I.

OBLIGACIJSKO PRAVO

POJEM OBLIGACIJE

 Obligacija ali obveznost je pravna vez zaradi katere dolžnik (debitor) zavezan upniku (creditor) da mu nekaj da
(dare) , stori (facere) ali zagotovi (preastare)
 Bistvo obligacije je v dolžnikovi zavezanosti v njegovi obveznosti, da izpolni tisto, za kar se je zavezal, z vidika
upnika je obligacija upravičenost, možnost zahtevati izpolnitev, ki jo lahko izrabi ali pa ne, dolžnik te izbire nima
 Dolžnik ima dolg, upnika ima terjatev
 V širšem pomenu se izraz obligacija uporablja tudi za označevanje razmerij med strankami, za obligacijska
razmerja, z njim označujemo vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz tega razmerja

RELATIVNOST RAZMERJA

 Obligacijsko razmerje obstaja med vsaj 2 strankama, od katerih je ena upnik, druga dolžnik, vezanost razmerja je
ena bistvenih potez obligacijskega razmerja, učinkujejo le med strankami, upnik lahko zahteva izpolnitev le od
dolžnika oz. od osebe, ki se je zavezala k izpolnitvi, dolžnik lahko izpolni obveznost le upniku oz. tistemu, ki lahko
veljavno sprejme izpolnitev
 Obligacijsko razmerje katerega predmet je stvar ustvarja le zahtevek glede stvari in ne ustvarja pravice na
stvari, upnik pridobi le zahtevek nasproti dolžniku, da npr. prenese nanj stvar ali ustanovi stvarno pravico, upnik,
ki si je brez dolžnikovega soglasja vzel stvar ravna protipravno
 Zaradi vezanosti obligacijskega razmerja na stranki govorimo o relativnem razmerju oz. o upnikovi pravici kot
relativni pravici, ki jo lahko uveljavlja samo nasproti dolžniku in ne nasproti tretji osebi

ZAČASNA NARAVA OBLIGACIJSKEGA RAZMERJA

 Razmerje traja samo toliko časa dokler se ne izpolni, nastalo je zaradi izpolnitve, zato z njo obveznost ugasne
 Obligacijsko razmerje pa lahko obstaja dolgo časa in vsebuje trajne ali ponavljajoče izpolnitve (npr. zakup groba,
dobava električne energije)

JAMSTVO ZA IZPOLNITEV OBVEZNOSTI

 Če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni ga lahko upnik toži in na podlagi obsodbe doseže izvršbo na njegovo
premoženje, rimsko pravo ne pozna enotne tožbe, ki bi zahtevala izpolnitev, oblikovalo za vsako obligacijsko
razmerje posebno tožbo
 Obligacijske tožbe so imenovali osebne (actiones in personam), ker jih je bilo mogoče uveljaviti le proti določeni
osebi oz. zavezniku
 Dolžnik jamčil z vsem svojim premoženjem, če obveznosti ni izpolnil je pretor dovolil, da upnik vzame v posest
dolžnikovo premoženje in ga proda ter se iz njega poplača, do prodaje je prišlo po poteku določenega roka, če se
dolžnik ni uspelo z upnikom dogovoriti, prodaja je bila za dolžnika sramotna in nepraktična saj je ostal brez vsega,
če premoženje ni zadostovalo za poplačilo vseh dolgov dolžnikove obveznosti niso ugasnile
 Glede posega po dolžnikovem premoženju ni bilo sprva nobenih omejitev, dolžnikovo jamstvo je bilo
neomejeno, upnik tega ni mogel storiti, če je šlo za privilegirane dolžnike npr. za osebe senatorskega stanu,
pupile
 Izjemoma je bil dolžnik obsojen le na toliko kolikor je bil zmožen izpolniti, do tega je prišlo v primeru nekaterih
privilegiranih dolžnikov (npr. vojak, mož glede dote, toženi kot družbeniki, starši)
 V klasičnem pravu poleg posebnih ugodnosti, ki je omogočala dolžniku, da je pri poplačilu svojih obveznosti
obdržal toliko, kot je nujno potreboval za svoje preživljanje, v občem pravu so to pravno dobroto poimenovali
»pravna dobrota življenjskega minimuma« (beneficium competentiae), to je bila pravna dobrota, ki je tožencu
omogočala, da je ob izvršbi obdržal toliko premoženja kolikor je bilo potrebno za primerno preživljanje z vidika
dolžnikovega položaja in stanu
 Ta pravna dobrota običajna pri obveznostih med sorodniki, družbeniki in v primeru obljube darila
 Izvršba na celotnem premoženju je bila izraz starodavne predstave po kateri je upnik nad dolžnikom, ki svoje
obveznosti ni izpolnil, pridobil oblast, sprva izražala, da lahko upnik neplačevitega dolžnika ubije ali ga da v
sužnost na tuje kasneje v možnosti neomejenega posega v dolžnikovo premoženje
 Možnost take univerzalne izvršbe je bila v tako imenovani esktraordinarnem postopku omejena na
prezadolženca oz. dolžnika katerega premoženje ni zadoščalo za poplačilo njegovih dolgov
 Kasneje je bil poseg v dolžnikovo premoženje v sorazmerju z vrednostjo njegovih obveznosti, s tem je dokončno
izginila ideja, da zaveza ustvarja oblast upnika nad dolžnikom, osebno jamstvo se je v celoti umaknilo ideji
obveznosti, ki se je v primeru neizpolnitve poplača iz dolžnikovega premoženja
SPLOŠNA NAČELA OBLIGACIJSKEGA PRAVA

