BIČEK Franc, partizan

BIČEK Franc, partizan, rojen 5. marca 1910 na Prapetnem Brdu, umrl 9. julija 1984 v Ljubljani. Oče
Andrej, mali kmet, mati Marijana Beguš, gospodinja. Osnovna šola na Šentviški Gori, v Tolminu se je
izučil za avtomehanika. 1929 se je družina preselila v Jugoslavijo in se ustalila v Banja Luki.
Že naslednje leto, po očetovi smrti, se je odselil v Kranj in se zaposlil najprej pri gradbenem podjetju
Slavec. Kasneje je pogosto menjal službe, tudi zaradi stikov z raznimi komunističnimi revolucionarji.
Kot mehanik in šofer je služboval še v drugih kranjskih podjetjih, v Šentvidu nad Ljubljano, v Tržiču,
Sodražici in 1940 kot šofer avtobusa pri podjetju Magister v Ljubljani.
1941 je delal v kamnolomu v Kokri, ob napadu na Jugoslavijo aprila pa se je prijavil kot prostovoljec.
Spet je sledila zaposlitev v Kokri, kjer se je vendar je s svojo skupino prišel le do Metlike, prek Staneta
Mrharja vključil v OF. 26. jul. 1941 je odšel v partizane., kjer je hitro zaslovel s svojimi drznimi akcijami
proti Nemcem, predvsem v Poljanski dolini, na Jelovici ter v okolici Kranja.
Decembra je postal komandir voda v Cankarjevem bataljonu. Najbolj se je izkazal v bitki v vasi
Dražgoše od 9. do 11. januarja 1942, ko je branil položaj na levem krilu pri skali Jelenšca, ki je po njem
preimenovana v Bičkovo skalo.
Že čez nekaj dni je pri preboju iz obkolitve na Mošenjski planini padel njegov brat, narodni heroj,
Henrik B. V Dražgošah je po umiku bataljona najbolj trpelo prebivalstvo vasi, saj so Nemci ustrelili 42
domačinov, ostale izgnali, vas pa zravnali z zemljo.
Zatem je bil komandir različnih čet, pri čemer je zanimiva epizoda z njegovo Škofjeloško četo v 1.
polovici avgusta 1942, ko je z njo prešel italijansko mejo ter se več dni mudil na šentviški planoti, torej
v svojih domačih krajih. Septembra je imenovan za komandanta Gorenjskega odreda v se stavi 1.
grupe odredov, kasneje ponovno imenovan na to funkcijo februarja 1943. Kot komandant odreda je
vodil Jeseniško četo v napad na industrijske objekte v Bistrici v Rožu. Julija je bil poslan z Gorenjske v
Ljubljansko pokrajino, na razpolago Glavnemu štabu.
Zaradi svojega temperamenta ter izredne aktivnosti je večkrat prišel v nesoglasje z raznimi partijskimi
organi. Ko so partizani po kapitulaciji Italije zaplenili precej tankov, je bil Biček imenovan za
komandanta tankovskega odreda ter z njim sodeloval v nekaterih bojih. Ob nemški ofenzivi je bil
odred razpuščen, Biček pa je bil dodeljen kot operativni častnik v 1. bataljon Tomšičeve brigade. Dec.
1943 je zbiral šoferje in avtomehanike v Črmošnjicah kot kader za bodočo tankovsko enoto, ki naj bi
se izšolala v južni Italiji.
Zbrana skupina se je pozimi 1943 prebila čez Hrvatsko in Bosno na Vis ter bila od tam prepeljana v
Italijo. Biček je postal poveljnik tankovske šole v Gravini pri Bariju, nato še poveljnik avtomobilske
šole. Kasneje se je v Bariju formiral 1. prometni bataljon in marca 1945 že 1. slovenski. prometni avto
bataljon, obema pa je načeloval Biček.
Tedaj so ga poslali s kolono tovornjakov in vojnim materialom v Jugoslavijo. Po pravi odiseji - pot ga
je iz Dalmacije vodila čez Črno Goro, Albanijo, Makedonijo in Srbijo do Beograda in nato v Bosno na
fronto, kjer je svojo pot konec aprila končal v Slavonskem Brodu.
Po koncu vojne je ostal v JLA, v kateri je dosegel čin majorja. V vojski se ni dobro počutil, bil je tudi
izključen iz partije.
1956 je stopil v pokoj, se nastanil v Škofji Loki, vendar se je že naslednje leto zaposlil pri podjetju
Transturist kot šofer avtobusa. Dokončno je stopil v pokoj 1964.
Kasneje je delal le še v odboru bivših partizanov Cankarjevega bataljona, znan pa je bil po svojih
"zgodovinskih" urah, ko je šolarjem razlagal svoje videnje bitke v Dražgošah.
https://zbnobskofjaloka.weebly.com/dra382goscarone.html
10. januarja 1942 so Nemci ob podpori topov s pehoto prodrli do prvih hiš v Dražgošah in potisnili
Cankarjevcev na višje ležeče položaje. Brata Franc in Henrik Biček sta se s svojim vodom povzpela na
skalo Jelenca in se krčevito borila z nemškimi oddelki, ki so prihajali prek Slemena. Nemcem je šele
opoldne uspelo zabiti klin med Bičkovim vodom in ostalimi partizanskimi položaji. Biček je ugotovil, da
bo njegov vod obkoljen, če se pravočasno ne izvleče. Svoj vod je premaknil na položaje nad vas pod
Dražgoško goro in od tam zadrževal sovražnika, od tam pa se je z mrakom umaknil po gozdni poti na
Jelovico.
Skala Jelenca, s katere je Bičkov vod tako uspešno zadrževal nemško prodiranje v Dražgoše, je dobila
ime Bičkova skala.
Franc Biček
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Bi%C4%8Dek
Franc Biček, slovenski partizan, * 5. marec 1910, Prapetno Brdo, † 9. julij 1984, Ljubljana.
Življenjepis

