Termodinamika - Rant PDF

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
Termodinamika
ZORAN RANT
Ljubljana 2001
Naslov dela: TERMODINAMIKA – knjiga za uk in prakso
Avtor: prof. dr. Zoran Rant
Računalniško oblikovanje:
ã Fakulteta za strojništvo
Ljubljana, Aškerčeva 6
Evidenčna številka: 275
Pri izidu knjige je finančno sodelovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike

Slovenije.
Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije ne sme biti reproduciran, shranjen ali
prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli način, bodisi elektronsko, mehansko, s
fotokopiranjem, snemanjem bodisi kako drugače, brez predhodnega dovoljenja lastnikov
avtorskih pravic.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
536.7(075.8)
RANT, Zoran
Termodinamika : knjiga za uk in prakso / Zoran Rant. - Ljubljana
: Fakulteta za strojništvo, 2000
ISBN 961-6238-47-7
110693120
PREDGOVOR K POSODOBLJENEMU PONATISU KNJIGE
Temeljno delo akademika prof. dr. Zorana Ranta "Termodinamika, knjiga za uk in prakso", je
že vrsto let razprodano. Od izdaje te knjige je minilo veliko let, vendar je njena vsebina še vedno
aktualna, še vedno velja za najpomembnejšo domačo knjigo na tem področju.
Ob 55-letnici popolnega študija strojništva v Sloveniji se je pri članih Laboratorija za
termoenergetiko porodila misel, da bi ta dogodek zaznamovali s ponovno izdajo tega temeljnega
dela. Laboratorij za termoenergetiko, ki je naslednik nekdanjega Kaloričnega laboratorija, je
namreč po svojem področju delovanja blizu dela, ki ga je opravljal prof. Rant. Slovenska tehnična
javnost se je sicer prof. dr. Zorana Ranta spomnila že ob 90-letnici njegovega rojstva: revija
Strojniški vestnik je ob tej priliki izdala poseben Rantov zbornik, ki je naletel v Sloveniji, še bolj pa
v tujini, na Tehnični univerzi Braunschweig, kjer je bil Rant deset let redni profesor (ordinarius), na
lep odmev. Nemška založba Olms bo v kratkem izdala delo "Geschichte der Verfahrenstechnik der
Technischen Universität Braunschweig" (Zgodovina procesne tehnike na Tehniški univerzi
Braunschweig), ki vsebuje tudi zajetno poglavje o delu prof. dr. Zorana Ranta.
Vsebina pričujoče knjige "Termodinamika, knjiga za uk in prakso" je ostala popolnoma
nespremenjena, prav tako vse slike, nespremenjena je ostala tudi pisava enačb in vse
najpomembnejše oznake. Zamenjani so le nekateri simboli, specifična entalpija ni več označena s
črko i, ampak - kot je zdaj splošno običajno - s črko h. Tudi definicije za posamezne temeljne
veličine so ostale nespremenjene, čeprav so nekatere izmed njih v zadnjih desetletjih doživele
manjše spremembe ali pa so bile definirane točneje. Tako je ostal nespremenjen tudi duh celotne
knjige. Prof. dr. Zoran Rant je bil visokošolski učitelj v Ljubljani od 1946 do 1962, nato pa do
svoje smrti leta 1972 v Braunschweigu. Več o njegovem življenju in njegovem delu je napisano na
koncu knjige.
Mag. Eva Zozolly, hčerka prof. Ranta, je prijazno dovolila ponatis knjige. Ministrstvo za znanost in
tehnologijo je tisk knjige financiralo, nekaterim slovenskim podjetjem gre zahvala, da so z oglasi
finančno podprli ostale stroške, članom Laboratorija za termoenergetiko in nekaterim študentom pa
zasluga, da so knjigo pripravili za tisk v sodobni računalniški obliki.
Ljubljana, 15. januar 2001

Prof. dr. Matija Tuma
Predstojnik Katedre za energetsko strojništvo
Ponatis knjige "Termodinamika, knjiga za uk in prakso", ki smo ga pred desetimi leti pripravili v
Laboratoriju za termoenergetiko, Fakultete za strojništvo v Ljubljani, je po pričakovanjih naletel na
velik odmev v strokovnih krogih in je bil pred kratkim razprodan. Povpraševanje po knjigi pa kaže,
da je vsebina še kako aktualna za temeljno razumevanje izzivov bodoče energijske oskrbe, zato
smo se odločili za ponoven ponatis knjige, katerega ambicija je približati to zanimivo, a včasih
težko razumljivo materijo, študentom in strokovnjakom s področja energetike.
Izr.prof.dr. Mihael Sekavčnik

Laboratorij za termoenergetiko
Ljubljana, 25. junij 2011
To knjigo posvečam
svoji skrbni materi
Tilki Rant
PREDGOVOR
Ta knjiga je nastala iz predavanj o termodinamiki, katere imam na Fakulteti za strojništvo

Univerze v Ljubljani od leta 1946 naprej.
V tem razdobju je dozorelo pomembno raziskovanje praktičnih posledic drugega glavnega
zakona termodinamike. Knjiga upošteva ta razvoj v polni meri in vsa snov se obravnava z
vidika glavnih zakonov, predvsem pa drugega glavnega zakona, torej s stališča povračljivosti
in nepovračljivosti dogodkov. Začetniku in poborniku tega modernega gledanja, katerega
tehnične posledice bomo v celoti dojeli šele v prihodnosti, profesorju F. Bošnjakoviću se
iskreno zahvaljujem za marsikatero pobudo in razjasnitev.
Zaradi tega novega gledanja se knjiga precej razlikuje od drugih del te stroke tako po
razvrstitvi kakor tudi po obravnavani snovi. Upam, da pomeni to korak naprej.
Dosledno se uporablja novi Giorgijev sistem mer s pripadnimi koherentnimi merskimi
enotami.
Knjiga je namenjena pouku študentov – strojnikov. Vendar ne izključno; rabijo jo lahko
tudi študenti sosednjih disciplin. Pisana pa je tudi za ljudi, ki že delujejo v praktičnem
poklicnem življenju in bi se radi poglobili v to zanimivo in svojevrstno vedo ali pa svoje
znanje osvežili.
Knjigo bistveno dopolnjujejo termodinamične tabele in diagrami M. Oprešnika (M.
Oprešnik: Termodinamične tabele in diagrami, Ljubljana 1961). V tekstu se pogosto
sklicujem na to delo pod kratico OP. V doglednem času bo Oprešnik tudi še izdal zbirko
termodinamičnih nalog. Tako bomo imeli Slovenci končno kompletno delo iz te tako važne
osnovne znanosti.
Za pomoč pri pregledu in prireditvi rokopisa, pri sestavi kazal in za čitanje korektur se
zahvaljujem ing. Miranu Oprešniku, docentu Fakultete za strojništvo, svojemu asistentu ing.
Branku Gašperšiču ter študentoma Mirku Opari in Stanislavu Pintarju. Ing. Janez Pust je lično
izdelal originale vseh slik; moja sestra Marjanca in hčerka Metka pa sta tipkali včasih zelo
slabo čitljiv rokopis. Hvala tudi njim.
Končno se zahvaljujem še Univerzitetni založbi, kateri je vkljub vsem težavam uspelo
izdati knjigo v primerni obliki.
Ljubljana, junija 1962.
Z. Rant
VII
KAZALO
1. O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH ........................................................................1

1.1 SISTEMI MER..............................................................................................................1
1.1.1 Giorgijev sistem mer ..............................................................................................1
1.1.2 Veličinske enačbe ...................................................................................................2
1.1.3 Tehniški sistem mer................................................................................................2
1.1.4 Fizikalni sistem mer ...............................................................................................3
1.2 RAZLIKE MED SISTEMI MER..................................................................................3
2. O ENERGIJAH.................................................................................................................9
2.1 NAKOPIČENE ENERGIJE..........................................................................................9
2.1.1 Potencialna (geopotencialna) energija....................................................................9
2.1.2 Kinetična energija.................................................................................................10
2.1.3 Notranja energija ..................................................................................................11
2.2 PREHODNE ENERGIJE ............................................................................................12
2.2.1 Mehansko delo......................................................................................................12
2.2.2 Energija električnega toka ....................................................................................13
2.3 NEKE LASTNOSTI TELES.......................................................................................14
2.3.1 Masa......................................................................................................................14
2.3.2 Tlak.......................................................................................................................14
2.3.3 Volumen ...............................................................................................................16
2.4 TEMPERATURA........................................................................................................16
2.4.1 Toplotno ravnotežje, toplota.................................................................................16
2.4.2 Ničti glavni zakon termodinamike .......................................................................17
2.4.3 Merjenje temperature............................................................................................18
3. PRVI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE...........................................................23
3.1 TOPLOTA IN DRUGE ENERGIJE, JOULEOV POIZKUS .....................................24
3.2 PRIDOBIVANJE DELA IZ TELES ...........................................................................27
3.2.1 Diagram p–V.........................................................................................................28
3.3 MATEMATIČNA FORMULACIJA PRVEGA GLAVNEGA ZAKONA ................29
3.4 TEHNIČNO DELO IN ENTALPIJA..........................................................................31
3.4.1 Ravnotežno tehnično delo ....................................................................................34
3.4.2 Entalpija in prvi glavni zakon...............................................................................36
4. NOTRANJA ENERGIJA IN TERMODINAMIČNO STANJE ................................39
4.1 TERMODINAMIČNO STANJE ................................................................................39
VIII
4.2 DIAGRAMI STANJA ................................................................................................ 40

4.2.1 Termodinamične preobrazbe................................................................................ 41
4.3 ENAČBE STANJA..................................................................................................... 42
4.3.1 Notranje ravnotežje .............................................................................................. 44
4.3.2 Homogenost ......................................................................................................... 44
4.3.3 Agregatna stanja................................................................................................... 45
4.3.4 Enačbe stanja........................................................................................................ 46
4.4 ENAČBA STANJA IDEALNIH PLINOV ................................................................ 47
4.4.1 Boyle – Mariotteov zakon.................................................................................... 48
4.4.2 Gay – Lussacov zakon ......................................................................................... 48
4.4.3 Enačba stanja idealnega plina .............................................................................. 49
4.5 AVOGADROV ZAKON IN SPLOŠNA PLINSKA KONSTANTA ........................ 53
4.5.1 Atomi in molekule ............................................................................................... 53
4.5.2 Pravilo konstantnih razmerij mas......................................................................... 54
4.5.3 Avogadrov zakon ................................................................................................. 54
4.5.4 Normni kubni meter ............................................................................................. 55
4.5.5 Splošna plinska konstanta .................................................................................... 56
4.6 KALORIČNE ENAČBE STANJA............................................................................. 57
4.6.1 Gay – Lussacov poizkus in notranja energija idealnega plina ............................. 59
4.6.2 Entalpija idealnega plina...................................................................................... 61
4.7 ENAČBE STANJA REALNIH PLINOV .................................................................. 61
4.8 ENAČBE STANJA KAPLJEVIN IN TRDNIH TELES............................................ 63
4.8.1 Kapljevine ............................................................................................................ 63
4.8.2 Trdne snovi .......................................................................................................... 63
5. SPECIFIČNA TOPLOTA............................................................................................. 65
5.1 TOPLOTNA KAPACITETA ..................................................................................... 65
5.2 SPECIFIČNA TOPLOTA .......................................................................................... 65
5.3 SREDNJA SPECIFIČNA TOPLOTA........................................................................ 67
5.4 ODVISNOST SPECIFIČNE TOPLOTE OD PREOBRAZBE.................................. 68
5.4.1 Specifična toplota in notranja energija ter entalpija............................................. 69
5.5 SPECIFIČNE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV........................................................ 71
5.6 MOLNE SPECIFIČNE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV ........................................ 73
5.7 NOTRANJA ENERGIJA IN ENTALPIJA IDEALNIH PLINOV ............................ 75
5.8 SPECIFIČNA TOPLOTA TRDNIH SNOVI ............................................................. 76
5.9 SPECIFIČNE TOPLOTE KAPLJEVIN..................................................................... 79
5.10 TEMPERATURA ZMESI DVEH TELES ................................................................. 80
IX
6. PLINSKE ZMESI ...........................................................................................................81

6.1 DALTONOV ZAKON................................................................................................81
6.2 ENAČBA STANJA PLINSKE ZMESI ......................................................................83
6.2.1 Volumenska razmerja in razmerja mas ................................................................83
6.2.2 Enačba stanja plinske zmesi .................................................................................85
6.3 NOTRANJA ENERGIJA, ENTALPIJA IN SPECIFIČNE TOPLOTE PLINSKIH
ZMESI .........................................................................................................................87
7. PREOBRAZBE IDEALNIH PLINOV .........................................................................89
7.1 PLINI KOT DELOVNE SNOVI.................................................................................89
7.2 IZOHORA ...................................................................................................................90
7.3 IZOBARA ...................................................................................................................91
7.4 IZOTERMA ................................................................................................................92
7.4.1 Konstrukcija izoterme...........................................................................................95
7.5 IZENTROPA...............................................................................................................96
7.6 POLITROPE..............................................................................................................100
7.7 SPLOŠNE POLITROPE ...........................................................................................103
8. STISNJEN ZRAK.........................................................................................................105
8.1 KOMPRIMIRANJE ZRAKA ...................................................................................107
8.1.1 Delo kompresije..................................................................................................107
8.1.2 Kompresija v več stopnjah .................................................................................109
8.1.2.1 Škodljivi prostor .............................................................................................110
8.1.2.2 Indikatorski diagram .......................................................................................113
8.1.2.3 Kompresija v dveh stopnjah............................................................................113
8.1.2.4 Diagram p–V kompresije v dveh stopnjah ......................................................115
8.1.2.5 Vmesni tlak .....................................................................................................115
8.1.2.6 Odvod toplot in delo .......................................................................................116
8.2 ORODJA IN MOTORJI NA STISNJEN ZRAK ......................................................118
8.3 IZKORISTEK PNEVMATIČNEGA PRENOSA ENERGIJE .................................120
9. KROŽNI PROCES .......................................................................................................121
9.1 KAJ JE KROŽNI PROCES.......................................................................................121
9.2 DELO IZ KROŽNEGA PROCESA..........................................................................121
9.3 TOPLOTE V KROŽNIH PROCESIH ......................................................................122
9.4 TERMODINAMIČNI IZKORISTEK.......................................................................125
9.5 POSEBNI KROŽNI PROCESI Z IDEALNIMI PLINI ............................................126
9.5.1 Carnotov krožni proces.......................................................................................126
9.5.2 Stalnotlačni krožni proces ..................................................................................131
X
9.5.3 Tehnična izvedba stalnotlačnega krožnega procesa........................................... 133

9.6 TOPLOTNI REZERVOARJI ................................................................................... 135
10. DRUGI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE .................................................... 137
10.1 FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA......................................... 137
10.2 POVRAČLJIVI IN NEPOVRAČLJIVI PROCESI .................................................. 140
10.2.1 Pisava prvega glavnega zakona za povračljive procese..................................... 142
10.3 POSEBNI NEPOVRAČLJIVI PROCESI ................................................................ 143
10.3.1 Trenje ................................................................................................................. 143
10.3.2 Prestop toplote.................................................................................................... 143
10.3.3 Ekspanzija plina brez dela.................................................................................. 145
10.3.4 Dušitev ............................................................................................................... 146
10.3.5 Raztapljanje........................................................................................................ 149
10.3.6 Zaključek............................................................................................................ 149
10.4 NEPOVRAČLJIVOSTI IN DELO ........................................................................... 150
10.4.1 Krožni procesi .................................................................................................... 150
10.4.2 Monotermni procesi ........................................................................................... 152
10.5 TERMODINAMIČNA TEMPERATURNA SKALA.............................................. 154
10.6 ENTROPIJA ............................................................................................................. 159
10.6.1 Entropija – nova veličina stanja ......................................................................... 159
10.6.2 Dimenzija in enote entropije .............................................................................. 164
10.6.3 Izračun entropije iz termičnih veličin stanja ...................................................... 165
10.6.3.1 Nekaj o popolnih diferencialih ................................................................... 165
10.6.3.2 Izračunavanje entropije iz drugih veličin ................................................... 166
10.6.4 Entropija idealnega plina ................................................................................... 169
10.6.5 Entropija trdnih teles in kapljevin...................................................................... 171
10.6.6 Entropijski diagrami........................................................................................... 171
10.6.6.1 Entropijski diagram idealnega plina........................................................... 173
10.7 NEPOVRAČLJIVOSTI IN ENTROPIJA ................................................................ 175
10.7.1 Pretvarjanje dela v toploto s trenjem.................................................................. 175
10.7.2 Prehod toplote z višje temperature na nižjo ....................................................... 175
10.7.3 Ekspanzija plina brez dela.................................................................................. 176
10.7.4 Mešanja plinov................................................................................................... 176
10.7.5 Nepovračljivosti povečajo entropijo zaprtega sistema....................................... 180
10.8 MATEMATIČNA FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA.......... 183
10.9 OKOLICA................................................................................................................. 185
10.10 DELO IZ TELESA ALI IZ SISTEMA TELES........................................................ 187
10.10.1Delo iz sistema ................................................................................................... 187
10.10.2Izgube dela zaradi nepovračljivosti.................................................................... 190
XI
10.10.3Maksimalno delo iz sistema ...............................................................................191

10.11 EKSERGIJA..............................................................................................................192
10.11.1Pretvorljivost toplote v delo in eksergija toplote................................................195
10.11.2Eksergija kot mera za vrednost energije.............................................................197
10.11.3Eksergija in nepovračljivosti ..............................................................................198
10.11.4Energetski in eksergetski izkoristek ...................................................................198
10.11.5Eksergijski diagrami ...........................................................................................201
10.12 TEHNIŠKI POMEN NEPOVRAČLJIVOSTI IN BOJ PROTI NJIM......................202
10.13 ENTROPIJA, MERA ENERGETSKE VREDNOSTI SISTEMA............................203
10.14 IZRAČUNANJE KALORIČNIH VELIČIN STANJA IN TERMIČNIH VELIČIN
STANJA ....................................................................................................................204
10.14.1Diferencialni kvocient notranje energije in entalpije .........................................204
10.14.2Entalpija in notranja energija..............................................................................205
10.14.3Notranja energija idealnega plina .......................................................................209
10.14.4Specifične toplote ...............................................................................................210
10.15 ENTROPIJA IN VERJETNOST...............................................................................212
10.15.1Makrostanje in mikrostanje ................................................................................212
10.15.2Termodinamična verjetnost ................................................................................214
10.15.3Entropija in termodinamična verjetnost .............................................................216
11. TRETJI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE ALI NERNSTOV TEOREM..219
12. AGREGATNE PREOBRAZBE ..................................................................................221

12.1 UPARJEVANJE........................................................................................................221
12.1.1 Mejna krivulja.....................................................................................................224
12.1.2 Veličine stanja v področju mokre pare ...............................................................225
12.1.3 Kritično stanje.....................................................................................................227
12.1.4 Krivulja napetosti ...............................................................................................228
12.1.4.1 Coxov diagram............................................................................................228
12.2 TALJENJE IN SUBLIMACIJA................................................................................229
12.3 PARE V NEVTRALNEM PLINU............................................................................231
12.4 ENERGIJE AGREGATNIH PREOBRAZB.............................................................234
12.4.1 Energije pri uparjanju .........................................................................................235
12.4.2 Clapeyronova enačba..........................................................................................241
12.4.3 Energije pri taljenju in sublimaciji .....................................................................243
12.5 PREOBRAZBE MOKRE PARE ..............................................................................246
12.5.1 Izobara, izoterma ................................................................................................246
12.5.2 Izohora ................................................................................................................248
12.5.3 Izentropa .............................................................................................................250
XII
13. PREGRETE PARE, REALNI PLINI ........................................................................ 253

13.1 FAKTOR REALNOSTI ........................................................................................... 253
13.2 VAN DER WAALSOVA ENAČBA STANJA........................................................ 255
13.2.1 Izvod enačbe – VDW......................................................................................... 255
13.2.2 Izoterme – VDW................................................................................................ 257
13.2.3 Enačba – VDW in kritično stanje ...................................................................... 259
13.2.4 Reducirana enačba stanja ................................................................................... 261
13.2.5 Korespondentna ali ujemna stanja ..................................................................... 263
13.3 DISKUSIJA ENAČBE – VDW IN SPLOŠNO OBNAŠANJE REALNIH PLINOV
................................................................................................................................... 263
13.3.1 Boylova krivulja................................................................................................. 264
13.3.2 Joule – Thomsonov efekt ................................................................................... 265
13.3.2.1 Dušilni efekt realnega plina........................................................................ 267
13.3.2.2 Inverzijska krivulja..................................................................................... 268
13.4 TERMIČNE VELIČINE STANJA REALNIH PLINOV......................................... 272
13.5 ENTALPIJA REALNIH PLINOV ........................................................................... 274
13.6 ENTROPIJA REALNIH PLINOV ........................................................................... 276
13.7 POBOLJŠANE ENAČBE STANJA ZA REALNE PLINE ..................................... 277
14. VODA IN VODNA PARA ........................................................................................... 281
14.1 TERMODINAMIČNE LASTNOSTI VODE IN VODNE PARE ........................... 281
14.2 PARNE TABELE ..................................................................................................... 283
14.3 DIAGRAMI STANJA ZA PARO ............................................................................ 284
14.3.1 Diagram T–s....................................................................................................... 284
14.3.2 Mollierov diagram h–s. ...................................................................................... 285
14.4 EKSERGIJA PARE .................................................................................................. 289
15. VIRI TOPLOTE........................................................................................................... 291
15.1 NARAVNA VROČA TELESA................................................................................ 291
15.2 TOPLOTA IZ KEMIČNIH REAKCIJ ..................................................................... 292
15.3 TEMPERATURNA KARAKTERISTIKA TOPLOTE ........................................... 292
15.4 KRITJE ENERGETSKIH POTREB ........................................................................ 293
15.5 ZGOREVANJE......................................................................................................... 295
15.5.1 Princip zgorevanja.............................................................................................. 295
15.5.2 Sestavine goriv................................................................................................... 296
15.5.3 Mehanizem zgorevanja ...................................................................................... 297
15.6 ENERGIJA ZGOREVANJA, KURILNOST ........................................................... 299
15.6.1 Merjenje kurilnosti............................................................................................. 300
XIII
15.6.2 Zgorevanje vodika, zgornja in spodnja kurilnost ...............................................302

15.6.3 Določitev kurilnosti iz elementarne analize goriva ............................................304
15.7 STEHIOMETRIJA ZGOREVANJA.........................................................................305
15.7.1 Potreba kisika in zraka, sestava zgorelih plinov.................................................305
15.7.2 Trdna in kapljevita goriva...................................................................................306
15.7.2.1 Kisik in zrak................................................................................................306
15.7.2.2 Dimni plini..................................................................................................307
15.7.3 Plinasta goriva ali gorilni plini ...........................................................................311
15.7.3.1 Kisik in zrak................................................................................................311
15.7.3.2 Dimni plini..................................................................................................312
15.8 TEMPERATURA ZGOREVANJA IN ENTALPIJA DIMNIH PLINOV ...............313
15.8.1 Diagram h– ϑ dimnih plinov..............................................................................315
15.8.2 Zgorevanje ob nižjih temperaturah.....................................................................317
15.8.3 Izobarno zgorevanje pri tlaku okolice ................................................................319
15.8.4 Disociacija ..........................................................................................................320
15.8.5 Izohorno zgorevanje ...........................................................................................321
15.8.6 Srednje razpoložljive temperature ......................................................................322
15.9 REGENERATIVNO PREDGREVANJE PRI ZGOREVANJU...............................322
15.9.1 Menjalniki toplote ..............................................................................................323
15.9.2 Primer .................................................................................................................326
15.9.3 Termodinamični pomen regenerativnega predgrevanja .....................................328
15.10 EKSERGIJA GORIV ................................................................................................329
15.11 EKSERGIJA DIMNIH PLINOV ..............................................................................330
15.12 NEPOVRAČLJIVOSTI ZGOREVANJA .................................................................331
15.13 ZGOREVANJE PRI NIŽJI TEMPERATURI ..........................................................332
15.14 SPLOŠNI DIAGRAM h–ϑ ZA DIMNE PLINE ......................................................332
15.15 SPLOŠNI DIAGRAM ZA EKSERGIJO DIMNIH PLINOV...................................337
15.15.1Upoštevanje vodne pare v dimnih plinih............................................................338
15.15.2Zgorevanje pri praktični temperaturi ϑ z < ϑt ...................................................339
15.16 NATANČNI RAČUNI..............................................................................................340
15.17 ENERGIJA IZ JEDRSKIH REAKCIJ ......................................................................340
16. DELOVNI PROCESI ...................................................................................................343
16.1 TERMODINAMIČNI DELOVNI PROCESI ...........................................................343
16.2 NEPOVRAČLJIVOSTI IN IZGUBE V KROŽNIH PROCESIH ............................344
16.2.1 Primarne in sekundarne nepovračljivosti ...........................................................344
16.2.2 Ekspanzija in kompresija v batnih strojih ..........................................................345
16.2.2.1 Ekspanzija...................................................................................................345
XIV
16.2.2.2 Kompresija ................................................................................................. 346

16.2.3 Ekspanzija in kompresija v turbostrojih............................................................. 347
16.2.3.1 Ekspanzija .................................................................................................. 347
16.2.3.2 Kompresija ................................................................................................. 348
16.2.4 Notranji izkoristek (izentropni izkoristek) ekspanzijskih in kompresijskih strojev ..... 349
16.2.5 Dovod in odvod toplote...................................................................................... 350
16.2.6 Krožni procesi s sekundarnimi nepovračljivostmi............................................. 351
16.3 DOVOD TOPLOTE V KROŽNI PROCES IN NJEN ODVOD IZ PROCESA ...... 353
16.4 PARNI DELOVNI PROCESI .................................................................................. 354
16.4.1 Proces z mokro paro........................................................................................... 355
16.4.1.1 Odprt proces z mokro paro......................................................................... 359
16.4.1.2 Prenos toplote ............................................................................................. 360
16.4.2 Procesi s pregreto paro....................................................................................... 361
16.4.2.1 Zmerno pregreta para ................................................................................. 361
16.4.2.2 Močno pregreta para in visoki tlaki............................................................ 363
16.4.3 Regenerativno gretje napajalne vode ................................................................. 366
16.4.4 Večkratno pregrevanje pare ............................................................................... 373
16.4.5 Termodinamični delovni proces z dvema delovnima snovema ......................... 378
16.4.6 Diagram h–s in porabe pare ............................................................................... 382
16.5 PLINSKI DELOVNI PROCESI ............................................................................... 383
16.5.1 Kakšen naj bi bil krožni proces.......................................................................... 384
16.5.1.1 Izobarno zgorevanje ................................................................................... 385
16.5.1.2 Izotermno zgorevanje ................................................................................. 386
16.5.2 Plinske turbine.................................................................................................... 387
16.5.2.1 Enostavna odprta turbina............................................................................ 387
16.5.2.2 Proces z regeneracijo toplote...................................................................... 394
16.5.2.3 Turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah ................................. 396
16.5.2.4 Zgorevanje v turbini ................................................................................... 398
16.5.2.5 Plinska turbina z zunanjim zgorevanjem.................................................... 400
16.5.3 Motorji z notranjim zgorevanjem ...................................................................... 401
16.5.3.1 Motorji Otto................................................................................................ 401
16.5.3.2 Motorji Diesel............................................................................................. 405
16.6 EKSERGIJA V TERMODINAMIČNIH DELOVNIH PROCESIH........................ 408
17. HLADILNI PROCES .................................................................................................. 413
17.1 NAMEN HLADILNIH PROCESOV ....................................................................... 413
17.2 TEMPERATURNE RAZMERE IN NEPOVRAČLJIVOSTI.................................. 415
17.2.1 Primer................................................................................................................. 419
17.3 HLADILNI PROCESI S PARAMI .......................................................................... 419
17.3.1 Carnotov proces ................................................................................................. 419
17.3.2 Diagram p–h....................................................................................................... 421
17.3.3 Parni hladilni procesi z dušitvijo in suhim sesanjem ......................................... 423
XV
17.3.4 Podhladitev .........................................................................................................428

17.3.5 Komprimiranje v dveh stopnjah .........................................................................431
17.3.6 Vpliv hladilne snovi ...........................................................................................433
17.4 HLADILNI PROCES Z VODNO PARO .................................................................434
17.5 PLINSKI HLADILNI PROCESI ..............................................................................434
17.5.1 Zaprti in odprti procesi med stalnima tlakoma...................................................435
17.5.2 Temperaturne razmere in nepovračljivosti .........................................................436
18. KURILNI PROCESI ....................................................................................................441
18.1 NAMEN KURJENJA................................................................................................441
18.2 PROBLEM KURJENJA ...........................................................................................442
18.3 DIREKTNO KURJENJE Z OGNJEM......................................................................444
18.3.1 Temperaturne razmere in nepovračljivosti .........................................................444
18.3.2 Primer .................................................................................................................447
18.4 KAKO POBOLJŠATI KURJENJE...........................................................................450
18.5 TOPLOTNA PUMPA ...............................................................................................450
18.5.1 Carnotov kurilni proces ......................................................................................451
18.6 KURJENJE, ZVEZANO Z OPRAVLJANJEM MEHANIČNEGA DELA .............453
19. PLINSKI IN PARNI TOKOVI ...................................................................................457
19.1 UREJENI IN NEUREJENI TOKOVI.......................................................................457
19.2 ENAČBA KONTINUITETE ....................................................................................459
19.3 ENERGIJE V TOKOVIH .........................................................................................460
19.3.1 Adiabatni in izentropni tokovi............................................................................461
19.3.2 Tok s trenjem, nepovračljivi tok.........................................................................463
19.3.2.1 Mehanizem toka s trenjem ..........................................................................465
19.3.3 Tokovi skozi šobe...............................................................................................470
19.3.3.1 Splošno........................................................................................................470
19.3.3.2 Iztočna hitrost idealnega plina brez trenja ..................................................471
19.3.3.3 Iztočna hitrost idealnega plina s trenjem ....................................................472
19.3.3.4 Iztočna hitrost pare......................................................................................473
19.3.4 Oblika šobe .........................................................................................................473
19.3.4.1 Razmere v Lavalovem prerezu ...................................................................476
19.3.5 Lavalove šobe .....................................................................................................479
19.3.5.1 Tok brez trenja in razširitev Lavalove šobe................................................480
19.3.5.2 Tok s trenjem ..............................................................................................481
19.3.5.3 Razširitev Lavalove šobe s trenjem ............................................................482
19.3.6 Tok idealnih plinov skozi šobe...........................................................................483
19.3.7 Tok pare in neidealnih plinov skozi šobe ...........................................................484
19.3.8 Neustrezne šobe..................................................................................................485
XVI
19.3.8.1 Lavalove šobe pri napačnem zunanjem tlaku............................................. 486

19.4 POTISNI POGONI ................................................................................................... 489
19.4.1 Rakete................................................................................................................. 489
19.4.1.1 Iztok iz raketne šobe................................................................................... 493
19.4.1.2 Izkoristki..................................................................................................... 495
19.4.2 Potisna cev ......................................................................................................... 496
19.4.3 Turbinski potisni pogoni .................................................................................... 502
19.4.3.1 Enotočni potisnik........................................................................................ 502
19.4.3.2 Delo in izkoristek ....................................................................................... 503
19.4.3.3 Dvotočni potisnik ....................................................................................... 506
19.4.3.4 Dodatno zgorevanje.................................................................................... 507
19.5 MEŠANJE PLINSKIH TOKOV .............................................................................. 508
20. ZELO NIZKE TEMPERATURE............................................................................... 511
20.1 KJE STOJIMO? ........................................................................................................ 511
20.2 UPORABA ZELO NIZKIH TEMPERATUR.......................................................... 512
20.3 MINIMALNO ALI POVRAČLJIVO DELO ZA UKAPLJITEV PLINA ............... 513
20.4 MOŽNOSTI OHLADITVE PLINOV NA ZELO NIZKE TEMPERATURE ......... 514
20.5 OHLADITEV Z EKSPANZIJO ............................................................................... 515
20.5.1 Ukapljitev plinov po Lindeju ............................................................................. 516
20.5.1.1 Enostavni postopek..................................................................................... 516
20.5.1.2 Izkoristek in nepovračljivosti ..................................................................... 519
20.5.1.3 Nepovračljivosti procesa uničujejo eksergijo............................................. 521
20.5.1.4 Poboljšanje enostavnega Lindejevega postopka ........................................ 522
20.5.2 Claudov postopek............................................................................................... 524
20.5.3 Heylandtov postopek.......................................................................................... 524
20.5.4 Postopek Kapice................................................................................................. 525
20.5.5 Izračuni z diagrami............................................................................................. 527
20.6 PLINSKI HLADILNI STROJ .................................................................................. 527
20.6.1 Stirlingov krožni proces ..................................................................................... 528
20.6.2 Regenerator ........................................................................................................ 530
20.6.3 Philipsov stroj za nizke temperature .................................................................. 532
21. VLAŽNI ZRAK............................................................................................................ 535
21.1 VELIČINE STANJA VLAŽNEGA ZRAKA........................................................... 535
21.1.1 Vlažnost ............................................................................................................. 535
21.1.2 Entalpija vlažnega zraka .................................................................................... 538
21.1.3 Specifični volumen vlažnega zraka.................................................................... 539
21.1.4 Mollierov diagram h–x za vlažni zrak................................................................ 540
21.1.5 Področje ugodja.................................................................................................. 542
21.2 PREOBRAZBE VLAŽNEGA ZRAKA IN OPERACIJE Z NJIM .......................... 542
XVII
21.2.1 Sušenje vlažnega zraka.......................................................................................543

21.2.2 Mešanje tokov vlažnega zraka............................................................................543
21.2.3 Razmeglitev zraka ..............................................................................................545
21.2.4 Statično mešanje vlažnega zraka ........................................................................545
21.2.5 Dodajanje vode in vodne pare ............................................................................546
21.3 SUŠENJE BLAGA Z ZRAKOM..............................................................................547
21.3.1 Sušenje blaga v eni stopnji .................................................................................547
21.3.2 Sušenje v eni stopnji s predgrevanjem zraka......................................................549
21.3.3 Sušenje blaga v večih stopnjah...........................................................................550
21.4 VLAŽNI ZRAK NAD VODO ALI LEDOM ...........................................................551
22. PRESOJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV ......................................................555
22.1 PRAVILNO IZVAJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV....................................555
22.2 KORISTNA IN IZGUBLJENA ENERGIJA ............................................................555
22.2.1 Prvi primer..........................................................................................................556
22.2.2 Drugi primer .......................................................................................................556
22.3 ENERGETSKI IZKORISTEK..................................................................................556
22.4 TOK SNOVI..............................................................................................................557
22.5 MATERIALNE IN ENERGETSKE BILANCE.......................................................557
22.6 DOLOČITEV ENERGETSKEGA IZKORISTKA...................................................559
22.6.1 Dve važni pravili ................................................................................................559
22.6.2 Vrnilne zanke......................................................................................................560
22.6.3 Prvi primer: Parna termoelektrarna (TE)............................................................562
22.6.4 Drugi primer: Toplarna.......................................................................................564
22.6.5 Tretji primer: Toplarna .......................................................................................565
22.6.6 Električna energija za lastno porabo...................................................................568
22.7 EKSERGETSKA ANALIZA PROCESOV ..............................................................568
22.7.1 Eksergetski izkoristek.........................................................................................570
22.7.2 Energetski in eksergetski izkoristek ...................................................................573
22.7.3 Numerični primeri ..............................................................................................574
22.7.3.1 Prvi primer ..................................................................................................574
22.7.3.2 Drugi primer: Pretok energije in eksergije v parnem kotlu ........................577
22.7.3.3 Tretji primer: Pretok energije in eksergije skozi termoelektrarno ..............581
LITERATURA...................................................................................................................... 583
PROF. DR. ZORAN RANT................................................................................................. 585
BIBLIOGRAFIJA.................................................................................................................591
IMENSKO KAZALO.......................................................................................................... 599
STVARNO KAZALO...........................................................................................................601
XIX
OZNAČEVANJE VELIČIN
Simbol Ime Koherentna enota

v sistemu MKSA
A – površina m2
– pepel –
– atomska masa, masno število –
a – pospešek m s2
– specifični prerez m 2s kg
aq – vlaga, količna H 2O –
b – kovolumen –
C – toplotna kapaciteta J K
c – specifična toplota J kg K
D – količina dimnih plinov –
d – premer –
– eksergija J
e – specifična eksergija J kg
F – sila N
f – faktor –
G – teža N
– termodinamična verjetnost –
– količina goriva –
g – zemeljski pospešek m s2
H – entalpija J
– kurilnost J kg , J nm 3
h – specifična entalpija J kg
– višina m
I – jakost električnega toka A
XX
J – vztrajnostni moment N m s 2 , kg m 2
j – eksponent splošne politrope –
K – kohezijska sila –
– količina kurilnega sredstva –
k – Boltzmanova konstanta –
M – masa, molska masa kmol
M – molno razmerje –
m – masa kg
– eksponent –
m – razmerje mas –
m – masni pretok kg s
N – število molekul –
NL – Loschmidtovo število 1 kmol
n – količina dušika –
– eksponent –
– količina neizgorelega –
o – količina kisika –
P – količina pare –
– moč N m s, W
– količina pepela –
p – tlak N m2
Q – toplota J
R – plinska konstanta J kg K
Rµ – splošna plinska konstanta J kmol K
r – uparjalna toplota; up. energija J kg
ra – energija agregatnih preobrazb J kg
S – entropija J K
s – specifična entropija J kg K
– pot m
T – termodinamična temperatura K
XXI
t – čas s
U – napetost električnega toka V
– notranja energija J
U – stanje notranje energije –
u – specifična notranja energija J kg
u – specifično stanje notranje energije –
V – volumen m3
– voda –
v – specifični volumen m 3 kg
v – volumensko razmerje –
W – delo, energija J
w – hitrost ms
x – vlažnost zraka kg kg
– spremenljivka –
– vsebina pare, suhost kg kg
y – spremenljivka –
Z – količina zraka kg , nm 3
z – količina kapljevitega zraka kg kg
– spremenljivka –
Zm – število mikrostanj –
– tlačno razmerje –
– kompresijsko razmerje –
– hladilno število –
– razmernik škodljivega prostora –
η – dinamična viskoznost N s m 2 , kg m s
– energetski izkoristek –
ζ – eksergetski izkoristek –
ϑ – temperatura °C
κ – faktor realnosti –
κ = c p cv razmerje specifičnih toplot –
XXII
λ – razmernik zraka –
µ – polnilno razmerje –
– molekularna masa –
ν – kinematična viskoznost m2 s
ξ – kurilno število –
– potisno razmerje –
π – reducirani tlak –
ρ – gostota kg m3
– notranja uparjalna toplota J kg
σ – karakteristika goriva –
τ – reducirana temperatura –
φ – vrednost notranje energije –
ϕ – obremenitveno razmerje –
– hitrostni koeficient –
– relativna vlažnost kg kg
– specifična vrednost notranje energije –
ψ – zunanja uparjalna toplota J kg
– relativna nasičenost –
ω – reducirani volumen –
XXIII
INDEKSI
A – pepel H – hladni tok

a – agregatna preobrazba – hladilni stolp
ad – adiabaten i – vztrajen
aq – voda, vodna para – izentalpen, dušilni
atm – atmosferski – zaporedno število
B – blago – inferior – spodnji
– Boyleov – izkupiček
b – boljši id – idealen plin
c – Carnotov – idealen
– ogljik inv – inverzijski
– celotni izg – izgubljen
cel – celotni IT – internacionalen
D – desni J – Jouleov
– dimni plini K – kompresor
d – dosegljiv k – kinetičen
– dodaten – kritičen
do – doveden – kapljevina
– dovod – kapljevito gorivo
el – električen – koristen
ex – ekspanzija – kompresija
G – gred – kompresor
g – gibni – kritična točka
– gorivo – kurilen
– gorljiva substanca – kapljevinski
H – hladno telo kal – kaloričen
– vodik kem – kemičen
– hladilen komp – kompresija
XXIV
kr – krožni proces p – pravokotnik

L – ledišče – potisen
– Loschmidtov – površina
– levi – premog
– lopatica pov – povračljiv
– Lavalov poz – pozitiven
l – led pr – pregrevalen
M – zmes – premog
m – mehanski – prenasičen
– srednji r – realen
– vmesni – regenerativno
max – maksimalen Q – toplota
min – minimalen R – raketa
n – normalen real – realni plini
– normaliziran red – reduciran
– nadtlak raz – razpoložljiv
– notranji razp – razpoložljiv
nepov – nepovračljiv s – Sonce
o – okolica – izentropen
od – odveden – slabši
or – orodje – superior, zgornji
o – pri 0 °C – suhi
– škodljiv S – sir, nasičen
– krožni proces sb – sublimacija
P – para T – izotermen
p – para – toplo telo
– potencialen – turbina
– pri konstantnem tlaku – turbopostrojenje
– pnevmatičen Tr – trojna točka
– pumpa t – tehniško
XXV
t – teoretičen v – vrtilen
– trdo gorivo – volumski
– talilen – pri konst. volumnu
– tališče z – Zemlja
– termodinamični – zrak
tr – trenje – zmes
– transport – zaprt
u – pri konst. notranji en. Z – zunanji
– notranja energija – molni
V – vrelišče 15 – pri 15 °C
v – voda
KRATICA
OP - M. Oprešnik:
Termodinamične tabele in
diagrami, Ljubljana 1962
1. O merskih sistemih in enotah 1
1. O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH
1.1 SISTEMI MER
1.1.1 Giorgijev sistem mer
V tej knjigi uporabljamo za mere Giorgijev1 sistem ali sistem MKSA (meter, kilogram,
sekunda, amper). V tem sistemu so osnovne enote:
za dolžino meter m
za čas sekunda s
za maso kilogram kg
za električni tok amper A
kg je masa normnega kilograma, ki se hrani pri "Bureau International des Poids et Mesures" v
Sevresu pri Parizu.
Za potrebe termodinamike je tem enotam dodana še osnovna enota:
za temperaturo Kelvin K
To enoto bomo na kratko imenovali kar kelvin.

Iz teh osnovnih enot se dajo izvesti enote za vse ostale fizikalne veličine. N.pr. za silo po
enačbi:
F =ma (1.1)
Enota sile je tista sila, ki daje enoti mase 1 kg enoto pospeška 1 m s-2.
Ta enota sile se imenuje newton2 N:
1 N = 1 kg m s −2
1
Giovanni Giorgi, (1871-1950), iz italijanskega mesta Lucca, profesor Cagliari, Palermo, Rim. Predložil je v
začetku stoletja nov sistem mer, ki ga je dokončno sprejela 9. generalna konferenca za mere in uteži v Parizu l.
1948.
2
Sir Isaac Newton, (1643-1727), angleški fizik
2 1. O merskih sistemih in enotah
Enoto dela izvajamo iz enačbe:
W =Fs (1.2)
Enota dela je delo, ki ga opravi enota sile 1 N na enoti poti 1 m; ta enota dela se imenuje
joule J:
1J =1Nm
Na podoben način izvajamo še ostale enote.
Vse enote Giorgijevega sistema se dajo izvesti iz definicijskih enačb brez posebnih
številčnih faktorjev – ali bolje rečeno s številčnim faktorjem 1. Vse enote Giorgijevega
sistema so torej koherentne enote. To je največja prednost tega sistema mer.
Giorgijev sistem mer je mednarodno priporočen in pri nas uzakonjen.
1.1.2 Veličinske enačbe
Enačbe v tej knjigi so načelno pisane kot veličinske enačbe. Veličinske enačbe so take
matematične povezave med fizikalnimi veličinami, katerih oblika je neodvisna od sistema
mer; pogoj je le, da so enote v samem sistemu mer koherentne. Na redka odstopanja od
veličinske pisave enačb bomo posebno opozarjali.
1.1.3 Tehniški sistem mer
Prej se je v strojniški praksi izključno uporabljal tehniški sistem mer; ta se tudi danes še
pogosto rabi. Osnovne enote mer v tehniškem sistemu so:
za dolžino meter m
za čas sekunda s
za silo kilopond kp
Namesto imena kilopond kp za enoto sile‚ je bilo prej v rabi ime kilogram kg. Kilopond
je sila teže normnega kiloponda, ki se hrani v Sévresu pri Parizu; kilopond je torej sila, s
katero normni kilopond pritiska na podlago.
Prototip kiloponda je identičen s prototipom kilograma.
1.1.4 Fizikalni sistem mer
Poleg Giorgijevega sistema mer in tehniškega sistema mer obstoji še fizikalni sistem mer,
ki se ga poslužujejo predvsem v teoretični fiziki. Osnovne enote tega sistema so:
za dolžino centimeter cm
za čas sekunda s
za maso gram g
Tudi fizikalni sistem ima posebno enoto:
za temperaturo kelvin K
1.2 RAZLIKE MED SISTEMI MER
Prva razlika med sistemi je v tretji osnovni enoti. Medtem ko je tretja osnovna veličina, ki
daje osnovno enoto, v Giorgijevem in v fizikalnem sistemu masa, je v tehniškem sistemu mer
tretja osnovna veličina sila.
Bistveno pa se tehniški sistem mer razlikuje od Giorgijevega in od fizikalnega po tem,
kako se v njem meri količina snovi. Velikokrat se količina snovi enostavno poistoveti z
vztrajnostno maso, ki pripada tej snovi. Upor proti spremembam hitrosti – to je namreč masa
– pa je samo lastnost snovi, nikakor pa ne njena količina. Taka lastnost snovi je tudi teža.
Izenačevanje mase in količine snovi, ki je verjetno le posledica splošne predstave, vezane na
besedo masa, je povzročilo veliko zmedo v uporabi in v presoji sistemov mer. V resnici
zaenkrat sploh nimamo posebne mere, niti posebne merske enote za količino snovi. Za
meritev količine snovi lahko služi vsaka druga, njej proporcionalna fizikalna veličina. Tako
uporablja tehniški sistem mer za izražanje in meritev količine snovi silo, s katero v polju
zemeljske težnosti snov pritiska na svojo podlago, in tej sili pravimo teža. Teža torej ni
količina snovi, temveč samo izraža ali zastopa to količino. Enota te sile se danes imenuje
kilopond, prej pa se je imenovala kilogram.
Fizikalni in po njegovem zgledu Giorgijev sistem mer pa gresta drugo pot in izražata
količine snovi s pripadnimi vztrajnimi masami. Enota za te mase je gram oziroma kilogram!
Kilopond – sila in kilogram – masa sta definirani kot lastnosti iste količine snovi, namreč
prototipa v Sévresu. Metoda meritve količine snovi v tehniškem sistemu je v načelu prav tako
pravilna ali pa napačna kakor metoda iste meritve v fizikalnem sistemu. Oba sistema sta v
sebi pravilno sklenjena in brez notranjih nasprotij. Nerodnost, ki je nastala zaradi različnega
pomena besed gram oziroma kilogram (v fizikalnem in Giorgijevem sistemu za maso, v
tehniškem za silo), je bila odpravljena z novo besedo kilopond za enoto sile.
Tehniški sistem mer pa ima eno nesrečo in eno nerodnost, ki sta zanj usodni. Enota mase,
ki je seveda zelo pomembna fizikalna lastnost, nima v tehniškem sistemu posebnega imena.
To je nesreča.
Snovi, ki ima težo G, pripada masa m po enačbi:
m=G g
kjer je g zemeljski pospešek. Enota mase v tehniškem sistemu je tedaj:
1 kp/g
Ko je, predvsem pod vplivom fizike, prevladalo mnenje, da je bolj pravilno izražati
količino snovi z njeno maso, ni mogel tehniški sistem ponuditi za to ustrezne enote z že
uvedenim in udomačenim imenom.
Nerodnost tehniškega sistema je zemeljski pospešek g, ki veže težo z maso. Ta pospešek je
spremenljiv že na sami zemeljski površini. Ta spremenljivost sicer ni velika, ali vendar
obstaja. g se spreminja z nadmorsko višino in z zemeljsko širino; celo nekateri čisto lokalni
vplivi, n.pr. večja ležišča težjih rudnin, vplivajo na velikost zemeljskega pospeška. Izven
zemeljske površine je seveda spremenljivost g večja: g pada z razdaljo od Zemlje. Vpliv te
spremenljivosti se da odstraniti z določitvijo neke normne vrednosti zemeljskega pospeška
g n . S to normno vrednostjo pospeška g lahko enoznačno povežemo normno težo z maso
pripadne količine snovi. V smislu Einsteinove1 teorije relativnosti tudi vztrajna masa ni
absolutna konstanta, temveč odvisna od hitrosti. Moramo pa priznati, da je konstantnost mase
nekako "višjega reda" kot konstantnost teže. Nerodno pa je predvsem to, da v tehniškem
sistemu mer masa in sila nista povezani z enoto pospeška, ki je:
1
Albert Einstein, (1879-1955), teoretski fizik, Nobelov nagrajenec 1921
1 m s −2
temveč z normnim zemeljskim pospeškom:
g n = 9,80665 m s −2
Od tod prihaja pogostna navzočnost veličine g v enačbah, ki so pisane za tehniški sistem mer.
To prav gotovo kazi ta sistem in deloma ustvarja težave pri delu s tem sistemom. Vendar so te
težave malenkostne, kakor to dokazuje dolgoletna praksa.
V splošnem se lahko trdi, da je tehniški sistem mer kar dober. Odkar je bila odstranjena
označba sile z besedo kilogram in nadomeščena z besedo kilopond, je izginil tudi ta kamen
spotike. Če bi bilo ostalo samo pri tej spremembi, bi se dal tehniški sistem mer, ki je vendar
tradicionalno močno zasidran, verjetno še kar uspešno braniti.
Zgodilo pa se je nekaj s psihološkega stališča zelo zanimivega. Z uvedbo besede kilopond
je v tehniškem sistemu postala razpoložljiva beseda kilogram in s to besedo je vdrla v tehniški
sistem njemu tuja kilogramska masa kot enota za vztrajno maso. Sledeč moderne nazore, se
je, deloma tudi z zakonodajo, dekretiralo, da se mora količina snovi tudi v tehniškem sistemu
izražati z njeno vztrajno maso. Ta operacija je potekala tako, da je bila prevzeta iz
Giorgijevega sistema mer kilogramska masa kot enota za količino snovi. Ta prevzem je bil
videti posebno posrečen in praktičen, ker so številčne vrednosti vseh specifičnih lastnosti
snovi ostale nespremenjene in iste kakor prej, ko se je količina snovi izražala s kilogramsko
oziroma kilopondsko težo. S tem pa sta se v tehniškem sistemu naenkrat pojavili dve enoti za
maso. In sicer stara enota za vztrajno maso mi , definirana z enačbo:
mi = G g n (1.3)
To je koherentna masa sistema, kateri daje sila 1 kp pospešek 1 m s −2 . Ta enota mase se

mora uporabljati pri vseh dinamičnih problemih.
Kot drugo enoto mase pa smo dobili v tehniški sistem kilogram. Ta enota mase m m služi
za merjenje snovi in tako predvsem za definicijo specifičnih lastnosti. Z maso mi pa je
povezana takole:
mi = 9,81 m m
Masa m m ni koherentna v tehniškem sistemu mer, kateremu je meritev količine snovi z njeno
maso tuja. Z uvedbo kilogramske mase v tehniški sistem mer je nastala nepopisna zmešnjava,
v kateri se celo specialist komaj znajde. Predvsem so enačbe, v katerih nastopajo obenem sile
in lastnosti snovi v stari udomačeni pisavi, večinoma izgubile dimenzijsko pravilnost in bi se
morale uvesti nove pisave. Tu so zlasti prizadete brezdimenzijske značajke in podobno. Stanje
v tehniškem sistemu mer je postalo tako zmedeno, da je edini izhod čimprejšen popoln prehod
na Giorgijev sistem MKSA.
Giorgijev sistem mer pa ima še to veliko odliko, da izenačuje na polju mer in meritev jezik
strojnega inženirja z jezikom fizika in tudi elektroinženirja. Spričo naglega razvoja teoretične
fizike, zlasti v novejšem času, in spričo hitrosti, s katero se novi izsledki fizike prenašajo tudi
v strojno tehniko, utegne taka enotnost zelo koristiti.
Vse to je razlog, da se je avtor te knjige odločil izključno uporabljati Giorgijev sistem mer.
Staremu tehniškemu sistemu mer pa ohranimo dolžno spoštovanje, saj je tako dolgo
koristno in uspešno služil inženirjem in je omogočil velika tehniška dela. Vkljub "izključni"
uporabi novega sistema mer pa bomo imeli še dolgo opravka s starim sistemom. Veliko
število osnovnih del naše stroke je pisano v tehniškem sistemu mer; predvsem velja to za
ogromen številčni material o lastnostih snovi in gradiv in mnogo podobnega.
Računali bomo na udoben način z veličinskimi enačbami in s koherentnimi enotami
Giorgijevega sistema mer.
Številčne vrednosti za različne veličine pa bomo še prav pogosto morali jemati iz podatkov
v tehniškem sistemu mer ali pa tudi iz nemeterskih sistemov, n.pr. iz anglosaksonskega. Take
vrednosti bomo vedno preračunali v koherentne enote sistema – MKSA in jih šele tako
preračunane vstavili v enačbe.
V tabeli 1.1 so sestavljene osnovne enote fizikalnega, tehniškega in Giorgijevega sistema
mer – MKSA.
V tabelah 1.2, 1.3, 1.4 in 1.5 pa so podani faktorji za preračunavanje enot enega sistema v
druge sisteme. Količine, izražene v enotah iz prve kolone, pomnožimo s faktorji, ki se
nahajajo v vrsti te enote. Tako dobimo veličino, izraženo v enotah, napisanih na vrhu kolone
uporabljenega faktorja.
Tabela 1.1: Nekatere enote sistemov mer

(Osnovne enote so podčrtane)
fizikalni tehniški sistem –

sistem sistem MKSA
dolžina cm m m
čas s s s
masa g kpm-1s2 kg
sila g cm s-2 = dyn kp N
količina snovi g kp kg
energija g cm2 s-2 = erg kp m Nm=J
Tabele za preračunavanje enot različnih merskih sistemov:
Tabela 1.2: Sila
Enota N kp lb
N 1 0, 10197 0, 2247
kp 9, 80665 1 2, 2046
lb 4, 45 0, 4536 1
Tabela 1.3: Tlak
Enota bar kp cm 2 Torr

atm =
lb sq. in
= at 760 Torr
1 bar = 10 5 N m 2 1 1,0197 750,06 0,98692 14,5038
1 kp cm 2 0,9807 1 735,56 0,96784 14,223
1 Torr = 1 mm Hg (0°C ) 1,333·10-3 1,3595·10-3 1 1,3158·10-3 0,01934
1 atm 1,01325 1,03323 760 1 14,696
1 lb sq.in 0,06895 0,07031 51,715 0,06806 1
Tabela 1.4: Energija
Enota J kp m kcal kW h Btu
1 J = 10 7 erg = 1 Nm =
1 0,101972 2,38844·10-4 2,77778·10-7 9,47817·10-4
2 2
= 1 Ws = 1 kg m s
1 kpm 9,80665 1 2,34228·10-3 2,72407·10-6 9,29491·10-3
1 kcal 4186,8 426,935 1 1,16300·10-3 3,96832
1 kWh 3,6·106 3,670978·105 859,845 1 3,41214·103
1 Btu 1,055056·103 1,075857·102 0,251996 2,93071·10-4 1
Tabela 1.5: Specifična toplota
Enota J kg K kcal kg K Btu lb. deg
1 J kg K 1 2,38844⋅10-4 2,38844⋅10-4
1 kcal kg K 4186,8 1 1
1 Btu lb. deg 4186,8 1 1
2. O energijah 9
2. O ENERGIJAH
V termodinamiki se nenehno bavimo z energijami. Kakor bomo še videli, je naloga

termodinamike raziskovanje tistih fizikalnih dogodkov, pri katerih so energije bistveno
udeležene. Energija spada med take naravne pojave, o katerih ima fizikalno izobražen človek
zelo jasno predstavo in pojmovanje, ki pa se nekako izmikajo precizni definiciji. To je
povsem razumljivo, saj spada energija med fizikalne prapojave prav tako kakor materija. Po
Einsteinovi teoriji relativnosti sta materija in energija samo dve modifikaciji enega samega
substrata. Prapojavi pa se prav tako ne dajo definirati, kakor se aksiomi ne dajo dokazati.
Govorili bomo zato predvsem o nekaterih značilnih lastnostih energije. Iz teh lastnosti bomo
poskušali zajeti in razumno omejiti pojem energije.
Energije lahko razdelimo v dve skupini:
a) energije, ki so nakopičene ali shranjene v nekem telesu ali v nekem prostoru. Take
shranjene energije imajo različno obliko, vsem oblikam pa je skupna trajnost. Te
energije se dajo obdržati v dani obliki poljubno dolgo.
b) prehodne energije, ki se pojavljajo tedaj, kadar nakopičena energija menja svojo
obliko ali kadar nakopičena energija prehaja iz enega telesa v drugo. Tem energijam je
skupna njihova kratkotrajnost, njihova bežnost. Videli bomo, da so ravno te prehodne
energije tehnično posebno važne in dragocene.
2.1 NAKOPIČENE ENERGIJE
2.1.1 Potencialna (geopotencialna) energija
Za dvig mase m z nivoja h0 na nivo h1 je potrebno delo:
0W1 = g m (h1 − h0 ) = F (h1 − h0 ) 1 (2.1)
Po dvigu mase to delo ni izgubljeno, ker ga lahko iz dvignjene mase ponovno pridobimo s
tem, da to maso spustimo z višine h1 nazaj na začetni nivo h0 . Upravičena je torej trditev, da
1
Znak za delo W bomo včasih opremili s predpostavljenim in zapostavljenim indeksom; indeksa se nanašata na
začetek in konec poti ali preobrazbe (glej pozneje), ob kateri se delo opravlja; n.pr. 0W1 .
10 2. O energijah
se to delo nahaja shranjeno v dvignjeni masi kot energija posebne oblike. To energijo lahko
hranimo poljubno dolgo v dvignjeni masi. Imenujemo jo potencialna ali bolje geopotencialna
energija W p .
Ta energija je pravzaprav posledica medsebojne privlačnosti sodelujočih mas, to je mase
Zemlje m z in mase m, ki smo jo v gravitacijskem polju Zemlje dvignili. Bolj pravilno bi bilo
pripisati potencialno energijo Zemlji in dvignjeni masi skupaj in ne samo masi m .
Potencialna energija je nakopičena v sistemu Zemlja – dvignjena masa in je odvisna od
medsebojne lege teh dveh mas. Številčna vrednost potencialne energije pa je odvisna še od
izbire nivoja h0 . Ta nivo lahko izberemo poljubno in tako dobimo za isto lego mase m
različne številčne vrednosti potencialne energije W p . Ta nedoločenost potencialne energije pa
nas ne moti, ker so v tehničnih problemih važne predvsem le razlike energij. Potrebno je samo
to, da v toku preračunavanja nekega problema ostanemo pri istem h0 za vse potencialne
energije. Rezultat je absoluten in neodvisen od h0 , ki iz razlike energij izpada. Zemeljski
pospešek g ni konstanten: z razdaljo od zemeljske površine se g zmanjšuje kvadratično.
Manjše so spremembe zemeljskega pospeška, ki izvirajo iz geografskega položaja. Za
tehnične dogodke, ki se odigravajo na zemeljski površini in v njeni bližini, lahko smatramo,
da je zemeljski pospešek konstanta in večinoma lahko računamo z okroglo vrednostjo:
g ≈ 9,81 m s −2
2.1.2 Kinetična energija
Da bi pospešili mirujočo maso m na hitrost w z , moramo proti vztrajnosti mase opraviti

delo W :
m w2
w
dw
W = òm ds = (2.2)
0
dt 2
Delo W se da spet pridobiti iz gibajoče se mase tako, da se ta masa zavre na začetno

hitrost w = 0 . To delo je po naši predstavi shranjeno ali nakopičeno v gibajoči se masi kot
energija posebne vrste, kot kinetična energija Wk . Številčna vrednost kinetične energije je
2. O energijah 11
tudi relativna in je odvisna od koordinatnega sistema, v katerem definiramo hitrost mase w.

Največkrat je razumno meriti hitrost w proti (mirujoči) zemeljski površini. Masa m , ki ima
proti zemeljski površini hitrost w z , ima n.pr. proti Soncu hitrost ws , ki je različna od w z :
ws ≠ w z
Zato je tudi kinetična energija mase m proti Soncu Wks različna od kinetične energije proti
Zemlji Wkz :
Wks ≠ Wkz
Da bi dobili pravilne rezultate, moramo v toku enega in istega izračuna vse kinetične
energije meriti v istem koordinatnem sistemu. Pravilno bi se morala kinetična energija
definirati kot lastnost gibane mase in koordinatnega sistema, v katerem merimo hitrosti.
2.1.3 Notranja energija
Potencialna in kinetična energija se dasta nakopičiti tudi v najmanjših sestavnih delcih

teles in ne samo v telesih kot celotah. Tako n.pr. se gibljejo molekule plinov translatorno in
vrtilno. Med posameznimi molekulami obstajajo privlačne ali pa odbojne sile, ki dajejo
priložnost za obstoj potencialnih energij. V večatomskih molekulah nastajajo nihanja atomov
v sami molekuli. Molekule trdnih teles nihajo okoli svojih srednjih leg.
V silnih poljih med posameznimi atomi je sedež posebne vrste notranje energije; iznos te
notranje energije se spreminja, kadarkoli se menja povezava atomov, t.j. kadarkoli nastopajo
kemične spremembe telesa. Posebno velike so energije, ki so nakopičene v drenu jedrskih
sestavin in ki se spreminjajo s spremembami strukture atomskih jeder.
Vse te energije, torej energije na ravni molekul, atomov in jeder, tvorijo skupaj notranjo
energijo telesa. Notranja energija na ravni molekul se posebno enostavno spreminja z
dovajanjem ali odvajanjem toplote, zato jo lahko imenujemo kalorično (notranjo) energijo.
Notranja energija na ravni atomov in njihovih zvez je kemična (notranja) energija, notranja
energija, nakopičena v jedrih, pa se imenuje jedrska (notranja) energija.
Notranja energija teles je danes poglavitni, ali ne edini izvor tehniško uporabljene energije
in videti je, da bo to ostala tudi v bodoče. Vse njene oblike se dajo koristno izrabljati.
12 2. O energijah
Kalorični del notranje energije črpamo iz teles z ohlajevanjem. Pri kemičnih procesih
sproščena kemična energija prestopa večinoma že med procesom na molekule in povečuje
njihovo kinetično energijo; kemična notranja energija je tedaj na razpolago za izkoriščanje
šele po svoji preobrazbi v kalorično notranjo energijo (primer: zgorevanje). Redki so primeri,
v katerih se sprošča kemična notranja energija brez ovinka čez kalorično notranjo energijo
(primer: galvanični element). Energija jedrskih reakcij se prav tako najprej prenaša na
molekule in se šele nato tehniško izkorišča kot kalorična notranja energija.
Iz navedenega sledi, da notranja energija ni odvisna od lege in hitrosti svojega nosilca
nasproti drugim telesom in sistemom. Notranja energija je čista individualna lastnost telesa
oziroma sistema. Z notranjo energijo in njenimi lastnostmi se bomo še bolj podrobno
ukvarjali.
Za notranjo energijo imamo poseben znak: U je notranja energija telesa mase m ;
specifično notranjo energijo, to se pravi notranjo energijo enote mase, pa označimo z u . Velja
seveda:
U =mu (2.3)
2.2 PREHODNE ENERGIJE
2.2.1 Mehansko delo
Nakopičene energije prehajajo včasih iz ene oblike v drugo. Tako n.pr. lahko pretvorimo
vrtilno kinetično energijo vztrajnika v potencialno energijo dvignjene mase (sl. 2.1). V
vztrajniku Z je nakopičena vrtilna kinetična energija:
ω2
Wv = J (2.4)
2
Vitel V je z izmično sklopko zvezan z vztrajnikom Z . Po vklopu sklopke se vitel vrti in

dviga preko vrvi A maso m z začetnega nivoja h0 na končni nivo h1 . Pri dviganju mase se v
vsakem trenutku opravlja delo:
2. O energijah 13
dW = g m dh (2.5)
ki se sproti črpa iz kinetične energije vztrajnika in prav tako sproti porablja za povečanje
potencialne energije mase m. Celotno
zamašnjaku odvzeto delo W je enako
povečanju potencialne energije dvignjene
mase in tudi enako zmanjšanju kinetične
energije vztrajnika, katerega kotna hitrost se je
zmanjšala od začetne vrednosti ω 0 na končno
vrednost ω .
ω02 − ω2
W = g m (h1 − h0 ) = J (2.6)
2
Slika 2.1: Pretvarjanje kinetične
energije v potencialno Vsa vztrajniku odvzeta kinetična energija se
(Označbe so razložene v tekstu.) je končno preobrazila v potencialno energijo
dvignjene mase, vendar ne direktno, temveč tako, da se je v teku dogodka pretvarjala stalno v
mehansko delo, ki se je nato sproti porabljalo za dviganje mase in se tako pretvarjala v
potencialno energijo te mase.
Mehansko delo ali na kratko delo je posebna oblika energije, ki se kot taka ne da
nakopičiti ali ohraniti. Delo je zelo koristna energija, je pa bežne narave in se mora sproti
porabljati. Delo se pojavlja kot prehodna energija pri nekih preobrazbah nakopičene energije
iz ene oblike v drugo.
2.2.2 Energija električnega toka
Dvigalno napravo po sl. 2.1 si lahko zamislimo tudi takole: vztrajnik goni generator
električnega toka, ki je električno zvezan z elektromotorjem, ta pa vrti vitel in dviga maso.
Končni efekt je isti kakor prej. Razlika je v tem, da imamo sedaj več vmesnih transformacij
energije. Kinetična energija vztrajnika se najprej preobrazi v mehansko delo, ki se sproti
porablja proti silam magnetnega polja v generatorju in se pretvarja v energijo električnega
14 2. O energijah
toka. Ta se prenaša v elektromotor, kjer se spet pretvarja v mehansko delo in se končno tak
porabi za dviganje mase.
Energija električnega toka spada tudi v neobstojne, bežne, prehodne energije. Znano je,
da je ta energija prav tako kakor mehansko delo zelo uporabljiva in koristna, da je neka vrsta
"žlahtne energije".
2.3 NEKE LASTNOSTI TELES
Telesa imajo nekatere merljive lastnosti, ki so za termodinamiko posebno zanimive. Štiri

take važne lastnosti so masa, tlak, volumen in temperatura.
2.3.1 Masa
Vztrajna masa predstavlja v termodinamiki predvsem količino snovi. Maso označimo z m ,

njena merska enota je kilogram kg.
2.3.2 Tlak
Pritisk je normalna ali navpična sila, ki jo telo izvaja na svojo omejitev; n.pr. para na stene
parnega kotla. Tlak je pritisk na enoto površine. Tlak označimo s p .
Merske enote so sestavljene v tabeli 1.3. V internacionalnem sistemu mer – MKSA je
koherentna enota za tlak:
N m 2 [newton na kvadratni meter] = Pa [pascal1]
in s to enoto moramo številčno računati v veličinskih enačbah. Ker pa je N m 2 razmeroma

majhna enota, se praktično rabi – vendar samo za navedbo tlakov – večja enota – bar:
1 bar ≡ 10 5 N m 2 (2.7)
1
Blaise Pascal (1623-1662) francoski znanstvenik.
2. O energijah 15
V tehničnem sistemu mer je koherentna enota za tlak:
kp m 2 [kilopond na kvadratni meter]
V praktični rabi je enota:
1 kp cm 2 ≡ 10 4 kp m 2 (2.8)
V vse termodinamične izračune se vstavlja tlak v absolutnih enotah. Manometri, merilni

instrumenti za tlak, pa kažejo tlak telesa nad tlakom zračne atmosfere p atm . Ta tlak
imenujemo nadtlak p n . Absolutni tlak p je vsota tlaka atmosfere in nadtlaka:
p = pn + patm (2.9)
Za veliko število tehničnih problemov je dovolj točno, če vzamemo tlak atmosfere enak
enemu baru, torej:
p v bar = pn v bar + 1 bar (2.10)
Pri večjih zahtevah natančnosti moramo zunanji tlak izmeriti z barometrom.

Kadar je tlak p telesa na omejitev po velikosti povsod enak tlaku p 0 , ki ga omejitev
izvaja na telo, pravimo, da se nahaja s svojo omejitvijo v mehanskem ravnotežju. Primer
vidimo na sliki 2.2. V valju V , ki je na zgornji strani zaprt s
premičnim batom B , se nahaja plin, ki pritiska na stene
omejitve, torej tudi na bat površine A , s tlakom p . Bat ima
lastno težo G B in je obtežen z utežjo U , katere teža je GU .
Bat pritiska navzdol s silo G = G B + GU . Tlak p 0 , ki ga izvaja
bat na plin, znaša:
p0 = G A (2.11)
Kadar je p = p 0 , se plin nahaja v mehanskem ravnotežju s

Slika 2.2: Primer
svojo omejitvijo. V plinskih in kapljevitih telesih je tlak v neki
mehanskega ravnotežja
točki, bodisi v notranjosti ali pa na površini, v vseh smereh
enak. V mirujočih plinskih telesih ne prevelike razsežnosti je tlak povsod enak, pri kapljevitih
16 2. O energijah
telesih se pa v splošnem ne sme zanemariti hidrostatični prirast tlaka v vertikali od zgoraj

navzdol.
2.3.3 Volumen
Volumen, ki ga zavzema telo mase m , merimo v kubičnih metrih m3 in ga označujemo

z V . Volumen, ki ga zavzema 1 kg telesa, imenujemo specifični volumen in ga označujemo
z v:
v =V m (2.12)
Specifični volumen merimo v m 3 kg . Masa, ki se nahaja v 1 m 3 telesa ali snovi, se imenuje

specifična masa ali gostota ρ :
ρ = m V =1 v (2.13)
Specifična masa se meri v kg m 3 .
2.4 TEMPERATURA
Iz izkušnje vemo, da so telesa enako ali pa različno "topla". Z otipavanjem lahko

neposredno doženemo medsebojno razmerje nekih teles glede na njihovo "toplost". Tako
moramo celo večje število teles razvrstiti po rastoči ali padajoči toplosti. Občutek toplosti je
posledica fizikalne lastnosti, kateri pravimo temperatura.
2.4.1 Toplotno ravnotežje, toplota
Če dovedemo v dotik dve telesi različne temperature, pokaže izkušnja, da se toplejše telo
ohlaja, hladnejše pa segreva. Ohlajevanje toplejšega telesa in segrevanje hladnejšega trajata
tako dolgo, dokler sta temperaturi teles različni. Brž ko se temperaturi izenačita, preneha
vsaka sprememba, dogajanje se ustavi: telesi sta dosegli ravnovesje glede temperature.
To dogajanje so si sicer vedno tako razlagali, da prehaja nekaj pod pritiskom temperaturne
razlike s toplejšega telesa na hladnejše telo. Kadar temperaturna razlika izgine, se to
2. O energijah 17
prehajanje seveda samo od sebe ustavi. Vendar vemo šele razmeroma kratek čas, da je to, kar
prehaja, energija. To je precizno ugotovil in izrekel J.R. Mayer1 šele leta 1840. Prej so bili
mnenja, da je vzrok izenačevanja temperatur prehod neke silno nežne snovi, ki so ji dali ime
flogiston.
Energija, ki prehaja pod pritiskom temperaturne razlike s toplejšega telesa na hladnejše
telo, se imenuje toplotna energija ali toplota. Črpa se iz notranje energije toplejšega telesa in
sicer iz kaloričnega dela, ter povečuje notranjo energijo hladnejšega telesa in prav tako
kalorični del te energije. Velja torej: kadar prehaja notranja energija zaradi temperaturne
razlike s telesa na telo, se pojavlja prehodna energija posebne vrste – toplota. Za pojav toplote
je potrebna razlika temperature, ki pa je lahko poljubno majhna.
Mešati pojem toplote s pojmom (kaloričnega) dela notranje energije je napaka, ki pa se še
prepogosto dela.
2.4.2 Ničti glavni zakon termodinamike
Pojem toplotnega ravnotežja lahko raztegnemo z dveh teles na več teles. Skupino več teles
imenujemo v termodinamiki tudi termodinamični sistem ali na kratko samo sistem. Če je n
število teles v sistemu, velja:
Ako je poljubno telo sistema v toplotnem ravnotežju z vsakim izmed ostalih n–1 teles,
potem so tudi vsa ta ostala telesa med seboj v toplotnem ravnotežju. Za toplotno
ravnotežje je potrebno in zadostno, da so temperature vseh teles sistema iste.
Ta dva izreka tvorita ničti glavni zakon termodinamike.2
Kakor v vsaki znanstveni disciplini, obstajajo tudi v termodinamiki osnovni izreki ali
aksiomi, na katerih sloni cela doktrina. V termodinamiki se ti aksiomi imenujejo glavni
zakoni. Aksiomi so ali očividne resnice ali pa so utemeljeni v skušnji. Termodinamični
aksiomi spadajo vsi v drugo vrsto. Utemeljitev v skušnji mora biti popolna, to se pravi: ves
izkusni material mora potrjevati aksiome in ne sme biti niti v najmanjšem njim nasproten.
1
J.R. Mayer, (1814-1878), zdravnik v Heilbronnu
2
Spoznanje aksiomatičnega značaja sicer že davno znanih izrekov o temperaturnem ravnotežju je novejšega
datuma. Tedaj sta bila že znana prvi in drugi glavni zakon. Smiselno spadata izreka o temperaturnem ravnotežju
pred prvi glavni zakon in od tod izvira nekoliko čudna označitev "ničti" glavni zakon.
18 2. O energijah
Poudariti moramo, da se glavni zakoni termodinamike kot njeni aksiomi ne dajo dokazati po
načinu matematičnih dokazov. Ker pa je vsaka znanost logično nujno zgrajena na
"nedokazljivih" ali v izkušnji zasidranih aksiomih, ni to nobena pomanjkljivost.
2.4.3 Merjenje temperature
Temperatura je važna termodinamična lastnost teles. Da bi mogli eksaktno z njo operirati,

jo moramo veličinsko in številčno zajeti; z drugimi besedami: temperaturo moramo meriti.
Pogoja za to sta primerna merilna metoda in določitev enote za temperaturo.
Neposredno merjenje temperature ni mogoče. Opazujemo pa, da se vzporedno s
temperaturo spreminjajo – včasih celo zelo spreminjajo – neke druge fizikalne ali geometrične
lastnosti teles, ki se dajo z že znanimi metodami lahko meriti. Taka lastnost je n.pr. volumen
teles, katerega spremembe v odvisnosti od temperature opazujemo s kapljevinskimi
termometri. Kapljevinski termometer sestoji iz posodice za termometrsko substanco
(kapljevino) in iz kapilare, v katero je usmerjeno raztezanje
termometrske substance zaradi temperaturnih sprememb (sl. 2.3).
Raztezek termometrske substance mora biti precej večji od
raztezka gradiva termometra. Tako je volumski raztezek1 najbolj
navadnih termometrskih snovi, živega srebra 18 ⋅ 10 −5 K −1 in
alkohola 110 ⋅ 10 −5 K −1 , medtem ko je raztezek normalnega
Jenskega termometrskega stekla 16 III le 2,43 ⋅ 10 −5 K −1 . V
kapilaro usmerjeno povečanje volumna se lahko odčita kot zelo
povečan linearni raztezek: dolžina živosrebrne niti v kapilari je
funkcija temperature termometra. Pri višjih temperaturah je nit
Slika 2.3: Kapljevinski daljša kakor pri nižjih.
termometer
S takim termometrom se da tudi definirati temperaturna skala,
kar je Celzij2 storil takole:
1 1 dV
Volumenski raztezek β definiramo: β =
V dT
2
A. Celsius, (1701-1744), prof., Upsala na švedskem
2. O energijah 19
Izkušnja uči, da potekajo neki dogodki v naravi vedno pri istih temperaturah, predvsem so
konstantne temperature taljenja in vrenja čistih snovi pri določenih tlakih. To velja seveda
tudi za vodo, ki spada med najbolj razširjene snovi. Celzij je spravil živosrebrni termometer v
dotik z vodo, pomešano z ledom, ter počakal, da je nastopilo med termometrom in sistemom
voda – led toplotno ravnovesje. Vrh živosrebrne niti je označil z "nič stopinj" ( 0 °C ). Nato je
na enak način vzpostavil toplotno ravnovesje med termometrom in vodo, ki je vrela pri tlaku
zunanje atmosfere, ter označil vrh živosrebrne niti s 100 °C . Razdaljo med 0 °C in 100 °C je
linearno razdelil na sto delov in temperaturno skalo linearno podaljšal pod 0 °C in nad
100 °C . To temperaturno skalo imenujemo Celzijevo temperaturno skalo.
Celzijeva skala ima praktično prednost, da se da lahko reproducirati; njena velika hiba pa
je, da je vezana na sicer določeno, vendar čisto svojevolno izbrano termometrsko snov, živo
srebro. Termično raztezanje različnih snovi se ne ravna po enakih pravilih. V tem pogledu se
vsaka snov obnaša drugače. Če bi namesto živega srebra izbrali drugo termometrsko snov,
recimo alkohol, in bi določil termometrsko skalo po Celzijevem predpisu, bi sicer tak
termometer kazal pri umerjenih temperaturah talečega se ledu in vrele vode prav tako 0 °C
oziroma 100 °C kakor Celzijev termometer. Odčitki sicer enakih temperatur med 0 °C in
100 °C in na ekstrapoliranih skalah pod 0 °C in nad 100 °C pa bi bili v splošnem različni na
teh dveh termometrih. Da bi dobili na termometrih z drugimi termometrskimi substancami
enake odčitke kakor na živosrebrnem termometru, moramo celotno skalo teh termometrov
umerjati z živosrebrnim termometrom.
Vezanost konvencionalne Celzijeve temperaturne skale na živo srebro je prav gotovo
velika in načelna pomanjkljivost. Kakor bomo pozneje videli, je možno določiti temperaturno
skalo, ki je neodvisna od termometrske snovi. Taka temperaturna skala se imenuje
termodinamična skala; zvezana je s Celzijevo skalo tako, da ima med lediščem in vreliščem
vode sto stopinj. Stopinje te skale se imenujejo kelvini, po Lordu Kelvinu1, ki je to skalo
predložil leta 1849. Ničla te skale leži pri − 273,15 °C . Kelvine označimo s K. S K bomo
označevali tudi stopnjo v temperaturnih razlikah.
1
W. Thomson, (1824-1907), poznejši Lord Kelvin, profesor fizike v Glasgowu, eden od utemeljiteljev moderne
termodinamike
20 2. O energijah
Znak za temperaturo, izraženo v °C je ϑ . Znak za termodinamično temperaturo pa je T .

Iz prednjega sledi:
ϑ = (T − 273,15) °C
Plini so tudi lahko termometrska substanca. Redki plini se posebno pravilno širijo s
porastom temperature. Z opazovanjem volumna takega plina pri konstantnem tlaku in
spremenljivi temperaturi, se da po Celzijevem predpisu določiti temperaturna skala.
Temperaturna skala plinskega, n.pr. vodikovega, termometra se skoraj natančno ujema s
termodinamično temperaturno skalo, o kateri bomo pozneje še temeljito razpravljali.
Za praktično termometrijo ne zadostujeta samo dve fiksni temperaturi – ledišče in vrelišče
vode. Zato so z mednarodnim dogovorom sprejeli še celo vrsto temperaturnih točk izven
intervala ledišče – vrelišče vode. Vse te temperaturne točke veljajo za tlak normalne
atmosfere p 0 = 1,013250 bar in se dajo zanesljivo in razmeroma lahko reproducirati.
Nekatere take točke so:
vrelišče helija -268,94 °C

vrelišče kisika -182,97 °C
vrelišče žvepla 444,6 °C
tališče antimona 630,5 °C
tališče srebra 960,8 °C
tališče zlata 1063 °C
tališče platine 1769 °C
sublimacijska točka ogljika 3540 °C
Za interpolacijo temperaturne skale med takimi fiksnimi točkami obstojajo tudi mednarodni
dogovori in predpisi.
Seveda se temperature dajo meriti tudi z opazovanjem drugih, s temperaturo spremenljivih
lastnosti teles in ne samo z volumnom.
Pri plinih lahko opazujemo spremembo tlaka s temperaturo pri konstantnem volumnu. Tak
tlačni plinski termometer daje enake odčitke kakor volumski plinski termometer. V takih
2. O energijah 21
primerih so zlasti praktični termometri, ki iz spremembe nekih električnih lastnosti

dovoljujejo sklepanje na temperaturo.
Take lastnosti so termoelektrična napetost in električna odpornost posebnih zlitin, ki je
močno spremenljiva s temperaturo. Te lastnosti so seveda v vsakem posameznem primeru
zvezane s temperaturo po drugačni zakonitosti. Zato moramo skalo takih termometrov umeriti
s plinskimi ali standardnimi živosrebrnimi termometri.
Termometer kaže vedno le svojo lastno temperaturo. Zato je bistveno in važno, da se
nahaja termometer ob času odčitavanja res v toplotnem ravnotežju s telesom, katerega
temperatura naj se meri. Ta navidezno enostavni pogoj pa je velikokrat zelo težko ali pa le s
posebno spretnostjo izpolnjiv. Termometrija spada zaradi tega med težavnejša poglavja
merilne tehnike.
3. Prvi glavni zakon termodinamike 23
3. PRVI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE
Iz ugotovitve, da je toplota energija, sledi, da mora tudi za toploto veljati zakon o ohranitvi
energije. Ta zakon pravi, da energija ne more niti nastati iz ničesar niti izginiti v nič. Če se
nekje pojavi energija neke vrste, se je nujno zmanjšala na drugem mestu enaka količina
energije iste ali druge vrste in narobe. Potemtakem se tudi mehansko delo ne more proizvajati
iz ničesar. Hipotetični stroj, ki bi proizvajal mehansko delo iz ničesar, se imenuje perpetuum
mobile prve vrste. Po zakonu o ohranitvi energije tedaj ni mogoče napraviti perpetuum mobile
prve vrste.
Zakon o ohranitvi energij sloni na izkušnji ter ne trpi nobene izjeme (vsaj ne v okvirju
naših dimenzij). Potrjen je z neštetimi preizkusi – pa tudi z vsemi neuspelimi poizkusi,
napraviti perpetuum mobile.
V termodinamiki imenujemo skupino teles, kakor že vemo, tudi sistem. Sistem obstoji
seveda lahko tudi iz enega samega telesa. Meja sistema je ali prestopna za energije ali pa je
zanje neprestopna. Če je meja sistema neprestopna za energije, je sistem zaprt. Sistem z
mejo, ki je za energije prestopna, je odprt.
V sistemu so nakopičene energije različnih oblik: kinetična, potencialna, električna,
notranja itd. Zakon o ohranitvi energije trdi, da je vsota vseh, v zaprtem sistemu nakopičenih
energij, konstantna. Sicer se lahko spreminjajo količine posameznih vrst energije, vendar le
tako, da povečanju količine ene vrste energije, ustreza prav tolikšno zmanjšanje količine ene
ali več drugih vrst energije.
Prvi glavni zakon termodinamike je razširitev zakona o ohranitvi energije na toploto in na
notranjo energijo, katero so precej časa istovetili s toploto. Prvi glavni zakon termodinamike
pravi:
Toplota (in notranja energija) je posebna vrsta energije in zanjo velja zakon o
ohranitvi energije.
Posebno velja: če se nekje pojavi toplota, je morala nastati iz neke druge energije; če pa
izgine toplota, se mora pojaviti ekvivalentni del neke druge energije.
Prvi glavni zakon pa ne pove ničesar o pretvorljivosti ene vrste energije v drugo. Posebno
ne pove, katere energije se dajo pretvarjati v toploto oziroma v notranjo energijo in v kolikšni
24 3. Prvi glavni zakon termodinamike
meri je taka pretvorba možna. Ravno tako ne odgovarja prvi glavni zakon na vprašanji, ali se
da toplota oziroma notranja energija pretvarjati v druge energije, posebno v delo, in v kolikšni
meri je to možno.
S posebnimi poizkusi so dognali, kakšna je pretvorljivost raznih vrst energij v toploto in
notranjo energijo.
Sem spada znameniti Jouleov poizkus.
3.1 TOPLOTA IN DRUGE ENERGIJE, JOULEOV POIZKUS
Joule (Džul)1 je bil eden največjih eksperimentatorjev preteklega stoletja. Izvedel je tale
poizkus. V kalorimetru K (sl. 3.1), ki je napolnjen z vodo, se nahaja mešalnik M , ki ga
poganja spuščajoča se utež G . Delo spuščajoče se uteži WG je:
WG = G h (3.1)
To delo prehaja preko mešalnika na vodo in poveča (kalorično) notranjo energijo vode. To
povečanje se da opazovati in meriti s
termometrom T : temperatura vode v teku
poizkusa raste. Ravno tak porast temperature se da
doseči z direktnim ogrevanjem vode; n.pr. nad
ognjem, torej z dovodom toplote. Dogodek si
lahko tolmačimo tako, da se je mehansko delo
uteži zaradi trenja mešalnika ob vodi in notranjega
Slika 3.1: Jouleov poizkus
trenja med delci mešane vode pretvorilo v toploto,
ki je nato povečala notranjo energijo vode.
Z drugimi poizkusi se da pokazati, da se lahko ostale znane energije popolnoma pretvorijo
v toploto in notranjo energijo. Pri zaviranju vozila pretvarjamo kinetično energijo v toploto
itd.
Vemo pa, da se dasta tudi notranja energija in toplota pretvarjati v druge energije, n.pr. v
delo. Večji del dela, ki ga opravljajo stroji za človeštvo, se pridobiva iz notranje energije
1
J.P.Joule, (1818-1889), pivovarnar v Manchestru, znameniti eksperimentalni fizik
goriv in iz toplote, črpane iz te notranje energije. Vendar so razmere pri pridobivanju dela iz
notranje energije in toplote bolj komplicirane kakor pri pretvarjanju dela v toploto. V tej smeri
je pretvorljivost omejena, kakor bomo še pozneje videli.
Toplota in notranja energija se lahko merita s poljubno enoto za energijo.
V internacionalnem sistemu mer – MKSA je tudi za toploto merska enota Joule J, oziroma
njegovi decimalni zmnožki. Zgodovinsko je utemeljena enota kilokalorija kcal, ki je deloma
še danes v rabi.
Pri dovodu toplote se poveča temperatura telesa1. Merska enota za toploto se lahko definira
kot količina toplote, ki se mora dovesti nekemu določenemu telesu, da bi se temperatura tega
telesa povečala za določeno število temperaturnih stopinj. Kilokalorija (kcal) je bila prvotno
definirana kot količina toplote, ki zviša temperaturo 1 kg vode od 14,5 °C na 15,5 °C . Ta
kalorija se imenuje tudi kalorija petnajste stopinje kcal15 °C . Po najnovejših meritvah je:
1 kcal15 °C ≡ 426,80 kp m (3.2)
Ker pa se dajo električne veličine posebno natančno meriti in reproducirati, je po

mednarodnem dogovoru kilokalorija definirana iz energije električnega toka:
1 3600
1 kcal ≡ kW h ≡ kJ ≡ 4,1868 kJ (3.3)
860 860
1 kcal ≡ 4,1868 kJ (3.4)
Ta "internacionalna" kalorija se nekoliko razlikuje od kalorije petnajstih stopinj in sicer je:
1 kcal15 °C = 0,99968 kcal IT (3.5)
Anglosasi rabijo kot mersko enoto za toploto še BTU (British Thermal Unit):
1 BTU = 0,251996 kcal IT (3.6)
Notranja energija telesa se lahko poveča z dovodom različnih energij temu telesu. Če pa
energije odvajamo iz telesa, se seveda njegova notranja energija zmanjša. Najbolj enostaven
1
Strogo velja to le tedaj, če pri tem ostane agregatno stanje telesa nespremenjeno in če ne nastopajo v telesu
nobene molekularne ali atomske preureditve.
način povečanja notranje energije je dovod toplote, torej segrevanje telesa – od tod prihaja
tudi često mešanje pojmov toplote in notranje energije. Telesu lahko dovajamo tudi delo in s
tem povečamo notranjo energijo (Jouleov poizkus). Če teče skozi telo električni tok ostane v
telesu delo električnega toka W:
W = IU t (3.7)
Tu je I jakost toka in U električna napetost na telesu. To delo je znano pod imenom Joulova
toplota.
V termodinamiki se bomo še in še ukvarjali z dovajanjem energij v telesa in z
odvzemanjem energij iz teles. Pri takih postopkih se bo v splošnem spreminjala notranja
energija teh teles. Razumno bi bilo, da se vse nekemu telesu dovedene energije označijo s
pozitivnim predznakom (+), odvedene ali iz telesa
"pridobljene" energije pa z negativnim predznakom (–).
Kakor pogosto, pa je zgodovinski razvoj tudi v tem
primeru drugače odločil. Tehnično posebno zanimivo je
pridobivanje mehanskega dela in drugih njemu
enakovrednih energij1 iz kemične notranje energije
goriv. Primer za to je parna naprava za pridobivanje
električne energije. Kemično energijo goriva sprostimo
Slika 3.2: Predznaki energij
z zgorevanjem in jo kot toploto prenesemo v paro (para
je telo v gornjem smislu). Iz pare pa pridobivamo dragoceno mehansko delo v parnem stroju
ali v parni turbini in iz tega dela v generatorju električno energijo. Zaradi takih in podobnih
postopkov se je praktično uveljavila tale označba energij s predznaki: s pozitivnim
predznakom označimo telesu dovedeno toploto Q in iz telesa pridobljeno delo W ter vse ostale
iz telesa vzete energije W x , medtem ko imajo odvedena toplota in vse ostale telesu dovedene
energije negativen predznak (glej sl. 3.2).
Q je količina toplote, ki jo dovajamo poljubni količini snovi m. Toploto, ki jo dovajamo
enoti količine snovi (v sistemu MKSA je to seveda 1 kg), bomo označili s Q m :
1
Kaj so enakovredne energije, bomo videli pozneje.
Q
Q=m (3.8)
m
W je delo, pridobljeno iz m kg snovi. Znak za delo iz 1 kg snovi je W m .
3.2 PRIDOBIVANJE DELA IZ TELES
Pri obravnavanju termometrov smo dognali, da se s temperaturo v splošnem spreminjata

tlak in volumen teles, saj smo ravno to dejstvo porabili za merjenje temperature. Telo
zavzema pri različnih tlakih različne volumne. Poglejmo v kakšni zvezi je sprememba tlaka in
volumna nekega telesa z mehanskim delom, ki se pri tem opravi. V sl. 3.3 vidimo telo
volumna V in površine A. Tlak telesa na omejitev je p, tlak omejitve na telo pa je p 0 . Oba
tlaka naj bosta za sedaj enaka.
Telo se raztegne od volumna V na volumen V + dV ,
pri čemer se pomakne vsak element površine dA za pot
ds:
dV = ò dA ds (3.9)
A
Na element površine dA deluje sila:
Slika 3.3: Volumsko delo dF = p dA (3.10)
ki pri premiku elementa površine opravi delo ddW:
ddW = dF ds = p dA ds (3.11)
Delo dW, opravljeno na celi premaknjeni površini, znaša torej:
dW = p ò dA ds = p dV (3.12)
A
Pri končnem raztezku telesa mase m od volumna V1 na volumen V2 in ob mehanskem

ravnotežju ( p = p 0 ) se opravi delo:
V2
1W2 = ò p dV (3.13)
V1
ali na 1 kg snovi:
v2
1W2
m
= ò p dv (3.14)
v1
Še enkrat poudarjamo, da se to delo pridobi le pod pogojem mehanskega ravnotežja, torej le

tedaj, kadar je na celi omejitvi telesa p = p 0 .
Če pa je p < p 0 je delo, ki ga opravlja šireča se snov, samo:
dW = p 0 dV < p dV (3.15)
Pri širitvi telesa v mehanskem neravnotežju je delo manjše od ravnotežnega dela.

Delo 1W2 imenujemo tudi delo enkratne ekspanzije ali absolutno delo ekspanzije telesa, ki
je največkrat seveda plin.
Iz enačbe (3.13) se vidi, da se iz telesa pridobi delo le, če se volumen telesa veča. Če se
volumen zmanjšuje, je pridobljeno delo negativno – za zmanjšanje volumna telesa se delo
porablja. Če pa se volumen teles ne spreminja, je pridobljeno delo enako nič. Tako
pridobljeno mehansko delo je tedaj tesno povezano s spremembami volumna in ga zato
imenujemo tudi volumensko delo. Iz enačbe (3.13) sledi tudi to, da so za pridobivanje dela
posebno prikladna telesa z zelo spremenljivim volumnom. Taka telesa so plini.
3.2.1 Diagram p–V
V diagramu p–V nanašamo tlak plina p na ordinate, volumen V pa na abscise (sl. 3.4).
Vsaka točka tega diagrama ustreza nekemu s tlakom p in volumnom V določenemu "stanju"
telesa ali snovi. Plin ima v stanju (točki) 1 tlak p1 in volumen V1 . Iz točke 1 se plin raztegne
do točke 2 s tlakom p2 in volumnom V2 . Če zasledujemo vse tlake p in vse volumne V, skozi
katere prehaja plin med raztezanjem, med ekspanzijo, lahko narišemo krivuljo a, ki je podoba
vsega dogajanja. Krivuljo a imenujemo pot ekspanzije. Ves dogodek si lahko predstavljamo
tako, da plin odriva bat v valju od začetnega volumna V1 do končnega volumna V2 , pri čemer
se tlak plina spreminja po krivulji a.
Iz sl. 3.4 se vidi, da je ploskev pod krivuljo a
enaka:
V2
ò p dV =1W2 (3.16)
V1
Delo, opravljeno pri raztegnitvi plina ob

mehanskem ravnotežju, je enako ploskvi pod potjo
ekspanzije. Če poteka pot od leve proti desni, se
pravi v smeri povečanja volumna, je opravljeno
Slika 3.4: Diagram p–V
delo pozitivno, torej pridobljeno; če pa poteka pot v
nasprotni smeri, ki ustreza zmanjšanju volumna, je to delo negativno, torej porabljeno.
Velikost ekspanzijskega dela je odvisna od lege začetne in končne točke ekspanzije, odvisna
pa je tudi od poti ekspanzije. Čim višje poteka ekspanzija, tem večje je opravljeno delo.
3.3 MATEMATIČNA FORMULACIJA PRVEGA GLAVNEGA ZAKONA
Prvi glavni zakon formuliramo matematično takole:

Notranjo energijo nekega telesa poveča dovedena toplota, zmanjšajo jo pa iz telesa
pridobljeno delo in ostale telesu odvzete energije1. Sprememba notranje energije ∆U je torej
enaka razliki dovedene toplote in mehanskega dela ter ostalih odvedenih energij:
∆U = U 2 − U1 = 1Q2 −1W2 − å Wx (3.17)
Indeks 1 se nanaša na začetek, indeks 2 pa na konec dogodka. Predpisane in pripisane indekse

pri Q in W lahko izpustimo, kadar se s tem ne pokvari jasnost. V diferencialni pisavi se glasi
enačba (3.17):
dU = dQ − dW − å dW x (3.18)
1
Seveda lahko povečamo notranjo energijo tudi z dovodom dela in drugih energij, zmanjšamo jo pa z odvodom
toplote. To upoštevamo tako, da dopuščamo za ta primer negativne predznake pri teh energijah.
Kadar pridobivamo iz telesa samo mehansko delo, ne pa drugih energij, se enačbi (3.17) in
(3.18) poenostavita v:
∆U = U 2 − U1 = 1Q2 −1W2 (3.19)
oziroma:
dU = dQ − dW (3.20)
In, če se končno delo opravlja ob mehanskem ravnotežju, velja:
2
∆U = U 2 − U1 = 1Q2 − ò p dV (3.21)
1
in
dU = dQ − p dV (3.22)
2
Če ni mehanskega ravnotežja je seveda 1W2 < ò p dV in:
1
2
∆U = U 2 − U1 > 1Q2 − ò p dV (3.23)
1
dU > dQ − p dV (3.24)
Za 1 kg snovi (telesa) se enačbe (3.11) do (3.24) pišejo z malim u in v, n.pr. enačbi (3.21) in
(3.22):
2
1 Q2
∆u = u 2 − u1 = − ò p dv (3.25)
m 1
dQ
du = − p dv (3.26)
m
Pogosto – posebno v tehniški praksi – se pišejo gornje enačbe tudi preurejeno:
1 Q2 = U 2 − U 1 + 1W2 (3.27)
dQ = dU + dW (3.28)
dQ
= du + p dv (3.29)
m
itd.
Za neke namene je preurejena pisava bolj prikladna kakor prvotna. Pri njeni rabi pa
moramo biti previdni. Enačbe (3.27) do (3.29) se namreč često razlagajo takole: nekemu
telesu dovedena toplota (na levi strani enačaja) se porabi za povečanje notranje energije in za
opravljanje dela (na desni strani enačbe). Ta razlaga pa ni pravilna, kakor bomo še pozneje
videli. Iz teh enačb sledi samo to, da je nekemu telesu dovedena toplota po velikosti enaka
spremembi notranje energije in opravljenemu delu. Enačbe (3.27) do (3.29) pa ne povedo
ničesar o tem, od kod se opravljeno delo črpa. To je bistveno. Delo se namreč lahko črpa tudi
iz notranje energije telesa. Dovedena toplota v tem primeru nadomesti tisto količino notranje
energije, ki je bila spremenjena v delo.
3.4 TEHNIČNO DELO IN ENTALPIJA
Ekspanzijsko delo, ki smo ga določili z enačbami (3.16) do (3.29), opravlja plin v toku ene
same ekspanzije, n.pr. v valju z batom. Na začetku ekspanzije se plin že nahaja v valju in tudi
po izvršeni ekspanziji, torej po
premiku bata ostane plin zaprt v valju.
S tako enkratno ekspanzijo je tedaj
uporabnost delovne snovi, to je plina,
izčrpana, izčrpana pa je tudi
uporabnost naprave ali stroja za
pridobivanje dela, to je ekspanzijskega
Slika 3.5: Tehnično delo Wt
valja. Stroji pa niso zato tu, da bi se v
njih izvršil en sam delovni gib; stroji morajo trajno obratovati, opravljati morajo delovne gibe
v neprekinjenem zaporedju. Zato se morajo trajno polniti z vedno novo, neizčrpano delovno
snovjo, to je s plinom začetnega stanja, ki pa se mora po vsaki ekspanziji iztisniti iz stroja. To
polnjenje in iztiskanje delovne snovi se lahko opravlja v obrokih in na mahe, kar se dogaja pri
batnih strojih, ali pa v neprekinjenem pretoku, kakor je to pri turbostrojih.
V stroj (sl. 3.5) vstopa m kg delovne snovi s stanjem 1. V stanju 1 je tlak enak p1 ,
specifični volumen v1 , temperatura T1 in specifična notranja energija u1 . Delovna snov se
raztegne v stroju do končnega stanja 2 ( p2 , v2 , T2 , u2 ), pri čemer pridobimo delo W. V stroju
dovajamo delovni snovi toploto Q. Delovna snov izstopa iz stroja seveda v stanju 2.
Vprašamo se, koliko je pridobljeno delo W. V ustaljenem stanju mora biti po prvem glavnem
zakonu vsota vstopajočih energij enaka vsoti izstopajočih energij.
Vstopajoče energije so:
notranja energija U 1 = m u1
toplota Q
polnilno delo Wv1 = A1 p1 s1 = p1 V1 = m p1 v1
K polnilnemu delu Wv1 tole pojasnilo: delovna snov ne vstopa v stroj sama od sebe, v stroj
jo moramo potisniti in za to se porabi neko delo. Kolikšno je to vtiskovalno ali polnilno delo?
Zamislimo si, da v stroj potisnemo m kg delovne snovi z batom površine A1 , ki se premakne
za pot s1 . Delo se opravlja proti tlaku p1 oziroma proti sili A1 p1 na poti s1 . Delo je enako
sili, pomnoženi s potjo: Wv1 = A1 p1 s1 ; ker pa je A1 s1 = V1 , velja Wv1 = p1 V1 . Delo Wv1 je
torej produkt tlaka in volumna in se zaradi tega tudi imenuje volumensko delo (indeks v).
Izstopajoče energije so:
notranja energija U 2 = m u2
pridobljeno delo Wt
praznilno delo Wv 2 = A2 p 2 s 2 = p 2 V2 = m p 2 v 2
Praznilno delo se porabi za potiskanje izčrpane snovi iz stroja. Delo se opravi proti tlaku
p 2 in je popolnoma analogno polnilnemu delu.
Vstopajoče energije izenačimo z izstopajočimi:
U 1 + p1 V1 + Q = Wt + U 2 + p 2 V2
iz česar sledi:
Wt = (U 1 + p1 V1 ) − (U 2 + p 2 V2 ) + Q (3.30)
ali deljeno z m za 1 kg delovne snovi:
= (u1 + p1 v1 ) − (u 2 + p 2 v 2 ) +
Wt Q
(3.31)
m m
Delu Wt pravimo tehnično delo (indeks t) in ga tako razlikujemo od dela enkratne ekspanzije
W. Vsota notranje energije in volumskega dela (U + p V ) je, kakor bomo še spoznali,
pomembna veličina, ki je zaradi tega dobila poseben znak in posebno ime. Imenuje se
entalpija1, njen znak je H:
H =U + pV (3.32)
Enačba (3.32) velja za poljubno količino snovi m. Entalpija količinske enote snovi (v
sistemu – MKSA je to 1 kg) je specifična entalpija in njen znak je h:
h=u + pv (3.33)
Kot vsota dveh energij je tudi entalpija energija in se meri v enotah za energijo [J, kpm, kcal].
Enačbe za tehnično delo se pišejo z entalpijo:
Wt = H 1 − H 2 + Q (3.34)
Wt Q
= h1 − h2 + (3.35)
m m
Postopke, ki potekajo brez dovoda ali odvoda toplote, ki potekajo torej v popolni toplotni
izolaciji, imenujemo adiabatne2 postopke. Za adiabatne postopke je torej Q = 0 . Adiabatno
tehnično delo Wt ad je tedaj:
Wt ad = H 1 − H 2 (3.36)
1
Iz grškega εν (en) = v, notri in το ϑαλπος (thalpos) = vročina, torej nekako vročina ali toplota, ki se nahaja v
telesu.
2
V grščini pomeni διαβαινειν (diabajnejn) prestopati, a (alfa privativum) negira pojem, kateremu je
predpostavljen. Adiabaten je torej nekako vročina ali toplota, ki se nahaja v telesu.
Wt ad
= h1 − h2 (3.37)
m
Tehnično delo adiabatne ekspanzije je enako razliki entalpij delovne snovi pred vstopom v
stroj in po izstopu iz njega, kar je tehnično pomembna lastnost entalpije.
Po enačbah (3.30) do (3.37) lahko izračunamo tehnično delo iz stroja ali naprave, ne glede
na to, kakšen je stroj (batni stroj) ali kakšna je naprava. Tudi cevovod za pretok snovi lahko
vzamemo kot napravo. Te formule veljajo tudi ne glede na okolnosti, pod katerimi se delo
opravlja. Tako n.pr. ni predpisano, da se delo mora opravljati v mehanskem ali v kateremkoli
drugem ravnotežju.
Pri strojih, ki delujejo na mahe, pridobivamo delo Wt pretežno kot vrtilno delo na gredi,
torej kot mehansko delo Wm :
Wt = Wm (3.38)
Tudi pri strojih in napravah z neprekinjenim pretokom pridobivamo mehansko delo. V

takih napravah pa se pridobljeno delo Wt lahko porabi v celoti ali delno za povečanje
kinetične energije Wk pretočne snovi. To povečanje je enako:
∆Wk =
2
(
m 2
w2 − w12 ) (3.39)
Tu sta w1 vstopna hitrost snovi v stroj, w2 pa izstopna hitrost iz njega. Tehnično delo Wt
je tedaj:
Wt = Wm +
m 2
2
(
w2 − w12 ) (3.40)
Sumanda na desni strani enačbe (3.40) sta lahko vsak zase ali pa tudi skupaj enaka nič.
3.4.1 Ravnotežno tehnično delo
Kadar poteka dogodek v stroju ali napravi v mehanskem ravnotežju, lahko tehnično delo
določimo iz diagrama p–v enako kakor delo enkratne ekspanzije. Temu tehničnemu delu
pravimo natančno ravnotežno ali povračljivo1 tehnično delo. Večinoma pa izpustimo ta

določilni pridevnik in vidimo iz problema samega, za katero zvrst tehničnega dela gre.
Povračljivo tehnično delo bomo označili z Wt pov , kadar bo to zaradi jasnosti potrebno.
V diagramu p–v (sl. 3.6) najdemo tehnično delo
za 1 kg snovi takole: Na začetku postopka se nahaja
bat v valju v skrajni levi legi. Plin vstopa skozi
vstopni ventil s tlakom p1 in odrine bat do lege 1.
Pri tem opravi plin delo, ki je enako pravokotniku
(0, 1, 4, 5). V legi 1 se nahaja v valju 1 kg plina. V
tej legi se vstopni ventil zapre in plin ekspandira do
stanja 2, ki se nahaja na tlaku p 2 . Oblika
ekspanzijske krivulje je odvisna od količine
Slika 3.6: Ravnotežno tehnično delo dovedene toplote, kakor bomo še pozneje videli. Pri
v diagramu p–V tej ekspanziji opravi plin že znano delo enkratne
ekspanzije, ki je enako ploskvi pod ekspanzijsko krivuljo (1, 2, 6, 4). Bat se sedaj nahaja v
svoji desni skrajni legi 2. Nato se odpre izpustni ventil in bat se vrača na levo ter iztiska pri
tem plin iz valja. Pri iztiskanju se porabi delo p 2 v 2 , ki je enako pravokotniku (2, 6, 5, 3).
Kakor vidimo iz slike, je preostalo pridobljeno tehnično delo enako liku (1, 2, 3, 0).
Diferencial tehničnega dela je enak:
dWt pov
= − v dp (3.41)
m
To delo se pridobiva pri ekspanziji z višjega tlaka na nižji; diferencial tlaka je tedaj negativen,
kadar je delo pozitivno. Tehnično delo Wt pov m dobimo z integracijo enačbe:
dWt 2
pov
= − ò v dp (3.42)
m 1
Kadar je Q = 0 , kadar je torej proces adiabaten, je seveda:
1
Besedo povračljivo bomo razložili pozneje.
dWt ad 2
pov
= h1 − h2 = − ò v dp (3.43)
m 1
Povračljivo tehnično delo adiabatne ekspanzije je enako razliki entalpij delovne snovi pred
ekspanzijo in po njej, prav tako kakor neravnotežno delo po enačbah (3.36) in (3.37). Je pa
tudi enako integralu čez v dp , kar ne velja za neravnotežno delo.
Ta, v tehniki pretežno rabljeni proces pridobivanja dela v strojih, se imenuje tudi tehnični
proces med stalnima tlakoma.
3.4.2 Entalpija in prvi glavni zakon
Iz:
h=u+ pv
dobimo z diferenciranjem:
dh = du + p dv + v dp (3.44)
Prvi glavni zakon se glasi v diferencialni obliki in v normalni pisavi, to se pravi za mehansko
ravnotežje in z omejitvijo na pridobivanje le mehanskega dela, po enačbi (3.29):
dQ
= du + p dv
m
Iz enačbe (3.44) dobimo:
du + p dv = dh − v dp (3.45)
in vstavljeno v (3.29):
dQ
= dh − v dp (3.46)
m
To je diferencialna pisava prvega glavnega zakona z entalpijo za ravnotežne procese. Z

integracijo enačbe (3.46) dobimo:
2
Q
= h2 − h1 − ò v dp (3.47)
m 1
2
Ker pa je po enačbi (3.42) − ò v dp = Wt pov m dobimo končno:
1
Q Wt pov
= h2 − h1 + (3.48)
m m
kar se v vsem strinja z že znano enačbo (3.35). Če pomnožimo enačbe za specifične veličine
(3.46), (3.47) in (3.48) z maso m, dobimo enačbe za poljubno količino snovi m z veličinami
Q, H in Wt namesto Q m , h in Wt m . Za postopke ali preobrazbe pri konstantnem tlaku
(dp = 0) se enačba (3.46) poenostavi v:
dQ
= dh (3.49)
m
ali integrirano:
( 1 Q2 ) p
= h2 − h1 (3.50)
m
Pri konstantnem tlaku dovedena ali odvedena toplota je enaka entalpijski diferenci snovi, ki se
ji toplota dovaja. Indeks p v izrazu ( 1 Q2 ) p kaže na konstantni tlak.
4. Notranja energija in termodinamično stanje 39
4. NOTRANJA ENERGIJA IN TERMODINAMIČNO STANJE
4.1 TERMODINAMIČNO STANJE
Pozneje1 bomo videli, da ima vsaka energija poleg svoje količine tudi še neko določeno
vrednost. Tedaj bomo tudi spoznali mero za vrednost energije. Za sedaj naj bo dovolj samo
dejstvo. Tako ima notranja energija svojo posebno vrednost, ki jo bomo zaenkrat označili s
Φ.
Količina notranje energije U in njena vrednost Φ določata in opredeljujeta stanje
notranje energije U . Vsakemu stanju notranje energije
pripada določena količina energije in določena vrednost
energije.
To lahko ponazorimo v diagramu U– Φ , v katerem
nanašamo na ordinate količino energije U, na abscise pa
vrednost notranje energije Φ (sl. 4.1). V točki 1 je n.pr.
količina energije enaka U 1 , njena vrednost pa je enaka Φ1 .
Stanje notranje energije si zamislimo kot radij – vektor U 1
Slika 4.1: Diagram iz koordinatnega začetka v točko 1.
stanja notranje energije
Stanje notranje energije imenujemo termodinamično
stanje ali na kratko stanje. Stanje notranje energije določa celo vrsto drugih fizikalnih
lastnosti. Te lastnosti imenujemo veličine stanja.
Nekatere teh lastnosti so posebno očividne in lahko merljive. Take merljive veličine stanja
so: temperatura T, tlak p in specifični volumen v.
Druge veličine stanja pa so težje merljive ali pa se direktno sploh ne dajo izmeriti. Med
take veličine stanja spadata količina notranje energije U in vrednost notranje energije Φ .
Entalpija je tudi veličina stanja, ker je sestavljena iz samih veličin stanja:
H =U + pV (4.1)
1
Pri obravnavi drugega glavnega zakona.
40 4. Notranja energija in termodinamično stanje
Količina notranje energije, ki jo bomo kar na kratko imenovali notranjo energijo, in vrednost
notranje energije, definirata stanje notranje energije oziroma termodinamično stanje. Vse
ostale veličine stanja so posledica stanja notranje energije U in so tedaj čiste funkcije tega
stanja oziroma njegovih določilnih veličin U in Φ .
Zato velja:
T = T (U ) = T (U , Φ ) F1 = (U , Φ , T ) = 0 ü
p = p(U ) = p(U , Φ )
ï
ali F2 = (U , Φ, p ) = 0ý (4.2)
V = V (U ) = V (U , Φ ) F3 = (U , Φ, V ) = 0 ïþ
Analogne enačbe lahko seveda napišemo tudi s specifičnimi veličinami.

Če eliminiramo Φ iz prvih dveh enačb (4.2), dobimo enačbo:
f1 (U , T , p ) = 0 ali n.pr. U = U (T , p ) (4.3)
Če pa eliminiramo iz istih enačb U, sledi:
f 2 (Φ , T , p ) = 0 ali n.pr. Φ = Φ (T , p ) (4.4)
Po tem postopku se dajo postaviti funkcije za povezavo poljubnih treh veličin stanja. Iz
eksplicitnih oblik enačb (4.2) do (4.4) vidimo, da po dve poljubni, seveda med seboj
neodvisni, veličini stanja določata vse ostale veličine termodinamičnega stanja in da zaradi
tega zadostuje za opredelitev termodinamičnega stanja navedba le dveh veličin stanja.
Iz tega pa sledi tudi to, da sta notranja energija U in njena vrednost Φ , matematično vzeto,
drugim veličinam stanja enakovredni veličini; termodinamično gledano pa sta U in Φ
osnovni, torej posebno imenitni veličini stanja1.
4.2 DIAGRAMI STANJA
Ker je za popolno opredelitev termodinamičnega stanja telesa zadostna navedba dveh

poljubnih veličin stanja, se vsako termodinamično stanje lahko ponazori v ravninskem
koordinatnem sistemu, pri čemer sta koordinati dve poljubni veličini stanja. Take diagrame
1
Z. Rant, Kaj je pravzaprav termodinamično stanje?, Strojniški vestnik, 6 (1960) str. 4l/43
imenujemo diagrame stanja. Diagram p–v, ki ga že poznamo, spada med diagrame stanja.
Pozneje bomo spoznali še celo vrsto diagramov stanja.
Ponavadi, ali ne vselej, rišemo diagrame stanja v pravokotnih koordinatah. Osnovni
diagram stanja je diagram stanja notranje energije
ali diagram U– Φ , ki pa je bolj teoretično
pomemben. V diagramih stanja pomeni vsaka točka
določeno stanje, kateremu pripada seveda vrsta
določenih veličin stanja. Tako pripada točki 1 v
diagramu p–v (sl. 4.2) tlak p1 in volumen v1 ,
potem pa še določena notranja energija u1 ,
temperatura T1 itd., točki 2 pa pripada tlak p 2 ,
volumen v 2 , notranja energija u 2 , temperatura T2
Slika 4.2: Diagram stanja itd. Veličine stanja pripadajo nekako točkam
diagrama, zaradi česar jih anglosasi imenujejo tudi lastnost točk (point properties).
4.2.1 Termodinamične preobrazbe
Stanje nekega telesa se lahko spreminja. Telo preide n.pr. iz stanja 1 v stanje 2. Pri tem
preteče telo neprekinjeno vrsto vmesnih stanj, katerih točke pokrivajo neprekinjeno krivuljo a
med 1 in 2. Tako spremembo stanja telesa imenujemo termodinamična preobrazba ali kar
na kratko preobrazba (včasih tudi sprememba stanja). Krivulja a je pot preobrazbe.
Velikokrat pravimo krivulji a tudi preobrazba.
Pri preobrazbah lahko ostanejo neke veličine stanja nespremenjene. Tako imamo
preobrazbe ob konstantni temperaturi ali pa ob konstantnem volumnu itd. Pri vsaki preobrazbi
pa se vedno spremeni stanje notranje energije U oziroma u (u = U m ) .
Med stanji 1 in 2 so možna različna pota, n.pr. b in c in še poljubno število drugih: ker
pripadajo vsaki točki le popolnoma določene veličine stanja, je sprememba veličin stanja pri
preobrazbi od 1 do 2 neodvisna od poti in odvisna samo od začetnega stanja 1 in končnega
stanja 2, n.pr.:
2
2 ü
∆p 1 = ò dp = p2 − p1 ï
1 ï
ý (4.5)
2
2 ï
∆T 1 = ò dT = T2 − T1 ï
1 þ
Integrali v gornjih enačbah so neodvisni od poti, odvisni so samo od integracijskih mej.

Diferenciali pod temi integrali so popolni diferenciali. Diferenciali veličin stanja so popolni
diferenciali.
Spomnimo se, da je delo 1W2 med stanjema 1 in 2 odvisno tudi od poti in ne samo od
začetne in končne točke preobrazbe. Diferencial dela je tedaj nepopoln diferencial in bi se
pravzaprav moral pisati z znakom ∂ , torej ∂W .
V diferencialni pisavi prvega glavnega zakona (enačba 3.20) je dU popoln diferencial, ker
je U veličina stanja. Ker je na desni strani te enačbe ∂W nepopoln diferencial, mora seveda
tudi diferencial toplote biti nepopoln: ob preobrazbi dovedena toplota je odvisna tudi od poti.
Enačbo (3.20) bi morali natančno pisati takole:
dU = ∂Q − ∂W (4.6)
Veličine stanja T, p in v so posebno očividne, nekako otipljive veličine in se dajo posebno

lahko meriti. Zaradi tega imajo zelo velik praktičen pomen. Svoj čas so jih smatrali kot neke
primarne veličine stanja. Te veličine stanja se imenujejo tradicionalno termične veličine
stanja, medtem ko ostale veličine stanja imenujemo kalorične veličine stanja.
4.3 ENAČBE STANJA
Enačbe, ki povezujejo po tri veličine stanja po vzorcu enačb (4.2), (4.3) in (4.4) se
imenujejo enačbe stanja.
Enačbe med termičnimi veličinami stanja:
F (T , p, v ) = 0 (4.7)
imenujemo termične enačbe stanja.

V ostalih možnih enačbah stanj se pojavlja vsaj ena kalorična veličina stanja in zato
imenujemo take enačbe kalorične enačbe stanja. Ponavadi pa mislimo pri tem imenu na
enačbo, ki daje notranjo energijo kot funkcijo dveh termičnih veličin stanja.
Termična enačba stanja (4.7) se da, vsaj načelno, razrešiti po katerikoli spremenljivki; tako
dobimo tri enačbe:
T = T ( p, v ) (4.8)
p = p(v, T ) (4.9)
v = v(T , p ) (4.10)
Enačbi (4.9) in (4.10) diferenciramo:
æ ∂p ö æ ∂p ö
dp = ç ÷ dv + ç ÷ dT (4.11)
è ∂v ø T è ∂T ø v
æ ∂v ö æ ∂v ö
dv = ç ÷ dT + çç ÷÷ dp (4.12)
è ∂T ø p è ∂p ø T
Izrazi v oklepajih so parcialni diferencialni kvocienti diferencirane funkcije. ∂p ∂v n.pr. je

parcialni diferencialni kvocient tlaka po volumnu. Pri tej diferenciaciji je ostala druga
neodvisna spremenljivka T konstantna. Ker se v termodinamiki veličine stanja zelo različno
kombinirajo, označimo zaradi jasnosti pri parcialnih diferenciacijah konstantno veličino tako,
da postavimo parcialni diferencialni kvocient v oklepaj in pri diferenciaciji konstantno
veličino pripišemo kot indeks. Tako pomeni:
æ ∂p ö
ç ÷
è ∂v ø T
parcialni odvod tlaka po volumnu pri konstantni temperaturi. Podobno pomeni:
æ ∂u ö
çç ÷÷
è ∂p ø v
parcialni odvod notranje energije po tlaku ob konstantnem volumnu itd.

Namesto dv v prvem členu desne strani enačbe (4.11) vstavimo celo desno stran enačbe
(4.12) in dobimo:
æ ∂p ö éæ ∂v ö æ ∂v ö ù æ ∂p ö
dp = ç ÷ êç ÷ dT + çç ÷÷ dp ú + ç ÷ dT (4.13)
è ∂v ø T êëè ∂T ø p è ∂p ø T úû è ∂T ø v
Po razrešitvi oglatih oklepajev in krajšanju sledi:
æ ∂p ö æ ∂v ö æ ∂T ö
ç ÷ ç ÷ çç ÷÷ = −1 (4.14)
è ∂v ø T è ∂T ø p è ∂p ø v
Lahko se uvidi, da taka zveza ne sledi samo iz enačbe stanja (4.7) temveč iz vsake enačbe
oblike:
F ( x, y , z ) = 0
4.3.1 Notranje ravnotežje
Tako enačbo stanja lahko napišemo seveda samo za telesa, v katerih so veličine stanja v
vseh točkah enake. Samo tedaj je namreč določeno, kakšna vrednost veličine stanja naj se
vstavi v enačbo. Tlak mora biti po celem telesu enak, ravno tako temperatura ali pa specifična
notranja energija. Če je ta pogoj izpolnjen pravimo, da se telo nahaja v notranjem
ravnotežju ali: telo je notranje uravnoteženo.
4.3.2 Homogenost
Telo mora biti nadalje homogeno sestavljeno: njegova substanca mora biti povsod enaka.
Enačba stanja se hkrati napiše lahko samo za eno substanco. Ta pogoj je izpolnjen, kadar so
kemijske sestavine telesa v poljubno majhnih volumnih enakomerno in enako razvrščene. Kaj
naj se razume pod "poljubno majhnih volumnih", je odvisno od obravnavanega problema in
se mora od primera do primera posebej premisliti in določiti. Kemično čiste snovi so seveda
že same po sebi homogene; homogene so tudi zmesi plinov, raztopine in tudi zmesi zelo fino
zmletih trdnih teles. Te poslednje pa le toliko časa, dokler se raziskujejo dogajanja v

volumenskih elementih, ki so precej večji od posameznih zrn.
Enačbe stanja obstojajo samo za homogena telesa, ki se nahajajo v notranjem ravnotežju.
Včasih imamo opravka s telesi ali sistemi, ki niso v notranjem ravnotežju, ali ki niso
homogeni, ki pa se dajo razdeliti v več področij, v katerih sta pogoja notranjega ravnotežja in
homogenosti izpolnjena. V takih primerih obstoji za vsako tako področje določena in posebna
enačba stanja.
4.3.3 Agregatna stanja
Agregatna stanja so posledica medsebojne povezanosti atomov in molekul, ki sestavljajo

snov.
Natančno opredeljeni sta samo dve agregatni stanji: idealno trdno stanje in idealno
plinasto stanje.
V idealnem trdnem stanju je povezanost atomov najmočnejša. V tem stanju se nahajajo
pravilno razvrščeni atomi nepremično na svojih mestih. V telesu vlada popoln red. Stanje
kristaliziranih teles se pri zelo nizkih temperaturah močno približuje idealnemu trdnemu
stanju. Diamant se nahaja pri temperaturah pod 50 K praktično v idealnem trdnem stanju.
V idealnem plinskem stanju so molekule popolnoma samostojne in med njimi ni nobene
povezanosti. Med molekulami idealnega plina ni privlačnih ali odbojnih sil. Molekule se
gibljejo prosto v prostoru, edina ovira te prostosti so elastični trki med molekulami. Takemu
stanju se močno približujejo redki plini. Med idealnim trdnim stanjem in stanjem idealnega
plina je več vmesnih stanj v temle zaporedju:
idealno trdno stanje,
realno trdno stanje,
kapljevito stanje,
realno plinasto stanje,
idealno plinasto stanje.
Čim bolj so molekule nabite z energijo, tem bolj so premične, tem bolj je agregatno stanje
telesa oddaljeno od idealnega trdnega stanja, tem bolj se približuje idealnemu plinastemu
stanju.
Za praktične potrebe zadostuje večinoma razdelitev na tri agregatna stanja: trdno,
kapljevito in plinasto agregatno stanje. Snov se v trdnem agregatnem stanju upira z velikimi
silami spremembi oblike in volumna. Kapljevine se zelo upirajo le spremembi volumna, pač
pa je njihova oblika lahko spremenljiva. Kapljevine oblikujejo v posodi prosto površino –
meniskus. Plini zavzemajo vedno ves razpoložljivi volumen, oblika plinastega telesa je prav
tako spremenljiva in se prilagodi posodi, v kateri se plin nahaja.
Gostota snovi v trdnem in kapljevitem agregatnem stanju je veliko večja kakor v plinastem
stanju. Gostota ledu pri 0 °C je enaka 900 kg m 3 , gostota vode pri 0 °C znaša
999,8 kg m 3 , gostota vodne pare pri isti temperaturi pa le 0,0048 kg m 3 . Pri temperaturi
100 °C je gostota vodne pare 0,597 kg m 3 , gostota vode pri isti temperaturi je enaka
958,3 kg m 3 . Zato se trdno in kapljevito stanje imenujeta kondenzirani stanji. Zaradi
možnosti pretakanja sta plinasto in kapljevito stanje tekoči ali fluidni stanji.
4.3.4 Enačbe stanja
Enačba stanja obstoji za vsako homogeno in notranje uravnoteženo telo. Oblike enačb
stanja pa so zelo različne. Enačba stanja je lahko izražena z matematičnim obrazcem, istemu
stanju pripadne veličine so lahko zbrane v tabelah, in končno predstavljajo enačbo stanja tudi
diagrami stanja. Kakor že vemo, lahko izberemo za koordinate takega diagrama dve poljubni
veličini stanja. Potek ostalih zanimivih veličin stanja pa ponazorimo s skupinami krivulj, ob
katerih ima izbrana veličina konstantno vrednost. Tako imamo krivulje konstantne
temperature ali izoterme, krivulje konstantnega volumna ali izohore, krivulje konstantne
entalpije ali izentalpe itd.
Vse tri oblike enačb stanja so popolnoma enakovredne. Za delo si bomo izbrali vedno tisto,
ki je v danem primeru najbolj pripravna. Posebno radi delamo z diagrami stanja, v katerih
izvajamo račune grafično. Iz diagramov dobimo večdimenzijski pregled in velikokrat lahko že
na prvi pogled ocenimo vpliv različnih veličin stanja na nek problem. Enačba stanja v obliki
matematične formule nima te prednosti. Razen tega je obnašanje tehničnih snovi velikokrat
tako zamotano, da se ne da nastaviti enačba stanja v kolikor toliko uporabni, to se pravi
enostavni obliki. Tako je šele grafično računanje z diagrami stanja, ki ga je v večjem obsegu
uvedel v tehniško termodinamiko Mollier1, omogočilo praktično uporabo teoretičnih
izsledkov. Danes si tehniške termodinamike brez grafičnega računanja sploh ne moremo
misliti. V novejšem času gre velika zasluga na polju grafične termodinamike zlasti
Bošnjakoviću2.
Termodinamično obnašanje nekega telesa je odvisno predvsem od njegove notranje
strukture. Enačba stanja je tedaj odraz vrste, razvrstitve in medsebojne povezave najmanjših
delcev snovi.
Enačbo stanja neke snovi lahko določimo po dveh metodah; ali tako, da jo deduktivno
izvedemo iz znane ali predpostavljene mikrostrukture snovi – ali pa tako, da lastnosti snovi, te
so seveda veličine stanja, izmerimo po vsem za nas zanimivem področju in s temi podatki
sestavimo tabele oziroma narišemo diagrame. Iz merilnih podatkov pa se da včasih izvesti
tudi empirična enačba stanja v obliki matematičnega obrazca.
Deduktivno lahko izvedemo enačbo stanja seveda le za snovi, ki so posebno enostavno
zgrajene. V večini primerov moramo uporabiti druge, eksperimentalne metode.
4.4 ENAČBA STANJA IDEALNIH PLINOV
Idealni plini so najbolj enostavno zgrajene snovi, saj so njihovi najmanjši sestavni deli,
molekule, popolnoma prosti in v gibanju medsebojno neodvisni. Enačba stanja idealnih plinov
mora tedaj imeti posebno enostavno obliko.
1
Richard Mollier, (1863-1935), prof. termodinamike v Dresdenu, spada med utemeljitelje inženirske
termodinamike
2
Fran Bošnjaković, (1902-1993), Hrvat, prof. termodinamike v Beogradu, Zagrebu, Braunschweigu in
Stuttgartu
4.4.1 Boyle – Mariotteov zakon
Boyle1 je dognal leta 1662, da je pri konstantni temperaturi produkt tlaka in specifičnega
volumna plinov konstanten. To isto je odkril neodvisno od Boylea Mariotte2 leta 1676:
( p v )T = konst (4.15)
Oklepaju pripisani indeks pomeni konstantno veličino, v našem primeru temperaturo.

