Professional Documents
Culture Documents
SF 9 1 Novak PDF
SF 9 1 Novak PDF
Legenda je zgodba iz življenja svetih oseb, pre- klopediji kot vedi o svetnikih v poznem srednjem
rokov, mučencev in svetnikov, vzeta iz verskega veku. Njeno ponavljajočo se naravo (koncept razla-
izročila. Praviloma se legende navezujejo na judov- ge svetniških življenj je mogoče razložiti z dejstvom,
sko in krščansko izročilo, lahko tudi na musliman- da je Jacobus de Voragine želel napisati priročnik o
sko, hindujsko ali budistično. V njihovem središču je svetniškem nauku za pridige in ne za ljudsko raz-
najpogosteje pripoved o čudežnem dogodku, ki 2
vedrilo, kar je knjiga dejansko postala). Že takrat (v
potrjuje svetost takšnih oseb (v krščanskem svetu 13. stoletju) je imela vpliv na italijanske novele3
Kristusa, njegove matere ali svetnikov), hkrati pa je (Jolles 1978: 23), čeprav renesansa in reformacija
plačilo ljudem za dobra dejanja ali kazen za grešni- legendi nista bili naklonjeni; protireformacija in
ke. Izvor legende so svete knjige posameznih ver- barok sta njeno snov ponovno aktualizirala, zlasti
stev, življenjepisi svetnikov ali pa apokrifno slovs- za potrebe jezuitskega gledališča. Šele predroman-
tvo, ki ni kanonično priznano (Enciklopedija Slove- tika in romantika sta odkrili tudi poetično vrednost
nije 1987: 117; Stanonik 1999: 279). legend, iz njih sta jemali snov za balade in romance
Anton Ocvirk pravi, da moramo ob omembi reli- ter dramska dela;4 podoben pomen so ohranjale v
gioznih snovi, tako v slovstveni folklori kot literaturi, pripovedništvu, poeziji in dramatiki nove romantike,
omeniti motive, zgodbe in osebe, ki jih je evropska dekadence in simbolizma5 (Enciklopedija Slovenije
slovstvena folklora zajemala iz Biblije (1936: 89). 1987: 117).
Večina dogodkov iz evangelijev in apostolskih del je Vendar pa definicija legende ostaja odprta,
našla ubeseditev v povedkah, posameznih delih in prav tako gre v tej vrsti povedk za preplet žanrov,
ciklih (Enzyklopädie des Märchens 1990: 870). kar potrjuje tudi razlaga omenjenega gesla v
Navdih je bila tako Stara zaveza Svetega pisma Enzyklopädie des Märchens. Potrebam po katalo-
kakor tudi svetopisemski dogodki, ki zadevajo glo- giziranju ni mogoče ugoditi; Felix Karlinger tako
boko religiozno problematiko: stvarjenje sveta, ohranja nedoločenost termina legenda, saj je v raz-
izvirni greh, vesoljni potop ipd. Obsežno poglavje ličnih kulturnih in jezikovnih prostorih komaj mogo-
zajemajo snovi iz Nove zaveze Svetega pisma: če razločiti vrste pravljica–(pri)povedka–legenda
Herod, Janez Krstnik, zgodba o izgubljenem sinu (Enzyklopädie des Märchens 1990: 870). Heda
ipd.; neizčrpno gradivo nudijo prikazovanja Kristu- Jason ravno tako o žanrski klasifikaciji pove, da je
sove osebnosti, njegovega življenja, čudežev, nau- lahko povedka npr. razlagalna, a ima v svoji zgodbi
kov, božanskega poslanstva. Srednjeveški mistici- moralni nauk, ki pritiče svetniški povedki; je v
zem, v katerem so nastajale legende, je kar tonil v območju svetniškega, vendar je na meji med svet-
Kristusovem problemu. Marija je za razliko od Kris- niško povedko in mitom (2000: 145–146).
tusa posegala na področje poezije: predvsem so se V legendi pa je kljub vsemu točno določeno
širila legendna izročila o njenem življenju, ki so nas- mesto, ki jo od ostalih povedk ločuje, in sicer nas-
tala kot plod preprostega religioznega čustvovanja top svetnika in svetega v zgodbi. Po tem kriteriju so
ne le v zgodnji dobi krščanstva, ampak tudi kasne- v mojo raziskavo uvrščene legende s sv. Petrom
je. Ob omenjenih religioznih snoveh ne smemo kot svetnikom, ki nastopa v njih.6
pozabiti tudi na imaginarno predstavo – satana. V
to tematološko skupino moramo prištevati še svet- ŠIRJENJE LEGEND(E) NA SLOVENSKEM
niške legende in razne religiozne like, ki so nastali v OZEMLJU
krščanstvu. V srednjem veku je bila namreč zaradi Marija Stanonik (1999: 279) razlaga, da so se na
vsebine in moralnih naukov priljubljena zlasti slovenska tla začele širiti legende, zapisane v nem-
legenda o sv. Alekseju (Ocvirk 1936: 89–91). ščini in latinščini, s češčenjem svetnikov in z usta-
V latinskem jeziku in prozni obliki so se širile od navljanjem prvih samostanov od 10. stoletja naprej.
