FDV CJMMK

METODOLOŠKA GRADIVA

Max Kaase

Kriteriji kvalitete pri anketah

Qualitaetskriterien der Umfrageforschung)

Memorandum izšel pri Nemški raziskovalni skupnosti

Deutsche Forschungsgemeinschaft (DFG)

Iz nemščine prevedel
Sergio Švara, univ. dipl prof. psih. in fil.
(neredigirano gradivo)

V knjižni obliki izšlo v Akademie Verlag, 1999

1
Vsebina

Predgovor ......................................................... 6
1. Uvod ....................................................8

1. del Metode, kriteriji kvalitete in perspektive anketiranja..13

2. Definiranje anketiranja (survey research) ..............13
2.1 Definicija .............................................13
2.2 Katere informacije zbiramo .............................15
2.3 Kaj pomeni reprezentativna anketa .....................15
2.4 Katere vrste intervjujev obstajajo .....................16
2.5 Kako je treba oblikovati vprašalnik ....................17
2.6 Kakšne načrte raziskav uporabljamo .....................18
3 Vzorčenje v teoriji in praksi ..........................18
3.1 Populacija .............................................18
3.2 Vzorci .................................................19
3.3 Prednosti in slabosti različnih tehnik intervjuja s
statističnega vidika ...................................20
3.3.1 Osebni intervju 'iz oči v oči' .........................20
3.3.2 Telefonski intervju ....................................21
3.3.3 Anketiranje po pošti ...................................22
4 Vprašalniki in modeli vprašalnikov .....................22
4.1 Uvodne opombe ..........................................22
4.2 Problemi pri ugotavljanju javnega mnenja ...............23
4.3 Posebni problemi .......................................24
4.3.1 Nepravilno zmanjševanje zapletenosti ...................24
4.3.2 Vpliv konteksta vprašanja ..............................25
4.3.3 Vpliv različnih modelov vprašanj .......................25
4.3.4 Vliv načina anketiranja ................................26
4.4 Kriteriji kvalitete za vprašalnike in za modele
vprašalnikov ...........................................27
4.5 Učinki tehnološkega razvoja raziskovanja z anketami na
vprašalnike in na modele vprašalnikov ..................28
5 Terensko delo ..........................................30
5.1 Uvodne opombe ..........................................30
5.2 Splošni okvir ..........................................31
5.3 Delo na terenu in šibke točke terenskega dela ..........33
5.4 Vpliv na kvaliteto rezultatov ankete ...................35
5.5 Zagotavljanje kakovosti in njeno izboljševanje pri
terenskem delu:najboljši postopki in dobri postopki.....36
5.5.1 Delo z javnostjo .......................................36
5.5.2 Kodificiranje dobrih praks .............................38
5.5.3 Definiranje kriterijev kakovosti .......................38
5.5.3.1 Vzorčenje ..............................................39
5.5.3.2 Informacije o realizaciji vzorcev ......................40
5.5.3.3 Navezovanje stikov .....................................40
5.5.3.4 Nadziranje stikov ......................................41
5.5.3.5 Izkaznica anketarja ....................................41

2
5.5.3.6 Nadzor anketarjev .....................................42
5.5.3.7 Število intervjujev na anketarja ......................43
5.5.3.8 Koristi in vzpodbude...................................43
5.6 Začasni zaključek .....................................44
5.7 Telefonski intervjuji .................................45
5.8 Dosegljivi paneli (acces panels) ......................46
6 Standardi anketiranja, nadzor procesa in mednarodna
situacija .............................................48
6.1 Uvodne opombe .........................................48
6.2 Zgledno anketiranje ...................................48
6.2.1 Uvod ..................................................48
6.2.2 AAPOR standardi .......................................49
6.2.2.1 O stroških in koristih ................................50
6.2.2.2 Vzorci ................................................52
6.2.2.3 Pretestiranje: razvoj in testiranje orodij in tehnik
za intervju ...........................................54
6.2.2.4 Izbiranje in trening anketarjev .......................55
6.2.2.5 Statistične analize in interpretacije .................55
6.3 Nadzori kakovosti, ki so povezani s procesom ..........56
6.3.1 Mednarodna razprava ...................................57
6.3.2 Certifikat ISO 9000 ...................................57
6.3.3 Nacionalni standardi ..................................58
6.3.4 Mednarodni standardi kakovosti ........................60
6.3.5 Položaj v Nemčiji .....................................61
6.3.6 Razprava o kakovosti v sistemih evropske uradne
Statistike ............................................62

2. del Mednarodne primerjalne ankete in arhiviranje rezultatov63

7 Mednarodne primerjalne ankete .........................63
7.1 Uvodne opombe .........................................63
7.2 Učinki internacionalizacije ...........................64
7.3 Perspektive mednarodnega primerjalnega raziskovanja ...65
7.4 Uskladitev evropske statistike ........................65
7.5 Prednosti razvoja .....................................66
8 Arhiviranje podatkov anket ............................68
8.1 Uvodne pripombe .......................................68
8.2 Nadzor sprejemanja anketnih materialov ................69
8.3 Urejanje podatkov in dokumentacija ....................69
8.4 Dolgotrajna hranitev ..................................70
8.5 Uporabnost za sekundarne analize ......................71

3. del Šolanje in množična občila ............................71

9 Univerza in praktično šolanje v empirični
družbeni znanosti .....................................72
9.1 Diagnoza ..............................................72
9.2 Možnosti za izboljšanje situacije .....................73

10. Ankete in javnost .....................................74

3
10.1 Uvodne pripombe .......................................74
10.2 Objavljanje ugotovitev anket ..........................75
10.3 Začetni in nadaljnji trening novinarjev ...............77

4. del Svoboda raziskovanja in zaščita podatkov ..............79

11. Svoboda raziskovanja in zaščita podatkov: stanje in
pričakovanja ..........................................79
11.1 Uvodne pripombe .......................................79
11.2 Zaščita podatkov in empirično družboslovno
Raziskovanje ..........................................79
11.3 Izpodkopavanje pojma raziskovanja .....................82

5. del Želje v zvezi s prihodnjim razvojem ...................83

12. O sodelovanju med privatnim in akademskim
družboslovnim raziskovanjem ...........................83
12.1 Izhodiščni položaj ....................................83
12.2 Sedanje stanje ........................................83
12.3 Sklepi ................................................86
13. Spremembe in pričakovanja na področju anketiranja .....87
13.1 Uvodne pripombe: kakovost in spremembe ................87
13.2 Standardi kakovosti in predpogoji zanje ...............88
13.2.1 Kriteriji kakovosti: točni rezultati in ustrezne
metode ................................................88
13.2.2 Zgodovinski pogoji: infrastruktura ankete .............90
13.2.3 Modeli postopkov ......................................91
13.3 Trendi v anketnem raziskovanju ........................92
13.3.1. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije ......92
13.3.2 Tržišče za ankete: ponudba in povpraševanje ...........93
13.3.3 Pluraliziranje modelov postopkov ......................94
13.4 Polemike in perspektive ...............................95
13.4.1 Kakovost vzorca .......................................95
13.4.1.1 Kontrolna lista za kakovost ...........................95
13.4.1.2 Izbrani vidiki kakovosti anket ........................97
13.4.2 Metode intervjuja in nove tehnologije ................101
13.4.3 Naloga razprave o kakovosti v družbenih znanostih ....104

6. del Priporočila ..........................................105

14 Zaključna analiza in priporočila .....................105
15. Bibliografija ........................................112

7. del Dodatek in dokumentacija .............................112

16. Kodeks etike AAPOR (American Organisation for
Public Opinion Research) .............................112
16.1 Kodiranje najboljših postopkov za ankete in
raziskovanje javnega mnenja ..........................112

4
16.1.1 Uvod .................................................112
16.1.2 Najboljši postopki za ankete in raziskovanje
javnega mnenja .......................................114
16.1.3 Postopki pri anketah, ki jih AAPOR obsoja ............122
16.1.4 Viri .................................................124
16.2 Kodeks profesionalne etike in postopkov ..............125
16.3 Industrijska raziskovalna zveza (Research Industry
Coalition, RIC): Poklicni in etični standardi za
raziskovanje tržišča, javnega mnenja in
množičnih občil ......................................128
16.3.1 Industrijska raziskovalna zveza (RIC) ................128
16.3.2 Izjava RIC o poklicnih in etičnih standardih za
raziskovanje tržišča, mnenj, medijev in podobnega ....129
17. Projekt družbene znanosti, ki ga je sponzorirala
DFG 1987-1996 .......................................131

Okrajšave .......................................................133

Člani skupine strokovnjakov .....................................134

5
Predgovor

D F G (Deutsche Forschungsgemeinschaft, Nemška raziskovalna skupnost)

služi znanosti, kot je napisano v prvem členu njenega statuta. To
počenja na različne načine: finančno podpira raziskovalne projekte,
pospešuje sodelovanje med raziskovalci in njihovimi partnerji v Nemčiji
in v tujini, izobražuje in podpira znanstveni podmladek ter svetuje
parlamentom in oblastem, ko gre za vprašanja v zvezi z znanostjo.

V statutu ni posebej omenjen eden od temeljnih vidikov uresničevanja

teh nalog, ki postaja vsako leto pomembnejši: zagotoviti kakovost
raziskovanja. V skladu z memorandumom DFG iz leta 1998 zahteva dobra
znanstvena praksa delo "lege artis", po pravilih umetnosti. Kaj so ta
"pravila umetnosti" na področju empiričnega družbenega raziskovanja, ki
se ukvarja z odnosi med ljudmi - na primer z odnosi v družinah,
institucijah, skupnostih in državah - in z življenjskimi okoliščinami,
navadami, pogledi in vrednotami ljudi v svetu, kjer je širjenje
revolucionarnih sprememb pri komuniciranju pripeljalo do hitrega
metodološkega napredka v odnosu do vsebin raziskovanja?

Raziskave družbenih znanosti in - v ožjem kontekstu, za katerega gre pri

tem memorandumu - ankete, ki uporabljajo metode družbenih znanosti, nam
danes nudijo pomemben temelj za odločanje na različnih področjih, kot so
zakonodaja, načrtovanje prometnih poti, javni prikazi političnih načrtov
vlade in strank ali pa uvajanje novih proizvodov na tržišče. Za
vsakodnevno odločanje o teh in o mnogih drugih stvareh so potrebna
poročila o stanju, analize in razlage z uporabo metod raziskovanja z
anketami. Ankete so bile pomembno sredstvo pri raziskavah družbenih
znanosti, na primer tedaj, ko je šlo za predpogoje in za proces nemškega
združevanja in za počasno združevanje Evrope; takrat je bilo osrednje
vprašanje, kako državljani, demokratični suvereni, gledajo na te stvari.

Obstaja tržišče za ankete. Nove metode, na primer telefonski intervjuji

s pomočjo računalnikov, spreminjajo razmere na tem tržišču. Te metode
nam lahko pomagajo ustvariti inovativne možnosti za zagotavljanje
kakovosti, lahko pa tudi zmanjšujejo preglednost trga, če posamezni
ponudniki postavljajo nenavadne odnose med ceno in dosežkom, ne da bi
povpraševalec imel možnost primerjanja.

Ta memorandum DFG opisuje "stanje umetnosti" raziskovanja z anketami in

postavlja merila za tisto, kar zasluži oznako "znanstveno". Analizira
perspektive razvoja metod in opozarja na odprta vprašanja, na katera bo
moralo raziskovanje še odgovoriti. Pri tem uporablja spoznanja iz
drugih držav, ki imajo že dolgo tradicijo v teoriji in praksi
anketiranja; to so predvsem Združene države Amerike.

6
Memorandum pa nudi še več, saj oblikuje merila kakovosti za ankete v
širokem soglasju družboslovcev na visokih šolah in neuniverzitetnih
znanstvenih raziskovalnih inštitutih, uporabnikov anket in vodilnih
predstavnikov ponudnikov anket, to je privatnih inštitutov za tržne
raziskave in raziskovanje javnega mnenja. Raziskuje različne razsežnosti
kakovosti, ki segajo od tehnične pravilnosti in raziskovalne etike pri
delu z respondenti in njihovimi odgovori, pa do vprašanj o
dokumentiranju in dostopnosti podatkov, zbranih z anketami. Na koncu -
skoraj mimogrede - daje laiku, ki ga zanimajo te stvari, poučen vpogled
v različnost vsebin, v družbeno pomembnost in v metodološko strogost
kvantitativnih družbenih raziskav. Memorandum je namenjen
"profesionalcem", pa tudi politikom, podjetjem, javnosti in še posebej
množičnim občilom, ki jih zanimajo zanesljivi rezultati anket kot
zadovoljiva osnova za odločanje.

Memorandum je rezultat večletne intenzivne dejavnosti skupine

strokovnjakov, ki jih je zbralo predsedstvo DFG. Predsedstvo je
soglašalo z objavo rezultatov njihovih posvetov. Rad bi se prisrčno
zahvalil Maxu Kaaseju, predsedniku skupine strokovnjakov, vsem članom
skupine in gostom; želim si, da bi memorandum imel številne bralce in da
bi trajno koristno vplival na raziskovanje in njegovo uporabo v
politiki, industriji in družbi.

Prof. dr. Ernst-Ludwig Winnaker, predsednik DFG

7
Uvod

Empirično družboslovno raziskovanje, to je sistematično, znanstveno

utemeljeno zapisovanje socialnega, političnega in kulturnega položaja
ljudi, ki živijo v geografskih enotah in družbenih združenjih, ima že
dolgo tradicijo. Sega vse od preštevanja ljudstev, ki je omenjeno že v
Novem testamentu, pa do novejših družbenih anket v Britaniji v
osemnajstem stoletju (Scheuch 1965; Maus 1973; Kaase in drugi 1983;
Oberschall 1997). Svoj pravi pomen kot raziskovanje z anketo (survey
research), ki je predmet tega memoranduma, pa si je pridobilo na osnovi
dveh rezultatov znanstvenega razvoja v dvajsetem stoletju; prvi rezultat
je pojem slučajnih vzorcev, utemeljen na osnovi teorije verjetnosti, ki
omogoča zanesljivo sklepanje o populaciji kakršne koli velikosti na
osnovi majhnega števila enot, drugi pa je osebno spraševanje pripadnikov
takih vzorcev z uporabo standardiziranih vprašalnikov, kar pomeni, da so
za vse enote vzorca vprašalniki enaki (Kaase 1997).

Kljub temu, da so korenine tega postopka in metod evropske, so se

znanstveno razvile predvsem v ZDA v dvajsetih letih in kasneje, v
štiridesetih in petdesetih letih. Pri bistvenih intelektualnih temeljnih
predpostavkah tega dela pa so sodelovali tudi evropski znanstveniki, ki
so se morali preseliti v ZDA, ker jih je preganjal nacizem (Lepsius
1981).

Posebno pomembno je, da so tehnike empiričnega družboslovnega

raziskovanja - in še posebej razvoj konceptov za raziskovanje
reprezentativnih vzorcev - že od samega začetka izvirale iz demokratične
teorije ZDA. Na ta način je prvič postalo možno opisati politična
mnenja, stališča in načine vedenja javnosti in jih analizirati v
socialnem in političnem kontekstu, v katerem se razvijajo.

Evropski proces demokratizacije v kasnem devetnajstem in zgodnjem

dvajsetem stoletju je potekal predvsem z uvajanjem enake in splošne
volilne pravice. V sami naravi tega postopka odločanja je bilo, da so ga
uporabljali za izbor in legitimiranje vlad le v rednih, relativno dolgih
presledkih (praviloma vsaka štiri leta). Metodika reprezentativnih anket
je omogočila, da so lahko zanesljivo ugotavljali politična mnenja in
stališča tudi ob katerem koli času v obdobju med volitvami in so tako na
različne načine vključili demokratičnega suverenega vladarja - to je
volivce - v stalno tekoč proces oblikovanja političnih zahtev in v
demokratični proces odločanja.

Z vidika teorij o demokraciji so na to razsežnost raziskovanja z

anketami vedno gledali na protisloven način. Po eni strani so trdili -
in še vedno trdijo - da se kakovost demokratičnih procesov odločilno

8
zmanjša, če preko množičnih občil vpeljemo bolj ali manj hitro
spremenljiva mnenja prebivalstva, ker politiki vedno bolj reagirajo na
slabo utemeljene informacije in je tako njihovo politično razmišljanje
moteno zaradi problematičnega plebiscitarnega elementa (Hennis 1957). Po
drugi strani pa trdijo - še posebej ameriški družboslovci - da
reprezentativne ankete odločilno prispevajo k kakovosti političnih
razmišljanj. Veliko je dokazov, da je bil ta pogled osnova prizadevanj
ameriških okupacijskih sil po drugi svetovni vojni, da bi ustanovile
znanstveno utemeljeno empirično družboslovno raziskovanje v Nemčiji
(Crespi 1952; Braun in Articus 1984; Reimann 1989; Kutsch 1995; Merrit
1995).

Znanstveni temelji reprezentativnih anket, ki so postavljale v žarišče

razvoj načrtov vzorčenja in teoretično dobro utemeljeno zbiranje
podatkov, so doživeli svoj prvi veliki uspeh v petdesetih letih (glej na
primer Lazarsfeld in Rosenberg 1955; Hyman 1957). Dolgo za tem je bilo
videti, da je ta postopek znanstveno tako dobro utemeljen, da na tem
področju niso več potrebne temeljne spremembe in nadaljevanje
metodološkega raziskovanja. Nova velika spodbuda je prišla šele z
nadaljnjim razvojem, še posebej na področju psihologije, z vedno širšo
uporabo računalnikov in z uvajanjem standardnih postopkov statistične
obdelave podatkov s programskimi sistemi, kot je na primer SPSS
(Statistical Package for the Social Sciences, Statistični paket za
družbene znanosti).

Pri tem je vedno veljalo široko soglasje o tem, kaj velja na tem
področju v danem času kot znanstveno zanesljiv postopek, tako za
akademske in privatne ankete, kot tudi za uradno statistiko. Vendar pa
se je to v zadnjih letih močno spremenilo, ker so se razvile nove
tehnike, še posebej telefonsko anketiranje. Negotovost, ki je sledila iz
tega, je bila glavni razlog, da se je zbrala skupina strokovnjakov in
napisala to besedilo.

Dinamika širjenja elektronskega obdelovanja podatkov in programskih

paketov za analiziranje podatkov družbenih znanosti kaže, kako močno so
te novosti vplivale na empirično družboslovno raziskovanje. Ti vidiki
raziskovanja so sedaj že rutinski postopki, še posebno ob širokem
vključevanju osebnih računalnikov v akademsko in privatno družboslovno
raziskovanje. V memorandumu bomo pokazali, da prisotnost telefonov v
skoraj vseh evropskih domovih (Lass 1997) ter vedno večja dosegljivost
elektronskih omrežij omogočata metodološke novosti, ki so dale
empiričnemu družboslovnemu raziskovanju nov sunek v zvezi s celo vrsto
vidikov, ki jih je treba zelo različno kritično oceniti.

Novi poudarki v družboslovnem raziskovanju so nastali še prav posebej

9
zaradi naraščajoče uporabe telefonskih anket v privatnem raziskovanju
tržišč in javnega mnenja. Samo inštituti, ki so člani ADM (Združenja
nemških inštitutov za raziskovanje tržišča in za družboslovne
raziskave), so leta 1996 opravili okrog 6.8 milijona standardiziranih
intervjujev, leta 1997 pa okrog 9 milijonov. To je vključevalo tudi
okrog 3 milijone telefonskih intervjujev leta 1996 in okrog 3.6 milijona
leta 1997; to je bistveni absolutni porast (čeprav je prišlo do majhnega
znižanja od 44 odstotkov leta 1996 na 40 odstotkov leta 1997); glej
Arbeitskreis Deutscher Markt- und Sozialforschungsinstitute e. V. 1997a:
5). S telefonskim intervjujem lahko sedaj s pomočjo centraliziranih
telefonskih studiev dobimo zanesljive, reprezentativne informacije o
stališčih prebivalstva o določenih dogodkih in tako analiziramo procese
oblikovanja javnega mnenja. Pri volilnih raziskavah, na primer, so
telefonski intervjuji malo pred posebnimi volitvami postali nekaj, kar
se razume samo po sebi in nam omogoča, da zasledujemo dinamiko odločanja
volivcev prav do dneva volitev.

Ni slučajno, da so se telefonske ankete dosti hitreje uveljavile na

področju raziskovanja tržišča in javnega mnenja, kot pa na akademskem
področju družboslovnih raziskav (Graef in Rohlinger 1997: XVII), ali pa
pri uradni Nemški statistiki, kajti ta raziskovalna tehnika postavlja
dve omejitvi, ki jih družboslovci težko sprejemajo. Prva je omejitev
trajanja intervjuja na okrog 30 minut, kar je nepremostljiva meja, ki so
jo pokazale izkušnje, zaradi odpora respondentov (vendar pa ta omejitev
ne velja nujno, če je vsebina za respondente močno zanimiva); druga
omejitev pa je prisila, odpovedati se zanesljivim, s težavo razvitim,
deloma tudi vizualiziranim orodjem, ker teh po telefonu ne moremo pos-
redovati respondentom. Zaradi teh in drugih razlogov včasih trdijo, da
je telefonsko anketiranje reprezentativnih vzorcev populacije ali
posebnih podskupin le vmesni korak na poti do vzorcev gospodinjstev in
oseb, ki bi jih preko priključkov na elektronska omrežja in po pogodbi
stalno lahko spraševali o različnih vsebinah.

Za tak na kratko opisan razvoj druge oblike intervjuja, ki ni osebni

intervju 'iz oči v oči' v stanovanju respondenta, je značilna najprej
njegova velika hitrost. Po drugi strani pa razvoj odpira nova
metodološka vprašanja, na primer o primerljivosti med informacijami,
zbranimi z osebnim intervjujem 'iz oči v oči', in informacijami,
zbranimi po telefonu. Odgovori na taka vprašanja so odločilno pomembni
za nadaljnjo zgodovino empiričnega družboslovnega raziskovanja v tem
smislu, da danes arhivi podatkov vsebujejo različne podatke o javnih
stališčih, mnenjih in načinih vedenja, ki so razširili in obogatili
možnosti zgodovinskih analiz družbenega in političnega razvoja. To pa
predpostavlja, da se zavedamo nevarnosti vsebinsko napačnih razlag
zaradi metode in da smo sposobni metodološko nadzorovati to nevarnost.

10
Tako je nastalo novo področje sistematičnega metodološkega raziskovanja,
predvsem zaradi velikega širjenja telefonskih intervjujev. V zvezi s tem
bodo nastala in pridobivala vedno večji pomen vprašanja o kakovosti,
obsegu in trdnosti podatkov družbenih znanosti, zbranih z anketami. Dva
obraza takega razvoja lahko prikažemo z naslednjim primerom. Po eni
strani so informacije po telefonu kontrolirane in predvsem hitreje
dosegljive kot v preteklosti. Po drugi strani pa ustvarja relativno
cenejša dosegljivost opreme za telefonske intervjuje (telefonski studii)
ter programov za nadzor anketiranja (na primer CATI, s pomočjo
računalnika opravljenih telefonskih intervjujev), ugodne pogoje za vstop
novih ponudnikov na tržišče družboslovnega raziskovanja, z njimi pa tudi
nujnost izbire kvalificiranega osebja in ustrezne velikosti podjetja.

V nadaljevanju tega memoranduma bomo prikazali in ocenili oblike, pogoje

in možne posledice takega razvoja. Pri tem pa ne gre le za posledice
tehnološke revolucije za empirično družboslovje. Gledati je treba tudi
na možen vpliv na oblikovanje javnega mnenja v demokratičnih družbah.
Videli bomo, da se še posebno razvija komercialno anketiranje. Na to so
odločilno vplivala množična občila in še posebej to, da je televizija
odkrila privlačnost na ta način zbranih informacij (Brettschneider 1996;
Foundation for Information 1997). Ugotovitve empiričnih družboslovnih
anket imajo vedno večjo vlogo pri oblikovanju javnega mnenja. To pomeni,
da kvaliteta zbirk podatkov in prikazovanje razultatov anket ni več samo
stvar znanstvenega sistema, temveč stvar celotne družbe.

Če gledamo kratkoročno in v večini primerov tudi dolgoročno, bo v mnogih

primerih ta vrsta informacij nepomembna za družbene razprave. Vendar pa
glede na to, da javnost načeloma ni sposobna spoznati, kateri rezultati
anket so nastali v skladu s pravili znanosti in kateri ne, se
postavljajo še večje zahteve po znanstvenem nadzoru kakovosti ugotovitev
in glavnih posredovalcev teh informacij javnosti, to je množičnih občil.
V tej zvezi je treba še posebno zahtevati določitev standardov za
medijsko poročanje o anketnih raziskavah in razmisliti o tem, kako bi
objavili in kaznovali neodgovornost ali celo namerne napačne razlage te
vrste informacij.

Na tej osnovi bomo v nadaljevanju prikazali metode, spoznanja in smeri

razvoja raziskovanja z anketami in naredili sklepe tako o raziskovanju,
kot tudi o uporabi ugotovitev v znanosti in na javnem področju.
Nameravamo opisati, vsaj v osnovnih obrisih, stanje na področju
anketnega raziskovanja v Nemčiji ob koncu dvajsetega stoletja in
prikazati tudi posledice, kot se kažejo drugod po svetu. Čeprav je
težišče našega prikaza stanje v Nemčiji, se ta omejitev nanaša le na
praktične vidike in ne na sistematično gledišče.

11
Za anketne raziskave v Nemčiji je bilo dolgo časa značilno, da so
konstruktivno sodelovale z akademskimi in privatnimi raziskovalci in
bile z njimi v stalnem dialogu. Tudi ta memorandum se pridružuje tej
filozofiji in takim izkušnjam. Iz tega pa tudi sledi, da ni namenjen le
univerzam in podobnim visokim šolam. Doseči mora tudi privatno
anketiranje, pa naj ga vodijo inštituti za tržne raziskave ali za
raziskovanje javnega mnenja, ali pa družbe, interesne skupine itd. Glede
na vpliv ugotovitev empiričnega družboslovnega raziskovanja na javnost
so tretji pomemben naslovnik masovna občila, da ne omenjamo političnega
sistema, ki podpira, kupuje in uporablja ugotovitve anketnega
raziskovanja.

Z ozirom na hitro spreminjanje raziskovalnih metod se avtorji

memoranduma jasno zavedajo, da lahko prikažejo le razmere ob koncu tega
stoletja. Vsekakor pa že zdaj lahko spoznamo preobrate in razvojne
perspektive, ki se nam zdijo posebno pomembni, da se prav zdaj lotevamo
te analize (tej oceni ustreza, da tudi raziskovanje tržišča in javnega
mnenja sprejema problematiko kakovosti; glej o tem Planung und Analyse
1998). Avtorji upajo, da bodo prispevali k postavljanju novih poudarkov
pri raziskovanju, da bodo pospešili sodelovanje med univerzitetnim in
privatnim raziskovanjem družbe ter sodelovanje z uradno statistiko in da
bodo zagotovili, da bomo vedno pozorni na javno področje znanstvenih
temeljev metod empiričnega družboslovnega raziskovanja, na njihov razvoj
in na odgovorno, strokovno ravnanje z ugotovitvami raziskovanja.

12
Prvi del

Metode, kriteriji kakovosti in perspektive anketiranja

2. Definiranje anketiranja (survey research)

2.1 Definicija

Nemški izraz Umfrageforschung (raziskovanje z anketo, anketa,

anketiranje), ki se običajno nanaša na angleški pojem survey research
(anketa), ali še bolj konkretno representative sample surveys
(ankete na reprezentativnih vzorcih) poudarja vidik intervjuja,
spraševanja (Umfrage, anketa, Befragung, spraševanje) kot bistvene
značilnosti te vrste raziskav. Nemci uporabljajo tudi pojem Demoskopie
(demoskopija), ki je tesneje povezan s survey research (anketo), saj je
'survey' izpeljano iz latinske besede supervidere, 'demoskopy' pa iz
grške besede skopein (gledati, videti). Na splošno lahko anketo
definiramo kot zbiranje podatkov o populacijah na osnovi vzorcev s
pomočjo standardiziranih instrumentov za intervju (vprašalnikov).

Ta definicija vključuje tri bistvene elemente:

* intervju kot metodo zbiranja podatkov,

* vzorec kot element pri izbiranju respondentov in
* populacijo kot opis točno določenega kroga posameznikov, iz katerega
izberemo vzorec (na primer vsi, ki imajo pravico voliti na volitvah)

Za vsakega od teh bistvenih elementov si lahko zamislimo omejitve in

razširitve, vendar pa se te ne bi več skladale z izrazom anketa kot
presekom teh treh elementov. Gornja definicija razlikuje anketo v ožjem
smislu od takih omejitev ali razširitev. Lahko bi vse podatke,
pridobljene z spraševanjem, označili kot anketo, vendar pa bi tako
vključili tudi nacionalni popis prebivalstva (census). Vprašalnike za
nacionalni popis prebivalstva (macro-census) uporabljajo za določanje
značilnosti, ki veljajo kot bolj ali manj objektivne; zato so ta način
zbiranja podatkov prvotno razumeli kot štetje in ne kot spraševanje
(anketo). Poleg tega gre pri popisu prebivalstva za anketo, ki zajame
vse prebivalstvo, medtem ko običajne reprezentativne postopke vzorčenja
uporabljamo zato, da iz majhnega števila izbranih elementov sklepamo na
celotno populacijo. Ankete, ki uporabljajo vzorce in standardizirane
vprašalnike, pogosto odstopajo od gornje definicije, ker z njimi ne
zbiramo podatkov o vsem prebivalstvu, pač pa o organizacijah, podjetjih
ali pravnih osebah, to je o elementih populacije v širšem smislu besede.
13
Če sprejmemo tak širši pomen pojma, lahko rečemo, da imajo vprašanja, ki
jih uporabljamo pri anketah v ožjem smislu besede za ugotavljanje
subjektivnih stanj, drugačen pomen. Čeprav lahko vedno sprašujemo le
posamezne osebe, obstaja razlika, ali nam te osebe dajejo podatke o sebi
in svojih stališčih, ali pa so za nas le vir podatkov o organizacijah.
Kriteriji kakovosti za ankete, ki jih bomo definirali kasneje, veljajo
za ankete v ožjem smislu.

Po drugi svetovni vojni so postale reprezentativne ankete nepogrešljivo

sredstvo za zbiranje podatkov o širših populacijah, pri volilnih
raziskavah o preferencah volivcev in o njihovih mnenjih, pri
raziskovanju vedenja kupcev in njihovih želj, pri raziskavah v zdravstvu
o zdravstvenem stanju in o uporabi medicinskih uslug itd. Na določenih
področjih empiričnega družboslovnega raziskovanja, kot je na primer
izobraževanje, pogosto raziskujejo populacije v določenih institucijah,
na primer v šolah. V nasprotju s tem pa splošne ankete za vse prebivalce
pomenijo zbiranje podatkov s pomočjo standardiziranih vprašalnikov o
prebivalcih določenih geografskih področij, kjer so elementi ankete in
elementi analize (v obeh primerih gre za posamezne respondente) lahko
omejeni glede na starost in jezikovne skupine, ki jih lahko sprašujemo.
Tipična splošna anketa za vse stalno prebivalstvo je lahko spraševanje
vseh prebivalcev, starejših od 14 let, v privatnih gospodinjstvih v
Nemčiji. Pri tem včasih vključijo osebe, ki niso nemški državljani,
včasih pa - kot na primer pri volilnih študijah - teh oseb ne vključijo.
To ciljno populacijo navadno intervjuvajo v krajih bivanja in v
privatnih gospodinjstvih, bodisi osebno 'iz oči v oči', po telefonu, ali
pa po pošti.

Poleg tega so splošne ankete v modernih demokracijah še posebno

pomembne, ker z njimi lahko raziščemo javno mnenje. Javno mnenje lahko
označimo kot mnenja in stališča prebivalstva (populacije) neke države o
vsebinah, ki zanimajo javnost in jih ugotavljamo s sredstvi
reprezentativnih anket.1 Glavna uporabnika rezultatov sta politični
sistem in množična občila. O določenih vsebinah obstojajo tudi časovne
serije, ki opisujejo proces oblikovanja mnenj v celoti. Novejše
raziskovanje je zavrnilo pogled, da javno mnenje kaže nerazložljiva
nihanja in je pokazalo, da je mnenje prebivalstva o določenih osrednjih
vsebinah politike, če gledamo v celoti, relativno stabilno in da si
nihanja na splošno lahko razložimo kot reakcije ne posebne dogodke (Page
in Shapiro 1991).

1
Converse (1987) sodi, da so to definicijo javnega mnenja na široko sprejeli (glej tudi Page in
Shapiro 1991). Hennis ima pomisleke, ki slonijo na njegovem poudarjanju posebne variante teorije o
demokraciji. Noelle-Neumann ima pomisleke socialnopsihološke narave.

14
2.2 Katere informacije zbiramo?

Obstaja širok spekter informacij, ki jih zbiramo. Ta spekter sega od

ugotavljanja ali 'štetja' objektivnih dejstev, kot so na primer velikost
gospodinjstva, narodnost itd., spraševanja o tem, kaj ljudje nameravajo
narediti in kako so ravnali v preteklosti ("Katero stranko bi vi
volili?", "Katero stranko ste volili?"), pa vse do merjenja subjektivnih
pojavov, kot so stališča, mnenja, percepcije in preference. Anketno
raziskovanje je prav zaradi ugotavljanja subjektivnih pojavov
nepogrešljivo za določene raziskovalne namene (Turner in Martin 1984). V
tem smislu so lahko prve sistematične ankete že v času med obema
svetovnima vojnama (Crossley 1937; Noelle 1940; Oberschall 1997) močno
razširile obseg informacij o prebivalstvu.

2.3 Kaj pomeni reprezentativna anketa?

Pojem reprezentativna anketa (Repräsentativbefragung) pomeni, da lahko

na temelju slučajnega vzorca ljudi, ki so izbrani iz celotne populacije,
po načelu statistične verjetnosti naše sklepe o vzorcu zanesljivo
prenesemo na celotno populacijo (V poglavju 3 podrobno razpravljamo o
pojmih, ki se pojavljajo v tem oddelku). Bistveno je, da ima vsaka oseba
v ciljni populaciji izmerljivo verjetnost, da bo izbrana. V primeru
enostavnega slučajnega vzorčenja (simple random sampling) imajo elementi
ciljne populacije enako verjetnost, da bodo vključeni v vzorec; če pa
gre za "stratificirano" slučajno vzorčenje, so verjetnosti izbora za
različne sloje populacije različne, vendar pa so znane ali izračunljive
(in jih lahko spravimo v ravnotežje z uteževanjem; glej oddelke 3.2,
6.2.2.5 in 13.4.1.2). Pri vzorcih gospodinjstev je oseba, ki bo
anketirana v gospodinjstvu, prav tako izbrana s slučajnim vzorčenjem.

Poleg slučajnega vzorčenja je uporabno tudi kvotno vzorčenje, kjer

respondenti niso že vnaprej izbrani posamezniki, pač pa jih anketar
uvrsti v kategorije glede na to, ali imajo določeno vnaprej definirano
kombinacijo značilnosti. Označitev kvot nadzira sestavo vzorca tako, da
se kvote ujemajo z deleži skupin v celotni populaciji, kot jih je
prikazal popis prebivalstva (ali pa njegovo delno nadaljevanje, to je
mikro-cenzus)2 (2) Izbiranje na slepo srečo ni dopustno, na primer
sprejemanje respondentov, ki se sami ponudijo, ker bi to na
nepreračunljiv način popačilo sklepanje iz vzorca na populacijo.
Neodvisno od tega sledi iz logike teorije vzorčenja (glej poglavje 3),
da je vsako ocenjevanje "prave" vrednosti na osnovi vzorca povezano s
statistično slučajno "napako vzorčenja" (sampling error), ki jo lahko
izračunamo po vnaprej določenih statističnih pravilih. Velikost te

15
napake (meja napake)je prav tako odvisna od velikosti vzorca. Pri tem je
skoraj nepomembno, kako velik del skupne populacije je vključen v
vzorec; pomembna je le velikost vzorca: tudi za populacijo več milijonov
prebivalcev lahko vzorci tisoč anketiranih oseb dajo zanesljive
rezultate. Informativna vrednost podatkov anket se zmanjšuje zaradi
napak vzorčenja in zaradi problemov pri realizaciji načrtov vzorčenja,
na primer zaradi nesodelovanja možnih respondentov (obseg sodelovanja).
Težko dosegljive osebe in tisti, ki odklanjajo sodelovanje, se morda
sistematično razlikujejo od celotne populacije v mnogih značilnostih, ki
jih želimo meriti s pomočjo vzorca. Praviloma nesodelovanje
(nonresponse) ni nekaj nevtralnega.

2.4 Katere vrste intervjujev obstajajo?

Vprašanja lahko postavljamo v osebnem intervjuju 'iz oči v oči', z

intervjujem po telefonu ali pa s poštnim vprašalnikom. Izbor metode je v
bistvu odvisen od vsebine informacij, ki jih je treba zbrati.
Ocenjujejo, na primer, da so poštni vprašalniki, ki jih respondenti sami
izpolnjujejo, problematični, če raziskujemo subjektivne pojave, ker ne
moremo nadzirati situacije, v kateri respondent izpolnjuje vprašalnik.
Vendar pa v okvirih anket za splošno populacijo lahko kombiniramo
različne metode zbiranja podatkov. Primer: Respondente lahko med
intervjujem prosimo, naj sami izpolnijo vprašalnike o stališčih. Na
splošno lahko rečemo, da lahko zberemo dosti več zapletenih informacij
ustno kot pismeno. Glavni problemi s telefonskimi intervjuji so povezani
z njihovo kratkostjo - povprečno so dosti krajši kot osebni intervjuji
'iz oči v oči' - in pa z odsotnostjo vizualnih pripomočkov. Prednosti te
metode pa so boljši nadzor načrta vzorca in anketarjev.

Intervjuji s pomočjo računalnika so vedno pogostejši; podatke zbiramo

neposredno v obliki, ki je čitljiva za računalnik; izognemo se uporabi
svinčnika in papirja in kasnejšemu kodiranju odgovorov. Pri uporabi
računalnika v primerih telefonskih osebnih intervjujev in pri uporabi
računalnika pri osebnih intervjujih 'iz oči v oči' govorimo o
telefonskih intervjujih s pomočjo računalnika (CATI, computer-assisted
telephone interviews) in o osebnih intervjujih s pomočjo računalnika
(CAPI, computer-assisted personal interviews).

2.5 Kako je treba oblikovati vprašalnik?

Glede na to, da anketiranje poteka s pomočjo vsaj deloma

standardiziranih vprašalnikov, je kakovost rezultatov zelo močno odvisna
od besedila vprašanj in od tega, kako so vprašanja razvrščena v

2
Mikrocenzus je letna reprezentativna anketa na celotni populaciji, ki jo opravi uradna statistika v Nemčiji na osnovi enoodstotnega vzorca
gospodinjstev. Za bistveni program vprašalnika obstaja obveznost dajanja podatkov (glej Esser in drugi 1989)

16
vprašalniku (glej poglavje 4). To velja še posebej takrat, kadar
raziskujemo subjektivne pojave. Pri tem razumemo vprašanje kot verbalni
dražljaj (stimulus), na katerega respondenti reagirajo na različne
načine, kar je odvisno od njihovih mnenj, stališč itd. (Schnell in drugi
1992). V primeru zaprtih vprašanj so že vnaprej postavljene kategorije,
med katerimi respondent lahko izbira svoj odgovor; v primeru odprtih
vprašanj pa anketar zapiše svobodno oblikovane odgovore anketiranih. Na
odgovore lahko vpliva tako besedilo vprašanja, kot tudi kontekst
vprašanja, na primer vprašanje, ki je bilo postavljeno neposredno pred
sedanjim. Ta problem je treba upoštevati pri razvrščanju vprašanj v
vprašalniku.

Odkloni od docela standardizirane oblike vprašalnika vodijo do različnih

razširitev v smeri kvalitativnih postopkov, kot je na primer
osredotočeni intervju (focused interview), kjer je vnaprej določena
bolj vsebina kot pa posebna vprašanja, in pripovedni intervju (narative
interview), kjer je vnaprej dana le "osnovna tema", o kateri lahko
respondenti z lastnimi besedami povedo, kako gledajo nanjo, tako da
pripovedujejo zgodbe o tem, kakšne so bile njihove osebne izkušnje
(Schnell in drugi 1992: 354-355).

2.6 Kakšne načrte raziskav uporabljamo?

Običajne ankete, ki se nanašajo na populacijo na splošno, praviloma

izvajajo kot študije prečnega prereza (cross-sectional studies).
Respondente anketirajo enkrat v določenem časovnem razdobju. Prečne
študije se razlikujejo od panelnih raziskav, pri katerih iste
respondente anketiramo še enkrat ali še bolj pogosto v določenem
časovnem razdobju. To obliko raziskav je treba razlikovati od
ponovljenih prečnih raziskav z enakimi vprašanji, ki slonijo na
različnih vzorcih iste populacije na osnovi istega splošnega načrta
vzorčenja; rezultati za različne individualne časovne točke se
združujejo v časovne serije (time series) za ustrezne raziskave
prečnega prereza (raziskave o trendih). To nam na primer omogoča, da
lahko za obdobje dvajset let primerjamo zahteve kupcev avtomobilov s
prodajo, z anketami v polletnih presledkih. Druga oblika uporabe je
beleženje priljubljenosti vlade, to je ugotavljanje stopenj simpatije
pri volivcih v različnih časovnih točkah, ali pa redno beleženje
simpatij do strank ali tega, katero stranko bodo volili.