Konstanta na desni strani enačbe (4.15) ima za
različne temperature T1 , T2 , ..., Tn različne vrednosti
konst1 , konst 2 ,... . Ta konstanta je funkcija temperature:
konst = f (T ) . Zato lahko pišemo splošno:
p v = f (T ) (4.16)
To je enačba izoterm v diagramu p–v. V tem

diagramu so izoterme enakostranične hiperbole, katerih
Slika 4.3: Boyle–Mariotteove
izoterme asimptoti sta koordinatni osi (sl. 4.3).
4.4.2 Gay – Lussacov zakon
Gay – Lussac3 je odkril leta 1816, da je specifični volumen plinov pri konstantnem tlaku
proporcionalen temperaturi; ta proporcionalnost je za vse pline enaka, in sicer velja:
v0 p
vp = (273,15 + ϑ) (4.17)
273,15
Tu je v p specifični volumen pri konstantnem tlaku p, v 0 p specifični volumen pri istem tlaku
p in pri temperaturi ϑ = 0 °C . Enačba (4.17) predstavlja v diagramu v − ϑ snop premic, ki
gredo vse skozi točko (ϑ = −273,15 °C, v = 0) , kakor se to vidi v sl. 4.4 v 0 p je ordinata take
premice pri ϑ = 0 °C .
1
R. Boyle, (1627-1691), prof. fizike, Oxford in London
2
E. Mariotte, (1620-1684), fizik, Pariz
3
J. L. Gay – Lussac, (1778-1850), prof. fizike in kemije, Pariz
Enačba 4.17 se poenostavi, če

premaknemo koordinatno središče v skupno
izhodišče vseh premic p = konst. Tedaj
izražamo temperaturo v novi skali, katere
ničla se nahaja na Celzijevi skali pri
− 273,15 °C . Ta koordinatna transformacija
nas torej dovede do že omenjene
Slika 4.4: Gay – Lussacove premice termodinamične temperature T:
T = (273,15 + ϑ) (4.18)
Potem se glasi enačba (4.17):
v0 p
vp = T (4.19)
273,15
Vsakemu tlaku p pripada določena vrednost v 0 p . v 0 p je funkcija izbranega tlaka p; seveda je

tudi v 0 p 273,15 funkcija tlaka p:
v0 p 273,15 = ϕ( p ) (4.20)
in s tem dobi enačba (4.19) za vse tlake veljavno obliko:
v = ϕ( p ) T (4.21)
Po enačbi (4.19) bi moral specifični volumen pri temperaturi T = 0 K postati za vse tlake enak
nič. To seveda nima nobenega smisla. Premice v sl. 4.4 izgubijo pri zelo nizkih temperaturah
fizikalni pomen, ker pri nizkih temperaturah plinasto stanje ne obstoja. V tem območju se
plini kondenzirajo najprej v kapljevine in končno v trdno stanje. Za ti agregatni stanji pa Gay
– Lussacov zakon ne velja.
4.4.3 Enačba stanja idealnega plina
Če povežemo Boyle – Mariotteov zakon z Gay – Lussacovim, dobimo funkcionalno zvezo

med veličinami p, v in T, torej enačbo stanja za pline.
V enačbo (4.16) vstavimo za v desno stran enačbe (4.21):
p v = p ϕ( p ) T = f (T ) (4.22)
p ϕ( p ) je čista funkcija tlaka in jo lahko pišemo skrajšano:
p ϕ( p ) = F ( p ) (4.23)
Enačba (4.22) se glasi s to pisavo:
p v = F ( p ) T = f (T ) (4.24)
Iz enačbe, pod katero stoji oklepaj, se vidi, da je produkt F ( p ) ⋅ T čista funkcija

temperature T. To je možno samo tedaj, če je F ( p ) konstanta:
F ( p ) = konst = R (4.25)
To konstanto označimo z R in jo imenujemo plinsko konstanto. Ker je:
f (T ) = F ( p ) T = R T (4.26)
je dalje:
pv= RT (4.27)
Enačba (4.27) je enačba stanja za 1 kg plina. Za m kg plina se ta enačba glasi:
pV = m RT (4.28)
Enačba stanja velja v tej obliki strogo vzeto le za idealne ali popolne pline. Dovolj redki realni
plini se v svojem obnašanju močno približujejo tej enačbi. Realni plini so dovolj redki v
zgornjem smislu pri nizkih oziroma ne previsokih tlakih. Čim večja je gostota plina, tem večje
so sile med molekulami in tem bolj odstopa obnašanje plina od enačbe (4.27). Enačba stanja
idealnih plinov, ki jo imenujemo na kratko tudi le plinsko enačbo, daje zelo pogosto za
tehnično rabo dovolj natančne rezultate. Vedno znova pa je treba preudariti, ali je ta točnost
za obravnavani problem zadostna ali pa ne.
Iz p v = R T dobimo:
pv
R= (4.29)
T
Dimenzija plinske konstante je tedaj:
[R] = [ p ][v ] N m -2 m 3 kg -1
= =
Nm
(4.30)
[T ] K kg K
Plinska konstanta ima dimenzijo specifičnega dela na 1 kg snovi in 1 K. V tehničnem sistemu

mer pa je dimenzija plinske konstante (kp m kp K ) .
1 kg plina segrejemo pri konstantnem tlaku p od temperature T1 na temperaturo T2 , pri
čemer se poveča specifični volumen od v1 na v 2 .
Tedaj velja:
p v1 = R T1 in p v 2 = R T2
Iz tega dobimo:
p (v1 − v 2 ) = R (T1 − T2 ) (4.31)
Leva stran enačbe (4.31) je volumensko delo, ki ga opravi plin pri raztegnitvi z v1 na v 2 . To
delo je enako R, če je (T1 − T2 ) = 1 K .
Vsak plin ima svojo posebno plinsko konstanto. Iz enačbe (4.29) sledi, da je plinska
konstanta tem večja, čim večji je specifični volumen plina oziroma čim manjša je gostota
(specifična masa) plina, saj je v = 1 ρ .
Tabela 4.1 daje pregled o plinskih konstantah nekaterih tehnično važnih plinov.
Tabela 4.1: Molekularne mase in konstante nekaterih plinov
število molekularna plinska

plin kemijski znak atomov v masa konstanta
molekuli (zaokrožena)
J kg K
Helij He 1 4 2078,0
Argon Ar 1 40 208,2
Vodik H2 2 2 4122,0
Dušik N2 2 28 296,7
Kisik O2 2 32 259,8
Zrak - 2 29 287,0
Klor Cl2 2 70,9 117,2
Ogljikov monoksid CO 2 28 296,9
Klorovodik HCl 2 36,5 228,0
Ogljikov dioksid CO2 3 44 188,8

Žveplasta kislina SO2 3 64 129,8
Amoniak NH3 4 17 488,2

Acetilen C2H2 4 26 319,6
Metan CH4 5 16 518,7

4.5 AVOGADROV ZAKON IN SPLOŠNA PLINSKA KONSTANTA
4.5.1 Atomi in molekule
Najmanjše delce elementov, ki imajo še vse kemične lastnosti elementov, imenujemo

atome. Pri kemično sestavljenih snoveh pa so najmanjši delci, ki imajo še vse lastnosti
kemično sestavljene snovi, seveda tudi sestavljeni iz več atomov, kakor to zahteva kemična
formula. Tako je n.pr. najmanjši delec vode sestavljen po formuli H 2 O iz treh atomov in
sicer iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika. Take sestavljene najmanjše delce
imenujemo molekule. V plinastem in kapljevitem stanju elementov je včasih združenih po več
enakih atomov v večjo molekulo. Kisik obstaja v plinastem stanju normalno iz molekul, ki so
sestavljene iz dveh atomov. Formula plinastega kisika je zato O 2 . Isto velja za vodik H 2 , za
dušik N 2 in za celo vrsto drugih tehnično važnih plinov. So pa tudi elementarni plini, katerih
atomi se ne združujejo v večje molekule. Sem spada helij He, argon Ar in živosrebrna para
Hg. Pri višjih temperaturah pa razpadajo ali disociirajo sestavljene molekule kakor O 2 , H 2 in
N 2 v atome. V takih vročih plinih obstajajo tedaj molekule, ki so sestavljene iz enega samega
atoma.
Atomi različnih elementov imajo različne mase. Najmanjšo maso ima vodikov atom.
Razmerje med maso atoma nekega poljubnega elementa in maso vodikovega atoma se
imenuje atomska masa tistega elementa. Znak za atomsko maso je A. Kot razmerje dveh mas
je "atomska masa" neimenovano število. Po gornji prvotni definiciji bi morala biti atomska
masa vodika natančno enaka 1; atomska masa kisika bi bila po tej definiciji enaka 16,128. Iz
nekaterih bolj praktičnih razlogov pa se sestavljajo atomske mase v razmerje z maso
kisikovega atoma, ki je za ta namen definirana točno s 16; atomska masa vodika se pri taki
meritvi nekaj razlikuje od 1 in sicer je enaka 1,008. Atomske mase niso okrogla cela števila,
vendar za naše namene popolnoma zadostujejo njihove, iz priročnikov vzete, vrednosti
zaokrožene na eno decimalno mesto. Velikokrat zadostujejo kar cela števila.
Vsota atomskih mas vseh atomov, ki sestavljajo eno molekulo, se imenuje molekularna
masa µ . Molekularna masa je tudi neimenovano število. Molekularna masa plinastega kisika
O 2 je tedaj 2 × 16 = 32 , molekularna masa ogljikovega dvokisa CO 2 je 12 + 2 × 16 = 44 itd.
4.5.2 Pravilo konstantnih razmerij mas
Iz atomske strukture snovi sledi pravilo, da stopajo elementi v zveze samo v konstantnih
razmerjih mas. To pravilo se imenuje pravilo o konstantnih razmerjih mas pri kemičnih
reakcijah. Tako se veže kisik v količini 16 masnih enot z dvema masnima enotama vodika v
vodo H 2 O ; kisik se nadalje veže v količini 32 (2 × 16) masnih enot z dvema masnima
enotama vodika v vodikov peroksid H 2 O 2 itd. Razmerje mas kisika in vodika je v prvem
primeru 16 : 2 = 8 , v drugem primeru pa 32 : 2 = 16 = 2 × 8 . Mogli bi navesti še celo vrsto
analognih primerov.
Za elemente v plinastem agregatnem stanju – natančno le za stanje idealnega plina – pa
velja še pravilo o konstantnih volumenskih razmerjih, ki sta ga odkrila Gay – Lussac in
Humboldt1. To pravilo pravi, da stopajo plini, ki imajo iste temperature in enake tlake, v
kemične zveze ne samo v enostavnih razmerjih mas, temveč tudi v enostavnih volumenskih
razmerjih. N.pr.:
iz 1 volumenske enote kisika in 2 volumenskih enot vodika nastaneta 2 volumenski enoti
vodne pare;
ali pa:
1 volumenska enota klora in 1 volumenska enota vodika dasta 2 volumenski enoti
klorovodika;
itd.
4.5.3 Avogadrov zakon
Iz vsega navedenega je Avogadro2 zaključil:

Pri enaki temperaturi in pri enakem tlaku imajo v enakih volumnih vsi (idealni) plini enako
število molekul.
Ta izrek je znan pod imenom Avogadrov zakon.
Toliko kg snovi, kolikršna je njena molekularna masa µ , imenujemo en kilomol snovi
(1 kmol). Velja torej:
1
Alexander von Humboldt, (1769-1859), Berlin, naravoslovec in svetovni potnik
2
Grof A. Avogadro, (1776-1856), prof. fizike, Turin
1 kmol = µ kg (4.32)
Iz te definicije sledi, da se nahaja v 1 kmolu katerekoli snovi enako, točno določeno število
molekul. To število je prvi izračunal Loschmidt1 in se zato imenuje Loschmidtovo število
NL:
N L = 6,0236 × 10 26 molekul kmol (4.33)
Volumen, ki ga zavzema 1 kmol plina, je molni volumen vµ :
vµ = µ v (4.34)
Pri enaki temperaturi in enakem tlaku imajo vsi (idealni) plini enak molni volumen. To
sledi iz Avagadrovega zakona in definicije kilomola.
Molni volumen je spremenljiv in odvisen od stanja (temperature in tlaka) plina. Normni
molni volumen vµn je volumen, ki ga zavzemajo plini pri nekem "normnem" stanju. Katero
stanje se vzame za normno, je stvar dogovora. Dogovorjeno normno stanje plina je stanje pri
temperaturi T = 273,15 K (ϑ = 0 °C ) in pri tlaku p = 1 atm = 760 mm Hg =
= 1,01325 bar = 1,03323 kp cm 2 . Ta normni molni volumen je seveda za vse pline enak:
vµn = vµ, 0 °C, 760 = 22,415 m 3 kmol (4.35)
ali zaokroženo:
vµn = 22,4 m 3 kmol (4.36)
4.5.4 Normni kubni meter
Včasih je bolj prikladno namesto 1 kmol vzeti manjšo količino snovi, posebno plina. Tako
je uvedena kot enota količine plina tista količina, ki zavzema pri normnem stanju volumen
1 m 3 . Ta količina se imenuje normni kubni meter nm 3 . Ker zavzema 1 kmol plina pri
normnem stanju 22,415 m 3 , velja:
1
J. Loschmidt, (1821-1895), prof. fizike, Dunaj
1 µ
1 nm 3 = kmol = kg (4.37)
22,415 22,415
Ime "normni kubni meter" za mersko enoto količine snovi je zelo nesrečno izbrano. Normni
kubni meter ni volumen temveč količina snovi, kar naj bo še enkrat posebno poudarjeno.
Samo pri normnem stanju zavzema količina enega normnega kubnega metra tudi volumen
1 m 3 . Pri tlaku 10 bar in temperaturi 500 K je pa volumen 1 nm 3 idealnega plina po plinski
enačbi:
500 1,01325
Vnm3 = = 0,186 m 3 nm 3
273,15 10
4.5.5 Splošna plinska konstanta
Enačbo stanja idealnega plina lahko po (4.28) napišemo za poljubno količino plina, torej
tudi za 1 kmol, to je za µ kg. Za več različnih plinov i (i = 1, 2, ..., n ) se glasijo enačbe stanja
za isti tlak p in isto temperaturo T:
p vµ = µ1 R1 T
p vµ = µ 2 R2 T
(4.38)
M
p vµ = µ n Rn T
Leve strani so v vseh enačbah enake in na desni imamo povsod enak T. Iz tega sledi, da so
produkti µ i Ri za vse (idealne) pline enaki:
µ1 R1 = µ 2 R 2 = ... = µ n R n = Rµ (4.39)
Produkt µ R = Rµ je za vse (idealne) pline enak in konstanten. Rµ je plinska konstanta za

1 kmol plina in je za vse pline ista. Plinska enačba za 1 kmol katerega koli idealnega plina
ima enotno in univerzalno veljavno obliko:
p vµ = Rµ T (4.40)
za M kmol pa:
p V = M Rµ T (4.41)
Rµ je splošna plinska konstanta za 1 kmol poljubnega idealnega plina. Izračunamo jo lahko

natanko iz molekularne mase µ in plinske konstante R katerega koli idealnega plina ali skoraj
natanko (z veliko natančnostjo) iz omenjenih veličin katerega koli skoraj idealnega plina, n.pr.
dušika:
µ = 28 R = 296,7 J kg K
Rµ = 28 × 296,7 = 8307,6 J kg K
Natančna vrednost je:
Rµ = 8313,4 J kg K ≈ 8310 J kmol K

= 847,8 kp m kmol K ≈ 848 kp m kmol K
= 1,986 kcal IT kmol K
Če delimo splošno plinsko konstanto Rµ z Loschmidtovim številom N L , dobimo splošno

plinsko konstanto, preračunano na eno molekulo. Ta veličina spada med univerzalne
konstante fizike in se imenuje Boltzmannova1 konstanta k:
k = Rµ N L = 1,3803 × 10 −23 J K
4.6 KALORIČNE ENAČBE STANJA
Kakor že vemo, imenujemo kalorične enačbe stanja take enačbe, ki povezujejo kalorične
veličine stanja s termičnimi. Tako je vsaka osnovna enačba stanja, to se pravi vsaka enačba, ki
povezuje neko termično veličino stanja, n.pr. temperaturo s stanjem notranje energije, obenem
kalorična enačba stanja:
F (T , u ) = F (T , u, ϕ) = 0 (4.42)
iz česar dobimo:
T = T (u ) = T (u, ϕ) (4.43)
1
D. Boltzmann, (1844-1906), prof. fizike, Graz, München, Leipzig, Dunaj
Navadno pa razumevamo pod kalorično enačbo stanja enačbo, ki veže notranjo energijo
(količino notranje energije) z dvema termičnima veličinama stanja:
F (u , T , v ) = 0 (4.44)
iz česar dobimo n.pr.:
T = T (u, v ) (4.45)
(4.45) je logična pisava, zakaj vse veličine stanja so posledica stanja notranje energije. Stanje
notranje energije pa se ne da direktno izmeriti, medtem ko so termične veličine stanja zelo
lahko merljive. Vsled tega moramo količino notranje energije in še prav posebno njeno
vrednost izračunati iz lahko dostopnih termičnih veličin stanja. Kalorična enačba stanja se
zaradi tega normalno piše razrešena po notranji energiji u. Torej:
u = u (T , ϕ) (4.46)
ali še bolj praktično:
u = u (T , v ) (4.47)
Če diferenciramo enačbi (4.43) in (4.45), dobimo:
æ ∂T ö æ ∂T ö
dT = ç ÷ du + çç ÷÷ dϕ (4.48)
è ∂u ø ϕ è ∂ϕ ø u
in
dT = ç ÷ du + ç ÷ dv (4.49)
è ∂u ø v è ∂v ø u
in iz enačbe (4.47):
æ ∂u ö æ ∂u ö
du = ç ÷ dT + ç ÷ dv (4.50)
è ∂T ø v è ∂v ø T
Analogno enačbi (4.14) velja:

æ ∂u ö æ ∂T ö æ ∂v ö
ç ÷ ç ÷ ç ÷ = −1 (4.51)
è ∂T ø v è ∂v ø u è ∂u ø T
Ustrezno določimo tudi izraze za druge kombinacije notranje energije u s po dvema

termičnima veličinama stanja.
Kalorična enačba stanja obstoja za vsako homogeno snov, ki se nahaja v notranjem
ravnotežju. Seveda pa ne moremo pričakovati, da se dajo vse te enačbe tudi napisati v obliki
analitičnega izraza. Tu velja vse tisto, kar smo omenili že pri termični enačbi stanja.
Individualna oblika kalorične enačbe stanja je odvisna od strukture snovi, n.pr. od števila in
vrste atomov, ki sestavljajo molekule, od prostorne lege teh atomov v molekuli, od sil, ki
delujejo med molekulami, od premičnosti molekul. Čim bolj enostavno je snov sestavljena,
tem bolj enostavna je oblika njene kalorične enačbe stanja. Najbolj preprosto strukturo imajo
idealni plini. Upravičeno pričakujemo, da bo njihova kalorična enačba stanja posebno
enostavne oblike. Z eksperimentalno določitvijo kalorične enačbe stanja plinov se je prvi
ukvarjal Gay – Lussac, ki je izvedel poizkus, opisan v nadaljevanju.
4.6.1 Gay – Lussacov poizkus in notranja energija idealnega plina
V kalorimetru K (sl. 4.5) imamo dve posodi A in B. Kalorimeter je seveda od okolice

toplotno popolnoma izoliran, vanj ne
priteka nobena toplota, niti ne odteka iz
njega. V posodi A se nahaja plin pod
večjim tlakom, medtem ko je posoda B
evakuirana. Posodi sta zvezani s cevjo
C, ki je zaprta s pipo D. Pred
poizkusom je ves sistem (kalorimeter in
posodi) v termičnem ravnotežju;
termometri t K , t A in t B kažejo enako
Slika 4.5: Gay – Lussacov poizkus temperaturo. Brž ko odpremo pipo D se
v posodi A stisnjeni plin raztegne v
prazno (ali skoraj prazno) posodo B in sicer tako, da se tlak v obeh posodah izenači. Trenutno
bomo zapazili na termometru t A znižanje temperature plina v posodi A in na termometru t B

zvišanje temperature plina v posodi B. Čez nekaj časa pa kažeta termometra t A in t B enaki
temperaturi, ki sta enaki temperaturi sistema pred poizkusom. Temperatura kalorimetrijske
polnitve (termometer t K ) se prav tako ni spremenila. Zaradi popolne toplotne izolacije je
notranja energija sistema ostala nespremenjena. Kalorimetrijska polnitev ni utrpela nobene
spremembe, zato je tudi njena notranja energija nespremenjena. Iz vsega tega pa sledi, da je
morala ostati nespremenjena tudi notranja energija plina v posodah A in B.
Za plin velja tedaj:
U = u m = konst
in iz tega:
u = konst (4.52)
du = 0 (4.53)
Ker je tudi dT = 0 , je v enačbi (4.49):
dT = ç ÷ du + ç ÷ dv
è ∂u ø v è ∂v ø u
izraz (∂T ∂v )u dv = 0 . Sprememba temperature idealnega plina je odvisna samo od

spremembe količine notranje energije. Temperatura idealnega plina je čista funkcija
specifične (količine) notranje energije u.
Tid = T (u ) (4.54)
Iz česar sledi seveda tudi:
u id = u (T ) (4.55)
kar je normalna pisava kalorične enačbe stanja idealnega plina. Količina notranje energije
idealnega plina je s temperaturo popolnoma določena. Idealni plini imajo res zelo enostavno
kalorično enačbo stanja. Diferencialna oblika te enačbe je:
æ ∂u ö du
ç ÷ = (4.56)
è ∂T ø id dT
Pozneje bomo videli, da se da ta, zaenkrat le eksperimentalno dognana zveza, neposredno

izvesti iz enačbe idealnega plina in da je potemtakem nujna posledica veljavnosti te enačbe.
4.6.2 Entalpija idealnega plina
Entalpijo idealnega plina določimo tako, da kombiniramo definicijsko enačbo entalpije:
h=u + pv
z enačbo stanja idealnega plina:
pv= RT
iz česar sledi:
hid = u id + R T (4.57)
Enačba (4.57) velja samo za idealne pline. Ker je po enačbi (4.55) u id čista funkcija
temperature in ker je nadalje v členu R T temperatura edina spremenljivka, je seveda tudi
entalpija idealnega plina izračunljiva iz same temperature. Entalpija idealnega plina je čista
funkcija temperature.
4.7 ENAČBE STANJA REALNIH PLINOV
Čim bolj gost je plin, tem večje so sile med njegovimi molekulami, tem bolj se obnašanje
plina oddaljuje od obnašanja idealnega plina. Tak plin se nahaja v stanju realnega plina in
zanj plinska enačba p v = R T ne drži več niti približno.
Neka mera za odstopanje realnih plinov od idealnega obnašanja je velikost izraza p v R T .
Ta ulomek je pri idealnih plinih enak 1:
æ pvö
çç ÷÷ = 1 (4.58)
è R T ø id
Za realne pline pa je:
æ pvö <
çç ÷÷ >1 (4.59)
è R T ø real
Kolika je vrednost ulomka p v R T je odvisno od stanja plina. Pri stanjih, v katerih je:
æ pvö
çç ÷÷ =1 (4.60)
è R T ø real
se obnašanje realnega plina ne razlikuje od obnašanja idealnega plina.

Ulomek p v R T se imenuje po Bošnjakoviću faktor realnosti. Označimo ga s κ . V
tabelah 4.2 in 4.3 so zbrane nekatere vrednosti faktorja realnosti za zrak in za vodik po
podatkih Holborna in Otta1.
Tabela 4.2: Faktor realnosti κ = p v R T za zrak
ϑ= 0 °C 100 °C 200 °C
p= 0 1 1 1
20 1,0090 1,0224 1,0262
40 1,0005 1,0263 1,0331
60 0,9943 1,0311 1,0406
80 0,9905 1,0369 1,0484
100 0,9890 1,0436 1,0568
bar
1
Zeitschrift für Physik, 33 (1935) str. 1
Tabela 4.3: Faktor realnosti κ = p v R T za H 2
ϑ= − 100 °C 0 °C 100 °C 200 °C

p= 0 1 1 1 1
20 1,0329 1,0321 1,0297 1,0276
40 1,0473 1,0446 1,0398 1,0357
60 1,0627 1,0370 1,0497 1,0436
80 1,0792 1,0574 1,0598 1,0516
100 1,0968 1,0834 1,0698 1,0596
bar
Iz teh dveh tabel lahko sodimo o področju uporabnosti oziroma o natančnosti idealne
plinske enačbe pri realnih plinih.
Realne pline in njihove enačbe stanja bomo obravnavali še pozneje.
4.8 ENAČBE STANJA KAPLJEVIN IN TRDNIH TELES
4.8.1 Kapljevine
Stremi se predvsem, da bi nastavili enačbe, ki bi zajele po možnosti vse področje fluidnih

agregatnih stanj – torej kapljevita in plinasta stanja. O takih enačbah stanja bomo še govorili.
4.8.2 Trdne snovi
Za trdne snovi do sedaj še ni uspelo nastaviti enačbe stanja s širšo veljavnostjo.

5. Specifična toplota 65
5. SPECIFIČNA TOPLOTA
5.1 TOPLOTNA KAPACITETA
Temperaturo telesa zvišamo najbolj enostavno z dovodom toplote. Povečanje temperature

T je odvisno od količine dovedene toplote Q, od mase telesa m in od snovi telesa. Količino
toplote, ki zviša temperaturo telesa za eno temperaturno stopinjo, imenujemo toplotno
kapaciteto telesa C. Toplotna kapaciteta se v splošnem spreminja s temperaturo in jo zaradi
tega matematično definiramo kot diferencialni kvocient toplote po temperaturi:
dQ
C= (5.1)
dT
5.2 SPECIFIČNA TOPLOTA
Specifična toplota neke snovi c je tista količina toplote, ki je potrebna za povečanje

temperature ene količinske enote snovi
za eno temperaturno stopinjo. Specifična
toplota je definirana samo za homogene
snovi oziroma homogena telesa.
Matematično gledano je specifična
toplota odvod količinski enoti dovedene
toplote po temperaturi:
dQ
c= (5.2)
m dT
Slika 5.1: Diagram c–T

Za homogena telesa pa je specifična
toplota seveda tudi enaka toplotni kapaciteti C, deljeni z maso m:
C
c= (5.3)
m
66 5. Specifična toplota
V internacionalnem sistemu mer – MKSA se jemljejo specifične toplote za 1 kg snovi.

Merska enota za specifično toploto je tedaj:
J kg K
v tehniškem sistemu mer pa je enota za specifično toploto:
kcal kg K
Včasih je bolj pripravno vzeti specifično toploto za 1 kmol snovi. Take specifične toplote
imenujemo molne specifične toplote in jih za razliko od normalnih (kilogramskih) specifičnih
toplot označimo z indeksom µ , torej:
[ cµ ] = J/kmol K oziroma kcal/kmol K
Med (kilogramsko) specifično toploto c in molno specifično toploto cµ obstoja zveza:
cµ = µ c (5.4)
Iz enačbe (5.2) sledi:
dQ
= c dT (5.5)
m
in integrirano med temperaturama T1 in T2 :
T1
1 Q2
= ò c dT (5.6)
m T2
1 Q2 m je toplota, ki jo moramo dovesti 1 kg snovi, da bi povečali njeno temperaturo od T1

na T2 . V diagramu c–T je dovedena toplota enaka ploskvi pod krivuljo c = c(T ) , sl. 5.1.
Specifična toplota je v splošnem odvisna od temperature. V določenih primerih je konstantna.
Kadar je specifična toplota konstantna, velja:
T2
1 Q2
= c ò dT = c (T2 − T1 ) (5.7)
m T1
5.3 SREDNJA SPECIFIČNA TOPLOTA
Računanje s spremenljivimi specifičnimi toplotami je zamudno in nerodno. Za olajšanje

takih izračunov uporabimo včasih tabele s srednjimi specifičnimi toplotami [c] med
temperaturama ϑ1 (T1 ) in ϑ 2 (T2 ) . Srednje specifične toplote se navajajo v Celzijevi
temperaturni skali. Srednja specifična toplota je definirana z enačbami:
T2 ϑ2
1 Q2
= [c ] (T2 − T1 ) = [c ] (ϑ 2 − ϑ1 ) = ò c dT =
2
1
2
1 ò c dϑ (5.8)
m T1 ϑ1
Srednja specifična
toplota [c]12 je torej
zamišljena konstantna
specifična toplota, ki bi
med temperaturama T1 in
T2 oziroma ϑ1 in ϑ 2 dala
ravno tolikšno dovedeno
toploto 1 Q2 m , kakor jo
daje prava, spremenljiva
Slika 5.2: Srednja specifična toplota
specifična toplota c med
istima temperaturama. V diagramu c–T (sl. 5.2) je srednja specifična toplota višina
pravokotnika z osnovnico (T2 − T1 ) , ki ima enako površino kakor ploskev pod krivuljo
c = c(T ) v intervalu (T2 − T1 ) .
Iz (5.8) dobimo, da je:
2 2
ò c dT ò c dϑ
[c]2
= 1
= 1
(5.9)
1
(T2 − T1 ) (ϑ 2 − ϑ1 )
Prednost in pomen srednje specifične toplote je v poenostavitvi računanja med dvema danima
temperaturama dovedene toplote. Pri uporabi srednjih specifičnih toplot odpade včasih le
težko in zamudno izračunljivi integral; v računu se pojavljata le konstantna srednja specifična
toplota in razlika temperatur.
Po navadi se srednje specifične toplote navajajo za intervale med konstantno spodnjo

temperaturo 0°C in okroglimi zgornjimi temperaturami ϑ , v naši pisavi torej [c ]ϑ0 . Med
dvema poljubnima temperaturama ϑ1 in ϑ 2 dovedena toplota 1 Q2 je enaka toploti 0 Q2 ,
Slika 5.3: Računanje s srednjimi specifičnimi toplotami
dovedeni med 0°C in ϑ 2 , manj toploti 0 Q1 dovedeni med 0°C in ϑ1 (sl. 5.3):
1 Q2 = 0 Q2 − 0 Q1 (5.10)
oziroma s srednjima specifičnima toplotama [c ]10 in [c ]02 :
1 Q2
= [c ]02 ϑ 2 − [c ]10 ϑ1 (5.11)
m
5.4 ODVISNOST SPECIFIČNE TOPLOTE OD PREOBRAZBE
S samo enačbo c = (1 m ) dQ dT pa vrednost specifične toplote še ni določena. Iz 4.2.1,

enačba (4.6), vemo, da je nekemu telesu dovedena toplota Q odvisna od poti, pri kateri se
toplota dovaja, oziroma po kateri poteka preobrazba telesa. Seveda je potem tudi diferencial
toplote dQ odvisen od poti. Telo, ki se nahaja v stanju 1 (sl. 5.4) lahko spremeni svojo
termodinamično stanje po poteh, ki izhajajo iz stanja 1 v različnih smereh. V sliki 5.4 sta za
primer vrisani dve smeri: a in b. Za vsako tako smer bomo v splošnem dobili drugačno
vrednost za 1 m (dQ dT ) . Zato se mora za popolno določitev specifične toplote navesti tudi
smer preobrazbe.
Med vsemi naštetimi možnimi smermi pa

sta za specifične toplote dve smeri posebno
važni: smer konstantnega volumna v = konst
in smer konstantnega tlaka p = konst . Tema
smerema ustrezata: specifična toplota ob
konstantnem volumnu ali izohorna
specifična toplota:
Slika 5.4: Specifična toplota in smer 1 æ ∂Q ö

cv = ç ÷ (5.12)
preobrazbe m è ∂T ø v
in specifična toplota ob konstantnem tlaku ali izobarna specifična toplota:
1 æ ∂Q ö
cp = ç ÷ (5.13)
m è ∂T ø p
Ker sta ti dve specifični toploti zelo pomembni, se bomo pečali najprej z njima. O drugih
specifičnih toplotah bomo govorili pozneje. Ti dve specifični toploti in specifična notranja
energija u, ter specifična entalpija h so v enostavni medsebojni zvezi.
5.4.1 Specifična toplota in notranja energija ter entalpija
Specifična notranja energija, natančno rečeno kalorični del specifične notranje energije u,
je funkcija dveh drugih in sicer poljubnih veličin stanja, n.pr. temperature T in specifičnega
volumna v: u = u(T , v ) .
Iz tega sledi:
du = ç ÷ dT + ç ÷ dv (5.14)
To uvrstimo v enačbo (3.29) (dQ m = du + p dv ) in dobimo:
dQ æ ∂u ö éæ ∂u ö ù
=ç ÷ dT + êç ÷ + p ú dv (5.15)
m è ∂T ø v ëè ∂v ø T û
Za preobrazbo ob konstantnem volumnu velja:
1
(dQ )v = æç ∂u ö÷ dT (5.16)
m è ∂T ø v
in
1 æ ∂Q ö æ ∂u ö
ç ÷ =ç ÷ = cv (5.17)
m è ∂T ø v è ∂T ø v
Izohorna specifična toplota je torej izohorni odvod notranje energije po temperaturi.

Podobno dobimo za izobarno preobrazbo iz h = h (T , p ) in dQ m = dh − v dp , enačba
(3.46):
1
(dQ ) p = æç ∂h ö÷ dT (5.18)
m è ∂T ø p
in
1 æ ∂Q ö æ ∂h ö
ç ÷ =ç ÷ = cp (5.19)
m è ∂T ø p è ∂T ø p
Izobarna specifična toplota je izobarni odvod entalpije po temperaturi.

Iz enačbe (5.14) izvedemo:
du æ ∂u ö æ ∂u ö dv
=ç ÷ +ç ÷ (5.20)
dT è ∂T ø v è ∂v øT dT
in iz tega za izobarno preobrazbo:
æ ∂u ö æ ∂u ö æ ∂u ö æ ∂v ö
ç ÷ =ç ÷ +ç ÷ ç ÷ (5.21)
è ∂T ø p è ∂T ø v è ∂v ø T è ∂T ø p
Za konstantni tlak sledi iz (3.29):
æ ∂u ö æ ∂v ö
cp = ç ÷ + pç ÷ (5.22)
è ∂T ø p è ∂T ø p
(5.17) in (5.22) uvrstimo v (5.21) in dobimo končno:

éæ ∂u ö ù æ ∂v ö
c p − cv = êç ÷ + p ú ç ÷ (5.23)
ëè ∂v øT û è ∂T ø p
Izobarna specifična toplota je večja kakor izohorna. Razlika se porabi prvič za zunanje
delo, ki se mora opraviti zaradi povečanja volumna. Temu delu ustreza člen:
æ ∂v ö
pç ÷
è ∂T ø p
Drugi del razlike pa se porabi za povečanje notranje energije, v kolikor je temu povečanju
vzrok sprememba volumna. Temu povečanju ustreza člen:
æ ∂u ö æ ∂v ö
ç ÷ ç ÷
è ∂v ø T è ∂T ø p
Kar smo do tu govorili o specifičnih toplotah, velja splošno in brez omejitev, torej za
poljubne snovi. Sedaj si bomo pa ogledali nekaj posebnih primerov.
5.5 SPECIFIČNE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV
Za idealne pline se enačbe za specifične toplote poenostavijo, ker je notranja energija

idealnih plinov čista funkcija temperature in neodvisna od sprememb tlaka in volumna:
æ ∂u ö æ ∂u ö du
ç ÷ =ç ÷ = (5.24)
è ∂T ø v id è ∂T ø p id dT
Enačba (5.17) ima zato za idealne pline obliko:
du
cv id = (5.25)
dT
Ravno tako je pri idealnih plinih:
æ ∂h ö æ ∂h ö dh
ç ÷ =ç ÷ = (5.26)
è ∂T ø p id è ∂T ø v id dT
in po (5.19):
dh
c p id = (5.27)
dT
Iz plinske enačbe p v = R T dobimo:
æ ∂v ö R
ç ÷ = (5.28)
è ∂T ø p id p
Enačba (5.23) se glasi za idealne pline:
(c p − cv )id = R (5.29)
Razlika karakterističnih specifičnih toplot idealnih plinov je konstantna in enaka plinski

konstanti. Ker je R po enačbi (4.31) delo, se porabi razlika specifičnih toplot pri idealnih
plinih le za volumsko delo pri izobarnem povečanju volumna.
Razlika molnih specifičnih toplot je seveda µ -krat tolikšna kakor razlika kilogramskih
specifičnih toplot:
(cµp − cµv )id = µ R = Rµ (5.30)
Ta razlika je torej enaka splošni plinski konstanti in je enaka za vse idealne pline (okroglo
8310 J kmol K , 2 kcal kmol K ).
Razlika obeh glavnih specifičnih toplot idealnih plinov je torej pomembna veličina. Ker
poznamo iznos te razlike, ni več nujno izmeriti s poizkusi obe glavni specifični toploti.
Zadostuje izmeriti vrednost ene same, drugo pa izračunamo po formuli
(cµp − cµv )id = µ R = Rµ . Praktični pomen te metode pa je tale: specifična toplota pri
konstantnem volumnu se eksperimentalno težko določi. Plin, katerega cv merimo, mora biti
zaprt v kalorimetrski posodi konstantnega volumna. Že zahteva po konstantnem volumnu
kalorimetrske posode je težko izpolnjiva, ker z rastočo temperaturo se tudi posoda kolikor
toliko razteza. Potem pa je tudi masa v posodi zaprtega plina zelo majhna v razmerju z maso
posode, kar seveda zopet zmanjšuje natančnost meritve. Nasprotno pa se da c p zelo lahko in
natančno izmeriti na poljubni količini plina v plinskem toku.
V izolirani cevi C (sl. 5.5), skozi katero se pretaka plin, se nahaja električni grelnik G, pred
njim in za njim pa sta postavljena
termometra I in II za meritev temperature
plina. Vsa energija električnega toka, ki se
da zelo natančno meriti z ampermetrom A
in voltmetrom V, prehaja kot toplota Q
kJ h v plinski tok q kg h . Iz povečanja
temperature, iz znanega masnega pretoka q
in iz energije električnega toka Q se lahko
Slika 5.5: Določanje izobarne specifične izračuna izobarna specifična toplota plina
toplote plina c p . Izohorno specifično toploto določimo
nato s formulo (5.29). Tu bodi mimogrede omenjeno, da se specifične toplote danes najbolj
natančno določijo s spektralno analizo.
Poleg razlik obeh glavnih specifičnih toplot je važno še njihovo razmerje:
κ = c p cv = cµp cµv (5.31)
To razmerje se da izračunati iz zvočne hitrosti v plinu, torej brez kakršne koli kalorične
meritve: razmerje κ obstoja seveda za vsak plin, torej tudi za realne pline.
Za idealne in skoraj idealne pline lahko izračunamo glavni specifični toploti iz znanega κ
na posebno enostaven način. Iz enačb (5.30) in (5.31) sledi:
κ 1
cµp = Rµ in cµv = Rµ (5.32)
κ −1 κ −1
5.6 MOLNE SPECIFIČNE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV
Izkušnja je pokazala, da so med vrednostjo specifičnih toplot in molekularno strukturo

plinov enostavne zveze. Obstoj in vrsta teh zvez se da tudi teoretično dokazati.
Molne specifične toplote enoatomskih (idealnih) plinov, to je plinov, katerih molekule
vsebujejo po en sam atom, so neodvisne od temperature in za vse take pline enake:
(cµv )1 atom = 23 Rµ = 12471,6 J kmol K = (5.33)

= 1271,7 kpm kmol K = 2,980 kcal kmol K
(cµp )1 atom = 25 Rµ = 20786,0 J kmol K = (5.34)

= 2119,5 kpm kmol K = 4,966 kcal kmol K
Molne specifične toplote dvoatomskih plinov so tudi skoraj enake za vse pline, toda niso
več neodvisne od temperature. Pri srednjih temperaturah (0 °C − 200 °C ) je:
(cµv )2 atom ≈ 5 Rµ = 20786,0 J kmol K (5.35)

2
(cµp )2 atom ≈ 7 Rµ = 29100,4 J kmol K (5.36)

2
Za večatomske pline ne veljajo take enostavne zakonitosti.

Potek izbranih specifičnih toplot nekaterih plinov je razviden iz diagrama sl. 5.6, medtem
Slika 5.6: Specifične toplote nekaterih plinov

ko so specifične toplote tehnično važnih plinov zbrane v OP1.

Razmerje specifičnih toplot κ je tudi odvisno od števila atomov v molekuli plina in sicer
je:
za enoatomske pline κ = 1,66
za dvoatomske pline κ = 1,40
za triatomske pline κ = 1,30
Odstopanja od okroglih srednjih vrednosti so pri dvoatomskih plinih zelo majhna, pri
triatomskih plinih pa večja. Natančne vrednosti najdemo v tabeli OP.
5.7 NOTRANJA ENERGIJA IN ENTALPIJA IDEALNIH PLINOV
du id = cv dT (5.37)
in integrirano:
T1
u1 id = ò cv dT + u 0 (5.38)
T0
Tudi tu se nanaša naše razmišljanje le na kalorični del notranje energije. Pri preobrazbah brez
kemičnih in jedrskih reakcij ostanejo ostali deli notranje energije (kemični in jedrski)
nespremenjeni. Termodinamične preobrazbe, pri katerih se kemični karakter snovi ne
spremeni, potekajo vedno brez omenjenih reakcij: če govorimo torej o notranji energiji neke
dane snovi, mislimo v prvi vrsti samo na njen kalorični del.
Če je cv v integracijskem intervalu (T1 − T0 ) konstantna, ali pa če je pri tehniških
problemih z zadostno natančnostjo konstantna, velja:
u1 id = cv (T1 − T0 ) + u 0 (5.39)
Ravno tako dobimo iz:
1
OP pomeni delo M. Oprešnik: Termodinamične tabele in diagrami, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1962
dhid = c p dT (5.40)
T1
h1 id = ò c p dT + h0 (5.41)
T0
in za konstantnost c p v intervalu od T0 do T1 :
h1 id = c p (T1 − T0 ) + h0 (5.42)
V enačbah (5.38) do (5.42) je u 0 specifična notranja energija pri začetni temperaturi T0 in

h0 specifična entalpija pri isti začetni temperaturi. Ti dve veličini zaenkrat ne znamo
izračunati. To pa nas ne bo motilo, ker bomo v vseh naših izračunih naleteli le na razlike
notranjih energij in entalpij, iz katerih nedoločeni konstanti u 0 in h0 izpadeta. Seveda
moramo pri celotnem računu izhajati iz istega začetnega stanja 0; n.pr. iz normalnega stanja
plinov ( p0 = 1,01325 bar, T0 = 273,15 K ). Lahko pa vzamemo za začetno stanje katerokoli
drugo določeno stanje. Po izbiri takega določenega začetnega stanja se lahko dogovorimo, da
sta pri tem stanju integracijski konstanti u 0 in h0 enaki nič, ker tudi tako izpadeta iz računov.
Pri stanjih, ki so nižja od dogovorjenega začetnega stanja, dobimo seveda negativne vrednosti
za u in h. To pa se mora razumevati le relativno, glede na začetno stanje. Energije same po
sebi seveda ne morejo nikoli biti negativne.
5.8 SPECIFIČNA TOPLOTA TRDNIH SNOVI
Pri trdnih snoveh je temperaturni raztezek (∂v ∂ T ) p večinoma zelo majhen. Zato je
razlika obeh karakterističnih specifičnih toplot po formuli (5.23) tudi zelo majhna in se
večinoma lahko zanemari:
(c p − cv )trdno ≈ 0 (5.43)
V tem primeru ni potrebno razlikovati c p od cv :
cv trdno ≈ c p trdno (5.44)

Pri trdnih snoveh ponavadi zadostuje navesti le specifično toploto c brez posebnega ozira na
smer preobrazbe. V resnici pa je ta specifična toplota brez indeksa vedno le c p pri tlaku
okolice. Samo ta specifična toplota je lahko izmerljiva.
cv trdno ≈ c p trdno = c (5.45)
Principielno pa se tudi pri trdnih snoveh cv in c p razlikujeta med seboj, kar se mora
upoštevati pri zelo točnih računih ali pa v posebnih primerih. Pri višjih temperaturah postaja
ta razlika večja. Vrednost te razlike za nekatera telesa vidimo iz tabele 5.1.
Tabela 5.1: Specifične toplote nekaterih elementov pri T = 300 K (ϑ = 28 °C )

v kJ k atom K 1
element C Al Ca Ag Au Pb
cat p 6,36 24,07 24,70 25,20 26,08 26,80
cat v 6,36 23,07 23,45 24,24 25,07 25,00
∆v% 0 4,16 5,05 3,81 3,81 6,71
Po Nernstu2 in Lindemannu3 je med cµ p in cµ v trdnih teles zveza:
T
cµp = cµv + 0,0214 cµ2p (5.46)
Tt
Tt je temperatura tališča izbrane snovi.

Specifične toplote trdnih teles se zmanjšujejo s padajočo temperaturo ter so pri temperaturi
T = 0 K enake nič.
1
1 kiloatom je toliko kg elementa, kolikršna je njegova atomska masa
2
Walther Nernst, (1864-1941), prof. za fizikalno kemijo, Göttingen, Berlin
3
Ferdinand Lindemann, (1852-1939), profesor v Münchenu
V sl. 5.7 vidimo potek specifične toplote cv za nekatere trdne elemente. Specifične toplote
so tu atomske specifične toplote. Nanašajo se na 1 kiloatom snovi, to je na toliko kg snovi,
kolikršna je atomska masa tistega elementa. Vse kristalizirane trdne snovi imajo podoben
potek specifične toplote v obliki črke S. V bližini T = 0 je potek določen z Debyejevo1
formulo:
c p = cv = konst T 3 (5.47)
Pri višjih temperaturah se specifične toplote trdnih snovi asimptotično približujejo neki
maksimalni vrednosti. Iz sl. 5.7 vidimo, da so specifične toplote nekaterih snovi (Pb, Ag) že
pri temperaturi okolice blizu tej asimptotični vrednosti, medtem ko sklepamo iz poteka
specifične toplote ogljika (C),
da se bo asimptoti približala
šele pri zelo visoki temperaturi.
Krivulje atomskih specifičnih
toplot elementov in spojin, ki
pravilno kristalizirajo, se zlijejo
v eno samo krivuljo, če
reduciramo temperaturo T z
delitvijo s temperaturo Θ, ki je
za vsako snov karakteristična.
Slika 5.7: Atomska specifična toplota nekaterih trdnih Te karakteristične temperature
snovi
Θ so vpisane v diagramu sl.
5.7. Splošna krivulja za catv je narisana v diagramu sl. 5.8 nad reducirano temperaturo T Θ ,
ki je nanesena v logaritmičnem merilu. Če poznamo za neko snov specifično toploto pri eni
sami temperaturi, je možno z diagramom sl. 5.8 določiti najprej Θ in s tem celoten potek
specifične toplote. Za kemične spojine definiramo atomsko specifično toploto kot molno
specifično toploto, podeljeno s številom atomov v molekuli.
1
P. Debye, (1884-1966), holandski fizik
Temperaturna odvisnost specifične toplote trdnih teles se v praksi velikokrat približno

izrazi s potenčno vrsto:
c = a + b ϑ + c ϑ2 + ... (5.48)
Take formule imajo normalno največ tri člene (kvadratična odvisnost). Pri rabi takih izrazov
moramo biti previdni in upoštevati, da lahko veljajo le med določenima temperaturnima
mejama ϑ1 in ϑ 2 . Ti temperaturni meji bi morali biti navedeni pri vsaki formuli. Če ob
formuli ni tega podatka, naj se z njo ne računa pod ϑ1 = 0 °C in nad ϑ 2 = 150 °C .
Specifične toplote trdnega telesa pri temperaturi okolice ocenjujemo po pravilu Dulonga1
in Petita2, ki pravi, da je atomska specifična toplota povprečno enaka 26,0 kJ k atom K ali
6,2 kcal k atom K . Molne specifične toplote snovi dobimo tako, da za vsak atom v molekuli
štejemo 26,0 kJ K . To pravilo ima
številne izjeme in ga moramo
uporabljati zelo previdno.
Specifična toplota, izračunana po
pravilu Dulonga in Petita, je enaka
asimptotični toploti trdnih snovi pri
višjih temperaturah. Če je specifična
toplota neke snovi pri temperaturi
okolice še precej oddaljena od
asimptotične vrednosti, daje pravilo
Dulonga in Petita zelo napačne
Slika 5.8: Reducirani potek izohorne specifične
toplote za trdne kristalizirane snovi vrednosti.
5.9 SPECIFIČNE TOPLOTE KAPLJEVIN
Specifične toplote kapljevin se ne dajo sistematično zajeti. Odvisnost specifičnih toplot

kapljevin od temperature je zelo različna. Medtem ko specifične toplote plinov in trdnih teles
1
Pierre Louis Dulong, (1785-1838), direktor Ecole Polytechnique, Paris
2
Alexis Therese Petit, (1791-1820), profesor fizike, Paris
s temperaturo vedno rastejo, pa poznamo kapljevine, katerih specifična toplota z rastočo

temperaturo pojema; n.pr. živo srebro, katerega specifična toplota se da izračunati po formuli:
c Hg = 0,03336 − 0,0000069 ϑ kcal kg K (5.49)
Razlika med c p in cv je pri kapljevinah zanemarljiva. Za praktično rabo izražamo

temperaturno odvisnost specifične toplote kapljevin s potenčno vrsto ali pa s tabelami.
5.10 TEMPERATURA ZMESI DVEH TELES
Pri konstantnem tlaku okolice pomešamo dve trdni ali kapljevinasti telesi 1 in 2, ki pri
mešanju ne utrpita nobene kemične spremembe, niti se ne spremeni njuno agregatno stanje.
Telesi imata masi m1 in m2 , specifični toploti c1 in c 2 , ter temperaturi T1 in T2 .
Temperatura zmesi pa je T.
Pred mešanjem je kalorična notranja energija obeh teles U enaka:
U = m1 c1 T1 + m2 c 2 T2 (5.50)
Po mešanju je notranja energija U' enaka:
U' = (m1 c1 + m2 c 2 )T (5.51)
Ker je postopek adiabaten, je:
U' = U
iz česar sledi temperatura zmesi:
m1 c1 T1 + m2 c 2 T2
T= (5.52)
m1 c1 + m2 c 2
6. Plinske zmesi 81
6. PLINSKE ZMESI
Plinske zmesi so sestavljene iz dveh ali več med seboj intimno pomešanih plinov. Plini, ki
sestavljajo plinsko zmes, so sestavine ali komponente zmesi.
Tehniško važne plinske zmesi so zrak, dimni plini, generatorski plin in še nekatere druge.
Zrak je pretežno zmes dušika N 2 in kisika O 2 , v manjših količinah pa se nahajajo v zraku še
drugi plini. Iz tabele 6.1 vidimo povprečno sestavo suhega atmosferskega zraka. V vlažnem
zraku so razen tega še včasih precejšnje količine vodne pare. Za tehnične potrebe zadostuje
večinoma računati z zračno sestavo O 2 = 0,21 volumna in N 2 = 0,79 volumna, oziroma
O 2 = 0,232 mase in N 2 = 0,758 mase. V dimnih plinih, ki nastajajo pri zgorevanju goriv v
atmosferskem zraku, se nahajajo kisik, dušik, ogljikov dioksid, žveplasta kislina, vodna para
in včasih tudi ogljikov monoksid.
Molekule sestavin so v plinskih zmeseh tako tesno pomešane, da je sestava zmesi tudi v
zelo majhnih volumnih enaka povprečni sestavi celote. Plinske zmesi so torej homogena
telesa.
Vprašamo se: ali veljajo tudi za zmesi zakoni, ki smo jih dognali za čiste individualne
pline? Pri raziskovanju tega vprašanja se bomo omejili na zmesi idealnih plinov.
Tabela 6.1: Sestava suhega atmosferskega zraka
N2 O2 Ar CO 2 H2 Ne He Kr x
% vol 78,03 20,99 0,933 0,030 0,01 0,0018 0,0005 0,0001 0,059
% mase 75,47 23,20 1,28 0,046 0,001 0,0012 0,047 0,0003 0,044
6.1 DALTONOV ZAKON
Dalton1 je postavil temeljni zakon za plinske zmesi leta 1801:
1
J. Dalton, (1766-1844), učitelj v Manchestru
82 6. Plinske zmesi
V volumnu V se nahaja zmes več plinov 1,2,3,…,n s tlakom p in temperaturo T. Vsak

posamezni plin se obnaša tako, kakor da bi bil popolnoma sam enakomerno razprostrt po
celem volumnu V.
Plin i (i = 1,2,3,…,n) naj ima maso mi , plinsko konstanto Ri in tlak pi . Tedaj velja zanj
enačba idealnega plina:
pi V = mi Ri T (6.1)
Tlak pi se imenuje delni ali parcialni tlak plina i. Izračunamo ga lahko iz enačbe (6.1):
mi Ri T
pi = (6.2)
V
Celotni tlak plinske zmesi p je vsota vseh parcialnih tlakov posameznih sestavin:
p = p1 + p2 + ... + pn = å pi (6.3)
i
To je Daltonov zakon.
Obnašanje posameznih plinov v zmesi po Dalton-ovem zakonu pa ni edina možnost, ki si
jo lahko zamislimo. Sestavina i bi bila tudi lahko razprostrta po prostoru zmesi v sicer silno
majhnih volumenskih elementih, v katerih bi izvajala celotni tlak zmesi p. Vsota vseh
volumenskih elementov Vi , napolnjenih s plinom i, bi bila manjša od celotnega volumna V.
Izkušnja pa potrjuje Dalton-ov zakon in včasih je celo možno neposredno izmeriti delni tlak.
Oglejmo si nekoliko različnih plinov 1,2,3,…,n, ki imajo vsi enak tlak p in enako
temperaturo T. Plini zavzemajo pred mešanjem volumne 1V , 2V ,...,n V in njihove mase so
m1 , m2 ,..., mn . Volumnom predpostavljeni indeks kaže na stanje pred mešanjem. Plin i izmed
teh plinov ima seveda volumen i V . Te pline pomešamo adiabatno (v popolni toplotni
izolaciji) tako, da je skupni volumen V enak vsoti volumnov pred mešanjem:
V =1 V + 2 V + ... + n V = å i V (6.4)
i
Vsaka sestavina zmesi se je pri mešanju raztegnila od začetnega volumna i V na celoten

volumen V. Tlak p in temperatura T sistema pa se zaradi mešanja ne spremenita. Koliki je
sedaj parcialni tlak pi plina i v zmesi?
6. Plinske zmesi 83
Napišemo plinsko enačbo za plin i v stanju pred mešanjem in v stanju plina v zmesi:
iV p = mi Ri T (6.5)
V pi = mi Ri T (6.6)
Iz teh dveh enačb dobimo:
pi V
= i (6.7)
p V
Vi je, kakor vemo, volumen, ki ga je plin i zavzemal pred mešanjem. Tedaj se je plin nahajal
pod celotnim tlakom zmesi p in je imel temperaturo zmesi T. Če bi plin i v zmesi – nasprotno
Dalton-ovem zakonu – izvajal celotni tlak p, bi v zmesi zavzemal le volumen Vi , ki ga lahko
določimo s plinsko enačbo za ta primer:
Vi p = mi Ri T (6.8)
Ta volumen Vi bi bil nekako analogen parcialnemu tlaku pi , zato ga imenujemo parcialni

volumen sestavine i. Iz (6.5) in (6.8) pa sledi, da je:
Vi = i V (6.9)
Za razliko od realne eksistence parcialnega tlaka pa parcialni volumen v zmesi ne obstaja

in je le – sicer zelo koristna – računska izmislica.
6.2 ENAČBA STANJA PLINSKE ZMESI
6.2.1 Volumenska razmerja in razmerja mas
Masa zmesi m je vsota mas vseh sestavin:
m = å mi (6.10)
i
Za računanje so zelo pripravna volumenska razmerja vi in razmerja mas mi sestavin, ki so

takole definirana:
84 6. Plinske zmesi
vi = Vi V (6.11)
mi = mi m (6.12)
Ker je åVi = V , je seveda åVi V = 1 ; torej:

i
v1 + v2 + ... + vn = å vi = 1 (6.13)
i
in analogno temu:
m1 + m2 + ... + mn = å mi = 1 (6.14)
i
Volumenska razmerja so za prakso zelo važne veličine. Volumetrična analiza plinskih zmesi
je enostavno izvedljiva. Opravimo jo n.pr. tako, da posamezne sestavine zaporedoma
absorbiramo v posebnih kemičnih snoveh in pred vsako tako absorbcijo in po njej izmerimo
volumen. Pri takem postopku dobimo neposredno volumenska razmerja vi sestavin. Na tem
principu sloni znani Orsatov aparat za (volumetrično) analizo dimnih plinov. Iz znane molne
mase µ i sestavine in iz izmerjenega volumenskega razmerja vi lahko izračunamo razmerje
mas mi ter maso mi i-tega sestavnega plina:
Masa enega normalnega kubičnega metra je enaka µ i 22,4 kg . Parcialni volumen plina pri
normalnem stanju Vin = k1 Vi . Konstanta k1 je odvisna od temperature T in tlaka p zmesi in je
ista za vse sestavine zmesi. Masa mi sestavine i je torej:
µi k
mi = Vin = 1 Vi µ i = k 2 Vi µ i (6.15)
22,4 22,4
V zadnjem izrazu pišemo k 2 = k1 22,4 . Potem velja:
m1 : m2 : ... : mn = m1 : m2 : ... : mn =
(6.16)
= V1 µ1 : V2 µ 2 : ... : Vn µ n = v1 µ1 : v2 µ 2 : ... : vn µ n
in iz tega:
m1 : m2 : ... : mn = v1 µ1 : v2 µ 2 : ... : vn µ n (6.17)

6. Plinske zmesi 85
Iz proporcije (6.17) dobimo za poljubno sestavino i:
mi v µ
= mi = i i (6.18)
å mi å vi µ i
i
Na levi strani enačbe in v produktu nad ulomkovo črto na desni strani je indeks i konstanta in
se nanaša na poljubno izbrano sestavino iz niza i = 1, 2, ..., n . V vsoti pod ulomkovo črto na
desni strani pa teče i skozi vse možne vrednosti od 1 do n.
6.2.2 Enačba stanja plinske zmesi
Za vsako komponento velja enačba stanja:
pi V = mi Ri T (6.19)
Enačbo stanja zmesi dobimo s seštevanjem enačb stanja vseh sestavin:
å pi V = å mi Ri T = å m mi Ri T = m T å mi Ri (6.20)
i i i i
Ker pa je å pi V = V å pi = p V , dobimo:
i i
æ ö
p V = m çç å mi Ri ÷÷ T (6.21)
è i ø
Ta enačba je v vsem enaka plinski enačbi. Vsota å mi Ri zavzema formalno mesto plinske
i
konstante R.
Postavili bomo torej:
å mi Ri = R (6.22)
i
in ta izraz imenovali plinska konstanta zmesi. S to definicijo konstante zmesi pišemo enačbo
zmesi plinov:
pV = m R T (6.23)
86 6. Plinske zmesi
Zmes idealnih plinov se obnaša tedaj prav tako kakor idealni plin s plinsko konstanto:
R = å mi Ri
i
Plinske konstante Ri posameznih plinov v enačbi (6.22) lahko tudi izračunamo iz splošne
plinske konstante Rµ in molne mase µ i :
Ri = Rµ µ i (6.24)
Za razmerje mas mi v isti enačbi pa vstavimo desno stran enačbe (6.18). Enačba (6.22) se
glasi potem:
vi µ i Rµ vi Rµ
R=å =å (6.25)
i å v i µ i µ i i å vi µ i
i i
Ker pa je å vi = 1 , dobimo končno:

i
Rµ Rµ
R= = (6.26)
å vi µ i µ
i
Vsota pod ulomkovo črto formalno zavzema mesto molne mase zmesi. Zato definiramo
navidezno molno maso zmesi plinov µ :
µ = å vi µ i (6.27)
i
Število kilomolov zmesi M je enako vsoti kilomolov sestavin:
M = åMi (6.28)
i
M pa je tudi enak masi plinske zmesi, deljeni z (navidezno) molno maso zmesi µ :
m m
M = = (6.29)
µ å vi µ i
i
Za M kilomolov zmesi je enačba stanja:

6. Plinske zmesi 87
p V = M Rµ T (6.30)
Količina kilomolov sestavine i je M i in za to sestavino je enačba stanja pri temperaturi T in

pri tlaku p:
p Vi = M i Rµ T (6.31)
Iz (6.30) in (6.31) dobimo končno:
Mi V
= M i = i = vi (6.32)
M V
Molna razmerja M i so enaka volumskim razmerjem vi .
6.3 NOTRANJA ENERGIJA, ENTALPIJA IN SPECIFIČNE TOPLOTE

PLINSKIH ZMESI
Notranja energija U in entalpija H zmesi idealnih plinov sta vsoti notranjih energij in
entalpij sestavin:
U = åU i H = å Hi (6.33)
i i
Ker pa je U = m u , sledi:
m u = å mi u i (6.34)
i
in iz tega za specifično notranjo energijo zmesi:
u = å mi u i (6.35)
i
ter analogno za specifično entalpijo:
h = å mi hi (6.36)
i
Na podoben način izvedemo formule za specifične toplote plinskih zmesi:

88 6. Plinske zmesi
c p = å mi c p i (6.37)
i
cv = å mi cv i (6.38)
i
Molne specifične toplote zmesi izračunamo po obrazcih:
cµp = å M i cµp i = å vi cµpi (6.39)

i i
cµv = å M i cµv i = å vi cµvi (6.40)

i i
7. Preobrazbe idealnih plinov 89
7. PREOBRAZBE IDEALNIH PLINOV
7.1 PLINI KOT DELOVNE SNOVI
Iz toplote pridobivamo delo kot volumsko delo z delovnimi snovmi ali delovnimi telesi.
To so snovi oziroma telesa, katerim dovajamo toploto iz toplotnega vira in ki potem s
povečanjem volumna oddajajo koristno delo. Povečanje volumna delovnih snovi in
pridobivanje dela poteka v posebnih tehniških napravah. Te naprave se imenujejo stroji.
Delovna snov se skozi stroje pretaka. Le-ta mora tedaj biti lahko pretočna in mora imeti čim
večji volumenski raztezek. Tema dvema pogojema odlično ustrezajo plini. Zaradi tega se plini
zelo pogosto uporabljajo kot delovna snov v toplotnih strojih in postrojenjih.
Pri pretoku skozi toplotno postrojenje se stanje plinov spreminja: plini se termodinamično
preobražajo. V naslednjem se bomo pečali z nekaterimi preobrazbami, ki se dajo
matematično posebno enostavno zasledovati. Kakor bomo pa pozneje dognali, so te enostavne
preobrazbe obenem tudi tehniško pomembne in se da večina tehničnih procesov z njimi
zadovoljivo opisati. Prav tako se bomo zaradi enostavnosti zaenkrat omejili na idealne pline.
Zanimajo nas poteki temperature, tlaka in volumna ob preobrazbi in seveda ob njej
predelana toplota in pridobljeno delo. Razmere bomo raziskali za količinsko enoto plina, torej
za 1 kg plina. Za poljubno količino plina m dobimo volumen, toploto in delo tako, da
pomnožimo vrednosti, določene za 1 kg, z m.
Preobrazbe plinov bomo raziskovali v diagramu p–v. Krivulje, ki ustrezajo preobrazbam,
bomo izražali s spremenljivkama p in v. Vzeli bomo, da potekajo preobrazbe v mehanskem
ravnotežju in da je zaradi tega delo dW = p dv . Take preobrazbe imenujemo povračljive
preobrazbe. Pomen te besede bomo razložili pozneje pri obravnavanju drugega glavnega
zakona termodinamike.
90 7. Preobrazbe idealnih plinov
7.2 IZOHORA
Izohora1 je preobrazba ob konstantnem volumnu. Sl. 7.1 predstavlja izohorno preobrazbo

med stanjem 1 in stanjem 2 v diagramu p–v.
Enačba izohore je:
v = konst (7.1)
Temperaturo T1 v začetnem stanju 1 dobimo iz plinske enačbe:
p1 v = R T1
p1 v
T1 = (7.2)
R
Temperaturo T2 v končnem stanju 2 izračunamo

prav tako:
p2 v
T2 = (7.3)
R
Slika 7.1: Izohora
Iz (7.2) in (7.3) sledi:
T1 T2 = p1 p 2 (7.4)
Ob preobrazbi 1, 2 dovedena toplota 1 Q2 m je:
T2
1 Q2
= ò cv dT (7.5)
m T1
Kadar je cv v mejah integracije konstanten ali pa zadovoljivo konstanten, se enačba (7.5)

poenostavi v:
1 Q2
= cv (T2 − T1 ) (7.6)
m
1 ~ ρος = prostor.
Iz grškega ισος (izos) = enak in ο χω
V našem primeru je p 2 < p1 in zaradi tega je tudi T2 < T1 ; razlika (T2 − T1 ) je negativna.
Toplota 1 Q2 je tedaj negativna "dovedena" toplota, torej odvedena toplota. Pri izohorni
ekspanziji se toplota odvaja; pri izohorni kompresiji 2,1 se pa seveda enaka količina toplote
dovaja 1 Q2 = 2 Q1 .
Zaradi konstantnega volumna je absolutno delo ob izohori enako nič:
1W 2 =0 (7.7)
Tehnično delo pa je enako pravokotniku (1,2,3,4) v sliki 7.1.:
1Wt 2
= ( p1 − p 2 ) v (7.8)
m
2
Ker je to delo določeno iz enačbe 1Wt 2 m = − ò v dp , je seveda povračljivo ali ravnotežno
1
delo. Vsa tehnična dela v tem poglavju so taka ravnotežna ali povračljiva dela (glej odstavka
3.4 in 3.4.1).
7.3 IZOBARA
Izobara1 je preobrazba ob konstantnem tlaku, sl. 7.2. Če poteka proces v smeri 1 proti 2, je
to izobarna ekspanzija.
Enačba izobare je:
p = konst (7.9)
Temperatura v začetnem stanju 1 je T1 :
p v1
T1 = (7.10)
R
Temperatura v končnem stanju 2 pa je T2 :
p v2
T2 = (7.11)
Slika 7.2: Izobara R
1
Iz grškega βαρυς (baris) težak. Kar je težko, pritiska na podlago, n.pr. zračna atmosfera.
Iz enačb (7.10) in (7.11) dobimo:
T1 T2 = v1 v 2 (7.12)
Ob preobrazbi 1,2 dovedena toplota 1 Q2 m je:
T2
1 Q2
= ò c p dT (7.13)
m T1
oziroma pri konstantnem c p :
1 Q2
= c p (T2 − T1 ) (7.14)
m
kar velja z isto omejitvijo kakor pri enačbi (7.6). Delo enkratne ekspanzije ali absolutno delo
je enako pravokotniku (1, 2 , v 2 , v1 ) v sl. 7.2.:
1W 2
= p (v 2 − v1 ) (7.15)
m
Proces v nasprotni smeri, torej od 2 do 1, je izobarna kompresija. Pri izobarni kompresiji se

odvaja toplota 2 Q1 , pri čemer je 2 Q1 =1 Q2 , in porabi se delo 2 W1 , kjer je tudi 2 W1 =1W2 .
7.4 IZOTERMA
Izoterma1 je preobrazba ob konstantni temperaturi. Enačbo izoterme v diagramu p–v

dobimo tako, da vstavimo v plinsko enačbo p v = R T , T = konst . S tem postane cela desna
stran plinske enačbe konstanta, tako da je enačba izoterme:
p v = konst (7.16)
V diagramu p–v so izoterme enakostranične hiperbole. Koordinatni osi sta asimptoti teh
hiperbol. Konstanto hiperbole določimo iz začetnega stanja 1:
konst = p1 v1 (7.17)
1
Iz grškega το ϑερµος (thermos) toplota.
V sliki 7.3 vidimo izotermno ekspanzijo od stanja

1 v stanje 2.
Ker je p1 v1 = p 2 v2 , je:
p1 v 2
= (7.18)
p 2 v1
Z enačbo (7.18) določimo za poljubni tlak p 2

pripadni volumen v 2 ali pa za poljubni volumen
v 2 pripadni tlak p 2 .
Slika 7.3: Izoterma Absolutno delo 1W2 m je enako šrafirani
ploskvi v sl. 7.3.:
2
1W 2
= ò p dv (7.19)
m 1
Ker je p v = konst = p1 v1 , je:
1
p = p1 v1 (7.20)
v
kar vstavimo v (7.19):
2
1W 2 dv v
= p1 v1 ò = p1 v1 ln 2 (7.21)
m 1
v v1
Iz (7.21) in (7.18) pa sledi tudi:
1W 2 p1
= p1 v1 ln (7.22)
m p2
Opravljeno delo je odvisno samo od tlačnega razmerja. Tako je to delo pri ekspanziji od 10
bar na 1 bar prav tolikšno kakor pri ekspanziji od 100 bar na 10 bar.
Predelano toploto 1 Q2 m določimo s prvim glavnim zakonom:
2
1 Q2
= u 2 − u1 + ò p dv (7.23)
m 1
Notranja energija idealnega plina ostane ob konstantni temperaturi nespremenjena, torej je

u 2 = u1 in u 2 − u1 = 0 . Predelana toplota je enaka opravljenemu delu:
1 Q2 p1 v
= p1 v1 ln = p1 v1 ln 2 (7.24)
m p2 v1
Pri izotermni ekspanziji je 1 Q2 > 0 , toploto dovajamo delovnemu plinu.

Izrecno poudarjamo, da pravi enačba (7.24) samo to, da je ob izotermi dovedena toplota po
velikosti enaka delu, ki se istočasno pridobiva iz te preobrazbe. Ta enačba pa nikakor ne trdi,
da se je ob izotermi dovedena toplota pretvorila v
delo ali celo da se je ta toplota pretvorila popolnoma
v delo. To se namreč včasih napačno sklepa iz enačbe
(7.24).
Že tukaj opozarjamo na to sicer zelo razširjeno
zmoto. Kaj se ob izotermi resnično dogaja, bomo šele
pozneje razumeli in sicer iz drugega glavnega zakona
termodinamike. Vendar pa že sedaj lahko povemo, da
Slika 7.4: Sprememba vrednosti je ob izotermi sicer ostala količina notranje energije
notranje energije ob izotermi konstanta u1 = u 2 = u , vrednost notranje energije ϕ
pa se je spremenila ϕ 2 < ϕ1 . S tem pa se je spremenilo stanje notranje energije u2 < u1 in iz
te spremembe stanja notranje energije izvira ob izotermi pridobljeno delo. Sl. 7.4 kaže v
diagramu u– ϕ izotermno ekspanzijo 1, 2 .
Izotermno tehnično delo 1Wt 2 je:
2
1Wt 2
= − ò v dp (7.25)
m 1
Iz p v = konst sledi po diferenciranju:
p dv + v dp = 0 in p dv = −v dp (7.26)
Izotermno tehnično delo je enako izotermnemu absolutnemu delu:

1Wt 2 1W2 p1 v
= = p1 v1 ln = p1 v1 ln 2 (7.27)
m m p2 v1
V enačbah (7.27) lahko pišemo namesto p1 v1 tudi R T .

Izotermna specifična toplota cT je:
cT = ∞ (7.28)
To sledi iz c = 1 m (dQ dT ) , ker je ob izotermi dT = 0 .

Pri izotermni kompresiji od 2 do 1 porabimo delo 2W1 in odvajamo toploto 2 Q1 . Seveda
velja:
2 W1 =1W2 (7.29)
2 Q1 =1 Q2 (7.30)
7.4.1 Konstrukcija izoterme
Posamezne točke izoterme lahko določimo z enostavno konstrukcijo. Ker je ta konstrukcija

znana že iz geometrije, jo bomo tu opisali
brez dokaza. Iz začetnega stanja 1 ( p1 , v1 )
(sl. 7.4a) narišemo izohoro v1 . Za poljubno
izbrani tlak p 2 potegnemo premico skozi
koordinatni začetek in presečišče B izohore
v1 z izobaro p 2 . Ta premica seka izobaro p1
v točki A . Iz A narišemo izohoro v 2 , ki seka
izobaro p 2 v točki 2 izoterme. Po tej metodi
lahko konstruiramo poljubno število točk
Slika 7.4a: Konstrukcija izoterme
izoterme. V sl. 7.4a je narisana še
konstrukcija točke 3 za tlak p3 .
7.5 IZENTROPA
Izentropa1 ali povračljiva adiabata je preobrazba ob popolni toplotni izolaciji. Dovedena

toplota je ob izentropi enaka nič:
1 Q2 =0, dQ = 0 (7.31)
Enačbo izentrope izvedemo takole:

Po prvem glavnem zakonu je za idealni plin:
dQ
= cv dT + p dv (7.32)
m
Za izentropo velja potemtakem:
cv dT + p dv = 0 (7.33)
dT izračunamo z diferenciranjem plinske enačbe p v = R T :
p dv + v dp = R dT
dT = ( p dv + v dp ) R (7.34)
in to vstavimo v (7.33):
cv
( p dv + v dp ) + p dv = 0 (7.35)
R
Z (cv + R ) = c p in c p cv = κ dobimo po enostavni matematični transformaciji:
κ p dv + v dp = 0 (7.36)
in
dv dp
κ + =0 (7.37)
v p
To je diferencialna enačba izentrope. Z integracijo dobimo iz (7.37) enačbo izentrope:
1
Ime bomo pozneje razložili.
κ ln v + ln p = konst (7.38)
in z antilogaritmiranjem:
p v κ = konst (7.39)
V diagramu p–v je izentropa splošna hiperbola z

eksponentom (sl. 7.5). Izentropa poteka bolj
strmo, kakor izoterma skozi isto stanje. Smerni
koeficient izoterme je namreč:
Slika 7.5: Izentropa in izoterma v dp p
diagramu p–v tan αT = =− (7.40)
dv v
Smerni koeficient izentrope pa je:
dp p
tan α s = = −κ (7.41)
dv v
Torej je tan α s > tan αT . Subtangenta izoterme v točki 1 je enaka − v1 , subtangenta

izentrope v isti točki pa je enaka − v1 κ .
Konstanto izentrope določimo iz poljubnega stanja na njej, n.pr. iz začetnega stanja:
konst = p1 v1κ
ker je tudi p2 v2κ = konst = p1 v1κ , velja:
1
κ
p1 æ v 2 ö v 2 æ p1 ö κ
=ç ÷ ali =ç ÷ (7.42)
p 2 çè v1 ÷ø v1 çè p 2 ÷ø
Z enačbami (7.42) določimo za poljubo izbrani tlak p 2 pripadni volumen v 2 ali pa za

poljubno izbrani volumen v 2 pripadni tlak p 2 (sl.7.6).
Enačba se lahko napiše tudi takole p v v κ −1 = konst in, ker je p v = R T , sledi:
R T1 v1κ−1 = R T2 v 2κ−1 (7.43)
in iz tega:
κ−1
T1 æ v 2 ö
=ç ÷ (7.44)
T2 çè v1 ÷ø
Če vstavimo v (7.38) v2 v1 po enačbi (7.36),

dobimo:
κ−1
T1 æ p1 ö κ
=ç ÷ (7.45)
T2 çè p 2 ÷ø
(7.44) in (7.45) rabita za izračunavanje

Slika 7.6: Izentropa
izentropne temperature za poljubno izbrani
volumen v 2 ali za poljubno izbrani tlak p 2 .
Za p 2 < p1 je tudi T2 < T1 . Ob izentropni ekspanziji temperatura pada. Izentropna
ekspanzija je odlično v tehniki še in še rabljeno sredstvo za zmanjšanje temperature.
V OP imamo tabelo za hitro izračunavanje temperatur in volumnov pri izentropni
ekspanziji.
Delo ob izentropni ekspanziji 1W2 izračunamo iz:
2
1W 2
= ò p dv (7.46)
m 1
tako, da vstavimo p = konst v κ s konst = p1 v1κ :
2
1W 2 dv
= p1 v1κ ò vκ (7.47)
m 1
1W 2
m
=
p1 v1κ 1− κ
1− κ
(
v 2 − v11− κ )
1W 2 p1 v1 v1κ−1 æç 1 1 ö÷
= −
m 1 − κ çè v1κ−1 v 2κ−1 ÷ø
κ−1
1W 2 p1 v1 é æ v1 ö ù
= ê1 − ç ÷ ú (7.48)
m κ − 1 ê çè v 2 ÷ø ú
ë û
ali z (7.36):
1
v1 v2 = ( p 2 p1 ) κ in z p1 v1 = R T1
é κ −1 ù é κ−1 ù
W
1 2 p v ê æ p ö κ ú R T1 ê æ p ö κ ú
= 1 1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú = ê1 − çç 2 ÷÷ ú (7.49)
κ −1 κ −1
ê è 1ø ú ê è 1ø ú
m p p
ë û ë û
Ker je izentropna ekspanzija adiabatna preobrazba, se opravljeno delo črpa samo iz notranje
energije. Zato lahko to delo izračunamo tudi takole:
2
1W 2
= u1 − u 2 = − ò cv dT (7.50)
m 1
Če lahko smatramo, da je specifična toplota cv v področju preobrazbe 1,2 konstantna, je:
æ T ö
1W2
= cv (T1 − T2 ) = T1 cv çç1 − 2 ÷÷ (7.51)
m è T1 ø
in z (7.45):
é κ −1 ù
1W 2 ê æp ö κ ú
= T1 cv ê1 − çç 2 ÷÷ ú (7.52)
ê è 1ø ú
m p
ë û
Izentropno tehniško delo je po enačbi (3.42) seveda enako:
2
1Wt 2
= − ò v dp (7.53)
m 1
Iz (7.36) vidimo, da je:
− v dp = κ p dv (7.54)
Torej je:
2
1Wt 2 κ 1W2
= κ ò p dv = (7.55)
m 1
m
in
1Wt 2 = κ 1W2 (7.56)
Tehnično izentropno delo je κ -krat tolikšno kakor absolutno izentropno delo:
é κ −1 ù é κ −1 ù
1Wt 2 κ ê æ p ö κ ú κ ê æ p ö κ ú
= p1 v1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú = R T1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú (7.57)
κ −1 κ −1
m p p
ë û ë û
Če poteka izentropna preobrazba v nasprotni smeri 2 → 1 , se plin komprimira. Pri

kompresiji porabimo delo 2 W1 in temperatura se poveča.
2 W1 =1W2 , 2 Wt 1 =1Wt 2 (7.58)
Izentropo narišemo v diagramu p–v najbolje tako, da izračunamo posamezne pare vrednosti p
in v z računalnikom. Pomagamo si tudi s tabelami za vrednosti ( p p )1 κ in ( p p )(κ−1) κ
2 1 2 1
(glej OP).
7.6 POLITROPE
Tehnične ekspanzije in kompresije potekajo pogosto ob spremenljivi temperaturi in ob

dovodu ali odvodu toplote. Izoterma in izentropa sta dva skrajna mejna primera, ki oklepata
območje tehničnih ekspanzijskih in kompresijskih preobrazb. Potek teh preobrazb se da
opisati z enačbami oblike:
p v n = konst (7.59)
kjer je n večji od 1 in manjši od κ :
1< n < κ (7.60)

Take preobrazbe imenujemo politropne preobrazbe ali na kratko politrope1. Konstanto

določimo spet iz začetnega stanja 1:
konst = p1 v1n (7.61)
Enačbe za politropni potek tlaka, volumna in temperature dobimo iz ustreznih izentropnih

enačb tako, da pišemo eksponent n namesto κ :
1
n
p1 æ v 2 ö v 2 æ p1 ö n
=ç ÷ =ç ÷ (7.62)
p 2 çè v1 ÷ø v1 çè p 2 ÷ø
n −1
n −1
T1 æ v 2 ö æp1 ö n
=ç ÷ = çç ÷ (7.63)
T2 çè v1 ÷ø ÷
è p2 ø
é n −1 ù é n −1 ù
1W 2 p v ê æ p ö n ú R T1 ê æ p 2 ö n ú
= 1 1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú = 1− ç ÷ (7.64)
m n −1 è p1 ø n − 1 ê çè p1 ÷ø ú
ê ú ê ú
ë û ë û
Potence z ulomljenimi eksponenti izračunamo enostavno z modernim računalom. So pa tudi

tabele za ( p p )1 n in ( p p )(n−1) n za olajšanje računanja (glej OP).
2 1 2 1
Ob politropni ekspanziji se dovaja toplota 1 Q2 , katero bomo izračunali po prvem glavnem

zakonu:
é n −1 ù é n −1 ù
1Wt 2 n ê æ p ö n ú n ê æ p ö n ú
= p1 v1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú = R T1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú (7.65)
n −1 n −1
m p p
ë û ë û
dQ
= du + p dv z, du = cv dT in p = p1 v1n v n
m
Pišemo torej:
1
Iz grškega πολυ (poli) mnogo in τρεπειν (trepejn) obrniti, preobraziti. Prevod nekako: mnogolična
preobrazba.
dQ dv
= cv dT + p1 v1n n (7.66)
m v
Iz T1 T = (v v1 )n −1 dobimo:
dv dT
= (7.67)
vn (1 − n )T1 v1n−1
To vstavimo v (7.66) in upoštevamo, da je po (5.30) in (5.32) p1 v1 T1 = R = cv (κ − 1) .
dQ æ κ −1ö
= c v ç1 + ÷ dT
m è 1− n ø
dQ n − κ
= cv dT (7.68)
m n −1
Izraz pred dT je politropna specifična toplota c n , ki je konstantna, če je cv konstanten. Ob

politropi dovedena toplota je tedaj:
n−κ
1 Q2
= cv (T2 − T1 ) (7.69)
m n −1
Ker je n < κ , je cn < 0 . Politropna specifična toplota je negativna. Pri politropni ekspanziji se
temperatura vkljub dovodu toplote zmanjšuje. Dovod toplote izsili potek ekspanzije z
eksponentom n. Če ne bi dovajali toplote, bi ekspanzija potekala z eksponentom κ .
Temperatura bi se zmanjšala bolj, kakor se zmanjšuje ob politropi. Dovod toplote ublažuje
padec temperature.
Pri preobrazbi v nasprotni smeri 2,1 pri politropni kompresiji porabimo prav toliko dela,
kakor ga pridobimo pri ekspanziji:
2 W1 =1 W2 2 Wt 1 =1 Wt 2 (7.70)
Pri politropni kompresiji odvajamo toploto 2 Q1 :
2 Q1 =1 Q2 (7.71)
Vkljub temu temperatura raste. Če ne bi odvajali toplote, bi bil porast temperature večji, kakor
ga zahteva eksponent n.
7.7 SPLOŠNE POLITROPE
Izohora, izobara, izoterma, izentropa in politropa so pravzaprav le posebni primeri splošne

preobrazbe.
p v j = konst (7.72)
Tako splošno preobrazbo imenujemo splošna politropa. Eksponent j ima pri obravnavanih
posebnih preobrazbah posebno značilne vrednosti. Če sta v intervalu preobrazbe specifični
toploti cv in c p konstantni, je tudi specifična toplota splošne politrope konstantna. To velja
natančno za enoatomske idealne pline in zadovoljivo za dvoatomske idealne pline.
Zadovoljive rezultate pa daje ta predpostavka tudi za precejšnje število tehničnih plinov in
plinskih zmesi v razumnih intervalih preobrazbe.
Tabela 7.1 daje pregled o eksponentih in specifičnih toplotah preobrazb, ki smo jih
raziskovali.
Tabela 7.1: Posebne oblike splošne politrope idealnih plinov p v j = konst
Ime enačba j c
izohora v = konst ∞ cv
izobara p = konst 0 cp
p v = konst
izoterma 1 ∞
T = konst
izentropa p v κ = konst κ 0
(navadna) n n−κ
p v n = konst cv
politropa 1< n < κ n −1
Potek splošnih politrop z različnimi eksponenti v diagramu p–v je prikazan v sl. 7.7.
Politrope z eksponentom n potekajo v šrafiranem področju.
Posebno enostavno rišemo politrope v logaritmičnih koordinatah. Enačbo p v j = konst
logaritmiramo:
log p + j log v = log konst (7.73)

To je enačba premice s smernim koeficientom − j :
log p = − j log v + log konst (7.74)
V dvojnologaritemskih koordinatah je splošna politropa premica, sl. 7.8. Iz te slike vidimo, da

je:
log p1 − log p2
tan α1 = j = (7.75)
log v2 − log v1
Pripravno je narisati politropno preobrazbo najprej na dvojnologaritemskem papirju in jo

nato po točkah prenesti v linearni diagram p–v.
Slika 7.7: Splošne politrope Slika 7.8: Politropa v

p v j = konst logaritemskih koordinatah
8. Stisnjen zrak 105
8. STISNJEN ZRAK
Znanje, ki smo si ga pridobili, bomo porabili za raziskavo tehničnega problema pridelave

in uporabe stisnjenega zraka.
Stisnjen zrak se danes zelo veliko uporablja, bodisi kot gonilno sredstvo za pnevmatično
orodje in za motorje na stisnjen zrak, bodisi kot transportno sredstvo za zrnati material v
ceveh (žito, cement) ali za kapljevine (barvanje z zračno pištolo); za mešanje kapljevin in
prahov s prepihovanjem, kot polnilo za pnevmatike, kot gorilni zrak v plavžih, kot
visokotlačni zrak pred ukaplitvijo, za prenos signalov in premik ventilov v avtomatični
regulaciji in še v dolgi vrsti drugih namenov.
Tlak stisnjenega zraka je odvisen od namena in je zelo različen. Za normalna rudarska,
kamnolomska, kovaška in podobna orodja, katerim se zrak dovaja skozi cevne sisteme, znaša
tlak 7 do 8 barov; za pogon lokomotiv, ki vozijo zalogo stisnjenega zraka v jeklenkah s seboj,
je polnilni tlak za jeklenke okrog 200 barov.
Razen zraka se v tehnične namene komprimirajo tudi drugi plini, n.pr. kisik za varjenje. Za
komprimiranje drugih plinov velja v glavnem vse to, o čemer bomo govorili pri stisnjenem
zraku.
Stisnjen zrak se pridobiva v posebnih strojih, kompresorjih, ki imajo pretežno električni
pogon. Električna energija se pretvarja v kompresorjih v energijo stisnjenega zraka, ki potem
zopet poganja zračna orodja, motorje itd. Stisnjen zrak je v takih primerih le prenosnik
energije – dodatni posrednik med električnim tokom in delovno napravo. Dodatni posrednik v
prenosu energije povzroča seveda dodatne izgube in, kakor bomo še videli, pri stisnjenem
zraku so te izgube zelo velike.
Stisnjen zrak bomo uporabljali kot prenosno sredstvo energije le tedaj, kadar so izgube
energije opravičene z nekimi zelo velikimi prednostmi, n.pr. z majhno težo ali z enostavno in
zaradi tega robustno konstrukcijo orodij ali pa z varnostjo v metanskih jamah.
Nabijanje zraka z energijo, prenos zraka do orodij in izrabljanje njegove energije v orodjih
in motorjih moramo tako urediti, da bo ob ohranitvi vseh prednosti pnevmatičnega prenosa
poraba energije čim manjša.
106 8. Stisnjen zrak
Shemo pnevmatičnega prenosa energije vidimo v sl. 8.9. Kompresor A sesa okolišni zrak
stanja 1 s temperaturo okolice T1 in tlakom okolice p1 , ter ga komprimira na stanje 2
(T2 , p2 ) .
Slika 8.9: Naprave za prenos

energije s stisnjenim zrakom: A
kompresor, B glavno razdelilno
omrežje, C omrežje za podrobno
razdelitev, M elektromotor
Stisnjeni zrak teče skozi prenosni in razdelilni cevni sistem B do delovišč, kamor prispe s
stanjem 3 (T3 , p3 ) . Z razumnim dimnenzioniranjem cevja dosežemo znosno zmanjšanje tlaka
od kompresorja do delovišča. Izgube energije zaradi tlačne razlike p 2 − p3 bodo torej
razmeroma majhne. Pri prenosu zraka se bo temperatura zraka znižala od T2 na T3 . Cevovodi
so večinoma dolgi in jih ni mogoče izolirati proti toplotnim izgubam. Zaradi tega se pri
pretoku skozi cevi temperatura zraka vedno zniža na temperaturo okolice T3 = T1 .
Temperaturnega dela energije, to je tiste energije, ki jo pri izstopu iz kompresorja zrak nosi v
sebi zaradi svoje temperature, ki je višja od temperature okolice, ne moremo izkoristiti, ker se
med prenosom po ceveh zaradi neogibne ohladitve izgubi. Zato v principu nima nobenega
smisla producirati stisnjen zrak s temperaturo, ki je višja od temperature okolice.
8.1 KOMPRIMIRANJE ZRAKA
Zrak se komprimira v kompresorjih, v katere stalno doteka okolišni zrak stanja 1 in iz

katerih stalno izstopa stisnjeni zrak stanja 2. Za komprimiranje 1 kg zraka porabimo tehnično
delo, ki je po (3.35):
1 Wt 2 Q2
= h1 − h2 + 1
(8.1)
m m
Formula (8.1) velja tako za batne

kompresorje, kakor tudi za
turbokompresorje. Pri batnih kompresorjih
so razmere bolj otipljive in nekako očitne.
Zato si bomo ogledali delovanje batnih
kompresorjev.
Slika 8.10: Diagram p–V za
V sl. 8.10 je narisana shema
komprimiranje zraka
kompresorjevega valja s pnevmatičnim
batom, nad njo pa diagram p–s, v katerem so nad gibom bata s nanešeni ustrezni tlaki p. Ker
je gib bata proporcionalen gibnemu volumnu, je seveda diagram p–s tudi diagram p–V.
8.1.1 Delo kompresije
Vzemimo zaenkrat, da kompresijski valj

nima škodljivega prostora; kadar je bat v
skrajni levi legi, ni v valju nobenega zraka.
Kompresor vsesa 1 kg zraka iz okolice pri
konstantnem tlaku p1 z gibom 0,1 . Na
koncu sesalnega giba se nahaja bat v skrajni
desni legi s1 . Nato se bat premika v smeri
od desne na levo in pri tem komprimira zrak
na tlak p 2 z gibom 1, 2 . Pri kompresiji se
Slika 8.11: Kompresijske preobrazbe zraka
poveča temperatura zraka na T2 . Z gibom
2, 3 končno bat iztisne komprimirani zrak valja pri konstantnem tlaku p 2 in pri konstantni
temperaturi T2 , na kar se ves delovni krog kompresorja ponovi. Ker izvršimo proces po
dogovoru z 1 kg zraka, je diagram p–s za kompresijo 1, 2 obenem diagram p–v.
Temperatura komprimiranega zraka je odvisna od poteka kompresijske preobrazbe iz
stanja 1 (sl. 8.11). Če poteka kompresija brez odvoda toplote (dQ = 0 ) , je kompresijska linija
izentropa. Stanje po kompresiji je 2' , temperatura v tem stanju T2' > T1 . Za komprimiranje
porabljeno delo izračunamo po (7.57). To delo je enako površini (0, 1, 2' , 3) . Izotermno
kompresijo dosežemo, če zrak med kompresijo v valju primerno hladimo. Po izotermni
kompresiji se nahaja zrak v končnem stanju 2'': T2'' = T1 . Porabili smo delo po (7.27), ki je
enako ploskvi (0, 1, 2' ' , 3) . Pri izotermni kompresiji smo odvedli ravno toliko energije v
obliki toplote, kolikor smo jo porabili v obliki dela. Notranja energija u1 v stanju 1 je
količinsko enaka notranji energiji u 2 '' stanja 2": u1 = u 2 '' . Vendar je vrednost notranje energije
u 2 '' večja, kakor vrednost notranje energije u1 : ϕ 2'' > ϕ1 . To je očitno že iz tega, ker je
stisnjen zrak pri temperaturi okolice uporabljiv za opravljanje dela, medtem ko iz
nestisnjenega okolišnega zraka ne moremo pridobiti nobenega dela. Obe vrsti zraka pa imata
enaki specifični notranji energiji.
Za izotermno kompresijo porabljeno delo je manjše od dela izentropne kompresije. Pri
začetnem tlaku 1 bar in končnem tlaku 7 bar je izentropno delo:
(1Wt 2 ) = −223,6 kJ kg (8.2)

m
izotermno delo pa le:
(1Wt 2 )' ' = −167,5 kJ kg (8.3)

m
Med kompresijo odvajamo toploto s čim boljšim hlajenjem sten kompresijskega valja.
Hladimo lahko z vodo in tedaj je valj obdan z vodnim plaščem, podobno kakor pri motorjih z
notranjim izgorevanjem. Če pa hladimo z zrakom, ima kompresijski valj hladilna rebra.
Vendar pa iz različnih razlogov v praksi ne moremo doseči izotermne kompresije.
Kompresijske preobrazbe normalnih kompresorjev so politrope z eksponentom n ≈ 1,2 .
Kompresijsko delo ob politropi je večje kakor izotermno, vendar manjše od izentropnega.

Končna temperatura T2 leži nad izotermno in pod izentropno končno temperaturo:
T1 < T2 < T2' (8.4)
Za začetni tlak 1 bar in končni tlak 7 bar je politropno delo (n = 1,2) :
1Wt 2
= −197,9 kJ kg (8.5)
m
Za začetno temperaturo T1 = 288 K (ϑ1 = 15 °C ) so končne kompresijske temperature:
izotermna (n = 1) , T2'' = 288 K (15 °C )

politropna (n = 1,2) , T2 = 398 K (125 °C )
izentropna (n = κ = 1,4) , T2'' = 502 K (229 °C )
Končna politropna temperatura raste s tlačnim razmerjem. Za politropno kompresijo (n = 1,2)

s tlačnim razmerjem p 2 p1 = 10 je temperaturno razmerje T2 T1 = 1,468 ; za prav tako
kompresijo s tlačnim razmerjem p 2 p1 = 100 pa je T2 T1 = 2,16 . S p 2 p1 = 100 in začetno
temperaturo T1 = 288 K je končna temperatura T2 = 622 K oziroma ϑ 2 = 349 °C .
8.1.2 Kompresija v več stopnjah
Visoke kompresijske temperature ne pomenijo le nezaželeno povečanje kompresijskega

dela, temveč so nerodne tudi zaradi težav pri mazanju valja in iz varnostnih ozirov. Vroč
komprimiran zrak, pomešan s hlapi maziv, utegne biti eksploziven. Te nevšečnosti se dajo
izboljšati s komprimiranjem zraka v več tlačnih stopnjah. Med kompresijskimi stopnjami se
zrak hladi. Najnižja temperatura, ki bi se dala teoretično doseči, je začetna temperatura zraka,
ki je enaka temperaturi okolice. Ker pa odvajamo hladilno toploto tudi v okolico in je v
hladilniku za prenos toplote potrebna neka, čeprav majhna temperaturna razlika, se zrak pri
vmesnem hlajenju praktično ne da ohladiti prav do začetne temperature. Pri načelnih
raziskavah pa lahko računamo s teoretičnim primerom popolne vmesne ohladitve.
8.1.2.1 Škodljivi prostor
Do sedaj smo raziskovali delovanje kompresorja brez škodljivega prostora. Pri takem
kompresorju iztisne bat v svoji "notranji" skrajni legi ves zrak iz valja. Tega pa praktično ni
Slika 8.12: Kompresija s

škodljivim prostorom
možno doseči. Iz konstruktivnih razlogov ostane tudi v skrajni notranji legi bata med njim in
pokrovom valja še prostor, ki ga bat ne more več zmanjšati. Ta prostor imenujemo "škodljivi"
prostor in njegov volumen označimo z V0 . Njegovo velikost izražamo kot del ε 0 volumna:
V0
ε0 = (8.6)
Vg
Volumen valja je torej vsota škodljivega prostora V0 in gibnega volumna bata Vg (sl. 8.12a).
Po iztiskanju komprimiranega zraka 2,3 iz valja, ostane v škodljivem prostoru še njegovemu
volumnu 3,5 ustrezna količina prav tako komprimiranega zraka. V času sesalnega giba bata
mora najprej ekspandirati "škodljivi" zrak s tlaka p2 na sesalni tlak p1 . Ta ekspanzija 3,4 je
politropa in vzeli bomo, da je njen eksponent nex enak eksponentu politropne kompresije
1,2 . Šele v točki 4 prične bat sesati zrak iz okolice. V "zunanji" skrajni legi bata 1 je valj
napolnjen z ekspandiranim škodljivim zrakom volumna V0 ex = 4,6 = V4 in s svežim ali
koristnim zrakom volumna Vk = 4,1 . Od celega gibnega volumna V g se izrabi za
komprimiranje zraka le del Vk . Iz sl. 8.12a vidimo, da je:
(
Vk = V0 + Vg − V4 ) (8.7)
V4 dobimo s politropno ekspanzijo iz stanja 3 po (7.62):
1 1
æ
p2 ö n æ p2 ö n
V4 = V0 çç ÷ = ε 0 Vg çç ÷
÷ ÷ (8.8)
è p1 ø è p1 ø
in iz (8.7):
é 1 ù
æ
ê 2 p ö n ú
Vk = V g − ε 0 Vg êçç ÷÷ − 1ú (8.9)
êëè 1 ø
p
úû
Razmerje koristnega volumna Vk in gibnega volumna V g je polnilno razmerje µ :
Vk
µ= (8.10)
Vg
Iz (8.9) dobimo polnilno razmerje:
é 1 ù
êæ p2 ö n ú
µ = 1 − ε 0 êçç ÷÷ − 1ú (8.11)
êëè 1 ø
p
úû
Polnilno razmerje je torej tem manjše, čim večji je

škodljivi prostor in čim večje je tlačno razmerje
p 2 p1 . Za vsako velikost škodljivega prostora je neko
mejno tlačno razmerje ( p 2 p1 )max , pri katerem postane
µ = 0.
n
Slika 8.13: Mejno tlačno æ p2 ö æ 1 + ε0 ö
razmerje pri kompresiji s çç ÷÷ = çç ÷÷ (8.12)
škodljivim prostorom è p1 ø max è ε 0 ø
Pri tem tlačnem razmerju kompresor ne dobavlja več stisnjenega zraka. Po kompresiji
napolni ves stisnjeni zrak ravno škodljivi prostor in pri sesalnem gibu ekspandira po obrnjeni
kompresijski liniji nazaj v točko 1 (sl. 8.13). Tlak p 2 v kompresijskem razmerju ( p 2 p1 )max
je največji tlak p 2 max , ki ga moremo doseči v eni kompresijski stopnji. Pri tem tlaku seveda
ne proizvajamo več nobenega stisnjenega zraka. Največji tehnični tlak bo zaradi tega seveda
manjši od p max .
Visokih tlakov ne moremo doseči z batnim kompresorjem v eni sami kompresijski stopnji
zaradi škodljivega prostora; uporabljati moramo več zaporednih kompresijskih stopenj.
Raziskati moramo še vpliv škodljivega prostora na porabljeno delo. Za komprimiranje
koristnega in škodljivega zraka skupaj porabimo delo enako površini (6, 1, 2, 5) , ekspanzija
škodljivega zraka pa vrača delo (5, 3, 4, 6) (sl. 8.12a). Za kompresijo koristnega zraka je
potrebno delo Wk , enako razliki navedenih dveh del:
é n −1 ù
æ ö
p1 Vg (1 + ε 0 ) êê1 − çç 2 ÷÷ úú −
n p n
Wk =
n −1
êë è 1 ø
p
úû
(8.13)
é1 n −1 ù
æ p2 ö n æp ö n ú
p1 ε 0 Vg çç ÷÷ êê1 − çç 2 ÷÷
n
− ú
n −1 è p1 ø ê è p1 ø
ë úû
ì é 1 ùü é n −1 ù
n −1 ï êæ p 2 ö n ú ï ê æ p2 ö n ú
Wk = p1 íVg − ε 0 Vg êçç ÷÷ − 1ú ý ê1 − çç ÷÷ ú (8.14)
êëè 1 ø úû ï êë è 1 ø
n ï p p
úû
î þ
V zavitih oklepajih stoji po (8.9) Vk in je zato:
é n −1 ù
n ê æ p ö n ú
Wk = p1 Vk ê1 − çç 2 ÷÷ ú (8.15)
n −1
ê è 1ø ú
p
ë û
V kompresorju s škodljivim prostorom je porabljeno delo enako tehničnemu delu z začetnim

volumnom Vk . Pri raziskovanjih dela, ki je potrebno v kompresorju, ni treba upoštevati
škodljivega prostora. Delo določimo kot tehnično delo za količino koristno komprimiranega
zraka po sl. 8.12b.
8.1.2.2 Indikatorski diagram
Diagram, kakor je narisan v sl. 8.12a, lahko na obstoječih strojih posnamemo s posebno
napravo, ki se imenuje indikator. Zato se ta diagram imenuje indikatorski diagram. Pravi,
posneti indikatorski diagram, se v nekaterih potankostih še razlikuje od sl. 8.12a, česar pa tu
ne bomo obravnavali. Diagram v tej sliki je teoretični indikatorski diagram. Podobne
indikatorske diagrame imajo tudi drugi batni stroji, n.pr. parni stroji, pumpe za vodo itd.
Količina snovi v indikatorskih diagramih je spremenljiva. Kompresijska linija velja za
skupno količino škodljivega in koristnega zraka, ekspanzijska linija pa le za škodljivi zrak; ob
izobarah 4,1 in 2,3 pa se količina zraka spreminja.
Indikatorske diagrame moramo strogo razlikovati od oblikovno podobnih diagramov
krožnih procesov, ki se nanašajo na konstantno količino snovi. O teh diagramih bomo še
govorili.
8.1.2.3 Kompresija v dveh stopnjah
Izbira števila kompresijskih stopenj je odvisna od mnogih vplivov, ki jih tukaj ne moremo
raziskovati. Turbokompresorji imajo že iz konstrukcijskih, predvsem aerodinamičnih
razlogov veliko število kompresijskih stopenj.
Vsako vodilno in gonilno kolo je še ena
kompresijska stopnja. Hladilna stopnja lahko
obsega po več parov, ali pa tudi en sam par
vodilnih in gonilnih koles. Pri batnih
kompresorjih so razmere za vmesno hlajenje
manj ugodne, saj moramo za vsako
kompresijsko stopnjo imeti poseben valj z
vsemi pritiklinami. Tu je razumno število
Slika 8.14: Kompresor z dvema
stopnjama kompresijskih stopenj seveda manjše kakor pri
turbostrojih.
Vendar je pri kolikor toliko večjih količinah zraka tlačno razmerje ene batne stopnje redko
večje od 4, p2 p1 < 4 . Tako so že batni kompresorji za stisnjeni zrak tlaka 7 – 8 bar
večinoma dvostopenjski.
V sl. 8.14 je shematično narisan dvostopenjski kompresor, v sl. 8.15 pa kompresor s tremi
stopnjami.
Opisali bomo kratko komprimiranje zraka v dveh stopnjah (sl. 8.14). Kompresor sesa v
valj A (valj prve stopnje, nizkotlačni valj) okolišni zrak s stanjem 1 ( p1 , T1 ) in ga politropno
(n.pr. n = 1,2 ) komprimira na vmesni tlak p 2 . Valj A je seveda hlajen in med kompresijo
Slika 8.15: Kompresor s tremi stopnjami
odvedemo iz zraka toploto 1 Q2 . Zrak izstopa iz valja A s stanjem 2' ( p2 , T2' ) in se pri
izobarnem pretoku skozi vmesni hladilnik H 2 ohladi na temperaturo T2 , ki je v najboljšem,
teoretičnem primeru enaka začetni temperaturi T1 . V hladilniku se zraku odvzema toplota Q2 .
Ta ohlajeni zrak stanja 2 ( p 2 , T2 ≈ T1 ) se v valju B (valj druge stopnje, visokotlačni valj)
politropno naprej komprimira do končnega tlaka p3 . Tudi valj B se hladi in v njem se iz
zraka odvede toplota 2 Q3 .
Analogne so razmere pri kompresiji v treh in v več stopnjah.
8.1.2.4 Diagram p–V kompresije v dveh stopnjah
V sl. 8.16 vidimo diagram p–V dvostopenjske kompresije. Denimo zopet, da kompresor
vsesa z vsakim gibom 1 kg zraka V1 = v1 . Zrak vstopa v nizkotlačni valj po izobari 0,1 ,
p = p1 . Nato se komprimira politropno 1,2' (n = 1,2) na vmesni tlak p 2 , pri čemer se iz
njega odvaja toplota 1 Q2 . Komprimirani zrak se iz valja iztisne izobarno 2' ,2 * pri tlaku p 2 .
Stanje komprimiranega in iz valja iztisnjenega zraka je 2' ( p 2 , T2' ) , T2' > T1 . Zrak teče nato
izobarno skozi hladilnik H 2 , kjer se teoretično ohladi na začetno temperaturo, pri čemer odda
toploto Q2 . Zaradi hlajenja se specifični volumen zraka skrči od v2' na v 2 .
Visokotlačni valj sesa ohlajeni zrak izohorno 2*,2 in ga iz stanja 2 politropno 2,3'
komprimira do končnega tlaka p3 in temperature T3 . Pri tej kompresiji se odvaja iz zraka
toplota 2 Q3 . Zrak se iztisne iz valja druge stopnje s končnim stanjem 3' ( p3 , T3' ) ob
(
konstantnem tlaku 3' ,3 * . )
Če bi komprimirali zrak
politropno v eni sami stopnji na tlak
p3 , bi končno stanje zraka ustrezalo
točki 3". Porabili bi delo, ki je enako
površini (0,1,3' ' ,3 *) . Pri kompresiji
v dveh stopnjah porabimo v prvi
stopnji delo (0,1,2' ,2 *) in v drugi
stopnji delo (2,2' ,3' ' ,3') . Iz diagrama
neposredno vidimo, da smo pri
kompresiji v dveh stopnjah prihranili
delo, ki je enako šrafirani površini
Slika 8.16: Diagram p–V za kompresijo v dveh (2,2' ,3' ' ,3') .
stopnjah
8.1.2.5 Vmesni tlak
Kolikšen naj pa bo vmesni tlak p 2 ? Najbolje tolikšen, da bo vsota v obeh kompresijskih

stopnjah A in B porabljenih del minimalna. Ta vsota je:
é n −1 ù é n −1 ù
1
(
Wt A + Wt B ) W
= t =
n
m n −1
ê æp ö n ú
R T1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú +
n
n −1
ê æp ö n ú
R T2 ê1 − çç 3 ÷÷ ú
m p p
ë û ë û
in zaradi T2 = T1 :
é n −1 n −1 ù
Wt n ê æ p ö n æ p3 ö n ú
= R T1 ê 2 − çç 2 ÷÷ − çç ÷ (8.16)
m n −1 è p1 ø è p 2 ÷ø ú
ê ú
ë û
Delo Wt je minimalno, kadar je izraz v oglatem oklepaju minimalen. Oklepajni izraz

diferenciramo po spremenljivki p 2 in diferencial izenačimo z nič. Dobimo:
1 1− 2 n
1 æ p1 ö n 1 æ p 2 ö n
ç ÷ − ç ÷ =0 (8.17)
p1 çè p 2 ÷ø p3 çè p3 ÷ø
in iz tega:
p2 p
p2 = p1 p3 ali = 3 (8.18)
p1 p 2
Porabljeno delo je najmanjše, kadar je tlačno razmerje v obeh kompresijskih stopnjah enako.
Lahko dokažemo, da je tudi pri kompresiji v več kakor dveh stopnjah porabljeno delo
minimalno, kadar so tlačna razmerja v vseh stopnjah enaka.
8.1.2.6 Odvod toplot in delo
Toploto 1 Q2 , ki jo odvajamo ob kompresiji v prvi stopnji, izračunamo po (7.69):
1 Q2 n−κ
= cv (T2 − T1 ) (8.19)
m n −1
kjer je za zrak cv = 718,0 J kg K . Prav tako se določi ob kompresiji v drugi stopnji odvedena
toplota 2 Q3 . Pri p 2 p1 = p3 p 2 je 2 Q3 =1 Q2 . Toplota vmesnega hlajenja Q2 pa je:
Q2
= c p (T2 − T2' ) (8.20)
m
s c p = 1005 J kg K za zrak.
V tabeli 8.1 so sestavljeni podatki o tlakih, temperaturah, porabljenem delu in hladilnih
toplotah za kompresijo zraka v eni stopnji in v dveh stopnjah od tlaka 1 bar na tlak 7 bar.
Tabela 8.1: Primerjave razmer pri kompresiji zraka v eni in dveh

stopnjah od p1 = 1 bar na p3 = 7 bar
ena stopnja dve stopnji

Kompresija
n=κ n =1 n = 1,2 n = 1,2
p1 bar 1,0 1,0 1,0 1,0
p2 bar - - - 2,64
p3 bar 7,0 7,0 7,0 7,0
ϑ1 °C 15 15 15 15
ϑ2 °C - - - 65
ϑ3 °C 228 15 125 65
Wt m 215,8 163,7 188,7 173,8
1 Q2 m kJ kg 0 163,7 78,7 -
(1Q2 + 2 Q3 ) m kJ kg - - - 71,8
Q2 m kJ kg - - - 50,3
åQ m kJ kg 0 163,7 78,7 122,1
Teoretično izračunana razlika porabljenega dela med komprimiranjem v eni stopnji in v

dveh stopnjah pa se lahko le deloma praktično izkoristi. Stroj z dvema ali z več valji ima
seveda večje mehanske izgube energije, kakor stroj z enim samim valjem. Te izgube utegnejo
porabiti precejšen del teoretično prihranjenega dela, ali pa celo vse. Ostane pa prednost nižjih
temperatur in seveda razlogi za kompresijo v več stopnjah, ki so v zvezi s škodljivim
prostorom.
Pri nižjih končnih tlakih je računanje s plinsko enačbo p v = R T dovolj natančno. Pri
višjih končnih tlakih, nekako nad 25 bar, pa kaže upoštevati odstopanje komprimiranih
realnih plinov od idealnega obnašanja.
8.2 ORODJA IN MOTORJI NA STISNJEN ZRAK
V kompresorju stisnjen zrak prihaja z razmeroma neznatno izgubo tlaka in s temperaturo

okolice na mesto uporabe, kjer goni orodja in motorje. Zrak oddaja svojo energijo ob
ekspanziji na tlak okolice. Ker so motorji in orodja zelo hitri stroji, je tudi ekspanzija zraka v
njih zelo hitra, tako da med ekspanzijo ni potrebno upoštevati izmenjave toplote z okolico.
Zato je ekspanzija zraka izentropna. Zračni ekspanzijski stroj deluje ravno obratno od
zračnega kompresorja. Diagram p–V, pri čemer je V gibni volumen bata, narišemo spet tako,
da znaša ena polnitev ravno 1 kg zraka (sl. 8.17).
Skozi odprt vstopni ventil napolni zrak valj ob konstantnem tlaku do gibnega volumna V1 .
Tedaj se vstopni ventil zapre in iz stanja 1 se pričenja izentropna ekspanzija do okolišnega
tlaka p 2 . V točki 2 se odpre izpustni ventil in bat iztisne zrak ob konstantnem tlaku p 2 v
okolico. Zrak je oddal batu tehnično delo, enako površini (0, 1, 2, 3) . Med izentropno
ekspanzijo se zrak ohladi. Ker je njegova začetna temperatura enaka temperaturi okolice,
utegne biti končna temperatura T2 precej pod lediščem. Pri izentropni ekspanziji iz
p1 = 6,5 bar na p 2 = 1 bar in začetni temperaturi T1 = 288 K (ϑ1 = 15 °C ) , je T2 = 211 K
(ϑ2 = − 62 °C ) .
Opravljeno tehnično delo orodja znaša:
Wor
= 132,9 kJ kg
m
Nizka temperatura T2 je nerodna. Vlaga, ki

se vedno nahaja v zraku, se izloči kot led in
lahko zamaši pretočne kanale za zrak, nizka
temperatura sten valja pa otežuje ali celo
onemogoča pravilno mazanje. Stene valja
se nahajajo pod vplivom periodično se
Slika 8.17: Diagram p–V pnevmatičnega menjajoče temperature delovnega zraka, ki
motorja
je od 0 do 1 enaka temperaturi okolice, od 1
do 2 spremenljiva med T1 in T2 in od 2 do 3 je enaka T2 . Zaradi slabega prenosa toplote od
zraka na stene valja in narobe in zaradi toplotne kapacitete valja, temperatura sten ne sledi
hitrim spremembam temperature zraka. Temperatura sten valja se spreminja v veliko manjši
meri kakor temperatura zraka in niha okoli neke, med T1 in T2 ležeče, srednje temperature.
Ker vpliva temperatura T2 dalj časa, leži srednja temperatura valja bliže temperaturi T2 ,
kakor temperaturi T1 . Ta srednja temperatura valja Tv naj torej ne bo prenizka.
Da bi se izognili prenizkim temperaturam T2 in Tv , prekinemo ekspanzijo zraka pri tlaku
p 4 , ki je višji od p 2 . S tem se seveda zmanjša iz zraka pridobljeno delo, ki je sedaj samo še
enako površini (0,1, 4, 5, 3) . Najnižja temperatura T4 je pri prejšnjih začetnih parametrih in za
p 4 = 3 bar enaka 253 K (ϑ 4 = −20 °C ) , opravljeno delo pa je:
Wor
= 120,2 kJ kg
m
Tak je postopek v strojih z nepopolno ekspanzijo.

Stroji z ekspanzijo imajo razmeroma komplicirano in zato občutljivo krmilje. Za majhna
orodja je tako krmilje nezaželeno. Pri takih strojih odpravimo ekspanzijo zraka. Stroji
postanejo tako izredno enostavni in pripravni; bat krmili v svojih skrajnih legah neposredno
vstopni in izstopni ventil. Izraba zraka je seveda pod temi pogoji zelo negospodarska. Zrak
vstopa v valj s polnim tlakom in odrine bat skozi ves gibni volumen do lege V1 . Tu se zapre
vstopni ventil, izstopni ventil se pa odpre. Tlak zraka pade trenutno od p1 na p 2 , ne da bi se
pri tem opravilo neko ekspanzijsko delo. Nato se zrak izobarno pri tlaku p 2 iztisne iz valja.
Ker pritiska zrak med delovnim gibom na bat s svojim polnim tlakom p1 , imenujemo take
stroje polnotlačne stroje. Zrak odda v polnotlačnem stroju delo:
Wor
= v1 ( p1 − p 2 ) (8.20a)
m
V našem računskem primeru je to delo:
Wor
= 70,0 kJ kg
m
Celo delo ekspanzije smo žrtvovali zaradi enostavnosti in priročnosti orodja.

8.3 IZKORISTEK PNEVMATIČNEGA PRENOSA ENERGIJE
Poglejmo še na kratko, kolik je izkoristek pnevmatičnega prenosa energije od osi

elektromotorja do orodja. Ta izkoristek se izračuna po formuli:
η p = η k ηtr ηo (8.21)
η p je izkoristek pnevmatičnega prenosa energije.

η k je izkoristek kompresorja, ki upošteva mehanske izgube v kompresorju in izgube zaradi
pretoka zraka skozi kompresor. Ocenimo η k = 0,8 .
ηtr je izkoristek transporta zraka od kompresorja do orodja. Enak je diagramskemu delu
orodja Wor , deljenemu z diagramskim delom kompresorja Wk :
Wor
ηtr = (8.22)
Wk
Za polnotlačno orodje in za naš računski primer je:
ηtr = 70,0 173,8 = 0,403 (8.23)
ηo je izkoristek orodja, ki upošteva mehanske izgube v orodju in izgube zaradi pretoka zraka
skozi orodje. ηo ocenimo z 0,75.
Tako je:
η = 0,8 × 0,403 × 0,75 = 0,242 (8.24)
Prenos energije s stisnjenim zrakom je energetično gledano zelo slab. V našem računskem
primeru se izgubi več kakor tri četrtine na gredi elektromotorja razpoložljivega dela. Zato se
pogonska energija prenaša s stisnjenim zrakom le v tistih primerih, kjer je energetična šibkost
pnevmatičnega prenosa zares poplačana z drugimi očitnimi prednostmi.
9. Krožni proces 121
9. KROŽNI PROCES
9.1 KAJ JE KROŽNI PROCES
Pri ekspanziji plina od stanja 1 do stanja 2 (sl. 9.1) smo pridobili delo, enako ploskvi pod
( )
preobrazbo a 1,2 . Taka enkratna pridobitev dela iz plinske ekspanzije pa očitno ni posebno
zanimiva. Stroji delujejo neprenehoma in v njih pridobivanje dela ne prestane po enkratni
ekspanziji. Zaradi neprenehnega delovanja strojev
moramo tudi iz delovne snovi vedno znova pridobivati
delo. To pa gre le tedaj, če po vsaki ekspanziji 1,2
povrnemo delovno snov v začetno stanje 1. To bi n.pr.
lahko storili po ekspanzijski poti a, seveda v nasprotni
smeri 2,1 . V tem primeru pa bi porabili za vrnitev v
začetno stanje ravno toliko dela, kolikor smo ga
Slika 9.1: Definicija krožnega pridobili pri ekspanziji. Tak postopek bi bil s stališča
procesa pridobivanja dela jalov. Če pa se vrnemo v začetno
stanje po poti b, ki leži niže od ekspanzijske poti a, je porabljeno delo manjše kakor
pridobljeno in razlika teh dveh del preostaja v koristno uporabo. Taki sklenjeni procesi, pri
katerih se delovno sredstvo vrača v začetno stanje, se imenujejo krožni procesi. Krožne
procese lahko poljubno ponavljamo. S tem se opravlja delo v neprekinjenem zaporedju.
Krožni procesi so za termodinamiko velikega teoretičnega pomena, ravno tako velik pa je
njihov praktični pomen v tehniki.
9.2 DELO IZ KROŽNEGA PROCESA
V sl. 9.2 vidimo splošen krožni proces za 1 kg delovne snovi, ki ga lahko predstavlja
poljubna sklenjena krivulja. Nekje na tej krivulji leži začetno stanje 1. Preobrazba poteka v
smeri puščice, torej v smeri urinega kazalca. Krožni proces s takim obtokom imenujemo tudi
desni krožni proces. Če poteka preobrazba v nasprotni smeri, se proces imenuje levi krožni
proces. Proces razdelimo v dva dela: prvi del a med I in II tu volumen stalno raste od
najmanjšega volumna vmin do največjega volumna vmax . Tu opravljeno delo je:
122 9. Krožni proces
II
I W II
m
= ò a p dv (9.1)
I
Pogoj za veljavnost enačbe (9.1) je seveda mehansko

ravnotežje. Drugi del procesa je b med II in I.
"Pridobljeno" delo je:
I
I WII
m
= ò b
p dv (9.2)
II
Ker se ob b volumen neprestano manjša (dv < 0) je

tudi II WI < 0 . Delo II W I je torej porabljeno delo,
kar se vidi iz negativnega predznaka. Koristno delo
Slika 9.2: Diagram p–v krožnega
procesa krožnega procesa W0 je enako algebraični vsoti:
W0 = I WII + I WII = I WII − II WI
ali pa enako integralu čez sklenjeno krivuljo preobrazbe:
W0 = ò p dv (9.4)
Kakor vidimo iz slike in kakor sledi iz formule (9.4), je delo krožnega procesa enako površini
ploskve, ki jo oklepa sklenjena preobrazba procesa. Pri desnem procesu je delo pozitivno,
torej pridobljeno, pri levem procesu pa je delo negativno: za pogon levega procesa se delo
porablja.
9.3 TOPLOTE V KROŽNIH PROCESIH
Preobrazbe dajo delo, če se ob njih volumen veča, in porabljajo delo, če se volumen

zmanjšuje. Izhajajoč iz začetnega stanja 1 (sl. 9.3), ki leži na izohori v1 = konst , bomo
pridobili delo, če se premikamo v smeri a. V sistemu izohor v1 , v 2 , ... , v n se pridobiva delo pri
prehodu od nižjih izohor proti višjim. Delo pa se porablja pri prehodu od višjih izohor proti
nižjim (smer b iz stanja 3). Ob izohorah samih se delo ne pridobiva in tudi ne porablja.
Za dovod in odvod toplote ob neki

preobrazbi imamo podoben kriterij. V
diagramu p–v (sl. 9.4) je narisan sistem
izentrop (s 0 , s1 , ... , s n ) 1. Na izentropi s1
je začetno stanje 1. Pri preobrazbi
s1 = konst iz točke 1 ne dovajamo in tudi
ne odvajamo toplote. Enačba izentropne
preobrazbe je p v κ = konst . Vse
Slika 9.3: Kriterij za dovajanje in odvajanje ekspanzije iz stanja 1 z eksponentom
toplote v diagramu p–v
n < κ vodijo od izentrope s1 proč v smeri
k višjim izentropam. Pri ekspanzijah z n < κ pa dovajamo toploto, kakor smo to že dognali
pri obravnavi preobrazb idealnih plinov. To velja v posebnem tudi za izotermno ekspanzijo
n = 1 , in za izobarno n = 0 . Tudi za izohorno povečanje tlaka v1 = konst velja, da moramo
dovajati ob njem toploto. Brez dovoda toplote izhaja izentropna kompresija šele iz točke 1.
Vse preobrazbe torej, ki so usmerjene od nižje izentrope s1 proti višji izentropi s 2 , so
preobrazbe z dovodom toplote. In narobe:
vse preobrazbe, usmerjene od višje izentrope
proti nižji, so preobrazbe z odvodom toplote.
Na ta način moremo z vrisovanjem izentrop
razdeliti krožne procese v odseke z
dovodom toplote in v odseke z odvodom
toplote. Večinoma pa imamo le en odsek
dovoda in en odsek odvoda toplote.
Slika 9.4: Kriterij za pridobivanje in V sl. 9.5 je narisan splošen krožni proces.
izrabljanje dela v diagramu p–v
Tangencialni izentropi s I in s II , ki se
dotikata procesa v točkah I in II, določujeta odseka dovoda toplote a in odvoda toplote b. Od I
do II se po poti a dovaja količinski enoti snovi toplota I Q II m = Qdo m . Od II do I pa po
poti b "dovajamo" toploto II Q I m . Ta toplota je negativna, torej odvedena toplota. Lahko
1
Razlog za označbo izentrop z s1 , s 2 bomo spoznali pozneje.
tudi rečemo, da odvajamo absolutno vrednost

te toplote II Q I m = Qdo m , kar je bolj
nazorno. Če začnemo krožni proces v
poljubnem začetnem stanju 1 in se spet vanj
vrnemo po enem polnem obtoku, pridobimo
iz količinske enote snovi delo W0 m .
Pri obrnjenem obtoku procesa se vsi
predznaki spremenijo: delo W0 m porabimo,
Slika 9.5: Dovod in odvod toplote toploto Qb na odseku b dovedemo in toploto
pri krožnem procesu
Qa na odseku a odvedemo.
Da bi dognali zvezo med delom krožnega procesa W0 in predelanimi toplotami, napišemo
prvi glavni zakon za en obtok krožnega procesa:
Q W
= ∆u + 0 (9.5)
m m
Q je algebraična vsota dovedenih in odvedenih toplot:
Q = Qdo + Qod = Qdo − Qod (9.6)
Ker se po vsakem obtoku krožnega procesa vrnemo v začetno stanje 1, je notranja energija
delovne snovi po enem obtoku enaka notranji energiji na začetku procesa:
∆u = 0 (9.7)
iz česar sledi:
W0 Qdo Qod
= − (9.8)
m m m
ali
W0 = Qdo − Qod (9.9)
Ker je prvi glavni zakon splošno veljaven in ker pri naših razmišljanjih nismo mislili na
nobeno posebno delovno snov, velja enačba (9.9) za vse delovne snovi brez izjeme. Enačba
(9.9) velja tudi za vse mogoče krožne procese, pa najsi potekajo ob mehanskem ravnotežju ali
pa ne. Kadar pa poteka krožni proces v popolnem mehanskem ravnotežju, in le takrat, je:
dW
= p dv (9.10)
m
in
W0 Qdo − Qod
= ò p dv = (9.11)
m m
Površina, ki jo oklepa povračljiv krožni proces v diagramu p–v je enaka delu in obenem enaka
razliki dovedene in odvedene toplote.
9.4 TERMODINAMIČNI IZKORISTEK
Razmerje med pridobljenim delom in dovedeno ali porabljeno toploto je termodinamični

izkoristek krožnega procesa:
W0
ηt = (9.12)
Qdo
Pojem termodinamičnega izkoristka ima smisel samo pri krožnih procesih. Le pri krožnih
procesih se vrača delovna snov v začetno stanje in tako ne utrpi nobene trajne spremembe.
Tako je upravičen sklep, da se je delo pridobilo le iz dovedene toplote. Pri enkratnih
spremembah stanja nekega telesa, pri katerih je končno stanje različno od začetnega in pri
katerih se dovaja toplota Qdo , pa pojem termodinamičnega izkoristka (W0 Qdo ) nima
nobenega smisla, saj so po izvršeni preobrazbi ostale trajne spremembe na telesu in se ne da
dognati, koliko dela je nastalo iz dovedene toplote in koliko ga gre na račun sprememb stanja
notranje energije in morebitnih drugih energij delovnega telesa.
9.5 POSEBNI KROŽNI PROCESI Z IDEALNIMI PLINI
Krožne procese lahko izvajamo s poljubnimi telesi ali snovmi. V tehniki so zelo važni
krožni procesi s plini. Kakor že prej in iz istih razlogov, se bomo tudi tukaj omejili na idealne
pline. Zaradi lažjega računskega zasledovanja dogajanj pa bomo obravnavali le krožne
procese, ki so sestavljeni iz nam že dobro znanih preobrazb oblike p v j = konst . Pozneje
bomo videli, da se taki krožni procesi v tehniki pretežno uporabljajo.
Slika 9.6: Trokraki krožni proces Slika 9.7: Trokraki krožni proces
Da bi dobili proces, ki v diagramu p–v oklepa končno površino in torej daje delo, moramo
očitno nanizati najmanj tri zaporedne preobrazbe različne vrste (z različnim eksponentom j).
Sl. 9.6 in 9.7 kažeta dva primera. Krožni proces sl. 9.6 je sestavljen iz izentrope 1, 2 ,
izobare 2, 3 in izohore 3, 1 ; krožni proces sl. 9.7 pa iz izentrope 1, 2 , izoterme 2, 3 in izobare
3, 1 . Taki trokraki procesi se tehniško le redko uporabljajo, pač pa so zelo razširjeni krožni
procesi s štirimi kraki, pri čemer sta po dva nasproti ležeča kraka istovrstna (imata isti
eksponent j). S takimi procesi bomo imeli še veliko opravka, zaradi česar si jih bomo že tu
natančneje ogledali.
9.5.1 Carnotov krožni proces
S. Carnot1 je leta 1824 opisal in raziskal poseben krožni proces, ki se po njem imenuje
Carnotov krožni proces. Tehnični pomen tega procesa je sicer bolj skromen, za teorijo pa je
1
S. Carnot, (1796-1832), francoski inženir in častnik
zelo pomemben. Carnotov krožni proces je sestavljen iz dveh izoterm in iz dveh izentrop
(sl. 9.8).
Od začetnega stanja 1 ekspandira telo po izotermi do stanja 2. Ob tej preobrazbi se telesu
dovaja na enoto mase toplota Qdo m pri
konstantni temperaturi T1 = T2 = Tdo . Tdo je
temperatura dovedene toplote. V stanju 2 se
prekine dovod toplote, sledi izentropna
ekspanzija v stanje 3. Ob izentropi 2,3 ne
dovajamo nobene toplote. V stanju 3 je
temperatura T3 nižja od temperature T2 ;
T3 < T2 . Iz stanja 3 se telo po izotermi
komprimira v stanje 4. Pri tem se odvede
Slika 9.8: Carnotov krožni proces
toplota Qod m ob konstantni temperaturi
T3 = T4 = Tod . Tod je temperatura odvedene toplote. Iz stanja 4 vračamo telo v začetno
stanje 1 z izentropno kompresijo brez
izmenjave toplote. Dovedeno toploto Qdo
smo odvzeli nekemu telesu, ki ga
imenujemo izvir toplote ali toplo telo TT.
Temperatura toplega telesa TT mora biti
večja ali vsaj enaka temperaturi dovoda
toplote Tdo :
TT ≥ Tdo (9.13)
Pozneje bomo videli, da je enakost obeh

Slika 9.9: Stroj za izvajanje Carnotovega omenjenih temperatur idealna skrajnost.
krožnega procesa
Odvedeno toploto Qod smo morali odvesti
v neko telo. To telo imenujemo ponor toplote ali hladno telo HT. Njegova temperatura TH
mora biti manjša ali kvečjemu enaka temperaturi odvoda toplote Tod :
TH ≤ Tod (9.14)
Pri tem velja za enačaj isto, kar smo že rekli pri TT.
Carnotov krožni proces s plinom kot delovno snovjo bi lahko izvajali po zamisli
E. Schmidta1 v stroju, ki ga shematično predstavlja sl. 9.9. Stroj je sestavljen iz štirih valjev a,
b, c in d, skozi katere se delovni plin pretaka ciklično. Valja a in b delujeta kot ekspanzijska
stroja, medtem ko sta valja c in d kompresorja. Valj a je zvezan s toplim telesom TT,
prevodno za toploto, valj c pa prav tako s hladnim telesom HT; valja b in d sta toplotno
izolirana. Zvezne cevi 1, 2, 3 in 4 med valji morajo imeti precejšni volumen, da bi preprečili v
njih dodatne preobrazbe plina, ki bi utegnile nastopiti zaradi periodičnega dotoka in odtoka
plina. V vsakem valju se opravi tehnično delo, kakor je to pokazano z majhnimi diagrami v
sl. 9.9. Očitno je vsota vseh posameznih tehničnih del enaka površini Carnotovega procesa.
Če obrnemo Carnotov proces, da potekajo preobrazbe proti smeri urnega kazalca, se
predznaki toplot in del spremenijo, absolutne vrednosti teh veličin pa ostanejo nespremenjene.
Proces bo torej črpal iz hladnega telesa toploto, porabljal delo in oddajal toploto v toplo telo.
Veličine desnega procesa bomo označili z indeksom D, veličine levega procesa pa z indeksom
L. Potem velja:
TdoL = Tod D Qod L = − Qdo D

Tod L = TdoD Wo L = − WoD (9.15)
QdoL = −Qod D Qod L = QdoL + Wo L
Iz levega procesa odvedena toplota je za velikost porabljenega dela večja kakor dovedena
toplota. Kar se pa temperatur hladnega in toplega telesa tiče, so razmere pri levem procesu
različne od onih v desnem. Velja namreč, kar se lahko uvidi:
TH ≥ Tdo L , TT ≤ Tod L (9.16)
Pri Carnotovem procesu dovajamo toploto le po enem samem kraku 1,2 in ravno tako
odvajamo toploto le po kraku 3,4 . Posebno važno pa je, da se toplota Qdo dovaja pri
konstantni temperaturi in da se toplota Qod odvaja tudi pri konstantni temperaturi. Take
toplote, ki se pretakajo pri konstantnih temperaturah, bomo imenovali Carnotske toplote ali
tudi izotermne toplote.
1
E. Schmidt, profesor termodinamike, München
Kot inženirje nas posebno zanima, kolikšen del dovedene toplote se spremeni pri
Carnotovem procesu v koristno delo, z drugo besedo, kolikšen je termodinamični izkoristek
Carnotovega procesa ηt C . Če izvajamo Carnotov proces z idealnim plinom, je računsko
zasledovanje procesa razmeroma lahko.
Dani sta temperaturi Tdo in Tod , med katerima poteka proces. Na izotermi Tdo izberemo
dve poljubni stanji 1 ( p1 , v1 ) in 2 ( p2 , v2 ) in s tem je že ves proces določen. Najprej
izračunamo veličini stanja ( p, v ) za stanji 3 in 4. Stanje 3 leži na temperaturi Tod in na
izentropi stanja 2. Po (7.44) in (7.45) velja:
1 κ −1
v 2 æ Tod ö κ −1 p2 æ Tdo ö κ
=ç ÷ in = ç ÷ (9.17)
v3 çè Tdo ÷ø p3 çè Tod ÷ø
Prav tako leži stanje 4 na temperaturi Tod in na izentropi skozi stanje 1:
1 κ −1
v1 æ Tod ö κ −1 p1 æ Tdo ö κ
=ç ÷÷ in =ç ÷÷ (9.18)
v 4 çè Tdo ø p 4 çè Tod ø
Dovedeno in odvedeno toploto Qdo in Qod dobimo iz (7.24):
Qdo v
= R Tdo ln 2
m v1
(9.19)
Qod v
= R Tod ln 4
m v3
In ker je po (9.17) in (9.19):
v 2 v1 v4 æv ö
= oziroma = 1 : çç 2 ÷÷
v3 v 4 v3 è v1 ø
in iz tega:
v4 v
ln = − ln 2
v3 v1
je
Qod v
= − R Tod ln 2 (9.20)
m v1
Opravljeno delo je:
WC = Qdo + Qod = Qdo − Qod (9.21)
torej:
= R ln 2 (Tdo − Tod )
WC v
(9.22)
m v1
Termodinamični izkoristek Carnotovega procesa dobimo iz (9.12):
WC Tdo − Tod T
ηt C = = = 1 − od (9.23)
Qdo Tdo Tdo
Termodinamični izkoristek Carnotovega krožnega procesa je odvisen samo od

temperaturnih mej, med katerima proces poteka. To je izredno važen izsledek, ki si ga za
sedaj dobro zapomnimo. Iz (9.21) in (9.23) dobimo seveda:
Qdo − Qod Qod

ηt C = = 1− (9.24)
Qdo Qdo
in s primerjavo z (9.23):
Qod T
= od (9.25)
Qdo Tdo
ali
Qdo Qod
= (9.26)
Tdo Tod
Toplota, deljena s pripadno temperaturo, se imenuje reducirana toplota Qred . Pri Carnotovem
krožnem procesu je reducirana dovedena toplota enaka reducirani odvedeni toploti in zato je:
å Qred C = 0 (9.27)
9.5.2 Stalnotlačni krožni proces
Za tehnično prakso bolj pomembni so krožni procesi, sestavljeni iz dveh izobar ( p = kons)
in dveh politrop (p v n
= konst ), ki sta v skrajnih primerih lahko izotermi (n = 1) ali pa
izentropi (n = κ ) . To so procesi med stalnima tlakoma (stalnotlačni krožni procesi),
posebno važni so stalnotlačni krožni procesi z izentropno ekspanzijo in prav tako kompresijo
(sl. 9.10). Take procese imenujemo tudi Jouleove krožne procese.
Plin ekspandira iz stanja 1 v stanje 2 pri konstantnem tlaku pa , pri tem mu iz toplega
telesa doteka toplota Qdo . Temperatura ob izobari 1,2 se poveča od T1 na T2 , (T2 > T1 ) .
Sledi izentropna ekspanzija od tlaka pa na
tlak pb , ki se konča v stanju 3,
temperatura se zniža od T2 na T3 . Nato se
plin izobarno komprimira v stanje 4, pri
čemer se toplota Qod odvede v hladno telo
HT. Pri tej preobrazbi se temperatura zniža
od T3 na T4 . V začetno stanje 1 pridemo z
izentropno kompresijo. Prav tako kakor pri
Carnotovem procesu dovajamo toploto
tudi v Jouleov krožni proces le ob enem
kraku 1,2 in jo tudi odvajamo ob enem
Slika 9.10: Stalnotlačni krožni proces samem kraku 3,4 . Temperatura dovoda
z izentropno ekspanzijo in kompresijo
toplote pa ni konstantna, ampak raste od
T1 do T2 . T2 je najvišja temperatura v procesu. Ravno tako odvajamo toploto ob spremenljivi
temperaturi, ki se zniža od T3 na T4 . T4 je najnižja temperatura procesa. Glede na
temperaturi toplega in hladnega telesa veljata omejitvi:
T2 ≤ TT T4 ≥ TH (9.28)
Termodinamični izkoristek Jouleovega krožnega procesa z idealnim plinom izračunamo

takole:
Dani sta skrajni temperaturi procesa T2 in T4 , tlak p a je tudi znan. Na tlaku p a izberemo
poljubno stanje 1. S tem je proces popolnoma določen. Predelane toplote in opravljeno delo
so:
= c p (T2 − T1 )
Qdo
(9.29)
m
= c p (T4 − T3 )
Qod
(9.30)
m
W Qdo − Qod
= = c p [(T2 − T1 ) − (T3 − T4 )] (9.31)
m m
(T2 − T1 ) − (T3 − T4 ) T − T4
ηt J = = 1− 3 (9.32)
T2 − T1 T2 − T1
Tu je temperatura T3 neznana. Ker leži 3 na izentropi skozi 2, je po (7.45):
κ −1
T3 æ p3 ö κ
=ç ÷ (9.33)
T2 çè p 2 ÷ø
in analogno:
κ −1
T4 æ p3 ö κ
=ç ÷ (9.34)
T1 çè p 2 ÷ø
torej:
T3 T4 T
= in T3 = T2 4 (9.35)
T2 T1 T1
To vstavimo v (9.32) in dobimo:
æT ö
T4 çç 2 − 1÷÷
ηt J = 1 − è 1 ø = 1 − T4
T
(9.36)
æT ö T1
T1 çç 2 − 1÷÷
è T1 ø
Carnotov proces med istima temperaturnima mejama (T2 ,T4 ) bi dajal izkoristek:
T
ηt C = 1 − 4
T2
Ker je T2 > T1 je seveda ηt J < ηt C . Jouleov stalnotlačni krožni proces ima manjši termični
izkoristek kakor Carnotov. Razlog za to bomo spoznali pozneje. Tudi Jouleov krožni proces
se lahko obrne.
9.5.3 Tehnična izvedba stalnotlačnega krožnega procesa
Napravo za izvedbo plinskega krožnega procesa med stalnima tlakoma si lahko zamislimo
tako, da poteka vsak del procesa v posebnem delu naprave. Shemo take naprave vidimo v
sl. 9.11. Ker se plinski krožni procesi ponavadi izvajajo z zrakom kot delovno snovjo,
Slika 9.11: Strojna naprava za Slika 9.12: Strojna naprava za

stalnotlačni krožni proces z batnimi stroji stalnotlačni krožni proces s turbostroji
imenujemo take stroje tudi stroje na vroč zrak. V grelniku ali peči a se plin (zrak) segreje
izobarno pri višjem tlaku pa od temperature T1 na temperaturo T2 . Pri tem se njegov
specifični volumen poveča od v1 na v 2 . Nato vstopa vroč zrak stanja 2 v ekspanzijski valj b,
kjer odda batu tehnično delo izentropne ekspanzije do tlaka pb , ki je enako površini
(2, 3, 5, 6) v sl. 9.10. Pri tem se plin ohladi na temperaturo T3 . Pri naslednjem prehodu skozi
hladilnik C se plin izobarno ohladi na temperaturo T4 ob zmanjšanju specifičnega volumna
od v3 na v 4 . Iz stanja 4 se potem v kompresijskem valju dekomprimira na začetno stanje 1.

