Novi mladinski muzikal

NAJLEPŠE PESMI
LOG-LINE: Ljudje, od katerih vsaj enega zagotovo poznaš, se iz kdo ve kakšnih razlogov znajdejo v
bistroju. Ob spremljavi najlepših pesmi se med burnim gostinskim dogajanjem med nekaterimi spletejo
nove vezi in na površje vrnejo stare.

2021
 VLOGE

ROK (domnevno zapuščen in obupan moški) 35 let…….Gašper Krasna

BINE (badass oče samohranilec) 50 let…….Kristjan "Kiki"

MARIE (pisateljica) 42 let……Tjaša Lobnikar

ZARJA in GRUŠA (natakarici) 21 let………Tajda Hladnik in Raja Kumer

NEVENKA (predsednica krajevne skupnosti) okoli 75 let……

STARČEK (lokalen siten starček) 71 let…….David Marinšek

LUČKA in TOM Ježek(dvojčka, ki imata rojstni dan) 18 let……Tina Hrastar in Nikola Drole

MIHA (Mariejin bivši) 46 let…….Denis Trap

ELZA ( Rokova žena)…..Eva Hrastar

ANDREJINA MAMI (Andrejina mami) 38 let…… Jerneja Jelen

MARTA (študentka) 23 let…..Špela Jezovšek

MARKO (žalujoči mladenič) 25 let……..Martin Arbi

VAŠKI POSEBNEŽ (vaški posebnež) 62 let…….Eva Hrastar

KLEMEN (učitelj klarineta, klarinet) 52 let……Klemen Kodrun

ANA (knjižničarka, klavir) 36 let……..Ana Logar

PRVO DEJANJE

1. Scena: Rok, Bine

Park. Ljudje sedijo na klopcah in berejo knjige. Zvočna kulisa parka. Pride Rok, ki je očitno v hudi stiski in
je razburjen. Išče nekoga, da bi se mu izpovedal, ampak noče nekoga, ki bi bral Rože za Elzo. Ogleduje
si, kaj ljudje v parku berejo. Vsi berejo Rože za Elzo. Nekomu izpuli knjigo iz rok in pogleda naslovnico in
knjigo z gnusom v očeh vrne. Še malo teka naokrog, zavpije:

ROK: A kdo ne bere Rož za Elzo?

Bine sedi na klopci s časopisom v roki. Rok se dramatično sesede poleg Bineta

ROK: Oh! Ti si edini, ki še ne bere te presnete knjige!

BINE: (pogleda naokrog) A Rože za Elzo? En izvod imamo doma, zdaj bere moja najmlajša hči, jaz pa še
nisem na vrsti.

ROK: Oh, prosim, ne beri je! Zagotovo prinaša nesrečo! Meni je odnesla vso srečo, ki sem jo imel!

BINE: (navdušeno) Čakaj… a si jo ti napisal?

ROK: Ah, ko bi jo le… Če bi jaz bil avtor, mogoče (mord) ne bi tko trpel. Napisal jo je… Avtor neznan!

1. Komad: Rože za Elzo (Rok, vsi, Da se hrepenenje silno

solisti)
Po poglavjih vrača kot spomin.

Moje je tvoje, povesti je konec

Znana založba sporoča v oglasu,
In navdušen sem nad zadnjo stranjo.
Da pošilja novo knjigo na trg.
Zdaj mi ostaja edini prijatelj
Vsem so na voljo natančni podatki,
Knjiga, ki si mi jo dala v slovo.
Od platnic, pa do števila vseh črk.
Roman o bajni ljubezni sijajni.
Roman o bajni ljubezni sijajni.
Da tu trpi srce, naslov vam že pove.
Da tu trpi srce, naslov nam že pove.
"Rože za Elzo", avtor neznan,
"Rože za Elzo", avtor neznan,
Zelo napeto in doživeto.
Zelo napeto in doživeto.
"Rože za Elzo", sodoben roman,
"Rože za Elzo", sodoben roman,
Primerno branje za kratek čas.
Primerno branje za kratek čas.
A zdaj, ko ga že drugič berem,
Obris ljubezenskega trenja,
Komajda lahko razberem
Ki postane vir trpljenja,
Kdo je Elza, ko ji rož ne da.
Knjiga, polna srčnih bolečin.
Pesem ta o njej razlaga:
Vse se zdi tako značilno,
"Elza – moja bivša draga, "
 Jaz sem tisti, ki ji rož ne da!

ROK: Če ti še ni jasno… Žena me je zapustila.

BINE: Ja, to se lahko zgodi vsakemu dostojnemu moškemu. Tudi meni se je. Ampak veš, žene so
precenjene, otroci so veliko bolj kul!

ROK: Je že prepozno. Otroka je vzela s sabo! Noseča je!

Roman o bajni ljubezni sijajni. A zdaj, ko ga že drugič berem,

Da tu trpi srce, naslov vam že pove. Komajda lahko razberem

"Rože za Elzo", avtor neznan, Kdo je Elza, ko ji rož ne da.

Zelo napeto in doživeto. Pesem ta o njej razlaga:

"Rože za Elzo", sodoben roman, "Elza – moja bivša draga, "

Primerno branje za kratek čas. Jaz sem tisti, ki ji rož ne da!

ROK: Pred tremi dnevi sva se sprla, veš. Nekdo od naju je pozabil pomiti posodo, ne spomnim se več
kdo. Spat sva šla še vedno sprta, zjutraj pa je kar ni bilo več.

BINE/Kristjan= tu improviziraj krajši monolog na temo ženskih hormonov, ker ima tvoj lik veliko izkušenjJ

BINE: In ti si misliš, da je ona kar šla al kaj?

ROK: Ja seveda, saj nisem butec! Jaz vem, da je odšla, tudi na telefon se ne oglaša. Načeloma je rekla,
da gre na "počitnice", a ta knjiga mi je razkrila bridko resnico!...

BINE: (neprepičano) Mhm. In kaj točno ti je ta knjiga povedala?

ROK: Uhh! Simbolizem, Polde, saj veš!

BINE: ..Ne, ne vem. In nisem Polde – Bine sem. Bine Terčić.

ROK: (si sežeta v roke) No jaz sem pa Rok, Rok Poteko. (pogleda tja) O, poglej! Očitno imajo neko
druženje, ki ga organizira avtor te kur… presnete knjige! (si poči členke) Dajva, nabrusiva peté, mene že
roke srbijo!

BINE: Ja, vidim, da bi ti res sedla pijača. Greva!

2. Scena: Gruša, Zarja, Rok Bine, Marie, Starček, Nevenka, Marta, Ana, Klemen, Lučka

Med komadom se scena spremeni iz parka v bistro, ljudje se zbirajo in z gibi nakažejo medsebojne
odnose.
2. Komad: Bistro (GRUŠA in ZARJA, pripevi, Mladosti sonce bo zašlo –
vsi)
V bistro.

Kmalu se bo vse izšlo,

Če skriješ se v besede tri,
Medtem pa pojdemo...
Se ta sodobna sreča lepša zdi,
V bistro (bistro-o) na koncu ulice,
Trpljenje moje, moj zaklad,
Med stare rokerje, prijatelje,
Kako imam te rad.
Kjer prazen žep kitaro igra
Ko je grenak večerni kruh,
Za kozarček rujnega.
Naj vodi te srce kot potepuh,
Bistro (bistro-o), kjer sanje tečejo, t
Kmalu se bo vse izšlo,
Kot vse te zgodbe, ki jih ni bilo.
Medtem pa pojdemo...
Mladosti sonce bo zašlo –
V bistro (bistro-o) na koncu ulice,
V bistro.
Med stare rokerje, prijatelje,
Mladosti sonce bo zašlo –
Kjer prazen žep kitaro igra
V bistro.
Za kozarček rujnega.
Mladosti sonce bo zašlo –
Bistro (bistro-o), kjer sanje tečejo,
V bistro.
Kot vse te zgodbe, ki jih ni bilo.

Ljudje sedijo za mizami v bistroju in se pogovarjajo – govorijo si vice. Bine odpre vrata, ko Gruša ravno
govori vic.

GRUŠA: A veste, kako se po slovensko reče kavi tu gou?

VSI: (blaga tišina)

ROK: (se prerine mimo Bineta in zavpije) Kdo tu je avtor Rož za Elzo!?!?

BINE: … Neskafe haha.

ROK (jezno pogleda Bineta)

MARIE: (se veselo/ ponosno obrne) Jaz! Vidva sta pa nova, vidim. Nisem vaju še videla na naših
srečanjih.

STARČEK: (sitno) No, saj do zdaj nikoli ni bilo veliko ljudi na teh tako imenovanih srečanjih.
NEVENKA: Je pač tako, da je naša organizatorica zaslovela čez noč! (se obrne k Marie) Res odlična
knjiga, sŕce, še posebej tisti del, ko se srečata na vlaku sem prebrala že vsaj desetkrat! Saj bi še večkrat,
a čas sem morala posvetiti tudi svojim županjskim dolžnostim.

MARIE: Oh, hvala.. Iskreno, res si nisem predstavljala takšnega uspeha.

