02. 04.

2018
Helena 08. 04. 2018
Helena 09. 04. 2018

KAKO DO DOBRE BANKE?

… ki bo prijazna do ljudi, podjetij in okolja

Franjo Štiblar

1
PRISPODOBE

O slabi banki se je mogoče pogovarjati kot o neukročenem zmaju, ki ga je zaradi škode, ki jo

povzroča, treba »ukrotiti« v dobro banko, ki bo koristna za okolje, v katerega je oz. bi morala biti
vpeta.
Robinson Crusoe na samotnem otoku ni potreboval banke oz. finančne institucije, saj ni bilo poslov,
pri katerih bi mu služila – na primer pri denarni menjavi. Finančni sistem, banka, je rezultat
organiziranosti ljudi v družbo in civilizacijski dosežek, a le pod pogojem, da res prispeva k dvigu
blagostanja vseh, ne le ozkega kroga prebivalcev. Ker je bil Crusoe sam in izločen iz družbe, ni mogel
izkoriščati nobenega človeka, lahko je izkoriščal le živo in neživo okolje. A komu bi za to odgovarjal,
če drugih ljudi sploh ni bilo na otoku, sam pa je bil na vrhu lestvice sposobnih živih bitij na otoku?
Finančno krdelo in posebej bančni zmaj se je iztrgal iz družbe in podivjal, tako da družbi škoduje.
Treba ga je ukrotiti, da bo udomačen spet vključen v družbo in da bo kot servis članom družbe delal
v njeno korist. Neukročeno in samo sebi namenjeno slabo bančništvo je treba reformirati, »ukrotiti«
v dobro bančništvo, ki bo koristilo ljudem, podjetjem in okolju. Svoboda neukročenih je
sprejemljiva, če bi s svojim delovanjem delali škodo samo sebi, ne pa tudi drugim v okolju, torej
ljudem in družbi. Nezadovoljivo pa je ukrotiti samo bančnega zmaja, zanemariti pa delovanje ostalih
finančnih predatorjev, imenovanih »banke v senci«.
Podobno si je mogoče predstavljati domače in divje živali: medtem ko udomačenih 90 odstotkov
vseh živali prispeva svoj delež k blaginji človeka, pa divje živali pogosto delajo več škode kot koristi.
Če živali primerjamo z bankami, ugotovimo, da je največja razlika v tem, da divje živali ravnajo
samostojno in neodvisno od človeka, »divji« finančni (bančni) sektor pa so vzgojili posamezniki, ki
živijo med nami. »Zajahali« so ga in njegovo svobodnost izkoriščajo za »roparske pohode« v človeški
družbi. Šele ko utrpijo nevarnost propada zaradi neukročenosti svoje »divje živali«, zaprosijo za
pomoč pri umirjanju položaja.

2
Kazalo vsebine
Predgovor ............................................................................................................................................ 9
Sestava knjige .................................................................................................................................... 11
I. DEL: KRIZA – ZARADI SLABEGA BANČNIŠTVA ..................................................................................... 14
Poglavje 1: Kriza – zaradi slabega bančništva ....................................................................................... 15
Uvod .................................................................................................................................................. 16
1.1 Nastanek globalne bančne in finančne krize ............................................................................... 17
1.2 Vzroki krize .................................................................................................................................. 18
1.3 Posledice krize in dosedanji predlogi rešitev .............................................................................. 22
1.3.1 Polovične reformne rešitve za odpravo vzrokov bančne krize ne zadostujejo .................... 22
1.3.2 Pregled po državah ............................................................................................................... 22
1.3.3 Predlogi rešitev, ki so nastali ob izbruhu krize leta 2008 ..................................................... 24
1.3.4 Obdobje 2010–2015 ............................................................................................................. 25
1.3.5 Baselski standardi ................................................................................................................. 28
1.3.6 Basel IV ................................................................................................................................. 30
1.3.7 Kakšen je odnos BIS standardov ter bančne unije in testov bank v evrskem območju? ..... 32
1.4 Stanje bančništva konec leta 2017 .............................................................................................. 36
1.4.1 Slabo bančništvo še obstaja (The Economist, 14. 10. 2017) ................................................. 36
1.4.2 Ameriški bančni sektor ......................................................................................................... 37
1.4.3 Evropski bančni sektor.......................................................................................................... 39
1.4.4 Bančništvo v senci ................................................................................................................ 40
1.4.5 Novi mednarodni standardi računovodskega poročanja MSRP 9 ........................................ 40
Poglavje 2: Meddržavna primerjava kreditne oskrbljenosti ................................................................. 42
2.1 Rekordna amplituda oskrbljenosti z domačimi krediti finančnega sektorja ............................... 43
2.1.1 Posledice kreditne eksplozije in krča ter razlogi in krivci zanj .............................................. 45
2.2 Bančništvo na drobno in njegova mreža ..................................................................................... 47
2.2.1 A. T. Kearney analizira stanje v bančništvu na drobno......................................................... 47
2.3 Empirična analiza determinant kreditne oskrbljenosti ............................................................... 52
2.3.1 Podatki .................................................................................................................................. 52
2.3.2 Korelacija .............................................................................................................................. 53
2.3.3 Regresijska analiza ................................................................................................................ 53
Poglavje 3: Razvoj bančnega sektorja Slovenije od osamosvojitve....................................................... 57

3
 3.1. Razvoj bančnega sektorja v Sloveniji od osamosvojitve ............................................................ 58
3.2 Cenovna politika kreditnih ustanov v Sloveniji 2007 in 2014–2017............................................ 60
Poglavje 4: Intrasektorska analiza bančništva Slovenije v času krize .................................................... 63
4.1 Primerjava finančnih indikatorjev posameznih kreditnih ustanov v Sloveniji pred krizo in njej. 64
4.2 Primerjava posameznih kreditnih ustanov po stroških plačilnih storitev ................................... 67
4.3 Poslovni rezultati bank v Sloveniji v letih 2016 in 2017 .............................................................. 69
Rezultati v letu 2016 ...................................................................................................................... 69
Rezultati v letu 2017 ...................................................................................................................... 72
II. DEL: KAKŠNO NAJ BO DOBRO BANČNIŠTVO?.................................................................................... 75
Poglavje 5: Etično – socialno – vzdržljivo bančništvo ............................................................................ 76
5.1 Etika in ethos velikih »megabank« sta vodila v krizo .................................................................. 77
5.1.1 Pomen Dunning-Krugerjevega učinka (2003)....................................................................... 77
5.2 Etično bančništvo (ethical banking) ............................................................................................ 78
5.2.1 Kaj je etično? ........................................................................................................................ 79
5.2.2 Odnos do etičnega v bančni zgodovini ................................................................................. 79
5.2.3 Okoljsko in družbeno zavedne poslovne prakse .................................................................. 79
5.2.4 Interna bančna etika proti eksterni ...................................................................................... 80
5.2.5 Bančna regulacija in svobodni trg ........................................................................................ 80
5.3 Socialno bančništvo (social banking)........................................................................................... 80
5.3.1 Definicija ............................................................................................................................... 80
5.3.2 Skupne značilnosti socialnega bančništva ............................................................................ 81
5.3.3 Novi trendi socialnega bančništva ........................................................................................ 81
5.3.4 Kaj se je mogoče naučiti od socialnega bančništva .............................................................. 82
5.3.5 Razlike med tradicionalnim (mainstream) in socialnim bančništvom.................................. 82
5.3.6 Najbolj pomembne socialne banke in akademske ustanove tega področja ........................ 83
5.4 Trajnostno (vzdržljivo) bančništvo .............................................................................................. 83
5.4.1 Razvoj trajnostnega bančništva ............................................................................................ 84
5.4.2 Banke za trajnostni razvoj .................................................................................................... 84
5.4.3 Socialne finance in investiranje z vplivom ............................................................................ 84
5.4.4 Značilnosti trajnostnega modela za bančništvo ................................................................... 85
5.4.5 Bruselj želi spodbuditi »zeleni denar« z omilitvijo bančnih pravil ....................................... 85
Poglavje 6: Majhne denarne ustanove .................................................................................................. 86
6.1 Uvod ............................................................................................................................................ 87
6.2 Vrste majhnih denarnih ustanov ................................................................................................. 87

4
 6.2.1 Landesbank (LB, deželna banka) v Nemčiji........................................................................... 87
6.2.2 Kantonalne banke (KB) ......................................................................................................... 88
6.2.3 Varčevalna banka, hranilnica (savings bank, Velika Britanija) ............................................. 89
6.2.4 Zvezna zveza nemških zadružnih bank in Raiffeisen bank (BVR) ......................................... 90
6.2.5 Zadružna (vzajemna) banka (Genossenschaftsbank, GB) ..................................................... 90
6.2.6 Hranilnica (Sparkasse) .......................................................................................................... 90
6.2.7 Dva švedska modela bank na drobno................................................................................... 91
6.2.8 Ameriške banke na drobno .................................................................................................. 92
6.3 Začetki majhnih denarnih ustanov v svetovni zgodovini ............................................................ 93
6.4 Zgodovinski razvoj denarništva na Slovenskem .......................................................................... 93
6.4.1 Prvi začetki hranilništva na Slovenskem v 19. stoletju ......................................................... 94
6.4.2 Razvoj denarništva na Slovenskem v 20. stoletju................................................................. 95
6.4.3 Razvoj majhnih denarnih ustanov v samostojni Sloveniji .................................................... 96
6.5 Empirična analiza poslovanja slovenskih hranilnic ...................................................................... 97
6.5.1 Primerjava med samimi hranilnicami, za čas globalne finančne krize ................................. 97
6.5.2 Položaj hranilnic v celotnem sektorju kreditnih ustanov Slovenije, 2015–2017................ 100
6.6 Pogled na prihodnost bančništva na drobno ............................................................................ 100
DODATEK: DELAVSKA HRANILNICA ..................................................................................................... 104
DELAVSKA HRANILNICA (DH) kot primer banke na drobno ................................................................ 104
D.1 Uvodna predstavitev Delavske hranilnice................................................................................. 105
D.2 Vizija in strategija razvoja Delavske hranilnice (DH) na srednji rok .......................................... 105
D.3 Razvoj Delavske hranilnice od ustanovitve v letu 1990 in začetka obratovanja v letu 1991 do
danes ............................................................................................................................................... 106
D.3.1 Ključni dogodki ....................................................................................................................... 106
D.3.2 Finančni indikatorji razvoja Delavske hranilnice .................................................................... 116
D.4 Delavska hranilnica kot del bančnega sektorja Slovenije ......................................................... 121
Delavska hranilnica ves čas obstoja vztrajno povečuje svoj delež v bančnem sektorju Slovenije.
Pri tem ohranja visoko stopnjo varnosti, dobre donose in ustrezno solventnost. ..................... 121
D.4.1 Mesto Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije ................................................. 121
D.4.2 Razvoj DH proti bančnemu sektorju v času globalne finančne krize ................................. 122
D.5 Delavska hranilnica konec leta 2017 ......................................................................................... 123
D.5.1 Finančni indikatorji............................................................................................................. 124
D.5.2 Rang Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije v letih 2015–2017 ..................... 124
D.5.3 Organizacija Delavske hranilnice........................................................................................ 125
D.5.4 Jože Stegne – ustanovitev in voditelj (starosta) Delavske hranilnice ................................ 126

5
 D.5.5 Delavska hranilnica kot primer dobrega bančništva .......................................................... 126
D.6 Poslovni model kot differentia specifica Delavske hranilnice ................................................... 127
D.6.1 Poslovni model Delavske hranilnice................................................................................... 127
D.6.2 Konvergenca poslovnega modela Delavske hranilnice z elementi doktrine solidarizma .. 129
III. del: DOBRO BANČNIŠTVO KOT APLIKACIJA NEOKLASIČNEGA MODELA ........................................ 130
Uvod .................................................................................................................................................... 131
Poglavje 7: Kultura bančnikov ............................................................................................................. 132
7.1 Sistemi kulture ........................................................................................................................... 133
7.1.1 Humana in tržna etika v bančništvu ................................................................................... 134
7.1.2 Humanizirani ekoni in ekonizirani humani v skupni državi humanekoniji ......................... 137
7.1.3 Kaj je narobe z ekoni v tržnem sistemu ekonije ................................................................. 137
7.1.4 Kahnemanov prispevek ...................................................................................................... 138
7.1.5 Življenje v ekoniji ali v humaniji .......................................................................................... 139
7.1.6 Humanizirati ekone in ekonomsko osvestiti humane ........................................................ 140
7.2 Solidarizem kot temelj življenja ekonegosov v humanekoniji ali ekonhumaniji ....................... 140
7.2.1 Pax Europea, ne Pax Chinesis ali Pax Asiatica v 21. stoletju .............................................. 141
7.2.2 Elementi solidarizma, pomembni za bančništvo Slovenije ................................................ 142
7.2.3 Pomen solidarizma za Slovenijo ......................................................................................... 144
7.2.4 Solidarizem je v smislu slovenske tradicije in zgodovine, tudi bančne .............................. 145
7.3 Nelegalnost: Kazenska odgovornost bankirjev za slabe kredite ............................................... 145
7.3.1 Uvod ................................................................................................................................... 146
7.3.2 Bančni krediti ...................................................................................................................... 146
7.3.3 Subjekti ............................................................................................................................... 150
7.3.4 Slabi krediti – posel ............................................................................................................ 150
7.3.5 Poznavanje problematike slabih kreditov – zakaj pravni problemi pregona ? .................. 154
Poglavje 8: Upravljanje bank – corporate governance........................................................................ 156
8.1 Kakovost upravljanja bank in upravljanje (ustvarjanje) kakovosti v bančnem sektorju ........... 157
8.1.1 Cilj delovanja bančništva (finančnega sektorja) ................................................................. 157
8.1.2 Želene kompetence bankirjev in menedžerjev v banki kot mikrofinančni enoti ............... 157
8.1.3 Slabosti upravljanja (normiranja delovanja, nadziranja) bančnega sektorja na makroravni
..................................................................................................................................................... 158
8.1.4 Plusi in minusi finančnih inovacij........................................................................................ 159
8.2 Empirična analiza: Upravljanje bančništva v Sloveniji v letih 2000–2008–2016 ....................... 159
8.2.1 Teorija corporate governance ............................................................................................ 160

6
 8.2.2 Lastniška struktura bank v Sloveniji ................................................................................... 162
8.2.3 Poslovna uspešnost bank v letih 2000, 2008 in 2016 ......................................................... 164
DODATEK ............................................................................................................................................. 170
Regresijska analiza: pomen corporate governance za uspešnost poslovanja bank v Sloveniji
(primerjava med leti 2000, 2008 in 2016) ................................................................................... 170
Poglavje 9: Bančni trg in bančni sistem ............................................................................................... 184
9.1 Uvod .......................................................................................................................................... 185
9.2 Predlogi rešitev za prihodnost ................................................................................................... 185
9.3 Teoretični temelji za celovito reformo v smeri dobrega bančništva ......................................... 187
9.3.1 Grehi finančne alkimije ....................................................................................................... 187
9.3.2 Financializacija gospodarstva in družbe ............................................................................. 187
9.3.3 Monetarna politika ............................................................................................................. 189
9.3.4 Tri skupine bank, ki naj bodo med seboj ločene ................................................................ 189
9.4 Predlagani novi ukrepi, de lege ferenda .................................................................................... 190
9.4.1 David Shirreff ...................................................................................................................... 191
9.4.2 Melvyn King ........................................................................................................................ 192
9.4.3 John Kay .............................................................................................................................. 192
9.4.4 Henry Kaufman ................................................................................................................... 193
9.5 Razmislek o alternativah ........................................................................................................... 194
IV. DEL: PRIHODNOST BANČNIŠTVA V SLOVENIJI................................................................................ 201
Poglavje 10: Implikacije za prihodnost bančništva Slovenije .............................................................. 202
10.1 Nemško bančništvo kot lekcija za razvoj bančništva v Sloveniji.............................................. 203
10.2 Reforme: Kaj pomenijo predlogi iz Cambridgea iz leta 2010 za bančništvo Slovenije? .......... 204
10.3 Strategija razvoja bančništva v Sloveniji, sprejeta leta 2015 .................................................. 205
10.3.1 Namen in cilji .................................................................................................................... 205
10.3.2 Slaba makroekonomska podlaga...................................................................................... 206
10.3.3 Stanje v bančnem sektorju in padec posojil ..................................................................... 206
10.3.4 Ukrepi ............................................................................................................................... 206
10.3.5 Previsoka ocena bančne luknje ........................................................................................ 206
10.3.6 Ključna vloga vlade in Banke Slovenije ............................................................................. 207
10.3.7 Privatizacija bank .............................................................................................................. 207
10.4 Stilizirana dejstva in konkretna priporočila za bančništvo v Sloveniji ..................................... 208
10.4.1 Makro ............................................................................................................................... 208
10.4.2 Mezo ................................................................................................................................. 209

7
 10.4.3 Mikro ................................................................................................................................ 210
10.5 Položaj bank na drobno v Sloveniji: Primerjava poslovnega modela in strateške usmeritve A. T.
Kearneyja in Delavske hranilnice ..................................................................................................... 211
Zaključek .............................................................................................................................................. 213
Pogled v bližnjo prihodnost ............................................................................................................. 213
Povzetek predlogov celovite reforme bančnega sektorja ............................................................... 213
Institucionalne spremembe......................................................................................................... 214
Iniciative spremeniti iz napačnih v prave .................................................................................... 217
Sprememba bančne kulture ........................................................................................................ 218
Vprašanja za konec .......................................................................................................................... 218
Dober finančni sistem z dobrim bančništvom ................................................................................. 219
Dobre banke ................................................................................................................................ 219
Zahvale ........................................................................................................................................ 224
Literatura ......................................................................................................................................... 225

8
Predgovor

Osem let po izidu knjige Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije (Založba ZRC, 2010) je
primeren čas za novo knjigo o bančništvu. Razloga sta dva. Prvič, kljub zamejitvi bančne katastrofe
doslej še ni bilo pravih, celovitih reformnih ukrepov, tako da nam grozi nevarnost nove finančne
krize, ki se lahko uresniči, ko bodo posebni ukrepi monetarne politike (kvantitativno rahljanje in
ničelne obrestne mere centralnih bank) odpravljeni. In drugič, po reševalni intervenciji države z
javnim denarjem banke še vedno niso dober servis za gospodarstvo in prebivalstvo, kar bi morale
biti, temveč še naprej izolirano poslujejo pretežno v lastno korist in v škodo okolja.
Slabo bančništvo in finančni sektor v celoti sta odločilno prispevala k nastanku globalne finančne
krize leta 2008, ki je realni sektor gospodarstva in družbo po svetu in pri nas pahnila v veliko recesijo.
Kdo vse nosi krivdo za to, sem opisal v knjigi Svetovna kriza in Slovenci: kako jo preživeti (Založba
ZRC, 2008).

Desetletje pozneje je mogoče ugotoviti, da bistveni vzroki krize še niso v celoti odpravljeni, temveč
so ohranjeni nastavki za novo finančno krizo. Bančništvo se upira poglobljeni reformi, ki bi te vzroke
dokončno odpravila in postavila ustrezne temelje za njegovo vsem koristno delovanje. Zato v tej
knjigi predlagam pot, kako sedanjo slabo banko »ukrotiti« in preoblikovati v dobro. Marsikdo je
prepričan, da besedi »dobro« in »bančništvo« ne gresta skupaj, ampak da sta contradictio in
adiecto. Pa vendar ju lahko uporabimo skupaj v upanju, da bodo banke resnično delovale v korist
prebivalcev, podjetij in naravnega okolja.

Veliko je slabosti dosedanjega slabega bančništva. Ali so nelegitimna in včasih celo nelegalna
dejanja bančnikov sprejemljiva? Kaj pomeni kakovost upravljanja v bančništvu in finančnem
sektorju?1 Zakaj je slabo upravljanje pomembno prispevalo k nastanku globalne finančne krize in
velike recesije ter kako? Kako kakovostno bi morala biti urejena bančni in finančni sektor na mikro-
in makroravni, da ne bi povzročila krize v svoji dejavnosti, v realnem sektorju in med prebivalstvom?
Na novo bi bilo treba opredeliti pravi cilj delovanja bančništva in vlogo bančnega financiranja,
odkloniti larpurlartistično finančno trgovanje, financializacijo celotnega realnega gospodarstva in
življenja ljudi, potrebno pa bi ga bilo tudi institucionalno pravilno protikrizno organizirati in se
opredeliti do digitalizacije v njem, konkretno do vloge finančnotehnoloških (fintech) in drugih
finančnih institucij t. i. bančništva v senci, ki vdirajo v klasične bančne posle.

In kakšne naj bi bile značilnosti dobrega bančništva? Predvsem mora koristiti gospodarstvu in
prebivalstvu, podobno kot trgovina pri realnih dobrinah, ne pa biti samo sebi namen. Upoštevati
mora zunanje učinke (eksternalije) svojega delovanja na okolje, tako socialne kot ekološke, etične
in etnične, ter prevzemati in ponotranjiti (internalizirati) njihove stroške oziroma posledice. Take
banke naj vodijo dobri bankirji – ljudje z visokimi etičnimi standardi in ne samo z ekonomskim in
finančnim znanjem, temveč tudi s poznavanjem socioloških, psiholoških, zgodovinskih, filozofskih
in drugih družbenih, humanističnih dimenzij delovanja. Prav tako široko morajo biti usposobljeni
zakonodajalci, ki oblikujejo pravne okvire delovanja bank in centralni bankirji ter drugi nadzorniki,
ki jih nadzorujejo. Dobri bankirji kakovostno upravljajo dobre banke.

Zahtev, ki bi omogočile dobro bančništvo, je veliko; kdo bi celo porekel, da je to utopija. Vendar
nadaljevati enako kot doslej, brez sprememb, ne bo šlo: poglabljanje neenakosti, vse bolj razširjene
prekarne oblike dela in škodljive posledice globalizacije uničujejo civilizacijske vezi naše družbe.
Banka, ki je le ekstrakt celotnega finančnega sektorja, pri tem igra eno ključnih vlog kot vezno tkivo,
kot krvni obtok, potreben družbenemu telesu. Zato želi ta knjiga opozoriti, predramiti ljudi in

1
Celotni finančni sektor poleg bančništva vključuje še zavarovalništvo in institucije kapitalskih trgov. V knjigi je
poudarek na bančništvu, ugotovitve pa večinoma veljajo tudi za preostala dva podsektorja.

9
pokazati pot v boljšo družbo z boljšimi bankami, ki bodo vanjo vraščene in ne bodo več kraljevale
nad njo, kot se je dogajalo doslej.

***
Priznanje, da se v knjigi lotevam za širšo družbo pomembne teme, daje komentar v časopisu The
Economist, ki je sicer glasnik sodobnega liberalnega kapitalizma.2

Izgubljeno desetletje
(A lost decade, The Economist, 16. december 2017, str. 67.)

Pred desetimi leti so ZDA vstopile v veliko recesijo. Stanje čez deset let: izguba je bila, jasno,
velika, ZDA so izgubile štiri bilijone ameriških dolarjev [četrtina ameriškega letnega BDP] in
trgi dela še niso povsem okrevali. Toda velika recesija [iz 2008] je bila zaradi uspešne
uporabe izkušenj iz velike depresije [1929–1933] precej blažja, kot bi lahko bila.
Paradoksalno je ta uspeh vladam prihranil mnogo resnejše reforme, zaradi katerih bi bila
velika recesija lahko dogodek, ki se zgodi samo enkrat v stoletju, kar bi po mnenju
ekonomistov morala biti.

Dober odgovor na krizo obravnava njene simptome. Pravočasno prepoznavanje simptomov

bolezni lahko reši človeško življenje. Po tej plati so sedanji nosilci ekonomske politike ravnali
veliko bolje kot tisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vladni proračuni zajemajo danes
precej večji del gospodarstva, delno po zaslugi moderne socialne varnostne mreže. Zato je
imelo javno kreditiranje za pomoč ljudem in trošenje mnogo pomembnejšo vlogo pri
stabilizaciji kot nekoč v veliki depresiji: preprečili so izjemen kolaps cen in dohodkov,
kakršnemu so bili priča v tridesetih letih, hkrati pa so zamejili širitev bančne panike.
Odločitev za rešitev finančnega sistema [z državno intervencijo] je bila sicer nepriljubljena,
vendar je preprečila implozijo globalnega gospodarstva.

Toda uspeh teh politik in razmeroma znosna recesija, ki je sledila, sta vladam dovolila, da
so se izognile bolj dramatičnim intervencijam, kakršne so sredi tridesetih let prejšnjega
stoletja svetu dale pol stoletja relativnega ekonomskega miru. Z zmanjšanjem potrebe po
radikalni inovaciji [reformi bank in celotnega finančnega sektorja] sta hitrost in učinkovitost
odgovora pustila svetovno gospodarstvo manj reformirano in tako ranljivo za enake sile, ki
so prej povzročile krizo.

Pomanjkljivosti pri tem načinu izstopa iz krize je bilo več. Pri reševanju depresije [v
tridesetih letih 20. stoletja] so vlade dokončno zavrgle zlati standard, svetovni denarni
režim, ki je pomagal pri nastanku katastrofe. Vlade z zlatim standardom so se morale
odpovedati monetarni neodvisnosti in so morale na izgubo tržnega zaupanja odgovoriti z
dvigom obrestnih mer. Zaradi povečanja zlatih rezerv države so se zmanjšale zlate rezerve
drugih držav, kar jih je potisnilo v krizo. Kakor hitro je bil zlati standard opuščen, se je začelo
okrevanje [enako ugotavlja Karl Polanyi, 1944; 2001].

Mednarodni finančni sistem, ki je omogočil sedanjo finančno krizo, ni bil niti opuščen niti
reformiran. Odprti prosti kapitalski tokovi lahko države prepustijo fluidnim nihanjem
tržnega sentimenta. Zato so mnoga gospodarstva v razvoju kumulirala devizne rezerve, na
katere bi se lahko oprla v krizi. Toda te rezerve so prispevale h globalnemu prenasičenju s
kapitalom, kar je znižalo obrestne mere in spodbudilo izposojanje. Rezerve so bile pogosto
dolarsko denominirane obveznice, ki lahko destabilizirajo ameriško gospodarstvo in
izpostavljenost (ranljivost) gospodarstev po svetu ameriškim finančnim napakam. Ta režim,

2
V nadaljevanju objavljam svoj prevod s pojasnili v oklepaju za lažje razumevanje.

10
 ki je sodeloval pri prenosu poka ameriškega nepremičninskega balona v globalno krizo, pa
še vedno velja. Današnji finančni mir bo zato krajši kot mir v predhodnih 75 letih, kar bi sicer
zbujalo manj skrbi, če bi svet po zadnji krizi postal bolj odporen proti novim krizam. V letih
po veliki depresiji sredi tridesetih let so bile na podlagi celovitih bančnih in finančnih
reform ustanovljene nove regulatorne institucije in uvedene močne omejitve za finančno
obnašanje, zaradi česar je bilo finančno področje naslednjega pol stoletja dolgočasno a bolj
varno. V obdobju 1980–2000 so bile te omejitve večinoma odpravljene: banke so dobile
več svobode glede aktivnosti in produktov. Finančne krize brez teh liberalizacij ne bi moglo
biti. Po koncu sedanje velike recesije je bil finančni sektor obravnavan razmeroma blago.
Res so bili izboljšani nadzor in zahteve po transparentnosti, pravila kapitalske ustreznosti
pa so bila zaostrena. Toda nekatera pravila so prav zdaj omilili, vsaj v ZDA, in teža finančne
industrije v svetovnem gospodarstvu se je komaj kaj zmanjšala. Njen delež v ameriškem
BDP se je od leta 2007 celo povečal. Stabilizacijska politika v veliki recesiji 2008 je bila
veliko bolj ustrezna kot v veliki depresiji 1929. Toda sedanje vlade se iz izkušenj učijo
slabše kot vlade v času depresije. Franklin Roosevelt ni samo obnovil gospodarske rasti,
temveč je tudi obljubil reflacijo, da bi povrnil izgubljeno v krizi. Nasprotno pa so se po veliki
recesiji mnoge centralne banke zadovoljile s preprečitvijo nadaljnjega zniževanja cen
(izjema je Japonska) in niso aktivno delovale za povrnitev izgubljenega produkta. Zaradi tega
je okrevanje mnogo šibkejše kot pri prejšnjih ciklusih, vključno z depresijo, in monetarna
politika potrebuje več časa za povrnitev v normalno stanje. To pušča nacionalna
gospodarstva slabo pripravljena na novo krizo. Podobno je tudi velika recesija pokazala
vrednost avtomatičnih fiskalnih stabilizatorjev, toda vlade niso izrabile priložnosti, da bi
davke in socialne dajatve tesneje povezale s poslovnimi ciklusi (anticiklično delovanje
proračuna). Nedavno uvedena pravila, kakršno je fiskalni dogovor EU sporazum o zlatem
pravilu za odpravo proračunskih neravnotežij in s tem o odrekanju fiskalni politiki, fiskalno
politiko v resnici omejujejo, namesto da jo bi uporabile o tem tudi Štiblar, Damaging
Austerity Policies, v tisku.

Velika depresija tedaj je omogočila radikalne spremembe z diskreditiranjem neoviranega

(nebrzdanega) kapitalizma in elit, ki so ga podpirale. To je imelo nevarne stranske učinke:
oborožilo je fanatične in nevarne politične »outsiderje« Hitler. Političnim in finančnim
elitam po sedanji veliki recesiji sicer ni bil prizanesen populistični revolt, vendar so doslej
večinoma ohranile moč in onemogočile resnejše reforme. Uspeh ekonomskopolitičnega
ukrepanja po upadu gospodarstva je pomagal, da smo se izognili katastrofam, kakršne so
doživeli v tridesetih letih. Toda hkrati je osnove sistema, ki je povzročil sedanjo veliko
recesijo, tudi ohranil nespremenjene. Deset let po njenem začetku je upanje na radikalno
reformo ugasnilo. Žalostna posledica je, da bo imelo svetovno gospodarstvo morda
priložnost, da se znova uči lekcij iz preteklosti, in to prej, kot bi upali in kot bi bilo treba.

Sestava knjige

V uvodnem delu je pojasnjeno, zakaj je bilo bankam dovoljeno, da se odcepijo od družbe in

pridobivajo koristi z napihovanjem finančnega balona, trgovini na primer pa ne, čeprav gre tudi pri
njej za poslovanje s tujim premoženjem – resda z realnim, ne finančnim.

V prvem delu so povzete ugotovitve o nastanku, vzrokih in posledicah globalne finančne krize, h
kateri je odločilno prispevalo slabo bančništvo. Analiza je pokazala, da je bilo pokrizno reformiranje
bančništva v zadnjih desetih letih nezadostno, predvsem zaradi odpora v samem sektorju, zato
nismo imuni pred nastankom naslednje finančne krize. Še danes se brez pomoči centralnih bank
(kreditne transfuzije in nenormalno nizkih obrestnih mer) banke ne morejo postaviti na lastne noge,

11
ukrepi pomoči pa poglabljajo neenakost v družbi, saj prepoceni kredite dobivajo predvsem bogate
elite.

Drugi del poudarja značilnosti majhnih bank in bank posebne vrste, ki so predstavljene kot temelj
prehoda na dobro bančništvo. Za ilustracijo je v dodatku predstavljena Delavska hranilnica kot
primer uspešne majhne banke. V Delavski hranilnici sem namreč našel praktično uveljavitev
teoretičnih načel družbi prijaznega bančništva.

Tretji del predstavi aplikacijo neoklasičnega ekonomskega modela na sektor bančništva. Je jedro
knjige s predlogi, kako preiti od slabe banke k dobri banki. Najprej so analizirane napake, povezane
z uvedbo nepopolnega neoklasičnega modela bančništva, in možnosti, kako jih odpraviti. Po eni
strani je treba izboljšati kulturo bančnikov, ki morajo sprejeti tudi splošne humane vrednote, po
drugi strani ustrezno upravljati banke, pri čemer je treba slediti širšim družbenim ciljem, in po tretji
strani bančni trg in sistem tako preoblikovati, da se bo bančništvo vrnilo nazaj v okvir celotne
družbe: iz samostojne prevlade v podreditev cilju servisiranja gospodarstva in prebivalstva.
Tehnološki napredek je neizbežen v obliki digitalizacije tudi na finančnem področju, vendar je treba
sprejeti njegove pozitivne in zavrniti negativne posledice.

Četrti del predstavi implikacije predlagane celovite reforme bančništva v svetu za bančni sektor v
Sloveniji. Konkretni predlogi podajajo teoretične vidike, popravek strategije, uveljavitev stiliziranih
dejstev za bančni sistem in oceno načina uveljavljanja bančništva na drobno, ki ne bo slepo sledilo
zgolj vizijam finančnih »gurujev« v svetu. Tak, bolj suveren pristop bi bil dobrodošel tudi na drugih
področjih oblikovanja družbenega življenja v Sloveniji, da bi prednostim naše narave dodali tudi
nadpovprečni prispevek človeškega dejavnika. To si ljudje zaslužijo.

***
Knjiga je morda v nekaterih delih za bančnika preveč podrobna, vendar je lahko prav v tem zanimiva
za splošnega bralca. Empirična analiza bo morda komu odveč, vendar ostaja pretežno v dodatkih,
saj lahko le na njeni podlagi utemeljim prednost mojih vsebinskih trditev proti nasprotnim trditvam,
ki takšne kvantitativne podlage nimajo. Čeprav so v knjigi obravnavane vse banke, je poudarjena
podpora majhnim bankam, ki v večji meri ohranjajo osnovno poslanstvo bančništva, ki je
prvenstveno v podpori ljudem, podjetjem in okolju v družbi. V duhu mojega pogleda na
družboslovne vede v knjigi obogatim primarno ekonomsko in posebej finančno področje tudi z
nekaterimi izsledki prava, psihologije, sociologije in filozofije. Razlaga v knjigi je zastavljena
metodološko in vsebinsko tako široko, da lahko vsakdo najde v njej kaj zanimivega zase.

In zakaj se z bančništvom in finančnim sektorjem nasploh posebej ne ukvarjamo? Več pojasni

prispodoba v nadaljevanju.

Uvodna zgodba o škodljivih bankah in prenapihnjenem celotnem finančnem sektorju

Kaj je narobe z bančništvom in zakaj tega ne razumemo? Funkcija bank in celotnega finančnega
sektorja je predvsem servisiranje realnega gospodarstva in prebivalstva, vendar se je izrodila v
prevladujoče trgovanje med posameznimi bankami. Bančništvo se je po velikosti več kot
podeseterilo in si podredilo države in ljudi. Za ilustracijo lahko finančni sektor ponazorimo s
trgovino, ki je prav tako mreženje mehke infrastrukture.3 Oba sektorja delujeta kot posrednika s

3
Infrastruktura pomeni spodnjo (latinsko: infra) podlago, gradnjo (latinsko: struire). V širšem pomenu gre za
mrežo povezanih elementov, ki so podlaga za človekove gospodarske in druge aktivnosti. Pri tem trda
infrastruktura zajema klasične oblike, kot sta promet in energetika, mehka infrastruktura pa prav tako
pomembne mreže bank, trgovin, pa tudi šolskih ustanov, ekoloških ali kulturnih objektov (Štiblar, Kos, Jamnik:
Infrastruktura Slovenije, Založba ZRC, 2016, stran 12).

12
sredstvi tujih lastnikov – trgovine z dobrinami, banke z denarjem –, saj nista lastnika tega, s čimer
trgujeta.

Če bi trgovska podjetja Lidl, Mercator, Leclerc in druga začela trgovati predvsem med seboj in ne bi
poslovala kot posrednik med proizvajalci in potrošniki, bi se trgovinski sektor po obsegu posla
mnogokratno povečal. Za rast obsega poslovanja (ne koristi, dobičkov) bi direktorji trgovin dobili
nagrade – bonuse, s tem pa bi bila izčrpana vsa ustvarjena dodana vrednost resničnih proizvajalcev
dobrin; zgodilo bi se prav to, kar se je s finančnim sektorjem. Ljudje bi hitro opazili, da se obseg in
stroški trgovanja povečujejo, vendar brez kakršnekoli dodatne koristi zanje, zato bi ga zavrnili. Pri
finančnem sektorju pa tega ne opazijo neposredno, zato se ta vedno znova napihuje.

Trgovanje v trgovini ne poteka zaradi trgovanja samega, ampak se s prenosom proizvodov od

proizvajalcev k potrošnikom povečuje uporabna vrednost teh proizvodov. Od tako ustvarjene
dodatne vrednosti si trgovina vzame del kot plačilo za posredovanje. Če bi trgovine trgovale samo
med seboj – brez končnega proizvajalca in končnega potrošnika, se dodatna vrednost ne bi
ustvarjala. Nasprotno je v finančni dejavnosti trgovanje pogosto namenjeno samo sebi in ne
financiranju končnih uporabnikov v realnem sektorju, bonusi finančnikov pa so odvisni od obsega
posla. Med končnega varčevalca, ki daje denar, in končnega kreditojemalca, ki vzame denar za
produktivno investicijo, se postavi večje število finančnih posrednikov, ki želijo del dobička, čeprav
ga z medsebojnim trgovanjem oziroma samim posredovanjem navadno ne ustvarijo. Argument, da
finančniki skrbijo za večjo likvidnost in solventnost gospodarstva in družbe, ki ga pretirano
uporabljajo, je trhel. Zadostoval bi en sam posrednik med varčevalcem in realnim investitorjem,
podobno kot je dovolj in splošno sprejeto, da med pridelovalcem hrane in njenim končnim
uporabnikom posreduje le ena trgovina. Družbena koristnost vse bolj napihnjenega finančnega
sektorja je več kot dvomljiva.

V trgovinski dejavnosti ljudje zavračajo že krajše verige posrednikov, v bančništvu in finančnem

sektorju pa ne, ker stanja v njem ne poznajo oziroma ne razumejo ali pa nanj ne morejo vplivati.
Sam finančni sektor poskrbi, pogosto s »finančnimi inovacijami«, da ostaja njegovo poslovanje za
večino nepregledno in nerazumljivo. Ustvarja asimetričnost informacij v svojo korist in škodo
komitentov, iz česar črpa dodatni dobiček. Če bi bančni klienti in bankirji imeli popolnoma enake
informacije (in znanje) in bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji popolne konkurence (atomističnost,
homogenost, odprtost, gibljivost) na finančnem trgu, dobiček bančnikov ne bi mogel presegati
normalnih dohodkov, ki bi odražali njihov resnični prispevek oziroma dodano vrednost k
ustvarjenemu družbenem produktu in blaginji ljudi. Finančni sektor se ne bi razširil na današnji
desetkratnik obsega realnega gospodarstva. Tako se ob reguliranju bank ne bi še z večjo vnemo
pojavljali novi finančni posredniki, ki ustvarjajo nov finančni balon. Le en odstotek vseh ljudi na
svetu deluje v finančnem sektorju in grabi finančno bogastvo po načelu, da je pohlep dober. Kako
je sploh lahko prišlo do tako izrojenega stanja in kako ga normalizirati? Stiku s financami in finančno
dejavnostjo se danes v organizirani civilizirani družbi nihče ne more izogniti, lahko pa finančna
dejavnost in v tem okviru še posebej bančništvo postaneta »do uporabnika prijazna«, družbi v
pomoč, namesto da jo izkoriščata. Kako, pove ta knjiga.

13
I. DEL: KRIZA – ZARADI SLABEGA BANČNIŠTVA
V tem delu so opisani nastanek globalne finančne krize, ugotavljanje njenih vzrokov, predlagane
rešitve v preteklosti, posledice krize in sedanje stanje v bančništvu, ki ni zadovoljivo. Predlogi
celovite bančne (finančne) reforme, ki bi vodila do dobrega bančništva (širše finančnega sistema),
so podani v drugem delu knjige.

14
Poglavje 1: Kriza – zaradi slabega bančništva
Vzroki globalne finančne krize so mnogoteri, med njimi pomembno vlogo igra bančništvo. Izvilo se
je iz družbe in se postavilo nad njo. S svojim delovanjem je napihovalo finančni balon, ki je ob poku
povzročil probleme ne le sebi, temveč celotnemu svetovnemu gospodarstvu in družbi.

15
Uvod

Bančna dejavnost in celotni finančni sistem sta v zadnjih petdesetih letih prešla štiri faze regulacije,
deregulacije (zmanjšanja normativne ureditve, liberalizacije) in reregulacije (ponovnega povečanja
normativne ureditve):
1. liberalizacija (1970–2008), ki je vodila v globalno finančno krizo leta 2008;
2. povečana regulacija (2008–2013) z državno intervencijo, najprej z ukrepi ekonomske
politike v letih 2008–2009, ki so preprečili katastrofo – razpad sistema, sledilo pa je le delno,
nezadostno in neustrezno reformiranje bančnega sistema (tako kot v tridesetih letih
prejšnjega stoletja Glass-Steagallov zakon in druga pravila); tak primer so baselski
standardi;
3. vnovična liberalizacija (po letu 2012), ker naj bi dotedanja reforma banke omejevala in s
tem povzročila njihovo nezadovoljivo delovanje (primeri so Trumpova napoved odprave
določil Dodd-Frankovega zakona iz leta 2010; odpor do predlogov iz Liikanenovega poročila
in Vickersove komisije ter njihova ublažitev);
4. vnovična povečana regulacija, ki naj bi problem slabega bančništva v celoti odpravila in s
celovito reformo omogočila dober bančni sistem (to zagovarjajo na primer Mervyn King,
John Kay, David Shirreff).

Tretja in četrta faza danes potekata sočasno. Državna intervencija v obliki monetarne in fiskalne
stimulacije se je pri preprečevanju najhujših posledic namreč prehitro izkazala za uspešno (enako
kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja). Zato se je ohranila kot nekakšno trajno zdravilo oziroma
rešitev v krizi, celovita reforma bančnega sistema samega pa naj sploh ne bi bila potrebna.
Neobrzdani, nereformirani finančni trgi lahko delujejo naprej, čeprav bodo povzročili nove krize.

Razlaga nastanka bančne krize vsebuje že njeno razumevanje, opis vzrokov in njihova identifikacija
(razumevanje) pa opredeljujeta zdravljenje do sedanjega stanja ter končne reforme:

SEDANJOST
PRETEKLOST PRIHODNOST
vzroki krize delno saniranje in
celovita reforma
sedanje stanje

Če ne prepoznamo pravih vzrokov krize, ukrepi reformiranja bank in finančnega sektorja ne bodo
ustrezni. Skromni doseg ekonomskih in finančnih ved kaže dejstvo, da deset let po izbruhu krize v
njih še vedno ni soglasja o vzrokih za njen nastanek (spet primerljivo z veliko depresijo ob koncu
dvajsetih let prejšnjega stoletja), zato so zelo raznoliki tudi predlogi zdravil, torej ukrepov in
sistemskih reform. Finančna ekonomija je družbena znanost, in čeprav je empirična, pomembno
vlogo v njej igra subjektivno vrednotenje (tudi pri tistih, ki se imajo za »nevtralne znanstvenike«, saj
je vrednostno opredeljena že »nevtralnost«, ki jo razglašajo).4

Neoklasiki (neoliberalci) so si zamislili ideologijo popolnih trgov in racionalnih posameznikov. Ta naj

bi bila tudi temelj za liberalizirani bančni sistem neomejenih, samoregulirajočih se trgov brez
vpletanja države, ki vodilnim elitam zaradi njihovega privilegiranega položaja omogoča prisvajanje
večjih dobičkov in poglablja neenakost med ljudmi. Ko se liberalni model zruši, pa jih reši državna

4
Ne gre za to, da bi družbeni značaj ekonomske vede skušali odpraviti, temveč le upoštevati njeno omejenost z
vrednostnimi sodbami, temu ustrezno ravnati zadržano, izsledkov ekonomske oziroma finančne znanosti pa
nikakor primerjati z eksaktno znanostjo.

16
intervencija. Zatem znova zahtevajo izstop države iz gospodarstva in financ – do naslednje krize.
Dobički se privatizirajo, izgube pa socializirajo.

Ker raziskovalci navajajo različne vzroke za krizo, so različni tudi predlogi za reformo bančnega
sistema. A bančništvo bi po mojem mnenju moralo postati dobro, in sicer ne le v tem, da ne bi več
povzročalo kriz, temveč bi moralo biti človeško – prijazno do ljudi in okolja ter v podporo
gospodarstvu, ne pa samo sebi namen s ciljem prisvajanja vrednosti in dobičkov, ki jih ustvarjajo
drugi (enako Kay, 2015; Shirreff, 2017).5

1.1 Nastanek globalne bančne in finančne krize

Nastanek krize v ZDA in njena epidemična razširitev skoraj po vsem svetu sta dobro znana in v
strokovni literaturi podrobno popisana.6 Na kratko lahko povzamemo, da se je napihovanje
nepremičninskega balona končalo s pokom, ki mu je sledila finančna kriza, njene posledice pa sta
kot cunami čutila realni sektor gospodarstva in prebivalstvo, širile so se od države do države in od
bančništva na zavarovalništvo in kapitalske trge. Ključno vlogo pri tem je imel bančni sistem. Popoln
razpad svetovnega gospodarstva je preprečila hitra in uspešna ekonomskopolitična intervencija v
obliki fiskalne in monetarne spodbude. Zato krizo iz leta 2008 označujemo za veliko recesijo,
medtem ko je kriza iz leta 1929 znana kot hujša velika depresija. Tudi tedaj je zlom gospodarstva
odvrnila državna intervencija, vendar je bila uvedena z zamudo, napačna z restriktivnimi ukrepi
ekonomske politike, a bolj celovita pri spremembah finančnega sistema. To je bil čas New Deala.7

John Kay (2015) opozarja, da finančna aktivnost ni matematična vaja, ampak služi v življenju tako
prebivalstvu kot gospodarstvu. Finančni sektor se je razvil v nepravo smer zaradi ideologije
politikov, napačnih iniciativ in osebnih ambicij finančnikov (Kay, 2015, str. 285). Finančni sektor je
danes najmočnejši lobi, ekonomsko moč pa uporablja za uveljavitev politične moči. V Franciji in
Nemčiji se nacionalni interes pri finančnih storitvah izenačuje z interesom velikih finančnih institucij,
v ZDA in Veliki Britaniji pa je zelo razširjena praksa t. i. vrtljivih vrat (pojav prehajanja oseb iz banke
v ministrstvo in spet nazaj v banko …). Politiki bi morali imeti možnost dostopa do alternativnih
nasvetov, ne samo iz finančnega sveta. Za spoznanje resnice je najprimernejši akademski svet,
vendar je tudi ta v veliki meri razočaral, enako mediji (o tem Štiblar, 2008).

Po ugotovitvah Davida Shirreffa (2017, uvod) se po letu 2000 krepi nelagodje ob kulturi
samozadostne pomembnosti, ki se je razvila v finančnih ustanovah, predvsem bankah. Zato si
pripisuje previsoke nagrade in s tem škoduje drugim delom gospodarstva. Finančna industrija se je
pretirano usmerila v inovacije, ki so same sebi namen in koristijo samo njej, koristnost za druge
sektorje pa je pogosto dvomljiva. Stremljenje k povečevanju dobičkov za delničarje in tudi
menedžerje, med drugim s prevzemanjem tveganj, manipuliranjem, vodenjem informacij v svojo
korist za pridobitev bonusov, je v naravi kapitalizma. Nenehno se dogaja zloraba informacij na
bančnem trgu, banke delujejo kartelno, zato jih je treba omejiti. Razvil se je bančni sistem, ki ni
dovolj učinkovit, da bi ustrezno služil gospodarstvu. Kadar gredo stvari v bančnem sektorju narobe,
pa to davkoplačevalcem povzroča velike stroške. Bančniki so poskuse reform želeli onemogočiti.
Želijo ohraniti vse dosežene privilegije, kar je razumljivo, vendar ni sprejemljivo. Potrebna bo tako
rekoč revolucija: učinkovitejša uporaba kapitala ter bolj poštena razdelitev stroškov in koristi
finančnih storitev. Sedanji sistem je treba preoblikovati.

5
Nastanek in vzroki krize so podrobno obravnavani v moji knjigi Svetovna kriza in Slovenci iz leta 2008, reševanje
krize v knjigi iz 2010 in kasneje iz 2013, tu pa so predstavljene celovite rešitve.
6
Med drugim v moji knjigi Svetovna kriza in Slovenci, str. 95–129.
7
Takratno dogajanje, ki ima veliko vzporednic s sedanjo krizo, je leta 1944 poglobljeno opisal Karl Polanyi v knjigi
Great Transformation.

17
Potrebna je precej radikalna reforma bančništva v dveh smereh:
1. kompleksnost globalnih bank (in največjih bank v državah) je treba zmanjšati na raven, ki
omogoča njihovo upravljanje,
2. spremeniti je treba kulturo, ki v njih prevladuje.

1.2 Vzroki krize

Identificiranje pravih vzrokov krize je temelj za oblikovanje ustreznih reformnih programov za

njihovo odpravo. Kmalu po izbruhu krize leta 2008 so se pojavile zelo raznolike ideje o njenih vzrokih
in z njimi povezani predlogi za njeno reševanje (Štiblar, 2008).

Na najbolj abstraktni ravni se je omenjal tržni fundamentalizem (prav tam, str. 124). Nekoliko bolj
konkretna razlaga je kot vzrok opisovala normativne akte, ki so prispevali k finančni liberalizaciji
(prav tam, 104): razveljavitev Glass-Steagallovega zakona leta 1999 in več deregulacijskih predpisov
v obdobju 2000–2004, ki so omogočili ustanavljanje podjetij za posebne namene (special
investment vehicles – SIV, special purpose vehicles – SPV), zatem pa opustitev zahtev po solventnosti
za investicijske banke in nekatere druge finančne ustanove. Oblike nadzora, ki jih je kot varovalke
uvedel Franklin Roosevelt po krizi leta 1929, so bile odpravljene. V praksi se je izoblikovala
piramidna shema, v katero so vključeni klasični in tudi novi finančni akterji, kot so družbe SPV (prav
tam, str. 88). Omogočilo jo je listinjenje, posebno novi izvedeni finančni instrumenti (prav tam, str.
102), kot so terminske pogodbe (futures), zamenjave (swaps), opcijske pogodbe (options),
predvsem pa izvedeni kreditni finančni instrumenti (derivativi CDS – credit default swaps in CDO –
credit default obligations). Psihološke vzroke za epidemično širjenje krize je opisal Robert Shiller
(2008). Poudaril je učinek črednega nagona, zaradi katerega ljudje kot neuka in nepremišljena čreda
sledijo napačnemu obnašanju nekaterih neprevidnih posameznikov in zanemarijo tveganje pri
finančnih špekulacijah z mislijo, da že ne more biti narobe ali tvegano, če to počne večina. Najnovejši
značilni primer je evforija nad bitcoinom in drugimi kriptovalutami, ki se je začela konec leta 2017,
končala pa se bo z velikim pokom finančnega balona.

Dodati je mogoče še vsaj dva vzroka. Eden je odgovornost investicijskih bank za škodo zaradi
prehoda iz partnerskega odnosa vzajemnosti v omejeno zavezo delničarjev, ki za izgube odgovarjajo
samo z vloženim premoženjem, ne z vsem (limited liability), kar je povečalo njihov apetit po
tveganjih (Shirreff, 2017). V naravi kapitalizma je, po mnenju tako ekonomista Hymana Minskega
kot pripadnikov t. i. avstrijske šole, da v urejenih časih sili v vse večje prevzeme tveganj s ciljem
večanja dobičkov, dokler prenapihnjeni balon tveganj ne poči, kar povzroči krizo.. Tehnično to
omogoča omejena odgovornost delničarjev za izgube samo v obsegu vloženega kapitala.

Mervyn King, guverner britanske centralne banke (Bank of England) v obdobju 1998–2013, je na
začetku leta 2017 ugotovil, da kriza ni končana, saj je reformni ukrepi na področju monetarnega
sistema in bank v resnici niso dokončno odpravili. Opozoril je, da doslej splošno sprejeto
konvencionalno védenje na podlagi izkušenj (conventional wisdom) v finančnem sektorju ne velja
več, treba je izoblikovati novo (King, 2017).

Denar in bančništvo sta posebni instituciji, ki sta se razvili pred modernim kapitalizmom in sta
prilagojeni tistim zgodnjim časom. Omogočila sta razvoj tržnega gospodarstva in obetala finančno
alkimijo. Denar danes so natisnjeni nezamenljivi bankovci oziroma knjižni zapisi, katerih zunanja
vrednost je bistveno večja od notranje, razliko (seigniorage) pa si prisvoji država; zato je uveden

18
državni monopol na tiskanje denarja (legal tender).8 Toda finančna alkimija (namesto 100–
odstotnih bančnih rezerv le delne) je pripeljala v propad denarja in bančništva. Za njuno prenovitev
je treba ugotoviti, kako delujeta danes. Nadomestitev frakcijskih delnih rezerv s 100–odstotnimi
rezervami je bila predlagana že po veliki depresiji leta 1933, vendar je bila ta zamisel po nekaj
poskusih opuščena. Po mnenju Polanyja (1944, 2001) pa je bila prav uvedba zlatega standarda ob
koncu 19. stoletja, ki naj bi samodejno delovanje trgov z državne razširil na svetovno raven, v resnici
ekonomski vzrok za konflikte, ki so vodili vse do svetovnih vojn, in ne sredstvo za njihovo odpravo.

Po mnenju Marvyna Kinga je bančni sektor pred krizo leta 2008 postal prevelik zaradi treh razlogov:
− bančni depoziti so uporabljeni kot denar ob manj kot 100-odstotnem pokritju;
− bančniki so dobivali velike bonuse že samo zaradi velikega obsega opravljenih finančnih
transakcij, zato so jih napihovali;
− bančništvo je zaradi doseganja visokih dobičkov postalo privlačno za špekulativni kapital.

John Kay (2015) kot ključni vzrok za bančno in širšo finančno krizo navaja financializacijo –
imperializem financ in poseganje na nefinančna področja (tako tudi Sandel, 2012). Poglavitni
komponenti financializacije sta:
− preusmeritev poslovanja bank od financiranja v korist realnega sektorja v finančno trgovanje in
transakcije, ki so same sebi namen in na podlagi napačnih iniciativ bankirjem prinašajo velike
bonuse (po obsegu prometa, ne na ustvarjeno dodano vrednost);
− prestrukturiranje finančnega poslovanja v razvejeno prenapihnjeno poslovanje, ki prinaša korist
samo za finančni sektor, ki si prisvaja v realnem sektorju ustvarjeno dodano vrednost.

Na finančnem področju danes prevladuje finančno trgovanje, ki je za finančnike temeljni vir

dohodka in osebnih plačil z bonusi. Osebne odnose so izpodrinili anonimni trgi – z besedami Maxa
Webra “Gesellschaft” nastopi namesto “Gemainschaft”. Kultura finančnega trgovanja se je razvila
na podlagi globalizacije finančnih trgov, derivativov, finančne matematike, deregulacije,
preoblikovanja vzajemnih partnerstev v delniške družbe, podpore svobodnim trgom, odprave
zlatega standarda, uveljavljanja trgov terminskih pogodb (futures) in drugih derivativov, razvoja
informacijske tehnologije, nove trgovalne kulture ter napačnega delovanja in financiranja
bonitetnih agencij.

Prevladujoči trgovalni etos se je spremenil: trgovci so postali »kvanti«,9 fizikalna pravila o razmerjih
med predmeti so bila prenesena na razmerja med ljudmi v finančnem svetu. Od sedemdesetih let
se je struktura borz radikalno spremenila: agenti, ki bi morali delati za kliente, so postali hkrati
trgovci, ki pa delajo zase ali za finančno institucijo. Vzajemnost lastniške odgovornosti je bila
odpravljena, uvedena pa omejena odgovornost (Shirreff, 2017), kar je zmanjšalo skrbnost pri
upravljanju tujega denarja. Med investicijskim bančništvom in bančništvom na drobno (retail) je
nastala napetost. Ameriške investicijske banke so se razširile po vsem svetu. V Nemčiji je bila vloga
deželnih bank v domačem finančnem sistemu pozitivna, ko so prešle v mednarodne posle, pa so
izgubile ugled. Zahteve po konsolidaciji sektorja so v resnici izražale željo po monopolizaciji. Cilj
menedžerjev korporacij ni bil več služiti ljudem, ampak večati vrednost za delničarje in zase.

8
Res je, da prav različne kriptovalute, kot je bitcoin, danes izzivajo državni monopol tiskanja denarja in so zato
pravzaprav nelegalne. Kdor ga »tiska«, si prisvaja razliko med stroški tiskanja in vrednostjo, ki jo ima v menjavi.
9
Jedrski fiziki so v 90. letih prejšnjega stoletja ugotovili, da po detantu med ZDA in Rusijo zanje ne bo več veliko
dela in dobičkov, povezanih z razvijanjem atomskega orožja, zato so se zaposlili na finančnih trgih in v finančnih
institucijah. Dobili so oznako »kvanti«. Na finančno področje so želeli uvesti eksaktna razmerja (matematične
modele), kot veljajo v fiziki. Pri tem so napačno predpostavljali, da so ljudje racionalni in predvidljivi, podobno
kot predmeti, ter da so trgi popolni in delujejo brez zunanjih vplivov, podobno vakuumu. V takih razmerah bi
veljal fizikalni zakon privlačnosti in naj bi bili po analogiji izumljeni neoklasični ekonomski zakoni. Ker takih razmer
v življenju ni, ekonomskih zakonov praksa ni potrdila.

19
Današnji tajkuni v EU ali investicijske banke, kakršna je Goldman Sachs, so primerljivi z roparskimi
baroni v 19. stoletju v ZDA.

David Shirreff (2017, prvi del) je naštel več vzrokov za nastanek globalne bančne krize, ki je vodila
v veliko gospodarsko recesijo:
− Glass-Steagallov zakon (iz leta 1933) je bil odpravljen – v Veliki Britaniji leta 1986 neposredno,
v ZDA pa leta 1999 z Gramm-Leach-Blileyjevim zakonom; v Evropi in drugod po svetu je ves čas
prevladovalo univerzalno bančništvo.
− Finančni inženiring, ki je sicer uporaben instrument, služi samo sebi. Gre za derivative, kot so
zamenjave in opcije, ki prinašajo dobičke izdajatelju, družbene koristi pa skoraj nimajo. Posebno
nevarni so kreditni derivativi.
− Obstaja strah pred nestanovitnostjo (volatilnostjo) obrestnih mer in nelikvidnostjo.
− Pomembna vzroka sta bila tudi pretirano povečevanje finančnega sektorja in boj za ekonomijo
obsega in doseganje tolikšne velikosti banke, da postane prevelika, da bi jo lahko pustili propasti
(too big to fail – TBTF), če ne celo za reševanje (too big to bail – TBTB).
− Razmahnilo se je kreditno modeliranje na podlagi prepričanja, da je kreditno tveganje mogoče
zavarovati.
− Regulacija z baselskimi standardi III pomeni neskončno povečanje kompleksnosti, po uvedbi
baselskih standardov IV pa bo ta pojav še bolj izrazit.
− Ni presenetljivo, da je koncept tveganjem prilagojene aktive (risk-weighted assets – RWA)
pogosto izigran, saj so ga uvedli veliki igralci, da bi ga lahko izkoristili v svoj prid. Velike banke
lahko same ocenijo svoje tveganje in ga nalašč podcenijo, saj s tem izkažejo manjši potrebni
kapital in pri istem obsegu dobička večjo profitnost kapitala za delničarje. Ustreznejši bi bil
enostaven ulomek vzvodenja, ki je razmerje med kapitalom in celotno aktivo.
− Po 11. septembru 2001, ko je FED s tiskanjem denarja želel preprečiti preplah po napadu na
newyorška dvojčka, je nastopil presežek likvidnosti.
− K prikrivanju tveganj, povezanih z novimi finančnimi instrumenti, so pripomogle bonitetne
agencije, ki so plačane od tistega, ki ga ocenjujejo.
− Nemoralnost bankirjev je presegla vse meje z njihovim arogantnim prepričanjem, da jim bonusi
pripadajo.
− Potem ko so banke spremenile svoj status in se iz partnerstva, v katerem so bankirji za svoje
odločitve odgovarjali z vsem premoženjem, preoblikovale v delniške družbe, v katerih je bila
odgovornost vezana samo na vloženi kapital, bi se moralo prilagoditi tudi nagrajevanje.
Partnerji namreč lahko izgubijo vse premoženje, direktorji delniških družb pa le vloženo. Kljub
tej spremembi so se veliki bonusi za menedžerje ohranili. Razmerje med tveganji in nagradami
je tako postalo asimetrično: za dobičke so nagrajeni z bonusi, izgube pa zanje pokrije država.
− Količinsko rahljanje (quantitative easing – QE), kar v praksi pomeni, da centralne banke tiskajo
denar, je investitorje (finančne varčevalce) potisnilo na delniške trge in dvignilo cene delnic in
nepremičnin.
− Uvedba ničelnih obrestnih mer centralnih bank, ki ne odražajo več pozitivne medčasovne
preference (raje imam denar danes kot čez leto dni).
− Da bi preprečili popolno izgubo zaupanja v banke na evroobmočju, so portfelji državnih
vrednostnih papirjev še naprej cenjeni kot nerizični, kar ni smiselno in logično.
− Težava v Evropski uniji in svetu je nepripravljenost za uvedbo davka na finančne transakcije (t. i.
Tobinov davek). Tak davek bi bil smiseln le, če bi veljal za vse članice evroobmočja oziroma za
ves svet, da bi ohranili pravilo o enakih pogojih gospodarjenja za vse banke po svetu.
− Slabih poslovnih odločitev bankirjev ni mogoče kaznovati. To sta med drugim omogočila
neustrezna zakonodaja in nadzor. Poleg bankirjev bi bilo treba sankcionirati tudi regulatorje in
nadzornike bank. Poskus preoblikovanja bančne kulture z uvedbo zgornje meje bonusov za
bančnike doslej ni bil uspešen.

20
21
1.3 Posledice krize in dosedanji predlogi rešitev

1.3.1 Polovične reformne rešitve za odpravo vzrokov bančne krize ne zadostujejo

Po letu 2008 je bilo uveljavljenih le nekaj kurativnih ukrepov, ki naj bi posledice bančne krize omilili,
a ne odpravljajo njenih vzrokov. Tako bančna reformna politika s povečanjem zahtev po kapitalu in
likvidnosti bank samo blaži posledice, ob tem pa brez nadzora omogoča širjenje precej bolj
škodljivih in eksplozivnih finančnih akterjev iz bančništva v senci (shadow banking), kot so
finančnotehnološke (fin-tech, slov. finteh) družbe, hedge skladi in lastniško trgovanje (propriety
trading) v svojem imenu na tuj račun in druge nedoslednosti.

Enako velja za druge predlagane in le delno uresničene kurativne ukrepe. Med njimi so uvedba
proticikličnih makroekonomskih orodij (kar delno odpravlja le eno obliko sistemskih tveganj,
nesistemskih pa ne); prevzem dela tveganj finančnih derivativov vseh tistih, ki sodelujejo v
zaporedju njihovega prenosa od subjekta do subjekta; reguliranje nebančnih institucij, ki opravljajo
bančne posle, vendar ostajajo neregulirane in jih celo označujejo za tehnološki napredek na
finančnem področju; uveljavitev novih bonitetnih agencij (to se ni uresničilo; najmočnejše tri še
vedno kraljujejo svetu, čeprav so ga krepko pomagale pahniti v krizo z nečednimi posli
precenjevanja nevarnih derivativov); poenotenje regulative za vse banke v svetu (level playing field,
od katerega se v zadnjem času vse bolj oddaljujemo v smeri unlevel playing field); sprememba
razmerja med premočnim agentom in šibkim principalom (vendar uvajanje enotirnega sistema
upravljanja v bankah v zadnjih letih moč menedžerjev še krepi, ne slabi); učinkovit nadzor bank
(moral bi biti enoten po vsem svetu, torej z enotnimi pravili za vse in enim sodnikom, kar je v
današnjih razmerah deglobalizacije nepredstavljivo). Nekateri predlogi, na primer zavzemanje za
ožje bančništvo (John Kay, 2010), uvedba Tobinovega davka za finančne transakcije ali omejitev
plačil bonusov, so zasnovani v pravi smeri, vendar v praksi niso uveljavljeni.

Banke obremenjuje povišane zahteve kapitala in likvidnosti, hkrati pa porast nadzorne

regulative. Zato zmanjšujejo kreditno aktivnost (posebno v EU in še posebej v Sloveniji), v
prazen prostor pa se vriva bančništvo v senci, ki ga predstavljali razni fin-tech družbe, hedge
skladi in krypto valute. V resnici gre za tempirano bombo, finančni balon, ki se bo napihoval
do naslednje finančne katastrofe. Pri njih je regulacija neznatna, kapitalskih zahtev skoraj
ni. Ko stiskaš banke, odteka kreditiranje in drugo bančno poslovanje preko novih senčnih
nebančnih kanalov, ki so bolj tvegani in manj regulirani.

1.3.2 Pregled po državah

Številne slabosti finančnega sistema so reformatorji in regulatorji poskušali odpraviti z različnimi
ukrepi, vendar le polovično in zato nezadostno (Shirreff, 2017). Tako so bila v ZDA premalo
ambiciozna in učinkovita ključna določila Dodd-Frankovega zakona iz leta 2010. Njegova poglavitna
slabost je šibka interpretacija Volckerjevega pravila, namenjenega izločitvi lastniškega trgovanja
(propriety trading). Na podlagi predvolilne obljube Donalda Trumpa, da je pretirano administriranje
treba odpraviti in deregulirati finančni sektor, ter na podlagi dejstva, da je na ključne finančne
položaje zaposlil nekaj kadrov iz investicijske banke Goldman Sachs (na primer finančnega ministra
Mnuchina), bankirji upajo, da bo odpravljeno tudi to, reformno manj učinkovito pravilo.

Novejši ukrepi v ZDA so zasnovani proti reformi in slabijo učinke Dodd-Frankovega zakona iz leta
2010. Aktiva bank v razmerju do BDP v primerjavi z Evropo ni pretirano velika, toda velike ameriške
banke se v krizi niso zmanjševale, ampak so rasle. Tako so zdaj še bolj zaščitene, ker so prevelike,
da bi jim lahko dovolili propasti (too big to fail, TBTF). Na primer, JP Morgan je finančni konglomerat,

22
ki ga nihče ne nadzoruje. Z zakonom je bilo predvideno skrčenje tveganih poslov ali njegova izločitev
iz bank, vendar po uveljavitvi tega pravila julija 2015 želenega učinka ni bilo.

Evropska komisija je januarja 2014 na podlagi poročila Liikanenove skupine10 in poročila Vickersove
komisije za Veliko Britanijo Evropski uniji predlagala ublaženo bančno reformo. Novembra 2014 je bila
tako ustanovljena bančna unija, vendar bo njen tretji steber zaživel šele leta 2024.

Ne v ZDA ne v Evropi si v bančnem sektorju ne želijo radikalne reforme. Namen poseči v kulturo
delovanja bank in jo izboljšati, tj. narediti bolj prijazno in koristnejšo za ljudi, so doslej zavračali. Dobra
ideja je ločevanje poslov glede na velikost banke in poslovni predmet, vendar se pri njeni uveljavitvi prav
tako zatika. Kljub načelni razmejitvi se še vedno lahko vse banke ukvarjajo z izvedenimi finančnimi
instrumenti, sekuritizacijo, posli zamenjave (swap) med dolgom in lastnino ter drugimi pomožnimi
(večinoma špekulativnimi) aktivnostmi. Prepovedano je, da bi bile banke ranljive do tveganj pri
kreditiranju drugih bank, investicijskih firm, zavarovalnic, investicijskih skladov, podjetij, ki se ukvarjajo
z listinjenjem, finančnih holdingov. Lahko pa kreditira trgovske posle, hedging (zavarovanje proti lastnim
tveganjem). Taka dejavnost torej še vedno presega bančništvo v ožjem smislu. Kapital lahko prenašajo
med svojimi enotami, »zidovi« v poslovanju med bankami pa se bodo do leta 2019 še znižali.

V Veliki Britaniji naj bi bančna reforma v prihodnjih 30 letih bankam in državi privarčevala 114 milijard
funtov. Junija 2013 so v britanskem parlamentu sprejeli priporočila, da naj bi se banka RBS razdelila na
tri dele: regionalne enote ter dobro in slabo banko. Omejitev medbančnega poslovanja je strožja, kot
velja v evropskem univerzalnem bančništvu (v katerem lahko banka opravlja prav vse posle bančništva,
tudi na borzi).

Površinska ločitev med špekulativnim trgovanjem in bančništvom ni odpravila problema bank, ki so

prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, ker bi potopile vse z njimi povezane institucije. Špekulativno
finančno trgovanje pomeni zgolj preprodajanje denarja in vrednostnih papirjev med samimi bankami
(finančni larpurlartizem), bančno financiranje pa pomeni za ustvarjanje produkta koristno kreditiranje
podjetij, prebivalcev s strani bank. Problem je nejasna razločitev med obema vrstama poslov.

V Nemčiji skrbi povzročata nacionalna »šampiona«. Deutsche Bank je namreč grozila segmentacija, kar
pa se ne bo uresničilo, ampak jo bodo preoblikovali v holding z nominalno neodvisnimi enotami.
Commerzbank se krči v bolj nadzorovano, a manj donosno banko. Nekateri predlagajo, da mora najti
delničarje, ki bodo pričakovali manjši dobiček, sicer jo bo treba podržaviti.

Nemška (enako tudi avstrijska in švicarska) mreža majhnih bank, tako hranilnic kot vzajemnih bank
(Volksbank, Raiffeisenbank), bi lahko bila model tudi za banke v drugih državah. Tako velike banke je
mogoče upravljati, dobro poznajo regionalno okolje in imajo enostaven poslovni model, delujejo brez
izjemnih menedžerskih bonitet. Največji nevarnosti, ki jim grozita, sta vpliv lokalne politike in slabe
investicijske odločitve zaradi pomanjkanja finančne sofisticiranosti. Zagovorniki univerzalnega bančnega
modela trdijo, da so premajhne in premalo diverzificirane, da bi služile velikim podjetjem, toda te
storitve lahko pridobijo od večjih grosističnih komercialnih bank, kot so državne deželne banke
(Landesbanken) in centralna banka kooperativ DZB. Te so sicer pred časom zašle v težave zaradi

10
Poročilo ekspertne skupine za reformo bančnega sistema v EU, ki jo je vodil guverner finske centralne banke
Erkki Liikanen. Poročilo je predlagalo pravno ločitev med visokorizičnimi finančnimi naložbami bank (investicijske
banke) od običajnih komercialnih poslov bank. Natančneje: skupina je predlagala, da bi »trgovalni del« bančnih
aktivnosti nad pragom 15–25 % celotne bančne aktive prestavili v posebno, dobro kapitalizirano podružnico
banke. To bi ohranilo prednosti univerzalne banke ter holdinške strukture, hkrati pa se depoziti iz komercialnega
bančništva ne bi mogli uporabiti za subvencioniranje »trgovalnega dela«. Liikanenova skupina je predlagala tudi
uvedbo t. i. avtomatskega »separation triggerja« v višini 100 milijard evrov, nad katerim bi bila nujna
funkcionalna ločitev bančnih aktivnosti.

23
kombinacije političnega vpliva, iluzije veličine in slabega upravljanja tveganj, vendar to ne diskvalificira
samega modela.

Po nemškem zakonu se posli finančnega trgovanja in ustvarjanja trga nad določeno velikostjo
prenesejo na posebne kapitalizirane enote, da ne bi škodovali komercialni banki, če bi bili neuspešni.
Meja med tržnim in lastniškim trgovanjem pa je – podobno kot v ZDA – nejasna. Dovoljena je holdinška
družba za trgovanje in komercialno bančništvo, vendar ne za financiranje nad določeno mejo in za
dvojno računanje kapitala v rezervah.

Po Liikanenovem poročilu je Evropska komisija januarja 2014 predlagala Evropski uniji novo ureditev,
ki bankam prepoveduje tudi lastniško trgovanje nad določenim obsegom, lahko pa ga opravljajo v
posebni instituciji. Ta prepoved je bila kasneje ublažena, tako da univerzalno bančništvo ostaja v
dosedanji obliki. Problem evroobmočja je prenos suverenosti. Evropske banke imajo namreč ob
direktivi CRD411 več problemov. Zaradi bančne unije bodo izgubile svojo suverenost v domači državi.
Po CRD4 je ključno vprašanje uvedba skupnih evrskih obveznic. Doslej so bile državne obveznice
domače države članice EU ocenjene z rizikom »nič odstotkov«. Če bi v evroobmočju državni dolg postal
vzajemen (kar je predvideno šele po letu 2024), bi za vse obveznice članic veljalo enako »ničodstotno«
tveganje. Če pa so riziki posameznih držav različni, to ne gre, saj članice evroobmočja v razmerju do
nečlanic postavi v podrejen in manj ugoden položaj.

V Švici so problem bank UBS in Credit Suisse (CS) poskusili urediti z zahtevo po dodatnem kapitalu in
likvidnosti v skladu s švicarsko zakonodajo, ki ureja banke, ki so prevelike, da bi jih lahko pustili propasti.
Odzvali sta se različno: UBS je zmanjšala investicijsko bančništvo in se bolj usmerila v upravljanje
premoženja, CS pa še ostaja na globalnih trgih. Njuna koeficienta vzvodenja sta bila konec septembra
2015 3,9 %, švicarska vlada pa do konca leta 2019 zahteva 5 %. Tudi ti banki sta v preteklosti postali
talki sle bankirjev po bonusih.

1.3.3 Predlogi rešitev, ki so nastali ob izbruhu krize leta 2008

Prve predloge za reševanje krize je na podlagi japonskih izkušenj iz »izgubljenih dveh desetletij«
sistematično oblikoval Kenichi Ohmae (2008). Po njegovem mnenju bi bilo treba krizo obravnavati kot
sistemsko napako. Izbrati bi bilo treba pravilno zaporedje ukrepov: najprej odpraviti nelikvidnost,
potem nesolventnost bank in na koncu recesijo v realnem sektorju, šele potem reformirati finančni
oziroma bančni sistem na svetovni ravni (Štiblar, 2008, str. 112). Marsikje po svetu so za reševanje
finančnih ustanov oziroma bank uporabili dokapitalizacijo, prevzem solventnih delov s strani drugih
bank in stečaj nesolventnih ali državne garancije za depozite v banke. Znani ekonomisti (Robert Shiller,
Martin Feldstein, Nouriel Roubini) so posebno pozornost namenili ustavitvi upadanja cen nepremičnin.

Znatna ekonomskopolitična intervencija s fiskalno in monetarno spodbudo je že v enem letu preprečila

najhujše posledice, ki bi zajele ves svet (Mark Blyth, 2013, ugotavlja, da smo leto dni bili vsi
keynesijanci), kar je odvrnilo potrebo po celoviti reformi bančnega (finančnega) sistema. Nove
finančne arhitekture sveta do danes ni bilo. Kako daleč smo prišli pri uresničitvi prvih predlogov iz leta
2008 (Štiblar, 2008, 192–197)?
− Kenichi Ohmae je predlagal nova pravila listinjenja in meje zastave nepremičnin, oblikovanje
svetovne črpalke likvidnosti (IMF), omejitev kratke in dolge prodaje vrednostnih papirjev, omejitev
višine bonusov v bankah in finančnih ustanovah.
− Jeffrey Sachs se je zavzemal, da bi vlade držav po vsem svetu uvedle usklajeno fiskalno in
monetarno spodbudo (popolnoma nasprotno od zamisli, ki jih je zagovarjal na začetku

11
DIREKTIVA 2013/36/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti
kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive
2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES.

24
 devetdesetih let v tranzicijskih državah, tudi Sloveniji), da bi se razširila uporaba zamenjav (swaps)
in posojil IMF ter da bi preprečili umikanje bank bogatih držav iz nerazvitih držav.
− Martin Wolf je v časniku Financial Times predlagal znižanje kratkoročnih obrestnih mer (za kar se
nekateri zavzemajo še danes, čeprav so centralnobančne obrestne mere že negativne), sanacijo
bančnih aktiv z državnimi obveznicami (kar je bilo uveljavljeno tudi pri nas), krepitev kreditiranja
gospodarstva kot pogoj za dokapitalizacijo bank, pomoč G20, odpravo globalnih neravnotežij.
− Udeleženci konference LINK (2008) so poudarjali potrebo po mednarodni ekonomski koordinaciji
ter reformi finančne ureditve in nadzora, sistema likvidnosti, deviznih rezerv, torej novi sporazum
iz Bretton Woodsa.
− Ray Barrel (CIERS London) je predlagal reformo stečajne zakonodaje (z odpravo omejene
odgovornosti delničarjev), odstranitev strupenih vrednostnih papirjev in uvedbo globalnega
regulatorja.
− Antonio Campo (Columbia University, ZDA) je svetoval proticiklične namesto dotedanjih cikličnih
ukrepov, konkretno reguliranje bančništva v senci, posebno hedge skladov, odpravo vrednotenja
imetij po tržnih cenah (mark to market), vnovične regulacije in mednarodne rezerve.
− Robert Shiller (Yale, »Subprime solution«, 2008) je predlagal institucionalne reforme, posebno
močnejše ustanove za upravljanje tveganj, in demokratizacijo financ. Izboljšave za vse ljudi
vključujejo večje zavarovanje potrošnikov, zgodnje finančno izobraževanje, večja razkritja za
povečanje zaupanja.

Danes je mogoče ugotoviti, da so navedeni predlogi vsebovali nekaj dobrih idej, vendar se sistemsko
niso (v celoti) uveljavili. Bančni sistem pa je še vedno ranljiv in gospodarstvo lahko deluje le ob stalni
»infuziji«, pretežno monetarni, manj fiskalni, zato reforma ni uspešna (Mark Blyth, 2013, 2015).

1.3.4 Obdobje 2010–2015

Dve leti po začetku krize so se začele oblikovati celovitejše zamisli, kako jo sistemsko odpraviti.
Prispevek v tej smeri je knjiga The Future of Finance priznanih finančnih strokovnjakov, nastala na
univerzi Cambridge poleti 2010. Predlagane so bile naslednje rešitve in hkrati ocenjeno stanje njihove
uresničitve danes:12

a) Ožje bančništvo
Banke naj bi se razdelile v več skupin. Prva skupina bi opravljala le osnovni posel sprejemanja depozitov
in dajanja kreditov. Za poslovanje teh bank bi jamčila depozitno-kreditna shema in v zadnji instanci
tudi država, kot je bilo v krizi leta 2008. V drugi skupini so tiste, ki na kapitalskem trgu nastopajo v
svojem imenu, njihovih finančnih špekulacij pa v primeru izgub ne bi »pokrivala« država. V ZDA govorijo
o Volckerjevem pravilu, ki v resnici pomeni vrnitev Glass-Steagallovega zakona iz leta 1936, ki so ga
odpravili sredi devetdesetih let. V EU so le redke velike banke začeli drobiti, vendar gre za zdaj bolj za
ločitev bančništva od zavarovalništva (tak primer je banka ING na Nizozemskem). Z drobljenjem bi se
banke tudi zmanjšale in ne bi bile več sistemsko tako pomembne, da bi jih bilo treba v primeru zloma
reševati z državnim denarjem (to big to fail – TBTF).
Toda drobljenja bank v praksi ni bilo, še vedno so prevelike in želijo postati še večje, ker bodo s tem
s strani države še bolj zaščitene pred propadom.

b) Višje kapitalske in likvidnostne zahteve do bank in drugih finančnih institucij

Strožje zahteve so uveljavila nova pravila standardov solventnosti bank BIS III. Gre za dvig temeljnega
kapitala (lastniškega kapitala prvega reda, tier 1 capital) s 4 na 6 odstotkov tveganjem prilagojene
aktive in za dodatni kapital v višini 2,5 odstotka za posebne primere. Problem pri tem je z vidika bank
zmanjšanje donosnosti kapitala, z vidika regulatorjev in nadzornikov pa postopnost do dokončne
uveljavitve (do leta 2019), omilitev zahtev solventnosti in dejstvo, da zahteve verjetno ne bodo sprejete

12
The Future of Finance, Cambridge University Press, 2010, povzeto po Štiblar (2010).

25
univerzalno, tj. v vseh državah. To ustvarja neenake razmere gospodarjenja, kar je glavni problem
celotne ureditve finančnega sektorja v svetu. Ta ukrep se v veliki meri uveljavlja prek sprejetih
standardov BIS III in novih standardov BIS IV.

c) Proticiklična makroekonomska orodja in politike

Zahteve po kapitalski ustreznosti in likvidnosti ter vedenje bank, ocenjevanje bonitetnih agencij, celo
maastrichtski kriteriji so usmerjeni prociklično: finančni sektor poglablja cikluse, ki nastanejo v realnem
sektorju, kar lahko pripelje do kriz, kakršna je bila sedanja, ali še hujših (pojav, ki ga v angleščini
označujejo z izrazom »trenutek Minskega«).13 Proticiklični ukrep za zagotovitev solventnosti je
oblikovanje dinamičnih rezervacij, torej več rezervacij v času gospodarskega razcveta, saj so rezerva za
slabe čase, in manj dodatnih rezervacij v času krize, ko so banke že sicer pod pritiskom zaradi recesije
(kar pa pred krizo ni rešilo španskih bank, ki so jih že uporabljale). Glede drugih aktivnosti in akterjev
na finančnem trgu v smeri proticikličnosti ni veliko narejenega.
EU je oblikovala celovit sistem naddržavnih nadzornikov za tri finančne podsektorje in nad njimi še
telo za oceno sistemskih tveganj. V tej smeri se giblje tudi ustanovitev bančne unije v EU.

č) Obdavčitev finančnih transakcij: Tobinov davek

Ukrep naj bi zmanjšal obseg nepotrebnih finančnih transakcij, ki ne prinašajo dodatne vrednosti za
družbo, hkrati pa z napihovanjem finančnega balona povečujejo bonuse finančnikov. Tobinov davek bi
na primer znašal promil vrednosti za vsako transakcijo, zbrani denar pa bi se porabil za pomoč
nerazvitim. V praksi se ideja zaradi močnega nasprotovanja bančnega oziroma finančnega lobija ni
uveljavila. V EU je uvedbo takega davka podprlo premalo držav članic, kar ne daje upanja. Če bi ga
uvedli samo v nekaterih državah, bi jih konkurenčno oslabil, zato ni smiselna, konsenza pa ni.

d) Omejitev višine bonusov bančnikom, finančnikom in daljši rok njihovih izplačil

Bančniki in finančniki za uspešno poslovanje poleg rednih plačil za delo dobivajo velike nagrade –
bonuse. Uspešnost se običajno meri v obsegu sklenjenih poslov, kar jih spodbuja k prevzemanju
prevelikih tveganj, da bi bilo več poslov. To je prispevalo k napihovanju in nato poku finančnega balona,
kar je vodilo v krizo. Kot popravek je predlagano podaljšanje roka izplačila bonusov do 10 let – v takem
obdobju se navadno izkažejo dejanski rezultati oziroma posledice poslovnih odločitev. Vendar je tudi
v takem primeru nagrajevanje še vedno asimetrično: če so bančniki uspešni, dobijo bonus, če posel
prinese izgubo, pa ne, vendar še vedno dobijo fiksne redne dohodke. Prevzem tveganj bi moral imeti
simetrični odsev: če posel prinese dobiček, se bonusi izplačajo, ob izgubi pa bi bančniki morali banki
vrniti (plačati) enake zneske (malus). Tega lobi bankirjev in drugih finančnikov seveda ne bo nikoli
dovolil. Tako so se postavili v privilegirani položaj.
Posebnih sistemskih rešitev glede te zahteve širše na mednarodni ravni ni, lahko pa jih v praksi
uveljavijo posamezne države ali celo posamezne banke.

e) Prevzem dela tveganj iz derivativov, ki jih ustvarjajo, boljši nadzor nad tveganji
Predlagano je, da bi vsak deležnik, ki sodeluje pri emisiji in preprodaji novih finančnih instrumentov,
prevzel oziroma zadržal del tveganj, ki jih prinaša instrument. Doslej so jih banke v celoti prodajale
naprej, pred tem pa so si celo zaračunale provizije. O tem predlogu v praksi še ni dovolj jasnih
opredelitev, vsekakor pa bi poslabšal privilegirani položaj ustvarjalcev novih finančnih instrumentov,
ki so z njimi doslej služili na račun naivnih kupcev.
Še vedno poteka zgolj strokovna razprava o nekaterih vidikih tega ukrepa.

f) Regulacija nereguliranih finančnih institucij

13
V normalnih gospodarskih razmerah banke v stremljenju za večjim dobičkom prevzemajo vse večja tveganja,
dokler se le-ta ne uresničijo: v trenutku Minskega trenutku balon poči, škoda je velika, banke in gospodarstvo se
vrnejo nazaj k osnovam. Proces se ponovi.

26
V to skupino spadajo institucije, ki niso banke in zavarovalnice, konkretno predvsem hedge skladi in
skladi zasebnega kapitala ter drugi akterji kapitalskega trga. Banke in zavarovalnice, ki so pod strogim
nadzorom, so ustanavljale takšne sklade in druge institucije, da bi se izognile nadzoru; nenadzorovane
institucije pa so izrabljale asimetričnost informacij, prevzemale velika tveganja in služile. Neregulirane
bi bilo treba regulirati, v praksi pa je pri teh institucijah velik odpor do regulacije. Rezultat pomanjkanja
njihove regulacije bo verjetno žarišče naslednje krize.
Na tem področju je sistemska siva lisa največja. Pojavlja se množica novih finančnih posrednikov, »bank
v senci«, ki imajo celo podporo strokovnih medijev, čeprav so brez nadzora regulatorjev. Nevarni so za
posamezne kliente, če pa se povečajo, pomenijo veliko tveganje tudi za celotni finančni sistem.

g) Nove bonitetne agencije (v Evropi) in nadzor oligopolistov (iz ZDA)

Tri vodilne svetovne bonitetne agencije (Standard & Poor's, Moody's, Fitch-IBCA) imajo sedež v ZDA.
Če je banka, finančna institucija ali država v krizi, ji znižajo bonitetno oceno in jo s tem v očeh finančne
javnosti potisnejo še globlje v izgube oziroma zvišajo cene za izdane vrednostne papirje za financiranje.
Stanja kritične institucije ne spremljajo permanentno, njihove ocene pa so pristranske in usmerjene v
korist ameriških finančnih institucij. EU naj bi ustanovila lastno bonitetno agencijo, podobno Japonska
in nekatere druge države. Vendar je novi bonitetni agenciji težko ustvariti svetovni ugled.
Ta ideja ni zaživela. Tri velike bonitetne agencije imajo še naprej vodilni položaj, in to kljub škodi, ki so
jo s svojim delovanjem povzročile kot ključne sopovzročiteljice globalne finančne krize.

h) Uveljavitev enakih pogojev gospodarjenja za vse finančne institucije povsod po svetu

Za vse vrste enakih finančnih institucij (banke, zavarovalnice, institucije kapitalskega trga) in za države
sveta bi morali veljati enaki pogoji gospodarjenja (level playing field). To doslej ni bilo uresničeno, težko
pa bo tudi v prihodnje, ker t. i. prosti strelci (free riders) želijo zase posebne, ugodnejše pogoje
poslovanja, iz katerih črpajo dodatne dobičke. Tudi države (na primer Švica) so si kot davčne oaze oz.
ekonomske cone ustvarile poseben privilegiran položaj, ki jim prinaša dobičke, hkrati pa zavirajo
uveljavitev enakih pogojev za vse in s tem slabijo učinek regulacije in nadzora v »normalnih« državah.
Končni odgovor bi bila enotna regulacija za ves svet z enim nadzornikom njene implementacije. To bi
pomenilo ustvarjanje svetovne vlade, čemur se približuje skupina G20, nekateri v EU pa si želijo
ekonomske vlade. Ali je to sprejemljivo?
Večjega poenotenja na svetovni ravni ni bilo; standardi Basel III vsebujejo nekaj obljub, direktiva
Solventnost II,14 ki ureja dejavnost zavarovalnice, pa velja le na ravni EU. Geografsko parcialni ukrepi
ne varujejo pred krizami, tiste države, ki jih sprejmejo, pa postavijo v slabši konkurenčni položaj.

i) Reforma razmerja »principal – agent« na finančnih trgih

Potrošnike, finančne investitorje in delničarje, ki so principali, je treba zaščititi pred njihovimi borznimi
posredniki, ki so agenti. Slednji imajo namreč precej več informacij in to asimetričnost izkoriščajo v svoj
prid in na škodo principalov. Strokovnjaki predlagajo popolno preureditev razmerja, tako da bi bila
asimetrija informacij s kapitalskega trga čim manj zlorabljena, na primer letni obseg trgovanja le v višini
30 % vrednosti vrednostnih papirjev (kapitalizacije). Predlogi se šele oblikujejo, problem razmerja
principal – agent, ki je v ekonomski teoriji korporativnega upravljanja (corporate governance) dobro
znan, pa doslej še ni bil zaznan kot ključni dejavnik za nastanek finančne krize.
Preveliki moči agentov se ni stopilo na prste, vsaj na mednarodni ravni ne.

j) Učinkovit nadzor finančnih institucij

Poleg zaostrene regulacije je treba okrepiti dejanski nadzor finančnih institucij, ki vključuje tudi
implementacijo nove regulacije v praksi. V EU je uveljavljen sistem treh naddržavnih nadzornih
institucij za tri podsektorje finančnega sektorja: bančništvo, zavarovalništvo in institucije kapitalskega
trga. Ob tem je ustanovljen še četrti nadzornik za makroekonomsko skrbnost (macroeconomic

14
Direktiva 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in
opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja.

27
prudency), ki nadzira splošna gibanja na finančnih (in realnih) trgih in naj bi pravočasno opozoril na
znake prihajajoče krize. Korak v to smer je tudi ustanovitev bančne unije v EU, čeprav še ni popolnoma
uveljavljena.
V ZDA je administraciji Baracka Obame kljub velikemu nasprotovanju finančnega sektorja uspelo
ustanoviti Agencijo za zaščito potrošnikov,15 ki skrbi, da nepoučeni udeleženci na finančnih trgih ne bi
bili več žrtve zlorab poučenih akterjev.
Poseben problem, ki še ni zadovoljivo rešen, je nadzor čezmejnih finančnih institucij, konglomeratov
in skupin. Gre za dilemo, kako urediti razmerje med domačimi nadzorniki in nadzorniki države, v kateri
finančna institucija gostuje s svojo podružnico ali hčerinsko banko. BIS III naj bi uredil tudi to vprašanje,
vendar zadovoljivih rešitev ni in jih bo težko najti. BIS IV daje nekaj dodatnih rešitev. Posebno vprašanje
je, koliko od predlaganih ukrepov bo zakonodajno urejenih in v kolikšni meri bodo implementirani v
praksi. Sistem naddržavnih nadzornih institucij 3 + 1 v EU in bančne unije je korak v pravi smeri. Vendar
je zaradi prostega trga potreben mehanizem za ves svet, sicer se bodo zlorabe s strani prostih strelcev
nadaljevale.

1.3.5 Baselski standardi

Novi baselski standard Basel III (BIS III) je prostovoljni regulatorni (normativni, zakonski) standard o
bančni kapitalski ustreznosti, stresnem testiranju in likvidnostnih tveganjih (Štiblar, BV 1/2015). Sprejet
v letu 2010 pri Baselskem komiteju za bančno stabilnost (BCBS) je bil predviden za uveljavitev najprej
v obdobju 2013–2015, potem pa je bil rok podaljšan do marca 2019. Nastal je kot odgovor na izkazane
slabosti bančnega sektorja v času globalne finančne krize 2007–2012, ko je veljal standard BIS II. Cilj
novih standardov je okrepiti bančne kapitalske zahteve, povečati bančno likvidnost in zmanjšati
bančno zadolženost.

BIS III je bil razvit kot reakcija na globalno finančno krizo in ne nasledi povsem Basel I ali Basel II, temveč
je usmerjen na zadeve, ki zadevajo nevarnost »teka v banke« (bank run). Cilji ukrepov Basel III, sprejetih
po nastanku globalne finančne krize, so:
− izboljšati sposobnost bančnega sistema, da absorbira in amortizira šoke finančnih in ekonomskih
stresov,
− izboljšati upravljanje in urejanje tveganj,
− okrepiti bančno transparentnost in razkritja.
Reforma je usmerjena na bančno regulacijo na mikroravni in na makroskrbnost za sistemska tveganja,
predvsem glede proticikličnosti.

a) Prav tako kot Basel II je tudi Basel III sporazum, sestavljen iz enakih treh stebrov (pillars), in naj bi bil
v celoti uveljavljen do leta 2019. Medtem že danes nastajajo ideje o potrebi po Basel IV, ker Basel III
ne zadostuje.

V tabeli 1.1 predstavljeni koeficienti solventnosti in likvidnosti so prvi steber BIS III, ki predstavljajo
kapitalske in likvidnostne zahteve. Koeficient zadolženosti oziroma vzvodenja postavlja razmerje med
lastnimi in tujimi viri banke, pri čemer ni nobenih prilagajanj aktive tveganjem in predstavlja možno
alternativo obstoječim koeficientom, ki trpijo subjektivnost ocenjevanja tveganj posameznih aktiv.
Poleg v tabeli predstavljenih zahtev glede kapitala bi lahko nadzorne avtoritete predpisale še dodatni
proticiklični blažilec na ravni od 0 do 2,5 % lastniškega kapitala, če bi kreditna rast pospeševala
sistemska tveganja. Kapital prve vrste (tier one) K1 so navadne delnice in zadržani profiti, K2 pa je
dodatni kapital. Pri tveganjih je posebna pozornost usmerjena na listinjenje (sekuritizacijo), trgovanje
z derivativi, kreditno tveganje in izpostavljenost k centralni nasprotni stranki.

15
To agencijo želi ameriški predsednik Donald Trump odpraviti ali vsaj zmanjšati pomen njenega dela.

28
Drugi steber zadeva upravljanje s tveganji in nadzor. Vsebuje upravljanje z riziki v banki, zajema
tveganja izven bilančnih postavk in sekuritizacije, upravljanje koncentracije tveganj, oskrbo iniciativ za
boljše upravljanje z riziki v bankah, zdrave prakse kompenzacije, prakse vrednotenja, stresne teste,
računovodske standarde za finančne instrumente, korporacijsko upravljanje in nadzorne odbore.

Tabela 1.1: Načrtovano fazno uveljavljanje BIS III v obdobju 2013 do 2019 (v %)
Leto 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019
uveljavitve
KAPITAL
1. količnik migracija
vzvodenja
2. količnik 3.5 4.0 4.5 4.5
minimalnega
lastniškega K
3. blažilec 0.625 1.25 1.875 2.5
zaščite K
4. = 2. + 3.
5. vključen 20 40 60 80 100 100
odbitek
davkov
6. minimalni 4.5 5.5 6 6
K 1. reda
7. minimalni 8 8
skupni K
8. = 7. + 4.
9. drugi K, ki Postopno
ni 1., 2. reda Izločen
LIKVIDNOST
10. količnik 60 70 80 90 100
min. pokritja
likvidnosti
Vir: BCBS, BIS 2012.

Legenda:
K = kapital
A = aktiva

Tretji steber zadeva tržno disciplino z zahtevami za razkritja, predvsem glede izpostavljenosti
sekuritizaciji, in sponzoriranje izven bilančnih instrumentov. Zahteva se transparentnost, zunanja
revizija, poudarjeno razkritje glede komponent regulatornega kapitala v okviru računovodskih sporočil,
vključno s celovito razlago, kako banke računajo svoje koeficiente regulatornega kapitala.

Nova določila o likvidnosti vsebujejo globalne likvidnostne standarde in nadzorno spremljanje.

Koeficient pokritja likvidnosti (liquidity coverage ratio – LCR) zahteva od bank, da imajo zadostna
kakovostna likvidna sredstva za pokritje obveznosti za čas 30 dni. Koeficient neto stabilnega
financiranja (net stability financing ratio – NSFR) je dolgoročnejši indikator, ki ocenjuje likvidnostna
neskladja in spodbuja banke k stabilnim virom financiranja.

Poleg zahtev Basel III morajo imeti globalno sistemsko pomembne finančne institucije (systemic
important financial institutions – SIFIs oziroma Systemic important banks – SIB) višjo absorbcijsko
kapaciteto, ki odraža večje tveganje, ki ga predstavljajo za finančni sistem. Gre za splošni lastniški
kapital (common equity tier 1) v dodatnem obsegu 1–2,5 % aktive, glede na pomembnost banke. Za
SIB (systemic important banks) z največjim pribitkom naj bi dodali še 1 %, da bi jih zavrli v strategiji

29
nadaljnjega povečevanja aktive in s tem ustvarjanja problema prevelikih bank za propad ali celo za
reševanje, TBTB oziroma TBTF.

b) Implementacija Basla III

Po izračunu OECD v letu 2011 naj bi uvedba baselskih standardov srednjeročno zmanjšala BDP za od
0,05 do 0,15 % zaradi porasta posojilne marže. Kritiki (World Pensions Council) pravijo, da Basel III
samo gradi in širi regulatorno osnovo Basel II, ne da bi se vprašal o osnovnem problemu, naslonitvi na
oceno kreditnih tveganj zgolj dveh zasebnih bonitetnih agencij S & P in Moody's, kar krepi duopol, in
to z javnimi sredstvi. Inštitut za mednarodne finance IIF kot zastopnik bank trdi, da bo Basel III
oškodoval banke in zmanjšal BDP. Banke bodo izigravale regulatorni okvir (prenos sedežev v davčne
oaze, na primer Irsko, Luksemburg, Singapur). Posebno bodo prizadete majhne banke z zahtevo po
povečanju kapitala za hipotekarne kredite in majhna in srednja podjetja. Januarja 2013 je globalni
bančni sektor zmagal z omilitvijo pravil, ko je BCBS podaljšal rok uvedbe Basel III do 2019 in razširil
definicijo likvidnih aktiv.

1.3.6 Basel IV
Potem ko je potekla večina predvidenega šestletnega obdobja za uveljavitev zaostrenih standardov
Basel III, se že pojavljajo ideje za nadaljnje zaostritve kapitalskih in likvidnostnih zahtev za banke,
poimenovane tudi Basel IV. Tako bi naj (po dokumentih OECD iz 2014) Basel IV:
− vključeval zahteve po višjih koeficientih za vzvodenje oz. obremenitev (leverage), torej več lastnih
virov glede na tuje,
− poudaril preprostejše ali standardizirane modele namesto bančnih internih modelov pri izračunu
kapitalskih zahtev, saj so se dosedanji izkazali kot preveč subjektivni,
− zahteval bolj natančno razkritje rezerv (rezervacij).
Pravila Basel III so povečala zahtevani odstotek lastnega kapitala (Tier 1) na 7 % do leta 2019, kasnejši
Basel IV pa naj bi postavil celo ostrejša pravila. BCBS že predlaga nova pravila.

Johan Lybeck (2012) ugotavlja, da so baselska pravila v popolni »zmešnjavi«. Američani sledijo še Basel
I, evropske banke pa Basel II, stresni test za evropske banke v jeseni 2011 je uporabljal pravila Basel II
1/2. Za naslednji okvir Basel IV predlaga koeficiente tveganja tudi za kredite suverenom (državam), ki
so bili prej 0-%; višje koeficiente za hipotekarne kredite, fiksira uteži tveganja (da postanejo neodvisne
od internega modela) in da ni treba čakati do leta 2019, kot je predvideno pri Basel III, ampak se
zahteve po večanju kapitala uveljavijo takoj, čeprav bo to znižalo profitnost bank.

V tej luči se je že do novembra 2014 predlagalo pet novih zahtev za banke (The Economist, 15.
november 2014). Zadevajo koeficient solventnosti, koeficient vzvodenja (obremenitve), celotno
kapaciteto absorbcije izgube pri posamezni banki, koeficient neto stabilnega financiranja in koeficient
pokritja likvidnosti. (tabela 1.2)

Revija The Economist ugotavlja, da je Uprava za finančno stabilnost (FSB – Financial stability board) do
10. novembra 2014 postavila že pet testov, ki jih morajo banke prestati in naj bi pomenili celovito delo
za odpravo slabosti bank, ki so vodile v globalno finančno krizo. Likvidnostno naj bi zdržali zamrznitev
kreditnega trga za 30 dni, solventnostno naj bi imelo 27 sistemsko pomembnih bank (ki so TBTB, TBTF)
kapital v višini 16–20 % aktive. To zmanjša možnost njihovega propada, ko bi za reševanje zaradi
njihovega pomena morala vstopiti država (moralni hazard), ne odpravi pa črnega scenarija
ekstremnega šoka, ki ga sicer doslej še ni bilo (po Nassimu Talebu, 2009, »črni labod v Skrajniji«, kjer
je teritorij mnogo večji od mape, a gre za neznano o neznanem).

Tabela 1.2: Nova regulacija za bolj varne banke

UKREP NAMEN SLABA STRAN

30
 Koeficient solventnosti
Koeficient vzvodenja
Totalna kapaciteta
absorbcije izgube
Koeficient neto
stabilnega financiranja
Koeficient pokritja
likvidnosti
Vir: The Economist, 15. november 2014.
Omejiti aktive, tehtane s tveganjem,
glede na lastniški kapital (equity)
Omejuje aktive glede na širši kapital,
a brez tehtanja tveganj
Omejuje TLAC glede na lastniški
kapital in nekatere obveznice na 16–
20 % K
Zagotavlja, da so nelikvidne aktive
financirane z dolgoročnim dolgom
Zagotavlja banki preživeti 30 dni
zamrznitve na kreditnem trgu
Tehtanje tveganj je
subjektivno
Primer: toksične smeti so
enake državnim obveznicam
Velja samo za 27 SIB, za sedaj
Dolgoročna posojila postanejo
predraga
Lahko ovira nekatere
centralnobančne operacije

Na podoben način uveden standard Basel II ni zaščitil bank pred krizo in je zahteval njihovo državno
reševanje. Seveda je s skrbjo za likvidnost in solventnost na ta način zelo prizadeta profitnost bank.
Glede na stanje v letu pred krizo (2007), ko so imele nekatere velike banke kapital le v višini 2 %
tveganjem prilagojene aktive, je sedaj zahteva po kapitalu nekajkrat večja, to pa pomeni ob enakem
obsegu poslov in dobička večkrat manjšo profitno stopnjo. Banke ne bodo mogle več ustvarjati 30–40-
% profitnih stopenj. Vprašanje pa je, ali bodo nižje profitne stopnje zadostne, da bi vanje sploh kdo
vlagal kapital. Eden od razlogov za krizno reševanje iz bail-out države je bila tudi zaščita ne le
deponentov v banke (prek prevzema 100 % garancij s strani države v kriznih letih, kar je danes znižano
na 100.000 evrov po deponentu prek depozitne sheme), ampak tudi kupcev bančnih obveznic
(podrejenega dolga bank), ki niso utrpeli izgube, saj se bail-in ni zgodil. Zanje naj v prihodnje takšnega
varovanja ne bi bilo.