Kompresor porabi na batu tehnično delo izentropne kompresije, enako površini (4, 1, 6, 5) v
sl. 9.10. Kompresijsko delo vzamemo iz ekspanzijskega dela najbolje tako, da sta oba bata
nasajena na isto kolenasto gred. Razlika ekspanzijskega in kompresijskega dela pokriva
najprej mehanske izgube dela v stroju, ostanek pa je kot porabljivo delo na voljo. Pozneje
bomo videli, da tiči eden glavnih problemov stroja na vroč zrak ali plin v zmanjšanju izgub
dela v stroju zaradi trenja, pretoka itd.
Namesto batnih strojev se uporabljajo ekspanzijske turbine in turbokompresorji, predvsem
pri večjih močeh (sl. 9.12).
Krožni proces v plinskih strojih, skozi katere se pretaka vedno ista količina plina v zaprtem
krogotoku, se imenuje zaprt krožni proces. Pri zaprtem krožnem procesu lahko izberemo
poljubno delovno snov in ravno tako poljubna tlaka pa in pb . Če je delovna snov zrak in če
Slika 9.13: Strojna naprava za Slika 9.14: Turbina z notranjim

odprt stalnotlačni krožni proces zgorevanjem
je tlak pb enak tlaku okolišne atmosfere, si hladilnik c lahko prihranimo. Tako dobimo
plinski stroj z odprtim krožnim procesom. Sl. 9.13 kaže plinsko turbino z odprtim procesom.
Zrak stanja 3 se izpušča iz turbine naravnost v atmosfero, v kateri se ohladi na temperaturo
T4 , ki je enaka temperaturi okolišnega zraka. Kompresor vsesa zrak iz okolice. Pri takih
strojih je nekako cela okolišna atmosfera vključena v krožni proces. Pri postrojenju na vroč
zrak z odprtim procesom pa ni nujno prenašati dovedeno toploto skozi stene grelnika na
stisnjeni zrak. Grelnik se lahko nadomesti z gorilnim prekatom, v katerem primerno gorivo
(gorilni plin ali kapljevito gorivo) izgoreva neposredno v komprimiranem zraku. To je princip
toplotnega stroja z notranjim zgorevanjem. V sl. 9.14 vidimo turbino na vroč zrak z notranjim
zgorevanjem.
9.6 TOPLOTNI REZERVOARJI
Pri vseh krožnih procesih, ki smo jih do sedaj obravnavali, tako pri splošnih kakor pri
posebnih, smo morali delovni snovi med enim delom preobrazbe dovajati toploto, med
drugim delom preobrazbe pa smo morali iz delovne snovi odvajati toploto. Izkušnja kaže, da
velja to sploh za vse krožne procese. Zato potrebujemo najmanj dve telesi, toplo telo ali vir
toplote, iz katerega toploto črpamo, in hladno telo ali ponor toplote, v katero odvajamo
toploto iz krožnega procesa. Hladno telo ima seveda nižjo temperaturo kakor toplo. Toplo telo
in hladno telo imenujemo s skupnim imenom toplotna rezervoarja. Dovod in odvod toplote
povzroča v delovnem telesu preobrazbe, katerih posledica je opravljanje dela. Krožni procesi
ne zapuščajo nikakih sledi v delovni snovi, saj se delovna snov po vsakem obtoku zopet
nahaja v začetnem stanju. Sledi ostanejo samo na obeh toplotnih rezervoarjih. Iz toplega
telesa odteka energija, hladnemu telesu pa energija doteka. Ta enosmerni pretok toplote iz
telesa višje temperature skozi krožni proces v telo nižje temperature je pravi vir dela, ki ga
dobimo iz krožnega procesa, delovna snov pa ima le vlogo posredovalca.
Iz tega sklepamo, da so toplotni rezervoarji posebno važni pri pridobivanju dela iz toplote
in da bomo morali vire in ponore toplote zelo skrbno raziskovati. Iz tega pa sledi še, da ne
zadostuje obravnavati pri pretvarjanju toplote v delo samo krožne procese posebej. Naša
raziskovanja morajo obsegati vse udeležence procesa in vsa pripadna dogajanja, poleg
krožnega procesa tudi toplotne rezervoarje in predvsem tudi prestop toplote iz toplega telesa v
krožni proces in iz tega na hladno telo. Najboljši pa bo tisti proces, ki je v vseh naštetih
posameznostih najbolj premišljen in tudi najbolje izveden.
Nadalje smo videli, da nam je uspelo v dosedanjih primerih pretvoriti v delo le en del iz
notranje energije toplega telesa odvzete toplote, drugi del pa smo morali odvesti v hladno telo.
Ker pa vemo, da se da delo popolnoma pretvoriti v toploto, n.pr. s trenjem, se upravičeno
vprašujemo, ali je ta, le delna pretvorljivost toplote v delo, na katero smo v naših raziskavah
naleteli, globlje v naravi zasidrana in utemeljena, ali pa je mogoče le posledica našega

omejenega znanja ali pa naše nespretnosti. Mogoče bi mogli z bolj spretno sestavljenimi
napravami notranjo energijo enega samega telesa popolnoma in brez ostanka pretvoriti v
koristno delo. Če bi bilo tako, bi mogli poganjati stroje z brezplačno kalorično notranjo
energijo okolice. Ladje bi mogle odvzemati pogonsko energijo enostavno morski vodi in tako
brez konca in kraja pluti po morju. To ne bi bilo nikakor v nasprotju z zakonom o ohranitvi
energije, ali s prvim glavnim zakonom termodinamike. Ker bi pa taka naprava mogla teči, ne
da bi izčrpala izvir energije, jo imenujemo perpetuum mobile druge vrste.
S tem vprašanjem smo zadeli ob enega osnovnih problemov termodinamike, odgovor na to
vprašanje nam daje šele drugi glavni zakon termodinamike.
10. Drugi glavni zakon termodinamike 137
10. DRUGI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE
10.1 FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA
Izrek prvega glavnega zakona termodinamike je kratek in določen. Zaradi tega je smisel
tega zakona razumljiv brez posebnih težav. Drugi glavni zakon pa se da izreči na več načinov,
ki so tako različni, da je začetniku težko najti zvezo med njimi. Seveda morajo ti na videz
različni izreki enega in istega zakona v bistvu trditi eno in isto. Te različne možne formulacije
dajejo slutiti, da je vsebina drugega glavnega zakona bolj komplicirana in zaradi tega težje
zajemljiva kakor vsebina prvega glavnega zakona. Vendar bomo videli, da je tudi drugi glavni
zakon jasen in razumljiv in da je strah, ki ga ima marsikdo pred njim popolnoma neutemeljen.
Zaenkrat bomo navedli tri formulacije drugega glavnega zakona:
Prvi je Clausius1 doumel drugi glavni zakon termodinamike in ga leta 1850 tako
formuliral:
A. Toplota ne prehaja sama od sebe s telesa nižje temperature na telo višje

temperature.
Poudarek je na besedah »sama od sebe«. To pomeni, da ne more prehajati toplota s telesa

nižje temperature na telo višje temperature samostojno in izolirano, tako da bi bil dogodek
omejen na prizadeti dve telesi, kakor je to n.pr. pri prehodu toplote s telesa višje temperature
na telo nižje temperature. Prehod toplote proti temperaturni razliki zapušča vedno tudi sledi
izven obeh neposredno udeleženih teles. Videli smo, da z levim krožnim procesom lahko
prenašamo toploto s telesa nižje temperature na telo višje temperature. Za ta prenos pa
porabimo delo, ki ga n.pr. vzamemo iz spuščajoče se uteži. Toplota je sicer prešla s telesa
nižje temperature na telo višje temperature, ali ne »sama od sebe«. Ostala je sled izven obeh
udeleženih teles v spremenjeni legi uteži.
Neodvisno od Clausiusa je leta 1851 Thompson (poznejši Lord Kelvin) zajel drugi glavni
zakon takole:
1
R. Clausius, (1822-1888), profesor fizike, Zürich, Würzburg, Bonn
138 10. Drugi glavni zakon termodinamike
B. Ni mogoč stroj, ki bi črpal toploto iz kalorične notranje energije enega telesa in to

toploto pretvarjal v delo, ne da bi pri tem še druga, pri dogodku udeležena telesa,
utrpela trajne spremembe.
S tem je n.pr. rečeno, da ni krožnega procesa, ki bi črpal energijo v obliki toplote iz enega
samega telesa (toplotnega rezervoarja) in jo popolnoma pretvarjal v delo. Pri takem
hipotetičnem dogodku bi bila udeležena naslednja telesa: toplotni rezervoar ali vir toplote,
stroj in delovna snov. Ker se stroj in delovna snov po vsakem obtoku vrneta v začetno stanje,
ne utrpita pri delovanju nobene trajne spremembe. Edina trajna sprememba pri takem procesu
bi bila zmanjšana kalorična notranja energija toplotnega vira.
Tak stroj je torej nemogoč. Perpetuum mobile druge vrste je nemogoč.
Drugi glavni zakon je prav tako aksiom, kakor sta to ničti in prvi glavni zakon. Drugi
glavni zakon sloni na mnogih izkušnjah in je v teh izkušnjah utemeljen. Kakor prvi tako tudi
drugi glavni zakon ni »dokazljiv« iz nekih bolj osnovnih resnic. Zato se tudi ne more
»dokazati« nemogočnost perpetuuma mobila prve in druge vrste. Od tod izvirajo težave z
izumitelji takih strojev, ki najbrž ne bodo še tako hitro izumrli.
Drugi glavni zakon je samostojno spoznanje in ni v nobeni zvezi s prvim glavnim
zakonom, zato se ne da izvesti iz prvega glavnega zakona.
Dokazati moramo, da trdita formulaciji A in B drugega glavnega zakona isto. Postopali
bomo tako, da predpostavimo, da ena formulacija n.pr. A ne drži, medtem ko druga B velja.
Raziskali bomo, ali je ta zamisel brez notranjega nasprotja. Če bomo naleteli na nasprotje, bo
to zaradi napačne predpostavke. Torej bo v tem primeru veljalo: če drži B, mora tudi A držati.
Nato bomo v naši logični shemi zamenjali A in B in raziskavo ponovili. Če bomo spet dognali
notranje nasprotje, bomo končno sklepali, da izrekata A in B isto stvarnost na različna načina.
Tak način sklepanja je tipičen za termodinamiko.
Zamislimo si torej, da A ne drži. Toplota lahko sama od sebe prehaja s telesa nižje
temperature na telo višje temperature. B pa naj drži: nemogoč je stroj, ki črpa toploto le iz
enega telesa in jo brez sprememb na drugih telesih pretvarja v delo. Tedaj bi mogli izvesti
naslednji postopek (sl. 10.1):
Iz vira toplote (toplotnega telesa) TT dovajamo

stroju A toploto Qdo , od katere se en del pretvori s
krožnim procesom v delo W. Ostanek toplote
Qod = Qdo − W pa se dovaja v ponor toplote (hladno
delo) HT. Ker pa po zamisli toplota lahko sama od
sebe prehaja z nižje temperature na višjo, poskrbimo
za to, da toplota Qod prestopi s hladnega telesa na
toplo telo. Po vsakem obtoku krožnega procesa se
Slika 10.1: Formulacija drugega nahajata stroj in delovna snov v začetnem stanju, prav
glavnega zakona tako tudi ni nobene spremembe v stanju hladnega
telesa, kateremu je sicer pritekla toplota Qod . Ravno toliko toplote pa je iz njega odteklo.
Edina sprememba se opazi na toplem mestu, ki se je ohladilo za toploto:
Q = (Qdo − Qod ) (10.1)
ki je enaka v stroju opravljenemu delu W. Cela naprava proizvaja delo tako, da se ohlajuje en
sam toplotni rezervoar. To pa je v nasprotju s predpostavko. Sledi torej: če drži B, mora tudi
A držati.
Sedaj pa si zamislimo, da drži formulacija A,
formulacija B pa ne velja. V tem primeru bi mogli iz
enega samega toplotnega rezervoarja odvzemati
toploto in jo popolnoma pretvarjati v delo. Stroju A
(sl. 10.2) bi dovajali toploto Qdo iz hladnega telesa
HT in jo v krožnem procesu popolnoma pretvarjali v
delo W. Delo W bi potem s trenjem ob toplem telesu
ponovno spremenili v toploto Qdo , ki bi na ta način v
Slika 10.2: Formulacija drugega celoti prešla na toplo telo TT. Ker stroj in delovna
glavnega zakona snov ne utrpita nobene spremembe, bi bila edina
posledica procesa prenos toplote od hladnega telesa na toplo telo, kar pa je v nasprotju s
predpostavko. Torej: če velja A, drži tudi B.
In končno: Izreka A in B opisujeta eno in isto fizikalno resnico.
Zadržimo se za trenutek pri toploti, ki je nastala iz mehaničnega dela s trenjem. Stroj, ki je

po formulaciji B nemogoč, bi mogel tako toploto spremeniti nazaj v delo. Tak stroj bi mogel
obrniti proces trenja in ga izvajati nekako v nasprotni smeri. Sistem, v katerem se je izvršilo
trenje, bi se mogel vrniti popolnoma v začetno stanje. To pa po izreku B očitno ni mogoče.
Zato lahko formuliramo drugi glavni zakon termodinamike tudi tako:
C. Spremembe dela v toploto s trenjem je dogodek, ki se ne da v celoti obrniti.
Ta izrek pomeni za primer Jouleovega poizkusa določitve mehaničnega ekvivalenta

toplote: spuščajoča se utež je s trenjem lopatastih koles v vodi proizvedla toploto. Ni postopka
in ne da se izmisliti postopek, ki bi v vsej naravi natančno in popolnoma vzpostavil začetno
stanje, ki bi torej dvignil utež na začetno višino in pri tem samo še ohladil vodo na začetno
temperaturo, ne da bi zapustil drugod kake sledi. Utež se da pač dvigniti z mehaničnim delom,
ki pa ga moramo od nekod dobiti. Ravno tako se da voda ohladiti, toda toploto moramo iz
vode odvesti v neko telo. Tako bi sicer vzpostavili za utež in za vodo začetno stanje. V
sistemu, iz katerega smo vzeli delo, in v telesu, v katero smo odvedli toploto, bi se pa pojavile
nove spremembe. »Cela narava« ne bi bila v začetnem stanju.
10.2 POVRAČLJIVI IN NEPOVRAČLJIVI PROCESI
S formulacijo C smo naleteli na nekaj čisto novega. Druge fizikalne discipline poznajo
samo dogajanja, ki se dajo v celoti obrniti. To so dogodki, ki lahko potekajo v eni smeri ali pa
v obratni smeri. Pri tem teče obrnjeni dogodek natančno skozi vsa vmesna stanja, katera je bil
pretekel dogodek v prvotni smeri. Po končanem obrnjenem procesu so vsa telesa v naravi
natančno in popolnoma v prvotnem stanju, proces ni zapustil nikjer nobene sledi in po
njegovem poteku v obeh smereh ni mogoče iz stanja narave, n.pr. z meritvami, dognati, ali se
je proces sploh izvršil in kolikokrat se je izvršil. Vsi mehanični dogodki brez trenja spadajo v
to vrsto procesov. Pri trenju pa nastaja toplota in zato spadajo procesi s trenjem že v
termodinamiko – to niso čisto mehanični procesi.
Za primer vzemimo navpični met telesa v praznem prostoru (sl. 10.3).
Telo A leži na plošči B, ki sloni na

stisnjeni vzmeti C. Zaskočka D preprečuje
sprožitev vzmeti. Ko odmaknemo zaskočko,
se vzmet sproži in telo A odleti navpično
navzgor. V višini h ima telo hitrost w . Ko je
kinetična energija telesa izčrpana, je hitrost
w = 0 , višina pa je h = hmax . Dogodek v
začetni smeri je končan. Nato začne utež
padati. Pri vsaki višini h je sedaj hitrost
enaka − w . Utež končno prileti na ploščo B
in s svojo kinetično energijo stisne vzmet C
na začetno dolžino, zaskočka D pa obdrži
sistem v začetni legi. Dogodek je potekal v
Slika 10.3: Navpični met telesa
prvotni in v obrnjeni smeri in ni zapustil
nikjer nobenih sledi. Če si ogledamo in izmerimo sistem (A, B, C, D) in tudi njegovo časovno
okolico v času t1 in v času t1 + ∆t , ne bomo mogli dognati, kolikokrat se je v časovnem
presledku ∆t dogodek odigral, niti ne, ali se je sploh odigral.
Taki dogodki ali procesi se dajo tedaj popolnoma obrniti. Mogli bi jih imenovati
»obrnljive« procese. Beseda »obrnljiv« pa ni ravno lepa in blagoglasna. Ker se po izvedbi
takega »obrnljivega« procesa v obeh smereh vse »povrača« v začetno stanje, lahko
imenujemo take procese tudi »povračljive« procese. Odločili se bomo za izraz povračljivi
procesi ali pa za internacionalno ime reverzibilni procesi.
Za povračljivost procesa pa očitno ni odločilno, da se proces tudi zares izvede v obeh
smereh. Proces je povračljiv seveda tudi tedaj, kadar se izvede samo v eni smeri ali pa celo
samo deloma v eni smeri. Važno je le, da obstaja, čeprav samo zamišljena, vendar z vsemi
naravnimi zakoni skladna možnost, izvršiti proces v nasprotni smeri točno skozi vsa stanja,
katera je bil pretekel. Če bi idealni navpični met prenehal v najvišji legi, če bi telo ujeli s
kleščami in ga fiksirali v najvišji legi, bi bil dogodek prav tako povračljiv, kakor je povračljiv,
kadar vrnitev v začetno stanje tudi resnično izvedemo.
Do sedaj smo za termodinamične procese – v glavnem smo imeli opravka s preobrazbami

teles – nekako molče predpostavili, da potekajo na enak način v obeh možnih smereh. Tako se
izentropna kompresija razlikuje od izentropne ekspanzije samo po predznaku.
Termodinamične preobrazbe bi bile potemtakem povračljive. Tu moramo dodati, da so
termodinamične preobrazbe snovi povračljive le, če se snov ob preobrazbi stalno nahaja v
notranjem ravnotežju. Pri ekspanziji plina n.pr. mora tlak istočasno in enakomerno padati v
celi plinski masi. To se lahko natančno doseže, če je preobrazba silno počasna. Pod pogojem
notranjega ravnotežja so termodinamične preobrazbe v sami snovi povračljive. Zunaj snovi pa
lahko nastopajo nepovračljivosti v zvezi z dovodom in odvodom toplote, kar bomo pozneje
raziskovali.
Pretvoritev dela v toploto s trenjem pa se ne da obrniti v razloženem smislu. Če bi se dala
obrniti, bi moralo biti mogoče toploto s pomočjo »obrnjenega trenja« spreminjati v delo.
Vsakdo ve, da to ne gre in da tako »obrnjeno trenje« ne obstoji. So torej procesi, ki se ne dajo
obrniti. To je posebnost termodinamike in take procese imenujemo »nepovračljive« procese
ali ireverzibilne procese. Po nepovračljivem procesu ni mogoče povrniti naravo v začetno
stanje. Obstoj nepovračljivih procesov je tudi vsebina drugega glavnega zakona
termodinamike, ki ga zato lahko izrečemo tudi takole:
D. Obstoje nepovračljivi fizikalni dogodki.
To spoznanje temelji na izkušnjah in zato ni dokazljivo.
10.2.1 Pisava prvega glavnega zakona za povračljive procese
Če omejujemo prvi glavni zakon na procese, v katerih se pridobiva samo mehanično delo,
ga pišemo po (3.28):
dQ dW
= du +
m m
Ta oblika velja za poljubne procese, za povračljive in za nepovračljive. Kadar pa

preobrazba delovne snovi poteka v notranjem ravnotežju, kadar je torej preobrazba delovne
snovi povračljiva, je po (3.14):
dW
= p dv
m
iz tega sledi:
dQ
= du + p dv (10.2)
m
Tako napisan prvi glavni zakon izraža obenem tudi povračljivost preobrazbe snovi. To je
važno dognanje, ki ga bomo pozneje potrebovali. Če bi hoteli biti zelo eksaktni, bi morali
pisati:
dQ pov
= du + p dv (10.3)
m
Prav isto velja za entalpijsko pisavo prvega glavnega zakona (3.46), ki bi se moral eksaktno
pisati:
dQ pov
= dh − v dp (10.4)
m
10.3 POSEBNI NEPOVRAČLJIVI PROCESI
Ogledali si bomo nekaj posebnih nepovračljivih procesov.
10.3.1 Trenje
Sprememba dela v toploto s trenjem je tipičen nepovračljivi proces, katerega smo že

raziskali.
10.3.2 Prestop toplote
Prestop toplote s telesa višje temperature na telo nižje temperature je nepovračljiv. Toplota
prehaja pod pritiskom temperaturne razlike sama od sebe s telesa višje temperature na telo
nižje temperature. Prestop toplote v nasprotni smeri, torej proti padcu temperature pa sam od
sebe ni možen, saj formulacija A drugega glavnega zakona to jasno in razločno ugotavlja.
Prestop toplote je tem bolj intenziven, tem hitrejši, čim večja je temperaturna razlika ∆t .
Pri majhni temperaturni razliki je prestop toplote počasen. Temperaturno razliko lahko
poljubno zmanjšujemo, v mislih jo celo lahko poljubno približujemo vrednosti nič:
lim ∆t = 0 . Za takšno poljubno majhno temperaturno razliko se seveda hitrost prehoda toplote
zmanjša pod vsako mero. Dogodek postane zelo počasen. Ker pa je temperaturna razlika
izginila, smer prehoda toplote ni več predpisana. Toplota se da premikati ekvipotencialno med
obema telesoma. Kadar pade temperaturna razlika pod vsako mero in postane tako
zanemarljiva, je prestop toplote povračljiv.
Slika 10.4: Prestop toplote
Vkljub nepovračljivosti prehoda toplote pri končnih temperaturnih razlikah pa sta izstop
toplote iz toplejšega telesa in vstop toplote v hladnejše telo povračljiva. S telesa A
temperature TA prestopa toplota dQ na telo B temperature TB (sl. 10.4a), T A > TB . Prav isti
rezultat bomo dosegli, če se poslužujemo dveh vmesnih pomožnih teles A 1 s temperaturo TA
in B 1 s temperaturo TB . Toplotna kapaciteta teles A, A 1, B 1 in B je tolika, da prestop toplote
dQ ne spremeni temperatur teles. Postopamo takole: v dotik dovedemo telesi A in A 1 (sl.

10.4b) in prenesemo toploto dQ s telesa A na telo A 1 . Ker imata obe telesi isto temperaturo,
je ta prestop toplote povračljiv. Nato primaknemo A 1 k B 1 in prenesemo toploto dQ z A 1
na B 1 ob temperaturni razliki TA − TB (sl. 10.4c). Končno prenesemo dQ z B 1 na B
povračljivo (sl. 10.4d). Rezultat je res isti kakor pri neposrednem prenosu toplote s telesa A
na telo B : iz A je odtekla toplota dQ v telo B . Notranja energija telesa A je za dQ manjša
od začetne, notranja energija telesa B pa je za dQ večja od začetne. Pomožni telesi A 1 in
B 1 sta po postopku spet v začetnem stanju. Sklepamo: izstop toplote iz telesa A in vstop
toplote v telo B sta povračljiva. Nepovračljivosti prestopa toplote se dogajajo med obema
telesoma, vendar izven njiju.
10.3.3 Ekspanzija plina brez dela
Plin lahko ekspandira od začetnega volumna

V 1 na končni volumen V = V 1 + V 2 na dva
načina. Ali tako, da med ekspanzijo opravlja
delo, ali pa tako, da med ekspanzijo ne odda
nobenega dela. Oba načina sta v modelu
prikazana v sl. 10.5. Sl. 10.5a predstavlja model
za ekspanzijo z delom. Plin začetnega stanja 1
( p 1, V 1, T 1 ) se nahaja v prekatu A. S prekatom
Slika 10.5: Ekspanzija plina
je zvezan valj B1 s premičnim batom. To zvezo
zapira in odpira pipa C. Ves sistem je od okolice toplotno izoliran. Ko odpremo pipo C,
ekspandira zrak v valj B, pri čemer odriva bat in tako opravlja delo W . Naprava je brez trenja
in premik bata je dovolj počasen za mehanično ravnotežje v plinu. Ker je sistem izoliran, je
delo edina energija, ki izstopa iz njega. Očitno je postopek povračljiv. Z delom W, ki smo ga
pridobili, lahko potisnemo bat v začetno lego; plin se pri tem komprimira in vrača v prekat A.
Vse se spet nahaja v začetnem stanju brez vsakih sledov.
Sl. 10.5b pa kaže ekspanzijo plina brez dela. Začetno stanje plina v prekatu A je enako
kakor prej ( p 1, V 1, T 1 ) . Namesto valja z batom imamo tu popolnoma prazno posodo B2 ,
katere volumen V2 je enak gibnemu volumnu bata v sl. 10.5a. Ko odpremo pipo C, udari plin
s silo v prazno posodo B2 in se po njej raztegne. Končno napolnjuje plin volumen V 1 + V 2
kot v prvem primeru. Plin se je sam od sebe razširil z volumna V 1 na volumen V 1 + V 2 . Ker
ni bilo opravljeno nobeno delo, ni izstopila iz sistema nobena energija. Dogodek je
nepovračljiv, kakor lahko spoznamo. Plin ne more sam od sebe zapustiti posode B in se spet
stisniti v začetni volumen V 1 , tudi ga ne moremo k temu prisiliti tako kakor prej, ker ne
razpolagamo z nikakšnim iz ekspanzije dobljenim delom.
10.3.4 Dušitev
Med nepovračljive procese spada tudi zmanjšanje tlaka v toku plina ali kapljevine z
dušitvijo, ki je v bistvu tudi ekspanzija brez dela. Ker je dušitev zelo važen tehniški proces, jo
bomo bolj podrobno raziskali.
Slika 10.6: Dušitev
Tekočinski tok se duši v dušilni oviri, ki je postavljena v pretočno cev (sl. 10.6). Dušilna
ovira je lahko porozen čep, več ali manj priprt ventil, močna zožitev cevi ali podobno. V
dušilni oviri nastopa močno trenje med tekočino in oviro in zaradi vrtinčenja tudi med
posameznimi delci tekočine. Posledica tega trenja je znižanje tlaka, ki je nepovračljivo, saj
tekočina ne more teči sama od sebe od nižjega tlaka skozi dušilno oviro proti višjemu tlaku.
V dušilni progi, t.j. v dušilni oviri in v morebitnem močno vrtinčastem območju pod njo so
razmere nepregledne; vsak delec ima tako rekoč svojo usodo in se preobrazi drugače kakor
drugi delci. Dogodkov v dušilni progi ne moremo računsko zasledovati. V primerni razdalji
pred dušilno oviro in za njo pa so tokovne razmere normalne in računamo lahko s srednjimi
hitrostmi v prerezu in definiranimi veličinami stanja (glej odstavek 19.1). V sl. 10.6 je
označen tak prerez pred dušilno oviro z 1 in presek za dušilno oviro z 2. Vse veličine, ki se
nanašajo na prerez 1, imajo indeks 1 n.pr. A1 (površine prereza 1), ω1 (povprečna hitrost v
prerezu 1), p1 , U1 , i.t.d. Vse veličine, ki pa se nanašajo na prerez 2, dobijo analogno
indeks 2.
Prereza 1 in 2 izrežeta iz pretočne cevi odsek. V ustaljenem stanju so energije, ki vstopajo
v odsek cevi, enake energijam, ki izstopajo iz njega. Ker je cev izolirana, lahko energije
vstopajo le skozi prerez 1 in sicer z vstopajočo maso m 1 v časovni enoti; ravno tako lahko
energije izstopajo le skozi prerez 2 z izstopajočo maso m 2 v časovni enoti.
V stanju ustaljenosti je seveda:
m 1 = m 2 = m (10.5)
V časovni enoti pretakajočo se maso m imenujemo masni pretok.

V sistemu mer MKSA je enota masnega pretoka kg/s.
Skozi prerez 1 vstopajo v časovni enoti tele energije:
a) notranja energija U1 ;
b) volumenska energija WV 1 , pri čemer je V1 volumen v časovni enoti vstopajoče tekočine
(plina ali kapljevine). Volumensko energijo rabimo za pretok tekočine skozi prerez 1
(sl. 3.5).
Pretok skozi 1 lahko izsilimo z batom, ki pretisne tekočino m skozi prerez 1 proti tlaku
p1 . Pri tem se bat premakne za pot s1 . Delo WV 1 , ki ga je bat opravil, je enako sili
( p1 A1 ) krat poti s1 , torej:
WV 1 = p1 A1 s1 (10.6)
A1 s1 pa je enako volumnu tekočine v časovni enoti V1 . Torej je:
WV 1 = p1 V1 (10.7)
c) kinetična energija m ω12 / 2

Skozi prerez 2 izstopajo analogno:
a) notranja energija U 2 ;
b) volumenska energija p 2 V2 ;
c) kinetična energija m ω 22 / 2
Iz tega izhaja:
m ω12 m ω22
U1 + p1 V1 + = U 2 + p2 V2 + (10.8)
2 2
Namen dušitve je zmanjšanje tlaka, njen namen ni sprememba kinetične energije. Zato
govorimo o čisti in jasno definirani dušitvi le tedaj, kadar je sprememba kinetične energije
enaka nič ali pa vsaj zanemarljivo majhna. Zaradi tega sta kinetični energiji v enačbi na obeh
straneh enaki in se krajšata iz enačbe. Končna enačba dušitve se glasi:
U1 + p1 V1 = U 2 + p 2 V2 (10.9)
ali
H1 = H 2 (10.10)
oziroma za enoto snovi:
h1 = h2 (10.11)
Pri dušitvi ostane entalpija pretoka konstantna. Do istega rezultata bi prišli takoj z uporabo
enačbe (3.34):
Wt = H 1 − H 2 + Q (10.12)
Dušilno progo lahko smatramo za tehnično napravo, v kateri se ne opravlja nikakršno delo.
Zato je:
Wt = 0
Ker je dušenje adiabaten postopek, je tudi:
Q=0
Tako se enačba (10.12) reducira na obliko:

0 = H1 − H 2
ali
H1 = H 2
10.3.5 Raztapljanje
Kocko sladkorja vržemo v kozarec vode. Sladkor se v kratkem času sam od sebe raztopi in
dobimo osladkano vodo. Sladkor je razpadel v molekule, ki so enakomerno razdeljene po
celem volumnu raztopine. Raztapljanje je nepovračljiv proces, saj ni mogoče, da bi se
molekule sladkorja same od sebe zbrale in strnile v kocko sladkorja.
10.3.6 Zaključek
V splošnem so preobrazbe snovi, ki potekajo same od sebe, zlasti pa tiste, ki potekajo zelo
hitro in burno, nepovračljive. Med take burne procese spadajo gorenje, eksplozije, ekspanzije
plinov v praznino itd.
Če si ogledamo stvari bolj natančno, bomo spoznali, da v naravi povračljivih procesov v
pravem pomenu besede sploh ni. Ni mehaničnih procesov brez trenja, ni prestopa toplote brez
končne temperaturne razlike in tako naprej. Vsi naravni dogodki potekajo nepovračljivo in se
povračljivemu poteku le več ali manj približujejo. Tudi življenje je nepovračljiv proces.
Povračljivi procesi so idealni procesi asimptotičnega značaja. Ravno zaradi tega pa so
teoretično in praktično zelo pomembni. Povračljivi procesi so tudi matematično sorazmerno
lahko prijemljivi. Iz povračljivih procesov sklepamo na nepovračljive procese. Zato se bomo
tudi v naših tehničnih razmišljanjih veliko ukvarjali s povračljivimi procesi.
Pojma povračljivosti nekega procesa ne smemo mešati s pojmom krožnega procesa. Pri
krožnem procesu se snov sicer vedno na novo vrača v začetno stanje, to pa še ni razlog za
povračljivost krožnega procesa. Zamislimo si krožni proces, v katerem utrpi snov neko
nepovračljivo preobrazbo, n.pr. ekspanzijo brez opravljanja dela. Po taki preobrazbi se snov
seveda tudi lahko vrne v začetno stanje in krožni proces je s tem sklenjen. Tak krožni proces
je nepovračljiv. So torej povračljivi in nepovračljivi krožni procesi in tudi preobrazbe med
dvema različnima stanjema (med začetnim in končnim stanjem) so lahko povračljive ali pa
nepovračljive.
10.4 NEPOVRAČLJIVOSTI IN DELO
10.4.1 Krožni procesi
Razdelitev procesov v povračljive in nepovračljive je zelo pomembna. Kot inženirje pa nas

tu posebno zanima vprašanje, ali je iz procesov pridobljeno delo v kakšni odvisnosti od
povračljivosti ali nepovračljivosti procesov. To vprašanje bomo najprej raziskali za krožne
procese. Primerjali bomo le procese, ki potekajo pod enakimi zunanjimi pogoji, torej med
istima temperaturnima mejama, v katere se dovaja toplota iz istega izvira toplote
temperature TT in iz katerih se odvaja toplota v isti ponor toplote temperature TH . Rekli
bomo, da so tisti procesi, ki iz enake količine dovedene toplote Qdo pridelujejo več dela,
boljši kakor procesi, ki iz Qdo dajejo manj dela. Vrednost boljših procesov je seveda večja
kakor vrednost slabših procesov.
Zastavljeno vprašanje bomo rešili v treh
stopnjah:
A Vprašamo se: Ali obstoje povračljivi krožni
procesi različne vrednosti? Vzemimo, da
obstoje boljši in slabši povračljivi krožni
procesi. Izmed teh procesov izberemo dva
različno vredna (sl. 10.7), boljšega I in
slabšega II, pri čemer skrbimo za to, da
Slika 10.7: Vrednosti krožnih opravljata oba procesa enako delo W. Boljši
procesov:
I nepovračljiv proces proces odvzema toplemu telesu toploto Qb 1
II povračljiv proces in odvaja hladnemu telesu toploto Qb 2 .
Seveda je W = Qb 1 − Qb 2 . Slabši proces pa odvzema toplemu telesu toploto Qs 1 in
oddaja v hladno telo toploto Qs 2 ; W = Qs 1 − Qs 2 . Ker je I boljši od II, velja po naši
definiciji:
Qb 1 < Qs 1 , Qb 2 < Qs 2 (10.13)
Slabši proces II obrnemo, tako da obteka v levi smeri. To smemo storiti, ker je proces
povračljiv. II sedaj ne daje več dela temveč porablja delo W. Delo W pridobimo iz I in ga
takoj porabimo za pogon procesa II. Posledica tega eksperimenta bi bila:
Iz toplega telesa TT odteka toplota Qb 1 , priteka pa vanj toplota Qs 1 . V hladno telo pa
priteka Qb 2 , in iz njega odteka Qs 2 . Odtok toplote iz hladnega telesa je večji kakor pritok,
dotok toplote v toplo telo je večji kakor odtok. Hladno telo se ohlaja, toplo telo pa segreva:
toplota prehaja sama od sebe s telesa nižje temperature na telo višje temperature. To je v
nasprotju z drugim glavnim zakonom. Zato je obstoj povračljivih krožnih procesov različne
vrednosti nemogoč. Vsi povračljivi krožni procesi so enakovredni.
Če pa so vsi povračljivi krožni procesi enakovredni, ne more biti njihov izkoristek odvisen
od delovne snovi. Delovna snov ne vpliva v ničemer na izkoristek povračljivega krožnega
procesa.
B Drugo vprašanje: Ali so nepovračljivi krožni procesi mogoče boljši od povračljivih?
Vzemimo, da je proces I v sl. 10.7. nepovračljiv, proces II pa povračljiv. Proces I je
boljši, proces II pa slabši. Oba procesa imata desni obtok in dajeta enako delo W. Kar se
toplot tiče, so razmere enake kakor pri obravnavanju prvega vprašanja. Slabši povračljivi
proces črpa več toplote iz toplega telesa kakor boljši nepovračljivi. Postopamo kakor pod
A. Nepovračljivega procesa ne moremo obrniti, pač pa povračljivega. Obrnjeni
povračljivi proces gonimo z delom iz nepovračljivega procesa. Razmere so enake kakor v
sl. 10.7. Tudi v tem primeru je končni rezultat eksperimenta ta, da prehaja toplota sama
od sebe z nižje temperature na višjo, kar ni v skladu z drugim glavnim zakonom
termodinamike:
Nepovračljivi krožni procesi ne morejo biti boljši od povračljivih.
C Mogoče pa so nepovračljivi procesi enakovredni povračljivim? Ponovimo

eksperiment B. Spet poganja desni nepovračljivi proces I levi povračljivi proces II. Ker pa
sta oba procesa enakovredna, so tudi analogne toplote obeh procesov enake. Iz toplega
telesa odteka ravno toliko toplote v nepovračljivi proces, kolikor je priteka iz
povračljivega procesa. Nepovračljivi proces oddaja v hladno telo prav toliko toplote,
kakor je odvzema povračljivi proces. Delovna snov se vedno znova vrača v začetno
stanje. Po vsakem obtoku procesov so vsa udeležena telesa v začetnem stanju, nikjer ni
nobenih trajnih sprememb. To je dokaz, da ni bilo nepovračljivosti in da zato v nasprotju
z našo predpostavko proces I ne more biti nepovračljiv.
Iz tega sklepamo:
Nepovračljivi krožni procesi ne morejo biti enakovredni povračljivim krožnim

procesom.
Ker po prejšnjem tudi ne morejo biti boljši, preostaja le ena možnost:
Nepovračljivi krožni procesi so slabši od povračljivih.
Ne pozabimo, da velja primerjava le za iste temperaturne meje. Izkoristek nepovračljivih

krožnih procesov tudi ni neodvisen od delovne snovi.
10.4.2 Monotermni procesi
Naša razmišljanja niso popolna, ker smo jih

omejili na krožne procese. Razširiti jih moramo
tudi na enkratne procese med začetnim
stanjem 1 in končnim stanjem 2, na enosmerne
ali monotermne preobrazbe. Saj smo že v 9.6
opozorili na pomen in važnost takih procesov.
Prehod telesa iz stanja 1 v stanje 2 je možen po
različnih poteh. Pri takem prehodu ali
preobrazbi se v splošnem dovaja ali odvaja
toplota in opravlja ali porablja delo. Preobrazba
Slika 10.8: Vrednost monotermnih 1,2 je lahko povračljiva ali pa nepovračljiva.
procesov
Namesto enega samega telesa (n.pr. plina) si
lahko zamislimo skupnost teles ali sistem S, ki daje delo pri prehodu iz stanja 1 v stanje 2.
Izven sistema je še telo A, iz katerega jemljemo za preobrazbo potrebno toploto ali pa vanj
odvajamo toploto iz preobrazbe – kakršne so pač posebne razmere – sl. 10.8. Razmišljanja se
sedaj vrstijo enako kakor pri krožnih procesih.
A. Ali so med stanjema 1 in 2 povračljive preobrazbe različnih vrednosti?
N.pr. boljša preobrazba I, ki daje večje delo WI , in slabša preobrazba II, ki daje manjše delo
WII ; WI > WII . Če bi bilo to možno, bi opravili pot 1,2 po povračljivi preobrazbi I in
pridobili delo WI . To delo bi nekje na primeren način shranili, recimo v dvignjeni uteži.
Vrnili bi se po obrnjeni povračljivi preobrazbi II v začetno stanje 1 in pri tem porabili delo
WII , ki bi ga odvzeli prej dvignjeni uteži. V uteži shranjen bi preostal presežek dela
WI − WII . Ker se je delovni sistem vrnil v začetno stanje, je mogel presežek dela priti samo iz
kalorične notranje energije telesa A, ki mu je bila odvzeta kot toplota. To pa nasprotuje
formulaciji B drugega glavnega zakona. Torej:
Vsi povračljivi monotermni procesi med danima stanjema so enakovredni.
Preobrazba, po kateri poteka proces, je lahko poljubna; važna je le povračljivost procesa.

B. Ali so nepovračljive preobrazbe med stanjema 1 in 2 boljše od povračljivih?
Če bi bilo to tako, bi šli po boljši nepovračljivi poti iz 1 v 2 in pri tem pridobili večje delo. Za
vrnitev po povračljivi slabši poti bi porabili manjše delo. Spet bi preostal presežek dela na
račun notranje energije telesa A:
Med danima stanjema 1 in 2 ne morejo biti nepovračljivi procesi boljši od

povračljivih.
C. Ali so morda nepovračljive preobrazbe med stanjema 1 in 2 enakovredne povračljivim

preobrazbam?
Iz 1 gremo v 2 po nepovračljivi poti in pridobimo delo W; pri tem smo izmenjali s telesom A
toploto Q. Vračamo se po povračljivi poti, na kateri porabimo delo W. Ker je sedaj sistem S
spet v začetnem stanju in ker ni preostala nikakršna razlika dela, mora biti tudi telo A v
začetnem stanju; toploto Q smo torej pri vrnitvi v 1 izmenjali v nasprotni smeri. Nikjer niso
ostale nobene sledi, celoten proces ni mogel biti v nobenem delu nepovračljiv:
Med danima stanjema 1 in 2 ne morejo biti nepovračljivi procesi enakovredni

povračljivim procesom.
Iz A, B in C sklepamo:
Med dvema danima stanjema 1 in 2 nekega sistema dajo povračljivi procesi več
dela kakor nepovračljivi; vsi povračljivi procesi med tema stanjema dajo enako
delo.
Za monotermne procese, ki porabljajo delo, pa velja – kar se lahko na podoben način

dokaže:
Med dvema danima stanjema 1 in 2 nekega sistema porabljajo povračljivi procesi

manj dela kakor nepovračljivi; vsi povračljivi procesi med tema stanjema
porabljajo enako delo.
Ta izrek sledi tudi algebrajsko neposredno iz prvega izreka. Porabljeno delo je negativno
opravljeno. Manjše porabljeno delo je seveda večje »negativno opravljeno« delo.
Ti izreki veljajo za vse procese, saj nismo ničesar predpostavili o vrsti procesov. Veljajo
tako za fizikalne preobrazbe, kakor tudi za kemijske procese ali pa za jedrske dogodke.
10.5 TERMODINAMIČNA TEMPERATURNA SKALA
Temperaturna skala, ki smo jo do sedaj rabili, ima bistveno pomanjkljivost: njena

definicija je navezana na lastnosti termometrske snovi (glej 2.4.3).
Najprej smo skalo določili po Celzijevi metodi z živim srebrom, pozneje pa smo
živosrebrno temperaturno skalo nadomestili s skalo idealnega plina. Pri tem smo prišli do
pojma absolutne temperature, ki smo ga formalno izvedli iz Boyle – Mariottovega zakona.
Drugi glavni zakon termodinamike omogoča določitev temperaturne skale iz meritev v
krožnih procesih predelanih toplot brez naslonitve na posebno termometrsko snov. Ta, od
termometrske snovi neodvisna temperaturna skala, se imenuje termodinamična
temperaturna skala. Temperature, izražene v tej, nam zaenkrat še neznani temperaturni
skali, bomo označili z Θ .Zamislimo si tri toplotne rezervoarje A, B in C (sl. 10.9) s
temperaturami Θ A > Θ B > Θ C . Toplotna kapaciteta teh rezervoarjev je zelo velika v
Slika 10.9: Izvod termodinamične temperaturne skale
primerjavi s toplotami, ki jih tem rezervoarjem dovajamo ali odvzemamo. Zato so spremembe
temperature rezervoarjev zaradi dovoda ali odvzema toplote zanemarljive.
Med toplotnimi rezervoarji A, B in C izvajamo v mislih tri povračljive krožne procese I, II
in III. Proces I poteka med A in B; ta proces odvzema iz A toploto Q A I , opravlja delo WI in
oddaja v B toploto QB I . Proces II poteka med B in C, odvzema iz B toploto QB II , opravlja
delo WII in oddaja v C toploto QC II . Končno poteka proces III med A in C, iz A odvzema
toploto Q A III , opravlja delo WIII in oddaja v C toploto QC III . Pri izvajanju procesov
skrbimo za to, da je:
Q A I = Q A III = Q A in QB I = QB II = Q B (10.14)
V telo B priteka ravno toliko toplote, kolikor je odteka iz njega; telo B ne utrpi nobenih
trajnih sprememb. Procesa I in II skupaj odvzemata pravzaprav toploto le iz A in oddajata
toploto le v C ravno tako kakor proces III. Ker so vsi procesi povračljivi, morata biti procesa I
in II skupaj toliko vredna kakor III. Ker pa je Q A I = Q A III , mora biti tudi WI + WII = WIII ,
iz česar sledi, da je tudi:
QC II = QC III = QC (10.15)
Zaradi povračljivosti procesov je njihova kakovost, torej njihov termični izkoristek ηt

odvisen samo od temperaturnih mej, saj vsi povračljivi krožni procesi med danima
temperaturama n.pr. Θ A in Θ B dajejo iz enakih količin toplotnemu telesu odvzete toplote
enake količine dela. Izkupiček dela je tudi neodvisen od delovne snovi.
Za proces I velja zato:
WI Q A − QB QB
ηt I = = = 1− = ϕ (Θ A , Θ B ) (10.16)
QA QA QA
Tu pomeni ϕ (Θ A , Θ B ) neko zaenkrat še neznano funkcijo temperatur Θ A in Θ B . Seveda je

tudi razmerje dovedene in odvedene toplote čista funkcija obeh navedenih temperatur:
QB
= f (Θ A , Θ B ) (10.17)
QA
Na enak način dobimo krožni proces II:
QC
= f (Θ B , Θ C ) (10.18)
QB
in za proces III:
QC
= f (Θ A ,Θ C ) (10.19)
QA
Delimo (10.19) z (10.17) in dobimo:
QC f (Θ A , ΘC )
= (10.20)
QB f (Θ A , Θ B )
QC Q B vstavimo iz (10.18) v (10.20), kar da:
QC f (Θ A , ΘC )
= f (ΘB , ΘC ) = (10.21)
QB f (Θ A , ΘB )
Ulomek f (Θ A , ΘC ) f (Θ A , Θ B ) je tedaj čista funkcija temperatur Θ B in Θ C . Θ B se

nahaja v argumentu imenovalca, Θ C pa v argumentu števca. V obeh argumentih se nahaja
poleg tega še Θ A . Ker pa naj bo ulomek funkcija le od Θ B in Θ C , mora imeti funkcija

f (....) tako obliko, da se v ulomku Θ A krajša. To pa je možno le, če sta funkciji števca in
imenovalca produkta dveh funkcij, katerih argument je le ena sama temperatura. Torej:
f (Θ A , Θ C ) = ψ (Θ A ) χ (Θ C ) (10.22)
in podobno tudi v števcu. Tako dobimo:
QC ψ (Θ A ) χ (Θ C ) χ (Θ C )
= f (Θ B , Θ C ) = = (10.23)
QB ψ (Θ A ) χ (Θ B ) χ (Θ B )
in analogno:
QC χ (Θ C ) QB χ (Θ B )
= , = (10.24)
QA χ (Θ A ) QA χ (Θ A )
ali splošno:
Qdo χ (Θ do )
= (10.25)
Qod χ (Θ od )
pri čemer je Θ do temperatura dovoda v krožni proces, Θ od pa temperatura odvoda toplote iz

krožnega procesa. Ne pozabimo, da sta obe temperaturi izraženi v nam zaenkrat še neznani
termodinamični temperaturni skali Θ .
Če bi primerjali termodinamično temperaturno skalo neke poljubne termometrske
substance n.pr. idealnega plina, bi konstatirali, da vsaki temperaturi idealnega plina T ustreza
natančno določena termodinamična temperatura Θ . Na empirični skali izberemo dve določeni
temperaturi T1 in T2 (n.pr. vrelišče in ledišče vode pri tlaku 1 atm), katerima ustrezata
termodinamični temperaturi Θ1 in Θ 2 . Med tema dvema temperaturama izvedemo povračljiv
krožni proces in izmerimo dovedeno toploto Q1 in odvedeno toploto Q2 . Tako dobimo
razmerje funkcij χ termodinamičnih temperatur:
Q1 χ(Θ1 )
= (10.26)
Q2 χ(Θ 2 )
Povračljivi krožni proces med T1 in T2 oziroma med Θ1 in Θ 2 lahko izvedemo s poljubno

delovno snovjo. Ker je kakovost procesa neodvisna od delovne snovi, bodo meritve na
procesih z različnimi delovnimi snovmi dale vedno enako razmerje χ(Θ1 ) χ(Θ2 ) . Končno ni
niti potrebno, da krožni proces tudi zares izvedemo. Lahko ga izvedemo samo v mislih in, če
imamo o delovni snovi dovolj podatkov, lahko razmerje Q1 Q2 izračunamo. Pri takem
namišljenem krožnem procesu je delovna snov celo lahko neka idealna namišljena snov n.pr.
idealni plin. Rezultat, ki ga bomo dobili iz namišljenega eksperimenta, bo vkljub temu
splošno veljaven.
Izberemo lahko čisto poljuben povračljiv krožni proces, ker so vsi povračljivi krožni
procesi enakovredni in imajo – med enakima temperaturnima mejama seveda – enak
Q1 Q2 . Odločili se bomo za Carnotov krožni proces, ker je matematično posebno lahko
prijemljiv. Razmerje Q1 Q2 smo za Carnotov proces že izračunali (glej 9.5.1) in to razmerje
je po (9.25) in po (10.26):
Q1 T1 χ(Θ1 )
= = (10.27)
Q2 T2 χ(Θ 2 )
Tako lahko določimo za celo vrsto parov temperatur T1 in T2 razmerje toplot Q1 in Q2 ,

oziroma razmerje funkcij χ termodinamičnih temperatur Θ1 in Θ 2 . S temi razmerji samimi
pa termodinamična temperaturna skala še ni v vsem določena. Poljubno lahko izberemo
velikost temperaturne stopinje Θ in tudi matematični karakter skale (linearna, logaritimična,
i.t.d.). Iz praktičnih razlogov pa bomo gledali, da priključimo termodinamično skalo čim bolj
na tradicionalno, do sedaj rabljeno skalo. Odločili se bomo za linearno skalo. Velikost
temperaturne stopinje pa naj bo tolikšna, da bomo imeli med lediščem in vreliščem vode
kakor do sedaj 100 stopinj:
Θ v − Θ l = 100 stopinj (10.28)
Tako dobimo za Carnotov krožni proces med vreliščem in lediščem vode:
Q1 χ(Θl ) Tl
= = (10.29)
Q2 χ(Θl + 100 ) Tl + 100
Iz tega pa sledi, da je termodinamična temperatura Θ identična s temperaturo idealnega

plina T :
Θ≡T (10.30)
Funkcija χ(Θ ) ima lahko samo obliko:
χ(Θ ) = a Θ = a T (10.31)
pri čemer se a iz vseh razmerij krajša.

Zaradi identičnosti termodinamične temperaturne skale s skalo idealnega plina, ne bomo
rabili provizorično uvedene označbe Θ , temveč bomo ostali pri že uporabljeni označbi T .
Praktična določitev absolutne ali termodinamične temperaturne skale z meritvami toplotnih
količin, predelanih v povračljivih krožnih procesih, ni izvedljiva. Zato določamo to skalo z
meritvami volumna ali tlaka zelo redkih plinov, torej s plinskimi termometri, katerih
termometrska snov se obnaša natančno tako kakor idealni plin.
10.6 ENTROPIJA
10.6.1 Entropija – nova veličina stanja
Pri Carnotovem krožnem procesu je vsota dovedene in odvedene reducirane toplote enaka
nič:
Qdo Qod
Qdo red + Qod red = + =0 (10.32)
Tdo Tod
To dognanje bomo razširili na povračljive krožne procese poljubne oblike takole (sl. 10.10):
Skozi desni krožni proces, ki ga predstavlja debela sklenjena krivulja A, položimo snop
izentrop si (i = 1, 2 ,… , n, n + 1) . Odseke krožnega procesa A med dvema sosednjima
izentropama nadomestimo z izotermami Ti do , Ti od , tako da se vsaka izoterma čim bolj
prilega poteku krivulje A. Krožni proces A smo nadomestili z nizom ozkih Carnotovih
procesov 1, 2,..., n . Kakor pa vidimo iz sl. 10.10 se prilegajo izoterme Carnotovih procesov
na krivuljo A precej grobo. Prileganje lahko izboljšamo s povečanjem števila nadomestnih

Carnotovih procesov, to je z zožitvijo teh procesov.
Ob zgornjih izotermah Ti do dovajamo v Carnotove procese na količinsko enoto snovi
toploto Qi do / m , ob spodnjih izotermah Ti od pa odvajamo iz procesov toploto Qi od / m . Za
vsak Carnotov proces velja splošno - ker se 1 / m krajša:
æ Qi do Qi od ö
ç − ÷ =0 (10.33)
ç m Ti do m Ti od ÷
è ø pov
Slika 10.10: Reducirane toplote v krožnem procesu poljubne oblike
ali za vse skupaj:
æ Qi do ö æ Qi od ö
å çç Ti do ÷÷ + å çç Ti od ÷÷ =0 (10.34)
i è ø pov i è ø pov
ali skrajšano:
æQ ö
å ççè Tii ÷÷ø =0 (10.35)
i pov
Če povečamo število nadomestnih Carnotovih

procesov čez vsako poljubno mero, se skrajšajo
izotermni kraki tako, da se prilegajo krivulji procesa s
poljubno natančnostjo. Krivuljo A smo nadomestili s
cikcakasto linijo, ki je sestavljena iz samih
diferencialnih odsekov izentrop in izoterm.
Vsota v enačbi (10.35) se pretvori v krožni integral,
dovedena toplota pod vsoto pa v diferencial dQ .
2
Slika 10.11: ò (dQ / T ) pov je Enačba (10.35) se glasi v novi obliki:
1
neodvisen od poti æ dQ ö
ò çè ÷
T ø pov
=0 (10.36)
Integral diferencialne reducirane toplote ob sklenjeni krivulji povračljivega

krožnega procesa je enak nič.
Na poljubnem krožnem procesu izberemo dve stanji 1 in 2 (sl. 10.11). Krožni integral
(10.36) razdelimo v dva krivuljna integrala:
2 1
æ dQ ö æ dQ ö
ò a ç ÷
è T ø pov
in ò b ç ÷
è T ø pov
1 2
Prvi integral je vzet od 1 do 2 po poti a, drugi integral pa od 2 do 1 po poti b: vsota obeh

integralov je seveda enaka krožnemu integralu iz enačbe (10.36). Zato je:
2 1
æ dQ ö æ dQ ö æ dQ ö
ç ÷
è T ø pov
= ò a ç ÷
è T ø pov
+ ò b ç ÷
è T ø pov
=0 (10.37)
1 2
In dalje:
2 1 2
æ dQ ö æ dQ ö æ dQ ö
ò a ç ÷
è T ø pov
=− b ç ÷
è T ø pov
= ò b
ç ÷
è T ø pov
(10.38)
1 2 1
In ker lahko skozi 1 in 2 položimo še druge krožne procese, n.pr. črtkani v sl. 10.11, velja
tudi:
2 2 2 2 2
æ dQ ö æ dQ ö æ dQ ö æ dQ ö æ dQ ö
ò a ç ÷
è T ø pov
= ò b ç ÷
è T ø pov
= ò c ç ÷
è T ø pov
= ò d ç ÷
è T ø pov
= ò çè T ÷
ø pov
(10.39)
1 1 1 1 1
2 2
ò1 (dQ / T ) pov ali za količinsko enoto snovi (1/ m ) ò (dQ T ) pov je torej neodvisen od poti
1
oziroma poteka preobrazbe. Vrednost tega integrala je odvisna samo od začetnega in
končnega stanja (1 in 2) preobrazbe. Seveda mora biti preobrazba snovi povračljiva. Od prej
2
vemo, da je ò1 dQ=1Q2 , kar pomeni, da je ob preobrazbi dovedena toplota odvisna od poti in
da je zato ob različnih poteh med 1 in 2 različna; dQ je nepopoln diferencial, dQ T pa je
popoln diferencial. Pomnožitev nepopolnega diferenciala dQ z 1 T ga pretvori v popolnega.
1 T je integrirajoči faktor nepopolnega diferenciala dQ .

V diagramu p–v (sl. 10.12) izberemo poljubno
začetno stanje 0 in vrsto od stanja 0 različnih stanj
i (i = 1, 2, 3, … , n ) . Iz stanja 0 položimo poljubne
povračljive preobrazbe ai v stanja i. Ob vsaki teh
preobrazb izračunamo:
Slika 10.12 i
1 æ dQ ö
m ò0 è T ø pov
ç ÷
Vrednost vsakega teh integralov je odvisna le od začetnega stanja 0 in od končnega stanja i.

Ta vrednost je popolnoma neodvisna od preobrazbe ali integracijske poti. Tako n.pr. kakor je
višinska razlika med dvema točkama zemeljske površine odvisna le od lege teh dveh točk in
ne od poti, po kateri pridemo z ene točke na drugo.
Vrednost integralov (10.40) pomeni razliko neke lastnosti stanj, med katerima se integral
izračuna. Tako lahko pripišemo vsakemu stanju i neko določeno lastnost si , ki temu stanju
enoznačno pripada in katere veličina je tolika, da velja:
i
1 æ dQ ö
m ò0 è T ø pov
ç ÷ = si − s 0 (10.41)
Po tej definiciji je seveda:
1 æ dQ ö
ç ÷ = ds (10.42)
m è T ø pov
ali
æ dQ ö
ç ÷ = T ds (10.43)
è m ø pov
ds pa je popoln diferencial.
Lastnosti, ki pripadajo nekemu stanju enoznačno, so, kakor že vemo, veličine stanja. V tem
smislu je tudi s veličina stanja. O fizikalnem pomenu te nove veličine stanja zaenkrat še
ničesar ne vemo. Ta veličina stanja se imenuje entropija1. O entropiji vemo za sedaj le to, da
se razlika entropij med dvema stanjema izračuna kot integral:
æ dQ ö
ò ç ÷
è T ø pov
vzet po poljubni povračljivi poti med tema dvema stanjema. Ker je taka preobrazba vsaj v
mislih vedno izvedljiva, je tudi integral vedno izračunljiv.
Entropija količinske enote snovi se imenuje specifična entropija. Specifično entropijo
označimo z s. Entropijo poljubne količine snovi m označimo z S:
S=ms (10.44)
Pojem entropije dela začetniku težave. Entropija je veličina stanja, katero smo odkrili z
matematično dedukcijo. Medtem ko si druge, do sedaj znane veličine stanja, lahko
predstavljamo brez večjih težav – večinoma so direktno izmerljive – je entropija težje
zajemljiva. Za začetnika je najbolje, da si ne poizkuša "predstavljati" entropijo. Naj se
zadovoljuje zaenkrat s tem, da je entropija veličina stanja posebne vrste, da je njena vrednost
1
To ime je uvedel Clausius. Beseda entropija prihaja od grškega glagola έντρέπειν = spreminjati, preobraziti.
zaradi tega za vsako stanje natančno določena, da imamo predpise, kako se ta vrednost
izračuna, da se da izračunati predvsem razlika entropij med dvema stanjema po enačbi (10.41)
in da poznamo tudi sicer za računanje z entropijami določena pravila. Če bi imeli instrument
za merjenje entropije, bi mogli na njem za vsako stanje odčitati vrednost entropije, kakor
odčitamo temperaturo na termometru ali pa tlak na manometru. Kadarkoli bi se vrnili v isto
stanje, n.pr. v stanje 1, bi instrument vedno kazal isto entropijo s1 . Videli bomo, da je
entropija izredno pomembna veličina stanja.
Tu opozarjamo izrecno na to, da enačba (10.42) ne definira entropije. Ta enačba je samo
predpis za izračunanje entropijske razlike med dvema stanjema. To je razumeti tako, kakor
n.pr. enačbo V = a 3 (a je rob kocke), ki ne definira pojma volumna kocke, temveč daje samo
navodilo, kako volumen kocke izračunamo iz dolžine njenega roba a. Pojem volumna kocke
pa je definiran kot prostor, ki ga kocka zavzema.
Ker je entropija veličina stanja, velja zanjo kakor za ostale veličine stanja, da mora biti
njena vrednost izračunljiva iz dveh poljubnih veličin stanja:
s = s ( p, T ) , s = s (v, T ) itd.
ali (10.45)
s = s (u,T )...
10.6.2 Dimenzija in enote entropije
Dimenzijo specifične entropije dobimo iz enačbe (10.42), torej:
[ds] = [dQ m] (10.46)

[T ]
Tu pomenijo oglati oklepaji dimenzijo veličine, ki stoji med njimi. Dimenzija specifične
entropije je energija na enoto mase, deljena s temperaturo. Merska enota specifične entropije
v sistemu MKSA je J/kg K, v tehničnem sistemu pa kcal/kg K.
10.6.3 Izračun entropije iz termičnih veličin stanja
Kakor vemo (glej 10.2.1), kaže pisava prvega glavnega zakona v obliki:
dQ
= du + p dv
m
obenem tudi to, da je preobrazba določene, kemično nespremenjene snovi povračljiva. Samo
za tako povračljivo preobrazbo velja namreč, da je dW / m = p dv . Zato lahko pišemo:
dQ
= du + p dv = T ds (10.47)
m
Ravno isto velja seveda za diferencialno pisavo prvega glavnega zakona z entalpijo:
dQ
= dh − v dp = T ds (10.48)
m
10.6.3.1 Nekaj o popolnih diferencialih
Če diferenciramo funkcijo dveh neodvisnih spremenljivk z = z (x , y ) po obeh

spremenljivkah, dobimo popolni diferencial dz te funkcije:
æ∂ zö æ∂ zö
dz = çç ÷÷ dx + çç ÷ dy (10.49)
è ∂ x øy è∂ y ÷ø x
Oklepajem pripisana indeksa pomenita spremenljivko, ki je ostala pri parcialni diferenciaciji

konstantna. Matematično pravilo, ki ga tu ne bomo dokazovali, pravi: Parcialni diferencialni
kvocient po prvi spremenljivki, diferenciran po drugi spremenljivki, je enak parcialnemu
diferencialnemu kvocientu po drugi spremenljivki, diferenciranemu po prvi spremenljivki:
æ ∂ (∂ z ∂ x ) y ö æ ∂ (∂ z ∂ y )x ö
ç ÷ =ç ÷÷ (10.50)
ç ∂y ÷ ç ∂x
è øx è øy
ali krajše pisano:
∂ 2z ∂ 2z
= (10.51)
∂x ∂y ∂y ∂x
To pravilo navskrižne diferenciacije bomo večkrat uporabili.
10.6.3.2 Izračunavanje entropije iz drugih veličin
Entropija neke snovi se po prejšnjem lahko izračuna iz drugih veličin stanja, n.pr. iz
termičnih p, v in T. Eno tako – in sicer najbolj praktično – zvezo med entropijo in termičnimi
veličinami stanja bomo izvedli v naslednjem. Način tega izvajanja je značilen za
termodinamiko.
Entropija naj bo funkcija temperature in tlaka:
s = s (T , p ) (10.52)
Iz tega dobimo diferencial entropije:
æ ∂s ö æ ∂s ö
ds = ç ÷ dT + çç ÷÷ dp (10.53)
è ∂T ø p è ∂p øT
Parcialna diferencialna kvocienta v enačbi (10.53) bomo poskusili izraziti s termičnima

veličinama stanja T in p. Iz enačbe (10.48) sledi:
dh − v dp
ds = (10.54)
T
Tudi tu moramo h izraziti kot funkcijo temperature T in tlaka p:
h = h (T , p ) (10.55)
in iz tega:
æ ∂h ö æ ∂h ö
dh = ç ÷ dT + çç ÷÷ dp (10.56)
Desno stran enačbe (10.56) vstavimo namesto dh v (10.54) in izraz uredimo:
1 æ ∂h ö 1 éæ ∂h ö ù
ds = ç ÷ dT + êçç ÷÷ − v ú dp (10.57)
T è ∂T ø p T êëè ∂p øT úû
Primerjava enačbe (10.57) z enačbo (10.53) da:

æ ∂s ö 1 æ ∂h ö
ç ÷ = ç ÷ (10.58)
è ∂T ø p T è ∂T ø p
æ ∂s ö 1 éæ ∂h ö ù
çç ÷÷ = êçç ÷÷ − v ú (10.59)
è ∂p øT T êëè ∂p øT úû
Če bi desni strani enačb (10.58) in (10.59) vstavili v (10.53), naš cilj ne bi bil še dosežen.
Parcialna diferencialna kvocienta entalpije motita in ju moramo izraziti z drugimi, lažje
določljivimi veličinami. V enačbi (10.58) to lahko takoj storimo z uporabo enačbe (5.19):
æ ∂s ö cp
ç ÷ = (10.60)
è ∂T ø p T
Iz desne strani enačbe (10.59) bomo eliminirali entalpijo z uporabo pravila navskrižne
diferenciacije (10.51). Diferenciramo desno stran enačbe (10.58) po tlaku ob konstantni
temperaturi in desno stran enačbe (10.59) ob konstantnem tlaku po temperaturi:
∂ 2s 1 ∂ 2h
= (10.61)
∂T ∂p T ∂T ∂p
∂2s 1 éæ ∂h ö ù 1 é ∂ 2 h æ ∂v ö ù
= − 2 êçç ÷÷ − v ú + ê −ç ÷ ú (10.62)
∂p ∂T T êëè ∂p øT úû T êë ∂p ∂T è ∂T ø p ûú
Izenačimo desni strani enačb (10.61) in (10.62), iz česar dobimo:
æ ∂h ö æ ∂v ö
çç ÷÷ = v − T ç ÷ (10.63)
è ∂p ø T è ∂T ø p
Desno stran (10.63) vstavimo v (10.59), kar da:
æ ∂s ö æ ∂v ö
çç ÷÷ = − ç ÷ (10.64)
è ∂p øT è ∂T ø p
Končno vstavimo desni strani enačbe (10.60) in (10.64) v (10.53), iz česar dobimo:
cp æ ∂v ö
ds = dT − ç ÷ dp (10.65)
T è ∂T ø p
To je diferencialna enačba za entropijo, v kateri je entropija izražena s termičnima veličinama

stanja T in p. (∂v / ∂T ) p je termični volumenski raztezek snovi, ki ga moramo za integriranje
enačbe (10.65) napisat kot funkcijo tlaka p; ravno tako moramo c p napisati kot funkcijo
temperature T.
Med začetnim stanjem (T0 , p0 ) in poljubnim končnim stanjem (T , p ) integriramo enačbo

(10.65) najprej med temperaturama T0 in T ob izobari p0 = konst (dp = 0) in nato med
tlakoma p0 in p ob izotermi T = konst (dT = 0) . Ker pa mora biti rezultat integracije
neodvisen od poti, lahko tudi kot prvo izvršimo integracijo ob konstantni temperaturi T0 med
tlakoma p0 in p in nato integracijo ob konstantnem tlaku p med temperaturama T0 in T:
éT c ù ép ù
ê p ú ê æ∂ vö
s= ò dT − ò
ç ÷ dp ú + s0 (10.66)
ê T ú ê çè ∂ T ÷ø p ú
ëT0 û p0 ë p0 ûT
ép ù éT c ù
ê æ∂ vö ú p
s= − ò
çç ÷÷ dp + ê ò dT ú + s0 (10.67)
ê è ∂T øp ú ê T ú
ë p0 û T0 ëT0 ûp
Slika 10.13: Grafično računanje Slika 10.14: Grafično računanje

éT ù ép ù
integrala ê ò (c p / T ) dT ú integrala ê ò (∂v / ∂T ) p dp ú
êT ú êp ú
ë 0 û p0 ë 0 ûT
Seveda bi med začetnim in končnim stanjem mogli integrirati tudi ob kaki drugi, čisto
poljubni preobrazbi. Rezultat bi bil isti, vendar sta izbrani poti matematično najbolj pripravni.
Enačbi (10.66) in (10.67) se dasta v splošnem le grafično integrirati. Enačba (10.66) n.pr.
takole: narišemo krivuljo [c p / T ]p 0
[
= f1 (T ) . c p / T ]p 0
je kvocient specifične izobarne
toplote in temperature pri različnih temperaturah, toda vedno pri istem tlaku p0 . Integral
te funkcije je enak ploskvi pod krivuljo med T0 in T (sl. 10.13). Ravno tako postopamo z
drugim integralom. Narišemo krivuljo [(∂v / ∂T ) p ]T = f 2 ( p ) in s planimetriranjem
izračunamo vrednost integrala (sl. 10.14).
Funkciji f1 (T ) in f 2 ( p ) moramo eksperimentalno določiti.
Integracijska konstanta s0 je specifična entropija snovi v začetnem stanju 0. Vrednosti te
entropije zaenkrat še ne znamo izračunati. Večinoma imamo v naših problemih opravka z
entropijskimi razlikami. Iz takih razlik entropija s0 izpada. Zato se lahko dogovorimo, da je
s0 = 0 . Ta dogovor pa je dopusten za diferenčne probleme in za preobrazbe samo, če
računamo entropije vedno od istega izhodišča, torej od istega začetnega stanja, in če se snov
pri preobrazbi kemično ne spremeni. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, se s0 spreminja in ne
izpada iz razlik.
Entropije, ki jih štejemo od nekega dogovorjenega začetnega stanja, imenujemo relativne
entropije. Entropije, izračunane s pravo vrednostjo integracijske konstante, pa so absolutne
entropije.
Za naše potrebe zaenkrat v vsem zadostuje računanje z relativnimi entropijami.
10.6.4 Entropija idealnega plina
Entropijo idealnega plina dobimo iz (10.65), če upoštevamo posebnosti idealnih plinov. c p

idealnega plina je odvisen samo od temperature in neodvisen od tlaka. Volumenski raztezek
izračunamo iz plinske enačbe p v = R T :
æ ∂v ö R
ç ÷ = (10.68)
è ∂T ø p p
Enačba (10.65) se glasi za idealne pline:
cp dp
dsid = dT − R (10.69)
T p
in integrirano:
T
cp p
sid = òT dT − R ln
p0
+ s0 (10.70)
T0
Kadar je c p v integracijskem intervalu konstanten, se enačba (10.70) poenostavi v:
T p
sid = c p ln − R ln + s0 (10.71)
T0 p0
Tu je specifična entropija s funkcija temperature T in tlaka p. Entropijo idealnega plina

pišemo lahko tudi kot funkcijo temperature in volumna, ali pa kot funkcijo volumna in tlaka.
Ker je po (5.29) c p = cv + R in ker dobimo iz plinske enačbe:
p v T
=
p0 v0 T0
in iz tega:
p v T
ln + ln = ln (10.72)
p0 v0 T0
sledita iz (10.71) in (10.72) ter (5.29) enačbi:
T v
sid = cv ln + R ln + s0 (10.73)
T0 v0
v p
sid = c p ln + cv ln + s0 (10.74)
v0 p0
V vseh gornjih enačbah lahko po dogovoru postavimo s0 = 0 . Večinoma izhajamo z

enačbami (10.71), (10.73) in (10.74) in sicer vedno, kadar so v intervalu integracije specifične
toplote z zadovoljivo natančnostjo konstantne. V posebnih primerih seveda moramo
upoštevati spremenljivost specifičnih toplot s temperaturo.
10.6.5 Entropija trdnih teles in kapljevin
Volumenski raztezek kapljevin in trdnih teles je razmeroma majhen. V zmernih tlačnih

intervalih, kar pomeni v praksi navadno pri okolišnem tlaku in višjih tlakih do kakih 25 bar,
lahko zanemarimo v enačbi (10.65) člen, ki upošteva spremembo tlaka proti temperaturnemu
členu. Enačba (10.65) se poenostavi v:
c
ds = dT (10.75)
T
in integrirana v:
T
c
s= ò T dT + s0 (10.76)
T0
Integral izračunamo grafično po sl. (10.13). Za konstantno specifično toploto dobimo

enostavno formulo:
T
s = c ln + s0 (10.77)
T0
10.6.6 Entropijski diagrami
Ker je entropija veličina stanja, lahko v diagramu stanja narišemo linije enake entropije ali
izentrope.
Izentrope poznamo že kot povračljive preobrazbe
brez dovoda in odvoda toplote. Iz:
dQ pov = 0 sledi ds = 0
Sedaj nam je razumljivo tudi ime izentropa.

Izentropa je povračljiva adiabata.
V diagramu p–v idealnega plina so izentrope,
Slika 10.15: Diagram T–s in kakor že vemo, krivulje z enačbo pv κ = konst .
predelana toplota
Zelo važni so diagrami stanja z entropijo kot
neodvisno spremenljivko. Belpair je predložil leta 1874 diagram T–s. V tem diagramu so
ordinate absolutne temperature T, abscise pa specifične entropije s (sl. 10.15). Vsaka točka v
tem diagramu predstavlja določeno stanje n.pr. 1 ali 2 v sliki. Prehod iz stanja 1 v stanje 2
predstavlja zvezna krivulja a, prav tako kakor v diagramu p–v. Ob preobrazbi 1,2 se enoti
Slika 10.16: Krožni proces v Slika 10.17: Carnotov krožni proces v

diagramu T–s diagramu T–s
s2
snovi dovede toplota 1 Q 2 / m = òs T ds pod pogojem, da je preobrazba snovi bila povračljiva.
1
Diferencial te toplote je ozek pravokotnik širine ds in višine T (sl. 10.15). Dovedena toplota
1 Q2 / m je enaka ploskvi pod povračljivo preobrazbo. Tu obstaja analogija z diagramom p–v,

v katerem je delo enako ploskvi pod povračljivo preobrazbo.
Tudi v diagramu T–s vrišemo krožni proces kot sklenjeno krivuljo (sl. 10.16). Dotikališči I
in II tangencialnih izentrop delita krožni proces v zgornji odsek a, ob katerem se dovaja
toplota ds > 0 , in v spodnji odsek b, ob katerem se odvaja toplota ds < 0 . Kakor vidimo iz
slike, je površina krožnega procesa enaka razliki dovedene in odvedene toplote, torej
enaka delu.
Delo povračljivega krožnega procesa je tako v diagramu T–s, kakor v diagramu p–v enako
površini krožnega procesa. Tudi v diagramu T–s imajo krožni procesi, ki dajejo delo, desni
obtok; procesi z levim obtokom pa porabljajo delo.
Slika Carnotovega krožnega procesa je v diagramu T–s pravokotnik (1, 2, 3, 4) , glej
sl. (10.17). Izotermne ali carnotske toplote so v tem diagramu pravokotniki.
Diagrami T–s obstajajo za različne tehnično važne snovi. V teh diagramih so vrisani poleg
premih in s koordinatnima osema paralelnih izoterm in izentrop še snopi drugih linij,
konstantnih veličin stanja izobare, izohore, izentalpe (h = konst ) itd.
10.6.6.1 Entropijski diagram idealnega plina
Za idealne pline s konstantnimi specifičnimi toplotami je struktura diagrama T–s zelo

enostavna. Diferencialno enačbo izohore v diagramu T–s dobimo iz:
dQ
= T ds = cv dT (10.78)
m
dT
ds = cv (10.79)
T
Analogno je diferencialna enačba izobare:
dT
ds = c p (10.80)
T
n−κ
Politropa ima specifično toploto cn = cv in njena diferencialna enačba je:
n −1
n−κ dT
ds = cv (10.81)
n −1 T
Integracija vseh teh enačb daje logaritmične krivulje:
s = c ln T + konst (10.82)
kjer je c konstantna specifična toplota obravnavane preobrazbe. Izohore, izobare in politrope

so v diagramu T–s logaritmične linije. Smerni koeficient teh preobrazb je:
tan α = dT ds = T c
Navedene preobrazbe so linije konstantne subtangente (sl. 10.18), ki je enaka specifični

toploti c. Ker je c p > cv , je potek izohor bolj strm kakor potek izobar.
Izohore so medsebojno kongruentne, za različne volumne se razlikujejo samo po konstanti.

To pomeni, da so za različne volumne paralelno premaknjene v smeri abscise. To isto velja
tudi za izobare in za politrope.
Konstanto konst v za izohoro določimo iz:
T v
s = cv ln + R ln + s0
T0 v0
S primerjavo z (10.82) vidimo, da je:
v
konst v = − cv ln T0 − R ln + s0 (10.83)
v0
Slika 10.18: Specifična toplota Slika 10.19: Diagram T–s

v diagramu T–s idealnega plina
Spremenljivi parameter je v. S povečanjem volumna v konstanta raste. Volumen izohor raste v

smeri povečanja entropije.
Za izobare je konstanta po enačbi (10.71) enaka:
p
konst p = − c p ln T0 − R ln + s0 (10.84)
p0
S povečanjem parametra p se konstanta zmanjšuje. Tlak izobar raste v smeri zmanjšanja

entropije.
V sl. (10.19) vidimo potek izentrope, izobare, izohore, izoterme in politrope 1 < n < κ
skozi stanje 1. Specifična toplota politrope je negativna, zato je tudi njen nagib negativen.
10.7 NEPOVRAČLJIVOSTI IN ENTROPIJA
Iz vsega, kar smo do sedaj slišali o entropiji, sklepamo, da je entropija sicer kar koristna
računska veličina. Vendar to vse ne opravičuje, da bi pripisovali entropiji nek prav poseben
ali pa celo fundamentalen pomen v termodinamiki. Entropija pa ima tak pomen, kakor bomo
kmalu spoznali. Tedaj je naša naloga, dognati, v čem tiči termodinamična pomembnost
entropije.
Obstoj entropije smo odkrili s pomočjo drugega glavnega zakona. Ravno tako so nas
dovedla razmišljanja o drugem glavnem zakonu do spoznanja, da so poleg že znanih
povračljivih procesov tudi še nepovračljivi. Upravičena je tedaj misel, da je neka zveza med
povračljivostmi in entropijo. Da bi presodili upravičenost te zamisli, bomo najprej raziskali v
tej smeri nekaj nam že znanih nepovračljivih procesov.
10.7.1 Pretvarjanje dela v toploto s trenjem
Dve telesi enake temperature T in veliko toplotne kapacitete taremo eno ob drugo. Pri tem
se pretvarja mehanično delo trenja W v toploto Q, ki preide z mesta trenja na obe telesi. Ves
dogodek poteka v popolni toplotni izolaciji proti drugim telesom.
Ker je toplota Q prešla na obe telesi ob temperaturi T, se je entropija obeh teles povečala
za znesek ∆S :
Q
∆S = (10.85)
T
10.7.2 Prehod toplote z višje temperature na nižjo
Imamo dve telesi A in B (sl. 10.20) s temperaturama TA in TB , TA > TB . S telesa A

prestopi toplota Q na telo B. Toplota Q je v primerjavi s toplotno kapaciteto obeh teles tako
majhna, da se zaradi njenega prehoda temperatura
teles ne spremeni.
Zaradi prehoda toplote Q se je spremenila
entropija telesa A za ∆S A = − Q TA , entropija telesa
Slika 10.20: Prehod toplote
B pa za ∆ S B = Q TB . Celotna sprememba entropije ∆ S vseh pri dogodku udeleženih teles

je enaka vsoti ∆ S A + ∆ S B :
Q Q æ 1 1 ö
∆S= − = Q çç − ÷÷ (10.86)
TB T A è TB T A ø
(1 / TB − 1 / TA ) > 0 ker je TB < TA . Torej je tudi ∆ S > 0 . Entropija sistema se je tudi pri tem
nepovračljivem dogodku povečala.
10.7.3 Ekspanzija plina brez dela
Idealni plin ekspandira iz začetnega stanja 1 (V1 , T1 ) na končno stanje 2 (V2 , T2 ) , ne da bi

pri tem opravil delo (glej sl. 10.5b). Ves dogodek je popolnoma izoliran proti okolici. Zato je
ostala notranja energija plina nespremenjena: U 2 = U1 in zato se tudi temperatura idealnega
plina ni spremenila: T2 = T1 = T . Entropija plina v začetnem stanju S1 je po (10.73):
é T v ù
S1 = m s1 = m êcv ln + R ln 1 ú (10.87)
ë T0 v0 û
Entropija plina po ekspanziji S 2 pa je:
é T v ù
S2 = m s2 = m ê cv ln + R ln 2 ú (10.88)
ë T0 v0 û
Spremeba etropije sistema S2 − S1 = ∆S je:
v2 V
∆S = m R ln = m R ln 2 (10.89)
v1 V1
Ker je V2 > V1 je tudi ∆S > 0 .

Tudi pri tem nepovračljivem dogodku je entropija vseh udeležencev narasla.
10.7.4 Mešanja plinov
Entropije plinskih zmesi ne znamo še izračunati. Tehnično mešanje plinov, kakršno smo
obravnavali v poglavju 6, je nepovračljiv proces. Zato ne moremo izračunati spremembe
entropije pri mešanju z integralom ò dQ / T . Če poteka mešanje adiabatno, je vrh tega še

dQ = 0 .
Da bi mogli izračunati entropijo plinske zmesi,
si moramo izmisliti povračljiv način mešanja
plinov. Iz znane entropije čistih komponent in iz
ob povračljivi preobrazbi izračunane entropijske
razlike lahko določimo entropijo zmesi.
Dva plina lahko pomešamo – vsaj v mislih –
povračljivo z delno prehodnimi ali
semipermeabilnimi membranami. To so
membrane, ki prepuščajo skozi svoje pore samo
en plin, medtem ko drugih plinov ne prepuščajo.
Če je pretok plina skozi membrano zelo počasen,
membrana pretoka sploh ne ovira. Plin prestopa z
Slika 10.21: Povračjivo mešanje ene strani na drugo in obratno, kakor da
plinov
membrane sploh ni. Take membrane tudi zares
obstojajo: užarjena tenka pločevina iz platine prepušča vodik, drugih plinov pa ne.
Pa tudi če takih membran ne bi bilo, bi jih smeli uporabljati za eksperimente v mislih, ker
zamisel takih membran ali open ni v nasprotnosti z nobenim naravnim zakonom.
Sl. 10.21 prikazuje napravo, ki jo rabimo za povračljivo mešanje dveh plinov. Stena B deli
valj A v dva enaka prekata: I z volumnom V1 in II z volumnom V2 (V1 = V2 ) . V valju A se
nahaja premični sistem batov C in D na batnici E. Vsa naprava je toplotno izolirana. Začetno
stanje sistema je narisano v sl. 10.21a. V prekatu I se nahaja m1 kg idealnega plina I s
stanjem 1 ( p1 , V1 , T1 = T ) , v prekatu II pa m2 kg idealnega plina II s stanjem 2
( p2 , V2 , T2 = T ) . Temperaturi plina I in II sta v začetnem stanju enaki T1 = T2 = T . Stena B je
prepustna za plin II, drugih plinov ne prepušča. Bat D pa je prepusten le za plin I. Bat C je
popolnoma neprepusten za vse pline.
Pri premiku batnega sistema od desne proti levi se zmanjšujeta prekata I in II, odpira pa se
nov prekat III ( sl. 10.21b). Ker stena B plina II ne ovira, prestopa ta plin brez spremembe
stanja prekat III, saj je prekat III v vsaki legi batov ravno tolikšen, kolikršno je zmanjšanje
volumna prekata II . Plin II ima torej na voljo vedno enak volumen V2 . Tlak plina II v prekatu
III je enak njegovemu tlaku v prekatu II, torej p2 . Plin II namreč stene B sploh ne "občuti" ali
"zapazi" in zaradi tega ima plin v celem razpoložljivem volumnu enak tlak. Ker je bat D za
plin II neprepusten, plin II ne more prestopiti v prekat I. Prav tako prestopa plin I skozi
prepustni bat D v prekat III in izvaja v tem prekatu tlak p1 . Celoten tlak v prekatu III je p3 .
Ta tlak je enak vsoti tlakov plina I in plina II:
p3 = p1 + p2 (10.90)
Ko prispe batni sistem v končno lego (sl. 10.21c), sta prekata I in II izginila. Imamo samo še
prekat III in v njem celotni količini obeh plinov m1 + m2 . Volumen V3 tega prekata je enak
volumnu V1 prekata I in tudi enak volumnu V2 prekata II:
V1 = V2 = V3 (10.91)
Pri premiku batnega sistema nismo niti pridobili niti porabili dela: na bat C deluje iz prekata
II tlak p2 plina II. Na desno stran tega bata ne deluje nobena sila, ker je tam vakuum. Na bat
D pritiska z leve strani plin II s tlakom p2 , z desne strani plin I ne pritiska na bat D, ker je bat
zanj prepusten. Pritiska na desno stran bata C in na levo stran bata D sta po smeri nasprotna in
po velikosti enaka. Batni sistem je tedaj v vsaki legi v ravnotežju, za njegovo premikanje ni
potrebno nobeno delo. Zaradi tega in zaradi popolne toplotne izolacije se notranja energija
sistema (obeh plinov) pri premikanju batov ne spremeni in temperatura plinov je konstantna.
Končna temperatura plinske zmesi T3 (sl. 10.21c) je torej enaka začetni temperaturi T1
oziroma T2 :
T3 = T1 = T2 (10.92)
Ves postopek je povračljiv; pri premiku batnega sistema iz lege C (sl. 10.21c) na desno se
plinska zmes spet razloži na svoji komponenti. Ko dosežemo začetno lego batnega sistema,
dosežemo tudi v vseh delih sistema začetno stanje. Nikjer v naravi ni ostala nobena sled
dogodka.
Zaradi povračljivosti preobrazbe lahko izračunamo razliko entropije med začetnim stanjem
a in končnim stanjem c po formuli:
dS = dQ T
Zaradi izolacije pa je dQ = 0 in zato tudi dS = 0. Razlika entropije ∆S zaradi mešanja je tudi

enaka nič.
Entropija zmesi dveh idealnih plinov je torej enaka vsoti entropij obeh plinov pri
temperaturi zmesi in pri njunih parcialnih tlakih.
Za zmesi več plinov pridemo do enakega zaključka, ker lahko z našo napravo najprej
pomešamo povračljivo dva plina, nato to zmes, ki jo sedaj smatramo kot enoten plin,
povračljivo pomešamo s tretjim plinom itd.
Entropija S z zmesi n idealnih plinov i (i = 1, 2, ..., n ) z masami mi je torej v skladu z
(10.71):
æ T p ö
S z = å mi çç c pi ln − Ri ln i + si 0 ÷÷ (10.93)
i è T0 p0 ø
ali z mi = mi m (glej (6.12)) in S z = s z m , pri čemer je m masa in s z specifična entropija

zmesi:
æ T p ö
s z = å mi çç c pi ln − Ri ln i + si 0 ÷÷ (10.94)
i è T0 p0 ø
V enačbah (10.93) in (10.94) je pi parcialni tlak i-tega plina.

Pri povračljivem mešanju zavzemajo posamezne komponente pred mešanjem volumen, ki
je enak volumnu zmesi in imajo tlak, ki je enak njihovemu parcialnemu tlaku v zmesi. Tako
mešanje zaenkrat tehnično ni izvedljivo. Pri tehničnem mešanju imajo komponente pred
mešanjem vse enak tlak, ki je enak tlaku zmesi. Pri mešanju ekspandirajo plini na večji
volumen zmesi, ne da bi pri tem opravili dela. V tem tiči nepovračljivost tehničnega mešanja
idealnih in drugih plinov.
Vsota entropij plinov pred tehničnim mešanjem je:
æ T p ö
S1 = å mi çç c pi ln − R ln z + si 0 ÷÷ (10.95)
i è T0 p0 ø
kjer je p z tlak zmesi. Razlika entropij po mešanju in pred njim ∆S = S z − S1 :

pz
∆ S = å mi Ri ln (10.96)
i pi
Ker je p z > pi je ∆S > 0 .

Pri nepovračljivem mešanju plinov je entropija narasla.
10.7.5 Nepovračljivosti povečajo entropijo zaprtega sistema
Pri vseh posebnih nepovračljivih procesih, ki smo jih v ta namen raziskali, smo dognali
povečanje celotne entropije udeleženih teles ali zaprtega sistema. V primeru prehoda toplote
se je entropija toplejšega telesa sicer zmanjšala, entropija hladnejšega telesa pa je za toliko
več narasla, da je v končnem rezultatu celotna entropija vseh udeleženih teles, oziroma
zaprtega sistema, narasla.
Sedaj se pa vprašamo, ali je povečanje entropije pri raziskanih procesih le slučajno, ali pa
je v globji zvezi z nepovračljivostmi. Da bi to razjasnili, moramo nepovračljive procese in
entropijske spremembe, ki pri njih nastopajo, splošno raziskati.
Preobrazbe zaprtega sistema so vedno adiabatne: dQ = 0. Pri povračljivih preobrazbah
zaprtega sistema je dQ pov = 0 . Zato je seveda tudi dS pov = 0 , saj je dS = dQ pov / T . Za
povračljive spremembe zaprtega sistema iz stanja 1 v stanje (2 pov ) velja:
2 pov
∆S = ò dS = 0 (10.97)
1
Iz tega sledi:
A. Pri povračljivih preobrazbah zaprtega sistema ostane entropija sistema

nespremenjena.
To velja čisto splošno. Sistem je lahko sestavljen iz poljubnega števila poljubnih teles,
mora pa seveda obsegati vsa pri preobrazbi udeležena telesa. Preobrazba mora biti
povračljiva, sicer pa je lahko poljubna, torej tudi kemična.
Sedaj si pa zamislimo nepovračljivo preobrazbo zaprtega sistema iz začetnega stanja 1 v
končno stanje (2 nepov ) . Tudi ta proces je adiabaten: dQ = 0; ker pa proces ni povračljiv, ne
moremo iz dQ = 0 sklepati na dS = 0. Pri tej nepovračljivi preobrazbi opravi sistem delo

Wnepov . To delo je pridobljeno iz notranje energije sistema, ki se je zmanjšala za:
∆ U = U1 − U 2 = Wnepov (10.98)
Spremembo entropije bomo določili tako, da si izmislimo povračljiv prehod sistema iz stanja
1 v stanje 2 – to stanje je identično s stanjem 2 nepov – in ob tej preobrazbi izračunamo
vrednost:
2
dQ pov
ò T
1
Pri tem povračljivem prehodu iz stanja 1 v stanje 2 opravi sistem delo W pov , ki je po 10.4.2
večje od Wnepov :
W pov > Wnepov (10.99)
Notranja energija sistema se je zmanjšala pri povračljivem procesu za enak iznos kakor pri
nepovračljivem, saj sta oba procesa potekala med
istima končnima stanjema. Zaradi tega je:
Wnepov = U1 − U 2 < W pov (10.100)
Ker je povračljivo delo večje kakor razlika

notranje energije, je morala po prvem glavnem
zakonu ob povračljivi preobrazbi v sistem od
Slika 10.22: Povračljiva in zunaj pritekati še toplota Q pov . Sistem ne more
nepovračljiva preobrazba sistema
adiabatno, torej kot zaprt sistem, preiti
povračljivo iz stanja 1 v stanje 2. Toploto Q pov moramo odvzeti nekemu telesu izven sistema,
nekemu tujemu izviru toplote. Povračljivi proces med stanjema sistema 1 in 2 izvajamo torej z
razširjenim sistemom (glej sl. 10.22). Količino toplote Q pov določa prvi glavni zakon:
Q pov = U 2 − U1 + W pov (10.101)

Ker je med povračljivo preobrazbo pritekala v sistem toplota, se je povečala entropija sistema.
Entropija S 2 sistema v stanju 2 je večja kakor entropija S1 v stanju 1:
S 2 > S1
Ker pa je entropija veličina stanja, pripada vsakemu stanju le ena sama vrednost entropije.
Tudi po nepovračljivem prehodu v stanje 2 je entropija tega stanja S 2 in enaka entropiji, ki
smo jo izračunali ob povračljivem prehodu. Ker pa smo tam dognali, da je S 2 > S1 , velja čisto
splošno izrek B.
B. Pri nepovračljivih preobrazbah zaprtega sistema se entropija sistema poveča.
Zaradi večje jasnosti še tole: nepovračljiv prehod smo opravili z zaprtim sistemom. Pri tem
je zaprti sistem prešel iz stanja 1 v stanje 2, entropija zaprtega sistema se je povečala.
Povračljivega prehoda zaprtega sistema iz stanja 1 v stanje 2 nismo mogli izvršiti. Zato smo
sistem razširili in dodali toplotni izvir. Prvotni sistem in toplotni izvir tvorita sedaj razširjen
zaprt sistem. Če opravimo s tem razširjenim zaprtim sistemom povračljivo preobrazbo, mora
po izreku A entropija celega sistema seveda ostati konstantna. To povračljivo preobrazbo
izvedemo tako, da prvotni sistem preide v enako končno stanje 2 kakor prej. Ker se pri tem
poveča entropija prvotnega sistema in ker se entropija razširjenega sistema ne sme povečati,
se mora zmanjšati entropija toplotnega vira za ravno toliko, za kolikor se je povečala entropija
prvotnega sistema.
Slika 10.23: Diagram T–s Slika 10.24: Diagram p–V

zaprtega sistema zaprtega sistema
Spoznanji A in B kombiniramo v en sam izrek C:
C. Pri preobrazbah zaprtega sistema njegova entropija narašča ali kvečjemu

ostane konstantna, kadar je preobrazba povračljiva.
Tudi ta izrek je v bistvu le posebna formulacija drugega glavnega zakona. Če je prvi

glavni zakon, zakon o konstantnosti energije zaprtega sistema, je drugi glavni zakon,
zakon o povečanju entropije zaprtega sistema.
Oglejmo si diagram T–s zaprtega sistema (sl. 10.23). Izentropa S1 = konst skozi začetno
stanje 1 sistema deli diagram v dve polji. Levo polje obsega stanja manjše entropije, kakor je
S1 . V ta stanja zaprt sistem stanja 1 sploh ne more preiti. Desno šrafirano polje obsega vsa
stanja večje entropije, kakor je S1 . V ta stanja je možen le nepovračljiv prehod sistema. Le v
stanja na izentropi S = S1 = konst prehaja sistem povračljivo. Pri možnih, kakor vidimo v
splošnem nepovračljivih preobrazbah, porablja sistem delo, kadar se njegov volumen manjša
(kompresija); kadar pa se volumen sistema veča (ekspanzija), lahko sistem opravlja delo,
vendar to ni nujno.
V sl. 10.24 vidimo diagram p–V zaprtega sistema z vrisano izentropo, ki loči dosegljivo
področje od nedosegljivega.
Ta spoznanja lahko izrekamo takole: V okolici trenutnega stanja zaprtega sistema so
stanja, v katera sistem lahko preide, in stanja, v katera sistem ne more preiti. Med
sistemu dostopnimi sosednjimi stanji sta dve stanji (na izentropi), v kateri je prehod
povračljiv, v ostala stanja pa je prehod nepovračljiv.
Tudi ta izrek lahko smatramo kot formulacijo drugega glavnega zakona.
10.8 MATEMATIČNA FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA
Prvi glavni zakon pravi:
dQ = dU + dW + å dWi (10.102)
i
kar velja za kakršen koli sistem, naj bo odprt ali zaprt; tudi za enostavna telesa in seveda tudi
za delovne snovi tehničnih krožnih procesov velja ta izrek.
Pri povračljivih procesih je dQ = T ds in zato lahko pišemo:
æ ö
T ds = dU + ç dW +
ç å dWi ÷÷ (10.103)
è i ø pov
Pri nepovračljivih procesih je:
æ ö æ ö
ç dW +
ç å dWi ÷÷ < ç dW +
ç å dWi ÷÷ (10.104)
è i ø nepov è i ø pov
T, S in U ter njihove spremembe pa so kot veličine stanja enake za povračljive in

nepovračljive procese. Zato se glasi enačba (10.103) za nepovračljive procese:
æ ö
T ds > dU + ç dW +
ç å dWi ÷÷ (10.105)
è i ø nepov
Če kombiniramo enačbi (10.103) in (10.105) dobimo izraz, ki velja splošno za procese

(povračljive in nepovračljive, fizikalne, kemične itd.) in za vse sisteme (odprte in zaprte,
enostavne in sestavljene):
T ds ≥ dU + dW + å dWi (10.106)
i
To je matematična formulacija drugega glavnega zakona.

Enačaj velja za povračljive procese, znak > pa za nepovračljive. Pri povračljivih procesih
zaprtega sistema je dS = 0, pri nepovračljivih procesih zaprtega sitema je dS > 0.
Pri procesih odprtih sistemov, torej sistemov s toplotno izmenjavo z drugimi telesi izven
sistema, ne moremo nekaj določenega reči o velikosti entropijske spremembe dS. Pri
povračljivih in nepovračljivih preobrazbah odprtih sistemov so za dS načelno dopustne
pozitivne in negativne vrednosti in seveda vrednost 0:
(dS )odprto >< 0 (10.107)
V odprtih sistemih se entropija lahko poveča, zmanjša ali pa ostane nespremenjena, ne

glede na povračljivost ali nepovračljivost procesa. Povračljivi in nepovračljivi procesi se
razlikujejo le po znaku v enačbi (10.106). Če pa vključimo v naša opazovanja vsa udeležena

telesa, postane sistem zaprt in je povečanje entropije absoluten kriterij za nepovračljivost.
Dognali smo torej, da so nepovračljivosti zvezane z določenimi spremembami entropije.
Če bi se posrečilo najti količinsko odvisnost spremembe entropije od velikosti
nepovračljivosti, bi lahko merili velikost nepovračljivosti s spremembo entropije. Predno se
pa lotimo te naloge, se moramo dogovoriti, kaj pomeni pojem "velikost nepovračljivosti".
Videli smo, da iz nepovračljivih procesov dobimo manj dela, kakor iz povračljivih. Kar se tiče
opravljanja dela so povračljivi procesi najboljši. Primerjali bomo nepovračljive procese s
povračljivimi in bomo rekli, da so nepovračljivosti tem večje, čim večja je razlika v
povračljivem in nepovračljivem procesu opravljenega dela.
10.9 OKOLICA
Znano nam je, da pretvarjamo tisti del notranje energije telesa, ki jo črpamo iz njega kot
toploto, v delo tako, da jo dovajamo delovnemu sredstvu krožnega procesa. Pri krožnem
procesu preostane del toplote, iz katere nismo pridobili dela, in ta del toplote odvajamo v telo,
katerega temperatura je nižja od temperature toplotnega vira.
Pri tem postopku se seveda toplo telo ali vir toplote ohlaja, medtem ko se hladno telo greje.
Temperaturi obeh teles (toplotnih rezervoarjev) se zaradi procesa medsebojno približujeta in
se končno izenačita. Tako delo se opravlja torej samo tako dolgo, dokler se temperaturi
toplega in hladnega telesa razlikujeta.
Kadar je v sistemu (med obema telesoma) tudi razlika tlakov, se seveda delo pridobiva
lahko tudi iz te razlike in sicer brez vključitve krožnega procesa, z neposredno ekspanzijo
telesa večjega tlaka proti nižjemu tlaku drugega telesa. Zaradi te ekspanzije se bo seveda telo
nižjega tlaka stiskalo in njegov tlak bo naraščal. Končno se bosta tlaka obeh teles izenačila.
Tako delo se opravlja samo toliko časa, dokler obstaja med obema telesoma razlika tlaka.
Z drugimi besedami: pridobivanje dela iz notranje energije nekega telesa je možno le
takrat, kadar obstaja še najmanj eno drugo telo, s katerim prvo telo ni v termičnem in
mehanskem ravnotežju. Telo višje temperature imenujemo vir energije ali tudi toplo telo. Za
termodinamične procese si pripravimo toplo telo na kak tehničen način, n.pr. z zgorevanjem
goriva, ali pa v redkih primerih tudi tako, da zajamemo ali navrtamo naravni izvor vroče vode
ali pare. Poiskati pa si moramo še primerno hladno telo. Iz raziskave krožnih procesov vemo,
da so povračljivi krožni procesi tem boljši, čim večja je temperaturna razlika. Zato bomo
gledali, da pripravimo toplo telo čim višje temperature in da izberemo hladno telo čim nižje
temperature. Ker pa je že pripravljanje toplega telesa zvezano s stroški, zahtevamo, da naj
hladno telo že kot tako obstoji v naravi in da je brez stroškov povsod na voljo.
Tako hladno telo je okolica, ki jo sestavljajo atmosferski zrak, reke, morja, zemlja itd.
Okolica je povsod prisoten toplotni rezervoar nespremenljive temperature T0 in
nespremenljivega tlaka p 0 . V pogledu temperature in tlaka je okolica sistem najnižjega
nivoja, ki je zastonj (termodinamično povedano se to pravi, brez porabe dela) na voljo. Če
pravimo, da sta T0 in p0 nespremenljiva mislimo to tako, da mi ne moremo teh veličin
spreminjati. Vse snovi in energije ki jih iz tehniških procesov odvajamo v okolico, ne
spremenijo temperature in tlaka okolice. Seveda pa sta temperatura in tlak okolice
spremenljiva s časom (letnim in dnevnim) in z geografično lego. Na določenem mestu in v
določenem času pa sta T0 in p0 dana in nespremenljiva.
Pomen okolice je v tem, da je samo okoliško stanje zastonj in vedno pri roki. Vsa telesa na
zemeljski površini so v svojem naravnem stanju deli okolice in imajo zato temperaturo in tlak
okolice. Vsa od okoliškega stanja različna stanja teles moramo pripraviti na umeten način s
porabo energije. Ker je kalorični del notranje energije telesa v naravnem stanju v ravnotežju s
kalorično energijo okolice, ne moremo te energije porabiti za pripravljanje stanj, ki se
razlikujejo od okoliškega. Skušnja pa kaže, da obstajajo telesni sistemi, katerih notranja
kemična ali jedrska energija nista v ravnotežju s stanjem okolice. Taki sistemi so n.pr. goriva
in za njihovo oksidacijo potreben kisik. Ravnotežje takih sistemov je le navidezno; sproščanje
kemične (ali jedrske) energije je le zavrto in ga lahko sprožimo n.pr. z zažigom. Videli bomo,
da je sproščanje delov notranje energije, ki so le navidezno v ravnotežju z okolico, normalen
tehničen proces.
10.10 DELO IZ TELESA ALI IZ SISTEMA TELES
Povzamemo: Da bi mogli dobiti delo iz nekega telesa ali sistema, mora biti temperatura
telesa ali sistema različna od temperature okolice, ali pa mora biti tlak sistema različen od
okolice, ali pa oboje. Z drugimi besedami: sistem ne sme biti v ravnotežju z okolico. Pri
opravljanju dela se temperatura in tlak približujeta temperaturi in tlaku okolice. Končno pride
sistem v (mehanično in temperaturno) ravnotežje z okolico; preobrazba sistema se ustavi in z
njo opravljanje dela.
V teh mislih pa tiči tudi že odgovor na vprašanje, kako bi pridobili maksimalno delo iz
sistema danega stanja:
Maksimalno delo iz sistema dobimo tedaj, kadar se temperatura in tlak sistema
povračljivo izenačita s temperaturo in tlakom okolice.
10.10.1 Delo iz sistema
Sistem A (sl. 10.25), katerega preobrazbe zasledujemo, je sestavljen iz enega ali več teles.
Med temi telesi je dopustna izmenjava toplote; tudi mehanično delo lahko prehaja iz enega
telesa sistema na drugo. V sistem vključimo vsa telesa,
iz katerih se črpa toplota – torej tudi taka telesa s
temperaturo okolice.
Sistem A, ki ga imenujemo tudi delovni sistem, je
obdan z mejo, ki ga loči od okolice. Od sistema A
prehaja na okolico toplota Q0 . Razen tega prestopa
mejo sistema še delo W0 , ki ga sistem preda okolici ali
pa od nje sprejme. Smer tega prehoda upoštevamo s
Slika 10.25: Delo iz sistema
predznakom.
Okolica O in sistem A tvorita zaprt sistem Z .
Vse veličine, ki pripadajo okolici, bomo označili z indeksom o; tiste pa, ki se nanašajo na
zaprti sistem Z, dobijo indeks z. Veličine sistema A nimajo indeksa. Sistem A preide iz
začetnega stanja 1 v končno stanje 2 po poljubni poti. V začetnem kakor tudi v končnem
stanju imajo posamezna telesa sistema lahko različne temperature in tlake. Zaradi tega za
stanje 1 in 2 ne bomo navedli določenih temperatur T1 ali T2 , niti določenih tlakov p1 ali p2 .
Pač pa je popolnoma določena notranja energija sistema U1 v začetnem stanju oziroma U 2 v
končnem stanju in isto velja tudi za entropiji S1 in S 2 in za celotni volumen sistema V1 in V2 .
Ob preobrazbi sistema pridobimo razpoložljivo delo W , ki ga lahko hranimo v zaprtem
sistemu n.pr. v dvignjenih utežeh ali pa ga porabimo. Vzporedno s preobrazbo sistema A se
spreminja tudi stanje zaprtega sistema Z. Preobrazba zaprtega sistema je adiabatna (dQz = 0)
in zato sledi iz prvega glavnega zakona:
W = U 1z − U 2 z (10.108)
Notranja energija zaprtega sistema je vsota notranjih energij sistema A in okolice O. Torej je:
W = U1o − U 2o + U1 − U 2 (10.109)
Prvi glavni zakon napisan za okolico se glasi:
Qo = U 2o − U1o − po (V2 − V1 ) (10.110)
Qo je toplota, ki je prešla iz sistema A na okolico. Volumen sistema se je spremenil od V1 na

V2 . Ta sprememba volumna je nastala proti tlaku okolice p0 . Sistem je odrinil okolico
(okoliški zrak) za razliko volumna (V2 − V1 ) in pri tem predal okolici delo:
Wo = po (V2 − V1 ) (10.111)
Ker je to delo okolica sprejela, mu pripada v (10.110) negativni predznak. Ker je temperatura
okolice To konstantna, je:
Qo = To ∆S o (10.112)
iz (10.110) in (10.112) sledi po preureditvi:
U1o − U 2o = −To ∆S o + po (V1 − V2 ) (10.113)
in desna stran enačbe (10.113) vstavljena za U1o − U 2o v (10.109) da:
W = U1 − U 2 − To ∆S o + po (V1 − V2 ) (10.114)
Ta enačba velja za vse preobrazbe med poljubnim začetnim stanjem 1 in poljubnim končnim
stanjem 2 brez izjeme, torej tudi za kemične ali jedrske. Za preobrazbe, ki dajejo delo,
dobimo W > 0 ; za preobrazbe pa, ki porabljajo delo, je W < 0.
Za povračljive preobrazbe pišemo:
W pov = U1 − U 2 − To ∆S o pov + po (V1 − V2 ) (10.115)
za nepovračljive pa:
Wnepov = U1 − U 2 − To ∆S o nepov + po (V1 − V2 ) < W pov (10.116)
Pri povračljivih procesih je sprememba entropije zaprtega sistema ∆S z = 0 . Pri

nepovračljivih procesih pa je ∆S z > 0 . ∆S z je sestavljena iz spremembe entropije sistema A
(S 2 − S1 ) in iz ∆S o .
Razlika (S 2 − S1 ) je odvisna le od začetnega in končnega stanja sistema, ni pa odvisna od
preobrazbe, torej tudi ne od tega, ali je preobrazba povračljiva ali pa ne.
Za povračljive procese je:
∆S z pov = ∆S o pov + (S 2 − S1 ) = 0 (10.117)
iz česar sledi:
∆S o pov = S1 − S 2 (10.118)
Za nepovračljive procese pa je:
∆S z nepov = ∆S o nepov + (S 2 − S1 ) > 0 (10.119)
Enačbo (10.119) odštejemo od (10.117) in dobimo:
∆S z nepov = ∆S o nepov − ∆S o pov = ∆S z (10.120)
Enačbo (10.118) vstavimo v (10.114), kar da:
W pov = U1 − U 2 − To (S1 − S 2 ) + po (V1 − V2 ) (10.121)

S tem smo delo, ki ga opravi sistem, izrazili le z veličinami stanja sistema A samega in z
lahko izmerljivimi veličinami stanja okolice To in po .
Ker je Wnepov < W pov , lahko napišemo splošno za povračljive in nepovračljive procese:
W ≤ U1 − U 2 − To (S1 − S 2 ) + po (V1 − V2 ) (10.122)
Kadar proces porablja delo, je W < 0 in v tem primeru je W pov < Wnepov . Pri povračljivem
procesu porabimo manj dela, kakor pri nepovračljivem.
10.10.2 Izgube dela zaradi nepovračljivosti
Izgube dela ∆ W zaradi nepovračljivosti so:
∆ W = W pov − Wnepov (10.123)
ali z (10.115) in z (10.116):
(
∆ W = To ∆S o nepov − ∆S o pov ) (10.124)
Z (10.120) dobimo končno:
∆ W = To ∆S z (10.125)
Izgube dela zaradi nepovračljivosti so enake temperaturi okolice, pomnoženi s prirastkom

entropije zaključenega sistema (sistema A + okolice O).
Pri povračljivem procesu smo odvedli iz sistema v okolico toploto:
Q pov = To ∆S o pov (10.126)
pri nepovračljivem procesu pa:
Qnepov = To ∆S o nepov (10.127)
Razlika obeh toplot ∆Q je:
(
∆Q = Qnepov − Q pov = To ∆S o nepov − ∆S o pov )
∆Q = To ∆S z (10.128)
Ker je ∆S z > 0 , je tudi Qnepov > Q pov .

Pri nepovračljivem procesu smo odvedli iz sistema v okolico za ∆Q več toplote kakor pri
povračljivem. Ta toplota je enaka izgubljenemu delu. Toploto ∆Q odvzamemo notranji
energiji sistema ali pa delu, ki je sistemu dovedeno (kadar je W < 0):
Zaradi nepovračljivosti izgubljenemu delu ekvivalentna energija preide brez koristi
kot toplota v okolico in poveča kalorično notranjo energijo okolice. Ker se notranja
energija okolice ne da več pretvoriti v delo, je izgubljeno delo za vedno izgubljeno.
10.10.3 Maksimalno delo iz sistema
Po 10.10 bomo dobili formulo za maksimalno delo Wmax iz sistema, če vstavimo v

(10.122) pogoje za ravnotežje sistema z okolico v končnem stanju 2. Tedaj imajo vsa telesa
sistema enako temperaturo To in enak tlak po . Veličine stanj U 2 , S 2 in V2 , ki jih ima sistem
v ravnotežju z okolico, bomo tu posebej označili z:
U 2o , S 2o in V2o
Potem je:
( ) (
Wmax = U1 − U 2o − To S1 − S 2o + po V1 − V2o ) (10.129)
Ta enačba nam omogoča izračunati maksimalno delo iz sistema s poljubnim začetnim

stanjem. To delo je sicer odvisno od stanja okolice (To , po ) , ker pa teh veličin ne smemo
spreminjati, ampak jih moramo za določen kraj in čas kot dane sprejeti in priznati, nimamo
tudi nobenega vpliva na velikost maksimalnega dela. Zato je maksimalno delo
nespremenljiva, od narave dana veličina.
Za pridobitev maksimalnega dela je važen samo povračljiv potek izenačenja
temperatur in tlakov s temperaturo in tlakom okolice. Posameznosti procesa niso važne.
S formulo (10.129) doženemo lahko maksimalno delo tudi za take procese, za katere še ne
poznamo povračljivega izvajanja, n.pr. za nekatere kemične reakcije.
10.11 EKSERGIJA
Tehniški procesi potekajo v postrojenjih ali napravah. Energije predelujemo v strojih. Tako
pogonski stroji pretvarjajo druge energije v mehanično delo. Te »druge oblike« energije so
lahko zelo različne; v elektromotorjih je ta energija druge oblike električna energija, v vodnih
turbinah je to kinetična in potencialna energija vode itd. Med take v delo pretvorljive energije
spada tudi toplotna, katero n.pr. direktno dovajamo motorju na vroč zrak, ali pa notranja
energija nekega posebno pripravnega telesa, n.pr. vodne pare, ki se pretaka skozi parno
turbino. Posebnost takega telesa, nosilca energije, je, da ga moramo v posameznih obrokih
(parni batni stroj) ali pa v neprekinjenem toku (turbina) vnašati v stroj ali postrojenje in po
energetični izrabi spet iz stroja iztisniti. Seveda stremimo za tem, da bi iz nosilca energije
izvlekli čim več dela. To bomo dosegli, če njegov tlak in temperaturo v stroju izenačimo po
povračljivi poti s tlakom in temperaturo okolice.
Velikokrat pa namen tehničnih procesov ni pridobivanje dela, temveč predelava snovi.
Snovi se danes v največjem obsegu predelujejo v kemičnih tovarnah. Pri teh postopkih
porabljamo delo in druge energije, ali pa jih tudi pridobivamo, čeprav to ni prvoten cilj teh
naprav. Večinoma se zahteva, da so predelane snovi na voljo pri tlaku in temperaturi okolice.
Kar se tiče porabe dragocenega dela, bodo tudi ti postopki optimalni, če potekajo v vsem
povračljivo. Z napravami za pridobivanje dela imajo taki postopki skupno to, da moramo v
predelovalno postrojenje, tovarno in njene aparate, vnašati snovi začetnega stanja v obrokih
ali v toku, jih prevesti povračljivo v končno
stanje temperature To in tlaka po in jih nato
spet v obrokih ali pa v neprekinjenem toku
iztisniti ali izvesti iz predelovalnih naprav.
Obe vrsti postopkov v tehniških
postrojenjih, t.j. pridobivanje dela iz snovi in
predelavo snovi ob porabi energije, lahko
skupno obravnavamo.
Slika 10.26: Maksimalno delo
V napravo (sl. 10.26) vnesemo obrok snovi
v napravi, eksergija
mase m in stanja 1 ( p1, T1, V1, U1, S1 ) . To snov
predelamo v napravi tako, da se povračljivo preobrazi v stanje 2, ki je v ravnotežju z okolico
(p , T , V
o o
o o
2 , U2 , )
S2o . Pri tem pridobimo delo Wmax in obenem odvedemo toploto Qo v
okolico. Delo Wt in toplota Qo imata lahko poljuben predznak. Postopek bomo najbolje
izvedli in, če mu je namen opravljanje dela, bomo iz njega pridobili največ dela, kadar prehod
iz začetnega stanja v končno stanje opravimo povračljivo. Ker pa so vsi povračljivi procesi
med istimi stanji enakovredni, je vseeno kakšen povračljiv proces izberemo; rezultat bo od
posebnosti procesa neodvisen. Izbrali si bomo proces, ki je računsko lahko zasledljiv: snov
prevedemo iz začetnega stanja v končno stanje v dveh stopnjah. Najprej izenačimo izentropno
(S = konst = S1 , Q = 0) temperaturo snovi T1 s temperaturo snovi To , nato pa izotermno
(T = konst = To ) tlak p1 s tlakom po . Ne smemo pozabiti vtisniti snov v napravo, po procesu
pa napravo izprazniti.
Po prvem glavnem zakonu morajo vstopne energije biti enake izstopnim:
Vstopajo: notranja energija U1
volumensko (vtiskovalno) delo p1 V1
Izstopajo: notranja energija U 2o
volumensko (iztiskovalno) delo p2 V2o
toplota v okolico Qo
pridobljeno delo Wt max
Torej:
U1 + p1 V1 = U 2o + p2 V2o + Qo + Wt max (10.130)
Toploto odvajamo v okolico le ob izotermi To = konst . Zaradi tega je:
Qo = To (S1 − S 2 ) (10.131)
S tem in z U + p V = H dobimo iz (10.130):
Wt max = H 1 − H 2o − To (S1 − S 2o ) (10.132)
To je maksimalno delo, ki ga moremo dobiti v tehniški napravi iz snovi danega začetnega

stanja. Če pa proces porablja delo, je to minimalno delo, ki je potrebno za izvedbo procesa.
Izraz (10.132) je univerzalen in velja neomejeno za vse procese. Wmax je po naravnih
zakonih dana veličina in nobena spretnost niti zvijača ne more iz snovi danega začetnega
stanja izvleči večje delo kakor Wmax .
To delo ima torej prav poseben pomen in zaradi tega tudi posebno ime. Wmax se imenuje
eksergija1 E. Pravimo, da je E eksergija neke snovi, ali nekega procesa s snovmi. Specifična
eksergija snovi je eksergija masne enote te snovi 1 kg. Ker je ta eksergija zvezana z notranjo
energijo, lahko tudi rečemo, da je to eksergija notranje energije. Če želimo to posebno
poudariti, storimo to z indeksom U ali u:
(
EU = H 1 − H 2o − To S1 − S 2o )
(10.133)
(
eu = h1 − h2o − To s1 − s 2o )
Indeks U in u navadno ne pišemo, ravno tako ne nadpisanega indeksa o pri veličinah stanja 2.
Eksergija je maksimalno tehnično delo, ki ga lahko pridobimo iz notranje energije neke
snovi. Enačbi (10.133) pa predpisujeta, kako izračunamo eksergijo notranje energije teles.
Eksergija pove, koliko notranje energije se da v najboljšem primeru pretvoriti v maksimalno
delo. Eksergija notranje energije snovi ima lahko zelo različne vrednosti, lahko je tudi enaka
nič. Eksergija je takrat nič, kadar se nosilec notranje energije (t.j. telo) nahaja v "popolnem"
ravnotežju z okolico. Tedaj je H1 = H 2o in S1 = S 2o . Za kalorično notranjo energijo velja, da
je njena eksergija enaka nič, kadar je temperatura telesa enaka temperaturi okolice in njegov
tlak enak tlaku okolice. V posebnem je eksergija kalorične notranje energije okolice
enaka nič. Iz kalorične notranje energije okolice same se na noben način ne da pridobiti dela.
Pravzaprav pripada vsaki energiji določena eksergija. Eksergija je maksimalni del neke
energije, ki se da v tehnični napravi pretvoriti v mehansko delo in s tem tudi v druge oblike
energije. Energije brez eksergije so popolnoma nepretvorljive v druge oblike energij.
Iz toplote QT , ki je na voljo pri temperaturi T, dobimo maksimalno tehnično delo, če to
toploto povračljivo predelamo v krožnem procesu med temperaturama T in To . To
maksimalno delo znaša po formuli (9.23) in po odstavku 10.4.1:
1
Iz grškega έξ (eks) = iz in έργον (ergon) delo; torej nekako delo, ki ga dobimo iz (energije telesa, snovi).
T − To
Wt Q max = Q (10.134)
T
Eksergija toplote QT je tedaj:
T − To
EQ = Q (10.135)
T
Ostale znane oblike energije se dajo popolnoma pretvoriti v delo. Zato je eksergija ostalih
energij številčno enaka tem energijam, n.pr. za električno energijo:
Eel = Wel (10.136)
10.11.1 Pretvorljivost toplote v delo in eksergija toplote
Slika 10.27: Odvisnost carnotskega faktorja od temperature dovoda toplote

Eksergijo EQ toplote Q izračunamo s carnotskim faktorjem f C :
T1 − T2
fC = (10.137)
T1
po formuli:
EQ = fC Q (10.138)
Če vstavimo v (10.137) za T2 temperaturo okolice To , v diagramu sl. 10.27 vidimo potek

carnotskega faktorja v odvisnosti od T1 za temperaturi T2 = 280 K in T2 = 300 K , ki
Slika 10.28: Odvisnost carnotskega faktorja od temperature odvoda toplote
ustrezata nekako normalnim temperaturam okolice. Pri T1 = 103 K je f C 10 3 ≈ 0 ,70 , pri

T1 = 10 4 K pa je f C 10 4 ≈ 0 ,96 . Povišanje dovoda toplote v krožni proces od 1000 K na
10000 K poveča pretvorljivost toplote v delo (in druge energije) od 70 % na 96 %. Iz
diagrama pa vidimo tudi, da povišanje temperatur dovoda od T1 = 1000 K na T1 = 3000 K

zboljša pretvorljivost toplote od 70 % na 90 %. Porast krivulje f C (T1 ) je torej v območju
višjih temperatur vedno bolj položen in postane kmalu tehnično nezanimiv. Mera za
naraščanje carnotskega faktorja s temperaturo dovoda toplote je diferencialni kvocient
df C / dT1 . Z diferenciranjem enačbe (10.137) dobimo:
df C T2
= (10.139)
dT1 T12
V diagramu sl. 10.27 so vrisane tudi krivulje df C / dT1 = f (T1 ) . Tudi iz teh krivulj vidimo,
da povečanje temperature dovoda nekako nad 3000 K prinaša le sorazmerno majhen dobiček.
V številnih tehniških procesih (n.pr. pri motorjih z notranjim zgorevanjem) ne ohlajujemo
delovne snovi niti približno na temperaturo okolice in zaradi tega odvajamo toploto iz
procesov pri temperaturi T2 > To . V takih primerih se teoretično iz toplote pridobljivo delo
občutno zmanjša. V sl. 10.27 je vrisana krivulja f C za T2 = 400 K.
V diagramu sl. 10.28 pa je prikazan vpliv temperature odvoda toplote iz povračljivega
krožnega procesa (tukaj seveda Carnotovega ) na f C za različne temperature dovoda T1 .
10.11.2 Eksergija kot mera za vrednost energije
Kalorična notranja energija okolice nima nobene eksergije. Ta kalorična energija pa nam je
v okolici v neomejenih količinah zastonj na uporabo. Kadar torej rabimo energijo brez
eksergije, jo lahko, če smo dovolj spretni, brez stroškov jemljemo iz okolice. Eksergija pa ni
brezplačna; priskrbeti si jo moramo iz posebnih izvorov, ki niso zastonj: goriva moramo s
stroški ekstrahirati iz njihovih ležišč in jih moramo s stroški transportirati na mesto porabe.
Energija brez eksergije ni pretvorljiva v druge oblike energij. Vsa fizikalna dogajanja, med
katera spadajo tudi tehnični procesi, pa so zvezana s preobrazbami in pretoki energij, torej
navezana na eksergijo.
V tem smislu je energija brez eksergije energija brez vrednosti – je zastonj, ni pa sposobna
za preobrazbe1.
1
Pozneje bomo videli, da obstajajo tehnični procesi, ki poleg eksergije rabijo tudi energijo brez eksergije.
Vendar je tudi tu prisotnost eksergije »conditio, sine qua non«.
Zato je eksergija mera za vrednost energije. Čim večji je delež eksergije v neki energiji,
tem večja je vrednost (uporabljivost) te energije.
10.11.3 Eksergija in nepovračljivosti
Ker je eksergija enaka povračljivemu delu iz termičnih procesov, so izgube dela, ki smo jih
obravnavali v 10.10.2 tudi izgube eksergije. Ker je energija izgubljenega dela odvedena v
kalorično notranjo energijo okolice, je njena eksergija tudi izgubljena. Ker pa kalorična
energija okolice nima nobene eksergije, je zaradi nepovračljivosti izgubljena eksergija
za vedno zapravljena in uničena.
Za eksergijo ne velja zakon o ohranitvi kakor za energijo. Medtem ko je energija robustna
in neuničljiva veličina, je eksergija nežne narave.
Po enačbi (10.125) je izguba dela pri poljubnem procesu nekega sistema A:
∆W = To ∆S z (10.140)
Analogno izvodu tega obrazca lahko pokažemo, da tudi za procese v tehničnih napravah velja,
da je izguba dela ∆Wt enaka:
∆Wt = To ∆S z (10.141)
pri čemer je zaprt sistem sestavljen iz naprave, v njej predelanih snovi in okolice. Izguba
eksergije ∆E zaradi nepovračljivosti je tedaj:
∆E = To ∆S z (10.142)
Pri povračljivih procesih je ∆S z = 0 . Pri povračljivih procesih ni eksergetskih izgub.
10.11.4 Energetski in eksergetski izkoristek
Za presojo in ocenitev energetskih procesov uporabljamo danes večinoma energetski

izkoristek. V energetskih procesih se pretvarjajo energije iz ene oblike v drugo ali pa se
transportirajo energije z enega mesta na drugo. Energetski izkoristek η je definiran kot
kvocient med energijo Wx 2 , ki je pretvorjena v željeno obliko, ali pa je na voljo na koncu

transportne naprave, in med energijo Wx 1 , ki je dovedena v proces:
Wx 2
η= (10.143)
Wx 1
Indeks x naj pokaže, da je energija Wx energija poljubne vrste in ne samo mehansko delo.
Če v procesu sodelujejo samo take energije, ki so popolnoma pretvorljive v energije drugih
oblik, je energetski izkoristek zelo dobro in pregledno pomagalo za presojanje dobrote
procesov. V tem primeru je namreč idealna mejna vrednost energetičnega izkoristka:
(lim η)id =1 (10.144)
Razlika med stvarnim energetskim izkoristkom in med najboljšo vrednostjo 1 neposredno

pove, koliko energije je šlo po krivi poti oziroma koliko v proces dovedene energije nismo
( )
dobili iz procesa v zahtevani obliki. Razlika Wx 1 − Wx 2 je tako imenovana izguba energije v
procesu. Izguba energije se na koncu koncev vedno pojavi kot toplota, ki preide brez koristi
na okolico. Take izgube pa niso utemeljene v naravi sami, saj ni nobenega naravnega zakona,
ki bi te izgube nujno zahteval.
Vzrok energetskih izgub je izključno le v nepopolnosti naših postrojenj in v nepopolnosti
načina, kako ta postrojenja uporabljamo. Vemo sicer, da ne bomo nikoli dosegli idealnega
energetskega izkoristka "ena". Vemo pa tudi, da se tej vrednosti lahko približamo z
izpopolnitvijo naprav in postopkov. Imamo že tehniške stroje, katerih izkoristek se zelo
približuje vrednosti "ena", n.pr. veliki električni transformatorji, precizni prenosi z zobniki
itd. Energetski izkoristek nam v navedenih primerih pove, koliko lahko v najboljšem primeru
prihranimo energije, če tisto napravo izpopolnimo do največje popolnosti. Energetski
izkoristek je tako neposredno merilo nepopolnosti postrojenja, nepopolnosti, ki izvira iz nas,
ki smo postrojenje napravili in ga uporabljamo, ne pa iz same narave.
Drugačne pa so razmere, če uporabljamo energetski izkoristek pri procesih, v katerih
nastopajo tudi energije, katerih pretvorljivost v druge oblike je omejena, n.pr. toplota, notranja
energija. Tedaj energetski izkoristek ne daje več jasne slike o kvaliteti postopka in naprav, s
katerimi ga izvajamo.
Da je to res, lahko takoj ugotovimo, če izračunamo energetski izkoristek dveh tipičnih

termodinamičnih procesov.
Oglejmo si najprej Carnotov krožni proces med absolutnima temperaturama T1 in T2
(T1 > T2 ) . Kakor vemo, je:
T1 − T2
ηC =
T1
Za T1 = 800 K in T2 = 273 K, dobimo energetski izkoristek ηC = 0,66.

Drugi proces, katerega izberemo, je dušitev. Dušitev plina naj poteka v popolni izolaciji od
okolice, tako da ni nobenega prehoda energije iz okolice v proces in obratno. Zaradi tega
ostane vsa energija v plinskem toku, izgub energije ni. Iz tega sledi, da je energetski
izkoristek η D dušitve:
ηD = 1,0
Analiza obeh primerov pokaže, da z energetskim izkoristkom nekaj ni v redu.

Primerjaje oba procesa vidimo, da ima Carnotov razmeroma majhen energetski izkoristek,
medtem ko ima ta izkoristek pri dušitvi najboljšo dosegljivo vrednost in vendar je dušitev
šolski primer za slab energetski proces. Carnotov proces pa spada med najboljše možne
procese, ki se dajo med danima temperaturnima mejama izvesti. Dejstvo, da moramo iz
procesa odvesti del toplote v hladno telo, da se torej en del dovedene energije ne da koristno
pretvoriti v želeno delo, je enostavno utemeljeno v naravi sami, je – če se hočemo tako izraziti
– naravni zakon, ki ga na noben način ne moremo obiti. Nobeno poboljšanje naprav in nobena
spretnost v uporabi ne more prekoračiti te, v stvari sami zasidrane meje.
Energetski izkoristek daje slabo oceno postopku, ki ga pod nobenimi pogoji ne moremo
izboljšati, za nekatere izrecno slabe procese pa trdi, da so optimalni kakor v primeru dušitve.
Energetski izkoristek ni splošno veljaven kriterij za presojanje, koliko neki proces odstopa
od optimalnosti. Optimalni procesi so vedno povračljivi. Pri povračljivih procesih ostane
vsota eksergij vseh udeležencev konstantna. Vsa v proces vstopajoča eksergija se pretaka po
zahtevani poti skozi proces in v celoti izstopa na zahtevanem mestu kot koristna eksergija iz
procesa. Pri nepovračljivih procesih se del eksergije uniči. Čim večja je nepovračljivost
procesa, tem več eksergije se uniči.
Splošno veljaven kriterij za ocenitev energetskih procesov je eksergetski izkoristek ζ

procesa, ki je definiran takole:
E2
ζ= (10.145)
E1
E1 je v proces dovedena eksergija, E2 pa je iz procesa izstopajoča koristna eksergija. Za vse

povračljive procese je:
ζ pov = 1 (10.146)
Za nepovračljive procese pa je:
ζ nepov <1 (10.147)
( )
Razlika 1 − ζ nepov je nekako mera za nepovračljivost procesa – čim večja je ta razlika, tem
večje so nepovračljivosti. Načelno se da vsak proces izboljšati do ζ = 1 .
Kadar imamo opravka le z energijami, ki so popolnoma pretvorljive v druge oblike, je
Wx = Ex in:
ζ=η
Pri procesih z le delno pretvorljivimi energijami pa je:
ζ≠η
in je presoja po η neprecizna in zmotna.
10.11.5 Eksergijski diagrami
Iz vsega razloženega vidimo, da je eksergija tehniško zelo važna veličina. Da si olajšamo

računanje, imamo diagrame, iz katerih lahko posnamemo eksergije tehniško važnih snovi v
odvisnosti od stanja snovi in temperature okolice. Primeri takih diagramov so diagram (e, t)–h
za dimne pline (glej odstavek 15.15) in diagram (e, h)–s za vodno paro (glej 14.4).
10.12 TEHNIŠKI POMEN NEPOVRAČLJIVOSTI IN BOJ PROTI NJIM
Po vsem, kar smo do sedaj dognali, so nepovračljivosti škodljive, ker uničujejo eksergijo
energije in s tem dokončno zapravljajo delo in pretvorljivost energije v druge oblike.
Nepovračljivosti utegnejo tako izčrpati eksergijo zaprtega sistema in na ta način sčasoma
zadušiti vsako dogajanje v tem sistemu, saj potekajo fizikalna in z njimi tudi tehniška
dogajanja samo ob preobrazbah energije.
S tega vidika je ena najbolj imenitnih nalog – mogoče celo edina naloga – inženirja
energetika, boriti se proti nepovračljivostim in jih v tehniških procesih nenehno zmanjševati.
Pri tej borbi pa zadevamo ob tehniške in gospodarske meje.
Povračljivi procesi potekajo v stalnem ravnotežju, mehaničnem in termičnem. Zato je
njihov potek nad vse mere počasen. Procesi se opravijo v končnih in tehnično sprejemljivih
časih samo, če dopuščamo neko mero nepovračljivosti. Od našega znanja in spretnosti ter od
gospodarskih okoliščin pa je odvisno, kako velike so nepovračljivosti, ki jih moramo
dopuščati.
Naj navedemo samo en primer. Prehod toplote skozi kurilno površino je odvisen od razlike
temperatur na obeh straneh kurilne površine, od velikosti kurilne površine in od materiala, iz
katerega je napravljena stena kurilne površine.
Nepovračljivosti prenosa toplote izvirajo iz navedene razlike temperatur. Da bi zmanjšali
nepovračljivosti, moramo stremeti za zmanjšanjem te temperaturne razlike. To lahko
dosežemo na dva načina. Če povečamo kurilno površino, bo za prenos iste količine toplote v
časovni enoti potrebna manjša temperaturna razlika. Ravno tako se bo zmanjšala
temperaturna razlika, če napravimo steno, skozi katero teče toplota, tanjšo; ali pa, če
napravimo to steno iz materiala, ki bolje vodi toploto. Te možnosti zmanjšanja temperaturne
razlike pa so omejene: večja kurilna površina stane več kakor manjša. Iz konstruktivnih
razlogov ne moremo stene poljubno stanjšati. Materiali, ki dobro vodijo toploto (n.pr. srebro)
so zelo dragi. Iz takih in podobnih razlogov bomo morali razumno pretehtati vse te
nasprotujoče si vplive in zahteve in dopuščati neke nepovračljivosti v tehniških procesih.
Zaradi vztrajnega naraščanja cene energije ob vse večjih potrebah in zaradi trajnega
izpopolnjevanja našega teoretičnega in praktičnega znanja pa se od leta do leta bolj izplača
zmanjševati nepovračljivosti na račun drugih faktorjev (n.pr. cene naprave). Razumen,

tehniško opravičljiv kompromis se s časom premika v smeri čim večje ohranitve eksergije.
10.13 ENTROPIJA, MERA ENERGETSKE VREDNOSTI SISTEMA
Kakor sledi iz (10.119), naraste entropija zaprtega sistema zaradi nepovračljivih procesov
v tem sistemu. Vsak dogodek pa je, kakor smo videli, zvezan z nepovračljivostmi. Čim več
nepovračljivih preobrazb je sistem utrpel v toku časa, tem večja je njegova entropija.
Entropija zaprtega sistema doseže svoj maksimum takrat, ko je sistem v popolnem notranjem
(mehanskem in termičnem) ravnotežju. Ko je sistem dosegel to stanje, se v njem vkljub
njegovi notranji energiji nič več ne dogaja. Čim manjša je tedaj entropija zaprtega sistema,
tem bolj je oddaljena od svoje maksimalne vrednosti, tem več dogodkov je v sistemu možnih,
preden se izčrpa. Entropija je torej mera za energetsko obrabljenost zaprtega sistema. Čim
večja je entropija takšnega sistema, tem bolj je sistem
energetsko izčrpan, tem manjša je vrednost notranje energije
sistema. Notranja energija nekega zaprtega sistema je tem več
vredna, čim manj je obremenjena z entropijo. Čim večji je
ulomek U / S, tem večja je vrednost notranje energije zaprtega
sistema. Sistem pa je lahko sestavljen tudi iz enega samega
homogenega telesa ali snovi. Tudi v takem sistemu lahko
Slika 10.29: Diagram izrazimo vrednost notranje energije z ulomkom U / S.
stanja
Pri obravnavi termodinamičnega stanja smo govorili o
vrednosti notranje energije Φ (glej 4.1). Takrat še nismo bili v stanju to vrednost tudi
matematično formulirati. Sedaj to moremo:
U
Φ= (10.148)
S
Stanje notranje energije U nekega telesa je opisano z dvema podatkoma (je

dvodimenzionalno): z njeno količino U in z vrednostjo Φ = U / S . Diagram U– Φ je
diagram U– (U / S ) , sl. 10.29. Kmalu bomo spoznali, da je entropija pravzaprav število brez
dimenzij. Stanje notranje energije U je smiselno pravi vektor, ker je sestavljen iz dveh
komponent U in U / S, ki imata obe dimenzijo energije (sl. 10.29).
Vrsta snovi, to je kemični elementi, ki jo sestavljajo, in njihova povezava, je določena s
količino jedrske in kemične komponente notranje energije. Dokler se snov ne spremeni
kemično, ostaneta ti dve komponenti notranje energije nespremenjeni. Zaradi tega zadostuje,
če za študij termodinamičnega stanja snovi v diagramu stanja notranje energije (v
diagramu U– Φ ) upoštevamo in na ordinate nanašamo le kalorični del notranje energije. Tega
pa v celoti. Pri absolutni ničli temperature (T = 0 K) je kalorični del notranje energije enak
nič.
Tu pa še enkrat poudarjamo, da diagram U– Φ nima posebnega praktičnega pomena in da

služi le za poglobitev razumevanja.
10.14 IZRAČUNANJE KALORIČNIH VELIČIN STANJA IN TERMIČNIH

VELIČIN STANJA
Kalorične veličine stanja so notranja energija, entalpija, entropija in druge, iz teh izvedene
veličine stanja. Z dognanji iz drugega glavnega zakona lahko izrazimo težje ali sploh
nemerljive kalorične veličine z lahko merljivimi termičnimi veličinami stanja p, v, T.
Za entropijo smo take formule že postavili (glej 10.6.3).
10.14.1 Diferencialni kvocient notranje energije in entalpije
Iz enačb (10.47) in (10.48):
T ds = du + p dv
in
T ds = dh − v dp
dobimo za konstantni volumen dν = 0:

æ ∂u ö
ç ÷ =T (10.149)
è ∂s ø v
za konstantni tlak dp = 0 :
æ ∂h ö
ç ÷ =T (10.150)
è ∂s ø p
in za konstantno entropijo ds = 0 :
æ ∂u ö
ç ÷ = −p (10.151)
è ∂v ø s
ter:
æ ∂h ö
çç ÷÷ = v (10.152)
è ∂p ø s
10.14.2 Entalpija in notranja energija
Specifična entalpija je kot veličina stanja funkcija dveh poljubnih drugih veličin stanja,
n.pr. temperature in tlaka:
h = h (T , p ) (10.153)
Enačbo (10.153) diferenciramo:
æ ∂h ö æ ∂h ö
dh = ç ÷ dT + çç ÷÷ dp (10.154)
Z enačbami (5.19) in (10.63) pišemo:
é æ ∂v ö ù
dh = c p dT + êv − T ç ÷ ú dp (10.155)
êë è ∂T ø p úû
To diferencialno enačbo integriramo med začetnim stanjem (To , po ) in poljubnim končnim

stanjem (T , p ) prav tako, kakor smo to storili z enačbo (10.65). Tako dobimo specifično
entalpijo h v stanju (T , p ) :
éT ù ép é ù
æ ∂v ö ù ú
h = ê ò c p dT ú + ê ò êv − T ç ÷ ú dp + ho (10.156)
êT ú ê êë è ∂T ø p úû ú
ë o û po ë po ûT
ali pa:
ép é ù éT ù
æ ∂v ö ù ú
h = ò êv − T ç
ê ÷ ú dp + ò c p dT ú + ho
ê (10.157)
ê p ëê è ∂T ø p ûú ú ê ú
ë o û To ëTo ûp
Z enačbama (10.156) in (10.157) lahko izračunamo entalpijo poljubne snovi. Enačbi

integriramo najbolje grafično, kakor smo to pokazali že pri entropiji (glej 10.6.3.2).
Integracijska konstanta h0 je specifična entalpija snovi v začetnem stanju 0. Vrednosti te
konstante ne moremo izračunati z elementarnimi metodami. V vseh naših problemih imamo
opravka le z razlikami entalpij. Iz razlik pa izpade konstanta ho . Zato se lahko dogovorimo,
da je h0 = 0 za neko – sicer poljubno izbrano, po izbiri pa nespremenljivo – začetno stanje 0.
Enačbo (10.155), ki velja za vse snovi, uporabimo za idealne pline, tako da izračunamo
(∂v ∂T ) p iz plinske enačbe p v = R T . Plinsko enačbo diferenciramo s p = konst in dobimo:
æ ∂v ö R v
ç ÷ = = (10.158)
è ∂T ø p id p T
To vstavimo v (10.155), kar da:
æ ∂h ö dh
dhid = c p dT = ç ÷ dT = dT (10.159)
è ∂T ø p id dT
Iz (10.159) in (10.154), sledi:
æ ∂h ö
çç ÷÷ =0 (10.160)
è ∂p ø T id
Iz prvega in zadnjega izraza v (10.159) pa dobimo:

æ ∂h ö dh
ç ÷ = (10.161)
è ∂T ø p id dT
Za konstantno temperaturo je dT = 0 in tudi dhid = 0 . Entalpija idealnega plina se ob

konstantni temperaturi s tlakom ne spremeni. Temperatura idealnega plina ostane ob
spremenljivem tlaku konstantna, če ostane entalpija konstantna. Entalpija idealnega plina je
čista funkcija temperature.
To smo eksperimentalno že prej dognali (glej 4.6), sedaj pa z znanjem iz drugega glavnega
zakona vidimo, da je odvisnost entalpije idealnega plina le od temperature, nujna posledica
enačbe idealnega plina.
Pri dušitvi se entalpija dušene snovi ne spremeni (po 10.3.4), zato se pri dušitvi tudi
temperatura idealnega plina ne spremeni. Opazujoč temperaturo plina pred dušitvijo in po njej
lahko sklepamo, ali se plin obnaša kot idealni plin ali ne.
Po (10.159) je za idealni plin:
dhid = c p dT
in specifična entalpija idealnega plina se da izračunati po enačbi:
T
h = ò c p dT + ho (10.162)
To
Na podoben način kakor enačbo (10.155) za specifično entalpijo, lahko izvedemo

diferencialno enačbo za specifično notranjo energijo. V ta namen je pripravno izraziti
specifično notranjo energijo s temperaturo in volumnom:
u = u (T , v ) (10.163)
in to diferenciramo:
du = ç ÷ dT + ç ÷ dv (10.164)
Tu je po (5.17):
æ ∂u ö
ç ÷ = cv (10.165)
è ∂T ø v
(∂u / ∂v )T pa izrazimo s termičnimi veličinami stanja takole: iz enačbe (10.47) dobimo za

T = konst :
æ ∂u ö æ ∂s ö
ç ÷ =T ç ÷ − p (10.166)
è ∂T øT è ∂v ø T
V tej enačbi moti izraz (∂u / ∂v )T , ker imamo v njem kalorično veličino s. Da bi eliminirali iz
(10.166) entropijo, postopoma takole:
Specifična entropija naj bo funkcija temperature in volumna:
s = s (T , v ) (10.167)
iz česar dobimo z diferenciranjem:
æ ∂s ö æ ∂s ö
ds = ç ÷ dT + ç ÷ dv (10.168)
è ∂T ø v è ∂v øT
Po enačbi (10.47) pa je tudi:
du p dv
ds = + (10.169)
T T
V (10.169) vstavimo du iz enačbe (10.164), kar da:
1 æ ∂u ö 1 éæ ∂u ö ù
ds = ç ÷ dT + êç ÷ + p ú dv (10.170)
T è ∂T ø v T ëè ∂v øT û
S primerjavo enačbe (10.170) z enačbo (10.168) dobimo:
æ ∂s ö 1 éæ ∂u ö ù
ç ÷ = êç ÷ + p ú (10.171)
è ∂v øT T ëè ∂v øT û
Izraz (1 / T ) [(∂u ∂v )T + p ] pa izračunamo iz (10.170) po principu:
∂2s ∂2s
=
∂T ∂v ∂v ∂T
kar da:
1 éæ ∂u ö ù æ ∂p ö
êç ÷ + p ú = ç ÷ (10.172)
T ëè ∂v øT û è ∂T ø v
Torej je:
æ ∂s ö æ ∂p ö
ç ÷ =ç ÷ (10.173)
è ∂v øT è ∂T ø v
To vstavimo najprej v enačbo (10.166) in nato tako transformiramo enačbo (10.166) v enačbo
(10.164). Končno dobimo:
é æ ∂p ö ù
du = cv dT + êT ç ÷ − p ú dv (10.174)
ë è ∂T ø v û
Integrira se analogno enačbi (10.155):
éT ù évé ù ù
æ ∂p ö
u = ò cv dT
ê ú + ò êT ç
ê ÷ − p ú dv ú + uo (10.175)
êT ú ê v ë è ∂T ø v û úû
ë o û vo ë o T
Za integracijsko konstanto velja, kar smo že rekli pri entalpiji.
10.14.3 Notranja energija idealnega plina
S primerjavo enačb (10.164) in (10.174) dobimo:
æ ∂u ö æ ∂p ö
ç ÷ =T ç ÷ −p (10.176)
è ∂v øT è ∂T ø v
Za idealni plin je:
æ ∂p ö R p
ç ÷ = = (10.177)
è ∂T ø v v T
kar vstavimo v (10.176) in dobimo:

æ ∂u ö
ç ÷ =0 (10.178)
è ∂v ø T
Tako da enačba (10.164):
æ ∂u ö du
ç ÷ = (10.179)
è ∂T ø v id dT
Notranja energija idealnega plina je odvisna samo od temperature, obratno je temperatura

idealnega plina čista funkcija količine notranje energije:
uid = u (T )
(10.180)
Tid = T (u )
To smo že prej spoznali iz Gay – Lussacovega poizkusa, sedaj pa vidimo, da sledi to nujno
iz enačbe p v = R T . Seveda smo mogli to dognati šele z drugim glavnim zakonom.
10.14.4 Specifične toplote
Za konstantni volumen je:
dQv
= T ds = cv dT (10.181)
m
iz tega:
æ ∂s ö
cv = T ç ÷ (10.182)
è ∂T ø v
Analogno dobimo:
æ ∂s ö
cp = T ç ÷ (10.183)
è ∂T ø p
Enačbo (10.183) diferenciramo parcialno po p pri konstantnem T:

æ ∂c p ö ∂2s
çç ÷÷ = T (10.184)
è ∂p øT ∂T ∂p
enačbo (10.64) pa diferenciramo po T pri konstantnem p:
∂ 2s æ ∂ 2v ö
= −ç 2 ÷ (10.185)
∂p ∂T ç ∂T ÷
è øp
(10.185) vstavimo v (10.184) in dobimo Clausiusovo diferencialno enačbo:
æ ∂c p ö æ ∂ 2v ö
çç ÷÷ = −T ç ÷ (10.186)
ç ∂T 2 ÷
è ∂p øT è øp
Na podoben način lahko izvedemo za cv :
æ ∂cv ö æ ∂2 p ö
ç ÷ =T ç ÷ (10.187)
è ∂v øT ç ∂T 2 ÷
è øv
Razliko specifičnih toplot c p in cv izrazimo s termičnimi veličinami tako: podobno
diferencialni enačbi (10.65):
cp æ ∂v ö
ds = dT − ç ÷ dp
T è ∂T ø p
dobimo iz enačb s = s (T , v ) in u = u (T , v ) diferencialno enačbo:
cv æ ∂p ö
ds = dT + ç ÷ dv (10.188)
T è ∂T ø v
Desni strani enačb (10.65) in (10.188) izenačimo in preuredimo, iz česar sledi:
éæ ∂v ö dp æ ∂p ö dv ù
c p − cv = T ê ç ÷ +ç ÷ ú (10.189)
ëê è ∂T ø p dT è ∂T ø v dT úû
Ta izraz poenostavimo. Enačbo stanja:
v = v (T , p ) (10.190)
diferenciramo, kar da:
æ ∂v ö æ ∂v ö
dv = ç ÷ dT + çç ÷÷ dp (10.191)
Desno stran enačbe (10.191) vstavimo za dv v (10.189):
éæ ∂v ö æ ∂p ö æ ∂v ö ù dp æ ∂p ö æ ∂v ö
c p − cv = T ê ç ÷ +ç ÷ çç ÷÷ ú +T ç ÷ ç ÷ (10.192)
êëè ∂T ø p è ∂T ø v è ∂p øT úû dT è ∂T ø v è ∂T ø p
Izraz v oglatem oklepaju je po (4.14) enak nič; zato velja:
æ ∂p ö æ ∂v ö
c p − cv = T ç ÷ ç ÷ (10.193)
è ∂T ø v è ∂T ø p
10.15 ENTROPIJA IN VERJETNOST
10.15.1 Makrostanje in mikrostanje
Iz razlaganj v točki 10.7.5 vemo, da so smeri preobrazb zaprtega sistema omejene na

področje entropij, ki so večje ali kvečjemu enake entropiji sistema. V sl. 10.23 vidimo, da sta
možni iz danega začetnega stanja le dve smeri preobrazb ob konstantni entropiji, medtem ko
so sistemu na voljo neštete smeri proti večjim entropijam. Zaradi neizmerno večje ponudbe je
bolj verjetno, da bo sistem izbral pot proti večjim entropijam, ne pa pot h konstantni entropiji.
Poslednja je izjema, ostale pa so pravilo.
Iz takih in podobnih razmišljanj se je rodila zamisel, da je entropija stanja v neki zvezi z
verjetnostjo stanja. Preobrazbe bi po tej zamisli potekale same od sebe od stanj manjše
verjetnosti proti stanjem večje verjetnosti, kar ustreza preobrazbam v smeri povečanja
entropije. Ta razmišljanja so pomembna za razumevanje bistva entropije. Zaradi tega se jih
bomo tu dotaknili, ne da bi se vanje poglabljali. Nakazali bomo le tok misli in omenili
rezultate. Kdor se hoče natančneje poučiti o tem problemu, naj poseže po literaturi1.
1
N.pr. Bošnjaković, Fr.: Nauka o toplini I, Zagreb 1950
Fast, J. D.: Entropie, Philips' Technische Bibliotek, Eindhoven 1960
Termodinamično stanje je odraz in posledica količine in razvrstitve kalorične notranje

energije v nekem telesu ali sistemu. Nosilci te energije so molekule telesa, v katerih je le-ta
nakopičena kot kinetična energija. Molekule brez prestanka spreminjajo svojo lego in hitrost.
Molekule pri stalnih medsebojnih trkih nenehoma izmenjavajo kinetično energijo. Podrobna
razvrstitev energije na molekule in le-teh v prostoru se spreminja od trenutka do trenutka in ni
nobene možnosti številčno zajeti to podrobno razvrstitev ali mikrorazvrstitev. Kar nam
preostaja, je le zaznava integralnega efekta te razvrstitve, se pravi termodinamičnega stanja
oziroma veličin tega stanja. To nam dobro znano "termodinamično" stanje bomo tu imenovali
"makrostanje".
Prvo spoznanje je sedaj tole: makrostanje nekega telesa je posledica njegovega
mikrostanja.
Drugo spoznanje pa je: eno in isto makrostanje lahko izvira iz več, med seboj različnih
mikrostanj.
To moramo vsaj načelno razložiti. Razmere bomo skušali razumeti na telesu plinastega
agregatnega stanja. Molekule opazovanega plina se prosto gibljejo v volumnu plina V. Ker so
molekule silno majhne in je njihov skupni volumen Vµ veliko manjši od volumna V, je večji
del prostora V prazen. Na vsako molekulo odpade volumen V' = V / N, pri čemer je N število
molekul plina. Od V' je seveda spet pretežni del prazen, molekula zavzema najmanjši del
volumna V'. Zamislimo si ves plinski volumen, razdeljen na toliko drobnih prekatov, da je
velika večina teh prekatov prazna. Le v zelo majhnem številu prekatov se nahaja po ena
molekula. Na eno tako zasedeno celico pride vedno toliko praznih, da je njihov volumen plus
volumen zasedene celice enak V N .
Ker se molekule nenehno gibljejo, se nahajajo od trenutka do trenutka v različnih prekatih.
Vsaka izmed različnih možnosti razmestitve molekul v prostoru V je eno od možnih
geometričnih mikrostanj. Med temi mikrostanji so možne različne skupine stanj ali
mikroskupine, katere dajejo na zunaj enake integralne efekte, enaka (geometrična)
makrostanja. N.pr. obstaja cela vrsta mikrostanj, pri katerih se v vsakem volumnu V' nahaja le
po ena molekula. Okoli vsake molekule je njej prirejen prazen volumen. To so stanja
Planck, R.: Entropie, Wahrschienlichkeit und Ordnung, Wissenschaftl. Zeitschrift der Technischen Hochschule
Dresden 10/1961/ str. 241/245
enakomerne razvrstitve po prostoru. So pa tudi taka stanja, pri katerih se praznina kopiči v
oddaljenem delu prostora, medtem ko se molekule zbirajo v drugem delu prostora. Pri
ogromnem številu molekul, ki se nahajajo že v zelo majhnih volumnih, je število različnih
razmestitev, ki ustrezajo prvi možnosti, zelo veliko. Število razmestitev, pri katerih se vse
molekule nahajajo le v enem delu celotnega volumna, medtem ko je ostali del prazen, je tudi
zelo veliko, vendar manjše kakor v prvem primeru. Število možnih mikrostanj je tem manjše,
čim večji je izpraznjeni del volumna.
Vse možne razmestitve molekul so med seboj enakopravne. Plin preteka zaporedno vsa
možna stanja razmestitve molekul. Opazujmo le makrostanje in, kadar teče plin skozi vrsto
ekvivalentnih mikrostanj, ostane makrostanje nespremenjeno. Neko makrostanje se bo tem
bolj pogosto pojavljalo, čim več različnih mikrostanj obsega ustrezna mikroskupina.
10.15.2 Termodinamična verjetnost
Število možnih razmestitev se da za vsako mikroskupino izračunati po pravilih

matematične kombinatorike.
Vzemimo 1 kmol plina ali 6,0236 10 26 molekul. Primerjamo število razmestitev po celem
volumnu s številom možnih razmestitev po 99 % volumna. V poslednjem primeru bi bil l %
celotnega volumna izpraznjen. Račun pokaže, da je število razmestitev po celem volumnu
n-krat toliko kakor število razmestitev po 99 % volumna:
1 23
n= 26
= 1026⋅10 (10.194)
6,0236 ⋅10
0,99
23
Na 10 26⋅10 opazovanj makrostanja plina pride samo eno opazovanje primera, da bi se
izpraznil 1 % razpoložljivega volumna od vseh molekul plina.
Če opazujemo plin vsako sekundo enkrat, je to:
3600 × 24 × 365 = 10 7 ,5
opazovanj letno. Pri takem načinu opazovanja bomo naleteli na izpraznitev l % volumna
vsakih:
10 (26⋅10 ) let.
23
− 7 ,5
Velikost tega števila presega vsa astronomska števila in si je sploh ne moremo predstavljati.
Fast opozarja na to, da tudi zelo hitra opazovanja ne zmanjšujejo bistveno gornjega števila.
Če bi opazovali vsako sekundo milijonkrat, bi imeli 10 7 ,5 ⋅ 106 = 1013,5 opazovanj letno.
Na stanje 1 % - nega praznega volumna bi naleteli vsakih:
10 (26⋅10 ) let.
23
−13,5
Število 13,5 je nasproti 26 ⋅ 10 23 zanemarljivo majhno.

