družbi se navzven ne vidi, da je gospodarska družba. To se vidi le navznoter pri
pravnih razmerjih med družbeniki.
Tiha družba ni pravna oseba, zato se ne vpiše v register in nima firme. Pri tihi družbi je
prikrito, da gre za povezavo družbenikov. Zgodovinsko se je tiha družba razvila, ko je bilo
nekaterim osebam prepovedano opravljati gospodarsko dejavnost (n.pr.: duhovniki), vendar
je obstajal interes.
Tiha družba je pogodbeno razmerje med 2 osebama, ki se kaže v obliki kreditnega razmerja:
1. nosilec tihe družbe – gospodarska družba ali samostojni podjetnik,
2. tihi družbenik – vloži v tiho družbo in je upravičen do dobička.
Tiha družba je ciljno, na pogodbeni podlagi nastala različica osebne gospodarske družbe
samo dveh oseb, katere določujoča pravna značilnost je v tem, da gre vsebinsko za
obligacijsko razmerje
Notranja razmerja v tihi družbi se uredijo s pogodbo, ki ni dostopna 3. osebam. Ni vpisa v
sodni register. Navzven tiha družba ni vidna.
V pravnem prometu nastopa nosilec tihe družbe s svojo firmo in odgovarja za posledice sam.
Tiha družba nima firme. Če se ime tihega družbenika pojavi v firmi nosilca tihe družbe,
potem tihi družbenik odgovarja za obveznosti tihe družbe poleg nosilca tihe družbe.
Tihi družbenik mora ostati anonimen.
Nosilec tihe družbe, ki v pravnem prometu nastopa s svojo firmo, da lahko vseeno navzven
vedeti, da gre za tiho družbo. Svojo firmi doda označbo tihe družbe – s t.d. (= s tihim
družbenikom). To je posebnost slovenskega zakona. Takšna označba da vedeti, da gre za tiho
družbo, vendar ne sme povedati imena tihega družbenika.
Tiha družba ima vedno samo 2 družbenika. Če je vlagateljev (tihih družbenikov) več, mora
biti tiha družba sklenjena z vsakim posebej.
89
3. poglavje: KAPITALSKE DRUŽBE
I. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO (D.O.O.)

D.o.o. se definira kot gospodarska (trgovinska) in kapitalska družba, ki je priznana kot pravna
oseba in katere osnovni kapital je razdeljen na deleže.
nem. Gesellschaft mit beschränkten Haftung – GmbH
fran. Société à responsabilité limitée – S.R.L.
ital. Società a responsabilità limitata – SARL
Družba z omejeno odgovornostjo je številčno najbolj razširjena v vseh državah. Pojavila se je
zadnja med družbami. Načini takšnega poslovanja so se najprej pojavili v praksi, nato jih je
zakonodajalec uredil. Prvi je d.o.o. urejal nemški ZGD iz leta 1892.
Pojav d.o.o. je rezultat želje po kapitalski družbi, ki bi imela bolj enostavno obliko kot
delniška družba, in rezultat želje po bolj osebnih odnosih med družbeniki.
Temeljna značilnost d.o.o. je, da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe, ampak
družba sama odgovarja.
Poimenovanje "družba z omejeno odgovornostjo" je nesmiselno, ker je odgovornost družbe
neomejena, družbeniki pa sploh ne odgovarjajo. Pojavljata se tudi naziva "družba z
omejenim jamstvom" in "družba z omejeno zavezo".
1. Značilnosti vseh kapitalskih družb

1. minimalni kapital – zakon predpisuje minimalni kapital, ki ga mora imeti družba ob
ustanovitvi. Ta znesek variira v času in prostoru. Minimalni kapital je garancija, ki
nadomešča neodgovornost družbenikov. Minimalni kapital za d.o.o. je 7500 evrov, za
d.d. 25.000 evrov.
2. določitev osnovnega kapitala v družbeni pogodbi – osnovni kapital je kapital, za katerega
so se družbeniki odločili, da ga bodo vložili. Ni nujno, da to storijo takoj. Osnovni kapital
mora znašati najmanj toliko kot minimalni. Praviloma je večji. Osnovni kapital se pogosto
označuje kot trajno jamstvo upnikom družbe. Osnovni kapital se lahko oblikuje z
denarnimi ali stvarnimi vložki. ZGD-1 ne določa obveznega vplačila vsega osnovnega
vložka pred vpisom v register.
475/IV ZGD-1: Pred prijavo za vpis v register mora vsak družbenik zagotoviti vsaj eno
četrtino osnovnega vložka, vrednost vseh zagotovljenih vložkov pa mora znašati najmanj
7500 eurov. Minimalni del ene četrtine se nanaša na denarni del osnovnega vložka.
3. osnovni vložek – osnovni vložek je vložek družbenika. Na podlagi osnovnega vložka dobi
družbenik poslovni delež, izražen v razmerju med osnovnim kapitalom in osnovnim
vložkom. Pri d.o.o. mora vsak osnovni vložek znašati najmanj 50 evrov.
poslovni delež = osnovni vložek/osnovni kapital
Osnovni vložek se vedno izraža v denarju, četudi je vložena stvar.

4. Poslovni delež predstavlja skupek pravic družbenika do družbe.
5. V trenutku ustanovitve družbe je osnovni kapital enak dejanskemu – s poslovanjem
kapitalska družba izgublja ali pridobiva premoženje. Osnovni in dejanski kapital nista
nikoli več enaka. Osnovni kapital ostane vedno enak. Če se kapital povečuje, se poslovni
delež povečuje glede na osnovni kapital in osnovni vložek.
6. V primeru likvidacije (prenehanja) družbe si družbeniki premoženje delijo na podlagi
poslovnih deležev.
90
7. Osnovni kapital se lahko spremeni – lahko se zmanjša ali poveča, če se spremeni

družbena pogodba. Osnovni kapital ne sme pasti pod minimalni kapital. Poslovni deleži
se lahko spremenijo na temelju družbene pogodbe.
8. Če se dejanski kapital zniža pod minimalni kapital, se začne postopek stečaja.
2. Ustanovitev d.o.o.
474/I ZGD-1: Družba se ustanovi s pogodbo, ki je lahko sklenjena v obliki notarskega zapisa
ali na posebnem obrazcu, v fizični ali elektronski obliki. Družbeno pogodbo podpišejo vsi
družbeniki. Če je družbena pogodba sklenjena na posebnem obrazcu, morajo biti podpisi
družbenikov overjeni.
Celotno pogodbo mora zapisati notar. V družbeni pogodbi je dogovorjen osnovni kapital.
Pogodba izraža močnejšo povezanost med družbeniki in ob sami ustanovitvi nujno identiteto
položaja ustanovitelja ter družbenika. Ustanavljanje s pogodbo zagotavlja popolno
enakopravnost in soglasje vseh družbenikov. Pogodba ima dvojno naravo:
- pogodba obligacijskega prava
- organizacijska (statusna) pogodba
473 ZGD-1: Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki postanejo z
ustanovitvijo družbe družbeniki.
Družba ima lahko največ 50 družbenikov.
Družba ima lahko več kot 50 družbenikov le, če to dovoli minister, pristojen za gospodarstvo.
Posebnost je enoosebna d.o.o., ko je družbenik samo eden.
D.o.o. je edina družba, v kateri je št. družbenikov omejeno navzgor. Zaradi bolj osebnih
odnosov v družbi d.o.o. ne prenaša prevelikega števila subjektov odločanja. Odločanje je
lahko urejeno v družbeni pogodbi, vendar to ni potrebno, ker je podrobno urejeno v ZGD.
Da družba nastane, je potrebna pogodba (soglasje). Če je ne podpišejo vsi družbeniki,
pogodba ne velja. Ko družba z vpisom v sodni register pridobi pravno sposobnost, se oddalji
od pogodbenega temelja.
V obligacijskem pravu lahko pride do spremembe družbene pogodbe le s soglasjem vseh. V
gospodarskem pravu se lahko pogodba spremeni že z večino vseh glasov. Societas je
obligacijsko-pravna pogodba in se spreminja s soglasjem vseh družbenikov.
Z vpisom v sodni register postane družbena pogodba ustanovitveni akt.
3. Osnovni kapital, osnovni vložki in poslovni deleži

3.1. Kapitalska razmerja
Družbeniki lahko vlagajo:
1. kapital,
2. stvari,
3. pravice,
4. storitve,...
Vložek mora biti izražen kot denarni ali stvarni vložek. Družbenik se zaveže, da bo vplačal
vsoto domače valute. Problem predstavljajo stvarni vložki, izraženi v stvareh ali pravicah.
Vloženi patenti se pogosto precenijo, kar predstavlja nevarnost za upnike.
 Postopno in dogovorjeno vlaganje – kumulativno je treba upoštevati naslednja pravila:
- pred vpisom v register mora vsak družbenik plačati najmanj ¼ denarnega vložka,
- pred vpisom v register mora biti vplačanih najmanj 7500 eurov.
91
Primer 1: osnovni kapital znaša 7500 eurov. Družbenik 1 je zagotovil stvarni vložek v
vrednosti 5000 eurov. Družbenik 2 mora prispevati denarni vložek v vrednosti 700'000 SIT. ¼
od 700'000 SIT znaša 175'000 SIT. Kljub temu mora družbenik 2 vplačati ob ustanovitvi
750'000 SIT, s tem pa osnovni kapital znaša 2'150'000 SIT. Ta konstrukcija pri osnovnem
kapitalu 2'100'000 SIT sploh ni možna.
Primer 2: osnovni kapital znaša 3'000'000 SIT. Družbenik 1 je zagotovil stvarni vložek v
vrednosti 2'000'000 SIT. Družbenik 2 mora prispevati denarni vložek v vrednosti 1'000'000
SIT. ¼ od 1'000'000 SIT znaša 250'000 SIT. Kljub temu mora družbenik 2 vplačati ob
ustanovitvi 750'000 SIT, ostalih 250'000 SIT pa lahko prispeva pozneje.
Primer 3: osnovni kapital znaša 12'000'000 SIT. Družbenik 1 je zagotovil stvarni vložek v
vrednosti 9'000'000 SIT. Družbenik 2 mora prispevati denarni vložek v vrednosti 3'000'000
SIT. ¼ od 3'000'000 SIT znaša 750'000 SIT. Družbenik 2 mora vplačati ob usta-novitvi 750'000
SIT, ostalih 2'250'000 SIT lahko vplača pozneje.
1. Stvarni vložki – vedno morajo biti izraženi v denarju, veljata dve formalni zahtevi:
1. Ni stvarnega vložka, če ta mi podrobno naveden v družbeni pogodbi
2. Izdelava poročila o stvarnih vložkih, ki ga priložiti družbeni pogodbi.
Stvarne vložke je treba vložiti v celoti ne glede na to, kolikšen del osnovnega vložka ali
celotnega osnovnega kapitala so.
476/IV ZGD-1: Če znaša skupna vrednost, za katero se dajejo stvarni vložki, več kot 100.000
eurov, morajo družbeniki, ki prispevajo stvarne vložke, na svoje stroške zagotoviti, da stvarne
vložke oceni revizor; revizorjevo poročilo je sestavni del poročila iz prvega odstavka tega
člena. Cenitev stvarnih vložkov, ki jo opravi revizor, in izdelava revizorjevega poročila nista
potrebni, če gre za stvarne vložke v obliki tržnih vrednostnih papirjev, že vrednotenih stvarnih
vložkov ali stvarnih vložkov, ki se ocenijo po knjigovodskih vrednostih iz revidiranega letnega
poročila ob smiselni uporabi določb tega zakona, ki se nanašajo na delniške družbe.
Devize so stvarni vložek, vendar se vložki v tuji valuti preračunajo v eure.
3.2. Povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala

3.2.1. Povečanje osnovnega kapitala 517 ZGD-1
določi sklep skupščine d.o.o. Takšen sklep pomeni spremembo družbene pogodbe. Z njim se
skuša doseči ohranitev osnovnega kapitala zaradi varovanja premoženja družbe. Zaradi
podkapitalizacije družbenika lahko zadane odgovornost na podlagi načel o spregledu pravne
osebnosti. Obstajata 2 vrsti povečanja kapitala:
1. Efektivno ali dejansko povečanje – kapital se poveča z novimi vložki družbenikov.
Najmanjša vrednost novega vložka je najmanj 50 eurov. Družbenik na podlagi vložka dobi
poslovni delež.
2. Nominalno povečanje – kapital se prenese iz rezerv ali dobička d.o.o. v osnovni kapital
družbe. Premoženje družbe se ne poveča, ker gre za računovodsko operacijo.
3.2.2. Zmanjšanje osnovnega kapitala 520 ZGD-1

določi sklep skupščine v obliki spremembe družbene pogodbe. Poznamo:
1. Efektivno ali dejansko zmanjšanje – del osnovnega kapitala se izplača družbenikom.
2. Nominalno zmanjšanje – del osnovnega kapitala se prenese v rezerve družbe.
92
4. Razmerja znotraj d.o.o.

Glede notranjih razmerij velja pogodbena svoboda. Če notranjih razmerij ne uredijo
družbeniki, velja vrsta dispozitivnih pravil.
Z vložkom kapitala dobi družbenik poslovni delež. Družbenik ni lastnik d.o.o., ampak ima do
družbe le skupek pravic, ki izvirajo iz kapitalskega deleža.
Družbeniki se lahko dogovorijo, da so njihovi poslovni deleži razdeljeni drugače kot vložki –
nesorazmerno z vložki. To ni prepovedano.
Primer: Osnovni kapital znaša 10.000 eurov. Družbenik A prispeva 6000 eurov in dobi 3/5
poslovni delež, družbenik B prispeva 3333,3 in dobi 1/3 poslovni delež, družbenik C vloži
666.67 in dobi 1/15 poslovni delež.
Z višino poslovnega deleža je določen obseg pravic družbenika do družbe.
Družbeniki se lahko zavežejo, da bodo del osnovnega vložka vplačali pozneje. Družba ima
terjatev nasproti družbeniku.
486 ZGD-1: Družbeniku, ki zamuja z vplačilom osnovnega vložka ali njegovega dela, lahko
družba pošlje pisni poziv, da v roku, ki ne sme biti krajši od enega meseca, izpolni svojo
obveznost. V istem pozivu je treba družbenika opozoriti, da bo izključen iz družbe glede
tistega poslovnega deleža, na katerega se vplačilo nanaša.
Če rok iz prejšnjega odstavka preteče, ne da bi družbenik izpolnil svojo obveznost, preide
družbenikov poslovni delež v celoti, vključno z že opravljenimi delnimi vplačili, na družbo, o
čemer je treba družbenika pisno obvestiti.
Družbenik je tudi po zamudi odgovoren za plačilo neplačanega zneska. S tem ni izključena
njegova odškodninska odgovornost.
Kaducitetni postopek: če je družbenik v zamudi ali ne plača osnovnega vložka, ga lahko

družba izključi. Kaduciranje je možno le zoper družbenika, ki je vložil denarni vložek, ker je
treba vse stvarne vložke izročiti družbi ob ustanovitvi. Družbeniku z izključitvijo preneha
status družbenika. Družba lahko zahteva plačilo osnovnega vložka in odškodnino. Če
družbenik plača svoj osnovni vložek in odškodnino, lahko ponovno pridobi status družbenika.
V kolikor v pogodbi ni drugače določeno, družbeniki svojo obveznost izpolnijo, ko vplačajo
osnovne vložke. Potem imajo do družbe le še pravice, ki jih uresničujejo ali ne – po vplačilu
osnovnega vložka je družbenik lahko povsem pasiven.
D.o.o. je zato primerna oblika gospodarske družbe tudi za ljudi, ki se nimajo interesa
ukvarjati s poslovanjem družbe.
93
5. Pravice in obveznosti družbenikov

5.1. Pravice družbenikov
5.1.1. Premoženjske pravice
1. Pravica do participacije pri dobičku družbe – udeležba pri dobičku se uveljavlja v
skladu s poslovnim deležem družbenika, če ni drugače dogovorjeno. Ta pravica je
glavni cilj družbenika.
95 ZGD-1: Od dobička pripada vsakemu družbeniku najprej delež v višini 5% njegovega
kapitalskega deleža. Če dobiček tega ne omogoča, se deleži ustrezno znižajo.
Pri izračunu deleža dobička, ki družbeniku pripada v skladu s prejšnjim odstavkom, se plačila,
ki jih je družbenik vplačal med poslovnim letom kot vložke, upoštevajo v sorazmerju s časom,
ki je potekel od vplačil. Če je družbenik med poslovnim letom dvignil denar iz svojega
kapitalskega deleža, se upoštevajo zmanjšani zneski v sorazmerju s časom, ki je potekel od
dviga.
Delež dobička, ki presega v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena izračunane deleže
dobička, in izguba v poslovnem letu se razdelita med družbenike po enakih delih.
2. Pravica do likvidacijskega deleža – je edini primer, ko družbenik participira na
premoženju družbe. Do tega pride le, če je družba prišla v likvidacijski postopek
(sicer se z osnovnim vložkom premoženje družbe popolnoma odsvoji od
premoženja družbenikov in družbeniki ne morejo zahtevati delitve premoženja
družbe).
Likvidacija družbe je možna le, če je aktiva večja od pasive. Likvidacija je eden izmed
postopkov prenehanja družbe. Postopek likvidacije:
- najprej se poplačajo upniki,
- preostala aktiva se razdeli med družbenike v skladu z njihovimi
poslovnimi deleži.
Likvidacija d.o.o. je možna v vsakem trenutku. Zanjo je potrebnih ¾ glasov osnovnega
kapitala (n.pr.: pri minimalnem kapitalu 7500 eurov morajo za likvidacijo glasovati
družbeniki, ki imajo skupaj osnovni vložek v vrednosti 5625 eurov).
3. Pravica do drugih ugodnosti.
5.1.2. Članske pravice