6. stoletja naprej, v 9. stoletju so začele prehajati v Na tej podlagi so se verjetno že v 12. in 13. stoletju
ljudske, romanske, germanske in pozneje slovan- začele v slovstveni folklori oblikovati legende v ver-
ske jezike. V 12. stoletju so na teh podlagah začele zih7 in prozi, s pripovedmi o starozaveznih očakih in
nastajati legendne igre; iz 13. stoletja je znamenita prerokih, Kristusu, devici Mariji, apostolih, mučencih
zbirka Legenda aurea, ki jo je sestavil Jacobus de in svetnikih. V njih se je krščanska tradicija preple-
Voragine (Enciklopedija Slovenije 1987: 117). tala z bajčnimi in pravljičnimi sestavinami. Refor-
Legenda aurea je zbirka svetniških življenjepisov, ki macija je legende zavračala, barok je zopet uveljav-
jo je de Voragine zasnoval tako, da se svetnikov ljal legendne snovi8 kot del cerkvene književnosti. V
življenjepis tipično začne z (pogosto nenavadno) prozi so namreč postale sestavni del baročnih pri-
etimologijo svetnikovega imena, sledi opis svetni- dig Janeza Svetokriškega, Rogerija Ljubljanskega
kovega življenja, ki se prepleta s sklicevanji na in Jerneja Basarja, med bralci pa so se širile tudi s
liturgijo rimo-katoliške cerkve v spomin tega svetni- prvimi svetniškimi življenjepisi. Razsvetljenstvu je
ka; nato biografijo popestri z nadnaravnimi pripetlja- bila legenda tuja.9 Kot književni žanr so jo na Slo-
1
ji iz življenja blaženega iz manj zanesljivih virov. V venskem odkrili v obdobju romantike (Stanonik
Legendi aurei je identificiranih več kot 130 virov, ki 1999: 279–280).
se nanašajo na zgodbe, povezane s svetniki. Veliko V obdobju med romantiko in realizmom je bila
pripovedi tudi vključuje zgodbe, v katerih se zgodijo legenda sicer redka, vendar ugledna književna
čudeži (De Voragine 1999). Knjiga je najbližja enci-
Petra Novak: Slovenske legende o svetem Petru 23
zvrst. Osrednji pesniki so vanjo prispevali več drobno knjižico in marljivo jo čitaj. Morebiti si bodeš,
pomembnih besedil. Medtem ko je Aškerc legendno prebirajoč jo, zaužila tudi toliko nedolžnega veselja
snov jemal tudi iz orientalskih verstev, je Trdina kot sem si ga zaužil jaz pri nje sestavljanju. Če
zapisoval folklorne legende. Proti koncu 19. stoletja nisem varal, ondaj dosegel sem ž njo popolnoma
so začele izhajati prve antologije ljudskih in umetnih to, kar sem doseči nameraval.
legend. Med prvimi izdajatelji je bil Kosi (Narodne Bog s teboj! (V Središči, meseca februvarija
legende za slovensko mladino I–III 1890–91; Sto 1890) A. K.
narodnih legend 1897) (Enciklopedija Slovenije
1987: 117–118). In v uvodu je takratni mladini tako- ZBRANE SLOVENSKE LEGENDE O SVETEM
le razložil pojem legenda, njen namen in o čem naj- PETRU
več govorijo slovenske legende: Obdobja
V njej (zbirki op. P. T.) sicer ne najdete čuda-
polnih pravljic o zakletih grofih in kraljevičih, tudi ne Zapise zbranih legend sem našla v različnih časni-
pripovedk o strašnem zmaju in orjaškem povodnem kih, listih, časopisih, monografijah, zbirkah gradiva
možu, nego brali boste iž nje (zbirke op. P. T.) posameznih knjižnic in tudi v rokopisni zbirki na
same pobožne pripovedke – narodne legende. Kaj Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) ZRC
pa so “legende”, morebiti zvedavo vprašate. Poslu- SAZU-ja. Na omenjenem inštitutu sem pregledala
šajte tedaj, da Vam povem. Beseda “legenda” pri- Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, del zapuščine
haja od latinskega “legendum” in je pomenila sprv dr. Karla Štreklja, zbirko gradiva Gašperja Križnika,
[sic.] časa (prvotno) ono berilo, katero se je ljudstvu t. i. Narodno blago iz Motniške okolice, Kartoteko
pri božjej službi čitalo; kasneje imenovale so se za pripravo indeksa pravljic po mednarodni klasifi-
tako knjige, ki so sodrževale pripovedke z življenja kaciji Aarne-Thompson, prepise rokopisov ljudskih
