Dragi prijatelji, spoštovani župljani, cenjeni konjerejci bloški!

Topot, topot, topot!

Kdo ob teh besedah ne zasliši topotajočega grmenja konj, ne ugleda galopiranja
konjenikov?
Konj je človeku prijatelj že tisočletja! Od azijskih step do srednjeevropskega
gričevja, od severnonemških ravnic do španskega višavja., konj je človeku
zvesti prijatelj, tovariš v boju garač na polju, mladenič se vzradosti, ko se v
galopu požene za svojo ljubljeno, vitez se postavlja na mogočni kobili, s katero
bo nastopil na turnirju ...
Kaj je bolj krotkega od slovenskega hladnokrvca, kaj bolj sijajno iskrivega od
posavskega konja? In kdo ne bi bil ponosen na cesarsekga lepotca, bleščeče
belega in izzivalnega, kraškega domačina iz Lipice, sorodnika iskrih arabcev in
plemenitih konj iz daljnje Andaluzije, vredno darilo vladarjev, po katerem so
hrepeneli turški sultani prav kakor po mladenkah, ki jih je dajalo to najstarejše in
najplemenitejše ljudstvo Evrope, ta pristna arijska kri, ki še danes gospoduje od
Vladivostoka do Kranjske gore, kajti »narveč sveta dekletam sliši Slave«?!
Strah in trepet sta navdajala ljudi ob topotu mongolskih kopit, hrum konjenice v
galopu je razbil vsakršno pehoto, in če so Džingiskanovi bojevniki vedeli, da sta
konj in njegov gospodar eno, so Indijanci v resnici verjeli, da je evropski jezdec
v sedlu – neka nova vrsta, živalska ali človeška, kdo ve? V resnici so v njih
videli vrnitev bogov in jim hoteli darovati človeških daritev. Konjeniki so
indijanska srca prepuščali menihom – sami so hoteli indijansko zlato!
Nas pa, potomce tistih junaških bojevnikov, ki so v četah Herberta in pozneje
Andreja Turjaškega branili okope krščanstva in Turke nagnali z meja naše
domovine, navdihuje misel na naše prednike, tako na bloške poznavalce konj, ki
so znali najti najboljše rezgetače za domačo konjenico, kot na tiste, ki so v boju
na konju z bridko sabljico in sulico v roki podili dednega sovražnika. In kako se
ne bi spomnili bobnečih konjskih kopit, ko so po sveti maši in pobožno prejetem
svetem obhajilu krilati huzarji poljskega kralja Jana Sobieskega s krikom - bij!
tolci! – za presveto Devico! - prihrumeli s Kaltenberga nad Turke, ki so oblegali
Dunaj, prepričani, da jim bo Zlato jabolko kar samo padlo v naročje. Poljaki so
rešili Evropo za Kristusa in neverniki so se v begu pred junaškimi konjeniki
ustavili šele onkraj Beograda. Da, to so bili slavni časi!
Dragi prijatelji! Ob tej misli na slavno preteklost, ob tem pogledu na starodavno
prijateljstvo med plemenitim štiriožcem in njegovim človeškim gospodarjem se
naša srca dvigujejo k Bogu v hvaležnosti. V hvaležnosti, da imamo še danes
konje tukaj, na Blokah, v hvaležnosti, da ohranjamo izročilo bloške konjenice, v
veselju, ker je plemenito konjeniško izročilo še danes del našega življenja in
konjerejci še zmeraj ustvarjate podobo našega kraja. Pravi Bločan ima rad konje
in marsikje se konji še pasejo po naši čudoviti planoti. Kako velika radost jih je
pogledati, kako odgovorno in imenitno jih je imeti v svojem hlevu!
Bog nam je vedno izkazoval svojo naklonjenost. Pridružimo se zdaj vrsti
prednikov, ki so cenili Božji nasmeh iz nebes, obrnimo se k Bogu, da odpre
nebesa nad nami! Kajti bojevnik je Gospod, naš Bog je Bog nad vojskami, on je
ta, ki daje zmago, on je ta, ki mazili naše roke za uspeh!
Prosimo ga torej, naj se izkaže kot mogočni Bog tudi v našem življenju –
prosimo ga, naj blagslavlja nas in naše konje, naj z naklonjenostjo gleda na naše
konjeniško izročilo in izliva na nas blagoslov do preobilja.
Kot ponosni Bločani in ponosni konjerejci in konjeniki stopimo pred Gospoda in
ga prosimo blagoslova. Na vsakogar od vas in na vaše konje polagam
Gospodovo ime in prosim Boga z besedami: »Blagoslovi te Gospod in te varuj!
Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv! Obrne naj
Gospod svoje obličje k tebi in ti da svoj mir.« Zagotavljam Vam! Bog takšni
prošnji rad prisluhne in jo rad usliši!
Pristopimo torej k svetemu opravilu ...