3. Vzorčenje v teoriji in v praksi

3.1 Populacija

17
Pri definiranju populacije je treba razlikovati med populacijo, ki jo
raziskujemo (population under study), ki jo imenujejo tudi ciljna
populacija, target population, matična populacija, parent population,
raziskovalna populacija, prospect population; ta vključuje vse ljudi, o
katerih bi želeli dati izjave (na primer vse volivce) in med totalno
populacijo ankete (total survey population), ki jo imenujejo tudi
vzorčni okvir (sampling frame). Vzorčni okvir sestavljajo enote, s
katerimi želimo doseči dostop do podatkov o posameznikih, ki jih bomo
anketirali (na primer seznami volivcev). V mnogih primerih sta pri
anketah vzorčni okvir in ciljna populacija identična. Pri oblikovanju
dobrih vzorčnih načrtov je nujno potrebno zelo natančno definirati
matično populacijo.

3.2 Vzorci

Na splošno bi bilo preveč drago in zamudno, če bi pri anketah vključili

vse elemente matične populacije; zato raziskujemo le omejeno število
reprezentativnih enot (vzorec), da bi lahko sklepali na populacijo.
Prvi, ki se je lotil takega reprezentivnega vzorčenja, je bil Norvežan
Kiaer leta 1895. Veja teorije vzorčenja, ki je utemeljila ta postopek,
se je razvila v statistiki in jo je teoretično utemeljil Godambe (1955).

Vzorec je del celote. Idealni vzorec se glede svojih značilnosti po

sestavi ne oddaljuje od strukture značilnosti in kombinacij značilnosti
celotne populacije. Z drugimi besedami, daje miniaturno sliko celote. V
praksi obstajajo vzorci, ki zadovoljujejo te visoke zahteve pri vseh
značilnostih, vendar pa ne v celoti in se temu le bolj ali manj
približujejo. Napake lahko nastanejo po naključju ali pa so
sistematične. "Reprezentativnost" je izraz, ki ga na široko uporabljajo
in ga pogosto zlorabljajo (Kruskal in Mosteller 1979a, 1979b, 1979c,
1980).

Odločitev za določeno vrsto načrta vzorca je odvisna od zelo različnih

kriterijev. Poseben pomen pripisujemo vzorcem, ki so izbrani na osnovi
načela slučajnosti (princip of randomness) in tako omogočajo, da lahko v
okvirih izračunljivih mej tolerance statistično sklepamo o populaciji
kot osnovi vzorca. Zato je še posebej pomembno, da razvijemo tako
ocenjevanje, ki kaže ugodne značilnosti, kot so nepristranost pri
izdelavi načrta vzorčenja (sampling design) ali največjo možno kakovost.
V nasprotju s klasično statistiko, ne obstaja "najboljše ocenjevanje" za
vse razsežnosti. Sestavine teorije vzorčenja so razporeditev na osnovi
verjetnosti za celoto vseh možnih vzorcev in pravilo, kako posplošiti
podatke o vzorcu na populacijo. Ti dve sestavini skupaj označujemo kot
strategijo vzorčenja (sampling strategy). Prvi del te strategije, kako
priti do elemetov matične populacije - to je tako imenovani plan ali

18
načrt vzorčenja (sampling design) - v praksi pogosto zanemarjajo, ko
analizirajo podatke. Do tega pride prvič zaradi zapletenosti načrtov
vzorčenja, ki jih uporabljajo pri raziskovanju z anketami; uporabniki
podatkov iz sekundarnih analiz pogosto ne poznajo v celoti teh
zapletenosti. Drugič, pri analizi podatkov je poudarek na modelih
razporeditve značilnosti, ki niso del procesa zbiranja podatkov.
Kakovost rezultatov je v celoti odvisna od veljavnosti modela, ki na
splošno predpostavlja neodvisne, identično razporejene slučajne
spremenljivke (random variables). Vendar pa take spremenljivke
(značilnosti) dobimo le v primerih ponavljanja enostavnega slučajnega
vzorčenja.

Če pri načrtovanju od slučajnega vzorca do populacije na pravilen način

upoštevamo temeljni načrt, lahko izračunamo meje zaupanja (intervale
zaupanja, confidence intervals, ravni tolerance) za vse ustrezne
parametre. Praviloma velja, da so rezultati ocen toliko točnejši,
kolikor večji je obseg vzorca. Če ima na primer pri nekem neomejenem
slučajnem vzorcu velikosti N=1000 10 odstotkov respondentov višjo
izobrazbo, lahko z verjetnostjo 0.95 pričakujemo, da bo odstotek ljudi v
celi populaciji, ki imajo srednješolsko izobrazbo, med 8.14 odstotki in
11.86 odstotki. Če je vrednost v vzorcu 50 odstotkov, bo odstotek v
populaciji med 46.9 in 53.1 odstotki.

Dejstvo, da v praksi ne sodelujejo vsi člani slučajnega vzorca pri

raziskavi, bolj ali manj vpliva na načrt vzorčenja: obstaja možnost
pristranosti (bias). Anketa upošteva ta problem z uteževanjem
(weighting) respondentov in s tem popravi razporeditev značilnosti tako,
da je struktura pomembnih značilnosti v vzorcu skladna s strukturo v
populaciji. Do kakšne mere to vpliva na druge značilnosti v anketi, je v
veliki meri odvisno od primera do primera; o tem strokovnjaki živahno
razpravljajo (na primer Schnell 1997: 245-247).

3.3 Prednosti in slabosti različnih tehnik intervjujev s statističnega

vidika

Načeloma lahko reprezentativne ankete na osnovi vzorcev izvajamo z

osebnim intervjujem ('iz oči v oči'), s telefonskim intervjujem in s
poštnim intervjujem.3 (3) Kadar načrtujemo vzorec in na terenu
opravljamo anketiranje po načrtu, se pokaže veliko problemov, ki lahko
vplivajo na kakovost vzorca.

3.3.1 Osebni intervju 'iz oči v oči'

3
Ankete preko interneta ali elektronske pošte sedaj še niso možne, ker ti mediji še niso dovolj razširjeni med prebivalstvom. Doslej so primerni le za
ekspertske ankete ali pa za ankete po intranetu.

19
Sedaj obstajata v Nemčiji za osebno anketiranje 'iz oči v oči' dva
glavna vzorčna načrta na temelju slučajnega izbora. Prvi je 'slučajna
pot' (random route) ali postopek vnaprej izbranih naslovov
(gospodinstvo izbere sam anketar, slučajno, v skladu z določenimi
pravili, ali pa dobi anketar natančen naslov gospodinjstva, ki je bilo
že prej izbrano po slučajnem postopku). Na splošno pride do izbora na
osnovi standardnih vzorcev ADM (Arbeitskreis Deutscher Markt- und
Sozialforschungsinstitute). Kot smo že videli, najprej sučajno izberejo
gospodinjstvo, potem pa še posameznika v gospodinstvu, v skladu z vrsto
pravil (Arbeitsgemeinschaft ADM-Stichproben und Bureau Wendt 1994).
Druga metoda je vzorčenje na osnovi registrov prebivalcev (residents
register sampling); to je slučajni vzorec posameznikov, ki so poimensko
izbrani iz registrov prebivalcev, ki jih imajo lokalne oblasti; ti
prebivalci so vključeni v vzorec za to področje.

V praksi vplivajo na izvedbo tega načrta anketarji in respondenti (na

primer upoštevanje ADM predpisov o izbiranju ciljnih gospodinjstev in
respondentov, pa tudi odklonitve in primeri, ko ni prišlo do stika med
anketarjem in respondentom). Čeprav lahko procese, ki potekajo pri tem,
razumemo kot procese randomizacije, četudi se vmešavajo v planirane
postopke slučajnega vzorčenja (Lessler in Kalsbeck 1992), jih še ne
moremo zadovoljivo opisati z vidika teorije vzorčenja. Zato so lahko
zaključki od vzorca na osnovno populacijo nezanesljivi (Stenger 1994:
44); Bradburn 1992: 394-397).

Eden od glavnih problemov pri osebnem intervjuju 'iz oči v oči' je to,
da ima anketar relativno veliko možnosti za odločanje pri izvedbi načrta
vzorčenja, na primer v primerjavi s telefonskim intervjujem (več
podrobnosti o tem je v poglavju 5). Vendar pa obstajajo razlike tudi med
načrti: pri vzorčenju 'po slučajni poti', pa tudi pri že vnaprej zbranih
naslovih, je anketarjeva vloga dosti večja kot pri vzorčenju na osnovi
seznamov prebivalcev. Glede na to, da to vpliva na izvedbo vzorca - kot
so pokazale izkušnje - je treba izhajati iz tega, da obstaja možnost
različne kakovosti rezultatov; to pomeni, da so rezultati lahko bolj ali
manj pristrani (biased) (Kirschner 1985: 153).

3.3.2 Telefonski intervju

Inštituti za tržne raziskave AMD sedaj opravijo približno 40 odstotkov

intervjujev po telefonu (Arbeitskreis Deutscher Marktforschungsinstitute
e.V. 1997a: 5; 1998a: 5). Za slučajni izbor oseb za telefonsko
anketiranje mora biti na razpolago ustrezno prilagojen okvir vzorčenja,
ki vključuje vse elemente ustrezne populacije. Dolgo časa so za to
uporabljali uradne telefonske imenike. Glede na naraščajoče število
nevpisanih telefonskih naročnikov (sedaj jih je med vsemi uporabniki

20
telefona približno 20 odstotkov), so imeniki sedaj uporabni le še v
povezavi z dodatnimi postopki za izbiranje slučajnih reprezentativnih
vzorcev. Prisotnost telefonov v privatnih gospodinjstvih in s tem
načelna dosegljivost ciljnih oseb skoraj ne vpliva na zmanjšanje
kakovosti. Zdaj ima telefon več kot 90 odstotkov nemških gospodinjstev
(Lessler in Kalsbeek 1992; Saris in Kaase 1997).

Za telefonske intervjuje so razvili načrt vzorčenja, ki zagotavlja

pozitivno in enako verjetnost izbora na osnovi številk vseh uporabnikov
telefona, tudi če niso vpisani v imenik (Gabler in Häder 1997). To
metodo, ki ustvarja geografsko široko razpršene vzorce in zagotavlja
tudi hiter dostop do podatkov s pomočjo računalnikov, lahko v Nemčiji
uporabljamo brez težav. Tako kot pri osebnem intervjuju 'iz oči v oči',
je treba slučajno izbrati posameznika v gospodinjstvu. Še vedno ni
jasno, kakšen bo učinek naraščajočega števila (ISDN) linij z več
priključki in mobilnih telefonov na dosegljivost ustreznih načrtov
vzorcev za telefonske ankete.

3.3.3 Anketiranje po pošti

Tudi pri poštnih anketah je eden od glavnih problemov dostopnost

primernega okvira vzorčenja. Načeloma ustrezajo seznami lokalnega
prebivalstva, vendar je delo z njimi zelo drago in dolgotrajno. Glede na
to, da telefonskih imenikov pri vzorčenju ne moremo uporabiti, ker je v
njih velik odstotek nevpisanih in veliko pomanjkljivih vpisov, za
celotno državo pa ni registrov naslovov, je pri reprezentativnih anketah
najboljše vzorčenje iz registrov prebivalstva.

Poleg tega ima pri tej vrsti anket pomembno vlogo izpadanje iz vzorca
(nonresponse), saj respondenti niso v stiku z anketarjem, ki bi jih
lahko motiviral v neposrednem osebnem stiku. Iz tega sledi samoizbor
respondentov, ki tudi prispeva k pristranosti vzorca. Medtem pa so že
razvili metode, ki so bistveno izboljšale zajetje vzorca (na primer
Dillman (1978) Total Design Method).

4. Vprašalniki in modeli vprašalnikov

4.1 Uvodne opombe

V splošnih in strokovnih razpravah o kriterijih kakovosti anket pogosto

niso dovolj pozorni na vsebino, zgradbo in besedilo vprašalnika, kar je
odločilno za spoznavno vrednost neke ankete, v nasprotju s tehničnimi
vidiki anket, kot je postopek vzorčenja, število enot, stopnje
pokritosti ali pa nadzor anketarjev (Noelle-Neumann 1997). Le omejenemu

21
številu strokovnjakov je jasno, v kakšni meri vpliva na rezultate anket
besedilo vprašanj in struktura vprašalnika.

V javnih razpravah o rezultatih anket pogosto prihaja do vznemirjenj v

zvezi z ugotovitvami, ki si baje nasprotujejo, dejansko pa jih je treba
pripisati razlikam med modeli vprašanj ali besedili vprašanj. Tudi v
praksi pogosto premalo upoštevajo pomembnost teh dejavnikov in učinke
različnega zaporedja vprašanj, čeprav so številne študije in
eksperimenti pokazali pomembnost učinkov razporeditve vprašanj in
sprememb modela ali besedila vprašanj (Gibowski je to pokazal že leta
1973 v zvezi s položajem vprašanja o volilnih namenih v vprašalniku). V
zgodnjih osemdesetih letih so se začela sistematična prizadevanja, da bi
postal načrt vprašalnika sestavni del teoretičnega koncepta raziskave
(Schuman in Presser 1981; Dijkstra in Van der Zouven 1982; Sudman in
Bradburn 1983). Od tedaj socialni psihologi in psihologi tesneje
sodelujejo z anketnimi raziskovalci pri raziskovanju kognitivnih in
komunikacijskih procesov, ki so osnova intervjuja (na primer Jabine in
drugi 1984; Hippler in drugi 1987; Jobe in Loftus 1984; Schwarz in
Sudman 1992, 1996; Sudman in drugi 1996); na osnovi raziskav so
oblikovali posebna priporočila za načrtovanje vprašalnikov (Schwarz in
Strack 1990, 1991). Čeprav je na ta način povezava med kakovostjo
vprašalnikov in kakovostjo celotnega anketiranja postala znana in
sistematično opisana (Lyberg in drugi 1997), se še vedno premalo ve, še
posebno v javnosti, o pomembnosti vprašalnika in o besedilih posameznih
vprašanj. Videti je, kot da bi se z zahtevami po vedno večji
"produkciji" podatkov anket in z naraščanjem prizadevanj, da bi
poenostavljeno prikazali rezultate v množičnih občilih, zmanjševala
zavest o pomembnosti besedil vprašanj in modelov vprašanj.

4.2 Problemi pri ugotavljanju javnega mnenja

Stalne informacije v množičnih občilih o aktualnih političnih in

socialnih vprašanjih vedno manj ustrezajo zapletenosti javnega mnenja.
Praviloma ne preverjajo stabilnosti mnenj s pomočjo različnih besedil
vprašanj. Prav tako lahko opazimo, da posebno v množičnih občilih - in
celo v specializiranih publikacijah - ne zabeležijo natančnega besedila
vprašanj, tako da je pogosto težko uganiti, na katero vprašanje je
respondent odgovarjal (glej poglavje 10).

Problemi te vrste večinoma naletijo v javnosti na nerazumevanje ali celo

na nezanimanje, ker ljudje ne vedo, kako velike možnosti spoznavanja se
ponujajo pri sistematičnem spreminjanju besedil vprašanj, zaporedja
vprašanj in modelov vprašanj, ne le z metodološkega vidika, pač pa tudi
z vidika stvarnega razumevanja javnega mnenja. Ankete so lahko zanesljiv
instrument za raziskovanje javnega mnenja le tedaj, če pri odkrivanju in

22
prikazovanju podatkov upoštevamo zapletenost javnega mnenja in pri tem
sistematično raziskujemo in dokumentiramo, do kakšne mere so mnenja
odvisna od sprememb referenčnega okvira, od sprememb besedil vprašanj
ter od modelov in tehnik intervjujev, ki smo jih izbrali.

4.3 Posebni problemi

4.3.1 Neumestno zmanjševanje zapletenosti

Pomanjkljivosti pri razvijanju in oblikovanju vprašalnikov večinoma

nastanejo zaradi naslednjih razlogov:

* površen pristop k zapletenim vsebinam, ker ne razvijemo takih

sistemov kazalcev, ki bi ustrezali težavnosti problemov,
ki jih raziskujemo,

* pogosto ne preverjamo stalnosti mnenj, na primer s sistematičnim

testiranjem vpliva sprememb besedila in učinkov zaporedja vprašanj

* uporaba vprašanj, ki sicer ustrezajo posebnim analitičnim

postopkom, niso pa primerna za respondentov način mišljenja in
komuniciranja,

* izpuščanje pomembnih kategorij odgovorov, na primer naraščanje

izključevanja odgovorov "neodločen" ali "ne vem",

* besedila vprašanj, ki dajejo prednost določenim odgovorom,

* monotonost uporabljenih modelov vprašanj,

* izpuščanje skrbno izvedenih pretestov na terenu,

* neustrezna dokumentacija o besedilih in modelih vprašanj,

* pomanjkljivo znanje o povezavi med tehnikami intervjuja in modeli

vprašanj (Noelle-Neumann 1970; Statistisches Bundesamt 1996)

4.3.2 Vpliv konteksta vprašanja

Prav tako javnost večinoma ne pozna vpliva konteksta vprašanja, ki

ustvari referenčni okvir za odgovore in vpliva na respondentovo
pripravljenost na odgovarjanje. To velja kljub dejstvu, da so učinki
"zaporedja", "razporeditve", "ureditve" in "položaja" vprašanj - ki jih
na splošno označujejo kot "učinke konteksta" - že precej časa v središču
psiholoških kognitivnih anket (na primer Schuman in Presser 1983;

23
Hippler in Schwarz 1987; Schwarz in Sudman 1992). Te študije so
prikazale znatne učinke ureditve vprašanj, še posebej pa naslednje:

* Kontekst vpliva na spremembo rezultatov (iste vsebine ali druge

vsebine) in na zaupanje prejšnjim vprašanjem (podpiranje
ali zaviranje mnenj),

* Sprememba rezultatov je odvisna od zaporedja, po katerem so

predstavljene različne pozicije,

* Na rezultate vpliva prizadevanje respondenta, da bi v celi vrsti

vprašanj odgovarjal na dosleden način (učinki doslednosti),

* učinek zapletenih in obsežnih vprašanj, ki si sledijo; respondent se

"nauči", kako se jim je treba izogniti z domiselnim odgovarjanjem na
prejšnja vprašanja.

Ta problem je še bolj zapleten zato, ker so ti vplivi odvisni od vsebin;

to pomeni, da je jakost njihovega izražanja odvisna od tega, ali si je
respondent na osnovi izkušenj že trdno oblikoval tip stališča v zvezi z
dano vsebino.

4.3.3 Vpliv različnih modelov vprašanj

Pri rezultatih anket lahko bistvene razlike pripišemo tudi temu, ali smo
vprašanja postavili ustno, z vizualnimi pripomočki, koliko je bilo
možnih odgovorov, ali so bile lestvice prikazane na verbalen ali
numeričen način, ali je prišlo do respondentove odločitve na osnovi
izbora iz liste, ali pa je bilo treba izraziti svoj odnos do vsake
vsebine v listi posebej, in ali so bili odgovori razporejeni v že
vnaprej danih alternativah (Schwarz in Sudman 1996).

Uporabniki podatkov anket morajo vedeti, kako pomembne stvari so

besedila vprašanj, modeli (tipi) vprašanj in struktura vprašalnika. Zato
bi bilo koristno, če bi bilo znanje s tega področja dosegljivo ne le
strokovnjakom, pač pa tudi širši javnosti v obliki kratkih in razumljivo
napisanih besedil. Še posebej je treba močno izboljšati dokumentacijo o
natančnih besedilih vprašanj, pa tudi o drugih stvareh, ki so povezane z
vprašalniki in kontekstom vprašanj (glej poglavje 10). Glede na to, da
se skoraj ne moremo izogniti skrajšanim prikazom besedil vprašanj v
množičnih občilih, bi si morali močneje prizadevati, da bi inštituti
pripravili primerne dodatne informacije o svojih raziskavah, ki bi jih
objavili v množičnih občilih; v njih bi na razumljiv način prikazali
ugotovitve in razlage na osnovi besedil vprašanj.

24
4.3.4 Vpliv načina anketiranja

Način anketiranja močno vpliva na uporabnost različnih modelov vprašanj.

Pri osebnih intervjujih 'iz oči v oči' in pri pismenih intervjujih lahko
uporabimo različne optične pripomočke (slike, sezname, igre s kartami,
vizualizirane lestvice); vse to je pri telefonskih intervjujih nemogoče.
Na ta način lahko pri osebnih ustnih in pri pismenih anketah bolje
ponazorimo zapletenejše vsebine in o njih neposredno sprašujemo. To nam
omogoča bolj življenjsko in bolj celovito ugotavljanje mnenj.

Pri osebnih intervjujih 'iz oči v oči' in pri telefonskih anketah je

možen nadzor zaporedja, v katerem so postavljena vprašanja in s tem
tudi nadzor odgovorov. Pri poštnih intervjujih pa, nasprotno, respondent
lahko najprej pregleda cel vprašalnik in potem odgovarja na posamezna
vprašanja v kakršnem koli zaporedju. Pri osebnem intervjuju 'iz oči v
oči' in pri telefonskem intervjuju lahko z ustrezno zgradbo vprašalnika
izključimo možnost vpliva posameznih vprašanj na odgovore pri drugih
vprašanjih (učinki konsistence, učinki pomembnosti). Pri poštnih anketah
to ni mogoče, tako da je treba izključiti vprašanja, ki povzročajo "halo
efekte".

Pri telefonskih intervjujih se z lahkoto - s pomočjo CATI - izognemo

možnim učinkom zaporedja vprašanj, lahko pa jih raziskujemo s
sistematičnim ali slučajnim spreminjanjem zaporedja vprašanj med
potekom spraševanja. Pri intervjujih 'iz oči v oči' in pri poštnih
intervjujih pa je to možno le z zapletenim razcepom (split ballot;
učinek različnih besedil vprašanj na primer testirajo tako, da slučajno
izbranim polovicam vzorca dajo različne variante danega vprašanja).

Pri osebnih intervjujih 'iz oči v oči' in pri telefonskih intervjujih

lahko respondente spodbudimo z zanimivimi vprašanji in z dobro zgradbo
vprašalnika; tako lahko opravimo tudi relativno dolge intervjuje. Pri
poštnih anketah to ni možno v enaki meri, ker repondenti lahko že od
začetka ocenijo, koliko časa bo potrebno za izpolnitev vprašalnika;
pogosto se prestrašijo dolgih vprašalnikov (daljših od treh stani), kar
zmanjšuje izpolnjenost vprašalnika ali pa pomeni izločitev vprašanj.

4.4 Kriteriji kvalitete za vprašalnike in za modele vprašalnikov

Zaradi pomembnosti sestave in oblike vprašalnika za kakovost rezultatov

ankete je koristno, da prikažemo tiste vidike, ki lahko pozitivno
vplivajo na kakovost na tem področju. V literaturi so navedeni naslednji
kriteriji preverjanja (Noelle-Neumann in Petersen) 1998):

25
* Sistematične priprave na izdelavo vprašalnika in zbiranje informacij,
ki so povezane z vsebino študije,

* Dostop do podatkov v arhivih, da bi vključili nove ugotovitve

v serije, ki kažejo trende,

* Uporabnost sistematičnih temeljnih raziskovalnih ugotovitev, kot so

na primer eksperinenti z razcepljenjem vzorca (split-ballot
experiments), da bi z njimi ugotovili učinke sprememb besedila,
spremenjenega zaporedja vprašanj in sprememb modelov vprašanj,

* Vključitev posameznih vprašanj v sistem močnih kazalcev

(indikatorjev) in uporaba skrbno uvrščenih kontrolnih vprašanj
za preverjanje zanesljivosti odgovorov;

* Skupinski delo pri vprašalniku in vključevanje različnih disciplin

in pogledov,

* Skrbno pretestiranje vprašalnika v okoliščinah dela na terenu,

* Natančna dokumentacija o metodoloških raziskovalnih ugotovitvah

pri izdelavi vprašalnika.

4.5 Učinki tehnološkega razvoja raziskovanja z anketami na vprašalnike

in na modele vprašalnikov

Posebna pozornost akademskega in privatnega anketnega raziskovanja velja

vprašanju o učinkih tehnološkega razvoja na načrtovanje vprašalnika, na
mnogovrstnost uporabljenih modelov in na situacijo intervjuja. To je
postalo še posebno nujno zaradi hitrega premika od anket z osebnim
stikom 'iz oči v oči' na telefonske ankete, kot to kažejo statistike AMD
(Arbeitskreis Deutscher Markt- und Sozialforschungsinstitute e. V.
1997a, 1997b), pa tudi zaradi tehnološkega napredka, ki omogoča delni
ponovni premik od telefonskih anket k anketam z osebnim stikom 'iz oči v
oči' s pomočjo računalnika (CAPI). Pri tem ne trdimo, da je določen
način intervjuvanja bistveno boljši od drugega, vendar pa neke tehnike
ne smemo nadomestiti z drugo brez sistematičnega spremljajočega
raziskovanja. Pri primerjalnih raziskavah med telefonskimi anketami in
anketami z osebnim stikom 'iz oči v oči' se deloma kažejo opazne razlike
pri rezultatih (tako imenovani učinki načina anketiranja, mode effects;
glej o tem Saris in Kaase 1997); te učinke doslej lahko le deloma
pojasnimo. Nujno je torej treba z ustreznim temeljnim raziskovanjem
pojasniti dobre in slabe strani različnih metod, njihove možnosti in
njihove meje. To lahko storimo na primer takole:

26
• Zbrati je treba vse znanje o primerjanju telefonskih anket in anket
z osebnim stikom 'iz oči v oči', ki je dosegljivo na privatnih
inštitutih in na univerzah,

• Sistematično je treba testirati metode za ugotavljanje zanesljivo

ugotovljenih primerov, ko anketne tehnike ne delujejo in
razložiti te primere,

• Ugotoviti je treba, kateri načini anketiranja najbolje ustrezajo

danim vsebinam anket, danim vprašanjem in danim skupinam
respondentov.

To področje raziskovanja mora vključiti tudi osebne intervjuje 'iz oči v

oči' s pomočjo računalnika (CAPI) ter določiti vpliv situacije
intervjuvanja.

Ne moremo zanikati, da imajo telefonski intervjuji s pomočjo računalnika

prednost pri nadzoru situacije anketiranja in tudi pri hitri
dosegljivosti rezultatov. Primerjalno ocenjevanje različnih načinov
anketiranja pa se ne more omejiti le na nekatere maloštevilne kriterije
kakovosti za ankete, pač pa mora upoštevati vse stopnje dela, na katere
lahko vpliva sprememba načina anketiranja. Od načina anketiranja, ki ga
bomo uporabili, je močno odvisna zgradba vprašalnika, uporabnost
različnih tipov vprašanj in elementov, ki jih respondent vizualno
predela (na primer imena firm, razni seznami in vsaka oblika slikovnega
materiala). Še vedno nujno potrebujemo sistematične metodološke
primerjave med vprašalniki; večino ustreznih študij so opravili v ZDA in
jih ne moremo avtomatsko uporabiti v nemških okoliščinah zaradi
različnih "telefonskih kultur". Vendar pa kljub temu, da so si
ugotovitve precej nasprotovale, na primer v zvezi z občutljivimi
vprašanji (glej Kreiselmaier in Porst 1989: 44), so raziskave pokazale
naslednje:

• Ni nujno, da telefonski intervjuji izključijo težka in zapletena

vprašanja (Rogers 1976; Sykes in Hoinville 1985),

• O občutljivih vprašanjih lahko sprašujemo po telefonu na isti način

kot pri osebnem intervjuju 'iz oči v oči' (de Loeuw 1994: 65),

• Stopnja izpada iz vzorca (nonresponse) pri individualnih vprašanjih

ali pri 'vprašanjih, ki si sledijo' ('follow-up vprašanjih') pri
telefonskih intervjujih ni večja kot pri osebnih intervjujih 'iz oči
v oči' (Sykes in Hoinville 1985,

27
• Večja je verjetnost, da bodo ljudje priznali pripadnost skrajnim
strankam,

• Socialna zaželenost pri telefonskih intervjujih ni bolj izrazita

kot pri osebnih intervjujih 'iz oči v oči' (de Loeuw 1992: 27).

Po drugi strani pa velja naslednje:

• Pri telefonskih anketah so odgovori na odprta vprašanja krajši

(Groves in Kahn 1979) in vključujejo nekaj manj bistvenih trditev
kot pri intervjujih 'iz oči v oči' de Loeuw 1992: 28);

• Izpadanje iz vzorca (nonresponse) pri individualnih vprašanjih ali

pri 'follow-up vprašanjih' je pogostejše pri telefonskih
intervjujih kot pa pri intervjujih 'iz oči v oči' (de Loeuw 1992:
27);

• Pri intervjujih 'iz oči v oči' je večja stopnja "neodločnih"

odgovorov,

• Telefonske ankete vključujejo večji delež respondentov, ki jih

zanima vsebina raziskave.

Če gledamo v celoti, se intervjuji 'iz oči v oči' po kakovosti podatkov

le malo razlikujejo od telefonskih intervjujev (de Loeuw 1992: 27).
Vendar pa lahko vseeno pride do različne razporeditve odgovorov, tudi če
uporabimo isto besedilo pri različnih anketah. Take učinke je treba
sistematično zabeležiti in analizirati.

Na splošno izbiramo načine intervjuja na osnovi več kriterijev, ki se

lahko po pomembnosti razlikujejo od primera do primera. Vključujejo tip
in velikost vzorca, obseg vprašalnika, hitrost, s katero je treba
opraviti raziskavo in na koncu tudi stroške. V vsakem primeru mora
orodje ankete - to je vprašalnik - upoštevati posebne zahteve
komunikacijskega medija.

5. Terensko delo

5.1 Uvodne opombe

Družbene znanosti razlikujejo laboratorijsko delo od terenskega dela, to

je takega raziskovanja, kjer opazujemo ali sprašujemo ljudi v njihovem

28
naravnem okolju. Pri anketah definiramo terensko delo kot uspešne ali
neuspešne poskuse anketarja, da bi našel respondente, jih pregovoril,
naj sprejmejo intervju in jih na koncu intervjuval. Podatki, pridobljeni
na terenu, so predpostavka za analize, s katerimi raziskovalci lahko
empirično preverijo svoje pojme in hipoteze in so tako osrednji sestavni
del celotnega raziskovalnega procesa. Vendar pa pri nobeni drugi fazi
projekta nimajo raziskovalci manjšega vpliva na rezultate kot prav med
zbiranjem podatkov. V vsakem posebnem primeru le malo vemo o tem, kako
ravnajo anketarji in respondenti, še posebno pri osebnih intervjujih 'iz
oči v oči'; zato lahko to le deloma nadziramo.

To ne pomeni, da univerzitetne raziskovalne ustanove in privatni

inštituti ne morejo pomembno vplivati, ali da ne vplivajo - bodisi
pozitivno ali negativno - na delo na terenu. Na terensko delo in njegovo
kakovost vplivajo zanimiva vsebina, razumljiva besedila vprašanj, dobro
napisano pismo možnim respondentom ali pa ustrezni ukrepi, ki
zagotavljajo, da imajo oddelki inštitutov za terensko delo najboljši
možni nadzor nad tem delom; vse to vpliva na raziskavo in na njeno
kakovost prav toliko kot slaba besedila vprašanj ali celo napake v
vprašalniku. Če v terenskem delu vidimo načrtovano in realizirano
medsebojno vplivanje med anketarjem in anketirano osebo, ne moremo
zanemariti akcij raziskovalnega inštituta, ki so neposredno usmerjene k
oblikovanju te interakcije (na primer trening za anketarje)ali k
ocenjevanju te interakcije (na primer nadzor anketarjev).

Če na ta način razumemo terensko delo, je treba razpravljati o

naslednjih vprašanjih v zvezi s kriteriji kakovosti:

• V kakšnih splošnih okoliščinah se dogaja anketiranje?

• V katerih fazah terenskega dela se anketar in respondent izmikata

vplivu raziskovalcev in kakšen je učinek tega izmikanja na
rezultate ankete in na njeno kakovost?

• Kateri ukrepi pomagajo anketarjem in anketiranim, da izpolnijo

pričakovanja glede svojih vlog in kako jih pripraviti do tega,
da bodo spoštovali taka pričakovanja o svojih vlogah?

Razprava o teh vprašanjih v tem poglavju se najprej osredotoča na osebni

intervju 'iz oči v oči'. Razpravljamo pa tudi o telefonskih anketah kot
alternativnem postopku zbiranja podatkov, pa tudi o posebni panelni
metodi (acces panel) za pridobivanje respondentov (glej oddelek 5.8).

Prav v zvezi s terenskim delom, kjer prizadevanja za povečano kakovost

vedno povečajo stroške, smo postavili razliko med idealnimi ali

29
najboljšimi postopki (best practices) in priznanimi, sprejemljivimi,
uporabnimi in tudi preskrbljivimi dobrimi postopki (good practices).
5.2 Splošni okvir

Ankete se ne dogajajo v praznem prostoru. So del splošne kulture, ki je

prostorno in časovno definirana. Jasno je, da se v okviru te kulture
razni ljudje na različne načine ukvarjajo z anketami in da niso nujno
tudi pobudniki teh raziskav; ko to počnejo, v okvirih te kulture
vplivajo na ocenjevanje anket in njihovih ugotovitev. Poleg tega
elementi te splošne kulture na prav poseben način vplivajo na sam
proces zbiranja podatkov in na ravnanje anketarjev in anketiranih oseb.

Znani nemški raziskovalni inštituti za anketiranje v veliki meri

soglašajo, da je ankete, posebno družboslovne, danes teže opravljati kot
v preteklosti. Splošni razlogi zato so naslednji:

• Splošne spremembe v družbi (na primer več samskih gospodinjstev,

večja mobilnost - in zato težja dosegljivost; pri ljudeh je manj
splošne pripravljenosti na sodelovanje);

• Splošno vrednotenje anket (na primer pomanjkljivo poznavanje smisla

in uporabnosti anket, poudarjanje 'samovoljnosti' rezultatov);

• Spremenjen pomen informacijske samodoločitve (selfdetermination)

na primer ponovna ocenitev vrednosti informacij, strah pred
vtikanjem v privatnost, razprava o zaščiti podatkov;

• Strah pred stiki s tujci (na primer strah pred zločini, več je
prodajalcev 'od vrat do vrat');

• Problemi v zvezi z raziskovanjem in metodologijo (na primer časovna

stiska, visoki stroški, predolgi intervjuji, enoličen način
spraševanja, nezanimiva vprašanja);

• Problemi raziskovalnih inštitutov (na primer motiviranje

anketarjev, slabe nagrade);

• Problemi naročnikov raziskav (primer: predvsem jih zanimajo

najmanjši možni stroški, pomanjkljiva zavest o pomenu kakovosti.

Ta seznam nam pokaže:

• da se nekateri od teh vzrokov (npr. naraščanje števila samskih

30
 gospodinjstev in večja nenaklonjenost do socialne participacije)
izmikajo vplivu ljudi, ki so vključeni v proces izvajanje ankete;

• da je na druge vzroke (n.pr. vloga anket ali ravnanje s podatki)

možno vplivati in da nanje načeloma morajo vplivati tisti, ki so v
to vključeni);

• da je tudi na druge vzroke (n.pr. na dolžino intervjuja, na

motivacijo anketarjev) možno vplivati neposredno in na poseben način
in jih popraviti.

Besedilo naslednjega oddelka govori predvsem o teh zadnjih vzrokih.

5.3 Delo na terenu in šibke točke terenskega dela

Za anketarja se prične delo na terenu tedaj, ko začne iskati ciljno

gospodinjstvo ali ciljno osebo; konča pa se takrat, ko vrne inštitutu
izpolnjen vprašalnik, ali pa - če je uspeh negativen - mu na koncu ne
uspe, da bi opravil intervju. (Videli smo, da to ne pomeni, da pred to
fazo na inštitutih ne potekajo osrednje dejavnosti, ki vplivajo na
terensko delo, na primer izbiranje in trening anketarjev). Načeloma so
šibke točke pri terenskem delu povsod tam, ker imata naročnik ali
inštitut le posreden vpliv na dogajanje, namreč takrat, kadar anketarji
izbirajo ciljna gospodinjstva ali respondente, ter v fazah navezovanja
stika in izpolnjevanja vprašalnika.4

Določitev ciljnega gospodinjstva ali respondentov je bolj ali manj

področje anketarja, neodvisno od tega, ali gre za kvotni vzorec
(respondente izbiramo v skladu z določenimi značilnostmi, kot sta
starost in spol, sicer pa jih izbere anketar), ali vzorec sloni na
metodi slučajne poti (metoda random route, izbiranje gospodinjstev se
začne z vnaprej določenim startnim naslovom in poteka po vnaprej
postavljenih pravilih), ali po metodi slučajnega naslova (address
random, obiskati tista gospodinjstva, ki so vnaprej določena z imeni),
ali pa - končno - z izbiranjem posameznikov iz registrov. Čeprav
inštituti običajno zahtevajo od anketarjev, naj opravijo svoje delo
tako, da se držijo obveznih in konkretnih navodil (kvote, pravila o
načinu dela, seznami naslovov), je upoštevanje ali neupoštevanje teh
pravil v praksi odvisno od anketarjev. Napake pri določanju ciljnih
gospodinjstev ali posameznikov imajo različne vzroke:

• Pri kvotnem vzorčenju prihaja do neupoštevanje kvot ali pa do

namernega napačnega pripisovanja kvotnih značilnosti (nepravilna
4
Delitev terenskega dela na te tri faze je bolj analitične narave in jo

31
 vključitev neke dosegljive osebe, ki je pripravljena odgovarjati);

• Pri vzorčenju 'random route' (metoda slučajnih poti) so lahko

nejasna pravila, lahko nastanejo napake zaradi nezavednega,
nepazljivega ali namernega neupoštevanja pravil, situacija na
terenu je lahko nejasna (na primer ni mogoče najti določenih
zgradb);

• Pri vzorčenju 'random route' (metoda slučajnih poti) in 'address

andom' (postopek slučajnih naslovov) namerno izpuščanje
"problematičnih" naslovov (stolpnice, vile), nameren ali nezaveden
izbor napačnega gospodinjstva ali napačne osebe (slučajna
prisotnost, pripravljenost na sodelovanje);

• Pri vzorcih oseb nameren (v določenih primerih tudi nezaveden) izbor

napačne osebe (slučajna prisotnost, pripravljenost na sodelovanje).

Ne glede na to, zakaj je prišlo do napak pri izbiranju gospodinjstev ali

posameznikov, pomenijo napake vedno kršitev pravil, ki jih je postavil
inštitut, ki opravlja raziskavo.

V fazi stika z respondentom (contact phase) vpliva anketarjeva

nesposobnost ali odpor na to, ali bo pravilno izbrani respondent
pripravljen na sodelovanje. V tej zvezi pomeni nesposobnost to, da
anketarju kljub poskusom, da bi uporabil ustrezne postopke, naučene na
treningu, ne uspe, da bi možnega respondenta "pregovoril", naj sodeluje
pri anketi. Odpor pomeni, da anketar niti ne poskuša vzpostaviti stika,
ali pa že vzpostavljen stik uspešno pripeljati do konca, ker se nečesa
boji, ali spozna, da bi prepričevanje respondenta zahtevalo zelo velik
napor, ali pa bi mu to morda sploh ne uspelo.

V fazi izvajanja (implementation phase), to je med samim intervjujem, ni

mogoče izključiti "običajnih" napak intervjuja. Če govorimo na splošno,
gre za nespoštovanje pravil standardiziranega intervjuja, na primer
neupoštevanje besedil vprašalnika, kršenje pravil ustreznega
anketarjevega vedenja in tehnične napake. Upoštevati je treba tudi
možnost popolne ali delne ponareditve intervjuja (Dorrosch 1994).
Telefonske ankete imajo posebno prednost v tem, da je možno bolje
nadzirati te dejavnike (glej oddelek 5.7).

Poleg šibkih točk in napak, za katere so krivi anketarji, je lahko ta

faza terenskega dela v nevarnosti zaradi respondentov. Ljudje so morda

sprejemamo le zaradi jasnosti.

32
nedosegljivi ali pa nesposobni sodelovati, morda odklanjajo sodelovanje
pri anketi, ne ustrezajo pričakovanjem o tem, kakšna naj bo vloga
anketirane osebe, morda ne morejo slediti spraševanju ali pa morda ne
odgovarjajo po resnici, pa naj bo razlog za to kakršen koli.

5.4 Vpliv na kvaliteto rezultatov anket

Naštete šibke točke - njihov seznam zanesljivo ni popoln - vplivajo na

kakovost rezultatov anket na različne načine.