ZARJA: Daj no, zaslužiš si malo medijske pozornosti!

MARIE: No, no, dovolj o meni, vrnimo se k našima zamudnikoma! Kako vama je ime?

ROK: (malo manj jezno) Poteko. Rok Poteko. In to je moj novi prijatelj Bine Volčič.

BINE: Terčič!

MARIE: No, ker sta tako pompozno vstopila, lahko prva začneta! Dajem vama besedo!

ROK: Kaj? Kakšno besedo? Katero besedo? A častno besedo? Kaj moram priseči? A kakšen GDPR?

NEVENKA: (se obrne k Marie) Joj, tota dva pa sploh ne vesta, kam sta prišla!

MARIE: Ah. Sploh vesta, kam sta prišla? Tu imamo srečanje, kjer razpravljamo o naših čustvih in
težavah, da lahko vsi dobimo priložnost povedati, kaj nas muči.

ROK: Pa kaj še! Pogovarjanje o čustvih, to je stvari za ženske!

BINE: Pa daj nehi, no! Tebi bi to srečanje še kako koristilo! Dej povej jim svojo zgodbo.

ROK: (sitno) Ne, veš kaj, kaj pa, če ti poveš prvi?

BINE: Hm… No prav, Bom jaz povedal. (Stopi na stol, pogleda Roka) Pravi moški je v stiku s svojimi
čustvi. No, jaz sem imel pred leti neko punco. Takrat sem bil še mlajši in sem z največjim veseljem
potoval povsod po svetu. Ona pa je imela malo drugačne želje… A ima kdo kitaro?

MARTA: (se pripelje na kolesu, zadihana, ampak navdušena) Jaz imam kitaro! Upam, da nisem veliko
zamudila. (Ani) Dobila sem tvoj mejl o srečanju, in ravno sem prebrala knjigo, pa sem mogla prit! (vsem)
Iz Ljubljane sem prišla, štirideset kilometrov, malo za ogrevanje. No, o čem smo govorili? A bomo peli?
(vzame kitaro ven iz kufra)

BINE: To je navdušenje, ki ga rabim! No, pa začnimo… (zagleda klavir) O moj bog! Klavir! Nočem biti
malenkosten, ampak… a zna kdo igrat klavir?

ANA: (gre do klavirja) Ne vem, če še znam, bilo je mnogo let… (zaigra turkiš marš) No, mislim, da bo šlo.

BINE: Krasno, lahko začnem. (pomisli) A ima mogoče kdo še saksofon?

KLEMEN: Nimam saksofona, a bo klarinet okej?

BINE: Odlično! (ga prepozna) O, saj vas pa poznam! Moje hčere ste učili teorijo v glasbeni šoli!

KLEMEN: O, ja, spomnim se! Ja, vse so vam zelo podobne! … Kako je kaj Manca, a še igra pozavno?
BINE: Ja ja, šla jo je študirat!

KLEMEN: O, kam pa?

BINE: Ne vem, ni povedala.

OPOMBA: izgovorjava ganđi:D

BINE: Super, lahko začnemo! Joj, res mi je žal, ampak brez ritma ne gre. In kot je rekel Gandhi, Bog se
skriva v podrobnostih.

MARIE: (Zarji in Gruši) A je bil Gandhi?

ZARJA: Ni bil Gandhi, ampak Van der Rohe.

GRUŠA: (Binetu) Mogoče bi ti tole prišlo prav. (mu da čez pult kahon)

BINE: Oho! Super! (malo pogleda naokrog) Ti! (Lučki) A veš, kaj je to?

LUČKA: (ležerno) No… ne ravno?

BINE: To je najenostavnejše tolkalo na svetu. Ima dve različni višini in vse, kar je vmes (demonstrira) in to
je vse. Če si kdaj hodila v glasbeno šolo, ne bi smela imeti težav.

LUČKA: Ja, no dve leti sem se učila igrat violino, bolj z levo roko sicer.

BINE: Popolno! Zdaj pa RES lahko začnem! 1, 2, 3, 4!

3. komad: In plula sva po rekah, Prijel jo je za roko,

Kopalnico ima ( Bine,
Po jezerih in morjih, V sobo z njo odšel.
vsi, pripevi)
Slapove gledala Na pragu je vprašala:

In tekala po gozdu, Kopalnico ima? Kopalnico

Ooo, ooo, ooo, ooo, ima?
Po snegu, po vrheh,
Sem vozil jo po svetu,
Sva plavala v oblakih,
V Parizu sva bila, Ooo, ooo, ooo, ooo,
Kopalnico ima? Kopalnico
V Londonu in Pragi, ima ? Sem vozil jo po svetu,

V Varšavi, v New Yorku, Potem prišel je drugi, V Parizu sva bila,

Na Triglavu in Bledu, Ni peljal je v Split, V Londonu in Pragi,

V Črnomlju in Piranu, ... Ni plaval z njo po morju, V Varšavi, v New Yorku,

Kopalnico ima? Kopalnico Ni plezal na vrhe... Na Triglavu in Bledu,

ima?
V Črnomlju in Piranu, ... Na pragu je vprašala: Po snegu, po vrheh,

Kopalnico ima? Kopalnico Kopalnico ima? Kopalnico Sva plavala v oblakih,

ima? ima?
Kopalnico ima? Kopalnico
In plula sva po rekah, ima ?

Po jezerih in morjih, Ooo, ooo, ooo, ooo, Potem prišel je drugi,

Slapove gledala Sem vozil jo po svetu, Ni peljal je v Split,

In tekala po gozdu, V Parizu sva bila, Ni plaval z njo po morju,

Po snegu, po vrheh, V Londonu in Pragi, Ni plezal na vrhe...

Sva plavala v oblakih, V Varšavi, v New Yorku, Prijel jo je za roko,

Kopalnico ima? Kopalnico Na Triglavu in Bledu, V sobo z njo odšel.

ima ?
Potem prišel je drugi,
Ni peljal je v Split,
V Črnomlju in Piranu, ... Na pragu je vprašala:
Kopalnico ima? Kopalnico Kopalnico ima? Kopalnico
ima? ima?

Ni plaval z njo po morju, In plula sva po rekah, Kopalnico imaaaaa!

Ni plezal na vrhe... Po jezerih in morjih, (kopalnico ima, kopalnico

ima, kopalnico ima)
Prijel jo je za roko, Slapove gledala
KOPALNICO IMA!
V sobo z njo odšel. In tekala po gozdu,

3. Scena: Bine, Zarja, Gruša, Andrejina mami

BINE: (Lučki) Za prvič ti je šlo odlično! Ampak vseeno, morda bolje, da zdaj prevzamem jaz.

ZARJA: Kaj pa je bilo s to kopalnico?

GRUŠA: Ja, kaj je fora te kopalnice?

BINE: Ja, no, a se vam ne zdi kopalnica najboljši simbol za ustaljenost?

ZARJA: Ja, prav imaš, najboljš je sedet na domačem stranišču!

BINE: Ja, in poslušajte to, kako ironično: zapustila me je za bogatega dizajnerja kopalnic.

VSI: (sočutno) Oooooo…

ANDREJINA MAMI: Živijo, kaj sem zamudila? (pomaha Marie) Juhu, punca, kako si? Bila sem v službi,
niti doma še nisem bila… Niti moje Andreje še nisem mogla poklicati… Družba, mi date minutko tišine?
Rada bi jo slišala. Že cel dan je nisem slišala… (nekaj sekund ji zvoni telefon) Halo, ljubicaaaaaa! Danes
pridem malo pozno domov, prišla sem podpirat mojo kolegico, saj veš, tisto iz društva. O, očitno nas je še
več iz društva! (pomaha Ani in Tajdi, Andreja nekaj pove) Aha… Okej… Joj, ljubica, saj veš, da so fantje
pač takšni, nikoli ne odrastejo! Veš kaj, ti bom dala en nasvet:

4. komad: Andreja (Andrejina mami, Andreja.

solo, vsi)

Poleti boš na morje šla

V šoli praviš ni lepo,
In stokrat boš potunkana,
Ker fantje ti nagajajo,
Zvijača to je fantovska,
Ne jezi se, je že tako,
Andreja.
Andreja.
Metali bodo te v vodo
Enkrat, ko dež bo najbolj lil,
In grad iz peska ti podro,
Nekdo od njih dežnik bo skril,
Samo zato, da veš da so,
Veš, fant bi rad s teboj vedril,
Andreja.
Andreja.

Ta igra se tako začne,

Ta igra se tako začne,
Prekmalu bo minilo vse,
Prekmalu bo minilo vse,
A do takrat igraj se le,
A do takrat igraj se le,
Andreja.
Andreja.
Nekoč, ko bo cvetel tvoj maj,
Takrat, ko bo cvetel tvoj maj,
Le enemu roko podaj,
Le enemu roko podaj,
S tem vrneš vse jim za nazaj,
S tem vrneš vse jim za nazaj,
Andreja.

ANDREJINA MAMI: (podaja telefon ostalim, da še oni dajo svoje nasvete Andreji) Glej, tu imam še ene
moške, naj ti še oni povejo!