Še en primer: Izpraznitev 1 cm3 v 1 kmolu plina pri normalnem stanju bi opazovali pod
istimi pogoji (1 milijon opazovanj v sekundi) le vsakih:
10 (7 ,2 ⋅ 10 ) let.
19
−13,5
1 cm3 je 22400000-ti del volumna 1 kmola ob normalnem stanju.

Iz vsega gornjega vidimo, da je geometrična mikroskupina enakomerna razvrstitev
molekul po razpoložljivem prostoru neizmerno večja, da obsega veliko več mikrostanj, kakor
pa mikroskupina za zelo, zelo majhne neenakomernosti v razvrstitvi.
Število možnih enakomernih razvrstitev je sicer zelo in nepredstavljivo veliko. Da pa se za
vsak primer izračunati.
Za termodinamično stanje pa ni odločilna samo geometrična razvrstitev molekul v
razpoložljivem volumnu, temveč povrh nje še razvrstitev kinetične energije na te molekule. V
splošnem nosijo posamezne molekule zelo različne količine energije. Možnost, da se z
energijo bolj nabite molekule zberejo v enem delu volumna, v drugem pa se nakopičijo manj
nabite molekule, vsekakor obstoji. V tem primeru bi se plin sam od sebe razdelil v dve
področji različne temperature: v področje višje temperature z bolj nabitimi molekulami in v
področje nižje temperature z manj nabitimi. Energetski naboji molekul so kvantizirani in je
možno le določeno število energetskih stanj vsake molekule.
Tudi za energijo pokaže račun, da je za njeno enakomerno razdelitev po prostoru na voljo
neizmerno več mikrostanj kakor za celo zelo majhne neenakomernosti.
Kombinacija vseh možnih prostornih razdelitev molekul in kalorične notranje energije daje
celotno število mikrostanj. Iz vseh teh mikrostanj lahko izluščimo mikroskupine, katerim
ustreza po določeno makrostanje.
Čim večje je število mikrostanj v mikroskupini, tem bolj verjetno je, da bo ustrezno
makrostanje nastopilo. Čim ima plin možnost izbire med manjšo mikroskupino A in večjo
mikroskupino B, bo verjetno izbral stanje B. Ta verjetnost bo tem večja, čim večja je razlika
med številoma mikrostanj skupin B in A. V obravnavanih razvrstitvenih primerih je ta razlika
tolika, da preide verjetnost v gotovost: Plin se vedno raztegne po vsem razpoložljivem
volumnu.
Vsa ta razmišljanja se lahko aplicirajo tudi na kapljevine in trdna telesa.
Število mikrostanj, katerih posledica je eno in isto makrostanje 1, ali velikost
mikroskupine 1, imenujemo termodinamično verjetnost stanja 1. Označujemo jo z G1 .
10.15.3 Entropija in termodinamična verjetnost
Sedaj lahko poiščemo zvezo med entropijo S in termodinamično verjetnostjo G. To ni

težko. Skupna entropija S več istočasno obstoječih in med seboj neodvisnih teles ali sistemov
je enaka vsoti entropij Si teh teles:
S= å Si (10.195)
i
Verjetnost G istočasnosti več med seboj neodvisnih makrostanj teh teles pa je enaka produktu
termodinamičnih verjetnosti Gi posameznih stanj:
G = Π Gi (10.196)
i
Produkti in vsote se dajo povezati le z logaritmi:
log G = å log Gi (10.197)

i
ali
ln G = å ln Gi (10.198)
i
Iz (10.195) in iz (10.196) dobimo, da je entropija proporcionalna logaritmu dinamične

verjetnosti:
S = konst ln G (10.199)
Konstanto v formuli (10.199) je izračunal M. Planck. Dognal je, da je identična z

Boltzmannovo konstanto (glej 4.5.5):
k = 1,3803 ⋅ 10 −26 kJ K
Tako moremo izračunati število mikrostanj, ki pripada nekemu makrostanju. Koliko je to

število z m za 1 kmol kisika pri T = 298 K (ϑ = 25 °C ) in p = 1 atm = 1,013 bar ?
Absolutna specifična entropija kisika v navedenem stanju je:
s = 205,24 kJ/kmol K
s
ln G = = 14,9 ⋅ 10 27
k
log G = 6,5 ⋅ 10 27
26
G = 10 65⋅10
Stanja zaprtega sistema z enakomerno razmestitvijo molekul in molekularne kalorične

energije po vsem razpoložljivem prostoru so ravnotežna stanja. Tem stanjem pripada
maksimalni v danih okoliščinah možni G in maksimalna v danih okoliščinah možna entropija.
Zaradi molekularnega nemira so sicer v snovi tudi možna stanja, ki odstopajo od pogojev
ravnotežja, vendar:
V prostornih in časovnih dimenzijah naše eksistence je verjetnost spontanega nastopanja in
obstoja takih makroskopsko zapazljivih neuravnoteženih stanj tako majhna, da je enaka
izključenosti. Zaradi tega je v naših okolnostih drugi glavni zakon termodinamike absolutno
zanesljiv tudi, če ga gledamo s stališča statistike.
11. Tretji glavni zakon termodinamike ali Nernstov teorem 219
11. TRETJI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE ALI NERNSTOV

TEOREM
V vseh do sedaj znanih izrazih za izračunanje entropije snovi v določenem stanju imamo
konstanto so . Ta konstanta je entropija poljubno izbranega začetnega stanja. Zaradi tega
lahko izračunamo z omenjenimi formulami le razliko entropij med danim stanjem in izbranim
začetnim stanjem snovi.
Kadar ostanejo snovi teles pri raziskanih preobrazbah kemično nespremenjene, imamo
vedno opravka le z razlikami entropij, iz katerih aditivna konstanta so izpada. Da ne
poznamo njene prave vrednosti, nas torej v takih primerih ne moti.
Za različne kemične snovi pa so konstante so različne. Pri entropijskih računih pri
kemičnih preobrazbah so konstante za začetne snovi procesa drugačne, kakor so konstante za
končne snovi. Zato te konstante ne izpadajo iz entropijskih razlik. Da bi mogli
termodinamično zasledovati procese s kemičnimi preobrazbami, moramo vedeti, kolika je
vrednost entropij udeleženih snovi v njihovem začetnem stanju. To je pomembno tudi za
strojnike, saj imamo tudi v strojništvu opravka s kemičnimi procesi. Najvažnejši od takih
procesov je zgorevanje.
Dosedanje naše znanje pa je za ta namen pomanjkljivo. Drugi glavni zakon ne daje
nobenih navodil, kako izračunati to začetno entropijo. Potrebujemo nov dodaten princip ali
glavni zakon. Ta princip je postavil Nernst, končno formulacijo pa je izdelal Planck. Po njej
se glasi tretji glavni zakon!
Pri temperaturi 0 K (absolutni ničli) je entropija trdnih teles v popolnoma urejenem
kristaliziranem stanju enaka nič.
Tu bodi omenjeno, da se temperatura 0 K ne da doseči, lahko se ji samo poljubno
približamo. Stroga formulacija tretjega glavnega zakona bi se morala glasiti, da se entropija
trdnih teles v urejenem kristaliziranem stanju približuje ničli takrat, kadar se temperatura teles
približuje absolutni ničli. V to se ne bomo spuščali. Za naše namene zadostuje enostavnejša
prva formulacija tretjega glavnega zakona, kateremu pravijo nekateri tudi Nernstov teorem.
Celotno vrednost entropije, ki vključuje tudi aditivno konstanto entropije začetnega stanja,
izračunamo po tretjem glavnem zakonu in po formuli (10.76) takole:
220 11. Tretji glavni zakon termodinamike ali Nernstov teorem
T
cp
S = mò dT (11.1)
0
T
Za specifično entropijo velja analogno:
T
cp
s= òT dT (11.2)
0
Enačbi (11.1) in (11.2) lahko smatramo za matematični izraz tretjega glavnega zakona. V teh
enačbah nimamo nobene nedoločene konstante. Zato imenujemo tako določeno entropijo tudi
absolutno entropijo.
Če imamo v integracijskem intervalu od 0 do T pri temperaturi Ta agregatno preobrazbo z
energijo ra (ali pa preobrazbo strukture), moramo to upoštevati pri izračunavanju entropije po
formulah (11.1) in (11.2).
V tem primeru se glasi formula (11.2):
Ta T
cp r cp
s= ò dT + a + ò dT (11.3)
0
T Ta T T
a
Za več agregatnih ali strukturnih preobrazb v integracijskem intervalu ima formula (11.2)
analogno izrazu (11.3) več členov.
Da bi izračunavali entropijo po formuli (11.2), moramo poznati potek specifične toplote
c p do temperature 0 K. Pri tem se poslužujemo izmerjenih vrednosti do čim nižjih temperatur
(največ do 10 K). Med najnižjo merjeno vrednostjo in absolutno ničlo interpoliramo potek
specifične toplote po Debyejevi formuli (5.47).
Tu ne moremo razlagati razmišljanj, ki so dovedla Nernsta do njegovega postulata. Tudi ne
bomo raziskovali ostalih posledic tega teorema.
O veljavnosti teorema se strinjajo vsi. Različna pa so mnenja o tem, ali je ta teorem res
enako pomemben kakor ostali glavni zakoni, ali pa je njegov pomen nekaj nižji. Nekateri
govorijo o tretjem glavnem zakonu, drugi pa le o Nernstovem teoremu. Ta diskusija pa ne
zmanjšuje vrednosti izreka.
12. Agregatne preobrazbe 221
12. AGREGATNE PREOBRAZBE
Že prej smo videli, da obstojata dve ekstremni, dobro definirani agregatni stanji. V stanju
idealnega trdnega telesa so v notranjosti telesa sestavni delci razvrščeni v popolnem redu in v
tem stanju je količina kalorične notranje energije minimalna. V stanju idealnega plina ni
nobenega reda v razvrstitvi sestavnih delcev, ki se statistično gibljejo po volumnu telesa.
Kalorična notranja energija idealnih plinov je zelo velika. Pri dovajanju energije izmenja telo
med idealnim trdnim stanjem in stanjem idealnega plina celo vrsto vmesnih stanj. Podroben
značaj take preobrazbe je odvisen od poti.
Zelo zanimive so preobrazbe, pri katerih se pojavlja ravnotežni obstoj dveh agregatnih
stanj, dveh faz. Taki dvofazni prehodi med agregatnimi stanji ali heterogene agregatne
preobrazbe nastopajo med dvema poljubnima agregatnima stanjema po tabeli 12.1.
Tabela 12.1: Agregatne preobrazbe
Agregatni stanji Smer preobrazbe Ime preobrazbe

taljenje
trdno – kapljevito
strditev (zmrzovanje)
uparjanje
kapljevito – plinsko
ukapljitev (kondenzacija)
sublimacija
trdno – plinsko
kondenzacija
12.1 UPARJEVANJE
Tehniško nadvse važna dvofazna agregatna preobrazba je uparjevanje vode. Na tem

primeru bomo raziskovali splošni postopek uparjevanja.
Voda ali neka druga kapljevina se lahko pretvarja v paro le na svoji prosti površini ali
gladini. V takem primeru govorimo o hlapenju. Hlapenje je miren in nenasilen proces. Pri
intenzivnem dovodu toplote nastajajo parni mehurčki tudi pod gladino kapljevine, n.pr. na
222 12. Agregatne preobrazbe
stenah posode, pa tudi v notranjosti mase kapljevine. Tako uparjanje je burno, imenuje se
vrenje.
Slika 12.1: Izobarno uparjanje vode
V valju (sl. 12.1a) imamo določeno količino vode, ki je proti okolici zaprta s premičnim
batom. Bat je obremenjen z utežjo G, ki skrbi skupaj s težo bata za konstantnost tlaka nad
vodo. Prvi poizkus napravimo z utežjo G1 , kateri ustreza tlak p1 . Začetna temperatura vode
je T1 . V diagramu T–v (sl. 12.2), ki je seveda narisan za količinsko enoto (l kg) vode, je
začetno stanje vode določeno s točko 1. Z dovodom toplote Q segrevamo vodo, pri čemer se
temperatura vode stalno zvišuje. Volumen pa se le malo širi, kar opazimo na rahlem dviganju
bata. Bat je tesno prislonjen na površino vode. Po nekem času pride voda v stanje 1' in začne
vreti. Od tega trenutka naprej opazujemo naslednje zanimivosti. Vidi se vodna gladina ali
meniskus, ki loči paro od vode. Vodna gladina je ločilna ploskev dveh faz, ki obstojita
istočasno in ki sta v medsebojnem ravnotežju. Ta vidljiva ločilna ploskev je dokaz, da sta v
sistemu dve različni agregatni stanji. Drugo, kar zapazimo, je sedaj hitro dviganje bata, kar
priča o naglem večanju volumna. In končno vidimo na termometru, da je temperatura nehala
( )
naraščati. Termometer se ustavi pri temperaturi, ki jo bomo označili s Ts 1 ϑ s 1 . Temperatura
Ts ostane nespremenjena tako dolgo, dokler imamo kapljevito vodo v valju. V sl. 12.1c
vidimo stanje, pri katerem je ostala le še sled kapljevite vode. Ko je ta sled uparjena, začne
temperatura ponovno rasti. Iz vode nastala para je plin, katerega volumen se ob nadaljnjem
dovajanju toplote precej povečuje. Cela preobrazba je prikazana v diagramu T–v s krivuljo
1, 1', 1", 1 p . Če paro stanja 1 p izobarno hladimo, poteka ves postopek v nasprotni smeri,
vendar natančno po isti krivulji. Najprej se volumen krči in temperatura pada do stanja 1".
Slika 12.2: Diagram T–v za uparjanje vode
Tu se pojavljajo prve kapljice vode in stene posode se orose s kondenzirano vodo. Ob sedaj
konstantni temperaturi Ts 1 se vedno več pare pretvarja v vodo, dokler v stanju 1' ne izgine
vsa para. Sledi ohlajevanje kapljevite vode do začetnega stanja 1.
V stanju 1' obstoji le kapljevita voda, ta voda pa se nahaja tik pred uparjevanjem. Vodo
stanja 1' imenujemo vrelo vodo. V stanju 1" imamo le paro, ki je tik po uparjevanju ali pa se
nahaja tik pred kondenzacijo. Tako paro imenujemo nasičeno paro. Pari desno od stanja 1"
smo dovedli po uparjevanju še toploto in jo dodatno segreli ali pregreli. Para poljubnega
stanja desno od 1" n.pr. 1 p se imenuje pregreta para. V dotiku, torej v medsebojnem
ravnotežju obstajata le voda stanja 1' in nasičena para stanja 1". Tako ravnotežje med dvema
ločljivima fazama imenujemo heterogeno ravnotežje. Pregreta para ne more obstajati v
dotiku s kapljevito vodo. Da bi paro pregreli, moramo ali upariti vso vodo v posodi, ali pa
nasičeno paro odvzeti iz posode in posebno, torej ločeno od vode pregreti.
Poizkus uparjanja ponovimo z drugo utežjo G2 pri tlaku p2 . Razmere so v vsem analogne
prvemu poizkusu z utežjo G1 . Za tlak p2 > p1 je preobrazba vrisana v sl. 12.2. Med vrelo
vodo 2' in nasičeno paro 2" imamo spet izotermni odsek uparjanja s temperaturo Ts 2 . Poizkus
napravimo z večjim številom različnih tlakov pm (m = 1, 2, ..., n ) in za vsak tlak dobimo
pripadna mejna stanja m' in m" z ustreznimi temperaturami Ts m . Temperature Ts so
temperature nasičenosti. Indeks s pomeni sit, nasičen. Vsakemu tlaku p ustreza ena in le ena
sama temperatura nasičenosti Ts in obratno: vsaki temperaturi T pripada en in le en sam tlak
nasičenosti ps (glej 12.2).
Tabela 12.2: Tlak nasičenosti za H 2 O v odvisnosti od temperature
ϑ °C 0 20 40 60 80
ps bar 0,0061 0,0234 0,0738 0,199 0,474
ϑ °C 100 150 200 250 300 374,15
ps bar 1,013 4,76 15,6 39,8 85,9 221,3
12.1.1 Mejna krivulja
Vsa stanja vrele vode (označena z eno črtico) lahko zvežemo s krivuljo g' , ki se ji pravi
spodnja mejna krivulja; vsa stanja nasičene pare (označena z dvema črticama) pa se nahajajo
na zgornji mejni krivulji g". Veličine stanja vrele vode označujemo z eno črtico, n.pr. v' je
specifični volumen vrele vode. Veličine stanja nasičene pare označujemo z dvema črticama,
n.pr. v" je specifični volumen nasičene pare.
Poizkusi kažejo, da je povečanje volumna pri uparitvi (v" – v') pri višjih tlakih manjše
kakor pri nižjih. Medtem ko je razmerje v"/ v' pri tlaku 1 bar 1670, je to isto razmerje pri tlaku
100 bar le še 11. S povišanjem tlaka se spodnja in zgornja mejna krivulja zbližujeta. Pri
"kritičnem" tlaku izgine razlika (v" – v'):
(v '' − v ' )k =0 (12.1)

Spodnja in zgornja mejna krivulja preideta v kritični točki K zvezno ena v drugo (sl. 12.2).
Spodnja in zgornja krivulja sta le dve veji ene same zvezne mejne krivulje g, ki ima
klobukasto obliko. Pod mejno krivuljo je področje dvofaznih stanj, sestavljenih iz kapljevine
in pare. Pri takem dvofaznem stanju sta para
in voda lahko ločeni v samo dva volumna,
kakor je narisano v valju (sl. 12.1b). Voda pa
lahko tudi lebdi v pari v obliki finih kapljic,
kakor n.pr. v megli. Odločilno za dvofazno
stanje je le, da vsaka faza zase zavzema
določen prostor in da med fazama obstoji
izrazita ločilna ploskev (ali izrazite ločilne
ploskve).
Področje pod mejno krivuljo imenujemo
tudi področje nasičenosti ali bolje področje
mokre pare.
Slika 12.3: Diagram p–v za uparjanje vode Desno in nad področjem mokre pare se
nahaja področje pregrete pare. Pregreta para se v ničemer ne razlikuje od realnega plina.
Kadar je dovolj redka, se po obnašanju močno približuje idealnemu plinu. Levo od področja
nasičenosti je področje kapljevine.
Področje mokre pare lahko narišemo tudi v diagramu p–v (sl. 12.3). V tej sliki je izobara iz
diagrama T–v seveda premica (1, 1' , 1' ' , 1 p ) . Sicer pa so v ta diagram vrisane izoterme
T = konst . Ker ustreza vsaki temperaturi T pri uparjevanju konstanten tlak nasičenosti ps , so
izoterme v področju mokre pare premice in obenem izobare, kakor so v diagramu T–v
izobare v področju mokre pare obenem izoterme.
12.1.2 Veličine stanja v področju mokre pare
Stanja pod mejno krivuljo sestavljata vrela voda in nasičena para. Stanja mokre pare ni
mogoče opredeliti z navedbo temperature in tlaka, zakaj ti dve veličini stanja nista v področju
mokre pare medsebojno neodvisni. Za opis stanja mokre pare je prikladno povedati, kolik je
delež obeh faz. Za to služi nova veličina stanja x; x je relativna vsebina pare sistema ali kratko
kar vsebina pare; x pomeni delež pare v celotni količini snovi, torej v pari in kapljeviti vodi
skupaj.
V enem kg H 2 O (vode + pare) se nahaja:
x kg pare
in seveda:
(1 – x) kg vode (kapljevine).
Tako sestavljeno ali mešano stanje predstavlja točka A v sl. 12.2. Specifični volumen v
mokre pare stanja A je povprečni specifični volumen, sestavljen iz deleža specifičnega
volumna vrele vode:
(1 − x ) v '
in deleža specifičnega volumna nasičene pare:
x v ''
torej:
v = (1 − x ) v ' + x v '' (12.2)
ali urejeno:
v = v ' + x(v '' − v ' ) (12.3)
Iz (12.3) dobimo:
x : 1 = (v − v ' ): (v '' − v ' ) (12.4)
Če postavimo razdaljo (v '' − v ' ) = 1 (sl. 12.2), je x enak odseku 1 ', A . Seveda je potem
(1 − x ) enako odseku A,1 '' . Vsebina pare v nekem stanju v področju mokre pare je
proporcionalna razdalji stanja od spodnje mejne krivulje.
Razen tlaka in temperature izračunavamo tudi ostale veličine stanja mokre pare iz
ustreznih veličin na spodnji in zgornji mejni krivulji po shemi formule (12.3):
u = u' + x (u'' − u ) (12.5)
h = h' + x (h'' − h' ) (12.6)
s = s '+ x (s'' − s' ) (12.7)
12.1.3 Kritično stanje
V kritičnem stanju, ki mu pripadajo kritične veličine stanja Tk , pk , vk , u k itd., izginejo vse

razlike med vrelo vodo in nasičeno paro, torej med kapljevito in plinsko fazo. To velja tudi za
vse področje nadkritičnih tlakov p > pk .
V kritični točki K (sl. 12.3) izoterma diagrama p–v nima več izobarnega odseka končne
dolžine med spodnjo in zgornjo mejno krivuljo. Od njega je preostala le še horizontalna
tangenta na kritično izotermo Tk = konst. Pri višjih izotermah ima prevojna tangenta
negativni naklon, dokler se v večji razdalji od mejne krivulje prevoj ne izgubi; izoterme
preidejo tu v hiperbole idealnega plina.
Snovi razpadajo na kapljevito in plinsko fazo le pri temperaturah nižjih od Tk . Kapljevina
s prosto površino (meniskusom) obstoji le pri temperaturah, ki so nižje od kritične
temperature. To je posebno važno za ukapljevanje plinov, ki se morajo v ta namen ohladiti
pod njihovo kritično temperaturo.
Pri kritičnem tlaku pk in pri višjih tlakih p > pk se prehod iz kapljevitega stanja v
plinasto stanje ne zapaža. Pri nadkritičnih tlakih ne moremo določiti meje med kapljevino in
plinom. Prehod od kapljevine proti plinu poteka v tem področju zvezno, pri čemer postaja
snov vedno bolj fluidna in gibčna. Tak nadkritični prehod je narisan v sl. 12.2 ob izobari
p3 > pk . V nekaterih modernih parnih veleelektrarnah se voda uparja pri nadkritičnem tlaku.
Kar smo dognali pri uparjanju vode, velja smiselno tudi za uparjanje drugih kapljevin.
Kritične termične veličine stanja vode so:
p k = 221,3 bar Tk = 647,31 K
ϑ k = 374,15 °C v k = 3,18 × 10 −3 m 3 kg
Podatki o kritičnih veličinah stanja nekaterih tehnično važnih snovi se nahaja v tabeli OP. Iz
te tabele vidimo, da se morajo nekateri plini pred ukapljitvijo ohladiti na skrajno nizke
temperature. Tako se mora ohladiti vodik H 2 pod 33,3 K, helij He pa celo pod 5,25 K.
Plini v stanjih blizu mejne krivulje se imenujejo pare.
12.1.4 Krivulja napetosti
V diagram p–T vrišemo krivuljo ps = p s (Ts ) (sl. 12.4). Ta krivulja veže vse tlake s
pripadnimi temperaturami nasičenosti, oziroma vse
temperature s pripadnimi tlaki nasičenosti in se
imenuje krivulja napetosti. Krivulja napetosti je slika
mejne krivulje v diagramu p–T.
Levo od krivulje napetosti leži področje kapljevine,
desno od nje pa področje pare ali plina. Samo stanja na
krivulji napetosti so ravnotežna stanja kapljevine in
pare. Samo pri teh stanjih obstojata para in kapljevina
Slika 12.4: Krivulja napetosti
v medsebojnem dotiku. Stanju vrele vode in
ravnotežnemu stanju nasičene pare ustreza ista točka na krivulji napetosti. Krivulja napetosti
se konča v kritični točki.
12.1.4.1 Coxov diagram
Krivulje napetosti med kapljevitim in plinastim agregatnim stanjem pogosto rabljenih

snovi (H 2 O, NH 3 , Hg i.p.) so natančno izmerjene in dobro znane. Za druge snovi pa so
podatki pičli in pomanjkljivi. Pogosto pa lahko določimo lastnosti manj raziskanih snovi po
nekih analogijah iz lastnosti dobro raziskanih snovi. Tipičen primer takega postopka je
Coxova metoda za krivulje napetosti. Po tem postopku narišemo krivulje napetosti v
diagramu log p–ϑ ali log p–T. Temperaturna skala diagrama je tako izbrana, da je krivulja
napetosti dobro raziskane referenčne snovi premica. V diagramu (OP) je v področju nižjih
temperatur referenčna snov H 2 O , v področju višjih temperatur pa Hg. V takem diagramu so
krivulje napetosti drugih snovi z zadovoljivo natančnostjo tudi premice. Tako lahko vrišemo v
Coxov diagram krivuljo napetosti poljubne snovi, znana morata biti le dva para vrednosti za
ps in Ts .
Iz Coxovega diagrama sledi za krivulje napetosti približna empirična enačba:
B
ln ps = A − (12.8)
Ts − 43
V tej enačbi sta A in B individualni konstanti obravnavane snovi.
12.2 TALJENJE IN SUBLIMACIJA
Pri taljenju in pri sublimaciji so razmere v vsem podobne razmeram pri uparjanju. Tudi te
Slika 12.5: Krivulja napetosti za H 2 O
agregatne preobrazbe potekajo ob dovodu energije pri konstantni temperaturi, ki se imenuje

temperatura taljenja Tt , oziroma temperatura sublimacije Tsb . Spet velja, da vsakemu tlaku
ustreza določena temperatura Tt ali Tsb in obratno vsaki temperaturi določeni tlak taljenja pt
oziroma sublimacije p sb .
Temperature nasičenosti, taljenja in sublimacije imenujemo s skupnim imenom

temperature agregatnih preobrazb Ta , pripadne tlake pa tlake agregatnih preobrazb pa .
Tudi za taljenje in sublimacijo obstajajo krivulje napetosti.
V sl. 12.5 so narisane vse tri krivulje napetosti za H 2 O . Tlaki so tu narisani v
logaritmičnem merilu. V sl. 12.6 pa vidimo krivulje napetosti za CO 2 z linearnim merilom za
tlake. V obeh diagramih vidimo sublimacijsko krivuljo a za preobrazbo iz trdega stanja v
plinasto, krivuljo taljenja b za preobrazbo iz trdnega stanja v kapljevito in uparjalno krivuljo c
za preobrazbo iz kapljevitega stanja v plinasto. Na teh krivuljah in samo na njih je možen
istočasen ravnotežen obstoj obeh čistih agregatnih stanj, katerih področja te krivulje
razmejujejo. Izven krivulj napetosti ima snov lahko samo eno agregatno stanje.
Tri krivulje napetosti se stekajo v trojni točki Tr . Samo v tej točki so vsa tri agregatna
stanja v medsebojnem ravnotežju in samo tako so lahko vsa tri agregatna stanja drugo zraven
drugega. Iz diagramov vidimo, da pri tlakih nižjih od tlaka trojne točke, kapljevine ni.
Slika 12.6: Krivulja napetosti za CO 2
Voda ima trojno točko pri 273,16 K, t.j. samo 0,01 K nad lediščem pri atmosferskem tlaku.
To ledišče leži pri 273,15 K. Zato opazujemo često v naravi hkraten obstoj pare, ledu in vode.
O vlogi tlaka v tem primeru bomo še govorili. Krivulja taljenja je pri vodi nagnjena nazaj, ima
negativen smerni koeficient. Pri povečanju tlaka pri konstantni temperaturi se led tali. Pri
visokih tlakih voda zmrzuje pri temperaturah, nižjih od 0 °C. V področju nizkih tlakov pa
pridemo na sublimacijsko linijo a: led izhlapeva neposredno v plinasto stanje.
Zelo zanimiv je diagram napetosti za CO 2 . Trojna točka je pri tlaku 5,18 bar, torej precej
nad tlakom okolice. Zato ima ogljikova kislina pri okolišnem tlaku lahko samo plinasto ali
trdno obliko. Kapljevite faze pri teh tlakih sploh ni. Pri tlaku p = 1 bar sublimira ogljikov
dioksid pri temperaturi Ts = 194,9 K (ϑ s = −78,3 °C ) . Kot "suhi" led se trdni CO 2 vedno bolj
uporablja za hlajenje, kadar je ovlaženje hlajenih teles nezaželeno.
12.3 PARE V NEVTRALNEM PLINU
Nevtralni plin je plin, ki se ne raztaplja v kapljevini in ki kemično ne reagira s paro, nastalo

iz te kapljevine. V takem plinu se obnaša
para kakor sestavni plin v plinski zmesi. Po
Daltonovem zakonu se para nahaja pod
svojim parcialnim tlakom p p in zavzema
ves razpoložljivi prostor.
V posodo (sl. 12.7) zapremo neko
količino vode in zraka, tlak zraka naj bo p z .
Voda in zrak naj imata isto temperaturo T1 .
Skrbimo za to, da ostane ta temperatura
Slika 12.7: Vodna para in zrak v nespremenjena. Nasproti vodi je zrak
zaprtem prostoru
nevtralen plin1 in zaradi tega voda
»termodinamično ne občuti« njegovega tlaka. Za vodo obstoji tedaj nad njeno gladino
praznina, s katero voda seveda ni v ravnotežju. Da bi si vzpostavila ravnotežje s prostorom
nad gladino, pošilja voda vanj molekule, ki začenjajo napolnjevati prostor kot vodna para. To
»hlapenje« vode preneha šele tedaj, ko se nad vodno gladino nahaja toliko vodne pare, da je
1
Malenkostno topljivost zraka v vodi lahko zanemarimo.
vzpostavljeno ravnotežje sistema voda – para. Vodna para, ki se je pomešala z zrakom, izvaja
parcialni tlak, ki je enak tlaku nasičenosti ps1 pri temperaturi T1 :
p aq = p s1 (12.9)
V prostoru nad vodno gladino pa izmerimo celotni tlak p, ki je enak vsoti zračnega tlaka p z
in tlaka vodne pare p aq :
p = p z + paq (12.10)
Če ponovimo poizkus pri temperaturi T2 > T1 , bomo naleteli na analogne razmere. Razlika bo
le v večjem parcialnem tlaku vodne pare, ker je p s 2 > p s1 . Skupni tlak p postane lahko
precejšen. Če je tlak zraka:
p z = 1 bar
in če izvedemo poizkus pri temperaturi 50 ºC, bo tlak vodne pare po tabeli (OP)
p aq = 0,123 bar in celoten tlak p = l,123 bar. Pri temperaturi 200 °C pa celotni tlak že enak
16,6 bar.
Razmere so nekoliko spremenjene, če je vodna gladina namesto v dotiku z zrakom,
zaprtim v posodi, v dotiku z zrakom odprte zunanje atmosfere, kakor je to narisano v sl. 12.8.
Temperatura vode Tv in temperatura zraka Tz sta enaki:
Tv = Tz
Za vodno gladino je seveda tudi zračna atmosfera termodinamična praznina, v katero pošilja
voda svoje hlape, da bi si vzpostavila potrebno
ravnotežje za svojo eksistenco kot kapljevina. Zaradi
neskončnosti prostora pa vzpostavitev ravnotežja
uspeva le v neposredni bližini vodne gladine v tako
imenovani mejni plasti. Tu se nabere toliko molekul
Slika 12.8: Vodna para v vodne pare, da izvajajo res potrebni tlak nasičenosti.
atmosferskem zraku Ker pa se ne nahajamo v zaprti posodi, temveč v
odprti atmosferi, ne more tu tlak nikjer narasti nad atmosferski tlak. Ker torej izvaja vodna
para v mejni plasti svoj tlak nasičenosti, preostaja zraku le še parcialni tlak, ki je enak razliki
atmosferskega tlaka p at in parcialnega tlaka vode p aq :
p z = p at − p aq (12.11)
Parcialni tlak zraka je torej tu manjši od tlaka zraka v zunanji atmosferi, o kateri
predpostavljamo, da je »suha«, torej brez vodnih hlapov. To pa je možno le, če je količina
zraka na volumsko enoto v mejni plasti manjša kakor v atmosferi. Vodna para je tedaj iz
mejne plasti izrinila določeno količino zraka. Pri temperaturi ϑ = 20 °C je
p aq = p s = 0,0234 bar in p z = 0,9766 bar . Po Daltonovem zakonu je vsebina pare v zraku
ali vlaga enaka 2,3 % (volumskih procentov).
Vodna para v mejni plasti je plin, ki po plinskih zakonih skuša izpolniti čim večji volumen.
Vodna para se širi zaradi tega iz mejne plasti v okolišno atmosfero z difuzijo, pri čemer
gostost pare v atmosferi pada z razdaljo od vodne gladine. Tako iz mejne plasti stalno odteka
vodna para, voda pa poizkuša vzpostaviti pokvarjeno ravnotežje s stalnim hlapenjem. Ta
poizkus pa je brezupen zaradi neizmerne kapacitete atmosfere in voda se končno »posuši«.
Difuzija je razmeroma počasen proces in zato je tudi sušenje počasno. Vse, kar pospešuje
odnašanje hlapov od vodne gladine, pospešuje tudi sušenje, n.pr. veter.
Če dovajamo vodi (sl. 12.9) toploto, se bo temperatura vode Tv zvišala nad temperaturo
atmosferskega zraka Tz ; Tv > Tz . V tem primeru bo tudi plast plina neposredno nad vodno
gladino (mejna plast) imela temperaturo Tv in zaradi večje temperature bo količina vodne
pare v mejni plasti večja kakor v prvem primeru. Pri ϑv = 80 °C bomo imeli v mejni plasti
tele razmere:
para paq = 0,474 bar v aq = 0,474
zrak p z = 0,526 bar v z = 0,526
Para je tu izrinila 50 vol % zraka.

Kadar naraste temperatura vode na temperaturo nasičenosti pri tlaku atmosfere
ϑv = ϑ s (1 bar ) ≈ 100 °C
se nahaja neposredno nad vodno gladino le še vodna para brez kake primesi zraka. Razmere v
vodi so prav take kakor pri poizkusu uparjanja z obtežbo bata, ki ustreza tlaku 1 bar.
Temperatura proti atmosferi odprte vode se od tu naprej ne da več povečati. Največja
temperatura, ki jo ima lahko proti atmosferi odprta voda (ali vsaka druga kapljevina) je enaka
temperaturi nasičenosti pri atmosferskem tlaku. Seveda
je atmosferski tlak lahko tudi nižji od ≈ 1 bar, n.pr. v
višjih legah.
Če pri tlaku, ki ustreza temperaturi nasičenosti,
intenzivno dovajamo toploto v kapljevino, ne nastaja
para samo na prosti površini ali gladini kapljevine,
Slika 12.9: Para iz vrele vode v parni mehurčki nastajajo tudi v notranjosti kapljevine,
atmosferi predvsem ob ploskvah, skozi katere se toplota dovaja.
Kapljevina postane pri tem razburkana. Tako, intenzivno in burno uparjanje imenujemo
»vrenje«.
Temperaturo vrenja ali vrelišče neke snovi imenujemo temperaturo nasičenosti pri tlaku
1 atm = 760 mm Hg = 1,013 bar ≈ 1,0 bar.
12.4 ENERGIJE AGREGATNIH PREOBRAZB
Čim rahlejše so vezi med molekulami, tem bolj tekoče ali fluidno je stanje snovi; čim
močnejše so te vezi, tem bolj je snov zbita ali kondenzirana. Ob konstantnem tlaku rahljamo z
dovodom energije vezi med molekulami in obratno. Vsaka izobarna preobrazba snovi v smeri
večje fluidnosti porablja energijo; vsaka taka preobrazba v nasprotni smeri pa oddaja energijo.
Posebno pomembne so energije, ki so zvezane z agregatnimi preobrazbami – torej s
heterogenimi preobrazbami, pri katerih obstaja snov sočasno v najmanj dveh ravnotežnih
fazah ali dveh agregatnih stanjih. Iz prejšnjega sledi, da so taljenje, uparjanje in sublimacija
preobrazbe, ki porabljajo energijo, to so endoenergetske preobrazbe. Pri strditvi, ukapljitvi in
kondenzaciji pa se energija sprošča, te preobrazbe so eksoenergetske. Ker se energija za
agregatne preobrazbe telesom dovaja večinoma kot toplota, imenujemo navadno energije
agregatnih preobrazb toplote agregatnih preobrazb. Te toplote označujemo splošno z:
ra
Agregatne preobrazbe so povračljive in zaradi tega se pri endoenergetskih preobrazbah

porablja ravno toliko toplote, kolikor se je sprošča pri analognih eksoenergetskih.
V posebnem razlikujemo:
sublimacijsko toploto rsb
talilno toploto rt
uparjalno toploto r
Agregatne preobrazbe potekajo pri konstantni temperaturi Ta , ki ji pripada določen tlak
pa in obratno. Toplote agregatnih preobrazb so torej izotermne ali Carnotske toplote; te
toplote so obenem tudi izobarne toplote.
V trojni točki je sublimacijska toplota enaka vsoti talilne in uparjalne toplote:
(rsb = rt + r )Tr (12.12)
Pri uparjanju smo označili veličine vrele vode z' veličine nasičene pare pa z". Splošno bomo
označevali pri agregatnih preobrazbah veličine bolj kondenzirane faze z x , veličine bolj
fluidne faze pa z xx .
12.4.1 Energije pri uparjanju
Pri agregatnih preobrazbah predelane

energije bomo raziskali na primeru
uparjanja vode. Vse, kar bomo tu dognali,
velja načelno tudi za uparjanje drugih
kapljevin, velja pa tudi za druge
agregatne preobrazbe. Razmere bomo
najbolje zasledovali v diagramu T–s
(sl. 12.10).
Poizkus opravimo pri konstantnem
Slika 12.10: Diagram T–s za uparjanje
tlaku p1 , torej po shemi sl. 12.1.
Pričenjamo z vodo začetnega stanja 1. Vodo moramo najprej segreti do vrelišča 1'. Pri tem
porabimo »toploto kapljevine« Qk . Za količinsko enoto vode (1 kg) je:
1'
Qk
m ò1
= ck dT (12.13)
Tu je ck specifična toplota kapljevine. Ker je toplota Qk izobarna toplota, jo lahko izrazimo

tudi kot entalpijsko diferenco:
Qk
= h' − h1 (12.14)
m
Za izobaro kapljevine velja:
dh = c k dT (12.15)
in iz tega:
T1 Ts
h1 = ò c k dT + h0 in h' = ò ck dT + h0 (12.16)
T0 T0
kjer je To temperatura dogovorjenega, sicer poljubnega začetnega stanja, ho pa entalpija v

tem začetnem stanju.
Iz (12.16) dobimo:
Ts
h' − h1 = ò ck dT (12.17)
T1
in za ck = konst :
h' − h1 = ck (Ts − T1 ) (12.18)
V diagramu T–s je toplota kapljevine enaka ploskvi pod preobrazbo kapljevine 1, 1' :
1'
Qk
m ò1
= T ds (12.19)
Ker pa je dQ = m T ds = m ck dT , velja:
dT
ds = ck (12.20)
T
in
T
dT
s= ò ck
T
+ s0 (12.21)
T0
Pogosto je ck v območju integracije zadovoljivo konstanten; v tem primeru je:
T
s = ck ln + s0 (12.22)
T0
V diagramu T–s je izobara kapljevite vode podobna logaritmični krivulji. V tem diagramu
sovpadajo pri nizkih in srednjih tlakih izobare kapljevite vode s spodnjo mejno krivuljo.
Da ne bi vlačili skozi račune konstant h0 in s0 , ki iz diferenc itak izpadajo, določimo, da
sta ti konstanti pri dogovorjenem začetnem stanju 0 enaki 0. Torej:
s0 = 0 , h0 = 0
začetno stanje:
T0 = 273,15 K (0 °C )
p0 = 0,006108 bar (0,00622 at )
To dogovorjeno začetno stanje pripada vreli vodi pri 0 °C1. Od stanja 1' dalje voda vre –
pretvarja se v vodno paro. Temperatura Ts ostane konstantna do stanja 1", v katerem je vsa
voda prešla v plinasto agregatno stanje. Toplota, ki smo jo dovedli ob agregatni preobrazbi
1' , 1'' , se imenuje uparjalna toplota in jo označujemo z r.
1''
Ker je r = ò Ts ds in ker je Ts = konst , velja:
1'
r = T (s '' − s ' ) (12.23)
1
To stanje kapljevite vode ni stabilno temveč metastabilno, ker leži temperatura T0 = 273,15 K za 0,01 K pod
trojno točko. Ta pripomba pa ima več ali manj le teoretičen pomen.
ker pa je r izobarna toplota, velja tudi:
r = h '' − h' (12.24)
Iz h = u + pv dobimo, da je:
r = u '' + p v '' − u ' − p v'
kar da po preureditvi:
r = u '' − u ' + p (v '' − v ' ) (12.25)
En del uparjalne toplote se torej porabi za povečanje notranje energije od u ' na u '' . Ta del
uparjalne toplote se imenuje notranja uparjalna
toplota ρ :
ρ = u '' − u ' (12.26)
Drugi del uparjalne toplote pa opravlja delo za –

zelo veliko – povečanje volumna od v' na v". V
eksperimentu po sl. 12.1 se to izraža v dviganju
obremenilnega bata proti tlaku p. Ta del uparjalne
Slika 12.11: Uparjevalna toplota v toplote je zunanja uparjalna toplota:

diagramu T–s
ψ = p (v'' − v' ) (12.27)
Seveda sledi iz tega:
r =ρ+ψ (12.28)
V diagramu T–s je uparjalna toplota enaka pravokotniku (1' , 1'' , s'' , s' ) (sl. 12.10). Čim višji je
uparjalni tlak ps , tem manjša je razlika s '' − s ' . Ta razlika izgine v kritični točki. V kritični
točki je uparjalna toplota enaka nič:
rk = 0 (12.29)
Pri podkritičnih tlakih je uparjalna toplota tem večja, čim nižji je tlak oziroma temperatura
uparjanja.
Od stanja 1" naprej prihaja snov v področje čistega plina ali pregrete pare. Pri dovodu
toplote rasteta temperatura in volumen. Toploto, ki jo dovajamo pari v pregretem področju,
imenujemo pregrevalno toploto Q pr . Tudi pregrevalna toplota je izobarna toplota. Zaradi tega
je:
dQ pr
= c p dT = T ds = dh (12.30)
m
T pr
Q pr
m
= ò c p dT = h pr − h'' (12.31)
Ts
V diagramu T–s (sl: 12.11) je pregrevalna toplota enaka ploskvi pod pregrevalno izobaro. V
formuli (12.31) je T pr temperatura pregretja pare.
Specifična entropija pregrete pare s pr je:
dT
ds = c p
T
T pr
dT
s pr = ò cp
T
+ s'' (12.32)
Ts
Izobarna specifična toplota c p pregrete vodne pare je močno spremenljiva in je zaradi tega
tudi za približne račune ne smemo postaviti pred integral. O poteku te specifične toplote v
nižjem in srednjem tlačnem področju daje podatke diagram sl. (12.12).
Notranjo energijo mokre pare, njeno entalpijo in entropijo lahko izrazimo z uparjalno
toploto. Ker je u'' − u' = ρ , h'' − h' = r in s '' − s ' = r / T , pišemo enačbe (12.5), (12.6) in
(12.7) tudi takole:
u = u' + x ρ (12.33)
h = h' + x r (12.34)
r
s = s' + x (12.35)
T
Slika 12.12: Specifična toplota pregrete pare
Slika 12.13: Linije x = konst Slika 12.13a: Linije x = konst

v diagramu p–v v diagramu T–s
Koristno je v diagrame stanja mokre pare vrisati linije enake vsebine pare x = konst . V
diagramu p–v delijo linije x = konst odsek izobare v področju nasičenosti (v '' − v ' )
proporcionalno vsebini pare x in vsebini vode (1 − x ) , kar sledi iz enačbe (12.4) in iz sl. 12.2.
Če razdelimo več različnih izobarnih odsekov v področju nasičenosti v enakem razmerju in
zvežemo delilne točke, dobimo linijo x = konst . Tako n.pr. deli linija x = 0,5 izobarne odseke
v razmerju 0,5:0,5, linija x = 0,3 pa deli te odseke v razmerju 0,3:0,7. Spodnja mejna krivulja
je obenem linija x = 0 , zgornja mejna krivulja pa je linija x = 1 . Vse linije x = konst se

stekajo v kritični točki.
Ker je enačba za entropijo mokre pare grajena popolnoma analogno kakor enačba za
volumen, velja pravilo proporcionalne delitve abscisi paralelnih odsekov pod mejno krivuljo
tudi za diagram T–s. Sl. 12.13 in sl. 12.13a predstavljata diagram p–v in diagram T–s za
nasičeno območje z vrisanimi linijami x = konst .
12.4.2 Clapeyronova1 enačba
V področju nasičenosti izvedemo elementarni krožni proces (1, 2, 3, 4 ) , ki ga sl. 12.14

kaže v diagramu T–s in v diagramu p–v. Ta krožni proces poteka med konstantnima
temperaturama T in T + dT , ter med konstantnima, tema temperaturama ustreznima tlakoma
p in p + dp . Elementarni krožni proces daje elementarno delo na enoto mase dW m . To delo
je v obeh diagramih enako ploskvi krožnega procesa.
Slika 12.14: Izvod Clapeyronove enačbe
Iz diagrama T–s dobimo:
dW
= (s '' − s ' ) dT (12.36)
m
in iz diagrama p–v:
1
Benoit Pierre Emile Clapeyron, (1799-1864), profesor mehanike in član Akademije znanosti, Paris
dW
= (v '' − v ' ) dp (12.37)
m
Enačenje desnih strani enačb 12.36 in 12.37 da:
(s '' − s ' ) dT = (v '' − v ' ) dp (12.38)
Ker je (s '' − s ' ) = r T po 12.23, sledi iz 12.38 z malenkostno preureditvijo:
dp
r = T (v '' − v ' ) (12.39)
dT
To je zelo pomembna Clapeyronova enačba (včasih se imenuje tudi enačba Clapeyrona in

Clausiusa). Ta enačba povezuje krivuljo napetosti z uparjalno toploto, saj je dp dT smerni
koeficient krivulje napetosti za temperaturo T, pri kateri je uparjalna toplota r. Iz poteka
krivulje napetosti in iz izmerjenega prirasta volumna pri uparjanju (v '' − v ' ) , lahko z enačbo
(12.39) izračunamo uparjalno toploto. Clapeyronova enačba sodi med enačbe, ki omogočajo
Slika 12.15: Nadvita mejna krivulja za difenilov oksid
določanje kaloričnih in termičnih veličin. Druge take enačbe so n.pr. (10.65), (10.155) in
(10.174), ki smo jih izvedli iz drugega glavnega zakona. Tudi Clapeyronova enačba sloni na
drugem glavnem zakonu, ker smo jo izvedli z entropijskim diagramom.
Kar smo dognali za uparjanje vode, velja načelno tudi za uparjanje drugih kapljevin. Mejna
krivulja drugih snovi ima tudi karakteristično klobukasto obliko kakor mejna krivulja vode.
So pa nekatere snovi, ki imajo proti desni previsno ali nadvito mejno krivuljo, n.pr. bencol ali
difenilov oksid (glej sl. 12.15).
12.4.3 Energije pri taljenju in sublimaciji
Pri taljenju in pri sublimaciji so razmere analogne razmeram pri uparjanju.

Toplota agregatne preobrazbe ra (upajalna, talilna, sublimacijska toplota) je splošno:
(
ra = T s xx − s x ) (12.40)
in
ra = h xx − h x (12.41)
Notranjo energijo povečujemo z notranjo toploto agregatne preobrazbe ρ a :
ρ a = u xx − u x (12.42)
Za delo, opravljeno s spremembo volumna, pa se porabi zunanja toplota agregatne

preobrazbe:
(
ψ a = p v xx − v x ) (12.43)
Seveda je:
ra = ρ a + ψ a (12.44)
Clapeyronova enačba velja za vse agregatne preobrazbe v splošni obliki:
(
ra = T v xx − v x ) dT
dp
(12.45)
Zanimive so razmere pri taljenju vode. Iz diagrama sl. 12.5 vidimo, da je za talilno mejno
krivuljo vode:
dp
<0
dT
( )
Ker pa je rt > 0 , mora biti po Clapeyronovi enačbi v xx − v x < 0 in v x > v xx . Specifični
volumen ledu je večji od specifičnega volumna vode. To potrjuje vsakdanje izkustvo: led
plava na vodi.
Pri sublimaciji in uparjanju v primerni razdalji od kritične točke je:
v x << v xx (12.46)
V teh primerih lahko v x zanemarimo v primerjavi z v xx in pišemo enačbo (12.45) takole:
dp
ra = T v xx (12.47)
dT
Sublimacijski tlak je vedno zelo nizek. Para, ki je v ravnotežju s trdno fazo, je tedaj zelo redka
in se obnaša kakor idealni plin. Prav tako je nasičena para pri nizkih uparjalnih tlakih redka in
tudi tu je njeno obnašanje zadovoljivo idealno. Zato velja v omenjenem področju:
RT
v xx = (12.48)
p
kar vstavimo v enačbo (12.47). Po preureditvi dobimo:
dp ra dT
= (12.49)
p R T2
Enačba (12.49) se da integrirati:
ra
ln p = + konst (12.50)
RT
Ta enačba je po obliki sorodna Coxovi enačbi (12.8).

Kakor smo veljavnost enačbe (12.39) razširili na vse agregatne preobrazbe, lahko tudi
diagrame stanja narišemo za celotno področje obstoja neke snovi, torej na vsa njena agregatna
stanja.
Sliki 12.16 in 12.17 predstavljata popolna diagrama T–s za H 2 O in CO 2 . V teh diagramih
lahko zasledujemo poleg uparjanja tudi taljenje in sublimacijo.
Slika 12.16: Popolni diagram T–s za H 2 O
Slika 12.17: Popolni diagram T–s za CO 2

Trojna točka je v diagramu T–s raztegnjena na entropijski interval med trdnim stanjem Tr 1
in ravnotežnim plinskim stanjem Tr 3 . V trojni točki so v ravnotežju trdna faza Tr 1 ,
kapljevita faza Tr 2 in plinasta faza Tr 3 . Vsako agregatno stanje trojne točke ima seveda
posebno vrednost entropije, in sicer je sTr 1 < sTr 2 < sTr 3 .
Pod trojno točko leži nasičeno področje sublimacije. Spodnja mejna krivulja sublimacije je
označena s c, zgornja mejna krivulja sublimacije pa je zvezni podaljšek krivulje nasičene pare
b pod točko Tr 3 . Dvofazna (heterogena) preobrazba med kapljevino in plinom obstoji na
krivuljah a in b pod kritično točko K. Zvezen in nezapazljiv prehod med kapljevino in plinom
se pojavlja pri tlakih p > pk , n.pr. za CO 2 ob vrisani izobari 117,5 bar, ali za H 2 O ob
izobari 950 bar.
Med trdnim in kapljevitim agregatnim stanjem poznamo samo nezvezne dvofazne
(heterogene) preobrazbe. V diagramu za CO 2 vidimo za preobrazbo trdno – kapljevito
nekake zametke spodnje in zgornje mejne krivulje. Ni pa znano, če obstoji tudi za to
agregatno preobrazbo kritična točka in če tudi ta preobrazba poteka zvezno in nezapazljivo
n.pr. pri ekstremnih tlakih, kakršni obstoje v notranjosti nekih nebesnih teles. V diagramu za
CO 2 je vrisana hipotetična izobara e za tako agregatno preobrazbo.
Največji del diagramskih področij zavzemajo plinasta stanja. Zelo omejeno je področje
kapljevine, ki obstoji pri H 2 O samo nad 273,16 K in pod 647,31 K, pri CO 2 pa celo le med
216,6 K in 304,2 K. Izjemno veliko je področje kapljevine pri Hg, ki se razteza nad 234,28 K
prav do 1733 K.
12.5 PREOBRAZBE MOKRE PARE
Z mokro paro lahke izvajamo analogne preobrazbe kakor s plini.
12.5.1 Izobara, izoterma
V področju mokre pare so izobare obenem izoterme. Če dovajamo mokri pari toploto pri
konstantnem tlaku, se uparjuje kapljevita komponenta. Vlažnost pare se zmanjšuje, vsebina
pare x pa raste. Ob izobari dovedena toplota je tudi izotermna ali Carnotska toplota (sl. 12.18).
Slika 12.18: Toplota po uparjalni izobari Slika 12.19: Delo po uparjalni izobari
(diagram T–s)
Pri preobrazbi 1, 2 opravljeno delo na količinsko enoto mokre pare W m je v diagramu

p–v enako pravokotniku pod izobaro 1, 2 (sl. 12.19):
W
m
( )
= p v 2 − v1 = p (v '' − v ' )(x 2 − x1 ) (12.51)
Dovedena toplota Q m pa je enaka ploskvi pod izotermo v diagramu T–s (sl. 12.18):
Q
= T (s 2 − s1 ) = T (s '' − s ' )(x 2 − x1 ) (12.52)
m
x1 in x2 izračunamo iz v1 in v2 po (12.4):
v1 − v ' v2 − v'
x1 = , x2 = (12.53)
v '' − v ' v '' − v '
Z vstavitvijo enačb (12.53) v (12.52), dobimo:
Q v − v1
= T (s '' − s ' ) 2 (12.54)
m v '' − v '
12.5.2 Izohora
Preobrazba pri segrevanju kapljevine v popolnoma zaprti posodi je izohorna. Pri začetnem
tlaku p1 in pripadni temperaturi nasičenosti T1 se lahko nahaja začetno stanje kjerkoli na
izobari 1 ' , 1' ' (sl. 12.20).
Če leži začetno stanje na spodnji mejni krivulji, je posoda popolnoma napolnjena z vrelo
vodo. Ker zaradi pogoja v = v ' = konst ni
nobene možnosti, da se poveča volumen in ker
je stisljivost kapljevin majhna, bo pri dovodu
toplote tlak močno narastel in posoda se
utegne razleteti. Če pa je začetno stanje 1'' na
zgornji mejni krivulji, pridemo z izohorno
preobrazbo že po najmanjšem dovodu toplote
v področje pregrete pare ali čistega plina.
Zanimive so izohorne preobrazbe iz
začetnih stanj v notranjosti območja mokre
Slika 12.20: Izohore mokre pare
pare. V začetnem stanju imamo v posodi
x kg pare kg (pare + kapljevine) in (1 − x ) kg kapljevine kg (pare + kapljevine) , kakor to
kaže sl. 12.21. Že en sam pogled na diagram p–v nas pouči, da sta možna dva načelno različna
poteka preobrazbe, kar je odvisno od razmerja kapljevine in pare v začetnem stanju.
Če je v začetnem stanju 1 (sl. 12.20) količina pare x v posodi tako majhna, da je začetni
specifični volumen v1 sistema para – kapljevina manjši od kritičnega volumna, potem poteka
izohorna preobrazba pri dovodu toplote iz stanja 1 v smeri proti stanju 2. Vsebina pare v
stanju 1 je večja od vsebine pare v stanju 2:
x1 > x2
Kapljevina se ob dovodu toplote razteza v parni prostor, pri čemer en del pare kondenzira. Če
po prihodu v stanje 2 še naprej dovajamo toploto, pridemo končno v stanju 3 na spodnjo
mejno krivuljo. Kapljevina se je razširila po celem razpoložljivem volumnu in je vsrkala pri
tem vso paro. Nadalnji dovod toplote poveča tlak tako močno, da se utegne porušiti posoda.
Če pa je specifični volumen sistema kapljevina – para v začetnem stanju I večji od

kritičnega specifičnega volumna:
v I > vk
če je torej v posodi razmerje pare in kapljevine večje, potem se pri

dovodu toplote vlažnost pare zmanjšuje in je v stanju II:
x II < x I
Pri takem izohornem dovodu toplote pridemo končno na zgornjo

mejno krivuljo (stanje III) in od tam v področje pregrete pare. Ker
Slika 12.21: Izohorni pa je segreta para plin in ker je njena stisljivost veliko večja kakor
sistem para – voda stisljivost kapljevine, stabilnost posode ni posebno ogrožena.
Te razmere so velikega pomena pri skladiščenju in transportu ukapljenih plinov v jeklenih
cisternah in v jeklenkah. Take posode se ne smejo preveč napolniti s kapljevino. V njih
moramo vedno pustiti tolikšen prostor za paro, da je specifični volumen dvofaznega sistema
(kapljevine + pare) zanesljivo večji1 od kritičnega. Ker so nekateri taki plini od sile strupeni,
n.pr. klor (Cl 2 ) , in imajo obenem nizke kritične tlake in temperature (za Cl 2 je
p k = 77,0 bar in ϑ k = 144 °C ), obstaja pri nespretni polnitvi že pri razmeroma nizkih
temperaturah ne samo nevarnost, da razžene posodo, temveč tudi nevarnost za človeška
življenja. Take nevarne temperature povzroča lahko že sončna toplota. Zaradi tega so
oblastveni predpisi o polnitvah takih posod zelo strogi.
Ob izohorni preobrazbi se ne opravlja delo. Dovedena toplota le povečuje notranjo
energijo:
1 Q2
= u2 − u1 = (u2' + x2 ρ 2 ) − (u1' + x1 ρ1 ) (12.55)
m
Pri znanem tlaku p2 lahko izračunamo iz veličine začetnega stanja ( p1, T1, v1, x1 ) vsebino
pare x2 v stanju 2, ker je:
1
Po podatkih distributerjev utekočinjenih plinov so za nekatere utekočinjene pline dopustne polnitve, pri katerih
je specifični volumen dvofaznega sistema manjši od kritičnega, ker je kapljevina v okolici kritične točke že
močno stiskljiva. N.pr.: zunanji rezervoar utekočinjenega naftnega plina za gospodinjstvo (98 % propan) se
napolni do 85 % prostornine s tekočo fazo.
v1 = v2 = v2' + x2 (v2'' − v2' ) (12.56)
iz česar dobimo:
v1 − v 2'
x2 = (12.57)
v 2'' − v 2'
Tlak, pri katerem dosežemo mejno krivuljo (stanje 3 ali III), dobimo iz parnih tabel (glej
pozneje) kot tlak, pri katerem je v3' = v1 ali v III '' = v1 .
V parnih tabelah ponavadi ni podatkov za notranje energije u ' in u '' , temveč so le
navedene entalpije h ' in h '' . Notranje energije izračunamo iz entalpij po predpisu:
u = h − pv
12.5.3 Izentropa
Ob izentropni ekspanziji v področju mokre pare se vsebina pare x lahko poveča ali
zmanjša. To vidimo iz diagrama T–s (sl. 12.22), v katerem so narisane nekatere izentropske
ekspanzije med tlakoma p1 in p2 . Pri ekspanziji a je x2 > x1 , vsebina pare pa se je povečala.
Ob ekspanziji se upari dodatni del kapljevine. Nasprotno temu pa se pri ekspanziji b vlažnost
Slika 12.22: Izentrope mokre pare Slika 12.23: Izentropne ekspanzije

suho nasičene pare pri nadviti
mejni krivulji
pare zmanjša. Tu je x2 < x1 . Očitno so te razmere ob preobrazbi odvisne od lege začetnega

stanja 1. Če je to stanje bolj blizu spodnji mejni krivulji, se pri izentropni ekspanziji vlažnost
mokre pare zmanjša. Če pa je začetno stanje bliže zgornji mejni krivulji, se vlažnost poveča.
Suho nasičena para postane ob izentropni ekspanziji vlažna (ekspanzija c). Tudi iz področja
pregrete pare lahko pridemo v mokro področje, kar vidimo iz ekspanzije d. Pri previsni mejni
krivulji pa je možno z izentropno ekspanzijo pregreti mokro ali suho nasičeno paro (sl. 12.23).
Spremembo vlažnosti pare pri izentropni preobrazbi odčitamo najbolje kar iz diagrama T–s
ali iz diagrama h–s, o katerem bomo še govorili, ali pa iz podatkov, ki jih vzamemo iz parnih
tabel (s', s", r).
Ob izentropi je s = konst, torej s2 = s1 . Ker je po enačbi (12.7):
s = s ' + x (s '' − s ' ) (12.58)
lahko pišemo:
s 2' + x 2 (s 2'' − s 2' ) = s1' + x1 (s1'' − s1' ) (12.59)
Iz enačbe (12.59) dobimo edino neznanko x2 :
s1' − s 2' + x1 (s1'' − s1' )

x2 = (12.60)
(s 2'' − s 2' )
Ob izentropi se ne predela nikakršna toplota. Delo ob izentropni ekspanziji je enako

zmanjšanju notranje energije:
1W2
= u1 − u 2 = (u1' + x1 ρ1 ) − (u 2' + x 2 ρ 2 ) (12.61)
m
V diagramu p–v narišemo izentropo mokre pare najbolje tako, da prenašamo iz diagrama T–s
ali iz diagrama h–s na izobare oziroma na izoterme pripadne vrednosti za x. Tako dobimo
hiperboli podobno krivuljo.
V tehniški praksi pa le redkokdaj zasledujemo ekspanzijo mokre pare v diagramu p–v.
Veliko bolj prikladen za to je diagram T–s, prav posebno pa diagram h–s.
13. Pregrete pare, realni plini 253
13. PREGRETE PARE, REALNI PLINI
Plinaste snovi, katerih stanje je blizu področja nasičenosti, imenujemo pregrete pare. Para
na zgornji mejni krivulji je nasičena para. Redke pare se obnašajo skoraj prav tako kakor
idealni plini, medtem ko bolj goste pare odstopajo od idealnega obnašanja. Goste pare se
obnašajo kot realni plini. Ker se da vsak plin ukapljiti, ima vsak plin področje, v katerem bi ga
lahko imenovali paro. Med področjem pare in plina ni nobene določene meje; med parnim in
plinastim stanjem tudi ni posebne fizikalno utemeljene razlike. Kako imenujemo snov v
navedenem področju, je bolj stvar navade kakor pa definicije. Tako imenujemo plinasti H 2 O
tudi v stanjih, ki so precej oddaljena od zgornje mejne krivulje, vodno paro; o helijevi pari pa
bomo zelo redko govorili, raje bomo rekli helijev plin tudi stanjem, ki so zelo blizu prehoda v
kapljevinasto agregatno stanje.
13.1 FAKTOR REALNOSTI
Pregrete pare in realni plini imajo toliko skupnega, da jih lahko obravnavamo v enem
poglavju.
Iz enačbe za idealne pline sledi:
pv
=1 (13.1)
RT
Pri realnih plinih pa je:
pv
= κ ≠1 (13.2)
RT
Čim manj se κ razlikuje od 1 tem bolj se obnašanje plina približuje idealnemu obnašanju in
obratno. Število κ je tedaj mera za realnost plina in ga zato po Bošnjakoviću imenujemo
faktor realnosti. Faktor realnosti moramo vkljub enaki označbi strogo ločiti od eksponenta
izentrope idealnih plinov.
Na zgornji mejni krivulji so odstopanja od idealnega obnašanja plinov največja. V tabeli
13.1 so navedeni faktorji realnosti za zgornjo mejno krivuljo vodne pare.
254 13. Pregrete pare, realni plini
Tabela 13.1: Faktor realnosti κ = p v R T za vodno paro na zgornji mejni krivulji
p bar κ p bar κ
0,01 1,0 10 0,930
0,05 1,0 50 0,796
0,1 0,998 100 0,672
0,5 0,988 150 0,553
1,0 0,984 200 0,412
5,0 0,955 221,3 = pk 0,242
Grafično primerjavo obnašanja vodne pare z obnašanjem idealnega plina vidimo v sl. 13.1,
v kateri je nad temperaturo nanesena vrednost ulomka p v T , ki bi morala biti v idealnem
(
stanju enaka plinski konstanti R RH2O = 461,8 J kg K . )
Slika 13.1: Izobare vodne pare v diagramu ( p v / T − ϑ)
Za »zelo nizek« tlak p = 0 bar je izobara v tem diagramu seveda konstanta

R = 461,8 J kg K . Višje izobare začenjajo ob gornji mejni krivulji pri nižjih vrednostih, ki pa
se pri višjih temperaturah vedno bolj približujejo vrednosti za idealni plin. Ob istem tlaku je
plin pri višjih temperaturah seveda bolj redek kakor pri nižjih.
Zaradi zveznega prehoda med stanjem nasičene pare in stanjem idealnega plina morajo,
vsaj teoretično gledano, obstajati enačbe stanja, ki bi zajele celo področje plinastega stanja.
Take enačbe morajo seveda za zelo redko stanje same od sebe preiti v obliko p v = R T . V
nadkritičnem tlačnem področju pa je tudi prehod med kapljevitim in plinastim stanjem
zvezen. Zato bi morala taka namišljena enačba stanja zajeti tudi ta prehod in z njim kapljevito
stanje ter tudi področje heterogenega ravnotežja kapljevine in pare.
13.2 VAN DER WAALSOVA ENAČBA STANJA
13.2.1 Izvod enačbe – VDW
Van Der Waals1 si je prvi zamislil tako enačbo stanja in z zelo enostavnimi matematičnimi
sredstvi prišel do čudovito zanimivega rezultata.
Po Van Der Waalsu zavzema vsaka molekula prostor, ki je nestisljiv. Stisljivost plinov je
posledica zmanjšanja »praznega« prostora med posameznimi molekulami. Kadar je ta vmesni
prostor s stiskanjem izčrpan in kadar se molekule prilegajo tesno ena k drugi, je snov dosegla
svoj najmanjši volumen, ki ga označujemo z b in ga imenujemo kovolumen. Od tu naprej je
snov nestisljiva2.
Enačba p v = R T dovoljuje tudi manjše specifične volumne od b in celo v = 0. Zato
moramo enačbo idealnega plina ustrezno popraviti, tako da je stisljivost snovi omejena le na
prosti volumen (v − b ) . Tako popravljena enačba se glasi:
p (v − b ) = R T (13.3)
To je prva Van Der Waalsova korektura. Druga korektura pa upošteva privlačne sile med
molekulami. Pri veliki razdalji med molekulami (v redkem plinu) kohezijske sile med
1
J. Van Der Waals, (1837-1923), profesor fizike, Amsterdam
2
Snov je v tem pomenu nestisljiva, ker smatramo molekule za nestisljive. Atomska fizika pa uči, da je skoraj vsa
masa koncentrirana v atomskih jedrih – tako da je snov pravzaprav stisljiva tudi še pod molekularni volumen.
molekulami ne pridejo do upoštevnega izraza. Pri gostejših stanjih pa je delovanje kohezijskih

sil zapazljivo in se ne sme več zanemarjati.
Na molekulah v notranjosti plina je rezultanta kohezijskih sil v povprečju enaka nič.
Molekule v notranjosti plinske mase imajo sosede enakomerno razvrščene v vseh smereh in
zato se medmolekularne sile v skupnosti medsebojno uničujejo. Molekule na površini plina pa
imajo sosede samo v polovici vseh prostornih smeri, namreč v prostoru pod mejo plina. Zato
delujejo kohezijske sile na mejne molekule nesimetrično proti notranjosti plinske mase in
njihova rezultanta je različna od nič ter obrnjena proti notranjosti plina. Na površini plina je
merjeni tlak plina za znesek kohezijske sile manjši kakor tlak v notranjosti plina, kjer
kohezijske sile ne bi vplivale na rezultat meritve. Ta notranji tlak je seveda pravi tlak plina,
ki bi ga morali vstaviti v enačbo stanja. Meritvi pristopen pa je le površinski tlak, namreč tlak
na meji instrumenta in plinske mase. Ta mejni tlak moramo ustrezno kohezijskim silam
korigirati.
Kohezijska sila K, s katero vlečejo sosednje molekule površinsko molekulo proti
notranjosti, je proporcionalna številu »sosednjih« molekul. To število pa je proporcionalno
gostosti plina ali obratno proporcionalno specifičnemu volumnu:
1
K ::
v
Površinski tlak plina pa je odvisen od števila molekul, ki se nahajajo v danem trenutku na

površinski enoti (n.pr. 1 cm 2 ). Tudi to število N je proporcionalno gostoti plina:
1
N ::
v
Na površinsko enoto deluje tedaj proti notranjosti obrnjena kohezijska sila, ki je

proporcionalna sili na eno molekulo, pomnoženi s številom molekul na ploskovni enoti
površine, torej proporcionalna (1 / v ) ⋅ (1 / v ) = 1 / v 2 . Če je faktor proporcionalnosti a, je ta
privlačna sila enaka a / v 2 . Tlak p, ki ga merimo na površini, je za a / v 2 manjši od pravega
notranjega tlaka. Pravi tlak, ki ga moramo uvrstiti v enačbo stanja, je enak p + a / v 2 . S tem
drugim popravkom se glasi enačba stanja:
æ a ö
çç p + ÷÷ (v − b ) = R T (13.4)
è v2 ø
ali preurejeno:
RT a
p= − 2 (13.5)
v−b v
To je Van Der Waalsova enačba stanja, ki jo bomo kratko imenovali enačba – VDW. Za
p >> a / v 2 in v >> b preide enačba (13.4) v enačbo idealnega plina p v = R T .
13.2.2 Izoterme – VDW
Če v enačbi (13.4) vzamemo Ti = konst (i = 1, 2 , ... , n ) , dobimo enačbe izoterm – VDW

(Van Der Waalsovih izoterm) v diagramu p–v. Ta enačba je za spremenljivko v enačba
tretjega reda, kakor vidimo iz naslednje transformacije:
(p v 2
)
+ a (v − b ) = R T v 2
in nato:
æRT ö a ab
v 3 − v 2 çç + b ÷÷ + v − =0 (13.6)
è p ø p p
Vsaka izoterma Ti = konst daje za vsak tlak p tri končne vrednosti specifičnega volumna. Te
vrednosti so ali vse tri realne ali pa je ena realna, dve pa sta imaginarni. Po dva realna korena
lahko sovpadata v eno samo točko. Za en in samo en par vrednosti Ti in p, torej za eno samo
stanje, pa sovpadejo celo vsi trije koreni v eno samo realno točko. Za velike temperature
preidejo izoterme – VDW v diagramu p–v v hiperbole idealnega plina.
S1. 13.2 je diagram p–v z vrisanimi izotermami – VDW. Kritična izoterma Tk ima pri
tlaku pk tri identične realne korene volumna v1 ≡ v2 ≡ v ≡ vk . Vse izoterme Ti > Tk imajo za
poljubne tlake le en realen koren volumna. Ker imaginarni koreni nimajo fizikalnega pomena,
pripada vsakemu tlaku na teh izotermah le ena sama vrednost volumna. Izoterme Ti < Tk pa
imajo za tlake p < pk lahko realne volumenske korene. V tem primeru pripadajo nekemu
tlaku p tri različne realne vrednosti specifičnega volumna. Izoterme Ti < Tk imajo valovito
obliko z minimom in maksimom. Tako ima izoterma T2 minimum (dolino) 2 in maksimum

(vrh) 3.
Področje tega čudnega valovitega poteka izoterm je področje mokre pare ali področje
nasičenosti. Prave eksperimentalne izoterme
potekajo v tem območju izobarno. Vsaka taka
izobara oklepa z izotermo – VDW dve ploskvi,
od katerih se ena nahaja pod izobaro, druga pa
nad njo. Eksperimentalna izobara – izoterma
preseka ustrezno izotermo – VDW tako, da sta
obe ploskvi enaki. Po teoretični izotermi – VDW
bi bila preobrazba od kapljevine v paro zvezna in
nezapazljiva, ob premi eksperimentalni izotermi
pa je prehod nezvezen in heterogen ob ravnotežni
koeksistenci dveh faz, dveh agregatnih stanj.
V sl. 13.2 sta za temperaturi T1 in T2 vrisani
izotermi – VDW in ustrezni premi izotermi v
območju nasičenosti. Za temperaturo T2 sta
Slika 13.2: Diagram p–v z šrafirani ploskvi pod in nad heterogeno izotermo;
izotermami – VDW
ti dve ploskvi sta enaki.
Levo presečišče heterogene izoterme z izotermo – VDW je stanje na spodnji mejni krivulji
(1' za T2 ) , desno presečišče heterogene izoterme z izotermo – VDW pa je stanje na zgornji
mejni krivulji (1'' za T2 ) . Tako se lahko narišeta obe veji mejne krivulje – VDW. Vijugasti
del izoterm – VDW med spodnjo in zgornjo mejno krivuljo ima tudi fizikalen pomen. Od
spodnje mejne krivulje pa do minimuma (n.pr. del 1 ' , 2 izoterme T2 ) ustrezajo izoterme –
VDW pregreti kapljevini, katere temperatura je višja kakor tlaku pripadna temperatura
nasičenosti. Med zgornjo mejno krivuljo in maksimumi (n.pr. 1 ' ' , 3 izoterme T2 ) pa ležijo na
izotermah –VDW stanja podhlajene pare, katere temperatura je nižja kakor tlaku pripadna
temperatura nasičenosti. Pod prikladnimi pogoji se lahko vzpostavijo tako stanje pregrete
vode kakor tudi stanje podhlajene pare. Podhlajeno paro opazujemo velikokrat pri izentropni
ekspanziji v turbinah, pa tudi v zelo čisti atmosferi, v kateri ni drobnih kapljic ali drobnega
prahu, ki so jedra za kondenzacijo. Stanja pregrete vode in podhlajene pare niso stabilna
stanja; njihova stabilnost je le pogojna. Ta stanja so metastabilna stanja, ki ob najmanjši
motnji razpadejo v kapljevito in plinasto fazo, ki sta v heterogenem ravnotežju. Vse
minimume in maksimume izoterm – VDW zvežemo s krivuljo b (sl. 13.2). Med to krivuljo in
mejno krivuljo ležijo področja metastabilnih stanj. Krivulja b se imenuje tudi Wilsonova
krivulja in ima klobukasto obliko, podobno kakor mejna krivulja. Kapljevinska veja nižjih
izoterm – VDW (n.pr. T1 ) sega v področje negativnih tlakov. Zanimivo je, da so v kapljevinah
možna tudi taka stanja. V teh stanjih je kapljevina obremenjena v vseh smereh na nateg in
vkljub temu se ne uparja. Berthelot1 je prvi opazoval na vodi v steklenih ampulah negativne
tlake od 52 bar, drugi pa so dosegli v kapljevinah do okoli 100 bar.
Srednji del izoterm – VDW od minima do maksima je nestabilen. Tu se tlak znižuje z
zmanjšanjem volumna in obratno. Taka stanja se ne dajo vzpostaviti. Nestabilno področje je
omejeno z Wilsonovo krivuljo.
Zahteva po enakosti ploskev med izobaro – VDW in heterogeno izobaro raste iz tega
razmišljanja: V področju nasičenosti lahko izvedemo izotermen krožni proces ob heterogeni
in ustrezni izotermi – VDW (n.pr. 1', 2, 3, 1", 1'). Delo tega krožnega procesa je enako
njegovi ploskvi, oziroma vsoti leve in desne delne ploskve. Pri izbranem obtoku procesa je
levo delo porabljeno delo (levi obtok), desno delo pa pridobljeno delo (desni obtok v tem delu
procesa). Če bi bila desna ploskev večja od leve, bi iz procesa pridobili koristno delo. Ker je
proces v celoti izotermen, bi mogli toploto črpati in tudi oddajati v en sam toplotni rezervoar.
Delo bi torej pridobili samo s črpanjem toplote iz enega samega toplotnega vira, kar bi
nasprotovalo drugemu glavnemu zakonu. Desna ploskev tedaj ne more biti večja od leve. Če
obrnemo smer obtoka, pridemo do enakega zaključka za levo ploskev. Obe ploskvi morata
biti enaki.
13.2.3 Enačba – VDW in kritično stanje
Če poznamo za neko snov konstanti – VDW a in b, lahko iz geometrije izoterme

izračunamo kritične veličine stanja te snovi pk , Tk in vk . V kritični točki so vsi koreni enačbe
1
M. Berthelot, (1829-1907), profesor kemije v Parizu
– VDW identični. Tangenta na izotermo Tk je tu horizontalna, kritična izoterma pa ima

prevoj. Vse to se vidi neposredno iz sl. 13.2. Za kritično točko veljajo tri enačbe:
enačba stanja:
R Tk a
pk = − 2 (13.7)
vk − b vk
enačba za horizontalno tangento:
æ ∂p ö
ç ÷ =0 (13.8)
è ∂v ø Tk
enačba za prevoj:
æ ∂2 p ö
ç ÷ =0 (13.9)
ç ∂v 2 ÷
è ø Tk
Z diferenciranjem enačbe – VDW za kritično izotermo dobimo:
æ ∂p ö R Tk 2a
ç ÷ = +
è ∂v ø Tk (v − b )2 v 3
Za kritično točko pa velja seveda:
R Tk 2a
+ =0 (13.10)
(vk − b ) 2
vk3
Podobno sledi z nadalnjim diferenciranjem enačbe:
æ ∂2 p ö
ç ÷ = 2 RT − 6a
ç ∂v 2 ÷
ø Tk (v − b )
3
è v4
in za kritično točko:
2 R Tk 6a
− =0 (13.11)
(vk − b) 3
vk4
Iz enačb (13.7), (13.10) in (13.11) izračunamo kritične veličine stanja:

vk = 3 b (13.12)
8a
Tk = (13.13)
27 b R
a
pk = (13.14)
27 b 2
Faktor realnosti v kritični točki je po enačbi – VDW z zgornjimi vrednostmi pk , Tk in vk :
æ pk v k ö 3
çç ÷÷ = (13.15)
è R Tk øVDW 8
in bi moral biti enak za vse snovi.

V splošnem pa ne želimo izračunati kritičnih veličin stanja iz znanih konstant a in b.
Vprašanje se zastavlja ravno nasprotno. Kritične veličine snovi se dajo izmeriti in so ponavadi
kar dobro znane. Neznani sta konstanti a in b, ki naj bi se izračunali iz kritičnih veličin stanja.
Ker pa imamo v kritičnem stanju na izbiro tri enačbe, lahko iz njih določimo tri konstante. Na
to možnost je izrecno opozoril Himpan1,2.
13.2.4 Reducirana enačba stanja
Reducirane veličine stanja so razmerja termičnih veličin stanja z analognimi kritičnimi

veličinami. Reducirani tlak π , reducirana temperatura τ in reducirani volumen ω so
definirani z enačbami:
p T v
π= , τ= , ω= (13.16)
pk Tk vk
Ker je:
p = π pk , T = τ Tk , v = ω vk
1
J. Himpan (1909-) Dr. ing., strokovnjak za raketne pogone, Berlin, Pariz
2
Himpan J., Eine Neue thermische Zustandsgleichung, Zeitschrift für Physik 131 (1951) str. 17-27, str. 130-135
lahko tudi z reduciranimi veličinami stanja enoznačno opišemo stanje neke snovi. Reducirane
veličine stanja so čista števila brez dimenzij. Če vstavimo enačbe (13.16) in (13.12), (13.13)
ter (13.14) v enačbo (13.5), dobimo reducirano enačbo stanja – VDW:
8τ 3
π= − 2 (13.17)
3 ω −1 ω
Ta enačba se imenuje tudi zakon o korespondentnih ali ujemnih stanjih. V reducirani enačbi –
VDW ni nobene individualne konstante snovi (a , b ali R ) in le-ta velja zaradi tega splošno za
vse snovi, ki se obnašajo po enačbi – VDW nekako tako, kakor velja splošna plinska enačba
za vse pline, ki se obnašajo po enačbi p v = R T .
Analogno diagramu p–v lahko narišemo diagram π − ω z reduciranimi izotermami – VDW
τ = konst . Tak diagram vidimo v sl. 13.3. Heterogene izoterme in mejno krivuljo vrišemo v
izoterme – VDW po istih pravilih kakor v diagramu p–v.
Slika 13.3: Diagram π − ω

13.2.5 Korespondentna ali ujemna stanja
Stanja različnih snovi, ki imajo enake reducirane veličine stanja, seveda niso enaka stanja,
saj jim pripadajo vkljub enakim π, τ in ω različne vrednosti p, T in v. Ker pa so π, τ in ω
veličine z dimenzijo ena, so si taka stanja v nečem podobna. Taka stanja se ujemajo in jih
zaradi tega imenujemo ujemna ali korespondentna stanja. Pri snoveh, ki slede enačbi –
VDW, je to ujemanje posebno eksaktno, kar vidimo iz enačbe (13.17).
Pojem korespondentnih stanj je zelo koristen in uporaben. Za posamezne pare
korespondentnih stanj je namreč možno sklepati iz znanih izmerjenih lastnosti neke snovi na
še neznane lastnosti druge snovi. Kakor pa uči izkušnja ni nujno, da sta primerjani snovi –
VDW, potrebno je le, da sta njuni strukturi (molekulami gradnji) sorodni.
13.3 DISKUSIJA ENAČBE – VDW IN SPLOŠNO OBNAŠANJE REALNIH

PLINOV
Kvantitativno sicer šibka enačba – VDW daje kvalitativno zelo zadovoljive informacije o
Slika 13.4: Reducirani Amagatov diagram za snovi – VDW

a inverzijska krivulja
b Boyleova krivulja
obnašanju snovi v fluidnih (tekočih) stanjih. To smo že videli pri obravnavanju prehodov iz
kapljevitega stanja v plinasto. Enačba – VDW pa daje tudi dober vpogled v splošno obnašanje
pregretih par ali realnih plinov.
Za raziskavo tega splošnega obnašanja realnih plinov je posebno prikladen
diagram ( p v ) − p , v katerega vrišemo izoterme. Amagat1 je prvi uporabljal tak diagram, ki se
zato imenuje tudi Amagatov diagram stanja. Amagatov diagram lahko narišemo tudi z
reduciranima koordinatama π ω in π ; izoterme v tem diagramu so seveda tudi reducirane
τ = konst. Za velika območja π ω ustreza bolj diagram log ( π ω )– π . Diagram log ( π ω )– π
za snovi – VDW vidimo v sl. 13.4. V tem diagramu je prikazano tudi območje nasičenosti.
13.3.1 Boylova krivulja
V okolici točk, v katerih imajo Amagatove izoterme horizontalne tangente, je produkt p v

oziroma π ω konstanten. V teh točkah in v njihovi okolici se obnašajo realni plini podobno
kakor idealni plini. Pri idealnih plinih je p v = konst = R T . Pri realnih plinih pa je v
omenjenih točkah sicer p v = konst ali v splošnem p v ≠ R T . Točke Amagatovih izoterm s
horizontalno tangento se imenujejo Boylove točke, krivulja, ki te točke veže, pa je Boylova
krivulja (v sl. 13.4 krivulja b).
Enačbo Boylove krivulje za snovi – VDW dobimo takole: Reducirano enačbo – VDW
lahko pišemo:
8τω 3
πω= − (13.18)
3 ω −1 ω
Na Boylovi krivulji imajo izoterme horizontalne tangente:
æ ∂ (π ω) ö é ∂ æ 8 π ω 3 öù æ ∂ω ö
ç ÷ = ê çç − ÷÷ú ç ÷ =0 (13.19)
è ∂π ø τ ë ∂ω è 3 ω − 1 ω øû τ è ∂π ø τ
(∂ω ∂π)τ je stisljivost snovi, ki je vedno različna od nič. Zato velja:
1
Emile Hilaire Amagat, (1841-1915), profesor fizike, Lyon
é ∂ æ 8 τ ω 3 öù
ê çç − ÷÷ú = 0 (13.20)
ë ∂ω è 3 ω − 1 ω øû τ
in po diferenciranju:
8τ 3
+ =0 (13.21)
(3 ω − 1) 2
ω2
τ eliminiramo z enačbo (13.18) in iz tega sledi enačba Boylove krivulje v Amagatovih

koordinatah:
(π ω)2 − 9 (π ω) + 6 π = 0 (13.22)
To je parabola, ki seka ordinatno os v točkah π ω = 0 in π ω = 9 . Vrh parabole leži v točki

π ω = 4 ,5 in π = 3,375 . Pri reduciranih tlakih π > 3,375 ni Boylovih točk. Vsakemu
reduciranemu tlaku π < 3,375 pripada v Boylovi točki Boylova temperatura τ B (TB ) . Iz
enačbe (13.21) dobimo:
2
3æ 1ö
τB = ç3 − ÷ (13.23)
8è ωø
Zgornjemu presečišču Boylove krivulje s tlakom π = 0 ustreza reducirana temperatura

τ = 3,375 . To vrednost dobimo, če vstavimo v (13.18) π ω = 9 in ω = ∞ (za π = 0) . Nad to
temperaturo ni horizontalne tangente na Amagatove izoterme. Za vse točke π = 0 , torej za
zelo redka stanja, velja za vsak plin tudi enačba idealnega plina p v = R T . V točki B pa je
tangenta na Amagatovo izotermo horizontalna. Zaradi tega velja p v = R T = konst tudi v
okolici te točke, torej v večjem tlačnem območju. Temperatura (TB ) p = 0 je tedaj posebno
pomembna Boylova temperatura in pogosto mislimo pod imenom Boylova temperatura kar na
Boylovo temperaturo pri tlaku 0.
13.3.2 Joule – Thomsonov efekt
Pri dušitvi katerekoli tekočine (plina ali kapljevine) ostane entalpija konstantna (glej
10.3.4). Temperatura idealnega plina se ne spreminja pri konstantni entalpiji. Pri dušitvi
ostane temperatura idealnega plina konstantna. Temperatura realnega plina pa se v splošnem

spremeni pri dušitvi.
Spremembo temperature s tlakom pri konstantni entalpiji imenujemo dušilni ali Joule –
Thomsonov efekt.
Pri končni tlačni razliki ∆p = p2 − p1 je sprememba temperature ∆T = ϑ2 − ϑ1 = T2 − T1 .
Indeks 1 pomeni stanje pred dušitvijo, indeks 2 pa stanje po dušitvi. Diferenčni Joule –
Thomsonov efekt pišemo matematično:
æ∆T ö
çç ÷÷
è∆ pø
Z zmanjšanjem tlačne diference se spreminja temperaturna razlika tako, da postane zelo

majhna pri zelo majhnih ∆p . Pri prehodu ∆p → 0 prehaja diferenčni kvocient v diferencialni
kvocient:
æ ∆T ö æ ∂T ö
çç ÷÷ → çç ÷÷ (13.24)
è ∆p ø i za ∆p = 0 è ∂p ø
(∂T ∂p )i je diferencialni dušilni efekt. Pod imenom dušilni efekt ali Joule – Thomsonov
efekt mislimo pogosto na diferencialni efekt.
Pri dušitvi od p1 na p 2 se plin ohladi od T1 na T2 . To razliko izračunamo takole:
p2
æ ∂T ö
(T2 − T1 )i = ò ççè ∂p ÷÷ø dp (13.25)
p1 i
Razlika (T2 − T1 )i se imenuje integralni dušilni efekt.

Za raziskavo dušilnega efekta pri realnih plinih želimo (∂T ∂p )i izraziti z lahko merljivimi
termičnimi veličinami stanja. To storimo takole:
iz:
T ds = dh − v dp
sledi (glej(12.48)):
1 v
ds = dh − dp (13.26)
T T
Ker je ds popoln diferencial, daje navzkrižna diferenciacija koeficientov desne strani rezultat:
æ ∂ (1 T ) ö æ ∂ (v T ) ö
çç ÷÷ = −ç ÷ (13.27)
è ∂p ø è ∂h ø
V (13.27) nakazano diferenciacijo izvedemo, pri čemer desno stran najprej diferenciramo po
T in nato še T po h:
1 æ ∂T ö æ ∂ (v T ) ö æ ∂T ö T (∂v ∂T ) p − v æ ∂T ö
− ç
ç ÷
÷ = − ç ÷ ç ÷ = − ç ÷ (13.28)
T 2 è ∂p øi è ∂T ø p è ∂h ø p T2 è ∂h ø
Ker pa je (∂T ∂h ) p = 1 c p dobimo:
æ ∂T ö 1 é æ ∂v ö ù
çç ÷÷ = êT ç ÷ − vú (13.29)
è ∂p ø i c p êë è ∂T ø p úû
To je splošni izraz za dušilni efekt poljubne snovi. Če kombiniramo enačbo (13.29) z enačbo
stanja neke posebne snovi in če vstavimo vanjo c p tiste snovi, dobimo izraz za dušilni efekt
le-te posebne snovi.
Tako lahko izračunamo iz enačbe idealnega plina (∂v ∂T ) p = v T , v čemer postane
(∂T ∂p )i , id = 0 , kar nam je sicer že znano.
13.3.2.1 Dušilni efekt realnega plina
Dušilni efekt realnega plina bomo raziskali z enačbo – VDW.

Enačbo – VDW:
RT a
p= − 2
v−b v
diferenciramo pri konstantnem tlaku p:
æ (v − b ) R ∂T − R T ∂v 2a ö
ç + ∂v = 0 ÷
ç (v − b )2
v 3 ÷
è øp
iz česar dobimo po delitvi z ∂T in po ureditvi:

R
æ ∂v ö v−b
ç ÷ = (13.30)
è ∂T ø p RT 2a
− 3
(v − b ) v
2
To vstavimo v (13.29) in uredimo:
2 a (v − b )2
−b
æ ∂T ö 1 R T v2
çç ÷÷ = (13.31)
è ∂p ø i c p 2 a (v − b )2
1−
R T v3
To je enačba za dušilni efekt plina – VDW. Dušilni efekt realnega plina je lahko pozitiven,
negativen ali pa enak nič, kar se da dokazati iz (13.31):
æ∂T ö >
çç ÷÷ 0 (13.32)
è ∂ p øi
Pozitiven dušilni efekt pomeni ohladitev plina pri dušitvi. Ker se pri dušitvi tlak zmanjšuje, je
∂p vedno negativen. Pri pozitivnem dušilnem efektu je tedaj negativen, kar ustreza
zmanjšanju temperature. Pri negativnem dušilnem efektu pa se temperatura plina pri dušitvi
poviša.
13.3.2.2 Inverzijska krivulja
Dušilni efekt je enak nič takrat, kadar je števec desne strani enačbe (13.31) enak nič:
2 a (v − b )2
−b=0 (13.33)
R T v2
To je enačba krivulje s spremenljivkami v in T. Ta krivulja je geometrično mesto vseh stanj

(T , v ) ali pa (T , p ) , za katera je diferencialni dušilni efekt enak nič. Ta krivulja deli diagram
stanja v dve področji: v področje pozitivnega dušilnega efekta in v področje negativnega
dušilnega efekta. Pri prestopu iz enega območja v drugo spremeni dušilni efekt na tej krivulji
predznak. Zaradi tega imenujemo krivuljo po enačbi (13.33) inverzijsko krivuljo.

Temperature na tej krivulji so inverzijske temperature Tinv , tlaki na njej pa so inverzijski tlaki
pinv .
Če razrešimo enačbo (13.33) po T, dobimo inverzijsko temperaturo za poljubno izbran
volumen ali pa tlak. Pri tem izrazimo še konstanti a in b s kritičnimi veličinami stanja (glej
enačbi (13.12) in (13.13)). Rezultat je:
2
3 æ v ö
Tinv = Tk ç 3 − k ÷ (13.34)
4 è v ø
ali, če imenujemo Tinv Tk = τinv reducirano inverzijsko temperaturo:
2
3æ 1ö
τinv = ç3 − ÷ (13.35)
4è ωø
Za τ v reducirani enačbi – VDW vstavimo τ inv iz (13.35) in dobimo za reducirani inverzijski

tlak π inv :
9æ 1ö
πinv = ç2 − ÷ (13.36)
ωè ωø
To je tudi enačba inverzijske krivulje v diagramu π − ω , ki sicer ustreza diagramu p–v.

Iz enačbe (13.35) vidimo, da je inverzijska temperatura maksimalna za ω = ∞ , čemur
ustreza tlak π = 0 . Ta maksimalna inverzijska temperatura pripada skrajno redkemu stanju
plina in tlaku pinv = 0 , označili jo bomo s Tinv ,0 oziroma τ inv ,0 .
Iz (13.35) dobimo za snovi – VDW:
27
τinv , 0 = = 6,75
4
(13.37)
Tinv , 0 = 6,75 Tk
Določiti moramo še, na kateri strani inverzijske krivulje leži področje pozitivnega dušilnega
efekta in na kateri strani se nahaja področje negativnega dušilnega efekta. Gre za določitev
predznaka ulomka v enačbi (13.31). Najprej raziščemo predznak imenovalca na inverzijski
krivulji tako, da uvrstimo v izraz:
2 a (v − b)2
R T v3
Tinv za T po enačbi (13.34) in da obenem napišemo a in b kot funkcije kritičnih veličin:
vk 27 Tk R b
b= , a=
3 8
Izračun pokaže, da je za T = Tinv :
2 a (v − b )2 1 vk 1
= = (13.38)
R Tinv v 3 3 v 3ω
Za volumne v > v k / 3 ali za vsa plinasta stanja je imenovalec večji od nič, torej pozitiven.
Predznak dušilnega efekta je tedaj odvisen le od predznaka števca.
Zadostuje določiti strani predznakov v eni sami računsko posebno prikladni točki
inverzijske krivulje. Storili bomo to za zelo redko stanje v → ∞ .
Ker pri zelo velikem specifičnem volumnu lahko zanemarimo b proti v, se števec enačbe
(13.31) poenostavi v:
2a
−b
RT
Za pozitiven dušilni efekt mora biti:
æ 2a ö
ç − b÷ > 0
ç R T poz ÷
è ø
ali
2a
>b (13.39)
R T poz
Ker pa je seveda:
2a 2a
− b = 0 in =b (13.40)
R Tinv , 0 R Tinv , 0
mora biti za zelo redko stanje:
T poz < Tinv , 0 (13.41)
in iz tega splošno:
T poz < Tinv (13.42)
Pri diferencialni dušitvi se plin ohladi, če leži njegovo stanje na strani inverzijske krivulje,
kjer je T < Tinv . Na vsak način pa moramo za dušilno hlajenje ohladiti plin pod maksimalno
inverzijsko temperaturo Tinv , 0 .
Kakor imamo maksimalno inverzijsko temperaturo, obstaja tudi maksimalen inverzijski
tlak pinv , max , oziroma π inv , max . Če diferenciramo desno stran enačbe (13.36) in izenačimo z
nič, doženemo, da leži π inv , max pri reduciranem volumnu ω = 1 in da je enak (za snovi –
VDW):
πinv , max = 9 (13.43)
ali iz tega:
pinv , max = 9 pk (13.44)
Poiščemo še potek inverzijske linije v reduciranem Amagatovem diagramu (sl. 13.4). V desno
stran reducirane enačbe – VDW (13.17) vstavimo τ inv iz enačbe (13.35):
6 [3 − (1 ω)]2 3
π= − 2
3 ω −1 ω
Krajšamo in uredimo, da dobimo:
π ω2 − 18 ω + 9 = 0
kar pomnožimo s π :
(π ω)2 − 18 π ω + 9 π = 0 (13.45)
To je enačba inverzijske krivulje v Amagatovih koordinatah (π ω) in π . Inverzijska krivulja

je parabola a, narisana v sl. 13.4. Vrh parabole je pri π ω = 9 in πinv , max = 9 , parabola seka
ordinatno os pri τ inv , 0 = 6,75 . Inverzijski efekt je pozitiven pod točko τ = 6 ,75, π = 0 , torej
na levi strani parabole. Tu se plin pri diferencialni dušitvi ohladi, na desni strani parabole pa
se segreje. Joule – Thomsonov efekt je tehnično zelo važno odstopanje realnih plinov od
idealnega obnašanja. Na tem efektu sloni tehnika zelo nizkih temperatur, o čemer bomo še
obširno govorili (glej poglavje 20).
Zanimiva je podobnost obnašanja realnih in idealnih plinov. Na Boylovi krivulji sledijo
realni plini enačbi p v = konst , razlikujejo pa se od idealnih plinov zaradi dušilnega efekta, ki
ni enak nič. Na inverzijski krivulji pa je dušilni efekt realnih plinov enak nič kakor pri
idealnih plinih, vendar tu ne velja za realne pline enačba p v = konst .
Vse, kar smo tu dognali z enačbo – VDW, drži v načelu, številčne vrednosti izračunane iz
enačbe – VDW pa so le informativnega značaja. Prava lega inverzijske in Boylove krivulje se
mora za vsak plin določiti iz njegove individualne enačbe stanja. Po enačbi – VDW bi morale
biti za vse pline v redkem stanju reducirane inverzijske temperature enake
(τinv , 0 )VDW = 6,75 .
Resnične vrednosti te reducirane temperature za nekatere pline so zbrane v tabeli 13.2. Iz
te tabele vidimo, da enačba – VDW vkljub svoji enostavnosti še kar dobro drži.
13.4 TERMIČNE VELIČINE STANJA REALNIH PLINOV
Termične veličine stanja realnih plinov izračunamo po tabelah ali diagramih za faktor
realnosti pri različnih temperaturah in tlakih. Iz takih diagramov in tabel lahko izračunamo
nekemu stanju ( p , T ) pripadni specifični volumen v.
Tabela 13.2: Resnična vrednost maksimalne inverzijske temperature

( )
Tinv , 0 τinv , 0 za nekatere pline
plin Tk K Tinv , 0 K τ inv , 0
zrak 132,6 760 5,7
H2 33,18 205 6,0
He 5,3 40 7,5
O2 154 893 5,8
N2 126 621 4,9
CO 2 194,6 ~ 1500 ~ 7,7
Za snovi z ne preveč različnimi kritičnimi faktorji realnosti narišemo splošne diagrame za

faktor realnosti v odvisnosti od reduciranega tlaka in reducirane temperature. Tak diagram
vidimo v sl. 13.5. Na ordinatah so vrednosti faktorja realnosti p v R T , na abscisah pa
reducirani tlaki. V diagramu so narisane reducirane izoterme τ = konst . K poljubnemu tlaku
π in temperaturi τ dobimo iz diagrama ustrezni κ = p v R T , iz česar lahko izračunamo
specifični volumen v.
Po vsem tem se glasi enačba realnega plina:
æ pvö
p v = çç ÷÷ R T = κ R T (13.46)
è R T ør
kjer je κ = κ (π, τ) , indeks r pa pomeni realni plin. V zbirki OP je narisan splošni

diagram κ − π za snovi, ki imajo kritični faktor realnosti κ k = 0,3 . Za take snovi (glej
tabelo 13.3) daje diagram zelo natančne vrednosti. Za snovi, katerih faktor realnosti odstopa
od te vrednosti, pa je napaka seveda odvisna od velikosti odstopanja. Diagram na sl. 13.5
bomo s pridom uporabili vedno, kadar nimamo na voljo bolj natančnih podatkov. V splošnem
se vrednosti iz tega diagrama kar dobro ujemajo s pravimi, le v bližini kritične točke utegnejo
nastopiti večje napake.
Slika 13.5: Faktor realnosti v odvisnosti od reduciranega

tlaka π in reducirane temperature τ
13.5 ENTALPIJA REALNIH PLINOV
Za entalpijo realnih plinov v stanju ( p, T ) lahko napišemo:
hr = hid + ∆h (13.47)
Tu je hid entalpija idealnega plina pri temperaturi T , ∆h pa korekturni člen:
∆h = hr − hid (13.48)
Iz enačb (5.41) in (10.156) vidimo, da je korektura:
ép é æ∂vö ù ù
∆h = ê ò ê v − T çç ÷÷ ú dp ú (13.49)
êp
ë 0
êë è ∂ T ø p úû úû
T
Za idealne pline je ta člen seveda enak nič. Kako se izračuna, smo razložili v odstavku
10.14.2.
Iz enačbe stanja realnega plina:
pv=κ RT
in z dT T = d ln T izračunamo (∂v ∂T ) p :
æ ∂v ö R T æ ∂κ ö Rκ
ç ÷ = ç ÷ +
è ∂T ø p p è ∂T ø p p
(13.50)
æ ∂v ö R æ ∂κ ö v
ç ÷ = ç ÷÷ +
è ∂T ø p p çè ∂ ln T øp T
To uvrstimo v (13.49) in dobimo:
é p ìï é R æ ∂κ ö v ù üï ù
∆h = ê ò í v − T ê ç ÷ + ú ýdp ú
ê p ïî ëê p è ∂ ln T ø p T úû ïþ úû
ë 0
ali
∆h é p é 1 æ ∂κ ö ù ù
RT
=−ê
ê
ò ê çç
êë p è ∂ ln T
÷÷
øp
ú dp
úû
ú
ú
(13.51)
ë p0 ûT
Korektura entalpije ∆h R T je brezdimenzijska veličina. Prav tako kakor faktor realnosti

lahko smatramo tudi brezdimenzijsko korekturo entalpije v prvi približnosti, kot funkcijo
reduciranega tlaka in reducirane temperature, za vse snovi enako. Na ta način dobimo splošni
diagram (∆h R T ) − π z reduciranimi izotermami τ = konst . Tak diagram se nahaja v OP.
Kadarkoli nimamo na voljo boljših podatkov, uporabljamo ta diagram. Za njegovo točnost
velja v načelu to, kar smo rekli pri diagramu κ − π . Premisliti pa moramo še tole: v naših
izračunih imamo vedno le diference entalpij med obema stanjema 1 in 2. Ker je:
h1 = h1 id + ∆h1
in
h2 = h2 id + ∆h2
je seveda:
h2 − h1 = h2 id − h1 id + (∆h2 − ∆h1 )
V tem izračunu imamo le razliko korektur, vzetih iz diagrama. Napaki korektur sta usmerjeni
v isto smer. Zaradi tega je napaka korekturne diference manjša, kakor pa sta napaki korektur
samih. Napake, ki izvirajo iz take rabe diagrama so sorazmerno manjše, kakor napake iz
diagrama κ − π .
13.6 ENTROPIJA REALNIH PLINOV
Entropijo realnega plina lahko določimo prav tako, kakor smo določali entalpijo. Entropija
s realnega plina v stanju ( p , T ) je:
s = sid + ∆s (13.52)
kjer je sid entropija idealnega plina pri tlaku p in temperaturi T, ∆ s pa korektura.

Iz enačb (10.69) in (10.66) vidimo, da je korektura:
é p é ∂v Rù ù
æ ö
∆s = − ê ò ê ç ÷ − ú dp ú (13.53)
ê p êëè ∂T ø p p úû ú
ë 0 ûT
Iz enačbe (13.49) vzamemo (∂v ∂T ) p in z upoštevanjem (13.51) uvrstimo v (13.43):
ép é ù
1 æ ∂κ ö 1− κù
∆s = − R ê ò ê çç ÷÷ − ú dp ú
ê êp è ∂ ln T øp p úû ú
êë p 0 ë p úû T
Z delitvijo z R napravimo entropijsko korekturo z dimenzijo ena:
∆s é p 1 æ ∂κ ö ù é p 1− κ ù
= − ê ò çç ÷÷ dp ú + ê ò dp ú (13.54)
R ê p p è ∂ ln T ø p úû êp p ú
ë 0 T ë 0 ûT
Prvi člen desne strani je po enačbi (13.51) enak ∆h R T . Torej:

∆s ∆h é 1 − κ ù
p
ê dp ú
R R T ê pò p
= + (13.55)
ú
ë 0 ûT
∆s R je korektura entropije z dimenzijo ena in jo lahko v prvem približanju smatramo za

univerzalno funkcijo reduciranega tlaka in reducirane temperature. Lahko narišemo splošno
veljaven diagram (∆s R ) − π . Ta diagram uporabljamo prav tako, kakor diagram
(∆h R T ) − π in zanj velja vse, kar smo rekli pri diagramu za entalpijsko korekturo. Diagram
∆s R − π v večjem merilu najdemo v OP.
13.7 POBOLJŠANE ENAČBE STANJA ZA REALNE PLINE
Enačba stanja – VDW ni uporabljiva za količkaj natančne številčne izračune. Njeno

kvantitativno nezanesljivost vidimo n.pr. iz tega:
Po enačbi – VDW bi morale vse snovi imeti kritični faktor realnosti:
æp v ö 3
(κ k )VDW = çç k k ÷÷ = = 0,375 (13.56)
è R Tk øVDW 8
Iz tabele 13.3 pa vidimo, da je ni snovi, ki bi natančno izpolnjevala to zahtevo. Kakor v

kritični točki, odstopajo realne snovi tudi v drugih stanjih od predpisov enačbe – VDW, in
sicer tem bolj, čim bolj komplicirana je gradnja molekul.
Tabela 13.3: Kritični faktor realnosti κ k = pk vk R Tk nekaterih snovi
snov He H2 N2 CO A O2
κk 0,304 0,306 0,292 0,291 0,291 0,292
snov CH 4 CO 2 SO 2 CH 3 OH H 2O
κk 0,290 0,275 0,275 0,219 0,241
Glavni razlog za to odstopanje je, da plinov pri gostejših stanjih (n.pr. v okolici zgornje
mejne krivulje) ne sestavljajo le enojne molekule, temveč tudi asociirani kompleksi, v katerih
je združenih po več molekul v enote večje mase. V tak asociiran kompleks se lahko združita
po dve, tri ali več molekul. Plin, ki ga smatramo za enotnega, je v tem primeru zmes več
plinov in sicer plina enojnih, dvojnih, trojnih itd molekul. Snovi z velikim številom
asociiranih molekul, močno asociirane snovi, posebno močno odstopajo od enostavnih
plinskih zakonov. Primer take snovi je H 2 O .
V novejšem času je obdelal Vukalovič1,2 teorijo asociiranih snovi in iz te teorije razvil
enačbo stanja za vodno paro. Pri tem je upošteval komplekse do petih asociiranih molekul in
jemal, da se obnaša vsaka komponenta v zmesi (plin enojnih molekul in asociiranih
kompleksov) po enačbi – VDW.
Predlogov za poboljšanje enačbe – VDW ali za druge boljše enačbe stanja je bilo veliko.
Predvsem za tehnično tako važno vodno paro je bilo objavljenih veliko enačb stanja. Tu bomo
omenili le nekatere.
Clausius je priporočil modifikacijo enačbe – VDW:
é ϕ (T ) ù
êp + 2ú
(v − b ) = R T (13.57)
ë (v + c ) û
Medsebojna privlačnost molekul v členu [ ϕ (T ) (v + c )2 ] je bolj komplicirano zajeta kakor

pri VDW. Iz te enačbe je Callendar izvedel enačbo:
RT
v= + b − f (T ) (13.58)
p
Kamerlingh – Onnes3 je uporabil čisto empirično enačbo stanja:
B C D E F
p v = A+ + + + + (13.59)
v v 2 v 4 v 6 v8
v kateri so koeficienti A, B, C itd. funkcije temperature.
1
M. P. Vukalovič, ruski termodinamik
2
Vukalovič, M. P.: Termodinamičeska svojstva vodi i vodjanoga para, Moskva - Berlin 1958
3
H. Kamerlingh – Onnes, (1853-1926), profesor fizike v Leidenu, znamenit na področju zelo nizkih temperatur,
njegova je beseda »entalpija«.
Natančnejše enačbe stanja za vodno paro imajo zelo veliko število konstant (20 ali več) in
so matematično zelo zamotane. Iz teh termičnih enačb stanja se izpeljujejo prav tako
zamotane enačbe za kalorične veličine stanja.
Take enačbe seveda niso uporabljive za tekoče tehniške izračune in temu tudi niso
namenjene. S temi enačbami in z izmerjenimi vrednostmi termodinamičnih veličin se
sestavljajo tabele in diagrami stanja za tehniško pomembne snovi (n.pr. H 2 O hladilne snovi).
Praksa uporablja za svoje izračune izključno taka že primerno predelana pomagala. V
novejšem času se v skladu z razvojem računske tehnike stremi za enačbami stanja, ki bi po
svoji obliki posebno ustrezale elektronskim računskim strojem.
Termodinamične tabele in diagrami so na razpolago le za tehniško posebno rabljene snovi.
Za veliko število drugih manj rabljenih snovi pa imamo na izbiro le pičle podatke. Praksa
zahteva tu enostavnejše in lažje uporabljive enačbe stanja. Glede natančnosti takih enačb pa
seveda nismo tako skrajno zahtevni kakor pri H 2 O .
V zadnjem času je predložil Himpan razmeroma enostavno iz enačbe – VDW izvedeno
enačbo. Himpanova enačba stanja ima štiri konstante in se zelo dobro ujema z
eksperimentalno določenimi termičnimi veličinami stanja. Prav tako se kalorične veličine,
izvedene iz Himpanove1 enačbe, dobro ujemajo z meritvami.
Himpanova enačba se glasi:
é a ù
ê p + (v − b ) (v T − c ) ú (v − d ) = R T (13.60)
ë û
Izmed štirih konstant a, b, c in d lahko tri izrazimo s kritičnimi veličinami stanja. Za kritično
izotermo velja v kritični točki enačba stanja, razen tega sta tu prvi in drugi odvod te enačbe
enaka nič (glej odstavek 13.2.3). Tako pustimo vsaki snovi njen individualni kritični faktor
realnosti. Četrto konstanto dobimo iz nekega drugega izmerjenega in za izbrano snov posebno
značilnega stanja. Himpan predlaga za to tališče snovi pri atmosferskem tlaku. Tako dosega
veljavnost enačbe tudi v področju kapljevine.
Če postavimo:
1
Himpan, J.: Die definitive Form der neuen thermischen Zustandsgleichung nebst ihren Stoffkonstanten von
über 100 verschiedenen Stoffen, Monatshefte für Chemie 86 (1955) št. 2 str. 259/268
a = pk vk2 Tk f a
b = vk f b
(13.61)
c = Tk vk f c
d = vk f d
in to uvrstimo v (13.60), dobimo reducirano obliko Himpanove enačbe:
é fa ù τ
ê π + (ω − f ) (τ ω − f )ú (ω − f d ) = κ (13.62)
ë b c û k
Himpan je konstante reducirane enačbe izračunal za več kakor 100 snovi. Te konstante se
lahko izračunajo po naslednjih navodilih. Iz pogoja za potek kritične izoterme v kritični točki
sledi:
3
æ 1 ö
f a = κ k çç f d + − 1÷÷ (13.63)
è κk ø
fb = 1 −
1
2
æ
çç f d +
1
κk
ö
[
− 1÷÷ 1 − 1 − 4 κ k (1 − f d ) ] (13.64)
è ø
fc = 1 −
1
2
æ
çç f d +
1
κk
ö
[
− 1÷÷ 1 + 1 − 4 κ k (1 − f d ) ] (13.65)
è ø
Himpanovo enačbo napišemo za tališče:
é fa ù τt
ê π t + (ω − f ) (τ ω − f )ú (ωt − f d ) = κ (13.66)
ë t b t t c û k
Indeks t pomeni veličine pri tališču.

V enačbo (13.66) vstavimo f a , f b in f c iz (13.63) do (13.65). Tako predelana enačba
(13.66) ima le še neznanko f d , ki se da iz nje izračunati.
14. Voda in vodna para 281
14. VODA IN VODNA PARA
14.1 TERMODINAMIČNE LASTNOSTI VODE IN VODNE PARE
V praktični termodinamiki sta voda in njena vodna para zelo važni snovi. Pretežni del
gorivom odvzete energije se v krožnih procesih z vodo pretvarja v delo. Pa tudi pri drugih
procesih, n.pr. kurilnih in kemičnih procesih naletimo spet in spet na vodo.
Zaradi te imenitne vloge je razumljivo, da je voda v vsakem pogledu najbolj raziskana
snov. Termodinamične lastnosti vode (specifične toplote, termične in kalorične veličine
stanja) so za računanje na voljo v tabelah in diagramih, za celotno danes rabljeno območje
stanj in še celo preko tega.
Vse za termične izračune potrebne vrednosti se jemljejo le iz takih pomagal in v praksi se
enačbe stanja za vodo in vodno paro nikoli ne uporabljajo.
Vodna para se še danes intenzivno raziskuje v nekaterih državah (ZDA, Anglija, Nemčija,
ZSSR). Izmerjeno področje stanj se vedno bolj širi, stare vrednosti pa se popravljajo. Za
kritično presojo in uskladitev številčnih vrednosti obstaja mednarodno telo »Mednarodna
konferenca za parne tabele«, ki se periodično sestaja.
Največ se merijo specifične toplote cp in specifični volumni v v odvisnosti od p in T . Iz teh
merjenih veličin se lahko izračunajo po drugem glavnem zakonu entropije in entalpije. Vkljub
temu, da so meritve termodinamičnih veličin stanja pri vodi in pari zelo natančne in
zanesljive, so vendar obremenjene z majhnimi napakami. Za medsebojno uskladitev
(korelacijo) merilnih rezultatov in za izračunavanje kaloričnih veličin stanja so enačbe stanja
nujno potrebne. Ker so take enačbe namenjene predvsem specialistom in enkratni uporabi pri
izračunavanju parnih tabel in diagramov, ne morejo biti posebno enostavne, pač pa zelo
natančne.
Zaradi informacije navajamo tu nekaj takih enačb stanja:
Za kapljevito vodo predlaga Planck1 enačbo stanja oblike f ( p, T , v ) = 0, ki drži v vsem do
danes izmerjenem področju do 1200 bar in 300 ºC. S to enačbo izračunani specifični volumni
odstopajo največ za + 3,9 ‰ oziroma za – 2,1 ‰ od merjenih vrednosti.
1
Rudolf Planck, (1886-), termodinamik, znan po delih v hladilni tehniki, profesor v Karlsruhe
282 14. Voda in vodna para
Planckova enačba1 se glasi:
BT 2 A C
p= 3
− 3
+ (14.1)
v v v6
ali
2
2 A − BT 2 æ A − BT 2 ö
= + ç ÷ − 4p (14.2)
v 3 C ç C ÷ C
è ø
Tu so:
A = 10630 ; B = 2,375 ⋅ 10 −2 ; C = 8350
V to enačbo moramo vstaviti p v kp cm 2 , da dobimo v v cm 3 g . Enačbi (14.1) in (14.2)

tedaj nista veličinski enačbi.
Pri sestavi ameriških parnih tabel2 so rabili termično enačbo stanja:
é Bp 3 12 ù
RT æ Bp ö æ Bp ö
v= + B ê1 + f1 (T ) + ç ÷ 2 f (T ) − ç ÷ f 3 (T )ú (14.3)
p êë RT è RT ø è RT ø úû
Gornja oblika empirične enačbe je preračunana za tehniški sistem, torej za p v kp m 3 in za v

v m 3 kg ; B, f1 (T ) , f 2 (T ) in f 3 (T ) so komplicirane funkcije temperature, n.pr.:
2
æ 1000° ö
f 2 (T ) = 20,630 − 12,000ç ÷ (14.4)
è T ø
Nemške parne tabele3 so izračunane z enačbo stanja:
RT A 2é B C ù
v= − − p ê + ú (14.5)
p (T 100°)2,82 êë (T 100° )
14
(T 100°)31,6 ûú
ki velja za tehniški sistem mer. A, B in C so konstante.
1
Planck, R.: Eine Zustandsgleich für flüssiges Wasser gültig bis 300ºC und 1200ata, Brennstoff - Wärme - Kraft
12 (1960) št. 7 str. 302
2
Keenan, J. H. in Keyes, F. G.: Thermodynamik properties of steam, New York 1936
3
VDI - Wasserdampftafeln, 4. Auflage, Berlin 1956
Vukalovičeva enačba stanja1, ki je izvedena iz enačbe – VDW z upoštevanjem asociacije

molekul H2O v pari, ima tole obliko:
æ a ö é A (T ) A2 (T ) ù
ç p + 2 ÷(v − b ) = RT ê1 − 1 − − ...ú (14.6)
è v ø ë v − b (v − b )2 û
Za asociirane komplekse od največ petih molekul imamo v oglatem oklepaju še štiri člene. Ti
členi so zamotane funkcije temperature, n.pr.:
é ù 2 Tk
ê c2 N 2 4c12 N 2 úe T
A2 (T ) = ê 6 + 3 m − 6 + 4 m ú (14.7)
2 1
êë T 2 T 2 úû
Tu je N število molekulskih kompleksov (enostavnih + asociiranih). mi (i = 1, 2, 3) je število,

ki v neki meri karakterizira strukturo asociiranega kompleksa, ci so eksperimentalno
določene konstante.
14.2 PARNE TABELE
Standardne parne tabele imajo tri dele.

Tabela 1 ali temperaturna tabela nasičenega stanja podaja v odvisnosti od temperature ϑ
ali T tele veličine stanja vrele vode in nasičene pare:
tlak nasičenosti p
specifična volumna v' in v''
specifični masi (teži) ρ' ( γ' ) in ρ'' ( γ'' )
specifični entalpiji h' in h''
uparjevalno toploto r
specifično entropijo s' in s''
Tabela 2 ali tlačna tabela nasičenega stanja podaja v odvisnosti od tlaka p temperaturo
nasičenosti ϑ s ali Ts in vse ostale veličine stanja kakor tabela 1. V tabeli 3 ali tabeli za
1
Vukalovič, M. P.: Termodinamičeska svojstva vody i vodjanoga para, Moskva - Berlin 1958
Parni diagrami po Vukaloviču se nahajajo tudi v delu Ražnjevič, K.: Toplinske tabele, Zagreb 1962.
pregreto paro pa so zbrani v odvisnosti od tlaka in temperature specifični volumen v,

specifična entalpija h in specifična entropija s.
Sodobne parne tabele so zelo obširne. Ruske (Vukalovičeve) tabele obsegajo 93 strani
teksta in 152 strani tabel.
14.3 DIAGRAMI STANJA ZA PARO
Parnim tabelam so priloženi diagrami stanja za paro ali na kratko parni diagrami, ki
grafično predstavljajo vsebino parnih tabel. Kakor iz tabel, lahko tudi iz diagramov
povzamemo vse teoretično in tehnično zanimive veličine stanja. Razen tega pa lahko v
diagramih tudi izvajamo grafične računske konstrukcije. S takimi grafičnimi konstrukcijami
rešuje inženir probleme preobrazb, ki se sicer zaradi komplicirane oblike enačb stanja
izmikajo numerični določitvi.
Termodinamika je v veliki meri tehnično uporabljiva znanost šele z uvedbo grafičnih
metod računanja in diagramov stanja.
14.3.1 Diagram T–s
Diagram T–s za vodno paro že poznamo. V sl. 14.1 vidimo ta diagram v manjšem merilu.
V OP pa se nahaja diagram T–s za vodno paro v večjem merilu.
V diagramu T–s so narisane izobare, mejna krivulja in pod njo krivulje z enako vsebnostjo
pare (x = konst). Včasih so narisane tudi izohore.
Pomen diagrama T–s je predvsem v tem, da so ploskve pod (povračljivo) preobrazbo enake
ploskvam ob preobrazbi dovedeni toploti. Za tako rabo mora diagram segati do temperature
T = 0 K. Diagram v OP pa obsega zaradi prihranka prostora le do 0 ºC = 273,15 K. Zaradi
tega moramo pri določanju ob preobrazbi predelane toplote prišteti še k vsaki diagramski
ploskvi še ploskev, ki je enaka 273,15 ⋅ ∆s . ∆s je entropijska diferenca preobrazbe.
Diagram T–s je prikladen zlasti za osnovne raziskave preobrazb in procesov, za numerično
računanje pa ustreza bolj Mollierov1 diagram h–s.
1
Richard Mollier, (1863-1935), termodinamik, strojni inženir, profesor v Dresdenu
Slika 14.1: Diagram T–s za vodno paro
14.3.2 Mollierov diagram h–s.
V tehniških preobrazbah dovajamo in odvajamo toploto večinoma pri konstantnem tlaku.

Kadar pridobivamo delo v strojih, ne dovajamo niti ne odvajamo toplote, vsaj ne v večji meri.
Tehnične kurilne, ogrevalne in hladilne preobrazbe so izobarne, predelane toplote so tedaj (po
(3.50)) enake entalpijskim razlikam preobrazb. Tehnične delovne preobrazbe pa so adiabatne
preobrazbe; ob adiabati1 pridobljeno ali uporabljeno tehnično delo pa je (po (3.36) in (3.37))
tudi enako entalpijski razliki preobrazbe.
Iz diagrama stanja s specifično entalpijo na eni koordinati lahko posnamemo v napravah
predelane toplote in dela kot daljice. V tem tiči izredna uporabnost in važnost
diagrama h–s, ki ga je prvi predlagal in narisal Mollier2, ki je s tem tehnično termodinamiko
1
Ne pozabimo: pri nas je adiabata vsaka preobrazba brez dovoda in odvoda toplote; povračljiva adiabata pa je
obenem izentropa.
2
Mollier je svoje diagrame prvič priobčil leta 1904: Neue Diagrame zur technischen Wärmelehre Z.d.VDI 48
(1904) str. 271.
naravnost zrevolucioniral. Zaradi tega se diagrami s h na eni od koordinat po pravici

imenujejo Mollierovi diagrami.
Tak diagram h–s (sl. 14.2) je priložen vsem parnim tabelam. V njem so narisane tele
skupine krivulj: izobare, izoterme, mejne krivulje, linije x = konst in včasih, večinoma v
rdeči barvi, še izohore.
Slika 14.2: Mollierov diagram h–s za vodno paro
Izohore so zelo važne za dimenzioniranje parnih postrojenj, katerih mere so odvisne od

pretočnega volumna pare. V primerih, ko izohore niso vrisane, se nahajajo na diagramih
navodila ali pomožni diagrami za hitro določitev specifičnega volumna poljubnega
stanja (p, T).
V diagramu h–s leži kritična točka na levem pobočju mejne krivulje, ne pa na vrhu kakor v
diagramu T–s ali p–v.
Diferencialno enačbo izobare dobimo iz izraza:
T ds = dh − v dp
Za p = konst in dp = 0 sledi:
æ ∂h ö
ç ÷ =T (14.8)
è ∂s ø p
Smerni koeficient izobare je enak absolutni temperaturi. V nasičenem področju so izobare

premice, ker je tam temperatura konstantna. Višje izobare imajo zaradi višje temperature večji
nagib kakor nižje. Izobare mokre pare so paralele v diagramu h–s. Zaradi zahtevane
zveznosti, ki je zapopadena v enačbi (14.8), potekajo izobare v diagramu h–s čez mejno
krivuljo brez preloma. Prema izobara
nasičenega področja preide v krivuljo
pregretega območja zvezno, brez preloma.
Izobare kapljevine za nizke in srednje tlake
sovpadajo praktično (ne pa teoretično) s
spodnjo mejno krivuljo, prav tako kakor v
diagramu T–s. Zato izhajajo izobare nizkih
in srednjih tlakov tangencialno iz spodnje
mejne krivulje.
Linije x = konst narišemo kakor pri
drugih diagramih s proporcionalno delitvijo
odseka izobar v področju nasičenosti.
Slika 14.3: Poševnokotni diagram h–s
Celotni diagram h–s zelo slabo izpolnjuje
risalno površino diagrama. V parni tehniki normalno shajamo z desnim zgornjim izrezom
diagrama, ki je v sl. 14.2 označen. Vsi diagrami, ki so priloženi parnim tabelam, obsegajo
samo to področje. »Hitrostno« skalo, ki se nahaja levo zgoraj v sl. 14.2, bomo kasneje (glej
odstavek 19.3.3) razložili.
Da bi bila boljše izrabljena risalna površina diagrama h–s celotnega področja od vode do
pregrete pare, je Mollier predlagal poševne koordinate. Po sl. 14.3 zasučemo os – s navzdol,
tako da potekajo premice h = konst sedaj poševno od leve proti desni navzdol. Bošnjakovič1
je narisal tak diagram v merilu normalnih diagramov h–s. V tem diagramu je os – s toliko
zasukana, da poteka nasičena izoterma za ϑ = 0 °C horizontalno. Merilo zasukane osi – s je
1
Bošnjakovič, Fran: Nauka o toplini, dio prvi, Zagreb 1974 str. 170 in priloga
projicirano paralelno z osjo – h na horizontalo iz diagramske ničle. Za ta poševnokotni

diagram velja vse, kar velja za pravokotne diagrame.
V OP imamo parne tabele in diagram h–s v normalni velikosti, ki sega do tlaka 1000 bar in
do temperature 1000 ºC.
Sl. 14.4 prikazuje uporabo diagrama h–s. Narisani sta dve preobrazbi, in sicer uparjanje
(1,1',1'', 2 ) pri konstantnem tlaku p2, pri čemer imamo v stanju 2 pregreto paro, in izentropna
ekspanzija pregrete pare stanja 2 na tlak p1 v stanje 3. Uparjanje: od 1 do 1' se segreva 1 kg
vode do vrelišča in pri tem porabi toplota kapljevine Qk m = h ' − h1 , nato sledi uparjanje od
1' do 1'' ob porabi uparjalne toplote r = h '' − h ' , potem se para pregreva do 2 in dovede
pregrevalna toplota Q pr m = h2 − h'' . V vsem
smo porabili toploto 1 Q2 m . Vse te toplote se
izmerijo v diagramu kot daljice. Izentropna
ekspanzija 1 kg pare v stroju iz 2 v 3 da
tehnično (povračljivo) delo 2 Wt 3 m , ki ga prav
tako naravnost odmerimo z merilom.
Kar velja za izentropno ali za povračljivo
adiabatno ekspanzijo v stroju, velja po (3.36)
Slika 14.4: Uporaba diagrama h–s splošno, torej tudi za nepovračljivo adiabatno
ekspanzijo snovi v strojih ali napravah, vračunajoč delo za polnitev in za izpraznitev stroja. V
sl. 14.5 vidimo še enkrat izentropno ekspanzijo 1,2 s tlaka p1 na tlak p 2 . Narisana je tudi
izentalpna ekspanzija 1,3 s tlaka p1 na tlak p 2 ; ta ekspanzija ne da dela, ker poteka pri
konstantni entalpiji. Ekspanzija 1,3 je čista dušitev. Ekspanzija 1,4 od p1 na p 2 leži nekje
med izentropo in izentalpo. Delo te adiabatne
ekspanzije je zaradi tega manjše od izentropnega
dela:
1Wt 4 <1Wt 2
1Wt 4 je delo preobrazbe, pri katerem nastopajo

manjše nepovračljivosti, n.pr. trenje parnega toka
Slika 14.5: Tehnično delo v
diagramu h–s ob lopatice turbine ali pa trenje parnega toka
skozi ventile pri vstopu v valj stroja.