Najpomembnejša posledica, o kateri se verjetno največ razpravlja, se

nanaša na nonresponse, izpadanje iz vzorca (nesodelovanje, izgube iz
vzorca, Schnell 1997). Nonresponse pomeni, da stvarno pri anketi ne
sodelujejo vsi ljudje, ki naj bi bili anketirani po vzorčnem načrtu;
pride do izpadanja, izgube ljudi. Če bi bile vse te izgube slučajne, to
ne bi bil poseben problem, saj se tisti, ki sodelujejo pri anketi, ne bi
razlikovali od izpadlih; izpadli bi bili le slučajni vzorec glavnega
vzorca. V takem primeru bi - zaradi manjših vzorcev - ocena parametrov
populacije ostala stvarna, nepristranska, čeprav ne tako natančna, (ker
bi bila napaka vzorca večja). Vendar moramo realistično predpostavljati,
da je tudi izpadanje iz vzorca po svoji naravi sistematično, kar pomeni,
da je povezano z bistvenimi spremenljivkami raziskave. V tem primeru
obstaja tveganje sistematične pristranosti (saystematic bias) (Hartmann
1990; Hartmann in Schimpl-Neimanns 1992).

Nasprotje izpadanju iz vzorca je zajetje (pokritost, coverage), ki ga

merimo s stopnjo zajetja (coverage rate), to je z deležem opravljenih
intervjujev v netto vzorcu. Stopnja zajetja ima v metodoloških
razpravah o kvaliteti tako velik pomen predvsem zato, ker je videti, da
je "objektivna" ali "merljiva". Vendar pa, prav tako kot smo izgubo
elementov, ki so bili načrtovani za vključitev v anketo, opisali kot le
enega od mnogih virov napak pri izvajanju anket, je tudi stopnja zajetja
le eden od številnih dejavnikov, ki vplivajo na kakovost ankete in na
njene rezultate.

Nepravilno ravnanje anketarja pri izbiranju gospodinjstev ali

posameznikov ima lahko "pozitiven" učinek na stopnjo zajetja, ker bodo
prej anketirane osebe, ki so pripravljene na intervju, s problematičnimi
primeri pa sploh ne bo prišlo do stikov in zato tudi ne bodo mogli biti
"izgubljeni". Vendar pa bo taka "pozitivna" vzorčna pristranost verjetno
povzročila odklone pri rezultatih. Napake v fazi navezovanja stikov
močno vplivajo na nasprotovanje sodelovanju in zaradi tega tudi spadajo
v poglavje o izpadih iz vzorca (nonresponse).

Končno imajo napake v fazi izvajanja lahko različne posledice.

33
Nespoštovanje pravil standardiziranega intervjuja najprej vodi do
"tipičnih" tehničnih napak, kot so manjkajoči podatki (missing values),
napake pri izpolnjevanju vprašalnikov, napake v zvezi s filtri itd.
Posledica pa je lahko tudi to - na primer tedaj, kadar anketar ne
prebere celega vprašanja - da intervjuji pri anketi kot celoti niso
opravljeni v enakih okoliščinah, kot je to potrebno v skladu s cilji
standardiziranega intervjuja. Če anketar ne prebere kategorij odgovorov
ali celega vprašanja, je učinek lahko dramatičen. In končno, skrajna
oblika manipuliranja s podatki pri anketarju se kaže v delni ali popolni
ponareditvi intervjuja, pri čemer so delne ponareditve (dopolnitve
odgovorov na vprašanja, ki sploh niso bila postavljena, na osnovi
odgovorov na nekaj postavljenih vprašanj) verjetno pogostejše kot
težavnejša ponareditev celotnega intervjuja. Do pristranosti podatkov
lahko končno pride tudi zaradi ravnanja anketiranih ljudi, ki dajejo
"socialno zaželene " in "politično pravilne" odgovore, odgovorijo na
vprašanja, ne da bi razumeli njihov smisel, namerno napačno odgovarjajo,
ali pa sploh ne odgovorijo.

Napake pri vseh fazah dela na terenu povzročijo pristranske rezultate in

tako zmanjšajo kakovost podatkov. Zato je treba napake pri delu na
terenu čimbolj zmanjšati, če jih že ne moremo izključiti. Inštituti za
anketiranje izvajajo različne ukrepe, da bi to dosegli.

5.5 Zagotavljanje kakovosti in njeno izboljševanje pri terenskem

delu: najboljši postopki in dobri postopki

O najboljših in dobrih postopkih pri terenskem delu je treba prav tako

skrbno razpravljati kot o vseh drugih dejavnikih, ki vplivajo na delo na
terenu in na njegove rezultate. Najboljši postopki so tisto, kar si
želimo in kar lahko s čisto metodološkega vidika ocenimo kot koristno;
dobri postopki so metodološko priznani in sprejemljivi; niso le
metodološko zaželeni, temveč tudi uporabni in ugodni z vidika stroškov.
Opozoriti moramo na to, da niti najboljših, niti dobrih postopkov ne
moremo definirati natančno in enkrat za vselej. Kaj je dober postopek za
neko posebno anketo, je na primer odvisno od vsebine, ciljne skupine,
časovnih dejavnikov in finančnih okoliščin. Treba je poudariti tudi to,
da razprava o najboljših in dobrih postopkih ne pomeni postavljanja
minimalnih norm za raziskovalni proces; razprava o kriterijih kakovosti
se mora prilagoditi danim temeljnim pogojem raziskovalnega procesa;
voditi jo morata raziskovalni problem in cilj in mora zato računati s
široko vrsto različnih zahtev (Wiegand 1997).

5.5.1 Delo z javnostjo

Bilo bi koristno in zaželeno, če bi vsi, ki so povezani z anketami

34
(univerzitetni raziskovalni inštituti, privatni inštituti, naročniki,
uporabniki) delovali tako, da bi izboljševali sliko, ki jo imajo ljudje
o anketah. Respondenti bi bili zanesljivo bolj pripravljeni sodelovati,
če bi bilo sodelovanje pri anketah v vsakdanjem življenju pozitivno
ocenjeno (včasih imamo občutek, da velja prej nasprotno). Delo te vrste
pri "stikih z javnostjo" (public relation) bi lahko vključevalo:

• tesnejše stike med inštituti za izvajanje anket in novinarji (na

primer seminarji, delavnice, redno informiranje);

• lahko razumljive publikacije o izbranih vsebinah (na primer o

volitvah, o problemih in metodah volilnih raziskav);

• ankete v okviru šolskih učnih načrtov in univerzitetni tečaji;

• boljšo dokumentacijo o uporabi raznih vidikov anket (inštituti in

sodelovanje z naročniki) na različnih področjih (množična občila,
sejmi, organizacije, poklicna združenja);

• informacijske brošure o različnih področjih za posebne ciljne

skupine;

• učinkovito odgovoriti kritikom anket, odklonom na področju tega

raziskovanja ali zlorabljanju izraza "anketa" ali "raziskovanje z
anketo" (aktivna kritika tako imenovanih "anket v gospodinjstvih",
ki so nastale zato, da bi zbirale naslove; javna razprava o
spekulativnih in nedokazanih trditvah o ponarejanju intervjujev
(glej Dorroch 1994).

Te vrste delo z javnostjo je glavna naloga ASI (Arbeitsgemeinschaft

Sozialwissenschaftlicher Institute, Association of Social Science
Institutes), ADM (Arbeitskreis Deutscher Markt- und
Sozialforschungsinstitute e.V., Association of German Market and Social
Research Institutes) in BVM (Berufsverband Deutscher Markt-
Sozialforscher e.V., Professional Association of German Market and
Social Researchers), da ne omenimo inštitutov ZUMA (Zentrum fuer
Umfragen, Methoden und Analysen, Centre for Surveys, Methods and
Analyses), šolskih združenj, kot je na primer DGS (Deutsche Gesellschaft
fuer Soziologie, German Society for Sociology) in DStG (Deutsche
Statistische Gesellschaft, German Statistical Society), pa tudi
statističnih uradov na zvezni ravni in na ravni dežel.

5.5.2 Kodificiranje dobrih postopkov

35
Ukrepe za zagotavljanje in izboljševanje kakovosti terenskega dela v
bistvu lahko opravljajo le inštituti, ki so odgovorni za zbiranje
podatkov (če opravljajo ankete sami pripadniki univerzitetnega
sociološkega raziskovanja, velja to mutatis mutandis). Oni to delajo,
ker je takšen njihov interes, pa tudi zato, da delajo v skladu z
zahtevami, ki jim jih postavljajo akademski ali drugi naročniki. Pri
ocenjevanju terenskega dela je izredno pomembno uravnotežiti želje
naročnikov s stvarnimi okoliščinami takojšnega zbiranja podatkov.
Naročniki, ki postavljajo nerealistične zahteve glede zbiranja podatkov,
so prav tako škodljivi kot inštituti, ki pod pritiskom ekonomskega
tekmovanja brez premisleka sprejemajo take zahteve. Bolj ali manj
zavezujoči dogovori o tem, kaj je možno, komajda možno, ali pa sploh ni
možno narediti v danih finančnih in drugih okoliščinah, bi bili pomemben
korak v smeri realističnega ocenjevanja področij in obsega zbiranja
podatkov za vse, ki so vključeni (tak dogovor je bil nedavno
pripravljen, glej oddelek 6.3.5).5 Pri tem bi bilo treba razlikovati
različno visoke zahteve glede kakovosti, ki so povezane z različnimi
ravnmi stroškov (primerjaj besedilo o "proceduralnih modelih" v poglavju
13). Dogovor o možnostih zbiranja podatkov in prostovoljna obveznost
inštitutov, pa tudi zvestoba tej obveznosti, bi lahko bil okvir za
ocenjevanje terenskega dela, za definiranje kriterijev kakovosti tudi za
možnost merjenja kakovosti terenskega dela. Možnim naročnikom je treba
jasno povedati, da so tako postavljeni kriteriji za dober postopek
odločilnega pomena za resno izvedbo anket in za kakovost zbranih
podatkov. Kodifikacija dobrih postopkov bi istočasno tudi
diskreditirala tiste ponudnike anket, ki ne zadovoljujejo teh
kriterijev.

5.5.3 Definicija kriterijev kakovosti

Po podatkih vodilnih inštitutov za anketiranje (Porst 1996: 24-27) bi

boljša motiviranost anketarjev - z boljšim treningom, višjimi honorarji
in drugimi spodbudami, pa tudi s krajšimi, boljšimi in bolj zanimivimi
vprašalniki, čeprav bi bilo to komaj dostopno kodifikaciji - pomagala
izboljšati terensko delo. Vendar pa se sprašujemo, kako bi lahko
definirali kriterije kakovosti za terensko delo in dosegli soglasje o
njih?

Vprašanje o kriterijih izbiranja gospodinjstev ali posameznikov je

predvsem povezano s slučajnim vzorčenjem, ki je predpogoj za družbene

5
Primer za to je soglasje o višini stopnje zajetja (coverage rate), ki jo lahko pričakujemo v
danih finančnih in drugih okoliščinah. V normalnih pogojih in pri običajnih finančnih in časovnih
omejitvah verjetna stopnja pokritosti ni 70 odstotkov, pač pa 55 do 65 odstotkov. Zelo težko bi
bilo doseči 70 odstotkov; to bi bilo možno le tedaj, če bi sprejeli posebne postopke; 80 odstotkov
je normalno nedosegljivo. Naročniki bi to morali vedeti in v skadu s tem definirati svoje želje.
Ponudbe inštitutov naj bi se temu prilagodile ne glede na tekmovanje. Isto velja na primer tudi za
dolžino intervjujev 'iz oči v oči', ki je v zadnjih letih naraščala pri primerjalnih raziskavah.

36
ankete, in z vprašanjem o tem, kako ga primerjati s kvotnim vzorčenjem,
ki je v praksi pokazalo svojo praktično vrednost. Kot smo videli, je
posplošitev iz vzorca na populacijo možna le pri slučajnem vzorčenju
(random sampling); vendar pa nemški inštituti uspešno delujejo tudi s
kvotnimi vzorci.

5.5.3.1 Vzorčenje

Z vidika kakovosti terenskega dela bi bil najboljši postopek, če bi

delali ankete na osnovi vzorcev posameznikov, izbranih iz registrov
prebivalstva (uradi za registriranje lokalnega prebivalstva), ker je na
ta način vpliv anketarjev na izbiranje respondentov dosti manjši in prav
tako tudi možnost za anketarjevo nepravilno ravnanje. Nadziranje
anketarjev bi lahko bilo bolj učinkovito, ker inštitut, ki opravlja
nadzor, natančno in po imenih ve, katere osebe je treba intervjuvati,
ali bi morale biti intervjuvane. Vzorčenje iz registrov ima tudi to
prednost, da lahko dobimo vsaj nekaj informacij o primerih izpadanja iz
vzorcev, na primer o starosti in spolu izpadlih ljudi, tako da lahko za
te spremenljivke določimo pristranost vzorca (sample bias) s primerjavo
med respondenti in nerespondenti. Najpomembnejše slabe strani tega
postopka, to so visoki stroški, veliko porabljenega časa ter veliko
dela, ne zadevajo pravega terenskega dela, vendar jih je treba
upoštevati pri ocenjevanju tega postopka.

Če to naredimo in če se spomnimo, da potrebujemo slučajne vzorce za

ocenjevanje parametrov populacije, lahko ocenimo, da so večstopenjski
slučajni vzorci (multi-stage random samples) za Nemčijo dober postopek;
temeljijo na načrtih vzorcev ADM (Arbeitsgemeinschaft ADM-Stichproben
and Bureau Wendt 1994; Hoffmeyer-Zlotnik 1997) ali na drugih
primerljivih slučajnih vzorcih; v zaključni fazi izberemo gospodinjstva
s pomočjo metode slučajne poti (random route method), s postopkom
slučajnih naslovov ali brez njega. Vendar pa lahko za določene ankete
(na primer o posebnih populacijah) potrebujemo druge vrste vzorčenja ali
pa so v takih primerih koristne. V posebnih primerih so opravičljivi
celo "postopki snežne kepe" (snowball procedures), (kjer respondent
usmeri anketarja k naslednjemu respondentu), ali pa sistematično
vzorčenje; vendar je na splošno potrebno za anketiranje splošne
populacije izbrati slučajne vzorce.

5.5.3.2 Informacija o realizaciji vzorcev

Ne glede na način izbiranja vzorca je dober postopek, če na enostaven in

razumljiv način razložimo, kako je bil vzorec realiziran na terenu. To
vključuje - vsekakor drag - najboljši postopek natančnega poročila o
izpadanju iz vzorca (nonresponse account, število srečanj in opis

37
srečanj, razlogi izpadanja itd.), pa tudi natančne informacije o
opravljanju intervjujev (število potrebnih srečanj, prikaz datumov in ur
obiskov, težav pri iskanju ciljnih posameznikov itd.). Glede na to, da v
praksi le malokdaj zahtevajo natančne informacije te vrste in da bi to
močno povečalo stroške, se dokumentacija v smislu dobrega postopka
praviloma omejuje na dogajanje v zvezi s stvarnim izpadanjem, pri čemer
v glavnem prikazujejo informacije o vrsti in številu izpadov, da bi
lahko ocenili stopnjo zajetja. Vzroke izpadov iz vzorca (nonresponse) bi
bilo treba razčleniti v podskupine na standardiziran način, ki bi bil
skupen za vse inštitute. To bi olajšalo primerjalno analizo o tem, kaj
se dogaja na terenu pri različnih postopkih vzorčenja, kako je to pri
različnih inštitutih in kako pri različnih ravneh stroškov.

5.5.3.3 Navezovanje stikov

Dobre postopke lahko opišemo tudi za druge vidike posebnega dela na

terenu; za določene vzroke izpadov lahko na primer določimo minimalno
število stikov, ki so potrebni, preden bi nek naslov lahko označili kot
izgubljen; najboljši postopek bi bilo ustrezno visoko število stikov.
Pri dobrih in najboljših postopkih bi morali upoštevati določene
razlike med dnevi in urami dneva. Pri kodificiranju kriterijev kakovosti
bi bilo treba natančno definirati, kakšno je najmanjše število stikov,
ki je potrebno pri določenem tipu ankete in tipu vzorca, da bi to
označili kot dober postopek ali kot najboljši postopek, pa čeprav taka
definicija ne bi mogla biti več kot kazalo za aktualne ankete (n.pr. če
bi lahko financirali le tri poskuse navezovanja stika, ne bi kaj dosti
koristilo, če bi vztrajali, da dogovor velja za pet stikov).

Končno bi lahko standardizirali najboljši postopek vnaprejšnjega

obveščanja, da bo prišel anketar - to bi vsekakor povečalo stroške in
podaljšalo fazo dela na terenu - ker bi tako povečali respondentovo
pripravljenost na sodelovanje in s tem stopnjo zajetja. V praksi
inštituti le v izjemnih primerih centralno obveščajo o intervjujih. Kot
dober postopek se je izkazalo to, da se anketar sam odloča, ali bo
ciljna gospodinjstva obvestil po telefonu, pismeno (če so mu že
poznana), ali pa bo tvegal neposreden "vroči" stik.

5.5.3.4 Nadziranje stikov

Zaradi stroškov bi bilo utopično, če bi zahtevali ponovitev izbiranja

gospodinjstev in respondentov - podobno nadzoru izvajanja intervjuja -
in določitev odstotka gospodinjstev (ali anketarjev), ki jih je treba
preveriti. Tako intenziven nadzor bi zanesljivo odvrnil anketarje od
tega, da bi kršili pravila. V praksi ne izvajajo ponavljanja, večinoma
zaradi velikih stroškov, pa tudi zato, ker ni ustreznih zahtev.

38
Navezovanje stikov običajno nadzirajo z nadzorom anketarjev.

Uspešnost intervjuja je bistveno odvisna od ravnanja anketarja v fazi

navezovanja stikov. Anketar bo možnega respondenta pridobil za
sodelovanje le tedaj, kadar bo sledil pravilom, ki se jih je naučil med
treningom in kadar je tudi sam prepričan o smiselnosti in pomembnosti
tega, kar dela. Ni mogoče standardizirati načinov intrinzične
motiviranosti pri anketarjih, lahko pa kodificiramo pravila vedenja
anketarja. To smo že omenili v zvezi s številom in razporeditvijo
poskusov vzpostavljanja stikov. Če bi bilo možno definirati najboljše in
dobre postopke za najmanjše število poskusov vzpostavitve stikov in za
njihovo razporeditev po dnevih v tednu in po urah dneva, bi moralo biti
možno tudi to, da bi prepričali naročnike, da inštituti praviloma ne bi
smeli zahtevati manj, pa čeprav ne smemo zanemariti argumentov v zvezi s
porabljenim časom in stroški.

5.5.3.5 Izkaznica anketarja

Anketarjeva izkaznica - ali pa nek drug dokument, ki ga lahko pokaže -

je dober postopek, ki poveča respondentovo pripravljenost na sodelovanje
in kakovost ankete. Izkaznica naj ne bi samo pokazala ime ustreznega
inštituta, pač pa tudi skupno ime ustrezne poklicne organizacije (ali
organizacij). Vendar je to koristno le tedaj, kadar so te organizacije
znane javnosti (glej zgoraj). Če niso, tak postopek verjetno ne bo kaj
dosti pomagal.

Odločilno je, da se anketar drži svoje vloge in da med intervjujem sledi

zahtevam te vloge. Trening anketarjev ter nadzor anketarjev sta ključni
stvari. Zato je v večini inštitutov trening anketarjev izredno obsežna
in resna selektivna dejavnost; delež anketarjev med vsemi, ki po nekaj
mesecih anketarskega dela še vedno delajo kot anketarji, je v skladu s
tem nizek (Bliesch 1998; Niehoff 1998). Trening anketarjev večinoma
poteka v več fazah in v večini primerov je sestavni del programa
neposreden trening na inštitutu; opravlja ga glavni anketar ali druge
primerljive osebe.

5.5.3.6 Nadzor anketarjev

Anketarji delajo napake ne le zaradi nesposobnosti ali nemarnosti, pač

pa tudi tako, da skušajo definirati situacijo v svojo korist; včasih
ponaredijo intervjuje.6 Inštituti rešujejo ta problem z raznimi vrstami

6
O tem glej Dorrosch (1994); njegova trditev, da je vsak tretji intervju ponarejen, je daleč od
resnice; pri raziskavi ALLBUS 1994 (primerjaj Koch 1995) je bil delež dokazanih ponareditev nekaj
več kot 3 odstotke; to je verjetno bolj točna številka, ki govori o nespornem problemu ponarejenih
intervjujev pri anketah. ALLBUS je bienalna reprezentativna anketa prebivalcev Nemčije, starejših

39
nadzorov. Primeren način za discipliniranje anketarjev je nadziranje
anketarjev ali pa vsaj prepričljiva grožnja z nadzorom. Tudi tu velja:
če bi bilo možno definirati in uporabljati obvezujoče kriterije
kakovosti za nadzorovanje anketarjev, bi nam moralo uspeti, da bi
prepričali naročnike, da nadzor anketarjev po teh kriterijih povečuje
kakovost ankete; vsekakor pa čas in denar na splošno postavljata ozke
okvire, ki jih je treba na novo določiti za vsako raziskavo posebej.

Kriteriji kakovosti za nadzor anketarjev bi lahko vsebovali stopnjo

nadziranja in tudi način, kako naj bi opravljali nadzor. Dovolj veliko
in jasno tveganje, da bo nepravilno ravnanje anketarjev razkrito, bi
bilo primerno sredstvo - vsaj za "priložnostne storilce" med anketarji –
ki bi jim pokvarilo veselje do goljufanja. Vprašanje pa je, ali s tem
lahko v celoti odstranimo ponarejanje; vendar je upoštevanje pravil, ki
so povezana z vlogo anketarja in o katerih se govori med treningom,
bistveno odvisno od verjetnosti, da bodo anketarja ujeli pri goljufanju.

5.5.3.7 Število intervjujev na anketarja

Naslednji vidik, ki je tesno povezan s kakovostjo anket in bi bilo tudi

zanj treba definirati kriterije kakovosti, je največje število
intervjujev, ki naj bi jih opravil anketar pri posamezni posebni anketi.
Da bi izključili kot vir napak selektivno poslušanje (Hyman 1954), bi
morali število intervjujev na anketarja omejiti z dogovorom. Morali bi
definirati, kaj ocenjujemo kot dober postopek in kaj je najboljši
postopek. Zanesljivo bi bilo zaželeno kot najboljši postopek, če bi pri
terenskem delu upoštevali tudi druge značilnosti anketarjev (po neki
raziskavi naj bi terensko delo opravljala mešana skupina izkušenih in
novih anketarjev; posebno primerne so gospodinje, stare nad 30 let in
moški ali ženske nad 45 let; glej Niehoff 1998). Vendar pa to, podobno
kot ideal nizkega števila intervjujev na anketarja, v stvarnosti
verjetno ne bi uspelo zaradi širokih področij in vedno omejene
dostopnosti anketarjev.7

5.5.3.8 Koristi in vzpodbude

Anketirano osebo pogosto opisujejo kot najšibkejši člen v verigi. Samo

ona je nepoklicni udeleženec v celotnem procesu anketne raziskave in se
mora brez treninga prilagoditi svoji neobičajni vlogi. Še bolj pomembno
pa je to, da je ona edina oseba, pri kateri ne moremo kaznovati
napačnega ravnanja. Pri respondentu moramo razlikovati med delno

od 18 let, ki jo skupaj opravljata ZUMA in ZA - Allgemeine Bevoelkerungsumfrage der Sozial-

wissenschaften (glej Braun in Mohler 1998 o dokumentaciji novejših primerov).
7
Primer raziskave ALLBUS nam kaže, da prav pri delu anketarjev ni vedno mogoče združiti stvarnosti
s pričakovanjem, da bi omejili število intervjujev na anketarja. Tako je na primer pri anketi

40
pripravljenostjo na sodelovanje in med pripravljenostjo, da bo med
intervjujem ravnal tako, kot to želi raziskovalec.

Pripravljenost na sodelovanje je odvisna - poleg nekaterih osebnostnih

lastnosti - od dveh vrst dejavnikov; po eni strani od tega, ali
anketirana oseba ocenjuje, da so ankete na splošno smiselne in pomembne,
po drugi strani pa od tega, ali ima od sodelovanja pri anketi kakršno
koli "korist" (nematerialno ali materialno). Na prvi dejavnik ne moremo
kratkoročno vplivati, koristimo pa lahko s pomočjo anketarjevega
vedenja, z vsebino ankete,8 s sporočilom, ki opisuje namen ankete itd.
Ponudba materialne koristi je problematična. Včasih honorirajo
sodelovanje pri intervjujih (denar, darila, loterijske srečke); videti
je, da to pri standardnih anketah ni strategija, ki bi ji inštituti
želeli slediti (Porst 1996: 24-27), saj se bojijo, da bi finančna
nagrada srednjeročno pripeljala do tega, da bi bili ljudje pripravljeni
sodelovati le za denar.

Kako dobro bo respondent odigral svojo vlogo, je do določene mere

zanesljivo odvisno od njega samega, v veliki meri pa tudi od inštituta
(jasnost vprašalnika, motiviranje, trening anketarjev) in od anketarja
(njegovo vedenje v skladu z vlogo). Če je na primer besedilo vprašanj
preveč zapleteno, bo respondent neuspešen, čeprav je pripravljen
sodelovati; ustvaril bo izpad pri vprašanju (item nonresponse), ali pa
bo prišlo - v najbolj neugodnih primerih, ker jih ne moremo nadzorovati
- do "šumenja" (noice, Rauschen). Prav malo je verjetno, da bi s pomočjo
anketiranih ljudi izboljšali kakovost terenskega dela, saj nanje s
pomočjo raziskave ne moremo neposredno vplivati. Vsekakor pa na
anketirane ljudi ugodno deluje splošno ozračje, kakovost vprašalnika,
prepričljivost obvestila o anketi in prihodu anketarja in prepričljivost
anketarja. Tu je izhodiščna točka.

5.6 Začasni zaključek

Kakovost terenskega dela, kot jo definiramo tukaj, je predvsem odvisna

od sposobnosti in pripravljenosti anketarja, da bo ravnal v skladu s
pričakovanji, ki so povezana z njegovim ravnanjem in njegovo vlogo.
Poleg nekaterih splošnih okvirnih pogojev, ki mu olajšujejo to nalogo,
sta z vidika kakovosti terenskega dela odločilni stvari trening
anketarjev in nadzor njihovega dela. Kakovost dela na terenu lahko
izboljšamo tako, da organiziramo intervjuvanje tako, da se izognemo
napakam anketarjev, ali pa - v kolikor pride do teh napak, - da jih
lahko odkrijemo, popravimo in kaznujemo. S tega vidika razpravljamo v

ALLBUS 1996 (primerjaj Wasmer in drugi 1996: 66) na zahodu opravilo 30.9 odstotkov anketarjev več
kot 10 intervjujev, 4.9 odstotka več kot 20, na vrhu pa je bil anketar z 52 intervjuji.
8
Zastopniki vodilnih inštitutov za anketiranje pripisujejo vsebini ankete poseben pomen pri
uspešni izvedbi ankete.

41
nadaljevanju o dveh vprašanjih:

• Ali je z vidika boljše kontrole terenskega dela telefonski intervju

boljši kot osebni intervju 'iz oči v oči'?

• Ali so dosegljivi paneli (acces panels, Berufsbefragte) pri

izbiranju gospodinjstev in respondentov pravi postopek z vidika čim
manjšega števila napak anketarjev?

5.7 Telefonski intervjuji

Telefonski intevjuji imajo prednosti pred osebnimi intervjuji 'iz oči v

oči'; te prednosti se bolj jasno pokažejo tedaj, če so ti intervjuji
opravljeni - kot je sedaj običajno - s pomočjo računalnikov (CATI)
(Saris 1991; Porst in drugi 1994). V zvezi s kakovostjo dela na terenu
je treba posebej povedati naslednje:

• Vpliv anketarjev na izbor ciljnih gospodinjstev praktično lahko

izključimo, če inteligentni programi CATI vodijo delo z naslovi
in z dogovori o času telefoniranja. Anketar dobiva na zaslon
telefonske številke; če je potrebno, so dodane informacije o
prejšnjih poskusih klicanja po telefonu;

• Vpliv anketarjev na izbor ciljne osebe v gospodinjstvu lahko

zmanjšamo, če njihovo delo nadzoruje kontrolor; vedno je možno
poslušati, ali anketar pravilno izbere ciljno osebo;

• Kontrolor lahko takoj odkrije in popravi napake anketarja, na

primer v primeru, če anketar narobe prebere vprašanje, ali pa ga ne
prebere v celoti; to je možno popraviti takoj, ali pa najkasneje pri
naslednjem intervjuju;

• Niso možne napake anketarjev, da bi izpustili neko vprašanje ali

prezrli nek filter, ker program nadzira potek spraševanja;

• Kontrola intervjuja je dosti lažja v vseh fazah intervjuja; napake

odkrijemo hitreje in jih lahko takoj popravimo.

Na osnovi teh in drugih prednosti je telefonski intervju s pomočjo

računalnika (podobno velja tudi za osebni intervju 'iz oči v oči' s
pomočjo računalnika) izredno primeren za to, da lahko izboljšamo
kakovost terenskega dela.

Po drugi strani pa je telefonski intervju časovno in tehnično omejen,

42
ker mora biti na splošno krajši od osebnega intervjuja 'iz oči v oči' in
ker so izključeni pripomočki, ki jih normalno uporabljamo pri osebnih
intervjujih (liste, igre kartic itd.). Poleg tega je omejena
kompleksnost načrta vprašanj (na primer spraševanje z matriko, seznami
ali slikovnimi pripomočki). Ta vidik še prav posebej pomeni, da nam
telefonski intervju ne more vedno nuditi natančnosti, ki je potrebna pri
družbenih anketah, saj te pogosto uporabljajo zapletene oblike vprašanj.

Iz tega sledi, da je treba v vsakem posameznem primeru pretehtati, za

katero obliko zbiranja podatkov se bomo odločili. Izbira je odvisna od
vsebine ankete, od ciljne skupine in njene strukture, od časovnega
okvira itd. Vendar pa so odločitve o tem pogosto ad hoc, ker je treba
raziskave o teh vprašanjih šele narediti.

Vendar pa je z vidika kakovosti terenskega dela telefonski intervju s

pomočjo računalnika resna alternativa osebnemu intervjuju 'iz oči v
oči'; brez dvoma lahko kakovost terenskega dela izboljšamo z uporabo
telefonskih intervjujev, pri katerih postopek lahko ustreza zahtevam
vprašalnika. Če ni tako - kot na primer pri zapletenih oblikah vprašanj
- lahko dosežemo prav nasprotno; problemi in težave pri razumevanju
vprašanj lahko pripeljejo do zmanjšanja kakovosti podatkov in s tem do
izgube posebnih prednosti telefonske tehnike. V vsakem primeru velja, da
je za enostavne, kratke intervjuje CATI sredstvo, ki izboljšuje terensko
delo. Načeloma velja isto za zapletene, časovno zamudne ankete; vendar
je treba ustreznost tehnike telefonskih intervjujev raziskati v vsakem
primeru posebej. Če so nujno potrebna bolj zapletena vprašanja, ki jih
ne moremo uporabiti brez vizualnih pripomočkov, je alternativa osebni
intervju 'iz oči v oči' s pomočjo računalnika (CAPI). Problem izbiranja
gospodinjstev in posameznikov je enak pri telefonskem intervjuju in pri
tradicionalnem osebnem intervjuju 'iz oči v oči'.

5.8 Dosegljivi paneli (acces panels)

O dosegljivih panelih (glej oddelek 6.2.2) govorimo tedaj, kadar

respondente intervjuvamo v okviru normalne ankete in jih potem vprašamo,
ali lahko njihova imena in naslove spravimo, da bi jih spet anketirali
pri naslednjih anketah. Metodična predpostavka te vrste panela je, da
glavni vzorec (master sample), iz katerega vsakokrat dobimo potrebne
vzorce, ustreza slučajnemu vzorcu iz populacije.

Pojem dosegljivega panela je privlačen, ker nam omogoča relativno

enostaven, hiter in zato ekonomičen pristop do respondentov. Njegove
možne slabe strani, ki bi lahko vplivale na kakovost podatkov,
vključujejo naslednje:

43
• Oblikuje se panel "prostovoljcev", pri katerih se odgovori morda
sistematično razlikujejo od odgovorov respondentov normalnega
slučajnega vzorca (samoselekcija);

• Pri ponovljenih anketiranjih ljudje spremenijo in nadzorujejo

svoje odgovore.

Poleg tega je treba upoštevati tudi "običajne" probleme pri panelih, to

je smrtnost, nadzor panelov in ponovna napolnitev panelov.

Problemi pri izbiranju gospodinjstev in respondentov so pri dosegljivem

panelu natanko isti kot pri drugih tipih anket. Če izberemo respondente
- kot je običajno - po anketiranju kot udeležence kasnejše "normalne"
ankete (ali pa če udeležence dobimo s pomočjo različnih oblik
neslučajnega izbiranja), se pojavijo iste težave in isti viri napak. Ko
pa so respondenti izbrani, preide izbiranje respondentov za vsako
posebno raziskavo posebej v celoti iz rok anketarjev v roke inštituta,
ki spravi imena in naslove. Za anketarja je situacija ista kot pri
osebnih vzorcih, vendar ima anketar veliko prednost, da bo na terenu
našel že pripravljene, motivirane in dobronamerne respondente in se mu
ne bo več treba truditi, da bi jih prepričal, naj sodelujejo pri anketi.

Problemi v izvedbeni fazi panelnega intervjuja se ne razlikujejo od

problemov, ki nastajajo pri "normalnem" intervjuju; izkušnje
respondentov z intervjuji lahko pozitivno vplivajo na izpolnjevanje
njihovih vlog in na predvidevanje tistega, kar od njih pričakuje
anketar. Če respondent ve, kakšne so naloge anketarja in kaj anketar
pričakuje od njega, lahko intervju poteka bolj gladko kot v primeru, če
respondent tega ne ve.

Če gledamo v celoti, lahko uporaba dosegljivih panelov izboljša kakovost

terenskega dela na določenih točkah (izbor enot ankete, faza navezovanja
stikov). Na drugih točkah se ti paneli malo razlikujejo od "normalnih"
anket ali pa imajo morda negativen vpliv ("poklicni respondenti"),
čeprav je treba šele narediti temeljne raziskave o teh stvareh.
Dosegljivi paneli nudijo možnost nižjih stroškov, če jih primerjamo s
ponovljenim vzorčenjem za enkratni intervju; lažji je tudi pristop do
posebnih ciljnih skupin in krajša tista obdobja dela na terenu, ki
nastanejo zaradi spremenjenega izbora respondentov. Končno lahko rečemo,
da odgovori pri anketi ne bodo pod vplivom odgovorov iz prejšnje ankete,
če se je vsebina za vsakega posameznega respondenta dovolj spremenila.
In končno, če lahko panel uspešno deluje z uporabo elektronskih omrežij
brez posredovanja anketarja, lahko še bolj zmanjšamo napake pri anketi.
Le pogostejša uporaba dosegljivih panelov in spremljajoče temeljno
raziskovanje bosta lahko utemeljeno pokazala, ali je ta tehnika

44
anketiranja koristna.

6. Standardi anketiranja, nadzor procesa in mednarodna situacija

6.1 Uvodne pripombe

Obdelava številnih povezanih delovnih korakov pri anketah na visoki ali

vsaj na primerni ravni kakovosti je zelo zahtevna s tehničnega,
metodološkega in osebnega vidika. To se na primer kaže v dokumentu
britanskega združenja British Market Research Quality Standards
Association (MRQSA), ki opisuje bistvene elemente procesa anketiranja
(MRQSA 1997). Številnost prikazanih delovnih korakov in s tem povezane
odločitve o standardih kakovosti je prepričljiva. Primer: pri izvedbi
srednje velike ankete, kot je ALLBUS s približno 3500 respondenti, je
treba koordinirati delo skupin za razvoj vprašanj, za sestavo
vprašalnika in za vzorčenje; voditi in nadzirati je treba več sto
anketarjev v več kot 100 krajih. Potem je treba zbrati in obdelati
odgovore respondentov za več kot 400 posameznih enot informacij
(spremenljivk). Pri 3500 respondentih to pomeni 1,400,000 posameznih
podatkov, za katere se pričakuje, da bodo vsi pravilni in da jih je
možno obdelati.

Zagotovljeno je, vsaj načeloma, da je vsaka zbrana informacijska enota

preverljiva glede svoje pravilnosti. To zagotavlja nadzor po standardih
MRQSA ali ISO 9000 (glej oddelek 6.3.2). Istočasno pa lahko prikažemo za
osrednje elemente družboslovne ankete znanstveno zanesljive kriterije
kakovosti, ki se jih da kvantificirati. V nadaljevanju bomo najprej
prikazali bistvene standarde kakovosti na osnovi temeljnega dokumenta
Ameriškega združenja za raziskovanje javnega mnenja (American
Association for Public Opinion Research, AAPOR), ki je bil objavljen z
naslovom Najboljši postopki za anketiranje in raziskovanje javnega
mnenja (Best Practices for Survey and public Opinion Research, AAPOR
1997a; glej v dodatku oddelek 16.1). Potem bomo govorili o nadzornih
procesih v mednarodnih okvirih.

6.2 Zgledno anketiranje

6.2.1 Uvod

Različne poklicne organizacije na področju družbenih in tržnih raziskav,

ki poznajo številne probleme pri ustvarjanju podatkov, so že davno
sprejele etične kodekse, da bi ohranile poklicne standarde. Poleg
Research Industry Coalition (RIC) vključujejo te organizacije tudi
American Association of Public Opinion Research (AAPOR), American
Sociological Organisation (ASA), Deutsche Gesellschaft fuer Soziologie

45
(DGS), European Society for Opinion and Marketing Research (ESOMAR),
International Statistical Institute (ISI), Arbeitskreis Deutcher Markt-
und Sozialforschungsintitute e. V. (ADM); v novejšem času pokriva vsa
področja raziskovanja Deutsche Forschungsgemeinschaft (DFG) (DFG 1998).
Ti etični kodeksi se nanašajo na splošna, pogosto precej abstraktna
pravila o vključevanju znanstvenih standardov. Primer za to je naslednje
pravilo iz kodeksa ESOMAR: Tržno raziskovanje je treba vedno opravljati
objektivno in v skladu u utrjenimi znanstvenimi načeli.

Najširše povezovalno načelo kodeksov je, da je treba prikazati postopke

raziskovanja. Vendar pa običajno ne govorijo o tem, kateri so ustrezni
kriteriji kakovosti in ne dajejo seznama različnih podrobnih elementov.
Edina izjema so Najboljši postopki za anketiranje in raziskovanje
javnega mnenja (Best Practices for Survey and Public Opinion Research,
AAPOR).

V nadaljevanju bomo razpravljali o kriterijih kakovosti in o stanju

raziskovanja, kot je tam prikazano. Pri tem bo prišlo tudi do
prekrivanja, kar bomo prikazali na ustreznem mestu.

Dokument AAPOR je precej pomemben za nemško razpravo o vzornih postopkih

anketiranja; prvič zato, ker je AAPOR organizacija, v kateri so
zastopani vsi najpomembnejši predstavniki akademskega in privatnega
empiričnega družboslovnega raziskovanja v ZDA, vključno z univerzami,
raziskovalnimi inštituti, statističnimi uradi in množičnimi občili.
Drugič pa zato, ker AAPOR s svojimi standardi uravnava sedaj najširše
tržišče družbeni znanosti, kar ne more biti brez vpliva na mednarodno
konkurenčno sposobnost nemškega raziskovanja z anketami.

6.2.2 AAPOR standardi

V uvodu knjige Najboljši postopki pri anketiranju in raziskovanju

javnega mnenja (American Association for Public Opinion Resarch 1997a),
ki je izšla v maju 1997, je eden od postavljenih ciljev utrjevanje
standardov ali kriterijev za zgledno delo v praksi anketiranja (glej
posebej točko 12 v oddelku 16.1.2). Tam dokazujejo, da bistveni
standardi kakovosti ne morejo biti na široko obvezujoči zaradi
konfliktov med cilji različnih anket. Na primer konflikti med stopnjami
zajetja vzorcev in časom, ki je na razpolago za delo na terenu (visoka
stopnja zajetja zahteva mnoge poskuse vzpostavljanja stikov, da bi
prišli do potencialnih respondentov, za kar je potrebno več časa), ali
pa konflikti med ciljem, da bi popolnoma in natančno izčrpali neko temo
ter obremenitvijo anketiranih (ni vedno nujno, da zajamemo vsak vidik
vsebine; pogosto je dovolj taka obdelava problematike, ki je povezana s
krajšim časom intervjujev). V tej zvezi ima prav poseben pomen odgovor

46
na vprašanje, ali ima neka raziskava značaj referenčne študije, ob
kateri lahko merimo rezultate drugih manj dragih raziskav, ali pa gre za
standardno anketo, ki nima tako strogih zahtev v zvezi s tehniko in
metodologijo (primerjaj tudi poglavje 13).

AAPOR dokument v skladu s tem poudarja nujnost postavljanja jasnih

ciljev raziskovalnega projekta. Izrecno svari pred mešanjem z drugimi
cilji, na primer prodajanjem proizvodov, in opozarja, naj bi podatke
zbirali z anketami le tedaj, kadar zaželenih informacij ni mogoče dobiti
na drug način. V drugem delu omenjenega AAPOR dokumenta, pri Postopki
pri anketah, ki jih AAPOR zavrača (glej oddelek 16.1.3 v dodatku) je
treba poudariti prikazano dvojno strategijo: da bi pri strokovni
javnosti povečali zavest o kakovosti, definirajo ne samo standarde za
"dobro raziskovanje", pač pa tudi opisujejo postopke, ki se jim je treba
izogniti, če nam gre za visoko znanstveno kvaliteto raziskovanja.9 V
nadaljevanju bomo obdelali nekatere elemente procesa anketiranja, ki so
poudarjeni v dokumentu AAPOR in so povezani tudi z nemškimi
družboslovnimi raziskavami.

