Osnovna šola Toneta Pavčka

Mirna Peč, 30. september 2013

Zelenec na dirkališču
7. likovna ustvarjalnica
Zelenec na dirkališču: 7. likovna ustvarjalnica Osnovne šole Toneta Pavčka

Uredila: Aleša Sušnik Škedelj

Izdala in založila: Osnovna šola Toneta Pavčka
Za založnika odgovarja: Danijel Brezovar
Slikovni material: arhiv OŠ Toneta Pavčka, medmrežje
Slika na naslovnici: Sonce, Alen Muhič, 2012
Jezikovni pregled: Barbra Goršič in Simona Laknar
Oblikovanje: Tatjana Kupljenik
TISK: ART PRO, d. o. o., 1000 izvodov

Zbornik je bil izdan s finančno pomočjo Občine Mirna Peč.

Mirna Peč, november 2013

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljana

73/76-053.5 (497.4) (083.824)

ZELENEC na dirkališču: 7. likovna ustvarjalnica / [uredila Aleša Sušnik Škedelj : slikovni material arhiv OŠ Toneta Pavčka]. - Mirna Peč : Os-
novna šola Toneta Pavčka, 2013

ISBN 978-961-269-878-2

264657152
 Zelenec na dirkališču
7. likovna ustvarjalnica

Mirna Peč, 30. september 2013

Uvod
Ravnateljev uvod.

Ravnatelj
Danijel Brezovar

4
Seznam udeležencev in udeleženk
Osnovna šola Bršljin
Maruša Kastelec, 13 let
Karmen Korbar, 14 let
Kristina Kovač, 14 let
Mentorica: Nataša Kastelec
Osnovna šola Brusnice
Karin Boltes, 13 let
Teja Črnugelj, 13 let
Zala Kink, 14 let
Julija Lobe, 11 let
Mentorica: Lučka Pavlin
Osnovna šola Dolenjske Toplice
Tanja Topič, 14 let
Jaka Turk, 14 let
Luka Umek, 14 let
Mentorica: Mateja Hočevar
Osnovna šola Mirna
Robert Kumer, 13 let
Nuša Vavtar, 10 let
Jan Vidrih, 13 let
Mentorica: Tanja Dvornik
Osnovna šola Stopiče
Tinkara Koračin, 14 let
Primož Pirc, 14 let
Sara Šuštaršič, 14 let
Mentorica: Mateja Hočevar
Osnovna šola Trebnje
Jan Anžlovar, 13 let
Leon Čulk, 13 let
Zala Hudoklin, 13 let
Denis Šlajpah, 13 let
Mentorica: Tanja Dvornik
Osnovna šola Trebnje, PŠ Dobrnič
Žiga Fabiani, 10 let
Monika Pekolj, 10 let
Mentorica: Nadja Marn
Osnovna šola Žužemberk
Natailja Bedene, 12 let
Klemen Blatnik, 13 let
Katja Struna, 12 let
Mentorica: Maja Mlakar
Osnovna šola Toneta Pavčka
Anja Brezar, 13 let
Amadeja Hren, 12 let
Neža Kastelic, 13 let
Alen Muhič, 12 let
Andriyana Muhič, 11 let
Nejc Papež, 10 let
Aljaž Pirnar, 14 let
Luka Rozman, 12 let
Simon Saje, 11 let
Matej Vodnik, 14 let
Martin Zajc, 12 let
Mentorica: Aleša Sušnik Škedelj
5
6 Fotografije o Ludviku Stariču z medmrežja.
Ludvik Starič