Z diagramom h–s tedaj zelo enostavno določimo delo, ki ga para preda batu parnega stroja
ali pa lopaticam turbine. Izmerimo vstopno in izstopno stanje pare, poiščemo lego teh stanj v
diagramu h–s in njuno entalpijsko razliko. Le-ta je enaka opravljenemu delu.
14.4 EKSERGIJA PARE
Specifična eksergija e p pare je po enačbi (10.133):
e p = h1 − h2 − T0 (s1 − s 2 )
V diagramu h–s določimo specifično eksergijo takole

(sl. 14.6):
Točka 2 ustreza kapljeviti vodi v ravnotežnem
stanju z okolico ( p0 , T0 ), torej p 2 = p 0 in T2 = T0 .
Iz te »točke okolice« narišemo premico s smerjo
tan α = T0 . Ta premica se imenuje po Bošnjakoviću
premica okolice. Specifična eksergija pare
poljubnega stanja 1 ( h1 , s1 ) je enaka daljici 1, 3 na
Slika 14.6: Določitev eksergije izentropi skozi 1. Lahko tudi rečemo, da je specifična
pare v diagramu h–s
eksergija pare enaka izentropni razdalji njenega
stanja od premice do okolice. To ne velja samo za vodo in vodno paro, temveč za vsako snov,
za katero imamo na voljo diagram h–s.
V diagramu h–s so linije enake specifične eksergije paralele k premici okolice. Podobno
kakor pri poševnokotnem diagramu h–s lahko zasučemo os – s navzdol, tako da potekajo
linije enake eksergije pravokotno na ordinatno os. Dobimo pravokotni diagram e–s, ki je
obenem poševnokotni diagram h–s. Ta diagram se imenuje diagram (e, h) –s.
V OP imamo diagram (e, h) –s v večjem merilu. Gradnja tega diagrama je razvidna iz sl.
14.7. Na abscisah so nanešene specifične entropije v kJ kg K , na ordinatah pa specifične
eksergije v kJ kg . Razen zgornje mejne krivulje so vrisane še izoterme ϑ = konst , izobare
p = konst in linije enake vsebine pare x = konst . Zaradi preglednosti pa niso narisane
poševne premice h = konst . Narišemo jih najbolje v rdeči barvi s pomočjo robnih skal h, tako
da zvežemo s premicami enako označene točke leve in desne robne skale. Para stanja 1 ima
pri okoliški temperaturi ϑ 0 = 0 °C specifično
eksergijo 1,0 . Za okoliško temperaturo
ϑ 0 > 0 °C moramo najprej narisati pripadno
premico okolice o, tako da zvežemo ustrezni
točki na skalah ϑ 0 , ki se nahajata v diagramu
spodaj levo in desno. Specifična eksergija pri
tej okoliški temperaturi je enaka izentropni
razdalji 1,0 stanja 1 od premice okolice o.
Ker pa je diagram (e, h)–s poševnokotni
diagram h–s, lahko v njem izvedemo vse
Slika 14.7: Diagram (e, h)–s konstrukcije in iz njega določimo vse veličine
za vodno paro
kakor iz normalnega diagrama h–s.
15. Viri toplote 291
15. VIRI TOPLOTE
15.1 NARAVNA VROČA TELESA
Pretežni del tehnično uporabljene toplote črpamo iz vročih teles. Vroča telesa ohlajamo, pri
čemer se kalorična notranja energija zmanjšuje in pri izstopu iz telesa pojavlja kot toplotna
energija. To toplotno energijo izkoriščamo za delovne in ogrevalne procese.
V redkih primerih obstajajo taka topla telesa že v naravi, n.pr. vulkanska lava, izviri vroče
vode ali pa celo pare. Ti izviri se deloma izkoriščajo v tehniške namene. V Katangi (Centralna
Afrika) so zgradili termoelektrarno moči 275 kW, ki črpa toploto iz naravnega vira, ki daje
250 m 3 h vode s temperaturo 94 °C. Iz te vode se dobiva nasičena para, ki vstopa v turbino s
tlakom 0,31 bar in temperaturo 70 °C. Tlak v kondenzatorju znaša 0,046 bar in temperatura
30,7 °C. Temperatura hladilne vode je 23,6 °C.
V italijanski pokrajini Toscani pri mestih Larderello, Castelnuovo in Serrazzano dobivajo
iz vrtin pregreto vodno paro tlaka 4,5 bar in temperature 205 °C. Te vrtine se imenujejo
»soffioni« in dajejo do 200 t pare h . Pri tem izvoru so velike termoelektrarne moči do
60 MW.
Ogromen, toda malo intenzivni vir toplote, prikladne za opravljanje dela, so oceani v
tropskih predelih. V vročih krajih imajo površinske plasti morske vode temperaturo 26 do
30 °C, v globini 1000 m pa je temperatura morja le nekih 4 do 5 °C. V meksiškem zalivu so
razmere posebno ugodne. Zalivski tok, ki je širok 60 km, ima povprečno temperaturo 28 °C in
sega 370 m globoko. Pod njim pa teče nasproten mrzel tok, tako da imamo že v globini 400 m
mrzlo vodo temperature 4 °C. Iz temperaturne razlike med mlačno in mrzlo vodo se lahko
pridobi delo. S tem problemom so se pečali zlasti Francozi in delali poizkuse tudi v velikem
tehniškem merilu, toda brez končnega uspeha (n.pr. Claude).
Vroče telo posebne vrste je Sonce, katerega energija se prenaša na Zemljo s sevanjem.
Sončna energija se v manjši meri izkorišča za pripravljanje pitne vode iz morske vode v
tropskih krajih. Bolj pomembna je uporaba sončne energije za uparjanje morske vode pri
proizvodnji morske soli. Take sončne solarne so tudi pri nas (Portorož, Pag, Ulcinj). Posredno
seveda poganjamo tudi vse hidroelektrarne s toploto iz sončne energije, saj skrbi Sonce za
naravni obtok vode iz oceanov v oblake in skozi vodne tokove nazaj v oceane.
292 15. Viri toplote
Vendar v celotnem energetskem gospodarstvu sveta ti viri toplote niso pomembni.
15.2 TOPLOTA IZ KEMIČNIH REAKCIJ
Pri kemičnih reakcijah se energije porabljajo ali sproščajo. Porabljene energije se hranijo v
telesih kot posebni del notranje energije, kot kemična notranja energija. Sproščene energije pa
izvirajo iz kemične notranje energije. Reakcije, pri katerih se energija sprošča, imenujemo
eksoenergetske reakcije. Pri kemičnih procesih sproščena energija se skoraj vedno sproti
prenaša na molekule kot njihova kinetična energija, pri čemer se seveda poveča kalorični del
notranje energije in vzporedno s tem temperatura telesa. Telo postane vroče; dobili smo vir
toplote. Na ta način izkoriščamo dandanes kemično notranjo energijo teles pretežno kot
toploto.
Podobno se izkorišča tudi jedrska ali nuklearna energija. Pri jedrskih procesih sproščena
notranja energija najprej poveča kalorični del notranje energije telesa in se nato uporablja kot
toplota.
15.3 TEMPERATURNA KARAKTERISTIKA TOPLOTE
Toplota, ki jo črpamo iz vročih teles, je na razpolago pri temperaturi vročega telesa. Pri
odvzemu toplote se telo ohlaja. Njegova temperatura pa ostane tudi lahko nespremenjena, če
deluje v telesu neprekinjeno eksoenergetska reakcija, ki
odvzeto toploto sproti nadomešča. Toplota je tedaj
razpoložljiva pri različnih temperaturah. Ker pa je
temperatura bistvena za vrednost in uporabljivost toplotne
energije, je koristno in potrebno natančno opisati, v kakšni
zvezi sta pri nekem viru toplote toplota in temperatura. Ta
opis daje temperaturna karakteristika toplote. Vročemu telesu
temperature Tv lahko odvzamemo brez posebnih priprav
Slika 15.1: Diagram T–Q toploto le, dokler se telo ni ohladilo na temperaturo okolice
T0 . Ohlajevanje telesa ponazorimo v diagramu T–Q (sl. 15.1).
V tem diagramu nanašamo na ordinate temperaturo T, na abscise pa toploto Q, ki jo

odvzemamo telesu. Vroče telo ima začetno temperaturo Tv in v njem razpoložljiva toplota je
Qv (točka 1). Ko se je telo ohladilo na temperaturo okolice T0 , je v njem razpoložljiva
toplota enaka nič (točka 2). Krivulja T = T (Q ) daje popolno sliko temperaturnih razmer pri
odvzemu toplote. Toplotni diferencial dQ je na razpolago pri temperaturi T. Krivulja T (Q ) se
imenuje (temperaturna) karakteristika vira toplote. Precej tehnične toplote se dobiva s
pretvarjanjem električne energije v toploto. Električno toploto pa rabimo seveda le v
ogrevalne namene, ne pa za opravljanje dela, saj se da električna energija pretvarjati
neposredno v delo in energetsko neugoden ovinek čez toploto ni potreben.
15.4 KRITJE ENERGETSKIH POTREB
Na Zemlji porabljena energija se jemlje iz naslednjih virov:

leto 1952 leto 1960
premog, lignit 13,3 18,0 × 10 3 TWh
nafta 7,7 11,5
zemeljski plin 2,7 4,5
voda 0,4 0,6
rastline, les 4,6 5,l
živali 0,3 0,3
skupaj 29,0 40,0 × 10 3 TWh
Podatke za leto 1952 je priobčila OZN1, ocenitev za leto 1960 pa je sporočil avtorju
ing. Ivo Jamnicki iz Zagreba.
1
Organizacija Združenih Narodov
V Jugoslaviji smo jemali leta 1956 iz:

premoga in lignita 81,4 TWh 51,6 %
nafte 10,9 TWh 6,9 %
zemeljskega plina 0,4 TWh 0,3 %
vode 2,9 TWh 1,8 %
rastlin in lesa 62,1 TWh 39,4 %
skupaj 157,7 TWh 100,0 %
V letu 1956 smo proizvedli v obliki električne energije 5,046 TWh ali 3,2 % celotne
porabljene energije in od tega:
2,869 TWh ali 56,85 % v hidroelektrarnah in
2,177 TWh ali 43,15 % v termoelektrarnah.
Za leto 2000 pa se cenijo potrebe energije v Jugoslaviji na
591,0 TWh,
ki bi se pokrivale takole:
premog in lignit 250,0 TWh 42,2%
nafta 50,0 TWh 8,5%
zemeljski plin 18,0 TWh 3,0%
voda 60,0 TWh 10,2%
rastline in les 23,0 TWh 3,9%
jedrska energija 80,0 TWh 13,6%
uvoz 110,0 TWh 18,6%
Razen vodne in živalske energije se vsa ostala energija jemlje iz notranje energije teles. Iz teh
statističnih podatkov vidimo ogromno važnost tega vira energije in potrebo njegovega
gospodarstvenega izkoriščanja.
15.5 ZGOREVANJE
15.5.1 Princip zgorevanja
Največ energije pridobivamo iz kemičnih reakcij goriv s kisikom. Te reakcije imenujemo s

skupnim imenom zgorevanje.
Za zgorevanje potrebni kisik jemljemo v glavnem iz okoliškega zraka. So pa tudi snovi, ki
imajo za zgorevanje potrebni kisik že v sebi. To so eksplozivi in gonila. Gonila se uporabljajo
v puškah in topovih, ki so najstarejši, splošno rabljeni termodinamični stroji. Kemična
notranja energija gonila se pri zgorevanju sprosti in pretvori v kalorično notranjo energijo. Ta
notranja energija opravi mehanično delo pri pospeševanju izstrelka v cevi orožja ter tako
preide na izstrelek, v katerem se končno nahaja kot kinetična energija. Schmidt1 opozarja na
to, da je termični izkoristek topov zelo zadovoljiv in enak izkoristku dobrih motorjev z
notranjim zgorevanjem.
Pri zgorevanju se vežejo gorljive snovi goriva s kisikom v okside. Kemična notranja
energija sistema (gorljiva substanca – kisik) je večja kakor kemična notranja energija pri
gorenju nastalih oksidov.
Razlika teh dveh kemičnih notranjih energij se sprosti in se da uporabiti v obliki toplotne
energije. Iz izkušnje vemo, da je potek zgorevalnega procesa hiter in silovit. Že iz tega lahko
zaključujemo, da je ta proces močno nepovračljiv in da zato energetsko ni posebno ugoden.
Pri povračljivi oksidaciji bi se dala kemična energija izvleči iz sistema z večjim – verjetno z
veliko večjim – izkoristkom. Povračljivo pretvarjanje kemične notranje energije je načelno
možno. Nujno je le, da kemični proces poteka povračljivo. Praktični primeri so
elektrokemični elementi in električni akumulatorji, v katerih se energija kemične reakcije v
principu povračljivo pretvarja v energijo električnega toka.
Intenzivna prizadevanja za neposredno izkoriščanje energije oksidacije goriv pa dosedaj še
niso imela večjega uspeha.
1
E. Schmidt, profesor za termodinamiko, Braunschweig, München
15.5.2 Sestavine goriv
Goriva so telesa različnega agregatnega stanja. Tako poznamo trdna goriva (premog, les),
kapljevita goriva (nafta, bencin) in plinasta goriva ali gorilni plini (metan, generatorski plin).
Tehnično razlikujemo v gorivih tele sestavine:
voda,
gorljiva substanca,
pepel.
Pri zgorevanju voda izhlapi, gorljiva substanca zgori in preide pri tem v plinasto agregatno
stanje, pepel pa ostane večinoma v trdnem agregatnem stanju, včasih pa se stali.
Gorljivo substanco definiramo kot skupnost vseh snovi v gorivu, ki niso voda ne pepel.
Taka definicija seveda dopušča, da so v gorljivi substanci tudi snovi, ki se ne udeležujejo
zgorevanja. Gorljiva substanca ali na kratko gorljivo je pretežno sestavljeno iz:
ogljika C
vodika H
žvepla S
kisika O
dušika N
Te prvine se nahajajo v gorljivi substanci ali v elementarnem stanju ali v medsebojnih
kemičnih spojinah. Iz elementne analize količinske enote goriva dobimo deleže posameznih
sestavin. Za količinsko enoto 1 kg so ti deleži izraženi v kg/kg.
Ti deleži so: w delež vode
c delež ogljika
h delež vodika
s delež gorljivega žvepla1
o delež kisika
n delež dušika
p delež pepela
1
Žveplo se lahko nahaja v gorivu tudi v negorljivi obliki, n.pr. kot mavec ali kalcijev sulfat.
S temi označbami velja:
c +h+ s+o+n+ w+ p =1 (15.1)
Če spravimo gorivo v dotik s kisikom atmosferskega zraka in skrbimo za dovolj visoko

temperaturo, nastopa hitra in silovita oksidacija, ki jo imenujemo zgorevanje. Pri tem se
sprošča kemično vezana notranja energija. Ta energija ostane zaenkrat v produktih zgorevanja
kot kalorična notranja energija. Posledica tega je visoka temperatura produktov zgorevanja.
Kalorično notranjo energijo teh produktov (plinov) izkoristimo ali tako, da z njimi izvedemo
termodinamični delovni proces (motorji z notranjim zgorevanjem), ali pa tako, da jo
odtegnemo produktom zgorevanja kot toploto, da te produkte ohladimo. Tu se bomo pečali
predvsem z drugim načinom.
15.5.3 Mehanizem zgorevanja
Hitrost zgorevanja raste s temperaturo in tako raste s temperaturo tudi količina sproščene
kemične energije. To si razlagamo z mehanizmom oksidacije. Pri oksidaciji se zveže več
atomov različnih prvin v oksidirano molekulo. Ogljik C zgoreva v ogljikov monoksid CO in
le-ta v ogljikov dioksid ali ogljikovo kislino CO 2 po shemi:
C + 1/2 O 2 = CO
(I)
CO + 1/2 O 2 = CO 2
Lahko pa tudi oksidira naravnost v CO 2 :
C + O 2 = CO 2 (II)
Da bi bil dogodek I mogoč, morata trčiti in se zvezati po en atom ogljika in en atom kisika.
Pri nižjih temperaturah pa je večina kisikovih atomov trdno spojenih v dvoatomske molekule
O 2 . Število samostojnih atomov je v tem stanju zanemarljivo majhno. Tako so pogoji za
reakcijo I zelo neugodni. Pri višjih temperaturah pa razpade vedno več kisikovih molekul v
atome in pogoji se tako poboljšajo. Razpad molekul v atome imenujemo disociacijo.
Pri temperaturi 298,15 K (25 °C) in tlaku 1 bar je disociiranih le nepredstavljivo majhno
število molekul kisika, namreč 2 ,6 × 10 −39 %. Pri 1000 K je to število naraslo na
4 ,8 × 10 −12 %, pri 3000 K pa imamo že 2,96 % disociiranih molekul kisika; na 9804 molekul
kisika O 2 imamo 592 samostojnih atomov O.
Za reakcijo II in tudi za reakcijo I nizke temperature niso ugodne še iz naslednjega razloga:
molekule in atomi, ki naj se kemično spoje, morajo imeti zadostno kinetično energijo, da bi
prebili zid odbojnih sil, ki obdaja molekule in atome v neposredni bližini. Takih molekul z
zadostno kinetično energijo pa je v snovi veliko več pri višjih temperaturah kakor pri nižjih.
Zaradi tega je prvi pogoj za hiter potek zgorevanja primerno visoka temperatura.
Zato moramo gorivo in gorilni zrak oziroma kisik najprej segreti na dovolj visoko
temperaturo, na temperaturo vnetja. Po domače povedano, gorivo moramo zažgati. Pri
temperaturi vnetja se pričenja intenzivna oksidacija, ki sprošča sproti dovolj energije za
vzdrževanje gorilne temperature in s tem gorilnega procesa. Pogoj za vzdrževanje gorenja je
seveda, da ne odvajamo iz procesa več toplote kakor se je v njem sprošča. Ugodna je dobra
toplotna izolacija prostora, v katerem poteka gorilni proces. Če je izolacija slaba ali pa če
odvod toplote iz procesa celo hote pospešujemo, se proces utegne ustaviti. Znano je, da z
močnim hlajenjem lahko prekinemo zgorevanje, da lahko ogenj pogasimo, n.pr. s polivanjem
z vodo (gasilci) ali pa z zračnim hlajenjem (svečo upihnemo).
Tudi pri nizkih temperaturah prihaja do spajanja posameznih atomov, do oksidacije.
Intenzivnost te oksidacije pa je zelo majhna in sprošča se le zelo malo energije, ki se sproti
izgublja v okolico. Kadar pa je popoln odvod tudi teh majhnih količin energije preprečen, se
kalorična energija postopoma nabira v gorilni substanci, njena temperatura raste sicer počasi,
toda neprenehoma in končno se snov sama od sebe vname. Ta pojav imenujemo samovnetje.
To se kaj rado pripeti v notranjosti kupov vskladiščenega drobnega premoga ali pa v živih
plasteh premoga v rudnikih (jamski ogenj). Skozi kupe premoga ali skozi razpokline
premogovih plasti pristopa le toliko zraka, kolikor ga je za vzdrževanje počasne oksidacije
potrebno, vendar premalo za popoln odvod sproščene kalorične energije. Samovnetje
premogovih kupov se preprečuje s kanali za pretok zraka (zračno hlajenje), z majhno višino
skladišča (kratka pot toplote do površine kupa) in končno zelo uspešno z zbijanjem skladišča
(dušitev pretoka zraka). To zbijanje opravlja najbolje goseničar. V jamah se nevarne plasti
zazidajo.
15.6 ENERGIJA ZGOREVANJA, KURILNOST
Gorilne procese lahko opišemo z enačbami kemičnih reakcij, v katerih navedemo tudi pri
procesih sproščene kemične energije. Enačbe osnovnih gorilnih procesov so:
a) C + O 2 = CO 2 + 406,88 MJ (97200 kcal)

b) C + 1 / 2 O 2 = CO + 123,99 MJ (29620 kcal)
c) CO + 1 / 2 O 2 = CO 2 + 282,89 MJ (67580 kcal)
(15.2)
d) H 2 + 1 / 2 O 2 = H 2 O kaplj . + 286,74 MJ (68500 kcal)
e) H 2 + 1 / 2 O 2 = H 2 O plin + 241,74 MJ (57750 kcal)
f) S + O 2 = SO 2 + 296,60 MJ (70860 kcal)
Kemični simboli v enačbah (15.2) pomenijo 1 kmol snovi; pri trdnih snoveh C in S je 1
kmol enak 1 kilogramatomu. Tako pomeni enačba (15.2a): 1 kmol ali 12 kg ogljika se zveže z
1 kmol ali 32 kg kisika v 1 kmol ali 44 kg ogljikovega dioksida, pri čemer se sprosti 406,88
MJ kemične notranje energije, itd.
Pri reakcijah a) in f) je število kilomolov pri zgorevanju nastalih plinov enako številu
kilomolov porabljenega kisika. Normalni volumen »dimnih« plinov je enak normalnemu
volumnu porabljenega kisika. Če zanemarimo v primerjavi s kisikom zelo majhen volumen
trdnega ogljika ali trdnega žvepla, lahko rečemo, da sta v teh primerih volumna vstopnih in
izstopnih snovi enaka. Pri reakciji b) vstopa pol kilomola O 2 , izstopa pa en kilomol CO 2 ;
volumen izstopnih substanc je enak dvojnemu volumnu vstopnih. Pri reakcijah c), d) in e) pa
se volumen udeležencev pri zgorevanju zmanjša. Končni produkt oksidacije vodika je ali
kapljevita voda po d) ali pa vodna para po e). Pri teh dveh reakcijah sproščeni energiji se
razlikujeta za uparjevalno toploto vode r = 45 MJ kmol = 10750 kcal kmol .
V enačbah (15.2) navedena energija se pridobi, če začnemo proces z gorivom in kisikom

pri temperaturi 0 °C in če na koncu produkte zgorevanja ohladimo na začetno temperaturo
0 °C. Tudi tlak mora biti ob začetku in koncu procesa isti, namreč 760 mm Hg ali 1,013 bar.
Te energije se imenujejo energije zgorevanja ali toplote zgorevanja snovi, ki se spajajo s
kisikom. Imenujemo jih tudi reakcijske entalpije gorilnih procesov. Večinoma pa govorimo
o kurilnosti goriv. V tehniški praksi se kurilnosti normalno ne navajajo za 1 kmol goriva,
temveč za 1 kg trdnega ali kapljevitega goriva oziroma za 1 nm 3 gorilnega plina. Kurilnost
označujemo s H.
Kurilnost je razlika entalpij udeleženih snovi pred zgorevanjem H 1 in po njem H 2 :
H = H1 − H 2 (15.3)
Ker je gorenje kemičen proces, moramo v začetni entalpiji udeležencev upoštevati tudi
kemično notranjo energijo zgorevalne reakcije1:
(
H 1 = å U 1 kal + p1 V1 + U 1 kem)
(
H 2 = å U 2 kal + p 2 V2 ) (15.4)
p 2 je po definiciji enak p1 , vsoto pa vzamemo čez vse udeležence.
15.6.1 Merjenje kurilnosti
Kurilnost goriv se meri v posebnem kalorimetru. Za točno izmero kurilnosti bi kalorimeter

moral biti izobaren. Tak izobarni kalorimeter vidimo na sliki 15.2. V dobro izolirani, z vodo
w napolnjeni kalorimetrski posodi k se nahaja valj v, ki je zaprt s premičnim in konstantno
obremenjenim batom b. V valju se nahajata gorivo in gorilni kisik. S primerno napravo
zažgemo vsebino valja. Med kemično reakcijo gorenja sproščena energija se kot toplota
prenese na kalorimetrsko vodo. Premični bat pritiska s konstantno silo na vsebino valja in
skrbi za to, da poteka dogodek pri konstantnem tlaku ali izobarno. Iz valja v vodo odvedena
1
Pri procesih brez kemičnih sprememb udeležencev ostanejo kemične notranje energije konstantne in jih zato
pri tvorbah diference ni treba upoštevati.
toplota je izobarna toplota in zato enaka entalpijski diferenci valjeve vsebine. Če je toplotna
kapaciteta kalorimetrske vode v primerjavi s toplotno kapaciteto vsebine valja zelo velika, bo
praktično vsa reakcijska toplota prešla v to vodo, kar se bo pokazalo v majhnem, vendar
merljivem porastu temperature vode. Ta temperatura se meri s preciznim termometrom t. Iz
porastka temperature in iz toplotne kapacitete kalorimetra se lahko izračuna reakcijska
entalpija zgorevanja.
Slika 15.2: Izobarni kalorimeter za določanje kurilnosti

goriv, pomen označb v tekstu
Presežek gorilnega kisika ne vpliva na rezultat meritve. Ta presežek ne deluje v reakciji in

ima pred meritvijo in po njej enako temperaturo in enak tlak. Njegova entalpija je ostala
nespremenjena. Ravno tako ne bi vplivali na rezultat meritve morebitno prisotni inertni plini,
n.pr. dušik.
Na sl. 15.2 vidimo dve določitvi kurilnosti v izobarnem kalorimetru. V sl. 15.2 a in b je
ponazorjen proces a) iz formule (15.2), to je zgorevanje ogljika. Volumen valjeve vsebine
pred poizkusom (a) in po njem (b) je isti, ker imajo produkti zgorevanja enak volumen, kakor
gorilni udeleženci. V skicah (c) in (d) iste slike je prikazan gorilni proces c) iz formule (15.2).
Pri zgorevanju ogljikovega monoksida v stehiometrični količini kisika znaša volumen
produktov zgorevanja le dve tretjini volumna gorilnih udeležencev.
Če poskrbimo za to, da je temperatura kalorimetra približno enaka 0 °C, lahko s takim
poizkusom izmerimo kurilnost katerega koli goriva. Normalno kalorimetriramo pri
temperaturi okolice. Napaka zaradi odstopanja temperature od 0 °C je zanemarljivo majhna.
V praksi pa se za določanje kurilnosti ne uporabljajo izobarni kalorimetri, ampak izohorni.

Zgorevanje preizkušanega goriva poteka v zaprti posodi pri konstantnem volumnu. Ta
posoda se imenuje kalorimetrska bomba. V takem kalorimetru izmerjena reakcijska energija
ali toplota je enaka razliki notranjih energij gorilnih udeležencev in produktov zgorevanja.
Tako določeno energijo bi lahko imenovali kurilnost pri konstantnem volumnu H v :
H v = U1 − U 2 (15.5)
Ker pa je:
H = H1 − H 2 = U 1 − U 2 + p (V1 − V2 )
je razlika:
H − H v = p ( V1 − V2 ) (15.6)
Ta razlika je enaka nič za vse gorilne procese z enakim volumnom gorilnih udeležencev in
produktov zgorevanja, t.j. za reakciji a) in f) iz formul (15.2). V splošnem je razlika H − H v
pri normalnih gorivih mnogo manjša od 1% kurilnosti in leži tako pod natančnostjo določanja
kurilnosti. Zato pri tehničnih preizkusih z bombo določenih kurilnosti ne korigiramo.
15.6.2 Zgorevanje vodika, zgornja in spodnja kurilnost
Pri zgorevanju čistega vodika s stehiometrično količino kisika dobimo vodno paro H 2 O ,
ki pa pri ohladitvi na temperaturo okolice vsa
kondenzira v kapljevito vodo (sl. 15.3).
Kalorimetrična meritev da kurilno moč (H1 )H . Če
2
pa zgoreva vodik v večji količini zraka, so produkti

zgorevanja H 2 O , presežek O 2 in ves N 2 , ki se
procesa sploh ni udeležil. Presežka O 2 in N 2
ostaneta na vsak način v plinastem stanju. H 2 O pa
kondenzira deloma v vodo, deloma pa ostane v
Slika 15.3: Zgorevanje vodika
plinastem stanju. V zmesi plinov O 2 , N 2 in H 2 O bo
toliko vodne pare, kolikor je možno pri razpoložljivem volumnu in pri temperaturi produktov
zgorevanja. V tej zmesi bo vodna para pod tlakom nasičenosti. Nekondenzirana vodna para
seveda ne odda uparjevalne toplote. V skrajnem primeru, kadar je prostor zgorevanja zelo
velik, bo ostal ves H 2 O v plinastem stanju. Tedaj bo tudi sproščena in merjena toplota
najmanjša, ker ji bo manjkala vsa uparjevalna toplota vode. Pod takimi pogoji določena
kurilnost vodika je ( H 2 ) H 2 :
(H 2 )H 2 < (H1 )H 2
(H1 )H 2 je zgornja kurilnost vodika, označimo jo s (H s )H 2 ; (H 2 )H 2 pa je spodnja

kurilnost vodika, ki ima označbo (H i )H .
2
Indeks s pomeni »superior«, latinsko zgornji; indeks i pomeni »inferior«, latinsko spodnji.
Pri 0 °C je kondenzacijska toplota vode r = 2499 kJ kg (597 kcal kg ) .
Če se nahaja pri nekem gorivu v produktih zgorevanja voda, bomo za tako gorivo dobili
dve različni kurilnosti; eno za popolno kondenzacijo vode, drugo pa brez kondenzacije vode.
Pri takih gorivih bomo razločevali zgornjo in spodnjo kurilnost. Od kod prihaja voda v
produktih zgorevanja, za to razlikovanje ni pomembno. Nastala je ali iz vodika v gorljivi
substanci ali pa je bila primešana gorivu kot vlaga.
Če imamo v produktih zgorevanja, nastalih iz 1 kg goriva, w x kg H 2 O , velja:
H s = H i + 2499 w x kJ/kg
(15.7)
(H s = H i + 597 w x kcal/kg )
ali okroglo:
H s = H i + 2 ,5 w x MJ/kg
(15.8)
(H s = H i + 600 w x kcal/kg )
V tabeli 15.1 so zbrane kurilne moči nekaterih goriv. V OP se nahaja tabela z zelo obširnim
pregledom kurilnosti.
Tabela 15.1: Kurilnost nekaterih goriv
Gorivo Hs Hi
Trda goriva kJ kg
C amorfen (koks, grafit, oglje) 33900
C kristaliničen 32860
S 9260
Kapljevita goriva
Alkohol (C 2 H 5 OH ) 29680 26750
Bencin (povprečno) 46050 42700
Bencol (C 6 H 6 ) 41990 40270
Gorilni plini kJ nm 3
CO 12640
H2 12770 10760
CH 4 (metan) 39850 35790
C 2 H 2 (acetilen) 58500 56400
15.6.3 Določitev kurilnosti iz elementarne analize goriva
Kurilnost plinskih zmesi in večinoma tudi kapljevin je praktično enaka vsoti kurilnosti
sestavin. Za trdna goriva dobimo približno vrednost kurilnosti po formuli:
æ oö
H i = 33,9 c + 117,2 ç h − ÷ + 10,5 s − 2,5 w MJ/kg
è 8ø
æ æ oö ö
ç H i = 8100 c + 28000 ç h − ÷ + 2500 s − 600 w kcal/kg ÷ (15.9)
è è 8ø ø
Ta obrazec določa kurilnost elementov iz elementarne analize in pri tem predpostavlja, da

se ogljik, vodik in žveplo v gorivu nahajajo v elementarnem stanju. To pa posebno za ogljik
in vodik ne drži v vsem, ker se rada združujeta v organskih zvezah. Kurilnost kemičnih spojin
pa se razlikuje od vsote kurilnosti njihovih elementarnih komponent. Zato so kurilnosti,
izražene po formuli (15.9), le približne.
15.7 STEHIOMETRIJA ZGOREVANJA
15.7.1 Potreba kisika in zraka, sestava zgorelih plinov
Za oksidacijo vse gorljive snovi v gorivu je potrebna neka minimalna količina kisika O min ,
ki ji pravimo tudi stehiometrijska količina. Če damo gorilnemu procesu na voljo manj kisika
kakor O min , ne more oksidirati vsa gorljiva snov. Zgorevanje je v tem primeru nepopolno. V
praksi imamo nepopolno zgorevanje tudi, kadar dovajamo v gorilni proces ravno potrebno
količino kisika O min . Nemogoče je namreč udeležence zgorevanja tako tesno pomešati in
proces tako uravnati, da bi res vse molekule gorljive substance našle pripadne molekule kisika
in se z njimi zvezale, če so poslednje natančno odmerjene. V tem primeru ostane, kakor kaže
izkušnja, vedno en del kisika neporabljen, medtem ko en del goriva sploh ni oksidiran ali pa
je oksidiran le v nižjo oksidacijsko stopnjo. Tako zgorevanje je nepopolno in pri njem ni
sproščena vsa kemična notranja energija.
Pri nepopolnem zgorevanju ogljika ne oksidira ves ogljik v CO 2 , en del zgoreva le v
produkt nižje oksidacijske stopnje, v ogljikov monoksid CO. Kakor vidimo iz enačbe (15.2)
se pri oksidaciji ogljika v CO sprosti le 123,99 MJ kmol energije, medtem ko da popolna
oksidacija v CO 2 406,88 MJ kmol energije. Nepopolno zgorevanje je torej zvezano z
izgubami energije in zato škodljivo.
Tehnično dosežemo popolno zgorevanje tako, da dovajamo v kurišče nekaj več kisika,
kakor je potrebno po kemičnih obrazcih. Zamišljeno možno popolno zgorevanje z minimalno
količino kisika imenujemo teoretično zgorevanje. V naslednjem se bomo pečali le s
teoretičnim zgorevanjem in s popolnim zgorevanjem v presežku kisika.
Za tehnične gorilne procese jemljemo kisik pretežno iz zraka. V zraku je 21 volumskih %

kisika O 2 in 79 volumskih % dušika N 2 . Zračni dušik se pretaka skozi kurišče kot za
zgorevanje nepotreben balast.
15.7.2 Trdna in kapljevita goriva
15.7.2.1 Kisik in zrak
Teoretično zgorevanje poteka z minimalno količino kisika Omin , ki jo merimo v nm 3 ali

kmol na količinsko enoto goriva.
Količina zraka, v kateri se nahaja Omin , je minimalna ali teoretična količina Z min . Iz
sestave zraka sledi:
Omin
Omin = 0,21 Z min , Z min = (15.10)
0,21
Pri teoretičnem zgorevanju je tudi količina zgorelih ali dimnih plinov minimalna Dmin .
Količino dimnih plinov merimo kakor O in Z v nm 3 ali kmol.
Omin izračunamo takole: od sestavin goriva so gorljive snovi C, H in S. V 1 kg goriva
imamo c kg C ali c/12 kmol C, h kg H 2 ali h/2 kmol H 2 in s kg S ali s/32 kmol S.
Za zgorevanje porabimo: in dobimo:
c c
c kmol O 2 kmol CO 2
12 12
h h
h kmol O 2 kmol H 2 O (15.11)
4 2
s s
s kmol O 2 kmol SO 2
32 32
Ker pa imamo v gorivu že o 32 kmol kisika, moramo z zrakom dovesti le:
c h s o
Omin = + + − kmol/kg goriva (15.12)
12 4 32 32
( )
ali v nm 3 1 nm 3 = 1 22,41 kmol in po preureditvi:
é æ o − s öù
Omin = 1,868 ê c + 3 ç h − ÷ nm 3 /kg goriva (15.13)
ë è 8 øúû
Tu je 1,868 = 22,41/12.
Iz tega sledi teoretično potrebna ali minimalna količina zraka:
Omin é æ o − s öù
Z min = = 8,89 êc + 3 ç h − ÷ nm 3 /kg goriva (15.14)
0,21 ë è 8 øúû
Razmerje teoretične količine kisika Omin v kmol in v gorivu nahajajočega se ogljika C tudi v
kmol je karakteristika goriva σ , ki jo je uvedel Mollier:
Omin v kmol/kg
σ = (15.15)
c v kmol/kg
12
h − (o − s ) / 8
σ = 1+ 3 (15.16)
c
S karakteristiko σ dobimo:
Omin = 1,868 c σ
(15.17)
Z min = 8,89 c σ
Karakteristika je prikladna za računanje zato, ker je v okviru posameznih skupin goriv

razmeroma malo spremenljiva. Za čisti ogljik je seveda σ = 1,0, za težka gorilna olja σ ≈ 1,2
in za lahka gorilna olja σ < 1,6.
15.7.2.2 Dimni plini
Dimni plini, nastali iz 1 kg goriva pri zgorevanju s teoretično količino zraka, so sestavljeni
iz (glej tudi en. (15.11)):
c 22,41 11
CO 2 kmol = c nm 3 = c kg
12 12 3
(11/3 = 44/12, 44 je molekularna masa CO 2 , 12 je molekularna masa C)
æh w ö 22,41
H 2O ç + ÷ kmol = (9h + w) nm 3 = (9h + w) kg
è 2 18 ø 18
s 22,41
SO 2 kmol = s nm 3 = 2 s kg
32 32
(2 = 64/32, 64 je molekularna masa SO 2 , 32 je molekularna masa S)
n 22,41
N2 kmol = n nm 3 = n kg
28 28
Količina Dg dimnih plinov, nastalih iz 1 kg goriva, je torej:
c h w s n
Dg = + + + + kmol/kg (15.18)
12 2 18 32 28
ali
æ 2 3 3 ö
Dg = 1,868 ç c + 6 h + w + s + n ÷ nm 3 /kg (15.19)
è 3 8 7 ø
V tej količini se nahaja tudi kisik Omin , vzet iz gorilnega zraka Z min . Celotna minimalna
količina dimnih plinov Dmin , je sestavljena iz dela Dg , ki je nastal pri zgorevanju goriva, in iz
količine gorilnega zraka Z min , pomanjšane za zraku odvzeti kisik Omin , ki je upoštevan že v
Dg :
Dmin = D g + (Z min − Omin ) (15.20)
kar lahko tudi pišemo:
Dmin = Z min+ (D g − Omin ) (15.21)
Torej na nm 3 /kg goriva:

æ 2 3 3 ö
Dg = 1,868 ç c + 6 h + w + s + n ÷ po (15.19)
è 3 8 7 ø
æ 3 3 ö
− Omin = −1,868 ç c + 3 h − o + s ÷ po (15.13)
è 8 8 ø
æ 3 2 3 ö
Dg − Omin = 1,868 ç 3 h + o + w + n ÷
è 8 3 7 ø
in končno:
æ 3 2 3 ö
Dmin = Z min + 1,868 ç 3 h + o + w + n ÷ (15.22)
è 8 3 7 ø
Pri tehničnem zgorevanju dovajamo procesu količino zraka Z, ki je večja od Z min :
Z = λ Z min > Z min

(15.23)
λ >1
Razmernik λ = Z/Z min imenujemo razmernik zraka. V literaturi se imenuje pogosto tudi
»presežek« zraka, kar pa ni pravilno. Presežek zraka je namreč le količina zraka:
(Z − Z min ) = æç1 − 1 ö÷ Z = (λ − 1) Z min

è λø
Pri praktičnem kurjenju mora λ biti tolik, da je zgorevanje zanesljivo popolno. Stremimo pa
za čim manjšim presežkom zraka. O razlogu bomo še govorili. Dopustna vrednost λ bo tem
manjša, čim tesneje lahko pomešamo gorivo in gorilni zrak. Najbolje se da zrak pomešati
seveda z gorilnimi plini, najbolj groba je zmes trdnih goriv in zraka. Vrednost razmernika λ
je nekako:
v ročnih kuriščih λ = 1,6 ... 2,0
v mehaničnih kuriščih 1,3 ... 1,6
v kuriščih za prah
ali za kapljevita goriva 1,2 ... 1,4
v plinskih kuriščih 1,05... 1,2
Pri kurjenju s presežkom zraka gredo skozi kurišče nespremenjene naslednje snovi:
a) presežek kisika ( λ – 1) Omin

b) ves dušik gorilnega zraka 0,79 Z
c) dušik iz goriva n
d) pepel p
Snovi a), b) in c) se nahajajo v dimnih plinih. Pepel se loči od dimnih plinov in se posebej
odvaja iz kurišča. V tehničnih kuriščih za trdna goriva ne zgoreva vsa gorljiva substanca, zato
se nahaja v pepelu vedno nekaj »še gorljivega«. Pri natančnih računih moramo upoštevati tudi
ta nezgoreli, torej neizkoriščeni del gorljive substance, kar ni posebno težavno. Velikokrat pa
gorljivo substanco v pepelu lahko zanemarimo. To bomo tu storili, da ne bi problema preveč
komplicirali. Količina dimnih plinov s presežkom zraka je torej analogno (15.22):
æ 3 2 3 ö
D = λ Z min + 1,868 ç 3 h + o + w + n ÷ nm 3 /kg goriva (15.24)
è 8 3 7 ø
Sestavo dimnih plinov določamo s posebnimi aparati za analizo. Pred analizo pa se dimni
plini vedno osušijo, pri čemer izpadeta vsa voda (H 2 O ) in žveplov dioksid (SO 2 ) . Količina
(H 2O + SO2 ) v dimnih plinih znaša:
(H 2O + SO2 ) = 1,868 æç 6 h + 2 w + 3 s ö÷ nm 3 /kg goriva (15.25)

è 3 8 ø
Količina suhih dimnih plinov Ds je manjša od količine vlažnih dimnih plinov D:
Ds < D
Količina iz enega kg goriva nastalih suhih dimnih plinov je:
æ 2 3 ö
Ds = D − 1,868 ç 6h + w + s ÷ nm 3 /kg goriva
è 3 8 ø
in iz (15.24):
æ3 3 3 ö
Ds = λ Z min + 1,868 ç o + n − 3h − s ÷ nm 3 /kg (15.26)
è8 7 8 ø
15.7.3 Plinasta goriva ali gorilni plini
15.7.3.1 Kisik in zrak
Sestavljenost gorilnih plinov je lahko zelo različna; ali so kemično čiste snovi, n.pr. vodik
H 2 , metan CH 4 itd., ali pa so zmesi različnih, kemično enostavnih gorljivih plinov, n.pr.
koksni plin, plavžni plin itd. Več o sestavi gorilnih plinov najdemo v OP.
Splošna formula kemično enostavnih gorilnih plinov je C x H y O z . Pri izračunavanju
stehiometrijske ali teoretične količine za zgorevanje potrebnega zraka postopamo prav tako
kakor pri trdnih gorivih. Za vsako komponento posebej določimo količino kisika in te delne
količine seštejemo. Od te vsote moramo odšteti elementarni kisik O 2 , ki se nahaja v gorivu.
1 kmol (nm )
3
CO porabi ½ kmol (nm )
3
O2 in
daje 1 kmol (nm )
3
CO 2
1 kmol (nm )
3
H2 porabi ½ kmol (nm )
3
O2 in
daje 1 kmol (nm )
3
H 2O
1 kmol (nm )
3
CH 4 porabi za C 1 kmol (nm )
3
O2 in
daje 1 kmol (nm )
3
CO 2
porabi za H 4 1 kmol (nm )

3
O2 in
daje 2 kmol (nm )
3
H 2O
Splošno velja za vsako komponento gorilne plinske zmesi:
æ y zö kmol O 2 nm 3 O 2
Omin =çx+ − ÷ ali (15.27)
è 4 2ø kmol komponente nm 3 komp.
V 1 kmol gorilnega plina se nahaja toliko kilomolov i-te komponente, kolikršno je molno
razmerje M i te komponente. Molno razmerje M i pa je enako volumenskemu razmerju vi , ki
ga dobimo iz normalne volumetrične analize plina. Ravno isto velja za količine, izražene v
nm 3 . Delež vsake komponente v 1 kmol gorilnega plina je tudi enak volumenskemu razmerju
te komponente v plinu.
Doprinos O i min i-te komponente k porabi kisika 1 kmol gorilnega plina je:
æ y zö kmol (nm 3 ) O 2
Omin = vi ç x + − ÷ (15.28)
è 4 2 øi kmol (nm 3 ) gor.plina
Omin za zmes plinov dobimo:
æ y zö kmol (nm 3 ) O 2
Omin = v i ç x + − ÷ − v o2 (15.29)
è 4 2 øi kmol (nm 3 ) gor. plina
− vo 2 je delež kisika v plinski zmesi – in iz tega:
1
Z min = Omin (15.30)
0,21
Tudi v plinskih kuriščih potrebujemo za popolno zgorevanje presežek zraka λ . V tem

primeru je količina zraka, ki vstopa v kurišče Z:
Z = λ Z min
15.7.3.2 Dimni plini
Iz gorilnega plina ( C x H y O z ) i , katerega volumensko razmerje v zmesi je vi , nastanejo tile

zgoreli ali dimni plini:
y
vi x CO 2 in vi H 2O
2
Kisik O 2 se pri zgorevanju sproti porablja in se nahaja v nastalem CO 2 in H 2 O . Ker pa

kisik gorilnega plina ne zadostuje, dovajamo še potrebni kisik z gorilnim zrakom. Količina iz
goriva nastalih dimnih plinov Dg je:
æ y ö kmol (nm 3 )
D g = å vi ç x + ÷ (15.31)
i è 2 ø i kmol (nm 3 )
Celotna količina dimnih plinov D je analogna enačbi (15.21):
D = λ Z min + (Dg − Omin )

æ yö
D = λ Z min + å vi ç x + ÷ − Omin (15.32)
i è 2 øi
Če zanemarimo naravno vlažnost gorilnega zraka (in to vedno storimo), je količina vode
(H 2O ) , ki se nahaja v D:
yi kmol (nm 3 )
(H 2O )D = å vi (15.33)
i 2 kmol (nm 3 )
Količina suhih dimnih plinov je:
kmol (nm 3 )
Ds = λ Z min + å vi xi − Omin (15.34)
i kmol (nm 3 )
15.8 TEMPERATURA ZGOREVANJA IN ENTALPIJA DIMNIH PLINOV
Pri zgorevanju sproščena kemična energija poveča kalorično notranjo energijo dimnih
plinov in s tem njihovo temperaturo; če se je pri zgorevanju povečal volumen, se del –
navadno majhen – sproščene energije porabi za ustrezno volumensko delo. Kadar med
zgorevanjem ne odteka – hote ali nehote – nobena toplota iz procesa, kadar je torej zgorevanje
adiabatno, se nahaja tik po zgorevanju vsa sproščena kemična energija v dimnih plinih.
Kalorična energija dimnih plinov je dosegla največjo vrednost in prav tako je dosegla tudi
temperatura svojo maksimalno vrednost. To največjo možno temperaturo dimnih plinov
imenujemo teoretično temperaturo zgorevanja Tt .
V tehničnih kuriščih poteka zgorevanje večinoma izobarno pri zunanjem tlaku. Kadar ne
bomo izrecno drugače poudarili, bomo vedno govorili o takem »normalnem« zgorevanju. Po
adiabatnem zgorevanju je entalpija vročih dimnih plinov enaka entalpiji udeležencev pred
zgorevanjem, povečani za kurilnost goriva. Entalpija vročih dimnih plinov pa je tudi enaka
vsoti entalpij vseh komponent dimnih plinov pri teoretični temperaturi zgorevanja. Če
izračunamo maksimalno entalpijo dimnih plinov po obeh nakazanih metodah in rezultata
izenačimo, dobimo enačbo z edino neznanko Tt . Iz te enačbe lahko izračunamo teoretično
temperaturo zgorevanja. Ker se v praksi entalpije štejejo od temperature 0 °C, je tu prikladno
računati s Celzijevo temperaturno skalo, v kateri je teoretična temperatura zgorevanja ϑt .
Torej:
1 kg goriva temperature ϑ g in srednje specifične toplote c g [ ]0g 1 prinaša s seboj

entalpijo:
h g = [c g ] 0g ϑ g (15.35)
Količina gorilnega zraka je enaka λ Z min nm 3 /kg goriva ali (1 22,4 ) λ Z min
kmol kg goriva . Srednja molna specifična toplota zraka ob konstantnem tlaku je cµ z [ ] z
0
in
njegova temperatura je ϑ z . Entalpija gorilnega zraka je torej:
hz =
λ Z min
22,4
cµ z [ ]0z ϑz (15.36)
Entalpija dimnih plinov je vsota entalpij sestavin: CO 2 , H 2 O, N 2 , O 2 , SO 2 . Entalpija deleža

CO 2 je n.pr.:
hco 2 =
c
12
[
cµ co 2 ]t0 ϑt
Tu je c/12 število kmolov CO 2 , ki so nastali iz c kg ogljika/kg goriva, cµ co 2 [ ]t0 pa je

srednja molna specifična toplota ogljikovega dioksida pri konstantnem tlaku med začetno
temperaturo 0 °C in teoretično temperaturo zgorevanja ϑ z . Na podoben način dobimo tudi
entalpije ostalih sestavin dimnih plinov. Končna enačba se glasi:
λ Z min
H i + [c g ] 0g ϑ g +
22,4
[cµ z ] 0z ϑ z =
= í [cµ CO 2 ] t0 + [cµ SO 2 ] t0 + ç + ÷ [cµ H 2 O ] t0 +

ìc s æh w ö
(15.37)
î12 32 è 2 18 ø
+ 0,21 (λ − 1) min [cµ O 2 ] t0 + 0,79 λ min [cµ N 2 ] t0 ý ϑt

Z Z ü
22,4 22,4 þ
1
Tu pišemo za zgornjo temperaturno mejo srednjih specifičnih toplot samo indekse temperatur. Torej g namesto
ϑ g itd.
Na desni strani enačbe (15.37) nismo upoštevali uparjalne toplote vode v tretjem sumandu.
Vzeli smo, kakor da se obnaša vodna para prav do temperature 0 °C kakor plin. Da bi to
izenačili smo vstavili v levo stran le spodnjo kurilnost H i in ne zgornje H s .
Podobno enačbo lahko nastavimo za plinasta goriva.
V tej enačbi je edina neznanka maksimalna temperatura zgorevanja ϑt , ki nastopa izven
eksplicitno zavitega oklepaja in implicitno še v vsaki srednji specifični toploti [c ] t0 kot
zgornja meja temperaturnega intervala. Ta enačba se lahko razreši po ϑt ali s sistematičnim
poskušanjem ali pa na bolj eleganten način grafično.
15.8.1 Diagram h– ϑ dimnih plinov
Za grafično rešitev enačbe (15.37) narišemo diagram h– ϑ dimnih plinov. Desno stran
enačbe (15.37) izračunamo za različne temperature ϑ , n.pr. za 50 °C, 100 °C, 200 °C, … in
dobimo tabelo odvisnosti entalpije dimnih plinov od temperature. Srednje specifične toplote
za posamezne sestavine vzamemo iz tabel; v nekaterih tabelah najdemo že kar entalpije plinov
h za različne temperature ϑ (glej OP):
hϑ = [c ] ϑ0 ϑ
V diagramu h– ϑ (s1. 15.4) narišemo odvisnost h = h (ϑ) po podatkih iz tabel. ϑt je
Slika 15.4: Diagram h– ϑ za dimne pline

temperatura, pri kateri postane h = hmax . Narišemo premico h = hmax , katere presečišče s
krivuljo h (ϑ) (točka A v sl. 15.4) daje temperaturo ϑt .
Kalorično notranjo energijo v kurišču nastalih plinov stanja A izvlečemo iz plinov z
ohlajevanjem. Ohlajevalna preobrazba plinov poteka v diagramu h–ϑ iz stanja A po krivulji
h (ϑ) do stanja 0 pri temperaturi okolice ϑ0 . V diagramu h–ϑ lahko zasledujemo plinom
odvzete entalpije. Plini oddajo pri ohladitvi od temperature ϑt (stanje A) na temperaturo ϑC
(stanje C) entalpijo A hC . Pri izobarni ohladitvi je A hC seveda enaka plinom odvzeti toploti
A QC , ( A hC ) p = A QC m .
Tehnično zgorevanje poteka večinoma pri atmosferskem tlaku in prav tako tudi
ohlajevanje dimnih plinov. Majhne razlike tlaka, ki se porabijo za transport dimnih plinov
skozi ogrevalne površine tehnične naprave (n.pr. parnega kotla), so v tej zvezi brez pomena in
se lahko zanemarijo.
Diagram h–ϑ je tedaj obenem diagram Q m − ϑ . Če ga zasučemo okoli osi XX (sl. 15.4)
za kot π , dobimo diagram ϑ − Q m (sl. 15.5), ki je obenem temperaturna karakteristika
dimnih plinov oziroma toplote, ki jo lahko od njih dobimo. Seveda pa se dajo vse informacije
temperaturne karakteristike dobiti tudi naravnost iz diagrama h–ϑ.
Toploto dimnih plinov prenašamo na primerno delovno snov, n.pr. na H 2 O v parnih
kotlih. Ker rabimo za tehnični prenos toplote neko končno temperaturno razliko in ker je
najnižja možna temperatura delovne snovi enaka
temperaturi okolice ϑ0 , ne bomo mogli ohladiti
dimnih plinov na teoretično najnižjo temperaturo
ϑ0 , temveč le na neko višjo temperaturo ϑ E :
ϑ E > ϑ0
Dimnim plinom bomo zaradi tega odvzeli le

entalpijo A hE (izkoriščeno entalpijo) oziroma
toploto A QE (izkoriščeno toploto). V plinih, ki jih
izpuščamo skozi dimnik v atmosfero, se nahaja še
Slika 15.5: Diagram ϑ − Q / m izgubljena entalpija hizg oziroma izgubljena

za dimne pline toplota Qizg (izgube skozi dimnik). Seveda
gledamo, da so te izgube čim manjše in da dimne pline čim bolj ohladimo. V modernih
velepostrojenjih je ϑ E = 80 do 100 ºC. Vrednost dimnim plinom odvzete toplote lahko
izrazimo s srednjo temperaturo njenega odvzema Tm , od .
Toploto A QE odvzemamo dimnim plinom ob spremenljivi temperaturi med TA in TE .
Odvzeta toplota ima eksergijo EQ . Srednja temperatura odvzema ali srednja razpoložljiva
temperatura Tm, od je tista konstantna temperatura, pri kateri bi toplota A QE imela tudi
eksergijo EQ .
Srednja temperatura odvzema toplote se izračuna takole:
E
A QE m Q m
Tm, od = = (15.38)
s A − sE ∆s A
s je specifična entropija dimnih plinov.

Za izobarno preobrazbo izračunamo ∆s
takole:
(T ds = dQ = dh ) p
dh
ds =
T
A
dh
Slika 15.6: Določitev integrala
A
∆s= òT (15.39)
E
ò dh / T
E
Vrednost integrala (15.39) določimo grafično
tako, da narišemo krivuljo 1 T = f (h ) , za kar vzamemo sovpadne vrednosti T in h iz
diagrama h = h (ϑ) , ploskev pod krivuljo med E in A pa planimetriramo (sl. 15.6). Toplota
A QE je seveda tem več vredna, čim višja je njena srednja razpoložljiva temperatura.
15.8.2 Zgorevanje ob nižjih temperaturah
V tehničnih kuriščih zgorevanje ni adiabatno; en del sproščene energije se odvaja iz

procesa že med njegovim potekanjem. Večinoma se ta del odvaja s sevanjem ali žarčenjem.
Zaradi tega dimni plini po končanem zgorevanju niso nabiti z vso kalorično energijo, ki
ustreza kemični energiji reakcije, in je zato njihova temperatura nižja od teoretične
temperature ϑ t . Za tipična kurišča se da prava temperatura zgorevanja ϑ z izraziti s formulo:
ϑz = f ϑt
pri čemer je f < 1 . f je empirični faktor kurišča. Za geometrično enostavna kurišča se da f

izračunati. S tem vprašanjem pa se tu ne bomo ukvarjali. Za tako zgorevanje se spremenita
diagrama h–T in T–Q .
Celotna razpoložljiva entalpija hmax oziroma toplota Qmax ostaneta seveda nespremenjeni.
O poteku temperature med zgorevanjem pa moramo napraviti razumno predpostavko.
Zadostuje, če vzamemo, da je temperatura med zgorevanjem konstantna in enaka ϑ z .
Krivulja h = h (ϑ) (sl. 15.4) je tedaj med B in D črtkana premica, od D navzdol pa se
zgoreli plini hladijo po prvotni, iz enačbe (15.37) izračunani krivulji. Ravno tako je v
diagramu T −Q m (sl. 15.5) temperaturna karakteristika med B in D črtkana premica, sicer pa
ostane diagram nespremenjen. Zgorevanje pri nižji temperaturi zmanjša srednjo razpoložljivo
temperaturo toplote.
Za primerjavo in za principielne raziskave ta korektura diagrama večinoma ni potrebna.
Tudi mi bomo obravnavali probleme v glavnem po teoretičnem diagramu.
Za dano maksimalno entalpijo hmax je teoretična temperatura zgorevanja ϑt tem višja,
čim bolj položna je krivulja h = h (ϑ) . Za dano krivuljo h = h (ϑ) je temperatura ϑt tem
višja, čim večja je maksimalna entalpija dimnih plinov hmax . Krivulja h = h (ϑ) je strma,
kadar je količina dimnih plinov na količinsko enoto goriva velika. V tem primeru raste
entalpija razmeroma hitro z rastočo temperaturo. Če je količina dimnih plinov manjša, raste
entalpija seveda bolj počasi s temperaturo; krivulja h = h (ϑ) je v tem primeru bolj položna. V
dimnih plinih se nahajajo produkti oksidacije gorljive substance in balast, ki je šel
nespremenjen skozi gorilni proces, ki pa prispeva seveda prav tako aktivno k entalpiji dimnih
plinov kakor pri gorenju sodelujoče snovi. Ta balast je dušik gorilnega zraka in pa kisik, ki se
nahaja v dimnih plinih zaradi presežka zraka. Čim bolj reduciramo količino balasta, tem večje
teoretične temperature zgorevanja bomo imeli.
15.8.3 Izobarno zgorevanje pri tlaku okolice
Oglejmo si izobarno zgorevanje pri tlaku okolice p ≈ 1 bar. Količino dimnih plinov lahko
zmanjšujemo s tem, da kurimo z najmanjšim tehnično dopustnim razmernikom zraka λ .V
Slika 15.7: Diagram h − ϑ za zgorevanje ogljika
sl. 15.7 so narisane krivulje h (ϑ) za zgorevanje 1 kg čistega ogljika. Ogljik ima spodnjo
kurilnost H i = 33,9 MJ kg . Zaradi enostavnosti vzamemo, da je temperatura okolice
ϑ = 0 °C . V tem primeru vstopata gorilni zrak in gorivo v proces z entalpijo nič. Na levi strani
enačbe (15.37) stoji tedaj samo H i .
Krivulja za λ = 1,4 je strmejša od krivulje za λ = 1,0; ϑt je v prvem primeru enak
1730 ºC (točka A v sl. 15.7) v drugem pa 2120 °C (točka B). Še bolj položno krivuljo
dosežemo, če dovajamo v kurišče zrak, ki smo ga umetno obogatili s kisikom. Tako je
narisana v sl. 15.7 tudi krivulja za gorilni zrak, ki ima 35 vol % kisika in 65 vol % dušika. Pri
takem zgorevanju z minimalno količino zraka (brez presežka) je ϑt = 3350 °C . Če pa poteka
gorilni proces v čistem kisiku, dobimo najbolj položno krivuljo h (ϑ) in najvišjo ϑt . Tudi ta
krivulja je narisana v sl. 15.7. Njeno presečišče D s hmax pa leži daleč izven diagramske
ploskve. Za zgorevanje v minimalni količini čistega kisika je temperatura ϑt približno
6000 °C. Zgorevanje v čistem kisiku ali v zraku, ki je obogaten s kisikom, je seveda draga
zadeva, saj se mora kisik pripraviti v posebnih napravah, pri čemer se porabijo tudi znatne
energije. Vendar se tako zgorevanje tehnično uporablja, kjer so potrebne višje temperature.
Splošno znan primer je plamensko varjenje s temperaturo okoli 3500 °C v jedru plamena.
Obstajajo tudi plavži, v katere vpihavajo s kisikom obogaten zrak.
15.8.4 Disociacija
Tako izračunanih visokih temperatur dimnih plinov pa tudi pri adiabatnem zgorevanju ne
bi mogli doseči. To preprečuje disociacija, katere vpliv postaja upošteven pri temperaturah
nad 1500 °C. Pri višjih temperaturah namreč obstajajo v dimnih plinih poleg popolnoma
oksidiranih molekul CO 2 še nepopolno oksidirane molekule CO in neporabljen kisik O 2 , ki
se pri taki temperaturi ne morejo združiti v CO 2 . Vsaki temperaturi pripada določeno
razmerje CO/CO 2 . Čim višja je temperatura, tem večje je to razmerje in obratno. Ker v CO
ogljik ni popolnoma oksidiran, ni še sproščena vsa kemična energija popolne oksidacije
(kurilnost). Iz enačb (15.2) vidimo, da so nepopolno oksidirane molekule CO dale od sebe
samo 30 % ogljikove kurilnosti. Pri ohlajevanju dimnih plinov molekule CO postopoma
zgorevajo in prej zadržana energija se sprošča. Nekako pri temperaturi 1500 °C je ta proces
praktično končan in količina neoksidiranega CO je v področju pod 1500 °C zanemarljivo
majhna in nima bistvenega vpliva na temperaturo dimnih plinov. Pri visokih temperaturah pa
je vpliv disociacije zelo velik. Ta vpliv je nekako analogen zgorevanju z istočasnim odvodom
energije (toplote). V obeh primerih se krivulja h = h (ϑ) zakrivi proti levi v področje nižjih
temperatur, enkrat zaradi predčasnega odvoda toplote, drugič pa zaradi zadržanega sproščanja
energije.
V sl. 15.7 je črtkano narisana z upoštevanjem disociacije korigirana krivulja h (ϑ) za
zgorevanje ogljika v čistem kisiku. Ta krivulja seka linijo hmax v točki G, ki ji pripada
temperatura ϑt ≈ 3000 °C , medtem ko smo brez upoštevanja disociacije dobili ϑt ≈ 6000 °C .
To je seveda ekstremni primer. O vplivu disociacije na temperaturo pri zgorevanju nekaterih

tehničnih plinov daje tabela 15.2 nekaj podatkov.
Tabela 15.2: Teoretična temperatura zgorevanja nekaterih gorljivih plinov z

zrakom brez upoštevanja disociacije (A) in z upoštevanjem le-te (B)1
ϑt
PLIN λ = 1,0 λ = 1,3
A B A B
Vodik H2 2280 2180 1910 1900
Ogljikov monoksid CO 2410 2150 2040 1960
Metan CH 4 2050 1950 1680 1670
Etan C2H6 2130 2000 1740 1730
Plavžni plin 1290 1290 1170 1170
Generatorski plin 1690 1650 1480 1480
Vpliv disociacije je komplicirano izračunati in ga tu ne bomo obravnavali. Pozneje bomo

spoznali enostaven diagram, ki upošteva disociacijo pri zgorevanju.
15.8.5 Izohorno zgorevanje
Izohorne specifične toplote so manjše od izobarnih. Zato je za izohorno zgorevanje desna

stran enačbe (15.37) manjša kakor za izobarno zgorevanje. Za izohorno zgorevanje je krivulja
h (ϑ) bolj položna kakor za izobarno. Če poteka gorilni proces pri konstantnem volumnu, se
dajo doseči višje teoretične temperature zgorevanja. V diagramu sl. 15.7 je tudi narisana
krivulja h (ϑ) za izohorno zgorevanje 1 kg ogljika z razmernikom zraka λ = 1,4 . Teoretična
temperatura tega zgorevanja je ϑt = 2120 °C (točka F), torej znatno višja kakor temperatura
analognega izobarnega zgorevanja. Tehnično je izohorno zgorevanje težje izvedljivo kakor
1
Sackmann, Gas-Wärme, 1959, št. 11, Arbeitsblatt 71
izobarno. Tako zgorevanje imamo v valju Ottovih1 motorjev z notranjim zgorevanjem

(benzinskih motorjev).
15.8.6 Srednje razpoložljive temperature
Zanimivo je primerjati srednje razpoložljive temperature izkoriščenih toplot za različne, v

diagramu sl. 15.7 prikazane, načine zgorevanja. V tabeli so srednje temperature T m ,
izračunane po enačbi (15.38), med temperaturama ϑt in ϑ E = 200 °C .
Tabela 15.3: Srednje razpoložljive temperature T m , med ϑt in 200 °C izkoriščenih

toplot za različne načine zgorevanja 1 kg čistega ogljika
Tm ∆s h200
Način zgorevanja
K MJ/K kg MJ/kg
Izobarno p ≈ 1 bar
λ = 1,4 1088 0,028 3,43
λ = 1,0 1257 0,025 3,14
35 % O 2 1618 0,020 3,23
100 % O 2 , z
disociacijo 1884 0,0158 3,32
izohorno
λ = 1,0 1237 0,0254 3,14
15.9 REGENERATIVNO PREDGREVANJE PRI ZGOREVANJU
Teoretična temperatura zgorevanja se lahko zviša tudi s povečanjem leve strani enačbe
(15.37), torej s povečanjem maksimalne entalpije dimnih plinov hmax . Ker je za dano gorivo
H i konstanta, je možno povečati le drugi in tretji člen z zvišanjem temperatur ϑ g in ϑ z .
Trdna goriva se v praksi ne predgrevajo, kapljevita goriva le redko, pač pa se pogosto
1
Nikolaus August Otto, (1832-1891), strojni tehnik, osnoval je skupaj z Lanen-om tovarno plinskih motorjev
Deutz, izumitelj po njem imenovanega motorja
predgrevajo gorilni plini (drugi člen). Povečanje vstopne entalpije gorilnega zraka (tretji člen)
prinaša vedno znatne dobičke.
Predgrevamo lahko s toploto iz posebnega toplotnega vira (to je redek primer), lahko pa
predgrevamo tudi tako, da predgrevalno toploto jemljemo iz samih produktov zgorevanja,
torej iz dimnih plinov. Ta predgrevalna toplota kroži stalno v gorilnem procesu. Iz dimnih
plinov jo odvzamemo in prenesemo v udeležence pred procesom, ki se tako predgrevajo. Pri
zgorevanju nastajajo dimni plini, v katerih se seveda nahaja poleg sproščene kemične energije
tudi vsa predgrevalna toplota. Sproščeno kemično energijo odvzamemo plinom za koristen
namen, nakar v njih preostane predgrevalna toplota, ki jo sedaj ponovno uporabimo za
predgrevanje itd. Tako »notranje« predgrevanje imenujemo regenerativno predgrevanje.
15.9.1 Menjalniki toplote
Za regenerativno predgrevanje zraka potrebno toploto, odvzamemo dimnim plinom po

shemi sl. 15.8. Gorilni zrak vstopa v predgrevalnik zraka in prevzame tu v protitoku iz dimnih
plinov toploto Qz . Predgrevalnik zraka je
aparat za izmenjavo toplote med dvema
plinskima tokovoma, in sicer med vročim
tokom dimnih plinov in hladnim tokom
gorilnega zraka. Topli in hladni tok lahko
tečeta skozi menjalnik toplote v isti smeri,
tak aparat se imenuje istotočni menjalnik
toplote ali na kratko istotočnik. Toka pa
lahko tečeta skozi aparat tudi v nasprotnih
Slika 15.8: Regenerativno predgrevanje smereh; protitočni menjalnik toplote ali

gorilnega zraka protitočnik. Eden od tokov skozi menjalnik
je toplejši in pri pretoku oddaja toploto, ta tok bomo imenovali vroči tok. Drugi tok pa je
hladnejši in sprejema toploto, zato mu pravimo hladni tok. Temperaturne razmere v
menjalniku toplote raziskujemo v diagramu T–Q (sl. 15.9). Vroči tok se hladi po svoji krivulji
TV = TV (Q ) , hladni tok pa se greje po krivulji TH = TH (Q ) . Za prenos toplote je potrebna
Slika 15.9: Prenos toplote v menjalniku toplote, diagrami T–Q in Q–T,

I za istotočnik, II za protitočnik
temperaturna razlika ∆T . Temperatura vročega toka mora biti povsod višja od temperature
hladnega toka TV > TH . Krivulja TV (Q ) leži vsa nad krivuljo TH (Q ) . V sl. 15.9 – I b
vidimo diagram T–Q za istotočnik. Smer obeh tokov je od desne proti levi. Vstopna
temperatura vročega toka je TV 1 , njegova izstopna temperatura pa je TV 2 . Analogno
označujemo vstopno temperaturo hladnega toka TH 1 , izstopno pa TH 2 . Od temperature TV 1
se vroči tok hladi po krivulji TV (Q ) , hladni tok pa se segreva od TH 1 po krivulji TH (− Q ) .
Krivulja TH (− Q ) je obrnjena krivulja TH (Q ) in sicer tako, da temperature v smeri pretoka
rastejo. Temperaturna razlika je največja pri vstopu v menjalnik toplote ∆T1 = TV 1 − TH 1 ,
najmanjša pa na izstopu iz njega ∆T2 = TV 2 − TH 2 . Za prenos toplote je potrebna neka
minimalna razlika temperature ∆Tmin , ki se pri istotočniku nahaja na izstopu iz njega. V

skrajnem teoretičnem primeru je ∆Tmin = 0 in postane TV 2 = TH 2 . Vroči tok lahko ohladimo
na najnižjo temperaturo:
TV 2 min = TH 2 > TH 1 (15.40)
hladilni tok pa lahko segrejemo na največ:
TH 2 max = TV 2 < TV 1 (15.41)
V istotočniku je potek temperaturne razlike zelo neenakomeren. Pri vstopu je ∆T zelo

velik, pri izstopu pa zelo majhen. V protitočni menjalnik toplote (sl. 15.9 – II) vstopata toka
na nasprotnih straneh. Vroči tok se hladi prav tako kakor v istotočniku po krivulji TV (Q ) ; v
Slika 15.10: Krivulja T (Q ) za protitočnik:

I ∆Tmin na vroči strani
II ∆Tmin na hladni strani
smeri (− Q ) se temperatura znižuje (sl. 15.9 – II b). Hladilni tok pa se segreva po krivulji
TH (Q ) ; v smeri pozitivnega Q se temperatura zvišuje. Iz slike vidimo, da se potek obeh
krivulj veliko bolj približuje ekvidistantnemu poteku kakor pri istotočniku. Razlika
temperature ∆T je zelo enakomerna. ∆Tmin leži tudi tu na enem koncu aparata, na katerem je
odvisno od oblike obeh krivulj − T (Q ) . Če se zbližujeta v smeri proti desni, kakor je to
narisano v sl. 15.9 – II b, leži ∆Tmin pri vstopu vročega toka. Ker postane teoretični
∆Tmin = 0 , dobimo v tem primeru maksimalno temperaturo, na katero se da segreti hladni

tok:
TH 2 max = TV 1 (15.42)
Če pa leži ∆Tmin na levi strani, je mejna temperatura, na katero lahko hladimo vroči tok:
TV 2 min = TH 1 (15.43)
Kar se dosegljivih temperatur tiče, je protitočnik ugodnejši od istotočnika. Kadar želimo

tok segreti na čim višjo temperaturo ali hladiti na čim nižjo temperaturo, bomo uporabljali
protitočne menjalnike toplote. To velja tudi za regenerativno predgrevanje zraka. Namesto
diagrama T–Q rabimo tudi diagram Q–T, ki nastane iz prvega z zasukom za π okoli osi –X, X
(sl. 15.9 – I b), ki ima enačbo T = Q. Diagram Q–T za istotočnik vidimo v sl. 15.9 – I c; za
protitočnik pa v sl. 15.9 – II c. V diagramu Q–T leži krivulja hladnega toka QH v celoti na
levi strani krivulje vročega toka QV . V sl. 15.10 je še enkrat narisan potek krivulj protitočnika
za ∆Tmin na vroči strani (sl. 15.10 – I) in za ∆Tmin na hladni strani (sl. 15.10 – II).
15.9.2 Primer
Kot primer bomo raziskali regenerativno predgrevanje gorilnega zraka na temperaturo

ϑ = 600 ºC pri zgorevanju ogljika z zračnim razmernikom λ = 1,4. V diagramu h– ϑ
(sl. 15.11) je narisana ista krivulja – h (ϑ) za dimne pline kakor v sl. 15.7. Po tej krivulji –
h (ϑ) se dimni plini izobarno hladijo. Za zasledovanje segrevanja gorilnega zraka rabi še
krivulja h (ϑ)z . Ker je za zgorevanje 1 kg ogljika z λ = 1,4 potrebno 0,556 kmol zraka,
narišemo za to količino krivuljo h (ϑ)z . Da bi se ta krivulja bolje razločevala od krivulje za
dimne pline, je premaknjena paralelno v smeri osi – h navzgor za 10 MJ kg C . Skala za
entalpijo gorilnega zraka se nahaja na desnem robu diagrama. Krivulja za zrak ima seveda isto
temperaturno skalo kakor krivulja za dimne pline.
Po krivulji h (ϑ)z se segreva zrak v protitočniku in vstopa nato v kurišče, kjer poteka
kurilni proces. Potem oddajo vroči dimni plini koristno toploto in tečejo s primerno
temperaturo v predgrevalnik, kjer oddajo še pregrevalno toploto Qz . Iz predgrevalnika zraka
izstopajo plini s temperaturo ϑ D (sl. 15.11), ki je večja od temperature okolice

ϑ0 (ϑ D > ϑ0 ) . Zaradi tega odnesejo s seboj izgubljeno entalpijo hD v okolico. hD se
imenuje tudi izguba skozi dimnik. Ves proces je praktično izobaren, ker so razlike tlaka,
potrebne za transport zraka in plinov skozi postrojenje, v tem primeru zanemarljive. Za prenos
toplote v protitočniku potrebujemo minimalno temperaturno razliko, ki naj bo tukaj
Slika 15.11: Diagram h − ϑ za regenerativno predgrevanje gorilnega zraka
∆Tmin = 200 K . Odsek AB od 0 °C do 600 °C krivulje – h (ϑ)z moramo premakniti v

pravilno lego nasproti krivulji h (ϑ)z za dimne pline, kakor to zahteva diagram Q (T ) za
protitočnik (sl. 15.10). Ker je krivulja za zrak bolj položna od krivulje plina, se nahaja
minimalna temperaturna razlika na vročem kraju protitočnika. Odsek AB krivulje – h (ϑ)z
premaknemo paralelno v smeri osi – h za toliko, da je točka B v smeri temperaturne osi
oddaljena od krivulje – h (ϑ)z za ∆Tmin = 200 K . Pravilno premaknjena krivulja – h (ϑ)z je
narisana v sl. 15.11 črtkano in označena z A'B' . Dimni plini začenjajo oddajati toploto za
predgrevanje zraka v točki C pri temperaturi 800 °C. Zrak je med predgrevanjem prejel
toploto Q z = 10,2 MJ kg C , ki je enaka entalpijski razliki točk A' in B'. Če postavimo, da

poteka prenos toplote iz plinov v zrak v dobro izoliranem protitočniku brez izgub energije v
okolico, so dimni plini oddali entalpijo, enako Qz . Plini izstopajo iz predgrevalnika zraka v
stanju D, ki se nahaja za hz = Qz pod stanjem C in katerega temperaturo
ϑ D = 245 °C odčitamo iz diagrama (sl. 15.11). Temu stanju ustreza izguba skozi dimnik
hD = 4,0 MJ kg C .
Ker prinaša gorilni zrak v kurišče entalpijo hz = 10,2 MJ kg C , je maksimalna entalpija
dimnih plinov:
hmax = H s + hz = 44,1 MJ kg C
Ta entalpija da presečišče E z h (ϑ) in ustrezno teoretično temperaturo zgorevanja

ϑt = 2157 °C. Temperaturo zgorevanja brez predgrevanja zraka smo bili določili z le
1730 ºC.
V dimnih plinih razpoložljiva toplota Qraz pa je sedaj enaka maksimalni entalpiji,
zmanjšani za predgrevalno toploto in za izgube skozi dimnik:
Qraz = hmax − Q z − hD = 29,9 MJ kg C
Analogno tabeli 15.3 izračunamo srednjo temperaturo razpoložljive toplote in ostale podatke:
Tm = 1812 K ∆s = 0,0165 kJ K kg C
15.9.3 Termodinamični pomen regenerativnega predgrevanja
Termodinamični pomen regenerativnega predgrevanja gorilnega zraka pri zgorevanju leži

v tem, da poteka v tem primeru kemični proces zgorevanja v področju višjih temperatur kakor
pa proces brez predgretega zraka. Ker prinaša gorilni zrak že precejšno kalorično notranjo
energijo s seboj, se sproščena kemična energija pretvarja v kalorično energijo pri višjih
temperaturah. Tako dobljena kalorična energija je seveda več vredna kakor pa energija nižje
temperature. To energijo izvlačimo iz dimnih plinov pri višji srednji temperaturi, zato je tudi
razpoložljiva toplota sedaj več vredna. Nizko temperaturno in zato manjvredno kalorično
energijo porabljamo za predgrevanje zraka. Pri takem gorilnem procesu ne proizvajamo iz
kemične notranje energije malo vredne nizko temperaturne kalorične energije in prav tako iz
takega procesa ne jemljemo nizko temperaturne energije za koristno rabo. Nizko temperaturna
kalorična energija kroži stalno v notranjosti procesa, tako da se vrača s konca procesa skozi
protitočnik v začetek procesa.
V plinskih kuriščih se tudi gorilni plin lahko regenerativno predgreva.
Regenerativno predgrevanje udeležencev zgorevanja je zato zelo važen in pomemben
postopek. Z energetičnega stališča gledano je tako predgrevanje pri vsakem gorilnem procesu
nujno potrebno.
15.10 EKSERGIJA GORIV
Eksergija, ki bi bila na voljo, če bi potekala oksidacija gorljivih substanc povračljivo, se

imenuje eksergija goriva. Eksergija goriva se izračuna po formuli (10.133), ki jo tu ponovno
navajamo:
eG = h1 − h2 − T0 (s1 − s 2 )
eG je eksergija goriva, h1 in s1 sta vsoti entalpij in entropij udeležencev, t.j. goriva in kisika
pred zgorevanjem pri temperaturi T0 in okoliškem tlaku p0 , h2 in s2 pa entalpija in
entropija produktov zgorevanja pri T0 in p0 . Ker se pri zgorevanju snovi kemično
spreminjajo, moramo računati z absolutnimi entropijami, torej ne smemo integracijske
konstante s0 (enačba 10.66) postaviti enako nič. Po formuli (10.133), za temperaturo okolice
ϑ0 = 25 °C , izračunane specifične eksergije nekaterih čistih goriv so tabelirane v OP. Za
nižje okoliške temperature do 0 °C tudi lahko vzamemo vrednosti iz tabele za ϑ0 = 25 °C ;
napaka, ki jo napravimo s tem, je majhna.
Iz navedene tabele vidimo, da je specifična eksergija ogljika 394,4 MJ/kmol, torej za 0,2 %
večja od njegove kurilnosti (H s )C = (H i )C . Eksergija vodika pa je 237,1 MJ/kmol ali za
17 % manjša od njegove zgornje kurilnosti in za 1,5 % manjša od spodnje kurilnosti.
Naravna goriva, predvsem naravna trdna goriva (premogi, ligniti itd.) pa so večinoma
zmesi različnih gorljivih snovi. Za izračunanje eksergije bi morali poznati vsaj elementno
analizo goriva. Večinoma pa imamo le podatke o spodnji kurilnosti goriva H i in o njegovi

vlažnosti w.
Lahko pa pokažemo1, da se eksergija trdnih goriv zelo malo razlikuje od spodnje kurilnosti
gorljive substance H ig , ki jo izračunamo po formuli:
H ig = H i + r w (15.44)
kjer je r uparjalna toplota vode pri temperaturi okolice ( r ≈ 2,5 MJ/kg) in w vlažnost surovega
goriva v kg/kg. Lahko torej postavimo specifično eksergijo et naravnih trdnih goriv:
et ≈ H ig (15.45)
Za specifično eksergijo zmesi kapljevitih ogljikovih vodikov ek velja z zadovoljivo

natančnostjo:
ek ≈ 0,975 H s (15.46)
Edina izjema od tega pravila je metilni alkohol CH 3OH . Specifična eksergija zmesi gorljivih
plinov se določa kot vsota deležev eksergij posameznih sestavin po tabeli OP.
15.11 EKSERGIJA DIMNIH PLINOV
Specifično eksergijo dimnih plinov e D lahko izračunamo seveda tudi po formuli:
e D = h1 − h2 − T0 (s1 − s 2 )
Indeks 1 ustreza stanju dimnih plinov, za katero iščemo eksergijo (n.pr. neposredno po
zgorevanju), indeks 2 pa ustreza stanju plinov pri tlaku okolice p0 in temperaturi okolice T0 .
Postavimo, da so dimni plini zmes idealnih plinov. Izraz T0 (s1 − s2 ) izračunamo za vsako
sestavino i dimnih plinov CO 2 , SO 2 , H 2 O, N 2 in O 2 posebej in vsoto Σi T0 (s1 − s2 )i
odštejemo od (h1 − h2 ) . Pri entropijah s1 in s2 moramo upoštevati, da se posamezne
1
Rant, Z.: Eksergija goriv, Strojniški vestnik 5 (1959), str. 161/162 in Zur Bestimmung der spezifischen Exergie
von Brennstoffen Allg. Wärmetechnik 10 (1961), str. 172/176
sestavine nahajajo v zmesi pod svojimi parcialnimi tlaki pi (glej formulo (10.71)). Ta
računski postopek pa je precej zamuden.
Če izračunamo specifično eksergijo dimnih plinov nekega gorilnega procesa za celo vrsto
temperatur, lahko narišemo analogno že znanemu diagramu h − ϑ diagram e − ϑ za dimne
pline.
15.12 NEPOVRAČLJIVOSTI ZGOREVANJA
Ker je proces zgorevanja nepovračljiv, je zvezan z izgubo eksergije. Ta izguba ∆e zg je

enaka:
∆e zg = eG − et (15.47)
kjer pomeni et eksergijo tiste količine dimnih plinov, ki je nastala iz enote količine goriva, pri
teoretični temperaturi zgorevanja ϑt . Eksergetični izkoristek zgorevanja ζ zg pa je:
et
ζ zg = (15.48)
eG
Izgube eksergije pri zgorevanju so precejšne. Kot primer bomo spet raziskali zgorevanje
čistega ogljika, s katerim smo se že ukvarjali pri vprašanju teoretične temperature zgorevanja.
Zaradi enostavnosti bomo vzeli, da dosežejo dimni plini po končanem zgorevanju teoretično
temperaturo. Eksergetični podatki za zgorevanje ogljika pod različnimi pogoji so sestavljeni v
tabeli 15.4.
V tabeli 15.4 imajo eG , et in ζ zg isti pomen kakor v formuli (15.48), eizg je eksergija, ki
se nahaja v izčrpanih dimnih plinih pri vstopu v dimnik; eizg je izguba eksergije skozi
( )
dimnik. eD − eizg je eksergija, ki smo jo za svoje tehnične namene odvzeli dimnim plinom.
Lahko jo imenujemo razpoložljivo eksergijo dimnih plinov. Pri zgorevanju z regenerativnim
predgrevanjem zraka se nahaja po zgorevanju v plinih specifična eksergija et . Od te eksergije
pa porabimo eksergijo e p za predgrevanje zraka in jo tako vračamo nazaj v proces. V enačbo
za ζ zg moramo v tem primeru namesto et vstaviti le e't :
e't = et − e p (15.49)
Eksergetična raziskava nekega primera zgorevanja z regenerativnim predgrevanjem zraka je

izračunana v OP.
Tabela 15.4: Eksergetični podatki za zgorevanje 1 kg ogljika
pri temperaturi okolice 25 °C
MJ kg K ζ zg
način zgorevanja
eG et eizg et − eizg %
p = p0 = konst
λ = 1,4 33,97 23,59 0,71 22,88 69,5
λ = 1,0 33,97 25,07 0,54 24,53 73,6
35 % O 2 33,97 27,18 0,33 26,85 79,9
100 % O 2 33,97 29,04 0,13 28,91 85,4
λ = 1,4 regen.
predgr. zraka e't 1 e't −eizg
ϑ2 = 600 ºC
33,97 26,35 1,00 25,35 77,5
v = konst 33,97 24,97 0,59 24,38 73,5
15.13 ZGOREVANJE PRI NIŽJI TEMPERATURI
Zgorevanje pri končni temperaturi, ki je nižja od teoretične, zmanjša končno eksergijo od

et na e z . Kako se izračuna to zmanjšanje, bomo videli v naslednjem odstavku.
15.14 SPLOŠNI DIAGRAM h–ϑ ZA DIMNE PLINE
Pravzaprav moramo za različne zgorevalne procese narisati različne diagrame h– ϑ dimnih

plinov.
1
e't je razlika eksergije pri teoretični temperaturi zgorevanja in eksergije, ki jo odvzamemo dimnim plinom za
regenerativno predgretje.
Rosin in Fehling sta na osnovi teoretičnih razmišljanj in statističnih podatkov pokazala, da

izhajamo pri razumnih zahtevah za natančnost z enim samim splošno veljavnim diagramom1.
Ta diagram velja samo za izobarna zgorevanja v naravnem zraku pri atmosferskem tlaku.
Entalpija enega nm 3 dimnih plinov, nastalih pri zgorevanju ogljika v teoretični količini
zraka, je skoraj enaka entalpiji enega nm 3 dimnih plinov, nastalih pri prav takem zgorevanju
vodika. Prve dimne pline bomo imenovali na kratko ogljikove dimne pline, druge pa
vodikove.
1 nm 3 ali 1 22,41 kmol ogljika ima kurilnost 18,156 MJ. Za zgorevanje 1 nm 3 C se porabi
1 nm 3 O 2 , s katerim pride v gorilni proces še 79/21 nm 3 dušika N 2 . Količina dimnih
plinov je 1 nm 3 CO 2 + 79/21 nm 3 N 2 . Specifična entalpija dimnih plinov hC je tedaj:
18156
hC = = 3813 kJ nm 3 (15.50)
79
1+
21
Iz nm 3 vodika H 2 , ki ima kurilnost H i = 10787 kJ/nm 3 , nastane (1 + 79 2,21) nm 3 dimnih

plinov s specifično entalpijo:
10787
hH = = 3742 kJ nm (15.51)
79
1+
2,21
Razlika obeh specifičnih entalpij od njune srednje vrednosti (hC + hH ) / 2 znaša le

± 35,5 kJ nm 3 ali + 0,94 %. Poleg tega je srednja specifična toplota 1 nm 3 ogljikovega
dimnega plina skoraj enaka srednji specifični toploti vodikovega dimnega plina. Tako je n.pr.
pri popolnem zgorevanju s teoretično količino zraka srednja specifična toplota ogljikovega
dimnega plina med 0 °C in 1500 °C:
[c p C ]1500
0
= 16,40 kJ nm 3 K (15.52)
srednja specifična toplota vodikovih dimnih plinov pa je:
[c p H ]1500
0
= 15,88 kJ nm 3 K (15.53)
1
Rosin P., Fehling R.: Das i, t - Diagramm der Verbrennung, Berlin, VDI - Verlag, 1929
Razlika je tu ± 0,26 kJ/nm 3 K ali 1,43 % od srednje vrednosti. Temperature zgorevanja ϑt ,

ki jih izračunamo po formuli:
h
ϑt = (15.54)
[c p ]t0
za ogljikove in vodikove dimne pline, se razlikujejo za manj kakor 0,5 %. Podobne rezultate
dobimo tudi za druge pare entalpij in specifičnih toplot, torej ne samo za maksimalne. Iz tega
sledi, da je odvisnost entalpije enega nm 3 teoretičnih dimnih plinov od temperature praktično
za vsa goriva enaka.
To odvisnost predstavlja zgornja krivulja splošnega diagrama h– ϑ po Rosinu in Fehlingu,
sl. 15.12. Ta krivulja upošteva tudi vpliv disociacije, ki ob nespremenjeni entalpiji zmanjša
temperaturo dimnih plinov, ker se del energije porabi za razcepitev molekul CO 2 in H 2 O .
Zaradi disociacije je krivulja h– ϑ nad 1500 °C močno zavita navzgor. Pravi dimni plini so
zmes teoretičnih plinov in presežka zraka. Ker je specifična toplota zraka precej manjša od
specifičnih toplot CO 2 in plinastega H 2 O , ležijo krivulje h– ϑ za prave dimne pline pod
krivuljo za teoretični plin. Srednja specifična toplota zraka med 0 ºC in 1500 ºC je:
[c p z ]1500
0
= 14,46 kJ nm 3 K (15.55)
V diagramu sl. 15.12 velja spodnja krivulja za čist zrak. Med krivuljami za teoretične pline
in za čisti zrak dobimo krivulje za prave pline, ki vsebujejo v z volumenskih procentov zraka
tako, da vertikalno distanco med njima razdelimo v smeri navzdol v razmerju v z : (100 – v z ).
V sl. 15.12 so vrisane štiri take krivulje za v z = 20, 40, 60 in 80 vol. % zraka. Volumenske
procente zraka izračunamo po formuli:
v z = 100
(λ − 1) Z min (15.56)
D
kjer je D količina dimnih plinov po formuli (15.24). Ta splošni diagram h– ϑ , ki zadovoljuje

skoraj vse praktične zahteve natančnosti, uporabljamo prav tako kakor posebne diagrame
h– ϑ , ki so izračunani in narisani za določen primer zgorevanja (določeno gorivo, določen
zračni razmernik). Maksimalna entalpija hmax enega nm 3 dimnih plinov je enaka levi strani
enačbe (15.37), deljeni s količino dimnih plinov D. S hmax in v z določimo v diagramu h– ϑ

teoretično temperaturo zgorevanja ϑt . V splošnem diagramu h– ϑ seveda lahko zasledujemo
temperaturne razmere in oddane toplote pri ohlajevanju plinov. Za izračune zgorevanja pa niti
ni potrebno poznati, kako je gorivo elementno sestavljeno. Rosin in Fehling sta namreč
pokazala, da obstajajo med spodnjo kurilnostjo H i in teoretično kolčino zraka Z min ter
teoretično količino dimnih plinov Dmin empirične linearne zveze. Te so:
Slika 15.12: Splošni diagram h– ϑ za dimne pline po Rosinu in Fehlingu
Za trdna goriva:
æ 0,213 H i ö nm 3
Dmin = çç + 1,65 ÷÷ (15.57)
è 1000 kJ/kg ø kg
æ 0,241 H i ö nm 3
Z min = çç + 0,5 ÷÷ (15.58)
è 1000 kJ/kg ø kg
Za težka olja:
æ 0,265 H i ö nm 3
Dmin = çç ÷÷ (15.59)
è 1000 kJ/kg ø kg
æ 0,203 H i ö nm 3
Z min = çç + 2,0 ÷÷ (15.60)
è 1000 kJ/kg ø kg
Za šibke pline (plavžni, generatorski, vodni plin):
æ 0,137 H i ö nm 3
Dmin = çç + 1,0 ÷÷ 3
(15.61)
è 1000 kJ/kg ø nm
æ 0,209 H i ö nm 3
Z min = çç ÷÷ 3
(15.62)
è 1000 kJ/kg ø nm
Za močne pline (svetilni, koksni, oljni plin):
æ 0,272 H i ö nm 3
Dmin = çç + 0,25÷÷ 3
(15.63)
è 1000 kJ/kg ø nm
æ 0,260 H i ö nm 3
Z min = çç − 0,25 ÷÷ 3
(15.64)
è 1000 kJ/kg ø nm
Te formule so kar zadovoljive. V novejšem času je predlagal Boie1 bolj natančne, toda tudi
bolj komplicirane formule za izračunavanje količine dimnih plinov in gorilnega zraka iz
kurilnosti goriva2. S formulami (15.57) do (15.64) lahko iz kurilnosti H i izračunamo Z min in
Dmin . Če poznamo ali predpostavimo vrednost razmernika zraka λ , dobimo pravo količino
dimnih plinov po formuli:
D = Dmin + (λ − 1) Z min (15.65)
1
Werner Boie, (1901-1978), profesor za termodinamiko, Dresden
2
Boie, W.: Vom Brennstoff zum Rauchgas, Leipzig, 1957
vsebino zraka v dimnih plinih v z pa po formuli (15.65). Maksimalno specifično entalpijo

dimnih plinov določimo kakor prej. Tako poznamo vse veličine, ki so za uporabo diagrama
h– ϑ potrebne. S splošnim diagramom h– ϑ je računsko zasledovanje gorilnih procesov zelo
poenostavljeno. Splošni diagram h– ϑ v sl. 15.12 je razmeroma majhen; za praktično
računanje je namenjen večji diagram v OP, ki pa je kombiniran z diagramom za določanje
eksergije.
15.15 SPLOŠNI DIAGRAM ZA EKSERGIJO DIMNIH PLINOV
Iz splošnega diagrama h– ϑ za dimne pline se da po avtorjevi metodi izvesti prav tako

splošen diagram za eksergijo teh plinov, ki
velja za vsa zgorevanja v atmosferskem
zraku pri tlaku 1 bar (pri atmosferskem
tlaku)1. Eksergija dimnih plinov je
izračunana po formuli:
e = h1 − h2 − T0 (s1 − s2 )
h1 in h2 se vzameta iz diagrama h– ϑ ,
(s1 − s2 ) pa se določi iz istega diagrama po
postopku, ki je razložen v točki 15.8.1 Tako
bi lahko narisali analogno diagramu h– ϑ
Slika 15.13: Splošni diagram (e, ϑ) − h
za dimne pline (označbe so razložene v diagram e– ϑ . Podrobnejša raziskava pa
tekstu) in njegova uporaba pokaže, da dobimo posebno enostavne
krivulje, če narišemo eksergijo kot funkcijo entalpije, torej v diagramu e–h. Krivulje e–h se
namreč za različne vsebine zraka v z zelo malo razlikujejo. Vse krivulje e–h za vsebine zraka
0 ≤ v z ≤ 60 % lahko z zadovoljivo natančnostjo nadomestimo z eno samo srednjo krivuljo.
Področje 0 ≤ v z ≤ 60 % obsega večino tehničnih zgorevanj pri atmosferskem tlaku, (kurišča,
peči). Diagram e–h pa je le redko neposredno uporabljiv. Navadno iščemo eksergijo za
določeno temperaturo, ne pa za dano entalpijo. S spretno kombinacijo splošnega diagrama
1
Rant, Z.: Exergiediagramme für Verbrennungsgasse, Brennstoff - Wärme - Kraft 12 (1960) št. 1 str. 1/8
e−h s splošnim diagramom ϑ –h1 pa odpravimo to nevšečnost. Tako dobimo zelo prikladen
in uporabljiv splošno veljaven diagram (e, ϑ) − h , ki je shematično narisan v sl. 15.13; pri OP
pa se nahaja večji diagram za praktično rabo. Na abscisah tega diagrama (sl. 15.13) so
specifične entalpije h dimnih plinov v kJ nm 3 , na ordinatah pa odčitavamo specifične
eksergije plina e v smeri od zgoraj navzdol. Kombinacija temperatur in specifičnih entalpij
predstavlja splošni diagram ϑ − h , ki pa je postavljen na glavo. Krivulje za eksergijo s
temperaturami okolice kot parametri, so narisane pokončno nad isto skalo – h kakor krivulje
ϑ − h . Za dano temperaturo ϑ1 in dano vsebino zraka v z 1 določimo najprej z diagramom
ϑ − h pripadno specifično entalpijo h1 po konstrukciji ϑ1 N A h1 v sl. 15.13. Temperaturi ϑ1
in entalpiji h1 pripadno eksergijo e'1 dobimo v točki A na liniji – e (h).
15.15.1 Upoštevanje vodne pare v dimnih plinih
Eksergijo e'1 moramo še korigirati. V splošnem diagramu ϑ − h se predpostavlja, da je
Slika 15.14: Diagram za določanje vsebine vodne pare vH2O v dimnih plinih iz spodnje
kurilnosti goriva H i in razmernika zraka λ oziroma vsebine zraka v z
1
Diagram ϑ–h se razlikuje od diagama h–ϑ v tem da ima temperature na ordinatah, specifične entalpije pa na
abscisah.
vodna para trajen plin, ki tudi pri 0 ºC še ne kondenzira.

Za entalpijske račune je to v glavnem brez pomena, ker tudi pri gorivih računamo le s
spodnjo kurilnostjo, torej brez upoštevanja kondenzacijske toplote. Pri eksergetičnih izračunih
pa se mora upoštevati tudi kondenzacijska eksergija vodne pare e'' , ki se da določiti po
formuli:
[ (
e'' = mH 2 O hρ − h2 − T0 sρ − s2 )] (15.66)
Tu se nanaša indeks ρ na stanje vodne pare pri rosišču plinov, indeks 2 pa na stanje vode
pri okoliški temperaturi T0 in okoliškem tlaku p0 . Delež mase vode v plinih mH 2 O se lahko
izračuna iz volumenskih procentov vodne pare v dimnih plinih v H 2 O . Kondenzacijsko
eksergijo vodne pare upoštevamo v sl. 15.13 s snopom pod absciso ležečih, njej paralelnih
premic, ki imajo parameter v H 2 O . Premico N A h1 podaljšamo do točke B na premici
ustrezne vsebine vode, h1 B je kondenzacijska eksergija, AB pa celotna eksergija e1 dimnih
plinov pri temperaturi ϑ1 .
Vsebina vodne pare vH 2 O se lahko izračuna iz analize goriva. Za trdna in kapljevita goriva
pa obstaja precej natančna statistična zveza med vH 2 O in spodnjo kurilnostjo H i ter vsebino
zraka v z ali pa razmernikom zraka λ . Iz diagrama sl. 15.14 lahko posnamemo volumenske
procente vodne pare v dimnih plinih.
15.15.2 Zgorevanje pri praktični temperaturi ϑ z < ϑt
Ker je krivulja eksergije b v sl. 15.13 izvedena iz teoretičnih krivulj ϑ − h , velja seveda v
celotnem poteku le za adiabatno zgorevanje, pri katerem se doseže teoretična temperatura ϑt .
Za praktično zgorevanje z istočasnim odvodom toplote, ki poteka po naši poenostavljeni
predstavi (glej 15.8.2) pri konstani temperaturi ϑ z < ϑt , pa drži krivulja b samo pod točko D,
ki ustreza temperaturi ϑ z . Nad točko D se toplota odteguje dimnim plinom pri konstantni
temperaturi (sl. 15.4 in 15.5). Količina te toplote je D QB = (h A − hD ) , njena eksergija D eB
pa je po (10.138):
Tz − T0
D eB = (h A − hD ) (15.67)
Tz
kjer je Tz = (ϑ z + 273,15) K .
Enačba (15.67) je enačba premice f, s katero moramo krivuljo e–h nadomestiti desno od
točke D. Ta premica je tangenta na krivuljo e = e (h ) v točki D, kar se lahko dokaže. Risanje
tangent na krivuljo eksergije si olajšamo s tečajem P in temperaturno skalo d v sl. 15.13.
Tangenta za temperaturo ϑ ima smer premice, ki poteka skozi P in skozi temperaturi ϑ
ustrezno točko skale d. Za praktične račune služi v večjem merilu narisan diagram pri OP.
Krivulje ϑ − h so narisane za celo področje od teoretičnega dimnega plina do istega zraka,
krivulje e − h pa so srednje krivulje za pline z vsebino zraka 0 ≤ v z ≤ 60 % in za okoliške
temperature 0 °C, 15 °C in 30 °C. Premice za kondenzacijsko eksergijo vodne pare veljajo za
temperaturo okolice 15 °C. Za okoliški temperaturi 0 °C in 30 °C lahko vrišemo premice
kondenzacijske eksergije s skalama, ki se nahajata levo in desno spodaj na robu diagrama. Za
risanje tangent konstantne temperature pri zgorevanju na krivulji eksergije imamo samo eno
temperaturno skalo, ki velja natančno za temperaturo okolice ϑ0 = 15 °C . To skalo lahko
rabimo tudi za okoliški temperaturi 0 °C in 30 °C, napaka zaradi te poenostavitve je neznatna.
15.16 NATANČNI RAČUNI
Za posebno natančne račune, ki pa so v tehnični praksi izjema, moramo za vsak primer

narisati posebna diagrama za entalpijo in za eksergijo dimnih plinov.
15.17 ENERGIJA IZ JEDRSKIH REAKCIJ
Pri razpadanju težkih jeder U – 235 (urana 235), U – 233 (urana 233) in Pu – 239
(plutonija 239) se sprošča v jedrih atomov vezana ali jedrska notranja energija. Prav tako
kakor pri zgorevanju, preide ta vezana energija po sprostitvi najprej kot kinetična energija na
molekule snovi, v kateri so razpadla jedra. Iz jedrske notranje energije nastane v prvi stopnji
procesa kalorična notranja energija, ki se nato kot toplota odvzema reakcijskim produktom.
Podobne so razmere pri zlitju lahkih atomskih jeder v težja jedra, n.pr. pri spajanju dveh
devterijevih jeder v jedro helija.
Kakor v primeru idealnega zgorevanja, si tudi potek jedrskih procesov lahko zamislimo v
dveh ločenih stopnjah. Najprej bi povzročili razpadanje jeder adiabatno, torej brez odvoda
toplote. Pri tem bi se vsa jedrska notranja energija pretvorila v kalorično notranjo energijo
substance po jedrski reakciji, reakcijskih produktov. Dosegli bi teoretično temperaturo
»zgorevanja«. Nato bi reakcijskim produktom odvzeli kalorično energijo kot toploto, jo
prenesli na delovno snov in z njo opravili krožni proces za pridobivanje dela. (Lahko bi pa
tudi, seveda le teoretično, kar s samimi produkti reakcije, izvršili delovni proces v nekem
hipotetičnem stroju z »notranjim jedrskim zgorevanjem«.) Razmere pri takem procesu bi bile
popolnoma analogne razmeram pri zgorevanju. Iz reakcijskih produktov bi dobili z
ohlajevanjem toploto ob spremenljivi temperaturi in bi dogodek lahko zasledovali v
diagramu T–Q .
Vendar pa obstaja med zgorevanjem in jedrskimi procesi velika razlika v razmerju količine
sproščene energije in količine snovi, v kateri ali s katero se proces opravlja. Iz enega kg
razcepne snovi se sprošča okroglo 24 GWh ali 86 TJ (86 x 10 9 kJ) energije, medtem ko
dobimo pri zgorevanju 1 kg ogljika le
34 x 10 3 kJ. Specifična sproščena
energija jedrskih razpadov (»atomska
kurilnost«) je torej po veličini 10 6 -krat
tolikšna kakor zgorevalna energija. S
takimi energijami bi dosegli čisto grobo
ocenjeno, v kolikor je sploh smiselno
govoriti o takih temperaturah,
temperature, ki ležijo nekje pri 100 ali
celo pri 1000 milijonih K.
Seveda bi se atomski reaktor že
zdavnaj pred dosegom takih temperatur
Slika 15.15: Diagram T–Q jedrske toplote
porušil. Tudi termodinamično gledano
nima nobenega posebnega pomena uporabljati toploto za pridobivanje dela pri temperaturah
nad 10000 K, saj je Carnotov faktor pri 10000 K in T0 = 280 K že 0,97. Maksimalne
temperature pa, ki jih dosežemo v tehničnih krožnih procesih, so pod 2000 K (v Dieselovih
motorjih), pri parnih procesih pa smo še precej pod 1000 K. Te omejitve nam nalagajo
predvsem trdnostni oziri, ker naša gradiva ne prenašajo zelo velikih temperatur. Specifična
toplota urana je 0,195 kJ/kg K. Če vzamemo, da je ta specifična toplota konstantna in da se do

temperature 10000 K struktura urana ne spremeni1, se do temperature 10000 K porabi 0,023
milijonink celotne jedrske energije. Praktično pomeni to, da se vsa jedrska energija sprošča
pri temperaturah nad 10000 K in je tudi na voljo pri teh temperaturah, ki so za sedanje in
bodoče termodinamično opravljanje dela več kakor zadostne. Zaradi previsokih temperatur ne
bomo v praksi izvajali tehničnih jedrskih procesov adiabatno. Iz reaktorske mase odvajamo
toploto sproti, tako kakor tudi pri zgorevanju odvajamo del toplote že pred procesom gorenja.
Razlika med obema procesoma pa je ta, da pri gorenju odvajamo le del sproščene energije
sproti, pri jedrskih reakcijah pa vso energijo. V primeri s sproščeno energijo je količina
udeležene snovi velika, zato dovajamo v kemično kurišče udeležence v stalnem toku in
produkte procesa v stalnem toku odvajamo iz kurišča, pri čemer jih ohlajamo po možnosti pri
temperaturi okolice. Pri tem ohlajanju pridobimo še znaten del energije pri razmeroma nizkih
temperaturah. Jedrska kurišča polnimo le v velikih časovnih presledkih z jedrskim kurivom in
prav tako odstranjujemo produkte jedrskega razpada v velikih časovnih presledkih.
Ohlajevalne energije so v primerjavi z energijami, pridobljenimi med reakcijo, povsem
zanemarljive. Jedrske procese vodimo tako, da odvajamo energijo pri največji tehnično
upravičeni temperaturi. Ta temperatura je konstantna. Toplota iz tehničnih jedrskih reakcij
je izotermna ali carnotska toplota. Informativni diagram takega procesa vidimo v sl. 15.15.
Danes jemljemo iz jedrskih reaktorjev toploto še pri zelo nizkih temperaturah, ki so precej
pod 1000 K. Vendar se stremi za tem, da bi se temperatura jedrske toplote povišala na 1000 K
in več.
1
Ena in druga predpostavka seveda ne držita, toda za grobo ocenitev razmer sta dopustni.
16. Delovni procesi 343
16. DELOVNI PROCESI
16.1 TERMODINAMIČNI DELOVNI PROCESI
Termodinamični delovni proces je skupnost vseh dogodkov, ki se vrste pri dobivanju dela
iz kalorične notranje energije vročega telesa. V delovnem procesu so udeleženi: vroče telo,
delovna snov krožnega procesa in hladno telo. Termodinamični delovni proces delimo v tri
faze in sicer:
prenos toplote z vročega telesa ali vira toplote na delovno snov krožnega procesa,
krožni proces,
prenos toplote z delovne snovi krožnega procesa na hladno telo.
Iz virov odvzeta toplota se deloma pretvarja v delo z desnimi krožnimi procesi. Del te toplote
pa se mora iz krožnih procesov odvajati v hladno telo. To hladno telo je vedno okolica. Pri
presojanju termodinamičnih delovnih procesov moramo gledati na celotni sistem udeleženih
teles, t.j. na sistem: vir toplote – krožni proces – ponor toplote (okolica). Pri idealnem
delovnem procesu morajo biti vsi dogodki v tem sistemu povračljivi, pri tehnično izvedenih
postopkih pa bomo gledali na to, da so odstopanja od povračljivega poteka procesov čim
manjša.
Viri toplote so vroča telesa, večinoma produkti zgorevanja. V naše razpravljanje ne bomo
na tem mestu vključili zgorevanja in njegovih nepovračljivosti, ker smo se s tem vprašanjem
podrobno ukvarjali v poglavju 15. Izgube zaradi nepovračljivosti nastajajo pri
termodinamičnem delovnem procesu na treh mestih:
pri prenosu toplote iz vira v krožni proces,

v krožnem procesu,
pri prenosu toplote iz krožnega procesa v okolico.
Vse te vzroke izgub moramo raziskati pri vsakem delovnem procesu.

344 16. Delovni procesi
16.2 NEPOVRAČLJIVOSTI IN IZGUBE V KROŽNIH PROCESIH
16.2.1 Primarne in sekundarne nepovračljivosti
Najprej se bomo pečali z izgubami v krožnem procesu samem. To lahko storimo skupno za
vse krožne procese. Izgube pri prenosu toplote v delovno snov in iz nje pa bomo obravnavali
pri posameznih delovnih procesih. Izgube krožnega procesa so tiste izgube, ki nastanejo
zaradi nepovračljivega poteka celega krožnega procesa ali nekaterih njegovih delov. Te
nepovračljivosti so lahko dvojne narave. Primarne nepovračljivosti so tiste nepovračljivosti,
ki izvirajo iz termodinamičnega karakterja neke preobrazbe in so s to preobrazbo nujno
povezane. Taka, z nepovračljivostmi nujno zvezana preobrazba, je n.pr. dušitev. Kadar je
dušitev načrtni del krožnega procesa, je ta proces obremenjen s primarno nepovračljivostjo.
Pri delovnih krožnih procesih takih primarnih nepovračljivosti nimamo. Delovni krožni
procesi so sestavljeni iz samih v bistvu povračljivih preobrazb. Če bi bile naše tehnične
naprave popolne in če bi lahko dopuščali zelo počasen potek krožnih procesov, bi jih tudi
zares izvajali povračljivo. Zaradi tehničnih nepopolnosti in zaradi željenega hitrega poteka
tehničnih procesov pa se vtihotapljajo vanje sekundarne nepovračljivosti.
Te sekundarne nepovračljivosti in njihove posledice bomo raziskovali za nekatere tipične
preobrazbe. Pri študiju posameznih posebnih delovnih procesov pa bomo zaradi preglednosti
vedno vzeli, da je krožni proces brez sekundarnih nepovračljivosti, torej povračljiv. S
pridobljenim splošnim znanjem o sekundarnih nepovračljivostih ne bo nikomur težko razmere
v idealnih procesih prilagoditi razmeram v pravih tehničnih procesih.
Krožni procesi so sestavljeni v glavnem iz odsekov, na katerih se tehnično delo opravlja ali
porablja (ekspanzije in kompresije), in iz odsekov, na katerih se toplota dovaja ali odvaja.
Najvažnejše ekspanzije so adiabatne ekspanzije, in sicer povračljive adiabate ali izentrope.
Tehnično najbolj razširjen je dovod ali odvod toplote po izobarah.
16.2.2 Ekspanzija in kompresija v batnih strojih
16.2.2.1 Ekspanzija
Pred vstopom v valj batnega pogonskega

stroja (sl. 16.3), ima delovno sredstvo tlak p1 ,
po izstopu iz valja pa tlak p2 . Za ekspanzijo in
za pridobivanje ekspanzijskega dela je na voljo
Slika 16.3: Ekspanzija v batnem stroju
tlačna razlika ( p1 − p2 ) . Da bi pa delovno
sredstvo prišlo v valj in delovalo na bat, mora preteči dovodne kanale in predvsem vstopni
ventil ali drsnik. Vsi ti organi imajo končen in razmeroma majhen pretočen prerez, zato je
pretočna hitrost v njih precejšna. Zato pride tu do – v osnovi nezaželjene in nenačrtne –
dušitve pretoka, ki zmanjša tlak v valju od p1 na p'1 . V diagramu p–v (sl. 16.1)1 pomeni
točka 1 stanje pred valjem. Stanje v valju 1' leži v presečišču izentalpe h1 skozi 1 in tlaka p'1 .
Ekspanzija v valju se začenja iz stanja 1' in poteka do stanja 2' na tlaku p' 2 . Tlak p' 2 je večji
kakor tlak p2 za valjem, ker nastopajo pri pretoku delovne snovi skozi izstopne kanale
Slika 16.1: Ekspanzija v batnem stroju Slika 16.2: Ekspanzija v batnem stroju
(diagram p–v) (diagram h–s)
dušilne izgube prav tako kakor pri vstopu v valj. Pri hitrih strojih je ekspanzija v glavnem
adiabatna in odstopa le malo od izentropnega poteka. Seveda imamo trenja in vrtinčenja v
plinski masi, njihov vpliv pa lahko zanemarimo ob prvi priložnosti. Pri bolj natančnih računih
1
V tej in naslednjih slikah so posledice nepovračljivosti zaradi jasnosti narisane pretirano.
moramo upoštevati izmenjavo toplote med delovno snovjo in stenami valja, katerih
temperatura se razlikuje od trenutne temperature plinov. Stanje za valjem leži na izentalpi h' 2
skozi 2' in na tlaku p2 . Zaradi vstopnih in izstopnih dušitev smo pridobili manj dela, kakor ga
je v delovni snovi. Pridobljeno delo Wt / m je enako šrafirano obrobljeni ploskvi (1', 2', 6, 5)
v sl. 16.1. Po enačbi (3.37) je:
Wt
= h1 − h2 (16.1)
m
Brez izgub pa bi mogli pridobiti z izentropno ekspanzijo iz 1 do 2" na tlaku p2 delo,

enako ploskvi (1, 2", 4, 3):
Wt max
= h1 − h2' ' (16.2)
m
Ekspanzija v valju poteka iz stanja 1' v stanje 2' (ekspanzija neto). Iz meritev zunanjega
vstopnega in zunanjega izstopnega stanja pa pridemo do zaključka, da poteka ekspanzija v
stroju iz stanja 1 v stanje 2 (ekspanzija bruto, navidezna ekspanzija). Kakor vidimo iz enačbe
(16.1), lahko določimo tehnično delo v stroju iz podatkov h1 in h2 o ekspanziji bruto. Sl.
16.2 kaže opisane razmere v diagramu h–s. Označbe so tu iste kakor v sl. 16.1. Maksimalno
delo bi dobili pri ekspanziji 1, 2' ' , ekspanzija v valju (ekspanzija neto) poteka od 1' do 2',
navidezna ekspanzija (bruto) v stroju pa od 1 do 2.
16.2.2.2 Kompresija
Razmere pri kompresiji v batnem stroju so analogne razmeram pri ekspanziji. Zaradi
vstopne dušitve pričenja kompresija pri tlaku p'1 , ki je nižji od tlaka p1 pred strojem (sl.
16.4). Kompresija v valju se konča pri tlaku p' 2 , ki je višji od tlaka p2 za strojem. Namesto
da koprimiramo iz stanja 1 v stanje 2" pri tlaku p2 , moramo komprimirati iz stanja 1' v stanje
2'. Kompresijsko delo Wt m je enako ploskvi (1', 2', 5, 6), teoretično pa bi moralo zadostovati
delo Wt min m , ki je enako ploskvi (1, 2", 3, 4). Seveda je:
Wt
= h '1 − h' 2 = h1 − h2 (16.3)
m
Wt min
= h1 − h'' 2 (16.4)
m
Slika 16.4: Kompresija v batnem stroju Slika 16.5: Kompresija v batnem stroju
Od zunaj je videti, kakor da kompresijska preobrazba poteka od stanja 1 v stanje 2

(navidezna kompresija, kompresija bruto, črtkana linija v sl. 16.4).
Diagram h–s za tako kompresijo vidimo v sl. 16.5.
16.2.3 Ekspanzija in kompresija v turbostrojih
16.2.3.1 Ekspanzija
Pretok snovi v turbo strojih je neprekinjen. Stanje snovi se ne menja periodično kakor pri
batnih strojih. Preobrazba snovi je raztegnjena po celi dolžini pretoka in je zvezna. Na
Slika 16.6: Ekspanzija v turbostroju Slika 16.7: Ekspanzija v turbostroju

posameznih mestih pretoka je stanje snovi natančno določeno in nespremenljivo. Zaradi

velikih vstopnih in izstopnih prerezov nimamo posebnih dušilnih izgub pri vstopu in izstopu
delovne snovi. Pač pa pride do trenja ob vsem pretoku skozi stroj. Toplota trenja ostane v
delovni snovi, povečuje njen specifični volumen in odriva ekspanzijsko krivuljo od
izentropnega poteka proti desni. Več o tem je napisano v poglavju o plinskih tokovih.
V diagramu p–v (sl. 16.6) vidimo potek ekspanzije v turbostroju brez trenja 1, 2' ' in s
trenjem 1, 2 . Navidezna ekspanzija (ekspanzija bruto) v batnih strojih je po svojem poteku
enaka pravi ekspanziji v turbostrojih. Po enačbi (3.37) je delo tudi tu enako razliki začetne in
končne entalpije. Diagram h–s (sl. 16.7) je lahko razumljiv. Ekspanzija brez trenja bi bila
izentropa 1, 2' ' , prava ekspanzija 1, 2 pa poteka bolj proti desni.
16.2.3.2 Kompresija
Analogne so razmere pri turbokompresorjih. Kompresija poteka v stalnem toku skozi stroj,
na vsakem mestu kompresorja imamo stalno isto, natančno določeno stanje. Ozko
Slika 16.8: Kompresija v turbostroju Slika 16.9: Kompresija v turbostroju

lokaliziranih dušilnih izgub pri vstopu v stroj in pri izstopu iz njega ni. Pač pa deluje trenje ob
celem pretoku in odriva kompresijsko linijo v diagramu p–v od izentrope proč proti desni (sl.
16.8). Kompresijska krivulja brez trenja bi potekala izentropno iz stanja 1 v stanje 2'', prava
kompresijska krivulja pa teče iz stanja 1 v stanje 2. Pri tem je h2 > h'' 2 in seveda Wt min < Wt :
Wt
= h1 − h2 (16.5)
m
Wt min
= h1 − h'' 2 (16.6)
m
Diagram h–s za te razmere vidimo v sl. 16.9, ki je lahko razumljiva. Razlika med batnimi
stroji in turbostroji je v tem, da je direktni potek kompresije med vstopnim stanjem 1 in
izstopnim stanjem 2 pri batnih strojih namišljen, pri turbostrojih pa realen.
16.2.4 Notranji izkoristek (izentropni izkoristek) ekspanzijskih in kompresijskih

strojev
Notranji izkoristek ekspanzijskih strojev η s ex je definiran kot razmernik:
tehniško delo v stroju Wt

ηs ex = = (16.7)
maksimalno teh. delo Wt max
in po enačbah (16.1) in (16.2):
h1 − h2
ηs ex = (16.8)
h1 − h'' 2
Indeks s kaže na to, da primerjamo pridobljeno delo z delom, ki bi ga dobili ob izentropni

ekspanziji (s = konst). Notranji izkoristek kompresijskih strojev je definiran kot razmernik:
minimalno teh. delo Wt min

ηs komp = = (16.9)
porabljeno teh. delo Wt
in po enačbah (16.5) in (16.6):
h1 − h'' 2
ηs komp = (16.10)
h1 − h2
Po podatkih firme Sulzer1 imajo njene velike parne in plinske turbine ter njeni veliki
turbokompresorji tele notranje izkoristke:
parne turbine 0,82
1
Gebrüder Sulzer, A. G., Winterthur, znamenita tovarna strojev
plinske turbine 0,87

turbokompresorji 0,88
Podobne vrednosti dosegajo vrhunski izdelki drugih podjetij.
16.2.5 Dovod in odvod toplote
Dovod in odvod toplote v tehničnih napravah na splošno nista natančno izobarna. Za

pretok delovne snovi skozi menjalnik toplote porabimo tlačno razliko, ki je sicer ponavadi
Slika 16.10: Dovod toplote v pretočnem Slika 16.11: Dovod toplote v pretočnem
menjalniku (diagram p–v) menjalniku (diagram h–s)
Slika 16.12: Odvod toplote v pretočnem Slika 16.13: Odvod toplote v pretočnem
menjalniku (diagram p–v) menjalniku (diagram h–s)
majhna, v posebnih primerih pa lahko precejšna. Tudi menjalniki toplote so pretočne tehnične
naprave in zato velja zanje enačba (3.35). Ker pa je opravljeno delo tukaj enako nič, mora biti:
1 Q2
= h2 − h1 (16.11)
m
ne glede na vrsto preobrazbe. V pretočnih menjalnikih toplote je dovedena toplota vedno

enaka razliki vstopne in izstopne entalpije pretoka. V sl. 16.10 vidimo diagram p–v za dovod
toplote v menjalniku. V menjalniku porabimo tlačno razliko ( p1 − p'1 ) . Pri pretoku brez
tlačnih izgub poteka izobara iz stanja 1 v stanje 2'. S tlačnimi izgubami pa izstopa iz
menjalnika toplota s stanjem 2 na tlaku p'1 . Da bi v obeh primerih dovedli enako količino
toplote 1 Q2 =1 Q2' , morata stanji 2 in 2' imeti enako entalpijo; ležati morata na eni in isti
izentalpi. Pripadni diagram h–s (sl. 16.11) ne zahteva posebne razlage.
Diagrame p–v in h–s za odvod toplote s pretočnimi izgubami tlaka vidimo v sl. 16.12 in
16.13.
Iz sl. 16.2, 16.5, 16.7, 16.9, 16.11 in 16.13 pa vidimo tudi, kako enostavno se vse pri
tehničnih preobrazbah (tudi pri nepovračljivih) važne veličine (toplota in delo) posnamejo
iz diagramov h–s kot daljice.
16.2.6 Krožni procesi s sekundarnimi nepovračljivostmi
Diagram h–s za tak krožni proces med stalnima tlakoma (glej 9.5.2) je narisan v sl. 16.14.
Razpoložljivo tlačno razmerje je p1 / p2 ; p1 je najvišji tlak v procesu, p2 pa najnižji.
Najvišji tlak dosežemo v stanju 4
neposredno po kompresiji. Toploto Qdo
dovajamo s tlačno izgubo ( p1 − p'1 ) od
stanja 4 do stanja 1':
Qdo
= h'1 − h4 = h1 − h4 (16.12)
m
Iz stanja 1' poteka ekspanzija z izgubami v
Slika 16.14: Diagram h–s krožnega procesa stanje 2', pri čemer pridobimo delo:
med stalnima tlakoma s sekundarnimi
napovračljivostmi 1'W2'
= h'1 − h ' 2 = h1 − h ' 2 (16.13)
m
Po stanju 2' se odvaja toplota Qod do stanja 3 s tlačno izgubo ( p' 2 − p2 ) :

Qod
= h' 2 − h3 (16.14)
m
Končno sledi kompresija z izgubami iz stanja 3 v stanje 4 na tlak p1 . Porabimo kompresijsko

delo 3W4 :
3W4
= h4 − h3 (16.15)
m
Delo krožnega procesa W je po prvem glavnem zakonu enako razliki ekspanzijskega in

kompresijskega dela in tudi enako razliki dovedene in odvedene toplote:
W 1'W2' − 3W4
= = h1 + h3 − h' 2 − h4 (16.16)
m m
W Qdo − Qod
= = h1 + h3 − h' 2 − h4 (16.17)
m m
Zopet vidimo prikladnost diagrama h–s za

tehnične izračune.
Proces brez izgub poteka popolnoma med
tlakoma p1 in p2 . Če naj bo v procesu brez
izgub dovedena toplota enaka dovedeni
toploti v ravnokar raziskanem procesu z
izgubami, sega izobara od stanja 4 do
stanja 1 (h1 = h'1 ) . Proces brez izgub, ki
porablja prav toliko toplote kakor proces z
izgubami, je omejen s stanji 1, 2, 3 x in 4.
V sl. 16.15 vidimo diagram T–s zgornjega
procesa. V tej sliki je Qdo / m enaka ploskvi
Slika 16.15: Diagram T–s krožnega procesa
(4, 1, 6, 7) z h1 = h'1 in Qod / m enaka
po sl. 16.14
ploskvi (3', 2', 5, 9) z h3 = h' 3 . Delo
krožnega procesa W / m pa je enako razliki ploskev (4, 1, 6, 7) – (3', 2', 5, 9).
Sedaj smo v stanju k vsakemu idealnemu krožnemu procesu s posebnimi, zanj veljavnimi
podatki, narisati diagram krožnega procesa s sekundarnimi nepovračljivostmi in izračunati ali
pa vsaj oceniti vpliv teh nepovračljivosti. Seveda bomo v tehniški praksi zastavili vse sile za
razumno zmanjšanje sekundarnih nepovračljivosti procesov. Večinoma je izguba tlaka v
menjalnikih toplote tako majhna, da jo lahko zanemarimo. V tem primeru rišemo diagrame
stalnotlačnih tehničnih krožnih procesov z natančno izobarnim dovodom in odvodom toplote
in upoštevamo sekundarne nepovračljivosti le pri ekspanzijskih in kompresijskih krivuljah.
16.3 DOVOD TOPLOTE V KROŽNI PROCES IN NJEN ODVOD IZ PROCESA
Potem, ko smo se potrudili izboljšati krožni proces sam v sebi, kolikor je le možno,
moramo raziskati temperaturne razmere pri dovodu in odvodu toplote. Temperaturni
karakteristiki vira in ponora sta dani in nespremenljivi. Zaradi tega moramo preobrazbo
dovoda toplote v krožni proces čim bolj
prilagoditi temperaturni karakteristiki vira
toplote, preobrazbo odvoda toplote iz krožnega
procesa pa čim bolj prilagoditi temperaturni
karakteristiki ponora toplote. Stremimo za tem,
da bi izhajali pri obeh prenosih toplote s čim
manjšimi temperaturnimi razlikami.
Izboljšanje krožnih procesov samih, t.j.
zmanjšanje sekundarnih nepovračljivosti, je
Slika 16.16: Temperaturne razmere
dovoda in odvoda toplote pri krožnih razmeroma lahko, zmanjšanje temperaturnih
procesih (diagram T–Q)
razlik pri prenosu toplote pa je deloma zelo
težko. Zaradi tega tiči poglavitni problem izboljšanja termodinamičnih delovnih procesov
ravno v izboljšanju temperaturnih razmer pri obeh prenosih toplote, torej izven krožnega
procesa samega. Obliko krožnega procesa v tistih delih, ob katerih se dovaja in odvaja toplota,
diktirata toplotna rezervoarja. Najboljši je tisti krožni proces, ki se v teh svojih delih
najtesneje prilagodi temperaturnima karakteristikama toplotnih rezervoarjev. V ostalem pa je
njegova oblika poljubna, le primarnih nepovračljivosti ne dopuščamo. Če vemo, da ima
krožni proces le skrajno reducirane sekundarne nepovračljivosti, je za presojo

termodinamičnega delovnega procesa dovolj, da raziščemo temperaturne razmere pri prenosih
toplote. V diagramu T–Q (sl. 16.16) imamo narisani temperaturni karakteristiki vira toplote
TT (toplega telesa) in ponora toplote T0 (okolice). Če se krivulji dovoda toplote v krožni
proces Tdo in odvoda toplote iz njega Tod primerno prilegata ustreznima karakteristikama,
kakor je to narisano v diagramu, vemo, da je celoten proces dober, ne da bi morali še posebej
raziskovati krožni proces.
V idealnem primeru bi bila temperaturna razlika pri prenosih toplote enaka nič.
Iz poglavja o virih toplote vemo, da stremimo za tem, da je toplota iz virov na razpolago
pri čim višjih temperaturah ali pri čim višji srednji temperaturi (glej 15.8.1). Stremeti moramo
torej tudi za tem, da to toploto pri čim višjih temperaturah prenašamo v krožni proces. V
danih razmerah bo tisti krožni proces boljši, ki ima višjo srednjo temperaturo dovoda toplote,
najboljši pa tisti, pri katerem je srednja temperatura dovoda toplote enaka srednji temperaturi
odvzema toplote iz vira.
Potem velja zaradi konstantnosti temperature ponora toplote (okolice), da bi toploto iz
krožnih delovnih procesov morali odvajati načelno ob izotermi. Procesi z drugačnim
odvodom toplote imajo načelno termodinamično hibo, ki pa je morda iz drugih tehničnih ali
gospodarskih razlogov upravičena.
16.4 PARNI DELOVNI PROCESI
Pri parnih delovnih procesih preide delovna snov krožnega procesa agregatne preobrazbe
iz kapljevitega stanja v plinasto in obratno.
Prva prednost takih krožnih procesov je zelo velika sprememba specifičnega volumna
delovne snovi pri uparjanju in pri kondenzaciji. Zaradi tega je diagramska ploskev teh
procesov velika. Pri teh procesih pridobimo iz količinske enote snovi razmeroma veliko
koristnega dela. Druga, prav tako velika prednost teh procesov je, da oddajajo toploto pri
kondenzaciji delovne snovi. Ta oddana toplota je izobarna in zaradi tega prav posebno
ustreza tehnični izvedljivosti. Ta toplota pa je tudi izotermna in se zaradi tega idealno prilega
toplotni karakteristiki okolice. V termodinamični pravilnosti odvoda toplote, v hladnem delu,

kakor se tudi pravi, so parni krožni procesi neprekosljivi.
S tem je analiza odvoda toplote iz parnih krožnih procesov za nas opravljena. Raziskava
prenosa toplote se usmeri sedaj na analizo dovoda toplote v proces. Okoli dovoda toplote v
parne krožne procese se sučejo vsa stremenja za poboljšanje parnih procesov.
Normalna delovna snov parnih delovnih procesov je H 2 O ; voda in vodna para.
16.4.1 Proces z mokro paro
Nekako do leta 1900 so uporabljali v parnih delovnih procesih le nasičeno paro (stanja na
zgornji mejni krivulji) zmernih tlakov. Z nasičeno paro bi mogli izvajati krožni proces med
stalnima tlakoma, ki je obenem tudi Carnotov proces. V sl. 16.17 predstavlja pravokotnik
(1, 2, 3, 4) tak proces. Ker dovajamo toploto le ob najvišji temperaturi T4 = T1 = Tdo , je
srednja temperatura dovoda toplote Tdo m C = Tdo (C pomeni Carnot). Tlak nasičenosti, pri
Slika 16.17: Krožni proces z mokro paro (diagram T–s)
katerem dovajamo toploto, je dovodni tlak pdo . Ta proces ima štiri faze: dovod toplote od 4
do 1; dovedena toplota je Qdo m = (1, 7, 8, 4) . Od 1 do 2 pridobivamo delo v ekspanzijskem
stroju pri izentropni ekspanziji. Stanje 2 je sestavljeno iz nekaj kapljevine in precej pare. Iz te
zmesi se v kondenzatorju odvaja toplota izobarno (ob odvodnem tlaku pod ) in izotermno (ob
odvodni temperaturi Tod ) do stanja 3; odvedena toplota je Qod / m = (2, 7, 8, 3) . V stanju 3

obstaja zmes z veliko kapljevine in malo pare. Pri izentropni kompresiji iz 3 v 4 kondenzira še
preostala para. V stanju 4 imamo le še vrelo kapljevino.
Težava izvedbe takega procesa je v kompresiji 3, 4 . Najprej je pri izstopu iz kondenzatorja
praktično nemogoče zadeti natančno stanje 3. To stanje mora ležati na izentropi skozi 4 prav
pod stanjem 4. Potem pa je obratovanje strojev, ki komprimirajo zmesi kapljevin in par,
skrajno nezanesljivo in težavno. Da bi se izognili tem nevšečnostim, ohladimo mokro paro
stanja 2 prav do popolne kondenzacije, torej do stanja 5 na spodnji mejni krivulji. Kapljevino
stanja dvignemo izentropno v napajalni
pumpi z odvodnega tlaka pod na dovodni
tlak pdo .
V diagramu T–s večinoma ne moremo
ločiti stanja 6 za napajalno pumpo od stanja 5
pred njo, ker kapljevinske izobare nižjih in
srednjih tlakov praktično sovpadajo s spodnjo
mejno krivuljo. Zaradi tega označujemo ti
dve stanji ponavadi z enim samim znakom. V
krogu na sl. 16.17 je okolica stanja 5 močno
Slika 16.18: Postrojenje za delovni proces povečana. Tu vidimo mejno krivuljo g in obe
z mokro paro: K parni kotel, E ekspanzijski izobari pod in pdo . Preobrazba 5, 6 je
stroj, Kd kondenzator, P napajalna pumpa
izentropna kompresija v napajalni pumpi.
Za tehnično izvedbo tega procesa je v rabi postrojenje po sl. 16.18. V parnem kotlu K se
dovaja toplota Qdo ob izobari 6, 4, 1 :
Qdo
= ploskev (1, 7, 9, 6, 4 ) (16.18)
m
Para stanja 1 vstopa v ekspanzijski stroj E, ki je tu simbolično narisan kot parni batni stroj, in
ekspandira izentropno v stanje 2. V kondenzatorju Kd odvajamo toploto:
Qod
= ploskev (2, 5, 9, 7 ) (16.19)
m
Para kondenzira v celoti in v napajalno pumpo P prihaja le še vrela voda stanja 5. Pumpa
pritiska vodo s stanjem 6 v parni kotel.
Slika 16.18a: Diagram p–v krožnega procesa z mokro paro
Diagram p–v za krožni proces z mokro paro vidimo v sl. 16.18a. Značilna stanja krožnega
procesa so označena v diagramu p–v z istimi števili kakor v diagramu T–s.
V diagramu p–v se stanje 6 močno loči od stanja 5.
Delo ekspanzijskega stroja Wex je:
Wex
= ploskev (1, 2, 11, 10 ) (16.20)
m
Delo napajalne pumpe Wkomp pa je:
Wkomp
= ploskev (5, 6, 10, 11) (16.21)
m
Koristno delo krožnega procesa W je enako razliki ekspanzijskega in kompresijskega dela:
W = Wex − Wkomp (16.22)
in enako ploskvi krožnega procesa v diagramu p–v:
W
= ploskev (1, 2, 5, 6 ) (16.23)
m
Delo W pa je tudi enako razliki med dovedeno in odvedeno toploto:

W = Qdo − Qod (16.24)
in enako ploskvi krožnega procesa v diagramu T–s:
W
= ploskev (1, 2, 3, 4 ) (16.25)
m
V diagramu p–v (sl. 16.18a) je delo napajalne pumpe zaradi jasnosti narisano v pretirani
velikosti. Delo napajalne pumpe je pri srednjih in nizkih tlakih zanemarljivo majhno proti
Slika 16.19: Diagram ϑ –s tehničnega krožnega procesa z mokro paro;

ϑdo m srednja temperatura dovoda toplote
delu parnega ekspanzijskega stroja. Zato lahko rečemo, da je delo takega parnega krožnega
procesa praktično enako delu parnega stroja:
W ≈ Wex (16.26)
Zaradi (16.1) pa je:
W
≈ h1 − h2 (16.27)
m
Parni proces z izobarnim dovodom toplote, z izentropno ekspanzijo in z izentropnim

napajanjem vode v kotel se imenuje Rankinov1 proces. Vsi tehnični parni procesi so
Rankinovi procesi.
1
William John Macquorn Rankine, (1820-1872), škotski inženir in fizik, Edinburgh
V sl. 16.19 je narisan delovni krožni proces z mokro paro, kakor je bil v rabi v začetku
našega stoletja. V diagramu so vpisani vsi važnejši številčni podatki. Izkoristek samega
krožnega procesa ηkr = 0,268 , izkoristek celega delovnega procesa pa je nekako
ηcel ≈ 0,12 − 0,13 .
16.4.1.1 Odprt proces z mokro paro
Parni krožni proces je lahko tudi odprt. Pri takem procesu jemljemo napajalno vodo iz
okolice (stanje 4 v sl. 16.20), jo s pumpo potiskamo v kotel K in ji dovajamo ob izobari 5, 6, 1
toploto Qdo / m = ploskev (5, 6, 1, 8, 9 ) (sl. 16.21). V ekspanzijskem stroju E ekspandira para
izentropno na zunanji tlak ali tlak okolice ( p0 ≈ 1 bar ) in izstopa s stanjem 2 v atmosfero. V
Slika 16.20: Naprava za odprt proces Slika 16.21: Diagram T–s odprtega
z mokro paro; P napajalna pumpa, krožnega procesa z mokro paro
K parni kotel, E ekspanzijski stroj
stanju 2 ima para še temperaturo T2 = 373 K (ϑ2 = 100 °C ) in se torej ni ohladila na zunanjo
temperaturo. Zato para tudi ni oddala vse svoje eksergije. Zunaj stroja, v okolici, ekspandira
para brez dela na parcialni tlak nasičenosti pso . Ta ekspanzija poteka po adiabati h2 = konst ,
če predpostavimo, da je hitra. Stanje pare zunaj stroja je 3 na liniji h2 = konst in tlaku pso .
pso je tlak nasičenosti pri temperaturi okolice T0 . Pri kondenzaciji te pare odvedena toplota,
je odvedena iz krovnega procesa in enaka:
Qod
= ploskev (3, 4, 9, 7 ) (16.28)
m
Kondenzacija pare stanja 3 v začetno stanje 4 se izvrši v okoliškem zraku in s tem je krožni
proces sklenjen. Zaradi nepovračljive preobrazbe pri izpuhu pare v atmosfero nima ta krožni
proces definirane površine. Delo določimo lahko le iz razlike med dovedeno in odvedeno
toploto ali pa zaradi izentropne ekspanzije kot razliko entalpij:
W
= h1 − h2 (16.29)
m
Odprti proces daje iz enake dovedene toplote manj dela kakor zaprti. Zato ga uporabljamo le
tedaj, kadar izredna enostavnost takega postrojenja odtehta slab izkoristek (n.pr. pri
lokomotivah, pri manjših parnih strojih s kratkim obratovalnim časom, kakor so vitla in pd.).
16.4.1.2 Prenos toplote
Oglejmo si prenos toplote iz dimnih plinov v krožni proces po sl. 16.20. Sl. 16.22 je
ustrezni diagram ϑ − Q m za temperaturo okolice ϑ0 = 0 ºC. Ta diagram je narisan za 1 kg
H 2 O in za tolikšno količino dimnih
plinov, kolikor je potrebno za dovod
toplote v 1 kg H 2 O navedenem
procesu. Za zgorevanje smo vzeli rjavi
premog, kurilnosti H i = 2,1 MJ/kg
(5000 kcal/kg), λ = 1,8 in
ϑmax = 1100 °C . Zrak se ne
predgreva. Ob začetku našega stoletja
so bili parni kotli še precej primitivni.
Zato zapuščajo plini kotel s
temperaturo 400 ºC. S splošnim
Slika 16.22: Diagram ϑ − Q m za prenos toplote diagramom h − ϑ dobimo za 1 kg pare
v proces z mokro paro po sl. 16.20; ∆ Tdo je potrebno količino dimnih plinov, ki je
izguba temperature pri dovodu toplote
enaka 1,82 nm 3 . Krivulja 5, 6, 7, 0 je
toplotna karakteristika dimnih plinov, iz katerih vzamemo toploto za paro ob odseku 5, 6, 7
(2,59 MJ/kg pare). Toplota D odseka 7, 0 se izgubi v dimnik. Toplotna karakteristika H 2 O
je krivulja 3, 4, 1 (označbe so iste kakor v sl. 16.20). Odsek 3, 4 predstavlja segrevanje vode
na temperaturo vrenja, odsek 4, 1 pa uparitev. Iz diagrama vidimo, kako ogromne
temperaturne razlike ostanejo pri tem procesu neizkoriščene; za pridobivanje dela se izkorišča
le majhna razlika med temperaturo dovoda v H 2 O in temperaturo okolice.
Ni čudno, da je ta proces izredno slab.
16.4.2 Procesi s pregreto paro
Za izboljšanje parnega delovnega procesa moramo dvigniti temperaturo dovoda toplote v

H 2 O in njeno karakteristiko tudi po obliki čim bolj približati temperaturni karakteristiki
plinov. To je edina pot k uspehu.
16.4.2.1 Zmerno pregreta para
Prva tehnična možnost v tej smeri je bila pregreti paro ob nespremenjenem tlaku uparjanja
(10–12 bar) na sicer zmerne, za takrat (1910) pa vendar že visoke temperature.
Tak delovni proces s pregreto paro vidimo v diagramu T–s (sl. 16.23). Uparjevalnemu
odseku 4, 5 sledi še odsek pregrevanja 5, 1 . V tem odseku dovajamo toploto pri
Slika 16.23: Diagram T–s krožnega procesa z zmerno pregreto paro