6.2.2.1 O stroških in koristih

Razmišljanje o stroških in o koristih zadeva celo vrsto vidikov

kakovosti pri neki anketi, še posebno primernost velikosti vzorca, način
zbiranja podatkov in odnos med tipi vprašanj in raziskovano vsebino. Še
enkrat bomo prikazali zapletenost instrumentov pri anketah na primeru
tehnik zbiranja podatkov in razložili, zakaj smo se odločili, da bomo
govorili le o splošno uporabnih kriterijih kakovosti.

Diagrama Ankete z anketarji in Ankete brez anketarjev (slika 1) kažeta -

čeprav na zelo enostaven način - tipe stikov in oblike komuniciranja z
respondenti. Anketa z anketarji pomeni, da posebej pripravljeni ljudje
(anketarji) vzpostavijo stike z respondenti na način, kot ga predpišejo
raziskovalci; če so pri tem uspešni, opravijo intervjuje z njimi. Danes
poleg branja vprašanj uporabljamo tudi razne pripomočke, na primer
sezname, zvočne informacije, slike in druge metode, vključno z
multimedijskimi načini prikazovanja. Primeri teh metod so vključeni v
diagrame.

9
AAPOR obsoja vse postopke, ki pod plaščem raziskovanja služijo prodajanju ali zbiranju
prispevkov, manipulativno postavljanje vprašanj (push polls), to je manipulativno politično
anketiranje, prikazovanje raznih akcij "pokliči po telefonu" (TED) kot "anket" in še posebej
objavljanje identitete anketiranih oseb brez njihovega dovoljenja (primerjaj "Postopki pri anketah,
ki jih AAPOR zavrača" v dodatku, oddelek 16.1.3).

47
 Anketa z anketarji

anketar

osebni intervju telefon

'iz oči v oči'

papir in računalnik papir in računalnik

svinčnik CAPI svinčnik CATI
možnost: možnost:
sam izpolni sam izpolni

seznami multimedia avdio avdio

mož. avdio seznami

Anketa brez anketarjev

pošta internet televizija

papir in disketa E-mail čisti interaktivno

svinčnik po pošti le tekst WWW

seznami multimedia E-mail multimedia multimedia

avdio plus WWW

multimedia

Poleg ankete z anketarji ima poštna anketa že dolgo tradicijo kot način
komunikacije med raziskovalci in respondenti. Kmalu bomo vedno bolj
uporabljali internet in televizijo kot kanale komuniciranja pri anketah.
Po internetu že delajo številne ankete (čeprav ne anket na osnovi
reprezentativnih vzorcev), niso pa še razširjene ankete z uporabo
televizije.

48
Vsak od teh načinov zbiranja podatkov postavlja posebne pogoje v zvezi s
kakovostjo podatkov. Deloma so že na razpolago rezultati raziskav, ki pa
še ne omogočajo zaključene znanstvene ocene o razlikah v kakovosti pri
uporabi različnih načinov anketiranja (de Loeuw in Collins 1997); glej
tudi poglavji 4 in 5).

6.2.2.2 Vzorci

Prvi ključni kriterij kakovosti po AAPOR je načrtovanje vzorca. Slučajne

vzorce opisuje kot edino znanstveno utemeljeno metodo izdelave vzorcev:
"Praktično vse ankete, ki jih družboslovci, politiki in množična občila
jemljejo resno, uporabljajo neko obliko slučajnega ali verjetnostnega
vzorčenja, to je metod, ki so dobro utemeljene v statistični teoriji in
v teoriji verjetnosti." (Najboljši postopki, točka 3). Le slučajno
vzorčenje omogoča, da lahko pri vsakem respondentu jasno izračunamo, s
kakšno verjetnostjo bo izbran v vzorec; na osnovi tega lahko znanstveno
utemeljeno sklepamo iz vzorca na populacijo (glej tudi poglavje 3).
Pripisovanje prednosti slučajnemu vzorčenju pred kvotnim vzorčenjem, ko
gre za kriterij kakovosti pri družboslovnih anketah, nam dovoljuje, da
lahko razlikujemo med znanstveno dobro utemeljenim (slučajnim, random)
vzorčenjem in - v praksi preizkušenim in testiranim - kvotnim
vzorčenjem, čeprav v dokumentu AAPOR to ni izrecno napisano.

Pri slučajnem vzorcu pričakujemo, da bo v pomanjšanem merilu odslikal

vso raznolikost znakov. Pri splošnih anketah (na primer z regionalno
stratificiranimi vzorci) upoštevamo le regionalno razporeditev
populacije. Na podlagi primerjanja demografskih značilnosti vzorca (na
primer glede starosti in spola) s podatki popisa prebivalstva ali
mikropopisa lahko ocenimo kakovost izbranega vzorca.

Pri kvotnem vzorčenju je drugače. Informacije iz makrostatistike, kot je

popis prebivalstva ali mikropopis, uporabimo za vnaprejšnjo določitev
deležev moških in žensk v določenih starostnih skupinah, v regijah itd.
(kvote). Anketarju dajo na primer navodilo, naj anketira dva moška, ki
sta mlajša od 30 let, enega moškega, ki je starejši od 60 let in tri
ženske, ki so starejše od 50 let. Ljudi je treba iskati tako dolgo,
dokler kvota ni v celoti izpolnjena. Poleg problema, kako naj anketarji
najdejo prav take ljudi, ki jih potrebujejo, je treba opozoriti na to,
da zaradi logike kvotnega vzorčenja ne moremo preverjati kakovosti te
vrste vzorcev s podatki popisa ali mikropopisa prebivalstva. Poleg
sklepanja iz vzorca na populacijo, ki ga opravičuje le praksa, ne pa
tudi zakoni znanosti, je to druga bistvena pomanjkljivost kvotnega
vzorčenja, če gledamo z vidika kakovosti.

Poleg tega so pri vseh tipih vzorcev neizogibno potrebne točne

49
informacije o populaciji. Ta kritična točka se posebno jasno kaže pri
vzorcih, ki jih je treba izbrati iz posebnih populacij, na primer iz
populacije "vseh družin, ki imajo vsaj enega otroka v srednji šoli".
Take informacije morajo biti prav tako dosegljive za telefonske in
poštne ankete (o problemih, ki so povezani s tem, glej pri Gabler in
Haeder 1997).

Druga dva osrednja kriterija kakovosti pri slučajnem vzorčenju sta po

dokumentu AAPOR stopnja realizacije intervjujev (response rate)
(razmerje med številom veljavnih, uporabnih intervjujev in velikostjo
izbranega očiščenega vzorca) in izogibanje sistematičnim napakam (bias),
kot je na primer regionalna koncentracija, ali pa premajhno zajetje
določenih podskupin populacije. V zvezi s kvotnimi vzorci je treba
povedati, da pri teh vzorcih ne moremo izračunati kazalcev za stopnje
realizacije intervjujev in za izpadanje iz vzorca (nonresponse).

V zadnjih letih je bilo raziskovanje usmerjeno na odkrivanje vzrokov

izpadanja iz vzorcev (nonresponse), pri čemer je bil večji poudarek na
nesodelovanju pri raziskavi kot na neodgovarjanju na posebna vprašanja
(glej inter alia Couper in Groves 1996). Ena od jasnih ugotovitev v
zvezi s tem je, da posebni deli in skupine populacije kažejo različne
stopnje pripravljenosti na sodelovanja pri anketi (v Nemčiji
podpovprečno sodelujejo predvsem delavci, prebivalci slumom podobnih
stanovanjskih območij in elite). Po drugi strani ugotovitve tudi
potrjujejo Esserjevo trditev (1986), da je izpadanje iz vzorca odvisno
od situacije (to pomeni, da gre za majhno število ljudi, ki nikoli ne
sodelujejo pri nobeni anketi).

Sicer pa velja, da imata slučajni in kvotni vzorec enake značilnosti v

zvezi s kakovostjo, ko gre za samo izvajanje raziskave, namreč jasno
definicijo cilja in natančno dokumentacijo o dejanskem poteku raziskave
(na primer, do kakšne mere se anketarji držijo navodil, ali po kakšnih
kriterijih so bili respondenti klasificirani kot nevtralno izpadanje
(nesodelovanje).

AAPOR ne govori o posebnih ali mešanih oblikah vzorčenja, kot so na

primer dosegljivi ali prikladni paneli (glej tudi oddelek 5.8).Izraz
dosegljivi ali prikladni paneli označuje postopek, pri katerem pridobimo
respondente za sodelovanje pri več anketah in intervali med njimi niso
določeni ("poklicni respondenti"). To nam da množico naslovov, ki nudi
več kot le demografski podatki, iz katerih lahko dobimo ustrezne
podvzorce po željah naročnika. Če ne pride do sistematičnih napak pri
izbiranju obsežnega vzorca in podvzorcev, lahko taki paneli zadovoljijo
vse standarde slučajnega vzorca.

50
Ponovljena uporaba naslovov respondentov za različne vzorce je lahko za
respondente spodbuda za sodelovanje, še posebej tedaj, če so nagrajeni
(na primer s sodelovanjem pri žrebanju). Paziti pa je treba, da to ne bi
"odprlo vrat" do anket - in s tem do javnega mnenja - zelo različnim
interesnim skupinam.

6.2.2.3 Pretestiranje: razvoj in testiranje orodij in

tehnik za intervju

AAPOR opozarja na to, da ankete z visoko kakovostjo vedno zahtevajo

pretestiranje, da bi preverili vprašanja in postopke za zbiranje
podatkov (točki 5 in 6 v Najboljši postopki; glej tudi poglavji 4 in 5;
Mohler in Porst 1996). Na teh področjih je v zadnjih desetih letih
prišlo do velikega napredka. Na osnovi metod in ugotovitev temeljnega
raziskovanja je sedaj možno zanesljivo ugotoviti, kako respondenti
razumejo določeno vprašanje in kakšen je odnos med intervjuji in drugimi
oblikami komuniciranja (Lyberg in drugi 1997; Biemer in drugi 1991;
Schwarz 1996; Sudman in drugi 1996). Dokumentacija o sestavljanju
vprašalnika in o pretestiranju je torej pomemben kriterij kakovosti pri
anketah (v tej zvezi je treba omeniti ZUMA Scale Manual in ZUMA Item
Book; glej Gloeckner-Rist in Bandilla 1997).

6.2.2.4 Izbiranje anketarjev in trening

Poleg številnih drugih vprašanj v zvezi s postopki, kot so na primer

tista, ki s povezana s točkama 4 in 8 v AAPOR dokumentu, ali pa splošnih
vprašanj v britanskem kodeksu MRQSA (Market Research Quality Standards
Association), zasluži z vidika kakovosti posebno pozornost izbiranje in
trening anketarjev (glej poglavje 5).

Čeprav je v literaturi v celoti priznana ključna vloga anketarja v

procesu anketiranja (glej med drugim Lyberg in Kasprzyk 1991), ni drugih
znanstveno utemeljenih kriterijev kakovosti, ki bi presegali v točki 7
dokumenta AAPOR imenovane vidike: "Poudariti je treba dobre tehnike
anketarja, na primer kako vzpostaviti prve stike, kako ravnati z
nenaklonjenimi respondenti, kako voditi pogovor in kako se izogniti
vplivanju na odgovore ali pristranosti odgovorov."

Kaj pomenijo v posameznem primeru dobre tehnike anketarja, je odvisno

od kulture spraševanja v posamezni deželi in od izkušenj posameznih
inštitutov. Na tako odločilnem področju je treba narediti še veliko
raziskav, ki bodo presegle sedanje "trditve na osnovi izkušenj", opise
in špekulacije.

6.2.2.5 Statistične analize in interpretacije

51
Drug kriterij kvalitete zadeva statistične analize in interpretacije
anket (AAPOR, točka 10). O tem je že v petdesetih letih pisal Duff
(1979; prvič objavljeno 1954), z naslovom Kako lagati s pomočjo
statistike (How to Lie with Statistics). Kljub takemu naslovu so avtorja
predvsem zanimali kriteriji za pošteno in znanstveno točno statistiko.

Statistična obdelava in analiza podatkov anket zahteva - poleg klasičnih

in modernih tehnik analize - obdelavo manjkajočih vrednosti (missing
values) in uteževanje (weighting), da bi tako prilagodili razporeditev
demografskih spremenljivk pri anketah podatkom popisa (census).

Manjkajoče vrednosti so tiste značilnosti respondenta, ki izpadejo iz

vsebinsko definiranega okvira. Tipični primeri so odklonitve odgovorov
(na primer o dohodku ali o določenih boleznih), pa tudi neodločenost
(odgovori "ne vem" ali "ne morem se odločiti").

Uteževanje (weighting) pomeni prilagoditev razporeditve določenih, na

splošno demografskih značilnosti, ki se aktualno kažejo v vzorcu, neki
zunanji razporeditvi, za katero sodimo, da je veljavna. Primer za to je
prilagoditev razporeditve po starosti in spolu v vzorcu tisti
razporeditvi, ki jo poznamo iz popisa prebivalstva ali iz mikropopisa;
drug primer je pretvorba vzorcev gospodinjstev v vzorce oseb, ker imajo
v vzorcih gospodinjstev člani gospodinjstev z dvema ali več osebami
manjšo možnost, da bodo izbrani, v primerjavi s člani gospodinjstev z
eno samo osebo.

Uteževanje in vnašanje manjkajočih vrednosti sta izjemno pomembni

stvari, še posebno pri anketah, ki imajo precejšnjo težo pri političnem
odločanju (na primer raziskovanje na področju zdravstva); celo majhen
odklon od dejanske situacije lahko povzroči, da se javno financiranje
usmeri v čisto napačno smer. Podobno je tudi pri tržnih in volilnih
raziskavah.

Za vnašanje manjkajočih vrednosti so razvili celo vrsto postopkov, ki

slonijo na Rubinovem pionirskem delu Multiple Imputation for Nonresponse
in Survey (1987), ki je sedaj standard v družbenih znanostih.

V ameriškem družboslovnem raziskovanju uteževanje nima več pomembne

vloge; tam je uporaba postopkov uteževanja postala normalen del
raziskovalnega procesa. V nasprotju s tem pa v Nemčiji na široko
razpravljajo o tem. Na splošno lahko rečemo, da vsi postopki uteževanja
- z izjemo tako imenovanega uteževanja vzorcev, na primer prilagoditve
vzorca gospodinjstev vzorcu oseb - vedno zahtevajo posebno preverjanje
in natančno utemeljitev (primerjaj Gabler in drugi 1994).

52
V literaturi so doslej namenjali le malo pozornosti kritični razpravi o
metodah analize podatkov, ki ustrezajo posebnim tipom podatkov. Pri tem
ne mislimo toliko na obsežno literaturo o metodah empiričnega
raziskovanja družbe, pač pa bolj na vsebinsko razpravo o obstoječih
ugotovitvah raziskav.

6.3 Nadzori kvalitete, ki so povezani s procesom

6.3.1 Mednarodna razprava

V nacionalnih združenjih privatnih inštitutov za raziskovanje tržišča in

za družboslovne raziskave razpravljajo o kakovosti predvsem v zvezi s
sistemi za upravljanje kvalitete managementa, na primer s certifikatom
ISO 9000 (o tem glej v naslednjem oddelku), pa tudi o zagotavljanju
minimalne kakovosti z obvezujočimi standardi kakovosti.10 V tej zvezi je
pomemben tudi pojem Total Quality Management (TQM) in načela, ki so z
njim povezana. Praktično je certifikat ISO 9000 neizvedljiv brez TQM.

6.3.2 Certifikat ISO 9000

ISO 9000 je mednarodno priznan standard za vsestranski sistem kontrole

kakovosti, še posebno za uslužnostne dejavnosti. Podjetja si lahko
prizadevajo doseči certifikat ISO 9000. Cilj certifikata je potrditev
take strukture podjetja, s katero lahko trajno zagotavljajo s strani
podjetja definirano kakovost proizvodov ali uslug. Sam certifikat še ne
zagotavlja posebno strogih, vsebinsko definiranih meril kakovosti. Kljub
temu pa certifikat daje inštitutu za tržne raziskave in tudi njegovim
naročnikom neke prednosti.

Samemu inštitutu proces certifikacije pomaga spoznati možne šibke točke

v delovnem procesu in bolj učinkovito in razumno oblikovati različne
korake v procesu raziskovanja na enaki ravni znanstvene kakovosti. S
certifikatom bo za naročnike jasnejša izvedba raziskave, pa tudi
vsebinsko definirani kriteriji kakovosti. Naročniki se lahko prepričajo,
da bo vsak korak pri raziskovanju izveden na zadovoljivi ravni
kakovosti.

Čeprav nimamo točnih številk, lahko domnevamo, da je bila večina

privatnih nemških inštitutov za tržne raziskave na začetku nezaupljiva
do certifikata ISO 9000, ali pa mu je celo nasprotovala. V kolikor danes
ugotavljamo spremembo takega mišljenja, do tega ni prišlo samo zaradi
10
To predpostavlja pojem kakovosti, ki je usmerjen predvsem na izvedbo posameznih korakov
raziskovalnega procesa z znanstveno-metodoloških vidikov. Vidiki temeljnega raziskovanja, ki so

53
postopnega spoznavanja, da certifikat ne pomeni nujno zoževanja
znanstvene ustvarjalnosti, pač pa tudi zaradi spoznanja, da lahko
certifikat poveča produktivnost in trženje, pa tudi dejansko ali
dozdevno napetost na tržišču.

Sedaj je v Nemčiji le nekaj inštitutov za raziskovanje tržišča in za

družboslovne raziskave, ki imajo certifikat ISO 9000. Od reakcij
naročnikov je odvisno, do kakšne mere lahko inštituti izkoristijo
certifikat kot prednost pri tekmovanju. Če se bodo naročniki raje
dogovarjali z inštituti s certifikatom, se bodo verjetno certifikati ISO
9000 hitreje širili v nemškem raziskovanju tržišča in v družboslovnih
raziskavah.

Na koncu tega razvoja bo verjetno le malo inštitutov brez certifikatov.

Tedaj certifikati ne bodo več imeli pri tekmovanju nobenega pomena; le
v tekmovanje usmerjeni certifikati dajejo inštitutom s certifikati samo
začasne prednosti. Z vidika znanstvene kakovosti pa bi tekmovalni
certifikati pomenili napredek, če bi se izboljšala kakovost v celoti
vseh družboslovnih in tržnih raziskav.

V številnih državah so se nacionalna združenja inštitutov za tržne

raziskave odločila, da bodo certifikate postavila kot formalni prvi
pogoj za članstvo. Primer: Vsi člani nizozemskega Dutch Vereniging van
Marktonderzoekbureaux (VMO) so morali imeti certifikat do konca leta
1997; novi člani si morajo pridobiti certifikat v 18 mesecih. V Italiji
so morali imeti vsi člani Associazione Istituti Ricerca di Mercato,
Sondaggi di Opinione, Ricerca Sociale (ASSIRM) certifikat do konca leta
1998. V Španiji morajo imeti člani Associacion Nacional de Empresas de
Investigacion de Mercados (ANEIMO) certifikat do konca stoletja. Pri
francoski Chambre syndicale des societes d'Etudes et de Conseils (SINTEC
CONSEIL) za člane inšitute certifikat ISO 9000 sicer ni obvezen, pač pa
ga priporočajo in podpirajo.

V Nemčiji se ADM še ni odločil glede certifikatov svojih članov

inštitutov. V srednjeročni perspektivi je le malo verjetno, da bi postal
certifikat ISO 9000 formalni predpogoj za članstvo v ADM. Od
povpraševanja naročnikov, ki se bo verjetno povečalo, je bistveno
odvisno, ali se bodo certifikati (po standardih) ISO 9000 utrdili v
nemškem raziskovanju tržišča.

6.3.3 Nacionalni standardi

Certifikat ISO 9000 le dokumentira posebne korake raziskovalnega

povezani s kakovostjo, pa tudi znanstveno izobraževanje akademskega naraščaja zato stopajo v

ozadje.

54
procesa, vendar pa sam ne postavlja standardov, ki slonijo na
znanstvenih kriterijih. Za ta namen potrebujemo splošno sprejete
vsebinske standarde kakovosti. Brez takih standardov je pomen
certifikata za znanstveno kakovost raziskovanja tržišča in družbe v
veliki meri odvisen od zavesti o kakovosti in od filozofije o kakovosti
posebnega inštituta, ki želi certifikat.

Mednarodna etika raziskovanja tržišč in družbe obvezuje inštitute, da

opravljajo raziskave v skladu s priznanimi znanstvenimi načeli,
učinkovito z vidika stroškov in skladno z določili naročnikov (primerjaj
European Society for Opinion and Marketing Research 1995: člen 12).
Raziskave tržišča in družbe morajo uskladiti znanstveno odličnost, hitro
ustvarjanje rezultatov in stroške (o podrobnostih glej poglavje 13).
Znanstvena kakovost rezultatov je odločilno odvisna tudi od tega, kaj
naročniki zahtevajo in pričakujejo.

Že dolga leta ima Britanija v Evropi vodilno vlogo pri oblikovanju

standardov kakovosti na področju tržnega raziskovanja. Leta 1996 je
MRQSA (Market Research Quality Standards Association, Združenje za
standarde kvalitete pri tržnih raziskavah) objavilo Service Standard for
Market Research. MRQSA je zveza različnih združenj, ki predstavljajo
interese ponudnikov in uporabnikov tržnih in družboslovnih raziskav v
Britaniji. Service Standard for Market Research ima pet delov, ki
govorijo o zagotavljanju kakovosti, izvedbi študij, zbiranju podatkov,
obdelavi podatkov in o certifikatih.

Za nek inštitut za tržne raziskave v Britaniji je žig MRQSA jamstvo, da

deluje v skladu s Service Standard for Marketing Research; inštitut dobi
certifikat s pomočjo ene od institucij, ki so pooblaščene za tržno
raziskovanje pri United Kingdom Accreditation Service (UKAS). Service
Standard for Market Research in certifikat ISO 9000 sta komplementarna
na ta način, da ISO certifikat vključuje posamezne vidike certifikata
MRQSA.

Pristojne oblasti sedaj priznavajo, da je Service Standard, ki so ga

razvili pri MRQSA, uradni britanski nacionalni standard (British
Standard Institution 1998). Združenje organizacij za tržne ankete
(Association of Market Survey Organisations, AMSO) in Združenje
britanskih družb za raziskovanje tržišča (Association of British Market
Research Companies) združujeta sedaj svoja prizadevanja kot Britansko
združenje za tržne raziskave (British Market Research Organisation
(BMRA).

Britanski Service Standard for Market Research je vplival tudi na

razprave in na razvoj v drugih evropskih državah. Na Švedskem želi

55
Foereningen Svenska Marknadsinformationsfoeretag (SMIF) razviti
minimalne standarde, ki bodo ustrezali standardom MRQSA. Španska
organizacija ANEIMO bo objavila priročnik o kakovosti, ki se bo opiral
na British Service Standard in bo obvezen za vse člane.

V Italiji je ASSIRM (1996) izdal Standard di Qualita, kjer so

postavljeni minimalni standardi za člane inštitute in za sprejemanje
novih članov; isto velja za VMO na Nizozemskem. Pri nizozemskih
standardih kakovosti obstaja nek problematičen vidik, saj lahko manjši
inštituti dobijo skupen certifikat, da bi tako zmanjšali stroške.

V Franciji je SYNTEC CONSEIL sestavil Guide pratique de la qualite en

etudes de marche (1998) (Praktični priročnik o kvaliteti tržnih
raziskav), ki ga je nedolgo tega izdala v angleščini European Federation
of Associations of Market Research Organisations (EFAMRO) z naslovom
Practical Guide to Quality Market Research (1998). Ta francoski poskus
je podoben ADM priporočilom (glej spodaj) za katalog kriterijev
kakovosti, ki se nanaša na vse korake v procesu raziskovanja.

V ZDA je Council of American Survey Research Organizations (CASRO, Svet

ameriških organizacij za anketiranje) med tistimi, ki razvijajo pojem
kakovosti. Doslej je CASRO ustanovil Survey Research Quality Committee
(Odbor za kvaliteto anket), ki je objavil nasvete glede kakovosti anket.
Drugi dve zelo pomembni organizaciji sta Council for Marketing and
Opinion Research (CMOR) in Research Industry Leaders Forum (RILF), ki se
ukvarjata s posebnimi vidiki kakovosti empiričnega raziskovanja: CMOR z
izboljšanjem pripravljenosti za sodelovanje pri anketah, RILF pa s
sistematičnimi programi za vzgajanje in trening.

Research Industry Coalition (RIC), to je zveza trinajstih

najpomembnejših poklicnih in akademskih organizacij v ZDA, je deloma
tudi zaradi politične gonje v parlamentu, kjer so napadali svobodno
raziskovanje z anketami, postavila Poklicne in etične standarde za
raziskovanje tržišča, javnega mnenja in množičnih občil (Professional
and Ethical Standards for Marketing, Opinion and Media Research) (glej
oddelek 16.3). Na precej abstraktni ravni govorijo o vseh ustreznih
vidikih etike in kakovosti, o katerih bomo razpravljali v nadaljevanju.

6.3.4 Mednarodni standardi kakovosti

Cilj MRQSA je, da bi v celi Evropi priznali britanski Service Standard.

Glede na to, da je v drugih državah malo takega, kar bi mu bilo
primerljivo, je res verjetno, da bodo bodoči evropski standardi
kakovosti pod močnim vplivom MRQSA-jevega Service Standard for Market
Research. Evropska federacija združenj organizacij za tržne raziskave

56
(European Federation of Association of Market Research Organisations,
EFAMRO) je v novejšem času razvila evropske standarde kakovosti, ki so
jih dali v presojo članicam organizacijam.

Ali bodo mednarodni in evropski standardi res prispevali k temu, da bo

zagotovljena znanstvena kakovost raziskovanja tržišča in družbe in da se
bo kakovost povečevala, je odvisno od tega, ali se bomo izognili trem
nevarnostim. Prvič, brez dobrega razmisleka ne smemo sprejeti nobenega
obstoječega nacionalnega osnutka, kajti institucionalne in
organizacijske strukture raziskovanja se v različnih državah razlikujejo
in to vpliva na kakovost.

Mednarodni standardi za raziskovanje tržišča in družbe morajo torej

nujno biti bolj abstraktni kot nacionalni standardi. Vendar pa ne smejo
biti, drugič, visoko abstraktni cilji, s katerimi vsakdo brez pridržkov
soglaša, iz njih pa ne izhajajo nobene praktične posledice. Tretjič,
mednarodni standardi kakovosti ne bi smeli imeti oblike samo po sebi
razumljivih najmanjših zahtev, da bi z njimi olajšali doseganje soglasja
in tako zagotovili, da bi jih sprejeli v vseh državah.

Le v primeru, če se izognemo vsem tem trem nevarnostim, bodo mednarodni

standardi kakovosti prispevali k zagotavljanju in izboljševanju
znanstvene kakovosti tržnih in družbenih raziskav tudi v tistih državah,
ki so v tem pogledu že napredovale. Že zaradi naraščajoče
internacionalizacije raziskovanja ni nobenega dvoma, da bodo mednarodni
standardi kakovosti nujno potrebni, če gledamo srednjeročno in
dolgoročno.

Veriga inštitutov, ki deluje v Evropi ali po svetu, bi lahko razvila

lastne standarde kot dejavnik tekmovanja in konkurence mednarodnim
standardom kakovosti za raziskave tržišča in družbe, še posebno za
naraščajoče področje raziskav tržišča in njegovih proizvodov. Pri tem bi
naročniku ponudili raziskovalno strategijo s povezovanjem različnih
raziskovalnih modulov.

6.3.5 Položaj v Nemčiji

V Nemčiji je ADM pred kratkim razvil standarde za zagotavljanje

kakovosti na področju tržnih in drugih družbenih raziskav, da bi tako
ponudil inštitutom in naročnikom nasvete za celoten raziskovalni proces
(Arbeitskreis Deutscher Markt- und Sozialforschungsinstitute e.V.
1998b). Ti standardi opisujejo zahteve glede kakovosti za različne
korake v procesu raziskovanja in so razdeljeni na naslednja poglavja:

• Splošni vidiki zagotavljanja kakovosti

57
• Sodelovanje z naročnikom
• Konceptualna pomoč raziskavam / Vodenje raziskav
• Zbiranje podatkov
• Obdelava podatkov
• Svetovanje naročnikom

Posamezne kriterije je treba razumeti kot cilje in standarde, ki naj bi

zagotovili znanstveno odličnost rezultatov raziskovanja. Ne smemo v njih
videti seznama vodil, ki bi se jih morali držati na že vnaprej določen
način.

6.3.6 Razprave o kakovosti v sistemih evropske uradne statistike

Uspešnost in učinkovitost evropskega statističnega sistema bo

zagotovljena in se bo izboljševala, če bomo uporabljali pojme
kakovosti. Kakovost statistike lahko ocenjujemo na osnovi naslednjih
kriterijev:

• pomembnost njenih proizvodov

• točnost podatkov
• neposredna aktualnost in pravočasnost
• primerljivost statistike
• dostop do podatkov in jasnost informacij
• koherenca, skladnost
• popolnost, zaključenost

Vsako sestavino kakovosti razčlenimo na elemente, ki jih lahko opazujemo

in merimo in jih bodo v prihodnosti vedno bolj opisovali v poročilih o
kakovosti vsake statistike. Kakovost ocenjujejo nacionalni statistični
uradi na osnovi enakih pravil merjenja. Sprejem sistemov za
zagotavljanje kakovosti bo izboljšal kvaliteto proizvodov in uslug
uradne statistike.

58
Drugi del

Mednarodne primerjalne ankete in arhiviranje

podatkov

7. Mednarodne primerjalne ankete

7.1 Uvodne pripombe

Mednarodne primerjalne študije so za družbene znanosti tisto, kar je

eksperiment za naravoslovne znanosti. Mnogovrstnost družbenih in
kulturnih pojavov, na primer v Evropi, ki se je razvila v dolgotrajnem
toku zgodovine, omogoča, da lahko preverimo zapletene teorije družbenih
znanosti o medsebojnem vplivu dispozicij posameznika (mikroraven) in
nacionalnih oblik institucij (makroraven). Bistveni predpogoj za dosego
tega cilja so mednarodne primerjalne ankete.

V zadnjih desetletjih so raziskovanje z anketami pogosto obtoževali, da

je izolirano in le malo mednarodno primerljivo; če pa je že primerljivo,
prihaja prepozno. Tudi ob zaključku dvajsetega stoletja mednarodne
primerjalne študije še vedno večinoma slonijo na anketah, opravljenih v
državi raziskovalca in v skladu s tistim, kar ustreza tej državi, ne pa
na neposrednem sodelovanju z raziskovalci iz drugih držav, pa čeprav
obstajajo v takih študijah zaradi primerljivih vprašanj oporne točke za
primerjalno raziskovanje. Rezultat je pogosto vrsta poročil za posamezno
državo, ki jih združuje skupni naslov knjige; v najboljšem primeru gre
za konceptualne stične točke, le malo pa je primerjalnih analiz, ki
stvarno primerjajo države.

Te pomanjkljivosti so spoznali že v zgodnjih petdesetih letih. Kljub

velikim naporom norveškega družboslovca Steina Rokkana in Mednarodnega
odbora za družbene znanosti pri UNESCO (Inernational Social Science
Council, ISSC), da bi izboljšali temelje za zbiranje podatkov za
primerjalno raziskovanje, je to delo na začetku le malo napredovalo
(Szalai 1977). Ko pa je nastalo omrežje nacionalnih arhivov za podatke
družbenih znanosti, se je položaj začel izboljševati. V zgodnjih
petdesetih letih celo na nacionalnih ravneh skoraj ni bilo empiričnih
podatkov o večini vprašanj; od sedemdesetih let naprej pa je dosegljivih
vedno več in več podatkov, tako da ima družboslovje danes relativno
veliko bogastvo podatkov. Kljub izboljšanemu stanju v posameznih državah
temeljnih podatkov za mednarodno družboslovno primerjalno raziskovanje
še zdaleč ni dovolj. Študije z mednarodnim sodelovanjem so izjeme. Ves
čas nastajajo nova orodja za merjenje, vendar pa niso "kalibrirana",

59
umerjena. Primerljivost in nepretrganost sta redki in težko je doseči
uskladitev.

7.2 Učinki internacionalizacije

V procesu evropeizacije in globalizacije politike, gospodarstva in

celotne družbe so imele družbene znanosti celo vrsto koristi. Privatno
tržno in družbeno raziskovanje se vedno bolj usmerjata k zahtevam
evropskega tržišča. Mednarodna akademska razprava o zaščiti podatkov in
o razvoju demografskih standardov je vključena tudi v publikacijah
Evropske družbe za raziskovanje javnega mnenja in tržišča (European
Society for Opinion and Marketing Research, ESOMAR) (Jung 1993). Širok
evropski projekt sekundarne analize Zaupanje v vlado (Beliefs in
Government, BiG), ki ga je financirala Evropska znanstvena fundacija
(Euroepan Science Foundation, ESF) (Kaase in Newton 1995), je ne le
ustvaril pomembne in bistvene rezultate, pač pa je tudi prikazal
možnosti in omejitve primerjalnega raziskovanja na temelju obstoječih
podatkov in na izbranih področjih raziskovanja. V okvirih danih sredstev
so arhivi s pomočjo ESF, ECPR (European Consortium for Political
Research, Evropsko združenje inštitutov za politologijo) in Evropske
unije povečali svoje napore, da bi združili vse evropske baze podatkov
(Tanenbaum in Mochmann 1994a). Tak razvoj nam kaže, da bo moralo biti
prihodnje raziskovanje - kljub obstoječemu bogastvu podatkov - bolj kot
v preteklosti usmerjeno k mednarodni primerljivosti (Tanenbaum in
Mochmann 1994b; European Science Poundation 1998a: 8).

7.3 Perspektive mednarodnega primerjalnega družbenega raziskovanja

V celi vrsti programov trajnih mednarodnih anket se že kažejo

izboljšave. Pri reprezentativnih anketah, tako imenovanih
Evrobarometrih, ki jih dvakrat na leto delajo za Evropsko komisijo, so
dali pomemben prispevek na tem področju, čeprav so se nanj usmerjale
mnoge metodološke kritike (Reif in Inglehart 1991; Moschner 1993; Saris
in Kaase 1997). Poleg tega obstajajo mednarodni programi anket, ki
slonijo na teorijah in so metodološko nadzorovani, kot je na primer
International Social Survey Programme (ISSP)(Davis in Jowell 1889),
Comparative Study of Electoral Systems (CSES, Mednarodna študija o
volilnih procesih) (Rosenstone 1994), ali pa v državah Evropske unije
Household Panel Studies (Panelne raziskave gospodinjstev). Poleg tega
sedaj pripravljajo akademsko reprezentativno anketo, ki jo bodo v rednih
presledkih (verjetno dveh let) opravljali v državah članicah ESF, to je
European Social Survey (ESS, Evropska družbena anketa, European Science
Foundation 1999). Vsi mednarodni akademski programi za anketiranje so
teoretično dobro utemeljeni in vključujejo zahteven in natančen
metodološki nadzor. Safari raziskavam, to je anketam brez sodelovanja

60
raziskovalcev iz udeleženih držav, ki sodelujejo pri programih anket, se
izogibajo; sodelujejo znani raziskovalci iz vključenih držav (Szalai
1977: 69-79). V tem se izraža iskanje skupnih standardov in
prizadevanje, da bi operacionalizirali demografske spremenljivke na
čimbolj primerljiv način.

Vendar pa ni sistematičnega temelja za to prizadevanje, drugače kot je

to pri standardni demografiji ZUMA v Nemčiji, ne glede na dejstvo, da
nacionalne posebnosti, na primer v nacionalnem sistemu, vedno ustvarjajo
nove probleme v zvezi s primerljivostjo med državami. Vprašanje o
merjenju ekvivalentnosti instrumentov tako ostaja glavni problem pri
mednarodnih primerjalnih anketah (Scheuch 1973: 219-227; van Deth 1998;
Harkness 1998).

7.4 Uskladitev evropske statistike

Močno si tudi prizadevajo, da bi uskladili evropsko uradno statistiko

(Haug in drugi 1998). Usklajene podatke dobivajo s pomočjo treh glavnih
strategij:

• input uskladitev (ex ante ali metodološka uskladitev)

• output uskladitev (ex post ali uskladitev proizvodov)
• uskladitev s pomočjo ciljne strukturne strategije (target structure
strategy)

Input uskladitev najprej določi tiste vsebine in metode, pa tudi

definicije spremenljivk in razlike med njimi, ki naj bi jih izvedli
nacionalni statistični uradi. Razvoj in vpeljava novih raziskav - kot je
na primer evropska panelna raziskava gospodinjstev - pri nadnacionalnih
institucijah, je klasičen primer input uskladitve. Načeloma si lahko
zamislimo prilagoditev značilnosti in metod obstoječe nacionalne
statistike, ki bi ustrezala pravilom uskladitve. Rezultat je vedno
usklajeni dokument mikropodatkov.

Output uskladitev najprej določi statistični produkt; potem posamezen

statistični urad sam odloča o viru podatkov; na primer: informacije
lahko dobimo iz obstoječih zajetij podatkov ali iz registrov. Primeri te
vrste usklajevanja so raziskave o budžetih gospodinjstev ali pa
nacionalni popisi prebivalstva (national censuses). Rezultat so
makropodatki, usklajeni z zbranimi informacijami.

Ciljna strukturna strategija je postopek strateške uskladitve, ki

definira ključne značilnosti ankete in korake zajetja ter določi
postopke standardizacije. Te cilje oblikuje in postavlja Statistical
Office of European Union (EUROSTAT, Statistični urad Evropske unije) v

61
povezavi z nacionalnimi statističnimi uradi. Anketa o delu je primer za
tak pristop. Ta postopek je nastal na osnovi izkušnje, da je utrjenim
nacionalnim statistikam težko vsiliti mednarodna prizadevanja, da bi
standardizirali značilnosti anket. Odvisno od pomembnosti posameznih
komponent anket so tiste tehnike in značilnosti, ki so bistvene za
evropsko primerljive statistične rezultate, usklajene na input način,
druge pa na output način.

Vsi postopki usklajevanja imajo dobre in slabe strani. Output postopek

sloni na že obstoječih podatkih; z vidika stroškov je zato ugodnejši in
ga lahko hitreje uporabimo; to pomeni, da so rezultati hitreje na
razpolago. Velika pomanjkljivost tega postopka je nezadovoljiva kakovost
podatkov usklajenih anket. Pri mednarodnem primerjanju in pri
interpretiranju podatkov je treba vedno paziti na to, da informacije
niso nujno skladne, kajti razlike v ugotovitvah so lahko umetni
proizvodi postopka usklajevanja. Pri postavljanju ciljne strukture ima
strateški postopek namen izkoristiti prednosti prvih dveh omenjenih
postopkov in čim bolj zmanjšati njune slabosti (na primer boljša
kakovost podatkov in primerljivost bistvenih nacionalnih in mednarodnih
spremenljivk, razpoložljivost usklajenih mikropodatkov, stroškovna in
časovna input uskladitev le za omejeno število spremenljivk). S
kratkoročnega in srednjeročnega vidika se bo ta strategija verjetno
uveljavila kot rešitev za usklajevanje.

7.5 Prednosti razvoja

Sedaj obstaja že precejšnje soglasje o prednostih trajnega pospeševanja

mednarodnega primerjalnega družbenega raziskovanja. Na pobudo ESF, na
primer, so predlagali naslednja priporočila pri pripravljanju Četrtega
okvirnega programa Evropske unije (Fourth Framework Programme of the
European Union), ki imajo osrednjo vlogo pri pospeševanju primerjalnega
raziskovanja v Evropi (Newby in drugi 1991: 78-79):

• uskladitev in izdelava standardov za merjenje instrumentov, za

prikaz podatkov in dokumentiranje podatkov,
• olajšanje dostopa do podatkov in večja uporaba podatkov,
• podpora mednarodnemu sodelovanju s pomočjo infrastrukturne podpore
omrežij, ki so usmerjena k projektom,
• krepitev infrastrukture za raziskovanje družbe.

Vsaka investicija v apriorno koordinacijo primarnega raziskovanja pomeni

pridobitev za vse naslednje analize, ki bodo slonele na teh podatkih,
kajti primerljivost ex post facto lahko dosežemo le z dosti večjimi
napori.

62
Ocenjujejo, da so vredna posnemanja mednarodna prizadevanja ADM, ASI ter
Nemškega zveznega statističnega urada (German Federal Statistical
Office), da bi se dogovorili za skupne standarde statistike prebivalstva
(Ehling in drugi 1992). Cilji primerjalnega družbenega raziskovanja za
izboljšanje delovnih pogojev so infrastrukturna podpora, okrepljeno
temeljno raziskovanje o zanesljivosti (reliabilnosti) in veljavnosti
(validnosti) različnih merskih instrumentov in načinov raziskovanj, pa
tudi koordinacija, ki sega preko programov, ko gre za velike raziskave.