 Načelo vestnosti in poštenja, temeljna prvina razmerij bonae fidei, načelo dobre vere in poštenja, kot ga
imenujemo v rimskem pravu je zahtevalo skrbno in pošteno ravnanje, ki je ustrezalo prevzeti obveznosti in
pričakovanjem ter zaupanju nasprotne stranke
 Načelo ni veljalo le za razmerja bonae fidei ampak tudi za razmerja striciti iuris, v primeru ravnanja, ki je
nasprotovalo temu načelu je lahko stranka uporabila tožbo ali ugovor zaradi prevare (actio ali exceptio doli)
 Prepoved zlorabe pravice, v starem civilnem pravu obravnavali kot kršitev sakralnega prava, če je družinski oče
zlorabljal svojo oblast nad osebami, ki so mu bile podrejene, kasneje so cenzorji takega očeta opomnili oz. izrazili
nestrinjanje
 Ne gre za izvrševanje pravice, če upravičenec tega ne počne zaradi pravice same ampak zato da bi nagajal ali
škodoval drugemu
 Dolžnost skrbnega ravnanja, stranke pogodbenih in kvazikontraktnih razmerij so bile po mnenju rimskih
pravnikov dolžne ravnati z ustrezno skrbnostjo, skrbno ravnanje je med drugim narekovalo načelo dobre vere in
poštenja, kakšna je bila skrbnost je bilo predvsem odvisno od konkretnega dogovora, ki pa ni mogel izključiti
odgovornosti stranke za namerno povzročitev škode, kadar ni bilo takega dogovora se je stopnja skrbnosti, ki se
je zahtevala od stranke ravnala po njenem interesu oz. koristi, čim večji je bil interes, ki ga je imela za obstoj
razmerja tem večja skrbnost se je zahtevala od nje

VRSTE OBLIGACIJ

OBLIGATIO IN ACTIO

 Rimsko pravo ni poznalo delitve na materialno in formalno pravo, pravica obstajala kot procesnopravna pravna
kategorija
 Rimski pravniki so obravnavali obveznost skozi prizmo možnosti njenega uveljavljanja v postopku
 Za vsako obveznost oblikovana posebna tožbena formula, z njo so opredelili vsebino in pravni temelj
obveznosti
 Obstajal sklenjen krog akcij s tem pa tudi omejen krog obligacijskih razmerij, stranke ustanavljala le tista
razmerja za katera so bil v pretorskem ediktu predvidene tožbe
 Pretor na podlagi dejanskega stanja oblikoval novo tožbeno formulo, v klasičnem pravu so se uveljavljali tudi
zahtevki, ki jih ni bilo mogoče nikamor uvrstiti, te pogodbe so se imenovale brezimne (inominatne)

CIVILNE IN HONORARNE OBLIGACIJE

 Civilne so bile obligacije, ki so temeljile na ius civile

 Pretorske in honorarne so bile obligacije, ki so postale iztožljive s pretorskimi tožbami, te so temeljile na
določenem dejanskem stanju (actiones in factum) ali pa je pretor razširil obstoječo civilno tožbo oz. jo je oprl
na določeno fikcijo