Slika 16.24: Naprava za proces s pregreto paro: E ekspanzijski stroj,

Kd kondenzator, P napajalna pumpa, K parni kotel, Pr pregrevalnik pare
Slika 16.25: Diagram ϑ–s za proces z zmerno pregreto paro
temperaturah, ki so višje od temperature nasičenosti in zato pomakne ta odsek srednjo

temperaturo dovoda toplote Tdo m navzgor. Kolik je ta vpliv pregretja, je odvisno od dolžine
odseka pregrevanja in od temperature pregrete pare T1 . V sl. 16.23 leži Tdo m nekaj nad
temperaturo nasičenosti. Pri izentropni ekspanziji pregrete pare leži končno stanje 2 bliže
zgornji mejni krivulji kakor pri ekspanziji suhe nasičene pare.
Voda v pari povzroča nevšečnosti v parnih batnih strojih in turbinah. Če je v pari manj
kapljevite vode, je bolj ugodno za obratovanje. V tem je tudi prednost pregrete pare. Prikladna
naprava za izvedbo krožnega procesa s pregreto paro je shematično prikazana v sl. 16.24.
V sl. 16.25 je narisan diagram ϑ–s

krožnega procesa z zmerno pregreto
paro. V tem diagramu so vpisani vsi
značilni podatki. Vidimo, da konica
pregretja še ni mogla pomakniti srednje
temperature dovoda toplote nad
temperaturo nasičenosti. Razmere
prenosa toplote tega procesa vidimo v
diagramu ϑ−Q m (sl. 16.26).
Poboljšanje zaradi pregretja je sicer
Slika 16.26: Diagram ϑ − Q m za prenos
toplote v proces po sl. 16.25 vidno, vendar razmeroma majhno.
16.4.2.2 Močno pregreta para in visoki tlaki
Da bi videli bolj jasno vpliv temperature pregretja na poboljšanje dovoda toplote v parni
proces, si zamislimo proces tlaka 10 bar (kakor pri obeh prejšnih procesih) in zelo visoko
temperaturo pregretja 600 °C. Diagram ϑ − s tega procesa je narisan v sl. 16.27. Tu vidimo,
Slika 16.27: Diagram ϑ − s za parni krožni proces

p1 = 10 bar in ϑ1 = 600 °C
da to veliko povišanje najvišje temperature sicer potegne srednjo temperaturo dovoda toplote
nad temperaturo uparjanja, na ϑdo m = 202 °C , vidimo pa tudi, da je dvig srednje temperature
dovoda toplote v razmerju z najvišjo temperaturo dokaj skromen. Zaradi tega je tudi
poboljšanje delovnega procesa skromno. Izkoristek krožnega procesa se poboljša od 0,268 na
0,329. Izkoristek delovnega procesa bi se povečal nekako v istem razmerju od 0,125 na 0,15
do 0,16. Iz diagrama ϑ − s vidimo takoj, zakaj je tako. Kriv je dolg odsek uparjanja pri
konstantni in razmeroma nizki temperaturi, ki vleče srednjo temperaturo dovoda toplote
navzdol. Temperaturo dovoda v uparjalnem odseku pa lahko povišamo le z zvišanjem
uparjalnega tlaka.
Slika 16.28: Diagram ϑ − s za parni krožni proces

p1 = 200 bar in ϑ1 = 600 °C
Proces s paro, pregreto na 600 °C, in z visokim uparjalnim tlakom (200 bar) je narisan v
diagramu ϑ − s , slika 16.28. S povišanjem tlaka smo dvignili uparjalno temperaturo na
364 °C. Zaradi geometrične oblike mejne krivulje se je skrajšal odsek uparjanja in s tem tudi
njegov relativni vpliv na višino srednje temperature dovoda toplote. Pri enaki temperaturi
pregrete pare kakor v prejšnjem primeru, znaša srednja temperatura dovoda toplote
ϑdo m = 299 °C . Tako visoke temperature pregretja so dosegli v tehniških napravah šele po
letu 1950.
Iz tega vidimo, da daje povečanje najvišje temperature parnega krožnega procesa šele tedaj
pravo korist, kadar se s temperaturo tudi tlak primerno zviša. Tako pridemo do tako
imenovanih »visoko tlačnih« parnih postrojenj. To ime ne zadene pravo bistvo razvoja.
Poboljšanje delovnih procesov zahteva predvsem povišanje temperature dovoda toplote v
krožni proces, povišanje tlaka je šele posledica tega prvotnega stremenja. Res pa je, da si
povprečen človek pri pridobivanju dela iz pare nekako lažje predstavlja delovanje tlaka, kakor
delovanje temperature. V resnici so sodobni parni procesi »visoko temperaturni« procesi. Z
zvišanjem tlaka pa dosežemo še nekaj. »Uparjalna stopnica«, ki se kaj slabo prilega
zveznemu poteku temperaturne karakteristike dimnih plinov, postaja manjša; krivulja dovoda
toplote v krožni proces postaja bolj zvezna. To vidimo lepo iz diagrama ϑ − Q m za prenos
toplote v krožni proces (sl. 16.29). Zaradi poboljšanega zgorevanja v sodobnih napravah je ta
diagram narisan za maksimalno temperaturo
v kurišču ϑmax = 1200 °C in za zračno
razmerje λ = 1,5 .
Temperatura dimnih plinov pred
dimnikom pa je tudi znižana na 200 °C;
zaradi tega so izgube skozi dimnik D
manjše. Diagram je spet narisan za 1 kg pare
in za ustrezno količino dimnih plinov, ki je
1,63 nm 3 . Izkoristek narisanega krožnega
procesa je enak 0,447, izkoristek parnega
kotla pa je enak približno 0,85. Z modernimi
stroji bi ta delovni proces nekako imel
Slika 16.29: Diagram ϑ − Q m za prenos celotni izkoristek 0,31, torej dvakratni
toplote v proces po sl. 16.28
izkoristek procesa z zmerno pregreto paro.
Povišanje tlaka pri enaki temperaturi pregretja, potiska konec ekspanzije (stanje 2) proč od
zgornje mejne krivulje v notranjost območja mokre pare. Vlažnost pare na koncu ekspanzije
postaja vedno večja. Da to ni dobro, smo že povedali. Tudi zaradi tega morata biti uparjalni
tlak in temperatura pregretja primerno usklajena.
16.4.3 Regenerativno gretje napajalne vode
Pred uparjanjem moramo vodo segreti iz temperature kondenzacije na uparjalno

temperaturo. Iz do sedaj obravnavanih zgledov (sl. 16.23, 16.25, 16.27 in 16.28) vidimo, da
pritiska odsek gretja vode v precejšni meri na srednjo temperaturo dovoda toplote. Koristno bi
bilo, če bi mogli ta odsek povsem ali deloma izključiti iz dovoda toplote v krožni proces. In še
en razlog imamo za to in ta je še bolj tehten. Že pri zgorevanju smo dognali, da je
termodinamično pravilno sproščati kemično notranjo energijo in jo pretvarjati v kalorično pri
čim višjih temperaturah (glej 15.9). Nižje temperature smo izključili iz gorilnega procesa z
regenerativnim predgrevanjem gorilnega zraka. Toploto za to predgrevanje smo vzeli iz
dimnih plinov nižjih temperatur, koristno toploto pa smo jemali iz dimnih plinov le ob odseku
višjih temperatur. Pri tem postopku odseka nižjih temperatur dimnih plinov nimamo na voljo
in iz njega ne moremo odvzemati toplote za parni krožni proces, kakor smo jo odvzemali v
procesih sl. 16.23, 16.25, 16.27 in 16.28.
Vso toploto za krožni proces moramo jemati iz dimnih plinov ob višjih temperaturah. Da je
škoda s tako toploto segrevati vodo med n.pr. 30 °C in 250 °C, je jasno. Nobenega smisla
nima poboljševati zgorevanje z regenerativnim predgretjem in obenem segrevati vodo ob
začetnih nizkih temperaturah z dimnimi plini.
Iz zagate pridemo, če predgrevamo vodo s toplotami nizkih temperatur, katere jemljemo iz
samega krožnega procesa. Kakor segrevamo gorilni zrak z dimnimi plini, lahko segrevamo
tudi vodo s paro primernih nižjih temperatur, vzeto iz krožnega procesa. Ta postopek
imenujemo regenerativno gretje napajalne vode.
Kako se da zamisel izvesti, je pokazano v diagramu T–s (sl. 16.30). Napajalno vodo bomo
regenerativno greli od stanja 9 do stanja 12. Ves temperaturni interval od 9 do 12 razdelimo v
n (tukaj v tri) odsekov. V vsakem odseku i (i = 1, 2, ..., n) potrebujemo za gretje toploto Qr i ,
n.pr. v odseku II:
Qr II
= ploskev (10, 11, 11' , 10' ) (16.30)
m
Greli bomo protitočno v napravi, ki je narisana v sl. 16.31. Iz parnega kotla pride para s
stanjem 1 v ekspanzijski stroj TI (turbino ali batni stroj). Tu ekspandira izentropno do
Slika 16.30: Diagram T–s za regenerativno predgrevanje napajalne vode
stanja 2 in pri tem odda ustrezno delo. Iz prvega ekspanzijskega stroja prihaja ta para v
menjalnik toplote Pv I (grelnik vode prvega odseka), kjer se ohladi izobarno in preda vodi
toploto:
Qr I
= ploskev (2, 3, 4' , 2') = ploskev (11, 12, 12' , 11' ) (16.31)
m
Seveda mora biti temperatura pare v celoti višja kakor temperatura vode ali pa vsaj njej enaka.
Stanje 3 v sl. 16.30 leži prav na zgornji mejni krivulji, kar pa seveda ni pogoj.
Iz grelnika Pv I (sl. 16.31) gre para v ekspanzijski stroj druge stopnje TII in tam
ekspandira izentropno do stanja 4. Tudi v tem stroju opravi para delo in gre nato v grelnik
vode Pv II , v katerem odda toploto:
Qr II
= ploskev (4, 5, 6' , 4') = ploskev (10, 11, 11' , 10' ) (16.32)
m
Ploskev (4, 5, 6' , 4') leži v področju nasičenosti. V menjalniku Pv II kondenzira para deloma
pri oddaji toplote, kar se lepo vidi iz diagrama. Postopek se ponovi v ekspanzijskih strojih
TIII in TIV ter v grelniku vode Pv III . Para odteka v kondenzator v stanju 8. Pri postopku brez
regenerativnega gretja, pa bi imela para na vstopu v kondenzator stanje 14. Ker dovajamo pri
tem načinu toploto od zunaj (iz dimnih plinov) v krožni proces le ob odseku 12, 13, 14, 1 , je
Slika 16.31: Zamisel parne naprave z regenerativnim predgrevanjem

napajalne vode v treh stopnjah. Označbe v tekstu.
jasno, da je njena srednja temperatura dovoda višja, kakor pri procesu brez regenerativnega
gretja vode. S tem smo dovod toplote v proces poboljšali in obenem dosegli, da ne jemljemo
iz plinov toplote visoke temperature za gretje vode pri nizkih temperaturah. Iz dimnih plinov
odvzemamo toploto le še za gretje vode od stanja 12 do stanja 13, torej ob višjih
temperaturah.
S skiciranim postopkom pa smo prinesli v proces nekaj novih nepovračljivosti, ki
poboljšanje procesa deloma kvarijo. To je nepovračljivi prestop toplote v grelnikih vode.
Voda se segreva pri spremenljivi temperaturi, medtem ko para kondenzira pri konstantni
temperaturi. Temperatura kondenzacije pare mora biti najmanj enaka izstopni temperaturi
vode iz grelnika. V praksi seveda mora biti temperatura kondenzacije pare še nekaj višja.
Stopnice na desni strani in tudi odsek hlajenja pregrete pare 2, 3 v prvem grelniku prinašajo
torej dodatne nepovračljivosti, ki jih moramo čim bolj zmanjšati. Povprečne temperaturne
razlike v grelnikih vode so tem manjše, čim več imamo grelnih stopenj, kar se vidi
neposredno iz diagrama T–s. Pri zelo velikem številu grelnikov bodo stopnice na desni strani
krožnega procesa praktično izginile; krivulja hlajenja pare in segrevanje vode bosta postali
kongruentni (sl. 16.32)1.
V tem primeru je regenerativno gretje načelno povračljivo, ker se vsak pari odvzet toplotni
diferencial dQr , prenaša ob nespremenjeni temperaturi T v napajalno vodo. Za raziskavo

v zelo velikem številu stopenj
parnih procesov z regenerativnim gretjem in za primerjalne namene bomo vedno vzeli take
idealizirane procese. V modernih parnih napravah imamo do 10 regenerativnih grelnih
stopenj.
Način regenerativnega gretja, ki smo si ga izmislili, to je postopek delne kondenzacije pare
med ekspanzijskimi stopnjami, pa ima veliko napako. Med ekspanzijskimi stopnjami in
grelniki vode ter skozi le-te moramo pretakati celotno količino pare, kar je nerodno. Ta para
postaja od stopnje do stopnje bolj mokra, kar utegne povzročati velike težave v ekspanzijskih
strojih. Način regenerativnega predgrevanja lahko izboljšamo takole:
Namesto da bi spustili vso paro D stanja 2 (sl. 16.32) v grelnik vode I, da bi to paro v njem
ohladili od stanja 2 na stanje 3, vzamemo iz ekspanzijskega stroja po prvi stopnji le del pare:
1
To ne velja natančno za preobrazbo pare v pregretem območju.
D I =ϕ I D (16.33)
in ta del ohladimo izobarno do mejne krivulje sl. 16.33 ter ga potem popolnoma

s popolno kondenzacijo pare v predgrevalnikih vode
kondenziramo do stanja 11. Tedaj pari odvzeta toplota mora biti enaka toploti, ki je potrebna
za gretje vode od 10 na 11:
ploskev (10, 11, 11' , 10' ) = ϕ I x ploskev (2, 11, 11' , 6' ) (16.34)
Ostala para D (1 − ϕ I ) ekspandira naprej v stroju do stanja 3, kjer odvzamemo novo količino
pare:
DII = ϕ II D (16.35)
Tudi to odvzeto paro kondenziramo popolnoma v grelniku II do stanja 10. Velja:
ploskev (9, 10, 10' , 9') = ϕ II x ploskev (3, 10, 10' , 6' ) (16.36)
Preostala para D (1 − ϕ I − ϕ II ) ekspandira naprej do stanja 4, kjer imamo naslednji odjem itd.
Ta postopek delnega odvzema je termodinamično povsem enakovreden postopku delne
ohladitve pare. Ima pa dve veliki prednosti:
a) Končno stanje 6 ekspanzije pare v stroju (sl. 16.32) leži na izentropi skozi 1, medtem ko
leži končno stanje ekspanzije pri delni ohladitvi v točki 8 (sl. 16.30) precej bolj proti levi.
Pri postopku delnega odvzema je para na koncu ekspanzije precej bolj suha kakor pri
postopku delne ohladitve. To je zelo ugodno za obratovanje strojev.
b) Zaradi manjših pretočnih količin odvzete pare med strojem in grelniki ter skozi le-te, so
cevi in grelniki manjši. Pri turbinah je postopek delnega odvzema posebno lahko
izvedljiv, ker se da para odvzeti za vsako poljubno turbinsko stopnjo (vodilno in tekalno
kolo).
V sl. 16.34 vidimo parno postrojenje z odvzemom pare za regenerativno gretje vode,
ustrezno diagramu sl. 16.32. Turbina T ima štiri odjeme in štiri grelnike vode Pv I − IV . Para
Slika 16.34: Parno postrojenje s štirimi stopnjami regenerativnega

predgrevanja vode: K kotel, Pr pregrevalnik, T turbina, G generator,
Kd kondenzator, P napajalna pumpa, Pv predgrevalniki vode
kondenzira v grelnikih. Kondenzat vračamo na primarnih mestih v krogotok voda – para, kar
pa v sl. 16.34 ni narisano. Slika kaže, da je naprava razmeroma enostavna. Regenerativno
gretje zmanjša površino diagrama krožnega procesa. Iz enote količine delovne snovi
pridobimo zaradi tega manj dela kakor pri analognem procesu brez regenerativnega gretja.
Vendar je termični izkoristek procesa z regenerativnim gretjem višji.
Slika 16.35: Parno postrojenje s dvakratnim pregrevanjem pare:

K kotel, Pr prvi pregrevalnik pare, VPr vmesni pregrevalnik pare,
VT turbina visokega tlaka, KT kondenzacijska turbina, G generator
Slika 16.36: Diagram ϑ − s za parni proces

z enkratnim vmesnim pregrevanjem pare
16.4.4 Večkratno pregrevanje pare
Z regenerativnim gretjem povišujemo srednjo temperaturo dovoda toplote v področju

nizkih temperatur. Srednjo temperaturo dovoda pa lahko povišamo tudi tako, da povečamo
količino dovedene toplote v področju višjih temperatur. To dosežemo z večkratnim
pregrevanjem pare. V sl. 16.35 vidimo shemo parne naprave z dvakratnim pregrevanjem pare
ali kakor se navadno pravi, z enkratnim ali enim vmesnim pregrevanjem. Pregreta para
visokega tlaka teče iz parnega kotla v visokotlačno turbino VT. Iz te turbine gre vsa para nazaj
v parni kotel, kjer se ponovno pregreva na visoko temperaturo v vmesnem pregrevalniku VPr.
Od tu se para vrača v turbino nizkega tlaka KT (kondenzacijsko turbino), kjer ekspandira na
tlak kondenzatorja. Kondenzacijska turbina ima sedem odjemov pare (I do VII) za
regenerativno gretje vode. Para teče iz konca turbine v kondenzator Kd.
Idealizirani diagram ϑ − s tega procesa je narisan v sl. 16.36. Uparjanje poteka tu pri
nadkritičnem tlaku 300 bar. Od 6 do 7 se voda regenerativno greje na 250 °C. Od 7 do 1
Slika 16.37: Diagram ϑ − Q m za prehod toplote v proces po sl. 16.36
dovajamo toploto od zunaj, iz vira toplote. Pri uparjanju ne prestopamo mejne krivulje,
gostota vode se zmanjšuje zvezno, brez skokov. »Uparjalna stopnica« je samo še nakazana s
prevojem izobare. Nadkritični prehod iz kapljevine v paro je v pretočni cevi brez posebne,
vidne meje med fazama (sl. 16.36 spodaj). Izentropa 1, 2 ustreza ekspanziji pare v
visokotlačni turbini. Temu sledi vmesno pregrevanje pri tlaku 80 bar od 2 do 3 in nato
ekspanzija v kondenzacijski turbini od 3 do 5. Zmanjšanje količine pare zaradi odjema za

regenerativno gretje upoštevamo z zmanjšanjem diagramske ploskve za površino (4, 5, 5' ) .
Zaradi regenerativnega gretja in zaradi vmesnega pregretja je v tem procesu srednja
temperatura dovoda toplote močno dvignjena na ϑdo m = 401 ºC, izkoristek krožnega procesa
pa je ηkr = 0,527.
V sl. 16.37 vidimo tudi močno izboljšane razmere pri prehodu toplote v proces. Za
primerjavo je narisana tudi karakteristika dovoda toplote v proces z zmerno pregreto paro. Za
proizvodnjo l kg pare rabimo 1,34 nm 3 dimnih plinov, iz katerih se jemlje toplota od stanja 4
do stanja 6. Od 6 do 8 odvzeta toplota Rz služi za regenerativno gretje gorilnega zraka.
Toplota D se izgubi skozi dimnik v okolico. Celoten izkoristek takega termodinamičnega
delovnega procesa utegne biti 0,38.
Moderna velika postrojenja delujejo z nadkritičnimi uparjalnimi tlaki z dvojnim vmesnim
pregrevanjem pare. Para se vrača dvakrat v kotel na ponovno pregrevanje. V tabeli 16.1 je
podan pregled podatkov o nekaterih ameriških postrojenjih.
Tabela 16.1: Podatki o nekaterih ameriških postrojenjih z nadkritičnim tlakom1
Eddystone
Postrojenje Philo Breed
I II
leto zagona 1957 1958 1960 1959
moč MW 325 325
tlak pare bar 312/79/14,2 346/73/17,2 242/65,7/22,7 242/70/21,6
temp. pare °C 621/566/538 649/566/566 566/566/566 566/566/566

proizvodnja pare
305 906 980 1330
v kotlu t/h
število odjemov pare 5 8 7 8
poraba energije v
9,04 8,456 8,707 8,895
gorivu MJ/kWh neto
ηcelotni 0,398 0,426 0,413 0,404
1
Kennwerte amerikanischer Dampfkraftanlagen, Brennstoff – Wärme – Kraft 11 (1959) št. 8, str. 404
Navedeni tlaki pare so po vrsti: tlak v kotlu, tlak prvega in tlak drugega vmesnega
pregretja; enako velja za temperature.
V sl. 16.38 vidimo diagram poboljšanja celotnega izkoristka:
električna energija
η=
energija goriva
Slika 16.38: Poboljšanje celotnega izkoristka parnih postrojenj od leta 1900 do 1960
parnih postrojenj od leta 1900 pa do danes. V tabeli 16.2 pa je zbranih nekaj podatkov k
temu diagramu.
Tabela 16.2: Številčni podatki k diagramu sl. 16.38 o razvoju parnih postrojenj
za proizvodnjo električne energije.
Para V gorivu porabljena η

Leto
ϑ °C p bar energija MJ/kWh %
1900 179 10 29,30 12,3
1910 210 10 23,02 15,6
1920 360 27 16,74 21,5
1930 420 83 12,98 27,8
1940 490 88 12,14 31,7
1954 650/622 346 8,86 40,7
1958 650/566/566 346 8,46 42,8
Slika 16.39: Pretoki, tlaki in temperature v moderni parni napravi

(Brennstoff – Wärme – Kraft, 10 (1958) str. 482): I, II–X
stopnje regenerativnega predgrevanja vode, K parni kotel,
VT turbina za visok tlak, KT kondenzacijska turbina
Končno vidimo v sl. 16.39 kot primer toplotno shemo moderne parne naprave s potekom
tlaka, temperature in količine pretoka.
Veliki napredek v parni tehniki, ki ga kaže diagram sl. 16.38, je seveda posledica naporov
za izboljšanje vseh elementov parnega delovnega procesa (zgorevanje, kotli, turbine,
generatorji), poboljšanje krožnega procesa
pa gre pretežno na račun dviganja srednje
temperature dovoda toplote. Kam je
usmerjen razvoj?
S tlaki od 350 bar in s temperaturami
nekaj nad 600 ºC smo nekako na kraju
današnjih možnosti. Računi kažejo, da bi
parno postrojenje z regenerativnim gretjem
vode na 350 °C, z uparjalnim tlakom 500 bar
in temperaturo pregrete pare 800 ºC z
vmesnim pregretjem pare na 800 ºC pri 150
bar doseglo celoten izkoristek 0,48 do 0,50.
Slika 16.40: Diagram ϑ − Q m za
To je predvsem stvar metalurgov, ker so za
krožni proces postrojenja Eddystone I
tako napravo potrebna gradiva, ki imajo še
Slika 16.41: Diagram ϑ − s za krožni proces postrojenja Eddystone I

pri 1000 ºC zadovoljivo trdnost. Razen tega pa mora biti tudi cena teh gradiv v skladu z
dosegljivimi poboljški. Prihodnost bo pokazala, ali smo na kraju parne tehnike, ali pa se da še
kaj napraviti. Termodinamika kaže osnovno pot, ki trmasto zahteva višje temperature. Te
višje temperature so že danes na voljo v dimnih plinih oziroma v produktih zgorevanja. Med
temperaturno krivuljo dimnih plinov in krivuljo dovoda toplote v parni proces pa je še velika
neizkoriščena vrzel, kar vidimo n.pr. iz diagrama ϑ − Q m za postrojenje Eddystone I sl.
16.40. Pripadni diagram ϑ − s je narisan v sl. 16.41.
16.4.5 Termodinamični delovni proces z dvema delovnima snovema
Pri vodni pari so posebno nevšečni veliki tlaki, ki so vezani na termodinamično nujne
visoke temperature. Gradiva takih naprav so potemtakem dvojno obremenjena: z visokimi
temperaturami (to je potrebno) in z visokimi tlaki (tega termodinamika ne zahteva). Visoki
Slika 16.42: Naprave za termodinamični

delovni proces s Hg in H 2 O : C dovod
goriva, E1 , E2 elektrogeneratorja, K kotel
za živo srebro, Kd1 kondenzator Hg in
kotel H 2 O , Kd 2 kondenzator H 2O , P1
pumpa za Hg, P2 pumpa za H 2O , Pl izstop
dimnih plinov, Pr pregrevalnik vodne pare,
Pv predgrevalniki vode, Pz predgrevalnik
zraka, Z dovod gorilnega zraka
tlaki so pravzaprav posledica posebne geometrije diagrama za stanje vodne pare. Z delovno
snovjo, ki bi imela v področju visokih temperatur bolj ugoden diagram stanja, bi lahko
izpolnili vrzel med temperaturo dimnih plinov in temperaturo dovoda toplote v proces z
vodno paro, in sicer tako, da bi v to vrzel vrinili krožni proces s to novo delovno snovjo.
Živo srebro je delovna snov, ki je s tega gledišča ugodna v področju visokih temperatur.
Kritična točka živega srebra leži pri pk = 1052 bar in ϑk = 1460 °C. Pri 700 °C je tlak
nasičenosti živega srebra 49 bar, pri 500 °C pa le 8,2 bar. Uparjalni tlaki so tedaj neprimerno
manjši od ustreznih tlakov vode. Zato je glede dovoda toplote pri visokih temperaturah živo
srebro zelo prikladna delovna snov za parne procese. Sicer pa ima celo vrsto pomanjkljivosti,
te so n.pr. visoka cena, strupenost par, velika specifična masa in podobno. V področju odvoda
toplote v okolico pa živo srebro ni na mestu. Pri 30 °C je njegov tlak nasičenosti le
3,6 x 10 −6 bar in 1 kg Hg zavzema pri tej temperaturi volumen 3,41 x 10 4 m 3 , medtem ko je
volumen 1 kg vodne pare pri isti temperaturi le 3,29 x 101 m 3 . Če bi hoteli kondenzirati
živosrebrno paro pri temperaturi okolice, bi za to rabili stroje z neizvedljivo velikimi
pretočnimi prerezi. Zato mora kondenzirati živosrebrna para pri višji temperaturi ob
razumnem tlaku. Pri tej višji temperaturi sproščeno toploto kondenzacije živosrebrne pare
prenesemo na vodo, in jo s to toploto uparimo. Z vodno paro izvajamo nato krožni proces. V
razpoložljivem temperaturnem področju imamo tako vključena dva zaporedna krožna
procesa, od katerih vsak izkorišča dobro stran delovnega sredstva. Prvi, živosrebrni, izkorišča
prednosti živega srebra v področju visokih temperatur, drugi pa dobre lastnosti v področju
nizkih temperatur.
Napravo za tak kombiniran proces vidimo v shemi sl. 16.42. V kurišču živosrebrnega kotla
K zgoreva gorivo v regenerativno segretem zraku Z. Nasičena živosrebrna para žene turbino
T1 in z njo zvezani generator električne energije E1 . Nato kondenzira živosrebrna para v
kondenzatorju. Kd1 in njena kondenzacijska toplota uparja vodo. Kondenzirano živo srebro
potiska pumpa P1 nazaj v kotel K. Dimni plini iz kurišča kotla K pregrevajo vodno paro v
pregrevalniku Pr. Vodna para ekspandira v turbini T2 , ki poganja generator E2 . V
kondenzatorju Kd 2 kondenzira vodna para pri temperaturi okolice. Skozi pumpo P2 in
stopnje regenerativnega gretja PvI, PvII in PvIII se voda vrača v parni kotel oziroma
živosrebrni kondenzator.
V tridesetih letih tega stoletja nekako je prišla parna tehnika v podoben zastoj, kakor je
sedanji. Tedaj so zgradili v ZDA in menda tudi v Rusiji nekaj kombiniranih živosrebrno –
vodno – parnih elektrarn. Primer take centrale je Kearny – Station1 s temi parametri:
Instalirana moč 20000 kW
1
Smith, A. R. in Thomson, E. S., The Mercury – Vapor – Proces, Transactions ASME 64 (1942) str. 625/646.
Hackett, H. N. in Douglass, D., Moderen Mercury – Unit Plant – Design, Transactions ASME 72 (1950)
str. 89/99
Proces Hg pdo 9,6 bar

ϑdo 515 ºC
pod 0,1 bar
ϑod 260 ºC
Proces H 2 O pdo 28,4 bar

ϑs 231 ºC
ϑ pr 400 ºC
pod 0,05 bar
ϑod 32,5 ºC
Medtem ko so takrat najboljše naprave z vodno paro dosegle celoten izkoristek 0,33 ali
porabo energije v gorivu 11 MJ/kWh (glej diagram sl. 16.38), je bil celotni izkoristek zgornje
naprave 0,38 ali poraba v gorivu 9,47 MJ/kWh. Diagram T–s procesa, ki skoraj točno ustreza
Slika 16.43: Diagram ϑ − s za proces z živosrebrno in vodno paro

tej napravi, je narisan v knjigi Schmidta1. V sl. 16.43 pa vidimo diagram ϑ − s za kombiniran
živosrebrni in vodni proces z uparjanjem živega srebra pri višji temperaturi (700 ºC).
Parametri tega procesa so:
Proces Hg pdo 49 bar
ϑdo 700 ºC
pod 0,3 bar
ϑod 300 ºC
Proces H 2 O pdo 50 bar

ϑs 275 ºC
ϑ pr 450 ºC
pod 0,05 bar
ϑod 32,5 ºC
Da bi uparili 1 kg vode, potrebujemo kondenzacijsko toploto 9,75 kg živega srebra.

Diagram ϑ − s je narisan za 1 kg H 2 O in
za 9,75 kg Hg. Srednja temperatura
dovoda toplote iz dimnih plinov v krožna
procesa (uparjanje Hg in pregrevanje
H 2O ) je 582 °C. Termodinamični
izkoristek obeh idealiziranih krožnih
procesov ηkr = 0,64.
V shemi sl. 16.42 so stanja delovnih
snovi na različnih mestih označena z
istimi števili kakor v diagramu T–s.
V sl. 16.44 vidimo temperaturne
razmere pri prenosu toplote v tej napravi.
Slika 16.44: Diagram ϑ − Q m za prenos
toplote v proces z živosrebrno in vodno paro V primerjavi z enostavnimi parnimi
1
Schmidt, E. Technische Thermodynamik, 7 izdaja, str. 205.
procesi (n.pr. Eddystone) so temperaturne razlike veliko manjše ob manjših tlakih, torej pri
manjših mehaničnih obremenitvah. Pri prehodu toplote iz živega srebra v vodo se pojavljajo
še dodatne temperaturne izgube, ki pa so zelo majhne. Celotni izkoristek tega delovnega
procesa od goriva do električne energije bi bil približno 0,48 (poraba energije v gorivu 7,5
MJ/kWh).
Živosrebrni proces, kombiniran z vodnim parnim procesom, bi imel po vsem tem ugodne
izglede. Vendar se zdi, da prihaja z izpolnitvijo procesov z notranjim zgorevanjem močna
konkurenca parnim procesom sploh. Procesi z notranjim zgorevanjem pa se dajo zaenkrat
tehniško izvajati le s plinastimi in kapljevitimi gorivi. Za trdna goriva so danes prikladni le
parni procesi.
16.4.6 Diagram h–s in porabe pare
V sl. 16.45 je narisan diagram h–s delovnega krožnega procesa s pregreto paro. Vse
zanimive energetske veličine so diference entalpij; iz diagrama h–s jih lahko posnamemo kot
daljice.
Dovedena toplota:
Qdo
= h1 − h3 (16.37)
m
Toplota gretja vode (kapljevinska toplota):
Qk
= h4 − h3 (16.38)
m
Odvedena toplota (v kondenzatorju):
Qod
= h2 − h3 (16.39)
m
Delo v ekspanzijskem stroju:
W
= h1 − h2 (16.40)
m
Iz vsega tega je razvidna prikladnost diagrama h–s za izračunavanje parnih delovnih

procesov. Za enoto dela (n.pr. 1 kJ) potrebujemo:
1
D= kg pare (16.41)
h1 − h2
Za 1 kWh = 3600 kJ v ekspanzijskem stroju

opravljenega dela potrebujemo:
3600
DkWh = kg pare (16.42)
h1 − h2
Slika 16.45: Diagram h–s V formulah (16.41) in (16.42) moramo

krožnega procesa s pregreto paro entalpiji h1 in h2 seveda izraziti v kJ.
16.5 PLINSKI DELOVNI PROCESI
Tudi s plini lahko izvajamo delovne krožne procese. Plinom dovajamo toploto ali iz ognja
skozi ogrevalne površine, pri čemer porabimo za prenos toplote včasih precejšnjo razliko
temperatur, ali pa sproščamo toploto v delovnih plinih samih, tako da se gorilni proces odvija
v njih. Tu je delovni plin pred zgorevanjem zrak, po zgorevanju pa je sestavljen iz produktov
zgorevanja. V tem primeru nimamo temperaturnih izgub zavoljo prenosa toplote. Stroje, ki
delujejo po drugem načinu, imenujemo stroje z notranjim zgorevanjem. Ti stroji se delijo v
(batne) motorje z notranjim zgorevanjem in v plinske turbine (z notranjim zgorevanjem).
Najprej se bomo ukvarjali s stroji z notranjim zgorevanjem, ker so le-ti bolj pomembni, in
nato le na kratko s plinskimi stroji, v katerih se toplota dovaja delovnem sredstvu iz zunanjega
vira.
Plinski krožni proces poteka lahko v enem samem delovnem prostoru. Posamezni odseki
procesa si časovno sledijo v tem prostoru. Proces ni zvezen, temveč se odvija mah na mah.
Taki so procesi v batnih motorjih. Krožni proces pa se lahko odvija tudi v konstantnem
pretoku skozi napravo. Pri tem si sledijo odseki procesa prostorno v posebnih delih stroja.
Proces je zvezen in na vsakem mestu naprave so razmere (n.pr. temperatura, tlaki) konstantne.
To so procesi v turbinah. Tudi pri plinskih delovnih procesih stremimo za tem, da se dovaja
toplota v krožni proces pri čim višjih temperaturah, oziroma pri čim višji srednji temperaturi.
Za odvod toplote iz krožnega procesa pa velja seveda, da naj bo izotermen in da naj se
temperatura odvoda čim bolj približuje temperaturi okolice.
16.5.1 Kakšen naj bi bil krožni proces
Razmišljajmo najprej o tem, kakšen naj bi bil krožni proces, ki bi v največji meri
izpolnjeval postavljene zahteve. Kakor že vemo, poteka velik del teh nizkih krožnih procesov
med dvema konstantnima tlakoma. Zato bomo naše raziskave za enkrat omejili na take
procese.
V sl. 16.46 vidimo diagram T–s krožnega procesa z notranjim zgorevanjem med stalnima
tlakoma p1 in p2 ( p1 > p2 ) . V tem primeru pojem krožnega procesa ni eksaktno izpolnjen.
Pri zgorevanju goriva v zraku se del zraka spremeni v produkte zgorevanja in postane tako za
ponovitev procesa neporabljiv. Zato moramo enkrat porabljeno snov odstraniti iz procesa in jo
nadomestiti z novo neizrabljeno. V prvi približnosti pa lahko zanemarimo kemično
spremembo delovne snovi zaradi zgorevanja in lahko obravnavamo proces, kakor da bi se
energija zgorevanja dovajala kot toplota iz zunanjega vira v delovno snov, le-ta pa bi pri tem
ostala nespremenjena. Tak postopek olajša vpogled v osnovno dogajanje.
Ker črpamo zrak iz okolice in ker zgorele pline odvajamo v okolico, so procesi z notranjim
zgorevanjem vedno odprti procesi. Spodnji tlak teh procesov je enak tlaku okolice, torej
približno 1 bar.
Iz poglavja o virih toplote vemo, da se toplota sprošča pri tem višjih temperaturah, čim
višja je temperatura predgretja zraka. Gorilni zrak lahko predgrevamo regenerativno s toploto,
ki jo odvzamemo izrabljenim produktom zgorevanja. Temperaturo gorilnega zraka pa lahko
povišamo tudi z adiabatno kompresijo. Za sproščanje kemične energije sta oba načina
predgrevanja zraka enakovredna in oba načina se praktično uporabljata. Videli pa bomo, da
pri predgretju zraka z adiabatno kompresijo ni mogoče izrabljati kalorične energije zgorevanja
plinov v področju nižjih temperatur za regenerativno gretje in zaradi tega moramo to energijo
odvajati kot izgubo v okolico.
Da bi bil krožni proces z notranjim zgorevanjem v termodinamičnem pogledu dober, bomo

morali čim bolj izpopolniti regenerativno
gretje. Zgorevanje mora potekati v
regenerativno predgretem zraku višjega tlaka
p1 .
Kako visoka naj bo temperatura
zgorevanja? S termodinamičnega vidika
seveda čim višja. Temperaturo zgorevanja pa
omejujeta temperaturna vzdržljivost stroja in
njegova konstrukcija. Kratkotrajno prenašajo
stroji višje temperature kakor neprestano. V
Slika 16.46: Diagram T–s stalnotlačnega tem je razlika med batnimi stroji in
krožnega procesa z notranjim zgorevanjem
turbinami. Pri batnih strojih je zgorevanje le
kratkotrajni del procesa, ki poteka ves v valju, in tako delujejo visoke temperature
zgorevanja le v delu celotnega časa na material stroja. V turbinah pa so vsi deli pod
konstantnimi temperaturnimi razmerami, tudi tisti deli, ki so v dotiku s plini najvišjih
temperatur. Zato so v batnih motorjih dovoljene višje občasne temperature kakor v turbinah,
kjer so temperature stalne. To je velika termodinamična prednost batnih strojev. Videli pa
bomo, da imajo batni stroji tudi termodinamično slabe strani. Tako n.pr. v njih ni možno
regenerativno predgrevati gorilni zrak.
Vrnimo se k sl. 16.46 in zamišljenemu dobremu procesu.
16.5.1.1 Izobarno zgorevanje
V regenerativno predgretem zraku (stanje 5) zgoreva gorivo, kar je ekvivalentno dovodu

toplote:
Q1
5
= ploskev (5, 1, 9, 8) (16.43)
m
Zato se poviša temperatura izobarno na najvišjo temperaturo procesa T1 (stanje 1). Od tu sledi
izentropna ekspanzija 1, 2 do nižjega tlaka p2 . Ob tej ekspanziji opravlja naprava delo. Še
vroči plini stanja 2 oddajo svojo kalorično energijo:
Qr
= ploskev (2, 9, 7, 3) (16.44)
m
v idealnem menjalniku toplote brez temperaturnih razlik in predgrevajo z njo komprimirani

gorilni zrak do temperature T5 . Pri tem se plini ohladijo na temperaturo okolice (stanje 3). V
stanju 3 zamenjamo pline s svežim okoliškim zrakom (pline iztisnemo iz valja v okolico in na
njih mesto vsesamo svež zrak). Ta zrak komprimiramo od 3 do 4 izotermno na tlak p1 . Pri
tem odvajamo toploto Qod iz procesa:
Qod
= ploskev (3, 7, 0, 4 ) (16.45)
m
To je edina in vsa iz procesa odvedena toplota.

Delo procesa W je enako:
W
= ploskev (1, 2, 3, 4 ) (16.46)
m
16.5.1.2 Izotermno zgorevanje
Če je T1 maksimalna temperatura, katero prenese naprava, bi bil bolj ugoden proces z

izotermnim zgorevanjem pri temperaturi T1 . Tedaj bi vso toploto dovedli ali sprostili ob
maksimalni možni temperaturi. Tak proces je tudi narisan v sl. 16.46, in sicer proces
(1, 6, 3, 4) . Zgorevanje poteka tu ob ekspanziji plinov 1, 6 . Plini stanja 6 oddajo
regenerativno toploto:
Qr
= ploskev (6, 10, 7, 3) (16.47)
m
in z njo predgrevajo hladni komprimirani zrak do maksimalne temperature T1 . Pri tem

procesu je regenerativna toplota večja kakor pri procesu z izobarnim zgorevanjem. Vendar je
izotermno zgorevanje med ekspanzijo v delovnem stroju šele na pol rešen problem, izobarno
zgorevanje pred ekspanzijo pa tehnično popolnoma obvladamo.
Navedenim principom in željam pa se v tehničnih napravah ali sploh ne da ustreči, ali pa se
od njih odstopa v glavnem zavoljo enostavnih naprav. Na vrsti strojev bomo raziskali, koliko
se približujemo idealnim zahtevam, in sicer najprej na turbinah in potem na batnih motorjih.
16.5.2 Plinske turbine
16.5.2.1 Enostavna odprta turbina
V sl. 16.47 vidimo shemo najbolj enostavne plinske turbine. V kompresorju K se

komprimira zrak iz okolice skoraj izentropno na tlak p1 . V gorilnem prekatu G zgoreva
gorivo v komprimiranem zraku in vroči plini ekspandirajo v turbini T na tlak okolice. Iz
turbine tečejo plini v atmosfero.
Idealizirani diagram tega procesa vidimo
v sl. 16.48. Predpostavljamo, da potekata
ekspanzija 1, 2 in kompresija 3, 4
izentropno. Ob izobari 4, 1 zgoreva gorivo v
komprimiranem zraku. Ob izobari 2, 3 pa se
odvaja toplota iz ekspandiranih plinov. Ta
odvod poteka izven stroja v okolici, kjer se
plini pomešajo s hladnim zrakom atmosfere.
Stanja v diagramu T–s in mesta v shemi
sl. 16.47, kjer obstajajo ta stanja, so
Slika 16.47: Plinska turbina z odprtim označena z istimi števili.
procesom
Ta proces je zelo enostaven, ima pa nekaj
termodinamičnih pomanjkljivosti. Največja pomanjkljivost je, da se toplota ne odvaja iz
procesa po čim nižji izotermi, ampak po izobari 2, 3 pri spremenljivi temperaturi, ki je višja,
delno celo veliko višja, od temperature okolice. Po formuli (9.36) je izkoristek teoretičnega
krožnega procesa enak:
T2 T 1
η = 1− = 1− 3 =1− κ −1
(16.48)
T1 T4
ε κ
Tu je ε = p1 / p2 . Razmerje ε se imenuje tlačno razmerje. Toplota goriva se sprošča med

stanjem 4 in stanjem 1. Pri dani, dovoljeni najvišji temperaturi T1 je srednja temperatura
sproščanja energije (srednja temperatura dovoda toplote) tem višja, čim višja je temperatura
T4 . Ta pa je odvisna od tlačnega razmerja ε = p1 / p2 = p4 / p3 .
Proces z višjim tlačnim razmerjem je narisan v sl. 16.48 črtkano (1' , 2' , 3, 4') . Takoj
vidimo, da leži odsek dovoda toplote 4' , 1' v področju višjih temperatur kakor pri vrisanem
procesu (1, 2, 3, 4 ) . Odsek odvoda toplote pa leži v področju nižjih temperatur kakor pri
vrisanem procesu. Oboje poboljša termodinamični izkoristek. Višji tlak procesa p1 se lahko
spreminja v mejah:
p1 = p2 = p0 = pmin
in
κ
æ T ö κ −1
p1 = p0 ç 1 ÷ = p1 max
è T3 ø
Slika 16.48: Diagram T–s odprtega krožnega procesa v plinski turbini

V obeh skrajnih primerih je ploskev diagrama enaka nič. V teh primerih proces ne daje
nobenega dela. Za p1 = p1 max pa je:
η = ηmax
Med obema skrajnima tlakoma leži tlak, pri katerem pridobimo iz količinske enote zraka
največje delo. Tlačno razmerje za največje delo εW max z idealnim plinom dobimo takole:
Delo W je enako razliki dovedene in odvedene toplote:
W
= c p [(T1 − T4 ) − (T2 − T3 )] (16.49)
m
Pri danem T1 in T3 je:
κ −1
T4 = T3 ε κ
(16.50)
1− κ
T2 = T1 ε κ
To vstavimo v (16.49). Nato diferenciramo desno stran enačbe po ε in jo izenačimo z nič. Iz

tega dobimo:
κ
æ T ö 2 (κ −1)
εW max =ç 1÷ (16.51)
è T3 ø
V sl. 16.48 so vpisani podatki za tak proces,

kakršen je danes nekako izvedljiv.
Maksimalna temperatura T1 = 1000 K ,
tlačno razmerje pa ε = 5,4 . Srednja
temperatura sproščanja kemične energije
(dovoda toplote) Tdo m = 698 K . Srednja
Slika 16.49: Diagram p–v krožnega procesa temperatura odvoda toplote Tod m = 430K .
po sl. 16.48
Po enačbi (16.51) bi bilo tlačno razmerje za
največje delo εW max = 8,7 .
V ekspanzijskem stroju teoretično pridobljeno delo se porabi deloma za pogon

kompresorja in za kritje termodinamičnih in mehaničnih izgub turbine in kompresorja,
ostanek pa je na voljo na gredi stroja za koristno porabo. Da bi raziskali te razmere, narišemo
diagram p–v za krožni proces po sl. 16.48. V ta namen izračunamo za stanja 1, 2, 3 in 4
specifične volumne:
v1 = 15,4 m 3 /kmol
v2 = 51,4 m 3 /kmol
v3 = 24,2 m 3 /kmol
v4 = 7,3 m 3 /kmol
Izentropno (razpoložljivo ali pridobljivo) delo v turbini WTs :
é κ −1 ù
WTs κ ê æp ö κ ú
= p1 v1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú
m κ −1 p
êë è 1 ø úû
WTs
= 11200 kJ/kmol
m
To delo je enako ploskvi (1, 2, 5, 6) v sl. 16.49. Kompresor porabi teoretično izentropno delo
WKs , katero je:
WKs
= ploskev (3, 4, 6, 5)
m
WKs
= 5300 kJ/kmol
m
Za kritje izgub in za koristno porabo preostane delo Ws , enako ploskvi krožnega procesa:
Ws
= ploskev (1, 2, 3, 4 )
m
Ws
= 11 200 − 5300 = 5900 kJ/kmol
m
Teoretično izentropno delo ekspanzije pa se ne prenese v celoti na lopatice turbine. En del se

pretvarja zaradi trenja v toploto in ostane, kakor že vemo, kot entalpija v pretočnem plinu.
Delo na lopaticah turbine je WTL . Razmernik:
WTL
= ηTs (16.52)
WTs
se imenuje notranji ali termodinamični ali izentropni izkoristek turbine.

Prav tako so termodinamične izgube v kompresorju. Del energije, predane zraku v lopatju,
se izgubi s trenjem v pretoku oziroma se pretvori v toploto. Tako porabi kompresor na
lopaticah delo WKL , ki je večje od teoretičnega dela WKs :
WKL > WKs
in
WKs
= η Ks (16.53)
WKL
η Ks je notranji ali termodinamični ali izentropni izkoristek kompresorja. Potem imamo v

turbini še mehanične izgube in zaradi tega je na gredi turbine razpoložljivo delo WTG manjše
od dela na lopaticah. Razmerje:
WTG
= ηTm (16.54)
WTL
je mehanični izkoristek turbine. Ravno tako je zaradi mehaničnih izgub delo na lopaticah
kompresorja manjše od dela na gredi kompresorja WKG :
WKL
= η Km (16.55)
WKG
η Km je mehanični izkoristek kompresorja. Na gredi turbine razpoložljivo delo je:
WTG = ηTs ηTm WTs = ηT cel WTs (16.56)
in na gredi kompresorja potrebno delo je:

WKs W
WKG = = Ks (16.57)
η Ks η Km η K cel
ηcel je celotni izkoristek stroja. V diagramu p–v (sl. 16.49) je:
WTG = ploskev (1' , 2' , 5, 6)
celotne izgube v turbini pa so enake šrafirani ploskvi (1, 2 , 2', 1' ) . Na gredi kompresorja
potrebno delo je:
WKG = ploskev (3' , 4' , 6, 5)
in celotne izgube v kompresorju so enake ploskvi (3' , 4' , 4, 3) . Za diagram p–v (sl. 16.49)
smo ocenili:
ηT cel = ηK cel = 0,85
kar se da doseči pri dobro konstruiranih in skrbno izdelanih strojih (ηTs ≈ ηKs ≈ 0,90 in
ηTm ≈ ηKm ≈ 0,945) . S temi podatki je:
WTG
= 0 ,85 x 11 200 = 9500 kJ/kmol
m
in
WKG 5300
= = 6250 kJ/kmol
m 0 ,85
Razpoložljivo koristno delo pa je:
W
= 9500 − 6250 = 3250 kJ/kmol
m
To delo je enako ploskvi (1' , 2' , 3' , 4' ) . Razmerje dela turbine in koristnega, razpoložljivega
dela je:
WTG 9500
= = 2,92
W 3250
Turbina proizvaja skoraj trikrat toliko dela, kakor ga naprava koristno oddaja. Ostalo pa gre
za pogon kompresorja. Tako razmerje imamo skoraj v vseh izvedenih napravah. Turbina
plinske turbinske naprave mora biti neprimerno večja od stroja, ki bi proizvajal le koristno
delo. Pri parnih delovnih postrojenjih ima turbina velikost, ki nekako ustreza koristnemu delu
naprave. Poraba energije kompresorja pri takih napravah (napajalna pumpa) tudi pri
visokotlačnih kotlih ne presega 5 % v turbini proizvedenega dela.
Iz sl. 16.49 vidimo, da izgube, izražene z izkoristki, znatno zmanjšujejo ploskev koristnega
dela. Pri določeni velikosti izgub izgine ploskev koristnega dela. To se zgodi tedaj, kadar je:
WKs
WTs ηT cel = (16.58)
η K cel
ali pa, kadar je:
v4
v1 ηT cel = (16.59)
η K cel
oziroma
v4
ηT cel η K cel = (16.60)
v1
V našem primeru ne bi stroj dajal

nobenega dela pri:
ηT cel = η K cel = 0,687
V sl. 16.50 je narisan diagram T–s

izvedene naprave1 z upoštevanjem
neizentropne kompresije in ekspanzije.
Izkoristek krožnega procesa je:
Slika 16.50: Diagram T–s odprtega krožnega ηkr = 0,23

procesa plinske turbine z upoštevanjem izgub
1
Plinska turbina St. Dizier, Francija, 6700 KW, η od goriva do spojke generatorja je 0,218, Brown Boveri
Mitteilungen, 47 (1960) št. ½ str. 41.
Mehanični izkoristek pa je nekako:
ηm = 0,95
Vsi, za termodinamično presojo procesa zanimivi podatki, so vpisani v sl. 16.50. S primerjavo
sl. 16.48 in sl. 16.50 vidimo, da je razmerje izkoristkov tehničnega krožnega procesa in
teoretičnega enako:
0,23
= 0,60
0,384
To nam lahko služi za grobo preračunavanje drugih teoretičnih procesov na praktične

razmere.
16.5.2.2 Proces z regeneracijo toplote
Opisani proces lahko poboljšamo tako, da porabimo čim več odvedene izobarne toplote za
regenerativno predgrevanje gorilnega zraka. Taka naprava je narisana shematično v sl. 16.51.
Pripadni diagram T–s za temperature in tlake kakor pri procesu sl. 16.48 pa vidimo v
sl. 16.52.
Kompresor sesa zrak stanja 4 iz okolice in
ga komprimira v stanje 5. Nato teče zrak v
protitočnik M, kjer ga izpušni plini turbine
regenerativno predgrevajo na temperaturo
stanja 6. V gorilnem prekatu G zgoreva
gorivo in iz G izstopajo plini stanja 1, ki
gredo v turbino T. Tu ekspandirajo plini v
stanje 2 in se nato v protitočniku M ohladijo
v stanje 3. Za tem iztekajo v okolico.
Iz diagrama T–s vidimo, da ne moremo
Slika 16.51: Plinska turbina z vse v plinih stanja 2 razpoložljive toplote,
regenerativnim predgrevanjem
ploskev (2, 4, 10, 7) , porabiti za
regenerativno predgrevanje zraka, ker je le–ta zaradi izentropne kompresije že segret na
temperaturo T5 (n.pr. 470 K). V protitočniku lahko ohladimo ekspandirane pline z

regenerativnim predgrevanjem kvečjemu na T5 , v praksi pa le na T5 + ∆T , pri čemer je ∆T
temperaturna razlika, ki je potrebna za prenos toplote. Ravno tako lahko segrejemo gorilni
zrak kvečjemu na temperaturo T2 − ∆T .
V diagramu T–s (sl. 16.52) je ponazorjeno regenerativno predgretje ∆T = 20 K .
Regenerativna toplota Qr je:
Qr
= ploskev (2, 3, 8, 7 ) = ploskev (5, 6, 9, 10 )
m
V proces dovedena toplota je Qdo :
Qdo
= ploskev (6, 1, 7, 9 )
m
Odvedena toplota pa je:
Qod
= ploskev (3, 4, 10, 8)
m
Dovedena in odvedena toplota sta tu manjši kakor v procesu brez regeneracije, n.pr. sl. 16.48.
Slika 16.52: Diagram T–s za turbinski proces z regenerativnim

predgrevanjem gorilnega zraka
Qdo se dovaja ali sprošča pri višji srednji temperaturi, Qod pa se odvaja pri nižji srednji
temperaturi kakor v procesu po sl. 16.48. Ta krožni proces mora tedaj biti boljši od prejšnjega.
Izkoristek tega teoretičnega krožnega procesa ηkr = 0,506 , v izvedenih napravah se doseže
ηkr ≈ 0,30 in izkoristek od goriva do moči na gredi η ≈ 0,28 1.
16.5.2.3 Turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah
S komprimiranjem gorilnega zraka v dveh stopnjah in vmesnim hlajenjem, ter z ekspanzijo

vročih plinov v dveh stopnjah in vmesnim ponovnim segrevanjem (gorenjem), lahko
povišamo srednjo temperaturo dovoda toplote in znižamo srednjo temperaturo odvoda toplote.
Možno je tudi samo eno od teh poboljšanj. V sl. 16.53 vidimo shemo dvostopenjske naprave,
Slika 16.53: Plinska turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah
sl. 16.54 pa je ustrezni diagram T–s takega procesa za isti temperaturni meji, kakor sta
diagrama sl. 16.48 in sl. 16.52. Možna je torej neposredna primerjava. Prva stopnja
kompresorja K1 sesa okoliški zrak stanja 6 in ga komprimira na vmesni tlak p7 v stanje 7. V
vmesnem hladilniku H1 se zrak ohladi na temperaturo okolice (stanje 8) in nato se
1
N.pr. plinska turbina Donawitz, moč na gredi 17000 kW, temperatura plina pri vstopu v turbino 1000 K, η od
goriva do gredi = 0,28
Brown Boveri Mittelungen 47/ (1960) št. ½, str. 56
komprimira v drugi stopnji v K 2 na končni tlak (stanje 9). Kakor vemo iz poglavja 8
(Stisnjeni zrak), je najugodnejši vmesni tlak enak kvadratnemu korenu iz produkta začetnega
in končnega tlaka kompresije:
Slika 16.54: Diagram T–s za krožni proces turbine po sl. 16.53
p7 = p6 p9
V protitočnem izmenjalniku toplote M se segreje gorilni zrak regenerativno na temperaturo

T10 (stanje 10) (T10 = T4 − ∆T ) . Nato zgoreva v gorilnem prekatu G1 prvi del goriva, tako da
je temperatura produktov zgorevanja pred turbino enaka T1 . V prvi ekspanzijski turbini T1
ekspandirajo plini na vmesni tlak v stanje 2 in vstopajo potem v drugi gorilni prekat G2 , kjer
zgoreva drugi del goriva. Temperatura plinov poraste nekako do temperature po prvem
zgorevanju T3 ≈ T1 . Sledi ekspanzija v drugi turbini T2 na okoliški tlak v stanje 4. Od tu do
stanja 5 (T5 = T9 + ∆T ) oddajo plini regenerativno toploto:
Qr
= ploskev (4, 5, 12, 11) = ploskev (9, 10, 13, 14 )
m
v menjalniku M in izstopajo v okolico. Krožnemu procesu dovedena toplota je:
Qdo
= ploskev (10, 1, 2, 3, 11, 13)
m
Odvedena toplota pa je:
Qod
= ploskev (5, 6, 7, 8, 14, 13)
m
V diagramu T–s vidimo poboljšanje temperaturnih razmer dovoda in odvoda toplote.

Izkoristek teoretičnega krožnega procesa je:
ηkr = 0,579
Temu bi ustrezal izkoristek izvedenega stroja, od goriva do dela na gredi stroja:
η ≈ 0,32
16.5.2.4 Zgorevanje v turbini
Zaradi večstopenjske kompresije in ekspanzije se približujeta dovod in odvod toplote (sicer

grobo) idealnemu izotermnemu poteku. Če bi povečali število stopenj, bi bilo to približevanje
seveda boljše. V tej smeri se
obeta zanimiv napredek s
postopkom »Isex«1, ki si ga je
zamislil in ga eksperimentalno
in teoretično raziskal Leist2.
Zgorevanje poteka v več
stopnjah v turbini sami. Gorivo
se brizga v plinski tok iz
Slika 16.55: Plinska turbina s štirimi kompresijskimi in odtočnih robov vodilnih lopatic
gorilnimi stopnjami
in takoj nato zgoreva. Največje
število stopenj zgorevanja je: število kolesnih parov3 turbine manj ena. Na ta način je možno
zgorevanje v velikem številu stopenj, ne da bi se naprava preveč komplicirala. Shema take
1
Karl Leist, Der wirtschaftlishe Wirkungsgrad von Gasturbinen mit stufenweiser Zwischenverbrennung
innerhalb der Turbine. Brennstoff – Wärme – Kraft, 12 (1960) št. 12, str. 521/530
2
Dr. ing. Karl Leist (umrl 1960), profesor za turbostroje v Aachenu
3
Vodilno in pripadajoče gonilno kolo sta en kolesni par.
plinske turbine je narisana v sl. 16.55, pripadni dagram T–s (spet za temperaturni meji
T0 = 290 K in Tmax = 1000 K ) pa vidimo v sl. 16.56.
Zunanji zrak stanja 10 se komprimira v štirih kompresorskih stopnjah K1 10, 11 , ( )
( ) (
K 2 12, 13 , K 3 14, 15 ) ( )
in K 4 16, 17 . Med kompresijskimi stopnjami se zrak trikrat
( ) ( ) ( )
izobarno ohladi na začetno temparaturo v hladilnikih H 1 11, 12 , H 2 13, 14 in H 3 15, 16 .
Po zadnji kompresijski stopnji gre zrak v menjalnik toplote M, kjer se regenerativno
Slika 16.56: Diagram T–s za krožni proces turbine po sl. 16.55
predgreva s toploto izpušnih plinov na temperaturo T18 (T18 = T8 − ∆T ) . Nato zgoreva v

gorilnem prekatu G1 prvi del goriva in temperatura zraka poraste izobarno na maksimalno
dopustno temperaturo T1 , s katero vstopa zrak v turbino. Turbina ima štiri ekspanzijske
( ) ( )( ) ( )
stopnje 1, 2 , 3, 4 , 5, 6 in 7, 8 . Za prvo, drugo in tretjo stopnjo se vbrizgava toliko
goriva v plinski pretok, da temperatura vsakokrat naraste na maksimalno dovoljeno
( ) ( ) ( )
temperaturo: G2 2, 3 , G3 4, 5 , G4 6, 7 . Na tlak okolice ekspandirani zrak stanja 8 odda v
menjalniku regenerativno toploto med temperaturama T8 in T9 = (T17 + ∆T ) ter zapušča
napravo z razmeroma nizko temperaturo T9 . Regenerativna toplota je enaka:
Qr
= ploskev (8, 9, 21, 19 ) = ploskev (17, 18, 20, 22 )
m
Dovedena toplota je:

Qdo
= ploskev (18, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 19, 20)
m
Zaradi velikega števila stopenj zgorevanja leži srednja temperatura dovoda toplote blizu
dovoljene temperature. Odvedena toplota je:
Qod
= ploskev (9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 22, 21)
m
Srednja temperatura odvoda leži blizu temperature okolice. Dovod in odvod toplote sta
premaknjena iz izobarnih odsekov maksimalnega in minimalnega tlaka pretežno v odseke
med kompresijskimi in ekspanzijskimi stopnjami. Izkoristek teoretičnega krožnega procesa:
ηkr = 0,651
Izkoristek ustrezne tehnične naprave od goriva do gredi bi bil nekako:
η ≈ 0 ,36 ÷ 0 ,38
16.5.2.5 Plinska turbina z zunanjim zgorevanjem
Shema plinske turbine z zunanjim zgorevanjem je narisana v sl. 16.57. Proces je zaprt,
skozi krožni proces se pretaka vedno isti plin. Toplota se dovaja delovnemu plinu iz plinov
gorenja v posebnem grelniku G, kakor v parnem kotlu.
Kompresor K komprimira plin,
večinoma zrak, ki se potem v
menjalniku toplote M regenerativno
predgreva s toploto plinov iz turbine. V
grelniku G se plinu dovaja toplota iz
zunanjega gorilnega procesa. Nato
ekspandira vroči plin v turbini na
začetni tlak in odda pri tem turbini
delo. Ekspandirani plin se delno ohladi
Slika 16.57: Plinska turbina z
zunanjim zgorevanjem regenerativno v menjalniku toplote M
in teče v hladilnik, v katerem se ohladi do začetne temperature in gre nato ponovno v

kompresor. Diagram T–s tega procesa je prav tak kakor diagram v sl. 16.52. Ker je proces
zaprt, lahko spodnji tlak in s tem tlačni nivo procesa poljubno izberemo. Pri višjem tlačnem
nivoju imajo plini manjši specifični volumen. Stroji z zaprtim procesom so zaradi tega lahko
manjši od strojev z odprtim procesom.
Zaradi temperaturnih izgub pri prenosu toplote skozi stene grelnika in zaradi omejene
temperaturne odpornosti materiala grelnika, je pri tem postopku težje doseči visoke
temperature, kakor pri postopku z notranjim zgorevanjem.
16.5.3 Motorji z notranjim zgorevanjem
Kako delujejo motorji z notranjim zgorevanjem, je splošno znano. Imamo motorje, v

katerih je zgorevanje izohorno. To so motorji Otto1 ali normalni bencinski motorji. V motorjih
Diesel2 ali v dizlih, kakor jih nakratko imenujemo, je zgorevanje izobarno. V današnjih dizlih
je zgorevanje kombinirano izohorno in izobarno (postopek Sabathe). Kar se tiče
termodinamičnih razlik obeh načinov zgorevanj, glej poglavje 15.
16.5.3.1 Motorji Otto
V sl. 16.58 je narisan indikatorski diagram

štiritaktnega motorja Otto. Pri sesalnem tlaku
p s , ki je nekaj nižji od tlaka okolice p0 , sesa
( )
motor zrak v gibni volumen Vg 5, 3 (glej tudi
sl. 16.59 I) in ga nato izentropno (3, 4)
komprimira do volumna V0 . Razmerje:
Vg + V0
ε= (16.61)
V0
Slika 16.58: Indikatorski diagram
štiritaktnega motorja Otto
imenujemo v praksi batnih motorjev
1
Nikolaus August Otto, (1832-1891), strojni tehnik, izumitelj po njem imenovanega motorja
2
Rudolf Diesel, (1858-1913), strojni inženir, izumitelj po njem imenovanega motorja
kompresijsko razmerje. To razmerje je volumensko razmerje, ne pa tlačno razmerje. Nato

( )
sledi zgorevanje goriva ob izohori 4, 1 . Gorivo je lahko že od začetka primešano gorilnemu
zraku ali pa se vbrizga v točki 4. Zažge se z električno iskro. Vroči plini stanja 1 ekspandirajo
v stanje 2. Tu se odpre izpušni ventil, tlak plinov pade na izpušni tlak piz , ki leži nekaj nad
(
tlakom okolice. Nato iztisne bat izrabljene pline v okolico 3' , 5' . )
Slika 16.59: Delovanje motorja Otto z enakimi gibi I

in s podaljšanim ekspanzijskim gibom II
Za termodinamično obravnavo nadomestimo pravi proces z idealiziranim procesom po

sl. 16.60. Sesalni gib 5, 3 in izpušni gib 3, 5 ne dasta in ne porabita dela, zato ju izpustimo.
Preostane krožni proces (1, 2, 3, 4 ) z dovodom toplote ob izohori 4, 1 in z odvodom toplote ob
izohori 2, 3 . Diagram T–s za proces Otto je narisan v sl. 16.61. Iz tega diagrama posnamemo:
= ploskev (4, 1,7, 8) = cv (T1 − T4 )

Qdo
m
Qod
= ploskev (2, 3, 8, 7) = cv (T2 − T3 )
m
= cv [(T1 − T4 ) − (T2 − T3 )]
W
(16.62)
m
Slika 16.60: Idealizirani indikatorski Slika 16.61: Diagram T–s za

diagram za proces motorja Otto Ottov proces
æ T ö
T2 çç1 − 3 ÷÷
ηkr =
(T1 − T4 ) − (T2 − T3 ) = 1−
T2 − T3
= 1− è
T2 ø
(T1 − T4 ) T1 − T4 æ T ö
T1 çç1 − 4 ÷÷
è T1 ø
Zaradi izentropne kompresije in ekspanzije

je:
T3 T4
=
T2 T1
in
κ −1
T2 æ V1 ö 1
=ç ÷ =
T1 çè V2 ÷ø ε κ −1
Torej:
1
ηkr = 1 − (16.63)
Slika 16.62: Diagram ϑ − Q m za proces po ε κ −1
sl. 16.61
Izkoristek krožnega procesa Otto je odvisen le od kompresijskega razmerja ε . Čim večje je to
Slika 16.63: Diagram p–v krožnega Ottovega procesa
razmerje, tem večji je ηkr . Izkoristek ni odvisen od količine dovedene toplote, torej od
obremenitve motorja. Iz praktičnih obratovalnih razlogov pa se ε ne da poljubno povečati.
Diagram T–s (sl. 16.61) je narisan v merilu za proces z ε = 5,5 in s Tmax = 2470 K .
Razmere dovoda in odvoda toplote se vidijo v diagramu ϑ − Q m (sl. 16.62). Srednja
temperatura dovoda toplote je zelo visoka, višja kakor pri katerem koli dosedaj obravnavanem
procesu. Neugodne pa so razmere pri odvodu toplote. Tu je srednja temperatura zelo visoka.
Iz diagrama ϑ − Q m vidimo, da se toplota odvaja iz tega krožnega procesa pri temperaturah,
pri katerih je toplota iz normalnega zgorevanja na voljo, n.pr. v kuriščih parnih kotlov. Boljši
bi bil izobaren odvod pri tlaku okolice 1 bar. Izobara
1 bar skozi stanje 3 je narisana črtkano v diagramu T–
s (sl. 16.61) in v diagramu ϑ − Q m (sl. 16.62). Pa
tudi v tem primeru bi bila srednja temperatura odvoda
toplote še vedno precej visoka. Pri izobarnem odvodu
dodatno pridobljeno delo bi bilo enako ploskvi
(3, 2, 2' ) . V diagramu p–v pa bi bilo to dodatno delo
enako ploskvi (3, 2, 2' ) (sl. 16.63).
Slika 16.64: Kombinacija motorja
Otto in turbine na izpušne pline To v motorjevem valju izgubljeno delo se da
pridobiti v dodatni turbini, v kateri plini ekspandirajo na tlak okolice (sl. 16.64). Taki
kombinirani motorji so bili konstruirani v novejšem času za avionske pogone. Delovanje
motorja lahko poboljšamo tudi tako, da napravimo ekspanzijski gib S ex daljši od
kompresijskega giba S komp (sl. 16.63). V takem motorju se opravi dodatno delo enako
ploskvi (2, 2' ' , 3' ' , 3) . Delovanje motorja z dvojnim gibom vidimo v sl. 16.59 II, kjer je tudi
skiciran za to potreben mehanizem1. Taki bolj komplicirani motorji pa niso do sedaj mogli
izpodriniti normalnih, enostavnih in preizkušenih motorjev.
16.5.3.2 Motorji Diesel
V sl. 16.65 vidimo idealizirani diagram p–v procesa v dizlu. Gorivo se vbrizgava tako, da
poteka zgorevanje izobarno pri največjem tlaku (pri kompresijskem tlaku) od stanja 4 do
stanja 1. Pripadni diagram T–s je narisan v sl. 16.66. V tem diagramu so vpisani tudi številni
podatki za tipičen Dieselov proces.
Dovedena toplota je:
= ploskev (4, 1, 5, 6) = c p (T1 − T4 )

Qdo
m
Odvedena toplota je:
Qod cp
= ploskev (2, 3, 6, 5) = cv (T2 − T3 ) = (T2 − T3 )
m κ
Delo procesa je:
é 1 ù
= c p ê(T1 − T4 ) − (T2 − T3 )ú
W
(16.64)
m ë κ û
in izkoristek krožnega procesa:
1
N. N. Diferential – Stroke Internal Combustion Engine, Engineering, 124 (1927) str. 613/614
Davis, S. J. in Parker, C. F., The Kinematics of the Andreau Differential – Stroke Engine, Engineering, 125
(1928) str. 277
æ T ö
(T1 − T4 ) − 1 (T2 − T3 ) 1
T2 çç1 − 3 ÷÷
ηkr = κ = 1− è T2 ø (16.65)
(T1 − T4 ) κ æ T4 ö
T1 çç1 − ÷÷
è T1 ø
Kompresijsko razmerje ε definiramo kakor pri motorju Otto. Važno je tudi obremenitveno
razmerje ϕ :
V1
ϕ= (16.66)
V0
ki je mera za dolžino izobarnega dovoda toplote in seveda tudi mera za obremenitev motorja.
Razmerje temperatur v enačbi (16.65) bomo izrazili z ε in ϕ :
κ −1 κ −1 κ −1
T2 æ V1 ö æ V ϕ ö æ ϕö
=ç ÷ =ç 0 ÷ =ç ÷ (16.67)
T1 çè V2 ÷ø ç V0 + Vg
è
÷
ø èεø
T4 V0 1
= = (16.68)
T1 V1 ϕ
T3 1
= κ (16.69)
T2 ϕ
Enačbo (16.69) dobimo takole:
ϕ κ −1
T2 = T1 po enačbi (16.67) (16.70)
ε κ −1
Slika 16.65: Idealizirani ϕ κ −1

T2 = T4 ϕ po enačbi (16.68) (16.71)
diagram p–v procesa v dizlu ε κ −1
κ −1
æ Vg + V0 ö
T4 = T3 çç ÷÷ = T3 ε κ −1 (16.72)
è V0 ø
in končno dobimo iz enačb (16.71) in (16.72):

T2 = T3 ϕ x
Z enačbami (16.67), (16.68) in (16.69) postane enačba (16.65):
Slika 16.66: Diagram T–s Slika 16.67: Diagram ϑ − Q m

za Dieselov proces za proces po sl. 16.66
1 1 ϕκ − 1
ηkr = 1 − (16.73)
κ ε κ −1 ϕ − 1
Slika 16.68: Dizel s parnim delovnim procesom na izpušne pline;

G generator el. energije, K parni kotel, Kd kondenzator,
M motor, P napajalna pumpa, T parna turbina
Izkoristek Dieselovega krožnega procesa je odvisen od obremenitve ϕ . Čim večji je ϕ , tem

manjši je ηkr . Iz diagrama T–s vidimo razmere dovoda in odvoda toplote pri Dieselovem
krožnem procesu. Diagram je narisan v merilu za ε = 14 in ϕ = 3 . V glavnem veljajo tu iste
pripombe kakor pri procesu Otto. Termodinamične razmere pri dovodu toplote so odlične,
razmere pri odvodu toplote pa so zelo slabe. Isto vidimo tudi iz diagrama ϑ − Q m
(sl. 16.67).
V izpušnih plinih preostala energija se lahko izkorišča v plinski turbini ali pa kot dovodna
toplota v parnem krožnem procesu. V tem primeru kurimo parni kotel z izpušnimi plini
motorja Diesel (sl. 16.68).
16.6 EKSERGIJA V TERMODINAMIČNIH DELOVNIH PROCESIH
V termodinamičnih delovnih procesih se eksergija goriva izkorišča le deloma.

Neizkoriščeni del eksergije se ali uniči zaradi nepovračljivosti pri izvajanju procesa ali pa se z
izstopnimi snovmi odvaja v okolico. Tudi ta drugi del eksergije se končno uniči, ker se stanje
izstopnih snovi uravnoteži s stanjem okolice.
Analiza pretoka eksergije skozi termodinamične delovne procese pokaže mesta, na katerih
se eksergija uničuje. Na teh mestih nastopajo nepovračljivosti in v teh mestih so možna
termodinamična poboljšanja. Taka analiza pa je tudi zelo prikladna za primerjanje različnih
delovnih procesov.
V tabeli 16.3 je analiziranih nekaj teoretičnih in praktičnih delovnih procesov glede na
pretok in izgube eksergije. Eksergija goriva je vedno enaka 100%. Odstotki eksergije v
produktih zgorevanja so zaradi nepovračljivosti zgorevanja precej manjši od 100 (stolpec A).
Pri parnih procesih prenašamo eksergijo iz produktov zgorevanja v delovno sredstvo - paro.
Prenos toplote poteka ob velikih temperaturnih razlikah, torej s precejšnjimi
nepovračljivostmi. Zaradi tega je v pari manj eksergije kakor v dimnih plinih (stolpec B). V
strojih z notranjim zgorevanjem so produkti zgorevanja obenem delovno sredstvo in zaradi
tega so tu števila v rubrikah A in B enaka. V stolpcu B napisana eksergija je na voljo pred
ekspanzijskim strojem. Iz tabele 16.3 vidimo, da nudijo procesi z notranjim zgorevanjem
ekspanzijskemu stroju v splošnem več eksergije kakor parni procesi. Izkoriščena eksergija je
tisti del eksergije, ki se v krožnem procesu pretvarja v delo (stolpec C). Izgube v zadnjem
stolpcu E so enake eksergiji, ki se odvaja z izstopnimi snovmi v okolico. Izstopne snovi pri
parnih napravah so dimni plini iz kotla in hladilna voda iz kondenzatorja. Pri strojih z
notranjim zgorevanjem se odvaja eksergija v okolico s hladno vodo in z izpušnimi plini.
Krožni procesi teoretičnih delovnih procesov potekajo povračljivo in zaradi tega nimamo
izgub eksergije v strojih. Za take procese v plinskih turbinah in motorjih velja v tabeli 16.3:
B=C+E
Pri praktičnih procesih imamo, kakor že vemo, izgube zaradi nepovračljivosti ekspanzije in
kompresije ter mehanične izgube v stroju. Vse te »izgube v stroju« so navedene v stolpcu D in
so:
D = B − (C + E )
Pri parnih procesih so razmere nekoliko bolj komplicirane, ker so v rubriki E vštete tudi
izgube v dimnih plinih.
Iz tabele 16.3 vidimo, da so izgube D v strojih z notranjim zgorevanjem precejšnje.
V parnih napravah imamo za ekspanzijo na voljo razmeroma malo eksergije, vendar to
eksergijo predelujemo zelo varčno. Pri motorjih Otto in Diesel imamo v delovnem sredstvu
velik delež eksergije goriva, zaradi velikih izgub v izpušnih plinih pa je predelava te eksergije
slabša kakor pri parnih napravah.
Tabela 16.3: Pretok eksergije skozi termodinamične delovne procese
Eksergija [%]
Moč
Gorivo
Št. Naprava Pripombe
MW A B C D E
1 Proces sl. 16.19 61,8 25,6 18,0 19,2 teoretičen proces

Para

4 Šoštanj I 30,0 62,5 46,5 25,4 12,8 13,6 izvedeno
5 Eddystone 325,0 72,5 52,0 41,3 7,6 izvedeno
6 Proces sl. 16.48 58,5 38,2 20,3 teoretičen proces
7 St. Dizier 6,7 100 54,3 20,6 10,4 23,3 izvedeno
Plinske turbine

9 Haspe 15,6 56,7 25,8 14,9 16,0 izvedeno
10 Elliot 1,77 53,2 27,7 14,0 11,5 izvedeno
12 Otto sl. 16.61 kW 78,0 49,0 29,0 teoretičen proces
Motorji
13 Otto 6,5 ~ 68,0 20,0 ~ 48,0 izvedeno

14 Diesel sl. 16.66 81,2 55,4 25,8 teoretičen proces
15 Diesel 1700 ~ 72 40,0 ~ 32,0 izvedeno
A eksergija iz goriva v produktih zgorevanja, B eksergija iz goriva v delovnem sredstvu, C za

delo izkoriščena energija, D izgube eksergije v stroju, E izgube eksergije s snovmi v okolico.
št. 4) TE Šoštanj I, para 99 bar, 515 °C
št. 5) Eddystone, glej tabelo 16.1
št. 7) St. Dizier, odprt enostopenjski proces po diagramu sl. 16.50, temperatura plinov pred
turbino 720 °C [Brown Boveri Mitteilungen 47 (1960), št. 1/2, str. 41]
št. 9) Haspe, odprt enostopenjski proces z regenerativnim predgrevanjem zraka, temperatura
plinov pred turbino 746 °C [Brown Boveri Mitteilungen 47 (1960) , št. 1/2, str. 51]
št. 10) Elliot, stroj za mornarico, kompresija in zgorevanje v dveh stopnjah, regenerativno
predgrevanje zraka, temperaturi plinov pred turbinama 677 °C in 673 °C
št. 11) Izvedeni motorji Otto izkoriščajo 20 – 25% dovedene eksergije, moč je navedena za
en valj, eksergiji A, B in (D + E) sta ocenjeni
št. 15) Izvedeni motorji Diesel izkoriščajo 25 – 40% dovedene eksergije, moč je navedena za
en valj, eksergiji A, B in (D + E) sta ocenjeni [F. Schmidt, Der heutige Stand der
Grossmotoren in der Seeschiffahrt, MAN Dieselmotoren - Nachrichten Nr. 40 (1961)
str. 3/11].
17. Hladilni proces 413
17. HLADILNI PROCES
17.1 NAMEN HLADILNIH PROCESOV
Namen hladilnih procesov je ohladitev teles ali sistemov pod temperaturo okolice, oziroma
vzdrževanje telesa ali sistema na temperaturi, nižji od okoliške. Pretežni del tehničnih
hladilnih procesov služi drugemu namenu in s tem problemom se bomo tu ukvarjali. Pri tem
se bomo omejili na hladilne temperature, ki ne ležijo predaleč pod temperaturo okolice.
Večinoma gre za to, da vzdržujemo odprt prostor in predmete v njem na nizki temperaturi.
Primer za to je domači hladilnik ali pa v večjih dimenzijah hladilnica. Tak umetno hlajeni
prostor in predmete v njem imenujemo hlajeni sistem, njegovo predpisano temperaturo pa
hladilno temperaturo TH . Hlajeni sistem je seveda bolje toplotno izoliran proti okolici
Slika 17.1: Krožni proces Slika 17.2: Krožni proces

z desnim obtokom z levim obtokom
temperature T0 . Vendar doteka v hlajeni sistem nekaj toplote tudi skozi najboljšo izolacijo,
skozi občasno odprta vrata in s predmeti, ki se vnašajo. Da bi ostala temperatura TH
konstantna, moramo to vdorno toploto sistemu sproti odvzemati in nekam odvajati. V starih
ledenicah se vdorna toplota sproti porablja za taljenje ledu. Dokler je kaj ledu v ledenici, ne
more temperatura TH v povprečju prekoračiti 0 °C.
Iz modernih hlajenih sistemov odvajamo vdorno toploto s termodinamičnimi stroji nazaj
okolici, iz katere je prišla.
414 17. Hladilni proces
Zato se poslužujemo krožnih procesov s primernimi delovnimi snovmi. Krožni proces z

desnim obtokom (sl. 17.1) je delovni proces. Iz toplega telesa temperature TT jemlje toploto
Qdo , jo deloma pretvarja v delo W in ostanek toplote Qod odvaja v hladno telo temperature
TH (TH < TT ) :
W = Qdo − Qod (17.1)
Krožni proces z levim obtokom pa porablja delo (sl. 17.2). Toplota Qdo doteka delovni snovi
iz hladnega telesa. Delovni snovi se dovaja delo W in končno odda proces toplemu telesu
toploto Qod :
W = Qod − Qdo (17.2)
Ker je delo dovedeno in zaradi tega negativno, smo vstavili njegov simbol med znake
absolutnosti. Kakor vidimo, lahko z levim krožnim procesom odvajamo toploto iz hladnega
telesa in jo oddajamo v toplejše telo; levi procesi so hladilni procesi. Delovno snov hladilnih
krožnih procesov imenujemo hladilno sredstvo. Toplota, ki jo odvajamo iz hlajenega
sistema, je hladilna toplota. Hladilna toplota QH je enaka v krožni proces dovedeni toploti
Qdo :
QH = Qdo (17.3)
Hladilna toplota je koristna toplota hladilnega procesa. Za odvod te toplote porabimo delo W.
Razmerje hladilne toplote in porabljenega dela imenujemo hladilno število procesa in ga
označujemo z ε :
QH
ε= (17.4)
W
Ker je delo dragocena energija, se bomo potrudili izmisliti si in izdelati take hladilne procese,
ki imajo čim večje hladilno število. Normalno je ε > 1 .
Hladilnega števila ne smemo zamenjevati z izkoristkom, ki je razmerje izkoriščene in
dovedene energije. Hladilno število očividno ni tako razmerje (v hladilni krožni proces
dovedena energija je vendar enaka QH + W ) in zaradi tega je vrednost hladilnega števila
lahko večja od l, medtem ko je izkoristek vedno manjši od l. Kakor za vse procese, velja tudi
za hladilne procese, da so najboljši tedaj, kadar potekajo v celoti povračljivo. Taki procesi
imajo v danih okoliščinah največji ε .
17.2 TEMPERATURNE RAZMERE IN NEPOVRAČLJIVOSTI
Pri hladilnih procesih so tele glavne temperature:

TH temperatura hlajenega sistema ali hladilna temperatura. Ta temperatura je večinoma
konstantna.
Tdo temperatura dovoda toplote v hladilno sredstvo. To je temperatura hladilnega sredstva
pri preobrazbi, med katero sprejema hladilno toploto. V splošnem je Tdo spremenljiva.
Tod temperatura odvoda toplote iz hladilnega sredstva. To je temperatura hladilnega
sredstva pri preobrazbi, v kateri oddaja toploto. Tudi Tod je v splošnem spremenljiva.
TT temperatura toplega telesa, v katero odvajamo toploto iz krožnega procesa; TT je skoraj
vedno temperatura okolice in zaradi tega konstantna:
TT = T0
Temperaturi TH in T0 sta za postavljeno nalogo dani. Iz hlajenega sistema mora toplota

prehajati v hladilno snov krožnega procesa. Temperatura dovoda toplote v hladilno snov mora
biti nižja ali (v skrajnem idealnem primeru) kvečjemu enaka hladilni temperaturi. Iz krožnega
procesa odvajamo toploto v okolico. Da bi to bilo možno, mora temperatura odvoda toplote iz
krožnega procesa biti večja ali kvečjemu enaka temperaturi okolice:
Tdo ≤ TH (17.5)
Tod ≥ T0 (17.6)
Če sta Tdo in Tod spremenljivi, velja:
Tdo max ≤ TH (17.7)
Tod min ≥ T0 (17.8)

Slika 17.3: Diagram p–v za
enakotlačni hladilni proces V diagramu p–v (sl. 17.3) je narisan
enakotlačni hladilni proces s plinom. O takih procesih bomo pozneje še govorili. Toplota se
dovaja ob izobari 4, 1 pri tlaku pdo ob spremenljivi temperaturi (T4 < T1 ) . Iz procesa se
odvaja toplota ob izobari 2, 3 pri tlaku pod ; tudi tu je temperatura odvoda spremenljiva
(T2 > T3 ) . V sl. 17.4 so narisane v diagramu T–s možne in nemožne oblike hladilnega
krožnega procesa med danima temperaturama TH in T0 . Prvi diagram je normalni primer.
Temperatura dovoda toplote leži vedno pod hladilno temperaturo TH , temperatura odvoda pa
vedno nad temperaturo okolice T0 . V celem področju prenosa toplote imamo na voljo močne
razlike temperature. Te razlike sicer pospešujejo prenos toplote, so pa tudi izviri precejšnjih
nepovračljivosti (glej 10.3.2). Drugi diagram v sl. 17.4 predstavlja obmejni primer. Proces
ravno še teče. Ker je v točkah 1 in 3 razlika temperatur izginila, so tudi ostale temperaturne
razlike in z njimi nepovračljivosti reducirane na najmanjše vrednosti. Tretji primer je očividno
nemogoč, ker so za prenos toplote razpoložljive temperaturne razlike deloma negativne.
Slika 17.4: Možne in nemožne oblike enakotlačnega

hladilnega procesa v diagramu T–s
Kakor pri termodinamičnih delovnih procesih, moramo tudi pri termodinamičnih hladilnih
procesih gledati celotni proces, to se pravi prenos toplote v krožni proces, krožni proces in
odvod toplote iz njega. Raziskava samega krožnega procesa ne zadostuje. Termodinamično
najboljši so v celoti povračljivi procesi, dobri pa so tisti procesi, ki se v vseh svojih delih
zadovoljujejo z najmanj nepovračljivostmi.
Hladilni krožni proces naj bi bil vsaj načelno povračljiv, torej brez primarnih
nepovračljivosti (glej 16.2.1). Temperaturni karakteristiki dovedene in odvedene toplote pa
naj se čim tesneje prilegata temperaturnima karakteristikama hlajenega sistema in okolice.
Hlajenemu sistemu odvzamemo toploto pri konstantni temperaturi TH , okolici pa dovajamo
toploto pri konstantni temperaturi T0 . Zaradi tega je ugodno dovajati toploto v krožni proces
in jo odvajati iz njega tudi pri konstantnih, od TH in T0 čim manj različnih temperaturah. V
nasprotju z delovnimi procesi se tu sam od sebe ponuja Carnotov krožni proces kot primeren
hladilni proces.
V sl. 17.5 je narisan diagram T–s s Carnotovim hladilnim procesom med temperaturama
Slika 17.5: Carnotov hladilni proces
TH in T0 . Diagram a je slika nekega procesa, pri katerem obstajata tako za dovod kakor tudi
za odvod toplote končni temperaturni razliki ∆T do in ∆Tod :
Tdo = TH − ∆Tdo < TH (17.9)
Tod = T0 + ∆Tod > T0 (17.10)
Hladilno število tega procesa izrazimo po formuli (17.4):
= Tdo (s5 − s6 )
Qdo
m
W Qod − Qdo
= = (Tod − Tdo )(s5 − s6 )
m m
Tdo
ε= (17.11)
Tod − Tdo
Diagram b v sl. 17.5 pa ustreza idealnemu, povsem povračljivemu procesu, pri katerem sta
temperaturni diferenci za prenos toplot med toplotnima rezervoaroma in krožnim procesom
postali zanemarljivo majhni, oziroma sta izginili:
Tdo , pov = TH (17.12)
Tod , pov = T0 (17.13)
Ker so povračljivi krožni procesi med danima temperaturama optimalni in vsi med seboj
enakovredni, lahko iz procesa b izračunamo največje med temperaturama TH in T0
dosegljivo hladilno število:
æ QH ö
ç ÷ = TH (s5 − s6 )
è m ø pov
æW ö
çç ÷÷ = (T0 − TH ) (s5 − s6 )
èm ø pov
æQ ö TH
ε pov = ε max = çç H ÷÷ = (17.14)
è W ø pov T0 − TH
Ker je T0 nespremenljiva, je ε max tem višje, čim višja je TH , kar se izraža tako v števcu
kakor tudi v imenovalcu enačbe (17.14). Gledati moramo na to, da izhajamo s čim višjo
hladilno temperaturo in da hladilnih pogojev ne zaostrujemo brez tehtnega razloga.
17.2.1 Primer
Zmrzovanje vode ali izdelava ledu pri okoliški temperaturi ϑ0 = 20 °C (T0 = 293 K ) .
Hladilni proces poteka med temperaturama TH = 273 K (ϑ H = 0 °C ) in T0 = 293 K . Pri
povračljivem procesu je Tdo = TH in Tod = T0 . Iz tega dobimo:
TH 273
ε max = = = 13,6
T0 − TH 20
Če pa dopuščamo za prenos toplote v krožni proces in iz njega po 5 K temperaturne razlike, je

pri sicer enakih zunanjih pogojih:
Tdo = TH − 5 K = 268 K , Tod = T0 + 5 K = 298 K
in
Tdo 268
ε= = = 8,9
Tod − Tdo 30
Že razmeroma majhne temperaturne razlike za prenos toplote zmanjšujejo občutljivo

gospodarstvenost hladilnega procesa.
17.3 HLADILNI PROCESI S PARAMI
17.3.1 Carnotov proces
Tehnični dovod in odvod toplote je najbolj pripraven po izobari. V področju mokre pare so
izoterme obenem izobare. Zato je Carnotov proces z mokrimi parami lahko izvedljiv. V
sl. 17.6 pa kaže strojno napravo, s katero bi tak postopek izvajali. Proces ima štiri odseke in
vsakemu odseku je namenjen poseben del naprave. Kompresor sesa mokro paro stanja 1
(Tdo , pdo , x1 ) in jo izentropno komprimira v stanje 2 (Tod , pod , x2 = 1) , ki leži na zgornji
mejni krivulji. V tem stanju prihaja suho nasičena para v hladilnik ali kondenzator K, kjer
odda v okolico Carnotsko ali izotermno toploto Qod = ploskev (2, 3, 6, 5) in kondenzira v
stanje 3 (Tod , pod , x3 = 0) , ki leži na spodnji mejni krivulji. Vrela kapljevina stanja 3 prehaja
v ekspanzijski stroj, v katerem ekspandira na tlak pdo v stanje 4 (Tdo , pdo , x4 ) . Zmes
Slika 17.6: Carnotov hladilni proces z mokro paro
kapljevine in pare stanja 4 pride v uparjalnik U, ki je postavljen v hlajenem prostoru. Hladilna

toplota QH , ki doteka hladilni snovi v uparjalniku, upari večji del kapljevine. Le-ta zapušča
Slika 17.7: Naprava za izvajanje Carnotovega

hladilnega procesa z mokro paro
uparjalnik s stanjem 1. V kompresorju je bilo porabljeno delo Wtk , ki ga lahko posnamemo iz

diagrama p–v procesa v sl. 17.8, in sicer je Wtk tehnično delo ob kompresiji 1, 2 :
= ploskev (1, 2, 8, 7 )
Wtk
(17.15)
m
Slika 17.8: Delo hladilnega procesa v diagramu p–v
V ekspanzijskem stroju pridobivamo ekspanzijsko delo Wtex , ki je enako tehniškemu delu ob

ekspanziji 3, 4 :
= ploskev (3, 4, 7, 8)
Wtex
(17.16)
m
Razlika teh dveh del (Wtk − Wtex ) je delo, ki ga je krožni proces porabil in je enako ploskvi
krožnega procesa (1, 2, 3, 4 ) tako v diagramu T–s, kakor tudi v diagramu p–v:
= ploskev (1, 2, 3, 4 )
W
(17.17)
m
17.3.2 Diagram p–h
Toplote, katere dovajamo v hladilne

procese in tiste, ki jih odvajamo iz njih, so
izobarne toplote. Kompresija hladilne snovi
in njena ekspanzija sta adiabatni. Izobarne
toplote in adiabatna tehniška dela se dajo
izraziti kot razlike entalpij začetnih in
končnih stanj preobrazb. Podobno kakor pri
Slika 17.9: Diagram p–h za hladilno snov delovnih krožnih procesih je diagram T–s
tudi za študij hladilnih procesov odlično pomagalo. Za praktične izračune pa so bolj prikladni
Mollierovi diagrami, to so diagrami z entalpijo na eni od koordinatnih osi. Medtem ko je v
tehniki parnih pogonskih naprav udomačen Mollierov diagram h–s, uporablja hladilna tehnika
diagrame p–h ali pri večjih tlačnih območjih, diagrame log p–h. V diagramu p–h neke snovi
so narisane naslednje skupine krivulj (sl. 17.9): izoterme T, izohore v, izentrope s, mejna
krivulja g in v področju mokre pare linije x = konst . V diagramih p–h je mejna krivulja
pogosto izrazito nadvita. Za hladilne procese sta predvsem zanimivi področji v bližini spodnje
in zgornje mejne krivulje. Tu potekajo kompresijske in ekspanzijske preobrazbe hladilne
snovi in v teh področjih ležijo začetna in končna stanja vseh preobrazb. V vmesnem področju
mokrih stanj potekata le izobarni dovod in prav takšen odvod toplote. To vmesno področje je
Slika 17.10: Diagram p–h za hladilno snov

z izrezanim delom področja nasičenosti
balast za risalno ploskev, predvsem pri hladilnih snoveh, ki se načelno izkoriščajo daleč pod
kritično točko. Zato pri takih snoveh izrežemo vmesno področje iz diagrama p–h, kakor je to
pokazano v sl. 17.10. Da bi bilo preglednejše, je potek parnih izoterm v območju nasičenosti
nakazan le ob mejnih krivuljah.
V OP se nahajajo diagrami p–h ali log p–h za NH 3 , CO 2 in F 12 (Freon 12)1.
1
Freoni so umetne hladilne snovi, po večini derivati metana CH 4 . Pri freonu 12 sta substituirana dva atoma
vodika s fluorom, dva pa s klorom. Kemična formula freona 12 je CF2 Cl 2 , sistematično ime pa
difluordiklormetan.
Hladilne procese bomo raziskovali po večini paralelno v diagramih T–s in p–h.
17.3.3 Parni hladilni procesi z dušitvijo in suhim sesanjem
V tehničnih hladilnih napravah iz dveh razlogov ne izvajamo idealnega Carnotovega

procesa, kakršnega smo opisali v 17.3.1. Najprej je delo ekspanzijskega stroja v primerjavi z
delom kompresorja silno majhno. Ker poteka spodnja mejna krivulja v diagramu p–v zelo
blizu osi – p, se ekspanzijsko delo v tem diagramu skoraj ne da prikazati kot ploskev. Sl. 17.8
pretirava v tem pogledu zaradi jasnosti. Tudi je težko napraviti stroj, v katerem bi kapljevina
Slika 17.11: Spremenjeni hladilni proces (z dušitvijo in suhim sesanjem)
ekspandirala v zmes kapljevine in pare. Tak stroj bi delal velike težave pri obratovanju. Potem
pa bi bilo v praksi skoraj nemogoče zadeti pravilno lego stanja 1. To se pravi: nemogoče je
nuditi kompresorju trajno tako zmes kapljevine in pare, da bi padlo stanje 2 po kompresiji
vedno vsaj v neposredno bližino mejne krivulje. Seveda bi tudi na tem odseku nastala težava s
predelavo zmesi pare in kapljevine v kompresijskem stroju.
Iz teh dveh razlogov korigiramo proces na desni in levi strani, tako da postane za tehnično
izvedbo bolj pripraven. Kakor bomo videli, ga pa z obema »korekturama« termodinamično
kvarimo. To je primer za premišljen in upravičen kompromis med teoretičnimi zahtevami in
praktično izvedljivostjo.
Ekspanzijo z opravkom dela v stroju nadomestimo z ekspanzijo brez dela v dušilnem

ventilu. Stanje 4 pri vstopu v uparjalnik leži sedaj na izentalpi skozi stanje 3 (sl. 17.11).
Dušitev je nepovračljiva in poslabša hladilni krožni proces. Kakor vidimo iz diagrama v
sl. 17.11, se zaradi dušitve zmanjša hladilna toplota za ploskev (4, 5, 7, 8) . Po drugi plati pa je
dušilni ventil zelo enostavna in pri obratovanju zanesljiva naprava. Ta praktična prednost
dušilnega ventila je bolj tehtna od njegovih termodinamičnih pomanjkljivosti.
Na kompresijski strani spremenimo proces s tem, da ne poskušamo zaman zadeti pravo
lego začetka kompresije pod presečiščem odvodne izobare z zgornjo mejno krivuljo.
Odločimo se za to, da kompresorju dovajamo le suho nasičeno paro stanja 1 v sl. 17.11. Tako
se izognemo tudi nevšečnosti zaradi kapljevine v kompresorju in dobimo proces s suhim
sesanjem. Izentropna kompresija iz stanja 1 na zgornji mejni krivulji pa nas seveda dovede v
pregreto področje. Temperatura na koncu kompresije v stanju 2 je večja od temperature
nasičenosti pri odvodnem tlaku pod .
Komprimirano pregreto paro stanja 2
moramo pred kondenzacijo ohladiti na
temperaturo nasičenosti.
Ker pa poteka ohlajevanje od 2 do 2' pri
višjih temperaturah kakor izoterma
kondenzacije, so nepovračljivosti v tem delu
odvoda toplote večje kakor pri odvodu
kondenzacijske toplote.
Slika 17.12: Diagram T–Q za odvod
toplote iz parnega hladilnega Iz diagrama T–Q (sl. 17.12) lepo vidimo,
procesa s suhim sesanjem
da se temperaturna karakteristika odvoda
toplote iz tega krožnega procesa slabše prilega temperaturni karakteristiki okolice, kakor pri
Carnotovem procesu. Suho sesanje prinaša dodatne nepovračljivosti v odvodu toplote iz
krožnega procesa in s tem zmanjšuje hladilno število.
Modificirani hladilni proces z dušitvijo in suhim sesanjem poteka med stanji 1, 2, 3 in 4
(sl. 17.11). V sl. 17.13 pa vidimo shemo naprave za izvajanje tega procesa. Ta naprava se
razlikuje od naprave v sl. 17.7 po tem, da imamo na mestu ekspanzijskega stroja dušilni ventil
D in da izločimo iz pare, ko izstopi iz uparjalnika P, kapljevino (kapljice) v posebnem
izločevalniku vlage V. Izločena kapljevina gre iz izločevalnika nazaj v uparjalnik. Tako

vstopa v kompresor le suho nasičena para.
Krožni proces sedaj ni več sestavljen iz samih povračljivih preobrazb. Dušitev prinaša
Slika 17.13: Naprava za parni hladilni proces s suhim sesanjem in dušitvijo
nepovračljivosti tudi v teoretični krožni proces. Za nepovračljive krožne procese ne velja

pravilo, da je delo v diagramu T–s enako ploskvi krožnega procesa. Porabljeno delo določimo
Slika 17.14: Diagram p–h parnega hladilnega procesa

s suhim sesanjem in dušitvijo
po pravilu, ki izhaja iz prvega glavnega zakona in ki drži za vse krožne procese brez izjeme,
namreč, da je delo enako razliki dovedene in odvedene toplote. V sl. 17.11 so razmere
razložene in porabljeno delo je enako ploskvi (1, 2, 3, 7, 8, 4 ) . Posledica dušitve ni samo

zmanjšanje hladilne toplote za ploskev (4, 5, 7, 8) , ampak se tudi porabljeno delo poveča za
znesek, ki je enak ploskvi (4, 5, 7, 8) .
Slika 17.15: Diagram T–s za parni hladilni proces

z nadkritičnim tlakom odvoda toplote
Pri modificiranem hladilnem procesu je porabljeno delo enako tudi ploskvi (1, 2, 3, 6) , ki
je na levi strani omejena s spodnjo mejno krivuljo. Tedaj mora seveda trikotna ploskev
(3, 5, 6) biti enaka pravokotniku (4, 5, 7, 8) . To dokažemo takole: preobrazba 6, 4 je izobara;
ob tej izobari dovedena toplota je enaka ploskvi pod izobaro in tudi enaka razliki entalpij
končnega in začetnega stanja:
= h4 − h6 = ploskev (4, 6, 10, 8)

6 Q4
(17.18)
m
Ker sovpada kapljevinska izoterma praktično s spodnjo mejno krivuljo, je tudi preobrazba
6, 3 izobara. Analogno prejšnjemu je dovedena toplota 6 Q3 enaka:
= h3 − h6 = ploskev (3, 6, 10, 7 )

6 Q3
(17.19)
m
Ker pa je h3 = h4 (zaradi dušitve od 3 na 4), je:

ploskev (3, 6, 10, 7 ) = ploskev (4, 6, 10, 8)
in s tem tudi:
ploskev (3, 5, 6) = ploskev (4, 5, 7, 8) (17.20)
Trditev je dokazana.
Ta modificirani proces je osnovni proces vseh v praksi izvedenih parnih kompresijskih
hladilnih naprav. Diagram p–h takega procesa je prikazan v sl. 17.14. V tej sliki vidimo tudi,
kako se predelane toplote in porabljeno delo odmerijo na enostaven način kot daljice.
Slika 17.16: Diagram p–h za proces po sl. 17.15
Če je temperatura odvoda toplote iz krožnega hladilnega procesa višja od kritične

temperature hladilne snovi, le-ta pri odvodu toplote ne pride v heterogeno ali dvofazno
področje nasičenosti. Za tak proces vidimo diagram T–s v sl. 17.15, diagram p–h pa v sl.
17.16. Delovno snov komprimiramo v stanje 2 do tlaka odvoda pod , ki je v tem primeru višji
od kritičnega tlaka ( pod > pk ) . Ob tej izobari hladimo hladilno sredstvo do najnižje
temperature odvoda Tod min , ki jo dosežemo v stanju 3. Hladilna snov ostane pri tem v
plinastem agregatnem stanju. Šele pri dušitvi po izentalpi h = konst = h3 vstopimo v področje
nasičenosti in koeksistence dveh agregatnih stanj. Hladilna toplota je enaka pravokotniku
(1, 4, 6, 7 ) , porabljeno delo pa enako površini lika (1, 2, 3, 5, 6, 4 ) . Pogled na diagram sl.
17.15 in 17.16 pove, da je hladilno število takega procesa majhno. Delo je razmeroma veliko
nasproti hladilni toploti.
Taki procesi niso priporočljivi in so izjema. Utegnejo biti interesantni pri uporabi ogljikove
kisline CO 2 za hladilno sredstvo; ta ima kritično temperaturo 31 °C.
17.3.4 Podhladitev
Pri raziskavi odvoda toplote v sl. 17.12 smo vzeli, da odteka toplota naravnost v ogromno
okolico konstantne temperature T0 . V resnici pa je pretežno tako, da iz »ogromne« okolice
Slika 17.17: A Temperaturne razmere odvoda toplote pri parnem hladilnem procesu
s suhim sesanjem; B Isto kakor pod A, vendar še s podhladitvijo hladilne snovi
odvzamemo le majhen del, n.pr. tok hladilne vode, ki ga potiskamo skozi kondenzator. Ker pa
je ta del okolice omejen, se zaradi sprejema toplote iz hladilnega krožnega procesa segreje na
temperaturo T ' 0 . Razlika (T ' 0 −T0 ) je tem večja, čim manjši je pretok »okolice« skozi
kondenzator. Temperaturna karakteristika okolice v kondenzatorju ni več paralela k osi – Q,
temveč je premica, ki ima tem večji naklon, čim manjši je pretok okolice.
Slika 17.18: Diagram T–s za proces s podhladitvijo hladilnega sredstva
V sl. 17.17A so narisane izvlečeno temperaturne razmere toplotnega prehoda v

kondenzatorju za končni pretok okolice. Pri tem mislimo na kondenzator v protitočni vezavi
(glej 15.9.1 sl. 15.9). Medtem ko bi bila pri odvodu toplote v okolico konstantne temperature
ob celem odseku kondenzacije 2, 3 temperaturna razlika konstantna in minimalna, imamo
sedaj minimalno temperaturno razliko le na začetku kondenzacije v točki 2. Ker pa je tu
temperatura pretoka »okolice« že večja od T0 , je tudi temperatura kondenzacije višja, kakor
bi bila v prvem primeru. Zaradi končne toplotne kapacitete hladilnega pretoka v
kondenzatorju moramo kondenzirati paro pri višji temperaturi in zaradi tega tudi pri višjem
tlaku kakor prej. To vse poslabša proces. V sl. 17.17A so črtkano narisane temperaturne
razmere za še manjši pretok »okolice« skozi kondenzator. Temperaturna karakteristika
dovoda toplote v pretok okolice je še bolj strma. Kondenzacija poteka pri še višjem tlaku in še
višji temperaturi. Ker zahteva tak proces za enako hladilno toploto več dela, kakor proces z
odvodom toplote pri nižji temperaturi, je seveda v tem primeru odvedena toplota (Qod )
nekoliko večja kakor prejšnja Qod .
Pri pretokih »okolice«, ki so majhni v razmerju s količino odvedene toplote, imamo na

levem kraju temperaturne karakteristike, torej pri vstopu hladilne vode v protitočnik,
precejšnjo razliko temperatur (T3 − T0 ) . To razliko lahko zmanjšamo in s tem izboljšamo
proces tako, da ohladimo v kondenzatorju ukapljeno hladilno snov dodatno na temperaturo
T '3 . Razlika temperatur na levem kraju protitočnika se zmanjša na (T '3 −T0 ) , pri čemer je ta
razlika nekako enaka minimalni temperaturni razliki pri prenosu toplote v protitočniku
(sl. 17.17B):
(T ' 3 −To ) ≈ (T ' 2 −To2 ) (17.21)
Slika 17.19: Diagram p–h za proces s podhladitvijo hladilnega sredstva
Sl. 17.18 kaže diagram T–s, sl. 17.19 pa diagram p–h parnega hladilnega procesa s
podhladitvijo.
Iz obeh diagramov vidimo, da podhladitev poveča hladilno toploto za znesek ∆QH , pri
tem pa se porabljeno delo W ne poveča. Iz temperaturne karakteristike prenosa toplote
(sl. 17.17B) vidimo, da je prileganje karakteristike odvoda toplote iz hladilnega sredstva na
karakteristiko sprejema toplote (okolice) pri podhladitvi boljše kakor brez nje.
17.3.5 Komprimiranje v dveh stopnjah
Pri nižjih temperaturah v uparjalniku, oziroma višjih temperaturah v kondenzatorju, je

tlačno razmerje kompresije pod pdo veliko. Zaradi vpliva škodljivega prostora (glej 8.1.2.1)
in drugih vplivov delimo kompresijo pri batnih kompresorjih v več stopenj, saj pri batnih
Slika 17.20: Parna hladilna naprava s kompresijo v dveh

stopnjah in vmesnim hlajenjem
Slika 17.21: Diagram T–s hladilnega krožnega procesa

s kompresijo v dveh stopnjah
kompresorjih ne gremo radi s pod pdo čez 4. Turbokompresorji pa imajo tudi pri manjših
tlačnih razmerjih že po svoji konstrukciji več stopenj. Z vmesnim hlajenjem med
kompresijskimi stopnjami poboljšamo izkoristek hladilnega procesa in povečamo hladilno
število. Taka naprava je shematično narisana v sl. 17.20, diagram T–s krožnega procesa
vidimo v sl. 17.21, končno imamo v sl. 17.22 ustrezni diagram p–h.
Prva stopnja kompresije K I sesa suho paro stanja 1 in jo izentropno komprimira na vmesni
tlak pm . Para doseže ta tlak v stanju 2. Iz tega stanja ohladimo pregreto paro izobarno v
stanje 1', po možnosti na najnižjo temperaturo odvoda Tod min . To storimo v vmesnem
hladilniku H m . V drugi stopnji kompresije K II komprimiramo paro izotermno v stanje 2' na
tlak odvoda pod . Od tod naprej poteka proces tako, kakor je bilo opisano že prej. Proces ima
lahko podhladitev, kar je narisano v našem primeru, ali pa je brez nje. Iz diagrama lahko
posnamemo vse zanimive veličine. Iz diagrama p–h dobimo takoj kompresijsko delo vsake
stopnje posebej, medtem ko daje diagram T–s neposredno le celotno kompresijsko delo.
Slika 17.22: Diagram p–h procesa po sl. 17.21
Če bi komprimirali v eni sami stopnji, bi ležalo končno stanje kompresije v točki 2"
(glej diagram T–s). Iz tega diagrama vidimo, da prihranimo pri dvakratni kompresiji
teoretično delo, enako ploskvi (2, 2' ' , 2' , 1') , ki je v sl. 17.21 šrafirana. Koliko od tega
teoretičnega prihranka v tehničnih napravah zares izkoristimo, je odvisno od cele vrste
konstrukcijskih in obratovalnih vplivov.
Hladilne procese s parami lahko poboljšamo tudi še z drugimi prijemi, n.pr. z dušitvijo v
dveh stopnjah. Teh preostalih možnosti pa tu ne bomo obravnavali. Koncem koncev sloni
vsako poboljšanje procesov na zmanjševanju nepovračljivosti.
17.3.6 Vpliv hladilne snovi
Izkoristek povračljivih krožnih procesov je neodvisen od hladilne snovi. Hladilni procesi s

paro so nepovračljivi procesi (glej dušitev), izkoristek teh procesov je odvisen tudi od hladilne
snovi in njenih posebnih lastnosti, n.pr. od lege in oblike mejne krivulje, od poteka izentalp,
izentrop itd. Zato je važno, da izberemo za dane hladilne okolnosti primerno hladilno snov.
Razen termodinamičnih zahtev pa ostaja še vrsta drugih želja, katerim naj bi hladilna snov
ustrezala. Tu se ne bomo spuščali v podrobnosti izbiranja hladilne snovi, navedli bomo le
glavne lastnosti, ki naj bi jih imele hladilne snovi:
1) Tlak v uparjalniku naj leži nad atmosferskim.
S tem se zanesljivo prepreči vdor zraka in vlage v hladilni obtok.
2) Tlak v kondenzatorju naj bo zmeren.
Tako dobimo lahke stroje in olajšamo tesnitve.
3) Kritična temperatura naj ne leži preblizu temperaturi kondenzacije.
V tem primeru sta odseka uparjanja in kondenzacije dolga in hladilno število dobro.
4) Uparjalna toplota naj bo velika.
To poveča hladilni učinek na enoto mase hladilne snovi.
5) Velika specifična masa pare.
Zmanjša število stopenj v centrifugalnih kompresorjih.
6) Snov ne sme biti strupena.
7) Snov ne sme biti gorljiva.
8) Zaznaven, vendar ne neprijeten vonj.
Če iz naprave uhajajo pare, se tako same javljajo.
17.4 HLADILNI PROCES Z VODNO PARO
Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da H 2 O ni posebno dobra snov za hladilne procese,

saj ima voda pri nižjih temperaturah zelo majhne tlake nasičenosti in zelo velike specifične
volumne, kar vidimo iz tabele 17.1.
Tabela 17.1: Tlak nasičenosti vode pri nižjih temperaturah

in ustrezni specifični volumni nasičene pare
ϑ °C 0 5 10 15 20
ps bar 0,0061 0,0087 0,0123 0,0170 0,0234
v m 3 /kg 206,3 147,2 106,4 78,0 57,8
Vkljub temu se uporabljajo v posebnih primerih hladilne naprave z vodo kot hladilnim
sredstvom, n.pr. za hlajenje vode v srednjem temperaturnem področju in za zmerne
∆T = Tod − Tdo . Zaradi velikega specifičnega volumna pare, ki se pretaka skozi napravo,
uporabljamo za komprimiranje parne injektorje (parni kompresorji s curkom)1.
17.5 PLINSKI HLADILNI PROCESI
Plinski hladilni stroji rabijo danes le izjemoma za normalno hlajenje. Nekoč, nekako od
leta 1860 naprej, so bili zelo razširjeni, dokler jih ni izpodrinil v desetletju 1890-1900 bolj
ekonomičen proces s parami. V novejšem času prihajajo plinski hladilni procesi spet do
veljave, predvsem za nižje temperaturno področje (123 – 173 K).
1
Več o tem: Bošnjaković. F.: Nauka o toplini, I dio, str. 176/180. Zagreb 1950 in Plank, R.: Handbuch der
Kältetechnik, III. Band, str. 541/45, Berlin, Göttingen, Heidelberg 1959
17.5.1 Zaprti in odprti procesi med stalnima tlakoma
V plinskih hladilnih strojih deluje pretežno zrak kot hladilna snov. Navadni hladilni krožni
proces s plini je proces med dvema stalnima tlakoma pdo in pod , v idealnem primeru z
Slika 17.23: Diagram p–v plinskega hladilnega procesa
Slika 17.24: Plinska hladilna naprava
izentropno kompresijo in ekspanzijo. Diagram p–v je narisan v sl. 17.23, shema naprave pa v
sl. 17.24. V hlajenem prostoru H se nahaja grelnik zraka G z , iz katerega sesa kompresor K
zrak v stanju 1 ( pdo , T1 ) , ter ga komprimira izentropno v stanje 2 ( pod , T2 ) . Pri tem se porabi
delo Wk , ki je za 1 kg zraka enako ploskvi (1, 2, 6, 5) v diagramu p–v. Zrak stanja 2 vstopa v
hladilnik zraka H z , kjer se mu odvzame toplota ob izobari pod . Zrak se pri tem ohladi od
najvišje temperature T2 na temperaturo T3 . V ekspanzijskem stroju E sledi izentropna
ekspanzija zraka iz stanja 3 v stanje 4 ( pdo , T4 ) . Ta ekspanzija daje delo Wtex , ki je za 1 kg
zraka enako ploskvi (3, 4, 5, 6) . Temperatura T4 je najnižja temperatura v procesu in s to
temperaturo stopa zrak v grelnik G z . Tu se z dovodom hladilne toplote QH izobarno segreje
na temperaturo T1 .
Opisani proces je zaprt, v njem cirkulira vedno isti zrak. V gotovih mejah je izbira tlakov
pdo in pod prosta. Aparaturo lahko poenostavimo tako, da odpremo proces na strani tlaka
pdo , torej na hladilni strani, kakor je to označeno črtkasto v sl. 17.24. Ohlajeni zrak stanja 4
pihamo naravnost v hlajeni prostor pri A. V hlajenem prostoru se hladilni zrak pomeša s
toplejšim zrakom tega prostora in mu odvzame hladilno toploto. Toplejši zrak hlajenega
prostora sesamo pri B v kompresor hladilne naprave. Tak odprt hladilni proces nima
posebnega grelnika zraka in je zato enostavnejši od zaprtega. Vendar ne moremo več po volji
izbrati tlaka pdo , ker je tlak enak tlaku v ohlajenem prostoru, torej enak tlaku okolice.
17.5.2 Temperaturne razmere in nepovračljivosti
Prenos toplote v krožni proces in iz njega je pri procesu med stalnima tlakoma bolj
neugoden kakor pri parnem hladilnem procesu. V sl. 17.25 je narisan diagram T–s za
najugodnejše teoretske razmere, namreč za:
TH = Tdo max = T1
in
T0 = Tod min = T3
Toplota vstopa v proces ob izobari 4, 1 deloma pri velikih temperaturnih razlikah in prav tako
izstopa iz procesa pri deloma velikih temperaturnih razlikah ob izobari 2, 3 . Pri osnovnem
procesu s paro teh temperaturnih razlik ni. V teh, iz strukture procesa nujnih in neogibnih,
temperaturnih razlikah tičijo seveda nepovračljivosti in zato je hladilno število tudi
najboljšega plinskega procesa manjše od hladilnega števila parnega procesa. Te razmere
Slika 17.25: Diagram T–s plinskega stalnotlačnega hladilnega procesa
bomo raziskali za idealni plin s konstantno specifično toploto c p . Velja:
QH
ε=
W
QH = m c p (T1 − T4 )
W = Qod − Qdo = m c p [(T2 − T3 ) − (T1 − T4 )]
Iz tega dobimo:
T1 − T4 1
ε= =
(T2 − T3 ) − (T1 − T4 ) T2 − T3 − 1
T1 − T4
1
ε= (17.22)
T2 (1 − T3 / T2 )
−1
T1 (1 − T4 / T1 )
Temperature pare T1 in T2 ter T4 in T3 ležita na izentropah med istima tlakoma pdo in pod .
Zato je:
κ −1
T1 T4 æ pod ö κ
= =ç ÷÷ (17.23)
T2 T3 çè pdo ø
T3 T4
= (17.24)
T2 T1
Če vstavimo (17.23) in (17.24) v (17.22) dobimo končno:
1 T1
ε= = (17.25)
T2 T2 − T1
−1
T1
in
1
ε= κ −1
(17.26)
æ pod ö κ
çç ÷÷ −1
è pdo ø
Hladilno število plinskega procesa med stalnima tlakoma je enako hladilnemu številu
Carnotovega procesa med temperaturama T1 in T2 . Ker je v idealnem primeru T1 = TH in
T2 > T0 , je hladilno število plinskega procesa manjše od hladilnega števila Carnotovega
procesa, ki bi moral za isto nalogo potekati le med TH in T0 . Tudi iz tega vidimo slabe
posledice nepovračljivega prenosa toplote v proces in iz njega.
Plinski hladilni proces je tem boljši, čim nižja je temperatura T2 , oziroma čim manjše je
tlačno razmerje pod / pdo (iz enačb (17.25) in (17.26)). V diagramu T–s (sl. 17.25) je narisan
tak proces, ki je boljši od do sedaj raziskanega procesa (1, 2, 3, 4 ) . To je proces (1, 2' , 3' , 4')
med tlakoma pdo in p' od ( p' od < pod ) . Takoj vidimo, da so pri tem procesu temperaturne
razlike toplotnih prenosov manjše in da morajo biti zato manjše tudi ustrezne nepovračljivosti.
Ta proces je termodinamično boljši. Širina tega procesa ob osi – s, njegova entropijska širina
∆s' , je manjša od širine ∆s . Ožji procesi so termodinamično boljši. To prednost plačamo z
manjšo izdatnostjo ozkih procesov. Pri ožjem procesu prenaša 1 kg hladilnega sredstva manj
hladilne toplote (dvojno šrafirana ploskev v sl. 17.25) kakor pa pri širšem procesu (enojno
šrafirana ploskev v sl. 17.25).
Inženir hladilne tehnike mora najti najboljši kompromis med termodinamičnim
poboljšanjem procesa in med zmanjšanjem specifičnega hladilnega učinka (QH / m) .
18. Kurilni procesi 441
18. KURILNI PROCESI
18.1 NAMEN KURJENJA
Namen kurilnih procesov je različen: kurimo prostore ali sisteme, ki jih s tem vzdržujemo
na temperaturi, ki je višja od temperature okolice. Iz takih sistemov odteka toplota v okolico
zaradi pomanjkljive izolacije, ali pa zaradi fiziološko potrebne izmenjave zraka. To toploto
nadomeščamo s kurjenjem. Določene spremembe na telesih se dajo doseči le pri višjih
temperaturah, n.pr. kovanje in varjenje kovin, razpad apnenca v apno in ogljikovo kislino ipd.
Telesa moramo zato spraviti na višjo temperaturo; tudi tako »spravljanje na višjo
temperaturo« ali segrevanje spada v kurilne procese. Druge spremembe teles zahtevajo dovod
toplote pri natančno določenih višjih temperaturah, n.pr. žganje apna, taljenje surovin za
izdelavo stekla ipd; sem spada tudi uparjanje kapljevin. Ne smemo pozabiti pripravo jedi pri
višjih temperaturah ali kuhanje.
Vsem kurilnim procesom je skupno dovajanje toplote telesom pri temperaturi, ki je višja –
velikokrat znatno višja – od temperature okolice. Pretežno se ta toplota dovaja v kurjeno telo
(sistem) od zunaj – iz ognja, pare – lahko pa se toplota ustvarja tudi v sistemu samem, n.pr. z
elektriko (karbidna uporna peč, indukcijska toplota).
Največji del kurilne toplote se na svetu porabi v gospodinjstvih (kuhanje, kurjenje
stanovanjskih prostorov; glej 15.4).
Pojem kurjenja je tesno zvezan z zgorevanjem, saj se pretežno kuri z ognjem. Vemo pa, da
je takšno zgorevanje, kakršno znamo izvajati, v bistvu nepovračljiv proces (glej 15.12). V
tehniki moramo stremeti za tem, da ostale, izven gorilnega procesa ležeče, nepovračljivosti
kurjenja čim bolj omejimo. Naše termodinamične raziskave kurjenja se bodo poglavitno
sukale okoli nepovračljivega izkoriščanja kurilne toplote in okoli vprašanja, kako se dajo te
nepovračljivosti razumno zmanjšati.
Kurilno toploto QK imenujemo tisto toploto, ki jo dovajamo kurjenemu sistemu ali
kurjenemu telesu.
442 18. Kurilni procesi
18.2 PROBLEM KURJENJA
Kurilno toploto odvzamemo iz toplega telesa ali kurilnega telesa temperature TT in jo

dovajamo kurjenemu telesu ali sistemu ob temperaturi TK . Kurilna toplota je razpoložljiva v
topnem telesu pri konstantni ali pa pri spremenljivi temperaturi TT . Potek temperature TT nad
odvzeto toploto QK je temperaturna karakteristika kurilnega telesa (TT = TT (QK )) . Prav tako
se dovaja v kurjeni sistem toplota po določenem predpisu, bodisi ob konstantni, bodisi ob
spremenljivi temperaturi TK . Potek temperature TK nad dovedeno toploto QK je
temperaturna karakteristika kurjenega sistema (TK = TK (QK )) . Zaradi temperaturnih razlik
∆T , katere so potrebne za prenos toplote iz njenega vira v kurjeni sistem, mora temperaturna
karakteristika toplega ali kurilnega telesa potekati zmeraj nad temperaturno karakteristiko
kurjenega sistema (sl. 18.1). Temperatura dovoda toplote v kurjeni sistem je pogosto
konstantna, n.pr. pri kurjenju stanovanjskih prostorov.
Slika 18.1: Temperaturni karakteristiki Slika 18.2: Temperaturni karakteristiki

kurilnega telesa TT in kurjenega sistema TK spremenljive in konstantne temperature
V sl. 18.2A vidimo temperaturno karakteristiko za kurjenje sistema ob spremenljivi

(rastoči) temperaturi, v sl. 18.2B pa temperaturno karakteristiko za kurjenje sistema ob
konstantni temperaturi.
Kurilno toploto QK lahko ponazorimo v diagramu T–S, sl. 18.3, v katerem nanašamo na
koordinate temperaturo dovoda v kurjeni sistem, na abscise pa entropijo S, definirano z
enačbo:
T dS = dQK (18.1)
Velikost kurilne toplote je enaka ploskvi pod temperaturo dovoda toplote:
2
Q K = ò T dS = ploskev (1, 2, 3, 4 ) (18.2)
1
Kurilna toplota ima eksergijo E K :
2
E K = ò (T − T0 ) dS = ploskev (1, 2, 5, 6) (18.3)
1
Eksergija E K je kurilna eksergija.
Slika 18.3: Diagram T–S kurilne toplote
Eksergiji kurilnih toplot sta v sl. 18.3A in B enaki šrafiranima ploskvama. Nešrafirani
ploskvi (5, 3, 4, 6) predstavljata brezeksergijski del kurilne toplote. Iz teh diagramov vidimo,
da zahtevajo kurilni procesi energijo z natančno določenim delom eksergije in prav tako
natančno določenim delom brezeksergijske energije. Kurilnim procesom moramo dovajati
»zmes« eksergije in brezeksergijske energije. Kako tako zmes pripravimo, je za kurilni proces
vseeno. Lahko n.pr. vzamemo v celoti energijo, ki sestoji iz same eksergije (mehanično
energijo ali energijo električnega toka). Potrebni brezeksergijski del kurilne energije dobimo
na ta način, da ustrezni del eksergije z nepovračljivostmi uničimo (kurjenje s trenjem, kurjenje
z električnim upornikom). Lahko pa bi vzeli iz nekega posebnega vira le toliko iz same
eksergije sestavljene energije, kolikor eksergije zahteva kurilni proces. Energijo brez
eksergije pa bi pridobili iz drugega ustreznega vira. Iz eksergije in iz brezeksergijske energije
bi nato morali na primeren način pripraviti zmes kurilne energije. Pri tem procesu ne bi uničili
nobene eksergije, kurilni proces bi bil v tem primeru povračljiv.
O vsem tem bomo še govorili. Tu bi opozorili na dvoje.
Nekateri kurilni procesi zahtevajo sorazmerno zelo malo eksergije. Primer za to je kurjenje
prostorov pri nizkih konstantnih temperaturah. Za TK = 293 K (20 °C ) = konst in temperaturo
okolice T0 = 273 K (0 °C ) je delež eksergije E v kurilni toploti QK :
E K TK − T0 20
a) = = = 0 ,068 (18.4)
QK TK 293
Podobno je pri uparjanju vode pri TK = Ts = 372 K (100 °C ) in isti temperaturi okolice:
E K 100
b) = = 0 ,268 (18.5)
QK 373
Nasprotno pa zahteva kurjenje pri visoki temperaturi n.pr. TK = 1072 K (800 °C )

razmeroma veliko eksergije:
EK 800
c) = = 0 ,745 (18.6)
QK 1072
Pri kurjenju z električno energijo, ki sestoji iz same eksergije, bi uničili v primeru a)

93,2 % eksergije, v primeru b) 73,2 %, v primeru c) pa le še 25,5 % eksergije.
Drugo, kar je tukaj važno, je nam že znano dejstvo, da je kalorična notranja energija
okolice energija brez eksergije (glej 10.11). Ta energija je povsod in ob vsakem času zastonj
na razpolago. Blizu je torej misel, da bi kalorično notranjo energijo okolice porabljali za
pripravo kurilne zmesi, predvsem v primerih, ki zahtevajo velik delež brezeksergijske
energije. O tem bomo še zelo podrobno govorili.
18.3 DIREKTNO KURJENJE Z OGNJEM
18.3.1 Temperaturne razmere in nepovračljivosti
V odprtih ognjiščih, štedilnikih, pečeh, pa tudi v kotlih centralnih kurjav, kurimo

neposredno z ognjem. Produktom zgorevanja, zgorelim plinom, odvzamemo kurilno toploto
izobarno. Ta toplota je na voljo pri spremenljivi temperaturi ob izobarah p = p0 v diagramu

T–Q, ki je obenem tudi diagram T–H. Poslužujemo se lahko splošnega diagrama za dimne
pline (glej 15.14).
V sl. 18.4 vidimo diagram T–Q kurilnega procesa. Krivulja 2, 1 je hladilna krivulja
zgorelih plinov od najvišje temperature
zgorevanja T2 do kurilne temperature TK .
Ta je v tem primeru konstantna. Če bi
mogli ohladiti zgorele pline prav do te
kurilne temperature, bi iz njih odvzeli
kurilno toploto (QK ) . Ta toplota bi
prehajala iz dimnih plinov v kurjeni sistem,
začenši od stanja 2, pretežno z velikimi
Slika 18.4: Diagram T–Q kurilnega temperaturnimi razlikami, ki bi se šele v

procesa z ognjem bližini stanja 1 zmanjšale na majhne
vrednosti. Že na prvi pogled lahko ocenimo, da so nepovračljivosti tega prehoda toplote zelo
velike. T2 se suče pri domačih kuriščih nekje okoli 1200 K, pri centralnih kurjavah pa utegne
biti tudi višja. TK pa je v stanovanjskih prostorih največ 300 K, za kuho pa rabimo 372 K
(100 °C).
V resnici pa so razmere še slabše. Zgorelih plinov ne moremo ohladiti na kurilno
temperaturo. Ti plini odhajajo v dimnik s precejšnjo temperaturo TD (točka 5 v sl. 18.4). Zato
odvzamemo plinom le kurilno toploto QK :
QK < (QK )
Hitro vidimo, da je sedaj srednja temperaturna razlika prenosa toplote večja, kakor bi bila pri
ohladitvi plinov na TK . Velike temperaturne razlike pri prenosu kurilne toplote so vzrok
velikih nepovračljivosti in s tem velikih izgub primarne energije pri takem kurjenju.
Nepovračljivosti prenosa kurilne toplote povzročajo uničevanje eksergije. To vidimo lepo
iz diagrama T–S za napisani kurilni postopek (sl. 18.5). V tem diagramu sta vrisani
temperatura okolice T0 in konstantna kurilna temperatura TK .
Proces A predstavlja odvzem kurilne toplote iz zgorelih plinov, ohlajevanje plinov od

temperature T2 do temperature TD = T5 pri vstopu v dimnik. Pri tem odvzamemo plinom
kurilno toploto QK . Ta toplota je enaka diagramski ploskvi (2, 5, 9, 10) , eksergija kurilne
Slika 18.5: Diagram T–S kurilnega postopka z ognjem
toplote E p pri odvzemu plinov pa je enaka ploskvi (2, 5, 8, 7 ) . Dovajanje toplote v kurjeni
sistem pa vidimo v diagramu B (sl. 18.5). Če zanemarimo sicer majhne toplotne izgube, je
sistemu dovedena toplota enaka toploti, odvzeti plinom. Kurilna toplota v diagramu sistema je
enaka pravokotniku (4, 6, 13, 14) , kurilna eksergija EK pa je enaka pravokotniku
(4, 6, 12, 11) . Vidimo, da je:
E K << E p
Prenos toplote je uničil zelo veliko eksergije.

Izgube eksergije so pa še večje, ker se uniči tudi eksergija E D , ki se še nahaja v zgorelih
plinih pri njihovem vstopu v dimnik:
E D = ploskev (5, 0, 8) (18.7)

Tudi to eksergijo moramo prišteti izgubam. Eksergetični izkoristek opisanega načina kurjenja
je:
EK E
ζK = = K (18.8)
E p + E D E pc
Pri tem je E pc celotna eksergija dimnih plinov po zgorevanju.
18.3.2 Primer
S splošnim diagramom (e, ϑ) − h za dimne pline lahko številčno zasledujemo razmere pri
zgorevanju.
Kot primer vzemimo kurjenje s pečjo ob teh razmerah: T0 = 273 K (0 °C ) ,
TK = 293 K (20 °C ) ; kurimo z rjavim premogom H i = 16,7 MJ/kg (4000 kcal/kg ) , zračni
razmernik λ = 2,0 ; maksimalna temperatura dimnih plinov v kurišču T2 = 1173 K (900 °C ) ,
temperatura plinov pri vstopu v dimnik TD = 673 K (400 °C ) .
Problem zagrabimo takole:
S formulo (15.58) izračunamo teoretično količino zraka:
Z min = 4,55 nm 3/kg goriva
in s formulo (15.57) teoretično količino dimnih plinov:
Dmin = 5,25 nm 3 /kg goriva
Z zračnim razmernikom λ = 2,0 je prava količina dimnih plinov:
D = 9,8 nm 3 /kg goriva
Maksimalna specifična entalpija plinov:
H i 16 700
hmax = = = 1700 kJ/nm 3
D 9,8
Od tu naprej računamo vse veličine na l nm 3 dimnih plinov.

