Nadzorovanje in kaznovanje

Michel Foucault

1 Uvod
1.1 O avtorju
Rodil se je v Poitiersu v Franciji v »zdravniško družino« kot Paul-Michel Foucault. Ni
nadaljeval družinske tradicije in se je odrekel očetovemu imenu Paul, a ji je ostal blizu s svojim
kritičnim raziskovanjem medicinskih diskurzov. Po koncu vojne se je vpisal na prestižno Ecole
Normale Superieure, študiral filozofijo in psihologijo. Študijska leta so zaznamovali: psihične
težave s poskusi samomora, soočenje s svojo (družbeno nesprejemljivo) homoseksualno spolno
usmerjenostjo, vstop v Komunistično partijo in izstop iz nje. Leta po študiju je preživel na
Švedskem, na Poljskem in na francoskem inštitutu v Nemčiji. Leta 1970 je Foucault odšel na
Collège de France, kjer je predaval do svoje smrti. Tekom svojega celotnega življenja se je
Foucault izdatno posvečal literaturi, slikarstvu, zgodovini znanosti in raziskovalnemu delu. Bil
je tudi prepoznaven aktivist v gejevskih gibanjih in gibanjih za izboljšanje razmer v kazenskih
institucijah. V 70-ih letih je pisal Nadzorovanje in kaznovanje – Rojstvo zapora (1975), v kateri
se ukvarja z nastankom institucije zapora in se hkrati politično zavzemal za pravice zapornikov.

1.2 O delu
Knjiga »Nadzorovanje in kaznovanje« je osredotočena na raziskovanje preloma/ razliko med
predmodernim in modernim kaznovanjem; dvema funkcijama kaznovanja. Če gre na začetku
za kaznovanje v funkciji kraljeve suverenosti, spektakla in moči, gre kasneje za kaznovanje v
pomenu rehabilitacije, discipliniranja in razmeščanja. Vzrok za preobrat v kaznovalni praksi po
Foucaltu ni le humanistična miselnost, pač pa tudi (in predvsem) sprememba širših družbenih
struktur. Moderna družba potrebuje produktivnega, normaliziranega in discipliniranega
delavca, ob vsem tem pa krotko javnost. Težave pri javnih kaznovanjih so bile tudi v tem, ker
so množice podivjale, saj so nemalokrat želele vzeti pravico v svoje roke. Umik kaznovanja (in
manifestnega nasilja) odvzame nevaren naboj (zdaj razpršenih, prej pa ob kaznovalnem odru
zbranih) množic.
Naslednja pomembna točka je panoptikon (razdelek, kjer Foucault bere Benthamove
"arhitekturne" blodnje). Gre za poglavje, ki je zaslovelo po svoji filozofski moči (primat
pogleda v modelu modernih institucij) in zelo drzni zgodovinski hipotezi (da Panoptikon lahko
služi kot paradigma vseh modernih institucij, od zaporov in šol, do bolnišnic in tovarn).
Foucault je želel s to knjigo dokumentirati opazne spremembe v zahodnem kazenskem sistemu,
ki so privedli do sedanjega sistema. Delo je močno vplivalo na številne akademske študije in je
veliko prispevalo k misli Foucaulta na moč, diskurz in agencijo.

2 O knjigi
2.1 Struktura
Foucault, ki je strukturalist, ni toliko zainteresiran za kronologijo, vendar v tej knjigi struktura
nekoliko odraža tudi kronologijo. "Disciplina in kaznovanje" je razdeljena na štiri naslove:
Mučenje, kaznovanje, najobsežnejše poglavje disciplina in zapor. Poglavje Disciplina ima tri
dele: Krotka telesa, Sredstva za dobro dresiranje in Panoptizem.

