Arbitraža

Kaj je arbitraža?
Arbitraža je nedržavno sodišče, ki ga sestavljajo ena ali več oseb (arbitrov), o katerih se stranke sporazumejo in jim
zaupajo izdajo meritorne odločbe, ki jo zakon izenačuje s pravnomočno sodbo rednega sodišča. S sklenitvijo
arbitražnega dogovora stranke izključijo pristojnost rednih sodišč na področju sodstva.

Arbitraža deluje na podlagi dogovora strank. Arbitražni dogovor v obliki arbitražne klavzule v pogodbi je dogovor strank,
da bo vse spore v zvezi z tako pogodbo reševala arbitraža. Postopek pred arbitražo je večinoma prepuščen volji strank.
Namenjen je hitrejšemu reševanju sporov med osebami ter tudi državami (meddržavna arbitraža). Izenačenost
arbitražne odločbe z pravnomočno sodbo ima učinek proti strankam, ne pa tudi proti tretjim osebam.

Arbitratorstvo ni arbitraža. Za arbitratorstvo gre, ko stranke zaupajo oceno določenega dejstva skupno imenovani
osebi/instituciji ter se zavežejo da bodo njeno stališče spoštovali. Arbitratorji so strokovnjaki, ki poskušajo na podlagi
dogovora strank ugotoviti določena dejstva in njihovo mnenje velja med strankami kot določilo pogodbe.

Institucionalna arbitraža je stalna, z ustaljenimi pravili postopka, svojim administrativnim aparatom, stranke pa z
dogovorom o pristojnosti stalne arbitraže pristanejo na uporabo njenih pravil o postopku (v RS je Stalna arbitraža pri
GZS). Obstajajo pri različnih oblikah gospodarskega združevanja in imajo ustaljena pravila postopka(še vedno gre za
nedržavna »sodišča«). Pristojna so le, ko jih stranke za odločanje posebej pooblastijo. Z dogovorom o pristojnosti
institucionalne arbitraže stranke pristanejo tudi na uporabo določb pravilnika te, ki ureja postopek, razen če se niso o
posameznih vprašanjih stranke sporazumele drugače (stranke imajo še vedno možnost oblikovanja arbitražnega
postopka).

Priložnostna arbitraža (ad hoc) je oblikovana za rešitev enega samega spora. Stranke se dogovorijo o celotnem
arbitražnem postopku, s pogodbo imenujejo arbitre in oblikujejo postopek (lahko pa se dogovorijo da bo priložnostna
arbitraža uporabljala katera že izoblikovana pravila, npr. UNCITRAL).

Kdaj je arbitraža domača in zakaj je to pomembno?

Arbitraža je domača, kadar ima sedež v RS, ne glede na to, ali so stranke postopka domače ali tuje osebe. Do sprejema
ZArbit je za domače arbitražne odločbe veljal ZPP, za tuje arbitražne odločbe pa ZMZPP.

Pomembno je, ker je ZArbit kot lex arbitri uporabno pravo v določenih primerih in vsebuje kogentne norme v zvezi s
pomembnimi vprašanji (ureja odnos sodne jurisdikcije in intervencije v arbitražno reševanje spora). ZArbit le v
omejenem ureja vprašanja tuje arbitraže (kvazi-visečnost spora ter priznanje in izvršitev).

1
Arbitražni sporazumi.
Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že
nastali ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. Arbitražni
sporazum je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma.

Arbitražni sporazum mora biti sklenjen pisno. Sporazum je sklenjen pisno, če je vsebovan v listini, ki so jo stranke
podpisale, če je sklenjen z izmenjavo pisem, telefaksov, brzojavov, elektronske pošte ali z drugimi sredstvi sporočanja
ali shranjevanja podatkov, ki zagotavljajo dosegljiv in za kasnejšo uporabo primeren zapis arbitražnega sporazuma.

Arbitražni dogovor mora vsebovati nujne sestavine:

- stranke;
- arbitražna institucija (stalna ali ad hoc);
- predmet spora (sklene se glede določenega spora ali glede bodočih sporov, ki utegnejo nastati iz določenega
pravnega razmerja).

Fakultativno se v arbitražnem dogovoru sporazume o sedežu arbitraže, jeziku, materialnemu pravu po katerem se bo
spor presojal (sedež arbitraže določa procesno, ne materialno pravo), številu arbitrov ipd.

Arbitraža (izpodbijanje, tožbe).

Da lahko arbitraža veljavno odloča, mora njena pristojnost izhajati iz pogodbe o arbitraži, mora pa biti tudi konstruirana
v skladu z dogovorom strank in z zakonom.

Sodišča v državi so pristojna za odločanje o zakonitosti domačih arbitražnih odločb (sedež arbitraže v RS ali v tujini z
uporabo slovenskega procesnega prava), medtem ko tuje arbitražne odločbe (izdane v tujini ali v naši državi z uporabo
tujega procesnega prava) preizkušajo v postopku priznanja in izvršitve.

Proti arbitražnim odločbam je dovoljena tožba na razveljavitev, ki je pravno sredstvo strank arbitražnega postopka proti
odločbam domačih arbitraž (edino pravno sredstvo, ni izrednih ali ustavne pritožbe).

Obseg izpodbijanja arbitražne odločbe, če stranka, ki vloži tožbo dokaže, je omejen na razloge:

- veljavnost arbitražnega dogovora;

- če arbitražni dogovor ne obstaja ali ni veljaven, ker katera izmed strank ni bila sposobna skleniti arbitražni
sporazum (oseba nima pravdne sposobnosti, pravne osebe ni zastopal upravičeni zastopnik, pravdno
nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z ustreznim pooblastilom);
- sporazum ni veljaven po pravu kateremu so ga stranke podredile oziroma po pravu R(če stranke niso izbrale
merodajnega prava).

Arbitražni dogovor pa je mogoč tudi če je sklenjen z izmenjavo tožbe v kateri tožnik navaja pogodbo in odgovora na
tožbo v kateri toženec tega ne izpodbija; tako se lahko skonstruira pristojnost arbitraže (kasnejše izpodbijanje ni
dovoljeno) konklundentno (tudi če se tožena stranka spusti v obravnavanje, ne da bi ugovarjala pristojnost).

2
 - vsebina arbitražnega dogovora;
- spor ni zajet z dogovorom
- arbitraža prekorači svoja pooblastila(če je mogoče odločitev o vprašanjih obseženih s sporazumom ločiti
od odločitve o tistih, ki niso obsežene se razveljavi le del arbitražne odločbe v katerem je odločen o ne-
zajetih vprašanjih v arbitražnem sporazumu)
- sestava arbitražnega senata ali arbitražni postopek ni v skladu s sporazumom strank (razen če je bil sporazum
v neskladju z ZArbit) ali če tega ni bilo, ni v skladu z ZArbit;
- kršitve procesnega ali javnega reda;
- stranka ni bila pravilno obveščena o imenovanju arbitra ali arbitražnem postopku (ali je je bila drugače
kratena pravica do izjave pred arbitražnim senatom; načelo kontradiktornosti)
- kršitve procesnih pravil dogovorjenih s strani strank, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na pravilnost in
zakonitost arbitražne odločbe
- arbitražna odločba ni bila pravilno obrazložena ali podpisana

Ni mogoče izpodbijati arbitražne odločbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava
(izvzete so kršitve prisilnih predpisov javnega reda), razen če je taka kršitev vplivala na veljavnost arbitražne odločbe.

Prav tako ni mogoče izpodbijati arbitražne odločbe zaradi nepristojnosti arbitražnega senata, če je sodišče o tem že
odločalo.

Sodišče po uradni dolžnosti upošteva razveljavitveni razlog zaradi absolutnih bistvenih kršitev arbitražnega postopka:

- arbitrabilnost spora (predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma);

- kršitev javnega reda RS (kršitve ČPTS in pravil svobodne konkurence).

Sodišče dopusti arbitražnem senatu odpraviti kršitev in izdati novo odločbo(ne pride v poštev če sodišče ugotovi, da
arbitražni sporazum ni veljaven).

Kadar pride do razveljavitve arbitražne odločbe, vendar ne zaradi arbitražne pogodbe(arbitraža je odločala na podlagi
veljavne arbitražne klavzule), ta ostane v veljavi in je veljavne pravna podlaga za konstituiranje novega arbitražnega
senata, ki bo odločal v istem sporu. Sodišče s svojo odločbo razveljavi le odločbo arbitraže, ne pa tudi arbitražnega
dogovora samega-razen tedaj ko sodišče razveljavi arbitražno odločbo, ker ni obstajal arbitražni dogovor, je bil ta
neveljaven ali je arbitraža prekoračila svoje naloge.

Tožba za razveljavitev arbitražne odločbe se lahko vloži v 3 mesecih, od dneva prejetja arbitražne odločbe (lahko
podaljša za 30 dni če gre za napake pri obrazložitvi ali podpisu).

Komentirajte trditev: arbitraža nima pristojnosti izdajati začasnih ukrepov.

Trditev je napačna, saj je izdaja začasnih ukrepov dopustna na podlagi 20. člena ZArbit.

Stranka se lahko za izdajo začasnega ukrepa obrne na sodišče ali arbitražo. V preteklosti je bila pristojnost arbitraže v
tem obsegu sporna, a danes velja za ustaljeno, da more tudi arbitraža odločati o izdaji začasnih ukrepov (vendar le

3
mejah inter partes odločanja, ne pa naproti morebitnim tretjim). Težava seveda nastopi z dejansko eksekucijo teh
ukrepov saj arbitraža nima moči sodišča (monopol pravosodja). Stranka se bo morala samostojno podvreči ukrepu. To
bo tudi v njenem interesu, saj želi pred tribunalom vzbujati vtis zvestobe. Če se stranka upira začasnemu ukrepu, sodišče
na predlog nasprotne stranke dovoli izvršitev tega ukrepa skladno z določbami 43. člena Zakona o arbitraži, če ni predlog
za izdajo začasnega ukrepa že vložen pri sodišču (dvotirni sistem začasnih ukrepov).

20. člen ZArbit:

(1) Če se stranke ne sporazumejo drugače, lahko arbitražni senat na predlog stranke kadarkoli pred izdajo končne
odločbe sprejme zoper nasprotno stranko po tem, ko ji je omogočil, da se izjavi o predlogu, začasni ukrep, ki ga šteje
za potrebnega glede na predmet spora. Arbitražni senat lahko v zvezi s takšnim ukrepom od vsake stranke zahteva
ustrezno varščino.
(2) Izjemoma, če to oceni za nujno, lahko arbitražni senat sprejme začasni ukrep tudi, še preden je nasprotni stranki
omogočil, da se izjavi o predlogu. Tak začasni ukrep zavezuje obe stranki, vendar se ne more prisilno izvršiti.
(3) Arbitražni senat lahko na predlog katerekoli stranke spremeni, zadrži ali razveljavi začasni ukrep, ki ga je sprejel, v
izjemnih okoliščinah ter po predhodnem obvestilu strank pa tudi na lastno pobudo.
(4) Če stranka začasnega ukrepa arbitraže ne izvrši prostovoljno, sodišče na predlog nasprotne stranke dovoli izvršitev
tega ukrepa skladno z določbami 43. člena ZArbit, če ni predlog za izdajo začasnega ukrepa že vložen pri sodišču.

Kateri člen Newyorške konvencije določa razloge za zavrnitev priznanja in

izvršitve tuje arbitražne odločbe? Naštejte jih.
5. člen NYK je razdeljen na dva odstavka. Prvi odstavek navaja podlage za zavrnitev izvršitve, katere dokazuje stranka,
zoper katero je bila izdana arbitražna odločba, medtem ko drugi odstavek nalaga možnost sodišču da zavrne izvršitev
arbitražne odločbe brez predloga stranke.

1. odstavek:

- nesposobnost strank sporazuma po zakonu, ki se zanje uporablja ter neveljavnost pogodbe po zakonu na
katerega se sklicujejo stranke (če ta zakon ni naveden, pa po zakonu države v kateri je bila izdana odločba),
- stranka zoper katero je izdana odločba, ni bila pravilno obveščena o izbiri arbitra ali o arbitražnem postopku
nasploh ter na podlagi tega ali zaradi drugih razlogov ni mogla uporabiti svojih sredstev,
- nanašanje odločbe na spor, ki ni predviden v sporazumu o arbitraži (oziroma arbitražni klavzuli), ali če odločba
vsebuje določbe, ki presegajo sporazum ali klavzulo1,
- v primeru nepravilne sestave sodišča ali neskladja postopka s pogodbo strank določa to dejstvo kot dokaz za
zavrnitev. V primeru da ni pogodbe se presoja pravilnost sestave ter samega postopka po zakonu države, v
kateri je bila opravljena arbitraža,
- odločba še ni postala obvezna za stranke ali pa jo je pristojna oblast v državi, v kateri je bila izdana, odpravila
ali zadržala njeno izvršitev.

1Če se vprašanja za katera velja arbitraža lahko ločijo od določb, ki se nanašajo na vprašanja za katera ne velja arbitraža, se prve omenjene
določbe lahko priznajo in izvršijo.

4
2. odstavek:

Priznanje in izvršitev arbitražne odločbe se lahko zavrne tudi, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje in
izvršitev odločbe, ugotovi;

- da po zakonu te države predmet spora ni primeren za arbitražno urejanje,

- da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države.

Kaj pomeni, da je arbitražna klavzula patološka? Naštejte nekaj primerov.

Stranke največkrat vključijo arbitražni sporazum že v temeljno pogodbo in sicer v obliki arbitražne klavzule, lahko pa
tudi kot samostojni sporazum. Frederic Eisemann je leta 1974, tedaj sekretar pri ICC, poimenoval določene arbitražne
klavzule kot »patološke«. Poimenovanje se je prijelo in je danes ustaljeno za arbitražne klavzule, ki vsebujejo
defektnosti, ki bi lahko vplivale na interpretacijo klavzule, na njeno veljavnost in na posledično priznanje in izvršitev.

Arbitražna klavzula ima po Eisemannu 4 karakteristike. Prvič, mora imeti mandatorni učinek za stranke. Drugič,
izključuje pristojnost sodišč. Tretjič, arbitre pooblašča, da odločijo v zadevi. Četrtič, dovoljuje postavitev postopka,
katerega odločba bo izvršljiva. Če je arbitražna klavzula v nasprotju s katero koli karakteristiko, je patološka.

Patološka je tako denimo klavzula, ki zgolj omogoča (a ne obvezuje) reševanje spora pred arbitražo; ki le eni stranki
dopušča začetek arbitražnega postopka; ki določa simultano pristojnost sodišč in arbitraže; ki nejasno določa pristojnost
arbitraže; ki imenuje arbitražno telo, ki ne obstaja; ki imenuje arbitra, ki je umrl ali ne sprejme vloge arbitra; ki
nedoločno opredeli arbitražno telo; ki pomanjkljivo navede; ki je v nasprotju z drugimi določbami matičnega posla itd.

Patološkost klavzule ne gre enačiti z njeno neveljavnostjo. Usoda takšne klavzule je negotova dokler pristojno
arbitražno telo o tem ne odloči. Pristojnost arbitraže se konkretizira ob nastanku spora, ko se nasprotna stranka odzove
na pravovarstveni zahtevek v obliki ugovora, ki ga utemelji na neobstoju ali neveljavnosti arbitražnega sporazuma

Velikokrat pride do tega, da te klavzule vsebujejo enega ali več elementov neskladnosti, neizvršljivosti ali negotovosti.
Največkrat so odraz nedoslednosti oziroma nezadostnega poznavanja arbitražnega reševanja sporov.

Pomembno je, da arbitraža pri odločanju o svoji pristojnosti ugotovi in upošteva pravo voljo strank, od katere je
odvisna pristojnost arbitraže v posamičnem sporu. Mednarodna praksa in doktrina sta sprejela stališče, da arbitraža ne
more določiti pristojnosti brez interpretacije pogodb po načelu dobre vere, s katero ugotavlja vsebino arbitražnega
sporazuma, kar je tudi uveljavljeno kot splošno razlagalno vodilo oziroma načelo. Gre za uveljavljeno sredstvo za
interpretacijo pogodb, s katerimi je vsebino arbitraže mogoče nedvomno ugotoviti.

Vendar pa so v določenih primerih klavzule tako nejasne, in je negotovost tako velika, da preprosto klavzula ni
smiselna. Neizvršljivost oz. neizvedljivost klavzule pa pomeni, da je takšna klavzula nična in neveljavna.

5
Ali je Vzorčni zakon o mednarodni gospodarski arbitraži UNCITRAL neposredno
uporaben?
Številne države in stalne arbitraže so v svoje akte vnesle institute arbitražnega postopka, ki po svoji vsebini in obliki
ustrezajo ureditvi dokumenov UNCITRAL. Gre za priporočila, ki so bila oblikovana s strani Komisije Združenih narodov.
Pomembni dokumenti UNCITRAL so zlasti Arbitražna pravila, ki določajo postopek in pravila, ki veljajo kadar Združeni
narodi nastopajo kot arbitraža in Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži.

Vzorčni zakon UNCITRAL je eden najuspešnejših vzorčnih zakonov, saj ga je v celoti ai z določenimi odstopanji in
dopolnitvami v svoje pravo preneslo že več kot 50 držav.

Uveljavlil se je kot mednarodni vsebinski standard moderne zakonske ureditve arbitraže. Združeni narodi so ga sprejeli
kot pripomoček državam, da reformirajo obstoječa pravila o arbitraži in z namenom poenotenja arbitražnih pravil med
posameznimi državami.

Z enotnimi standardi za razveljavitev ter priznanje in izvršitev arbitražnih odločb bi se naj okrepila pravna varnost strank
in povečala privlačnost mednarodne arbitraže. Vzorčni zakon ureja vse faze arbitražnega postopka, in sicer oblikovanje
arbitražnega senata, sklenitev arbitražnega sporazuma, in priznanje ter izvršitev arbitražnih odločb. Določa tudi pravila
o imenovanju arbitrov, vodenju postopka in načinu odločanja. Sicer pa velja glede oblikovanja postopka načelo
avtonomije strank, ki ga omejujejo zgolj temeljna načela, ko sta zlasti enakopravno obravnavanje strank in
kontradiktornost postopka.

Leta 2006 je bila narejena revizija, ki je prinesla več sprememb in dopolnitev, ki naj bi še povečale učinkovitost vzorčnega
zakona in spodbudile enotno razlago zakonodaj. Z revizijo je bila modernizirana zahteva po pisni obliki in njeni
prilagoditvi mednarodnim pogodbenim praksam. Prav tako so bistveno razširjene določbe o začasnih ukrepih arbitraž
in njihovi sodni izvršitvi.

Na uporabo zadevnega priporočila napotuje tudi ZArbt v 2.členu, ki določa, da je potrebno pri razlagi določb ZArbt
upoštevati uporabo vzorčnega zakona UNCITRAL.

Ali arbitražni ugovor deli usodo glavnega posla, če se ugotovi neveljavnost le-
tega?
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja opredelitev arbitražnega sporazuma, in sicer je Sodišče reklo, da lahko
pogodbene stranke spore v zvezi z medsebojnimi pogodbami podredijo arbitraži tako, da sklenejo ločen arbitražni
sporazum, ali pa da v pogodbo vključijo arbitražno klavzulo, ki je avtonomne narave. Iz omenjene zadeve Vrhovnega
sodišča izhaja težava, ki se v praksi največkrat pojavlja in sicer presoja veljavnosti arbitražnega sporazuma. Razlikujemo
dva primera presoje, glede na to, ali je pogodba o arbitraži sklenjena kot posebna pogodba (kompromis) in v primeru,
ko je pogodba o arbitraži vključena v matično pogodbo kot arbitražna klavzula.

6
Pomen besede »klavzula« je, da je pogodbena klavzula tista določba, s katero se pogodbene stranke sporazumejo o
enem od vidikov pogodbe, razen če zakon določa drugače. Vloga arbitražne klavzule je, da strankam omogoči, da
izberejo arbitražno sodišče, ki bi rešilo morebitne konflikte in tako olajšalo razmerje med človekom in pravičnostjo.

Kadar gre za arbitražno pogodbo, kot posebno pogodbo v teoriji ni sporno, da se veljavnost take pogodbe presoja
samostojno, neodvisno od spora na katerega se nanaša in neodvisno od pravnega razmerja iz katerega spor ali več
sporov izhaja. Pogodba o arbitraži je v takšnem primeru torej absolutno samostojna in se presoja ne glede na matično
pogodbo.

Posebej je izpostavljeno vprašanje veljavnosti arbitražne klavzule, ob neveljavnosti matične pogodbe, ko je le ta del
matične pogodbe. V pravni teoriji in v sodni praksi se je izoblikovalo stališče o samostojnosti arbitražne klavzule, in
sicer iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da četudi je arbitražna pogodba oblikovana kot klavzula v enem izmed
členov matične pogodbe jo je potrebno obravnavati samostojno in neodvisno od pogodbe materialnega prava. To
pomeni, da velja le, če je sklenjena v pisni obliki med obema pravdnima strankama.

Arbitražna klavzula v matični pogodbi velja za ločeno od le te in veljavnost matične pogodbe ne vpliva na veljavnost
arbitražne klavzule. Gre z tako imenovano načelo ločenosti, oziroma doctrine od separability, ki se je uveljavila
predvsem z razlogom, da naredi reševanje sporov s pomočjo arbitraže bolj praktično in učinkovitejše.

Doctrine of separability je vključena v različne pravne vire, kot je na primer vzorčni zakon UNICITRAL o mednarodni
trgovinski arbitraži, ki v 16. členu določa da se arbitražna klavzula, ki je sestavni del pogodbe, šteje za sporazum, ki je
neodvisen od drugih pogodbenih določil. Enako določbo vsebuje tudi Zakon o arbitraži, ki v prvi točki 19. člena določa,
da se arbitražna klavzula, vsebovana v pogodbi, šteje za neodvisen del takšne pogodbe.

Če bi bila arbitražna klavzula odvisna od matične pogodbe bi bilo to povsem v nasprotju z samim namenom te klavzule,
saj je le ta največkrat potrebna ravno v primeru, ko je sporna veljavnost matične pogodbe in stranki želita, da o tem
odloča arbitraža, kot nedržavni in nepristranski organ.

Dandanes je samostojnost arbitražnega sporazuma tako široko priznana, da je postala ena od splošnih načel arbitraže
na katero se sklicujejo mednarodni arbitri, ne glede na svoj sedež in zakon, ki ureja postopek. Prav tako pa je njegovo
sprejetje mogoče videti tudi iz nedavno sprejetih odločb Mednarodnih Sodišč.

Arbitražna klavzula in matična pogodba predstavljata torej dva ločena sklopa pogodbenih razmerij in med njima ni
razmerja odvisnosti. Načelo pa določa tudi, da je lahko merodajno pravo za presojo same arbitražne klavzule drugačno
od merodajnega prava glavne pogodbe.

Kadar ena od pogodbenih strank trdi, da je glavna pogodba med strankami neveljavna, da ne obstoji ali da je prenehala
veljati, pride do izraza namen načela ločenosti, saj le to ustvarja pravno domnevo o ločenosti arbitražne klavzule od
same matične pogodbe. Do neveljavnosti arbitražne klavzule lahko pride neodvisno od matične pogodbe iz razlogov,
ki se navezujejo neposredno na klavzulo. To ne pomeni, da je arbitražna klavzula vedno veljavna, kadar je glavna
pogodba neveljavna. Ta trditev velja le, kadar se razlog za neveljavnost glavne pogodbe nanaša samo na matično
pogodbo materialnega prava kot tako.

7
Če pa dogodek, ki je povzročil ničnost glavne pogodbe vpliva tudi na arbitražno klavzulo, morata biti tako glavna
pogodba kot arbitražna klazvula razglašeni za nično s strani arbitrov, ki zaradi tega ne bodo mogli odločati o drugih
vidikih spora.

To vpliva na presojanje morebitnega spora, saj je v takem primeru pristojno o sporu odločati le sodišče in ne arbitraža.

Ločeno je torej presojanje veljavnosti matične pogodbe in presojanje veljavnosti arbitražne klavzule, kar pomeni, da
odločitev arbitražnega sodnika, da je pogodba nična, ne pomeni ipso iure neveljavnosti arbitražnega sporazuma.
Pomembni sta torej dve vprašanji, veljavnost glavne pogodbe in veljavnost arbitražne klavzule. Ne glede na to pa
obstajajo določeni razlogi, ki vplivajo tako na veljavnost glavne pogodbe, kot tudi na veljavnost arbitražne klavzule.
Takšen primer je zahteva po sposobnosti pogobenih strank za sklenitev veljavne pogodbe. Nesposobnost ene ali obeh
strank za veljavno sklenitev pogodbe povzroči njeno neveljavnost. Že Newyorška konvencija o priznavanju in
uveljavljanju tujih arbitražnih odločb določa, da se priznanje in izvrševanje arbitražne odločbe lahko zavrne, če sta
stranki v skladu z zakonom, ki se zanje uporablja, nesposobni za sklenitev pogodbe.

Tudi iz prakse vrhovnega sodišča izhaja neveljavnost arbitražne klavzule, zaradi nesposobnosti stranke za sklenitev
arbitražnega sporazuma. Podpisnica dokumentov, ki so vsebovali tudi dogovor o arbitražni, ni bila zakonita zastopnica
nasprotne udeleženke, ampak njena pooblaščenka, ki ni imela posebnega pooblastila za podreditev sporov določene
pogodbe arbitraži. Sodišče je odločilo, da je podan zavrnitveni razlog nesposobnosti stranke po določbah Newyorške
konvencije in da je predlog za priznanje arbitražne odločbe potrebno zavrniti.

Po katerih postopkovnih / materialnih pravilih postopa arbitraža?

POSTOPKOVNA PRAVILA
Ad hoc arbitraža je priložnostna arbitraža, ustanovljena za posamezen primer in oblikovana na podlagi sporazuma med
strankami in arbitri. Ad hoc arbitraža lahko uporabi procesna pravila, ki jih določijo stranke, pri tem pa se lahko odločijo
za uporabo katerih izmed že izoblikovanih pravil.

Institucionalna arbitraža je stalna arbitraža, ki je vzpostavljena pri določenih organizacijah in premore lastna arbitražna
pravila po katerih presoja. Stranki lahko tudi v takem primeru kreirata lastna pravila, ki vstopijo v veljavo namesto pravil
institucionalne arbitraže, saj je načelo avtonomijo pri arbitraži povzdignjeno v temeljno načelo (polemično v teoriji in
praksi, ki določena pravila razume kot mandatorna).

MATERIALNA PRAVILA
V sporih z mednarodnim elementom velja načelo avtonomije strank, saj so stranke tiste, ki lahko določijo materialno
pravo, ki naj ga arbitri uporabijo (napotilo na pravni sistem države se razume kot napotilo na substančno pravo te
države). Če se ne dogovorijo pride v poštev pravo, ki ga določa kolizijska norma, za katero arbitri menijo, da je primerna
za konkretni spor. Mogoče je tudi da u dogovorom o pristojnosti arbitraže stranke pristanejo na pravilo qui elegit
iudicem, elegit ius (materialno pravo, ki se uporabi se določi po sedežu arbitraže).

8
V domačih arbitražnih sporih je določitev materialnega prava mogoče prepustiti strankam arbitražnega postopka, ki se
lahko dogovorijo tudi za odločanje po načelih pravičnosti (ex aequo et bono) ali na podlagi trgovinskih običajev(lex
mercatoria).

32. člen ZArbit: »Arbitražni senat o sporu odloči na podlagi pravnih pravil, ki so jih za presojo vsebine pravnega razmerja
izbrale stranke. Izbira prava ali pravnega sistema določene države pomeni neposredni dokaz na materialno pravo te
države, brez kolizijskih pravil, razen če se stranke izrecno sporazumejo drugače.

Če stranke niso izbrale materialnega prava, arbitražni senat odloči na podlagi pravnih pravil, ki jih šteje za primerna.

Arbitražni senat lahko odloči po pravičnosti (ex aequo et bono) samo na podlagi izrecnega pooblastila strank.

V vsakem primeru mora arbitražni senat odločiti v skladu s pogodbenimi določili in upoštevati poslovne običaje.«

Arbitrabilnost spora.
Arbitrabilnost spora pomeni, da gre za pravno razmerje, v zvezi s katerim stranki lahko skleneta pogodbo o arbitraži. Ta
je dopustna le ko gre za spor o:

- premoženjskih pravicah;
- nepremoženjskih pravicah s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in glede katerih lahko stranke sklenejo
sodno poravnavo.

Imenovanje arbitrov.
Imenovanje arbitrov ureja 14. člen ZArbit.

Če se stranke ne sporazumejo drugače, državljanstvo arbitra ne sme biti ovira pri njegovem imenovanju.

Ob upoštevanju določb 4. In 5. odst. 14. člena ZArbit odstavka tega člena se stranke lahko sporazumejo o postopku
imenovanja arbitrov. Če se stranke ne sporazumejo o postopku imenovanja arbitrov:

- imenuje v primeru, ko so arbitri trije, vsaka stranka enega arbitra, tako imenovana arbitra pa imenujeta tretjega
arbitra; če ena stranka v 30 dneh od prejema zahteve druge stranke za imenovanje arbitra tega ne stori ali če
se arbitra v 30 dneh, potem ko sta bila imenovana, ne sporazumeta o imenovanju tretjega arbitra, arbitra na
zahtevo stranke imenuje sodišče;
- imenuje v primeru, ko je arbiter en, pa se stranke o njegovem imenovanju ne morejo sporazumeti, arbitra na
zahtevo stranke sodišče.

Če se stranke sporazumejo o postopku imenovanja arbitrov, pa pri imenovanju arbitrov:

- stranka ne ravna v skladu z dogovorjenim postopkom, ali

- stranke oziroma imenovani arbitri ne dosežejo sporazuma v skladu z dogovorjenim postopkom, ali

9
 - tretja oseba, vključno z institucijo, ne opravi kakšne od svojih nalog v skladu z dogovorjenim postopkom,

lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da sprejme potrebne ukrepe, razen če je s sporazumom o postopku imenovanja
arbitrov predviden drug način imenovanja arbitrov.

Proti odločitvi sodišča iz 3. in 4. odst. 14. člena ZArbit tega člena ni pritožbe. Sodišče mora pri imenovanju arbitra
upoštevati vse dogovorjene kvalifikacije in okoliščine, ki naj zagotovijo imenovanje neodvisnega in nepristranskega
arbitra. Sodišče lahko imenuje arbitra z drugim državljanstvom, kot ga imajo stranke, če je to potrebno zaradi
zagotovitve neodvisnosti in nepristranosti arbitraže.

Imenovanje arbitrov urejajo tudi Ljubljanska arbitražna pravila (LAC). Če senat sestavlja arbiter posameznik, ga stranke
nominirajo sporazumno. V primeru, kadar je senat sestavljen iz več kot enega arbitra, vsaka stranka nominira enako
število arbitrov. Ti potem v 15 dneh od poziva sekretariata nominirajo arbitra, ki bo deloval kot predsednik senata. Če
v tem roku ni nominiran, ga imenuje predsedstvo.

Institut arbitra za nujne primere.

Kadar stranka potrebuje nujni začasni ukrep, ki ne more počakati do oblikovanja senata, pošlje zahtevo za postopek
pred arbitrom za nujne primere Stalni arbitraži pri GZS. Zahteva mora vsebovati sestavine iz 2. člena Dodatka III, med
katerimi velja izpostaviti sledeče:

- kopijo arbitražnega sporazuma,

- opis spora,
- zahtevani začasni ukrep in razloge za njegovo izdajo,
- razloge nujnosti,
- predlog jezika in sedeža postopka pred arbitrom za nujne primere ter merodajnega prava,
- dokazilo o plačilu stroškov postopka.

Smoter je torej v varstvu položaja strank še pred konstituiranjem tribunala, ki bi bil sicer pristojen za odločanje (v takem
primeru je imela stranka le možnost obrniti se na sodišče).

Temeljna načela arbitražnega postopka.

 Načelo dispozitivnosti. Postopek se začne, vodi in konča po volji strank (stranke lahko s sovjim dogovorom
oblikujejo postopek). Že prenos pristojnosti z državnega sodišča na arbitražo je odvisen od volje strank. Je
omejeno le, če bi bila dispozitivna dejanja v nasprotju z javnim redom RS.

 Načelo kontradiktornosti. Arbitri morajo obe stranki obravnavati enako in jima dati v vseh fazah postopka
možnosti, da navajata svoja stališča in se izjavita o navedbah nasprotne stranke. To pa ne pomeni da ima
arbitraža obveznost zagotoviti sodelovanje sicer pasivne stranke. V primeru toženčeve pasivnosti ali izostanka

10
 z naroka arbitraža nadaljuje s postopkom, ne da bi se štelo da zamuda predstavlja strinjanje toženca s
tožnikovimi dejanskimi navedbami. Arbitraža nadaljuje postopke in izda odločbo na podlagi dokazov s katerimi
razpolaga.

 Razpravno in preiskovalno načelo. Nanašata se na zbiranje procesnega gradiva, ki je podlaga za odločanje

arbitraže (navedbe strank o pravnorelevantnih dejstvih in dokazih, izkustvena pravila, pravila logičnega
mišljenja, pravila strok in pravna pravila, ki naj jih arbitraža uporabi pri svojem odločanju. V arbitraži velja čisto
razpravno načelo – arbitražni senat odloča izključno na podlagi procesnega gradiva, ki ga predložijo stranke (v
nasprotju s preiskovalnim načelom, ko odloča sodišče na podlagi procesnega gradiva, ki ga zbere samo po
uradni dolžnosti). Arbitraža ne sme raziskovati in vzeti za podlago svoje odločitve dejstva, ki ga nobena od
strank ni zatrjevala, ter ne sme izpeljati dokaza, ki ga nobena izmed strank ni predlagala. Velja ena izjema –
arbitraža sme raziskovati dejansko stanje širše kot so se dogovorile stranke, če ne podlagi postopka upravičeno
sklepa, da želijo stranke razpolagati z zahtevki v nasprotju s kogentnimi predpisi, ki sodijo v okvir javnega reda.

 Načelo materialne resnice. Arbitri morajo težiti k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja. Stranke lahko pri
tem omejijo arbitražni senat z dogovorom, katera dejstva sme arbitraža ugotoviti in katere dokaze izpeljati.
Vseeno pa mora arbitraža ugotavljati dejstva tako, da se bo predstava o teh ujemala z objektivno resničnostjo.
Arbitražni senat o dejanskem stanju odloča na podlagi načela o prosti presoji dokazov.

 Načelo javnosti in tajnosti. Obravnava pred arbitražo je tajna, če se stranke ne dogovorijo drugače (tudi če
pravilniki stalnih arbitraž vsebujejo določbo o nejavnosti obravnavanja). Arbitražno odločanje je v polju
dispozitivnosti strank (tu ni navzoč javni interes). Če se stranke izrecno in pisno ne dogovorijo drugače, se arbitri
in stranki zavezujejo da bodo kot osnovno načelo upoštevali varovanje zaupnosti vseh podatkov, v zvezi z
arbitražnim postopkom, kar velja tudi za arbitražno odločbo, razen ko je njeno razkritje potrebno zaradi njene
izpolnitve, izvršitve ali izpodbijanja.