Z naslednjimi koraki v smeri usklajevanja uradnih raziskav Evropske

unije nameravajo poenotiti približno 20 socialnoekonomskih spremenljivk
družbenega okolja, ki so ključne značilnosti vseh družbenih statistik
(Government Statistical Service 1996: 12-19). Med te spremenljivke
spadajo med drugimi starost, spol, zakonski stan, narodnost,
državljanstvo, zaključena izobrazba, sestava gospodinjstva, stanovanjske
razmere, način in obseg pridobitne dejavnosti in dohodek. Proces
uskladitve naj bi dolgoročno zajel še delovno silo, evropski panel
gospodinjstev, proračun gospodinjstev, popis prebivalstva, pa tudi
uporabo časa.

Z znanstvenega vidika ne more biti nobenega dvoma, da vodi usklajevanje

na mikro ravneh posameznih oseb do boljših rezultatov kot prilagoditve
na makro ravneh družbe kot celote, ki lahko vodijo do dodatnih napak in
pristranosti. Vendar pa z vidika stroškov in koristi ni vedno lahka
odločitev o tem, kako na najboljši način uskladiti vsebino im metode
raziskav.

Opisana prizadevanja za uskladitev uradne statistike je treba ugodno

oceniti tudi zato, ker pomenijo pritisk na raziskovanje z anketami, naj
standardizira socialnodemografske spremenljivke okolja in utrdi
primerljivost s podatki statističnih uradov. To lahko le koristi
mednarodnemu primerjalnemu raziskovanju družbe.

8 Arhiviranje podatkov anket

8.1 Uvodne pripombe

Preverjanje ugotovitev predpostavlja poleg branja poročil o raziskavah

tudi dostop do empirične osnove analiz. Poročanje o rezultatih ankete le
v obliki marginalnih distribucij (razdelitev respondentov po kategorijah
odgovorov pri vprašanjih) in tabel (razčlenitev po mnogih znakih)
nikakor ne izčrpa vse informacijske vsebine ankete. Zbrane podatke lahko
uporabimo kot odgovor na številna raziskovalna vprašanja, ki jih
primarni raziskovalci niso postavili. Sedaj imamo na razpolago

63
informacije o stališčih posameznikov in o njihovih načinih vedenja, ki
omogočajo zgodovinskemu raziskovanju znanstveno utemeljen vpogled v
človekovo življenje na reprezentativni podlagi; to ni bilo možno pred
začetkom dobe anket. Že ta razlog je dovolj, da je treba podatke
arhivirati za sekundarne analize. Poleg tega je možno tudi znanstveno
preverjati izjave in tabele primarnih raziskovalcev (intersubjektivna
preverljivost; v zvezi s tem glej tudi Deutsche Forschungsgemeinshaft,
Nemška raziskovalna skupnost 1998: 12-13). Poleg tega lahko ponovno
kombiniramo spremenljivke za različne analitične namene, ker lahko pomen
vprašanj in odgovorov interpretiramo v različnih teoretičnih okvirih.
Tam, kjer je orodje merjenja primerljivo, je primerjalno raziskovanje ex
post facto možno v času in prostoru. Ponovna uporaba vprašanj, s
katerimi so prej zbirali podatke, odpira še dodatne perspektive
zgodovinskim raziskavam (Rokkan 1966; Scheuch 1973; Hyman 1972;
Klingemann in Mochmann 1975).

Sekundarne analize in intersubjektivna preverljivost predpostavljajo

ustrezno arhiviranje. Kodirani odgovori anketiranih ljudi bi morali biti
shranjeni v obliki anonimnih vrst podatkov (de Guchteneire in Mochmann
1990; Kaase in drugi 1980). Po drugi strani pa ni niti nujno, niti
običajno, da bi čuvali izpolnjene vprašalnike. Opis raziskave (čas
anketiranja, ciljna populacija, zajetje vzorca itd.) mora biti dosegljiv
za sekundarne analize, skupaj z dokumentacijo o anketarjevem orodju
(vprašalnik, kartice) in načrt kodiranja za vrste podatkov. Poleg
številnih 'postopkov v hiši' (in-house practices) so se razvili
minimalni mednarodni standardi, kot na primer tisti, ki jih uporabljajo
člani Mednarodne federacije organizacij za podatke družbenih znanosti,
(International Federation of Data Organisations for the Social Science,
IFDO) in Sveta evropskih arhivov za podatke družbenih znanosti (Council
of European Social Science Archives, CESSDA) (Dodd 1982; Scheuch 1990;
Interuniversity Consortium for Political and Social Research 1996;
Tannenbaum in Mochmann 1994a: 505-509). Ti arhivi vključujejo nadzor
sprejemanja gradiv, obdelavo in dokumentacijo podatkov, dolgoročno
hranitev podatkov in njihovo razpoložljivost za sekundarne analize.

8.2 Nadzor sprejemanja anketnih materialov

Namen nadzora sprejemanja je pripraviti vrsto podatkov s pripadajočo

dokumentacijo, tako da so vključeni vsi primeri v popolni in lahko
spoznavni obliki, ki se sklada s podatki in načrtom kodiranja. Za to je
potrebno naslednje:

• tehnična kontrola medija, kjer bodo shranjeni podatki

• ustvariti (univariatne) marginale (marginals)
• preveritev primerov glede celotnosti in identifikacije

64
• poprava napak
• preveritev marginalov na osnovi načrta kodiranja

To preverjanje in prilagajanje lahko zahteva veliko truda, na primer

tedaj, kadar so izvirni podatki v tehničnem formatu, ki ni (ali ni več)
v rabi, če gre za sistemske dokumente (n.pr. SPSS, SAS, ali v nekih
posebnih formatih za analitične programe inštitutov, če so študije
razdeljene na različne dele (več valov raziskave, različne skupine
respondentov), ali pa v primeru, če je bila vrsta podatkov utežena
(weighted). V takih primerih lahko preverjanje standardiziramo le v
manjši meri.

8.3 Urejanje podatkov in dokumentacija

Namen urejanja ankete je v tem, da ustvarimo vrste podatkov, ki jih

uporabnik lahko brez težav analizira celo po dolgotrajnem hranjenju. V
celoti urejena anketa potrebuje kodirno knjigo, čitljivo z računalnikom.
Tako delo lahko vključuje tudi prekodiranje iz redkih ali neodvisnih
programov v tak format, s katerim lahko delamo tehnične obdelave, stalno
preverjanje po logiki vsebine in po formalni logiki in prilagoditev
različnih strategij kodiranja pravilom arhiviranja. Poleg tega so
skupine podatkov povezane na ravni posebnih skupin respondentov.
Raziskave, ki so bile izvedene v enakih časovnih presledkih, ali pa v
zvezi s posebno vsebino, je treba preverjati glede primerljivosti in
nepretrganosti. Zato sestavijo sezname korespondence vprašanj. Podatke
ustreznih anket rekodirajo, da bi dobili primerljivo strukturo in tako
postali bolj uporabni za primerjalne sekundarne analize.

Vsak korak pri tem delu bi bilo treba neprestano nadzorovati z vmesnim
štetjem. Kako obsežna so posamezna dela, ni odvisno le od števila
spremenljivk, pač pa tudi od tehničnega stanja izvirne skupine podatkov.

Da bi lahko izvirni material ankete uredili v obliko, čitljivo za

računalnik, je potreben podroben opis skupine podatkov, ki vključuje:

• vprašanja in odgovore, ki so čim bolj verno prevzeti iz vprašalnika

in/ali načrta kodiranja
• opis informacijskih enot (spremenljivk) na tehnični ravni (položaji
spremenljivk v vrsti podatkov, dolžina polja podatkov, število
decimalnih mest, definicije manjkajočih vrednosti itd.)
• absolutne in realativne univariatne frekvence za spremenljivke
• uvodne metodološke informacije o anketi
• razumljive informacije o posebnih spremenljivkah v dodatku

65
Poleg tega hkrati s kopijo čuvajo tudi originalni material (izvod
vprašalnika, opis metode, tehnične in vsebinske informacije o anketi v
opisu raziskave). Sedaj to delajo s pomočjo skenerja na formatu, ki je
združljiv z internetom.

8.4 Dolgotrajna hranitev

Podatki anket so spravljeni v anonimni obliki na nosilcih podatkov v

fizično ločenih arhivih podatkov s kopijami. Glede na to, da imajo sedaj
uporabni mediji za hranitev le omejeno življenjsko dobo, je od časa do
časa nujno ponovno kopiranje. Format in tehnologija arhivov
zagotavljata, da podatki ostanejo čitljivi.

8.5 Uporabnost za sekundarne analize

Uporaba podatkov anket za sekundarne analize zahteva posebno znanje o

podatkih, poznavanje analitičnih postopkov in vsebin originalnih
podatkov. Arhivi sicer nudijo strokovne nasvete, vendar je osnovni
predpogoj odkritje tistih spremenljivk, ki so v množici drugih
spremenljivk ustrezne za dano raziskovalno vprašanje. Procese iskanja
lahko podpremo z vsebinskimi podatki o celotni študiji, ali pa z
ugotavljanjem besedil vprašanj in vnaprej postavljenih kategorij
odgovorov v vprašalnikih. Vedno bolj se upošteva standardizirana imena
spremenljivk oz. deskriptorje za spremenljivke, da bi lahko na ta način
združili primerljive indikatorje iz različnih baz podatkov.

Uporabnik lahko dobi podatke na disketah, na CD ROM-u ali pa kot

datoteko preko interneta; včasih še vedno tudi na magnetnem traku.

Mednarodni promet s podatki usklajujeta CESSDA in IFDO (Mochmann 1998).

Če uporabniki želijo in če je to skladno s pravili o zaščiti podatkov,
lahko inštituti za tržne raziskave in za raziskovanje javnega mnenja
napravijo izbor podatkov, ki so uporabni za sekundarne analize (Noelle-
Neumann 1992: 433-438). Internet danes omogoča projektnim skupinam ali
posameznikom, da lahko pridejo do podatkov kjerkoli po svetu. Vendar pa
je treba biti posebej pozoren na kakovost preverjanja podatkov in na
dolgoročno varnost hranitve arhivskih podatkov.

Za validiranje ugotovitev je treba načeloma zahtevati dosegljivost vseh

podatkov, ki ne sodijo v okvir zaščite naročnika. Skupnost raziskovalcev
lahko to doseže tako, da daje podatke preko Osrednjega arhiva za
empirično družbeno raziskovanje (Zentralarchiv fuer Empirische
Sozialforschung, ZA) (glej Wissenschaftsrat 1985: 256). Arhiviranje
podatkov naj bi zato bilo sestavni del vsakega dovoljenja za
raziskovalne projekte, ki jih financirajo iz javnih sredstev. Kjer je

66
treba zaščititi posebne interese naročnikov, bi to lahko naredili na
primer tako, da bi dali podatke na razpolago po preteku določenega časa.
Tudi arhiviranje v inštitutih za anketiranje naj bi upoštevalo tu
napisana pravila arhiviranja.

67
Tretji del

Šolanje in množična občila

9. Univerza in praktično šolanje v empirični družbeni znanosti

9.1 Diagnoza

Med cilji, ki so postavljeni od zunaj in jih je sprejel ta akademski

poklic, je zagotovitev univerzitetnega šolanja za pridobitev potrebnih
poklicnih kvalifikacij (Gerhard in Hradil 1996: 45-46). Stvarno pa je
tako, da akademsko šolanje na nekaterih področjih empiričnega
družboslovnega raziskovanja ne zadovoljuje več praktičnih potreb, ker
nov tehnični razvoj, na primer, zahteva sredstva, ki univerzam niso na
voljo. Možnosti zbiranja podatkov so se močno razširile z uvedbo
telefonskih intervjujev s pomočjo računalnika (CATI), intervjujev s
pomočjo prenosnih računalnikov (CAPI) in celo anket po internetu. Ta
razvoj postavlja nove in dolgoročne zahteve univerzitetnemu šolanju (na
primer glede postopkov izbiranja, oblikovanja vprašalnikov, treninga
anketarjev itd), ki jih univerze ne morejo več zadovoljevati brez težav
zaradi pomanjkanja znanja in sredstev.

Leta 1997 je bilo 40 odstotkov anket, ki so jih naredili v javnem

sektorju na področju tržnega in družbenega raziskovanja, opravljenih s
pomočjo telefonskih intervjujev (CATI) in skoraj 14 odstotkov z osebnim
intervjujem s pomočjo prenosnega računalnika (Arbeitskreis Deutscher
Markt- und Sozialforschungsinstitute e. V. 1998a: 5). V nasprotju s tem
so raziskave v bankah podatkov v Informacijskem centru socialnih
znanosti (Informationszentrum Sozialwissenschaften, IZ) pokazale, da so
v raziskovalnih projektih in znanstvenih publikacijah, kjer gre za
ankete, telefonske ankete igrale manjšo vlogo. Med letoma 1992 in 1997
so to tehniko uporabljali le v 0.5 odstotkih primerov, ki so zapisani v
IZ bibliografski banki podatkov SOLIS in le v 4.0 odstotkih primerov med
letoma 1987 in 1996, ki so zapisani v raziskovalnem projektu banke
podatkov FORIS (glej tabeli 1 in 3 v poglavju 17). Medtem ko so v
inštitutih članih ADM imeli leta 1997 okrog 2200 CATI mest, jih je bilo
zgodaj v letu 1998 na univerzah le okrog 100.

Glede na pomen anket za empirično družboslovno raziskovanje in glede na

asimetričnost med sredstvi privatnega sektorja in znanjem, pridobljenim
s praktičnimi izkušnjami, na eni strani, in razvojem teorij,
metodologije in analitičnih postopkov na univerzah na drugi strani, je
razumljivo, da morajo praktiki in akademiki tesneje sodelovati. Vse

68
dosedanje raziskave in izkušnje pa kažejo, da je bilo tega sodelovanja
dosti manj, kot bi ga lahko bilo. Niti informacije ADM, niti rezultati
ankete o načrtovanju in analizi, niti banka podatkov IZ v zvezi z
učenjem ne govorijo o tem, da bi se v praksi pridobljeno znanje v omembe
vredni meri prelivalo v univerzitetno učenje na osnovi dogovorov med
praktiki in univerzami.

9.2 Možnosti za izboljšanje situacije

Šolanje na univerzah mora upoštevati spremenjene okoliščine v empiričnem

družboslovnem raziskovanju. To zahtevo pa bo težko realizirati, ker pri
dani ureditvi učnega načrta povzroča napetosti med pravim strokovnim
študijem kot takim in razširjenim šolanjem na področju metodologije. Po
eni strani zagotavlja utrjeni učni načrt vsaj solidno temeljno
izobrazbo. Okvirna pravila, ki jih je izdal Stalni odbor Ministrstva za
vzgojo in kulturo leta 1990 priporočajo 16 odstotkov tedenskega časa v
enem semestru za metodološke vaje. Po podatkih baze podatkov IZ
Datenbank Lehre (Zahodna Nemčija) je bilo v zimskem semestru 1991/92 12
odstotkov dela pri tečajih z visoko diferenciranimi programi na področju
metodologije (Artus 1996: 68). V vzhodnem delu Nemčije so ocenili
povprečen delež časa tečajev o metodah empiričnega socialnega
raziskovanja na 20 odstotkov med poletnim semestrom 1992 in zimskim
semestrom 1994/95 (Hartmann in Nase 1996: 28); večino časa so posvetili
postopkom anketiranja (Hartmann in Nase 1996: 31).

Vendar pa, če upoštevamo napetost med disciplinarnim in metodološkim

študijem in gornje številke, ni verjetno, da bi v tem poklicu sprejeli
zahtevo, da se močneje poudari metodologijo. Vseeno pa bi bila v
situaciji skromnih sredstev razprava o potrebi po različnih žariščih
zelo koristna z vidika dobrega učenja metod empiričnega družboslovnega
raziskovanja, ki upošteva vse smeri razvoja na tem področju (Binder in
Stahl 1996: 100). Takšno razlikovanje bi moralo imeti stalno podlago v
sodelovanju med univerzami in praktičnim raziskovanjem (glej tudi
poglavje 12).

10. Ankete in javnost

10.1 Uvodne pripombe

Javna razprava o kriterijih kakovosti anket, ki ni omejena la na

strokovnjake, lahko poteka le tedaj, če množična občila objavljajo
ugotovitve anket. Pozornost javnosti ni toliko usmerjena na problem
zagotavljanja poklicne kakovosti v odnosih med raziskovalnim inštitutom
in naročnikom, ali pa na tekmovanje med inštituti, pač pa na problem

69
zagotavljanja ustrezne odprtosti v odnosih med raziskovalnimi inštituti,
množičnimi občili in javnostjo, bodisi da gre za občinstvo, potrošnike
ali za naslovljence anketnih ugotovitev. V medsebojnem tekmovanju kažejo
privatni inštituti za raziskovanje tržišča in javnega mnenja interes za
definiranje in opazovanje kriterijev kakovosti. Ob širjenju zahtev po
hitro dosegljivih ugotovitvah anket o aktualnih zadevah se povečuje
tudi nevarnost, da bodo inštituti zanemarili kriterije kakovosti, da
bodo tekmovali le glede cene in da bodo tvegali, ko bo šlo za vzorce, za
oblikovanje vprašanj in za terensko delo. Ta nevarnost je še toliko
večja, če od naročnikov ne moremo pričakovati, da bi imeli dovolj
strokovnega znanja za ocenjevanje kakovosti. Ta problem se še zaostri,
ker so ugotovitve anket pogosto objavljene v množičnih občilih in o njih
javno razpravljajo, ne da bi prikazali točna besedila vprašanj in in-
formacije o vzorčenju in postopkih dela, še posebno takrat, kadar občila
ali novinarji tega ne morejo oceniti.11

Vprašanje o kriterijih kakovosti se torej ne nanaša le na ono stran, ki

proizvaja. Ob grozeči izgubi javnega zaupanja, pogostih izjavah o
politični instrumentalizaciji in pogostih nepoznavalskih prikazih
rezultatov anket v množičnih občilih obstaja tudi problem razširjanja in
sprejemanja ugotovitev raziskav in še posebej problem sporočanja
ugotovitev anket množičnim občilom ali javnosti preko množičnih občil.

Katere poklicne kriterije kakovosti bi bilo treba uporabiti pri

objavljanju ugotovitev anket

• za objavljanje ugotovitev raziskovalnih inštitutov?

• za razširjanje ugotovitev preko množičnih občil?

In katere praktične posledice in posebna priporočila sledijo iz tega:

• za institucionaliziranje uredniških standardov?

• za novinarsko sposobnost?

Kot izhodiščno točko lahko zanesljivo vzamemo minimalne zahteve za

poklicno prakso in za legitimno uporabo anket, kot jih definirajo
poklicne in sektorske organizacije raziskovalnih inštitutov za tržne
raziskave in za raziskave javnega mnenja (n.pr. ADM, ASA, AAPOR, ESOMAR)
in smo o njih že veliko govorili. Vendar pa ne smemo pozabiti, da
veljajo ti kriteriji za publiciranje ugotovitev anket predvsem za same
inštitute; videti je, da je njihova uporaba pri objavah v množičnih

11
Le malo več kot polovica časopisnih poročil o volilnih anketah v Nemčiji je vključevala
informacijo o številu respondentov in le ena tretjina je prikazala točna besedila vprašanj
(Brettschneider 1996). Neka mednarodna anketa ESOMAR/WAPOR je pokazala, da je manj kot 40 odstotkov
od 147 raziskovalcev javnega mnenja (skupno 206) iz 87 držav, ki so jih vprašali, ocenilo, da je
poročanje o ugotovitvah anket v medijih visoko kvalitetno (Foundation for Information 1997).

70
občilih razumljiv korak, ki ga je treba priporočiti, vendar pa je to
brezuspešno prizadevanje v primerih, kadar:

• ni ustreznih standardov za objavljanje ugotovitev anket, ki jih

sprejmejo organizacije množičnih občil (Odbor za tisk, Zvezno
združenje nemških časopisnih založnikov (BDZV) in Nemško združenje
novinarjev (DJV);
• pri urednikih ni dovolj temeljnih sposobnosti za ravnanje z
anketami (ali sploh s slikami) in/ali tedaj, če ni ustreznega
začetnega in nadaljnjega treninga za novinarje.

10.2 Objavljanje ugotovitev anket

Definicija novinarskih ali redakcijskih standardov za objavljanje

rezultatov anket ima kot pomoč pri orientaciji poseben pomen, ko gre za
javno ravnanje z anketami. V tem pogledu se Nemčija v primerjavi z ZDA
še razvija (Brettschneider 1991, 1996). Minimalne zahteve, ki jih je
postavil AAPOR (American Association for Public Opinion Research 1997b;
glej oddelek 16.2, še posebno III. Standard for Minimal Disclosure,
Standard za najkrajše sporočilo) in veljajo tako za raziskovalne
inštitute, kot tudi za množična občila, se le deloma ujemajo s
priporočili v osnutku ADM (posebno grob je izostanek pristranosti pri
vzorčenju (sampling bias), to je informacija, ki je nepogrešljiva za
smiselno razlago rezultatov). Nemški odbor za tisk le "priporoča"
(Kodeks za tisk, nasvet 2.1) naslednje stvari pri objavljanju ugotovitev
anket:

• število respondentov,
• kdaj je bila anketa opravljena,
• kdo je naročnik,
• besedilo vprašanj.

Nič pa niso omenili ostalih minimalnih kriterijev AAPOR ali ADM, ki pri
objavljanju zahtevajo tudi informacije o:

• inštitutu, ki je opravil anketo,

• populaciji (ciljni populaciji),
• temelju vzorca (na primer volilni seznam, seznam prebivalcev),
• metodi vzorčenja (posebno slučajnega vzorčenja),
• načinu intervjuvanja (telefonsko, osebno 'iz oči v oči', poštno),
• lokaciji anketiranja,
• stopnji zajetja (pokritja),
• metodi uteževanja (Weighting),

71
• pristranosti vzorca (bias),
• velikosti podvzorca v primerih delnih rezultatov.

Tu nikakor ne gre za metodološko čistunstvo (purizem), ki ni prav nič

zanimivo niti za ameriška množična občila, niti za novinarje ali
raziskovalne inštitute, niti za njihove dvojnike v Nemčiji. Gre za
vprašanje jasnosti ugotovitev in za pomoč javnosti, da si jih lahko
razloži. Istočasno pa ameriška praksa kaže, da taki minimalni kriteriji
niso niti nerealistični, niti neizvedljivi, niti ne preobremenjujejo
sposobnosti javnosti, da oceni stvari, ali pa sposobnosti novinarjev (ti
si lahko, če je potrebno, pridobijo ustrezno znanje na začetnih ali
nadaljevalnih tečajih). Nasprotno, te informacije pomenijo veliko pomoč
laiku, da razume ugotovitve, ki so bile objavljene. V ZDA se je v mnogih
občilih obnesla neka vrsta "podatkov o anketi" pri objavljanju
ugotovitev anket.12

Medtem ko v ZDA v resnih množičnih občilih (televizija in tisk) pri

objavljanju rezultatov anket skoraj vedno dodajo tudi podatke o postopku
vzorčenja (o slučajnem izboru), in še posebej tudi o pristranosti pri
vzorčenju (o mejah napake vzorčenja), te informacije v nemških
uredništvih redno črtajo - verjetno zaradi neznanja - tudi če jih je
inštitut sporočil in so jih tiskovne agencije poslale naprej (Donovitz
1997); tudi na nemški televiziji - na primer pri političnih anketah –
praviloma ne povedo podatkov o mejah napake (večinoma znaša okrog + ali
- 2 ali 3 odstotke; namesto tega vsebinsko interpretirajo celo spremembe
enega samega odstotka). Ta pristranost vzorca sicer velja le za
enostavni slučajni izbor, vendar pa nam daje koristno praktično pravilo,
kako se izogniti docela napačnemu vtisu o absolutni natančnosti
rezultatov. Pri anketah s politično vsebino, posebno pred volitvami, je
izpuščena informacija, ki je nepogrešljiva za ustrezno razlago podatkov;
na primer: koliko respondentov, ki so jih vprašali o tem, kako bodo
volili, (še) ni moglo povedati imena posebne stranke in koliko jih je
odklonilo odgovor na to vprašanje.

Sicer pa so v določenih okoliščinah zanesljivo lahko zanimivi tudi

rezultati "anketiranja" tridesetih obiskovalcev nekega nakupovalnega
centra ali nekega urada za delo, ali pa tudi TED-"anketa"; morda so
rezultati celo vredni objave, vendar le, če ta dejstva sporočijo, ne pa
da jih zamolčijo in tako ustvarijo vtis, da gre za ugotovitve, ki jih
12
Tipičen primer vzorne jasnosti iz časopisa Los Angeles Times (21. 9. 1997): "Timesova telefonska
anketa je zajela 1258 odraslih ljudi po celi državi v času od 6. do 9. septembra. Telefonske
številke so bile izbrane iz liste vseh nacionalnih telefonskih central. Uporabili so tehnike
slučajnega telefonskega izbiranja, tako da so upoštevali napisane in nenapisane številke. Vzorec so
nekoliko utežili, da bi se ujemal s podatki popisa prebivalstva glede spola, izobrazbe in regije.
Meja napak vzorčenja za vse odrasle je plus ali minus trije odstotki; za nekatere podskupine je
morda meja napake nekoliko večja. Na rezultate ankete poleg tega lahko vplivajo tudi drugi

72
lahko posplošimo. To velja za vse informacije o slučajnih ali
"reprezentativnih" kvotnih vzorcih, ki jih potrebujemo za
interpretiranje rezultatov, še posebno informacije o deviantnih
(neslučajnih) metodah vzorčenja ali o posebno visokih mejah napak.13

Redakcijska navodila za objavljanje ugotovitev anket - s sodelovanjem

družboslovnih strokovnih organizacij - bi lahko pripravili skupaj ADM,
ASI, Odbor za tisk, Zvezno združenje nemških založnikov časopisov (BDZV)
in Nemško združenje novinarjev (DJV); ta navodila bi lahko na tem
področju nudila koristno pomoč nemškim množičnim občilom (tako kot
standardi AAPOR ameriškim množičnim občilom) in bi tako trajno
prispevala k izboljšanju kakovosti poročanja množičnih občil o
ugotovitvah anket.

10.3 Začetni in nadaljnji trening novinarjev

Vprašanje o družboslovni temeljni sposobnosti nemških novinarjev je

problematično tudi zato, ker je doslej večina pri nas delujočih
novinarjev izvirala bolj iz humanističnih kot pa iz družboslovnih (ali
prirodoslovnih) študijskih programov. To verjetno vpliva na negotovost
novinarjev v odnosu do metod in ugotovitev empiričnih družboslovnih
znanosti, ali pa celo na odklanjanje obojega. To lahko pripelje do
neupravičenega skepticizma, do pretiranih domnev o zlorabah in celo do
zahteve o prepovedi volilnih anket med volilno kampanjo (Kaase 1977:
460-462).

Problemi v zvezi z zmanjšanjem sprejemanja anket v javnosti (tudi pri

novinarjih in politikih) imajo zanesljivo različne vzroke, vendar se
lahko zaupanje javnosti zmanjša med drugim tudi zaradi nekvalificiranega
pavšalnega vrednotenja anket in samovoljnih trditev v zvezi z rezultati,
pa tudi zaradi pogostih napačnih interpretacij ugotovitev anket v
množičnih občilih; običajen primer so "volilne napovedi" (ki praviloma
nočejo biti prave napovedi), pa tudi docela zmotni vtisi o preciznosti
ugotovitev anket. V vsakem primeru sta način prikazovanja anket v
medijih, s tem pa tudi smiselno sprejemanje anket v javnosti, odvisna od
širine novinarjevega posebnega znanja. Odtod izvira vprašanje o
kakovosti šolanja novinarjev na tem področju.

Zmanjšanje sedanjih pomanjkljivosti pri šolanju lahko dosežemo v daljšem

dejavniki, kot so na primer besedila vprašanj in zaporedje, v katerem so bila postavljena

vprašanja." (V izvirniku besedilo ni poudarjeno)
13
Značilen vsakdanji primer problematičnega ravnanja z "rezultati ankete" v nekem nemškem
kvalitetnem časopisu (danih je vsaj nekaj ustreznih informacij, vendar pa - očitno tega niso
opazili - so v jasnem nasprotju z ugotovitvami v besedilu): "Naraščajoče nasilje nad starejšimi
državljani: (dpa/epd) Vsaka tretja starejša oseba je v preteklih petih letih doživela fizično ali
psihično nasilje s strani tujcev ... 5750 ljudi, starih med 60 in 94 let, so vprašali s strani
bonnske akcijske skupine 'Action against maltreatment' na koncu lanskega leta; okrog 1000 jih je
odgovorilo .... (Sueddeutsche Zeitung, 11. marec 1998; v izvirniku ni poudarjeno).

73
časovnem obdobju le tedaj, če v študijskih programih dobijo večji
poudarek metode družboslovnih znanosti na tečajih o komunikološki
znanosti in novinarstvu in v načrtih neuniverzitetnih šol za novinarje
(bodisi privatnih, javno financiranih, ali v okvirih založniških hiš).
Videti je, da bo kratkoročno še bolj pomembno in obetavno, če se bo
povečala možnost nadaljnjega treninga za novinarje, ki že delajo, bodisi
na posebnih univerzitetnih tečajih in seminarjih (n. pr. tečajih za
novinarje, kot jih nudi Freie Universitaet Berlin), ali pa s
sodelovanjem izbranih novinarjev na znanih pomladanskih seminarjih ali
poletnih tečajih o metodah družbenih znanosti, na primer tistih, ki jih
ponujajo ZA, ZUMA, ECPR (European Consortium for Political Research) in
ICSPR (Interuniversity Consortium for Political and Social Research).

Vendar je v ZDA trajalo 20 let, da so sprejeli AAPOR kodeks kot obvezen

za vse člane in še posebno za inštitute. In potem je bilo potrebnih še
15 let, da so se ustrezni standardi utrdili v množičnih občilih in v
pisarnah urednikov; pri tem so sodelovala združenja novinarjev in
akademske izobraževalne institucije (Gollin 1987). Le polagoma so
spoznavali, da ne želijo niti raziskovalni inštituti, niti množična
občila varati javnosti tako, da ne bi objavljali informacij, ki so
bistvene za ocenjevanje objavljenih ugotovitev, in da mora biti temeljno
poznavanje teh stvari nujni del sodobnega novinarskega poklicnega dela.

74
Četrti del

Svoboda raziskovanja in zaščita podatkov

11. Svoboda raziskovanja in zaščita podatkov: stanje in

pričakovanja

11.1 Uvodne pripombe

V skladu s členom 5 (3) Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije je

raziskovanje svobodno. Ta jasna odločitev ščiti raziskovanje, ki je
lahko – v skladu z zakonom - omejeno le v primeru, če pride do spora z
drugimi temeljnimi pravicami, določenimi z Ustavo.

Danes ne more biti nobenega dvoma, da je gospodarski, družbeni in

kulturni obstoj naprednih industrijskih držav, kot je Nemčija, v veliki
meri odvisen od pomembne mednarodne uspešnosti dela na raziskovalnem
področju. Po drugi strani pa številne revolucionarne novosti v znanosti
povzročajo tveganje; družbenopolitična nasprotja, ki izhajajo iz tega,
na primer na področju genetskega inženiringa, kažejo, da se svoboda
raziskovanja vedno sooča z družbenimi spori in sprejemanjem kompromisov.

11.2 Zaščita podatkov in empirično družboslovno raziskovanje

Nemška raziskovalna skupnost (DFG, Deutsche Forschungsgemeinschaft) je v

memorandumu Svoboda raziskovanja (Forschungsfreiheit, DFG 1996)
pojasnila, da so bila mnoga tveganja, vključena v mnogih raziskavah,
pomemben dejavnik pri omejevanju osnovnih pogojev za znanstveno delo.
Prvi razlog za omejevanje empiričnega družboslovnega raziskovanja je
strah pred tveganjem za posameznika, ki lahko izhaja iz zbranih
informacij. Na nobenem drugem področju se to ni izrazilo jasneje kot pri
zakonu o zaščiti nacionalnih in državnih podatkov, ki je bil v Nemčiji
sprejet v kasnih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih (Kaase in
drugi 1980; Kaase 1998). Kazalo je, da bo uvedba elektronske obdelave
podatkov v upravi v tem času načeloma ustvarila nove možnosti uvedbe
osebnostnih profilov posameznikov na osnovi podatkov, ob tveganju, da bo
tako zbiranje informacij za uradne namene pripeljalo do nasilja nad
posameznikovimi državljanskimi pravicami (naj omenimo le postopek
"screening search", ki ga je uporabil nemški zvezni Bundeskriminalamt v
boju proti političnemu terorizmu, in razpravo o tako imenovani
"osebnosti iz stekla"). V zvezi s tem je zakon o zaščiti podatkov skrbel
za ukrepe, ki so na začetku postavili vprašanje o osrednjih predpogojih
za empirično družboslovno raziskovanje.

75
Poseben problem je bila pridobitev pismenega dovoljenja posameznika, da
lahko kdo drug uporabi informacije, ki jih je on sam neposredno zbral z
anketiranjem (Kaase 1980). Na tem mestu ne moremo podrobno prikazati
zgodovine teh sporov in različnih rešitev teh problemov. Pomembno je, da
so organizacije družbene znanosti, ki so bile udeležene (ASI, ADM in
BVM), sklenile sporazum z najvišjimi deželnimi oblastmi, ki so odgovorne
za zaščito podatkov; ocenili so, da je sporazum sprejemljiv za vse,
kljub zakonitim razlikam v mišljenjih. Sprejemljiv je bil v tem smislu,
da je bila zagotovljena zaščita posameznikovih osebnih pravic, kot jo
določa zakon in zanjo jamči ustava; temeljni predpogoji za znanstveno
družboslovno raziskovanje pa niso bili sporni.

K pomiritvi teh razprav je zanesljivo prispevala tudi odločitev

Zveznega ustavnega sodišča 15. decembra 1983 o neoporečnosti uporabe
"dejansko anonimnih" posameznih podatkov popisa prebivalstva za namene
znanstvenega raziskovanja. Zelo pomembno je bilo, da pomeni pojem
"dejanska anonimnost" prelom z abstraktnim pojmom "anonimizacije" in da
je tako nastala možnost konkretiziranja pravil o dostopu do podatkov za
družboslovne raziskave. Empirične raziskave so to izkoristile do take
mere (Mueller in drugi 1991), da je tesno sodelovanje med empiričnim
družboslovnim raziskovanjem14 in statističnimi uradi pripeljalo do
uradnih mikropodatkov, na primer iz mikropopisa, in da je vzorec za
dohodek in potrošnjo postal uporaben v obliki dokumentov za znanstveno
uporabo za sekundarne analize (Luettinger in Riede 1997).

Glede na to, da dopolnilo k federalnemu zakonu o zaščiti podatkov, ki je

bilo sprejeto 20. decembra 1990, ne vpliva - in v členu 4 (3) daje
zaščito - na sporazum v zvezi z empirično družboslovno znanostjo in
oblastmi glede zaščite podatkov, ni presenetljivo, da sta obe strani, če
ocenjujemo v celoti, več kot dve desetletji uspešno sodelovali.

Pri vseh teh nasprotovanjih je bil eden od odločilnih dejavnikov, ki so

pripeljali do sporazuma, to, da je družboslovno raziskovanje uspelo
prepričati nasprotno stran, da ga ne zanima poseben posameznik, pač pa
samo skupinske ugotovitve v obliki združenih informacij, v katerih
posameznik kot posebna oseba ne igra več nobene vloge. Zato empirična
družboslovna znanost nikoli ni imela problemov s trajnim uničenjem
podatkov o posameznih osebah, ko je bil izveden določen nujen nadzor
intervjujev v zvezi s posameznimi osebami. Kot bomo še pokazali, bi bilo
kontradiktorno, če bi uporabili osebne podatke za nabiranje kupcev. Kdor

14
V zvezi s tem moramo posebej omeniti Nemško družbo za infrastrukturo družbenih znanosti
(Gesellschaft sozialwissenschaftlicher Infrastruktureinrichtungen e. V. GESIS), ki jo podpirajo
federalna vlada in nekatere deželne vlade.

76
zbira podatke za take namene, ne dela raziskave.

Vendar pa sporazum med družboslovnim raziskovanjem in oblastmi, ki so

zadolžene za zaščito podatkov ne pomeni, da zakon o zaščiti podatkov na
noben način ne omejuje raziskovanja v družboslovnih znanostih (glej
Deutsche Forschungs-gemeinschaft 1996: 53-54, 72-73). Še posebej
pomembne omejitve so postavljene na primer pri členu 13 (2) v Zveznem
zakonu o zaščiti podatkov, kjer je napisano, da osebne podatke lahko
dobimo samo od posameznikov, na katere se nanašajo. S tem ostane de
facto nemogoča analiza osebnih omrežij, to je področje socialnega
raziskovanja, ki ima vedno večji pomen, čeprav je z znanstvenega vidika
lahko posebno pomemben študij posameznikovih stališč in vedenja, kot ga
vidijo drugi ljudje.

Na splošno lahko rečemo, da so sedaj raziskovanje družbe, znanstveni

interesi in pravila o zaščiti podatkov v nekakšnem ravnovesju, pa čeprav
je to ravnovesje vedno nestalno. Nestalno je predvsem zaradi tega, ker
zakon o zaščiti podatkov ne vključuje določila, ki bi ustrezalo ustavno
zagotovljeni svobodi raziskovanja. V času, ko to pišemo, so se pričela
posvetovanja o novih dopolnilih k zakonu o zaščiti podatkov, ki naj bi
tudi uskladila nemški zakon z navodili Evropske skupnosti (95/46 EC, 24.
oktober 1995), ki govorijo o zaščiti oseb pri obdelavi osebnih podatkov
in o prostem prometu s podatki. Vendar pa osnutek, ki ga je pripravilo
Zvezno ministrstvo za notranje zadeve pred volitvami 27. septembra 1998,
ne kaže, da bo to novo dopolnilo ustrezno upoštevalo interese
znanstvenega raziskovanja. ADM je pojasnil, da raziskovanje tržišča in
družboslovno raziskovanje nimata ustavne prednosti v novem osnutku
zakona, ker v njem ni ustreznega posebnega določila. Tako se odpira novo
pomembno področje sporov, ki bo morda odločilno in omejevalno vplivalo
na delovne pogoje pri empiričnem družboslovnem raziskovanju.

Opozorili bomo še na eno posebnost empiričnega družboslovnega

raziskovanja. Na začetku tega memoranduma smo omenili, da ta vrsta
raziskovanja nikoli ne bi bila možna brez sodelovanja med univerzami in
privatnim družboslovnim raziskovanjem. Ne nazadnje je to povezano s
sodelovanjem med obema področjema, ki se je v Zvezni republiki Nemčiji
oblikovalo več desetletij na osnovi delitve dela in je obema stranema
zelo koristilo. Tako so lahko na primer univerze opravile svoje
raziskave na terenu brez lastnih organizacij za izvajanje terenskega
dela. Naj je bilo to sodelovanje še tako pozitivno, vedno je bilo težko
o njem prepričati zakonodajalce in oblasti, ki so odgovorne za zaščito
podatkov.

Drugi pomemben temelj za tako skladnost interesov so iste znanstveno

utemeljene tehnike zbiranja in analize podatkov, ki jih uporabljajo na

77
univerzah in v privatnem družboslovnem raziskovanju. V naslednjem
poglavju bomo pokazali, da ni potrebno dvomiti o tem, ali se bo to
sodelovanje še nadaljevalo. Nasprotno, vse kaže, da se bo to sodelovanje
ne samo nadaljevalo, pač pa se bo še okrepilo, kar bo koristilo tudi
univerzitetnemu družboslovnemu raziskovanju (glej poglavje 9). Zato ni
niti koristno, niti potrebno, da bi se trudili za taka posebna določila
v zakonu o zaščiti podatkov, ki ne bi hkrati vključevala tudi privatnega
raziskovanja tržišča in privatnih družboslovnih raziskav.

11.3 Izpodkopavanje pojma raziskovanja

Na tej točki moramo omeniti novejši razvoj, ki iz čisto drugačnega

vidika postavlja vprašanje o načelnih temeljih empiričnega
družboslovnega raziskovanja in o sporazumih med oblastmi, ki skrbijo za
zaščito podatkov, in družboslovci, da bi z njimi zaščitili anonimnost
anketiranih ljudi. Skupina strokovnjakov se zaveda vedno večjega števila
primerov, ko različne družbe dobijo dovoljenje posameznikov in/ali
gospodinjstev, da lahko zbirajo informacije o njih, pri čemer sta
natančno napisana ime in naslov osebe in kdo daje te podatke naprej
drugim, za komercialne namene. Jasno je, da so v takih primerih zaradi
želje po povečani prodaji zlorabili temeljno pripravljenost ljudi, da
sodelujejo pri družbenih raziskavah. Če se bo to zlorabljanje še
povečalo, bo močno prizadeto zaupanje javnosti, da je zagotovljena
anonimnost respondentov pri anketi in da ne bodo postali na tej osnovi
stalen cilj trgovskih ponudb in reklamnih ukrepov.