Ludvik Starič je bil eden izmed najboljših svetovnih motociklistov v tridesetih letih 20. stoletja. Rodil se je 19. marca 1906 v
Mirni Peči.
Leta 1931 si je kupil svoj prvi motor znamke BSA. Z njim sicer ni imel namena tekmovati, vendar ga je druženje z drugimi
lastniki motorjev, nekateri so bili tudi dirkači, navedlo na idejo, da bi se tudi sam udeležil dirk.
Najprej je moral preurediti motor, ugotoviti pravo mešanico goriva. Ta opravila so bila drzna in nevarna, vsekakor pa so
pomenila pionirsko delo na področju izpopolnjevanja učinkovitosti goriv. Prva dirka, na kateri je nastopil na preurejenem
motorju, je bila cestna dirka od Naklega do Tržiča in nazaj. Ludvik Starič je prepričljivo zmagal.
Kasneje se je preusmeril na krožne dirke. Ko je usvojil tehniko vožnje v ovinku, je dosegel svoje največje uspehe. Svojo
prvo zmago na ovalni stezi je dosegel v Varaždinu leta 1932. Po tem so sledila vabila na večja tekmovanja. Spomladi leta
1933 je bila v Zagrebu tekma za državno prvenstvo Jugoslavije. Ludvik, ki je prišel že kot dokaj uveljavljen tekmovalec, se
je tu moral spopasti z veliko bolje opremljenimi in bogatejšimi dirkači. Kljub temu je z drzno vožnjo v ovinku, po kateri je
slovel, zmagal tudi tu. Na tej dirki so ga gledalci med vzklikanjem po zmagi klicali Leteči Kranjec. Ta vzdevek ga je naredil
slavnega in po njem so ga poznali širom po svetu. Zmagoval je na Češkem, v Avstriji, enega svojih največjih uspehov pa je
dosegel v Parizu, leta 1934, ko je zmagal pred 40000-glavo množico, ki ga je na ramenih odnesla s stadiona. V tujini so kar
45-krat igrali državno himno njemu v čast.
Veliki trenutek v njegovi karieri je bil, ko je v Pragi premagal svetovnega prvaka Kundsena. Ta uspeh mu je tudi omogočil,
da je za kratek čas postal tovarniški voznik v tovarni motorjev Jawa. To je bilo edino obdobje v njegovem življenju, ko se je
lahko popolnoma posvetil dirkanju. Veselje mu je prekinila nesreča, ko je zaradi udarca v glavo pri padcu z motorja za več
kot dve leti moral prekiniti svoj šport.
Leta 1939 je v nemškem Breslauvu premagal vse Nemce na tekmi, katere pokrovitelj je bil sam Hitler. Pomislite na občutke
Nemcev, ko jih je premagal preprosti Slovan, celo Slovenec.
Ludvik Starič je bil svetovno znani dirkač. Na žalost mu je priznanje dala tujina, medtem ko je bil doma zamolčan. Med
Mirnopečani mu po dosežkih v kateri koli panogi ni para in upravičeno je lahko, pa čeprav z zamudo, nanj ponosna vsa
skupnost.
7
V letih 1933–1935 je bil najboljši tekmovalec Jugoslavije, udeležil se je tudi veliko mednarodnih dirk.
Umrl je 26. decembra leta 1989.
Napisal je dve knjigi spominov: Leteči Kranjec I in II ter Orlovo gnezdo. Na koncu je zapisal:

»Zelo sem ponosen, da sem bil tekmovalec motoristike. Bil sem majhna vejica velikega drevesa.«
Mirnopečani smo mu 19. junija 2009 postavili spominsko ploščo na rojstni hiši.
V svoji knjigi Leteči Kranjec opisuje tudi del svojih izkušenj na nebu.
Leta 1926 je prejel poziv za odhod k prvemu letalskemu polku v Novem Sadu. Tu si je pridobil prva znanja o letalih.
Po okrevanju po hudi nesreči z motorjem so ga povabili v jadralno skupino v Stični. Njegova prva jadranja po zraku so se
začela na Bloški planoti z jadralnim letalom. V letih 1936–1937 je mnogokrat poletel nad Stično.
Lepega nedeljskega jutra pa se je pojavil z jadralnim letalom v Mirni Peči. Odločil se je, da bo poletel z Golobinjeka in
pristal na travniku ob cerkvi. Poletel naj bi ob 11. uri, ko bi polet lahko opazovali tudi ljudje, ki so bili pri maši. Ko so vlekli
letalo na Golobinjek, ga je spremljala velika množica radovednežev, med njimi tudi mož postave, žandar. Ko je bilo letalo
pripravljeno za vzlet, je Ludvik dejal, da se mu lahko v letalu pridruži še kakšen pogumen. Ni ga bilo junaka. Nakar je stopil
pred letalo nek starček s steklenico vina in rekel: »Na, Lukčev Ludvik, zvrni ga, saj je ta tvoj zadnji.« Ludvik pa mu je odgov-
oril: »Prav rad, očka, kar še enega mi natočite, še dolgo mislim živeti.« Ljudje so se začeli zbirati tudi v dolini pred cerkvijo.
Letalo je švignilo visoko v zrak, zaokrožilo nad Golobinjekom in poletelo proti Mirni Peči. Bilo je dovolj visoko, da je lahko
preletelo vas in se nato vrnilo proti travniku pred cerkvijo. Tu je varno in lepo pristalo. Radovedni vaščani so pridrveli, dvig-
nili letalo in Ludvika s tal ter oba odnesli na cesto.
Leta 1939 je bil sprejet v pilotsko šolo za motorna letala in si pridobil diplomo motornega pilota. Po vojni se je pridružil
letalcem kot poklicni pilot jadralnih letal. Velikokrat je vzletel v Cerkljah. Bil je eden izmed najboljših pilotov vlačilcev in v
Krškem je bil na slovesnem zaključku zleta nagrajen. Komisija je Ludviku Stariču podelila zavojček, v katerem sta bila zlato
nalivno pero in lep letalski album. Na njem je pisalo: Najboljšemu pilotu vlačilcu za njegovo požrtvovalno delo.

