Grška zgodovina

Dodatek: bolj podrobno predstavljene programske vsebine

 Navzočnost Grkov v današnjem slovenskem prostoru in v
njegovem bližnjem sosedstvu
JADRAN V PREDKOLONIJALNI DOBI IN V OBDOBJU KOLONIZACIJE
Območje današnje Slovenije in bližnjega sosedstva ni bilo vključeno v razvojni krog
grške civilizacije. V 4. stoletju so Grki prišli v njegovo bližino, a niso pustili zanesljivih
sledi o navzočnosti - ne moremo govoriti o grški zgodovini tega prostora, ki je svoj
razvojni prag prestopil šele ob prodiranju Rimljanov.
Zgodovina Grkov na Jadranu je malo poznana. Odnosi grškega prostora s
jadranskimi obalami so zelo stare – njihovi začetki sežejo že v neolitik, in se
nadaljujejo v bronasti in železni dobi. To potrjujejo arheološke najdbe, ki ohranjajo
spomin na trgovske poti, po katerih je potekala izmenjava sredozemskega brona in
baltskega jantarja. Območje severnega Jadranskega morja je bilo od trinajstega
stoletja pr.Kr. važno stičišče trgovskih poti, ki so vodile v centralno Evropo oz. po
Padu v notranjost Italije.
Viri za severno Jadransko morje, ki so se ohranili v celoti ali v fragmentarni obliki, so
izrazito heterogeni: posredujejo nam mitografsko, zgodovinsko, praktično topografsko
ali obče zemljepisno gradivo, ki pa ne zadostuje, da bi si v polni meri ustvarili vtis
zgodovinske kontinuitete ali razvoja, ki ga je to področje kot križišče kultur doživljalo v
svoji zapleteni zgodovini. Predno preidemo na analizo virov za Jadran, je umestno
poudariti, da je že sam izraz "Jadransko morje" problematičen, saj gre za termin, ki ni
enoznačen: z njim antični avtorji namreč niso označevali vedno istega prostora. Prva
poznana imena sežejo v temno in arhaično dobo: Rheas Kolpos (Eshil, Prometej) in
Kronios Hontos (Apolonij z Rodosa, Argonautika).

Detajl napisa: Cronium, Hadriati-

cum, et Superum mare priscis qui-
busdam etiam Ionium et Rheae s-
inus (Kronovo, Jadransko in Zgor-
nje morje, za nekatere starejše tudi
Jonski in Rein zaliv).
Zgodovinski zemljevid Abrahama Ortela Panoniae et Illyrici veteri tabula (1590)
Morje je ime dobilo po etruščanskem trgovskem mestu ob Padu, Adria. Vsaj do 5.
stoletja pr.Kr. se je izraz Adrias nanašal samo na severni del današnjega
Jadranskega morja, in sicer na zaliv (intimus sinus) od Pada na zahodu
(imenovanega tudi Eridanos) do Libumov na vzhodu, kot lahko sklepamo iz
Herodota, Evripida in Hekataja. Južnejši del je pripadal Jonskemu morju. Šele z
nastankom sirakuških kolonij na obalah Italije in Ilirije so začeli antični avtorji v
Jadransko morje vključevati tudi južnejši del; ta proces je razviden pri Teopompu, za
Psevdo-Skilaksa pa se izraza Jonsko in Jadransko morje prekrivata.
V dobi kolonizacije so se na obalah Jadranskega morja najprej naselili Rodošani
(med 9. in 8. stoletjem pr.Kr.), nato pa Fokajci (v 7. stoletju), o katerih Herodot trdi, da
so pravzaprav odkrili to pokrajino. Prve grške kolonije so nastale ob koncu 7. In v 6.

1
st na južnem Jadranu: Epidamnos (627, danes Drač v Albaniji), Apollonia (588,
danes Pojani v Albaniji), Korkyra Melaina (danes Korčula, Hrvaška) in Epidayron
(danes Cavtat, Hrvaška). S tem je Jadransko morje postalo obrobni del grške
ekumene, vendar je bil prodor v ta svet zelo počasen.
Medtem ko sta v 6. stoletju pr.Kr.
zanimanje za Jadran kazala zlasti
Korint in Korkira, so v petem
stoletju vse več moči pridobivale
Atene, ki so v dobi od Pejzistrata
do Perikla doživljale fazo
ekspanzije. Atenci so si tu v
zavezništvu z Etruščani skušali
pridobiti vplivno cono nad
rodovitno padsko nižino, tudi zato,
ker so se na Tirenskem morju vse
bolj uveljavljali Kartažani. Na
obalah Jadranskega morja so v
tej dobi nastajale trgovske
naselbine (emporiji), kjer se je
staroselski element spajal z
Etruščani in Grki. To ravnotežje je
porušil vpad Keltov v Padsko
nižino v dobi, ki sovpada s
peloponeško vojno. Vlogo vodilne
Grške kolonije na južnem Jadranu sile so zlasti v obdobju krize, ki so
jo Atenci in njihovi zavezniki doživljali po Antalkidovem miru, prevzeli Sirakužani.
Voditelj sirakuške ekspanz-
ije je bil Dionizij Starejši, ki
je razširil svoj vpliv tako v
območju ustja Pada kot v
južni Dalmaciji ter na obeh
straneh Otrantskega preliva
z namenom, da zavlada
nad celotnim t.i. Jonskim
morjem. Razvoj kolonizaci-
je proti severu je posledica
poskusa sirakuškog tirana
Dionizija I. (430-367), da
zgradi sirakuški pomorski
imperij in dvigne Sirakuze v
velesilo grškrga Zahoda.
Sirakuška kolonizacija obal
Jadranskega morja je bila
šibka. Nastalo je nekaj (10)
manjših naselbin na otokih
in malo na kopnem. Dežela
je le malo privlačna: malo
rodovitne zemlje, obala pro-
Grška kolonizacija srednjega in severnega Jadrana
metno zaprta z gorami, teda

2
nji prebivalci Histri, Liburni in Iliri pa so bilo dokaj neprijetni sosedi - morski
razbojniki.Vse to je vodilo k majhnemu zanimanju za deželo, zato so Grki Jadransko
morje slabo poznali. Na severnom Jadranu (Tržaški zaliv in zaledje), je bila skromna
grška prisotnost, ki jo dokazujejo maloštevilni in slabi viri. Ne vemo, kdaj se Grki tu
pojavijo.
Kljub navedenim dejstvom pa moremo na podlagi virov priti do ugotovitve, da je to
območje obstajalo v zavesti izobraženega grškega človeka vsaj od klasične dobe
dalje. Grki so ta prostor vsaj delno poznali - znanje o njem je pri njih včasih
presenetljivo točno, drugič pa nas presenečajo velike (kardinalne) geografske zmote.

MITOLOŠKO IZROČILO: ARGONAVTI, NAUPORT (VRHNIKA) IN EMONA (LJUBLJANA)

Da so Grki to ozemlje vsaj okvirno poznali, nam kaže predvsem mitološko izročilo.
Najpomembnejše je izročilo o Argonavtih, ki je v grškem mitološkem ciklu postavljeno
v 13. stoletje (Evzebij-Hieronimova kronika - 1270; ¾ stoletja pred trojansko vojno).
Argonavti so bili v grški mitologiji skupina junakov, ki so na ladji Argo (od tod tudi ime
Argonavti) iz Jolka v Teslaiji spremljali Jazona v Kolhido, kjer je bilo spravljeno zlato
runo. Obstaja vrsta različic o tem, po kateri poti so se grški junaki vračali iz Kolhide v
domovino; ena se navezuje tudi na naš prostor. Apolonij z Rodosa (ep Argonautika)
navaja smer povratka tako: Črno morje - Istros (Donava) - »Jonsko morje« - Eridan -
Rodan in skupno povsem fantazijsko razvodje rek na daljnem severozahodu,
odkoder teče Ren v Ocean, Pad v Jadransko morje in Rodan v "Sardinski zaliv".
Apolonijeva Argonautika kaže, da so si tedanji Grki predstavljali, da je od severnoga
Jadrana do izlive reke Donave zelo majhna razdalja, ime Histria (Istra) so povezovali
z Donavo (Istros), a predstavo o ozkem območju na severu kaže tudi t.i. donavska
bifurkacija, ki omogoča plovbo iz Črnega v Jadransko morje.
Ohranjeni viri, ki v okviru
te različice sporočajo bolj
natančne geografske po-
datke, so pozni, saj sega-
jo najstarejši med njimi
(npr. Plinij Starejši) v zgo-
dnjo cesarsko dobo, ostali
pa so iz poznoantične do-
be ali celo iz poznega bi-
zantinskega cesarstva. Ti
zapisi se opirajo na sta-
rejše zapise, povečini iz
zgodnje dobe rimskega
cesarstva ali v najboljšem
primeru iz pozne heleni-
stične (oz. sočasne repu-
blikanske) dobe.
Plinij Starejši (27-79) je v Popotovanje Argonavtov
svojem Naravoslovju ob opisu desete italske regije Venetiae et Histria grajal napačne
geografske predstave starejših avtorjev o jadransko-črnomorski bifurkaciji in
poimenovanje Istre po Donavi. Iz Plinijeve kritike starejših virov je očitno, da je bila
predstava o začetkih Navporta kot argonavtske naselbine spočetka prevladujoča in
se navezuje na vlogo tega kraja kot najstarejšega središčnega kraja v današnji
osrednji Sloveniji.

3
Zosim je v svoji Zgodovini (ok.
500) poročilo o nastanku
Emone vključil v opis Alarihovih
pohodov 408. Omenja, da so
Emono ustanovili Argonavti.
Cerkveni zgodovinar Sozomen
je v Cerkveni zgodovini (med
leti 439 in 450) poročal o
Konstantinovi zmagi nad proti-
cesarjem Maksencijem 312. V
nadaljevanju opisa blagodejnih
posledic, ki jih je zmaga
prinesla italskim ljudstvom, je
dodal mitološki vložek o
Argonavtih (ustanovitev mesta Lega Nauportusa in Emone na trgovski poti
Emona). med Tržaskim zalivom in porečjem Save in Donave
Bizantinski cerkveni zgodovinar iz 14. stoletja, Nikefor Kalist, povzame Sozomenovo
poročilo o nastanku Emone, le da ga je vstavil v drugačno sosledje zgodovinske
pripovedi.
Vir, ki prvi omenja argonavtsko ustanovitev Emone je v celoti izgubljeno delo Poroke
božanskih herojev Pejsandera iz Larande (zgodnje 3. stol. po Kr.). Zdi se, da je
navedel tedaj poznano mesto Emono namesto Navporta, ki je ostal v rimski cesarski
dobi naselbina lokalnega pomena na upravnem območju rimske kolonije Emone.
Zanimiva je podobnost med imeni Emona in Haemonia (= staro ime za Tesalijo),
odkoder so izhajali Argonavti.

OSTALO MITOLOŠKO IZROČILO. HIPERBOREJCI,DIOMED IN ANTENOR, KOLHIDCI

O poteh ki so dom-
nevno vodile čez slo-
venski prostor do Gr-
čije pripoveduje le-
genda o Hiperborej-
cih, mitičnemu ljud-
stvu, ki je prebivalo
onkraj severnega
vetra (prebivali naj bi
verjetno v srednji Ev-
ropi). Herodot poro-
ča da je pri tem
ljudstvu Apolon pre-
živel del svoje mla-
dosti pred svečanim
prihodom v Delfe. Pot hiperborejskih daril do Apolonovega svetišča na Delosu
Hiperborejci so vsako leto pošiljali po slih dragocena darila v Apolonovo svetišče na
otoku Delosu. Druga znana, najbolj zahodna postaja je bila Adria(s) - Jadransko
morje.
Tudi ime Istre naj bi bilo povezano z legendo o Argonautih. Njihovi zasledovalci
Kolhidci naj bi Istri dali ime, ker jih je po številnih rečnih izlivih v morje spominjala na
črnomorsko pokrajino, ki se je tedaj imenovala Istra (današnja Dobrudža v Romuniji,
in sicer po spodnjem toku reke Donave, ki soj o Grki imenovali, Hister/Ister ali Istros).

4
Po legendi naj bi Kolhidci tudi ustanovili mesto Polai (= mesto beguncev), današnji
Pulj, po nekaterih različicah tudi Aegido (Koper) in Emonio (pri današnjem
Novigradu). Namreč, ko Kolhidci skušajo priti Grkom na sled, a ker jih Hera ustavi, se
iz strahu pred kraljem, ker niso izpolnili njegovega ukaza (vrnitev zlatega runa),
odločijo za življenje v izgnanstvu.
Na isto izročilo se navezuje ime otočja Absyrtides (Kvarnerski otoki?), ki naj bi
izhajalo iz imena tam ubitega Medejinega brata Apsirta. Ko Apsirt Jazonu zapre
dohod na morje in namesti svoje sobojevnike na otoke ob obali, Medeja Jazona
prepriča, da z nakano ubije njenega brata, nato pa zbežijo na otok Elektrido ob
Eridanu (Brijunski otoki?).
To mitološko izročilo omenjajo geograf Strabon in tudi drugi pisci, kot npr. Pomponij
Mela in Plinij. Tudi Timava se povezuje z legendo o Argonavtih, ki naj bi prenesli
razstavljeno ladjo od Navporta do morja blizu Tergesta (Trsta).

Diomedov kult na Jadranu

Strabon omenja tudi svetišče grškega heroja Diomeda ob izviru Timava, ki je v antiki
bilo ob ustju kraške reke Timave (delno gre za vodo reke Reke, ki ponikne v
Škocjanskih jamah), ki prihaja na dan ob naselju Štivan in se izliva v morje v
Pancanski zaliv pri Tržiču. Kult Diomeda je bil dokaj razširjen med Veneti - v

5
jadranskem prostoru se pojavi najbrž že v času vzpona Rodosa (rt Ploče južno od
Šibenika, na Palagruži, v delti Pada, v Apuliji). To območje so povezovali tudi s
trojanskim junakom Antenorjem, katerega kult je razširjen na Korčuli, dalmatinski
obali in na Beneškem. Antenor je bil domnevni ustanovitelj kraljestva v Veneciji (iz
Male Azije naj bi vodil pleme Enetov in ustanovil naj bi mesto Padua), kar naj bi
kazalo na trojanski izvor Venetov.
Bizantinski leksikograf Suidas (ok.1000) sporoča legendo o nastanku imena mesta
Viruna na Gosposvetskem polju, ki se naslanja na grški mit o Meleagru, ki je
pokončal kalidonskega merjasca. Suid pravi da je Norik) nekoč pustošil merjasec, ki
so ga poslali bogovi. Vsi so ga skušali pokončati, vendar je bil ves trud zaman.
Naposled je merjasca pokončal en mož in ga dvignil na ramena. Noričani so (tedaj)
poklicali moža (z besedo) Berounous, to je vir unus (en mož). Od tod je mesto
Berounous (Virunum) dobilo svoje ime.« O mitološki ustanovitvi Viruna na
Gosposvetskem polju poleg Suida, obstaja se en spis neimenovanega grškega
avtorja, ki je bil prvič objavljen leta 1872. Neimenovani avtor naj bi bil, po mnenju
zgodovinarja Herberta Grassla, Alexandros Polyhistor iz Mileta, ki je živel v Rimu v
Ciceronovem času (1. stol. pr. n. št.). Mnenje da naj bi Berounous po latinsko
pomenil "vir unus", v slovenskem en mož, je zapletena in tvegana historična
interpretacija
Ugotovitev: današnje slovensko ozemlje vsaj od začetka postopnega rimskega
prodora v ta prostor vključeno v predstavni svet antičnega človeka: Grki so se
zanimali za ta prostor, o njem imeli okvirne zgodovinske (mitološke) in geografske
predstave; vključijo ga v svoj miselni in idejni svet.

GEOGRAFSKI OPISI

Hekatajeva ekumena
Grško geografsko poznavanje Jadrana je bilo šibko, povezano z napačnimi
predstavami, ki so ovržene šele v avgustejski dobi, ko so Rimljani zaključili okupacijo
6
Podonavja. Prvi avtor, ki nam posreduje podatke o severnem delu Jadranskega
morja, čeprav v fragmentarni obliki, je Hekataj iz Mileta (približno 560-480 pr.Kr.).
Odlomki iz njegovega dela Periodos ges (Popotovanje okrog sveta) so se ohranili v
opusu poznega kompilatorja Štefana iz Bizanca iz 6. stoletja po Kr. Hekataj znanje
temelji na poročilih fokajskih pomorščakov. Za označevanje Jadranskega morja
Hekataj uporablja oba izraza, ki sta bila tedaj v rabi (Jonski zaliv, Jadranski zaliv).
Izmed ljudstev, ki živijo v njegovem severnem delu, omenja Histre, neidentificiran
narod Kavlikov in Liburne. Ohranil se je tudi opis, ki priča o rodovitnosti pokrajine.
Nekateri kritiki so podvomili o pristnosti tega opisa, saj gre za podatke, ki bi lahko
zašli v tekst pozneje; podobne informacije dajeta namreč tudi Teopomp in Psevdo-
Aristotel.
Atenski trgovci se za severnovzhodne obalne pokrajine niso zanimali (ni poročil). Od
4. st. dalje obstajajo viri o napačni razlagi rečnega sistema Podonavja (= predstava o
jadransko-črnomorski bifurkaciji). Npr. Aristotel v svoji Zgodovini živali omenja selitev
neke vrste (trichíai - sardele) iz Egejskega v Črno morje in nazaj. Helespontski ribiči
so ribe lovili samo pri prehodu rib iz Egeja v Pont, in ne obratno. Aristotel je to
pojasnil s dejstvom da se ribe vrnejo v Egej po Donavi in Jadranu, ker se en rokav
Donave izliva v Jadransko, drugi pa v Črno morje.
Prvi obširnejši tekst, ki se je ohranil in daje celovit prikaz jadranskih obal, je Periplos,
ki je do nas dospel pod imenom Skilaksa. Ta je med leti 519 in 512 pr.Kr. kot Darejev
admiral obplul Arabijo. Med filologi je dolgo prevladovalo mnenje, da gre za
ponaredek iz 4. stoletja, danes pa se vse bolj uveljavlja prepričanje, da je ta spis
nastal v 6. stoletju kot praktičen priročnik za plovbo in da torej ne temelji na literarnih
virih, kar je bila razširjena communis opinio. Ko so v kasnejši dobi to delo začeli
uporabljati kot učbenik geografije, so v različnih trenutkih zašle v besedilo glose,
opombe in pripisi, s katerimi je večje število nam neznanih uporabnikov tekst hotelo
dopolniti in ažurirati. Kdaj je Periplos nastal v obliki, ki se je ohranila do danes, ne
moremo določiti, terminus ante quem pa je nedvomno doba Aleksandra Velikega.
Za Psevdo-Skilaksa Jonsko in Jadransko morje sovpadata; Skilaks je prvi avtor, ki
jasno začrta meje Jadranskega morja: to sega do Hidranta na zahodu in Keravnijskih
gora na vzhodu. Tisti del besedila, ki nam posreduje podatke o severnem Jadranu, je
hudo iznakažen. Psevdo-Skilaks nam ozemlje prikaže v tehniki objadranja, to je z
naštevanjem narodov, ki živijo ob obali: Tireni, narod Keltov (tu je notranji del
Jadranskega morja), narod Venetov in (na njihovem ozemlju se nahaja reka Eridan),
narod Histrov (in reka Hister, ki se izliva tudi v Pont, tj - v Egipt), narod Liburnov ( na
obali, mesta Lias, Idasa, Atienites, Diirta, otoki Istris,Elektride, Mentoride).
Identifikacija liburnijskih mest je zelo težavna, saj gre za toponime, kijih v kasnejši
tradiciji ne srečujemo. Istris bi lahko identificirali s polotokom Istro, za katero je avtor
mislil, da je otok. Elektride (jantarske otoke) omenja tudi Apolonij Rodoški, ki jih
postavja ob ustje Pada (Brijuni?). Narod Mentorov citirata še Psevdo-Skimnos in
Psevdo-Aristotel.
Delo, ki se je ohranilo pod imenom Psevdo-Skimna, temelji na podatkih iz prejšnjih
stoletij: gre za krajši kompendij v jambskih trimetrih o deželah Evrope, Azije in Libije
(Afrike), z naslovom Periegesis. Skimnovo akme postavljamo običajno okrog 185
pr.Kr.; v obliki, kakršno jo poznamo danes, pa je to delo anonimnega avtorja verjetno
nastalo kasneje, saj je posvečeno Nikomedu II. ali III. (približno 149-95 pr.Kr.).
Zamišljeno je bilo verjetno kot šolski učbenik (v njem npr. ni najti podatkov o
razdaljah, ki jih vsebuje Psevdo-Skilaksov Periplos), avtor je informacije črpal zlasti iz
Eratostenovih zemljepisnih spisov in drugih del iz 3. in 2. stol. pr.Kr.

7
 Shema Skilaksevega objadranja (opisa) Jadrana
Podatke o severnem Jadranu posreduje Psevdo-Skimnos na dveh mestih: najprej se
spomni Keltov, Venetov in Histrov, v nadaljevanju pa posveti temu območju širši opis,
pri katerem predstavljajo zanimivo novost metereološki podatki. Tekst je posebno
zanimiv, saj je v njem avtor strnil najbolj razširjene predstave, ki so jih Grki imeli o
tem ozemlju: Hister se izliva v Jadransko morje, Jadransko morje ločuje od Ponta le
majhna razdalja (zato identificira Histre s Tračani). Iz njegovega prikaza je razvidno,
da je dežela izjemno rodovitna, kar je značilno tudi za pričevanja drugih antičnih
piscev. Ob Apsirtidah omenja avtor še Elektride (Jantarske otoke) in otoke, kjer se
nahajajo najdišča kositra.
Najpomembnejši grški vir o severnem Jadranu je delo Geographika grškega
geografa, zgodovinarja in filozofa Strabona (63 pr. n. št. - 24 n. št.), iz Amaseje v
Pontu, (danes Amasja v Turčiji). Podatki, ki nam jih Strabon posreduje o severnem
Jadranu, so razpršeni po številnih delih (knjigah) Geografije. V prvi knjigi je beseda o
virih, ki pripovedujejo o vrnitvi Argonavtov v domovino, pa tudi o tistih v zvezi z
Enejem, Antenorjem in Veneti. Čeprav Strabon odločno odklanja teorijo o
črnomorsko-jadranski bifurkaciji Histra in nasprotuje tradicionalni predstavi, da se ta
reka izteka tudi v Jadransko morje, se na te mitične pripovedi sklicuje, da bi proti
Eratostenu dokazal, daje bilo tudi v antiki mogoče prepluti velike razdalje.
V četrti in peti knjigi opiše Strabon tako morfološko kot etnografsko zahodni del
severnega Jadrana, v katerega vključuje tudi predalpski in alpski prostor: omenja
Norike in Karne. Strabon poudarja zlasti pomembnost Akvileje, od koder trgovsko
blago po rečnih poteh dospe do Donave.

8
 Trgovske poti - Aquileia
Na začetku pete knjige Strabon nakaže fizično sliko Italije in v glavnih obrisih opiše,
kako so Rimljani postopoma prodrli proti severa in jo v celoti zasedli. Poleg analize
ekonomskih danosti vsebuje besedilo tudi številne mitološke pripovedi. Severni
Jadran Strabon, pod vplivom grške kulture, postavlja v dimenzijo, ki prehaja v mit, kar
je za opis srednje in južne Italije manj značilno. Grški pisec trdi, da so Pulj ustanovili
Kolhidci, Medejini zasledovalci. Opis izvira Timava, gaja in Diomedovega svetišča
prerašča v podobo veličastne lepote. Po eni strani Strabon odklanja to mitično
tradicijo in jo enači z nesmiselnimi fantazijami, po dragi se ne more upreti njeni
mikavnosti in očarljivosti ter se k njej stalno vrača. Upoštevati pa moramo tudi
dejstvo, da je to območje med 3. in 1. stoletjem pr.Kr. z romanizacijo in uokvirjenjem
v geopolitični sistem Avgustove dobe popolnoma spremenilo videz. Ko piše, ima
Strabon pred seboj novo stvarnost, vendar v svojem opisu tradicionalne podobe
dežele ne spremeni radikalno, pač pa jo dopolni, tako da vanjo vnese celo vrsto
podrobnosti iz novejše zgodovine. Novice, ki jih posreduje, niso vedno iz prve roke:
med svojimi viri poleg uradnih dokumentov večkrat citira Polibija in Pozejdonija,
včasih pa se sklicuje celo na staro pesniško tradicijo, na Homerja in Kalimaha.
Komentatorji so opazili, da so informacije, ki se nanašajo na obalo in ravninski svet,
večinoma zastarele in nepopolne, tiste v zvezi z alpskim svetom pa so sodobnejše in
bogatejše, večkrat jih navaja z namenom, da bi slavil Avgusta in moč rimskega
imperija.Če z ene strani ni povsem točno govoriti o pluralnosti podob, ki nam jih
Strabon daje o severnem Jadranu, in če lahko težnja, da bi te različne podobe
skušali navezovati na posamezne predstavnike prejšnje zemljepisne tradicije, privede
do nesmiselne fragmentarizacije njegovega dela, z druge strani ni povsem

9
neumestno trditi, da je eden izmed vzrokov za tako situacijo raznolikost virov, ki jih je
avtor imel na razpolago.

GRŠKA ZEMLJEPISNA IMENA

Na določeno grško navzočnost v današnjem slovenskem prostoru kažejo tudi grški
toponimi. Od 60 znanih grških toponimov je le okoli 30 lokaliziranih. Vprašanje njhove
interpretacije je zapleteno, ne le zaradi nejasne etimologije, temveč, ker so vsi
sporočeni v virih poznega nastanka.
Poleg že omenenega poimenovanja Emone, Navporta in Istre se da po nekaterih
imenih na slovenski obali sklepati, da bi lahko bila plod grškega vpliva. To velja za
Aegido (Koper). Aegida je v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene. Teza,
da naj bi Koper dobil ime po boginji Ateni se opira tudi na eno od varijacij mitoloških
zgodb, po kateri naj bi boginja Atena tu izgubila svoj ščit. Kot možen vir za to
poimenovanje se navaja tudi gtška beseda "ege" – koze: Aegida bi torej pomenila
"kozje" ali "kozji otok" (podobno ime ima grški otok Aegina blizu Aten. Antična Aegida
je verjetno stala ob reki Rižai, več kot kilometer stran od današnjega Kopra. Grškega
porekla je tudi antični toponim za dnašnji Piran – Piranon (ali Piranum - Pyrrhanum).
Ena od teorij o nastanku imena mesta razlaga da izvira iz grške besede "pyr" –
ogenj, češ da je prvotno naselje služilo predvsem kot svetilnik za ladje. Na območju
današnje Izole se je že v antičnem času razvilo naselje, katerega ime ni zanesljivo
sporočeno. Omenjata se imeni Alun in Haliaetum. Obe imeni sta v grščini povezani z
izrazom za sol oziroma soline ("halos" v grščini pomeni sol ali tudi morsko vodo).
Očitno grško je antično ime mesta Novigrada na izlivu reke Mirne – Neapolis. Vse
tiste toponime beleži Anonimni Ravenčan v svoji Kozmografiji (6.-7. stoletje).
Za Kras se imenska kontinuiteta izvaja iz grške besede "karusadus" ali "karusadios",
čeprav se domneva, da je beseda še starejšega izvora (morda iz korena "kara/gara",
kar naj bi pomenilo kamen). Po eni od domnev bi bilo lahko ime rimske trdnjave As
Pirum na Hrušici pri Colu v resnici grškega izvora, izvedeno iz že omenjene besede
"pyr" (s pomenom signalni ogenj).

Lokalizacija nekaterih grških toponimov

10
Istega izvora je ime poštne postaje Pyrri nekje v hrvaškem Zagorju, med Medvednico
in Kalnikom. Strabon v svoji Geografiji omenja imeni Okra in Lugeon: "…pelje pot
čez Okro tudi iz Tergesta, karnijske vasi na barje, imenovano Lugeon."
Ime Okra (Razdrto) je etimološko povezano z grško besedo, ki pomeni vrh, najvišja
točka, ter predvsem z grškim in starolatinskim samostalnikom "ocris" - razjeda,
skalna gora. Ime Lugeon (verjetno Cerkniško jezero) je etimološko povezano s grško
besedo "lygos" (navadna konopljika, grm ki doseže višino do šest metrov, avtohtono
raste v Sloveniji, ustrezajo mu rečni bregovi, morske obale in druga vlažna rastišča).
Strabon omenja tudi Korouanke, današnje Karavanke.
V današnjem slovenskem ozemlju je grških zemljepisnih imen malo, saj njihov delež
znaša v primerjavi z vsemi poznanimi ok. 1/20. V celoti je grških zemljepisnih imen v
našem prostoru malo, vendar njihov obstoj podpira Šašelovo mnenje, da je grški
element v tem krogu bolj intenziven kot bi pričakovali.

MATERIJALNI VIRI
Materijalni viri so maloštevilni. V slovenske kraje so izdelki grškega izvora zašli bolj
poretko. Prihajali so po trgovskih poteh, pretežno morskih, kot menjalno blago.
Raziskave dokazujejo, da je bilo stikov več v zgodnjih kot v kasnejših obdobjih grške
antike (v t.i. temni ali prehodni, arhaični, manj v klasični in še manj v helenistični
dobi). Predmete grškega izvora (vojaška oprema iz brona in tudi železa, nakit,
posodje) so našli v kultnem središču iz 11. do 9. stoletja pr. n. št. v Škocjanu blizu
Divače (pojavljajo se hipoteze, da je bil kompleks škocjanskih jam povezan s kultom
mrtvih – čaščenje boga Hada). Železne najdbe v najbolj zanimivem škocjanskem
najdišču, v Mušji jami (npr. meč), odpirajo hipotezo, da je že okoli leta 1000 pr. n. št.
prišlo do kontakta med grškim in jugovzhodnim alpskim svetom. Posredno je grška
omika vplivala na situlsko umetnost in tudi na tedanjo oborožitev (oklep).Situlska
umetnost je predstavljala vrhunec likovnega ustvarjanja železnodobnega človeka na
slovenskih tleh in je bila prisotna od 7. do 4. stoletja pr. n. št. Bistvo pripovedei te
umetnosti na bronastih vedricah je ozražalo kultno-religiozne predstave takratnega
sveta, ki jih je izoblikoval grški svet.