Iz diagrama posnamemo za λ = 2,0 in H i = 16,7 MJ/kg procentno vsebino zraka v plinih

v L = 47 % ≈ 50 % . Iz diagrama (e, ϑ) − h vzamemo specifično entalpijo hD dimnih plinov
pri vstopu v dimnik. Za ϑ5 = 400 °C in v L = 50 % je:
hD = 560 kJ/nm 3
Normalnemu kubičnemu metru dimnih plinov odvzamemo kurilno toploto:
Q K = hmax − hD = 1140 kJ/nm 3
Energetski izkoristek kurjave η je tedaj:
QK 1140
η= = = 0,67
hmax 1700
Iz diagrama (e, ϑ) − h dobimo specifično eksergijo dimnih plinov e pc po zgorevanju:
e pc = 1025 kJ/nm 3
Specifična eksergija dimnih plinov eD pri vstopu v dimnik je:
eD = 220 kJ/nm3
S kurilno toploto dimnim plinom odvzeta specifična eksergija e p pa je:
e p = e pc − eD = 805 kJ/nm 3
Kurilno eksergijo na 1 nm 3 dimnih plinov izračunamo takole:
TK − T0 20
eK = QK = 1140 = 78,0 kJ/nm 3
TK 293
Eksergetski izkoristek ζ K energije dimnih plinov pri našem načinu kurjenja je:
eK 78,0
ζK = = = 0,076
e pc 1025
Od razpoložljive eksergije porabi proces le 7,6 %. Ostalih 92,4 % pa uničimo in sicer uhaja
220 kJ/nm 3 ali 21,5 % skozi dimnik v okolico in se tam uniči pri ohladitvi dimnih plinov na
temperaturo okolice:
e p − eK = 727 kJ/nm3 ali 70,9 %
pa se uniči pri prenosu toplote v kurjeni sistem zaradi nepovračljivosti. Ta eksergija se

spremeni v brezeksergetsko energijo v kurilni energetski zmesi.
Pri tem računanju pa nismo še upoštevali izgube kemične eksergije, prinesene z gorivom.
Te izgube nastajajo zaradi nepovračljivosti zgorevanja. Če vzamemo, da je vlažnost premoga
enaka 20 %, je po formuli:
e pr ≈ H i + rw = 16,7 + 2,5 x 0,2 = 17,2 MJ/kg
ali na 1 nm 3 dimnih plinov:
17,2
e pr = = 1,76 MJ/nm3
9,8
Eksergetski izkoristek zgorevanja ζ G je:
e pc 1025
ζG = = = 0,582
e pr 1760
Celotni eksergetični izkoristek kurjenja ζ Kc je:
ζ Kc = ζ G ζ K = 0,044
in je torej smešno majhen. Vendar je tako kurjenje zelo preprost postopek, saj potrebujemo za
njegovo najprimitivnejšo izvedbo le nekaj lesa ali premoga in vžigalice. Ta preprostost in
enostavnost kolikor toliko opravičujeta potratnost postopka.
18.4 KAKO POBOLJŠATI KURJENJE
Zaenkrat še ne vemo, kako bi odpravili principielno nepovračljivo zgorevanje, znane so le

nekatere možnosti za zmanjšanje teh nepovračljivosti. Zato se s tem delom kurilnega postopka
ne bomo dalje pečali.
Izgube skozi dimnik lahko zmanjšamo tako, da pline predhodno čim bolj ohladimo.
Vemo tudi, da bi izgube zaradi nepovračljivega prenosa toplote lahko poljubno zmanjšali
ali celo odpravili, če bi zmanjšali ali odpravili temperaturne razlike pri prenosu toplote. Ker
pa je kurilna temperatura dana in s tem nespremenljiva, moramo v ta namen znižati – in sicer
povračljivo znižati – temperaturo kurilnega sredstva.
Kako se da to doseči, bomo dognali pozneje.
Vrnimo se k diagramu v sl. 18.5. Da bi bila naslednja razmišljanja bolj jasna, bomo uvedli
poenostavitev. Lahko si namreč zamislimo, da odvzamemo toploto kurilnemu plinu namesto
ob spremenljivi temperaturi, ob zamišljeni konstantni srednji temperaturi TTm (glej 15.8).
Kakor že vemo, ne spremenimo s tem niti energetskih niti eksergetskih razmer. Slika se s tem
zelo poenostavi, kakor vidimo iz procesa C. Kurilna toplota je sedaj tudi pri odvzemu iz
toplega telesa (iz plinov) enaka pravokotniku (15, 16, 19, 20) in prav tako njena eksergija
(15, 16, 17, 18) . Entropijska širina procesov A in C je enaka. Enaki sta tudi eksergiji oziroma
ploskvi (2, 5, 8, 7 ) in (15, 16, 17, 18) . Tega postopka se bomo posluževali pri nadaljnem
raziskovanju.
18.5 TOPLOTNA PUMPA
Sprašujemo se, ali ne bi bilo možno kuriti prav tako povračljivo, kakor je možno izvajati
delovne procese. Spomnimo se ideje, katero smo imeli malo prej, da bi vzeli brezeksergijsko
energijo kar iz neizčrpnega rezervoarja kalorične notranje energije okolice, ji »primešali«
kurilno eksergijo in potem kurili s to, za kurjenje prikladno, mešano energijo. Seveda bi
morali notranji energiji okolice primešati eksergijo na povračljiv način. Potrebujemo torej
nekak povračljiv »mešalnik« eksergije in brezeksergijske energije.
18.5.1 Carnotov kurilni proces
Ta zamisel je na prvi pogled fantastična, je pa vendar razmeroma lahko izvedljiva. Tak

povračljiv mešalnik je namreč vsak povračljiv levosmerni proces, n.pr. Carnotov proces. Tak
proces sprejema toploto iz telesa nižje temperature, porablja delo in oddaja toploto, enako
porabljenemu delu in sprejeti toploti, v telo višje temperature. Ali povedano za naše potrebe:
tak proces prejema notranjo energijo iz okolice (telo nižje temperature) v obliki toplote, ji
dovaja ali primeša eksergijo (delo) in oboje oddaja v kurjeni sistem (telo višje temperature).
Sl. 18.6 kaže diagram T–s tega postopka. V Carnotovem procesu dovajamo ob izotermi Tdo
toploto iz okolice s temperaturo T0 ; Tdo ≤ T0 . Po izentropni kompresiji 1, 2 odvajamo toploto
v kurjeni sistem ob izotermi Tod ; Tod ≥ TK . Z izentropno ekspanzijo vračamo delovno snov v
začetno stanje 4. Porabljeno delo (toploti okolice primešana eksergija) je enako ploskvi
procesa (1, 2, 3, 4 ) , kurilna toplota pa je enaka vsoti dela (eksergije) in toplote iz okolice
(brezeksergijske energije). Proces je povračljiv v vseh fazah, kadar izginejo temperaturne
diference za prenos toplot, torej Tdo = T0 in Tod = TK .
Ta proces je načelno v stanju pripravljati
na povračljiv način za vsak kurilni proces
energijo potrebne sestave. Pravzaprav je to
proces hladilnih strojev, le da sta mu
temperaturni meji pomaknjeni navzgor in da
je koristna toplota oddana toplota, ne pa
dovedena toplota. Stroji za izvedbo takega
kurilnega procesa so v vsem podobni
hladilnim strojem in tudi kurilni krožni
Slika 18.6: Carnotov kurilni proces procesi ustrezajo popolnoma hladilnim. Zato
v diagramu T–s
vsega tega ne bomo ponavljali.
Taki kurilni stroji se imenujejo ponavadi toplotne pumpe, ker nekako »pumpajo« toploto z
nižje temperature na višjo. Kurilna toplota iz toplotne pumpe je v vsakem primeru večja od
porabljenega dela. Razmerje ξ kurilne toplote QK in porabljenega dela W se imenuje kurilno
število:
QK
ξ= (18.9)
W
Za Carnotov in vsak drug povračljiv krožni proces velja:
Tod
ξ=
Tod − Tdo
Pri danih temperaturah T0 in TK dosežemo ξ max , kadar je Tdo = T0 in Tod = TK :
TK
ξ max = (18.10)
TK − T0
Kurilno število je tem večje, čim nižja je TK in čim manjša je razlika (TK − T0 ) , ki je odvisna
od TK . Kakor pri hlajenju, tako tudi pri takem kurjenju ne smemo pretiravati v temperaturnih
razlikah, čez katere dvigamo ali pumpamo toploto. Gledati moramo tudi na to, da izberemo za
odvzem toplote čim toplejši del okolice, n.pr. nezmrznjeno vodo izpod ledu jezera ali reke, ne
pa hladen zrak temperature – 20 °C.
Za T0 = 275 K in TK = 290 K dobimo:
290
ξ max = = 19,4
15
Z 1 kWh = 3600 kJ električne energije bi mogli odvzeti okolici 18,4 kWh notranje energije in
dovesti v kurjeni sistem 19,4 kWh, če bi cela naprava delovala brez vsakih izgub. V resnici so
razmere izdatno slabše, ker imajo grelniki v kurjenem prostoru precej večjo temperaturo od
prostora samega. Tako postane Tod > TK . V našem primeru bi morala biti Tod vsaj
50 °C = 323 K . Ravno tako rabimo za prenos toplote iz okolice temperaturno razliko, ki pa je
iz različnih razlogov lahko znatno manjša kakor na kurilni strani. Ta razlika naj bo 5 K, tako
da je Tdo = 270 K . Iz tega dobimo:
323
ξ= = 6 ,1
53
Zaradi notranjih nepovračljivosti krožnega procesa (dušitev), zaradi pregrevanja pare pri
kompresiji in zaradi mehaničnih izgub v napravi pa se kurilno število v praksi še nadalje
občutno zmanjša.
Kurjenje s toplotno pumpo ustreza predvsem tam, kjer so goriva draga in kjer je na voljo
cenena, iz vodnih sil pridelana električna energija.
V industriji se uporablja toplotna pumpa in njen princip tudi za kurjenje pri višjih
temperaturah (n.pr. za izvedbo kemičnih procesov), zlasti kadar razpolagamo z večjimi
količinami iz procesov odtekajoče »odpadne« toplote pri temperaturah, ki ne leže predaleč
pod zahtevano kurilno temperaturo.
18.6 KURJENJE, ZVEZANO Z OPRAVLJANJEM MEHANIČNEGA DELA
Ko smo tako spoznali principielno in tudi praktično izvedljivo možnost povračljivega

kurjenja s toplotno pumpo, se sprašujemo, ali ne bi mogli naša razmišljanja uporabiti tudi za
kurilne procese z ognjem in tudi kurjenje z ognjem izvajati povračljivo. Pri toplotni pumpi
smo si kurilno energijo zmešali iz brezeksergijske energije okolice in dodane eksergije (dela).
Pri direktnem kurjenju z ognjem pa smo si to zmes tako pripravili (glej diagram A v sl. 18.5),
da smo del dimnim plinom odvzete eksergije (2, 5, 8, 7 ) pretvorili v brezeksergijsko energijo
in jo s tem uničili; to brezeksergijsko energijo smo dodali za kurjavo premajhni,
brezeksergijski energiji (8, 7, 9, 10) . Tako smo dobili prav tako zmes eksergije in
brezeksergijske energije, kakršno zahteva kurilni proces.
Iz omenjenega diagrama vidimo, da je energija, odvzeta dimnim plinom, tudi zmes
brezeksergijske energije in eksergije. Razmerje obeh komponent pa ne ustreza zahtevam
kurilnega procesa. Preveč imamo dragocene eksergije in premalo brezeksergijske energije.
Pravilno zmes bi si lahko pripravili tako, da presežek eksergije ne uničimo, ampak ga
povračljivo odvzamemo in koristno porabimo, n.pr. za proizvodnjo električne energije. To
storimo z delovnim krožnim procesom, ki ga vrinemo med dimne pline in kurilni proces.
Kako se to napravi, vidimo iz sl. 18.7, ki se naslanja na sl. 18.5. Tu imamo v diagramu T–S
isti kurilni proces B kakor v sl. 18.5. Tudi zgorevalni proces A' je isti proces kakor v sl. 18.5.
Razlika je le v tem, da imata tu zgorevalni in kurilni proces enaki entropijski širini, medtem
ko sta v sl. 18.5 ploskvi pod obema procesoma enaki. V sl. 18.5 je bila gorilnemu procesu
odvzeta toplota enaka kurilni toploti procesa. V sl. 18.7 pa je brezeksergijska energija
(7, 8, 9, 10) , ki jo odvzamemo zgorevalnemu procesu, enaka brezeksergijski energiji
(11, 12, 13, 14) , katero zahteva kurilni proces. Za proces A' potrebujemo seveda več goriva,
kakor za proces A, saj je ploskev pod procesom A' in z njo v dimnih plinih razpoložljiva
toplota večja, kakor ploskev pod procesom A.
Slika 18.7: Diagram T–S za kurjenje, zvezano z opravljanjem dela
V toploti (2, 5, 9, 10) , odvzeti dimnim plinom, imamo na voljo zelo veliko eksergije,
namreč (2, 5, 8, 7) . Od te eksergije porabimo za kurjenje le del (15, 16, 8, 7) , ostalo
(2, 5, 16, 15) pa je presežek, ki ga hočemo z delovnim krožnim procesom koristno odvzeti.
To storimo takole: toploto (2, 5, 9, 10) prenesemo iz dimnih plinov povračljivo v delovno
snov in z njo opravimo krožni proces (2, 5, 16, 15) . Najpripravnejša delovna snov je vodna
para. Seveda bi morali pari dovajati toploto prav po temperaturnem predpisu krivulje 2, 5 . To
ne gre, ker je temperaturna karakteristika pare drugačna. Lahko si pa zamislimo tako
hipotetično paro, ki bi ustrezala navedeni zahtevi.
S krožnim procesom odvzamemo pari presežek eksergije in ji pustimo le še kurilno
eksergijo. Kurilno toploto (15, 16, 9, 10) , ki je v vsem enaka toploti, kakršno zahteva kurilni
proces, odvajamo ob izotermi 15, 16 iz krožnega procesa v kurjeni sistem.
Pri takem, z delovnim procesom kombiniranem, kurilnem procesu ne uničujemo nobene
eksergije; za kurjenje smo porabili ravno potrebno kurilno eksergijo, ne pa veliko več kakor
pri direktni kurjavi z ognjem. Tako kurjenje je s stališča energetike neprimerno bolj pravilno.
Najenostavnejšo obliko postrojenja za izvedbo kombiniranega delovnega in kurilnega

postopka vidimo v shemi sl. 18.8. V parnem kotlu K proizvajamo paro stanja 2, ki ekspandira
v turbini izentropno do tlaka nasičenosti, ki ustreza kurilni temperaturi TK . Pri tej ekspanziji
dobimo delo Wel , iz katerega lahko črpamo
električno energijo. Iz turbine teče para v grelni
sistem Gr, kjer oddaja kurilno kondenzacijsko
toploto QK ob izotermi – izobari 15, 16 . Z
napajalno pumpo P in po morebitnem
regenerativnem pregrevanju dovajamo vodo
stanja 16 v stanje 5 in nato nazaj v parni kotel.
V praksi ima ta postopek seveda vrsto
dodatnih izgub zaradi tehnično neogibnih
Slika 18.8: Naprava za kurjenje in nepovračljivosti. Največje so izgube pri prenosu
proizvodnjo električne energije
toplote iz dimnih plinov v vodo, oziroma v paro.
Temperaturna karakteristika dovoda toplote v paro leži namreč precej pod temperaturno
karakteristiko odvoda toplote iz dimnih plinov. S tem smo se pečali pri parnih delovnih
procesih (glej 16.4). Potem imamo tudi še izgube pri prenosu toplote iz kondenzirajoče pare v
kurjeni sistem. Vse te izgube pa še približno niso enake izgubam direktnega kurjenja.
Tak kombinirani način kurjenja in proizvajanja električne energije se vedno bolj uporablja
v industriji in večjih naseljih s primerno strukturo odjemalcev kurilne energije. Postrojenja za
kombinirano proizvodnjo električne energije in kurilne toplote imenujemo toplarne.
V tem poglavju smo dognali, da zahtevajo kurilni procesi določeno zmes eksergije in
energije brez eksergije. Prav to velja tudi za kemične procese. Energija brez eksergije je pri
takih procesih prav tako pomembna, kakor eksergija. Zaradi tega in zaradi enostavnosti
izražanja, bi bilo dobro imeti posebno ime za energijo brez eksergije. Avtor predlaga za to
besedo anergija1. Ta beseda je sestavljena iz grške predpone ά ali άυ (alfa privativum), katera
negira naslednjo besedo, v našem primeru έργου (ergon) delo.
1
Rant, Z.: Termodinamika kurilnih procesov, SV, 1962 (1-2) 1-5
19. Plinski in parni tokovi 457
19. PLINSKI IN PARNI TOKOVI
V tehničnih napravah imamo pogosto opravka s tokovi plinov ali par, n.pr. v cevovodih za
prenos snovi in energij, v turbostrojih (turbinah, turbopumpah in turbokompresorjih), v
katerih se kinetična energija toka pretvarja v delo na gredi stroja ali pa nasprotno; v šobah,
kjer se notranja energija plina ali pare pretvarja v kinetično energijo plinskega ali parnega
curka, itd. Vsem tem procesom je skupno, da se pretaka plin ali para skozi prostor, ki je
omejen s trdnimi stenami. Tak pretočni prostor se imenuje pretočni kanal. Zelo razširjeni so
kanali s konstantnim krožnim prerezom, n.pr. cevi.
19.1 UREJENI IN NEUREJENI TOKOVI
Oglejmo si razmere v pretočnem kanalu s prerezom, ki je konstanten po velikosti in po

obliki, n.pr. okroglo cev s konstantnim premerom. Vsak delec pretekajoče se snovi preteče
pot, ki se imenuje tokovnica. Kadar ima kaka tokovnica vedno iste sosede, pravimo, da je tok
urejen ali laminaren. Hitrosti posameznih delcev so usmerjene pravokotno na prerez cevi.
Delci, ki vstopajo v cev v različnih časih na istem mestu vstopnega prereza, potujejo po istih
tokovnicah; te so torej časovno nespremenljive. Če skrbimo za to, da je pretočna količina
konstantna, se hitrosti v posameznih točkah s časom ne spreminjajo. Hitrosti so na poljubnem
mestu toka konstantne po velikosti in po smeri. Tak tok se imenuje stacionaren ali ustaljen
tok.
Tehnični tokovi pa so večinoma neurejeni ali turbulentni. Pri takih tokovih sosedstvo
tokovnic ni več konstantno in smer hitrosti v splošnem ni več normalna na prerez pretočnega
kanala. Tokovnice se medsebojno prepletajo, hitrosti delcev imajo tudi komponente, ki ležijo
v prerezih in premikajo delce k stenam ali pa jih odmikajo od sten. Poteki tokovnic in hitrosti
se spreminjajo s časom. Turbulentni tok ni stacionaren ali ustaljen v tistem smislu, kakor smo
pojem stacionarnosti zgoraj definirali. Vendar pa tudi pri opisanih razmerah lahko govorimo o
neki vrsti ustaljenosti v primeru, da se količina pretoka skozi prerez ne spreminja s časom.
Take tokove imenujemo kvazistacionarne ali skoraj ustaljene tokove. Važno je dognati, ali
458 19. Plinski in parni tokovi
je tok skozi cev laminaren ali pa turbulenten. Tu nam pomaga Reynoldsovo1 števito Re, ki je
utemeljeno v teoriji podobnosti:
wd
Re = (19.1)
v
Tu pomeni:
w srednjo pretočno hitrost (glej pozneje) m/s ;
d premer cevi m;
v = η / ρ kinematično viskoznost m 2 /s
z dinamično viskoznostjo η kg/ms in
specifično maso ρ kg/m3 .
V oklepajih so navedene merilne enote veličin v sistemu mer MKSA.
Za Re < 2400 jo tok zanesljivo laminaren, za Re > 3000 pa je tok zanesljivo turbulenten.
Pri 2400 < Re < 3000 je tok lahko laminaren ali turbulenten. Laminarnost toka je v tem
primeru labilna. Ker se pri turbulentnem toku v vsaki pretočni točki tako velikost hitrosti
kakor tudi njena smer s časom popolnoma nepravilno spreminja, se na prvi pogled zdi, da se
razmere v takem toku ne bodo dale matematično zasledovati. Skušnja pa kaže, da za
termodinamične namene in tudi za večino drugih tehniških vprašanj ni potrebna podrobna
raziskava fine strukture turbulentnih tokov. Zadostuje računati s srednjo hitrostjo v prerezu.
Srednjo hitrost wm imenujemo tisto zamišljeno, v celem preseku konstantno hitrost, ki bi
transportirala skozi prerez ravno toliko snovi, kakor jo transportirajo normalne komponente
wn vseh pravih hitrosti v prerezu. Normalna hitrost wn prenese v časovni enoti količino dq
skozi diferencial dA prereza A:
dq = ρ wn dA (19.2)
Skozi prerez A transportirajo vse normalne komponente wn pretočno količino q:
ò
q = ρ wn dA (19.3)
A
1
Osborne Reynolds, (1842-1912), profesor za tehniške znanosti, Manchester, Reynoldsovo število 1883
Za namišljeno konstantno srednjo hitrost wm velja seveda:
q = ρ wm A (19.4)
Z izenačenjem desnih strani enačb (19.3) in (19.4) dobimo končno:
wm =
òA wn dA (19.4a)
A
Kadar bomo govorili o hitrosti pretoka ali o pretočni hitrosti, bomo vedno mislili na srednjo
hitrost, ki jo bomo označevali na kratko z w. Količino mase m , ki se pretaka v časovni enoti
skozi prerez, imenujemo masni tok. Masni tok skozi enoto prereza je relativni masni tok qs
ali masna hitrost.
19.2 ENAČBA KONTINUITETE
V pretočnem kanalu (sl. 19.1) izberemo dva prereza I in II. Vse veličine, ki pripadajo
prerezu I, bomo označili z indeksom 1. Prerezu II pripadne veličine imajo indeks 2. V
ustaljenem stanju je masni tok skozi prerez
I enak toku skozi prerez II in splošno enak
masnemu toku skozi prerez i:
m 1 = m 2 = ... = m i = m (19.5)
Po enačbi (19.4) velja za prerez I:
m = ρ1 w1 A1
Slika 19.1: Enačba kontinuitete

za prerez II:
m = ρ 2 w2 A2
in za poljubni prerez:
m = ρ w A
Ker pa je ρ = 1 / v , je:
w1 A1 w2 A2 wA
= =... = = m = konst (19.6)
v1 v2 v
To je enačba kontinuitete, ki preide za snovi s konstantnim ali praktično konstantnim

volumnom (za nestisljive snovi) v obliko w A = konst , ki velja za kapljevinske tokove. Če
delimo enačbo (19.6) z m , dobimo enačbo kontinuitete, napisano za enoto toka:
w A
=1 (19.7)
v m
19.3 ENERGIJE V TOKOVIH
Cevovod, skozi katerega se pretaka plin ali para, je v smislu izvajanj pod točko 3.4
tehnična naprava, skozi katero se pretaka snov. Pri toku skozi odsek med prerezoma I
(stanje pretočne snovi 1) in II (stanje pretočne snovi 2) sodelujejo in se preobrazujejo različne
energije sl. (19.2): vstopna kinetična energija pretoka, izstopna kinetična energija, notranja
energija toka, med prerezoma I in II dovedena toplota 1 Q2 , geopotencialna energija, ki je
odvisna od višine h (h1 in h2 ) nad nekim nivojem N. Delež geopotencialne energije pri tokih
plinov in par skozi tehnične naprave je
zaradi majhnih specifičnih mas in
razmeroma majhnih višinskih razlik tako
majhen, da ga lahko vedno zanemarimo. Za
tok delovne snovi skozi tehnične naprave
velja enačba (3.34), ki jo tu ponovimo:
Wt = H1 − H 2 +1 Q2 (19.8)
Pri obravnavanju tokov vzamemo vse

veličine enačbe (19.8) kot pretočne veličine,
Slika 19.2: Energija v toku
torej kot veličine, ki vstopajo skozi prereze v
časovni enoti. Te veličine pripadajo masnemu toku m . Za enoto toka se glasi enačba (19.8):
Wt Q
= h1 − h2 + 1 2 (19.9)
m m
Ta enačba velja brez vsake omejitve za vse tokove, za povračljive in prav tako za
nepovračljive. Ker pri toku skozi cevi ne odvzamemo »napravi« nobenega dela, služi delo, ki
ga opravi delovna ali pretočna snov, le za povečanje kinetične energije pretoka.
Vstopna kinetična energija toka (v prerezu I) Wk1 je:
m w12
Wk1 = (19.10)
2
Izstopna kinetična energija toka (v prerezu II) Wk 2 pa je:
m w22
Wk 2 = (19.11)
2
Prirastek kinetične energije med prerezoma I in II je tedaj:
w22 − w12
∆Wk = m (19.12)
2
Iz enačb (19.12) in (19.8) sledi:
w22 − w12
m = H 1 − H 2 +1 Q 2 (19.13)
2
w22 − w12 Q
= h1 − h2 + 1 2 (19.14)
2 m
Za primer, da ležita mejna prereza I in II zelo blizu skupaj, dobimo z diferenciranjem enačbe
(19.14):
dQ
w dw = dh + (19.15)
m
19.3.1 Adiabatni in izentropni tokovi
V naslednjem se bomo omejili na tehnično posebno važne adiabatne tokove. Pri takih
tokovih je:
1 Q2 = 0 in dQ = 0
Enačbi (19.14) in (19.15) se glasita za

adiabatni tok:
w22 − w12
= h1 − h2 (19.16)
2
w dw = dh (19.17)
Slika 19.3: Diagram p–v za izentropni tok
Pri adiabatnem toku tvori pretočna snov
zaprt termodinamičen sistem. V povračljivem adiabatnem toku se zaradi tega entropija
pretočne snovi ne spremeni. Povračljiv adiabaten tok je torej tudi izentropen tok; preobrazba
pretočne snovi je izentropna. Povračljiv tok je tok brez trenja ob stenah kanala in brez
notranjega trenja med delci snovi. Za tak tok velja:
w22 − w12
= (h1 − h2 )s (19.18)
2
in
w dw = (dh )s (19.19)
Ker pa je (po (3.43)):
2
(h1 − h2 )s = − ò v dp (19.20)
1
je prirastek kinetične energije izentropnega toka

enak povračljivemu tehničnemu delu ob izentropni
ekspanziji.
Slika 19.4: Diagram h–s V cevnem prerezu I ima pretočna snov stanje 1 z
za izentropni tok
začetnim tlakom p1 in vstopno hitrostjo w1
(diagram sl. 19.3). Pri pretoku skozi cev do prereza II ekspandira snov izentropno do tlaka
p2 . Tu imamo hitrost w2 . Povečanje kinetične energije toka med prerezoma cevi I in II je
enako šrafirano obrobljeni površini v sl. 19.3.
Zelo primerno zasledujemo plinske ali parne tokove v diagramu h–s. V sl. 19.4 se nahaja
začetno stanje plina 1 na izobari p1 . Končno stanje 2 leži v presečišču izentrope skozi 1 in
izobare p2 . Izentropna razdalja stanja 1 od izobare p2 je enaka (h1 − h2 )s in enaka prirastku
kinetične energije toka. Za idealne pline dobimo po (7.57):
é κ −1 ù
w22 − w12 κ ê æp ö κ ú
= p1 v1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú (19.21)
2 κ −1
ê è 1ø
p
ú
ë û
in
é κ −1 ù
w22 − w12 κ ê æp ö κ ú
= R T1 ê1 − çç 2 ÷÷ ú (19.22)
2 κ −1
ê è 1ø
p
ú
ë û
19.3.2 Tok s trenjem, nepovračljivi tok
Ker je trenje nepovračljivo, je tudi tok s trenjem nepovračljiv. Pri adiabatnem toku s
trenjem se zaradi tega entropija pretočne snovi poveča:
s2 > s1
Za tok s trenjem veljata enačbi (19.18) in (19.19) v obliki:
w22 − w12
= (h1 − h2 )s > s (19.23)
2 2 1
in
w dw = (dh )ds > 0 (19.24)
Enačbi (19.23) in (19.24) za tok s trenjem sta formalno enaki enačbama za tok brez trenja
(19.18) in (19.19); razlika je le v poteku preobrazbe, iz katere sledi diferenca entalpij. Pri
istem začetnem stanju 1 in istem končnem tlaku p2 leži končno stanje 2 zaradi povečanja
entropije desno od izentropnega končnega stanja 2' (sl. 19.5). O podobnem poteku
Slika 19.5: Diagram p–v za tok s trenjem
nepovračljive preobrazbe med 1 in 2 ne moremo zaenkrat ničesar določenega povedati. V

diagramu h–s vrišemo preobrazbo 1, 2 črtkano kot premico. Vidimo, da je pri toku s trenjem:
(
h1 − h2 < h1 − h ' 2 )
s
(19.25)
in da je zaradi tega prirastek kinetične energije toka s trenjem manjši od prirastka kinetične
Slika 19.6: Diagram h–s za tok s trenjem
energije v toku brez trenja:
æ w22 − w12 ö æ 2 2ö
ç ÷ < ç w2 − w1 ÷ (19.26)
ç 2 ÷ ç 2 ÷
è ø tr è øs
Izguba kinetične energije zaradi trenja je enaka ∆h (sl. 19.5). Vse zanimive veličine
(h1 − h'2 ) , (h1 − h2 ) in ∆h lahko posnamemo iz diagrama h–s kot daljice. Specifični
volumen v2 v stanju 2 je večji od specifičnega volumna v' 2 v stanju 2'. Zato leži stanje 2 v
diagramu p–v tudi desno od stanja 2' na izentropi skozi 1 (sl. 19.6). Zaradi nepovračljivosti
preobrazbe 1, 2 pa v sl. 19.6 šrafirano obrobljena ploskev ne predstavlja ob ekspanziji 1, 2
opravljenega dela oziroma povečanje kinetične energije toka.
19.3.2.1 Mehanizem toka s trenjem
S trenjem se en del ekspanzijskega dela toka sproti pretvarja v toploto, ki ostane v

posameznih delcih pretočne snovi in povečuje njihovo entalpijo. Pri toku s trenjem imamo
tedaj dve superponirani spremembi entalpije: zmanjšanje entalpije zaradi ekspanzije, pri
čemer se entalpija pretvarja v delo oziroma kinetično energijo toka, sočasno pa se en del
Slika 19.7: Model za tok s trenjem: T turbina, G generator, R upornik
opravljenega dela oziroma kinetične energije s trenjem spreminja v toploto, ki se vrača v

pretočno snov in tako ponovno poveča njeno entalpijo. Zato je pri enaki tlačni razliki toku s
trenjem odvzeta entalpija manjša kakor entalpija, ki bi jo oddal tok brez trenja. Razmere
bomo bolje razumeli, če si dogodek predstavljamo v zaenkrat še zelo grobem modelu.
Tok v cevi (sl. 19.7) je brez trenja. Med prerezoma X in Y smo postavili v cev na treh
mestih I, II in III turbine, ki odvzemajo toku en del kinetične energije in jo v generatorjih G
pretvarjajo brez izgub v električni tok. Energijo električnega toka vračamo z grelniki R nazaj
v tok. Vsa naprava je dobro toplotno izolirana, proces je zaradi tega adiabaten. Turbina in
grelnik sta vedno tako blizu skupaj, da je njuna razdalja proti drugim dimenzijam naprave
zanemarljiva. Razmere v tej napravi bomo zasledovali v diagramu p–v (sl. 19.8). V prvem
odseku od X do I je prirastek kinetične energije enak površini (1, 2, 3, 4 ) in tudi enak
izentropni razliki entalpij (h1 − h2 )s :
(h1 − h2 )s = ploskev (1, 2, 3, 4 ) (19.27)
Slika 19.8: Diagram p–v modelnega toka s trenjem
Od tega prirastka kinetične energije porabi turbina šrafirani del za kurilno toploto, ki se
dovaja toku ob izobari 2, 5 . Količina te toplote je Q I oziroma na enoto pretoka Q I m in je
zaradi izobarnega dovoda enaka entalpijski razliki stanj 5 in 2:
= h5 − h2 = ploskev (6, 7, 3, 2 ) = h6 − h2
QI
(19.28)
m
Po turbini I je preostal v toku »koristen« prirastek kinetične energije WkI , oziroma na enoto
pretoka WkI m , ki je enak nešrafiranemu delu ploskve (1, 2, 3, 4 ) , torej enak ploskvi
(1, 6, 7, 4) .
Zaradi (19.28) je:
h6 = h5
in
WkI
= h1 − h6 = h1 − h5 (19.29)
m
Iz stanja 5 sledi v cevnem odseku od I do II enak proces kakor iz stanja 1 in to se ponovi še

enkrat iz stanja 10 v cevnem odseku od II do III. Tako pridemo v končno stanje 15. Za drugo
in tretjo stopnjo dobimo analogno prvi stopnji:
h11 = h10
WkII
= h5 − h11 = h5 − h10 (19.30)
m
Q II
= h10 − h8 = h11 − h8 (19.31)
m
in
h16 = h15
WkIII
= h10 − h16 = h10 − h15 (19.32)
m
Q III
= h15 − h13 = h16 − h13 (19.33)
m
Celotno v prirastek kinetične energije pretvorjeno delo je Wk in je enako vsoti »koristnih« del
v vseh treh odsekih:
1
Wk
= (WkI + WkII + WkIII ) =
m m
= (h1 − h5 ) + (h5 − h10 ) + (h10 − h15 )
= (h1 − h15 )
Wk
(19.34)
m
To delo je enako razliki entalpij začetnega in končnega stanja, kakor to zahteva tudi enačba
(19.23).
Celotna toplota trenja Qtr pa je:
Qtr 1
= (Q I + Q II + Q III ) =
m m
= (h5 − h2 ) + (h11 − h8 ) + (h16 − h13 ) (19.35)

Ta toplota pa je v diagramu p–v enaka stopničasti površini (1, 2, 5, 8, 10, 13, 14, 4 ) , zmanjšani
za koristno delo, oziroma zmanjšani za povečanje kinetične energije toka.
Namesto v tri »turbinske in grelne« odseke lahko razdelimo progo X , Y v več takih
odsekov. Proces bo imel v diagramu več, ali zato manj izrazitih stopenj. Čim več takih
odsekov si zamislimo, tem bolj gladka postaja ekspanzijska krivulja. Pri nad vse velikem
številu stopenj bo krivulja popolnoma gladka. Dobili bomo pravo sliko toka s trenjem.
Ekspanzijska krivulja, ki predstavlja povprečna stanja v posameznih prerezih cevne proge, se
da matematično opisati z enačbo:
p v m = konst (19.36)
Slika 19.9: Diagram p–v za tok s trenjem
Ker je ekspanzija zvezana z notranjim trenjem in je preobrazba nepovračljiva, ne smemo

eksponenta m zamenjavati z eksponentom n »povračljive« politrope. Sicer je geometrični
potek obeh preobrazb za m = n identičen. Razlika pa je v tem, da smo povračljivi politropi
dovedli toploto od zunaj, medtem ko je nepovračljiva preobrazba p v m = konst črpala enako
količino toplote iz lastne energije nepovračljivo s trenjem.
Zvezna gladka ekspanzija toka s trenjem je prikazana v sl. 19.9. Preobrazba toka brez
trenja od začetnega stanja 1 do tlaka p2 bi potekala po izentropi skozi 1 do stanja 3. Pri tem
bi se opravilo maksimalno delo in s tem bi se maksimalno povečala kinetična energija toka za
znesek:
3
= (h1 − h3 )s = − ò v dp
Wks
(19.37)
m 1
Ta energija je enaka površini (1, 3, 4, 5) .

Zaradi trenja poteka preobrazba po krivulji p v m = konst skozi stanje 1 do stanja 2 na
tlaku p2 . Koristno delo, ki je povečalo kinetično energijo toka, je pri tej preobrazbi:
Wk w 2 − w12 Wks
= h1 − h2 = 2 < (19.38)
m 2 m
To delo pa je enako povračljivemu tehničnemu delu ob izentropi iz stanja 1 do stanja 6, v

katerem je entalpija h6 enaka entalpiji h2 :
h6 = h2
Stanje 6 leži v presečišču izentrope skozi 1 in izentalpe skozi 2. Wk m je potem takem tudi
enako ploskvi (1, 6, 7, 5) . Toplota trenja ali delo trenja pa je enako razliki celotne ploskve
diagrama (1, 2, 4, 5) in koristnega dela (1, 6, 7, 5) . Izgube dela zaradi trenja1 in tem izgubam
enaka izguba prirastka kinetične energije so enake:
Wks − Wk
= ∆h (19.39)
m
∆h je enak ploskvi (6, 3, 4, 7 ) . To so definitivne izgube procesa. Ploskev (1, 2, 3) predstavlja

tisti del toplote trenja, ki se med preobrazbo pretvarja nazaj v koristno delo. Ta toplota trenja
je nastala iz energije, odvzete koristnemu delu (1, 6, 7, 5) in je po ovinku sproti pritekala
nazaj v koristno energijo.
Čim večje so izgube zaradi trenja, tem manjša je koristna razlika entalpije (h1 − h2 ) . S
porastom izgub se točka 2 pomika v sl. 19.9 vedno bolj proti desni, točka 6 pa se pomika proti
točki 1. Skrajna desna lega stanja 2 je presečišče izentalpe skozi 1 z izobaro p2 .
V tem primeru je:
h1 = h2 in h1 − h2 = 0
1
Izgube dela zaradi trenja niso enake delu trenja!
Točka 6 leži v točki 1, ploskev (1, 6, 7, 5) je enaka nič. Koristnega dela ni. To je primer čiste
dušitve, pri kateri se s trenjem uniči celotno med tlakoma p1 in p2 razpoložljivo delo. Pri
idealnih plinih poteka taka ekspanzija po izentalpi - izotermi in v enačbi (19.36) je:
m =1
19.3.3 Tokovi skozi šobe
19.3.3.1 Splošno
Šobe ali dulci so kratke cevi posebne oblike, v katerih se pretvarja potencialna energija
tekočin (kapljevin in plinov) v kinetično energijo. Ker so šobe kratke, se toku skoznje ne
dovajajo upoštevne količine toplote, niti se iz njega ne odvajajo. Pretok skozi šobe je
adiabaten. Pogosto, vendar ne vselej, je dotočna hitrost v
šobo enaka nič ali vsaj v primerjavi z izstopno hitrostjo tako
majhna, da jo lahko zanemarimo.
V zelo veliki posodi I (sl. 19.10)1 se nahaja plin stanja 1
( p1, v1 , T1, h1 ) , ki izteka s hitrostjo w0 skozi šobo Š,
izstopnega prereza A0 , v prostor tlaka p2 . Skrbimo za to, da
ostane plin v posodi konstantno v stanju 1. V dovolj veliki
Slika 19.10: Iztok iz šobe
razdalji pred šobo plin praktično miruje, ker so tam pretočni
prerezi zelo veliki, n.pr. prerez A1 . Zaradi w1 = 0 in w2 = w0 ter h2 = h0 pišemo enačbo
(19.16) takole:
w02
= h1 − h0 (19.40)
2
ali
w0 = 2 (h1 − h0 ) (19.41)
1
V tej sliki je narisan samo del posode z iztočno šobo.
V teh enačbah je h0 specifična entalpija plina v izstopnem prerezu. O stanju plina 0 v

izstopnem prerezu A0 zaenkrat še ne vemo ničesar podrobnega. Na vsak način je tlak p0
lahko enak »zunanjemu« tlaku p2 , ne izključujemo pa možnosti, da je p0 različen od p2 .
Pozneje bomo spoznali metodo za določitev velikosti tlaka p0 . Tu pa predpostavljamo, da ta
tlak poznamo. Entalpijsko razliko, ki se pretvarja v kinetično energijo curka, izstopajočega iz
šobe, lahko posnamemo iz diagrama h–s, kakor smo že razložili v sl. 19.4 in 19.5.
Kadar potuje tok skozi šobo brez trenja, leži izstopno stanje 0 v
presečišču izentrope skozi začetno stanje 1 in izobare p2 . Tedaj je
tudi izstopna hitrost w0 max maksimalna:
w0 max = 2 (h1 − h0 )s (19.42)
Izgube zaradi trenja zmanjšajo izstopno hitrost, kar lahko

upoštevamo s hitrostnim koeficientom ϕ < 1 :
Slika 19.11: w0 tr = ϕ w0 max = ϕ 2 (h1 − h0 )s (19.43)

Hitrostna skala
k diagramu h–s Izgube zaradi trenja v šobah so sorazmerno majhne, ker so le-te
kratke. Normalne vrednosti koeficienta ϕ ležijo med 0,98 in 0,95. Da bi si prihranili
računanje korena v enačbi (19.42), imajo nekateri diagrami h–s posebno »hitrostno« skalo, na
kateri odčitamo k dani, iz diagrama posneti entalpijski razliki, pripadajočo hitrost w0
(sl. 19.11).
19.3.3.2 Iztočna hitrost idealnega plina brez trenja
Za idealne pline velja po enačbah (7.39) in (7.57):
æ0 ö
(h1 − h0 )s = çç ò v dp ÷÷ z p v κ = konst (19.44)
è1 øs
in
é κ −1 ù
æ w02 ö
÷ = κ p1 v1 ê1 − ç p0 ÷
æ ö κ ú
ç (19.45)
ç 2 ÷ ê ç p ÷ ú
è ø id κ − 1 ê è 1ø ú
ë û
19.3.3.3 Iztočna hitrost idealnega plina s trenjem
Če poznamo eksponent m preobrazbe s trenjem (sl. 19.9, enačba (19.36)), lahko za idealne
pline izračunamo izstopno hitrost iz šobe takole: w02 tr / 2 je enako ploskvi (1, 6, 7, 5) . Točka
6 leži na fiktivnem tlaku p' 2 . Torej:
é κ −1 ù
æ w02 tr ö
ç ÷ = κ p v ê1 − æç p' 2 ö÷ κ ú (19.46)
ç 2 ÷ 1 1 ê ç p ÷ ú
κ −1
è ø id ê è 1ø ú
ë û
Stanje 6 dobimo kot presečišče izentrope skozi 1 in izentalpe skozi 2; pri idealnih plinih je
izentalpa obenem izoterma. Enačba te izoterme je:
p v = R T2 = konst (19.47)
Ker ležita stanji 1 in 2 na krivulji p v m = konst je po (7.63):
m −1 m −1
T2 æ p2 ö m æ p0 ö m
= çç ÷ ÷ = çç ÷ ÷ (19.48)
T1 è p1 ø è p1 ø
Zaradi lege stanja 6 na izentropi skozi 1 pa velja:
κ −1
T6 T2 æ p' 2 ö κ
= =ç ÷ (19.49)
T1 T1 çè p1 ÷ø
Iz (19.48) in (19.49) dobimo:
m −1 κ −1
æ p0 ö m æ p' ö κ
çç ÷÷ = çç 2 ÷÷ (19.50)
è p1 ø è p1 ø
To vstavljeno v (19.46), da:

é m −1 ù
æ w02 tr ö
ç ÷ = κ p v ê1 − æç p0 ö÷ m ú (19.51)
ç 2 ÷ 1 1 ê çp ÷ ú
κ −1
è ø id ê è 1ø ú
ë û
19.3.3.4 Iztočna hitrost pare
Čeprav obnašanje pare odstopa od obnašanja idealnega plina, dajo, kakor dokazuje
izkušnja, enačbe (19.46) in (19.51) za iztočno hitrost prav zadovoljive rezultate, če postavimo
za pregreto paro κ = 1,3 , za mokro paro pa κ = 1,135 . Taki izračuni pa niso priporočljivi za
velika tlačna razmerja. Tudi pri prehodu ekspanzije čez zgornjo mejno krivuljo ta metoda ne
ustreza. V takih primerih so umestni kasneje razloženi grafični postopki.
19.3.4 Oblika šobe
Največjo izstopno hitrost iz šobe dosežemo, kadar je tlak p0 v izstopnem prerezu A0 enak
zunanjemu tlaku p2 , to je tlaku v prostoru, v katerega tekočina (kapljevina, plin) izteka. Od
kapljevin sem smo navajeni, da se avtomatično in v
vseh razmerah vzpostavlja stanje p0 = p2 , ne glede
na razmerje končnega in začetnega tlaka p2 p1 in ne
glede na obliko šobe. V šobah želimo doseči zvezno
zmanjšanje tlaka od p1 na p2 in zvezno povečanje
hitrosti na w0 . Za nestisljive tekočine (kapljevine) se
glasi enačba kontinuitete w A = konst . V tem primeru
se mora prerez šobe z naraščanjem hitrosti
Slika 19.12: Potek tlaka enakomerno zmanjševati. Šobe za kapljevine so
nad dolžino šobe
konvergentne. Plini se razlikujejo od kapljevin tudi po
veliki stisljivosti. Njihova enačba kontinuitete je bolj komplicirana in se glasi (glej (19.6)):
wA
= konst = m (19.52)
v
ali za enoto masnega toka z a = A m :

wa
=1 (19.53)
v
Pri ekspanziji plina ali pare v šobi se tlak zmanjšuje, specifični volumen raste in ravno tako
tudi hitrost. Prerez A oziroma specifični prerez a sta odvisna od razmerja w v in ne moremo
vnaprej trditi, kakšna mora biti oblika šobe.
Ako raste w hitreje od v, mora biti šoba konvergentna, če pa raste w počasneje od v, mora
biti šoba divergentna. Zato moramo razmere pri ekspanziji plina v šobi podrobno raziskati.
Pri toku skozi šobo naj bi tlak monotono padal od začetne vrednosti p1 na najnižjo končno
vrednost p2 . Zmanjševanje tlaka vzdolž šobe si zamislimo po nekem primernem zakonu
(gladki krivulji), kakor je to narisano v sl. 19.12. Z ustrezno obliko šobe lahko izsilimo tak
predpisani potek tlaka. Vsakemu tlaku
pripada namreč določen specifični volumen
v, ki ga za idealne pline izračunamo iz
ekspanzijskega zakona p v κ = p1 v1κ (tok
brez trenja) oziroma p v m = p1 v1m (tok s
trenjem). Za realne pline in za pare dobimo
specifični volumen iz ekspanzijske krivulje,
vrisane v nek diagram stanja (n.pr. diagram
Slika 19.13: Diagram p– (v, w, a) h–s). Vsakemu tlaku p pripada tudi določena
za pretok skozi šobo hitrost w, katero izračunamo po znanih
enačbah za ekspanzijo od p1 na p. Končno ustreza vsakemu tlaku p specifični prerez šobe:
v
a= (19.54)
w
Potek veličin v, w in a vrišemo kot abscise v diagram p − (v, w, a ) , ki ima tlake na ordinatah
(sl. 19.13). Iz tega diagrama dobimo na premicah p = konst vse tlaku p pripadne in za obliko
šobe odločilne veličine.
Specifični volumen, ki je v začetku enak v1 , med ekspanzijo stalno narašča; z
zmanjšujočim se tlakom raste čez vse meje (za p → 0 gre v → ∞ ) . Začetna hitrost je enaka
nič. Kinetična energija se črpa iz končne notranje energije plina in zaradi tega je tudi največja
dosegljiva hitrost wmax končna. To hitrost dosežemo pri ekspanziji plina v vakuum. Za
idealne pline in izentropno ekspanzijo izračunamo wmax z enačbo (19.45), v katero vstavimo
p0 = 0 , torej:
2κ 2κ Rµ
(wid , max )s = p1 v1 = T1 (19.55)
κ −1 κ −1 µ
Maksimalna iztočna hitrost je odvisna le od začetne temperature T1 plina in od njegove

molekularne mase µ , in sicer tako, da imajo plini z manjšo molekularno maso večjo iztočno
hitrost. Čim manjši pa je κ , čim več atomov sestavlja molekulo, tem večji je wmax ob sicer
enakih okolnostih.
Maksimalne iztočne hitrosti nekaterih plinov pri začetni temperaturi T1 = 300 K so zbrane
v tabeli 19.1. Te hitrosti dosežejo plini pri izentropnem iztoku v vakuum, ne glede na začetni
tlak p1 .
Tabela 19.1: Maksimalne iztočne hitrosti nekaterih plinov za izentropno ekspanzijo od

temperature T1 = 300 K v popolni vakuum
R wmax
Plin µ κ
kJ/kg K m/s
Oglj. dioksid CO 2 44 188,8 1,31 691
Klor Cl 2 35,5 234,0 1,34 743
Zrak 29 287,0 1,40 776
Helij He 4 2078,0 1,66 1763
Vodik H2 2 4122,0 1,40 2940
V začetku, pri tlaku p = p1 , je hitrost w1 = 0, specifični volumen v1 pa je končen in večji

od nič. Zato je specifični prerez a1 = v1 / 0 = ∞ . Pri tlaku p = 0 je hitrost večja od nič in
končna, specifični volumen pa je neskončen. Zato je pri p = 0 tudi specifični prerez a = ∞ . Za
vmesne tlake p ( p1 > p > 0) pa sta w in v končna in večja od nič. Zato je v tem področju tudi
specifični prerez a končen in večji od nič. Iz vsega tega sledi, da ima specifični prerez med
p = p1 in p = 0 minimalno velikost (glej sl. 19.13). Ta najmanjši prerez šobe imenujemo
Lavalov1 prerez a L in AL . Hitrost v tem prerezu je Lavalova hitrost wL in tudi veličine

stanja pretočne snovi v tem prerezu imenujemo Lavalove (n.pr. Lavalov tlak p L ). Velikokrat
se najožji prerez šobe in njemu pripadne veličine imenujejo tudi kritični prerez in kritične
veličine. Ker pa je beseda kritičen rezervirana za kritično stanje pri uparjanju, jo za rabo tu ne
priporočamo.
Da bi izsilili ekspanzijo od začetnega tlaka p1 na tlak p2 , moramo šobo oblikovati po
predpisu krivulje a = a ( p ) v diagramu sl. 19.13. Prerez šobe se bo stalno (monotono)
manjšal, če je tlak p2 > p L . V tem primeru je šoba za plin ali paro konvergentna, kakor so to
šobe za kapljevine. Kadar pa je p2 < p L , moramo šobo za najožjim prerezom spet razširiti.
Takim »konvergentno-divergentnim« šobam pravimo Lavalove šobe. Laval je bil prvi, ki je
konvergentno-divergentne šobe uporabljal v tehniški praksi.
19.3.4.1 Razmere v Lavalovem prerezu
Za najmanjši prerez a min = a L velja:
da = 0 (19.56)
Enačbo kontinuitete a w v = 1 logaritmiramo in diferenciramo. Z upoštevanjem enačbe

(19.56) dobimo za Lavalov prerez:
dw dv
= (19.57)
wL v L
Najprej bomo raziskali Lavalove razmere za tok brez trenja. V tem primeru je po enačbi
(19.17):
w dw = (dh )s = − v dp (19.58)
Izentropa idealnega plina ima enačbo p v κ = konst , kar da diferencirano:
κ p dv + v dp = 0 (19.59)
1
Charles Gustav Patrik De Laval, (1845-1913), doktor filozifije, nenavadno mnogostranski inženir, Stockholm,
Lavalova turbina 1883
V enačbo (19.59) vstavimo dv iz (19.57) in v dp iz (19.58):
vL
κ pL dw − wL dw = 0 (19.60)
wL
iz česar izračunamo Lavalovo hitrost:
wL id = κ p L v L (19.61)
Formula (19.61) je enaka formuli za zvočno hitrost pri Lavalovem stanju plina ( p L , v L ) . V
najožjem prerezu šobe je hitrost plina enaka zvočni hitrosti. Izraza (19.61) ne moremo kar
tako porabiti za izračunavanje hitrosti wL , ker sta nam p L in v L neznana. Ti veličini bomo
izrazili z znanimi veličinami začetnega stanja plina. To storimo takole:
Iz (19.45) in iz (19.61) sledi:
é κ −1 ù
æ wL2 ö κ ê æ p ö κ ú κ pL vL
ç ÷ = p1 v1 ê1 − çç L ÷÷ = (19.62)
ç 2 ÷ κ −1 ú 2
ê è 1ø
è ø id p
ú
ë û
in iz tega:
é 1ù
vL 2 ê p1 æ p1 ö κ ú
= −ç ÷ (19.63)
v1 κ − 1 ê p L çè p L ÷ø ú
ê ú
ë û
Ker pa je p1 v1κ = p L v Lκ , je tudi:
1
v L æ p1 ö κ
=ç ÷ (19.64)
v1 çè p L ÷ø
(19.64) vstavimo namesto v L v1 v (19.63), kar da končno:
κ
æ pL ö æ 2 ö κ −1
çç ÷÷ = ç ÷ (19.65)
è p1 ø id è κ + 1 ø
(19.65) vstavimo v (19.62), iz česar dobimo za Lavalovo hitrost:

2κ
wL id = p1 v1 (19.66)
κ +1
Formuli (19.65) in (19.66) držita seveda le za idealne pline in za take, ki se zadostno

približujejo idealnemu obnašanju. Lavalov tlak je določen del začetnega tlaka in je odvisen
samo od eksponenta izentrope iztekajočega plina (glej enačbo (19.65)). Naslednja tabela
vsebuje razmerja p L p1 za različne κ .
Tabela 19.2: Lavalsko tlačno razmerje p L p1 pri izentropnem iztoku idealnega plina
κ 1,66 1,4 1,3 1,135
p L p1 0,488 0,528 0,546 0,577
Kadar je p2 > p L , torej p2 p1 > p L p1 , govorimo o nadlavalskem tlačnem razmerju,

kadar pa je p2 < p L in p2 p1 < p L p1 , je tlačno razmerje podlavalsko. Dokler je zunanji
tlak, t. j. tlak p2 , proti kateremu plin ekspandira, večji ali v skrajnem primeru enak
Lavalovem tlaku, se prerez šobe po diagramu sl. 19.13 monotono zmanjšuje. Ustrezna šoba je
konvergentna. V iztočnem (najmanjšem) prerezu šobe se vzpostavi zunanji tlak ( p0 = p2 ) .
Ekspanzija plina od začetnega tlaka p1 do najnižjega (zunanjega) tlaka p2 poteka v urejenih
in predpisanih razmerah celotno v šobi. Vsa potencialna energija plina se pretvarja v kinetično
energijo. Iz šobe izstopajoči curek ima maksimalno hitrost in je v tlačnem ravnotežju s
prostorom, v katerega izteka. Zaradi tega je dobro definiran po smeri in obliki in je
razmeroma stabilen. Šele po daljši poti se zaradi površinskega trenja z obdajajočim plinom
polagoma razkroji (sl. 19.14).
Kadar pa je zunanji tlak p2 manjši od Lavalovega tlaka, moramo šobo za najmanjšim
prerezom spet razširiti, da bi v njej dosegli popolno ekspanzijo plina na zunanji tlak. Če ta
razširitev manjka, ekspandira plin v šobi le do Lavalovega tlaka p L in ima pri izstopu iz šobe
le Lavalovo hitrost wL (sl. 19.15). Nadaljna ekspanzija na zunanji tlak se dogaja v curku
izven šobe.
Ker pa razmere te ekspanzije niso več predpisane s stenami šobe, je ekspanzija neurejena.
Izstopajoči curek ima večji tlak od zunanjega in ekspandira nasilno tudi v radialni smeri
(eksplodira). Zaradi vztrajnosti preletijo radialno pospešni delci plina ravnotežne lege in v
curku nastane podtlak. Ta podtlak ima za posledico ponovno kontrakcijo s povečanjem tlaka
itd. Curek utrpi nekaj takih nihanj in se razprši v najkrajšem času.
Slika 19.14: Iztok plina iz konvergentne Slika 19.15: Iztok plina iz konvergentne
šobe pri nadlavalskem tlačnem razmerju šobe pri podlavalskem tlačnem razmerju
Pri podlavalski ekspanziji izstopa curek iz konvergentne šobe z manjšo kinetično energijo,
kakor bi ustrezala razpoložljivemu tlačnemu razmerju. Curek ni urejen in zato tehnično ni
uporabljiv. Pri podlavalski ekspanziji je navadna konvergentna šoba dvojno škodljiva:
kinetična energija curka pri izstopu je manjša od dosegljive in še ta zmanjšana energija se da
le slabo izkoristiti zaradi neurejenih razmer v curku.
19.3.5 Lavalove šobe
Pri Lavalovi šobi upoštevamo zahtevo, da se mora prerez šobe za Lavalovim prerezom
primerno povečati, da bi dosegli pri podlavalskih tlačnih razmerjih urejeno ekspanzijo toka na
zunanji tlak p2 . Lavalova šoba ima na konvergentni del priključen divergentni del, Lavalova
šoba je konvergentno- divergentna, sl. 19.16. Ker je v kratkih šobah trenje manjše kakor v
dolgih, gledamo na to, da so šobe krajše. Konvergentni del Lavalove šobe je lahko zelo
kratek, ker so konvergentni tokovi vedno z obliko kanala izsiljeni. Divergentni del šobe pa ne
sme biti prekratek, razširitveni kot mora biti razmeroma majhen. Pri večjih razširitvenih kotih
utegne tok odstopiti od stene, med tokom in steno se pojavljajo vrtinci, razmere v toku
postanejo neurejene.
Iz diagrama sl. 19.13 vidimo, da najmanjšemu

specifičnemu prerezu a L ustreza pri določenem
zunanjem tlaku določen izstopni specifični prerez
a0 . Seveda velja to tudi za absolutne prereze AL in
A0 . Lavalova šoba mora biti za dano tlačno razmerje
pravilno dimenzionirana. Medtem ko izstopa pri
Slika 19.16: Iztok plina iz nadlavalskem tlačnem razmerju iz vsake

Lavalove šobe konvergentne šobe urejen curek, ki je uravnotežen z
zunanjim tlakom in v katerem je vsa razpoložljiva potencialna energija pretvorjena v
kinetično, izstopa iz Lavalove šobe urejen curek z maksimalno kinetično energijo le takrat,
kadar razmerje a L a0 ustreza tlačnemu razmerju p2 p1 . Razmerje a L a0 je mera za
razširitev šobe, imenujemo ga tudi na kratko razširitev šobe.
19.3.5.1 Tok brez trenja in razširitev Lavalove šobe
Pri toku brez trenja poteka ekspanzija plina tudi v razširjenem delu šobe po izentropi. Pri
popolni ekspanziji je tlak v izstopnem prerezu enak zunanjemu tlaku: p0 = p2 . Izračunali
bomo ustrezni specifični izstopni prerez a0 , pri katerem dosežemo tako popolno ekspanzijo.
Pri tem predpostavljamo, da je pretočno sredstvo idealni plin. Iz enačbe kontinuitete za
Lavalov in za izstopni prerez:
a L wL a0 w0
= =1 (19.67)
vL v0
dobimo:
a L w0 v L
= (19.68)
a 0 wL v 0
Zaradi izentropne ekspanzije je:
1
v L æ p2 ö κ
=ç ÷ (19.69)
v0 çè p L ÷ø
Z enačbo (19.65) dobimo:
1 1
v L æ p2 ö κ æ κ + 1 ö κ −1
=ç ÷ ç ÷ (19.70)
v0 çè p1 ÷ø è 2 ø
V enačbo (19.68) vstavimo w0 iz enačbe (19.45), wL pa iz enačbe (19.66) in v0 v L iz

enačbe (19.70), iz česar sledi:
1 1 é κ −1 ù
æ aL ö æ κ + 1 ö κ −1 æ p2 ö κ κ + 1 ê æ p2 ö κ ú
ç ÷ =ç ÷ çç ÷÷ 1− ç ÷ (19.71)
è a0 ø id , s è 2 ø è p1 ø κ − 1 ê çè p1 ÷ø ú
êë úû
19.3.5.2 Tok s trenjem
Na podoben način se bomo lotili toka s trenjem v šobah. Omejili se bomo tudi tu zaenkrat
na tok idealnega plina. Razmere so analogne toku brez trenja in velja diagram sl. 19.13
smiselno tudi za tok s trenjem. Pri toku s trenjem poteka ekspanzija po enačbi:
p v m = konst = p1 v1m (19.72)
hitrost pri tlaku p pa je določena z enačbo (19.51):
é m −1 ù
2κ ê æ pö m ú
wtr = p1 v1 ê1 − çç ÷÷ ú (19.73)
κ −1
ê è 1ø
p
ú
ë û
Za Lavalov (najožji) prerez šobe velja seveda:
dw wL
= (19.74)
dv v L
dw dobimo z diferenciranjem enačbe (19.73):

1
−
κ m −1 æ p ö 1 m
p1 v1 çç ÷÷
κ −1 m è p1 ø p1
dw = − dp (19.75)
é m −1 ù
2κ ê æ pö m ú
p1 v1 ê1 − çç ÷÷ ú
κ −1
ê è 1ø
p
ú
ë û
Iz diferenciacije enačbe (19.72) pa sledi:
1
v 1 æ p öm
dv = − 1 çç 1 ÷÷ dp (19.76)
m pè pø
Za w in v vzamemo vrednosti iz (19.73) in (19.72). To vse in (19.75) ter (19.76) vstavimo v

(19.74) in pri tem še postavimo p = p L tr . S krajšanjem in algebraično preureditvijo dobimo:
m
æ p L tr ö 2 ö m −1
ç ÷ = æç ÷ (19.77)
ç p ÷
è 1 ø id è m + 1 ø
Če vstavimo v enačbo (19.73) p L tr za p, je Lavalova hitrost s trenjem:
(wL tr )id = m − 1 2κ
m +1 κ −1
p1 v1 (19.78)
ali preurejeno:
(wL tr )id = m −1 κ +1
m +1 κ −1
2κ
κ +1
p1 v1 (19.79)
kar da s primerjanjem z enačbo (19.66):
(wL tr )id = wL id m −1 κ +1
m +1 κ −1
(19.80)
19.3.5.3 Razširitev Lavalove šobe s trenjem
Razširitev, potrebna za urejeno ekspanzijo do zunanjega tlaka p2 , je spet enaka:

æ a L w0 v L ö
çç = ÷÷ (19.81)
è a0 wL v0 ø tr
Tu je analogno (19.70):
1 m
æ vL ö æ p2 ö m æ m
+ 1 ö m −1
çç ÷÷ = çç ÷÷ç ÷ (19.82)
è v0 ø è p1 ø è 2 ø
w0 tr izračunamo iz enačbe (19.73) s p = p2 , wL tr pa vzamemo iz enačbe (19.80). Tako

dobimo končno:
1 1 é m −1 ù
æ aL ö æ m + 1 ö m −1 æ p2 ö m m + 1 ê æ p2 ö m ú
çç ÷÷ =ç ÷ çç ÷÷ 1− ç ÷ (19.83)
è a0 ø id , tr è 2 ø è p1 ø m − 1 ê çè p1 ÷ø ú
ê ú
ë û
19.3.6 Tok idealnih plinov skozi šobe
Tok m (masa v časovni enoti) skozi poljuben prerez A šobe, v katerem vlada tlak p,
izračunamo po naslednji formuli:
w
m = A w ρ = A (19.84)
v
Za tok idealnih plinov brez trenja vzamemo w iz enačbe (19.45) in v iz enačbe izentrope. Te
vrednosti vstavimo v (19.84), kar da:
é 2 κ +1 ù
2κ p1 êæ p ö κ æ p ö κ ú
m id =A ç ÷ − çç ÷÷ (19.85)
κ − 1 v1 êçè p1 ÷ø è p1 ø
ú
êë úû
Prerez A na poljubnem mestu šobe s tlakom p je iz tega:
m
A= (19.86)
( p)
Tu je ( p) simbol za koren v (19.85). Specifični prerez a na istem mestu je potem:

A 1
a= = (19.87)
m ( p)
Za tok idealnih plinov s trenjem skozi šobe vstavimo v enačbo (19.84) wtr iz enačbe (19.73)
in v iz enačbe (19.72):
é 2 m +1 ù
2 κ p1 êæ p ö m æ p ö m ú
m id , tr =A ç ÷ − çç ÷÷ (19.88)
κ − 1 v1 êçè p1 ÷ø è p1 ø
ú
êë úû
Posebno velja za Lavalov prerez in za tok idealnega plina brez trenja:
κ
p L æ 2 ö κ −1
=ç ÷
p1 è κ + 1 ø
κ +1
p æ 2 ö κ −1
m id , s = m L id , s = AL κ 1 ç ÷ (19.89)
v1 è κ + 1 ø
in analogno za Lavalov tok idealnega plina s trenjem:
m +1
p m − 1 æ 2 ö m −1
m id , tr = m L id , tr = AL κ 1 ç ÷ (19.90)
v1 κ − 1 è m + 1 ø
19.3.7 Tok pare in neidealnih plinov skozi šobe
Kakor smo že rekli, se da izentropna ekspanzija pregrete pare zadovoljivo opisati z enačbo:
p v 1,3 = konst (19.91)
izentropna ekspanzija mokre pare pa z enačbo:
p v 1,135 = konst (19.92)
Za parne tokove brez trenja (kratke šobe, razmeroma majhna ekspanzijska razmerja) dobimo
sprejemljive rezultate, če vstavimo v ustrezne formule za tok idealnih plinov eksponente iz
(19.91) in (19.92), seveda pod pogojem, da ekspanzijsko razmerje ni preveliko in da

ekspanzija ne prestopa iz pregretega območja v mokro paro.
V primeru, da ekspanzija prestopa zgornjo mejno krivuljo ali da je ekspanzijsko razmerje
večje ali da se mora upoštevati trenje, je najbolje uporabiti diagram h–s. V ta diagram vrišemo
ekspanzijsko linijo in iz njega posnemamo za končni tlak in za tlake med začetnim in
končnim tlakom specifične volumne ter specifične entalpije, s katerimi izračunamo pripadne
hitrosti. Tako lahko narišemo diagram po vzorcu sl. 19.13, ki daje vse podatke za
dimenzioniranje šobe.
Podobno postopamo tudi tedaj, kadar moramo upoštevati neidealnost plinov. Za nekatere
take pline obstajajo diagrami h–s, s katerimi delamo prav tako kakor z diagramom h–s za
vodno paro.
19.3.8 Neustrezne šobe
Pri nadlavalskem tlačnem razmerju ( p2 > p L ) se pri vseh šobah vzpostavi v iztočnem
prerezu zunanji tlak p0 = p2 . Pretok je določen z razmerami v tem prerezu. Izračunamo ga
po formulah (19.85) in (19.88) za idealne pline, za realne pline in pare pa najbolje z
diagramom h–s.
Pri podlavalskem tlačnem razmerju ( p2 < p L ) se vzpostavijo v najmanjšem prerezu šobe
lavalske razmere (Lavalov tlak, Lavalova hitrost itd.). Pretok skozi šobo je določen z
razmerami v najmanjšem prerezu. Pri konvergentnih šobah je najmanjši prerez izstopni
prerez, pri Lavalovih šobah pa najmanjši prerez ni izstopni prerez. Pri podlavalskih iztočnih
razmerah se pretok skozi šobe izračuna za idealne pline po formulah (19.89) in (19.90), za
realne pline ali pare pa najbolje z diagramom h–s.
Ker je pri Lavalovih šobah in podlavalskem tlačnem razmerju tok določen z velikostjo
Lavalovega prereza in ker so razmere v tem prerezu odvisne le od začetnega stanja plina,
nima razširitev izstopnega prereza nobenega vpliva na pretočno količino. Razširitev šobe ne
poveča toka. Kakor že vemo, omogoča razširitev samo urejeno ekspanzijo na podlavalski
zunanji tlak in s tem povečanje kinetične energije in urejenost curka.
19.3.8.1 Lavalove šobe pri napačnem zunanjem tlaku
Pri danem začetnem tlaku p1 ustreza določeni razširitvi Lavalove šobe prav tako določen
zunanji tlak p2 . Šoba deluje pravilno samo pri tem zunanjem tlaku, to se pravi, curek ima
samo v tem primeru maksimalno kinetično energijo in je pravilno uravnan, kompakten in
stabilen. Vsaka sprememba zunanjega tlaka pokvari urejene, optimalne razmere iztoka iz
Lavalove šobe.
Ako je zunanji tlak nižji od pravilne vrednosti, se razmere v šobi ne spremene. Najožji
prerez vzdržuje Lavalove razmere in Lavalovo stanje, iz katerega sledi v razširjenem delu
šobe ekspanzija na iztočni tlak, ki ustreza razširitvi. Ta pa je sedaj večji od (zmanjšanega)
zunanjega tlaka. Curek je nestabilen, ker poteka ostanek ekspanzije nepravilno v zunanjem
plinu. Kinetična energija curka je manjša od dosegljive. Načelno ima iztok iste
pomanjkljivosti kakor iztok iz konvergentne šobe pri podlavalskem tlačnem razmerju.
Slika 19.17: Poševni kompresijski udar na izstopu Lavalove šobe
Pri zunanjem tlaku, ki je malenkostno večji kakor tlak, za katerega je šoba dimenzionirana,
je tlak v izstopnem prerezu curka malenkostno nižji od zunanjega tlaka. Zunanji tlak pritiska
ob izstopnem robu šobe v curek (sl. 19.17). Hitrost prodiranja zunanjega tlaka v notranjost
curka je na vse strani enaka zvočni hitrosti wz . Ker pa ima curek hitrost w0 , ki je večja od
wz (w0 > wz ) , nosi tlačni vdor s seboj s hitrostjo w0 − wz . Kakor vidimo iz paralelograma
hitrosti (sl. 19.17), se zaradi tega izenačenje tlaka z zunanjim tlakom v curku širi od roba šobe
proti notranjosti po stožcu s kotom 2 α ob vrhu. Na tem stožcu se notranji tlak curka skoraj
sunkoma poveča na vrednost zunanjega tlaka. Ta pojav se imenuje poševni kompresijski udar.
Pri nadaljnem povečanju zunanjega tlaka potuje poševni kompresijski udar v notranjost
šobe nasproti smeri toka. To je mogoče vkljub nadzvočni hitrosti curka, ker se hitrost curka v
Slika 19.18: Poševni kompresijski udar v Lavalovi šobi
mejni plasti zaradi trenja ob stene zmanjšuje in je neposredno ob steni celo enaka nič. Na
mestu, kjer je tlak ekspanzije curka v šobi nekoliko manjši od zunanjega tlaka, se poševni
kompresijski udar ustali. Od tega mesta se širi zunanji tlak po stožcu v notranjost curka,
katerega prerez se od tu naprej stisne na vrednost, ki ustreza specifičnemu volumnu iztočnega
plina pri zunanjem tlaku: zunanji tlak odrine curek od stene šobe. Te razmere vidimo v
sl. 19.18. Curki iz preveč razširjenih Lavalovih šob so bolj v stabilni in kompaktni kakor curki
iz premalo razširjenih. Iztočna hitrost takih curkov je maksimalna. Preveč razširjena ali, kakor
se velikokrat pravi, predolga Lavalova šoba je manjša nesreča kakor prekratka. Ne glede na to
pa tudi v tej smeri ne smemo grešiti. Lavalove šobe naj bodo kar najbolj pravilno
dimenzionirane.
Ko se približuje mesto izenačenja tlakov v Lavalovem prerezu, se mehanizem bistveno
spremeni. Na mesto izenačenja tlakov v poševnem udaru nastopa izenačenje v ravnem udaru.
V ravnem udaru se zmanjša nadzvočna hitrost v podzvočno. Kompliciranih razmer ne bomo
tu globlje raziskovali. Naj zadostuje tole: Ko naraste zunanji tlak nad Lavalov tlak, postaja
polagoma hitrost v iztočnem prerezu spet enaka maksimalni iztočni hitrosti. Hitrost v
najožjem prerezu je večja kakor iztočna in tudi tlak je manjši od zunanjega. Nikoli ne more
biti hitrost v najožjem prerezu večja od Lavalove (zvočne) hitrosti. Ker pa je pri nadlavalskih
iztočnih razmerah maksimalna iztočna hitrost manjša od zvočne hitrosti, deluje sedaj
razširjeni del šobe kot difuzor, v katerem se prevelika kinetična energija curka proti
rastočemu tlaku deloma pretvarja nazaj v potencialno tlačno energijo.
Razmere so podane v sl. 19.19, ki je narisana po meritvah Stodole1. Pri pravilnem
zunanjem tlaku, ki ustreza obliki in razširitvi šobe, poteka ekspanzija v šobi po najnižji gladki
Slika 19.19: Potek tlaka v Lavalovi šobi pri različnih tlačnih razmerjih
krivulji M. Z rastočim zunanjim tlakom potuje poševni kompresijski udar v šobo (krivulje L,
K, J, H, G). Ob krivuljah F, E in D imamo ravni kompresijski udar, delovanje razširjenega
dela šobe se pretvarja v difuzorsko, v Lavalovem prerezu pa imamo še vedno zvočno hitrost.
1
Aurel Stodola, (1859-1942), roj. v Litovsky Sv. Mikulas na Slovaškem, prof. za termodinamiko in toplotne
stroje, Zürich
Krivulje C, B in A potekajo vseskozi v področju podzvočnih hitrosti: šoba deluje kot normalen
difuzor.
19.4 POTISNI POGONI
Pri termodinamičnih potisnih pogonih izkoriščamo za pogon potisk (reakcijo) plinskega

iztoka iz šobe. V gorilnem prekatu zgoreva gorivo pod tlakom v atmosferskem zraku, kisiku
ali nosilcu kisika. Zgoreli plini iztekajo skozi šobo z veliko hitrostjo in iztočni pritisk poganja
napravo v iztoku nasprotni smeri.
Obstajata dve vrsti potisnih motorjev ali potisnikov:
a) Raketni potisniki, pri katerih se črpa gorilni kisik iz zaloge v napravi. Obratovanje raket
ni omejeno na področje atmosfere.
b) Zračni potisniki, pri katerih jemljemo gorilni kisik iz atmosfere.
19.4.1 Rakete
Rakete nosijo gorivo in kisik s seboj. Gorivo in kisik ali nosilec kisika sta lahko v
kapljevitem agregatnem stanju. Iz posebnih rezervoarjev
se prečrpavata v odmerjenih količinah v gorilni prekat,
kjer njuna zmes zgoreva. Rakete pa lahko poganjamo tudi
s trdimi gonili (glej 15.5.1), ki imajo gorilni kisik že kar v
sebi, sl. 19.20. Trdno gonilo G se v celoti nahaja v
Slika 19.20: Raketa s trdim
gonilom. gorilnem prekatu, katerega volumen se zaradi tega ob
gorenju stalno veča. V plinskem curku izteka iz raketne šobe Š v časovni enoti (n.pr. sekundi)
masa m :
dm
m = (19.93)
dt
z relativno (proti raketi) hitrostjo w0 . Ta curek potiska raketo s potisno silo ali potiskom F p ,
ki je enak negativni časovni spremembi impulza iztočne mase. Ker se curek pospešuje od
začetne (relativne) hitrosti nič na iztočno hitrost w0 , je časovna sprememba impulza enaka
m w in:
F p = − m w (19.94)
To velja za popolno ekspanzijo curka na zunanji tlak p2 , torej za p0 = p2 . Če ekspandira

curek zaradi nezadostne razširitve šobe le na tlak p0 > p2 , pritiska na iztočni prerez še tlačna
razlika p0 − p2 . V tem primeru je potisk:
F p = − m w − ( p0 − p2 ) A0 (19.95)
Ker vozijo rakete gorilni kisik s seboj, je pri njih seveda zaloga pogonskega sredstva večja
kakor pri napravah, ki črpajo gorilni kisik iz atmosferskega zraka in ki vozijo s seboj le čisto
gorivo. Če je raketno gorivo vodik, je masa pogonskih sredstev (vodik + kisik) za teoretično
zgorevanje enaka devet-kratni masi vodika, pri ogljiku pa je masa pogonskih sredstev le še
enaka 3,67-kratni masi ogljika.
Tu se ne moremo spuščati v podrobnosti ocenjevanja raketnih gonil. Raziskali bomo le
nekaj načelnih vprašanj. Pri tem bomo zaradi enostavnosti vzeli, da se zgoreli plini v raketi
obnašajo kot idealni plini in da poteka iztok brez trenja. Največjo iztočno hitrost iz Lavalove
raketne šobe bi dosegli pri popolni ekspanziji v vakuum ( p0 = p2 = 0) . Taka šoba bi seveda
morala imeti neskončen iztočni prerez A0 = ∞ . Po enačbi (19.55) je:
2κ Rµ
w0 max, id = T1 = 2 (h1 − h0 )s (19.96)
κ −1 µ
Pri takem postopku bi se plini ohladili teoretično na 0 K. Če vzamemo h0 = 0 , moramo za

h1 vstaviti začetno kalorično entalpijo, računano od 0 K in povečano za reakcijsko entalpijo
zgorevanja, ki je enaka kurilnosti goriva. Ker pa je na eni strani začetna kalorična entalpija
goril sorazmerno majhna v primeri s kurilnostjo (h1 ≈ 0,1 H i ) in ker praktično ne moremo
doseči popolne ekspanzije na p0 = 0 (že zaradi zahteve A0 = ∞ ), zato za primerjavo različnih
goril začetno kalorično entalpijo zanemarjamo in vstavljamo v enačbo (19.96) h1 = H i . Tu pa
naj opozorimo na to, da pri »gorenju« v raketah ne pride v poštev samo oksidacija goriva.
Možne in preizkušene so tudi druge eksotermne kemične reakcije, n.pr. fluoriranje (glej
tabelo 19.3). Najvažnejši kriterij za ocenitev raketnega gonila je specifični potisk. Specifični
potisk je potisk, ki ga izvaja pretok enote plinske mase goriva, torej potisk za m = 1 . Enota
mase plinov iz gonila ustreza seveda enoti mase gonila. Specifični potisk označujemo z
F p m .
Fp
=−w (19.97)
m
V tabeli 19.3 so zbrani zanimivi podatki za nekatera raketna gonila. Tu ne bomo raziskovali,
kako so v tabeli navedene reakcije izvedljive v gorilnih prekatih raket, oziroma če so sploh
izvedljive.
Tabela 19.3: Iztočna hitrost w0 = F p / q nekaterih raketnih gonil za p1 = 68 bar,

p0 = 1 bar in pri temperaturi T1 v gorilnem prekatu. Podatki veljajo za stehiometrijsko
razmerje obeh komponent A in B gonila1
Gonilo w0 T1
A B m/s K
RP-1 O 2 (kaplj) 2940 3670
UDMH O 2 (kaplj) 3040 3594
N2H4 O 2 (kaplj) 3070 3400
NH 3 O 2 (kaplj) 2880 3089
H2 O 2 (kaplj) 3830 2997
B5 H 9 O F2 3600 5169
B5 H 9 F2 3530 5101
B5 H 9 O 2 (kaplj) 3205 4518
B5 H 9 H 2O2 3095 3400
B5 H 9 Cl F3 2845 4487
1
Osebno sporočil Dr. ing. J. Himpan, Pariz.
RP-1 gorivo iz ogljikovodikov (petrolej)

UDMH nesimetrični dimetilov hidrazin
V tabeli 19.4 pa je nekaj podatkov za vojno raketo V2.
Tabela 19.4: Podatki o raketi V21

Gonilo A 70 % alkohol ( C 2 H 5OH + 0,8 H 2 O )
B O 2 (kapljevit)
A/B = 0,63 (praktično stehiometrično)
Tlaki p1 = 16,0 bar

p0 = 1,0 bar
Izračunane razmere:
gorilni prekat Lavalov prerez izstop
p bar 16 8 1
T K 3065 2905 2470
w m/s 0 1043 2223
c p / cv 1,10 1,10 1,10
Izmerjene veličine:
Izstopna hitrost w0 = 1980 m s
Poraba ali tok gonila m = 125 kg s

Potisk F p = 25,5 Mp
1
Osebno sporočil Dr. ing. J. Himpan, Pariz.
19.4.1.1 Iztok iz raketne šobe
V gorilnih prekatih šob so temperature zelo visoke

(n.pr. 3000 K). Ko zasledujemo prave preobrazbe
plinov ob zgorevanju in ob ekspanziji na nizke tlake
in temperature, bi morali upoštevati predvsem
spremenljivosti specifičnih toplot in pa disociacijo, ki
je zanemarljiva šele pod 2000 K. Taki računi so sicer
izvedljivi, vendar so komplicirani in zamudni. Za
razumevanje tega, kar je bistveno važno, pa zadostuje
računati s pravili in izrazi za idealne pline in za
tokove brez trenja. V sl. 19.21 je narisan gasilni
prekat rakete z Lavalovo iztočno šobo. Indeks 1
označuje veličine, ki pripadajo prerezu A1 v gorilnem
Slika 19.21: Raketna šoba z prekatu. V tem prerezu je zgorevanje (ali kemična
gorilnim prekatom.
reakcija) že končano. Indeks L pa se nanaša na
Lavalov ali najožji prerez in njemu pripadne veličine. Indeks 0 pripada izstopnemu prerezu,
indeks ∞ pa zamišljenemu neskončnemu izstopnemu prerezu popolne Lavalove šobe.
Po enačbi (19.66) je Lavalova hitrost:
2κ 2κ Rµ
wL id = p1 v1 = T1 (19.98)
κ +1 κ +1 µ
po enačbi (19.55) pa:
2κ Rµ
w∞ id = wmax, id = T1 (19.99)
κ −1 µ
Iz enačb (19.98) in (19.99) pa sledi:
æ w∞ ö κ +1
çç ÷÷ = (19.100)
è wL ø id κ −1
Prava iztočna hitrost w0 je po enačbi (19.45):

κ −1
2 κ Rµ æp ö κ
w0 id = T1 1 − çç 0 ÷÷ (19.101)
κ −1 µ è p1 ø
Razširitev šobe a L a0 je po (19.71), (19.98) in (19.101):
1 1
æ aL ö κ + 1 ö κ −1 æ p0 ö
÷÷ = æç
κ w0
çç ÷ çç ÷÷ (19.102)
è a0 ø id è 2 ø è p1 ø wL
in končno pretok m skozi šobo po (19.89):
κ +1
p æ 2 ö κ −1
m id = AL κ 1ç ÷ (19.103)
v1 è κ + 1 ø
V tabeli 19.5 so zbrani podatki o iztočnih razmerah pri raketnih šobah.
Tabela 19.5: Iztočne razmere iz Lavalovih šob za idealne pline in izentropno ekspanzijo.
Indeksi pomenijo: 1 pred ekspanzijo, L Lavalov prerez, 0 izstopni prerez,
∞ izstopni prerez namišljene šobe z neskončno razširitvijo
κ = 1,4 κ = 1,2
p1
p0 T1 w0 w0 a0 T1 w0 w0 a0
T0 wL w∞ aL T0 wL w∞ aL
1 1 0 0 - 1 0 0 -
10 1,93 1,70 0,69 1,93 1,47 1,87 0,57 2,26
100 3,73 2,09 0,85 8,13 2,16 2,43 0,73 11,9
1000 7,20 2,27 0,93 38,7 3,16 2,74 0,83 71,6
105 26,8 2,40 0,98 985 6,81 3,06 0,92 2980
∞ ∞ 2,45 1,00 ∞ ∞ 3,32 1,00 ∞

Kadar je iztočni tlak višji od zunanjega tlaka ( p0 > p2 ) , je doseženi specifični potisk F p
manjši od dosegljivega potiska F pd :
F p = m w0 + ( p0 − p2 ) A0 (19.104)
F pd = m w0 d (19.105)
Tu je w0 d pri ekspanziji na p2 dosegljiva izstopna hitrost. Potisno razmerje ζ ≤ 1 je

razmerje doseženega in dosegljivega potiska.
Z A0 = a0 m je:
w0 + ( p0 − p2 ) a0
ζ= (19.106)
w0 d
Pri nekaterih večjih raketah se ζ suče okoli 0,55 – 0,65.
19.4.1.2 Izkoristki
Razmerje med doseženo kinetično energijo curka w02 / 2 in dosegljivo kinetično energijo
w02 d / 2 je mera za popolnost pretvorbe notranje energije gonila v kinetično energijo curka.
To razmerje se imenuje notranji izkoristek ηn rakete:
w02
ηn = = ζ2 (19.107)
w02 d
Za ζ = 0,60 je ηn = 0,36 in je enak izkoristku dobrega Dieselovega motorja.

Kadar ima iz rakete iztekajoči curek še hitrost proti okolici, ne preda s potiskom raketi vse
svoje kinetične energije. To se zgodi le tedaj, če proti okolici nima nobene hitrosti, če v
okolici miruje. Koristna moč Pk raketnega pogona je enaka potisku, pomnoženemu s hitrostjo
rakete wR :
Pk = m w0 wR (19.108)
Razpoložljiva moč Pr v časovni enoti porabljenega gonila pa je:

m w02 m wR2
Pr = + (19.109)
2 2
Prvi člen desne strani enačbe je kinetična energija curka nasproti raketi, kateri prištejemo še
kinetično energijo gonila v raketi (drugi člen). Zunanji izkoristek η z raketnega pogona je
definiran:
Pk 2 (wR / w0 )
ηz = = (19.110)
Pr 1 + (wR / w0 )2
Zunanji izkoristek je mera za popolnost pretvarjanja energije curka v energijo rakete. Zunanji
izkoristek je odvisen od razmerja wR w0 . Za wR = 0 je tudi η z = 0 , za wR w0 < 1 je
η z < 1 , za wR w0 = 1 je η z = 1 in wR w0 > 1 je spet η z < 1 . Gorivo rakete v zemeljski
atmosferi je najbolje izkoriščeno, kadar leti raketa nekako z izstopno hitrostjo curka.
19.4.2 Potisna cev
Potisna cev je najenostavnejši termodinamični motor. V sl. 19.22 je narisana shema potisne
cevi. Potisna cev se premika skozi atmosfero s hitrostjo – w1 . Zrak vstopa v cev skozi prerez
1 z relativno hitrostjo w1 . Prvi del cevi od
prereza 1 do prereza 2 je difuzor, v
katerem se hitrost zraka zmanjša iz w1 na
w2 , tlak pa se mu zviša iz p1 na p2 .
Difuzor deluje kot kompresor. Hitrost w2
je le še majhna. V prerezu 2 se vbrizgava
gorivo. V odseku 2–3 gorivo izobarno
Slika 19.22: Potisna cev
zgoreva. Pri tem se volumen povečuje in
zato je ta del cevi primerno razširjen. Odsek 3–4 je Lavalova šoba, skozi katero ekspandirajo
vroči plini iz tlaka p2 na zunanji tlak p1 . Plini iztekajo iz šobe s hitrostjo w4 .
Pretočne razmere ostanejo nespremenjene, če vzamemo da potisna cev miruje in da so
zanjo relativne hitrosti zraka w1 in w4 absolutne hitrosti. Taka cev je tehnična naprava s
tokom in zanjo velja enačba (3.35):
Wt Q
= h1 − h2 + (19.111)
m m
Vse opravljeno delo se pokaže v povečanju kinetične energije toka:
w42 − w12 Q
= h1 − h4 + (19.112)
2 m
Tu poenostavimo razmere tako, da zanemarimo povečanje toka zaradi vbrizgavanja goriva in

kemične spremembe zaradi zgorevanja. Računamo tako, kakor da dovajamo toploto
zgorevanja od zunaj skozi stene v tok. Ta zanemaritev je za naša, bolj v bistvo segajoča
razmišljanja, popolnoma dopustna. Seveda se dajo tudi prave razmere z izračuni zasledovati,
vendar je to zamudna stvar. Vzeli bomo tudi, da se zrak obnaša kot idealen plin in da so
njegove specifične toplote konstantne. Tedaj je:
h1 − h4 = c p (T1 − T4 ) (19.113)
= c p (T3 − T2 )
Q
(19.114)
m
Enačbi (19.113) in (19.114) vstavimo v (19.112) in dobimo:
w42 − w12
= c p [(T1 − T4 ) + (T3 − T2 )] = t
W
(19.115)
2 m
Mero za pretvorbo energije zgorevanja Q m v kinetično energijo Wt m daje notranji

izkoristek potisne cevi, ki ga izračunamo z enačbama (19.114) in (19.115):
ηn =
(T1 − T4 ) + (T3 − T2 ) (19.116)
(T3 − T2 )
To pretvorimo v:
T4
−1
T4 − T1 T1 T1
ηn = 1 − = 1− (19.117)
T3 − T2 T2 T3
−1
T2
Vzamemo, da sta kompresija v difuzorju in ekspanzija v šobi izentropni. Ker se nahajata

stanji 1 in 4 na tlaku p1 in stanji 2 in 3 na tlaku p2 , velja:
κ −1
T2 T3 æ p2 ö κ T4 T3
= =ç ÷ in = (19.118)
T1 T4 çè p1 ÷ø T1 T2
Tako postane enačba (19.117):
κ −1
T1 æ p1 ö κ
ηn = 1 − = 1 − çç ÷÷ (19.119)
T2 è p2 ø
Ta izkoristek pa je enak izkoristku enakotlačnega krožnega procesa z izentropno kompresijo

in ekspanzijo (glej enačbo (9.36)).
Slika 19.23: Diagram p–v za krožni proces potisne cevi
Tok skozi potisno cev in okoliška atmosfera tvorita sklenjen krog, v katerem poteka
enakotlačni krožni proces po diagramu p–v (sl. 19.23). V tej sliki so stanja označena z istimi
številkami kakor analogni prerezi v skici potisne cevi (sl. 19.22). Odseki 1, 2 – 2, 3 – 3, 4
procesa potekajo v cevi. Toplota pa se odvede atmosferi in s tem vrne snov v začetno stanje
(odsek 4, 1 ). Proces je torej odprt enakotlačni proces.
Zaradi stabilnosti plamena ne sme hitrost w2 prekoračiti vnetilne hitrosti goriva, normalno
je hitrost w2 od 25 do 50 m/s. Pri večjih hitrostih bi zračni tok odpihal plamen skozi šobo in
gorenje bi prenehalo.
Ker potisna cev gospodarsko ustreza le pri velikih hitrostih w1 > 300 m s , je w22 nasproti
w12 večinoma zanemarljiv. p2 in T2 lahko izračunamo iz p1 , T1 in w1 .
In sicer je po enačbah (19.111) in (19.118):
w12
= h2 − h1 = c p (T2 − T1 ) (19.120)
2
in iz tega:
κ −1
T2 w12 æp ö κ
= 1+ = çç 2 ÷÷ (19.121)
T1 2 c p T1 è p1 ø
in z enačbo (19.119):
1
ηn = (19.122)
2 c p T1
1+
w12
V diagramu sl. 19.24 je narisana odvisnost ηn = ηn (w1 ) za temperaturo okoliškega zraka

T1 = 273 K .
Slika 19.24: Notranji izkoristek potisne cevi ηn v odvisnosti od hitrosti poleta w1
Po zakonu impulza je potisk F p enak:
F p = m (w4 − w1 ) (19.123)
Pri hitrosti w1 = 0 je tudi ηn = 0 in zato je w42 − w12 = 0 , torej w4 = 0 . Potisk je tu enak nič.
Potisna cev ne more sama od sebe startati. Za start potrebuje pomoč, ki jo spravi na določeno
minimalno hitrost w1 min . Šele od te hitrosti naprej si cev sama pomaga.
Koristna moč Pk potisne cevi je enaka potisku F p , pomnoženemu s hitrostjo cevi w1 :
Pk = m (w4 − w1 ) w1 (19.124)
Razpoložljiva moč Pr je enaka prirastku kinetične energije toka:
w42 − w12
Pr = m (19.125)
2
Zunanji izkoristek η z dobimo iz (19.124) in (19.125):
Pk 2 (w4 − w1 ) w1 2 w1
ηz = = =
Pr (
2
w4 − w12
) w4 − w1
(19.126)
in s preureditvijo tega izraza:
2
ηz = (19.127)
w
1+ 4
w1
Analogno enačbi (19.120) je:
w42 = 2 c p (T3 − T4 ) (19.128)
in s tem:
T4
1−
w4 T − T4 T3 T3
= 3 = (19.129)
w1 T2 − T1 T2 T
1− 1
T2
Iz istih razlogov kakor v enačbi (19.117) zadnji ulomek, je tu koren enak ena in zato je:
w4 T
= 3 (19.130)
w1 T2
Tako končno dobimo:
2 2
ηz = = (19.131)
T T3
1+ 3 1+
T2 T1 + w12 / 2 c p
V diagramu sl. 19.25 sta narisani dve krivulji η z = η z (T3 ) za hitrost w1 = 300 m s in
w1 = 1000 m s pri zunanji temperaturi T1 = 273 K . Hitrosti w1 = 300 m s ustreza
T2 = 326 K in p2 p1 = 1,87 , hitrosti w1 = 1000 m s pa T2 = 773 K in p2 p1 = 38,9 . η z je
Slika 19.25: Zunanji izkoristek potisne cevi η z

v odvisnosti od temperature gorenja T3 in hitrosti poleta w1
tem večji, čim manjša je temperatura T3 , oziroma čim manj goriva zgori v masni enoti zraka.
Ta prednost pa se ne da izkoristiti zaradi majhne moči, ki bi jo dobili iz enote zračnega
pretoka, potisna cev bi postala prevelika. Zahteva po majhni temperaturi T3 je tudi v nasprotju
s termodinamično zahtevo po čim višji temperaturi zgorevanja. Iz krivulj diagrama pa vidimo
tudi, da je zunanji izkoristek pri velikih (nadzvočnih) hitrostih veliko boljši kakor pri majhnih.
Celotni teoretični izkoristek potisne cevi ηct je:
ηct = ηn η z (19.132)
Z enačbama (19.119) in (19.131) je:
2 (T2 − T1 )
ηct = (19.133)
T2 + T2 T3
Za ocenitev delovanja potisne cevi je odločilen celoten izkoristek.

Oglejmo si dva primera, v obeh naj bo temperatura zgorevanja T3 = 2000 K . V prvem

primeru je hitrost letenja w1 = 300 m s in zunanji izkoristek je po diagramu v sl. 19.25
η z = 0,575 . Po diagramu sl. 19.24 ustreza hitrosti 300 m/s notranji izkoristek ηn = 0,14 .
Tako je celotni teoretični izkoristek ηct = 0,14 x 0,575 = 0,0805 . Zaradi vrtinčenja,
aerodinamičnega upora itd. pa bi v najboljšem primeru dosegli celoten izkoristek ηct = 0,06 ,
kar je seveda zelo malo.
V drugem primeru je hitrost letenja enaka 1000 m/s. Za T3 = 2000 K posnamemo iz
ustreznega diagrama ηn = 0,76 , iz diagrama sl. 19.25 pa dobimo za w1 = 1000 m s
η z = 0,65 . Celoten teoretski izkoristek ηct = 0,76 x 0,65 = 0,495 . Tudi ta vrednost bi se v
praktični izvedbi zaradi dodatnih izgub občutljivo zmanjšala. Seveda pa komplicirajo problem
tudi nadzvočne razmere. Vrednost 0,495 je tedaj bolj informativne narave. Iz vsega pa
vidimo, da utegne biti potisna cev pri nadzvočnih hitrostih zanimiv pogonski stroj.
19.4.3 Turbinski potisni pogoni
19.4.3.1 Enotočni potisnik
Turbinski potisni motor ali turbopotisnik (sl. 19.26) je sestavljen iz difuzorja D,

turbokompresorja K, venca gorilnih prekatov G, turbine T in ekspanzijske šobe Š. Hitrost
letenja je – w1 . Proces bi potekal v stroju na enak način, če bi stroj miroval in če bi mu
Slika 19.26: Turbinski potisni motor (turbopotisnik)
dotekal zrak s hitrostjo w1 . V takem suponiranem mirujočem motorju bomo zasledovali

proces.
Zrak vstopa v motor s stanjem 1 (glej diagram p–v v sl. 19.27). V difuzorju se hitrost
pretežno zavre in zato se tlak zviša. Kompresija v difuzorju je praktično izentropna. Pred
vstopom v kompresor ima zrak stanje 2. Delo izentropne kompresije v difuzorju je enako
ploskvi (1, 2, 6, 9 ) in enako specifični kinetični energiji zraka pri vstopu v difuzor w12 / 2 .
V kompresorju se stisne zrak od tlaka p2 na tlak p3 . Kompresijsko razmerje p2 p3 je
odvisno od konstrukcije kompresorja. V modernih napravah leži vrednost p2 p3 med 1 : 4 in
1 : 16. V gorilnih prekatih dovajamo zraku toploto z gorenjem kapljevitih goriv pri
konstantnem tlaku. Iz istih razlogov kakor pri potisni cevi mora biti hitrost zraka tudi tukaj
Slika 19.27: Diagram p–v za turbopotisnik
majhna. Iz gorilnih prekatov stopa zrak s stanjem 4 v turbino. V turbini odvzamemo vročemu
komprimiranemu zraku le toliko energije, kolikor je potrebno za pogon kompresorja. To delo
je pri postopku brez izgub enako ploskvi (4, 5, 8, 7 ) in enako v kompresorju porabljenemu
delu (2, 3, 7, 6) . Zrak zapušča turbino v stanju 5. V ekspanzijski šobi se preostala potencialna
energija spreminja v kinetično energijo curka, ki izteka iz šobe v stanju 6 in s hitrostjo w6 .
Proces v potisni turbini je odprt proces.
19.4.3.2 Delo in izkoristek
Potisna turbina je pretočna naprava in za proces v njej velja enačba:
Wt Q
= h1 − h6 + (19.134)
m m
Vse v procesu opravljeno (zunanje) delo se porablja za povečanje kinetične energije zračnega
pretoka.
Torej:
w62 − w12 Q
= h1 − h6 + (19.135)
2 m
Notranji izkoristek ηn pa je enak:
Q
h1 − h6 +
ηn = m (19.136)
Q
m
Enačbi (19.135) in (19.136) veljata za vse možne procese, za povračljive in nepovračljive, za

take z idealnimi plini in za take z realnimi plini.
Poskušali bomo dognati velikost notranjega izkoristka za povračljivi proces z idealnim
plinom, ki naj ima konstantno specifično toploto c p . Ne bomo upoštevali kemičnih
sprememb in povečanja pretoka zaradi notranjega zgorevanja. Tako si olajšamo delo s
posebno enostavnimi in preglednimi matematičnimi izrazi. Seveda pa se lahko raziskujejo
tudi razmere brez navedenih poenostavitev. Potrebno je zato le več dela in pozornosti.
V enačbah (19.134), (19.135) in (19.136) je:
h1 = T1 c p
h6 = T6 c p (19.137)
Od znane temperature T1 bomo prišli do neznane temperature T6 postopoma čez temperature

T2 , T3 in T4 zaporednih karakterističnih stanj procesa.
Delo izentropne kompresije v difuzorju je enako kinetični energiji vstopajočega zračnega
toka. Zato je:
w12
c p (T2 − T1 ) = (19.138)
2
in
w12
T2 = + T1 (19.139)
2 cp
Točka 3 leži na izentropi skozi 2 in zaradi tega je:
κ −1
T3 æ p3 ö κ
=ç ÷
T2 çè p2 ÷ø
κ −1
æ p3 ö κ
T3 = T2 çç ÷ ÷ (19.140)
è p2 ø
Dovod toplote Q od 3 do 4 je izobaren:
c p (T4 − T3 ) =
Q
m
Q
T4 = + T3 (19.141)
m c p
Stanji 6 in 4 ležita na izentropi skozi 4 in zato lahko pišemo:
κ −1 κ −1
T6 æ p6 ö κ æp ö κ
=ç ÷ = çç 1 ÷÷ (19.142)
T4 çè p4 ÷ø è p4 ø
Razmerje p1 p4 bomo izrazili s tlačnim razmerjem kompresorja p3 p2 in vstopno hitrostjo

zraka w1 .
Iz:
κ −1
æ p1 ö κ T1
çç ÷÷ =
è p2 ø T2
in s T2 iz enačbe (19.139) dobimo:

κ −1 κ −1
κ κ T1
p1 = p2 (19.143)
w2
T1 + 1
2 cp
To vstavimo v (19.142), kar da:
κ −1
æp ö κ 1
T6 = T4 çç 2 ÷÷ (19.144)
è p3 ø w12
1+
2 c p T1
S sistemom enačb (19.139) do (19.144) izrazimo T6 s T1 in s tem je mogoče h6 določiti iz

T1 . To da, vstavljeno v enačbo (19.136), končno:
κ −1
æ p2 ö κ
çç ÷
è p3 ÷ø
ηn = 1 − (19.145)
w12
1+
2 c p T1
Notranji izkoristek potisnega turbomotorja je tem večji, čim večje je tlačno razmerje
kompresorja p3 p2 , čim večja je hitrost letenja w1 in čim nižja je temperatura okoliškega
zraka T1 . Notranji izkoristek je mera za prenos kemične energije goriva v kinetično energijo
zračnega curka. Celotni izkoristek je pa produkt notranjega in zunanjega izkoristka. Kinetična
energija zračnega curka se prenaša popolnoma na letalo le tedaj, če ta curek izstopa iz šobe z
absolutno hitrostjo w6 abs = 0 , če torej v okolici miruje. Curek bi moral izstopati očitno z
relativno hitrostjo proti letalu w6 = w1 . Izstopne hitrosti, ki so zelo velike v razmerju s
hitrostjo letenja, niso ugodne za dober zunanji izkoristek.
19.4.3.3 Dvotočni potisnik
Razmere so v marsičem podobne razmeram pri potisni cevi in jih tu ne bomo dalje
raziskovali. Omenjamo le, da se prevelika izstopna hitrost plinov iz šobe lahko zmanjša tako,
da se jim pred ekspanzijo v šobi odvzame še en del potencialne energije v turbini. Ta energija
se prenese v posebnem kompresorju na dodaten tok zraka, ki teče paralelno z glavnim tokom,
vendar brez udeležitve v gorenju, skozi stroj. Oba toka (gorilni in dodatni) izstopata nato z
enako hitrostjo iz skupnega konca šobe. Ta hitrost pa je manjša kakor izstopna hitrost curka
samega gorilnega pretoka.
Pri stroju brez izgub je skupni prirastek kinetičnih energij obeh tokov prav tolik, kolikšen
je prirastek kinetične energije samega gorilnega toka v enostavnem stroju pri enakih gorilnih
pogojih. Notranja izkoristka obeh strojev sta enaka. Zaradi manjše izstopne hitrosti pa je
Slika 19.28: Turbopotisnik z dodatnim zračnim pretokom (dvotočni turbopotisnik)
zunanji izkoristek dvotočnega stroja boljši in tako je tudi celotni izkoristek takega stroja
boljši od enotočnega. Shemo dvotočnega stroja vidimo v sl. 19.28. Dodatni pretok P2 oklepa
gorilni pretok koncentrično. Prvi del kompresorja K1 komprimira oba pretoka, drugi del K 2
pa le gorilni pretok. Turbina dvotočnega stroja je močnejša kakor turbina enotočnega.
19.4.3.4 Dodatno zgorevanje
Izstopno hitrost curka lahko povečamo z dodatnim zgorevanjem goriva za ekspanzijsko
Slika 19.29: Dodatno zgorevanje v turbopotisniku

turbino, vendar še pred iztočno šobo (sl. 19.29). Povečana hitrost daje seveda večji potisk.
Neposredno za turbino je postavljen venec šob za vbrizgavanje goriva. Plini sedaj po turbini
(glej diagram p–v sl. 19.27) ne ekspandirajo izentropno iz stanja 5 v stanje 6. Stanju 5 sledi
izobarni dovod dodatne toplote Qd ob preobrazbi 5, 10 , tako da imajo plini pri vstopu v šobo
stanje 10. Iz tega stanja šele ekspandirajo izentropno v stanje 11 na tlaku p1 . Povečanje
kinetične energije plinov zaradi dodatnega dovoda toplote Qd je:
w112 − w62
= ploskev (10, 11, 6, 5) (19.146)
2
Zaradi nižjega tlaka ob dovodu toplote Qd pa je notranji izkoristek dodatnega zgorevanja

manjši od notranjega izkoristka prvega zgorevanja; zaradi večje izstopne hitrosti curka pa je
zunanji izkoristek naprave slabši kakor brez dodatnega zgorevanja. Dodatno zgorevanje je
neekonomičen postopek. Umestno je le, kadar rabimo za krajši čas povečan potisk, n.pr. pri
startu letal. V takih primerih je dodatno zgorevanje zaradi svoje enostavnosti zelo uporaben
postopek.
19.5 MEŠANJE PLINSKIH TOKOV
V toplotno izolirani mešalni prekat (sl. 19.30) vstopajo plinski tokovi i (i = 1, 2 , ..., n ) . Z
vsakim plinskim tokom i priteka na časovno enoto
količina (masa) plina m i . Stanje plina i pred mešanjem
je opredeljeno z veličinami stanja i p, iV , i h itd.
Predpostavljeni indeksi kažejo na stanje pred
mešanjem. Veličine stanja vstopajočih tokov so znane.
Iz mešalnega prekata izstopa mešani tok, katerega
Slika 19.30: Adiabatno količina na časovno enoto m je, v ustaljenem stanju

mešanje plinskih tokov seveda:
m = å m i (19.147)
i
Mešani tok ima veličine stanja p, V, T itd. (brez indeksa). Od teh veličin stanja naj bo znan
tlak p. Volumen V in temperaturo T pa želimo izračunati. Mešalni prekat je tehnična naprava s
tokom delovne snovi in zanj velja enačba:
Wt = å i H − H + Q (19.148)
i
pri čemer so åiH entalpije vstopnih tokov, H pa je entalpija izstopnega toka (mase v
i
časovni enoti). Zaradi izolacije je:
Q=0
Zunanjega dela ne opravljamo, namen mešanja pa tudi ni sprememba kinetične energije

tokov. Zato se enačba (19.148) poenostavi v:
åiH = H (19.149)
i
ali
å i h m i = h å m i = h m (19.150)
i i
Za idealne pline s konstantnimi specifičnimi toplotami velja:
h = cp T
To da, vstavljeno v (19.150):
å m i c pi iT =T å m i c pi (19.151)
i i
iz česar dobimo temperaturo odtoka zmesi:
å m i c pi iT
T= i
(19.152)
å m i c pi
i
Volumen odtoka zmesi izračunamo takole:

Enačba stanja za tok prvega plina pred mešanjem se glasi:
1 p 1V = m 1 R1 1T (19.153)
Če bi plin sam izstopal iz mešalnega prekata pri tlaku zmesi p in temperaturi zmesi T, bi imel
volumen V1 (parcialni volumen, glej 6.1). Za ta primer je njegova enačba stanja:
p V1 = m 1 R1 T (19.154)
Iz enačb (19.153) in (19.154) sledi:
p V1 T
=
1 p 1V T1
in
T 1p
V1 =1V (19.155)
T1 p
Celotni volumen odtoka zmesi pa je enak vsoti vseh parcialnih volumnov:
T V p
V = å Vi = p å i iTi (19.156)
i i
S tem je naloga rešena.

20. Zelo nizke temperature 511
20. ZELO NIZKE TEMPERATURE
20.1 KJE STOJIMO?
V poglavju 17 smo videli, kako z levimi krožnimi procesi lahko dosežemo nižje
temperature od okoliške. To znižanje temperature z enim samim krožnim procesom ali v eni
sami stopnji omejujejo lastnosti hladilnega sredstva. Najnižja, z enim samim parnim krožnim
procesom razumno in gospodarno dosegljiva temperatura, je nekako – 80 °C ali
približno 200 K. Do še nižjih temperatur lahko pridemo z zaporedno povezavo več parnih
Slika 20.1: Časovni potek prodiranja k zelo nizkim temperaturam

(Grassmann, P.: Was bedeutet die Tieftemperaturphysik
für die Technik, Schweiz, Bauzeitung 1953, št. 10)
hladilnih procesov s hladilnimi sredstvi, ki ustrezajo izbranim temperaturnim stopnjam.

Temperature, ki so nižje od temperatur, dosegljivih z eno parno stopnjo, bomo imenovali
zelo nizke temperature. Področje teh zelo nizkih temperatur sega nekako od 200 K do 1 K.
Temperature pod 1 K pa imenujemo skrajno nizke temperature.
V sl. 20.1 vidimo diagram, ki kaže časovni potek prodiranja k zelo nizkim temperaturam.
Sl. 20.2 pa daje pregled celotnega do sedaj osvojenega temperaturnega področja. Človek živi
v okolici, kjer vlada temperatura od nekako 2,5 do 3,2 x 10 2 K. Uspelo mu je doseči najvišje
512 20. Zelo nizke temperature
temperature, ki leže štiri veličinske stopnje nad njegovo eksistenčno temperaturo, in najnižje
temperature, ki leže osem veličinskih stopenj pod njo1.
Slika 20.2: Pregled osvojenega temperaturnega področja (Grassmann, P.,

Tieftemperaturtechnik, Kältetechnik 10 (1958) št. 9, str. 301/306;
Kreutzer, K., Die Erzeugung von Temperaturen im Bereich des absoluten
Nullpunktes, VDI-Zeitschrift 103 (1961) št. 3 str. 89/97)
20.2 UPORABA ZELO NIZKIH TEMPERATUR
Skrajno nizke temperature so zaenkrat pomembne predvsem za fizikalna raziskovanja.

Zelo nizke temperature pa se rabijo na veliko v normalnih tehniških postopkih. Sem spada
predvsem ukapljevanje stalnih ali permanentnih plinov in razstavljene zmesi takih plinov v
njihove komponente. Iz kapljevitega zraka n.pr. dobimo s frakcionirano destilacijo njegove
sestavine kisik, dušik in argon, ki imajo vsi velik tehnični pomen. Poraba kisika nenehoma
raste.
V FLRJ je bila poraba kisika leta 1960 42000 t
cenijo pa, da bo leta 1970 500000 t1
1
Logaritmično temperaturno skalo zahteva tretji glavni zakon termodinamike zaradi nedosegljivosti absolutne
ničle.
V ZDA so pridelali iz zraka te količine O 2 :

leta 1923 45000 t
1933 90000 t
1958 3000000 t
Prav tam so leta 1959 porabili 500000 l kapljevitega vodika2. Poglavitna uporaba je kot
gorivo za raketne pogone. Za leto 1961 cenijo porabo kapljevitega vodika v ZDA na 10000 t3.
Da bi plin ukapljili, ga moramo primerno ohladiti, najmanj pod njegovo kritično
temperaturo. Podatki o kritičnih temperaturah in ostalih kritičnih veličinah nekaterih plinov so
zbrani v OP.
V tem poglavju se bomo ukvarjali le z zelo nizkimi temperaturami in pokazali z nekaterimi
enostavnejšimi primeri, kako tehnično dosežemo ukapljitev »permanentnih« plinov.
Sicer pa sta termodinamika in tehnika zelo nizkih temperatur posebni in silno obširni
disciplini s specializirano literaturo4.
20.3 MINIMALNO ALI POVRAČLJIVO DELO ZA UKAPLJITEV PLINA
Da bi ukapljili plin stanja 1, ki je v ravnotežju z okolico ( p1 = p0 , T1 = T0 ) , ga moramo

izobarno ohladiti do spodnje mejne krivulje. Diagram T–s takega procesa vidimo v sl. 20.3.
Pri izobarnem ohlajevanju od stanja 1 pridemo v stanju 1'' na zgornjo mejno krivuljo, kjer se
začne izločati kapljevita faza. V stanju 1' je ves plin ukapljen. Hladilno toploto:
Q'
= ploskev (1, 1' ' , 1' , 3, 4 ) (20.1)
mz
smo odvajali z nižjih temperatur izobare na višjo temperaturo okolice. Zato smo porabili delo
W'. Najmanj dela se porabi, kadar poteka proces povsem povračljivo. To delo imenujemo
povračljivo delo za ukapljevanje W ' pov .
1
Štular, P.: Poskus načrta desetletnega (1960-1970) perspektivnega razvoja varilne tehnike …, Varilna tehnika
10 (1961) str. 34/42
2
Kältetechnik, 12 (1960) str. 157
3
N. N.: Industry Joins Liquid-Hydrogen Scene, Chemical Engineering (1960), oktober 17., str. 164/167
4
Za prvo poglobitev priporočam zlasti Bošnjaković F., Nauka o toplini, II del, Zagreb, 1950
Plank R., Handbuch der Kältetechnick, knjige II, IV, VI, VII, VIII, Berlin, Göttingen, Heildelberg
Črtica pri Q' in W' kaže na spodnjo mejno krivuljo. Če bi proces potekal povračljivo v
nasprotni smeri od 1' proti 1, bi seveda to isto delo W ' pov pridobili. Delo, pridobljeno pri
povračljivi izenačitvi stanja nekega telesa s stanjem okolice, pa je enako eksergiji.
Minimalno za ukapljevanje plina potrebno delo je torej enako eksergiji ukapljenega plina.
Če je količina ukapljenega plina m z , je povračljivo delo za ukapljitev količinske enote (n.pr.
1 kg) zraka:
W ' pov
= h '1 −h1 − T0 (s '1 − s1 ) (20.2)
mz
To delo je za zrak pri temperaturi okolice ϑ0 = 15 °C enako 693,3 kJ/kg ali 0,1926 kW/kg1.
Iz formule (20.2) pa sledi, da je to delo tudi enako
ploskvi (1, 2, 1' , 1' ' ) v diagramu T–s, saj je (h'1 − h1 )
enako negativni ploskvi (1, 1' ' , 1' , 3, 4) . To delo si
lahko mislimo sestavljeno iz del dW ' m z mnogih
diferencialnih hladilnih procesov, od katerih vsak
povračljivo oddaja diferencial hladilne toplote
dQ ' m z v okolico (glej sl. 20.3).
V tehniški praksi porabljamo za ukapljevanje
Slika 20.3: Diagram T–s za zraka in drugih plinov dela, ki so veliko večja kakor
ukapljitev plina
povračljivo delo. Vzrok temu so nepovračljivosti
tehniških ukapljevalnih postopkov.
20.4 MOŽNOSTI OHLADITVE PLINOV NA ZELO NIZKE TEMPERATURE
Nizke temperature, pri katerih se nekateri plini ukapljujejo, lahko dosežemo na dva
povsem različna načina:
a) Plin hladimo na mrzlih površinah, katere ohlajamo s primernim hladilnim procesom (n.pr.
s parnim hladilnim strojem z več hladilnimi stopnjami).
1
H.D. Baehr, Ein Exergie – Entropie – Diagram für Luft, Chemie – Ingenieur – Technik, 33 (1961), str. 335/338
b) Plin se ohladi sam kot delovna snov hladilnega procesa v hladilnem stroju (v parnih
hladilnih strojih se to dogaja periodično, seveda normalno, ne s težko ukapljivimi plini).
20.5 OHLADITEV Z EKSPANZIJO
Obravnavali bomo najprej drugo možnost, ker je le-ta v tehniki bolj razširjena.
Večja znižanja temperature nastopajo v plinih pri čim bolj izentropni ekspanziji. Na ta
način je vsaj teoretično možno ukapljiti plin v ekspanzijskem stroju. Če ekspandira plin stanja
3 (sl. 20.4) iz začetnega tlaka p2 izentropno na tlak p1 ( p1 = p0 ) , dobimo pri narisanih
razmerah na koncu ekspanzije v stanju 4 dvofazni sistem z deležem kapljevine (z )s = 4, 1' ' in
deležem plinastega zraka (1 − z )s = 1' , 4 . Stanje kapljevine je 1', stanje plinastega zraka pa 1".
Slika 20.4: Ukapljitev plina z izentropno in izentalpno ekspanzijo, diagram T–s
Ekspanzija z istočasno kondenzacijo precejšnjega dela zraka pa ni izvedljiva v današnjih

strojih, o čemer smo že govorili pri parnih hladilnih procesih. Pač pa obvladamo take
ekspanzije v dušilnih organih. Dušitev s kondenzacijo nam je že znana (glej 17.3.3 in sl. 17.11
ter sl. 17.15) in je v sl. 20.4 črtkasto vrisana: preobrazba 3, 4 x . Zaradi nepovračljivosti je
dušitev slabša od izentropne ekspanzije. Dobit kapljevitega zraka je sedaj manjši:
(z )i = 4 x , 1' ' . Znižanje temperature pri dušitvi realnih plinov je znano kot Joule-Thomsonov
efekt, katerega smo obravnavali v točki 13.3.2. Ta efekt je v bližini mejne krivulje posebno
velik. Pri oddaljevanju od mejne krivulje se ta efekt s povečanjem začetne temperature
zmanjšuje.
Sl. 20.5 je diagram T–s permanentnega realnega plina z vrisanimi dušilnimi linijami
(h = konst ) . Pri dušitvi s stanja 1 (T1 , p1 ) na stanje 2 (T2 , p2 ) se plin ohladi za ∆T = T1 − T2 .
Pri začetnih temperaturah, ki so višje od maksimalne inverzijske temperature Tinv 0 se plin pri
dušenju vedno segreje.
Slika 20.5: Diagram T–s »permanentnega« plina
Reducirana maksimalna inverzijska temperatura snovi – VDW je:
(τinv o )VDW = 6,75

Podatki o Tinv 0 nekaterih plinov so zbrani v tabeli 13.2.
20.5.1 Ukapljitev plinov po Lindeju
20.5.1.1 Enostavni postopek
Odločili smo se, da bomo plin, n.pr. zrak, ukapljili v dušilnem ventilu, izhajajoč iz
začetnega stanja 3. Temperatura stanja 3 je veliko nižja ( za ∆T3 ) od temperature okolice
(~ 170 K). Zaradi tega moramo zrak pred dušitvijo krepko ohladiti, kar je posebno težaven
tehničen problem. Linde1 ga je genialno rešil tako, da je za ohladitev dotočnega zraka porabil
mrzli odtočni zrak stanja 1", ki prihaja od dušilnega ventila, saj se v dušilnem organu ukaplji
le en del zraka, ostali del pa ostane v plinastem stanju. Oba dela se pri dušitvi močno ohladita
(za ∆T4 ).
Enostavno napravo, s kakršno je Lindeju uspelo ukapljiti zrak v industrijskem obsegu,
vidimo v sl. 20.6. Pripadni diagram T–s pa je narisan v sl. 20.7. Kompresor K komprimira
okoliški zrak čim bolj izotermno v stanje 2.
Izotermne kompresije tehnično ne moremo
ustvariti (glej 8.1), vendar bomo zaradi
preglednosti vzeli, da je kompresija
izotermna. Zrak stanja 2 (T2 = T0 , p2 ) se v
protitočniku P izobarno regenerativno
ohladi na temperaturo T3 (stanje 3). O
delovanju protitočnih menjalnikov
temperature smo obširno govorili v
poglavju o zgorevanju (točka 15.9.1). V
dušilnem ventilu D ekspandira
komprimirani in ohlajeni zrak iz stanja 3 na
okoliški tlak v stanje 4. Pri tem razpade v
Slika 20.6: Enostavno naprava dve fazi: v z kg/kg kapljevine in v

za ukapljitev po Linde-ju (1 − z ) kg/kg zraka temperature T4 .
A posoda za ločitev kapljevine od plina,
B posoda za ukapljeni zrak, C izpuh, D Kapljevina odteka v ustrezno posodo
dušilni ventil, K kompresor, O odtočni ventil
(Dewarova posoda), mrzli zrak pa se vrača
skozi protitočnik v atmosfero. Pri tem hladi regenerativno dotočni zrak in izstopa iz
protitočnika v stanju 5. To so razmere v ustaljenem obratovalnem stanju naprave.
Pri zagonu naprave nimamo na voljo mrzlega zraka stanja 1" za ohlajevanje dotoka k
dušilnemu ventilu. Naprave ne moremo kar tako zagnati. Mehanizem za zagon naprave je
posebno duhovit. Naprava se namreč sama od sebe ohladi. Za zagon služi ukapljevalni dušilni
1
C. Linde, (1842-1934), profesor za teoretično strojeslovje, München
ventil, v katerem se izkorišča pri začetnih temperaturah razmeroma manjši dušilni efekt. Pri
zagonu se naprava ohlaja do temperature ustaljenosti nekako analogno vzbujanju
istosmernega elektrogeneratorja. To poteka takole:
Takoj po zagonu kompresorja prihaja v dušilni ventil zrak stanja 2. Pri dušitvi se ohladi do
stanja 4a (sl. 20.7). Velikost te primarne ohladitve je odvisna od tlaka p2 in jo lahko
posnamemo iz tabele 20.1.
Slika 20.7: Diagram T–s za ukapljitev zraka z enostavnim postopkom po Lindeju
Tabela 20.1: Integralni dušilni efekt ∆T pri dušitvi od začetnega stanja

2 (T2 = 287 K = T0 , p2 ) na tlak okolice p1 = p0 ≈ 1 bar
p2 bar 50 100 200
∆T K 13,5 23,6 39,2
Ohlajeni zrak stanja 4a hladi dotočni komprimirani zrak v protitočniku do stanja 3a in

izstopa v atmosfero v stanju 5. V dušilnem ventilu se predohlajeni zrak stanja 3a ohladi od
temperature T3a na temperaturo T4b , zaradi česa se poveča ohladitev dotočnega zraka na
temperaturo T3b itd. Končno se zniža temperatura dotočnega zraka toliko, da pade konec
dušitve v območje nasičenosti. Ker se izloči kapljevina, se zmanjša količina odtočnega zraka;
porast deleža kapljevine zavira nadaljnje ohlajanje, dokler ga popolnoma ne ustavi. Naprava
je prišla v ustaljeno stanje.
20.5.1.2 Izkoristek in nepovračljivosti
Vprašajmo se, kje ležita v ustaljenem obratovanju stanji 3 in 4. Odgovor dobimo iz

energetske bilance protitočnika skupaj z dušilnim ventilom (sl. 20.8). V protitočnik, ki naj bo
idealno izoliran, vstopata s stanjem 2 1 kg komprimiranega zraka in energija h2 . Iz njega
izstopata z kg kapljevitega zraka stanja 1' z energijo z h'1 in (1 − z ) kg ekspandiranega zraka
stanja 5 z energijo (1 − z ) h5 .
Bilanca energij se glasi:
h2 = z h'1 + (1 − z ) h5 (20.3)
in iz nje dobimo:
h5 − h2
z= (20.4)
h5 − h'1
Hlajenje dotočnega zraka v protitočniku je tem bolj

popolno, čim več toplote prevzame odtočni zrak, torej
čim višja je temperatura odtočnega zraka T5 . Najvišja
idealna dosegljiva vrednost te temperature je:
T5 max = T1 = T0 (20.5)
Slika 20.8: Energetska bilanca
Lindejevega protitočnika V tem primeru sovpada stanje 5 s stanjem 1 in h5 = h1 .
S tem in z enačbo (20.4) dobimo največji izkupiček kapljevitega zraka:
h1 − h2
z max = (20.6)
h1 − h '1
Praktično leži stanje 5 pod stanjem 1, ker je na toplem kraju končnega protitočnika nujna vsaj
majhna temperaturna razlika (2 do 4 K). Stanje 5 pa ne sme ležati poljubno daleč pod stanjem
1. Iz enačbe (20.4) vidimo, da postane izkupiček za h5 = h1 enak nič. Protitočnik mora biti
tako velik, da leži stanje 5 med stanjema 4a in 1.
Splošno velja:
h1 − h2
z≤ (20.7)
h1 − h'1
Ta postopek ukapljevanja zraka po Lindeju je sicer zelo enostaven, vendar je že po svoji

zamisli obremenjen z dvema neogibnima nepovračljivostima, in sicer:
a) dušitev zraka v dušilnem ventilu,
b) nepovračljiv prenos toplote v protitočniku.
Na toplem kraju protitočnika imamo sicer majhno, vendar poljubno znižljivo razliko
temperatur. Na mrzlem kraju pa je razlika temperatur precejšnja in neodpravljiva (glej
diagram T–s v sl. 20.7), saj ima izstopajoči zrak nujno višjo temperaturo T3 , vstopajoči zrak
pa nižjo temperaturo ukapljitve Ts (temperaturo nasičenosti). Pri tlaku 200 bar je T3 ≈ 170 K ,
medtem ko je pri 1 bar Ts ≈ 80 K .
Dušilne nepovračljivosti in nepovračljivosti zaradi temperaturne razlike na mrzlem kraju
protitočnika so torej neogibne nepovračljivosti procesa. K njim prihajajo pri tehniški izvedbi
še dodatne nepovračljivosti zaradi neizotermne kompresije, zaradi končne temperaturne
razlike na vročem kraju protitočnika in zaradi nepopolne izolacije mrzlih delov naprave.
Lindejev proces brez dodatnih nepovračljivosti imenujemo idealni Lindejev proces. Zaradi
(velikih) nepovračljivosti porablja Lindejev proces (precej) več dela, kakor je teoretično
potrebno. Vse to delo se porabi v kompresorju za komprimiranje zraka.
Izotermni kompresor porabi na količinsko enoto (n.pr. 1 kg) zraka teoretično delo
(W ' )T m:
(W ')T p2
= R T1 ln (20.8)
m p1
Tu smo približno vzeli, da je zrak tudi pri višjih tlakih idealen plin. Pravo porabljeno delo W'
je zaradi neizotermnega poteka kompresije in še drugih izgub večje za empirični faktor f 1:
1
H. Hausen, Handbuch der Kältetechnik, VIII, Berlin, Göttingen, Heidelberg 1957, str. 62 in 65
W' p
= f R T1 ln 2 (20.9)
m p1
pri čemer je srednja vrednost za f = 1,56. W ' m je delo, porabljeno na količinsko enoto
zraka. Na količinsko enoto ukapljenega zraka se porabi delo W ' m z . S tema enačbama
dobimo za enostavni Lindejev proces z optimalnim pritočnikom (brez temperaturne razlike na
vročem kraju) podatke, sestavljene v tabeli 20.2.
Tabela 20.2: Obratovalne razmere in poraba energije pri enostavnem Lindejevem

postopku za ukapljitev zraka. Temperatura zraka okolice in pred protitočnikom
T1 = T2 = 288 K (ϑ1 = ϑ2 = 15 °C ) , idealna izolacija naprave1.
p2 bar 50 100 200
h1 − h2 kJ/kg 11,7 23,0 39,8
z kg/kg 0,0282 0,0554 0,0958
(W ' )T m kJ/kg 32,3 38,0 43,6
(W ' )T mz kJ/kg 11 433 6 851 4 536
W' m z kJ/kg 18 864 11 304 7 486
W ' pov (W ' )T = (η)T 0,0605 0,101 0,153
W ' pov W ' =η 0,0368 0,0613 0,0926
20.5.1.3 Nepovračljivosti procesa uničujejo eksergijo
Baehr2 je raziskal tok eksergije skozi idealni Lindejev proces. V sl. 20.9 vidimo shemo
procesa s številnimi podatki, sl. 20.10 pa predstavlja pretočni diagram eksergije
1
deloma po Hausenu
2
H. D. Baehr, profesor za termodinamiko, Berlin, Braunschweig
(Grassmannov diagram, glej odstavek 22.7). Ta diagram nam pove, da zaradi dušitve
izgubimo 65,5 % dovedene eksergije, pri idealnem protitočniku pa 19,7 %.
20.5.1.4 Poboljšanje enostavnega Lindejevega postopka
Slika 20.9: Podatki za enostavni Slika 20.10: Grassmannov diagram

Lindejev proces ukapljavanja zraka pretoka eksergije skozi enostavni
Lindejev proces
Vsa prizadevanja, popraviti izkoristek enostavnega Lindejevega procesa, so se sukala okoli

teh dveh točk:
a) čim bolj zmanjšati izgube pri dušitvi,
b) zmanjšati temperaturne razlike v protitočniku.
V ta namen se mora sam postopek prekrojiti. Pravzaprav je nujno spuščati skozi dušilni
ventil do tlaka p1 le tisti zrak, ki je namenjen ukapljitvi. Hladilni zrak za protitočnik si
pripravimo lahko na drug, bolj enostaven način.
Lahko n.pr. dušimo celotni komprimirani zrak najprej na vmesni tlak pm ( p2 > pm > p1 )
in odvzamemo velik del hladilnega zraka pri tem vmesnem tlaku. Ostali del zraka pa dušimo
v drugi stopnji do tlaka p1 ≈ p0 , pri čemer dobimo kapljeviti zrak in manjšo količino
hladilnega zraka. Ker dušimo le del zraka v celotnem tlačnem intervalu ( p2 − p1 ) , so
nepovračljivosti manjše kakor pri enostavnem postopku. Ker pa je vstopna temperatura
vmesnega hladilnega zraka v protitočnik višja kakor temperatura popolnoma ekspandiranega
zraka, so tudi nepovračljivosti v protitočniku manjše. Končno lahko zmanjšamo količino
hladilnega zraka s tem, da komprimirani dotočni zrak predhodno ohladimo s hladilnim
strojem. Taka ohladitev se bolj približuje povračljivosti, kakor ohladitev v protitočniku.
Vse te izboljšave je uvedel že Linde sam. Tak postopek se imenuje Lindejev postopek za
ukapljitev zraka z dvojnim obtokom in predhlajenjem. Ta postopek daje po Hausenu pri:
p2 = 200 bar
pm = 50 bar
z idealno izolacijo in brez temperaturne razlike na vročem koncu protitočnika dobit:
z = 0,167 kg kg
in porabo dela:
(W )T
= 1530 kJ kg
mz
W'
= 2405 kJ kg
mz
(η)T = 0,453
η = 0,288
Neidealnost protitočnika in nepopolna izolacija povečata porabo dela v izvedenih napravah

na:
3400 kJ kg ukapljenega zraka
ali
0,95 kWh kg ukapljenega zraka
20.5.2 Claudov postopek
Hladilni zrak si lahko pripravimo tudi z izentropno (ali s čim bolj izentropno) ekspanzijo v
stroju, v batnem stroju ali v turbini.
Tak postopek z batnim ekspanzijskim strojem si je zamislil in izvedel Claude1.
Pri Claudovem postopku se zrak komprimira le na tlak p2 ≈ 40 bar . Manjši del zraka gre
skozi protitočnik v dušilni ventil in v ukapljitev. Večji del zraka ekspandira v batnem
ekspanzijskem stroju. Ta ekspanzija naj bi potekala izentropno, ker se pri taki ekspanziji z
η s = 1,0 doseže največja ohladitev. Pridobljeno delo je v tem primeru bolj postranskega
pomena. Claudovi batni stroji imajo η s ≈ 0,65 .
Claudov postopek je termodinamično bolj
popoln kakor enostavni Lindejev, in je v
tehniški izvedbi skoraj enakovreden
Lindejevi napravi z dvojnim obtokom in
predhlajenjem. Poraba energije na l kg
ukapljenega zraka je nekako:
3600 kJ ali 1 kWh
Toda tudi ta postopek se da izboljšati.
20.5.3 Heylandtov postopek
Postopek po Heylandtu je v vsem enak

postopku po Claudu, razlika je le v visokem
kompresijskem tlaku p2 ≈ 200 bar . S tem se
Slika 20.11: Haylandtova naprava za izogne nekaterim obratovalnim težavam
ukapljitev zraka, T ekspanzijska turbina,
ostale označbe kakor v sl. 20.6 Claudove naprave.
1
Georges Claude, (1870-1960), nenavadno mnogostranski francoski inženir in izumitelj
Pri velikih pretokih v modernih napravah so nadomestili batni ekspanzijski stroj s turbino.
V konstrukciji teh turbin se je odlikoval zlasti Kapica1. Take turbine imajo η s do 0,87.
Heylandtov postopek z ekspanzijsko turbino je shematično narisan v sl. 20.11.
20.5.4 Postopek Kapice
Slika 20.13: Diagram T–s za

ukapljevanje zraka po Kapici
Slika 20.12: Naprava za ukapljivtev zraka po

postopku Kapice; P1 prvi protitočnik, P2
drugi protitočnik, ostale označbe kakor v Slika 20.14: Energetska bilanca
sl. 20.11 in sl. 20.6 protitočnika pri procesu Kapice
Zelo zanimiv je postopek po Kapici zaradi
1
P. Kapica, pionir hladilne tehnike, v Angliji, ZDA, sedaj v SZ
nizkega kompresijskega tlaka ( p2 ≈ 5 − 8 bar ) in zaradi tega, ker se zrak ukapljuje že v

protitočniku, torej pred dušilnim ventilom. Shemo naprave vidimo v sl. 20.12, pripadni
diagram T–s pa v sl. 20.13.
Zrak stanja okolice 1 se komprimira izotermno na tlak p2 ≈ 5 − 8 bar . V prvem
protitočniku P1 se ohladi do temperature T6 (stanje 6). Nato se zračni tok cepi: y kg/kg gre v
ekspanzijsko turbino T , (1 − y ) kg/kg pa gre v drugi protitočnik P2 . V ekspanzijski turbini se
zrak ohladi ob ekspanziji 6, 7 na temperaturo T7 . Izentropna ekspanzija bi se končala v
področju nasičenosti (stanje 8). Zaradi odstopanja od izentrope ostanemo ves čas v pregretem
področju. V turbini ohlajeni zrak teče v hladni kraj protitočnika P2 , kjer se mu pridruži v
dušilnem ventilu ekspandirani zrak stanja 1". V protitočniku P2 se ohladi dotočni zrak (1 − y )
kg/kg od stanja 6 na temperaturo nasičenosti Ts 2 pri tlaku p2 in se popolnoma ukaplji
(stanje 3). Pri sledeči dušitvi na tlak okolice razpade kapljevina v z kg/kg = 4, 1' ' kapljevitega
zraka in v (1 − z ) kg/kg = 1' , 4 plinastega zraka. Ta dogodek ustreza popolnoma ekspanziji v
dušilnem ventilu parnega hladilnega stroja.
Skozi protitočnika P1 in P2 teče (1 − z ) kg/kg hladilnega zraka, ki se pri tem segreje na
temperaturo T5 (stanje 5).
Energetsko bilanco sistema; protitočnik, dušilni ventil in turbino, postavimo po sl. 20.14
h2 = z h'1 + (1 − z ) h5 + y (h6 − h7 ) (20.10)
in iz tega:
h5 − h2 h − h7
z= + y 6 (20.11)
h5 − h'1 h5 − h '1
V najboljšem primeru velja analogno enačbi (20.6):
h1 − h2 h − h7
z max = +y 6 (20.12)
h1 − h '1 h1 − h '1
Z lego točke 3 na spodnji mejni krivulji pa je določena količina turbinskega zraka y in jo

lahko eliminiramo iz enačbe (20.11) takole:
V 1 kg vlažne pare stanja 4 imamo:
h''1 − h4
z4 = (20.13)
h''1 − h'1
kapljevitega zraka. Na l kg komprimiranega zraka doteka dušilemu ventilu le (1 − y ) kg zraka.

Zaradi tega dobimo iz 1 kg komprimiranega zraka le z kapljevitega zraka:
h''1 − h4
z = (1 − y ) (20.14)
h''1 − h'1
Iz te enačbe izračunamo y in vstavimo v (20.12). Pri tem upoštevamo še, da je h4 = h3 . Tako

dobimo z kot čisto funkcijo stanj v napravi:
z=
(h1 − h2 ) + (h6 − h7 ) (20.15)
(h1 − h'1 ) çç1 + h''1 − h'1 h6 − h7 ÷÷
æ ö
è h''1 − h3 h1 − h'1 ø
20.5.5 Izračuni z diagrami
Vse formule, ki smo jih izvedli za izračunavanje ukapljevalnih procesov, so sestavljene iz

entalpijskih razlik. Kakor pri mnogih drugih tehniških procesih so tudi tu za izračunavanje
posebno prikladni Molierovi diagrami z eno entalpijsko koordinato.
V tehniki zelo nizkih temperatur se rabijo predvsem diagrami h–s in diagrami T–h. Za
razlago in načelno raziskavo pa je najbolj prikladen diagram T–s.
20.6 PLINSKI HLADILNI STROJ
Pri do sedaj obravnavanih postopkih za ukapljitev zraka in drugih plinov so ti plini sami
delovna snov procesa, ki proizvaja hladilni efekt. Možni pa so tudi hladilni procesi s posebno
delovno snovjo, ki na svoji hladni strani hladijo plin dokler se ne ukaplji.
Kakor že vemo, je vsak levi krožni proces hladilni proces. V poglavju 17 smo podrobno
obdelali parne hladilne procese. Če pa poteka proces tako, da plin ne spreminja agregatnega
stanja, je to plinski proces. Tak plinski hladilni proces ustreza v vsem plinskemu delovnemu
procesu. Prvi hladilni stroji so bili zračni hladilni stroji, delovni plin v njih je bil zrak.
V tehniki je parni hladilni proces izpodrinil plinske hladilne stroje.
20.6.1 Stirlingov krožni proces
V zadnjih letih je uspelo firmi Philips1 izdelati stroj za zelo nizke temperature, ki dela
gospodarno v področju 60 do 150 K ( ≈ –210 do –80 °C). Plinski hladilni procesi lahko
Slika 20.15: Stirlingov proces kot Slika 20.16: Diagram p–v za

hladilni proces, diagram T–s Stirlingov hladilni proces
potekajo prav kakor plinski delovni procesi, tako da obstaja za vsako fazo krožnega procesa
poseben del naprave (n.pr. turbinska postrojenja), ali pa tako, da poteka ves krožni proces v
enem samem prostoru (n.pr. motorji z notranjim zgorevanjem). Philipsov stroj ima en sam
delovni prostor. Delovno sredstvo je vodik ali helij; ta dva plina ostaneta v plinastem
agregatnem stanju.
Krožni proces Philipsovega stroja je obrnjeni Stirlingov delovni proces2. Ta proces poteka
med dvema izotermama in izohorama. Diagram T–s procesa vidimo v sl. 20.15 (sl. 20.16 pa je
ustrezni diagram p–v). Od 1 do 2 ekspandira delovna snov in sprejema toploto 1 Q2 pri nižji
konstantni temperaturi Tdo :
1
Philips, Eindhoven Holandija, firma je bolj znana kot tovarna el. žarnic, radioaparatov ipd. O Philips-ovem
hladilnem stroju glej: J. W. L. Köhler in C. O. Jonkers, Grundlagen der Gaskältemaschine, Philips Tehnische
Rundschau, 15 (1954) str. 305/315 in ista avtorja, Konstruktion einer Gaskältemaschine, Philips T. R., 15 (1954)
str. 345/355
2
R. Stirling, župnik v Galstonu, Anglija. Izumil je svoj stroj l. 1827. Takrat še ni bilo ustreznih teoretičnih
spoznanj. Zato moramo občudovati njegovo genialno intuicijo.
= ploskev (1, 2, 6, 5)
1 Q2
m
Nato sledi dovod toplote 2 Q3 ob izohori 2, 3 pri spremenljivi temperaturi 2T3
(Tdo ≤ 2T3 ≤ Tod ) :
= ploskev (2, 3, 7, 6 )
2 Q3
m
Ob izotermni kompresiji 3, 4 se odvaja toplota 3 Q4 :
Q4
3
= ploskev (3, 4, 8, 7 )
m
in končno se odvaja ob izohori 4, 1 toplota 4 Q1 pri spremenljivi temperaturi 4T1
(Tod ≥ 4T1 ≥ Tdo ) :

Q1
4
= ploskev (4, 1, 5, 8)
m
Na prvi pogled vidimo, da s tem procesom ne moremo izvajati hladilnega postopka med
hladilno temperaturo TH ≥ Tdo in temperaturo okolice T0 ≤ Tod , saj bi morali procesu
dovajati nekarnotsko toploto 2 Q3 iz okolice, prav tako pa bi morali odvajati nekarnotsko
toploto 4 Q1 v hlajeni sistem. Zlasti poslednje je škodljivo. V diagramu T–s vidimo, da sta
toploti 2 Q3 in 4 Q1 kongruentni1, le njuna predznaka sta različna. Če bi uspelo izogniti se
odvodu toplote 4 Q1 iz procesa in dovodu toplote 2 Q3 v proces, bi dotekala od zunaj v proces
le karnotska toplota 1 Q2 in iz njega odtekala v okolico le karnotska toplota 3 Q4 .
Hladilno število tako popravljenega krožnega procesa bi bilo enako hladilnemu številu
Carnotovega procesa med temperaturama Tdo in Tod . Toplota 2 Q3 = 1 Q4 bi morala krožiti
v samem procesu tako, da se posamezni diferenciali iz preobrazbe 1, 4 prenašajo brez izgube
temperature (v tehniški praksi seveda le s čim manjšo izgubo temperature) v preobrazbo 2, 3 .
1
Toplote so kongruentne, kadar so njim ustrezni liki v diagramu T–s kongruentni.
20.6.2 Regenerator
Tak regenerativni prenos smo že poznali pri parnih in plinskih delovnih procesih in pri
regenerativnem predgrevanju pri zgorevanju. Tam se toplota prenaša izobarno v protitočnih
Slika 20.17: Delovanje regeneratorja
menjalnikih temperature (protitočnikih). Protitočnik je mogoč le pri pretočnih ali obtočnih

procesih, ne da se pa uporabiti pri procesu, ki poteka v enem samem delovnem prostoru. Pri
takem procesu ni krožnega pretoka delovne snovi skozi napravo. Pri procesih v enem samem
prostoru si pomagamo z regeneratorjem. Medtem ko prenašamo v protitočniku nekarnotske
toplote sproti, je regenerator neke vrste hranilnica toplotnih diferencialov, ki jih v stalni
izmenjavi shranjujemo v regeneratorju in jemljemo iz njega.
Regenerator vgradimo med vroči in hladni prostor (sl. 20.17). Sestavljen je iz elementov
Slika 20.18: Temperature v regeneratorju

ali lamel. Te so izdelane tako, da toploto hitro sprejemajo in prav tako hitro oddajajo. Tok
toplote od lamele do lamele naj bo čim bolj zavrt, lamele naj bodo ena od druge toplotno
izolirane. Razen tega naj bo pretočna upornost sistema za delovni plin čim manjša.
Temperatura v regeneratorju pada od lamele do lamele, tako da je na vročem kraju
temperatura prve lamele TV , na hladnem kraju pa temperatura zadnje lamele TH . Tu ne
bomo raziskali, kako ta začetni temperaturni profil nastane1. Če pretisnemo vroč plin iz
vročega prostora skozi regenerator v hladni prostor, se plin ob vedno hladnejših lamelah
ohladi na temperaturo TH . Pri tem odda v vsako lamelo nekaj toplote ∆Q (sl. 20.18).
Temperatura vsake lamele poraste za ∆T . Končni temperaturni profil regeneratorja leži nekaj
nad začetnim. Vsaka lamela je sprejela svojo toploto ∆Q ob (ali skoraj ob) pripadni
temperaturi. V bogato dimenzioniranem regeneratorju je ∆T razmeroma majhna. Pri
obratnem pretoku skozi regenerator se mrzli plin segreje od temperature TH na temperaturo
TV vročega prostora tako, da vzame iz vsake lamele v njej shranjeni del toplote. V idealnem
primeru je potek segrevanja prav tak, kakršen je bil potek hlajenja.
Slika 20.19: Philipsov hladilni stroj
1
Delovanje regeneratorjev je natančno obdelano v knjigah: H. Hausen, Wärmeübertragung im Gegenstrom,
Gleichstrom und Kreuzstrom, Berlin – Göttingen Heidelberg 1950, str. 262/452 in VDI – Wärmeatlas,
Düsseldorf 1957
20.6.3 Philipsov stroj za nizke temperature
V sl. 20.19 je narisan shematski presek Philipsovega hladilnega stroja. V valju se

premikata dva bata: spodnji ali delovni bat D in zgornji ali pretiskalni bat B. Prostor A nad
Slika 20.20: Gibanje batov in pretakanje delovne snovi

v Philipsovem hladilnem stroju
pretiskalnim batom je mrzli prostor, vroči prostor C pa se nahaja med pretiskalnim in

delovnim batom. Zaradi dovoda in odvoda toplote so stene obeh prostorov opremljene z
zunanjimi in notranjimi rebri G in H. Oba prostora sta zvezana s kolobarjastim kanalom E, v
katerem se nahaja regenerator F. Oba sta zvezana z vrtilnim mehanizmom, ki jima daje
ustrezno gibanje.
Kako stroj deluje, vidimo iz diagrama gibanja batov (sl. 20.20). Najprej si zamislimo, da se
bata gibljeta na mahe in ne zvezno. Tako si olajšamo razumevanje. Proces začnemo v stanju 1
(glej diagram T–s v sl. 20.15 in diagram p–v sl. 20.16). Ves delovni plin se nahaja v hladnem
prostoru. (Zaradi škodljivega prostora v pretočnem kanalu, se nahaja v resnici le večji del
plina v hladilnem prostoru.) Spodnja ploskev pretiskalnega bata je prislonjena na delovni bat.
Pri izotermni ekspanziji se premikata oba bata skupaj navzdol. S tem se hladilni ali mrzli
prostor veča, obenem se dovaja plinu toplota 1 Q2 skozi rebraste površine. Ta toplota je
hladilna toplota. Med stanjema 2 in 3 se plin pretisne izohorno skozi regenerator v vroči
prostor. To opravi pretiskalni bat s premikom v najvišjo lego, ne da bi pri tem opravil ali
porabil delo. Pri pretoku vzame plin iz regeneratorja toploto 2 Q3 in se tako segreje na
temperaturo Tod . V odseku 3, 4 se premakne delovni bat v najvišjo lego in s tem izotermno
komprimira plin. Skozi rebraste površine odteče toplota 3 Q4 v okolico. Nato se vrača plin
izohorno v začetno stanje 1. Pretiskalni bat ga s premikom navzdol (do delovnega bata)
pretisne skozi regenerator v vroči prostor. Plin odvzame regeneratorju toploto 4 Q1 in se
segreje na temperaturo Tod .
Pri izvedenih strojih je gibanje batov zvezno in harmonično, kakor je to v diagramu, sl.
20.20 črtkano vrisano. Pri tem se posamezne faze z zabrisanimi prehodi ena v drugo prelivajo
in jih ni moč strogo razločevati. Matematična analiza pokaže, da se teoretično hladilno število
s tem ne spremeni, ampak ostane enako Carnotovemu. Diagram takega harmoničnega procesa
vidimo v sl. 20.21.
Pomen regeneratorja vidimo iz naslednjih števil. V idealnem procesu po diagramih
sl. 20.15 in sl. 20.16 med tlakoma pmax = p4 = 40 bar in pmin = p2 = 5 bar ter med
temperaturama Tdo = 70 K in Tod = 298 K (25 °C) je specifični molni volumen
v1 = 0,62 m 3 kmol in v2 = 1,16 m 3 kmol . Hladilna toplota za l kmol plina je 36 kJ, toplota,
ki jo sprejema in oddaja regenerator, pa je enaka 2710 kJ kmol . Tlačno razmerje idealnega
procesa je enako:
Slika 20.21: Diagram p–v izvedenega Philipsovega hladilnega stroja
pmax
= 8,0
pmin
Volumensko razmerje je:
v1
= 0 ,53
v2
Pri izračunu smo vzeli, da se zrak obnaša kot idealni plin.