Pri tem Slovenija spet prehiteva in je tak bail-in uveljavila že leta 2013, kar je do določene mere
retroaktivno; končno odločitev o odločitvi v Sloveniji je v letu 2016 sprejelo Evropsko sodišče, a je
dvoumna. Ni prvič, da naši nosilci odločanja pri uveljavitvi nadzornih zahtev prehitevajo, z mislijo, da
se bolje in močneje zaščitijo pred tveganji, a v resnici škodujejo sami sebi, finančnemu sektorju in
celotni državi. Drugi podobni primeri pri nas iz preteklosti so prehiter dvig kapitalskih zahtev po Basel
III, čeprav je rok leto 2019 in bi bila primerna postopnost (to je potopilo nekatere slovenske banke)
prezgodnja zaostritev kriterijev tveganja za rezervacije v zadnjem letu in hitra uvedba sklada za
razrešitev bank, ki ga financirajo banke same. Vse to, poleg občasno napačnega načina preganjanja
bankirjev s pretvorbo poslovnih rizikov, kot da so kazensko pregonljivi, pomanjkanja garancijske
podpore države za bančne kredite gospodarstvu (in prebivalstvu), prioritete razdolževanja za vsako
ceno, je povzročilo neslavni rekord Slovenije: med vsemi članicami EU in širše je imela največji (prek
polovice) in najdlje trajajoči (sedem let) padec bančnih kreditov v času krize. Da bi okrevalo, se je
moralo gospodarstvo znajti na najrazličnejše druge načine. Gre za pomanjkanje komunikacije med
finančnimi akterji in oblastmi ter pomanjkanje celovitega strateškega pogleda na celotno
gospodarstvo.

Nove zahteve baselske Uprave za finančno stabilnost bodo vodile v krčenje aktive bank, če te ne bodo
mogle pridobiti več novega kapitala, to pa pomeni manj bančnih kreditov in potrebo po novih poteh
financiranja realnega sektorja. Razširilo se bo nebančno kreditiranje bančništva v senci (shadow
banking), pojavila se bodo razna finančna podjetja in sheme, kot je fin-tech. To je z vidika odgovornosti
in financiranja s strani države lahko manj nevarno početje, z vidika alternativnih posojilojemalcev pa
potiskanje kreditiranja v neregulirane institucije ustvarja sistemsko mnogo večje zasebno tveganje za
neuspeh, kot je danes bančno. Zaostritev kriterijev za bančno kreditiranje zmanjšuje tveganja pri njih,
a v mnogo večji meri povečuje tveganja pri nereguliranih finančnih institucijah in njihovih
kreditojemalcih, tako da je skupni rezultat za celotno družbo oziroma za državo povsem neustrezen:
finančna tveganja se bodo povečala.

31
Problem je stalno menjavanje pravil (v Sloveniji poznana bolezen), ki ne dajejo dobrih osnov za
dolgoročnejše strateško ravnanje bank. Od tod izhajajoče bančne težave lahko znižajo vrednost
bančnih delnic, kar zažene »cunami« v negativno spiralo. Drugi primeri ponazarjajo enako: kaznovanje
bank za manipulacijo na trgu tujih valut (forex), uveljavitev davčne zakonodaje glede klientov in glede
bank samih. Gre za rdeči trak (preveliko administrativnih ovir), ki bi ga bilo treba odpraviti in zagotoviti
regulatorno stabilnost.

Kje so evropske banke 10 let po začetku krize?

Po desetih letih (2008–2017) so bile izvedene velike strukturne spremembe. Neto obrestni dohodki
imajo vse večjo težo, saj so padli, padel je tudi dohodek trgovanja, izdatki so padli manj kot prejemki,
kar je znižalo dobičke na polovico tistih pred krizo. Padle so tudi skupne aktive in še bolj tveganjem
prilagojene aktive, in to kljub regulatorni inflaciji (višjim koeficientom tveganja). Kapitalski koeficienti
so se močno dvignili (»Where do European Banks stand?«, Jan Schildbach, DBR, 29. 8. 2017).
Izkušnje iz ZDA kažejo, da kratkoročne sprostitve pri neto obrestni marži ni, in sicer ne glede na to, ali
bodo ECB ostale nizke ali pa se bodo v letu 2018/2019 dvignile. Provizije za kreditne izgube bi lahko
kmalu začele znova rasti.

Okrevanje evropskih bank se nadaljuje, vendar bilance ne naraščajo (»European bank recovery«, DBR,
15. 12. 2017, 15. 1. 2018, Jan Schildbach). Zadnja pravila Basla o kapitalu za globalne banke bodo
nadpovprečno prizadela evropske banke. A bančno kreditiranje še stagnira. To so pravila Basel III, V ali
Basel IV, sprejeta 10. decembra 2017.
Paket vključuje:
− revizijo standardnega pristopa za merjenje kreditnega tveganja,
− zmanjšano vlogo internih modelov,
− novo mejo koriščenja internih modelov v primerjavi s standardnimi,
− uvedbo dodatnega tampona (leverage buffer) za globalne SIFI.
Kljub vsemu bo CET1 za velike banke porasel. Evropske banke bolj kot druge uporabljajo interne
modele, zato jih zahteve bolj prizadenejo. Vodilne evropske banke so dvignile CET1 od 11,6 % v letu
2014 na 14 % konec leta 2017.

Konec leta 2017 je bil sprejet paket štirih reform (»The Commission's »Saint Nicholas« EMU package
– no real surprises«, Kevin Korner, DBR, 8. 12. 2017):
– integracija fiskalne pogodbe v evropski zakon,
– evrska postavka v proračunu EU (za saniranje),
– ustanovitev evropskega ministrstva za ekonomijo in finance.

1.3.7 Kakšen je odnos BIS standardov ter bančne unije in testov bank v evrskem območju?
Ključna reforma v EU je ustanovitev bančne unije novembra 2014. Bančna unija predstavlja
institucionalno novost v EU, njeni ustanovitvi pa je predhajala izvedba stresnih testov in pregleda
kakovosti aktiv 130 največjih bank iz evrskega območja. Testi so ponovno izvedeni vsako leto, v letu
2016 so bili izvedeni le za 51 največjih bank. V kakšni povezavi pa je bančna luknja z baselskimi
standardi BIS? Baselski standardi nimajo institucionalnih rešitev ali predlogov, temveč so funkcionalna
določila (obligacijsko pravo, materialno pravo in postopek).

a) Idealni cilji bančne unije so okrepiti bančno kapitalsko in likvidnostno ustreznost, povečati
učinkovitost nadzora poslovanja, poenotiti plačila bančnikom, odpraviti omejitev TBTF, z
učinkovitim mehanizmom prenehanja banke s pomočjo skupne depozitne sheme zaščititi
deponente, zmanjšati odvisnost od kreditnih ratingov mednarodnih bonitetnih agencij, obravnavati
tveganja bančništva v senci, narediti finančne trge bolj varne in transparentne ter preprečiti in
kaznovati tržne zlorabe.

32
Reformni poseg EU po krizi je enotna knjiga pravil (single rule book) za vse finančne akterje v
članicah EU, ki predstavlja osnovo bančne unije. Za evrske države je potrebna globlja integracija, ki
vključuje enotni nadzorni mehanizem in enotni mehanizem reševanja bank. Bančna unija velja za
banke članic evrskega območja, neevrske članice EU pa se lahko prostovoljno pridružijo. Gre za tri
elemente:
− Enotni nadzornik je Evropska centralna banka (ECB) v Frankfurtu, ki neposredno nadzira 142
največjih bank evrskega območja, nacionalni nadzorniki pa nadzorujejo ostale banke v svojih
državah. Glavna naloga nadzornikov je preverjati upoštevanje bančnih pravil EU in odpravljati
probleme v zgodnji fazi. Gre za enotni mehanizem nadzora (single supervision mechanism SSM).
− Enotni sistem reševanja pokriva banke pod enotnim nadzornim mehanizmom (single resolution
mechanism – SRM). Če banka kljub močnemu nadzoru propade, bo enotni mehanizem
reševanja omogočil, da bo odstranitev banke potekala učinkovito prek enotne uprave za
reševanje (single resolution board SRB) in s pomočjo enotnega reševalnega sklada (single
resolution fund, SRF), ki naj bi ga financiral sam bančni sistem.
− Enotna depozitna shema (european deposit insurance scheme – EDIS) naj bi zagotovila finančna
sredstva za reševanje depozitov v propadajoči banki. Predvsem Nemčija se upira njeni
ustanovitvi in skupnemu financiranju sheme, da ne bi prišlo do finančnega bremena za najbolj
razvite članice, ki imajo bančni sistem urejen. Zaradi nasprotovanja Nemčije bodo morale vsaj
do leta 2020 propad bank še vedno financirati države, v katerih imajo banke sedeže, kar
dosedanje reševanje problema propadlih bank ne izboljšuje.

Obstaja še Enotna knjiga pravil (single rule book), ki je množica normativnih besedil, ki jih morajo
upoštevati vse finančne institucije v EU, vključno s tisoči manjših bank. Ta pravila med drugim
določajo kapitalske zahteve za banke, zagotavljajo boljšo zaščito deponentov in uravnavajo
preprečitev in upravljanje bančnih propadov.

b) Pred začetkom delovanja bančne unije (november 2014) je 130 bank, ki so pod neposrednim
nadzorom ECB, opravilo stresni test in pregled kakovosti aktiv na podatkih iz leta 2013 (asset quality
review and stress tests). Leto dni stari podatki niso odražali trenutnega stanja, kar se je pokazalo
posebno pri Sloveniji. Isti nadzorniki, ki so pripravili slabo banko, so določili, da NLB in NKBM manjka
še skupno 67 milijonov evrov kapitala (vsaki po pol), kar je približno 3 promile njunega kapitala, to
pa je že globoko v mejah statistične napake. Očitno je bil vnaprejšnji namen izpostaviti slabosti bank
kot argument za hitro odtujitev, saj sta imeli obe banki od leta 2014 naprej dobičke, ki so v veliki
meri pokrili »luknjo«, ki jo je ocenila EU. V letu 2017 so bili njuni dobički v relativnem pogledu
rekordni glede na celotno EU. Pri tem je treba poudariti nesmiselnost in neenako obravnavo določil
stresnega scenarija. NKBM je bila medtem že prodana, »pisemskemu nabiralniku v davčni oazi«.

Namesto pričakovanih 500 milijard evrov primanjkljaja (kot navajajo strokovnjaki v pismih v časniku
Financial Times), je bilo v testih ugotovljeno skupaj le za 24 milijard manjkajočega kapitala, in to pri
25 od 130 nadzorovanih bank, ki so sistemsko pomembne. Spet gre za očitno predhodno politično
odločitev o kapitalski luknji, ki se ne ozira na dejansko stanje. Takšnim testom ni mogoče povsem
zaupati.

Nova nadzorna institucija zaposluje nekaj tisoč dodatnih nadzornikov. Vsaj za polovico se je
povečala tudi zaposlitev v nadzornih organih nacionalnih nadzornih institucij, kar pomeni nekaj
deset tisoč novih delovnih mest več.

c) Primerjava pomena baselskih standardov in bančne unije

Baselski standardi imajo zgolj poslovna funkcionalna določila, bančna unija pa uveljavlja nov
institucionalni okvir, ki bo uveljavljal baselske standarde za banke evrskega območja. Bančna unija
zadeva nadzor, ki je v drugem stebru Basel III v institucionalnem smislu, v funkcionalnem pa bo
uveljavljala tako kapitalske in likvidnostne zahteve prvega stebra kot zahteve transparentnosti

33
poslovanja in objavljanja v tretjem stebru. Tudi najnovejši predlogi (Basel IV) povečujejo le
kapitalske in likvidnostne zahteve do bank, problema institucionalnega skupnega nadzora na
svetovni ravni pa se ne dotikajo. Stresne teste in preglede kakovosti aktive bank so opravile tudi
ZDA, pri čemer imajo drugačna merila kot EU, druge države oziroma druge celine pa se vseh določil
najnovejših baselskih standardov sploh še ne lotevajo.

Ureditev pravil po svetu kljub skupni svetovni avtoriteti Banke za mednarodne poravnave BIS in
dogovorom o elementih finančne oz. bančne reforme v okviru G20 ostaja neenotna. To pomeni, da
pogoji enakih pravil igre (level playing field) niso vzpostavljeni, kar bo imelo negativne posledice:
učinke »prostih strelcev« (ki želijo biti izjeme ob sicer strogih pravilih) in »tekmo navzdol« (race to
the bottom) k čim manjši regulaciji za doseganje konkurenčnih prednosti. V takšnih razmerah je
finančna in bančna kriza nujno prihodnje zlo, saj so neenake pogoje gospodarjenja med različnimi
finančnimi institucijami (posledica česar je beg v bančništvo v senci) in med različnimi državami (beg
sedežev bank v davčne oaze in neoliberalne ureditve; glej škandal Luksemburga). Edina končna
učinkovita in nekonfliktna rešitev so enotna pravila za ves svet, ki jih pripravi enoten regulator in
nadzira in kaznuje enoten nadzornik (avtor, 2010). To bi bila rešitev ne le za bančni in celotni
finančni sektor, ampak za vse gospodarstvo in življenje nasploh – pri tem se poraja vprašanje, ali je
takšna avtoritarnost oziroma diktat sploh politično sprejemljiv.16 V kakšnem svetu bi živeli? Če ni,
bodo rešitve za posamezne države različne, kar preprečuje delovanje enotnega prostega trga, zaradi
česar se morajo tisti z višjimi standardi (tudi BIS in podobni) in zaščititi pred vdorom tistih z nižjimi
standardi na njihov trg.

* Karl Lanoo (CEPS, marec 2017) ugotavlja, da tudi v letu 2017 Evropska komisija uvaja
mnogokratne cilje z amandmaji k skrbnostim pravilom (prudential regulation) v okviru paketa
bančnih reform. »Preveliki regulaciji nihče več ne more slediti in še ji ni konca,« pravi Lanoo.

Največja značilnost paketa bančnih reform iz obdobja 2016–2017 je, da elemente Basla III postavi
kot zavezujoče zakone v EU, kar v svetu pomeni neenake pogoje gospodarjenja, saj regulatorji v
drugih delih sveta tega ne delajo (ZDA, Japonska, Kitajska, VB). Zakonodajalci bodo težko ocenili
tehnične spremembe, ki jih prinašajo zakonodajni amandmaji.
Kar je bila v začetku jasna direktiva z 8 % nerizičnih aktiv, je postalo preveč kompleksno, posebno
za sistemsko pomembne banke. Kar je upravičeno z vidika enakih pogojev gospodarjenja, je breme
pri hitri sanaciji bank. Vloge sanatorjev so pomešane z vlogo nadzornikov.

a) Amandmaji skrbnostnim pravilom v paketu bančne reforme EU vsebujejo tri postavke:

1. Zahteve po osnovnem kapitalu, in sicer približevanje evropske zakonodaje pravilom, ki jih
postavlja Basel III, pri koeficientu vzvodenja oz. obremenitve (leverage), koeficientu
stabilnega financiranja (funding) in pri mehčanju kapitalskih zahtev za trgovalne pozicije.
2. Na strani sanacije povezava s standardom bail-in TLAC (total loss-absorbing capacity) in
MREL (minimum requirement own funds for eligible liabilities); oboje je pomembno za
velike, globalno aktivne banke.
3. Na strani bančnih poslovnih modelov kalibracija kapitalskih zahtev za bančno
izpostavljenost srednjih in majhnih podjetij (SME) in uvedbo pravila proporcionalnosti.

b) Ob tem je povečanja regulacije še več. Pri pregledu internih modelov in njihove uporabe v drugih
zakonodajah, kar bo zahtevalo amandmaje k direktivi o kapitalskih zahtevah (Capital Requirements
Directive – CRD), so diskrecija nadzornika, v EU zakonodaja za vseh 27 držav, kar niža konkurenčnost
bank iz EU v svetu.

16
Ilustrativna je zaščita pred onesnaženjem, ki ima učinek le, če je v vseh državah enaka. Ukrepi v le nekaterih
državah onesnaženja v drugih državah ne odpravijo, ker ga meje ne zadržijo.

34
c) Paket ukrepov EU, ki so bili sprejeti 23. novembra 2016, vsebuje amandmaje za štiri različne
ukrepe: za direktivo o kapitalskih zahtevah (Capital Requirement Directive – CRD-IV) in uredbo o
kapitalskih zahtevah (Capital Requirement Regulation – CRR), direktivo o okrevanju in reševanju
bank (Bank Recovery and Resolution directive – BRRD) in uredbo o enotnem odboru za reševanje
(Single Resolution Board Regulation – SRBR). Vse naj bi bilo zaradi prenosa določil Basla III v EU
zakonodajo, a primerjava obeh dokumentov ni narejena.

a.1 Kapitalske zahteve vsebujejo:

− obvezen koeficient vzvodenja – 3-% minimum, ki je nižji za javne razvojne banke;
− dodatki kapitala glede na profil rizika banke ali makroekonomske razloge, kar se razlikuje po
državah;
− maksimalni distributivni znesek za dividende, plače in plačila kuponov;
− kapitalske zahteve za trgovalne pozicije.

a.2 Sanacija in povezava TLAC – MREL so razlike med določili BRRD in SRBR.
Evropska komisija predlaga »ulomek«, ki temelji na tveganjih (risk based ratio), z vrednostjo 18 %
in minimalni nerizični koeficient 6,75 %. Zahteva ustanovitev vmesne holdinške družbe v primerih,
če se dve družbi preselita v tretjo državo. Gre tudi za okrepitev ene vstopne točke.

a.3 Pri nagrajevanju se uporabi proporcionalnost: Omejitev pri variabilnem elementu plačil naj bi
ne veljala za majhne, nekompleksne banke.

Nicolas Veron v članku The governance and ownership of significant euro-area banks (Bruegel, 30.
5. 2017) primerja korporativno upravljanje sistemsko pomembnih evropskih bank z bankami
anglosaškega sistema. Ugotavlja, da specifična struktura lastništva in upravljanja povzroča, da so
sistemsko pomembne evropske banke bolj ranljive. Niso namreč na borzi in nimajo razpršenega
lastništva, kar bi jim omogočilo večjo fleksibilnost pri pridobivanju kapitala. Večina evrskih
sistemskih bank je namreč v lasti države ali kooperativ, so pod velikim vplivom enega ali več
lastnikov ali pa so kako drugače podvržene političnemu vplivu.

Novembra 2016 je bilo v evrskem območju 97 sistemsko pomembnih bank z aktivo 22.118 milijard
evrov (med njimi 9 globalnih bank) in 29 podružnic z aktivo 965 milijard evrov, od tega 25 v lasti
neevrskih držav. Ob tem je bilo v evrskem območju 3168 manj pomembnih bank z aktivo 4695
milijard evrov, tako da je skupna vrednost aktive vseh evrskih bank znašala 27.699 milijard evrov,
kar je 1,7-kratnik BDP celotne EU. Za primerjavo: aktiva vseh bank v Sloveniji znaša konec 2017
dobrih 37 milijard evrov, manj kot 90 % celotnega BDP.
97 evrskih sistemsko pomembnih bank je mogoče razvrstiti v šest skupin glede na upravljanje, kar
prikazuje tabela 1.3

Tabela 1.3: Primerjava strukture upravljanja evrskih in anglosaško pomembnih bank, 2014
Evrske SIB Anglosaške SIB
razpršeno upravljanje 44 aktive 87,3 %
manjšinjski vpliv 13,5 % 6,2 %
zasebni nadzor 2,6 % 0,0 %
kooperativno upravljanje 24,2 % 2,1 %
upravljanje javnega sektorja 9,8 % 0,0 %
nacionalizirano upravljanje 5,9 % 4,5 %
AKTIVA 23 trilijonov 25 trilijonov
Vir: Veron (2017).

Na borzo je bilo uvrščenih le 42,3 % evrskih, a kar 97,9 % anglosaških bank. Pomembnih anglosaških
bank, ki imajo aktivo v višini 25.066 milijard evrov, je 53.

35
Implikacije razlik v lastniški strukturi in upravljanju za finančno stabilnost in odpor šokom ter javno
politiko so naslednje. Za evrske banke velja, da so:
− manj transparentne in manj podvržene tržni disciplini,
− manj prednosti dajejo profitnosti,
− težje pridobijo zunanji kapital,
− imajo večjo politizacijo upravljanja,
− imajo tesnejše zveze med bankami in državami.
Res posojajo manj prociklično in so bolj stroškovno neučinkovite. Nosilci ekonomske politike EU bi
morali odpraviti motnje nerazpršenega lastništva, bolje uveljaviti baselske standarde kapitalskih
zahtev in odpraviti davčne izjeme.

1.4 Stanje bančništva konec leta 2017

1.4.1 Slabo bančništvo še obstaja (The Economist, 14. 10. 2017)
Banke so v bile v letu 2017 bolj varne, finance pa so še vedno velik vir tveganja. Poročilo institucije
New Financial Think Tank (»Top 1000 banks in the world by assets«, 2006–2016) pravi, da dodatni
kapital bankam pomaga. Med letoma 2006 in 2016 je dobiček na kapital največjih bank padel za
tretjino, pri čemer so štiri od petih največjih bank na Kitajskem (v letu 2006 le ena od 20 največjih).
Tudi investicijsko bančništvo je skrčeno: dohodki so znižani za 34 %, dobički za 46 %, ROE za dve
tretjini, plače za 52 %. V bankah so se bolj zmanjšali dohodki trgovanja kot dohodki nasvetov za
združitve in pridobivanje posojil. Koeficienti velikost borze/BDP so bili zaradi Evrope in Azije in kljub
rasti Wall Streeta v letu 2016 manjši kot v letu 2006, vendar so v letu 2017 posebno v ZDA hitro
rasli, v letu 2018 pa se rast zaustavlja. Obveznice podjetij rastejo hitreje kot delnice, katerih tržna
vrednost (»marketizacija«) je padla za polovico. Trgovanje z delnicami, derivativi in tujimi valutami
še vedno raste. Vstop centralnih bank s količinskih rahljanjem je znižal donose na obveznice ter
vrednosti obveznic držav in podjetij. Hedge skladi, zasebni kapital in »venture« kapital so povečali
relativni delež glede na BDP.

V analiziranih desetih letih (2006–2016) se je spremenilo presenetljivo malo. Finance imajo dva
obraza: nastopajo kot predhodnik ekonomskega ciklusa v ekspanziji in kot začetnik krize, ko upniki
izgubijo zaupanje. Če banke kapital povečujejo, je ponovitev zadnje krize manj verjetna, vendar svet
obremenjujejo še visoke cene aktiv in veliki dolgovi. Izven finančnega sektorja je dolg še višji kot
pred desetimi leti. Skupno znaša celotni dolg (države, gospodarstva in prebivalstva) v ZDA 434 %
BDP, v evrskem območju 428 % BDP in v Veliki Britaniji 485 %, v Sloveniji pa niti polovico tega.
Izposojanje se je premaknilo v druge dele gospodarstva, kljub temu pa finančna industrija ni nič
manj ranljiva za nenaden dvig obrestnih mer ali padec delnic. Centralne banke ne odstopajo od
izrednih spodbud, ker se tega zavedajo, vendar bo v jedru naslednje ekonomske krize še vedno
finančni sektor.

»Naslednjo finančno krizo bodo morda sprožile centralne banke« (The Economist, 30. 9. 2017)
Po mnenju Deutsche Bank je za povečano pogostnost kriz od leta 1970 kriv predvsem monetarni
sistem z variabilnimi tečaji. Koeficient državni dolg/BDP od leta 1970 posebno v razvitem svetu
Japonske, Francije in Italije raste, posledica česar je kreditna ekspanzija in zatem zlom. Ko
posojilodajalci izgubijo zaupanje, mora v sistem vstopiti centralna banka – če do tega ne pride, lahko
izbruhne nova kriza. Proces odprave stimulacije je nevaren: pomenil bo padec cen delnic, kar bo
centralne banke ponovno prisililo k posredovanju. Gospodarstvo kot finančni bolnik še ni sposobno
normalnega samostojnega življenja brez finančne infuzije s strani centralnih bank.

V letu 2017 so se finančne razmere delno umirile, a problem bank ostaja nerešen. Tako naj bi se v
letu 2018 in posebej 2019 na finančnem področju v svetu in pri nas sedanja neobičajna situacija

36
postopno normalizirala: negativnih obresti in izjemnega tiskanja denarja naj ne bi bilo več.
Napoveduje se monetarno zategovanje iz ekonomskih in političnih razlogov. Kapitalski trgi oživljajo,
donosi na vrednostne papirje rastejo, krivulja donosa (yield curve) pa se dviguje. Do dviga obrestnih
mer centralnih bank kljub temu še ni prišlo, kvantitativnega rahljanja pa vsaj ECB še ne opušča.
Razlog je skrb za gospodarsko rast.

V resnici oba neortodoksna ukrepa monetarne stimulacije nista bila povsem uspešna. Zgolj
monetarna stimulacija ne zadostuje, saj je potrebna tudi fiskalna spodbuda – dober primer so
investicije v infrastrukturo, nič slabši pa niso niti dvigi plač v javnem sektorju. Lahko bi rekli: »Bolno
gospodarstvo ne ozdravi zgolj s transfuzijo krvi, potrebna je hkrati tudi transfuzija hrane«. Hkrati pa
sedanja ekspanzivna monetarna stimulacija povečuje bogatenje elit in neenakosti med ljudmi.
Dodatni centralno bančni krediti so postali samo krediti bank bogatašem elite, uporabljeni v
pretežni meri za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin (potrošnja neproduktivnih dobrin –
commodity consumption). Obrestna mera je skrajno nizka (ali celo negativna), zato bogataši kot
prejemniki teh »kreditov v skrajnosti« odplačujejo skoraj manj, kot so si izposodili in s tem dodatno
bogatijo. Kupljene delnice in nepremičnine namreč pridobivajo vrednost.

Normalizacija na finančnih trgih pa problemov z bankami ne odpravlja. Potrebni so preventivni

ukrepi, ki bi odpravili resnične vzroke – žarišča bančne krize. Banke bodo sicer poslovale v bolj
normalnih razmerah, a konkurenca bank v senci bo vse bolj neusmiljena, s tem pa bodo porasla tudi
tveganja. V nasprotju z bankami nebanke pri izkoriščanju asimetričnosti informacij za grabljenje
dobičkov od naivnih nepoučenih strank regulativa ne zaustavlja. Prava bančna reforma se v svetu
še ni niti začela. Njen prvi znak bo razmejevanje (ring fancing) med tremi skupinami bank:
bančništvom na drobno, komercialnim bančništvom na debelo in investicijskim bančništvom, kar
predlagajo Liikanenovo poročilo za EU, poročilo Vickersove komisije za VB in ideja povrnitve Glass-
Steagallovega zakona v ZDA prek Volckerjevega pravila.

1.4.2 Ameriški bančni sektor

Deregulacija bank je načrt novega predsednika ZDA (»Banking deregulation«, Financial Times, 12.
1. 2017). Finančni kolaps so leta 2008 pripisovali preveliki deregulaciji, sedaj pa Trump ponovno
načrtuje odpravo rdečega traku pri finančnih storitvah, kar pomeni deregulacijo postkrizne
zakonodaje, ki zajema predvsem Biro za finančno zaščito potrošnikov CFPB, Volckerjevo pravilo in
režim »prevelike banke, da bi tudi t. i. TBTF smele propasti (zanje naj bi veljala strožja pravila) in
zaostreno kreditiranje nepremičnin.

Odpravil bi naj mnoga določila Dodd-Frankovega zakona iz leta 2010 (2300 strani, 16 poglavij),
namenjena odpravi prevelikega prevzemanja tveganj in zaščiti pred krizo, kot je bila tista v obdobju
2007–2009. Po njegovi zmagi so delnice velikih ameriških bank poskočile. Pri tem je Goldman Sachs
prispeval kadre za visoke položaje v Trumpovi administraciji. Steven Mnuchin je postal minister za
finance, Gary Cohn je vodja predsednikovih ekonomskih svetovalcev, žena vodje SEC pa dela pri
Goldman Sachsu.

Rast delniških tečajev, posebno bank, temelji na pričakovanju, da bo Trump sprostil finančno
poslovanje. Dow Jones je že presegel 25.000 točk, Jamie Damon (glavni izvršni direktor in
predsednik JP Morgan Chase) pričakuje, da bodo banke pridobile od rasti obrestnih mer,
gospodarske aktivnosti in zmanjšanja regulacije.

Omilitve bančne zakonodaje so v Trumpovi administraciji so bile predvidene časovno za davčno,

proračunsko in zdravstveno reformo, kljub temu pa je predlog reforme luč sveta ugledal 12. junija
2017. Gre za odpravo prepovedi lastniškega trgovanja (propriety trading), poznanega kot
Volckerjevo pravilo, in za oslabitev vloge Agencije za zaščito finančnih potrošnikov (Consumer

37
Financial Protection Bureau – CFPB). Hkrati naj Trump ne bi smel odprto nakazovati prednostnih
razbremenitev Wall Streeta, saj v očeh njemu privrženega prebivalstva bančniki še niso
rehabilitirani, nekatere banke, kot npr. Wells Fargo, pa napake še vedno delajo.

Po mnenju Barneyja Franka, soavtorja zakona, je ekonomska agenda Trumpa nasprotna tistemu,
kar je obljubil svojemu elektoratu. Za odpravo večine Dodd-Frankovega zakona bo potreboval 60
glasov v senatu, pri čemer jih imajo republikanci le 52. Obstajata dva nasprotna pogleda: po enem
deregulacija vodi v novo finančno krizo, a njen obstoj povzroča kreditni krč za ljudi. Po drugem je
čas intenzivne regulacije po krizi že minil, ker imajo največje ameriške banke več kapitala in
likvidnosti in so prestale najbolj intenzivne stresne teste. V 18 mesecih po volitvah naj bi bili vodje
glavnih regulatornih agencij zamenjani, novi pa bodo prijaznejši bankam.

Izven ZDA preverjajo pokrizno zakonodajo: Japonska in EU napovedujeta konec obdobja

obremenjevanja bank in bankirjev z vse strožjimi pravili. Bankirji si ne želijo novih pravil.
Deregulacijo predvidevajo v ZDA republikanci. Predlog Financial Choice Act (Jeb Hensarling, jesen
2016, 512 strani) bi med drugim odpravil Volckerjevo pravilo, oslabil CFPB in pomagal lokalnim
bankam. Vse naj bi pomagalo kreditnemu toku in odpravilo mikroupravljanje bančništva iz vlade.
Bančna industrija je vredna 15 bilijonov dolarjev, skoraj toliko kot letni BDP, politika razbremenitve
bank pa je očitno usmerjena proti Trumpovi antielitistični obljubi.

1.4.2.1 Mnunichov načrt reforme bančnega in finančnega sektorja

Sredi leta 2017 je ameriški finančni minister Mnuchin objavil načrt reforme bančnega in finančnega
sektorja (»Mnuchin's bank reforms carry a warning for Europe«, Financial Times, Huw van Steenis,
julij 2017)

Ameriško finančno ministrstvo je objavilo pregled bančne regulacije ZDA. Ponuja majhne praktične
napotke, ki naj bi bili v pomoč delovanju pokriznih pravil v praksi, ne da bi ogrozil varnost sistema.
Zelo premišljeno želi podpreti ameriške interese in globalno konkurenčnost ameriških finančnih
institucij. Če bo reforma uveljavljena, se bodo stroški kapitala za ameriške finančne institucije
zmanjšali. Bistveni predlogi so zajeti v treh postavkah:
− Ugotovljen je velik vpliv finančne regulacije na učinkovitost monetarne politike in transmisije
kreditov. Prišlo je do padca trga ponovnega odkupa, ko so bili uvedeni ulomki obremenitve
(leverage), zato bi bilo treba najvarnejše aktive izvzeli iz ulomka (na primer depoziti gotovine v
centralni banki). Širši obseg aktiv definira kot likvidnost.
− Pomembna je likvidnost trgov, zato omogoči več likvidnosti na trgih.
− Regulacija naj bo sorazmerna (podpora konkurenčnosti in na osnovi analize stroškov in koristi).
Mnuchin predlaga bančne teste dvakrat letno, kar je preveč, čeprav je javno testiranje pomembno.

Reforma je bila objavljena v ponedeljek, 12. 6. 2017 (»Mnuchin moves to ease banks' regulatory
chains«, Ben McLannahan in Sam Fleming, Financial Times, 14. 6. 2017)
Za vodenje glavnih finančnih nadzornikov v ZDA v FDIC, OCC in Fed (Powell) so bile imenovane nove
osebe. Finančni investitorji lažje vidijo kapitalske in likvidnostne zahteve. Spremembe v predlogu
so:
− manjša pogostnost stresnih testov,
− lažja interpretacija Volckerjevega pravila,
− odprava posebne obravnave velikih mednarodnih bank (zahteve, da imajo več kapitala),
− nižji standardi in deregulacija.
Vse naj bi bilo opravljeno prek spremembe nadzora in ne prek spremembe zakonodaje, ki je težje
izvedljiva. Predlog nasprotuje stališčem BIS in BSR G20 ter Agenciji za zaščito finančnih potrošnikov.
Z večanjem kapitalskih standardov bi lahko banke odstopile od vseh drugih zahtev.

38
Mnenje uvodnika v časniku Financial Times je, da bančna pravila potrebujejo okleščenje, ne pa
odprave (»Bank rules need a trim rather than a buzz cut«, Financial Times, 14. 6. 2017). Mnuchinovo
poročilo daje prednost dobičku bank nad varnostjo in skrbnostjo njihovega poslovanja. Vprašanje
pa je še vedno stopnja amandmajev, ki jih pravila potrebujejo.
Za male banke je regulacijsko breme preveliko. Dobički velikih bank so se vrnili, nepremičninski
krediti rastejo in so večji kot pred globalno finančno krizo.

1.4.3 Evropski bančni sektor

V študiji »Where Do European banks stand, 10 years after the start of financial crisis« (Deutsche
Bank Research, EU Monitor, 29. 8. 2017) Jan Schildbach ugotavlja naslednji razvoj strukturnih
sprememb bank v zadnjih desetih letih:
− ob siceršnjem padcu vseh dohodkov ima večjo težo neto obrestni dohodek, trgovanje je
izgubilo, dobički pa so se zmanjšali na polovico;
− kljub regulacijski inflaciji in ob zelo izboljšanih koeficientih kapitalske ustreznosti je vrednost
bančnih aktiv padla, od tega najbolj vrednost tveganjem prilagojene aktive;
− v obrestni marži ni kratkoročne sprostitve, rezervacije lahko začnejo ponovno rasti.

Evrski mehanizem reševanja je v letu 2017 začel delovati (reševanje Banco Popular v Španiji junija
2017), vendar ne povsod: dve italijanski banki je jeseni 2017 rešila državna sanacija (bail-out), pri
čemer škode niso utrpeli njuni upniki, ampak italijanska država in s tem vsi davkoplačevalci.
Odločitev je bila seveda politična in nasprotna kritični obravnavi slovenske bančne sanacije.

Po Macronu je potrebna nadaljnja fiskalna integracija, saj že bančna unija ponazarja fiskalno
deljenje rizika, vendar zaradi bančno unijo potrebe po fiskalni uniji ni, saj delo opravlja že prva
»Bančna unija naj bi transformirala evrsko območje« (»Banking union will transform Europe«,
Martin Sandbu, Financial Times, 26. 7. 2017). Pričakuje se, da bodo škodljive zveze med bančnimi
in nacionalnimi političnimi elitami z delovanjem bančne unije pretrgane.

1.4.3.1 Težnje za nadaljnjo integracijo finančnega sistema EU

Težnje za nadaljnjo integracijo finančnega sistema EU (opisuje Maria Demertzis s sodelavci v
»Capital market union and fintech opportunity«, Bruegel, september 2017)
V procesu počasnega spreminjanja finančnega sistema EU je poglobljen kapitalski trg v prekomejni
integraciji zaželen. Finteh ima potencial spremeniti temeljno strukturo finančne intermediacije, in
to z novimi modeli inteligentnih algoritmov (big data), z računalništvom v oblaku in z umetno
inteligenco, pri čemer naj bi jo vodili nižji stroški in boljša izkušnja potrošnikov. Kljub temu finteh
empirično ostaja v majhnem obsegu, posebno v Evropski uniji. Tudi na največjem, kitajskem trgu
ima finteh le majhen delež v celotnem finančnem posredovanju. V Evropski uniji je finteh
osredotočen na Veliko Britanijo. Ustvarjalci politike morajo biti osredotočeni na štiri vprašanja:
− Razvijati evropski ali nacionalni trg finteh?
− Kateri regulatorni okvir zasledovati?
− Ali naj bo nadzor nad fintehom na evropski ravni?
− Kakšna je celotna vizija finančnega sistema Evropske unije?
Hitri odgovori na navedena vprašanja bodo omogočili oblikovanje stabilnega in stroškovno
učinkovitega finančnega sistema, zamuda pa bo škodila konkurenčnosti Evropske unije v svetu.

39
1.4.3.2 Vloga bančne unije
O vlogi bančne unije piše Enrico Perotti (»Banking union success can be replicated on the fiscal
front«, Financial Times, junij 2017). Razpršena monetarna unija je dobra za gospodarsko rast, saj je
redistributivna in v dobrih časih omogoča šibkejšim gospodarstvom, da si izposojajo in trošijo več, v
slabih časih pa doživijo fiskalni stres, ker ne morejo devalvirati. Za zagotovitev dolgoročne stabilnosti
je potrebna solidarnost. Monetarna unija je oblikovala šibkejšo valuto za jedrne države. Nemčija je
začela s priključitvijo, a danes dosega plačilnobilančni presežek, ki je večji od BDP Belgije. Ker so
močne države pridobile konkurenčnost, šibke pa se soočajo z visokim rigidnim tečajem, je ključna
solidarnost. Če bi evro propadel, bi kapital z izkušnjo revalvacije bežal v jedrne države.

V jedru evrskega območja obstaja priznanje, da monetarna unija lahko pomeni korist, a ob tem se
je treba zavedati tudi močnega nezaupanja do šibkih institucij. Transfer solidarnosti lahko poteka le
ob večji disciplini in s koncentracijo proračuna v centru. Evrsko območje lahko zagotovi stabilnost z
dogovorom ali solidarnostjo ob premiku suverenih pravic – kot pri bančni uniji. Doslej je bila glavna
pot (lajšanje fiskalnih in monetarnih pogojev na periferiji) omogočena z omiljeno uniformno
politiko. Če bo vzpostavljena fiskalna unija, bo monetarna politika lahko koristila tam, kjer je najbolj
potrebna.

1.4.4 Bančništvo v senci

»Bančništvo v senci« naj bi bilo ukročeno, trdi globalni čuvaj, tj. Uprava za finančno stabilnost
(Financial Stability Board – FSB) (Philip Stafford, Financial Times, 4. 7. 2017). Globalni regulatorji
verjamejo v zmago z ukrotitvijo strupenih delov trga oziroma »bančništva v senci«, ki je dalo rušilen
prispevek h globalni finančni krizi. Reforme skupine G20 so se dotaknile tudi povzročiteljev krize,
trdi Uprava za finančno stabilnost, in vključujejo tudi izboljšave v nadzoru senčnih bank, ki opravljajo
bančne posle brez ustreznega nadzora (na primer: American International Group – AIG je pri prodaji
derivativov izgubil in potreboval 180 milijard ameriških dolarjev državne pomoči). Večja naj bi bil
tudi regulatorni nadzor nad senčnimi bankami. Kar je od njih ostalo, je po mnenju guvernerja
angleške centralne banke Marka Carneya prožno, saj so »strupeni deli« odstranjeni. Pojavila pa se
je reformna utrujenost pri nadaljnjem postopku, ki vključuje transparentnost OTC (over-the-
counter) trga derivativov, naslednji korak Basel III in Basel IV pa izboljšuje poročanje o finančnem
trgovanju; pomembno je, da klirinške hiše naredijo načrte reševanja (living wills).

Pojavljajo se »lažne« finteh banke (na primer Amazonova posojila), pri katerih bodo digitalni
voditelji »trčili« s finančnimi institucijami (Financial Times, junij 2017). Ker ljudje načeloma ne
marajo bank, sprejmejo dejstvo, da podjetje, kot je Amazon, bankam prevzame posojilni posel.
Trgovina tako razvija službe finančnih storitev. Toda »tech banka« vsebuje mnoga tveganja. Gre za
že znane slabosti asimetrije: velika korporacija izkorišča majhnega potrošnika. Komercialno
kreditiranje je v primerjavi z bančnim slabo regulirano, predvsem glede kakovosti in velikosti posojil
in tveganj. Potreben je čas, da bo regulacija sledila tehnološkemu razvoju. Ključno je zavarovanje
poslov z rezervacijami in kapitalom, ki ga banke imajo, »lažne« banke pa ne.17

1.4.5 Novi mednarodni standardi računovodskega poročanja MSRP 9

V letu 2018 bodo uvedeni novi mednarodni standardi računovodskega poročanja MSRP 9 (»Send in
the audit cracks squads to save confidence in banks«, Financial Times, junij 2017). Revizijske hiše
(audit) bodo uveljavljale MRSP 9, pri katerem bo novo bančno priznavanje izgube pri danih kreditih.

17
Podobna je pri Uberju, ki ga EU sedaj proglaša kot transportno podjetje, podobno ostalim taksi službam, in zanj
zahteva izpolnitev vseh pogojev poslovanja, ki veljajo za običajne taksi družbe. S tem izginejo dobički Uberja,
nastali iz asimetričnosti regulacije v njegovo korist.

40
Doslej banke niso mogle priznati slabega kredita, dokler se niso pojavile konkretne težave. Pristop,
ki izgubo izpostavlja za nazaj, šele, ko je ta v polni meri uresničena, se je izkazal kot neustrezen v
krizi leta 2008, zato so se v G20 domislili nove metode za prepoznavanje slabih kreditov. Gre za
zamenjavo retrospektivnega pristopa z anticipacijo prihodnosti – MSRP 9.

Toda prihodnost ni tako gotova kot preteklost. Na oceno bodočih slabih kreditov bo vplivala
človeška pristranskost in nesposobnost napovedovanja negotove prihodnosti. Nova pravila od
bank, ki želijo izmeriti slabe kredite, zahtevajo napovedi o dinamiki aktivnosti v celotnem
gospodarstvu; napovedi glede tega, kako bodo na njeni osnovi prizadete stranke in kako bodo drugi
tržni dejavniki reagirali na ekonomijo (npr. cene nepremičnin kot zavarovanja). Ob ocenjevanju
negotove prihodnosti bodo morale banke narediti več različnih scenarijev z različnimi stopnjami
verjetnosti uresničevanja. Ocenjevanje slabih kreditov bo tako zahtevalo milijone projekcij od
zmotljivih ljudi. Odvisno od izbora predpostavk bodo banke predstavile zelo različne ocene izgub,
tudi če bo šlo za isto stranko. Finančno poročanje bo izgubilo verodostojnost, kot je ob globalni
finančni krizi padlo zaupanje v kapitalske količnike bank. Zdaj bo sprememba SRM9 vplivala na
dobiček. Če ne bo mogoče narediti dobrih primerjav dobičkov med bankami, bodo ocene
premoženja razvrednotene, kar bo dvignilo efektivne stroške imetja (premoženja, vrednosti banke)
in kar je slabo za bančno podporo gospodarstvu.

Osrediniti se je treba na izgradnjo zaupanja finančnih investitorjev v bančne ocene izgub kreditov,
vendar že sedaj letna poročila bank presegajo 1000 strani. Odgovornost bodo morali prevzeti
revizorji. Največje štiri revizijske hiše naj bi oblikovale skupno intervencijsko ekipo (crack squad), da
bi primerjale, kako posamezna banka izračunava kreditne izgube. Tega doslej še ni bilo, zato
bankam lahko prinese stroške, če investitorji ne bodo verjeli njihovim poročilom.

41
Poglavje 2: Meddržavna primerjava kreditne oskrbljenosti
Bančništvo je bilo v težavnem položaju in zato na prelomni točki ne samo pri nas, temveč tudi v
svetu. Po eni strani ga ogrožajo neugodni zunanji pogoji (nizka gospodarska rast, negativne
obrestne mere), po drugi strani konkurenti iz nebančnega sektorja, ki prodirajo v bančne posle.
Empirična analiza predstavi delovanje bančnega sektorja v času globalne finančne krize na treh
ravneh: globalno primerjavo držav, v Sloveniji bančni sektor kot celoto in v okviru Slovenije
primerjavo med posameznimi bankami.

Ključni vprašanji sta:

1. kakšna je bila kreditna oskrbljenost v razvitih državah pred globalno finančno krizo, med
finančno krizo in po njej,
2. kako se je v času krize spremenila bančna mreža in učinkovitost bank.
V zaključku poglavja je podan razmislek o razvoju bančnega kredita in bančništva na drobno.

42
2.1 Rekordna amplituda oskrbljenosti z domačimi krediti finančnega sektorja

Večja kot je amplituda nihanja koeficienta domači krediti/BDP (označuje »kreditizacijo«

gospodarstva) v času, večjo nestabilnost in negotovost v gospodarstvu in med prebivalstvom
povzroča. Vzroki zanjo so na makroravni napačna monetarna politika, na mikroravni pa napačno
odločanje tako kreditodajalcev kot kreditojemalcev pri kreditiranju.
Hipoteza za analizo je, da se je v pripravi na krizo iz leta 2008 kreditni balon zelo napihnil, v času
krize pa je prišlo do zmanjšanja kreditov (graf 2.1). Velikost cikličnosti, ki ima zaradi pozitivne zveze
z aktivnostjo negativen vpliv, meri amplituda kot seštevek povečanja koeficienta krediti/BDP v
prvem obdobju 2004–2009 in njegovega zmanjšanja v drugem obdobju 2009–2014. Gre za seštevek
absolutnih vrednosti stopenj rasti koeficienta v dveh omenjenih podobdobjih ali za seštevek
sprememb v rangu države med 36 državami v vzorcu po vrednosti koeficienta krediti/BDP v obeh
analiziranih podobdobjih.

Cilj analize je ugotoviti kreditno dinamiko v posameznih državah na poti v krizo in na poti iz nje. V
tabeli 2.1 so z odstotki podani statistični koeficienti (domači krediti od finančnega sektorja/BDP) za
36 razvitih držav, pridobljeni iz podatkov finančnih indikatorjev v podatkovni bazi Svetovne banke
(World Bank Data). Finančni sektor v pokazatelju prevladujoče vključuje banke, a tudi druge dajalce
kreditov (zavarovalnice, finančna podjetja, institucije kapitalskega trga). Gre za kreditno
oskrbljenost gospodarstva, prebivalstva in države oziroma širše: za monetizacijo nacionalnega
gospodarstva. Pomaga kot »krvotok« k rasti gospodarske aktivnosti s financiranjem tako
agregatnega povpraševanja kot agregatne ponudbe. Preveč kreditov ni dobro, premalo tudi ne.

Študija ekonomistov BIS (Aldasoro in drugi, Economist 24. 3. 2018), empirično ugotavlja, da je
previsok koeficient krediti/BDP (vsaj 9 % nad trendno vrednostjo) znak prihajajoče finančne krize v
naslednjih treh letih s 50-odstotno verjetnostjo, vendar le ob istočasnem deficitu plačilne bilance
posamezne države.

V analizo je pritegnjenih le 36 bolj razvitih držav, pri katerih je monetizacija s krediti po naravi visoka.
Med njimi je 23 članic EU (brez treh baltskih držav, Cipra in Luksemburga, za katere ni podatkov v
podatkovni bazi Svetovne banke), pet članic BRICS, pet balkanskih nečlanic EU, dve članici G7 (ZDA,
Japonska) in Švica. Izbrana leta so: 2004 kot začetno leto monetarne in kreditne ekspanzije v svetu;
2009 kot leto najnižje točke v krizi; in leto 2014 kot leto po krizi. Prvo petletno obdobje kaže
ekspanzijo kreditov pred krizo, drugo pa njihovo kontrakcijo v času krize in ob njenem zaključku.

Tabela 2.1: Domači krediti od finančnega sektorja/BDP, v %, izbrane države

Država 2004 2009 SR1 % 2014 SR2 % /Σampli dRang

(1) (2) (3) (4) (5) tude %/ (7)
(6)
Albanija 46,4 68,4 47,4 68,1 –0,4 47,8 1
Avstrija 119,0 136,0 14,3 126,9 –6,7 21,0 5
Belgija 99,6 114,0 14,4 116,0 1,8 16,2 2
BiH 33,9 51,4 51,6 60,3 17,3 68,9 0
Brazilija 72,9 90,5 24,1 105,1 16,1 40,2 1
Bolgarija 33,6 65,4 94,6 62,5 –4,4 68,9 10
Kitajska 139,6 143,1 2,5 169,3 18,3 99,0 10
Hrvaška 56,8 77,4 36,3 90,8 17,3 20,8 1
Češka 43,3 61,1 41,1 73,5 20,3 53,6 5
Danska 173,5 238,3 37,3 224,9 –5,5 61,4 2
Finska 82,9 135,9 63,9 164,7 21,2 42,8 7

43
 Francija 102,7 140,4 36,7 148,0 5,4 85,1 2
Nemčija 134,2 128,5 –4,3 140,6 9,4 42,1 7,5
Grčija 92,7 115,7 24,8 138,6 19,8 13,7 1
Madžarska 57,1 80,7 41,3 61,1 –24,1 44,6 9
Indija 57,6 70,1 21,7 75,5 7,7 29,4 3
Irska 128,3 224,9 75,3 165,7 –26,1 101,6 15
Italija 100,3 146,2 45,8 173,0 18,3 64,1 8
Japonska 308,6 330,9 7,2 373,8 13,0 20,2 0
Makedonija 19,7 43,1 118 54,6 26,7 143,5 4
Malta 134,2 159,9 19,2 151,1 –5,5 24,7 4,5
Nizozemska 159,4 207,2 30,0 218,3 5,4 35,4 2
Poljska 39,2 62,1 58,4 71,0 14,3 72,7 5
Portugalska 138,2 192,3 39,1 173,3 –10,2 49,1 2
Romunija 16,7 44,7 167,7 38,0 –15,5 182,7 8
Rusija 25,7 34,1 32,7 52,4 53,7 86,4 2
Srbija 24,0 45,2 88,3 52,8 16,8 105,1 6
Slovaška 42,0 42,0 0 65,4 55,7 55,7 10
Slovenija 55,1 91,9 66,8 68,7 –25,0 92,0 11
J. Afrika 168,2 181,4 7,8 185,6 2,3 10,1 7
Španija 136,7 233,8 71,0 210,6 –10,0 81,0 4
Švedska 108,6 149,2 37,4 157,5 5,6 43,0 5
Švica 160,0 176,1 10,0 176,0 –0,1 10,0 7
Turčija 41,4 64,7 56,3 56,3 36,2 92,5 7
UK 146,9 199,1 35,5 168,8 –15,2 50,7 4
ZDA 198,6 231,4 16,5 253,6 9,6 26,1 4
Svet 173,6
Vir: Svetovna banka (World Bank Data).
Legenda:
dRang = sprememba ranga med letoma 2009 in 2014
SR % = stopnja rasti v %
/∑amplituda %/ = sprememba koeficienta krediti/GDP med letoma 2004 in 2009 ter med letoma 2009 in 2014
SR1 % = stopnja rasti (krediti/BDP) 2009 : 2004
SR2 % = stopnja rasti (krediti/BDP) 2014 : 2009

Absolutni podatki v tabeli 2.1 kažejo, da so bile anglosaške države in članice Commonwealtha že v
izhodišču v letu 2004 kreditno mnogo bolj oskrbljene kot druge analizirane države na podobni
stopnji razvitosti. Z izjemo Japonske na prvem mestu (ki skuša že dve desetletji z monetarno
ekspanzijo odpraviti deflacijo in recesijo) so bile z največjim deležem domačih kreditov finančnega
sektorja v BDP med prvimi ZDA, VB, Danska, Nizozemska in Švica. Manj razvite balkanske države
imajo delež kreditov v BDP bistveno nižji od povprečja. V letu 2014 je bila povprečna kreditna
oskrbljenost v svetu 173,6 % BDP, v članicah OECD kar 211,1 %, v članicah evrske skupine 159,3 %,
v članicah EU 155,9 %, v državah centralne Evrope in Baltika le 62,9 %, v analiziranih petih
balkanskih nečlanicah EU le 66,5 %, v Sloveniji pa 68,7 %.

V predkrizni kreditni ekspanziji med letoma 2004 in 2009 se je koeficient kreditizacije SR1 %
relativno najbolj povečal v Romuniji in Makedoniji, Bolgariji in Srbiji, ki so se kot najmanj razvite šele
monetizirale. Z veliko rastjo kreditne oskrbljenosti sledijo članice EU, predvsem tiste, ki so imele v
času krize velike težave: Irska, Španija, Slovenija in Finska. Nemčija je edina analizirana država, ki je
v predkriznem obdobju koeficient celo zmanjšala, torej se je obnašala »proticiklično«, drugače od
vseh drugih držav v vzorcu. V pokrizni kreditni restrikciji 2009–2014 je koeficient krediti/BDP SR2 %
zmanjšalo 13 od 36 analiziranih članic, med njimi 11 revnejših članic EU (pri njih je obseg domačih
kreditov padal hitreje kot BDP), dve nečlanici EU pa sta stagnirali (Albanija, Švica).

44
Slovenija v vzorcu spada med države z največjo amplitudo nihanja koeficienta krediti/BDP: v prvem
obdobju 2004–2009 je hitro narasel s 55,1 % na 91,9 %, zatem pa v letu 2014 hitro padel na 68,7 %.
Tako po velikosti amplitude nihanja kreditne oskrbljenosti spada med najbolj nestabilne države. Po
absolutni vsoti obeh sprememb stopenj rasti je z 92 % šesta, po absolutni vsoti sprememb rangov
držav pa je z 11 mesti celo druga (pred njo je le Irska). K tako velikemu nihaju kreditne oskrbljenosti
gospodarstva, sorazmerno s katerim je bilo tudi (pre)veliko nihanje BDP, so v slovenskem »bančnem
gospodarstvu« prispevale predvsem banke. S hitro ekspanzijo kreditov je bila napihnjena
gospodarska rast, s premočno kontrakcijo kreditov v obdobju 2009–2014 pa je bil povzročen
prevelik padec BDP (hiranje zaradi kreditne in fiskalne restriktivnosti).

Graf 2.1: Amplituda kreditne ekspanzije (2004–2009) in kontrakcije (2009–2014)

2004 2009 2014 a + b = amplituda cikla

2.1.1 Posledice kreditne eksplozije in krča ter razlogi in krivci zanj

Nenormalno veliko nihanje v kreditni oskrbljenosti, h kateremu so levji delež prispevale banke v
Sloveniji, je eden ključnih dejavnikov velikega nihanja v gospodarski rasti države, od »booma« 6,9-
% rasti BDP v letu 2007 do kontrakcije –7,0 % v letu 2009. K temu so poleg obeh največjih državnih
bank, NLB in NKBM, odločilno prispevale tudi banke v tuji lasti v Sloveniji: na poti v krizo so pridobile
financiranje od svojih bank mater oziroma sedežev v tujini. Z veliko dinamiko so odobravale kredite
slovenskemu gospodarstvu in prebivalstvu, pri tem pa kot pogoj zahtevale prenos depozitov
kreditojemalcev k njim (dvig Q). Tako povečani depoziti so bili vir vračanja kreditov tujim bankam
materam v času krize po letu 2008. S to politiko so si tuje banke povečale tržne deleže. Kredite iz
tujine (ali od mater tujih bank in podružnic v Sloveniji) so kot finančni vir sredstev nadomestili
depoziti domačih klientov (Štiblar, 2016).

Masa bančnih kreditov v Sloveniji je sedem let nenehno padala (skoraj edinstveno v svetu), tako da
so se da se je obseg kreditov več kot prepolovil. H kontrakciji bančnih kreditov je poleg neustrezne
politike tujih bank v Sloveniji prispevala tudi neustrezna prevelika kreditna ekspanzija skoraj vseh
velikih domačih bank v prvem obdobju 2004–2009 (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje, Hypo banka)
in način njihove sanacije. Slabi krediti so bili preneseni na DUTB v zameno za državne obveznice.
Ker ni prišlo do lastniške konverzije, kot taki še vedno živijo v portfelju DUTB, ki jih sedaj razprodaja
v brezcenje (tudi po le 20–30 % knjigovodske vrednosti).

Banka Slovenije kot regulator in nadzornik bančnega sistema se pri tem ne more otresti svojega
dela odgovornosti: v prvem obdobju 2004–2009 po vstopu v EU ni znala ali ni hotela zavreti velike
kreditne ekspanzije (preko 30-% rast kreditov letno). V drugem obdobju po letu 2010 pa je preveč
stopila na zavoro (prevelika zaostritev zahtev do bank za rezervacije, pospešitev izpolnitve
kapitalske zahteve po Baslu III že v letu 2015 in ne do leta 2019 kot zahteva standard; prehitra

45
uvedba sklada za reševanje bank z zahtevanimi vložki bank). Tako gospodarstvu primanjkuje
kreditov in si v financiranju tekočega poslovanja in investicij pomaga z zadržanimi dobički ter viri iz
tujine, banke pa sedijo na denarju (Bole in drugi, 2014). Restriktivna kreditna politika je imela
negativne posledice za vse gospodarske osebke: odtegnitev kredita enemu povzroči padec
likvidnosti vseh njegovih poslovnih partnerjev, ki ne dobijo plačil. Tako je zunanji učinek pri
zategovanju bančne kreditne pipice zanemarjen, končni rezultat pa je bil nepotrebno velik padec
BDP. Sredi 2017 se je začela kreditna oskrbljenost nekoliko izboljševati.

Čeprav Slovenija v času velike recesije 2008–2013 ni gostila »trojke« intervencionistov (ECB, EU,
IMF), pa je naša domača odločevalska elita zaradi zunanjih pritiskov izpolnjevala vse zahteve politike
zategovanja pasu (austerity): uvedla je zahtevane fiskalne sistemske spremembe (fiskalni pakt v
ustavi) in obljubila odtujitev vseh domačih bank, tudi tistih, ki so ob državni sanaciji postale državne,
in to s konkretnimi roki za izvedbo. Po tej od zunaj vsiljeni privatizacijski (v resnici odtujevalni) shemi
naj bi v Sloveniji kmalu ne bilo več večje banke v domači državni lasti. NKBM je že prodana. Pri tem
je treba upoštevati, da je med večjimi bankami državna SID pravzaprav investicijska banka oziroma
sklad, ker ne nastopa na kapitalskem trgu in s strankami ne posluje na drobno.

46
2.2 Bančništvo na drobno in njegova mreža

2.2.1 A. T. Kearney analizira stanje v bančništvu na drobno

2.2.1.1 Uvod
Študija »The 2016 Retail Banking Radar« družbe A. T. Kearney ugotavlja, da največje banke na
drobno (retail banks) s sprejetjem digitalnega poslovanja, angažiranjem pri znižanju stroškov in
poenostavitvijo odnosa s partnerji v EU uveljavljajo novo poslovno usmeritev.

Mnoge banke na drobno so se usmerile v transformacijo poslovnega modela. Soočajo se namreč

(direktne, ki poslujejo samo elektronsko, in »običajne« – s podružnicami) s težkimi razmerami (nizke
obrestne mere, visoke kapitalske zahteve) in močnimi konkurenti (finteh start-upi), ki ogrožajo
dohodke in silijo banke k ukrepom izboljšanja poslovanja. Uvajajo inovacije za pridobivanje strank.
Bodoči bančni prvaki spreminjajo poslovni model: skušajo bolje razumeti stranke in prilagoditi
poslovanje, IT infrastrukturo aktivirajo bolj povezano in preprosto ter investirajo v nova digitalna
orodja. Pri tem obstajajo med evropskimi državami razlike.

2.2.1.2 Pogled na banke na drobno v Evropi

Gospodarske razmere so v letu 2015 opredeljevali nizka rast BDP, vendar že padec brezposelnosti
in porast zaupanja in potrošnje. Nižje obrestne mere so ljudi silile v potrošnjo, pri čemer nizke cene
energije ustvarjajo več virov zanjo.

Poslovanje bank na drobno v Evropi je bilo raznoliko in ga v letu 2015 izraža:

− dvig profitnosti za 18 % zaradi zmanjšanja provizij za tveganja (slabitev), 13 % ob fiksnem tečaju,
− čiščenje bilanc, saj so občutljive za tveganja,
− dvig dohodkov za 2,4 % zaradi rasti hipotekarnih in potrošniških kreditov.
Nizke obrestne mere so preusmerile kliente od depozitov, pokojninskih skladov in skladov
življenjskega zavarovanja k investicijskim produktom večjega donosa, a seveda lahko tudi večje
izgube. Padec dohodka je znašal 0,5 %.

Tabela 2.2: Spremembe števila bančnih podružnic v obdobju 2007–2014 (v %), gostota v letu 2014
in koeficient totalne ekonomske učinkovitosti bank na drobno TER v letu 2015

Država Sprememba Podružnice na Gostota* TER 2015

podružnic v 10.000 preb. podružnic v (%)
2007–2014 (%) državah
EVROPA –4,4 3,6
Turčija 50 1,5 2 70
VB –8 1,7 2 65
Češka 14 1,8 4 62
Nordijske –20 2,0 4 51
Beneluks –32 1,9 3 63
Romunija –17 2,8 3 87
Slovaška 8 2,3 5 62
Slovenija –17 2,8 5 62
Madžarska –5 3,0 4 62
Švica –6 3,6 4 62
Poljska 21 3,4 2 71
Nemčija –9 4,1 1 70
Italija –5 5,0 1 83

47
 Avstrija –1 4,9 3 87
Portugalska –2 5,5 3 92
Francija –2 5,6 1 70
Španija –26 7,0 1 70
Vir: A. T. Kearney, ECB, Eurostat, EBF, vlada Turčije.

Legenda:
* = nižje število pomeni večjo gostoto podružnic v državi, ocena A. T. Kearney
TER = total efficiency ratio = (stroški + rezervacije)/dohodki

Bančna mreža se krči. Evropa je imela v letu 2015 13 % manj bančnih podružnic (branches) kot v
letu 2008. Ena podružnica je v letu 2014 servisirala že 5600 strank, v letu 2007 še 4500 strank. Če
se bo trend nadaljeval, bi do leta 2030 lahko delovalo kar 50 % manj podružnic. Bančni koeficient
TER (stroški/dohodek) je previsok in se od leta 2008 ni spremenil. Padec števila zaposlenih znaša
1 % letno, a stroški dela ne padajo, ker so delavce na okencih nadomestili bolj zahtevni poklici za
obvladovanje tveganj, digitalno poslovanje in spremljanje regulacije. Države z največjim relativnim
številom podružnic v EU so Avstrija, Portugalska, Francija, Italija, Nemčija in Španija. Zapiranje
podružnic se intenzivira, a med državami ostajajo velike razlike v njihovi pogostnosti.

Prvaki pridobivanja dohodka med bankami na drobno so Švicarji (s podatki o strankah), prvaki
stroškov Nordijci (obnovijo podružnice, optimizirajo operacije, »outsourcing« storitev) in Španci.
Digitalni prvaki obnavljajo poslovni model in ekosistemsko oblikujejo banko.

V Evropi se je samo v letu 2015 število podružnic zmanjšalo za 4,4 %. Pri tem imajo med leti 2007
in 2014 v tabeli 2.2 porast števila podružnic države z začetno nižjo monetizacijo (manj razvito
gospodarstvo po BDP na prebivalca): Turčija, Poljska, Češka in Slovaška. Vse ostale države v analizi
so zmanjšale število podružnic, posebej izrazito članice Beneluksa, Španija, nordijske države, pa tudi
Romunija in Slovenija. Povprečna gostota podružnic na 10.000 prebivalcev je bila 3,6. Med
posameznimi državami se le-ta povečuje od najnižje gostote v Turčiji (1,5), ki tudi ob najhitrejši rasti
podružnic ostaja najbolj redko posejana z bančnimi podružnicami, prek VB, Češke, Beneluksa in
nordijskih držav do Slovaške, Romunije in Slovenije, Madžarske, Poljske in Švice. Nadpovprečno
gostoto bančnih podružnic imajo Nemčija, Avstrija, Italija, Portugalska, Francija in Španija. Slednje
imajo kljub zapiranju podružnic še vedno nadpovprečno gosto mrežo. V germanskih državah je
razvita tradicija majhnih denarnih ustanov, ki v Nemčiji, Avstriji in Švici pokrivajo do 30 % notranjega
bančnega poslovanja.

Gostota podružnic je pozitivno korelirana z gostoto naseljenosti in z BDP na prebivalca, pri čemer
obstajajo določeni »kulturni« popravki: nordijske države in države Beneluksa imajo sorazmerno
manj podružnic tudi zaradi večje razvitosti digitalnega bančništva.

2.2.1.3 Analiza učinkovitosti poslovanja bank na drobno v Evropi

Tabela 2.3: Analiza šestih indikatorjev poslovanja evropskih bank na drobno

Indikator 2007 2014 2015
1. Dohodek/stranka (€) 663 651 666
2. Dohodek/zaposleni = produktivnost (€) 212 230 244
3. Neto obrestni dohodek/Σdohodki (%) 61 % 69,3 % 69 %
4. Stroški/dohodek = ekonomičnost (€) 60 % 60,3 % 61 %
5. Rezervacije/dohodek (%) 9% 12 % 8%
6. Profit pred davki/stranka = profitnost (€) 210 171 201
Vir: A. T. Kearney, 2016.

48
Osnovni indikatorji učinkovitosti poslovanja bank na drobno v tabeli 2.3 so produktivnost (dohodek
na stranko, dohodek na zaposlenega), ekonomičnost (stroški na dohodek), rentabilnost (profit na
stranko) ter dva specifična bančna indikatorja, ki merita prispevek neto obresti k skupnemu
dohodku ter delež rezervacij v dohodku.

Pri petih od šestih indikatorjev je v Evropi leta 2015 prišlo do izboljšanja glede na leto 2014, a sta
dva še vedno slabša, kot sta bila pred krizo v letu 2007 (ekonomičnost in profitnost). Sprostitev
rezervacij in slabitev ob izhodu iz krize je dvignilo profitnost. Konkretno:
1. Dohodek na stranko: v letu 2015 zaradi padca obrestnega dohodka zraste le za 2,4 % (na 666
evrov).
2. Dohodek na zaposlenega (produktivnost): raste in doseže vrednost 244.000 evrov v letu 2015.
Padec zaposlenih za 1 %, padec števila podružnic za 2 % v letu 2015.
3. Neto obrestni dohodki v celotnem dohodku: relativno stabilen odnos opazovanih sedem let
(2007–2014), ko se skuša povečati provizije.
4. Stroški na dohodek (ekonomičnost): stabilni med letoma 2007 in 2014, porasel na 61 % v letu
2015 (Nordijci 48 %). Za razliko od podatka TER v tabeli 2.1 so pri ekonomičnosti v tabeli 2.2
rezervacije izpuščene. Če jih prištejemo (indikator 5), sta povprečni vrednosti blizu 70 % in 69 %.
5. Rezervacije/dohodek: po vrhu v letu 2012 so provizije padle, tako da je v letu 2015 indikator prvič
pod 10 %. Koeficient je v zahodnoevropskih državah pod 5 %, a 30 % v Italiji in na Portugalskem.
Padec je delno posledica prenosa rizikov na slabe banke.
6. Profit na stranko (profitnost): od leta 2013 raste in doseže vrednost 201 evro v letu 2015, pred
krizo je bil 210 evrov. Varira med 300 evri (nordijske države) in 500 evri (Švica) ter le 30 evri v
državah južne in vzhodne Evrope.

Podatek v zadnji koloni tabele 2.2 o TER kaže ekonomičnost poslovanja sektorja bank na drobno v
posamezni analizirani državi kot razmerje med seštevkom operativnih stroškov in rezervacij
bančnega sektorja na drobno ter njegovim dohodkom v letu 2015. Netehtano povprečje koeficienta
TER za Evropo je 70 %. Najnižji koeficient (torej največjo ekonomičnost bančnega sektorja na
drobno) so imele v letu 2015 nordijske države, podpovprečno vrednost so imele tudi države srednje
Evrope in Švica. Po drugi strani so največji koeficient (najnižjo ekonomičnost) izkazovali sektorji
bank na drobno na Portugalskem, v Avstriji, Italiji in v državah jugovzhodne Evrope, med njimi
izstopa Romunija. Študija A. T. Kearneyja (2016) napoveduje, da bo za zadovoljivo donosnost bančni
sektor na drobno moral v prihodnje znižali TER pod 60 %, kar so v letu 2015 dosegle le nordijske
države.

Sektor bank na drobno v Sloveniji se je primerjalno kar dobro izkazal: v kriznem obdobju 2007–2014
je zmanjšal število podružnic za šestino in ima v evropskih merilih podpovprečno gosto mrežo (2,8
podružnic na 10.000 prebivalcev, proti povprečju 3.6), po skupni ekonomičnosti pa je v letu 2015
med nadpovprečno ekonomičnimi (koeficient (stroški + rezervacije/dohodek) je 62 % proti
povprečju 69 %), čeprav bodo še potrebni določeni ukrepi za dosego ciljne vrednosti koeficienta –
60 %.

2.2.1.4 Pospešeno zapiranje bančnih podružnic

A. T. Kearney ugotavlja trend zapiranja podružnic bank na drobno. Hitrost zapiranja je po njihovem
mnenju odvisna od regionalnih specifičnosti uvajanja tehnologije, alternativnih formatov podružnic
in obsega cirkulacije gotovine v državi. Za skoraj tretjino so v osmih letih do leta 2015 število
podružnic zmanjšale nordijske države in Švica, za četrtino zahodne države južne Evrope, za dobro
desetino države zahodne Evrope, medtem ko so jih v vzhodni Evropi povečali za sedmino.

Ocene razvoja bančništva na drobno med letoma 2007 in 2014 v posameznih evropskih regijah
(tabela 2.4) so po oceni analize A. T. Kearneyja naslednje:

49
a) najboljše so nordijske države in Švica, ki so najbolj profitne in imajo visoko digitalno afiniteto.
Imajo ugodno ekonomičnost, najvišjo rentabilnost, zelo nizko kreditno tveganje in visoko
produktivnost.
b) Države južne Evrope (Španija, Portugalska, Grčija) se po krizi vračajo v normalnost. Dvigujejo
profitnost, imajo 60 % dohodka iz obrestnih virov, a velik delež rezervacij za tveganja v dohodku.
c) Države zahodne Evrope v zmogljivosti zelo nihajo (Nemčija, Avstrija, Beneluks, Francija). Vse
povečujejo produktivnost, imajo kar 70 % dohodka iz obrestnih virov, imajo nižje rezervacije za
tveganja in so manj ekonomične (tradicija podružnic in majhnih denarnih ustanov na germanskem
področju).
č) Države vzhodne Evrope kažejo malo napredka. Rezervacije za tveganja predstavljajo kar 13 %
dohodka, regulacija šepa, so na repu glede profitnosti, produktivnosti in ekonomičnosti, kar glede
na nižjo stopnjo gospodarske in družbene razvitosti ne preseneča.

Tabela 2.4: Zapiranje podružnic in regionalne razlike v poslovanju evropskih bank na drobno v
obdobju 2007–2014
Indikator Nordijci in Švica Južna Evropa Zahodna Evropa Vzhodna Evropa
Rast –31,5 % –24,2 % –11,5 % + 13,3 %
podružnic
2007–2014
Regionalne ekonomičnost: rast profitov, rast produktivnosti, dohodek na
razlike, 54 %, maksimum provizij, obresti/dohodek: stranko: 160 €,
strukturno produktivnost: produktivnost : 70 %, padec
in poslovno 399.000, 665.000 ekonomičnost: ekonomičnosti,
kreditno obresti/dohodek: 65 %, provizije: 5 % provizije ≥ 10 %,
tveganje: 3 %, 60 % profit pod 50 €
profit: 350 €
Ocena najbolj profitne, skok v normalnost profitnost varira malo napredka,
digitalnost nizke provizije,
slaba regulacija
Vir: A. T. Kearney, 2016.

Pojmi:
ekonomičnost = stroški na dohodek
produktivnost = dohodek na stranko, zaposlenega
profitnost = profit na stranko
kreditno tveganje = rezervacije/vsi krediti
provizije/dohodek
obresti/dohodek

Ključne kritične pripombe do analize A. T. Kearneyja (2015, 2016) so naslednje:

1. Ponuja isti model najbolj razvitega bančništva na drobno za vse regije in države brez
upoštevanja tako regionalnih razlik kot razvojnega zaostajanja. Takšno »prehitevanje« je
pogosto povzročilo katastrofe na drugih področjih v bančništvu ter v gospodarstvu in družbi
nasploh. En model za vse je dober le za najbolj razvite države, manj razviti pa ne morejo
preskočiti stoletja in se takoj priključiti najbolj razvitim.
2. Celotna analiza se ukvarja zgolj z mikro maksimumom posamezne banke ali bančnega sektorja
kot celote, nikjer pa se ne ozre na zunanje učinke (eksternalije) delovanja bank na drobno – kot
da bi delovale v povsem izoliranem okolju brez medsebojnih povezav z okolico. Ozkost pogleda
maksimuma brez upoštevanja ekoloških, socialnih, političnih, etičnih in etničnih posledic
njihovega delovanja ne daje optimalnih rešitev. Prihaja do trenj z okoljem, odtujenosti bank od
družbe in negativne percepcije njihovega delovanja v družbi.

50
3. Ponuja anglosaški model in kritizira germanski (kontinentalni) model bančništva na drobno, pri
čemer pa nima vsebinskih argumentov. Tako kot stopnja razvitosti je tudi bančna kultura lahko
determinanta organizacije bančništva na drobno.

51
2.3 Empirična analiza determinant kreditne oskrbljenosti
2.3.1 Podatki

V tabeli 2.5 so za 17 državnih enot (prilagojeno, kakor jih je oblikovala svetovalna hiša A. T. Kearney)
podani osnovni podatki sektorja bank na drobno (gostota podružnic in njena sprememba v krizi),
kreditne oskrbljenosti države in njenega padca v krizi ter osnovni splošni indikatorji države (gostota
naseljenosti, razvitost).

Tabela 2.5: Osnovni podatki za empirično analizo

POP AREA DENS GDPPC NUMBR DENSB TER RATEBR CREGDP RCREGDP
R
Turčija 78.665 769.630 102 9130 1,5 2 70 50 56,3 36,2
VB 65.138 241.930 269 43.734 1,7 2 65 –8 169,2 –15,1
Češka 10.551 77.230 137 17.231 1,8 4 62 14 73,5 20,3
Nordijske
20.475 1.076.385 19 54.017 2 4 51 –20 160,3 10,4
države
Beneluks 28.790 66.540 446 43.600 1,9 3 63 –32 167,5 4.0
Romunija 19.832 230.030 86 8972 2,8 3 87 –17 38 –15,5
Slovaška 5424 48.088 113 15.962 2,3 5 62 8 65,4 55,7
Slovenija 2063 20.140 102 20.713 2,8 5 62 –17 68,7 –25,6
Madžarska 9844 90.530 109 12.259 3 4 62 –5 61,1 –24,3
Švica 8286 39.516 210 80.214 3,6 4 62 –6 176 –0,1
Poljska 37.999 306.210 124 12.494 3,4 2 71 21 71 14,3
Nemčija 81.413 348.540 234 41.219 4,1 1 70 –9 140,6 9,4
Italija 60.802 294.140 207 29.847 5 1 83 –5 173 18,3
Avstrija 8611 82.531 104 43.438 4,9 3 87 –1 126,9 –6.7
Portugalsk
10.348 91.600 113 19.222 5,5 3 92 –2 173,3 –10,7
a
Francija 66.808 547.557 122 36.248 5,6 1 70 –2 148 5.4
Španija 46.418 500.210 93 25.831 7 1 70 –26 210,6 –10,5
Vir: A. T. Kearney, Svetovna banka.

Legenda:
AREA = površina v km², 2015
CREGDP = domači krediti finančnih ustanov na BDP, v %, 2014
DENSBR = klasifikacija držav po gostoti podružnic, 1 = največja, 5 = najmanjša, 2015
DENS = gostota, število prebivalcev na km², 2015
GDPPC = produkt na prebivalca, tekoči $, 2015
NUMBR = število bančnih podružnic na 10.000 prebivalcev, 2014
POP = prebivalstvo, v tisočih, 2015
RATEBR = stopnja rasti podružnic med letoma 2007 in 2014, v %
RCREGDP = sprememba deleža domačih kreditov v BDP med letoma 2009 in 2014, v %
TER = total efficency ratio = celotna ekonomičnost bank:(stroški+rezervacije)/dohodek, 2015

Med državami so razvidne velike razlike po vseh obravnavanih indikatorjih, vprašanje pa je, ali
razlike izkazujejo kake povezave, predvsem ali naravne danosti in razvitost vplivajo na bančno
mrežo in oboje skupaj na oskrbljenost gospodarstva s krediti (»kreditizacija« gospodarstva).

52
2.3.2 Korelacija

Tabela 2.6: Korelogram

RCREGDP
CREGDP

DENSBR

NUMBR

RATEBR
GDPPC
AREA

DENS

POP

TER
AREA 1,000 0,165 –0,378 –0,37 0,072 –0,01 0,511 0,144 0,240 –0,24
CREGDP 1,000 0,364 –0,43 0,672 0,529 0,250 –0,50 –0,18 0,044
DENS 1,000 –0,20 0,364 –0,18 0,250 –0,28 –0,01 –0,08
DENSBR 1,000 –0,09 –0,52 –0,86 –0,05 –0,05 –0,39
GDPPC 1,000 0,073 0,007 –0,40 –0,11 –0,28
NUMBR 1,000 0,132 –0,25 –0,26 0,534
POP 1,000 0,241 0,217 0,073
RATEBR 1,000 0,573 0,085
RCREGDP 1,000 –0,18
TER 1,000

Signifikantnost vrednosti korelacijskih koeficientov za primer 17-1 stopinj prostosti je naslednja:

r nad 0,4 = 10-% tveganje, da resnični koeficient korelacije r ni različen od 0,
r nad 0,45 = 5-% tveganje, da resnični koeficient korelacije r ni različen od 0,
r nad 0,5 = 2-% tveganje, da resnični koeficient korelacije r ni različen od 0.

Interpretacija izračunanih koeficientov korelacije, ki so signifikantno različni od 0, je naslednja:

− površina AREA je le rahlo negativno povezana z gostoto tako prebivalstva kot bančnih
podružnic;
− »kreditizacija« CREGDP je pozitivno korelirana z razvitostjo države (GDPPC) in gostoto mreže
bančnih podružnic, negativno s spremembo števila podružnic med letoma 2007 in 2014;
− gostota prebivalstva DENS je le rahlo negativno povezana s površino države, pozitivno s
»kreditizacijo« in razvitostjo države;
− gostota podružnic (po klasifikaciji; višja je, manjša je gostota) DENSBR je negativno povezana s
površino, »kreditizacijo«, številčno gostoto in številom prebivalcev ter totalno ekonomičnostjo
sektorja bančništva na drobno TER; podobno velja z nasprotnim predznakom za število bančnih
podružnic na 10.000 prebivalcev NUMBR;
Razvitost države BDP na prebivalca je pozitivno povezana z njeno »kreditizacijo« in gostoto
naseljenosti, negativno pa s spremembo števila bančnih podružnic v času krize;
− število prebivalcev v državi POP je pozitivno povezano z njeno površino, negativno pa z gostoto
bančnih podružnic;
− sprememba števila podružnic v času krize 2007–2014 RATEBR je negativno povezana s stopnjo
»kreditizacije« v letu 2015, razvitostjo države v letu 2015 in pozitivno s stopnjo rasti
»kreditizacije« v času krize 2009–2014;
− ekonomska učinkovitost TER (višja številka pomeni manjšo učinkovitost) je pozitivno povezana
z gostoto podružnic NUMBR.

2.3.3 Regresijska analiza

V izvedbi regresijske analize je za države predpostavljena naslednja kavzalna zveza:

53
 podružnic
Mreža podružnic bank
Realne spremenljivke

Ekonomičnost

Kreditna oskrbljenost
POP DENSBR TER CREGDP
AREA RATEBR RCREGDP
GOSTOTA
GDPPC

Hipoteze so:
1. Gostota prebivalstva pozitivno vpliva na gostoto bančnih podružnic v državi.
2. Večja gospodarska razvitost vpliva na gostoto podružnic (predznak ni jasen zaradi istočasnega
nasprotnosmernega delovanja dejavnikov razvitosti in kulture), pozitivno na »kreditizacijo«
države in na ekonomičnost bančništva na drobno.
3. Večja gostota bančnih podružnic negativno vpliva na ekonomičnost bančništva na drobno in
pozitivno na »kreditizacijo« države.
4. Kreditna oskrbljenost je pozitivno odvisna od razvitosti države in od gostote bančnih podružnic.

2.3.3.1 Ocenjene regresijske enačbe

V tabeli 2.7 so predstavljene samo tiste ocenjene regresijske enačbe, ki so statistično signifikantne
in vsebinsko smiselne. Gre za analizo časovnega preseka za 17 držav v vzorcu.

Zaključki so naslednji:
a) Bolj razvite države so znižale stopnjo rasti bančnih podružnic v obdobju 2007–2014. Za vsakih
2500 dolarjev večji BDP na prebivalca pomeni za eno odstotno točko večji padec števila bančnih
podružnic (enačba 1).
b) Glede dejavnikov stopnje kreditne oskrbljenosti v državi (krediti/BDP) so rezultati naslednji:
− Večje število bančnih podružnic pomeni večji odstotek padca kreditne oskrbljenosti v
obdobju 2007–2014 (enačba 2). Za 10 odstotnih točk večji padec števila podružnic pomeni
za 6,3 % večji padec kreditov na BDP.
− V letu 2015 so ekonomsko bolj razvite države bolje kreditno oskrbljene. Razvitost pozitivno
vpliva na monetizacijo (»kreditizacijo«) države. Za 1000 dolarjev višji BDP na prebivalca
pomeni za dve odstotni točki višji koeficient krediti/BDP (enačba 3). Povečanje števila
podružnic na 10.000 prebivalcev za eno odstotno točko poveča oskrbljenost države s krediti
za 16,3 % (enačba 4), zmanjšanje števila podružnic za eno odstotno točko pa poveča
kreditizacijo za 0,8 % (enačba 5).
c) Faktorji vpliva na ekonomičnost sektorja bank na drobno v državi so naslednji:
− Večje število bančnih podružnic pomeni njihovo nižjo ekonomsko učinkovitost (enačba 6).
− Povečanje števila podružnic na 10.000 prebivalcev za eno odstotno točko zmanjša totalno
ekonomsko učinkovitost (stroški + rezervacije)/dohodek sektorja bančnih podružnic za
3,6 %. Večja razvitost države (BDP na prebivalca) za 10.000 dolarjev v letu 2015 zniža število
podružnic na 10.000 prebivalcev za 1,9 (enačba 7).
d) Večje zmanjšanje števila bančnih podružnic negativno vpliva na njihovo število na 10.000
prebivalcev (enačba 8).
− Za večji odstotek so število podružnic v obdobju 2007–2014 zmanjšale tiste države, ki imajo
v letu 2014 še vedno večje število bančnih podružnic.

54
 − Prav tako so število podružnic bolj zmanjšale države z večjo gostoto prebivalstva (enačba
9). Zadnji enačbi nista statistično signifikantni.

Tabela 2.7: Regresijska analiza

Y = a + b1 * X1 + b2 * X2 R² F

1. ratebr = 8,99 –0,000408 * gdppc 0,165 2,98

(1,07) (–1,72)

2. rcregdp = 5,99 0,637 * ratebr 0,328 7,33

(1,34) (2,70)

3. cregdp = 63,71 0,001938 * gdppc 0,452 12,4

(3,26) (3,52)

4. cregdp = 10,39 0,001835 * gdppc 16,28 * numbr 0,684 15,1

(0,45) (4,23) (3,20)

5. cregdp = 70,94 0,001609 * gdppc –0,803 * ratebr 0,518 7,52

(3,60) (2,75) (–1,37)

6. ter = 57,32 3,64 * numbr 0,285 6,00

(10,1) (2,45)

7. ter = 62,49 –0,000190 * gdppc 3,80 * numbr 0,391 4,51

(9,85) (–1,56) (2,67)

8. numbr = 3,39 –0,0218 * ratebr 0,066 1,08

(8,42) (–1,03)

9. numbr = 4,09 –0,0289 * ratebr –0,004797 * dens 0,141 1.,5

(5,44) (–1,32) (–1,107)

Legenda spremenljivk se nahaja pri tabeli 2.5.

Rezultati dajejo naslednje odgovore na zastavljene hipoteze:

1. Prva hipoteza je (sicer statistično nesignifikantno) zavrnjena: gostota prebivalstva namreč
negativno vpliva na število podružnic v državi na 10.000 prebivalcev. Bolj gosta je naselitev,
redkejša je mreža bančnih podružnic.
2. Večja gospodarska razvitost države nima signifikantnega vpliva na število podružnic (kultura in
ekonomska razvitost nanjo delujeta nasprotnosmerno). Prav tako je potrjeno, da večja
ekonomska razvitost države pozitivno vpliva na stopnjo monetizacije (»kreditizacije«) države in
pozitivno vpliva na višjo ekonomičnost sektorja bančništva na drobno v njej.
3. Potrjena je tudi hipoteza, da večja gostota bančnih podružnic v državi zmanjšuje ekonomičnost
(povečuje koeficient TER) bančništva na drobno v državi.

55
4. Kreditna oskrbljenost države je pod pozitivnim vplivom ekonomske razvitosti, gostote bančnih
podružnic in je večja v državah, kjer so v krizi bolj zmanjšali število bančnih podružnic. Čeprav
bolj razvite, se države še niso odpovedale bančnim podružnicam v korist direktnega bančništva
(digitalno brez podružnic). Germanski (kontinentalni) model bančništva na drobno v letu 2014
še prevladuje nad anglosaškim (neposrednim digitalnim). Hkrati pa Financial Times ugotavlja,
da tudi prebivalci v ZDA niso zadovoljni z ukinjanjem bančnih podružnic.

56
Poglavje 3: Razvoj bančnega sektorja Slovenije od osamosvojitve
Bančni sektor Slovenije se je od osamosvojitve v 1991 najprej saniral, potem prehitro rasel v
obdobju 2004–2008, zatem je zapadel v krizo 2009–2014, iz katere se je šele v letu 2017 povsem
izkopal, če je kriterij za to ponovna rast bančnih kreditov. V kriznih časih so banke pad obrestnih
dohodkov zaradi padca kreditov nadomestile z dvigom cen bančnih storitev. Tiste, ki tega niso
storile, so lahko povečale obseg svojega poslovanja.

V tem poglavju so prvič prikazani osnovni podatki o razvoju celotnega bančnega sektorja Slovenije
vse od osamosvojitve do leta 2017. V drugem delu poglavja so prikazani stroški bančnih plačilnih
storitev pred krizo in po njej, samostojno in v primerjavi z rastjo bančnih kreditov, s katerimi je
mogoče primerjati njihovo dinamiko.

57
3.1. Razvoj bančnega sektorja v Sloveniji od osamosvojitve

Tabela 3.1: Osnovni podatki razvoja bančništva v Sloveniji, 1992–2017 (v milijonih EUR)
Aktiva Rast Dep Dep Dep Kred Kred Kred BDP Aktiv/ Kredit/
EUR % pod Preb Skup Pod Preb Skup BDP depozit

1992 1416** 742 1325 2067 1675 195 1870 4248 0,33* 0,904

1993 1996** 41,0 1028 1754 2782 1723 398 2121 5989 0,33* 0,762

1994 5229 262, 1285 2484 3769 1984 621 2605 7732 0,676 0,691

1995 6520 24,7 1486 3231 4717 2655 1055 3710 10166 0,641 0,787

1996 7508 15,2 1698 3623 5321 2907 1244 4151 11713 0,641 0,780

1997 8738 16,4 1903 4128 6031 3137 1354 4491 13329 0,656 0,745

1998 10068 15,2 2126 4909 7035 3917 1691 5608 14766 0,682 0,797

1999 11531 14,5 2131 5449 7580 4440 2347 6787 16563 0,696 0,895

2000 13647 18,4 2221 6372 8593 5021 2472 7493 18481 0,738 0,872

2001 16864 23,6 2472 8251 10723 5944 2553 8497 20654 0,817 0,792

2002 19240 14,1 2727 8935 11662 6282 2644 8926 23128 0,832 0,765

2003 21306 10,7 2727 9393 12120 7186 2867 10053 25114 0,848 0,829

2004 23723 11,3 2760 10142 12902 8561 3427 11988 27073 0,876 0,929

2005 30127 27,0 3320 10658 13978 10412 4281 14693 28704 1,050 1.051

2006 34841 15,6 3499 11475 14974 12868 5381 18249 31008 1,124 1,219

2007 43493 24,8 3774 12582 16356 17413 6818 24231 34471 1,262 1,481

2008 49010 12,7 3800 13737 17537 20599 7827 28426 37126 1,320 1,621

2009 53404 9,0 3868 14362 18230 20790 8413 29203 34341 1,555 1,602

2010 50760 -5,0 4038 14897 18935 20827 9282 30109 36253 1,400 1,590

2011 49243 -3,0 4016 15151 19167 20091 9454 29545 36896 1,355 1,541

2012 46119 -6,3 3823 15114 18937 18682 9267 27949 35988 1,282 1,479

2013 40344 -12, 4247 14613 18860 14191 8918 23109 35907 1,124 1,225

2014 38716 -4,0 4710 15368 20078 11190 8763 19953 37303 1,038 0,994

2015 37380 -3,5 5151 16014 21165 10089 8815 18904 38543 0,970 0,893

2016 37050 -0,9 5756 16598 22354 8108 8819 16927 39769 0,932 0,757

2017 37948 2,4 17535* 9418 41718 0,909 0,741

6369* 23904 8288* 17706
** ***
Vir: ZBS, Banka Slovenije, EIPF, Štiblar (2010), SURS.
* nefinančne družbe
** = kalibrirana ocena za prvi dve leti sloni na izkustvu, da je aktiva bank znašala tretjino BDP.
*** gospodinjstva

58
Legenda:
aktiva = aktiva bančnega sektorja A
deppod = depoziti podjetij
deppreb = depoziti prebivalstva
depsk = depoziti skupaj
kredpod = krediti podjetjem
kredpreb = krediti prebivalstvu
kredsk = krediti skupaj
BDP = bruto domači produkt Slovenije
A/BDP = aktiva bank/BDP = »bankizacija«
Kre/Dep = skupni krediti bank/skupni depoziti v banke = »sekundarna emisija«

V tabeli 3.1 so prvič prikazane osnovne serije bilančnih agregatov slovenskega bančnega sektorja vse
od osamosvojitve (aktiva, prejeti depoziti ter dani krediti), ki so v obdobju samostojnosti najprej rasle,
v kriznem obdobju od 2009 pa so padale vse do leta 2017. Podatki za čas pred vstopom v evrsko
območje 1992–2006 so tolarske vrednosti preračunane v evre po uradnem tečaju.

Bančna aktiva je dosegla maksimum 53404 milijonov evrov v letu 2009, potem je padala do leta 2016
in se prvič po krizi rahlo za 2,4 % povečala v letu 2017. V pokriznih časih od leta 2014 naprej depoziti
zelo hitro naraščajo, nekaj počasneje pa krediti bank. BDP je prav tako dosegel krizni minimum v letu
2013, potem pa se je v štirih letih kumulativno povečal za 16 % ali skoraj za 4 % letno (geometrično
povprečje).

Z »bankizacijo« kot razmerjem med aktivo bančnega sektorja in velikostjo BDP (A/BDP, predzadnja
kolona) se ugotavlja razširjenost oziroma razvitost bančnega sektorja v državi (Štiblar, 2010). V razvitih
posrednih finančnih sistemih kontinentalnega tipa znaša razmerje tudi preko 250 %. Slovenija je bila
ob proglasitvi samostojnosti bančno (in finančno) relativno nerazvita, bančna aktiva je dosegala okrog
50 % BDP. Kakor kaže tabela 3.1, se je v 90. letih letih bankizacija zelo postopno povečevala, tako da je
ostala v letu 1999 še pod 70 %. V prvem desetletju novega tisočletja pa se je razmerje aktiva bank/BDP
povečevalo; najprej v obdobju 2000–2004 še sprejemljivo hitro (aktiva bank na 88 % BDP), v času
finančne eksplozije 2004–2009 pa »napihnjeno« na 155 % BDP. V krizi se je bankizacija zniževala, tako
da znaša po prvih ocenah za leto 2017 delež bančne aktive v BDP le še 90,9 %, kar je manj kot pred
začetkom bančne ekspanzije v letu 2005.

Prehitra rast bančne aktive je pomenila vse večje naslanjanje na zunanje vire financiranja (ali pa so jo
le-ti sploh omogočili), torej zadolževanje bank v tujini. V letu 2009 so bili bančni krediti 60 % večji od
depozitov v banke, rekord tudi v Evropi. Sicer so naše univerzalne banke vse bolj prevzemale
investicijsko funkcijo investicijskega bančništva. V zadnjem stolpcu tabele 3.1 je prikazano gibanje
razmerja krediti/depoziti v opazovanem obdobju kot znak sekundarne bančne emisije. V začetku
samostojnosti je imela primerjalno relativno revna Slovenija manj bančnih depozitov. Ker so bili za
oživljanje gospodarstva v sistemu bančnega narodnega gospodarstva s prevladujočim posrednim
financiranjem po kontinentalnem evropskem vzoru bančni krediti nujno potrebni, je bil koeficient
krediti/depoziti leta 1992 relativno visok (0,904), vendar je bil še vedno pod 1, kar pomeni, da je
velikost bančnih kreditov za 10 % zaostajala za vrednostjo depozitov nefinančnih sektorjev v banke.
Depozitni potencial se je v primerjavi z izkoriščenim kreditnim potencialom krepil do leta 1997, ko je
koeficient dosegel minimalno vrednost 0,745, potem se je nekoliko krepil in spet povišal na 0,765 v
letu 2002. Zatem pa je pospešeno rasel. V letu 2005 je presegel mejno vrednost 1 in nadaljeval rast do
maksimuma 1,621 v letu 2008. Po letu 2008 je padal zaradi kreditnega krča, tako da je v letu 2016
dosegel minimum 0,757. V letu 2017 je po prvih podatkih padel na 0,741 kar je manj vrednosti kot
daljnega leta 2003.

59
K padcu razmerja krediti/depoziti je prispevala tako rast depozitov (v veliki meri tudi zaradi izvoza
in visokega plačilnobilančnega presežka) kot v znatni meri prenos kreditov na slabo banko DUTB.
Vendar je so pravno gledano na DUTB preneseni krediti še vedno živi, torej je pravno formalno
koeficient krediti/depoziti v letih 2016 in 2017 višji od izračunanega v tabeli 3.1. Izpad bančne
kreditne podpore gospodarstvu kaže padec razmerja krediti/BDP z 83 % v letu 2009 na 42,4 % v letu
2017. Podjetja rast financirajo vse bolj z lastno akumulacijo, z najemanjem kreditov v tujini in krediti
»nebank« (bančništvo v senci).

3.2 Cenovna politika kreditnih ustanov v Sloveniji 2007 in 2014–2017

Banke in hranilnice so v času krize zmanjšale obseg kreditiranja, hkratipa so se v svetu, EU in pri nas
proti 0 % znižale obrestne mere centralnih bank. Izpad obrestnih prihodkov iz tega naslova pa so
pri nas glavne (»mainstream«) banke nadomestile z dvigom cen plačilnih storitev. To je sicer proti
ekonomski teoriji, po kateri naj bi v kriznih časih manjše aktivnosti in od tod manjšega
povpraševanja po storitvah ponudniki storitev cene zniževali. Vendar v situaciji kartelnega
dogovarjanja o višini opravnin ni bilo tako, saj so z njihovim dvigom nadomestila izpad obrestnih
dohodkov zaradi nižjih centralnobančnih obrestnih mer (celo negativnih) za vloge bank pri
centralnih bankah ter zaradi zmanjšanega kreditiranja gospodarstva in prebivalstva.

Študije »Analiza nadomestil bank in hranilnic za plačilne storitve in izračun stroškov košaric plačilnih
storitev« (Banka Slovenije, marec 2016, marec 2017, februar 2018) prikazujejo za 21 segmentov
plačilnih storitev vseh kreditnih ustanov pri nas povprečna nadomestila, torej dejansko cene,
oziroma zaračunane opravnine (provizije) za storitve plačilnega prometa.

Tabela 3.2: Cene plačilnih storitev kreditnih institucij v Sloveniji (v €) 2007, 2014–2017
2007 2014 2015 2016 2017
Nadomestila, konec leta
Skupaj za FO+PO, € 30,66 40,82 41,15 41,42 44,15
– stopnje rasti 33,1 % 0,8 % 0,06 % 7,3 %
Samo fizične osebe FO, € 5,44 6,37 6,39 6,54
– stopnje rasti 17,1 % 1,7 % 2,3 %
Samo pravne osebe PO, € 25,22 34,45 34,76 34,88
– stopnje rasti 36,6 % 0,9 % 0,3 %

Krediti KU FO + PO, mio € 21.409 19.953 18.904 18.413 19.087*

– stopnja rasti –6,8 % –5,3 % –2,6 % 3,7 %
Krediti KU FO, mio € 6117 8763 8815 9154
– stopnja rasti 43,3 % 0,6 % 3,8 %
Krediti KU PO, mio € 15.292 11.190 10.089 9.259
– stopnja rasti –26,8 % –9,0 % –8,2 %
Vir: Poročila Banke Slovenije, 3/2016; 3/2017, 2/2018.

*Podatek je za 10 mesecev leta 2017, tako da bo končni podatek za leto 2017 petino večji. Gre za skupne
kredite, ne le kredite bank podjetjem in prebivalstvu.
Legenda:
FO = fizične osebe
PO = pravne osebe
KU = kreditne ustanove (banke in hranilnice)

60
Cene provizij skupaj so se med letoma 2007 in 2014 dvignile za 33,1 %, več kot tretjino, porasle pa
so neznatno za 0,8 % tudi v letu 2015 in za 0,06 % v letu 2016 (tabela 3.2). Rast cen storitev za
plačilni promet nekateri utemeljujejo z uvedbo davka na finančne transakcije bank pred dvema
letoma v višini 6,5 %, ki so ga banke prevalile na kliente. V letu 2017 so porasle za nadaljnjih 7,3 %
na 44,15.

Istočasno je iz tabele za sektor kreditnih ustanov KU kot celoto razvidno, da je znesek kreditov med
letoma 2007 in 2014 padel za 6,8 % (za 26,8 % pravnim osebam, medtem ko so krediti fizičnim
osebam porasli za 43,3 %), v letu 2015 za 5,3 % in v letu 2016 za nadaljnjih 2,6 % in v letu 2017 za
3,7 % na 19.087 milijonov evrov. Primerjava prekrije dinamiko v obdobju 2008–2010, ko so krediti
pravnim osebam eksplodirali s 15.292 na 20.827 milijonov evrov (za 36,2 %) in se za tem hitro
zmanjševali. V začetku leta 2016 pa so krediti padli celo pod 10 milijard evrov, z njihovim določenim
deležem v DUTB. V letu 2017 se je stanje kreditov povečalo za 3,7 %, v začetku predvsem fizičnim
osebam, a konec leta tudi pravnim osebam.

Rast plačilnih provizij v razmerah vse večje konkurence ob vse slabšem povpraševanju po finančnih
storitvah na finančnih trgih ni nekaj, kar bi teoretično pričakovali, če trg ne bi bil monopoliziran.
− Dvig plačilnih provizij za dobro tretjino v času krize ni v celoti nadomestil izpad količin
kreditiranja (poslov), zato ostajajo skupni dobički kreditnih ustanov v letih 2014, 2015 in 2016
nekaj nižji, kot so bili pred krizo konec leta 2007. V letu 2017 so že višji.
− Odprti vir dohodka so lahko še kapitalski dohodki, kjer so slovenske kreditne ustanove prisotne
z velikim deležem aktive, cene delnic pa so po 2014 znatno porasle, čeprav so bile v povprečju
še pod 2007.

Izračunana je krizno cenovna elastičnost za komplementarne dobrine, kot sta v resnici plačilni nalog
in odobreni kredit, ki gresta v poslovanju bank z roko v roki.18
Izračunani koeficienti križne cenovne elastičnosti ε k.c za krizno obdobje med 2007 in 2014 so
naslednji (gre za monopolno situacijo in hkrati polipson):
ε k.c = –0,198
FO ε k.c = 2,532
PO ε k.c = –0,705
K = količina kreditov (odobrenih), rezultat ponudbe in povpraševanja hkrati,
C = cene plačilne storitve
ε = elastičnost
FO = fizične osebe; PO = pravne osebe

Ob povečanih plačilnih provizijah (rast cene) se je količina kreditov vsebinsko smiselno zmanjšala s
strani celotne nebančne klientele (fizične osebe FO + pravne osebe PO). Še bolj izrazito je to pri
pravnih osebah, medtem ko je pri fizičnih osebah kljub dvigu cene plačilne storitve količina
realiziranih kreditov porasla. Specifično za Delavsko hranilnico: kot manjša denarna ustanova v
Sloveniji je cene finančnih storitev zamrznila ali celo znižala, obseg kreditov pa vseeno povečala.

Za prehod iz leta 2016 na 2017 je ustrezna elastičnost kot razmerje med stopnjo rasti kreditov in
rastjo cen provizij (opravnin) 0,51, verjetno pa še petino večja za konec leta. Hkrati sta se tako
povečala količina bančnih kreditov in bančne provizije (delno vezane tudi na kredite), kar je
prispevalo k rekordnim dobičkom bank.

18
Pri izračunu nastane indentifikacijski problem: odobreni krediti so realizacija ponudbe in povpraševanja
hkrati.

61
Opozorilo: Cene so za plačilne provizije, količine pa za dane kredite, kar ni enako. Kot količina bi bilo
primerneje število plačilnih nalogov. Večja bi bila križna povezanost plačilni nalog – osebni račun,
vendar podatki niso na razpolago.

62
Poglavje 4: Intrasektorska analiza bančništva Slovenije v času krize

V času globalne finančne krize se je relativni položaj posameznih kreditnih ustanov v Sloveniji
znatno spremenil: največje banke v državni lasti so se krčile, najmanjše hranilnice pa rasle in
povečevale tržni delež. Podoben razvoj je doživel bančni sektor tudi v drugih evropskih državah.