Pozimi, ko bo padel sneg, Da čujejo tvoj jok, tvoj smeh,

Povaljajo te v beli breg, Andreja.

 Morda ti kdo sani bo vzel Andreja.

In kdor te s kepo bo zadel,

Bo sanjal, da te je objel, Ta igra se tako začne,

Andreja. Prekmalu bo minilo vse,

A do takrat igraj se le,

Ta igra se tako začne, Andreja

Prekmalu bo minilo vse,

A do takrat igraj se le, Nekoč, ko bo cvetel tvoj maj,

Andreja. Le enemu roko podaj,

Nekoč, ko bo cvetel tvoj maj, S tem vrneš vse jim za nazaj,

Le enemu roko podaj, Andreja.

S tem vrneš vse jim za nazaj,

4. Scena: Ana, Lučka, Tom, Gruša, Nevenka, Marta, Klemen, Bine

ANA: Dokler je v igri je vse lepo in prav, če te pa tip pretepe, ga pretepeš nazaj!

LUČKA: (z očitkom) Ja, Tom, se spomniš, ko si v osnovni šoli okepal vse punce, ki so ti bile všeč?

TOM: Daj no, Lučkaaa, pusti mi, da vsaj za rojstni dan pozabim otroške zablode in se posvečam bolj
aktualnim.

GRUŠA: Oooo, rojstni dan imaš?

LUČKA: Nima ga samo on. Dvojčka sva.

NEVENKA: (začne pet) Kolkor kaplic tolko let….

TOM: (hitro) Ne, ne, ne, ne! Sem pa že prestar za takšne kolobocije! (ponosno) Zdaj lahko legalno pijem
alkohol!

NEVENKA: Ti? Prestar?? Pa tebi še brada ni začela poganjat. (s kozarcem mu nazdravi na daljavo)

MARTA: Kako priročno, zdaj ti ne bom več rabila kupovat piva.

TOM: Vseeno mi lahko kdaj še kupiš kakšno pivo. Hah.

MARTA: Tako kot takrat, ko smo se prvič skupaj napili v Trstu?

LUČKA: Čakaj… Ti si hodil popivat, pa mi nisi nič povedal?

TOM: Haha, ja, Trst je bil res super… Trst je bil naš!

ANA: Trst je naš! To me spomni na študentska leta, tam sem študirala.

BINE: No, tudi jaz sem bil v Trstu, ampak jaz sem študiral lepe Italijanke. No, pa kavbojke sem švercal.

KLEMEN: Kavbojke so pa res bolj zanesljive od Italijank. Sem jih vsaj obdržal. V svojih švercarskih letih
sem spoznal eno res čudovito Italijianko, pa prav dobro nama je šlo, kar osem let sva bila skupaj… potem
pa je enkrat kar odšla z mediteranskim vetrom.

BINE: Ja, poznam takšne ženske. Ampak kavbojke so bile pa res super.

KLEMEN: Vse takrat je bilo super! Kako lepi časi so bili, imeli smo socializem, Titovo štafeto mladosti in
mleko v prahu. Kavbojk pa ne.

TOM: Jooj, jaz bi tudi imel socializem, Titovo štafeto mladosti in mleko v prahu. Kakšna nostalgija po
stvareh, ki jih nisem nikoli imel. Vse bi dal za Jugoslavijo!

KLEMEN: A bi dal tudi svoje kavbojke? ;)

TOM: No, če bi jih lahko šel švercat med lepe Italijanke, bi se jim pa tudi odpovedal.

5. Komad: Zabloda moja v modrih Omamna hči teme, jaz svetlobe sin,
kavbojkah (Klemen, Tom, Bine, vsi)
življenje moje v mojih je rokah,

Kličem veter, šel bom z njim drugam.

Očem si, kar skopuhu je denar,

Rokam, kar je kiparju marmor bel,

/Instrumental/
V objemu strela, ogenj in vihar,

Kot harmonija si za vsak napev.

Zabloda moja v modrih kavbojkah,

Vsemu uprem se, le skušnjavi ne,
Omamna hči teme, jaz svetlobe sin,
A zmotne bližnjice so do spoznanj,
življenje moje v mojih je rokah,a
Razen resnice si mi dala vse,
Kličem veter, šel bom z njim drugam.
In vzela vse si, razen sanj.

Očem si, kar skopuhu je denar,

Zabloda moja v modrih kavbojkah,
 Rokam, kar je kiparju marmor bel, Omamna hči teme, jaz svetlobe sin,j

V objemu strela, ogenj in vihar, življenje moje v mojih je rokah,

Kot harmonija si za vsak napev. Kličem veter, šel bom z njim drugam.

življenje moje v mojih je rokah,

Zabloda moja v modrih kavbojkah, Kličem veter, šel bom z njim drugam.

5. Scena: Starček, Marta

STARČEK: Ah, vi mladina, ki hodite za ljubezen samo do Trsta in nič dlje. Jaz sem kot pubec šel za svojo
edino pravo ljubeznijo vse do Indije!

MARTA: Ooo, kako prisrčno. Kako ji je pa ime? Ali sta še skupaj?

STARČEK: Ona je še vedno v mojem…

MARTA: Srcu?

STARČEK: Ne. Avtu. Ime ji je Nafta. (vsi so zmedeno šokirani) Kaj ste vsi tako šokirani? Pač sem bil v
naftnem poslu. In če hočeš nek posel res dobro obvladati, ga moraš iskreno ljubiti!

6. Komad: Nafta (starček, Marta, Nafta, da nama bo toplo.

pripevi)
Nafta bo v naju zagorela,

Nafta, da nama bo lepo.

V moji duši je blaginja,
Nafta, ki je nikdar ne zmanjka.
Zdaj, ko sem jo odkril.
Nafta, ki grela bo ves svet.
Življenje ritem mi spreminja,

Ob njej sem ogenj živ.

Koliko sporov in spopadov
Po mojim žilah se pretaka,
Samo zaradi nje.
Kot moja črna kri.
Koliko padcev in propadov,

Le zgodovina ve.
Nafta nocoj bo spet privrela,
Dokler ne bo ves svet prevrtan
 Jo človek bo iskal. /Instrumental/

Nafta nocoj bo spet privrela, Nafta nocoj bo spet privrela,

Nafta, da nama bo toplo. Nafta, da nama bo toplo.

Nafta bo v naju zagorela, Nafta bo v naju zagorela,

Nafta, da nama bo lepo. Nafta, da nama bo lepo.

Nafta, ki je nikdar ne zmanjka. Nafta, ki je nikdar ne zmanjka.

Nafta, ki grela bo ves svet. Nafta, ki grela bo ves svet.

2x

6. Scena: Marta, Starček, Gruša, Lučka, Miha, Rok, Zarja, (Marie)

MARTA: Ampak, a se vi zavedate, kako globalen in velik problem je pridobivanje nafte?? Če bomo tako
nadaljevali, se bo okolje neizbežno segrevalo, kot se do zdaj! Tehnologija vrtanja je vse boljša in… Ja,
raje izkopavajmo grobove namesto dinozavrskih ostankov!

VSI: (čudna tišina)

MARTA: Kaj?! Študiram arheologijo pač, no. (zapoje) Marta, nocoj bom spet kopala, Marta, kovance in
kosti…

STARČEK: (razdraženo) Natakar, še en konjak, prosim!

GRUŠA: Še en za Menarta!

STARČEK: (zmedeno) Hu? Kdo, kaj?

GRUŠA: (Zalin vzdih) Uhh, ah nič.

MARTA: Torej, kot sem že povedala – točno to se je zgodilo, vsi samo ignorirate najpomembnejše
probleme današnje dobe in družbe! Vsi ste tako slepi! (na tej točki vstopi Miha, potihoma se usede
zraven starčka, nedaleč od vrat)

LUČKA: Strinjam se! (starčku, prepričano) Konjak vam ne bo utopil skrbi.

MARTA: (rahlo presenečeno in odobravajoče pokima Lučki od strani)

STARČEK: Pusti mene in moj konjak pri miru. Jaz bom v času apokalipse itak že od prej mrtev.
LUČKA: Kakšne apokalipse? To se že sedaj dogaja! Če posledic globalnega segrevanja ne vidite, še ne
pomeni, da jih ni.

MIHA: Jaz itak ničesar ne vidim, slep sem že dobrih dvajset let.

ROK: In sem si prišel povedat, kako je prišlo do tega?

MIHA: Ne, ne, sploh ne, kar tako slučajno sem prišel (izgleda skrajno sumljivo).. khmkhm (pomenljivo
pokašlja)

ZARJA: Dajte, no, tu se lahko vsak izpove! (hoče nadaljevati, pa jo žokne Marie, in ji namigne nekaj,
Zarja s presenečenim obrazom reče ajaaa in Gruša ji natoči 1 šot, Marie ne spije takoj, pa ji Gruša in
Zarja malo namigneta da naj kar spije)

MIHA: No, ko sem še videl, sem se videval z nekom. In neko pomlad, ko je bila najina sreča na vrhuncu
sem vse zajebo, ker sem ji rekel: (začne peti)

7. Komad: Marie, ne piši pesmi več Marie, pomlad je tu, da vzklije žito,
(Miha, solisti, vsi)
Marie, v šumenju vetra nič ni skrito.