Franc Biček - Bruno se je rodil v vasi Prapetno Brdo, občina Tolmin, primorskim staršem Andreju Bičku
in Marjani Beguš.Med obema svetovnima vojnama je bilo na Primorskem zaradi fašizma veliko
Slovencev prisiljeno v konfinacijo na jug Italije oziroma so zbežali v Jugoslavijo (nad 100.000). Zato se
je družina Biček leta 1929 preselila v Bosno in Hercegovino (Banja Luka). Franc se je kmalu vrnil v
Slovenijo. Imel je brata partizana Henrika Bička. V treh zakonih so se mu rodili štirje otroci.
V partizanih

Takoj ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je pridružil ljubljanskim prostovoljcem, ki so šli branit

slovenske meje. V partizane je šel julija 1941 in se je pridružil partizanski četi na Jelovici. Po nemškem
napadu na Rovte je formiral Selško četo in bil tri mesece njen komandir, nato je postal komandir
Škofjeloške čete do 6. septembra 1942. Slednjo je avgusta 1942 popeljal čez mejo na Primorsko.
Maja 1943 je kot komandant Gorenjskega odreda vodil Jeseniško četo na Koroško. Sodeloval je pri
mobilizaciji v partizane in formiral Prešernovo brigado. Zaradi hrabrosti je iz vodnika hitro pridobil
naziv komandir čete. Jeseni 1942 postane komandant Cankarjevega bataljona in bil do ustanovitve
Prešernove brigade komandir Gorenjskega odreda. Po kapitulaciji Italije (1943) je bil imenovan za
komandanta tankovskega odreda za Slovenijo. Iz te enote se je kasneje formirala Jugoslovanska
tankovska armija.
Vodil je boje v Dražgošah ter v Poljanski dolini in na Mošenjski planini.
Kot tankist je bil leta 1944 poslan v Egipt (Kairo), kasneje v Italijo (Bari, Rim, Neapelj) in v Grčijo
(Solun).
Kot odličen vodja, jezikoslovec in finomehanik je postal ravnatelj tankovske šole in kasneje še
ravnatelj avtomobilske šole v Italiji (Gravina in Puglia).
Marca 1945 je bil poslan s kolono vojaških kamionov v Jugoslavijo in se vključil v zadnje boje z Nemci.
Osvoboditev je dočakal v Beogradu.
V JLA je bil vse do leta 1956, ko se je upokojil s činom majorja.
Življenje po upokojitvi