63
4.1 Primerjava finančnih indikatorjev posameznih kreditnih ustanov v Sloveniji pred
krizo in njej

Tabela 4.1: Analiza kreditnih ustanov v Sloveniji, primerjava med letoma 2008 in 2014
Kreditna ustanova A K R S Z OM TD CAR
mio. € mio. € mio. € mio. € % % %
Abanka 2008 3823 339 22 58 878 2,1 8 12,6
2014 2601 295 –194 45 844 1,94 6,7 18,7
rast v % –32 % –13 % –22 % –4 % –10 % –16 % 48 %
Banka Koper 2008 2501 234 27,8 57 839 2,58 5,3 10,0
(Intesa San Paolo) 2014 2288 280 6,6 44 753 1,98 5,9 16,3
rast v % –9 % 20 % –75 % –23 % –10 % –23 % 11 % 63 %
Banka Sparkasse 2008 1182 99 3,5 21,0 250 2,35 2,6 10,6
2014 1037 74 –4,2 16,3 215 1,97 2,8 11,7
rast v % –12 % –25 % –22 % –14 % –16 % 7% 10 %
Delavska 2008 173 9,2 0,31 5,4 105 1,77 0,4 11,1
Hranilnica 2014 672 29,5 2,93 12,4 227 1,75 1,7 11,4
rast v % 288 % 221 % 820 % 130 % 116 % –1 % 325 % 3%
Deželna banka 2008 839 7,6 0,984 2,07 422 2,48 1,8 12,2
2014 890 55,8 1,34 1,65 355 2,55 2,4 12,0
rast v % 6% 634 % 36 % –20 % –16 % 3% 33 % –2 %
Gorenjska banka 2008 1826 356 4,25 26,7 411 3,2 3,8 15,5
2014 1440 158 2,04 24,6 387 2,34 3,7 16,6
rast v % –21 % –55 % –55 % –8 % –6 % –27 % –3 % 7%
Hranilnica Lon 2008 121 6,2 1,10 4,3 58 3,35 0,26 11,9
2014 233 11,5 0,547 6,1 95 2,34 0,6 9,8
rast v % 93 % 85 % –50 % 42 % 64 % –30 % 131 % –18 %
Hypo-Alpe-Adria 2008 2268 204, 10,9 25,2 389 1,77 4,8 11,5
(Addico) 2014 1940 89,7 –38,8 37,8 481 1,93 3,6 13,0
rast v % –14 % –56 % 50 % 24 % 9% –26 % 13 %
NKBM 2008 4565 580 35,9 86,7 1505 2,48 9,6 11,3
2014 3909 517 –656 77,0 1280 1,44 9,4 20,5
rast v % –14 % –11 % –11 % –15 % –42 % –2 % 81 %
NLB 2008 14.447 1198 49,0 255,7 4097 2,04 30,5 11,6
2014 8885 1205 81,5 186, 3093 2,5 22,9 22,7
rast v % –38 % 1% 66 % –27 % –25 % 23 % –25 % 96 %
Poštna banka 2008 703 33,1 2,812 17,4 235 3,13 1,5 11,4
2014 720 50,3 0,246 16,3 237 2,73 1,86 11,9
rast v % 2% 52 % –91 % –6 % 1% –13 % 24 % 14 %
Raiffeisen Bank 2008 1339 93,7 2,9 27,4 345 1,69 2,82 10,9
(KBS) 2014 1186 69,3 –21,2 19,0 232 1,47 2,67 17,9
rast v % –11 % –26 % –31 % –33 % –13 % –5 % 64 %
Sberbank 2008 866 67,6 –0,067 12,6 200 2,13 0,9 13,3
2014 1779 200 5,7 24,4 325 2,08 4,57 15,8
rast v % 105 % 199 % 94 % 63 % –2 % 407 % 19 %
SID 2008 2088 161 2,77 7,93 76 0,93 4,3 11,1
2014 4088 340 5,04 8,18 124 1,53 8,9 14,2
rast v % 96 % 111 % 82 % 14 % 63 % 65 % 107 % 28 %
SKB 2008 2600 240 25,3 60,6 908 2,35 5,5 9,99
2014 2550 337 34,6 51,5 823 2,46 6,6 16,3
rast v % –2 % 40 % 37 % –15 % –9 % 5% 20 % 65 %
UniCredit 2008 2891 189 18,5 43,6 535 1,8 6,1 9,5
2014 2578 202 0,6 38,7 563 1,8 6,7 19,7
rast v % –11 % 7% –97 % –31 % 5% 0% 10 % 107 %
Vir: Štiblar (2010) in ZBS (2015).

64
Legenda za tabeli 4.1 in 4.2:
A = aktiva (milijoni €)
AZ = aktiva/zaposleni (tisoči €)
CAR = koeficient kapitalske ustreznosti K/A, prilagojena tveganjem (%)
K = kapital (milijoni €)
KZ = kapital/zaposleni (tisoči €)
OM = obrestna marža (%)
R = dobiček (milijoni €)
ROA = dobiček/aktiva (%)
ROEpred = dobiček pred davki/kapital (%)
ROEpo =dobiček po obdavčitvi/kapital (%)
S = stroški (milijoni €)
SA = stroški/aktiva (%)
SZ = stroški/zaposleni (tisoči €)
TD = tržni delež (%)
Z = zaposleni

Gre za učinek globalne finančne krize na intrasektorski položaj bank v Sloveniji. Osnovni podatki po
posameznih kreditnih ustanovah (gre za 15 bank in dve hranilnici, ki so delovale v obdobju 2008–
2014) so podani v tabeli 4.1, finančni indikatorji pa v tabeli 4.2. Gre za leto pred začetkom krize in
leto njenega zaključka, vsaj kar zadeva Slovenijo. Iz tabel je razvidno, da so med letoma 2008 in
2014 najmanjše kreditne ustanove (KU: banke in hranilnice, vse inkorporirane) rasle in povečale
svoje tržne deleže, največje pa so jih zmanjšale. Med slednjimi je porasla edino SID, ki je specifična
»investicijska banka« v državni lasti, saj nima poslovanja na drobno, in Sberbank, ki je prešla iz
avstrijskega v rusko lastništvo in je vodila agresivno strategijo novih lastnikov s ciljem povečanja
tržnega deleža. Tako se je tržna koncentracija v bančnem sektorju v času krize znatno zmanjšala.
− Aktiva se je med letoma 2008 in 2014 pri večini KU zmanjšala, povečala pa se je le pri Delavski
hranilnici (za 288 %), Deželni banki (za 6 %), Hranilnici Lon (za 93 %), Poštni banki (za 2 %),
Sberbank (za 105 %) in SID (za 96 %).
− Kapital se je povečal pri zgoraj navedenih KU in pri Banki Koper, NLB (le za 1 %), Poštni banki,
SKB in UniCredit banki.
− Profiti so bili v letu 2014 večji kot v letu 2008 samo pri Delavski hranilnici (za 820 %), Deželni
banki (za 36 %), NLB (za 66 % po prenosu terjatev na DUTB), Sberbank (prej Volksbank) iz
negativnega v pozitivni, pri SID (za 82 %) in SKB (za 37 %).
− Operativne stroške so med letoma 2008 in 2014 zmanjšali pri vseh KU, razen pri Delavski
hranilnici (rast za 130 %), Hranilnici Lon (42 %), Hypo-Alpe-Adria (50 %), Sberbank (94 %) in SID
(14 %).
− Število zaposlenih se je povečalo v Delavski hranilnici (za 116 %), Hranilnici Lon (64 %), Hypo-
Alpe-Adria (24 %), Poštni banki (1 %), Sberbank (63 %), SID (63 %) in UniCredit (5 %).
− Obrestna marža se je znižala pri večini KU, povečala pa le pri Deželni banki (za 3 %), Hypo-Alpe-
Adria (9 %), NLB (23 %), SID (65 %) in SKB (5 %).
− Tržni delež po aktivi se je povečal pri Banki Koper, Sparkasse, Delavski hranilnici, Deželni banki,
Hranilnici Lon, Poštni banki, Sberbank, SID, SKB in UniCredit.
− Koeficient kapitalske ustreznosti so povečale vse KU, razen Deželne banke in Hranilnice Lon.

V tabeli 4.2 so podane spremembe drugih finančnih indikatorjev med letoma 2008 in 2014 za 17
opazovanih kreditnih ustanov.

65
Tabela 4.2: Osnovni kazalci poslovanja kreditnih ustanov v Sloveniji med letoma 2008 in 2014
Ustanova ROA ROEpred ROEpo AZ KZ RZ SA SZ
% % % € € € % €
Abanka 2008 0,77 7,81 6,3 4355 386 25 1,52 65
2014 –6,8 –77,0 –77,0 3082 350 –230 1,73 55
rast v % –29 % –9 % 13 % –18 %
Banka Koper 2008 0,111 15,5 12,2 2981 279 33 2,26 67
2014 0,029 2,77 2,41 3039 372 8,8 1,91 53
rast v % –75 % –82 % –80 % 2% 33 % –73 % –15 % –20 %
Banka 2008 0,30 4,94 3,59 4728 397 14 1,78 84
Sparkasse 2014 –0,41 –6,35 –5,40 4823 344 –19,5 1,57 76
rast v % 2% –13 % –12 % –10 %
Delavska 2008 0,25 4,12 3,47 1648 87,8 3,04 3,12 51
hranilnica 2014 0,51 12,32 9,02 2960 130 12,93 1,85 55
rast v % 104 % 199 % 160 % 80 % 48 % 325 % –40 % 8%
Deželna 2008 0,14 1,44 1,25 1989 18,0 2,33 2,47 49
banka 2014 0,15 3,42 2,84 2507 157,1 3,78 1,86 46
rast v % 7% 137 % 127 % 26 % 773 % 62 % –25 % –6 %
Gorenjska 2008 0,28 1,19 1,19 4443 866,2 10,3 2,59 65
banka 2014 0,17 1,29 1,11 3721 408,3 5,27 3,72 64
rast v % –39 % 8,4 % –7 % –16 % –53 % –49 % 44 % –3 %
Hranilnica 2008 0,91 21,0 16,3 2086 106,9 19,0 3,56 74
Lon 2014 0,24 6,5 5,3 2453 121,1 5,76 2,62 64
rast v % –74 % –69 % –67 % 18 % 13 % –47 % –26 % –14 %
Hypo-Alpe- 2008 0,73 8,25 5,91 5831 525,4 25,7 1,10 66
Adria 2014 –0,20 –4,32 –4,32 4033 186,5 –80,6 1,94 79
rast v % –31 % –65 % 76 % 20 %
NKBM 2008 0,79 6,27 5,25 3033 385,3 23,8 1,90 58
2014 –16,8 –126 % –126 % 3054 404,0 –512 1,97 60
rast v % 1% 5% 4% 3%
NLB 2008 0,34 5,3 4,7 3526 292,4 11,6 1,77 62
2014 0,92 7,2 7,0 2873 389,6 26,3 2,10 60
rast v % 171 % 36 % 49 % –19 % 33 % 126 % 19 % –3 %
Poštna 2008 0,55 12,0 9,21 2991 140,9 12,0 2,48 74
banka 2014 0,03 0,40 0,39 3038 223,6 1,04 2,26 69
rast v % –94 % –96 % –95 % 2% 57 % –91 % –8 % –7 %
Raiffeisen 2008 0,22 6,16 4,51 3882 271,6 8,41 2,05 79
Bank 2014 –1,79 –32,2 –32,2 5112 298,7 –94,4 1,60 82
rast v % 32 % 10 % –22 % 4%
Sberbank 2008 –0,01 –0,01 –0,13 4330 338,0 –0,03 1,45 63
(Volksbank) 2014 0,32 5,09 4,22 5474 617,2 17,5 1,37 75
rast v % 26 % 83 % –5 % 19 %
SID 2008 0,13 2,48 2,28 27.474 2115 36,4 0,38 104
2014 0,12 1,72 1,48 32.968 2742 40,6 0,20 66
rast v % –8 % –30 % –35 % 20 % 30 % 12 % –47 % –37 %
SKB 2008 1,35 15,2 12,3 2863 264,3 27,9 2,33 67
2014 1,64 13,2 11,3 3098 409,5 42,0 2,02 63
rast v % 21 % –13 % –8 % 8% 55 % 51 % –13 % –6 %
UniCredit 2008 0,64 13,6 10,6 5404 353,3 34,6 1,51 81
2014 0,02 0,3 0,3 4579 358,8 1,1 1,50 69
rast v % –98 % –97 % –97 % –15 % 2% –97 % –1 % –15 %
Vir: Štiblar (2010) in ZBS.

− ROA (profitnost aktive) so povečale Delavska hranilnica (za 104 %), Deželna banka (za 7 %), NLB
(za 171 %), Sberbank in SKB (za 21 %).

66
− ROE pred davki (profitnost kapitala) so povečale iste KU kot ROA, razen SKB in SID, poleg teh pa
še Gorenjska banka.
− Za ROE po davkih (neto profitnost kapitala) je razvidno povečanje pri Delavski hranilnici, Deželni
banki, NLB in Sberbank.
− Aktiva na zaposlenega A/Z (kazalec produktivnosti dela) se je povečala pri vseh, razen pri
Abanki, Gorenjski banki, Hypo-Alpe-Adria, NLB in UniCredit.
− Kapital na zaposlenega K/Z (merilo opremljenosti dela s kapitalom) se je povečal v večini KU,
zmanjšal pa pri Abanki, Sparkasse, Gorenjski banki in Hypo-Alpe-Adria.
− Profit na zaposlenega R/Z (indikator rentabilnosti dela) se je povečal le pri Delavski hranilnici,
Deželni banki, NLB (po sanaciji), Sberbank, SID in SKB.
− Stroški/aktiva S/A (ekonomičnost) so višji pri Abanki, Gorenjski banki, Hypo-Alpe-Adria, NKBM
in NLB.
− Stroški na zaposlenega kot indikator ekonomičnosti dela so se povečali pri Delavski hranilnici,
Hypo-Alpe-Adria, NKBM, Raiffeisen in Sberbank.

Mogoča je primerjalna ocena sprememb poslovanja posamezne banke med letoma 2008 in 2014.
− Abanka je poslabšala svoj položaj, a se je okrepila s priključitvijo Banke Celje in prenosom slabih
kreditov na DUTB.
− Banka Koper (Intesa SanPaolo) je poslovala dobro, vendar ob koncu obdobja slabše kot na
začetku.
− Banka Sparkasse je ob dobrem začetku v letu 2008 konec razdobja (v letu 2014) zašla v izgube.
− Delavska hranilnica je v opazovanem obdobju rasla najhitreje in povečala svoj tržni delež, bila
je med najbolj profitnimi in solidno ekonomičnimi, hitri rasti pa ni povsem sledila kapitalska
ustreznost.
− Deželna banka je stagnirala na solidni osnovi.
− Gorenjska banka se je skrčila ob nespremenjeni nižji učinkovitosti.
− Hranilnica Lon je povečala obseg poslovanja, a zmanjšala učinkovitost.
− Banka Hypo-Alpe-Adria je šla skozi državno sanacijo v Avstriji, rezultati v Sloveniji so bili slabi.
− NKBM je izrazito skrčila obseg poslov in zmanjšala učinkovitost, predala slabe kredite DUTB in
bila dokapitalizirana ter prodana tujemu poštnemu nabiralniku v davčni oazi.
− NLB je bila močno dokapitalizirana in skrčena v poslovanju, tako da je izboljšala učinkovitost
poslovanja.
− Poštna banka je zmanjšala učinkovitost poslovanja ob stagnaciji obsega in bila priključena
odtujeni NKBM.
− Raiffeisen banka je zmanjšala tako obseg kot učinkovitost poslovanja (izgube).
− Sberbank (prej Volksbank) so Avstrijci prodali Rusom, ki so vodili agresivno politiko rasti z
zmernim izboljšanjem učinkovitosti poslovanja.
− SID banka (sklad) je znatno povečala tržni delež ob manjši učinkovitosti in ostaja državni sklad
za podporo gospodarstvu, saj nima mreže poslovalnic na drobno.
− SKB je med vsemi bankami poslovala najbolj solidno, varno, z majhno rastjo obsega poslovanja
in boljšo učinkovitostjo.
− UniCredit banka je znatno poslabšala rezultate ob stagnaciji obsega poslovanja.

4.2 Primerjava posameznih kreditnih ustanov po stroških plačilnih storitev

Stroški košarice plačilnih storitev, ki jo izračunava posamezna banka, so izračunani kot zmnožek
provizije za plačilo krat povprečne količine posamezne storitve (finančnega instrumenta). Slednji je
kot utež uporabljen kot povprečje za celotni sektor kreditnih ustanov. Za pravne osebe je bila utež
izračunana v Banki Slovenije, za fizične osebe pa dvakrat, ob Banki Slovenije še pri Agenciji za varstvo

67
potrošnikov (Analiza Banke Slovenije, marec 2016 in marec 2017). Seštevek obeh za fizične osebe
FO je deljen z 2 in izračunano povprečje.

Tabela 4.3: Stroški košarice plačilnih storitev v letih 2015, 2016 in 2017
Kreditna ustanova FO (€) PO (€)
2015 2016 2017 2015 2016 2017
Abanka 221 207 152 1144 1093 1273
Banka Koper (Intesa) 223 228 132 1264 1226 1358
Banka Sparkasse 180 184 137 1563 1535 1409
Delavska hranilnica 62 61 59 577 627 740
Deželna banka 128 186 133 893 943 995
Gorenjska banka 212 213 153 1234 1189 1308
Hranilnica Lon 143 144 111 824 815 897
Hypo-Alpe-Adria (Addiko) 228 229 159 1265 1224 1292
NKBM 230 232 158 1129 1094 1240
NLB 219 225 170 1281 1244 1320
Poštna banka 160 / / 1114 / /
Raiffeisen banka (BKS) 182 164 121 1263 790 840
Sberbank 265 267 176 1421 1385 1591
SKB 225 228 159 1361 1284 1355
UniCredit 193 171 162 1513 1447 1528
Primorska hranilnica Vipava / 97 75 / 524 555
POVPREČJE 182 189 137 1137 1095 1180
Vir: Poročila Banke Slovenije 3/2016, 3/2017, 2/2018; lastni izračuni.

Legenda:
FO = fizične osebe
PO = pravne osebe
Cena Cijl x Kpovprečna količina = vrednost (strošek) košarice za posamezno banko
i = cena plačilne storitve i, 21 storitev
j = kreditna ustanova, 15 bank in hranilnic
l = leto, 2015, 2016, 2017

Kako drage so bile s storitvami kreditne ustanove v letih 2015, 2016 in 2017, sumarno pove tabela
4.3. Daleč najcenejša je bila v letu 2015 očitno Delavska hranilnica (DH) s stroški košarice, ki jo
zaračuna komitentom, samo 639 evrov, najdražja pa je bila Sparkasse s 1743 evri. Večje banke so
bile dražje od manjših, tuje banke so dražje od domačih. Cena naj bi bila vsaj delno povezana s
stopnjo tveganja izvedbe plačila in še njegove pravočasnosti, odraža pa tudi odločitev bank ali si
želijo več strank v poslovalnicah. Netehtano povprečje skupnih stroškov storitev 1319 evrov v letu
2015 presegajo Unicredit, SKB, SBER, Raiffeisen, NLB, NKBM (le malo), Gorenjska banka, Sparkasse,
Banka Koper in ABANKA. Podpovprečne provizije za stroške plačilnega prometa poleg Delavske
hranilnice so v letu 2015 zaračunale še Poštna banka, Hypo banka, Hranilnica Lon in Deželna banka.

Leta 2016 se razmerja bistveno ne spremenijo. Ob hranilnici Vipava je še vedno najcenejša Delavska
hranilnica, najdražja je bila Banka Sparkasse, katere stroški košarice stroškov plačilnih storitev so
skoraj trikrat večji od najcenejše.

Leta 2017 pride do premikov: nekatere kreditne ustanove so podražile storitve, druge znižale.
Povprečne storitve za fizične osebe so se znižale od 189 na 137 evrov, za pravne osebe pa
povečale od 1095 na 1180 evrov. Skupno so se iz 2016 na 2017 storitve podražile iz 1284 na 1317
evrov ali za 2,6%.

Tabela 4.4: Stroški kreditnih ustanov za plačilne storitve, skupaj

68
 Kreditna
Skupaj, € Rang ∑ (najmanjši je 1.)
ustanova
2015 2016 2017 2015 2016 2017
Abanka 1365 1300 1424 6. 6. 7.
BKoper 1487 1464 1489 9. 9. 10.
(Intesa)
BSparkasse 1743 1819 1546 15. 15. 13.
Delavska 639 688 799 1. 2. 2.
hranilnice
Deželna 1027 1129 1128 3. 5. 5.
banka
Gorenjska 1446 1402 1460 8. 8. 9.
banka
HLon 967 959 1008 2. 4. 4.
HypoB 1493 1453 1450 10. 10. 8.
(Addiko)
NKBM 1359 1326 1398 5. 7. 6.
NLB 1500 1469 1490 11. 11. 11.
Poštna banka 1274 / 4. / /
RaiffB (BKS) 1445 954 961 7. 3. 3.

SberB 1686 1642 1767 13. 14. 15.

SKB 1586 1512 1514 12. 12. 12.
UnicreditB 1706 1618 1690 14. 13. 14.
Vipava PH ... 621 630 ... 1. 1.
POVPREČJE 1319 1286 1317
Vir: Poročila Banke Slovenije 3/2016, 3/2017, 2/2018; lastni izračuni.

Legenda:
FO = fizične osebe
PO = pravne osebe

V zadnjih treh kolonah tabele 4.4 so rangi kreditnih ustanov po višini stroškov košarice storitev, od
najnižjih stroškov (rang 1) do najvišjih (rang 15). Košarica storitev se je v letu 2017 v povprečju
podražila za 2,3 %. Najcenejši sta v letu 2017 še vedno Hranilnica Vipava in Delavska hranilnica.
Sledi BKS, ki je leta 2017 izrazito pocenila storitve, za njo pa Hranilnica Lon in Deželna banka.
Večje banke ki imajo storitve dražje. Najprej je NKBM (tudi posledica vključitve Poštne banke ?),
sledi Abanka, Addiko. Najdražja v letu 2017 Sber banka, sledijo Unicredit, Sparkasse in SKB.

4.3 Poslovni rezultati bank v Sloveniji v letih 2016 in 2017

Rezultati poslovanja bank v Sloveniji so bili v letih 2016 in 2017 ugodni, po letih krize in že prej
sorazmerno uspešnih letih 2014 in 2015. Gospodarska rast je tudi pri nas zmanjšala slabitve in
povečala »okrepitve« ter s tem donosnost kreditnih ustanov, enako kot drugod v svetu. Obseg
poslovanja bank (aktiva, krediti) pa se je v Sloveniji v 2017 prvič od začetka krize znova povečal.

Rezultati v letu 2016

Tabela 4.5: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji v letu 2016 (1)
KU A rA Kap Rpred OpS Tržni delež
mio. € % mio. € mio. € mio. € %

69
 2008 2015 2016
Abanka 3612 –5,6 591 82,4 71,8 7,8 10,7 10,1
Banka Koper Intesa 2326 2,3 287 23,0 46,1 5,1 6,4 6,5
Banka Sparkasse 1166 7,1 99 10,9 17,6 2,4 3,0 3,3
Delavska hranilnica 999 9,7 47 6,1 19,4 0,35 2,5 2,8
Deželna banka 846 –5,2 54 2,9 16,5 1,8 2,4 2,37
Gorenjska banka 1513 4,2 201 7,5 30,7 3,7 4,1 4,2
Hranilnica Lon 256 –0,2 13 0,01 7,6 0,25 0,7 0,71
Addico 1414 5,2 111 13,9 26,2 4,6 3,8 3,96
NKBM 4276 20,0 631 21,3 106,0 9,3 10,0 11,9
NLB 8778 0,8 1282 67,7 180,8 29,5 24,3 24,6
KBS 564 –14,7 44 6,7 16,5 2,7 1,8 1,6
Sberbank 1846 –2,9 169 1,2 24,7 1,77 5,3 5,2
SID 2549 –20,3 383 25,3 10,7 4,3 8,9 7,2
SKB 2803 9,5 372 72,4 52,4 5,3 7,2 7,8
UniCredit 2571 1,0 250 15,4 39,1 6,1 7,1 7,2
Primorska hranilnica 53 23,1 3,1 0,23 1,5 / 0,1 0,14
Vipava
Bančni sektor 35.742 –0,6 4478 357 650,5 100 100 100
Vir: Letna poročila kreditnih ustanov za leto 2016.

Tabela 4.6: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji za leto 2016 (2)
KU rKRE OM MFP PM ROA ROE ROE- CAR
Abanka –2,3 2,05 3,44 1,39 2,18 13,9 13,0 25,4
Banka Koper 9,7 1,83 3,92 2,09 1,01 8,0 7,1 17,4
Banka Sparkasse 7,2 1,82 2,39 0,57 0,98 11,0 9,5 15,6
Delavska hranilnica 4,7 1,59 3,14 0,55 0,63 12,9 11,6 15,0
Deželna banka –3,6 1,88 2,66 0,78 0,33 5,5 4,6 14,2
Gorenjska banka 17,8 1,94 2,94 1,00 0,51 3,7 3,1 17,9
Hranilnica Lon 6,8 2,22 3,06 0,84 0,01 0,1 0,1 12,2
Addiko –2,6 1,87 2,35 0,48 1,04 12,5 11,6 15,5
NKBM 12,7 2,31 3,57 1,26 0,56 3,4 4,0 24,0
NLB 0,4 1,99 3,56 1,57 0,77 5,3 5,0 23,4
KBS –22,9 1,21 3,22 2,01 1,17 15,2 15,6 12,0
Sberbank –4,5 1,82 2,16 0,44 0,07 0,7 0,7 18,3
SID 0,8 0,85 1,61 0,76 0,91 6,6 5,6 33,6
SKB 16,6 2,11 3,91 1,80 2,73 19,5 16,5 14,2
UniCredit 3,3 1,56 2,81 1,25 0,59 6,2 5,6 15,6
Primorska hranilnica 21,5 2,34 3,36 1,02 0,50 7,4 6,7 13,4
Vipava
Bančni sektor 2,0 1,85 3,10 1,25 1,02 8,0 7,3 21,0
Vir: Letna poročila kreditnih ustanov za leto 2016.

Tabela 4.7.: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji za leto 2016 (3)
KU REZ S/A K/A K/A: Z Z' R/Z L/O L/A
/A CAR 000
% % % % % %
Abanka 6,44 1,99 16,3 62,1 1147 –8 72 48 28
Banka Koper 3,92 1,98 12,3 70,8 753 0 31 29 19
Banka Sparkasse 4,21 1,51 8,5 54,2 234 4 47 18 7
Delavska hranilnica 0,66 1,95 4,7 31,5 297 14 21 73 46
Deželna banka 3,42 1,95 6,4 44,8 348 2 8 28 19
Gorenjska banka 5,67 2,03 13,3 74,3 405 2 19 57 33

70
 Hranilnica Lon 1,33 2,97 5,1 41,7 119 13 0.1 49 21
Addiko 3,81 1,85 7,9 50,3 380 –16 37 62 25
NKBM 8,76 2,48 14,8 61,6 1246 17 81 43
NLB 5,96 2,06 14,6 62,4 2885 –5 24 46 27
KBS 6,96 2,95 7,8 35,4 218 1 31 78 49
Sberbank 3,47 1,34 9,2 50,1 339 2 3,5 55 21
SID 7,23 0,42 15,1 44,8 162 3 156 1400 26
SKB 4,41 1,87 13,3 93,7 819 0 88 36 24
UniCredit 3,36 1,52 9,7 37,9 545 –2 28 47 25
Primorska hranilnica 0,32 2,92 5,9 43,7 32 14 7,2 45 32
Vipava
Bančni sektor 5,43 1,82 12,5 59,7 9607 –4 68 53 28
Vir: Letna poročila kreditnih ustanov za leto 2016.

Tabela 4.8.: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji za leto 2016 (4)
KU Dep rastDep' Kred rastKre' Kre/ K/Z A/Z S/Z
Dep 000 000 000
Abanka 2776 –2,5 1827 –2,3 66 515 3149 62
Banka Koper 1840 3,6 1626 9,7 88, 381 3089 61
Banka 616 13,2 897 7,2 145 423 4983 75
Sparkasse
Delavska 931 9,2 432 4,7 46 158 3364 65
hranilnica
Deželna banka 768 –1,8 638 4,2 83, 155 2431 47
Gorenjska 1227 9,7 855 17,8 69 496 3736 76
banka
Hranilnica Lon 215 –1,5 142 6,8 66 109 2151 64
Addiko 975 23,2 979 –2,6 100 292 3721 69
NKBM 3228 28,4 1734 12,7 54 506 3432 85
NLB 6620 4,9 4844 0,4 73 444 3043 63
KBS 423 –5,1 215 –23 51 202 2587 76
Sberbank 1075 –2,2 1229 –4,4 114 499 5445 73
SID 487 15,9 610 0,8 125 2364 15.000 66
SKB 2158 10,6 2033 16,6 94 454 3422 64
UniCredit 1755 –3,6 1746 3,3 99 459 4717 72
Hranilnica 49 24,8 33 19,9 67 98 1656 47
Vipava
Bančni sektor 24.939 4,6 19.931 2,0 80 466 3720 68
3 hranilnice 1194 7,7 603 5,9 51 141 2665 64
Vir: Letna poročila kreditnih ustanov za leto 2016.

Legenda (za vse tabele 4.4–4.10):

A = aktiva (milijoni €)
A/Z = aktiva/zaposleni (tisoči €)
CAR = koeficient kapitalske ustreznosti K/A, prilagojena tveganjem (%)
K = kapital (milijoni €)
K/Z = kapital/zaposleni (tisoči €)
MFP = marža finančnega posredništva = obrestna marža in provizijska marža
N = število podružnic
OM = obrestna marža (%)
OpS = operativni stroški (milijoni €)
PM = provizijska marža
rA = stopnja rasti aktive (%)
Rez/A = delež rezervacij v aktivi (%)
rKRE = stopnja rasti kreditov (%)

71
ROA = dobiček/aktiva (%)
ROEpo = dobiček po obdavčitvi/kapital (%)
ROEpred = dobiček pred davki/kapital (%)
Rpred = dobiček pred obdavčitvijo (milijoni €)
R/Z = dobiček na zaposlenega
S = stroški (milijoni €)
S/A = stroški/aktiva (%)
S/Z = stroški/zaposleni, (tisoči €)
TDa = tržni delež po aktivi (%)
Z = zaposleni

V letu 2016 se je glede na leto 2015 stanje v bančnem sektorju Slovenije nekoliko izboljšalo: profiti
so večji, delež rezervacij v aktivi je padel, količnik kapitalske ustreznosti se je povečal, profitnost se
je povečala predvsem zaradi sproščanja rezervacij ob izboljšani gospodarski situaciji v Sloveniji,
medletni padec bančnih kreditov je nekaj manjši. Aktiva bank je padla, prav tako operativni stroški.
V tržnih deležih še naprej rastejo majhne denarne institucije in SKB.

Nadaljnja konsolidacija bančnega sektorja v Sloveniji je jasno razvidna, še vedno pa ta v letu 2016
ni dajal zadostne kreditne podpore realnemu gospodarstvu (s podporo prebivalstvu je bolje). Zato
ne preseneča, da na področje kreditiranja, ki je izrazito bančni posel, vdirajo nebančne finančne
institucije. Težava je, da ob zaostrenem nadzoru banke postajajo trdne in zaupanja vredne, novi
kreditodajalci iz drugih finančnih institucij pa ne izpolnjujejo strogih pogojev kapitalske in
likvidnostne ustreznosti kakor tudi ne korporacijskih bančnih predpisov. Zato tveganja niso
odstranjena, le prestavljena so k drugim finančnim in nefinančnim institucijam – novim
kreditodajalcem. Zaradi manjše dinamike finančnega in bančnega »inoviranja« je problem vdiranja
nebančnih institucij (bančništvo v senci) na bančno področje v Sloveniji morda manj akuten kot v
drugih finančno bolj razvitih državah, prisoten pa je.

Rezultati v letu 2017

Tabela 4.9: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji v letu 2017 (1)
KU A rA Kap Rpred OpS Tržni delež
mio. € % mio. € mio. € mio. € %
2008 2015 2016 2017
Abanka 3.656 1,2 541 47,8 72,8 7,8 10,7 10,1 9,6
Banka
Koper 2.398 3,1 281 5,0 45,6 5,1 6,4 6,5 6,3
(Intesa)
Banka
1.214 4,1 103 11,4 17,1 2,4 3,0 3,3 3,2
Sparkasse
Delavska
1.191 19,2 55 6,7 21,0 0,35 2,5 2,8 3,1
hranilnica
Deželna 931 10,1 55 4,7 17,5 1,8 2,4 2,37 2,5
Gorenjska
1.872 23,7 195 10,1 31,3 3,7 4,1 4,2 4,9
banka
Hranilnica
259 1,3 16 –3,1 8,0 0,25 0,7 0,71 0,7
Lon
Addico 1.538 8,8 122 18,1 26,7 4,6 3,8 3,96 4,1
NKBM 4.914 14,9 637 35,6 108,9 9,3 10,0 11,9 12,9
NLB 8.713 –0,7 1.192 185,5 175,9 29,5 24,3 24,6 23,0
KBS 2,7 1,8 1,6

72
 Sberbank 1.741 –5,7 169 3,6 26,3 1,77 5,3 5,2 4,6
SID 2.452 –3,8 403 16,2 13,2 4,3 8,9 7,2 6,5
SKB 2.991 6,7 318 48,1 51,9 5,3 7,2 7,8 7,9
UniCredit 2.706 5,2 239 46,7 42,0 6,1 7,1 7,2 7,1
Primorska
hranilnica 64 20,9 3 0,1 1,5 / 0,1 0,14 0,2
Vipava
Bančni
37.946 6,2 4.331 443,9 673,7 100 100 100 100
sektor
Vir: ZBS, lastni izračuni.

Tabela 4.10.: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji za leto 2017 (2)
KU rKRE OM MFP PM ROA ROE ROE- CAR
Abanka 8,5 2,0 3,3 1,1 1,32 8,45 7,53
Banka Koper 3,0 1,7 3,0 1,1 0,21 1,74 1,48
Banka Sparkasse 2,6 1,8 2,2 0,4 0,96 11,32 9,12
Delavska hranilnica 15,3 1,4 2,4 0,8 0,61 13,09 10,71
Deželna banka 18,6 2,0 3,0 0,9 0,52 8,53 6,96
Gorenjska banka 12,9 2,0 2,8 0,7 0,59 5,08 3,29
Hranilnica Lon 3,4 2,2 3,1 0,9 –1,20 –21,59 –17,72
Addiko 8,6 2,3 2,9 0,6 1,23 15,56 16,27
NKBM 33,9 1,7 2,9 0,9 0,77 5,61 7,22
NLB –5,3 1,8 3,8 1,1 2,12 15,00 15,33
KBS
Sberbank 7,3 1,9 2,3 0,5 0,20 2,13 1,78
SID –2,1 0,8 0,9 0,0 0,65 4,13 3,55
SKB 3,7 2,0 3,3 1,0 1,66 13,93 11,76
UniCredit 3,5 1,6 2,4 0,9 1,77 19,11 15,68
Primorska hranilnica
31,4 1,8 2,8 1,1 0,22 4,14 3,44
Vipava
Bančni sektor 8,0 1,8 2,9 0,9 1,20 10,08 9,66
Vir: ZBS, lastni izračuni.
Opomba: Kazalci donosnosti upoštevajo povprečje med stanjem 31. 12. 2016 in 31. 12. 2017 pri aktivi in
kapitalu.

Tabela 4.11.: Finančni indikatorji kreditnih ustanov v Sloveniji za leto 2017 (3)
KU REZ/A S/A A/Z K/Z S/Z R/Z Z/N

Abanka 0,1 2,0

Banka Koper 0,8 1,9
Banka Sparkasse 0,2 1,4
Delavska hranilnica 0,1 1,9
Deželna banka 0,5 2,0
Gorenjska banka 0,3 1,8
Hranilnica Lon 1,2 3,1
Addiko 0,1 1,8
NKBM 0,3 2,4
NLB 0,4 2,0
KBS
Sberbank 0,6 1,5
SID 0,3 0,5
SKB 0,1 1,8
UniCredit 0,9 1,6

73
 Primorska hranilnica
0,0 2,5
Vipava
Bančni sektor 0,1 1,8
Vir: ZBS, lastni izračuni
Opomba: Kazalci upoštevajo povprečje med stanjem 31. 12. 2016 in 31. 12. 2017 pri aktivi.

Po nerevidiranih podatkih se je stanje v bančništvu Slovenije v letu 2017 izrazito izboljšalo, bolj pa je
tudi vključeno v financiranje prebivalstva in gospodarstva (tabela 4.8). Tako je aktiva porasla s 35.742
na 37.946 milijonov evrov ali za 6,2 %, najbolj pri Gorenjski banki, Primorski hranilnici Vipava in Delavski
hranilnici, padla pa je pri SID banki in NLB. Kapital se glede na leto 2016 ni povečal, dobiček pred davki
tudi ne, so se pa povečali operativni stroški. Po aktivi merjeni tržni deleži posameznih bank so se od
leta 2016 do 2017 precej spremenili.

Abanka je po priključitvi banke Celja močnejša, a ji delež zadnja leta pada. Tudi Banka Koper SanPaolo
Intesa je med krizo okrepila svoj položaj, Delavska hranilnica je v analiziranih desetih letih podeseterila
svoj tržni delež. Močnejša je tudi Gorenjska banka. NKBM je krepila svoj delež, NLB sicer ostaja daleč
največja banka, a delež zmanjšuje (tudi zaradi zunanjih omejitev s strani nadzornikov iz Bruslja). Sber
banka je v krizi poskočila, sedaj se delež umirja, enako velja za SID. SKB svoj delež ves čas zmerno krepi,
Unicredit pa po povečanju v krizi sedaj s tržnim deležem stagnira.

Iz tabele 4.9 je razvidna najhitrejša rast kreditov NKBM, tudi zaradi priključitve Poštne banke.
Nadpovprečno hitro so kredite povečevale še Hranilnica Vipava, Deželna banka, Delavska banka in
Gorenjska banka. V letu 2017 sta zmanjšali obseg kreditov SID in NLB. Obrestno maržo je imela najvišjo
Addiko, najnižjo pa Delavska hranilnica. Maržo finančnega posredništva je imela najvišjo NLB, najnižjo
SID. Negativen donos na aktivo in kapital je imela banka Lon, najvišjega pa Unicredit.

Po rezervacijah na aktivo prednjači banka Lon, najmanj pa jih ima hranilnica Vipava (tabela 4.10).
Stroške na aktivo so imele v letu 2017 največje Banka Lon, hranilnica Vipava in NKBM, najnižje pa SID
(nima mreže poslovalnic), Sparkasse in Sber banka.

74
II. DEL: KAKŠNO NAJ BO DOBRO BANČNIŠTVO?
Slabo bančništvo je pripeljalo do globalne finančne krize, a njegove slabosti doslej niso bile
odpravljene. Kako ga reformirati v dobro bančništvo ? Najprej je reafirmiran model majhne banke,
ki lahko z upoštevanjem družbenega vpliva delovanja najprej umesti banko, da postane dobra.
Potem je potrebna izpopolnitev neoklasičnega modela na področju bank, ki zahteva kulturno
osveščenega bančnika in konkurenčni trg, na katerem sektor bančništva ustvarja blaginjo za vse, ne
le profita zase.

Kako naj banka upošteva zunanje učinke svojega delovanja na prebivalce, podjetja in naravno
okolje, je najbolje opredeljeno pri majhnih bankah (retail, na drobno). Banke na drobno so hkrati
majhne po velikosti in heterodoksne po vrednostnih ciljih delovanja. Prvenstveno naj bodo servis,
podobno kot druge dejavnosti trde in mehke infrastrukture (na primer zdravstvo, šolstvo,
energetika, transport …).

75
Poglavje 5: Etično – socialno – vzdržljivo bančništvo
V tem poglavju so poudarjene vrednote, cilji in poslovni model banke. V naslednjem poglavju o
majhnih denarnih ustanovah pa je izpostavljena organizacijska oblika oziroma velikost banke.
Seveda se oba vidika lahko tudi prekrivata.

Etično banko bi lahko imenovali tudi heterodoksna banka, saj pri svojih mikro poslovnih odločitvah
ob kriteriju dobička upošteva še širše, tj. makroučinke odločitev na družbo.19

V Sloveniji je najbližje modelu etične banke Delavska hranilnica, ki pa (še) ni zgolj socialna, vzdržljiva
banka v polnem pomenu, čeprav zasleduje veliko etičnih zahtev in ima podobno usodo, kot so jo
imele socialne banke ob krizi tako v Evropi kot v ZDA.

19
Če cilje človekovega delovanja v družbi razčlenimo v pet skupin (ekonomski, okoljski, etični, socialni, etnični-
domoljubni), je pri izbiri primarnosti katerega koli od njih na mikroravni treba upoštevati še zunanje učinke
(eksternalije) delovanja na ostale štiri cilje, da bi namesto parcialnega mikrooptimuma dobili celokupni družbeni
makrooptimum. Medtem ko pozitivne zunanje učinke svojega delovanja njegovi akterji sami internalizirajo
(ponotranjijo) v svoj dohodek, se priznavanju negativnih zunanjih učinkov izogibajo. Mehanizem za njihovo
ponotranjenje (internalizacijo), pripisovanje nastalih stroškov njihovemu povzročitelju, bi bil lahko podoben kot
pri železarnah: okoljski davek, zaostreni okoljski standardi ali trg pravic do škodljivega delovanja za družbo.

76
5.1 Etika in ethos velikih »megabank« sta vodila v krizo

Ethos je skupina (set) nagnjenosti in prepričanj, ki so značilne za organizacijo ali skupino ljudi
(Edward J. Kane: INET Working paper 43, 11. maj 2016, »Ethic versus ethos in US and UK
megabanking«).

Velikost megabanke določa okolje. Za Slovenijo so megabanke tiste, ki so zanjo prevelike, da bi

smele propasti, torej NLB, NKBM in Abanka. Zakonodaja v Veliki Britaniji in ZDA ne pozna določil, ki
bi delovale proti nagnjenosti avtoritet, da bi reševale velike banke pred nesolventnostjo s pomočjo
denarja davkoplačevalcev, ki so tako prisiljeni v delničarstvo teh TBTF bank. Zakonodaja EU je v
okviru bančne unije sicer sprejela primerne ukrepe (zahteva po bail-in, prepoved bail-out), a jih še
jeseni 2017 Italija ni upoštevala, ko je reševala dve svoji sicer privatni banki z državnim denarjem.

Zakonodaja ponuja napačno iniciativo menedžerjem megabank, saj je prilagojena menedžerskim

normam maksimiranja zgolj denarne vrednosti le za delničarje. Gre za banke tipa TBTF (too big to
fail), ki so prevelike, da bi smele propasti, saj bi s tem potegnile v propad celotni bančni, finančni in
gospodarski sistem; zaradi njih prevzamejo prevelika tveganja (tail risk), ker je bančni padec
onemogočen s perspektivo neomejene podpore. Dosedanja običajna orodja preudarne regulacije
omejujejo, a ne kriminalizirajo takšnega obnašanja. Zato se Kane (2016) zavzema za:
− formalno prepoznanje fiduciarnih obveznosti, ki jih dolgujejo lastniki TBTF bank,
− kriminalizacijo agresivnega sledenja varnostni mreži TBTF pri prevzemanju (prevelikih) tveganj
zaradi subvencije s strani varnostne mreže države kot tatvino z varnostno mrežo (safety-net).

Praktična vprašanja, ki so zgolj ekonomska in zato vprašanja za bankirje, so tri (parcialni

mikrooptimum):
− Kaj je profitno za našo banko? Kaj naj bi naša banka delala?
− Kaj nam bodo regulatorji dovolili delati (pogledali skozi prste)? Kaj naj bi nam dovolili?
− Kako lahko branimo in razširimo priložnosti ustvarjanja dobička? Kako naj bi branili in širili naše
dobičkonosne dejavnosti?

Gre za prehod iz pozitivne v normativno ekonomijo. Bankirjem v megabankah je bilo dovoljeno kršiti
dve dolžnosti, ki jih dolgujejo občanom. Prva izhaja iz Kantovega kategoričnega imperativa proti
uporabi drugih ljudi samo kot sredstvo za dosego lastnega cilja. Kant pravi, da so vsa bitja podrejena
zakonu, zato ne sme nihče sebe ali drugega nikoli obravnavati kot sredstvo, temveč zgolj kot cilj
sam po sebi. Podrejeni smo moralnim zakonom, ki nemoralno zavračajo. Druga dolžnost je, da
uporabijo znanje, usposobljenost in izkušnjo za izpolnitev »obveznosti vedeti« in pazijo na posledice
lahkomiselne, predrzne, brezbrižne poslovne odločitve. Zaradi reševanja megabank s strani
regulatorjev se je zmanjšala pripravljenost njihovih menedžerjev izpolnjevati te dolžnosti, ker ne
odgovarjajo za posledice.20 Gre za tveganje, ki v bistvu pomeni »tatvino z varnostno mrežo« (safety
net). Kaj bi regulatorji lahko dovolili megabankam? Morali bi omejiti bonuse. Potrebna je nova etika.

5.1.1 Pomen Dunning-Krugerjevega učinka (2003)

Dunning-Krugerjev učinek je spoznavna pristranost, ki vodi neizobražene ljudi, da verjamejo, da so
bolj usposobljeni in bolje delajo, kot v resnici so. Ne prepoznajo svoje lastne neustreznosti oziroma
nesposobnosti, ker bi potem morali imeti znanje za to sposobnost. V predatorski politiki uspešni
bankirji nimajo znanj in motivacije prepoznati nepravičnosti. Bankirji precenjujejo svoje
korporacijske etične standarde, sposobnost razumeti posledice svojih dejanj. Maksimiranje

20
Odgovornost menedžerjev je dvojna: notranja (do lastnikov in drugih neposrednih deležnikov) in zunanja (do
vseh drugih akterjev v družbi). Slednjo opredeli formulacija »družbena odgovornost« banke, podjetja, ki se
običajno ne izvaja.

77
vrednosti za delničarje je etično izkoriščevalski cilj za velike banke, ker gredo v prevelika tveganja z
garancijami varnostne mreže (TBTF). Morali bi se zgražati ob dobičkih, pridobljenih na osnovi
črpanja subvencij, državnih podpor, ne pa se občudovati. Ampak to velja tudi splošno, ko nekdo
dela korist zase, a na račun drugega. Gre za redukcijo skrbnega poslovanja (prudential policies).

5.1.1.1 Kaj bi morali regulatorji in bankirji delati?

Gre za apolitično teorijo fiduciarnih dolžnosti, ki jih menedžerji bank dolgujejo potencialnim
delničarjem: zvestobo, usposobljenost in skrb. Glavni problem etične teorije je razmejitev med
pravimi in napačnimi motivi ter obnašanjem. Kantova etična teorija common sense sloni na
kategoričnem imperativu. To so univerzalna načela, ki določijo abstraktne dolžnosti, ki jih vsakdo
logično dolguje drugim. Dolžnost je treba razlikovati od obnašanja v lastno korist. Kant trdi, da mora
vsakdo ravnati tako, da sebe in druge pojmuje kot cilje same po sebi, in ne le kot sredstva za dosego
ciljev. Po tem načelu ne more biti moralno dober zakon, ki tolerira zlorabo drugih občanov zgolj kot
sredstvo za doseganje samo sebi koristnih ciljev maksimiranja vrednosti za delničarje (drugi so
sredstvo, ne cilj). Centralni bankirji to omogočajo z reševanjem »zombie bank« TBTF. Zlorabe je
treba obsoditi. Gre za to, kaj nekdo naredi drugim, ne kar naredi za druge.

5.1.1.2 Kako bankirji megabank branijo in širijo aktivnost ustvarjanja profita?

Bankirji večajo velikost bank, zahtevajo več administracije (česar majhne banke ne zmorejo zaradi
prehitre rasti fiksnih stroškov), da bi to izkoristili za prevzeme stroškovno onemoglih majhnih bank.
Odkrivanje etičnih slabosti v kulturi centralne banke: bankirji so opisani kot heroji, ki naj bi
izpolnjevali cilje ciničnih politikov. Krizno stanje so pomirili centralni bankirji, ki so z monetarnimi
ukrepi onemogočili propad bank. So kot gasilci, vendar so za razliko od teh centralni bankirji prehitro
zapustili svoj ogenj, ko so reševali banke (ogenj je sicer pogašen, a pod površino slabost še vedno
tli, temelji slabosti niso odstranjeni). Okvir za ustrezno popravo etičnega razpada je naslednji: Ko
država reši banko, ki si zasluži propad, mora nekdo v zapor. Nadzorniki pa niso uvedli zaznavnega
sistema za slabosti bank in ne kaznujejo bančnih grešnikov.

Reševanje bank z denarjem davkoplačevalcev je mogoče označiti kot njihovo prisilno naložbo
kapitala (equity investment). S tem lahko razlagamo položaj davkoplačevalcev v velikih bankah kot
portfelj »skrbniških skladov« (trust funds). Kot del rešitve proti temu bi bil dober začetek od vsake
države zahtevati, da v korporacijskem zakonu od bankirjev zahteva, da izmerijo in vrnejo vrednost,
ki so jo izčrpali iz skrbniških skladov. Vendar ne glede na to, kako regulatorji napišejo takšna pravila
in kako bi lahko »prepakirali« svoje orodje stresnih testov, oporok kompenzacijskih kontrol ali
kapitalskih in likvidnostnih zahtev, če ne vzpostavijo načinov za kaznovanje posameznikov za
njihova dejanja namernega sodelovanja (willful or complicit), kraje varnostne mreže (safety net),
nam je usojeno, da bomo v prihodnosti izkusili vse več zlorab teh varnostnih mrež. Za zagotovitev
uveljavitve pravic davkoplačevalcev mora biti zloraba varnostne mreže definirana tudi kot
poudarjeno jasna oblika kriminalne tatvine. Regulatorji in tožilci morajo postaviti lestvico
naraščajočih kazni za posameznike, ki so avtorizirali lahkomiselna dejanja s prevelikimi tveganji (tail-
risk maneuvers) ali bili angažirani v njih.

5.2 Etično bančništvo (ethical banking)

Alternativni izrazi splošnega izraza »etično« so posebni izrazi socialno, alternativno, civilno ali
vzdržljivo bančništvo, ki je obremenjeno z družbenim, socialnim in okoljskim vplivom svojih naložb.
V tem smislu je heterogeno. Delovanje etičnega bančništva vsebuje etično investiranje, investiranje
z vplivom, družbeno odgovorno investiranje, korporativno družbeno odgovornost, in je v povezavi
z gibanji, kot so poštena trgovina, etično potrošništvo in socialno podjetništvo (ethical banking).

78
Posebna področja poslovanja imajo običajno celovita pravila, ki jih morajo izpolnjevati tisti, ki jim
želijo pripadati. Etične banke tega še nimajo, ker ni lahko določiti njihove posebnosti (differentia
specifica). Etične banke regulirajo in nadzirajo iste monetarne avtoritete kot ostale banke, zato
morajo izpolnjevati enaka pravila. Kljub različnostim vsebujejo skupine pravil kot minimalni skupni
imenovalec, med katerimi so najbolj pomembna transparentnost ter družbeni in okoljski cilji
projektov, ki jih financirajo. Etične banke včasih poslujejo z manjšimi profitnimi stopnjami od
tradicionalnih bank, zato imajo manj pisarn in pogosto delujejo prek telefona, interneta ali pošte.
Etično bančništvo je ena od oblik alternativnega bančništva.

5.2.1 Kaj je etično?

Teorija daje zelo različne odgovore na to vprašanje.
− J. S. Mill je razvil utilitaristično etično teorijo, po kateri je moralni status akcije odvisen od tega,
v kolikšni meri prispeva k sreči. Primeri takšnih akcij so pomoč skupnosti, posojanje podjetjem,
ki ne delajo škode (podjetja proti okoljskemu onesnaženju, družbenemu »dumpingu«).
− Aristotel: zanj je za merjenje moralnosti prav tako pomembno, kot sta enakost in pravičnost.
Če je akcija v skladu z zakoni, je to pomemben kriterij moralnosti. Mnoge banke to zahtevajo
od strank, a zakoni se v različnih državah razlikujejo. »Kar je pravično v transakcijah, je
nepristransko, kar je nepravično, je pristransko«. To pomeni, da mora banka upoštevati
nepravično, pristransko obnašanje svojih posojilojemalcev, da bi bila etična. Na primer,
posojanje korporaciji, ki upošteva pravo, a ne plača dovolj za preživetje svojih zaposlenih, bi
bilo po tej teoriji nemoralno.
− Misli iz indijskih zapisov:
− Puurushaartha: nujno je upoštevati dharmo (pravičnost, righteousness), ki naj bi bila
osnova vsake izbire, ki jo naredimo. Artha pomeni ustvarjanje in ohranjanje bogastva,
vključno denarnega. Kama: izbire so narejene za izpolnitev želja; moksha je duhovna
izpolnitev in hkrati tudi vrhovni cilj.
− Paropakaraartham: telo je namenjeno za služenje plemenitim idejam in za prispevek k
blagostanju vseh.
− Atmano Mokshartham: akcije, ki jih človek izvaja za doseganje lastne osvoboditve oziroma
izpolnitve, morajo biti narejene v kontekstu blagostanja sveta.

5.2.2 Odnos do etičnega v bančni zgodovini

Bančni sistem je bil rojen v antični Grčiji in antičnem Rimu kot sistem za pomoč v stiski.
Ker so starodavne krščanske skupnosti slonele na Kristusovem antimaterializmu, je bilo bančništvo
etično in kakršna koli oblika »usura« (posojilo visokih obresti) je veljala za nemoralno. V Angliji je
bil »usur« nezakonit v obdobju 790–1066. Židovska komuna je v Anglijo leta 1066 prispela iz
Francije, da bi financirala invazijo Anglije. Za nagrado so dobili pravico za prakticiranje zasebnega
bančništva, a so bili leta 1290 izgnani zaradi visokih obresti, ki so jih zaračunavali (M. Watritsch,
1982).

5.2.3 Okoljsko in družbeno zavedne poslovne prakse

Banke so posredniki, ki izkoriščajo informacijsko asimetrijo. Nekatera podjetja eksternalizirajo
stroške na družbo in okolje (onesnaženje vode). Etične iniciative spodbujajo etične banke, da
omogočajo aktivnosti strank, ki imajo pozitiven vpliv na okolje (npr. energetska učinkovitost). Etične
banke prednjačijo pri vključitvi v komune, podobno kot kreditne unije. Gre za finančno
izobraževanje, stanovanjske projekte, štipendije, sponzorstva in finančno podporo dogodkom.
Obstajajo tudi okoljski standardi za posojanje (greenwashing).

79
5.2.4 Interna bančna etika proti eksterni
Z interno bančno etiko imajo opravka tudi običajne banke, z eksterno pa posebno etične banke.
Interna etika zadeva procese v banki, pri čemer je cilj blagostanje deležnikov banke. Eksterna etika
pomeni širše uokvirjenje bančnih akcij: vpliv delovanja njihovih kreditojemalcev na samo
odobravanje kreditov s strani bank, čeprav obstaja nevarnost poseganja v poslovanje in suverenost
strank, zato nerade posegajo v korporativne skrivnosti.

Obstajata dve vrsti problemov etičnega bančništva:

1. vedeti, kako etična banka meri ali kvalificira svoje etične politike,
2. oceniti možnost izgube strank in poslov etičnih bank proti običajnim bankam, pri katerih je
poslovanje legalno, a ni etično.

5.2.5 Bančna regulacija in svobodni trg

Argument proti regulaciji bank je, da bo kršila pravilno delovanje gospodarstva svobodnega trga.
Severyn T. Bruin (1999) pravi, da ekstremna prekinitev povezave med tržnimi akcijami in moralo ni
bila namen začetnikov tržne ekonomije, tudi Adama Smitha. Standardi in regulacije, ki počivajo na
temeljni morali družbe, so pomemben del delovanja svobodnega trga. A. Smith ni ločil trga od
morale.21 Morale naj bodo naravni del trga, transakcije pa naj bodo zasnovane na vzajemnem
strinjanju, moralnosti in prijateljstvu. Sebičnost lahko omeji trg, da bi deloval moralno. Potrebna je
osebna medodvisnost, sicer lahko prevladata pohlep in nezaupanje.

Sedanja družba je po Bruinu izgubila elemente bazične morale na trgu, zato je treba spodbuditi
civilno družbo. Najprej naj bi za to poskrbeli posamezniki oziroma civilna družba, nato se vključi
država kot glavni regulator morale; državi pa se odreka pravica posega v svobodni trg. To omogoča
korporacijam, da delujejo nemoralno ali vsaj amoralno, kar daje ekstremno škodljive rezultate brez
zakonskih ali družbenih kazni. Civilna družba naj torej oživi, zahteva poštene prakse in regulira
moralnost v ekonomiji. Rudolf Steiner (1999) pravi, da gre za ekonomske iniciative. Namesto trga
ali vlade naj cene določijo deležniki: producenti, trgovci in potrošniki. V bistvu ponavlja idejo
samoupravnega dogovarjanja, katere negativne posledice uvajanja v praksi so pri nas že poznane.

Etične banke se razlikujejo od kreditnih unij, ki niso banke, a nudijo mnogo podobnih storitev. So
last članov (vzajemnost) in ne delničarjev kot v inkorporiranih bankah, kar članom daje večji vpliv.
Lokalni posel kreditirajo ne glede na to, ali je etičen. Javnost etične banke še vedno doživlja kot
alternativo, a po mnenju Grmadnikove (Delo, 3. avgust 2015) vse bolj postajajo odgovor na finančne
izzive sodobnega časa.

5.3 Socialno bančništvo (social banking)

5.3.1 Definicija
Inštitut za socialno bančništvo (The Institute of Social Banking iz Nemčije, junij 2011) ugotavlja, da
za socialno bančništvo zaradi različnosti zgodovinskih korenin in vrednot na katerih sloni, ni splošno
sprejete definicije. Kljub temu zanj obstaja skupni imenovalec, ki ga definira tako:

»Socialno bančništvo opisuje oskrbo bančnih in finančnih storitev, ki sledi pozitivnemu prispevku,
potencialu razvoja človeških bitij danes in v prihodnje. Fokus je na zadovoljitvi potreb v realnem
gospodarstvu in družbi ob upoštevanju nujne družbene, kulturne, ekološke in ekonomske

21
Poleg temeljne ekonomske knjige »An Inquiery into the Wealth of Nations« (1789), je napisal tudi knjigo »The
Theory of Moral Sentiments« (1763).

80
vzdržljivosti. Gre za skupno dobro v generiranju raznolikih oz. pomnoženih donosov navedenih
vidikov. Ustvarjanje denarnega dobička ni cilj sam po sebi, temveč je pogosto predpogoj za
zagotovitev nujne fleksibilnosti pri zasledovanju ciljev socialne banke v stalno spreminjajočem se
okolju.«

»Socialno bančništvo se zaveda svoje odgovornosti v ravnanju z denarjem in razume denar,

bančništvo in finance kot sredstva, ki jih je ustvaril človek in jih uporablja, da bi dosegel širše
družbene cilje. Socialno bančništvo opisuje proces, ne fiksnega stanja. Gre za identificiranje in
preizkušanje ustvarjalnih novih poti, da bi prišli bližje k zgoraj opisanim ciljem. Vključuje raznolike
vidike in zahteve, ki so včasih konfliktni in zahtevajo kompromise. Zato je potreben dialog in
premislek o motivih (zakaj), akcijah (kaj) in pristopih (kako) na ravni posameznika in na
institucionalni ravni celotne družbe« (Inštitut za socialno bančništvo, 2011).

5.3.2 Skupne značilnosti socialnega bančništva

Značilnosti tako razumljenih socialnih bank so:
− katalog družbeno, kulturno, ekološko in etično usmerjenih negativnih kriterijev, da se prepreči
nevzdržljiv (netrajnosten) način življenja oz. poslovanja, ki ne podpira skupnega dobrega,
− katalog istih pozitivnih kriterijev,
− uveljavitev vrednot za aktivnostmi,
− dialog s širšo skupino deležnikov,
− poudarek na človekovih pravicah in solidarnosti,
− enaka obravnava spolov,
− organizacijska struktura, zasnovana na participaciji,
− lastniška struktura, ki preprečuje odvisnost od dominantnega individualnega interesa,
− aktivni prispevek k javni razpravi o opaženih problemih,
− promocija dajanja kot temeljni gradnik obnove in razvoja,
− zavračanje profitne maksimizacije in špekulativnih aktivnosti,
− samoopazovanje pri storitvah deponentom in kreditojemalcem,
− transparentnost v poslovanju,
− »trojni p« (triple bottom line: profit – people – planet, profit – prebivalstvo – planet) za
simultano doseganje več ciljev kot družbenega optimuma (Inštitut za socialno bančništvo,
2011).

5.3.3 Novi trendi socialnega bančništva

Roland Benedikter iz ustanove Središče Evrope (»The Europe Center«, 2010) ugotavlja, da so kot
rezultat globalne finančne krize socialne banke in socialne finance postale pomemben trend med
bančnimi strankami povsod v Evropi. Socialne banke so bile zmagovalec krize z rastjo prek 20 %
letno in podvojitvijo aktive med letoma 2007 in 2010. Kriza je socialne banke iz prejšnjih igralcev v
nišah preoblikovala v javno vidne igralce. Njihov uspeh je posledica prepričanja strank v Evropi, da
je socialno bančništvo manj špekulativno in bolj odgovorno, etično in usmerjeno na družbo kot
tradicionalno bančništvo. Ob krizi so ljudje socialno bančništvo prepoznali kot manj egoistično in
bolj skrbeče za napredek celotne družbe kot tradicionalno (mainstream) bančništvo. Tako lahko
socialno bančništvo daje pomemben nauk celotnemu bančništvu in financam, da bi se izognili
krizam v prihodnosti.

Celotna zgodba potrjuje podobnost dogajanja v tujini z Delavsko hranilnico v Sloveniji. Ker je
Slovenija v krizo vstopila z zamudo leta ali dveh, se je tudi hitra rast Delavske hranilnice začela z
zamikom dveh let, torej po letu 2009.

81
5.3.4 Kaj se je mogoče naučiti od socialnega bančništva
Za odgovor je treba najprej ugotoviti, kaj socialno bančništvo sploh je, predstaviti najbolj
pomembne socialne banke danes in ugotoviti nauke iz uspeha socialnega bančništva.
Socialne banke so definirane kot »banke z vestjo«:
– usmerjene so v investiranje v ožjo skupnost,
− investirajo samo v projekte, ki promovirajo večje dobro za družbo in ne v tiste, ki ustvarjajo zgolj
zasebne dobičke peščici ljudi,
− oskrbijo priložnosti za neprivilegirane,
− podpirajo družbeno, okoljsko in etično agendo,
− so za ekonomsko vzdržljivost pri finančnih odločitvah (R. Benedikter, 2010).
Vzdržljive (sustainable) investicije in posojilne prakse so tiste, ki ustvarjajo boljšo kakovost življenja
za kar največje število ljudi, njihov učinek je trajen in prinaša multiplikacijo pozitivnih učinkov tudi
dolgo po začetnih investicijah.

5.3.5 Razlike med tradicionalnim (mainstream) in socialnim bančništvom

Razlike so naslednje (R. Benedikter, 2010):
− Tradicionalne banke so usmerjene v mikroprofitno maksimizacijo, socialne banke pa
uveljavljajo načelo trojnega P (profit – people – planet, profit – prebivalstvo – planet) namesto
zasebnega, torej širši družbeni optimum. Zato je socialno bančništvo pogosto poimenovano kot
bančništvo za družbeno kohezijo (kaj denar naredi za koga) ali kot kooperativno bančništvo, za
razliko od konkurenčnega bančništva, ki je v svetu prevladalo v preteklih desetletjih.
− Socialne banke v Evropi posojajo denar za družbeno odgovorne iniciative ob mnogo nižjih
obrestnih merah kot tradicionalne banke in dajejo kredite ljudem in projektom, ki promovirajo
večje skupno dobro (greater good). Za to morajo biti socialne banke proste pritiskov, morajo
biti dovolj majhne in fleksibilne, da se odločajo hitro.
− Socialne banke morajo verjeti v svoje ideale in lastno presojo svojih posojilojemalcev, kar je
mogoče le, če slonijo na neposrednem osebnem stiku s strankami. To je eden od razlogov, da
socialne banke odklanjajo javno trgovanje na borzi. Za razliko od glavnih tradicionalnih bank
socialne banke mislijo, da bi to pomenilo prevelik poudarek le na maksimizaciji profita in da bi
postale anonimni »denarni stroji«.

Poleg upoštevanja načela trojnega p (profit – prebivalstvo – planet) so po Benedikterju za socialne

banke značilne še nadaljnje tri lastnosti:
1. Odgovornost: Osebno poznavanje strank in vzajemna odgovornost, ker pričakujejo, da jemalci
posojil le-ta odgovorno uporabijo za večje dobro (to izključuje lahkomiselno, brezbrižno
špekulacijo ali druge tvegane investicije). Njihov denar naj bi bil investiran pametno in etično,
kar nekateri imenujejo tudi mehak ali počasen denar (soft money or slow money).
2. Transparentnost: Za razliko od tradicionalnih glavnih bank socialne banke vedo, kaj se je zgodilo
s posojili, spremljajo vpliv njihovih investicij na širšo družbo (ekologijo, socialo, boljše življenje).
Zagotavljajo polno odgovornost svojim deponentom. Deponenti ne le zaslužijo obresti, ampak
tudi vedo, za kaj je bil njihov denar uporabljen.
3. Vzdržljivost: Glavne tradicionalne banke so usmerjene h kratkoročnemu dobičku, socialne
banke pa na dolgoročni učinek denarja: z majhnimi začetnimi investicijami načrtujejo sprožitev
velikih dolgoročnih učinkov v prihodnosti.

Če povzamemo: Socialne banke želijo prakticirati odgovornost, transparentnost in vzdržljivost.

Gledajo na dolgoročni učinek denarja na okolje in skupnost in na »humane koristi« denarja nasploh,
ki jih najbolje zajamemo z načelom trojnega P (profit – prebivalstvo – planet).

82
Področja vlaganja socialnih bank so kmetijstvo, obnovljivi viri energije, izobraževanje, pobude
lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, zadružništvo, socialna podjetja. Pomemben je prispevek
pri gradnji lokalne infrastrukture, ki izboljša kakovost življenja lokalnega prebivalstva.

5.3.6 Najbolj pomembne socialne banke in akademske ustanove tega področja

Sredi leta 2010 je aktiva socialnih bank v Evropi skupno znašala 10,5 milijard evrov (torej le malo
manj od tisočinke letnega BDP EU), a je hitro rasla. V letu 2015 je dosegla že 100 milijard $ (Jerneja
Grmadnik, 2015). Socialne banke so rasle po 13–15 % letno, glavne tradicionalne banke pa po 3 %.
Do leta 2020 naj bi služile več kot milijardi ljudi. Nekatere poznane socialne banke v letu 2010 so
bile: GSL v Nemčiji (aktiva 2,2 milijardi $), na Nizozemskem Triodos Bank (6,7 milijard $), v Italiji
Banca Etica (0,8 milijarde $), v Švici ABS banka (0,7 milijarde $), na Danskem Danish Merkur bank
(aktiva 0,2 milijardi $). Ustanovljene so bile v obdobju 1970–1990. V Sloveniji je konceptu etične
oziroma socialne banke še najbližje Delavska hranilnica, ustanovljena leta 1990 z začetkom
poslovanja v letu 1991.

Ob tem v svetu obstaja še 6000 etičnih investicijskih skladov, od tega 500 v Evropi. V ZDA so socialne
banke nastajale prej kot v Evropi, na primer Shorebank v Chicagu (od leta 1973) in New Resource
Bank (od leta 2006). Nekatere socialne banke sodelujejo povezane v Global Alliance for Banking
Values (GABV) za mednarodno bančništvo in v INAISE (International Association of Investors in the
Social Economy). V naši bližini je na Hrvaškem etična socialna zadruga v fazi ustanavljanja in
pridobitve licence. Ustanovitelj je Slovenec Jeras. Akademske raziskave s tega področja med drugim
izvajata Skoll Centre for Social Entrepreneurship v Oxfordu od leta 2003 in Inštitut za socialno
bančništvo v Bochumu od leta 2006.

Potrebno se je vendar omejiti: socialne banke niso rešitev za vsak problem. Pogosto so premajhne,
nastopajo lahko le v nišah, včasih so preveč specializirane. Če bi jim ves sistem sledil, kapitalizem
ne bi deloval tako učinkovito kot deluje.

5.4 Trajnostno (vzdržljivo) bančništvo

O. Weber in B. Feltmate B. v knjigi »Sustainable Banking« (Univerza Toronto, 2016) ugotavljata, da

veliki globalni premiki, kot so klimatske spremembe, rast prebivalstva in rast razlik med bogatimi in
revnimi, danes določajo posebno vlogo finančnemu sektorju, ki naj se usmeri na družbene potrebe,
dolgoročno načrtovanje in vzdržljivost. Gre za upravljanje socialnega in okoljskega vpliva finančnih
institucij. Avtorja citirata nobelovca R. J. Shillerja, ki v knjigi »Finance and Good Society« (2013)
predlaga, kako naj finance promovirajo cilje dobre družbe. Obstaja povezava trajnostnega
vzdržljivega razvoja (posebno okoljskih tveganj) s stabilnostjo finančnega sektorja. Postavlja se
vprašanje, ali finančni akterji podpirajo ali nasprotujejo ciljem zdrave družbe. Cilj je prikazati
možnost istočasne skrbi za okolje in uspešno gospodarjenje.

Pri tem je treba razlikovati med:

a) »business case for sustainability« (posel za trajnost; »B for S«): to je prvi korak za banke, ki
izberejo okoljske projekte iz profitnih razlogov, ker le-ti sicer niso njihov osnovni posel, in
b) »sustainablity case for business« (trajnost kot posel; »S for B« kot sistematična podpora
trajnostnemu vzdržljivemu razvoju): gre za celovit pristop, ki ustvarja finančne in družbene
vrednosti. Gre za skupino socialnih etičnih bank, ki imajo vzdržljivi razvoj za svoj osnovni posel
(core business), ne le za sredstvo za izboljšavo njihovega ugleda.
Tako prvi pristop deluje reaktivno, drugi pa proaktivno do trajnostnega razvoja. Pri tem je drugi,
širši pristop usmerjen na trajnostne zadeve in skuša razviti poslovne rešitve zanje.

83
V ekonomiji se trajnostni razvoj obravnava v ekološki ekonomiji (zveza med ekologijo in ekonomijo,
je prioriteta prvega), ne v okoljski ekonomiji (ocena okolja z ekonomskimi termini; prioriteta
ekonomske vede).22 Družbena vzdržljivost je enako pomembna kot okoljska: izobrazba, staranje,
distribucija, zdravstvo. Finančni sektor lahko olajša mnoga trajnostna tveganja. Finančne investicije
so nujne za globalni trajnostni razvoj. Banke in druge finančne ustanove tu igrajo glavno vlogo.
Doslej so bile bolj znane po netrajnostni poslovni praksi (breme na družbo) kot obratno. Nekatere
vodilne banke v svetu že skušajo integrirati trajnost v svojo osnovno strategijo ali pa jo sprejmejo le
kot dodatek.

5.4.1 Razvoj trajnostnega bančništva

Začetki segajo v 16. stoletje. Trajnostne iniciative so se obnovile, ko so bile banke obtožene
nemoralnih praks med letoma 1990 in 2010. Dejstvo, da je bilo konvencionalno bančništvo vse manj
vključeno v realno gospodarstvo in bolj v kratkoročne finančne donose, včasih na škodo socialnega
in ekološkega okolja, je spodbudilo nastanek oz. ustanavljanje trajnostnih bank, tudi imenovanih
socialnih, etničnih ali alternativnih bank.

Tako so bile poznane urbane kreditne unije (javnopravne ustanove) in kmečke zadruge
zasebnopravnega značaja. Še danes so pomembni finančni akterji. V letu 2011 je bilo 51.000
kreditnih unij s 180 milijoni članov in 1,5 bilijonov evrov aktive. V letu 2010 je bilo 227.000
podružnic, ki so zaposlile 2,2 milijona ljudi in imele 600 milijonov strank in 15,6 bilijonov aktive.
Obseg trajnostnih iniciativ finančnega sektorja kaže tabela 5.1.

Tabela 5.1 Obseg trajnostnih iniciativ finančnega sektorja

Število finančnih institucij (članov) v letu 2015
OZN okoljska iniciativa, 1992 200
Evatorski princip, 2003 79
Globalna iniciativa poročanja, 2002 /
Načelo odgovornega investiranja 2006 1017
Globalna iniciativa poročanja, 2006 /
Investiranje z globalnim vplivom, 2007 219
GABV, 2008 27
Vir: Weber, O., Feltmate, B. »Sustainable Banking« (Univerza Toronto, 2016).

5.4.2 Banke za trajnostni razvoj

Neposredni vplivi finančnega sektorja na okolje, družbo in trajnostni razvoj prihajajo iz uporabe
energije, vode in drugih virov in iz poslovnega delovanja. Merjenje posrednega učinka je bolj
zahtevno, zato je zanj predlagan tristopenjski proces.

Trajnostno odgovorno investiranje (sustainable responsible investment – SRI) ima dva cilja: donos
na dolgoročne vrednostne papirje z dolgim časovnim pogledom ter premik kapitala v smeri
aktivnosti, ki imajo pozitivne družbene in okoljske, torej trajnostne vplive. Produkti in storitve SRI
so vzajemni skladi, SRI skladi skladov (funds of funds), ETF (exchange traded funds), zaprti skladi
(close end funds) in alternativne investicijske ustanove (alternative investment vehicles). SRI je
investicija, ki integrira etično, okoljsko in družbeno v strategiji, tako na drobno kot institucionalno.

5.4.3 Socialne finance in investiranje z vplivom

Gre za naslednje specifičnosti v njihovi aktivnosti:
1. trojni pristop (triple bottom line): ekonomsko, družbeno, okoljsko,

22
T. Tietenberg: Environmental Economics and Policy, Person, 2007; F. Štiblar: Okoljska in ekološka ekonomija,
mimeograf, PF, Ljubljana, 2009

84
2. umeščenost v krajevne skupnosti za realno ekonomijo,
3. ustvarjen dolgoročni odnos s strankami,
4. transparentno vključujoče upravljanje,
5. ustvarjanje celovite kulture zgoraj navedenega delovanja banke.

Socialno bančništvo se osredotoča na doseganje pozitivnih družbenih, okoljskih in trajnostnih

vplivov ter osnuje svoje poslovanje na teh vplivih. Socialne finance vključujejo tri oblike: socialno
bančništvo, investiranje z vplivom (ki generira družbeno in okoljsko vrednost ter finančni donos) in
mikrofinance.

5.4.4 Značilnosti trajnostnega modela za bančništvo

Identificirane so štiri ravni trajnostne integracije v bančništvo:
1. toliko, kot zahteva regulacija,
2. usmerjenost na posle za trajnostni razvoj,
3. korporacijski socialno odgovorni pristop k trajnostni integraciji,
4. model trajnostne banke.
Svet direktorjev je neodvisen od uprave in izbran s strani delničarjev po načelu ena delnica – en
glas, pri čemer člani sveta predstavljajo vse največje deležnike, ne le delničarje. Ta odbor nadzira
trajnostno delovanje banke neposredno. Upravo sestavljajo direktorji raznih profilov, tudi
trajnostnih dosežkov. Vodje trajnostne banke postavijo strategijo, ki vsebuje vse elemente:
okoljske, socialne, ekonomske. Ponotranji eksternalizirane stroške in opravlja fiduciarno dolžnost.
Uveljavlja merjenje trajnostnih rezultatov poslovanja.

5.4.5 Bruselj želi spodbuditi »zeleni denar« z omilitvijo bančnih pravil

Evropska komisija podpira omilitev kapitalskih pravil bank za kredite v okoljske projekte (nove
tehnologije za električne avtomobile, energetsko učinkovite hiše). Banke to podpirajo, ne pa
nadzorniki (ECB). To iniciativo naj vsebuje Akcijski načrt za vzdržljivost (Sustinable action plan)
Evropske komisije v marcu 2018, ki naj bi bil povezan s Pariškim podnebnim sporazumom. Gre za
spodbudo bančnemu klimatskemu financiranju. Potrebnih je 180 milijard evrov dodatnih letnih
investicij. Podoben predlog v podporo kreditom majhnemu gospodarstvu (majhnim in srednjim
podjetjem) je 2014 zavrnil baselski komite globalnih bančnih regulatorjev, ker ni mogoče ločiti
kapitalskih zahtev od tveganj. Ta podporni dejavnik ni imel učinka na bančno kreditiranje, saj ga ni
preusmeril v večji meri na majhna namesto velikih podjetij.

85
Poglavje 6: Majhne denarne ustanove

Pojem majhnih denarnih ustanov vključuje razne institucionalne oblike, ki so različno

poimenovane v različnih državah. Skupna jim je prvenstvena usmeritev na temeljni posel
prejemanja depozitov in dajanja kreditov v okviru lokalnega okolja. Gre za bančništvo na
drobno (retail banking), ki ni igralec na kapitalskih trgih v poslih investicijskega bančništva.
Predstavitvi različnih oblik majhnih denarnih ustanov v različnih državah sledi opis
zgodovine njihovega nastanka, zatem pa je prikaz usmerjen na Slovenijo. Po opisu
zgodovinskega razvoja pri nas, je analiziran njihov odziv na globalno finančno krizo ter
prikazan pogled na razvoj v prihodnje.

86
6.1 Uvod

Majhne denarne ustanove so v resnici temelj bančnega sektorja v vseh državah, kot je majhno
gospodarstva temelj nacionalnega gospodarstva. Velike gospodarske in finančne institucije lahko
svoj obstoj temeljijo le na podpori manjših, ki zbirajo depozite za velike. Kot osnova za njihovo
mesto v Sloveniji so v tem poglavju predstavljeni posebej značilni primeri majhnih denarnih ustanov
v celinski Evropi: v Nemčiji, Avstriji, Švici in Švedski.

Ena ključnih oblik majhnih denarnih ustanov je hranilnica. Z vidika razvitosti hranilništva danes se
delijo evropske države v tri skupine:
− prve, ki ga ne poznajo: Poljska, Madžarska, Belgija;
− druge, kjer so hranilnice nastale šele po letu 1990 in imajo majhen delež na trgu: Finska,
Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Češka, Švica;
− in tretje, s stoletno tradicijo hranilništva, ki danes opravijo do 30 % domačega finančnega
posredništva: Avstrija, Nemčija, Norveška, Francija, Španija.
Slovenija bi bila v tretji skupini, če obstoj hranilnic ne bi bil prekinjen v socializmu. Manjših finančnih
ustanov na naših tleh takrat praktično ni bilo. Še do nedavnega so bile finančno zelo šibke in
neopazne.

6.2 Vrste majhnih denarnih ustanov

V nadaljevanju so predstavljene glavne vrste obstoječih majhnih denarnih ustanov v Evropi in v ZDA.
Posebno zanimive za nas so banke iz držav z nam podobno bančno tradicijo (Nemčija, Švica,
Avstrija).

6.2.1 Landesbank (LB, deželna banka) v Nemčiji

6.2.1.1 Zgodovina
Predhodnik deželnih bank (Landesbank, LB) so bile »provincialne blagajne pomoči« (»Provinzial-
Hilfskassen« PHK). Prva je bila ustanovljena 5. 1. 1832 v Munstru v Vestfaliji. Šlo je za pomoč
dolžnikom, izboljšanje proračuna občin in za financiranje infrastrukturnih projektov. 23. 6. 1832 je
nastala Landeskreditkasse v Kasslu, ki je že prejemala državne depozite in zasebna varčevanja.
Zatem so nastale nadaljnje, tako 7. 2. 1854 Rheinische Provincial Hilfkassen v Kölnu, ki se je preselila
1877 v Düsseldorf in pridobila 1888 ime »Landesbank der Rheinprovinz«. Po letu 1910 je pomen
plačilnega prometa deželnih bank porasel.

Nemška bančna kriza je v 30. letih zelo prizadela nemški denarni in bančni sistem. Celo največja »LB
der Rheinprovinz« je bila avgusta 1931 pred propadom, saj je financirala dolgoročne komunalne
kredite s kratkoročnimi depoziti hranilnic, a je bila rešena s podporo centralne banke, ko je bila v
prisilni upravi. Po letu 1935 so bile v času novega režima deželne banke kot institucije javnega prava
ukinjene ali preoblikovane.

Deželne banke v modernem pomenu so nastale po drugi vojni, ko so nemške zvezne dežele naredile
prve deželne naložbe s pomočjo deželnih bank (LB) kot vodij konzorcija financerjev. LB so bile
pomemben instrument finančne podpore infrastrukturne in gospodarske politike dežel v obnovi
Nemčije. V 1972 je začela najbolj poznana WestLB izgradnjo mednarodne mreže podružnic, pri
čemer so ji sledile druge deželne banke. Po krizi 2007 so imele deželne banke velike izgube, kar je
vodilo k zakonu za bančno stabilizacijo julija 2009. Reševala so jih javna finančna sredstva, hkrati pa
so julija 2012 največjo, WestLB, razdelili.

87
6.2.1.2 Zakonske oblike in nosilci
Klasična oblika deželne banke (LB) je ustanova (Anstalt) javnega prava. Nosilec (lastnik) je zvezna
država, a gre za mešano lastnino. Od leta 1993 Evropska unija brez uspeha kritizira njihovo javno
lastništvo, kljub temu je bil julija 2001 sprejet dogovor o njihovi ureditvi. Organi deželne banke so
vodstvo, nadzorni svet/upravni svet in skupščina nosilcev lastnikov. Vse deželne banke so članice
Zveznega združenja javnih (öffentliche) bank Nemčije.

6.2.1.3 Naloge
Deželne banke (LB) so mestne in komunalne banke in so razpršene po vseh nemških deželah;
izvajajo vse bančne posle, dajejo bančne nasvete in imajo tako funkcijo »hišne banke«. So
univerzalne. Posebej so angažirane v komunalnem kreditiranju in financiranju izgradnje projektov,
ki so financirani s hipotekarnimi obveznicami (Pfandbriefe) ali komunalnimi obveznicami. Praviloma
nimajo poslovanja na drobno (retail), ampak prepuščajo to hranilnicam, ki se ukvarjajo z manjšimi
strankami, LB pa z velikimi. Med obema skupinama ostaja jasno začrtana delitev trga. V okviru
vertikalne delitve dela vodi hranilnice subsidiarno načelo in sodelovanje z deželnimi bankami, na
katere prenašajo vse velike in specifične posle. Funkcija žiro centrale je ločena od deželne banke.

6.2.1.4 Nova ureditev in razvoj

Večkrat je prišlo je do horizontalnega povezovanja nemških deželnih bank, kot na primer v letih
1969 in 2003, ter do vertikalnega združevanja leta 1999. Poslovni model LB je pred vse večjo dilemo,
ker naj bi bila po eni strani »hišna banka«, po drugi pa se oddaljuje od hranilnic. Privatizacija je že
od leta 1993 odprto vprašanje nemškega bančništva. Dve deželni banki sta se iz ustanov javnega
prava spremenili v zasebno delniško družbo (»LB Bayern« in »LB Baden-Württemberg«).

Danes je v Nemčiji še sedem deželnih bank (LB), nekatere od njih so nastale z združitvijo več LB.
V mednarodnih primerjavah so nemške deželne banke primerljive s kantonalnim bankami v Švici, ki
so tudi institucije javnega prava, vendar še z lastništvom in garancijami kantonov, kar je mogoče,
saj Švica ni članica EU in ni deležna pritiskov iz Bruslja in Frankfurta. Vendar naj bi se tudi švicarske
banke v prihodnosti reformirale.

6.2.2 Kantonalne banke (KB)

Kantonalne banke (KB) so ustanove javnega prava ali bančne delniške družbe v Švici, katerih lastnik
je kanton, večinsko ali v celoti. Pojavijo se v 19. stoletju in so aktivne v okviru kantona (neke vrste
zvezne dežele). Skupno pokrivajo 30-% delež notranjega bančništva Švice in zaposlujejo 19.000
ljudi. V Švici ima 26 kantonov le 24 kantonalnih bank, ker sta dve KB v letih 1995 in 2003 propadli.

6.2.2.1 Zakonske podlage

Švicarska zvezna zakonodaja daje Švicarski konfederaciji kompetence glede bank, a za kantonalne
banke morajo biti določene njihove posebnosti. Določeno je dvoje :
− zakonske podlage za kantonalne banke (KB) morajo biti v kantonalni zakonodaji (zato se
razlikujejo med seboj),
− delež kantona v kantonalni banki mora biti večji od tretjine v kapitalu in glasovih (to pomeni, da
kanton kot javni sektor vsaj pasivno nadzoruje statusne spremembe teh bank).

88
6.2.2.2 Javnopravno inkorporiranje ali delniška družba
Kantonalne banke so lahko ustanovljene kot javnopravne institucije (kanton donira kapital in dobi
dividende, zasebniki dodajo kapital, a so brez glasovalne pravice), kot posebno zakonske, mešane
gospodarske družbe ali pa kot zasebne delniške družbe, v katerih ima kanton večino kapitala in
glasov ter dobi dividendo. Od 24 kantonalnih bank jih ima 21 polno državno garancijo, tri pa ne
(bernska KB, vaduška KB In ženevska KB le delno). Ta način postavlja sicer Evropska unija pod
vprašaj, a neuspešno, če pa še pri članici EU – Nemčiji ne uspe s kapitalskimi in korporacijskimi
zahtevami v zvezi z deželnimi bankami.

6.2.2.3 Zgodovina
Rojstvo kantonalnih bank (KB) sega v 19. stoletje. Ob industrializaciji je rasla potreba po posojilih,
posebno v obrti in kmetijstvu, ker so velike banke investirale v železnice, trgovino in industrijo. Zato
je nastala potreba po kantonalnih bankah, ki financirajo hipoteke in pomagajo ljudem, saj so
narejene za tržnost, široke mase in regionalno gospodarstvo.

Danes so kantonalne banke močni konkurenti na notranjem trgu, predvsem v poslovanju na drobno
v poslih z majhnimi in srednjimi podjetji. Gre predvsem za hipoteke in varčevanje, tudi za finance
za kantone. KB niso oblikovale bančnih skupin, ampak nastopajo samostojno, a imajo od leta 1907
Zvezo švicarskih kantonalnih bank in prek 20 skupnih institucij »Swisskanton Gruppe«, »Pfandbriefe
centrale KB« (pokriva 14-% hipotekarnega posla kantonalnih bank), skupne kreditne kartice,
plačevanje potovanj, brokerje za denar, obresti in derivative, IT in zaledne službe (back office).
Posebno močno je delovanje obeh največjih kantonalnih bank (»Zurische KB« in »KB Kantona
Vaduz«), ki sodelujeta tudi z Nemčijo.

6.2.3 Varčevalna banka, hranilnica (savings bank, Velika Britanija)

Varčevalna banka23 (izraz iz anglosaškega okolja) je denarna ustanova, katere glavni namen je
sprejemanje prihrankov in plačevanje obresti zanje. Izhaja iz Evrope 18. stoletja, ustanovljena je bila
za preprosto in revno prebivalstvo, da bi imeli dostop do bančnih storitev. Ustanovitelji so bili vlade,
socialne skupine, in to v obliki kreditnih unij (credit unions). Po različnih državah obstajajo različne
oblike teh denarnih ustanov.

6.2.3.1 Zgodovina nastanka

V letu 1765 je bila ustanovljena hranilnica v Brumathu v Nemčiji. Sledile so varčevalne banke v
Hamburgu 1778 in Bernu 1787. Prva angleška varčevalna banka je bila ustanovljena leta 1799,
poštne hranilnice pa so bile ustanovljene v Angliji 1861. Prva licencirana varčevalna banka v ZDA je
bila inkorporirana 1816 v Bostonu, zatem sledijo v 1819 v Philadelphiji, New Yorku, Newportu,
Salemu in v Providenceu.

Danes so varčevalne banke usmerjene na poslovanje na drobno (retail): gre za plačilni promet,
prihranke, posojila in zavarovanja za osebe ter za posle z majhnimi in srednjimi podjetji (MSP). Imajo
široko omrežje, tako regionalno kot lokalno. V raznih državah so različne varčevalne banke. Tako so
v ZDA »Savings and Loan Associations« (S&L), s katerimi so bili finančni problemi v 80. letih. V Ženevi
obstaja »International Savings Bank Institute«, ob njem pa sta še »World savings Bank« in
»European Savings Bank Group«.

23
Alternativni izraz je hranilnica.

89
6.2.4 Zvezna zveza nemških zadružnih bank in Raiffeisen bank (BVR)

Je vrhovna zveza zadružnih bančnih skupin v Nemčiji. Članice so vse Ljudske banke, Raiffeisen
banke, Sparda banke, cerkvene banke in posebni inštituti, ki jih je skupaj 1078. Njihova finančna
zveza ima 18 milijonov članov in bilanco 1136 milijard evrov, zaposluje pa 191.000 sodelavcev. BVR
koordinira med člani in zastopa njihove interese ter skupne strategije. Ima najstarejši sistem
zavarovanja depozitov. BVR obvešča člane, je članica evropskega Združenja tovariških bank. Organi
so vodstvo, upravni svet, članska skupščina. Sedež BVR je leta 1999 prenesen iz Bonna v Berlin.

6.2.5 Zadružna (vzajemna) banka (Genossenschaftsbank, GB)

To je kreditni institut, ki ima pravno obliko Genossenschaft (zadruga) ali delniške družbe. Pripada
zadružni (»Genossenschaftliche«) bančni skupini. Sodelujejo skupaj v Mednarodni zvezi ljudskih
bank (CIBP) v Bruslju.

6.2.5.1 Zgodovina
Zadružne (ljudske) banke so po pravilu banke v pravni obliki zadružništva, vzajemnosti v Nemčiji.
Gre za neke vrste vzajemnih hranilnic in posojilnic. Izhajajo iz samopomoči in samouprave delavcev,
ki sta ga podpirala v 19. stoletju Franz Herman Schulze-Delitzsch in Friedrich Wilhelm Raiffeisen. Cilj
je bil zbiranje kapitala in posojil za preproste ljudi. Oba sta neodvisno ustanovila prve kreditne
zadruge (vzajemnosti). Medtem ko so ljudske banke (Volksbanken VB) nastajale v mestnih okoljih,
so bile na podeželju ustanovljene Raiffeisen banke (RFB). Ena prvih je bila ustanovljena leta 1862 v
Darmstadtu kot ljudska banka. »Heddersdorfer Darlehnskassenverein« je bila prva Raiffeisennova
ljudska banka. Danes ima večina teh bank v svojem imenu Volks, Raiffeisen ali oboje. RFB ob bančnih
poslih posedujejo ponekod še gospodarska podjetja. V bistvu gre za sindikalno povezovanje
delavcev v mestih oziroma zadružno povezovanje kmetov na deželi. Leta 2008 je bilo v Nemčiji 1197
vzajemnih bank, od česar jih je bilo 480 ustanovljenih kot ljudske banke. Nekaj je še vzajemnih bank,
ki so hranilnice, kot na primer lekarniška banka, cerkvene banke in občinske banke (»Gemeinde
bank«).

Nemške posojilne ustanove so danes lahko v treh oblikah: javnopravne posojilne ustanove, zasebne
družbene banke in vzajemne banke (slednje imajo od 18- do 24-% bilančne vsote). Marca 2015 je
bilo v Nemčiji 1047 vzajemnih bank z bilančno vsoto 788 milijard evrov, z 18 milijoni članov in s
13.500 enotami.

6.2.6 Hranilnica (Sparkasse)

Hranilnica je posojilna finančna ustanova z nalogo nuditi prebivalstvu možnosti varnih in

obrestovanih depozitov in hkrati zadovoljiti krajevne potrebe po posojilih. Profit ni glavni cilj,
nosilec (lastnik) je okraj, območje, ali poklicna združenja. Izhajajo večinoma iz 19. stoletja, so
omejene v poslovnem predmetu, ki pa se širi. V Nemčiji svobodne hranilnice delujejo po posebnem
zakonu. V Švici so kantonalne banke povezane s hranilništvom. So po zakonu ustanove javnega
prava, nosilci (ustanovitelji) so občine, mesta, okrožja. Obstaja tudi skupna ustanova po imenu
Združenje hranilnic (Verbandssparkasse).

6.2.6.1 Poslovni model

Kot univerzalni kreditni instituti opravljajo hranilnice vse običajne bančne posle, s fizičnimi osebami,
podjetji, okraji in institucijami, vendar pogosto le v okviru lastne regije.

90
Tako se razlikujejo hranilnice od zasebnih bank: pridobitev dobička ni glavni cilj, ampak gre za
krajevno skupno blagostanje. Mnoge hranilnice so ustanovile fundacije za uporabo dobičkov v
karitativne namene. Največje hranilnice v Nemčiji so Hamburger Sparkasse z bilančno vsoto 38
milijard evrov, Bonn Sparkasse z 29 milijardami evrov in Köln Sparkasse s 24 milijardami evrov.

6.2.6.2 Zgodovina
Prve nemške hranilnice so bile ustanovljene leta 1623 za pomoč revežem. Prva moderna hranilnica
je bila ustanovljena leta 1778 v Hamburgu. Njihovo število je hitro raslo, tako da jih je bilo leta 1836
že 1200, v letu 1913 pa že 3100. Modernizacija in konsolidacija hranilnic se je zgodila v letu 1920, v
obdobju 1933–1945 je prišlo do združitev. Leta 2013 jih je bilo v Nemčiji 417, v letu 1990 pa jih je
bilo še 770. Zaposlenih imajo 234.340 ljudi.

Danes obstajajo hranilnice v kar 86 državah; imajo poseben logotip, ki označuje, da so hranilnice,
kar naj bi opozarjalo na komitentom prijazen poslovni model. Tako imajo v Avstriji logotip S, na
primer Erste S. Obstaja tudi mednarodno združenje hranilnic.

6.2.7 Dva švedska modela bank na drobno

6.2.7.1 Handelsbanken (HB) (Marin Blavarg, 2015)

Ta banka raste hitro in to z visoko in stabilno profitnostjo. Že 43 let ima največji pozitivni dobiček
na Švedskem, najvišji kreditni rating in višji donos na kapital ROE od konkurence. Model HB je
naslednji: podružnica HB v določeni geografski regiji deluje z odgovornostjo za vse stranke v regiji,
prevzema odgovornost za vse dohodke in stroške; pomoč dobi od skupine, regije in regionalnih
specialistov. Podružnica je v resnici banka. Centralne skupne vredote HB so: posojilna politika,
poslovni nadzorni sistem in odgovornost.

Ideja HB je dolgoročnost, poudarek na profitnosti, na komitentu (relationship banking), osredinjeni

so na nizko kreditno tveganje in organsko rast. Imajo najbolj zadovoljne in lojalne stranke na
domačih trgih, tako fizične kot pravne osebe. Decentralizacija je ključ bankine operativne
stroškovne učinkovitosti, ekonomičnosti. Nimajo posojilnih izgub. Vse poslovanje vodi v podružnico:
stranka določi točko srečanja s podružnico (telefon, internet, neposredni stik, kartica, e-pošta,
obisk, tablica). Pomembna je lokalna prisotnost in digitalna tehnologija, ki zmanjšuje stroške. Veliki
ekrani so glavni kanal komunikacije s strankami. Razliko naredijo ljudje na mestu, ker lokalna
prisotnost ustvarja pripadnost. HB nastopa kot lastna banka mesta in je klientom povsem na
razpolago. Osebne storitve so po merilih stranke, izgrajuje se odnos, stranke vedno neposredno
srečajo bankirja, ki odloči o poslu zanje. Poseduje enkratno lokalno poznavanje (informacijski
kapital), iz česar sledi boljša ocena rizikov, poznavanje strank, kar prinaša več poslovnih priložnosti.

6.2.7.2 Swedbank (SwB) (The Economist, 2016)

Uspeh te banke je zasnovan na staromodnem varčevanju in moderni tehnologiji. Swedbank je
največja švedska banka na drobno (retail bank). Pisarne je v letu 2014 premaknila iz središča mesta
na obrobje Stockholma, s čimer je prihranila 25 milijonov dolarjev na leto in s čimer se je umaknila
tveganim poslom. Je najvarčnejša in profitonosna banka v Evropi. V pokriznem obdobju je namreč
vodenje banke na drobno podobno vodenju storitvene družbe (utility).

Poslovni model je preprost: prodaja veliko »dolgočasnih« produktov, ob čim nižjih operativnih
stroških. Kar sedem od osmih milijonov komitentov so gospodinjstva. Hipotekarni krediti pomenijo
60 % vseh kreditov. Kontrolira stroške in rizike, kar je težko in znoja polno delo. V času od leta 2009
je zmanjšala število zaposlenih za tretjino, število podružnic pa od 1000 v letu 1997 na 275 danes,

91
pri čemer so vse razen osmih brezgotovinske.24 Znižuje telefonske stroške (za 58 %), najema baltsko
delovno silo za do 70 % ceneje, kar pomeni nizke plače, tudi vodilnim (1,4 milijarde SKr je plačan
CEO). Tako je koeficient stroški/dohodek 43 %, kar pomeni da lahko 57 % prihodka razdeli ali
reinvestira. To je 16 odstotnih točk več, kot je povprečje EU. Še bolj učinkovita je v baltskih državah
zaradi večje uporabe digitalnega bančništva kot na Švedskem.

SwB usmerja stranke od podružnic in telefonov na spletne strani in aplikacije. Cilj je povečati
učinkovitost z novo tehnologijo. Stranke lahko uporabijo mobilni telefon, da bi ugotovile koliko
denarja imajo na računu (shake for balance). Pomembno je pazljivo kreditiranje in hitra odprodaja
slabih kreditov. Cilj je donos 20 %, pri čemer so usmerjeni na občane, kmete, gozdarje. Hipoteke so
problem, če cene nepremičninam padejo.

6.2.7.3 Primerjava obeh švedskih bank na drobno

Opisani švedski banki sta vzorčni model sodobnega bančništva na drobno. Njun poslovni model
lahko služi kot vzor za razvoj drugih majhnih denarnih ustanov, tudi pri nas. Pri tem je
Handelsbanken bliže realnosti slovenske gospodarske razvitosti in družbene občutljivosti,
Swedbank pa sega že dlje v prihodnost, ki je pri nas še ni. Prva v večji meri kot druga ohranja osebni
odnos in z njim pridobiva tudi komitente, ki še ne živijo v brezosebni prihodnosti. Pri nas bi veljalo
razvijati elemente obeh poslovnih modelov, da bi se kar najbolje prilagodili diverzificirani bančni
klienteli.

6.2.8 Ameriške banke na drobno

V ZDA govorijo danes o komunalnih bankah (Community banks), ki jih je treba razlikovati od
hranilnic (Savings and Loans Associations), s katerimi je bilo veliko finančnih problemov v 80. letih.
Danes se zaradi konkurence velikih bank in stroškov rastoče regulacije (regulatory overreach)
združujejo med seboj (The Economist, 3. 6. 2017, str. 67–68).

V letu 2017 je v ZDA poslovalo 5400 komunalnih bank. So lokalni kreditodajalci, ki imajo kot vire
depozite in se pohvalijo, da dobro poznajo lokalno okolje. Velikost njihove aktive je do 10 milijard
$, a mnogo je manjših: preko 5000 jih ima aktivo pod 1 milijardo $, med njimi 1500 pod 100
milijonov $. Pomenijo kar 92 % s strani federacije zavarovanih bank. Priskrbijo 16 % vseh kreditov,
pri čemer kar 43 % kreditov za majhna in srednja podjetja. Število komunalnih bank pada, v zadnjem
desetletju za tretjino, pri čemer gre pogosto za združevanja. Imajo pa v ZDA močno politično
podporo za obstoj, saj so hrbtenica malega gospodarstva ZDA. Njihov glavni problem je prevelika
regulacija, posebno za hipotekarne kredite, pri čemer sodelujejo z velikima državnima »FannyMae«
in »FreddieMac«.

Kljub vsem problemov se bančni model komunalnih bank v ZDA dobro drži. V letu do marca 2017
so njihovi krediti porasli za 7,7 % (dvakrat bolj kot krediti velikih bank), neto dohodek jim je porasel
za 10,4 % (celotnemu finančnemu sektorju za 12,4 %), donos je znašal 9,2 %, kar je malo pod
povprečjem bančnega sektorja.

Glavni problemi, s katerimi se soočajo komunalne banke, so poleg fiksnih stroškov regulacije
uvajanje informacijske tehnologije (spletne storitve in zaščita pred kibernetskimi napadi), družinsko
nasledstvo, pridobivanje usposobljenega osebja in zmanjševanje že sicer nizke obrestne marže. Ob
prihodu Trumpa upajo na obljubljeno rahljanje zakonodaje zanje (načelo proporcionalnosti).
Nekatere komunalne banke (kot »Eastern Bank« iz Bostona) se usmerjajo tudi v ustanavljanje in
financiranje inkubatorjev za nova tehnološka podjetja.

24
Zastavlja se vprašanje, kje je tu socialnost?

92
Ameriške banke na drobno danes zapirajo podružnice (The Economist, 29. 7. 2017). Od krize so jih
zaprle 10.000, zato nastajajo v državi »bančne puščave«. Še v letu 2009 so imele ZDA dvakrat toliko
podružnic na prebivalca kot Nemčija, sedaj jih je le še 90.000. Zapirajo jih predvsem v revnih delih
ZDA. Tako je že 1100 »bančnih puščav« brez bank, kamor se naseljujejo »divji« finančni posredniki.
To zadeva 1,7 % Američanov, vsi ostali imajo banko v razdalji osem kilometrov. Napoveduje se
zmanjšanje za nadaljnjih 20 % podružnic do leta 2027. Odhod banke ima velik negativen vpliv na
okolje, posebno za mala podjetja.

Lisa Servon (Unbanking of America, Houghton Miffin Harcourt Publishing Company, 2018)
ugotavlja, da 8 % Američanov nima bančnega računa, 20 % pa jih je nezadostno bančno podprtih.
Finančne storitve bank za potrošnike so nezadostne, zato se revnejši usmerjajo na alternativne poti,
kot so krediti na plačilni dan ali na vnovčevalce čekov. Treba bi bilo obnoviti finančno zdravje
prebivalcev in odpraviti finančno nestabilnost, s katero se danes srečuje 57 % Američanov. Finančno
ozdravitev omogočata dva koraka, najprej pridobitev dohodka (delo in ustrezno plačilo), potem pa
podpora bank finančnemu okrevanju prebivalcev. Poleg izobraževanja in potiskanja njihovih
odločitev v pravo smer (nudge po Nobelovcu Richardu Thalerju) bi se morala angažirati tudi država,
tako da subvencionira banke pri neprofitnih storitvah ali omogoča dodatno emisijo ali pa sama
priskrbi finančne storitve.

6.3 Začetki majhnih denarnih ustanov v svetovni zgodovini

Organizirane oblike menjave blaga in bančništva srečamo v vzhodni Mezopotamiji v četrtem

tisočletju pred našim štetjem (Waltritsch Marko, 1982). Pred tem je bila menjava zgolj naturalna
(blago za blago B – B), ker denarja niso poznali. Babilonski kralj Hamurabi (2123–2081 pred našim
štetjem) v zakoniku že govori o bankah. Mojzesovi zakoni so Judom prepovedali posojati denar za
obresti, razen tujcem. Lidijci, podaniki kralja Kreza, so že kovali novčiče, opremljene z državnim
pečatom, kar so prevzeli stari Grki. Kovali so srebrnike in dajali posojila za 10 % obresti, za
prekomorska posojila pa so zaradi večjega tveganja zahtevali 30 %. Rimljani so bančništvo
posodobili, uporabljali so zlatnike, srebrnike in bakrene kovance.

V krščanski srednjeveški Evropi je prišlo do nazadovanja denarništva, ker je bilo prepovedano

posojanje denarja za obresti, kar naj bi za kristjane veljalo še danes. Judje so v srednjem veku
prevzeli monopol na bančništvom, posojali so z visokimi obrestmi. Italijani so odpirali bančne
poslovalnice po zahodni Evropi (Toskanci, Lombardijci). Močno organizirano bančništvo so ustvarili
pomorski trgovci Hanse, zveze nemških mest ob obalah severnega in Baltskega morja.