Iz diagrama p–v harmoničnega procesa (sl. 20.21), ki je narisan za volumensko razmerje
0,53 se vidi, da je tlačno razmerje zaradi prelivanja faz občutno manjše in sicer:
pmax
= 2,1
pmin
V takem stroju se ukapljuje zrak s hlajenjem po izobari. Zrak se hladi na primerno

oblikovanih površinah glave valja in na njih tudi kondenzira. Kondenzirani zrak stalno
odteka. Ti stroji so posebno prikladni za ukapljevanje manjših količin zraka.
Tehnični proces iz mnogih razlogov ne dosega Carnotovega hladilnega števila. Tu je nekaj
zanimivih obratovalnih podatkov izvedenega stroja:
premer valja 70 mm;

gib bata 52 mm;
število vrtljajev 1440 1/min;
pmax 34,2 bar;
pmin 15,2 bar;
polnitev: vodik in helij;
ϑ0 15 ºC;
količina ukapljenega zraka 5,8 kg/h;
poraba dela 1,0 kWh/kg;
ali 3600 kJ/kg.
Ta stroj deluje tedaj prav tako dobro, kakor velike komplicirane naprave.
21. Vlažni zrak 535
21. VLAŽNI ZRAK1
21.1 VELIČINE STANJA VLAŽNEGA ZRAKA
21.1.1 Vlažnost
Vlažni zrak je zmes suhega zraka Z in vode aq. V tej zmesi se voda lahko nahaja v
poljubnem agregatnem stanju. V ožjem pomenu besede je vlažni zrak zmes suhega zraka in
predvsem vodne pare. Tu se bomo ukvarjali le z vlažnim zrakom pri normalnem tlaku zunanje
atmosfere pat ≈ 1 bar . Zrak ne reagira kemično z vodo in se v njej raztaplja le v zelo majhnih
količinah. Zato veljajo za vlažni zrak zakoni iz točke 12.3 (Pare v nevtralnem plinu).
Nevtralni plin je v našem primeru zrak, pare pa so vodni hlapi v njem. Po enačbi (12.11) velja
pri atmosferskem tlaku pat :
pat = p z + paq , p (21.1)
V tej formuli je:

pat tlak atmosfere
pz parcialni tlak zraka
paq , p parcialni tlak vodne pare
Ker je pat ≈ 1 bar in p z ≤ pat , lahko jemljemo zrak za idealni plin, saj je v tem področju
faktor realnosti zraka skoraj natančno enak 1 (glej tabelo 4.2). Faktor realnosti nasičene vodne
pare odstopa v tem področju po tabeli 13.1 največ za 1,6 % od vrednosti l. Zato bomo tudi
vodno paro v zmesi smatrali za idealni plin.
Največji možni tlak vodne pare v zraku je tlak nasičenosti paq , s , ki ustreza temperaturi
vlažnega zraka. Temu tlaku pripada največja, pri tej temperaturi možna, količina vodne pare v
zraku. Kadar vsebuje zrak največjo možno količino vodne pare, pravimo da je zrak nasičen.
V zraku je tudi lahko več vode kakor ustreza količini pare v stanju nasičenosti. Ta presežek
vode lebdi v zraku v drobnih kapljicah ali drobnih ledenih kristalih in povzroča vodeno
meglo. Meglen zrak je prenasičen.
1
To poglavje naj bo le načelen uvod v termodinamiko vlažnega zraka. Za poglobitev pa opozarjam zlasti na
obširno obravnavo v knjigi Bošnjaković, F.: Nauka o toplini, dio II.
536 21. Vlažni zrak
Količino vode, ki se nahaja v zraku v kakršnem koli agregatnem stanju, imenujemo

vlažnost zraka. Količina vodne pare se poveča s hlapenjem vode ali s sublimacijo ledu v zrak,
zmanjšuje pa se z rosenjem pare iz zraka. Pri rosenju se vodna para pretvarja v vodo ali led.
Pri termodinamičnih postopkih z vlažnim zrakom ostaja količina suhega zraka konstantna,
njegova vlažnost pa je spremenljiva. Zato je prikladno računati z enoto količine suhega zraka
(n.pr. 1 kg ali 1 kmol) in povedati, koliko vode pride na to enoto.
Količino vode na enoto mase suhega zraka označujemo z x in jo imenujemo vlažnost
zraka:
maq
x= [kg aq/kg z ] (21.2)
mz
maq je masa vode, m z pa je masa suhega zraka.

Ker je parcialni tlak vodne pare paq , p in parcialni tlak suhega zraka p z , velja po enačbah
(6.7) in (6.9):
paq , p pz
= v aq , p in = vz (21.3)
pat pat
pri čemer sta vaq , p in v z volumski razmerji vodne pare in zraka v zmesi. Iz enačbe (6.32)
dobimo:
M aq , p Mz
v aq , p = in v z = (21.4)
M M
Tu sta, kakor bodi še enkrat povedano, M aq , p in M z količini kilomolov vodne pare in zraka
v M kilomolih zmesi. Z molnimi masami µ aq ,p = 18 in µ z = 29 dobimo iz (21.3) in (21.4):
maq , p paq , p
M aq ,p = = M v aq , p = M (21.5)
18 pat
in
mz p
Mz = = M vz = M z (21.6)
29 p at
Iz (21.5) in iz (21.6) pa sledi za vlažni zrak, v katerem se nahaja voda zgolj v parnem stanju:
maq 18 paq, p paq, p paq, p

x= = = 0,622 = 0,622 (21.7)
mz 29 p z pz pat − paq, p
Zrak je nasičen z vodno paro, kadar je paq , p = paq , s . V tem primeru je:
x = x p , max = x s (21.8)
x p je tisti del vlažnosti zraka, ki ustreza vodni pari v njem. Kakor smo že rekli, se voda v
zraku lahko nahaja tudi v kapljevitem ali trdnem stanju:
paq , s
xs = 0 ,622 (21.9)
pat − paq , s
V splošnem je:
x xs (21.10)
Pri x < xs je zrak nenasičen, pri x = xs je zrak nasičen, pri x > xs pa je zrak prenasičen.
Enačba (21.7) velja seveda le za x ≤ xs . V prenasičenem zraku imamo vlago tudi v
kapljevitem ali trdnem agregatnem stanju. Ta del vlage se imenuje presežek vlage. Temu delu
vlage ustreza vlažnost x pr , ki pa se imenuje vlažnost prenasičenosti ali kratko prenasičenost:
x pr = x − xs (21.11)
Za suhi zrak je x = 0, za čisto vodo v katerem koli agregatnem stanju je x = ∞ . Relativna

nasičenost vlažnega zraka ψ je definirana takole:
x
ψ= (21.12)
xs
Meteorologi računajo z relativno vlažnostjo ϕ :
paq , p
ϕ= (21.13)
paq , s
Iz (21.7), (21.9) in (21.13) dobimo:
ψ pat − paq, s
= (21.14)
ϕ pat − paq, p
Za tehniške izračune veličina ϕ ni posebno prikladna. Pri nižjih temperaturah je paq , s

majhen nasproti pat (n.pr. pri 30 °C le paq , s = 0,043 bar) in za take primere je:
ψ≈ϕ
21.1.2 Entalpija vlažnega zraka
Entalpija vlažnega zraka i(1+ x ) 1 za x ≤ xs je aditivno sestavljena iz entalpije suhega zraka

in entalpije vodne pare. Če vzamemo za izhodišče štetja entalpij temperaturo 0 °C in
kapljevito vodo, je:
(
h(1+ x ) = c p , z ϑ + x c p , aq, p ϑ + r0 ) (21.15)
Tu je c p, z specifična toplota zraka pri p = konst;

c p , aq ,p specifična toplota vodne pare pri p = konst;
r0 uparjalna toplota vode pri 0 °C.
V merskem sistemu MKSA je:
c p, z = 1,00 kJ/kg K (= 0,24 kcal/kg K)
c p , aq ,p = 1,93 kJ/kg K (= 0,46 kcal/kg K) (21.16)
r0 = 2500 kJ/kg (= 597 kcal /kg)
Entalpija nasičenega zraka je:
(
h(1+ x ), s = c p , z ϑ + x s c p, aq, p ϑ + r0 ) (21.17)
Presežek vlažnosti v prenasičenem zraku x pr se nahaja največkrat v kapljevitem stanju (v

drobnih kapljicah ali pa tudi izločen v večji kompaktni masi). Kapljevito prenasičenost
označujemo z x pr , k . Obstaja pa tudi ledena prenasičenost (n.pr. ledena mesta) in to
označujemo z x pr , 1 .
Za vodeno prenasičen zrak velja:
h(1+ x ), pr = c p , z ϑ + x s (c p , aq, p ϑ + r0 ) + x pr , k ck ϑ (21.18)
1
Indeks 1+x pomeni 1 kg suhega zraka plus x kg vode.
za ledeno prenasičen zrak pa velja:
h(1+ x ), pr = c p, z ϑ + x s (c p , aq, p ϑ + r0 ) + x pr , l (cl ϑ − rt ) (21.19)
x pr , k ck ϑ je entalpija vode;
ck je specifična toplota vode;
ck = 4,186 kJ kgK (= 1,00 kcal kg K ) ;
x pr , 1 (c1 ϑ + rt ) je entalpija ledu; zaradi izbranega izhodišča je vedno negativna;
c1 je specifična toplota ledu;
rt je talilna toplota ledu;
c1 = 2,093 kJ kg K (= 0,5 kcal kg K ) ;
rt = 334 kJ/kg (= 80 kcal/kg).
21.1.3 Specifični volumen vlažnega zraka
Specifični volumen vlažnega zraka v(1+ x ) je sestavljen iz volumna zraka v z in volumna

vodne pare vaq , p . V prenasičenem zraku je delež kondenzirane faze v specifičnem volumnu
večinoma tako majhen, da ga lahko zanemarimo. Torej:
v = (1 + x ) v(1+ x ) = v z + v aq (21.20)∗
in
v aq = x p vaq , p (21.21)
Specifični volumen vodne pare vaq , p izračunamo po plinski enačbi za idealni plin za
temperaturo ϑ in tlak zmesi p , pri čemer je Raq = 461,53 J/kgK . Kadar je x ≤ xs , vstavimo
v formulo (21.20) za x p dejansko vrednost x. Pri prenasičenem zraku pa je x p = xs . V tabeli
»Vlažni zrak« (OP) so važnejše veličine stanja vlažnega zraka.
∗
pazi na enote: - specifični volumen v je v m 3 /kg suhega zraka,
- specifični volumen v (1+ x ) pa v m 3 /kg vlažnega zraka.
21.1.4 Mollierov diagram h–x za vlažni zrak
Za termodinamične račune procesov z vlažnim zrakom je posebno prikladen diagram h–x,

kakršnega je predložil Mollier1. Iz enačbe (21.15) vidimo, da so izoterme za 0 ≤ x ≤ x s , torej
v področju do nasičenosti, linearno odvisne od vlažnosti zraka x. V diagramu h–x so izoterme
premice z nagibom:
æ ∂h ö
ç ÷ = c p , aq, p ϑ + r0 (21.22)
è ∂x øT
Slika 21.1: Območja v Mollierovem diagramu h–x za vlažni zrak
V področju prenasičenosti pa je za vodeno meglo po (21.18):
æ ∂h ö
ç ÷ = ck ϑ (21.23)
è ∂x ø T
za ledeno meglo pa po (21.19):
æ ∂h ö
ç ÷ = cl ϑ + rt (21.24)
è ∂x øT
1
Mollier, R.: Z. VDI 67 (1923) str. 869/872 in Z. VDI 73 (1929) str. 1009/1913
Slika 21.2: Poševnokotni Mollierov diagram h–x za vlažni zrak
Zaradi boljšega izkoriščanja risalne površine so diagrami h–x ponavadi narisani v poševnih
koordinatah in sicer tako, da poteka izoterma ϑ = 0 °C v nenasičenem področju vodoravno.
Po enačbi (21.22) je nagib te izoterme tan α 0 = r0 in zato je os – x poševnokotnega
diagrama h–x zasukana navzdol za kot arctan r0 .
Na sl. 21.1 vidimo, kakšen je poševnokotni Mollierov diagram h–x. V OP pa je tak, v
merilu narisan in praktični rabi namenjen diagram. Oba diagrama sta narisana za tlak
p = 1 bar .
V diagramu h–x za vlažni zrak so narisane naslednje skupine krivulj:
izoterme ϑ = konst,
izohore v = konst,
linije enake rel. nasičenosti ψ = konst.
Izoterme nasičenega vlažnega zraka potekajo začenši od osi – h po enačbi (21.15) in imajo
nagib po enačbi (21.22). Izoterme višjih temperatur so bolj strme od izoterm nižjih
temperatur. Na vsaki teh izoterm ϑi poiščemo točko nasičenosti x = xsi in te točke zvežemo
s krivuljo. Ta krivulja se imenuje rosilna ali mejna krivulja in loči področje nenasičenega
zraka od področja megle. Mejna krivulja sama pa je geometrično mesto suhonasičenega
zraka. Točke enake relativne nasičenosti, ψ = konst , delijo odseke izoterm med ordinatno
osjo in mejno krivuljo v razmerju ψ : (1 − ψ ) . To sledi iz definicije relativne nasičenosti,
enačba (21.12).
Tudi v področju vodene megle so izoterme premice. Naklonski kot izoterm proti abscisni
smeri (smeri linij h = konst ) je v meglenem področju manjši kakor v področju nasičenosti,
kar se vidi iz enačbe (21.23) . V sl. 21.1 je narisana konstrukcija tega naklonskega kota (točke
3, 4, 5). Izoterma za ϑ = 0 °C je v področju vodene megle paralelna s smerjo h = konst .
Pod temperaturo trojne točke Tr ali skoraj natančno pod 0 °C imamo v prenasičenem
področju ledeno meglo in izoterme so premice po enačbi (21.19). Naklon teh izoterm je
negativen. Za temperaturo trojne točke ϑTr ≈ 0 °C dobimo dve izotermi, eno za vodeno
meglo po enačbi (21.18), drugo pa za ledeno meglo po enačbi (21.19). Pri istih abscisah se
ordinati teh dveh izoterm razlikujeta za x pr ⋅ rt , glej točki 1 in 2 v sl. 21.2. Pri tej temperaturi
lahko obstaja vodeno – ledena megla. Področje takih megel se nahaja v diagramu h–x med
izotermama vodene in ledene megle pri ϑ = 0 °C. To področje je v sl. 21.2 vertikalno
šrafirano.
21.1.5 Področje ugodja
Človeka obdaja zračna atmosfera, katere stanje (temperatura in vlažnost) je spremenljivo.

Izkušnja kaže, da se človek počuti zelo ugodno le pri določenih stanjih, katerih področje je
zelo omejeno. To področje imenujemo področje ugodja. V nekaterih diagramih h–x
(n.pr. OP) je to področje vrisano (sl. 21.2). Človek sicer lahko živi še v širokem področju
izven področja ugodja, vendar se v takih razmerah ne počuti več ugodno, njegova delovna
moč, zdržljivost in odpornost proti boleznim upadata pri stalnem življenju v neugodni
atmosferi. Področje ugodja je predvsem važno za higiensko in klimatizacijsko tehniko.
21.2 PREOBRAZBE VLAŽNEGA ZRAKA IN OPERACIJE Z NJIM
Najbolj važne preobrazbe vlažnega zraka so:

odstranjevanje vode ali sušenje vlažnega zraka,
mešanje tokov zraka različnih stanj,
dodajanje vode ali vodne pare.
21.2.1 Sušenje vlažnega zraka
En način izločanja vlage iz zraka začetnega stanja 1 (ϑ1 , x1 ) je tale:

Zrak hladimo od temperature ϑ1 na temperaturo ϑ3 (sl. 21.3). Vlažnost x sistema suhi
zrak-voda se pri tem ne spremeni. Zato poteka
hladilna preobrazba paralelno z osjo – h. Pri
temperaturi ϑ2 pridemo na mejno krivuljo (stanje
2) in od tod dalje se del vlage pretvarja v
kapljevito vodo. V stanju 3 imamo pri
temperaturi ϑ3 celotne vlažnosti x1 = x3 del
(x1 − x4 ) v kapljevitem stanju in ga lahko s
primernimi tehničnimi pripomočki odstranimo.
Slika 21.3: Sušenje vlažnega zraka v Po odstranitvi izločene vode se nahaja vlažni zrak
diagramu h–x (ϑ3 , x4 < x3 ) .
v stanju 4 S segrevanjem tega
zraka dosežemo začetno temperaturo ϑ1 v stanju 5 (ϑ1 , x5 < x1 ) .
Pri hlajenju smo odvedli na količinsko enoto suhega zraka hladilno toploto:
1 Q3
= h1 − h3 (21.25)
mz
Za vrnitev do začetne temperature pa smo porabili ogrevalno toploto:
4 Q5
= h5 − h4 (21.26)
mz
21.2.2 Mešanje tokov vlažnega zraka
V prostoru M (sl. 21.4) mešamo adiabatno in v ustaljenem stanju dva zračna tokova 1 in 2.
Veličine stanja in količini obeh tokov označimo z indeksoma 1 in 2; m 1 je n.pr. količina
suhega zraka toka 1 v časovni enoti. Po mešanju dobimo tok 3 z analogno označbo njemu
pripadajočih veličin. Iz zakona o ohranitvi mase sledi za čisti zrak:
m 1 + m 2 = m 3 (21.27)
za vlago:
m 1 x1 + m 2 x2 = m 3 x3 (21.28)
Iz enačb (21.27) in (21.28) dobimo:

Slika 21.4: Mešanje tokov m 1 x1 + m 2 x2
vlažnega zraka x3 = (21.29)
m 1 + m 2
Po zakonu o ohranitvi energije pa velja:
m 1 h1 + m 2 h2 = m 3 h3 (21.30)
Iz (21.27) in iz (21.30) sledi:
m 1 h1 + m 2 h2
h3 = (21.31)
m 1 + m 2
Z eliminacijo veličin m 1 in m 2 iz enačb (21.29) in (21.31) dobimo:
h2 − h3 h3 − h1
= (21.32)
x2 − x3 x3 − x1
Na levi strani enačbe (21.32) je smerni koeficient

premice skozi stanji 2 in 3 (glej diagram h–x v sl.
21.5), na desni strani pa je smerni koeficient premice
skozi stanji 3 in 1. Ker sta oba smerna koeficienta
enaka, leži stanje zmesi 3 na premici skozi 1 in 2. To
premico imenujemo mešalno premico. Lega stanja 3
na mešalni premici je odvisna od razmerja masnih
tokov m 1 in m 2 .
Slika 21.5: Diagram h–x za Delež mase suhega zraka prvega pretoka m 1 je
mešanje zračnih tokov
definiran z:
m 1
m 1 = (21.33)
m 1 + m 2
Analogno je:
m 2
m 2 = (21.34)
m 1 + m 2
Iz (21.27) in (21.28) dobimo:
x 2 − x3 x1 − x3
m 1 = , m 2 = (21.35)
x2 − x1 x2 − x1
Stanje zmesi leži v točki 3, ki deli daljico 1, 3 v proporciji m 1 : m 2 in sicer tako, da leži m 1
ob stanju 2 in m 2 ob stanju 1, kakor je to narisano v sl. 21.5.
21.2.3 Razmeglitev zraka
Megleni zrak (stanja 4 v sl. 21.5) razmeglimo tako, da ga pomešamo z nenasičenim

zrakom. Nenasičenega zraka moramo toliko dodati, da leži stanje zmesi najmanj na mejni
krivulji ali bolje – izven nje v nenasičenem področju. V sl. 21.5 sta narisana dva taka
postopka: enkrat primešanje zraka stanja 2, pri čemer pridemo s stanjem 7 v področje
razmeglitve. V drugem primeru pa primešamo zrak stanja 5 in pridemo pri stanju 6 v področje
razmeglitve. Ta poslednji primer kaže, da se da megla odpraviti tudi tako, da primešamo
nenasičen zrak, katerega temperatura je nižja od temperature megle.
Primer mešanja 8, 9, 10 (tudi v sl. 21.5) pa kaže, da se zrak lahko zamegli (stanje 10) tudi
pri mešanju dveh zračnih mas stanja 8 in 9, ki sta obe nenasičeni.
21.2.4 Statično mešanje vlažnega zraka
Kadar pomešamo namesto zračnih tokov le dve določeni masi zraka - statično mešanje -
veljajo vsi za mešanje zračnih tokov izvedeni obrazci. Namesto masnih tokov m moramo v
tem primeru pisati mase m.
21.2.5 Dodajanje vode in vodne pare
Voda v kakršnem koli agregatnem stanju je po naših definicijah vlažen zrak z vlažnostjo
x = ∞ . Vodi ustrezna stanja ne moremo nanesti v diagram h–x končnih dimenzij. Za
določitev mešalnega stanja po dodatku vode postopamo takole:
Količino vode, ki jo dodamo vlažnemu zraku stanja 1 in suhe mase m1 , označujemo z
maq . Ta voda ima specifično entalpijo haq . Zmes M ima vlažnost, ki je večja od vlažnosti
začetnega zraka za količino dodane vode maq . Prav tako je entalpija zmesi večja od entalpije
h1 za entalpijo, ki jo je voda prinesla:
m1 ( xM − x1 ) = maq (21.36)
m1 (hM − h1 ) = maq haq (21.37)
Iz tega dobimo:
hM − h1
= haq (21.38)
x M − x1
Torej je smerni koeficient mešalne premice

skozi stanje 1 enak haq :
dh hM − h1
= = haq (21.39)
dx x M − x1
Vsa stanja, ki jih dobimo s

primešavanjem vode konstantne entalpije
haq v kakršnem koli agregatnem stanju 1,
ležijo na premici skozi 1 s smernim
koeficientom haq .
Slika 21.6: Dodajanje vode in vodne pare Za vrisavanje takih mešalnih premic ima
vlažnemu zraku v diagramu h–x
diagram h–x posebno obrobno skalo
(obrobno merilo), ki daje v zvezi s polom P smer dh dx = haq (sl. 21.6). Na tej obrobni skali
poiščemo haq . Premica skozi pol P in haq na obrobni skali ima smer dh dx = haq . Mešalna
premica gre skozi začetno stanje zraka 1 in je paralelna s smerjo (P, haq ).
V sl. 21.6 sta narisana dva primera primešavanja vode vlažnemu zraku. V primeru 1, 2
dodajamo paro visoke specifične entalpije. Pri tem primeru ostanemo stalno v področju
nenasičenega zraka. Če pa dodajamo zraku vodo ali paro nizke entalpije, pridemo končno v
področje nasičenosti, zrak se zamegli. Primer za to je preobrazba 1, 4 . V primeru 1, 2 se zrak
zaradi dodatka vode (pare) segreje, v primeru 1, 4 pa se ohladi. Zanimivo je, da se zrak lahko
tudi ohladi z vbrizgavanjem vode, katere temperatura je višja od temperature zraka.
Pogoj za to je:
haq < c p , aq, p ϑ1 + r0 (21.40)
21.3 SUŠENJE BLAGA Z ZRAKOM
Sušilni proces je kompliciran. Njegova naloga je, vlažnemu blagu odvzeti vso ali del
njegove vlage. Del vlage, ki naj ga odvzamemo blagu, označujemo z aq in ga izrazimo v
enotah mase vode na maso po sušenju preostalega blaga mB , n.pr. v kg vode na kg blaga. V
primeru, da blagu ne odtegnemo vso vodo, se tudi v preostalem blagu nahaja vlaga, katere pa
ne bomo posebno izkazovali. Vlaga aq se nahaja deloma na površini, deloma pa v notranjosti
blaga. Seveda lahko odvzamemo le površinsko vlago. Zaradi tega obsega sušilni postopek dve
fazi, in sicer prenos notranje vlage na površino in odvzem vlage s površine. Površinska vlaga
se lahko odvzema s hlapenjem vode v zrak. Sušilni zrak mora seveda biti sposoben sprejemati
vodo iz blaga.
Transport vlage iz notranjosti blaga in hlapenje v zrak sta zamotana postopka in ju ne
bomo obravnavali. Obravnavali pa bomo na
dveh primerih sprejemljivost zraka za vlago
in preobrazbe zraka pri sušenju.
21.3.1 Sušenje blaga v eni stopnji
V sl. 21.7 vidimo shemo adiabatne

sušilnice. V sušilnico S vstopata mokro
Slika 21.7: Enostopenjska sušilnica blago (mB + aq ) s temperaturo ϑ B1 in zrak

m z stanja 1 (x1 , ϑ1 , h1 ) . Iz sušilnice pa izstopata sušeno blago mB temperature ϑ B 2 in zrak

m z stanja 2 (x2 , ϑ2 , h2 ) . Vlažnost aq preide z blaga v zrak:
m z ( x2 − x1 ) = aq (21.41)
Bilanca energij pa se glasi:
(mB cB + aq caq ) ϑB1 + mz h1 = mB cB ϑ B 2 + mz h2 (21.42)
c B in caq sta specifični toploti blaga in vode. Iz (21.42) dobimo:
c B (ϑ B 2 − ϑ B1 ) + z (h2 − h1 ) − caq ϑ B1
mB m
0= (21.43)
aq aq
in z enačbo (21.41):
h − h1
c B (ϑ B 2 − ϑ B1 ) + 2
mB
0= − caq ϑ B1 (21.44)
aq x2 − x1
Če postavimo:
mB
QB = c B (ϑ B 2 − ϑ B1 ) − c aq ϑ B1 (21.45)
aq
velja:
h2 − h1
= −Q B = tan α (21.46)
x2 − x1
tan α je smerni koeficient premice skozi stanje

zraka 1, na kateri leži stanje zraka 2. QB je
energija, ki se porabi za spremembo
temperature blaga od ϑ B1 na ϑ B 2 , zmanjšana
za entalpijo z blagom dovedene vlage aq. QB
je velikokrat zelo majhen, tako da ga v enačbi
(21.46) lahko zanemarimo. V tem primeru
Slika 21.8: Preobrazba vlažnega zraka v
enostopenjski sušilnici velja:
h2 − h1
= tan α = −Q B ≈ 0 (21.47)
x2 − x1
in
h2 ≈ h1 (21.48)
Izstopno stanje zraka 2 leži praktično na izentalpi skozi 1. Sušilni zrak lahko le v omejeni
meri nasičimo z vlago. Teoretično leži najbolj vlažno izstopno stanje v presečišču izentalpe
h1 z mejno krivuljo. Praktično pa bo stanje 2 pogosto ležalo nekoliko odmaknjeno od mejne
krivulje v področju nenasičenosti (sl. 21.8). Pri isti začetni vlagi x1 je ( x2 − x1 ) tem večji,
čim večja je specifična entalpija zraka h1 v začetnem stanju, kar se vidi iz Mollierovega
diagrama h–x (stanje 1' v sl. 21.8). Poraba zraka za odvod količinske enote vode:
mz 1
= (21.49)
aq x2 − x1
je manjša pri višji entalpiji sušilnega zraka.
21.3.2 Sušenje v eni stopnji s predgrevanjem zraka
Slika 21.9: Enostopenjska sušilnica Slika 21.10: Diagram h–x za sušenje

s predgretim zrakom s predgretim zrakom
Za sušenje je navadno na voljo okoliški zrak, katerega specifična entalpija je majhna.

Zaradi tega moramo ali sušiti z velikimi količinami zraka (n.pr. perilo v vetru) ali pa moramo
začetno entalpijo zraka s segrevanjem primerno povečati. To storimo najbolje v posebnem
zagrevalniku zraka G, v katerem dovajamo zraku toploto Qz , glej sl. 21.9.
Diagram h–x sušilnega postopka s segrevanjem zraka vidimo v sl. 21.10. Diagram je
skupaj s sl. 21.9 razumljiv brez težav. Z zvišanjem temperature ϑ'1 lahko načelno poljubno
zmanjšamo specifično količino sušilnega zraka m z aq .
21.3.3 Sušenje blaga v večih stopnjah
Včasih pa previsoke temperature zraka niso dovoljene, n.pr. zaradi občutljivosti blaga. V
primeru, da je dana najvišja dopustna temperatura ϑdop , lahko zmanjšamo količino sušilnega
zraka s segrevanjem zraka in sušenjem blaga v več stopnjah. Shema dvostopenjske sušilnice
je narisana v sl. 21.11. Pripadni diagram h–x vidimo v sl. 21.12. V grelniku prve stopnje G1
ogrevamo zrak do dopustne temperature ϑdop in z njim odvzamemo v sušilnici S 2 del vlage
blagu. Pri izstopu iz S 2 je zrak skoraj nasičen (stanje 2). Nato ga v grelniku G2 ponovno
segrejemo do ϑdop in ga v sušilnici S1 nasičimo z vlago do stanja 3. Skupno je zrak sprejel
vlago m z ( x3 − x1 ) in specifična poraba zraka je:
mz 1 1
= < (21.50)
aq x3 − x1 x2 − x1
Za segrevanje količinske enote zraka je porabljena toplota:
Q z1 + Q z 2
= (h'1 − h1 ) + (h' 2 − h2 ) (21.51)
mz
Za osušitev količinske enote vode pa je porabljena toplota:
Q z1 + Q z 2 (h'1 − h1 ) + (h' 2 − h2 )
= (21.52)
aq (x3 − x1 )
Skozi skicirano napravo se pretaka blago v nasprotni smeri kakor zrak. To je dvostopenjska
protitočna sušilnica. Možen je tudi istosmeren pretok blaga in zraka. Sušimo pa seveda lahko
tudi v več kakor dveh stopnjah.
Slika 21.11: Dvostopenjska sušilnica Slika 21.12: Diagram h–x za sušenje z

zrakom v dveh stopnjah
21.4 VLAŽNI ZRAK NAD VODO ALI LEDOM
Primer vlažnega zraka nad vodno gladino ali ledeno površino bomo le na kratko in samo v
osnovah raziskovali. Vlažni zrak stanja 2 se nahaja nad gladino vode ali ledu temperature ϑ1 ,
sl. 21.13. Zrak je v neposrednem dotiku le z mejno plastjo ob vodni gladini. To mejno plast
tvori nasičen zrak stanja 1mp (glej diagram h–x sl. 21.14), ki leži na mejni krivulji in na
izotermi ϑ1 . Zrak stanja 2 se meša z delci mejne plasti. Za mešanje z zrakom porabljena
mejna plast pa se iz notranjosti vedno obnavlja.
Zasledovali bomo najprej preobrazbo vode na površini.
V ta namen si mislimo mejni plasti primešano majhno
količino sosedne vode. Celokupnost mejne plasti in te sosedne
vode predstavlja stanje 1 v sl. 21.14. Mešalno stanje zraka 2 in
Slika 21.13: Vlažni zrak stanja 1 ležita na premici 1, 2 . Od smeri te premice je odvisno,
nad vodno gladino ali se bo voda, vsebovana v stanju 1, segrela ali pa ohladila. Če
leži stanje zraka na podaljšku izoterme skozi 1, bo ostala temperatura površinske vode
konstantna. Primer takega zračnega stanja je stanje 2 x . Kadar leži stanje zraka nad to
podaljšano izotermo, n.pr. 2 ali 2'', se bo voda ob površini segrela. Ohladila pa se bo, kadar
leži stanje zraka pod podaljšano megleno izotermo ϑ1 n.pr. 2'. To vse sledi neposredno iz
geometrije diagrama h–x in velja tudi tedaj, kadar leži stanje 1 poljubno blizu mejni krivulji,
kadar torej opazujemo delce vode neposredno na njeni gladini.
Na podoben način lahko sklepamo za zrak.
Temperatura zraka ob vodni gladini se ne bo
spremenila, kadar je enaka temperaturi vodne
površine ϑ z = ϑ1 in tudi vlažnost zraka ostane
nespremenjena, kadar je enaka vlažnosti mejne
plasti ob vodi. Če je vlažnost x z manjša od
vlažnosti mejne plasti, hlapi voda v zrak, če pa je
x z večji od vlažnosti mejne plasti, rosi voda iz
Slika 21.14: Diagram h–x za vlažni zraka na vodno površino.
zrak nad vodno gladino
Kadar leži začetno stanje zraka med mejno
krivuljo in tangento nanjo v točki 1mp , pride do zameglitve zraka nad vodno gladino, kar se
vidi iz diagrama h–x (sl. 21.15). Mešalna premica mejne plasti 1mp in stanja zraka 2 poteka v
okolici stanja 1mp v področju megle. Z drugimi besedami: kadar pomešamo razmeroma veliko
Slika 21.15: Zameglitev Slika 21.16: Razmere pri

nad vodno gladino dotiku zraka z vodo
mejne plasti in razmeroma malo zraka, kar ustreza legam blizu vodne gladine, ležijo mešalna
stanja v področju megle.
Diagram v sl. 21.16 pregledno prikazuje razmere v bližini obeh strani vodne površine pri
dotiku vlažnega zraka in vode. Vpisi v posameznih sektorjih povejo, kaj se dogodi z zrakom
stanja iz teh sektorjev, če pride v dotik z vodo temperature ϑ1 , in kaj se dogodi z vodo pri
takem dotiku.
22. Presojanje energetskih postopkov 555
22. PRESOJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV1
22.1 PRAVILNO IZVAJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV
Govoriti o energetskih procesih je pravzaprav pleonazem. Fizikalni in z njimi tehniški

procesi potekajo le ob preobrazbah in pretakanju energij. Zato so vsi taki procesi energetski
procesi in ni potrebno tega še posebej poudarjati. Vendar bomo te procese vkljub temu
imenovali energetske procese, ker je to že v navadi in da bi njihovo energetsko plat še prav
posebej poudarili.
V procese vstopajo energije in iz njih izstopajo. Prav tako lahko poleg energij vstopajo in
izstopajo tudi snovi. Energije so ali vezane na snovi, n.pr. kinetična energija, entalpija,
energija kemičnih preobrazb, ali pa niso vezane na snovi, n.pr. električna energija, toplota.
Pri energetskih procesih sta važni dve stvari:
a) Energija mora teči skozi proces po zamišljeni »koristni« poti.
b) Pri tem pretoku naj se kvaliteta energije ne zmanjša ali z drugimi besedami: tok naj bo
povračljiv.
Oba pogoja pa se dasta le deloma izpolniti in vse tehniško stremenje gre za tem, da bi
potek procesov čim bolj ustrezal tema zahtevama. Energetske procese ocenjujemo po tem,
kako in v kakšni meri zadovoljujejo tej zahtevi.
22.2 KORISTNA IN IZGUBLJENA ENERGIJA
Prvi pogoj za tehniško pravilno izvajanje postopkov je usmeritev toka energije po želeni
poti skozi proces. Pri toku skozi proces uide en del energije na stran poti in tega dela ni na
tistem mestu, kjer bi bil potreben. Zaradi tega je ta del v proces vnešene energije za namene
procesa izgubljen in ga imenujemo izguba energije. Tista energija, ki pa teče po predpisani
poti, je koristna energija.
1
To vprašanje smo načeli že v odstavku 10.11. Zaradi preglednosti in jasnosti bomo tu nekatere misli ponovili.
556 22. Presojanje energetskih postopkov
22.2.1 Prvi primer
Električni transformator se uporablja za transformacijo energije električnega toka visoke

napetosti Wel , 1 , v električno energijo nizke napetosti Wel , 2 (sl. 22.1). Seveda bi želeli, da se
vsa dovedena energija transformira in postane
»koristna« energija. En del energije električnega toka
pa se nehote vendar neogibno spremeni v toploto,
bodisi v Jouleovo toploto zaradi električne upornosti,
bodisi v toploto vrtinčastih tokov v železju. Ta, v
toploto spremenjena energija Qizg ne gre po željeni
Slika 22.1: Tok energije skozi poti skozi proces, temveč se izgubi v okolico. Qizg je
električni transformator
izgubljena energija.
22.2.2 Drugi primer
Proces kuhanja je zelo star postopek. Z

zgorevanjem goriva proizvajamo toploto QG in jo
želimo prenesti na kuhajočo se snov v loncu
(sl. 22.2). Vemo pa, da le en del toplote QG preide
v lonec kot kuhalna toplota QK , zelo veliko
toplote Qizg pa se izgubi v okolico. Qizg je
Slika 22.2: Tok energije pri kuhanju izgubljena energija.
22.3 ENERGETSKI IZKORISTEK
Usmerjanje energije skozi procese po željeni poti uspeva le deloma. Mera za popolnost te
usmeritve je energetski izkoristek η , ki je definiran kot razmerje po pravilni poti skozi proces
pretekle energije, koristne energije Wk in v proces dovedene energije Wdo :
Wk
η= (22.1)
Wdo
Zaradi Wk = Wdo − Wizg je tudi:
Wdo − Wizg
η= (22.2)
Wdo
Tu je Wizg izgubljena energija. Ta izgubljena energija preide končno vedno v okolico. Čim
večji je energetski izkoristek, tem več energije smo usmerili po zaželeni poti. Največja možna
vrednost energetskega izkoristka je 1. Razmerje izgubljene energije proti dovedeni je enako:
Wizg
(1 − η) = (22.3)
Wdo
22.4 TOK SNOVI
Kadar se skozi proces pretakajo snovi, moramo tudi njihove tokove pravilno voditi in
usmerjati. Tako mora n.pr. para iz parnega kotla v celoti priti do parne turbine in tudi v celoti
teči skozi parno turbino. Usmerjanje materialnih tokov pa uspeva veliko bolje kakor
usmerjanje energij. Izgub snovi, ki bi zašle na kriva pota, skoraj ni. Iz cevovoda izstopa vsa
para, ki je vstopila vanj. Pri turbini pa imamo razmeroma le majhne izgube skozi labirintske
tesnilke.
22.5 MATERIALNE IN ENERGETSKE BILANCE
Za energije in materialne tokove velja zakon o ohranitvi. Iz procesa izstopa ravno toliko
energije in ravno toliko snovi, kolikor jih je vanj vstopilo. Tako moremo postaviti za poljuben
proces izravnano materialno in energetsko bilanco.
Za postavljanje te bilance pa ni potrebno poznati notranjo strukturo procesa, niti ni
potrebno vedeti, kaj se v samem procesu dogaja. Okoli procesa (sl. 22.3) si zamislimo v
primerni razdalji sklenjeno bilančno lupino in ob njej izmerimo vse materialne in energetske
pretoke. Ob upoštevanju predznakov (+ za vstope, – za izstope) velja:
å m i = 0 (22.4)
i
å Wi = å Wdo − å Wod =0 (22.5)

i
qi so masni toki ali toki snovi. S snovmi dovedene in odvedene energije so enake entalpijam
teh snovi. Kadar pa snovi vstopajo ali izstopajo z večjimi hitrostmi, moramo upoštevati tudi
ustrezne kinetične energije. Zelo pogosto pa so te kinetične energije zanemarljive.
Z energijami kemičnih preobrazb v toku procesa postopamo takole: Energije kemičnih
preobrazb so enake reakcijskim entalpijam. Pri eksoenergetskih (n.pr. eksotermnih) reakcijah
(n.pr. pri zgorevanju) prištevamo reakcijske entalpije dovedenim energijam, pri
endoenergetskih reakcijah (te reakcije porabljajo energijo) pa prištevamo te entalpije
odvedenim energijam.
Pri postavljanju materialnih in energetskih bilanc se morajo vse energije računati na
določeno temeljno veličino ali procesno enoto, n.pr. na časovno enoto ali na enoto nekega
časovnega ali energetskega toka. Tako
računamo lahko pri termoelektrarnah vse
količine na eno uro časa ali pa na 1 MWh
proizvedene električne energije. S snovmi
dovedene energije so v procesu dejavne le, v
kolikor se te snovi ne nahajajo v ravnotežju z
okolico. Zaradi tega moramo dovedene in
odvedene entalpije šteti od stanja okolice
Slika 22.3: Materialna in ( p0 , T0 ) . Kadar v procesu nimamo kemičnih
energetska bilanca procesa
sprememb, smemo sicer entalpije tokov šteti
od poljubnega, vendar za vsak tok konstantnega začetnega stanja. V tem primeru so namreč
entalpijske razlike do ravnotežnega stanja okolice vstopnih in izstopnih snovi enake in
izpadajo iz računa. Sicer pa ni tako in zato priporočamo, da načelno in vedno vse entalpije
računamo od stanja ( p0 , T0 ) .
Reakcijske entalpije morajo biti tudi dane za okoliško stanje. Te entalpije se ponavadi
navajajo za 0 °C ali pa za 25 °C. Na trenutno stanje okolice se dajo preračunati po
Kirchoffovem pravilu. Korektura pa je tako majhna, da jo lahko v vseh primerih zanemarimo.
Oglejmo si sedaj proces v sl. 22.3. V proces vstopata dva materialna toka A in B, iz procesa
pa izstopata prav tako dva toka C in D. V proces dovajamo električno energijo Wel in toploto
Qdo . Iz procesa pa odvajamo na dveh mestih toploti Qod1 in Qod 2 ter mehanično delo Wmeh .
V procesu reagirata pretoka A in B kemično, tako da dobimo kot rezultat reakcije pretoka C in
D. Reakcija naj bo eksotermna, iz nje dobimo reakcijsko entalpijo H R . Po načinu kemikov
pišemo:
A + B = C + D + HR (22.6)
Masne pretoke označimo z m i (m A , m B , ...) . Za ta primer se glasita člena enačbe (22.5):
åWdo = m A (h A − h A ) + m B (hB − hB ) + Wel + Qdo + H R

0 0
(22.7)
å Wod = m C (hC − hC 0 ) + m D (hD − hD0 ) + Qod 1 + Qod 2 + Wmeh (22.8)
h A , hB , ... so specifične entalpije tokov A, B, ... pri vstopnem oziroma izstopnem stanju,
h A0 , hB0 , ... pa so specifične entalpije teh tokov v ravnotežnem stanju z okolico.
Postavljanje energetskih bilanc je, kakor vidimo, enostavno in ni podvrženo nobenim
posebnim predpisom. Zahteva se le preiskave bilančne lupine in registriranje vstopnih in
izstopnih energij. Zaradi neogibnih merilnih napak so iz meritev dobljene surove snovne in
energetske bilance večinoma neizravnane. Bilanca je neizravnana, kadar je:
å Wi = 0 (22.9)
i
Take neizravnane bilance izravnavamo na primeren način, predno računamo z njimi naprej.
22.6 DOLOČITEV ENERGETSKEGA IZKORISTKA
22.6.1 Dve važni pravili
Pri določanju kvocienta η izkoriščene in dovedene energije, pri določanju energetskega

izkoristka pa moramo biti previdni. Ravnati se moramo po naslednjih predpisih:
a) S snovmi dovedene in odvedene energije se štejejo od ravnotežnega stanja z okolico.

Notranja energija snovi, ki je v ravnotežju z okolico, ne more povzročati nobenih
sprememb in je za proces brez pomena. Negativne izstopne entalpije štejemo za pozitivne
vstopne. Negativne vstopne energije pa štejemo za pozitivne izstopne.
Če bi vstavljali v enačbo (22.1) entalpije, računane od poljubnega začetnega stanja, bi za
različna začetna stanja dobili različne vrednosti izkoristka η . Vrednost energetskega
izkoristka bi bila tedaj odvisna od izbrane ničelne točke štetja energij. Med vsemi možnimi
ničelnimi točkami je le ena, ki se posebno odlikuje od ostalih, med seboj enakopravnih. Ta
ničelna točka je ravnotežno stanje z okolico. Zato je njena izbira razumna in upravičena.
b) Energije se smejo upoštevati ali šteti ob bilančni lupini le tedaj, če to mejo definitivno
prestopajo, to se pravi le če prihajajo res od zunaj v proces ali pa odhajajo končno veljavno
iz notranjosti bilančnega prostora. Z energijami, ki v zankastih pretokih zapuščajo bilančno
lupino in se spet vanjo vračajo, moramo previdno ravnati.
22.6.2 Vrnilne zanke
Razlikujemo dva primera takih vrnilnih

zank. Pri pretočnih zankah se masni tok
večkrat vrača v proces, predno ga končno
zapusti (sl. 22.4). Odtok m 1 izstopa iz
procesa s specifično entalpijo h1 . Zunaj
procesa se mu odvzame del snovi m '1 s
specifično entalpijo h'1 in še ne na snov
vezana energija W '1 (n.pr. mehanično delo,
Slika 22.4: Masni tok s pretočnimi zankami
toplota). V proces se vrača tok m 2 z
entalpijo h2 . Velja:
m 2 = m 1 − m '1 (22.10)
in
( ) ( ) ( )
m 2 h2 − h2 0 = m 1 h1 − h10 − m '1 h'1 −h'10 − W '1 (22.11)
S tokom m 1 je definitivno odvedena iz procesa le energija:
[m '1 (h'1 − h'1 ) + W '1 ] = m 1 (h1 − h1 ) − m 2 (h2 − h2 )

0 0 0
(22.12)
Le-to energijo smemo vstaviti v enačbo (22.1) kot del odvedenih energij. S tokom m 2
vračajoča se energija se ne vstavlja kot dovedena energija. Prav tako postopamo z drugo
zanko, pri kateri je odvedena energija:
[m '3 (h'3 − h'3 ) + W '3 ] = m 3 (h3 − h3 ) − m 4 (h4 − h4 )

0 0 0
(22.13)
Končno izstopa s tokom m 5 še energija:
(
m 5 h5 − h50 )
V tej pretočni zanki skupaj odvedena energija je tedaj:
[m '1 (h'1 − h'1 ) + W'1 ] + [m '3 (h'3 − h'3 ) + W'3 ] + m 5 (h5 − h5 ) =
0 0 0
= [m 1 (h1 − h1 ) − m 2 (h2 − h2 )] + [m 3 (h3 − h3 ) − m 4 (h4 − h4 )] +

0 0 0 0
(22.14)
+ m 5 (h5 − h5 ) = Wod z
0
Do istega rezultata pridemo, če bilančno lupino tako razširimo, da oklepa vse zanke (sl. 22.4).
Ob razširjeni bilančni lupini lahko določimo neposredno levo stran enačbe (22.14), ob prvotni
lupini pa je možen le izračun srednjega dela iste enačbe.
Bilančna lupina se ne da vedno ustrezno razširiti. Take pretočne zanke imamo pri parnih
kotlih z večkratnim pregrevanjem pare (glej 16.4.4).
Drugi primer zankastega pretoka je obtočna zanka (sl. 22.5). Pri tej zanki kroži snovni tok
v celoti ali deloma skozi proces in okolico. Zunaj procesa oddaja del snovi oziroma energije.
Ta tok odvaja definitivno iz procesa le energijo:
[m '1 (h'1 − h'1 ) + W'1 ] = m 1 (h1 − h1 ) − m 2 (h2 − h2 )

0 0 0
(22.15)
V procesu pa se nabije z energijo, ki je enaka:
( ) (
m 1 h1 − h10 − m 2 h2 − h2 0 ) (22.16)
( )
Energije m 2 h2 − h2 0 ne smemo šteti kot dovedeno energijo v (22.1).
Primer za tak pretok je kroženje vode v parnem kotlu. Voda izstopa iz kotla kot para in se
vrača vanj kot kapljevina. Če zunaj kotla odvzamemo del proizvedene pare za gretje in
ustreznega kondenzata ne vračamo v kotel, imamo natančno v sl. 22.5 narisani primer. Tudi v
tem primeru olajša razširjenje bilančne lupine razumevanja.
S tem smo razjasnili vprašanje, kaj naj se vstavi kot imenovalec enačbe (22.1). Dovedene
energije so vse energije, ki prihajajo zares od zunaj v proces. V tem smislu niso dovedene
energije tiste, ki se po zankah vračajo v proces, ki so ga že enkrat zapustile. Ne bomo šteli kot
dovedene energije n.pr. energije m 2 h2 in m 4 h4 v sl. 22.4 ali m 2 h2 v sl. 22.5. Kaj pa naj
vstavimo v števec enačbe (22.1) kot koristno energijo? Koristne energije so vse tiste, ki
koristijo procesu. Pri čisti termoelektrarni je
to le energija električnega toka, ki zapušča
termoelektrarno po daljnovodu. Pri toplarni
sta to energiji oddanega toka in energija,
oddana z grelno paro. Včasih izstopajo iz
naprav energije, ki bi se dale še izkoristiti v
tehnični namen, n.pr. iz cementne peči
Slika 22.5: Masni tok z obtočno zanko izstopajo plini zelo visoke temperature. Če
se izkorišča kalorična energija teh plinov za proizvajanje pare v rekuperativnem kotlu, bomo
to energijo prištevali koristnim izstopnim energijam cementne peči. Če pa gredo ti plini skozi
dimnik naravnost v atmosfero, je njihova energija neizkoriščena in brez koristi. V tem
primeru bomo to energijo prištevali izgubam. V vsakem posebnem primeru se mora razumno
raziskati, kaj je koristna izstopna energija.
22.6.3 Prvi primer: Parna termoelektrarna (TE)
Materialno in energetsko bilančno shemo vidimo v sl. 22.6. Vse pretoke bomo jemali na
eno uro.
Materialna bilanca:
Vstopajo:
premog (gorivo) B kg h
gorilni zrak Z kg h
Izstopajo:
dim D kg h
pepel P kg h
Iz tega dobimo:
B+Z =D+P (22.17)
Energetska bilanca:
Vstopajo:
Ker se dovajata v proces premog in gorilni zrak
s temperaturo okolice, ne prihaja z njima
nobena kalorična energija v TE. Pač pa prihaja
Slika 22.6: Materialna in energetska reakcijska entalpija procesa zgorevanja, ki je

bilanca parne termoelektrarne enaka kurilnosti premoga. V tehniški praksi
jemljemo iz navade spodnjo kurilnost H i .
Kurilnost premoga B Hi J h
Izstopajo:
Električna energija Wel J h ali Wh
Energija vročega dima D (hD − hD0 ) J/h
Energija vročega pepela P (hP − hP0 ) J/h
Ker pa se v 1 kg pepela nahaja še n kg nezgorelega, moramo tudi kurilnost tega dela
šteti med izstopne energije:
n P Hi J h
Energija sevanja (žarenja) vročih površin kotla, cevovodne in ostalih naprav. Sem
štejemo tudi konvektivni odvod toplote s teh površin v okolico:
Qs J h
Energija, odvedena v okolico skozi hladilni stolp:

Qh J/h
Bilanca energij se tedaj glasi:
B H i = Wel + D (hD − hD0 ) + P (hP − hP0 + n H i ) + Q s + Qh (22.18)
Energetski izkoristek:
Brez težav spoznavamo, da je od vseh izstopnih energij koristna le električna energija Wel m .
Energetski izkoristek termoelektrarne je torej:
Wel m
η= (22.19)
B Hi
Še enkrat poudarjamo, da lahko izračunamo energetski izkoristek, ne da bi poznali kakršne

koli podrobnosti o procesu v napravi.
22.6.4 Drugi primer: Toplarna
Toplarna (sl. 22.7) dobavlja poleg električne

energije Wel m še kurilno energijo s kurilnim
sredstvom K. To sredstvo je ponavadi para ali voda.
Kurilno sredstvo se vrača v toplarno ali v celoti ali
deloma ali pa sploh ne. K koristnim izstopnim
Slika 22.7: Materialna energetska
energijam spada torej še oddana kurilna energija Wk : bilanca toplarne
Wk = K1 (hK 1 − hK 0 ) − K 2 (hK 2 − hK 0 ) (22.20)
Tako je energetski izkoristek cele toplarne ηcel :
Wel m + K1 (hK 1 − hK 0 ) − K 2 (hK 2 − hK 0 )

ηcel = (22.21)
G Hi
Kadar poznamo proces bolj v podrobnosti, lahko pretok energij preiščemo bolj natančno, tako
da proces razdelimo v delne procese. Z vsakim delnim procesom postopamo prav tako, kakor
smo postopali s celim procesom. Okoli delnih procesov si zamislimo bilančne lupine in ob
njih postavljamo delne materialne in energetske bilance in delne energetske izkoristke.
22.6.5 Tretji primer: Toplarna
Proces razdelimo v dva delna procesa:

Kotlovsko postrojenje in turbinsko postrojenje, sl. 22.8. Posebnosti so tele: Parni tok P1
zapušča kotel in v turbini delno ekspandira. Del tega toka lahko porabimo v turbopostrojenju
za predgrevanje vode. V kotel se vrača parni tok P2 na ponovno pregretje (pretočna zanka) in
parni tok P3 končno zapušča kotel. V turbini se ta parni tok cepi, ker se del Pk odvzema za
kurilne namene. Ostali del zapušča turbopostrojenje kot kondenzirana voda Vkond . Ta
Slika 22.8: Delne bilance v toplarni
kondenzirana voda in morebitni kondenzat Vk iz kurilnega sistema se vračata v parni kotel

(obtočna zanka). Iz turbostroja izstopa tudi v turbogeneratorju proizvedena električna energija
Wel . Ta energija se cepi v energijo za mrežo Wel m in v energijo za lastno rabo toplarne Wel l ,
ki se vrača deloma v turbonapravo Wel t , deloma pa v kotlovsko postrojenje Wel k . Tudi ta
električna energija cirkulira v obtočni zanki.
Kotlovsko postrojenje:
Materialna bilanca:
Vstopne substance: zrak Z
gorivo G
para P2
vrnilna voda V
Izstopne substance: dim D
pepel A
para P1
para P3
Bilanca:
Z + G + P2 + V = D + A + P1 + P3 (22.22)
Energetska bilanca:
Vstopne energije: reakcijska entalpija G Hi
para P2 (hP 2 − hP 0 )
vrnilna voda V (hV − hV 0 )
tu je hV 0 = hP 0 torej V (hV − hP 0 )
električna energija Wel k
Izstopne energije: pare P1 (hP1 − hP 0 )
P3 (hP 3 − hP 0 )
dim D (hD − hD 0 )
pepel A (h A − h A0 + n H i )
površinske izgube Q pk
Bilanca:
G H i + P2 (hP 2 − hP 0 ) + V (hV − hV 0 ) + Wel k = P1 (hP1 − hP 0 ) +

(22.23)
+ P3 (hP 3 − hP 0 ) + D (hD − hD 0 ) + A (h A − h A0 + n H i ) + Q pk
Od zunaj dovedena energija je:
reakcijska entalpija goriva G Hi
energija pretočne zanke (P1 , P2 ) P1 (hP1 − hP 0 ) − P2 (hP 2 − hP 0 )
energija obtočne zanke (P3 , V ) P3 (hP 3 − hP 0 ) − V (hV − hV 0 )
obtočna električna energija − Wel k
Tako dobimo energetski izkoristek kotla ηk :
P1 (hP1 − hP 0 ) − P2 (hP 2 − hP 0 ) + P3 (hP 3 − hP 0 ) − V (hV − hV 0 ) − Wel k

ηk = (22.24)
G Hi
Turbopostrojenje:
Materialna bilanca, posnamemo jo naravnost iz sl. 22.8:
P1 + P3 = P2 + Pk + Vkond (22.25)
Energetska bilanca:
Vstopne energije: para P1 (hP1 − hP 0 )
P3 (hP 3 − hP 0 )
električna energija Wel t
Izstopne energije: električna energija Wel
kurilna para Pk (hPk − hP 0 )
hladilni stolp Qh
kondenzat (
Vkond hV kond − hV 0 )
površinske izgube Q pt
Bilanca:
P1 (hP1 + hP 0 ) + P3 (hP 3 − hP 0 ) + Wel t = Wel + Pk (hPk − hP 0 ) +

(
+ Qh + Vkond hV kond − hV 0 + Q pt) (22.26)
Od zunaj dovedene vstopne energije:
iz pretočne zanke (P1 , P2 , Wel k ) P1 (hP1 − hP 0 ) − P2 (hP 2 − hP 0 ) − Wel k
iz obtočne zanke (P3 , V ) P3 (hP 3 − hP 0 ) − V (hV − hV 0 )
Tu je primer, kako si s spretno postavljeno bilančno lupino lahko olajšamo delo. Obtočna
zanka (P3 , V ) se prepleta z zanko (Pk , Vk ) , o kateri ne moremo trditi niti, da je pretočna, niti
da je obtočna. Težavam se izognemo tako, da razširimo bilančno lupino toliko, da oklepa
mešalno mesto tokov Vkond in Vk , glej sl. 22.8. S tem smo ločili obe zanki in razmere so
jasne.
Izstopne koristne energije so:
(
električna energija iz zanke Wel Wel t ) Wel − Wel t − Wel k
energija kurilne zanke Pk (i Pk − i P 0 ) − Vk (iVk − iV 0 )
Energetski izkoristek turbopostrojenja ηt :
ηt =
(Wel − Wel t − Wel k ) + Pk (hPk − hP0 ) − Vk (hVk − hV 0 ) (22.27)
P1 (hP1 − hP 0 ) − P2 (hP 2 − hP 0 ) − Wel k + P3 (hP 3 − hP 0 ) − V (hV − hV 0 )
Iz enačb (22.21), (22.24) in (22.27) vidimo, da je:
ηcel = ηk ηt (22.28)
kakor tudi mora biti.

Pripombe: Tako v kotlarno kakor v turbopostrojenje se vrača del proizvedene električne
energije v obtočnih zankah. Ta vrnjena električna energija je za tako imenovano lastno
porabo, n.pr. v kotlarni za pogon napajalnih črpalk, ventilatorjev, mlinov za premog ipd., pri
turbini pa predvsem za črpalke hladilne vode. Po pravilu b) ne smemo šteti teh energij za
dovedene energije v kvocientu η , temveč jih odštevamo od dovedenih koristnih energij: člen
(− Wel k ) v formuli (22.24) in (− Wel k − Wel t ) v formuli (22.27).
22.6.6 Električna energija za lastno porabo
Velikokrat se električna energija za lastno porabo ne upošteva pri določitvi η , pač pa se

posebej navaja v izkazu energij. Ta navada izhaja še iz časov enostavnejših parnih postrojenj,
v katerih so bile te energije v primeri s produciranimi količinsko zanemarljive.
S postavljanjem energetskih bilanc za cele in delne procese smo rešili prvi del naše naloge:
zasledovati pretočne poti energij skozi procese. Pretok energij skozi proces lahko ponazorimo
grafično s Sankeyevim diagramom (glej pozneje).
22.7 EKSERGETSKA ANALIZA PROCESOV
Lotiti se moramo drugega, prav tako če ne še bolj važnega vprašanja: kaj se dogaja s
kvaliteto energije pri pretoku skozi proces. Z drugimi besedami: kaj se dogaja z eksergijo. S
tem vprašanjem smo se ukvarjali deloma že v poglavjih 10, 15, 16, 17, 18, 19 in 20.
Da bi ohranili eksergijo, moramo voditi energije po željenih poteh nežno in previdno. Ne
smemo jih grobo siliti v namenjena korita. Vsako prisiljevanje toka energij je zvezano z
nepovračljivostmi in energije reagirajo na to z izgubo ali uničitvijo dela eksergije.
Dva primera naj to razjasnita: Z veliko napetostjo lahko ženemo zelo velike električne
tokove tudi skozi zelo majhne vodilne prereze (zelo velike odpornosti). Pri tem pa se velik del
električne energije pretvori v toploto in ni več za rabo kot električna energija. Če je prerez
prevodnika večji (odpornost manjša), je potrebna manjša sila (manjša razlika potenciala) in
del električne energije, ki se pretvarja v toploto, je tudi manjši. Prav tako je s prestopom
toplote skozi kurilno površino. Če je površina majhna, je za prenos neke količine toplote
potrebna večja temperaturna razlika kakor pri veliki površini. Večja temperaturna razlika pa je
zvezana z večjimi nepovračljivostmi. S povečanjem prestopne površine zmanjšamo
nepovračljivosti prenosa toplote.
Iz gospodarskih razlogov ne moremo vodilnih prerezov, prenosnih površin itd. poljubno
povečati; pa tudi sil (prisiljenosti), n.pr. električne napetosti, temperaturnih razlik ipd., ne
moremo poljubno zmanjševati, da bi dogodki postali povračljivi. Saj morajo tehnični procesi
potekati v končnih, ne predolgih časih in v napravah, katerih cena je razumna. Zaradi tega
tehnični procesi ne morejo potekati povsem povračljivo. Vendar želimo, da se povračljivemu
poteku v razumnih mejah čim bolj približujejo.
Zasledovanje in analiza pretoka eksergije omogoča presojanje nepovračljivosti procesov in
njihove oddaljenosti od popolne povračljivosti. Te analize se lotimo po izvršenih raziskavah
pretoka snovi in energije.
Ker pa princip ohranitve ne velja splošno za eksergije, bilance eksergije niso vedno
izravnane. Izstopne eksergije å Eod so enake vstopnim å Edo le pri popolnoma
povračljivih procesih, sicer so manjše:
å Eod ≤ å Edo (22.29)
Eksergije snovi računamo po formuli (10.133) ali pa jih jemljemo iz tabel oziroma
diagramov. Eksergije kemičnih reakcij računamo po isti formuli, pri čemer moramo računati z
absolutnimi entropijami. Pozitivne reakcijske eksergije prištevamo vstopnim eksergijam,
negativne pa izstopnim. Eksergija toplote je enaka toploti, pomnoženi s Carnotovim faktorjem
(glej (10.138)). Eksergija ostalih energij je enaka tem energijam.
Tudi pri eksergetski analizi procesa ni potrebno, da bi vedeli podrobnosti o dogodkih v
notranjosti procesa. Okoli procesa si zamislimo bilančno lupino in ob njej raziščemo
dovedene in odvedene eksergije.
22.7.1 Eksergetski izkoristek
Razmernik ζ odvedenih in dovedenih eksergij se imenuje eksergetski izkoristek. Če

vstavimo v ta razmernik vse iz procesa odvedene eksergije, vidimo iz njega, koliko eksergije
je uničene ali izgubljene v notranjosti procesa. Ta ζ je mera za notranjo popolnost, za
nepovračljivosti v notranjosti procesa. Tako določeni eksergetski izkoristek imenujemo
notranji eksergetski izkoristek ζ n :
ζn =
å Eod (22.30)
å Edo
Eksergija odteka iz procesa po dveh različnih poteh: s koristnimi energijami in z izgubljenimi
energijami. Eksergija izgubljenih energij je tudi izgubljena za namene procesa. S koristnimi
energijami izstopajoče eksergije so izkoriščene ali koristne eksergije Ek in za celotno
presojo procesa so le-te pomembne. Tako definiramo zunanji eksergetski izkoristek ζ z :
ζz =
å Ek (22.31)
å Edo
V notranjosti procesa izgubljene eksergije ali notranje eksergetične izgube Eizg , n so:
Eizg , n = Edo − Eod (22.32)
V celoti izgubljene eksergije Eizg , cel pa so:
Eizg , cel = Edo − Ek (22.33)
Pri tvorbi razmernikov ζ n in ζ z moramo upoštevati glede zank prav ista pravila kakor
pri energetskih izkoristkih.
PRIMERI:
Obravnavali bomo iste primere kakor pri energetski analizi.
Prvi primer
Termoelektrarna po sl. 22.6:
Dovedena eksergija:
gorivo B eG
Odvedene eksergije:
električni tok Wel m
dim D eD
skozi površine EP = å Qs (TP − T0 ) / TP
hladilni stolp Eh
pepel EA
Specifično eksergijo goriva eG dobimo po formulah (15.45) ali (15.46), specifično eksergijo
dimnih plinov pa iz splošnega diagrama (e, ϑ) − h za dimne pline v OP. Od odvedenih
eksergij je koristna le eksergija električnega toka.
Torej:
å Eod = Wel + D eD + E p + Eh + E A (22.34)
å Ek = Wel (22.35)
in iz tega:
Wel + D eD + E p + E h + E A
ζn = (22.36)
B eG
Drugi primer
Kotlovsko postrojenje po sl. 22.8:
Izračunali bomo le zunanji eksergetski izkoristek.
Dovedena eksergija:
gorivo B eG
Koristne izstopne eksergije:
iz pretočne zanke (P1 , P2 ) (P1 eP1 − P2 eP 2 )
(
iz obtočne zanke P3 , V , Wel k )(P3 eP3 − V eV − Wel k )
(P1 eP1 − P2 eP 2 ) + (P3 eP3 − V eV − Wel k )
ζ zk = (22.37)
G eG
Turbopostrojenje po sl. 22.8:

Dovedene eksergije:
iz pretočne zanke (P1 , P2 ) (P1 eP1 − P2 eP 2 )
(
iz obtočne zanke P3 , V , Wel k ) (P3 eP3 − V eV − Wel k )
Izstopne koristne eksergije:
električna energija (Wel − Wel l ) = Wel m
kurilna para (Pk ePk − Vk eVk )
Wel m + (Pk ePk − Vk eVk )

ζ zt =
(P1 eP1 − P2 eP 2 ) + (P3 eP3 − V ) (22.38)
eV − Wel k
Zunanji eksergetski izkoristek cele toplarne ζ z , cel je:
Wel m + (Pk ePk − Vk eVk )

ζ z cel = ζ zk ζ zt = (22.39)
G eG
Grassmann je izračunal notranje in zunanje eksergetske izkoristke za nekatere tehnične

procese:
ζn ζz
plavž 0,82 0,32
Siemens – Martinova peč 0,71 0,64
generator vodnega plina 0,83 0,66
redukcija cinka 0,43 0,12
ukapljitev zraka 0,16 – 0,23
uparjanje slanice (NaCl) 0,10
ukapljitev helija 0,08
rektifikacija zmesi alkohol –voda 0,22
drobljenje trdnih snovi 0,001 – 0,01
Proces fabrikacije sode (Na 2 CO 3 ) po načinu Solvay ima ζ z = 0,131.
Iz tega pregleda vidimo, da so med tehničnimi procesi nekateri kar dobri (Siemens –
Martinova peč), drugi pa so še zelo slabi. Slabi procesi so v večni. Inženir – energetik ima
Rant, Z.: Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode (Na 2 CO3 ) , Ljubljana
1
zelo veliko in slabo preorano področje dela. Podobni problemi so obdelani v tabeli 16.3 in v
poglavjih 10, 15, 16, 17, 18 in 20.
Pretok eksergije ponazorimo grafično z Grassmannovim diagramom1, ki je analogen
Sankeyevemu diagramu za pretoke snovi in energije (glej pozneje).
22.7.2 Energetski in eksergetski izkoristek
Procesi in pretok energij skoznje potekajo po predpisih glavnih zakonov termodinamike,

predvsem po prvem in drugem glavnem zakonu, ter po zakonu ohranitve mase. Energetski
izkoristek ne upošteva drugega glavnega zakona in sloni le na prvem glavnem zakonu o
ohranitvi mase. Zaradi tega so iz njega vzete informacije nujno enostranske in nepopolne ter
lahko zavajajo v napačne zaključke. Izkoristek naj bo mera za približanje procesa optimumu,
ki je v skladu z naravnimi zakoni (glavnimi zakoni termodinamike) dosegljiv. Optimalni
procesi naj bi imeli izkoristek ena, od najboljših izvedljivih procesov odstopajoči procesi pa
naj bi imeli izkoristek manjši od ene. Čim manjši je izkoristek, tem večje je odstopanje od
najboljšega možnega procesa. Tem zahtevam energetski izkoristek η ne ustreza. Dva
karakteristična primera za to smo opisali in preštudirali v točki 10.11.4.
Navedenim zahtevam pa ustreza eksergetski izkoristek formalno in logično.
Kadar vstopajo v proces energije, katerih eksergija je njim enaka, in kadar izstopajo iz
procesa le prav take koristne energije, postane energetski izkoristek enak eksergetskemu,
kakor se lahko uvidi. Primeri za to: elektromotor, vodna turbina.
Za pravilno in jasno presojanje energetskih procesov je odločilen le eksergetski izkoristek.
Presoji po energetskem izkoristku naj bi se ogibali. Izračunanje le tega je, strogo gledano,
pravzaprav nepotrebno in odveč. Toda navada je železna srajca in zaradi te navade bo v
nekaterih krogih energetski izkoristek še dolgo krepko živel, saj tudi ne moremo iztrebiti
častitih konjskih sil, ki pa vsaj nikogar ne zavajajo v zablode. Veliko predpisov za
preizkušanje strojev in postrojenj sloni še vedno na energetski analizi in popolnoma ignorira
obstoj drugega glavnega zakona termodinamike.
1
Grassmann, P.: Die technische Arbeitsfähigkeit als praktische Rechengrösse Archiv für die gesamte
Wärmetechnik, 2 (1952) str. 161/166
22.7.3 Numerični primeri
Zaradi velikega pomena razloženega se mi zdi potrebno tu dodati nekaj številčno izdelanih
primerov.
22.7.3.1 Prvi primer
Turboagregat toplarne1, delitev stroškov na kurjenje in električno energijo.

V sl. 22.9 vidimo shemo turboagregata toplarne z označbo pretokov in stanje pare ter
proizvedene električne energije. Para visokih parametrov teče najprej skozi visokotlačni del
turbine, nato se odcepi en del pare v
kurilne namene, ostanek pa teče skozi
nizkotlačni del stroja v kondenzator.
Vprašanje je, kako naj se delijo stroški
pare na proizvodnjo električnega toka
in kurilne pare. Stari način upošteva za
električno energijo, proizvedeno z
visokotlačnim delom turbine, le v tem
delu iz pare vzeto entalpijo in
sramežljivo pozablja, da je tam
Slika 22.9: Shema turboagregata toplarne
porabljena kalorična energija zaradi
visoke temperature posebno dragocena. Pravilni postopek obračuna v vsaki fazi porabljeno
eksergijo (koristno eksergijo) in obračuna stroške pare v razmerju porabljenih eksergij.
Računali bomo za temperaturo okolice 15 °C. V tabeli 22.1 so sestavljeni parametri pare
oziroma vode in pripadne entalpije ter eksergije na mestih, ki so označena v sl. 22.9 je
∆e = e1 − e2 v visokotlačnem delu za produkcijo toka porabljena eksergija.
hrazp je razpoložljiva entalpija, ki jo dobimo, če od entalpije na posameznem mestu
odštejemo entalpijo kondenzirane vode, ki se vrača v kotel (obtočna zanka).
1
Rant, Z.: Vrednotenje energij v tehniški praksi, Strojniški vestnik 2 (1956) str. 111/115
Rant, Z.: Bewertung und praktische Verrechung von Energien, Allgemeine Wärmetechnik 8 (1957) str. 25/32
∆hrazp = h1 razp − h2 razp = h1 − h2 je entalpija, porabljena v visokotlačnem delu za produkcijo

toka.
Slika 22.10: Pretok eksergije skozi turboagregat po sl. 22.9
Tabela 22.1: Stanje pare, entalpije in entropije za turboagregat po sl. 22.9
Mesto 1 2 3
hi kJ/kg 3430,8 3045,7 2317,4
si kJ/kg K 6,8182 7,0346 7,6855
h0 kJ/kg 62,8
s0 kJ/kg K 0,2244
T0 K 288
ei kJ/kg 1468,9 1021,8 105,9

∆e kJ/kg 447,1
hkondenzat kJ/kg 119,7

hi razp kJ/kg 3311,1 2926 2197,7
∆hrazp 385,1
Iz vsakega kg odjemne pare porabimo za proizvodnjo električne energije 447,1 kJ kg

eksergije, 1021,8 kJ kg eksergije pa prepuščamo za gretje. Iz pretočne pare porabljamo
skoraj vso eksergijo za proizvodnjo električne energije: od 1468,9 kJ kg se izgublja le 105,9
kJ kg v kondenzatorju. (Eksergija v kondenzatu, ki se vrača v kotel, je zanemarljiva.) Pretok
eksergije v eni uri skozi turbino vidimo na sl. 22.10 (Grassmannov diagram).
Vidimo, da odteka z odjemno paro za kurjenje 39,7 % celotne eksergije, 60,3 % pa se
porabi v visokotlačnem in nizkotlačnem delu za proizvodnjo električne energije ter za izgube
v kondenzatorju. Ker je za izgube v kondenzatorju kriva konstrukcija nizkotlačnega dela
turbine, kjer se para ne ohladi na temperaturo okolice, obremenjujejo te izgube električno
energijo.
Torej se delijo stroški za svežo kotlovsko paro na proizvodnjo toka in na kurilno odjemno
paro v razmerju 0,603 in 0,397. Z drugimi besedami: od 140 t h sveže pare zaračunavamo
kurjavi 55,64 t h , toku pa 84,36 t h , kar je tudi vpisano v sl. 22.10. Specifična poraba
Slika 22.11: Pretok energije skozi turboagregat po sl. 22.9
eksergije za proizvodnjo električne energije je praktično enaka v visokotlačnem delu (4400

kJ kW h ) in v nizkotlačnem delu (4630 kJ kW h ). Oba dela sta energetično enakovredna,
kar je logično.
Pretok energije, ki je podlaga staremu nepravilnemu obračunavanju, je narisan v sl. 22.11
(Sankeyev diagram). Iz vsakega kg odjemne pare vzamemo v visokotlačnem delu turbine
385,1 kJ entalpije, v kurjavo pa gre 2926,0 kJ. Iz pretočne pare vzamemo v celi turbini
3311,1 kJ kg , 2197,7 kJ kg pa gre kot »izguba« v kondenzator. V kurilni pari je torej
50,46 % dovedene energije, ostalih 49,54 % pa se porabi za proizvodnjo električne energije in
za izgube v kondenzatorju. Te izgube bremenijo električno energijo. Po tej metodi se delijo

kakor prej tudi stroški sveže pare na tok in kurjavo v razmerju 0,5046 in 0,4954. Od 140 t h
sveže pare se zaračuna kurjavi 70,68 t h in toku 69,32 t h .
Pri takem nepravilnem obračunavanju smo podražili odjemno paro za 29,5 % in s tem
seveda pocenili električni tok. Domišljamo si, da v taki napravi proizvajamo tok posebno
poceni in gospodarstveno.
Kakor vidimo iz sl. 22.11, pridemo do paradoksa, da je električni tok iz odjemne pare na
moč poceni, ker porabimo zanj le 3785 kJ kW h (1,052 kW h kW h ), medtem ko pretočna
para v istem stroju proizvaja tok s porabo 11 252 kJ kW h (3,123 kW h kW h ), ker so z njo
zvezane »velike izgube« v kondenzatorju. Rešitev paradoksa je v tem, da ima entalpija, ki jo
kakor smetano posnamemo s pare v visokotlačnem delu, zaradi svojega temperaturnega
nivoja veliko eksergijo. Entalpija pa, ki ob nizki temperaturi teče v kondenzator, nima skoraj
nobene eksergije.
22.7.3.2 Drugi primer: Pretok energije in eksergije v parnem kotlu1
Raziskani parni kotel daje 40 t pare h . Tlak pare je 145 bar, temperatura pa 540 ºC.
Napajalna voda se pred kotlom regenerativno predgreva na 195 °C. Gorivo je olje s
kurilnostjo H i = 41,66 MJ kg . Gorilni zrak se jemlje iz prostora nad kotlom s temperaturo
30 °C in se regenerativno predgreva na 180 °C. Temperatura okolice je 15 °C. Temperatura
plinov v kurišču je 1255 °C, razmernik zraka na istem mestu λ1 = 1,15 . Zgoreli plini
zapuščajo kotel s temperaturo 190 °C z zračnim razmerjem λ 2 = 1,35 .
V sl. 22.12 vidimo pod A shemo kurilne površine in njene razdelitve. Sestavljena je iz
predgrevalnika vode (272,0 m 2 ), žarilne površine ( 64,0 m 2 ), iz dveh zaporednih
uparjevalnikov (117,0 m 2 in 135,0 m 2 ) in še iz dveh zaporednih predgrevalnikov (88,5 m 2
in 115,0 m 2 ). Predgrevalnik zraka ni narisan. Vpisane so temperature pare, oziroma vode in,
kjer je to potrebno, vlažnost pare x. Prav tako so vpisane temperature dimnih plinov na mejah
delov kurilne površine.
1
Rant, Z.: Exergiediagramme für Wasser und Wasserdampf, Brennstoff – Wärme – Kraft, 12 (1960) str.
297/301
Sankeyev diagram pretoka energije je narisan na sl. 22.13 pod B. Pokuri se 2839
kg olja h , kar ustreza dovedeni energiji 118280 MJ h . Diagram B kaže prenos energije iz
dimnih plinov v vodo, oziroma paro. V vodo in paro prenesene energije so označene s črnimi
puščicami, izgube pa s praznimi. Ta način presojanja ocenjuje parni kotel zelo ugodno.
Izgube energije v kotlu so le 11,93 %. Energetski izkoristek kotla ηk = 88,07 % . Vemo pa, da
v parnih kotlih lahko dosežemo še veliko boljše energetske izkoristke. Pod C vidimo
Grassmannov diagram pretoka eksergije na strani dimnih plinov. Eksergija olja je izračunana
po formuli (15.46):
ek = 0,975 H s = 43,80 MJ kg
pod domnevo, da je H s olja za 8 % večji od H i .

V tem diagramu so v pretok H 2 O prenesene eksergije označene s črnimi puščicami,
izgubljene pa s praznimi.
Diagram pretoka eksergije se močno razlikuje od diagrama pretoka energije. Predvsem
vidimo, da nastopajo izgube eksergije tudi pri »brezizgubnem« prenosu energije skozi kurilne
površine. Ta prenos toplote je nepovračljiv zaradi koničnih in precejšnjih temperaturnih
razlik. Pri tem prenosu se izgublja 30 – 40 % dimnim plinom odvzete eksergije. V diagramu
C so izkazane tudi izgube eksergije zaradi nepovračljivosti zgorevanja, okoli 28 % dovedene
eksergije! Tudi teh izgub nimamo v bilanci energij.
V eksergetskem pogledu je parni kotel slab aparat. V našem primeru uničuje 53,55 %
dovedene eksergije z nepovračljivostmi, 2,52 % pa se izgubi z zgorelimi plini skozi dimnik.
Eksergetski izkoristek tega parnega kotla je samo 43,93 %.
Pretočni diagram D v sl. 22.12 kaže sprejemanje eksergije v vodno – parni tok. V pari
imamo 49,85 % eksergije računane na eksergijo goriva; 5,92 % pa je prinaša voda s seboj,
tako da je od tega le 43,93 % odvzetih iz goriva.
Slika 22.12
Slika 22.13
22.7.3.3 Tretji primer: Pretok energije in eksergije skozi termoelektrarno1
V sl. 22.14 levo zgoraj je narisan diagram T–s krožnega procesa z nadkritičnim tlakom in
dvojnim vmesnim pregretjem pare. Regenerativni predgrevanji vode (299,5 ºC) in zraka
(320 ºC) sta zelo visoki.
Pretočna diagrama energije A in eksergije B se nanašata na 1 kWh v omrežje oddane
električne energije. Gorivo je premog s spodnjo kurilnostjo H i = 26,73 MJ kg . Z vlažnostjo
premoga 0,1 dobimo po enačbi (15.45) specifično eksergijo premoga:
e p = 27,02 MJ kg
Koristno izrabljena energija pa je enaka koristno izrabljeni eksergiji, namreč 3600 kJ kW h .

Energetski izkoristek postrojenja (η = 40,47 % ) je skoraj enak eksergetskemu izkoristku
(ζ = 40,00 % ) . Celotne izgube energije so številčno enake celotnim izgubam eksergije. V
bistvu pa sta obe vrsti izgub popolnoma različni. Medtem ko lahko natančno povemo, kje se
nahaja »izgubljena« energija, namreč v okolici, je »izgubljena« eksergija brez sledu izginila,
ne obstaja več.
Diagram A in B dasta o razdelitvi izgub in o mestih, kjer se te izgube pojavljajo,
popolnoma različne podatke. Diagram pretoka energije kaže največje izgube (43,85 %) v
kondenzatorju. Torej bi morali poizkušati te izgube direktno zmanjšati. Da to ne gre, vidimo
iz diagrama pretoka eksergije: izgube eksergije v kondenzatorju dosegajo komaj 2,67 %.
Diagram eksergije razkrinkava dva velika uničevalca eksergije: nepovračljivo zgorevanje
(izgube 26,23 %) in prenos toplote v parnem kotlu skozi kurilne površine (izgube 16,16 %).
Teh resničnih izgub ne vidimo niti v bilanci energij, niti v diagramu pretoka energije. Na teh
dveh mestih se morajo zastaviti sile za poboljšanje parnih delovnih procesov. Omenimo še to,
da najdemo v diagramu pretoka eksergije tudi izgube zaradi upornosti v parnih cevovodih.
Tudi teh izgub ni v energetskem diagramu.
1
Rant, Z.: Članek citiran v poglavju 22.7.3.1
Tehnični podatki za termoelektrarno so vzeti iz članka Profos, P.: Uberkritischer Druck und Wirkungsgras von
Dampfkraftanlagen, Sulzer Tech. Rundschau, 40 (1958) št. 4, str. 11/18
Slika 22.14
583
LITERATURA
Število učnih knjig za termodinamiko je tako veliko, da ni mogoče, podati vsaj

kolikortoliko popolnega spiska. Zato navajam tu le nekaj posebno odličnih primerov.
Literatura o posebnih vprašanjih je sproti navedena v tekstu pod črto.
Učne knjige:
Bošnjaković, F.: Nauka o toplini, I in II, Zagreb, 1950
Hougen, O. A., Watson, K. M.: Chemical Process Principles, Part Two, Thermodynamics,
New York, London 1949
Kiefer, P. J., Kinney, G. F., Stuart, M. C.: Principles of Engineering Thermodynamics, New
York, London 1954
Schmidt, E.:Einführung in die technische Termodynamik, Berlin, Göttingen, Heidelberg,
1960
Tabele in diagrami:
Kraut, B.: Strojniški priročnik, Ljubljana 1954
Ražnjević, K.: Toplinske tabele, Zagreb 1962
585
PROF. DR. ZORAN RANT

(ponatis iz publikacije Strojniški vestnik, Rantov zbornik 1994)
Prof. Rant je bil rojen 14. septembra 1904 v Ljubljani. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je
obiskoval od 1910 do 1922 v Puli, Ljubljani, Kremsmünstru, na Dunaju in zopet v Ljubljani,
kjer je maturiral. Od jeseni 1922 naprej je študiral na Tehniški visoki šoli na Dunaju in tam
decembra 1926 diplomiral. Vojaško obveznost je odslužil kot oficir v letalski mornarici leta
1927, svoje poklicno delo pa začel leta 1928 v železarni Guštanj, danes Ravne na Koroškem.
Še istega leta je odšel iz Raven in se zaposlil v kemičnem koncernu Solvay & Cie, v tovarni
sode v bosanskem Lukavcu in ostal koncernu zvest do konca leta 1945. Vmes je leta 1932
krajši čas služboval v generalni direkciji koncerna na Dunaju, leta 1939 in 1940 v generalni
direkciji v Zürichu in leta 1943 do 1946 v komercialni direkciji v Zagrebu. Zanimivo je, da je
1940 odklonil ponujeno mesto visokošolskega učitelja na Univerzi v Ljubljani in raje ostal v
industriji. Svojo inženirsko kariero v koncernu Solvay je začel kot vodja konstrukcijskega
biroja in končal kot prokurist in tehnični direktor. Z razvojem in razcvetom procesne tehnike
je doživljal tudi osebni razvoj in tej veji tehnike ostal zvest do konca svojega življenja.
Prvega aprila 1946 je postal redni profesor za teoretično strojeslovje na Oddelku za
strojništvo Tehniške fakultete v Ljubljani. Leta 1950 je bil promoviran za doktorja tehničnih
znanosti v Ljubljani, njegov mentor je bil prof. dr. F. Bošnjaković. Leta 1960 je prejel
Kidričevo nagrado in v letih 1960 do 1962 bil prvi dekan samostojne Fakultete za strojništvo
v Ljubljani. Svojo univerzitetno kariero je nadaljeval na Tehniški univerzi v Braunschweigu,
kjer je bil od leta 1962 naprej redni profesor (ordinarius) in direktor Instituta za procesno in
jedrsko tehniko. Pred tem je odklonil mesto visokošolskega učitelja termodinamike na
Tehniški univerzi v Berlinu.
Leta 1964 ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti imenovala za svojega
dopisnega člana, 1970 mu je Tehniška visoka šola na Dunaju, na kateri je diplomiral za
strojnega inženirja, podelila "Johann Joseph Ritter von Prechtl Medaille", Društvo nemških
inženirjev za procesno tehniko pa leta 1971 zelo ugledno odlikovanje "Arnold Eucken
Medaille". Umrl je 12. februarja 1972 v Münchenu, pokopan je v Portorožu.
Znanstveno zanimanje prof. Ranta je veljalo predvsem energijskim problemom v procesni
tehniki. Čim bolj smotrno spreminjanje energije iz ene oblike v drugo je bila misel, ki ga je
spremljala skoraj pri vseh teoretičnih in praktičnih raziskavah. Še dandanes so vredne branja
njegove misli, ki jih je napisal leta 1957 [bibl. A.09]:
586
"Pogosto slišimo, da živimo v dobi tehnike. In vendar bi bilo morebiti pravilneje, če bi

imenovali novo razdobje, v katero človeštvo pravzaprav šele stopa, dobo energije,
kakor sem to nekje bral. Energija je tisto gibalo, ki daje današnji tehniki časten pečat:
po eni strani olajšuje človeku življenje in mu pomaga, hkrati pa mu omogoča graditev
vedno novih tehničnih veledel. Razpolaganje z energijo in njena uporaba sta
neposredno merilo za bogastvo in revščino narodov. Energija postaja tako
najdragocenejše in najžlahtnejše blago - ves svet je lačen energije. Seveda je v manj
razvitih ali zaostalih državah potreba po energiji razmeroma večja kakor v bolj in
najbolj razvitih.
Reševanje energijskega vprašanja je predvsem težavno zaradi omejenosti virov
energije ali pa znatnih sredstev, ki jih terja aktiviranje virov. Tudi mi se stalno bijemo
z energijskimi težavami in si belimo glave z vprašanjem, od kod in kako preskrbeti
vedno večje količine električne energije, ki jo potrebujejo gospodarstvo in naši
domovi".
Prof. Rant je objavil prek 50 znanstvenih publikacij s področja termodinamike, prenosa

toplote in snovi in toplotne procesne tehnike. Njegove najpomembnejše objave so izšle v
nemškem jeziku, pomembni del pa so objave v slovenskem jeziku v Strojniškem vestniku.
Nekaj objav je v srbohrvaškem jeziku, posamezne objave pa je mogoče zaslediti še v
angleškem in francoskem jeziku, v španskem in italijanskem, v ruskem, bolgarskem
(neavtorizirani prevodi) in češkem jeziku. Na njegovo znanstveno ustvarjanje so močno
vplivale bogate izkušnje iz industrije. Vedno se je namreč trudil, da je pri vseh teoretičnih
razglabljanjih našel neposredno povezavo tudi s tehnično prakso. Na TU Braunschweig je
poleg pedagoškega razvil obširno in vsestransko raziskovalno delo. Trajen ugled pa si je
pridobil z uvedbo dveh novih termodinamičnih veličin, katerima je dal leta 1953 tudi
mednarodno sprejeti imeni: eksergija in anergija [A.04].
Poznan je kot avtor več knjig. Še danes je omembe vredno njegovo doktorsko delo
"Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode" iz leta 1951, v katerem je med drugim zelo
eksplicitno obravnavana delazmožnost toplote - pozneje od njega imenovana eksergija toplote
[B.02]. Leta 1959 je izšla njegova knjiga "Uparjanje v teoriji in praksi" (v izvirniku:
"Verdampfen in Theorie und Praxis"), ki je bila prevedena v več jezikov in doživela po
njegovi smrti predelavo, za katero so poskrbeli njegovi učenci v Nemčiji [B.03], [B.09]. V
587
slovenskem prostoru pa je prav gotovo najpomembnejša njegova obsežna "Termodinamika,

knjiga za uk in prakso", ki je izšla leta 1963 [B.06], in je še dandanes v Sloveniji
najpomembnejša domača knjiga s tega področja. Leta 1968 pa je izšla njegova zadnja knjiga
"Proizvodnja sode po postopku Solvay" (v izvirniku: "Die Erzeugung von Soda nach dem
Solvay-Verfahren"). Tudi ta knjiga je doživela ponatis [B.07].
Spisek strokovnih del, ki jih je prof. Rant izvedel v industriji, je zelo obsežen. Mnoga je
opravil sam, precej tudi s sodelavci. Le-tem je pri delu dajal vso svobodo, hkrati pa bdel nad
potekom in pri delu zelo hitro odkril morebitne napake. Iskrivost, živahnost in nemir sta mu
bila v krvi tako v fizičnem kakor tudi v intelektualnem pogledu.
V 17 letih službovanja v koncernu Solvay je prišla do izraza njegova razgledanost,
inženirski čut in zmožnost uporabe teoretičnih izsledkov v praksi. V tovarni sode v Lukavcu
je začel kot vodja konstrukcijskega biroja in sčasoma prevzel še druge obsežne zadolžitve, na
primer vodenje glavnega obrata proizvodnje sode in skrb za posodobljenje in razširitev
celotne tovarne. V generalni direkciji v Zürichu je postavil na noge tehnično službo in bil po
tej plati odgovoren za tovarne, ki jih je imel koncern na Madžarskem, v Romuniji in tedanji
Jugoslaviji. Prof. Rant je vse življenje ostal ozko povezan s proizvodnjo sode. V vojni vihri
razrušeno tovarno sode v Lukavcu je po svetovni vojni presenetljivo hitro obnovil in v
naslednjih letih nekajkrat povečal njeno zmogljivost. Napravil je načrte za podobne tovarne v
Kolumbiji, Argentini, Egiptu in aktivno pomagal pri izgradnji tovarn sode v Indiji in Braziliji.
Ko je postal profesor na Oddelku za strojništvo Univerze v Ljubljani, se je v težavnih
povojnih časih poleg pedagoških obveznosti ukvarjal z usposabljanjem in modernizacijo
kompresorskih sistemov v premogovnikih Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Senovo (1946 -
1950) ter z rekonstrukcijo znanih in načrtovanjem novih cementarn v več krajih po tedanji
Jugoslaviji (1946 - 1960). Uspelo mu je, da je kljub slabim in nizkokaloričnim premogom, ki
so bili v državi edini na voljo, dvignil proizvodnjo klinkerja na zavidljivo tehnično raven. Po
njegovih načrtih sta bili prenovljeni in povsem mehanizirani apnenici v Kresnicah in v Rušah.
Ustvarjalno je pomagal pri postavitvi velikih slovenskih termoelektrarn (1950 - 1966). Po
svojih izvirnih zamislih in patentih je preračunal in sodeloval pri izvedbi večjega števila
hladilnih stolpov do velikosti 275 MW(e) za različne industrijske namene in za
termoelektrarne (1954 - 1970), med drugimi TE Brestanica, TE Šoštanj, TE Kolubara in TE
Tuzla.
588
Kot profesor na TU Braunschweig je postavil na noge stolico za procesno in jedrsko

tehniko, predvsem pa mu je v Braunschweigu v razmeroma kratkem času uspelo zgraditi in
opremiti novo institutsko poslopje [D.17], [D.18], [D.19].
Prof. Rant je bil član več strokovnih združenj v tedanji Jugoslaviji. V tedanji Zahodni
Nemčiji je bil član znanstvenega sosveta za procesno tehniko pri Združenju nemških
inženirjev (VDI-Verfahrenstechnische Gesellschaft) in član znanstvenega sosveta delovnega
združenja industrijskih raziskovalnih skupnosti "Otto von Guericke" (Arbeitsgemeinschaft
industieller Forschungsgesellschaften).
Prof. Rant je kot visokošolski učitelj ne le dvignil in izpopolnil študij termodinamike in
procesne tehnike na nadpovprečno raven, ampak je znal pritegniti mlade ljudi v znanstveno
delo na teh področjih. Bil je živahen in veder človek, ki je s svojim optimizmom in vero v
uspeh pritegnil vsakega poslušalca. Študente, ki so se odločili za dodiplomski ali podiplomski
študij pri njem, je znal navdušiti, ne samo z zanimivimi temami, ampak tudi s svojo
osebnostjo. Bil je mentor 19 doktorandom, večini od njih na TU Braunschweig. O svojem
pedagoškem poslanstvu je razmišljal strogo do sebe in okolice. Nekatere njegove misli, ki jih
je napisal leta 1959 [D.10], so vredne razmisleka še dandanes:
"Pri profesorjih je temeljito poznavanje stroke samo del takoimenovane kvalifikacije.

Profesor mora imeti celo vrsto moralnih lastnosti, ki mu šele poleg znanja dajo
avtoriteto pri slušateljih. On naj bo prvi in največji prijatelj študenta, kar pa seveda ni
povezano s slabotnim popuščanjem pri študiju in celo pri izpitih. To prijateljstvo mora
študent občutiti, za nas profesorje pa ni večjega zadovoljstva od zaupanja študentov v
nas. Za zrelega moža ni nič lepšega od stalnega stika z mladino in zavest, da mladim
ljudem dajemo nekaj, kar jim bo koristilo vse življenje. To je velik privilegij, ki ga je
le malokdo deležen.
Profesor naj bi bil tudi dober pedagog. To je zelo kočljivo vprašanje, ker je znano,
da pedagoške sposobnosti niso vedno povezane s solidnim znanjem in narobe. Seveda,
za akademskega učitelja ima znanstvena in strokovna kvalifikacija prednost pred
pedagoško. In tudi izkušnje kažejo, da se da na dobri podlagi znanja sčasoma pridobiti
vsaj zadovoljiva pedagoška zmožnost, ne pa nasprotno.
Profesor pa naj da študentom več kakor le golo in v tem primeru mrtvo znanje. To
znanje mora biti pretkano z njegovo osebnostjo, mora nekako nositi njegov pečat.
Profesor naj svojo snov predava z navdušenjem, njegova osebnost in njegov značaj
589
morata izžarevati na študente. Profesorji in študenti, seveda po selekciji, sestavljajo

nerazdružljivo celoto in ne dva ločena tabora. O problemih sodelovanja se sploh ne bi
smelo govoriti - pri pravilnem gledanju obeh teh problemov sploh ni".
Tudi po svojem odhodu na TU Braunschweig je ostal povezan s Fakulteto za strojništvo v

Ljubljani. Kjub mnogim obveznostim je vedno našel čas, da je imel v Ljubljani in v nekaterih
drugih visokošolskih središčih tedanje Jugoslavije za podiplomske študente ciklična
predavanja iz termodinamike, regulacijske tehnike in toplotne procesne tehnike.
Prof. Rant je rad delal strokovno, bil je odličen znanstvenik, rad je imel mladino. V skoraj
popolni meri je združeval v sebi lastnosti pronicljivega bistrega teoretika, praktičnega
strokovanjaka in zelo dobrega pedagoga. Potrudil se je, da je pri svojih teoretičnih
razglabljanjih vedno našel neposredno povezavo s strokovno prakso. To je vredno poudariti,
saj se v današnjem času znanosti pogosto pozablja, da mora biti strojništvo vedno ozko
povezano s prakso.
Njegova dela na področju uporabne termodinamike so mu prinesla velik ugled in številna
priznanja doma in v tujini. Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani ga je uvrstila med
svoje najpomembnejše profesorje in mu v avli glavne stavbe postavila spominsko ploščo.
M. Tuma
591
BIBLIOGRAFIJA
(ponatis iz publikacije Strojniški vestnik, Rantov zbornik 1994)
A. Znanstvene objave - članki
01. Rant, Z.: Wärmediagramme einiger wäßriger Salzläsungen, Forschung auf dem Gebiet des
Ingenieurwesens 20 (1953), št. 3. str. 77 do 80.
02. Rant, Z.: Vrednost in obračunavanje energije, Strojniški vestnik 1 (1955), št. 1, str. 4 do 7.
03. Rant, Z. Oprešnik, M.: Toplinski dijagrami za vodene raztopine natrijeva karbonata i
kalijeva klorida, Informacije Fabrike sode Lukavac 1 (1955), št. 3, str. 11 do 14
(srbohrvaško).
04. Rant, Z.: Exergie, ein neues Wort für "technische Arbeitsfähigkeit", Forschung auf dem
Gebiet des Ingenieurwesens 22 (1956), št. 1, str. 36 do 37.
05. Rant, Z.: Gostota težke vode (D2O), Strojniški vestnik 2 (1956), št. 3, str. 83.
06. Rant, Z.: Vrednotenje energije v tehniški praksi, Strojniški vestnik 2(1956), št. 4, str. 111
do 115.
07. Rant, Z.: Energija - eksergija, Strojniški vestnik 3 (1957), št. 3, str. 3.
08. Rant, Z.: Bewertung und praktische Verrechnung von Energien, Allgemeine
Wärmetechnik 8 (1957), št. 2, str. 25 do 32.
Bistevni del članka je povzel E. Hadžipetrov: Praktičesko ostojnostjavanje na energiinite
formi, Tehnika 1962), št. 2, str. 56 do 58 (bolgarsko).
09. Rant, Z.: Termoelektrarna Šoštanj, Strojniški vestnik 3 (1957), št. 4/5, str. 79 do 82.
10. Rant, Z.: Hladilni stolp TE Šoštanj, Strojniški vestnik 3 (1957), št. 4/5, str. 95 do 97.
11. Rant, Z.: Graphische Bestimmung des Exergieverlustes beim Wärmeübergang,
Allgemeine Wärmetechnik 8 (1957), št. 7, str. 141 do 142.
12. Rant, Z.: Exergie, Reaktionsenthalpie und freie Enthalpie, Vestnik Slovenskega
kemijskega društva 4 (1957), št. 1/2, str. 49 do 56.
13. Rant, Z.: O prvem in drugem glavnem zakonu termodinamike, Strojniški vestnik 4 (1958),
št. 3/4, str. 57 do 59.
592
14. Rant, Z.: Toplinski diagrami za kaustičnu lužinu, Informacije Fabrike sode Lukavac 5
(1959), št. 1, str. 3 do 6 (srbohrvaško).
15. Rant, Z.: Geometrija karbonacijskih kolona, Informacije Fabrike sode Lukavac 5 (1959),
št. 1, str. 7 do 9 (srbohrvaško).
16. Rant, Z.: Eksergija goriv, Strojniški vestnik 5 (1959), št. 6, str. 161 do 163.
17. Rant, Z.: Entropiediagramme für wäßrige Salzlösungen, Forschung auf dem Gebiet des
Ingenieurwesens 26 (1960), št. 1, str. 1 do 7.
18. Rant, Z.: Exergiediagramme für Verbrennungsgase, Brennstoff-Wärme-Kraft 12 (1960),
št. 1, str. 1 do 8 in dva delovna diagrama.
Izčrpno poročilo z naslovom Available Enthalpy or "Exergy" Diagrams for Combustion
Gases, The Engineers Digest 21 (1960), št. 3, str. 107 do 110.
19. Rant, Z.: Kaj je pravzaprav termodinamično stanje? (v slovenščini in francoščini),
Strojniški vestnik 6 (1960), št. 2, str. 41 do 43.
20. Rant, Z.: Exergiediagramme für Wasser und Wasserdampf, Brennstoff-Wärme-Kraft 12
(1960), št. 7, str. 297 do 301 in dva delovna diagrama
21. Rant, Z.: Autostabilizacija, Automacija 1 (1960), št. 1 str. 3 do 8 (srbohrvaško).
22. Rant, Z.: Nepovrativosti kod koncentracije kaustične sode, Informacije Fabrike sode
Lukavac 6 (1960), št. 1, str. 3 do 6 (srbohrvaško).
23. Rant, Z.: Zur Bestimmung der spezifischen Exergie von Brennstoffen, Allgemeine
Wärmetechnik 10 (1961), št. 9, str. 172 do 176.
24. Rant, Z.: Der Einfluß der Luftvorwärmung auf die Nichtumkehrbarkeiten der
Verbrennung, Brennstoff-Wärme-Kraft 13 (1961), št. 11, str. 496 do 499 in dva delovna
diagrama.
25. Rant, Z.. Die Exergie von Stoffen bei Umgebungsdruck, Allgemeine Wärmetechnik 11
(1962), št. 1, str. 1 do 2.
26. Rant, Z.: Termodinamika kurilnih procesov, Strojniški vestnik 8 (1962), št. 1/2, str. 2 do
5.
27. Rant, Z., Bizjak, A., Šarec, J.: Termodinamični diagrami za sistema H2O-(NH4)2SO4 in
H2O-(NH4Cl), Strojniški vestnik 8 (1962), št. 4/5 , str. 95 do 99.
593
28. Rant, Z.: Kvadratni dijagram sistema (NaCl, NH4HCO3, NH4Cl, NaHCO3), Informacije
Fabrike sode Lukavac 8 (1962), št. 1, str. 3 do 10 (srbohrvaško).
29. Rant, Z.: Produkcija i obaranje natrijevog hidrokarbonata u kvadratnom dijagramu,
Informacije Fabrike sode Lukavac 8 (1962), št. 1, str. 11 do 14 (srbohrvaško).
30. Rant, Z.: Pravi proces obaranja hidrokarbonata, Informacije Fabrike sode Lukavac 8
(1962), št. 1, str. 15 do 21 (srbohrvaško).
31. Rant, Z.: Die Heiztechnik und der zweite Hauptsatz der Thermodynamik, Internationale
Zeitschrift für Gaswärme 12 (1963), št. 8, str. 297 do 304.
32. Rant, Z.: Importance at applications techniques des notions d'exergie et d'anergie, Institut
francais des combustibles et de l'energie, Journees de la combustion et de la conversion de
l'energie, Comptes rendus, I-1, str. 1 do 8, Paris 19. - 23. 05. 1964.
Objava prevedena: Importanza tecnica et applicazione della nozione di esergia, La rivista
dei combustibili 18 (1964), št. 9, str. 345 do 355.
33. Rant, Z.: Thermodynamische Bewertung der Verluste bei technischen
Energieumwandlungen, Weltkraftkonferenz (Teiltagung in Lausanne, Schweiz, 13. - 17.
09. 1964), poročilo št. 111 IA.
Ponatis objave v reviji Brennstoff-Wärme-Kraft 16 (1964), št. 9, str. 453 do 457.
Celoten članek prevedel J. Ayrest, Valoracion termodinamica de los perdidas en les
transformaciones tecnicas de energia, Ciencia y tecnica 133 (1965), št. 675, str. 361 do
372.
34. Rant, Z.: Exergie und Anergie, Wissenschaftliche Zeitschrift der TU Dresden 13 (1964),
št. 4, str. 1145 do 1149.
35. Rant, Z.: Der Exergiebegriff als Bewerungsgrundlage in der Energietechnik, VDI-
Zeitschrift 106 (1964), št. 28, str. 1393 do 1396.
36. Rant, Z.: Bilanzen und Beurteilungsquotienten bei technischen Prozessen, Internationale
Zeitschrift für Gaswärme 14 (1965), št. 1, str. 28 do 37.
37. Rant, Z.: La aplicacion del segundo principio de la termodinamica a los procesos tecnicos,
2a Conferencia internacional del combustible en la industria, Buenos Aires 1966.
38. Rant, Z.: Thermodynamische Bewertung chemischer Prozesse, Chemie- Ingenieur-
Technik 41 (1969), št. 16, str. 891 do 898.
594
39. Rant, Z.: Termodynamicke hodnoceni chemickych procesu, Energetika 19 (1969), št. 10,
str. 417 do 421 (češko).
40. Rant, Z.: Die Anwendung graphischer Methoden in der thermischen Verfahrenstechnik,
Verfahrenstechnik 4 (1970), št. 5, str. 215 do 216.
41. Rant, Z.: Räumliche Enthalpie-Zusammensetzungsdiagramme für Dreistoffsysteme,
Chemie-Ingenieur-Technik 42 (1970), št. 6, str. 339 do 344.
42. Rant, Z.: Die Anwendung graphischer Methoden in der thermischen Verfahrenstechnik,
Verfahrenstechnik 4 (1970), št. 5, str. 215 do 216.
43. Rant, Z., Möhle, W.: Die Genauigkeit der Dühringschen Geraden für wäßrige
Salzlüsungen, Chemie-Ingenieur-Technik 44 (1972), št. 5, str. 261 do 265.
B. Znanstvene objave - knjige
01. Rant, Z.: Teorija oscilacij, skripta, Univerzitetna založba, Ljubljana 1949, 51 strani.
02. Rant, Z.: Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode (Na2CO3), Acta technica 3
(1951), Ljubljana, disertacija, 72 strani.
03. Rant, Z.: Verdampfen in Theorie und Praxis, Verlag von Theodor Steinkopff, Dresden
und Leipzig 1959, 260 strani.
Prevod v poljski jezik: Odparowyeanie w teorii i praktice, Wydawnictwe naukowo
techniczne, Warszawa 1965.
Prevod v srbohrvaški jezik: Isparivanje i uparivanje, Tehnička knjiga, Zagreb 1965, 281
strani.
04. Rant, Z.: Teorija mehanizmov, skice, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, 26 strani.
05. Rant, Z.: Diagramm-Mappe zu Verdampfen in Theorie und Praxis, Verlag von Theodor
Steinkopff, Dresden und Leipzig 1961, 18 diagramov.
06. Rant, Z.: Termodinamika, knjiga za uk in prakso, Univerzitetna založba, Ljubljana 1963,
575 strani.
07. Rant, Z.: Die Erzeugung von Soda nach dem Solvay-Verfahren, Ferdinand Enke Verlag,
Stuttgart 1968, 544 strani.
595
Druga, nespremenjena izdaja knjige je izšla 1984.

08. Rant, Z., Gašperšič, B.: Ein allgemeines Temperatur-Enthalpie-Exergie- Diagramm für
Verbrennungsgase, VDI-Verlag, Düsseldorf 1972, 40 strani.
09. Rant, Z.: Verdampfen in Theorie und Praxis, 2. überarbeitete und erweiterte Auflage,
Verlag von Theodor Steinkopff, Dresden und Verlag Sauerländer, Aarau und
Frankfurt/Main 1977, 425 strani (Bearbeitung nach dem Tode des Autors von J. Krey, H.
Banski, U. Bergemann, K. Feld- kamp, K. Meyer weiter geführt).
C. Znanstvene objave - prispevki v knjigah
01. Rant, Z.: Amonijačna soda, prispevek za jugoslovansko Tehnično enciklopedijo, Zagreb
1959 (srbohrvatsko), str. 161 do 163.
02. Rant, Z.: Regulacija industrijskih procesa, Zbornik radova JUREMA, Zagreb 1963, str.
234 do 243.
03. Rant, Z.: Die Exergieverhältnisse bei der Verbrennung, Energie und Exergie, str. 33 do
38, VDI-Verlag, Düsseldorf 1965.
04. Rant, Z.: Regulacija kolona u proizvodnji sode, Automatizacija - zbornik radova
JUREMA, Zagreb 1965, str. 67 do 71.
05. Rant, Z.: Eksergija - novyj termin dlja oboznačenija "tehničeskoj raboto- sposobnosti",
Voprosy termodinamičeskogo analiza, Moskva 1965, str. 11 do 14. Neavtoriziran prevod
članka: Exergie, ein neues Wort für "technische Arbeitsfähigkeit", Forschung auf dem
Gebiet des Ingenieurwesens 22 (1956), št. 1, str. 36 do 37.
06. Rant, Z.: Eksergetičeskaja diagrama vody i vodjanogo para, Voprosy termodinamičeskogo
analiza, Moskva 1965, str. 87 do 89. Neavtoriziran prevod članka Exergiediagramme für
Wasser und Wasserdampf, Brennstoff-Wärme-Kraft 12 (1960), št. 7, str. 297 do 301.
07. Rant, Z.: Die Nichtumkehrbarkeiten von Prozessen und die klassische Thermodynamik,
Dechema Monographien 65 (1970), str. 27 do 45.
596
D. Različne objave
01. Rant, Z.: Polet do zvezd mogoč?, časopis Slovenec, 29. 01. 1926.
02. Rant, Z.: Moj prvi polet, časopis Slovenec, 01. 04. 1926.
03. Rant: Umetna svila, časopis Slovenec, 20. 05. 1926.
04. Rant, Z.: Letalski motori, tečaj za rezervne častnike inženirske stroke, mornariška letalska
šola Kumbor 1927 (srbohrvaško).
05. Rant, Z.: Strojni inženjer, prispevek za knjigo Lovra Sušnika: Akademski poklici, str. 282
do 284, Ljubljana 1932.
06. Rant, Z.: Konstrukcioni biro FSL, Informacije Fabrike sode Lukavac 1 (1955), št. 1, str.
24 do 26 (srbohrvatsko).
07. Rant, Z.: Strojniški vestnik (ob prvi obletnici izhajanja), časopis Slovenski poročevalec,
28. 01.1956.
08. Rant, Z.: Utisci iz Poljske, Informacije Fabrike sode Lukavac 3 (1957), št. 3, str. 5 do 8
(srbohrvaško).
09. Rant, Z.: Konstrukcioni biro FSL u Zagrebu, Informacije Fabrike sode Lukavac 4 (1958),
št. 1, str. 43 do 44 (srbohrvaško).
10. Rant, Z.: Nekaj besed k študiju na Oddelku za strojništvo, Strojniški zbornik, Ljubljana
1959, str. 17 do 24.
11. Rant, Z.: Novi način študija strojništva, Strojniški zbornik, Ljubljana 1961, str. 8 do 10.
12. Rant, Z.: Ob osamosvojitvi Fakultete za strojništvo v Ljubljani, Strojniški vestnik 7
(1961), št. 1 str. 1.
13. Rant, Z.: Fran Bošnjaković 60 Jahre, Brennstoff-Wärme-Kraft 14 (1962), št. 1, str. 39.
14. Rant, Z.: Pismo prof. Ranta, Bilten Fabrike sode Lukavac 1964, št. 66, str. 5
(srbohrvaško).
15. Rant, Z.: Prof. ing. Boleslav Likar - 70-letnik, Strojniški vestnik 11 (1965), št. 1, str. 26.
16. Rant, Z.: F. Bošnjaković - 65 Jahre alt, International Journal of Heat and Mass Transfer 10
(1967), št. 1, str. 1 do 3.
17. Rant, Z: Institut für Verfahrens- und Kerntechnik an der TH Braunschweig, ACHEMA
Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 219 do 220, Frankfurt/Main 1965/67.
597
Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 210 do 212, Frankfurt/Main 1968/70.
Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 203 do 204. Frankfurt/Main 1970/73.
M. Tuma
599
IMENSKO KAZALO
Amagat, E. H. 263, 264 Keenan, J. H. 282

Avogadro, A. 54 Keyes, F. G. 282
Baehr, H. D. 514, 521 Köhler, J. W. 528
Berthelot, M. 259 Laval, de C. G. P. 476
Boie, W. 336 Leist, K. 398, 399
Boltzmann, L. 57, 217 Linde, C. 517, 523
Boyle, R. 48, 263 Lindemann, F. 77
Bošnjaković, F. 47, 62, 212, 253, 287, 289, Loschmidt, J. 55
434, 513, 535 Mayer, J. R. 17
Carnot, S. 126 Mariotte, E. 48
Celsius, A. 18 Mollier, R. 47, 285, 287, 307, 540
Clapeyron, B. P. E. 241, 243 Nernst, W. 77, 219
Claude, G. 291, 524 Newton, I. 1
Clausius, R. 137, 163, 242, 278 Otto, N. A. 322, 401
Dalton, J. 81, 231 Parker, C. F. 405
Davis, S. J. 405 Petit, A. T. 79
Debye, P. 78 Planck, M. 313, 219
Diesel, R. 401, 405 Plank, R. 213, 281, 434, 513
Douglass, D. 379 Profos, P. 581
Dulong, P. L. 79 Rankine, W. J. 358
Einstein, A. 4 Rant, Z. 40, 330, 337, 455, 572, 574, 577,
Fast, J. D. 212, 215 581
Fehling, R. 333, 334, 335, 336 Ražnjević, K. 283
Gay – Lussac, J. L. 48, 59 Reynolds, O. 458
Giorgi, G. 1 Rosin, P. 333, 334, 335, 336
Grassmann, P. 511, 573 Schmidt, E. 128, 295, 381
Hackett, H. N. 379 Schmidt, F. 411
Hausen, H. 520, 523, 531 Smith, A. R. 379
Himpan, J. 261, 279, 492, 493 Stirling, R. 528
Humboldt, V. A. 54 Stodola, A. 488
Jamnicki, I. 293 Štular, P. 513
Jonkers, C. O. 528 Thomson, E. S. 379
Joule, J. P. 24, 131 Thomson, W. Lord Kelvin 19, 137
Kamerlingh – Onnes, H. 278 Vukalović, M. P. 278, 283
Kapica, P. 525 Waals van der., J. D. 255, 257
601
STVARNO KAZALO
A - h ,T , 315, 319, 327, 332

adiabata - h , x , 540
- povračljiva, 96, 171 - Mollierov, 285, 540
adiabaten, 33, 80, 181, 344, 470, 508 - p , h , 421
amper, 1 - p ,V , 28, 41, 48, 90, 115, 118, 182
anergija, 455 - poševnokotni, 287
- reduciran, 263
B - Rosin – Fehlingov, 333, 335
bilance, 557, 559 - Sankeyev, 576
- stanja, 41, 284
C - T ,Q , 292, 316, 324, 353, 360, 363
centimeter, 3 - T , s , 171, 182, 284, 516
cev - T , v , 222
- potisna, 496 diferencial
- nepopolen, 42
D - popolen, 42, 165
delo, 9, 27, 187, 503 difuzor, 488, 496
- absolutno, 28, 90 disociacija, 297, 320
- izgube, 190 dušilni efekt, 266
- izotermno, 109 - diferencialni, 266, 268
- kompresije, 108 - diferenčni, 266
- krožnega procesa, 121 - negativen, 268
- maksimalno, 187, 191 - pozitiven, 268
- mehansko, 12, 13, 24, 26, 29 dušitev, 146
- minimalno, 513
- povračljivo, 513 E
- tehnično, 31, 34, 90, 460 eksergija, 192, 194, 197, 289, 317, 329,
- volumensko, 28 330, 337, 408, 443, 521, 570, 574
diagram ekspanzija, 28, 91, 145, 176, 345, 516
- Amagatov, 263 eksploziv, 295
- (e , h ), s , 289 enačba
- eksergijski, 201 - Calendarjeva, 278
- entropijski, 171 - Clapeyronova, 241
- (e ,T ), h , 337 - Clausiusova, 278
- Grassmannov, 522 - Himpanova, 279
- indikatorski, 113, 403 - idealnih plinov, 47, 49, 50
- h , s , 285, 345, 383 - kalorična, 43, 57
602
- Kamerlingh – Onnesova, 278 entropija, 159, 163, 164, 203, 212, 276
- kapljevin, 63 - absolutna, 169
- kontinuitete, 459 - idealnih plinov, 169
- Plankova, 282 - kapljevine, 171
- plinske zmesi, 83, 85 - relativna, 169
- poboljšana, 277 - trdnih teles, 171
- realnih plinov, 61
- reducirana, 261 F
- stanja, 42, 46 faktor realnosti, 62, 253, 273
- termična, 42, 43 fizikalni sistem mer, 3
- trdnih teles, 63
- Van der Waalsova, 255, 259, 263 G
- veličinska, 2 Gay – Lussacov poizkus, 59
- Vukalovičeva, 283 Giorgiev sistem mer, 1, 2
energija glavni zakon termodinamike
- agregatnih preobrazb, 234 - drugi, 89, 136, 137, 183, 217
- brezeksergijska, 443 - ničti, 17, 18
- elektr. toka, 13, 444, 555 - prvi, 23, 29, 36, 93, 96, 142, 165
- jedrska, 11, 340 - tretji, 219
- kalorična, 11, 197, 204, 291, 316, gonilo, 295, 491
340 goriva, 296, 489
- kemična, 11, 26, 292, 555 - karakteristika, 307
- kinetična, 10, 11, 34, 460, 507, 555 - plinska, 311
- koristna, 555 gostota, 16
- kurilna, 443 gram, 3
- nakopičena, 9
- notranja, 11, 23, 24, 25, 26, 29, 39, H
59, 69, 75, 87, 204, 209 hitrost
- potencialna, 9 - srednja, 458
- prehodna, 9, 12, 13 - iztočna, 472
- shranjena, 9 - Lavalova, 477
- toplotna, 17, 23, 291, 555 - zvočna, 487
- v tokovih, 460 - maksimalna, 474
- zgorevanja, 300 - ventilna, 498
enote - letenja, 505
- koherentne, 2 hlapenje, 221
- osnovne, 1 homogenost, 44
entalpija, 31, 33, 36, 61, 69, 75, 87, 204,
274, 300, 313, 555
603
I - plinska, 50, 51, 52

internacionalni sistem mer, 25 - splošna plinska, 53, 56
ireverzibilen, 142 krivulja
istotočnik, 323 - Boyleova, 264
izentalpa, 46 - inverzijska, 268
izentropa, 96, 171, 250, 344 - mejna, 224, 242, 541
izkoristek - napetosti, 228
- eksergetski, 198, 331, 449, 570 - rosilna, 541
- energetski, 198, 556 kurilnost, 299, 302, 304
- izentropni, 349, 391 kurjenje, 441
- mehanski, 391
- notranji, 349, 391, 495, 499, 506 M
- termodinamični, 125, 391 makrostanje, 212
- zunanji, 501 masa, 1, 3, 12
izobara, 91, 246, 344 - molekularna, 52, 54
izohora, 46, 90, 248 - specifična, 16
izoterma, 46, 92, 95, 246, 257 megla
- vodena, 535
J - ledena, 542
joule, 2 menjalniki, 323
Jouleov poizkus, 24, 26 mešanje
Joule – Thomsonov efekt, 265 - plinov, 176, 508
- vlažnega zraka, 543
K meter, 1, 2
kalorimeter, 24, 301 - normalni kubni, 55
kapaciteta mikrostanje, 212
- toplotna, 65 MSKA sistem mer, 1
karakteristika motorji
- goriva, 307 - Diesel, 405
- temperaturna, 292, 353, 361, 424, - na stisnjen zrak, 118
428, 442 - Otto, 401
kelvin, 1, 3 - z notr. zgorevanjem, 401
kilogram, 1, 2, 3
kilokalorija, 25 N
kilopond, 2, 3 nadtlak, 15
kompresija, 92, 109, 113, 345, 431 nasičenost, relativna, 537
kompresor, 105, 113, 114 nepovračljivost, 140, 142, 150, 175, 180,
kondenzacija, 221 198, 202, 295, 344, 415, 436, 444, 463,
konstanta 514, 521
604
Nernstov teorem, 219 premica

newton, 1 - mešalna, 544
- okolice, 290
O prenasičenost, 538
okolica, 185, 197, 343, 444 preobrazba, 41, 89
orodje, na stisnjen zrak, 118 - agregatna, 221, 234
- eksoenergetska, 234
P - endoenergetska, 234
para, 221, 228, 434 - mokre pare, 246
- mokra, 225 - povračljiva, 89
- nasičena, 224 - termodinamična, 41, 89
- poraba, 382 prerez
- pregreta, 253, 373 - kritični, 476
perpetuum mobile - Lavalov, 476
- druge vrste, 138 pretok
- prve vrste, 23 - eksergije, 577
plin - energije, 577
- dimni, 306, 307, 312, 313, 423 - masni, 147
- gorilni, 311 pritisk, 14
- idealni, 47, 470 proces
- nevtralni, 231 - Carnotov, 126, 158, 159, 417, 419,
- realni, 61, 253, 263, 274 451
podhladitev, 428 - delovni, 343, 354, 378, 408
pogon, potisni, 489 - hladilni, 413, 434
politropa, 100 - krožni, 121, 150, 344, 415, 453, 528
- splošna, 103 - Lindejev, 520
pospešek, zemeljski, 4 - monotermni, 152
postopek - nepovračljiv, 140, 150
- Claudeov, 524 - odprt krožni, 134, 359, 384
- Heylandtov, 524 - parni, 354, 361, 419
- Kapice, 525 - plinski, 383, 434
- Lindejev, 516, 522 - povračljiv, 140, 150
potisk, 489 - stalnotlačni, 131, 133, 435
potisnik, 489, 502, 506 - Stirlingov, 528
povračljiv, 35, 89, 140, 149, 344, 513 - termodinamični, 343
predgrevanje, regenerativno, 323, 328, 394 - zaprt krožni, 133
pregrevanje prostor, škodljivi, 110
- večkratno, 373 protitočnik, 323
- vmesno, 373 pumpa, toplotna, 450
605
R - termodinamična, 19, 20, 154

rakete, 489 snov
ravnotežje, 15 - delovna, 343
- mehansko, 15, 27, 28, 30, 89 - hladilna, 433
- notranje, 44, 142 stanje
- toplotno, 16 - agregatno, 45
razmeglitev, 545 - fluidno, 46
razmerje - kapljevito, 45
- kompresijsko, 402 - kondenzirano, 46
- mas, 83 - korespondentno, 263
- molno, 87 - kritično, 227, 259
- nadlavalsko, 478 - notranje energije, 39, 204
- podlavalsko, 478 - plinasto, 45
- potisno, 495 - sprememba, 41
- tlačno, 388, 505 - tekoče, 46
- volumensko, 83, 402, 536 - termodinamično, 39, 203, 213
razmernik zraka, 309 - trdno, 45
raztapljanje, 149 - ujemno, 263
reakcija strditev, 221
- eksoenergetska, 558 stroj
- eksotermna, 558 - Philipsov, 532
- endoenergetska, 558 - plinski, 527
regenerator, 530 sublimacija, 221, 229, 243
reverzibilen, 141 sušenje, 543, 547
rezervoar, toplotni, 135, 186
Š
S šoba, 470
samovnetje, 298 - divergentna, 474
sekunda, 1, 2, 3 - konvergentna, 473
sila, 1, 2, 3 - Lavalova, 476, 479
sistem - neustrezna, 485
- odprt, 23 - raketna, 493
- razširjen, 182 število
- termodinamični, 23 - hladilno, 444
- zaprt, 23, 180, 182 - kurilno, 452
skala - Reynoldsovo, 458
- Celzijeva, 19
- hitrostna, 471 T
- temperaturna, 19, 20, 154 tabele, parne, 283
606
taljenje, 221, 229, 243 - laminaren, 457

tehniški sistem mer, 2 - nepovračljiv, 463
telo - neurejen, 457
- hladno, 135, 343 - parni, 457
- toplo (vroče), 135, 185, 291, 343 - plinski, 457, 508
temperatura, 1, 3, 16, 20, 25, 60 - skozi šobe, 470
- absolutna, 154 - stacionaren, 457
- hladilna, 415 - s trenjem, 463, 481
- inverzijska, 269, 516 - turbolenten, 457
- kurilna, 451 - urejen, 457
- lastna, 21 - ustaljen, 457
- merjenje, 18 tokovnica, 457
- nasičenosti, 224 toplarna, 564
- nizka, 511 toplota, 16, 21, 23, 24, 26, 29, 91, 350, 555
- reducirana, 261 - agregat. preobrazb, 234
- srednja, 317, 322 - atomska specifična, 78
- termodinamična, 20, 157 - Carnotska, 235
- zgorevanja, 313 - hladilna, 414, 513
- zmesi, 80 - izobarna specifična, 69
termoelektrarna, 562 - izohorna specifična, 69
termometer, 18 - kurilna, 441
termometrija, 20 - molna specifična, 66, 73
teža, 4 - ponor, 135
tlak, 14 - prehod, 175
- absolutni, 15 - prestop, 143
- delni, 82, 535 - pretvorljivost, 195
- inverzijski, 269 - reducirana, 160
- kritični, 224 - specifična, 65, 69, 71, 210
- Lavalov, 477 - specifična kapljevin, 79
- nadtlak, 15 - specifična plinskih zmesi, 87
- nasičenosti, 224 - specifična politropna, 102
- parcialni, 82, 535 - specifična srednja, 66
- reducirani, 261 - specifična trdnih snovi, 76
- vmesni, 115 - sublimacijska, 235, 243
točka, trojna, 230, 235 - talilna, 235, 243
tok - trenja, 467
- adiabaten, 461, 470 - uparjalna, 235, 238, 243
- izentropen, 461 - vir, 135, 291
- kvazistacionaren, 457 - v krožnih procesih, 122
607
- zgorevanja, 300 - Gay – Lussacov, 48

trenje, 143, 175 - impulzni, 489, 499
turbina - ničti glavni, 17, 18
- parna, 362 - o ohranitvi, 23, 557
- plinska, 387 - prvi glavni, 23, 142, 165
- potisna, 503 - tretji glavni, 219
turbopotisnik, 502, 507 zanke
- obtočne, 561
U - pretočne, 560
udar, kompresijski, 486 - vrnilne, 560
ugodje, 542 zgorevanje, 295
ukapitev, 221, 513 - adiabatno, 313
uparjanje, 221 - dodatno, 507
- izobarno, 319, 385
V - izohorno, 321
veličine stanja, 39 - izotermno, 386
- kalorične, 42, 204 - nepopolno, 305
- kritične, 227 - normalno, 313
- reducirane, 261 - stehiometrija, 305
- termodinamične, 42, 165, 204, 272 - temperatura, 313, 317, 321
verjetnost, 212 - teoretično, 305
- termodinamična, 214 zmes, plinska, 81, 87, 508
viskoznost, 536, 537 zmrzovanje, 221
- dinamična, 458 zrak
- kinematična, 458 - komprimiranje, 107
vlažnost, 536, 537 - nasičen, 535
volumen, 16 - prenasičen, 535
- molni, 55 - stisnjen, 105
- parcialni, 82, 510 - vlažni, 535
- reducirani, 261
- specifični, 16, 539
vrenje, 221, 234
Z
zakon
- Avogadrov, 53, 54
- Boyle – Mariotteov, 48
- Daltonov, 81
- drugi glavni, 89, 136, 137, 183, 217
Ponatis knige so s sponzorskimi sredstvi prijazno podprli
Termoelektrarna Toplarna Ljubljana (TE-TOL) je največja soproizvodnja toplote in električne

energije v Sloveniji.
http://www.te-tol.si/
E N E R G I J A
Skupino GEN kot oskrbovalca z električno energijo sestavljajo podjetja za proizvodnjo (NEK, SEL in
TEB) in trženje električne energije (GEN-I). Pomembna dejavnost pa je tudi vzdrževanje in razvoj novih
proizvodnih zmogljivosti.
http://www.gen-energija.si/
Skupina HSE je največja slovenska organizacija s področja elektroenergetike ter največji proizvajalec in
trgovec z električno energijo na veleprodajnem trgu v Sloveniji. Združene hidroelektrarne,
termoelektrarne in premogovnik v eno blagovno znamko - skupino HSE - skupaj proizvedejo velik delež
električne energije v Sloveniji.
http://www.hse.si
Energetika Ljubljana, d.o.o., opravlja dejavnost daljinske oskrbe s toploto (vročo vodo in paro) in
oskrbo z zemeljskim plinom.
http://www.jhl.si/energetika
Premogovnik Velenje svojo uspešno zgodbo gradi na temeljih tradicije in lastnega znanja, z najboljšo
tehnološko opremo, s pripadnostjo zaposlenih, ki so vrhunsko usposobljeni na različnih področjih, ter s
smelo začrtanimi razvojnimi koraki, ki so usmerjeni vse do leta 2054.
http://www.rlv.si
Za energične Električna energija povezuje svet. Z
njo trgujemo daleč prek meja Slove-
meje ne obstajajo. nije. Z uresničevanjem naše razvoj-

ne strategije postajamo pomemben
člen elektroenergetske oskrbe na
področju Srednje in Jugovzhodne
Evrope. Tak položaj nam omogoča
dejavnejše sodelovanje pri oblikova-
nju tujih trgov z električno energijo
in doseganje ustreznejše strukture
energetskih virov. S tem zmanjšuje-
mo tveganje za uspeh poslovanja.
!
Souresničujemo energetsko zasnovo in

oskrbo mesta Ljubljana z okolico
Energetika Ljubljana, d.o.o., opravlja dejavnost

daljinske oskrbe s toploto (vročo vodo in paro)
in oskrbo z zemeljskim plinom.
S širjenjem omrežja za daljinsko ogrevanje in
omrežja za distribucijo zemeljskega plina ter s
priključevanjem obstoječih in novih objektov na
svoje razvejano omrežje, zagotavljamo velik
www.energetika-lj.si
delež energetskih potreb in skrbimo za

zanesljivo, okolju prijazno in cenovno
konkurenčno oskrbo mesta Ljubljane z okolico.
Smo največji v Sloveniji in med večjimi v

srednji Evropi ...
Energetika Ljubljana upravlja največji

oskrbovalni sistem s toploto in največji
distribucijski plinovodni sistem v Sloveniji. Po
razsežnosti sistemov in izkoriščenosti omrežij se
uvrščamo med razvitejše oskrbovalne sisteme v
srednji Evropi.
Naši aduti: zanesljivost, cenovna

konkurenčnost in okoljska sprejemljivost
Oskrbovalni sistemi Energetike Ljubljana:

- zagotavljajo dolgoročno zanesljivost in
zadostnost oskrbe,
- zagotavljajo cenovno konkurenčnost oskrbe z
energijo,
- so sprejemljivi za zdravje ljudi, okolje in
prostor,
- so zasnovani za zagotavljanje tehnološke
učinkovitosti ,
- delujejo na odprtem trgu zemeljskega plina,
- omogočajo učinkovito izrabo raznovrstnih
okolju prijaznih goriv za proizvodnjo toplote.
ISO 9001 Q-362

ISO 14001 E-197
Premogovnik Velenje svojo
uspešno zgodbo gradi na temeljih
tradicije in lastnega znanja,
z najboljšo tehnološko opremo,
s pripadnostjo zaposlenih, ki
so vrhunsko usposobljeni na
različnih področjih, ter s smelo
začrtanimi razvojnimi koraki,
ki so usmerjeni vse do leta 2054.
PREMOGOVNIK VELENJE ŠE NADALJNJIH 50 LET!
Naslov dela:
Termodinamika
Knjiga za uk in prakso
(Posodobljeni ponatis)
Avtor:
Prof. dr. Zoran Rant
Urednik:
Prof. dr. Matija Tuma
Oblikovanje naslovnice:
Veronika Saje, univ. dipl. ing. arh.
Naklada:
600 izvodov
Obseg:
XXV + 609 strani
Izdala in založila:
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za strojništvo
Aškerčeva cesta 6
Ljubljana
Tisk:
LITTERA PICTA d.o.o.
Ljubljana,
Rožna dolina IV/32-34
ISBN 961–6238–47–7

Termodinamika - Rant PDF

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Termodinamika - Rant PDF

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

UNIVERZA V LJUBLJANI

Pri izidu knjige je finančno sodelovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Ljubljana, 15. januar 2001

Izr.prof.dr. Mihael Sekavčnik

Ta knjiga je nastala iz predavanj o termodinamiki, katere imam na Fakulteti za strojništvo

Ljubljana, junija 1962.

1. O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH ........................................................................1

4.2 DIAGRAMI STANJA ................................................................................................ 40

6. PLINSKE ZMESI ...........................................................................................................81

9.5.3 Tehnična izvedba stalnotlačnega krožnega procesa........................................... 133

10.10.3Maksimalno delo iz sistema ...............................................................................191

12. AGREGATNE PREOBRAZBE ..................................................................................221

13. PREGRETE PARE, REALNI PLINI ........................................................................ 253

15.6.2 Zgorevanje vodika, zgornja in spodnja kurilnost ...............................................302

16.2.2.2 Kompresija ................................................................................................. 346

17.3.4 Podhladitev .........................................................................................................428

19.3.8.1 Lavalove šobe pri napačnem zunanjem tlaku............................................. 486

21.2.1 Sušenje vlažnega zraka.......................................................................................543

Simbol Ime Koherentna enota

A – pepel H – hladni tok

kr – krožni proces p – pravokotnik

1. O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH

1.1 SISTEMI MER

1.1.1 Giorgijev sistem mer

To enoto bomo na kratko imenovali kar kelvin.

Enoto dela izvajamo iz enačbe:

1.1.2 Veličinske enačbe

1.1.3 Tehniški sistem mer

1.1.4 Fizikalni sistem mer

Tudi fizikalni sistem ima posebno enoto:

1.2 RAZLIKE MED SISTEMI MER

kjer je g zemeljski pospešek. Enota mase v tehniškem sistemu je tedaj:

temveč z normnim zemeljskim pospeškom:

To je koherentna masa sistema, kateri daje sila 1 kp pospešek 1 m s −2 . Ta enota mase se

Tabela 1.1: Nekatere enote sistemov mer

fizikalni tehniški sistem –

sila g cm s-2 = dyn kp N

energija g cm2 s-2 = erg kp m Nm=J

Tabele za preračunavanje enot različnih merskih sistemov:

Tabela 1.2: Sila

Tabela 1.3: Tlak

Enota bar kp cm 2 Torr

1 bar = 10 5 N m 2 1 1,0197 750,06 0,98692 14,5038

1 kp cm 2 0,9807 1 735,56 0,96784 14,223

1 Torr = 1 mm Hg (0°C ) 1,333·10-3 1,3595·10-3 1 1,3158·10-3 0,01934

1 atm 1,01325 1,03323 760 1 14,696

1 lb sq.in 0,06895 0,07031 51,715 0,06806 1

Tabela 1.4: Energija

Enota J kp m kcal kW h Btu

1 kpm 9,80665 1 2,34228·10-3 2,72407·10-6 9,29491·10-3

1 kcal 4186,8 426,935 1 1,16300·10-3 3,96832

1 kWh 3,6·106 3,670978·105 859,845 1 3,41214·103

1 Btu 1,055056·103 1,075857·102 0,251996 2,93071·10-4 1

Tabela 1.5: Specifična toplota

Enota J kg K kcal kg K Btu lb. deg

V termodinamiki se nenehno bavimo z energijami. Kakor bomo še videli, je naloga

2.1 NAKOPIČENE ENERGIJE

2.1.1 Potencialna (geopotencialna) energija

Za dvig mase m z nivoja h0 na nivo h1 je potrebno delo:

0W1 = g m (h1 − h0 ) = F (h1 − h0 ) 1 (2.1)

2.1.2 Kinetična energija

Da bi pospešili mirujočo maso m na hitrost w z , moramo proti vztrajnosti mase opraviti