8
9
O likovni ustvarjalnici

V likovno pestrem in vsebinsko bogatem izboru so nam mladi ustvarjalci do sedaj pokazali veliko zanimivih, v skrbno
izbrane tematske sklope povezanih del, ki so bila vselej – in tako je tudi tokrat – po končanem ustvarjalnem druženju
učencev razstavljena na razstavi.
Letošnja tema mirnopeške likovne ustvarjalnice je bila prav posebna, saj je bila naravnana na športno zvrst, ki ji pravimo
spidvej in predstavlja hitrostno tekmovanje motoristov na peščenem ovalnem dirkališču. In zakaj ravno takšna tematika?
Iz preprostega razloga, saj vsebina razstave pomeni poklon enemu naših najpomembnejših športnikov v tej zvrsti, gledano
tudi v svetovnem merilu, Mirnopečanu Ludviku Stariču, ki si je zaradi svojih mednarodnih uspehov prislužil vzdevek Leteči
Kranjec.
In kaj je bistremu umu, izostrenemu pogledu in spretnim rokam mladih predstavnikov letos uspelo naslikati ali nari-
sati na papirno podlago, ki je bila sicer za vse udeležence enotna, vendar pa so lahko vsi po lastni presoji izbrali sebi
najustreznejšo likovno tehniko?
Uspelo jim je veliko in še več, saj so učenci, ki so zastopali barve svoje šole, vsi brez izjeme k ustvarjanju pristopili odločno
in samozavestno, med samim ustvarjalnim postopkom pa so si med sabo živahno izmenjevali svoje izkušnje in poglede na
likovno ustvarjalno delo, ki je tokrat potekalo v prostorih modernega šolskega poslopja.
Avla sodobno načrtovane nove osnovne šole, ki nam je vsem v ponos, se je v ponedeljek dopoldne spremenila v velikanski
slikarski atelje, v katerem je potekala sedma likovna ustvarjalnica. Že na vhodu v šolske prostore je udeležence pričakal
zanimiv starodobni Fordov model (podobnega, vendar prirejenega kot kamionet, je imel tudi Ludvik Starič za prevažanje
svojega dirkalnika), v avli pa so bila razstavljena poleg Staričevega jeklenega konjička še starodobna motorna kolesa in tudi
dva povsem sodobna spidvej motorja mladega Sama Kukovice, ki sodi med danes najboljše slovenske predstavnike tega
atraktivnega adrenalinskega moto športa.
Z odprto prizadevnostjo in primernim posluhom občinske skupnosti, kot seveda z likovno strokovnim zaledjem
mirnopeške osnovne šole, se že kar nekaj let, tudi v naši sredini, uveljavlja ustvarjalni fenomen s svojo estetsko in
angažirano likovno sporočilnostjo. Sleherni od udeležencev si brez dvoma zasluži pohvalo in priznanje, saj so vse upodo-

10
bitve same po sebi dovolj zgovorne – v razponu od prepričljive risbe z upoštevanjem perspektive in svetlobnih zakonitosti
do duhovitih opažanj in fantazijskih prizorov, ki so po svoji vsebini in sporočilnosti tako ali drugače povezana z velikim
šampionom dirkalnega športa, ki je po zaslugi mladih umetnikov postal še bolj žlahten.
Morda za konec le še to, da se vsi udeleženci in tudi tisti, ki so tvorno pripomogli k uspešni izvedbi letošnje ustvarjalnice,
lahko počutijo kot zmagovalci in se skupaj veselijo ponovnega srečanja prihodnje leto.