1. Glasovalna pravica - 506 ZGD: Vsakih dopolnjenih 50 eurov osnovnega vložka daje
družbeniku en glas. Družbena pogodba lahko določi, da imajo nekateri družbeniki več
glasov na vsakih 50 eurov osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih
družbenikov omejena. Za izračun števila glasov se upošteva v denarju izražena višina
osnovnega vložka, ki je določena v pogodbi in/ali aktih o povečanju ali zmanjšanju
osnovnega kapitala.
2. Pravica družbenika do izstopa – družbenik ni dolžan ostati v družbi, če tega noče. Če
družbena pogodba ureja izstop družbenika, gre za pogodbeni izstop. Po sodni praksi
nobena družbena pogodba ne more izključiti pravice do izstopa. Izstop ima 2 fazi:
 napoved izstopa – ima naravo odpovedi družbeni pogodbi,
 postopek izstopa – družbenik je upravičen do odpravnine, ki ustreza polni
vrednosti njegovega poslovnega deleža. Njegov poslovni delež lahko odkupi
družba ali ostali družbeniki. Če ga ne, se osnovni kapital zniža za delež družbenika,
ki je izstopil.
94
Družbeno razmerje se razveže z enostransko izjavo. Poslovni delež družbenika, ki je izstopil,

preneha kot skupek pravic in obveznosti (= amortizacija poslovnega deleža). Sklep o
prenehanju je treba sprejeti v 3 mesecih.
3. Pravica družbenikov do izključitve drugega družbenika – družbeniki niso dolžni trpeti
družbenika, ki onemogoča uresničevanje ciljev družbe ali družbi povzroča škodo. Zato
lahko vsak družbenik s tožbo zahteva, da se družbenik izključi. Za izključitev veljajo enaka
pravila o amortizaciji poslovnega deleža in odpravnini kot za izstop družbenika.
4. Pravica do upravljanja in nadzora – se udejanja na skupščini d.o.o.
5. Pravica do informacij – vsak družbenik ima pravico zahtevati od poslovodje informacijo o
zadevah, ki se tičejo družbe. Informacija mora biti popolna, izčrpna in takojšnja. S to
pravico je družbenik zaščiten pred samovoljo poslovodje. To je izrazito individualna
družbeniška pravica; uresničuje jo lahko vsak družbenik posebej.
6. Pravica do vpogleda v poslovne knjige.
5.2. Obveznosti družbenika

5.2.1. Temeljne obveznosti družbenika
1. Plačilo osnovnega vložka. Osnovni vložek je del ali celota premoženja, ki ga
zagotavlja družbenik v okviru osnovnega kapitala družbe. Najmanjši osnovni vložek je
50 eurov. Družbenik ne more biti oproščen plačila osnovnega vložka. Če ga družbeniki
oprostijo, osebno odgovarjajo za njegovo delež po pravilih o spregledu pravne
osebnosti. Družbenik mora plačati osnovni vložek pravočasno, sicer ga čakajo
zamudne obresti.
487 ZGD-1: Če družbenik ne plača, sledi kaducitetni postopek (glej razmerja znotraj d.o.o.).
Za izostanek plačila jamčijo vsi zamudnikovi predniki (neposredni in vsi prejšnji). Plačilo se
zahteva od neposrednega prednika v roku 1 meseca. Če neposredni prednik ne plača, družba
zahteva plačilo od njegovega prednika. Z vplačilom zamudnega zneska pridobi prednik
poslovni delež kaduciranega družbenika.
489 ZGD-1: Če noče plačati noben izmed družbenikovih prednikov, morajo ostali družbeniki
solidarno vplačati manjkajoči znesek.
2. Ohranjanje osnovnega kapitala 495 ZGD-1 – je ohranjanje vrednosti premoženja
družbe. Prepovedana so prikrita izplačila iz dobička iz osnovnega kapitala. Takšna
izplačila morajo družbeniki vrniti. Družbeniki morajo zagotoviti družbe lasten kapital,
če je to za poslovanje nujno potrebno:
- s povečanjem osnovnega kapitala,
- s posojili družbi – posojila družbenikov se štejejo kot premoženje
družbe.
5.2.2. Stranske obveznosti družbenika

imajo družbeniki poleg temeljnih obveznosti. Predpostavljajo izpolnjene temeljne
obveznosti. Vezane so na poslovni delež. Dogovorjene so lahko v družbeni pogodbi ali
običajni pogodbi. Velja načelo avtonomije družbenikov. Stranske obveznosti niso nujne.
5.2.3. Naknadne obveznosti družbenika

so prostovoljne obveznosti, ki jih družbeniki določijo v družbeni pogodbi ali kasneje.
Namenjene so ohranjanju podjetja – naknadna vplačila. O njih odločajo družbeniki soglasno.
Obveznost naknadnih vplačil ima enako naravo kot obveznost plačila osnovnih vložkov.
95
5.2.4. Zakonske obveznosti družbenika

izhajajo iz narave d.o.o. Družbenik mora biti privržen interesom in ciljem družbe. To so:
- spoštovanje zakonskih dolžnosti in pogodbeno prevzetih obveznosti,
- višja stopnja skrbnosti za družbo,
- zvestoba družbi.
7. Upravljanje d.o.o.
Za d.o.o. je značilno svobodno oblikovanje notranjih odnosov med družbeniki, zlasti glede
upravljanja. Osnovno načelo pri urejanju razmerij je načelo svobodne volje družbenikov.
Upravljalske pravice delimo v dve skupini:
- družbeniki izvršujejo skupno, načeloma v okviru skupščine: skupna pravica, pri
kateri je vsak družbenik udeležen z individualno pravico sodelovati na skupščini ali
v drugačni obliki in na njej glasovati.
- individualne upravljalske pripadajo vsakemu posameznemu družbeniku in jih s
pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti
6.1. Skupščina d.o.o.

507 ZGD-1: Družbeniki sprejemajo sklepe na skupščini.
Družbeniki lahko s pisno izjavo sklenejo, da se skupščina ne opravi. Sklep o tem morajo
sprejeti vsi družbeniki. V tem primeru družbeniki sporočijo svoje glasove poslovodji pisno,
telefonsko, telegramsko ali z uporabo podobnih tehničnih sredstev.
Skupščina družbenikov je najvišji organ d.o.o. Skupščino sestavljajo vsi družbeniki; fizične
osebe osebno, pravne osebe po zastopnikih. Bistveno za skupščino je hkratna navzočnost
družbenikov na istem kraju, ker samo ta omogoča medsebojne stike. Vsak družbenik ima
pravico do udeležbe na skupščini, za uresničitev te pravice mora poskrbeti sklicatelj –
povabljeni morajo biti vsi družbeniki, tudi tisti, ki nimajo glasovalne pravice. Sklicevanje
skupščine je v interesu družbe in družbenikov. Nima funkcije vodenja poslov. V naši
zakonodaji je določen kvorum za veljavno odločanje družbenikov – upoštevajo se vsi glasovi,
tudi glasovi tistih družbenikov, ki ne morejo glasovati.
Skupščina odloča o: 505 ZGD-1
- sprejetju letnega poročila in uporabi bilančnega dobička;
- zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov;
- vračanju naknadnih vplačil;
- delitvi in prenehanju poslovnih deležev;
- postavitvi in odpoklicu poslovodij;
- ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij;
- postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca;
- uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s
povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju;
- zastopanju družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem, in
- drugih zadevah, za katere tako določa ta zakon ali družbena pogodba
508 ZGD-1: Skupščino sklicuje poslovodja. Mora jo sklicati, če:
- če naj družbeniki odločajo o zadevah iz 505. člena tega zakona;
- če je to nujno za interese družbe;
- če se z letno bilanco ali bilanco med poslovnim letom ugotovi, da je izgubljena
polovica osnovnega kapitala;
- v drugih primerih, določenih z zakonom ali družbeno pogodbo
96
Skupščino lahko skliče tudi 1/10 osnovnega kapitala – manjšinskih družbeniki. Skupščina se
skliče s priporočenim pismom vsem družbenikom, v katerem mora biti naveden tudi dnevni
res skupščine, najmanj 25 dni pred dnem zasedanja skupščine. Poslovodja mora
pravočasnost dokazati s potrdilom o odpravi priporočene pošiljke. Za veljavno odločanje, pa
morajo biti prisotni vsi družbeniki, kljub določenemu kvorumu. Skupščina sicer lahko
predhodno razpravlja, vendar ta razprava ni sklenjena.
Skupščina sprejema sklepe. Sklepi oblikujejo voljo d.o.o.
Glasovalna pravica je posebno pooblastilo družbeniku, da sodeluje na skupščini, kjer skupaj
z ostalimi družbeniki kolektivno oblikuje voljo družbe. Njeno izvrševanje se lahko prenese na
pooblaščenca.
Odloča se po načelu kapitalske večine – ne odločajo glasovi, ampak kapital. Vložek kapitala
pomeni ustrezno število glasov. Družbenik ima toliko glasov, kolikor znaša njegov poslovni
delež: 50 eurov= 1 glas. Družbenik glasuje s celoto svojih glasov. Družbenik ki pa ima več
deležev, mora glasovati za vsak delež posebej.
Odloča se z večino oddanih glasov. Pri odločanju ni potrebna nikakršna sklepčnost. Ne
obstaja obveznost udeležiti se skupščine in tako sodelovati pri upravljanju.
Upoštevajo se le oddani glasovi. Glasovi odsotnih družbenikov in glasovi prisotnih
družbenikov, ki ne glasujejo, ne štejejo. To pomeni, da lahko odloči en sam glas, če drugi
družbeniki ne glasujejo.
Glasovalna pravica družbenika je lahko:
- prepovedana – če je družbenik v sporu z družbo in bi pravico lahko zlorabil v škodo
družbe,
- omejena – v korist skupnih interesov družbe.
D.o.o. je namenjena bolj osebnemu odnosu med družbeniki. Družbeniki lahko odločajo tudi
izven skupščine s pisno ali ustno komunikacijo.
6.2. Poslovodja d.o.o. 515 ZGD-1

nem. Geschäftsführer
fran. gérant
ital. administrator
Družbeniki nimajo pravice vodenja poslov. Lahko le sklicujejo skupščino.
Pri osebnih družbah (d.n.o.) vodijo posle in zastopajo družbo po samem zakonu vsi
družbeniki, če se ne dogovorijo drugače.
Pri kapitalskih družbah je drugače: družbenikom ne pripada pravica vodenja poslov. Ta
pravica pripada 3. osebi, ki jo družbeniki imenujejo. Ta 3. oseba je lahko družbenik ali ne.
Pri d.o.o. je to poslovodja. Poslovodja se lahko imenuje direktor. Poslovodja zastopa d.o.o.
in vodi njene posle na lastno odgovornost.
Poslovodjo imenujejo družbeniki z večino glasov. Družbenik lahko glasuje sam zase, če ima
zadostno kapitalsko večino. Imenovanje ima statusni položaj, zato ga je potrebno vpisati v
sodni register. Vpis v sodni register je deklaratoren.
Položaj poslovodje do družbe se zapiše v družbeni pogodbi. Stranki sta tukaj prosti. V
pogodbi so opredeljene pravice, obveznosti in odgovornosti poslovodje. Poslovodja ne sme
biti imenovan za manj kot 2 leti. Če je imenovan za določen čas, ga lahko družbeniki
imenujejo ponovno.
97
Dolžnost poslovodje je voditi posle – odločanje o proizvodnem procesu in o sklepanju poslov

s 3. osebami. Poslovodja je zakoniti zastopnik družbe. To postane z imenovanjem. Poslovodja
imenuje prokurista in ostale zastopnike. Če poslovodja ni državljan RS, mora imenovati
prokurista, ki je slovenski državljan.
Skupščina lahko poslovodji daje napotila, kako voditi posle. Družba lahko poslovodjo razreši
– na skupščini lahko družbeniki kadarkoli odpokličejo poslovodjo brez razloga. Do
utemeljenega odpoklica pride, če:
1. poslovodja huje krši svoje dolžnosti, ki jih ima po pogodbi/zakonu
2. poslovodja huje krši prepoved konkurence,
3. poslovodja onemogoča družbenikom izvrševanje njihovih pravic,
4. poslovodja povzroči družbi hujšo škodo,
5. družbeniki izgubijo zaupanje v poštenost poslovodje.
Poslovodja ni upravičen do odpravnine, če ta ni zapisana v družbeni pogodbi. Odpravnina ni
definirana niti v ZGD-1 niti v OZ; pomeni obliko odškodnine, ki je dogovorjena in
pavšalizirana. Če je določena v kateri od pogodb, jo sme poslovodja ob izpolnjenih drugih
pogojih zahtevati ne glede na to, ali je v resnici škoda manjša ali je sploh ni. Priznati pa bi bilo
treba možnost, da se odpravnini pridruži še odškodnina, če bi bila škoda večja kot
odpravnina. Namen odpravnine je, da se popravi tista škoda, ki je nastala zaradi
neutemeljenega odpoklica.
6.3. Nadzorni svet 514 ZGD-1

Nadzorni svet v d.o.o. ni obvezen, razen če tako določa zakon ali družbena pogodba. Pri tem
se smiselno uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi. Član nadzornega sveta
je lahko le fizična oseba, glede katere ni z zakonom določenih zadržkov.
Če ima d.o.o. nadzorni svet, ta imenuje poslovodjo in ga po možnosti razreši.
7. Mobilnost kapitala v d.o.o. 481 ZGD-1