3. Ključne teze knjige

3.1. Mučenje
V preteklosti so zločinca kaznovali na krute načine oziroma s telesnim mučenjem in mukami.
Poznali so tudi častno globo, sramotilni steber, javna in prisilna dela, bič, žig… do raznih tehnik
mučenja, ... To početje pa oblasti ni motiviral navaden barbarizem in primitivna želja po
sadističnem mučenju, pač pa je bil spektakel, kjer so gledalci lahko gledali muke obsojenca in
moč oblasti, ki obsojencu te muke zadaja. Sodne muke moramo zato razumeti kot političen
obred. Sodijo namreč med ceremonije oziroma spektakle, s katerimi se razkazuje oblast. V
mučilnih ceremonijah je glavna oseba ljudstvo, ki mora biti neposredno navzoče. Drugače vse
to ne bi imelo smisla, ker ljudstvo ne bi videlo moči suverena. Moramo pa vedeti, da je v 16. in
17. stoletju še šlo za tipično fevdalno vazalne odnose, ki jih je vodila heteronomna etika in
tistega, kar mi danes imenujemo vest, takrat niso poznali. Pri mukah ni šlo za golo bestialno
krvoločnost, ker pomemben je namen, ne pa dejanje. Namena pa sta vedno bila reševanje duše
in dokazovanje duhovne in pa družbene pre-moči suverena.
Foucault trdi, da je ta sistem opiranja na javno mučenje neučinkovit pri zagotavljanju
premoženja vladajočega razreda, to je, buržoazije. Preveč revolucij bi se zgodilo, kot je
francoska revolucija leta 1789. Za vladajoči razred je bil potreben sistem, ki je bolj urejen in
generaliziran, bolj moderen.

3.2. Kaznovanje
V drugem delu, kaznovanja, Foucault razpravlja o "nežnih kaznih", ki so bile pred zaporom.
Možnost države, da kaznuje, je bila nepredvidljiva. Reformisti, piše Foucault, so resnično želeli,
da bi država imela možnost soditi in kaznovati vsakogar. S tem impulzom so se pojavile "mini-
gledališča" kaznivih dejanj. Te oblike kaznovanja so prisilile javnost, da obravnava kaznivo
dejanje v daljšem časovnem obdobju, kot je storilo to javno mučenje. Veljalo je prepričanje, da
mora posameznik za kaznivo dejanje, povrniti škodo državi in zato opravljati delo v dobro
družbe. Ti poskusi so trajali dvajset let, do sredine osemnajstega stoletja, ko bi lahko zahodni
svet telo predstavil kot disciplino tehnologije; izkoriščanje. No, to ni bilo nič drugega kot
disciplinirano mučenje, ki je delovalo - toda s pojavom kapitalizma so razredi na oblasti
spoznali, da obstaja boljši način za nadzor nad propadanjem.

3.3. Disciplina
V Disciplini, najbolj znanem in najobširnejšem poglavju knjige, Foucault izsledi, kako je
pojmovanje discipline povzročilo sedanje modele zaprtja. Z razvojem tehnologije in
znanstvenih spoznanj so ljudje vse bolj mislili na majhne, ločljive dele. Sodobne institucije bi
lažje lahko »trenirale«, opazovale in nadzirale ljudi.

2
S sodobnimi institucijami se ljudje preoblikujejo v "krotka telesa". Ta ureditev je idealna za
industrijsko dobo, kjer so ljudje začeli delati v tovarnah in so več sedeli v učilnicah. To se lahko
zgodi le, kadar so ljudje nenehno opazovani in ko internalizirajo načela vladajočega razreda
glede na svoje telo, katere dejavnosti so "naravne", ko vedo kaj se od njih pričakuje v
prihodnosti, in kaj lahko storijo kot skupina. Foucault imenuje te "individualnosti": celični,
organski, genetski in kombinatorni.

Foucault navaja Panopticon, model, ki ga je oblikoval britanski filozof Jeremy Bentham sredi
osemnajstega stoletja, kot temeljni vpogled v sodobne disciplinske institucije. Zaradi svojega
"neenakega pogleda" je zaprtje optimiziral z nadzorom nad vsemi zaporniki. Zlasti je bilo
koristno, ker zaporniki nikoli niso bili prepričani, ali so bili gledani, kar jih je celo v zasebnih
trenutkih spodbudilo, da izvajajo vrednote prevladujočega razreda; neenakomeren pogled je
sprožil internalizacijo disciplinskih individualnosti in, končno, krotka telesa. Za javnost je manj
verjetno, da bo kršila zakon, če bo vedno mislila, da jo gledajo. Foucault pravi, da so zato
"nežne kazni"odšle: ta model Panopticon je bil veliko bolj učinkovit.