Po letu 1956 se je zaposlil v avtoprevozniškem podjetju, kjer je učil nove kadre. Od leta 1979 je vodil
domicilni odbor Cankarjevega bataljona do svoje smrti.
Živel je v Knapah pri Škofji Loki. Umrl je za posledicami prometne nesreče v Kliničnem centru v
Ljubljani..
Viri

 Jan, I.: Dražgoška bitka

 Kavčič, F.: Francu Bičku v spomin; Loški razgledi, št. 31, 1984
 Dolenc, D.: Prvič na Koroškem
Zunanje povezave

 Mlakar Boris. "Biček Franc". Primorski slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija.
Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004130/
Biček, Franc (1910–1984)
Patrizanski komandant
5. marec 1910  Prapetno Brdo, Slovenija
† 9. julij 1984  Ljubljana, Slovenija
starši: Biček, Andrej in Biček roj. Beguš, Marijana

Primorski slovenski biografski leksikon

Biček Franc, partizan, r. 5. mar. 1910 na Prapetnem Brdu, u. 9. jul. 1984 v Lj. Oče
Andrej, mali kmet, mati Marijana Beguš, gospodinja. Osn. š. na Šentviški Gori, v Tolminu
se je izučil za avtomehanika. 1929 se je družina preselila v Jslo in se ustalila v Banja
Luki. Že naslednje leto, po očetovi smrti, se je odselil v Kranj in se zaposlil najprej pri
gradbenem podjetju Slavec. Kasneje je pogosto menjal službe, tudi zaradi stikov z
raznimi komun. revolucionarji. Kot mehanik in šofer je služboval še v drugih kranjskih
podjetjih, v Šentvidu nad Lj., v Tržiču, Sodražici in 1940 kot šofer avtobusa pri podjetju
Magister v Lj. 1941 je delal pri kamnolomu v Kokri, ob napadu na Jslo apr. pa se je
prijavil kot prostovoljec. Spet je sledila zaposlitev v Kokri. Prek Staneta Mrharja se je
vključil v OF. 26. jul. 1941 je odšel v partiz., kjer je hitro zaslovel s svojimi drznimi
akcijami proti Nemcem, predvsem v Poljanski dolini, na Jelovici ter v okolici Kranja. Dec.
je postal komandir voda v Cankarjevem bataljonu. Najbolj se je izkazal v bitki v vasi
Dražgoše od 9. do 11. jan. 1942, ko je branil položaj na levem krilu pri skali Jelenšca, ki
je po njem preimenovana v Bičkovo skalo. Že čez nekaj dni je pri preboju iz obkolitve na
Mošenjski planini padel njegov brat, narodni heroj, Henrik B. V Dražgošah je po umiku
bataljona najbolj trpelo prebivalstvo vasi, saj so Nemci ustrelili 42 domačinov, ostale
izgnali, vas pa zravnali z zemljo. Zatem je bil komandir različnih čet, pri čemer je
zanimiva epizoda z njegovo Škofjeloško četo v 1. pol. avg. 1942, ko je z njo prešel it.
mejo ter se več dni mudil na Šentviški planoti, torej v svojih domačih krajih. Sept. je
imenovan za komandanta Gorenjskega odreda v sestavi 1. grupe odredov, kasneje
ponovno imenovan na to funkcijo febr. 1943. Kot komandant odreda je vodil Jeseniško
četo v napad na industr. objekte v Bistrici v Rožu. Jul. je bil poslan z Gorenjske v Lj.
pokrajino, na razpolago Glavnemu štabu. Zaradi svojega temperamenta ter izredne
aktivnosti je večkrat prišel v nesoglasje z raznimi partij. organi. Ko so partiz. po
kapitulaciji It. zaplenili precej tankov, je bil B. imenovan za komandanta tankovskega
odreda ter z njim sodeloval v nekaterih bojih. Ob nemški ofenzivi je bil odred razpuščen,
B. pa je bil dodeljen kot operativni častnik v 1. bataljon Tomšičeve brigade. Dec. 1943 je
zbiral šoferje in avtomehanike v Črmošnjicah kot kader za bodočo tankovsko enoto, ki
naj bi se izšolala v južni It. Zbrana skupina se je pozimi 1943 prebila čez Hrvatsko in
Bosno na Vis ter bila od tam prepeljana v It. B. je postal poveljnik tankovske šole v
Gravini pri Bariju, nato še poveljnik avtomobilske šole. Kasneje se je v Bariju formiral 1.
prometni bataljon in mar. 1945 še 1. slov. prometni avtobataljon, obema pa je načeloval
B. Tedaj so ga poslali s kolono tovornjakov in vojnim materialom v Jslo. Po pravi odiseji –
pot ga je iz Dalmacije vodila čez Črno Goro, Albanijo, Makedonijo in Srbijo do Bgda in
nato v Bosno na fronto – je svojo pot konec apr. končal v Slavonskem Brodu. Po koncu
vojne je ostal v JLA, v kateri je dosegel čin majorja. V vojski se ni dobro počutil, bil je tudi
izključen iz partije. 1956 je stopil v pokoj, se nastanil v Škofji Loki, vendar se je že
naslednje leto zaposlil pri podjetju Transturist kot šofer avtobusa. Dokončno je stopil v
pokoj 1964. Kasneje je delal le še v odboru bivših partizanov Cankarjevega bataljona,
znan pa je bil po svojih »zgodovinskih« urah, ko je šolarjem razlagal svoje videnje bitke v
Dražgošah.