Mobilnost kapitala in spreminjanje oblike je različna od družbe do družbe. Najmanjša je v
osebnih družbah, kjer je pravica družbenika do družbe podedljiva.
Mobilnost kapitala je zelo velika v kapitalskih družbah. Pri tem je poglavitna razlika med
d.o.o. (zapleten proces, ker je družba bolj zaprta) in d.d., ki želi doseči čim večjo mobilnost
kapitala.
Delež je izraz ustanovitvenega vložka, ki se plača ob ustanovitvi družbe ali povečanju osnov-
nega kapitala. Ločimo:
1. efektivno povečanje – povečanje z novimi vložki,
2. nominalno povečanje – povečanje samo z dobičkom.
D.o.o. je urejena po germanskem pravu. Vsak družbenik v d.o.o. ima en delež, ki je lahko
različno velik. V romanskem pravu so deleži družbenikov enako veliki, vendar lahko en
družbenik ob ustanovitvi prevzame več deležev.
Glede na deleže izhajajo vse korporacijske pravice:
1. pravica do upravljanja,
2. pravica delitve ostanka dobička,
3. pravica do ostanka likvidacijske mase.
Delež je v pravnem prometu, ker gre za pravico. To pomeni, da je z njim mogoče razpolagati
in da je podedljiv. Po smrti družbenika sodi delež v njegovo zapuščinsko maso in preide na
dediče.
98
Družbenik lahko delež prenese na druge osebe ali zastavi (kot jamstvo za svoj dolg). Delež
predstavlja jamstveno premoženje.
Delež je s stališča prenosa podoben stvari. Gre za prodajo pravice. Ne gre za prenos
lastninske pravice, temveč se družbenik zaveže, da bo 3. osebo napravil za družbenika v
družbi na temelju prodajne ali darilne pogodbe.
Kako prodajalec–družbenik naredi kupca za družbenika? Po prodaji se poslovodji d.o.o.
pošlje obvestilo o prenosu deleža, iz katerega je jasno, da se je družbenik spremenil. Šele od
tega trenutka je kupec novi družbenik. Delež s tem preide v premoženje novega družbenika.
Obvestilu poslovodji sledi vpis v sodni register, ki ga predlaga poslovodja. To pride v poštev,
če prenos določa družbena pogodba.
Delež se lahko proda po tržni ali nominalni vrednosti – kolikor je družbenik vplačal v osnovni
kapital ali kolikor je ta poslovni delež vreden zdaj. Ne smemo iskati korelacije med tržno in
nominalno ceno.
D.o.o. v resnici ni tako zelo mobilna, ker zakon pravi, da je pri prodaji deleža treba upoštevati
predkupno pravico ostalih družbenikov. Predkupna pravica je dispozitivna sestavina
družbene pogodbe, v katero se predvideva, če pogodba ne določa drugače.
Predkupna pravica je predhodna pravica družbenikov, če pride do prodaje deleža. Kdor je
obremenjen s to pravico, mora ponuditi prodajo poslovnega deleža predkupnemu
upravičencu – vsem ostalim družbenikom. Zajeti morajo biti vsi elementi prodajne pogodbe:
- predmet,
- cena,
- modalitete (rok, način plačila,...).
Ko je takšna ponudba poslana, lahko družbeniki sklenejo prodajno pogodbo.
Najbolj enostavno je, če je zainteresiran le en predkupni upravičenec in se pogodba sklene le
z njim. Če je zainteresiranih več predkupnih upravičencev, se med seboj dogovorijo, kdo bo
prevzel ponujeni poslovni delež. Če se ne dogovorijo, ponujeni poslovni delež prevzamejo vsi
skupaj in nastane skupna pravica na deležu.
Če predkupne pravice na poslovnem deležu ne uveljavi nihče od družbenikov, lahko
družbenik ponudi delež 3. osebi. Pri tej ponudbi lahko pride do kršitve, če družbenik postavi
3. osebi ugodnejše pogoje, kot so bili postavljeni družbenikom, ko so imeli predkupno
pravico.
Kršitev se hitro ugotovi, ker je po prodaji potrebno poslati poslovodji obvestilo o prodaji
deleža in novem družbeniku. Predkupna pravica je enaka za vse družbenike, ne glede na
velikost njihovega deleža, ker je delež osebnostna pravica.
Prenos poslovnega deleža mora overiti notar.
Predkupna pravica do poslovnega deleža obstaja, če ni izrecno izključena s pogodbo.
Vinkulacijske klavzule – določene so v zakonu, poleg predkupne pravice imajo družbeniki
pravico odločati še o tem, katera 3. oseba bo tista, ki lahko sprejme delež. S pogodbo se
lahko določi drugače (n.pr.: da o tem odloča le poslovodja). Za uporabo vinkulacijske klavzule
je potrebno soglasje med ostalimi družbeniki. Če ga ni, ne ustvarjajo pravnih učinkov.
Zaradi vinkulacijskih klavzul se lahko družbenik znajde v oteženem položaju – družbeniki ne
kupijo ponujenega poslovnega deleža in ne dajo soglasja 3. osebi. Zakon to rešuje tako, da
lahko tak družbenik izstopi iz družbe.
Lahko se zgodi, da družbenik prenese le del svojega deleža. Najprej mora priti do delitve
deleža, nato pa do prodaje od deljenega deleža, pri čemer veljajo enaka pravila kot za
splošno prodajo.
V enoosebni d.o.o. teh problemov ni.
99
Družbena pogodba je ključna za mobilnost kapitala v d.o.o. – družbo lahko zapre ali odpre.
Zakon določa, da poslovnega deleža v d.o.o. ni možno izraziti v vrednostnem papirju. Kdor
ima takšno listino, ne more biti družbenik. Vrednostni papirji so prihranjeni za delniške
družbe.
8. Enoosebna d.o.o.
D.o.o. ima lahko enega samega družbenika. Govoriti o družbi z eno osebo je nesmisel.
Obstajajo interesi oseb, da bi bili sami edini družbeniki. Včasih je bilo to nedovoljeno, zato je
družbo formalno ustanovilo več družbenikov, delež enega družbenika pa je bil tako velik, da
so bili ostali družbeniki nepomembni (slamnati možje). Zaradi tega je danes splošno priznana
možnost ustanovitve družbe z enim samim družbenikom.
EU je sprejela direktivo, po kateri morajo države članice uzakoniti enoosebne d.o.o. oz.
podobne oblike. V Franciji so ustanovili enoosebno podjetje z omejeno odgovornostjo.
V Sloveniji so se podjetniki posamezniki preoblikovali v enoosebno d.o.o. s ciljem izogniti se
osebni odgovornosti.
V enoosebni d.o.o. je ista oseba edini družbenik in poslovodja, kar je identično, kot pri
samostojnem podjetniku. V delovno-pravni literaturi se kljub pravni osebnosti šteje, da edini
družbenik kot poslovodja je samozaposlena oseba.
Pravna razlika med s.p. in enoosebno d.o.o. je, da s.p. odgovarja za obveznosti z vsem svojim
premoženjem, enoosebni družbenik pa odgovarja le s premoženjem družbe. Zato je varneje
poslovati s samostojnim podjetnikom kot z enoosebnim družbenikom.
Pri večosebnih d.o.o. se družbeniki lahko med sabo kontrolirajo. Pri enoosebnih družbah ni
tako. Značilnosti enoosebne d.o.o. so:
- ne more nastati s pogodbo,
- ustanovitveni akt je enostranska izjava volje, vendar ni potrebno,da je v notarskem
zapisu. Še vedno pa mora vsebovati sestavine, k jih določa 474 ZGD-1,
- veljajo enaka pravila o osnovnih vložkih in osnovnem kapitalu,
- če edini družbenik v izjavi določi, da denarni vložek ne bo izplačan v celoti, mora dati za
to določeno garancijo (varščino). Varščina je obvezna pri vseh oblikah nastanka
enoosebne družne (na novo, preoblikovanje, združitev). Glede varščine pridejo v poštev
pravila civilnega prava in gospodarska praksa. Smisel varščine je v tem, da se zagotovi
plačilo manjkajočega dela osnovnega vložka. Položena je v korist družbe in mora biti
dokumentirana – listina o varščini.
- evidenca odločanja – imeti skupščino pri enoosebni d.o.o. bi bilo nesmiselno, evidenca
odločanja je potrebna, ker obstaja nevarnost, da sklepi družbenika ne bi bili razvidni,
- sklepi edinega družbenika se vpisujejo v posebno knjigo sklepov, ki jo predhodno overi
notar. Notar ne sodeluje pri vsakem sklepu.
Pravni posli morajo biti sklenjeni v pisni obliki – posredno varstvo tretjih oseb in javnih
interesov. Izjema so redna poslovanja.
100
II. DELNIŠKA DRUŽBA (D.D.)

nem. Aktiengesellschaft (AG)
fran. Société anonyme (S.A.)
ital. Società per Azioni (SpA)
ZDA: corporation (Inc.)
Delniška družba omogoča koncentracijo kapitala. Njena glavna značilnost je, da je kapital
razdeljen na delnice. D.d. je upnikom odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim
premoženjem. Družbenika delniške družbe imenujemo delničar, ki ni odgovoren za
obveznosti družbe upnikom. Je najpomembnejša gospodarska oz. trgovinska, kapitalska in
korporacijsko-pravna organizacijska oblika.
Prva delniška družba je nastala 1407 v Genovi – Banco di San Giorgio. 1602 je bila
ustanovljena Vzhodnoindijska družba, ki je pridobivala kapital tako, da je prodajala delnice.
Prvi zakon, ki je urejal delniško družbo, je bil 1807 francoski Code de Commerce.
Po akumulaciji kapitala so delnice v samem vrhu gospodarskih družb. Z delnicami je možno
trgovati, zato je kapital v vsakem trenutku na voljo. D.d. ne omogoča le pridobivanja dobička,
ampak je vložek v vsakem trenutku možno pretvoriti nazaj v denar – delnica je likvidna.
Ime anonimna družba se je uveljavilo, ker je vez med delničarji in družbo tako rahla, da so
delničarji praktično anonimni. Delničarji nimajo praktično nobenega vpliva na poslovanje del-
niške družbe.
Prinosniške delnice – delničar je tisti, ki ima delnico v rokah. Njegovo ime ni nikjer navedeno.
1. Ustanovitev delniške družbe

1. Število delničarjev – določeno je najmanjše število delničarjev za ustanovitev d.d. Eden ali
več ustanoviteljev, ki jim je naloženo sprejetje statuta. Zatem pa glede na način
ustanovitve d.d. tudi prevzamejo vse delnice oz. del delnic, če gre za postopno
ustanovitev.
2. Minimalni kapital – je višji kot pri d.o.o. Znaša 25.000 eurov.
3. Delnice – osnovni kapital je razdeljen na delnice z nominalnim zneskom ali kot kosovne
delnice. Najnižji nominalni znesek delnice je 1 euro ali njegov večkratnik. Nominalni
znesek je znesek, ki je napisan na delnici.
4. Osnovni kapital – seštevek nominalnih vrednosti vseh delnic je nominalni kapital.
Nominalna vrednost je pomembna le ob ustanovitvi. Delnice se prodajo vsaj po
nominalni vrednosti, lahko se prodajo tudi dražje. Po tem, ko delničar delnico kupi, jo
lahko da v pravni promet po poljubni ceni – lahko jo proda tudi po nižji ceni od
nominalne vrednosti.
5. Vrednost delnice po ustanovitvi praktično nikoli več ne znaša toliko, kolikor znaša
nominalna vrednost.
6. Na tržno vrednost delnice vpliva ogromno racionalnih in iracionalnih dejavnikov.
7. Delničar ima v družbi alikvotni delež pravic, ki se izračuna z razmerjem med nominalno
vrednostjo delnice in vrednostjo osnovnega kapitala.
8. Če družba proda delnice dražje od njihove minimalne nominalne vrednosti, zbere več
kapitala, kolikor znaša osnovni kapital. Ta presežek se imenuje agio.
101
9. Statut – mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa. Vsebuje veliko obveznih sestavin,
ki jih predpisuje 183 ZGD-1:
- ime, priimek in prebivališče ali firmo in sedež vsakega ustanovitelja;
- firmo in sedež družbe;
- dejavnosti družbe;
- znesek osnovnega kapitala;
- če ima družba delnice z nominalnim zneskom: nominalni znesek delnic in število
delnic vsakega nominalnega zneska, če je več razredov delnic, tudi razred delnic ter
nominalne zneske in število delnic, ki se izdajo v posameznem razredu;
- če ima družba kosovne delnice: število delnic, če je več razredov delnic, tudi razred
delnic in število delnic, ki se izdajo v posameznem razredu;
- ali se delnice glasijo na prinosnika ali na ime;
- znesek vplačanega kapitala na dan vpisa družbe v register in vsakokratni vplačani
kapital;
- sistem upravljanja (enotirni ali dvotirni);
- število članov organov vodenja ali nadzora, ali akt, v katerem se to določi;
- mandatna doba članov organov vodenja ali nadzora;
- obliko in način objav, pomembnih za družbo ali delničarje;
- čas trajanja družbe, če je ustanovljena za določen čas, in
- način prenehanja družbe.
Poznamo 2 načina ustanovitve delniške družbe:
- sočasna ali simultana ustanovitev,
- postopna ali sukcesivna ustanovitev.
1.1. Sočasna ali simultana ustanovitev 190 ZGD-1

Delničarji sprejmejo statut in sami prevzamejo vse delnice. Delničarji, ki so navedeni v
statutu, morajo sami zbrati ves osnovni kapital. Potem ko sprejmejo statut in prevzamejo vse
delnice, ustanovitelji sestavijo pismeno poročilo o vložkih. Potrebna je ustanovna revizija.
1.2. Postopna ali sukcesivna ustanovitev 207 ZGD-1

Pri postopni ustanovitvi je proces dokončanja ustanovitve d.d. odvisen od odzivnosti oseb, ki
so morebiti zainteresirane za vpis in plačilo delnic, najprej za pridobitev statusa vpisnika in
potem statusa delničarja d.d., ki se ustanavlja na temelju vabila ustanoviteljev d.d. k javnem
vpisu delnic.
Faze ustanovitve so časovno ločene:
1. priprava besedila statuta
2. podpis statuta
3. sprejetje in prevzem določenega števila delnic
4. javna objava ključnih prvin ter določitev pri kateri banki, si lahko ogledajo
osebe, ki imajo interes,
5. javna ponudba vrednostnih papirjev – pisni dokument opredeljen v ZTVP-1
Delnice se vpisujejo na podlagi javnega oglasa k vpisu delnic (prospekt). V prospektu mora
biti natančno navedena dejavnost družbe zaradi varnosti ljudi, ki vložijo denar. Ustanovitev
delniške družbe je odvisna od tega, ali bo prospekt uspešen. Ustanovitev je neuspešna, če se
ne prodajo vse delnice. Če se vse delnice prodajo, se skliče ustanovna skupščina, kjer se
proglasi ustanovitev d.d. 214 ZGD-1.
102
Danes se na tak način ne ustanavlja veliko družb, ker se kapital zagotovi z bančnim
posojilom.
Delničarji, ki prevzamejo delnice, jih morajo plačati. Ni jih nujno plačati takoj. Če jih ne
vplačajo, d.d. najprej zahteva vplačilo, nato pa jih lahko izključi – kaduciranje (kaducitetni
postopek).
Praktično vse d.d., ki danes obstajajo v Sloveniji, so nastale z lastninskim preoblikovanjem
podjetij v družbeni lastnini. Ta podjetja so bila brez družbenikov. V Sloveniji se je izvedlo
lastninsko preoblikovanje s pomočjo certifikatov, na podlagi katerih so lahko državljani pri-
dobili delnice. S spremembo certifikatov v delnice so se družbena podjetja preoblikovala v
delniške družbe.
2. Delnica
Delnica je celota korporacijskih pravic, ki pripadajo njenemu imetniku (delničarju) v razmerju
do družbe, ki je organizirana kot delniška družba. Korporacijske pravice, ki jih vsebuje delnica
je dovoljeno inkorporirati (vključiti) v vrednostni papir. Določena je tudi korporacijska
obveznost d.d. izdati nematerializirane delnice.
2.1. Pojem delnice – delnica kot alikvotni del kapitala
Delnica je delni znesek, na katere je razdeljen osnovni kapital.
Delničar je pravna ali fizična oseba, ki prevzame delnico. Prevzeti mora vsaj 1 delnico. Ni
možno večje št. delničarjev kot je delnic.
Posamezna delnica se mora glasiti na nominalni znesek najmanj 1 eura ali njegov večkratnik.
Delnice z nižjim nominalnim zneskom so nižje.
Sistema delnic sta:
- per value shares – del osnovnega kapitala je označen v znesku,
- non per value shares – del osnovnega kapitala je označen v odstotku (v ZDA). Ta sistem
pri nas ni dovoljen.
Posamezna izdaja ali emisija delnic ne sme vsebovati delnic različnih nominalnih zneskov.
Pri ustanovitvi d.d. je nujno, da so vse delnice vpisane:
1. pri delnicah, vplačanih v denarju, je treba vplačati vsaj ¼ nominalne vrednosti,
2. pri delnicah, vplačanih s stvarnimi vložki, je treba vplačati stvarne vložke v celoti.
Glavna obveznost delničarjev je plačilo vpisanih delnic ali izročitev stvarnih vložkov. Glavna
obveznost delničarja nastane, ko:
1. prevzame plačilo delnic ob ustanovitvi,
2. vpiše delnico ob povečanju kapitala.
Delničar dobi glasovalno pravico šele s plačilom celotnega zneska. Če ne plača pravočasno
(vložki se plačajo na poziv uprave), lahko družba terja zamudne obresti.
Kaducitetni postopek – če delničar ne plača pravočasno, ga lahko družba izključi. Izgubi vse
pravice delničarja in hkrati osebno odgovarja družbi za nastalo škodo. Postopek izključitve
vodi uprava, razen če statut določi drugače. Delničarji se odvzamejo delnice in izvršena
plačila v korist družbe. Izključenemu delničarju preneha obveznost plačila neplačanih
vložkov. Izključeni delničar subsidiarno odgovarja, če družba ne dobi neplačanega zneska v
postopku prodaje delnic. Zakon določa odgovornost delničarjevih pravnih prednikov za
vplačilo vložka. Predniki so odgovorni, ker so prodali delnice, preden so bile v celoti
vplačane. Vsak prednik odgovarja le za svojega naslednika v roku 2 let.
103
Plačilo delnic 191 ZGD-1: delnice se lahko vplačajo v denarju ali s stvarnimi vložki. Vsaj 1/3
osnovnega kapitala je potrebno plačati v denarju. Denarno plačilo je plačilo, ki se opravi z
zakonitim plačilnim sredstvom. Za stvarni vložek se štejejo le predmeti, ki imajo ugotovljivo
gospodarsko vrednost. Glede stvarnih vložkov mora statut določiti 3 formalne obveznosti:
1. predmet stvarnega vložka,
2. oseba, od katere družba dobi stvarni vložek,
3. nominalni znesek, zagotovljen s stvarnim vložkom.
Če teh opredelitev ni, so pogodbe o stvarnih vložkih neveljavne. Stvarne vložke pregleda
eden ali več sodnih revizorjev.
Delniški kapital mora ustrezati št. delnic in njihovemu nominalnemu znesku.
2.2. Delnica kot listina, delnica kot vrednostni papir