3.4. Zapor
V zadnjem delu, Zapor, Foucault prikazuje, kako so zapori del "carceralnega sistema", ki deluje
tudi v tovarnah, bolnišnicah, šolah in vojski - resnično vsakem delu sodobne družbe. Prav tako
opozarja, da znanstvena avtoriteta v medicini, psihologiji in kriminologiji ne more pomagati pri
ustvarjanju prestopnikov. Tako se nadaljuje vsestranski sistem družbene discipline in
kaznovanja. To je sistem, v katerem smo vsi zaprti.

4. Mnenje
Ključne lekcije iz "discipline in kaznovanja"
 Javne usmrtitve so morda rezultat revolucij
 Disciplinski ukrepi proizvajajo krotka (pokorna) telesa
 Celotno življenje živimo v zaporu

3
5. Zaključek
"Nadzorovanje in kaznovanje" je izjemno delo filozofije in sociologije in vsakdo, ki ga
zanimata ti dve smeri, bi moral knjigo prebrati. Prav zagotovo bo knjiga najbolj zanimiva za
ljudi, ki so zasvojeni s knjigami, kot je " 48 zakonov moči", saj je Michel Foucault izviren in
najbolj vpliven teoretik moči in družbenega nadzora. In "Nadzorovanje in kaznovanje" je
njegova najbolj znana knjiga na to temo. Presenetljivo. Priporočam, da jo preberete, čeprav se
pripravite na težko branje - ideje Foucaulta niso preproste, njegov stil pa jih naredi še bolj
zapletene in težke za razumevanje.

4
PANOPTIKON
Če bi morali zgraditi zapor, kako bi to storil? Verjetno bi upoštevali, da mora zapor obdržati
zapornike, hkrati pa ohranjati stroške za vlado. Toda koliko stražarjev bi potrebovali?
Kakšna bi bila struktura celic? Bi ga ustvarili s strukturo celičnega bloka? Kaj, če bi jo lahko
zgradili z uporabo koncepta, ki ne bi uporabljal nobene zaščite?
Opredelitev
Panoptikon je kazenska struktura krožne zasnove, pri kateri so zaporniki postavljeni v
celicah vzdolž oboda in nadzorna »soba« je v središču strukture. Ključni elementi strukture
so:
- zaporniki ne morejo komunicirati med seboj iz svojih celic,
- vidijo stražarsko sobo in jih stražarji lahko vedno opazujejo,
- stražarjev v stražarnici ne vidijo.

Strukturo je sprva zasnoval Jeremy Bentham leta 1787 kot način za zagotavljanje varnosti v
zaporih po omejenih stroških.
Bentham je verjel, da bo ta model za zapore najučinkovitejši. V tej postavitvi so zaporniki
vedno opazljivi za stražarje v obrambnem stolpu. Vendar pa zaporniki ne vidijo ali jih je
dežurni stražar opazuje. Zaporniki ne morejo vedeti, kdaj jih opazujejo. Ker je vedno možno,
da jih opazujemo, bodo vedno domnevali, da je v stolpu stražar, ki jih gleda. Zato bodo (v
teoriji) ostali pri svojem najboljšem vedenju, čeprav v stolpu ni stražarja.
Panoptikon kot metafora
Francoski filozof Michel Foucault v svojem začetnem delu Nadzorovanje in kaznovanje:
Rojstvo zapora, pojasnjuje panoptikon in ga uporablja kot socialno metaforo za vladni ali
družbeni nadzor nad individualnim vedenjem. Navaja, da se panoptikon lahko uporablja in
se je skozi zgodovino uporabljal kot družbeni konstrukt za zagotavljanje skladnosti s
socialnimi normami in ohranjanje discipline v družbi. Če ljudje verjamejo, da jih opazujejo
bodisi vlada, bodisi tisti, ki so odgovorni za vzdrževanje družbenih norm, bodo ostali skladni
s pravili, ki jih objavljajo oblastniki. Metafora je v današnjem svetu primerna za širjenje
družbenih medijev in nadzor državljanov s strani vlade.

Ste že kdaj spremenili vožnjo, ker menite, da je bila v bližini policija, kamera z rdečo lučjo ali
kamera za hitrost? Ste že kdaj spremenili, kar ste objavili na internetu, ker ste se bali, da
vaši prijatelji ali družina ne bi odobrili? Vse se lahko primerja z nadzornim modelom
panoptikona.