 Načelo ustnosti in pisnosti. Ali bo arbitražni senat izvedel ustno razpravo, je odvisno od volje strank. Če
takšnega dogovora strank ni, arbitražni senat ustne razprave ni dolžen opraviti (sam presoja ali bo napravil
ustni narok za glavno obravnavo), razen če tega ne zahteva katera od strank (tedaj ga mora razpisati). Stranke
se lahko tudi dogovorijo, da arbitražni senat ne bo zasliševal izvedencev in prič, temveč da bo pri odločanju
upošteval njihova pisna mnenja in izjave.

 Načelo neposrednosti. Le na ustnem naroku je mogoče zagotoviti načelo neposrednosti, ki pomeni da lahko
arbitraža upošteva le tisto dokazno gradivo, ki so ga arbitri sprejemali neposredno. To pomeni da lahko odločajo
le tisti arbitri, ki so sodelovali na ustni obravnavi. Stranke se lahko dogovorijo in zavežejo arbitražo da naj
upošteva vsa dokazna sredstva, čeprav niso bila izvedena pred arbitražnim senatom, ki v zadevi odloča.
Posamezne dokaze lahko za arbitražo izvede tudi državno sodišče, če jih arbitraža sama ne more izvesti.
Arbitražni senat ali ena stranka, z dovoljenjem senata, lahko zahteva od državnega sodišče pomoč pri izvedbi
dokazov (sodna opravila, za opravo katerih arbitraža ni pooblaščena). Sodišče lahko tej zahtevi ugodi v skladu
s svojimi pravili o izvedbi dokazov in v okviru svoje pristojnosti.

11
  Načelo prirejenosti postopkov. Sodišče in drugi državni organi (tudi arbitraže), ko odločajo o pravicah, ki so v
položaju prirejenosti, odločajo vsak v mejah svojih pristojnosti. Vsa sodišča in upravni organi so vezani na
arbitražno odločbo, ki je ni več mogoče izpodbijati s tožbo pred državnim sodiščem. Tudi arbitraža je vezana na
pravnomočne odločbe sodišč in upravnih organov, če se pojavi pred arbitražo kot predhodno vprašanje, ki pa
ne sodi v njeno pristojnost in za reševanje katerega ni bila dogovorjena arbitraža. Za sodišča velja pravilo, da je
sodišče vezano na pravnomočno odločitev drugega sodišče/organa, ki je že odločil v predhodnem vprašanju,
če pa take odločitve še ni, odloči o tem sodišče samo (rešitev ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo
vprašanje rešeno). S pogodbo o arbitraži pa se arbitražo omeji na reševanje sporov o pravnem razmerju, na
katero se nanaša pogodba o arbitraži. Vseeno pa lahko odloča o predhodnem vprašanju, ki ni predmet spora
(gre za samostojno pravno razmerje ali pravico), tudi če ni s pogodbo pooblaščena za reševanje tega, ampak je
od njegove rešitve odvisna odločba o glavni stvari.

 Jezik v arbitražnem postopku. Stranke se lahko dogovorijo tudi o jeziku, v katerem naj teče postopek. Lahko
se uporabljajo tudi posamezni dokazi, ki niso sestavljeni v jeziku postopka. Če se stranke ne sporazumejo o
jeziku postopka, a določi arbitražni senat. Vsa pisanja se vročajo v dogovorjenem oz. določenem jeziku
postopka (ne rabijo biti v originalu, lahko je tudi kopija, original pa le na zahtevo sodišča).

Prenehanje arbitražne odločbe Dunajske arbitraže, ki je odločila v Zürichu, v

Sloveniji.
Sodišča v državi so pristojna (pri nas po ZArbit) za odločanje o zakonitosti domačih arbitražnih odločb (sedež arbitraže
v RS ali v tujini z uporabo slovenskega procesnega prava), medtem ko tuje arbitražne odločbe (izdane v tujini ali v naši
državi z uporabo tujega procesnega prava) preizkušajo v postopku priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb.

ZArbit se v poglavju o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb izrecno sklicuje na Newyorško konvencijo (drugi
odstavek 42. člena ZArbit). V slovenskem nacionalnem pravu ni drugih posebnih pravnih virov za priznanje tujih
arbitražnih odločb. S tem v zvezi je treba omeniti, da je Slovenija obenem s sprejemom ZArbit umaknila pridržek
vzajemnosti. Zato se tudi za arbitražne odločbe iz držav, ki niso članice NYK, v Sloveniji postopek priznanja vodi po
pravilih te konvencije. Prav tako je umaknila pridržek, da se Konvencija uporablja le za »gospodarske zadeve«
{commercial clause reservation).

V slovenski teoriji arbitražnega prava NI sprejeto stališče, da bi se dolžnik smel upirati priznanju tuje arbitražne odločbe
le, če bi predhodno (neuspešno) iste razloge uveljavljal že s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe v državi sedeža
arbitraže. Priznanju se torej lahko upira tudi stranka, ki v državi sedeža ni vložila tožbe za razveljavitev arbitražne
odločbe. Prav tako je sprejeto, da v postopku priznanja slovensko sodišče ni vezano na dejanska in pravna stališča
sodišča v državi sedeža arbitraže (npr. ali so izpolnjene zahteve obličnosti arbitražnega sporazuma in ali arbitražni
sporazum v konkretnem primeru veže nepodpisnika).

12
Priznanje in izvršitev arbitražne odločbe.
Arbitražna odločba, ki jo je izdala arbitraža s sedežem v Republiki Sloveniji, se lahko izvrši, ko je razglašena za izvršljivo.
Sodišče zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe, če je podan kateri izmed razlogov za
izpodbijanje: javni red, arbitrabilnost.

Institucionalne arbitraže same potrjujejo izvršljivost svoje odločbe, pri ad-hoc arbitražah izvršljivost potrdi sodišče,
pristojno po sedežu arbitraže.

Razlogov za izpodbijanje sodišče ne upošteva, če je bil v trenutku vložitve predloga za razglasitev izvršljivosti arbitražne
odločbe, zahtevek za razveljavitev arbitražne odločbe iz istih razlogov že pravnomočno zavrnjen.

Arbitražna poravnava.
34. člen ZArbit: »Če se stranke med arbitražnim postopkom poravnajo, arbitražni senat ustavi postopek. Na zahtevo
strank se poravnava zapiše v obliki arbitražne odločbe, razen če je vsebina poravnave v nasprotju z javnim redom
Republike Slovenije.

Arbitražna odločba na podlagi poravnave se izda v skladu z določbami 35. člena tega zakona z navedbo, da gre za
odločbo. Takšna odločba ima enak učinek kot vsaka druga arbitražna odločba o vsebini spora.«

Ali je arbitražna odločba izvršilni naslov in učinek arbitražne odločbe?

S sodno odločbo so po ZIZ so mišljeni sodba oziroma arbitražna odločba; je izvršilni naslov. Arbitražna odločba ima med
strankami učinek pravnomočne sodbe.

13
 Evropsko CPP
Novosti prenovljene Bruseljske uredbe (BU Ia).
BU I in BU Ia se obe uporabljata v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. BU I se uporablja samo
za pravne postopke, ki so bili začeti in za listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine po tem, ko
je ta uredba začela veljati, s 1. 3. 2002 . Pravila o priznanju in izvršitvi iz uredbe se torej praviloma uporabljajo le za
sodbe, izdane v postopkih, ki so bili začeti potem, ko je uredba začela veljati v obeh »vpletenih« državah. Izjeme iz
drugega odstavka 66. člena uredbe se nanašajo le na sodbe, ki so bile izdane potem, ko je uredba že veljala, torej se
uredba v nobenem primeru ne uporablja za priznanje in izvršitev sodb, izdanih pred začetkom veljavnosti uredbe v
državi izdaje in državi priznanja oziroma izvršitve. Leta 2012 je bila sprejeta BU Ia. Uporabljati se je začela 10. januarja
2015. S tem datumom je bila uredba BU I razveljavljena in velja le še na podlagi prehodne določbe uredbe BU Ia. BU Ia
velja za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne
poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene na dan 10. januarja 2015 ali po tem. Uredba torej ne določa nobene izjeme
pravila, da se uporablja le v primerih, ko je bil sodni postopek začet po 10. januarju 2015. Drugi odstavek 66. člena BU
Ia določa, da se bo besedilo uredbe BU I uporabljalo še naprej za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili
začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali
sklenjene pred 10. januarjem 2015. V takih primerih je seveda treba uporabiti uredbo BU I v celoti, torej z njeno
prehodno določbo vred.

Med BU I poznejšo uredbo BU Ia so nekatere bistvene razlike. Po BU I je tujo sodno odločbo, izdano v eni od držav
članic, mogoče pod pogojem, da je v tej državi postala izvršljiva, izvršiti v drugi državi članici le, če je v tej drugi državi
predhodno razglašena za izvršljivo v posebnem postopku . Tuja sodna odločba, ki je spadala pod BU I, se je izvršila v
Sloveniji, če je bil pred tem izveden samostojni postopek eksekvature.

Postopek za razglasitev izvršljivosti se začne na zahtevo zainteresirane stranke pred sodiščem ali drugim organom,
določenim po pravu zaprošene države (v Sloveniji je to okrožno sodišče), krajevna pristojnost pa se določi po kraju
dolžnikovega stalnega prebivališča ali po kraju izvršitve . Stranka, ki zahteva priznanje oziroma razglasitev izvršljivosti,
mora zahtevi priložiti (izvršljivo) sodno odločbo ter potrdilo, ki ga na posebnem obrazcu, ki je priloga uredbe, izda
sodišče države izvora . Sodišče oziroma drug pristojni organ odloči o priznanju oziroma razglasitvi izvršljivosti samo na
podlagi formalno pravilne zahteve brez preizkusa vsebinskih predpostavk, ki jih uredba določa v 34. in 35. členu. Te
predpostavke sodišče preveri samo na zahtevo nasprotne stranke, pod nobenim pogojem pa ni dopusten vsebinski
preizkus tuje sodne odločbe . Vsebinske predpostavke preveri sodišče tudi po BU Ia, če nasprotna stranka ugovarja
izvršbi .

V Sloveniji je to pravno sredstvo ugovor kot nedevolutivno pravno sredstvo, o katerem odloča sodišče, ki je izdalo sklep
o priznanju oziroma razglasitvi izvršljivosti v kontradiktornem postopku. Proti odločitvi o tem pravnem sredstvu je
predvideno še eno pravno sredstvo - pritožba na Vrhovno sodišče. Sodišči morata o obeh pravnih sredstvih odločiti brez
odlašanja. Priznanje oziroma izvršitev se lahko zavrne samo iz razlogov, navedenih v uredbi . Na podlagi 35. člena se
priznanje zavrne, če sodišče države izvora ni upoštevalo posebnih pravil o pristojnosti, določenih z uredbo zaradi varstva

14
šibkejše stranke v sporih iz zavarovalnih razmerij in v sporih iz razmerij s potrošniki, ter pravil o izključni pristojnosti. Po
BU I a se je pojem šibkejše stranke razširil: zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec,
potrošnik ali delavec. Pri presoji pristojnosti je sodišče države priznanja vezano na dejstva, na katera je sodišče države
izvora oprlo svojo pristojnost. Pristojnost je mogoče preverjati samo v tem obsegu in pravil o pristojnosti ni mogoče
šteti za pravila javnega reda. Tujo sodno odločbo je mogoče priznati tudi, če v državi izvora še ni postala pravnomočna.
Pravnomočnost tudi ni pogoj za razglasitev izvršljivosti, saj za razglasitev izvršljivosti zadošča, da je tuja sodna odločba
izvršljiva, tudi če še ni pravnomočna . Uredba predvideva tudi možnost, da se v primeru, ko je v državi izvora proti sodni
odločbi vloženo »redno pravno sredstvo«, postopek priznanja oziroma razglasitve izvršljivosti prekine .

Uredba BU I se je uporabljala za preživninske obveznosti. BU Ia se več ne uporablja. Preživninske obveznosti so urejene

v Uredbi Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju
sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah.

Pri BU I a ni več eksekveture. Upnik s tujim izvršilnim naslovom vloži predlog za izvršbo na okrožno sodišče in če je
predlog popoln, sodišče izda sklep o izvršbi . Predlog za izvršbo je izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje potrebne za
potrditev njegove verodostojnosti in potrdilo izdano v skladu s členom 53- Prilogo I Uredbe BU Ia, ki potrjuje izvršljivost
sodne odločbe ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka
ter izračun obresti .

Eksekvatura.
S pojmom eksekvature označujemo potrditev izvršljivosti (in temu namembne postopke). Drugače, eksekvatura je
postopek, v katerem se tuj izvršilni naslov razglasi za izvršljivega. Postopek ima funkcijo implementirati tujo sodno
odločbo v domač pravni sistem. Brez eksekvature bi takšna odločba v namembni državi izvršbe ne učinkovala.

Ureditev po BU I je zahtevala eksekvaturo, v kateri se tuj izvršilni naslov razglasi za izvršljivega, šele po tem je mogoče
v državi izvršbe predlagati dejansko izvršbo na dolžnikovo premoženje. Avtomatična izvršitev tuje sodne odločbe ni bila
mogoča. Postopek je poleg ostalih težav, pomenil tudi oviro pri izgradnji skupnega evropskega sodnega prostora (prost
pretok sodnih odločb kot svoboščina).

Da prišlo do eksekvatue, je morala biti sodna odločba države izvora izvršljiva. V državi izvršbe se je nato izdal sklep o
razglasitvi izvršljivosti, na predlog upravičene osebe. Za postopek se je uporabljalo pravo države, v kateri se je zahtevala
izvršitev. Postopek v tej fazi je bil enostranski, nasprotna stranka ni imela pravice dajati izjav glede zahteve.
Kontradiktorni postopek se je vzpostavil v postopku s pravnimi sredstvi.

Odprava eksekvature pomeni, da morajo DČ izkazati veliko mero vzajemnega zaupanja v sodstvo. Postopek priznanja
in izvršitve tuje sodne odločbe je po BU Ia postal avtomatičen. V 39. členu Uredbe je določeno, da sodna odločba, ki je
izdana v DČ in je izvršljiva v tej DČ, je izvršljiva tudi v drugih DČ, ne da bi jo treba razglasiti za izvršljivo. Dolžnik ima še
zmerom možnost ugovarjati izvršbi, saj je poslej uveljavljen sistem t.i. »obrnjene eksekvature«. To pomeni, da je tožniku
po vročitvi potrdila omogočeno nasprotovati izvršbi, sodišče pa ex offo ne preverja razlogov za zavrnitev.

Že pred BU Ia so eksekvaturo odpravili nekateri instrumenti zakonodaje EU:

15
 - evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov;
- evropski postopek v sporih majhne vrednosti;
- evropski plačilni nalog.

Pravni akti, ki so odpravili eksekvaturo na evropski ravni.

V 39. členu BU Ia je določeno, da sodna odločba, ki je izdana v DČ in je izvršljiva v tej DČ, je izvršljiva tudi v drugih DČ,
ne da bi jo treba razglasiti za izvršljivo. Že pred BU Ia so eksekvaturo odpravili nekateri instrumenti zakonodaje EU:

- EIN (Uredbašt. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov);

- ESMV (Uredna št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti);
- EPN (Uredba št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog).

Začasni ukrepi po Uredbi 1215/2012 (BU Ia).

Kadar začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba
s to uredbo zagotoviti njihov prosti pretok. Začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih je odredilo takšno
sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, v okviru te uredbe ne bi smeli priznati in izvršiti, razen če se sodna
odločba z zadevnimi ukrepi vroči tožencu pred izvršitvijo. To ne bi smelo preprečiti priznanja in izvršitve takšnih ukrepov
skladno z nacionalnim pravom. Če pa začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče države članice, ki ni
pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba učinek takšnih ukrepov v tej uredbi omejiti na ozemlje države članice,
kjer je navedeno sodišče.

Izvršljiva sodna odločba po samem zakonu vključuje pooblastilo za ukrepe zavarovanja, ki so predpisani z zakonodajo
zaprošene države članice.

Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva
pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.

Za namene izvršitve sodne odločbe o začasnih ukrepih, vključno z ukrepi zavarovanja, izdane v drugi državi članici, v
državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti;
(b) potrdilo, ki je izdano v skladu s členom 53 in vsebuje opis ukrepa ter potrjuje, da je:
(i) sodišče pristojno za odločanje o glavni stvari;
(ii) sodna odločba izvršljiva v državi članici izvora, in
(c) dokaz o vročitvi sodne odločbe, če je bil ukrep odrejen, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče.

16
V rokah imate pravnomočno sodbo slovenskega sodišča. Dolžnik ima
prebivališče v Avstriji. Opišite, kako boste dosegli izvršbo na njegovo
premoženje v tujini.
Uporabijo se pravila BU Ia. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi
v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je
izvršljiva v zaprošeni državi članici, se tam izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v zaprošeni državi članici
(sistem razširitve učinka). Za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj
predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditevnjegove verodostojnosti;

(b) potrdilo, izdano v skladu s 53. členom BU Ia, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne
odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti.

Organ, pristojen za izvršitev, lahko po potrebi zahteva, da vlagatelj v skladu s 57. členom BU Ia predloži prevod ali
transliteracijo vsebine potrdila.

[Glej tudi EIN.]

Dopustna pravna sredstva dolžnika po BU Ia.

- Zahteva za azvrnitev priznanja v skaldu s 45. členom BU Ia;
- zahteva za zavrnitev izvršitve na podlagi razlogov iz 45. člena BU Ia;

Obe stranki lahko o zahtevi za zavrnitev izvršitve vložita pravno sredstvo, ki se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna
država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (b) 75. člena BU Ia kot sodišče, pri katerem se taka zahteva vloži.
Odločitev, izdana v zvezi s pravnim sredstvom, se lahko izpodbija samo s pravnim sredstvom, v kolikor so bila sodišča,
pri katerih se lahko vloži nadaljnje pravno sredstvo, sporočena Komisiji s strani države članice v skladu s točko (c) 75.
člena BU Ia.

Sodišče, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev izvršitve, ali sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo v
skladu s 49. ali 50. členom BU Ia, lahko prekine postopek, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo
v državi članici izvora ali če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel. V slednjem primeru lahko sodišče določi rok, v
katerem mora biti to pravno sredstvo vloženo.

Pojem sodbe v BU Ia.

BU Ia opredeljuje v 2. členu sodno odločbo kot vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno
poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi z odločbo o določitvi stroškov,
ki jo izda sodni uradnik. Za namene III. poglavja uredbe, ki ureja priznanje in izvršitev sodnih odločb se šteje za sodno
odločbo tudi začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ki je na podlagi te uredbe pristojno za

17
odločanje o glavni stvari. Ne zajema začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ne da bi bil
toženec vabljen pred sodišče, razen če je bila sodna odločba, ki vsebuje ukrep, tožencu vročena pred izvršitvijo.

Z vidika priznanja in izvršitve je prav tako esencialnega pomena opredelitev pojma javne listine in sodne poravnave, ki
je določena v 2. členu BU Ia. Sodna poravnava je poravnava, ki jo je potrdilo sodišče države članice, ali je sklenjena pred
sodiščem države članice. Java listina pomeni listino, ki je bila sestavljena oziroma registrirana v državi članici izvora in
katere pristnost se nanaša na podpis in vsebino listine ter jo je otrdil javni organ ali za to pooblaščen drug organ. Glede
na navedeno je potrebno ločiti pojem javne listine in sodne poravnave od pojma sodne odločbe. Sodne odločbe, javne
listine in sodne poravnave, ki so izvršljive v državi članici izvora, so izvršljive tudi v drugih državah članicah, ne da se
zahteva razglasitev izvršljivosti.

Ukrep iz države izvora, ki ga naše pravo ne pozna; kaj predvideva BU Ia?

Če sodna odločba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo zaprošene države članice ne pozna, se ta ukrep ali odredba,
kolikor je najbolj mogoče, prilagodi ukrepu ali odredbi, ki obstaja v pravu zadevne države članice in ima enakovredne
učinke ter je namenjena izpolnjevanju podobnih ciljev in interesov. Taka prilagoditev ne sme imeti učinkov, ki bi
presegali učinke, določene v pravu države članice izvora.

Vsaka od strank lahko pred sodiščem izpodbija prilagoditev zadevnega ukrepa ali odredbe.

Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve po BU Ia.

Priznanje sodne odločbe se v skladu s 45. členom BU Ia zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

(a) če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici;

(b) če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali
enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel
postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost;
(c) če je sodna odločba nezdružljiva s sodno odločbo, izdano med istima strankama v zaprošeni državi članici;
(d) če je sodna odločba nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi
glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za
priznanje v zaprošeni državi članici, ali
(e) če je sodna določba v nasprotju z:
(i) določbami BU Ia o pristojnosti, ker je bil toženec zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja,
oškodovanec, potrošnik ali delavec, ali
(ii) določbami BU Ia o izključni pristojnosti.

Na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, se izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden
od razlogov iz 45. člena BU Ia – razlogi so enaki kot pri zavrnitvi priznanja.

18
Evropski spor majhne vrednosti – za kolikšne zneske?
Uredba o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UESMV) ureja evropski kontradiktorni postopek v
sporih majhne vrednosti. Ti postopki so problematični, ker trajanje postopka in stroški postopka niso sorazmerni z
vrednostjo spornega predmeta. To nesorazmerje je še večje v primeru čezmejnih sporov majhne vrednosti, kjer
nastanejo dodatni stroški v zvezi z vročanjem, dokaznim postopkom ter priznanju in izvršbi odločbe v drugi državi članici
EU. Cilj UESMV je:

- poenostaviti dostop do pravnega varstva v čezmejnih sporih majhne vrednosti;

- zagotoviti ravnovesje glede procesnih sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah EU;
- poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v čezmejnih sporih majhne vrednosti;
- zmanjšanje stroškov takšnih postopkov, ob upoštevanju načel enostavnosti, hitrosti in sorazmernosti;
- poenostaviti tudi postopek priznavanja in izvrševanja sodb, izdanih v evropskem postopku v sporih majhne
vrednosti, v drugih državah članicah EU.

UESMV evropskega postopka v sporih majhne vrednosti ne ureja celovito, zato glede vprašanj, ki jih ne ureja celovito
oziroma jih sploh ne ureja, napotuje na uporabo nacionalnih pravil države članice v kateri postopek teče. UESMV ne
ureja procesnih vprašanj postopka v sporih majhne vrednosti, zato ob upoštevanju namena UESMV velja, da se
subsidiarno uporabljajo postopkovna pravila ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti.

UESMV se uporablja v tistih civilnih in gospodarskih zadevah, ki vsebujejo čezmejni element in katerih vrednost
zahtevka ne presega 5.000,00 EUR, v trenutku, ko sodišče zahtevek prejme. Pri tem je pomembno, da UESMV govori o
vrednosti zahtevka, ki ne vsebuje obresti, stroškov in drugih izdatkov.

Vrednost zahtevka oziroma vrednost spornega predmeta je pomembna tudi v zvezi z institutom nasprotne tožbe.
UESMV posebej določa, da v kolikor je v postopku v sporu majhne vrednosti vložena nasprotna tožba, se postopek v
sporu majhne vrednosti in nasprotna tožba rešujeta po pravilih UESMV le takrat, kadar tudi zahtevek nasprotne tožbe
ne presega 5.000,00 EUR. V nasprotnem primeru se uporabijo nacionalna pravila države članice, v kateri postopek teče.

Evropske postopke v sporih majhne vrednosti po UESMV vodijo nacionalna sodišča. V Republiki Sloveniji so za postopke
v sporih majhne vrednosti, kadar gre za civilne zadeve pristojna okrajna sodišča , za postopke v sporih majhne vrednosti,
kadar gre za gospodarske zadeve pa okrožna sodišča.

Evropski postopek v sporih majhne vrednosti se tako vodi v pisni obliki, natančneje z uporabo standardnih obrazcev.
Glavno obravnavo sodišče izvede zgolj izjemoma, in sicer kadar meni, da je to potrebno ter kadar to zahteva stranka.
Vendar pa ima sodišče tudi v tem primeru pravico, da zahtevo stranke za izvedbo glavne obravnave zavrne, če meni, da
slednja ni potrebna.

19
Evropski plačilni nalog.
Z Uredbo št. 1896/2006 je bil vzpostavljen prvi dejanski evropski civilni postopek, tj. postopek za evropski plačilni nalog.
EPN je dodatna vrsta skrajšanega postopka po pravilih EU oz. dodatna možnost upnika (mora predlagati), da hitro in
enostavno pride do izvršilnega naslova.

Uredba o uvedbi postopka za EPN je prva uredba, ki enotno na evropski ravni ureja določen postopek, ki neposredno
pripelje do izvršilnega naslova. Po izdaji EPN državi izvora se ne upravi nobena presoja skladnosti s standardi uredbe,
pač pa se, če dolžnik v določenem roku ne ugovarja, samodejno izda potrdilo o izvršljivosti.

Namen je pospešitev, poenostavitev in zmanjšanje stroškov v sodnih postopkih v čezmejnih zadevah glede nespornih
denarnih zahtevkov (dopustitev prostega pretoka EPN v vseh državah članicah EU), ki morajo biti v trenutku vložitve
vloge že zapadli in tudi določeni s konkretnim zneskom.

Evropski plačilni nalog je neposredno izvršljiv v vseh državah članicah, odpade torej potreba po uvedbi posebnega postopka
priznanja in izvršljivosti. V primerjavi z EIN (na nek način postopek eksekvature v domači državi) se postopek se v celoti
vodi po uredbi, domače pravo pa se uporablja le za vprašanja, ki z uredbo niso urejena.

Uporaba
Uporablja se za čezmejne civilne in gospodarske zadeve, razen za terjatve iz nepogodbenih obveznosti, razen če jih je
dolžnik pripoznal (ostale izključitve so enake kot po BU Ia). Uredba se uporablja od 12. 12. 2008, tj. le za terjatve, ki so
zapadle po tem datumu.

Postopek
Vodi se v državi izvora, v kateri se zahteva EPN. Pristojnost se določi po BU Ia (izjema – potrošniki, zavarovanci). Vloga
za izdajo ZPN se zavrne, če:

- niso izpolnjeni pogoji;

- je zahtevek očitno neutemeljen;
- tožeča stranka ne pošlje odgovora v roku, ki ga je določilo sodišče;
- tožeča stranka ne pošlje odgovora v roku, ki ga je določilo sodišče, ali zavrne predlog sodišča.

Proti zavrnitvi vloge ni pravnega sredstva, lahko pa se sproži nov postopek po nacionalnih pravilih.

EPN se mora izdati v 30 dneh od vložitve vloge. Če pride do ugovora, se postopek nadaljuje po pravilih običajnega
civilnega postopka v državi izvora. Če ugovora ni, se razglasi izvršljivost. V drugih državah članicah ni potrebna izvršljivost
in ni ugovora proti priznanju.

Postopek izvršbe ureja pravo države članice izvršbe; EPN se obravnava enako kot domači izvršilni naslovi. Izvršba se
lahko zavrne na predlog žene stranke le:

- zaradi nezdružljivosti s prej izdano odločbo ali nalogom v DČ ali tretji državi;
- če je bil znesek že plačan.

20
Uredbe EU.
- Uredba Bruselj Ia, št. 1215/2012 - o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah
- Uredba Bruselj IIa, št. št. 2201/2003 - o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih
sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo
- Uredba št. 1346/2000 - o postopkih v primeru insolventnosti
- Uredba št. 1206/2001 o čezmejnem izvajanju dokazov
- Uredba št. 743/2002 o splošnem okviru Skupnosti za dejavnosti, ki bodo pospešile izvajanje pravosodnega
sodelovanja v civilnih zadevah
- Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega izvršilnega naslova za nesporne terjatve (EIN)
- Uredba št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog
- Uredba št. 861/2007 o uvedbi Evropskega postopka v sporih majhne vrednosti
- Uredba št. 4/2009 - preživninska uredba
- Uredba št. 650/2012 - dedna uredba

V skladu s katero uredbo in postopkom bo upnik prej prišel do poplačila

terjatve?
BU Ia.

BU Ia – predhodne odredbe in začasne odredbe.

Kadar začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba
s to uredbo zagotoviti njihov prosti pretok. Začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih je odredilo takšno
sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, v okviru te uredbe ne bi smeli priznati in izvršiti, razen če se sodna
odločba z zadevnimi ukrepi vroči tožencu pred izvršitvijo. To ne bi smelo preprečiti priznanja in izvršitve takšnih ukrepov
skladno z nacionalnim pravom. Če pa začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče države članice, ki ni
pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba učinek takšnih ukrepov v tej uredbi omejiti na ozemlje države članice,
kjer je navedeno sodišče.

Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva
pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.

21
Izvršilni naslovi po UEIN.
Gre za kvalificirano listino, za katero zakon predvideva, da je na podlagi take listine mogoče zahtevati prisilno izvršitev
terjatve. Najpogostejši izvršilni naslovi so dajatvene sodbe, izdane v pravdnem postopku, ne glede na to ali so končne,
delne, na podlagi pripoznave ali zamudne. Izvršljivost lahko pridobi tudi samostojni del listine in se izvršba v primeru
deljive obligacije ali kumulacije več zahtevkov opravi le za takšen samostojen izvršljiv zapis. Ugotovitvene in oblikovalne
sodbe niso izvršljive, saj učinkujejo že s tem, da postanejo pravnomočne. Izvršljivi pa so tudi sklepi o stroških v teh sodbah,
razen če dolžnik izrecno ugovarja tem stroškom med sodnim postopkom (7. člen UEIN).

Ni treba, da je sodna odločba, ki se potrjuje kot EIN, pravnomočna, temveč zadošča, da je izvršljiva. Po slovenskem
pravnem redu določba nima večjega praktičnega pomena, saj nepravnomočne sodne odločbe praviloma niso izvršljive.
Nastop izvršljivosti sodne odločbe se določa v skladu z nacionalnim pravom države članice izvora.

Kadar obveznost še ni zapadla, mora biti datum zapadlosti določen v izvršilnem naslovu in se navede tudi v potrdilu. Po
slovenskem pravu izvršljivost ni mogoče potrditi preden nastopi zapadlost terjatve, vsebovane v sodni poravnavi ali
notarskem zapisu. Pri sodni odločbi pa zapadlost ni pogoj izvršljivosti, temveč sta to le pravnomočnost in potek
paricijskega roka.

Izvršilni naslov, ki se potrdi kot EIN mora biti konkretiziran in se torej v prvi vrsti glasi na plačilo določenega zneska, zato
a contrario na področje uporabe UEIN ne spadajo izvršilni naslovi, ki vsebujejo nedenarne zahtevke.

Ali so možna pravna sredstva zoper evropski izvršilni nalog?

UEIN v četrtem odstavku 10. člena določa, da se dolžnik zoper izdajo EIN ne more pritožiti. Določba stremi k temu, da
se v največji meri zaščiti položaj upnika pred zavlačevanjem postopka. Vendar je ob pripravi Uredbe prišlo do
kompromisa in tudi UEIN določa posamezna pravna sredstva. Na ta način je načeloma zagotovljena enotnost njene
uporabe na celotnem območju EU. To pa ne drži povsem, saj Uredba številnih procesnih vprašanj v zvezi s pravnimi
sredstvi ne ureja in zato napotuje na nacionalno pravo države članice izvora (drugi odstavek 10. člena UEIN).

Pravna sredstva v državi izvora

Uredba v 10. členu določa možnost poprave ali razveljavitve potrdila o EIN, ne glede na to, da določa, da zoper izdajo
potrdila o EIN ni mogoče vložiti pravnega sredstva. Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo se lahko na predlog pri
sodišču izvora popravi, če zaradi vsebinske napake obstaja neskladje med sodbo in potrdilom. Razveljavi pa se v
primeru, kadar je bilo potrdilo izdano očitno neupravičeno. UEIN besedno zvezo očitno uporablja napačno, zato se
postavlja vprašanje, katere so očitne napake pri izdaji potrdila. Pravna teorija besedi očitno ne daje posebnega pomena
in jo razlaga široko, tako da se vsaka napaka pri izdaji potrdila o EIN lahko izpodbija s predlogom za razveljavitev potrdila
o EIN.

Ni povsem jasno, ali se potrdilo sme popraviti ali razveljaviti tudi po uradni dolžnosti ali le na predlog. Smiselno lahko
uporabimo določilo 42. člena ZIZ, da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti sodišče ali organ, ki ga je izdal, s sklepom
razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti. Po pravnomočnosti sodišče na zahtevo stranke izda potrdilo o prenehanju

22
izvršljivosti, če je bilo potrdilo razveljavljeno, ali nadomestno potrdilo, če je bil določen popravek. Zahteva po popravku
ali umiku se lahko vloži na standardnem obrazcu (priloga VI), ni pa nujno.

Za popravo ali razveljavitev potrdila o evropskem izvršilnem naslovu je pristojno sodišče izvora (court of origin).
Nacionalnemu zakonodajalcu pa prepušča, da določi, kateri organ ali katera oseba o popravi ali razveljavitvi odloča in
po kakšnem postopku. Pristojnost za popravo in razveljavitev potrdila na splošno za vse naslove ureja ZIZ (42. c člen).
Za popravo je pristojen organ, ki je potrdilo izdal. Za razveljavitev pa je pristojno sodišče oziroma organ, ki ga je izdal.
Pristojni organ na zahtevo stranke popravi ali razveljavi potrdilo s sklepom (42. c člen). Tej zahtevi zakona notar ne more
zadostiti, ker ne more popraviti ali razveljaviti potrdila s sklepom. Torej, ne more izpolniti zahteve iz tretjega odstavka
42. c člena ZIZ, da se potrdilo o EIN popravi ali razveljavi s sklepom. Primernejše bi bilo določiti pristojnost sodišča po
nemškem zgledu, kjer je pristojno sodišče, na območju katerega ima notar, ki je potrdilo izdal, svoj sedež.

Pravna sredstva v državi izvršbe

Za sodbo, ki je bila potrjena kot EIN v državi članici izvora, ni potrebna razglasitev njene izvršljivosti, ampak se prizna in
izvrši v drugih državah članicah brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. Uredba določa, da sodbe, ki so
potrjene v državi izvora kot EIN, v državi izvršbe ne smejo biti podvržene postopku eksekvature niti kakšnemu drugemu
postopku, ki bi onemogočal priznanje sodne odločbe. To velja tudi za sodne poravnave in javne listine. Razlika je ta, da
UEIN za sodne poravnave in javne listine ne določa, da se samodejno (ipso iure) priznajo in da ni mogoče ugovarjati
njihovemu priznanju v državi izvršbe. Za postopke izvršbe na podlagi EIN se uporablja zakonodaja države članice izvršbe,
če UEIN ne določa drugače.

Izvršilni naslov, ki je potrjen v državi izvora, se v državi izvršbe izvrši pod istimi pogoji kot izvršilni naslov, izdan v državi
članici izvršbe. Na področju uporabe UEIN so izvršilni naslovi izenačeni z domačimi, kar pomeni, da je odpravljena
diskriminacija domačih in tujih upnikov na področju izvršbe.

Od upnika se zahteva, da v državi izvršbe predloži:

- izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti,

- izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti,
- po potrebi prepis EIN ali njegov prevod.

Po UEIN je vlaganje pravnih sredstev v državi izvršbe, da bi dolžnik onemogočil izvršbo na svoje premoženje, zelo
omejeno. Dolžnik ima na voljo tri pravna sredstva:

- predlog za zavrnitev izvršbe zaradi nezdružljivosti z drugo sodno odločbo (21. člen UEIN),
- predlog za prekinitev ali omejitev izvršbe (23. člen UEIN),
- predlog za ustavitev ali omejitev izvršbe zaradi predložitve potrdila o neizvršljivosti (drugi odstavek 6. člena
UEIN).

Predlog za zavrnitev izvršbe zaradi nezdružljivosti z drugo sodno odločbo

Drugi odstavek 21. člena UEIN določa, da se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici
izvršbe ne sme preverjati glede vsebine. Po 21. členu Uredbe sodišče v državi izvršbe na zahtevo dolžnika zavrne izvršbo,
če je sodba potrjena kot EIN nezdružljiva s prejšnjo sodbo, izdano v katerikoli državi članici ali tretji državi, če:

23
 a) je prejšnja sodba temeljila na istem dejanskem stanju in je bila izdana med istimi strankami; in
b) je bila prejšnja sodba izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici
izvršbe; in
c) nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi izvora.

Ni nobenih razlik, če prejšnja sodba izvira iz države članice izvršbe, druge države članice EU ali tretje države. Po sodni
praksi sodišča EU sta sodni odločbi nezdružljivi, če imata pravne učinke, ki se medsebojno izključujejo. Ni pa potrebno,
da sta sodni odločbi pravnomočni, zadostuje njuna izvršljivost. Kot primer tega je tuja sodna odločba, po kateri je en
zakonec dolžan preživljati drugega, nezdružljiva z domačo sodno odločbo, s katero se zakonska zveza razveže.

Prekinitev ali omejitev izvršbe

23. člen UEIN upošteva možnost, da je lahko proti tujemu izvršilnemu naslovu v državi izvora vloženo pravno sredstvo.
Zaradi tega lahko v tem primeru, ko dolžnik vloži pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot EIN ali če zahteva popravek
ali umik potrdila o EIN, pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika:

a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali

b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali
c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe.

23. člen UEIN ne razlikuje med rednimi in izrednimi sredstvi v državi izvora. Tako za prekinitev izvršbe po tem členu ni
podlaga le vložitev predloga za popravo ali umik EIN (po 10. členu UEIN), ampak tudi vložitev kateregakoli rednega ali
izrednega pravnega sredstva v državi izvora, ki lahko povzroči razveljavitev sodne odločbe.

Predložitev potrdila o neizvršljivosti ali omejitvi izvršljivosti

Ko sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, ni več izvršljiva ali je njena izvršljivost začasno odložena ali omejena,
se na predlog pri sodišču izvora kadarkoli izda potrdilo o neizvršljivosti ali omejitvi izvršljivosti ob uporabi standardnega
obrazca. V kolikor obstaja potrdilo o neizvršljivosti, predstavlja to oviro za opravo izvršbe v državi izvršbe, ker velja, da
sodna odločba v državi članici ne sme biti lažje izvršljiva kot v državi članici izvora. Sodišče v državi izvršbe je na to vezano
in mora ob predložitvi tega potrdila izvršbo na dolžnikovo premoženje ustaviti ali omejiti. Potrebno je omeniti, da
potrdilo o neizvršljivosti potrdila o EIN ne razveljavlja, lahko rečemo, da učinkuje v državi izvršbe kot močnejši pravni
naslov.

Pravno varstvo pred sodiščem EU

267. člen PDEU določa, da je sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb, veljavnosti
in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. PDEU omogoča, da postopek prekine sodišče v državi izvora
(ki se ukvarja z izdajo, popravo ali razveljavitvijo potrdila o EIN) ali sodišče v državi izvršbe (ki odloča o izvršitvi kot EIN
potrjene sodne odločbe).

EKČP v 6. členu in Listina o temeljnih pravicah EU v 47. členu določata pravico do poštenega sojenja. Ni kristalno jasno,
na kakšen način je mogoče v državi izvršbe uveljavljati kršitev te pravice. Jasno je, da bi izvršitev sodbe, ki pomeni kršitev

24
standarda poštenega sojenja, pomenila kršitev človekovih pravic, katere je država članica dolžna spoštovati. V primeru
neskladnosti med določbami UEIN in temeljnimi človekovimi pravicami, bi morale prevladati slednje.

V državi izvršbe je varstvo človekovih pravic mogoče zagotoviti na dva načina. Prvi način je ta, da lahko dolžnik v državi
izvora vloži pritožbo na ESČP in potem predlaga prekinitev izvršbe v državi izvršbe v skladu s 23. členom UEIN. Drugi
način pa je, da lahko sodišče v državi izvršbe, če meni, da potrjena sodna odločba krši temeljne človekove pravice,
postopek izvršbe prekine in naslovi na Sodišče EU predhodno vprašanje. Na ta način so lahko temeljne človekove
pravice, še posebej pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP), varovane s strani Sodišča EU. Nekaterim avtorjem pa
se namesto nadzora s strani Sodišča EU zdi primernejši nadzor s strani EKČP.

Sodba C‑484/15.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se je nanašal na razlago Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št.
805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov, vložen pa je bil v okviru
spora zaradi zahteve za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo za sklep o izvršbi, ki ga je notar na Hrvaškem izdal
na podlagi »verodostojne listine«.

1. Uredbo je treba razlagati tako, da notarji na Hrvaškem, ki delujejo v okviru pristojnosti, ki so jim v postopku
izvršbe na podlagi »verodostojne listine« dodeljene z nacionalnim pravom, niso zajeti s pojmom »sodišče«
v smislu te uredbe.

Načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami je namreč v pravu Unije temeljnega pomena, saj
omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja, ki temelji na visoki stopnji zaupanja, ki mora
obstajati med državami članicami (sodba z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU,
EU:C:2016:198, točka 78).

To načelo se v skladu s členom 5 Uredbe št. 805/2004 uveljavlja s priznanjem in izvršitvijo sodb, ki so bile v
državi članici izvora potrjene kot evropski nalog za izvršbo, v drugih državah članicah.
Za ohranitev načela zaupanja v pravo v okviru prostega pretoka sodb, kot je bil naveden v točkah 38 in 39 te
sodbe, je potrebna ozka razlaga elementov, ki opredeljujejo pojem sodišča v smislu te uredbe, da se
nacionalnim organom omogoči, da identificirajo sodbe, ki so jih izdala sodišča drugih držav članic. Za
spoštovanje načela vzajemnega zaupanja v pravosodje držav članic Unije, na katerem temelji uporaba te
uredbe, je namreč zlasti potrebno, da so bile sodbe, katerih izvršitev se zahteva v državi članici, ki ni država
članica izvora, izdane v sodnem postopku, s katerim so zagotovljena jamstva neodvisnosti in nepristranskosti
ter spoštovanje načela kontradiktornosti.

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da so v skladu z določbami zakona o izvršbi notarji na Hrvaškem
pristojni, da s sklepi odločajo o predlogu za začetek postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ko se
sklep vroči dolžniku, ta lahko poda ugovor. Notar, ki prejme dopusten, obrazložen in pravočasen ugovor zoper
sklep, ki ga je izdal, posreduje spis zaradi izvedbe postopka z ugovorom pristojnemu sodišču, ki odloči o
ugovoru.

25
 Iz teh določb izhaja, da se sklep o izvršbi na podlagi „verodostojne listine“, ki ga izda notar, dolžniku vroči šele
po njegovi izdaji, ne da bi se dolžniku posredoval predlog, o katerem je odločal notar.

Čeprav ima dolžnik možnost podati ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdal notar, in čeprav se zdi, da notar
izvaja naloge, ki so mu dodeljene v okviru postopka izvršbe na podlagi „verodostojne listine“, pod nadzorom
sodišča, ki mu mora notar posredovati morebitne ugovore, preučitev predloga za izdajo sklepa o izvršbi na taki
podlagi, ki jo opravi notar na Hrvaškem, ni kontradiktorna.

V skladu s členom 12 Uredbe št. 805/2004 pa se lahko sodba o zahtevku, ki je nesporen v smislu člena 3(1)(b)
in (c), potrdi kot evropski nalog za izvršbo, samo če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval
minimalne standarde iz poglavja III te uredbe.

2. Uredbo je treba razlagati tako, da sklepa o izvršbi, ki ga izda notar na Hrvaškem na podlagi »verodostojne
listine« in zoper katerega ni bil podan ugovor, ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo, ker se ne
nanaša na nesporni zahtevek v smislu člena 3(1) te uredbe.

Ugotoviti je treba, da so sicer v hrvaškem pravnem redu notarji pooblaščeni za izdajo javnih listin, vendar ni
nespornosti zahtevka, ugotovljenega s sklepom o izvršbi, izdani na podlagi „verodostojne listine“. V skladu z
uvodno izjavo 5 Uredbe št. 805/2004 namreč člen 3(1)(d) te uredbe določa, da se lahko javna listina potrdi kot
evropski nalog za izvršbo, samo če se je dolžnik v tej listini izrecno strinjal z zahtevkom.

Poleg tega neobstoja ugovora dolžnika ni mogoče enačiti z izrecnim strinjanjem z zahtevkom v smislu člena
3(1)(d) Uredbe št. 805/2004, ker mora biti to strinjanje v javni listini, ki je predmet potrjevanja.

26
Uredba o dokazovanju (aktivna, pasivna pravna pomoč).
Namen Uredbe o dokazovanju je povečanje koordinacije jamstev v postopku dokazovanja, vendar ne s poenotenjem
pravil, temveč s spodbujanjem sodelovanja pri pridobivanju dokazov med sodišči držav članic. Za izvršitev zaprosila pa
se ohranja načelo lex fori (uporaba pravil postopka, ki veljajo v državi članici zaprošenega sodišča).

Cilj Uredbe o dokazovanju je, da se zaprosila za izvršitev pridobivanja dokazov izvršijo čim hitreje. Zaradi težnje po
povezovanju je sodiščem odvzeta možnost zadržka, ki bi izhajala iz suverenosti države članice. Z Uredbo o dokazovanju
se poskuša zmanjšati oziroma vsaj omiliti predolgo trajanje postopkov za izvršitev zaprosila in težave s prevodi. Vendar
pa Uredba o dokazovanju ureja samo pridobivanje dokazov v tujini, kadar sodišče zaprosi za pravno pomoč, vprašanje,
katere procesne predpostavke pa morajo biti izpolnjene za izvedbo zaprosila, pa je še vedno prepuščeno nacionalnemu
pravu držav članic. Za lažje pridobivanje dokazov v tujini Uredba o dokazovanju za razliko od Haaške konvencije
omogoča, da sodišče države članice dokaze pridobi neposredno v drugi državi članici. S to ureditvijo pa pride na drugi
strani do posega v nacionalna pravila procesnega prava in v suverenost držav članic.

Za uporabo Uredbe o dokazovanju morajo tako biti izpolnjeni štirje pogoji. Uporablja se za:

- zaprosila za pridobivanje dokazov,

- dokaze, ki so namenjeni uporabi v začetku ali predvidenem sodnem postopku,
- v civilnih ali gospodarskih zadevah in
- na sodišču države članice.

Aktivna:
- Pridobivanje dokazov s pravno pomočjo v sporih z mednarodnim elementom z neposrednim komuniciranje med sodišči.
- Močno formaliziran postopek preko standardnih obrazcev 1. zaprosilo tujemu sodišču 2. zaprošeno sodišče zahtevo izvršiti
brez odlašanja (najkasneje 90 dni).
- Uredba omogoča, da stranke in predstavniki razpravljajočega sodišča v postopku pod določenimi pogoji aktivno sodelujejo.

Pasivna:
- Neposredna pridobivanje dokazov sodišča ki je podalo zahtevo v drugi državi članici.
- Le ob soglasju in prostovoljno brez uporabe prisilnih sredstev.
- Spoštovano je načelo neposrednosti, za izvajanje in ocenjevanje dokazov pa velja isto procesno pravo.

Posredno pridobivanje dokazov – AKTIVNA PRAVNA POMOČ

Pri aktivni pravni pomoči ni spoštovano načelo neposrednosti. Uporaba različnega procesnega prava. Zaprosilo se poda
z obrazcem A, ali kadar je to primerno, z obrazcem I iz Priloge.

Zaprosila z vsemi pripadajočimi listinami ni potrebno overjati. Zaprosilo in vse nadaljnje dopise je potrebno predložiti v
uradnem jeziku zaprošene države članice ali če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od
uradnih jezikov kraja, kjer bo izvršeno zaprošeno pridobivanje dokazov ali v drugem jeziku, ki ga je zaprošena država
članica navedla kot sprejemljivega. Vsa zaprosila in sporočila je potrebno posredovati na najhitrejši možni način, ki je
sprejemljiv za zaprošeno državo članico.

27
Zaprošeno sodišče v roku 7 dni od prejema zaprosila sodišču, ki je zaprosilo, pošlje potrdilo o prejemu, pri čemer se
uporabi obrazec B iz Priloge. Kadar zahteva ne izpolnjuje pogojev v zvezi z jezikom ali posredovanjem, zaprošeno sodišče
o tem doda opombo v potrdilo o prejemu.

Če zaprosilo ne more biti izvršeno, saj ne vsebuje potrebnih podatkov zaprošeno sodišče o tem v 30 dneh od prejema
zaprosila obvesti sodišče, ki je zaprosilo ter zaprosi za manjkajoče podatke z obrazcem C iz priloge. Če sta za izvršitev
potrebna predujem ali polog prav tako sodišče v 30 dneh obvesti sodišče, ki je zaprosilo in kako je treba izročiti polog
ali predujem. Zaprošeno sodišče v 10 dneh po prejemu plačila potrdi prejem pologa ali predujma z obrazcem D iz
priloge.

Zaprošeno sodišče mora zahtevo izvršiti brez odlašanja in najkasneje v 90 dneh od prejema zahteve. Če zaprošeno
sodišče ne more izvršiti zaprosila v roku 90 dni od njenega prejema, o tem z obrazcem G iz Priloge obvesti sodišče, ki je
zaprosilo. Zaprošeno sodišče izvrši zahtevo v skladu s pravom države članice, ki ji pripada. Predvidena je možnost, da
sodišče, ki je podalo zahtevo, zahteva njeno izvršitev v skladu s postopkom, ki ga določa pravo njegove države članice
(obrazec E). Zaprošeno sodišče mora taki zahtevi ugoditi, razen če bi bilo to v nasprotju s temeljnimi postopkovnimi
pravili zaprošene države ali bi to povzročilo večje praktične težave.

Omogočeno je pasivno in aktivno sodelovanje strank, njihovih zastopnikov in predstavnikov sodišča, ki je podalo
zaprosilo. Če je pravica navzočnosti uzakonjena v državi, ki je podala zaprosilo mora sodišče o tem obvestiti zaprošeno
sodišče, ki pravice do pasivne navzočnosti nikakor ne sme omejevati ali pogojevati. Če je aktivno sodelovanje, zaželeno
pri izvršitvi pridobivanja dokazov lahko zaprošeno sodišče določi pogoje za njihovo sodelovanje, razen če postopek ni v
skladu s pravom države članice zaprošenega sodišča ali ob večjih praktičnih težavah. Zaprošeno sodišče z obrazcem F iz
Priloge obvesti stranke, njihove zastopnike in predstavnike sodišča, o času in kraju poteka postopka in tudi o pogojih za
sodelovanje.

Pravo, ki se uporablja za prisilne ukrepe za izvrševanje zaprosila, je določeno v skladu s pravom države članice
zaprošenega sodišča. Po izvršitvi zaprosila zaprošeno sodišče sodišču, ki je zaprosilo, nemudoma pošlje listine, ki
dokazujejo izvršitev zaprosila, in kadar je to primerno, vrne listine, ki jih je prejelo od sodišča, ki je zaprosilo. Listinam
se doda potrditev izvršitve, pri čemer se uporabi obrazec H iz Priloge.

Neposredno pridobivanje dokazov – PASIVNA PRAVNA POMOČ

Spoštuje se načelo neposrednosti. Za izvajanje in ocenjevanje dokazov velja isto procesno pravo. Neposredno
pridobivanje dokazov se lahko opravi le, če je lahko izvršeno prostovoljno brez prisilnih ukrepov. Podvrženo je odobritvi
osrednjega organa v zaprošeni državi .

Zahtevo za neposredno pridobivanje dokazov je potrebno predložiti osrednjemu organu ali pristojnemu uradu pri čemer
je obvezna uporaba obrazca I iz priloge Uredbe. Osrednji organ ali pristojni urad mora nato v roku 30 dni od prejema
zaprosila zaprošene države članice z obrazcem J obvestiti sodišče, ki je zaprosilo, če je zaprosilo odobreno, in če je treba,
pod katerimi pogoji prava države članice sodišča, ki je zaprosilo, bo izvršitev potekala. Sodišče, ki je zaprosilo, izvrši
zaprosilo v skladu s svojim pravom. Pridobivanje dokazov mora izvršiti član sodnega osebja ali katera koli druga oseba,
na primer izvedenec, konzularni ali diplomatski uradnik ali komisar, določen v skladu s pravom države članice sodišča,
ki je zaprosilo. Osrednji organ ali pristojni urad zaprošene države članice lahko odklonita neposredno pridobivanje
dokazov le če:

28
 - zaprosilo ne vsebuje vseh potrebnih podatkov v skladu s 4. členom Uredbo o dokazovanju;
- zaprosilo ne sodi v področje uporabe te uredbe kot je določeno v prvem členu Uredbo o dokazovanju;
- je zaprošeno neposredno pridobivanje dokazov v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda države članice
tega organa ali urada.

Zamudna sodba kot EIN.

Kor EIN je lahko potrojen le izvršilni naslov, ki se nanaša na nesporni zahtevek. Gre za 2 vrsti nespornih zahtevkov.
Primeri, da nespornost temelji na izrecnem aktivnem soglasju in primeri v katerih toženec v postopku ostal pasiven in
gre za domnevo soglasja toženca.

V zamudni sodbi pasivnost toženca ne vzpostavlja fikcije, da toženec pripozna zahtevek, pač pa zgolj, da prizna dejstva,
navedena v tožbi. Sodišče kljub zamudi toženca opravi preizkus sklepčnosti tožbe (ugotovi , ali iz dejstev zatrjevanih v
tožbi izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen). Po uredbi tudi položaj, ko se pasivnost toženca veže
fikcija priznanja dejstev zadošča, da izdajo EIN, če na podlagi fikcije pride do obsodilne sodbe.

Po EIN se šteje za izvršilni naslov zahtevek, ki mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi
postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora, zato je zamudna sodba primerna za evropski izvršilni
naslov.

Delibacijski in incidenter postopek po BU Ia.

Delibacijski postopek - priznanje in izvršitev kot glavno vprašanje v posebnem postopku.

Incidenter postopek – priznanje in izvršitev kot predhodno vprašanje v kakšnem drugem postopku.

Pristojnost za potrošniške in zavarovalne spore v BU Ia.

BU Ia pozna šest vrst pristojnosti: splošna, specialna, mandatorna (varovalna), izključna, prorogirana, tiha privolitev.
Mandatorne pristojnosti varujejo šibkejše stranke v zavarovalnih, potrošniških in individualnih delovnih sporih.

Pristojnost za potrošnike spore

Ta pristojnost se uporabi v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene potrošnik za namen, za katerega se šteje, da je
izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti:

(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke;

(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje
prodaje blaga;

29
 (c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v
državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost
v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.

Če potrošnik sklene pogodbo s stranko, ki nima stalnega prebivališča ali sedeža v eni od držav članic, vendar pa ima v
eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te
podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima ta stranka stalno prebivališče ali sedež v tej državi članici.

Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka
stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno
prebivališče.

Druga pogodbena stranka lahko začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik
stalno prebivališče.

Navedeno pa ne vpliva na pravico do vložitve nasprotne tožbe pri sodišču, kjer je v skladu s tem oddelkom v teku prvotni
postopek.

Odstopanje od the pravil je mogoče samo po dogovoru:

1. ki je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora;

2. ki omogoča potrošniku, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku;
3. ki je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno
prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, če ta
dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države članice.

Pristojnost za zavarovalne spore

Zavarovalnica s sedežem v državi članici je lahko tožena:

a. pred sodišči države članice, v kateri ima sedež;

b. v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz
zavarovanja, pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik;
c. če gre za sozavarovalnico, pred sodišči v državi članici, v kateri je začet postopek zoper vodilno
zavarovalnico.

Za zavarovalnico, ki nima sedeža v državi članici, temveč ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo
poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima sedež
v tej državi članici.

Glede zavarovanja odgovornosti ali zavarovanja nepremičnin je zavarovalnica lahko tožena tudi pred sodiščem v kraju,
kjer je prišlo do škodnega dogodka. Enako velja, če premičnine in nepremičnine krije ista zavarovalna polica in jih je
prizadel isti dogodek.

Odstopanje od teh pravil je mogoče samo po dogovoru:

1. ki je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora;

30
2. ki omogoča zavarovalcu, zavarovancu ali upravičencu iz zavarovanja, da začne postopek pred drugimi sodišči
kot tistimi, določenimi v tem oddelku;
3. ali ki je sklenjen med zavarovalcem in zavarovalnico, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče
ali običajno prebivališče ali sedež v isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, in sicer
celo če pride do škodnega dogodka v tujini, pod pogojem, da ta dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države
članice;
4. ali ki je sklenjen z zavarovalcem, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, razen če je zavarovanje obvezno
ali se nanaša na nepremičnine v državi članici, ali
5. ki se nanaša na zavarovalno pogodbo, ki krije enega ali več zavarovalnih primerov iz člena 16.

31
 Slovensko CPP
Razpravno načelo in načelo materialno resnice. Kako se zrcalita v nacionalnih
postopkih (SMV in postopek za izdajo plačilnega naloga)?
Razpravno načelo
V skladu z razpravnim načelom stranke same priskrbijo procesno gradivo. Sodišče ne sme upoštevati procesnega gradiva,
ki ga niso predložile stranke. Povezuje se z načelom dispozitivnosti, vendar sta načeli samostojno. Vv nepravdnih
predlagalnih postopkih velja načelo dispozitivnosti, saj se postopek začne, teče in zaključi po volji stran, vendar pa velja
tudi preiskovalno in ne razpravno načelo.

V skladu s preiskovalnim načelom sodišče samo zbira procesno gradivo in ga uporabi za podlago svoje odločbe. Povezuje
se z načelom oficialnosti.

Pri nas se prepletata obe načeli, vendar pa je za civilni postopek bolj značilno razpravno načelo.

Razpravno načelo velja za trditve o dejstvih in dokaze. Sodišče ne sme:

- upoštevati dejstva, ki ga nobena stranka ni navajala; in

- izvesti dokaza, ki ga nobena stranka ni predlagala.

Izjeme od razpravnega načela so:

- splošno znana dejstva;

- domnevna dejstva, pri katerih je treba zatrjevati samo t. i. domnevno bazo, ne pa tudi samega dejstva, ki se na
podlagi zakonske presumpcije domneva;
- dejstva, ki jih sodišče izve med postopkom, čeprav jih ni nobena stranka zatrjevala; tukaj so mnenja deljena:
- pravni teoretiki pravijo, da sodišče lahko upošteva ta dejstva;
- sodna praksa pravi, da ne smejo. Glede na manjšo uporabo preiskovalnega načela v novem ZPP, to stališče
drži – takih dejstev sodišče ne sme upoštevati.

Pogosto se zgodi, da stranke dejstva med postopkom dodatno navedejo. Po ZPP je nova dejstva možno navajati le, če
jih stranka brez lastne krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Omilitev razpravnega načela je materialno procesno vodstvo – predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na
primeren način, da se med obravnavo:

- navedejo vsa odločilna dejstva;

- dopolnijo nepopolne navedbe o dejstvih;
- ponudijo in dopolnijo dokazila glede navedb strank; in
- dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja.

32
Omejitev razpravnega načela določa 7. člen ZPP: sodišče lahko ugotovi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja
dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z
zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Pri tem sodišče odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni
bila dana možnost izjave – zagotovljena je kontradiktornost postopka.

Pravilo iura novit curia pomeni, da pravil znanosti in strok, izkustvenih pravil, pravil logičnega mišljenja in pravnih pravil
strankam ni treba dokazovati, ker jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče mora po uradni dolžnosti poznati
domače in tuje pravo. Če je treba uporabiti tuje pravo, ga sodišče po uradni dolžnosti ugotovi. O vsebini tujega prava
lahko sodišče zahteva obvestilo od ministrstva za pravosodje. Stranke lahko o vsebini tujega prava predložijo javno
listino pristojnega tujega organa.

Če nikakor ni možno ugotoviti vsebine tujega prava, se po določbi ZMZPP uporabi pravo RS.

Načelo materialne resnice

Materialna resnica je subjektivna predstava objektivnih dejstev. Sodišče se mora truditi, da si ustvari subjektivno sliko
o odločilnih dejstvih, ki se bo čim bolj ujemala z objektivno stvarnostjo.

Elementa materialne resnice sta resničnost pravno relevantnih dejstev in popolnost odločilnega dejanskega stanja.
Materialno resnico ugotovimo le, če smo ugotovili vsa pravno relevantna dejstva.

ZPP vsebuje več določb, ki pomenijo odstopanje od načela materialne resnice.

286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo:

- navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov,

- ponuditi dokaze, potrebne za ugotavljanje njenih navedb,
- se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.

Navedeno velja tudi za ugovor pobotanja ali zastaranja. Na poznejših narokih lahko stranka navaja nova dejstva in
predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Sodišče mora, kadar je odločitev v sporu odvisna od ugotovitve pravno relevantnih dejstev, zagotoviti tak postopek, da
je možno ugotoviti materialno resnico. Če stranke z dispozitivnimi dejanji izključijo potrebo po ugotavljanju materialne
resnice, je ni treba ugotavljati.

Stopnje materialne resnice:

I. dvom = razlogi za obstoj določenega dejstva so v ravnovesju z razlogi proti obstoju;

II. verjetnost = razlogi za obstoj določenega dejstva so močnejši od razlogov proti obstoju;
III. prepričanje = o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek;
IV. gotovost = popolna skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo.

Za vsebinsko (meritorno) odločanje potrebujemo prepričanje o pravno relevantnih dejstvih – sodnik mora biti prepričan
o dejstvu, ki je podlaga sodne odločbe. Pomembno je, kdo nosi dokazno breme.

33
Za procesne sklepe o vmesnih vprašanjih zadostuje verjetnost. Sodnik uporabi določeno procesno pravilo, če so pravno
relevantna dejstva verjetno izkazana, vendar ni potrebno, da bi bil o njihovem obstoju prepričan (npr. vrnitev v prejšnje
stanje, če stranka zamudi narok in izkaže upravičen razlog za zamudo).

Načela, namenjena uveljavitvi materialne resnice so sledeča:

- načelo proste presoje dokazov;

- načelo obojestranskega zaslišanja oz. kontradiktornosti;
- načelo ustnosti in neposrednosti;
- načelo javnosti;
- načelo resnicoljubnosti (načelo vesti in poštenja).

Procesni instituti, namenjeni uveljavitvi materialne resnice, so sledeči:

- sistem dokazovanja:
- dolžnost pričevanja;
- dolžnost podati izvid ali mnenje.
- izpodbijanje s pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja;
- navajanje novih dejstev in dokazov (ius novorium) v pritožbi (z omejitvijo);
- obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov.

Če ne pride do zaključka pravde z dispozitivnimi dejanji ali stranki dejstev ne ugotovita kot nespornih, mora sodišče
ugotoviti dejstva do stopnje prepričanja.

Načela materialne resnice ne moremo uveljaviti brez izjem, ker potem postopka nikoli ne moremo pravnomočno
zaključiti. Glavna izjema od načela materialne resnice je sistem pravnomočnosti. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s
pritožbo, je pravnomočna. Sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je stvar pravnomočno razsojena.
Če je začeta pravda o pravnomočno razsojenem zahtevku, sodišče tožbo zavrže.

Druge izjeme od načela materialne resnice so:

- sodba na podlagi pripoznave;

- zamudna sodba;
- nasprotna stranka prizna dejstva in jih ne prereka;
- zakonske presumpcije;
- nasprotovanje javnega interesa (kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi z izpovedbo prekršil dolžnost varovanja
uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti).

Spor majhne vrednosti

Načelo materialne resnice je omejeno; sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja.

Tožnik mora navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo (rok za odgovor je 8
dni). Za nova dejstva in dokaze lahko stranki vložita vsaka še po eno pripravljalno vlogo. Dejstva in dokazi, navedeni
izven teh vlog, se ne upoštevajo. Na 1. naroku za glavno obravnavo stranki ne smeta navajati novih dejstev in predlagati

34
novih dokazov. Sodnik se mora omejiti na pravno obravnavanje spora. Kršitev prepovedi navajanja novih dejstev in
dokazov je relativna bistvena kršitev postopka.

V postopku v sporih majhne vrednosti je dovoljena posebna pritožba samo zoper sklep, s katerim je postopek končan.
Druge sklepe, zoper katere je po tem zakonu dovoljena pritožba, je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo,
s katero je končan postopek.

Izdaja plačilnega naloga

Plačilni nalog izda strokovni sodelavec brez naroka in tožnikovega predloga po uradni dolžnosti. Kadar se tožbeni
zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, ki ne presega 2.000 eurov, izda sodišče plačilni nalog zoper toženo
stranko, čeprav tožbi niso priložene verodostojne listine, so pa v njej navedeni podlaga in višina dolga ter dokazi, s
katerimi se lahko ugotovi resničnost tožbenih navedb.

V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena
stranka pa v odgovoru na tožbo.

Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno
dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo
oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Na enak
način ravna tudi, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem
stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru
na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP zakona ni zahtevala.

Plačilni nalog sme tožena stranka izpodbijati samo z ugovorom. Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora tožena
stranka navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen. Na
prvem naroku za glavno obravnavo lahko navajajo stranke nova dejstva in predložijo nove dokaze, tožena stranka pa
lahko uveljavlja tudi nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga.

Načelo formalne legalitete.

Nanaša se na pravila za izdajo sklepa o izvršbi. Sodišče ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in
pravilnosti izvršilnega naslova, temveč je vezano na rezultat predhodnih kvalificiranih postopkov, iz katerih izvira
izvršilni naslov. Sodišče mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Sodišče je dolžno ugotoviti (glede na načelo formalne legalitete):

- ali predložena listina predstavlja katero izmed v zakonu predvidenih listin, ki so lahko izvršilni naslov;
- ali je to avtentična javna listina, ki izpolnjuje pogoje za javno listino;
- ali izpolnjuje pogoje za izvršljivost;
- ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo po vsebini;
- ali je dolžnikova obveznost možna in dopustna.

35
Impugnacijski in opozicijski razlogi.
Pravni sredstvi proti izvršbi sta ugovor in pritožba. Ločimo tri vrste ugovora:

- ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi;

- ugovor dolžnika proti sklepu na podlagi verodostojne listine;
- ugovor tretjega.

Ugovor je dvostransko, nedevolutivno, remonstrativno, praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo.

Dolžnik mora navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo oz. ki lahko imajo pri izvršbi na podlagi
verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahteva, če se izkažejo za resnične.

Generalna klavzula kot razloge za ugovor navaja, da so to vsi razlogi, ki preprečujejo izvršbo:

- kršitve pravil ZIZ in ZPP (izločitev, nedovoljena razpolaganja, sposobnost strank inzastopanje);
- napačna uporaba materialnega prava;
- zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

55. člen ZIZ pa primeroma našteva še sledeče razloge:

1. razlogi, ki se nanašajo na predpostavke izvršbe

- nepristojnost (UD);
- listina ni izvršilni naslov ali verodostojna listina (UD);
- odločba še ni izvršljiva (UD);
- izvršilni naslov je razveljavljen, spremenjen, odpravljen (UD);
- poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, je razveljavljena ali izrečena za nično;
- ni še potekel za izpolnitev terjatve oz. ni še nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;
- izvršba je dovoljena na stvari, denarni terjatvi ali drugi pravici, ki so izvzete iz izvršbe (UD), oz. na
katerih je možnosti izvršbe omejena.

2. opozicijski razlogi (kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu izvršba ni dovoljena, kjer jeupnikova terjatev
prenehala ali je ovirana – ugovor materialnega prava)
- terjatev je prenehala (izpolnitev obveznosti, odpust dolga, novacija, pobot, nastop razveznega pogoja)
na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni
mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov;
- upnik je preložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
- nastopilo je zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu (judikatna terjatev).

3. impugnacijski oz. nepravi opozicijski razlogi (kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu in kljub temu, da terjatev
obstaja, ni pogojev, da bi se izvršba opravila v sedanjem času oz. v korist ali breme osebe, ki je stranka v
postopku)
- pretek roka, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
- terjatev ni prešla na upnika oz. obveznost ni prešla na dolžnika;

36
 - začetek stečajnega postopka;
- dogovor med upnikom in dolžnikom, da upnik izvršbe nekaj časa ne bopredlagal (pactum de non
petendo).

ZPP-E: Novosti pri pristojnosti v zvezi z varstvom potrošnikov in zavarovancev.

Novela ZPP-E uvaja določbe o krajevni pristojnosti v korist šibkejših strank: potrošnikov (51.a člen) in zavarovancev
oziroma upravičencev iz zavarovalnih pogodb (51. b člen). Namen novele je zaščita potrošnika, zato mora biti tudi
razlaga teh določb in favorem consumatoris. V skladu ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve
za namene izven njegove poklicne in pridobitne dejavnosti . Novosti sta povzeti iz ureditve, ki v EU velja za določitev mednarodne
pristojnosti (BU Ia). Posebno varstvo se izraža v treh smereh:

1) če toži šibkejša stranka, lahko toži v kraju svojega prebivališča;

2) če je šibkejša stranka tožena, je lahko tožena le v kraju svojega prebivališča, druge izbirne pristojnosti ne pridejo
v poštev;
3) prepovedani so dogovori o pristojnosti, ki so vsebovani že v temeljni pogodbi.

Če toži potrošnik, se lahko odloči za splošno krajevno pristojnost (forum generale) in tožbo vloži pri sodišču na območju
katerega je toženčev sedež (48. člen) ali pa se odloči za izbirno pristojnost (forum electivum) in tožbo vloži pri sodišču
na območju katerega ima tožnik stalno ali začasno prebivališče.

Določba zadnjega odstavka 51.a člena znatno omejuje stranki pri sklepanju sporazuma o krajevni pristojnosti (forum
prorogatum). S tem naj bi bil potrošnik dodatno zaščiten, saj bi se odločil za sklenitev sporazuma šele po nastanku
spora (in tako lahko ocenil vse posledice sporazuma) ali v skladu z dogovorom, ki bi mu omogočil izbiro (zanj
prikladnejšega) sodišča, ki ga sicer ta člen ne vključuje.

Predpisana je tudi obličnost sporazuma. Sporazum, sklenjen v nasprotju s 3. odstavkom 51.a člena, je ničen. To je izraz
želje po varstvu šibkejše stranke v pravnih razmerjih, za katera je tipična dejanska neenakopravnost strank pri finančnih
zmožnostih, izkušnjah pri uveljavljanju pravic ter poznavanju prava.

Ko gre za vprašanje mednarodne pristojnosti, je procesno varstvo šibkejših strank zelo pomembno. Če mora npr.
potrošnik pravno varstvo uveljavljati pred sodiščem tuje države, obstaja nevarnost, da to praktično pomeni
onemogočitev pravnega varstva. Vložitev tožbe v tuji državi za potrošnika pogosto ne bi bila realna možnost – zaradi
višjega stroškovnega tveganja, izgubljenega časa za prihod na oddaljeno sodišče, nepoznavanja tujega sodišča in tujega
pravnega sistema ter tudi zaradi nepoznavanja jezika postopka. Zato bi lahko pravica do sodnega varstva za potrošnika
ostala zagotovljena le na teoretični ravni, ne bi pa bila učinkovita. Mutatis mutandis, isti razlogi veljajo tudi za
potrošnika, če je ta lahko tožen v tuji državi. Obramba v sodnem postopku v tujini je za potrošnika pogosto pretežko
breme.

Praktična posledica novosti je velika. V tipskih pogodbah in splošnih pogojih poslovanja, na katere se sklicujejo pogodbe v
množičnih razmerjih, so praviloma vključene klavzule o pristojnosti v korist sodišča v kraju sedeža trgovca. Te klavzule
o krajevni pristojnosti sodišč v formularnih pogodbah s potrošniki bodo odslej nične. Tudi v pogodbah, ki so že sklenjene,

37
te klavzule nimajo več pravnega učinka. Smisel te prepovedi je v tem, da potrošnik tedaj, ko sklepa pogodbo, ne misli
na spor in ni pozoren na klavzulo o pristojnosti. Takšen dogovor o pristojnosti je dopusten le, če je sklenjen po nastanku
spora (torej, ko si stranki že izmenjujeta očitke o kršitvah pogodbe, pošiljata opomine, reklamacije ali si grozita s tožbo).
Stranka je namreč tedaj že pozorna na vprašanje spora in kje se bo ta reševal, šele tedaj gre pri sporazumu o pristojnosti
za izraz resnične volje strank, ne le formalno, pač pa dejansko.

V praktični posledici se ta novost lahko izkaže celo za negativno za potrošnike. Pri ureditvi stroškov, kakršna velja v ZPP
(togo upoštevanje načela uspeha), nova ureditev za potrošnika v bistvu povečuje stroškovno tveganja. Upoštevati je
treba, da imajo gospodarski subjekti, ki sklepajo množične tipske pogodbe, pri katerih je reševanje sporov vezano na
eno sodišče (v kraju sedeža trgovca), praviloma za zastopanje v teh sporih angažirane iste odvetnike (praviloma iz kraja
svojega sedeža). Pri teh odvetnikih stroškov s potjo na sodišče ni.

Potrošniško pravo ureja pravna razmerja, ki nastanejo med posameznikom, ki je opredeljen kot potrošnik, in tretjo osebo, ki nastopa v
vlogi ponudnika, trgovca. Gre torej za razmerja potrošnika nasproti ponudnikom. Pravice in obveznosti med njima so urejene s pravnimi
pravili. Ta pravila niso zajeta samo v matičnem predpisu, ampak jih najdemo v različnih pravnih področjih. Pravila, ki urejajo to področje so
povezana z upravnim pravom, civilnim in obligacijskim pravom.

Potrošniško pravo je del tržnega prava. Z razvojem ekonomije in potrošništva pa postaja varstvo potrošnikov vse pomembnejša dobrina. Za
učinkovito zagotovitev varstva potrošnikov je potrebna celovita obravnava potrošnikov na vseh področjih ter spoštovanje nekaterih
temeljnih načel, ki veljajo tudi za tržno pravo.

Za zagotovitev učinkovitega varstva potrošnikov je potrebno vzpostaviti ustrezen sistem nadzora izvajanja ukrepov, ki so določeni v
posameznih zakonih. To varstvo zagotavljajo različne inšpekcijske službe in drugi nadzorni organi, ki v okviru svojih pristojnosti opravljajo
nadzor nad spoštovanjem določil posameznih zakonov. Le tako je namreč potrošnikom omogočeno, da svoje pravice dejansko tudi
uveljavijo.

Pravica do pravnega varstva je ena temeljnih pravic potrošnika. Ni nujno, da je to pravica do sodnega varstva. Sodna pot za reševanje
potrošniških sporov je večinoma neprimerna, kajti potrošniški spori so praviloma majhne vrednosti, sodni postopki pa dragi in dolgotrajni.

Potrošniku, kot šibkejši stranki na trgu, je potrebno zagotoviti tak sistem uveljavljanja pravic, ki bo omogočal uspešno razreševanje
vsakodnevnih sporov, s čimer se hkrati zagotovi tudi zaupanje v pravni red države.

Upravni postopek omogoča enako kot alternativne oblike reševanja potrošniških sporov, da se potrošniški spor reši hitro in poceni.

Temeljna značilnost potrošniškega spora je majhna vrednost spora in neenakopraven položaj strank. Gre za razliko v ekonomski moči in
pravnem znanju med potrošnikom in ponudnikom. Sodni postopki so praviloma dolgotrajni, stroški postopka pa nesorazmerni z vrednostjo
spora. Iz tega izhaja, da sodna pot za reševanje potrošniških sporov ni najbolj primerna.

Kaj novosti pomenijo za dogovore o pristojnosti v splošnih pogojev

zavarovanja?
V tipskih pogodbah in splošnih pogojih poslovanja, na katere se sklicujejo pogodbe v množičnih razmerjih, so praviloma
vključene klavzule o pristojnosti v korist sodišča v kraju sedeža trgovca. Te klavzule o krajevni pristojnosti sodišč v
formularnih pogodbah s potrošniki bodo odslej nične. Tudi v pogodbah, ki so že sklenjene, te klavzule nimajo več

38
pravnega učinka. Smisel te prepovedi je v tem, da potrošnik tedaj, ko sklepa pogodbo, ne misli na spor in ni pozoren na
klavzulo o pristojnosti. Takšen dogovor o pristojnosti je dopusten le, če je sklenjen po nastanku spora (torej, ko si stranki
že izmenjujeta očitke o kršitvah pogodbe, pošiljata opomine, reklamacije ali si grozita s tožbo). Stranka je namreč tedaj
že pozorna na vprašanje spora in kje se bo ta reševal, šele tedaj gre pri sporazumu o pristojnosti za izraz resnične volje
strank, ne le formalno, pač pa dejansko.

Kaj se zgodi, če pravni interes stranke preneha v postopku z izrednimi pravnimi

sredstvi?
V vseh izpostavljenih primerih je sodišče ugotovilo, da je obstoj pravnega interesa osnovna procesna predpostavka vsake
zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe ter vseh rednih in izrednih pravnih sredstev.
S sklepom II Ips 253/2012 je sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka s strani prve nasprotne udeleženke, saj ni
uspela izkazati pravno varovanega interesa za obnovo zadevnega nepravdnega postopka. Odločitev iz prejšnjega
postopka namreč prvi nasprotni udeleženki ni ničesar nalagala in ni posegla v njen pravni položaj, zato nima pravnega
interesa za izpodbijanje oz. dosego razveljavitve te odločitve v obnovitvenem postopku.

S sklepom X Ips 1683/2006 je sodišče ugotovilo, da revizija ni dovoljena, saj revident prav tako ni izkazal pravnega
interesa. Določeno zaporno kazen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Krškem je namreč že prestal in zato si, tudi v
primeru, da bi bilo v dotičnem upravnem sporu njegovi reviziji ugodeno, ne more izboljšati svojega pravnega položaja,
saj je v tem primeru odločanje o odložitvi izvrševanja kazni zapora postalo brezpredmetno.

Podobno je s sklepom II Ips 378/92 sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizkazane procesne
predpostavke pravnega interesa. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je vlagatelj napadal zmotno uporabo materialnega
prava glede odmere sodne takse. Sodišče je ugotovila, da z nastalo spremembo na drugi stopnji (ne da bi se spuščali v
presojo pravilnosti spremembe) za dolžnika ni nastalo prikrajšanje, saj se dolžnik, tudi ob upoštevanje pravice upnika
do taksne oprostitve – ki se ji upnik lahko odpove in kot naj bi to storil v dani zadevi, glede na upnikov uspeh v postopku
ne bi mogel izogniti dolžnosti plačila sodnih taks. Na podlagi tega ni podan pravni interes nobene od strank.

VSM sklep I Cpg 658/2012: »Bistveno pa je, da takšni, z zakonom določeni procesni učinki, odločilno vplivajo na temeljno
načelo procesnega prava - načelo dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP) in sicer tako, da ni (več) od dispozicije (volje) tožnice
odvisno, ali bo tožbo umaknila ali ne. V sistematičnem smislu ni odločilno, ali gre za procesno predpostavko res transacta
(ali pravnomočno razsojene stvari, kot navaja pritožba) in/ali izgube pravnega interesa tožnice za nadaljnje vodenje
pravdnega postopka. Prenehanje procesne predpostavke vpliva na procesno legitimacijo, njena pravna posledica pa je
»ex lege« končanje postopka.«

39
Stopničasta tožba in edicijska dolžnost ter njuna primerjava.
Stopničasta tožba
Stopnjasta tožba je tožba, v kateri tožnik poda dva zahtevka:

I. poziv o obvestilu oz. obračunu;

II. plačilo določenega zneska

Seveda je prvo obvestilo pogoj za določitev tega zneska iz drugega zahtevka. Pred ZPP-E so to stranke reševale na
različne načine, npr. tako, da so na pamet ocenile vrednost zahtevka, kar je bilo problematično, ker je običajno višji ta
znesek, takse pa se plačajo glede na vrednost spornega predmeta.

V pravdnem postopku stranka včasih predlaga dokaz, ne da bi hkrati postavila trditev, ki naj bi jo dokaz potrjeval. Tako
naj bi se s pomočjo dokaza, npr. z zaslišanjem priče, šele spoznalo dejstvo, pomembno za odločitev o tožbenem
zahtevku. V opisanem primeru gre za informativni ali poizvedovalni dokaz, ki je načeloma je nedopusten. Zaradi tega je
smiselna uvedba stopničaste tožbe.

Če je pridobitev informacije, s katero razpolaga tožena stranka, nujna za uveljavljanje dajatvenega zahtevka tožeče
stranke, lahko z eno tožbo uveljavlja dva tožbena zahtevka tako, da s prvim zahteva razkritje informacije, določitev
dajatvenega zahtevka pa si pridrži do razkritja informacije.

Nov institut stopničaste tožbe zato tožniku zagotavlja, da postavi realen drugi tožbeni zahtevek, ne pa skoraj izmišljen
kot do sedaj in s tem se mu zagotovo zvišajo stvarnejše možnosti, da v pravdi uspe. Tožnik je bil tako do uveljavitve
novele ZPP-E primoran sam oceniti tožbeni zahtevek, pri tem pa ni mogel vedeti ali je tak zahtevek utemeljen ali ne.
Opisano je lahko problematično tako z vidika določanja pristojnosti sodišč (32. člen ZPP), kot tudi plačila sodne takse
(16. člen ZST-1). Lahko bi se zgodilo, da tožnik svoj zahtevek oceni na 100.000 evrov, v postopku pa se po predložitvi
listin ugotovi, da je utemeljen le delno, npr. v višini 10.000 evrov. V izpostavljenem primeru bo tako tožnik preplačal
sodno takso, sodišče pa bi lahko po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, glede na dosežen uspeh v pravdi, določilo
le povrnitev ustreznega dela stroškov. Pomeni, da bo v takem primeru večino sodnih stroškov nosil tožnik sam. Kot je
opisano v poglavju 2.3. uveljavitev stopničaste tožbe problem sodnih taks v danih primerih odpravlja. Kot ena izmed
prednosti stopničaste tožbe se navaja tudi pretrgano zastaranje, ki učinkuje kljub začasni nedoločnosti.

Pri stopničasti tožbi gre zgolj za posebno vrsto objektivne kumulacije zahtevkov. Podlaga za razkritje informacij je
bodisi v zakonu bodisi v pogodbi, torej v materialnem pravu. Prednost povezave tožbenih zahtevkov v eni tožbi se kaže
v tem, da je bila že v začetku pravočasno vložena dovoljena dajatvena tožba, kar je pomembno zaradi zadržanja
zastaranja in je mogoče celotno zadevo rešiti v enem postopku. Postopek se vodi v dveh stopnjah in sicer se že na prvi
stopnji z delno sodbo odloči o položitvi računa oziroma o predložitvi seznama premoženja. V primeru, da se prvemu
tožbenemu predlogu na položitev računa ugodi in toženec prostovoljno položi račun oziroma razkrije seznam
premoženja ali se ta dajatev prisilno izvrši v izvršbi, se tožba nadaljuje po položitvi računa oziroma predložitvi listine,
tožnik pa mora kasneje navesti višino tožbenega zahtevka.

Stopničasta tožba ima številne prednosti v primerjavi z edicijsko dolžnostjo stranke. Pri slednji je tako, da če se ena
stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi

40
rok za to. Stranka ne sme odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb ali če
gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati, ali če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki.

Edicijska dolžnost ni učinkovit instrument v primerih asimetrije informacij, kajti stranka mora že v sami tožbi
substancirano in utemeljeno navesti dejstva ter predložiti dokaze. Pri edicijski dolžnosti lahko sodišče sicer šteje, da
listina, ki jo stranka neupravičeno ne predloži, obstaja in da je njena vsebina taka, kot jo zatrjuje nasprotna stranka,
ampak slednje po navadi ni dovoljšna sankcija, ker tožnik še vedno ne pozna vsebine in ne more substancirano navesti
dejstev, ki jih želi z listino dokazati. Torej zaključimo lahko, da mu domneva iz petega odstavka 227. člena ne koristi kaj
dosti, kar pa rešuje že neštetokrat omenjena stopničasta tožba.

Edicijska dolžnost
Edicijska dolžnost nasprotne stranke je določena v 227. členu ZPP. Zadnja sprejeta novela ZPP-E prinaša na tem področju
številne spremembe. Pri spremembi prvega odstavka 227. člena ZPP gre za podrobnejšo ureditev edicijske dolžnosti
nasprotne stranke, povzete po nemškem pravu. Predvsem je pomembno, da stranka konkretizira listino, ki je v rokah
nasprotne stranke, ter njeno vsebino, da je mogoče uporabiti domnevo o resničnosti vsebine listine iz petega odstavka
227. člena ZPP.

Nasprotna stranka po noveli ZPP-E ne sme odreči predložitve listine samo v primerih, ko gre za listino, ki jo mora izročiti
ali pokazati na podlagi zakona, temveč po novem tudi na podlagi pravnega posla. Pri spremembi tretjega odstavka 227.
člena gre za krepitev iskanja materialne resnice, ki se kaže v tem, da ima stranka manj možnosti odreči predložitev
listine kot tretja oseba. Stranka po novem namreč nima več pravice odreči predložitve listine, čeprav bi s tem sebe
spravila v hudo sramoto ali precejšnjo premoženjsko škodo, saj je kršitev tega poziva sodišča sorazmerno mila.

Stranka, ki se ne želi spraviti v hudo sramoto, listine ne predloži in zgolj nastopi domneva iz petega odstavka istega člena
ZPP, t. j. da so dejstva, ki jih je nasprotna stranka želela z listino dokazati, resnična, ni pa je pri tem mogoče prisiliti v
razkritje dejstev, ki bi ji lahko povzročila hudo sramoto ali precejšnjo premoženjsko škodo. Možnost odreka predložitve
listine ostaja, če bi stranka s tem sebe spravila v kazenski pregon, ali če bi s tem svoje sorodnike spravila v kazenski
pregon, hudo sramoto ali precejšnjo premoženjsko škodo. Izhajajoč iz napisanega, zadene stranko, ki listine ne predloži,
zgolj civilnopravna sankcija iz petega odstavka 227. člena ZPP, ne pa kazenskopravna. Privilegij zoper samoobtožbo tako
velja le v zvezi z listinami, ki bi lahko povzročile pregon v kazenskem postopku, ne pa v zvezi z listinami, ki bi lahko
povzročile neuspeh stranke v pravdi. Novela prinaša ključno spremembo glede fikcije pri edicijski dolžnosti v sklopu
petega odstavka 227. člena ZPP. Kot že omenjeno zgoraj, v kolikor stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu za
predložitev, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da je listina pri njej, lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je
njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka. Po ZPP-D je sodišče moralo šteti, da so trditve glede listine resnične,
kar pa je večkrat predstavljalo pretirano posledico za kršitev nepredložitve listin, zlasti ker se je s tem posegalo v načelo
proste presoje dokazov.

V veljavnem 228. členu je urejena edicijska dolžnost drugih oseb. Drugi osebi sme sodišče naložiti, naj predloži listino, če jo
mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se sklicuje
na listino (prvi odstavek 228. člena ZPP). Vendar, tudi če ne obstaja edicijska dolžnost po materialnem pravu (torej če
ne gre za nobenega od primerov edicijske dolžnosti iz prvega odstavka 228. člena ZPP), namreč ni ovir, da osebe, pri

41
kateri je listina, sodišče ne bi zaslišalo kot pričo. In če mora ta oseba izpovedati, kakšna je vsebina listine, ki je v njeni
posesti, ni videti razlogov, zakaj ji te listine ne bi bilo treba predložiti oziroma omogočiti, da sodišče neposredno preveri
njeno vsebino. S predlaganim členom se krepi načelo materialne resnice, saj mora po novem tretji predložiti listino
praviloma vedno, razen če obstajajo razlogi, zaradi katerih lahko odreče pričanje. Podobne določbe poznajo v Nemčiji.
Kot rečeno, je tak standard uveljavljen v ZPP tudi glede zaslišanja prič.

Plačilo sodne takse v primeru stopničaste tožbe.

Vrednost prvega tožbenega zahtevka se določi v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V poštev pride
določba 30. člena ZST-1, ki omogoča določitev vrednosti spornega predmeta po prostem preudarku. Tožniku drugega
tožbenega zahtevka ne bo treba določiti vse do pravnomočnosti delne sodbe o prvem zahtevku, zato določba 20. člena
ZST-1, ki za odmero sodne takse predvideva seštevek vrednosti tožbenih zahtevkov, že po svoji naravi ne more priti v
poštev. Sodišče bo tako v primeru stopničaste tožbe plačilni nalog za plačilo sodne takse za drugi tožbeni zahtevek izdalo
šele, ko bo tožnik drugi tožbeni zahtevek določil (smiselna uporaba 1. točke prvega odstavka 5.člena ZST-1).

Kumulacija zahtevkov.
Isti tožnik uveljavlja proti istemu tožencu v eni tožbi več različnih tožbenih zahtevkov. Za objektivno kumulacijo gre le,
če se združujejo glavni zahtevki. Kumulacija zahtevkov je vedno dovoljena, če izvirajo zahtevki iz iste dejanske in pravne
podlage. Če zahtevki ni temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, je kumulacija dovoljena le, če je isto sodišče stvarno
pristojno za vse zahtevke ter je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.

Ločimo več vrst objektivne kumulacije:

 začetna kumulacija = tožnik že v tožbi proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov;
 naknadna kumulacija = tožnik med postopkom poleg prvotnega zahtevka uveljavlja še novega – to je
sprememba tožbe, zato morajo biti podane tudi predpostavke za spremembo tožbe;
 eventualna kumulacija = tožnik uveljavlja 2 zahtevka tako, da predlaga, naj sodišče ugodi drugemu, če spozna,
da prvi ni utemeljen;
 kumulativno združevanje = tožnik uveljavlja več zahtevkov tako, da predlaga, naj sodišče ugodi vsakemu izmed
teh zahtevkov;
 alternativno združevanje = temelj zahtevka je alternativna obligacija materialnega prava, t. j. obligacija, pri
kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev; do alternativne kumulacije pride, če ima pravico izbire
dolžnik (= vedno, če ni drugače dogovorjeno); sodišče obsodi toženca na alternativno izpolnitev; v izvršilnem
postopku mora upnik označiti izpolnitev, ki se prisilno izvrši. dolžnik ima pravico izbire do konca izvršilnega
postopka;

42
  nadomestno upravičenje = dolžnik je dolžan izpolniti le eno dajatev; tožnik pogosto ponudi, da sprejme
namesto izpolnitve nadomestno izpolnitev (datio in solutum); upnik mora v tožbenem zahtevku zajeti
dogovorjeno izpolnitev, dolžnik se lahko te izpolnitve s plačilom denarnega zneska oprosti.

Privilegirana sprememba tožbe.

Je objektivna sprememba tožbe, za katero ni potrebna privolitev toženca. Do nje pride, če tožnik:

1) spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug
predmet ali denarni znesek (npr. uničenje individualno določene stvari med pravdo);
2) pred pravdo postavi vmesni ugotovitveni zahtevek.

Objektivna sprememba tožbe

Za spremembo tožbe gre, kadar zaradi spremembe posameznih elementov tožbe (strank ali tožbenega zahtevka)
spremenjena tožba ni več istovetna s prvotno.

Tožba je objektivno spremenjena, če tožnik:

- poveča obstoječi zahtevek;

- uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega;
- spremeni istovetnost zahtevka.

Po stališču civilnopravne teorije gre za spremembo tožbe, kadar tožnik:

- spremeni tožbeni temelj;

- spremeni tožbeni predlog = spremeni formulacijo pravnega varstva, ki ga zahteva;
- spremeni tožbeni temelj in tožbeni predlog.

Ne gre za spremembo tožbe, če tožnik:

- spremeni le pravno kvalifikacijo = tožbeni zahtevek drugače opredeli,

- zmanjša tožbeni zahtevek (delni umik),
- spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da se tožbeni zahtevek ne spremeni.

Načelo ekonomičnosti zahteva, da se dovoli sprememba, če postopek na podlagi nespremenjenega zahtevka ni tik pred
zaključkom. Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave.

Od vročitve tožbe tožencu je za dopustnost spremembe tožbe potrebna privolitev toženca, vendar lahko sodišče kljub
neprivolitvi dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Novela
ZPP-D prinaša novo določbo, ki določa, da se šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja
med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.

43
Kadar se toženec brez posebne izjave o (ne)privolitvi v spremembo spusti v obravnavanje glavne stvari na podlagi
spremenjene tožbe, se šteje, da je v spremembo tožbe privolil.

Tožencu je treba dati dovolj časa, da se pripravi na obravnavanje na podlagi spremenjene tožbe.

Subjektivna sprememba tožbe

Tožnik lahko spremeni tožbo tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Taka sprememba je umik tožbe
proti prvotnemu tožencu – možna je, če vanjo privolita prvotni in novi toženec. Privolitev prvotnega toženca je potrebna
le, če se je že spustil v obravnavanje.

Privolitve prvotnega in novega toženca sodišče ne sme nadomestiti s svojim sklepom. Kdor vstopi v pravdo namesto
prvotnega toženca, mora prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

Tožnik lahko spremeni tožbo tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Taka sprememba je umik tožbe
proti prvotnemu tožencu – možna je, če vanjo privolita prvotni in novi toženec. Privolitev prvotnega toženca je potrebna
le, če se je že spustil v obravnavanje.

Privolitve prvotnega in novega toženca sodišče ne sme nadomestiti s svojim sklepom. Kdor vstopi v pravdo namesto
prvotnega toženca, mora prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

Ali je potrebno izkazovati pravni interes pri vmesnem ugotovitvenem

zahtevku?
Na podlagi 3. odst 181. člena ZPP se lahko glede predhodnega vprašanja postavi vmesni ugotovitveni zahtevek, za
katerega pa ni potrebno, da se posebej izkazuje pravni interes. Vendar to velja zgolj, dokler obstaja prejudicialnost, torej,
dokler je konkretna odločitev o zahtevku odvisna od predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega
zahtevka.

Če je odločitev v sporu odvisna od vprašanja o (ne)obstoju kakšnega pravnega razmerja, lahko tožnik z vmesno
ugotovitveno tožbo poleg obstoječega zahtevka uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek o (ne)obstoju tega pravnega
razmerja, če je razpravno sodišče zanj pristojno. Gre za odločitev o predhodnem vprašanju. Ko je rešeno, ima učinke
pravnomočnosti in velja tudi za druge postopke. Najpogosteje se vmesni ugotovitveni zahtevek uveljavlja, ko se z
glavnim zahtevkom uveljavlja dajatveni (izpolnitveni) zahtevek, ki temelji na pogodbenem razmerju, vendar med
pravdnim postopkom postane sporna veljavnost pogodbe. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka ne more biti
ugotovitev spornega dejstva, temveč le pravica ali pravno razmerje, katerega ugotovitev bi lahko predstavljala vsebino
samostojne ugotovitvene tožbe.

Privolitev toženca ni potrebna, če tožnik spremeni tožbo tako, da uveljavlja poleg dajatvenega tudi ugotovitveni
zahtevek.

44
Ali lahko sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo?
Zavrnilno zamudno sodbo ureja 3. in 4. odst. 318. člena ZPP: »Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so
navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom
določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni
zahtevek zavrne.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek
po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z
dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.«

Po ZPP-D je bila mogoča tudi zavrnilna sodba v okviru 282. člena ZPP. Prejšnji 2. odstavek 282. člena ZPP je določal: “Če
na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka,
sodišče pod pogoji, ki jih določa ta zakon, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če iz
navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na naroku pa tožeča stranka tožbe ustrezno ne
popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.” Določba je bila l. 2010 razveljavljena z odločbo USRS. Ustavno sodišče meni,
da navedena določba posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave, ker zahteva od
sodišč, da ne upoštevajo in se ne opredeljujejo do pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke
zaradi njene krivdne opustitve udeležbe pri drugem procesnem dejanju (poravnalnem naroku ali prvem naroku za
glavno obravnavo), in ker posredno prisiljevanje toženih strank k udeležbi na prvem naroku za glavno obravnavo ali na
poravnalnem naroku, ki izhaja iz obravnavane določbe, v obstoječem zakonskem kontekstu nima nobenega dodatnega
koristnega učinka na doseganje zakonodajalčevih ciljev.

Ali je mogoče z vmesno sodbo odločiti o predhodnem vprašanju?

Vmesna sodba je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka – o podlagi oz. utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Toženec izpodbija podlago in znesek tožbenega zahtevka. Vmesno sodbo izda sodišče na predlog stranke ali po lastni
presoji. Glavno vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Po ZPP je vmesna sodba možna le pri zahtevkih, ki se
glasijo na denarni znesek ali določeno količino nadomestnih stvari . Z vmesno sodbo sodišče le ugotovi, da je tožbeni zahtevek v
celoti ali delno utemeljen. S pravnomočnostjo učinkuje le v okviru civilne pravde. Če se vmesna sodba nanaša na pravno
razmerje, ki bi bilo lahko predmet posebne pravde (npr. veljavnost pogodbe), gre za delno sodbo, ki po pravnomočnosti
učinkuje tudi v drugih sporih. Po izdaji vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka,
dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. Gre za dejanski zastoj v postopku.

Ko sodišče odloča o predhodnem vprašanju, odloča o obstoju pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna
odločitev v glavni stvari, zato je predhodno le takšno pravno razmerje ali takšna pravica, ki je pravnomočnost v glavni
stvari ne zajema. Ko pa sodišče z vmesno sodbo odloča na podlagi tožbenega zahtevka, odloča o kvalitatitvnem delu
tožbenega zahtevka in s tem o delu glavne stvari. Medtem ko sodišče lahko po lastni iniciativi razcepi tožbeni zahtevek
v ugotovitveni in dajatveni del in o podlagi tožbenega zahtevka odloča z vmesno sodbo, ne more samo, brez
postavljenega vmesnega ugotovitvenega zahtevka, doseči, da bi postala pravnomočna odločitev o predhodnem
vprašanju.

45
Tožnik lahko z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom doseže, da postane odločitev o predhodnem vprašanju
pravnomočna = veljavna v vseh drugih sporih. Ugotovitev v sodbi o vmesnem ugotovitvenem zahtevku torej veže
sodišče in druge organe. Tožnik lahko uveljavlja poleg obstoječega zahtevka tudi tožbeni (ugotovitveni) zahtevek, naj
sodišče ugotovi, da (ne) obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno – pod pogojem, da je
sodišče za takšno ugotovitev stvarno pristojno.

VMESNA SODBA : VMESNI UGOTOVITVENI ZAHTEVEK: Z vmesno sodbo sodišče ugotovi le, da je tožbeni zahtevek v celoti ali deloma
utemeljen. S pravnomočnostjo učinkuje le v okviru civilne pravde v kateri je bila izdana. Z vmesnim ugotovitvenim
zahtevkom se doseže, da bo postala odločitev o predhodnem vprašanju pravnomočna, da ne bo veljala le v konkretni
zadevi ampak tudi za vse druge spore.

Teorije o identiteti spornega predmeta.

Sporni predmet je tožbeni zahtevek. Pomembno je vprašanje identitete spornega predmeta. Teorije o identiteti
spornega predmeta so sledeče:

 civilistična (materialnopravna) teorija = sporni predmet je identičen z zahtevkom materialnega prava;

 modificirana civilistična teorija = sporni predmet je zatrjevanje pravice materialnega prava; število zahtevkov
je odvisno od števila pravovarstvenih zahtev; sporni predmet je pravovarstvena zahteva;
 procesna ekvivalenčna teorija = sporni predmet je tožbeni predlog in dejansko stanje; če je iz enega dejanskega
stanja možno izpeljati več zahtevkov, gre za kljub temu za en sporni predmet;
 čista procesna teorija = za identiteto spornega predmeta je odločilen tožbeni predlog, kar velja do izdaje sodbe;
od izdaje sodbe je sporni predmet celoten izrek sodne odločbe;
 novejša civilistična teorija = za opredelitev spornega predmeta je odločilno, kdaj predstavlja več
materialnopravnih zahtevkov predmet razpolaganja;
 teorija o tričlenski opredelitvi spornega predmeta = sporni predmet opredeljujejo 3 elementi: 1) zatrjevanje
pravice materialnega prava, 2) zahteva po določeni obliki procesnega varstva, 3) dejansko stanje;
 sintetična opredelitev spornega predmeta = sporni predmet je tožnikova zahteva, naslovljena na sodišče, naj
odloči o postavljenem tožbenem predlogu, ki je vsebinsko povezan z materialnopravnim zahtevkom.

Pri nas je uveljavljena čista procesna teorija. Tožbeni predlog (v njem formulirana zahteva za sodno varstvo določene
vsebine) je sporni predmet. Pri pravnomočnosti nadomesti tožbeni predlog izrek sodbe. Izrek sodbe se nanaša na
dejansko stanje. Po pravnomočnosti postanejo dejanske ugotovitve statične, kot jih vsebuje obrazložitev sodbe.
Objektivne meje pravnomočnosti veljajo za sklop dejstev, ki so obstajala ob zaključku glavne obravnave. Npr. po
zavrnitvi zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja je možno uveljavljati nov zahtevek po
razveljavitvi pogodbe zaradi napake v volji.

46
Sodba II Ips 309/2015.
Tožnica je svoj zemljiškoknjižni lastniški položaj izgubila zaradi napake GURS. Takšno napako je načelno mogoče sanirati
v upravnem postopku (9. člen ZEN). Vendar je bila sporna nepremičnina predmet nadaljnjih zemljiškoknjižnih prenosov.
Sredstvo za varstvo lastninske pravice je v takšnem položaju lahko tudi izbrisna tožba. Izbirna tožba je stvarnopravna
tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega
prava. Del teh so tudi pravila o pasivni legitimaciji (244. člen ZZK-1). Ker jih tožnica ni spoštovala, saj je tožbo vložila le
zoper zadnjega zemljiškoknjižnega pridobitelja, hkrati pa je zahtevala izbris vseh vmesnih vpisov, z zahtevkom ni mogla
v celoti uspeti.

Pravila o pasivni legitimaciji iz 244. člena ZZK-1 so tu povsem jasna in tudi razumna: zahtevek za izbris izpodbijane
vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice.
Razumnost tako določene pasivne legitimacije je utemeljena na dejstvu, da naj ima tisti, ki je pasivni subjekt
materialnopravnih posledic izbrisne tožbe, tudi temu ustrezen procesni položaj.

Čim je tako, je jasno, da celotnemu primarnemu zahtevku že zaradi pomanjkljive oziroma napačno tožene stranke, ni
mogoče ugoditi.

Revidentkina teza, ki tak pristop kritizira z argumentom, da je izbrisna tožba posebna vrst reivindikacije za nepremičnine
ter da tudi pri reivindikaciji ni treba s tožbo zajeti vseh vmesnih posestnikov, ni nerazumna. A vendarle jo je treba
zavrniti z odgovorom, da izbrisna tožba ni soznačica reivindikacijske tožbe, čeravno ima z njo nekatere stične pomenske
lastnosti.

Vprašanje, ki se zastavlja od tu dalje, je, ali ne bi bilo mogoče zahtevku ugoditi vsaj delno, torej tako, da bi se vzpostavilo
zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred zadnjo vknjižbo, dovoljeno na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 12. 2011
na ime toženca. Takšna je tudi vsebina prvega podrednega zahtevka, o katerem naj bi sodišče v nadaljevanju še
odločalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tak podredni zahtevek v resnici v celoti vključen v primarnega. Zavrnitev
celotnega primarnega zahtevka bi torej predstavljala oviro pravnomočno razsojene stvari. O podrednem zahtevku zato
vsebinsko ne bi bilo več dopustno odločati. Iz tega razloga je treba sodbo, kolikor se nanj nanaša, razveljaviti.

Izbrisna tožba je stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati (oziroma spoštovati)
notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava.

Pot prek izbrisne tožbe ni bila edina mogoča stvarnopravna zahteva, ki jo je imela tožnica na voljo. A ker je izbrala to
pot (ne pa npr. tožbe za ugotovitev lastninske pravice), mora pri tem pač spoštovati notranje lastnosti
zemljiškoknjižnega prava in s tem tudi pravila o pasivni legitimaciji.

47
Pripravljalne vloge. Omejitve po ZPP-E.
Med pripravami za glavno obravnavo lahko stranke pošiljajo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen
zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le
dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge
ne upošteva.

Pred novelo ZPP-E je bilo število pripravljalnih vlog omejeno samo v postopkih majhne vrednosti (po 452. členu je lahko
vsaka stranka vložila samo eno pripravljalno vlogo). Nova določba ZPP-E, ki je vsebovana v 4. odst. 269. člena pa določa,
da lahko vsaka stranka brez poziva sodišča pošlje le dve pripravljalni vlogi, in sicer najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom,
sicer sodišče te pripravljalne vloge ne bo upoštevalo .

Gre zgolj za omejitev poslanih pripravljalnih vlog na lastno pobudo v času pred pripravljalnim narokom, ker stranke
lahko brez poziva sodišča, še vedno poljubno in neomejeno vlagajo pripravljalne vloge v času med pripravljalnim
narokom in prvim narokom za glavno obravnavo, vendar pa jih morajo poslati dovolj zgodaj, da jih je zaradi zagotovitve
pravice do izjave mogoče pravočasno vročiti nasprotni stranki (4. odst. 286.a člena ZPP).

Po 1. odst 286.a člena imajo sodniki še vedno možnost, da z usmerjenimi vprašanji na pripravljalnem naroku strankam
naložijo, da še pred prvim narokom podajo dodate navedbe. Galič opozarja, da se bo izgubil praktični pomen omejitve
števila pripravljalnih vlog pred pripravljalnim narokom, če pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ne bosta
opravljena skupaj. Če pa bosta opravljena skupaj, pa se izgubi smisel in namen pripravljalnega naroka.

Ena izmed novosti ZPP-E, ki je vsebovana v 494.a členu je tudi ta, da lahko sodišče v gospodarskih sporih stranki odredi
omejitev obsega vloge in omejitev časa za ustno podajanje navedb na naroku – vendar mora sodišče tukaj paziti, da pri
tem ne pride do omejitve ustavne pravice do izjavljanja, ki je nesorazmerna.

Prekluzija ugovora pobotanja in zastaranja.

Toženec mora ugovor pobota v pravdi postaviti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je to povezano z
navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, je treba upoštevati tudi določbo 286. člena ZPP in jih navajati do konca
prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le ob izkazanem nekrivdnem ravnanju . Stranka mora torej najkasneje na prvem
naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, se
izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar pa velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota.
Vendar pa lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo stranke uveljavljajo ugovore zaradi pobota, vendar le, če
jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, kar
presodi sodišče.

Če ugovor pobota ni uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ta kasneje v pritožbi ne more uveljavljati, kar pomeni,
da je stranka glede ugovora pobota prekludirana. Ker je torej ugovor pobota po materialnem pravu trditvena podlaga
stranke – da je tožnikova terjatev obstajala, a je zaradi podane pobotne izjave po materialnem pravu že ugasnila, – je
ta v celoti podvržen pravilom prekluzije. Poznejše navedbe stranke o pobotu bi bile dopustne le ob pogoju izkazane
krivde, ki bo težko dokazljiva, če se bo ta sklicevala na svojo, že prej podano pobotno izjavo po OZ. Zaradi sprejete

48
oddajne teorije o začetku učinkovanja pobotne izjave bi se stranka lahko sklicevala na njej do tedaj neznano tožnikovo
izjavo o pobotu, vedno pa tudi na svojo, po prvem naroku za glavno obravnavo podano pobotno izjavo. Čeprav bo ta
učinkovala retroaktivno in bosta terjatvi prenehali z dnem, ko so se izpolnili pogoji za pobot, bo ta objektivno novo
dejstvo, ki ni podvrženo prekluziji. Toženec pa lahko tudi po koncu prvega naroka svojo pobotljivo terjatev uveljavlja s
kompenzacijsko nasprotno tožbo, ki je samostojna tožba in se pravočasnost navedb in dokazov presoja glede na čas
prvega naroka za njeno obravnavo.

V sodbi VSM I Cp 194/2017 je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pobotni
ugovor tožene stranke zavrnilo, ker ni pravočasno navedla pravno pomembnih in relevantnih dejstev in ponudila
dokazov, saj je le-te v zvezi s podanim pobotnim ugovorom podala šele na drugi oz. tretji obravnavi in je tako s
predložitvijo slednjih dokazov prepozna. Sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo tožeči stranki naložilo rok 15
dni, da predloži original dobavnic in toženi stranki dalo možnost, da se o teh v 15 dneh izjavi, vendar tožena stranka
pripravljalne vloge, potem ko je tožeča stranka predložila original dobavnic, ni predložila in je šele na naslednjem naroku
podala pobotni ugovor.

Z novelo ZPP-E sta bila med drugimi spremenjena dva pomembna člena glede pobota, in sicer 337. člen ZPP (poleg
ugovora pobota, tudi ugovora zastaranja ni mogoče uveljavljati v pritožbi) in 286. člen ZPP (izrecno navedeno, da pravila
glede navajanja novot veljajo tudi za uveljavljanje ugovora zaradi pobota in zastaranja ter da stranke lahko tudi po
prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota
in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku oz. bi njihova dopustitev po presoji
sodišče ne bi zavlekla reševanja spora). Pri navedbi »zavlekla reševanja spora« gre za pravni standard, ki je vedno podan,
če je treba zaradi novih dejstev in dokazov razpisati nov narok za glavno obravnavo.

Novosti v zvezi z označevanjem stranke po noveli ZPP-E.

Z novelo ZPP-E je bil dodan nov 180.a člen.

Identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, so:

1. osebno ime in naslov prebivališča ter

2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v
centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni
register prebivalstva ne v davčni register.

Identifikacijski podatki o stranki, ki je pravna oseba, so:

1. firma ali ime, sedež in poslovni naslov ter

2. matična ali davčna številka, če ima pravna oseba sedež v Republiki Sloveniji.

Identifikacijski podatki o stranki, ki je podjetnik ali zasebnik, so:

1. osebno ime, firma, sedež in poslovni naslov ter

2. matična ali davčna številka, če je registriran v Republiki Sloveniji.

49
Izraz »podjetnik« označuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega
podjetja.

Izraz »zasebnik« označuje zdravnika, notarja, odvetnika, kmeta ali drugo fizično osebo, ki ni podjetnik in ki kot poklic
opravlja določeno dejavnost.

Izreki pri ugovoru pobotanja.

Praviloma je izrek sodbe tričlenski, in sicer sodišče:

- ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke;

- ugotovi obstoj (ali delni obstoj) terjatve tožene stranke, a največ do višine terjatve tožeče stranke;
- terjatvi pobota oz. delno pobota in zavrne tožbeni zahtevek v celoti oz. deloma.

Če sodišče ugotovi, da obstaja le terjatev tožeče stranke, pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni tričlenski, ampak
sodišče ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke. Če pa sodišče
ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zavrne njegov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka. V primeru, da
ne obstojijo materialnopravne predpostavke za pobot, sodišče o njihovi zavrnitvi ne odloči v izreku, ampak v izreku
ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razloge za zavrnitev pobotnega ugovora pa navede v obrazložitvi sodbe.

 UTEMELJENI STA TERJATEV IN POBOTNA TERJATEV.

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.000.
3. Zaradi pobota v 1. in 2. točki izreka, se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.000, zavrne.

 TOŽBENA TERJATEV NI UTEMELJENA.

Tožbeni zahtevek za plačilo 1.000 se zavrne.

 TOŽBENA TERJATEV JE UTEMELJENA, POBOTNA TERJATEV NI UTEMELJENA.

1. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000.

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.000.

 TOŽBENA TERJATEV (1000) JE UTEMELJENA, POBOTNA TERJATEV (3000) NI UTEMELJENA.

1. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000.

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 3.000.

 TOŽBENA TERJATEV (3000) IN POBOTNA TERJATEV (2000) STA UTEMELJENI.

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 3.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 2.000.

50
 3. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000.
4. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka
plačati znesek 2.000, zavrne.

 TOŽBENA TERJATEV IN ENA MED UVELJAVLJANIMI POBOTNIMI TERJATVAMI (700 ALI 800 ALI 500) STA
UTEMELJENI.

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Ugotovi se, da ne obstajata terjatvi tožene stranke v zneskih 700 in 800.
3. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 500.
4. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati znesek 500.
5. Zaradi pobota terjatev v 1. in 3. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka
plačati znesek 500, zavrne.

 TOŽBENA TERJATEV (1000) JE UTEMELJENA, V POBOT UVELJAVLJANA TERJATEV (500) JE JUDIKATNA.

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 500 se zavrne.

Pobotanje zastarane terjatve.

Obveznost je iztožljiva, kadar lahko upnik doseže njeno izpolnitev s tožbo, v primeru, da to ni mogoče, obveznost
imenujemo naturalna obveznost. Naturalna obveznost je prava obveznost, le da upnik ne more doseči njene prisilne
izvršitve, zato upnik tudi ne sme imeti možnosti, da izpolnitev naturalne obveznosti doseže s pobotanjem. Tako
izpolnitev naturalne obveznosti, kot tudi prenehanje le – te s pobotanjem, mora biti odvisna od volje upnika.

Glede zastaranih terjatev velja, da se dolg lahko pobota s takšno terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, terjatev še ni
bila zastarana. V primeru, da so pogoji za pobot nastali šele potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala in če dolžnik
zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja, pobot ne nastane. Zastarane terjatve so torej sicer plačljive, a niso
iztožljive.

Višje sodišče v Ljubljani je odločilo, »da se tudi procesno pobotanje opravi za nazaj, torej učinkuje od trenutka, ko sta
si terjatvi stopili nasproti tako da je mogoče ugovarjati v pobot terjatev, ki je zastarala. Vendar mora sodišče na ugovor
tožeče stranke pri pobotu upoštevati del terjatve, ki je nastal, preden je terjatev tožene stranke zastarala.« Vendar pa
se B. Petrič s tem ne strinja, saj naj bi bil »po materialnem pravu za presojo zastaranja odločilen trenutek, ko so se
izpolnili pogoji za pobot, sodno pobotanje pa učinkuje le za naprej. Zastaranje terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, se presoja
na dan vložitve tožbe.« Kot že omenjeno je stališče novejše slovenske pravne teorije, da pobotanje v pravdi učinkuje le
za naprej, kot uči čista procesna teorija. V prid novejšemu stališču gre tudi učinek pretrganja zastaranja, ki ga lahko
pripišemo ugovoru pobota v pravdi. Po materialnem pravu je za presojo zastaranja odločilen trenutek, ko so se izpolnili
pogoji za pobot. Če sodno pobotanje učinkuje enako kot pobotanje s pobotno izjavo po OZ, je mogoče z ugovorom
pobota v pravdi kljub tožnikovem ugovoru zastaranja, uspeti tudi glede terjatve, ki je bila sicer v trenutku, ko je ugovor

51
pobota v pravdi postavljen, že zastarana, če to še ni bila v trenutku, ko so nastopili pogoji za pobot. Šele, če tedaj terjatev
ni bila zastarana, je smiselno stališče, da postavitev ugovora pobota v pravdi pretrga zastaranje in lahko pride do
sodnega pobotanja. V nasprotnem primeru sodišče le ugotovi neobstoj toženčeve terjatve z učinkom pravnomočnosti
in s tem prepreči njeno morebitno vnovično uveljavljanje. Če pobot primerjamo s tožbo (zastaranje se presoja na dan
vložitve tožbe), ugotovimo, da je za toženca, čigar terjatvi grozi utemeljen ugovor zastaranja s strani tožnika, ugodneje,
da uporabi ugovor pobota v pravdi, kot pa (nasprotno) tožbo.

Višje sodišče v Kopru je posebej poudarilo, da se po 314. členu OZ lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat,
ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni zastarala, vendar pa sodišče po uradni dolžnosti ne more ugotavljati ali je
terjatev zastarana kot je to storilo v tej zadevi. Zastaranje terjatve sodišče ugotavlja le na ugovor stranke, tega pa tožeča
stranka ni podala. Terjatev tožeče stranke je potemtakem ugasnila s pobotom.

Pobotanje judikatne terjatve.

Upniku judikatne terjatve je treba dopustiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega
dolžnika proti njemu. V tem primeru se sicer v pobot stavljene terjatve ne ugotavlja, pač pa se pobotanje samo izvede.
V primeru, da se terjatev tožeče stranke pobota s terjatvijo, ki je toženi stranki že naložena v plačilo s pravnomočno
sodbo, se pri računanju uspeha zaradi odločitve o stroških postopka pobot judikatne terjatve ne sme upoštevati kot
toženčev pravdni uspeh. Toženec bi bil v tem primeru za isto terjatev namreč dvakrat upravičen do povračila stroškov.

V primeru pobotanja dveh judikatnih terjatev pobot učinkuje samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil.

Nadomestna sodba.
Ena izmed pomembnejših novosti, ki jo novela ZPP-E vnaša v pritožbeni postopek, je nadomestna sodba. Pa vendar ne gre
za popolno novost v slovenskem pravnem redu, saj je zakonodajalec institut nadomestne sodbe v pravdni postopek
uvedel po zgledu 242.člena Zakona o splošnem upravnem postopku , poznan je v nepravdnih in insolvenčnih postopkih
, podobno ureditev pa poznajo tudi v Švici (334. člen šZPO).

Nov 343.a člen se tako glasi: »Če predsednik senata sodišča prve stopnje ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in
dovoljena ter oceni, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona,
ki jo stranka uveljavlja v pritožbi, lahko sodišče prve stopnje izda novo sodbo, ki nadomesti sodbo, ki se s pritožbo
izpodbija in s katero odpravi to kršitev. Zoper novo sodbo ima stranka pravico do pritožbe. Ko sodišče prejme to pritožbo,
se določba prejšnjega odstavka ne uporablja.«.

Ob taki določbi se postavljajo določena vprašanja. Določba 343.a člena ni sporna, kadar se izboljšuje oziroma popravlja
le obrazložitev, vendar iz zapisa določbe ni moč razbrati, da sodišče ne sme spremeniti tudi samega izreka sodbe. Novost
bi predstavljala velik problem, če bi na primer sodišče zaradi ocene, da se le na ta način lahko odpravi nelogičnost in
protislovje v sodbi, zavrnilno sodbo spremenilo v obsodilno. Ni tudi jasno ali sodišče prve stopnje lahko izda novo sodbo

52
še preden je pritožbo vročilo v odgovor nasprotni stranki. Galič zagovarja stališče, da iz zaporedja določb v zakonu izhaja,
da namen zakonodajalca ni bil takšen. Meni še, da bi morala nadomestna sodba biti omejena le na primere, ko se
spreminja obrazložitev oziroma izrek tako, da to nima vpliva na to katera stranka je v pravdi uspela. Naslednja dilema
se odpira v primeru, če bo zoper sodbo vložena pritožba s strani obeh strank, sodišče prve stopnje pa bi z nadomestno
sodbo »popravilo« le očitane kršitve iz pritožbe ene stranke. Pravni teoretiki so mnenja, da bi bilo v takem primeru
smiselno šteti, da se tudi nasprotna stranka ponovno pritoži, če je zaradi spremembe sodbe treba spremeniti pritožbene
navedbe.

Nadomestna sodba je ukrep racionalizacije postopka s katerim naj bi se preprečila razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve
v novo sojenje na prvostopenjsko sodišče. Zakonodajalčev namen je bil, da sodišču prve stopnje omogoči, da samo
odpravi procesne pomanjkljivosti in izda nadomestno sodbo v primerih, ko stranka uveljavlja kršitev iz 14. ali 15. točke
339. člena ZPP, ob tem pa se pričakuje, da bi sodišče druge stopnje zaradi utemeljene pritožbe sodbo razveljavilo.

Sodba s skrajšano obrazložitvijo.

Gospodarski spori majhne vrednosti so:

1) spori, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 4.000 EUR;

2) spori, v katerih vrednost nadomestne izpolnitve (facultas alternativa) ne presega 4.000 EUR;
3) spori, v katerih v tožbi navedena vrednost premične stvari ne presega 4.000 EUR.

V teh sporih se izda posebna sodba, ki se imenuje sodba s skrajšano obrazložitvijo. Takšna sodba v obrazložitvi obsega le:

- navedbo tožbenih zahtevkov, in

- navedbo dejstev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke,

Pravni pouk v sodbi s skrajšano obrazložitvijo obsega:

- pouk o pravici do pritožbe, in

- navedbo pravice do polne obrazložitve – sodišče bo izdelalo daljšo obrazložitev, če stranka napove pritožbo.

Stranka mora pritožbo napovedati v 8 dneh. Zoper sodbo se lahko pritoži le stranka, ki je napovedala pritožbo.

Šteje, da je stranka umaknila napoved pritožbe, če niti po sodnem opominu ni plačala sodne takse za pritožbo (fikcija
umika napovedi pritožbe).

53
Litispendenca pobotnega ugovora.
Visečnost pravde ali litispendenca je procesna predpostavka, ki se nanaša na sporni predmet in pomeni, da se med
pravdo o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istima strankama. Ugovor že nastalega pobota po OZ kot
materialni ugovor ne ustvarja litispendence, saj toženec z njim ne postavi zahtevka, pač pa le zatrjuje pravnorelevantna
dejstva, to je dejstva ugasle pravice.

Povedano potrjuje tudi sodna praksa: »Izvenpravdni pobot ne more povzročiti procesne ovire, kot je litispendenca. O
takšni terjatvi, ki je stranka ne uveljavlja kot svoje obstoječe terjatve, ampak z njo le zanika obstoj terjatve nasprotne
stranke, pa sodišče ne odloča v izreku svoje odločbe, ampak samo ugotavlja, ali so se na dan začetka stečajnega
postopka stekli pogoji zanj, nato pa glede na to odloči o terjatvi tožeče stranke. Zato v takšnem primeru ni mogoče
govoriti, da med strankama teče pravda o istem zahtevku, kar je poleg prvega pogoja, da gre za istovetnost pravdnih
strank, pogoj za litispendenco.«

Za razliko od ugovora ugasle pravice, ugovor pobota v pravdi ustvarja litispendenco s trenutkom, ko se tožnik z njim
seznani. Toženčev namen je namreč enak kot pri samostojni tožbi; doseči želi izpolnitev svoje terjatve. Zato se ista
terjatev ne more uveljavljati v pobot v dveh pravdah ali se uveljavljati enkrat z ugovorom pobota v pravdi in drugič s
samostojno (lahko tudi z nasprotno) tožbo. Poznejšega glede na čas vročitve tožniku je treba zavreči. Dejstvo, da
uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba, nasprotna ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno
uveljavljane nasprotnikovega zahtevka, ter razlogi procesne ekonomije, razbremenitve sodišča in pravne varnosti prav
tako govorijo za litispendenco, torej za to, da se ena in ista nasprotna terjatev ne more med istima strankama ugovarjati
v pobot v dveh pravdah oziroma, da se ista nasprotna terjatev ne more v eni pravdi uveljavljati s tožbo, v drugi pa
ugovarjati v pobot.

Toženec z ugovorom v pobot zahteva ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje, ki naj ga
odredi sodišče v sodbi. Toženec s tem torej uveljavlja svoj nasprotni zahtevek o katerem mora sodišče odločiti. Tudi to
je razlog, ki govori za litispendenco. Dokler je ugovor zaradi pobota pendenten, ni mogoče o isti (pobotni) terjatvi začeti
nove pravde. To pomeni, da stranka, ki je vložila pobotni ugovor, ne more plačila iste terjatve zahtevati s tožbo ali
nasprotno tožbo.

Lahko pride tudi do obrnjenega procesnega položaja. Če poteka o pobotni terjatvi pravda, je ni mogoče ugovarjati v
pobot v drugi pravdi. Ni pa nujno, da je ovira za pobot v pravdi obstoj že pravnomočno ugotovljene terjatve. Toženec
tako lahko proti nelikvidnemu tožniku, ki od njega zahteva izpolnitev neke terjatve, uporabi svojo že pravnomočno
ugotovljeno terjatev in s tem doseže njeno izpolnitev. Zato se v pravdi v pobot dopušča tudi že pravnomočno
ugotovljeno terjatev, kar pa zahteva nekoliko specifičen izrek sodbe. Temu sledi tudi sodna praksa, saj se zavzema za
stališče, da o terjatvi, ki se z ugovorom uveljavlja v pobot, ni dopustno začeti nove pravde, dokler je tak ugovor
pendenten, in obratno, ugovor pobota je treba zavreči, če se v pobot uveljavlja terjatev, o kateri že teče pravda. Seveda
pa je mogoče z ugovorom zaradi pobota uveljavljati terjatev, o kateri je sodišče že pravnomočno odločilo, in sicer v tem
primeru sodišče ugotovi le obstoj terjatve tožeče stranke ter izreče pobotanje.

54
Možnost uporabe dokaza iz drugega sodnega postopka.
Novela ZPP-E je glede uporabe dokazov, pridobljenih v drugem postopku, v slovenski pravni red uvedla ureditev
avstrijskega prava. Prejšnja ureditev ni bila v skladu z načelom ekonomičnosti in tako sedaj novelirani zakon v 219.a
členu ZPP določa izjemi od načela neposrednosti. Člen določa, da lahko sodišče v primeru, ko je dokaz, ki ga je predlagala
stranka, že bil izveden v drugem sodnem postopku, na predlog stranke kot dokazno sredstvo uporabi zapisnik ali pisno izvedensko mnenje
iz drugega sodnega postopka, če stranki temu ne nasprotujeta ali če sta bili obe stranki udeleženi v drugem sodnem postopku in dokaza ni
mogoče več izvesti.

Dokaz, ki je že bil izveden v kazenskem postopku, se lahko pod temi pogoji uporabi v pravdnem postopku, in sicer lahko
sodišče kot dokaz uporabi izvedensko mnenje ali zapisnik o zaslišanju prič. Tak dokaz se uporabi na zahtevo stranke in
še to zgolj pod pogojem, da nasprotna stranka uporabi takega dokaza ne nasprotuje. V primeru, da druga stranka
dokazu nasprotuje, se ga še vedno lahko uporabi, vendar le, če sta obe stranki sodelovali v drugem sodnem postopku
in takega dokaza ni več mogoče izvesti, npr. zaradi smrti priče. Samo, če so izpolnjeni ti pogoji, lahko sodišče pridobi
dokaz iz drugega sodnega postopka in ga izvede z branjem na glavni obravnavi.

Pred novelo ZPP-E je bilo mogoče izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka uporabiti samo v primeru, da sta se
s tem obe stranki strinjali. Soglasje je lahko bilo podano tudi konkludentno, če druga stranka predlogu za uporabo
izvedenskega mnenja iz drugega postopka ni nasprotovala.

Kaj je informativni dokaz in kdaj se lahko šteje za dopustnega?

Informativni dokazi v pravdnem postopku niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi
informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi
trditvenega bremena.

Vrsta sodnih odločb slovenskih sodišč potrjuje, da v našem pravnem redu informativni dokazi nisi dovoljeni. Gre za t.i.
poizvedovalne dokaze, ki ne potrjujejo navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljajo .
Informativnih dokazov sodišče ne le da ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati. Na podlagi tega je zavzelo
stališče, da dokazni predlog, ki ni substanciran, zadostuje za njegovo zavrnitev. Že zgoraj omenjena posledica pavšalnih
navedb pa je tudi nesklepčnost tožbe, kar pomeni, da tožbeni zahtevek po materialnem pravu, glede na v tožbi
zatrjevana dejstva ni utemeljen, zaradi česar sodišče v takem primeru pozove vložnika na dopolnitev vloge. V kolikor
večje zahteve nalaga trditveno breme pravdnima strankama glede dejstev, ki jih morata zatrjevati, toliko bolj prihaja
do izraza različnost njunega dostopa do potrebnih informacij. Bolj je stranka oddaljena, manj možnosti ima, da zadosti
zahtevam po substanciranju dejanskih navedb.

Prepoved uporabe informativnega dokaza je zagotovo utemeljena takrat, ko pravdna stranka pozna ali bi lahko spoznala
dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru svojega trditvenega bremena.

V sodni praksi VS je opredeljena možnost izjemne pridobitve informativnega dokaza, v primerih, ko stranka ne more poznati
dejstev, ki jih sicer more dokazovati. V obravnavanem primeru toženka ni navedla dejstev v zvezi z nastalo škodo in njeno
višino, ki je po presoji sodišča v zaznavnem območju toženke, saj bi toženka lahko dejstva spoznala s pomočjo pred

55
pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, ki bi se kasneje štelo kot del njene trditvene podlage. Sodna praksa torej
narekuje, da morajo pravdne stranke nekatere trditve zatrjevati že pred samo glavno obravnavo ter da tako pridobijo
izvedenca, ki jim pomaga pri zadostitvi dokaznega in trditvenega bremena. To pomeni, da v nekaterih primerih ni dovolj,
da se izvedenec le predlaga, ampak mora njegovo mnenje biti že del tožbe, s čimer lahko stranka uspešno uveljavlja
svoje zahtevke. Takšno stališče zajeto tudi v še eni sodbi Vrhovnega sodišča, kjer je izostala trditvena podlaga o
psihičnem nelagodju zaradi nedopustnih imisij tožniku. Sodna praksa pojem duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne
pravice do zdravega življenjskega okolja, namreč razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer
ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Pri škodi v obliki prestanih duševnih bolečin zaradi okrnitve
osebnostnih pravic gre predvsem za oškodovančeva subjektivna zaznavanja in t. i. preteklo škodo, ni mogoče sprejeti
trditev, da stranke ob vložitvi tožbe niso vedele, kakšno je bilo njihovo psihično neugodje, ki so ga zaradi nedovoljenih
imisij trpeli. Takšnih pomanjkljivih trditev namreč ne more nadomestiti izvedba dokazov, kot na primer postavitev
izvedencev ter zaslišanje tožnikov.

Institut predpravdnega izvedenca in izvedenec, ki ga pred pravdo angažira

stranka sama: dokazna vrednost.
Posebna novost, ki jo je prinesla novela ZPP-E, je samostojni dokazni postopek z izvedencem. Že na začetku je potrebno
omeniti razliko med izvedencem, ki ga postavijo stranke, in med novim institutom, po katerem izvedenca postavi
sodišče, na podlagi pravil, ki veljajo za zavarovanje dokazov. Prednost postavitve je v tem, da je s tem zagotovljena
dokazna vrednost, kar je potrebno ločiti od navadnega izvedenskega mnenja, ki nima narave moči dokazov, zaradi
razlogov, ki so lahko na strani interesov strank, enostranskosti ali pristranskosti. Posebnost samostojnega dokaznega
postopka z izvedencem je v hitrosti rešitve spora, za kar si prizadevajo stranke, da bi sporno razmerje na podlagi
izvedenskega mnenja rešile že pred pravdo in se tako izognile tudi pravdnim stroškom. Tudi sodišče si prizadeva, da bi
bil postopek krajši, torej brez pravde.

Podlaga za samostojni dokazni postopek z izvedencem je urejena v 268.a členu ZPP-E, po katerem lahko sodišče pred
pravdo in na predlog stranke izvedencu naloži izdelavo izvida in mnenja, če lahko take ugotovitve služijo izognitvi
pravnemu sporu. Izvedenec tako mora ugotoviti

- kakšno je stanje osebe oziroma stanje ali vrednost stvari;

- vzrok škode oziroma napake stvari;
- ukrepe za odpravo škode oziroma napak stvari.

Ko sodišče postavi izvedenca, imata obe stranki, zaradi ustavne pravice do izjavljanja možnost, da izvedencu postavljata
vprašanja. Slednje pripada tudi sodišču, ki mora presoditi izvedenski izvid in mnenje. Vendar pa lahko ima postavitev
izvedenca pred pravdo tudi določene pomanjkljivosti. Sodišče postavi izvedenca pred pravdo, kar je v nekaterih
primerih lahko slabost, saj sodnik pred pravdo še ne pozna docela zadeve in tudi stranke, preden se lahko seznanijo z
zadevo, ne morejo postavljati izvedencu ustreznih vprašanj za rešitev spora.

V primeru, če izvedenec ne more sprejeti naloge, ZPP-E v 246. členu določa, da mora sodišču takoj sporočiti za to podane
razloge. Smisel dodanega zadnjega odstavka, da mora izvedenec nemudoma sporočiti sodišču, da naloge ne bo mogel

56
opraviti, je v preprečevanju nepotrebnih zastojev v postopku. Zakon določa, da kdor je določen za izvedenca, se je
dolžan odzvati povabilu in v skladu s svojimi nalogami, podati izvid in mnenje. Na zahtevo izvedenca, pa ga sodišče lahko
oprosti iz razlogov, iz katerih sme priča odreči pričanje ali odgovor na posamezna vprašanja. Prav tako pa lahko sodišče
oprosti izvedenca na njegovo zahtevo ali zahtevo pooblaščenega delavca organa ali organizacije , v kateri izvedenec
dela, tudi iz drugih upravičenih razlogov. V primeru, da izvedenec takoj ne sporoči razlogov, zaradi katerih ne more
sprejeti naloge, mu zakon v 248. členu ZPP-E določa kaznovalno sankcijo.

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče. Potrebno ga je ločiti od primera, kadar stranka od določenega strokovnjaka pridobi
mnenje, kar pomeni, da ji slednji s svojim znanjem pomaga uveljaviti določeno pravico. Tako mnenje nima neposredne
dokazne vrednosti, temveč je le zasebna listina, ki je del strankinih navedb. V skladu s sodno prakso ima lahko pomen
za ugotovitev dejanskega stanja le v primeru, če v to privoli nasprotna stranka

Sodišče izvedencu označi predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva pojasnila glede dane
ekspertize. Sodnik izvedenca angažira šele, ko oceni, da je izvedel dovolj dokazov in z njimi pridobil ustrezno podlago,
potrebno za izdelavo izvedenske ekspertize. Izvedenec se ukvarja samo z vprašanji iz svoje stroke, na tista vprašanja, ki
jih sodišče lahko samo razreši, pa izvedenec ne odgovarja. Komentar opozarja, da v praksi prevladujejo pisna mnenja,
izvedenca pa se zasliši v primeru, ko sodišče tako oceni ali kadar to zahtevajo stranke. Drugi odstavek 252. člena določa,
da sodišče izvedencu sme dajati dodatna pojasnila glede zadeve, sme mu dovoliti pregled spisov, kar še dodatno
potrjuje njegovo vlogo pomočnika sodišča. Drugi odstavek omenjenega člena še določa, da se v povezavi s 7. členom
ZPP na zahtevo izvedenca lahko izvedejo dodatni dokazi na podlagi katerih se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne za
izdelavo izvedenskega mnenja.

Nedopustni dokazi v pravdnem postopku in kavtele kazenskega procesnega

prava.
ZPP v 287. členu določa zgolj možnost zavrnitve izvedbe dokazov, ki niso pomembni za odločbo. To so dokazi, ki ne
služijo ugotavljanju pravno relevantnih dejstev. ZPP ne vsebuje izrecnih določb glede tega kateri dokazi so nedopustni
oz. nedovoljeni. Načeloma tudi v civilnem pravdnem postopku ni dopustno uporabiti dokazov, ki so pridobljeni
nezakonito (npr. Dokazi pridobljeni z nedovoljenim prisluškovanjem telefnoskim pogovorom). Vendar pa sodna praksa
izjemoma dopušča tudi uporabo tako pridobljenih dokazov, pod pogojem da za to obstajajo utemeljene okoliščine.

Na splošno pa ZPP, v tretjem odstavku 3. člena, določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo
prisilnim predpisom in moralnim pravilom.

Ustava RS v drugem odstavku 15. člena določa, da so človekove pravice omejene s človekovimi pravicami drugih, kar
pomeni, da je potrebno v primerih ko pride do kolizije med človekovo pravico do zasebnosti, glasu, integritete itd. in
pravico do izjave, ki vsebuje tudi pravico do dokaza, dobro pretehtati, katera pravica je v danem primeru močnejša.

Potrebno je najti ravnovesje med pravico do dokaza in človekovo pravico, ki je bila prizadeta s protipravno pridobitvijo
ali izvedbo dokaza.

57
To ravnovesje predstavlja stališče, da izvedba dokaza ni dopustna, če je le-ta bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic
in bi njegova izvedba v pravdnem postopku pomenila ponovno kršitev teh pravic.

Ustavno sodišče je z odločbo Up 472/02-12 de facto določilo, da je poseg v osebno sfero upravičen in dovoljen, če gre
za varstvo višjih interesov. Poseg v zasebnost, ki pomeni pridobitev nedovoljenega dokaza, pa mora biti v skladu z
načelom sorazmernosti in mora zadostiti naslednjim merilom:

- Poseg mora biti nujen (cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim, blažjim posegom v ustavno pravico).
- Poseg mora biti primeren za dosego cilja (cilj mora biti ustavno dopusten in s posegom mora biti mogoče doseči
cilj).
- Upoštevati je potrebno sorazmernost (pravica v katero se posega, ne sme biti močnejša od interesa, ki ga s
kršitvijo zasledujemo; poseg ne sme biti hujši, kot je potrebno, da se).
- Cilj posega v pravico do zasebnosti mora biti upravičen in dopusten.

Nedovoljeni dokazi po predlogu novele ZPP-E

Problematike nedovoljenih dokazov v pravdnem postopku se je dotaknil tudi predlog novele ZPP-E. Ta je v prvotne
osnutke novele umestil tudi 219.c člen, ki bi se glasil:

»Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, se ne smejo izvesti, razen če sodišče glede na okoliščine primera presodi, da
njihovo razkritje prevlada nad interesi nasprotne stranke ali tretjih oseb.«

Novela ZPP-E je z umestitvijo predlaganega člena 219.c imela namen razjasnitve pravil pravdnega postopka v primeru,
ko bi se pojavil dvom o dovoljenosti posameznega dokaza. To pomeni, da skuša novela ZPP-E dosledno in v čim večji
meri zasledovati cilj ugotovitve materialne resnice, kar je eden izmed poglavitnih vzrokov za vključitev člena 219.c.
Predlagan člen bi sicer izrecno priznaval kriterij, ki ga je že pred tem razdelala sodna praksa, o čemer več v poglavju
»Obstoječa sodna praksa«. Podobno kot iz sodne prakse, tudi iz samega člena izhaja tehtanje interesov med
nasprotujočimi si strankami pravdnega postopka.