Delniška listina se izda za vsako delnico.
Vsotna delnica je delniška listina, ki se izda za več delnic istega razreda.
Delniška listina je sestavljena iz 3 delov; uporabljajo se za delnice, ki so bile izdane kot tiskani
vrednostni papir pred uveljavitvijo ZGD-1, saj po uveljavitvi delnic kot tiskanih vrednostnih
papirjev ni bilo več dovoljeno izdajati.
Tiskana delnica ima značilnosti sestavljenega vrednostnega papirja – značilno, da je pravno
dovoljeno (dopustno), da se razstavi na več delov in da se vsak od teh delov prenaša kot
samostojni vrednostni papir:
1. plašč delnice (legitimacija) je tisti del delnice, kjer so zapisane njene bistvene
sestavine:
- oznako, da je delnica, ter obliko in razred delnice;
- firmo in sedež izdajatelja delnice;
- firmo ali ime in priimek kupca delnice (imenske delnice) ali oznako, da se
delnica glasi na prinosnika (prinosniške delnice);
- pri delnicah z nominalnim zneskom nominalni znesek, in
- kraj in datum izdaje, serijsko številko delnice ter faksimile podpisov
pooblaščenih oseb izdajatelja delnice.
2. Kuponska pola s kuponi za izplačilo dividend. Kupon vsebuje konkretno pravico
imetnika kupona od družbe zahtevati plačilo dividende za posamezni poslovno leto.
Posamični kupon ima:
- zaporedno št. kupona za izplačilo dividende,
- št. delnice, na podlagi katere se izplačujejo dividende,
- ime izdajatelja delnice,
- leto, v katerem se dividenda izplačuje,
- faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja delnice.
Kuponi se pri imenskih delnicah lahko glasijo na ime ali na prinosnika. Če se kupon odtrga od
kuponske pole, pridobi značilnost samostojnega vrednostnega papirja, tudi če je osnovna
delnica, od katere je bil odtrgan, imenski vrednostni papir. Imetnik osnovne delnice
razpolaga s pravico do plačila dividende za posamezno poslovno leto, ki je vključena v
posamezni kupon tako, da ta kupon odtrga od delnice in ga izroči pridobitelju.
3. Talon – z njim imetnik delnice uveljavlja pravico do nove kuponske pole za izplačilo
dividend. Novo kuponsko polo se imetniku delnice izroči le, če predloži talon in plašč
delnice.
104
Vrednostni papir je pismena oblika, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej

zapisano obveznost njenemu zakonitemu lastniku. Delnice so lahko izdane v
nematerializirani obliki.
181 ZGD-1: Potrdilo o izdanih delnicah – je pisna izjava, s katero družba potrjuje, da je
delničar imetnik določenega števila delnic. Izstavitev potrdila o izdanih delnicah pomeni, da
družba osebo, v korist katere izstavi potrdilo, prizna za svojega delničarja glede števila delnic,
navedenih v potrdilu. Uporablja se le kot izkazni znak za uveljavitev pravice do udeležbe in
glasovanja na skupščini delničarjev.
Začasnice so potrdila o udeležbi, ki se delničarjem izročijo pred izdajo delnic. So listine, ki se
delničarjem izročijo le začasno ter se pozneje lahko zamenjajo za dokončno izdane delnice.
Začasnice se izdajajo, kadar delnice niso še niso v celoti plačane. Dajejo enake pravice kot
delnice, tudi pravico do dividende. Začasnice se glasijo na ime. Začasnice, ki se glasijo na
prinosnika, so nične.
Užitnica se izda za najrazličnejše zasluge (tudi bivšim delničarjem). Je samostojen vrednostni
papir, ki je lahko vezan na posamezno delnico ali pa ne. Užitnica samo upravičuje do
določenih koristi, zlasti do dividende.
2.2.1. Sklep o izdaji delnic

sprejmejo ustanovitelji pri ustanovitvi d.d. ali skupščina pri povečanju kapitala.
2.2.2. Vrste delnic

Delitev po formalnem kriteriju – mora biti določeno v statusu družbe, kako je razdeljen
osnovni kapital 175 ZGD-1:
1. imenske delnice – so delnice, ki se glasijo na ime. Imenski delničar je fizična ali pravna
oseba, ki je vpisana v knjigo delničarjev. Prve delničarje vpiše v knjigo delničarjev
uprava po uradni dolžnosti, nadaljnje spremembe se vpisujejo na podlagi prijav novih
imenskih delničarjev. Prenašajo se z indosamentom.
Posebna vrsta imenske delnice je vinkulirana imenska delnica – njen prenos je vezan na
odobritev družbe, kar mora biti določeno v statutu. Če se vinkulirana delnica prenese brez
soglasja družbe, prenos do družbe nima pravnega učinka.
Nujno se morajo na ime glasiti začasnice in delnice, ki še niso plačane v celoti.
2. prinosniške delnice – glasijo se na prinosnika. Prenašajo se z navadno tradicijo
vrednostnega papirja.
105
Delitev po vsebinskem kriteriju – glede na pravice iz delnic 176 ZGD-1:

1. navadne delnice – dajejo svojim imetnikom:
- upravljalske pravice: imetnik delnice uresničuje pravico sodelovati pri
upravljanju družbe:
- pravica do udeležbe na skupščini
- glasovalna pravica
- pravica do obveščenosti
- premoženjske pravice:
- pravica do dela dobička, ki ga s svojim poslovanjem ustvari
družba
- pravica do dela premoženja družbe, ki ostane po plačilu
vseh obveznosti družbe do njenih upnikov
Pravice, ki jih vsebuje navadna delnica, lahko njen imetnik uresničuje v obsegu, določenem z
deležem, ki ga delnica predstavlja v osnovnem kapitalu družbe.
2. prednostne delnice – zagotavljajo poleg pravic, ki jih dajejo navadne delnice, še
določene prednostne pravice (nekatere premoženjske pravice – obseg ni odvisen od
deleža, ki ga delnica predstavlja v osnovnem kapitalu družbe; prav tako ni nujno, da
bi vsebovala vse splošne upravljalske pravice – dovoljeno je,da ne vsebuje glasovalne
pravice. Od navadne delnice se razlikuje v tem, da vsebuje prednostno premoženjsko
pravico. Delničar pridobi pravico do izplačila prednostne dividende za posamezno
leto samo, če je izpolnjena splošna predpostavka za uresničitev pravice delničarjev do
dividende.
Obstajata 3 vrste prednostnih delnic:
- splošne prednostne delnice: dajejo pravico do prednostne dividende samo
za poslovno leto, za katero se po sklepu skupščine del bilančnega dobička
razdeli delničarjem. Iz zneska, ki je po sklepu skupščine namenjen razdelitvi
delničarjem, najprej izplačajo prednostne dividende imetnikom
prednostnih delnic, ostanek pa se razdeli imetnikom navadnih delnic.
- zbirna ali kumulativna prednostna delnica – pravico do prednostne
dividende daje za vsako poslovno leto v katerem je družba poslovala z
dobičkom, tudi če za posamezno poslovno leto, skupščina ni odločila, da se
del bilančnega dobička nameni za plačilo dividend. Daje imetniku pravico
do izplačila vseh še ne izplačanih dividend, preden se imetnikom navadnih
delnic izplačajo kakršnekoli dividende (prednostne dividende).
- udeležbena ali participativna prednostna delnica – daje imetniku poleg
prednostne dividende pravico do navadnih dividend. Uresničitev le za
poslovno leto, za katero je skupščina s sklepom odločila, da se del
bilančnega dobička razdeli delničarjem.
106
Delnice z enako pravico tvorijo en razred. Prepovedane so delnice, ki bi ob enakem

nominalnem znesku dajale različno št. glasov.
178/II ZGD-1: Prednostne delnice se lahko izdajajo brez glasovalne pravice, kar mora biti
zapisano v statutu. Glasovalno pravico je možno izključiti samo pri tistih prednostnih
delnicah, ki dajejo prednost pri razdelitvi dobička, ne pa tudi tistih, ki dajejo prednost pri
razdelitvi ostanke premoženja ob likvidaciji ali stečaju družbe. Družba v osnovnem kapitalu
ne sme imeti več kot 50% nevolilnih delnic (nonvoting shares). Če lastnik nevolilne
prednostne delnice v 1 letu ne dobi izplačanega prednostnega zneska, dobi glasovalno
pravico, dokler se zaostanki ne plačajo. Prednostni nevolilni delničarji imajo glasovalno
pravico, kadar se odloča o njihovih pravicah. Za odpravo njihove prednosti se zahteva ¾
večina nevolilnih prednostnih delničarjev. Če je prednost razveljavljena, dobijo nevolilni
prednostni delničarji glasovalno pravico.
Delnice posameznih vrst je možno preoblikovati, pri čemer stroške preoblikovanja nosi
delničar. Preoblikovanje se opravi na zahtevo delničarja.
2.3. Delnica kot skupek pravic in dolžnosti delničarja

2.3.1. Premoženjske pravice
Iz delnice ne izhaja nobena lastninska pravica (!!!).
1. Pravica do dividende – je pravica do udeležbe na dobičku delniške družbe, enkrat
letno skupščina odloča, ali se bo dobiček porabil za dividende ali ne. Dobiček se lahko
tudi investira.
2. Pravica do likvidacijskega deleža – obseg likvidacijskega deleža je sorazmeren z
nominalno vrednostjo delnice. Do likvidacije pride ob prenehanju delniške družbe, ko
je aktiva večja od pasive. Postopek likvidacije:
- popiše se premoženje d.d. in spravi v likvidno obliko,
- poplača se pasiva,
- ostali del premoženja se razdeli med delničarje.
3. Pravica do prednostnega nakupa novih delnic (predkupna pravica) – d.d. lahko ob
potrebi, da poveča osnovni kapital, izda nove delnice (emisija delnic). Obstoječi
delničarji imajo prednostno pravico do nakupa, ker bi drugače prišli v nevarnost, da
se jim zmanjša obstoječi delež in s tem obseg pravic. Pravica do prednostnega nakupa
je podana ob sorazmerju s starim deležem.
2.3.2. Upravljalske ali korporacijske pravice

Med njimi je najbolj važna glasovalna pravica, ki delničarju zagotavlja, da glasuje na
skupščini delniške družbe. Obseg glasovanja je določen glede na alikvotni delež nominalne
vred-osti do osnovnega kapitala. Druge takšne pravice so še:
- pravica do nadzorstva nad poslovanjem družbe,
- pravica do informacij,
- pravica do izpodbijanja sklepov.
2.3.3. Dolžnosti delničarjev

Glavna obveznost je obveznost delničarja do popolnega plačila emisijske vsote izdanih delnic.
Dodatne obveznosti so fakultativne. Določi jih statut.
107
2.4. Lastne delnice 247 ZGD-1

Pridobitev lastnih delnic je prepovedana. Družba ne more biti lastnik sama sebe.
Izjeme prepovedi pridobivanja lastnih delnic:
1. Preprečitev hude in neposredne škode – d.d. lahko pridobi lastne delnice, če na takšen
način takšno škodo prepreči. Škoda, ki grozi mora biti neposredna in mora groziti
premoženje družbe, ne pa premoženja posameznih delničarjev. N.pr.: pridobitev
delnic od dolžnika, ki pomembnega dolga ne more odplačati drugače. Škoda mora biti
neposredna in mora znatno ogroziti premoženje družbe. Padec borznega tečaja ne
šteje za škodo. Dodatna pogoja sta:
 skupni nominalni znesek lastnih delnic ne sme preseči 10% osnovnega
kapitala,
 družba mora pred odkupom lastnih delnic oblikovati sklad za lastne delnice.
2. Namen, da se bodo delnice ponudile v odkup delavcem družbe ali z njo povezane
družbe – d.d. mora najkasneje v 1 letu delnice ponuditi v odkup delavcem. Izpolnjena
morata biti dodatna pogoja (zgoraj)
3. Zagotovitev ustrezne odpravnine delničarjem – izpolnjena morata biti dodatna pogoja
(zgoraj)
4. Neodplačna pridobitev – spadajo darila ali enostavna prepustitev delnic družbe
5. Pridobitev pri nakupni komisiji – velja predvsem za banke, zavarovalnice in druge
finančne ustanove; dopustno le, če je za delnice plačan celotni emisijski znesek
(predpisan pogoj).
6. Pridobitev na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva.
7. Sklep skupščine o umiku delnic.
8. Pooblastilo skupščine
250 ZGD-1: Če d.d. pridobi več kot 10% lastnih delnic, mora presežne delnice odtujiti:
- v 1 letu, če jih je pridobila na nezakonit način,
- v 3 letih, če jih je pridobila na zakonit način.
Če tega ne stori, mora lastne delnice razveljaviti.
249 ZGD-1: Če bi d.d. lahko izvrševala pravice iz pridobljenih lastnih delnic, bi lahko kršila
osnovna načela d.d.; zadržala bi lahko delež dobička. Lastne delnice ne glasujejo in jim ne
pripadajo nobene premoženjske pravice. Družba jih lahko zastavi, proda ali da v užitek.
Prepoved uveljavljanja pravic velja tudi za 3., ki ima lastne delnice za račun družbe.
Nični so pravni posli:
- s katerimi si družba zagotovi predujem ali posojilo za nakup lastnih delnic,
- sklenjeni med d.d. in 3. osebami, da bi 3. osebe kupovale delnice na račun d.d.
Med lastne delnice štejejo tudi delnice, ki jih imajo 3. osebe na račun družbe, odvisne
družbe, družbe v večinski lasti in lastne delnice, ki jih je d.d. pridobila v zastavo.
2.5. Amortizacija delnic

1. Razveljavitev delnic po amortizacijskem postopku 243 ZGD-1 – razveljavi se delnica
kot listina, ker je uničena ali izgubljena. Postopek začne delničar. D.d. mu izda novo
delniško listino. Postopek mora začeti upravičenec.
2. Razveljavitev delnic s strani družbe 244 ZGD-1 – vsebina delniške listine je zaradi
spremenjenih pravnih razmerij postala nepravilna. Do tega pride zaradi zmanjšanja
osnovnega kapitala:
- zmanjšati je treba nominalni znesek delnice, ali
- združiti je treba delnice.
108
Postopek začne d.d. s privolitvijo sodišča. Pozove delničarje, naj ji izročijo delnice. Izročene in
neizročene delnice se razveljavijo z objavo poziva, ki se mora sklicevati na dovoljenje sodišča.
Delničarji imajo pravico zahtevati nove listine. Namesto razveljavljenih delnic se izdajo nove
delnice, ki se izročijo upravičencu ali se shranijo, o čeme se obvesti sodišče, ki je odobrilo
razveljavitev delnic.
3. Zamenjava poškodovane listine 245 ZGD-1 – delnica je poškodovana tako, da ni
primerna za pravni promet; poškodovanje vpliva na identifikacijo listine.
Določbe o amortizaciji delnic so relativno nepomembne, ker danes skoraj ves promet z
delnicami poteka v obliki nematerializiranih delnic.
3. Dolžniški kapital, dolžniški vrednostni papirji in obligacije

Del premoženja družbe sestavlja kapital, ki ga družba pridobi z obveznostnimi pravnimi posli
– obveznice.
Obveznice investitorju v d.d. jamčijo vračilo vložene glavnice in obresti. Imetnik obveznice je
poplačan pred delničarjem.
Vrste obveznic:
1. zamenljive ali konvertibilne obveznice – možno jih je spremeniti v delnice,
2. prednostne obveznice – dajejo pravico do prednostnega nakupa novih delnic.
Delničarji imajo predkupno pravico do prednostnih obveznic.
3. dividendne obveznice – dajejo poleg fiksnih obresti pravico do določenega deleža
čistega dobička.
4. Mobilnost kapitala v d.d.