V novem veku dobijo prvič pomen državne banke, hkrati pa nastaja kapitalistično bančništvo. Prvi
predstavnik je bil Francoz Jacques Coeur ob koncu 15. stoletja, zatem pa Nizozemci in Španci kot
pomorščaki. Trgovci so se ukvarjali z veliko bančno menjavo, za denarne potrebe preprostih ljudi
pa so skrbeli Judje, v Italiji pa cerkveni ljudje z ustanavljanjem »montov«, kjer so klienti zastavljali
blago za denar. Zaradi nizkih obresti so upravitelji »montov« (shrambe blaga v zameno za posojilo
denarja, običajno v cerkvenih prostorih) po njihovih načelih delovanja nedonosno dejavnost
opuščali, nadomeščali so jih oderuhi.

6.4 Zgodovinski razvoj denarništva na Slovenskem

93
6.4.1 Prvi začetki hranilništva na Slovenskem v 19. stoletju
Opisane nemške ustanove, ustanovljene v Nemčiji, kasneje tudi v Avstriji in na Češkem, so bile vzor
Slovencem pri ustanavljanju kreditnih zavodov na Slovenskem. To so bile posojilnice zadružnega
tipa za trgovce in obrtnike z omejeno zavezo. Na Slovenskem jih je podprl Mihael Vošnjak, zato so
jih poimenovali kar »vošnjakovke«. Na podeželju pa so se razvile posojilnice »rajfajznovk« in to od
srede 19. stoletja dalje. Ustanavljali so jih župniki, sedež je bil v župniščih (Waltritsch, 1982, poglavje
1). Tlačanstvo je bilo odpravljeno z zakonom 7. 9. 1848. Naenkrat svobodni kmetje so morali
prodajati svoje pridelke. Zadolženost kmetov je bila že v osnovi posledica obveznosti, ki so nastale
z zemljiško odvezo. Pri tem so se še dodatno zadolževali pri oderuhih, ki jim je moralo veliko
osvobojenih kmetov kmalu prepustiti posestva, na katera so naseljevali tuje kmetovalce
(germanizacija). Kmetje so si sposojali denar, dolga pa niso mogli odplačati.

V mestih in trgih na Slovenskem je prišlo najprej do ustanavljanja hranilnic, ki so bile v tujih (nemških
ali italijanskih) rokah, čeprav so poslovale z denarjem slovenskega prebivalstva. Take so delovale v
Ljubljani (1820), Gradcu (1825), Gorici (z »montom«25, 1831), Mariboru, ustanavljali so jih po
celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju. Posojale so tudi na dolgi rok, vendar z vknjižbo in so
samo vpisni stroški za posojilo 300 goldinarjev znašali 60 goldinarjev, kar je preveč. Zato se je bilo
treba v organizaciji posojila nasloniti na samopomoč, česar so se zavedali voditelji slovenskega
narodnostnega gibanja. Šlo je za tuj prodor k nam, naši kmetje pa so se razlaščeni odseljevali v
tujino. Takšna organizacija kreditne samopomoči med preprostimi ljudmi je bila nujna povsod v
Evropi. Prva tuja hranilnica je bila ustanovljena v Ljubljani že leta 1821, le leto po Dunaju. Tuje
institucije so akumulirale prihranke na Slovenskem in jih nalagale v vrednostne papirje izven
slovenskega ozemlja.

Prvo slovensko kreditno zadrugo z imenom »Obrtno pomožno društvo« v Ljubljani, je osnoval 1855
pri nas živeči češki obrtnik Jan Nepomuk Horak. Kreditna zadruga je bila ustanovljena le štiri leta po
avstrijski v Celovcu in je bila skoraj 20 let edini slovenski denarni zavod. Ni bilo slovenske širitve,
razvijalo se je nemško hranilništvo s kapitalom slovenskega prebivalstva, tako mestnega kot
kmečkega.

Pri Čehih oz. pri Vaclavu Kratochvilu se je Jože Vošnjak leta 1868 poučil o založnih hranilnicah kot
skladišču kmečkega blaga. Zapisal je, da naj sledimo češkemu vzoru in za nacionalno osamosvojitev
prispevamo tudi za gospodarsko osamosvojitvijo z ustanovitvijo »kmečke založne hranilnice«, da bi
rešili kmečko prebivalstvo iz rok lakomnih tujih kapitalistov. Tako so 16. 11. 1868 mariborski narodni
prvaki ustanovili slovensko posojilno društvo, ki pa ni bilo odobreno pri štajerskem namestništvu v
Gradcu. Odobreno je bilo šele leta 1872 z novimi pravili, a ni začelo delovati, ker se je glavni
pobudnik France Rapoc odselil iz Maribora.
Do ustanovitve druge slovenske posojilnice je prišlo v Ljutomeru po Schultze-Delitzschevih načelih.
Namestništvo v Gradcu jo je odobrilo junija 1872 in septembra je začela poslovati. Spremenila je
pravila po novem zakonu in od 1873 delovala po vpisu na okrožnem sodišču v Celju kot Okrajna
posojilnica v Ljutomeru. Tretja slovenska posojilnica je bila ustanovljena pri Št. Jakobu v Rožu
(september 1872) in deluje več kot 100 let. Leta 1883 je bila v Celju ustanovljena Zveza slovenskih
posojilnic (Vošnjak), ki je bila leta 1905 preimenovana v Zadružno zvezo in dobila od avstro-ogrske
vlade revizijsko pravico (Waltritzsch, 1982, 7. poglavje).

Konec 19. stoletja je prišlo do hitre rasti domačih hranilnic. Klerikalne posojilnice in zadruge so se
včlanile v Gospodarsko zvezo v Ljubljani, ker v celjski Zvezi slovenskih posojilnic ni bilo skrbi za
malega kmeta (Krek, Šušteršič). Ob koncu leta 1894 so našteli 67 slovenskih denarnih zavodov:
večinoma so bile »vošnjakovke«. Po letu 1894 so se začele razvijati klerikalne posojilnice tipa

25
Mont je posebna finančna ustanova, sklad, organizirana v okviru cerkve, za podporo kmetom proti zastavi
blaga.

94
Raiffeisen. Tako je bilo leta 1903 že 259 slovenskih zadružnih posojilnic (na Štajerskem 55, na
Koroškem 28, na Kranjskem 115 in na Primorskem 61).

6.4.2 Razvoj denarništva na Slovenskem v 20. stoletju

Leta 1908 je bil ustanovljena Zveza slovenskih zadrug, ki je bila povezana z ljubljansko Kmetijsko
posojilnico. Bila je priljubljena povsod, razen na Štajerskem, kjer je prevladala Celjska zveza. Samo
na Goriškem je bilo 1908 ustanovljenih 33 novih slovenskih posojilnic, večinoma jih je ustanovila
Gregorčičeva Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev (po zakonu o revizijski pravici).

Na prelomu stoletja so Raiffeisnove hranilnice (RH) in kreditne zadruge predstavljale finančno

mrežo, ki je bila funkcijsko omejena na kreditiranje javnega sektorja in drobnega gospodarstva, a
razširjena na celo slovensko ozemlje. RH so pomenile protiutež nemškim zavodom. Med njimi je
Mestna hranilnica ljubljanska (1887) konkurirala nemški Kranjski hranilnici. Po češkem vzoru so
nastale zadružne posojilnice in kasneje Krekove zadružniške hranilnice raiffeisnovskega tipa. Število
teh ustanov je bilo leto 1910 že 543 (Kristanc, 2002). Zelo so se tako razvile domače denarne
institucije, ki so vlagale domače prihranke doma: leta 1900 jih je bilo 200, leta 1912 že 500 (Štiblar,
1994).

Poleg hranilnic na vzajemni ali regulatorni osnovi je prišlo na Slovenskem tudi do ustanovitve prvih
inkorporiranih bank. V 1900 je bila na pobudo Ivana Hribarja in Ivana Tavčarja ustanovljena
Ljubljanska kreditna banka (LKB), ki je bila čisto zasebnega kapitalističnega značaja in ni imela nič
skupnega z večino slovenskih posojilniških zavodov, ustanovljenih na zadružni solidarnostni osnovi
in ne zgolj dobičku. Tehnično pomoč ob ustanovitvi ji je dala češka Živnostenska banka. LKB je
ustanavljala podružnice povsod po Avstro-Ogrski in po letu 1918 po Jugoslaviji. Sodelovala je pri
ustanavljanju slovenskih industrijskih podjetij. Leta 1941 – ob okupaciji – je morala omejiti delokrog
samo na Ljubljansko pokrajino, po drugi svetovni vojni pa je bila nacionalizirana, enako kot vse
druge banke. Ob LKB sta bili ustanovljeni še dve banki: leta 1905 Jadranska banka v Trstu in leta
1916 Ilirska banka v Ljubljani. Poslovne banke so rasle do leta 1912, potem so nazadovale.

V obdobju 1900–1945 se je na Slovenskem univerzalno bančništvo razvijalo vzporedno s

korporativnim (inkorporiranim), veliko vlogo pa so imele tudi neinkorporirane bančne ustanove:
kreditne kooperative (zadruge) na podeželju ter regulatorne in samoupravne hranilnice v mestih.

Po priključitvi Slovenije h Kraljevini SHS so se hranilnice včlanile v Zvezo jugoslovanskih hranilnic, ki

je delovala z 29 člani do leta 1933. Vloga neinkorporiranih hranilnic in kreditnih kooperativ (zadrug)
je bila v času med svetovnima vojnama na Slovenskem zelo velika (Štiblar, 2004). Tako sta, na
primer, ti dve skupini malih denarnih ustanov v letu 1924 posedovali 41 % vseh depozitov in odobrili
28 % vseh kreditov, v letu 1937 pa prejeli kar 74 % depozitov in dali 66 % vseh kreditov (Štiblar,
2004, stran 207). Vse medvojno obdobje je bilo v slovenskih denarnih ustanovah skupaj prejetih
več depozitov kot danih kreditov. Najvišje razmerje krediti/depoziti je bilo leta 1919, in to kar 98 %,
potem je padlo vse do 70 % v 1927, da bi poraslo na 85 % v začetku 30. let in pristalo na 75 % v letu
1937. Navedeni podatki se bistveno razlikujejo od tistih v času globalne finančne krize 2008–2014,
ko je bil dosežen celo odnos krediti/depoziti 162 %, da bi hitro padel na 88 % leta 2016 in na 78 %
konec leta 2017. V času med svetovnima vojnama je bil delež nebančnih majhnih denarnih ustanov
v depozitih med 41 % in 74 % ter v kreditih med 28 % in 66 %, v sedanjem času ter v krizi in po njej
iz leta 2008 pa ne dosega 4 %. Če imamo spet enak sistem tržnega kapitalizma, bi se morali deleži
majhnih denarnih ustanov znova približati medvojnim, saj so pri sosedah, ki jih želimo posnemati,
namreč Nemčiji, Avstriji, Švici, prek 30-odstotne (Benediktiner, 2010).

Zaključki o stanju v bančništvu na Slovenskem pred drugo svetovno vojno so naslednji (Štiblar, 1994,
51):

95
− med balkanskimi vojnami in med prvo svetovno vojno se je finančna moč slovenskih kreditnih
ustanov zmanjšala manj kot finančna moč avstrijskih in drugih tujih (vojno zaledje,
koncentracija na potrošnike),
− prva svetovna vojna je znižala prihranke (neugodna menjava krona – dinar) in kapital ter
povečala denarno imetje,
− ustanovno obdobje slovenskih bank je bilo v letih 1919–1925,
− svetovna kriza je prizadela slovenske finančne ustanove na Slovenskem manj kot tuje,
− nova kriza je nastala med drugo svetovno vojno, ko se začno pojavljati tudi zametki domačega
denarništva med partizani,
− razvoj domačega slovenskega finančnega sektorja je bil predpogoj za politiko ohranitve domače
identitete.

6.4.3 Razvoj majhnih denarnih ustanov v samostojni Sloveniji

Majhne denarne ustanove, posebno hranilnice, so preživele veliko gospodarsko depresijo in drugo
svetovno vojno, potem pa jih je Zakon o bankah leta 1954 ukinil in so jih pripojili komunalnim
bankam (Kristanc, 2002). Tako ob osamosvojitvi v letu 1991 klasičnega malega denarništva in
hranilništva pri nas sploh ni bilo. Tudi v času tranzicije ob osamosvojitvi je bila kljub hitremu
ustanavljanju ekspanzija denarnih ustanov v Sloveniji bistveno manjša kot v drugih tranzicijskih
državah. Zato je bila tudi konsolidacija manj boleča. Po ugotovitvah časnika The Economist edino
Slovenija v 90. letih ni doživela bančne krize. Po osamosvojitvi Slovenije je bilo ustanovljenih kar 14
hranilnic, vendar jih je ob zahtevi po njihovi inkorporaciji v letu 2000 ostalo le šest, že od leta 2001
naprej pa so dejansko poslovale le še tri.

V Sloveniji je bilo v času največje finančne ekspanzije v prvi polovici 90. let 65 hranilno-kreditnih
služb, 18 hranilnic in 35 bank, torej skupaj 123 kreditnih ustanov, kar je bistveno manj kot ob mnogo
manjši gospodarski in finančni razvitosti leta 1912. Pri tem je v 1912 znašala aktiva inkorporiranih
bank 63 milijonov kron, kreditnih zadrug in hranilnic pa 400 milijonov kron (Štiblar, 1994). V letu
2016 hranilno-kreditnih služb več ni, inkorporirane hranilnice so tri, bank pa je 15, skupaj torej 18
kreditnih ustanov, v letu 2018 jih je skupaj le še 14. S koncentracijo se izgublja osnovna vloga
finančnega servisa za 99 % ljudi in majhnih gospodarskih enot v državi.

V letu 2000 je bilo v Sloveniji konkretno še šest hranilnic (Delavska hranilnica, Hranilnica Lon,
Hranilnica in posojilnica KGP Kočevske, Mariborska hranilnica in posojilnica (priključena Delavski v
letu 2000), Hranilnica in posojilnica Murska Sobota in hranilnica Poteza). Sredi leta 2001 so ostale
le še tri, saj se je Mariborska hranilnica priključila Delavski hranilnici, posojilnica Kočevske se je
priključila Slovenski zadružni kmetijski banki, Poteza je bila likvidirana in je prenesla posle na Poštno
banko. Tudi Pomurska hranilnica je bila priključena Deželni banki, na novo pa je iz Hranilno-kreditne
službe nastala Primorska hranilnica in posojilnica Vipava.

Hranilnice so imele v letu 2000 skupaj s še obstoječimi hranilno kreditnimi službami kar 2,2-% tržni
delež, same hranilnice pa manj kot 0,4-%. Zanje je bil minimalni ustanovitveni kapital 1 milijon
evrov, za banke 5 milijonov evrov. V poslovnem predmetu so bile omejene, saj niso mogle upravljati
pokojninskih in investicijskih skladov in do junija 2001 niso mogle imeti pravnih oseb kot
komitentov. Hranilno-kreditne službe so bile do leta 2000 bolj številne (57) in so imele petkrat večjo
aktivo od hranilnic, a so bile zaradi zakonske zahteve po inkorporaciji in ustrezni kapitalski
ustreznosti za pridobitev licence Banke Slovenije po 2000 ukinjene: priključile so se bankam,
Vipavska HKS pa se je preoblikovala v hranilnico. Obstajala je resna nevarnost, da bo Slovenija
izgubila hranilnice v korist bank, kar za Kristanca (2002) ni bilo razveseljivo. Donos na aktivo ROA so
imele nižji od bank, problema sta bila razdrobljenost in visoki stroški poslovanja. Hranilnice bi
morale povečati obseg poslovanja in razvijati svojo tržno nišo. Z začetkom kreditiranja podjetij pa
bi potrebovale ustrezne kadre in specifična znanja, ker so pojavijo nova tveganja.

96
Stanje glede števila hranilnic se v naslednjih 15 letih ni spremenilo, čeprav so se v krizi tržni deleži
hranilnic povečali, posebno delež Delavske hranilnice, ki konec leta 2017 znaša 3,14 %.

6.5 Empirična analiza poslovanja slovenskih hranilnic

Kakor je ocenil Kristanc (2002), so bili problemi hranilnic v samostojni Sloveniji na prehodu tisočletja
njihova majhnost, kapitalska šibkost in likvidnost. Tudi hranilnice pretvarjajo kratkoročne depozite
v dolgoročne kredite. Problem je kako pridobljene depozite donosno plasirati, ker imajo prenizko
maržo. Hranilnice so v letu 2001 poslovale z višjimi pasivnimi in aktivnimi obrestnimi merami kot
banke. Poslovale so z višjim neto obrestnim razmikom, a nižjo neto obrestno maržo. Zato si niso
mogle privoščiti investicij v nizko donosne projekte ali reprezentanco. Pogosto so poslovne funkcije
izločile (notranje revidiranje, aplikativna programska oprema), kar je pomenilo manj stroškov
zaposlenih in manj potrebnih prostorov, a so ostale bolj odvisne od zunanjih partnerjev.

Že v letu 2000 je bila ugotovljena potreba po premiku hranilnic tudi v poslovanje z gospodarskimi
družbami, za kar pa potrebujejo analitični oddelek in so imele prenizek kapital, kajti s tem korakom
povečujejo likvidnostno in kreditno tveganje. Potrebno je več komitentov, ki bodo upravičili
formiranje novih služb. Na pasivi gre za likvidnostno tveganje, ker so pri podjetjih depoziti bolj
volatilni. Na aktivi kratkoročne naložbe v centralnobančne vrednostne papirje (pred vstopom v
evrsko območje) ali državne obveznice (po vstopu) ne zadostujejo zahtevanemu potrebnemu
donosu, potrošniški krediti pa so dolgoročni. Po kratkoročnih potrošniških kreditih ni bilo dovolj
povpraševanja, pri kreditih podjetjem pa so bile hranilnice nekonkurenčne bankam z aktivno
obrestne mero, razen če jih ne odobravajo podjetjem nižje bonitete, kar je bolj tvegano.

6.5.1 Primerjava med samimi hranilnicami, za čas globalne finančne krize

Upoštevati je treba, da so podatki za 2017 še nerevidirani, podatka o zaposlenih in o koeficientu
kapitalske ustreznosti pa še ni.

Sektor hranilnic v Sloveniji sestavljajo v obdobju 2009–2017 tri hranilniške ustanove: Delavska
hranilnica, Lon26 in Primorska hranilnica Vipava. Danes predstavlja Delavska hranilnica (DH) tri
78,6% hranilniškega sektorja Slovenije, ob začetku krize v letu 2009 pa je zavzemala le polovico .
Rezultati hranilnic v obdobju 2009–2017 kažejo, da so posledice globalne finančne krize prestale
bolje kot velike banke. V bistvu so v razliko od bank ravnale proticiklično: v prvem ekspanzivnem
obdobju 2004–2008 niso toliko pretirano kreditno ekspandirale (njihove tržni deleži so rasli le
počasi ali stagnirali), v drugem restriktivnem obdobju po letu 2009 pa so depozite, kredite in tržne
deleže povečevale in tako vsaj malo blažijo kreditno sušo, ki so jo sedem let povzročale velike banke.
Hranilnice so si pridobile zaupanje strank, v razmerah, ko so jih hkrati doletele večje zahteve
regulatorjev.

Rezultati posameznih hranilnic so za čas krize in po njej 2009–2017 primerjalno prikazani v tabeli
6.1. Rast njihove aktive se je z 10 % letno po letu 2012 še pospešila. Posebno mesto ima pri tem
Delavska hranilnica (DH), ki ji pripada v letu 2016 78,6 %, Lon ima 17,1-% tržni delež, med njimi,
Primorska hranilnica Vipava pa 4,2-%. Delavska hranilnica najhitreje raste, ima največje dobičke,
bolje kot drugi dve hranilnici v zadnjih letih nadzoruje stroške. Rast depozitnega in kreditnega
portfelja je pri vseh hranilnicah večja od rasti kapitala, koeficient solventnosti je imela DH v letu

26
Konec 2017 se je hranilnica Lon preimenovala v banko. Formalni pogoj za preimenovanje hranilnice v banko,
je osnovni kapital najmanj 5 milijonov €, kar izpolnjujejo vse tri hranilnice. Siceršnja razlika med banko in
hranilnico funkcionalno pa je v vrstah poslov, za katere dobijo na lastno vlogo dovoljenje (licenco) od nadzornika
BS.

97
2016 blizu 15 %, Lon 12,2 % in Vipava 13,4 % (banke 21 %), kar bi normalno moralo zadoščati. DH
prehiteva ostali dve tudi po donosu na kapital.

Podatki v tabeli 6.1 sicer kažejo na spremembe v času krize 2009–2017:

− Aktiva Delavske hranilnice se je povečala 5,2-krat, aktiva Hranilnice Lon porasla za 84 % in aktiva
Primorske hranilnice Vipava je porasla za 128 %.
− Kapital je v obravnavanem obdobju povečala Delavska hranilnica 5,4-krat, Lon za 120 %, Vipava
pa za 28 %.
− Dobiček pred davki je imela DH v letu 2017 enajstkratnik dobička iz leta 2009, Lon je iz dobička
0,9 milijonov evrov v letu 2009 padel na izgubo –3,09 milijona evrov v letu 2017, hranilnica
Vipava pa z izjemo izgube v letu 2013 ohranja dobiček na letni ravni okrog 130 do 200 tisoč
evrov.

Podatki v tabeli 6.1 kažejo tudi, da so operativni stroški v obdobju 2009– 2017 pri Delavski hranilnici
porasli za trikrat, pri Lon za 105 %, pri Vipavi za 660 %.
− Število zaposlenih se je pri Delavski hranilnici povečalo za 174 %, pri Lonu se je do leta 2016
podvojilo, pri Vipavi pa do leta 2016 poraslo za 45 %.
− Depoziti so se pri Delavski hranilnici v opazovanem obdobju 2009–2016 povečali za šestkrat, pri
Hranilnici Lon za 89 %, pri Primorski hranilnici Vipava pa za 120 % Dani krediti so se povečali pri
Delavski hranilnici za 3,7-krat, pri Hranilnici Lon za 81 %, pri Primorski hranilnici Vipava pa so
porasli za 4,5-krat.

Glede gibanja finančnih indikatorjev v opazovanem obdobju 2009–2017:

− Koeficient kapitalske ustreznosti je rasel pri DH, stagniral pri Lon in padel pri Vipavi, pri obeh
nižji kot pri Delavski hranilnici;
− Donos na aktivo ROA je bil pri Delavski hranilnici v letu 2009 nekaj nižji (0,29 %), potem pa je
ves čas okrog 0,5 % in v letu 201 0,61 %; pri Hranilnici Lon je bil najprej višji, a je padel celo na -
1,2% v letu 2017, pri Primorski hranilnici Vipava pa je z 0,28 % padel na 0,22.
− Donos na kapital ROE pred obdavčitvijo je bil pri Delavski hranilnici v letu 2009 le 6,1-%, v letu
2017 pa kar 13,1-%. Pri Hranilnici Lon je bil v prvem podobdobju do leta 2011 izrazito visok, nad
15-%, v zadnjem pa pada do negativnega –21,6 v letu 2017. Pri Primorski hranilnici Vipava je bil
ROE prva krizna leta nad 10 %, v 2017 je bil 4,1 %.
− Stroški na aktivo merijo ekonomičnost poslovanja, le-ta pa je zaradi majhnosti enot (ekonomija
obsega) pri hranilnicah praviloma slabša kot v večjih bankah. Vendar je koeficient
stroški/aktiva v opazovanem obdobju padal pri Delavski hranilnici od 3,42 % v letu 2009 na 1,92
% v letu 2017, pri Hranilnici Lon je porasel od 3,0 % na 3,11 % in pri Primorski hranilnici Vipava
je padel od 3,52 % na 2,53 %.

Zaključiti je mogoče, da je po prekinitvi razvoja v obdobju 1945–1991 slovensko hranilništvo spet v

zagonu, ki je bil posebej močan v razdobju globalne finančne krize 2009–2014.
Iz tabele 6.2 je razvidno, da je imel v letu 2017 sektor hranilnic (vse so inkorporirane kot delniške
družbe) v celotni aktivi kreditnih ustanov delež 3,99 %, pri tem pri depozitih 5,11 %, pri kreditih 3,17
%, v dobičku 0,84 % in v kapitalu samo 1,71 %. Dvig kapitala v vseh treh je nujen. Delež v stroških je
4,53 % (ekonomija obsega, razširjena mreža), za 18,3 % je večji od povprečja bančnega sektorja
njihov koeficient operativnih stroškov na aktivo. Za dobro tretjino imajo v letu 2016 hranilnice kot
celota v povprečju nižja koeficienta kapitalske ustreznosti, za štiri petine nižji koeficient donosnosti
aktive (ROA), medtem ko pri donosnosti kapitala dosegajo 54 % bančnega sektorja. Produktivnost
hranilnic (aktiva na zaposlenega) v letu 2016 za 28 % zaostaja za povprečno produktivnostjo
bančnega sektorja, kar je spet povezano z ekonomijo obsega in sorazmerno večjim pomenom
podružnic za hranilnice, ki kot detajlisti zbirajo depozite tudi za banke grosiste. V letu 2017 dosega
sektor hranilnic 93 % koeficienta rezervacije/aktiva celotnega bančnega sektorja.

98
Tabela 6.1: Primerjava posameznih hranilnic med seboj, 2009–2017, v mio € ali %
Leto: H 2009 10 11 12 13 14 15 16 17
Aktiva D 227 256 280 336 472 671 911 999
1191
L 141 155 186 203 217 233 257 256 259
V 28,0 29,9 27,7 28,5 29,5 36,3 42,7 53 64
∑ 396 441 494 568 719 940 1212 1308 1514
Kapital D 10,2 10,8 14,6 18,3 23,6 35,4 43,0 47,1 55,4
L 7,1 9,1 9,0 8,4 9,7 11,5 13,1 13,0 15,6
V 2,5 2,8 2,6 2,6 2,2 2,2 2,2 3,1 3,2
∑ 19,8 22,7 26,2 29,3 35,5 49,1 58,3 63,2 74,1
Rprof D 0,59 1,05 1,11 1,76 2,22 3,46 4,05 6,07 6,70
L 0,9 1,1 1,3 1,4 0,3 0,8 –0,0 0,01 –3,09
V 0,08 9,15 0,18 0,20 -0,2 0,15 0,15 0,2 0,13
∑ 1,57 3,06 2,59 3,36 2,15 4,41 4,19 6,3 3,75
Stroški D 7,0 7,7 8,3 9,3 11,3 14,0 16,4 18,8 21,0
L 3,9 4,0 4,5 4,9 5,0 5,8 6,6 7,5 8,0
V 1,0 1,0 0,99 0,96 0,98 1,13 1,38 1,38 1,5
∑ 11,9 12,7 13,8 15,2 17,3 21,0 24,4 27,7 30,5
Zaposleni D 114 128 140 155 193 227 261 297 312
L 58 61 64 74 78 95 105 119
V 22 19 22 24 24 28 29 32
∑ 194 208 226 253 295 350 395 448
CAR D 11,1 8,6 11,0 10,8 11,5 11,4 12,5 15,0 14,24
L 12,0 12,0 10,7 11,8 12,2 9,8 12,7 12,2
V 14,9 14,1 11,6 13,0 12,8 17,2 13,2 13,4
∑ 12,7 11,1 11,1 11,9 12,2 12,8 12,8 13,5
ROA D 0,29 0,44 0,57 0,56 0,51 0,50 0,45 0,63 0,61
L 0,72 0,75 0,79 0,72 0,13 0,25 –0,0 0,01 –1,20
V 0,28 0,50 0,62 0,67 –0,8 0,35 0,45 0,50 0,22
∑ 0,40 0,69 0,52 0,59 0,30 0,47 0,35 0,48 0,27
ROE D 6,1 10,0 8,5 11,5 11,7 12,2 10,6 12,8 13,1
Pred L 14,0 14,2 17,9 3,2 3,2 6,5 –0,1 0,1 –21,6
Davki V 3,1 5,7 6,9 7,7 –9,9 6,0 5,4 7,4 4,1
∑ 7,9 13,5 9,9 11,5 6,1 9,0 7,2 10,0 5,5
S/A D 3,42 3,21 3,14 3,00 2,83 2,45 2,02 1,95 1,92
L 3,00 2,75 2,65 2,47 2,36 2,62 2,69 2,97 3,11
V 3,52 3,32 3,43 3,39 3,26 3,11 3,23 2,92 2,53
∑ 3,00 2,89 2,80 2,25 2,41 2,23 2,01 2,19 2,16
Depoziti D 187 217 238 284 415 626 852 931 1.117
L 112 126 146 153 168 204 218 215 212
V 24,0 25,3 25,7 24,5 29,5 32,9 39,1 49 53
∑ 323 368 410 462 603 863 1109 1194 1382
Kredit D 134 148 173 218 257 350 413 432 498
L 81 86 84 87 90 116 133 138 147
V 8,3 9,0 11,5 10,9 10,2 15,4 23,5 33 38
∑ 223 243 269 316 357 381 550 603 683
Vir: Letna poročila hranilnic.
Legenda:
D = Delavska hranilnica
L = Hranilnica Lon (banka od 2017)
V = Primorska hranilnica Vipava
∑= tri hranilnice skupaj ali povprečje

99
6.5.2 Položaj hranilnic v celotnem sektorju kreditnih ustanov Slovenije, 2015–2017
V celotnem sektorju kreditnih ustanov (v bistvu v bančnem sektorju) predstavljajo tri hranilnice
manjšino tako po številu (ob skupaj 15 kreditnih ustanovah v letu 2017) kot po tržnem deležu
(3,99 % po aktivi v letu 2017). To ni tipično za celinski evropski bančni sistem, posebej ne germanski,
po katerem se naši nosilci odločanja zgledujejo, saj na primer v Nemčiji, Avstriji in v Švici hranilnice
in majhne regionalne banke (izključno v domači lasti, večinsko v javni) opravijo 30 % notranjega
bančnega posla v državi. Slovenski delež je pri desetini tega, torej je tudi v Sloveniji še prostora
zanje, za njihovo širitev, kar potrjuje tako glede gostote kot totalne ekonomske učinkovitosti študija
A. T. Kearneyja o stanju v evropskem bančništvu na drobno iz leta 2016.

Tabela 6.2: Primerjava vloge hranilnic v celotnem bančnem sektorju Slovenije, 2015–2016–2017
Indikator Σ hranilnice 3H Σ bančni sektor B 17 3H/ Σ B (%)
2015 2016 2017 2015 2016 2017 2015 2016 2017
Aktiva (mio €) 1211 1308 1514 35.752 35.742 37.946 3,38 3,66 3,99
Kapital (mio €) 61,0 63,2 74,1 4608 4478 4331 1,32 1,32 1,71
Dobiček pred (mio €) 4,05 6,3 3,75 171 357 444 2,38 1,77 0,84
Stroški (mio €) 26,82 27,68 30,52 665 650 674 4,03 4,26 4,53
Zaposleni 394 448 10.293 10.690 3,83 4,19
Depoziti (mio €) 1109 1194 1382 21.165 24.939 27.067 5,24 4,79 5,11
Krediti (mio €) 550 603 683 18.904 19.931 21.523 2,91 3,03 3,17
Rast kreditov (%) 28,4 21,5* 13,2 –6,1 2,0 8,0 / / /
OM (%) 2,30 2,05 1,59 2,01 1,85 1,77 114,4 110,5 89,8
MFP (%) 3,32 3,19 2,54 3,03 3,10 2,92 109,6 102,9 87,0

CAR (%) 12,78 13,5* 21,03 20,98 60,8 64,4

ROA (%) 0,29 0,48 0,27 0,43 1,02 1,20 67,4 47,1 22,0
ROEpred (%) 5,08 10,0 5,46 3,71 7,98 10,08 136,9 125,3 54,2
ROEpo (%) 4,45 6,2 4,45 2,69 7,29 9,66 165,4 84,2 46,1
S/A (%) 2,74 2,19 2,16 1,85 1,82 1,83 148,1 120,3 118,3
Rezervacije/A (%) 1,12 0,77 0,11 9,08 5,43 0,12 12,3 14,2 93,9
Tržni delež po A (%) 3,3 3,65 3,99 100 100 100 3,38 3,65 3,99
A/zaposleni (mio €) 3,074 2,665 3,473 3,720 0,89 0,72
Vir: Letna poročila hranilnic in bank, BS.

Hranilnice v Sloveniji so v letu 2017 malo okrepile svoj delež v bančnem sektorju Slovenije, vendar
poslabšale položaj glede rentabilnosti, ekonomičnosti in produktivnosti poslovanja, pri solventnosti
pa zmanjšale zaostanek. V letu 2016 se je delež treh hranilnic v aktivi bančnega sektorja povečal na
3,99 %, medtem ko se je v kapitalu povečal na 1,71 %. V stroških se je relativni položaj hranilnic
poslabšal, zato so zmanjšale tudi delež v dobičku na zgolj 0,84% (izguba Lona). Povečale so delež v
depozitih in kreditih.

Glede osnovnih kazalcev poslovanja so v letu 2017 v primerjavi z letom 2016 tri hranilnice
poslabšale obrestno maržo in maržo finančnega posredništva, nekoliko zmanjšale zaostanek v
koeficientu kapitalske ustreznosti za povprečjem bančnega sektorja (podatek je za leto 2016 glede
na leto 2015), povečale zaostanek v donosu na aktivo in na kapital, rahlo zmanjšale zaostanek v
ekonomičnosti (stroški na aktivo), povečale delež v rezervacijah in rahlo povečale zaostanek v
produktivnosti (podatek za leto 2016 glede na 2015).

6.6 Pogled na prihodnost bančništva na drobno

V dveh študijah Retail Bank Radar 2016 in 2017 A. T. Kearney analizira bančništvo na drobno.

100
a) Študija A. T. Kearneyja 2016
V študiji iz leta 2016 gre za strateško napoved razvoja bančništva na drobno s strani svetovalne hiše
A. T. Kearney (2016). Analizira se stanje v evropskem »mainstream« bančništvu na drobno v letu
2015 in podaja njihovo strateško napoved in usmeritev za prihodnost.

Število podružnic bank na drobno se bo nadalje zmanjševalo, kot se je vsa leta globalne finančne
krize. Preostale podružnice se bodo morale po mnenju A. T. Kearneyja spremeniti:
− v storitvah: od celotnih k specializiranim nasvetom,
− v lokaciji: od prvovrstne lokacije v bivalna okolja in predmestja,
− v formatu: od različnega formata v nekaj velikih in veliko majhnih podružnic,
− v tehnologiji: od svetovalcev za računalniki v svetovanje na daljavo in interaktivnost,
− od velikih obsegov posla v kakovost in razvijanje odnosov,
− od osnovnih bančnih poslov v enosmerne posle v večsmernem okolju.

Bančništvo na drobno je po mnenju A. T. Kearneyja na prelomni točki: potrošniki vse bolj cenijo
hitrost, pripravnost in transparentnost bančnih storitev; pojavila se je konkurenca novih digitalnih
in netradicionalnih konkurentov, obrestne mere so najnižje doslej in ne bodo hitro rasle, povečal se
je nadzor in regulativne zahteve. Ob navedenih spremembah v poslovnem okolju lahko banke na
drobno dobičke povečajo le s spremembo poslovnega modela in delovanja. Prioritete so:

1. Treba je transformirati bančni model za digitalno dobo.

Kmalu bo večina klientov milenijskih, le-ti pa slonijo na virtualnem odnosu, pripravnosti in
transparentnih cenah. Finteh nudi enake storitve kot podružnice bank na drobno in je posebno
konkurenčen za plačilni promet, kreditiranje, osebne finance. Celoten bančni model se bo moral
transformirati v digitalnega, ob sodelovanju z drugimi finteh nebankami za digitalno poslovanje.
Potreben je premik od »naredi sam« v »soustvari«.

2. Transformirati bo treba poslovanje, poenostaviti in zagotoviti konsistentnost v izkušnji klienta.

Osredinjenje bank na drobno naj bo na osnovnih klientovih poslih, ki zahtevajo emotivno
povezavo med klientom in banko. Bančni model mora biti brez ovir, frikcij. Uporabiti je treba
široko podatkovno bazo za omogočitev boljših odločitev klientov (zbirati informacije o klientih).
Produktni in storitveni poudarek naj bo v prihodnje usmerjen na najbolj problematična
področja: mobilno plačevanje, personalno kreditiranje, upravljanje premoženja. Pametne
telefone bo imelo 80 % vseh klientov. Potrebne bodo večsmerne storitve, kjer mora tehnologija
zadovoljiti potrebe klientov – z integracijo digitalnih in fizičnih kanalov.

3. Transformirati bo treba operacijski model za doseganje najboljše stroškovne učinkovitosti.

Zahteva se znižanje koeficienta poslovnih stroškov plus rezervacij/dohodek (TER) pod 60 %
dohodka, da bi banke dvignile donos na kapital ROE na 15 % ali preko in s tem povečale svoje
tržne vrednosti. Zato je treba razviti model upravljanja stroškov, kar zahteva bančni model
močnega vladanja in močna odločevalna telesa ter kakovosten informacijski sistem. Potrebna
je strateška transformacija operacijskega modela banke: operacije morajo biti izvzete iz
podružnic v »operacijske tovarne« in digitalizirane (off shored and outsourced).

4. Zaledje (back-office) mora slediti komerciali (front office) pri digitalizaciji, s procesi kot so Live
Flow, Robotic Process Automation. Potrebna je poenostavitev produktne in IT kompleksnosti,
pri čemer morajo banke na drobno sodelovati s prodajalci informacijske tehnologije IT.
Digitalizacija ima dvojni učinek: po eni strani vložki v IT zvišujejo stroške, po drugi pa jih uporaba
digitalne opreme znižuje. Prepreke za banke na drobno v prihodnosti bodo inovativni
konkurenti, razvijajoče se potrebe strank in večji regulatorni nadzor ter zahteve.

101
Izhodišča konference »Global Sustainable Finance 2017« v organizaciji A. T. Kearney dajejo
naslednjo globalno sliko bančništva in financ v 21. stoletju:
»Finančna industrija se nahaja v seizmičnih spremembah. Regulatorni režim je vse bolj
kompleksen in izpolnjevanje zahtev stane vse več. Okoljski, socialni in makroekonomski riziki so
večji kot kdajkoli. V razmerah po globalni finančni krizi, Agendi trajnostnega razvoja in Pariškem
dogovoru (ZDA izstopajo) postaja imperativ za finančno industrijo prehod iz vrednosti za
delničarje v širšo vrednost za deležnike. Narašča konkurenca med obstoječimi finančnimi
institucijami, a glavni izziv je prehod finančnega sektorja v digitalno dobo. Vstopajo nebančni
digitalni igralci (fin-techs), ki izzivajo dosedanji poslovni model bank in financ.«

b) Študija A. T. Kearneyja: Retail Banking Radar 2017 (julij 2017)

Avtorji ugotavljajo, da val sprememb premika vse banke na drobno. Evropske banke imajo lahko
obetavno, čeprav novo prihodnost, a bo potrebna odprta pamet in pripravljenost. Spremembe v
letu 2016 so bile: desni populizem, teroristični napadi, naravne katastrofe. Banke na drobno (BD)
so zmanjšale dohodke, povečale koeficient stroški/dohodek. Nekatere so spremenile poslovni
model.

ECB-jeva prilagoditvena monetarna politika je narekovala poslovanje bank na drobno v letu 2016.
Krediti so porasli za 2,6 % (zgodovinsko nizke aktivne obrestne mere, korporacijsko
prestrukturiranje in oživljeni nepremičninski trg), depoziti za 3,3 % (nizke obrestne mere, stagnacija
prihrankov prebivalstva). Profit na stranko je padel pod velikost v letu 2014; operativni stroški so
padli manj kot obrestni in provizijski dohodki. Ulomek stroški/dohodki je porasel na 64 % (zahtevan
je pod 60 %). Gre za nesposobnost bank na drobno, da bi prilagodile poslovni model nizkim
obrestnim meram. Po krizi so banke na drobno morale razdolžiti bilance in povečati kapital, niso
znale pridobiti alternativnih virov dohodka. Poizkušale so preko poviševanja provizij, z večjo
aktivnostjo izven bilance in z novimi svetovalnimi funkcijami. Provizije predstavljajo 30 % dohodka.
Banke na drobno so še vedno obrestno usmerjene. Po krizi prihaja do padca kakovosti kreditnega
portfelja, veliko tveganih kreditov imajo države vzhodne in južne Evrope).
Izzivi bank na drobno so: nizke obrestne mere, višje kapitalske zahteve in regulatorne zahteve in
spremenjena konkurenčna scena.

Štiri vrste bank na drobno po načinu poslovanja so:

– borbene obstoječe,
– banke na koncu obstoja,
– izzivalci dohodkov in
– dohodkovni šampioni.
Le 38 % evropskih bank dosega koeficient stroški/dohodek pod 55 %. Za nižanje stroškov so
potrebne štiri že omenjene transformacije v bankah na drobno.

Scenariji za prihodnost bank na drobno so potencialno trije:

1. Odprto bančništvo
Na področje bančnih poslov vstopajo novi akterji – nebanke, kar bo prekinilo zvezo s končnimi
potrošniki in prineslo konkurenco za najboljše storitve.
2. Globalni šoki
Globalni šoki se že uresničujejo z volitvami v anglosaških državah: migracija, finteh za prihodnost;
padec zaupanja, obrestne mere ostajajo nizke, trgovina se zmanjšuje, enako tudi finančna trgovina.
3. Rast konkurentov – velikanov, ki niso banke
Nove nebanke vnašajo dodatno konkurenco bankam na drobno glede učinkovitosti, bolj točnega
ciljanja strank na osnovi razpoložljivih podatkov o njih ter mobilnosti.

Kako naj banke na drobno odgovorijo?

102
V prihodnje bo dohodek bank na drobno izzvan z vstopi novih bank in nebank, ekonomsko
negotovostjo, digitalnimi velikani (kar vse bo zniževalo stroške). Banke na drobno se lahko ubranijo
pred novimi izzivi z odgovori na vprašanja, kje v verigi lahko delujejo, kako se diferencirati proti
strankam, kateri dohodkovni kanali bodo ključni, katere sposobnosti imajo, ki jih novi konkurenti
nimajo.

c) Odprto bančništvo po A. T. Kearneyju

Napovedana je tranformacijska sprememba v sektorju v odprto bančništvo »Odprto bančništvo.

Strateški izziv« (»Open Banking: The Strategic Challenge«, A. T. Kearney, konferenca v Londonu,
16. 11. 2017). Po njem bodo banke ponudile dostop tretjim (nebankam) do podatkov o svojih
strankah, če bodo stranke to želele, s čimer bodo povečale konkurenco v bančnem sektorju (žal o
tveganjih v poslovanju nebank ne povedo nič). To je v EU delno vsebovano v direktivi o revidiranih
plačilnih storitvah 2 (Revised Payment Services Directive, RPSD2), ki vnaša inovacije v bančništvo in
plačilni sektor. Zahteve so bile usklajene do začetka 2018 in bodo tehnično izpeljati do druge
polovice leta 2019.

Bolj temeljne spremembe v smeri proti odprtemu bančništvu vključujejo rastočo zahtevo
komitentov za boljše, več vredne storitve, napredek v tehnologiji in prihod novih finteh igralcev na
trg. Obstoječe banke se bodo morale vključiti v novi razvoj, a bo treba gledati na novo ponudbo
storitev in spremembe v kulturi, kako ljudje delujejo in kakšne so spremembe v okolju. Podobno
velja za razvoj tehnološkega sektorja.
Banke bodo morale ravnati racionalno: odpraviti velik del svojih stroškov, spremeniti cenovni
model, spremeniti odnos do tveganj; omogočiti bo treba boljše izkušnje strank in sodelovati s
tehnološkimi podjetji. Nove tehnologije so priložnost in banke se bodo morale transformirati, pri
tem pa se bodo verjetno soočile z naslednjimi problemi:
– nove tehnologije je treba dobro razumeti, zato v tej smeri izobraziti zaposlene in stranke ter
priskrbeti novo opremo in infrastrukturo;
– bančništvo na drobno bo moralo delovati ves čas s celovito ponudbo storitev.

Vendar finteh ni banka! Privatizacija podatkov (General Data Protection Regulation GDPR v letu
2018) pomeni izgubo varnosti za stranke in izgubo informacijskega kapitala za banke.
A. T. Kearney pričakuje v naslednjih 25 letih radikalno spremenjen sistem finančnih storitev, ki bo
bolj gibljiv in brez ovir za kliente, bolj stroškovno učinkovit, manj kapitalsko intenziven in z boljšim
upravljanjem s tveganji. Transformativnost bančništva se bo pokazala kot prehod od vodenja
posla po produktu na vodenje po storitvi in končno na vodenje po stranki.

103
DODATEK: DELAVSKA HRANILNICA

DELAVSKA HRANILNICA (DH) kot primer banke na drobno

Dodatek predstavlja Delavsko hranilnico. Po uvodu so opisani ključni dogodki v zgodovini Delavske
hranilnice, podan pa je številčni pregled njenega 27-letnega razvoja. Zatem je prikazano mesto
Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije zgodovinsko in stanje danes. Sledi prikaz
specifičnega poslovnega modela Delavske hranilnice v praksi, ki je soočen s poslovnim modelom
bank na drobno, kot ga predstavlja A. T. Kearney.

104
D.1 Uvodna predstavitev Delavske hranilnice

Delavska hranilnica je imela konec leta 2017 že 1190 milijonov evrov bilančne vsote, kar pomeni 3,14 %
bančnega sektorja v Sloveniji. V letu 2017 so njeni posamezni agregati rasli po 15–20 %, v celotnem
bančnem sistemu pa med 2 in 5 %.

V preteklih 27 letih se je Delavska hranilnica razvila iz neznatne v pomembno majhno kreditno

ustanovo z več kot 3-odstotnim tržnim deležem, ki pa ostala še vedno kreditna ustanova na drobno,
usmerjena na prebivalstvo, majhno in srednje gospodarstvo, družbene institucije in občine.

Tabela D.1: Delavska hranilnica v letu 2017 in primerjava z bančnim sektorjem Slovenije, rast v %
Kazalec Delavska hranilnica Bančni sektor
Bilančna vsota A 1190,7 milijona € 37.956 milijonov €
− bilančna vsota – rast 19,0 % 2,4 %
− delež DH v bančnem sektorju 3,14 % 3,14 %
Vloge 20,0 % 3,6 %
Krediti 15,3 % 4,8 %
Slabi krediti v kreditnem portfelju 3,2 % 6,7 %
Čiste obresti 2,0 % –3 %
Čiste opravnine 33 % 2%
Administrativni stroški 13 % 2%
Bruto dobiček 6,7 milijona € 442 milijonov €
− rast v letu 2017 10 % 22 %
Kapital 51,4 milijona € 4700 milijonov €
Koeficient kapitalske ustreznosti 14,24 %
Vir: Interni podatki DH, Poročilo o poslovanju bank BS, 2/2018.

Po nerevidiranih podatkih (tabela D1) je bila Delavska hranilnica v letu 2017 zelo uspešna, tako v
primerjavi z letom prej kot v primerjavi s celotnim bančnim sektorjem Slovenije.
Povprečna rast bilance in njenih elementov je znašala 19 % (rast bančnega sektorja le 2,4 %), tako
da je tržni delež prvič povečala na 3,14 %. Bilančni agregati so se povečali približno petkrat hitreje
kot v bančnem sektorju, vendar iz nižje osnove (depoziti, krediti), hkrati pa ima delež slabih kreditov
več kot polovico manjši, kot je v bančnem sektorju skupaj. Res so se nadpovprečno povečali tudi
administrativni stroški, vendar manj kot dohodki. Število zaposlenih se je z 297 zvišalo na 312 (za
5 %). Bruto dobiček je porasel za 10 % na doslej največjih 6,7 milijona evrov. Tukaj so druge banke
kljub počasnejši rasti posla dosegle večjo rast, kar 22 %, na 442 milijonov evrov, v določeni meri ob
dvigu cen finančnih storitev in rasti kreditiranja tudi zaradi sprostitve prevelikih rezervacij in
slabitev, česar ima Delavska hranilnica zanemarljivo malo. Tako je slovenski bančni sektor v letu
2017 dosegel relativno najvišji dobiček med bankami EU, kar se ponavlja že drugo leto in je
posledica prevelike ocene bančne luknje in z njo povezane prevelike dokapitalizacije bank z javnim
denarjem v obdobju 2013–2014. Delavska hranilnica presega od regulatorja zahtevano kapitalsko
ustreznost in še v večji meri likvidnostno ustreznost. Bilančni podatki kažejo, da je med komitenti
Delavska hranilnica upravičeno sprejeta kot donosna, varna in zanje prijazna finančna ustanova v
Sloveniji.

D.2 Vizija in strategija razvoja Delavske hranilnice (DH) na srednji rok

Osnovni strateški cilji Delavske hranilnice (DH) (Letno poročilo DH, maj 2017)

Finančni razvoj
Rast aktive, depozitov in kreditov – 10 % letno

105
Rast kapitala – 4–5 milijonov evrov letno, polovica organsko iz profitov, drugo sveži kapital
Profitnost – okrog 10 %
Solventnost – predviden koeficient kapitalske ustreznosti 14 %
Likvidnost – preseganje minimalnih zahtevanih koeficientov likvidnosti
Ostati denarna enota v Sloveniji z najnižjimi finančnimi provizijami in hkrati z rastjo kreditiranja
podpirati slovenski živelj
Ostati vodilna banka po najmanjšem deležu slabih kreditov

Lastništvo
Ohraniti razpršeno lastništvo z maksimalnim deležem posameznega delničarja 10 %
Ohraniti slovensko lastništvo
Ohraniti kontrolni delež sindikatov
Nuditi 4–5-odstotne dividende (v realnem izrazu, inflacija/deflacija)

Poslovna usmerjenost
Pokrivati potrebe domačih fizičnih oseb in majhnih pravnih oseb, upravnih institucij, organizacij in
društev
Primarno domača klientela: sindikati, upokojenci, društva (gasilci), študenti, občine, kmetje,
obrtniki, majhna in srednja podjetja,
Sektorska usmerjenost v gospodarstvu: majhna, nova podjetja, obrti, kmetovalci
Pazljiv izbor posebnih naložb in razbremenitev zastalih naložb, ki niso osnovni predmet poslovanja
DH
Postati vodilna majhna denarna ustanova v Sloveniji s 5 odstotnim tržnim deležem

Delavska hranilnica tudi ob kapitalski in corporacijski sanaciji trdno ohranja dosedanjo usmeritev,
vendar z bolj umirjeno rastjo in konsolidacijo poslovanja.

D.3 Razvoj Delavske hranilnice od ustanovitve v letu 1990 in začetka obratovanja v

letu 1991 do danes
D.3.1 Ključni dogodki
Razvoj Delavske hranilnice (DH) je mogoče opredeliti skozi tri obdobja:27 prvih 10 let pomeni čas
majhnih razvojnih korakov, naslednjih sedem je obdobje pred globalno krizo, zadnjih sedem let je
pa ob siceršnji krizi v okolju čas izjemne rasti, ugleda in z njim povezanega večjega obsega
poslovanja.

a) Prvih deset let: 1991–2001

Začetek poslovanja Delavske hranilnice (DH) februarja 1991 je bil v bančnem okolju 25 bank, 19
hranilnic in 65 hranilno-kreditnih služb (HKS). Zahteva nadzornika po zavarovanju vseh sredstev
prebivalstva in javnega sektorja je pokopala večino hranilnic. DH je zavarovalnicam in bankam daljše
obdobje plačevala 2–3-odstotno provizijo za vsako sklenjeno varčevalno oz. depozitno pogodbo.
Čudežno je vzdržala prvo petletko. Poslovanje je bilo usmerjeno na sindikate, prebivalstvo in
društva. Postopno so lastniki postali tudi podjetja Gorenje, Eti in Cementarna Trbovlje, kar je
dvignilo zaupanje v hranilnico.

Leto 2000 je bilo prelomno: DH se je preoblikovala v delniško družbo, dobila dovoljenje za plačilni
promet doma in v tujini, odprla poravnalni račun pri Banki Slovenije, dobila licenco za večino
bančnih poslov in finančnih storitev ter postala enakovredna drugim bankam. Začela je s kartičnim
poslovanjem, poslovnimi računi, elektronsko banko, postala je članica Združenja bank Slovenije ZBS

27
Vir: Delavska hranilnica 10 let, DH, Ljubljana, september 2001, Letna poročila DH.

106
in se vključila v jamstveno shemo. V tem letu je pripojila Mariborsko hranilnico in začela širiti
poslovno mrežo po Sloveniji.

1990
Predsedstvo Zveze sindikatov Slovenije je spomladi 1990 sprejelo idejo o sindikalni bančni instituciji
(DH 10 let, Ljubljana, 2001, stran 1). 15. novembra 1990 je potekala skupščina 27 ustanoviteljev,
med katerimi so bili poleg ključnih sindikatov še ČZP Delavska enotnost, Zveza društev invalidov in
Zveza društev upokojencev, ki so združili osnovni kapital 1,387 milijona dinarjev in ustanovili
Delavsko hranilnico (d. o. o.). Prvi predsednik uprave hranilnice je postal Jože Stegne, ki jo je
uspešno vodil kar 25 let, do julija 2016, zatem je bil leto dni predsednik uprave Dušan Grlica, od
novembra 2017 pa je predsednik uprave Renato Založnik.

1991
25. januarja 1991 je DH vpisana v sodni register. Prvega februarja 1991 začne poslovati. Začetne
težave izhajajo iz nezaupanja v finančni sistem nekdanje Jugoslavije, a jih hranilnica uspešno
preseže.

1992
DH usklajuje poslovanje z novim Zakonom o bankah in hranilnicah. 12. oktobra pridobi dovoljenje
Banke Slovenije. Zbira depozite in v začetku 90 % naložb usmeri k prebivalstvu.

1993
Je čas prve dinamične rasti, ko hranilnica poveča aktivo za 50 %, število zaposlenih s 4 na 6, kapital
in dohodek za tretjino, depozite in kredite za po 59 % ter kljub rasti ustanovnih stroškov ohrani
pozitivni dobiček, enako kot prav vsa leta njenega 25-letnega obstoja.

1994
Pride do uskladitve poslovanja z Zakonom o gospodarskih družbah. Zaradi rasti poslov pride do
dokapitalizacije s 56 milijoni SIT. Število družbenikov se poveča na 57, hranilnica ohranja izvorni
namen podpore sindikalnemu članstvu.

1995
DH postaja vseslovenska bančna ustanova, potem ko ji je regionalna licenca razširjena na vso
Slovenijo. V letu 1995 se prvič delijo dividende lastnikom. Sindikate kot deponenti začnejo
dopolnjevati razna društva, gospodarske in negospodarske družbe. Vsi sindikati se lastniško ne
pridružijo, med strankami raste pritok občanov. Znižanje inflacije v samostojni državi omogoči
spremembo depozitne in kreditne politike v korist večje učinkovitosti. Posebna skrb je posvečena
nadzorovanju tveganj.

1996
Rast je umirjena – aktiva zraste za desetino, število zaposlenih se zviša s 6 na 8, kapital stagnira,
dohodek je večji za petino, dobiček za desetino, stroški za sedmino. Depoziti porastejo za tretjino,
dani krediti za sedmino, pri čemer krediti presegajo depozite za petino. Profitnost kapitala je
izjemno velika, tržni delež doseže 0,8 %.

1997
Gre za leto hitre rasti aktive za 40 %, tako da tržni delež naraste na 1 %, pri čemer se kapital celo
neznatno zmanjša, padeta tudi dohodek in dobiček; stroški, depoziti in krediti pa se zelo povečajo.

1998
Dograjena je informacijska tehnologija za plačilni promet SWIFT in žiro kliring. Hranilnica je že dobro
informacijsko podprta, saj uvaja projekt elektronskega bančništva DH-Net, ki ga dogradi v letu 2000.

107
1999
Decembra 1999 se hranilnica na podlagi zahtev novega zakona o bančništvu preoblikuje v delniško
družbo. Sindikati imajo 70,9 % delnic. Izvršena je dokapitalizacija v višini 250 milijonov SIT.
Hranilnica dobi dovoljenje za opravljanje plačilnega prometa, kar v naslednjih letih postane eden
glavnih stebrov uspešnosti njenega poslovanja.

2000
Eno izmed ključnih let v razvoju hranilnice. Osnovni kapital je povečan na 341,9 milijona SIT (po
takratnem tečaju 1,6 milijona evrov), bilančna vsota je s 46 milijonov SIT konec leta 1991 porasla
na 5765 milijonov SIT konec leta 2000. Med vlogami jih je 28 % od prebivalstva, vseh dolgoročnih
vlog je 45 %. Naložbe rastejo. Priključitev Mariborske hranilnice in posojilnice v letu 2000 je
pomemben dogodek, ki poveča pomen Delavske hranilnice v slovenskem bančnem prostoru.
Pomeni povečanje bilančne vsote in poslov, spremenijo se finančni pokazatelji, število zaposlenih
poskoči z 8 na 18. Hranilnica dosega povprečno 20-% donos na vloženi kapital, dividende v tistih
dobrih časih znašajo 10 %.

2001
Začne se odpiranje transakcijskih računov strank, dograjena je informacijska bančna tehnologija in
uresničen projekt elektronskega bančništva, ki pomeni vključitev v bankomatski sistem in uvedbo
kartičnega poslovanja. V letu 2001 so načrti za prihodnost vključevali vseslovensko poslovanje:
razvoj mreže, pridobivanje varčevalcev, tudi z mednarodno plačilno kartico, fleksibilno in donosno
privlačno ponudbo finančnih storitev, za komitente ugodnejše obrestne mere od konkurence
(aktivne in pasivne). Cilj je bil 10 milijard SIT bilančne vsote do konca leta 2003 in učinkovito
poslovanje z ROE med 10 % in 15 %.

b) Obdobje 2002–2008
Razdobje finančne evforije v svetu in Sloveniji zaznamuje bogata ponudba in le zmerno hitra rast
aktive Delavske hranilnice. Nadaljuje se rast poslovne mreže. V letu 2005 sledi naslednji ključen
poslovni korak: uveden je nov poslovni model, ki vključuje bistveno nižje cene storitev od ostalih
konkurentov na trgu, nič hazarda na kapitalskih trgih, financiranja prevzemanja podjetij in
financiranja nasedlih gradbenih projektov. Ni bilo negativne poslovne prakse, zato je bil donos med
6–12 %, obvladovanje tveganj pa je bilo ustrezno.

2002
Delavska hranilnica se vključi v projekt prenosa plačilnega prometa v banke in hranilnice. Ocenjeno
je, da je pridobitev računov sindikatov premajhna, le 397 namesto načrtovanih 1100. Elektronsko
poslovanje z DH-Net opravlja četrtina komitentov. Ob uvedbi nominalne obrestne mere in splošnem
zniževanju obrestnih mer ohranja hranilnica pasivne obrestne mere na 1,5 točke višji ravni in
aktivne na 0,5 točke nižji ravni od bančnega okolja: ob manjšanju obrestne marže tako računa na
pridobitev posla z novimi komitenti. Odprti sta podružnici v Novem mestu in v Kopru.

Obseg poslovanja je v letu 2002 povečan za 27 %, kar je nad načrti, rast depozitov je 29 % (pri tem
je bila rast depozitov pravnih oseb 27 % in rast varčevalnih vlog fizičnih oseb 32 %). Krediti fizičnim
osebam so porasli in predstavljajo 80-% delež vseh kreditov hranilnice. Povečajo se rezervacije, ki
predstavljajo 2,25 % aktive. Povečanje naložb v blagajniške zapise Banke Slovenije je z 90 na 1270
milijonov SIT, kar pomeni dvig sekundarne likvidnosti za varnost poslovanja. Pride do zmanjšanja
dobička na 34 milijonov SIT pred in 17 milijonov SIT po obdavčitvi. Stopnji donosnosti aktive ROA in
kapitala ROE padeta zaradi novih zahtev Banke Slovenije po preknjiženju. Sprejeta je nova strategija
razvoja hranilnice za obdobje 2003–2006.

2003

108
Rast vlog prebivalstva je bila 51 %, rast kreditov občanom 30 %. Povečanje aktive znaša 31 %, na
zaposlenega znaša 465,8 milijonov SIT, kar je dvakrat toliko kot v bančnem sektorju. Izvedena je
dokapitalizacija in z njo dosežena kapitalska ustreznost 8,4 %. Ponudbo odpiranja in vodenja
osebnih računov fizičnih oseb ima hranilnica najbolj konkurenčno. Rast poslovnih računov za pravne
osebe je bila pod pričakovanji. Potrebna je nadgraditev poslov z deviznim poslovanjem, plačilnim
prometom s tujino in elektronskim bančništvom za fizične osebe, več trženjske aktivnosti in
dograjevanje informacijske tehnologije.

2004
Dobiček se je povečal za 54,7 % in je bil 11,2 % večji od načrtovanega. Aktiva je večja za 44 %.
Hranilnica ima konkurenčno obrestno politiko na pasivi. Ima podružnice v štirih regionalnih
središčih (Ljubljana, Koper, Maribor, Novo mesto), kar prispeva k rasti vlog nebančnega sektorja.

Prvič so vpisani certifikacijski depoziti v znesku dveh milijard SIT z rokom vezave tri leta, kar naj
pomaga dvigniti delež dolgoročnih virov hranilnice. Krediti predstavljajo 67 % naložb. 28 % sredstev
hranilnice je bilo naloženih v kratkoročne blagajniške zapise Banke Slovenije, kar je bila osnova za
dovoljenje za opravljanje poslov s tujimi valutami. Kapitalska ustreznost je povečana na 9,9 %.
Izvedena je bila posodobitev informacijske tehnologije.

2005
Poslovni načrti so bili naslednji: potreben je hitrejši razvoj poslovne mreže, nadaljnje posodabljanje
informacijske tehnologije, prvi koraki za vzpostavitev lastne bankomatske mreže. Sprejeta je nova
strategija razvoja in poslovni načrt za obdobje 2006–2010, poteka priprava na prevzem evra v letu
2007, gre za prilagoditev poslovanja zahtevam novih mednarodnih standardov računovodskega
poročanja. Načrtuje se nadgradnja Swift in RTGS-Target za skupni vstop v SEP (Skupna evropska
platforma). Cilj je povečati poslovanje za 25 %, tudi z novo mrežo. Dividende naj bodo vsaj eno
odstotno točko višje kot obresti na dolgoročne depozite.

Finančni rezultati vključujejo znižanje obrestnih mer in marže na 2,45 %, konkurenco na aktivi
predstavljajo tuji krediti. Preseženi so zastavljeni cilji: aktiva se je povečala za 20,7 %, dobiček je
presegel načrt. Pridobljeno je dovoljenje BS za opravljanje poslov v tujih valutah. Prišlo je do
povečanja kapitala s 411 na 853 milijonov SIT (za 113 %), kapitalskih rezerv z 51,6 na 452,7 milijonov
, tako da je bila kapitalska ustreznost kar 13,2 %. Vključeni so novi delničarji, med njimi Gorenje, d.
d. Zelo je uspešna nova podružnica Velenje, najbolj profitna pa podružnica Ljubljana. Aktiva se je
povečala na 4,095 milijard tolarjev (za 24,7 %) ali na 591 milijonov na zaposlenega. Vloge so porasle
za 16,5 % na 13.712 milijard SIT. Pri kreditih hranilnica ostaja pod načrti: njihova rast je le 11 % za
fizične in 23 % za pravne osebe. Naložbe v blagajniške zapise BS so povečane za 29,8 %, na 6,151
milijarde SIT. Obrestni prihodki so porasli za 15,8 %, neobrestni za 7,7 %.

2006
Prevzem mednarodnih računovodskih standardov je zahteval časovno razmejitev provizij na
odobrene kredite in tako zmanjšal neobrestne prihodke: odloženi prihodki zanašajo 89 milijonov
SIT. Opravljena je selitev na Miklošičevo 5, kar izboljša poslovanje. Nove poslovne enote so
ustanovljene v Novi Gorici, Kranju, Trbovljah, Slovenski Bistrici in Ptuju. Bolj konkurenčna politika
provizij in obresti povečuje prepoznavnost Delavske hranilnice.

Finančni dosežki vključujejo dvig aktive za 33 %, na zaposlenega je 471 milijonov SIT, rast vlog za
43,4 %, posebno močno tistih nad eno leto in za fizične osebe. Rast kreditov je 31-% pri fizičnih
osebah, 12-% pri pravnih osebah. Povečano je posedovanje blagajniških zapisov Banke Slovenije za
989 milijonov SIT ali za 16,1 %. Čisti dobiček je znašal 98,1 milijona SIT, obrestni prihodki so porasli
za 13,4 % neobrestni za 81,6 %, stroški dela in administrativni stroški so večji za 36,5 %. Posebna

109
skrb je namenjena obvladovanju tveganj. Postavljeni so jasni cilji za prihodnost: biti največja
slovenska hranilnica, prisotna v vseh slovenskih regijah in večjih mestnih središčih.

2007
1. januarja 2007 je uspešno izveden prevzem evra, pripravlja se vsebinska uveljavitev BIS-II. Sprejeta
je nova strategija razvoja hranilnice za obdobje 2007–2010, ki ohranja izvorno vlogo sindikatov,
poveča se zaposlenost.

Novi član uprave je postal Žan Wostner, ki je zamenjal Zmaga Studenčnika. Delavska hranilnica je v
zunanjih analizah po večini primerljivih podatkov med najugodnejšimi ponudniki finančnih in drugih
storitev. Uspešna je bila implementacija BIS-II, popolna bo v letu 2008.
Sprejete so strategije in politike ter organizacija službe. V razvoju poslovne mreže sta se 12
poslovnim enotam pridružili še enoti v Celju in na Jesenicah, v Mariboru pa se je poslovalnica
preselila na novo lokacijo Glavni trg 25. Nova je ponudba MasterCard za fizične osebe in priprava
na poslovno kartico MasterCard, pri čemer so vse kartice v čip tehnologiji. V informacijski tehnologiji
se je začela prenova in priprava na rezervno lokacijo. Število zaposlenih se je povečalo na 90.
Ocenjeno je bilo, da ni potrebe po institucionalnem spreminjanju: hranilnica se ne bo preoblikovala
v banko, čeprav opravlja enake posle. Še naprej bo podpora sindikatom. V prihodnje naj bi bilo več
kreditiranja drobnega gospodarstva in majhnih podjetij. Zaposleni so v 8 % lastniki Delavske
hranilnice.

Poslovna učinkovitost izkazuje rast aktive za 16,7 % na 135,3 milijona evrov, depozitov za 35,6 % na
110,5 milijona evrov (pri tem za fizične osebe za 66 % na 75,2 milijona evrov), število osebnih
računov se je povečalo za 119 %, stanje sredstev na njih za 137 %, rast poslovnih računov je bila
46 %, stanje na njih je poraslo za 41 %. Krediti prebivalstvu so porasli za 32,8 % na 87,7 milijona
evrov, pravnim osebam za 24 %. Naložbe v blagajniške zapise Banke Slovenije so po vstopu v evrsko
območje zamenjale naložbe v obveznice Republike Slovenije in medbančni depoziti. Bruto dobiček
je znašal 0,693 milijona evrov, čisti dobiček 0,525 milijona evrov, pri čemer je rast čistih obrestnih
prihodkov 22 %, neobrestnih 84 % (predvsem provizije za položnice). Administrativni stroški so se
povečali za 47 %.

2008
Razmere na bančnem trgu ob prihajajoči globalni finančni krizi povzročijo podražitev virov na
mednarodnih finančnih trgih in težjo dostopnost do njih, kar je na slovenskem medbančnem trgu
najprej povzročilo izjemen dvig medbančnih obrestni mer in pasivnih obrestnih mer nasploh. Temu
je sledil drastičen padec referenčne obrestne mere Euribor in posledično medbančnih obrestnih
mer. Delavska hranilnica je še vedno med najbolj ugodnimi ponudniki bančnih in drugih finančnih
storitev. Krizne razmere uspešno premaguje. Zaključena je bila polna vsebinska implementacija BIS
II z vso nadgradnjo informacijske tehnologije. Izboljšano je obvladovanje tveganj, povečanje
kapitalskih zahtev in varnost. V januarju 2008 je bila odprta poslovna enota Murska Sobota, v
poletnih mesecih še Slovenj Gradec, tako da je skupaj 16 enot. Informacijska tehnologija uvaja
Bankart in Swift, modernizacijo, rezervna lokacija se gradi. Uvedena je poslovna kartica MasterCard
za pravne osebe, uveden sistem SMS-obveščanja o transakcijah z MasterCard. Za članstvo ZSSS je
hranilnica izdala BaMaestro kot plačilno kartico in kot kartico ugodnosti.

Finančni rezultati so še naprej ugodni: rast aktive je znašala 37 % na 135 milijonov evrov, depozitov
za 49 % na 112 milijonov evrov, števila osebnih računov za 50 %, stanja na njih za 30 %. Premajhna
je rast pri vezanih vlogah pravnih oseb. Rast števila poslovnih računov znaša 54 % in stanja na njih
25 %. Pri kreditih pravnih oseb ni rasti in znašajo le 1,2 % aktive, pri kreditih fizičnih oseb je rast
10 %. Izjemno visoki likvidnostni presežki hranilnice so šli na medbančni trg, v obveznice Republike
Slovenije in obveznice bank, ki jim likvidnosti začenja primanjkovati. Dosežen je manjši dobiček kot

110
običajno, le 408 tisoč evrov ali 341 tisoč evrov neto. Načrtuje se večje kreditiranje drobnega
gospodarstva in majhnih pravnih oseb.

c) Obdobje 2009–2018

Značilnost tretjega obdobja je hitra ekspanzija Delavske hranilnice: aktive za 427 %, depozitov
pravnih oseb za 612 %, fizičnih oseb za 417 %, kreditov nebančnemu sektorju za 314 %. Odprtih je
bilo več kot 50.000 osebnih računov, 27.000 poslovnih računov, letno obdelanih preko 7 milijonov
plačilnih nalogov in odprtih 24 poslovnih enot, tako da jih je v letu 2018 že 40. Delavska hranilnica
je sedmi največji ponudnik bankomatskega poslovanja na slovenskem bančnem trgu. Hranilnica je
povečala čiste obrestne prihodke za 402 %, neobrestne dohodke za 106 %, neto dobiček za 915 %.
Nikoli v 27-letni zgodovini ni poslovala z izgubo, v letih globalne krize pa je dosegala vsako leto večji
dobiček. Skrbno upravlja s tveganji in realizira 5-% dividendni donos. Tržne raziskave Zveze
potrošnikov Slovenije, Mojih financ, Financ in revije Alfa dajejo hranilnici najvišje ocene odnosa s
strankami. Alfa je septembra 2015 Delavsko hranilnico ocenila kot najbolj varno bančno ustanovo
na slovenskem bančnem trgu. Po anketni analizi revije »Moje finance« je bila tudi v letu 2017
Delavska hranilnica ocenjena kot najcenejša in prebivalstvu najbolj prijazna kreditna ustanova v
Sloveniji.

2009
Kljub globalni finančni in gospodarski krizi je hranilnica dosegla zelo dobre rezultate na vseh
področjih poslovnega načrta, a hkrati največjo rast slabitev pri kreditiranju prebivalstva. Hranilnica
je vključena v sistem SEPA, izgrajen je kakovostni rezervni računalniški center z rezervnimi
informacijskimi sistemi (dovolj ločeno od centra DH). Izvedeno je posodabljanje programske in
vzdrževanje računalniške opreme. Ugodna je struktura virov in naložb, kjer rast temelji na domačem
varčevanju prebivalstva, ki se je v kriznih razmerah še okrepilo (zaradi strahu pred izgubo posla, vira
dohodkov). Hranilnica ni bila nikoli odvisna od tujih finančnih trgov ali domačih proračunskih virov.
Likvidnostni presežki so usmerjeni v netvegane obveznice Republike Slovenije in obveznice
slovenskih bank, komitente je hranilnica z lahkoto spremljala s kreditiranjem.

V poslovanju se je aktiva povečala za 31,6 % na 227 milijonov evrov, vloge prebivalstva so porasle
za 29 %, viri ECB (najeti, ker so bili poceni, a so že odplačani) so znašali 19 milijonov evrov. Krediti
komitentom so povečani za 21 %, dolgoročni za 8 %; delež kreditov prebivalstvu je zmanjšan na
67,9 %, delež kreditov finančnim družbam povečan na 17,8 %, podjetnikom na 1,5 %, delež kreditov
bankam pa je padel na 12,2 %. Dobiček je znašal 597 tisoč evrov, slabitve so večje za 614 tisoč evrov.
DH ima 114 zaposlenih.

2010
Nova članica uprave je postala Jasna Mesić. Majhna denarna ustanova je bolj prilagodljiva in se zato
bolje spopada s krizo. Delavska hranilnica je neodvisna od tujih virov, nima kontaminiranih naložb,
a veliko v krizi na novo brezposelnih komitentov zahteva rast slabitev.

Finančni rezultati so bili ugodni: rast aktive je znašala 12 % na 256 milijonov evrov, dobiček je znašal
1,050 milijona evrov, po davkih 824 tisoč evrov, slabitev je bilo za 722 tisoč evrov. Delnica je vredna
102,79 evrov in je prinesla 5 evrov dividende. Donosi so: ROE pred davki je 10,03 %, ROE po davkih
je 7,89 %, ROA se je povečal z 0,29 % na 0,44 %. Hranilnica ima presežni finančni potencial, ni
posojilnega krča. Koeficient kapitalske ustreznosti je znižan na 8,6 % iz 11,05 %, saj je težje dobiti
delničarje v krizi. Nove kapitalske potrebe so vodile v dva razpisa kapitala za skupno štiri milijone
evrov. Ugodna struktura virov in naložb: varčevanje prebivalstva se še krepi, ni ne tujih ne
proračunskih virov. V poslovalnicah je obdelano 4,3 milijona položnic (vzrok so primerjalno najnižje
provizije).

111
V poslovanju ima Delavska hranilnica konkurenčne varčevalne in kreditne obrestne mere in najnižje
stroške plačilnega prometa. Že nekajkrat je bila s strani revij Moje finance in Finance izbrana za
najugodnejšo bančno institucijo.

2011
V letu 2011 je kot edina in prva ustanova na bančnem trgu začela tržiti novi produkt »pokojninsko
varčevanje« do starostne upokojitve varčevalca z izjemno donosno 5,5-% fiksno obrestno mero in
mesečno kapitalizacijo obresti. Pričakuje, da bo država to podprla z davčnimi olajšavami. Načrt je
rast domačega varčevanja in večanje obsega poslovanja z osebnimi in poslovnimi računi
komitentov. Kreditiranje lastnih deponentov raste.

Leto 2011 je bilo najbolj uspešno poslovno leto do tedaj. Ta rezultat DH oddalji od rezultatov drugih
bank, ki se slabšajo. Delavska hranilnica po organizacijskem ustroju in ponudbi storitev posluje kot
majhna banka, sposobna konkurenčnega boja, izjemno prilagodljiva in odzivna na tržne krizne
razmere. Nima nasedlih nepremičninskih naložb, ne naložb, povezanih s prevzemi podjetij, ne trpi
negativnih izgub na kapitalskih trgih. Odvisna je od domačih virov, uporablja samo nekaj sredstev
ECB, nič depozitov države, nič depozitov mesta Ljubljane, kjer ima sedež in bi jih bilo pričakovati.
Ima izjemno presežno likvidnost (za razliko od bank), ne pozna kreditnega krča in presega načrte
kreditiranja prebivalstva in gospodarstva.

Reševanju brezposelnih strank je namenjena posebna skrb: dovoljeno je neplačevanje dolgoročnih

kreditov s kratkoročnim odlogom, zmanjšanje mesečnih anuitet in podaljšanje ročnosti kreditov.
DH rešuje podjetnike, ki jim je bila v poslovnih bankah finančna pomoč zavrnjena: imajo namreč
zastavljeno premoženje, reprograma kreditov jim banke ne omogočajo, novih dolgoročnih kreditov
jim ne odobrijo, tako da jim je tlakovana le pot v stečaj. Ob tem se neurejena pravna varnost in
finančna nedisciplina izrazito kaže v storitvenih dejavnostih. Podjetniku, ki ga je leta podpiralo več
bank, ostane samo še Delavska hranilnica, ki mu pomaga, če ima razvojne možnosti, ustrezno
tehnologijo, kadre, trg in realno načrtovan denarni tok (pogodbe s partnerji) in zavarovanje.

Obnovljeni so poslovni prostori obstoječe poslovalnice v Novem mestu in v Trbovljah. V Hrastniku

je nova agencija DH. Moje finance in Finance DH ocenijo kot najugodnejšo bančno ustanovo v
Sloveniji. Delnica DH je likvidna in ima možnost odsvojitve v kratkem času. Nadaljuje se pokojninsko
zavarovanje pri DH kot tretji steber.

Poslovanje kaže rast aktive za 9,6 % na 280 milijonov evrov, dobiček je znašal 1,113 milijona evrov,
čisti dobiček 0,877 milijona evrov, kar je 77 % nad načrtom. Obrestni prihodki so porasli za 14 %,
dohodki iz provizij za 6 %, operativni stroški za 8 %. Dividenda je 5 evrov na delnico. Donosi ROE
pred davki so 8,52 %, ROE po davkih 6,71 %, ROA je padel z 0,44 % na 0,42 %. Krediti so se povečali,
a ne toliko, kot prej. Dodatni nakupi obveznic so povečali njihov delež v aktivi hranilnice na 26,8 %.
Kreditno tveganje je prisotno v kriznih časih, reševanje slabih kreditov je zahtevalo nove oslabitve
(441 tisoč evrov). Depoziti fizičnih oseb so porasli za 14 %, pravnih oseb pa padli za 4 %. Izvedena je
dokapitalizacija v višini 4 milijone evrov na 17,7 milijona evrov, koeficient solventnosti znaša
10,95 %, delnica je knjigovodsko vredna 100,95 evrov. Rast računov znaša 35 %, poslovnih računov
44 %. Delavska hranilnica ima 46-% rast uporabnikov spletne banke DH-Plus za fizične osebe in 59-
% rast uporabnikov spletne banke DH-Net za pravne osebe. V poslovalnicah je obdelanih 4,3
milijona položnic.

2012
V Sloveniji je kriza poglobljena, a za Delavsko hranilnico je doseženo novo najuspešnejše poslovno
leto, kar se ponavlja v kriznih časih iz leta v leto. Trendi hranilnice so zelo ugodni in v popolnem
nasprotju z ostalimi bankami v Sloveniji. Ima že 20 poslovnih enot, ki zberejo 4,5 milijona položnic.
Novi poslovni prostori so v Žalcu. Nova podružnica je v Brežicah. V hranilnici odpirajo vrata

112
socialnemu podjetništvu, napravili so prve korake socialnega bančništva. Družbena vloga hranilnice
se izkazuje v humanitarnih zbiranjih denarja, kjer ne zaračunajo provizije, dajejo donacije in
sponzorstva. Za poplavljence je bila dana podpora 7000 evrov. Na novo je zaposlenih 17 ljudi.

Finančni podatki kažejo znatno presežno likvidnost in preseganje ciljev kreditiranja fizičnih in
pravnih oseb. V strukturi je 69 % naložb fizičnim osebam, 14,9 % gospodarstvu, 7,3 % samostojnim
podjetnikom. Uporabljena so različna zavarovanja: hipotekarno, prosto osebno ali poroštva. Iz
brezposelnosti in nelikvidnosti podjetij izhaja kreditno tveganje, zato sta bila ustanovljena posebna
odbora za tveganja in služba za upravljanje s tveganji. Slabitve je hranilnica povečala za 441 tisoč
evrov na 1,367 milijona evrov. Slabi dolžniki so večinoma prebivalci. Aktiva je porasla za 19,8 % na
335,53 milijona evrov, dobiček znaša 1,764 milijona evrov, po davkih 1,458 milijona evrov, kar
presega načrtovanega za 60 %. ROE znaša 11,54 %, po davkih 9,54 %, ROA je 0,57 %. Čisti obrestni
prihodki so večji za 20,6 %, neobrestni za 18,7 %. Dividenda je 5 evrov na delnico. Rast kreditov
znaša 26 % na 46 milijonov evrov (pri prebivalstvu je rast 13 %, pri gospodarskih družbah 179 % in
pri samostojnih podjetnikih 110 %). Vloge so se povečale za 19,1 %, vloge prebivalstva za 17 %. Rast
pokojninskega varčevanja znaša 318 %, rentnega 26 %, vezanih depozitov 13 %. Vloge pravnih oseb
so se povečale za 30 %, na poslovnih računih je za 54 % več denarja. Dokapitalizacija je izvedena v
prvi polovici leta 2012, tako da osnovni kapital znaša 6,956 milijona evrov, koeficient kapitalske
ustreznosti pa 10,75 %. Knjigovodska vrednost delnice znaša 110,07 evrov. Število osebnih računov
se je povečalo za 43 %, poslovnih pa za 63 %. Rast uporabnikov znaša 81 % pri DH-Net in 98 % pri
DH-Plus.

2013
Ključ ekspanzije HD ob kontrakciji bančnega sektorja je v poslovnem modelu Delavske hranilnice,
konkretno v politiki primerjalno nižjih obrestnih mer in cen storitev. Vse od leta 2005 hranilnica drži
cene storitev bistveno nižje od okolja. Delavska hranilnica ne pozna prilivnih in odlivnih provizij, z
davkom na finančne storitve ni bremenila komitentov, ne zaračunava provizij pri bankomatskem
poslovanju občanov, nižji so stroški vodenja transakcijskih računov, najnižji stroški plačilnega
prometa, elektronskega poslovanja in poslovanja s trajniki. V vseh 26 enotah rastejo posli, ob tem
ko zaradi slabe gospodarske klime zaupanje v banke sicer pada. Podjetja financirajo rast z
dolgovanjem dobaviteljem. Kreditiranje drobnega gospodarstva je pogojeno s kvaliteto ustreznega
zavarovanja. Delavska hranilnica ne daje kreditov, če je izpostavljenost do stranke že prek 5 %
njenega kapitala. Prek sklada lastnih delnic je hranilnica likvidna. Poslovna mreža je povečana na 26
enot in to za Sežano, Ravne na Koroškem, Rogaško Slatino, Slovenske Konjice, Zagorje ob Savi in
Maribor. Vse več enot ima med komitenti občinske blagajne z namenom plačevanja položnic brez
provizije. Število zaposlenih v hranilnici se je povzpelo na 193.

Finančni rezultati so spet presežni: rast aktive znaša 40,6 %, mesečno je v povprečju odprtih 460
računov fizičnih in 431 računov pravnih oseb. Vse več je uporabnikov elektronske banke. Rast vlog
fizičnih oseb je 39 %, pravnih oseb 73 %. Rast kreditov pri fizičnih osebah znaša 11 % (67-% delež),
pri gospodarskih družbah in javnem sektorju 53 % (22 %), pri samostojnih podjetnikih 31 % (8 %).
Bruto dobiček je bil 2,2 milijona evrov, neto 1,9 milijona evrov. Donos ROE znaša 11,67 % pred in
10,11 % po davkih. Rast čistih obrestnih prihodkov znaša 14 %, neobrestnih pa 4 %. V letu 2013 je
oblikovanih za 1,053 milijona evrov slabitev (pretežno zaradi fizičnih oseb). Slabi krediti z zamudami
nad 90 dni ne presegajo 4,2 % portfelja. Dokapitalizacija je znašala 1,3 milijona evrov v prvi polovici
leta in 2,0 milijona evrov v drugi polovici leta, kar skupaj pomeni dvig osnovnega kapitala za 20 %.
Rekordni dobiček je prispeval k organski rasti hranilnice. Koeficient kapitalske ustreznosti znaša
11,46 %. Dosežen je 5-% dividendni donos.

2014
Delavska hranilnica dosega nove rekordne rezultate. Krasi jo visok moralni kodeks, kjer stranpoti
niso dovoljene: uveljavljeni so kriteriji etične in pravične bančne institucije. Tržni delež se je povzpel

113
na 1,8 %. Število zaposlenih je povečano za 37 na skupno 227. Na opozorilo, da hranilnica raste
prehitro, je odgovor: »Koristneje je, da ostajajo bančne vloge v slovenskih bančnih institucijah, kot
pa da bi pristale v bankah obmejnih držav.« Z večanjem kreditov gospodarstvu pa se veča kreditno
tveganje. Vsak kreditojemalec lahko vrača kredit dolgoročno le iz ustvarjenega dobička, zato tudi
Delavska hranilnica ne more pomagati tistim, ki so prezadolženi, z nezadovoljivim denarnim tokom,
nimajo novih zavarovanj in zato potrebujejo prestrukturiranje. Se pa hranilnica vključuje v
razdolževanje podjetij in s tem v zagon gospodarske rasti, predvsem pri drobnem gospodarstvu.
Osnovno pravilo poslovanja je razpršenost kreditov, pri čemer so tržne niše Delavske hranilnice pri
fizičnih osebah sindikalisti, občani, upokojenci, kmetje, gasilci in obrtniki; pri pravnih osebah
kmetijstvo, energetska prenova stanovanj in poslovnih prostorov, obrtno-podjetniške zbornice,
drobno gospodarstvo, gasilske zveze, upokojenska društva, investicije občin in javnih podjetij.

Poslovanje je bilo ugodno: krediti predstavljajo le še 53 % aktive, vrednostni papirji že 36,9 %.

Hranilnica ne potrebuje strateškega partnerja, saj želi ostati v rokah domačih lastnikov in z
razpršenim lastništvom. Stabilno lastniško strukturo sestavljajo sindikati, delavci, upokojenci,
podjetniki in gospodarske družbe. Dividende znašajo 4–5 %. V dveh dokapitalizacijah je pridobljeno
skupaj 6,5 milijona evrov svežega kapitala (investitorji so obstoječi delničarji in deponenti).

Delavska hranilnica še naprej razvija lasten poslovni model: ima najnižje cene storitev brez
sprememb od leta 2005 in celo znižane provizije pri plačilnih storitvah, zato je najuspešnejša. Ima
30 poslovnih enot in je zaupanja vredna bančna ustanova. Je majhna univerzalna banka, odzivna, a
vendar še vedno banka sindikatov. Delavska hranilnica še vedno nima nasedlih nepremičninskih
naložb, naložb za prevzeme podjetij, negativnih naložb na kapitalskih trgih in nezavarovanih
kreditov. Ima le domače vire prebivalstva, javnega sektorja in gospodarstva, od tujih pa le posojila
ECB (ki so že poplačana), nič od države. Sodeluje z mnogimi slovenskimi občinami. Hranilnica
fizičnim osebam nudi storitve elektronske banke, e-računov in mobilne banke (prvo leto ne
zaračuna stroškov vodenja transakcijskega računa in pristopa k elektronski banki, potem pa še
vedno ohranja najugodnejše cene). Donos na pokojninsko varčevanje je 4 % (v začetku je bil 5,5 %),
z mesečnim pripisom obresti.

Hranilnica goji nekatere značilnosti socialnega bančništva in odpira vrata socialnemu podjetništvu
in zadružništvu. Žal pri nas še niso dani pogoji za celovit razvoj socialnega podjetništva in kooperativ
– zadrug. Družbena vloga hranilnice ostaja pomembna. Ne hlasta po dobičku, ampak ga del usmerja
na komitente. Z ekonomijo obsega dosega dobre rezultate. Obvladuje tveganja: varnost poslovanja
in presežna likvidnost sta najpomembnejša postulata poslovanja. Dividendna politika je stabilna. V
krizi 2008–2015 je imela Delavska hranilnica vsako leto večji obseg poslovanja, depozitov, kreditov
in števila računov, tako osebnih kot poslovnih. Javne občinske in mestne blagajni vodi v 10 občinah
in mestih. Realizira šest milijonov plačilnih nalogov. Alfa, Zveza potrošnikov in Moje finance so
proglasili Delavsko hranilnico za strankam najprijaznejšo kreditno ustanovo. Nove poslovne enote
so odprte v Kamniku, Postojni, Litiji, Šiški in na Ptuju, tako da jih je skupaj 30. Med klienti je vse več
občinskih blagajn.

Finančno poslovanje je bilo v letu 2014 najboljše do tedaj: aktiva je povečana za 42 % na 671
milijonov evrov, krediti za 36 % (prebivalstvu za 24 %, gospodarskim družbam za 63 %). Razpršenost
naložb je naslednja: prebivalstvu 62 %, gospodarskim družbam 22 %, samostojnim podjetnikom
8 %, državi 7 %, neprofitnikom 1 %. Depoziti so porasli za 51 % (prebivalstva za 47 %, pravnih oseb
za 64 %). Na osebnih računih so se stanja povečala za 74 %, na poslovnih za 87 %, pokojninsko
varčevanje pa za 144 %. Število osebnih računov poraslo za 11.464 ali 42 %, poslovnih pa za 7.631
ali 64,5 %. Obrestni prihodki so porasli za 43,4 %, čiste provizije za 21,4 %. V letu 2014 je bilo za
2,558 milijona evrov novih slabitev, le 3,4 % kreditov je slabih. Bruto dobiček znaša 3,461 milijona
evrov, neto 2,935 milijona evrov (skok 53 %). ROE pred davki je 12,32 %, ROE po davkih je 10,45 %,
ROA pa znaša 0,61 %. Kapital znaša 29,5 milijona evrov, kapitalska ustreznost je 11,44 %.

114
2015
Delavska hranilnica uveljavlja najvišje bančne vrednote skrbnega in etičnega poslovanja. Zato
dosega visoko stopnja zaupanja, zvestobe in pripadnosti komitentov ob izraženi etiki poslovanja.
Od leta 1991 so od 18 hranilnic ostale le tri, nobena od hranilno-kreditnih služb ne obstaja več,
prenehalo je poslovati tudi nekaj poslovnih bank. Konec leta 2015 je imela DH zaposlenih že 261
oseb.

Finančni rezultati so bili v letu 2015 znova rekordni. Preseženi so bili vsi poslovni cilji. Rast aktive je
znašala 35,8 % na 910,8 milijona evrov, kreditov za 17,9 % oziroma za 62,6 milijona evrov (pri tem
so se krediti prebivalstvu povečali za 13,7 %, krediti pravnim osebam pa za 24,5 %). V strukturi
predstavljajo krediti prebivalstvu 59,5 %, nefinančnim družbam 23,2 %, samostojnim podjetnikom
8,0 %, občinam 6,1 %, odvisnim družbam 2,0 %. Krediti so 45,35 % aktive, naložbe v vrednostne
papirje pa 43,81 %. Depoziti nebančnega sektorja izkazujejo 36,1-% rast (prebivalstva 29,7 %,
pravnih oseb 52,7 %). Pokojninsko varčevanje raste ob 4-% donosu, vloge na osebnih računih so
večje za 78 %, stanja na poslovnih računih za 82 %. Število osebnih računov je poraslo za 33,5 %,
poslovnih računov za 39,8 %. Tudi elektronsko poslovanje se je povečalo: DH-osebni za 48 %, DH-
poslovni za 56 %, mobilna banka DH-mobi za 133 %. Čisti obrestni prihodki so se povečali za 9 %,
provizije za 12 %. Oslabitve znašajo 1,879 milijona evrov. Bruto dobiček je znašal 4,053 milijona
evrov, neto dobiček po davkih 3,462 milijona evrov, ROE pred davki je 10,56 %, ROE po davkih je
9,02 %. Kapital je bil konec decembra 2015 43 milijonov evrov, koeficient kapitalske ustreznosti pa
12,47 %. Tri dokapitalizacije so prinesle šest milijonov evrov kapitala.

DH je bila v letu 2015 deležna treh kontrol Banke Slovenije, enkrat v sodelovanju z ECB. Ugotovljene
so bile manjše pomanjkljivosti, za odpravo katerih je bil sprejet akcijski načrt. Vključuje naslednje:
− nadgraditi notranji nadzor prevzemanja in upravljanja s tveganji,
− urediti razmerja med službami upravljanja s tveganji in komercialnim delom DH,
− kadrovsko okrepiti službo notranjega nadzora.
V decembru je potekal nadzor glede pranja denarja, pri kateri je DH dobila dobro oceno.
Decembra 2015 in januarja 2016 je bila kontrola delovanja notranjega upravljanja hranilnice,
korporativne kulture in uveljavljanja kodeksa ravnanja in etike.

2016
Zaradi zelo hitre rasti poslovanja v preteklih nekaj letih je hranilnica v fazi konsolidacije. Po hitri rasti
aktive si prizadeva za dokapitalizacijo in višji ravni bančne institucije ustrezno izboljšati korporativno
upravljanje. Poslovni rezultati so še naprej zelo ugodni: profit je spet rekorden, delež slabih kreditov
je izrazito nizek. Dotedanji predsednik uprave Jože Stegne se je upokojil, zamenjal ga je pred pol
leta imenovani član uprave Dušan Grlica, ob njem sta člana še dosedanja Jasna Mesić in novi član
Renato Založnik. Obnovljen je nadzorni svet, ki je okrepljen po kvalifikacijah.

Zgodovina se ponavlja – v krizi se male finančne institucije krepijo na račun hiranja velikih
Poznavalcu slovenske gospodarske in finančne zgodovine ekspanzija Delavske hranilnice ne more
biti tuja, saj se na naših tleh ponavlja zgodba iz časa med obema svetovnima vojnama (deja vu).
Tudi takrat je velika ekspanzija v zlatem obdobju dvajsetih let prejšnjega stoletja povzročila hitro
ekspanzijo gospodarstva in finančnega sektorja. Presekala jo je velika depresija 1929–1933, v kateri
so velike tuje banke (avstrijska Credit Anstaldt), ki so poslovale z velikimi gospodarskimi družbami
na naših tleh, pri čemer so bile oboje v tuji lasti, propadle. Majhne domače finančne institucije,
navezane na slovenski zadružni, kmečki, delavski in obrtniški živelj pa so v težkih razmerah preživele
in omogočile preživetje domačemu prebivalstvu. Podobno je v sedanjosti velikemu finančnemu in
gospodarskemu razcvetu v letih 1995–2007 sledila velika recesija 2008–2013 in po njej zmerna rast
od leta 2014, ki se je v letu 2017 pospešila. Medvojno gospodarsko krizo je prekinila priprava in
izvedba druge svetovne vojne, sedanjo pa premalo ekspanzivna fiskalna in monetarna politika, zato

115
je recesija trajala dalj časa. Kot so v času velike depresije v začetku tridesetih let zaživele majhne
finančne institucije in vsaj delno nadomestile izpad velikih finančnih institucij, v sedanjem času to
počne Delavska hranilnica in nekatere druge manjše domače finančne institucije.

Do konca leta 2016 je Delavska hranilnica izpolnila zahteve iz odredbe BS, tako glede kapitala (že
30. 9. 2016) kot glede korporacijskega upravljanja (31. 12. 2016). V letu 2016 je dosegla
nadpovprečne rezultate v bančnem sektorju Slovenije: kapitalsko ustreznost 14,68 %, kar je znatno
nad minimalno zahtevano; profitnost z ROE 14,57 % pred oziroma 14,02 % po obdavčitvi oziroma
ROA 0,69 %, likvidnost bistveno nad zahtevanim minimumom in število zaposlenih 297. Uspešno je
zaključila dva naložbena projekta s prodajo Livad in prodajo družbe Aerodrom Maribor. Pridobila je
sveži kapital in prestrukturirala bilanco. Obseg poslovanja se je umiril, tako da je letna rast aktive
malo pod 10 %.

2017
Po zapiranju obeh odredb Banke Slovenije Delavska hranilnica nadaljuje uspešno poslovanje.
Pridobila je možnost oblikovanja sklada lastnih delnic, pridobiva nov kapital, dosega načrtovane
dobičke, ima dovoljenje za faktoring. Že sicer najnižja tveganja med bankami v Sloveniji je v letu
2017 v primerjavi z letom 2016 še malo zmanjšala.

Sredi leta pride do spremembe v upravi, ki ji sedaj predseduje Renato Založnik, članica je Jasna
Mesić. Hranilnica posluje dobro, še znižuje stopnjo tveganja, išče možnost novih projektov, ohranja
kapitalsko ustreznost, profitnost, izboljšuje ekonomičnost in dokončno urejuje upravljanje. Konec
leta se ugodno razplete tudi glede terjatve tožnikov do Aerodroma Maribor, tako da lahko Delavska
hranilnica sprosti v dobiček (statutarne rezerve) tri milijone evrov, rezerviranih za primer
neugodnega razpleta pravne zadeve.

Dosežena je rast aktive za 19 % na 1191 milijonov evrov, rast depozitov je bila 20,5 %, rast kreditov
pa je 15,3 %, vse daleč nad povprečno rastjo v bančnem sektorju Slovenije. Kljub novi uspešni
dokapitalizaciji zaradi omejitve kapitala veliko denarnih sredstev ostaja na transakcijskem računu
pri Banki Slovenije, kjer se obrestuje po –0,4 %. Kljub temu Delavska hranilnica dosega bruto
dobiček 6,7 milijonov evrov ter izboljšane kazalce profitnosti, likvidnosti in ustrezno solventnost.
Banka Slovenije uspešnost poslovanja nagradi z znižanjem zahtevanih kapitalskih koeficientov v
tistem delu, na katerega ima neposredni vpliv.

2018
V začetku leta 2018 se nadaljujejo ugodni trendi iz leta 2017 glede rasti obsega poslovanja, dobička
in nizkega tveganja ob doseganju solidne solventnosti in še večje presežne likvidnosti.

D.3.2 Finančni indikatorji razvoja Delavske hranilnice

V tabelah D.1, D.2 in D.3 so prvič celovito prikazani statistični podatki in finančni indikatorji Delavske
hranilnice za vseh 27 let obstoja. Pri zbiranju primerljivih podatkov je bilo kar nekaj težav:
− V letu 2007 je bil uveden evro namesto domače valute tolar, podatki za razdobje 1991–2006 pa
so preračunani v evre po tekočih tečajih SIT/EUR, kot jih je objavila Banka Slovenija konec
vsakega leta.
− Podatki za prvo desetletje, ko DH še ni bila delniška družba, so pridobljeni neposredno iz
bilančnih map, kar je ob spreminjanju sistema poročanja in redefiniciji finančnih agregatov
povzročilo dodatne težave. Vendar so v korist informiranosti (pridobitve finančne slike Delavske
hranilnice za celotno razdobje) predstavljeni tudi podatki za prvo desetletje 1991–1999, čeprav
so nekateri približni.

116
Podatki v tabeli D.1 so v absolutnih vrednostih in kažejo, da je Delavska hranilnica začela v 1991 s
skromno z aktivo v višini 0,4 milijona evrov, konec 2017 pa dosega vrednost 1191 milijonov evrov.
Vsi drugi agregati temu ustrezno postopno rastejo: kapital, dobiček, operativni stroški, število
zaposlenih, dani krediti in prejeti depoziti. Posebnost in izjemnost teh podatkov je, da je rast
kontinuirana vse obdobje obstoja hranilnice in ni nobenih padcev. V oči pade tudi pospešitev rasti
v času globalne finančne krize, ko hranilnica delno nadomešča izpad ostalih bank na slovenskem
trgu.

Kapital se je povečal z 0,4 milijona evrov konec leta 1991 na 51,4 milijona evrov konec leta 2017,
dobiček s 3 tisoč evrov na 6,7 milijona evrov, stroški so porasli od 160 tisoč evrov na 21,03 milijona
evrov, zaposlenost je porasla s 3 oseb na 312 oseb, obseg kreditov se je dvignil s 300 tisoč evrov na
498,5 milijona evrov, obseg depozitov pa s 310 tisoč evrov na 1117,3 milijona evrov.

Tabela D.1: Razvoj Delavske hranilnice v 27 letih, preračun v milijone evrov (1)
LETO Aktiva Kapital Dobiček Stroški Z Krediti ∑ Depozit ∑
(mio €) (mio €) pred/po (mio €) PO/FO PO/FO
(mio €)
1991** /0,4/ /0,04/ /0,003/ /0,160/ 3 /0,300/ /0,310/
1992 1,3 0,121 0,0107 0,035 4 1,105 1,132
1993 1,9 0,164 0,00008 0,663 6 1,754 1,798
1994 3,7 0,366 0,00001 0,760 7 3,489 2,740
1995 5,8 0,408 0,206/0,162 0,539 6 5,595 3,689
1996 6,4 0,401 0,26/0,188 0,627 8 5,847 4,866
1997 8,9 0,377 0,156/0,123 0,616 8 7,998 7,642
1998 12,6 0,373 0,243/0,174 0,709 9 10,285 11,338
1999 15,2 1,267 0,207/0,119 0,710 8 12,325 12,852
2000 27,3 2,454 0,241/0,184 0,879 18 28,036 22,732
1,3/26,7 7,1/15,6
2001 31,3 2,791 0,397/0,280 1,156 20 29,995 26,263
0,9/29,0 8,1/18,1
2002 38,5 2,580 0,421/0,280 1,385 25 30,429 33,374
0,7/29,7 10,7/22,6
2003 49,2 3,131 0,274/0,190 1,639 25 38,222 42,1123
0,6/37,6 15,6/26,5
2004 69,2 3,121 0,146/0,075 1,906 29 46,083 49,095
1,2/44,8 21,1/27,9
2005 87,0 7,9 1,1/0,9 2,35 35 51,8 56,7
1,4/50,4 29,2/27
2006 115,9 8,0 0,5/0,4 3,26 59 67,6 81,5
1,2/66,4 36,2/45
2007 135,5 9,8 0,69/0,54 4,91 90 90,6 110,5
2,9/87,7 35,3/75
2008 173 9,2 0,41/0,38 6,18 105 99,7 150,9
2,9/96,7 36,9/113
2009 227 10,2 0,59/0,33 6,98 114 133,6 186,8
30,3/103,3 39,6/147
2010 256 10,8 1,05/0,82 7,74 128 147,8 217,1
23/123,7 48,9/168
2011 280 14,6 1,11/0,88 8,34 140 173,0 238,2
23,9/138 46,9/191
2012 336 18,3 1,76/1,46 9,32 155 217,8 283,7
61,7/156 60,8/223
2013 472 23,6 2,22/1,98 11,29 193 257,4 414,9
83,5/173 105/310

117
 2014 671 35,4 3,46/2,94 13,95 227 350,4 626,4
134,4/216 171/455
2015 911 43,0 4,05/3,46 16,4 261 413,1 852,3
167/246 263/589
2016 999 45,4 6,07/5,45 18,78 297 432,4 931,1
162/270 280/651
2017* 1191 51,4 6,70/5,48 21,03 312 498,5 1117,3
208/218 375/742
Vir: Letna poročila in interni dokumenti Delavske hranilnice.

Legenda:
* = regulatorni kapital
** = tolarski podatki za obdobje 1991–2004, preračunani v evre po uradnem tečaju
Z = število zaposlenih
PO = pravne osebe
FO = fizične osebe
Podatki za prvo leto poslovanja (1991) so približne ocene.

V tabeli D.2 so podani osnovni finančni indikatorji poslovanja. Koeficient kapitalske ustreznosti CAR
je ves čas nad minimalno zahtevano vrednostjo 8 % po baselskih standardih (podatkov o njem za
obdobje pred letom 2000 ni). Čiste obresti so bile vse od začetka večje od čistih opravnin, četudi
obrestna marža pada. Tržni delež (po aktivi) se je začel pri 0,7 % v letu 1994 (prvi podatek za bančni
sektor v celoti), potem pa je kontinuirano rasel vse do 3,14 % v letu 2017. Vsa leta je bil dosežen
pozitivni donos na aktivo ROA in na kapital ROE pred davki in po njih.

Tabela D.2: Razvoj Delavske hranilnice – finančni indikatorji (2)

LETO CAR Ič MFP OM TD (A) ROA ROE ROE po
(mio SIT/€) (mio (mio (mio (%) (%) pred (%)
SIT/€) SIT/€) SIT/€) (%)
1991**
1992 0,25 0,012 0,85 9,2 9,0
1993 0,39 0,08
1994 0,15 0,17 0,071
1995 0,42 0,20 0,089 3,55 50,5 39,7
1996 0,40 0,19 0,085 4,05 64,8 46,9
1997 0,43 0,35 0,102 1,75 41,4 32,6
1998 0,43 0,38 0,125 1,92 65,1 46,6
1999 0,47 0,35 0,131 1,36 16,3 9,4
2000 10,3 0,76 0,44 3,80 0,200 1,16 12,5 9,7
2001 10,0 1,05 0,71 3,68 0,186 1,36 16,1 11,3
2002 8,7 1,11 0,49 3,33 0,200 0,44 5,9 2,9
2003 8,4 1,14 0,84 2,73 0,331 0,61 10,0 7,3
2004 9,9 1,49 1,23 2,73 0,292 0,72 13,3 10,0
2005 13,25 1,88 0,96 2,45 0,290 0,58 11,3 12,8
2006 9,71 2,13 1,75 2,12 0,34 0,50 6,5 5,3
2007 8,77 2,59 3,33 2,00 0,32 0,54 8,2 6,2
2008 11,1 2,85 3,97 1,77 0,36 0,25 4,2 3,5
2009 11,05 4,24 4,10 2,08 0,44 0,29 6,1 4,8
2010 8,60 5,68 3,90 2,35 0,50 0,44 10,0 7,9
2011 10,95 6,64 3,33 2,5 0,57 0,42 8,5 6,7
2012 10,75 8,01 4,54 2,58 0,73 0,57 11,5 9,5
2013 11,46 9,11 4,23 2,28 1,14 0,56 11,7 10,1
2014 11,44 13,06 6,94 2,29 1,73 0,51 12,2 10,5
2015 12,47 14,30 8,20 1,75 2,44 0,50 10,3 8,8
2016 14,95 15,3 3,14 1,59 2,70 0,57 12,9 11,6

118
 2017* 14,24 15,6 2,40 1,43 3,14 0,50 13,0 10,6
Vir: Letna poročila in interni dokumenti Delavske hranilnice.

Legenda:
* = nerevidirani podatki
** = tolarski podatki za obdobje 1991–2004, preračunani v evre po uradnem tečaju
CAR = koeficient kapitalske ustreznosti
Ič = čiste obresti
MFP = marža finančnega posredništva
OM = obrestna marža
ROA = profit na aktivo
ROEpred = profit pred davki na kapital
ROEpo = profit po davkih na kapital
TD (A) = tržni delež Delavske hranilnice (po aktivi)
Podatki za prvo leto 1991 so približne ocene.

V tabeli D.3 so podani ostali indikatorji uspešnosti poslovanja Delavske hranilnice. Njena rast je
izkazana pri produktivnosti dela. Povprečna aktiva na zaposlenega je bila v letu 1991 preračunano
133 tisoč evrov, v letu 2017 pa kar 3,816 milijona evrov. Kapital na zaposlenega je porasel od 0,013
milijona evrov na 0,165 milijona evrov, torej za več kot desetkrat.

Tabela D.3: Razvoj Delavske hranilnice: produktivnost, stroški, likvidnost (3)

LETO A/Z K/Z R/Z pred S/A L/A Stroški/
(mio €) (mio €) (mio €) (%) (%) Kapital
/1991/ 0,133 0,013 0,001
1992 0,325 0,030 0,003 2,70 0,289
1993 0,317 0,027 0,00001 34,89 4,043
1994 0,528 0,052 0,000001 20,54 2,076
1995 0,967 0,068 0,034 9,29 1,321
1996 0,800 0,050 0,033 9,80 1,563
1997 1,113 0,047 0,020 6,92 1,634
1998 1,400 0,041 0,027 5,63 1,900
1999 1,900 0,158 0,026 4,67 0,560
2000 1,516 0,136 0,013 4,27 74 0,604
2001 1,565 0,140 0,020 3,94 61 0,414
2002 1,540 0,103 0,017 4,02 205*** 0,537
2003 1,980 0,125 0,011 3,78 89 0,523
2004 2,386 0,108 0,005 4,31 128*** 0,611
2005 2,485 0,226 0,031 3,04 3,4 0,297
2006 1,964 0,136 0,009 3,24 2,6 0,407
2007 1,505 0,109 0,008 3,79 3,5 0,501
2008 1,648 0,088 0,004 3,86 2,8 0,671
2009 1,991 0,089 0,005 3,42 6,5 0,758
2010 2,000 0,084 0,008 3,21 5,3 0,716
2011 2,000 0,104 0,008 3,14 6,4 0,571
2012 2,168 0,118 0,011 3,00 11,1 0,509
2013 2,446 0,122 0,012 2,83 18,5 0,478
2014 2,956 0,156 0,015 2,45 32,4 0,381
2015 3,490 0,165 0,016 2,02 41,4 0,381
2016 3,364 0,172 0,020 1,88 48,5 0,368
2017* 3,816 0,165 0,021 1,77 52,0 0,410
Vir: Podatki DH, ZBS, BS, letna poročila in interni dokumenti Delavske hranilnice.

Tabela D.3: Razvoj Delavske hranilnice: produktivnost, stroški, likvidnost (3)

LETO A/Z K/Z R/Z pred S/A L/A Stroški/

119
 (mio €) (mio €) (mio €) (%) (%) Kapital
/1991/ 0,133 0,013 0,001
1992 0,325 0,030 0,003 2,70 0,289
1993 0,317 0,027 0,00001 34,89 4,043
1994 0,528 0,052 0,000001 20,54 2,076
1995 0,967 0,068 0,034 9,29 1,321
1996 0,800 0,050 0,033 9,80 1,563
1997 1,113 0,047 0,020 6,92 1,634
1998 1,400 0,041 0,027 5,63 1,900
1999 1,900 0,158 0,026 4,67 0,560
2000 1,516 0,136 0,013 4,27 74 0,604
2001 1,565 0,140 0,020 3,94 61 0,414
2002 1,540 0,103 0,017 4,02 205*** 0,537
2003 1,980 0,125 0,011 3,78 89 0,523
2004 2,386 0,108 0,005 4,31 128*** 0,611
2005 2,485 0,226 0,031 3,04 3,4 0,297
2006 1,964 0,136 0,009 3,24 2,6 0,407
2007 1,505 0,109 0,008 3,79 3,5 0,501
2008 1,648 0,088 0,004 3,86 2,8 0,671
2009 1,991 0,089 0,005 3,42 6,5 0,758
2010 2,000 0,084 0,008 3,21 5,3 0,716
2011 2,000 0,104 0,008 3,14 6,4 0,571
2012 2,168 0,118 0,011 3,00 11,1 0,509
2013 2,446 0,122 0,012 2,83 18,5 0,478
2014 2,956 0,156 0,015 2,45 32,4 0,381
2015 3,490 0,165 0,016 2,02 41,4 0,381
2016 3,364 0,172 0,020 1,88 48,5 0,368
2017* 3,816 0,165 0,021 1,77 52,0 0,410
Vir: Podatki DH, ZBS, BS, letna poročila in interni dokumenti Delavske hranilnice.

Legenda:
* = nerevidirani podatki za leto 2017
** = podatki za 1991–2004 so preračunani v evre po uradnem tečaju
*** = slabost razpoložljivih podatkov
A = aktiva
D = kratkoročni depoziti
K = kapital
L = likvidnost
R = profit
S = stroški
Z = zaposleni
Podatki za prvo leto 1991 so približne ocene.

Opremljenost dela s kapitalom K/Z se je povečevala, vendar počasneje, kar pomeni, da je bil
prispevek dela ves čas ključnega pomena. Povprečna rentabilnost dela (R/Z) je bila v začetku
razumljivo nizka, potem je dosegla prvi višek v razdobju 1997–2001, zatem se je zmanjšala, a je v
kriznem obdobju po letu 2008 spet začela rasti do sedanjih 21 tisoč evrov na zaposlenega v letu
2017. Stroški na aktivo (ekonomičnost) pa so se kontinuirano zmanjševali: začetni ustanovitveni so
bili zelo visoki, potem pa je njihov padec stalen (torej ekonomičnost poslovanja večja), vse do 1,77-
% aktive v letu 2017. Likvidnost je bila vse opazovano obdobje (podatki so od leta 2000 naprej, ko
je bila Delavska hranilnica inkorporirana) zelo visoka, merjeno bodisi v razmerju likvidnih sredstev
do depozitov ali aktive. Od leta 2012 je še posebno visoka, ko kreditna aktivnost ni mogla sproti
absorbirati velikega priliva depozitov. Omejitev je rast kapitala. Tudi stroški na kapital se vse
obdobje Delavske hranilnice zmanjšujejo.

120
D.4 Delavska hranilnica kot del bančnega sektorja Slovenije
Delavska hranilnica ves čas obstoja vztrajno povečuje svoj delež v bančnem sektorju Slovenije. Pri
tem ohranja visoko stopnjo varnosti, dobre donose in ustrezno solventnost.

D.4.1 Mesto Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije

Tabela D.4 pokaže rast in deleže Delavske hranilnice v primerjavi s celotnim bančnim sektorjem
Slovenije v obdobju samostojnosti. V aktivi Delavska hranilnica kontinuirano raste, medtem ko bančni
sektor po letu 2009 pada. V razmerju krediti/depoziti bančni sektor kaže napihovanje finančnega
balona do leta 2009, ko je bilo razmerje z vrednostjo 1,6 največje med vsemi članicami EU (pomeni
izjemno zadolžitev bank v tujini), zatem pa pada, tako da je konec leta 2017 že skoraj prepolovljen:
koeficient 0,795 kaže, da so depoziti spet večji od kreditov in je na ravni iz leta 2003, torej pred
začetkom prevelike bančne ekspanzije. Nasprotno temu kaže koeficient krediti/depoziti vse večjo
skrbnost poslovanja Delavske hranilnice. V prvem obdobju do leta 2001 je občasno bil še večji od 1,
potem pa se kontinuirano zmanjšuje vse od 0,45 v letu 2017. Njegovo gibanje pri Delavske hranilnici je
povsem nasprotno kot v celotnem bančnem sektorju. Temu gibanju ustrezno so rasli depoziti in krediti
v Delavski hranilnici in v bančnem sektorju v celoti. Za podporo gospodarskemu okolju in prebivalstvu
v krizi je ključno, da so krediti bančnega sektorja od leta 2011 padali, krediti Delavske hranilnice pa ves
čas rasli, vendar umirjeno, v skladu s še hitrejšo rastjo depozitov. Gibanje osnovnih agregatov, aktive,
kreditov in depozitov primerjalno kaže pozitiven rezultat uvedbe novega poslovnega modela Delavske
hranilnice v letu 2005.

Tabela D.4: Osnovni deleži DH v okviru bančništva v Sloveniji, 1992–2017

Aktiva Rast B Aktiva Rast DH Kre/Dep Kre/Dep Rast Kre Rast Dep Rast Kre Rast Dep
Bank (%) DH (%) Bsektor DH DH (%) DH (%) Bsektor Bsektor
(mio €) (mio €) (%) (%)
1991* (0,4) 0,96 - -
1992 1416 1,3 325,0 0,904 0,99 268 265 - -
1993 1996 41,0 1,9 46,1 0,762 0,97 58,7 58,8 13,4 34,6
1994 5229 282,0 3,7 94,7 0,691 1,27 98,9 52,4 22,8 35,5
1995 6520 24,7 5,8 56,8 0,787 1,52 60,4 34,6 42,4 25,2
1996 7508 15,2 6,4 10,3 0,780 1,20 4,5 31,9 11,9 12,8
1997 8738 16,4 8,9 39,1 0,745 1,05 36,8 57,0 8,2 13,3
1998 10.068 15,2 12,6 41,6 0,797 0,91 28,6 48,4 24,9 16,6
1999 11.531 14,5 15,2 20,6 0,895 0,96 19,8 13,3 21,0 7,7
2000 13.647 18,4 27,3 79,6 0,872 1,23 127,4 76,8 10,4 13,4
2001 16.864 23,6 31,3 14,7 0,792 1,14 7,0 15,5 13,4 24,8
2002 19.240 14,1 38,5 23,0 0,765 0,91 1,4 27,0 5,0 8,8
2003 21.306 10,7 49,2 27,8 0,829 0,91 25,6 26,2 12,6 3,9
2004 23.723 11,3 69,2 40,9 0,929 0,94 20,6 16,6 19,2 6,5
2005 30.127 27,0 87,0 25,5 1,051 0,91 12,4 13,6 22,6 8,3
2006 34.080 15,6 115,9 33,2 1,219 0,83 30,5 43,7 24,2 7,1
2007 42.598 24,8 135,5 16,7 1,481 0,82 34,0 35,6 32,8 9,2

121
2008 47.948 12,7 173 28,1 1,621 0,66 10,0 36,6 17,3 7,2
2009 52.009 9,0 227 31,2 1,602 0,72 34,0 23,8 2,7 4,0
2010 50.760 –2,4 256 12,8 1,590 0,68 10,6 16,2 3,1 3,9
2011 49.243 –3,0 280 9,4 1,541 0,73 17,1 9,7 –1,9 1,2
2012 46.119 –6,3 336 20,0 1,476 0,77 25,9 19,1 –5,4 –1,2
2013 40.344 –12 472 40,5 1,225 0,62 18,2 46,2 –17,3 10,4
2014 38.716 –4,0 671 42,2 0,994 0,56 36,1 50,9 –13,7 6,5
2015 37.380 –3,5 911 35,8 0,893 0,49 17,9 36,1 –5,3 5,4
2016 37.050 –0,9 999 9,7 0,757 0,46 9,2 4,7 1,3 4,0
2017* 37.948 2,4 1.191 19,2 0,741 0,45 15,3 20,0 4,8*** 5,3***
Vir: Podatki BS, ZBS, EIPF in Delavske hranilnice.
Legenda:
* = nerevidirani podatki
** = za obdobje 1991–2004 so tolarski podatki preračunani v evre po uradnem tečaju
*** = nebančni sektor

Aktiva DH je predstavljala v začetku neznatni delež aktive celotnega bančnega sektorja, potem pa
je stalno rasla, medtem ko je bančni sektor doživel v krizi zmanjšanje aktive za skoraj 30 % (tabela
D.4). S tem se je delež DH povečal na 3,14 % v letu 2017. Razmerje krediti/depoziti je bilo v začetku
opazovanega obdobja v DH večje kot v bančnem sektorju, v predkriznem obdobju je obratno in
ostaja enako tudi po krizi. V času pred krizo je bilo razmerje za bančni sektor kritično (1,621 v letu
2008) in izkazuje sekundarno emisijo denarja. Leta 2017 je DH imela večjo rast aktive, kreditov in
depozitov kot bančni sektor v celoti. Koeficient krediti/depoziti pa ima DH le 0,45, kar je bistveno
nižje od sicer tudi nizkega 0,795 za celotni bančni sektor.

D.4.2 Razvoj DH proti bančnemu sektorju v času globalne finančne krize

Tabela D.5: Tržni deleži DH v bančnem sektorju Slovenije, 2007–2017

2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017
Aktiva 0,32 0,36 0,44 0,50 0,57 0,73 1,17 1,73 2,44 2,70 3,14
Depoziti Σ 0,68 0,86 1,03 1,15 1,24 1,50 2,20 3,12 4,03 3,56 4,13
Krediti Σ 0,38 0,35 0,46 0,49 0,59 0,78 1,11 1,75 2,18 2,11 2,32
Zaposlenost 0,75 0,86 0,94 1,07 1,19 1,35 1,72 2,13 2,37 2,95 -
Kapital 0,25 0,29 0,34 0,32 0,42 0,54 1,14 0,70 0,98 1,11 1,17
Vir: BS, ZBS, EIPF.

V tabeli D.5 so podani deleži Delavske hranilnice (DH) v agregatih celotnega bančnega sektorja v
Sloveniji za čas tik pred globalno finančno krizo, med krizo in po njej, torej obdobje 2007–2017.
Pomen DH v bančnem sektorju v kriznem obdobju neprekinjeno narašča. Najbolj je porasel v
depozitih, več kot šestkratno, sledi aktiva (z 0,32 % na 3,14 %), zaposlenost na 2,95 % (v 2016),
kapital na 1,17 %. V povprečju se je v obdobju 2007–2017 pomen Delavske hranilnice v bančnem
sektorju Slovenije povečal sedemkrat, kar ni dosegla nobena druga kreditna ustanova28 pri nas.
Postala je pomembna finančna institucija, ki po velikosti dosega manjše banke, nekatere pa v letu
2017 že prehiteva.

28
Kreditna ustanova = banka + hranilnica; pogoj za vključitev je licenca Banke Slovenije.

122
Povečanju se mora prilagoditi tudi poslovna politika hranilnice. Hitra organska rast depozitov torej
primarnega vira brez najemanja kreditov v tujini ali doma, kar je ključno in pomeni najbolj
kakovostno depozitno osnovo, zahteva tudi rast aktivnih poslov. Ker zgolj klasično kreditiranje kot
tipičen posel hranilnice ne zadošča več, so bili za doseganje zadovoljivih donosov potrebni tudi
nekateri projekti investicijskega bančništva. Pri tem se tveganja povečujejo in zahtevajo večji
kapital. Poleg nakupa državnih vrednostnih papirjev, kar ni umetnost, a v zadnjem času prinaša zelo
nizke ali celo negativne nominalne donose, se pojavljajo gospodarske naložbe, pri katerih je
poznavanje situacije (relationship banking) in osebni angažma nujno potreben. Gre najprej za
ustvarjanje informacijskega kapitala, največje individualne prednosti v domače gospodarstvo vpetih
domačih finančnih ustanov, zatem pa za njegovo uporabo pri iskanju dobrih investicijskih poslov. V
tem je očitno Delavska hranilnica prednjačila, to je del njenega poslovnega modela, a se bo umirjala,
dokler s povečanjem kapitala in razvojem korporacijskega upravljanja ne dohiti povečanega obsega
poslovanja. Konkretno je Delavska hranilnica naredila kar nekaj poslov, ki jih velike banke niso, ker
zanje niso vedele, ali pa so se jim zdeli premajhni in neprimerni za njihovo zgolj »off-hands«
(virtualno) obravnavo poslovnih komitentov.

D.5 Delavska hranilnica konec leta 2017

Tržni deleži Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije v letu 2017 v tabeli D.6 kažejo, da se
je pomen hranilnice na trgu nadalje okrepil. V aktivi je presegel vrednost 3,14 %, v depozitih je
4,13 %. V danih kreditih je delež porasel na 2,32 %. Pomembno je, da krediti Delavske hranilnice
pravnim osebam v zadnjem obdobju rastejo tudi v absolutnem znesku, medtem ko v celotnem
bančnem sektorju rastejo šele od sredine leta 2017.

Nizki deleži v oslabitvah in rezervacijah (0,91 %) kažejo nadpovprečno kakovost aktive Delavske
hranilnice. Dobiček pred davki je bil v letu 2017 manjši kot delež v aktivi. Število zaposlenih se
skladno s poslom povečuje.

Primerjava doseženih finančnih indikatorjev DH in celotnega bančnega sektorja v tabeli pokaže:

− Delavska hranilnica (DH) ima v letu 2017 podpovprečno obrestno maržo (1,43 % proti 1,73 %),
− podpovprečno ima tudi maržo finančnega posredništva (2,40 % proti 2,86 %),
− donos na aktivo ima nižji od celotnega bančnega sektorja, povezano z ekonomijo obsega29
(0,61 % proti 1,18 %),
− donos na kapital je imela v letu 2017 višji od bančnega sektorja (12,9 % proti 9,49 % oziroma
10,6 % proti 9,09 %),
− operativne stroške na aktivo ima DH le malo večje zaradi ekonomije obsega (1,93 % proti
1,79 %) in njena likvidnost je več kot ugodna.

V nasprotju s celotnim bančnim sektorjem je Delavska hranilnica v globalnem in slovenskem

kriznem obdobju 2007–2017 povečevala aktivo, posebno hitro v obdobju saniranja državnih bank
od leta 2013 naprej.
Po prejetih skupnih depozitih Delavska hranilnica konec leta 2017 dosega tržni delež 4,13 %, po
skupnih danih kreditih 2,32 %, po kapitalu 1,17 %. Razmerje krediti/depoziti je imela hranilnica v
kriznem obdobju polovico manjše kot celotni bančni sektor Slovenije, saj se ni zadolževala v tujini
in je kreditiranje gradila na domači depozitni osnovi (tabela D.2). V času krize se je koeficient
krediti/depoziti zniževal (skoraj prepolovil) tako pri celotnem bančnem sektorju (z 1,621 v letu 2009
na 0,74893 konec leta 2017) kot pri hranilnici (z 0,820 v letu 2007 na 0,45 v letu 2017).

29
Ekonomija obsega pride do izraza ne le pri finančnih indikatorjih, kot so obseg kapitala in indikatorji
učinkovitosti poslovanja, ampak tudi pri zahtevani vse bolj kompleksni ureditvi korporativnega upravljanja. Banka
mora imeti vse enake organe in komisije ne glede na njeno velikost, kar velikim daje prednost.

123
D.5.1 Finančni indikatorji

Tabela D.6: Deleži Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije, 2015–2017

FINANČNI POLOŽAJ 2015 2016 2017

Aktiva 2,42 2,80 3,14
Depoziti Σ 3,39 3,56 4,13
- podjetja in drugi 2,89 2,87
- prebivalstvo 3,79 3,98
Krediti Σ 2,03 2,11 2,32
- podjetja in drugi 1,44 1,59
- prebivalstvo 2,91 2,87
Kapital 0,95 1,11 1,17
POSLOVNI IZID
Čiste obresti 1,92 2,29 2,41
Oslabitve in rezervacije 0,73 5,64 3,63
Poslovni izid pred davki 2,56 1,60 1,52
Davek iz dohodka 1,37 1,97 6,55
Zaposleni (DH/B) 261/10.298 295/ 312/
= 2,5%
KAZALCI (DH/B)
Oslabitev finančnih sredstev 0,99/ 0,66/5,43 0,91/
Obrestna marža 2,06/1,75 1,59/1,85 1,43/1,73
Marža finančnega 2,94/2,76 3,14/3,10 2,40/2,86
posredništva
ROA pred davki 0,42/0,50 0,57/ 0,61/1,18
ROE pred davki 10,56/3,62 12,93/7,98 12,9/9,49
ROE po davkih 9,02/ 11,62/7,29 10,60/9,09
Operativni stroški / povprečna 2,02/1,81 1,95/1,82 1,93/1,79
aktiva
Likvidna sredstva / 63,13/ 72,78/53,35
kratkoročne obveze
Likvidna sredstva / povprečna 41,40 46,38/27,66
aktiva
Število podružnic 38/539 = 7 % 39/
Vir: Banka Slovenije: mesečna poročila, DH interni podatki in letna poročila.
& = poštne poslovalnice niso upoštevane (394)

Tabela D.6 kaže, da je v letu 2017 tržni delež po aktivi porasel z 2,44 % konec leta 2015 na 3,14 %,
pri depozitih z 3,39 % na 4,13 %, pri kreditih z 2,03 % na 2,32 %, pri kapitalu iz 0,95 % na 1,17 %.
Hranilnica je v dveh letih povečala število zaposlenih z 261 na 312.
V poslovnem izidu se je delež DH v bančnem sektorju pri čistih obrestih povečal iz 1,92 % v letu 2015
na 2,41 % v letu 2017, pri oslabitvah in rezervacijah z 0,73 % na 3,63 %, pri poslovnem izidu pred
davki je padel z 2,56 % na 1,52 % pri davku iz dohodka se je povečal z 1,37 % na 6,55 %.
Glede kazalcev poslovanja je v letu 2017 obrestna marža in marža finančnega posredništva DH nižja
kot v celotnem bančnem sektorju, donos na aktivo ima nižji, na kapital pa višji kot bančni sektor.

D.5.2 Rang Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije v letih 2015–2017

Tabela D.7: Rang Delavske hranilnice v bančnem sektorju Slovenije v 2015–2017

INDIKATOR 2015 2016 2017

124
 17 enot 16 enot 15 enot
Aktiva (TD po A) 12. 12. 12.
Rast aktive 2. 3. 3.
Kapital 15. 13. 12.
Dobiček pred 10. 12. 10.
Operativni stroški 10. 10. 10.
Zaposleni 11. 11.
Rast kreditov 3. 8. 4.
Obrestna marža 14. 13. 14.
Marža fin. posred. 11. 8. 12.
ROA 7. 9. 9.
ROE pred davki 3. 4. 5.
ROE po davkih 3. 5. 5.
Kapitalska ustreznost 17. 12.
Rezervacije/aktiva 16. 15. 7.
Op. stroški/aktiva 10. 7. 8.
Aktiva/zaposleni 6. 9.
Kapital/zaposleni 14. 13.
Stroški/zaposleni 5. 9.
Dobiček/zaposleni 8. 10.
Krediti/depoziti 16. 15.
Likvidna sr./aktiva 2.
Likvidna sr./krat. obveze 4.
Vir: Letna poročila kreditnih ustanov v Sloveniji za leta 2015, 2016, ZBS 2017.
Opomba: Analiziranih je 17 kreditnih ustanov, v letu 2016 16, v letu 2017 15; največja številka = rang 1.

Delavska hranilnica je po aktivi dvanajsta največja kreditna ustanova v Sloveniji in se približuje

enajstemu mestu. Po rasti aktive je bila v obdobju 2015–2017 na drugem in potem tretjem mestu,
po rasti kreditov v letu 2017 na četrtem mestu, po donosu na kapital v letu 2017 med 15 kreditnimi
ustanovami na petem mestu. Po deležu rezervacij v aktivi je rang znižala (koeficient povečala) na
sedmo mesto v letu 2017, po operativnih stroških na aktivo pa je stabilizirala osmo mesto. Med
najnižjimi rangi ima delež kreditov v depozitih (15.), kar pomeni veliko neizkoriščenih denarnih
sredstev na transakcijskem računu in negativni donos ob negativni obrestni meri Banke Slovenije –
0,4 %. Po dobičku in operativnih stroških ima ugodnejši rang kot po deležu aktive (rang 10.), po
kapitalu enak rang 12., po obrestni marži pa le rang 14.

D.5.3 Organizacija Delavske hranilnice

V začetku leta 2018 ima Delavska hranilnica po Sloveniji razvejano poslovno mrežo, ki je podlaga
uspešnega poslovanja v petih regijskih poslovnih centrih: 27 podružnic, 4 agencije in dve
ekspozituri. Vsem komitentom je na razpolago DH-Osebni in DH-Poslovni. Nameščenih ima 50
bankomatov v poslovnih enotah, dodatno so še izven njih. Pri bankomatih ne zaračunava provizije
za dvig gotovine. Bankomate hranilnica namešča v dogovoru z lokalnimi skupnostmi, tudi tam, kjer
jih druge banke odstranjujejo.

Konec leta 2017 je bilo v DH zaposlenih 312 oseb. Delavska hranilnica vodi organizirano politiko
preprečevanja pranja denarja. Družbena odgovornost se kaže v odnosu do družbenega in naravnega
okolja ter do zaposlenih in v komuniciranju z okoljem.

Delavska hranilnica ima naslednjo notranjo organizacijo: Uprava in nanjo vezane službe, poslovna
mreža, podpora poslovanju, notranja revizija, v dvotirnem sistemu korporativnega upravljanja pa
ima nadzorni svet. Skupino povezanih družb Delavske hranilnice sestavljajo Delavska hranilnica kot

125
krovna družba, ki ima v 100-odstotni lasti naslednje hčerinske družbe: DH storitve in dve poddružbi,
ki se ukinjata.

D.5.4 Jože Stegne – ustanovitev in voditelj (starosta) Delavske hranilnice

Izjemno malo je primerov, da nekdo neposredno sodeluje pri ustanovitvi denarne ustanove, ki ni v
njegovi lasti, in jo potem kot predsednik uprave zelo uspešno vodi 25 let, pri čemer denarna
ustanova nikoli ne posluje z izgubo in je neprestano v vzponu. Od neznatne hranilnice ob nastanku
še pred osamosvojitvijo Slovenije v letu 1991 je Delavska hranilnica pretežno po organski poti zrasla
do »pomembne nepomembne kreditne ustanove« in se je prebila med večje banke v Sloveniji. Z
izbranim alternativnim strateškim modelom poslovanja jo je Stegne uspešno vodil do upokojitve
sredi leta 2016.

D.5.5 Delavska hranilnica kot primer dobrega bančništva

Delavska hranilnica je v kriznem času edina med kreditnimi ustanovami v Sloveniji znatno povečala
depozitno domačo osnovo in ima pozitivno rast kreditov ter znižuje bančne stroške za stranke. Tak
razvoj majhne banke v svetovnih razmerah ni nič posebnega in je zato sprejemljiv, tako s časovnega
kot z geografskega vidika. Prvič, kot kažejo podatki na drugem mestu, je bil hranilniški sektor malih
denarnih ustanov hrbtenica domačega gospodarstva na preprostega človeka na Slovenskem pred
njegovo administrativno ukinitvijo ob drugi svetovni vojni in po njej. In drugič, porast malih denarnih
ustanov z bolj etično noto je v času globalne finančne krize običajen pojav v članicah EU in ZDA, kot
ugotavlja Benedikter (2010).

Tujcem predestinirane velike državne banke imajo manj zaupanja domačih komitentov, posebno,
ker nadzorniki tudi neposredno omejujejo njihovo poslovanje (po nareku iz tujine, pogojeno s
sanacijo). Domače stranke, fizične in pravne osebe, glasujejo »z nogami«: prenašajo račune na
Delavsko hranilnico in poslujejo z njo. Delavska hranilnica pa jih pridobiva tudi z ugodno cenovno
politiko: daleč najnižje cene plačilnih storitev nadomešča z rastjo njihove količine. Prednost je tudi
njen do strank prijazen odnos, kar izkazujejo primerjalne študije v medijih.30 Tako se je njen tržni
delež po aktivi v zadnjih letih znatno povečal z 0,4 % na 3.14 %. To moti mnoge, tudi zato, ker ruši
strateški načrt »imeti v Sloveniji samo banke v tuji lasti«. Večjim bankam cenovna konkurenca
Delavske hranilnice znižuje dobičke. V kriznih časih so velike banke zmanjšanje kreditov (in s tem
zaslužka iz njih) v veliki meri izravnavale s povečanjem cen plačilnih in drugih finančnih storitev celo
za eno tretjino (a naj bi jih po ekonomki logiki v krizi zniževale); zdaj pa jim mali finančni subjekt v
obliki Delavske hranilnice podira njihov »kartelni« cenovni dogovor.

Delavska hranilnica posluje nadpovprečno dobro: ima najboljši možen depozitni portfelj domačih
majhnih deponentov, je brez zadolžitev v tujini ali doma, ima visoke donose, obvladuje tveganja
(najnižji deleži slabih in CDE kreditov), hkrati pa strankam nudi najugodnejše obrestne mere in
najnižje cene finančnega posredništva. Njena kreditna tveganja so podpovprečna, kot kaže odstotek
slabih kreditov, nekaj investicijskih projektov pa za sedaj prinaša visoke donose. Gre za uspešnost
alternative »mainstreamu« poslovnega modela Delavske hranilnice, ki vključuje kakovosten
informacijski kapital, ustvarjen z neposrednimi stikom s slovenskim okoljem (relationship banking).
Delničarje nagrajuje DH ne samo z rastjo poslovanja (in s tem dvigom knjigovodske cene delnice),
temveč tudi s 5-% letno dividendo. Z rastjo v »pomembno nepomembno denarno ustanovo«
(formulacija ECB) se morajo izboljšati bolj kompleksni vidiki korporativnega upravljanja, kar se
uspešno izpolnjuje.

30
Enako kot pretekla leta je tudi v letu 2017 revija Moje finance proglasila Delavsko hranilnico kot okolju najbolj
prijazno kreditno ustanovo, tako po cenah finančnih storitev kot po subjektivnem mnenju komitentov.

126
D.6 Poslovni model kot differentia specifica Delavske hranilnice

Poslovni model Delavske hranilnice je alternativen glavnemu toku bančništva pri nas, hkrati pa zelo
blizu elementom teoretičnega koncepta solidarnosti, ki sem ga ob globalni finančni krizi razvil kot
možno konvergenčno pot iz nje.

Cilji Delavske hranilnice in njenih nadzornikov ter Banke Slovenije že po naravi usmeritev ne morejo
biti identični. »Eden stremi za poslom, drugi ga nadzira, da ne zbezlja s tveganji«. Čeprav načela
nadrejenega prevladajo, je kompromis do določene mere zaželen, tudi zato, ker je pozitivno sprejet
v strokovnih medijih. Takšen je poslovni model Delavske hranilnice, ki se razlikuje od
prevladujočega ortodoksnega poslovnega modela bank na drobno pri nas in v svetu, ne le danes,
temveč tudi v strateškem pogledu na prihodnost.

D.6.1 Poslovni model Delavske hranilnice

Poslovni model, ki ga Delavska hranilnica uspešno uveljavlja od leta 2005, temelji na alternativni
politiki nižjih cen finančnih storitev, kar poveča število poslov. Vsebuje pa še nekaj drugih
elementov, ki jih je okolje očitno sprejelo, kar kaže krepitev njenega tržnega deleža v zadnjih letih
in ocene v strokovnih medijih. Model izhaja iz predpostavke, da je po lastni oceni vodstva hranilnice
križna cenovna elastičnost realizacije bančnih storitev visoka, s koeficientom cenovne elastičnosti
večjim kot ena. To pomeni, da znižanje cene neke storitve (pod ceno konkurenčnih finančnih
institucij) za določen odstotek poveča realizirano količino po njej za večji odstotek, tako da se
prihodek hranilnice z nudenjem cenejše storitve poveča. V Delavski hranilnici uveljavljajo
»ekonomijo obsega«, ko z večjimi količinami poslov več kot nadomestijo izpad dohodka zaradi nižjih
cen (obrestnih mer, provizij …). Cen bančnih in finančnih storitev niso bistveno menjali od leta 2005,
deloma le v letu 2017, provizije na področju plačilnih storitev pa so v nekaterih letih celo znižali.
Tako so cenovni elementi poslovnega modela DH nizke cene vseh storitev, ugodne varčevalne
obrestne mere in ugodne kreditne obrestne mere.

Delavska hranilnica se je odrekla formalni pretvorbi iz hranilnice v banko, ker je po velikosti raje
prva med hranilnicami kot zadnja med bankami (»raje prvi na vasi kot zadnji v mestu«). V resnici
pa z doseženim 3,14-% deležem v aktivi bančnega sektorja Slovenije konec leta 2017 ni več niti
najmanjša med bankami.

− Hranilnica povečuje mrežo poslovnih enot in bankomatov v času, ko zaradi krize in

tehnološkega napredka druge finančne ustanove mrežo zmanjšujejo. Gre za učinkovito
substitucijo bančne mreže, saj nove enote na daljši rok ne ustvarjajo izgube, hkrati pa je
ravnanje družbeno odgovorno. Tehnološki napredek v obliki prehoda na interaktivno
bančništvo še ne zahteva zavračanja fizične prisotnosti v bolj oddaljenih krajih izven mestnih
središč, bodisi v obliki podružnice ali vsaj v obliki bankomata. Kjer velike banke svoje enote
zapirajo zaradi izgub v poslovanju, HD enote odpira in dosega pozitivne rezultate. Ključ pri tem
so pametni dogovori z vodstvi občin, prijaznost do prebivalcev in podjetij.

− DH deluje kot univerzalna banka, ki v smislu posebnega truda v osebnem odnosu s strankami
(relationship banking) po organizacijskem ustroju in s pestro ponudbo bančnih storitev izkazuje
veliko prilagodljivost, je odzivna na potrebe fizičnih oseb (sindikalistov, upokojencev, dijakov in
študentov, gasilcev) in pravnih oseb (podjetniki, mala in srednja podjetja, občine in druge enote
javnega sektorja). Neposredni osebni stiki na terenu, ki večjim finančnim institucijam pomenijo
breme, Delavski hranilnici ob bogatem informacijskem kapitalu dobro poznavanje slovenskega
gospodarstva in prebivalstva prinaša donosne posle in naložbene projekte, ki velikim ostajajo
nepoznani, ali pa so zanje premajhni, da bi se jih lotili. Ključno je celovito spremljanje projektov

127
 in strank v času pred in ob odobritvi financiranja in v nadaljevanju do zaključka projekta –
odplačevanja danih kreditov. Prehitra usmeritev izključno v digitalizacijo bančništva je morda
primerna za najbolj gospodarsko in finančno razvite države, v manj razvitih, kot je slovenska, pa
lahko naredi škodo in znižuje standard. Primerov takega neustreznega prehitevanja je na raznih
področjih veliko.

− Z nadpovprečno hitro rastjo depozitne osnove v zadnjih letih globalne finančne krize in ob
koncu krize je za hranilnico nujno, da poleg klasičnih hranilniških poslov in osnovnih poslov
komercialnega bančništva kot ustanova univerzalnega bančništva pri nalaganju depozitov
posega tudi na področje projektnih naložb. Gre za iskanje tržnih niš: sodelovanje pri prevzemih
in odkupih gospodarskih enot, prvenstveno s ciljem uspešne sanacije s krizo prizadetih
gospodarskih družb. Zaradi boljšega neposrednega stika z okoljem ima DH relativno večji
informacijski kapital (boljše informacije o stanju na terenu), ki ga pri tem s pridom izkorišča.

− Vnaprej pa je zavrnjeno špekuliranje (hazardiranje) na finančnih trgih z inovativnimi finančnimi

instrumenti, kot so derivativi, financiranje MBO-jev, nepremičninskega balona in podobnih
moralno vprašljivih shem, prav tako pa poslovanje kot finančni borzni zastopnik ali posrednik,
ker v finančni »igri ničelne vsote« hranilnica noče sodelovati iz moralnih, etičnih razlogov.

− Poudarek je na izvajanju servisa domače denarne ustanove za domače stranke, fizične in

pravne osebe, kar v razmerah vse bolj prevladujoče tuje lastnine velikih finančnih institucij in
gospodarskih družbo hranilnici omogoča pridobivanje novih poslov na vsem slovenskem
ozemlju. Domača identiteta in nanjo vezan domači interes sta za večino (99 %) stalnih
prebivalcev Slovenije (širše kot Slovencev) pomembna pri odločanju, kam bodo vložili svoja
finančna sredstva, kam bodo šli po kredite. Večje banke v tuji lasti in še tiste v domači lasti,
katerih odtujitev je vnaprej obljubljena do meseca natančno, za domače prebivalstvo večinoma
niso želeni partner, saj bi pomenile odtekanje doma ustvarjenega premoženja in prihrankov v
tuje roke. Prebivalci upajo, da bo majhnim denarnim ustanovam dovoljeno ostati v domačih
rokah in obstati, zanje same pa verjamejo, da bodo v svoji poslovni politiki sledile domačim
interesom.

− Delavska hranilnica pri poslovanju zasleduje moralna (etična) načela, na katera so velike
finančne ustanove pozabile (in zato v času krize globoko nasedle). Hranilnica se približuje
nekaterim elementom socialnega finančništva in podjetništva ter etične banke, vendar ostaja
v okviru kriterijev finančne uspešnosti. Cilj ni maksimalni profit, ampak optimalni profit, ki
pomeni upoštevanje zunanjih učinkov poslovnih odločitev (eksternalij) socialne, ekološke,
etične in etnične narave. Večina ljudi to prepozna in se zato odloča za Delavsko hranilnico kot
svojo finančno institucijo. Spoštovanje strank ni pomembno le pri sklepanju večjih poslov,
prisotno je tudi pri vsakdanjem stiku zaposlenih v hranilnici z njimi (kava za čakajoče stranke
pred okenci, nasveti …).

− Ključno samozaščitno ravnanje hranilnice je odločitev za nenastopanje na kapitalskih trgih in z

modernimi derivativi, nekreditiranje raznih prevzemov in izogibanje financiranju nasedlih
gradbenih projektov.

− Doseganje visoke stopnje zaupanja komitentov tako s finančnimi rezultati kot tudi z ljudem
prijazno politiko se izraža v pripadnosti obstoječih in prihodu novih komitentov, v rasti
depozitov, računov in posledično tudi kreditov ter poslovanja v celoti. V času krize se je
podobno zgodilo tudi majhnim denarnim ustanovam v drugih državah.

128
− Rast Delavske hranilnice se bo v naslednjih letih umirila, ključno je ohraniti vsaj polovico aktive
v obliki kreditov kot osnovni aktivni posel. Ker hranilnica ob hitri rasti depozitov ni mogla iti v
korak z enako hitro rastjo kreditov, je morala presežno likvidnost investirati v projekte, a
dobre. Ker so sicer lahko po naravi investicijskega bančništva bolj tvegani, je pri izbiri odločilno
vlogo odigral informacijski kapital, ki izhaja iz fizične prisotnosti po vsej Sloveniji in osebne
obravnave s komitenti ter neposredne komunikacije s poslovnim okoljem.

D.6.2 Konvergenca poslovnega modela Delavske hranilnice z elementi doktrine solidarizma

Konkretno je opisane osnovne elemente poslovnega modela Delavske hranilnice mogoče najti v
tezah za solidarizem v družbi.31 V domači lasti naj ostane vsaj 10 % bančništva na drobno, delničarje
pa naj bi predstavljajo 99 % množice stalnih prebivalcev Slovenije. Tudi Delavska hranilnica ohranja
domačo last. Prav tako se ne zavzema le za maksimalni lastni dobiček, ampak za širše družbeno
dobro ob skrbi za lasten soliden profit. S svojim družbeno odgovornim delovanjem in po svoji moči
želi prispevati k uveljavitvi minimalnih finančnih standardov za prebivalce Slovenije. Delavska
hranilnica v največji meri v našem bančništvu še vedno goji osebni odnos s komitenti, kar je njena
differentia specifica in ji je prinesla tolikšen ugled med prebivalstvom in v gospodarstvu, s tem pa
tudi povečanje obsega poslovanja. Loteva se poslov, ki so velikim bankam odveč, premajhni,
premalo donosni. Nadomešča jih v krajih, kjer velike banke zaradi premajhne profitnosti in
nepripravljenosti osebnega angažmaja izstopajo. Pri tem prihajata do izraza socialni in etični vidik
poslovanja Delavske hranilnice. Tak osebni pristop (relationship banking) bi lahko bil eden od
gradnikov za oblikovanje in osebno rast posameznika v Sloveniji tako v profesionalnem kot v
osebnem življenju. Le več bi ga moralo biti. S svojim poslovnim modelom diferenciranega
finančnega angažiranja v okolju, kjer ima poslovalnice, hranilnica prispeva k razvoju delovanja vseh
slojev družbe, tudi na primer kulturnih in športnih humanitarnih akcij in dejavnosti. Celostna vizija
Delavske hranilnice očitno nakazuje, da ta vrača v domače okolje nekaj, kar je iz njega v obliki
depozitov in zaupanja ljudi dobila, da je vanj še vedno vključena.

31
Šest elementov solidarizma: tržni sistem s popravki in privatna last z dopolnitvami z javno; družbeno optimalen,
ne maksimalen profit, zagotovljeni minimalni standardi vsem ljudem, ohranitev osebnih stikov ob siceršnjem
razvoju digitalizacije; izobražen svobodni posameznik in strpna odprta družba, naklonjena tudi pravicam manjšin
vseh vrst (Štiblar, 2009).

129
III. del: DOBRO BANČNIŠTVO KOT APLIKACIJA NEOKLASIČNEGA MODELA

Kot teoretični model oziroma ideal za dobro bančništvo, ki je reformirano slabo bančništvo, bi
veljala danes prevladujoča ortodoksna neoklasična ekonomska teorija, aplicirana na področje
bančništva. Konkretno vključuje humanega (ne samo racionalnega) posameznika – bankirja, ki
optimalno upravlja banko, ta pa deluje v pogojih popolne bančne konkurence v idealnem bančnem
sektorju. Tudi neizpolnitev treh pogojev kaže, v kolikšni meri je treba reformirati banke ter
zaposlene v njih in okoli njih, da bi slabe banke »ukrotili« v dobre banke in bančni sistem v družbi
prijaznega.

Razpored III. dela je naslednji: najprej je predstavljena kultura bančnikov, zatem upravljanje bank
(normiranje bank ter nadziranje bančnega sektorja), končno pa struktura sistema bančništva in trga,
na katerem deluje.

130
Uvod
Sestavna elementa ideala ekonomske neoklasike sta racionalni posameznik (homo oeconomicus
homo rationalis) in tržna situacija popolne konkurence, na kateri navedeni posamezniki nastopajo.
Za fizike (eksaktne znanstvenike), ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vstopili na
ekonomsko in ožje predvsem na finančno področje, gre za replikacijo idealne situacije v njihovem
eksperimentu. V newtonovski mehaniki to pomeni merjenje sile privlačnosti tako, da v brezzračnem
prostoru vržemo utež in ugotovimo pospešek njenega padanja proti Zemlji. Ponavljanje
eksperimenta daje vedno enak rezultat, ki vodi v formulo sile težnosti. Gre za zakonitost, ki jo
empirično preverjanje vsakič potrdi.

Vendar v stvarnem ekonomskem življenju take situacije ni: tržna konkurenca ni nikoli popolna,
ljudje niso zgolj racionalni posamezniki in bank ne upravljajo na družbi optimalen način. Zato
matematično izraženi ekonomski zakoni ne obstajajo. Zaradi množice dejavnikov v stvarnem svetu
je v matematičnih relacijah vedno prisoten še stohastični člen, zato gre za statistično in ne
matematično funkcionalno odvisnost.

Iluzija uveljavitve neoklasičnega ideala racionalnih posameznikov, ki delujejo na trgu popolne

konkurence, se kot praktična aplikacija uveljavlja tudi na specifičnem področju ekonomije – financ
– bančništva. Posameznik, ki deluje v idealnem tržnem okolju, je v tem primeru racionalni bančnik
s svojo kulturo obnašanja, ki deluje v pogojih takšne strukture bančnega trga popolne konkurence,
ki omogoča enake pogoje delovanja za vse banke (level playing field).32

Kot v celotni ekonomiji navedena pogoja neoklasike tudi v bančništvu še daleč nista izpolnjena. Gre
za nedosegljiva ideala lastnosti bančnikov (kulture) in strukture bančnega trga, ki bi naj bila želeni
cilj reformiranja bančništva, da se globalna finančna kriza in velika recesija ne bi ponovili.
Med obema ključnima temama je področje upravljanja bančništva, ki ju povezuje.

Dejstva v praksi kažejo, da bančna reforma še ni bila celovita in ni na pravi poti glede izboljšave
osebnosti bankirjev samih, načina upravljanja bank in oblikovanja strukture bančnega trga. Z
izjemnimi intervencijami monetarne, ponekod tudi fiskalne politike so bile v krizi pogašene
posledice delovanja slabega bančništva (in slabega celotnega finančnega sistema), tako da je bila
resnična odprava vzrokov krize le polovična, kot pravi The Economist (16. 12. 2017). Prava celovita
reforma zato sploh ni bila potrebna za normalizacijo situacije, kar je šlo na roko tistim, ki bi z njo
izgubili privilegije, na katerih ustvarjajo velike dobičke, kar nevarno povečuje neenakosti v družbi.
Tako vzroki slabega bančništva še vedno tlijo pod površino in bodo izbruhnili v novo finančno krizo,
če ne bodo pravočasno dosledno odpravljeni. O njihovi odstranitvi je govora v nadaljevanju.

32
Nanje opozarja tudi sprejeti dokument G20 iz Hamburga julija 2017: posebno pozornost je treba posvetiti
bankam v senci (shadow banking, v resnici nebankam, ki opravljajo tudi izvirno bančne posle) in pravičnim
pogojem poslovanja bank, da tudi zanje velja »level playing field«. Prav tako v deklaraciji iz zasedanja G20 v
Hamburgu v letu 2017 zavzemanje za »prosto trgovino« dopolnjuje ameriški prispevek »ki naj bo fair«, to pa ne
pomeni nič drugega kot ustvarjanje enakih pogojev gospodarjenja (level playing field), torej apel za popolno
konkurenco. Ameriška zahteva ni intervencionizem ali protekcionizem v klasičnem smislu, ampak šele z njo se iz
neenakih pogojev tržne konkurence (unlevel playing field) ustvarijo enaki pogoji, torej popolna konkurenca.

131
Poglavje 7: Kultura bančnikov
V dobrem bančništvu delujejo bančniki, ki niso samo racionalni v svojo korist, temveč izražajo širšo
kulturo. Cilj njihovega delovanja naj bo družbeni, ne zgolj finančni optimum, za njegovo doseganje
pa je treba upoštevati vse pozitivne in negativne zunanje učinke delovanja in jih ponotranjiti.

132
7.1 Sistemi kulture

Determinante kulture so VAB: »values« (vrednote), »attitudes« (odnos, naravnanost) in »beliefs«

(prepričanja). Kultura in zgodovina določata posameznika. Ko se jih zavemo, govorimo o identiteti.
Ko jo uveljavljamo, nastane izražen interes, ki je objektiven (potrebe) ali subjektiven (hotenja, želje).
Ko želimo interese uveljaviti, pride do aktivnosti, ki pripeljejo do rezultatov v okolju, hkrati pa
povratno delujemo na reafirmiranje kulture (Štiblar, Celovški zvon 1/2014).

Kulturo bančnikov je mogoče razložiti prek verižne sheme (avtor) od kulture do aktivnosti za
uveljavitev interesa (shema 7.1, povzeto po Wendtu in razširjeno). Pri tem temeljne elemente
bančne kulture predstavlja ekonomska etika (morala), pretvorjena v bančno etiko, ki pa se razlikuje
od humane etike (Štiblar, 2014). Ko se bančniki zavejo svoje bančne etike, prevzamejo bančno
identiteto. Ko jo izražajo prek interesa bančnika (svojih specifičnih potreb ali želja), izražajo bančni
interes. Njegovo uveljavitev izvajajo prek aktivnosti v bančnem poslovanju in trgovanju ali v
normativnem oblikovanju in nadzoru bančnega sistema; posledice so rezultati v okolju, cilji, ki jih
želijo doseči, lahko tudi bančna kriza in ki naj bi povratno vplivali na samo kulturo, bančne temelje.

Shema 7.1: Verižne sheme za uveljavitev interesa posameznika

KULTURA –
• VAB: values, attitudes, beliefs – vrednote, nagnjenosti, prepričanja
ZGODOVINA

• zavedanje svojih kulturnih in zgodovinskih korenin

IDENTITETA

• izražanje svojih vrednot: objektivno kot potreb, subjektivno kot želja

INTERES

• uveljavitve interesa
AKTIVNOST

• doseganje cilja, vpliv na okolje, povratno na krepitev kulture

REZULTAT

Za bančnike pove aplikacija sheme 7.1 naslednje: vrednote bančnikov so definirane kot tržne
vrednote z okrepitvijo ekstrema vrednot (quantov). Konkretno gre za načela podjetnosti,
samointeresa, konkurence, samopomoči in stoicizma, podkrepljena z vrednotami pohlepa, zaslužka
milijarde, mehaničnega dojemanja družbe, financializacije vsega in trga za vsa področja (poznam
ceno, ne pa vrednosti dobrine). Ko si jih bančniki enkrat prisvojijo (prirojene ali pridobljene) in se
jih zavejo, dobijo bančno identiteto. Iz nje črpajo lastni interes za zadovoljitev potreb oziroma svojih
želja. Od tod izhaja njihovo delovanje, bančno poslovanje, v katerem s svojimi aktivnostmi sledijo
tako definiranim bančnim vrednotam, ki jih z aktivnostjo krepijo (reafirmirajo) in krog se sklene. Na

133
žalost ta krog ostaja izven humane družbe, njihovo delovanje se je »izkopalo iz družbe in postavilo
nad njo«, kot bi rekel Karl Polanyi (Great Transformation, ZDA, 1944, 2001).33

Za razumevanje delovanja bančnikov je treba spoznati elemente ekonomske etike, aplicirane na

bančno etiko. Razlikuje se od humane etike. Ta shema izhaja iz sociologije, pri čemer Akerlof (2017,
konferenca INET) ugotavlja, da so vrednote v resnici normirana prepričanja.

Razvrščeni na premico vrednot bi bili naslednji:

ekon-egoisti ekoni humani human-altruisti

Tabela 7.2: Razlike v vrednostnih sistemih (kulturah): vrednote34

Ekoni (tržna etika, vrline) Humani (humana etika, vrline)
Univerzalnost Vzajemnost
Podjetnost, čuječnost Altruizem
Upoštevanje okusov partnerjev v menjavi Ljubezen
Zaupanje in samointeres Simpatija, empatija
Sprejemanje tekmovanja, konkurence Solidarnost
Samopomoč, nenaslanjanje na druge Poštenost
Nerivalnost Pravičnost
Stoicizem glede izida, nagrad Prijateljstvo
Sočutje
Patriotizem
Velikodušnost
Enakopravnost
Družinskost
Svoboda...

Ekon-egoist Human-altruist
1. pohlep je dober skrb za drugega prevlada nad skrbjo zase
2. povečati vrednosti za delničarje denar, materialno bogastvo nista pomembna
3. zaslužiti prvo milijardo do 30 leta socialno okolje je pomembno
4. družba deluje kot mehanični sistem narava naj bo ohranjena
5. financializacija vseh vidikov življenja morala in etika imata vrednost
6. trg za vse družbene sektorje čustva so nad razumom

7.1.1 Humana in tržna etika v bančništvu

Vrednote humanov vključujejo tako tudi osnovne pravice iz Deklaracije o človekovih pravicah OZN
iz leta 1948, sicer pa splošne vrednote humane etike, toliko poznane in prepoznane, da jih v
nadaljevanju ne opisujem natančneje. Vrednote humanov s seznamom niso izčrpane. Za tipičnega
»uspešnega« bankirja v samem bančnem poslovanju v večini ne veljajo. Če že, jih v manjšem obsegu
uveljavljajo v osebnem, družinskem življenju.

33
Z nekoliko drugačno prispodobo povem enako: bančništvo in finančni sistem sta streha hiše – gospodarstva in
družbe. Streha se je okrepila in oddvojila od hiše kot balon, počila in padla na hišo ter jo zavrla v razvoju (Štiblar,
2008).
34
Kritiko, da je ekonomija vrednostno nevtralna veda, L. Bruni in R. Sudgen (2013) zanikata ter podata tržne
vrednote vrednostnega sistema ekonomije – ekonov.

134
Nasprotno tržne vrline (market virtues), ki sta jih Bruni in Sudgen prvič identificirala kot ekonomsko
etiko in zoperstavila moralni etiki v letu 2013 (Journal of Economic Perspectives), so tako nove, prvič
predstavljene na tak način, da je vsaki treba pridati vsaj kratko razlago, kako jih avtorja razumeta.
Primerno jih je aplicirati na vrednote (etiko) bankirjev.

Ljudje imamo seveda oboje lastnosti, pri čemer pri nekaterih prevladujejo lastnosti humane, pri
drugih tržne etike. Slednje lastnosti lahko v skrajni obliki pripeljejo do posledic, kot so prikazane
spodaj.

7.1.1.1 Elementi tržne etike (razlaga Brunija in Sudgena, 2013)

• Univerzalnost pomeni pripravljenost narediti vzajemno koristne transakcije pod pogoji
enakosti. Nasprotuje favoriziranju, familiarnosti, tutorstvu, protekcionizmu. Naj ne bo
transakcij po nekih višjih oblikah vrednotenja: skupnosti, prijateljstva, hvaležnosti, sorodstva.
Štejeta samo neodvisnost in samospoštovanje.
Kritika: Človeške humane vrednote so v menjavi izključene. Predvsem enakopravnost
partnerjev v prostovoljni transakciji ni vedno zagotovljena in zato menjava ni pravična, poštena,
čeprav oba partnerja iz nje črpata koristi (primer: revež proda bogatašu ledvico, da oba
preživita, a njun začetni položaj ni enak).
Bankir: Enakopravnost bankirjev s strankami ni vzpostavljena, saj vendar gradijo svoje dobičke
na asimetričnosti bančnih informacij v lastno bančno korist. In kolikor je prisotna vzajemna
koristnost bankirja s stranko, gotovo odklanjajo razmislek o negativnih eksternalijah bančnih
transakcij.

• Podjetnost in čuječnost morata biti vzajemno koristni vrlini. Podjetno je poznati okuse drugih
(in/ali jih modelirati s propagando?). Pri čuječnosti gre za iskanje najboljše transakcije, kar vodi
v zakon ene cene.
Kritika: Te lastnosti degradirajo človeka na raven ekonomskega stroja.
Bankir: Bankirjeva podjetnost je v iskanju poslov s posebnimi dobički, čuječnost pa v iskanju
vzajemnega interesa s stranko. Humanost v poslovanju velja kot načelo le za bankirje iz
socialnih, etičnih bank.

• Upoštevanje okusov trgovinskih partnerjev v menjavi pravi, da ima stranka vedno prav. Trgu
lastni standardi odličnosti in oblike avtentičnosti so poudarjeni.
Kritika: To pomeni, da je za dosego lastnega cilja dovoljena prevara.
Bankir: Bankirska inovativnost je izumljati nove finančne instrumente (na primer derivative), s
katerimi prenašajo rizike na druge partnerje, ki teh instrumentov ne razumejo, dohodke pa si
prisvajajo zase.

• Zaupanje in zaupanja vrednost — uresničitev pogodbenih določil je včasih težavna, zato ne

sme biti zlorab.
Kritika: Tak dolgoročni interes je pogosto zanemarjen, prevlada samointeres.
Bankir: Dehumanizacija bančnega poslovanja pomeni odpravo neposrednih stikov med
partnerji (relationship banking), kar naj bi pomenilo napredek, vendar hkrati odpravlja človeško
socialno, okoljsko, moralno in identitetno komponento in korist učinkovitosti. Lažje je varati, če
partnerja ne poznaš oz. ne srečaš osebno.

• Sprejemanje tekmovanja oziroma konkurenčnosti tudi partnerju v menjavi ne onemogoča

pridobiti koristi. Milton Friedman pravi: družbena odgovornost ni prava vloga posla, edina
odgovornost posla je, da uporabi svoje vire in se angažira v aktivnostih, ki so oblikovane tako,
da povečajo dobiček zase, kolikor je v okviru pravil igre. Izrojena inačica tega načela je reklo
»pohlep je dober, zdrav«.

135
 Kritika: Skrb za zunanje učinke menjave med partnerjema izrecno zavračajo. Pogosto gre za
eksternalije, ki imajo negativen učinek na tretjo osebo, na družbo kot celoto. Gre za krajevno,
časovno neupoštevanje negativnih učinkov.
Bankir: Bankirji o socialnih, ekoloških, etičnih in etničnih vidikih bančnih poslov ne razmišljajo,
ker bi jih to odvrnilo od maksimiranja vrednosti za delničarje in bonusov zase kot bančne
menedžerje. Mikro individualni maksimum pa nikakor ni enak makro družbenemu optimumu.

• Samopomoč — za vsakega trgovca so nasprotnikove želje (nič o objektivnih potrebah) in

aspiracije pomembne, a le dokler se zadovoljujejo v vzajemno koristnih transakcijah. Od drugih
pričakovati, da bi plačali za priljubljeno samorealizacijo prvega, je družbeni (za razliko od
kliničnega) narcisizem (gre, na primer, za odnos ekonegov do umetnosti). Trgovec s
samorealizacijo jemlje druge kot sredstvo zase, kar je proti Kantovemu kritičnemu imperativu,
ne kot partnerja v kooperativnem odnosu. Samopomoč je nasprotje od samožrtvovanja, cilj je
dobiti več za manj.
Kritika: Če eden dobi več na račun drugega, ki izgubi, to ni vzajemno koristna transakcija med
enakimi, saj ni simetričnosti.
Bankir: Bančniki prisvajajo velik del družbene dodane vrednosti od drugih sektorjev, ki jo
ustvarjajo v resnici. John Kay bi rekel, da mešetarijo s papirji, za kar si iz naslova monopola in
odvisnosti drugih od njih prisvajajo njihove rezultate dela.

• Nerivalnost — če naj bodo priložnosti za vzajemno korist uresničene, mora biti trg domena,
kjer takšne priložnosti obstajajo. Človek druge vidi kot potencialne partnerje v transakciji, ne
kot tekmece za deleže v fiksnem premoženju ali statusu. Zavist in godrnjanje deformirata tržne
transakcije. Trg po liberalni tradiciji ekonomije ni prostor pozicijske konkurence, kjer je uspeh
merjen z relativnim bogastvom. To se pogosteje pojavlja v netržnih oblikah, kot so rangiranje
odličnosti v literarnosti, umetnosti, znanosti (nagrade, imenovanja). Konkurenca v intelektualni
skupnosti je zelo pozicijska, zato ne razumejo vzajemne koristi.
Kritika: V popolno konkurenčnem trgu sploh ne bi bilo monopolnih dobičkov; vsa aktivnost
akterja je usmerjena na eliminacijo konkurence, monopolizacijo na trgu, iz katere izhaja
monopolni dobiček.
Bankir: Enakost v bančni transakciji je pogosto zgolj navidezna, saj partnerja nimata enakih
izhodišč. Nebančna stranka mora pristati na transakcijo, ki je navzven enakovredna (quid pro
quo), vendar pogosto za njegovo odločitvijo stoji finančna stiska stranke, ki je bankir, ki posluje
s tujim denarjem, praviloma ne čuti.

• Stoicizem glede nagrad — vsak dobi vrednost, ki jo drugi akter transakcije da uslugi, dobrini. Ne
more dobiti, kolikor želi, pod pogoji in v času transakcije. Ker se pogoji menjajo, se lahko
menjajo tudi pričakovanja nagrade iz preteklosti. Lahko so odvisni od sreče. Milton Friedman
pravi: nepravičnost trga je cena za svobodo in priložnosti, ki jih trg daje. Nagnjenost k stoicizmu
(priznati svoj položaj in se podrediti) pri distribuciji nagrad v tržnem gospodarstvu je
fundamentalna za Hayekovo razumevanje moralnega statusa trga in zrcalo družbene
pravičnosti. Lahko nepravično izgubim ali dobim.
Kritika: To je kot vrsta religije, verovanja, ki pravi, da mirno sprejmi usodo, ki ti je dana na tem
trgu na tem svetu, in se ne upiraj. S tem se v neenakih pogojih menjave ščiti privilegirana elita.
Poseganje tržnih vrednot na humana področja analizira Sandel v knjigi What Money can’t Buy
(2010), v kateri opisuje imperialnost ekonomije (in tržnih vrednot ekonov), ki posegajo na doslej
netržna področja življenja. Ekonomska veda želi nadvladati vse druge vede.
Bankir: V poslovanju bančnika je stoicizem, ki zadeva njegovo nebančno stranko.
Posojilojemalec si izposodi denar od bančnika in ker ga ne more vrniti, izgubi hišo, ki jo je dal
kot zavarovanje.

136
7.1.1.2 Ekstremni ekonegoisti imajo dodatne kvalifikacije naslednjih vrednot
• Pohlep je dober kot iniciativa za delovanje.
• Rast vrednosti za delničarje služi njihovim ciljem, na okolje se ne ozira.
• Zaslužiti prvo milijardo dolarjev do tridesetega leta pomeni slediti zgolj lastnemu
finančnemu cilju ne glede na negativne učinke svojega delovanja na okolico.
• Družba je kot mehanični sistem iz fizike, kjer so ljudje ultraracionalni »predmeti« s fiksnimi
preferencami, ki delujejo v popolno konkurenčnem okolju z nikakršnimi zunanjimi vplivi.
• Vse objekte v življenju je mogoče financializirati, narediti kot cilje finančnega poslovanja
(internetne firme, nepremičnine, kriptovalute, nafto …).
• Vsak vidik življenja je mogoče tržiti, vse ima svojo ceno, denar lahko kupi vse.

7.1.2 Humanizirani ekoni in ekonizirani humani v skupni državi humanekoniji

Danielu Kahnemanu35 nikakor ni bilo jasno, kako lahko ekonomisti predpostavljajo, da so ljudje
racionalni posamezniki, ki so sebični in katerih okusi se ne spreminjajo, če pa je v življenju očitno,
da »ljudje nikakor niso povsem racionalni, niso vedno sebični in njihovi okusi so vse prej kot stabilni«
(Kahneman, 2011). Citira Richarda Thalerja, dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo v letu 2017,
po katerem obstajata dve vrste ljudi glede na njihov vrednostni sistem (kulturo): ekoni in humani.

Moj prispevek je nadaljnja razdelitev, ki vsaki skupini prida dve novi podskupini: egoiste in altruiste.
Tako pridemo do:
− dveh skrajnih skupin (danes prisotnih): ekonegi in humanaltrui in
− dveh vmesnih kompromisnih skupin (po moje danes želenih): ekonhumani in humanekoni.

Za jasnost sporočila poenostavimo razdelitev ljudi: ekonegoisti v svetu vladajo kot elite,
humanaltruiste predstavljajo ostali člani družbe. Pri tem ekonegi niso samo ekonomisti, niti se ne
ukvarjajo samo z ekonomskimi vprašanji, niti ne živijo samo v sodobnih zahodnih kapitalističnih
demokracijah. Opredeljuje jih prevladujoč vrednostni sistem tržne etike v nasprotju s humano
(človeško) etiko, ki pa ga je mogoče razširiti izven trga in izven kapitalizma. Predpostavljati je
mogoče, da imajo vsa človeška bitja vsaj notranje, genetsko postavljene nastavke za vrednote obeh
vrst, le z različnimi že prirojenimi utežmi in še bolj s kasneje pridobljenimi ter tako skupaj
poudarjenimi lastnostmi. Imajo tudi različne priložnosti, da izkazujejo ene ali druge lastnosti. Ena
od danes popularnih delitev je delitev na globalne elitiste in nacionalne populiste. Prikaz
razlikovanja med skrajnostmi ekonegov in humanaltruov je zato potreben zaradi jasne
sporočilnosti.

7.1.3 Kaj je narobe z ekoni v tržnem sistemu ekonije

Tržni sistem vrednot v načelu zavrača humane vrednote, saj jih identificira kot tiste, ki onemogočajo
popolno konkurenco na trgu, ekonomski optimum. Ne priznava eksternalij (zunanjih učinkov)
ekonomskih odločitev, seveda predvsem negativnih, saj zna pozitivne hitro internalizirati. Pravi
zunanji učinki kot motnje popolne konkurence pa so v resnici humane vrednote. Če je cilj tržnega
odločanja ekonomski maksimum (ki naj bi se potem posredno uporabil za doseganje drugih
neekonomskih ciljev posameznika), je cilj humanega odločanja splošno blagostanje posameznika (ki
pa ga sestavlja mnogo več kot ekonomsko bogastvo, čeprav tudi materialne podstati za blagostanje
ne gre zanikati, vsaj pri večini ljudi).
Psihologija, tudi vedenjska ekonomija, se sprašuje, ali so navedene vrednote prirojene (genetika)
ali pridobljene (v družini ali z izobrazbo, prijatelji, medijskim »bombardiranjem«). Genetsko

35
David Kahneman je kot psiholog za svoj prispevek vedenjske ekonomije k ekonomski vedi, ki ga je pripravil v
glavnem skupaj z Amosom Tverskim, leta 2002 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Njegov sodelavec Tversky
je na žalost pred tem umrl, bil pa je začetnik idej.

137
prirojene vrednote je mnogo težje spreminjati ali odpravljati kot pridobljene. Poskusi kažejo, da naj
bi bile nekatere prirojene vrednote (lastnosti) genetsko pogojene, ker naj bi jih izkazovale tudi
človeku najbližje kapucinske opice (Kahneman, 2011).
Danes smo priča agresivnemu spreminjanju pridobljenih vrednot z izobraževanjem in v medijih.
Težava so analize možganov, ki naj bi ugotovile njihovo funkcijo pri odločanju. Dokler gre zgolj za
analizo, še gre – kaj pa, ko se bodo ugotovitve želele uporabiti za »koristne« cilje: spreminjanje
mišljenja v smeri vrednostnih sistemov in vrednot vodilnih elit, in to z lobotomijo, električnimi šoki,
podobno, kot se danes genetsko spreminjajo rastline. Narediti iz ljudi robote, da ne bodo
presenečali in da bodo ubogali, je že katastrofičen opis prihodnosti pri Orwellu in Burgessu (Živalska
farma, 1984; Peklenska pomaranča, 1962).
Če in kolikor nedoločljivost ali neželeno obnašanje človeka (iracionalnost v očeh racionalnih
ekonegov) obstaja, je pot za njegovo usmeritev v predvidljive tokove racionalnega obnašanja
mogoča kot:
− ordo: natančno reguliranje vsega življenja s sankcijami za neželene, nepredvidene odstope v
obnašanju in odločitvah (do njihove izključitve iz družbe kot skrajnega ukrepa, če se ne
upognejo) ali
− neposreden poseg v možgane, ki odpravi »iracionalnosti« ali
− zamenjava človeka s strojem.
Vse to je z vidika humanov grozljivo, čeprav je groza prvega ukrepa manj razvidna.

7.1.4 Kahnemanov prispevek

V svojem ključnem delu Daniel Kahneman opiše razliko med ekoni in humani (Thinking Fast,
Thinking Slow, 2011). Ljudem se pripisuje, da so razumni, če se je z njimi mogoče strinjati, če so
njihova verjetja skladna z realnostjo in njihove preference v skladu z njihovimi interesi in
vrednotami.
Racionalnost pomeni večji premislek, več preračunov, manj topline, razumskost. Za ekonomiste in
teoretike odločanja (decision theorists) pa je posameznik racionalen, če je interno konsistenten.
Racionalnost je logična koherenca, ne glede na to, ali je razumljiva, smiselna. Definicija racionalnosti
kot koherence je nemogoče restriktivna: zahteva podvrženost pravilom logike, ki jih končna
omejena pamet ni sposobna implementirati. Razumni ljudje ne morejo biti racionalni v tem smislu,
a jih zato še ni mogoče označiti kot neracionalne. Iracionalnost je močna beseda, ki označuje
impulzivnost, čustvenost, trden odpor proti razumnemu argumentu. Ne gre za to, da so človeške
odločitve neracionalne, ampak da humani niso dobro opisani z modelom racionalnega nosilca
ravnanja (ekona).
Humani potrebujejo pomoč, da se bolje odločijo, tudi v obliki politik in ustanov. To ni neškodljiva
trditev, ampak je kontroverzna. Po interpretaciji čikaške šole ekonomije je vera v človekovo
racionalnost zelo povezana z ideologijo, po kateri je nemoralno zaščititi ljudi pred njihovimi izbirami.
Racionalni ljudje naj bodo svobodni in odgovorni za svoje izbire (Free to choose, Milton Friedman,
1972).
Predpostavka, da so nosilci ravnanja racionalni, daje intelektualno osnovo za libertarijski pristop k
javni politiki: ne vpletaj se v posameznikovo pravico do izbora, razen če izbire škodujejo drugim.
Pravica je povezana z učinkovitostjo trgov, ki opravijo svoje. To je teorija racionalne zasvojenosti. V
naciji ekonov naj se država odstrani, ljudje so svobodni (na primer, lahko se vozijo se brez čelad).
Veliko je razprav med čikaško šolo in vedenjskimi ekonomisti, ki zavračajo ekstremno inačico
modela racionalnega nosilca ravnanja. Svobodo imamo radi vsi. A življenje je bolj zapleteno, kot
mislijo verniki v človeško racionalnost. Za vedenjske ekonomiste ima svoboda ceno; nosijo jo
posamezniki, ki so se slabo odločali, in družba, ki se čuti obvezano, da jim pomaga. Ali zaščititi
posameznika pred slabimi odločitvami, pa je dilema za vedenjske ekonomiste. Za čikaško šolo je
svoboda zastonj.
R. Thaler (dobitnik nagrade za ekonomijo v imenu Alfreda Nobela iz leta 2017) in C. Sustein se v
bibliji vedenjske ekonomije (Nudge, 2008) zavzemata za libertarijski paternalizem, po katerem

138
država ljudi dregne s komolcem (nudge) v smeri odločitev, ki so v njihovem dolgoročnem interesu
(na primer sprejmejo skupni pokojninski načrt).
Neaktivnost je namreč normalen pristop, odstopanje zahteva aktivnost in sproži obžalovanje.
Humani bolj kot ekoni potrebujejo zaščito pred drugimi, ki izkoriščajo njihove slabosti, pri njihovih
»čudnih navadah« v mišljenju na hitro (sistem 1 po Kahnemanu), in lenobo za razmišljanje (sistem
2). Ekoni se ne zanimajo za človeka, humane pa skrbi, da jih ne prevara kak prevarant. Ekoni
izkoristijo asimetričnost informacij v svoj prid (dobiček), humani si prizadevajo z izobraževanjem za
odpravo asimetričnosti. Humani potrebujejo pomoč, da sprejmejo prave, dobre odločitve, ekoni pa
ne. Obstajajo informirani in nevsiljivi načini, kako jim pomagati.

7.1.5 Življenje v ekoniji ali v humaniji

Ekoni prevladujejo v sodobni državi ekoniji, humani bi prevladovali v državi humaniji.
S svojimi moralnimi značilnostmi so ekoni prevladali svetu (darvinistični izbor vrst), postali so elita
oblasti obstoječih držav, ki jih oblikujejo (zakonodajno) po svojem vrednostnem sistemu in sebi v
korist, oziroma ohranijo in ščitijo svoj prednostni položaj (vladajo, normirajo, sodijo). Humani so v
ekonijah dobili podrejeno mesto; njihove vrednote izginjajo v zgodovino, za kar skrbi tudi vzgoja
mladih v duhu tržne etike. V očeh ekonov so vrednote humanov v resnici njihove slabosti, ki jih velja
izkoristiti.
Da bi lahko uveljavljali svoje vrednote egoizma, morajo ekoni imeti v državi humane, da lahko
njihove »slabosti« humane etike izkoriščajo v svoj prid in dobiček. Ekoni brez humanov ne morejo
obstati, živeti, razen če se kot krdelo bojujejo med seboj in zlorabijo najšibkejši člen med njimi. Če
bi se humani izselili iz ekonije, koga bi ekoni izkoriščali? Ali drug drugega? Kakšen boj za preživetje
bi to bil (ekonomski darvinizem).
Nasprotno humani v humaniji lahko živijo brez ekonov, saj ne potrebujejo drugih za izkoriščanje,
njihovi odnosi v družbi pa temeljijo na humani vzajemnosti in humanem odnosu do okolja (misel,
da bomo zanamcem prepustili okolje čim bolj neokrnjeno). Vendar v svetu po globalizaciji
prevladujočih držav v obliki ekonij za humane ni prostora. Njihove humano alturistične vrednote bi
kot načela življenja v državi lahko ohranili le v popolno izoliranem svetu avtarkično (v puščavi, v
gorah, stran od podivjanih množic), za kar pa so jim ekoni že odvzeli (okupirali) skoraj ves svet.
V očeh ekonegov so namreč humane vrednote slabosti humanov (humani so slabiči v tekmi v
ekoniji), ki jih velja izkoristiti. Ekoni so kot človeški invalidi, ki nekaterih čutil (humanosti) nimajo, jih
niso razvili ali so jih zatrli, da bi se prerinili na vrh v 1 % elite, da bi vladali drugim in bogateli
(Prispodoba: »če neko bitje nima razvitega voha, sploh ne čuti, kako okolica smrdi«).

K. Arrow (še en nobelovec za ekonomijo) in njegov nečak L. Summers razlagata, da ima človek zgolj
omejeno kapaciteto altruizma (humanosti), ki jo potroši za svoje bližnje, tako da za druge, družbo,
ne ostane nič. Nasprotno M. Sandel obravnava humanost (na primer ljubezen) kot vrlino, katere
kapaciteta se z uveljavljenjem pri posamezniku krepi (podobno kot se mišice krepijo s treningom)
in je lahko daje vedno več.

Objektivna stvarnost je torej ekonija, kjer ekoni (v prispodobi 1 % elite prebivalstva) obvladujejo
(izkoriščajo) humane (99 % prebivalstva). Ker ob spoznanju izkoriščanja humani svoje humane
vrednote vse bolj potiskajo vase, mladi pa jih med izobraževanjem in v medijih sploh ne spoznavajo
več, jih lahko uveljavljajo le še v družinski vzgoji. A svet se spreminja v družbo ekonij, v kateri humani
ne morejo dobro preživeti, zato tudi svoje otroke zaščitno vzgajajo v ekonskih vrednotah.

Da vendar ne bi prišlo do kataklizmičnega konflikta med humani (99 %) in vladajočimi ekoni (1 %),
je treba najti kompromis za sožitje: dopolniti ekone s humanimi vrednotami in/ali oborožiti humane
z ekonomskimi vrednotami.

139
Ekoni sploh ne priznavajo pojma družbe kot nove kakovosti (Margaret Thatcher: »Družba kot taka
ne obstaja, kaj je to?«), ampak zgolj kot seštevek posameznikov, ki naj bi stremeli zgolj za
maksimizacijo lastne individualne koristi in s tem (avtomatično) prispevali največ, kar je mogoče za
celotno državo, skupino ljudi (Milton Friedman). Po njihovo gre pri »družbi« zgolj za količinsko
seštevanje posameznikov, ne za novo kakovost z dodatno dodano vrednostjo humane etike.
Ekonegi mislijo po lastnih kriterijih, da tudi vse zaposlene v javnih službah, v javnem sektorju vodijo
izključno samointeresi (tržne vrednote), kakor njih v privatnih službah. Upoštevati tudi druge
vrednote v javnem sektorju je nekaj, česar ne razumejo, ne prepoznajo, hkrati pa javni sektor
izkoriščajo. To je, med drugim, implikacija teorije javne izbire (public choice).
V ekoniji zlorabe humanov pogosto niso sankcionirane (če že zakonsko so, pa v implementaciji
pogosto ne; rule of un-law), zlorabe med samimi ekoni pa so pogosto tudi v praksi strogo
sankcionirane.

7.1.6 Humanizirati ekone in ekonomsko osvestiti humane

Če želijo ekoni živeti skupaj s humani, se morajo humanizirati, kar pomeni prevzeti v svoj vrednostni
sistem (kulturo) naštete humane vrednote (nekatere tudi iz Deklaracije o človekovih pravicah OZN
iz leta 1948). A kako to doseči, kako jih prisiliti, da se odpovejo prednostim oziroma prevladi nad
drugimi ljudmi? Po drugi strani pa, če nameravajo humani ostati v ekoniji (in se bodo izselili v
izolirano področje zgolj humano altruistične kulture življenja), morajo sprejeti (vsaj nekatere) tržne
vrednote. Le tak kompromis obema skupinama ljudi omogoči, da lahko preživita v skupni državi,
imenovani humanekonija ali ekonhumanija. Prevelike in vedno bolj izražene razlike med ekoni in
humani sicer vodijo do socialnih (razrednih) napetosti, konfliktov in katastrof.36
Humani, pravzaprav njihove vrednote, bodo postopno izumirali, če le ekoni ne bodo pretiravali v
uveljavljanju svojih vrednot in v tako močnem izkoriščanju humanov, da se bodo ti uprli, kar se bo
zgodilo, ko ne bodo imeli več česa izgubiti.
***
V takšni novi družbi in državi ekonhumaniji oziroma humanekoniji kot realističnem kompromisu za
dogledni prihodnji čas bi lahko zaživela osnovna načela solidarizma, kot sem jih prvič predstavil v
Delu marca 2010. Zgornja teoretična razmišljanja je prav mogoče ilustrirati s konkretnim razvojem
ekon-egoizma v samostojni Sloveniji, predvsem v drugem desetletju njene samostojnosti. Prav tako
pa je načela solidarizma kot sistemskih osnov za kompromisno rešitev v ekonhumaniji oziroma
humanekoniji mogoče predlagati za konkretni primer Slovenije.

7.2 Solidarizem kot temelj življenja ekonegosov v humanekoniji ali ekonhumaniji

Po korekciji37 levega odklona pred 20 leti je sedaj potrebna korekcija odklona v desno, katerega
neuspeh dokazuje največja kriza po drugi svetovni vojni, ki jo je povzročil. Cilj korekcije je strategija Pax
Europea.

Nihaj v desno kot sprememba sistema v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja iz socializma
(komunizma) je bil premočan in je vodil v liberalni kapitalizem. Sedaj je potreben njegov popravek z
nihajem nazaj proti sredini v smeri »kapitalizma s človeškim obrazom«, ki ga ponuja ideja solidarizma.
Banke – in finančni sektor nasploh – so igrale pomembno vlogo pri prvotni spremembi pred dvajsetimi
leti in bodo imele prav tako pomembno vlogo pri popravku danes. Globalna finančna kriza namreč z
monetarno in fiskalno intervencijo zahteva tudi spremembo samega sistema (finančnega in

36
Nanje in na potrebo po zmanjšanju ekonomske neenakosti vse bolj opozarjajo tudi medijski »trend seterji«
ekonomije The Economist, Financial Times … iz bojazni pred katastrofalnim konfliktom, ne iz humanosti.
37
Osnova je F. Štiblar: Ne ortodoksni socializem, ne liberalni kapitalizem, temveč solidarizem, Sobotna priloga,
Delo, 6. 3. 2010, Ljubljana.

140
gospodarskega, torej tudi vloge bank), da se ne bi ponovila v še bolj katastrofalni obliki. Le sami nosilci
odločanja do tega spoznanja ne želijo priti, ker bi zanje pomenilo odrekanje privilegijev in materialnih
koristi, ki jim jih je prinašal dosedanji neoliberalni sistem. Upor bančnega, finančnega lobija, ki je
»zlizan« z elito na oblasti, proti spremembam, je v svetu velik. Zato bo potrebnih več iteracij (trial and
error), še več kriz, da bodo ljudje prišli do končnega spoznanja, da brez korenitih sprememb ne gre in
jih bodo uresničili – tudi v smislu uveljavitve solidarizma.

7.2.1 Pax Europea, ne Pax Chinesis ali Pax Asiatica v 21. stoletju
Če je bilo 19. stoletje Pax Britannica in 20. stoletje Pax Americana, se za 21. stoletje napoveduje Pax
Chinesis (ali Pax Asiatica), če se ne bo Evropa uprla in prevladala s Pax Europea doma in po svetu. Če
druge družbe in celine ne bodo hotele sprejeti evropskih civilizacijskih standardov, se naj uveljavi
evropska ureditev v razmerah protekcionizma v Evropi. Vsaj v zadnjih 40 letih se je Evropa v
gospodarjenju in življenju podredila ameriškemu (v resnici anglosaškemu) modelu liberalnega
kapitalizma, ki je pripeljal v finančno in gospodarsko krizo leta 2008; ta je praktični dokaz njegovega
poraza.

V 21. stoletju naj bi po napovedih prevladal civilizacijski model Kitajske. Če se Evropa ne bo uprla z
uveljavljanjem lastnih civilizacijskih pridobitev (ekološke, socialne, politične, ekonomske, kulturne,
etnične), se bo znova podredila, tokrat kitajskim nizkim standardom. »Ali bomo vsi postali 'Kitajci'?« se
sprašuje Jože Mencinger. Doslej smo bili v resnici bolj »Anglosasi« – po obnašanju, posebno na
finančnem področju, torej tudi v bančništvu. V Evropi smo si ustvarili civilizacijske standarde, ki so višji
socialno (kako slabo živijo zemljiško razlaščeni Kitajci, ki gradijo v mestih kot sezonski delavci), ekološko
(slaba kakovost kitajske hrane; strupene snovi, kot je melamin, v Evropi nimajo domovanja) in politično
(kitajski model partijske diktature je tuj evropski demokratični tradiciji). Kitajci gradijo svetovni izvozni
prodor na administrativno postavljenih nizkih stroških, zasnovanih na podravnotežnih cenah
produkcijskih faktorjev: plače so mizerne, življenjske razmere fizičnih delavcev pogosto nevzdržne;
kapital je na razpolago po subvencioniranih obrestnih merah; zanje cene naravnih virov ne vključujejo
stroškov ekološke zaščite; energija je primerjalno prepoceni; hkrati pa tudi v sedanjih kriznih časih z
razvrednotenjem domače valute spodbujajo izvoz. Zato so ob tako nizkih stroških cene njihovih
izdelkov tako nizke, da jim Evropejci in Američani ne morejo konkurirati.38 Ali se bomo prilagodili
njihovim standardom ali pa oni evropskim, če želijo prosti vstop na naš trg? Ali bomo Evropejci znižali
dosežene civilizacijske standarde na njihovo raven (kako nizko), ali jih bodo Kitajci (Azijci) povečali na
našo raven, ali pa bo odgovor Evrope protekcionizem?39
Kaj naj bi vseboval evropski način življenja in civilizacijskih standardov? Gre za združitev najvišjih
pridobitev celinske Evrope: socialne države blaginje Olofa Palmeja (skandinavski model življenja),
socialnega dialoga avstrijske države Bruna Kreiskega (dialog v gospodarstvu med sindikati,
vlado/državo in kapitalisti), gospodarskega modela socialno-tržnega gospodarstva nemškega
gospodarskega čudeža Erharda in kasneje Willija Brandta ter tradicijo francoske pete republike
močnega javnega sektorja na nekaterih področjih, ključnih za državo.
Da ne bi bilo videti, kot da gre zgolj za nostalgično ponovitev že doživetih evropskih vzorcev z začetka
druge polovice prejšnjega stoletja, jih naj dopolnijo liberalne pridobitve pozne faze 20. stoletja, ki so v
podpori pluralizmu, človekovemu osebnemu razvoju in zdravi (vendar zmerni) tekmovalnosti odprte
družbe. Tako ne gre za paternalistični model, ki negira vsako individualnost in razlike, temveč za socialni
model, ki vključuje tudi šibkejše člane družbe. Za Slovenijo in Slovence je najbolj primerna različica
»solidarizma«, ki je najbližje tudi večini Evropejcev. To pomeni po uveljavitvi načela subsidiarnosti

38
Donald Trump je za ZDA to že prepoznal, EU še ne.
39
Predlog sporazuma TTIP EU z ZDA in že sprejet trgovinski sporazum CETA EU s Kanado sta načina prikritega
vdiranja nižjih anglosaških standardov v EU, potem ko je bil predlog Ustave Evrope že v Franciji in na
Nizozemskem zavrnjen. Tudi zato je bila potrebna tajnost pri pogajanjih o sporazumih. Gre za tipični primer
demokratičnega deficita.

141
ohraniti slovensko domačo identiteto, za uresničitev česar pa je treba imeti lastne materialne temelje.
Bančništvo ima pri tem eno ključnih vlog.

7.2.2 Elementi solidarizma, pomembni za bančništvo Slovenije

V liberalizmu so bile vse moči usmerjene v sistem popolne privatizacije vseh človekovih aktivnosti,
zahteve po konkurenci za vsako ceno, nevpletanje države (l'etat gendarme; Nachtwachter Staadt) ob
zahtevanem izravnanem proračunu in podobno, skratka – prizadevalo se je za prvine ureditve, ki so
pripeljale do globalne finančne krize in velike recesije. Prav ironično je, kako Anglosasi kljub
propagiranju neoliberalne ideologije v praksi ukrepajo zelo pragmatično, in sicer tako v monetarni in
fiskalni politiki kot pri nacionaliziranju finančnih in realnih gigantov; Evropska komisija EU, ki naj bi jo
vodila evropska socialno-tržna ideja, pa v praksi deluje skrajno neoliberalno ali, natančneje,
ordoliberalno. Bila je »bolj papeška od papeža«.

Elementi solidarizma nasploh in v aplikaciji na bančništvo, so (ne taksativno):

1. Osnovno je tržno gospodarstvo z ex post popravki napak nepopolnega trga ter pretežno zasebna
last ob ohranjeni vlogi javne lastnine in sektorja na kritičnih področjih za kohezivnost družbe.
Ker trg ni popoln (neenako razpolaganje s proizvodnimi faktorji), nastajajo napake trga (market
failures), tudi v obliki zlorab, ki so pripeljale do sedanje krize; zato jih je treba popraviti ex post z
ukrepi vlade in javnega sektorja ter tako doseči vsaj drugo najboljšo rešitev (second best solution).
Gre za ex ante ali ex post okoljsko (socialno-, ekološko-, etično-, etnično-identitetno) korekcijo
delovanja trga zaradi neželenih rezultatov tržnega mehanizma, ki jih povzroča objektivno podana
nepopolnost tržne konkurence.
Nediskriminatorno privatiziranje vseh sfer človekove aktivnosti vodi nujno v ekonomski in socialni
darvinizem: za zagotovitev minimalnih standardov socialne varnosti in človeku vrednega življenja
za vse ljudi je poleg zasebne lastnine potrebna tudi javna lastnina, prevladujoč javni sektor za
zagotovitev minimalnih javnih storitev v infrastrukturi in/ali javno-zasebno partnerstvo, pri čemer
se slednje kaj lahko izrodi.
Za bančništvo to pomeni uresničevanje zahtev po strožji regulaciji in dobrem nadzoru bank –
akterjev na bančnem (finančnem) trgu in vključitev v nadzor vseh nebančnih institucij, ki opravljajo
(tudi) bančne posle, kot so hedge skladi, skladi zasebnega kapitala, finteh itd. Banke bodo pretežno
v zasebni lasti, torej ne v državni domači – kaj šele v lasti drugih držav, kot se danes dogaja v
Sloveniji, posredno pa so tuje države tudi (so)lastnice nekaterih drugih tujih bank v Sloveniji, ki so
z državno intervencijo v matični državi de facto postale državne banke. Prodaja tujim lastnikom
vodilnih bank v Sloveniji predstavlja slabšo možnost od domačega javnega lastništva, optimalno bi
bilo razpršeno domače lastništvo z vsaj kontrolnim deležem države. Ena možnost je t. i. križno
lastništvo največjih finančnih institucij pri nas, ki bi konkretno pomenila izmenjavo delniških
deležev med NLB in zavarovalnico Triglav.
2. Vsem zagotovljena minimalna (da ne bo zlorab v smislu moralnega hazarda) socialna varnost
(zdravstvo, upokojevanje, mladi, brezposelnost) in javna zagotovitev dostopnosti vsaj minimalnih
storitev kulture in umetnosti, športa in drugih sfer človekovega življenja kot javne vrednote.
Poskusi popolne privatizacije prav vseh sfer življenja vodijo v nesolidarno in človeku neprijazno
konkurenčno družbo, v kateri se povečuje socialno razslojevanje in napetost, bogati se morajo
zaščititi pred reveži. Ker obubožani nimajo česa izgubiti, pride do socialnih nasprotij v družbi in
nujnosti uporabe prisilnih sredstev za vzdrževanje reda in miru, torej neenakopravnega statusa quo
pri zaščiti privilegiranih.
Vloga bank je, da zagotovijo vsaj minimalne življenjske standarde vseh domačih prebivalcev, za kar
potrebujejo zadostno finančno podlago, ki jo lahko prispevajo domače banke z dividendami
javnemu sektorju ob uspešnem gospodarjenju. Tak evropski model razmišljanja poznajo v
Skandinaviji, Franciji, pa tudi nemške »Landesbanken«.
3. Solidna gospodarska rast (ne maksimalna), vendar ob skrbi za okolje, tako socialno, ekološko
ekonomsko in za etničnost delovanja.

142
 Pretiravanje v »povečanju vrednosti za delničarje« (increasing shareholder value) je vodilo v
ekonomski darvinizem, ki ni samo v tem, da vsak želi več zase, ampak tudi v tem, da pri doseganju
tega cilja ne izbira sredstev, tako da to počne tudi na škodo drugih. Seštevek tako definiranih
individualnih maksimumov ni več družbeni optimum, ko upoštevamo negativne zunanje učinke
delovanja posameznikov pri zasledovanju lastnega maksimuma (externalities). Če nova zakonodaja
z zaostritvijo nadzora banke delno omejuje, jih nadomestijo nebanke, ki brez nadzora kopičijo
profite, a s svojim delovanjem vodijo v naslednjo finančno krizo.
Banke, ki presegajo običajno profitno stopnjo za 10 – 15 odstotnih točk, to lahko storijo le na račun
drugih gospodarskih osebkov, kar pomeni, da za vsako ceno ne internalizirajo (ponotranijo)
eksternih (zunanjih) negativnih učinkov svoje politike dviga dobičkov za lastne delničarje za vsako
ceno. Nekatere banke bodo pod javnim nadzorom lažje upoštevale kriterij solidnega profita in
podpore družbenemu ekološkemu, socialnemu, etničnemu in kulturnemu okolju Slovenije kot
zasebne banke, ki jih vodi pretežno individualni interes lastnikov, ki se bistveno razlikuje od
družbenega interesa.
4. Življenje in poslovanje v negovanju medčloveških stvarnih, ne zgolj virtualnih odnosov.
Gre za osebne neposredne stike med ljudmi, ki povečujejo zaupanje; pomanjkanje zaupanja je
eden bistvenih razlogov globalne finančne krize in neuspešnosti ukrepov za njeno razrešitev. Gre
za življenje brez manipulacij ob visoki meri moralne odgovornosti posameznika in družbene
odgovornosti gospodarskih enot. Ko se neoliberalci sklicujejo na Adama Smitha, zamolčijo njegovo
zahtevo po moralnosti gospodarskega ravnanja ljudi na trgu, kjer deluje »nevidna roka«.
Človeku morajo biti stroji in tehnika v pomoč, ne sme se jim podrediti (telefoni, računalniki) in
postati od njih odvisen. Človek mora ostati vladar nad strojem, ne obratno.
Ohranitev osebnega stika v bančništvu (relationship banking) bo, podobno kot na drugih področjih
ekonomskega, posebej finančnega delovanja, neposredno delovala proti zlorabi privilegiranega
položaja posameznih akterjev (bančnih lastnikov in menedžerjev) proti drugim, manj poučenim
strankam z izkoriščanjem informacijske asimetrije. Virtualni odnosi lajšajo zlorabe, saj ni
neposrednega stika med izkoriščevalcem in izkoriščanim, kar je eden od razlogov za tolikšen razmah
finančne krize. Za rast dobička bančniki s svojimi zahtevnimi »inovacijami« zavestno povečujejo
asimetričnost informacij, poznavanja glede na prebivalstvo in gospodarstvo kot stranke bank. Po J.
J. Rousseau: »nazaj k naravi , a tudi nazaj k človeku«.
5. Avtonomen, svoboden in izobražen posameznik, ki je sposoben sam, po lastni presoji zavestno,
brez manipulacij okolja in medijev, sprejemati svoje ekonomske in druge odločitve in se ne ravna
pod vplivom marketinških manipulacij. Cilj bo alternativa sedanji izrazito potrošniški družbi. Za
dosego te stopnje je potrebno izobraževanje na najvišji kakovostni ravni šolstva, ki je in mora ostati
javna dobrina.
Treba se je omejiti pri manipuliranju in vodenju v virtualnem svetu, hkrati pa se zavedati moralne
odgovornosti za resničnost informacij v marketingu in politiki. Reklama mora ostati predvsem
informacija, ne delovanje na podzavest človeka, torej ne more biti osvobojena moralne, etične
komponente. Manipuliranje z ljudmi v marketingu, vse do poskusov vplivanja na njihovo
podzavest, ne more biti družbeno koristna znanstvena disciplina, saj gre za psihološko manipulacijo
s človekovo psiho, ki je po analogiji podobna biološki genski manipulaciji z njegovim »physisom«.
Posameznik bo moral biti dobro bančno in finančno izobražen (kar je tudi eden od predlogov
Roberta Shillerja proti finančni krizi, 2009), da ne bo predmet bančnega manipuliranja.
Reklamiranje zadolževanja z bančnimi krediti brez meja in spoznanja posledic pri odplačevanju je
lahko uspešno samo pri nevednih prebivalcih in neodgovornih gospodarstvenikih. Zato tak sistem
v vse večji meri krepi ignoranco in neznanje velike večine prebivalcev: samo taki so dober
»material« za bančno oz. finančno manipulacijo z reklamo. Hkrati neposredne nagrade za obseg
kreditiranja spodbujajo bančne menedžerje k pretiravanju in prevzemanju prevelikih tveganj glede
na zavarovanje pred njimi (v upanju, da bodo dali čim več kreditov in zato dobili visoke nagrade –
bonuse), uresničena tveganja – škode pa bo plačala država (znana teza o zasebnem prisvajanju
dobičkov in socializaciji izgub).

143
6. Pluralizem odprte družbe z zdravo, vendar zmerno tekmovalnostjo (ob zaščiti naravnega in
socialnega okolja), kar bo omogočilo bolj izobraženemu in svobodnemu posamezniku izživeti vse
svoje potenciale in se uveljaviti v družbi.
Odprta družba pomeni tudi na bančnem in finančnem področju odpiranje različnih opcij, poleg
klasičnega bančništva tudi druge oblike bolj solidarnostnega finančnega sistema, kot so vzajemne
finančne institucije. Primarni cilj slednjih ni doseganje dobičkov, ampak zgolj solidarnostno
nudenje finančnih storitev (kot so hranilnice, nove oblike bančništva za revnejše, znane na primer
v Indiji). V sodobni družbi morajo vsi ljudje dnevno sprejemati ekonomske odločitve, pri njih je
finančni del neizbežen. Zakaj ne bi bilo mogoče obravnavati finančnih storitev podobno kot
zdravstvenih, torej kot servis posamezniku? S tem bi omogočili, da se v družbi svobodno odločamo
za alternativne oblike finančnega angažmaja za tiste prebivalce, ki se finančne pridobitne
dejavnosti (zaradi nasprotovanja prevzemanju tveganj ali iz moralnih razlogov v njihovem
vrednostnem sistemu) ne bi želeli udeleževati. V svobodni pluralni družbi je treba graditi
alternativne možnosti za sodelovanje ljudi, prav tako kot na političnem, tudi na ekonomskem in v
njegovem okviru bančnem oziroma finančnem področju.

Posamezniku, ki je toliko vpet v vsakdanja življenjska prizadevanja, da ne vidi širšega konteksta (zaradi
dreves ne vidi gozda), se lahko zdijo predlogi »solidarizma« nerealni, utopični, naivni, arhaični, iluzorni.
Vendar kriza liberalnega kapitalizma zahteva popravek odklona v desno nazaj na sredinsko evropsko
pot, kakor je kriza ortodoksnega socializma pred desetletji zahtevala popravek odklona v levo nazaj na
sredinsko evropsko pot.
V tem okviru imajo navedene ideje ambicijo spodbuditi razmišljanje, med drugim tudi glede njihove
primernosti za Slovenijo. Zgoraj predlagano kaže, kako bi lahko splošno idejo solidarizma aplicirali tudi
na bančno področje.

7.2.3 Pomen solidarizma za Slovenijo

Zavračanje odklonov od sredinske poti socialno-tržnega gospodarstva in socialne države zadeva tako
leve kot desne odklone. Napak ortodoksnega socializma (komunizma) ni več treba posebej
utemeljevati, saj je bilo ob izboru novega, demokratičnega sistema ob osamosvojitvi Slovenije in takoj
po tranziciji tudi pri nas tega dovolj. Ortodoksni socializem vseh različic je temeljil na napačnih
predpostavkah prevlade skupnega nad individualnim interesom v obnašanju posameznika in načrtom
ali samoupravnim dogovarjanjem kot mehanizmom delovanja gospodarstva. Na teh temeljih izgrajen
sistem je vodil v ekonomsko neučinkovitost (nizek standard), hkrati pa politično nedemokratičnost.

Argumenti za zavračanje neoliberalnega kapitalizma na temeljih zgolj »homo oeconomicusa« in

tržnega fundamentalizma pa so, posebej v Sloveniji, še potrebni. Mnogo je znakov, da pri nas še nismo
dojeli tega, kar postopno spoznava ves razviti svet – da si je liberalizem s povzročitvijo največje krize
zadnjih 80 let ustvaril slab ugled. Predpostavke popolno konkurenčnega trga niso izpolnjene: enake
sposobnosti in enako razpolaganje s produkcijskimi tvorci ter atomističnost, homogenost, gibljivost in
odprtost na trgu izdelkov in storitev. V razmerah, ko se pogosto napačno predpostavlja, da je trg
popoln in ga ni treba regulirati, tisti, ki so bolj sposobni, predvsem pa v boljšem družbenem položaju,
izkoristijo pomanjkljivosti trga (market failures), ki jih sami soustvarjajo, v svojo korist in na škodo
drugih. Le državna (javna) intervencija lahko odpravi napake trga in onemogoči iz njih nastajajoče
deformacije, ki so pripeljale tudi do zadnje finančne krize z velikimi posledicami za realni sektor.
Rezultat je druga najboljša rešitev (second best), ki je edino dosegljivi optimum.

Človek ni samo »invalidni« homo oeconomicus, homo rationalis, temveč je precej bolj kompleksno živo
bitje, ki se ne ravna zgolj po ekonomskih (finančnih) kriterijih v svojih odločitvah. Gre za socialne,
kulturne, okoljske, etnične, solidarnostne motive, ki skupaj z materialnimi tvorijo človeka kot celoto.
Podvržen je zunanjim vplivom, nepopolno informiran sprejema napačne odločitve, ravna se po načelu

144
krdela in podobno. Vseh teh podrobnosti predpostavka zgolj »ekonomskega človeka« kot neke vrste
invalida seveda ne upošteva.

Obe predpostavki racionalnega in formiranega posameznika in popolnih trgov sta bili potrebni iz dveh
razlogov. Prvič, da bi na teoretični ravni lahko izdelali ekonomski model človekovega ravnanja blizu
eksaktnim znanostim in s tem dvignili ekonomijo na višjo stopnjo znanstvenosti med družbenimi
znanostmi, a so jo s tem odlepili od stvarnosti: model se empirično ne potrjuje več v stvarnosti, s tem
pa ekonomija izgublja znanstvenost svojih zakonitosti, torej preneha biti znanost. In drugič, da bi na
praktični ravni, tisti v eliti, ki imajo prednosti že na samem začetku (ugodnejši položaj, večje
sposobnosti prirojene ali pridobljene), lahko v razmerah laisser faire izkoristili svoje prednosti (tudi
neupravičene) za pridobitev koristi na račun drugih, manj privilegiranih, država pa jih v teh
prizadevanjih samo pravno zaščiti.

7.2.4 Solidarizem je v smislu slovenske tradicije in zgodovine, tudi bančne

Evropski izvori Pax Europea so blizu ljudem na slovenskem ozemlju. Ideje, ki so jih podpirali Palme,
Kreisky, Erhard in francoska peta republika, so nam bile blizu že pri izboru tranzicijske poti, ki se je
izkazala za uspešno. Tradicija Kreka, Ivana Hribarja (ki je ustanavljal prve slovenske banke in
zavarovalnice kot delniške družbe na začetku 20. stoletja) ter slovenskih kulturnikov in mislecev 19.
stoletja in z začetka 20. stoletja je blizu solidarizmu.

Naša pot tranzicije ob osamosvojitvi je bila utemeljena na dialogu med socialnimi partnerji, na skrbi za
potencialno gospodarsko najbolj ogrožene plasti prebivalstva (kmete in upokojence), na ohranjeni
domači (tudi državni) lasti »blue chipsov« in na tržnem modelu s skrbjo za okolje (ekološko, socialno,
etnično), podjetja pa niso brezglavo stremela k povečanju dobička brez skrbi za okolje. Tudi ohranitev
ključnih gospodarskih stebrov gre v prid etnične komponente ustreznosti okolja – za solidarizem.

Težava je, da smo se ob vstopu v EU morali (pre)hitro liberalizirati in privzeti zakonodajo Acquis in
ukrepe Evropske komisije, ki pa so bili predvsem v zadnjih letih dejansko izrazito neoliberalistični ali
ordoliberalistični, pogosto celo znatno bolj kot v ZDA. Tako nas je tudi prek ukrepov v EU zajel »bacil«
neoliberalizma, ki je pripeljal svet in zato tudi nas v krizo, in to v večji meri, kot bi bilo potrebno.

Tako izbrano sui generis pot tranzicije Slovenije so tuji svetovalci, mednarodne finančne institucije in
domači mladoekonomisti kritizirali. Sedaj, ko so rezultati znani, pa nas ocenjujejo najvišje med vsemi
tranzicijskimi državami. Seveda, za različne mednarodne oblikovalce lestvic konkurenčnosti in
liberalizacije smo še vedno na repu. Kritizirajo nas, ker se jim nismo predali in prodali, kot so to naredile
druge tranzicijske države.

7.3 Nelegalnost: Kazenska odgovornost bankirjev za slabe kredite

V nadaljevanju40je prikazan način, kako uveljaviti visoka moralno-etična načela v pravosodni praksi.
Pri obravnavi odgovornosti bankirjev za slabe bančne kredite so odločilni elementi objekt, tj. slab
kredit (kredit z neustreznim zavarovanjem za primer nevračila), subjekti, ki so prispevali k
njegovemu nastanku (zunanje okoliščine finančne krize, odločitev centralnih bank in vlad,
pogodbenika), in posel, ki ga je pravno omogočil (normativni akt in konkretna kreditna pogodba).
Pri iskanju krivca (inkriminaciji slabih bančnih kreditov) je treba, čeprav je težko, ločiti prispevek
zunanjih okoliščin od okoliščin podelitve kredita, pri slednjih pa poslovno tveganje od kaznivega
dejanja. Večja normativna transparentnost, vzori tuje prakse in izobraževanje bi izboljšali
učinkovitost pravosodja tudi na tem področju.

40
Povzeto po članku v Podjetje in delo, Ljubljana, 2016.

145
Pojavljajo se naslednja odprta vprašanja podeljevanja slabih bančnih kreditov:
− Kako razmejiti zunanje makrookoliščine (kriza) od mikrookoliščin podelitve kredita?
− Kako pri podelitvi kredita poslovno tveganje razmejiti od kaznivega dejanja?
− Kako izboljšati znanje akterjev na finančnem področju, posebno pri slabih kreditih?
− Kakšne zakonodajne spremembe so potrebne za povečanje učinkovitosti pri razsojanju o slabih
bančnih kreditih?
− Kakšna finančno-teoretična in pravno inkorporirana ureditev je potrebna, da bi bilo slabih bančnih
kreditov čim manj?
− Katere najboljše prakse tujih držav glede obravnave slabih bančnih kreditov bi bilo smiselno uvesti
v slovensko pravosodje?

7.3.1 Uvod
Pri obravnavi slabih bančnih kreditov so pomembni elementi (1) bančni kredit, njegov nastanek in
velikost, (2) subjekt, torej osebe, ki so pri dodelitvi kredita sodelovale, in odgovornost deležnikov,
da postanejo slabi krediti in (3) posel civilne obligacije, to je odobritev in realizacija kredita, ki je
postal slab, ker se ne odplačuje redno.

Pri nastanku slabih kreditov so tri možnosti krivde: (1) zunanje okoliščine na makro- in mezzoravni,
(2) slaba normativna ureditev in (3) slabosti v praksi pri aplikaciji ureditve.

V nadaljevanju je obravnavan najprej objekt, tj. slab bančni kredit, in subjekti pri njegovi dodelitvi,
nato pa so opisani posli odobritve kredita in znanja, ki so pri tem poslu potrebna. Za sklep so
postavljena odprta vprašanja de lege ferenda. K velikosti bančne luknje v Sloveniji so prispevale tako
odločitve akterjev na makroravni kot mikroposlovne odločitve odobravanja kreditov.

7.3.2 Bančni krediti

7.3.2.1 Nastanek slabih kreditov

Napad na newyorška dvojčka je povzročil strah in posebno zadržano obnašanje Američanov.
Monetarna ekspanzija naj bi s kreditno eksplozijo sprostila s tem nastalo zadržanost prebivalstva in
gospodarstva do trošenja. Iz ZDA se je kreditni »bum« razširil po vsem svetu in v letih 2003–2008
vodil do izjemne kreditne ekspanzije.
Koeficient, ki prikazuje razmerje med krediti domačemu zasebnemu sektorju in BDP, se je zelo
povečal v vseh vsaj minimalno finančno razvitih državah. Sistem je dopustil, da so se pogoji za
odobritev kreditov zelo znižali (sub-prime hipotekarni krediti v ZDA). Kreditni balon se je napihoval
do leta 2008, takrat pa je njegov pok povzročil največjo finančno krizo po letu 1930.41 Negativne
posledice finančne krize so prizadele realni sektor gospodarstva in prebivalstvo. Z vidika
zavarovalništva bi krizo lahko šteli za katastrofo, ki jo je povzročil človek (man made catastrophy).
Evropa je aktivno sodelovala tako pri napihovanju balona kot pri njegovem poku. Pri naraščanju
finančnega sektorja do leta 2008 in njegovi kasnejši kontrakciji je dosegala največjo amplitudo
gospodarskega ciklusa predvsem zaradi naivnega vstopa na kapitalske trge v prvi fazi (nakup
hipotekarnih obveznic kot najboljše naložbe, ocenjene z AAA) in prav tako tudi zaradi reševanja po
tem (denarna in še huje fiskalna restriktivnost po načelu ordoliberalizma). Restriktivna fiskalna in

41
Več v F. Štiblar: Svetovna kriza in Slovenci, kako jo preživeti, Založba ZRC, Ljubljana: 2008.

146
monetarna (kreditna) politika po letu 2008 sta povzročili zmanjšanje BDP in povečanje
brezposelnosti, kot med drugim kaže empirična analiza za 43 vodilnih držav sveta in Slovenijo.42
V evropskem okviru je še posebej pretiravala Slovenija, najprej pri napihovanju kreditov, zatem pri
njihovi restrikciji. Po amplitudi prehitre rasti v obdobju 2004–2009 in nato upadanju v obdobju
2009–2014 je po podatkih Svetovne banke med 32 državami dosegla šesto mesto, po spremembi
ranga pa celo drugo mesto. Večjo amplitudo je imela le Irska.43

7.3.2.2 Čas in radikalna negotovost prihodnosti

Banka je trgovina s tveganji: sprejema (kratkoročne) depozite in jih pretvarja v (dolgoročne) kredite.
Pri kreditu gre za medčasovni prenos. Današnji depozit banka pretvori v kredit, ki se bo odplačal v
prihodnosti. Prihodnost pa je radikalno negotova, kar je mnogo huje kot riziko, ki mu je mogoče
pripisati stopnjo tveganja, negotovosti pa ne.44 Stopnje negotovosti ni mogoče izračunati, zato tudi
ni določljiva potrebna velikost zavarovanja proti njej.45 Noben (bančni) mehanizem ne more
odpraviti negotovosti. Prav tako ne tveganja; lahko ga le razprši, kar v praksi pomeni, da poučeni
bankir tveganje s posebnim finančnim instrumentom prenese na nepoučene prebivalce,
gospodarstvenike, podjetja. To se je zgodilo na poti v globalno finančno krizo s prenosom
nepremičninskih kreditov iz ZDA prek derivativov v veliki meri tudi na naivne Evropejce.
Pri oceni krivde bankirjev za slabe kredite je treba upoštevati dva vidika zunanjih okoliščin:
− če globalne finančne krize ne bi bilo, potem tudi ne bi smelo biti napihovanja kreditov, likvidnosti,
kar je pripeljalo do krize,
− če bi bila kriza kratkotrajna, bi ji sledila hitra vrnitev v prejšnje stanje; nekateri slovenski »tajkuni«
so se izgovarjali, da njihovega problema nevračila kreditov ali njihovega prenizkega zavarovanja
sploh ne bi bilo, če bi lahko počakali samo nekaj mesecev, da se trgi uredijo in se cene delnic in
nepremičnin vrnejo na staro raven. Na žalost vsaj pri nas krizno stanje nizkih borznih tečajev vztraja
skoraj osem let brez možnosti povrnitve na napihnjene cene iz časov pred 2008–2009.

7.3.2.3 Kako se banke zaščitijo pred tveganji nevračila kredita

Skrb regulatorjev je, da banka ostaja solventna (kar izkazuje aktiva, ki je večja kot dolgovi v pasivi
bilance stanja, oziroma kjer razliko pomeni pozitivni lastniški kapital v pasivi) in likvidna (denarni
priliv mora biti večji od denarnega odliva). Skrb lastnikov banke je, da je profitna (dohodki v obdobju
morajo biti večji od izdatkov). V času krize se je vrednost vrednostnih papirjev in nepremičnin v
aktivi bank tako znižala, da je postala manjša od dolgov banke. Lastniki niso mogli (oziroma hoteli)
povečati kapitala za kritje dolga banke do deponentov in posojilodajalcev (pri tem jih varuje
omejena odgovornost delničarjev samo z vloženimi sredstvi za izgube delniške družbe – banke),

42
Glej F. Štiblar: »The introduction of the euro and the financial instability in Slovenia: lessons and policy
recommendations« v: D. Radošević, V. Cvijanović (ur.), Financialisation and financial crisis in South-Eastern
European countrie,s The Introduction of Euro in Slovenia, Peter Lang, Frankfurt na Majni, 2016.
43
F. Štiblar op.cit.; enako v F. Štiblar: Damaging Austerity Policies, v Peter Pauly ed.: Essays in memory of L. R.
Klein, University of Toronto, April 2018.
44
P. Krugman: Overview of Mervin King book; The New York Review of Books, št. 12/2016.
45
Analiza stroškov in koristi (cost-benefit) je najpogosteje uporabljeni instrument ekonomistov in finančnikov za
oceno bodočih donosov projektov, tudi vračila kreditov. Vendar gre za zelo šibek, nezanesljiv instrument.
Ekonomisti bi morali biti pri napovedih in ocenjevanju projektov mnogo bolj ponižni iz dveh razlogov: prihodnosti
kot objektivno negotovega dejstva nihče ne more napovedati (tudi ekonomisti nimajo čarobne krogle) in vseh
zunanjih učinkov (eksternalij) nekega ukrepa (uporabe kredita) nihče ne more identificirati, kaj šele kvantificirati
in internalizirati. Takšne analize imajo zelo majhno znanstveno vrednost in so zato predmet predvsem političnega
vpliva z vnašanjem vrednostnih sodb pri ocenjevanju (F. Štiblar, Vloga ekonomske znanosti, mimeograf,
november 2015). Od tod povsem različne ocene istega projekta. To bi lahko bil tudi izgovor bankirjev pri
kreditiranju. Ekonomisti s svojo stopnjo znanstvenosti napovedovanja ne dosegajo niti meteorologov (kakšno bo
vreme jutri) niti zobozdravnikov (kdaj naj bi zob zabolel in kateri).

147
tako da bi morala banka bankrotirati, tj. iti v stečaj. Prevelika (sistemska, TBTF –too big to fail, TBTB
– too big to bail) banka bi s propadom ogrozila celotni finančni in posledično gospodarski sistem,
zato vstopi država (davkoplačevalci) in banko sanira z dodatnim kapitalom.

7.3.2.4 Urejanje slabih kreditov v Sloveniji

Pri nas je država preko slabe banke DUTB odkupila slabe kredite bank, diskontirane na prenizkih 30
odstotkov nominalne vrednosti in plačala z donosnimi in netveganimi državnimi obveznicami, ki
prinašajo bankam stalni obrestni dohodek.46 Slabi krediti so bili preneseni na slabo banko, ki jih
»uspešno« prodaja, na primer za 40 odstotkov nominalne vrednosti, s čimer dosega 33-odstotni
donos in kupcu (večinoma tujcem) daje možnost poceni pridobitve lastništva podjetij dolžnikov, ki
so dejansko vredna vsaj dvakrat toliko. Zadovoljni so skoraj vsi:
− Banka Slovenije je rešila problem slabih kreditov,
− slaba banka in vlada, ki jo je imenovala, sta zadovoljni zaradi visoke profitnosti posla (čeprav slaba
banka presenetljivo še vedno zahteva dodatni kapitalski vložek države),
− zadovoljni tujci dobijo delnice slovenskih podjetij ali nepremičnine za največ polovico dejanske
tržne vrednosti.47
Toda zadovoljni so na račun slovenskih davkoplačevalcev. Javni dolg se je samo zaradi tega povečal
vsaj za desetino BDP in plačevati moramo milijardne evrske letne obresti, nekoč pa bo treba
odplačati še glavnico. To je medgeneracijski prenos: starejša generacija je dolg naredila, mlajša ga
bo odplačala.

7.3.2.5 Kako se rešuje problem bančnega tveganja pri odobravanju kreditov

Tveganja nevračila odobrenega kredita ni mogoče odpraviti, ker gre za bodoče objektivno negotovo
dejstvo. Lahko se samo razprši, prenese na več drugih nosilcev tveganja.

Prednost naj bi imelo posojanje denarja prek banke (tj. posredno financiranje, ko prejeti depozit
banka da naprej kot odobreni kredit), ker ima banka informacijski kapital, saj bolje pozna
kreditojemalce. Bolje ve, kdo bo ob zapadlosti posojila vrnil denar. Zato so ta tveganja manjša od
neposrednega posojanja na kapitalskem trgu (z nakupom obveznic ali delnic), vendar so manjši tudi
donosi. Pri neposrednem financiranju je v večji meri možna tudi izguba, saj daje simetričnost posla
možnosti obeh vrst rezultata, plus ali minus. Problem kreditojemalcev in finančnikov, posebno tistih
na kapitalskih trgih, je, da vedno poudarjajo samo pričakovane pozitivne posledice, torej dobičke
projekta, kot da niso enakovredno možne tudi negativne posledice – izgube. In tudi če se v
določenem odstotku pozitivni izhodi za posameznega uresničijo kot lastni zasebni produkt oziroma
dohodek, je dvomljivo, kakšen je družbeni učinek tega projekta, če se poleg pozitivnih upoštevajo
tudi negativne posledice za okolico (eksternalije). V večini finančnih poslov gre za igro ničelne vsote:
eden pridobi samo na račun izgube drugega akterja v igri.

Globalna finančna kriza leta 2008 je bila enkratni dogodek (»črni labod« po Nassimu Talebu, 2012;
gre za neznane neznanke). Bančniki nanj niso bili pripravljeni, in to kljub neposredno pred zlomom
sprejetim novim ostrejšim baselskim standardom BIS II s tremi stebri (prvi zahteva 8-odstotni

46
K rekordno visokemu diskontu bančnih terjatev in aktiv v Sloveniji je prispevala »uradna« neustrezna
katastrofična ocena stanja gospodarstva v letu 2013 (peta najslabša med 210 državami sveta), ki se je izkazala za
preveč pesimistično, saj se je BDP namesto napovedanega zmanjšanja za 3 odstotke v naslednjem letu dejansko
za tri odstotke povečal (F. Štiblar, Rast, rast, rast, Gospodarska gibanja, št. 5/2013). Razlogi za oceno prevelike
bančne luknje in njene posledice se vse bolj razkrivajo, tudi po zaslugi pobude 24 poslancev, ki so junija 2016
zahtevali temu namenjeno posebno sejo DZ. Ocena o kriznem padcu BDP kumulativno za 11 % je bila pretirana.
47
F. Štiblar, The introduction of the euro and the financial instability in Slovenia: lessons and policy
recommendations, v: D. Radošević, V. Cvijanović (ur.), Financialisation and financial crisis in South-Eastern
European countries, The Introduction of Euro in Slovenia, Lang, Frankfurt na Majni, 2015.

148
koeficient kapitala na tveganju prilagojeno aktivo, drugi zahteva nadzor nad vsemi vrstami tveganj,
tretji pa transparentnost poročanja), ki naj bi zagotavljali solventnost in likvidnost bank. Odziv na
krizo je bila zahteva po celoviti finančni reformi globalno, ki pa se je hitro razvodenela, saj je bila z
neposredno monetarno in fiskalno stimulacijo vseh držav nevarnost zloma (pre)hitro odpravljena.
Od vseh reform (predlaganih na primer v Oxfordski knjigi 2010) je ostala najbolj živa zahteva po
povečanju kapitala za solventnost in izpolnjevanje likvidnostnih standardov za likvidnost bank. Gre
za BIS III in že razmisleke o BIS IV. Takšno dodatno reguliranje postaja vse bolj kompleksno,
netransparentno in neobvladljivo, poleg tega pa ne zaščiti pred naslednjim »črnim labodom«. Ena
od idej je, da bi koeficiente zahtevane minimalne solventnosti in likvidnosti bank zamenjali s
kazalniki kulture tveganj v banki, ki bi komitentom povedali, kateri banki lahko zaupajo svoje
prihranke.48

7.3.2.6 Strožje nadziranje bank problema slabih kreditov ne odpravi

Z novimi predpisi so bili postavljeni strožji pogoji poslovanja bank (višje zahtevane rezervacije, večji
osnovni kapital), zato je njihova kreditna aktivnost zmanjšana. Čeprav centralna banka z
ekspanzivno politiko celo negativnih obrestnih mer in količinskim rahljanjem (quantitative easing)
tiska denar, bančni krediti ne rastejo, ponekod njihov obseg pada (v Sloveniji so padali sedem let).
V letu 2017 so začeli rasti, najprej krediti prebivalstvu. V prazen prostor se je naselilo »bančništvo v
senci«: denar si izposojajo in ga podeljujejo naprej v obliki kreditov nebančne finančne in
nefinančne institucije. Posebno aktivna je finteh industrija, ki naj bi bila znanilec finančne inovacije,
v resnici pa bo ta razvoj pripeljal do napihovanja naslednjega finančnega balona in njegovega poka
v obliki nove finančne krize. Pri vseh teh »finančnih podjetjih« (sem se uvrščajo tudi podjetja iz
realnega sektorja, ki dajejo kredite, pri nas na primer Petrol, Telekom) ni nobenih zahtev po zaščiti
pred tveganji v obliki kapitalskih zahtev, rezervacij za dane kredite itd., podobnih zahtevam za
banke.
Bančna luknja je zamašena, a je nastalo tisoče novih manjših lukenj, ki pomenijo nova tveganja,
pred katerimi pa ni zaščite. Tudi ta balon bo enkrat eksplodiral in nova »finančna podjetja«, ki bodo
dovolj velika, da zaradi nevarnosti za celotni sistem in gospodarstvo ne smejo propasti, bodo
izgubila samo vloženi kapital (kot delničarji), njihove dolgove do deponentov pa bo spet sanirala
država z denarjem davkoplačevalcev. Pri tem se poglablja razslojevanje: reveži plačujejo davke
državi, da bi z njimi pokrila finančni primanjkljaj, bogataši, ki so ustanavljali finančna podjetja kot
»finančni inovatorji«, pa jo odnesejo samo z izgubo vloženega kapitala saj so brez zavarovanja z
osebnim imetjem. Kapital takšnih »finančnih podjetij« zajema le nekaj odstotkov aktive. Izgubo
finančnih podjetij bodo pokrili davkoplačevalci, reveži, dobičke pa si prisvajajo lastniki (bogataši).
Poskrbeti morajo samo, da so njihova finančna podjetja dovolj velika – TBTF in TBTB. Hkrati način
reševanja krize z monetarno ekspanzijo koristi predvsem že bogatim (novi krediti, ničelne obrestne
mere), tako da povečuje razslojevanje v družbe. Politični sistem pa pod geslom tehnološkega
napredka tak razvoj še podpira.

7.3.2.7 Posebnosti v Sloveniji

Zakaj razpoložljivost bančnih kreditov pri nas tako niha?
Presežna likvidnost, ki jo je ustvarila ameriška centralna banka FED, da bi po 11. septembru 2001
preprečila manjše trošenje prestrašenih Američanov, se je razlila po vsem svetu. Nove članice EU,
med drugim Slovenija, naj bi z vstopom v EU in še posebej s sprejemom evra (EMU) prevzele skupno
nemško tveganje, ki je bilo bistveno manjše od tveganja posamezne države. Zmanjšanje tveganja
ob ustreznih donosih, ki so bili višji, je spodbudilo pritok denarja v Slovenijo. Bankam običajna
depozitna baza kot kreditni vir ni zadostovala in so se zadolževale v tujini, še posebej tuje banke pri
nas in obe veliki državni banki. Za tuje banke je bil kredit njihove banke matere osnova za kreditno

48
F. Štiblar, Esej o Baselskih standardih, Bančni vestnik, št. 1-2/2015.

149
ekspanzijo pri nas, prek nje pa za pridobivanje novih strank in tržnega deleža, saj so ob dodelitvi
kredita od kreditojemalca zahtevale prenos računov k njim. S prenosom so pridobile denar, da so
ga vračale bankam materam, posebno intenzivno ob nastopu krize. Tako so povečale tržne deleže.
Ob nastopu globalne finančne krize so banke matere doma trpele solventnostno in likvidnostno
krizo, zato so iz podružnic, tudi naših, potegnile vsa razpoložljiva finančna sredstva. Kreditna
aktivnost bank pri nas je usahnila. Tudi domače banke v državni lasti so najemale kredite v tujini
(ker jim domača depozitna baza žal ni bila dovolj) in v letih 2003–2009 prispevale tudi prek 30-
odstotno letno rast kreditnega portfelja. Ker so bile prevelike da bi propadle TBTF, jih grožnja krize
ni skrbela. Po poku balona v letu 2008 pa v obdobju 2009–2016 neto odobravanje bančnih kreditov
usiha. Izpad obrestnih dohodkov iz kreditnega vira so vse banke (razen Delavske hranilnice)
nadomestile z dvigom provizij za finančne storitve (plačilne provizije so s povečale za več kot
tretjino).49 Končni rezultat tega poslovnega modela bank je za slovensko gospodarstvo, prebivalstvo
in BDP zelo negativen: stroški poslovanja podjetij (plačilnega prometa) so višji, kar znižuje njihovo
mednarodno konkurenčnost, prebivalci nosijo višje stroške denarnega poslovanja in imajo s tem
nižji standard ob danih dohodkih, kreditne podpore gospodarstvu in prebivalstvu ni, kar je zniževalo
povpraševanje in proizvodnjo ter s tem gospodarsko rast.

7.3.3 Subjekti
Kredit lahko postane slab zaradi zunanjih razlogov (dogodki širše narave, ki niso povezani s samim
kreditnim poslom) ali notranjih razlogov (med partnerji v poslu kreditiranja). (1) Zunanji deležniki
kreditnega posla so bili globalna finančna kriza in z njo povzročena velika recesija leta 2008, ECB,
ter domači nosilci odločanja, tj. centralna banka in vlada (ministrstvo za finance). (2) Notranji
neposredni deležniki posla so v banki kot kreditodajalcu vodstvo, komercialisti in upravljavci
tveganj, pri kreditojemalcih pa vodstvo, strokovne službe za pripravo vloge oziroma pri osebnih
kreditih fizične osebe. (3) Pravni deležniki so zakonodajni organi, ki pripravljajo zakonodajo, in sodni
organi, ki jo uporabljajo v praksi.
Množica deležnikov, povezanih s kreditnim poslom, ilustrira, kako težko je krivdno obdolžiti samo
enega (v tem primeru bankirja), ker so k temu prispevali vsi, odgovornost pa je težko razmejiti.
Posebej izpostavljeni deležnik – bankir se izgovarja na vse druge razloge, deležnike. Še pri
konkretnem poslu je težko ugotoviti, ali so negativne posledice (nevračilo kredita) posledica
običajnega poslovnega tveganja ali goljufije.

7.3.4 Slabi krediti – posel

7.3.4.1 Nastanek bančne luknje

Odgovornost za bančno luknjo je mogoče iskati v dveh korakih:
1. Kdo je kriv, da je bančna luknja (obseg slabih kreditov) tako zelo velika
Postopek ocenjevanja bančne luknje (velikost slabih kreditov) je bil vprašljiv od začetka. Kot
prikazuje na primer Mencinger,50 je njeno prvo oceno v znesku 3,4 milijarde evra, ker je bila
premajhna, nadomestila druga, v znesku 4,9 milijarde evra, ker je bil cilj izbrisati ves kapital
bank, vključno s podrejenimi obveznicami. Kdo je kriv? UMAR s pesimistično oceno, Banka
Slovenije z dvema ocenama, Ministrstvo za finance s podrejanjem zahtevam Evropske komisije
brez protiargumentov. V medijih se zgražajo nad postopkom ocenjevanja slabih kreditov, 24
poslancev je dalo pobudo za posebno sejo, državni preiskovalni urad je uradno začel preiskovati
v Banki Slovenije. Razlika je milijardna, škoda neizmerna.
2. Potem ko je bančna luknja zožena na normalno raven, kdo je kriv, da so slabi krediti sploh
nastali

49
Banka Slovenije, marec 2016; F. Štiblar, Poročilo o poslovanju bank, 2016.
50
J. Mencinger, Vračamo se v 2013, Gospodarska gibanja, 2015.

150
 V poslu bančnega kredita nefinančnemu kreditojemalcu sodelujeta dve stranki. Banka kot
kreditodajalec in fizična ali pravna oseba kot kreditojemalec. Krivda, da kredit postane slab, saj
se ne odplačuje redno ali pa sploh ne, je lahko na obeh straneh. Pri jemalcu kredita je to njegova
odgovorna oseba ali/in strokovna služba, ki je pripravila prošnjo banki za kredit. Pri banki kot
dajalcu kredita pa je krivda lahko pri vodilnih menedžerjih (objektivna odgovornost), pri
konkretnih odločevalcih o odobritvi kredita in pogojih zanjo (front office, v kreditnem odboru,
in pri komercialistih – skrbnikih v banki) ter pri podpornih službah (back office), ki so pripravile
oceno tveganj za odobritev kredita. Razmejitev odgovornosti med vsemi deležniki v kreditnem
poslu je težavna. Dodaten problem je dejstvo, da so interni akti banke, na primer zapisniki
kreditnega odbora, javnosti nedostopni, s težavo dostopni celo organom pregona. Tako pisnega
dokaza ni, ustno zasliševanje pa je kontaminirano s strokovno solidarnostjo bankirjev ali izgubo
spomina. Zato ne preseneča, da so pri nas nekateri znani menedžerji iz realnega sektorja za
slabe kredite že obsojeni (na primer Šrot in Kordež), med bankirji pa pravnomočno šele prvi
konec 2017. Dokazuje se jim, a doslej manj uspešno, da je šlo za goljufijo, ne zgolj za nekaznivo
poslovno tveganje z negativnim izhodom.

7.3.4.2 Stopnja odgovornosti – naklep

Malomarnost bankirjev pri odobritvi kredita, ki je postal slab, za njihovo obsodbo ne zadošča,
potreben je naklep. Pri tem (in za vse zadeve, ki so v postopku) je bil do leta 2017 (novela) zahtevan
obarvani naklep. Že v Nemčiji ali Avstriji zadostuje (neobarvani) direktni naklep, stroka pa je
predlagala in uveljavila znižanje stopnje odgovornosti (krivde) na posredni (eventualni) naklep,
kakor ga pozna ameriška zakonodaja.51 To pomeni, da bi odgovorna oseba banke – menedžer –
glede na položaj morala vedeti za kritične okoliščine pri odobritvi kredita in se ne more izgovarjati,
da ni vedela. Vprašanje je le, ali takšna formulacija zadeva le mikropogoje konkretnega kredita ali
tudi zunanje makroučinke, dejavnike, ki so prispevali, da je konkreten kredit postal slab. Bankirji se
namreč pogosto izgovarjajo, da je poslabšanje kredita posledica nepričakovane in nenapovedane
globalne finančne krize, ki je znižala obseg poslov, za katere je bil kredit odobren, in znižala cene
vrednostnih papirjev ali nepremičnin, ki so bile dane v zavarovanje.

7.3.4.3 Družbena škodljivost slabih kreditov

Stopnja škodljivosti slabih kreditov (takih, ki se ne odplačujejo redno) je odvisna od tega, kdo sanira
situacijo. Če jo sanirajo lastniki banke sami s svojim dodatnim kapitalom, je družbena škoda manjša.
Vendar k temu niso zavezani, in če banka propade, izgubijo samo vanjo vloženi delež. 52
Institucionalna iznajdba delniške družbe naj bi bila eno od orodij za razcvet kapitalizma (saj tistemu,
ki se loti posla, omejuje tveganje in ga zato spodbudi k poslovnemu tveganju), ob globalni finančni
krizi pa je bila po mnenju nekaterih eden glavnih vzrokov zanjo (zaradi omejitve materialne
odgovornosti se prevzema preveliko tveganje).
Če je delniška družba (banka) majhna, ni kritično za družbo, če ob njenem propadu lastniki in drugi
niso pripravljeni vložiti dodatnega kapitala. Če je velika, pa mora takšno TBTF nasedlo banko zaradi
prevelikih posledic na okolje reševati država, torej davkoplačevalci prek proračuna. Meja za
»velikost« ni določena absolutno, ampak relativno, glede državo in domači trg. Kot sistemsko
pomembne so definirane prve tri banke v vsaki članici evrskega območja.
Cilj lastnikov je zato povečevati banko, jo ustvariti dovolj veliko, da bi njen propad za seboj potegnil
celotni bančni in gospodarski sektor, potem pa izkoristiti velikost za asimetrično obnašanje:
prevzemanje velikih tveganj za velike zaslužke, pri izgubah iz takšnih poslov pa izstopiti. Dobički so
bistveno večji od izgube lastniškega kapitala. Cilj regulatorjev je obraten: ne dovoliti prevelike banke

51
N. Kvas, Slabi krediti bankirjev, diplomsko delo, Pravna fakulteta v Mariboru, 2015.
52
V tem kontekstu je povsem neuveljavljena zakonska formulacija, da nadzorniki delniške družbe odgovarjajo za
odločitve z vsem svojim premoženjem, torej bolj kot lastniki. Ne preseneča, da se v praksi to ne izvaja.

151
in še v njenem poslovanju zagotoviti varnostne ventile v obliki velikega zahtevanega kapitala in
rezervacij. Načrtovano razbijanje prevelikih finančnih družb po krizi se je v praksi sfižilo. Nasprotno,
velike banke se še večajo, tveganja kreditiranja so danes bistveno večja kot pred krizo leta 2008.
Pojavile so se »finančne inovacije« – fin-tech in druge vrste kreditodajalcev, ki pospešeno
nadomeščajo banke v njihovi osnovni funkciji kreditiranja prebivalstva in gospodarstva. Vendar za
nebanke ne velja prav nobena uradna zahteva po zavarovanju pred tveganji, ki bi bila podobna
kapitalskim zahtevam, likvidnostnim zahtevam in zahtevam po rezervacijah pri bankah. Da le ne bi
bile prevelike, ker bomo sicer njihovo reševanje v naslednji finančni krizi spet plačali vsi.

Slovensko ukrepanje
Gospodarski kriminal je širši pojem, z njim pa je povezan ožji pojem bančni kriminal.53

Tabela 7.1: Primeri gospodarskega kriminala v Sloveniji v letih 2013–2015

Kaznivo dejanje Kazenske ovadbe Poročila Domnevno oškodovanje
v milijonih evrov
zloraba položaja, zaupanja 866 407 1081,0
poslovna goljufija 8.766 626 233,6
oškodovanje upnikov 115 66 70,6
davčna utaja 319 149 53,4
preslepitev pri pridobitvi posojila, ugodnosti 91 29 23,0
povzročitev stečaja z goljufijo 35 26 8,2
Skupaj 10.192 1303 1469,8
Vir: Delo, 17. 5. 2016.

V letih 2013–2015 je bilo v Sloveniji obravnavanih 22.600 sumov kaznivih dejanj gospodarskega
kriminala (kar je več kot samih ovadb, saj so nekatere obravnave po uradni dolžnosti), slaba polovica
je doživela kazensko ovadbo. Problem, da postopki trajajo predlogo, je tudi preveliko število (krivih)
prijav.

Najbolj razširjene sporne prakse v bankah so:54

− previsoka izpostavljenost: banke so bile v razmerju do posameznih komitentov preveč
izpostavljene, saj so kreditirale med seboj povezane družbe in prijateljske družbe, denimo za
menedžerske prevzeme;
− opcijski posli: navidezno nepovezana podjetja so z lastnimi viri kreditirala ciljno gospodarsko
družbo, banka pa je imela opcijski posel za prevzem kreditnih obveznosti ciljne gospodarske družbe
za odplačilo kredita;
− slabi postopki pri odobritvah kreditov: banke so kršile lastna pravila, njihove uprave niso
upoštevale mnenj kreditnih odborov, manipulirale so s cenitvami, odobrile kredit za drug namen,
kot je bil opredeljen v pogodbi, odobrile so posojilo kljub pomanjkljivi dokumentaciji in brez
finančne analize prihodnjega denarnega toka;
− kreditiranje lastne dokapitalizacije: banka je kreditirala posamezne družbe, te pa so s kreditom
banko dokapitalizirale (kupile delnice banke) oziroma kupile njene podrejene obveznice;
− kreditiranje prek lizinških družb: banke so s kreditiranjem svojih odvisnih družb, predvsem (vendar
ne samo) lizinških družb, financirale bolj tvegane naložbe. S tem so se izogibale omejitvam glede
največje dopustne izpostavljenosti in pripravile manjše oslabitve, saj so prikazovale izpostavljenost
do svoje odvisne družbe;
− slabo upravljanje terjatev: včasih banke neupravičeno podaljšujejo kredite, čeprav je jasno, da ga
ne bodo dobile vrnjenega. Nekatere banke so odlašale z izterjavami, s predlogi za insolvenčne
postopke, dopuščale so prenos premoženja na druge družbe in podobno.

53
Delo, 17. 5. 2016.
54
N. Gole, Delo, 17. 5. 2016.

152
7.3.4.4 Konkretni primeri slabih kreditov pri nas
V sodnih epilogih bančnih poslov sta bila doslej pravnomočno obsojena šele prva dva bankirja. Do
sredine leta 2016 je specializirano državno tožilstvo obravnavalo okoli 90 primerov bančnega
kriminala. V preiskavi je 18 zadev proti 56 obdolžencem s skupno premoženjsko škodo 120,5
milijona evrov. Obtožni akt je bil vložen proti 15 osebam v šestih zadevah, v katerih je ocenjena
škoda 31,6 milijona evrov. Obsojene so bile tri osebe, ki niso bile zaposlene v bančnem sektorju, eni
je naloženo plačilo 0,8 milijona evrov protipravne premoženjske koristi.

7.3.4.5 Politika pregona naj bo bolj dinamična in naj se hitreje odziva na širše družbene probleme55
V državno-tožilskih vrstah so občutne vsebinske in časovne razlike pri odločitvah v podobnih ali
enakih zadevah. Pregon gospodarske, bančne in korupcijske kriminalitete je še vedno počasen,
težave so pri izvajanju finančne preiskave po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
Število kazenskih ovadb se ne spreminja. V zadnjem letu je bilo manj policijskih ovadb zaradi njihove
stavke in obremenjenosti z begunsko krizo. Preveč ovadb je zavrženih ob koncu policijske preiskave
v predkazenskem postopku. Z novelo zakona o kazenskem postopku se predvideva možnost
preverbe tožilske ovržbe in ovadbe na višji instanci. Pred končno ovržbo naj bi tožilstvo
kvalificiranim ovaditeljem (carine, davki, pranje denarja) dalo možnost, da se v 30 dneh opredelijo
o možnosti ovržbe njihove ovadbe.

Problemi pravosodja so oprostilne sodbe, dolgotrajnost postopkov, manko končne odločitve o

krivdi in slaba iniciacija organov odkrivanja in nadzornih organov (na primer pri odvzemu nezakonito
pridobljenega premoženja). Strokovne napake so zastaranje, spregled procesnih rokov, procesnih
pravil.
Uspešnost obtoževanja in dokazovanja kazenske odgovornosti je odvisna od kakovosti zbranih
dokazov oziroma podatkov, ta pa je odvisna od kakovosti izvedbe policijske preiskave v
predkazenskem postopku, ki jo usmerja tožilec. Gre za sodelovanje policije in tožilca. Za vse je
potrebno znanje ekonomije in financ, ki ga slovenske pravne fakultete izločajo iz svojega
predmetnika.
V Sloveniji imamo pri kaznivem dejanju zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki
je najbolj pogosto kaznivo dejanje na področju gospodarske kriminalitete, inkriminirano najstrožjo
oziroma v dokaznem smislu najzahtevnejšo obliko krivde – obarvani naklep. Novela KZ-1 ga je
spremenila v običajni direktni naklep. Novela prinaša nove rešitve za odkrivanje in dokazovanje
kaznivega dejanja, zavarovanje dokazov, sodelovanje tožilstva in policije.

7.3.4.6 Odnos do obtoženih bankirjev56

Bančni kriminal je poseben izziv za tožilce zaradi kratkega spomina vpletenih. Pri organizirani
kriminaliteti je izid kazenskih postopkov mnogo bolj predvidljiv kot pri gospodarskem ali bančnem
kriminalu. Meja med poslovnim tveganjem in kaznivim dejanjem je namreč v praksi pogosto v tem
primeru težko določljiva.

Pri pregonu bančnega kriminala je več problemov:

− gre za specifično področje, s katerim so tožilci seznanjeni šele zadnja leta, sodniki pa ga šele
spoznavajo,
− oškodovane banke so zadržane pri sodelovanju s policijo in tožilstvom,
− pričam zaradi strahu pred izgubo službe pogosto »zbledi spomin«,
− med bančniki velja cehovska solidarnost (podobno sicer velja tudi v drugih poklicih),
− banka sama sploh ne ve, ali je bila oškodovana, zato je to treba dokazovati z izvedenskimi mnenji,

55
Intervju Majde Vukelič z Goranom Klemenčičem, Delo, 31. 5. 2016.
56
Intervju Majde Vukelič s Harijem Furlanom, vodjo specializiranega tožilstva, Delo, 8. 6. 2016.

153
− direktni naklep dokazujejo tožilci z analizami pisne komunikacije med vpletenimi, ki je pogosto
pomanjkljiva oziroma tudi nedosegljiva,
− na pogodbi ne piše, da je inkriminirano ravnanje storjeno zavestno in hote, ampak se vsebinsko ali
formalno zakrije.

Za ovadbe oziroma naznanila bank je značilno:

− količina je pred kakovostjo,
− nekatere državne banke še ne želijo podajati kazenskih ovadb,
− banke so naznanjale kazniva dejanja poslovne goljufije, ki naj bi jih storili izključno kreditojemalci,
čeprav so tudi odgovorne osebe v banki zlorabile svoj položaj,
− same banke trdijo, da za prepoznavanje kaznivih dejanj nimajo dovolj strokovnega znanja (čeprav
so za to na voljo ustrezni strokovnjaki),
− tožilce je treba opremiti z ekonomskim znanjem in strokovnimi sodelavci, ki obvladajo
računovodsko in finančno stroko,
− šestmesečni rok, v katerem morajo opraviti preiskavo, je prekratek in je mrtva črka na papirju, saj
so potrebna zaprosila v tujino, sodniki pa so preobremenjeni (potrebna je specializacija sodnikov
za gospodarski in bančni kriminal). Vložitev neposredne obtožnice tožilcev bi bila vrnjena v fazo
preiskave, ker gre za veliko podatkov.
Z novelo zakona uvedeno prekvalificiranje naklepa pri gospodarski kriminaliteti je dobro, toda deset
let prepozno.

7.3.5 Poznavanje problematike slabih kreditov – zakaj pravni problemi pregona ?

Od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja zagovarjam tezo (ki na univerzitetni in fakultetni ravni
ni sprejeta), da pravniki morajo poznati vsebinsko področje normiranja ali aplikacije prava – tudi
neposredno s študijem drugih področij ali vsaj pasivno v sodelovanju s strokovnjaki ustreznih drugih
področij.57 Pravo je kot posoda, ki jo je treba napolniti s pravo vsebino. Je veščina, forma, ki zahteva
vsebino. Kot pravnik in ekonomist to uveljavljam za gospodarsko področje.58 Podobno velja za druga
področja, kot so medicina, naravoslovje, ekologija.

Normativna filozofija prejšnjega družbenega sistema (na ekonomskem, verjetno pa tudi na drugih
področjih) je bila: nič ni dovoljeno, razen kar je posebej zapisano v zakonu. Zdaj smo v liberalnem
kapitalističnem tržnem sistemu, v katerem je maksima postavljena na glavo: vse je dovoljeno, razen
kar je v zakonih posebej prepovedano. Prehod iz enega v drug sistem je kompleksen in ne poteka
hitro, zato pušča veliko sivo območje še neurejenega. V zrelih kapitalističnih državah takih območij
skoraj ni več, praksa je tam že uveljavljena. Prepisovanje zakonov (na primer acquis, nemška
zakonodaja) ne zadostuje, saj še ne zagotavlja, da bodo tudi ustrezno uveljavljeni v praksi, med
drugim zato, ker tisti, ki take zakone prepisujejo, ne razumejo ekonomske vsebine. Na tem
vmesnem sivem območju so dejanja (na primer odobritve kreditov za menedžerske odkupe
podjetij), ki so najprej dovoljena, čez čas pa so obravnavana kot kazniva dejanja. Enkrat gre za uspeh
bankirja v poslu, drugič se kaznuje. Tudi to je del pravne negotovosti in šibkosti naše vladavine
prava. Prihaja do razlikovanja med legalnim in legitimnim (moralnim, etičnim), pri čemer
odločevalske vodilne elite območje nelegitimnega vse bolj potiskajo v smeri legalnega, zakonsko
dovoljenega (o tem v drugem kontekstu Andraž Teršek). Ustvarja se nov sistem ekonomskega
egoizma,59 nekdanja morala je pozabljena.
Pri presojanju slabih bančnih kreditov vodilni pravosodni akterji (Harij Furlan, Majhenič, tudi
minister Klemenčič) v Sloveniji ugotavljajo, da tožilci šele postopno (sami?) spoznavajo zahtevno
vsebino problematike, medtem ko bodo sodniki po njihovem mnenju za to potrebovali še kar nekaj

57
Glej na primer Štiblar, (Ne)uspešna reforma gospodarskega in finančnega sistema, Podjetje in delo, št. 6-7/2012.
58
Obširneje o tem v F. Štiblar, Ob 80-letnici Lojzeta Udeta, Pravna fakulteta, Ljubljana,
59
F. Štiblar, Solidarizem za humane ekonege v humani ekoniji, Celovški zvon 1/ 2014.

154
let. Eni ugotavljajo, da niso ustrezne zakonske določbe, drugi, da zaradi neznanja in nepoznavanja
peša njihova aplikacija v procesu sojenja. To ne preseneča, saj smo iz samoupravnega socializma
prešli v zreli tržni klasični neoliberalni kapitalizem.

Ni jasno, kje naj bi se zaposleni v pravosodju učili novih vsebinskih (gospodarskih, finančnih)
tematik. Zdi se, da je za to primerna fakulteta oziroma univerza. Zato ni ustrezno, da se s prava
»izganjajo« ekonomske katedre po načelu matičnosti (zdaj ekonomijo učijo razne višje šole,
usmerjene k dobičkom) oziroma izločajo ekonomske in drugi splošne predmete iz predmetnika
pravnih fakultet, kar je še posebej nenavadno glede na to, da se je študij podaljšal na pet let.
Sklicevanje na tuje prakse pri tem ni ustrezno. Ekonomija, finance in tudi statistika kot veščina so
namreč del predmetnika kontinentalnih evropskih pravnih študijev. V ZDA pa je študij prava
podiplomski, nanj se študent vpiše, ko je že diplomiral iz enega področja, običajno tistega, na
katerem bo po pravni diplomi kreiral ali apliciral pravo. Še nikoli od ustanovitve pravnega študija pri
nas pred skoraj sto leti ni bilo v gospodarskem in celotnem družbenem življenju odprtih toliko
ekonomskih in finančnih vprašanj kot danes, hkrati pa tudi ekonomija še nikoli ni bila tako »izgnana«
s pravnih fakultet. Cilj elit je izobraziti odlične formalnopravno strokovnjake (logika, konsistentnost,
sistematičnost), ki bodo izpolnjevali pravne zadeve, v vsebino pa se ne bodo spuščali, saj bi s tem
lahko zmanjševali učinkovitost pravnega odločanja ali celo uveljavljali kakšne pomisleke glede
ideologije elit. O vsebini odločajo oblastniki, pravniki naj le poskrbijo, da bo formalnopravno
ustrezna. Ustvarjajo se pravniki »stroji« in ne preseneča, da jih bodo stroji vsaj v klasičnih rutinskih
pravnih poslih kmalu zamenjali. Pravo naj bi bilo v službi vladajočega razreda in pravniki njegovi
sluge. Pravniki postajajo nepopolni intelektualci, strokovnjaki le za svoje pravno področje (»fah-
idioti«).

Bančno področje in na njem inkriminiranje slabih bančnih kreditov je ustrezna ilustracija

povedanega. Osnovna makro- in mikroekonomija ter njuna aplikacija na finančno področje,
mednarodno področje, upravo in gospodarstvo bi morale biti v novem sistemu pomembnejši del
kurikuluma pravnega študija, ne pa, da so iz študija prava izločene. Potrebujemo pravnike, ki so
široko razgledani po vseh področjih družbenega življenja Slovenije, ne pasivnih izpolnjevalcev želja
vodilnih elit. Celovito izobraženi pravniki so lahko pridobljena konkurenčna prednost naše države.
Potem bo tudi podeljevanje slabih bančnih kreditov (ki bodo sploh lahko nastali) sankcionirano
hitreje in učinkoviteje.

155
Poglavje 8: Upravljanje bank – corporate governance

Upravljanje bank naj bo boljše kot doslej. Obravnavano je v dveh delih: najprej je analiziran subjekt –
upravljavec, zatem pa banka kot objekt notranjega in zunanjega upravljanja. V tem poglavju je
prikazana teorija korporacijskega upravljanja bank, zatem upravljanje bank s strani subjektov znotraj
bank in nadzornikov ter zakonodajalcev od zunaj, na koncu pa je analiziran vpliv elementov
korporacijskega upravljanja (koncentracija in provenienca lastništva) na poslovanje posameznih bank
v Sloveniji pred in po krizi. Da bi naredili banke dobre, jih je treba znati dobro upravljati, za to pa je
treba poznati delovanje ključnih instrumentov upravljanja.

156
8.1 Kakovost upravljanja bank in upravljanje (ustvarjanje) kakovosti v bančnem
sektorju

Razlikovati60 je treba med dvema angleškima izrazoma: management (vodenje, upravljanje, ravnanje)
in governance (upravljanje, vladanje, vplivanje). Razlika je lahko med vodenjem in vladanjem ali
ravnanjem in vplivanjem, v praksi pa gre za nezadostno ločljiva pojma.

V širši interpretaciji lahko vodenje oz. upravljanje zadeva tako delovanje menedžerjev v banki na
mikroravni kot upravljanje (bolje ustvarjanje) normativnih okvirov za bančni sistem na makroravni in
njihovo uveljavitev in nadzor v praksi. Posebno v bančništvu (in finančnem sektorju nasploh), kjer je
prehajanje med funkcijami državnih nadzornikov in bančnih menedžerjev še posebej pogosto, gre za
sistem vrtečih vrat (revolving doors), velja vidika mikro- in makroupravljanja obravnavati hkrati.

Iščemo odgovore na vprašanja: Kaj pomeni kakovost upravljanja v bančništvu (in finančnem
sektorju)?61 Zakaj in kako je slabost v njem pomembno prispevala h globalni finančni krizi in veliki
recesiji? Kako kakovostno bi moral biti urejen bančni in finančni sektor na mikro- in makroravni, da ne
bi povzročal krize sebi, realnemu sektorju in prebivalstvu? Pri tem gre za definiranje pravega cilja
delovanja bančništva namesto zgolj trgovanja v njem, pomena financiranja, odklanjanje financializacije
celotnega realnega gospodarstva in življenja ljudi, kako ga institucionalno protikrizno pravilno
organizirati in kako se opredeliti do digitalizacije v njem ter vloge finteh in drugih finančnih institucij
bančništva v senci, ki vdirajo v klasične bančne posle.

8.1.1 Cilj delovanja bančništva (finančnega sektorja)

Definiranje pravega, resničnega cilja delovanja bank (in finančnih institucij nasploh) je predpogoj, da
bi lahko ocenili uspešnost njihovega delovanja oziroma kakovost menedžiranja.

Cilj bank naj bo doseganje optimalnih rezultatov za družbo ob upoštevanju mikroprofitnega optimuma
in hkrati vseh pozitivnih in negativnih zunanjih učinkov njihovega delovanja.62 Družbena odgovornost
bančništva in vseh finančnih ustanov je servisirati realno gospodarstvo in celotno prebivalstvo, tako da
učinkovito prenaša neto prihranke tistim, ki bi jih investirali. Skrbi prvenstveno za solventnost in
likvidnost v denarnem tržnem gospodarstvu in družbi. Gre za financiranje in ne za trgovanje, pri tem
pa je treba upoštevati predvsem negativne zunanje učinke (eksternalije) delovanja in jih ponotranjiti.
Za ponotranjenje pozitivnih učinkov svojega delovanja bančništvo samo poskrbi tako, da si jih prisvoji.

8.1.2 Želene kompetence bankirjev in menedžerjev v banki kot mikrofinančni enoti

Da bi res delovali kakovostno, dosegali družbeni in ne zgolj bančni optimum poslovanja, bi morali
bankirji imeti vsaj naslednja znanja in kakovosti:
a) Holistično izobrazbo: ekonomija, (ne zgolj ortodoksno neoklasiko, temveč tudi tudi
heterodoksnost), finance (obravnava ljudi kot zmotljive humane, ne kot racionalne robote),
kvantitativne metode (statistika, ekonometrija, modeliranje), a tudi osnovne družbene vede ter
humanistične vede (sociologija, psihologija, zgodovina, filozofija, etika, umetnost), da ne bi bili le
ozki specialisti, ampak holistični humanisti.

60
F. Štiblar: Quality management and managemnt of quality of banks, EQM Conference, Bled, oktober 2017.
61
Govor je o celotnem finančnem sektorju, ki poleg bančništva vključuje še dva podsektorja, zavarovalništvo in
institucije kapitalskih trgov.
62
Obstoj bančništva (finančnega sektorja) ima smisel samo v družbi, samotni Robinson Crusoe banke ne
potrebuje, realno gospodarjenje pa zanj še vedno obstaja. Zato morajo banke upoštevati posledice svojega
delovanja v družbi.

157
b) Prirojeno ali pridobljeno bi posedovali ustrezen vrednostni sistem prepričanj in nagnjenj v smeri
konvergence ekonomskih (finančnih) vrednot z občimi humanimi vrednotami, kot jih definira na
primer tudi Deklaracija o človekovih pravicah ali deset božjih zapovedi.
c) Ustrezno obravnavo odnosa med principalom (lastnikom) in agentom (menedžerjem), da pri
slednjih ne bi prevladal njihov ozek osebni interes v škodo interesa lastnikov in drugih deležnikov.
Tako je napačno nagrajevanje menedžerjev z bonusi po obsegu posla, kar napihuje finančni sektor
prek vseh meja vse do poka finančnega balona. Trgovanje med samimi finančnimi institucijami, ne
financiranje podjetij in prebivalstva, postane napačen cilj sam po sebi, ki lahko vodi v diktat financ
v svetu.

8.1.3 Slabosti upravljanja (normiranja delovanja, nadziranja) bančnega sektorja na

makroravni
V tem primeru ne gre za bančne menedžerje, temveč za vladne in centralnobančne funkcionarje,
zakonodajalce (ki pripravljajo normativni okvir), nadzornike, ki banke nadzirajo. Kriteriji in cilji za
kakovost njihovega delovanja (upravljanja) naj bi vključevali:
a) Zakonsko postaviti tak bančni in celotni finančni sistem, v katerem bodo banke imele ustrezno
vizijo, strategijo, cilje in bodo dosegale zahteve likvidnosti, solventnosti, profitnosti, stroškovne
učinkovitosti, produktivnosti, a tudi družbene odgovornosti poslovanja. Konkretno gre za:
– primeren način nagrajevanja bankirjev z bonusi (ne po obsegu posla, ampak po donosnosti),
– ustrezno izvedbo nadzora, kjer izvršni menedžerji ne prevladajo nad neizvršnimi predstavniki
lastnikov,
– zaščito pred poslovnimi tveganji bankirjev, ki presegajo meje dopustnega, če gre za banke TBTF
ali TBTB,
– okrepitev interne revizije v bankah ter nadaljnje izboljšave v upravljanju z riziki tako
metodološko kot po kadru ter okrepitev skladnosti poslovanja,
– internaliziranje eksternalij z večjim poudarkom na pozitivnih eksternalijah za družbo kot
celoto,
– nadaljnjo zaostritev uveljavljanja zakonitosti prava (rule of law) v bančnem poslovanju.

b) Zato bi bilo treba banke deliti v tri skupine, ki med seboj ne bi poslovale:
− banke na drobno (retail) za osnovne bančne posle prejemanja depozitov in dajanja kreditov
prebivalstvu in malemu gospodarstvu,
− komercialne banke za posle financiranja podjetij,
− investicijske banke za finančno poslovanje na debelo na kapitalskih trgih.

Za prvi dve skupini prevzame odgovornost država z natančno zakonodajo in centralna banka kot
kreditodajalec v zadnji sili, do investicijske banke imajo odgovornost komitenti sami in naj bodo
zato le rahlo reglementirane (Shirreff, 2017).
− V praksi bi veljalo povsem odpraviti kreditne derivative, subjektivno ocenjevanje tveganj prek
izračuna tveganjem prilagojene aktive ter jo zamenjati z objektivnim kazalcem odnosa
kapital/aktiva in omejiti najnižjo vrednost slednjega, uvesti davek na finančne transakcije in
zaostriti zakonske zahteve za nebanke, ki opravljajo bančne posle.
− Konkretno bi bilo primerno kazalce kapitalske ustreznosti nadomestiti s kazalci kulture tveganj
v bankah, narediti korake k odpravi informacijske asimetrije kot načina ustvarjanja bančnih
profitov (z izobraževanjem komitentov in zahtevo po transparentnosti poslovanja bank),
odpraviti nepotrebne transakcijske verige v bančništvu.

c) Za ohranitev varnosti poslovanja in s tem zaupanja v bančni sektor (kontrola tveganj) je potrebno
omejiti stihijsko rast ustanov bančništva v senci, ki postajajo vzrok naslednje finančne krize (finteh).
S povečanjem zakonskih obvez se banke ščiti pred tveganji, ki so pripeljala do globalne finančne
krize, istočasno pa kot gobe po dežju rastejo nebančne finančne ustanove, ki opravljajo enake

158
 bančne posle, a niso regulirane. In nazadnje se to splošno podpira kot finančna inovacija, torej
tehnološki napredek, v resnici pa gre za njegovo zlorabo v lastno korist. V tem okviru je vprašljivo
trgovanje s finančnimi instrumenti visoke frekvence (high frequency trading), ki bi lahko ušlo izpod
nadzora.

d) Odpraviti oziroma zaustaviti je treba prakso preseljevanja bankirjev med bankami in vlado,
zakonodajnimi telesi in ustanovami, ki nadzirajo bančni sektor (revolving door principle), kar v
drugih sektorjih ni prisotno v tolikšni meri, je pa v finančnem sektorju eden razlogov krize zaradi
konflikta interesov. Praktičnih primerov je veliko tako na globalni ravni (menedžerji Goldman
Sachsa vodijo finančni svet, politiki se po opravljenem mandatu zaposlujejo v Goldman Sachsu itd.)
in državni ravni (ministri za finance in guvernerji iz vrst bankirjev, ki gredo po opravljenem mandatu
nazaj med bankirje z argumentom, da se drugi ljudje na področje ne spoznajo).

8.1.4 Plusi in minusi finančnih inovacij

Kot znak tehnološkega napredka so inovacije pozitivne tudi v finančnem sektorju, vendar pa kot vsake
inovacije nosijo poleg pozitivnih tudi potencialno negativne učinke. Vprašanje je, katere prevladajo
(primer uporabe atomske energije v miroljubne ali vojne namene).

Digitalizacija prodira tudi v finančni sektor. Tega kot posledice tehnološkega napredka ni mogoče, niti
ni smiselno zaustaviti, je pa treba opozoriti na potencialno negativne posledice za finančni sektor in za
družbo kot celoto in jih onemogočiti. Tako A. T. Kearney opozarja na posledice digitalizacije za
bančništvo na drobno:
− zmanjšanje števila podružnic in njihova postopna odprava skupaj z osebnim poslovanjem,
− oddajanje in odtujitev nekaterih poslov bank v posebne enote,
− odprava večine stikov bankirjev z ljudmi: ostane svetovanje premožnim strankam,
− popolna digitalizacija zalednih služb bank.
Alternativa tej računalniški napovedi prihodnosti, vsaj za sedanji čas in za večino manj finančno razvitih
sredin in držav, je:
− ohranitev osebnega odnosa s strankami (finančni svetovalec družine),
− podpora nedržavnim sektorjem ali interesnim združenjem (gasilci, ekologi, mladi),
− ohranitev nizkih cen finančnih storitev za pridobitev njihovega večjega obsega in tako ustvarjanje
dobička z višjo stopnjo zadovoljstva družbe,
− zavrnitev finančnega špekuliranja (trgovanja z derivativi na kapitalskih trgih),
− ohranitev domačega nadzora nad nekaterimi finančnimi ustanovami v državi.

8.2 Empirična analiza: Upravljanje bančništva v Sloveniji v letih 2000–2008–2016

Tri obdobja predstavljajo stanje pred vstopom Slovenije v EU (2000), stanje ob vstopu v krizo in v
EMU (2008) in stanje po krizi (2016). Upravljanje in vodenje bank je pomembna informacija sama
po sebi, hkrati pa je lahko eden ključnih dejavnikov njihove uspešnosti. V nadaljevanju so analizirani
osnovni vidiki upravljanja bank, kakor jih definira lastništvo (koncentracija in provenienca
lastnikov), zatem pa je v regresijski analizi ocenjen vpliv lastništva kot determinante korporativnega
upravljanja na značilnosti in poslovno uspešnost bank.63 Identificirane so tudi druge (nelastniške)
determinante uspešnosti bank in kvantificirani njihovi vplivi.

63
Teoretično razlago o vladanju (nefinančnim) podjetjem in bankam podaja Ribnikar (1997), širšo analizo
corporate governance za tranzicijska gospodarstva pa A. Gregorič in drugi (2000).

159
8.2.1 Teorija corporate governance
Z definicijo corporate governance64 so težave. Običajno je problem corporate governance predstavljen
kot konflikt med različnimi cilji poslovanja banke, kakršne si zastavljajo menedžerji (agenti) na eni strani
in lastniki (principali) na drugi strani.65 Ve se, da gre pri tem za upravljanje, vodenje in obvladovanje
podjetij, toda mnenja o tem, kaj naj vključuje, so med avtorji zelo različna. Prav tako še ni razvita
posebna teorija za corporate governance bank, temveč ta spada v okvir splošne problematike
corporate governance delniških družb, tj. organizacijske oblike, v kateri se poslovne banke praviloma
pojavljajo.
Berglof in von Thadden (World Bank, 2000) menita, da je definicija, ki vključuje le zaščito manjšinskih
delničarjev, preozka, in predlagata širši pogled, posebno pomemben za države v razvoju in tranzicijske
države. Razumeta ga kot nadzor menedžmenta s strani kapitalskega trga in posameznih lastnikov
banke ali podjetja, vendar tudi vpliv ostalih zainteresiranih udeležencev (deležnikov) na delovanje
banke kot so zaposleni, upniki, stranke, dobavitelji. Hkrati pa naj bi corporate governance vključevalo
pravila in postopke, ki naj bi vplivali na menedžment, oziroma ga omejevali pri njegovem delovanju.
Med definicijami so še druge, na primer po A. Dycku (2000) gre pri corporate governance za odgovor
na vprašanje, kako so rešeni problemi vpliva konkurenčnih terjatev na bogastvo družbe. Po S. Johnsonu
(2000) je sistem vodenja in upravljanja kompleksen sistem omejitev, ki oblikujejo ex post pogajanja o
kvazi rentah, ki so nastale v času poslovanja delniške družbe.

Po splošnih načelih corporate governance, sprejetih v OECD leta 1998, je vanj vključenih pet področij:
− upoštevanje varstva pravic delničarjev,
− nepristransko obravnavanje delničarjev, tudi manjšinskih in tujih, kar vključuje tudi odškodnino za
kršenje njihovih pravic,
− aktivno sodelovanje delničarjev pri uresničevanju skupnega cilja poslovanja družbe,
− nujnost razkrivanja in transparentnosti informacij o družbi in
− odgovornost nadzornega sveta, da zagotovi strateško vodenje družbe ter učinkovit nadzor uprave,
za kar odgovarja delničarjem.

V razpravah o primernem corporate governance je opazen poskus vsiljevanja ameriškega modela (La
Porta in sodelavci, 1998), po katerem je prava rešitev prvenstveno pravna zaščita manjšinskih
delničarjev, kar omogoči razvoj kapitalskega trga in njegovo likvidnost. Tak način eksternega
financiranja podjetij se je po mnenju avtorjev izkazal za superiornega v hitrejši gospodarski rasti
anglosaških držav, predvsem ZDA v primerjavi z drugimi državami. Prispeval pa je h globalni finančni
krizi.
Evropski teoretiki tako enostranskemu pogledu nasprotujejo. Posebno za države v razvoju in
tranzicijske države menijo, da je preozek. Zanje povečevanje vrednosti za delničarje ne more biti edini
cilj podjetja (increasing shareholder value). Če pa to že je cilj, je treba definirati, kaj vključuje vrednost
za delničarje. Je to lastni zasebni produkt in dohodek individualnega lastnika ali pa gre za družbeni
produkt (dohodek) zasebne družbe in njenih lastnikov – torej, ali naj se upoštevajo tudi eksterni učinki
delovanja individualnega podjetja na celotno družbo. Globalizacijske tendence zagovarjajo širjenje
ameriškega modela (kar v stoletju uveljavljanja Pax Americana ni presenečalo, podobna je na primer
zgodba pri sprejemanju standardov BIS II), protiglobalizacijske sile govore o potrebi po upoštevanju

64
Delno povzeto po F. Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, Založba ZRC, Ljubljana, 2010 in posodobljeno.
Ustreznega slovenskega prevoda ni, različni avtorji pa uporabljajo različne besede: upravljanje, vodenje, vladanje,
obvladovanje podjetja. Beseda vladanje bolj ustreza delovanju subjektov na makroekonomski ravni, ki imajo
večjo moč sankcioniranja svojih odločitev. Vsak od ostalih izrazov pokrije del delovanja vseh zainteresiranih
deležnikov (stakeholders) v mikrogospodarskih enotah, pri čemer so ob lastnikih predvsem menedžerji odločilni
pri usmerjanju podjetja. Zato je morda najbolje ohraniti tuj izraz, ki pomensko zajema vse aktivnosti.
65
Problem se je pojavil, ko sta se z razvojem gospodarstva in njegovih organizacijskih oblik funkciji lastništva in
upravljanja podjetja ločili. Prva sta ga obravnavala Merle in Means v tridesetih letih 20. stoletja.

160
širših ciljev, sicer bo uveljavitev ekstremnih liberalističnih modelov gospodarjenja vodila v vse večje
konflikte zaradi povečanja neenakopravnosti v svetu (kar se dejansko že kaže). Kljub nasprotovanju
teoretikov pa tudi druge (evropske) države v vse večji meri zapuščajo tradicionalne rešitve corporate
governance in prevzemajo ameriški model.

Razširjeno večinsko mnenje v teoriji vendarle je, da je treba za dosego optimalnih rezultatov corporate
governance v državi prilagoditi njenemu pravnemu redu in stopnji njegove implementacije, pa tudi
drugim socialnim in institucionalnim značilnostim v državi.

La Porta in skupina (1998) ugotavljajo, da tam, kjer so pravni sistemi zaščite šibki, prevladuje
koncentrirana last ozke skupine delničarjev, zaradi česar investiranje za druge zunanje investitorje ni
privlačno. Zato ga ni in se kapitalski trg ne razvije. Kjer je pravna zaščita manjšinskih delničarjev močna,
obstaja njihova pripravljenost investirati, kapitalski trgi so razviti, likvidnost na njih je dobra, zato je
gospodarska rast višja. Koncentrirano lastništvo vsaj za večinske delničarje zmanjšuje informacijsko
asimetrijo, saj močni lastniki želijo vedeti, kaj se s podjetjem dogaja in pri tem soodločati. Tako se
razlika med lastniki in menedžerji zabriše, učinkovitost delovanja pa je večja. V državah s slabo pravno
zaščito je koncentrirano lastništvo nadomestek zanjo.

Berglof in von Thadden (2000) klasificirata problem corporate governance glede na lastniško
(institucionalno) strukturo gospodarske družbe takole:

Oblika lastnine podjetja Moč menedžerjev in lastnikov

razpršena lastnina močni menedžerji, šibki lastniki
koncentrirana lastnina močni veliki menedžerji, šibki majhni lastniki
družinsko podjetje močni menedžerji, ni zunanjih lastnikov
tranzicijsko podjetje vsemogočni menedžerji, malo odpora
podjetje v državi v razvoju močni menedžerji, povezani lastniki

Za Slovenijo in banke v njej je mogoče upoštevati specifičnosti, ki glede corporate governance veljajo
za države, ki so bile v tranziciji (oziroma tudi države v razvoju) in hkrati posebnosti majhnih držav. Pri
aplikaciji corporate governance (predvsem pravil OECD) na tranzicijske države je treba po mnenju
Berglofa in von Thaddena (2000) upoštevati specifični sistem vladanja v državi (katere ustanove, ki bi
bile lahko lastniki, sploh obstajajo v državi), uveljaviti transparentnost, zaščititi zunanje lastnike (bolj
kot v državah v razvoju), vendar ne le manjšinskih delničarjev, zaščititi upnike bolj kot lastnike, razviti
tudi trg obveznic, se usmeriti bolj na implementacijo kot na sprejemanje zakonov, slednji pa naj se
dopolnjujejo (za ustrezen razvoj finančnega trga), poleg lastnikov bolj zaščititi tudi druge deležnike
(stakeholders; zainteresirane udeležence v podjetju) in uporabiti zunanje pogojevanje za uveljavitev
ustrezne corporate governance.

Kakšni so zaključki navedenega pregleda teoretičnih osnov za corporate governance bank pri nas? Za
corporate governance bank je pomembna vloga stopnje koncentracije lastništva in provenienca
lastnikov (lahko nastopajo le tisti, ki jih v sistemu že imamo). Ugotoviti je treba, ali specifične značilnosti
novejšega razvoja corporate governance za majhne države že dobivajo odmev v Sloveniji in oceniti, v
kakšni meri različne oblike corporate governance (tudi državna, zasebna domača in tuja last bank)
vplivajo na rezultate poslovanja bank, torej koliko so uspešne. Šele empirična ocena uspešnosti je lahko
osnova za izbor najprimernejše oblike corporate governance bank v Sloveniji.

Finančna kriza iz leta 2008 je bila posledica dosledne uveljavitve neoliberalnega anglosaškega modela
v ekonomiji nasploh; zato bi lahko pričakovali, da se bodo spremenili tudi nekateri pogledi o
optimalnem korporacijskem upravljanju družb. Po mnenju Paula Wooleya so slabosti corporate
governance eden glavnih vzrokov globalne finančne krize (Štiblar, Ahtik, 2010). Ob tem je analizirano

161
tudi vprašanje, koliko se pokrizno stanje upravljanja bank v letu 2016 razlikuje od stanja pred krizo v
letih 2000 in 2008.

8.2.2 Lastniška struktura bank v Sloveniji

Na osnovi Finančnih izkazov poslovanja bank v letu 2000 (ZBS, Ljubljana, 2001), podatkov za leto 2008
(Finančni izkazi poslovanja bank ZBS, 2009) in leto 2016 (Finančni izkazi bank v ZBS, 2017) je analizirana
struktura lastništva 24 delujočih slovenskih bank s stanjem konec leta 2000 in 21 delujočih bank konec
leta 2008 ter 15 delujočih bank in hranilnic v letu 2016 (šestnajsta bančna enota je zgolj podružnica
tuje banke, zato zanjo niso na razpolago primerljivi podatki). Število bank se v času 2000–2008 ni
bistveno zmanjšalo; precejšno konsolidacijo domačih bank je delno nadomestil prihod novih tujih
bank. Krizno obdobje 2008–2016 je povzročilo znatnejše zmanjšanje števila bank in hranilnic z 21 na
15 (12 bank in 3 hranilnice) +1 (podružnica tuje banke), ali za četrtino.

Skupno število kreditnih ustanov (bank in hranilnic) pa je bistveno manjše od maksimuma iz srede
devetdesetih let, ko je bilo bank kar 35 in se je število več kot prepolovilo. Kje je meja konsolidacij –
prevzemov in združitev?

Vse banke in zavarovalnice v Sloveniji so po pravni obliki organiziranja delniške družbe (joint stock
companies), tako da tudi za njihov corporate governance veljajo ustrezna določila naše zakonodaje
(ZGD z najnovejšimi novelami in tudi določila »male delavske zakonodaje«) kot splošni pravni temelj,
če ne obstajajo rešitve lex specialis v bančnih zakonih (ZBan 1, ZBan 2) ali v smernicah EBA. Ker velja
določilo »1 delnica = 1 glas« kot obvezno, med lastniškim in glasovalnim deležem lastnikov ni
razlikovanja. Glasovanje je način, kako lastniki sodelujejo v upravljanju banke.

8.2.2.1 Koncentracija lastništva bank

Zastavlja se vprašanje, kakšen vpliv ima struktura lastnikov (kdo so, kakšna je koncentracija lastništva)
na corporate governance v Sloveniji, kakor ga izražajo njihovi poslovni rezultati. Veliko pove moč
dominantnega lastnika, tj. delež lastništva največjega delničarja kreditne ustanove. V tabeli 8.1 so
prikazani podatki za banke v Sloveniji v letih 2000, 2008 in 2016.
Ob predpostavki, da so bile ob osamosvojitvi v začetku devetdesetih let vse banke v 100-odstotni
družbeni lasti, tabela poda razvoj lastništva v četrt stoletja samostojnosti Slovenije.

Tabela 8.1: Frekvenčna distribucija bank in hranilnic v Sloveniji po deležu največjega lastnika
Odstotki/ 2000 2008 2008 2008 2008 2016 2016 2016 2016
Leto skupaj skupaj država zasebno tuje skupaj država zasebno tuje
0–10 1 0 0 0 0 2 0 2 0
10–20 5 1 0 1 0 1 0 1 0
20–30 3 1 0 1 0 1 0 0 1
30–40 5 1 0 1 0 1 0 1 0
40–50 2 5 1 4 0 1 0 1 0
50–60 0 1 1 0 0 1 0 0 1
60–70 1 0 0 0 0 1 0 0 1
70–80 2 1 0 0 1 0 0 0 0
80–90 2 1 0 0 1 0 0 0 0
90–100 3 10 1 1 8 8 3 0 5
Skupaj 24 21 3 8 10 16 3 5 8

162
Največji 46 70 65 43,7 92,5 68,7 95 21 77,5
lastnik (%)
Vir: Finančni izkazi bank v letih 2000, 2008 in 2016; ZBS, Ljubljana, 2001, 2009 in 2017.

Ob osamosvojitvi v 1991 so bile vse banke v državni (družbeni) lasti. Podatki v tabeli 8.1 pa kažejo na
sorazmerno veliko razpršenost deleža največjega lastništva v letu 2000, v naslednjih osmih letih pa je
prišlo najprej do povečanja, zatem pa do zmanjšanja koncentracije lastništva. Povprečni delež
največjega lastnika banke se je povečal s 46 % v letu 2000 na 70 % v letu 2008, zatem pa rahlo zmanjšal
na povprečno 68,5 % v letu 2016. Kot je razvidno iz podatkov o provenienci lastnikov, je koncentracija
lastništva močna predvsem pri lastnikih tujih bank, čeprav je po globalni finančni krizi manjša, kot je
bila pred njo. Razlog je delno v tem, da gre predvsem za novo ustanovljene manjše banke (greenfield
investicije), večinoma v času pred letom 2004, ko ustanavljanje podružnic še ni bilo mogoče, delno pa
v manjšem zaupanju tujcev v zaščito manjšinskih korporativnih lastnikov. Gre za pomanjkanje
učinkovitega izvajanja vladavine prava rule of law. Tuji lastniki bank so danes iz Avstrije, Italije in ZDA
(sklad).

V letu 2000 kar v četrtini bank največji delničar nima kontrolnega 25-odstotnega deleža, v četrtini bank
s sedežem v Sloveniji pa ima največji delničar manj kot tretjinski delež. Frekvence lastninskega deleža
največjega lastnika banke se kumulirajo okrog dveh vrhov, kar ne preseneča: prvi (okrog 40 %)
predstavlja preseganje praga pasivne kontrole v obliki možnosti blokade odločitev, drugi (nad 75 %) pa
predstavlja možnost popolnega obvladovanja banke. V polovici bank ima največji delničar več kot 75-
odstotni delež, torej banko popolnoma obvladuje. Od 24 bank v osmih največji delničar nima možnosti
blokade, v šestih jo popolnoma obvladuje, v preostalih pa je vmes, blokira lahko najvažnejše odločitve,
kjer je potrebna 75-odstotna večina, sam pa jih ne more vsiliti.

V obdobju 2000–2008 je očitno prišlo do konsolidacije in koncentracije lastništva, kar kaže tako
povečanje povprečnega deleža največjega lastnika s 46 na 70 % kot sama frekvenčna distribucija, ki se
gosti v razredu 40–50 % (torej nad kontrolnim, vendar pod večinskim deležem) oziroma v zadnjem
razredu 90–100 %, ki pomeni popolno lastniško kontrolo največjega lastnika.

8.2.2.2 Provenienca lastnikov bank

Drugi pomemben podatek za uspešnost corporate governance bank je, od kod prihaja največji delničar,
torej njegova provenienca. Največja razpršenost deleža največjega lastnika je pri zasebnih domačih
lastnikih, najmanjša pa pri tujih lastnikih, ki imajo v tem primeru obvladujoč delež (nad 75 %, razen
enega).
V kriznem obdobju 2008–2016 se je koncentracija lastništva (delež največjega lastnika) zmanjšala s
70 % na 68,5 %, pri čemer je (presenetljivo) koncentracija lastništva pri državi porasla s 65 % na 95 %,
pri tujcih pa se je zmanjšala z 92,5 % na 77,5 %, znižala pa je tudi koncentracija pri zasebnem lastništvu
s 46,0 % na 43,7 %. Pri tujcih je znižanje deleža največjega lastnika posledica dejstva, da je namesto
enega več tujih lastnikov bank. Provenienca ostaja enaka, koncentracija lastništva pri največjem
lastniku pa se je zmanjšala.

Osnova za analizo vpliva lastništva na vodenje banke, kakor ga merijo poslovni rezultati bank, lahko
izhaja iz delitve bank v tri skupine: na tiste v pretežno domači zasebni lasti, banke v domači državni
lasti in banke v tuji lasti. Primerjava poslovnih rezultatov bo pokazala:
− kako uspešni principali (lastniki) so tujci, država in domači zasebni sektor,
− kako dobri so agenti (menedžerji) v vsaki od treh skupin bank in
− kaj dobrega so nam tujci kot lastniki in soupravljavci bank doslej prinesli in kaj slabega je povzročala
država kot lastnik skupaj z menedžerji v svojih bankah.

163
Med največjimi lastniki bank so bile v letu 2000 najpogosteje druge domače banke (v 7 primerih),
podjetja (6 bank), tujci (5 bank), država (4 banke), največja lastnica ene od bank (Abanka) je bila
zavarovalnica, ene pa združenje (SZKB). V vseh primerih, razen pri podjetjih in združenju, gre v
povprečju vsaj za pasivnega dominantnega lastnika (s prek 25 % delnic lahko blokira statusne in druge
najpomembnejše odločitve). Banke kot največji lastniki podjetij imajo v njih povprečno večji delež, kot
ga imajo v bankah podjetja kot njihov največji lastnik.

V letu 2008 so v največ primerih največji delničarji tujci, pri katerih gre v resnici večinoma za tuje banke
matere, ki so po vstopu Slovenije v EU in do prevzema evra v Sloveniji ustanovile svoje hčerinske banke
ali podružnice. Sledijo različni skladi, kjer gre v nekaj primerih tudi za posredno lastništvo vodilnih v
banki ali izven nje: zamenjali so podjetja kot lastnike bank. Država je v obdobju 2000–2008 le malo
zmanjšala delež lastništva, druge banke pa zelo. Pri tem gre ali za konsolidacijo lastništva ali za
prevzeme majhnih bank s strani velikih domačih bank ali tujih bank.
V obdobju krize 2008–2016 so tujci kot največji lastniki povečali delež na 50 %, druga je država z 19 %,
enakovredno sledijo podjetja in skladi, druge organizacije pa imajo le 6-% delež.

Tabela 8.2: Provenienca največjega delničarja bank v Sloveniji, 2000–2008–2016

Provenienca 2000 2008 2016
N % N % N %
tujec 5 21 10 48 8 50
domača banka 7 29 2 10 0 0
sklad 0 0 4 19 2 13
podjetje 6 25 1 5 2 13
država 4 17 3 14 3 19
zav., drugo 2 8 1 5 1 6
SKUPAJ 24 100 21 100 16 100
Vir: Finančni izkazi bank v letih 2000, 2008, 2016; ZBS, Ljubljana, 2001, 2009, 2017.
Legenda:
N = število
% = odstotek lastništva

8.2.3 Poslovna uspešnost bank v letih 2000, 2008 in 2016

Podatki niso povsem primerljivi, saj so dani za leto 2000 za tri skupine bank (zasebne, državne in tuje),
za leto 2008 in 2016 pa za posamezne banke. Podobno analizo sta napravila M. Košak in Čok (2008),
ko sta analizirala povezavo med strukturo lastništva bank in njihovo profitabilnostjo, za nebanke pa
Gregorič in Zajc.

8.2.3.1 Osnovni finančni izkazi za tri skupine bank v letu 2000: zasebne, državne in tuje

Kakovost corporate governance, tako principalov kot agentov in njihovega sodelovanja, je najbolj
objektivno mogoče oceniti na osnovi rezultatov poslovanja njihovih gospodarskih enot. Zato so v
nadaljevanju predstavljeni finančni izkazi konec leta 2000 delujočih bank v Sloveniji, združenih v tri
glavne skupine po večinski lastnini (podružnica Koroške hranilnice iz Celovca ni vključena):
− domače zasebne banke (16),
− domače državne banke (3; NKBM, NLB, Poštna banka),

164
− tuje banke (5; Bank Austria – UniCredit, Societe Generale, Hypo-Alpe-Adria, SKB in Sberbank).

Tabela 8.3: Osnovne značilnosti poslovanja bančnega sektorja Slovenije v letih 2000, 2008 in 2016
2000 2008 2016
skupaj skupaj skupaj
(mio. €) (mio. €) (mio. €)
Aktiva 13647 47.948 37.050
Delež aktive 100 % 100 % 100 %
Kapital (celota) 1352 3753 4478
Zaposleni 19.982 12.046 9607
Delež – last prvega 46 % 70 % 68,5 %
Stroški poslovanja 364 772,6 650,6
Dobiček pred 140 304 357
Krediti 6884 28.426 19.931
Depoziti 9258 17.537 24.239
Krediti/depoziti 0,87 1,62 0,78
Rezervacije 281 276,9 1941
Vir: Finančni izkazi poslovanja bank v letih 2000, 2008, 2016; ZBS, 2001 2009, 2017, lastni izračuni.

Primerjave treh let v tabeli 8.3 pokažejo predkrizno napihovanje balona v obdobju 2000–2008, zatem
pa pokrizni pok balona in konsolidacijo bančnega sektorja v letih 2008–2016. Tako je aktiva bank med
letoma 2000 in 2008 narasla za 3,5-krat (napihovanje balona), potem pa se je do leta 2016 znižala
skoraj za četrtino. Kapital je porasel najprej za 2,7-krat, kasneje pa v času krize in sanacije še skoraj za
petino. Medtem je število zaposlenih stalno padalo, tudi v kriznem in po kriznem obdobju 2008–2016
za 20 %. Delež največjega lastnika je najprej skočil s 46 % na 70 % pred krizo, v času krize in po njej pa
rahlo padel na 68,5 %. Stroški poslovanja so se v predkriznem obdobju več kot podvojili, potem pa do
leta 2016 padli za 15 %. Dobiček bank je v kriznem času sicer zelo trpel, a ga je pokrizna konsolidacija
spet povečala nad predkrizni čas, tudi zaradi sproščanja prevelikih rezervacij v samem času krize 2009–
2013. Kreditno eksplozijo kaže njihovo več kot štirikratno povečanje v obdobju 2000–2008, da bi se
zatem do leta 2016 skrčili za 30 %. Depoziti v banke pa so tudi v kriznem času naraščali, kar je
normaliziralo razmerje krediti/depoziti z rekordnega 1,62 v letu 2008 na 0,78 konec leta 2016.
Rezervacije so kot dela sanacije v kriznem obdobju poskočile kar za sedemkrat.

V tabeli 8.4 so prikazani finančni izkazi za leta 2000, 2008 in 2016.

Tabela 8.4: Finančni izkazi bančnega sektorja Slovenije v letih 2000, 2008 in 2016
2000 2008 2016
skupaj skupaj skupaj
(mio. €) (mio. €) (mio. €)
C. A. R (%) 12,6 11,7 21,0

ROA (donos na aktivo) 1,02 0,67 1,02

ROEb – donos pred (%) 10,3 8,1 8,0

ROEn – donos po (%) 6,3 6,7 7,3

165
Znesek davka (mio. €) 54,3 54,2 56,9

S/A (%) 2,71 1,71 1,82

Dobiček po/pred (%) 61,3 82,1 91,2

A/Z (mio. €) 1245 3954 3720

Dob/Z (mio. €) 12.875 25.236 68.000

krediti/depoziti (%) 87 162,1 78

S/Z (mio. €) 7800 6414 6800

K/Z (kapital p. c.) (mio. €) 2374 311.555 466.000

In/A (neto i/aktivo) (%) 2,24 1,96

OM (Ik/L – Id/Dep) (%) 4,50 2,07 1,85

Rez/Ln (rezerv. na kredite 4,00 9,74 9,73

nebankam) (%)

Vir: Finančni izkazi bank, ZBS, 2000, 2008, 2016, ZBS 2001, 2009, 2017; lastni izračuni.

Državne banke precej presegajo zasebne po rezervacijah na dane kredite nebančnemu sektorju,
zasebne pa prednjačijo pred tujimi. Izjemno velike razlike med tremi skupinami ne morejo biti le
posledica različno kakovostne klientele, temveč so odraz različne presoje rizičnosti oziroma
pripravljenosti na tveganja (državne banke so najmanj nagnjene k tveganjem, risk averse). Delno je to
tudi posledica strategije tujih bank, ki se lahko ob težavah naslonijo na matice v tujini, ali zahtev
nadzornikov do naših državnih bank. Kljub skoraj trikrat manjšim rezervacijam na enoto pa tuje banke
bistveno zaostajajo za domačimi v profitni učinkovitosti, v stroškovni pa so na enaki ravni.

Primerjava treh let v tabeli 8.4 kaže, da se je po padcu pred krizo kapitalska ustreznost bank v času
krize in po njej več kot podvojila, tako da z 21,0 primerjalno dosega eno največjih vrednosti v EU in v
svetu. Medtem ko je donos na aktivo ROA ostal na ravni izpred 16 let, je donos pred davki na kapital
padel za 20 %, po davkih pa se je celo povečal (ugodnejša davčna politika do bank, čeprav se masa
davkov ni zmanjšala). Ekonomičnost se je pred krizo izboljšala, potem pa v krizi rahlo padla.
Produktivnost dela v bankah se je pred krizo 2000–2008 več kot potrojila, v obdobju 2008–2016 pa se
je malo poslabšala. Kapitalska ustreznost dela se je v času krize izboljšala, v času pred krizo pa
poslabšala. Obrestna marža se je v predkriznem času več kot prepolovila, v zadnjem obdobju 2008–
2016 pa še nadalje padla za 10 %. Delež rezervacij za kredite nebankam se je v obdobju 2000–2008 več
kot podvojil, v drugem obdobju pa je stagniral. V letu 2017 so banke v Sloveniji dosegale največje
profitne stopnje med vsemi članicami EU po zaslugi sproščanja prej zahtevanih visokih rezervacij v
času, ko se je gospodarska situacija bistveno izboljšala, saj je rast BDP s 4,8 % druga najvišja v EU.

8.2.3.2 Podatki za posamezne banke za leti 2008 in 2016

Kratice spremenljivk

Bilančna vsota (tisoči €) A

Celotni kapital (tisoči €) K
Neto dobiček (tisoči €) PROF
Donos na kapital pred obdavčitvijo (%) ROE

166
Donos na kapital po obdavčitvi (%) ROET
Obrestna marža (%) OM
Donos na aktivo (%) ROA
Delež operativnih stroškov v povprečni aktivi (%) STR
Kapitalska ustreznost (%) CAR
Tržni delež bilančne vsote (%) TRDEL
Št. zaposlenih Z
Banka je v večinski tuji lasti = 1 TUJ
Odstotek tujega lastništva med 5 največjimi lastniki TUJ_P
Banka je v večinski državni lasti DRZ
Odstotek kapitala največjega lastnika K1
Odstotek kapitala prvih pet lastnikov K5

Tabela 8.5: Značilnosti in poslovni izkazi posameznih bank v Sloveniji v letih 2008 in 2016
A AZ CAR K K1 KZ OM PROF
(mio. €) (tisoči €) (%) (mio. €) (delež) (tisoči €) (%) (tisoči €)
UniCredit 2008 2891 5404 9,5 179 0,99 334,9 1,8 18.483
2016 2571 4717 15,6 246 1,00 451,3 1,6 13.864
SID 2008 2087 27.460 11,1 161 0,99 2115 0,93 2767
2016 2549 15.734 33,6 394 100 2432 0,85 21.400
Gorenjska 2008 1825 4442 15,58 355 0,46 4440 3,2 4253
banka
2016 1513 3736 17,9 172 0,38 4247 1,94 6300
NLB 2008 14.000 3534 11,6 1198 0,33 292,4 2,04 49000
2016 8778 3043 23,4 1265 1,00 438,4 2,00 63.800
Intesa SP 2008 2501 2982 10,0 233 0,97 278,9 2,58 27.777
2016 2325 3087 17,4 290 0,51 385,1 1,83 20.200
Abanka 2008 3823 4355 12,6 339 0,26 386,6 2,15 22.233
2016 3612 3149 26,3 614 1,00 535,3 2,05 76.600
Sparkasse 2008 1182 4730 10,63 99 0,70 397,0 2,35 3499

2016 1166 4983 15,6 103 0,70 404,0 1,82 9300

Sberbank 2008 866 4331 13,38 68 0,96 338,2 2,13 –67
2016 1846 5445 18,3 222 1,00 654,9 1,82 1100
DH 2008 172 1646 11,1 9,2 0,095 87,7 1,77 319
2016 999 3364 14,9 51,0 0,096 171,7 1,59 5500
Deželna 2008 839 1989 12,2 7,6 0,46 18,12 2,48 984
banka
2016 846 2431 14,2 59,0 0,48 169,5 1,88 2456
Hranilnica 2008 121 2092 11,9 618 0,269 10,66 3,35 1104
LON
2016 256 2151 12,2 13,3 0,108 111,8 2,22 20
Addiko 2008 2268 5831 11,54 204 1,00 525,5 1,77 10.954
2016 1415 3582 15,5 121 1,00 306,3 1,87 13.300

167
 A AZ CAR K K1 KZ OM PROF
(mio. €) (tisoči €) (%) (mio. €) (delež) (tisoči €) (%) (tisoči €)
NKBM 2008 4564 3033 11,26 333 0,415 221,8 2,49 ?
2016 4832 3300 23,3 670 1,00 457,6 2,01 33.000
SKB 2008 2600 2864 9,99 240 0,98 264 2,35 23.976
2016 2803 3422 14,2 385 0,994 470 2,11 61.400
Vir: Poslovni izkazi posameznih bank v Sloveniji, ZBS, Ljubljana, 2009, 2017.

Tabela 8.6: Značilnosti in poslovni izkazi posameznih bank v Sloveniji v letih 2008 in 2016 – nadaljevanje
PROFZ ROA ROE pred S/A S/Z TDA Z
(tisoči €) (%) (%) (%) (mio. €) (%)
UniCredit 2008 34,545 1,00 13,6 1,5 81.060 6,08 535
2016 25,504 0,50 6,2 1,5 70.761 6,94 545
SID 2008 36,407 0,2 2,48 0,38 104.386 / 76
2016 132,099 0,76 6,60 0,42 66.085 6,90 162
Gorenjska 2008 10,347 2,78 13,87 1,46 64.850 3,8 411
banka 2016 15,556 0,51 3,72 2,03 75.837 4,09 405
NLB 2008 11,960 0,4 5,3 1,77 62.542 30,5 4097
2016 22,114 0,70 5,3 2,10 63.895 23,7 2885
Intesa SP 2008 33,107 1,49 15,6 2,26 67.392 5,3 839
2016 26,826 0,89 8,02 1,98 61.135 6,28 753
Abanka 2008 25,322 0,77 7,81 1,53 66.625 8,0 878
2016 66,783 2,03 13,95 1,99 62.227 9,7 1147
Sparkasse 2008 13,996 0,48 4,94 1,78 84.190 2,6 250
2016 39,744 0,84 11,05 1,51 75.242 3,26 234
Sberbank 2008 –0,335 / / 1,45 62.798 0,9 200
2016 3,245 0,70 11,05 1,34 72.969 4,98 339
DH 2008 3,038 0,25 4,16 3,86 63.530 / 105
2016 18,519 0,51 12,93 1,95 65.591 2,70 297
Deželna 2008 2,331 0,14 1,44 2,47 49.118 1,8 422
banka 2016 7,690 0,29 0,548 1,95 47.405 2,38 348
LON 2008 19,034 1,28 2,10 3,56 74.479 0,26 58
2016 0,168 0,01 0,10 2,97 63.892 0,69 119
Addiko 2008 28,159 0,73 8,25 1,11 64.725 4,83 389
2016 33,671 1,05 11,83 1,86 66.630 3,80 395
NKBM 2008 / 0,44 6,27 1,99 60.358 9,6 1505
2016 22,541 0,64 4,41 2,27 74.922 13,0 1464
SKB 2008 26,402 1,35 15,2 1,99 66.723 5,51 908
2016 74,969 2,31 19,7 1,87 64.000 8,20 819
Vir: Poslovni izkazi posameznih bank v Sloveniji, ZBS, Ljubljana, 2009, 2017.

Podatki v tabeli 8.5 kažejo na razlike v značilnostih bank (velikost, lastniška struktura, tržni delež, število
zaposlenih) in v poslovnih rezultatih (produktivnost, rentabilnost in ekonomičnost, solventnost,
obrestna marža). Podatki za predkrizno leto 2008 in pokrizno leto 2016 izkazujejo spremembe v
bilancah posameznih bank, vendar le tistih, ki so obstajale v obeh letih, čeprav nekatere s
spremenjenim imenom.

Ob agregatnem krčenju bančnega sektorja pa je bila razvojna dinamika posameznih kreditnih ustanov
diverzificirana. Nekatere so se v kriznem obdobju povečale, posebej SID, Delavska hranilnica, Sberbank
in hranilnica LON (pri hranilnicah gre za tipičen razvoj v krizi, poznan tudi drugod v EU). Jasna je rast

168
kapitala in koeficienta solventnosti (sanacijske zahteve nadzornika Banke Slovenije) ter opremljenosti
dela s kapitalom vseh bank. Obrestne marže so padle pri vseh bankah, tudi zaradi politike nizkih
obrestnih mer pri ECB in s tem pri BS. Gibanje profitov je od banke od banke različno.

V tabeli 8.6 so prikazane spremembe pri nekaterih osnovnih kazalcih poslovanja bank med letoma 2008
in 2016. Rentabilnost dela je poskočila pri skoraj vseh kreditnih ustanovah (izjema sta LON in Intesa
SP). Donosi na aktivo in na kapital so v nekaterih kreditnih ustanovah porasli, v drugih padli. Zanimiv je
porast stroškov na aktivo kljub sanaciji (zmanjšanje ekonomičnosti), kar je posledica hitrejšega padca
njihove aktive kot stroškov. Podobno je s stroški na zaposlenega (investicije v tehnologijo). Tržni deleži
kreditnih ustanov so se v času krize precej spremenili: nekaterim so porasli (tuje srednje velike banke,
Delavska hranilnica), državnim velikim bankam pa padli. Skladno z obsegom poslovanja se je gibala
zaposlenost, ki pa je agregatno padla za 20 %.

169
DODATEK
Regresijska analiza: pomen corporate governance za uspešnost poslovanja bank v Sloveniji
(primerjava med leti 2000, 2008 in 2016)

Uvod

Cilj regresijske analize je kvantifikacija vpliva posameznih spremenljivk, ki opisujejo corporate

governance bank (koncentracija in provenienca lastništva) na uspešnost poslovanja bank, kot ga merijo
finančni izkazi (učinkovitost v obliki produktivnosti, rentabilnosti in ekonomičnosti ter solventnosti in
obrestnega razmika) in ne izbor ene same najboljše regresijske enačbe.
V analizah problema »principal – agent«, tj. odnosa med različnimi ciljnimi funkcijami lastnika podjetja
(principala) in tistega, ki z njim upravlja in ki ga v literaturi poznamo pod pojmom korporativno
upravljanje (corporate governance), se večina avtorjev zadovolji s pravno-ekonomsko analizo strukture
lastništva in kakovostnimi implikacijami lastništva za uspešnost corporate governance podjetja.
Povsem naraven korak naprej je empirično kvantificirati finančne rezultate poslovanja obravnavanih
podjetij in tako objektivno izmeriti uspešnost njihovega corporate governance. Primerjalni podatki
omogočajo bolj objektivno sodbo o pomenu posameznih oblik lastniške strukture (principala) ter
sposobnosti menedžerjev (agentov), pa tudi drugih deležnikov (stakeholders; zainteresiranih
udeležencev) v banki. Tako imamo za vsako posamezno banko v kavzalni verigi povezanosti tri člene:

lastniška corporate rezultati

struktura governance poslovanja

Metodologija

Z neodvisnimi spremenljivkami (X) lastniške strukture (koncentracije lastništva in provenience

lastnikov) bank (24 v letu 2000, 20 bank v letih 2008–2009), ki opredeljujejo kakovost korporacijskega
upravljanja, so pojasnjeni finančni izkazi (Y) bank, ki predstavljajo zunanji izraz uspešnosti corporate
governance teh bank. Ocenjeni regresijski model je:

Y = a + b1 x X1 + b2 x X2 + ... bn x Xn + e,

kjer je e stohastični člen. Uporabljena je bila metoda OLS. Ker gre za ocenjevanje časovnega preseka
(cross-section) so relevantni pokazatelji statistične signifikantnosti:
− T-statistika za posamezne regresijske koeficiente in regresijsko konstanto,
− R2 za stopnjo pojasnjenosti odvisne z neodvisnimi spremenljivkami; pojasnjenost ni visoka, kar je
za analizo časovnega preseka s samo 20–24 podatki razumljivo;
− F-statistika za statistično signifikantnost ocenjene regresijske enačbe.

Razpored analize je sledeč: prikazani bosta regresijski analizi časovnega preseka bank v Sloveniji za leti
2000 in 2008, med njima bo narejena primerjava. Tako se ugotovi, katere so prvine korporativnega
upravljanja in kako so ti vplivali na značilnosti in predvsem uspešnost poslovanja bank v Sloveniji v letih
2000 in 2008, na koncu pa bo s primerjavo obeh regresijskih analiz ugotovljeno, do kakšnih sprememb
je prišlo v tem desetletju.

170
Regresija

1. Regresija 2000

ODVISNE SPREMENLJIVKE
A aktiva banke (mio. SIT)
A/Z aktiva na zaposlenega; kazalec produktivnosti (mio. SIT)
CAR koeficient kapitalske ustreznosti (%)
DBN realizirana obrestna mera na depozite bank in nebank (%)
DELTR tržni delež banke po aktivi (%)
DNEB depoziti nebančnega sektorja v banko (%)
IMARZA obrestna marža bank kot razlika med aktivno in pasivno OM (%)
IN neto obrestni dohodki banke (mio. SIT)
INLNEB neto obresti na bančne kredite nebankam (%)
KBN realizirana obrestna mera na kredite bankam in nebankam (%)
KC celotni kapital banke (mio. SIT)
KCZ celotni kapital na zaposlenega (tehnična opremljenost bankirja) (sto mio. SIT)
KR regulatorni kapital (mio. SIT)
KRZ regulatorni kapital na zaposlenega (sto mio. SIT)
LNEB krediti bank nebančnemu sektorju (mio. SIT)
LNEB/DNEB krediti/depoziti nebančnih komitentov (sekundarna emisija) (%)
PROFB bruto profiti (mio. SIT)
PROFN neto profiti (mio. SIT)
PROFNO neto profiti / bruto profiti (izraz obremenitve z davki na dobiček) (%)
PROFZ profit na zaposlenega (mio. SIT)
REZ obseg splošnih in posebnih rezervacij banke (mio. SIT)
REZ/LNEB delež rezervacij na kredite nebankam (%)
ROAB bruto dobiček na bilančno vsoto (profitnost posla) (%)
ROEB bruto dobiček na kapital (profitnost kapitala) (%)
S operativni stroški banke (mio. SIT)
S/A stroški na bilančno vsoto (stroškovna učinkovitost posla) (%)
S/Z stroški na zaposlenega (stroškovna učinkovitost delavcev) (%)
Z število zaposlenih v banki

NEODVISNE SPREMENLJIVKE
LAS 1TIP vrsta največjega lastnika (1 = banka, 2 = zavarovalnica, 3 = sklad, 4 = podjetje, 5 = »kvazi«
država, 6 = država, 7 = tuja banka)
LAST1O lastniški delež največjega lastnika (koncentracija lastništva) (%)
LAST5O lastniški delež petih največjih lastnikov (koncentracija lastništva) (%)
LASTD večinsko lastništvo države (državna banka = 1, ostale = 0)
LASTP večinsko lastništvo zasebno domače (zasebna banka = 1)
LASTPDT večinsko lastništvo (zasebno domače = 3, državno = 2, tuje = 1)
LASTT večinsko lastništvo (tuje = 1)
LASTTO odstotek tujega lastništva (%)

171
Tabela 8.7: Ocenjene regresijske enačbe vpliva lastništva na izkaze bank v letu 2000
1-2000 ROEB = 8,542 + 0,264 DELTRGA – 0,0698 LASTTO R2 = 0,379 F = 6,42

(6,68) (1,65) (–2,97)

2-2000 S/Z = 464,84 + 1,81 LASTTO + 1,792 Kr/Z + 42,45 IMARZ R2 = 0,474 F = 6,00

(3,71) (1,64) (1,79) (2,31)

3-2000 S/Z = 616,1 + 2,654 LAST5O + 1,934 LASTTO R2 = 0,335 F = 5,30

(4,56) (1,32) (1,923)

4-2000 S/A = 2,74 – 0,00018 x Kc/Z + 0,0111 x LAST5O R2 = 0,290 F = 4,29

(6,25) (–2,32) (2,13)

5-2000 ROAB = 776 + 0,442 LASTP – 0,00014 Kr/Z + 0,839 RL R2= 0,440 F = 5,25

(2,57) (1,90) (–2,38) (1,48)

6-2000 ROAB = 0,918 – 0,0901 LASTTO R2 = 0,35 F = 11,86

(3,12) (–2,44)

7-2000 PROF/Z = 332,484 + 179,2 LAST – 11,96 CAR R2 = 0,275 F = 4,00

(2,66) (2,22) (–1,85)

8-2000 PROFNO = 68,359 – 2,994 IMARZA + 0,003456 Kc/Z R2 = 0,351 F = 5,68

(6,64) (–2,20) (1,90)

9-2000 LNEB/ 96,754 + 0,414 LASTTO – 4,5 INLNEB R2 = 0,63 F = 17,9

DNEB = (12,3) (4,99) (–3,34)

10-2000 LAST1O = 14,00 + 36,63 LASTT + 5,378 IMARZA R2 = 0,374 F = 6,29

(1,06) (2,82) (2,06)

11-2000 LAST1O = 81,43 – 52,95 LASTP R2 = 0,671F = 44,87

(12,6) (–6,69)

12-2000 LAST5O = 27,7 + 4,038 LAS1TIP + 0,031 S/Z R2 = 0,353 F = 5,73

(1,76) (2,09) (1,55)

13-2000 IMARZA 3,373 – 0,0443 PROFNO + 1,441 S/A R2 = 0,427 F = 7,83

(1,3) (–1,89) (2,63)

14-2000 IMARZA 0,3153 – 0,15 LAS1TIP + 0,616 KBN R2 = 0,798 F = 41,7

(0,526) (–1,71) (9,12)

15-2000 DELTRGA 0,884 + 10,47 LASTD + 0,239 ROEB R2 = 0,449 F = 8,55

(0,513) (3,55) (1,34)

16-2000 DELTRGA 9,0 – 6,8 LASTP – 0,0011 Kr/Z + 0,3928 ROEB R2 = 0,446 F = 5,38
(2,44) (–3,80) (1,79)

17-2000 CAR = 14,9 – 7,4 LASTD + 1,07 INL – 0,011 PROF/Z R2 = 0,41 F= 4,74

172
 (5,97) (–2,42) (2,58) (–2,24)

18-2000 A/Z = 27,382 – 42,9 LASTTO + 0,9 Kr/Z – 10980S/A + 39S/Z R2 = 0,95 F = 107

(8,14) (–2,5) (–12,0) (13,28)

1. Donosnost ROEB je v osnovi 8,542, z večanjem banke se povečuje, za vsako odstotno točko tržnega
deleža za 0,264 odstotka, za vsako odstotno točko lastništva banke s strani tujcev pa pade za
0,0698 odstotne točke. Bolj donosne so torej večje banke z manj tujega lastništva.

2. Stroški na zaposlenega znašajo v osnovi 464 milijonov SIT. Povečanje tujega lastništva bank za
odstotek jih povečuje za 1,8 milijona SIT, povečanje opremljenosti zaposlenih z regulatornim
kapitalom za vsakih sto milijonov SIT jih poveča za 1,79 milijona SIT, povečanje obrestne marže za
en odstotek pa za 42,45 milijona SIT. Več stroškov na zaposlenega imajo torej tuje banke z več
uporabljenega kapitala in višjimi obrestnimi maržami.

3. Enačba je slabše signifikantna, pa vendar: osnova je 616 milijonov SIT stroškov na zaposlenega v
banki; večji delež v lasti petih največjih delničarjev za odstotno točko poveča strošek za 2,654
milijona SIT, večji delež tujih lastnikov za odstotno točko pa poveča stroške na zaposlenega za 1,932
milijonov SIT. Višje stroške imajo torej banke z bolj koncentriranim lastništvom in banke z večjim
tujim lastništvom (dominantni lastnik in plače v tujih bankah).

4. Večji stroški na bilančno vsoto so znak večje stroškovne neučinkovitosti. V izhodišču so 2,74
milijona SIT. Vsako povečanje opremljenosti dela s kapitalom za milijon SIT jih zmanjša za 18.500
SIT, povečanje koncentracije v lasti prvih petih lastnikov za odstotno točko pa jih poveča za 11.000
SIT. Bolj stroškovno neučinkovite so torej kapitalsko bolj opremljene banke z bolj koncentriranim
lastništvom, čeprav vplivi niso veliki.

5. Izhodiščni ROA je 0,77, dejstvo, da gre za domačo zasebno banko, ga poveča za 0,44 odstotne
točke, povečanje opremljenosti dela s kapitalom za 100 milijonov SIT ga zmanjša za 0,00014
odstotne točke, povečanje rezervacije na kredite za odstotek ga zmanjša za 0,8 odstotka. Višjo
profitnost aktive imajo domače zasebne banke, tiste z večjo stopnjo rezervacij in tiste z manjšim
kapitalom na zaposlenega.

6. V osnovi je ROA 0,918, vsak odstotek povečanja tuje lasti banke pa ga zmanjša za 0,09.

7. V osnovi je bruto dobiček na zaposlenega 3,32 milijona SIT, dejstvo domače zasebne lasti banke ga
poveča za 1,79 milijonov SIT, porast CAR za odstotno točko pa ga zmanjša za 0,119 milijona SIT.
Bolj dobičkonosni bankirji so v zasebnih bankah in v tistih, ki imajo nižjo kapitalsko ustreznost.

8. Delež neto v bruto dobičkih, torej v delu dobičkov, kjer gre za davke, je manjši v bankah z višjo
obrestno maržo in tistih z višjo opremljenostjo dela s kapitalom. Torej so več davkov na dobiček
plačale banke z višjo obrestno maržo in z manjšo kapitalsko opremljenostjo zaposlenih.

9. Razmerje med danimi krediti in prejetimi depoziti nebančnega sektorja, torej sekundarna emisija,
je pozitivno odvisno od odstotka tuje lasti banke (0,4-odstotno povečanje za vsak odstotek večje
tuje lasti) in negativno od neto obresti na dane kredite nebančnemu sektorju (za odstotek višja
realizirana neto obrestna mera zaradi višje cene zniža multiplikacijski proces za 4,5 odstotka).

10. Koncentracija lastnine v rokah največjega lastnika je ob izhodišču 14 odstotkov večja pri tujih
večinskih lastnikih – kar za 36 odstotnih točk in večja v bankah z višjo obrestno maržo.

173
11. Koncentracija lastništva v rokah največjega lastnika je pri bankah z večinsko domačo zasebno lastjo
manjša za 52 odstotnih točk (od izhodišča 81 odstotkov).

12. Ob šibki signifikantnosti je večja koncentracija lastništva odvisna od provenience največjega

lastnika (večja je pri zasebnem, najmanjša pri tujem) in se povečuje s stroški na zaposlenega.

13. Bančna obrestna marža je v osnovi 3,73 odstotka in se povečuje z manjšo stroškovno učinkovitostjo
(večji stroški na aktivo; za odstotek večji koeficient poveča obrestno maržo za 1,4 odstotne točke),
zmanjšuje pa z manjšim plačilom davkov na dobičke (vsak odstotek davkov poveča maržo za 0,04
odstotne točke).

14. Marža je signifikantno odvisna od provenience največjega lastnika, saj je manjša, če lastnik ni
domač zasebnik, hkrati pa narašča z višjo realizirano aktivno obrestno mero (za vsak odstotek višja
aktivna obrestna mera poveča maržo za 0,6 odstotne točke, kar je razumljivo).

15. Državna last bank dvigne njihov tržni delež za 10 odstotkov, večji donos pa ga povečuje (vendar
slednja spremenljivka niti vsebinsko niti statistično ni signifikantna).

16. Izhodiščno je tržni delež banke 9-odstoten. Njena zasebna domača last ga zmanjša za 6 odstotnih
točk, vsakih 100 milijonov SIT več kapitala na zaposlenega ga zmanjša za tisočinko odstotne točke,
vsak večji donos za odstotno točko pa ga poveča za 0,39 odstotne točke. Manjši tržni delež imajo
domače zasebne banke, banke z manj kapitala na zaposlenega in z višjo profitnostjo.

17. Izhodiščna kapitalska ustreznost je 15,94 odstotkov. Dejstvo, da gre za državno banko, takoj
zmanjša ustreznost za 7,46 odstotne točke. Višja neto obrestna mera na dane kredite nebankam
za eno odstotno točko poveča ustreznost za eno odstotno točko, višji dobički na zaposlenega za
milijon pa jo zmanjšajo za eno odstotno točko. Državne banke izstopajo po prenizki kapitalski
ustreznosti (posledica sanacije in omejitev ekspanzivnosti za naprej), višji obrestni dohodki jo
povečujejo, profitnost na zaposlenega pa zmanjšuje.

18. Osnovne enote mere so sto milijoni SIT aktive na zaposlenega; v osnovi vsakemu bankirju pripada
273 milijonov SIT bilančne vsote, ta številka pa se zniža za vsak odstotek večje tuje lasti, poveča za
vsak milijon večje opremljenosti zaposlenih s kapitalom, zmanjša za vsak milijon večjih stroškov na
bilančno vsoto in stroškov na zaposlenega. Na velikost bilančne vsote na zaposlenega tako
pozitivno vplivata kapitalska opremljenost in velikost stroškov na zaposlenega v banki, negativno
pa tuje lastništvo in velikost stroškov na bilančno vsoto.

2. Regresija 2008
Spremenljivke
ODVISNE SPREMENLJIVKE – Y
Bilančna vsota (tisoči €) A
Celotni kapital (tisoči €) K
Neto dobiček (tisoči €) PROF
Donos na kapital pred obdavčitvijo (%) ROE
Donos na kapital po obdavčitvi (%) ROET
Obrestna marža (%) OM
Donos na aktivo (%) ROA
Delež operativnih stroškov v povprečni aktivi (%) STR
Kapitalska ustreznost (%) CAR
Tržni delež bilančne vsote (%) TRDEL
Št. zaposlenih Z

174
NEODVISNE SPREMENLJIVKE
Banka je v večinski tuji lasti = 1 TUJ
Odstotek tujega lastništva med 5 največjimi lastniki TUJ_P
Banka je v večinski državni lasti DRZ
Odstotek kapitala največjega lastnika K1
Odstotek kapitala prvih pet lastnikov K5

Iz tabele 8.8 sledi:

1. Donosnost kapitala ROE je v državnih bankah višja za 6,28 odstotne točke, povečuje se z obrestnim
razmikom in pada z njunim simultanim učinkom (enačba 1-2008). Donosnost kapitala ROA je podobno
pod pozitivnim vplivom državnega lastništva in obrestnega razmika, a negativnim vplivom njunega
simultanega učinka (5-2008).

2–4 in 11. Obrestni razmik (OM) je manjši pri bankah v tuji lasti (2-2008) ali pri bankah z največjim tujim
deležem lastnine (3-2008) in nižja pri bankah z večjim deležem prvega lastnika (4-2008); večji je pri
bankah z nižjo ekonomičnostjo (13-2008).

6–12. Ekonomičnost bank (STR) je večja pri bankah z večjim deležem prvega lastnika (6-2008), nižja pri
bankah v tuji lasti (7-2008) oziroma tuji največji lasti (8-2008) ter pri večji koncentraciji lastnine v rokah
prvih petih lastnikov (9-2008). Ekonomičnost je višja pri bankah z višjo produktivnostjo dela (10-2008)
oziroma tehnično sestavo kapitala (11-2008), nižja pa pri bankah z višjim obrestnim razmikom.

14–15. Rentabilnost dela (dobiček na zaposlenega PROFZ) je višja pri hitrejši rasti aktive banke (14-
2008) oziroma kapitala banke (15-2008). Produktivnost zaposlenih (AZ) je nižja v bankah z boljšo
ekonomičnostjo (18-2008) in nižja pri višjem deležu tujega lastništva (19-2008); večja pa je pri večjem
deležu lastnine največjega lastnika (20-2008; 21-2008).

16–17. Solventnost banke (CAR) je višja v bolj ekonomičnih bankah in bankah z večjim deležem tuje
lastnine (16-2008; 17-2008).

Tabela 8.8: Vpliv corporate governance na uspeh bank v Sloveniji, 2008

ODVISNA KONST. X1 X2 X3 R2 F

1-2008 ROE –8,05 7,50 OM 6,28 DRZ –3,52 DRZ*OM 0,53 6,12
(–2,59) (6,16) (2,12) (–2,87)

2-2008 OM 2,33 –0,39 TUJP 0,08 1,63

(11,76) (–1,28)

3-2008 OM 2,31 –0,37 TUJ 0,08 1,47

(12,02) (–1,21)

4-2008 OM 2,59 –0,70 K1 0,11 2,30

(8,13) (–1,52)

5-2008 ROA –1,03 0,83 OM 1,08 DRZ –0,68 DRZ*OM 0,53 6,02
(–2,06) (3,12) (2,16) (–2,53)

6-2008 STR 2,63 –1,29 K1 0,23 5,43

(6,89) (–2,33)

7-2008 STR 3,01 –2,54 K1 0,98 TUJ 0,33 4,28

(6,93) (–2,71) (1,62)

175
8-2008 STR 2,90 –2,31 K1 0,84 TUJ 0,31 3,84
(6,91) (–2,55) (1,40)

9-2008 STR 2,83 –1,17 K5 0,08 1,55

(3,44) (–1,25)

10-2008 STR 2,29 –0,008 AZ 0,32 8,55

(10,1) (–2,92)

11-2008 STR 2,43 –0,001 KZ 0,53 20,4

(12,8) (–4,52)

12-2008 STR 0,37 0,68 OM 0,28 6,92

(0,63) (2,63)

13-2008 0M 1,41 0,41 STR 0,28 6,92

(4,48) (2,63)

14-2008 PROFZ –155,0 13,83 logA 0,07 1,32

(–0,92) (1,15)

15-2008 PROFZ –85,06 10,93 logK 0,08 1,57

(–0,85) (1,25)

16-2008 CAR 14,74 –0,001 SRZ –1,13 TUJ 0,25 2,91

(11,11) (–2,20) (–1,48)

17-2008 CAR 14,60 –0,01 STRZ –1,03 TUJ 0,24 2,76

(11,17) (–2,14) (–1,39)

18-2008 AZ 12177,7 –3745,3 SR 0,32 8,55

(2,58) (–1,74)

19-2008 AZ 14719,9 –4231,1 SR –39.210 T 0,42 6,36

(3,02) (–2,158) (–1,77)

20-2008 AZ –2956,4 –13.920 TUJ 22.508 K1 0,55 10,3

(–1,00) (–2,53) (2,63)

21-2008 AZ –1951,6 –13.525 TUJ 21.099 K1 0,54 9,95

(–0,83) (–2,57) (2,71)

Primerjava med analizo let 2000 in 2008 – Kaj se je spremenilo v predkriznih letih?

V obdobju 2000–2008 ni prišlo do znatnejše spremembe niti v koncentraciji lastništva niti v provenienci
lastnikov bank v Sloveniji. Višji ROE je bil v letu 2000 pod vplivom večje koncentracije, v letu 2008 pa
pod vplivom državnega lastništva banke. V letu 2000 je nižji ROA pri bankah v tuji lasti in višji pri bankah
v domači zasebni lasti, v letu 2008 pa višji pri bankah v državni lasti, kar pove podobno.
Nižjo ekonomičnost (stroški/A) so v letu 2000 dosegale banke z večjo koncentracijo lastništva, v letu
2008 pa je bilo nasprotno. V letu 2008 je večja tuja last vplivala ugodno na ekonomičnost.
Višjo rentabilnost dela (dobiček na zaposlenega v banki) so v letu 2000 dosegale banke v domači
zasebni lasti, v letu 2008 banke s hitrejšo rastjo aktive oziroma kapitala. V letu 2000 je bila
koncentracija lastništva v bankah s tujim lastništvom večja.
Produktivnost dela (AZ) je bila v letu 2000 manjša v bankah z večjim tujim lastništvom, enako v letu
2008, ko je bila nižja produktivnost tudi v bankah z večjim deležem prvega lastnika. Večji obrestni

176
razmik (OM) so v letu 2000 dosegale banke z manjšo koncentracijo lastništva, v letu 2008 pa so tuje
banke dosegale manjši razmik. Banke z večjim deležem tuje lastnine so tako v letu 2000 kot v letu 2008
imele nižjo solventnost.

Zaključek: Primerjalno se je v desetletju pred krizo uspešnost poslovanja tujih bank celo zmanjšala;
koncentracija lastništva pa ni spremenila vpliva na učinkovitost poslovanja bank.

REGRESIJA 2016: Vpliv corporate governance (koncentracije, provenience lastništva) na

uspešnost bank v letu 2016

Interpretacija tabele 8.9 pove: domače banke imajo delež največjega lastnika praviloma manjši od
tujih za 36 odstotnih točk (enačba 6). Korporacijsko imajo tujci (Avstrija, Italija, Rusija, ZDA) večji
delež prvega lastnika kot zaščito pred nepoznanim okoljem, kot je zanje manj razvita Slovenija. Večji
delež lastništva največjega lastnika (koncentracija) LMAX za eno odstotno točko pa poveča količnik
kapitalske ustreznosti CAR za 0,08 % (enačba 1), ROA za 0,0075 %, KA za 0,00077 %, KZ za 0,00662
% (14), rentabilnost dela za 390 €, zmanjša delež stroškov v aktivi (poveča ekonomičnost) za 0,0096
% (18), zniža obrestno maržo za 0,0027 % (19) poveča število zaposlenih na podružnico za 0,395
osebe, poveča stroške na zaposlenega (zmanjša ekonomičnost dela) in zniža stroške na kapital na
0,0033 odstotne stroške (B55).

Banke v državni lasti LGOV imajo v povprečju za 3,8 % večji delež kapitala v aktivi (državna sanacija)
(enačba 12), imajo večjo rentabilnost bančniškega dela za 45 tisoč evrov (17), nižjo obrestno maržo
za 0,38 odstotne točke (20), za 52 večje število zaposlenih na poslovalnico (enačba 23) in nižje
razmerje stroški/kapital za 0,153 odstotne točke (B56).

Državne banke imajo CAR večji od ostalih domačih in od tujih bank (sanacija, enačbe 2 in 3).

Banke v tuji lasti LT (L3, LPROV) imajo nižji KZ (13), KA (11), PROFZ (16), ZPOS (23, 25), višji SZ (28).
Domače nedržavne banke LDOST v primerjavi z državnimi in tujimi izkazujejo za 68 % nižji delež
največjega lastnika (27) in za 28 oseb manj zaposlenih v poslovalnici (24)

Tabela 8.9: Vpliv koncentracije in provenience lastništva na uspeh bank v Sloveniji, 2016
Odvisna Y Konstanta X1 X2 R2 F
1-2016 CAR 12,464 0,0857 x LMAX 0,304 5,69
(4,44) (2,39)
2-2016 CAR 23,835 –1,857 x LPROV 0,179 2,85
(6,75) (–1,69)
3-2016 CAR 27,761 –4,135 x L3 0,319 6,09
(6,92) (–2,468)
4-2016 CAR 22,206 0,096 x LMAX –4,61 x L3 0,697 13,8
(7,086) (3,87) (–3,94)
5-2016 CAR 5,009 0,136 x LMAX 7,377 x LD 0,621 9,85
(1,57) (4,28) (3,17)
6-2016 LMAX 88,628 –36,703 x LD 0,253 4,41
(6,94) (–2,10)
7-2016 CAR 18,35 0,100 x LMAX 2,4 x LPROV 0,582 8,38
(5,96) (3,40) (–2,82)
8-2016 ROA 0,253 0,0075 x LMAX 0,20 3,23
(0,77) (1,80)
9-2016 KA 0,0537 0,00077 x LMAX 0,58 17,6
(3,74) (4,2)

177
 10-2016 KA 0,0539 0,00055 x LMAX 0,0023 x TDA 0,65 11,4
(4,0) (2,54) (1,66)
11-2016 KA 0,0534 0,00094 x LMAX –0,024 x LT 0,65 11,1
(3,93) (4,64) (–1,60)
12-2016 KA 0,0584 0,00059 x LMAX 0,038 x LGOV 0,716 15,1
(4,71) (3,43) (2,43)
13-2016 KZ 0,655 0,00726 x LMAX –0,288 x L3 0,39 3,5
(1,51) (2,13) (–1,79)
14-2016 KZ 0,0459 0,00662 x LMAX 0,20 3,3
(0,16) (1,80)
15-2016 PROFZ 0,0100 0,00039 x LMAX 0,18 2,8
(0,54) (1,67)
16-2016 PROFZ 0,0097 0,00061 x LMAX –0,0316 x LT 0,34 3,0
(0,57) (2,40) (–1,70)
17-2016 PROFZ 0,028 0,0455 x LGOV 0,29 5,2
(3,14) (2,28)
18-2016 SA 2,571 –0,0096 x LMAX 0,35 6,9
(9,07) (–2,64)
19-2016 OM 2,048 –0,0027 x LMAX 0,09 1,3
(10,8) (–1,1)
20-2016 OM 1,919 –0,285 x LGOV 0,12 1,73
(19,7) (1,31)
21-2016 ZPOS –0,407 0,395 x LMAX 0,15 2,31
(–0,02) (1,52)
22-2016 ZPOS –0,734 0,611 x LMAX –31,32 x LT 0,28 2,38
(–0,037) (2,12) (–1,49)
23-2016 ZPOS 16,351 52,75 x LGOV 0,32 6,3
(1,73) (2,50)
24-2016 ZPOS 36,25 –28,005 x LDOS 0,13 1,90
(3,08) (–1,38)
25-2016 ZPOS 67,42 –17,877 x L3 0,14 2,1
(2,28) (–1,45)
26-2016 LMAX 51,92 36,703 x LT 0,25 4,4
(4,35) (2,10)
27-2016 LMAX 92,04 –68,96 x LDOS 0,80 51,7
(16,6) (–7,19)
28 – B4 SZ 0,061 0,0078 x LT 0,21 3,5
(21,7) (1,87)
29 – B5 SZ 0,059 9,4 E-5 x LMAX 0,17 2.56
(12,8) (1,60)
B40 ROA 0,253 0,0075 x LMAX 0,20 3.23
(0,77) (1,80)
B55 SK 0,446 –0,0033 x LMAX 0,70 30.
(9,6) (5,539)
B56 SK 0,250 –0,153 x LGOV 0,19 2.9
(6,3) (–1,72)

Legenda:
A = aktiva (mio. €)
AZ = aktiva na zaposlenega (produktivnost dela) (mio. €)
CAR = koeficient kapitalske ustreznosti (%)
HRA = hranilnica = 1, banka = 0
KA = kapital/aktiva (koeficient obremenitve) (%)
KZ = opremljenost dela s kapitalom (mio. €)

L3 = provenienca največjega lastnika (1 = država, 2 = ostali, 3 = tujina)

178
LD = provenienca največjega lastnika (1 = domači, 0 = vsi ostali)
LDOS = provenienca največjega lastnika (1 = vsi domači ostali razen države, 0 = vsi ostali)
LGOV = provenienca največjega lastnika (1 = last države, 0 = vsi ostali)
LMAX = odstotni delež največjega lastnika (%)
LPROV = provenienca največjega lastnika (1 = država, 2 = ostali, 3 = podjetje, 4 = tuja banka, 5 = tuj sklad)
LT = provenienca največjega lastnika (1 = tuji, 0 = vsi ostali)

OM = obrestna marža (%)

POS = število poslovalnic
PROFZ = profit na zaposlenega (rentabilnost dela) (mio. €)
ROA = donos na aktivo, rentabilnost aktive (%)
ROE1 = donos po davkih na kapital, rentabilnost kapitala (%)
SA = stroški na aktivo, ekonomičnost aktive (%)
SK = stroški na kapital, (ekonomičnost kapitala) (mio. €)
TDA = tržni delež banke po aktivi (%)
Z = število zaposlenih
ZPOS = število zaposlenih na poslovalnico

Determinante uspešnosti poslovanja bank v Sloveniji v letu 2016

Pri ocenjevanju regresijskih enačb determiniranosti 15 samostojnih bank v Sloveniji v letu 2016 (16.
banka je zgolj podružnica avstrijske banke, zato so zanjo pri ZBS na razpolago zgolj skupni podatki
banke matere) je izhodišče naslednja vzročna veriga:

(A) Osnovni faktorji (zaposlenost, kapital)

↓
(B) Organizacijski vidik bank in trga → (D) Osnovni faktorji velikosti → (E) Učinkovitost bank
↑
(C) Lastništvo

A
zaposlenost Z
kapital K

B
število poslovalnic POS
število zaposlenih na poslovalnico ZPOS
tržni delež v aktivi TDA
hranilnice HRAN

C
tuje, državne, zasebne L3
domače banke LD
ostale domače banke brez državnih LDOST
banke v državni lasti LGOV
delež največjega lastnika LMAX
provenienca lastnika LPROV
banke v tuji lasti LT

D
aktiva A
dobički PROF
stroški S

179
E
obrestna marža OM
kapitalska ustreznost CAR
obremenjenost KA
tehnična opremljenost dela s kapitalom KZ
produktivnost dela AZ
rentabilnost dela PROFZ
rentabilnost aktive ROA
rentabilnost kapitala ROE0
rentabilnost kapitala po obdavčitvi ROE1
ekonomičnost aktive SA
ekonomičnost kapitala SK
ekonomičnost dela SZ

Iz tabele 8.10 sledi:

Ekonomičnost (stroški v aktivi) SA je negativno odvisna od opremljenosti dela s kapitalom –KZ (1),
je slabša v hranilnicah +HRA (2, 3, 25), boljša v bolj solventnih bankah –CAR (10) in boljša v bankah,
ki imajo več zaposlenih na poslovalnico –ZPOS (12, 44).

Solventnost CAR je višja pri večjih bankah +TDA (6), nižja pri hranilnicah –HRA (7), večja pri bankah
z večjim številom zaposlenih +Z (13), manjša pri bankah z več poslovalnicami –POS (13), višja pri
bankah v višjo rentabilnostjo dela +PROFZ (14) in višja v bankah, ki imajo večje poslovalnice +ZPOS
(45).

Obrestna marža OM je nižja pri bolj solventnih bankah –CAR (8), nižja pri bankah z večjo
produktivnostjo dela –AZ (30, 31,32), višja pri manj ekonomičnih bankah +SA (31) in višja pri bankah
z večjim številom zaposlenih na poslovalnico +ZPOS (32).

Rentabilnost dela PROFZ je višja pri bolj solventnih bankah +CAR (9), nižja pri hranilnicah –HRA (35),
višja pri bankah z več poslovalnicami +POSL (34), višja pri bankah z višjim deležem kapitala in manjšo
zadolženostjo +KA (36), nižja pri višji obrestni marži –OM (37), nižja pri nižji ekonomičnosti –SA (38)
in višja pri bankah z večjim številom zaposlenih na poslovalnico +ZPOS (43).

Tabela 8.10: Determinante uspešnosti bank

Odv. Y Konst. A X1 X2 X3 R² F
B1 SA 2,349 –0,871 x KZ 0,63 22,0
(17,3) (–4,74)
B2 SA 2,173 –0,733 x KZ 0,534 x HRA 0,75 18,0
(15,6) (–4,34) (2,35)
B3 SA 1,735 0,87 x HRA 0,36 7,2
(11,8) (2,67)
B6 CAR 14,94 0,53 x TDA 0,28 5,2
(7,46) (2,29)
B7 CAR 19,6 –6,11 x HRA 0,19 3,0
(12,4) (–1,73)
B8 OM 2,49 –0,04 x CAR 0,34 6,6
(9,71) (–2,57)
B9 PROFZ –0,03 0,004 x CAR 0,32 7,4
(–1,2) (2,71)
10 SA 3,01 –0,06 x CAR 0,33 6,4
(6,61) (–2,53)
11 SA 2,53 –0,04 x CAR 0,63 x HRA 0,48 5,5

180
 (5,1) (–1,69) (1,85)
12 SA 2,06 0,62 x HRA –0,01 x ZPO 0,74 17,0
(16,5) (2,72) (–4,2)
13 CAR 17,9 0,0066 x Z –0,10 x POS 0,25 2,0
(8,0) (1,95) (–1,33)
14 CAR 14,0 0,008 x Z –0,14 x POS 115 x PRZ (4,0) 0,72 9,5
(8,19) (3,74) (–2,78)
15 AZ –3,25 0,41 x CAR 0,51 13,0
(–1,5) (3,69)
16 AZ –1,88 0,435 x CAR –0,05 x POS 0,73 16,0
(–1,1) (5,1) (3,7)
17 AZ 5,81 –0,04 x POS 0,15 2,4
(4,45) (–1,54)
18 HRA 0,407 –8,5 E–05 x A 0,21 3,5
(2,74) (–1,86)
19 HRA 0,76 –0,03 x CAR 0,19 3,0
(2,24) (–1,73)
20 KA 0,12 –0,065 x HRA 0,50 12,0
(14,7) (–3,58)
22 SK 0,155 0,32 x HRA 0,81 54,0
(8,0) (7,41)
23 LMAX 83,8 –73,7 x HRA 0,66 24,0
(12,7) (–4,99)
24 PROFZ 0,44 –0,036 x HRA 0,18 2,9
(4,64) (–1,69
25 SA 1,74 0,87 x HRA 0,36 7,2
(11,8) (2,67)
26 KA 0,087 0,52 x PROFZ 0,23 3,9
(6,56) (1,98)
27 KA 0,063 0,45 x PROFZ 0,004 x TDA 0,64 10,0
(5,4) (2,40) (3,71)
29 KZ 2,96 –1,32 x OM 0,67 26,0
(6,1) (–5,16)
30 OM 2,25 –0,092 x AZ 0,79 49,0
(32,1) (–7,0)
31 OM 1,59 –0,05 x AZ 0,255 x SA 0,85 34,0
(5,2) (–2,45) (2,18)
32 OM 2,46 –0,21 x AZ 0,01 x ZPOS 0,84 31,0
(18,9) (–3,55) (1,90)
34 PROF 2,44 0,548 x POS 0,50 13,0
(0,32) (3,61)
36 PROFZ –0,01 0,44 x KA 0,17 3,9
(–0,4) (1,97)
37 PROFZ 0,10 0,33 x KA –0,054 x OM 0,49 6,0
(2,07) (1,71) (–2,52)
38 PROFZ 0,11 –0,038 x SA 0,43 9,9
(4,56) (–3,15)
39 PROFZ 0,019 0,0006 x ZPOS 0,51 13,0
(2,39) (3,72)
41 ROA 1,17 –1,84 x SK 0,18 2,9
(4,16) (–1,70)
42 ROA –0,22 9,29 x KA 0,26 5,9
(–0,5) (2,44)
43 PROFZ 0,019 0,0006 x ZPOS 0,48 13,0
(2,39) (3,72)
44 SA 2,23 –0,012 x ZPOS 0,54 18,0

181
 (17,0) (–4,22)
45 CAR 15,1 0,12 x ZPOS 0,58 21,0
(12,6) (4,57)
46 AZ 6,75 0,068 x ZPOS –2,32 x OM 0,97 30
(4,69) (10,8) (–3,56)
47 SK 0,271 –0019 x ZPOS 0,20 4,4
(6,42) (–2,09)
48 HRA 0,41 –0,032 x TDA 0,16 3,6
(2,76) (–1,89)
49 KA 0,078 0,0045 x TDA 0,43 12,0
(6,90) (3,39)
50 LMAX 43,87 3,90 x TDA 0,32 7,7
(3,62) (2,77)
51 POS 13,37 3,85 x TDA 0,46 12,0
(1,45) (3,59)
52 Z –41,3 18,4 x POS 0,62 24,0
(–0,2) (4,96)
58 SK –0,059 0,293 x HRA 0,118 x OM 0,87 44,0
(–0,7) (7,85) (2,64)
59 SK –0,033 0,287 x HRA 0,122 x OM –0,005 x RE 0,89 32,0
(–0,4) (7,99) (2,84) –1,4
60 SK –0,051 0,263 x HRA 0,136 x OM –0,05 x RA 0,89 38,0
(–0,7) (7,29) (3,34) (–2,03)
61 SK 0,296 –0,099 x ROA 0,12 2,9
(5,15) (–1,70)

Nadalje, produktivnost dela AZ je višja pri bolj solventnih bankah +CAR (15, 16), nižja pri bankah z
več poslovalnicami –POS (16, 17), nižja pri bankah z večjo obrestno maržo –OM (46) in višja pri
bankah z večjim številom zaposlenih na poslovalnico +ZPOS (46).
Za hranilnice je v primerjavi z drugimi kreditnimi institucijami značilno, da imajo manjšo aktivo –A
(18), nižji koeficient solventnosti –CAR (19) in manjši tržni delež po aktivi –TDA (48).
Koeficient kapitala v aktivi KA (manjša zadolžitev) je nižji pri hranilnicah –HRA (20), višji pri bolj
delovno rentabilnih bankah +PROFZ (26, 27) in višji pri večjih bankah +TDA (49).
Delež stroškov v kapitalu je višji pri hranilnicah +HRA (22, 58, 59), nižji pri bankah z večjim številom
zaposlenih na poslovalnico –ZPOS (47), višji pri višji obrestni marži +OM (58, 59), nižji pri višji
donosnosti kapitala –ROEpo (59) in nižji pri višji donosnosti aktive –ROA (60, 61).
Delež največjega lastnika v kapitalu LMAX je nižji pri hranilnicah (bolj razpršeno lastništvo) –HRA
(23) in višji pri večjih bankah +TDA (50).
Opremljenost dela s kapitalom KZ je nižja pri bankah z večjo obrestno maržo –OM (29).
ROA (donos na aktivo, rentabilnost aktive) je nižja pri bankah z večjimi stroški na kapital –SK (41) in
višja pri bankah z višjim koeficientom kapitala v aktivi (manj zadolženimi) +KA (42).
Večje število poslovalnic POS imajo večje banke +TDA (51).
Število zaposlenih Z je večje v bankah z večjim številom poslovalnic +POS (52)

Primerjava 2008 in 2016

a) Lastništvo
− V obdobju krize 2008–2016 se je koncentracija lastništva rahlo zmanjšala, v provenienci pa
je prišlo do rasti lastništva tujcev in države na račun zmanjšanja zasebnega domačega
lastništva.
– Kapitalska ustreznost CAR tujih bank je bila v letu 2008 manjša, enako v letu 2016, pri
bankah z bolj koncentriranim lastništvom je bila v letu 2016 večja.
− Obrestna marža OM je bila v letu 2008 nižja pri tujih bankah in pri bankah z večjo
koncentracijo lastništva, enako v letu 2016, hkrati pa nižja tudi pri bankah v državni lasti.

182
− Donos na aktivo ROA je bil v letu 2008 večji pri domačih zasebnih in nižji pri tujih bankah, v
letu 2016 pa višji pri bankah z večjim lastniškim deležem največjega lastnika.
− Stroški na aktivo SA (neekonomičnost) so bili v letu 2008 nižji pri bankah s koncentriranim
lastništvom, višji pri tujih bankah, v letu 2016 pa nižji pri bankah z večjim lastniškim deležem
največjega lastnika.
− Aktiva na zaposlenega AZ je bila v letu 2008 večja pri večji koncentraciji lastništva pri
največjem lastniku in manjša pri tuji lastnini, v letu 2016 pa lastniške spremenljivke niso
signifikantne pojasnjevalke.

Povzetek: Ob nadaljnji konsolidaciji bančnega sektorja v krizi (padec števila bank z 21 na 15 in

podružnico) je solventnost tujih bank ostala manjša od domačih, obrestna marža pa nižja. Banke
z večjo koncentracijo lastništva so po krizi dosegale večjo solventnost, ohranile manjšo
obrestno maržo, dvignile donos aktive in ohranile višjo ekonomičnost.

b) Splošna determiniranost uspešnosti poslovanja kreditnih ustanov v letu 2016

– V letu 2008 so na stroške na aktivo SA (neekonomičnost) negativno vplivale aktiva na
zaposlenega (produktivnost dela), kapitalska opremljenost dela (enako v letu 2016) in
pozitivna obrestna marža, v letu 2016 pa so bili višji pri hranilnicah, pod negativnim vplivom
kapitalske ustreznosti in števila zaposlenih na poslovalnico.
– V letu 2008 so banke z večjo aktivo in večjim kapitalom dosegale večjo rentabilnost dela
PROFZ, ki so jo v letu 2016 dosegale bolj solventne banke in nehranilnice; višjo rentabilnost
pa tudi banke z več kapitala na aktivo, višjo ekonomičnostjo in s poslovalnicami z več
zaposlenimi.
– Produktivnost dela AZ je bila v letu 2008 večja v bankah z večjo ekonomičnostjo, v letu 2016
pa v bankah z večjo solventnostjo, manjšim številom poslovalnic in z večjim številom
zaposlenih na poslovalnico.

Povzetek: Determinante ekonomičnosti, rentabilnosti in produktivnosti bank se v času krize

očitno niso bistveno spremenile, spremenila se je koncentracija in provenienca lastnikov. Velike
državne banke so izgubile tržne deleže na račun srednjih (tujih) in majhnih (domačih) bank.

183
Poglavje 9: Bančni trg in bančni sistem

Tretji element dobrega bančništva je po neoklasičnem pristopu popolna konkurenca na bančnem

trgu, ki prispeva k dobremu delovanju posameznih bank kot tudi bančnega sektorja kot celote. Kako
mora biti reformirano bančništvo, posamezni elementi strukture bančnega trga, uravnavanja in
nadzora bank in monetarne politike, da bodo tržni vzroki krize odpravljeni in bančništvo nepovratno
preneseno iz slabega v dobro bančništvo za celotno družbo? Če pogoji popolne konkurence ne bodo
izpolnjeni, obstajajo napake trga, zaradi katerih je bančništvo slabo. V tem poglavju so najprej
predstavljeni novi reformski predlogi z vidika konceptov, zatem pa z vidika avtorjev idej.

184
9.1 Uvod

Ekonomsko in tudi družbeno učinkovito delovanje bank zahteva trg popolne konkurence. Njeni
elementi so po teoriji (Bajt, Štiblar, 2004) atomističnost akterjev, homogenost produktov, odprtost
trga in gibljivost akterjev, in to obojestransko (s strani ponudbe in povpraševanja), tako na trgu
produktov (storitev) kot na trgu produkcijskih faktorjev. Rezultat so za vse enaki pogoji
gospodarjenja, ki dajejo najnižjo pošteno ceno za vse akterje v skladu z njihovim prispevkom.
Neizpolnjevanje katerega od pogojev ustvarja nemoralne, nepoštene pogoje gospodarjenja z
nepošteno ceno. In trgi niso popolni, napake trga obstajajo, ustvarjajo nepravičnosti, zato jih je
treba odpravljati, tudi z intervencijo države.
Tehnološki napredek in ekonomija obsega odpravljata atomističnost, veliko število enakovrednih
finančnih institucij. Njih je vse manj, »konsolidiranje trga s ciljem povečevanja učinkovitosti« je
modna fraza časa, tudi kriza nadaljevanja monopolizacije na strani ponudbe bančnih storitev ni
odpravila; povpraševanje po njih s strani prebivalcev in podjetij pa je še vedno razpršeno (neenak
položaj akterjev v pogajanjih v korist bank). Zato je treba banke razbijati, da niso »too big to fall«
(TBTF). A so se v krizi še povečevale, monopolizacija se veča, zadostnih ukrepov za odpravo v obliki
protimonopolnih zakonov pa ni.

Homogenost finančnih instrumentov v resnici ni cilj finančnih ustanov, temveč njihova

diverzifikacija in zapletenost do stopnje, ko niso več prepoznavni in razumljeni neukim množicam
povpraševalcev po njih. Samo tako je bilo mogoče z asimetričnostjo informacije črpati dobičke, ki
so bili preveliki. Homogenost transparentnih finančnih produktov bi moral biti cilj, razni »s
finančnimi inovacijami« ustvarjeni izvedeni finančni instrumenti (derivativi) bi morali biti
prepovedani. Trik ni v tem, da banke zmanjšujejo tveganja, kar v resnici ni mogoče, saj gre za bodoče
objektivno negotovo dejstvo, ampak v tem, da ga prenašajo na druge neuke akterje na
netransparenten in zanje nerazumljiv način. Tu je vloga nadzornikov in regulatorjev finančnih
instrumentov velika in le-te doslej niso opravili, nasprotno. Samo dobri finančni instrumenti naj
bodo dovoljeni in to šele s predhodnim privoljenjem Agencije za licenciranje finančnih
instrumentov.

Odprtost bančnega trga se interpretira napačno. Veljati bi morala za vse ponudnike finančnih
storitev (instrumentov), ki ponujajo storitve ob enaki stopnji tveganja. Gre za ustvarjanje enakih
pogojev gospodarjenja med bankami (zahteve po kapitalskih in likvidnostnih instrumentih ter
upravljavskih pogojih, ki ščitijo pred tveganji). Že med samimi bankami so velike razlike glede na
državo, kako velike so šele prednosti nereguliranih nebank, ki prav tako nudijo tipično bančne
storitve ob nikakršnih stroških izpolnjevanja kapitalskih, likvidnostnih koeficientov in upravljavskih
zahtev. Regulatorji nerazumljivo zanemarjajo možnost prihodnje nebančne eksplozije, ki bo nastala
zaradi poslovanja premalo reguliranih nebank.

Gibljivost povpraševalcev (publike) po finančnih storitvah in njihovih ponudnikov (bank, nebank) je

le delno zagotovljena. Prvih bolj, drugih manj. Pri ponudnikih je domicilno pravilo zelo prisotno.
Domače banke podpirajo domača podjetja v konkurenci doma in še bolj na svetovnih trgih. Takšna
negibljivost je mogoč, ker je analiza stroškov in koristi zelo skromna metodologija za vnaprejšnje
ocenjevanje projektov financiranja. Ekonomija še pač ni in ne bo iznašla metode, ki bi odpravila
negotovost prihodnjih dogodkov. Odgovor je ustvariti enotne pogoje poslovanja bank za ves svet in
enega nadzornika za ves svet. S tem bi bili pogoji za gibljivost uporabnikov bančnih storitev
enakovredni pri vseh svetovnih bankah. Ali je to mogoče uresničiti? Težko, še posebno v zadnjem
času naraščajočega merkanitilizma (ekonomskega nacionalizma, identitetnosti).

9.2 Predlogi rešitev za prihodnost

185
Opis nastanka globalne bančne in finančne krize, vzrokov zanj in posledic je podan na začetku knjige,
v nadaljevanju pa so opisani ukrepi reševanja, pretekli polovični in sedanji celoviti za prihodnost.

Globalna finančna kriza iz leta 2008, ki je povzročila veliko recesijo v realnem sektorju, je zahtevala
odgovor, reformo. Veliko sprememb je bilo napovedanih, obljubljenih v kritičnem trenutku krize,
relativno malo uresničenih, ker je hitra in močna intervencija s fiskalnim in monetarnim stimulom
preprečila globalno ekonomsko katastrofo. Vendar svetovno gospodarstvo še ni na dobrem:
posebno v EU še vedno uspešno deluje le pod posebnim režimom monetarne stimulacije, ki je v
zgodovini še ni bilo. Gre za ničelne obrestne mere centralnih bank in ekspanzivno tiskanje denarja
s politiko odprtega trga, ki jo umno, premeteno zakrito imenujejo količinsko rahljanje (quantitative
easing). Svetovni gospodarski bolnik še desetletje po začetku krize in šok terapiji ni sposoben
zaživeti samostojno in polno brez posebnih transfuzij. Posebni posegi pa pomenijo vstop na doslej
nepoznano in zato neraziskano področje, tako da niso poznane posledice, ki jih nova neortodoksna
monetarna stimulacija ustvarja za akterje v finančnem sektorju (predvsem banke) in posredno za
celotno gospodarstvo in prebivalstvo. Lahko so negativne, kot imajo pri vsakem bolniku dolgotrajne
velike doze zdravil negativne stranske učinke. Nekateri so že razvidni in se bo treba z njimi spopasti:
potrebujemo zdravila za zdravljenje negativnih posledic zdravil. Konkretno gre pri bankah za
poslovanje pri nominalni negativni obrestni meri, pri prebivalstvu za povečevanje neenakosti s
stimulativnimi ukrepi, pri gospodarstvu za pomanjkanje kreditne podpore (krvotoka) s strani bank,
ki jo do neke mere nadomešča kreditna aktivnost bančništva v senci. Slednje ustvarja še mnogo bolj
tempirano bombo, saj nebanke za razliko od bank niso nadzorovane. Doslej sprejeti ukrepi so bili
bolj kurativne kot preventivne narave, pa še to ne v celoti ustrezni, ker bi slednji bili za odločevalske
elite v svetu preveč boleči. Odvzeli bi jim privilegije, iz katerih kujejo lastne dobičke in povečujejo
razslojevanje prebivalstva.

Finančni sistem, ki naj bi bil le »streha« realnemu gospodarstvu, se je napihnil in dvignil od temeljev
realnega sektorja, kot da bi lahko sam živel.66 Zato je napihnjeni finančni balon počil in treščil na tla, na
realni sektor gospodarstva in prebivalstvo, in povzročil krizo, ki so jo občutili vsi, bolj realni sektor in
prebivalstvo, kot sam finančni sektor, saj so ga kot prvega in v največji meri reševali z državnimi
finančnimi injekcijami. Zaradi velikega sistemskega tveganja je bil finančni sistem (banke,
zavarovalnice, skladi) rešen najprej, kar je bilo nujen ukrep zaščite pred splošnim gospodarskim
kolapsom, a nepravično do nefinančnih akterjev. Različnim predlogom reforme finančnega sektorja se
finančni akterji upirajo, ker bodo omejili njihovo »svobodo« in so za business as usual. Ko pride zaradi
njihovega ravnanja do ponovne krize, bodo spet pričakovali državno rešitev (moralni hazard). Torej gre
za poznano socializacijo izgub v krizi, ki so jo povzročili, a privatizacijo dobičkov v razcvetu.

Sodobni finančni sistem samodejno ustvarja finančne krize, kot ugotavljajo tako Minsky kot
avstrijska ekonomska šola. V dobrih časih namreč banke prevzemajo vse večja tveganja pri
kreditiranju, kar napihuje finančni balon, dokler ne poči in pride do vrnitve k osnovnemu poslu (back
to core business), a kmalu začne novo napihovanje balona. Če zaradi reformskih omejitev tega več
ne morejo prosto početi banke, pa danes še toliko bolj nebanke, ki niso nadzirane in so prerahlo
regulirane. Gre za zlorabo tehnoloških inovacij na finančnem področju, ki bo pripeljala do naslednje
finančne krize.

Prava žarišča bančne krize so prevelike banke (TBTF, TBTB), nastale zaradi trenutka Minskega in
napačne iniciative za bankirje: prevelike plače in bonusi, vezani na rast aktive bank. Vzroke krize
odpravi: ograjevanje treh vrst bank (na drobno, komercialne, oboje regulirane, in investicijske),
zmanjševanje velikosti bank, da ne bi bile prevelike za propad ali celo za rešitev (gre za moralni
hazard: ker je prevelika, si lahko privošči tveganja, saj ne sme propasti, če se tveganja uresničijo in

66
Polanyi govori o nujnosti njegove vpetosti v družbo (2001), sam ga ponazarjam kot nujno potrebni krvotok
celotnemu gospodarskemu in širše družbenemu telesu (2008).

186
potegnejo v propad druge z njo povezane akterje), Tobinov davek na finančne transakcije, novi
indikatorji tveganja in drugi ukrepi in instrumenti, opisani v nadaljevanju.

Ograjevanja bank ni. Zahtevalo bi odpravo univerzalnega bančništva v EU ali pa kar odpravo
investicijskih bank, kar se seveda ni in se ne bo zgodilo; od napovedanega razbijanja (pre)velikih
bank pa ni bilo nič. V ZDA je bila vrnitev Glass-Steagalovega zakona napovedana z Dodd-Frankovim
krovnim zakonom, vendar mu operativa ne sledi in mu ne bo, saj tudi novi finančni minister ZDA
Mnuchin prihaja iz najbolj razvpite bančne institucije Goldman Sachs. Tudi Donalda Trumpa so
finančniki očitno ukrotili, saj je Mnuchin že dereguliral bančni sektor, razvrednotil Dodd-Frankov
zakon in dal prednost ameriškim bankam (po Trumpovem načelu »Amerika first!«).

Navedenih ukrepov odprave žarišč krize bančna elita (v povezavi s političnimi elitami) ne dovoli, ker
bi jim onemogočili hitro bogatenje, brani pa se z argumentom oviranja proste tržne iniciative in
konkurenčnosti.

9.3 Teoretični temelji za celovito reformo v smeri dobrega bančništva

9.3.1 Grehi finančne alkimije

Nekdanji guverner angleške centralne banke (Bank of England) Melvyn King (2017) navaja dejstva,
ki pričajo o nujnosti celovite bančne reformae: počasna rast svetovnega gospodarstva, negativne
obrestne mere centralnih bank, rastoče napetosti v evrskem območju in obnovljena skrb glede
zdravja bančnega sistema. Trije dogodki so se zgodili v letu 2016: gospodarska oživitev v mnogih
državah je šibka, kljub veliki poplavi regulacije po krizi ostaja odprto vprašanje, ali je bančni sistem
res varen, ranljiv, in tretje – brexit.

Po Kingu so za celovito bančno reformo ključni štirje med seboj povezani koncepti: neravnotežje,
radikalna negotovost, zaporniška dilema in zaupanje. Alkimija je, da je mogoče ves papirnati denar
spremeniti v zlato. Radikalna negotovost (uncertainty) je različna od tveganja (risk), saj se pri
slednjem lahko izračuna njegovo stopnjo glede na pretekle izkušnje. Pri negotovosti pa izmere
tveganja ni, še posebej ne pri radikalni negotovosti, kjer gre za »neznane neznanke« v smislu: ne
vemo, česar ne vemo. Zaradi nje so po Kingu sicer racionalni posamezniki odločajo na način, ki je
videti neracionalen in vodi v izgube – ustvarjajo neravnotežja. Potrebna je intervencija države in
zaupanje akterjev v njene ukrepe.

Praktično pomeni sedanja finančna alkimija tiskanje papirnatega denarja – nezamenljivih

bankovcev, kakor da bi kot alkimisti iz železa delali zlato. Finančna alkimija je ustvarila izjemno
finančno silo, kjer so alkimisti denar in banke pretvorili v slabost sistema. Gre za produkt človeka, ki
je prinesel pohlep, korupcijo, krize. Problema sta dva: povezava poznane sedanjosti z nepoznano
prihodnostjo ter napačno sklepanje, da lahko vlade in centralne banke vplivajo in rešujejo negotovo
prihodnost. Napaka matematikov, fizikov in idej je predpostavka, da bo racionalnost ljudi vodila v
ravnotežje. Rešitev je po Kingu v odpravi frakcijskega in uveljavitvi sistema 100-odstotnih bančni
rezerv.

9.3.2 Financializacija gospodarstva in družbe

Po mnenju uglednega angleškega finančnika profesorja Johna Kaya (2015) predstavlja danes
klasični, osnovni posel bank (core business) sprejemanja depozitov in dajanja kreditov le 3–10
odstotkov poslovanja bank v Veliki Britaniji, drugod ni bistveno drugače. Večino poslov bank
predstavlja finančno trgovanje, ki pa je pretežno samo sebi namen: z vrednostnimi papirji, tujo
valuto, derivativi. Gre dejansko zgolj za menjavanje papirjev, kar ne prispeva k BDP. S profitnostjo

187
financ se pretirava, vrednost njihovega prispevka k produktu je napačno previsoko izmerjena. Velik
del delovanja bank, posebno investicijskih, ne prispeva k izboljšanju življenja ljudi in učinkovitosti
gospodarskega poslovanja.

John Kay (2015) opozarja, da imperialnost financ povzroča financializacijo vsega gospodarskega in
družbenega življenja, kar bančniki (finančniki) izkoristijo v svoje in ne v skupno družbeno dobro.
Financializacija pomeni vključitev ekonomskega, finančnega načina razmišljanja in življenja v vse
pore človekovega življenja.67 Po Kayu pa je vloga in pomen finančne industrije napačno opredeljen.
Banke (in druge finančne institucije) naj prispevajo družbi in gospodarstvo na štiri glavne načine:
1. izvajajo plačilni promet (tukaj je vdor nebank najbolj prisoten),
2. povežejo končne posojilojemalce in posojilodajalce,
3. omogočajo upravljanje osebnih financ v času življenja in med generacijami,
4. pomagajo upravljati s tveganji (seveda jih ne odpravljajo, saj gre za objektivno negotovo
prihodnost).

Koristnost finančnih inovacij je merjena po tem, koliko prispeva k izboljšanju plačilnega sistema,
alokacije kapitala, upravljanju osebnih financ in ravnanju s tveganji. Pogosto pa je pomen finančne
industrije izražen na druge načine, ki so napačni: koliko delovnih mest zagotovi, zaslužki ki jih dobi
ali davki ki jih plača. Resnična vrednost finančne industrije za skupnost je vrednost storitev, ki jih
priskrbi za okolje, ne donosi, ki jih prisvajajo zaposleni v finančni industriji (ker so predobro
plačani).68 Bančne, finančne storitve je treba pojmovati podobno kot storitve drugih vrst mehke
infrastrukture, na primer, trgovine, zdravstva, šolstva, javne administracije.

A zakaj je finančna industrija tako profitabilna? Zakaj se izkazuje, kot da je profitabilna? Zdravi
razum pravi, da posel, ki izmenjuje »kose papirja« (vrednostnice, denar), ne more ustvarjati dobička
(Kay, 2015). Ne gre za ustvarjanje nove vrednosti, ampak za prisvajanje bogastva, ki je kreirano
drugod v gospodarstvu, in to v korist le finančnikov na vrhu bančne in finančne piramide.

Regulacija, ki se aplicira vse bolj intenzivno in z vse manj učinka v času financializacije, je del
problema, ne rešitve. Regulacije je preveč. Potrebna je drugačna filozofija regulacije. Pozornost
mora biti usmerjena v strukturo bančne (finančne) industrije, iniciative za finančnike in obravnavo
političnih sil, ki onemogočajo uveljavitev že stoletja obstoječih sankcij. Kompleksne knjige pravil ne
razume niti vse več finančnikov (ugotavlja tudi Karl Lanoo iz CEPS, 2017).

Po Kayu je vpliv napačne ekonomske teorije na spremembe v bančništvu prevelik (Kay, 2015, str.
53). Gre za ideologijo prostega trga in uporabo kompleksnih modelov za finančni sektor, za
izčrpavanje bogastva od drugih oseb, podjetij ali držav, kar je daleč od življenjske realnosti.

Tveganje in informacijska asimetrija imata po Kayu naslednje posledice: Angleži so trgovali

(prodajali) tveganje, Švicarji so ga naredili vzajemnega (mutualization; skupno solidarnostno
pokritje). Trgi vrednostnih papirjev so v veliki meri zasnovani na razliki v informacijah (ali njihovih
percepcijah). Kahneman (2012) ugotavlja, da je cilj finančnih akterjev izkoristiti preveliko
samozaupanje ljudi. Moralni hazard pomeni, da posameznik prevzema več tveganja, če je zaščiten
pred njegovimi negativnimi posledicami. Finančniki pa psihološko zlorabljajo tudi »čredni nagon«
neukih akterjev na finančnem trgu: »ker drugi, še jaz«.

67
Podobno stališče je izrazil tudi harvardski profesor Sandel v knjigi What Money Can't Buy, 2008. A razlika je v
tem, da je njegova kritika sociologa od zunaj, Kayeva pa kritika kot bančnega strokovnjaka od znotraj in ima zato
toliko večjo težo.
68
Zanimivo, tukaj se Kay približa trditvi iz nekdanje Jugoslavije iz obdobja 70. let 20. stoletja, po kateri naj bi bile
banke zgolj servis »združenega dela« (torej gospodarstva).

188
Prišlo je do sprememb v intermediaciji (Kay, 2015, str. 77): agent klientov se je prelevil v trgovca.
Kar trg misli, je akumulacija ocen drugih trgovcev. Podarja stališče J. M. Keynesa: Investitorji gledajo
v ekonomske temelje (founded system), trgovci gledajo drug drugega, quanti gledajo podatke
(statistična tehnična analiza, Kay 2015, str. 101).

9.3.3 Monetarna politika

Oživitev gospodarstva s pomočjo monetarne politike centralnih bank ima po Kingu (2017) svoje
meje. Nevarnost zanje izhaja iz dejstva, da obljubljajo več, kot zmorejo same.

V njihovih ciljih so se zgodile spremembe: inflacijo kot cilj je pred desetletji zamenjala finančna
stabilnost z vzdržljivostjo. Konceptualni okvir centralnih bank je pomanjkljiv. Likvidnostni šok je bil
ob poku finančnega balona neizogiben, a je bil razrešen že v letu 2009. Uporabljeni so bili napačni
ekonomski modeli, kjer je samo število ciljev presegalo število instrumentov. »Bolezen« je bila
napačno diagnosticirana: češ, da gre v krizi za negativen šok trošenja kljub ničelni obrestni meri.
Problem reševanja naj bi bil le v tem, da ni mogoče imeti obrestnih mer dovolj nizko, še bolj
negativnih, kot so že sedaj. Zato nekateri predlagajo kar odpravo gotovine in obdavčenje bančnih
depozitov, ker naj bi oboje povečalo trošenje in znižalo finančno varčevanje. Centralne banke so se
ujele v lastno past: padajoče obrestne mere so dvignile cene delnic v nevzdržno višino, ki jo je
mogoče ohraniti le še z dodatnimi znižanji obrestnih mer, ki pa so že blizu ali na ničelni ravni. Tukaj
pride na plan osnovna miselna shema Kinga: gre za model dveh obdobij, ki sledi Alesini: če sedaj
trošiš, boš moral v prihodnje varčevati, razen če bodo tudi takrat obrestne mere padale; če pa
dvigneš obrestne mere, bodo cene delnic padle. Torej predpostavlja ultraracionalne osebke, ki
vedno upoštevajo tudi tisto, kar se bo zgodilo v prihodnje. Po Kingu niso neracionalni, ampak
racionalni v razmerah radikalne negotovosti. Gre za hipotezo ultraracionalnosti ljudi, ki sem jo tudi
sam v disertaciji empirično zavrgel kot Denisonovo hipotezo (Štiblar 1980).

9.3.4 Tri skupine bank, ki naj bodo med seboj ločene

David Shirreff (2017) se sprašuje, kaj točno bankirji delajo, in v odgovoru razdeli banke v tri skupine
glede na njihov poslovni predmet:
1. Bazično osnovno bančništvo na drobno zbira depozite na drobno, ki so najbolj stabilni,
dolgoročni in so najmanj tvegani, če obstaja depozitna shema zavarovanja, posebno če so dane
omejitve za uporabo teh depozitov: na primer naložbe v obveznice domačih držav, kratkoročne
kredite prebivalstvu in majhnemu gospodarstvu (ožje bančništvo po Johnu Kayu), ob 100-%
državni garanciji. Če bi npr. bili v bančni uniji EU depoziti na drobno 100-% zavarovani z
rezervami v centralni banki ECB, potem bi zavarovanje depozitov delovalo, kar bi odpravilo
politično tveganje. Drugi depoziti, ki niso 100-% zavarovani na ta način, bodo plačevali
deponentom konkurenčne višje obrestne mere in bodo financirali kreditiranje v gospodarstvu.
Depozitarji bodo vedeli, da so ti depoziti podvrženi tveganjem, a bodo za kompenzacijo dobili
ustrezne obrestne mere.

Banke na drobno lahko dajejo nepremičninske kredite, kreditirajo fizične osebe in malo
gospodarstvo do določenega deleža depozitov. Za to bodo potrebovale več kapitala, čeprav
zaradi manjšega tveganja njihovih poslov manj kot ostali dve skupini bank. Banke na drobno
morajo biti tako čvrste, da je propad skoraj nemogoč. Danes so povezane z večjimi finančnimi
igralci v drugih skupinah bank, kar zaradi večjih tveganj ni dobro.

Toda, kdo bo investiral kot delničar v takšne dolgočasne banke na drobno danes, saj njihova
profitnosti ne bo segala prek 6 %. Tudi banke na drobno ne bodo povsem zaščitene, zato bi jim
morala pomagati tudi država (in skladi EU), da se bo splačalo vanje vlagati kapital, saj bodo le
tako lahko delovale v interesu strank in davkoplačevalcev. Tako bodo le-te banke del javne

189
 službe, servis za pomoč lokalnemu poslu, še vedno pa v nevarnosti pri financiranju prestižnih
projektov. Njihova aktivna obrestna mera bi bila 6-%, pasivna 3-%.

2. Komercialno (korporacijsko in grosistično) bančništvo je usmerjeno na večja podjetja, posluje

tudi s tujo valuto, posreduje pri prevzemih in združitvah, pri nakupih delnic. Ne more pa biti
hkrati v poslih enakovredno investicijskemu bančništvu. Opravlja naj le manj kompleksne
finančne posle, ki niso vezani na kapitalski trg. Njihova bilanca ne more biti na razpolago
investicijskim in »senčnim« nebankam (kot so na primer zavarovalnice, finteh, hedge skladi …),
da bi parkirale svoje pozicije pri njih.

Komercialne banke bodo potrebovale kritično velikost za ekonomijo obsega, a brez

povezovanja z bankami na drobno. Obstajajo izjeme, kot je švedska Handelsbanken, ki ima
hkrati bančništvo na drobno in korporacijsko bančništvo.

Depozitarji na drobno naj ne deponirajo denarja v drugi dve vrsti bank. Seveda pa bodo viri
financiranja za komercialne banke dražji kot pri bankah na drobno. Komercialna (korporativna)
banka ponuja osnovne finančne storitve: gotovinsko upravljanje, skrbništvo, poslovanje s tujo
valuto, bolj sofisticirane storitve (trgovanje z vrednostnimi papirji, derivative, hedging
instrumente) pa prepustijo brokerjem ali investicijskim bankam. Njihova aktivna obrestna mera
bi bila do 10 %, pasivna do 5 %.

3. Čisto trgovalno ali investicijsko bančništvo

Trgovalno ali investicijsko bančništvo bi moralo znova imeti obliko vzajemnega partnerstva, ki
pomeni vzajemno polno odgovornost partnerjev za poslovanje s celotnim premoženjem
partnerjev. Investicijske banke naj se iz sedanje omejene odgovornosti v delniški družbi vrnejo
v model vzajemne odgovornosti.

Investitorji v delnice investicijskih bank pričakujejo donos preko dividend in/ali prek rasti
kapitala. Če so močno regulirani, imajo bolj stabilne, a manjše profite. V zadnjem času so bolj
volatilni. Strošek kapitala za mednarodne banke je 10 %, torej potrebujejo 15 % donos na kapital
ROE, da bi imele 5 % donos za stranke. Toda 10 % ROE je težko stalno dosegati. Poenostavitev
bančnih pravil za te banke bo zmanjšalo njihove operacijske stroške in na dolgi rok znižalo
stroške finančnih storitev za kreditojemalce in investitorje vanje. Seveda so investicijske banke
primerne samo za dobro poučene vlagatelje, ki so hkrati bolj naklonjeni tveganjem (dobička ali
izgube, enakovredno).

9.4 Predlagani novi ukrepi, de lege ferenda

Novitete vsebujejo, prvič, dosledno vključevanje (bail-in) imetnikov podrejenih obveznic

(contingent-convertible bonds ali coco obveznice) v sanacijo banke v težavah, ki se štejejo kot dolg
v dobrih časih, a pretvorijo v kapital (equity) v kriznem času, ko kapitalski koeficienti banke padejo
pod določeno minimalno zahtevano vrednost (Štiblar, BV, 1-2/2015). Cilj zaostrenih kriterijev
upravljanja in nadzora bank je narediti propad banke bliže na primer propadu letalske ali
avtomobilske družbe, ki tudi ne zadene vseh davkoplačevalcev. Ker so bile velike banke prevelike,
da bi jih pustili propasti ali celo reševati sploh (too big to fail, to bail: TBTF, ali TBTB) in se je zato kot
moralni hazard implicitno predpostavljalo, da se bo ob morebitnih problemih v reševanje vključila
država, je bilo posojanje zanje manj tvegano in so zato dobile vire – kredite (in depozite) po nižji (na
nek način »subvencionirani«) obrestni meri kot druge banke; njihova aktivna mera pa je bila enaka
tisti pri drugih bankah. Od to so velike banke črpale večje obrestne marže, velike profite in se prek

190
prevzemov s pomočjo profitov še dalje širile. Večje so banke, manj je nevarnosti za propad:
ustvarjale so si monopolni položaj in od tod služile visoke dobičke kot vsak monopolist.

Takšnemu obnašanju naj bi nova pravila (v bančni uniji v okviru enotnih pravil reševanja) naredila
konec. Vendar pravil je preveč in fiksni stroški bolj bremenijo manjše banke (ni proporcionalnosti),
da postanejo nekonkurenčne in zato lahek plen prevzema s strani velikih bank. Zgodba se tu ne
zaključi. Podpora velikih bank (in elit, ki so njihovi lastniki, ali menedžerji) povečevanju regulacije
daje v poslovanju prednost nereguliranim bankam v senci, na primer finteh, ki jih velike banke
pospešeno kupujejo ali celo same ustanavljajo. Asimetričnost regulacije je, podobno kot
asimetričnost informacije, pomemben vir profita velikih bank. Ustvarjali so se v zadnji krizi z
njihovimi poganjalci SPV (special purpose vehicles) ali SIV (special investment vehicles), sedaj v
preobleki finteh in pod krinko inovacijskega boja za digitalizacijo. Kot prosti strelci uživajo privilegije
v svojo korist ustvarjenih boljših (omiljenih nadzorniških zahtev) pogojev gospodarjenja (free riders
in unlevel playing field).

Drugi ukrep v tej smeri je pisanje enostavnih načrtov reševanja, oporok (living will) za primer
potrebe po kakršni koli obliki reševanja: likvidaciji, stečaju banke ali sanaciji, kar naj bi po teh načrtih
potekalo normalno, predvidljivo. Doslej napisane oporoke so preveč zapletene, kar naj bi dejansko
onemogočilo redno likvidacijo, zato so jih nadzorniki zavrnili in zahtevajo boljše oporoke.

Vse to spada tudi v okvir reformiranja bančnega sektorja EU v bančno unijo. Gre za novega
nadzornika v osebi ECB (uresničeno 4. 11. 2014), oblikovanje skupnega sklada za reševanje bank
(single resolution fund) in predpisovanje priprave načrtov reševanja, oporok (living wills) ter enotne
depozitne sheme.

9.4.1 David Shirreff

David Shirreff v knjigi »Break-up Banks« (2017) postavlja več zahtev za pravo reformo bank:
poenostaviti regulacijo bank, odpraviti pravila Basel II, Basel III, odpraviti subjektivno vrednotenje
tveganj posameznih aktiv, omejiti velikost bank, zmanjšati medsebojno finančno povezovanje bank,
odpraviti kreditne izvedene finančne instrumente (derivative), spodbujati vstop novih bank na trg,
pustiti banke v senci, da odgovarjajo s celotnim premoženjem in jih zato manj regulirati (nepoučeni
vlagatelji ostajajo problem) ter uvesti davek na finančne transakcije.

Koraki v pravi smeri končne reforme bančnega problema zato zanj vključujejo:
− upoštevati, da so regulirane banke v skrajnosti od države sponzorirane institucije,
− razbiti prevelike sistemsko pomembne banke v tri samostojne enote: na drobno, grosistične-
komercialne in investicijske,
− v poslovanju ograditi banke na drobno od poslov velikih bank,
− postaviti zgornjo mejo plač bankirjev in odpraviti vse »bazene bonusov« v reguliranih bankah,
ki imajo dostop do diskontnega okna centralne banke,
− prepovedati lastniško trgovanje (s tujim denarjem) v reguliranih grosističnih bankah,
− preoblikovati investicijske banke v partnerstva (polna namesto omejene odgovornosti),
− prepovedati poslovanje s kreditnimi derivativi v reguliranih bankah, razen če imajo nasprotne
pozicije,
− odpraviti kompleksna baselska pravila v korist enostavnih standardov za banke na drobno in
komercialne banke (kot je koeficient vzvodenja ali likvidnosti),
− investicijske banke prepustiti le rahli regulaciji, predvsem s strani regulatorjev kapitalskih trgov
(borz), kjer nastopajo, podobno kot hedge sklade, finteh podjetja in druge nebanke,
− publicirati koeficiente tveganja v banki (kot je zamik v izplačilu bonusov, informacija o tveganih
glasovanjih uprav bank, prikaz razlike med napovedmi bank in njihovo uresničitvijo).

191
9.4.2 Melvyn King
Melvyn King (Financial Alchemy, 2017) navaja razloge za slabosti bank in koncepte za njihovo
ozdravitev: neravnotežje, radikalna negotovost (neznane neznanke) zase, zaporniška dilema in
zaupanje. V bistvu se zavzema za 100-% stvarno kritje papirnega denarja pri centralnih bankah, kot
neke vrste zamenljivi bankovci, torej podobno kot zlata veljava (standard). Alkimija je iz papirja
delati denar, torej nizka notranja vrednost in velik seniorage.69

Zaradi radikalne negotovosti namreč ljudje sprejemajo odločitve, ki se s poznavanje ozadje izkažejo
za napačne. Če so napake velike, vodijo v resno neravnotežje v gospodarstvu. V tem položaju nihče,
niti podjetja, gospodinjstva, banke, niti vlade ne morejo sami najti poti iz neravnotežja – zaporniška
dilema. Implicitna kooperacija z drugimi igralci je edina pot rešitve krize. Toda brez zaupanja med
njimi je težko najti tako pot.

Eliminacija frakcijskih bančnih rezerv je bila predlagana že ob veliki depresiji kot »čikaški načrt« leta
1933. Rešitev gre prek bančnih aktiv ali pasiv. Bistvo je: držati 100-% likvidnostne rezerve za
depozite v bankah (vladne obveznice ali imetja v centralnih bankah). Razlikovati je treba varne
likvidne banke od nelikvidnih divjih bank, ki ne bi smele sprejemati depozitov (kar je podobno
Shirreffovi razmejitvi na tri vrste bank: banke na drobno, komercialne banke, investicijske banke).

Kingov model PFAS (pawnbroker for all seasons, zastavljalnica za vse čase) naj bi imel naslednje
prednosti (2017, stran 274):
− prepozna, da ima v krizi edini vir likvidnosti centralna banka, podprta s solventno vlado, ki lahko
spremeni nelikvidna imetja v likvidne terjatve;
− eliminira sedanjo alkimijo (frakcijskih rezerv, nezamenljivega, kreditnega, novega denarja);
− eliminira problem moralnega hazarda pri običajnem kreditorju v zadnji instanci;
− omeji regulacijo na dve pravili: efektivne likvidne aktive morajo preseči efektivne likvidne
obveznosti; in določiti maksimalno vrednost dovoljenega koeficienta obremenitve (leverage)
kapital/aktiva.

9.4.3 John Kay

John Kay (Other People's Money, 2015) je mnenja, da je treba izboljšati bančno strukturo in
iniciative, ne pa še bolj intenzivirati ukrepe supervizije in nadzora. Ugotavlja, da je bilo zavarovanje
stabilnosti (obstoja) obstoječih finančnih institucij pravi kratkoročni odgovor na krizo, a napačen
dolgoročni odgovor, saj je zacementiral obstoječo neustrezno finančno strukturo (povzročitelja
krize) in s tem naredil neizogibne krize v prihodnosti. Glavni namen legalnega in regulatornega
okvira pa naj bi bil postaviti in uveljaviti obveznosti lojalnosti in preudarnosti (prudence), osebne in
institucionalne, ki so potrebne pri upravljanju z denarjem drugih ljudi. To bo doseženo šele, ko bodo
vrednote, primerne za upravljanje z denarjem drugih ljudi, internalizirane, ponotranjene s strani
finančnikov. Internalizacija načel etičnega obnašanja je samoregulacija.

John Kay (2015, str. 8) pravi, da naj bo cilj reformiranja financ obnoviti prioritete in uveljavitev le
tistih finančnih storitev, ki dejansko služijo potrebam realnega gospodarstva in prebivalstva. To bi
bile humane (realistične, človeške) finance in posebej bančništvo. Napaka je v poti, kako so se
finance razvile, dematerializirale in odlepile od običajnega vsakdanjega posla in življenja.

Principi reforme naj bi bili po Kayu (2015, str. 259) naslednji:

1. obnoviti kratke, enostavne linearne verige posredovanja, transakcij (intermediacije): primarne
so transakcije med končnimi uporabniki, ne med posredniki kot doslej,
2. obnoviti fokusirane specializirane institucije

69
Tipični primer so bitcoin in druge kriptovalute danes: »Zunaj je okroglo, notri pa nič ni.«

192
3. vsakdo, ki upravlja denar drugih ljudi, mora izkazati standarde lojalnosti in skrbnosti,
preudarnosti (prudentnosti) in se izogibati konfliktu interesa,
4. uveljaviti visoke standarde pri finančnem poslovanju tem s kazenskopravnimi in civilnopravnimi
sankcijami za kršitve, bolj poudarjeno za posameznike kot za institucije,
5. finančna industrija je kot vsaka druga – regulacija naj bo usmerjena na specifične zadeve:
zaščito depozitov, zlorabo potrošnikov, zaščito pred goljufijo;
6. prenehati je treba uporabljati finančni sektor kot instrument ekonomske politike in prenehati
privilegirano in prevladujoče upoštevanje mnenj finančnikov.

Za finančni sektor velja opozorilo iz zgodovine: v preteklosti so človeške družbe propadle (na primer
rimsko cesarstvo) zaradi nasprotujočih si učinkov rastoče kompleksnosti, nesposobnosti upravljanja
organizacijskih problemov, njihovega rituala vse bolj oddaljenega od stvarnosti ter nesposobnosti
za samokritiko in samo popravilo. Za banke velja danes podobno. V sodobnih finančnih institucijah
je izrazito prisoten konflikt interesov, z njim pa boj kultur.

Kay ugotavlja (2015, str. 270), da je bila napaka progresivna omilitev omejitev za oblikovanje
finančnih konglomeratov. Cilji strukturne reforme financ naj bi bili zmanjšati kompleksnost, znižati
stroške, poudariti stabilnost ter olajšati tok informacij med končnimi varčevalci in kreditojemalci.
Prava ekonomska vloga bank na drobno in komercialnih bank je: upravljati depozitni kanal (depoziti
– krediti), usmerjati kratkoročne bilance depozitov proti kreditojemalcem, prvenstveno lastnikom
nepremičnin, upravljanje likvidnosti za uskladitev varnosti depozitov z dolgoročnimi potrebami
uporabnikov kapitala.

Prvi korak v implementaciji strukturnih reform je ograditi depozitni kanal, da ne bodo ogrožene
operacije plačilnega sistema s strani finančnih konglomeratov (investicijskih bank). Slednji bi naj
postali finančni holdingi.
Drugi korak je zmanjšanje trgovalnih zneskov (zgolj medbančnega trgovanja) na smiselno raven.
Tretji korak je obnoviti razliko med agencijo (upravljanje s tujim denarjem) in trgovanjem; ne gre
oboje hkrati, namreč špekulirati na borzi s tujim denarjem.

Današnji model investicijskih bank je za Johna Kaya problematičen: istočasno izdajajo vrednostne
papirje, dajejo nasvete podjetjem, upravljajo s sredstvi, ustvarjajo delniški trg, in na njem trgujejo
za lasten račun (propriety trading). Hedge skladi so nevarni, kratkoročno trgovanje pa naj bo
dovoljeno le z lastnim denarjem. Uveljaviti je treba osebno odgovornost.

Glede prihodnosti financ John Kay (2015, str. 281) misli, da je danes finančni sektor na Zahodu
prevelik. Banke naj opustijo aktivnosti, če zahtevajo preveč kapitala, a ne prinašajo dovolj dobička.
Finančni sektor naj upravlja plačila, financira nepremičnine, obnovi infrastrukturo, financira
pokojnine in podpira nova podjetja. Tega finančniki ne delajo, ampak prevladujoče izvajajo finančno
posredovanje, trgovanje (intermediacijo), ki je sama sebi namen in brez koristi za gospodarsko in
družbeno okolje.

Potreben je novi model bančništva (in do določene mere preoblikovanje celotnega finančnega
sistema), da bi manj verjetno potreboval reševanje s strani davkoplačevalcev in bolj verjetno služil
realnemu sektorju, ne ozkim interesnim skupinam. Finančni sistem naj bi bil javna služba, »utility«
(servisna služba, javna služnost), podobno kot električna distribucija. Njegova naloga je lajšati
plačevanje, varovati denarne bilance, čuvati depozite in presojati o kreditnih aranžmajih.

9.4.4 Henry Kaufman

Henry Kaufman ugotavlja v knjigi Tectonic Shifts in Financial Markets: People, policies and Institutions
(Palgrave McMillan, 2017), da se zakoni financ niso spremenili, premaknile so se tektonske plošče

193
(podlage, na katerih delujejo), ker se je narava finančnih institucij spremenila, zato so tudi rezultati
drugačni – neželeni. Potrebna je drugačna vrsta regulacije z več intervencije in presoje, manj zaupanja
v kvantitativne modele, da ne bi finančne institucije povzročile nove finančne krize.

Za kakšen premik plošč gre? Ameriški državni dolg je porasel od 320 milijard USD v 60. letih na 17
bilijonov USD, pri čemer 10 največjih finančnih konglomeratov nadzoruje danes 75 % ameriških
aktiv, še v 90. letih le 10 %. Finančni derivativi so danes velikosti 630 trilijonov, kar znaša skoraj 10
svetovnih BDP. Zgodila se je disintermediacija.
Učinki so naslednji:
− finančna likvidnost danes pomeni dostop do kredita, ne imetje gotovine,
− korporacijski dolg je porasel glede na kapital korporacij,
− veliki (finančni) investitorji ne morejo narediti premikov na trgu, ne da bi razbili trge;
− le centralne banke bodo lahko priskrbele likvidnost, ker so velike družbe med-povezane,
− velike banke so rasle preveč; zato centralne banke postajajo vse bolj politične (lender of last
resort, posojilodajalec v zadnji sili),
− reform bank v krizi ni bilo, so se še bolj povečale in postale nepogrešljive TBTF.

9.5 Razmislek o alternativah

9.5.1 Bančništvo v senci
Zaostritev pogojev za delovanje bank vodi v večje kreditiranje s strani drugih subjektov pretežno
finančne narave, ki niso močno regulirani. To pomeni še večje finančno tveganje, ki ga naj ne bi
plačevali vsi davkoplačevalci, posamezne kreditorje in dolžnike pa spravlja še v mnogo večja tveganja,
s tem pa destabilizira sistem. Tako so skupne posledice večje skrbi za banke (ki pa še vedno ni zadostna,
da bi zagotovila skupno varnost) negativne: skupna kreditna tveganja v finančnem prostoru in državi
se povečajo, ne zmanjšajo. Med banke v senci štejejo prvenstveno podjetja za posebni namen SPV
(special purpose vehicles), različni manj ali sploh ne regulirani skladi, kot so hedge skladi itd.

Primer takih nadomestnih finančnih institucij, ki zamenjujejo banke v kreditiranju, so v ZDA posel
razvijajoče korporacije (business development companies), ki jih je bilo v ZDA na borzi že v letu 2014
več kot 50 s tržno kapitalizacijo prek 35 milijard USD (The Economist, 22. 11. 2014, stran 69). Pridobiti
smejo toliko posojil, kot zberejo kapitala, torej je njihov vzvod 50 %, in če posodijo vse, je to pomenilo
tedaj le 4 % ameriških poslovnih kreditov. Vendar je njihova aktivna obrestna mera 10 % in dobiček
tudi presega 10 %. Poanta je, da ne plačujejo korporacijskih davkov, morajo distribuirati preko 90 %
dohodka vsako leto in ne nudijo transakcijskih računov. Omejitev v odobravanju kreditov jih dela
varnejše od bank, vendar jih veliko propade. Večina teh podjetij nima niti notranjih menedžerjev,
temveč jih upravljajo zunanje menedžerske ekipe, ki zaračunajo »2 in 20«: 2 % od aktive in 20 % od
profita. The Economist predlaga njihovo povezovanje z bankami s pomočjo razreza posojil, kot je bil pri
ABS in CBS, torej derivative, tudi kreditne, ki so ključno prispevali k nastanku zadnje globalne finančne
krize!

Vse to ne preseneča, če je osnovno vodilo finančnikom po mnenju J. J. Nortona: »Namen nadzornih

sistemov ni ustvarjanje fair playa temveč zagotavljanje varnega in zdravega (nacionalnega) bančnega
sistema in varovanje varčevalcev«.

194
9.5.2 Alternative baselski regulaciji
Vsak naslednji baselski standard povečuje regulacijo, ki postaja s tem preobsežna in zato neobvladljiva
(Štiblar, BV, 2015). Poleg osnovnega besedila (Basel II je imel okrog 700 strani) so potrebni še izvedbeni
akti na podzakonski ravni, kar da skupaj več tisoč strani navodil.70 Nekje se bo zamašilo in ustavilo.

Med alternativnimi rešitvami so predlagane tri: poenostavitev standardov, odprava vseh standardov
ali namesto kapitalskih in likvidnostnih koeficientov uporabiti kazalce kulture tveganja.
a) Za poenostavitev predlagajo uporabo zgolj enostavnih količnikov vzvodenja (zadolženosti,
obremenjenosti s tujimi viri v primerjavi z lastnimi), pri čemer se ne izračunava rizikom
prilagojenaaktiva, ampak se upošteva celotna aktiva. Gre torej za razmerje: tuji viri ali lastni viri.
Izračun tveganja je izrazito subjektiven in, ker gre za bodoča objektivno negotova dejstva, tudi
negotov, neverodostojen. Ekstrapolacija preteklega razvoja (relativne frekvence) pogosto greši.

b) Drugi predlog je odpraviti vse vrste zahtev do bank po izpolnjevanju različnih kapitalskih oziroma
likvidnostnih standardov in drugih zahtev skrbnega poslovanja. Nadomesti jih naj transparentnost
in celovitost poročanja o poslovanju banke, klienti (deponenti kreditorji, lastniki), pa tudi
posojilojemalci naj sami presodijo na osnovi znanih podatkov, v katero banko bodo vlagali, s katero
banko bodo poslovali. Tveganje in zaščita pred tveganjem se prenese iz same banke na njene
zunanje kliente. Tak radikalni obrat nosi znake neoliberalnega pogleda na gospodarstvo in družbo
nasploh. Nekaj poskusov v tej smeri je bilo, a se tako v Novi Zelandiji kot na Finskem niso končali
dobro in so bili opuščeni. Izbrani državi naj bi bili najprimernejši zaradi majhnosti, relativne
homogenosti prebivalstva in finančne izobraženosti, pa vendar popolna liberalizacija ni delovala.
Ko je prišlo do zlorab v razmerah asimetričnega informiranja in znanja v korist finančnih institucij,
je velikost izgub klientov prisilila njuni državi v interveniranje s kapitalsko pomočjo, ker bi se sicer
zrušil celotni gospodarski sistem. Njihov laisser faire pristop je bil opuščen.

c) Tretji predlog je uvedba koeficientov kulture (ne)tveganja banke: javne seje uprave, izplačila
bonusov z desetletnim zamikom, razkritje, v kolikšni meri so bile napovedi statistično ex-post
uresničene, kar je sicer vse težko izmerljivo, a potrebno, če je dobro (Albert Einstein).

9.5.3 In kjer sta pri tem blockchain in bitcoin?

Nove finančne instrumente bi pred uvedbo veljalo preizkusiti glede potencialnih negativnih učinkov,
podobno kot to velja za zdravila. Potem bi bili na primer prepovedani kreditni derivativi, ki v razliko od
derivativov s stvarno podlago (asset backed securities) nimajo prav nobene stvarne podlage (notranje
vrednosti, iz katere bi črpali zunanjo vrednost).

Kriptovalute bi morali legalno odpraviti, saj ne izpolnjujejo funkcij denarja, ker nimajo nobene realne
podlage (razen zanemarljive količine kovine za izdelavo kovancev, kot so bitcoini). Spadajo med
nezamenljiv papirni denar ali knjižni denar, katerega v civilizirani državi lahko emitira le država kot
»uradno plačilno sredstvo (legal tender). Ima namreč na razpolago aparat za prisilo, s katerim
prepoveduje emitiranje denarnih posrednikov drugim (ponarejanje).

Oblike denarja so: pravi (blagovni) denar, zamenljivi bankovci, nezamenljivi bankovci in knjižni
(breztelesni) denar. Pri prvih dveh oblikah je določanje njihove zunanje vrednosti avtomatično, z
izenačevanjem z notranjo vrednostjo, pri drugih dveh pa razlika med obema ostaja trajna kot
»seignorage«, ki si ga prisvaja tisti (»senior«), ki denar emitira. Zunanja vrednost (kupna moč) je
določena s količino denarja, ki se ga emitira, in s hitrostjo kroženja, ki je spremenljivka avtonomnega
obnašanja ljudi.

70
V zavarovalništvu samo na ravni EU gredo standardi Solventnost II v enako smer.

195
 Kupno moč denarja (definirano kot reciprok ravni cen) določi menjalna enačba:

količina denarja M × hitrost kroženja V = realni produkt P × raven cen C

Pri tem je zmnožek na desni nominalni produkt, v praksi pa znesek blaga, ki je predmet denarnih
transakcij. Kvantitativna teorija denarja predpostavlja, da sta na kratek rok hitrost kroženja denarja in
količina realnega produkta, namenjenega menjavi, konstantna, tako da sprememba v količini denarja
dM neposredno izzove istosmerno spremembo cen dC (inflacijo), s tem pa spremembo kupne moči
denarja (1/C). Več denarja je emitiranega, manj lahko z denarno enoto kupimo.

Pri pravem blagovnem denarju, kot so na primer zlatniki, je njegova zunanja vrednost (kupna moč,
1/raven cen) avtomatsko izvedena iz notranje vrednosti: uporabljajo se lahko ali kot denar ali kot blago,
odvisno od tega, katera vrednost je večja: če je več vreden zlatnik kot material, iz katerega je narejen,
se delajo dodatni zlatniki iz zlata, njihova količina naraste, kar dvigne splošno raven cen, to pa zniža
zunanja vrednost zlatnikov na raven notranje vrednosti. Obraten je proces pretapljanja zlatnikov v
zlato, če je njihova zunanja vrednost (kar na njem piše) manjša od notranje vrednosti: količina zlatnikov
se zmanjša, kar zniža splošno raven cen (kvantitativna teorija denarja), to dvigne zunanjo vrednost
zlatnika na raven notranje vrednosti.

Pri uradnih valutah si je danes razliko med zunanjo in notranjo vrednostjo (seniorage) monopolizirala
država s proglasitvijo uradnega plačilnega sredstva (legal tender). Pri denarnih nadomestkih, kar
kriptovalute so, pa je njihov sprejem v transakciji prostovoljen. Veliko in hitro spreminjanje njihove
vrednosti je odvisno samo od ponudbe in povpraševanja (brez vpliva osnove, iz katere je bitcoin
narejen). Seniorage v obliki rasti tečaja si prisvajajo začetniki uvedbe bitcoina, njegovi začetni
emitenti.71

Bitcoin
Kriptovalute (kot na primer bitcoin) so slab denar, ker ne izpolnjujejo treh osnovnih funkcij dobrega
denarja: niso splošno sprejeto menjalno sredstvo, niso dober merilec vrednosti (zaradi nihanja tečaja
oz. njegove vrednosti) in niso primerna oblika finančnih prihrankov (neprimerno sredstvo za finančno
varčevanje v bitcoinih, spet zaradi nihanja vrednosti).

Obseg izvajanja menjalne funkcije je odvisen od razširjenosti sprejema v plačilo med transaktorji; če in
ko oblasti prepovedo plačevanje z bitcoinom, njegova uporabna vrednost pade, povpraševanja po
njem zato pade in cena njegovega tečaja bo zgrmela. Država pa si ne bo dovolila odvzema monopola
svoje valute s proglasitvijo uradnega plačilnega sredstva – legal tender (in kot uradno plačilno sredstvo
na primer proglasila bitcoin). Bitcoin prosperira, ker ga za sedaj država še tolerira, a ne bo vedno, ko
se bo začutila ogroženo. Tolerira ga, ker in dokler gre za neznaten, zanemarljiv delež v skupnem obsegu
transakcij v svetu, pri katerih bitcoin zamenjuje uradna plačilna sredstva ga opravlja (podobno tolerira
žetone v kazinu, ker z njimi ne kupujemo izven kazina).

Velika nihanja tečaja bitcoina, ki niso odvisna od njegove notranje vrednosti (razen neznatne
vrednosti kovine, iz katere so narejeni kovanci bitcoina in kolikor jih je, ki so le neznaten del
njegovega obtoka), ga diskvalificirajo kot prostovoljno splošno sprejeto menjalno sredstvo, nihanje
tečaja ga diskvalificira kot merilec vrednosti vsega drugega blaga,
− ker ni prisilnosti sprejema za plačilo v menjavi,

71
Njegov začetnik Satoshi Nakamoto naj bi zase prihranil 980 tisoč od predvidenih maksimalnih 21 milijonov enot
bitcoina. Ob rasti cene (tečaja) bitcoina to lahko pomeni več milijard € oziroma $.

196
− po drugi strani pa ni niti blagovni denar, pri katerem notranja vrednost avtomatsko determinira
zunanjo vrednost, pri čemer mora biti snov, iz katere je narejen, stabilne tržne vrednosti, pogoj, ki ga
še zlato v celoti ne izpolnjuje.

Kako izražati vrednost vseh vrst tržnega blaga in storitev v valuti, ki se v tečaju iz dneva v dan in iz ure
v uro spreminja? Avto je enkrat vreden 1 bitcoin, pred nekaj meseci pa je bil isti avto vreden 20
bitcoinov in prej še tisoč.

Diskvalificiran je bitcoin tudi kot zaklad, saj je vprašanje kako držati finančne prihranke v valuti, katere
tečaj (cena) divje niha. Slabo je hraniti v takšni valuti.

Od začetka uvedbe bitcoina so njegovi emitenti poskrbeli za svoj dobiček (seniorage) z omejitvijo
končne količine ponudbe, zdaj pa skrbijo le še za večanje povpraševanja s pridobivanjem vse večjega
števila transaktorjev v menjavi, da so pripravljeni z njim plačevati in sprejemati plačila v vse več poslih.
Če obseg transakcij z bitcoini narašča, ob omejeni ponudbi cena bitcoina narašča.

V fazi, ko cena narašča, se pojavijo finančni špekulanti, ki ga ne kupujejo zaradi uporabe kot plačilnega
sredstva pri njihovih transakcijah, ampak kot finančno špekulacije (brez namena uporabe kot menjave),
ki mu bodo finančniki s svojim obnašanjem še poganjali ceno navzgor (gre za tipičen primer
financializacije, ko se vključijo finančni špekulanti). Ko bo začela cena padati, ji bodo s pospešeno
prodajo, da ne izgubijo, pomagali pospešeno navzdol.

Gre za izraziti primer psihologije črede (nobelovec Robert Shiller, Irrational Exuberance, 2008), ko
ljudje sledijo akciji drugih ljudi z napačnim sklepanjem »češ, če se že toliko zasluži z bitcoinom in vsi
drugi to delajo, potem že ne more biti tvegano«. Ko se enkrat rast tečaja ustavi, bo cena bitcoina z
enako psihologijo tresnila navzdol.

Naivnost je razumljiva pri nepoučenih akterjih, a kako to, da se na področje bitcoina spuščajo tudi
takšni finančni strokovnjaki, kot so velike največje investicijske banke v svetu (spet, tipično, prednjači
Goldman Saks). Seveda se zavedajo končne usode, vendar upajo, si domišljajo, da bodo pred ključnim
pokom balona pravočasno izstopili iz igre, vmes pa ob nesluteni rasti tečaja mastno zaslužili. Ključni
trenutek bo nastopil, ko bo izraženo prvo veliko uradno nezaupanje v bitcoin (lahko tudi zaradi
proglasitve ilegalnosti menjave z njim s strani oblasti, a ne nujno). Imetniki bitcoina se ga bodo želeli
rešiti z menjavo v evre ali dolarje, a zaradi histeričnega vala ne bo več tistih, ki bi ga želeli kupiti.
Ponudba bo presegala povpraševanje po bitcoinu, kar bo tečaj bitcoina vse hitreje zniževalo. Prišlo bo
do bridkega konca, za tiste neuke, ki so ga po visokem tečaju kupili, sedaj pa ga niti za neskončno nizko
ceno ne morejo prodati.

Gre še za eno »tehnološko inovacijo«, kako v igri ničelne vsote izvabiti denar iz žepov naivnežev v lastne
žepe »inovatorjev« nove valute. To je financializacija na nov način. Podobna inovacija z
nepremičninskimi manj vrednimi krediti je iniciirala zadnjo globalno finančno krizo v letu 2008, a so pri
njej v veliki meri obstajale vsaj nekakšne realne podlage (notranje vrednosti) za kritje posojil (v obliki
hiš, stanovanj), ki so bila seveda ob naraščanju finančnega balona seveda daleč precenjena. A vsaj
padec cene ni bil na nič, ampak na njihovo pravo uporabno vrednost. Pri bitcoinu niti tega ni, kot ni na
primer bilo pri CDO, CDS (collateralized debt obligations and securities) v primeru nepremičninskega
balona.

Finančni trg je v teh primerih mehanizem za zaslužek umnih (informiranih) na račun neumnih
(neinformiranih) v igri ničelne vsote, motivi zaslužkarjev pa niso fair, pošteni, so nelegitimni. A kdo se
danes še vprašuje o morali, etičnosti ravnanj. Začetniki bitcoina bi morali za zapahe zaradi finančne
malverzacije, valuta bitcoin pa prepovedana, ne pa da jih slavijo kot heroje, ki jim je uspelo obogateti
(na račun izkoriščanja neumnosti in naivnosti množic). Nekaj globoko nemoralnega je v tem.

197
Ewald Novotny, guverner Avstrijske centralne banke, se je v pogovoru za Suddeutche Zeitung zavzel za
regulacijo trgovanja z bitcoini (razkrivanje udeležencev v transakciji z njimi) in njihovo obdavčitev z
DDV (ker ni prava denarna enota); kriptovaluto pa označil za predmet špekulacij in sredstvo za pranje
denarja (zato prenehanje tiskanja 500-evrskih bankovcev). Kot za vsako finančno transakcijo bi morali
biti vsi udeleženci v finančni transakciji z bitcoinom identificirani.

Ob začetku leta 2018 centralni banki Kitajske in Južne Koreje že proglašata poslovanje z bitcoinom za
nelegalno, torej prepovedano, kršitev pa izzove sankcije države, ki ima v rokah pravosodni aparat in
sredstva prisile.

Richard Jackman in Savas Savouri iz londonske »School of Economics« v časniku Financial Times 1.
februarja 2018 ponujata naslednjo kalkulacijo: bitcoin ima vrednost in zato ceno, je nematerialni
denar, nima substance (notranje vrednosti). Bitcoin bo ohranil neko osnovno vrednost (zunanjo, kupno
moč), dokler bo sprejet kot menjalno sredstvo v kakšnih transakcijah. Tako lahko približno izračunata
njegovo osnovno vrednost. Ugotavljata, da ponudba bitcoinov raste le počasi proti limitu 21 milijonov
enot in je sedaj na okrog 15 milijonov enot. Uporaba bitcoina v transakcijah je danes okrog 100
milijonov USD na mesec ali 1200 milijonov USD na leto (P × C). Če bi bil normalni denar, ki ima hitrost
kroženja okrog 4, bi bitcoin opravil 4 × 15 = 60 milijonov plačil, ki bi podpirala 1200 milijonov USD
transakcij. To pomeni, da bi bil vsak bitcoin vreden 1200/60 = 20 USD. Tako izračunana fundamentalna
vrednost je očitno daleč pod tekočo ceno (vrednostjo), ki je dosegla v januarju 2018 blizu 20.000 USD,
se pa prehitro spreminja in je že bistveno nižja.

Tako visoka tekoča cena (kupna moč) bitcaina ima smisel le, če nekdo pričakuje, da se bo v prihodnje
uporaba bitcoina v plačilih tisočkrat narasla. Tolikšen skok je mogoč le ob predpostavki večjega
zaupanja v nižje stroške plačevanja z bitcoini (zaradi boljše tehnologije blockchain) in neobstoja
učinkovite konkurence bitcoinu (drugih kriptovalut, uradnih valut), saj danes bitcoin podpira le
neznaten delež vseh transakcij v svetu. Pričakovati je mogoče tudi, da bodo tradicionalni kreatorji
denarja (vlade in banke) zaščitili dohodek (seniorage), ki jim jih emisija prinese.

Podobno je uvedbo novega »kvazi« denarja je v nekdanji Jugoslaviji uporabil že Fikret Abdić, ki je v
svojem podjetju uporabil lastne menice (pisne obljube plačila) kot denar v transakcijah. Izgovarjal se
je, da pač v samoupravljanju lahko vsak tudi sam tiska denar. V teoriji so postopek imenovali
»avtonomna monetizacija« in je nekaj časa šlo, dokler država ni vsega zaustavila, njega pa so zaprli.
Takšne denarne nadomestke danes »tiskajo« kot žetone tudi v nekaterih slovenskih občinah. Dokler
ostanejo na ravni transakcij v okviru občine, niso nevarni finančnemu sistemu in zato niso
»preganjani«.

Zanimivo, da podobno kot danes, tudi takrat »finančni strokovnjaki« in akademiki iz neznanja ali iz
lastnega interesa zaslužka v prehodnem razdobju« ne pokažejo prave narave zasebnega tiskanja
denarja, tako da se je moral kot prvi izpostaviti s kritiko sistema avtonomne monetizacije profesor
Aleksander Bajt. Tako bi danes EU ECB nujno morali sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi postavila takšno
kreiranje denarja izven zakona, v resnici pa bi enako morali ravnati finančni nadzorniki in regulatorji za
celi svet. Nasprotno, pa se najdejo finančni manipulatorji (švicarski Zug je posebno reklamiran), ki
spodbujajo uporabo kriptovalut v upanju na zaslužek na račun amaterskih igralcev. Tudi če nekateri v
začetku igre zaslužijo, še vedno ostaja igra ničelne vsote, torej gre zaslužek na račun nekaterih drugih,
ki bodo v enakem znesku izgubili.

Moebert Jochen (2018) postavlja naslednjo listo napačnih trditev o bitcoinu: bitcoin je precenjen,
bitcoin bo izzval predominantno vlogo USD, bitcoin bo izginil, kakor hitro regulatorji intervenirajo,
globalno decentralizirano valuto je težko regulirati, skupnost bitcoina je sovražna do bank, sistem
bitcoina bo naredil tradicionalne plačilne storitve zastarele, obstaja neelastična ponudba bitcoina,

198
bitcoin ponudba trenutno raste po 12,5 enot na 10 minut in transakcije bitcoina in njihovi uporabniki
so anonimni.

Blockchain
V prispevku o blockchainu Izabela Kaminska (Financial Times, 4. 1. 2018) ugotavlja, da so pred koncem
leta 2017 korporacije začele pridobivati na borzni ceni, če so vključile v svojo korporacijsko identiteto
besedo »blockchain«. Beseda pomeni praktično vse in jo prevzemajo tudi podjetja potrošnih dobrin,
kot so pijače.

Kot fraza ali koncept je blockchain skoraj brez pomena. Pogosto nam je rečeno, da je to tehnologija, ki
omogoča delovanje sistema kriptovalut (bitcoin), in to neodvisno od mreže posrednikov ali bank.

V realnosti pa je bitcoin skupina prej obstoječih tehnologij, združenih skupaj, da bi dosegli en sam cilj:
oblikovanje sistema kliringa (plačil), ki teče neodvisno od bank, ki naj bi nikoli ne bil »korumpiran s
strani prevarantov in v katerem nič ne more biti spremenjeno nikoli«. Kako v resnici deluje, pa ne
razume skoraj nihče: spet gre za večanje netransparentnosti, s katerim se pridobivajo dodatni profiti
iz porasta asimetričnosti informacij: tisti, ki so ustvarili in razumejo, imajo izjemne dobičke. Podobno
derivativom CDS, CDO, ki so bili temelj profitov redkih in finančne krize v svetu za druge.

V smislu uresničitve teh ciljev je sveženj blockchain deloval sorazmerno dobro, ne popolno. Bleščeče
napake, slabosti, so postale jasne. Vključujejo velike stroške električne energije za vzdrževanje sistema,
omejitve kapacitete in rastoče transakcijske stroške. To naj bi ne bil problem, če bi se posamezni deli
blockchaina izposodili. A kateri? Zato so najresnejša blockchain podjetja izpustila izraz in ga
nadomestila z izrazom, ki je obstajal med uporabniki že prej. Gre za tehnologijo distribuirane glavne
knjige (distributed ledger-tehnology), dovoljene glavne knjige ali deljivo podatkovno osnovo.

Zakaj zgolj omemba imena blockchain povzroči rast delnic? Aldous Huxley v Brave New World pravi,
da bo kombinacija prenaseljenosti in omejitve virov potisnila ljudi v srednji vek (podobno Maltus). Tak
sistem bo utemeljen na hierarhiji, ki jo bo nadzorovala elita socialnih inženirjev, katerih naloga bo
privezati nižje kaste ljudi na specifične vloge v specifičnih postajah in jim tako odvzeti svobodo. Ena
razlika pa bo od fevdalnega sistema. Mi bomo ljubili takšno suženjstvo, da ga ne bomo nikoli želeli
spremeniti (tlačani pa ga so). To bo doseženo »z uporabo slabo izbranih besed, uporabljenih, brez
kakršnega koli razumevanja njihovega pomena, za izkušnje delovanja, ki bodo izbrani in abstrahirani v
smislu sistema napačnih idej«.

To pomeni: Če povežeš abstraktne izraze dovolj pogosto s pozitivno konotacijo, jih bodo ljudje
interpretirali tako, kot se jim zdi primerno in ne kaj v resnici so. Tako je z blockchainom. Apologeti
trdijo, da gre za liberalizirajočo tehnologijo, ki lahko omogoči magične rešitve na različnih področjih.
Vendar lahko pride na plan, da je oblika socialnega (družbenega) inženiringa, ki na koncu zaklene
vsakogar v visoko normiran red, ki koristi le ozki eliti (izkoriščanje asimetričnosti informacije, podobno
derivativi, Uber, Airbnb).

Ne čudi, da cene delnic rastejo: vsebinski vzrok je »prodaja« nove tehnologije, finančno pa rast
omogoča neortodoksna denarna politika (krediti centralnih bank in ob njihovi obrestni meri blizu ničle).
Zahvaljujoč usmeritvi dodanega denarja v roke bogatašev splošne inflacije ni, ker dodatni denar
uporabljajo za kupovanje že ustvarjenega bogastva (nepremičnine, zemlja, luksuz), katerim cene ne
rastejo. Če bi dodatni poceni denar iz kreditov prišel v roke običajnim prebivalcem, bi poveča potrošnjo,
povpraševanjem po večini običajnih dobrin in storitev, kar bi dvignilo splošno raven cen – inflacija bi
bila nazaj. Seveda takšna neobičajna denarna politika v korist bogatih izjemno povečuje neenakost, kar
ustvarja socialne napetosti, upor ne le tistih, ki nič nimajo, ampak tudi tistih »srednjega razreda«, ki v
primerjavi z bogataši, ki še bogatijo, nič ne pridobivajo.

199
200
IV. DEL: PRIHODNOST BANČNIŠTVA V SLOVENIJI

Tudi v Sloveniji se bodo banke morale dodatno reformirati, da bodo dobre zase, hkrati pa prijazne do
ljudi, koristne gospodarstvu, skrbne do okolja in etične v poslovanju. Splošne teoretične ugotovitve in
predloge za izboljšave v svetu bodo morale dobiti mesto v izboljšavah delovanja bank pri nas.

201
Poglavje 10: Implikacije za prihodnost bančništva Slovenije
V letih 2016 in 2017 so banke v Slovenije izkoristile izboljšanje gospodarske situacije in dosegle večji
del dobičkov zaradi nižjih stroškov oslabitev ter enkratnega vpliva večjih neobrestnih prihodkov
zaradi pretvarjanja preteklih slabitev v tekoče krepitve.
Izhodišče za pogled na razvoj bančništva Slovenije v prihodnosti je opis aktualnih izzivov v letu 2018,
kakor jih vidi regulator – Banka Slovenije. Glavni izzivi bank v letu 2018 so ustvarjanje dohodka,
povečevanje razkoraka med nižjo ročnostjo pasive in višjo ročnostjo aktive (naraščanje deleža
vpoglednih vlog) ter optimizacija stroškov. Omejitve pri tem so nizke obrestne mere, povečano
obrestno tveganje, rast deleža vpoglednih vlog in povečanje deleža posojil obrestovanih po fiksnih
obrestnih merah. Potrebno je ukrepanje bank v smeri podaljšanja ročnosti depozitov, prilagajanja
poslovnega modela in nižanja operativnih stroškov, spremenjena politika razdelitve dobička in
dividend. Posebna področja aktivnosti bodo za banke stresni testi, novo računovodenje v skladu z
novim MSRP 9, upravljanje nedonosnih terjatev in izboljšave na področju notranjega upravljanja ter
uvedba MiFID II ter MIFIR v začetku leta 2018 in upoštevanje direktive SDPR o varnosti podatkov.

202
10.1 Nemško bančništvo kot lekcija za razvoj bančništva v Sloveniji

Nemške varčevalne banke (Sparkasse) se umikajo zaradi boja z nizkimi obrestnimi merami, strožje
regulacije in digitalnih zahtev (German Banking, Financial Times, 8. 1. 2018). Javno inkorporirane
banke, kot sta Deutsche Bank (DB) in Commerzbank (CB), želijo vstopiti na njihovo mesto z ambicijo
vključiti v svojo skupino tudi banke na drobno in tako pridobiti pot do primarnih finančnih virov.

Lokalne hranilnice, ki so v lasti regij, občin, se umikajo. Male hranilnice in kooperative so bile
dominantne desetletja v Nemčiji in so nadzorovale dve tretjini bančništva na drobno z depoziti.
Njihova usmeritev ne predvsem na dobiček jih je naredila močne konkurente zasebnemu sektorju
velikih bank.

Z digitalizacijo banke na drobno izgubljajo prednost bližine strankam. Priložnost dobivata Deutsche
Bank in Commerzbank, ki sta po novem opredelili bančništvo na drobno kot prioriteto. Prej sta se
ukvarjali izključno s korporacijskim kreditiranjem in investicijskem bančništvom ob »grosističnem«
pridobivanju sekundarnih virov. Commerzbank želi dobiti dva milijona dodatnih strank do leta 2020,
Deutsche Bank investira 1,9 milijarde evrov v petih letih. Nemški trg bančništva na drobno doživlja
največje spremembe v desetletjih.

Pravne omejitve ne omogočajo velikim delniškim bankam, ki so na borzi, prevzeti hranilnih bank in
kooperativ, ker slednje v statutih nimajo prostora za zunanje investitorje. (Slovenska Delavska
hranilnica je npr. zaščitena z razpršenim lastništvom do 10 %.) Naslednja omejitev za prevzeme je
shema depozitnih zavarovanj, ki je različno strukturirana pri obeh skupinah. Toda zasebne banke
lahko ciljajo na kliente, in če jih pridobijo le 5 %, to pomeni 4 milijone novih klientov. Ekonomija
obsega je pomembna zaradi rastočih stroškov regulacije in zaradi digitalizacije. Deutsche Bank je
kupila nadzorni delež v Postbank v letu 2010 in ga integrirala v operacijo s strankami.

Močna konkurenca, visoki stroški in nizki donosi so bili poguba nemških bank na drobno že
desetletja. To ugotavlja Financial Times, ki je glasnik in pristaš anglosaškega modela, ki takih rešitev
ne pozna in ne prizna. Nizke obrestne mere in nizka krivulja donosov stvar še poslabšujejo, zažirajo
v obrestni dohodke, ki pa so relativno pomemben del poslovnega modela nemških posojilodajalcev.
Strauss, direktor Postbank, ki jo je prevzela Deutsche Bank, trdi: bančništvo na drobno ni
neprofitno. Deutsche Bank ima v zadnjih devetih mesecih leta 2017 7,3-% donos, upajo na dvig na
10 %. Bančništvo na drobno substituira slabe rezultate oddelka investicijskega bančništva v
Deutsche Bank.

Nemčija ima veliko majhnih bank, saj pet največjih bank nadzoruje manj kot 50 % bančnega trga (v
Franciji 85 %). Investiranje v tehnologijo ima enake stroške za majhne kot velike banke. Zato bodo
banke z manj kot 2 milijardami evrov aktive bodo težko preživele kot neodvisne institucije. Po tem
kriteriju je 4/5 hranilnic in kooperativ v Nemčiji premajhnih. Tudi v Nemčiji se trenutno dogaja
preoblikovanje bančništva na drobno. Od leta 2000 se je število podružnic zmanjšalo za četrtino in
pol današnjih podružnic naj bi do leta 2035 zaprli (navaja KfW Zeuger). To bo imelo negativne
posledice: brez osebnega odnosa z bankirjem bo pristop do kredita za nove podjetnike težji!

Commerzbank je odprla luksuzno podružnico v centru Bonna z investicijo 1 milijona evrov, kjer
nudijo kavo, sok, fotelje za stranke; zaposlene učijo, da nudijo gostu storitev kot v hotelu. Za prehod
v novo banko se stranke odločajo zaradi 61-% dviga provizij v dosedanji banki. Ljudje poiščejo novo
banko, ki je najcenejša. Pridobitev nove stranke nekaj stane, a po mnenju vodilnega v Commerzbank
(Zielke) se povrne v 18 mesecih. Stranke pridejo z relokacijo svojih hranilnih in pokojninskih planov,
Commerzbank pa jim lahko prodaja dražje potrošniške in hipotekarne kredite. Na daljše obdobje
lahko banka zasluži 300 evrov letno od vsake stranke.

203
Deutsche Bank in Commerzbank imata različni strategiji:
– Commerzbank ima mrežo 1000 podružnic in skuša povečati število strank agresivno z agresivnim
marketingom.
– Deutsche Bank pristop gradi okrog nadzora stroškov: v letu 2016 je zaprla četrtino svojih
podružnic in jih ima sedaj 500. Cilj Deutsche Bank ni rast števila strank, ampak integracija v
tehnologiji z materjo Deutsche Bank (in s tem nižanje stroškov); pridobitev 20 milijonov strank, tudi
kombiniranje zaledja, da bi dosegli dobiček pred davki 900 evrov milijonov do leta 2022.

Nove ambicije Deutsche Bank se razlikujejo od njenih slabih rezultatov v preteklosti: ločila je bogate
stranke, ostale pa potisnila v enoto Deutsche Bank 24, kar je mnoge stranke razjezilo (češ, ali niso
dovolj dobri?). Potem je opustila dvojne stranke, kupila je Postbanko, jo dezinvestirala leta 2015,
da bi se v letu 2017 odločila, da jo zadrži. Tokrat je drugače: bančništvo na drobno (retail) igra danes
mnogo pomembnejšo vlogo v strategiji Deutsche Bank kot pred desetletjem, dvema. Velika ovira
za velike banke je inercija strank (skromne stranke so pri majhnih bankah). Napovedi o zapiranju
podružnic so na prvih straneh medijev (tudi v Sloveniji). Prebivalci so znali protestirati tudi s krsto
pred podružnico, ki so jo želeli zapreti.

Toda mnoge banke, ki ne delajo samo za dobiček, se borijo za preživetje. Radikalno nižanje stroškov
in zapiranje podružnic je bilo neizogibno, a je »udarilo« po tradicionalni privlačnosti hranilnic in
kooperativnih bank. »Ne odločamo se z lahkim srcem, a ni alternative,« pravi Fruchtl, CEO hranilnice
Fulda, ki je od leta 2000 zaprla polovico enot. Nekatere so bile v vaseh z manj kot 1000 prebivalci in
so imele omejen delovni čas. Hkrati je Fulda odprla tudi nove podružnice na najboljših lokacijah in
investirala v spletne storitve in digitalne centre za potrošnike. Število strank se je Fuldi zadnjih 20
let kljub zmanjšanju števila podružnic povečalo (strategija DH).

Spremembe prihajajo počasi na diverzificiran trg. Tri vrste institucij dominirajo nemško bančništvo:
hranilnice, kooperative in velike zasebne banke, kot so Deutsche Bank, Commerzbank in
HypoVerein banka kot podružnica italijanske Unicredit. Kooperativne banke delujejo na lokalni
ravni in hkrati konkurirajo velikim bankam. Konsolidacija je mogoča le znotraj vsake od treh skupin,
zato velike banke ne morejo rasti s prevzemi.
a) Dominantne banke na drobno so 403 neodvisne hranilnice (Sparcassen) ali hranilniške banke, ki
so last občin, ki nadzorujejo 37,1 % depozitov in 28 % posojil lokalnem podjetjem. Imajo statutarno
določbo, da morajo podpirati lokalno gospodarstvo in ne povečevati dobička.
b) 907 kooperativnih bank, ki delujejo na regionalni ravni, je v lasti njihovih članov. Tudi zanje
dobiček ni primarni cilj. Imajo 26,7-% delež na trgu na drobno.
c) Velike banke Deutsche Bank, Commerzbank, HVB nadzorujejo samo 11 % trga na drobno. Ostalih
25 % nadzorujejo tuje banke in neodvisne banke, kot je Nationalbank.

10.2 Reforme: Kaj pomenijo predlogi iz Cambridgea iz leta 2010 za bančništvo

Slovenije?

V Sloveniji v veliki meri velja splošna ureditev Evropske unije. Gotovo bo bančništvo v svojih
ekspanzivnih načrtih omejeno bolj, kot je bilo doslej. Konkretno:
− Banke so najpomembnejši akterji na Ljubljanski borzi, vendar bi omejitev državnih garancij na
bančništvo v ožjem pomenu podpovprečno prizadelo slovenske banke, saj je ob relativno majhnem
obsegu borznih poslov tudi delež bančnih poslov na borzi v vseh bančnih poslih relativno majhen.
− Višje kapitalske zahteve bodo zahtevale postopno povečanje kapitala tudi slovenskih bank, kar bo
zniževalo njihovo profitnost. Medtem je bila NKBM že odtujena.

204
− Procikličnost orodij in ekonomske politike je v slovenski prostor vsajena v glavnem od zunaj, zato
je malo možnosti za domačo popravo, saj le malo odločitev sprejema Vlada Republike Slovenije ali
Banka Slovenije. Neo- in ordoliberalizem pa v EU še kraljujeta.
− Tobinov davek na finančne transakcije bo bodisi uveden za vse v EU ali – še bolje – v svetu ali pa
ga ne bo, kar je bolj verjetna možnost v tem trenutku.
− Omejitev izplačil bonusov bančnikom finančnikom je področje, ki kljub želji po enotni ureditvi v EU
in svetu, daje nekaj stopinj prostosti za ukrepanje v okviru posamezne države, torej tudi Slovenije.
Gotovo pa ne more ena država preveč izstopati z restriktivnostjo, hkrati pa finančniki ne morejo
ostati povsem izven dohodkovnih razmerij v posamezni državi, tudi če gre za zasebne finančne
institucije. V praksi bo intervencij malo, predvsem pa ne bo kaznovan »malus«, torej plačilo za
izgubo, ki je nastalo zaradi prevzema prevelikega tveganja posameznega bančnika finančnika.
− Novih derivativov slovenske banke ne bodo izdajale, se pa bodo lahko vključevale v transakcije s
tujimi derivativi in v tem primeru bodo morale prevzeti del tveganj iz njih.
− Nereguliranih finančnih institucij na manj razvitem slovenskem finančnem trgu je manj kot v drugih
razvitejših članicah EU. Njihovo regulacijo bo opredelila skupna politika EU in ECB oziroma
nadzornikov na ravni EU.
− Problem neenakih pogojev gospodarjenja zadeva tudi slovenske finančne institucije, saj so v
normalno delujoči državi, kot je Slovenija, v konkurenčno slabšem položaju zaradi mnogih
posebnosti drugih držav in institucij tudi v okviru EU, kaj šele v svetu kot celoti.
− Nadzor je organiziran na ravni EU, posamezne države pa so pri tem lahko bolj dosledne in pedantne
kot druge. Po eni strani to zagotavlja večjo varnost in manj tveganj, po drugi pa domače institucije
postavlja v slabši položaj v primerjavi s konkurenco.

Zaključiti je mogoče, da bo nova finančna regulacija in nadzor, kakor koli sta omiljena glede na začetne
načrte in potrebe, vendar prizadela tudi slovenske banke in druge finančne institucije, tako da bodo
njihovi dobički manjši. Upanje je, da bo zato tudi tveganje v njihovem poslovanju nižje in s tem
verjetnost potrebe po državni intervenciji v reševanju manjša.

10.3 Strategija razvoja bančništva v Sloveniji, sprejeta leta 2015

Iz besedila dveh strategij za finančno področje (Strategija, Vlada RS, pomlad 2015), bančne in
zavarovalniške, je jasno, da ne gre za strategije njihovega celovitega upravljanja (kar na 66 napisanih
straneh tudi ni mogoče), temveč v bistvu zgolj za strategijo prodaje slovenskih finančnih vodilnih
družb tujcem, le da tega pisci strategije niso želeli ali niso smeli jasno povedati. Leta 2018 je že malo
zastarela, vendar druge ni.

10.3.1 Namen in cilji

Namen strategije, cilji in ukrepi so nanizani brez utemeljitev in širše podlage. Izboljšanja
mednarodnega ratinga (donosi na obveznice) in rast BDP niso rezultat dosedanje vladne politike
državne proračunske sanacije bank in prenosa slabih posojil na DUTB, kot trdijo v besedilu, ampak
ob trdoživosti slovenskih izvoznikov in investitorjev tudi odraz ugodnih zunanjih dejavnikov: obnove
rasti v svetu in Draghijeve izjave, »da bo storil vse, da evro obstane« (26. julija 2012) in vse
močnejšega »zalivanja« z likvidnostjo s strani ECB (Q. E. in še prej LTRO, OMT…). Slaba posojila v
bankah v Sloveniji še niso skopnela,72 za njihovo reševanje pa je potrebna rast BDP in seveda
potreben odstop od evropske oz. nemške politike zategovanja pasu (austerity policy). Obstajajo še
druge poti reševanja dolga (slabih posojil), ki pa praktično niso izvedljive (na primer odpust dolga,
finančna represija, swap, inflacija; več Štiblar v GG 5/2013). Močan padec donosa na slovenske

72
Tudi v celotnem evrskem območju ni nič bolje.

205
državne obveznice kljub rasti javnega dolga kaže, da je razlog zanj tudi zunanji.

10.3.2 Slaba makroekonomska podlaga

Strategija se je naslonila na slabo makroekonomsko analizo in napoved UMAR-ja. Slaba je zato, ker
je pesimistična in ne svetuje, kaj storiti, da bi gospodarstvo Slovenije raslo hitreje in močneje. Na
napovedanem pesimističnem gospodarskem scenariju graditi strategijo razvoja bančnega in
zavarovalniškega sektorja in nasploh upravljanja z državnimi podjetji, predvsem v infrastrukturi, je
narobe in škodljivo.
Določitev strateških trgov za banke z najmanj 5-odstotnim deležem na njih v tekstu strategije ni
prava; bolje je bankam nastopati funkcionalno v povezavi z nastopom slovenskega gospodarstva, ki
ga je treba spremljati na tujih trgih. Strateške dejavnosti, v katerih naj banke ostanejo, pa sploh niso
navedene, niti niso določeni kriteriji za njihovo določitev.

10.3.3 Stanje v bančnem sektorju in padec posojil

Analiza stanja v bančnem sektorju EU je bila v osnovi napačna, ker so razlogi in krivci za njegovo
krizo napačno identificirani, okrevanja po krizi pa v letu 2015 še ni, saj slaba posojila v bankah
ostajajo prevelika. Doslej je posledice krize omrtvila le likvidnostna stimulacija –»poplava« posojil
iz ECB, ki je začasno pokrila slabosti, ni jih pa odpravila.

Padanje posojilne aktivnosti v Sloveniji (ne le domačih bank) sedem let je bil eden ključnih razlogov
najprej slabšanja in sedaj nezadostne rasti gospodarske aktivnosti, ki ga je gospodarstvo uspelo šele
v zadnjem času delno nadomestiti z drugimi viri financiranja proizvodnje (lastna akumulacija, barter
v menjavi, viri iz tujih bank v tujini; Bole in drugi, 2014). Leta 2017 so bančni krediti začeli rasti.
Bankam je obrestna marža osnovni vir dohodka, zato morajo kreditirati; za nižanje pasivnih obresti
več ni prostora, posedovanje državnih obveznic bo enkrat tudi presahnjen vir, s plačilnim prometom
in drugimi finančnimi storitvami so možnosti rasti tudi omejene. Argument prevelikega posojilnega
tveganja kot pojasnilo za usihanje kreditiranja v preteklosti velja le delno. Odpraviti ga morata vlada
kot Banka Slovenije z odpravo pretiranih zahtev do bank, ki dejansko poslabšujejo kakovost bančne
klientele in s tem samih bank. Gre za napačen, od realnega sektorja izoliran pogled na bančni sektor,
pri čemer se ne upošteva, da je tudi bančni multiplikator večji od 1, posebno pri večjih bankah
(Štiblar 2013).

10.3.4 Ukrepi
S proračunom pokriti bančno luknjo v korist enega odstotka »elitnikov« (pretežnih kreditojemalcev
ali lastnikov) in na škodo 99 odstotkov prebivalstva ni velika umetnost, pomeni pa veliko
prerazdelitev bogastva v korist elite, ki je sama povzročila krizo. »Reveži« posojil niso dobili, niso
investirali, ampak živijo iz rok v usta, sedaj še v manjših obrokih, ker so jim bile socialne podpore
zmanjšane zaradi pokritja bančne luknje, torej dolgov bogatih.

10.3.5 Previsoka ocena bančne luknje

Že od nastanka ocene bančne luknje v letu 2013 je prisotna močna kritika iz strokovne javnosti
(civilne družbe), da je ocena 4,7 milijarde evrov namesto prvotne ocene 3,2 milijarde evrov zavestno
pretirana. Javnost se je zganila šele, ko so se angažirali neposredno prizadeti lastniki podrejenih
obveznic bank; obveznice so jim pretvorili v kapital in jih zaradi prevelike ocenjene luknje odvzeli.

Prenos slabih posojil na DUTB v nominalni višini 4,9 milijarde evrov po prenosni vrednosti 1,6
milijarde evrov pomeni skoraj 70-odstotno »striženje«, rekordno visoko v celotni evrski skupini,
čeprav obstajajo države z bistveno slabšo gospodarsko situacijo od Slovenije. Poleg tega je šlo za

206
dokapitalizacijo štirih bank še 3202 milijonov evrov, tako da je celotni znesek proračunskega
financiranja samo bank 8,1 milijarde evrov. Pri tem pa ostaja v bankah slabih še veliko posojil, torej
sanacija ni zaključena. Zneski sanacije bank so glede na BDP večji kot pri EU v celoti in tudi relativno
bistveno večji, kot je Slovenijo stala sanacija bančnega sistema ob osamosvojitvi (okrog ene
milijarde nemških mark in še to je bilo delno povrnjeno, tudi z rastjo dobičkov in kapitala saniranih
bank).

Ustanovitev slabe banke in reševanje prek nje je bila slaba in predraga rešitev, pravi opozorilo
nekaterih strokovnjakov izpred nekaj let, ki ni bilo uslišano. Kot rešitev za sanacijo je zmagala
ustanovitev slabe banke, saj je v interesu elite. Omogočala je netransparentno prodajanje
podcenjenih slabih posojil in prek njih prepoceni odtujevanje slovenskih podjetij in s tem zaslužke
kupcem in tistim, ki v teh poslih posredujejo, vključno s tujci. To je tema za politiko, saj gre za
milijarde evrov denarja Slovencev.

10.3.6 Ključna vloga vlade in Banke Slovenije

Vedno znova se ponavlja situacija, da so oblikovalci ukrepov (regulatorji) hkrati njihovi izvajalci
(vlada, Banka Slovenije), kar je v nasprotju z osnovnimi načeli korporativnega in političnega
upravljanja.

Kakor pri splošni strategiji upravljanja z državnim premoženjem, je tudi bančna strategija
postavljena na v letu 2015 že dve leti starih podatkih, ključno pa je, da so se razmere v slovenskem
gospodarstvu in v finančnem sektorju po letu 2013 bistveno izboljšale. Le delno bančni podatki
zajamejo tudi oktober 2014. Leta 2018 pa je razmerje med bančnimi posojili in depoziti v Sloveniji
že daleč pod povprečjem za bančne sektorje članic evrskega območja. To opozarja na škodljivo
pretirano restriktivnost bančnega kreditiranja, delno po lastni krivdi vodstev bank (potrebnih bi bilo
več osebnih odnosov, angl. relationship banking, delo na terenu neposredno s klienti v skupnih
projektih), predvsem pa po krivdi obeh nosilcev odločanja na višji ravni odločanja, vlade in Banke
Slovenije. Le ukrepi vlade in odprava pretirano restriktivnih ukrepov Banke Slovenije, ki z njimi še
poslabšuje stanje v bančnem sektorju, lahko presekajo medsebojno obtoževanje med bankami in
podjetji (ter občani), kdo je kriv, da ni bilo posojil: banke, ker jih nočejo dajati slabim podjetjem, ali
podjetja, ker zaradi pomanjkanja posojil bank postajajo slaba.

Kakor je Slovenija v času finančne ekspanzije dvignila razmerje bančna posojila/depoziti na 162 %,
največ med vsemi članicami EU, ga sedaj v času po krizi najbolj hitro znižuje pod 90 % (spet med
največjimi padci v EU). Take, v primerjavi z drugimi državami največje, amplitude ciklusov, škodijo
gospodarstvu.

10.3.7 Privatizacija bank

Privatizirati vse banke gotovo ni nujno, ne vseh in ne čim prej. Privatizirati namreč v danih razmerah
dejansko pomeni prodati tujcem. Kot velja tudi za druge strateške in infrastrukturne vodilne družbe,
če so donosi ustrezni (in NLB je v med letoma 1996 in 2003 dajala državi po blizu 100 milijonov DEM
dividend letno), razloga za prehitro in »prepoceni« privatizacijo ni. Rezati domači bančni sektor
pomeni odpraviti domačo podporo slovenskemu gospodarstvu na trgih v Sloveniji in predvsem v
tujini in ga s tem spraviti v mednarodno nekonkurenčen položaj. Tuje banke bodo pač podpirale
svoja podjetja v konkurenčnem boju na svetovnem trgu. Kriteriji za finančno spremljanje domačega
gospodarstva nikjer na svetu niso samo ekonomski; strateške finančne institucije države upoštevajo
tudi učinek pozitivnih eksternalij: socialnih, kot je zaposlitev, ekoloških, kot je nefinanciranje
okoljsko škodljivih proizvodenj, političnih kot temelj ekonomske in politične suverenosti in etničnih
kot osnovo za podporo domači identiteti v kulturi, športu, civilni družbi.

207
Klasifikacija v strategiji kaže na ohranitev 25 % + 1 delnico v NLB (kar pomeni, da ni strateška, kaj ali
kdo pa potem je?) ter prodajo v celoti NKBM73 in združene A-Celjske banke. Potem bo ostalo na
našem trgu manj bank, pretežno tujih, hkrati pa se že zdaj ocenjuje, da je bančna koncentracija
prevelika. V majhni državi je koncentracija vedno večja, zato splošni kriteriji ne držijo, nasilna
konsolidacija (še en pojem, ki skriva razprodajo kot cilj) pa ni želena.

Kaj pa potem ostane v domači lasti? Ali gre pri tem za slovensko lastnino v smislu lastnine vseh
stalnih prebivalcev in podjetij, ki imajo sedež v Sloveniji? SID, ki ni banka na drobno. Absurdno je,
da bi Slovenija prva odpravila idejo domačega lastništva nekaterih vodilnih podjetij, ki jo vztrajno
zasledujejo vse stare članice EU. Tudi članice PIIGS, ki so v mnogo slabši gospodarski situaciji od
Slovenije, svojih bank ne razprodajajo. Primerjati pa se mora Slovenija z njimi, ne s
postsocialističnimi članicami EU, ki so že ob osamosvojitvi vsa svoje vodilne banke in podjetja
odtujila in se tako pretvorile v provinco razvite Evrope. Banke obstajajo na koncu le zaradi
gospodarstva in prebivalstva, ne obratno. V svetu in v EU je v zadnjem času prisoten trend vračanja
od globalnega k državnemu, kar daje še trdnejšo podlago da vsega gospodarstva ne odtujimo.

O stanju v slovenskem bančnem sektorju so v strateškem dokumentu prepisane ocene iz materiala

Banke Slovenije iz decembra 2014, ki je nesprejemljiv neoliberalni konstrukt, delno zasnovan že na
materialih predhodne vlade. Ključno zanj je, da gleda na bančni sektor izolirano od gospodarstva, s
katerim je v resnici nujno povezan, in ga v pretirani skrbi za zdravje omejuje v kreditni aktivnosti, s
tem pa mu dejansko stanje še poslabšuje. Podjetja (kreditojemalci) so povezana med seboj, zato
odtegnitev kredita enemu poslabša likvidnost vseh njegovih poslovnih partnerjev, s tem pa tudi
bank, ki jih imajo v portfelju. Tudi zato slabi krediti ne izginejo in če ne bo rasti posojil in rasti
produkta (za kaj je potrebna tudi rast javnih izdatkov), bo slabih posojil vedno več, česar tudi
zaporedne sanacije bančnega sistema ne bodo odpravile. Sanacija je kurativa, potrebni pa so
resnični preventivni ukrepi, ki so v bankah nujno vezani na prednostno ozdravitev gospodarstva.
Brez bančnih posojil vzdržljive solidne rasti BDP in razvoja ne bo. Analiza Banke Slovenije kot osnova
za to strategijo prodaje bank sama zase lahko stoji, v povezavi v celotni slovenski gospodarski sistem
pa omaga.

V letu 2017 so rekordne dobičke bank v Sloveniji omogočili rast kreditov, sproščanje rezervacij in dvig
cen bančnih storitev. Odtujitvi NLB se upiramo, tudi z argumentom »okostnjaka v omari« v obliki
potencialnih 430 milijonov evrov tožb hrvaških depozitarjev v LB, čeprav so v 90. letih že prenesli svoje
depozite na banke na Hrvaškem.

10.4 Stilizirana dejstva in konkretna priporočila za bančništvo v Sloveniji

Priporočila urejajo tri ravni – makro, mezzo in mikro uravnavanje bančništva.

10.4.1 Makro
− Finančni sektor in bančništvo naj ostane hrbtenica slovenskega gospodarstva. Tudi ko bo
priložnost, naj se vse banke ne odtujijo. Ključne poslovne odločitve v bankah naj sprejemajo
subjekti, ki so stalni prebivalci Republike Slovenije, da bodo njihove odločitve v korist ljudem, ki na
tem ozemlju živijo in ki skrbijo za kakovostno slovensko okolje, v katerem prebivajo.
− Treba bi bilo oblikovati vsaj eno relativno močno domačo bančno skupino oziroma finančni
konglomerat, ki naj podpira domače gospodarstvo tudi pri nastopanju v tujini, še vedno pa dovoliti
obstoj manjših bank, ki bi se lahko specializirale za določene posle.

73
Banka NKBM je bila v letu 2016 že prodana »poštnemu predalu« za ceno, ki je tujemu kupcu prinesla dobiček
že iz kapitala, ki ga je vanjo vložila država ob sanaciji. NLB je omejena v poslovanju pa vendar prinaša v 2016 in
2017 trolikšne dobičke, da bi jo bilo škoda prodati pod ceno nekaj milijard evrov.

208
− Banke je treba privatizirati postopno, v skladu s postopno krepitvijo domače finančne baze, bodisi
fizičnih bodisi pravnih oseb.
− Banke naj delujejo tudi v duhu investicijskega bančništva, vendar je treba biti v »grosističnem«
bančništvu – najemanju finančnih virov v tujini s strani naših bank – bolj zadržan. Zadolžitev bank
v tujini je bila prvi korak k njihovi odtujitvi v drugem koraku.
− Treba je zagotoviti likvidnost bank in banke kapitalsko ter korporativno okrepiti.
− Banke naj sledijo merilom solidnega in ne najvišjega možnega profita ob skrbi za ekološko, socialno
in gospodarsko sfero Slovenije hkrati.
− Predvsem pa se morajo slovenske banke posvetiti osnovnemu poslu: dajanju kreditov in
sprejemanju depozitov.
− Bančne razmere s Hrvaško je treba urediti, da bodo slovenske banke in druge finančne institucije
lahko vstopale tudi na hrvaški trg.
− Basel III in predvidene zaostritve bančne regulacije in nadzora so premalo stroge, da bi rešile svet,
EU, Slovenijo pred naslednjo finančne krizo.
− Kapital (predvsem velike banke, skladi, zavarovalnice) je v sistemu, v katerem živimo, sveta vladar,
zato se mu ne more odreči nobena politična opcija: nadzoruje vse.

Velika večina zgoraj naštetih »zaključkov« ni odvisna od nadaljnjih sprememb normativne ureditve,
temveč od vodenja slovenske politike. Od normativne ureditve je odvisna na primer ureditev (in s tem
omejevanje) izvedenih finančnih instrumentov, kar pa se seveda sprejema na ravni EU. Zaključiti je
mogoče, da bodo banke ostale hrbtenica slovenskega gospodarstva predvsem, če bodo prevladujoče
opravljale temeljne poslovne aktivnosti: zbiranje depozitov (ne zadolževanje v tujini) in dajanje
kreditov (ne naložbe v vrednostne papirje) ter ostale podpora tudi kot servis prebivalstvu in
gospodarstvu.

10.4.2 Mezo
Za izboljšanje74 položaja bančništva Slovenije v okviru bančništva EMU je na mezoravni sektorja na
osnovi regresijske analize priporočljivo ukrepati v naslednjih smereh:75
− Za ohranitev večinskega domačega lastništva bank je treba doseči hitrejšo rast BDP na prebivalca
od razvite tujine, predvsem EMU, ter ohraniti nadpovprečno profitnost aktive ROA in kapitala ROE
(da lastniki ne bodo prodajali tujcem), ter omogočiti padec tržne koncentracije.
− Za dohitevanje povprečja bančništva EMU v razvitosti glede na BDP je treba poskrbeti za relativno
hitrejšo rast standarda (BDP na prebivalca) in produktivnosti bankirjev, čeprav naj bi tudi večji delež
tujih lastnikov pripomogel k rasti bančne penetracije.
− Za dohitevanje v bančni gostoti je treba zagotoviti relativno hitrejšo rast standarda prebivalstva in
produktivnosti bankirjev, večanje gostote bančne mreže,76 lahko pa tudi prihod novih tujih bank.
− Za manjšanje koncentracije na bančnem trgu je treba pospešiti rast BDP, zmanjšati delež tujcev (!),
dvigniti rast BDP na prebivalca.
− Za porast produktivnosti v bančnem sektorju (aktiva na bankirja) potrebujemo hitrejšo rast BDP na
prebivalca in počasnejšo širitev mreže.
− Za izboljšanje ekonomičnosti bank potrebujemo hitrejšo rast BDP na prebivalca in večji delež tujega
lastništva bank.
− Za povečanje deleža bančnega kreditiranja je nujno izboljšati vladavino prava (zmanjšanje tveganj
iz pravnega naslova).

74
Priporočila za mezzo in mikro raven so delno prenesena iz knjige o bančništvu, Štiblar (2010).
75
Očitno so pri predlogih za izboljšave na posameznih področjih bančništva priporočljive spremembe
instrumentov nasprotujoče; gre za posledico premajhnega števila instrumentov glede na veliko število ciljev,
ki jih želimo hkrati doseči. Rešitev za izvedbo je oblikovanje prioritetne lestvice ciljev.

76
Vizija svetovalne hiše A.T. Kearney je precej drugačna.

209
10.4.3 Mikro
V mikrookviru korporacijskega upravljanja in poslovnih aktivnosti bank je na podlagi dobrih praks bank
iz EMU priporočljivo:
− pripraviti ustrezni sistem nagrajevanja bančnih menedžerjev, ki bo vezano na uspešnost poslovanja
banke in trajno rast njene vrednosti za lastnike; v poštev pridejo tudi opcijski načrti, vendar morajo
biti delnice slovenskih bank prej uvrščene na organizirani trg z vrednostnimi papirji; nagrade v
obliki bonitet pa izplačane z zamikom in ne prevelike77;
− uvesti dodatne varovalke za upravo pri sprejemanju odločitev, ki so lahko bistvenega pomena za
nadaljnje poslovanje banke;
− okrepiti vlogo nadzornega sveta, hkrati pa njegovo strokovnost;
− nakupiti zavarovalne police za odgovornost članov uprave in nadzornega sveta;
− zagotoviti, da imajo delničarji dovolj velike pravice, da lahko ustrezno posežejo v delovanje banke,
če se ugotovi, da vodstvo ne deluje optimalno;
− zagotoviti zunanje mehanizme, ki omogočajo preverjanje resničnosti računovodskih izkazov bank;
− meriti zadovoljstvo strank tako z bančnimi produkti kot tudi s kakovostjo bančnih storitev, kar bo
pomagalo službi za razvoj produktov in izboljšalo odnose zaposlenih do strank;
− poskrbeti, da bodo banke s svojimi produkti in zgledom skrbele za okolje, pomagale skrbeti za
socialno ogrožene skupine, tvorno sodelovale pri ustvarjanju športnega in kulturnega utripa v
okolju, kjer delujejo, podpirale ekološke projekte v domačem okolju, finančno podpirale ukrepe
ohranjanja kulturne identitete Slovenije;
− poskrbeti, da se izvedejo analize učinkovitosti delovanja organizacijske strukture bank, na podlagi
ugotovitev analize pa pripraviti ustrezen akcijski načrt za uvedbo izboljšav;
− zagotoviti notranjim revizorjem pomembnejšo vlogo v okviru sistema upravljanja s tveganji,
predvsem v zvezi s preverjanjem učinkov ukrepov za zmanjševanje tveganj;
− oblikovati skupino ali celo oddelke za upravljanje s tveganji na ravni celotne bančne skupine, ki
mora identificirati, ovrednotiti in modelirati posamezna tveganja ter pripraviti predloge za
upravljanje s tveganji (izognitev, zmanjšanje, ublažitev morebitnih posledic, odstranitev, razpršitev
ali prenos);
− neprestano nadzorovati delovanja sistema upravljanja s tveganji in preverjati učinkovanje ukrepov
za zmanjšanje tveganj;
− poskrbeti za nenehno izobraževanje in telesno vadbo zaposlenih, vsaj enkrat letno preverjati
zadovoljstvo zaposlenih, poskrbeti za letne pogovore vodilnih (kadrovskih) menedžerjev z
zaposlenimi bankirji, zaposlenim pa poleg materialnih plačil ponuditi tudi druge ugodnosti, kot so
ustrezno zdravstveno, pokojninsko in nezgodno zavarovanje (ne samo obvezno), službeni vrtec,
štipendiranje otrok zaposlenih, gibljiv ali skrajšan delovni čas v obdobju vzgoje otrok;
− vnaprej postaviti merila za napredovanje zaposlenih, ki so vsem zaposlenim tudi znana;
− poskrbeti za širitev slovenskih bank v povezavi z zavarovalnicami in skladi, ne samo na trge
nekdanje Jugoslavije, ampak tudi na druge trge Srednje in Vzhodne Evrope (CEE regija) in tudi v
novo rastoče trge BRICS, Azije in Bližnjega vzhoda, torej povsod kjer nastopa slovensko
gospodarstvo;
− poleg klasične bančne mreže v večji meri uporabljati tudi druge distribucijske kanale
(zavarovalnice, posredniki, internet), ki do določene mere naslavljajo različne tipe strank; treba je
natančno določiti vrste izdelkov, ki se bodo prodajali prek različnih kanalov, da ne bi prihajalo do
sporov in nepotrebnega konkuriranja;
− poskrbeti, da bo vodstvo bank poiskalo »trade-off« med donosnostjo naložb in z njimi povezanim
naložbenim tveganjem, tako da bo ustrezalo namenu in poslanstvu banke ter bo v skladu s
poslovnim načrtom;

77
Če bo uvedena socialna kapica za najbolje plačane, pa naj bo še kapica za bonitete, da bo obravnava enaka.

210
− prepričati vodstva bank, da bodo vložile čim več truda v učinkovito, korektno in hitro reševanje
primerov kreditojemalcev, ki niso sposobni vrniti bančnega kredita, saj hitra ureditev primerov
odpravi problem za celotni realni sektor gospodarstva, na katerem banka končno živi;
− potruditi se za pridobitev čim boljše bonitetne ocene slovenskih bank znanih mednarodnih
bonitetnih hiš, saj bodo s tem bolj konkurenčne doma in v tujini.

Kljub zaostajanju za najbogatejšimi članicami in pogosto tudi za povprečjem EMU primerljivi položaj
bančništva Slovenije v elitni družbi EMU in EU ni zaskrbljujoč. Nekatere članice EMU in EU zaostajajo
bolj. Nadpovprečni rasti našega bančništva pred globalno finančno krizo je sledil nadpovprečen padec
v času krize in po njej. Vendar, priložnosti obstajajo: od ukrepov nosilcev odločanja na mezoravni, tj.
predvsem Banka Slovenije, ministrstvo za finance (macro state governance), in hkrati od dobrih
poslovnih odločitev menedžerjev bank samih (micro corporate governance) pa je odvisno, koliko bodo
izkoriščene. Leta 2018 je tudi situacija bistveno boljša tako v realnem kot finančnem sektorju.

10.5 Položaj bank na drobno v Sloveniji: Primerjava poslovnega modela in strateške

usmeritve A. T. Kearneyja in Delavske hranilnice

A. T. Kearney ponuja ortodoksno strategijo prevladujočih bank na drobno, Delavska hranilnica se

prilagaja konkretni situaciji v državi in stopnji njene vsestranske razvitosti. Prepisovanje enega
modela za vse, ne glede na stopnjo finančne in gospodarske razvitosti, kulturo in običaje, je
ponavljajoča se napaka mednarodnih svetovalcev, ki škoduje. Napovedovanje prihodnosti je
koristno, prehitevanje in pretiravanje pri tem pa škodljivo, kot se je izkazalo velikokrat (na primer
pot v tranziciji iz predkapitalistične ureditve v finančno razviti kapitalizem).78

Pri oceni strateških predlogov za ortodoksno bančništvo na drobno z vidika razvoja delavske
hranilnice, ki jih predstavlja A. T. Kearney, so pomisleki naslednji:
− število podružnic se bo prvenstveno zmanjševalo tam, kjer jih je preveč, kjer pa jih je
podpovprečno, kot v Sloveniji, pa ne nujno, dokler podružnice prinašajo dodatne dohodke;
− digitalizacija bo šla v manj razvitih okoljih počasneje, morda pa pride celo do nasprotnih gibanj
proti robotizaciji vsega bančnega poslovanja, kot se kaže sedaj tudi v ZDA; za uspeh digitalizacije
bi bilo treba digitalizirati tudi ljudi, jih narediti robote;
− v storitvah bodo slabše finančno izobraženim klientom še vedno koristne ne le specializirane,
ampak tudi celovite storitve in nasveti; specializirani klienti s povpraševanjem po posebej
sofisticiranih finančnih storitvah bodo v prihodnje v manjšini;
− umikanje iz prvovrstnih lokacij velja za globalne finančne centre in finančno najbolj razvite
države; še na Švedskem dve vodilni banki na drobno zasledujeta bistveno različno strategijo
razvijanja mreže podružnic;
− format podružnic se bo prilagajal okolju, da bi bile čim bolj koristne in hkrati donosne;
− v tehnologiji: od svetovalcev za računalniki v svetovanje na daljavo in interaktivnost je predlog
za oblikovanje finančnih robotov, za večino držav v svetu daljne prihodnosti, če prej ne bo upora
proti robotizaciji človeka in celotnega življenja,
− od velikih obsegov posla v kakovost in razvijanje odnosov, za Delavsko hranilnico ne velja, saj
sta njen finančno uspešen (nadpovprečna profitnost) in družbeno koristen (več kreditov za ljudi
in pravne osebe, nižje cene finančnih storitev in relativno ugodnejše obrestne mere) poslovni
model in načrtovana strategija usmerjen prav obratno;

78
Robert Shiller (2008) je uporabil prispodobo: problemi nastanejo, ko z modernimi vlakovnimi kompozicijami
potujemo po zastarelih tračnicah in pride do iztirjenja.

211
− od osnovnih bančnih poslov v enokanalne posle v večkanalnem okolju: na nižji stopnji
gospodarske in finančne razvitosti, kot je Slovenija in še večina drugih držav, je prebivalcem
potreben »finančni družinski zdravnik«, le redkim, finančno izobraženim samo sofisticirane
enokanalne storitve.

Prehitra usmeritev bančništva na drobno v celoti izključno v digitalizacijo je morda ustrezna za

najbolj gospodarsko in finančno razvite družbe, v manj razvitih sredinah, kot je slovenska, pa lahko
naredi škodo in zmanjšuje standard ljudi. Primerov takega neustreznega prehitevanja je na raznih
področjih veliko. Nasvetom A. T. Kearneyja navkljub se je nasprotni poslovni model Delavske
hranilnice posebno v preteklem desetletju (čas globalne finančne krize in pot iz nje) izkazal v
slovenskem okolju kot uspešen in po mikrorezultatih in makroposledicah za okolje presegel
rezultate mainstream ortodoksnega bančništva na drobno. Znižal je finančne stroške tako
prebivalcem kot podjetjem, povečuje kredite v korist denarne oskrbljenosti gospodarstva in
prebivalstva v razmerah, kjer so jih velike bančne institucije krčile. Zato ga velja vsaj v dogledni
bodočnosti slediti tudi v strategiji poslovanja.

212
Zaključek

Pogled v bližnjo prihodnost

Kako razložiti nizko volatilnost ob visoki rasti delnic in zmanjšano skrb investitorjev kljub
rastočemu političnemu tveganju?
Strah finančnih investitorjev, merjen z Vix, je najnižji od začetka merjenj v letu 1990, a je v letu 2018
že zanihal navzgor. Politična tveganja rastejo, negotovost je velika, zlasti z vidika geopolitike. Trgi
se morajo pripraviti za večjo volatilnost (variiranje, nestanovitnost, nestabilnost), Axel Weber,
predsednik UBS Financial Times (3. 1. 2018). Razlogi političnih negotovosti v zahodnih
industrializiranih državah so: padec ekonomskih pričakovanj, negotovost zaposlitve, stagnacija
realnih plač, nevzdržljiv pokojninski sistem in predvsem rastoča negotovost: vse našteto vodi v
občutek nezadovoljstva in nepravičnosti. Gre za rezultat dolgo trajajočih strukturnih problemov, ki
jih zadnja rast le omili, a ne reši. Plače vztrajajo nizko (2-% rast), čeprav gospodarstvo raste hitreje
in brezposelnost pada.

Grozeči konec ekspanzivne neortodoksne politike centralnih bank je naslednji razlog negotovosti.
Normaliziranje monetarne politike pomeni odpravo 10-let trajajočega količinskega rahljanja QE, za
kar trgi niso pripravljeni. Nikoli prej niso bile bilance centralnih bank tako velike, obrestne mere
tako nizke in globalni dolg tako visok. Dodatno, proti intuiciji, je ekonomski vzpon brez inflacije, kar
kaže, da klasična pravila makroekonomske politike več ne veljajo. Transmisijski mehanizem QE ni
polno razumljen in ostaja kontroverzen, tako da učinek obrata ni znan. Ne gre zgolj za tveganje,
ampak za negotovost: riziko je znane neznanke, negotovost je neznane neznanke. Negotovost
pomeni ignoranco (neznanje) glede podrejenega mehanizma, verjetnostne distribucije in celo o
potencialnem rezultatu.

Kako razložiti razliko med veliko negotovostjo in samozadovoljnostjo finančnih trgov? Trgi so dobri
pri napovedi rizikov, a ne pri nenapovedljivi naravi politike (human and nature made catastrophies).
Negotovost po definiciji ne more biti ocenjena oz. izmerjena s ceno, zato jo trgi ignorirajo in
zavzamejo stališče »čakaj in poglej, kaj bo«. Nizka volatilnost finančnih trgov danes je zavajajoča in
podcenjuje riziko v ozadju. Investitorji in politiki naj uživajo rast, ker ne bo trajala dolgo. Trgi se
morajo pripraviti na nestanovitnost; naslednja uresničitev negotovosti je le vprašanje časa. V času
negotovosti je diverzificiranje portfelja še bolj ključna kot v primeru rizika. Pameten investicijski
nasvet je celo bolj pomemben kot kadar koli prej.

Povzetek predlogov celovite reforme bančnega sektorja

Kako do ukrotiti slabe banke, da bodo postale dobre?

Dobro je, kar koristi večini človeštva, sedanji finančni sistem in v njegovem okviru pa sistem pa le
kakim 70 milijonom ljudi, torej manj kot odstotku prebivalcev sveta, ki se v okviru finančnega
sektorja in posebej bank ukvarjajo s finančnimi transakcijami, s katerimi odvzemajo dodano
vrednost tistim, ki so jo realno ustvarili.

Tudi med finančnimi strokovnjaki ni celovitega in enoznačnega pogleda na ukrepe in sistemske

spremembe, ki bi bili potrebni za dosego cilja dobrega bančništva. Determinirani z lastnimi
subjektivnimi vrednostnimi sistemi in ideologijami avtorji izbirajo različne vzroke krize, od tod pa
dajejo tudi različne nasvete, kako jo dokončno odpraviti in ustvariti dobro bančništvo, ki krize ne bo
več ponavljalo. Cilj zaključka je povzeti ključne predloge nekaterih uglednih finnčnikov. Nekateri so
jim skupni, drugi specifični za vsakega posebej.

213
Za izhodiščni okvir je najbolj ustrezen, celovit in sistematičen predlog Kenichija Ohmaeja (2008,
stran 112), zapisan ob nastanku krize v letu 2008, a je nastal na osnovi izkušenj japonskih dveh
izgubljenih desetletij 1990–2010.
Prvič, kot izhodišče: kriza je sistemska globalna napaka, ne specifični problem posamezne države.
Tudi bančna reforma bo učinkovita le, če bo veljala za vse finančnega institucije v vseh državah sveta
brez izjeme.
Drugič, pri neposrednem reševanju krize je treba izbrati pravilno zaporedje ukrepov:
− najprej odprava nelikvidnosti bank,
− potem odprava nesolventnosti bank,
− in končno – odprava recesije v realnem sektorju.
Ukrepi naj ne bodo reševanje od zunaj, ampak iniciative od znotraj samih bank in drugih finančnih
institucij. Odprava recesije zahteva ob monetarni še fiskalna stimulacijo.
Tretjič, na koncu, ko se odvrne katastrofa, je potrebna prava reforma finančnega-bančnega sistema
v svetu kot celoti.

Kako je z izvedbo?
Prvič, po prvih individualnih poizkusih so vodilne razvite države sveta hitro spoznale nujnost
skupnega ukrepanja in že konec leta 2008 na skupnih zasedanjih (G8, G20) sprejele enotne ukrepe
monetarne in fiskalne stimulacije za odvrnitev od finančne katastrofe.
Na tej osnovi so bili uporabljeni ukrepi iz drugega paketa, s katerimi se je najprej reševal bančni
(finančni) sektor, za tem pa realni sektor.79 Tretji korak, celovita reforma bančnega in finančnega
sistema pa se v desetletju od začetka krize še ni zgodil in ni jasne perspektive, ali se bo, in če, kdaj.
Ekonomsko politični ukrepi monetarne in fiskalne narave so uspešno odvrnili svetovni finančni
sistem od prepada in naenkrat pri odločevalskih elitah ni bilo več volje za celovito reformo sistema.
Pri tem ni jasno, ali so ukrepi odvrnili reforme ali je grožnja reform vsilila tekoče ukrepe. Na
bančnem in monetarnem področju so neortodoksni ukrepi uveljavili nenormalne razmere, njihova
odstranitev pa bi vrnila krizo, zato se nadaljujejo (negativne obrestne mere centralnih bank, tiskanje
denarja s »kvantitativnim rahljanjem«). Manjka namreč tretji korak, sistemske reforme, ki bi
odpravile napake, ki so privedle do krize. Razlog za nasprotovanje je izguba privilegijev, ki bi jih
sistemska reforma bančništva povzročila elitam, podkrepljena pa je z liberalno ideologijo popolnega
samoregulirajočega trga kot ortodoksna mainstream doktrina.

Katere so torej potrebne in zadostne sistemske reforme bančništva?

Brez ambicije taksativnosti je mogoče navesti nekatere, ki so mnogim avtorjem skupne, in druge, ki
so specifični izbor posameznih avtorjev. Po skupinah, področjih, so skupine sistemskih reform:
− institucionalne spremembe strukture bančnega sektorja in dvig konkurenčnosti bančnega trga,
− spremembe kulture bančnikov in izboljšanje korporativnega upravljanja bank,
− popravki iniciativ za bankirje.

Institucionalne spremembe

a) Najbolj izrazita reformna rešitev je ograjevanje (razmejevanje) bank v tri med seboj neodvisne
vrste (na drobno, komercialne in investicijske banke), med katerimi naj ne bi bilo poslovanja,
bilo bi le znotraj posamezne skupine. Ta ideja se v raznih bolj ali manj jasnih inačicah pojavlja
praktično pri velikem številu avtorjev, najbolj jasno pa jo je razdelal David Shirreff (2017).

79
Ukrepi proti veliki recesiji so bili že po državah različni, v ZDA, na Kitajskem, Japonskem stimulativni, v EU pa
obratno – po diktatu ordoliberalne doktrine bolj omejevalni (najprej sanacija dolga, potem rast). Zato je
okrevanje realnega sektorja prišlo v EU najkasneje in v najšibkejši meri.

214
 Razdelitev velikih bank na tri pravno samostojne enote bi bila tudi sredstvo odprave tako velikih
bank, da jih ni mogoče upravljati in ne likvidirati (TBTF, TBTB). Samo banke na drobno in
komercialne banke bi bile predmet stroge državne regulative, nadzora in zato reševanja s strani
države v primeru sanacije (večji nadzor, večja podpora). Regulirani bančni sektor naj bi postal
javna storitev podobno drugi javni infrastrukturi; propad enote pa ne bi smel porušiti sistema
(podobno kot propad ene letalske družbe ne pomeni propad celotnega letalskega sektorja v
svetu).
− Banke na drobno bi predstavljale ožje bančništvo po Johnu Kayu in opravljale le klasične
posle za množice: plačilni promet, depoziti in krediti (zgolj za SME in za fizične osebe
nepremičninski, potrošniški).
− Komercialne banke (na debelo) bi servisirale s krediti in osnovnimi finančnimi instrumenti
večja podjetja. Še vedno bi bile pod državnim nadzorom in močno regulirane.
− Investicijske banke in vse institucije bančništva v senci (hedge skladi, finteh itd.) pa naj bi
bile le rahlo regulirane in spet v partnerski odgovornosti lastnikov z vsem svojim
premoženjem. Problem je, kako ustaviti rast bančnih poslov nebank in kako nepoučene ljudi
pripraviti na tveganost poslovanja z njimi. Tu bi morda pomagale rešitve nudge (potiskanja
za odločitve v pravi smeri, po nobelovcu Richardu Thalerju).

b) Regulacija bank postaja preveč kompleksna in še je ni konec. Namesto nadzora, ki zadeva le

banke (banke v senci niso regulirane), naj bi bile rešitve preproste in specifično usmerjene na
konkretne aktivnosti bank. Zato bi bilo treba odpraviti Baselske standarde, ki postajajo tako
kompleksni, da jim že sami bankirji več ne morejo slediti. Reguliranje bančne unije namreč
povečuje reguliranost do nespoznavne in netransparentne velikosti. Enak problem so smernice
EBA.

Likvidnostna, solventnostna in upravljavska regulacija zgolj bank ustvarja neenake pogoje

gospodarjenja v primerjavi z nebankami, ki niso regulirane, opravljajo pa enake bančne posle.
Brez varnostnih zahtev in nadzora so nebanke nagnjene h krizam, propadu, napihujejo nov
bančni balon, če bodo dovolj velike, pa bodo tudi deležne državne pomoči v krizi.

Alternative vse večji regulaciji naj bi bile poenostavitve: koeficient vzvodenja namesto
kapitalske ustreznosti s subjektivnim določanjem tveganjem prilagojene aktive, ali uporaba
koeficientov kulture tveganja v banki ali celo odprava kapitalskih in likvidnostnih koeficientov.
Investicijskim bankam naj bi pravila poslovanja predpisovala zakonodaja kapitalskih trgov, na
katerih nastopajo.

Pretirana regulacija banke omejuje pri opravljanju osnovnih pasivnih (sprejemanje depozitov)
in posebej aktivnih poslov (dajanje kreditov). Njih v kreditiranju intenzivno nadomeščajo banke
v senci, konkretno finteh družbe, skladi, druge finančne institucije, ki pa ostajajo skoraj
neregulirane. Tveganja so tudi pri njih enako velika kot so (bila) pri bankah, zavarovanja pa
nimajo. »Maši se bančna luknja, hkrati pa kot posledica nastaja neskončno drugih kvazi bančnih
lukenj.« To je napačno iz makro- in iz mikrovidika. Postajajo tako velike (TBTB, TBTF), da bo ob
naslednji finančni krizi, ki jo bodo povzročile, znova potrebna državna intervencija za reševanje
kvazi bank. In drugič, različni fintehi, podprti v elitnih krogih in od njih kontroliranih medijev,
niso nič drugega kot v prejšnji krizi že poznani SPV, SIV (posebne institucije) v novi preobleki z
vsemi nastavki povzročitelja nove finančne krize v prihodnosti. Proklamirana finančna inovacija
je v resnici finančna manipulacija. Preregulirane banke jih namreč kupujejo (ali celo same
ustanavljajo), da bi se izognile veliki regulaciji svojega poslovanja preko tega nereguliranega
paralelnega toka. Ne gre za to, da navedene asimetričnosti reguliranja (nadzora) bančnih in
nebančnih institucij nihče ne vidi in ne razume, temveč finančnim elitam (velikim bančnim
konglomeratom) koristijo za prisvajanja ekstra dobičkov, tokrat z izkoriščanjem asimetričnosti
regulacije. Zato ne preseneča, da največje banke prav vodijo v zahtevah za čim večjo regulacijo

215
 bank. Ogromne regulatorne zahteve (kot vrsta fiksnih stroškov) namreč naredijo majhne banke
na drobno zaradi ekonomije obsega nekonkurenčne, kar jih sili v naročje velikih bank, ki z rastjo
postajajo še bolj ne le TBTF, ampak na žalost tudi TBTB. Posledica bo obvezna državna pomoč,
če se jim zalomi (prisvajanje profitov, socializacija izgub). Hkrati si velike banke lahko privoščijo
zaradi kadrovske zadostnosti lastne subjektivne ocene tveganj, ki praviloma vodijo v nižje ocene
zahtevanega kapitala banke in s tem ob danem profitu poslovanja v večjo dobičkonosnost
kapitala velikih. Reductio ad absurdom: na koncu bo le 5–10 bank po vsem svetu, toda ali bo
njihov cilj res blagostanje vseh, ali pa so bodo kartelno dogovarjale in izkoriščale svoj oligopolni
položaj, kot to danes že dela velikih pet na področju digitalizacije.

c) Izboljšanje monetarnega sistema po mnenju Melvyna Kinga zahteva vrnitev nadzora nad
kreiranjem (ponudbo) denarja. Gre za odpravo denarne alkimije. Primarno emisijo centralnih
bank naj bi omejila uvedba zlatih ali obvezniških rezerv, sekundarno pa odprava frakcijskih
bančnih rezerv v korist 100 % kritja. Ideje vračajo tako zlato veljavo kot gotovinsko upravo
(currency board). V sedanjem sistemu nihče ne uspe nadzorovati ponudbe denarja, prav tako
pa prenos denarja iz centralne banke v nebančne sektorje ne deluje, kreditna oskrbljenost je
šibka (kanal je zamašen). Sedanji neortodoksni ukrepi monetarne ekspanzije primarnega
denarja (negativne obrestne mere, kvantitativno rahljanje) nimajo pozitivnega učinka na realni
sektor, ker je »kanal do njega zamašen«, dodatno pa večajo neenakost med ljudmi, saj se
prepoceni krediti zlivajo k privilegirani eliti, ki z njim kupuje nepremičnine ali delnice (prestižna
potrošnja ne veča povpraševanja po novih proizvodih, ampak samo veča ceno obstoječega
bogastva).

Zlata veljava je bila ob prvi uveljavitvi konec 19. stoletja način razširitve tržnega mehanizma iz
državne na svetovno raven. V nasprotju s pričakovanji ideologov prostega trga pa je postala
vzrok veliki depresiji v 30. letih 20. stoletja in posredno obema svetovnima vojnama (Polanyi,
1944, 2001). Uveljavitev avtomatizma monetarne politike pomeni tudi odrekanje instrumentu
proticikličnega delovanja.

d) Bančna unija v okviru EU je dobra rešitev, le polno morajo biti uveljavljeni njeni vsi trije deli,
poleg že uvedenega nadzora še priprava načrtov reševanja (oporok) in skupna depozitna
shema, čemur se vsaj do leta 2024 upirajo Nemci zaradi prevelikega tveganja, ki bi ga z evrskimi
obveznicami potencialno morali prevzeti. Seveda, trajna rešitev bi bila svetovna bančna unija s
svetovno regulacijo in svetovnim razsodnikom, sicer bodo izjeme vedno rušile enake pogoje
poslovanja. To je v sedanjih svetovnih političnih razmerah neuresničljivo. Nasprotno, tendence
zadnjih nekaj let so proti globalizaciji in za merkantilizem v ekonomiji, za poudarjanje državnih,
nacionalnih identitet in interesov v politiki.

King (2017, stran 219) ugotavlja, da obstajajo v EU štiri možne poti naprej:
− nadaljevati visoko brezposelnost na periferiji, da plače in cene padejo in obnovijo
konkurenčnost;
− visoka inflacija v Nemčiji in drugih državah presežka plačilne bilance ob omejitvi plač in cen
na periferiji za odpravo razlik v konkurenčnosti med njimi – padec tečaja evra;
− opustiti poskus obnove konkurenčnosti in imeti trajni transfer od severa na jug EU – 5 %
letno;
− razpad evrskega območja.

Glede uvedbe evrskih obveznic za kompletiranje bančne unije EU vidi Shirreff (2017) štiri
možnosti izhoda:
1. regulatorji EU bodo še naprej obravnavali obveznice vseh članic evrskega območja kot
nerizične (kar se zavrača);

216
 2. uporabili bodo striženje (haircut) za likvidnostne rezerve, ki vključujejo državne obveznice;
3. zahteva zamenjavo diskontiranih državnih obveznic z višje ocenjenimi v likvidnostnih
rezervah;
4. banke evrskega območja bodo uvedle drugačen likvidnostni tampon (buffer), sestavljen iz
drugih aktiv (na primer denar centralne banke).

e) Kopičenju baselskih standardov (izvaja se tretji, napoveduje se četrti) je treba narediti konec,
saj preveliko reglementiranje vodi tudi v monopolizacijo bank (zmorejo ga le največje banke) in
odpira posle povsem nezavarovanim nebankam, ki napihujejo finančni balon danes. Ko pride
do finančne krize, pa vsi baselski standardi ne pomagajo, kot se je izkazalo ob izbruhu krize v
letu 2008, potem ko so bili v letu 2004 že sprejeti baselski standardi II. Nihče jih ni upošteval ob
prvem izbruhu krize.

Iniciative spremeniti iz napačnih v prave

Z normativno ekspanzijo se ne da vsiliti neznanstvenih rešitev, če ni volje večine ljudi, da so sprejete
norme v resnici pripravljeni upoštevati. To velja tudi pri reguliranju bančništva.
− Sistemsko bi bilo treba odpraviti iniciative za vse večje tveganje finančnikov (trenutek
Minskega, avstrijska šola), ki izhajajo iz sle po dobičku in izkoriščanja asimetričnosti informacije
ter razlike med stopnjo tveganja in potencialnim profitom, ki jo ustvari omejena odgovornost
finančnikov na osnovi delničarskih rešitev.
− Odpraviti bi bilo treba vlogo države pri reševanju nasedlih bank, ki ne smejo biti prevelike, in
poskrbeti, da država za velike investicijske banke ter nebanke ne jamči, hkrati pa jim dovoljuje
profitno iniciativo z zgolj rahlim reguliranjem.
− Potrebno je splošno finančno izobraževanje vseh ljudi, saj se v sodobni družbi nihče ne more
izogniti denarnim odločitvam.
− Limitirati bi bilo treba remuneracijo bankirjev in odpraviti bazen bonusov, vsekakor pa
nagrajevanje vezati ne na obseg transakcij (trgovanja), ampak na poslovne rezultate bančništva
in še to z zamikom. Takšna napačna materialna iniciativa je vodila v napihovanju finančnega
balona.
− Investicijske banke in nebanke bi se morale vrniti iz omejene lastniške odgovornosti delniške
družbe v polno odgovornost za poslovanje s celotnim premoženjem v partnerstvu, kot je bilo
nekoč. To bi zmanjšalo nagnjenost k tveganjem bankirjev.
− Namesto subjektivno določene tveganjem prilagojene aktive bi morala biti v solventnostnih
koeficientih celotna aktiva, da ne bi bilo pretiravanja s subjektivnim zmanjševanjem rizične
aktive v korist večje profitne stopnje. Tako bi bil osnovni koeficient vzvodenja kot razmerje
kapital/aktiva.
− Različne kazalce likvidnosti in solventnosti bank bi veljalo dopolniti ali celo nadomestiti s kazalci
kulture tveganja v banki (na primer: odlog izplačila bonusov, opcij, objava zapisov sej
upravljavskih organov, ex-post javno razkritje stopnje uresničitve načrtov poslovanja itd.).
− Monetarni ekonomist in nekdanji guverner centralne banke Velike Britanije (Bank of England)
Melvyn King meni, da finančni (bančni) sektor ne more biti instrument ekonomske politike, kar
se godi sedaj z uporabo neortodoksnih monetarnih ukrepov s ciljem rasti kreditiranja za hitrejšo
gospodarsko rast.
− Vendar je škodljiv tudi avtomatizem zlate veljave (ali currency board), ker pomeni vnaprejšnje
odrekanje za realni sektor pomembnemu instrumentu proticiklične ekonomske politike.
− Finančne inovacije velja preizkusiti pred uveljavitvijo v praksi na podoben način, kot se testirajo
nova zdravila. Kot je genetika v demografiji vprašljiva, so lahko vprašljivi derivativi v bančništvu.
− Upravljanje bank bi moralo biti kot upravljanje drugih vrst infrastrukture, z upoštevanjem
zunanjih učinkov poslovnih odločitev bankirjev.

217
Sprememba bančne kulture
Bančniki bi morali ekonomsko etiko (ekon-egoisti) dopolniti s humano etiko (human-altruisti). Tudi
njihove vrednote bi naj postale obče humane (deklaracija o človekovih pravicah), ne specifične
egoistične tržne etike (kot so sprejetje rezultatov trga, skrb le za lasten interes, Štiblar 2014).
− Obnoviti, ponovno obuditi bi morali standarde lojalnosti, skrbnosti, preudarnosti , tudi s
posebno finančno prisego, podobno, kot jo imajo zdravniki.
− V tem smislu bi morali bistveno zmanjšati ali odpraviti razbohoteno trgovanje zgolj z
vrednostnimi papirji, ki družbi ne prinaša dodane vrednosti, v lastno korist pa bančnikom
prinaša bonuse.
− Nehumanizirano digitalno komunikacijo bi veljalo vsaj dopolniti (če ne zamenjati) z
bančništvom osebnih vezi (»relationship banking«), saj gre za dejavnost, ki je odločilno odvisna
od zaupanja, njega pa krepi le osebni neposredni stik.
− Zlorabo asimetričnosti informacij v korist bankirjev za kovanje lastnih profitov bi bilo treba
onemogočiti, kar bi omogočilo finančno izobraževanje ljudi, finančni varuh človekovih pravic.
− Prehajanje iz bank v njihove nadzornike in nazaj bi bilo treba omejiti s konkurenčno klavzulo,
kot velja za druge sektorje gospodarjenja.

Vprašanja za konec

1. Ali80 je treba razlomiti banke ali pa zadostuje zgolj narediti kitajski zid znotraj ene banke?
Mislim, da kitajski zid nepravne narave znotraj ene globalne banke ne zadostuje za razdelitev
poslov. Pravno razlomiti banke bi pomenilo odpravo načela univerzalnosti v EU in uvedbo
določil Glass-Steagalovega iz Dodd-Frankovega zakona v ZDA. Če se to verjetno ne bo zgodilo,
še ne pomeni, da ni dobro.

2. Zakaj nebank (kot finteh) ne zaustavimo – reguliramo, saj so preoblečeni SPV, SIV kot bajpas
oz. obvodna firme: »ko zamašiš eno luknjo, pritisk naredi veliko novih lukenj, kar se imenuje
inovativnost«?
Vidik bank: če jih ne moreš premagati v tržni konkurenci, ker imajo prednost rahle regulacije,
se jim pridruži. Pomeni ustanoviti ali prevzeti finteh in preko njega opravljati dobičkonosne
posle za manj kapitala, likvidnosti in manj regulatornih omejitev. Gre za regulatorno, kapitalsko,
likvidnostno asimetričnost, iz katere črpajo dobičke (podobno asimetričnosti informacije). V
taki situaciji velike banke opremljene s fintehi sploh več ne pritiskajo na zmanjševanje njihove
regulacije, nasprotno, še za povečanje regulacije so, da bi bila čim večja razlika v regulaciji in s
tem čim večji iz nje črpani dobički.
Standardni odgovor strokovnjakov za neregulacijo fintehov je, da ne zbirajo depozitov na
drobno (kar je tveganje do deponentov), nič pa ni govora o dajanju kreditov (tveganje nevračila
kredita do tistega, ki denar vloži, grosistični finančni investitor v finteh). Poudarek pri novih
finteh naj bi bil predvsem na izvajanju plačilnega prometa in nadomeščanju bank pri tem, kar
je tehnološko inovativno. Vendar, ali pri izvajanju plačilnega prometa ni nič tveganj (na primer
posrednik, izvajalec plačila denar prejme, plačila ne izvede; ali: drugi vdrejo v plačilni sistem in
si prisvojijo plačilu namenjen denar).

3. Če centralne banke ne regulirajo nebank, kdo drug jih?

Drugi so za zavarovalnice AZN, za sklade borzna pravila ATVP, kdo pa finteh in druge nebanke?
Tudi če jih drugi regulirajo, ni nujno da z vidika bančnih poslov enako strogo kot centralna
banka, kar spet daje prednost nebankam in neenake pogoje gospodarjenja (unlevel playing
field).

80
David Shirreff, op. cit, 2017.

218
4. Ali se načelo proporcionalnosti se upošteva?
Pri regulaciji prihaja od velikih bank (globalnih, univerzalnih) do odpora proti načelu
proporcionalnosti (pomeni za večje mednarodne, univerzalne banke naj bi veljala bolj stroga
pravila poslovanja, ker imajo večja tveganja kot za majhne). Dosledno izvajanja regulacije brez
proporcionalnosti ustvarja majhnim bankam tolikšne fiksne stroške regulacije, da jih ne
zmorejo, postanejo nekonkurenčne in lahek plen velikih bank. Velike banke se po tej poti lahko
večajo do velikosti TBTF. To jim znižuje tveganje propada, kar niža zahtevane pasivne obrestne
mere za depozite vanje in tako povečuje njihove obrestne marže in dobičke. Bančni sektor
postaja monopoliziran, kartelni dogovor (tihi) med njimi jim še dodatno povečuje dobičke. Ali
je končni rezultat obstoj le pet velikih bank v svetu, kot kažejo danes trendi v digitalizaciji? Kje
ima meje koncentracija in monopolizacija na trgu v korist tehnološke inovacije oziroma
odrekanje demokratičnim, liberalnim vrednotam v korist tehnoloških inovacij? Prihod digitalnih
gigantov v bančno poslovanje konkurenco in trg uniči, tveganja pa povečuje; za reševanje velikih
korporacij znova zahteva državno intervencijo, če bo država sploh še dovolj velika, da bi jih v
krizi lahko reševala. Diktat državnega plana na koncu nadomesti diktat par velikih globalnih
korporacij, ki dosegajo rekordne dobičke z dvigom monopolnih cen in se s tem še bolj debelijo.

5. Če želimo ohraniti v Sloveniji vsaj še kakšno banko na drobno v domači lasti v podporo
slovenskemu majhnemu človeku in majhnemu gospodarstvu, mora Banka Slovenije dosledno
uveljavljati načelo proporcionalnosti: majhne banke regulirati bolj preprosto.
V danih bančnih razmerah v Sloveniji Banki Slovenije ostaja le še zelo malo bank za neposredno
regulacijo: tri največje regulira ECB, banke v večinski tuji lasti pa njihove centralne v tujini. Tako
ostaja jo le še tri hranilnice, Deželna banka, SID (tipično bolj sklad ali investicijska banka s
posebnimi pravili), tuja Addiko in zaenkrat še Gorenjska banka (SID ni običajna banka).

Značilni primer v Sloveniji: dogovorjen dvig provizij za bančne storitve v času krize za tretjino je
velikim bankam omogočil neobrestne dobičke tudi v razmerah, ko kreditov niso bile
pripravljene dajati (zaradi tveganj kreditiranja podjetij v krizi).

6. Nebanke kot finančne inovacije služijo dvigu konkurence, pravijo njihovi apologeti, regulirajo
pa jih ne. Nevarnost je, da bodo zrasle do velikosti TBTF, TBTB, ob naslednjem poku balona pa
bo zlom finančnega sektorja katastrofalen.

Dober finančni sistem z dobrim bančništvom

Kakšen naj bo »dober« bančni sistem? Takšen, ki je vključen v družbo (ne nad njo), pozitivno vpliva
na družbo kot celoto in prispeva k blagostanju vsej njenih članov enakovredno.

Za dober finančni sistem in dobro bančništvo bi veljalo reformirati, narediti dobre tako institucije
(dobre banke, druge finančne institucije, pa tudi dobre nadzornike in dobre centralne banke),
vzgojiti dobre bankirje in njihove nadzornike, poznavalske zakonodajalce, ustvarjati dobre finančne
instrumente (ukinitev kreditnih derivativov CDS, kriptovalut in ustvariti dober denar) in oblikovati
dobre trge (čim bliže konkurenci, ki jo ustvarja atomističnost, homogenost, odprtost in gibljivost).

Dobre banke
Ves drugi del knjige pojasnjuje, kako slabe banke »ukrotiti« in spremeniti v dobre banke. Zato tukaj
le ponovitev glavnih poudarkov. Banke je treba vrniti v družbo kot njen sestavni del. To pomeni, da

219
poleg lastnega zasebnega dobička upoštevajo vse zunanje učinke svojega delovanja (socialni,
ekološki, etični, etnični). Sledijo družbenemu, ne zgolj individualnemu optimumu.
Spremeniti je treba kulturo bančnikov in kulturo tistih, ki banke nadzirajo in jim predpisujejo
normativne okvire delovanja. Poleg finančnih naj sledijo tudi humane vrednote.
Banke naj se specializirajo, med posameznimi vrstami pa ne sme biti poslovnih tokov. Dobro
regulirane naj imajo varstvo države kot pomočnika v sili, rahlo regulirane investicijske banke pa ne
(vsa odgovornost je na poučenih akterjih).

Dobri finančni instrumenti

Nove finančne instrumente bi veljalo pred uvedbo preizkusiti glede potencialnih negativnih
učinkov, podobno kot velja za zdravila. Potem bi bili kreditni derivativi, ki za razliko od derivativov
s stvarno podlago (asset backed securities) nimajo prav nobene stvarne podlage, prepovedani.

Kriptovalute in blockchain so modna muha. Bitcoin je denarni nadomestek v funkciji menjalnega

sredstva, katerega emitiranje je nelegitimno (nepošteno, nemoralno), moralo pa bi biti tudi
nelegalno (protizakonito), ker ustvarja finančni balon, ob poku katerega bodo utrpeli škodo mnogi
naivneži. To pa ne pomeni, da v času dokler traja, poučeni igralci ne bi mogli dobro zaslužiti,
potegnili denar iz žepov »naivnežev s črednim nagonom«, če se bodo le znali izločiti iz igre bitcoina
pravočasno, dokler njegova cena ne strmoglavi. Naivneži, ljubitelji tveganj (risk lovers) pa naj gredo
raje v igralnice, če želijo igrati. Temelj je ob fiksni ponudbi stalno povečano povpraševanje po kripto
valuti s povečevanjem transakcij, v katerih se uporablja, in vstop finančnih špekulantov, ki dvigujejo
ceno s ciljem dobička iz dražje prodaje ob izstopu, kar dviguje ceno bitcoina. Ob omejitvi transakcij
z njim bo povpraševanje po njem padlo, cena bo padla, špekulanti bodo prodajali in bitcoin bo padel
na raven žetona v igralnici.

Blockchain je na osnovi tehnološkega napredka (digitalizacije) ustvarjena nova tehnološka

platforma, ki pa ima lahko koristno uporabo v širjenju trgovanja vseh vrst. Pri bitcoinu pa ima poleg
pozitivnih tudi negativne posledice, kot jih ima praktično vsaka inovacija – kot finančna špekulacija.
Pri tehnološkem napredku velja podpreti dobre posledice in zavreti slabe, podobno kot atomsko
energijo velja uporabiti za ogrevanje in druge uporabe, zavreti pa izdelovanje atomskih bomb.

Dobra centralna banka z dobro monetarno politiko

Neoklasična doktrina (pretvorjena v neoliberalno z implikacijami iz ekonomije in financ za celotno

družbo) je skušala svoj kredo o svobodnih samoregulirajočih trgih iz nacionalnih gospodarstev
znotraj posameznih držav prenesti na svetovno raven popolno liberalnega trga s pomočjo zlatega
standarda, ki naj bi odpravil ovire, ki jih pri mednarodni menjavi ustvarjajo različne valute s
spreminjajočimi tečaji. Gre za prenos tržnega avtomatizma iz posamezne države na ves svet, takšen,
ki naj bi odpravil vlogo države v gospodarstvu tudi v mednarodni menjavi, ne samo v menjavi znotraj
države. Avtomatizem oblikovanja tečaja valut ukinja aktivno emisijsko vlogo centralnih bank, ki jih
v naslednjem koraku neoliberalci v vsakem primeru nameravajo ukiniti. In tukaj pridejo na plan
ustvarjalci bitcoina in podobnih kriptovalut. Vsak človek je lahko emitent, nihče nima monopola
tiskanja denarja.

Praksa je pokazala drugače. Uvedba zlatega standarda v drugi polovici 19. stoletja (v 70. letih) ni
prinesla nirvane v svetovno gospodarstvo in družbo, temveč prav nasprotno. Bila je ekonomski
vzrok za konflikte, veliko depresijo, kar je kulminiralo v obeh svetovnih vojnah v prvi polovici 20.
stoletja, kot dobro opiše Karl Polanyi v monografiji Great Transformation (1944, 2001).

220
Zato dobra centralna banka ni od družbe povsem neodvisna institucija (»nad njo je samo plavo
nebo«), ampak naj bo vključena v družbena dogajanja. Izključitev relevantnih finančnih institucij iz
dosega »neukega ljudstva« je predlagal kot ustrezno rešitev že Edward Bernays v svojih knjigah
Kristalizacija javnega mnenja in Propaganda v 20. letih prejšnjega stoletja. Potem pa naj se gredo
ljudje parlamentarne demokracije, ko bomo ključne vzvode upravljanja družbe imeli v rokah mi,
elita (1 %)!

Zahtevi vključitve v družbo in aktivne monetarne politike je ameriški FED mnogo bližje kot evropska
ECB. Medtem ko so cilji politike FED tudi širši, iz realne ekonomije (poleg inflacije dolgoročne
obrestne mere in zaposlenost), je cilj ECB samo nizka inflacija (blizu, a pod 2 % letno, kar spominja
na Friedmanovo pravilo za monetarno politiko). Medtem ko FED redno mesečno v kongresu
odgovarja za svoje ukrepe, ECB ne odgovarja dejansko nikomur, zelo redko je pripravljena seznaniti
javnost in evropski parlament o svojih odločitvah. Neodvisnost pač. Slaba evropska centralna banka
je poglabljala evropsko ekonomsko recesijo z restrikcijo v obdobju 2009–2014, sedaj, po letu 2015,
pa z neortodoksnimi ukrepi ne prispeva k okrevanju gospodarstva, pač pa povečuje bogatenje
bogatih in s tem razslojevanju evropske družbe. Res so Američani teoretično podpirali neoliberalni
pogled na gospodarstvo in finance, v praksi pa so ravnali povsem pragmatično (upoštevali pozitivni
vpliv odločitev FED na realno gospodarstvo). Po drugi strani naj bi bili evropski teoretiki mnogo bolj
zadržani do neoliberalizma (manj zadržani so do nemškega ordoliberalizma), v praksi pa sta tako
ECB kot EK EU delovali povsem neoliberalno, s poraznimi posledicami izgubljenega desetletja za
evropsko gospodarstvo. Tega ZDA in UK nista utrpeli. ECB je marca 2015 (torej z zamudo) uvedla
neortodoksne ukrepe monetarne stimulacije, a brez istočasne fiskalne podpore delujejo omejeno.

Slab nadzornik bank (na evropski ravni) ne priznava načela proporcionalnosti pri njihovem urejanju,
predpisuje (pre)visoke kapitalske, likvidnostne in upravljavske standarde, ključno pa je, da nebanke
v bančnih poslih pa pušča skoraj povsem neregulirane. Z ohranitvijo univerzalnega bančništva v
neokrnjeni obliki in obstoja finančnih derivativov (tudi kreditnih), vse na pritisk finančnega,
bančnega lobija, ohranjata ECB in EK EU nedotaknjen slab bančni in finančni sistem, pripraven za
nastanek naslednjega balona in njegov pok s še hujšimi posledicam od tistih iz leta 2008. Slabi
nadzorniki dovolijo nemoteno oligopolno delovanje treh globalnih bonitetnih agencij in štirih
globalnih revizijskih hiš, kljub temu da so prve bolj, druge manj bistveno prispevale k nastanku
globalne finančne krize v letu 2008. Nobenih znakov ni, da se bodo pri nastajanju novega finančnega
balona obnašale kaj drugače.

Odreči se aktivni monetarni politiki kot proticikličnemu sredstvu, vendar ne samo v manj razvitih
okoljih, je napaka. Da je sedanja neortodoksna monetarna stimulacija ECB preko bank
»impotentna«, so razlog predpisi za delovanje bank in njihovo upravljanje ter predpisane iniciative
(»kanali delovanja so zamašeni«). Odmašiti je treba kanale (iz slabih bank narediti dobre banke), ne
povečevati »monetarnega curka« (ničelnih obrestnih mer in količinskega rahljanja).
Nasproten pogled imajo neoliberalni ekonomisti, ki bi centralno banko sploh ukinili (Dowd K.,
Private Money, IEA, UK, 1996).

V času centralno-planskega in potem samoupravnega gospodarstva se je zdela neodvisnost

centralne banke ideal, ki onemogoča politično samovoljno poseganje v denar in prerazdelitev
ustvarjenega produkta od zgoraj. V razvitem tržnem sistemu s ciklusom nagnjenim gospodarstvom
pa vztrajanje pri neodvisnosti centralne banke in avtomatizmu monetarne politike pomeni
odrekanje enemu od ključnih vzvodov proticikličnega uravnavanja gospodarstva. Ne ustvarjajte
ciklusov, pa ne bo potrebe po instrumentih za boj proti njim! Toda kako, če pa je cikličnost pri
neoklasikih promovirana kot neizogibna značilnost sodobnega gospodarstva.

221
Dober bančni trg in sektor

Dober bančni trg pomeni uveljavitev elementov popolne finančno-tržne konkurence. Elementi so
po teoriji (Bajt, Štiblar, 2004) atomističnost akterjev, homogenost produktov, odprtost trga in
gibljivost akterjev in to obojestransko (s strani ponudbe in povpraševanja) tako na trgu produktov
(storitev) kot na trgu produkcijskih faktorjev. Rezultat so za vse enaki pogoji gospodarjenja, ki dajejo
normalno, pošteno ceno za vse – v skladu z njihovim prispevkom.

Neizpolnjevanje katerega od pogojev pomeni nemoralnost, saj ustvarja nepoštene pogoje

gospodarjenja z nepošteno ceno. In trgi niso popolni, napake trga obstajajo, ustvarjajo
nepravičnosti, zato jih je treba odpravljati – tudi z intervencijo države. Vendar, ustvarjanje
nepopolnega trga je pri tržnih akterjih način kreditiranja dobičkov zase.

Tehnološki napredek in ekonomija obsega odpravljata atomističnost, veliko število enakovrednih

finančnih institucij. Njih je vse manj, »konsolidiranje trga s ciljem povečevanja učinkovitosti« je
modna fraza časa, tudi kriza nadaljevanja monopolizacije na strani ponudbe bančnih storitev ni
odpravila; povpraševanje po njih s strani prebivalcev in podjetij pa je še vedno razpršeno (neenak
položaj akterjev v pogajanjih v korist bank). Zato je treba banke razbijati, da niso TBTF. A so v krizi
še naraščale, monopolizacija se veča, ukrepov za odpravo v obliki protimonopolnih zakonov pa ni.

Cilj finančnih ustanov ni v homogenosti finančnih instrumentov, temveč njihova diverzifikacija in

zapletenost do stopnje, ko niso več prepoznavni in razumljeni neukim množicam povpraševalcev
po njih. Samo tako je bilo mogoče z asimetričnostjo informacije črpati dobičke, ki so bili enormno
preveliki. Homogenost transparentnih finančnih produktov bi moral biti cilj, razni »s finančnimi
inovacijami« ustvarjeni derivativi bi morali biti prepovedani. Trik ni v tem, da zmanjšujejo tveganja,
saj gre za bodoče objektivno negotovo dejstvo, ki ga ni mogoče odpraviti, ampak v tem, da ga
prenašajo na druge neuke akterje na netransparenten in zanje nerazumljiv način. Tu je vloga
nadzornikov in regulatorjev finančnih instrumentov velika in le-te doslej niso opravili, nasprotno.
Dovoljeni bi smeli biti le dobri finančni instrumenti, in to šele s predhodnim privoljenjem Agencije
za licenciranje finančnih instrumentov.

Pogosto se napačno interpretira odprtost bančnega trga. Veljati bi morala za vse ponudnike
finančnih storitev (instrumentov), ki ponujajo storitve ob enaki stopnji tveganja. Gre za ustvarjanje
enakih pogojev gospodarjenja med bankami (zahteve po kapitalskih in likvidnostnih instrumentih
ter upravljavskih pogojih, ki ščitijo pred tveganji). Že med samimi bankami so razlike glede na
državo, kako velike so šele prednosti nereguliranih nebank, ki prav tako nudijo tipično bančne
storitve ob nikakršnih stroških izpolnjevanja kapitalskih, likvidnostnih koeficientov in upravljavskih
zahtev. S strani regulatorjev je nerazumljiva ignoranca, ki vodi do naslednje nebančne eksplozije.

Gibljivost povpraševalcev (publike) po finančnih storitvah in njihovih ponudnikov (bank, nebank) je

le delno zagotovljena. Prvih bolj, drugih manj. Pri ponudnikih je zelo prisotno domicilno pravilo.
Domače banke podpirajo domača podjetja v konkurenci doma in še bolj na svetovnih trgih. To je
mogoče (torej negibljivost), ker je analiza stroškov in koristi zelo skromna metodologija za ex-ante
ocenjevanje projektov financiranja. (Ekonomija še pač ni in ne bo iznašla metode, ki bi odpravila
negotovost prihodnjih dogodkov.) Odgovor je ustvariti enotne pogoje poslovanja bank za ves svet
in enega nadzornika za ves svet. S tem bodo pogoji za gibljivost uporabnikov bančnih storitev
enakovredni pri vseh bankah na vsem svetu. Ali je to mogoče realizirati v praksi? Težko, še posebno
v zadnjem času naraščajočega merkanitilizma (ekonomskega nacionalizma, identitetnosti).

***

222
Zaključiti je mogoče, da je dober bančni sektor, dobro banko, dobrega bankirja, dobro centralno
banko in dober bančni trg praktično nemogoče doseči – gre za nedosegljiv ideal. Vendar se mu je z
ustreznimi aktivnostmi, kakor so navedene v tej knjigi, mogoče približevati, ga izboljševati. Če že ne
moremo govoriti o idealnem oziroma dobrem bančnem sistemu, bo predvsem za gospodarsko,
socialno, ekološko okolje vse manj slab in postopno že malo dober. Takšno reformiranje je
potrebno, zatiskanje pred potrebnimi reformnimi ukrepi pa bo povzročilo, da se bo neukročena
banka izvila iz prisilnih regulatornih spon in z novim divjanjem pokončala ne le sebe, ampak celotno
okolico, družbo, v kateri živimo. Iz slabe banke bo postala še slabša banka. Da o možnih posledicah
divjanja slabih nebank, ki sploh še niso v sponah sistema oz. so neukročene, sploh ne razmišljamo.
Posledica bo nevihta, ki se bo razbesnela nad hišo, ki ji manjka dobra streha. Škoda bo velika.

223
Zahvale

Knjiga je nastajal dalj časa in pokriva poleg osnovnega bančnega, finančnega in nasploh
ekonomskega področja tudi področja drugih družboslovnih ved, kot so psihologija, sociologija,
zgodovina. Pri izboljšavi besedila knjige mi je pomagalo veliko ljudi. Med njimi naj se v prvi vrsti
zahvalim dr. Francetu Arharju, ki je opozoril na pomen večjih bank in na nekatere nedoslednosti v
prvi različici knjige. V pogovorih z izkušenim bankirjem sem pridobil veliko novih informacij, ki so
pomagale pri končnih sintezah mojih ugotovitev. Vice guverner Banke Slovenije mag. Marko
Bošnjak je najbolj dosledno prebral celotno besedilo in s predlogi prispeval k njegovi izboljšavi.
Moj dobri kolega prof. dr. Janez Kranjc si je vzel veliko časa, da je kot intelektualec par excellence
pomagal k bogatitvi besedila, v pomoč pa so bila tudi njegova splošna opozorila za boljše
razumevanje knjige.

Pri empiričnem delu mi je bilo v pomoč sodelovanje z dr. Robertom Volčjakom, podatkovno
osnovo pa sem pridobival iz uradnih podatkov Banke Slovenije in iz Združenja bank Slovenije. Pri
specifičnih vsebinskih in statističnih podatkih za predstavitev Delavske hranilnice kot predstavnika
majhne in ljudem prijazne banke sem si pomagal z njenim arhivom in podatki sektorja, ki ga vodi
mag. Žan Wostner. Gre za prvo banko pri nas, ki ima napisan celovit »življenjepis« vse od njenega
nastanka.

Lektorsko delo je bilo, kot sicer pri mojih knjigah, ponovno zelo zahtevno in brez sodelovanja z dr.
Heleno Dobrovoljc in Lučko Majcenovič ne bi bilo uspešno. Pospešen družbeni razvoj namreč
vpliva tudi na znanstvene vede in njihov pojmovni ter izrazni aparat.

Seveda gre zahvala izdajatelju knjige – GV založbi, na čelu z generalnim direktorjem in direktorico
založbe Alenko Zalar, ki sta sprejela izziv izdati knjigo, ki bo lahko sprožila ne malo polemike v
strokovnem okolju bančnega sektorja, znanstvenem akademskem okolju in v družbeni sredini
nasploh. H knjigi sem pristopil z namenom pomagati pri izboljšanju finančnega življenja ljudi,
poslovanja podjetij in kakovosti slovenskega prostora, bralci pa bodo lahko presodili, koliko mi je
pri tem uspelo.

224
Literatura

Aldasoro, I. idr: Credit booms forecast crisis?, The Economist, 24. 3. 2018.
Bajt, A., Štiblar, F.: Ekonomija. Ekonomska analiza in politika (druga, dopolnjena izdaja), GV Založba,
Ljubljana, 2004.
Banka Slovenije, Bilten, razne številke.
Banka Slovenije: Analiza nadomestil bank in hranilnic za plačilne storitve in izračun stroškov košaric
plačilnih storitev 2015, marec 2016.
Banka Slovenije: Analiza nadomestil bank in hranilnic za plačilne storitve ter izračun stroškov košaric
plačilnih storitev v 2016, marec 2017.
Banka Slovenije: Mesečna informacija o poslovanju bank, februar 2017.
Banka Slovenije: Poročilo o finančni stabilnosti, Ljubljana, razne številke.
Benedikter, R.: Social banking and Social Finance: Answers to the Economic Crisis.
Berglof, E., von Thadden, E. L.: The Changing Corporate Governance Paradigm, Implications for
Developing and Transition Economies, The World Bank Conference, maj 1999.
Berglof, E.: A Note on Corporate Governance and Development, The World Bank, Washington, 2000.
Bilten Banke Slovenije, Ljubljana, razne številke.
BIS, BCBS: International Framework for Liquidity Risk Management, Basel, 2009.
BIS, BCBS: Strengthening the Resilience of the Banking Sector, Basel, XII, 2009.
Blavarg, Martin: Handelsbanken, Slovenski bančni dnevi, 6. 11. 2015.
Blyth, M.: Austerity, the History of a Dangerous Idea, Oxford Univestiry Press, New York, 2013.
Bole, V., Prašnikar, J., in Trobec, D.: Policy measures in the deleveraging process: A macroprudential
evaluation. Journal of Policy Modeling. 36/2014, str. 410–432.
Borak, N. ur: Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja, ZES, Ljubljana, 1998.
Borak, N.: Bazelski kapitalski standardi, ZES, Ljubljana, 1997.
Bratanič, J.: Več transparentnosti, a tudi več nejasnosti, Delo, 5. 1. 2018, str. 9.
Bruin, S. T.: The Moral Economy, Review of Social Economy, 57(1), 1999, str. 25–46.
De Nicolò, G. in Loukoianova, E.: Bank Ownership, Bank Structure and Risk, IMF Working Paper 215,
2007.
Delavska hranilnica 10 let, DH, Ljubljana, september 2001.
Delavska hranilnica: Letno poročilo 2015, Ljubljana, pomlad 2016.
Delavska hranilnica: Letno poročilo 2016, Ljubljana, april 2017.
Delavska hranilnica: Ostajamo vaša prva izbira, Ljubljana, januar 2017.
Delavska hranilnica: Zakaj plačevati višje provizije za položnice pri drugih bankah, če to ni potrebno?,
2017.
Demertzis, M. idr.: Capital market union and fintech opportunity, Bruegel, september 2017.
Dowd, K.: Private Money, IEA, UK, 1996
Državni zbor: Evidenca o glasovanju o Soglasju k odtujitvi naložb Slovenije, 21. 6. 2015.
ECB: Financial Stability Reports, razne številke.
ECB: Monthly Bulletin, razne številke.
ECB: Skupno poročilo o celoviti oceni testiranja bank, Frankfurt, oktober 2014.
European Commission Communication: Banking Union, september 2014.
Finance: Katera banka Vas je najbolj ožela?, podatki za 2016, 2017.
Financial Times: Send in the audit cracks squads to save confidence in banks, junij 2017.
Friedman, M.: Free to Choose, Chicago University Press, Chicago, 1972.
Friedman, M.: The Role of Monetary Policy, AER 58, 1, Marec, 1968.
Gentry, D.: Small Stocks Big Money, John Wiley, New York, 2016.
Gregorič, A., Prašnikar, J. in Ribnikar, I.: Corporate Governance in Transitional Economies: The Case of
Slovenia, Univerza v Ljubljani, 2001.
Grgič, M. in Gole, N.: Na GZS se bojijo blokade strateških vlagateljev, Delo, 24. 4. 2015, str. 3.

225
Grgič, M., Gole, N.: Katera podjetja bi država prodala?, Delo, 24. 4. 2015, str. 1.
Grgič, M.: Strategija za vpliv, Delo, 24. 4. 2015, str. 1.
Horvat, M.: Družbena banka nizkih obresti, Mladina, 7. 4. 2017.
Jackman, R., Savvas Savouri: Bitcoin, Financial Times, 1. 2. 2018
Journal of Policy Modeling: A Macroprudential evaluation, št. 36, str. 410–432.
Kahneman, D.: Thinking, Fast and Slow, Farrar, Straus and Giroux, ZDA, 2011.
Kaminska, I.: Blockchain, Financila Times, 4. 1. 2018
Kane, E. J., 2016: Ethic versus Ethos in US and UK megabanks, INET working paper, maj 2017.
Kaufman, H.: Tectonic Shifts in Financial Markets: People, Policies and Institutions, Palgrave
McMillan, 2016.
Kaufmann, K., Kraay, A. in Mastruzzi, M.: Governance Matters, v: Governance Indicators for 1996–2006,
World Bank Policy Research Working Paper št. 4280.
Kay, J.: Other People's Money, Profile Books, Združeno Kraljestvo, 2015.
Kearney, T.: Retail Banking Radar, 2016.
King, M.: The End of Alchemy, Norton Paperback, ZDA, 2017.
Korner, K.: The Cvommission’s Saint Nicholas Emu package, DBR, december 2017
Kristanc, R., 2002, Dejavnost hranilnic v Sloveniji, diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani,
Ekonomska fakulteta.
Krugman, P.: Overview of Mervin King book, The New York Review of Books, 12/2016.
Kvas, N., 2015, Slabi krediti bankirjev, diplomsko delo, Maribor, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta.
La Porta, Lopez-de-Silanes, Shleifer, A. in Visny, R.: Investor Protection and Corporate Governance,
Harvard and Chicago University, 1999, str. 1–40.
Lampe E, J. in Štiblar F. ur: Crisis and Renewal of Twentieth Century Banking, Ashgate, 2004, str. 201–
233.
Lanoo, K.: Pursuing Multiple Objectives with the Banking Reform Package, Who can still follow?, CEPS,
17. 3. 2017.
Layard, R. ur.: The Future of Finance, LSE London, julij 2010.
Letno poročilo Banke Slovenije, razne številke, za leta 1992–2009, BS, Ljubljana.
Luigino, B. in Sudgen, R: Reclaiming Virtue Ethich for Economics, Journal of Economic Perspectives,
27(4), 2013, str. 64–141.
Lybeck, J.: A Global History of the financial Crash of 2007-10, Cambridge University Press, Cambridge,
2012.
Lybeck, J.: Forget Basel III and head straight for Basel IV, Financial Times, 2. 2. 2012.
Markovič, Čas, A.: Predlog novega zakona o prevzemih, Bančni vestnik, št. 7–8, 2006, str. 56–60.
McLannahan, B., Fleming, S.: Mnuchin moves to ease banks' regulatory chains, Financial Times, 12. 6.
2017.
Mencinger, J.: Vračamo se v 2013, Gospodarska Gibanja, Ekonomski inštitut Pravne fakultete,
Ljubljana, 2016.
Mian, A., Sufi, A.: House of Debt, University of Chicago, 2014.
Moebert Jochen: Bitcoin – Myths, misconceptions and misunderstandings, EU Monitor,
New Financial Think Tank: Top 1000 banks in the world by assets, 2006–2016.
Novotny, E.: Intervju v Suddeutche Zeitung, januar 2018.
O nas, DUTB: 2015, http://www.dutb.eu/si/o_nas.aspx, 11. 02. 2018.
OECD: Eastern Europe: country experience and policies for the future, Pariz, 1997, str. 295–365.
OECD: OECD Principles on Corporate Governance, Paris, 1998.
Ohmae, K.: The Professional: A Manifesto for Business in the 21st Century, McGraw, Hill: New York,
2008.
Perotti, E.: Banking union success can be replicated on the fiscal front, Financial Times, junij 2017.
Piketty, T.: Why Save the Bankers, Editions les Liens qui Liberent, USA, 2016.
Pogany, A. ur.: Universal Banking in the Twentieth Century, Edward Elgar, UK, 1994, str. 44–55.
Polanyi, K.: The great transformation, Farrar & Rinehart, New York, 1944.
Ribnikar, I.: Lastniki bank (v EU in Sloveniji), Bančni vestnik, 2001, 50, št 12, Ljubljana, str. 50–54.

226
Ribnikar, I.: Lastniška konsolidacija v slovenskem bančništvu: banke se spremenijo v podružnice tujih
bank?, v: Žibrat, A. (ur.): Dnevi slovenskih bančnikov, 2004, Maribor, str. 77–86.
Ribnikar, I.: Monetarna ekonomija I., II., Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2003.
Rogoff, K. S., Reinhart, C.: This Time is Different: Eight Centuries of Financial Folly, Princeton University
Press, ZDA, 2009.
Samuels, S.: Culture coefficient is more important than solvency coefficient, Financial Times, 25. 11.
2014.
Sandbu M.: Banking union will transform Europe, Financial Times, 26. 7. 2017
Sandel, M.: What Money can’t Buy, Farrar, Straus and Giroux, ZDA, 2012.
Schildbach, J.: European bank recovery continues, but balance sheet growth is still lacking, DBR,
December 2017.
Schildbach, J.: Where do European Banks stand, 10 years after the start of financial crisis, DB Research,
August 2017.
Sevon, L.: The unbanking of America, Houghton Mifflin Harcourt, Boston, 2018.
Shapir, A. in Shoenmaker D.: The time is right for European Monetary Fund, Bruegel, Oktober 2017.
Shiller, R. J. in Kroszner, R. S.: Reforming U. S. Financial Markets, MIT Press, ZDA, 2011.
Shiller, R.: Irrational Exuberance, Princeton University Press, USA, 2008.
Shirreff, D.: Break up the Banks, Melville House, ZDA, 2016.
Smith, A.: Bogastvo narodov, Združeno Kraljestvo, 1776.
Smith, A.: The Theory of moral sentiments, Združeno Kraljestvo, 1763.
Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Generalna skupščina ZN, 1948.
SpringerBriefs in Business, Springer New York, 2010.
Stegne, J.: V krizi smo boljši, Delavska hranilnica, Ljubljana, 2015.
Steiner, R.: Towards social renewal: Rethinking the basis of society, R. S. Press, London,1999.
Štiblar F.: Okoljska in ekološka ekonomija, mimeograf, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2009.
Štiblar, F. in Voljč, M., 2004: The banking sector. Chapter 16. V: MRAK, Mojmir (ur.), Rojec, M. (ur.),
Silva-Jáuregui, C. (ur.). Slovenia: from Yugoslavia to the European Union, Washington, The World Bank.
Štiblar, F., 2016: Pravo in ekonomija, v: »Ob 80. letnici Lojzeta Udeta, Pravna fakulteta Ljubljana.
Štiblar, F., Ahtik, M.: Položaj slovenskega bančništva v EMU, Bančni vestnik, Združenje bank Slovenije,
št. 1–8, 2008, str. 25.
Štiblar, F., Kos L., Jamnik, M.: Infrastruktura Slovenije, ZRC SAZU, Ljubljana, 2016.
Štiblar, F.: (Ne)uspešna reforma gospodarskega in finančnega sistema, Podjetje in delo, št. 6-7/2012,
str. 1268–1290.
Štiblar, F.: Bančništvo – hrbtenica slovenskega gospodarstva in družbe je že preko polovice v tuji lasti,
Gospodarska gibanja, EIPF, št. 365, 2004, str. 43–44.
Štiblar, F.: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije ZRC SAZU, Ljubljana, 2010.
Štiblar, F.: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, ZRC SAZU, Ljubljana, 2010.
Štiblar, F.: Bank restructuring in Slovenia, v: The new banking landscape in Central and Eastern Europe:
country experience and policies for the future, OECD, Pariz, 1997, str. 295–365.
Štiblar, F.: Baselski standardi, Bančni vestnik, št. 1/2015, Ljubljana.
Štiblar, F.: Damaging Austerity, conference in Honor of L. R. Klein, Toronto, junij 2015.
Štiblar, F.: Esej o baselskih standardih, Bančni vestnik, 1-2, 2015.
Štiblar, F.: Finančna reforma, Dnevi slovenskih pravnikov, 2012.
Štiblar, F.: Ne ortodoksni socializem ne liberalni kapitalizem, temveč solidarizem, Sobotna Priloga, Delo,
6. 3. 2010.
Štiblar, F.: Nova ekonomska doktrina naše družbe, Sobotna priloga, Delo, 31. 7. 1988.
Štiblar, F.: Optimistična platforma za novo vlado, Gospodarska gibanja EIPF, 6/2014.
Štiblar, F.: Quality Management and Managing Quality in Banking (Financial) Sector, EQM Conference,
Bled, 11. oktober 2017.
Štiblar, F.: Solidarizem za humane ekonege v humani ekoniji, Celovški zvon, 1/ 2014.
Štiblar, F.: Solidarizem, Sobotna priloga, Delo, 19. 1. 2009.
Štiblar, F.: Solidarnost za humanekone v human-ekoniji, Celovški zvon, št. 1/2015.

227
Štiblar, F.: Stebri finančnega sektorja Slovenije, ZRC SAZU, Ljubljana, 2013.
Štiblar, F.: Svetovna kriza in Slovenci – Kako jo preživeti?, ZRC SAZU, Ljubljana, 2008.
Štiblar, F.: The Basel II Accord: Weaknesses Revealed in Implementation, CEPS, Bruselj, september
2008.
Štiblar, F.: The Introduction of Euro and Financial Instability of Slovenia, v: Radošević D., Cvijanović, V.
ur.: Financialisation and Financial crisis in South-Eastern European Countries, Peter Lang, Nemčija,
september 2015.
Štiblar, F.: The Introduction of Euro in Slovenia, Lang, Germany, 2015.
Štiblar, F.: The role of central banks in a crisis: FED versus ECB. Slovenian law review, 2011, vol. 8, št.
1/2, str. 93–113.
Štiblar, F.: Vpliv lastništva na uspešnost corporate governance bank v Sloveniji, Gospodarska gibanja,
EIPF, 11/2001.
Štiblar, F.: Prispevek k strategiji odtujitve državnih podjetij, Gospodarska gibanja, EIPF, Ljubljana,
4/2013.
Taleb, N., Black Swan, Random House, New York, 2015.
Thaler, R., Sustein, L.: Nudge, Yale University Press, ZDA, 2008.
The Economist : A lost decade., 16. december 2017, str. 67.
The Economist: SWEDBANK, 21. 5. 2016, str. 59–61.
The Future of Finance, Cambrigde University Press, UK, julij 2010.
The Institute of Social Banking: What is Social Banking, junij 2011.
The World Bank : Corporate Governance and Development, Washington, 2000.
Tietenberg, T. in College, C.: Environmental Economics and Policy, 5. Izdaja, Pearson, 2007.
Van Steenis, H.: Mnuchin's bank reforms carry a warning for Europe, Financial Times, julij 2017.
Veron, N.,: The governance and ownership of significant euro-area banks, Bruegel, 30. 5. 2017.
Vlada RS: Strategija slovenskega bančnega sektorja, 24. 2. 2015.
Vlada RS: Strategija upravljanja kapitalskih naložb, 24. 2. 2015.
Vlada RS: Strategija za sektor zavarovalništva, 24. 2. 2015.
Watritsch, M.: Slovensko bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Kmečka banka v Gorici, 1982.
Weber A: Volatility of markets, Financial Times, 3. 1. 2018, predsednik UBS.
Weber, O., Feltmate B.: Sustainable Banking, University of Toronto Press, Toronto, 2016.
Zajc, K.: Vodenje in obvladovanje družb in nadzorni svet, Podjetje in delo, 1999, str. 5–20.
Zakon o bančništvu – ZBan (Uradni list RS, št. 7/99 z dne 5. 2. 1999).
Zakon o bančništvu – Zban-1 (Uradni list RS, št. 131/2006 z dne 14. 12. 2006).
Zakon o bančništvu – Zban-UPB2 (Uradni list RS, št. 104/2004 z dne 24. 9. 2004).
Zakon o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/1991-I spremembe, Uradni list RS, št. 17/1991-l-
ZUDE, 38/1992, 46/1993, 45l/1994, 7/1999-Zban, 131/2006- Zban-1).
Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1991-I (spremembe, Uradni list RS, št. 17/1991-I-ZUDE,
13/1993, 58/2002 (85/2002)).
Zakon o denarni enoti (Uradni list RS, št. 17/91-I).
Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91–l9).
Zakon o dopolnitvi zakona o gospodarskih družbah (ZGD – D) (Uradni list RS št. 84/1998).
Zakon o gospodarskih družbah« (ZGD) (Uradni list RS št. 30). Ljubljana, 1993.
Zakon o hranilno-kreditnih službah (Uradni list RS, št. 14/90 in 30/90).
Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/1999 in Amandmaji vlade z dne
28. 12. 2000).
Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/ 1994, 47/1997, 60/1999,
119/ 2000).
Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 1791-I in 46/93).
Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/ 1999).
Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/1997).
Zakon o SDH (ULRS 25/2014 z 11. 4. 2014)
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – Zban-1A (Uradni list RS, št. 1/2008).

228
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – Zban-A (Uradni lis RS, št. 59/01 z dne 19. 7.
2001
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – Zban-B (Uradni list RS, št. 55/03 z dne 9. 6.
2003).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – Zban-C (Uradni list RS, št. 42/04 z dne 23.
4. 2004).
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (ZDP–1A).
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD – A) Uradni list RS št.
29/1994.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD – E) Uradni list RS št. 6/1999.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD – F) Uradni list RS št.
45/2001.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD–G) Uradni list RS št. 57/2004.
Zakon o spremembah zakona o gospodarskih družbah (ZGD – C) (Uradni list RS, št. 20/1998).
Zakon o spremembah Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 69/2008).
Zakon o spremembi zakona o gospodarskih družbah (ZGD – B) (Uradni list RS, št. 82/1994).
Zakon o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, 67/2007, popravek 100/2007).
Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/1999. št. 51/2006).
Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/1999, 124/2000, 79/2001,30/2002 in 56/2002-ZJU,
127/2006-ZJZP, in 14/2007-ZSPDPO).
Združenje Bank Slovenije: Finančni izkazi bank v Sloveniji, več let, Ljubljana.
ZUKSB, sprejet že 27. 12. 2012 (Uradni list RS 105/2012).

229