Nacionalne in mednarodne organizacije za raziskovanje tržišča in za

družboslovne raziskave so močno kritizirale to zmedo na področju
raziskovanja in prodajanja, ki ni dovoljena po predpisih profesionalne
etike. Žal to ne ovira podjetij izven raziskovanja tržišča in družbenih
raziskav, da ne bi še naprej uporabljala take metode. Presenetljivo je,
da se sodišča obotavljajo, da bi preprečila tako zlorabljanje v škodo
raziskovanja. Neko sodišče je v zvezi z zlorabo pojma raziskovanja
izjavilo, da prebivalstvo nima jasnih predstav o pojmu raziskovanja in
da zato ni moglo biti zavedeno (OLG Muenchen, 6 U 1617/97). Neko drugo
sodišče je sicer priznalo, da je šlo za zlorabo, ni pa priznalo pravice
tožnika, to je ADM, da lahko ukrepa (OLG Koeln, 6 U 188/95). ADM se je v
zvezi z obema sodbama pritožil na Vrhovno sodišče. V času pisanja te
knjige pravda še teče. Doslej še ni uspelo prepričati sodišča, da s
takimi sodbami spodkopava smisel pojma raziskovanja. Znanost in politika
bi morali iskati načine, kako zaustaviti erozijo koncepta raziskovanja.

78
Peti del

Želje v zvezi s prihodnjim razvojem

12. O sodelovanju med privatnim in akademskim družboslovnim

raziskovanjem

12.1 Izhodiščni položaj

Privatno in akademsko družboslovno raziskovanje sta se že kmalu po vojni

začeli infrastrukturno organizirati, da bi premagali molk, ki je nastal
v času nacionalnega socializma zaradi zatiranja in prepovedi opravljanja
poklicev. Prve dejavnosti privatnih inštitutov je še vedno ovirala
vojaška vlada in razdeljenost države med zaveznike, ki so jo okupirali;
vendar pa so sredi petdesetih let ustanovili Delovno skupino za
gospodarsko raziskovanje trga in prodaje (Arbeitskreis für
betriebswirtschsftliche Markt- und Absatzforschung e. V), Združenje
obratnih raziskovalcev trga (Vereinigung Betrieblicher Marktforscher e.
V.) in Poklicno zvezo nemških raziskovalcev trga e. V. (BVM). Zadnji dve
sta se leta 1956 združili v Poklicno zvezo nemških raziskovalcev trga
(Bundesverband Deutscher Marktforscher e. V.). Leta 1980 so se
preimenovali v Poklicno združenje nemških raziskovalcev trga in
raziskovalcev družbe (Bundesverband Deutscher Markt- und Sozialforscher
e. V., BVM). Prva organizacija ima danes uradni naziv Združenje nemških
inštitutov za raziskovanje trga in za družbeno raziskovanje
(Arbeitskreis Deutscher Markt- und Sozialforschungsinstitute e. V., ADM)
in predstavlja interese 39 članov inštitutov (september 1997). Ti
inštituti predstavljajo okrog 70 odstotkov prometa na nemškem tržišču
(Arbeitskreis Deutscher Markt- und Sozialforschungsinstitute e. V.
1997a). Več kot 800 ljudi od skupno več kot 3000 akademsko izobraženih
stalnih uslužbencev privatnih tržnih in javnomnenjskih inštitutov je
sedaj včlanjenih v BVM (Berufsverband Deutscher Markt- und
Sozialforscher e. V. 1997).

Tudi organizacijski izvori akademskega družboslovnega raziskovanja

segajo v prva povojna leta, ko so leta 1946 ustanovili Center za
družbene raziskave Dortmund (Sozialforschungsstelle Dortmund, SFS); leta
1948 se je več inštitutov združilo v relativno ohlapno "emergency
organisation" (organizacijo za pomoč), ki je bila predhodnica Združenja
inštitutov za družboslovne znanosti (Arbeitsgemeinschaft
Sozialwissenschaftlicher Institute e. V., ASI). Formalna ustanovitev ASI
je bila leta 1953 (Mnich in Sahner 1889). Pri ASI so združene splošne
ustanove za družboslovno raziskovanje in univerzitetni inštituti; ASI
ima sedaj 70 korporativnih in 30 osebnih članov. Cilj ASI je podpiranje

79
in intenziviranje družboslovnega raziskovanja, še posebno v empirični
smeri. ASI je ustanoviteljica Informacijskega centra za družbene
znanosti (Informationszentrum Sozialwissenschaften, IZ) v Bonnu, ki je
od leta 1986 korporativni član Družbe družboslovnih infrastrukturnih
institucij (Gesellschaft sozialwissenschaftlicher Infrastrukture-
inrichtungen e. V., GESIS) (Oba preostala korporativna člana sta ZA
(Zentralarchiv fÜr Empirische Sozialforschung, Osrednji arhiv za
empirične družbene raziskave) in ZUMA (Zentrum fuer Umfragen, Methoden
und Analysen e. V., Center za anketiranje, metode in analize v
Mannheimu).

ADM, ASI in BVM predstavljajo posameznike in inštitute, ki jih na osnovi

izobrazbe in načina dela povezujejo visoki znanstveni standardi in
raziskovanje. Na tej osnovi se naravno prekrivajo in dopolnjujejo cilji
in koncepti teh treh organizacij, saj si vse tri želijo, da bi javnost
in njihovi naročniki pozitivno ocenjevali empirično družboslovno
raziskovanje.

Skupni interesi vseh treh združenj in njihovih članov so že zgodaj

spodbujali k sodelovanju, ki že dolgo narašča. ADM, ASI in BVM so tesno
sodelovali pri sprejemanju prvega zakona o zaščiti podatkov v Zahodni
Nemčiji leta 1979 in pri kasnejših posvetovanjih z državnimi oblastmi o
realizaciji zakona (Arbeitsmarkt Deutscher Markt- und Sozialforschungs-
institute e. V. 1994). Od skupne letne konference ADM in ASI, ki je bila
leta 1981 v Heidelbergu (Kaase in drugi 1983) in je sledila prvi veliki
povojni konferenci o nemškem družboslovnem raziskovanju decembra 1951
(Institut zur Foerderung oeffentlichen Angelegenheiten 1952), sta tudi
letne konference leta 1989 (Franke in Scharioth 1990), leta 1992 (tudi
BVM; Breuning in drugi 1993) in leta 1997 pripravili skupaj obe
organizaciji. Od leta 1986 se redno srečujejo predstavniki ASI, ADM in
Zveznega statističnega urada, da bi izmenjali informacije; to je
pripeljalo do skupnih projektov in (doslej) dveh skupno organiziranih
konferenc (1995 in 1997) (Statistisches Bundesamt 1996).

Kljub vedno večjemu sodelovanju pa bo še dolgo trajalo, preden bo

uresničena zahteva, izražena na heidelberški konferenci leta 1981, da je
treba "sistematično utrjevati in razširjati sodelovanje med
univerzitetnim in neuniverzitetnim družboslovnim raziskovanjem, ki se
sedaj šele pričenja" (Kaase in drugi 1983:22).

Tudi ZUMA (Zentrum fuer Umfragen, Methoden una Analysen, Center za

anketiranje, metode in analize), ki je bil ustanovljen leta 1974 v
Mannheimu in je bil do leta 1985 pomožna raziskovalna ustanova Nemške
raziskovalne skupnosti (DFG), ni postal konkurent - tega so se bali
nekateri inštituti za raziskovanje tržišča in javnega mnenja - pač pa se

80
je izkazal kot pomembna točka prekrivanja med akademskim in privatnim
raziskovanjem z anketami. Težišče njegovega dela je pomoč družboslovnim
znanstvenikom, še posebno na univerzah. Kot servis svetuje v zvezi z
razvojem raziskovalnih načrtov, pripravo instrumentov za anketiranje,
vzorčenjem in interpretacijo podatkov. Poleg tega organizira redne
metodološke seminarje za znanstvenike in izdaja dva časopisa: ZUMA-
Nachrichten (ZUMA-Novice) in Informationsdienst Soziale Indikatoren
(Informacijska služba socialni kazalci). Sodelovanje z inštituti za
tržne raziskave in raziskovanje javnega mnenja velja še posebej za
terensko delo pri anketiranju.

Inštituti za privatno raziskovanje tržišča zaposlujejo vedno več

akademsko izobraženih ljudi. Kljub temu pa moramo opozoriti na
nevarnost, da bi se kljub močnemu sodelovanju razšlo privatno in
univerzitetno družboslovno raziskovanje; če bi se to zgodilo, bi vzroke
lahko iskali predvsem v novejših trendih v metodologiji in v
raziskovalni praksi.

Do druge polovice osemdesetih let je bilo družboslovno raziskovanje v

veliki meri podrejeno enotnim standardom; anketiranje v obliki osebnih
intervjujev 'iz oči v oči' je prevladovalo kot "via regia" znanstvenega
raziskovanja (Rene König). Tudi inštituti so se zanimali za metode in
probleme sestavljanja vprašalnikov, za lestvice, za teorije vzorčenja
in zajetja vzorcev, kar jim je koristilo pri opravljanju anket. Odprtost
glede napredovanja metodološkega znanja je bila koristna za obe strani.

12.2 Sedanje stanje

Vedno pogostejša uporaba telefonskih intervjujev od sredine osemdesetih

let naprej in s tem povezan metodološki in tehnični razvoj sta bila
glavna dejavnika, ki sta vplivala na naraščajočo usmerjenost k
razhajanju med privatnim in akademskim anketiranjem. Najprej je bilo
videti, da bodo telefonski intervjuji v prid akademskemu raziskovanju,
ker je bilo možno priti do rezultatov brez visokih stroškov za osebne
intervjuje 'iz oči v oči'. Ko pa so se v Nemčiji in v drugih državah
OECD hitro razširile telefonske ankete, se je kmalu pokazalo, da
standarde kakovosti podatkov, ki jih normalno zahtevamo za družbene
ankete, lahko s to tehniko intervjuja zagotovijo le z velikim vložkom
kapitala in le v profesionalnih okoliščinah. Razlog je v tem, da se
telefonski intervjuji in osebni intervjuji 'iz oči v oči' bistveno
razlikujejo glede besedil vprašanj, konstrukcije vprašalnika, lestvic,
ki jih lahko uporabimo, načinov intervjuvanja, vzorčenja ter zbiranja in
priprave anketarjev (glej poglavji 4 in 5).

Privatni inštituti, ki so uvedli telefonske intervjuje, seveda niso teh

81
metod odkrili vsak zase in na novo, so pa porabili precej sredstev za
temeljne raziskave (na primer Jung 1990); vendar te pridobljene izkušnje
in ugotovitve raziskovanja niso bile takoj objavljene, ne nazadnje
zaradi tekmovalnosti. Zaradi tega, pa tudi zaradi različnih izkušenj
inštitutov, postaja vedno bolj iluzorna skupna norma glede novejših
tehnik intervjujev za privatno in akademsko raziskovanje. Dodati je
treba, da akademsko raziskovanje nima dovolj sredstev, da bi lahko bilo
na tem področju resen tekmec. Če gledamo v celoti, grozi nevarnost, da
se bo privatno anketiranje čedalje bolj ločevalo od akademskega
anketiranja.

12.3 Sklepi

Kadar nov razvoj metodologije in tehnik empiričnega družboslovnega

raziskovanja zahteva znatno vlaganje kapitala, so posledice za akademsko
anketno raziskovanje - kot je to bilo z uvedbo telefonskih intervjujev -
še posebno daljnosežne. Obstaja jasen trend v to smer. Skupine
anketarjev za osebne intervjuje 'iz oči v oči' so vedno bolj opremljene
s prenosnimi računalniki, da bi tako opravili intervjuje s pomočjo
računalnika (CAPI). Stalno tekmovanje sili privatne inštitute, da se
hitro odzivajo na spremembe na tržišču. Zato bo akademsko anketiranje
vedno teže šlo v korak z novim razvojem. Vseeno pa lahko domnevamo, da
bo prišlo do še večjega sodelovanja med akademskim in privatnim
raziskovanjem tržišča in javnega mnenja in da bo to koristno za obe
strani:

• V vsakodnevnem poslovanju privatni inštituti ne morejo sistematično

upoštevati vseh vidikov razvoja novih orodij. Akademsko raziskovanje
pa je za to ne le odgovorno, pač pa je načeloma tudi sposobno.

• Metodološko šolanje na univerzah in strokovnih visokih šolah je

bistveni temelj za strokovno znanje, ki ga potrebuje znanstveno
osebje inštitutov za raziskovanje trga in javnega mnenja. Ljudje, ki
izvajajo to šolanje, pa pogosto nimajo dovolj osebnih izkušenj na
takih inštitutih. Potrebna je redna izmenjava med obema področjema.

• Izgraditev ustrezne infrastrukture na univerzah je bistveni pogoj za

nadaljnji razvoj empiričnega družboslovnega raziskovanja v Nemčiji.
Pri tem prizadevanju je nepogrešljivo strokovno znanje o privatnem
tržnem raziskovanju in o raziskovanju javnega mnenja.

• Tesnejše sodelovanje med akademskim in privatnim družboslovnim

raziskovanjem lahko ohrani visoke standarde na področju empiričnega
družboslovnega raziskovanja in bolj učinkovito izboljša njegov
status v očeh zainteresirane javnosti.

82
13. Spremembe in pričakovanja na področju anketiranja

13.1 Uvodne pripombe: kakovost in spremembe

Pokazali smo, da se praksa raziskovanja z anketami spreminja. Ali se

spreminja tudi kakovost anket? Ali je treba spremeniti kriterije
kakovosti?

Na ta vprašanja ni lahko odgovoriti. Taka vprašanja vodijo k nadaljnjim,

deloma zelo temeljnim metodološkim problemom v empiričnem družbenem
raziskovanju in nanje se usmerjamo v tem poglavju.

Najprej je treba pojasniti kriterije kakovosti, po katerih lahko

ocenjujemo različne postopke anketiranja. Kaj razlikuje dobro anketo od
slabe? Kaj je tisto, kar ustvarja zaupanje, da ugotovitve ankete točno
izražajo družbeno stvarnost? Naslednja vsebina, o kateri govorimo, je
to, kakšen razvoj se kaže na področju anket. Razumeti moramo, kaj so
gonilne sile in motivi sprememb. Sprememba kot taka naj nas ne skrbi.
Sprememba je lahko:

• iskanje inovacij, da bi izboljšali kakovost ankete,

• ustvarjalna prilagoditev obstoječih metod, da bi ohranili obstoječe
standarde kakovosti v spremenjenih okoliščinah,
• spremembe metod z zmanjšanjem kakovosti, da bi zmanjšali stroške.

Končno je treba oba vidika združiti: na eni strani trendi razvoja in

metode anketnih raziskav, na drugi pa ustrezni kriteriji kakovosti.
Rezultat ne morejo biti ocene ex cathedra, pač pa jasnejši pogled na
probleme kakovosti in na različne ravni kakovosti pri anketah.

Na mnoga od teh vprašanj je možno odgovoriti le s sistematičnim

metodološkim raziskovanjem. Z naslednjimi pripombami bomo opozorili na
znatno potrebo po raziskovanju na tem področju.

13.2 Standardi kakovosti in predpogoji zanje

13.2.1 Kriteriji kakovosti: točni rezultati in ustrezne metode

Anketa je metoda za ustvarjanje splošnih ugotovitev o družbenih dejstvih

z omejenimi ekonomskimi sredstvi. Jedro tega družboslovnega odkritja sta
dve metodi: reprezentativno vzorčenje in v povezavi z njim
standardizirano intervjuvanje.

Na tej osnovi so jasni kriteriji za kakovost ankete:

83
• nepopačena odslikava neke definirane populacije v vzorcu,
• veljavno in zanesljivo merjenje parametrov z intervjuji.

To so teoretični kriteriji, ki veljajo absolutno in povsod. Problem je v

tem, da je treba v vsakem posameznem primeru določiti, ali so bili ti
kriteriji upoštevani in če niso bili, zakaj niso bili.

Kakovost ankete presojamo z dvema tipoma kazalcev; to sta dva

instrumentalna kriterija:

• točnost rezultatov,
• ustreznost metod.

Oboje je seveda tesno povezano, tako da le s težavo lahko ocenimo, kaj

je pomembnejše. Če rezultati ankete omogočajo praktične sklepe in
odločitve, bo bolj poudarjen prvi od obeh kriterijev, na primer točnost
in uporabnost rezultatov. Tako je pri tržnih raziskavah, pri pogodbenih
raziskavah za vlado in druga javna telesa in pri volilnih raziskavah.
Metodološke zahteve in standardi kakovosti se lahko močno razlikujejo;
to je odvisno od namena in tipa projekta. Pričakujemo, da bo metodološki
napor v racionalnem odnosu z namenom raziskave.

Akademsko raziskovanje bolj poudarja kriterije "ustreznih metod". Eden

od razlogov za to je v tem, da so vsebina raziskave dostikrat stališča
ali zapleteni konstrukti, pri katerih je neznana "stvarna" razporeditev
v populaciji, ki jo raziskujemo. Zato lahko zaupamo le "pravilom
umetnosti". Če uporabimo določene znanstveno utemeljene metode, lahko
pričakujemo, da bomo z anketo opisali vsebino, ki jo raziskujemo, na
točen način, v okvirih določenih mej napak.

To zaupanje v metode je pomembno in nujno, vendar pa je tvegano. Na

primer: problematično je, ali smo vzeli posebne kriterije kot absolutno
merilo kakovosti (n.pr. dano zajetje vzorca). To nas vodi do napačne
ocene ravni kakovosti, hkrati do podcenjevanja in precenjevanja.
Problematično je tudi to, ali dajanje prednosti utrjenim metodam ne vodi
do metodološkega konservativizma. Dolgoročno lahko visoke standarde
zagotovimo s pripravljenostjo, da prilagodimo postopke spremenjenim
okoliščinam in da smo odprti za novosti.

Metode in njihove spremembe lahko precej vlivajo na rezultate

raziskovanja. Vendar pa rešitev ne more biti v tem, da se oprijemamo
starih, morda že zastarelih idej o postopku, pač pa je lahko le v tem,
da bolje razumemo, kako metode vplivajo na rezultate in da to nadziramo.
Za to pa je potreben dovolj natančen opis metod. Potrebna je odprta

84
strokovna razprava in neprestano metodološko raziskovanje, ki upošteva
tudi raziskovalno prakso.15

13.2.2 Zgodovinski pogoji: infrastruktura ankete

Standarde kakovosti za izvajanje anket, ki so povezani z metodo, lahko

uporabimo le v posebnih prostornih in časovnih okoliščinah; odvisni so
od zgodovinskih razmer. Poleg teoretičnih in statističnih temeljev
potrebujemo tudi določeno "infrastrukturo":

To ni predvsem institucionalna struktura, ki jo nudijo inštituti za

opravljanje anket. Sestavlja jo dosti širša vrsta pogojev, ki so vsi
lahko pomembni za kakovost ankete:

• organizacijsko/institucionalni pogoji, na primer: ali obstaja

splošni register posameznikov, da lahko iz njega izberemo vzorce,
ali je na razpolago skupina izšolanih anketarjev itd.;

• metodološko/konceptualni pogoji, na primer: ali v primeru, če ni

osrednjega registra, obstaja možnost neke nadomestne statistične
rešitve, kot je na primer v Nemčiji ADM sistem vzorčenja;16

• zakonski in kulturni pogoji, na primer pripravljenost javnosti, da

sodeluje pri anketah, regulacija te situacije z zakonom o zaščiti
podatkov itd.,

• tehnični pogoji, na primer tehnike za zbiranje in obdelavo podatkov,

metode komunikacije med inštitutom in respondenti ali anketarji,

• ekonomski pogoji, na primer pripravljenost vlade, organizacij,

fundacij in družb, da bodo financirale ankete dobre kakovosti;
univerzitetni ali privatni status raziskovalnih inštitutov;
tekmovalna situacija na tržišču raziskovanja z anketami;
tekmovalna strategijo ponudnikov raziskav.

Pogled na primerjalne ankete v različnih državah nam takoj pokaže, kako

pomembni so ti vidiki in dejavniki. Tega, kar je možno narediti v eni od
držav, pogosto ne moremo narediti na isti način ali na osnovi istega
standarda v drugi državi. Ali pa nam njihova pomembnost postane jasna
tedaj, če se nekaj spremeni. Na primer: z dobronamernim dopolnilom k

15
Primer za takšen prispevek je novejša objava metodološke študije o Evrobarometru, ki sta jo
napisala Saris in Kaase 1997.
16
ADM sistem vzorčenja temelji na slučajnem izboru splošnih volilnih področij. Določeni naslovi so
slučajno izbrani v področjih in so izhodiščna točka za tako imenovani "random walk", pri katerem se
na splošno izbere vsako tretje gospodinjstvo (Loeffler in von der Heide 1993).

85
zakonu o zaščiti podatkov so nameravali zaščititi potrošnike pred
nepoklicanim telefonskim trgovanjem; to dopolnilo pa ne razlikuje na
jasen način takega trgovanja od anketnega tržnega raziskovanja in takoj
vpliva na telefonske ankete (glej poglavje 11).

Pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega in ne razmišljamo o tem, ali v

neki državi obstaja infrastruktura za ankete. Vendar je to nekaj umetno
nastalega, nekaj, kar se je razvilo in se lahko spremeni na boljše ali
na slabše. V evropskih državah so pogoji zelo različni; v ZDA so spet
drugačni. To bi lahko bila zanimiva vsebina za natančno študijo
sociologije znanosti. Tu nas zanima le to, da so kriteriji in standardi
kakovosti pri anketah odvisni od družbenih razmer in na ta način od
družbenih sprememb.

13.2.3 Modeli postopkov

Običajno se metodološke študije o anketah ukvarjajo s posebnimi vidiki

in vprašanji. Metodologija ocenjevanja kakovosti anket pa bi v nasprotju
s tem zahtevala celoten pristop. V praksi vključujejo ankete številne
korake, ki so združeni v definiran program. Kakovost rezultatov je izid
celotnega procesa.

Ta problem je podoben problemu nadzora kakovosti v industrijski

proizvodnji. Nadziranje posebnih faz v procesu sedaj dopolnjujejo s
polnim nadziranjem kakovosti (TQM, Total Quality Management), s katerim
skušajo oceniti in na najboljši način urediti celoto procesov. TQM bi
lahko bil koristen tudi pri ocenjevanju kakovosti anket. Vendar pa,
kakšno vrsto TQM bi potrebovali za ta namen?

Prva zahteva je koncept za celoten opis tipa ankete. Za ta koncept

predlagajo izraz model postopka (procedural model), ki je sestavljen iz
različnih sestavin ali razsežnosti celotnega procesa. Videti je
smiselno, da z vidika kakovosti standardov razlikujemo naslednjih šest
sestavin:17

• glavni vzorec (master sample)(zajetje, coverage)

• manjkajoči podatki (izpadanje iz vzorca, nonresponse)
• način intervjuvanja (učinki tega načina)
• zbiranje in obdelava podatkov (možnosti napak in izogibanje napakam)
• časovne zahteve (hitrost)
• dokumentacija (transparentnost)

86
Vsaka od teh sestavin pokriva vrsto postopkov, ki so deloma v zvezi s
kakovostjo, ki jo lahko ocenimo. "Boljše metode" vključujejo večji
učinek in so zato dražje. Temu bi lahko rekli stroški kakovosti (quality
costs). Vsak model postopka predstavlja posebno ravnovesje med
kakovostjo in vidiki stroškov.

Ne moremo kombinirati vsakega postopka v okviru neke sestavine

(komponente) z vsakim postopkom v okviru druge komponente. Tako so na
primer poštni intervjuji možni le tedaj, če je za razumno ceno na voljo
dovolj naslovov ustrezne kakovosti. V Nemčiji na žalost ni tako, ko gre
za nacionalne ali nadregionalne ankete.

V naslednjih oddelkih razpravljamo o vrsti alternativnih postopkov z

vidika kakovosti. Pred tem pa bomo opisali bistvene trende na področju
raziskovanja z anketami.

13.3 Trendi v anketnem raziskovanju

13.3.1. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije

Intervju v obliki osebnega razgovora 'iz oči v oči', ki je izveden na

osnovi standardiziranega vprašalnika, kamor anketar beleži odgovore
(papir in svinčnik), so od zgodnjih osemdesetih let in še bolj v
devetdesetih letih vedno bolj dopolnjevali ali zamenjevali drugi
načini: telefonski intervju - ki so ga na začetku opravljali s
tradicionalnim papirnim vprašalnikom in nato, relativno hitro, s pomočjo
računalnika (CATI) in celo v avtomatizirani obliki brez anketarja -
osebni intervju 'iz oči v oči' s pomočjo prenosnih računalnikov (CAPI),
različne oblike intervjujev, kjer respondent sam izpolnjuje vprašalnik
(doma, v studiih, na razstavah itd.) in intervjuji po internetu.

V angleško govorečih državah je to nadomeščanje tradicionalnega

intervjuja z novimi oblikami že močno napredovalo. V angleščini obstaja
tudi obsežna literatura o metodologiji, kjer opisujejo in ocenjujejo
nove tehnike intervjujev. Isti trend se kaže tudi v Nemčiji, čeprav z
malo zamude.

Nove tehnike je treba gledati v kontekstu, če hočemo razumeti pomen in

dinamiko tega razvoja. Na opravljanje anket lahko gledamo kot na
organiziranje zapletenega komunikacijskega dogodka, ki vključuje veliko
število ljudi. Zakaj naj bi nove informacijske in komunikacijske
tehnologije, ki vedno bolj prodirajo na vsa področja družbe, zaobšle to

17
Dodajamo, da je seveda "dober vprašalnik" močan kriterij kakovosti. Vendar pa lahko razpravljamo
o metodoloških problemih ne glede na kakovost posebnega vprašalnika. "Dober vprašalnik" pa mora
upoštevati možnosti in omejitve izbrane metode intervjuja (glej poglavje 4).

87
področje?

Prednosti novih tehnologij so očitne. Povečujejo hitrost in olajšujejo

nadzor. Nudijo več možnosti, na primer avdiovizualne sestavine
intervjuja. Nudijo tudi nove možnosti za izogibanje napakam pri
intervjuvanju in zbiranju podatkov. Vendar pa se situacija intervjuja
kot taka - na primer pri osebnem intervjuju 'iz oči v oči' s pomočjo
računalnika - malo razlikuje od tradicionalnega načina intervjuvanja.
To, kar se je korenito spremenilo s preobratom k elektronskim medijem,
so faze toka navzgor in toka navzdol.

Raziskovanje z anketami je tako postavljene na novo podlago. Z vidika

poklicnega servisa se je preoblikovalo v področje visoke tehnike.

13.3.2 Tržišče za ankete: ponudba in povpraševanje

Kriterije kakovosti za ankete lahko znanstveno utemeljimo in o njih

razpravljamo. Vendar v praksi opravljanja anket tržišče določa
pomembnost kriterijev kakovosti. Inštituti razvijajo in ponujajo modele
postopkov z visokimi standardi kakovosti le tedaj, kadar povprašujejo po
njih, kadar naročniki pripisujejo vrednost posebnim kriterijem kakovosti
in so pripravljeni plačati ves trud.

V tem pogledu živimo v težkih časih. Raziskovanje tržišča, ki je

najširše področje povpraševanja po anketah, čuti močan pritisk strategij
zmanjševanja stroškov v industriji. O sklepanju pogodb vedno bolj
odločajo oddelki za nakupovanje, ne v skladu s kvaliteto, pač pa glede
na ceno. Finančna situacija vsiljuje v javnem sektorju zmanjševanje
sredstev za raziskovanje. Le pri nekaj projektih lahko financirajo drage
ankete družbenih znanosti. Cena igra čisto upravičeno odločilno vlogo
pri mnogih odločitvah o dotacijah in o naročanju; pogosto je težko
ugotoviti zvezo med razlikami v cenah in razlikami v kakovosti.

V taki situaciji obstaja močan pritisk, da bi našli poenostavljene

modele postopkov za ankete, pa čeprav se pri tem mora zmanjšati kakovost
po metodoloških kriterijih družboslovne znanosti. Taki napori so
upravičeni in morda lahko zagovarjamo zmanjšanje kakovosti. Problem je v
tem, da o teh vprašanjih javno ne razpravljajo. Niti raziskovalni
inštituti, niti naročniki ne želijo, da bi jih obtoževali, da njihove
raziskave niso v skladu s primernimi standardi kakovosti. V takem
ozračju lahko nastanejo metodološke sive cone in črne škatle, tabu
področja in rituali; le težko pa pride do racionalne razprave o
kakovosti.

Obstaja pa še drug problem. Vedno bolj se kaže, da na področju tržišča

88
anket različne skupine naročnikov nimajo istih kriterijev kakovosti.
Danes firme želijo, da jim raziskovalno tržišče hitro ponudi
informacije, ki so koristne za njihovo sprejemanje odločitev; kriterija
za instrumente ankete sta v skladu s tem hitrost in usmeritev na
problem. V nasprotju s tem pa družbeno znanost zanimajo kvaliteta
vzorčenja, terensko delo, zajetje vzorca, učinki različnih načinov dela
itd.

Te razlike so zanesljivo do neke mere pretirane. Pomembna področja

tržišča anket ležijo med tema dvema skrajnostima. Sredstva in izkušenost
na enem področju pomagajo ustvariti sredstva in izkušenost, ki so
primerna tudi za druga področja. Obstaja pa tekmovanje med zahtevami
glede kakovosti in prednosti. Ni samo po sebi umevno, da morajo biti
ankete izvedene v skladu z visokimi standardi kakovosti. To je možnost,
ki jo je treba razviti; je pa lahko tudi izgubljena.

13.3.3 Pluraliziranje modelov postopkov

Na kratko lahko rečemo naslednje:

• Svet današnjega raziskovanja z anketami je bolj zapleten kot je

bil pred dvajsetimi leti. Modeli postopkov so številnejši.
• Večje število postopkov vključuje tudi diferenciacijo nivojev
kakovosti.
• Ta razvoj se bo še nadaljeval na osnovi možnosti, ki jih nudijo
nove informacijske in komunikacijske tehnologije.
• Z ozirom na različne kriterije kakovosti in različne finančne
"krpe" pokroviteljev je tak razvoj nujen in logičen.
• Vendar pa to povzroča povečevanje potrebe po metodološki
usmeritvi in oceni. To je pomembna naloga metodološkega
raziskovanja v družboslovju.

13.4 Polemike in perspektive

S teoretičnega vidika so kriteriji kvalitete anket jasni, s praktičnega

vidika pa ni čisto tako. Kakovost ima mnoge strani. Glede na to, ali je
poudarek bolj na različnih vidikih in če upoštevamo stroške kakovosti,
se lahko pokažejo različne ocene in prednosti (glej najboljši postopki
in dobri postopki v poglavju 5). V razpravah o kakovosti je torej
prostor za nasprotja in razlike v strategijah. Zato je treba bolj
natančno razmisliti o teh stvareh. To se nanaša na splošne ankete s
prostovoljnimi respondenti, torej na temeljni tip ankete. Za druge tipe
anket in za druge izvajalce (na primer podjetja) bi te misli veljale
mutatis mutandis.

89
Ne nameravamo obdelati vseh možnih razsežnosti kakovosti. Stvari, o
katerih govorimo, tipizirajo sedanje modele postopkov.

13.4.1 Kakovost vzorca

13.4.1.1 Kontrolna lista za kakovost

Naslednji komentarji o kakovosti vzorca bodo verjetno sprejeti s širokim

soglasjem:

• Jasno je treba definirat populacijo, ki jo bo reprezentiral vzorec

(1).
• Izbor bi moral biti slučajen in dati vsaki osebi v osnovni
populaciji enako ali vsaj izmerljivo možnost, da bo izbrana. Lahko
obstajajo upravičeni pragmatični razlogi za to, da damo prednost
kvotnemu vzorčenju, vendar bi morali dajati temeljno prednost
slučajnemu in ne kvotnemu vzorcu (2).
• Okvirni vzorec bi moral vključevati vse podskupine populacije, ki jo
raziskujemo (pokritost, coverage) (3)
• Enaki verjetnosti izbora za vsakega posameznika je treba dajati
prednost pred neenako verjetnostjo, razen če zaradi posebnih
razlogov morda želimo disproporcionalno sestavo, ali pa se ji ne
moremo izogniti (4)
• Koristno je, če so nam že na začetku dosegljive informacije o
elementih velikega vzorca (gross sample), saj nam to omogoča
strukturalne analize. To nam dovoljuje, da lahko preverjamo
strukturo velikega vzorca s strukturo osnovne populacije (ne glede
na izgubo, ki bo sledila pri vzorčenju). Ko imamo čisti vzorec, nam
ti strukturni podatki omogočijo analizo determinant izpadanja iz
vzorca (nonrespons) (5)
• Prednost je treba dati vzorcu, ki je manj razdeljen na skupine (manj
clusteriran) pred vzorcem, ki je močneje razdeljen (6)
• Čim bolj je treba zmanjšati vpliv anketarja na izbor respondentov
(7)
• Nadomestitev veljavnih naslovov iz vzorca z drugimi naslovi bi smela
biti dovoljena le v skladu s trdnimi pravili izbiranja in
dokumentiranja (8)
• Zelo bi se morali truditi, da bi stvarno anketirali čim večji možni
del izbranih respondentov (zajetje, pokritje vzorca) (9)
• Pojasniti bi morali vse primere izpadanja iz vzorca (nonresponse).
Koristno je, če lahko dobimo tudi informacije o strukturi izpadov iz
vzorcev - ki so običajno dane le v glavnih potezah - ker lahko

90
 pokažejo na možne strukturne učinke izpadanja iz vzorca (10)18

Teh deset razsežnosti kakovosti lahko opiše, kaj zahtevamo od idealnega

vzorca pri anketi o populaciji. To je lista za preverjanje kakovosti
vzorca, ki je dosegljiva z vsakim modelom postopka. Med metodami za
splošne ankete, ki jih uporabljamo v nemških družbenih raziskavah, ena
od metod zadovoljuje vseh 10 kriterijev kakovosti; to je ALLBUS-ov model
za leti 1994 in 1996, ki je delal z naslovi, izbranimi iz registrov
lokalnih prebivalcev. Ta primer pa nam prikaže dilemo zahtev po visoki
kakovosti. Stroški te tehnike so presegali razpoložljiv raziskovalni
budget, tako da je bilo treba delo z modelom prekiniti.

Vse ostale metode vzorčenja morajo popustiti pri enem ali drugem od
kriterijev, ali pa to namenoma naredijo, da bi bili stroški manjši. Če
upoštevamo vse gornje kriterije kakovosti, so vzorci random route19 (za
intervjuje 'iz oči v oči') in telefonski vzorci na sredini ranga; zaradi
različnih možnosti organiziranja teh metod je razpon kakovosti velik.20
Po teh kriterijih zavzemajo kvotni vzorci nizko mesto na lestvici.

13.4.1.2 Izbrani vidiki kakovosti anket na populaciji

V tej kontrolni listi lahko najdemo kritične točke pri ocenjevanju

kakovosti sedanjih tehnik anketiranja. Preučili bomo tri, ki so posebno
pomembne; to so neenaka verjetnost izbora (4), nadomestitev (8) in
zajetje vzorca (9).

Neenaka verjetnost izbora

Praviloma so vzorci izbrani na posreden način, preko vzorcev

gospodinjstev. Začetne enote vzorčenja niso posamezniki, pač pa
gospodinjstva. To velja za intervjuvanje 'iz oči v oči' po metodi
slučajne poti (random route method) in za telefonsko anketiranje, kjer
se uporablja slučajni izbor telefonskih številk. V gospodinjstvu
anketiramo prisotnega posameznika, ki sodi v našo populacijo.
Verjetnost, da bo izbrana neka oseba, se zmanjšuje z velikostjo
gospodinjstva. Z drugimi besedami lahko rečemo, da običajno delamo z
vzorci, ki so nesorazmerno stratificirani v razrede glede obsega
gospodinjstva.

Ta rezultat pomeni precejšnjo pristranost vzorca. Adolescenti in mlajše

18
To je nadomestek (čeprav neustrezen) za strukturne informacije o velikem vzorcu
19
"Vzorec slučajne poti" ("random route sample") je izraz za tiste vzorce, ki so izbrani na temelju
ADM sistema vzorčenja
20
Nekatere statistične kriterije kakovosti je laže zadovoljiti s telefonskimi intervjuji kot z osebnimi intervjuji 'iz oči
v oči'. Glej poglavje 13.4.2

91
odrasle osebe (ki pogosto še vedno živijo v gospodinjstvih staršev, na
primer v skupnem gospodinjstvu) so reprezentirani v manjši meri. To ni
nujno zaradi tega, ker je teže priti do njih, ali pa zato, ker bi bili
manj pripravljeni na sodelovanje (9), pač pa zato, ker imajo manjšo
možnost, da bodo izbrani (4).

Kako bi se lahko izognili temu poslabšanju kakovosti ankete ali pa ga

popravili?

• Neenakost v verjetnosti izbora lahko popravimo na matematičen način,

z uteževanjem (weighting). Predpostavka za to je, da je število
možnih respondentov v gospodinjstvu določeno in zabeleženo kot ena
od značilnosti v vrsti podatkov. Raziskovalni inštituti normalno
upoštevajo tak popravek načrta pri uteževanju izpadanja iz vzorca
(nonresponse). V nasprotju s tem pa uporabniki podatkov na
akademskem področju pogosto delajo brez vsakega uteževanja vzorca in
uporabljajo vzorce s to pristranostjo, povezano z načrtovanjem.

• Z vidika teorije vzorčenja je boljša rešitev, če se že od začetka

izognemo neenakim verjetnostim izbora. Pri vzorcih gospodinjstev je
to možno z intervjuvanjem ali posnetjem vseh posameznikov v
gospodinjstvu, ki sodijo v populacijo.21 Alternativna rešitev je
izbor posameznikov neposredno, ne pa preko gospodinjstev. V Nemčiji
je to možno le z dragim vzorčenjem iz seznamov lokalnega
prebivalstva.

• Zamislimo si lahko tudi druge rešitve, vendar bi jih morali šele

preskusiti. Manjše možnosti ljudi v obsežnih gospodinjstvih bi lahko
izenačili že vnaprej z ustreznim večjim zastopanjem razredov
obsežnih gospodinjstev v velikem vzorcu. Lahko bi uporabili potrebni
postopek za izboljšanje kakovosti, na primer s preverjanjem sestave
velikega vzorca (5). V tem pogledu je še prostor za razvoj novih
modelov postopkov za ankete z visokimi zahtevami glede kakovosti.

Nadomeščanje

V okvirih slučajnega vzorčenja se nadomeščanje nanaša na zamenjavo

slučajno izbranega respondenta z drugo osebo, ker ni prišlo do
intervjuja s posameznikom iz vzorca.

Nadomestitev je element v mnogih modelih vzorčenja. Prednost tega

postopka je v tem, da je to edini način, kako lahko dobimo izenačeno

21
Socialnoekonomski panel (Sozio-oekonomisches Panel, SOEP) je letna raziskava okrog 6000 gospodinjstev, ki jo od leta 1984 opravlja Nemški
inštitut za ekonomsko raziskovanje (Deutsches Institut fuer Wirtschaftsforschung, DIW) v sodelovanju z Infratest Burke. Glej Projektgruppe Panel
1993 Burkhauser in drugi 1997)

92
distribucijo vzorca z regionalno definiranimi primarnimi enotami
selekcije ali s točkami vzorca (v večfaznih načrtih vzorčenja; običajno
sloni na oceni pristranosti vzorca). Če vzamemo primer vzorca s točkami
desetih naslovov in če nadomeščanje ni dovoljeno, so lahko neke točke v
realiziranem čistem vzorcu predstavljene z nič, enim ali dvema
intervjujema, druge pa z 8, 9 ali 10. Če je stopnja zajetja v določenih
regijah, skupnostih ali soseskah (na primer v združenih mestih)
sistematično nižja kot v drugih, je ustrezna populacija podreprezetirana
v vzorcu.

Nadomestitve pomenijo za praktično organiziranje terenskega dela dosti

večjo prednost, ker čiste cilje intervjuvanja dosežemo relativno laže in
se tako na splošno izognemo dragemu posebnemu delu. Zato inštituti
verjetno uporabljajo nadomeščanje kot standardni postopek pri
intervjujih 'iz oči v oči' na osnovi verjetnosti. Postopki brez
nadomeščanja so dosti dražji in daljši.

Metodološka ocena o postopkih nadomeščanja je odvisna od njihove oblike

in od dokumentacije. Nadomestne respondente lahko na primer izberemo iz
rezerve slučajno izbranih naslovov ali z razširitvijo slučajne poti
(anketar pride v stik z vnaprej določenim številom gospodinjstev; začne
s slučajno izbranim izhodiščnim naslovom, v skladu z določenimi
pravili), ali z zamenjavo respondenta v okviru gospodinjstva, ali pa s
pomočjo kvotnih značilnosti. Nadomestitev, ki ne odstopa od izbranega
slučajnega postopka, je neoporečna. Vendar pa vsak dokumentiran primer
zamenjave poveča število uporabljenih naslovov in skladno s tem
zmanjšuje zajetje vzorca. Zato lahko pričakujemo nagnjenost k temu, da
ne zapišejo in dokumentirajo vsega nadomeščanja.