Pozabi vonj dobrav, mehkobo zrelih trav,

Marie, življenje ni cvetoče polje,
Marie, ne piši pesmi več!
Marie, ne piši pesmi več, nič več, Marie…

Mimo je pomlad iz najstniških balad,

Ljubka je pomlad iz najstniških balad,
Ne grem se več, imam te rad.
Ko v zraku je, imam te rad.
Drugače vidim svet, računarju poet ni brat.
Zasukal sem Marie, bilo je en, dva, tri –
takrat. Človek si sveta, ki obvladati se zna,

Skrajšal sem roman, srce je pač cigan, Srce se pa še zdaj ne da,

Marie pa še drhti od sanj; A bolj ko plameni, glasneje mu Marie igra.

še danes vidim jo, ko tole ji v slovo igram.

Srce, življenje ni cvetoče polje,

Marie, življenje ni cvetoče polje, Srce, ko gledaš zvezde zreš v vesolje.

Marie, ko gledaš zvezde zreš v vesolje. Sij neonskih luči, ubija čar noči,

Sij neonskih luči, ubija čar noči, Srce, ne piši pesmi več!

Marie, ne piši pesmi več!

 Srce, pomlad je tu, da vzklije žito, Srce, ne piši pesmi več!

Srce, v šumenju vetra nič ni skrito.

Pozabi vonj dobrav, mehkobo zrelih trav, Marie, ne piši pesmi več!

7. Scena: Gruša, Miha, Starček, Zarja, Tom, Ana

GRUŠA: Kaj pa ima to vezo s tem, da si oslepel?

MIHA: No, jaz sem budist in verjamem v karmo.

STARČEK: Oooo, Indija, to ja! Daj pet, stari! (nastavi roko za petko, Miha malo zamahne v njegovo smer
in skoraj udari nekoga po glavi)

GRUŠA: (sassy - jezikavo) Aha, karma praviš?... Zagotovo, ja, ima že svoj razlog, ta karma.

MIHA: Ja, no saj imaš prav. Imel sem neko čudno mladostniško obdobje. Njej sem pa očital, da živi v
pravljici, ker je pisala poezijo. In sem jo zapustil.

ZARJA: No, js bi te na njenem mestu že zdavnaj prebolela z boljšim tipom.

MARIE: (ju pomirja izmenično tako, da jima da dlan na ramo)

TOM: Pa ne! Gotovo te je čakala. Tako kot Makalonca!

ANA: Ooo, Makalonca! To pravljico pa poznam, v knjižnici jo na pravljičnih uricah velikokrat

pripovedujem! Sploh ta knjiga pa je zame zelo posebna: srednji šoli smo šli na obisk v tiskarno. V kotu
ene sobe so bile nagrmadene knjige, nekaj Biblij, pa katalogi, in en sam izvod Finžgarjeve Makalonce.
Povedali so nam, da so to knjige z napakami. In seveda sem vprašala, kaj bodo naredili z njimi. In, pazite
to! Primorani so jih uničiti. A ste slišali kdaj kaj tako groznega? Saj veste, kako tragični so bili požigi knjig!
No, storila sem največ, kar sem takrat lahko. Ukradla sem jo.

8. Komad: Makalonca (Ana, Klemen,

vsi; v ozadju 2 osebi igrata zgodbo)
Vanj se je zaljubila

Makalonca, kraljeva hči.

Petrus je mlad šel z dvora,
Ljubimca ušla
kovač pa tesar postal,
sta daleč tja do morja.
s sabljo v deželi tuji

je viteza zvezd ugnal.

 Zaspala ob njem je v gozdu,

mu orel je prstan vzel, Dolgo ga je iskala,

za njim prek’ valov na otok se zatekla v neznani grad.

je Petrus hitel, Spletično brhko

vrnitve pa ni imel. tam vsakdo imel je rad.

Makalonca, Makalonca, S pogumom si v bitki je hudi

ne bi smel te zapustiti. svobodo privojskoval.

Makalonca, Makalonca, Se vrnil na grad domači,

to ti hočem sporočiti: pred njo obstal,

“Kmalu vrnil se bom, spletični je pladenj pal!

vrnil domov,

kot zgodba veli.” Makalonca, Makalonca,

ki čakala si me zvesta.

V ribi je našel prstan, Makalonca, Makalonca,

moja zala boš nevesta.

pa z ladjo priplul na breg, Jaz pa ljubil te bom,

v ječo so ga pahnili ljubil vse dni,

vojščaki odljudnih šeg. kot v pravljici.

8. Scena: Marta, Lučka, Zarja, Starček, Ana, Klemen, Zarja, Gruša, Nevenka, Marie

MARTA: Tega se pa jaz nič ne spomnim… Ampak no, meni slovenščina itak ni bila nikdar ravno pri srcu.
Raje sem imela zgodovino in geografijo. Sploh v osnovni šoli, ko smo imela res tako super učitelja…

LUČKA: Hm, kateri učitelj to?

MARTA: Hm… Anton? Ja, Anton Lopar. (v bistroju tišina) Ampak vsi smo ga klicali tovariš Rokenrol.
(zvoki v kontekstu 'ajaaaa')

ZARJA: Pa on je še mene učil!

STARČEK: Midva sva pa krave skupaj pasla!

(vsi se začnejo pogovarjati, ker je vse učil tovariš Rokenrol, šum v učilnici, ko ni profesorja)

9. komad: Tovariš rokenrol (Marta, Eastend, od tam so punkerji prišli –

solisti, vsi)
Ura zemljepisa, glasba in mi.

Ura zemljepisa, glasba in mi.

Tovariš Rokenrol je prfoks in pol,

Res od fare fant, bil je muzikant.

Tovariš Rokenrol imate radi Ska?
Tovariš Rokenrol je imel svoj bend
Morda ste na skrivaj za Čajkovskega.
In igral je vse – rock in dixieland.
Dan za dnem z glasbo se podimo čez ves svet.

Tovariš Rokenrol – vsi bomo imeli pet!

Memphis – Tam je rock'n'roll doma.

Kingston, kjer reggae se igra.

Instr.
Eastend, od tam so punkerji prišli –

Ura zemljepisa, glasba in mi.

Tovariš Rokenrol bo povedal vse,
Ura zemljepisa, glasba in mi.
če je blues prišel res iz Afrike

In kje je New Orleans, kaj je v jazzu kul,

Tovariš Rokenrol si zasluži to,
Po čem ves svet pozna luko Liverpool.
Da slavimo ga s tole pesmijo,

ZKer takrat, kadar nas sprašuje, vse vemo,

Memphis – Tam je rock'n'roll doma.
Tovariš Rokenrol, z njim se nam ne zdi težko.
Kingston, kjer reggae se igra.

Eastend, od tam so punkerji prišli –

Tovariš Rokenrol bo povedal vse,
Ura zemljepisa, glasba in mi.
če je blues prišel res iz Afrike
Ura zemljepisa, glasba in mi.
In kje je New Orleans, kaj je v jazzu kul,

Po čem ves svet pozna luko Liverpool.

Tovariš Rokenrol imate radi Ska?

Morda ste na skrivaj za Čajkovskega.

Memphis – Tam je rock'n'roll doma.
Dan za dnem z glasbo se podimo čez ves svet.
Kingston, kjer reggae se igra.
 Tovariš Rokenrol – vsi bomo imeli pet!

KLEMEN: Skupaj smo šli na ekskurzijo… v bivše Titovo Velenje!

ANA: In vedno je igral na šolskih prireditvah!

MARTA: Enkrat me je vprašal geografijo, pa nisem NIČ znala, ampak mi je pogledal skozi prste, ker sem
zapela Računajte na nas! Sumnjaju neki da nosi nas pogrešan tok, (se še kdo pridruži) jer slušamo
ploče i sviramo rock… (pavza) Navdušil me je za rock in kamenje!

GRUŠA: No, pa saj je bil super, ampak ko sem prišla v srednjo šolo, so se mi iluzije o čudovitem svetu
razblinile. Mislim, da je imel poseben pogled na svet, ne vem če se z njim čisto strinjam. Zdi se mi, da je
preveč častil lepoto in premalo ljubil resnico.

9. Komad: Najlepše pesmi (solisti, vsi) Je blizu stoletje, ko vigredi cvetje več vzklilo ne
bo,

naj zvoki, besede, le stiske in zmede v balade

Ljubiti resnico, častiti lepoto, mar isto ni to? nam stko.

Je dano poetu iskati kdaj v svetu, kar je lepo? Je konec iskanja, bo teža spoznanja pregnala
nemir,
Preraščamo mite, navdih Afrodite, Chopina več
ni. naj kislo deževje, skoz golo vejevje, skali vsak
izvir?
So zla in krivice, edine resnice za zgodbe teh
dni?

So najlepše pesmi že napisane,

So najlepše pesmi že napisane, so se vse ljubezni že enkrat dogajale,

so se vse ljubezni že enkrat dogajale, so vse sladke sanje že obstajale,

so vse sladke sanje že obstajale, kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?

kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?

