Pepci Molan v slovo

Spoštovani žalujoči pokojne matere Pepce, zlasti njeni otroci Ida z družino in
Zvone s Suzano,
dragi sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci in vsi pogrebci, ki ste prišli izkazat
zadnje spoštovanje pokojni!
Kaj naj človek počne s smrtjo, ki ni po Božji zamisli, se sprašujemo, ko pa vse v
nas hrepeni po večnem življenju, po večni sreči, veselju, ustvarjanju, ljubezni,
ko pa je okoli nas toliko osupljivih naravnih lepot in na tisoče zemeljskih dobrot,
ko smo z marsikom zvezani z zlato vezjo ljubezni, ko je v nas radovedni,
radoživi raziskovalni duh, ki bi hotel ostati večno čil in mlad, ki bi želel večno
spoznavati in raziskovati do dna, recimo: kako je mogoče, da sploh nekaj
obstaja, da se je nekaj na začetku začetka sploh začelo, kaj je večnost, ki naj ne
bi mela začetka in konca, kje so meje tega veličasatnega prostorja, v katerem se
vrti miljone galaksij in v njih nešteto orjaških zvezd, kako da vse kolesje
planetov teče do sekunde in milimetra natančno, da vsako jutro zasije sonce na
okna naših domov, da nas ožari, obsveti zagreje in prijazno pozdravi? Kaj naj
človek torej počne s smrtjo, ki je kljub vsemu temu vedno tukaj in v nas in z
nami, ki grozi, da tudi tam, čez, človek ne bi izvedel vse resnice, ki vsake toliko
časa zamaha z ostro koso, da nepričakovano pade zdaj dedek ali babica, zdaj
mož ali žena, zdaj oče ali pa mati? Zagotovo bo prišel čas, ko bo smrt tudi nam
neusmiljeno zaustavila korak in potem še dih.
Pepca se je rodila v številni družini Vesel v Slivnici pri Velikih Laščah, v deželi
Trubarja in Levstika, kjer je že v rani mladosti prejela versko prepričanje, da je
vse človekovo življenje, vse njegovo delo in trpljenje usmerjeno proti nekemu
clju, ustju, neki ožini, nekemu predoru, nekim vratom, skozi katera mora vsakdo
vstopiti. Toda za temi vrati ne vlada večna zima, večna tema, marveč večna
neizrekljiva svetloba nebes.
Tako se je Pepca že kot šestletna deklica srečala s smrtjo matere, in potem, v
žveplenem mraku 2. svetovne vojne, ko življenje drugih in drugače mislečih ni
bilo vredno počenega groša, je izubila še ljubečega očeta. Njeno otroštvo je bilo
silno težko. Krepko je občutila bridko želo smrti. Kasneje se je smrt le nekoliko
potuhnila in zapelo je življenje, v vseh svojih prelestnih močeh, zapelo je zlasti,
ko je prek prijateljice Nade spoznala njenega brata, svojega bodočega moža
Zvonka. On je hodil na delo v v Tovarno celuloze in papirja Djuro Salaj Krško,
ona pa je doma pridno in skrbno gospodinjila. Za delo ji nikoli ni zmanjkalo ne
volje ne energije, luč njenega srca in njene vere je nesla čez vse strme klance,
čez vse občasne težave, ki jih nujno prinaša življenje in nam jih naprtijo
medsebojni človeški odnosi. Kljub vsem težavam sta z možem Zvonkom
nesebično posredovala življenje naprej. Življenje je podarila hčeri Idi in sinu
Zvonku. Ker so bili sorodniki precej oddaljeni, od njih ni pričakovala veliko
pomoči. Tako ji je bil prepuščen levji delež vzgoje otrok in posvetila se je svoji
družini. Otroka je navajala k odgovornosti in samostojnosti in to ji je tudi uspelo
in tega se danes njeni otroci zavedajo in znajo žrtev svoje matere ceniti. O tem
pričuje tudi Suzana, ki jo je dodobra spoznala v zadnjih 10 letih. Prepoznala jo
je kot dobro gospodinjo, verno ženo, veliko se je naučila iz njenih življenjskih
izkušenj in jo bo gotovo pogrešala. Toda leta so neugnano minevala in pred 23
leti je smrt spet potrkala na vrata. Tokrat je odnesla moža Zvonka.
Dve črti sta se prepletali v življenju gospe Pepce: od malega se je srečevala z
izgubami, in lepota tega življenja je za njo postajala vskakrat bolj odmaknena.
Kako si želi človekova duša v polnosti živeti, a kaj, ko se lepota oddaljuje,
upanje odmika v prihodost in s smrtjo izginevajo odnosi, ki so nas z ljubeznijo
vezali na naše bivanje tukaj? Drugo gibanje jo je nosilo kvišku. Kajti čeprav so
jo boleli udarci življenja in je veselje odmiralo skupaj z upanjem, se ji je v
odnosu z Bogom žarilo neko drugo upanje, upanje na obljubo, ki jo daje Bog za
življenje tam onkraj, ko v novem Jeruzalemu smrti več ne bo in bo Bog obrisal
vsako solzo žalosti z naših oči.
Trdno verjamem, da je gospa Pepca svoj cilj dosegla. Kajti pričakovala je
poplačila od Gospoda, in ko so ji pojenjale moči, se je čedalje bolj stegovala po
tem, kar večno ostane. S to mislijo se od nje poslavljamo, kajti vemo, da smrt ni
zadnja beseda – in ona je verovala v vstajenje ob koncu časov. Dragi, spoštovani
žalujoči, vsem vam želim iskreno sožalje!