Jožef Matijevič

okosfksodfksodfksofksodk

Aleša Sušnik Škedelj

11
 Maruša Kastelec, 13 let
OŠ Bršljin

12
Karmen Korbar, 14 let
OŠ Bršljin

13
 Kristina Kovač, 14 let
OŠ Bršljin

14
Karin Boltes, 13 let
OŠ Brusnice

15
 Teja Črnugelj, 13 let
OŠ Brusnice

16
Zala Kink, 14 let
OŠ Brusnice

17
 Julija Lobe, 11 let
OŠ Brusnice

18
 Tanja Topič, 14 let
OŠ Dolenjske Toplice

19
 Jaka Turk, 14 let
OŠ Dolenjske Toplice

20
 Luka Umek, 14 let
OŠ Dolenjske Toplice

21
 Robert Kumer, 13 let
OŠ Mirna

22
Nuša Vavtar, 13 let
OŠ Mirna

23
 Jan Vidrih, 13 let
OŠ Mirna

24
Tinkara Koračin, 14 let
OŠ Stopiče

25
 Primož Pirc, 14 let
OŠ Stopiče

26
Sara Šuštaršič, 14 let
OŠ Stopiče

27
 Jan Anžlovar, 13 let
OŠ Trebnje

28
Leon Čulk, 13 let
OŠ Trebnje

29
 Zala Hudoklin, 13 let
OŠ Trebnje

30
Denis Šlajpah, 13 let
OŠ Trebnje

31
 Žiga Fabiani, 10 let
OŠ Trebnje, PŠ Dobrnič

32
 Monika Pekolj, 10 let
OŠ Trebnje, PŠ Dobrnič

33
 Natalija Bedene, 12 let
OŠ Žužemberk

34
Katja Struna, 12 let
OŠ Žužemberk

35
 Klemen Blatnik, 13 let
OŠ Žužemberk

36
Anja Brezar, 13 let
OŠ Toneta Pavčka

37
 Amadeja Hren, 12 let
OŠ Toneta Pavčka

38
Neža Kastelic, 13 let
OŠ Toneta Pavčka

39
 Alen Muhič, 12 let
OŠ Toneta Pavčka

40
Andriyana Muhič, 11 let
OŠ Toneta Pavčka

41
 Nejc Papež, 11 let
OŠ Toneta Pavčka

42
Aljaž Pirnar, 14 let
OŠ Toneta Pavčka

43
 Luka Rozman, 12 let
OŠ Toneta Pavčka

44
Simon Saje, 11 let
OŠ Toneta Pavčka

45
 Matej Vodnik, 14 let
OŠ Toneta Pavčka

46
Martin Zajc, 12 let
OŠ Toneta Pavčka

47
48 Denis Starič. Vir: osebni arhiv D. Stariča
Intervju z Denisom Staričem
Slikajte, rišite, opazujte in učite se od drugih ter nikdar ne obupajte!

Ali nam lahko zaupate kakšen prijeten spomin ali anekdoto, povezano z Vašim očetom?
Ena izmed zgodb je povezana z letenjem, ko me je oče še kot mulca učil letenja z motornim letalom. To je bil največkrat
ruski dvokrilec, legendarni PO 2. Ko pa je prišel čas in seveda dan, ko sem po vseh opravljenih tečajih in urah letenja oprav-
il izpit, sva z očetom sklenila, da tega nikoli ne bova izdala mami, ki je bila grozno proti temu, da bi še jaz letal po zraku. Oče
se je tistega dne izmislil, da gre na lov, jaz pa na morje za en dan, zvečer pa sva se pojavila doma. On s puško in seveda brez
kakšnega ulova, jaz pa brez kakšne morske barve. Potihem pa sva se oba veselila mojega uspeha.

Kakšno je bilo Vaše otroštvo? Kako ste živeli kot otrok slavnega očeta?
Kolikor mi seže spomin nazaj, lahko rečem, da sva z bratom Milošem imela lepo otroštvo, seveda za razmere, ki so bile
v tistem povojnem času. Po zaslugi skrbnih staršev sem vsaj jaz dosegel v življenju skoraj vse, kar se je pač dalo. Kot sin
slavnega očeta pa nimam občutka, da bi se mi dogajalo kaj posebnega. Največ, kar je bilo, je to, da so me večkrat omenjali
le kot sina Letečega Kranjca.