Namesto deleža v d.o.o. je v d.d. ista vloga pripadla delnici. Osnovni kapital je razdeljen na
delnice, vse delnice so enako velike. Delničar lahko ob ustanovitvi prevzame več delnic.
Minimalno št. delničarjev ob ustanovitvi sta 2.
Delnica se lahko izrazi tudi kot vrednostni papir. Vsak družbenik lahko zahteva, da mu
delnico izdajo kot vrednostni papir. Zakon določa, da je delnice možno izdati kot:
1. prinosniške delnice – glasijo se na prinosnika,
2. imenske delnice – glasijo se na ime delničarja.
Danes je pomembneje, kako so delnice izdane:
1. materializirane delnice
2. nematerializirane delnice – ureja jih Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih
(ZNVP), ki dopolnjuje ZGD-1.
Klasična materializirana delnica je vrednostni papir (listina z varnostnimi nitkami in vodnim
pečatom). Delničar dobi natisnjeno listino, ki se glasi na prinosnika ali ime delničarja.
Prinosniško delnico zamenjamo tako, da je lastnik tisti, ki jo ima v rokah (fizično) – v posesti.
Imenska delnica se prenaša z indosamentom. Na hrbtno stran delnice se zapiše novo ime in s
tem je prenos opravljen. O prenosih se vodi delniška knjiga.
Problem materialnih delnic je masa in količina delnic, ki jih mora družba natisniti, ter
nevarnost dobrih ponaredkov.
Nematerializirane delnice se vodijo v Centralnem registru vrednostnih papirjev (CRVP) s
pomočjo računalniške tehnologije. Pri nas CRVP vodi običajna privatna delniška družba –
Klirinško depotna družba (KDD), d.d., nadzor nad delom Klirinške depotne družbe opravlja
Agencija za trg vrednostnih papirjev. Izdajatelj pošlje v CRVP seznam delničarjev – vsak
delničar ima pri KDD odprt račun. Ker ni papirjev, je zagotovljena večja varnost in večja
preglednost nad računalniško obliko računa.
109
Prenos temelji na nalogu. Delničar, ki prodaja delnico, da nalog KDD, naj prestavi delnice z
njegovega računa na račun delničarja kupca. Transakcija se opravlja v borzah in bankah,
pooblaščenih za poslovanje z vrednostnimi papirji.
Vrednostne papirje v nematerializirani obliki morajo po zakonu izdajati:
- vse finančne organizacije:
- banke,
- zavarovalnice,
- borze.
- vse d.d., ki so izvedle postopek javne prodaje delnic.
Za vse ostale d.d. je odločitev prosta. Pri nas prinosniških delnic skoraj ni. Če d.d. izda
prinosniške delnice, se delniška knjiga ne vodi.
Javna prodaja delnic:
- simultana ustanovitev – delnice se razdelijo med krog že znanih delničarjev,
- sukcesivna ustanovitev – poziv javnosti, da odkupi delnice.
Zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP) – danes je vsaka prodaja delnic vezana na
dovoljenje Agencije za vrednostne papirje. Dovoljenje je namenjeno informiranju kupcev in
temelji na prospektu. V prospektu morajo biti navedeni podatki o bilančni politiki, statusni
podatki, podatki o poslovni politiki. Smisel javne ponudbe je, da so o njej informirani vsi. Pri
nas se javna ponudba uporablja redko.
Takoj po vpisu v centralni register morajo biti vrednostni papirji vključeni na trg.
Javna družba je družba, katere delnice so na voljo na trgu. Vsak dogodek, ki bi lahko vplival
na ceno delnic, mora javno objaviti. Javno mora objavljati informacije o kvalificiranih deležih
(5%) in pridobitvi večinskega deleža (25%). Če nekdo hoče pridobiti 25% delnic, jih lahko
pridobi le na podlagi javne ponudbe za odkup delnic.
Delničarji se v sodni register ne vpisujejo.
5. Upravljanje d.d.
Upravljanje d.d. se približuje upravljanju neprivatne (državne) institucije. Natančno so s
kogentnimi normami predpisani organi d.d., njihove pristojnosti in razmerja med njimi.
253 ZGD-1: Organi vodenja ali nadzora so uprava, upravni odbor in nadzorni svet.
Družba lahko izbere dvotirni sistem upravljanja družbe z upravo in nadzornim svetom ali
enotirni sistem upravljanja družbe z upravnim odborom.
Kogentno določena vsebina statuta d.d. nalaga, da družba mora izbrati sistem upravljanja.
Pri tem je treba natančno analizirati kakšen sistem upravljanja je primernejši za vsako
posamezno d.d., glede na njeno velikost, št. delničarjev, dejavnost,… Obema sistemoma je
skupno to, da v enem organu sodelujejo delničarji (skupščina) in da obstaja organ, ki vodi
delniške posle (uprava). Pri enotirnem sistemu sta ta organa vse, pri dvotirnem pa obstaja še
organ med skupščino in upravo (nadzorni svet), ki opravlja nadzorno funkcijo, ki je povsem
ločena od organa vodenja, to je uprave. Nadzorni svet je obvezen za večje delniške družbe.
Skupščina imenuje nadzorni svet, nadzorni svet imenuje upravo. V svojem delovanju so
organi med sabo neodvisni – noben organ ne more drugemu prevzeti kompetenc. Odločitev,
ki so v pristojnosti enega organa, ne more sprejemati drug organ. Drug organ tudi ne more
spreminjati odločitev prvega. Organi so med seboj neodvisni, razen v imenovanju.
D.d. vodi uprava, ki je pri svojem delovanju samostojna in neodvisna, vendar mora delati v
korist družbe. Obstaja riziko, da nadzorni svet ali skupščina upravo odpokliče.
Vendar ne moremo reči, da je skupščina najvišji organ. Skupščina lahko upravo odpokliče, ne
more pa prevzeti njenih pristojnosti. Uprava je neodvisna od delničarjev.
110
5.1. Skupščina
Je hierarhično najvišji in najširši organ d.d. Sestavljajo jo vsi delničarji, ki izražajo voljo, tako
da ta postane volja d.d. Delničarji imajo pravico sodelovati v skupščini, vendar to ni njihova
dolžnost. Skupščina nima splošne pristojnosti, ker imajo tudi drugi organi izvirne pristojnosti,
določene neposredno z zakonom.
Pristojnosti skupščine 293 ZGD-1: (so naštete taksativno, drugih pristojnosti nima – kogentno
urejeno):
1. Kadrovske odločitve:
- imenovanju in odpoklicu članov nadzornega sveta in upravnega odbora,
- podelitev razrešnice članom organov vodenja ali nadzora,
- glasuje o nezaupnici upravi,
- imenovanju revizorja
2. Poslovne odločitve:
- sprejetju letnega poročila,
- uporabi bilančnega dobička,
- dajanje soglasij k posameznim poslovnim odločitvam na predlog
poslovodstva
3. Temeljna odločitve v družbi:
- sprejem in spremembe statuta,
- ukrepi za povečanje in zmanjšanje kapitala
- sklenitev podjetniških pogodb
- prenehanju družbe in statusnem preoblikovanju,
Priprava in sestava letnega poročila je :
- dolžnost uprave v dvotirnem sistemu
- dolžnost upravnega odbora v enotirnem sistemu
Če nadzorni svet ali upravni odbor letno poročilo potrdi, je to sprejeto in se skupščina z njim
le seznani. Skupščina d.d. odloča o sprejemu letnega poročila le v primerih, če nadzorni svet
ali upravni odbor letnega poročila ni potrdil oz. ga je izročil v zakonskem roku, če:
- organi vodenja ali nadzora prepustijo odločitev os prejemu skupščini
- ali če tako določa statut v primeru enotirnega sistema upravljanja
V dvotirnem sistemu upravljanja pa delničarji te pristojnosti skupščine ne morejo določiti s
statutom in tudi od uprave in nadzornega sveta ne morejo zahtevati, da jim prepusti sprejem
letnega poročila.
Skupščina ne more odločati o poslovanju. Lahko sicer daje nasvete upravi, vendar uprava
nanje ni vezana.
Zaradi heterogenosti skupščine velja poseben mehanizem njenega sklicevanja in odločanja.
Posebej natančne so določbe o sklepčnosti.
111
5.1.1. Sklic skupščine d.d.

se objavi javno najmanj mesec dni pred zasedanjem. Sklic skupščine je javen (z javno objavo),
pri čemer je treba navesti tudi vse podatke o družbi ter o okoliščinah v zvezi s sejo, vključno s
pogoji za udeležbo na seji skupščine. Poleg javne objave sklica skupščine in dnevnega reda
mora poslovodstvo določenemu številu naslovljencem poslati še posebno sporočilo o sklicu
skupščine, ki mora po zakon vsebovati:
- sklic skupščine
- objavo dnevnega reda
- predloge delničarjev
- utemeljitev in stališče poslovodstva do delničarjevega predloga
Sklic mora vsebovati:
- navedbo firme,
- sedež družbe,
- čas in kraj skupščine,
- pogoje, od katerih sta odvisna udeležba na skupščini in uresničevanje glasovalne pravice,
- navedbo potrebnega gradiva za sejo – če je za sejo potrebno gradivo, mora biti
navedeno, ker to gradivo obstaja, da se delničarji z njim seznanijo,
Zasedanje skupščine je organizacijski problem zaradi prostorske stiske (1'000 delničarjev).
Zato zakon določa, da mora delničar v sklicnem roku svojo udeležbo na skupščini napovedati
– delnico mora deponirati pri notarju ali drugem pristojnem organu. Kdor tega ne stori, na
skupščini ne more sodelovati, 297 ZGD-1.
Zasedanje skupščine ni javno, razen če je javnost povabljena.
5.1.2. Sklepčnost (kvorum) skupščine d.d.

Določba za d.d. je bila črtana (295 ZGD).
5.1.3. Odločanje skupščine d.d.

510/II ZGD-1: Če ni z zakonom ali družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki
na skupščini z večino oddanih glasov.
1 delnica (50 eurov) = 1 glas. Odloča lahko delničar osebno, lahko pa pooblasti koga
drugega, da odloča glasuje namesto njega in mu izroči delnice, s čimer poda pooblastilo. Za
pooblaščenca ni potrebno, da je delničar.
Pravilo "1 delnica = 1 glas" ima lahko v statutu določeno izjemo, da noben delničar ne sme
imeti več kot določen odstotek delnic. N.pr.: vsaka delnica je en glas, vendar delničar ne sme
imeti več kot 10% delnic.
Zlata delnica – za določene sklepe je nujno, da zanje glasuje določen delničar. Brez
njegovega glasu sklep ne more biti sprejet (veto). Zlata delnica je pogosta v anglosaksonskem
sistemu, pri nas so glede nje različna mnenja, ker nasprotuje enakosti delničarjev. Zlata
delnica je lahko urejena v statutu, na splošno pa ne.
Pravico odločati imajo vsi delničarji, razen tistih, ki imajo nevolilne delnice (non voting
shares).
Za odločanje je potrebna navadna večina, če ni z zakonom ali statutom določena večja
večina. Za pomembnejše sklepe, kot so sprememba statuta ali povečanje osnovnega
kapitala, je določena ¾ večina.
Potrebna je večina oddanih glasov. Oddani glasovi se nanašajo na delnice, ki so glasovale, ne
na navzoče delnice ali celo vse delnice. Odločitev je lahko teoretično sprejeta z 1 glasom, če
je kljub polni dvorani delničarjev glasoval 1 delničar z 1 delnico.
112
304 ZGD-1: Na skupščini mora biti prisoten notar, ki piše zapisnik. V zapisniku so navedeni:
- kraj in dan zasedanja
- notarjevo ime in priimek
- izid glasovanja
- predsednikova ugotovitev o sprejetju sklepov
Zapisniku se priloži seznam udeležencev skupščine in dokazila o sklicu. V 24urah po koncu
skupščine mora poslovodstvo poslati registru notarsko overjen prepis zapisnika in prilog.
Notar predstavlja garancijo, da so bili sklepi sprejeti po predpisanem postopku.
Skupščina neposredno ne odloča o poslovanju družbe.
5.2. Nadzorni svet

V modernih gospodarskih družbah, ki jih vodijo poklicni managerji, je nadzorna funkcija
izjemno pomembna za zagotovitev varovanja interesov družbenikov. Nadzorno funkcijo v
kapitalskih družbah opravljajo posebni nadzorni organi ali vsaj določene osebe. Za večje
(javen) d.d. je predvideno, da je njihovo poslovanje pregledajo še zunanji revizorji.
274/I ZGD-1: Člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev, voli skupščina.
Pri imenovanju nadzornega sveta se pojavlja vpliv zaposlenih. Drugi način izvolitve ureja in
določa ZSDU, kjer je določeno, da se število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu
določi s statutom družbe, vendar:
- ne more biti manjše od ene tretjine članov, in
- ne večje od polovice vseh članov nadzornega sveta družbe
Predstavnike delavcev, ki so člani nadzornega sveta, izvoli in odpokliče svet delavcev in s tem
seznani skupščino. Statut lahko določi, da največ tretjino članov nadzornega sveta, ki
zastopajo interese delničarjev, imenujejo imetniki imenskih delnic, za prenos katerih je
potrebno dovoljenje družbe.
Nadzorni svet tako sestavljajo:
1. člani, ki jih imenujejo delničarji,
2. člani, ki jih imenujejo zaposleni.
Tako je v nemškem, avstrijskem in slovenskem pravnem sistemu.
281 ZGD-1: Najpomembnejša funkcija nadzornega sveta je nadzorstvo nad vodenjem poslov
družbe. Kodeks upravljanja javnih d.d. določa, da so naloge nadzornega sveta:
- imenovanje in nadziranje uprave
- posvetovanje pri vodenju oslov družbe in oblikovanju njene strategije
Pri čemer mora nadzorni svet delovati neodvisno od uprave ter v korist družbe kot celote.
Izvaja tudi nadzorstveno funkcijo – ima vpogled v poslovanje uprave.
Nadzorni svet ne more spreminjati sklepov uprave, vendar lahko statut določi, da se določeni
pravni posli sklenejo samo s soglasjem nadzornega sveta.
Nadzorni svet varuje interese delničarjev in interese zaposlenih. Ni čisti kapitalski organ. Št.
članov nadzornega sveta je najmanj 5, ker je njihova naloga usklajevati interese različnih
vrst. Št. članov določa statut. Pri nas je lahko član nadzornega sveta le fizična oseba (delničar
je lahko tudi pravna oseba).
Družbe so lahko med seboj kapitalsko povezane – ena družba je v drugi družbenik. Kopičenje
družb v kapitalske povezave je normalen pojav. Če ima družba v drugi družbi velik delež
delnic, govorimo o razmerju družba mati (materinska družba) — družba hči (hčerinska
družba).
113
Delničarji nimajo dolžnosti upravljati družbe (sodelovati v skupščini). Če sodelujejo, delujejo

popolnoma v lastnem interesu, ne v interesu družbe. Delničarji družbi ne odgovarjajo za
napačno odločitev.
Za nadzorni svet in upravo to ne velja. Njuni člani so dolžni sodelovati. Družba lahko s člani
nadzornega sveta sklene pogodbo o njihovih pravicah in dolžnostih (n.pr.: plačilo za
sodelovanje na sejah – sejnina). Člani nadzornega sveta so odškodninsko odgovorni z vsem
svojim premoženjem.
Poleg splošne konkurenčne prepovedi ne sme biti član nadzornega sveta še 273 ZGD-1:
- član uprave ali upravnega odbora od družbe odvisne družbe;
- prokurist ali pooblaščenec te družbe;
- član uprave druge kapitalske družbe, v katere nadzornem svetu je član uprave te družbe;
- oseba, ki je član nadzornega sveta ali upravnega odbora že v treh družbah, ali
- oseba, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa statut
Do podatka, ali je kdo član nadzornih svetov že v treh drugih družbah, ne moremo priti v
sodnem registru, lahko pa tak podatek zahteva družba, v kateri je določena oseba član NS.
V principu ni prepovedano, da je član uprave ene d.d. član nadzornega sveta druge d.d.
Vendar obratna kombinacija ni možna, če je prva kombinacija vzpostavljena.
Člani nadzornega sveta imajo mandat 4 leta. Ni nobene omejitve pri ponovni izvolitvi.
Potrebno je ¾ oddanih glasov skupščine za izvolitev člana NS.
Delničar je lahko član uprave ali nadzornega sveta. V takem primeru ima kot delničar pravice
delničarja na skupščini, kot član uprave ali NS pa drugačne pravice. Če je večinski delničar,
lahko imenuje sam sebe v nadzorni svet.
5.3. Uprava
265 ZGD-1: je strokoven organ, ki vodi družbo. Pristojnosti uprave so:
1. vodi posle,
2. zastopa družbo.
To počnejo vsi člani uprave skupaj- soglasno, če ni v statutu drugače določeno.
Nikjer ni določeno, da mora uprava imeti liho št. članov.
268 ZGD-1: Mandatna doba uprave ne more biti daljša od 6 let, lahko pa je krajša. Ponovno
imenovanje ni omejeno, omejen je le rok, v katerem je mogoče opraviti ponovno imenovanje.
Ta rok je eno leto pred potekom mandata.
268/II ZGD-1: Nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika:
- če huje krši obveznosti;
- če ni sposoben voditi poslov;
- če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih
razlogov, ali
- iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi
delničarjev, reorganizacija in podobno).
Na koncu mandata razlikujemo med odpoklicem in prekinitvijo oz. prenehanjem pogodbe
med predsednikom oz. članom uprave in družbe. Možnost odpoklica slabi položaj uprave.
Nadzorni svet, ki ima pravico, da predčasno odpokliče člana oz. predsednika uprave, toda je
pri tem vezan na zakonske razloge za odpoklic.
Za člane uprave d.d. je izrecno določena prepoved konkurence 271 ZGD-1: Član uprave ne
sme brez soglasja nadzornega sveta opravljati pridobitne dejavnosti, na področju dejavnosti
družbe pa tudi ne sklepati poslov za svoj ali tuj račun.
114
Člani uprave ne smejo sodelovati v nobeni dejavnosti druge družbe, ki je konkurenčna

matični družbi. Ne smejo biti člani uprave v dveh d.d., ki sta konkurenčni. Tudi ne smejo biti
člani uprave v eni družbi in člani nadzornega sveta v drugi družbi, če sta družbi konkurenčni.
Možno je biti član uprave v več d.d., če med njimi ni konkurence. Prepoved ni absolutna,
temveč je opravljanje pridobitne dejavnosti vezano na soglasje nadzornega sveta. Ureditev je
konsistentna, saj je prav nadzorni svet tisti, ki izbere in imenuje člane uprave ter z njimi
sklene pogodbo o opravljanju funkcije člana uprave.
Če se sklepa pogodba med d.d. in upravo, družbo zastopa predsednik nadzornega sveta, ker
uprava ne more pogodb sklepati sama s sabo.
270 ZGD-1: Prejemki članov uprave so našteti eksemplifikativno oz. primeroma. Načeloma
velja za določitev vrste in obsega prejemkov dispozicija pogodbenih strank. Zakon predpisuje
načelo sorazmernosti prejemkov z nalogami članov uprave in s finančnim stanjem družbe.
Vrsto in višino prejemkov za člana uprave določa nadzorni svet s sklepom, lahko pa poprej o
tem sprejme tudi akti, ki splošno uredi pravila nagrajevanja članov uprave.
Plačilo uprave ni nujno v denarju, lahko je dogovorjeno tudi kot udeležba na dobičku d.d.
Če družba nima NS, mora biti uprava kolektivna. Določen mora biti predsednik uprave. Član
uprave ne more biti oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper
gospodarstvo, dokler trajajo posledice obsodbe.
Če ima uprava več članov, jih mora biti večina slovenskih državljanov. Ta določba je v
nasprotju z načeli EU. Za tujce ne obstaja omejitev ustanavljanja družb, saj družbo lahko
ustanovi vsaka fizična ali pravna oseba.
Člani uprave so lahko različno pomembni, vendar jih zakon postavlja v enakovreden položaj –
vsak član ima 1 glas (ne velja princip kapitalske večine). Kadar je v statutu določen večinski
sistem odločanja in je rezultat glasovanja uprave neodločen, potem odloči predsednik
uprave. Zato ni nujno, da je št. članov uprave liho.
Po navadi statut določi, da družbo zastopata predsednik uprave in še en član uprave skupaj.
Družbo lahko zastopa tudi samo predsednik uprave ali en član uprave in prokurist. To so
običajne rešitve, možne pa so tudi druge kombinacije.
Družba mora imeti upravo, drugače ne more poslovati. V praksi se lahko zgodi, da družba
ostane brez kakšnega člana uprave (umre, odstopi, je odpoklican). Ker družba tako ne more
delovati, zakon dopušča sodno intervencijo. Sodišče lahko na predlog katerekoli
zainteresirane osebe (tudi 3. osebe) imenuje člana uprave ali kar celo upravo. Takšno upravo
imenujemo sodna uprava. Deluje do redne izvolitve nove uprave.
Uprava sklicuje skupščino in daje poročila NS. Mora reagirati na izgubo d.d. tako, da v roku
48 ur skliče skupščino in poroča o izgubi. Če je d.d. prezadolžena, mora uprava v roku 3
tednov pred pristojnim sodiščem začeti stečajni postopek, ki se lahko ustavi, če se d.d. reši iz
dolgov.
Če hoče uprava prikriti takšno stanje, je odškodninsko odgovorna. Člani uprave morajo sami
dokazati, da niso krivi ter da so ravnali v dobri veri in poštenju – na njih je dokazno breme.
115
6. Povečanje in zmanjšanje osnovnega kapitala d.d.