NATURALNE OBVEZNOSTI

 Klasični pravniki označujejo kot naravne tiste obveznosti, pri katerih dolžnika ni mogoče tožiti oz. posledično
zoper dolžnika ni mogoča izvršba, gre za določeno dejansko stanje, ki nima veljave
 Naravne obveznosti so bile v rimskem pravu obveznosti sužnjev ali obveznosti gospodarjev nasproti sužnjem
 Naturalne obveznosti so izvirale tudi iz obligacijskih razmerij med osebami pod oblastjo istega družinskega
očeta, obveznosti, ki jih je prevzel starejši nedorasli brez sodelovanja varuha oz. je šlo za obveznosti dolžnika pri
denarnem posojilu, ki je bilo dano v nasprotju s SC Macedonianum brezoblično obljubljenih obresti pri posojilni
pogodbi, obveznost je lahko nastala naturalna tudi naknadno, to se je zgodilo, če je dolžnika zadela capitus
deminutio minima
 Naturalna obveznost je v drugih pogledih učinkovala kot obveznost, zato jo je bilo mogoče izpolniti oz. zavarovati
z zastavno pravico ali poroštvom, če jo je dolžnik izpolnil se je štelo, da je izpolnil dolgovano, zato tega ni bilo
mogoče zahtevati nazaj z obogatitveno tožbo (kondikcijo), naturalno obveznost je bilo mogoče prenoviti in
uveljavljati v pobotpio

TOGE (STRICIT IURIS) IN GIBKE (BONAE FIDEI) OBVEZNOSTI

 Glede na manevrski prostor, ki ga je imel sodnik pri presojanju konkretne zadeve razlikujemo med togimi in
gibkimi obveznostmi
 Starejše so toge, mednje so štele obveznosti iz deliktov, posojilne pogodbe, stipulacije in literarnih kontraktov,
enostransko obvezujoče razmerje pri katerih je bila zavezana samo ena stranka druga pa upravičena, tožbeni
 zahtevek pri tožbah iz teh razmerij je bil določen (certum), sodnikova naloga le da ugotovi ali toženec v resnici
dolguje zahtevan znesek ali količino, če se je izkazalo da ni tako je toženca oprostil, ne da bi skušal ugotoviti
koliko dolžnik v resnici dolguje, če je dolžnik npr. dolgoval manj kot je vtoževal upnik je bil upnik po klasičnem
pravu v celoti zavrnjen, ker je zahteval preveč, v postklasičnem pravu je sodnik lahko obsodil toženca na toliko
kolikor je v resnici dolgoval
 Pri razmerjih bonae fidei so bila redno dvostransko obvezujoča je bil tožbeni zahtevek nedoločen, glasil se je na
»karkoli mora toženec dati ali storiti tožniku po načelu dobre vere in poštenja«, naloga sodnika je bila da presodi
vse vidike razmerja ter pri opredelitvi zneska, ki ga bo moral plačati toženec, upošteva vse tisto, kar narekuje
načelo dobre vere in poštenja, sem so spadali predvsem brezoblični dogovori sklenjeni v zvezi s pogodbo bonae
fidei pa tudi različne oblike nepoštenega ravnanja toženega sopogodbenika
 Pri razmerjih stricti iuris je bilo treba morebitno toženčevo prevaro (dolus) ali grožnjo (vis ac metus) uveljavljati
s posebno tožbo