Vaš oče je bil znan tudi kot zanimiv pripovedovalec zgodb, bil je poln humorja, dober in prijeten sogovorec.
Kakšen pa je bil doma?
Oče je bil res družaben človek, poln humorja, tudi doma ni bil skoraj nič drugačen. Vedno je bil za kakšen hec. No, včasih je
pa tudi malo »zaropotal«, če je bilo treba, ampak je bil dobra duša, razvajati pa nas ni hotel.
Poznamo Vas kot slikarja, umetnika s svojstvenim izražanjem čustev in sveta. Manca Košir Vas je označila za človeka z
mnogimi talenti. Med njimi je izpostavila sanjanje. Se strinjate s to trditvijo in kako se to kaže v Vašem življenju?
Če dr. Manca Košir pravi, da sem človek z mnogimi talenti, bo najbrž že držalo. Z Manco sva dobra prijatelja in sva se o
mojem življenju večkrat pogovarjala, tako da me dobro pozna. O mojih talentih pa mogoče kdaj drugič, v živo. Kar se tiče
sanjarjenja, pa tudi drži, saj vsi ljudje sanjamo. Jaz pač malo bolj intenzivno o slikah, letalih, motorjih, glasbi pa še kaj bi se
našlo. Včasih sem bil bobnar.

49
Kdaj ste se odločili za slikanje in kdo Vas je navdušil za to vrsto umetnosti?
Že v otroštvu sem pokazal veliko željo po pisanju, ki se je potem nadaljevalo v grafični šoli. Tam je bil moj mentor profe-
sor Aco Dremelj. Resno sem pa začel slikati z oljem na platno nekako okoli leta 1975, takrat sem se začel ukvarjati tudi s
kiparstvom. Na tem področju je bil moj učitelj in mentor žal že pokojni akademski kipar Tone Lapajne.
S čim se ukvarjate v prostem času (igrate harmoniko kot dedek, vozite motor ali letalo kot oče, slikate)?
Kot upokojenec imam časa toliko, kolikor si ga vzamem, toda za slikarstvo ga imam vedno. Če pa ostane slučajno kakšen
evro viška, ga rad porabim v Aeroklubu Lesce.

Kakšna občutja Vas prevzemajo ob dejstvu, da letošnjo likovno ustvarjalnico v Osnovni šoli Toneta Pavčka
posvečamo Vašemu očetu?
Iskreno se vam zahvaljujem in obenem tudi čestitam za dobro idejo, da bo vaša šola tako lepo obudila spomin na vse
znane Mirnopečane, in vesel sem, da lahko k temu prispevam tudi jaz.

Kaj bi položili na srce osnovnošolcem, ki se navdušujejo nad likovno umetnostjo?

Vsem tistim, ki jih likovna umetnost zanima, lahko rečem le to: nikdar ne obupajte nad kakšno začetniško sliko, pa če se
nam zdi še tako zanič. Slikajte, rišite, opazujte in učite se od drugih ter, kar je najbolj važno, nikdar ne obupajte! Nihče se ni
rodil učen, toda s pravilno usmerjenim slikarskim talentom lahko bolj ali manj uspe vsak izmed nas. Le vztrajni morate biti
pa bo uspeh prišel sam od sebe. Iz lastnih izkušenj vem, da je vsak začetek težak, toda ko se sedaj ozrem nazaj in pogledam
svojo slikarsko prehojeno pot, vidim, da sem nekaj dosegel v tej čudoviti človekovi dejavnosti, ki se ji reče slikarstvo. Pred
menoj je še nekaj poti, pred vami pa še skoraj vsa. Stopite nanjo in mogoče bodo čez sto let govorili tudi o nekem enkrat-
nem slikarju ali slikarki, ki je bila rojena prav v Mirni Peči.

50
Denis Starič, 2013
Pikotodovpkdfv

51
52 Miloš Starič. Vir: Spletni arhiv Dolenjskega Lista.
Intervju z Milošem Staričem
Spominjam se, da so očeta, kamor koli smo prišli, vsi poznali in so
skupaj obujali spomine

Nam lahko zaupate kakšno anekdoto, povezano z Vašim očetom?

Kot otroka me je večkrat naložil na kolo in me vozil naokoli po makadamskih poteh in včasih je dejal: »Vidiš, Miloš, ta
ovinek bova pa speljala kot v starih časih.« Seveda nisem vedel, da se šali, in sem začel kričati, da bom priden, samo naj
neha.

Ali ste z očetom kdaj obiskali Mirno Peč, Golobinjek?

Večkrat smo obiskali očetovo sestro v Ivanji vasi, Medenovo Micko. Na teto imam lepe spomine. Spomnim se, da me je
vedno klicala: »Bl bl, boš mal ju, pa pu.« Seveda nisem imel pojma, kaj naj bi to pomenilo.

Kako se je Vaš oče spominjal Mirne Peči?

Na Mirno Peč so ga vezali, tako kot vsakega, predvsem spomini na otroštvo. Nekoč sem ga že v pozni starosti peljal v
Mirno Peč in je skoraj ni spoznal, tako se je spremenila in posodobila. Bil je ponosen na svojo rojstno vas in sovaščane.