6.1. Povečanje osnovnega kapitala
6.1.1. Povečanje z vložki (efektivno povečanje)
333 ZGD-1: O povečanju osnovnega kapitala z vložki se odloča z večino najmanj treh četrtin
pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, če s statutom ni določena drugačna
kapitalska večina, vendar ne manj kot večino pri sklepanju zastopanega kapitala. Za izdajo
prednostnih delnic brez glasovalne pravice lahko statut določi le višjo kapitalsko večino in
dodatne zahteve.
Ves osnovni kapital je razdeljen na delnice in se mora torej višina osnovnega kapitala VEDNO
ujemati s številom delnice glede na njihovo nominalno vrednost. Obstajata dve možnosti
izenačitve:
1. izdaja novih delnic – velja kogentna določba, da se v primeru povečanja osnovnega
kapitala z vložki, morajo VEDNO izdati nove delnice. Posebno pravilo velja za kosovne
delnice, kjer se mora skupno število delnic povečati v enakem razmerju kot osnovni
kapital.
2. povečanje nominalnega zneska delnic – število novo izdanih delnic je lahko manjše, ker
se lahko delnice glasijo na višje nominalne zneske
Odločanje o povečanju osnovnega kapitala z vložki je postroženo v primeru obstoja več
razredov delnic. Pri spremembah statuta je potrebno soglasje delničarjev posameznega
razreda delnic, v škodo katerega se spreminja dotedanje razmerje več razredov delnic.
Skupščinski sklep je torej brez soglasja neveljaven.
6.1.2. Pogojno povečanje kapitala

je povečanje dolžniškega kapitala. Izvede se z izdajo konvertibilnih obveznic (delniških opcij),
ki se lahko spremenijo v osnovni kapital.
Najmanjši emisijski znesek delnic, izdanih v postopku pogojnega povečanja osnovnega
kapitala, ne sme preseči ½ osnovnega kapitala, ki obstaja med sklepanjem o pogojnem
povečanju kapitala.
Osnovni kapital se poveča zaradi (namen pogojnega povečanja):
- zamenjave konvertibilnih obveznic v delnice,
- prednostnega nakupa novih delnic,
- priprave na združitev več družb,
- plačila terjatev delavcev na udeležbo pri dobičku.
ZGD-1 določa stroge omejitve za pogojno povečanje kapitala. Za veljavnost sklepa je
potrebna večina najmanj ¾ pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala. Statut lahko zanj
predpiše višjo kapitalsko večino. V sklepu skupščine o pogojnem povečanju morajo biti
navedeni:
- namen pogojnega povečanja,
- upravičenci,
- emisijski znesek,
- merila, po katerih se emisijski znesek izračuna.
Višino pogojno povečanega kapitala je treba vpisati v sodni register.
Pri zamenjavi konvertibilnih obveznic v delnice gre za pobotanje terjatev. Če je nominalni
znesek delnic nižji od vrednosti obveznic (imetniki obveznic imajo izgubo), razliko trpijo
imetniki obveznic, razen če je d.d. garantirala zamenjavo obveznic v delnice po fiksni ceni. V
tem primeru mora d.d. sama kriti razliko iz posebnega sklada.
116
6.1.3. Odobreni kapital 353 ZGD-1

Družba pooblasti upravo, da sme v 5 letih po vpisu v register zvišati osnovni kapital do
določene višine. Za povečanje kapitala se izdajo nove delnice, ne da bi bilo potrebno
spreminjati statut. Višina odobrenega kapitala je omejena na ½ obstoječega osnovnega
kapitala, pri čemer se upošteva pravica prednostnega nakupa novih delnic obstoječih
delničarjev.
Če ima d.d. nadzorni svet, mora uprava pred povečanjem kapitala pridobiti njegovo soglasje.
6.1.4. Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe (nominalno povečanje) 358 ZGD-1
Pri nominalnem povečanju se celotno premoženje d.d. (= delnice + rezerve + dobiček)
dejansko ne poveča. Povečanje kapitala se izvede tako, da:
1. delniški kapital, osnovna glavnica se številčno zviša – zvišanega zenska ne vplačajo
delničarji, temveč se z bilančno operacijo potrebni povečani znesek prenese na
postavko osnovnega kapitala, hkrati pa se zmanjšajo druge postavke lastnega
kapitala. V tem primeru se praviloma izdajo nove delnice,
2. povečajo se nominalni zneski že obstoječih delnic
Bistvena razlika je pri družbah s kosovnimi delnicami, ki lahko povečajo osnovni kapital tudi
brez izdaje novih delnic, pri čemer mora sklep o povečanju navajati način povečanja.
Nominalnega povečanja ni možno izvesti, če ima d.d. nepokrito izgubo.
Po sklepu povečanja se opravi registracija v sodnem registru. Delničarji morajo dobiti nove
delnice proporcionalno z njihovo obstoječo udeležbo.
Delne delnice – nominalni kapital se ne poveča tako, da bi se ujemal s predpisanimi
nominalnimi zneski delnic. N.pr.: nominalni kapital se poveča za 40%, imam delnico za 50
eurov in dobim delnico za 2 eura. Delne delnice ne zagotavljajo premoženjskih in glasovalnih
pravic, vendar jih je možno samostojno prenašati.
Delničarji morajo nove delnice prevzeti v 1 letu, sicer jih d.d. lahko proda. Izkupiček od
prodaje pripada delničarjem.
Pri nominalnem povečanju se proporcionalno povečajo tudi lastne delnice.
6.2. Zmanjšanje osnovnega kapitala

1. Efektivno zmanjšanje – osnovnega kapitala je preveč glede na obseg poslov ter se
ne more učinkovito izkoriščati. Delničarji dobijo povrnjen ustrezen del kapitala.
2. Nominalno zmanjšanje – družba zaradi slabega položaja zaide v pasivnost.
Zmanjšanje kapitala je potrebno za sanacijo d.d. Delničarji izgubijo del svojega
vloženega kapitala.
6.2.1. Redno zmanjšanje osnovnega kapitala (efektivno zmanjšanje) 372 ZGD-1

je obraten proces kot povečanje kapitala z vložki. Pomeni efektivno znižanje delniškega
kapitala. S statutom se lahko določi le višja kapitalska večina kot 75%; večina merjena po
kapitalu je dodatna zahteva v razmerju do večino po glasovih in je dodatna predpostavka za
veljavnost sklepa. Kumulativno morata piti izpolnjeni navadna večina oddanih glasov
delničarjev in hkrati še kvalificirana večina pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala.
117
2 načina:
1. zmanjšanje nominalnega zneska delnic,
2. združevanje delnic – nominalni znesek se ne more zmanjšati (je že 1euro).
375 ZGD-1: Sklep o zmanjšanju se objavi v sodnem registru. Po registraciji imajo upniki 6
mesecev časa, da prijavijo svoje terjatve. Po plačilu upnikom se izvršijo plačila delničarjem.
376 ZGD-1: Nato se izvede postopek razveljavitve (amortizacije) delnic. Delnice, ki so izdane
namesto razveljavljenih, mora družba prodati na borzi ali dražbi.
Zmanjšanje osnovnega kapitala se po opravljenem postopku vpiše v sodni register.
6.2.2. Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala

Gre za nominalno znižanje, predvsem zaradi izravnave bilančnih izgub. Zakon določa dva
razloga:
- pokrivanje izgub
- odvajanje sredstev v kapitalske rezerve
Zmanjšanje osnovnega kapitala je dopustno šele tedaj, ko družba nima več razpoložljivih
dobičkov oz. rezerv iz dobičkov, in šele po tem, če se predhodno uporabijo kapitalske
rezerve, z izjemo zakonskega rezervnega sklada.
6.2.3. Zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic

se izvede le v izjemnih primerih. Družba lahko umakne delnice:
- prisilno – možnost prisilnega umika mora biti določena v statutu,
- s pridobitvijo – lastne delnice.
6.3. Kombinirano zmanjšanje in povečanje osnovnega kapitala

Osnovnega kapitala ni možno znižati pod zakonsko določeni najnižji nominalni znesek – 7500
eurov. Izjemoma je to možno, če se nominalni kapital hkrati poveča do te vsote.
Sprejmeta se 2 sklepa:
- sklep o nominalnem znižanju osnovnega kapitala,
- sklep o efektivnem povečanju osnovnega kapitala.
Efektivno povečanja ni možno s stvarnimi vložki.
118
III. KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA

464 ZGD-1: Komanditna delniška družba je družba, pri kateri je najmanj en družbenik
odgovoren za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (= komplementar), komanditni
delničarji, ki imajo delež v osnovnem kapitalu, pa za obveznosti družbe do upnikov niso
odgovorni.
Za pravna razmerja med komplementarji in razmerja med komplementarji in komanditnimi
delničarji se uporabljajo določbe o k.d., za kapitalska razmerja in delnice se uporabljajo do-
ločbe o d.d.
1. Postopek ustanovitve
465 ZGD-1: Statut komanditne delniške družbe mora sprejeti najmanj pet oseb. V statutu se
navedejo osnovni kapital družbe in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom tudi
njihov nominalni znesek, in če obstaja več razredov delnic, tudi razred delnic, ki jih
prevzamejo komanditni delničarji.
Pri sprejetju statuta morajo sodelovati vsi komplementarji in tisti komanditni delničarji, ki pri
ustanovitvi prevzamejo delnice.
Možno jo je ustanoviti le na simultan način. Kot ustanovitelji se štejejo komplementarji in
komanditni delničarji. Sprejeti in podpisati statut morajo vsi komplementarji in komanditni
delničarji.
466, 467 ZGD-1: Komplementarji imajo po zakonu status uprave k.d.d. V statutu morajo zato
biti navedena njihova imena, prebivališča, gotovinski in stvarni vložki.
2. Upravljanje s k.d.d.
Obvezna organa k.d.d. sta:
1. uprava 467ZGD-1: v njej so vsi komplementarji, ki imajo enake pristojnosti, pravice
in odgovornosti kot uprava pri d.d.
2. skupščina 468 ZGD-1: sestavljajo jo komanditni delničarji. Za sklicevanje in
odločanje skupščine veljajo pravila o d.d.
Posebne določbe o sodelovanju komplementarjev na skupščini:
- sodelujejo na skupščini brez pravice glasovanja, razen če so udeleženci v osnovnem
kapitalu družbe,
- če so udeleženci v osnovnem kapitalu družbe, sodelujejo na skupščini kot en družbenik,
- nimajo glasovalne pravice o zadevah, ki se tičejo njih.
O vseh vprašanjih odločajo komanditisti v skladu s svojo udeležbo v osnovnem kapitalu. Za
sklepe, določene v statutu, je potrebno soglasje komplementarjev. Po doseženem soglasju se
taki sklepi vpišejo v sodni register.
469 ZGD-1: Fakultativni organ je odbor komanditnih delničarjev – sestavljajo ga
predstavniki, ki so jih izvolili komanditni delničarji z namenom, da varujejo njihove interese.
Odbor posreduje v sporih med komplementarji in komanditnimi delničarji. V njem ne morejo
sodelovati komplementarji.
3. Delitev dobička in kritje izgube

Komplementarji in komanditni delničarji so izenačeni z vlogami družbenikov v d.n.o. Pri
razdelitvi dobička jim pripade najprej delež v višini 5% njihovega kapitalskega deleža. Če
družbenik ni v celoti vplačal deleža, se dobiček pripisuje njegovemu deležu, dokler ne doseže
zneska celotnega vložka. Preostali del dobička se deli v sorazmerju vloženih sredstev v
družbo.
119
Enaka načela veljajo za kritje izgube. Komanditni delničar sodeluje pri kritju izgube le do
višine svojega deleža. Če ga ni v celoti vplačal, odgovarja do višine neporavnanega deleža.
Družba lahko daje posojila družbenikom, če to ni v nasprotju s finančnimi predpisi.
Prepovedano je dajati posojila, ki bi ogrožala obstoj družbe.
Komplementar kot nosilec poslov in subsidiarni porok za obveznosti družbe ter njen zakoniti
zastopnik ima pravico do plačila za opravljanje teh poslov.
120
3. poglavje: GOSPODARSKO INTERESNO ZDRUŽENJE (GIZ)
I. POJEM GOSPODARSKEGA INTERESNEGA ZDRUŽENJA

Namen GIZ je olajševanje in pospeševanje pridobitne dejavnosti svojih članov.
GIZ je posebna atipična oblika osebne družbe. Članice GIZ odgovarjajo za njegove obveznosti
z vsem svojim premoženjem. GIZ se ustanavlja zaradi skupnih ciljev članic.
GIZ ima status pravne osebe, ki ga pridobi z vpisom v sodni register.
II. USTANOVITEV IN ORGANIZACIJA ZDRUŽENJA

GIZ lahko ustanovi več fizičnih ali pravnih oseb. Pogodba o ustanovitvi (568 ZGD-1) mora biti
pisna in sklenjena v obliki notarskega zapisa. Vsebovati mora:
- ime in sedež GIZ,
- imena in priimke ali firme članov GIZ, njihovo pravno obliko,
- čas za katerega je društvo ustanovljeno ter cilji in dejavnosti GIZ.
Za ustanovitev ni potreben osnovni kapital, vendar se lahko določi v ustanovitveni pogodbi.
GIZ je lahko odprta ali zaprta oblika združenja. Izstop iz GIZ je pogojen s plačilom obveznosti,
ki jih je član prevzel z vstopom v združenje. Članstvo se lahko spremeni le s soglasjem ostalih
družbenikov.
III. CILJ IN DEJAVNOST ZDRUŽENJA

1. olajševati in pospeševati pridobitno dejavnost svojih članov,
2. izboljševati in povečevati rezultate te dejavnosti.
GIZ ne sme ustvarjati lastnega dobička. Če se dobiček ustvari, ga je potrebno razdeliti med
članice. GIZ ne more prevzeti vodstva nad posameznim podjetjem in ne sme imeti kapitalskih
deležev v posamezni članici. GIZ ne more biti član GIZ.
Financiranje GIZ:
1. letni prispevki članic,
2. plačilo članic za opravljene storitve,
3. izdaja vrednostnih papirjev, če takšne vrednostne papirje lahko izdajajo tudi članice.
IV. UPRAVLJANJE GOSPODARSKEGA INTERESNEGA ZDRUŽENJA

Obvezna organa GIZ sta:
1. skupščina – pristojna za sprejemanje vseh bistvenih odločitev, njena pooblastila so
natančneje določena v pogodbi o ustanovitvi. Odločitve na skupščini se sprejemajo
soglasno. Nekateri člani imajo lahko več glasov kot drugi. Vsi člani morajo imeti
glasovalno pravico.
2. Uprava, zakon poimenuje »poslovodstvo«:
- zastopa GIZ,
- vodi posle GIZ,
- organizira delo GIZ.
572 ZGD-1: Nadzor nad poslovanjem GIZ opravljajo osebe, določene s pogodbo o ustanovitvi.
Posebna ureditev pa velja:
- če združenje izdaja obveznice
- če gre za GIZ, v katerem je zaposlenih več kot 100 oseb
Za ta združenja je izrecno predpisano, da uporabljajo pravila o reviziji, ki veljajo za
gospodarske družbe.
121
V. NASTOPANJE V PRAVNEM PROMETU

V pravnem prometu gospodarsko interesno združenje nastopa z okrajšavo "GIZ".
GIZ ima status pravne osebe in ima polno pravno sposobnost. V pravnem prometu deluje
kot:
1. zastopnik članic – nastopa v imenu in na račun članic,
2. komisionar – nastopa v svojem imenu za račun članic,
3. v svojem imenu in na svoj račun.
VI. ODGOVORNOST ZA OBVEZNOSTI