svetnikov, sedaj pa oznamenujemo s besedo pripovedi dr. Milka Matičetovega, diplomske in pro-
“legenda” vsako posamezno izmišljeno pripovest, ki seminarske naloge (s področja etnologije in slavis-
govori o Zveličarju ali pa tudi o kakšnem svetniku tike, ki jih hranijo na SAZU-ju kakor tudi na posa-
ali svetnici božji, in sploh vsako pobožno pripoved- meznih oddelkih Filozofske fakultete). Pregledala
ko. sem bazo Digitalne knjižnice Slovenije, kjer sem
Narodna legenda pa je tista, ki si jo narod ali iskala z ustreznimi besedami, ki bi mi lahko pokaza-
ljudstvo pripoveduje. Ona prihaja že mnogo, mnogo le literaturo/vire, primerne za mojo raziskavo, po
let od ust do ust človeškega rodu; oče so jo pove- celotnem besedilu vseh korpusov. Vir so mi bile
dali sinu, sin zopet svojim otrokom i. t. d. različne revije/zborniki, ki prinašajo objave pripove-
Slovenska narodna legenda razpravlja največ o di s tovrstnega področja (Traditiones, Etnolog);
Kristusu in sv. Petru, česar se, prebirajoč to knjiži- monografije, pri katerih sem v katalogih zasledila
co, tudi sami precej prepričate. ustrezne predmetne oznake, ki pa so se v več pri-
Sv. Peter ni bil velik svetnik, in Kristus imel ga merih izkazale za neustrezne moji definiciji (prim.
je zelo rad, ne bi ga drugače imenoval svojim Radešček 1983 in 1996) oz. ne vsebujejo legend o
namestnikom na zemlji, še manj mu pa ključe sv. Petru (Kelemina 1930; Medved 1910; Tomažič
nebeškega kraljestva izročil. Vendar pa je imel tudi 1944 ipd.). V ta namen sem se napotila v več knjiž-
sv. Peter svoje človeške slabosti, kar nam npr. nic, ki so mi omogočale dostop do omenjenega
dogodba o petelinovem petju priča. – gradiva – v Semeniško knjižnico, Slovansko knjižni-
Občujoč tukaj na zemlji z božjim Učenikom je co, knjižnice Filozofske fakultete oddelkov za etno-
sv. Peter dobro vedel, da je vse, kar je storil Gos- logijo, slavistiko in slovenistiko, umetnostno zgodo-
pod, prav in da je za vsako izustilo in dejanje imel vino, knjižnico Slovenskega etnografskega muzeja,
tudi svoj vzrok. A navzlic temu mu mnogokrat ni NUK, Univerzitetno knjižnico v Mariboru in v več
hotelo prav nič v glavo iti, zakaj je Zveličar ravnal tu splošnih knjižnic.
ali tam baš tako in ne drugače. Iz prve polovice 19. stoletja, kamor segajo naj-
Božjemu Zveličarju, ki je že tudi takrat kot na zgodnejši zbrani zapisi, so legende, objavljene v
zemlji bivajoč človek vedel za vsacega najskrivnej- takratnem časopisju: v Ljubljanskem časniku
še misli, ni bilo neznano, da se je sv. Peter često na (1850), Sl. bčeli (1851, 1852), Novicah (1859),
tihem hudoval nad njegovimi naredbami. Kmetijskih in rokodelskih novicah (1858, 1868), Sl.
Kristus je izpolnil svetniku večkrat na tihem glasniku (1863), Besedniku (1873), V(e)rtcu (1873,
goječo željo, da mu je pokazal, kako slab je človeš- 1878, 1884, 1885, 1883, 1887, 1888), Kresu (1884,
ki razum ter da bi ne bilo dobro, ko bi se vedno in 1886), Slovenskem gospodarju (1888), Domu in
povsod Petrova volja izpolnjevala. svetu (1888, 1889), Popotniku (1889); največjo
Nekatere v tej zbirki priobčene legende so bolj zbirko legend pa zagotovo prinašajo Kosijeve
resne vsebine in nam ponujajo kak nauk za življen- legende, sicer nekatere že prej objavljene in kamor
je; druge nam kažejo, kako si misli prosto ljudstvo so poleg Kosija prispevali legende različni zapiso-
nastanek te ali one prirodnine (n. pr. legenda “Kako valci (Trdina, podpisani J.S., L. Pesjakova, J. Barle,
so bučele postale” – “Od kod so gobe”) in še druge G. Križnik in J. Meglič) v letih 1890 (Narodne
zgolj smešnega ali šaljivega zadržaja. legende za slovensko mladino), 1891 (Narodne
Sprejmi torej premila slovenska mladina, to legende za slovensko mladino, zv. 3) in 1897 (Sto
24 Slovstvena folkloristika