Ali je tudi Vas navdušil za motorje ali morda letala?

Nikoli me ni posebej navduševal za motorje, odločitev je prepustil meni, nisem pa bil nikoli preveč navdušen za motorje.
Jabolko je pač padlo zelo daleč od drevesa.

Kako ste živeli kot otrok slavnega očeta?

Spominjam se, da so očeta, kamor koli smo prišli, vsi poznali in so skupaj obujali spomine in sem bil potem »ful« važen.

Je bil Vaš oče strog ali Vas je razvajal?

Ni bil preveč strog. Vzgojo je prepuščal mami, razvajal pa naju z bratom tudi ni. Tega preprosto ni znal, ker včasih v otroštvu
otroci niso bili deležni razvajanja.
53
Vaš oče je bil poznan tudi kot zanimiv pripovedovalec zgodb, bil je poln humorja, dober in prijeten sogovorec. Je
bil takšen tudi doma?
Bil je tudi navdušen lovec in v družbi s svojim dobrim prijateljem Ladom Ambrožičem – Novljanom sta včasih v domači
kuhinji razpredala take zgodbe, da so šli nam, otrokom, kar lasje pokonci. Bil je odličen pripovedovalec, mama se je pa
samo smejala in nam mežikala, češ da malo nakladata.
S čim se Vi ukvarjate v prostem času (Igrate harmoniko kot dedek, vozite motor ali letalo kot oče)?
Že 20 let sem invalidsko upokojen. Ne počenjam nič posebnega. V veliko veselje pa so mi trije vnuki. Eden od njih že kaže,
da bo športnik, vendar žal ali pa na srečo ne bo šel po pradedkovih stopinjah.

Kakšna občutja Vas prežemajo ob dejstvu, da letošnjo likovno ustvarjalnico posvečamo Vašemu očetu?
Zelo sem vesel, da oče kljub temu da je minilo že skoraj 100 let, odkar je odšel iz Mirne Peči v svet, še ni pozabljen. Hvala
vsem, ki še negujete spomin na mojega očeta.

Miloš Starič nam je zaupal še nekaj: čeprav je njegov oče Ludvik Starič izhajal iz vinorodnih krajev, očeta niti enkrat v
življenju ni videl vinjenega.

54
Miloš in Denis Starič pri očteovem spominskem obeležju v Mirni Peči.

55
56 Samo Kukovica
Intervju s Samom Kukovico
Ludvik Starič je odprl spidvejistom veliko poti

V ponedeljek, 30. 9. 2013, je bil gost likovne ustvarjalnice Samo Kukovica, uspešni slovenski spidvejist.

Ukvarjate se s spidvejem, ki je eden od bolj nevarnih športov. V letošnjem letu se je v Argentini smrtno poškodoval
Vaš kolega Matija Duh. Je šlo za splet nesrečnih okoliščin ali je to le potrditev dejstva, da gre za nevaren šport?
Ja, spidvej je res dokaj nevaren šport in to potrjuje tudi ta nesreča. So se pa dogajale poškodbe že leta nazaj, tudi ko je
tekmoval Ludvik Starič. Spidvej je zaprt šport in to predstavlja nevarnost – okoli steze je ograja in vsi padci se končajo tam.
Hitrosti so čedalje višje, vozniki so pripravljeni na maksimum, imajo dostop do dobre opreme, dobrega motorja, kondici-
jsko so odlično pripravljeni, vse je izkoriščeno do konca. Čedalje več se vozi na kontakte (motorji so dotikajo, op. a.) in ko
so kontakti, so padci, in ko so padci, so poškodbe. Poškodbe so sestavni del tega športa.

Kolikšna je največja hitrost, ki ste jo dosegli?

Hitrosti so odvisne od stez, saj niso vse enake – od 280 do 400 m, tudi oblike stez so različne, zato so tudi različne hitrosti.
V Krškem je 387 m dolga steza in na vhodu v ovinek je hitrost največja, tam doseže 130–140 km/h. Povprečna hitrost
se drugače meri na štiri kroge. Kar se tiče rekorda steze, je ta 86 km/h, s tem da se računa od 0 in do zavoja hitrost precej
pade.

Je podloga za dirkanje vedno iz leša?

Ne, podloge so različne – odvisno od organizatorja. Na primer na Poljskem imajo bistveno drugačne podloge, kot so pri
nas.

Ali nam lahko opišete svoj motor?

Moj motor je 500-kubični, 4-taktni, enovaljni, brez zavor, menjalnika, ima samo sklopko in »gas«, težak je 77 kg.