Kot pravna oseba GIZ odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem.
566/I ZGD-1: Člani so odgovorni za obveznosti združenja z vsem svojim premoženjem. Član, ki
pristopi po ustanovitvi združenja, je lahko v skladu s pogodbo oproščen odgovornosti za obveznosti, ki
so nastale pred njegovim pristopom, pri čemer pa mora biti taka oprostitev objavljena. Če ni s tretjim
sopogodbenikom drugače dogovorjeno, je odgovornost članov solidarna.
VII. PREOBLIKOVANJE IN PRENEHANJE ZDRUŽENJA

574 ZGD-1: Vsaka pravna oseba se lahko preoblikuje v GIZ, če njena dejavnost ustreza
opredelitvi dejavnosti GIZ. Preoblikuje se lahko družba, ki ima najmanj 2 družbenika.
GIZ se lahko preoblikuje le v tisto statusno obliko, pri kateri je podana enaka odgovornost
članov za obveznosti družbe, torej d.n.o.
576 ZGD-1: Združenje preneha:
- s pretekom časa, če je ustanovljeno za določen čas;
- zaradi uresničitve ali ugasnitve cilja združenja;
- na podlagi sklepa članov, ali
- na podlagi sodne odločbe.
GIZ preneha, če nastopi eden izmed zakonskih vzrokov za prenehanje pri eni članici ali
združenju, če v ustanovitveni pogodbi ni določeno, da prenehanje članstva posameznemu
članu še ni razlog za prenehanje.
Pri likvidaciji GIZ se smiselno uporabljajo določbe o likvidaciji d.d.
122
4. poglavje: KONCERNI (POVEZANE DRUŽBE)
I. POJEM IN VRSTE KONCERNOV (POVEZANIH DRUŽB)

Koncerni (povezane družbe) so pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju
zaradi uresničevanja skupnih ciljev. Podlaga za nastanek koncernskega razmerja je lahko:
- kapitalska udeležba ene družbe v drugi,
- konkretne okoliščine.
Značilnosti koncernov:
1. povezava pravno samostojnih družb,
2. zasledovanje gospodarskih ciljev,
3. skupno upravljanje in vodstvo,
4. odločujoči vpliv obvladujoče družbe – bistvena lastnost.
Povezane družbe se obravnavajo v okviru koncernskega prava.
Bistvena lastnost koncernov je odnos odvisnosti in obvladovanja. Gre za neposredno
obvladovanje. Odvisna in obvladujoča družba ne ustvarjata pravne skupnosti.
Značilnosti obvladovanja:
1. odvisna družba ne more svobodno oblikovati svoje volje,
2. obstaja podlaga za obvladovanje odvisne družbe.
Vrste obvladovanja:
- notranje obvladovanje – obvladujoča družba ima v organih odvisne družbe svoje člane,
- zunanje obvladovanje – obvladujoča družba odvisno obvladuje s pogoji poslovanja,
- aktivno obvladovanje – obvladujoča družba sprejema odločitve za odvisno,
- pasivno obvladovanje – obvladujoča družba daje soglasje pri odločitvah odvisne,
- posredno obvladovanje – obvladujoča družba vpliva na odvisno prek 3. oseb,
- neposredno obvladovanje:
- direktno neposredno obvladovanje – obvladujoča družba daje obvezna navodila upravi
odvisne družbe,
- indirektno posredno obvladovanje – obvladujoča družba vpliva na odločitve uprave
odvisne družbe prek njene skupščine.
- negativno obvladovanje – obvladujoča družba ima kontrolni paket delnic (25% + 1
delnica), s katerim lahko blokira vse pomembnejše odločitve.
Koncern je povezovanje obvladujoče družbe in odvisnih družb pod enotnim vodstvom
obvladujoče družbe. Večinska kapitalska udeležba ustvarja odnos odvisnosti.
II. KONCERNI (POVEZANE DRUŽBE) Z ENOTNIM VODSTVOM

Za povezane družbe z enotnim vodstvom se splošno tudi uporablja naziv koncern.
1. Dejanski koncern (koncern s kapitalsko udeležbo)

Dejanski koncern je koncern, ki temelji na podlagi kapitalske udeležbe ene družbe v drugi. Ena
družba pridobi večino delnic (deležev) v drugi pravno samostojni družbi.
Družba, ki pridobi večino delnic, je družba z večinskim deležem.
Družba, katere večina delnic je bila pridobljena, je družba v večinski lasti.
Večinski delež je vsaj 50% + 1 delnica v drugi družbi, kar omogoča večinsko glasovalno
pravico.
Vsaka družba je dolžna obvestiti drugo družbo, če je postala lastnica več kot 25% njenih
delnic. Obvestilo mora biti pisno in poslano zakonitim predstavnikom družbe v večinski lasti.
Pred ali brez obvestila družba z večinskim deležem ne more uveljavljati nobenih pravic.
123
Vpliv na odvisno družbo je omejen. Vodstvo koncerna (= vodstvo družbe z večinskim

deležem) ne sme povzročiti, da bi odvisna družba napravila sama sebi škodo. Če to naredi,
mora družba z večinskim deležem družbi v večinski lasti škodo nadomestiti. Če je ne
nadomesti, lahko družba v večinski lasti, njeni delničarji in člani uveljavljajo odškodnino.
Zastopniki družbe z večinskim deležem, ki so povzročili, da je družba v večinski lasti sklenila
škodljiv pravni posel, so osebno odgovorni za nastalo škodo.
Družba v večinski lasti mora vsako leto sestaviti poročilo o odvisnosti.
2. Pogodbeni koncern (koncern z razmerjem podrejenosti)

Pogodbeni koncern je koncern, v katerem je obvladujoča družba z odvisnimi povezana s
pogodbo o obvladovanju, na podlagi katere posredno ali neposredno obvladuje odvisne
družbe. Pogodba o obvladovanju je obvezna. Z njo se obvladujoči družbi podredi le uprava
odvisne družbe. Nadzornega sveta in skupščine odvisne družbe pogodba ne veže.
Na podlagi pogodbe je obvladujoča družba upravičena:
1. do navodil vodstvu odvisne družbe – pravica do vodenja,
2. sama sprejemati odločitve, če odvisna družba ne spoštuje navodil – če nadzorni svet
odvisne družbe ne da soglasja k pomembnemu navodilu obvladujoče družbe, ga ta
ponovi, pri čemer ga je uprava odvisne družbe dolžna upoštevati ne glede na soglasje NS.
Odvisna družba ima 2 organa – lastni organ in organ obvladujoče družbe.
Obveznost do nadomestitve izgube – obvladujoča družba mora kriti izgubo odvisne družbe, ki
je nastala med trajanjem družbene pogodbe.
S pogodbo o obvladovanju so prizadeti delničarji odvisne družbe, ki nimajo hkrati delnic
obvladujoče družbe (zunanji delničarji). Zato imajo pravico do nadomestila za izgubljene
članske in premoženjske pravice. Nadomestilo se zagotovi v obliki realno predvidljive letne
dividende. Poleg nje jim mora biti izplačana odpravnina. Določilo o odpravnine je nujna
sestavi-na pogodbe o obvladovanju.
Pogodbo o obvladovanju je možno razvezati ali odpovedati.
3. Koncern z razmerjem enakosti (personalna unija v vodstvu)

Koncern z razmerjem enakosti je koncern, v katerem so vključene družbe enakopravne in ima
enotno vodstvo. Gre za personalno unijo v vodstvu.
III. VZAJEMNO KAPITALSKO POVEZANE DRUŽBE

531 ZGD-1: Vzajemno kapitalsko povezane družbe so povezane družbe, ki niso v razmerju
podrejenosti in nimajo enotnega vodstva, temveč so povezane tako, da vsaki družbi pripada
več kot 25% delnic druge družbe.
Na podlagi kapitalske udeležbe ne more nobena družba pridobiti položaja odvisne družbe,
ker druga drugo kapitalsko obvladujejo.
Medsebojna kapitalska udeležba je lahko:
1. enostavna – nobena družba izmed povezanih družb nima večine v drugi družbi,
2. kvalificirana – vzajemno povezane družbe se obvladujejo na podlagi večinskih
deležev.
O vsaki spremembi deleža se morajo družbe obvestiti.
Članske pravice so omejene. Družba lahko v drugi uresničuje glasovalne pravice v drugi do
največ 25% njenega deleža, četudi ji pripada večji delež.
124
IV. PODJETNIŠKE POGODBE

1. Pogodba o prenosu dobička
je po navadi povezana s pogodbo o obvladovanju. Glavni cilj obvladujoče družbe je dobiček
odvisne družbe. Pogodba mora biti vpisana v sodni register. Soglasje k pogodbi da skupščina.
2. Profitna skupnost
so povezane družbe, ki se s pogodbo zavežejo, da dobiček (delno ali v celoti) združijo z
namenom delitve skupnega dobička. Bistveno je, da se dobiček deli. Skupno financiranje
projekta ne šteje za profitno skupnost. Obvezno je soglasje skupščine in vpis v register.
3. Pogodba o delnem prenosu dobička

je pogodba, s katero se del dobička prenese na 3. osebo. Vodstvo družbe dela dobička ne
sme prenesti brez nadomestila, sicer je odškodninsko odgovorno.
4. Pogodba o zakupu ali prepustitvi obrata

Družba prepusti svoj obrat drugi družbi v izkoriščanje. Gre za običajno odplačno obligacijsko
razmerje. Zakupojemalec vodi obrat in plačuje zakupnino. Zakupodajalec ne sme dajati
navodil o vodenju obrata. Obvezno je soglasje skupščine in vpis v register.
V. VKLJUČENE DRUŽBE
Vključene družbe so oblika koncerna, v katerem obvladujoči družbi pripada 95% vseh delnic
odvisne družbe. To je najmočnejša oblika koncernske povezave.
Družba, ki ima 95% delnic, je glavna družba.
Družba, katere 95% ima glavna družba, je vključena družba.
Z vključitvijo preide na glavno družbo tudi 5% delnic, ki jih glavna družba še nima. Preostalim
delničarjem se zagotovi odpravnina v delnicah glavne družbe.
Vključena družba mora upoštevati navodila glavne družbe, četudi so škodljiva.
VI. HOLDING DRUŽBA

562 ZGD-1: Družba, ki ima v lasti večino deležev pravno samostojne družbe in opravlja
predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja teh družb (holding), je družba z
večinskim deležem.
Holding je naziv za družbo, ki jo družbeniki ustanovijo zato, da bi ta družba upravljala z
udeležbo v drugih pravno samostojnih družbah. Dejavnost holdinga je:
- ustanavljanje
- financiranje
- upravljanje drugih družb, v katerih ima večinsko udeležbo, kar ni značilno za koncernsko
obvladujočo družbo.
Odločilno je, da uporablja večinsko kapitalsko udeležbo za vodenje družb, v katerih je
kapitalsko udeležbo. Holding družba nima enotnega vodstva.
Pogodbe med družbami v okviru holdinga morajo biti sklenjene v notarski obliki in vpisane v
sodni register.
125
5. poglavje: PRENEHANJE DRUŽBE
Družba preneha obstajati kot pravni subjekt. Družba lahko preneha tako, da:
1. ima univerzalnega pravnega naslednika, ki prevzame njene pravice in obveznosti –
nepravo prenehanje:
- preoblikovanje družbe,
- statusne spremembe družbe.
2. nima pravnega naslednika – pravo prenehanje:
- likvidacija,
- stečaj.
a. NEPRAVO PRENEHANJE
1. Preoblikovanje
Vsaka družba se lahko preoblikuje v drugo družbo. Upniki in družbeniki ostanejo v enakem
položaju. Spremeni se pravna oblika, vendar subjekt preživi. Pravice kot celota preidejo na
novo družbo. Preoblikovanje je navidezno prenehanje, saj gre za nadaljevanje družbe v drugi
pravni obliki.
Poznamo 2 vrsti preoblikovanja:
1. oblikovno preoblikovanje – identiteta obstoječe družbe ostane ohranjena, spremeni se le
zunanja oblika,
2. prenosno oblikovanje – poteka v več fazah:
- družba preneha,
- nastane nova družba v drugačni pravni obliki,
- premoženje bivše družbe se preoblikuje v osnovni kapital nove družbe –
univerzalno pravno nasledstvo.
Nova družba ni identična prejšnji družbi.
Delniška družba se lahko preoblikuje v:
- komanditno delniško družbo – preoblikovanje povzroči sklep skupščine, s katerim
morajo soglašati ¾ oddanih glasov, pristopiti mora vsaj 1 komplementar . 642/II ZGD-1
- družbo z omejeno odgovornostjo – preoblikovanje povzroči sklep skupščine, ki ga
morajo potrditi VSI delničarji. Delnice se spremenijo v poslovne deleže. Le če gre za
d.d. ki ima 50 delničarjev in manj, in izpolnjuje druge pogoje za ustanovitev d.o.o.
- družbo z neomejeno odgovornostjo – preoblikovanje povzroči sklep skupščine, ki ga
mora potrditi 90% vseh delničarjev. Delničarjem, ki nasprotujejo preoblikovanju, se
zagotovi denarno nadomestilo in ne postanejo družbeniki v d.n.o.
- zadrugo.
Družba z omejeno odgovornostjo se lahko preoblikuje v:

- delniško družbo – potrebna je sprememba družbene pogodbe,
- komanditno delniško družbo – preoblikovanje povzroči sklep skupščine, pristopiti
mora vsaj 1 komplementar.
Komanditna delniška družba se lahko preoblikuje v:
- delniško družbo – preoblikovanje povzroči sklep skupščine komanditnih delničarjev, s
katerim morajo soglašati vsi komplementarji.
- družbo z omejeno odgovornostjo – 652/II ZGD-1.
- družbo z neomejeno odgovornostjo in obratno s spremembo družbene pogodbe.
Podjetnik se ne more preoblikovati v osebno družbo, vendar lahko ustanovi novo družbo.
126
Kapitalske družbe se ne morejo preoblikovati v dvojno družbo.
2. Statusne spremembe (združevanje ali fuzija družb)

Združevanje (fuzija) družb je gospodarsko ali pravno združevanje premoženja 2 ali več družb
brez likvidacije posamezne družbe (materialno statusno preoblikovanje).
Značilnosti združitve:
- prenos premoženja prevzete družbe na prevzemno oz. novo družbo se opravi z
enovitim razpolagalnim pravnim poslom – pogodbo o združitvi
- prevzemna oz. nova družba prevzame vse obveznosti prevzete družbe v razmerju do
tretjih in pravno začne učinkovati z dnem vpisa združitve v sodni register
- korporacijskopravni učinek združitve je, da zaradi prenehanja prevzete družbe
preneha korporacijskopravno razmerje med prevzeto družbo in njenimi delničarji in
nastane novo korporacijskopravno razmerje med delničarji prevzete družbe in
prevzemno oz. novo družbo
Prenehanje ni pravo, ker v vseh primerih obstajajo univerzalni pravni nasledniki. Pravice in
obveznosti preidejo na naslednika (pravna kontinuiteta). Ne pride do delitve premoženja.
Statusnih sprememb ne smemo mešati s prevzemi družb, do katerih pride z nakupom
kapitala. Pri prevzemih se statusnopravno nič ne spremeni, le druga družba postane večinski
delničar.
Možna je tudi razdružitev – ena družba se razdeli na 2 ali več družb.
2.1. Pripojitev 581 ZGD-1

Pripojitev je pravni prenos premoženja ene ali več družb na drugo družbo. Ena družba se
vključi v drugo.
Družba, katere premoženje se prenese, je prevzeta družba. Ta družba preneha obstajati.
Družba, ki prevzame premoženje druge družbe, je prevzemna družba.
Postopek pripojitve nadzorujejo pripojitveni revizorji, da ne bi prišlo do omejevanja
konkurence.
Delničarjem prevzete družbe se delnice zamenjajo za delnice prevzemne družbe.
Pripojitev se določi v pogodbi o pripojitvi, ki vsebuje:
1. dogovor o prenosu premoženja,
2. podatke o prenosu delnic in pravicah iz novih delnic.
Pripojitveno pogodbo sprejme skupščina prevzete družbe s ¾ večino oddanih glasov. Treba jo
je vpisati v register. Posledice vpisa so:
- premoženje prevzete družbe preide na prevzemno družbo,
- terjatve med prevzeto in prevzemno družbo se pobotajo,
- prevzeta družba preneha obstajati,
- delničarji prevzete družbe postanejo delničarji prevzete družbe.
Če prevzemna družba pred pripojitvijo obvladuje 90% kapitala prevzete družbe, lahko
pripojitev izvede brez soglasja njene skupščine.
2.2. Spojitev 616 ZGD-1

Spojitev družb je ustanovitev nove družbe, na katero preide premoženje družb, ki se spajajo.
Obstoječe družbe se spojijo v novo družbo. Smiselno se uporabljajo določbe o pripojitvi. Nova
družba ima položaj prevzemne družbe. Družbe, ki se spajajo, po spojitvi prenehajo obstajati.
127
b. PRAVO PRENEHANJE
Družba se izbriše iz registra. Pred tem se morajo likvidirati vse njene pravice in obveznosti,
ker ni univerzalnega pravnega naslednika.
1. Likvidacija (redno prenehanje, tudi "redna likvidacija") – do likvidacije pride, kadar
premoženje družbe zadošča za kritje obveznosti do upnikov (aktiva je večja od pasive).
Likvidacija je predpisana v ZGD-1.
2. Stečaj (prisilno prenehanje, tudi "prisilna likvidacija") – pri stečaju so upniki ob svojo
terjatev in niso poplačani v celoti, ker premoženje družbe ne zadošča za kritje obveznosti
do upnikov. Po izpeljanem stečaju obveznosti družbe ugasnejo, ker ni pravnega
naslednika. Stečaj je predpisan v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).
1. Likvidacija (redno prenehanje)