So najlepše pesmi že napisane,

So najlepše pesmi že napisane, vse besede nežne plehke in obrabljene,

vse besede nežne plehke in obrabljene, so mladostne igre že pozabljene,

so mladostne igre že pozabljene, se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?

se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?

La la la la la…

(Lučka se umika na stran, kot rakovica, ker mora na wc)

ZARJA: Hej, kam pa greš? Kar se zgodi tukaj, ostane tukaj!

GRUŠA: Zgodbe iz bistroja ostanejo v bistroju!

NEVENKA: Vsaj en teden, hehe.

LUČKA: Ne, ne, ne, samo na stranišče moram.

GRUŠA: O, ja. Jaz tudi. Počakajte me.

ZARJA: Tudi jaz!

MARIE: No, a mora še kdo na wc? (pol igralcev vstane in gre na wc in gre dol iz odra, nadaljuje k publiki)
No, pa naredimo pavzo za vse, 15 minut za wc!

____________________________KONEC PRVEGA DEJANJA______________________________

DRUGO DEJANJE

9. Scena: Nevenka, Gruša, Zarja, Rok, Bine, Starček, Klemen, Ana

(Ljudje se počasi vračajo za mize, tisti, ki so že tam, pijejo in se pogovarjajo. Gruša riše, Zarja ji pozira)

NEVENKA: Kaj pa rišeš, sŕce?

GRUŠA: Spet je nazaj! (Zalin vzdih) Rišem, da pozdravim svojo migreno. Drugo zdravilo pa je edino
spanje, ki si ga na delovnem mestu ne morem privoščiti.

NEVENKA: Ooo, lahko narišeš mene! (Odrine Zarjo, se postavi v pozo na šank) Nisem samo dobra
županja, veš. Tudi v umetniških krogih se gibljem in pravijo, da sem odličen model na akademiji.

ZARJA: (občudojoče/naveličano) Česa vse še niste počela!

NEVENKA: Ja, veš srce, ko sem bila tvojih let, sem v Švici borila za žensko volilno pravico!

ZARJA: Ooo! Mislim: Huuhhh (zalin vzdih)

(Fokus se premakne na drugo mizo)

ROK: Hvala, da si me pripeljal sem. Res, tisti park je bil poln čudakov!

BINE: No, ni za kaj. (malo pomisli) Ja, pa so bili res čudni. Kako to, da so vsi brali Rože za Elzo? Pa še…
kokice sem vohal?

ROK: Me zanima, koliko časa tam preživijo. So še vedno tam?

STARČEK: V naših časih v parkih ni bilo takšnih brezdelnežev.

KLEMEN: (hladno) To je bila stvar režima.

ANA: Kako to misliš?

KLEMEN: Teh ljudi samo nismo videvali pogosto, saj jih je država ob mnogih priložnostih strpala v zapor,
da ne bi kvarili idilične podobe Jugoslavije. (starejši ljudje se tiho spogledajo)

ROK: Jaz pa sem jih kot otrok vedno opazil! In vedno sem se spraševal, kdo so sploh ti ljudje, pa mi
odrasli ničesar niso povedali in so samo šli mimo. Jaz sem v njih videl le ljudi…

11. Komad: Ljudje, ki sedijo v parkih

(Rok, solisti, oboji)
So bogataši, so klošarji,

So melanholiki sanjavi,
So počlovečena drevesa,
So v sebi močni in vzdržljivi,
Mar le ‘ posledica nečesa?
Preobčutljivi, sramežljivi.
So prefini za bistroje,

Gluhi za življenje v dvoje?

Kakšni so ljudje,

Ki sedijo v parkih?
Kakšni so ljudje,
Kdo so vsi ljudje,
Ki sedijo v parkih?
Ki sedijo v parkih?
Kdo so vsi ljudje,
So brez službe, brez potrdila,
Ki sedijo v parkih?
Da spoštujejo vsa pravila?
So brez službe, brez potrdila,
So zapeljani, zapuščeni,
Da spoštujejo vsa pravila?
Razvezani, poročeni?
So zapeljani, zapuščeni,

Razvezani, poročeni?
Kakšni so ljudje,

Ki sedijo v parkih?
Ce Kakšni so ljudje,
Kdo so vsi ljudje,
Ki sedijo v parkih?
Ki sedijo v parkih?
Kdo so vsi ljudje,

Ki sedijo v parkih?
/Instrumental/
 Razvezani, poročeni?

Kakšni so ljudje,

Ki sedijo v parkih? Kakšni so ljudje,

Kdo so vsi ljudje, Ki sedijo v parkih?

Ki sedijo v parkih? Kdo so vsi ljudje,

So brez službe, brez potrdila, Ki sedijo v parkih?

Da spoštujejo vsa pravila? Rad imam vse ljudi, ki sedijo v parkih,

So zapeljani, zapuščeni, Kdo so vsi ljudje, ki sedijo v parkih?

10. Scena: Vaški posebnež, Gruša, Andrejina mami, Zarja, Nevenka, Rok, Starček, Ana

VAŠKI POSEBNEŽ: Ooooo, jaz sem bil tudi tam! Nisem vaju videl, saj sem ravno obrezoval rastline.
Pušpáne in podobno. Z zlatimi škarjami, bil je pravi zlati rez!

GRUŠA: (pokaže nanj, se zasmeji v razumevanju puna)

VAŠKI POSEBNEŽ: Jaz imam tudi zgodbo za vas, prav posebna je! Poslušajte, fantje in dekleta!

12. Komad: Vrtnar (Vaški posebnež) Vrag bo tvojim gredam gnezdil.

A ko bi bil sedlar,

Stražarji vedo, ko polnoč bije, punčka, kje si. Bog bi tvoje konje jezdil,

Tete vedo, kje so Šentflorjanski plesi. Bog bi tvoje konje jezdil.

Steci kdaj z menoj na travnike zelene,

Trava valovi, koscev še ni. Stražarji vedo, ko polnoč bije, punčka, kje si.

Tete vedo, kje so Šentflorjanski plesi.

Nekdo brez srca te žene v hiše brez zavetja, Steci kdaj z menoj na travnike zelene,

S plotom duha mladost zapira v vrh brez cvetja. Trava valovi, koscev še ni.

Reke bom speljal, kot sonce bom sijal,

Viharje pregnal, viharje pregnal. Nekdo brez srca te žene v hiše brez zavetja,

Pel in igral, S plotom duha mladost zapira v vrh brez cvetja.

Reke bom speljal, kot sonce bom sijal,

Dokler ne bom vrtnar. Viharje pregnal, viharje pregnal.

Pel in igral,
 Dokler ne bom vrtnar. Dokler ne bom vrtnar.

Vrag bo tvojim gredam gnezdil. Vrag bo tvojim gredam gnezdil.

A ko bi bil sedlar, A ko bi bil sedlar,

Bog bi tvoje konje jezdil, Bog bi tvoje konje jezdil,

Bog bi tvoje konje jezdil. Bog bi tvoje konje jezdil

VAŠKI POSEBNEŽ: No, upam, da ste razumeli in uživali v zgodbi, zdaj pa moram it pregnat viharje,
zbogom!

(nekaj časa se vsi v tišini spogledujejo)

MARTA: Kdo je bil to?

ANDREJINA MAMI: (smejé) Pa ja, to je en lokalni čudak. Jaz sem pa lokalna pivovarka! (začne talat
letake po bistroju) Tina craft - Ti na piješ, jaz pa! (da letak Zarji) Še tebi, soseda!

ZARJA: No, pustite ga živet, no. Saj ni nič narobe, če je čudak. Itak smo vsi malo čudaki. Nekateri pa
sploh! (Jo pomenljivo pogleda) Nihče ni popolnoma normalen.

NEVENKA: To je bil naš lokalni vrtnar. Nima vsega ravno urejenega v glavi, zato pa zelo lepo ureja
vrtove.

ROK: Kaj je pa sploh hotel povedat?

ANDREJINA MAMI: Nekoč sem poznala nekega vrtnarja, bil je zelo lep mož, ampak… malo čez les.
Dobesedno. Stal je za mojo leseno ograjo in obrezoval vrtnice.

ZARJA: Meni se zdi, da je pel svojim otrokom.

GRUŠA: Hm, meni pa ne izgleda kot oče.

MARTA: Mogoče pa se je spomnil na otroštvo… Meni je malo nostalgično. Veliko travnikov sem že
prešetala in veliko neviht sem preživela.

STARČEK: Ooo, mogoče pa je to neka religiozna stvar! Bog bo tvoje konje jezdil in vrag bo v tvojih
gredah gnezdil. Sporočilo je očitno! Ampak tega evangelija še nisem slišal v cerkvi…

ANA: Meni se pa ne zdi pomembno, kaj je mislil povedat s pesmijo. A se spomnite Kafkove preobrazbe?
Literati vedno iščejo nek globlji pomen, meni pa se zdi, da je morda samo hotel napisati znanstveno
fantastiko! Pa to ne velja samo za literaturo! Nasploh mislim, da se dandanes ljudje preveč ukvarjajo z
nepomembnimi stvarmi in si delajo čisto nepotrebne skrbi! Mogoče bi morali živeti malo bolj neracionalno.
Kako bi lahko temu rekli...

13. komad: Zgoraj brez (Ana,

somišljenke, vsi)
 Kaj naj misli, kdor ne misli? Svet ne ve. brez laži in predsodkov.

Če ne nosiš, kar ne nosiš, se ne sme. Zgoraj brez, spodaj so pa –

Kam greš, če ne greš nikamor? Tvoja stvar. trda, trda tla.

Kaj se skriva, kdo ne skriva? Komu mar!

Kaj naj misli, kdor ne misli? Svet ne ve.

Živimo zgoraj brez. Če ne nosiš, kar ne nosiš, se ne sme.

Duša in srce Kam greš, če ne greš nikamor? Tvoja stvar.

brez laži in predsodkov. Kaj se skriva, kdor ne skriva? Komu mar!

Zgoraj brez, spodaj so pa –

trda, trda tla. Živimo zgoraj brez.

Duša in srce

Instr. brez laži in predsodkov.

Zgoraj brez, spodaj so pa –

Živimo zgoraj brez. trda, trda tla.

Duša in srce

brez laži in predsodkov. Živimo zgoraj brez.

Zgoraj brez, spodaj so pa – Duša in srce

trda, trda tla. brez laži in predsodkov.

Zgoraj brez, spodaj so pa –

Nekaj je premalo, nekaj je preveč, trda, trda tla.

kar je zame gala, zate je odveč,

kar svobodnim je svoboda, drugim ni. Živimo zgoraj brez.

Kdo bo lep, če se lepota izgubi? Duša in srce

brez laži in predsodkov.

Živimo zgoraj brez. Zgoraj brez, spodaj so pa –

Duša in srce trda, trda tla.

 11. Scena: Tom, Lučka, Marta

TOM: No, zdi se mi, da je spet čas za kakšno ljubezensko težavo!

LUČKA: Ah, Tom ne bodi taka opravljiva stara mama no!:P

MARTA: Hej, všeč si mi! (Tomu) Zakaj si nas šele zdaj spoznal s svojo sestro?

LUČKA: (se muza)

TOM: (ignorira) …No, a se spomnite, kako sem danes že pel o lepih Italijankah v lepih modrih tržaških
kavbojkah, modrih kot morje tržaško… pa čeprav ni bilo jugoslovansko! Za Italijanke mi v bistvu dol visi
saj v meni prebuja resne občutke neka druga barva—ne, ista je! Plava, samo en drug kos oblačila (iz
nekje privleče eno naključno policijsko kapo). Nalašč sem hodil kadit travo v cerkev, da me je potem
lahko odpeljala na policijsko postajo!

MARTA: Ja ja, poznamo te tvoje ljubezenske štorije! Kaj pa Lučka?

LUČKA: Ok, dobro, vam bom povedala. No, saj je isto, kot je Tom povedal..

ou auu top šit kaj pa lučka, u koga si pa ti ejga??

MARTA:! Oh.. Zo nee bed u lajfu x_x ah nič juhuuh

MARTA: Kako to misliš?

LUČKA: Na isto žensko mislim, če veš kaj mislim!

MARTA: Aja (z vidnim, a ne pretiranim razočaranjem)

TOM: (nekako se spravi na mizo in Lučka začne peti, Tom začne omamljeno tleskati s prsti)

14. komad: Nena (Tom, Lučka, oba) nežna roka ostro piše, vse bi zate dala

Čez našitke pada pramen plavih las hkrati kazen in ljubezen sem spoznal,

in obdaja tvoj nepristno strog obraz, Nena, veš, ne bodi huda, če grešim,
 sto prekrškov, če je treba, še storim,

da te dobim Nena, Nena,

P Vse bo tako kot boš hotela ti, ker Nena,

Nena, Nena, čas je da priznam,

Vse bo tako kot boš hotela ti, ker Nena, v tej tvoji modri kapi

čas je da priznam, rada te imam

v tej tvoji modri kapi

rada te imam /inštrumenti/

Gledam modre oči spregledam rdeči znak, Nena, Nena,

praviš, da me luna nosi, sem pač tak, Vse bo tako kot boš hotela ti, ker Nena,

hodim čez križišča tvoja, pelje me mladost čas je da priznam,

v tej tvoji modri kapi

Sanjam kdaj, o, kdaj mi vzela boš prostost, rada te imam

Nena, veš, ne bodi huda, če grešim, tej tvoji modri kapi

sto prekrškov če je treba še storim, rada te imam

da te dobiiiim…

12. Scena: Starček, Marta, Gruša, Rok, Tom, Andrejina mami, Marie, Ana, Lučka

STARČEK: Vi presneta mladina, oube kakšne bedarije se greste! In vse tako idealizirate in romantizirate,
na koncu pa jo povabiš na randi po telefonu!

MARTA: Ja, stara generacija pa se res lahko oglaša – prav nič niste boljši! Kako lahko očitate telefone, če
jih pa še uporabljat ne znate?! Pardon – NOČETE. Čas vas je že zdavnaj povozil, živite v svojih spominih,
in mislite, da ste zato večvredni.

GRUŠA: Ja, pa tudi nobenega konkretnega mnenja o globalnih spremembah nimate in se tolažite s tem,
da boste do takrat že itak mrtvi.

VSI: UUuuuuuu
ROK: Mnenje?? Kako lahko očitaš mnenje, če pa samo sedite po cele dneve za računalniki, kot kakšne
kokoši, s čepki v ušesih?!

TOM: No pa saj imate mnenje – samo če ga imajo še konzervativne žene iz štrikarskega krožka!

ANDREJINA MAMI: Iskreno, tam se pogovarjamo o marsičem pomembnem, in vedno pridemo do

skupnih zaključkov.

TOM: Gotovo so vaši zaključki samo v smislu, kako nesposobna je mladina.

MARIE: Lahko bi nehal s takšnimi stereotipi! Štrikanje je v resnici za vse generacije in zelo fino je in…

GRUŠA: Ne vpletaj se v to no! Raje jih utišaj ker samo potencirajo mojo migreno s tem vreščanjem.

MARTA: Kako sploh, da ste proti vsem spremembam, ste se pa vseeno podredili kapitalizmu in
potrošništvu?

VSI: Uuuuu!

STARČEK: Prazne marnje!! Tudi vi ste jima podrejeni in pojma nimate, kakšen je bil pravi socializem!

MARTA: Mi smo vsaj sposobni ozavestiti njuno problematiko in se jima trudimo kljubovati!

ANA: Jaz kupujem v second hand shopu!

TOM: Jaz kadim travo!

STARČEK: Jaz ne znam plavat!

LUČKA: Js pa včasih bruham!

MARIE: Prosim, no, se lahko malo umirite?

STARČEK: Ne! Oni so začeli!

MARTA: Mi pa že ne! Vi ste bili itak prej, ker ste stari.

STARČEK: (zadovoljno) Star in izkušen, ja. Raje sem takšen, kot pa mlad in NEUMEN!

ANA: Bolje je biti pijan kot pa star, veš.

15. Komad: Papige (Starček, Marta, oba, In kar nato prodajajo

vsi)
Z napako je blago.

V glavi imajo magnetofon,

Iz časopisov prejšnjega dne,
Ki je priključen na telefon.
Njihove teze znane so že.
Posnamejo, kar naokrog ujamejo
 Nakladajo, že znane pesmi skladajo Kdor prav poslušati jih zna,

In vse, kar jim iz kljunov gre, Razume: "Bla, bla, bla."

Napiše se drugje.

inštrumental

Papige niso le ob večni poti. Papige niso le ob večni poti.

Papige, vsepovsod jih mrgoli. Papige, vsepovsod jih mrgoli.

Papige niso za in niso proti, Papige niso za in niso proti,

Papige so za to, za kar si ti. Papige so za to, za kar si ti.

Papige niso le ob večni poti.

S svojim stališčem k šefu gredo, Papige, vsepovsod jih mrgoli.

Z mnenjem njegovim se vrnejo. Papige niso za in niso proti,

Ponavljajo, karkoli ugotavljajo, Papige so za to, za kar si ti.

Papige! Papige

13. Scena: Elza, Starček, Rok, Bine, Marie, Nevenka, Gruša, Zarja

ELZA: (nenadno vstopi) Rok Poteko! Od kdaj se pa ti udeležuješ pijanskih pretepov!

STARČEK: Bistro fight!

ELZA: Za en vikend grem s prijateljicami na počitnice, ti pa… takole! Sramota!

BINE: (Roku) Kdo pa je to?

ROK: (Binetu z nejevero) Moja žena. (se obrne k njej) Kaj pa ti delaš tu?

ELZA: Vračam se domov! In od daleč sem te slišala!

ROK: Čakaj… a me nisi ti zapustila?

ELZA: (ne more verjeti) Mislim, začasno ja, ker sem šla na počitnice. Ampak ne pa za vedno! Od kod ti ta
ideja?

ROK: Tvoja knjiga me je pripeljala sem! Zato sem zdaj tu v baru… mislim, bistroju.