Pokritje (zajetje) vzorca

Pokritje vzorca pomeni delež (proporcio) slučajno izbranega velikega

vzorca, ki je bil dejansko anketiran. Ta delež naj bi bil čim višji. To
je pomembno zato, ker se ljudje, ki niso bili dosegljivi za intervju,
lahko sistematično razlikujejo od tistih, ki so bili intervjuvani. Tako
pride do tveganja selektivnosti pri opravljanju anket.

Lahko bi rekli, da je zajetje vzorca kazalec kakovosti, ki ga najbolj

uporabljajo pri anketnih raziskavah. Eden od razlogov za to je
zanesljivo v tem, da ga lahko kvantificiramo, kar pri mnogih drugih
vidikih kakovosti ni možno. Za terensko delo, ki je usmerjeno k
kakovosti, so prizadevanja za visoko zajetje vzorca brez dvoma pomembna.
Vendar pa lahko preveliko ukvarjanje s tem kazalcem ovira razumno
razpravo o kakovosti. V vsakem primeru ne smemo pozabiti naslednjih
stvari:

93
• Od mnogih dejavnikov je odvisno, ali bo vzorec preslikal populacijo
brez pristranosti (bias). Našteli smo deset razsežnosti kakovosti.
Le
celota teh kriterijev omogoča točne ocene.

• Informativna vrednost izračunanega zajetja vzorca je lahko različna.

Odvisna je od tega, kako so bili zbrani in dokumentirani naslovi v
velikem vzorcu. V tem pogledu se modeli postopkov zelo razlikujejo.
Čim bolj stroga so pravila, ki določajo in dokumentirajo veliki
vzorec - in z vidika kakovosti jih je treba pozdraviti - toliko
nižje bo zajetje vzorca. Glede na to, da se to postavlja kot
odločilno merilo kakovosti, je v praksi postavljanje visokih zahtev
glede kvalitete kaznovano.

• Zajetje vzorca nam kaže, koliko je prostora za selektivnost z

izpadanjem iz vzorca (nonresponse). Nič pa ne pove o aktualni
selektivnosti. To lahko ocenimo le na osnovi rezultatov. Možne
metode so primerjava strukture vzorca z zunanjo statistiko, ali pa -
običajno težko - prizadevanje, da bi si pridobili strukturne
informacije z vprašanji o manjkajočih podatkih (študije o izpadanjih
iz vzorca). Veliko vrednost bi imela razvoj in uporaba novih meril
kakovosti, ki bi bila neposredno usmerjena na ta vprašanja (von der
Heide 1998).

Razpravljajo o tem, ali se zmanjšuje pripravljenost javnosti, da bi

sodelovala pri anketah. To bi se pokazalo v nižjih zajetjih vzorcev.
Čeprav stopnje zajetij, ki jih ugotavljajo z metodološkimi raziskavami,
potrjujejo le nagnjenost v tej smeri (v svoji analizi 300 študij poroča
Schnell o upadanju stopenj zajetij za okrog 5 odstotkov med letoma 1970
in 1990; glej Schnell 1997: 130), in čeprav so podatki zelo različni ter
povezani z vsebino anket in z inštituti, je to brez dvoma glavni razlog
za zaskrbljenost na področju raziskovanja z anketami.

Tam, kjer je stopnja zajetja nizka, ali pa se zmanjšuje, se vprašamo,

ali ne bi opustili slučajno vzorčenje in se odločili za kvotno
vzorčenje, to je, ali se ne bi odpovedali načelu kontroliranega
slučajnega izbora. O tem vprašanju moramo razpravljati, vendar pa ne
smemo hkrati z umazano vodo iz kadi izliti tudi dojenčka; v tem primeru
je dojenček domneva na osnovi teorije verjetnosti, da je slučajni izbor
najboljši način, da se izognemo selektivnosti pri vzorčenju.

Kvotno vzorčenje daje več možnosti izbora samega sebe pri respondentih
in nekontroliranega izbora pri anketarjih (na primer pri raziskavi Shell
Youth Study iz leta 1984, kjer so uporabili kvotne vzorce, je 86

94
odstotkov mladih respondentov poznalo anketarja že pred intervjujem;
glej Jugendwerk der deutschen Shell 1985: 67). Pri nekaterih ciljnih
skupinah se morda temu ne da izogniti in je za določene namene morda
sprejemljivo, vendar ni nobenega razloga za trditev, da to ustvarja
boljše, bolj reprezentativne vzorce.

Obstaja razumljiv trend, ki se do neke mere že kaže v smeri kombiniranja

prednosti slučajnega in kvotnega vzorčenja. To vključuje oblikovanje
skupin posameznikov ali gospodinjstev, ki so v osnovi pripravljeni
sodelovati pri anketah - acces paneli, kot so opisani v poglavjih 5 in
6, izbrani na slučajen način in so zanje določene pomembne značilnosti.
Iz tega rezervoarja po potrebi izbirajo slučajne vzorce; za pomembne
značilnosti lahko nadzirajo strukturo teh vzorcev; lahko pričakujemo, da
bodo ti ljudje zelo pripravljeni sodelovati.

To temeljno idejo je možno obdelati v različne oblike in na različnih

ravneh kakovosti. Ključni element je ponovljeno intervjuvanje
posameznikov, ki so pripravljeni sodelovati. Ni upravičeno, da jim
rečemo naravnost "poklicni respondenti", vendar bi bilo treba v takih
sistemih ponuditi neko obliko nagrade. Možno bi bilo tudi delo brez
anketarjev s katero od oblik samoizpolnjevanja. Doslej so taki vzorci
večinoma bili poštni paneli. Ta tip vzorca postaja bolj privlačen, ker
bo v prihodnosti pomenil temelj za hitro in z vidika cene ugodno
intervjuvanje s pomočjo elektronskih medijev.

13.4.2 Metode intervjuja in nove tehnologije

Nove metode in tehnike na področju anketnega raziskovanja so uvedli

zato, ker nudijo neke prednosti. Lahko zmanjšajo stroške, skrajšajo čas,
povečajo kakovost ali razširjajo možnosti (na primer multimediji,
združeno merjenje, conjoint measurement).

To lahko pojasnimo s pogledom na telefonske tehnike intervjuvanja, ki že

dolgo izpodrivajo tradicionalne intervjuje 'iz oči v oči'. Katere so
prednosti teh tehnik?

• Obstajajo dobre možnosti za izbor zelo kvalitetnih slučajnih

vzorcev.
• Uporaba telefonskih studiev omogoča boljši nadzor situacije
intervjuvanja v vseh fazah postopka, vključno z izvajanjem
intervjuja.
• Obdelava z računalniki je pri telefonskih intervjujih lažja in
cenejša kot pri široko razširjenih intervjujih 'iz oči v oči'.
• Stroški za navezovanje stikov z respondenti so se izrazito
zmanjšali. To pomeni, da lahko povečamo število poskusov

95
 navezovanja stikov, da bi se tako izognili izpadom iz vzorca
(nonresponse).
• Skupni stroški so mnogo nižji, če le intervjuji ne trajajo
predolgo.
• Hitrost, s katero lahko opravimo anketo, se lahko znatno poveča, če
je dovolj delovnih mest, kjer delajo anketarji.

Če gledamo v celoti, sedaj verjetno večino intervjujev pri

reprezentativnih anketah opravijo s telefoniranjem. Z vidika tako
obsežne uporabe te metode je že dolgo ne moremo enostavno odpraviti kot
nekaj "hitrega in umazanega". Primer: Agencija Statistics Canada, ki že
dolgo slovi kot prav posebno znanstveno usmerjena agencija, opravlja vse
ankete v zvezi s populacijo s telefoni. V Nemčiji uporabljajo telefone
pri vedno bolj zapletenih družbenih anketah (Babka v. Gostomski in drugi
1997).

Vendar pa je zaradi razvoja telekomunikacij izbiranje vzorcev vedno

težje.22 Ni izključeno, da bodo z zakonom omejeni telefonski intervjuji.
Tudi na tem področju se situacija spreminja. Nujno se bo treba
prilagoditi spremenjenim razmeram.

Spremembe načina intervjuja in spremembe besedil vprašanj lahko vplivajo

na rezultate. Še posebno je treba biti previden, če gre za časovne
serije primerljivih podatkov. Pod naslovom "učinki načina" se je razvila
metodološka razprava, na primer o vplivu načina intervjuvanja. V bistvu
gre za primerjanje anket 'iz oči v oči', telefonskih in poštnih anket in
za spremembo oblik intervjuja od tradicionalnih do takih, kjer si
pomagamo z računalniki.

Učinki načina se seveda dogajajo. Glede na to, ali bo komunikacija

verbalna ali vizualna, ali pa kombinacija obeh, so s tem določena
uporabljena orodja in sam proces komunikacije. Toda raziskovanje o
učinkih načina je dalo različne rezultate. Glede na zapletenost vprašanj
nas to ne preseneča. Obstajajo tri temeljne točke:

• Način intervjuja je vedno del obsežnega modela postopka. Enostavno

primerjanje rezultatov, ki smo jih dobili z intervjuji 'iz oči v
oči', ali s telefonskimi intervjuji, nam le malo pove o učinkih
načina v ožjem smislu besede. Postopki vzorčenja in dela na terenu
se zelo razlikujejo pri različnih modelih. Zato si mora
raziskovanje učinkov načina prizadevati, da bi s pomočjo ustreznega
eksperimentalnega načrta razlikovalo med učinki različnih komponent

22
Na primer trend v smeri več telefonskih zvez na gospodinjstvo (ISDN, mobilna telefonija) ter naraščajoča uporaba strojev za odgovarjanje
(answering machines).

96
modelov postopkov.23

• Vice versa, ne sproži vsaka sprememba v modelu postopka učinke

načina ali pa vpliva na rezultate. To velja še posebej za spremembo
od tradicionalnih tehnik intervjuja do tehnik, kjer nam pomagajo
računalniki. Pri telefonskem intervjuju, na primer, sprememba od
papirnatega vprašalnika do CATI sploh ne vpliva na situacijo
intervjuja. Stvar organizacije je, ali se situacija intervjuja pri
intervjujih 'iz oči v oči' spremeni zaradi uporabe prenosnih
računalnikov (CAPI). Vizualne pripomočke (sezname, lestvice itd.)
lahko uporabljamo tudi pri intervjujih s pomočjo prenosnih
računalnikov, pa naj jih pokažemo na papirju ali pa na zaslonu.

• Če se rezultati neke ankete, opravljene s tradicionalnimi metodami,

razlikujejo od rezultatov druge ankete, kjer so uporabili nove
načine intervjuja, to še ne govori proti novi tehniki. Morda nam
novi instrument daje bolj verno in boljšo sliko stvarnosti. Če
hočemo to oceniti, potrebujemo merila kakovosti, ki so usmerjena na
rezultate. Ekstrapolacijo trenda v časovnih serijah lahko podpremo z
dejavniki prilagoditve, ki jih lahko dobimo iz ustreznih
metodoloških študij (Saris in Kaase 1997).

Kaj bo prinesla prihodnost na področju metod in tehnik intervjujev?

To ni primerno mesto za pregled mnogih metod, s katerimi so

eksperimentirali po svetu, še posebno v državah, kjer imajo močno
razvite standarde kakovosti za anketne raziskave.24 (24) Kažeta se dva
jasna trenda:

Prvič, pomembnejše postajajo tiste oblike intervjujev, ki uporabljajo

elektronske medije v procesih komuniciranja in informiranja. Hitrost,
večji nadzor postopkov in uporaba multimedijskih tehnik so pomembne
prednosti. Raziskovalni inštituti bodo razvijali svoja sredstva in
znanje v to smer. To hkrati tudi pomeni, da nekega dne ne bodo več mogli
opravljati anket na tradicionalen način; to moramo posebej poudariti.

Drugič, dobri anketarji so redki. Prednost bodo imele tehnike, ki

olajšujejo naloge anketarjev. Sem je na primer vključeno tudi to, da bi
se moral anketar bolj osredotočati na opravljanje intervjujev, kot pa da
porabi veliko časa za pot do tistih delov mesta, ki so morda
negostoljubni, in da tam neuspešno skuša priti v stik z ljudmi, ki morda
23
V metodološki študiji o Evrobarometru so na primer odkrili, da bistvene razlike med rezultati, pridobljenimi s telefonom in z intervjuji 'iz oči v oči'
večinoma niso nastale zaradi učinkov načina v ožjem smislu besede, pač pa zaradi nepojasnjenih dejavnikov, ki so jih pripisovali "učinkom inštituta"
(Saris in Kaase 1997).

97
niso pripravljeni sodelovati. Zelo zanimive so vse tiste tehnike, ki
delujejo brez anketarja. Na tem področju bodo izkoristili možnosti novih
elektronskih medijev in tehnologij.

13.4.3 Naloga razprave o kakovosti v družbenih znanostih

Družbene znanosti morajo v spremembah na področju raziskovanja z

anketami videti izziv, saj se nanašajo na eno od najpomembnejših metod
za zbiranje informacij o družbeni stvarnosti. Naloga razprave o
kakovosti v družbenih znanostih je, da spremlja te spremembe s kritičnim
ocenjevanjem, da podpira zanimive smeri razvoja in se izogiba tistim, ki
so vprašljive. Predlagamo štiri zaključne trditve.

Prvič: V razvoju zavesti o kakovosti je treba razlikovati dve ravni

ocenjevanja:
• Kakovost, ki jo lahko dosežemo z danim modelom postopka,
• Kakovost, ki jo lahko dosežemo v posebni, individualni anketi.

Anketa, ki jo opravljamo v skladu z modelom postopka po najvišjih

standardih kakovosti je lahko vseeno pomanjkljiva v svoji izvedbi.
Enostavnejši model lahko da dobre rezultate v okviru svojih možnosti.
Merilo za kakovost in standard kakovosti morata biti primerna za dani
model.

Drugič: Razprava o kakovosti bi se morala nanašati na cel spekter možnih

ravni kakovosti. Zaradi finančnih razlogov ne moremo vedno zahtevati
najvišjih standardov kakovosti. Nepristransko je treba preiskovati
enostavnejše modele postopkov, ne pa jih izključevati iz kritičnih ocen.
Po drugi strani pa so družbene znanosti obvezane podpirati najboljše
postopke pri opravljanju anket z visokimi zahtevami glede kakovosti.

Tretjič: Družbene znanosti morajo posvečati pozornost novim načinom in

tehnikam anketiranja. Morajo jih preveriti in oceniti že v njihovi
zgodnji fazi. Nikomur ne koristi, če akademska mnenja in ideje o
kakovosti zaostajajo za razvojem v praksi.

Četrtič: Za raziskovanje kakovosti metod anketiranja sta potrebni

teoretična in empirična podlaga. To lahko naredimo le s povečanjem
metodološkega raziskovanja. Posebno je treba pospeševati primerjalno
metodološko eksperimentiranje in ocenjevanje. Ni verjetno, da bi zasebni
inštituti lahko veliko financirali za ta namen; s tem pomembnim izzivom
se bosta morala spopasti javno sponzorstvo in akademsko družbeno
raziskovanje.
24
Za ZDA in za Kanado glej, na primer, Federal Committee on Statistical Methodology 1990; InterCASIC'96 1996; US Bureau of the Census 1997

98
Šesti del: Priporočila

14 Zaključna analiza in priporočila

1. Ankete so za moderno demokracijo nujno potrebne.

Za gospodarsko, družbeno, politično in znanstveno opazovanje modernih

družb je nepogrešljivo sistematično zbiranje podatkov z instrumentom
ankete. Do neke mere lahko ocenimo, da je bistveno za analiziranje,
diagnosticiranje in - do določene mere - za oblikovanje sodobnih
demokratičnih družb. Na ta način je v skladu s "filozofijo", ki so jo
že v obdobju neposredno po vojni neomajno zagovarjali ameriški
družboslovci, ki so delali v Nemčiji; vztrajali so pri demokraciji in
demokratičnih možnostih anket za odprto družbo.

2. Anketa ostaja via regia za empirično družbeno raziskovanje.

Glavni vidiki modernega raziskovanja družbe - in še posebej

raziskovanja z anketami - izvirajo iz ZDA, kjer so njihove teoretične,
metodološke in praktične temelje ustvarili v tridesetih, štiridesetih in
petdesetih letih, deloma tudi s pomočjo evropskih imigrantov. V tem času
je prišlo do prvega viška v metodološkem razmišljanju o teh novih
orodjih, ki je dolgoročno vplival na utrditev učinkovitega raziskovanja.
Osrednji točki v metodologiji sta bili izbiranje reprezentativnih
vzorcev in dobra utemeljitev instrumentov za zbiranje in analiziranje
podatkov. Kölnski sociolog Rene König je anketo označil kot via regia,
idealno metodo za empirično družboslovje; ta njegova ocena še vedno
velja, kot nam kažejo ankete Bonnskega informacijskega centra za
družbene znanosti (Bonner Informationszentrum Sozialwissenschaften)
(Gräf in Rohlinger 1997: XVII).

3. Empirično družbeno raziskovanje je interdisiplinarno in

multidisciplinarno

Čeprav je sociologija še vedno bistveno in izobraževalno žarišče

empiričnega družboslovnega raziskovanja, je v veliki meri prišlo do
diferenciacije; v to raziskovanje posegajo politologija, komunikacijske
znanosti, socialna psihologija in empirično ekonomsko raziskovanje.
Metode empiričnega družboslovja uporabljajo - pri raziskovanju in
poučevanju - že okrog 25 let na inštitutih za poslovno administracijo,
še posebno v zvezi z marketingom. Prizadevanja, da bi napovedali vedenje
potrošnikov s pomočjo statističnih in matematičnih postopkov, in da bi
našli razlago za to vedenje, so dosti prispevala k razvoju novih metod.

in številne prispevke v American Statistical Association 1994, 1995.

99
V zvezi s tem je treba omeniti tudi psihološko tržišče, javno mnenje in
družbeno raziskovanje s svojimi številnimi in različnimi metodološkimi
pristopi.

4. Izvajanje reprezentativnih anket je profesionalna usluga.

Poleg metodološkega znanja zahteva izvajanje reprezentativnih anket

znatna finančna in organizacijska sredstva. Večina ponudnikov teh
profesionalnih uslug v Nemčiji so privatni raziskovalni inštituti. V
okviru akademskega družboslovja ZUMA deluje svetovalno, uporablja pa
tudi usluge privatnih inštitutov pri opravljanju anket v velikem obsegu.

Akademsko družboslovno raziskovanje je na tržišču anket prisotno kot ena

od številnih skupin naročnikov; drugi naročniki so še podjetja (tržne
raziskave), vlada (raziskave ministrstev) in množična občila
(raziskovanje javnega mnenja, poročanje o volitvah itd.). Do neke mere
ima akademsko družboslovno raziskovanje različne in pogosto višje
standarde metodološke in statistične kakovosti kot ostale skupine
naročnikov. V nasprotju s situacijo v nekaterih državah, na primer v
ZDA, v Nemčiji ne obstaja neodvisna infrastruktura za ponujanje teh
storitev na akademskem področju. To ima dobre in slabe strani, vendar
pa, če gledamo v celoti, se je pokazalo, da je to ugodno zaradi potrebe
po širokih in dragih terenskih organizacijah za nacionalne ankete tipa
'iz oči v oči'.

Sodelovanje z zasebnimi raziskovalnimi inštituti je akademskemu

družboslovnemu raziskovanju omogočilo, da je delovalo brez lastne
učinkovite in drage infrastrukture. Močna konkurenca na tržišču anket
pritiska na ponudnike anket, da zmanjšujejo stroške in izkoriščajo
tehnološke novosti. Neprestano je treba biti pozoren na to, ali je to še
vedno združljivo s standardi kakovosti akademskega družboslovnega
raziskovanja. Vprašanje o standardih kakovosti in o ocenjevanju
kakovosti se postavlja na isti način, če skupine na univerzi opravljajo
ankete z lastnimi sredstvi.

5. Anketno raziskovanje je na poti k popolnemu urejanju kakovosti

Tako kot v industriji, obrti in trgovini, se privatno raziskovanje

tržišča in družbe vrača k ključnim kompetencam in celotnemu nadzoru
kakovosti (TQM), kar se izraža, na primer, v certifikatu ISO 9000.
Zahteve, ki jih naročniki postavljajo lastnim podjetjem, morajo
zadovoljevati tudi "dobavitelji", namreč raziskovalci v empiričnih
znanostih. V prihodnosti, ki jo lahko napovemo, bo verjetno certifikat
ISO 9000 za inštitute za raziskovanje tržišča in javnega mnenja
predpogoj za pridobitev dovoljenja. Čeprav se tak certifikat primarno

100
ukvarja s postopki, to je s formaliziranimi procesi, manj pa z
intelektualno ustvarjalnostjo, postajajo zahteve glede kakovosti, kot so
jih definirali sami raziskovalci, vedno bolj standardi. Korak v to smer
so tudi proizvodi, ki jih vedno bolj razvija raziskovanje trga, javnega
mnenja in družbe.

6. Telefonski intervjuji se širijo, vendar pa intervjuji 'iz oči

v oči' ostajajo pomembni

Na razvoj tržišča dobaviteljev anket so odločilno vplivale tehnološke

novosti (CAPI, CATI, multimediji in svetovni splet). Posebno pomembno je
širjenje telefonskih intervjujev, ki ima prednost, da nedvomno povečuje
kakovost, vključno z večjo standardizacijo situacije intervjuja in
boljšim nadziranjem anketarja. Po drugi strani pa imajo telefonske
ankete za akademsko družboslovno raziskovanje slabe strani zaradi
problemov s prikazom kompleksnih anketnih orodij med intervjujem in
zaradi skrajšanega trajanja telefonskih intervjujev. To pomeni, da bo še
vedno potrebno izkoriščati dobro infrastrukturo za intervjuje 'iz oči v
oči', ki jo nudijo zasebni inštituti za tržno in družbeno raziskovanje.

Akademsko in zasebno raziskovanje morata še tesneje sodelovati kot

doslej. Diferenciacija tehnik, ki je nastala s prihodom telefonskega
intervjuvanja, zahteva intenzivnejše primerjalno temeljno raziskovanje
metod anketiranja. To je še toliko bolj pomembno, ker bo za prihodnost
anket vedno bolj značilna prisotnost različnih načinov intervjuvanja,
kar imenujemo v tem memorandumu pluralizacija modelov postopkov.

7. Tehnični razvoj bo spremenil anketno raziskovanje

Nadaljne tehnične novosti bodo prej ali slej močno dodatno vplivale na
metode zbiranja podatkov v družbenih znanostih. Ena od smeri razvoja bi
lahko bilo izbiranje reprezentativnih vzorcev iz dane populacije na tak
način, da bi lahko ankete opravljali preko oddaljenih omrežij za
obdelavo podatkov in z uporabo neke ustrezne naprave v gospodinjstvu.
Tak razvoj bi postavil docela nova metodološka vprašanja. Na to področje
spada tudi zbiranje podatkov s pomočjo interneta.

Če gledamo v celoti, bo verjetno treba še nekaj časa počakati, da bodo

te smeri razvoja dosegle tako raven, da bodo za primerno ceno
sprejemljive za raziskovanje z anketami. Ne moremo še reči, ali bodo te
smeri razvoja vpeljale novo filozofijo zbiranja podatkov v družboslovju
v tej smeri, da bi za reprezentativne vzorce prišlo do trdne pogodbe z
respondenti, da jih bomo lahko v daljšem času ponovljeno intervjuvali o
različnih vsebinah (acces panels).

101
8. Tudi anketno raziskovanje postaja mednarodno

Tudi družbenim znanostim internacionalizacija in globalizacija nista

prizanesli. Za akademsko družboslovje in tudi za zasebno področje to
pomeni, da je treba raziskovanje načrtovati vedno bolj na primerjalni
mednarodni ravni in da moramo za dosego tega cilja razviti ustrezne
instrumente. Naraščajoče mednarodno sodelovanje med institucijami in
projekti o raziskovanju tržišča in javnega mnenja ter sedanja
prizadevanja akademskega družboslovnega raziskovanja, da bi ustanovili
reprezentativno anketo o populaciji, ki bi jo opravljali v rednih
presledkih v evropskih državah, to je Evropska družboslovna anketa
(European Social Survey, ESS) so primeri, v kakšno smer bi lahko šel ta
razvoj. Poleg tega je uradna statistika v Evropi znatno napredovala pri
usklajevanju. Zakonski temelj pomembnega dela statistike ni več
nacionalen, pač pa evropski.

9. Visoka kakovost anket ni nekaj samoumevnega

Dvom v utrjene metode in standarde kakovosti za ankete narašča pri vedno

večjem številu ponudnikov raziskav, ki ne morejo avtomatično zadovoljiti
kriterijev, ki pri tem delu veljajo za različne vrste anket. Razlog za
dvom je v tem, da je tehnični razvoj (hardware) in drugačen razvoj
(dosegljivost standardnih in cenenih programov za intervjuje) novim
ponudnikom močno olajšal vstop na tržišče; to velja posebno za
telefonske ankete z omejenimi sredstvi.

Poleg tega je med zasebnimi naročniki anket vedno več ljudi na

odločujočih položajih, ki niso več zadolženi za visoko kakovost
družbenega raziskovanja zaradi svojega metodološkega znanja in zanimanja
za te stvari in ki se v bistvu dogovarjajo po ekonomskih kriterijih. To
povečuje pritisk na ponudnike anketnih raziskav, še posebno v tej smeri,
da bi zmanjšali stroške z znižanjem kakovosti proizvoda. Vendar tega ne
smemo razumeti tako, kot da izražamo temeljne pridržke o strategiji
najboljšega možnega postavljanja raziskovalnih ciljev in o metodah, ki
so potrebne, da jih dosežemo, če gledamo tudi z vidika stroškov.

10. Zlorabljanje anketnih raziskav spravlja v nevarnost koncept

raziskovanja

Glede na to, da vedno pogosteje zbirajo podatke za trgovske namene pod

pretvezo, da gre za družboslovne raziskave, in da je to v nasprotju z
metodološko/znanstvenimi in zakonskimi vidiki ustavno zaščitenega pojma
raziskovanja, je nujno potrebno postaviti ostro mejo med anketami za
raziskovalne namene in tistimi anketami, ki imajo namen povečati prodajo
ali pa oglaševati. Obstaja precejšnja nevarnost, da bo pojem

102
raziskovanja trajno in nepopravljivo osramočen zaradi "anket" te vrste,
še posebej takrat, kadar z njimi zbirajo naslove, ali pa jih uporabljajo
za neposredno trženje (z vidika zakonov gre za nepošteno trgovanje, če
se lotevajo oglaševanja pod pretvezo, da gre za raziskovanje). Tveganje,
da se bo zmanjšala pripravljenost respondentov na sodelovanje (stopnje
zajetja vzorca), ki jih povzroča tako ravnanje, ogroža bistvena načela
empiričnega družboslovnega raziskovanja. Zelo nujno je treba z zakonom
urediti to vprašanje in javnost opozoriti nanj.

11. Univerzitetna empirična družboslovna znanost tvega, da bo zaostala

Ker opravlja univerzitetno družboslovje dosti manj anket kot

organizacije za raziskovanje trga in ker vsebuje širok razpon vsebin in
metod, akademsko področje ni več sposobno prevzeti svojega neodvisnega
in aktivnega deleža v tem razvoju, ki je tehnično izjemno zahteven in so
zanj potrebna velika ekonomska sredstva. Zato je treba še bolj okrepiti
sistematično sodelovanje med družboslovci na univerzah in zasebnimi
inštituti za raziskovanje trga in javnega mnenja. To sodelovanje naj bi
se še posebej osredotočilo na metodološke novosti, na pripravljanje
novih raziskovalnih načrtov in na tehnike za opravljanje anket in
analiz. To ne bi koristilo le akademskemu družboslovju, kajti za zasebno
družboslovno raziskovanje so lahko koristne temeljne metodološke
raziskave, ki jih opravljajo na univerzah; za take raziskave privatni
inštituti nimajo niti časa, niti denarja. Zato bi morali raziskovalne
projekte definirati tako, da bi jasno podpirali metodološke primerjave
ali pa metodološke novosti in znanstveno sodelovanje s partnerskimi
inštituti.

12. Izboljšati je treba univerzitetni pouk empirične družbene znanosti

Pri anketah so v več kot štiridesetih letih nenehno izboljševali

vzorčenje in oblikovanje vprašalnikov, zbiranje podatkov, analizo in
dokumentacijo; vse to je postavljalo ljudem, ki delajo na področju
raziskovanja družbe, vedno večje zahteve po znanju. Univerzitetni pouk
družboslovcev in študentov, ki je usmerjen v družboslovje (na primer
novinarstvo, marketing) je treba spremeniti, da bodo diplomiranci v
večji meri kos večjim teoretičnim, metodološkim in praktičnim zahtevam.
Podrobnejša priporočila niso prikladna, ker je potrebna fleksibilnost
pri upoštevanju lokalnih razmer. Vendar pa je treba vsaj opozoriti na
to, da je sedanja vloga tega vidika učenja v okvirih različnih tečajev o
družboslovju, ki so omejeni tako po času, kot tudi po vsebini,
neustrezna zaradi njihove izključne univerzitetne usmerjenosti. Zato je
še posebej pomembno, da se praktiki na področju raziskovanja družbe
tesneje vključijo v poučevanje.
13. Arhivi podatkov omogočajo profesionalni nadzor anketnega

103
 raziskovanja

Že nekaj časa dogodki izven družbenih znanosti usmerjajo pozornost

raziskovalcev in javnosti na probleme ponarejanja podatkov in
rezultatov. Obstoječe varnostne ukrepe je torej treba ojačati in
institucionalizirati, da bi v čim večji meri izključili možnost
manipulacije z ugotovitvami družboslovja. Ključne znanstvene metode
nadzora so institucionaliziranje prenosa podatkov v arhive, kjer jih
svobodno lahko uporabljajo tudi drugi (sekundarne študije), omogočiti
dostop do podatkov "na zemljišču" inštituta, ki jih je zbral, in v
primeru, če to ni mogoče, dobiti načelno dovoljenja raziskovalcev ali
inštitutov, da so njihovi objavljeni podatki dosegljivi za sekundarne
analize (intersubjektivna preverljivost). Deutsche Forschungs-
gemeinschaft (DFG) naj bi v bodoče postavila pogoj vsem raziskovalcem,
ki zbirajo podatke družbenih znanosti z raziskovalnimi projekti, ki jih
sama financira, da so njihovi podatki po določenem času, ki je potreben
za analizo materiala, stalno na razpolago arhivom podatkov, kot je
Centralni arhiv za empirično družbeno raziskovanje na Univerzi v Kölnu
(Zentralarchiv für Empirische Sozialforschung).

14. Anketne raziskave je treba pravilno prikazovati v množičnih

občilih

Empirično raziskovanje družbe ima poseben problem v zvezi z načinom,

kako množična občila prikazujejo njegove ugotovitve: pogosto gre za
slabo informiranost, površnost in poenostavljanje, široko ignoriranje
metodoloških predpostavk in zanimanje le za spektakularne rezultate.
Raziskovanje javnega mnenja z anketami je zahteven in zapleten proces,
ki ga je treba na ustrezen način prikazati v poročanju množičnih občil
tudi zaradi tega, ker ugotovitve anket tudi ustvarjajo in spreminjajo
družbeno stvarnost. Zato je v Nemčiji nujno potrebno, da ustvarimo
zanesljivo poročanje o ugotovitvah anket, ki bo pazilo na kriterije
kakovosti, podobno visokim standardom dokumentacije, ki jih sedaj
uporabljajo v ZDA, vsaj v kvalitetnih množičnih občilih. Kot primer
lahko damo informacijo o deležu respondentov, ki niso mogli ali niso
hoteli odgovoriti o svojih volilnih namenih. Ta memorandum ima namen
prispevati k temu. Ta problem je treba sistematično upoštevati pri
začetnem in kasnejšem poučevanju novinarjev. To pomeni, da morata na tem
področju bolj aktivno delovati tudi akademsko in zasebno družbeno
raziskovanje.

15. Kodeksi etike o zagotavljanju kakovosti si morajo pridobiti

104
 priznanje

Na kratko, odličnost pri raziskovanju z anketami lahko zagotovimo le

tedaj, če upoštevamo metode in načela, ki jih je odkrila ta disciplina
in so se sčasoma utrdile. Izražajo se v etičnih kodeksih, kot je na
primer kodeks American Association for Public Opinion Research (glej
oddelek 16.1) ali pa kodeks British Market Research Quality Standard
Association. Ne služijo le kot merilo za ocenjevanje rezultatov anketnih
raziskav, pač pa moramo njihove trditve ves čas natančno preiskovati.

105
15. Bibliografija

(skenirati)

106
Sedmi del

Dodatek in dokumentacija

16. Kodeks etike AAPOR (American Organisation for Public Opinion

Research)25

16.1 Kodiranje najboljših postopkov za ankete in raziskovanje

javnega mnenja

16.1.1 Uvod

V zadnjih dveh letih so člani sveta AAPOR imeli pomembne razprave o

profesionalni etiki in praksi, o učinkovitosti uveljavljanja standardov,
o alternativnih poteh, kako bi lahko izboljšali opravljanje anket in
poročanje o njih in o raziskovanju javnega mnenja. Videti je, da je še
vedno veljaven sklep Turnerja in Martina (1984), da "kaže, da imajo
obstoječi standardi za opravljanje anket in poročanje o njih omejen
vpliv na prakso opravljanja anket". Ena od strategij za izboljšanje
prakse anket bi bila strožje uveljavljanje obstoječih standardov.

Turner in Martin (1984) sta skoraj pred desetletjem in pol predlagala

alternativno strategijo, kako dvigniti prakso anketiranja na višjo
raven: vzpodbuditi bolj poglobljeno in bolj informirano javno razpravo o
napakah in vrednosti anket in izboljšati prakso anket z ustvarjanjem
tržišča za boljše ankete (na primer potrebe po kvalitetnih anketah).
Deloma zahteva tak dialog glasno obsodbo "zares zoprnih" raziskovalnih
postopkov, kot so na primer prikazani v oddelku B tega dokumenta pod
naslovom "Raziskovalni postopki, ki jih AAPOR obsoja (Survey Practices
That AAPOR Condemmns").

Druga plat izboljševanja kakovosti razprave o praksi anketiranja in o

"ustvarjanju trga" za boljše ankete z visoko kakovostjo vsebuje
postavljanje in objavljanje standardov ali kriterijev za izvrstno
prakso, s katerimi bi "podprli boljše ankete kot primere, ob katerih bi
primerjali slabše ankete" (Turner in Martin 1984, 311) in da bi z
drugimi napori "spremenili mišljenja in navade ljudi z neopaznim
vrinjenjem boljših postopkov kot modelov za izvajanje anket, poročanje o
njih in za njihovo uporabo" (str. 306). Vsak tak seznam boljših
25
Vir: Internet (http://www.aapor.org/best/index.html)

107
standardov, idealov ali ciljev razumljivo pomeni tveganje: a) da bodo
nekateri kriteriji odličnosti brez dvoma vsaj deloma v konfliktu z
drugimi, b) da bi druge kriterije čisto zanemarili, in c) da si nobena
taka vrsta predpisov ne more zares prisvojiti vloge razsodnika pri
tehtanju alternativnih sredstev in posledic" (Turner in Martin 1984,
311) pri takih zadevah. Vendar pa AAPOR v duhu dviganja prakse anket na
višjo stopnjo ponuja v oddelku A natančen seznam "najboljših postopkov"
pri raziskovanju javnega mnenja z anketami.

Pri ustvarjanju teh dveh seznamov se jasno zavedamo, da z razglasitvijo

našega sedanjega pogleda o "nesprejemljivih" in "najboljših" postopkih
tvegamo, ali pa da je tako videti, da utrjujemo "stanje umetnosti" na
tem področju (cf. Heller, 1996); naša zgodovina pa je pokazala, da
sedanje stanje precej hitro zastari. Zato moramo opozoriti, da noben od
teh seznamov ni nastal z namenom, da bi bil nespremenljiv dokument, ali
da bi ga razumeli na tak način. Bolj velja, da sta oba seznama "delo, ki
napreduje", sta živa dokumenta, ki bosta od časa do časa zahtevala
sistematične predelave Odbora za standarde in Sveta AAPOR kot odgovor
na hitro spreminjanje anket in raziskovanja javnega mnenja. Na koncu je
potrebno opozoriti tudi na to, da AAPOR-jev kodeks poklicne etike in
postopkov ostaja ključni vir dodatnih standardov za dobre in slabe
postopke v našem poklicu. Čeprav ima ta dokument namen dopolniti in (do
določene mere) pojasniti pripravo kodeksa, nikakor nima namena
nadomestiti standarde.

16.1.2 Najboljši postopki za ankete in raziskovanje javnega mnenja

Kot je napisano v najnovejših publikacijah v seriji "Kaj je anketa?"

(What is a Survey?) Oddelka za metode anketiranja Ameriškega
statističnega združenja (Section on Survey Research Methods, American
Statistical Organisation, 1996), "kakovost ankete ne ocenimo najbolje po
njeni velikosti, področju ali pomembnosti, pač pa po tem, koliko
pozornosti namenja ukvarjanju z mnogimi problemi, ki lahko nastanejo"
(str. 11) na kateri koli točki procesa načrtovanja, organizacije,
vzorčenja, oblikovanja vprašalnika, zbiranja podatkov, obdelave podatkov
in analize.

1. V anketi si je treba postaviti posebne cilje.

Cilji visoko kvalitetne ankete bi morali biti posebni, jasno omejeni in

nedvoumni. Take ankete opravljamo le z namenom, da bi povečali
statistične informacije o vsebini in ne zato, da bi proizvedli vnaprej
določene rezultate, ali kot zvijačo za trženje, povečanje skladov,
spreminjanje mišljenja volivcev ali podobne dejavnosti.

108
2. Upoštevajte alternative anketi pri zbiranju informacij.

Pri idealni anketi si ob začetnem načrtovanju resno postavijo pomembno

vprašanje, ali je potrebno ali ni potrebno, da bi informacije, ki jih
potrebujejo, na najboljši način zbrali prav z anketo. Običajno pride do
ankete tedaj, kadar ima posameznik ali institucija potrebo po nekih
informacijah, za katere je videti, da obstoječi podatki o njih ne
zadostujejo. Na tej točki je pomembno presoditi, ali je zahtevane
informacije res možno zbrati z anketo in ali bi anketa res bila
najboljši način za pridobitev informacij, ki jih potrebujemo. Če je
anketa res primerna, je treba skrbno paziti na to, kdo naj bo izbran za
intervjuvanje in kaj je treba izvedeti od tistih, ki bodo izbrani.

3. Izberite vzorce, ki dobro predstavljajo populacijo, ki jo

proučujete.

Razvili so ponovljiv načrt za slučajno izbiranje vzorca, ki je v skladu

s cilji ankete. Vzorčenje je treba načrtovati tako, da ne pride do
nenadzorovanega izbiranja. Ni namen ankete, da opiše posebne
posameznike, ki so po naključju del vzorca, pač pa je namen v tem, da si
pridobimo sestavljen profil populacije. Pri anketi bona fide vzorec ni
izbran na slepo srečo, ali pa le iz oseb, ki so prostovoljno
pripravljene na sodelovanje. Izbran je na znanstven način tako, da ima
vsaka oseba v populaciji izmerljivo možnost, da bo izbrana v vzorec. Na
ta način lahko rezultate zanesljivo projiciramo od vzorca na širšo
populacijo in so pri tem znane ravni zanesljivosti oz. natančnosti.

Pri vzorni anketi so kritični elementi naslednji: (a) zagotoviti, da

vzorčenje res poteka iz prave populacije (v zvezi z vprašanjem o
interesih) ter (b) najti (ali "pokriti") vse člane populacije, ki jo
raziskujemo, tako da imajo vsi možnost, da bodo izbrani. Kvaliteta
seznama teh članov ("okvir za vzorčenje", sampling frame), to je
vprašanje, ali je seznam popoln in najnovejši, je verjetno glavna
značilnost, ki zagotavlja ustrezno pokritost populacije, ki jo želimo
raziskati. Če sumimo, da posebni vzorčni okvir morda nepopolno ali
neustrezno pokriva populacijo, ki nas zanima, je treba uporabiti
mnogovrstne okvirje (multiple frames).

Vse resne ankete družboslovcev, politikov in informiranih množičnih

občil uporabljajo eno od oblik slučajnega vzorčenja; metode za tako
vzorčenje so dobro utemeljene v statistični teoriji in v teoriji
verjetnosti. S pregledom skrbno sestavljenega vzorca populacije lahko
pridemo do zanesljivih in učinkovitih statističnih ocen, če nam velik
delež članov vzorca pove, kar želimo zvedeti. Potrebne so skrbne in

109
jasne ocene o možnih izpadih iz vzorca (nonresponse) in o
reprezentativnosti vzorca.

4. Uporabljajte načrte, ki uravnotežujejo stroške in napake.

Primer: Če bi denar za raziskavo razdelili tako, da bi si z njim

zagotovili zelo velik vzorec, premalo pa bi ga namenili za ponovljene
poskuse navezovanja stikov z respondenti, kar je pomembno za visoko
zajetje (pokritost) vzorca (response rate, primerjaj točko 9 kasneje),
bi na splošno dobili manj natančne rezultate kot pri anketi z manjšim
vzorcem in večjo stopnjo zajetja. Podobno nerazumno bi ravnali tudi v
primeru, če bi večino denarja vložili v velik vzorec, malo ali nič pa ga
ne bi ostalo za trening anketarjev. Čeprav lahko napake vzorčenja
ocenimo brez težav z uporabo metod za slučajno vzorčenje, te napake ne
izražajo totalne napake statistike ali ocen neke ankete, ki je funkcija
različnih značilnosti dane ankete. Poklicni praktiki skušajo skrbno
uravnovesiti te različne tipe napak pri načrtovanju in izvajanju posebne
ankete, s sredstvi, ki so jim na razpolago, da bi tako čimbolj zmanjšali
totalno napako.