1.1. Običajna likvidacija
Do likvidacije pride, ko nastopi razlog zanjo ali če družbeniki tako sklenejo. Do nje lahko
privedejo zunanji faktorji ali želja družbenikov. Likvidacija ne pomeni nujno slabega
premoženjskega stanja družbe. Razlogi za likvidacijo družbe so:
1. potek časa, za katerega je bila družba ustanovljena; potek časa je relevanten le pri
družbah, ustanovljenih za določen čas, kar mora biti določeno v statutu.
2. ni več pogojev za poslovanje,
3. opustitev delovanja – ne delujejo organi družbe; če uprava ne deluje 12 mesecev, je to
razlog za prenehanje družbe
4. sklep družbenikov – družbeniki lahko v vsakem trenutku sklenejo, da družba preneha, pri
d.d. sprejme sklep o prenehanju skupščina s ¾ večino oddanih glasov.
5. zmanjšanje osnovnega kapitala pod zakonski minimum – zagotavljanje osnovnega kapital
je temeljni pogoj za delovanje družbe. Če družba zmanjša osnovni kapital pod zakonski
minimum in ga ne zagotovi v roku, ki ga določa zakon ali sodišče, je to zakonski razlog za
prenehanje.
6. odločba sodišča – sodišče ugotovi ničnost vpisa družbe v register. Prenehanje sproži po
uradni dolžnosti ali na zahtevo pooblaščenih oseb.
404 ZGD-1: Sklep o likvidaciji je sklep o začetku likvidacije in prenehanju družbe. Sprejme ga:
- skupščina,
- sodišče, če ga skupščina ni sposobna sprejeti ali je razlog za prenehanje v pristojnosti
sodišča.
405, 406, 407 ZGD-1: Sklep o likvidaciji se vpiše v register, nato se začne postopek likvidacije.
V firmo družbe je potrebno dodati pristavek "v likvidaciji". N.pr.: Telekom, d.d., v likvidaciji.
Izterjajo se terjatve in odplačajo dolgovi. Ko družba preneha, terjatve in dolgovi ugasnejo.
Dokler ni likvidacija izpeljana do konca, se imenuje likvidacijski upravitelj, ki vodi poslovanje
družbe v času likvidacije. Likvidacijski upravitelj je lahko posebno podjetje.
Po plačilu dolgov in izterjavi terjatev se preostanek premoženja razdeli med družbenike
(delničarje) sorazmerno z njihovimi poslovnimi deleži.
Sledi izbris družbe iz registra. Premoženjsko stanje družbe je likvidirano.
Likvidirajo se tudi dolgoročne terjatve.
Sredstva se lahko razdelijo med družbenike le v denarni obliki.
128
1.2. Redno prenehanje po skrajšanem postopku

je posebna institucija, ki omogoča izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacijskega
postopka. Uporablja se za družbo, kjer niso ogroženi interesi upnikov. Delničarji izjavijo, da
bodo osebno poravnali vse obveznosti upnikom po izbrisu družbe iz registra.
Prenehanje po skrajšanem postopku se začne z vložitvijo predloga sodišču, da brez likvidacije
izbriše družbo iz registra. Sklep o prenehanju sprejme skupščina. Overi ga notar.
Sklep objavi sodišče, kar se obravnava kot javni poziv upnikom. V 15 dneh je na sklep možen
ugovor s strani upnikov, državnih organov ali delničarjev. V ugovoru se zahteva likvidacija.
Če ugovorov ni, sodišče sprejme sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku in sklep
o izbrisu družbe iz sodnega registra.
1.3. Prisilna likvidacija (v okviru rednega prenehanja)

Pomembno: ne zamenjaj prisilne likvidacije s stečajem, ker se tudi zanj uporablja izraz
"prisilna likvidacija".
Prisilno likvidacijo izvaja sodišče smiselno po določbah, ki veljajo za stečajni postopek.
2. Stečaj (prisilno prenehanje, konkurz, bankrupcy) in prisilna poravnava

Do stečaja pride, če je družba nelikvidna = prezadolžena. Stečaj je način prenehanja družbe,
ko njeno premoženje ne zadošča za plačilo vseh terjatev.
Stečaj je kontroliran s strani sodišča. Stečaj je sodni postopek (likvidacija je izvensodni
postopek). Sodišče odloča o uvedbi stečaja, nadzoruje njegov potek, odloča o zaključku
stečaja in o izbrisu družbe iz registra.
Za stečaj je družba po navadi v veliki meri sama kriva. Možne so tudi objektivne okoliščine,
zaradi katerih pride do stečaja. Stečaj je zelo neugoden za družbo in upnike.
Stečaj gospodarske družbe je treba ločiti od stečaja fizične osebe oz. osebnega stečaja: kadar
je fizična oseba tako prezadolžena, da ni verjetno, da bo kdaj zmogla odplačati svoje
dolgove, se likvidirajo njene premoženjske obveznosti. Upniki se le deloma poplačajo. Od
določenega trenutka naprej pa je prezadolžena fizična oseba prosta vseh svojih obveznosti in
lahko začne znova.
2.1. Načela stečajnega prava in postopka

1. Načelo sorazmernega poplačila upnikov (temeljno načelo) – upniki se iz stečajne mase
poplačajo sorazmerno s svojimi terjatvami. Izjema od tega načela so:
- upniki, ki imajo lastninsko pravico na stvareh v stečaju (izločitvene pravice –
separatisti ex iure dominii) – imajo pravico zahtevati, da se njihove stvari vzamejo
iz stečajne mase in se jim vrnejo.
- upniki, ki so terjatve posebej zavarovali (ločitvene pravice – separatisti ex iure
crediti) – terjatev je zavarovana z zastavno ali pridržno pravico, zato se poplača
mimo postopka, ki velja za ostale dolžnike
2. Načelo univerzalnosti – stečaj družbe zajame celotno premoženje družbe, ne le
njegovega dela, za poplačilo terjatev upnikov. Premoženje se praviloma razdeli v denarju.
3. Načelo vnovčevanja premoženja – terjatve se izterjajo tako, da se prodajo premičnine in
nepremičnine družbe.
4. Načelo subsidiarnosti – stečaj se izpelje šele, ko ne uspejo postopki sanacije podjetja.
Treba je poskusiti vse, da se stečaj prepreči.
5. Načelo paritete upnikov (par conditio creditorum) – upniki so med seboj enaki. Noben
upnik ne more imeti privilegiranega položaja v stečajnem postopku.
129
Sodišče odloči o začetku stečajnega postopka in imenuje stečajnega upravitelja, ki prevzame

funkcijo vseh organov družbe. Stečajni upravitelj je tudi zastopnik (zastopnik po sodni
odločbi).
Načelo paritete upnikov se kaže v tem, da noben upnik ne more imeti prednosti pred
drugimi. Vsi upniki bodo udeleženi z enakim deležem glede na svojo terjatev.
Primer: Podjetje v stečaju ima samo 2 upnika. Upnik 1 ima terjatev 100, upnik 2 ima terjatev
200. Skupne terjatve upnikov znašajo 300. Stečajna masa podjetja znaša 150, kar predstavlja
50% terjatev. Upnik 1 bo poplačan v deležu 50% svoje terjatve, kar pomeni, da bo dobil 50.
Upnik 2 bo prav tako poplačan v deležu 50% – dobil bo 100.
Vendar obstajajo izjeme od paritetnega načela – nekatere terjatve imajo prednost in se po-
plačajo prej. Te terjatve so:
- terjatve delavcev – osebni dohodki in odškodnina (načelo prioritete določenih
terjatev),
- terjatve iz stroškov stečajnega postopka – poplačajo se 100% (načelo kritja stroškov
– stečajni postopek se izvede le, če dolžnikovo premoženje zadošča za kritje
stroškov stečajnega postopka).
Privilegirane so socialno pomembne dajatve.
Do kršitve paritetnega načela lahko pride pred začetkom stečajnega postopka, če stečajni
dolžnik nakloni posebno ugodnost enemu izmed upnikov. To je nedopustno, zato lahko
takšno dejanje izpodbija (izpodbojne pravice):
- stečajni upravitelj,
- vsakdo izmed ostalih upnikov.
Izpodbijanje je možno, če je bila takšna ugodnost sklenjena največ 1 leto pred uvedbo
stečajnega postopka in je upnik vedel za slabo stanje podjetja. Takšno izpodbijanje se
strokovno imenuje actio Pauliana. Njegov smisel je, da se premoženje, ki je bilo dano iz ste-
čajne mase, vrne v stečajno maso in da se upniki poplačajo sorazmerno.
1. Načelo atrakcije – sodišče, ki vodi stečajni postopek, je pristojno za vse spore v zvezi s
stečajem.
2. Načelo pospešitve postopka – stečajni postopki morajo potekati hitro.
3. Načelo oficialnosti – organi stečajnega postopka morajo opraviti z zakonom določena
dejanja.
2.2. Prisilna poravnava

Prisilna poravnava je sodni postopek, ki se na predlog prezadolženega dolžnika opravi pred
sodiščem z namenom odprave prezadolženosti (insolventnosti).
Prezadolženost se doseže z odložitvijo ali zmanjšanjem dolgov družbe in njeno
reorganizacijo. Postopek vodi poravnalni senat, ki ga sestavljajo 3 sodniki. Določi se
upravitelj prisilne poravnave, ki deluje operativno.
Upniki oblikujejo upniški odbor, v katerem so upniki z najvišjimi terjatvami. V odboru mora
biti liho št. članov, najmanjše št. članov je 5. Odbor:
1. pregleda finančno stanje dolžnika,
2. sodeluje pri oblikovanju načrta finančne reorganizacije,
3. predlaga upravitelja prisilne poravnave.
Prisilna poravnava se začne z odločbo sodišča. Po njej družba ne more več odtujiti ali
obremeniti svojega premoženja. Družba mora predložiti predujem za stroške prisilne
poravnave. Sklep o uvedbi prisilne poravnave se objavi v Uradnem listu in na oglasni deski
130
sodišča. Upniki morajo v 30 dneh prijaviti svoje terjatve upniškemu odboru. Na dan začetka
postopka se pravno izenači položaj vseh upnikov.
Družba predloži predlog za izvedbo prisilne poravnave in načrt finančne reorganizacije.
Finančna reorganizacija je metoda, ki omogoča:
- znižanje dolgov,
- odlog dolgov,
- dogovor o ukrepih, ki naj bi pripeljali do odprave prezadolženosti.
Če družba obljubi plačilo 50% dolgov, jih mora plačati v 1 letu.
Če družba obljubi plačilo 60% dolgov, jih mora plačati v 2 letih.
Če si družba za plačilo dolgov vzame 3 ali več let, mora plačati celotne dolgove.
Dolgovi se plačajo v denarju. Lahko se pretvorijo v delnice – konverzija terjatev.
Upniki odločijo o prisilni poravnavi z glasovanjem. Zanjo mora glasovati vsaj 60% terjatev
upnikov. Upniki, ki so pripravljeni pomagati dolžniku iz insolventnosti, imajo močnejšo
pravico pri glasovanju.
Prisilna poravnava se razveljavi, če:
1. bi dolžnik lahko poravnal terjatve v celoti in kljub temu normalno posloval,
2. je bila sklenjena na goljufiv način.
2.3. Osnovni potek stečajnega postopka

Stečajni postopek začne sodišče na predlog stečajnega dolžnika. Sodišče postavi stečajnega
upravitelja. Uvedba stečaja se objavi:
- v sodnem registru,
- na oglasni deski sodnega registra,
- v Uradnem listu.
Družba, ki je v stečaju, mora svoji firmi dodati pristavek "v stečaju". N.pr.: Ljubljanska banka,
d.d., v stečaju. Smisel je, da družba navzven opozarja, da je v stečajnem postopku.
V naslednji fazi postopka se pozove vse upnike, da prijavijo svoje terjatve. Upniki imajo čas 2
meseca. Sodišče razpiše narok za ugotavljanje terjatev (narok = srečanje sodišča in strank).
Na tem naroku se stečajni upravitelj izreče o vsaki terjatvi posebej:
- terjatev prizna,
- terjatev prereka = terjatvi nasprotuje. V tem primeru morajo upniki tožiti na
ugotovitev terjatve.
Ko se premoženje vnovči, pripravi stečajni upravitelj stečajno osnovo = predlog razdelitve, ki
ga mora potrditi sodni senat.
Nato se razdelitev izvrši in sodišče družbo izbriše iz registra.
Ko je družba izbrisana, ne more ponovno oživeti, zato po izbrisu ni možno plačati dolgov.
131

GP - Skripta Popravki

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

GP - Skripta Popravki

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

GOSPODARSKO PRAVO Izpiski s knjig, zapiski s predavanj

Gospodarsko pravo (trgovinsko pravo, Handelsrecht, droit commercial, Commercial Law) je

1.poglavje: VSEBINA GOSPODARSKEGA PRAVA

I. RAZMERJA, KI SE NANAŠAJO NA OSEBE (STATUSNI DEL)

II. RAZMERJA, KI SE NANAŠAJO NA POSLE IN VREDNOSTNE PAPIRJE

III. PRAVILA O UREDITVI TRGA

2.poglavje: RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA

I. DINAMIKA DANAŠNJEGA RAZVOJA

II. RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA V DRUGIH DRŽAVAH

III. RAZVOJ GOSPODARSKEGA PRAVA PRI NAS

3.poglavje: ZNAČILNOSTI PRAVNIH VIROV GOSPODARSKEGA PRAVA

1. Splošni pogoji poslovanja

1. del: KONKURENČNO PRAVO

I. PREDMET KONKURENČNEGA PRAVA

V kolikšni meri sme ureditev konkurence v posebnih predpisih odstopati od ZPOmK-1? Če

Najpomembnejše razlike med njima so v:

II. SUBJEKTI KONKURENČNEGA PRAVA

Podjetniška združenja, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti na trgu, ne morejo imeti

4.1. Pojem javnega podjetja

5. Odvisna in gospodujoča podjetja

III. SPORAZUMI, SKLEPI IN USKLAJENA RAVNANJA 6. člen ZPOmK-1

V primeru omejevalnih ravnanj, ki jih je mogoče prepovedati zaradi negativnega učinka na

Obvezujoči omejevalni sklepi, katerih neizpolnjevanje je glede na statutarno ureditev

Elementa usklajenega ravnanja sta:

3.1. Dokazno breme in dokazi

3.2. Pogodbe z odvisnimi podjetji

ZPOmK-1 ne omenja in ne prepoveduje priporočil. Priporočila so prepovedana, če jih lahko

IV. URAD ZA VARSTVO KONKURENCE

2.poglavje: OMEJEVANJE KONKURENCE S SPORAZUMI

I. PREPOVED OMEJEVALNIH SPORAZUMOV

Omejevanje konkurence s sporazumi prepoveduje 6. člen ZPOmK-1:

V naši ureditvi prepovedi omejevalnih sporazumov se zelo jasno vidi uskladitev s

1.1. Omejevanje konkurence

1.2. Pogoji poslovanja na trgu

1.3. Omejevanje konkurence v Republiki Sloveniji

1.4. Horizontalni (kartelni) sporazumi

1.5. Vertikalni sporazumi

1.6. Temeljne (primarne) in služeče (pomožne, sekundarne, posredne) omejitve

1.7. Cilj in učinek sporazuma

1.8. Prepovedanost in ničnost

2. Primeri omejevalnih sporazumov

3.1. Pozitivni pogoji

1. Pogoj: Izboljšanje proizvodnje ali razdelitve dobrin (distribucije) ali pospeševanje

2. Pogoj: Zagotavljanje pravičnega deleža doseženih koristi potrošnikom:

3.2. Negativni pogoji

3.2.2. Prepoved izključitve konkurence

3.3. Ugotavljanje pozitivnih in negativnih pogojev

II. OMEJITVE MAJHNEGA POMENA (doktrina de minimis)

Količinsko merilo za uporabo načela de minimis – sporazumi med proizvajalci in distributerji

1. Merila za presojo sporazumov majhnega pomena

2. Kumulativni učinki zapiranja trgov (7/III ZPOmK-1)

3. Hard-core omejitve (7/IV ZPOmK-1)

III. POSAMIČNE IZJEME (SINGULAR EXEMPTIONS)

1. Začetek postopka in učinek odločbe

1.2. Učinek odločbe

IV. SKUPINSKE IZJEME (BLOCK EXEMPTIONS)

Udeleženci sporazumov, ki jih pokrije uredba o skupinski izjemi za posamezno skupino

2. Odprava ugodnosti skupinskega izvzetja 8/III ZPOmK-1

1. poglavje: ZLORABA PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

I. PREPOVED ZLORABE PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

II. POJEM PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

2. Upoštevni trg (relevant market)

2.1. Upoštevni storitveni/proizvodni trg

Definicija upoštevnega proizvodnega/storitvenega trga upošteva: