Anunaki

Ustanovitveni kipci s podobami mezopotamskih bogov z značilnimi rogatimi kronami; bakrova zlitina, okoli
2300 pr.n. št.

Anunaki so skupina božanstev

v mitologiji starodavnih Sumercev, Akadcev, Asircev in Babiloncev.[1] Število
Anunakov in njihove vloge so neskladne in pogosto kontradiktorne. V najstarejših
sumerskih besedilih iz po-akadskega obdobja so bili Anunaki najmočnejša božanstva
v panteonu in potomci Anuja in Ki, boga neba in boginje zemlje. Njihova glavna vloga
je bila odločanje o usodi Sumercev.
V pesnitvi Inanin spust v podzemlje so Anunaki opisani kot sedem sodnikov, ki sedijo
v podzemlju pred prestolom boginje Ereškigal. Kasnejša akadska besedila, na
primer Ep o Gilgamešu, jih opisujejo enako. V starobabilonskem obdobju so za
Anunake verjeli, da so htonična božanstva podzemlja, medtem ko so bogove v
nebesih imenovali Igigi. Hetiti so imeli Anunake za najstarejšo generacijo bogov, ki
so jih mlajši bogovi strmoglavili in vrgli v podzemlje.

Ime

Akadski valjasti pečat s podobo boginje rasti, morda Ninhursage (okoli 2350-2150 pr. n. št.)

Ime Anunaki izhaja iz imena sumerskega boga neba Ana/Anuja.[2] Ime se piše na več

načinov kot da-nuna, da-nuna-ke4-ne ali da-nun-na in pomeni "veličastni
potomci" ali "Anujevi potomci".[1]
Za Anunake je veljalo, da so potomci boga Anuja in njegove žene, boginje zemlje Ki.
Samuel Noah Kramer istoveti Ki s sumersko boginjo materjo Ninhursago in trdi, da
sta bili prvotno ista oseba.[3][4] Najstarejši Anunak je bil Enlil, bog zraka[5] in poglavar
bogov sumerskega panteona.[6] Sumerci so verjeli, da sta bila pred Enlilovim rojstvom
nebo in zemlja neločljiva.[7] Enlil je razklal zemljo in nebo na dva dela [7] in odnesel
zemljo, medtem ko je njegov oče Anu odnesel nebo. [8]

Čaščenje in ikonografija
Anunaki se omenjajo predvsem v knjižnih besedilih. [9] Dokazov, da je obstajal njihov
kult, še niso odkrili,[9][10] kar je zelo verjetno posledica dejstva, da je imel vsak član
Anunakov svoj lasten kult, neodvisen od drugih.[11] Do zdaj ni bila odkrita tudi nobena
upodobitev Anunakov kot skupine,[11] čeprav je bilo prepoznanih nekaj podob
posameznih članov.[11] Božanstva v starodavni Mezopotamiji so imela skoraj izključno
človeško podobo.[12] Bila so ogromna in pogosto imela nadnaravno moč. [11]
Božanstva so bila običajno oblečena v melam, skrivnostno snov, ki jih je "pokrivala v
grozljivem sijaju".[13] Melam so lahko nosili tudi junaki, kralji, velikani in celo demoni.
[14]
 Učinek melama na človeka so opisali z besedo ni, ki pomeni mravljinčenje ali
ščemenje.[15] Božanstva so skoraj vedno nosila rogata pokrivala [16][17] z do sedem pari
volovskih rogov.[18] Včasih so nosila oblačila z všitimi zlatimi in srebrnimi okraski. [17]
Starodavni Mezopotamci so verjeli, da njihova božanstva živijo v nebesih [19] in da je
božji kip fizično utelešenje samega boga.[19][20] Kultni kipi so bili zato deležni nenehne
nege in pozornosti[19][21] zanje zadolžene skupine svečenikov.[22] Svečeniki so kipe
oblačili[23] in prednje nosili darove, da so lahko "jedli". [19][21] Verjeli so tudi, da je tempelj
božanstva dobesedno prebivališče tega božanstva. Bogovi so imeli barke v naravni
velikosti, ki so bile običajno shranjene v njihovih templjih [24] in so se uporabljale za
prevoz njihovih kultnih kipov po vodnih poteh med različnimi verskimi prazniki.
[24]
 Bogovi so imeli tudi vozove za prevoz njihovih kultnih kipov po kopnem. [25] Kultne
kipe so včasih vozili tudi na bojišče, da so božanstva lahko gledala, kako se bitka
odvija.[25] Mezopotamci so verjeli, da so glavna božanstva mezopotamskega
panteona, ki je vključeval Anunake, sodelovala v "zboru bogov", [16] na katerem so
bogovi sprejemali vse svoje odločitve.[16] Zbor bogov je veljal za božanskega dvojnika
pol-demokratičnemu zakonodajnemu sistemu, ki je obstajal v času Tretje urske
dinastije (okoli 2112 – okoli 2004 pr. n. št.).[16]