Najdišča atiške keramike na Jadranu

11
V času temne dobe se kažejo vplivi pri nakitu iz 9. do 7. stoletja pr. n. št.
(polmesečaste fibule). Lončarske izdelke grškega izvora iz obdobja od 7. do 4.
stoletja pr. n. št. so našli v najdiščih: Stična, Magdalenska gora, Most na Soči,
Poštela na Pohorju, Sevnica, Starše pri Mariboru. To so bili večinoma predmeti uz
grških kolonij v južni Italiji (Magna Graecia). Keramiko grškega izvora (grško-italske
in nekatere druge vrste amfor, megarske skodelice itd.) iz kasnejšega obdobja so
odkrili v najdiščih na Srminu, v Piranu in Ljubljani.
Ni poznan primer najdbe grškega novca iz arhaične in klasične dobe, grški novci iz
helenistične dobe najdeni v različnih delih Slovenije.
Preko trgovinskih postojank na današnjem slovenskem ozemlju je potekala med 8. in
7. stoletjem pr. n. št. blagovna razmenjava z vzhodnim Sredozemljem in pozneje z
grškimi kolonijami na Jadranu. Po letu 600 pr. n. št. so se grški interesi usmerili bolj
proti zahodni Evropi. V tem obdobju so Histri iz Istre trgovali z etruščansko-grškim
trgovskim mestom Spino (ob reki Pad), ki je bilo ustanovljeno v 6. stoletju. Preko
naših krajev so trgovali predvsem etruščanski in venetski trgovci, občasno pa tudi
trgovci iz Grčije in z vzhoda. Od materialnih vplivov grškega sveta je
najpomembnejše posredovanje železa v srednjo Evropo (v Grčiji se je železna doba
začela sredi 11. stoletja pr. n. št.), vključno s slovenskim ozemljem. Predvideva se,
da se je železo širilo vsaj po dveh poteh. Celinska pot je tekla po Donavi, druga –
sredozemska pa je vodila po Jadranu oziroma preko Italije. V kontekstu grških
vplivov se lahko omenijo tudi oljke. Stari Grki so oljke prinesli na jadransko področje
(vzhodnojadransko obalo in južno Italijo). Podobno velja za vino. Znanje pridobivanja
vina so na jadransko področje prinesli stari Grki. Na grški izvor prve vinske trte na
območju Istre bi lahko kazalo ime zaliva Kalavojna (ta sestavljena beseda izhaja iz
grških besed za "dobro vino") pri Puli. Ni pa dokazov (ohranjenih materialnih virov) o
dejanski prisotnosti antičnih Grkov na današnjem slovenskem ozemlju. Nedvomno je
prihajalo vsaj do posrednih stikov preko trgovine. Na podlagi teh najdb ne pridemo do
historičnih zaključkov, ki bi presegali že znano dejstvo, da gre za ozemlje na obrobju
helenističnega sveta. Svet helenizma je dosegel Istro, vendar je njegov prodor v
notranjost Slovenije minimalen.

12
 Atenska družbena ureditev
zlasti vprašanje atenske demokracije
GRŠKA POLIS
Zavest o enotni državi je bila Grkom vedno tuja. Ustanavljali so mestne državice –
polis, v katerih so si uredili življenje po svojih merilih. Vzroki za razcepljenost: težko
prehodna pokrajina, prepričanje, da je velika država neučinkovita (Platon pravi, da je
idealen polis s 5040 prebivalci, s takim številom prebivalcem, bi imel vsak
posameznik možnost za odločanje), različna plemena (zavest o pripadnosti različnim
grškim plemenom je vseskozi močna).
Grška polis je bila središče političnega, gospodarskega, verskega, kulturnega,
pravosodnega, socialnega, vojaškega, in upravnega življenja stare Grčije. Prvi polis
so nastali v Mali Aziji, kasneje je tako organiziranje grške družbe postalo splošno.
Kako nastajajo polis? Ob vzpetinah ali akropolah (utrdba), zaradi obrambe/zaščite.
Na vzpetinah so se najprej naselili kralj in plemstvo, potem obrtniki in trgovci, na
mesto se navežejo še okoliški prebivalci – kmetje. Polis nastanejo tudi z
združevanjem manjših naselij. Agora – mestni trg – je središče vsake polis. V Grčiji je
nastalo veliko majhnih polis, za vse polis je bila značilna razdrobljenost /
partikularizem. Polis niso razvile občutka medsebojne povezanosti.
Vsak polis je bila zaključena upravna, politična in gospodarska enota, prizadevala si
je za lastno avtarkijo, avtonomijo in elevterijo. Avtarkija - gospodarska
samozadostnost. Avtonomija – samouprava.Elevterija - zunanjepolitična neodvisnost.
Mestne državice so se medseboj razlikovale: različna velikost polisa (po površini od
100 km2 naprej –Šparta 8400 km2, Atene 2550 km2), gospodarska različnost, razlike
v družbeni in politični ureditvi, v kulturnih dosežkih, po denarju, koledarju, merah in
utežeh, čaščenju kraljevih božanstev.
Kaj je Grke povezovalo (konstruktivni elementi)? Skupni jezik (indoevropski jezik,
mešanica jezika prvotnih prebivalcev) in pisava. Grška mitologija (močno vpliva na
religijo, miti pripovedujejo o človekovem kljubovanju bogovom). Homerjeva epa –
mitološka epa Iliada in Odiseja, prvi znani deli grške književnosti. Olimpijske igre – od
776 pr. n. do 393, posvečene Zevsu, športna in verska prireditev, razvile so se iz
slovesnosti v čast umrlim, štetje let po igrah, udeležijo se jih vsi Grki, trajajo 5 dni,
olimpijski mir -2/3 mesece, olimpijske discipline. Preročišče Delfi posvečeno bogu
Apolonu. Grška kolonizacija. Skupni sovražnik – Perzija (grško – perzijske vojne, 499-
479 pr. Kr.)

OBLIKE VLADANJA V POLIS

Oblike vladanja v polis so bile različne: poleg kraljevine še aristokratska, oligarhična,
tiranska in demokratična. Politična ureditev je bila odvisna od ustave polis. V polis so
živeli tudi ljudje, ki niso imeli političnih pravic. Brez njih so bili tujci (meteki v Atenah)
ali pa ljudje, ki jim te pravice niso pripadale po ustavi (heloti in perioki v Šparti).
Kraljevina (monarhija > monos - eden, archia - vlada = samovladje). Kraljeva oblast
je v času uveljavljenja polis slabela. Namesto kralja je upravne naloge države
prevzemalo plemstvo. Med 9. in 7. stol. pr. Kr. je kraljeva oblast večinoma povsod
propadala, ohranila se je samo v najbolj zaostalih predelih Grčije ( Makedonija, Epir).
Med pomembnejšimi državami se je obdržala v Šparti.
Aristokracija (aristoi – najboljši, kratein – vladati): namesto kralja se je v državi vse
bolj uveljavljalo plemstvo. Moč so si povečali s prisvajanjem na račun malih in
propadlih kmetov, sčasoma pa so si prisvojili tudi politično oblast. Prehod iz kraljevine
v aristokracijo je potekal postopoma. V Atenah so kralju oblast omejili na deset let in

13
jo leta 682 pred Kristusom popolnoma odpravili. S hitrim razvojem trgovine so oblast
aristokratov ogrožali bogati meščani.
Oligarhija (oligos – majhen, archein – vladati): po vzoru maloazijske države Lidije so
Grki v 7. stoletju pred Kristusom začeli kovati denar, ki je zelo pospešil razvoj družbe
in gospodarstva. Napredek trgovine in obrti so izkoristili nižji sloji, ki prej niso imeli
ugleda, bogastvo pa jih je povzdignilo v vodilni sloj družbe. Vladavino majhnega
kroga finančnih ali zemljiških bogatašev so imenovali oligarhija in je bila po načinu
vladanja zelo podobna aristokraciji.
Tiranija (tyrannos – človek, ki vlada brez ustave): tiranija se je najprej pojavila ob
Korintski ožini, močno pa se je uveljavila v mestih na Siciliji in v Mali Aziji in sprva ni
imela slabega pomena, kot ga ima danes. Z maloazijsko besedo tiran so sprva
označevali posameznika, ki je na oblast prišel s silo in se z oblasti ni hotel več
umakniti. Pri tem so ti posamezniki spretno izkoriščali družbene razmere med
vladajočo aristokracijo in novim slojem denarnih bogatašev brez političnih pravic.
Tako se je mnogo tiranov povzpelo na oblast s pomočjo nižjih slojev, katerim so prej
obljubili politične svoboščine. Ko so tirani prišli na oblast, so sicer na večino obljub
pozabili, vseeno pa so skrbeli za razvoj obrti in trgovine in tako izboljšali življenje
navadnim državljanom. Z ugodnimi posojili so podpirali kmete in tako zaustavljali beg
s podeželja v mesta, obrtnike pa so zaposlovali pri velikih javnih gradnjah(prekopi,
pristanišča, ceste, svetišča, mestna obzidja). S temi ukrepi so zmanjševali pomen
aristokracije v družbi in pospeševali razvoj srednjega sloja. Mnogi tirani so bili zelo
izobraženi ljudje (med sedmimi modrimi so bili trije tirani), ki so močno pospeševali
znanost in kulturo. Čedalje samozavestnejši ljudje niso bili pripravljeni v nedogled
prenašati oblasti tiranov, zato so jih veliko pregnali. Zaradi nasprotovanj so tirani
vladali vse bolj nasilno, tiranija pa je dobivala slabšalni pomen. Med najbolj
zloglasnimi sta postala sicilski tiran Falaris in Polikrates.
Demokracija (demos - ljudstvo, kratein - vladati): najvišji dosežek vladanja v polis je
bil demokracija – vladavina ljudstva. Po grških merilih je za demokratično družbo
veljala družba, ki je meščanom zagotavljala enake možnosti na vseh področjih. V
demokratično urejenih mestnih državah so meščani določali z glasovanjem v ljudski
skupščinah, razvili pa so tudi posebne svete. Ti so pripravljali osnutke zakonov, ki so
jih kasneje v ljudski skupščini potrdili ali zavrnili. Političnih pravic nikoli niso imeli
ženske in sužnji. Grške vladarje ahronte je – sprva dosmrtno, pozneje za dobo enega
leta – volil ljudski zbor in od njih zahteval poročila o opravljanju dolžnosti. Do teh
položajev pa je bilo upravičeno le atensko plemstvo. Šele v 5. stoletju pred Kristusom
je bilo s predstavništvom vseh atiških mest, "svetom petstotih", sodelovanje pri
volitvah dopuščeno tudi drugim slojem. Politična enakost je bila sicer omejena –
ženske in sužnji v polis niso imeli besede, celo tako pomemben nasprotnik plemiške
oblasti, kot je bil znan filozof Aristotel, je nenehno svaril pred vladavino "sodrge".
Vendar pa je svet – z vodstvom, ki se je menjavalo vsak dan – odločal o vseh javnih
zadevah. Bilo ni ne vlade ne strank. Grška demokracija je postala pravzor sodobnim
družbenim oblikam – vladanje ljudstva preko ljudstva in za ljudstvo, kot je ameriški
predsednik Abraham Lincoln leta 1863 opredelil svoj ideal.

ATENE
Na polotoku Atiki je nastal polis Atene, pod vplivom kretske kulture. Atene se prvi
razcvet doživele v mikenski dobi. V 8./7. stoletju se več samostojnih mest združi v
polis – synoikizem. Pogoji za poljedelstvo so bili skromni, zato so Jonci razvili obrt,
trgovino, denarne posle in pomorstvo. S trgovino so bogateli aristokrati. Ujetnike so
zdaj spreminjali v sužnje. Zasužnjevali niso le ujetnikov; če je mali zemljiški lastnik

14
vzel karkoli na dolg pri aristokratih in tega potem ni mogel vrniti, je padel v
suženjstvo, včasih celo z vso družino. Postopoma je suženjstvo v Atenah zavzemalo
vedno večji obseg. Atenska država je bila majhna (200.000 prebivalcev, od katerij
50.000 v Atenah). Obsegale je mesto s pripadajočimi zemljišči. Mesto so Atenci
izgradili nedaleč od morske obale, kjer so sezidali pristanišče, da so pristajale ladje.
Okrog pristanišča so živeli trgovci in mornarji. Tu se je tudi trgovalo s prekomorskim
blagom. Mestno naselbino so obdali z utrdbami. To je bila akropola ali trdnjava,
določena za obrambo mesta. V isti meri, kot je rastlo mesto okrog utrdb, so nastajale
naselbine za akropolo; nova naselbina se je imenovala spodnje, prvotna pa gornje
mesto. Tako razširjeno mesto je skupaj s srenjskimi zemljišči, na katerih so bila
vaška naselja, tvorilo t. i. mestno državo ali po grško polis. Atene so bile pomorska
velesila. Izvažali so vino, olive, srebro, orožje in keramiko (keramika je celo dobila
ime po predelu Aten, imenovanem Kerameikos). Vse življenje svobodnih Atencev se
je odvijalo v okviru družine, ki jo je vodil oče. Vzgoja otrok je do 7. leta potekala
doma, kasneje v šolah. Učili so se brati, pisati, računati, igrati na glasbila. Šolanje je
bilo dostopno tudi revnejšim. Od 16. leta dalje so bogati lahko nadaljevali šolanje na
gimnazijah, kjer so gojili veliko športnih disciplin ter se poglabljali v književnost,
filozofijo in politiko. Ostali so se vključevali v obrtne poklice svojih staršev. Dekleta so
se le izjemoma posebej izobraževala. Vzgajali so jih za bodoče gospodinje in
matere. Sredi 5. st.pr.n.št. je v Atenah nastopila "zlata doba". Državo je vodil Periklej
(449 - 429 pr.n.št.), ki so ga za stratega, vojaškega poveljnika izvolili 15 krat. Kot
državnik se je zavzemal za okrepitev demokracije in je utrdil kulturno vlogo Aten.
Mesto je privabljalo pesnike, filozofe, pisatelje, znanstvenike, gradbenike. Spodbujal
je zahtevne stavbarske projekte. Na novo so zgradili akropolo in obnovili pristanišče
Pirej.

NASTANEK POLIS ATENCEV: RODOVNA UREDITEV, ATIŠKE SRENJE IN SINKOIZEM

Velika skupina ljudi, ki jo je vezalo med seboj krvno sorodstvo in ki je po grškem
pojmovanju izhajala od enega prednika, je tvorila rod. Na čelu rodu je stal starešina,
ki se je imenoval geront. Upravljal je skupno rodovno imovino, sodil sorodnikom,
poveljeval v vojni in vodil čaščenje legendarnega prednika rodu. Člani vsakega rodu
so morali drug drugemu pomagati in nuditi zaščito. Več rodov se je združilo v fratrijo
(bratstvo). Ta vez ni bila tako tesna kakor rodovna. Toda fratrije so imele skupne
verske obrede in so tudi morale ščititi svoje člane. Združitev več rodovnih fratrij je
tvorilo filo ali pleme. Tako se je prebivalstvo Atike delilo na štiri file, vsaka fila je imela
tri fratrije, vsako fratrijo je pa tvorilo trideset rodov.
Sčasoma se je začela rodovna ureditev krhati. Rodovi so se drobili na velike družine.
Te družine so se združevale v vaške srenje, ki so se imenovale deme. Spočetka so
imeli člani srenje skupno zemljo. Postopoma pa so se od srenjskih zemljišč oddelila
zemljišča posameznih oseb. Prvi lastniki zemljišč so bili knezi ali kraljici, ki so
načelovali plemenom. Imenovali so se bazileji. Ti kraljici so prejemali od srenje
posebne parcele. Člani njihovega vojnega spremstva so tudi imeli posebne zemljiške
parcele. Razen tega so dobivali bogat plen v vojnah. Samo navadni vojščaki niso
ničesar dobili. Bazilej postane največji lastnik zemlje in gospodar sužnjev. Razpolaga
z vojnim spremstvom vojščakov in množico sužnjev. Ima veliko družino, mnogo
zemlje in bogastev. Tako so se iz srenj začeli ločiti bogati in ugledni aristokrati ali
»plemeniti«. V Atiki so živeli Jonci. Iz njihovih srenj se je po svojem pomenu kmalu
dvignila atenska srenja. Ležala je nedaleč od morja, imela je dobro pristanišče in
pred drugimi srenjami se je odlikovala s svojo nedostopno Akropolo (trdnjavo). Kakor

15
je naraščala moč atenske srenje, so se ji vse druge atiške srenje ali podredile, ali so
se pa z njo prostovoljno združile na podlagi dogovora (atiški sinkoizem).

ATENE OD MONARHIJE DO ARISTOKRATSKE REPUBLIKE

Rodovna ureditev je dokončno propadla. Svobodno prebivalstvo se je delilo na dve
glavni skupini: na evpatride, t.j. plemiški stan, aristokrate, in demos, t.j. navadno
ljudstvo, ki je bilo podeljeno na demiurge (demiurgoi, mestno prebivalstvo, obrtniki in
trgovci) in geomore (geomoroi, podeželno prebivalstvo, kmetje).
Prvotno je atenski državi načeloval bazilej, ki je živel v Akropoli. Bil je vrhovni
upravnik, svečenik, sodnik in poveljnik atenske vojske. V vseh važnejših zadevah se
je moral bazilej posvetovati s poglavarji uglednih družin. To so biji starešine, ki so
tvorili svét. Posvetovanja sveta so bila na skalnatem griču, posvečenem bogu vojne
Aresu. Odtod je prišlo tudi samo ime tega sveta - areopag. Poleg bazileja je bil
areopag glavni organ oblasti v zgodnjem obdobju atenske države. Za razglasitev
bazilejskih odredb ali sklepov areopga kakor tudi za presojo važnejših državnih
vprašanj so sklicevali narodno skupščino vseh odraslih moških. Ta skupščina se je
imenovala agorà, ki je svoje mnenje o kakršnemkoli vprašanju izražala navadno z
vzkliki da ali ne. Sodna razprava v polisu je bila navadno na trgu. Sodniki so bili
starešine. Ti so zasliševali obtoženca in potem so zapovrstjo izrekali svojo sodbo o
tisti zadevi. Bazilej je vodil sodno razpravo.
Okrog bazileja se je tako grupirala aristokracija svetovalcev, sodnikov in bogatih
zemljiških gospodov. V njihovih rokah so se postopoma zbirala velika bogastva in
veliki zemljiški deleži. Družbena pogodba, na kateri je temeljila ta ureditev, je bila
preprosta: basileus in njegovi ljudje so nudili prebivalcem zaščito v zameno za delo
na zemlji.Evpatridi so začeli omejevati kraljevo moč Najprej so začeli evpatridi voliti
vojskovodjo - polemarha - iz svoje srede, in ko so s tem prevzeli vojaško oblast, so
odpravili dedno kraljestvo in omejili kraljevo oblast na 10 let. Postopoma so tudi
druge zadeve prehajale od bazileja na arhonte (vladarje). Bazileju so ostale samo
svečeniške obveznosti. Leta 682 pr.Kr. je bila bazilejska oblast povsem odpravljena,
tudi vrhovnega svečenika so začeli voliti. Vse dolžnosti so opravljali evpatridi. Atene
postanejo aristokratska republika.

ZAOSTRITEV RAZMER V ARISTOKRATSKI REPUBLIKI

Prehod v plemiško državo je potekal postopoma in ne s silo. Plemstvo je ustanovilo
oblast devetih visokih uradnikov, arhontov. Arhonti so bili izvoljeni iz plemiških vrst za
mandatno dobo enega leta. Sprememba imena basileus v arhont je bila povezana z
bistvenim zmanjšanjem pooblastil. Arhontu se je pridružil še vojaški poveljnik
(polemarchos) in šestčlanski kolegij kot sodišče (thesmothetai). Po končani službi
arhonti dobijo mesto v svetu starešin - areopagu (članstvo dosmrtno), ki obravnava
sodne zadeve Arhonat naj bi bil voljena služba, evpatridi so si pa prilastili.
Državljani so dobili pravico da odločajo o javnih zadevah. Vsi odrasli državljani stari
nad 20 let sodelujeju v ljudski skupščini (agora), ki potrjuje zakone in voli uradnike.
Prebivalci so morali pridobiti državljanstvo, polis je za pridobitev imela svoj ustavni
red. Državljanstvo ni bilo dostopno ženskam, sužnjem in tujcem oziroma
priseljencem v Atenah - metojki (metoikoi). Dolžnosti državljanov so bile
spoštovanje zakonov, čaščenje državnih bogov, izpolnjevanje vojaške obveznosti,
plačevanje denarnih prispevkov za mesto.
Politična enakost, isonomia,se na noben način ni vtikala v sistem družbenih razredov,
ki je bil še vedno trdno zakoreninjen v sorodstvenih zvezah, privilegijih, premoženju,
kapitalu. Atenska družba je podeljena v 4 razreda: aristokracija (vladajoči razred),

16
demos (svobodni prebivalci s pravicom odločevanja oziroma sodelovanja v
skupščini), teti (svobodni prebivalci brez pravice odločevanja) in sužnji. Ljudska
množica (demos) je v bistvu bila brezpravna in ni sodelovala pri upravljanju države.
Samo včasih se je shajala narodna skupščina, ki so ji sporočali sklepe oblasti.
Aristokratski polis je bil zelo konzervativno usmerjen. Plemiška politeia je temeljila na
vojaški kasti, plemstvo je imelo sodno oblast, in je sodilo po lastnih merilih, ker zakoni
niso bili zapisani. Oblast plemstva je temeljila na gospodarskem in socialnem
položaju, podobno »kastni« ureditvi. Značilna so bila velika kmetijska posestva.
Plemiči so si zemljo pridobivali s prisvajanjem zemlje na račun propadlih kmetov.

Družbena ureditev Aten

V Atiki je živelo mnogo malih zemljiških posestnikov. Vodili so svoje samostojno
gospodarstvo na majhnih zemljiščih. Z naraščanjem prebivalstva so se parcele vedno
bolj in bolj drobile in manjšale; novih zemljišč si pa reveži niso mogli pridobiti. Mali
kmetje so propadali zaradi uvoza cenenega žita iz črnomorskih in egiptovskih kolonij
in visokih davkov. V takih okoliščinah so se morali zadolževati pri evpatridih. Evpatridi
so radi posojali kmetom semena ali denar. Pri tem so na dolžnikovi zemlji postavili
kamen, na katerem je bila navedena dolžna vsota in rok njenega plačila. (Nekaj časa
je bila skoraj vsa kmečka zemlja v Atiki polna teh zadolžnih kamnov.) Ko so dali
posojilo, so evpatridi zahtevali, da .se dolgovi zavarujejo z zemljiškimi parcelami
dolžnikov. Če torej ni plačal dolga v določenem roku, je kmetova parcela prešla v
evpatridovo oblast. Kmetje pa često niso mogli plačati dolga in tako je njihova zemlja
prešla v roke velikih zemljiških gospodov. Ako je bil dolg večji od vrednosti zemljiške
parcele, je bil dolžnik primoran ostanek dolga odslužiti evpatridu z .delom. Tako je
prišel v njegovo sužnost. Včasih je kmet moral za kritje dolga prodajati samega sebe
in svoje otroke v suženjstvo, celo v tuje dežele. Tako so kmetje izgubljali zemljo in
padali v suženjstvo ali pa so se izselili v mesta in tvorilo množico brezposelnih.
Razvoj ekonomije in trgovcev je privedel do razpada oz. zastarelosti tega sistema.
Razmere se v Atenah zaostrijo do roba revolucije in se iskaže potreba po družbenih
reformah. Nezadovoljnost je rastla in končno so se ljudske množice dvignile proti
svojim zasužnjevalcem. Atenski demos je predvsem zahteval, da se izdajo pisani
zakoni.

17
DRAKONOVA ZAKONODAJA
Dotlej v Atenah ni bilo pisanih zakonov; sodili so po udomačenih običajih. Evpatridi, ki
so imeli v rokah sodišče, so se okoriščali s tem in so vedno sodili v korist bogatih.
Pod pritiskom ljudstva so morali evpatridi popustiti. Leta 621 pr. n. e. so naročili
enemu od arhontov, Drakonu, naj sestavi pisane zakone. Zakoni, ki jih je sestavil
Drakon, so bili izredno strogi. Posebno krute so bile kazni za prestopke proti lastnini.
Po Drakonovem zakonu je bila v Atenah za običajno tatvino zagrožena smrtna
kazen. Kdor ni mogel odplačevati dolgov, je skupaj z družino postal suženj. Velik
napredek je pomenilo Drakonovo razlikovanje med umorom in nenamerno
povzročitvijo smrti: morilec je bil usmrčen, nenamerni povzročitelj pa izgnan. S tem je
bilo preprečeno krvno maščevanje.Kasneje so Drakonove zakone navajali za primer
krutosti, da so vsak nov strog zakon imenovali drakonski zakon. Drakonov zakonik
posreduje običajno pravo in njegov namen je bil preprečiti plemiško samovoljo ter
vzgajati državljane. Pisani zakonok je predstavljal pravila za omejevanje in
kanaliziranje uporabe moči, hkrati pa zagotovitev formalnih institucij za normalno
delovanje formalnega prava. Ta pravna pravila so bila razumljena kot del političnega
režima (politeia) ali države (polis). Drakon je napisal zakone za vse prebivalce in ne
samo za elito. Bistveno je bilo to, da je bil zakonik postavljen na javna mesta, kjer so
se vsi imeli možnost seznaniti z njim. Ratio takega pisanega zakonika je bil ta, da jih
preuči in upošteva sleherni državljan. Zakonik je bil tako zapisan, da ga je mogel tudi
laik razumeti. Brez pravnega znanja je lahko vsak postopal pred sodišči. Drakonov
zakonik je zagotovil, da so pod proceduralno pravičnimi pogoji avtoritativni sodniki
lahko nagnjeni k odločitvam, ki so bile »prave«.
Zakoni, čeprav so bili zapisani, torej niso zboljšali položaja demosa. Zato ni
prenehalo vreti. Evpatridi so morali znova popustiti.

SOLONOVE REFORME
Solonov vzpon je povezan s političnimi problemi mesta. Leta 594 pr. n. št. je bil Solon
izvoljen v Atenah za prvega arhonta z naročilom, da napravi mir med ljudstvom in
aristokracijo. Pobžaj malih zemljiških lastnikov je bil v tistem času skrajno težak.
Število zadolžnih kamnov se je bolj in bolj množilo. Mnogo atenskih državljanov je
prostovoljno zapuščalo svoj rodni kraj ali se pa prodajalo v sužnost. Da bi napravil
konec takemu položaju, se je Solon odločil, da izvede nekatere ukrepe, ki so bili
revolucionarnega značaja.
Prvi tak ukrep je bil »odprava dolgov« oziroma kmetijska reforma. Solon je ukazal,
naj poberejo zadolžne kamne s polj, odpravil plačilo dolgov in prepovedal
zasužnjevanje. Zemljiške parcele, ki so bile odvzete za dolgove, so vrnili prejšnjim
lastnikom. Del državljanov, prodanih v sužnost v tuje dežele, so odkupili na državne
stroške. Uvedel je zemljiški maksimum (da bi preprečil kopičenje posesti v rokah
posameznikov). Vsi ti ukrepi so bili naperjeni proti velikim zemljiškim gospodom.
Čeprav so aristokracijo v marsičem priščenili, je bila iz strahu pred uporom demosa
prisiljena popustiti. Evpatridi so se nadejali, da pojde vse po starem.
Solon je uvedel novo razdelitev državljanov na razrede po njihovih dohodkih
(timokracija). Ustanovil je 4 take razrede. V prvi razred so spadali vsi tisti državljani,
ki so s svojih polj dobivali najmanj 500 medimnov (medimn je 52 l) ječmena ali
ustrezajočo količino olja. ali vina. Ljudje tega najvišjega in najbogatejšega razreda so
se imenovali pentakoziomedimni (petstomedimni). V drugi razred prebivalstva so
spadali vsi tisti, ki so dobivali s svojih polj dohodek najmanj 300 medimnov. Ti so se
imenovali »konjeniki«, ker so imeli sredstva za vzdrževanje konja; ti so služili v

18
konjenici. V tretji razred je uvrstil Solon vse tiste, katerih dohodek je prinašal najmanj
200 medimnov. Te so imenovali »zevgite«, ker so imeli sredstva za nabavo volovske
vprege (zevgos — vprega). In nazadnje, v četrti razred, so spadali vsi tisti, katerih
dohodek je bil še manjši, in tisti, ki sploh niso imeli zemlje. To so bili teti. Ostali del
prebivalstva so tvorili tako imenovani metojki, t. j. tujci, ki so se bavili v Atenah s
trgovino in obrtjo, in sužnji. Sužnji niso imeli nikakih pravic.
V skladu z razdelitvijo državljanov po premoženju so se razpredelile tudi državljanske
in vojaške dolžnosti. Tako so najvišje državljanske službe podeljevali samo prvemu,
najbogatejšemu razredu. Iz njegovih vrst so volili arhonte in spopolnjevali areopag.
Drugi razred je služil v konjenici. Tretji razred je služil v pehoti in imel težko vojno
opremo (oklep, ščit, čelado, meč, kopje). Iz prvih treh razredov so volili tudi člane po
Solonu ustanovljenega Sveta štirih sto. Po Solonovi zamisli bi morala areopag in
Svet štirih sto varovati državo pred prevratom. Četrtemu razredu - tetom - so dali
samo pravico, da sodeluje v narodni skupščini in pri porotnem sodišču. Toda stvarno
niso ničesar pridobili. Teti niso mogli biti voljeni niti v en državni urad. Za sodelovanje
pri porotnem sodišču je bil potreben prost čas, s katerim revni niso razpolagali.

Solonova državna ureditev

Posledice Solonovih reform: zmanjšajo moč aristokracije, položaj posameznika je bil
odvisen od sposobnosti in ne od privilegijev, bogastvo je postalo merilo uspeha,
reforme so pospešile razvoj obrti in trgovine, atensko družbo je naredil bolj humano.
Pomen Solonovih reform je bil v tem, da so spodkopale oblast evpatridov. Toda pri
tem ni Solon do kraja obračunal z. njimi. Utrdil je samo položaj srednjih gospodarjev
sužnjev, revežev pa ni zadovoljil. Sam Solon je govoril, da se ni hotel zameriti niti
evpatridom niti demosu. In tako so bili s Solonom nezadovoljni eni kakor drugi.
Evpatridi so bili nezadovoljni zato, ker je Solon dvignil pomen trgovcev, obrtnikov in
malih zemljiških lastnikov. Atenski demos je pa bil nezadovoljen s Solonom, ker ni
izvedel izenačenja v zemljiški lastini in v pravicah. V resnici se je položaj revščine z
odpravo starih dolgov malo zboljšal. Slej ko prej ji ni preostajalo nič drugega, kakor
delati nove dolgove. Zaradi tega po Solonovih reformah ne samo da ni prenehalo
vrenje med ljudstvom, temveč nasprotno, še povečalo se je.

VZPON IN PAD TIRANIJE: PEJZISTRAT IN NJEGOVA SINOVA HIPIJA IN HIPARH

Potem ko je postavil temelje v atenah, Solon se je odločil za 10 let umakniti. Po
njegovem odhodu so nastale 3 med seboj sprte stranke: stranka ljudi iz ravnine,

19
stranka ljudi z obale in stranka ljudi z gora. V tem obdobju ljudskih nemirov se je
odlikoval Solonov rojak Pejzistrat. Najprej si je hotel zagotoviti podporo demosa.
Pejzistrat je s plamtečimi govori nastopal proti evpatridom, si tako pridobil zaupanje
demosa.
Leta 560 pr. n. e. s prevaro je prepričal meščane, da so mu podelili osebno stražo, in
to je izrabil za zasedbo Akropole. Prevzel je oblast v svoje roke ter začel vladati v
Atenah sam. Grki so tako samovlado imenovali tiranijo, samega vladarja pa tirana.
Sprva beseda "tiranija" ni imela slabega pomena kot zdaj. Pomenila je vlado brez
ustave. Tiran je prišel na oblast s silo in se z oblasti ni hotel umakniti, na oblast je
ponavadi prišel s pomočjo nižjih slojev, katerim je prej obljubil politične svoboščine.
Tirani so skrbeli za razvoj obrti in trgovine in s tem izboljšali življenje. Pospeševali so
znanost in kulturo. Z ugodnimi posojili so podpirali kmete in tako zaustavili beg iz
podeželja v mesta. Obrtnike pa so zaposlovali pri velikih javnih gradnjah (mostovi,
ceste, pristanišča, prekopi, svetišča, mestna obzidja...). S temi ukrepi so zmanjšali
moč aristokaciji in pospeševali razvoj srednjega sloja. Mnogi tirani so bili izobraženi
ljudje, med sedem grških modrecev trije so bili tirani.
Primer takšnega tirana je Pejzistrat. Bil je blag tiran, pod njegovim vodstvom je
mesto doživelo vojaški in politični napredek. V veljavi je ostal Solonov sistem, le da
ga je vodil sam.
V interesu kmetov je Pejzistrat skušal dvigniti poljedelstvo. Uvedel je državni kredit za
pomoč poljedelcem, ki so bili najbolj v stiski, razširil pravice vaških srenj (demov) in
določil zanje posebne vaške sodnike. Drugi ukrepi s katerimi je podpiral kmete:
vnaprejše odkupovanje njihovih pridelkov, znižanje kmečkih bremen, znižane davkov.
V interesu trgovcev in obrtnikov je začel številna javna dela. Pejzistrat je prvi začel na
veliko graditi v Atenah; gradil je templje, delal ceste in napeljeval vodovode. Zaradi
tega se je hitro začela razvijati obrt. Odprli so mnogo delavnic, v katerih so delali
sužnji. Pejzistrat je povečal tudi gradnjo ladij. Za časa njegove vlade je bil položen
temelj pomorski sili Aten. Močno je razširil trgovino in izdal nove kovance (z motivi
sove in boginje Atene). Atenska keramika postala znala po vsem Sredozemlju,
začeli so izvažati olje.
Pospeševal je tudi umetnost in literaturo (v njegovem času naj bi Homerjeva epa
dobila dokončno podobo).
Bil je prvi atenski državnik, ki se je ukvarjal z zunanjo politiko. Navezal je trgovske
stike z mnogimi državami Egejskega morja in često je sklepal z njimi vojaške zveze.
Vsi Pizistratovi ukrepi so močno spodkopali oblast starega krvnega plemstva. Na
njegovo mesto so se dvigali trgovci, obrtniki in bogati kmetje.
Pizistrat je umrl leta 527 pr. n. e. in izročil oblast svojima sinovoma Hipiji in Hiparhu.
Ta dva tirana sta se prevzetno vedla, nista čutila z ljudstvom in sta stiskala
državljane. Tiranija se je sprevrgla v okrutno oblast. Povsod se je začela
samovoljnost in nasilje. Navsezadnje se je ljudstvo uprlo. Hiparha so ubili, Hipijo so
pa kasneje izgnali iz Aten. Tiranija je padla. Da ne bi nikdar več prišlo do tiranije, so
Atenci uvedli zakon, ki je določal: Kdor se dvigne, da bi postal tiran, bo z vsem svojim
rodom izgubil državljanske pravice. Razen tega so Atenci sklenili izdelati nove
zakone, ki bi razširili pravice ljudstva in za vselej odpravili tiranijo.

KLAJSTENOVE REFORME
Po odpravi tiranije, Klajstenu, voditelju demokratične stranke, so naročili, naj izdela
nove zakone. Klajsten je začel s tem (509. pr. n. št.), da je namesto štirih uvedel v
Atiki 10 fil, toda ne po rodovni, temveč po teritorialni pripadnosti.

20
 Klajstenova reforma fil
Pred njim so se file delile po rodovnem merilu. Zato je bila rodovna aristokracija zelo
močna. V vse službe so volili samo rodovno aristokracijo. Klajsten je razdrl stara
gnezda aristokracije. Zdaj niso tvorili file rodovi, temveč posamezna okrožja. Atensko
polis je razdelil na tri dele (mesto, zaledje in obalo). Vsakega od teh delov na še 10
enot. V vsako filo so prišli aristokratični in nearistokratični gospodarji sužnjev in mali
kmetje iz raznih rodov. S to reformo je Klisten tako rekoč »zmešal« vse državljane in
vsem dal enake pravice. Tako je bila odpravljena delitev na aristokrate in
nearistokrate. S tem je zamenjal družbeni sestav fil in odpadla je delitev prebivalstva
na razrede (vsi državljani so bili izenačeni). Končala se je timokratska ureditev
države. V zvezi s povečanjem števila fil po tej reformi se je povečalo število članov
Sveta na 500 (po 50 od vsake file); zdaj se je začel imenovati Svet petstotih. S tem je
arheopag izgubil veljavo.

Klajstenova državna ureditev

21
Drug važen Klistenov ukrep je bila uvedba ostrakizma ali »črepinskega sodišča«.
Tako sodišče se je ustanovilo zato, da se prepreči tiranija. Po razsodbi tega sodišča
so vsakega državljana, osumljenega naklepov proti svobodi države, izgnali iz Aten za
deset let. Sodba se je izvršila na sledeč način. Vsako leto je narodna skupščina
reševala vprašanja, ali je treba za kakega državljana uporabiti ostrakizem. Če je
skupščina rekla »da«, se je za sodbo sklicala ponovna skupščina. Vsak državljan je
zapisal na glinasto črepinjo (ostrakon) ime tistega, ki je bil po njegovem mnenju
nevaren državi. Napisali so seveda imena raznih oseb. Izgnali so tistega, ki je imel
proti sebi večino glasov. Čez 10 let se je mogel spet vrniti v domovino in dobiti vse
pravice, ki jih je imel pred izgonom.
Tako so s Solonovimi, Pejzistratovimi in Klajstenovimi reformami, ki so se izvajale
skozi vse 6. stoletje pr. n. št, dokončno odpravili ostanke rodovne ureditve v Atenah.
Atenska država je iz aristokratiône postala demokratična. Vsak državljan je imel zdaj
pravico sodelovati pri upravljanju države. Toda ta demokracija je bila demokracija
gospodarjev sužnjev. V njej so uživali politične pravice samo svobodni državljani
Aten. To so bili v svoji večini gospodarji sužnjev, veliki in mali. Sužnji pa, t. j. polovica
atiškega prebivalstva, niso imeli nikakih pravic. Še celo tisti državljan, ki mu je bil
samo eden od staršev nesvoboden, ni dobil državljanskih pravic. Grki, ki niso bili
atenski rojaki, tudi niso imeli pravic. Tudi žensk niso dopuščali k upravljanju dežele.
Na ta način je v atenski demokraciji gospodarjev sužnjev uživala pravice samo
manjšina prebivalstva.

ZLATA DOBA ATENSKE DEMOKRACIJE

Po grško-perzijskih vojnah (499-479) se je borba med aristokratično m demokratično
stranko v Atenah še bolj zaostrila. Aristokrati s Kimonom nä čelu so si prizadevali, da
bi okrnili pravice ljudstva. Kimon je pomagal celo spartanski aristokraciji. Ko je v
Sparti leta 464 pr. n. št. v zvezi s strašnim potresom izbruhnil upor helotov, se je
Kimon odpravil z oddelkom vojske na pomoč spartanski aristokraciji. Ta. dogodek je
izkoristila demokratična stranka z Efialtom na čelu. Kimona so izgnali in boj proti
aristokraciji se je ojačil. V Atenah je ostala še ena aristokratična ustanova. To je bil
areopag, katerega člani so imeli to čast do smrti. Efialt je dosegel, da so areopagu
pustili samo sojenje nekaterih kriminalnih dejanj. Vse ostale zadeve so bile izročene
narodni skupščini, svetu petstotih in porotnemu sodišču. Tako so ljudske ustanove
začele igrati prvo vlogo v državi. Aristokratična stranka je sovražila Efialta zaradi
njegovih reform. Najela je morilce, ki so Efialta umorili. Efialtov naslednik je bil
Perikles. V času njegovega upravljanja z državnimi zadevami (461.–429. pr.Kr.)
atenska demokracija je dosegla višek, t.i. zlato dobo, zato temu obdobju pravimo
Periklejeva doba.
Perikles je užival veliko zaupanje ljudstva. Perikles, ki je bil sijajen govornik, imel
bister razum in široko izobrazbo, se je odlikoval kot odličen državnik stare Grčije.
Predvsem je Perikles razbil aristokratično stranko. Potem je dobila svojo dokončno
obliko ustava (državni ustroj) atenske demokracije. Po tej ustavi je najpomembnejši
politični organ bila ljudska skupščina (eklezija), katere člani so bili vsi odrasli moški
državljani. Ljudske skupščine se je lahko udeležil vsak državljan ne glede na gmotni
položaj, kar dotlej ni bilo možno. Ljudska skupščina je odločala o vseh pomembnih
zadevah polisa, nadzirala je upravni aparat in volila stratege, nadzirala državne
uslužbence, odločala je o vojni in miru, sprejemala zakone.

22
 Periklejeva državna ureditev
Iz vsakega od desetih okrožij (fil), ki jih je osnoval že Klajsten, so v Svet petstotih
izbrali po 50 članov. Svet petstotih je opravljal tekoče posle in pripravljal vse zadeve,
da so se predložile ljudstvu. 50 predstavnikov iz posamezne file je vodilo državne
posle eno desetino leta. Ljudska skupščina je z žrebom določila 600 članov
porotnega sodišča (helalia), ki je odločala o pritožbah proti uradnikom. Iz vsake file
so izvolili po enega stratega (vojskovodjo), ki je poveljeval vojski svoje file in po
potrebi sodeloval z drugimi devetimi vojskovodji. Vojskovodje so imeli pravico
pohvaliti ali grajati, niso pa imeli pravice kaznovati svojih vojakov. Iz ljudske
skupščine so izžrebali devet arhontov, ki so obravnavali krvne delikte.
V resnici se pa niso mogli vsi državljani okoriščati s pravico sodelovanja v ljudskih
ustanovah. Reveži, zaposleni pri delu, niso utegnili hoditi na skupščine in seje. Da bi
pridobil atensko revščino ña svojo stran, je Perikles uvedel majhno plačo za
porotnike pri sodišču in tudi nekatere druge službe so začeli plačevati. Vsak
udeleženec skupščine, ki se je sestajala vsakih deset dni, je prejel dnevnico, kar
pomeni, da zaradi udeležbe ni bil materialno oškodovan.
Bistvene značilnosti atenske demokracije: vladavina demosa (preko ljudske
skupščine in porotnega sodišča in bule); plačane državne letne službe (1. leto, razen
strateg); dnevnice za udeležence sej ljudske skupščine in porotnega sodišča; nosilce
državnih služb so izbrali z žrebom, da bi zmanjšali možnost podkupovanja.
Atenska demokracija v času Perikleja je imela tudi veliko pomanjkljivosti. Ta
demokracija je ostala na suženjskem sistemu. Vse državljanske pravice so slej ko
prej uživali samo atenski državljani. Sužnji, metojki in celo ženske svobodnega rodu
niso imeli političnih pravic. Atenska državna ureditev ni niti pri takem procvitu
demokracije, kot je bil dosežen za časa Perikleja, odpravila suženjstva. Nasprotno,
obdržala ga je dalje in še povečala. Pod Periklejem se je suženjsvo razvilo še bolj na
široko. Poleg tega ni bilo prave osrednje oblasti, zato so se v mestu pojavili

23
demagogi, politiki, ki so s sladkimi besedami vodili ljudi glede na trenutno
razpoloženje. Značilen problem so bila tudi nedodelana sodišča: ker je zakone
sprejemalo vse ljudstvo, so se zakoni hitro spreminjali, sodbe so bile odvisne od
trenutnega razpoloženja ljudi v mestu.
Za delovanje nove državne ureditve je bilo potrebno veliko denarja. Periklej si ga je
zagotovil iz denarnih sredstev Atiško-delske pomorske zveze (ustanovljena je bila z
namenom boriti se proti Perzijcem, financirala se je s prispevki držav brez lastne
mornarice, višino prispevka so določile Atene, Periklej je leta 454 pr. Kr. prenesel
sedež blagajne iz otoka Delos v Atene)., iz trgovine in izkoriščanja suženjskega dela.
Razvoj demokracije je prinesel s seboj tudi razvoj kulture, umetnosti in znanosti v
Atenah. Za časa Perikleja so se shajali v Atenah umetniki, pisatelji in filozofi iz vse
Grčije, ki so jih vsestransko podpirali. Perikles je hotel napraviti iz Aten, kakor se je
sam izrazil, "šolo vse Helade". Perikles je imel pri tem dva cilja pred očmi: prvič, da
olepša Atene in jih napravi slavne; drugič pa je s tem dajal zaslužka najrevnejšemu
prebivalstvu in ga pridobil na svojo stran. Pod Periklejem so gradili v Atenah mnogo
lepih zgradb. Med znamenite zgradbe, katere je dal zgraditi Perikles, spada
predvsem prekrasno svetišče Partenon, posvečeno boginji Ateni (na Akropoli).
Partenon so zgradili iz dragega snežnobelega marmorja in obdajala ga je vrsta
krasnih stebrov. V notranjščini svetišča je stal velik kip boginje Atene iz zlata, slonove
kosti in dragocenih kamnov. Po Periklejevem naročilu ga je izdelal kipar Fidija. Na
atensko Akropolo je vodil veličasten vhod, Propileje, ki so jih okrasili najboljši grški
umetniki. Med znamenite spomenike stavbarske umetnosti je spadal tudi Odeon,
poslopje s prostrano dvorano za glasbena tekmovanja. Luko Pirej so za časa
Perikleja preuredili v prvovrstno pristanišče za vojno in trgovsko brodovje. Z Atenami
ga je vezala krasna cesta, ob kateri so iz obrambnih razlogov postavili masivne
Dolge zidove. Vse te zgradbe so se odlikovale po nenavadni preprostosti, lepoti in
hkrati veličastnosti. Pisatelj, ki si je ogledoval Atene v Periklejevi dobi, pravi: "Teleban
si, če nisi videl Aten! Osel, če si jih videl in te niso očarale; če si jih pa svojevoljno
zapustil, si pa kamela. Ti viri so bili osnova za vzdrževanje vojaške moči Aten in
hkrati so prispevali k njihovemu kulturnemu dvigu.

VZGOJA ATENCEV: TEORETIČNI PRINCIPI

Znan je izrek, da je zakon države brez moči brez vzgoje državljanov. Socialni
konflikti med člani polisne skupnosti so se reševali po identičnem kriteriju umnosti
na praktični in teoretični ravni, kar je vodilo h konceptu enotne vzgoje.
Funkcija političnega ethosa demokracije je bila pri Atencih v omejevanju potencialno
neomejene moči oblasti. Vloga mišljenja je v tem, da zavrača tiranijo kot tako ne
glede na to, ali je tiranija enega, manjšine ali večine obenem pa tudi anarhijo in
pogosto demokracijo kot ureditve drhali. Obsodba Sokrata je najboljši primer za
meje demokracije javnega življenja in delovanja tako na političnem kot na vzgojnem
področju. Suženj ne zna logično misliti in zato 'nima pravice' odločati o javnih
zadevah. Je pa sposoben izpolnjevati ukaze. Delitev dela na nujo manualnega dela
in svobodo prostočasnih, intelektualnih dejavnosti je prvič izvedena v antiki kot
razmerje med dvema vrstama ljudi. sužnji, ki nimajo umskim sposobnosti (in
možnosti za njihov razvoj) in svobodnimi meščani, ki te sposobnosti imajo in jih tudi
lahko razvijajo. Naravna neenakost je tudi družbeno sankcionirana. V tem je
korelacija med psihičnimi sposobnostmi posameznikov in njihovim socialnim
položajem. Vloga meščanskih posameznikov je v tem, da pridobijo socialni položaj, ki
je primeren njihovim sposobnostim.

24
Starogrška vzgoja sloni na vrlinah (gr. arete). Spretnost je s pravim uvidom povezana
drža. Nespretnost (atehnia) nastane z napačnim uvidom. Vrline se moramo učiti
zaradi nje same. Vprašanje pa je, na kakšen način. Um in duh sta pa cilj narave. Že
narava sama stremi k temu, da dela urejeno. Človek vnaša vanjo nered - entropijo.
Cilj življenja je latinski otium – prosti čas in ne negotium – delovni čas. Igra je
potrebna po delu, ker (umski) delavec potrebuje počitek. Za Aristotela je umska
dejavnost najvišja svobodna dejavnost, ni pa nujno prostočasna. Preseneča dejstvo,
da so imeli Atenci dokaj jasne predstave o učinkih nekaterih dejavnosti na njih same.
Zanimivo je, da niso videli razlike med sposobnostmi in socialnim položajem. Delo je
za zadovoljstvo drugih, dejavnost je pa za lastno izpopolnjevanje.
Ker paideia vključuje premagovanje nagonov in strasti nižje narave, pomeni tudi
samovzgojo. Zmernost je možna kot razumska lastnost paideia le pod pogojem
zaprtega sveta. Dokaz za tezo, da starogrška vzgoja ni mogla prevzeti ekonomske
osnove, je v dejstvu, da se aristokrati niso ukvarjali s trgovino, ki je veljala za
manjvreden posel. Človek pridobi mogočnost in veličino s paideia tako, da se očisti
vsega nizkotnega in suženjskega. Vzgoja za modrost je v jedru etična, državljanska
in religiozna vzgoja.
Ideal harmoničnega človeka je rizičen, ker je neprestano izpostavljen preizkušnjam,
skušnjavam strasti. Življenje je bilo za Starega Grka trdo, nevarno in tragično.
Modrost mu ne pomeni preseganja smrtnosti in zmot, ampak njuno spoznanje v
smislu najboljše možne notranje zaščite pred barbarstvom. Za greh je bil Star Grk kot
pogan neizprosno kaznovan, kristjan pa kasneje zaradi spovedi in kesanja še lahko
upa na milost odrešenja. Atenska vzgoja je iskala vse možnosti razvoja človekovega
bistva in skladnosti interesov posameznika z družbenimi interesi znotraj polisa.
Najvišja kvaliteta Atenca je v tem, da pristane na vsako zahtevo duha ali družbeno
priložnost. Antični ljudje so se zavedali plodnosti nedoločenosti njihovega ideala
človeka. Dobro nadarjen človek je sposoben za vsako nalogo. prav tako dober je kot
znanstvenik, politični voditelj, bojevnik, junak in je kot dar bogov. Ker vsemu
odgovarja, je enotna vez med vsemi kot logos. Beseda je sredstvo takšne vzgoje, ker
razklene zaprti krog človekove biti v najstvo. Zato gre za literarni in ne za znanstveni
humanizem.
Grški pojem paideia pomeni "izobrazba" v širšem pomenu, kot je slovenski; združuje
telesno, moralno in intelektualno izobrazbo, torej intelektualne sposobnosti in
duhovne vrednote človeka, ki je kot tak šele resnično izobražen ali bolje "kultiviran".
Ta kombinacija fizičnih, moralnih in intelektualnih kvalitet je oblikovala ideal grške
kulture, zajet v besedi kalokagathia, ki pomeni plemenitost izobraženega in
kultiviranega človeka.
Arhaična atenska vzgoja je bila vzgoja plemstva, elite, medtem ko si manj izobraženi
niso mogli privoščiti izobraževanja. Vzgojni ideal – kalokagathia – je pomenil, da je
moral biti človek lep v fizičnem smislu in dober v moralnem pomenu. V arhaični dobi
je bil izrazito poudarjen šport; po Platonu vzgojo sestavljata šport, ki razvija, in
glasba, ki razvija. Glasba je vključevala tudi literarno izobraževanje, v katerem so
sčasoma vse večji pomen dobivali branje, pisanje in interpretacija besedil. V klasični
dobi so sofisti vnesli v vzgojo in izobraževanje novosti; to je čas razvoja demokracije,
zato se izobraževanje posveča vprašanju, kako izobraziti in vzgojiti politično de-
javnega človeka. Bili so prvi poklicni učitelji, poleg vzgoje za politično življenje pa so
poudarjali še retorično izobrazbo, ki je zahtevala splošno znanje vseh področij. V
njihovem času je vzgoja postala intelektualna, šport pa je postajal neke vrste veščina.
Antična pedagoška tradicija se je do konca izoblikovala v helenizmu. Izobraževanje
je bilo posvečeno oblikovanju odraslega človeka, ne razvoju otroka. Paideia je imela

25
končni cilj oblikovati celostnega človeka, kar pomeni, da je moralna vzgoja vselej
imela glavno vlogo. Grki si niso prizadevali oblikovati umetnika, učenjaka,
znanstvenika, ampak v prvi vrsti človeka moralnih kvalitet.
Tako pri Platonu kot pri Aristotelu je bilo splošno izobraževanje v znanostih osnovni
kazalnik človekove vzgojenosti, kultiviranosti in svobode, obenem pa je predstavljalo
tudi nujno izobraževalno pripravo za študij višjih znanosti, v končni fazi dialektike
oziroma filozofije. Znanosti so bile torej hierarhično urejene, prav tako tudi znanje. To
pomeni, da so višje stopnje znanja in znanosti utemeljevale in omogočale nižje, sam
proces učenja pa se je začel s temi in se dvigal k višjim. Platon je tako pojasnil
povezavo med empirično realnostjo in zgolj umsko dostopno bitjo ter tako vzpostavil
možnost za spoznanje čutnega sveta ob idealnem umskem spoznanju. Pri Aristotelu
pa je znanstveno spoznanje določeno kot silogistična dedukcija, v kateri je osrednja
kategorija vzrok s svojo logično in ontološko funkcijo.

ETIMOLOGIJA, RAZVOJ IN POMEN POJMA VZGOJE

V slovenskih besedah 'vzgoja' in 'vzgojitelj' je impliciran pomen 'goj' (indoevropsko
'guoj'), gojiti', kultivirati, vzgajati, pogojiti, okrepčati, ki je povezan z ohranjanjem
življenja. V staroslovanskem jeziku pomeni 'gayah' 'domačija' in v avesti jeziku je
'gayo' 'življenje'. V starogrškem jeziku pomeni 'trepho', ki izhaja verjetno iz
indoevropskega korena 'dherg'h' 'pritrditi, držati'. 'Trepho' pomeni. a) zgostim, strdim;
b) hranim, redim, preživljam, gojim, negujem, vzdržujem, vzgajam; c) krmim, pitam,
redim; d) gojim. Tranzitivno pomeni 'trepho' »hranim se, vzgajam se, zgostim se,
trdno se oprijemljem česa«. V starem veku prehranjevaje pomeni rast, rejenje in
gojenje otroka. Človek vzgoje samega sebe ni ločeval od drugih dnevnih opravil-
gojenja rastlin in reje živali. Izhajal je iz predstave organske povezanosti samega
sebe s celotnim svetom. Znotraj izkušnje trdega, vztrajne ga dela se postopno
oblikuje predstava vzgoje kot oblikovanja značaja. Iz etimologije besede vzgoja
sklepamo, da je bila vzgoja prej družinska dejavnost kot pa šolska. Vzgoja omogoča
te lesno in duševno, individualno in družbeno blagostanje.
Človek je bil prej pozoren na svojo telesno rast, ki jo omogoča zadovoljevanje
elementarnih potreb, kot pa na duhovno rast. Izraz 'trephein' nima heterogenih
pomenov, ampak vsakokrat pomeni pustiti, da raste in se razvija to, kar je podvrženo
rasti in razvoju. Smisel glagola 'trephein' je v spodbujanju rasti z ustrezno nego.
'Trephein paideia' pomeni hraniti otroka'. Ker se 'trephein' nanaša na vse, kar raste
in se razvija, lahko v določenem kontekstu pomeni tudi strjevanje ali sesirjenje mleka.
To še ne pomeni, da lahko razširjamo pojem vzgoje na vsa živa bitja ali celo na
neživa bitja, ki nastajajo.
Za Homerja sta vzgoja in vzreja pomenila isto. Homer je poznal samo glagol
'trephein', ne pa tudi 'paideuein'. Semantična razlika med obema navedenima
izrazoma je nastala šele v 5. stol. p. n. št. v stari Grčiji. Ajshil (525-456 p. n. št) še
uporablja izraz 'paideuein' kot sinonim za 'trephein', pri Pindarju in Epiharmu pa že
pomeni muzično in gimnastično vzgojo in izobrazbo. Sofistom gre za oblikovanje
človeka. V nadaljnjem razvoju grškega jezika in kulture se pomen izraza 'trepho'
omeji na področje nižjih dejavnosti kot so hranjenje in nega, ki so jih opravljali lahko
tudi sužnji, medtem ko 'paideuein' označi vzgojno dejavnost kot prakso kultiviranja
ljudi, oblikovanja in razvijanja človeka kot človeškega bitja.
Paidea ima naslednje pomene. 1. vzgoja, odgoja, vzreja, pouk, izobraževanje,
kaznovanje, pokora, tj. vzgoja po nadlogah in stiskah. 'Sterra paideia' pomeni 'trda
šola trpljenja', 2. izobrazba, znanost, veda. Za izraz paideuo' najdemo naslednje
pomene. 1a) odgajam, vzgajam, poučujem, učim koga v čem oz. za kaj. 'Paideuomai

26
ta prosekonta' - (po)uči me kdo o dolžnostih, 1b) svarim, pokorim, kaznujem, c)
navadim koga česa. Posredno pomeni a) dam (po)učiti ali vzgajati.
V starogrškem jeziku je izraz 'paideia' tesno povezan z izrazom 'pais' kot otroštvo in
mladost in se uporablja za dečke in deklice, vendar pogosteje za dečke. Lahko
označuje 'sina, hčer, prisvojenca'. V času Herodota je ta beseda pomenila 'otroka in
sužnja'. V 5. stol. p. n. št. se je za sužnja uveljavil izraz 'doulus', ki ne označuje
enotnega razreda sužnjev, ampak le heterogene skupine, ki imajo služnostno vlogo.
Splošnejši izraz za sužnja je bil banaus. 'Paidion' lahko pomeni mladeniča, otroka ali
mladega sužnja oz. mlado sužnjo. 'Pais' lahko pomeni 'igrati se' (kot otrok ali
oblikovati, dvigniti, vzgajati (otroka).
Obstaja zveza med otrokom in revežem (grško pauros, lat. pauper), ki malo dobi oz.
zasluži. Beseda otrok v indoevropskem jeziku verjetno označuje tistega, ki nima
pravice govoriti. Otrok je bil očitno v slabšem položaju kot odrasli, ki so ga vzgajali
po svojem vzoru in so imeli nad njim premoč. Otrok je bil v zgodovini vedno v
ambivalentni poziciji. Obravnavali so ga kot dobrega in slabega, angela in hudiča.
Tako je bil otrok vedno ljubljen in osovražen, nagrajen in kaznovan.
Da vzgoja pomeni vodenje aktivnosti in vodstveno aktivnost, kažeta grški izraz
'agein', ki mu ustreza latinski 'ducere'. Za pot navzgor in obrat k boljšemu je potrebno
vodenje. Prav v tem je vsebovan specifično človeški način življenja, ki ni značilen niti
za živali niti za bogove. Zato je vzgoja humana dejavnost, kar je razvidno že iz
analize besede 'vzgoja'. Ciceron je prevajal 'paideia' s 'humanitas'. S tem je prešla
izkušnja starogrške vzgoje v kasnejša obdobja.
Discipliniranje pomeni podrejanje nižjih plasti duše višjim plastem. Dokler ni potrebno
spreminjati tega hierarhičnega reda, tudi ni potrebna vzgoja vzgojitelja. Danes
poznamo usposabljanje učitelja, vseživljenjsko učenje državljana, družinsko terapijo,
pripravo bodočih zakoncev itd., česar nekdaj niso poznali. Že Stari Grki so iskali
ravnotežje med dovoljenim in prepovedanim, vendar pa so se srednje mere med
njima bolj zavedali v politiki in etiki, kot pa v vzgoji. Namen vzgoje je usmerjanje
gojenca k dobremu, čeprav to še ni krščanska dobrota, ki bi izhajala iz ljubezni.
Zavedali so se pomena v skupnosti kot tisti javnosti, v kateri je vsak meščan
sposoben spregovoriti in biti slišan, videti druge in biti viden, poskušati dobro hrano
na simpozijih in dosegati zmage na tekmovanjih. Če mu kak tiran vse to vzame, ga
oropa človečnosti paideia. Starim Grkom se vzgoja ni zdela avtokratska in represivna
kot se zdi nam, ki si vprašanje odnosa med nasiljem in mirom zastavljamo ostreje
kot oni. Za Starega Grka je življenje tragično. Paideia je stroga in neprizanesljivo
kaznovalna za napake gojenca. Starogrška vzgoja kot paideia je večstranska, ker
zadeva človeka v njegovi večplastnosti strasti, volje in razuma. Gre jim za svobodne
znanosti in prostočasne dejavnosti. Obenem pa se je vzgoja znotraj starogrške
družbe tudi spreminjala. Pri njih je mišljenje neločljivo povezano s sistemom
zaznavanja (noein – zaznavati, spoznavati in aisthanesthai – slišati, občutiti, zreti),
danes pa sta procesa zaznavanja in mišljenja relativno neodvisna. Po motivu grške
paideia razlikuje Pediček različne ravni vzgoje kot: a) paideia v najširšem družbenem
in človeškem smislu, b) pedagoške področne kategorije (telesna, intelektualna itd),
c) socializacijske področne kategorije (družinska, šolska, domska)
č) etične kategorije, v najožjem pomenu kot moralno vzgojo. Vzgoja je agoška t. j.
vodstvena dejavnost v smislu udejanjanja človekove težnje k višku, višjim duhovnim,
spoznavno-teoretskim, etičnim vrednotam. Seveda pa svobodni Grki niso mislili na
izboljševanje dela, ampak na užitke v prostem času. Starogrška vzgoja je bila
usmerjena v življenje, vendar pa tako, da so filozofi skušali uvideti tisto eno
(povezujoče) bistvo, ki je vsem drugim manjkalo. Zato zgolj sofistična retorična

27
vzgoja, ki je prirejena uporabi retoričnih spretnosti za pridobitev trenutne koristi, ne
zadostuje pojmu dobrega učitelja, kakršnega je orisal Platon.

VZGOJA ATENCEV: PRAKSA

Vse življenje svobodnih Atencev se je odvijalo v okviru družine, ki jo je vodil oče.
Vzgoja otrok je do 7. leta potekala doma, kasneje v šolah. Stopnje v izobrazbi
mladega Grka svobodnega rodu so bile od sedmega leta dalje učenje branja,
pisanja in računanja na osnovni stopnji (tu je poučeval grammatiotis) ter študij knji-
ževnosti in jezika na srednji (učitelj se je tu imenoval grammatikos ali filologos).
Nazadnje so se posvetili retoriki in filozofiji, znotraj katere je imela glavno vlogo
etika. Retorične vaje so imeli že na srednji stopnji, zlasti pa na višji stopnji, ko so
morali po navodilu učitelja (retor) pripraviti pisno nalogo in govorni nastop po vseh
retoričnih pravilih jasnega, argumentiranega in prepričljivega govora o katerikoli temi,
kar pomeni, da so morali do zaključka svojega izobraževanja v osnovi poznati
najrazličnejše predmete od zgodovine, prava, književnosti, do filozofije, umetnosti in
naravoslovja, ki so se jih učili po sokratski metodi in jih niso spoznavali kot ločene
predmete. Trije temelji izobraževanja v Grčiji so bili književnost (znotraj katere je
zbrano vse dotedanje pisno in ustno izročilo), lira (glasba) in palaestra (šport oz.
telovadba, ki je bila v vseh obdobjih neločljivi del izobrazbe).
Pomembno vlogo pri vzgoji otroka zlasti na osnovni stopnji je imel t. i. pedagog
(paidogogos), ki je otroka nadzoroval, ga navajal na lepo vedenje in moralno
ravnanje. Poklic učiitelja je bil nizko na družbeni lestvici, saj so bili učitelji iz revnih ali
izgnanih družin, poleg tega pa je bil slabo plačan. V šolah, ki so bile večinoma
zasebne, je bila telesna kazen nekaj povsem običajnega in mnogi antični pisci so
nam zapustili predstavo o učitelju, ki s palico kroti otroke.
Atene so kmalu postale središče vzgoje, umetnosti in znanosti. In ne samo za Grke,
ampak za ves takralni omikani svet. Celotna atenska vzgoja je obsegala dve skupini:
gimnastiko in muziko. Pod gimnastiko so razumeli atletiko (teki. skoki, meti,
rokoborba), plavanje, konjske dirke itd. Pod muziko pa: govorništvo, filozofijo, petje,
igranje na lire in piščali in dr. Atenci niso vadili za vojaške namene, ampak zato, da bi
dosegli telesno moč, okretnost, zdravje, vztrajnost, samozavest, borbenost itd.
Skratka: hoteli so doseči skladen razvoj celega telesa in celega čloreka. Njihova
vzgoja ni bila surova. Zavedali so se vrednosti telesne vzgoje. Bili so nanjo ponosni.
Kdor ni gojil gimnastike, je bil zanje mehkužnež. slabič, barbar. Svojo mladino so
vzgajali v nalašč za to zgrajenih prostorih. Središče vse vzgoje in vsega atenskega
življenja so bili gimnaziji. To so bili zaprti prostori, v katerih so mladeniči pa tudi
odrasli urili svoje telo in duha. Tu so tudi grški modroslovci in učitelji zbirali in učili
svoje učence vseh starosti in z njimi debatirali. Poleg gimnazija je bilo navadno
tekališče (dromos). Zraven so imeli navadno še kopalnice, oblačilnice in dvorane za
razne telesne spretnosti. Mnogo je bilo učiteljev in nadzornikov, ki so skrbeli za res
dober duševni in telesni razvoj. Neubogljive so telesno kaznovali. Telesne vaje so
bile preproste. Telovadnega orodja niso poznali. Uporabljali so le nekatere
pripomočke, s katerimi so vadili. To so: disk, kopje, žoga, lok, prača itd. Plavati ie
znal vsak Atenec. Če so hoteli komu očitati neizobraženost. so dejali: Ta ne zna ne
čitati ne plavati. Med telesnimi vajami so gojili in najbolj cenili petoboj (pentatlon). Že
po besedi spoznamo, da je bilo to pet vaj in sicer: skok v daljino, met kopja, met
diska, tek in rokoborba. Teh pet vrst je res takih, da se z njimi dobro razgiblje celo
telo. V kakšnem vrstnem redu 30 jih gojili, ne vemo. le to je gotovo da je rokoborba
odločila zmagovalca.

28
Atenci so bili zelo veren narod. Častili so več bogov. Mislili so, da bivajo ti bogovi na
gori Olimpu. Bogovom na čast so prirejali slovesne procesije, žrtvovali so jim poljske
pridelke in živali, obenem pa so prirejali tekme telesnih spretnosti in duševnih
umotvorov. Med vero in gimnastiko je bila tesna vez, saj so Atenci šteli negovanje
telesa in gojenje telesnih vaj za svojo versko dolžnost. Zato so morali ravno pri
verskih svečanostih atenski mladci pokazati, kako so ravnali s talenti, ki so jim jih bili
dali ob rojstvu bogovi.

29
 Grški vpliv na ljudstva na območju Mediterana
in njegovega evropskega zaledja
ZGODNJI PREDGRŠKI VPLIVI
Nekako v drugo polovico 4. tisočletja sega neolitska kultura, ki se imenuje po
glavnem najdišču Sesklo v Tesaliji. Ta kultura je zastopana na območju Tesalije (ok.
150 naselij) in v okolici Korinta. Na zahodu so njeni vplivi prek Krfa segli vse v italsko
Apulijo (sorodna kultura Molfetta). Za to kulturo so značilna neobzidana naselja s
kočami iz blata v pravokotnih ali ukrivljenih oblikah. Keramika je primitivna (najprej z
belimi, nato s pisanimi ornamenti) in odraža vplive iz Male Azije. Poleg kamnitega
orodja so nosilci te kulture uporabljali tudi orodje iz obsidiana, ki so ga dobivali z
otoka Melosa.

KULTURNA IZHODIŠČA STIKOV GRKOV Z DRUGIMI

Antični Grki so dolgo časa živeli in funkcionirali na ravni mita, vse do Homerske dobe.
Za njih velja da so se duhovno in mišljenjsko gibali na ravni mythosa o racionalnosti
ni niti sledu. Vse so povezovali z božjimi bitji in dejansko so Grki živeli v tem svetu –
od tu tudi veliko število božjih mitov. Edina razlika med ljudmi in bogovi je bila
nesmrtnost bogov. S pojavom logosa (razum) se v Grčiji naredi nek premik. Ožiti se
namreč začne mitološko-religijski pogled Grkov na življenje. Na začetku sta bili logos
in mythos sopomenki, šele kasneje sta se pojma začela razhajati - cikličnost versus
linearnost časa. Logos temelji na moči argumenta in dokazljivosti, mythos je le neka
zgodba, fiktivna ideja. Ko se gibljemo v področju mitologije so vprašanja od kje
izhaja, koliko je prav ipd. irelevantna, saj je vse ciklično. Grki naj bi z Evropo
poimenovali nek neznani kontinent in kasneje začeli s tem imenom poimenovati
celinski del Grčije za razliko od Egejskih otokov. Evropa je semitsko etimološko
opredeljena beseda kot dežela zahodnega sonca oz. zahajajoče sonce, dežela teme;
etimološko Grško pa je opredeljena kot 'široko, obsežno'. Koncept drugega, Evropa
kot neznani kontinent: Grčija geografsko vis-a-vis drugim celinam; ideološko pa je
Evropa nasproti Aziji in kasneje Afriki. V 7. stoletju p. n. št. je Evropa neznani
kontinentalni sever. Grki se s tem niso dosti ukvarjali, saj so bili osredotočeni na
Sredozemsko morje. Med 8. in 6. stoletje pr. n. št. nastopi čas največje kolonizacije,
začneta se omenjati tudi Afrika (Libija) in Azija. Afrika je bila za njih nezanimiva.
Pomemben je le vidik, distinkcija drugega: mi-drugi, črni-beli,… Tega binarnega
razmišljanja se še danes težko rešimo. Azije je že takrat veljala za sinonim nečesa
drugačnega in hkrati inferiornega, nemoralnega.

ZGODNJI GRŠKI VPLIVI

V zgodnji dobi je grška kultura bolj objekt kot subjekt vplivov. V grški kulturi se čuti
vpliv Egipta, Mezopotamije ter kretsko-mikenske kulture. Država Hetitov je bila v
soseščini politično razdrobljene mikenske Grčije primer velike države. Z vplivom iz
Male Azije pa se je na civilizacijskem področju prepletal veliko močnejši vpliv
minojske Krete, katere prvi razvojni vrh sovpada z začetkom srednje heladske dobe
(ok. 2000), medtem ko je drugi višek minojske kulture približno sočasen z zgodnjo
mikensko dobo (pozna heladska doba).
Te vplive so Grki posredovali v zahodni Mediteran in njegovo evropsko kopensko
zaledje.

30
 Trgovske poti v mikenski dobi
Najpomembnejši način širjenja vplivov je bila trovina. Jantarna cesta je bila verjetno
najstarejša in najkrajša evropska trgovska povezava med Baltikom in Sredozemljem,
po kateri se je od pozne bronaste dobe do 5. stoletja trgovali z jantarjem. Jantar proti
jugu ni prihajal po eni sami poti, še manj je bila to ves čas cesta. Poti, po katerih se je
vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili zdaj bolj
zdaj manj pomembni. Trgovci so jih izbirali glede na trenutne vremenske, carinske in
politične razmere. Pot se je začela na nahajališčih jantarja ob ustju Visle na
vzhodnem Baltiku, verjetno v Kaupi (Mohovoe, Ruska federacija) in Trusi (Drużno,
Poljska). Od tam je potekala preko Toruńa, Kalisza, Vroclava (Poljska), Moravskih
vrat (Češka republika), Devína (Slovaška), Carnuntuma (Peronell, Avstrija), Savarie
(Sombotel, Madžarska), Poetovia (Ptuj), Celeie (Celje), Emone (Ljubljana) in
Nauportusa (Vrhnika) in se končala v (Aquileii, Italija).
Prvi zanesljivi podatki o jantarni cesti so iz bronaste dobe. Po Herodotu so jantar
nabirali Hiperborejci na Baltiku. Od njih so ga prevzemali Skiti, ki so ga prenašali do
severnega Jadrana. Od tam se je z njim trgovalo proti jugu po Apeninskem polotoku
in proti vzhodu v Grčijo. Po Diodorju so jantar do Venetov in Etruščanov prinašali
Germani, ti pa naprej do Grkov.
Obstajale so tudi stranske veje jantarne ceste. Ena od njih je po dolini Dnjepra vodila
proti Črnemu morju, druga po dolini Rone v južno Francijo. Z jantarjem so trgovali
tudi po morju, predvsem Grki in Feničani.
Izdelki grškega izvora so prihajali po teh trgovskih poteh kot menjalno blago: kovinski
predmeti grškega izvora (vojaška oprema iz brona in tudi železa, nakit) odpirajo
hipotezo, da je že okoli leta 1000 pr. n. št. prišlo do kontakta med grškim in
jugovzhodnim alpskim svetom. Posredno je grška omika vplivala na situlsko
umetnost in tudi na tedanjo oborožitev (oklep). Situlska umetnost je predstavljala
vrhunec likovnega ustvarjanja železnodobnega človeka. V času temne dobe se
kažejo vplivi pri nakitu iz 9. do 7. stoletja pr. n. št.. Lončarske izdelke grškega izvora
so našli v številnih najdiščih.

31
 Najpomembnejša najdišča grške keramike
Od materialnih vplivov grškega sveta je najpomembnejše posredovanje železa v
srednjo Evropo (v Grčiji se je železna doba začela sredi 11. stoletja pr. n. št.).
Predvideva se, da se je železo širilo vsaj po dveh poteh. Celinska pot je tekla po
Donavi, druga – sredozemska pa je vodila po Jadranu oziroma preko Italije.

GRŠKI VPLIVI V DOBI PRIMARNE IN SEKUNDARNE KOLONIZACIJE

Na splošno lahko govorimo o dveh valih vplivov: iz časa Perzijskega imperija in iz
časa Aleksandrove Makedonije. Ameriški univerzitetni profesor Thomas McEvilley,
klasični fi lozof in klasični filolog, izpostavlja mnoštvo arheološke evidence, ki kaže,
da je vzhodni vpliv prek Perzijskega imperija segel do predsokratikov (Pitagora,
Parmenid, Anaksimander) in opaža, da to, kar imamo za korenine zahodne
civilizacije, utegne izvirati iz Indije. Meni tudi, da je v času Aleksandra Velikega grška
kultura prek Baktrije močno vplivala na vzhodno. Drugi raziskovalci (mdr. Jay Garfield
in Adrian Kuzminski) so bolj naklonjeni misli, da so bili vplivi v obeh primerih
izmenični, ali pa, da je tudi v drugi fazi Azija bistveno vplivala na Evropo, bolj kot
Evropa na Azijo.
Perzijski imperij (okoli 550–330 pr. n. š.) velja za največji imperij vseh časov, saj naj
bi v 5. stoletju pr. n. š. zaobjemal kar okoli petinštirideset odstotkov vsega tedanjega
človeštva. Arheološke ostaline palač perzijskih centrov nakazujejo lagodno
večkulturno okolje. V reliefih Perzepolisa je upodobljenih triindvajset narodov, med
katerimi so tudi Grki, ki so kot cenjeni umetniki in obrtniki sodelovali pri izgradnji
palače. Etnološko-kulturno izjemno raznolik Perzijski imperij je bil organiziran
centralistično, v vse svoje teritorije je uvedel cestni in poštni sistem, uradni jezik ter
državno upravo, ki je služila kot model prihodnjim imperijem. V tako centraliziranem
skupnem prostoru je prišlo v skoraj dvesto letih njegovega obstoja do medsebojnih
vplivov in izmenjav, predvsem iz centra na podrejene teritorije. Tako profesorica
Margaret Christina Miller navaja, da so številni Atenci v vsakdanjem življenju privzeli
perzijske navade ter, da so interakcije prinesle kulturne, družbene in verske vplive.
Stoletja grške kolonizacije Sredozemlja v osrednji Evropi zaznamujeta starejša
(halštatska) in mlajša (latenska) železna doba. Nosilci te dobe so keltska plemena v

32
zahodni in osrednji Evropi, Germani na severu, Iliri na Balkanskem polotoku, omeniti
pa je potrebno še Etruščane v Italiji, Tračane in Venete, ki jih zasledimo v Franciji, ob
severnem Jadranu, ob Baltiku in celo v Mali Aziji. Vzhodni del Evrope, predvsem
ozemlje današnje Ukrajine, so naseljevala razna konjeniška ljudstva, med katerimi so
najbolj znani Kimerijci in Skiti, ki so pogosto vdirali na področje višje razvitih kultur
Male Azije in Mezopotamije. Grški in kasneje helenistični pisci omenjajo zlasti
ljudstva, ki so živela v njihovi neposredni bližini, medtem ko se z oddaljenostjo
verodostojnost podatkov močno zmanjšuje. To je po svoje zanimivo, saj so vsaj
trgovci iz oddaljenih grških kolonij (Masillia – današnji Marseille, Olbia na Krimu,
kolonije na Jadranu) prihajali v stik s temi ljudstvi.
Herodot v svojem delu opisuje življenje in navade Ilirov, Tračanov in Skitov, na
področju bolj proti severu pa naj bi po njegovem živela legendarna ljudstva, kot so
Hiperborejci, Amazonke, Pasjeglavci. Tudi Herodot je podobno kot vsi njegovi
sodobniki razlikoval Grke od manjvrednih barbarov, ki so jih obdajali. Tujce je
poglobljeno raziskal in na podlagi svojih potovanj in zanimanja za grško-perzijske
vojne temeljito razčlenil njihovo geografijo in etnografijo. Raziskovalci Herodotovega
opusa so njegov odnos do tujcev opredeljevali različno. Pohlez ga je denimo označil
kot branilca in zagovornika svobode ter skupnosti Zahoda nasproti imperializmu
barbarov. Payen je ta pogled zasukal in poudaril Herodotov ambivalenten odnos do
barbarov, oziroma zlasti njegovo sprejemanje barbarov. Payen je v Herodotovem
opusu iskal primere, s katerimi je pokazal, da njegova podoba barbarov ni bila
enotna. Oznaka barbar pri Herodotu pravzaprav ni bila negativen pojem – Perzijce je
enačil z barbari, toda ne v zaničevalnem smislu, saj je poveličeval njihov pogum v
bitkah. Zmago Grkov nad Perzijci je opisal kot znak poguma Grkov in ne
strahopetnosti njihovih nasprotnikov. Payen je poudaril Herodotovo naklonjenost
kulturnemu relativizmu in njegovo občutljivost za opazovanje razlik med središčem in
obrobjem. Tako je zasukal ustaljeno prepričanje o očetu zgodovine v zgodovinopisju
in spodnesel samoumevnost zgodovinopisja, ki je utemeljeno na konceptu mi – oni,
saj je pokazal, da razlikovanje ene skupine ljudi od druge ne vključuje nujno
zaničevanja. Herodot je s svojim pisanjem pripomogel k fiksiranju tradicionalnih
pojmov – Grki in barbari, središče in obrobje –, toda o njih ni pisal na razdruževalen
način, ni jim pripisoval pozitivnih ali negativnih lastnosti. V spominu je želel ohraniti
enakopravnost Grkov in barbarov ne glede na izid bitke. Zanimivo je, da v
Herodotovem besedilu opis bitke ne zavzame celotne pripovedi, temveč služi tudi kot
zemljepisno-etnografsko poročilo.
“Barbar” sam po sebi torej ni inferioren, v sebi nosi enake potenciale kot kultiviran
grški človek in mu je v tem enakovreden, njegova pomanjkljivost pa je tehnične
narave: svojih kvalitet ne zna usmeriti tako, da bi osrečevale in izpolnjevale njega in
druge, temveč jih uporablja tako, da njega in druge vodijo v trpljenje. To pomanjkanje
zavesti ga naredi barbarskega. Grki so svojo hegemonijo gradili na predpostavki
svoje racionalnosti in misijonarskega prosvetljevanja ne-racionalnih ali iracionalnih
drugih.
Torej kolonizacija za Grke ima globoke religijske in kulturne temelje. Antični Grki so v
odprti gesti gostoljubja do barbarov prepoznali svojo civiliziranost. Vedenje do
barbarov je bilo velikokrat tematizirano v literarnih delih, tudi prek kršitve obrazcev
gostoljubja in kazni, ki je sledila. Razmerje xenia (razmenjava daril) je tako služilo kot
podlaga za vojskovanje, diplomacijo, romanje in trgovanje. To razmerje, v številnih
elementih podobno najintimnejšim človeškim razmerjem, je predstavljalo eno
zgodnejših oblik mednarodnega sodelovanja in bilo hkrati temelj za vzpostavitev
medsebojnega zaupanja med tujcem in domačinom.

33
Z ustanavljnjem svojih kolonij Grki prinesejo "darila": način življenja, ustanovitve
novih skupnosti, grških mest, način trgovanja, pisavo, kulturo herojev, bogove, razne
dobrine. Od barbarov pa sprejmejo kot darilo ozemlje, ki potrebujejo za ustanovite
kolonije.
Najpomembnejše območje kolonizacije je bila južna Italija. Na Apeninski polotok so
bile prenesene nove oblike grške kulture, od Grkov se naučijo graditi mesta,
obrtništva in trgovine, od njih sprejmejo pisavo - to da nove možnosti duhovnega
življenja. Italiki od Grkov sprejmejo religijo (bogove, kult herojev, prerokovanje,...). S
prenosom polis se je razširil tudi grški način življenja. V kontekstu grških vplivov se
lahko omenijo tudi oljke. Stari Grki so oljke prinesli v južno Italijo. Podobno velja za
vino. Znanje pridobivanja vina so na Apeninsko področje prinesli stari Grki.
Civilizacija stare Italije je simbioza grškega, etruščanskega in italskega sveta. Grki
imajo stike z zaledjem, ki segajo vse do Rima in Eturije pri tem pa ohranijo še naprej
tudi stike s svojo matično državo. Kume imajo veliko posredniško vlogo. Grki so
kulturno in politično vodilno ljudstvo v južni Italiji. Postojanke so poskušali ustanoviti
tudi na etruščanskem ozemlju.
Etruščanska država je dosegla svoj višek v 6. stoletju pr.n.š. V tem času so veliko
sprejemali od Grkov, s katerimi so bili rivali na morju. Etruščanska kultura se je
razvijala pod vplivom grške kulture, vendar ne moremo reči da je bil ta vpliv
prevladujoč. Etruščani, ljudstvo misterioznega porekla in čudne usode, so v nekem
pogledu transmisija med Grčijo in severozahodnimi prahistoričnimi barbari Evrope.
Važno je tudi dejstvo, da etruščanska kultura poleg grških - in seveda avtohtonih
italskih - elementov vsebuje tudi stvari, ki so v nekem smislu še starejše in
častitljivejše, še bliže zibelki človeštva v Prednji Aziji. To so elementi etruščanske
kulture in umetnosti, ki spominjajo na njihovo orientalsko, neindoevropsko poreklo.
Po stilni strukturi in notranji proporcioniranosti pa se ti antiklasični vzhodni elementi
dobro zlivajo s prav tako antiklasičnimi avtohtonimi elementi evropske prazgodovine.
Zaradi velikega števila manjših samostojnih državic kultura ni bila enotna. Kakor je
Ruma - Rim etruščanska naselbina na villanovskem indoevropskem substratu, tako
je tudi Bononia - Bologna severno od Apeninov na področju Este-Certosa kulture, ki
gre vzporedno z Villanovo. Umetnost vodilne etruščanske plasti se v podrejeni in
sosedni venetski kulturi lomi in dobiva bizarne ter ne docela harmonične oblike. Ker
v času kolonizacije in zgodnje republike tesnejših neposrednih stikov med samim
Rimom in grškimi mesti ni bilo, moramo upoštevati, da so prvotni elementi grške
kulture in njihovo besedišče prihajali v Rim preko posrednikov - Etruščanov.
Živahne stike med Grki in Etruščani nam dokazujejo številni zgodaj prevzeti izrazi za
posode in druge obrtniške izdelke ter izrazi iz pomorskega in zemljemerskega
žargona. Iz etruščanske umetnosti je razvidno, da so poznali mnogo figur iz grškega
panteona in mitologije že kmalu po letu 600 pr. n. št. (Demetro, Dioniza, Hermesa,
Apolona in druge). Pisavo so Etruščani prevzeli od kolonizatorjev z Evboje, ki so
govorili jonsko-atiško narečje, pisali pa halkidiško različico zahodnogrškega alfabeta.
Etruščani so stil arhitekture prevzeli po zunanji grški arhitekturi in jo prilagodili lastnim
potrebam, ki so bile drugačne od grških, tako da je nastal nov arhitekturni slog.
Njihova umetnost je bila mešanica orientalskih elementov in močnega grškega vpliva.
Grški vpliv so Etruščani čutili tudi v vojaških taktikah in oborožitvah.

VPLIVI V HELENISTIČNI DOBI

Ameriški univerzitetni profesor Thomas McEvilley meni, da je v času Aleksandra
Velikega grška kultura prek Baktrije močno vplivala na vzhodno. Drugi raziskovalci
(mdr. Jay Garfield in Adrian Kuzminski) so bolj naklonjeni misli, da so bili vplivi v

34
obeh primerih izmenični, ali pa, da je tudi v drugi fazi Azija bistveno vplivala na
Evropo, bolj kot Evropa na Azijo. Ta vpliv, imenovan helenizem, se je v stoletjih pred
Kristusom na široko razširil po vsem Sredozemlju in prednji Aziji. V nekaterih družbah
je bil grški vpliv dobrodošel, toda v drugih je veljal za ostudnega in svetoskrunskega.
Vseeno pa sta skupni jezik in kultura, ki ga je prinesel ta vpliv, delovala kot
povezovalni člen v vsem območju. To je močno olajšalo širitev tako Rimskega
cesarstva kot kasneje krščanstva.
Običajno je starogrška helenistična kultura obravnavana kot samostojna entiteta, ki
sicer ima vojaške in ekonomske stike z okoliškimi kulturami, toda na filozofskem
področju zaradi svoje superiornosti ostaja avtonomna. Če se na te podmene ozremo
s sociološkega stališča, lahko že od daleč zaslutimo, da tukaj nekaj ne more držati,
saj je vsaka družbena tvorba ves čas v interakciji z drugimi, medsebojni vplivi pa
spreminjajo obe strani. Na kulture lahko gledamo podobno kot na biološke vrste
znotraj ekosistema: nobena ne obstaja sama zase – obstoj vsake je soodvisen od
interakcij z okoljem. Če kakšna družbena enota za določen čas deluje kot vase
zaprta enklava, je za to potrebno veliko napora, pogosto skozi nasilje in zaporo
pretoka informacij, vendar taka zapora nikoli ni popolna, pa tudi ne traja večno.
Različni raziskovalci družbe prepoznavajo tovrsten mehanizem tudi na družbeni
ravni. Med najbolj izstopajočimi avtorji sta Edward Said in Martin Bernal, ki sta
sprožila resne debate o izvoru grške kulture in večvrednosti evropske civilizacije
nasploh ter v obstoječih stereotipih prepoznala politične interese zahodne družbe. Ko
je Said pregledoval, kako evropski zgodovinski viri opisujejo druge narode, je opažal,
da je perpetuacija predstav o inferiornosti drugih kultur služila ohranjanju moči
intelektualnih, političnih in ekonomskih elit. Sorodno Bernal trdi, da ja “arijski model”
tolmačenja starogrške zgodovine konstrukt, ki je služil potrditvi že obstoječega
pogleda na svet in njegovega “sistematičnemu rasizma” – zgodovina Evrope je
navsezadnje zgodovina kolonizacij, ki so morale biti nekako upravičene.
Predpostavka grške večvrednosti je skozi stoletja omogočala hegemonijo nad
drugimi ljudstvi. Če se je Grčija želela istovetiti s plemenitimi vrednotami “najvišje
razvite kulture”, ni mogla zasesti tujih ozemelj in zasužnjiti tamkajšnjih ljudstev na
“barbarski” način – iz odkrito sebičnih namenov, npr. iz koristoljubja, to je lahko storila
le iz “plemenitih” vzgibov, na primer širjenja omike. Dihotomija med “nami” in
“drugimi” se je torej zdela nujna: če sebe ne dojemamo kot boljšega in večvrednega,
si drugega ne moremo pokoriti.
V helenistični Grčiji je bil ogromni vir kolonialističnega bogastva upravičen z
rasističnim argumentom, ki izvira iz Aristotelove trditve v Nikomahovi etiki, da je za
nekatere skupnosti naravno, da dominirajo nad drugimi. Ampak, mič iracionalnega in
mističnega ni v vzhodni kulturi, kar ne bi obstajalo že v grški kulturi. In nič resnično
racionalnega in pozitivističnega ni v grški kulturi, kar ne bi bilo jasno artikulirano tudi
na Vzhodu.
V dvajsetem stoletju se je začelo kopičiti vse več znanstvenih raziskav, ki oba
kulturna prostora primerjajo z različnih vidikov: jezikovnega, filozofskega,
umetnostno-zgodovinskega, zgodovinsko-političnega idr. Raziskovalci izpostavljajo
predvsem vzporednice med starogrško in vzhodno kulturo, tako s stališča
zgodovinskih povezav kot filozofskih tekstov in logike. Vsak kulturni sistem lahko
dojemamo kot umetno zamejen koncept, ki ga nadenemo čez množico nenehno
spreminjajočih se umetniških, jezikovnih, folklornih, zgodovinskih in drugih tokov ter
ga zamejimo z državnimi mejami in simboli. Seveda to ne pomeni, da kultura ne
obstaja ali da ne obstajajo močne povezujoče poteze, ki združujejo določeno
skupnost, pač pa, da je kultura odprt, pretočen pojem, ki obstaja le v soodvisnosti z

35
drugimi dejavniki in ne sam po sebi. Če je kultura predstavljena kot samo po sebi
obstoječa entiteta, je verjetno v ozadju politični interes, ki uporablja kulturo za svoje
orodje.
Starogrški svet je bil brez dvoma multikulturen. Aleksandrova vojska je pustila za
sabo naselbine Grkov. Verjetno je Aleksander Veliki svojim vojakom v nagrado za
vojskovanje na osvojenem teritoriju podaril precej zemlje, vojaki pa so se v teh
kolonijah poročili in postali del lokalne kulture. Na tem področju so odkrili okoli
štirideset kolonij, nekatere so preživele 300 ali 400 let, za sabo pa so pustile
dediščino bogate in vplivne vzhodno-grške oz. grško-vzhodne kulture. Arheološke
evidence kažejo, da so Grki ohranjali stike z rodno deželo in morda celo uprizarjali
enake starogrške drame – napisi in likovne upodobitve namreč kažejo, da so
popotniki prinesli iz Grčije maksime iz Delfov, Sofoklejevo Antigono in drugo.
Območje nekdanje Gandare (Gandhāra, današnji Pakistan) je znano po sakralni
umetnosti, ki kaže jasne helenistične poteze. Umetnostnozgodovinske analize
kažejo, da je bil Buda v gandarski umetnosti upodobljen na podlagi Apolona,
zaščitnik Vadžrapani na podlagi Herkulesa ipd., zato nekateri strokovnjaki menijo, da
so prve upodobitve Bude nastale prav na tem območju, pod grškim vplivom. V času
Guptskega imperija (okoli 320-550 st. n. š.) je podoba Bude, ki je vsebovala tako
helenistične kot indijske prvine, postala “klasični slog” in “prototip Budovih podob”.
Prefinjene upodobitve Bud in Bodisatev kot plemenitih človeških bitij, pomensko
poglobljene z abstraktnim verskim simbolizmom in ozaljšane s pretanjeno
ornamentaliko so vzbujale občudovanje širom Azije in podale likovni vokabular za
versko umetnost v osrednji Aziji, na Kitajskem, Koreji in Japonski. McEvilley navaja,
da je glede na zgodovinsko evidenco Aleksandrova osvajalska ekspedicija preživela
dva meseca v gandarskem mestu Taksila (ki se nahaja v današnjem Pakistanu),
sedežu učenosti, ter da sta filozofa Oneisicritus in Anaxarchus, po vsej verjetnosti pa
tudi Piron, razpravljali s tamkajšnjimi modreci. Mesto je kasneje postalo center grških
priseljencev in center razvoja budistične misli. Tako arheološke izkopanine pogosto
razkrivajo grške tlorise mest, znotraj njih pa so postavljene budistične stupe, kovanci
so imeli na eni strani napise v prakritu, na drugi pa v grščini, stavbe so krasili jonski
stebri, na njih pa lahko najdemo med okrasnim rastlinjem Budo v meditaciji. Na
območju nekdanje Baktrije (Bactria, današnji Afganistan) je dve stoletji cvetelo grško-
vzhodno kraljestvo (okoli 180 pr. n. š. – 10. n.š. ). Eden od tamkajšnjih kraljev, v
grščini znan kot Menander (Menander I. Soter – Odrešenik), v jeziku pāli pa kot
Milinda, je postal pomemben lik budistične zgodovine, njegove filozofske razprave z
menihom Nāgaseno pa so ovekovečene v Vprašanjih kralja Milinde. Delo nekateri
analitiki primerjajo s platonističnimi dialogi, čeprav je takšna primerjava precej
ohlapna. Dober glas o Menandru pa je segel vse do Grčije – Plutarh ga predstavlja
kot zgled dobre vladavine in opisuje časti, ki so mu jih podaniki izkazali po njegovi
smrti. Sorodno je o njem pisal tudi Strabo, Vprašanja kralja Milinde pa so dosegla
Aleksandrijsko knjižnico približno 50 let po Menandrovi smrti (delo je bilo verjetno
napisano kmalu po smrti priljubljenega vladarja). Doslej znana evidenca kaže, da je
Menander po vsej verjetnosti ohranjal stike s Sredozemljem. S trgovskimi odpravami
brez dvoma niso krožile le informacije, temveč tudi vplivi. V 2. stoletju našega štetja
je krščanski teolog Klement Aleksandrijski pisal o vplivu baktrijskih budistov in
indijskih gimnosofistov na Grško filozofsko misel. Domnevati je mogoče, da se je
grška oblika budizma širila po Svileni poti. McEvilley meni, da je v tem času obstajala
“prostrana mreža vzhodno-grških stikov”, ki so vključevali štiri področja vednosti: 1)
astronomijo, 2) leposlovje in dramatiko, 3) umetnost ter 4) znanje o indijski filozofiji.

36
GRŠKA KULTURNA TRADICIJA IN VPLIV NA KASNEJŠI EVROPSKI RAZVOJ
Stara Grčija velja za zibelko evropske kulture. Ne brez razloga. Njeni filozofi se med
sabo močno razlikujejo, vendar jih v tok zgodovine združujejo nekatere skupne
poteze. Videti je, da je starogrška filozofija ustvarila podlago za razvoj neodvisnega,
kritičnega mišljenja in znanosti, predvsem pa človeka odluščila od podlage “danosti”
narave in usode ter ga opolnomočila. Viri kažejo, da je skozi “starogrško revolucijo”
človek z orodji razuma okoliščine, za katere je dotlej mislil, da nanje nima vpliva,
strmoglavil s prestola absolutnega vladarja in sam postal, vsaj do neke mere, vladar
svoje usode. Videti je, da so tedanji misleci slutili v človeški naravi moč duhovnega in
snovnega ustvarjanja in preobražanja, kakršno v sledečih tisočletjih redko zasledimo.
Svoboda izbire pa je privedla tudi do rojstva na razumu utemeljene etike. Dobro
znani so tudi negativni učinki takšnega opolnomočenja, celo hegemonije človeka, ki
pa ni vezana zgolj na starogrško kulturo, pravzaprav je bila tedaj bistveno manj
izražena kot v sledeči zgodovini. Svoboda izbire neizogibno vključuje tudi zmotno
izbiro ali zlorabo svobode, sicer ne bi bila svoboda. Jo bomo zaradi tega v celoti
zavrgli? Bomo ob kazanju s prstom na negativne učinke človeške nespameti zavzeli
paternalistično držo in z ognjem in mečem kazali “pravo” pot? Ali pa se bomo oprli na
najboljše v človeku – njegov razum in njegov etični čut – in to okrepili? Razumen
etičen človek ne bo ravnal destruktivno, saj se zaveda, da bi bilo to obenem tudi
samodestruktivno.
Grki so bili prvi evropski narod, ki ga lahko imenujemo civiliziranega in ki je začrtal
pot, po kateri hodimo še zdaj. V klasični grščini so napisana dela, ki označujejo
začetek evropske misli o jeziku, življenju, kulturi in naravi. Vse slovnice evropskih
jezikov temeljijo na opazovanju jezika, kot so ga zasnovali stari Grki. Od njih so ta
način prevzeli Rimljani in ga prek latinske slovnice prenesli na vso poznejšo Evropo.
Grki so književnost obogatili z zvrstmi, kot so epika, lirika, dramatika in retorika.
Njihova književna, stavbena, kiparska in druga umetniška dela so vse doslej ostala
vzor in navdih lepote ter popolnosti tako zunanje kot notranje ureditve. Grškemu
pogledu na svet ne dolgujemo samo filozofskih in drugih znanstvenih spoznanj,
ampak tudi filozofijo, znanost, umetnost in šport kot samostojna področja družbenega
delovanja. Platonovi dialogi nas učijo, kako najti pot k samemu sebi, Sofoklove
tragedije nam kažejo, kako resno in hkrati vzvišeno je človeško življenje. Grki so
dokazali, kako je državo moč urediti tako, da vsem njenim državljanom pripadajo
enake pravice, časti in dolžnosti: prvi so uveljavili demokratično družbeno ureditev, jo
uresničevali in teoretično utemeljili. Grščina je bila izvirni jezik evropske filozofije,
filologije in naravoslovja, treh vej, ki so temelj sodobnih humanističnih, družboslovnih
in naravoslovnih ved.

37
 Podobnosti in razlike med grškim svetom
in razvojem rimske države
ZAČETNI STIKI MED GRŠKO IN RIMSKO KULTURO
Grki so bili učitelji Rimljanov in šele pod grškim vplivom je rimska umetnost in
znanost postala takšna, kot jo poznamo dandanes. Rimljani so se grškega vpliva ves
čas zavedali in niso skrivali, koliko dolgujejo učiteljem. Hkrati je bila grška civilizacija
celotno obdobje antike samostojna, neodvisna celota, ki se je nemoteno razvijala
naprej tudi potem, ko so si Grčijo podredili Rimljani. Ko se je Rim rodil, je Grčija stala
ob zibelki, ko je umrl, je šla za njegovim pogrebom.
V času začetka Rima so grška mesta v užni Italiji in na Siciliji doživljala svoj vrh.
Njihovo napredno kulturo so prevzeli Italiki. Posledice grške kolonizacije so za italski
prostor velike, kajti prišlo je do izmenjave materialnih in kulturnih duhovnih
dobrin(grška keramika in literarna tradicija). Rim, sicer v zgodnjih obdobjih pod
izjemno močnim etruščanskim vplivom, že od nastanka ni bil nič manj heleniziran od
drugih etruščanskih mest. Od tu naj bi Rim sprejel kulturne in religiozne predstave.
Čeprav najvišji državni aparat, kralj in senat morda niso bili dovzetni za helenizem, je
bilo v javnem življenju močno čutiti grški vpliv.
Najprej očitno dejstvo: ohranjena rimska mitologija je v pretežni meri grška. Iz tega
izhaja izrazito negativna sodba o rimski mitologiji, češ da je neizvirna in
posnemovalska. V preteklosti so jo zato večkrat obravnavali kot nekaj izposojenega,
sekundarnega in zato inferiornega. Ob primerjavi z bogato in razvejano grško
mitologijo nastane vtis, da Rimljani svojih izvirnih mitov praktično niso poznali.
Raziskovalci rimskega mita so identificirali komaj dva izvirna rimska mita: mit o
Kajkulu, ustanovitelju Prenesta, in mit o Romulu, ustanovitelju mesta Rim. Iskanje
izvirnega ‘rimskega mita’ se tako sklene z ugotovitvijo, da je njegova vsebina
povezana izključno z ustanovitvami mest in da je to pravzaprav njegova edina tema.
V tem ‘rimski mit’ sledi popularnim helenističnim zgodbam o ustanovitvah mest, s
temami grškega mita pa nima veliko skupnega. Problematiziranje sintagme ‘rimski
mit’ je predvsem posledica predsodka do rimske kulture kot pasivne in nekritične
posnemovalke grštva; procesi prevzemanja so pogosto še vedno razumljeni v smislu
mehanske in neproduktivne imitacije. V uveljavljene interpretacijske vzorce je kritično
posegel šele Denis Feeney, ki je vzpostavil nov, od grškega neodvisen rimski model
za interpretacijo rimske mitografije. Njegov pristop ima dve ključni točki: natančno
razumevanje historičnega horizonta, v katerem so potekali procesi sprejemanja grške
kulture; redefinicija dialoga rimske kulture z grško in opredelitev oblik literarne
komunikacije.
Prezentiranje rimske mitologije nasploh v javnosti treba razumeti predvsem v
političnem kontekstu. Grška mitologija in grški bogovi so bili v Rimu prisotni
najpozneje v drugi polovici 6. stoletja; iz časa okrog 530 pr. Kr. izvira terakotna
plastika boginje Atene, ki vodi Herakla na Olimp. Stala je na Govejem forumu v Rimu.
Zelo verjetno gre za upodobitev Heraklove apoteoze. Izbiro motiva je mogoče
prepričljivo pojasniti kot element monarhične ideologije; ta odraža sočasno politično
dogajanje v Grčiji v času tirana Pejzistrata, ki se je identificiral s Heraklom. Grški mit
je bil torej v Rimu od vsega začetka del javne politične sfere in je reflektiral aktualno
politično dogajanje v rimski družbi. Zanimivo je, da je rimska elita sredstva za svojo
politično afirmacijo iskala zlasti zunaj svojega prvotnega kulturnega okolja, obenem
pa so Rimljani ves čas načrtno ohranjali zavest o tem, da so grški miti in grški bogovi
grški in da so v Rim prišli iz tujega, grškega sveta.

38
RIMSKA REPUBLIKA IN HELENISTIČNI KULTURNI KROG
Da bi lahko rekonstruirali razmerje med grškim in rimskim, je treba poznati
zgodovinske okoliščine rimskega odnosa do grštva v času najbolj intenzivnega
sprejemanja grške kulture. V širšem politično-zgodovinskem kontekstu ta čas
sovpada z vzpostavljanjem rimskega primata v Sredozemlju, ki ga je Rim dosegel v
vojnah z epirskim kraljem Pirom, z grškimi kolonijami v južni Italiji, s Kartagino (druga
in tretja punska vojna) in z Makedonci. Rimska ekspanzija v Sredozemlju ni pomenila
samo pozicioniranja na vojaškem in geopolitičnem zemljevidu. Rimska kulturna
identiteta se je v veliki meri oblikovala skozi odnos do starih helenističnih držav, ki so
bile vpete v enoten mitološki kontekst in so se prezentirale kot potomke homerske
dediščine. Nastop na mediteranskem prizorišču in novo oblikovanje razmerja sil, ki je
v vojnah s Kartagino in z grškim svetom dobilo ‘mitološki’ prizvok, je Rimljanom
narekovalo, da se postavijo tudi na mitološki zemljevid Sredozemlja, kot ga je zarisal
Homer. Pojasnjevanje procesov kulturne komunikacije je opredeljeno z dejstvom, da
je bila rimska kultura od vsega začetka prežeta z grško in da so se Rimljani čutili del
helenistične kulture ter neposredni dediči kulture in mitologije heleniziranega
Sredozemlja. Rimska kultura že samo zaradi tega dejstva ni mogla biti omejena na
golo imitacijo, temveč je njeno produkcijo narekoval vsakokratni zgodovinski in
družbeni horizont pričakovanja, ki je narekoval vedno novo aktualizacijo prisvojene
kulturne dediščine. Rimska mitologija, rimski bogovi in literatura so se oblikovali v
odnosu do grške mitologije in literature. Pri tem ne gre za nekritično sprejemanje,
temveč za zavestno, produktivno recepcijo grštva; v ozadju le-te je bil tudi interes
rimske politične elite, ki je v prizadevanju za lastno afirmacijo in za zunanjepolitično
uveljavitev republike rimsko državo postopoma vključevala v helenistični kulturni
krog.
Horacij v Poslanici Avgustu pravi: Graecia capta ferum victorem cepit, et artes intulit
agresti Latio (Grčija je osvojena osvojila divjega zmagovalca in prinesla umetnosti v
kmečki Lacij). Veliki pesnik z začetka cesarskega Rima v tem ubesedenju z besedno
igro na capere, ‘zgrabiti’, ‘ujeti’ oziroma, v prenesenem pomenu, ‘osvojiti’, zgoščeno
zajame razmerje med Grčijo in Rimom. Čeprav je Rim vojaško-politično pokoril
Grčijo, ga je ta premagala s svojo omiko.
Splošno sprejeto je, da je bil odločilnega pomena v tem oziru padec Tarenta, grške
kolonije na jugu italijanskega polotoka, leta 272 pr. Kr. Tarent je padel v roke
Rimljanom, med ujetniki pa je bil verjetno tudi Livij Andronik, mož, ki velja za očeta
rimske literature. Pozneje je namreč v tradicionalni italski saturnijski verz prevedel
Homerjevo Odisejo ter z dramami, napisanimi po zgledu grške tragedije in nove
komedije, v rimske odrske uprizoritve vpeljal zgodbeni zaplet, ki ga te dotlej niso
poznale. Livij Andronik bi bil lahko prvi Graecus captus, ki je začel z omiko surovega,
robatega, kmečkega zmagovalca. Drugi takšen zmagoslavni premaganec bi bil lahko
Polibij, pisec rimske zgodovine v grščini. Polibij je v Rim prišel kot eden izmed tisočih
grških ujetnikov po bitki pri Pidni leta 168 pr. Kr., v kateri je rimski vojskovodja Emilij
Paul porazil makedonskega kralja Perzeja in s tem Rimu odprl vrata za osvojitev
osrednje Grčije. Emilij je od bogatega plena zase zadržal samo Perzejevo knjižnico,
prvo iz vrste grških knjižnic, osvojenih v vojni, in Polibija postavil za učitelja svojih
sinov. Med njimi je bil tudi Scipion Emilijan, ki se je kot komaj sedemnajstleten
mladenič izkazal pod poveljstvom svojega očeta, zavojevalca Makedonije, pri Pidni,
pozneje, pa unicil Kartagino in si s tem prislužil vzdevek Afričan Mlajši. Polibij nemara
res najdobesedneje uteleša figuro zmagoslavnega grškega premaganca. Albert
Henrichs, sodobni klasicni filolog s Harvarda, namreč pravi: »Kot Graecus captus v
najdobesednejšem pomenu je s svojo grško paideio osvojil Emilija Paula,

39
zmagovalca nad Pidno, in Scipiona Afričana, zmagovalca nad Kartagino, ter
rustikalnost republikanskega Rima preobrnil v grško kulturo.
Tovrstno zanimanje je verjetno gojil zlasti Scipionov filhelenski krožek. Gre za
skupino ljudi, ki so bili prijatelji ali klienti Scipiona mlajšega in ki jih je povezovalo
navdušenje nad grško kulturo. Med njimi so bili tudi znani državnik in Scipionov
prijatelj ter učeni govornik Lajlij, komediograf Terencij, satirik Lukilij ter ključni grški
osebnosti – zgodovinar Polibij in stoiški filozof Panajtij. O samem delovanju krožka
ne vemo veliko, toda če sklepamo po dejavnostih njegovih članov, lahko
domnevamo, da so se zanimali za dramatiko, zgodovinopisje, filozofijo, satiro in po
stoiškem zgledu morda manj za retoriko. Toda ne smemo pozabiti, da sta bila tako
Scipion mlajši kot Lajlij pomembna državnika. Vlogo Scipionovega krožka treba iskati
v njihovem kultiviranju latinskega jezika, ki je postal eden od temeljev kasnejšega
ustvarjanja. Največji prispevek Scipionovega krožka k retoriki in latinski književnosti
je bilo jezikovno samozavedanje: vpeljava izrazov in kategorij grške slovnice, ki jih je
bilo mogoče uporabiti pri ustvarjanju in vzdrževanju standardov ter razvijanju novih
virov v latinščini.

GRŠKE ARTES V REPUBLIKANSKI DOBI

V resnici je izmed grških artes, ‘umetnosti’ ali ‘veščin’, na Rimljane najmočneje
vplivala literatura. Enij je v prvem rimskem nacionalnem epu Letopisi namesto
saturnijskega verza, v katerem sta pisala Livij Andronik in Nevij, prvi uporabil in s tem
v rimsko literaturo vpeljal heksameter, verz grške epike. Plavtove in Terencijeve
komedije niso nič drugega kakor adaptacije grške nove komedije, ki zvečine
prikazujejo grške nravi. Prvi rimski zgodovinopisci, tudi Negrki, kot sta bila Fabij
Piktor in Cincij Aliment, so sploh pisali v grščini. In neoteriki so se v svoji ljubezni do
učenosti in kratkih pesniških oblik nenehno ozirali k aleksandrijskemu pesništvu:
Katul in njegovi sodobniki h Kalimahu, Vergilij k Teokritu. Kar zadeva rimsko
kiparstvo, umetnostnozgodovinska taksonomija ob kategorijah, kot so ‘portreti’,
‘zgodovinski reliefi’, ‘nagrobni reliefi’ in ‘sarkofagi’, še zdaj uporablja tudi kategorijo
‘kopije’. Pomemben del rimskega kiparstva so bile namreč kopije klasičnih grških
kipov iz 5. in 4. stoletja pr. Kr., v katerih se je duhovno, kot v svojih znamenitih
Predavanjih o estetiki trdi Hegel, najpopolneje v grški umetnosti uravnovesilo s
čutnim. Ko je Johann Joachim Winckelmann, utemeljitelj umetnostne zgodovine, za
merilo lepote postavil grško umetnost in v obeh svojih poglavitnih delih, v Mislih o
posnemanju grških del v slikarstvu in kiparstvu in Zgodovini antične umetnosti, pisal o
tem, da je vsa umetnost po Aleksandru Velikem degenerativna oblika klasične grške
umetnosti, seveda ni mogel mimo rimskih kopij, ki so v mnogih primerih edina priča
izgubljenih grških izvirnikov.
Govorništvo, izhajajoče od Grkov, je v 2. stoletju pr. Kr. postalo temeljni sestavni del
rimske izobrazbe in potem, v cesarskem Rimu, čedalje močneje vplivalo tudi na
rimsko literaturo. Cicero, največji rimski retor, čigar zapleteni periodni slog velja v
skladenjskem, ritmičnem in zvočnem oziru za najvišji zgled klasične latinščine, pa je
hkrati postal tudi osrednji rimski promotor grške filozofije. Čeprav se je štel za
pripadnika platonske nove Akademije, je bil eklektik, ki ni pripadal nobeni filozofski
šoli. V skladu s svojo temeljno retorsko naravnanostjo, naj se vsako vprašanje
preišče z ene in z druge, nasprotne strani, je izbiral in predstavljal nauke različnih
filozofskih šol ter pri tem ustvaril latinski filozofski besednjak.
Rim je osvojilo tudi grško zdravilstvo, potem ko so se po punskih vojnah vanj nagnetli
grški zdravniki. Čeprav je, recimo, Katon Starejši pred njimi svaril še bolj kot pred

40
literati, je sam za zdravilna zelišča navajal tako latinska kot grška imena. Tudi v tem
je mogoče razbrati namig, da so stare načine zdravljenja v Rimu spodrinili novi grški.
V celoti gledano je mnoge Rimljane od malega oblikovala grška paideía, najprej in
predvsem seveda tiste iz aristokratskih družin republikanskega Rima. Varuška je bila
navadno Grkinja in domači učitelji Grki, zvečine verjetno retorji, ki so se po odloku
senata iz leta 92 pr. Kr., da ne smejo živeti v Rimu, vrnili vanj prav v tej novi vlogi.
Veliko rimskih družin je bilo dvojezičnih in dopisovanje med izobraženimi Rimljani je
potekalo v grščini. Edina skupina, ki se je grška paideía ni kaj prida dotaknila, je bila
ljudska množica, tista transhistorična in transnacionalna človeška kategorija, ki se v
vseh časih in vseh družbah žene samo za več kruha in iger.

AMBIVALENCA GRŠKO-RIMSKE KULTURNE KOMUNIKACIJE

Vsiljuje se vprašanje: ali strahovito močan vpliv grške paideíe v Rimljanih ni zbudil
nobene ambivalence? O njej v Horacijevem paradoksu premaganca, ki je premagal
svojega premagalca, ni sledu; Horacij Avgustu kratko malo poroča o omikanju rimske
literature pod vplivom grške. Kot da bi se premagalec premagancu vdal brez boja. Pa
vendar se rimska ambivalenca v razmerju do grštva kaže kratko malo v tem, da sta
se glede njega že v republikanskem Rimu izoblikovala dva tabora.
Kljub pomanjkanju primarnih virov, s pomočjo katerih bi si lahko ustvarili jasno
podobo o stikih med grško in rimsko kulturo, si lahko nekoliko pomagamo z enim od
slovitih dekretov v zvezi z retoriko v antični zgodovini sploh, ki je v Rimu
prepovedoval poučevanje grške veščine javnega nastopanja. Slednji kaže zlasti na
dejstvo, da so se retorske šole z juga vedno bolj pomikale tudi proti Rimu in da je
retorsko izobraževanje v rimski družbi pridobilo položaj, o katerem je morala
razpravljati tudi (očitno ogrožena) vladajoča aristokracija. Senat je tako leta 161 pr.
Kr. izdal sklep (senatus consultum), v katerem je pooblastil pretorja Marka
Pomponija, da lahko grške filozofe, retore in učitelje izžene iz Rima.
V spisu De grammaticis et rhetoribus je to besedilo ohranil Svetonij, čigar omenjeno
delo imamo ohranjeno v fragmentarni obliki, vendar velja za enega pomembnejših
virov pri preučevanju vpliva grške paideie v obdobju, ko so se grške retorske šole
uveljavile v Rimu in pri tem naletele na odpor elitne aristokracije. Ukrep je bil sicer
naperjen v najširšem smislu proti Grkom in grštvu, ki naj bi s poučevanjem retorike in
svobodnih umetnosti ogrožalo zlasti tradicionalne rimske vrednote. Toda na drugi
strani je tovrstno poučevanje veščine javnega nastopanja podeljevalo moč zlasti
viteškemu razredu, s čimer je ogrožalo interese patricijev oziroma vladajoče stare
aristokracije.
Velik zagovornik vsega rimskega in hud nasprotnik prevzemanja grških oblik
izobraževanja je bil Katon starejši, ki je šest let po omenjenem odloku prav tako
skušal zajeziti vpliv grške misli in kulture v Rimu. Leta 156 pr. Kr. so v Rim kot
poslanci prišli trije ugledni grški filozofi in vodje filozofskih šol: akademik Karnead,
peripatetik Kritolaj in stoik Diogen. Med čakanjem na sprejem v senatu so prirejali
javna predavanja, s katerimi je zlasti Karnead povsem očaral Rimljane. Ker je Katon
starejši v navdušenju mlajših poslušalcev prepoznal nevarnost za ohranitev rimskih
tradicionalnih vrednot, je sklenil, da bo filozofe na lep način spravil iz mesta. Senatu
je predlagal, naj kar najhitreje sprejme poslance in reši njihovo zadevo, da se bodo
lahko vrnili domov.
V že omenjenem spisu o zgodovini retorike pa Svetonij na istem mestu omenja še
drug razglas, ki je nekoliko mlajši in datira iz leta 92 pr. Kr. Navedeno besedilo je
odlok o prepovedi delovanja latinskih retorjev (rhetores Latini), ki ga je senat izdal na
pobudo dveh cenzorjev: Gnaja Domitija Ahenobarba, potomca stare patricijske

41
družine, in znamenitega govornika Lukija Likinija Krasa. Glavni očitek retorjem je bil,
da mladi v njihovih šolah ves dan postavajo brez dela. A razlogi za predlog cenzorjev
niso bili le vzgojne oziroma moralne narave, temveč verjetno tudi politične. Rhetores
Latini so namreč uvedli vsebinsko nov model poučevanja, v okviru katerega so grške
zglede in terminologijo nadomestili z ustreznimi latinskimi primeri in izrazi. Takšna
latinizacija grške retorične teorije je imela dve glavni funkciji: na eni strani je želela
čim bolj poenostaviti helenistični sistem in ga približati rimskimi potrebam, na drugi
strani pa so retorji s poučevanjem v maternem jeziku retoriko popularizirali in jo
približevali nižjim družbenim slojem. Mladi iz manj uglednih in premožnih družin so
se, ne da bi se jim bilo treba učiti grško pri domačih učiteljih, tako lahko izobrazili, s
čimer so neposredno ogrožali vpliv filhelenske aristokracije. Eden prvih učiteljev je bil
Lukij Plotij Gal, ki je bil prijatelj Gaja Marija, velikega nasprotnika starih patricijev.
Prav ta okoliščina bi lahko spodbudila vladajoče aristokrate, da so v preveliki
popularizaciji retorike videli nevarnost, ki bi lahko ogrozila uveljavljeno hegemonijo
starih patricijskih družin.
Če povežemo oba dogodka, lahko sklepamo, da se je grška retorika v Rimu do
začetka 1. stol. pr. Kr. uveljavila do te mere, da so grške retorske šole dobile
tekmeca v domačih učiteljih.
Ampak, ambivalenca se ne izraža v nasprotujočih si stališčih, na eni strani, recimo, v
stališču Katona Starejšega, ki je, čeprav je znal grško in poznal grško kulturo,
zavračal grštvo v imenu starih rimskih vrednot (in od katerega je baklo antihelenstva
v cesarskem Rimu prevzel Juvenal), na drugi strani pa v stališču navdušenih
filhelenskih rimskih aristokratov, recimo Scipionov. Ambivalenca je v sebi podvojen
odziv. Neko delovanje nam ne more do živega, če se ga branimo in ga zavračamo
tako, da pri tem ves čas ostaja zunanje. Ambivalenca se pojavi šele s sprejetjem
delovanja, ki prihaja nad nas. Šele če se odpremo zanj, postane vpliv, ki zbuja
tesnobo. Postane influenca, ki je ob vsej dobrodejni formativnosti hkrati nekaj
bolezenskega, nekaj, kar nas znotraj nas samih vnema za in proti – proti sebi zato,
ker nam v globini grozi z izgubo samih sebe. Tedaj se začne boj za izvirnost in
prvenstvo.

PRVENSTVO RIMSKE KULTURE V OBDOBJU PRINCIPATA

Sled takšnega boja lahko zaslutimo pri pesniku z začetka cesarskega Rima – pri
Vergiliju. V Vergilijevi Eneidi, ki, kompozicijsko gledano, v obrnjenem zaporedju
združuje Homerjevo Iliado in Odisejo, v tej izredni pesnitvi torej, ki tako rekoč
zaobsega Homerja in je na mestu rimskega nacionalnega epa spodrinila Enijeve
Letopise, je zgodba o poreklu, ki pri Vergiliju rabi kot temeljna opora za boj rimstva z
grštvom za izvirnost in prvenstvo. V njej je obvladano izražena ambivalenca do
grštva.
Kako so Rimljani izpeljali svoje poreklo iz Troje? Kot beremo na začetku Eneide, je
Enejevo poslanstvo Romanam condere gentem (rimsko ustanoviti ljudstvo), in regna
resurgere Troiae (spet vzpostaviti Troje kraljestvo). Vendar zgodba o trojanskem
poreklu Rimljanov ni Vergilijeva iznajdba, ampak je do njega prišla v obliki že
izgotovljenega izročila. V njem se je latinski mit o Romulu sprepletel z grškim mitom o
Eneju v novo mitsko tvorbo. Enej velja v Iliadi za drugega največjega trojanskega
junaka, prekašal naj bi ga le Hektor. V dvajsetem spevu je pomenljivo rečeno, da mu
je bilo usojeno pobegniti iz Troje, zato da trojanski rod ne bi propadel. Vendar Homer
ne namiguje, da bi Enej zapustil Troado, ampak le, da bodo on oziroma njegovi
nasledniki dosegli kraljevsko oblast. Za Homerjem je Eneja omenjalo več pesnikov.
Vergilij je v Eneidi uporabil marsikaj od tega, na kar naletimo že pri drugih piscih.

42
Genealoško linijo od Eneja do Romula zarisuje Jupitrova prerokba v prvem spevu
Eneide: Enej bo po padcu Troje prišel v Lacij, kjer bo po treh letih vojskovanja
ustanovil Lavinij, trideset let pozneje bo njegov sin Askanij (ali Jul) ustanovil kolonijo
Alba Longa in čez tristo let njegov potomec Romul Rim. Smisel te mitopoetične
genealogije, v katere tkanje se je torej za mnogimi drugimi pisci vključil tudi Vergilij,
pa je, da pelje nazaj k trojanskemu poreklu rimstva. K predništvu Eneja, ki ga Vergilij
s stalnim pridevkom imenuje pius Aeneas, »pobožni Enej«. K njegovi pietas. K
pietas, v kateri je navsezadnje utemeljena tudi ena in edina izvirna rimska umetnost.
Pietas je več kot to, kar si navadno predstavljamo s pobožnostjo. Je spoštovanje do
bogov in prednikov, iz spoštovanja naložena dolžnost, poslušno izvrševanje
dolžnosti. V tem oziru je pomenljiva Vergilijeva konfiguracija prizora bega iz Troje.
Enej si na ramena naloži oceta Anhiza, ki vzame penate, ob njem je sin Jul, ki ga
prime za roko, longe, »daleč zadaj«, pa mu sledi žena Kreuza, ki se na begu
navsezadnje sploh zgubi. Julius Caesar Scaliger v svoji vplivni renesančni Poetiki
komentira: »Kakšna pa je bila ta pobožnost? Očetu je namreč dal prednost pred
sinom. Toda Enej, ki je od očeta dobil življenje, očetovo življenje postavi pred
življenje sina, kateremu ne dolguje ničesar in mu je dal dovolj. Vsa pravica do
nasledstva po Eneju, vse Enejevo nasledstvo izhaja iz spoštovanja do očetov. Še
več, izhaja iz spoštovanja do bogov, ki se pri Eneju samem izkazuje v sledenju
njihovi volji. V boju s samim sabo, da bi izpolnil božjo voljo. V tem je Enej v temelju
drugačen od homerskih herojev. V kodeks paradigmatičnega homerskega heroja, kot
je Ahil, spada slavna smrt na bojišču. Takšne smrti je edino vredno umreti, tudi če je
boj izgubljen. Homerski in potem tragiški heroj je v svoji hibrični drznosti antítheos,
človek, ki gre proti bogu. Ki prekoračuje svojo mero proti božjemu. Enej pa se ukloni
volji bogov, zaradi nje se umakne iz boja, naredi za grškega heroja nekaj
nezaslišanega: zbeži iz Troje. In potem, čeprav sam noče nove vojne, sledi tej volji
spet v vojno. V vojno za mir, ki bo napočil šele čez stoletja. Pax Romana. Pax
Augusta.

RIMSKO CESARSTVO IN HELENISTIČNI KULT VLADARJA

Rimljani so res močno povečali geografsko znanje o evropski celini in središče
civilizacije prenesli proti zahodu, na Apeninski polotok. Rimski imperij se je razširil
tudi na Severno Afriko in Bližnji vzhod, toda njegovo jedro je ostajalo Sredozemlje.
Grčija je tudi potem, ko so Sredozemlje Ie stoletja obvladovale rimske galeje, ostala
imperij duha, znanosti in umetnosti. Sinovi odličnih Rimljanov so še zmeraj potovali v
Atene, da bi se izobrazili in omikali. Seveda pa Rim ni zgolj prevzemal in posnemal
Aten. V marsičem je pomenil korak naprej. Grki so si omislili zakone, Rimljani so jih
zapisali kot pravo. Grki so gradili templje, Rimljani so speljali ceste in akvedukte. Grki
so težko ohranjali vojaško premoč na podlagi krhke zveze razpršenih mest, katere
vojaška sila je bila mornarica. Rimske legije so neustavljivo korakale po Evropi,
gradile vojaške postojanke in iz njih zagotavljale varnost in upravno poenotenost
rimskih provinc. Rimljani so kot nasledniki Grkov od slednjih prevzeli tudi občutek
večvrednosti, etnocentrizem in ksenofobijo. Že Grki niso bili skromni, ob neprimerljivo
mogočnejšem rimskem imperiju, ki je imel samo enega in nazadnje uničujočega
sovražnika – svojo lastno neobvladljivost, so Rimljani omalovaževalen odnos do
drugih, ki je (p)ostal značilnost evropske kulture, samo še nadgradili.
Ljudje v imperiju, ki se je raztezal od Britanije in Španije do Egipta in Sirije, so imeli
isti denarni sistem, ekonomijo, vojsko, vlado; pa tudi skupne grškorimske mite, javne
rituale (npr. igre) in religiozne prakse (npr. imperialni kult).

43
Kult vladarja, kar pomeni čaščenje vladarja po božje, pomeni enega izmed temeljev
oblike monarhične vladavine, ki so jo Rimljani poznali iz Egipta, Mezopotamije in
helenističnih kraljestev (t. i. božanska kraljevina) in ki se je zdela veliko bolj obstojna
kot rimska republika v zadnjem stoletju. V Rimu je čaščenju lastne osebnosti postavil
temelje Julij Cezar, vendar je njegov umor na marčeve ide (15. marca) leta 44 pr. Kr.
nekoliko zaustavil potek dogodkov. Njegov naslednik Oktavijan Avgust je z veliko
opreznostjo nadaljeval in izpeljal Cezarjeve namere. Spretno je izkoristil honores, ki
so mu jih izkazovale vzhodne province (številni templji, posvečeni Avgustu in boginji
Romi), in ob postopni reformi religioznega življenja v Rimu uvedel kult cesarjevega
genija, kar velja za prikrito, vendar ustaljeno prakso čaščenja cesarjeve osebnosti.
Po smrti je bil Avgust po zgledu Julija Cezarja sprejet med bogove. Ustanovljen je bil
tudi poseben kolegij duhovnikov, sodales Augustales, ki so pod vodstvom flamen Divi
Augusti skrbeli za izkazovanja časti božanskemu Avgustu (templji in oltarji v Rimu,
municipijih, vzhodnih in zahodnih provincah; različni festivali; imena božanskih
cesarjev med imeni ostalih bogov v molitvah; ipd.). Avgustejska formula cesarskega
kulta se je v temeljih ohranila vse do 4. stoletja, čeprav je prišlo v 3. stoletju s Severi
in kasneje z Dioklecijanom do nekaterih drugačnih poudarkov. Dioklecijan (284–305)
je sicer preoblikoval principat v dominat po zgledu vzhodnih monarhij in od Avrelijana
prevzel naziv, diadem in zlato oblačilo, a čeprav je njegov status temeljil na
vzhodnem konceptu vladarja-Sonca-kozmokratorja, je ostal zvest tradicionalni obliki
rimske religije.
Kult vladarja in apoteoza sta bila v rimski umetnosti reprezentirana v okviru treh
ikonografskih sklopov: avgustejske in kozmične ikonografije ter vmesne inspirirane in
transfigurirane cesarjeve podobe. Avgustejska ikonografija se je razvila pod vplivom
zgodovinskih dogodkov v času vladanja cesarja Avgusta. Nakazuje osnovno
Avgustovo težnjo po divinizaciji cesarja in cesarske oblasti, vendar proslavlja zlasti
vladarjeve temporalne lastnosti, zmage in dosežke (saeculum aureum). Toda, čeprav
je ta sklop tesno vpet v kontekst avgustejske propagande, so posamezne motive
kasneje prevzeli tudi ostali cesarji. V drugi sklop, poimenovan kozmična ikonografija,
spadajo motivi, ki so odsev tako kulta vladarja kot cesarske sideralne apoteoze in
ceremoniala konsekracije. Če je avgustejska ikonografija vezana na koncept vladarja
kot pricepsa, ki bo diviniziran zaradi kreposti in temporalnih zmag, temelji ikonografija
tega sklopa na konceptu vladarja kot kozmokratorja in se je izoblikovala zlasti pod
vplivom vzhoda (Egipt in antični Bližnji vzhod), ko se je v rimskem imperiju uveljavil
kult sirskega boga Nepremagljivega Sonca-Sol Invictus. Cesar je s Soncem
poistoveten in uradne cesarske upodobitve prevzamejo številne elemente Sončeve
ikonografije. V sklop kozmične ikonografije spada tudi motiv cesarske ascensio
(psihopomp nosi v nebo dopasni ali celopostavni portret cesarja), saj temelji na
konceptu sideralne apoteoze, obenem so psihopompi, zlasti orel in Sončeva
kvadriga, najtesneje navezani na Solarno teologijo. Tretji, vmesni sklop zadeva
zunanjo podobo cesarja in je nekakšna vmesna stopnja med princepsom,
diviniziranim post mortem, in vladarjem kozmokratorjem. To sta inspirirana in
transfigurirana podoba cesarja, kjer se za razliko od kozmične ikonografije cesar ne
poistoveti s Soncem, ampak z bogovi tradicionalnega grško-rimskega panteona.
Božje čaščenje so vzpodbujali lokalne elite, novodobni povzpetniki iz nižjih plasti
prebivalstva, zlasti osvobojenci. Po zasedbi novih območij se rimski vodje niso
ukvarjali z velikim številom novo pokorjenih prebivalcev. Namesto tega so – včasih že
pred zasedbo – iskali stike in vzpostavljali navezave z vodilno lokalno elito, z ljudmi,
ki so imeli visok status in katerih moč je temeljila na rojstvu, bogastvu, lastništvu
zemlje in/ali religioznih ter političnih funkcijah. Skratka, stike so navezovali z ljudmi, ki

44
so jim bili podobni; ti so zato pri sodelovanju z Rimom največ pridobili: obdržali so
svoj položaj na vrhu lokalne skupnosti in dobili vrsto privilegijev, kot npr. državljanske
pravice ali oprostitev davkov.
Od 1. stoletja n. št. je bilo življenje mesta na zahodu latinskega sveta enako življenju
katerega koli mesta v vzhodnem delu cesarstva, tako da je bila splošna civilizacija
tedanjega univerzuma od Gibraltarja do Indije dejansko helenistična civilizacija.
Instrument, ki je skrbel za homogenost na tako velikem območju, so bila mesta.
Navade rimskega življenja, ki so potekale v mestu – žrtvovanje bogovom, obisk
kopališča in amfiteatra, udeležba na uradnih ceremonialnih dogodkih – so definirali,
kaj pomeni biti Rimljan, kako živeti na ta zaželeni način. Poleg tega so bila mesta, ki
so bila središča uprave, obrti, trgovine in kulture, ključna za administracijo imperija.
Rimska mesta so si bila tudi fizično podobna: od zahodne Evrope do severne Afrike
jih lahko prepoznamo po njihovih skupnih potezah: značilnem tlorisu in cestni mreži,
trgih, kopališčih, gledališčih, templjih. Kot taka so bila mesta prepoznavna: imela so
sodoben tloris, tempelj kapitolinske trojice, svetišče božanskega cesarja, forum in
javne zgradbe. Tako mesto naj bi bilo tudi imago mundi, podoba sveta v malem,
odsev kozmičnega reda, ki je bil simbol stabilnosti rimskega imperija. Mestna
skupnost je delovala kot organ rimske lokalne uprave in administracije. Mesto je vodil
mestni svet in dva letno voljena župana z uradniki za posebna področja.

STOICIZEM IN VZPON KRŠČANSTVA

Filozofska struja stoicizma, ki se je razvila v času helenizma, kot najplemenitejši
poganski nazor antike, dobil je svojo rimsko različico, ki ima svojega vzornika v caru
Marku Avrelu. Rimljani so namreč grške vrline oplemenitili še s svojo tipično
nagnjenostjo k virtus, to je h kreposti, saj so izraziteje kot Grki pojmovali človeka
znotraj neke skupnosti, v kateri je vsakomur dana vloga, ki jo mora dosledno izpeljati.
Zato je v človeku, v nasprotju z živaljo, prisoten razum, s katerim si je človek ob
določenih pravilih in načelih uredil življenje v družbi. Ker pa je rimska družba v času
cesarjev čedalje bolj prezirala tradicionalna načela rimske virtus, je moralno tudi
vedno bolj propadala. Temu so se upirali stoiki s svojim udejanjanjem moralnih načel.
Stoiki so bili v tem času etična zavest moralno razkrojene rimske družbe. Stoična
filozofija pomeni torej višek etičnega razvoja v antičnem času, in to verjetno tudi
zaradi svoje povezave z zgodnjim krščanstvom.
Rimljani so bili politeisti. Na njihovo staroselsko religijo je močno vplivala helenistična
Grčija, tako da je v marsičem prihajalo do zlitja in prevzemanja idej. Ko se je imperij
širil po Sredozemlju, Rimljani niso posegali v kulte poraženih ljudstev, ampak so
njihova božanstva neredko vljučili v svoj religiozni sistem. Podobo rimske religije je
temeljito spremenil vzpon krščanstva. Število kristjanov v imperiju je po 1. stoletju
skokovito naraščalo. Ugotavljajo, da jih je bilo leta 100 7500, leta 150 40.000, leta
200 že 218.000, okoli leta250 pa že več kot milijon – skoraj dva odstotka vsega
prebivalstva imperija. Nov zagon je krščanstvo dobilo po ediktu o uradnem priznanju
vere, izdanem v Milanu leta 313. Leta 350 je bilo kristjanov tako že okoli 34 milijonov,
skoraj 60 odstotkov vseh prebivalcev imperija.
S Konstantinom so na religioznem področju nastopile bistvene spremembe in njegov
sprejem krščanske vere je nujno vplival na kult vladarja. Uradni kult v obliki
poganskih honores so postopoma opustili, cesar se ni mogel več identificirati z
božanstvom ali postati po smrti on sam bog; toda čaščenje cesarjeve osebnosti se je
z nastopom krščanstva le nekoliko preoblikovalo. Poganski pisci panegirikov, ki so
navadno imenovali vladarja za boga na zemlji, so se sedaj zatekli v neoplatonični
monoteizem. Po smrti je bil konsekriran tudi Konstantin Veliki in po prepričanju Emila

45
Beurliera naj bi se ta praksa ohranila tudi pri nadaljnjih cesarjih, vse do Arkadija.
Toda do Konstancija II. je divinizacija zanesljivo izpričana, kajti ohranjena sta novec,
izdan ob konsekraciji Konstantina Velikega, in medaljon Konstancija II. s podobno
motiviko. Konsekracija kot uradni akt divinizacije cesarja je imela svoj začetek z
Julijem Cezarjem in je ohranila veljavo vse do cesarjev 4. stoletja. Vpeljala je nov red
rimskih državnih bogov, ki so bili v razliko od članov tradicionalnega grško-rimskega
panteona poimenovani divi. Za nadaljnje cesarje temelji hipoteza na manj zgovornih
pisnih virih, kjer je izpričan le naziv DIVVS ob imenih posameznih cesarjev. Kateri
pomenski okvir je divus prekrival, iz ohranjenega gradiva ni moč razbrati, dejstvo pa
je, da je to poimenovanje kmalu prešlo na svetnike krščanske Cerkve.
Uveljavitev krščanstva prinese v rimska mesta veliko družbeno in kulturno
spremembo. Mesta so polagoma prenehala vzdrževati in investirati v profane javne
zgradbe in infrastrukturo, ampak sta bila velika skrb in fi nančni vložek namenjena
arhitekturi, povezani z zgodnjekrščansko Cerkvijo. Spremenil se je tudi način
upravljanja, saj v mestih po vsem imperiju škofje v tem obdobju niso bili več samo
cerkveni dostojanstveniki, ampak so prevzemali upravnoadministrativne funkcije.
Skratka, sprememba v podobi mesta v pozni antiki je del spremembe identitete
meščanov, pa tudi upravnoadministrativne reforme ob razpadu imperija.

46
 Herodot
Zgodbe
O AVTORJU
Herodot (o. 485 – o. 420), starogrški
zgodovinar. O Herodotovem življenju vemo, da
so ga po njegovem sodelovanju v neuspešnem
prevratu zoper vladajočo dinastijo pregnali iz
Halikarnasa in se je umaknil na otok Samos.
Verjetno se ni nikoli več vrnil v Halikarnas,
čeprav je bil v Zgodbah zelo ponosen na svoj
rojstni kraj in na karijsko kraljico Artemisio.
Verjetno je v izgnanstvu odšel na potovanja, ki
jih je opisal v Zgodbah. Potoval je v Egipt, do
prvega Nilovega katarakta, v Babilon, v
Ukrajino, v Italijo in Sicilijo. Herodot je omenil
pogovor s poročevalcem v Sparti in je po vsej
verjetnosti živel nekaj časa v Atenah. V Atenah
se je obregnil ob ustno izročilo odličnih družin,
še posebej ob družino Alkmenoidov, kateri je po
materini strani pripadal Periklej. Atenci tujcev
kot državljane niso sprejeli. Ko so leta 444 pr. n.
št. Atene podprle kolonijo Turioi na jugu Italije,
je Herodot postal tamkajšnji naseljenec. Ali je
Herodot – kip iz Bethe (Egipt) umrl tam ni zagotovo.
Herodot je postal logios, pripovedovalec proze logoi ali zgodb. Zgodbe so vsebovale
pripovedi iz bitk, druge zgodovinske pripetljaje in čudesa tujih dežel. Obhodil je grška
mesta in glavna verska ter športna praznovanja. V zameno za plačilo je ponujal svoj
nastop. Leta 431 pr. n. št. je izbruhnila peloponeška vojna med Atenami in Šparto.
Mogoče ga je ta spor, ki je razdelil grški svet navdihnil, da je začel zbirati svoje
zgodbe v nepretrgan oris Zgodb in se osredotočil na razvoj perzijske države, katero
so s skupnimi močmi ustavile Atene in Šparta.

O DELU
Herodot je napisal zgodovino perzijskega vdora v Grčijo v zgodnjem 5. stoletju pr. n.
št., poznano s preprostim naslovom Herodotove zgodbe. To delo so kmalu po objavi
sprejeli kot novo obliko književnosti. Herodotovo delo se danes šteje za
ustanovitveno delo zgodovinopisja v zahodni literaturi. Napisane okoli leta 430 pr. n.
št. v jonskem narečju klasične grščine, Zgodbe služijo kot izročilo o starih tradicijah,
politiki, geografiji, in spopadih med različnimi kulturami, ki so v tistem času cvetele v
zahodni Aziji, severni Afriki in jugovzhodni Evropi. Pred Herodotom so obstajali
letopisi in epi, ki so ohranjali znanje o preteklosti. Herodot je bil prvi, ki ni samo
zapisoval preteklost ampak jo je obravnaval kot filozofski problem, oziroma kot
raziskovalni projekt, ki prinaša znanje človeškega obnašanja. Njegovo delo mu je
prisodilo naziv očeta zgodovine, in zgodovina, beseda, ki jo je pri svojem dosežku
uporabil, je pridobila svojo sodoben hkratni pomen, prej pa je pomenila
preprosto raziskovanje.
Vseeno pa ga v nasprotju s tem veliko zgodovinarjev in filozofov, ki gledajo na
njegova poročila in orise bolj dvomljivo, naslavlja drugače, kot očeta laži. Zgodbe so

47
večkrat napadli v antiki zaradi pristranosti, nenatančnosti in plagiatstva. Podobno so
ga napadli sodobni učenjaki, ki dokazujejo, da je Herodot pretiraval pri obsežnosti
svojih potovanj in ponarejal vire. Naklonjenost do njegove natančnosti se je povečala
v zadnji polovici stoletja. Čeprav niso popolnoma nepristranski napisane, Zgodbe so
še vedno eden izmed najpomembnejših zahodnih virov o vzponu perzijskega
imperija, ter o dogodkih in vzrokih, ki pripeljejo do grško-perzijskih vojn med
ahemenidskim cesarstvom in grškimi mestnimi državami v 5. stoletju pred našim
štetjem. Herodot prikazuje konflikt kot spopad med silami suženjstva (Perzijci) na eni
strani in silami svobode (Atenci in konfederacija grških mestnih državic, združenih v
boju proti okupatorjem) na drugi strani. Danes ga ne smatrajo samo za začetnika
zgodovine, ampak tudi etnografije in antropologije.
Zgodbe, objavljene med letoma 430 pr. n. št. in 424 pr. n. št., so razdelili poznejši
uredniki v devet knjig in jih imenovali po muzah. Prvih šest knjig obravnava rast
perzijske države. Začnejo se s poročilom o Krezu iz Lidije, prvem azijskem monarhu,
ki je osvojil grške mestne države in zahteval davke. Kreza je premagal Kir II. Veliki,
ustanovitelj perzijske države. Prvih šest knjig se konča s koncem Perzijcev v letu 490
pr. n. št. z bitko pri Maratonu. Bitka je bila prva zapreka pri njihovem razvoju države.
Zadnje tri knjige Zgodb opisujejo poskus perzijskega kralja Kserksa I. Velikega, da bi
maščeval perzijski poraz pri Maratonu in prevzel Grčijo v perzijsko državo. Zgodbe se
končajo v letu 479 pr. n. št., ko so bili perzijski zavojevalci uničeni v bitki pri Platajah
in se je meja perzijske države pomaknila na obalo Egejskega morja v Mali Aziji.

Papyrus Oxyrhynchus – najstareše ohranjeno besedilo Herodotovih Zgodb (II. stoletje)

48
 KNJIGA I (Klio)
Paragraf Logos I: Zgodba o Krezu
1-2 Posilstva Ije, Europe in Medeje, ki so Parisa spodbudila da ugrabi Heleno.
3 Kolhida, Kohidci in Medeja.
Trojanska vojna kot pravzorec in napoved poznejših spopadov med azijskimi in
4-5
evropskimi narodi.
Vladarji Lidije (na zahodni obali Male Azije, danes sodobna Turčija): Kandavl, Gig,
6-7
Sadiat, Aliat, Krez.
8-22 Kako je Gig preotel kraljestvo Kandavlu.
Pesnika in kitaroda (pevec in godec na kitaro) Ariona od utopitve reši delfin očaran
23-24
nad njegovim petjem
25-29 Alijatova smrt, njegov sin Krez postane kralj
Solonov odgovor na Krezov dvom, da je Tellus (starodavni atenski uglednik) bil
30-33
najsrečnejši človek na svetu.
Krezova prizadevanja, da zaščiti svojega sina Atisa, sinovo naključno nesrečno
34-45
smrt izzove Adrast (sin Gordija, frigijskega kralja).
46-52 Krez se obrne na preročišča za svet.
Odgovor delfskega oraklja na vprašanje, ali bi moral Krez napasti Perzijce (znan po
53-58
svoji dvoumnosti): Če boš napadel, boš uničil veliko kraljestvo.
59-64 Vzpon in padec tiranske moči Pejzistrata v Atenah.
65-74 Vzpon Sparte.
Bitka pri Halisu ali bitka sončnega mrka (lidijsko-medijska vojna). Tales napoveda
75-90
sončni mrk 28. maja 585 pr. n. št.
Logos II: Vzpon Kira Velikega
Krezov poraz proti Kiru II Perzijskem. Kako je kasneje Krez postal Kirov
91-94
svetovalec.
95 Vladarji Medije: Dejok, Fraort, Kjaksar, Astijag, Kir II. Perzijski
96-106 Dejokov vzpon na oblast v Mediji
107-116 Astijagov poskus, da uniči Kira in Kirov vzpon na oblast
Astijag s sleparijo nategne Harpaga da kosi svojega mrtvega sina. Harpag se mu
117-129
maščuje tako da pomaga Kiru.
130-140 Kultura Perzijcev
Logos III: Zadeve v Babiloniji in Perziji
141-153 Zgodovina in geografija Joncev, in Harpagovi napadi na jonska mesta.
Paktij prepriča Lidijce na vstajo. Upor ne uspe, zato on poišče zatočišče pred
154-176 Mazarom (medijski poveljnik perzijske vojske) v Kimi (Kyme v Ajoliji, danes Aliaga
v Turčiji)
Kultura Asirije, zlasti oblikovanje in razcvet mesta Babilona, ter običaji, šege in
177-188
navade tamkajšnjega ljudstva.
Kirov pohod na Babilon, neuspešno forsiranje reke Gind in potem njena regulacija,
Kirov zmagoslaven načrt za vdor v mesto (Perzijci spremenijo tok Evfrata, čez noč
189-206
se vojaki po izsušeni strugi pretihotapijo spodaj obzidja in vstopijo v mesto brez
boja).
207-216 Zlosrečen Kirov pohod zoper Masagetov, ko Kira zadene smrt.

49
 KNJIGA II (Evterpa)
Paragraf Logos IV: Geografija Egipta
1-4 Perzijska invazija Egipta, faraon Psametih, duhovnik Hefest.
5-18 Geografija Egipta
19-34 Dovneve o reki Nil
Logos V: Običaji, navade in šege ljudstva ter živali v Egiptu
35-64 Verske prakse Egiptu, posebej tiste, ki se razlikujejo od grških.
Živali v Egiptu: mačke, psi, krokodili, povodni konji, vidre, feniksi, svete kače, krilate
65-85
kače, ibisi.
86-99 Kultura Egipta: medicina, pogrebni obredi, hrana, čolni.
Logos VI: Zgodovina Egipta
100-112 Egiptovski kralji: Menes, Nitokris, Mojris, Sesostris, Feron, Protej
113-120 Helena in Paris so obiskala Egipt tik pred trojansko vojno.
Še egiptovskih kraljev: Rampsinit (in zgodba o pametnemu tatu), Keops (in gradnja
121-141
piramide v Gizi s stroji), Kefren, Mikerin, Asik, Anis, Set.
142-147 Niz duhovnikov.
148-150 Labirint.
Znova egiptovski kralji: dvanajsterica, Psametih (in njegov vzpon na oblast),
151-182
Nekos, Psamis, Aprij, Amazis II (in njegov vzpon na oblast).

KNJIGA III (Talia)

Paragraf Logos VII: Kambizova osvojitev Egipta
Kambiz II. Perzijski (sin Kira II. in perzijski kralj) vdre v Egipt, in zmaga v vojni proti
1-16
egiptovskem kralju Psametihu III.
17-29 Kambizov brezuspešen napad na Etiopijo.
30-36 Kambizova neumnost.
Logos IX: Zadeve na Samosu
39-47 Dobra sreča Polikrata, kralja Samosa.
48-60 Periander, kralj Korinta in Korkire, in njegov samosvoj in trmast sin.
Logos VIII: Državni udar Magov in Darej
61-69 Upor dveh Magov v Perziji in Kambizova smrt.
70-79 Zarota sedmerice za odstranitev Magov.
80-88 Vzpon Dareja I. Perzijskega.
89-96 Dvajset satrapij.
97-106 Kultura Indije in Kitajske, in tamkajšnji način pridobivanja zlata.
107-116 Kultura Arabije in tamkajšnji način pridobivanja začimb.
117-119 Poplavljena dolina s petimi vrati.
Logos IX: Zadeve na Samosu (prvi del)
120-124 Orojtov (guverner oziroma satrap v Sardah) načrt proti Polikratu.
Logos VIII: Državni udar Magov in Darej (prvi del)
125-138 Zdravnik Demoked.
Logos IX: Zadeve na Samosu (drugi del)
139-149 Vzpon Silosona, guvernerja (satrapa) Samosa.
Logos VIII: Državni udar Magov in Darej (drugi del)
150-160 Upor Babilona in Asirije in poraz upornikov zaradi Zopirovega načrta.

50
 KNJIGA IV (Melpomena)
Paragraf Logos X: Ozemlje ter običaji, navade in šege Skitov
1-12 Zgodovina Skitov (iz krajev severno od Črnega morja).
13-16 Čudežen pesnik Aristej.
17-20 Geografija Skitije.
Prebivalci krajev onstran Skitije: Sauromati, Budini, Tisageti, Argipejci, Isedonci,
21-40
Arimaspi, Hiperborejci.
41-46 Primerjava Libije (Afrika), Azije in Evrope.
47-58 Reke v Skitiji: Ister, Tiras, Hipanis, Boristen, Pantikap, Hipakir, Gerhus in Tanais.
Kultura Skitov: religija, pogrebni obredi, ksenofobija (zgodbe o Anakarsu in
59-62
Skilasu), prebivalstvo.
Logos XI: Perzijska vojna proti Skitom
Začetek Darejevega vdora v Skitijo, ki vključuje gradnjo pontonskega mosta čez
83-92
Bospor.
93-96 Surovo čaščenje Zalmoksisa pri Getih.
Običaji, navade in šege ossednih ljudstev: Tavrov, Agatirov, Nevrov, Androfagov
97-109
(ljudožerci), Melanklajnov, Gelonov, Budinov, Savromatov.
110-117 Skiti zasnubijo Amazonke, posledek pa je nastanek Savromatov.
118-143 Propad Darejeveg napada na Skitijo, in posledični umik.
Logos XII: Perzijska osvojitev Libije
145-154 Zgodba o Minijcih (potomci Argonavtov) in ustanovitev Kirene.
Kirenski kralji: Bat I, Arkezilaj I, Bat II, Arkezilaj II, Bat III (in Demonaksove
155-167 reforme), Arkizelaj III (in njegov beg, vrnitev na oblast, umor), Bat IV in Arkezilaj IV.
(njegov upor in smrt).
168-199 Ljudstva v Libiji od vzhoda proti zahodu.
200-205 Maščevanje Arkezilajeve matere Feretime.

KNJIGA V (Terpsihora)
Paragraf Logos XIII: Perzijska osvojitev Trakije
1-11 Megabazov napad na Tračane.
12-17 Prisilna preselitev Pajonijcev v Azijo.
18-27 Poboj perzijskih odposlancev pri Aleksanderu I. Makedonskemu.
Logos XIV: Začetek jonskega upora in zadeve v Sparti
28-35 Aristagor, tiran Mileta, neuspešno napade Naksijce.
36-38 Upor Mileta proti Perziji.
39-51 Ozadje Kleomena I, kralja Sparte, in njegov polbrat Doriej.
52-54 Opis perzijske kraljeve ceste od Sardah do Suze.
55-61 Uvedba pisave v Grčijo s posredovanjem Feničanov.
Logos XV: Zadeve v Atenah
62-65 Spartanska osvoboditev Atenah od tiranije, in poznejši napadi.
66-78 Klajstenova reorganizacija atenskih plemen.
79-91 Tebe in Ajgina napadejo Atene.
92-96 Ozadje korinstskih tiranov, Kipelusa in njegovega sina Periandera.
Logos XVI: Jonski upor
97-101 Aristagorova prošnja za pomoč zavrnjena v Sparti, poskus v Atenah uspešen.
102-108 Požig Sardah in Darejeva zaobljuba, da se bo maščeval Atencem.
109-126 Poskusi Perzije, da bi zadušila jonski upor.

51
 KNJIGA VI (Erato)
Paragraf Logos XVII: Ponovna perzijska osvojitev Jonije
1-10 Histijejev beg na Kios.
11-12 Urjenje jonske flote pod poveljstvom Dionizija iz Fokaje.
13-15 Odstop Samijcev iz jonskega flote med bitko.
16-19 Perzijska zmaga proti jonski floti.
26-41 Harpagus ujame in ubije Histijeja.
Logos XVIII: Zadeve v Grčiji
42-44 Mardonijev pohod na Grčijo in zasužnjenje Makedonije.
45 Uničenje 300 ladij Mardonijeve flote v bližini Atosa.
Darijeva zahteva, da mu Grki pošljejo zemljo in vodo (simbolično priznanje
46-49 Darejeve nadvlade na kopnem i na morju), številne grške polis, vključno s Ajgino,
privolijo, Atene in Sparta ne.
V obračunu s izdajalcima Atene zaprosijo za pomoč spartanskega kralja
50
Kleomena.
51-60 Zgodovinsko ozadje: Sparta ima dva kralja, njihova pooblastila.
Odstranitev Demarata, drugega spartanskega kralja, zaradi njegovega
61-72
domnevnega lažnega rodu.
73 Kleomen aretira izdajalce v Ajgini. Novi kralj Leotikid.
Kleomen v napadu blaznosti naredi samomor, morebiti zaradi vojne z Argosom, ali
74-84
vpletenosti v odpravo Demarata.
Logos XIX: Bitka pri Maratonu
85-94 Bitka med Ajgino in Atenami.
95-104 Perzijska osvojitev Eretrije, potem ko so Eretrijci odslovili atensko pomoč.
105-107 Na poti v Sparto, kjer naj bi zaprosil za pomoč, Fajdipid je srečal boga Pana.
108 Pomoč Platajcev, in zgodovina zavezništva med Platajami in Atenami.
109-119 Atenska zmaga v bitki pri Maratonu, pod poveljstvom Miltiada in drugih strategov.
120 Spartanci zamudijo in pridejo po koncu zmagoslavne bitke.
121-131 Zgodovina Alkmajonidov, kako so prišli do svojega bogastva in statusa.
Miltiadova smrt po neuspešnem napadu na Paros in uspešnem posegu na
132-140
Lemnosu.

Herodotova ekumena

52
 KNJIGA VII (Polimnia)
Paragraf Logos XX: Perzijske priprave za vojno
1 Zbiranje Darejeve vojske potem ko so Perzijci preučili poraz v bitki pri Maratonu.
2-4 Prepir o Darejevem nasledniku, v katerem je izbran Kserks I. Perzijski.
5-6 Darejeva smrt leta 486 pred našim štetjem.
7 Kserksova zmaga proti upornikom v Egiptu.
8 Nasveti Kserksu glede pohoda na Grčijo: Mardonij za invazijo, Artaban zoper.
Logos XXI: Perzijci vdrejo v Evropo
Kserksove sanje, v katerih neki fantom straši njega in Artabana ker so se odločili
16-19
za invazijo.
Priprave za vojno, vključno z gradnjo Kseksovega kanala in Kserksovih pontonskih
20-25
mostov čez Helespont.
26-36 Pitijeva ponudba, da bo Kserksu dal ves svoj denar, zato ga Kserks nagradi.
Pitijeva prošnja da se eden njegov sin ne udeleži vojne in ostane doma. Kserks se
37-43
razjezi in odide potem ko je Pitijev sin razčetveren.
44-131 Uničenje in obnova mostov, ki so jih Egipčani in Feničani zgradili pri Abidosu.
132-152 Številne grške države, med njimi Tesalija, Tebe, Melija in Argos, na strani Perzije.
153-177 Po pogajanjih Gelon iz Sirakuzah zavrne pomoč, zavrnitev pride tudi s Krete.
178-200 Uničenje 400 perzijskih ladij zaradi neurja.
Logos XXII: Bitka pri Termopilah
Majhna grška sila, pod poveljstvom Leonide, poslana proti Termopilam s nalogom,
201-205
da prepreči napredovanje perzijske vojske.
206-212 Bitka pri Termopilah, v kateri so Grki 3 dni branii sotesku.
Tračan Efijalt razkrije skrivno pot okrog gore, po kateri perzijske enote pod
213-221
vodstvom Hidama pridejo za hrbet Grkom in jih obkrože.
Umik vsih Grkov, na Termopilah ostanejo le Spartanci, Tespijci in Tebanci (ne po
222-233
svoji volji, prisilijo jih Spartanci).
Po grškem porazu Kserks je ukazal, da mrtvemu Leonidi odsekajo glavo in telo
234-239
pribijejo na križ.

Kirov cilinder – poročilo o perzijski osvojitvi Babilona

53
 KNJIGA VIII (Urania)
Paragraf Logos XXIII: Pomorska bitka pri Artemiziju
1-11 Grški floti poveljuje Spartanec Euribiad.
12-17 V neurju uničeno dvesto perzijskih ladij, poslanih da blokirajo pobeg Grkov.
18-33 Po novici o porazu pri Termopilah umik grške flote.
34-39 Med perzijskim napadom, Delfi rešeni zahvaljujoč se nadnaravnimi silami.
40-42 Evakuacija Atenah s pomočjo flote.
Logos XXIV: Pomorska bitka pri Salamini
43-49 Okrepitev grške flote pri Salamini, s čimer je število ladij naraslo na 378.
Po težavah s tistimi, ki so ostali v mestu, perzijska kopenska vojska razruši in
50-62
požge Atene.
V bitki pri Salamini, Grki imajo prednost zaradi boljše organiziranosti in manje
63-97
izgube ker grški mornari znajo plavati.
Logos XXV: Zimsko začasno prenehanje oboroženih spopadov
Novica o perzijskem porazu v bitki pri Salamini se je posredstvom konjeniške pošte
98-100 (angarum) hitro razširila povsod po perzijskem imperiju, in je izzvala množično
nezadovoljstvo. Opis perzijske kurirske službe.
Napetosti znotraj perzijskih enot v podporo Artemiziji, grški poveljnici perzijske
101-103
vojske, in njen nasvet Kserksu v prid vrnitvi v Perzijo.
Maščevanje Hermotima, Kserksovega glavnega evnuha, proti Panioniju, ki ga je
104-110
kastriral.
Temistokles, poveljnik atenskega ladjevja in najbolj pogumni Grk pri Salamini,
111-114
napade Andros.
Iz strahu pred nevarnostjo Kserks se hitro umakne in zapusti v Tesaliji 300.000
115-135
vojakov zbranih pod Mardonijevim vodstvom.
Rodovina Aleksandra I. Makedonskega v ravni črti nazaj, vključno z začetnikom
136-141
rodu, Perdikom.
Atenska odklonitev Aleksandrovega posredovanja v neuspešnem poskusu
142-144
sklenitve perzijskega zavezništva z Atenah.

KNJIGA IX (Kaliopa)
Paragraf Logos XXVI: Bitka pri Platajah
1-11 Druga zasedba evakuiranih Aten.
Mardonijev umik proti Tebam po odpošiljanju lakedajmonskih vojnih enot na pomoč
12-18
Atencem.
19-43 Atenci ubijejo Masistija, vodjo perzijske konjenice.
44-71 Aleksandrovo ovaduško opozorilo Grkom o bližnjem napadu.
72-75 Ajmnest ubije Mardonija.
76-85 Opis vojnega plena in njegova podelitev.
86-88 Perzijski umik na tebansko ozemlje, kjer jih pozneje pobijejo (bitka pri Platajah).
89 Artabazov hiter pobeg v Azijo.
Logos XXVII: Osvoboditev Jonije
90-107 Zmaga grške flote proti Perzijcem v Joniji (bitka pri Mikalah), in jonski upor.
108-112 Maličenje Masistove žene po ukazu Amestris, Kserksove žene.
113 Masistova smrt po njegovi nameri, da bi se uprl in maščeval.
Logos XXVIII: Zasnutek atenskega imperija
114-122 Atenska blokada Sesta in ujetje Artajkta.

54
 Tukidides
Zgodovina peloponeške vojne
O AVTORJU
Tukidid (o. 460 - o. 400 pr. n. št.), atenski
zgodovinar, politični filozof in vojaški
poveljnik. Kljub njegovi pomembnosti kot
zgodovinarja, sodobni zgodovinarji vedo
relativno malo o Tukididovem življenju.
Najbolj zanesljive informacije prihajajo iz
njegove Zgodovine peloponeške vojne, ki
razloži njegovo etnično pripadnost,
poreklo in rojstni kraj.
Tukidid nas obvešča, da se je boril v
vojni, da je zbolel za kugo in da ga je
demokratična oblast izgnala iz Atenah.
Mogoče je bil vključen tudi v zadušitev
upora na Samosu. Tukidid se identificira
kot Atenec, in nam pove, da mu je oče,
Olor, bil iz atenskega demosa (upravna
enota) Alimosa, da je preživel atensko
kugo, ki je ubila Perikleja in mnoge druge
Atence. Prav tako je zapisal, da je lastnik
zlatih rudnikov v Skapti Hili (dobesedno:
"rudniški gozd"), obalnem območju
Tukidid – kip iz V. Stoletja pr. n. št. Trakije nasproti otoka Tasosa.
Prav zaradi njegove vplivnosti v traški regiji, beleži Tukidid, je leta 424 pred našim
štetjem bil poslan kot strategos (vojni poveljnik) na Tasos. Zaradi neuspešne
obrambe mesta Amfipolis, je bil poslan v izgnanstvo.Če se posložijo vsi fragmentarni
podatki, ki so nam na raspolago, se zdi, da je Tukididova družina imela v lasti veliko
posestvo v Trakiji, katerega del so bili tudi zlati rudniki, in ki je družini omogočalo
življenje v precejšnji in trajni blaginji. Za varnost in napredek bogatega posestva so
bile potrebne formalne vezi s tamkajšnjimi kralji ali poglavarji, kar pojasnjuje sprejetje
izrazito traškega kraljevskega imena Όlor v družini. Po izgnanstvu, Tukidid se je
zatekel na posestvo, ki je postalo njegovo stalno prebivališče, in zavoljo znatnih
prihodkov od zlatih rudnikov, se je mogel popolnoma posvetiti zgodovinopisju in
raziskavam, vključno s številnimi potovanji z namenom zbiranja podatkov. V bistvu, je
bil precej bogat gospod z dobrimi vezami, ki se je po umiku iz političnih in vojaških
krogih odločil, da bo financiral svoj zgodovinski projekt. V času izgnanstva iz Aten,
Tukidid je napisal svoje najbolj znano delo, Zgodovino peloponeške vojne. Svoj
status izgnanca iz Aten je izkoristil, da brez ovir in strahu potuje po ozemlju
peloponeške zveze, kar mu je dovolilo, da si ogleda vojno z vidika obeh straneh. Ker
je bil v izgnanstvu, je bil svoboden, da jasno poveda svoje mišljenje, negativno oceni
dejanja Atencev in povzdvigne zmage Lakedajmoncev. Številni raziskovalci menijo,
da je Tukidid umrl, medtem ko je še vedno delal na Zgodovini, saj se besedilo konča
sredi stavka in delo gre samo do leta 410 pred našim štetjem, pri čemer šest let vojne
ostane nepokrito. Poleg tega, obstaja veliko negotovosti, ali je nameraval spremeniti
dele ki so že bili napisani. Ker med nekaterimi oddelki v Zgodovino obstajajo
navidezna nasprotja, se je uveljavilo mnenje, da so bili nasprotujoči si odlomki

55
napisani v različnih časih, in da se je Tukididova ocena predmetnih dogodkov
spremenila čez čas. Obstoja celo trditev, ki pa ni sprejemljiva, da sta prvi dve knjigi
Ksenofontove Helenske zgodovine Tukididovo delo in jih je Ksenofont samo dodelal.
Je pa dokaj verjetno, da je Ksenofont za prvi dve knjigi najbrž uporabil gradivo, ki ga
je zbral Tukidid. Prvi dve knjigi, kot pravi tudi sam Ksenofont, sta nadaljevanje opisa
peloponeške vojne od mesta, kjer se je končal Tukididov opis. Knjigi sta pisani v
zadržanem Tukididovem slogu, ki je strog, zgoščen, brez dialogov, vendar z
vstavljenimi citati glavnih osebnosti. Ohranjena je tudi Tukididova kronologija:
dogodki niso navedeni po koledarskih letih, ampak po letnih obdobjih: poletnih, v
katerih so vojaške operacije bile, in zimskih, v katerih operacij praviloma ni bilo.
Tukidid je bil imenovan oče "znanstvene zgodovine" zaradi svojih strogih standardov
zbiranja podatkov in analize vzrokov in posledic dejstev, brez posredovanja bogov,
kot je opisao v uvodu svojega dela. Imajo ga tudi za začetnika šole političnega
realizma, ki gleda na politično vedenje in dejanja posameznikov ter, posledično, na
odnose med državami, kot na fenomene povzročene in zgrajene na čustvimi strahu
in lastnega interesa. Bolj splošno, Tukidid je pokazal zanimanje za razvitek
razumevanja človeške narave, ki naj bi pojasnilo (ne)človeško obnašanje v takih
krizah, kot so kuga, državljanska vojna in pokoli, kakšen je primeroma bil atenski
poboj Melijcev.
Tukidid se šteje za enega velikih "očetov" zahodne zgodovine, s čimer je njegova
metodologija postala predmet številnih analiz na področju zgodovinopisja. Tukidid je
eden prvih zahodnih zgodovinarjev, ki je upošteval strog standard kronologije, in je
beležil dogodke urejene po letih, ki se delijo na obdobje poletne vojne kampanje in
na manj aktivno zimsko obdobje. Ta metoda je v ostrem nasprotju s predhodnimi
Herodotovimi Zgodbami, ki kronološko skače mal naokol, do tu in tam, s pogostimi
izleti v navidezno nepovezana območja in časovna obdobja.
Bogovi ne igrajo aktivno vlogo v Tukididovemu delu. V tem je zelo drugačen od
Herodota, ki pogosto omenja vlogo bogov, kot tudi od Homerjevih epih, kjer so
bogovi vseprisotni. Nasprotno, Tukidid pojmuje zgodovino kot posledek ljudskih izbir
in dejanj. Kljub odsotnosti božanskih posegov, vera in pobožnost igrata ključno vlogo
v dejanjih Spartancev, in v manjši meri Atencev. Zato se naravne pojave, kot so
potresi in mrki, dojemajo kot versko pomembne. Nekateri trdijo, da Tukidid pripisuje v
celoti obstoj bogov potrebami političnega življenja. Bogovi so prikazani kot obstoječi
le v glavah ljudi.

O DELU
Tukididova Zgodovina je izredno bogato in vsestransko delo. Čeprav se Zgodovina
osredotoča na vojaške vidike peloponeške vojne, Tukidid uporablja te dogodke kot
medij za obravnavo številnih drugih tem, ki so tesno povezane z vojno. Tako
primeroma v več oddelkov obravnava družbeno in kulturno degenerativne učinke
vojne na samo človeškost. Zgodovina je še posebej zaskrbljena zaradi brezpravja in
grozodejstev, storjenih med grškimi ljudmi v imenu ene ali druge strane v vojni.
Nekateri dogodki opisani v Zgodovini, kot je Melijski dialog, prikazujejo zgodnje
primere realpolitike ali politike moči. Zgodovina se ukvarja z medsebojnim
delovanjem pravice in moči v postopkih političnega in vojaškega odločanja.
Tukididova predstavitev na to temo je nedvomno dvosmiselna. Medtem ko se zdi, da
Zgodovina posredno uveljavlja misel, da so pomisleki glede pravičnosti umetni in se
neubežno umaknejo pred močjo, delo včasih kaže tudi znatno stopnjo empatije s
tistimi, ki trpijo zaradi zahtev vojne. Religija kot taka se v Zgodovini kaže ne kot le

56
ena vrsta socialnega vedenja med drugim, temveč kot tisto, kar prežema celotno
družbeno eksistenco, in omogoča nastanek pravice.
Kljub odsotnosti bogov iz dela, Tukidid še vedno v
veliki meri črpa iz grških mitov, še posebej iz
Homerja, čigar dela so višek grške mitologije.
Tukidid pogosto omenja Homerja kot vir informacij,
vendar se vedno distancira. Tukidid skrbno obvesti
svojega bralca, da, za razliko od Homerja, ni pesnik
nagnjen k pretiravanju, ampak zgodovinar, kar
pomeni da namen njegovih zgodb ni trenutno
zadovoljstvo, ampak tehtanje med njihovim
pomenom kot sporočila in resničnostjo dejstev. Z
distanciranjem od Homerjevih pripovedovalnih
postopkov, Tukidid pojasnjuje da, čeprav razume
mitologijo in epe kot vire podatkov, tista dela nimajo
veliko verodostojnost, in je zato potreben
nepristranski in empirično usmerjen zgodovinar, kot
je sam, da natančno oriše dogodke iz preteklosti.
Zgodovina praviloma ne obravnava teme, kot so
umetnost in arhitektura Grčije, ampak poudarja
razvoj vojaških tehnologij. V več oddelkov Tukidid
podrobno opisuje različne novosti v vodenju obsed
ali pomorskih bitk. Fragment najstarejšega
Zgodovina pripisuje velik pomen pomorski prevladi, ohranjenega rokopisa (I. stoletje)
z utemeljitvijo, da je sodobni imperij nemogoč brez močne mornarice. Tukidid pravi,
da je to posledica razvoja piratstva in obalnih naselij v prejšnji Grčiji. Pomemben pri
tem je bil razvoj, na začetku klasičnega obdobja (500 pred našim štetjem), trireme,
vrhunske bojne ladje za naslednjih nekaj sto let. S svojim poudarkom na pomorski
moči, Zgodovina pojasnjuje, da je bil glavni vzrok za peloponeške vojne rast moči
Atenah, in zaskrbljenost, ki jo je ta spodbudila v Sparti. Tukidid opisuje razvoj
atenske moči skozi rast atenskega imperija med letoma 479 in 432 pred našim
štetjem. Spartanci predstavljajo bolj tradicionalno, preudarno, in manj ekspanzivno
silo. Dejansko so Atenci doživeli skoraj popolni zlom zaradi največje diplomatične in
vojne akcije za utrditev svoje imperijalne nadvlade, Sicilske ekspedicije.
V svojem opisu cunamija, ki je 426 zadel Malijski zalivu, Tukidid je, prvič v zgodovini
naravoslovja, povezal potrese in valove v smislu vzročno-posledične povezave.
Tukidid prav tako na široko uporablja govore, da bi izčrpno obravnal predmetni
dogodek. Medtem ko je vključitev dolgih govorih v prvi osebi nekoliko tuj sodobni
zgodovinski metodi, v okviru antičnega grškega ustnega slovstva je pričakovana.
Tukidid je nedvomno tudi osebno slišal nekatere izmed teh govorov, medtem ko se je
za druge skliceval na pričevanja očividcev. Kljub temu, da je Atenec in udeleženec v
spopadu, prevladuje mišljenje, da je Tukidid napisal na splošno nepristranski prikaz
vojne, s spoštovanjem do obeh straneh, ki sodelujeta v njej. Obstajajo pa
strokovnjaki, ki dvomijo v to. V skladu s to vrsto dvoma, nekateri strokovnjaki trdijo,
da je imel Tukidid dodaten motiv v svoji Zgodovini, še posebej, da ustvari epos,
primerljiv s tistimi iz preteklosti, kot so homerska dela, in da je to povzročilo
neobjektiven dualizem, ki daje prednost Atencimi. Delo res izraža jasno pristranskost
do nekaterih oseb, vpletenih v konflikt, kot je na primer Kleon, vendar je on Atenec.
Zgodovina je praviloma zadržana glede virov. Tukidid skoraj nikoli ne imenuje svoje
vire in informatorje, in le peščico krat namiguje na obstoj različnih opisov dogodkov.

57
Prizadeva si ustvariti vtis brezhibne in neizpodbitne pripovedi. Kljub temu pa so
znanstveniki skušali odkriti vire ki se skrivajo v različnih oddelkih Zgodovine. Tukidid
v ključnih trenutkih pripovedi pogosto razglablja misli posameznikih udeležencev v
dogodkih. Nekateri znanstveniki menijo, da so ti trenutki dokaz, da se je Tukidid po
predmetnih dogodkih pogovarjal z njimi. Toda se zdi bolj verjetno, da Tukidid, tako
kot pri govorih, domneva misli, čustva in motive likov v svoji Zgodovini oz njihovih
dejanj, kot tudi po svojem lastnem občutku, kaj bi bilo primerno, ali je verjetno v takih
razmerjih.

Hobbesov prevod Tukididove Zgodovine peloponeške vojne

58
 KNJIGA I
(433-432)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
Stanje v Grčiji od najzgodnejših časov do začetka peloponeške vojne, znan tudi
1-19
kot Arheologija.
20-23 Razprava o metodologiji.
24-28 Vzroki vojne (433-432 pred našim štetjem)
29-55 Zadeve v Epidamnu.
56-66 Zadeve v Potidaji.
67-68 Kongres Peloponeške lige v Lakoniji.
68-71 Govor Korinčanov.
73-78 Govor atenskih odposlancev.
80-85 Arhidamov govor.
86 Stenelaidov govor.
Obdobje od konca perzijske vojne do začetka peloponeške vojne, znano tudi kot
89-117
Pentekontaetia (pedesetletje).
118 Napredek od nadvlade do imperija ..
119-125 Drugi kongres v Lakoniji in korintski govor.
126-139 Diplomatsko manevriranje.
126-127 Razprava o Kilonu.
128-138 Razprava o Pavzaniju in Temistoklesu.
140-145. Periklejev prvi govor.

KNJIGA II
(431-428)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
1-6 Vojna se začne s poskusom Tebancev, da spodkopajo oblast v Platajah.
7-9 Poročilo o mobilizaciji in seznam zaveznikiov na obeh straneh.
10-23 Prvi vdor v Atiko.
10-12 Arhidam vodi peloponeško vojsko v Atiko.
13-14 Atenske priprave in opuščanje podeželja.
15-16 Razprava o atenskem sinoikizmu (združitev podeželja in mesta Atene).
17 Težke razmere v Atenah za begunce iz podeželja.
18-20 Arhidam opleni Ojnoju in Akarnaje.
21-22 Atenski bes in jeza proti Periklesu.
23-32 Atenski pomorski protinapadi vzdolž obale Peloponeza in na otoke.
Periklejev nagrobni govor za padle Atence v prvem letu (pogubne) vojne proti
34-46
Sparti.
47-54 Kuga v Atenah.
55-58 Drugi vdor v Atiko in nadaljevanje atenskih pomorskih protinapadov.
59-64 Periklejev tretji govor, brani svojo vojno taktiko in politiko.
65 Tukididova ocena Periklejevih kvalitet, in vzroki za morebiten poraz Aten.
66-69 Diplomacija in spopadi v Trakiji, na otokih in na Severovzhodu.
70 Padec Potidaje.
71-78 Vstop v vojno Platajah.
80-92 Pomorske zmage pri Formiju na severovzhodu.
93-94 Grožnja z napadom na Pirej.
95-101 Traški pohod v Makedonijo pod vodstvon Sitalka.

59
 KNJIGA III
(428-425)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
1 Vsakolten vdor v Atiko.
2-8 Vstaja Mitilene.
9-14 Govor mitilenskih odposlancev Spartancem v Olimpiji, prošnja za pomoč.
15-19 Sparta sprejme zavezništvo Lezbosa in se pripravlja na boj z Atenci.
20-24 Padec Platajah. Nekateri Platajci zbežijo.
25-27 Sparta se pripravlja na boj z Atenci.
28-36 Mitilena se vda Atenam, kljub podpori Sparte.
37-51 Mitilenska debata. Atenska skupščina je poskus upor mesta Mitilene proti atenski
prevladi neusmiljeno kaznovala in izglasovala, naj vojska vse moške prebivalce
pobije, ženske in otroke pa proda v sužnost; ko je bil sklep sprejet, je trirema z
novico nemudo-ma odplula čez Egejsko morje. Toda ponoči so si Atenci
premislili, naslednji dan je skupščina znova glasovala in tokrat s šibko večino
izglasovala smrt le za voditelje upora. Trirema, ki je odnesla to novico, je veslala
brez premora, veslači so spali v izmenah in jedli za vesli, pristala pa je ravno v
zadnjem hipu, da je uspela vsesplošni pomor preprečiti.
52 Plataje se vdajo.
53 Sojenje Platajcem.
53-59 Govor Platajcev.
61-67 Govor Tebancev.
68 Poboj Platajcev.
70-81 Prevrat na Korkiri.
82-85 Tukididovo poročilo o zlodejstvih v državljanski vojni.
86-88 Atenska vojna kampanja v Siciliji.
89 Tsunami in razglabljanje o njegovih vzrokih.
90-91 Atenska vojna kampanja v Siciliji.
92-93 Ustanovitev spartanske postojanke Herakleje v Trakiji.
94-98 Demostenov pohod v zahodno Grčijo.
99 Atenska vojna kampanja v Siciliji.
100-102 Demostenov pohod v zahodno Grčijo.
103 Atenska vojna kampanja v Siciliji.
104 Atenci očistijo Delos od nasprotnikov.
105-114 Demostenov pohod v zahodno Grčijo.
115-116 Atenska vojna kampanja v Siciliji.

Peloponeške vojne – ekspedicije in najpomembnejše bitke

60
 KNJIGA IV
(425-423)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
2 Vsakoleten vdor v Atiko.
3-6 Atenci na poti proti Siciliji zasedejo Pilos ob Peloponezu.
7 Spartanski kralj Agis prekine pohod v Atiko zaradi vrnitve na Peloponez.
8 Usklajeni spartanski napad na atenske utrdbe na Pilosu.
Atenski vojskovodja Demosten koordinira obrambo Pilosa in podbuja svoje čete z
9-10
govorom.
11-12 Spartanski poveljnik Brazidas se iskaže kot vešč vojskovodja in pogumen vojak.
Atenci odbijejo spartanski napad na Pilos in odrežejo spartansko garnizijo na
13-14
sosednjem otoku Sfakterija.
Spartanci, zaskrbljeni za može na otoku, sklenejo takojšnje premirje in pošljejo
15-16
svoje osposlance v Atene za pogajanja o miru.
Govor spartanskih odposlancev, ki Atenam ponujajo mir in zavezništvo v zameno
17-20
za vrnitev spartanskih vojakov, obkoljenih na Sfakteriji.
Atenec Kleon govori v skupščini in spodbuja Atence naj bi zahtevali vrnitev
21-22
ozemelj ki so jih Atene predale sparti ob koncu prve peloponeške vojne.
34-25 Dogodki v Siciliji.
26 Obleganje Spartancev na Sfakteriji še brez rezultata.
Ker obleganje Sfakterije ni dalo nobenih rezultatov, v Atenah raste jeza proti
27.1-27.3
Kleonu, ker jih je spodbujal, da zavrnejo spartansko ponudbo miru..
27.5 Kleon krivi Nikija in poveljnike za nesposobnost.
28 Nikij prepusti poveljstvo Kleonu. Kleon preuzame poveljstvo na Pilosu.
29-41 Bitka na Sfakteriji se konča z ujetjem vseh obkoljenih Spartancev.
42-45 Nikij vodi atenski napad na Korint.
46-48 Konec državljanske vojne na Korkiri.
Atenci zasedejo Kitero, otok ob Peloponezu, in Tirejo, mesto na polotoku. Sparta
53-57
je obkoljena z vseh straneh in obupana.
58-65 Sicilska mesta sklenijo mir na zborovanju v Geli.
59-64 Hermokratov govor v Geli.
65 Preteči atenski načrti na otoku.
66-68 Atenski napad na Megaro.
69-72 Zasedba Nizeje.
73 Brezuspešni spopadi pri Megari.
74-75 Megara se izmika atenski zasedbi.
76-77 Pohod v Bojtijo.
Brazidasov pohod čez Tesalijo do Trakije. Spartanski poveljnik s tem povzroči
78-84
vstaju mest podrejenih Atenam.
85-87 Brazidasov govor Akantijcem.
89 Pohod v Bojtijo.
90 Atenci zasedejo tempelj v Delionu.
91-96 Bitka pri Delion se konča z atenskim umikom.
97-99 Bojtijci nočejo vrniti padle Atence dokler jim Atenci ne vrnejo svetišče v Delionu.
100 Bojtijski napad na Atence v templju, požig svetišča.
102-108 Amfipolis se preda Brazidasu.
109 Nadaljevanje Brazidasovih uspehov v Trakiji.
110-116 Brasidas ščiti upor garnizije v Toronu.
117-118 Enoletno premirje med Atenci in Spartanci.
120-122 Skion se upre Atenam in se preda Brazidasu.
122-123 Konec premirja.
124-131 Atenci znovič zasedejo Mend in oblegajo Skion.

61
 KNJIGA V
(422-415)
Paragraf Vsebina – (dogodki, tolmačenja, razprave)
1-8 Konec premirja.
9 Brazidas v Amfipolisu.
10-11 Smrt Kleona in Brazidasa.
12 Zadeve v Herakleji.
13 Zadeve v Tesaliji.
14-24 Nikijev mir.
25-26 Zadeve v Trakiji in Atiki.
27-31 Protispartanska občutja na Peloponezu.
V Skionu Atenci pobijo vse moške ujetnike, žene in deco pa prodajo kot sužnje.
32
Mesto prepustijo Platajcem, ki se naselijo v Skion.
33-41 Spartanski pohod v Arkadijo, Trakijo in Bojtijo
42-43 Alkibiad se vrne v Atene.
44 Argos in Atene.
45 Zadeve na Siciliji in v taliji.
46-48 Atene sklenijo zavezništvo z Argosom, Mantinejom in Elejo.
49-50 Dogodki na Olimpijskih igrah. Elijci prepovedajo Spartancem vstop v tempelj
51-55 Bojtijci zasedejo Heraklejo. Alkibiadov pohod na Peloponez.
56-57 Spartanska garnizija v Epidauru.
58-63 Spopadi Atgosa in Sparte.
63-75 Bitka pri Mantineji in razpad atenske protisparatnske zveze na Peloponezu.
76-80 Mirovni sporazum med Sparto in Argosom.
81 Sklenitev mirovnega sporazuma med Sparto in Mantinejo.
82-83 Vstaja v Argosu
84 Atenski pomorski pohod na Melos, spartansko kolonijo.
85-113 Pogajanja o predaji, znana kot Melijski dialog.
114-116 Usoda Melosa.

Atenski strateg Alkibiad Spartanski kralj Agis

62
 KNJIGA VI
(415-414)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
1 Atenska ekspedicija na Sicilijo.
2-7 Zgodovina grške kolonizacije Sicilije: domorodci in Heleni
8 Razprave o vojni v Atenah.
9-15 Nikijev govor.
16-19 Alkibijadov govor.
20-23 Drugi Nikijev govor.
24-26 Odločitve
27-29 Uničevanje herm v Atenah. Alkibijad osumljen za oskrunitev.
30-31 Zbiranje vojske in odhod odprave proti Siciliji.
32 Razpravo o vojni v Sirakuzah
33-35 Hemokratov govor.
36-40 Atenagorov govor.
41 Govor sirakuškega poveljnika.
42-46 Zbiranje flote in začetek vojne.
47 Tri načrta delovanja atenskih oboroženih sil: Nikijev
48 Tri načrta delovanja atenskih oboroženih sil: Alkibiadov
49 Tri načrta delovanja atenskih oboroženih sil: Lamahov
50 Prve akcije.
51-52 Prosirakuška stranka v Katani.
53 Alkibiadov odpoklic in vrnitev v Atene na sojenje za oskrunitev herm.
54-58 Zgodba o Harmodiju in Aristogejtonu.
60 Napetosti v Atenah
61 Alkibiad pade v nemilost in zbeži z Atenah.
62 Nadaljevanje vojne na Sicilji.
63-66 Nedejavnost atenske vojske.
67-68 Nikijev govor.
69-73 Posledice spopadov
74 Zimska kampanja.
75 Zborovanje v Kamarini.
76-81 Hermokratov govor.
82-87 Eufemov govor.
6.88 Zimska kampanja.
88 Alkibiad v Sparti.
89-92 Alkibiadov govor.
93 Spartanec Glip imenovan za poveljnika Sirakuzancev.
94 Bitka pri Sirakuzah.
95 Dogodki v Grčiji: spartanski napad na Argos.
96-97 Atenci zasedejo strateško uzpetino v zaledju Sirakuz.
98 Obkolitev.
102 Sirakuški napad.
103 Končni boj.
104 Glipov odhod v Italijo.
105 Medtem v Grčiji Atenci pomagajo Argosu.

63
 KNJIGA VII
(414-413)
Paragraf Vsebina – (dogodki, tolmačenja, razprave)
1-3 Prihod Glipa v Sirakuze.
4 Spartanci spremenijo tok vojne.
9 Medtem v Grčiji, atenski neuspeh pri Amfipolisu
10 Nikijm pošlje sla v Atene.
11-15 Nikijevo pismo Atencem.
16-17 Odgovor Atencev.
18- 20 Utrditev Dekeleje.
21-24 Uspehi Sirakuzancev. Poraz Atencev v pomorski bitki pri Plemiriju.
25-26 Prihod Demostena.
27-30 Porazi Tračanov, atenskih zaveznikov, proti Tebancem.
31 Atenski neuspeh pri Akarnaniji.
32-34 Atenska zmaga pri Naupaktu.
35 Achaea (7.34) Atenski pohod v Veliko Grčijo.
36-41 Bitka v velikem pristanišču in zmaga Sirakuzancev.
42-46 Začetek bitke pri Epipolah.
47 Razprave o umiku. Demostenovo stališče
48-49 Nikijeva neumnost in svojeglavost.
50 Umik odložen zaradi luninega mrka.
51-56 Začetek konca: priprave za usodni boj.
57 Seznam atenskih zaveznikov
58-59 Seznam sirakuških zaveznikov
60 Seja atenskega vojnega sveta
61 Nikijev govor vojakom.
66 Glipov govor vojakom
69-72 Zmaga SIrakuzancev in zaveznikov.
73-76 Atenske priprave za umik.
77 Nikijev govor vojakom.
78-80 Neuspešen preboj Atencev.
81-82 Demostenova predaja
83-85 Nikijeva predaja
86-87 Izničenje atenske vojske.

KNJIGA VIII
(413-411)
Paragraf Vsebina (dogodki, tolmačenja, razprave)
1-5 Obostranske priprave za novo vojno.
6-17 Upor v Joniji.
18-19 Perzijski poseg.
20-36 Vojna v Joniji.
37 Spartanci in njihovi zavezniki sklenijo sporazum s perzijskim kraljem Darejem.
38-42 Nadaljevanje vojne v Joniji.
43-57 Alkibiadove zvijače in spletke
58 Novi sporazum Spartencev s perzijskim kraljem Darejem.
59-62 Vzpon Kiosa.
63-72 Oligarhični državni udar v Atenah.
73-79 Patriotizem atenske vojske na Samosu.
80-88 Alkibiadov odpoklic.
89-103 Vstaja na Euboji in padec sveta štirstotih
104-109 Bitka pri Kinosemi.

64
 Ksenofont
Anabasis. Pohod v notranjost
O AVTORJU
Ksenofont (o. 430 - 354), antični grški pisec,
sodobnik dogodkov, ki jih opisuje v Helenski
zgodovini. Ksenofont je bil verjetno iz
plemiške družine in je v mladosti spadal v
širši krog Sokratovih učencev. Od svojega
velikega učitelja je prevzel predvsem
njegova praktična moralna sporočila.
Ksenofontovo življenje je najbolj
zaznamovala njegova naklonjenost do
državne ureditve Šparte. Red, disciplina in
kolektivni duh so mu pomenili več kot
individualizem in svoboda atenske
demokracije, ki so jo ambiciozni posamezniki
in demagogi lahko zlorabili. Ravno v času
Ksenofontovega odraščanja je atenska
demokracija pretrpela poraz s Špartanci, kar
je povzročilo državljansko vojno. V takšnih
okoliščinah je moral Ksenofont zapustiti
rodne Atene. Zaradi svojih nagnjenj do
vojaškega poklica je s s svojim prijateljem
Proksenom in mnogimi drugimi Grki odšel v
Ksenofont – kip iz IV. stoletja pr. n. št. vojsko Kira Mlajšega v Malo Azijo.
Kir Mlajši je z najemniško vojsko poskušal vreč s prestola brata Artakserksa II. in je v
bitki padel.Ksenofontu je uspelo odpeljati glavnino grške vojske (okrog 10.000
vojakov) skozi brezpotja sovražne Male Azije do morja, kjer jih je predal
špartanskemu poveljniku Tibronu.
Leta 394 pr. n. št. se je na špartanski strani udeležil bitke proti Atencem pri Koroneji,
za kar je bil tudi formalno izgnan iz Aten. Špartanci so ga vzeli za svojega in mu
kmalu dali na razpolago posestvo Skilunt v bližini Olimpije, na katerem je v
družinskem krogu preživel sedemnajst mirnih in plodnih let. Ukvarjal se je s pisanjem,
lovom, konji in hišnimi opravili.
Ko sta se zaradi nevarnosti pred Tebami Atene in Šparta zbližali in sklenili zvezo, so
Ksenofontu 369 pr. n. št. kazen preklicali. Za tem je nekaj časa živel v Atenah, kjer je
verjetno dopolnil in dokončal svojo Helensko zgodovino. Svoja sinova je dal v
atensko vojsko, eden od njiju je padel v bitki pri Mantineji.
Ksenofont je verjetno umrl v Korintu okrog leta 354 pr. n. št. Ksenofontov nemiren
duh, radovednost in zanimanje za mnoga področja so se odrazili tudi v njegovih
delih. Njegova življenjska načela so bila popolnoma jasna: zdravo in enostavno
življenje, fizična aktivnost, poštenje in pobožnost, delo in disciplina. Zanj je bil idealen
vojaški poklic, ker oblikuje in krepi telo in duha. Po teh načelih je živel sam in jih je
priporočal tudi drugim.
Osrednja osebnost v več Ksenofontovih spisih je Sokrat. Ksenofont sicer ni imel
smisla za filozofske špekulacije, vendar je Sokratu uspevalo, da je svoje učence
vzpodbudil k razmišljanju in iskanju smeri razvoja, ki jim po značaju najbolj ustrezajo.
Ksenofont je pri njem našel načela, ki jih je začel uporabljati že v mladosti, kasneje

65
pa jih je tudi zapisal. Njegova filozofska dela niso filozofska v pravem pomenu
besede. Zaradi svoje praktične modrosti je Ksenofont napisal dela, ki so Sokratovo
filozofijo prenesla na široko javnost.
Najpomembnejša so verjetno Ksenofontova politično-zgodovinska dela. Ksenofont je
imel pisanje zgodovine za odgovorno nalogo. Njegova merila se seveda močno
razlikujejo od današnjih, ker piše lahkotno in mnogo, zato so ga že v antiki imeli bolj
za filozofa kot za zgodovinarja. Ksenofontova zgodovinska dela so klasična dela, ne
samo zaradi časa nastanka in obdobja, ki ga opisujejo, ampak tudi po svoji zasnovi.
Ksenofontu je uspelo zelo obsežno gradivo z množico dogodkov na obširnem
ozemlju strniti v homogeno celoto. Ksenofont ne navaja virov svojih informacij.
Nekaterih dogodkov se je sam udeležil, za druge pa je izvedel iz ustnih virov in pisnih
dokumentov. V vzroke dogodkov se ne spušča in jih ne pojasnjuje, ali pa jih
pojasnjuje zelo poenostavljeno in pri tem zanemarja vpliv družbenih in ekonomskih
dejavnikov. Da bi ohranil ugled Šparte, nekatere dogodke obarva prošpartansko ali
pa jih kar zamolči. Delno zaradi pristranskosti delno zaradi površnega dojemanja
svoje naloge Ksenofont ne daje dovolj prostora in prave ocene posameznim
dogodkom in osebnostim. Največja Ksenofontova slabost je prikrivanje nekaterih
dogodkov, kot da se sploh niso zgodili, kar povzroča velike težave pri rekonstruiranju
helenske zgodovine prve polovice 4. stoletja pr. Kr. V Ksenofontovem pisanju kmalu
opazimo njegovo neobjektivnost, toda to se je dogajalo tudi drugim znanim antičnim
piscem.
Ksenofontova zgodovinska dela so kljub pomanjkljivostim najpopolnejši in
najpomembnejši vir podatkov za zapleteno obdobje prve polovice 4. stoletja pr. n. št.
Če na njih gledamo širše, kot na zrcalo nekega časa in književna dela, je njihova
pomembnost še večja. Ohranila so nam avtentično vzdušje tistega časa, žive
podobe Grkov in Perzijcev ter njihov način razmišljanja in odnos do življenja. Ugoden
vtis naredijo tudi naravni in enostavni dialogi in prikazi dogodkov. Ksenofont je imel
poseben dar za opisovanje bitk, ki ga mnogi antični pisci niso imeli. Po poklicu je bil
vojak, zato je vse bitke opisal s posebno pozornostjo. Naslednja odlika našega pisca,
ki je pomembna za razumevanje značajev in političnih odnosov, so govori. Govori se
dogajajo ob različnih priložnostih, govorniki pa so delegati, vojaški poveljniki in
politiki. Ksenofont je govore sestavljal sam, pri čemer je upošteval, za ketero osebo
in kakšno priložnost gre.

O DELU
V Anabazi Ksenofont opisuje odhod Helenov na vojni pohod Kira Mlajšega, katerega
je zelo vzljubil in menil, da bi lahko spremenil tok zgodovine, njegovo smrt in mučen
povratek Grkov. To zgodbo Ksenofont v Anabazi pove na preprost in neposreden
način. Besedilo o vojskovanju v Perziji in je pravo "ksenofontovski", pisano je široko,
z opisi, digresijami in dialogi, kar naredi pripoved naravno in živo. V opisu je spretno
in primerno visoko umestil tudi svojo vlogo na tem pohodu. Ker se je Ksenofont sam
udeležil teh vojn, je v knjigo vključil svoje spomine na dogodke in udeležence, med
katerimi so bili Tibron, Derkilid in kralj Agezilaj. Delo je polno živih prizorov,
etnografskih podatkov in vojaških podrobnosti, zato je bilo priljubljeno branje tako v
antiki kot v današnjem času.
Kenofont se udeleži pohoda Desetih tisoč, velike vojske grških plačancev, ki jih je Kir
Mlajši najel za vojno proti svojemu bratu in perzijskemu kralju Artakserksu II.,
kateremu je hotel s silo odvzeti perzijski prestol. Čeprav je Kirova "mešana vojska"
izbojevala taktično zmago v bitki pri Kunaksi v Babilonu (401 pr. n. št.), je Kir padel v

66
boju, zaradi česar so zmagolasvna vojna dejanja Grkov postala nebistvena, in se je
pohod sprevrgel v neuspeh.
Odrezana globoko v Perziji, grška najemniška vojska se je znašla v zadregi, še
posebej potem ko je perzijski satrap Tisafern zavoljo izdajstva ujel ali ubil
spartanskega vojskovodjo Klearha in druge grške poveljnike. Ksenofont, eden treh
preostalih vodij, ki so jih izvolili vojaki, je odigral ključno vlogo pri spodbujanju Desetih
tisoč k pohodu na sever, čez s hrano in vodo skope puščave in zasnežene gorske
prelaze, proti Črnem morju in razmerni varnosti grških obalnih mest.
Prepuščeni črni usodi v severni Mezopotamiji, brez oskrbe, razen tistega, kar so si
lahko pridobili s silo ali diplomacijo, grški vojaki so se morali bojevati za svojo pot
proti severu, skozi Kordueno in Armenijo, sprejemati ad hoc odločitve o voditeljih,
taktiki, oskrbi in svoji usodi, medtem ko so jim kraljeva vojska in sovražni domorodci
ovirali napredovanje in jih napadali po obeh bokih. Na koncu je tisti "vandrajoči
republiki" uspelo doseči obalo Črnega morja v Trabzonu (Trebizond), kar so izčrpani
grški vojaki pozdravili s svojim znamenitim navdušenim zmagovitim vzklikom na gori
Tekes (zdaj Madur) v Surmeni: "thálatta, thálatta - morje, morje!". Morje je pomenilo,
da so končno prišli med Grke, vendar to ni bil konec njihove pustolovščine. V
nadaljevanju so prišli do Trakije, kjer so se nekaj časa vojevali kot plačenci Seuta II.
Traškog, in so potem končali v vojnih enotah spartanskog vojskovodje Tibrona.
Njegova zgodba o drznem grškem podvigu odmevala je povsod po Grčiji, kjer je dve
generaciji kasneje, nekateri domnevajo, morda navdihnila Filipa Makedonskega, ki je
verjel, da majhna ampak samozavestna in strogoredna helenska vojska more
zmagati v vojni proti mnogokrat večji perzijski vojski.
Poleg vojaške zgodovine, je Anabaza našla uporabo tudi kot orodje za poučevanje
klasične filozofije: načela obnašanja, upravljanja in vodenja, ki se kažejo v primeru
Desetih tisoč, je mogoče razumeti kot ponazoritev sokratske filozofije.

Pohod Desetih tisoč

67
 KNJIGA I
Poglavje
paragraf
Vsebina
1
1-11
Kir se pripravlja na vojno, da bi prevzel prestol od svojega brata.
2 Kirov pohod proti Pizidijcem in novačenje novih enot med napredovanjem skozi
12-38 maloazijske province.
3 Govorice, da bi se Kir lahko obrnil proti kralju Atrakserksu: čeprav so začeli
39-59 sumiti, vojaki nadaljujejo naprej.
4 Kir in njegovi poveljniki nadaljujejo pohod, zdaj proti Babilonu. Ksenij in Pasion
60-78 proglašeni za strahopetce, ker so dezertirali iz Kirove vojske.
Vojaki se soočajo s težavami zaradi primanjkovanja vsih živil razen mesa.
5
79-95
Nesoglasja buknejo potem ko Klearh izbiča nekega Menosovega moža, kar
pripelje do povračilnih ukrepov.
6
96-106
Orontu sode za izdajalsko zaroto proti Kiru.
7 Kir podvzame glede na okoliščine ustrezne ukrepe za prihodnji boj proti kralju. Kir
107-126 in njegova vojska varno prehajajo obrambni jarek, ki ga je dal izgraditi kralj.
8
127-155
Bitka med kraljevo in Kirovo vojsko.
9
156-186
Ksenofont napiše neke vrste hvalnico potem ko Kir pade v boju.
Kralj zbere svoje enote in znova napade Kirovo vojsko. Potem se Artakserks
10
187-205
povleče na hribec, kjer ob ponovnem protinapadu Helenov, on in njegovi možje
najdejo zatočišče za ta dan.

KNJIGA II
Poglavje
paragraf
Vsebina
1 Vojska izve za Kirovo smrt. Artakserks pošlje sle z zahtevo, naj Kirova vojska
1-23 opusti orožje i položi svojo usodo v kraljeve roke.
Poveljniki Kirove vojske in vodje Helenov združijo moči, da bi zboljšali svoje
2
24-44
možnosti za vrnitev domov. Heleni so opolnoči prestrašeni zaradi nečesa, ampak
se izkaže, da ni nobene nevarnosti.
Kralj ponudi premirje in po njegovi vzpostavitvi Klearh zaprosi za srečanje. Klearh
3
45-73
pojasni kraljevemu vojskovodji Tisafernu da, so Heleni, ko so vgrozili kraljevo
oblast, le spremljali Kirove zapovedi.
4 Heleni čakajo na vrnitev Tisaferna, tako da lahko odidejo. Tisafern pride s svojimi
74-101 četami in Heleni posumijo, da bodo prevarjeni na poti domov.
Klearh verjame Tisafernu dovolj, da pošlje poveljnike, častnike in nekaj vojakov v
5
102-143
njegov tabor. To se izkaže za past, Klearha ubijo in poveljniki se ne vrnejo v
helenski tabor.
6 Vsi ujeti poveljniki so obglavljeni, in Ksenofont opisuje njihovo preteklo življenje in
144-173 osebnost.

68
 KNJIGA III
Poglavje
paragraf
Vsebina
1 Noben Helen ne more spati zaradi strahu, da se ne bo vril domov živ. Apolonid
1-47 poskuša prepričati Helene, da zaprosijo kralja za pomilostitev.
2 Ksenofont svetuje Helene, naj se znebijo vsega, razen življensko nujnih stvari, da
48-86 bi pohod proti domu bil bolj učinkovit.
3 .Po prečkanju reke Zapat je Helene napadel Mitridat, in Heleni so ugotovili, da
87-106 potrebujejo boljše, dolgometno orožje.
4 Tisafern preganja Helene z veliko čet na razpolago. Helenima uspe s pogajanjima
107-155 izogniti se boju.
5 Poveljniki zaslišajo ujetnike o okolici in določijo, v katero smer iti, potem ko bo
156-173 dosežen Tigris.

KNJIGA IV
Poglavje
paragraf
Vsebina
1 Heleni napredujejo skozi deželo Kardukijcev in izgubijo dva bojevnika ko Keirizof
1-28 ne upočasni in ne počaka Ksenofonta in njegovo zaščitnico.
2 Heleni počasi napredujejo čez gore medtem ko jim Kardukijci otežujejo prehod
29-56 skozi območje. Boj za pridobitev nadzora nad griči in hribi.
3 Obupani, Heleni ne vedo, kaj storiti s Kardukijci od zadaj in z globoko reko in
57-90 novim sovražnikom pred njimi, dokler Ksenofont ne dobi odgovora v sanjah.
4 Močna snežna nevihta v Armeniji, Tiribaz z mogočno vojsko preganja Helene
91-112 prek svojega ozemlja.
5 Heleni v stiski zaradi velikega snega. Pozneje so presrečni zaradi gostoljubnosti
113-148 prejete v vasi.
6 Heleni se soočiajo s sovražniki na gorskem prelazu in Ksenofont predlaga
149-175 prevzem nadzora nad goro pred prhodom čez prelaz.
7 Heleni imajo velikih težav pri osvojitvi taohijske trdnjave. Vojaki končno zagledajo
176-202 morje.
8 Potem ko končno pridejo v veliko grško mesto, vojaki si privoščijo dolg počitek in
203-230 medsebojno tekmujejo v igrah, za zabavo in rekreacijo.

KNJIGA V
Poglavje
paragraf
Vsebina
1 Vojaki odločijo, da pošljejo Keirizofa v Helo, kjer bo dobil ladje, ki jih bodo
1-17 pripeljale nazaj domov.
2
18-49
Trapezuntci vodijo Helene, da si priskrbijo živila v Drilah.
3 Bolni in vojaki starejši od štirideset let, so na ladjah poslani nazaj v Helo.
50-62 Ksenopfont govori o Artemidinemu templju, katerega je zgradil v Skilu.
4 Heleni postanejo zavezniki Mosinojcev in privolijo, da se bodo bojevali proti
63-96 njihovim sovražnikom v zameno za nemoteni prehod čez njihovo deželo.
5
97-121
Kenofont prepriča odposlance iz Sinopa v sklenitev dobrih odnosov s Heleni.
6
122-148
Ob nasvetu Hekatonima, Heleni izberejo morsko pot za prevoz do Hele.
7 Obrekovanje Ksenofonta, njegov govor vojakom v bran lastne poštenosti ima za
149-183 posledico pregon določenih vojakov.
8
184-209
Ksenofont opisuje, na kateri način se je izognil kazni za pretep vojaka.

69
 KNJIGA VI
Poglavje
paragraf
Vsebina
1 Heleni in Paflagonci sklenijo sporazum o prenehanju spopadov. Ksenofont čuti,
1-33 da ne bi smel biti voditelj na zadnjem delu pohoda.
2
34-52
Vojska se razdeli na tri frakcije in Ksenofont vodi svoje čete nazaj proti Heli.
3 Ksenofont spozna razmere, v katerih se nahajajo Arcadijci in Ahajci, ter pohiti s
53-78 svojimi četami njima na pomoč.
Heleni ne morejo opraviti obred za pridobitev naklonjenosti božanstev, ker
4
79-105
nimajo nič za ponujati bogovom, zato ne morejo nadaljevati pohod ne se oskrbeti
z živili, dokler se znamenja ne spremenijo v njihovo korist.
5 Ksenofont svetuje vojakom, naj prec napadejo svoje sovražnike, namesto da
106-137 čakajo in se spopadejo z njimi šele potem ko se ri umaknejo v tabor.
6 Potem ko Agazij oprosti enega svojih vojakov lažne obtožbe, mu sodijo na
138-175 sojenju pred Kleandrom, ker je naročil Deksipov kamenjanje.

KNJIGA VII
Poglavje
paragraf
Vsebina
Heleni se siloma vrnejo v mesto potem ko izvejo za načtrovani pohod v
1
1-41
Kersonizo. Korajtadovo poveljstvo preneha ko mu ne uspre zagotoviti dnevno
oskrbo z živili.
2 Na Anaksibijevo zahtevo, Ksenofont se vrne v vojsko potem ko je poslovil od
42-79 Helenov, odločen v nameri, da se prec vrne v domači kraj.
3 Ksenofont sodeluje s Seutom v preskrbi Helenov z živili, medtem ko jim Seut
80-127 plača za zasedbo ozemlja in ustanovitev njegove oblasti na tem območju.
4 Na pohodu Seut požiga vasi in s pomočjo Helenov spravlja pod svojo oblast
128-151 veliko več ozemlja kot bi sam.
5 Herakleidu ne uspe zagotoviti polno mesečno plačo za delo, ki so ga Heleni
152-167 opravili. Za to obdolžijo Ksenofonta.
6
168-221
Ksenofont govori o obtožbah proti njemu, da vojakom ne daje dovolj plače.
7 Medosad pridobije nadzor nad ozemljem, ki so ga Heleni pomagali zasesti, in
222-278 Helenima zagrozi s nasiljem, če ne prenehajo plenjenje njegove dežele.
8 Ksenofont se končno vrne domov, ampak takoj izve, da bi se moral udeležiti
279-304 ujetju Asidata, ki naj bi, po mišljenju vedeževalca Bazija, bilo enostavno.

70
 Plutarh
Vzporedni življenjepisi
O AVTORJU
Plutarh, kasneje, ko postane rimski
državljan, poimenovan Lucij Mestrij
Plutarh (46 -120), je bil grški
zgodovinar, biograf in esejist. Danes se
šteje v srednje platonike. Zdi se, da so
Plutarhova ohranjena dela bila vsa
prvotno napisana v koiné grščini.
Plutarh je bil rojen v ugledni in bogati
družini v majhnem mestecu Keroneja,
približno osemdeset kilometrov vzhod-
no od Delfih, v grški regiji Bojtiji.
Študiral je matematiko in filozofijo pri
Amoniju na atenski Akademiji. Na neki
točki, Plutarh je prevzel rimsko držav-
ljanstvo. Kot je razvidno iz njegovega
novega imena, Lucius Mestrius Plutar-
chus, mu je sponzor za državljanstvo
bil Lucius Mestrius Florus, Rimljan
konzularnega statusa, koga Plutarh
uporablja tudi kot zgodovinski vir za
svoj Življenjepis Otona. Plutarh – kip v Delfih
Večino življenja je preživel v Keroneji, kje je bil iniciran v misterije grškega boga
Apolona. Vrsto let Plutarh je služil kot eden izmed duhovnikov v Apolonovem templju
v Delfih, sedežu slavnega delfskega oraklja, dvajset kilometrov od svojega doma.
Poleg svojih duhovniških dolžnosti v delfskemu templju, je bil Plutarh tudi sodnik v
Keroneji in je v svojih zgodnjih odraslih let predstavljal svoje mesto na različnih
misijah v tujini. Plutarh je v svoji rodni občini opravljal tudi funkcijo arhonta, več kot
enkratSuda, srednjeveška grška enciklopedija, navaja, da je cesar Trajan Plutarha
imenoval za prokuratora v Iliriji, vendar pa večina zgodovinarjev meni, da je to malo
verjetno, saj Ilirija ni bila prokuratorska provinca, in Plutarh verjetno ni govoril ilirski
jezik. Po pričevanju bizantskega zgodovinarja Georgiosa Synkellosa (8./9. stoletje),
mu je cesar Hadrijan pod stara leta dodelil nominalno titulo prokuratora Ahaje - čast,
ki mu je omogočala, da nosi oblačila in oznake konzula. S svojimi spisi in predavanji
Plutarh je postal slaven v vsem rimskem cesarstvu, vendar je še naprej prebival v
rojstnem kraju. Na njegovem podeželskem posestvu so se zbirali gostje iz celotnega
imperija za učene pogovore, ki jim je predsedoval Plutarh sedeč v marmornem stolu.
Številne od teh razprav so bile zapisane in objavljene, in 78 esejev in drugih del, ki so
ohranjena, so sedaj skupaj znana kot Moralia. Plutarh je umrl med leti 119 in 127.

O DELU
Najbolj znano Plutarhovo delo so Vzporedni življenjepisi, serija biografij znanih Grkov
in Rimljanov, predstavljenih po parih za osvetlitev njihovih skupnih moralnih vrlin in
pregreh. Ohranjeni Življenepisi vsebuju 23 parov, vsak z enim grškeim in enim
rimskim življenjepisom, kot tudi štiri posamezna življenjepisa. Kot je pojasnjeno na
začetku življenjepisa Aleksandra Velikega, Plutarha ni zanimala zgodovina toliko kot

71
vplivi človekove narave, dobri ali slabi, na življenje in usodo ljudi. Včasih se je komaj
dotaknil epohalnih dogodkov, in je posvetil veliko več prostora očarljivimi anekdotam
in slučajnimi malenkostim, sklepajoč, da v primeru obravnavanih oseb te pogosto
kažejo veliko več kot celo njihovi najbolj znani dosežki. Skušal je podati zaokrožene
portrete, kot da bi bil slikar; saj dolgi podrobni opisi (ki pogosto vodijo do subtilnih
primerjav), v večji meri izražajo vrednostni odnos portretirancov do zunanjega sveta ali
do samega sebe in razkrivajo vzporednice med telesnim videzom in moralnim
značajem. V mnogih pogledih, Plutarh mora šteti za enega prvih moralnih filozofov.
Nekateri življenjepisi, kot so tisti Herakleja, Filipa II Makedonskega in Scipiona
Afričana, ne obstajajo več; veliko ohranjenih življenjepisa je okrnjeno, vsebujejo
očitne vrzeli ali so jih preurejali kasnejši pisci. Ker Spartanci nimajo lastne (za)pisane
zgodovine pred helenističnem obdobju, in ker so njihova edina obstajajoča literatura
le pesniški fragmenti iz sedmega stoletja, Plutarhovih pet življenjepisov Spartancov
ter Izreki Spartancov in Izreki spartanskih žensk (v zbirki esejev in razprav Moralia),
zakoreninjeni v virih, ki so medtem že izginili, so eden najbogatejših virov za
zgodovinarje Lakedajmona. Toda medtem ko so pomembni, so tudi sporni. Plutarh
je živel več stoletij po Sparti, o kateri piše (polno tisočletje ga pa loči od prvih
dogodkov, ki jih je zabeležil) in čeprav je obiskal Sparto, številni starodavni običaji, ki
jih je navedel, so bili že zdavni opuščeni, kar pomeni, da dejansko nikoli ni videl s
svojimi očmi kar je podrobno opisal s svojim peresom. Tudi sami Plutarhovi viri so
lahko problematični. Plutarh je bil pod vplivom zgodovin napisanih po zatonu Sparte,
ki so obeležene z nostalgijo po srečnejši preteklosti, stvarni ali namišljeni. Čeprav
pomanjkljiv, Plutarh je vseeno nepogrešljiv kot eden redkih antičnih virov informacij o
spartanskem življenju. Medtem ko jih je treba obravnavati s skepticizmom,
Plutarhova dela o Sparti so še vedno dragocena zaradi velike količine informacij, in
sicer so njegovi spisi o Sparti, več kot spisi katerega koli drugega antičnega avtorja,
oblikovali kasnejše poglede na Sparto, kljub njihovi možni nenatančnosti. Plutarh
Življenjepis Aleksandra Velikega, napisan kot vzporeden življenjepisu Julija Cezarja,
je eden od le petih ohranjenih terciarnih virov o makedonskem osvajalcu. Vsebuje
anekdote in opise dogodkov, ki se ne pojavljajo v
nobenem drugem viru, tako kot Plutarhov portret
Nume Pompilija, domnevnega drugega kralja Ri-
ma, ima veliko vrednost, ker je edinstveni vir o
zgodnjem rimskem koledarju. Skupaj s Sveto-
nijevimi Dvanajsterimi cesarji, Plutarhov Življe-
njepis Cezara je glavno izročilo antičnih zgodo-
vinarjev o podvigih Julija Cezara. Plutarhov
Življenjepis Pira je ključno besedilo, ker je
najpomembnejše zgodovinsko izročilo o rimski
zgodovini v obdobju od 293 do 264 leta, za katero
se niso ohranila ne Dionizijeva ne Livijeva bese-
dila. Plutarh domneva in občasno ponareja podob-
nosti med znanimi Grki in Rimljani, da bi lahko
napisal njihove biografije kot vzporedne. Po drugi
strani pa na splošno navaja moralne anekdote po
kronološkem vrstnem redu (za razliko od, recimo,
njegovega rimskega sodobnika Svetonija) in je le
redko ozkosrčen in nerealen, skoraj vedno
pripravljen priznati kompleksnost človeškega
stanja, kjer ga moraliziranje ne more razložiti. Incipit Tezejeveg življenjepisa

72
 GRŠKI ŽIVLJENEPIS RIMSKI ŽIVLJENEPIS PRIMERJAVA
Paragraf Osebnost Paragraf Osebnost Paragraf
1-17
Tezej 17-37
Romulus 37-39
1264–1204 771 – 717
39-59
Likurg 59-75
Numa Pompilij 75-78
o. 700-630 ? - 673
78-97
Solon 97-109
Publij Valerij Publikola 109-111
638–558 ? - 503
111-128
Temistokles 129-152
Mark Furij Kamil ni primerjave
524–459 446–365
152-173
Perikles 174-190
Kvint Fabij Maksim 190-191
495–429 275–203
191-213
Alkibiad 213-233
Gaj Marcij Koriolan 233-235
450–404 ? - 475
235-255
Timoleon 255-276
Lucij Emilij Paul 276-277
411–337 229–160
Pelopidas Mark Klaudij Marcel
277-298 298-316 316-318
? - 364 268–208
318-335
Aristid 336-352
Mark Porcij Katon St. 353-356
530–468 234–149
Filopomen Tit Kvinkcij Flaminin
356-368 369-381 381-382
253–183 228–174
Pir Gaj Marij
383-406 406-433 ni primerjave
318–272 157–86
433-451
Lisander 451-475
Lucij Kornelij Sula 475-478
? - 395 138–78
478-491
Kimon 491-520
Lucij Licinij Lukul 521-523
510–450 118–56
523-542
Nikij 543-565
Mark Licinij Kras 565-567
470–413 115–53
583-595
Eumen 568-582
Kvint Sertorij 595-596
362–316 c. 123 – 72
596-619
Agezilaj 619-662
Gnej Pompej Veliki 662-664
444–360 106–48
664-707
Aleksander Veliki 707-741
Gaj Julij Cezar ni primerjave
356–323 100–44
741-759
Fokion 759-794
Mark Porcij Katon Ml. ni primerjave
402–318 95–46
Agis Tiberij Sempronij Grahk
? - 245 164 – 133
795-824 824-843 843-845
Kleomen Gaj Sempronij Grahk
? - 219 154–121
846-860
Demosten 861-886
Mark Tulij Cicero 886-888
384–322 106–43
888-915
Demetrij 915-955
Mark Antonij 956-957
? - 283 83–30
958-983
Dion 984-1009
Mark Junij Brut 1009-1011
408–354 85–42
Posamezni življenjepisi
1011-1027 Artakserkses (c. 440 – 358)
1027-1052 Arat iz Sikiona (271–213)
1053-1066 Lucij Livij Galba (3 – 69)
1066-1075 Mark Salvij Oton (32 – 69)

73