ELZA: Kaj pa je s to knjigo? A ti ni bila všeč?

ROK: Itak, da mi ni bila. Dala si mi jo, ker se počutiš kot Elza, ki ni dobila rož, in me zdaj za vedno
zapuščaš! Saj je bilo logično! Zakaj bi mi jo pa drugače dala?

ELZA: (facepalm) Ker se mi je zdela dobra knjiga? Sploh pa je nisem pustila tam namensko zate.

ROK: … Torej ni bilo nobenih globljih motivov za vsem skupaj?

ELZA: Ne! Vse je bilo samo v tvoji domišljiji!

REPRIZA: Rože za Elzo/Ljudje ki sedijo v parkih

Rože za Elzo, mar si znorel?

Saj veš, da ne bi te zapustila.

Kje, za hudiča, si pamet imel?

Ne zganjaj drame, pomiri se.

Ti si tak otrok, kaj počneš v baru?

(Pogleda okrog)

“Kdo so ti ljudje, kaj počno tu v baru?

ZARJA: To ni bar!

GRUŠA: To je bistro!

ROK: Oh. Joj. Sploh ne vem, ali naj bom vesel, ali naj se smejem. Mislim, jočem. Ne vem, kje se me
glava drži! (ji steče v objem) Vzemi me domov! (Elza se zasmeje in odpravita se proti vratom)

BINE: Čakaj! Lahko dobim še tvojo številko, preden greš?

ELZA: Kdo pa je to?

ROK: (s solznimi očmi) To… To je moj novi stari prijatelj, ki mi je stal ob strani v težkih trenutkih. Bine
Terčić. (Bine in Elza si sežeta v roke) Ljubica, daj mu mojo številko. Jaz se je ne spomnim. (Elza napiše
Binetu na roko številko) Zbogom, prijatelji! (Z Elzo odideta iz odra)j

MARIE: Kje smo torej ostali?

STARČEK: Pri pretepu! Na juriš!

NEVENKA: (ga ustavi z roko) Spametujte se, ljudje - mladi in stari. Moramo sodelovati, le tako lahko svet
peljemo na boljše! Stari moramo pač sprejeti, da svetu zdaj kraljujejo mlajše generacije, vi mladi pa se
morate vseeno zavedati, da smo tu za vašo podporo in za kakšne dobre nasvete, ne le za peko piškotov!
To pravim, ker si želim, da bi tudi moji starši to naredili zame in za moje vrstnike.
VSI: (zvoki močnega odobravanja)

16. Komad: Otroci pankrtov (Nevenka, Otroci pankrtov ne boste brez očetov,
vsi)
Lepo je biti mlad v deželi delavcev in kmetov.

Otroci pankrtov ste novi rod poetov,

Prebiram strune jutrišnjega dne,
Zdaj vi več ne zaupate generaciji očetov.
Odmevam pesmi mnogih davnih let,

Za redkimi ostane vsaj ime,

inštrumental
Za tisoči se izgublja sled.

Prebiram strune, vase se ozrem,

Prebiram strune, vase se ozrem,
Ne morem skriti, koga rad imam,
Ne morem skriti, koga rada imam,
Še tole zaigram, zavesa pade,
Še tole zaigram, zavesa pade,
Oder vam predam.
Oder vam predam.

Otroci pankrtov ne boste brez očetov,

Otroci pankrtov ne boste brez očetov,
Lepo je biti mlad v deželi delavcev in kmetov.
Lepo je biti mlad v deželi delavcev in kmetov.
Otroci pankrtov ste novi rod poetov,
Otroci pankrtov ste novi rod poetov,
Zdaj vi več ne zaupate generaciji očetov.
Zdaj vi več ne zaupate generaciji očetov.
/inštrumental/

Otroci pankrtov ne boste brez očetov,

In na koncu več ne veš,
Lepo je biti mlad v deželi delavcev in kmetov.
Kdo je proti? Kdo je za?
Otroci pankrtov ste novi rod poetov,
In pomisliš pravzaprav,
Zdaj vi več ne zaupate generaciji očetov.
Da, kdor hoče, naj ima.
Ne zaupate generaciji očetov.
(Vsesplošna evforija in veselje, vsi se objemajo, sloga, bratstvo in tovarištvo, Starček je edini še vedno
siten)

NEVENKA: No, ti zmrda, čas bo, da se odpraviva domov! V najinih letih se hodi bolj zgodaj v posteljo.

STARČEK: Pa daj, ne nakladaj. Zadnjič sem te videl do treh zjutraj prepevati na karaokah!

NEVENKA: Ha! Torej si bil tudi ti tam!

STARČEK: Ja, seveda, a me nisi opazila? Hočem reči, da še ni moj čas za spanje!

NEVENKA: No, saj boš še naslednjič prišel sem. Greva. Adijo, srčki! (ga odvleče stran)

14. Scena: Miha, Marko, Andrejina mami, Bine, Tom, Marta, Klemen

MIHA: (Marku) Kaj si pa ti že ves čas tako turoben?

MARKO: (zmedeno) Kako pa vidiš, da sem turoben?

MIHA: Budizem je mogočna stvar. Zdaj pa z besedo na plan.

MARKO: (turobno) Okej, če že vztrajaš. Moja težava je malo bolj…težka. Ne krivite me za ubijanje
vzdušja. (vdih in pavza) Nedavno je umrl moj najboljši prijatelj, Tristan. In zdaj sem razdvojen med begom
v tuj kraj, da bi si prevetril dušo in telo, in med tem, da ostanem doma v počastitvi njegovega spomina.
(tišina) Mika me, da bi res šel v kakšen srednje oddaljen kraj, kjer ne bi razumel jezika in bi te misli in
občutja pustil tukaj. Vsakič drugič, kadar grem od doma, vzamem s seboj kovček brez črnih žalnih oblek,
samo z njegovo sliko, če me slučajno piči, da odidem. Ampak, zaenkrat sem, kot vidite, še tu (nostalgično
šmrkne).

17. Komad: Ni cvetja brez trnja (Marko, Odšel bi, a tu je moj svet.
Marko s pripevi)

Ni cvetja brez trnja, še ga bom bral,

Gozd je poln prelesti in travnik je cvetan,
Tako kot plev ni brez zrnja, zato bom sejal.
Okna podzavesti se odpro na njuno stran.
Ni cvetja brez trnja, je že tako.
Misel je na begu, čez mavrično nebo,
Kako da včasih ljudje tega ne vemo?
čez moje negibno telo.

Inštrumental
Kakor sit sem ihte, ki žene me drugam,

Vajen sem nevihte, kjer včasih blisk igram.

Otok v daljnem morju zelen in nasmejan,
Plačal bi račune vnaprej za nekaj let,
čaka na obzorju, ponuja mi pristan. Ni cvetja brez trnja, še ga bom bral,

A modrosti druge namenja skrivni glas Tako kot plev ni brez zrnja, zato bom sejal.

Za pesem, ki poje jo čas. Ni cvetja brez trnja, je že tako.

Kako da včasih ljudje tega ne vemo?

Kako, da včasih ljudje tega ne vemo?

(Marie iz nekje privleče en pušeljc, ki ga ima za takšne priložnosti in mu ga da med inštrumentalom)

MARKO: Kdo ve, morda bom še danes zvečer nekje daleč stran… mogoče na Japonskem. (Japonski
medklic iz ozadja: Nani/nani deska/nande kure) (šlukne pijačo) Ampak najbrž ne bom.

ANDREJINA MAMI: (se dvigne iz spečega položaja in udari s kozarcem po mizi) To je bila pa kaplja čez
rob! Ta gin je brez alkohola! Poln kufer imam! (Trešči na mizo kovček) Dobesedno!

18. Komad: Zakrokano morje (Tina, vsi) Zakolnem, plug sonca mi trebuh razorje,

Zakolnem, v deviznega viskija morje,

Ko dan je pust, prekleto dolg in zloben, Zakrokano morje,

Da sam si pust in živčen in hudoben, Zakrokano morje.

Ko nov in čist glavnik lase mi puli,

Ko mehek čevelj me naenkrat žuli, Ko pada dež in megla vse zabriše,

Ko suha se mi zdi zelena trava, Da ni neba, dreves, ne cest, ne hiše

Ko kisla je za bruhat črna kava, In ko po dežju v lužah ni odseva,

Ko vlažna cigareta mi ne vleče, Ko v ulicah korak je brez odmeva,

Ko šmirglam pasji svet, da žolč trepeče... Ko sonce je opoldne brez toplote,

Ko med ljudmi si arestant samote,

Zakolnem, pricopram si vetra boforje Ko je v bistroju džin brez alkohola,

In z njimi odjadram in kidnem na morje Ko ujame policajska me patrola...

In skočim v valovje,

V mesovje turistov. Zakolnem, pricopram si vetra boforje

In z njimi odjadram in kidnem na morje

 In skočim v valovje, Zakolnem, plug sonca mi trebuh razorje,

V mesovje turistov. Zakolnem, v deviznega viskija morje,

Zakrokano morje,

Zakrokano morje.