5. Zelo skrbno prilagodite besedilo vprašanja pojmom, ki jih merite in

populaciji, ki jo raziskujete.

Vprašanja za respondenta slonijo na ciljih ankete in jih oblikujemo in

uredimo v logični format in v zaporedje, da bi tako ustvarili vprašalnik
za anketo. Vedeti je treba, da je pri idealni anketi načrtovanje
vprašalnika ena od najbolj kritičnih faz v procesu razvijanja ankete;
skrbno je treba paziti na vse faze sestavljanja in oblikovanja
vprašalnika, vključno z definicijo tem, pojmi in vsebino, besedilom in
zaporedjem vprašanj ter dolžino in formatom vprašalnika. Najprej je
treba zagotoviti, da področja in elementi vprašalnika v celoti in
ustrezno pokrivajo vsebine, ki nas zanimajo. Idealno bi bilo, če bi bili
za vse glavne vsebine vključeni mnogovrstni kazalci in ne le posamezni
kazalci ali vprašanja.

Poleg posebne vsebine pa lahko močno vpliva na rezultate ankete tudi

način, kako so postavljena vprašanja, pa tudi že vnaprej dane kategorije
odgovorov. Pojme je treba jasno definirati in besedila vprašanj morajo
biti nedvoumna. Besedila je treba skrbno pregledati, ali ni v njih morda
kakšnih zelo občutljivih vsebin in ali niso morda pristranska. Treba je
razviti tehnike, s katerimi čimbolj zmanjšamo neugodje ali pa
zaskrbljenost respondenta in anketarja, kadar gre za občutljive vsebine.
Treba si je izmisliti poti, da bi respondentove napake in pristranosti
(na primer spomin na pretekle dogodke) ostale čim manjše in da bi
izmerili tiste, ki jih ne moremo izločiti. Da bi lahko dosegli te cilje,

110
je treba uporabiti dobro razvite kognitivne raziskovalne metode (na
primer parafraziranje in intervjuje "misli glasno") in podobne metode
(na primer kodiranje interakcij med anketarjem in respondentom) pri
osebah, ki so podobne onim, ki jih bo zajela anketa; tako bi ocenili in
izboljšali vsa ključna vprašanja teh različnih razsežnosti.

6. Treba je vnaprej testirati vprašalnike, da bi odkrili probleme že

pred anketo.

Pri anketah visoke kakovosti vedno poskrbijo za ustrezna sredstva in čas

za pretestiranje vprašalnika (vprašalnikov) in drugih postopkov na
terenu. Vnaprejšnje testiranje vprašalnika in postopkov na terenu je
edini način, da lahko odkrijemo, če vse "deluje" tako, kot je prav, še
posebno tedaj, kadar pri anketi uporabljamo nove tehnike ali novo vrsto
vprašanj. Glede na to, da je le redkokdaj možno predvideti vse možne
nesporazume ali učinke pristranosti različnih vprašanj ali postopkov, je
za dobro načrtovano anketo nujno potrebno pretestiranje. Treba bi bilo
pretestirati vsa vprašanja in tako zagotoviti, da so jih respondenti
razumeli, da jih lahko anketar postavi na pravilen način in da ne
vplivajo neugodno na sodelovanje pri anketi. Kadar smo negotovi glede
dobrega načrtovanja v celoti ali glede katere koli pomembne sestavine
načrta, bi bilo treba že pred pretestiranjem ali po njem vključiti
eksperimente razdelitve vzorca (split sample ekesperiments), kar omogoči
sistematično primerjanje učinkov dveh ali več alternativ; tako bi
izbrali najustreznejši(e) ali najučinkovitejši(e) načrt(e) ali
komponento(e).

7. Anketarje je treba skrbno poučiti o tehnikah intervjuvanja

in o vsebini ankete.

Vztrajanje pri visokih standardih, ko gre za izbiranje in treniranje

anketarjev, je prav tako odločilnega pomena pri opravljanju dobrih
anket. Če želimo zbrati podatke visoke kakovosti, je treba anketarje za
telefonske in osebne intervjuje 'iz oči v oči' skrbno pripraviti s
pomočjo treninga 'iz oči v oči' (v "razredu") ali telefonskega treninga,
z lastnim študijem ali pa s kombinacijo teh načinov. Poudariti je treba
dobre tehnike anketarjev, na primer kako je treba vzpostaviti začetni
stik, kako je treba ravnati z nenaklonjenimi respondenti, kako na
pravilen način voditi intervju in kako se izogniti vplivu pristranskih
odgovorov. Trening bi moral vključevati tudi praktično intervjuvanje, da
bi anketerji spoznali različne situacije, v katere bodo verjetno prišli.
Treba si je vzeti čas za pregled konceptov, definicij, postopkov,
vključno s pregledom vprašanj, da bi se tako prepričali, da zna anketar
urediti vsak nesporazum, do katerega bi morda prišlo.

111
8. Pripravite nadzor kakovosti za vsako fazo ankete posebej.

Izvrstne so tiste ankete, kjer skrbno zbirajo informacije in nadzirajo

in preverjajo vsak korak v procesu raziskovanja. Če hočemo zagotoviti,
da pravilen način izvedbe ankete ustreza načrtu, je treba med izvajanjem
ankete paziti na vse njene vidike. Treba ja nadzirati vsak posamezen
korak in s tem zagotoviti, da je bil vzorec izbran v skladu z načrtom,
da anketarji pravilno opravljajo svoje delo, da so informacije iz
vprašalnikov na pravilen način urejene in kodirane, da so bili podatki
na pravilen način vneseni v računalnik in da računalniški programi za
analizo podatkov pravilno delujejo.

Še posebno močno lahko spodkoplje rezultate površno delo na terenu.

Nadzor kakovosti terenskega dela naredimo z opazovanjem/nadzorovanjem
anketarjev ter s preverjanjem in/ali s ponovnim opravljanjem manjšega
vzorca intervjujev. Preveriti je treba vsaj nekaj vprašalnikov, vključno
z anketarjevimi "izboljšavami". Še v terenski fazi je pomemben nadzor
načina izpolnjevanja vprašalnikov, da bi se tako izognili izpuščanju
vprašanj ali drugim očitnim napakam v podatkih, preden je prepozno, da
bi jih odkrili.

9. Povečajte do skrajnosti stopnje zajetja vzorca (response rates) v

okvirih moralnega odnosa do ljudi.

Do izpadov iz vzorca (nesodelovanje, nonresponse) pride tedaj, kadar

člani vzorca ne morejo ali nočejo sodelovati pri anketi. Skrbno delo z
vzorcem in nadzor nam zagotavljata, da nam bo velik del članov vzorca
dal informacije, ki jih potrebujemo; to je bistveno za dobro prakso
anketiranja. Slabo sodelovanje ali nizka stopnja zajetja vzorca naredi
več škode rezultatom ankete, ki postanejo vprašljivi, kot pa majhen
vzorec, kajti zaradi izpadanja iz vzorca znanstveno sklepanje o
značilnostih populacije morda ni šlo po pravi poti. Pravilno delo z
vzorcem in nadzor imata za posledico dodatni vzorec v pravilno
oblikovanih ponovitvah, sledenje vsem primerom, nadzor vzorca na terenu
zaradi možnih problemov in rezerviranje sredstev za zbiranje podatkov od
težko dosegljivih respondentov. Prav tako je treba anketarje na treningu
skrbno pripraviti na to, da ustrezno ravnajo z nenaklonjenimi
respondenti.

Upoštevati je treba tudi posebne postopke, ki so zamišljeni prav za to,

da bi spodbudili sodelovanje pri anketi, na primer (tam, kjer je možno)
pošiljanje pisem vzorcu gospodinjstev ali posameznikom, da bi jih
obvestili o anketi, nudenje denarnih (na primer gotovina) ali nedenarnih
(nekih drugih vrednih nagrad) spodbud, da bi povečali sodelovanje,

112
ponovno pošiljanje pisem ali ponovno telefoniranje tistim, ki na začetku
niso odgovorili. Če ne skušamo slediti tistim, ki so težko dosegljivi,
ali pa odklanjajo sodelovanje, lahko resno spodkopljemo dobro načrtovano
anketo. Če pride do tega, je treba: (a) skrbno izdelati urnik obiskov
gospodinjstev ali klicev po telefonu in upoštevati najprimernejši dnevni
čas za telefoniranje ali obisk; (b) dobiti privolitev za ponovno
poskušanje (na primer telefoniranje ob različnih dnevnih časih), da bi
temeljito obdelali izbrani vzorec z vidika "ga ni doma" ali podobnih
situacij; in (c) posebno si je treba prizadevati (na primer odklonitve
pri izkušenih anketarjih), da bi pregovorili k sodelovanju ljudi, ki
nagibajo k odklanjanju. Pri poštnih anketah je običajno treba poslati
vljuden opomin in opraviti več ponovnih pošiljanj pisem; včasih je treba
po telefonu ali z osebnim obiskom priti v stik vsaj s podvzorcem
preostalih nerespondentov. Kjer je možno, je treba v načrt ankete
vključiti tudi posebna prizadevanja, da bi neposredno opazovali ali
merili značilnosti nerespondentov.

10. Uporabljajte take statistične tehnike za analize in poročanje, ki

ustrezajo zbranim podatkom.

Odličnost v praksi raziskovanja z anketami zahteva ustrezne in jasne

analize in interpretacije podatkov ter celoten, razumljiv in pošten
prikaz ugotovitev in rezultatov. Pri iskanju smisla bi morali zbrane
informacije kritično preiskati, prečistiti in temeljito analizirati. Za
vsa ključna merjenja bi morali napraviti običajne študije o
zanesljivosti (reliability studies).

Za manjkajoče podatke (missing items) bi bili potrebni posebni kodi, ki

bi povedali, zakaj podatki niso vključeni. V idealnem primeru bi se
morali lotiti "vstavljanja" ali imputacije teh manjkajočih podatkov (na
temelju strogih in dobro preverjenih statističnih metod), da bi tako
zmanjšali pristranosti, ki nastanejo zaradi odsotnosti podatkov.
Statistične tabele bi morale imeti jasne oznake, vključno z
identifikacijo vprašalnika kot vira ter (neuteženimi) števili primerov,
ki predstavljajo osnovo za vsako križanje spremenljivk. Za vse prikazane
statistične vrednosti bi morale biti vključene napake vzorčenja; to je
bolje kot pa samo statistične vrednosti.

Ugotovitve in interpretacije bi morale biti prikazane pošteno in

objektivno, s polnim poročanjem o vseh ugotovitvah, ki spadajo k stvari,
vključno s tistimi, ki se nam morda zdijo nasprotujoče ali neugodne.
Napake vzorčenja in druge napake, tudi zajetje vzorca, napake pri
merjenju in poročanju, varianca odgovorov, pristranost anketarjev in
respondentov, izpadanje iz vzorca, napake imputacij in napake pri
obdelovanju podatkov bi morali eksplicitno upoštevati pri analizi

113
podatkov ankete in pri interpretiranju ugotovitev raziskave, v
vsestranskem prizadevanju, da bi ocenili napako z vseh vidikov. Sklepe
(conclusions) bi morali skrbno razlikovati od dejanskih ugotovitev
(factual findings) in zelo bi morali paziti na to, da se prepričamo, ali
obstaja skladnost med prikazani sklepi in ugotovitvami.

11. Skrbno izpolnjujte obljube o zaupnosti, ki ste jih dali

respondentom.

Izdelajte pikolovsko natančne postopke za zagotavljanje zasebnosti

respondentov in zaupnosti informacij, ki jih dajejo. Identiteto vsake
anketirane osebe in vse informacije, ki bi jo lahko razkrile iz njenih
odgovorov, je treba ohraniti kot zaupne, razen če ta oseba sama izrecno
želi drugače, ali pa se sama odpove zaupnosti zaradi posebnih razlogov.

Zgledna praksa anket zahteva, da dobesedno "naredimo vse, ker je možno

narediti", da bi zaščitili zasebnost sodelujočih ljudi in da bi ostale
informacije, ki nam jih dajejo, zaupne in anonimne. Prizadevati si je
treba za zaščito zaupnosti informacij, zbranih pri respondentih in se
truditi, da bi ti nameni realistično izražali našo sposobnost, da to
lahko naredimo; jasno je treba obljubiti zaupnost in prikazati
respondentom njene realne omejitve. To pomeni, da moramo zagotoviti, da
z ustreznimi sredstvi ščitimo zaupnost do tiste mere, kot smo jo
zajamčili, da se postopki za obdelavo in uporabo podatkov skladajo z
našo obvezo in da na ustrezen način skrbimo za informacije, iz katerih
bi lahko neposredno razkrili respondente (na primer da uničimo ta tip
informacij, ali pa da ga umaknemo iz dokumentov, ko teh informacij nič
več ne potrebujemo za raziskavo).

Anketarje in drugo raziskovalno osebje je treba skrbno trenirati in jih

naučiti, da podpirajo in ohranjajo zaupnost identitete respondentov in
njihovih informacij in da že pred začetkom dela ustno ali s podpisom
zagotovijo, da jamčijo za zaupnost. Pri preverjanju informacij moramo
zaščititi identiteto respondentov.

Prav tako moramo zagotoviti, da uporabljamo ustrezne tehnike za nadzor

nad možnim statističnim razkritjem podatkov respondentov. Pri poročanju
o ugotovitvah ankete nikoli ne bi smelo priti do tega, da bi
identificirali, ali da bi bilo možno identificirati posamezne
respondente: vse rezultate bi morali prikazati v docela anonimnih
pregledih, kot so na primer statistične tabele in diagrami; statistični
tabelarni prikazi naj bi imeli dovolj široke kategorije, da je iz njih
nemogoče odkriti posamezne respondente.

114
12. Razkrijte vse metode ankete, da bi tako omogočili ocenitev in
ponovitev ankete.

Izvrstna praksa anketiranja zahteva prikaz vseh metod ankete ter dovolj
natančno poročanje o njih, da lahko nek drug raziskovalec ponovi anketo,
in da so vsi podatki - na primeren način zavarovani glede zasebnosti in
zaupnosti - v celoti dokumentirani in na voljo za neodvisno preverjanje.
Dober postopek postavlja pred vse raziskovalce javnega mnenja obveznost,
da vključijo v vsako poročilo in prikaz rezultatov določen najmanjši del
bistvenih informacij o tem, kako je bila izpeljana anketa; to zagotavlja
uporabnikom ustrezno osnovo za ocenjevanje zanesljivosti in veljavnosti
rezultatov v poročilu. Vzorni postopki pri anketah prekašajo standarde
"minimalnega razkritja", ki jih razširjajo AAPOR in druga poklicna
združenja (na primer CASRO in NCPP), na ta način, da (a) dovolj natančno
opišejo, kako je bila opravljena raziskava, da jo lahko izkušen
raziskovalec ponovi, in (b) omogočijo, da so podatki dosegljivi za
neodvisno preiskavo in analize, ki jo opravijo drugi odgovorni ljudje (z
ustrezno zaščito zasebnosti).

Prikazujemo vsestranski seznam elementov, ki so jih z raznih strani

predlagali za razkritje; njihova kombinacija presega "standarde za
minimalno razkritje", kot jih predlaga ena od poklicnih organizacij:

• kdo je zaščitnik (sponsor) raziskave in kdo jo je opravil;

• namen raziskave, vključno s posebnimi cilji;
• vprašalnik in/ali natančno in popolno besedilo vseh postavljenih
vprašanj, vključno z vsemi vizualnimi materiali in besedili vseh
predhodnih navodil ali pojasnil anketarjem ali respondentom, za
katera lahko pričakujemo, da lahko vplivajo na odgovor;
• definicija proučevane populacije, ki jo anketa namerava
reprezentirati in opis okvira vzorčenja, ki je bil uporabljen za
identificiranje te populacije (vključno z njegovimi viri in
verjetnostjo pristranosti);
• opis načrtovanja vzorca, vključno z velikostjo skupin,številom
ponovnih klicev, informacije o kriterijih primernosti in o postopkih
screeninga, metode izbiranja elementov vzorca, način zbiranja
podatkov in druge primerne informacije;
• opis postopka izbiranja vzorca in jasen prikaz metod, kako je
raziskovalec izbral respondente, ali so respondenti izbrali sami
sebe in dovolj drugih podrobnosti o načinu izbora vzorca, da lahko
na osnovi teh podrobnosti naredimo natančno kopijo;
• velikost vzorcev in njihova ureditev, rezultati uporabe vzorca,
ključno z upoštevanjem zaključnega izida za vse enote vzorca: na

115
 primer skupno število elementov vzorca, s katerimi smo prišli v
stik, število tistih, ki jih ni bilo mogoče srečati, število
odklonitev, število nezaključenih intervjujev, število neprimernih
in število v celoti opravljenih intervjujev oz. število
vprašalnikov;
• dokumentacija in popoln opis, če je uporaben, vseh stopenj zajetja
enot vzorca (pri kvotnem načrtovanju število odklonitev) in, če je
možno, informacija o tem, kako se nerespondenti razlikujejo od
respondentov;
• opis vseh postopkov, ki so bili uporabljeni pri beleženju, urejanju
ali prilagajanju podatkov ali opis postopkov indeksiranja;
• razprava o natančnosti ugotovitev, z vključitvijo, če je primerno,
oceni napake vzorčenja z ozirom na druge možne vire napak, tako da
ne pride do zavajajočega vtisa glede natančnosti, in opis vsakega
uteževanja ali postopka ocenjevanja;
• opis vseh odstotkov, na katerih slonijo sklepi;
• jasna označitev, kateri rezultati slonijo na delih vzorca in ne na
celotnem vzorcu;
• metoda (metode), kraj(i) in datumi intervjujev, terenskega dela ali
zbiranja podatkov;
• značilnosti anketarjev;
• kopije navodil ali priročnikov za anketarje, rezultati validacije,
kodirne knjige in drugi pomembni delovni papirji ter vse druge
informacije, da bi si lahko laični bralec ustvaril razumno oceno o
sporočenih ugotovitvah.

16.1.3 Postopki pri anketah, ki jih AAPOR obsoja

AAPOR se pridružuje Industrijski raziskovalni zvezi (Research Industry

Coalition) in Nacionalnemu svetu za javno anketiranje (National Council
on Public Polls) v obsodbi določenih zavajajočih postopkov, ki jih
včasih opravljajo v imenu raziskovanja. Naslednji postopki v nobenem
primeru niso legitimni ali sprejemljivi elementi poklicno izvajanega
raziskovanja:

1. Od ljudi zahtevati plačilo v denarju ali jih prositi za denarne

prispevke, kot da je to del raziskovalnega procesa. Taki postopki so
nabiranje denarja pod krinko raziskovanja. Nepošteno izkoriščajo
nagnjenost k sodelovanju, ki jo izraža večina ljudi, kadar jih
prosimo za sodelovanje v legitimnem procesu zbiranja informacij. V
nekaterih primerih to zapelje prenagljene ljudi, da prispevajo denar
pod pogojem, da bodo imeli v prihodnosti neko "korist" od svojega
sodelovanja.

116
2. Prodajanje proizvodov ali uslug ali pa uporaba stikov z ljudmi za
ustvarjanje nekih prednosti pri prodajanju. Običajni postopek je tak,
da si pridobijo vstop in da jih sprejmejo; naredijo si nekakšno
"prodajno stojnico", ko na začetku trdijo, da so se povezali z
"raziskovalnimi nameni". To je trgovanje na račun ugleda znanosti in
izkoriščanje pripravljenosti javnosti, da v javnem interesu odkriva
informacije o sebi. V nekaterih primerih z vprašanji ugotovijo
občutljivost respondentov na pritiske prodaje in njihovo zanimanje za
določene proizvode ali usluge. Potem navežejo stike s tistimi, ki so
jih na tak način odkrili; vse to se dogaja pod pretvezo
"raziskovanja".

3. Razkritje identitete posameznih respondentov pri anketi ali

udeležencev raziskovalnega procesa brez njihovega dovoljenja.
Normalni raziskovalni postopek jamči javnosti anonimnost in zaupnost,
da bi si tako zagotovili njihovo sodelovanje in odkritost pri
odgovarjanju na vprašanja. Razkrivanje identitete posameznikov s
katerim koli namenom je nasilje nad tem jamstvom, razen v primeru, če
smo od vnaprej seznanjenega respondenta dobili pristanek.

4. Predstavitev rezultatov telefonskih (TED) ali drugih "anket" s

samoizborom respondentov (n.pr. 900 članov) kot rezultat legitimnega
raziskovanja: TED "ankete" in druge "ankete" vedno bolj uporabljajo.
Spraševanja te vrste dajejo le mnenja tistih ljudi, ki so jih
poklicali po telefonu, ne pa mnenja splošne javnosti. AAPOR sodi, da
objavljanje ali podpiranje takih aktivnosti ne le škodi legitimnemu
raziskovanju tržišča in javnega mnenja, temveč je lahko izredno
zavajajoče, če ga uporabljajo za vpliv na politično odločanje, pa
tudi tedaj, kadar širijo informacije o splošni javnosti.

5. Izvajanje tako imenovanih "anket potiskanja" (push polls), ene od

tehnik s področja telemarketinga, pri kateri po telefonih kličejo
potencialne volivce z namenom, da jim dajo napačne ali zavajajoče
"informacije" o nekem kandidatu pod pretvezo, da gre za anketo, s
katero testirajo učinkovanje teh "informacij" na izbiranje
kandidatov. To niso ankete. So neka oblika političnega
telemarketinga, ki si ne postavlja za cilj merjenje javnega mnenja,
temveč manipuliranje z njim. S tem naj bi volivce potisnili stran od
njihovega kandidata, v smer nasprotnega kandidata. Take "ankete"
jemljejo dober glas izbranim kandidatom tako, da o njih širijo
napačne ali zavajajoče informacije. Njihov namen je v tem, da pod
plaščem legitimne ankete širijo volilno propagando.

Mi, člani AAPOR, poklicne organizacije, ki računa na sodelovanje

javnosti pri zbiranju informacij, ki so koristne za politično odločanje,

117
pa tudi za razumevanje, katerim proizvodom in uslugam javnost daje
prednost, najstrože obsojamo take postopke.

16.1.4 Viri

Poleg številnih predlogov članov sveta in drugih članov AAPOR smo pri
sestavljanju obeh list "postopkov, ki jih AAPOR obsoja" in "najboljših
postopkov" uporabili naslednje vire:

AAPOR (1991). Code of Professional Ethics and Practices

American Statistical Association (AstA). Ethical Guidelines for
Statistical Practice.
American Statistical Association (1995). What is A Survey? Asta:
Section on Survey Research Methods.
American Statistical Association (1995). How to Plan A Saurvey.
AstA: Section on Survey Research Methods.
American Statistical Association (1995). How to Collect Survey
Data. AstA: Section on Survey Research Methods.
Council of American Survey rResearch Organisations (1996). CASRO
Journal 1996: "Best Practices" What Is It and How Do We
Get There? Port Jefferson, NY: The Council of American
Survey Research Organisations.
Heller, Harry E. (1996). "Best Practices: A Country View". In
CASRO Journal 1996: "Best Practices" What Is It and How Do We
Get There?, Pp. 65-67. Port Jefferson, NY: The Council of
American Survey resewarch Organisation.
National Council of Public Polls (NCPP). Twenty Questions A
Journalist Should Ask About Poll Results.
Research Industry Coalistion (RIC). RIC Statementof Professional
AND ETHICAL STANDARDS for Marketing and Opinion Research
Turner, Charles F., and Martin, Elisabeth (Eds.). (1984) Surveying
Subjective Phenomena (Vol.1). New York: Russel Sage Foundation

Maj 1997

16.2 Kodeks profesionalne etike in postopkov26

Mi, člani Ameriškega združenja za raziskovanje javnega mnenja (American

Association for Public Opnion Research, AAPOR) soglašamo z načeli, ki so
izražena v tem kodeksu. Naši cilji so podpirati zdrave in moralne
postopke pri izvajanju raziskovanja javnega mnenja in pri uporabi tega
raziskovanja v politiki in pri odločanju na javnem in zasebnem področju,
pa tudi pri izboljševanju javnega razumevanja metod za raziskovanje

26
Vir: Internet (http://www.aapor.org/ethics/principl.shmt)

118
javnega mnenja in pravilne uporabe ugotovitev takega raziskovanja.

Obvezujemo se, da bomo skrbeli za visoke znanstvene standarde in

poštenost pri opravljanju našega dela, pri analizi in poročanju o njem,
v naših odnosih z anketiranimi ljudmi in z našimi naročniki, s tistimi,
ki bodo morda uporabili naše raziskave za odločanje in s splošno
javnostjo. Obvezujemo se tudi, da bomo odklanjali vsa taka dela ali
naročila, ki bi zahtevala take postopke, ki niso v skladu z načeli v tem
kodeksu.

Kodeks

I. Načela profesionalne prakse pri opravljanju dela

A. Skrbno bomo razvijali raziskovalne načrte in instrumente za

ankete, zbirali, obdelali in analizirali podatke in poskrbeli
za vse potrebno, da zagotovimo zanesljivost in veljavnost
rezultatov.

1. Priporočali in uporabljali bomo le tista orodja in metode analize,

ki po naši profesionalni oceni dobro ustrezajo danemu
raziskovalnemu problemu.
2. Ne bomo izbirali raziskovalni orodij in metod analize zato, da
bi z njimi lahko nudili zavajajoče sklepe.
3. Ne bomo namerno interpretirali ali tiho dovoljevali takega
interpretiranja raziskovalnih rezultatov, ki ni v skladu
z veljavnimi podatki.
4. Ne bomo namerno trdili, da je treba bolj zaupati
interpretacijam kot pa stvarno utemeljenim podatkom.

B. Naše metode in ugotovitve bomo v vseh raziskovalnih poročilih

opisali točno in z vsemi primernimi podrobnostmi in se pri tem
držali standardov za minimalno razkritje, kot so prikazani v
oddelku III.

C. Če bi katero koli naše delo postalo predmet formalne preiskave

zaradi trditev o kršenju določil tega kodeksa in bi se te
raziskave lotili z odobritvijo Izvršnega odbora AAPOR, bomo
dali o anketi toliko dodatnih podrobnih informacij, da bodo
lahko drugi praktiki pri delu z anketami profesionalno ocenili
našo anketo.

119
II. Načela profesionalne odgovornosti pri našem delu z ljudmi

A. Javnost:

1. Če bomo ugotovili, da so se v javnosti pojavile resne ocene

o napakah pri našem raziskovanju, bomo javno povedali,
kaj je potrebno za odpravo teh napak, vključno z izjavo,
kot je primerno, množičnim občilom, zakonodajnemu telesu,
urejevalni agenciji in drugim ustreznim skupinam, kjer
so bile prikazane napačne ugotovitve.

B. Naročniki ali sponzorji

1. Kadar prevzamemo delo za zasebnega naročnika, moramo ohraniti

v zaupnosti vse informacije v zvezi z lastništvom,
ki jih dobimo o naročniku in vse o izvajanju in ugotovitvah
raziskave, ki jo opravljamo zanj, razen v primeru, če
naročnik izrecno dovoli objavo informacij, ali pa takrat,
kadar razkritje informacij postane nujno (Oddelek
I-C ali II-A tega kodeksa).
2. Zavedamo se omejenosti naših tehnik in naših moči; zato
bomo sprejeli le take raziskovalne naloge, kjer lahko
upravičeno pričakujemo, da jih bomo opravili v okvirih
teh omejitev.

C. Poklic:

1. Zavedamo se naše odgovornosti, da damo naš prispevek k

znanosti o raziskovanju javnega mnenja in da čimbolj svobodno
širimo ideje in ugotovitve, ki izhajajo iz našega
raziskovanja.
2. Ne bomo navajali našega članstva v Združenju kot dokaz
znanstvene usposobljenosti, saj Združenje ne daje potrdil
nobeni osebi ali organizaciji.

D. Respondent:

1. Trudili se bomo, da se bomo izogibali uporabi takih

postopkov ali metod, ki bi lahko škodovali, osramotili ali
resno zavedli respondente pri anketi.
2. Vse informacije, ki bi lahko razkrile respondenta iz njegovih
odgovorov, bodo zaupne, razen v primeru, če se respondent odpove
zaupnosti zaradi posebnih namenov. Tudi ne bomo razkrili ali
uporabili imen respondentov za neke neraziskovalne namene, razen

120
 če nam respondenti to dovolijo.
III. Standardi minimalnega razkritja

Dobro poklicno delo zahteva od vseh raziskovalcev javnega mnenja, da v

vsako poročilo o rezultatih raziskave vključijo, ali pa da ob objavi
poročila dajo na voljo določene bistvene informacije o tem, kako je bila
raziskava izpeljana. Prikazali naj bi vsaj naštete stvari:

1. Kdo je bil sponzor raziskave in kdo jo je naredil.

2. Natančna besedila postavljenih vprašanj, vključno z besedili
vseh predhodnih navodil ali razlag anketarju ali respondentom,
za katera lahko upravičeno pričakujemo, da bi lahko vplivala
na odgovore.
3. Definicijo populacije, ki jo raziskujemo in opis okvira
vzorčenja, ki je bil uporabljen za identificiranje populacije.
4. Opis postopka izbiranja vzorca ter jasen prikaz metode, kako
je raziskovalec izbral respondente, ali pa so vsi respondenti
"izbrali sami sebe".
5. Velikost vzorcev in, če je primerno, stopnje zajetja vzorca in
informacije o kriterijih prikladnosti ter postopki screeninga.
6. Razprava o natančnosti ugotovitev, vključno, če je primerno, z
ocenami napake vzorčenja in opisom vsakega uteževanja ali
ocenjevanja uporabljenih postopkov.
7. Kateri rezultati slonijo na delih vzorca in ne na celotnem
vzorcu.
8. Metoda, kraj in datum zbiranja podatkov.

Marec 1986

16.3 Industrijska raziskovalna zveza (Research Industry Coalition,

RIC): Poklicni in etični standardi za raziskovanje tržišča, javnega
mnenja in množičnih občil

16.3.1 Industrijska raziskovalna zveza (RIC)

Člani Industrijske raziskovalne zveze (RIC) so vodilna poklicna in

trgovinska združenja na področju marketinga in raziskovanja javnega
mnenja. Zanašamo se na sodelovanje javnosti pri zbiranju informacij, ki
jih uporabljamo za razumevanje reakcij javnosti na politiko vlade in na
družbene in politične dogodke. Uporabljamo jih tudi za razumevanje,
katerim proizvodom in uslugam javnost daje prednost in kakšni so razlogi
za to. Tako razumevanje olajšuje trgovanje z idejami in s proizvodi.

121
Pride do izboljšanja obstoječe politike, proizvodov in uslug in do
ustvarjanja novosti. Naši člani soglašajo s kodeksom profesionalne etike
in s postopki, ki poudarjajo poštenost, spoštovanje in profesionalizem v
naših stikih z vsemi, ki sodelujejo pri naših anketah ali drugih načinih
raziskovanja.

16.3.2 Izjava RIC o poklicnih in etičnih standardih

za raziskovanje tržišča, mnenj, medijev in podobnega27

Pravilen način raziskovanja ima veliko vrednost za sponzorje in za

javnost kot državljane in potrošnike. Njegova vrednost na koncu sloni na
inteligentnosti, ustvarjalnosti in tehnični veščini praktikov
raziskovalcev in, če smo zelo kritični, na njihovi poštenosti in etičnih
načelih.

Noben kodeks ne more zajeti vseh etičnih vprašanj za vse raziskovalne

dejavnosti. Vendar pa ne glede na tehniko in na naravo problema z
določenimi pravili lahko opišemo dobro raziskovalno prakso. Ta pravila
so povezana z naslednjim:

• Kako naj bi bilo opravljeno raziskovanje

• Kako naj bi poročali o raziskovanju
• Kako naj bi obravnavali javnost
• Kako naj bi vodili poslovno plat raziskovanja

Sledijo priznani standardi za dobre postopke na vsakem od teh štirih

področij.

I. Kako naj bi bilo opravljeno raziskovanje

• Postavite si dobro definirane in jasne cilje - in pošten namen.

• Sledite pravilnemu raziskovalnemu pristopu in metodam, ki
ustrezajo ciljem
• Skrbno zbirajte informacije, da bi bilo čim manj pristranosti
(bias) ali drugih popačenj.
• Oskrbite se s podatki, ki so reprezentativni za definirano
populacijo ali dejavnost in podatkov naj bo dovolj, da bodo
rezultati trdni. (Projektabilnost morda ni ustrezen standard za
kvalitativno raziskovanje ali druge eksperimentalne študije in
študije opazovanja)

27
To izjavo so potrdila naslednja združenja: Advertising Research Foundation, American Association for Public Opinion Research, American
Marketing Association, American Statistical Association, Association for Consumer Research, Council of American Survey Research Organisations,
Market Research Association, National Association of Broadcasters, National Council of Public Polls, Newspaper Association of America,
Qualitative Research Consultants Association, Society for Consumer Psychology.

122
• Kritično preglejte zbrane informacije. Obdelajte in očistite jih.
Temeljito jih analizirajte. Iščite smisel v njih.
• Nadzirajte in preverite vsak korak v raziskovalnem procesu.

II. Kako naj bi poročali o raziskovanju

• Prikažite rezultate na zanimiv način in pošteno. V celoti poročajte

o vseh relevantnih ugotovitvah, tudi o tistih, ki se vam morda zdijo
protislovne in neugodne.
• Ločite vsako sklepanje od dejanskih ugotovitev. Zagotovite, da se
bodo sklepi skladali z ugotovitvami.
• Opišite, kako ste opravili raziskavo; podrobnosti naj bo dovolj, da
bi izvežban raziskovalec lahko ponovil raziskavo. (Če ne razkrijete
kakšnih trgovinskih skrivnosti ali drugih postopkov, jih je treba
identificirati z izjavo, da se raziskave ne more neodvisno
ponoviti.)
• Pojasnite uporabnost in omejitve raziskave in ponudite informacije,
ki jih uporabniki potrebujejo, da bi sami ocenili koristnost
raziskave in njeno kakovost.

III. Kako naj bi obravnavali javnost

• Če raziskava želi predstaviti javnost in njena mnenja, preverite, da

je tisto, kar pravite, upravičeno z raziskovalnim načrtom, vzorcem in
ugotovitvami.
• Ne zapravljajte časa in naklonjenosti javnosti. Izražajte
spoštovanje do tistih, ki jih sprašujete za informacije. Sprostite
respondente, da ne bodo v zadregi in da ne bodo čutili pritiska.
Priznajte njihovo absolutno pravico, da odklonijo ali prekinejo
svoje sodelovanje.
• Zavarujte zasebnost respondentov. Naredite, kar je potrebno, da
ostanejo zbrane informacije anonimne. Pri preverjanju informacij
zaščiti te identiteto respondentov, da je ne bi odkrili od zunaj.
• Izogibajte se tajnemu opazovanju ali beleženju udeležencev v
raziskavi, razen če gre za notranji nadzor kakovosti, ali pa na
mestih, kjer lahko pričakujemo, da tujci opazujejo.
• Snemajte krinko tistim, ki pod pretvezo raziskovanja izvabljajo od
ljudi denar ali pa skušajo vplivati na njihovo mišljenje.

IV. Kako naj bi vodili poslovno plat raziskovanja

• Pri vseh poslovnih zadevah bodite kar najbolj načelni in neizprosno

pošteni. Spoštujte raziskovanje in njegove postopke tako, kot

123
 zasluži ta odgovorna in poklicna dejavnost.
• Sprejmite le tiste naloge, ki jih lahko zaključite v danem času
glede na veščine in sredstva.
• Tekmujte za raziskovalna naročila na osnovi zmožnosti in vrednot,
ne pa s skrivnimi pogodbami ali nezakonitimi finančnimi dogovori.
• Zahtevajte le legitimne akademske stopnje, naročnike in druge
kvalifikacije.
• Naj ostane zaupno vse, kar ste zvedeli o sponzorjevih poslih.
Spoštujte pravico sponzorjev do lastnine raziskave in njihovega
dostopa do kupljene raziskave.
• Priznajte sponzorjem pravico, da legalizirajo raziskavo, ki ste jo
naredili za njihovo uporabo. Pozdravite strokovne ocene raziskave, pa
naj prihajajo od kogar koli izven sponzorjeve organizacije.
• Izzivajte vse slabo opravljene in nepoštene raziskave. Ščitite dobro
opravljeno raziskovanje, ki ga nepošteno napadajo.

V osnovi vsake vrste standardov - o tem, kako naj bi opravljali

raziskave, kako naj bi poročali o njih, kako naj bi obravnavali javnost
in kako naj bi vodili poslovno plat raziskovanja - pa je temeljno
načelo:

• Delajte dobre raziskave za vse poštene namene.

• Jasno jih opišite in o njih poročajte objektivno.
• Dobro prikažite javnost, skrbite za njene interese
in za njeno zasebnost.
• Pri opravljanju svojega poklicnega dela bodite profesionalni
in pošteni.

Ta načela se nanašajo na najbolj temeljno odgovornost tistih, ki

opravljajo raziskave trga, javnega mnenja in druge podobne raziskave.
Predstavljajo etični temelj za raziskovalno prakso.

17. Projekt družbene znanosti, ki ga je sponzorirala DFG 1987-1996

Vsi prikazani podatki so iz raziskovalnega projekta baze podatkov FORIS

na Informacijskem centru družbenih znanosti IZ v Bonnu.

Med mnogimi deskriptorji metod, ki pri FORIS opisujejo projekte, smo

izbrali devet takih, ki se nanašajo na anketo/intervju s clusterji
(tabela 1).

Tabela 1 kaže vse primere tehnik za izvajanje anket, ki so bile

uporabljene v danem obdobju. Glede na to, da je pri vsakem raziskovalnem
projektu možno uporabiti različne metode, so možne tudi večkratne

124
navedbe. Enota za tabeliranje pri tabeli 1 je navedeni primer, izražena
pa je v odstotkih na osnovi projektov.

Tabela 1: Anketne tehnike za obdobje od leta 1987 do 1996 (število

primerov v absolutnih številkah in v odstotkih)

------------------------------------------------------------------------
Metoda Skupaj DFG
------------------------------------------------------------------------
abs. št. % abs. št %
------------------------------------------------------------------------
Individualni intervju 7,875 52.6 634 54.8
Telefonski intervju 604 4.0 32 2.8
Ekspertni intervju 4,207 28.1 190 16.4
Skupinska diskusija 1,993 13.3 87 7.5
Poštni intervju 8,323 55.6 656 56.7
Opazovanje 3,045 20.3 211 18.2
Analiza poročil 8,258 55.2 509 44.0
Analiza vsebine 3,180 21.1 217 18.8
Test 1,207 6.9 94 8.1
------------------------------------------------------------------------
Skupaj primerov 38,512 2,630
Skupaj projektov 14,966 257.2 1,156 227.3
------------------------------------------------------------------------

Tabela 2 kaže projekte, ki so se pričeli v danih letih. To izključuje

večkratne navedbe. Enota za tabeliranje je v tabelah 2 in 3 raziskovalni
projekt.

Tabela 2: Projekti DFG: Tehnike anketiranja*

---------------------------------------------------------------------------------------------------
1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Skupaj
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Projekti, ki so se
začeli v letu 19**
(= 100 %) 2,118 2,116 2,399 2,771 2,838 3,145 3,116 3,019 2,632 2,163 26,317
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Od njih le zgornje
metode
- absolutno 1,390 1,344 1,523 1,607 1,568 1,720 1,727 1,627 1,399 1,061 14,966
- odstotek 65.6 63.5 63.5 58.0 55.3 54.7 55.4 53.9 53.2 49.1 56.9
---------------------------------------------------------------------------------------------------
DFG projekti,
od 19** 154 122 177 206 301 336 214 326 300 452 2,588
(=100%)
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Od njih le zgornje
metode
- absolutno 96 72 126 122 123 143 100 135 128 111 1.156
- odstotek 62.3 59.0 71.2 59.2 40.9 42.6 46.7 41.4 42.7 24.6 44.7
---------------------------------------------------------------------------------------------------

125
* Analizirali smo letna poročila DFG od leta 1991 naprej; vendar ne vsebujejo določenih informacij,
ki so običajne pri anketah FORIS (na primer natančne informacije o metodah). Glede na močan 50
odstotni dvig (od 206 na 301) je lahko oster padec v zadnji vrsti tabele (od 59.2 odstotka na
40.9 odstotka povezan s tem. Vpliv se kaže le pri DFG projektih.

Podatke za telefonske intervjuje, ki nas v tem memorandumu posebej

zanimajo, prikazujemo posebej v tabeli 3

Tabela 3: Tehnike anketiranja = samo telefonski intervju (le začetki v

letih 19**)
---------------------------------------------------------------------------------------------------
1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Skupaj
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Telefonski
intervjuji
(skupaj) 86 63 78 61 51 68 75 66 44 12 604
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Od tega DFG 4 2 5 2 6 5 3 2 3 0 32
---------------------------------------------------------------------------------------------------

126