Kratek oris ekskluzije dokazov po Zakonu o kazenskem postopku

Za razliko od pravdnega postopka, kjer je določitev dovoljenih in nedovoljenih dokazov v veliki meri nedorečena, Zakon
o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) strogo določa razmejitev med enimi in drugimi. Razlog za to je v sami naravi
kazenskega prava. V kazenskem postopku kot stranki nastopata posameznik in država. Jasno je, da ne gre za razmerje
med enakovrednima strankama. Ekskluzija je pomemben instrument varstva posameznika pred prekomernimi posegi
države.

Ekskluzija omogoča izločitev nedovoljenih dokazov. Nedovoljeni dokazi so dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo
temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kršitvijo določb ZKP, tisti za katere ZKP tako izrecno določa, ali pa so bili
pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov.

Nedovoljeni dokazi morajo biti v skladu z pravili ekskluzije izločeni iz kazenskega spisa in se nanje sodna odločba ne sme
opirati. Če se sodba opira na nedovoljen dokaz je podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbeno
sodišče mora na tovrstno kršitev kazenskega postopka paziti po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora prvostopenjsko
sodbo razveljaviti.

58
Obstajata dve teoriji o ekskluziji. Radikalna (totalitaristična) in utilitaristična. Pri nas je uveljavljena radikalna teorija,
čeprav se v zadnjem času kažejo določeni odkloni v smeri utilitaristične teorije.

Radikalna teorija priznava izločitev dokazov kot temeljno pravico osumljenca, ki je prav tako kot privilegij zoper
samoobtožbo, bistvenega pomena za pošten kazenski postopek. Radikalna teorija torej zahteva izločitev vseh dokazov,
ki so bili pridobljeni na nezakonit način in izključuje možnost tehtanja med resnostjo kršitve pravice pri pridobitvi dokaza
in resnostjo zadeve.

Utilitaristična teorija pa pojmuje izločitev predvsem instrumentalno, kot sredstvo za preventivni vpliv na delo policije
oz. ko je korist kaznovanja policajev večja od tega, da storilca obsodimo. To ugotovimo s tehtanjem smiselnosti izločitve
nedovoljenega dokaza v primerjavi s tem koliko preventivnega vpliva na policijo bi ta izločitev imela.

Primerjava kazenskega in pravdnega dokaznega postopka

Bistvena razlika v dokaznem postopku pravdnega in kazenskega postopka je posledica lastnosti strank postopka in
odnosa prirejenosti oz. podrejenosti med strankami. Medtem ko v pravdnem postopku nastopata tožnik in toženec kot
enakovredni stranki je v kazenskem postopku obtoženec šibkejša stranka napram državnemu tožilcu, ki zastopa interese
države kot močnejše stranke. Temu je prilagojen tudi dokazni postopek, v kazenskem postopku ob izločitvi dokaza
namreč ne pride do trka dveh enakovrednih interesov oz. pravic, kar pomeni, da izločitev dokaznega sredstva ne posega
v pravico druge osebe. Drugače je v pravdnem postopku, kjer bi izločitev dokaza pomenila neposreden poseg v
upravičenja ene izmed (enakovrednih) strank postopka do predložitve dokaza kot dela pravice do izjave v postopku.
Posledično so po ZPP dopustna vsa dokazna sredstva, razen tista, ki bi nasprotovala pravnemu redu in osnovnim
načelom postopka.

Namen uvedbe pripravljalnega naroka in povezanih institutov.

V pripravljalno fazo postopka se ponovno uvaja pripravljalni narok (two track procedure) in sicer po izbiri sodnika.
Sodnik naj ima diskrecijo in odloči, ali bo po prejemu odgovora na tožbo razpisal poravnalni narok (305.a člen ZPP) ali
pripravljalni narok, na katerem bi v soglasju s strankama naredil načrt (časovni plan) o poteku postopka in izvajanju
dokazov (število pripravljalnih vlog, okviren čas za razpis narokov in druga procesna dejanja). Opisano predstavlja
moderen pristop k vodenju civilnih postopkov.

V Nemčiji ima sodnik že od uveljavitve tako imenovane poenostavitvene novele iz leta 1976 (Vereinfachungsnovelle) v
skladu z drugim odstavkom 272. členom ZPO pred izvedbo glavne obravnave možnost izbire med izvedbo "zgodnjega
prvega naroka" (früher erster Termin, 275. člen ZPO) in izvedbo predhodnega pisnega postopka (276. člen ZPO).
Odločitev o tem, katero izmed ponujenih možnosti bo izbral, je prepuščena njegovi presoji in tudi ni predmet sodne
(instančne) preveritve.

59
Zakon o kolektivnih tožbah – področje uporabe.
2. člen ZKoT določa, da se s kolektivno tožbo lahko uveljavljajo:

- zahtevki potrošnikov iz pogodbenih razmerij s podjetji, kot jih urejajo predpisi s področja varstva potrošnikov;
- zahtevki zaradi kršitev drugih pravic potrošnikov, ki jih zagotavlja zakon, ki ureja varstvo potrošnikov;
- zahtevki zaradi kršitev določb o prepovedi omejevalnih ravnanj iz 6. in 9. člena Zakona o preprečevanju
omejevanja konkurence;
- zahtevki, ki se nanašajo na kršitev pravil trgovanja na organiziranih trgih in na prepovedana ravnanja zlorabe
trga v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov;
- zahtevki delavcev, ki se s samostojno tožbo uveljavljajo v individualnem delovnem sporu, kakor ga opredeljuje
zakon, ki ureja postopek pred delovnimi sodišči;
- zahtevki iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi povzročitve okoljske nesreče, kot jo določa zakon, ki ureja
varstvo okolja.

Na področju prava varstva pred diskriminacijo je dopustna le kolektivna opustitvena tožba. Z ZKoT se ureja tudi
kolektivna poravnava v sporih, v katerih je lahko vložena kolektivna tožba iz 1. odst. 2. člena ZKoT.

Načela pravdnega postopka – ekonomičnost in koncentracija postopka.

Civilni pravdni postopek mora opraviti sodišče brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Hitrost pravnega varstva je
pomembna za stranke, da pridejo do hitrega varstva svojih pravic. Cena pravnega varstva mora biti v sorazmerju z
vrednostjo zaščitnega interesa.

Načelo ekonomičnosti postopka je v nasprotju z načeloma materialne resnice in zakonitosti. Sodišče mora čim hitreje
in s čim manjšimi sodnimi stroški izdati pravno in dejansko pravilno odločbo.

Načelo koncentracije pomeni, naj se dejanske navedbe koncentrirajo na fazo prvega naroka za glavno obravnavo.

286. člen ZPP.

Prekluzija pomeni izgubo pravice, če je upravičenec v roku, ki je za to določen, ne izvaja. Pravila o prekluziji glede
navajanja novih dejstev in dokazov v pravdnem postopku so v slovenski zakonodaji opredeljena v Zakonu o pravdnem
postopku(v nadaljevanju ZPP). 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti
vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o
navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke . Če tega ne stori, lahko kasneje navaja nova dejstva samo, če dokaže, da jih
brez lastne krivde ni mogla ali pa, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanje spora. To velja tudi
za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja.

60
Leta 2008 je bil z novelo ZPP-D zakonu dodan 286.a člen, ki sodišču omogoča, da stranke že v fazi priprave na glavno
obravnavo in nato med njo spodbudi k dopolnitvi ali dodatni obrazložitvi predhodnih vlog, jih pozove, naj predlagajo
dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih
dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna stališča ali predložijo
sodne odločbe glede sodne prakse, na katero se sklicujejo. Bistveno je, da lahko sodišče strankam ob teh zahtevah
postavi tudi zavezujoče roke pod grožnjo prekluzije. Navedbe oz. predloge, za katere je bila stranka pozvana, da jih
poda, bo lahko po preteku roka podala le, če izkaže, da jih prej brez svoje krivde ni mogla podati, ali če zapoznela
navedba ne bi povzročila zavlačevanja postopka. To je pomembno za koncentracijo in pospešenje samega postopka.

Novela ZPP-E je uvedla pravni standard zavlačevanja tudi pri splošnem pravilu prekluzije po 1. odstavku 286. člena ZPP.
Pred tem se je na podlagi ugotovitve sodišča, da dokaz ne bi podaljšal reševanje spora, stranka izognila učinkom
prekluzije le pri izjavljanju v pripravljalnih vlogah po 2. odstavku 286. člena ZPP in po 286. a členu ZPP. Novela ZPP-E je
ukinila tudi poravnalni narok in namesto njega uvedla pripravljalni narok, ki je namenjen temu, da se stranke in sodnik
učinkovito pripravijo na glavno obravnavo. Sodnik lahko v ta namen s strankami odprto razpravlja o pravnih in dejanskih
vidikih spora, s čimer naj bi se ugotovilo, kako bi bilo treba procesno gradivo še dopolniti in katere dokaze bi morale
stranke pred glavno obravnavo še predložiti. Takšen princip vodenja postopka stranke dodatno usmerja pri zbiranju
procesnega gradiva in s tem prispeva k učinkoviti in dobro pripravljeni glavni obravnavi.

Sistem prekluzij obstaja tudi v postopku na drugi stopnji. V skladu z dikcijo 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v
pritožbi navajati nova dejstva in dokaze samo, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do
prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena
ZPP. Do tega bo prišlo v primeru, če sodišče ne bo pravilno izvajalo materialnega procesnega vodstva in bo izdalo sodbo,
ki bo utemeljena na pravni podlagi, ki je stranka ni mogla pričakovati in bo za njo takšna sodba presenečenje. V 1.
odstavku 337. člena ZPP je določeno tudi, da se ugovor pobotanja ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem
prve stopnje, ne moreta uveljaviti v pritožbi.

Cilj prekluzije je v pospešitvi in koncentraciji postopka. Za uspešno zasledovanje tega cilja je nujno potrebna dobra
priprava in sodelovanje vseh subjektov v postopku (stranke in sodišče). Teorija in sodna praksa izpostavljata, da je
potrebno prekluzije razlagati restrektivno, pogoj krivde pa se ne sme razlagati prestrogo.

Prosti preudarek – strah pred samovoljno in arbitrarnim odločanjem.

Prosti preudarek je procesno pravilo, ki determinira polje, v katerem se pri odločanju o pravici ali obveznosti sme gibati
organ. Označuje pravico državnega organa, da v primerih, ko ni mogoče vnaprej predvideti vseh pravno pomembnih
dejanskih okoliščin, presodi, katera odločitev ustreza pravno zavarovanemu interesu glede na značilnost konkretnega
primera. Lahko bi rekli, da je prosti preudarek pravica organa, da odloča ali ukrepa po svoji presoji. Organ s prostim
preudarkom opravlja funkcijo zakonodajalca, saj ugotovi ali celo določi vsebino pravne norme, ki jo zakonodajalec za
konkreten primer ni določil. V tej zvezi je treba poudariti, da se pojem prostega preudarka nikakor ne sme mešati s
pojmom proste presoje dokazov, ki ga uporablja sodnik pri ugotavljanju dejanskega stanja.

61
Določba člena 216. ZPP se nanaša na primere, ko sodišče ugotovi, da je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen, vendar
na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti višine zahtevka (količine nadomestnih stvari oziroma
denarnega zneska), do katere je tožnik upravičen, oziroma bi le-to bilo mogoče samo z nesorazmernimi težavami. Iz
same formulacije določbe je jasno razvidno, da sodišče ne more odločati po prostem preudarku o vprašanjih, ki spadajo
v temelj tožbenega zahtevka. Sodišče v primeru, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine (denarnega zneska
ali do nadomestnih stvari), pa se višina zneska ne da ugotoviti oziroma jo je mogoče ugotoviti samo nesorazmerno
težko (z nesorazmernimi težavami), odloči po prostem preudarku. Za uporabo prostega preudarka morata biti
izpolnjena dva pogoja: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine škode (denarnega zneska ali količine
nadomestnih stvari) pa ni mogoče ugotoviti oziroma bi se lahko ugotovila samo z nesorazmernimi težavami.

Pri tem gre izpostaviti, da so v teoriji mnenja po pravni naravi predmetne določbe deljena. Sporno je, ali pomeni
določitev višine zneska oziroma o količini stvari po členu 216 ZPP ugotovitev nekega dejstva ali pravno presojo, tj. ali
pomeni odločanje po prostem preudarku v okviru 216. člena ZPP pravno ali dejansko vprašanje.

Nasprotujoča si stališča so posledica tega, da se sodišča na to določbo sklicujejo tudi takrat, ko njena uporaba ne pride
v poštev. Tukaj je potrebno poudariti, da se nekatera sodišča pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko
škodo napačno sklicujejo na določbo 216.člena ZPP, in sicer zato, ker gre pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko
škodo za uporabo materialnega prava - za pravni standard, »pravične denarne odškodnine« po določbah Obligacijskega
zakonika (v nadaljevanju: OZ) . Pri tem se odpira vprašanje ali je mogoče na podlagi 216.člena ZPP oceniti višino
nepremoženjske škode (npr. intenzivnost in čas trajanja bolečin). V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da lahko sodišče,
v primeru, ko višine posameznih izdatkov ni mogoče natančno ugotoviti, o nepremoženjski škodi odloči po prostem
preudarku.

Sodna praksa ta člen obravnava kot določbo, ki naj bi olajšala ugotavljanje višine zneska oziroma nadomestnih stvari, ki
jih je tožnik upravičen terjati. Odločbe poudarjajo, da prosta presoja po tem členu ne pomeni pravice arbitriranja, ampak
more sodišče tudi takrat, kadar odloča po prostem preudarku, upoštevati dokaze, ki sicer sami za sebe ne dajo točnega
odgovora o višini zneska oziroma količini nadomestnih stvari, ki pa stvar do določene meje razjasnjujejo. Pri uporabi
tega člena gre za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev. Pri odločanju mora sodnik uporabiti tudi pravila
logičnega mišljenja in življenjske izkušnje ter svojo odločitev utemeljiti. Sodišča se na ta člen sklicujejo v različnih
zadevah, v nekaterih se je uporaba te določbe razširila celo na primere, kadar se tožbeni zahtevek ne glasi na denarni
znesek ali količino nadomestnih stvari, ampak na delež (npr. delež zakonca na skupnem premoženju) in pa na primere
ko gre za porazdelitev odgovornosti za škodo med storilca in oškodovanca ali več storilcev. Največkrat pa pride do
uporabe tega člena v odškodninskih pravdah in pa v primerih, ko gre za odločanje o nepremoženjski škodi.

Na uporabo prostega preudarka se sodišča torej sklicujejo takrat, kadar ni mogoče matematično natančno ugotoviti
višine zneska oziroma količine stvari, do katere je tožnik upravičen. V takšnem primeru je takšno določanje odsev načela
pravičnosti in ekonomičnosti postopka, saj bi sicer moralo sodišče, v primeru, če tožnik ne bi uspel dokazati višine svoje
terjatve, njegov zahtevek zavrniti. Sodišče pa lahko odloči po prostem preudarku tudi takrat, kadar bi bilo sicer mogoče
ugotoviti višino terjatve z dokazovanjem, vendar bi bili stroški, ki bi v zvezi s tem nastali, nesorazmerni z njenim
pomenom. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, more sodišče torej izvesti
in oceniti razpoložljive dokaze in navedene določbe ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem
preudarku, pa ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje

62
zahtevke ali ugovore – prosti preudarek torej ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.
Uporaba 216. člena ZPP, pa nikoli ne pride v poštev, kadar so v specialnem predpisu določeni kriteriji, po katerih mora
sodišče odmeriti odškodnino.

Dileme v zvezi z uporabo prostega preudarka na podlagi 216. člena ZPP so tako v teoriji kot sodni praksi v glavnem
razčiščene –da pomeni njegova uporaba sklepanje o dejstvih, da lahko sodišče odloča po prostem preudarku samo o
višini, ne pa o pravici do odškodnine, da prosti preudarek ne pomeni arbitriranja, da ga je mogoče uporabiti tudi pri
ugotavljanju obsega nepremoženjske škode – intenzivnosti bolečin in strahu ter njihova trajanja. Kljub temu da gre pri
sklepanju na podlagi 216. člena za dejanske ugotovitve, je prosti preudarek pravni standard procesnega prava, katerega
normativna konkretizacija je pravno vprašanje. Čeprav je procesnopravne narave, to na stvari ( da je ocena pogojev za
njegovo uporabo in način uporabe pravno vprašanje) ne spremeni ničesar. Če sodišče napačno oceni, da so izpolnjeni
pogoji za uporabo 216. člena, je to pravna napaka. Enake vrste napake zagreši sodišče, če si prosti preudarek napačno
razlaga – kot diskrecijsko pooblastilo. V obeh primerih gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je pravno
in ne dejansko vprašanje – in zato lahko tudi predmet revizije

Vročanje in novosti po ZPP-E.

Vročanje je procesno dejanje sodišča, katerega namen je, da se stranka seznanja s postopkom, procesnimi dejanji
nasprotne stranke in sodišča, ter obenem, da se stranki zagotavlja pravica do izjave. V skladu s prvim odstavkom 132.
člena ZPP se pisanja vročajo po pošti, varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način določen z
zakonom. Uresničuje se oficialni način vročanja, ki je kot splošen uveljavljen v slovenskem pravnem redu. Oficialni način
vročanja je dopolnjen s pravili nanašajoč se na pomožne vročevalce. Način, ki je najbolj uveljavljen pri nas, je vročanje
pisanj po pošti.

Novosti po ZPP-E
Novela ZPP-D je v ureditev vročanja sodnih pisanj uvedla novost, po kateri je bila pod določenimi pogoji mogoča vročitev
na naslovu, kjer je bil tisti, ki naj bi se mu pisanje vročilo, uradno prijavljen, čeprav tam dejansko ni živel.

Tako je v 143. členu ZPP določeno, da se ob ugotovitvi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na
naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več
kot tri mesece, pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen
poskus vročitve, oziroma da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece (drugi odstavek 143. člena
ZPP).

V skladu s tretjim odstavkom 143. člena ZPP sodišče pridobi podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen
poskus vročitve, enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča (to je naslov
za vročanje).

Četrti in peti odstavek sta nadalje določala, da se v primeru, ko je bil naslov za vročanje enak, vročitev opravil tako, da
se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi, ki je vključuje pouk o posledicah vročitve in o tem, da je pisanje
možno dvigniti na sodišču. Vročitev se je štela za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za

63
vročanje. Če pa je bil naslov za vročanje drugačen, se je ponovna vročitev pisanja opravila na naslovu za vročanje v
skladu s 140., 141. in 142. členom ZPP, pri čemer je pisanje vsebovalo pouk o posledicah vročitve na ta naslov.

Če vročitev ni bila možna, ker tisti, ki naj bi se mu pisanje vročilo, dejansko ni prebival na naslovu, na katerem naj bi se
opravila vročitev, oziroma je bil naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se je pisanje
vrnilo sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, oziroma
da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece. V šestem odstavku je bilo določeno še, da vročitev
na način iz četrtega in petega odstavka 143. člena ZPP ni veljavna, če je nasprotna stranka v postopku vedela za dejanski
naslov naslovnika ali naslov, naa katerega bi po dogovoru med njo in naslovnikom bilo treba opraviti vročitev, ali če je
vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču.

Po opisani ureditvi je šlo v breme tožeče stranke, če tožena stranka ni prijavila oziroma odjavila prebivališča (naslova za
vročanje). Do civilnopravnih posledic (zamudna sodba) je torej lahko prišlo zaradi opustitve dolžnosti na
upravnopravnem področju.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-279/08 opisano ureditev razveljavilo. Ugotovilo je, da je zakonodajalec sicer zasledoval
legitimen cilj in da je tudi uporabil nujno in primerno sredstvo, vendar pa omejitev ustavne pravice naslovnika do
izjavljanja ni bila sorazmerna s pravico do učinkovitega sodnega varstva druge stranke.

Ustavno sodišče je z namenom, da bi bila v času do sprejema drugačne zakonske ureditve v primerih vročanja po 143.
členu ZPP zagotovljena pravica do izjave, določilo način vročanja. To je način, ki je za tovrstne primere veljal pred
uveljavitvijo ZPP ̶ D. To pomeni postopanje sodišč, kakršno se je v praksi uveljavilo glede na stališče Vrhovnega sodišča v
sklepu št. II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002: sodišče mora zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega stalnega
prebivališča (8. člen Zakona o prijavi prebivališča). Če je v tem postopku ugotovljeno dejansko prebivališče tožene
stranke, ji sodišče lahko sodno pisanje vroči na ta naslov. Če tožene stranke ni mogoče najti in bo zato izbrisana iz
registra prebivalstva, ji bo sodišče na predlog tožeče stranke lahko postavilo začasnega zastopnika. Ustavno sodišče pa
je ob tem zapisalo, da tako določen način izvršitve ne pomeni, da gre za edino ustavno skladno ureditev, in
zakonodajalca ne omejuje pri tem, da vročanje za primere, na katere se nanaša odločba 143. člena ZPP, uredi na
drugačen ustavno skladen način.

Vročanje pravni osebi.

Državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam, podjetnikom posameznikom,
odvetnikom in notarjem se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v
pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu.

Na ta način se vročanja pisanja tudi, kadar so v tem odstavku navedene stranke določile za svojega pooblaščenca osebo,
ki je njihov delavec.

Državnim organom, pravnim in fizičnim osebam iz prvega odstavka 133. člena ZPP in drugim osebam, ki opravljajo
dejavnost in se vpisujejo v register, se vroča na naslovu, ki je vpisan v register.

64
Vročanje v poštni predal.
Novela ZPP-E v dodanem 139.b členu izrecno določa, da če se naslovnik s pošto pisno dogovori, da se mu vroča
neposredno v poštni predal kar avtomatično brez predhodnega poskusa vročitve na naslovnikovem naslovu, tudi če je
na pisanju naslov sedeža ali prebivališča. Osebno vročanje v predal pa se opravi tako, da vročevalec najprej v predalu
pusti obvestilo, da lahko naslovnik v 15 dneh pisanje dvigne na pošti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v
poštnem predalu naslovnika. Če je poštni predal poln, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika opozoriti.

Vročitev pisanja, ki ni pisanje iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP, se opravi tako, da vročevalec pisanje pusti
v poštnem predalu (4. odst. 139.b člena ZPP). Tudi neosebna vročena pisanja se štejejo za vročena takoj, na kar je treba
naslovnika na pisanju posebej opozoriti. Na vročilnici in pisanju navede vročevalec dan, ko je pisanje pustil naslovniku,
ter se podpiše. Če je poštni predal poln, se pisanje vrne sodišču, v poštnem predalu pa pusti obvestilo, v katerem je
navedeno, kje je pisanje. Določitev vročanja v poštni predal lahko povzroči zamude pri vročitvah.

Višje sodišče v Ljubljani je poudarilo, da sodna praksa glede vročanja v poštni predal odvetniku ni enotna. Zavzelo je
stališče, da je potrebno vprašanje pravilnosti vročitve v poštni predal presojati strogo, ker je od načina vročanja v
konkretnem primeru odvisna pravica tožnika do sodnega varstva. Zakonodajalec je z novim 139.b členom sledil sodni
praksi Vrhovnega sodišča, ki je izrazilo stališče, da je vročanje v poštni predal dovoljeno, čeprav ZPP vročanja v poštni
predal ne ureja.

Katera pisanja se vročajo osebno?

V skladu z 142. členom ZPP se osebno vročajo:

- tožba;
- sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba;
- izredno pravno sredstvo;
- nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena;
- vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan.

Druga pisanja se vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebno zaradi listin, ki so
priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost.

Za osebno vročitev šteje tudi vročitev pisanja v elektronski obliki. Informacijski sistem sodstva neposredno pošlje pisanje (ki
se vročajo osebno) naslovniku na naslov za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, ali v njegov
varni elektronski predal. Naslovnik mora pisanje prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev za opravljeno s potekom tega
roka (gre za fikcijo vročitve), seznanitev pa naslovniku mogoča vsaj 3 mesece po poteku 15 dnevnega roka. Pred novelo
ZPP-E je bila samo splošna dikcija (z vročitvijo pisanja in tudi ni bil mogoč 3 mesečni rok seznanitve po poteku 15
dnevnega roka, pred novelo ZPP-E se je po preteku 15 dnevnega roka naslovniku in sodišču poslalo elektronsko
sporočilo, da je pisanje izbrisano iz informacijskega sistema in ga naslovnik lahko prevzame pri sodišču, ki je odredilo
vročitev). Z novelo ZPP-E je bil dodan novi 141.b člen ZPP:

65
»Ob upoštevanju prvega do tretjega odstavka ter osmega odstavka 141.a člena tega zakona se pisanje, ki ni pisanje iz
prvega ali drugega odstavka 142. člena tega zakona, lahko vroči po varni elektronski poti tako, da se pusti na naslovu
za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, ali v varnem elektronskem predalu. Šteje se, da je bila
vročitev opravljena na dan, ko je bilo elektronsko pisanje puščeno na naslovu za vročanje, ki je registriran v
informacijskem sistemu sodstva, ali v varnem elektronskem predalu, na kar je treba naslovnika v pisanju posebej
opozoriti.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se pošiljatelja obvesti tako, da se elektronska vročilnica vrne
pošiljatelju po varni elektronski poti.

Po določbah tega člena se opravi neposredno vročanje po 139.a členu tega zakona po varni elektronski poti.«

Vročilnica.
Vročilnica je dokaz o opravljeni vročitvi. Poštna vročilnica je povratnica. Na podlagi vročilnice (povratnice) sodišče
ugotavlja, ali so bile stranke na narok pravilno vabljene. Ob vročitvi se vročilnica lastnoročno podpise in z besedo zapiše
datum. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu, na kar je treba
naslovnika na pisanju posebej opozoriti. Na vročilnici in pisanju navede vročevalec dan, ko je pisanje pustil naslovniku,
ter se podpiše.

Potrdilo o vročitvi podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema, če pa
je naslovnik subjekt iz 133. člena ZPP (državni organi, organi lokalne samoupravne skupnosti, pravna oseba, podjetnik
posameznik, odvetnik, notar), lahko prevzemnik datum prejema odtisne s štampiljko ali datirko in potrdi s štampiljko
naslovnika.

Če prejemnik ne zna pisati ali če se ne more podpisati, zapiše vročevalec njegovo ime in priimek in z besedo dan
prejema, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan vročitve; šteje se,
da je s tem vročitev opravljena.

Če se vročitev opravi po 3. odst. 142. člena ZPP, se na vročilnici navede dan, ko je bilo obvestilo puščeno naslovniku, in
dan, ko je bilo pisanje izročeno sodišču oziroma pošti.

Če je bilo pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, navede vročevalec na vročilnici
njuno medsebojno razmerje.

Če je v vročilnici netočno zapisan dan vročitve, se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje
izročeno.

66
Izostanek z naroka po novem.
Z novelo ZPP-E je bila v celoti spremenjena določba 282. člena ZPP.

Novi člen v prvem odstavku določa, da izgubi stranka pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred
sodiščem prve stopnje, če ne pride na pripravljalni narok. Če bo na koncu stranka v pravdi uspela, ji ne bo potrebno
povrniti stroškov nasprotne stranke, le do povrnitve svojih stroškov ne bo upravičena. Gre za resno stroškovno sankcijo,
katere namen je spodbuda za udeležbo na pripravljalnem naroku. Stranka, ki na pripravljalni narok ne pristopi, pa ima
še vedno pravico zahtevati stroške tožbe oziroma odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog, vloženih pravočasno pred
pripravljalnim narokom, ter stroške, ki nastanejo v pritožbenem postopku.

V naslednjem odstavku določa, da sodišče izda sodbo na podlagi stanja spisa, če na kakšen poznejši narok ne pride
nobena stranka ali, če na narok pride le ena stranka, ki predlaga odločitev glede na stanje spisa.

Do navedenih posledic lahko pride le, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma
ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok (tretji odstavek), prav tako pa
mora sodišče stranko v vabilu na narok opozoriti na posledice izostanka iz naroka (četrti odstavek). Upravičen razlog je
vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavljajo oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo
opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko prepiše slučaju, ki se je zgodil stranki. V
primeru, če stranka na narok ni pristopila iz upravičenega razloga, lahko sodišče preloži narok (prvi odstavek 115. člena
ZPP).

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da sta pogoja za preložitev naroka opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki
mora biti podprt z dokazi, kar mora izkazati stranka, ki ni pristopila na narok. V primeru, če stranka iz upravičenih
razlogov ni pristopila na narok, sodišče torej odloči o preložitvi naroka, stranke pa tako ne zadenejo posledice izostanka.

ZPP v 116. členu nadalje ureja situacijo, če stranka zamudi narok in zaradi tega izgubi določeno pravico. Če sodišče
spozna, da je stranka zamudila narok iz upravičenega razloga, ji na strankin predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje.
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda, kar pomeni, da je potrebno
dokazati dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude. Če stranka opravičenosti ne dokaže, ne more uspeti s predlogom
za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem je pomembno, da sodišče pri presoji predloga za vrnitev v prejšnje stanje upošteva,
ali je stranka zaradi zamude na narok izgubila pravico opraviti neko dejanje oziroma določeno pravico, kar pomeni, da
za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje ne zadostuje le dejstvo, da je stranka zamudila iz upravičenega razloga, temveč
mora biti podana vzročna zveza med zamudo in izgubo neke pravice.

Ko primerjamo ureditev sankcij za neaktivnost strank v ZPP-D in ureditev v ZPP-E, vidimo, da je novela ZPP-E prinesla
številne spremembe – določa stroškovne sankcije za izostanek iz pripravljalnega naroka, ukinja sodbo na podlagi
odpovedi, če na narok zamudi tožeča stranka, in zamudno sodbo, v primeru zamude tožene stranke, nadalje tudi več
ne določa domneve umika tožbe. ZPP-E še vedno določa kot posledico neaktivnosti sodbo na podlagi stanja spisa,
vendar pod drugačnimi pogoji, kot jih je določala prejšnja novela. Novela ZPP-E je ukinila poravnalni narok in uvedla
pripravljalni narok tako, da v svojem 282. členu določa posledice za primer neaktivnosti stranke na pripravljalnem
naroku in ne na poravnalnem naroku, kot jih je določala novela ZPP-D. Vidimo lahko, da novela ZPP-E prinaša z Ustavo
RS skladno ureditev, še naprej pa zakonodajalec stremi k zagotovitvi večje aktivnost strank v postopku.

67
Razlogi za prekinitev postopka in učinki prekinitve.
Postopek se prekine:

- če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca;

- če zakoniti zastopnik stranke umre ali preneha njegova pravica za zastopanje, pa stranka nima pooblaščenca v
pravdi;
- če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje;
- če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, razen v primeru osebnega stečaja, če je predmet
spora zahtevek, ki ne more vplivati na obseg stečajne mase;
- če zaradi vojne ali iz drugih vzrokov sodišče preneha delati;
- če drug zakon tako določa.

Sklep o prekinitvi postopka izda sodišče prve stopnje.

Prekinitev postopka ima za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja.

Dokler traja prekinitev postopka, ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj. Če pa je prekinitev nastala po
koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo.

Pravdna dejanja, ki jih opravi ena stranka medtem ko traja prekinitev postopka, nimajo nasproti drugi stranki nobenega
pravnega učinka. Njihov učinek se začne šele, ko se postopek nadaljuje.

Sodna praksa (EU) kot vir prava.

Sodna praksa v Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava.

Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Absolutno
zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca (oziroma ustavodajalca), bodisi slovenskega bodisi evropskega. Ustava in
zakonodaja, ratificirani mednarodni sporazumi, evropska zakonodaja, zato predstavljajo t.i. primaren vir prava. To so
tisti viri, ki zarisujejo okvir prava na abstraktni ravni. Namen sodišč je polnjenje vsebine v okvir prava z njegovo
konkretizacijo in razlago.

V slovenskem kontinentalnem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega
primera. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate
vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje.

Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Posamezen
sodnik mora namreč v specifičnih in konkretnih primerih "ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število
primerov iste vrste," njihovo dejansko stanje pa je v praksi tudi sicer le redko ponovljivo. Prav tako ne more biti
absolutna obravnava pravnih vprašanj v odločbah, saj najpogosteje izhaja iz analize omejenega niza argumentov, kot
so jih predstavile stranke v (z različnimi okoliščinami omejenem) konkretnem postopku.

68
Tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, so lahko povsem uporabni v podobnih
primerih. Namen baz sodne prakse (in sodne prakse same kot take) je v seznanitvi s primeri, ki pravno analitično
razrešujejo postopkovna ali vsebinska vprašanja, in njihovi uporabi ali nadgradnji argumentacije. Zato lahko rečemo, da
primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo
uporabljene argumentacije.

Z delitvijo vej oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, se pristojnost za poenoteno uporabo prava nahaja na strani
samega sodstva. Sodnik pri svojem delu ni zakonodajalčev subsumpcijski avtomat. Sodni proces od sodnikov zahteva
temeljito preučitev dejanskega stanja ob upoštevanju navedb obeh strani, ugotovitev katero pravo morajo uporabiti v
tem primeru (iura novit curia!), predvsem pa vrednostno tehtanje v primerih nedoločnosti ali nejasnosti primarnih
norm.

Sodni postopek tako omogoča objektivnejše ugotavljanje dejanskega stanja in upoštevanja dokaznih standardov, kot
pa ga lahko zagotavljajo druge metode odločanja, sistem pravnih sredstev pa zagotavlja visoko stopnjo kakovosti
odločitev.

Poznavanje ustreznih pravnih virov, predvsem pa sodne prakse lahko proces ugotavljanja prava močno olajša.

Nova ureditev revizije.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Pred novelo ZPP-E smo poznali
tudi dovoljeno revizijo, kjer se je revizija presojala po merilu vrednosti spornega predmeta. Po noveli ZPP-E pa obstaja
samo še dopuščena revizija, ki jo na predlog stranke dopusti sodišče, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče
pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali
za razvoj prava preko sodne prakse. Pravna teorija in sodna praksa, kot namen revizije opredeljujeta zagotovitev
pravilne in zakonite sodne odločbe v konkretnem sporu, kar varuje interese strank in zagotovitev enotne uporabe
zakonov oziroma enotne sodne prakse, to pa varuje predvsem javni interes.

Novela ZPP-E je v zakon vnesla veliko novosti, med najpomembnejše uvrščamo ureditev revizije kot izrednega pravnega
sredstva. Glede revizije novela prinaša številne spremembe, najpomembnejše pa so: dopuščena revizija kot edina
oblika revizije v pravdnem postopku; odločanje revizijskega sodišča na javni seji in ločeno mnenje vrhovnega sodnika
pri odločanju o reviziji.