MARKO: A maš ti tudi poln kufer?

ANDREJINA MAMI: Vsak dan. Vedno mi gre nekaj na živce. (skoči na Markovo mizo in mu ponudi roko)
Nehaj biti pasiven! Greva skupaj z najinimi kufri, stran od tod!

MARKO: Kam pa?

ANDREJINA MAMI: (se zazre v daljavo, dramatično) V Trst!

BINE, TOM: V Trst?!

TOM: Si rekel morda Trst?

BINE: (z italijansko roko in naglasom) Trieste? Tergeste? Kavbojke?

ANDREJINA MAMI: Točno tako! Vlak odpelje čez… (pogleda na uro) POL URE! Kdo je zraven!

MARTA: Oooo, če grem zdej kr s kolesom, vas bom še prehitela, vas pričakam z banjico sladoleda!

BINE: Počakajte!

REPRIZA: kopalnico ima (Bine, vsi)

Sem znašel se v bistroju,

Sploh nisem tolko spil,

In zdaj v Trst se vračam,

Da nove hlače plačam!

A preden se odpravim,

Samo en klic opravim!

Tri hčere imam doma!

Tri hčere ima doma!

(Bine gre dol iz odra, da pokliče svoje tri hčere)

TOM: (Klemnu) A ti greš?

BINE: (Skoči mu na rep stavka in to dela do konca te fore, vsakič, ko se Bine oglasi, se ljudje v bistroju
spogledujejo) Zdravo, Biljana!!

TOM: (nadaljuje) Nazaj v deželo prešvercanih kavbojk?

BINE: A si zalila krompir?

KLEMEN: Neee.

BINE: Aja, krompirja se ne zaliva. Veš kaj, spoznal sem ene pobece tu in gremo kar v Trst, kaj pa to?

KLEMEN: Moram še odigrat do konca.

BINE: Pridem pozn… veš kaj, pridem kar jutri.

KLEMEN: Pa lepo se imejte!

BINE: Fajn se mej, pozdravi Neli, mwa mwa, čau čau.

KLEMEN: Ciao!

BINE: (se vrne na oder) Vse je urejeno!

VSI: Vemo / Smo slišal.

BINE: Aja, no potem pa gremo!

(Pet jih odide in chantajo 'Trst je naš!', Marta se pelje za njimi na kolesu in cinglja z zvončkom, ostanejo
Marie, Zarje, Gruše, Lučke, Miha, Ane in Klemna)

15. Scena: Marta, Lučka, Zarja, Marie, Gruša, Miha, Ana, Klemen

MARTA: (Se vrne, Lučki) Sej vem, da sem rekla, da grem v Trst po sladoled, pa sem se spomnila, da je
moja Lučka že tukaj. (parkira kolo, sede poleg nje) A ti pa kar sama tu?

LUČKA: Ja, očitno, če so pa vsi šli! (pogleda na uro) Itak nameravam it domov, čez eno uro pride zadnja
epizoda moje najljubše serije!

MARTA: O, katera serija pa?

LUČKA: Glasbeni prestolčki, poznaš?

MARTA: Ooo, to je tisto, z zmaji in incestom, ane?

LUČKA: Jaaa! (pavza) Bi mogoče… prišla k meni? Lahko gledava skupaj. Imam tudi eno buteljko
rdečega, dobila sem jo za rojstni dan! (Vzame policijsko kapo, ki se je pojavila prej in jo malo gleda, se z
upanjem v očeh obrne k Marti) Kaj pa… Če greva domov mimo policijske postaje?
MARTA: (-_-) Mislim, da moram biti malo bolj jasna! (si da policijsko kapo na glavo)

REPRIZA: NENA (Marta)

Lučka! Lučka!

Saj veš, da komaj sva spoznali se,

A Lučka, če si res želiš,

Pozabi modro kapo, pa me dobiš!

(Lučka pride do Marte, ji sname kapo in jo vrže med občinstvo)

LUČKA: No, če pa tako poveš…

(Primeta se pod roko in zapustita oder. Fokus gre na Zarjo, Grušo in Marie, v bistroju so še Miha, Ana in
Klemen)

ZARJA: A sta opazili, da noben ni plačal? (jezno vrže kozarec proti Gruši, ki ga odbije s pladnjem)

GRUŠA: (malo prestrašeno) Itak je bilo brez alkohola. (se zasmejijo)

MARIE: Sta si kaj zapisali? Kakšni so se vama zdeli današnji karakterji?

GRUŠA: Vsi ful velik govorijo… Ampak mi je všeč, da so se tko pobondal.

ZARJA: Majhen kraj poveže ljudi. Ampak res upam, da ne bodo šli spet vsak po svoje, ko se vrnejo iz
Trsta.

GRUŠA: Pa ti? Si dobila kakšno idejo za naslednji roman?

MARIE: (skrivnostno) Mogoče. Hvala, ker sta mi pomagali organizirat.

GRUŠA: Ni problema, kljub mojim migrenam je bilo kar zabavno, priznam.

ZARJA: (Opazi, da se v kotu nekaj plazi) Hej, nekdo je še ostal!

MIHA: Joj, padel sem, pa ne vidim dovolj, da bi vstal. Pravzaprav ne vidim ničesar. (Marie pride do njega
in mu pomaga vstati) Zelo mi je žal, da je ostal takšen nered. Vidim ga s tretjim očesom. (Marie se prikrito
zasmeji, hihi)

MARIE: V redu je. Če bi bil ti kriv, bi ti oprostila. Vse bi ti oprostila. Ampak, no, nisi ničesar kriv.

MIHA: No, jo bom kar na hitro pobrisal. (z rokavom malo simbolično pobriše mizo, se odpravi do izhoda in
zapusti oder)

REPRIZA: MARIE (Zarja, Gruša, Marie)

Marie, vem, kdo ti je pristrigel krila,

 Marie, res hitro si mu oprostila.

Ne piši pesmi več, je rekel in šel preč!

Marie… ne pišem pesmi več

GRUŠA: A ni malo grdo, da so vsi povedali, kaj jim leži na duši, po tvoji zgodbi ni pa nihče vprašal?

MARIE: No, saj sem povedala vama . To mi zadošča. In človek mora tudi znati stati sam, ko je sam.

19. Komad: Vsak je sam (Gruša in Zarja,

Marie, Klemen, Ana, vsi)
Vendar najmanjši že poraz

Zna izvabiti dvoma glas.

Vsi so s teboj, na vseh poteh,
Vsak je sam, ko ostane sam,
Kjer seješ smeh v siv dan brezbrižnežev,
Zdaj jaz, zdaj ti,
Kjer si izvir, omamno živ, neusahljiv,
Roke časa napletejo,
Za usta srečnežev, vsi so s tabo.
Pajčevinasto nebo.

Duša je ptič brez kril,

Ob tebi so, ko si obet,
Ko življenje se dotakne dna,
Ki da razcvet vsem krošnjam upanja,
Proti soncu seže ta, ki zna
S teboj gredo, ko si vodnik, usode krik,
Vstati sam, ko je sam.
Na točki vračanja, v svet veruješ,
/inštrumental/

(Zarja, Gruša in Marie odpojejo prvi dve kitici in refren, potem gresta skozi vrata in Zarja zaklene.)

KLEMEN: Kar zaklenili sta naju!

ANA: Ja, nič, jaz sem itak v moodu za igranje.

KLEMEN: No, prav.

Prijatelj moj, vsi bodo tam, Svet bo s teboj celo takrat,

Ko zmag pijan ne boš več, kar si bil, Ko svoj propad na kredo boš zapil,
 V zadnji noči, Ob tebi so, ko si obet,

Ko spet bi rad verjel v ljudi, Ki da razcvet vsem krošnjam upanja,

Dokler se jutro ne zbudi. S teboj gredo, ko si vodnik, usode krik,

Vsak je sam, ko ostane sam, Na točki vračanja, v svet veruješ,

Zdaj jaz, zdaj ti,

Roke časa napletejo, Vendar najmanjši že poraz

Pajčevinasto nebo. Zna izvabiti dvoma glas.

Duša je ptič brez kril, Vsak je sam, ko ostane sam,

Ko življenje se dotakne dna, Zdaj jaz, zdaj ti,

Proti soncu seže ta, ki zna Roke časa napletejo,

Vstati sam, ko je sam. ● Pajčevinasto nebo.

Vsi so s teboj, na vseh poteh, Duša je ptič brez kril,

Kjer seješ smeh v siv dan brezbrižnežev, Ko življenje se dotakne dna,

Kjer si izvir, omamno živ, neusahljiv, Proti soncu seže ta, ki zna

Za usta srečnežev, vsi so s tabo. Vstati sam, ko je sam.

(Zapojeta tretjo kitico in en refren, potem se ponovita prvi dve kitici in še dva refrena (zadnji refren
akapela! to more bit ful dobr). Pri kiticah se začnejo vsi vračati na oder (pridružita se še Bine na kahonu
in Tajda na kitari), grand finale, rože letijo na oder, vsi so navdušeni, zavesa se zapre, potem prikloni s
Kopalnico ima v ozadju) KONEC.