57
Kako poteka dan spidvejista?
Težko je pri spidveju reči, da imamo stalen urnik, saj so tekmovanja razvrščena različno. Če imam trening na motorju,
zjutraj pozajtrkujem, odtečem 6–8 km, se pripravim na trening, opravim trening, proti večeru pa je potrebno motor
razdreti, oprati in pripraviti za naslednji trening. To vzame največ časa, saj traja približno štiri ure.

Kdo Vas je navdušil za to vrsto športa? Je bil to lasten navdih ali se kdo od Vaših bližnjih ukvarja s tovrstnim
športom?
V Krškem je spidvej doma in že od osnovne šole sem
obiskoval dirke, nato sem začel obiskovati treninge
in se odločil, da bom to počel tudi sam. Mama ni bila
navdušena, ko sem domov prišel s papirji. Kasneje sem
postal član kluba, hodil na tekmovanja in pomagal na
dirkah, nato pa tudi sam začel dirkati.

Kako pa je glede prehranjevanja?

Kot vidite, smo spidvejisti manjši, drobni, sam imam 62
kg. Pri prehrani je potrebno paziti, predvsem ko nimam
sezone, se sladkih stvari izogibam. Ko je sezona, mi ni
potrebno toliko paziti, saj tekom dirke shujšam 1,5–2 Samov tekmovalni motor
kg. Moram pa paziti, da je moja teža 62–65 kg, saj se
takrat najbolje počutim na motorju.

58
Kakšni so Vaši nadaljnji cilji in želje?
Želim, da bi se v Sloveniji konstantno uvrščal med prve tri na državnem prvenstvu, moj cilj je odpeljati čim več dirk v Slo-
veniji, saj so tukaj doma sponzorji in navijači, in biti član slovenske reprezentance še naprej. Cilji in želje glede tujine pa so,
da bi se obdržal v Poljski ligi, to je najmočnejša velesila v spidveju, in dosegel dober rezultat na svetovnem in evropskem
prvenstvu.

7. likovno ustvarjalnico v naši šoli posvečamo Ludviku Stariču. Ste že slišali zanj?
Slišal sem že zanj, a o Ludviku Stariču ne vem veliko
– rodil sem se tistega leta, ko je on umrl. Vem pa, da je
odpeljal nekaj odličnih dirk, bil zelo dober voznik in je
odprl veliko poti v svet takratnim spidvejistom.

Samo Kukovica na likovni ustvarjalnici mladim likovnikom predstavlja

opremo spidvejista.

59
60 Toni Janežič
Intervju z Janezom Valantom in Tonijem Janežičem
Ni vsak, ki kupi motor, motorist

Na 7. likovno ustvarjalnico smo povabili tudi predstavnika Kluba starodobnih vozil Hrast iz Tržišča, ki sta se prijazno odz-
vala in s seboj pripeljala starodobna vozila. Pogovor smo opravili z nekdanjim predsednikom kluba Janezom Valantom in
sedanjim predsednikom Tonijem Janežičem.

Ste predsednik Kluba ljubiteljev starodobnih vozil Hrast iz Tržišča. Nam lahko zaupate, kdo so vaši člani in katera
vozila lahko uvrščamo med starodobna?
Janez Valant: Naš član je lahko vsakdo, ki ima staro vozilo, starodobno vozilo pa je vsako vozilo, starejše od 25 let. S 1. 1.
2014 se bo meja za starodobno vozilo premaknila na 30 let. To pa zato, ker bi bilo preveč starih vozil, kar ni po godu ne
zavarovalnicam ne državi, saj uživamo določene popuste pri zavarovanju in cestnih taksah. Trenutno imamo v klubu 170
članov, ob ustanovitvi leta 1999 pa je bilo 6 ustanovnih članov. Naša želja je bila, da bi se klub imenoval Leteči Kranjci, a
nas je prehitel klub iz Škofje Loke na Gorenjskem. Smo pa si dali ime Hrast Tržišče zato, ker je srebrn hrastov list največje
priznanje, ki ga je Ludvik Starič osvojil v Breslauvu na Nemškem, podelil pa mu ga je sam Hitler.

Kakšen motor vozite Vi? Ste ga kupili ali restavrirali?

Toni Janežič: V posesti imam 12 motorjev, dve leti sedaj ne dirkam, prej pa sem 10 let z nekaterimi tudi dirkal – NSU 175
sem kupil od Janeza Valanta, ki me je zastrupil s starodobniki, nato sem vozil z motorjem Motobi, 250-kubičnim, nazadnje
pa z motorjem znamke Moto Guzzi, ki ima 32 konjev. Sedaj imam v lasti dva avtomobila znamke Ford A in DKW 8, ki je
predhodnik audija.
Janez Valant: Tudi jaz imam več motorjev, in sicer 15 – med njimi je 5 puhov. Najstarejši je BSA, gre za isti tip motorja, s
katerim je Ludvik Starič dosegel prvo zmago na cestni dirki Naklo–Tržič–Naklo leta 1931. Drugi najstarejši motor je 125-
kubični puh 125 iz 2. svetovne vojne, ki so ga vozili kurirji nemške vojske. Puha sem dobil od svojega strica v Ločah in ga
nisem renoviral, je tak, kot je bil.

61
Letošnjo likovno ustvarjalnico posvečamo Ludviku Stariču, motoristu, imenovanem tudi Leteči Kranjec. Ste
seznanjeni z njegovo življenjsko in poklicno potjo?
Janez Valant: Sam sem ga tudi osebno poznal. V Ljubljani v Mercatorju je bil v delavnici mehanik, zaposlil ga je Adi Osterc.
Njegovo zgodovino člani kluba dobro poznamo. Za časa stare Jugoslavije pred vojno doma ni dosegel velike slave, v tujini
pa so ga izjemno spoštovali. 45-krat je igrala himna v tujini, tolikokrat je zmagal.

Ludvik Starič je bil tovarniški dirkač podjetja Jawa, med drugim je vozil motor znamke JAP. Ste kdaj imeli ali imate
tak motor? Nam ga lahko opišete?
Janez Valant: Motor Jawa smo danes pripeljali s sabo. Ravno zaradi vseh uspehov so ga v Jawi angažirali za svojega dirkača.
Vozil je tudi druge znamke motorjev, na primer JAP, ki je bil za tiste čase najbolj priznan motor. Ludvik Starič je z motorjem
JAP premagal svetovnega prvaka Avstralca Kundsena, ni pa postal svetovni prvak, saj to ni bila dirka za svetovno prven-
stvo.

Nam lahko zaupate, od kod Vam navdušenje nad starodobniki?

Janez Valant: V naši Mirnski dolini je bilo precej motoristov že v stari Jugoslaviji in po vojni. Ko smo odraščali, je bil motor
pojem – motoriste smo občudovali in tudi mene so navdušili. Pri 18 sem si kupil prvi motor in navdušenje nad motorji se
je stopnjevalo. Lahko rečem, da v naši hiši bencin diši. Moj sin Samo Valant je tudi dirkal z avtomobili in bil celo državni
prvak.

Vsako leto se vse več motoristov poškoduje ali podleže poškodbam. Ali v okviru društva vaše člane izobražujete za
varno vožnjo in katere so najpogostejše napake motoristov, ki privedejo do žalostnih zgodb?
Toni Janežič: Vsako leto sodelujemo s policisti, organiziramo šolo varne vožnje in dve leti zapored smo imeli kondicijsko
vožnjo z namenom, da pripravimo motoriste za naslednjo sezono. Motorizem je nevaren šport, veliko je žrtev, včasih

62
zaradi napak motoristov ali koga drugega, ki jih spregleda. Vsi
moramo paziti na čim večjo varnost in število žrtev se bo zmanjšalo.
Napaka nekaterih motoristov pa je, da mislijo, da znajo voziti motor,
na poligonu pa se izkaže, da ni vedno tako – da je znanja premalo.
Ni vsak, ki kupi motor, že motorist.
Janez Valant: Med nami, starodobniki, nezgod skoraj ni, čeprav dose-
gamo hitrosti do 120 km/h. Smo izkušeni, starejši, večina nezgod pa
nastaja pri mladih, neizkušenih in objestnih voznikih. Pri začetnikih
je osnovna napaka, da gledajo pod kolo, ne pa naprej. Novodobni
motorji pa dosegajo strahotne hitrosti, ki žal tudi prispevajo k nezgo-
dam.

Starodobnik, na las podoben tistemu, ki ga je vozil Ludvik Starič,

last Tonija Janežiča.

63
»Dostikrat sem se vračal iz tujine domov z
lovorovim vencem, poln radosti in veselja nad
zmago. Že sem si predstavljal, kako me bodo
na postaji sprejeli, me dvignili na ramena in me
odnesli s perona. Saj so to počeli po svetu celo
tuji državljani. Toda na postaji razen železniških
delavcev ni bilo nikogar.«
(Ludvik Starič)