Mitologija
Sumerija

Akadski valjasti pečat iz obdobja okoli 2300 pr. n. št., na katerem so upodobljeni Inana, Utu in Enki, trije
člani Anunakov

Najzgodnejša raba izraza Anunaki je na napisih iz obdobja kralja Gudee (vladal okoli

2144–2124 pr. n. št.) it Tretje urske dinastije.[9][11] V najzgodnejših besedilih se izraz
Anunaki uporablja za najmočnejša in najpomembnejša božanstva v sumerskem
panteonu: potomce boga neba Anuja.[9][26] V to skupino božanstev je verjetno
spadalo "sedem odločujočih bogov":
[27]
 An, Enlil, Enki, Ninhursaga, Nana, Utu in Inana.[28]
Čeprav so določena božanstva opisana kot člani Anunakov, se ni ohranil noben
popoln seznam imen vseh Anunakov[11] Pojavljajo se samo v knjižnih besedilih kot
povezana skupina bogov.[9][11] Opisi so nedosledni[11] in neskladni tako po številu kot
po funkcijah. Zdi se, da so bili prvotno nebeška božanstva z neizmerno močjo, [11] ki
so se v pesnitvi Enki in svetovni red poklonila Enkiju, pela hvalnice v njegovo čast
in "zgradila svoja bivališča" med prebivalci Sumerije.[9][29] V pesnitvi je dvakrat
omenjeno, da "določajo usode človeštva".[9]
Skoraj vsako večje božanstvo v sumerskem panteonu je veljalo za zavetnika
določenega mesta[30] in ščitilo njegove interese.[30] Ljudje so verjeli, da božanstvo
prebiva v svojem templju v tem mestu.[31] V enem samem besedilu je omenjeno kar
petdeset Anunakov, povezanih z mestom Eridu.[1][32] V pesnitvi Inanin spust v
podzemlje je omenjenih samo sedem Anunakov, ki so prebivali v podzemnem svetu
in služili kot sodniki.[33] Inani so sodili zaradi poskusa prevzema podzemnega sveta [9]
[33]
 in jo zaradi precenjevanja same sebe obsodili na smrt. [33]
Glavna božanstva v sumerski mitologiji so bila povezana s posameznimi nebesnimi
telesi.[34] Verjeli so, da je Inana planet Venera,[35][36] da je Utu Sonce,[36]
[37]
 Nana Luna, [36][38] Anu istoveten z vsemi zvezdami na ekvatorialnem nebu, Enlil z
zvezdami na severnem nebu, Enki pa z zvezdami na južnem nebu. [39] Pot Enlilove
nebesne orbite je bila neprekinjen simetričen krog okoli severnega nebesnega pola,
[40]
 Anujeva in Enkijeva pot pa naj bi se v različnih točkah sekali. [41]
Akadsko kraljestvo, Babilonija in Asirija
"Spoštovanje rodi naklonjenost, žrtev podaljša življenje in molitev odkupi krivdo. Kdor se boji bogov, ga ne
zanemari. [...] Kdor se boji Anunakov, podaljša [svoje dni]."

 Babilonska hvalnica[42]

Babilonska upodobitev nacionalnega boga Marduka, ki so ga Babilonci in Asirci imeli za pomembnega

člana Anunakov

V akadskih besedilih iz 2. tisočletja pr. n. št. so Anunaki opisani enako kot

v Inaninem spustu v podzemlje kot htonična božanstva podzemlja. V skrajšani
različici Inaninega spusta, napisani v začetku 2. tisočletja pr. n. št., kraljica
podzemlja Ereškigal pravi, da "pije vodo z Anunaki".[43] Kasneje v isti pesmi ukaže
svojemu služabniku Namtarju, naj "pripelje Anunake iz Egalgine",[44] "okrasi hišni
prag s koralami"[44] in jih "posadi na zlate prestole".[44]
V starobabilonskem obdobju (okoli 1830–okoli 1531 pr. n. št.) je bila uvedena nova
kategorija božanstev, znanih kot Igigi.[45] Razmerja med Anunaki in Igigi niso jasna.
[11]
 V nekaterih primerih se zdi, da sta se kategoriji uporabljali sinonimno, [9][11] v drugih,
na primer Errovi pesnitvi, pa sta jasno ločeni.[9][11] V poznoakadskem epu Atra-
Hasis so Igigi šesta generacija bogov in so prisiljeni opravljati delo za Anunake. [46]
[47]
 Po štiridesetih dnevih dela se Igigi uprejo, bog Enki, eden od Anunakov, pa ustvari
ljudi, da bodo delali namesto njih.[46][47]
Od srednjebabilonskega obdobja (okoli 1592-1155 pr. n. št.) dalje se je ime Anunaki
na splošno uporabljalo za božanstva podzemlja, [1] medtem ko se je ime Igigi
uporabljalo za nebeška božanstva.[1] V tem obdobju so bila najmočnejša božanstva
nacionalni bog Marduk in Anunaki Damkina, Nergal in Madanu kot bogovi podzemlja.
[1]

V akadskem Epu o Gilgamešu, napisanem okoli 1200 pr. n. št., je Utnapištim, ki je

edini preživel vesoljni potop, Anunake opisal kot sedem sodnikov podzemlja, ki so
zanetili zemljo, ko se je bližala nevihta, [48] ko je kasneje prišla poplava, pa
so Ištar (vzhodnosemitski ekvivalent Inane) in Anunaki objokovali uničenje človeštva.
[9][49]

V babilonskem mitu o ustvarjenju sveta Enuma Eliš je Marduk določil položaje

Anunakov.[50] Kasnejša babilonska različica epa omenja 600 Anunakov podzemlja [1] in
samo 300 Anunakov nebes,[1] kar kaže na obstoj zapletene podzemne kozmologije.
[1]
 Anunaki, "veliki bogovi", so v zahvalo zgradili Esagilo, čudovit tempelj, posvečen
Marduku, Eju in Elilu.[51] V Errovi pesnitvi iz 8. stoletja pr. n. št. so Anunaki opisani kot
bratje boga Nergala[9] in nasprotniki človeštva.[9]
Močno poškodovano besedilo iz novoasirskega obdobja (911-612 pr. n. št.) opisuje
Marduka, ki svojo vojsko Anunakov vodi v sveto mesto Nipur in povzroči izgrede.
[52]
 Izgredi povzročijo poplavo,[52] ki prisili rezidenčne bogove Nipurja, da se zatečejo
k Ninurti v tempelj Ešumeša.[52] Enlil, jezen zaradi Mardukovega prestopka, ukaže
bogovom Ešumeše, naj vzamejo Marduka in druge Anunake za ujetnike. [52] Anunake
jim uspe ujeti,[52] Marduk pa imenuje svojega izbranca Mušteširhablima za vodjo
upora proti bogovom Ešumeše[53] in pošlje svojega glasnika Neretagmila, da opozori
boga pismenosti Nabuja.[53] Ko bogovi Eshumesha slišijo Nabujev govor, pridejo iz
svojega templja, da bi ga poiskali.[54] Marduk premaga bogove Ešumeše in jih 360
vzame za vojne ujetnike, vključno s samim Enlilom. [54] Enlil protestira, češ da so
bogovi Ešumeše nedolžni,[54] zato jim Marduk sodi pred Anunaki.[54] Besedilo se
konča z opozorilom boginje Damkiane (drugo ime za Ninhursago) bogovom in
človeštvu in prošnjo, naj ne ponovijo vojne med Anunaki in bogovi Ešumeše. [54]
Huriti in Hetiti
Hetitski relief iz svetišča Yazılıkaya v Hatuši s podobami dvanajstih bogov podzemnega sveta,[55] ki so
jih Hetiti istovetili z mezopotamskimi Anunaki[56][57]

V mitologijah Huritov in Hetitov, ki so bili na višku sredi 2. tisočletja pr. n. št., so

verjeli, da je mlajša generacija bogov pregnala starejšo generacijo bogov v
podzemlje,[56][58] kjer jim je vladala boginja Lelvani.[58] Hetiti so pregnana božanstva
istovetili z Anunaki.[56][57] Huriti so Anunake omenjali askaruileš šiuneš, kar
pomeni "nekdanji stari bogovi",[59] ali kattereš šiuneš, kar pomeni "bogovi zemlje".
[59]
 Hetiti in Huriti so v svojih pogodbah pogosto prisegali na stare bogove, da bi
zagotovili, da bodo dogovori izpolnjeni.[56][59] V enem od mitov je bogom grozil kamniti
velikan Ullikummi,[60] zato je Ea (Enki) ukazal starim bogovom, naj poiščejo orožje, s
katerim so bila nebesa ločena od zemlje.[59][61] Bogovi so orožje našli in Ulikumi
odsekali noge.[61]
Imena Anunakov se v huritskih in hetitskih besedilih pogosto razlikujejo, [57] njihovo
število pa je vedno enako osem.[57] V enem od hetitskih obredov so imena starih
bogov navedena kot: "Aduntari vedeževalec, Zulki razlagalec sanj, Irpitija gospodar
zemlje, Nara, Namšara, Minki, Amunki in Api".[57] Stari bogovi v huritsko-hetitski religiji
niso imeli prepoznavnega kulta.[57] Oboji so poskušali z njimi komunicirati z obrednim
žrtvovanjem prašička v jami, izkopani v zemljo.[62] Stare bogove so pogosto klicali, da
bi opravili obredna čiščenja.[63]
S hetitsko pripovedjo o izgonu starih bogov v podzemlje je tesno povezana pripoved
starogrškega pesnika Hezioda, ki v svoji Teogoniji govori o strmoglavljenju Titanov, ki
so ga izvedli Olimpijci.[64] Grški bog neba Uran (njegovo ime pomeni "nebesa"), ki je
bil hkrati oče Titanov,[65] izhaja iz hetitske različice boga Anuja.[66] V Heziodovi
pripovedi Urana kastrira njegov sin Kronos[67] natančno tako, kot je v hetitski
pripovedi Anuja kastriral njegov sin Kumarbi.[68]

Sklici
1. ↑ Skoči gor na:1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Black & Green 1992, str. 34.
2. ↑ Leemings 2009, str. 21.
3. ↑ Kramer 1961, str. 41.
4. ↑ Kramer 1963, str. 122.
5. ↑ Coleman & Davidson 2015, str. 108.
6. ↑ Kramer 1983, str. 115–121.
7. ↑ Skoči gor na:7,0 7,1 Kramer 1961, str. 72–73.
8. ↑ Kramer 1961, str. 72–75.
9. ↑ Skoči gor na:9,00 9,01 9,02 9,03 9,04 9,05 9,06 9,07 9,08 9,09 9,10 9,119,12 Leick 1998, str. 8.
10. ↑ Falkenstein 1965, str. 127–140.
11. ↑ Skoči gor na:11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,0911,10 11,11 Brisch 2016.
12. ↑ Black & Green 1992, str. 93.
13. ↑ Black & Green 1992, str. 93–94.
14. ↑ Black & Green 1992, str. 130–131.
15. ↑ Black & Green 1992, str. 130.
16. ↑ Skoči gor na:16,0 16,1 16,2 16,3 Black & Green 1992, str. 98.
17. ↑ Skoči gor na:17,0 17,1 Nemet-Nejat 1998, str. 185.
18. ↑ Black & Green 1992, str. 102.
19. ↑ Skoči gor na:19,0 19,1 19,2 19,3 Black & Green 1992, str. 94.
20. ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 186.
21. ↑ Skoči gor na:21,0 21,1 Nemet-Nejat 1998, str. 186–187.
22. ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 186–188.
23. ↑ Black & Green 1992, str. 174.
24. ↑ Skoči gor na:24,0 24,1 Black & Green 1992, str. 44–45.
25. ↑ Skoči gor na:25,0 25,1 Black & Green 1992, str. 52.
26. ↑ Katz 2003, str. 403.
27. ↑ Kramer 1963, str. 123.
28. ↑ Kramer 1963, str. 122–123.
29. ↑ Kramer 1963, str. 180.
30. ↑ Skoči gor na:30,0 30,1 Nemet-Nejat 1998, str. 179.
31. ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 187-189.
32. ↑ Edzard 1965, str. 17–140.
33. ↑ Skoči gor na:33,0 33,1 33,2 Wolkstein & Kramer 1983, str. 60.
34. ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 201–203.
35. ↑ Black & Green 1992, str. 108–109.
36. ↑ Skoči gor na:36,0 36,1 36,2 Nemet-Nejat 1998, str. 203.
37. ↑ Black & Green 1992, str. 182–184.
38. ↑ Black & Green 1992, str. 135.
39. ↑ Rogers 1998, str. 13.
40. ↑ Levenda 2008, str. 29.
41. ↑ Levenda 2008, str. 29–30.
42. ↑ Leick 2003, str. 100.
43. ↑ Dalley 1989, str. 156.
44. ↑ Skoči gor na:44,0 44,1 44,2 Dalley 1989, str. 159.
45. ↑ Black & Green 1992, str. 106.
46. ↑ Skoči gor na:46,0 46,1 Leick 1998, str. 85.
47. ↑ Skoči gor na:47,0 47,1 Leick 2003, str. 96.
48. ↑ Dalley 1989, str. 112.
49. ↑ Dalley 1989, str. 113.
50. ↑ Pritchard 2010, str. 33–34.
51. ↑ Pritchard 2010, str. 34-35.
52. ↑ Skoči gor na:52,0 52,1 52,2 52,3 52,4 Oshima 2010, str. 145.
53. ↑ Skoči gor na:53,0 53,1 Oshima 2010, str. 145–146.
54. ↑ Skoči gor na:54,0 54,1 54,2 54,3 54,4 Oshima 2010, str. 146.
55. ↑ Collins 2002, str. 228.
56. ↑ Skoči gor na:56,0 56,1 56,2 56,3 Leick 1998, str. 141.
57. ↑ Skoči gor na:57,0 57,1 57,2 57,3 57,4 57,5 Collins 2002, str. 225.
58. ↑ Skoči gor na:58,0 58,1 Van Scott 1998, str. 187.
59. ↑ Skoči gor na:59,0 59,1 59,2 59,3 Archi 1990, str. 114.
60. ↑ Puhvel 1987, str. 25–26.
61. ↑ Skoči gor na:61,0 61,1 Puhvel 1987, str. 26.
62. ↑ Collins 2002, str. 225–226.
63. ↑ Collins 2002, str. 226–227.
 64. ↑ Puhvel 1987, str. 26–27.
65. ↑ Puhvel 1987, str. 27–29.
66. ↑ Puhvel 1987, str. 29–30.
67. ↑ Puhvel 1987, str. 27–30.
68. ↑ Puhvel 1987, str. 25–26, 29–30.

Viri[uredi | uredi kodo]
 Amin, Osama Shukir Muhammed (31 March 2014), "Copper alloy foundation figurines with pegs
representing Gods",  Ancient History Encyclopedia
 Archi, Alfonso (1990), "The Names of the Primeval Gods", Orientalia, NOVA, Rome, Italy:
Gregorian Biblical Press, 59 (2): 114–129, JSTOR 43075881
 Black, Jeremy; Green, Anthony (1992), Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotamia: An
Illustrated Dictionary, London, England: The British Museum Press,  ISBN  0-7141-1705-6
 Brisch, Nicole (2016),  "Anunna (Anunnaku, Anunnaki) (a group of gods)", Ancient Mesopotamian
Gods and Goddesses, University of Pennsylvania Museum, arhivirano iz prvotnega spletišča dne
2019-09-03, pridobljeno dne 2013-06-19
 Coleman, J. A.; Davidson, George (2015),  The Dictionary of Mythology: An A-Z of Themes,
Legends, and Heroes, London, England: Arcturus Publishing Limited, str. 108,  ISBN  978-1-78404-
478-7
 Collins, Billie Jean (2002), "Necromancy, Fertility and the Dark Earth: The Use of Ritual Pits in
Hittite Cult", v Mirecki, Paul; Meyer, Marvin (ur.), Magic and Ritual in the Ancient World, Leiden, The
Netherlands: Brill, str.  224–233,  ISBN  90-04-10406-2
 Dalley, Stephanie (1989),  Myths from Mesopotamia: Creation, the Flood, Gilgamesh, and Others,
Oxford, England: Oxford University Press, ISBN 0-19-283589-0
 Edzard, D. O. (1965), "Mesopotamien. Die Mythologie der Sumerer und Akkader",  Wörterbuch der
Mythologie, erste Abteilung, I (Götter und Mythen im Vorderen Orient): 17–140
 Falkenstein, A. (1965), "Die Anunna in der sumerischen Überlieferung", Assyriological
Studies  (16): 127–140
 Fritze, Ronald H. (2009), Invented Knowledge: False History, Fake Science and Pseudo-Religions,
London, England: Reaktion Books,  ISBN  978-1-86189-430-4
 Fritze, Ronald H. (2016), Egyptomania: A History of Fascination, Obsession and Fantasy, London,
England: Reaktion Books,  ISBN  978-1-78023-639-1
 Katz, D. (2003), The Image of the Underworld in Sumerian Sources, Bethesda, Maryland: CDL
Press, str. 403
 Kramer, Samuel Noah (1961), Sumerian Mythology: A Study of Spiritual and Literary Achievement
in the Third Millennium B.C.: Revised Edition, Philadelphia, Pennsylvania: University of Pennsylvania
Press, ISBN 0-8122-1047-6
 Kramer, Samuel Noah (1963), The Sumerians: Their History, Culture, and Character, Chicago,
Illinois: University of Chicago Press,  ISBN  0-226-45238-7
 Kramer, Samuel Noah (1983), "The Sumerian Deluge Myth: Reviewed and Revised", Anatolian
Studies, British Institute at Ankara, 33: 115–121, doi:10.2307/3642699, JSTOR 3642699
 Leemings, David (2009),  The Oxford Companion to World Mythology, Oxford University Press,
str.  21, ISBN 978-0-19-538708-7
 Leick, Gwendolyn (1998) [1991],  A Dictionary of Ancient Near Eastern Mythology, New York City,
New York: Routledge,  ISBN  0-415-19811-9
 Leick, Gwendolyn (2003), The Babylonians: An Introduction, New York City, New York and
London, England: Routledge,  ISBN  0-415-25315-2
 Levenda, Peter (2008),  Stairway to Heaven: Chinese Alchemists, Jewish Kabbalists, and the Art of
Spiritual Transformation, New York City, New York and London, England: Continuum International
Publishing Group, Inc.,  ISBN  978-0-8264-2850-9
 Nemet-Nejat, Karen Rhea (1998), Daily Life in Ancient Mesopotamia, Daily Life, Santa Barbara,
California: Greenwood, ISBN 978-0-313-29497-6
 Oshima, Takayoshi (2010), ""Damkianna Shall Not Bring Back Her  Burden  in the Future": A new
Mythological Text of Marduk, Enlil and Damkianna", v Horowitz, Wayne; Gabbay, Uri; Vukosavokić,
Filip (ur.),  A Woman of Valor: Jerusalem Ancient Near Eastern Studies in Honor of Joan Goodnick
Westenholz,  8, Madrid, Spain: Biblioteca del Próximo Oriente Antiguo,  ISBN  978-84-00-09133-0
 Pritchard, James B., ur. (2010), The Ancient Near East: An Anthology of Texts and Pictures,
Princeton University Press, str.  34, ISBN 978-0-691-14726-0
 Puhvel, Jaan (1987),  Comparative Mythology, Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University
Press, ISBN 0-8018-3938-6
 Robertson, David G. (2016), Cox, James; Sutcliffe, Steven; Sweetman, William (ur.),  UFOs,
Conspiracy Theories and the New Age: Millennial Conspiracism, Bloomsbury Advances in Religious
Studies, London, England: Bloomsbury Publishing, ISBN 978-1-4742-5320-8
 Rogers, John H. (1998), "Origins of the Ancient Astronomical Constellations: I: The Mesopotamian
Traditions", Journal of the British Astronomical Association, London, England: The British Astronomical
Association,  108  (1): 9–28, Bibcode:1998JBAA..108....9R
 Story, Ronald. (1976). The Space Gods Revealed: A Close Look at the Theories of Erich von
Däniken. Harper & Row. ISBN 0-06-014141-7
 Van Scott, Miriam (1998), The Encyclopedia of Hell: A Comprehensive Survey of the Underworld,
New York City, New York: Thomas Dunne Books/St. Martin's Griffin,  ISBN  0-312-18574-X
 Willis, Roy (2012),  World Mythology, New York: Metro Books, str. 62,  ISBN  978-1-4351-4173-5
 Wolkstein, Diane; Kramer, Samuel Noah (1983),  Inanna: Queen of Heaven and Earth: Her Stories
and Hymns from Sumer, New York City, New York: Harper&Row Publishers, ISBN 0-06-090854-8