Novela pri odločanju o dovoljenosti revizije opušča merilo vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Vrhovno
sodišče vsebinsko odloča le o tisti reviziji, ki jo je predhodno dopustilo. Z ukinitvijo dovoljene revizije se je zmanjšal
obseg 367. člena, ker je odpadla potreba po razlikovanju dopuščene in dovoljene revizije. Različni pravni sistemi poznajo
različna merila za dovoljeno oziroma dopuščeno revizijo. Za sistem dopustnosti revizije glede na vrednost spornega
predmeta, ki najbolj varuje interese strank, se zavzemajo teoretiki civilnega procesa, ki dajejo prednost predvsem
namenu revizije, da se zagotovi pravilno in zakonito sodno odločbo. Sisteme, kot sta na primer posebej dovoljena
revizija in revizija ob različni sodni praksi pa zagovarjajo teoretiki, ki se zavzemajo za sistem, v katerem revizijsko sodišče
skrbi predvsem za enotno uporabo zakonov in enotno pravno govorico.

69
Slovenski ZPP je bil do novele ZPP-E mešani sistem dovoljene revizije glede na vrednost spornega predmeta in sistem
dopuščene revizije, ki jo je revizijsko sodišče dopustilo v določenih primerih, v katerih je stranka izpolnila pogoje za
dostop do vrhovnega sodišča. Z uveljavitvijo novele ostaja le še dopuščena revizija in gre torej za sistem dopuščene
revizije, ki služi javnemu interesu poenotenja sodne prakse in razvoju prava. Javni interes je v noveli postavljen pred
zasebnim, Vrhovno sodišče zato ne bo dopustilo revizije, če bo šlo zgolj za napačno odločitev, ki pa ne bo dosegla
standarda pomembnosti za enotnost sodne prakse.

Ukinitev dovoljene revizije in s tem odvisnosti revizije od vrednosti spornega predmeta prinaša določene prednosti:
Vrhovno sodišče se bo (vsaj na tistih področjih, kjer revizijo ureja ZPP) lahko v celoti posvetilo svoji ustavni vlogi
precedenčnega sodišča; sodišču se ne bo treba več ukvarjati z opredeljevanjem vrednosti izpodbijanega dela
pravnomočne sodbe, kar je bilo izredno časovno potratno; ukinitev merila vrednosti bo omogočilo Vrhovnemu sodišču,
da bo lahko dopustilo revizijo tudi v zadevah, ki odpirajo pomembna in za razvoj prava bistvena pravna vprašanja, a jih
do zdaj zaradi vrednostne omejitve ni moglo obravnavati. Predvsem zaradi ratione valoris je bila na civilnem oddelku
Vrhovnega sodišča RS v letu 2014 zavržena več kot tretjina vseh vloženih predlogov za dopustitev revizije.

Nekateri pravni teoretiki so izrazili zadovoljstvo z izključitvijo dovoljene revizije, saj je po njihovem mnenju mogoče
zagotoviti enotno sodno prakso takrat, kadar je število judikatov vrhovnega sodišča omejeno, tedaj je mogoče
pričakovati, da bodo ti judikati dobro obrazloženi in premišljeni ter rezultat poglobljene raziskave in študije Vrhovnega
sodišča. To pa je še vedno oddaljen cilj, potrebne so namreč korenite organizacijske spremembe Vrhovnega sodišča.
Problematično je predvsem napačno delo sodnikov, ki premalo pozornosti posvečajo iskanju najboljših odločitev s
konsistentnimi razlogi, ki bi ustvarjali koherentno sodno prakso.

Vrhovno sodišče je v zagotavljanju enotne sodne prakse zelo nedosledno, izognilo se je tudi večjemu številu občih sej,
slednje pa so v skladu z Zakonom o sodiščih pomemben instituti za sprejemanje načelnih pravnih mnenj. Glede
usklajevanja sodne prakse Vrhovnega sodišča je Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ugotovil, da
na stanovanjskem področju sodišče ni opravilo svoje naloge. Dober zgled učinkovitega dela je Ustavno sodišče, ki rešuje
primerljive pravne probleme na organiziran ter strokoven način. Pri reviziji sicer ne gre za ustavno varovan pravni
institut, ampak s svojo uporabo zagotavlja razvoj prava in služi javnemu interesu. Poleg tega pa je tudi v interesu
vlagatelja, saj mu omogoča, da doseže zase ugodno odločitev v sporu. Kljub temu, da ni ustavno varovan institut, pa je
potrebno spoštovati načelo poštenega postopka. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče
pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za
razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Bolj pomembna kot število odločitev, ki jih sprejme
Vrhovno sodišče na podlagi vloženih revizij, je njihova kakovost in način, na katerega vplivajo na razvoj prava in
poenotenje sodne prakse rednih sodišč. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati
odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava
preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

Dopustitev revizije je z ukinitvijo dovoljene revizije v veliki meri pogojena z ustrezno zastavljenim predlogom
potencialnega vlagatelja revizije, ki mora biti v skladu s prvim odstavkom 367.a člena in ki v noveli ostaja nespremenjen.
Ni ustrezen na primer predlog, ki navaja zgolj trditev o storjenih napakah pri sojenju, kar se pogosto dogaja v praksi.
Problematični so tudi predlogi, kjer revizijsko sodišče ob branju revidentove revizije ugotavlja, da iz nje ni mogoče
izluščiti, kateri revizijski očitek je tako utemeljen, da bi ga lahko vzelo v obravnavo. Nespremenjen v noveli ostaja tudi

70
367.c člen, ki določa, da za zavrnitev revizije zadošča neobrazložen sklep oziroma sklep, obrazložen s stavkom, da niso
izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena. Na poenotenje sodne prakse bi vsekakor pozitivno vplivalo, če bi
v primeru nedopustive revizije sodišče razloge za to tudi obrazložilo. Pa vendar je Ustavno sodišče v svojih odločbah
zapisalo, da neobrazložitev odločbe o nedopustnosti revizije ni kršitev pravice do obrazložitve, kot vsebine pravice do
poštenega sojenja, ker revizija kot izredno pravno sredstvo v ustavi ni zagotovljena. Poleg tega nekateri predlogi za
dopustitev revizije vsebujejo tudi po deset vprašanj in bi bila obrazložitev sklepa v takih primerih precej obsežna. Novela
razbremenjuje Vrhovno sodišče, saj si slednje samo izbira zadeve o katerih bo odločalo poleg tega pa mu tudi ni
potrebno obrazložiti nedopustitve revizije, zato lahko v prihodnosti pričakujemo tudi manj sodnih zaostankov.

Novost prinašata tudi peti in šesti odstavek 367.b člena, ki določata, da mora predlagatelj revizije priložiti predlogu tiste
odločbe Vrhovnega ali drugostopenjskega sodišča (na katere se sklicuje v zvezi z zatrjevanim odstopom od sodne
prakse), ki niso javno objavljene, sicer zadošča že navedba njihovih opravilnih številk. Takšna ureditev ni najprimernejša,
saj od predlagatelja zahteva predložitev kopij sodnih odločb Vrhovnega sodišča, kar je nesmiselno, vendar naša sodišča
izkazujejo izjemno “disciplinsko” naravnanost, ki zahteva od strank, včasih celo nesmiselna procesna dejanja. Zavrženje
predloga na tej podlagi je pretirano strogo in nepotrebno dejanje. Predlog, ki mu ni priložena pravnomočna sodba
drugostopenjskega sodišča (tretji odstavek 367.b člena ZPP) ali kopija sodnih odločb sodišča druge stopnje, na katere se
sklicuje predlagatelj in niso objavljene (peti odstavek 367.b člena ZPP), po noveli ni avtomatsko zavržen, ampak mora
sodišče najprej predlagatelja pozvati, naj v skladu s šestim odstavkom 108. člena priloži manjkajočo obvezno prilogo.

V noveli so bolj metodološko in preprosteje urejeni revizijski razlogi povezani s procesnimi kršitvami. Novela je v 97.
členu ZPP-E spremenila prvi odstavek 370. člena, ki zdaj določa, da so revizijsko izpodbojne vse bistvene kršitve
pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je revident predhodno uveljavljal v pritožbenem postopku, ter
bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ta sprememba je povečala nabor procesnih
kršitev, glede katerih je možen revizijski preizkus. Takšna sprememba ima smisel le v novem sistemu dopuščene revizije,
v katerem Vrhovno sodišče dopusti revizijo le glede pomembnih pravnih vprašanj. Vnaprejšnje oženje revizijskih
razlogov bi namreč zmanjševalo možnost, da Vrhovno sodišče odgovori na vsa pomembna pravna vprašanja in se v celoti
izoblikuje kot precedenčno sodišče. Nesistematična je ureditev revizijskih razlogov ločeno od razlogov za dopustitev
revizije (367.a člen), saj mora biti »pomembno pravno vprašanje« iz prvega odstavka 367.a člena, vedno povezano s
kršitvami, ki so navedene kot revizijski razlogi v 370. členu. V noveli je 371. člen ZPP, ki ureja revizijski preizkus,
prilagojen zgolj dopuščeni reviziji, ta pa je urejena enako kot v predhodni noveli ZPP-D.

Sprememba 374. člena ZPP je redakcijske narave, saj predlog ukinja dovoljena revizijo in ohranja le še dopuščeno
revizijo. Pojavljati se je začelo vprašanje, ali je pravilno stališče, da lahko sodnik sodišča prve stopnje zavrže vsako
revizijo, ki jo oceni za nedovoljeno (stari 374. člen). Problematično bi bilo, da bi Vrhovno sodišče s sklepom dopustilo
revizijo, sodnik sodišča prve stopnje pa bi potem ocenil, da je revizija vložena proti sodbi, zoper katero je po zakonu ni
mogoče vložiti in jo zato zavrgel. Zakon zato daje neuspešnemu revidentu v primerih, ko prvostopenjsko sodišče zavrže
revizijo, sklep pa potrdi pritožbeno sodišče, na razpolago (novo) revizijo proti drugostopenjskemu sklepu (tretji odstavek
384. člena).

Z ukinitvijo dovoljene revizije so postali bolj očitni atributi dopuščene revizije, zato se je pojavila potreba po spremembi
375. člena, ki je popolnoma tehnične narave. V tem členu je določeno, da sodnik prve stopnje pošlje izvod revizije skupaj
s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije nasprotni stranki.

71
Po spremenjenem 376. členu lahko revizijsko sodišče odloči o reviziji ne le na nejavni seji, ampak tudi na javni obravnavi.
Javno obravnavo razpiše revizijsko sodišče na lastno pobudo, če pričakuje, da je odločitev pomembna za zagotovitev
pravne varnosti ali razvoja pravne prakse in oceni, da za izvedbo javne obravnave obstaja interes javnosti. Na ta način
lahko pridobijo odločitve Vrhovnega sodišča tudi večjo avtoriteto. Javna obravnava ni namenjena javnemu odločanju
Vrhovnega sodišča, temveč soočanju argumentov. Odločitev o reviziji sledi s sprejemom odločbe na nejavni seji. Ustno
se razglasi odločitev, če sodišče oceni, da obstaja interes javnosti. Pri sprejemanju tega člena se je zakonodajalec
zgledoval po 29. členu Zakona o ustavnem sodišču. Vrhovno sodišče je po Ustavi najvišje sodišče in ima na področju
zakonskega prava enako vlogo, kot ga ima Ustavno sodišče na področju ustavnega prava. Nov člen bo pripomogel tudi
k večji transparentnosti odločanja Vrhovnega sodišča, saj bo lahko na javni obravnavi uveljavilo najpomembnejša
stališča za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko pravne prakse.

V noveli je bil uveden tudi novi 381.a člen, ki je bil vanjo vnesen s 104. členom novele in ureja ločena mnenja vrhovnih
sodnikov, kadar ne soglašajo z izrekom revizijske odločbe ali njeno obrazložitvijo. Odraz neodvisnosti posameznega
sodnika, ki odloča o reviziji in hkrati ne soglaša z večinskim stališčem glede odločitve o reviziji (odklonilno ločeno mnenje)
ali samo z (večinskimi) razlogi v zvezi s sprejeto odločitvijo, ki ji sodnik sicer ne nasprotuje (pritrdilno ločeno mnenje),
so ločena mnenja. Pomembna možnost sodnika Vrhovnega sodišča je, da najprej napove in potem še napiše svoje
ločeno mnenje. Uvedba ločenih mnenj vnaša v naš pravni sistem institut, ki povečuje transparentnost sodnega
odločanja, hkrati pa utrjuje položaj in odgovornost sodnika. Ločena mnenja prispevajo tudi k uveljavitvi precedenčne
narave odločanja Vrhovnega sodišča, saj omogočajo večstransko osvetlitev razreševanja pomembnih pravnih vprašanj
in posledično tudi boljšo kakovost revizijskih odločb. Pomembna so tudi za razvoj prava, še posebej v primerih, ko večina
sodnikov ne bi upoštevala določenega vidika nekega primera. Čeprav so različna stališča v senatu pogosta, se do samega
glasovanja že oblikuje odločitev, tako, formalno do preglasovanja kljub različnosti stališč praviloma ne pride. Sodnik, ki
bo hotel pisati ločeno mnenje, bo moral tudi glasovati glede na vsebino tega ločenega mnenja. V svetovnem merilu v
rednem sodstvu taka ločena mnenja niso pogosta. Glavni namen ločenih mnenj je prepričevanje večine in kot zadnji
poskus doseči spremembo izglasovane odločitve. Pogosto se dogaja, da najboljša (ali vsaj najprepričljivejša) ločena
mnenja nikoli ne ugledajo luči sveta. Ločena mnenja nam lahko ponudijo tudi uvid v katero smer se bo morda v
prihodnosti razvijala sodna praksa. Nove določbe 381.a člena vsebujejo prav tako pravila o vsebini tega mnenja (ki
izraža posebno stališče posameznega sodnika in ne nujno nasprotovanje odločitvi in razlogov za odklonilno stališče) o
možnosti, da sodnik vnaprej napove ločeno mnenje v roku 7 dni od dneva, ko je prejel besedilo odločbe o reviziji za
izdelavo ločenega mnenja, in o priložitvi ločenega mnenja odločbi o reviziji. Senat, ki odloča o zadevi, lahko 7 dnevni
rok podaljša ali skrajša glede na čas, ki je potreben za kakovostno izdelavo ločenega mnenja in druge okoliščine primera.
Zakon prepušča podrobnejšo ureditev pravil o ločenih mnenjih poslovniku Vrhovnega sodišča, ki mora biti sprejet z
dvotretjinsko večino vseh vrhovnih sodnikov, delujočih na Vrhovnem sodišču.

Razlogi, ki so narekovali reformo revizije.

Stranke in sodstvo se vedno bolj zavedajo, da mora Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi odločati le o tistih
vprašanjih, ki so pomembna za razvoj prava in poenotenje sodne prakse in torej presegajo pomen posameznega
primera. Zato je smiselno pri reviziji ukiniti kriterij vrednosti spornega predmeta (odprava dovoljene revizije, ki preverja

72
zakonitost sodne odločbe sodišča druge stopnje v posameznem sporu in zasleduje zasebni interes vlagatelja revizije) in
ohraniti le kriterij dopustitve revizije glede na pomembnost pravnega vprašanja (dopuščena revizija). Na ta način bo
lahko Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi dejavno uveljavljalo tisto vlogo, ki mu glede na status gre, t. j. s
svojimi precedenčnimi odločitvami vplivalo na razvoj prava in poenotilo sodno prakso. Na ta način bo revizija
zasledovala izključno javni interes.

Iz prakse slovenskega Vrhovnega sodišča in drugih sodišč, ki so imela svoj čas »široko odprta vrata« za revizijo (predvsem
iz postsocialističnih pravnih sistemov), izhaja, da Vrhovno sodišče ne more polno in enakovredno izpolnjevati hkrati
zasebnega namena (pravilnost odločitve v korist stranke postopka) in javnega namena, ki je v razvoju precedensov
(razvoj prava skozi sodno prakso, poenotenje sodne prakse in predvidljivost odločitve v bodočih primerih). To je razlog,
zaradi katerega se s predlogom zakona predlaga črtanje dovoljene revizije, katere odločitev je v ozkem interesu stranke,
ki je vložila revizijo, in usmeritev Vrhovnega sodišča v obravnavanje dopuščenih revizij. Pri tem razbremenitev
Vrhovnega sodišča ni končni cilj, ampak le nujno sredstvo za omogočanje kakovostnega odločanja v splošnem interesu.

Ali je ureditev zahteve za varstvo za zakonitosti po novem za stranko

ugodnejša?
Glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti praviloma vložena v interesu poenotenja sodne prakse ali rešitve
pomembnega pravnega vprašanja in torej zasleduje javni interes, je na novo določeno, da ima odločba le ugotovitveni
učinek, enako kot v državah romanskega kroga. Takšno ureditev poznata, na primer, Francija in Nizozemska. Enako že
velja v kazenskem postopku po ZKP.

Kdaj bi se kot sodnik morali zateči k svetovalnemu mnenju VS?

Novela ZPP-E uvaja možnost prekinitve postopka pred prvo- ali drugostopenjskim sodiščem zaradi predloga Vrhovnemu
sodišču, da izda svetovalno mnenje. Institut svetovalnega mnenja je normiran v določbi 4. odstavka 206. člena ZPP.
Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna
praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni.

Svetovalna mnenja predstavljajo novo možnost dialoga med nižjimi in Vrhovnim sodiščem glede razlage pravnega
pravila. V slovenski pravni red so bila uvedena po zgledu postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske
unije.

Namen uvedbe svetovalnih mnenj Vrhovnega sodišča je primarno zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava
oziroma poenotenje sodne prakse. Neenotna sodna praksa namreč predstavlja glavno oviro hitremu poteku postopkov.
Pred uvedbo svetovalnih mnenj smo v slovenskem pravnem redu že imeli instrumenta za poenotenje sodne prakse, in
sicer zahtevo za varstvo zakonitosti in dopuščena revizijo, vendar nista dosegla zadovoljivih rezultatov. Institut
svetovalnega mnenja tako v bodoče omogoča Vrhovnemu sodišču, da usmerja nižja sodišča glede razlage prava, kar
pripomore k zagotavljanju večje kakovosti vsebinskega odločanja sodišč ter razvoju prava s poenotenjem in

73
predvidljivostjo sodne prakse. Zmanjšala bi se tudi preobremenjenost sodišč zaradi primerov, ki temeljijo na enaki
pravni podlagi.

Institut je nadalje namenjen ublažitvi posledic regulativne inflacije. Stališča sodne prakse se namreč oblikujejo zelo
počasi, saj traja več let, preden težava v zvezi z razlago novega predpisa doseže Vrhovno sodišče. Enotna stališča bi se
tako s pomočjo Vrhovnega sodišča oblikovala bistveno hitreje.

Dostop do Vrhovnega sodišča je po novelirani ureditvi tako mogoč na tri načine: stranke imajo na voljo revizijo, državni
tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, sodnik pa predlog za izdajo svetovalnega mnenja.

Predmet svetovalnega mnenja je pravno vprašanje, ki mora biti za Vrhovno sodišče novo. Iz same norme je razvidno,
da mora vprašanje povzročati resne težave zaradi nejasnosti razlage. Sodišče se z uporabo instituta svetovalnega
mnenja ne more zgolj izogniti svoji dolžnosti uporabe in razlage prava , ter jo preložiti na Vrhovno sodišče, saj je dolžno
jasno opredeliti razloge, zaradi katerih meni, da mnenje potrebuje. Prav tako se lahko predlog nanaša zgolj na pravno
vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev širše pravne varnosti.

Sodišče lahko za svetovalno mnenje zaprosi zgolj v okviru postopka, ki poteka. Stranke imajo možnost, da se o
nameravani prekinitvi postopka izrečejo ter tako izrazijo svoje pomisleke in potrebnost svetovalnega mnenja. Prav tako
lahko stranke same predlagajo sodišču, da zaprosi za svetovalno mnenje.

V predlogu za izdajo svetovalnega mnenja mora nižje sodišče navesti dejansko in pravno ozadje zadeve. To pomeni, da
se mora v konkretnem primeru sodnik izjasniti, kako vidi zadevo. Zakonski zahtevi, da mora sodnik pojasniti pravno
ozadje zadeve, ni mogoče zadostiti zgolj z navedbo predpisa, glede katerega ni enotne sodne prakse.

Postopek pred Vrhovnim sodiščem poteka v dveh fazah. Vrhovno sodišče najprej s sklepom odloči, ali je predlog za
izdajo svetovalnega mnenja dopusten. O dopustnosti predloga odloča tričlanski senat. Če predloga za svetovalno
mnenje ne zavrne in odloči, da je predlog dopusten, petčlanski senat s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem
poda razlago pravnega pravila. V primeru zavrnitve predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje že splošno
sklicevanje na neizpolnjenost pogojev. Zoper sklep, s katerim je bil predlog za izdajo svetovalnega mnenja zavrnjen, ni
pritožbe. Ratio take ureditve je v tem, da je pritožba devolutivno pravno sredstvo, v primeru svetovalnega mnenja pa
pogoj dvostopenjskega postopka še ni izpolnjen, ter ker je potrebno upoštevati drugačno naravo same odločbe, saj gre
zgolj za pravno mnenje.

Sodna praksa v Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava, pač pa sekundaren vir, katerega namen je zagotavljanje
enotne uporabe formalnih virov prava. Absolutno zavezujoči se le akti zakonodajalca (ustava, zakonodaja, ratificirani
mednarodni sporazumi, evropska zakonodaja), naloga sodišč pa je zapolnitev vsebine prava s konkretizacijo in razlago.
To pomeni, da sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so
zavezujoča le načelna pravna mnenja Vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate Vrhovnega sodišča, ki so sprejeli
določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče ni dolžno upoštevati kot absolutno
referenco.

V primeru svetovalnih mnenj ima torej Vrhovno sodišče možnost razlage pravnega pravila, ki pa ni zavezujoča. Sodnik
na mnenje Vrhovnega sodišča torej ni eksplicitno vezan, saj Vrhovno sodišče ni zakonodajalec, kljub temu, pa mu bo v
večini primerov sledilo.

74
Predhodne odredbe (pogoji, domnevna nevarnost, katera je bila s sodbo
pravkar odpravljena, vrste – ali so v zakonu taksativno naštete?).
Obstaja kvalificirana listina, ki pa še ni izvršljiva. Z njimi se zavarujejo denarne terjatve. Mogoče je opraviti bodočo
izvršbo. Izpolnjena morata biti dva pogoja, da sodišče upniku izda predhodno odredbo.

1) Upnik mora predložiti neizvršljivo domačo sodno ali drugo odločbo za denarno terjatev ali sodni ali upravno
poravnavo ali neposredno izvršljiv notarski zapis, če terjatev še ni zapadla.

2) Izkazati mora verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena.
Stopnja verjetnosti je objektivna nevarnost, t. j. stanje oz. obnašanje dolžnika, ki lahko ogrozi bodočo izvršbo
(prezadolženost, insolventnost, slabo upravljanje…).

Dolžnik lahko zahteva položitev varščine za škodo, ki bi jo utegnil utrpeti.

Do domneve nevarnosti pride, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb
(presumptio iuris et de iure):

- sodba, izdano v kazenskem postopku, s katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca,
proti njej pa je vložen predlog za obnovo kazenskega postopka;
- odločba, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, razen če naj bi se izvršba opravila v državi članici
Evropske unije;
- sodba na podlagi pripoznave, zoper katero je vložena pritožba;
- poravnava, sklenjeno pred sodiščem ali upravnim organom, ki se izpodbija tako, kot določa zakon;
- notarski zapis, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla.

Zavarovanje še ne zapadlih občasnih terjatev je mogoče v določenih primerih:

- še ne zapadli zneski zakonitega preživljanja;

- odškodnina za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal;
- odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oz. izgube delovne zmožnosti.

V teh primerih sodišče dovoli zavarovanje le za zneske, ki bodo zapadli v 1 letu. Nevarnost se domneva, če je bilo zoper
dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska ali če je takšna izvršba bila predlagana.

Vrste predhodnih odredb so:

- rubež premičnin in vpis rubeža v register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic, če se ta vodi (zastavna
pravica);
- rubež denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari (zastavna pravica);
- rubež drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic;
- prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z
njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo (rubež + zastavna pravica);
- vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi oziroma v centralnem registru
nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju;

75
 - predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini (opraviči se
s pravnomočnim sklepom o izvršbi).

Opravi se samo prvo izvršilno dejanje izvršbe (zastavna pravica, izplačilna prepoved, predznamba). Izjemoma se lahko
opravi tudi prodaja zarubljenih premičnih stvari oz. prenos terjatve, če se stvari hitro kvarijo ali če je nevarnost, da bi
njihova cena občutno padla.

Sodišče, lahko na upnikov ali dolžnikov predlog dovoli, da se prepovedana terjatev prenese na upnika v izterjavo, kadar
je nevarnost, da se sicer zaradi zamude pri uveljavitvi ne bo mogla izterjati ali da bo izgubljena pravica do regresa proti
komu drugemu.

Znesek, ki se dobi s prodajo stvari ali z izterjavo terjatve, hrani sodišče, dokler predhodna odredba ne preneha ali dokler
upnik ne predlaga izvršbe, vendar največ 30 dni od dneva, ko postane terjatev izvršljiva.

Postopek se začne na predlog upnika. Predlog mora imeti vse sestavine predloga za izvršbo, znesek terjatve, vrsto
predhodne odredbe in čas trajanja, sredstva ter predmet. Sodišče nato izda sklep o predhodni odredbi. Ugovor dolžnika
nima suspenzivnega in devolutivnega učinka. Ugovorni razlogi se nanašajo na pogoje za izdajo predhodne odredbe:

- listina ni odločba domačega sodišča;

- ni podana nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

Predhodna odredba traja za čas, za katerega jo sodišče dovoljuje, vendar sme trajati največ še osem dni po nastopu
pogojev za izvršbo. Če predhodna odredba poteče preden postane odločba izvršljiva, jo lahko sodišče na upnikov
predlog podaljša, če se niso spremenile okoliščine. Če so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je
sodišče izdalo predhodno odredbo, sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če
upnik ne predlaga izvršbe v 15, odkar so nastopili ti pogoji.

Če postopek ni ustavljen, predstavljajo opravljena dejanja zavarovanja v izvršilnem postopku že učinkovita izvršilna
dejanja.

Do ustavitve predhodne odredbe pride (na predlog dolžnika):

- če dolžnik položi pri sodišču zavarovano terjatev z obrestmi in stroški;

- če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi;
- že plačana ali dovolj zavarovana;
- če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala.

Sodišče po UD ustavi in razveljavi opravljena dejanja, če v 15 od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana
predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Dolžniku je treba povrniti stroške in prizadejano škodo.

76
Sosporništvo
Sosporništvo je nastopanje več oseb v civilni pravdi na strani tožnika ali toženca. Je subjektivna kumulacija; združevanje
procesnih subjektov na strani strank.

MATERIALNO IN FORMALNO SOSPORNIŠTVO

Materialni sosporniki so že pred pravdo med seboj v materialnopravnem razmerju. Za materialno sosporništvo gre, če:

1) so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti (skupni lastniki, solastniki, družbeniki);
2) se pravice in obveznosti sospornikov opirajo na isto dejansko in pravno podlago (idem factum, idem ius);
3) gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti.

Formalno sosporništvo je dovoljeno:

1) (kadar so predmet spora zahtevki oz. obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno ali dejansko ali pravno
podlago (simile factum, simile ius);
2) če velja stvarna ali krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in vsakega toženca.

Formalni sosporniki med seboj niso v nobeni materialnopravni zvezi, le njihove pravice in obveznosti so podobne,
temeljijo na podobni dejanski in pravni podlagi. Pri materialnem sosporništvu je možno tožiti vse materialne sospornike
pri sodišču, ki je pristojno za enega izmed njih (forum attractionis).

Za formalno sosporništvo je stvarna in krajevna pristojnost sodišča procesna predpostavka.

NAVADNO IN ENOTNO SOSPORNIŠTVO

Za navadno sosporništvo gre, če se lahko izda za vsakega sospornika različna sodba. Vsak navadni sospornik v civilni
pravdi je samostojna stranka. Njegova procesna dejanja učinkujejo le zanj. Možno je upoštevati zatrjevanje dejstva,
skupnega za vse sospornike, v korist drugih navadnih sospornikov.

Za enotno sosporništvo gre, če je možno zoper vse sospornike izdati le enako sodbo. Vsi enotni sosporniki so pravdna
stranka. Učinek za vse sospornike imajo le aktivna in najbolj koristna procesna dejanja. Dejanja sospornikov učinkujejo
tudi za sospornike, ki so kakšno procesno dejanje zamudili. V primeru nasprotovanja med dejanji sospornikov obvelja
najbolj koristno dejanje. Koristnost dejanje je treba presojati glede na končni cilj v pravdi (npr. obsodilna sodba je končni
cilj enotnih sospornikov tožnikov, zavrnilna sodba je končni cilj enotnih sospornikov tožencev).

Sodna praksa in pravna teorija štejeta nerazdelne (solidarne) dolžnike vedno za navadne sospornike. Za navadna
sospornika se štejeta tudi povzročitelj prometne nesreče in zavarovalnica, ki odgovarja za povzročitelja na podlagi
obveznega zavarovanja.

Če se iztečejo roki za opravo določenega procesnega dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko
vsak enotni sospornik opravi to procesno dejanje, dokler se ne izteče rok za zadnjega enotnega sospornika.

Posamezen enotni sospornik lahko umakne tožbo. Umik ne učinkuje za druge enotne sospornike. Sospornik, ki je
umaknil tožbo, s tem izstopi iz procesnega razmerja. Sodba ima učinek tudi zoper njega.

77
Formalno sosporništvo je vedno navadno. Materialno sosporništvo je lahko navadno ali enotno. Enotno sosporništvo
je podano pri materialnih sospornikih, ki so glede na sporni element v pravni skupnosti.

NUJNO SOSPORNIŠTVO
Za nujno sosporništvo gre, kadar morajo vsi sosporniki nastopati v procesu na aktivni ali pasivni strani, ker sicer v
procesu ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana stranka.

Materialno pravo pove, kdaj je več oseb tako povezanih, da lahko le skupaj nastopajo kot stranke.

Primeri nujnega sosporništva:

- zakonca glede sporov v zvezi s skupnim premoženjem,

- sodediči pred delitvijo zapuščine,
- solastniki, če kdo uveljavlja nedeljivo stvarno pravico na nepremičnini, ki je v njihovi solastnini,
- mati in otrok v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

ZAKONITO SOSPORNIŠTVO
Za zakonito sosporništvo gre, če ZPP ali drug zakon določa, da lahko na aktivni ali pasivni strani nastopa v pravdi le več
oseb in so te osebe sosporniki. V tem primeru ni treba ugotavljati, ali so podani pogoji za materialno ali formalno
sosporništvo.

 GLAVNA INTERVENCIJA. Kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi,
lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo, dokler ni postopek pravnomočno
končan. Tožnik in toženec sta nasproti novemu tožniku (glavni intervenient) zakonita sospornika.

 TOŽBA PROTI GLAVNEMU DOLŽNIKU IN POROKU. Glavni dolžnik in porok sta lahko skupaj tožena, če to ne
nasprotuje pogodbi o poroštvu. Gre za zakonito sosporništvo na pasivni strani.

Porokova obveznost je subsidiarna. Obveznost je dolžan izpolniti šele, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku,
določenem v pisni zahtevi. Pri solidarnem poroštvu upnik lahko zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika, od
poroka ali od obeh hkrati. V teh primerih zakonsko sosporništvo ni potrebno, ker lahko upnik toži dolžnika in
poroka kot materialna sospornika.

Če se glavni dolžnik in porok dogovorita, da odgovarja porok za obveznost glavnega dolžnika, ko bo upnik
terjatev sodno uveljavljal. Tu je potrebno zakonsko sosporništvo, ker upnik ne more tožiti dolžnika in poroka
kot materialna sospornika.

78
PODREJENO (EVENTUALNO) SOSPORNIŠTVO
Za eventualno sosporništvo gre, če tožnik uveljavlja svoj zahtevek proti več tožencem tako, da zahteva, da naj sodišče
ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prejšnjemu
tožencu.

Eventualno sosporništvo je dovoljeno, če:

- uveljavlja tožnik proti vsakemu tožencu isti zahtevek, ali

- uveljavlja tožnik proti posameznim tožencem različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi, pri čemer je isto
sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek.

Eventualno sosporništvo uporabi tožnik, kadar dejansko ali pravno ni jasna pasivna legitimacija (npr. ni jasno, kdo je
zakrivil prometno nesrečo).

Procesna dejanja ne smejo biti vezana na izvenprocesne pogoje, vendar so lahko vezana na negotova dogajanja v
samem procesu.

ZAČETNO IN NAKNADNO SOSPORNIŠTVO

Za začetno sosporništvo gre, če v začetku pravde nastopa na aktivni ali pasivni strani več oseb. Za naknadno
sosporništvo gre, če se do konca obravnave:

- priključi tožniku nov tožnik, ali

- se tožba razširi na novega toženca, ki v to privoli.

Nakdnadno sosporništvo je dovoljeno le, če obstajajo pogoji za materialno ali formalno sosporništvo.

Če vstopi na strani tožnika nov tožnik, nista potrebni privolitev toženca in prvotnega tožnika.

Pri razširitvi tožbe na novega toženca je potrebna njegova privolitev, ker mora prevzeti pravdo v stanju vstopa vanjo.
Privolitve novega toženca sodišče ne more nadomestiti s sklepom.

Začasne odredbe in revizija.

10. člen ZIZ: »Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija. Obnova
postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače.«

79
Zahteva za varstvo zakonitosti.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, devolutivno, nesuspenzivno in dvostransko pravno sredstvo državnega tožilca,
določeno z zakonom, s katerim se izpodbijajo zaradi kršitve zakona vse pravnomočne sodne odločbe. Glavno vodilo pri
njenem vlaganju je javni interes zagotoviti enotno uporabo zakonov. Zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo
za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodne odločbe.

IZPITNO VPRAŠANJE: razlike med ZVZ in revizijo.

DOPUSTNOST ZAHTEVE ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži:

1. le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije (ZPP-E) in
2. če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 367.a člena (revizija) - če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem
vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko
sodne prakse, zlasti pa…. (glej pogoje za dopuščeno revizijo);
3. ne glede na pogoja iz 1. in 2. točke se lahko ZVZ vloži, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi
ali moralo pri:
- sodni poravnavi,
- zamudni sodbi,
- sodbi na podlagi odpovedi,
- sodbi na podlagi pripoznave in
- vmesni sodbo na podlagi sporazuma strank.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni zoper odločbo, ki jo je na revizijo ali zahtevo za varstvo zakonitosti izdalo vrhovno
sodišče.

Če je sodišče II. stopnje izdalo sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi, sodbo na podlagi
pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank in so stranke zoper te sodne odločbe vložile revizijo, lahko
vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke,
katere revizija mu je bila vročena prej.

Rok za vložitev ZVZ se šteje:

- zoper odločbo I. stopnje, proti kateri ni bila vložena pritožba: od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče
izpodbijati s pritožbo;
- zoper odločbo II. stopnje, proti kateri ni bila vložena revizija: od dneva vročitve stranki, ki je odločbo prejela
pozneje.