Prim.: Župnij, urad Šentviška Gora (15. sept. 1992); Arhiv Sje, ZKS, Zbirka biografij; D.
Dolenc, Franc Biček – Bruno, Glas, št. 33, 13. jul. 1984; France Kavčič – Veljko, Francu
Bičku v spomin, Loški razgledi 1984/31, str. 227–37; Ivan Jan, Cankarjev bataljon in
dražgoška bitka, Lj. 1974, str. 28 sl.; Manojlo Babic – Miroslav Luštek, Tankisti
prakomorci, Nova Gorica 1969, str. 21, 22.

Mlakar
Boris Mlakar
Mlakar, Boris: Biček, Franc (1910–1984). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in
umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-
biografija.si/oseba/sbi1004130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2021). Izvirna
objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4.
knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Henrik Biček
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: https://www.wikiwand.com/sl/Henrik_Bi%C4%8Dek

Henrik Biček , slovenski nogometaš in partizan , * 3. februar 1919 , Prapetno Brdo , † 13. januar
1942 , Dražgoše
Življenjepis

Henrik Biček se je rodil v vasi Prapetno Brdo, občina Tolmin, primorskim staršem Andreju Bičku in
Marjani Beguš. Ker so Primorsko leta 1929 zasegli Italijani, medtem ko je veliko družino prebegne
izpod italijanske okupacije v Jugoslaviji. Družina se je leta 1929 preselila v Bosno in Hercegovino
(Banja Luka). Henrik se je kmalu vrnil v Slovenijo. Delo je našel v Kranju.

Pred vojno je Henrik deloval v naprednem društvu primorskih izseljencev. Kot mladinec je bil član
nogometnega kluba Savica v Stražišču pri Kranju. Kasneje je igral v nogometnem klubu Slovan v
Naklem. Zaradi hitrosti in okretnosti je igral desno krilo.

V partizane je šel maja 1941. Poleti 1941 se je priključil partizanom na Jelovici . Kot mitraljezec je
sodeloval v zasedi Cankarjevega bataljona v Rovtu (vodja Cankarjevega bataljona je bil njegov brat
Franc Biček - Bruno), v bojih na Pasji ravni in Črnem Vrhu ter v Dražgošah. V Dražgoški bitki je kot
mitraljezec streljal z Jelenca, danes poznane kot Bičkova skala .

V Dražgoški bitki je bil težko ranjen, zato ga je brat Franc na Mošenjski planini ustrelil in tako izpolnil
bratovo željo, da nihče od njiju ne bo padel Nemcem živ v roke.