Vrhovno sodišče bo v tem primeru revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo hkrati.

80
RAZLOGI ZA ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI
Državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti iz naslednjih razlogov:

(1) absolutne in relativne bistvene kršitve pravdnega postopka, RAZEN:

- kršitev krajevne pristojnosti in pristojnosti arbitraže,
- kršitev obligatornosti glavne obravnave,
- kršitev litispendence,
- izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom;
(2) zmotne uporaba materialnega prava.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni možna zaradi:

- prekoračitve tožbenega zahtevka;

- zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

POSTOPEK Z ZAHTEVO ZA VARSTVO ZAKONITOSTI, OBSEG PREIZKUSA IN ODLOČANJE VSRS

Če sta vloženi tako revizija kot zahteva za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče odloča o obeh pravnih sredstvih z eno
odločbo.

O seji, na kateri vrhovno sodišče odloči o ZVZ, je treba obvestiti Državno tožilstvo.

Obseg preizkusa kršitev se omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec. Vrhovno sodišče ne pazi na nobeno
kršitev po uradni dolžnosti.

Za postopek in odločanje se uporabljajo pravila o reviziji.

Nov 3. odstavek 391. ZPP-E: »Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena
tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v
pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni
mogoče dopustiti.«

ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI IN IZVRŠBA

Državni tožilec lahko vloži zahtevo za ustavitev izvršbe, če spozna, da je zaradi kršitve zakona ali mednarodne pogodbe
dana podlaga za vložitev pravnega sredstva in bi z izvršitvijo nastale nepopravljive škodljive posledice. Zahteva za
ustavitev izvršbe se vloži pri izvršilnem sodišču, ki je dolžno odložiti izvršbo brez preverjanja utemeljenosti razlogov.
Odložitev izvršbe traja do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca. Če tožilec ne vloži ZVZ, traja odložitev izvršbe
30 dni.

81
Kdaj lahko višje sodišče spremeni odločbo sodišča I. stopnje?
Sodišče II. stopnje lahko:

(1) dopolni postopek oz. odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi, če na seji ali na obravnavi
spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti
dokaze, ki:
- jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni
ugotavljalo;
- jih je pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, stranka navedla v pritožbi;
2. odst. 355. člena ZPP-E: »Sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka ne razveljavi sodbe
sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev
strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.«

(2) dopolni postopek oz. odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi ALI izjemoma razveljavi
sodbo I. stopnje in vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje, če oceni, da ne more samo dopolniti postopka oz.
odpraviti pomanjkljivosti, če:
- je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno;
2. 355. člena ZPP-E: »Sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka ne razveljavi sodbe sodišča
prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.«

(3) NE razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve NE vrne v novo sojenje;
- kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča I. stopnje oz. kadar odpravi
kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem;
- če je sodišče I. stopnje zmotno presodilo:
- listine,
- pisne izjave prič (o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku oz. če dejanske izjave in
odgovore),
- ogledne predmete, ki so v spisu,
- posredno izvedene dokaze (dokazi, izvedeni pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega
sodišča, prebrani zapisniki o izvedbi dokazov, če se GO začne znova),
- njegova odločba pa se opira samo na te dokaze;
- če sodišče I. stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič, oglednih predmetov in posredno izvedenih
dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem I. stopnje;
- če je sodišča I. stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se
opira na ta dejstva;
- če meni, da je dejansko stanje v sodbi I. stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče I. stopnje zmotno
uporabilo materialno pravo;
- če je odpravilo kršitev določb pravdnega postopka iz 347/2. člena ZPP, in sicer:

82
 - ko je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že
izvedenih dokazov pred sodiščem II. stopnje;
- če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo
procesnih dejanj pred sodiščem II. stopnje.

 V teh dveh primerih je obligatorna obravnava pred sodiščem II. stopnje.

Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo pritožnika (prepoved reformatio in peuis) – sodišče II. stopnje ne sme
spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona.

Predhodno vprašanje v nepravdnem postopku.

Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o
njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje,
če ni z zakonom drugače določeno. Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v nepravdni zadevi,
v kateri je bilo vprašanje rešeno.

Če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna
rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega
vprašanja. Sodišče napoti na pravdo oz. upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj
verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja.

Kaj so koneksni spori?

Okoliščina, da pred slovenskim sodiščem že poteka pravda v zadevi ima za posledico, da bo to sodišče pristojno tudi za
druge zadeve, ki so tesno povezane s prvo pravdo. Gre za razširitev pristojnosti, čeprav neko sodišče bi ne bi bilo
pristojno, če bi bila druga zadeva sama.

49. člen ZPP glede pristojnosti za sospornike določa: »Če je z isto tožbo toženih več oseb (1. tč. 1. odst. 191. člena), pa
zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev; če so med
njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je krajevno pristojno za kakšnega glavnega zavezanca.«  Če pri nas
poteka postopek v zadevi, v kateri je pristojno slovensko sodišče, je Slovenija pristojna tudi v koneksnih zadevah
(solastniki, družbeniki).

63. člen ZMZPP določa: »Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja
na območju Republike Slovenije.

Določba prvega odstavka tega člena se nanaša tudi na spore med izvršilnim in stečajnim postopkom, če se ta postopek
vodi pred sodiščem Republike Slovenije.«

83
Subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti in izjeme.
OBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI
Sodba postane pravnomočna glede zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe, o katerih je sodišče odločilo. Če sodišče ni
odločilo o katerem izmed zahtevkov oz. delu kakšnega zahtevka, se pravnomočnost nanj ne razteza. Pravnomočnost
zajema tudi odločitev o terjatvi, ugovarjani v pobot.

Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe. Ne postane pravnomočna obrazložitev oz. njeni razlogi.

Ne postanejo pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju, razen če je bil postavljen vmesni ugotovitveni zahtevek.
Ne postanejo pravnomočne dejanske ugotovitve in pravno mnenje v odločbi.

Ne postane pravnomočna odločitev sodišča o ugovorih toženca, razen če gre za pobotne ugovore.

Vprašanje identitete tožbenega zahtevka – treba se je vprašati, ali se v novi pravdi res uveljavlja identičen zahtevek. Isti tožbeni
predlog ne zadostuje za ugotovitev identitete tožbenega zahtevka.

Poleg tožbenega predloga je treba upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji.

SUBJEKTIVNE MEJE PRAVNOMOČNOSTI

Pravnomočna sodba veže stranke spora in sodišče, ki je sodbo izdalo. Pravnomočnost se ne more raztezati na tretje
osebe, ker v pravdi niso sodelovale in niso mogle sodelovati.

Pravnomočna sodba učinkuje tudi proti:

- pravnim naslednikom:
- univerzalnim naslednikom:
o dedičem pri fizičnih osebah;
o novo nastalim pravnim osebam pri združevanju gospodarskih družb.
- singularnim naslednikom, če stranka med pravdo odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda.

Pravno nasledstvo mora biti izkazano z javno ali po zakonu overjeno listino.

- intervenientom:
- sosporniškim intervenientom = proti osebi, ki bi lahko v pravdi nastopala kot enotni sospornik, vendar je
tožba ni zajela, ker ni šlo za nujno sosporništvo (npr. uspešna tožba za razveljavitev oporoke učinkuje za
vse dediče, čeprav ni vložena proti vsem);
- navadnim intervenientom v okviru intervencijskega efekta.

Osebam, ki jih zajamejo subjektivne meje pravnomočnosti, je treba v čim večji meri zagotoviti sodelovanje v
postopku.

84
 - tretjim osebam (erga omnes):
- v zakonskih in paternitetnih sporih – takšne sodbe imajo oblikovalen učinek, ki ustanavlja, spreminja ali
razvezuje določeno pravno razmerje – takšna pravna razmerja morajo biti trdna.
- na podlagi posebnih predpisov (npr. predpisov, ki urejajo prisilno izvršbo).

Če je obstoj pravnomočne sodbe element določenega civilnega ali kazenskega stanja, jo morajo upoštevati vsi.

Pravnomočnost glede pobota.

Toženec priznava, da tožnikova denarna terjatev (= terjatev za izročitev določene količine nadomestnih stvari) sicer
obstaja, vendar trdi, da se je v celoti ali deloma srečala s toženčevo istovrstno terjatvijo proti tožniku ter je zato
prenehala obstajati.

Za uspešni pobotni dogovor morajo obstajati naslednji pogoji:

1) vzajemnost obeh terjatev,

2) istovrstnost obeh terjatev,
3) dospelost (zapadlost) obeh terjatev,
4) iztožljivost obeh terjatev.

Pobot nastane, ko poda ena izmed strank pobotno izjavo. Po podani pobotni izjavi se šteje, da je pobot nastal takrat,
ko se stekli pogoji zanj – pobotna izjava učinkuje ex tunc.

Za predpravdno pobotanje gre, če je bila pobotna izjava dana pred vložitvijo tožbe. Toženec v pravdi le zatrjuje, da je že dal
pobotno izjavo, zaradi katere je tožnikova terjatev prenehala obstajati, ter predlaga zavrnitev zahtevka.

Za procesno pobotanje gre, če toženec da pobotno izjavo šele v procesu. Za procesno pobotanje veljajo posebna pravila:

- izrek sodbe je tričlenski – sodišče:

- ugotovi obstoj tožnikove terjatve,
- ugotovi obstoj toženčeve terjatve,
- izreče pobotanje in zavrne tožbeni zahtevek:
- v celoti, ali
- deloma, če je toženčeva terjatev nižja od tožnikove.
- odločba o (ne)obstoju toženčeve terjatve postane pravnomočna;
- toženec mora pobotni ugovor uveljaviti do konca postopka na 1. stopnji (= do konca glavne obravnave). Ni
dovoljeno uveljavljati pobotnega ugovora v pritožbi ali na pritožbeni obravnavi. Možno je uveljaviti pobotni
dogovor, če pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča 1. stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Toženec lahko uveljavlja pobotni ugovor podrejeno za primer, če z materialnimi ugovori ne bi uspel.

85
Pravna narava procesnega pobotanja:

- civilistična teorija = pobotna izjava, dana šele v pravdi, ima procesne in materialnopravne posledice. Za
pobotanje velja, da je nastopilo z dnem, ko so stekli pogoji pobotanja.

- procesna teorija = pobotna izjava, dana v pravdi, nima materialnopravnega učinka. Ugasnitev obeh terjatev
odredi sodišče s sodbo.  ZPP

Spor majhne vrednosti.

V slovenskem pravnem sistemu imamo posebni postopek v sporih majhne vrednosti, ki je urejen v tretjem delu ZPP, in
sicer v tridesetem poglavju. Ker je vrednost tožbenega zahtevka nizka ter bi lahko storški za rešitev spora presegli samo
vrednost spora, je zakonodajalec uvedel posebno ureditev postopka, ki zasleduje načelo ekonomičnosti in hitrosti
postopka. ZPP tako v 442. členu določa, da za spore majhne vrednosti veljajo posebna pravila, določena v tridesetem
poglavju, v kolikor pa tam ni posebnih določb, veljajo pravila rednega pravdnega postopka.

Spori majhne vrednosti so v določbi 443. člena ZPP opredeljeni kot:

- spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR;
- spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, tožeča stranka pa je v tožbi navedla, da je
pripravljena namesto izpolnitve določenega zahtevka sprejeti denarni znesek, ki ne presega zneska 2.000 EUR;
- spori, v katerih je predmet tožbenega zahtevka izročitev premične stvari, katere vrednost, ki jo je tožeča stranka
navedla v tožbi, ne presega 2.000 EUR;
- prav tako se postopek v sporih majhne vrednosti opravi v primeru ugovora zoper plačilni nalog, če vrednost
prerekanega dela ne presega 2.000 EUR.

Spore majhne vrednosti poznamo tudi v gospodarskih sporih. Ti so opredeljeni kot spori, v katerih se tožbeni zahtevek
nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je pomembna zgolj vrednost glavnega zahtevka. Vrednost vsega ostalega
(obresti, pravdnih stroškov ter drugih stranskih terjatev) se pri vrednosti spornega predmeta ne upošteva (razen, v
kolikor bi se to uveljavljalo kot glavni zahtevek).

Kakor v rednem pravdnem postopku, je tudi v postopku v sporih majhne vrednosti možna objektivna kumulacija
zahtevkov, ob predpostavki, da so izpolnjeni pogoji iz 182. člena ZPP, in sicer, da imajo vsi zahtevki isto pravno in
dejansko podlago. Vrednost spornega predmeta se določi po seštevku vseh vrednosti. Če zahtevki nimajo iste dejanske
in pravne podlage, je objektivna kumulacija mogoča samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od
teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.

444. člen ZPP določa primere, v katerih se postopek v sporih majhne vrednosti ne uporablja, ne glede na vrednost
spornega predmeta, in sicer za spore majhne vrednosti se ne štejejo:

86
 - spori o nepremičninah (ti zajemajo tudi spore iz zakupa ali najema nepremičnin, pri čemer so izključni spori iz
plačila zakupnine oziroma najemnine ) ;
- spori iz avtorske pravice (odprto ostaja vprašanje, ali se pravila postopka smejo uporabiti, kadar gre za plačilo
avtorskega honorarja oziroma nadomestila);
- spori, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja in pravico do uporabe firme;
- spori v zvezi z varstvom konkurence ter
- spori zaradi motenja posesti.

Prav tako je v sodbi I Cpg 832/2001 je sodišče odločilo, da spori zaradi izpraznitve poslovnih prostorov, ne glede na
vrednost spornega predmeta, niso spori majhne vrednosti. Čeprav 444. člen izrecno ne omenja, da se za spore o
zakonitem preživljanju ne uporabljajo pravila sporov majhne vrednosti, so ti izvzeti, saj so določbe postopka v zakonskih
sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki specialnejše od določb postopka v sporih majhne vrednosti.

Postopek v sporih majhne vrednosti se opravi pred okrajnim sodiščem, razen v primeru gospodarskega spora, ko o njem
odloča okrožno sodišče.

 Načelo dispozitivnosti: tako kot v rednem pravdnem postopku, tudi v sporih majhne vrednosti velja načelo
dispozitivnosti.

 Načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka: v kolikor bi v sporih majhne vrednosti upoštevali vse določbe ZPP,
bi stroški postopka nemalokrat presegli vrednost spornega predmeta, prav tako pa bi postopek trajal
nesorazmerno dolgo glede na višino tožbenega zahtevka.

 Načelo pisnosti: v postopku spora majhne vrednosti je poudarjeno načelo pisnosti pred načelom ustnosti, kar
je razvidno iz 450. člena ZPP, ki določa, da postopek v postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi
pisno izvedenih pravnih dejanj. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti
presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter cilj
pospešitve in ekonomičnosti postopka.

Posebnosti, namenjene pospešitvi postopka v smislu dokazovanja

 Izvedba glavne obravnave. Postopek v sporu majhne vrednosti predstavlja izjemo izjemo od načela
obligatornosti glavne obravnave (454. člen ZPP). V prvem odstavku 454. ZPP je določeno, da sodišče izda sodbo
brez glavne obravnave, kadar po prejemu tožbe in odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog, ugotovi, da
dejansko stanje med strankama ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Po noveli ZPP-E mora sodišče
razpisati narok tudi, če dejansko stanje med strankama ni spornoa, vendar izvedbo naroka zahteva ena oziroma
obe stranki. V drugem odstavku 454. člena je določeno, da lahko sodišče izda sodbo brez izvedbe naroka za
glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem
dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka
ni zahtevala v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah.

 Prekluzija pri navajanju dejstev in dokazov. Ena izmed pomembnih razlik med rednim pravdnim postopkom
in postopkom v sporih majhne vrednosti je poostreno načelo prekluzij pri navajanju dejstev in dokazov v

87
 postopku v sporih majhne vrednosti. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa
dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Nato lahko
vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (tretji in četrti
odstavek 452. člena ZPP). Druga dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo kasneje, se ne upoštevajo (453. člen
ZPP). Rok za vložitev odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog znaša 8 dni.

V teh postopkih ne veljajo določbe četrtega odstavka 286. člena, ki določajo, da lahko stranka kasneje v
postopku navaja nova dejstva in nove dokaze, če jih prej brez svoje krivde ni mogla. Vendar pa je Višje sodišče
v Ljubljani v sklepu z opr. št. II Cp 3890/2011 z dne 29.9.2012 s katerim je odločalo o pritožbi zoper sodbo v
sporu majhne vrednosti, odločilo, da je bila kršena pravica (tožeče) stranke do izjave, ker ni imela možnosti, da
bi se opredelila do pravno odločilnega dejstva. Tožnik je za to dejstvo vedel že ob vložitvi tožbe, vendar pa brez
svoje krivde ni mogel vedeti, da se bo v postopku izkazalo kot pravno odločilno.

 MOŽNOST PRITOŽBE. S ciljem zasledovanja načela hitrosti postopka je uveljavljen krajši pritožbeni rok, ki znaša
8 dni, prav tako pa so omejeni pritožbeni razlogi. In sicer, sodba prve stopnje ali sklep, s katerim je končan spor
v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega
postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog
nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten.

V postopkih v gospodarskih sporih majhne vrednosti se sme zoper sodbo pritožiti samo stranka, ki je
napovedala pritožbo. V sporih majhne vrednosti ni revizije, razlogi za obnovo postopka pa so omejeni.

Plačilni nalog. Zakaj bi se nekdo odločil zanj napram drugih postopkih po

uredbah?
Plačilni nalog je dajatvena sodna odločba, ki jo izda sodišče na podlagi mandatne tožbe brez zaslišanja toženca. Po
izkušnjah je v pravdah zelo težko izpodbiti verodostojne listine. Možnost napačnih sodnih odločb je majhna. Odstraniti
jih je možno z izrednim pravnim sredstvom – ugovorom. Ko toženec vloži ugovor, postane obravnavanje kontradiktorno.

ZIZ predvideva na podlagi verodostojne listine neposredno izvršbo. S tem postopek za izdajo plačilnega naloga izgublja
pomen.

DOKUMENTIRAN PLAČILNI NALOG je izdan na podlagi verodostojne listine. Predpostavke so:

1) denarna terjatev,
2) zapadla terjatev,
3) priložena verodostojna listina, izdana v izvirniku ali overjenemu prepisu.

Za verodostojne listine veljajo:

- javne listine,
- zasebne listine z overjenim podpisom zavezanca,
- menice in čeki s protestom in povratnimi računi,

88
 - izpiski iz overjenih poslovnih knjig,
- fakture,
- listine, ki imajo po posebnih predpisih pomen javnih listin.

Plačilni nalog izda sodišče, četudi tožnik tega v tožbi ni predlagal, vendar so zanj izpolnjeni pogoji.

NEDOKUMENTIRAN PLAČILNI NALOG je izdan brez predložitve verodostojne listine. Predpostavke so:

1) denarna terjatev,
2) zapadla terjatev,
3) znesek, nižji od 2.000 EUR,
4) v tožbi sta navedena podlaga in višina dolga ter predloženi dokazi, s katerimi se lahko ugotovi resničnost
tožbenih navedb.

POSTOPEK ZA IZDAJO PLAČILNEGA NALOGA

Plačilni nalog izda strokovni sodelavec brez naroka in tožnikovega predloga po uradni dolžnosti. V nalogu je tožencu
naloženo izpolniti tožbeni zahtevek skupaj s sodnimi stroški. Roki za izpolnitev tožbenega zahtevka ali vložitev ugovora
so:

- 3 dni v meničnih in čekovnih sporih,

- 8 dni v ostalih sporih.

Stranko se opozori, da bo sodišče prepozno vložene ugovore zavrglo.

Plačilni nalog se vloži obema strankama. Tožencu se skupaj s plačilnim nalogom vroči tudi izvod tožbe s prilogami. Če
sodišče ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, se postopek nadaljuje s tožbo. Zoper sklep o neugoditvi
plačilnemu nalogu ni pritožbe.

UGOVOR PROTI PLAČILNEMU NALOGU

Toženec lahko izpodbija plačilni nalog z ugovorom. Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora tožena stranka navesti
dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen. Plačilni nalog postane
pravnomočen glede dela, ki se ne spodbija s plačilnim nalogom.

Predsednika senata brez naroka zavrže prepozne, nepopolne ali nedovoljene ugovore. Če toženec vloži obrazložen
ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne
stvari (novi odstavek ZPP-E).

Na 1. naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze.

Kakšne ugovore lahko uveljavlja toženec? Večinsko stališče sodne prakse je, da se postopek z vložitvijo ugovora prevede
v običajni kontradiktorni postopek, zato ima toženec na razpolago vse ugovore, tudi pobotnega. Toženec lahko vloži
nasprotno tožbo.

Glej 438. – 441. člen ZPP.

89
Začasne odredbe.
V odnosu do predhodne odredbe so subsidiarne. Njihov namen je ohranitev obstoječega ali ustvaritev začasnega stanja.
Ločimo zavarovalne in regulacijske odredbe. Slednje se uvedejo v primeru možnosti hujših škodljivih posledic ali grozečega
nasilja. Služijo za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev. Njihov cilj je zagotoviti, da se bo zahtevek iz glavne
zadeve lahko uresničil z izvršbo.

Krajevno pristojno je sodišče, pred katerim teče pravdni ali drug postopek oz. sodišče, ki bi bilo pristojno za predlog o
izvršbi. Če gre za postopke glede nasilja v družini, zakonske spore in spore med starši in otroki, je pristojno sodišče, ki
odloča v tej zadevi.

Značilnosti začasnih odredb so:

- hitrost (gre za hitro vmesno odločitev)

- začasnost
- vezanost na določen postopek, povezan s konkretnim zahtevkom (ne sme prejudicirati rešitve)
Predlog za začasno odredbo in glavni zahtevek se ne smeta v celoti ujemati. To je dopustno le v izjemnih
primerih, npr. pri negatorni tožbi (tožbe na opustitev, dopustitev, storitev). Pogoj za to je, da bo možna vrnitev
v prejšnje stanje za toženca, če bi sodišče tožbeni zahtevek kasneje zavrnilo oz. razveljavilo začasno odredbo.

Izda se lahko pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena
izvršba.

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so:

- verjetnost obstoja terjatve oz. verjetnost, da bo takšna terjatev do dolžnika šele nastala + kumulativno še enega
od naslednjih pogojev:
- verjetna subjektivna nevarnost za izvedbo izvršbe (konkretna dejanja dolžnika – odtujevanje, skrivanje ali
druga razpolaganja, katerih posledica je onemogočanje ali otežitev izvršbe)  strožja dolžnost kot pri
začasni odredbi, ker se začasna odredba izda v fazi, ko o terjatvi še ni bilo odločeno

- obstoj nevarnosti pod drugo alinejo ni potrebno izkazovati, če bo dolžnik z začasno odredbo utrpel le
neznatno škodo (pravni standard)

- obstoj nevarnosti po prejšnjo alinejo se domneva, če je treba terjatev uveljaviti v tujini (razen EU)

Ukrepi za zavarovanje denarne terjatve so (primeroma):

- prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari ter vpis v register zarubljenih
premičnin in ZP;
- prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist
vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi;
- prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved
dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi;

90
 - nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči
izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

Pogoji za zavarovanje nedenarnih terjatev so:

- verjetnost obstoja nedenarne terjatve oz. da bo terjatev šele nastala (najpogosteje – terjatev na izročitev stvari;
izločitveni, odstranitveni, opustitveni; oblikovalni in ugotovitveni zahtevki) in nevarnost, da bo uveljavitev
terjatve onemogočena ali precej otežena – objektivna nevarnost;

- začasna odredba je potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših
neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tehtanje interesov).

Obstoj nevarnosti ni potrebno izkazovati, če bo dolžnik z ZO utrpel le neznatno škodo (pravni standard).

Ukrepi za zavarovanje nedenarne terjatve so (primeroma):

- prepoved odtujitve in obremenitve premičnin ter hrambo teh stvari ter vpis prepovedi v register
- prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi
- prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič
spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev
- prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari
- plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega
razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati

Regulacijske začasne odredbe pridejo v poštev pri nedenarnih terjatvah. Gre za vzpostavitev novega stanja. Izjemoma se
ujema s tožbenim zahtevkom. Služi preprečevanju težko nadomestljive škode in nasilja. Ni namenjena zavarovanju
bodoče izvršbe. Ne izkazuje se, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena.

Namesto začasne odredbe se lahko na predlog upnika položi varščina. To lahko zapiše v predlogu ali predlaga kasneje.
Predlaga pa lahko tudi upnik. Položitev varščine povzroči ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih
dejanj.

Varščina je lahko tudi pogoj za začasno odredbo (cautio iudicatum solvi). Sodišče na predlog upnika izda začasno
odredbo, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik v danem roku založi znesek, ki ga
sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Lahko pa
se pogoj določi tudi na dolžnikov predmet glede na okoliščine primera. V tem primeru jo položi upnik, tudi če je izkazal
verjeten obstoj terjatve in nevarnosti.

Postopek se začne na predlog upnika ali po uradni dolžnosti. Sklep more biti obrazložen, med civilno pravdo pa ima
učinek sklepa o izvršbi (npr. plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler se ne razreši spor). Možen je ugovor dolžnika,
ki je nedevolutiven in nesuspenziven. Trajanje začasne odredbe določi sodišče. Do prenehanja in razveljavitve pride v
primeru poteka časa, predloga dolžnika zaradi spremenjenih okoliščin in pasivnosti upnika, ker ne sproži postopka v

91
zahtevanem roku (da bi opravičil začasno odredbo). Preneha lahko tudi iz razlogov za prenehanje predhodnih odredb.
V primeru neutemeljene začasne odredbe ima dolžnik pravico do povračila škode.

Z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. V primeru neupoštevanja začasne odredbe
lahko sodišče izreče denarno kazen.

- začasne odredbe v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki

- začasna ureditev preživljanja otrok ali zakonca, izselitev zakonca
- začasne odredbe v sporih zaradi kršitve avtorskih pravic
- začasne odredbe v sporih zaradi kršitve PIL
- začasne odredbe v nepravdnih postopkih
- začasne odredbe v sporih po ZGD-1

Pritožba (pritožbeni razlogi, pritožbena glavna obravnava).

ZPP pozna 3 pritožbene razloge:

- bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

- zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja,
- zmotna uporaba materialnega prava.

ABSOLUTNE bistvene kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba absolutno neveljavna, ne da bi pritožbenemu
sodišču bilo treba ugotavljati, ali so kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Absolutne kršitve zakon taksativno
našteva. Vpliv absolutnih kršitev na pravilnost in zakonitost sodne odločbe se vnaprej predpostavlja. Sodišče jih
upošteva po uradni dolžnosti z nekaj izjemami.

RELATIVNE kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba izpodbojna. Podane so, če je sodišče med postopkom
nepravilno uporabilo določbo zakona ali je sploh ni uporabilo, čeprav bi moralo, in je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na
pravilnost in zakonitost sodbe. Relativne kršitve zakon na splošno opredeljuje z generalno klavzulo. Njihov vpliv je treba
ugotavljati. Sodišče jih upošteva le na predlog strank.

Zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.

Sodbi na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi in vmesna sodba na podlagi sporazuma strank se lahko
izpodbijajo le zaradi:

- bistvenih kršitev postopka, in

- napak volje pri pripoznavi ali odpovedi = sile, grožnje, zmote ali zvijače.

Sodb v sporih majhne vrednosti ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.

Določbe, ki jih je vpeljala novela ZPP-D, skoraj brez izjeme zapovedujejo obveznost razpisa pritožbene obravnave v položajih, v katerih
bi sicer lahko prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo odločanje . Pritožbena obravnava tako postaja obvezna v
primeru, ko gre za procesne kršitve - pod pogojem, da gre za take kršitve, ki jih je glede na naravo mogoče odpraviti z

92
dopolnjenim postopkom. Obvezna pa je tudi v primeru, ko je (poleg položaja, ko je treba ponoviti že izvedene dokaze)
napaka sodišča prve stopnje v tem, da nekaterih zatrjevanih dejstev ni ugotavljalo (to je pogosto posledica napačne
uporabe materialnega prava), ali v tem, da ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov (kar se lahko povezuje s kršitvijo
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, lahko pa gre za samostojno procesno kršitev). Pri zadnje navedenih kršitvah
je le za primer nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je ta posledica nepravilne uporabe materialnega prava,
izjemoma predvideno, da bo lahko višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (novelirani 355. člen).

Novela ZPP-D pa je uvedla širi možnost meritornega odločanja pritožbenega sodišča brez obravnave (tj. na seji). To je
od zdaj možno tudi, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v
spisu, ali posredno izvedene dokaze (zaprošeni sodnik, sprememba sodnika), odločba sodišča prve stopnje pa se opira
le na te dokaze. V vseh navedenih primerih namreč višji sodnik ni v ničemer v slabšem položaju kot sodnik prve stopnje
glede (pomanjkanja) neposrednega zaznavanja dokazov. Morda koristnejša bo možnost, da do meritornega
pritožbenega odločanja (brez obravnave) pride tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje navedenih dokazov sploh ni
presojalo, denimo v primeru, ko jih ni štelo za relevantne ali sporne (stranke pa so imele možnost, da se o njih izjavijo).

Na pritožbeno obravnavo se povabijo stranke, zakoniti zastopniki in pooblaščenci ter priče in izvedenci, za katere
sodišče sklene, da jih bo zaslišalo. Glede izvedbe pritožbene obravnave so pomembne določbe o posledicah izostanka:
če pritožnik ne pride, se šteje, da njegove dejanske trditve v pritožbi niso resnične. Če ne pride nasprotna stranka, pa
se šteje, da so dejanske trditve v pritožbi resnične (kar pa seveda še ne pomeni, da bo pritožba zato uspela). Če ne pride
nobena stranka, pa sodišče izvede dokaze, ki jih je takoj mogoče izvesti.

Obravnava se začne s poročilom poročevalca, ki brez mnenja razloži stanje stvari. Pritožnik razloži pritožbo in nasprotna
stranka odgovor na pritožbo. Na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti
uveljavljati pobotnega ugovora.

Sodišče II. stopnje ponovi tiste dokaze, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če
katerega od teh dokazov ni več mogoče izvesti ali če senat ali sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, tega dokaza ni
neposredno izvedel, lahko sodišče sklene, da se prebere zapisnik o njegovi izvedbi.

Sistemi v primeru pasivnosti stranke.

- Sistem afirmativne ali pozitivne litiskontestacije = stranka, ki se o trditvah nasprotne stranke ni izjavila, je take
trditve priznala (fikcija priznanja trditev). Pri nas imamo tak sistem v primeru zamudne sodbe – v pritožbi je ni
možno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja;
- sistem negativne litiskontestacije = stranka, ki se ne izjavi o trditvi nasprotne stranke, trditev zanika;
- sistem upoštevanja pozitivnih procesnih dejanj = sodišče upošteva le aktivna dejanja.

93
Sosporništvo v izvršbi.
Poseben primer glavne intervencije je izločitvena sodba v izvršilnem postopku, s katero tretji uveljavlja pravico na
predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo. S tožbo poleg upnika zajeme tudi dolžnika. Sta zgolj formalna sospornika, ker
nista v pravni skupnosti, niti se nujne pravice in obveznosti ne opirajo na isto dejansko pravno podlago.

Zamudna sodba. [glej tudi zavrnilno zamudno sodbo]

Če toženec v postavljenem roku ne odgovori oz. oziroma neobrazloženo odgovori na tožbo (odgovor na tožbo), izda
sodišče tožbo s katero ugodi tožbenemu zahtevku.

Predpostavke:

- toženi stranki je pravilno vročena tožba v odgovor,

- ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,
- utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost),
- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z
dejstvi, ki so splošno znana.

Pravna sredstva: ne more zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodba na podlagi pripoznave.

Sodišče v primeru pripoznave, enostranske izjave toženca da je tožnikov zahtevek utemeljen, do konca glavne
obravnave brez nadaljnje obravnave izda sodbo s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Toženec izjavi naj bo obsojen na
tisto, kar tožnik zahteva in je o tožbenem zahtevku odločeno z učinkom pravnomočnosti.

Ne izda če gre za zahtevek s katerim stranka ne more razpolagati. Lahko prekliče do do izdaje sodbe brz privolitve tožeče
stranke

Pravna sredstva: le zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka ali izjava dana v zmoti, sili grožnji.

Delna sodba (definicija in primer).

Je sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka:

- sodba o delu zahtevka, ali

- sodba o enem izmed več postavljenih zahtevkov.

Delno sodbo je možno izdati, če:

94
 - so od večih zahtevkov (zaradi pripoznave ali obravnavanje) le nekateri zreli za končno odločbo,
- je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo,
- je bila vložena nasprotna tožba in je zrel za odločbo le:
- zahtevek iz tožbe, ali
- zahtevek iz nasprotne tožbe.

Delna sodba je možna pri objektivni kumulaciji in navadnem sosporništvu. Ni možna pri enotnem in nujnem
sosporništvu.

Delno sodbo lahko izda sodišče na predlog stranke ali po lastni presoji.

Pravno sredstvo zoper sodno poravnavo.

Stranke lahko sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Tožba za razveljavitev
sodne poravnave se lahko vloži:

- zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače;
- če je bila sodna poravnava sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek
3. člena)  vsakdo, ki ima pravni interes;
- zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu
izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen;
- če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna
oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal
zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna
dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna
pravdna dejanja pozneje odobrena.

95
 Ostalo
1. Razlogi za pritožbo v primeru izdaje zamudne sodbe in sodbe na podlagi pripoznave?
2. Do kdaj lahko toženec vloži nasprotno tožbo?
3. Kaj lahko stori tožnik, ko toženec ne zeli določiti arbitra.
4. Ugovor tretjega v izvršbi in ali lahko ugovarja najemojemalec.
5. Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe.
6. Predhodno vprašanje (na primerih).
7. Podeljena sposobnost biti stranka.
8. Pogoji, da je sodna poravnava EIN ter kdo to potrdi.
9. Začasni ukrepi pri čezmejnem prehajanju, kadar se uporabi BU I.
10. Načelo prirejenosti.
11. Pravna pomoč.
12. Materialna in formalna pravnomočnost.
13. Ali je lahko notarski zapis EIN in kdo ga potrdi?
14. Ustavni vidik načela kontradiktornosti.
15. Kako bo sodnik ravnal, če bo opazil kršitev načela kontradiktornosti med postopkom?
16. Kakšna je razlika med neposredno izvršljivim notarskim zapisom in sodno poravnavo?
17. Zakaj je zoper sodno poravnavo tudi izredno pravno sredstvo zahteva za varstvo zakonitosti?
18. Ugovor tretjega v izvršbi.
19. Nasprotna izvršba.
20. Ali je mogoče v kolokvijalnem jeziku trditi, da predstavlja revizija “tretjo stopnjo odločanja”?

96