GENERIČNO IN INDIVIDUALNO OPREDELJEN PREDMET OBVEZNOSTI

 Predmet obveznosti je poleg storitev ali opustitev tudi individualno (species) ali po vrsti (genus) določena stvar
 Razlikovanje med nadomestnimi in nenadomestnimi pomembno v primeru ko je predmet izpolnitve po
naključju uničen
 Če je šlo za nadomestno stvar (opredeljeno po vrsti, količini in kakovosti) je trpel naključno uničenje dolžnik,
upniku je moral dati enako količino stvari iste vrste in kakovosti, njegova obveznost ni ugasnila dokler je ta
količina tovrstnih stvari obstajala, z vidika upnika je bilo povsem nepomembno ali je imel dolžnik izpolnitev že
pripravljeno ali ne, če kakovost ni bila izrecno dogovorjena je lahko dolžnik po klasičnem pravu izpolnil svojo
obveznost s katerokoli stvarjo dogovorjene vrste, postopoma uveljavilo da mora dolžnik vrniti enako količino,
iste kakovosti
 Če je bil predmet obveznosti individualno določena stvar je njeno naključno uničenje povzročilo naknadno
nemožnost izpolnitve, dolžniki je s tem praviloma prišel iz zaveze in upnik ni mogel od njega ničesar terjati, to
izraža načelo: SPECIES PERIT EI CUI DEBETUR, GENUS PERIPE NON CENSETUR (individualno določena stvar je
uničena tistemu, komur je dolgovana, šteje se, da po vrsti določena stvar ne more biti uničena) če je bila po
naključju uničena po vrsti določena stvar, ki jo imel dolžnik pripravljeno za izpolnitev, to ni vplivalo na obstoj
obveznosti, dolžnik je moral upniku priskrbeti drugo istovrstno stvar enake kakovosti
 Delitev na genus in species se prekriva z delitvijo nadomestne in nenadomestne stvari

DENARNE OBVEZNOSTI

 V obligacijskih razmerjih nastopa denar samo kot denarni znesek določene valute
 Dolžnik dolguje tisto število denarnih enot na katero se glasi obveznost (npr. dano posojilo v znesku 500 in je
upnik dal dolžniku 5 bankoncev po 100 to ne pomen, da mora dolžnik posojen denar vrniti na enak način),
bistveno le da upnik dobi ustrezen znesek ustrezne valute
 Kadar je predmet obveznosti posamezni primerek novca ali bankovca ne gre za denarno obveznost, ker je
predmet obveznosti individualno določena stvar, če bo dal dolžnik upniku enak znesek drugih kovancev ali
bankovcev se to ne bo štelo za izpolnitev obveznosti

VRSTE OBVEZNOSTI GLEDE NA IZVOR

 Danes delimo obligacije na poslovne in neposlovne, prve nastajajo s pravnim poslom druge z nedopustnimi
ravnanji, znotraj obeh kategorij obstajajo v sodobnem pravu nadaljnje poddelitve, ki izvirajo iz rimskega prava
 Prvi poskus sistematične delitve obveznosti srečamo pri klasičnem pravniku Gaju, obligacije lahko izvirajo iz
kontraktov ali deliktov
 Justinijanovo pravo opredeli Gajevo neopredeljeno kategorije različnih vrst podlag kot kvazikontrakte in
kvazidelikte
 Justinijanove Institucije obveznosti glede na njihov izvor delijo na obveznosti iz kontraktov, kvazikontraktov,
deliktov in kvazideliktov
 Kontrakti, pogodbe kot dvostranske pravne posle, ki so bili samostojno iztožljivi
 Delikti so prepovedana dejanja, ki so prizadela posameznika, njegovo družino ali premoženje, posledica takega
dejanja je bila obligacijskopravna zaveza storilca, ki je moral poleg odškodnine navadno plačati še kazen, če je
prepovedano dejanje prizadelo širšo skupnost ni ustvarjalo obligacijskopravnih posledic, tako dejanje je
obravnavalo kot javno kaznivo dejanje (crimen publicum), storilec je bil kaznovan z eno od kazni kazenskega
prava, nekatera dejanja so obravnavali kot delikte in javna kazniva dejanja (npr. injurija)
 Kvazikontrakti so bili obligacijska razmerja, ki so bila po vsebini podobna kontraktom od njih so se razlikovala
po tem da niso nastala na podlagi soglasja strank
  Kvazidelikti so bili obligacijska razmerja, ki so nastala iz prepovedanih dejanj, vendar odgovornost zanje ni
temeljila na krivdi, temveč na objektivnem odnosu do okoliščin v katerih je posledica nastala (objektivna
odgovornost)

VSEBINA OBVEZNOSTI

 Vsebina obveznosti opredeljena s tremi glagoli :

o dati (dare), ki se nanaša na zagotovitev lastninske ali druge stvarne pravice
o storiti (facere) in
o zagotoviti (praestare) se nanašata na katerokoli izpolnitev s tema, da se glagol praestare pogosto nanaša na
zagotovitev jamstva na določen uspeh

SPLOŠNI POGOJI ZA NASTANEK OBVEZNOSTI

 rimski klasični pravniki opredelili pogoje, ki se morajo izpolniti, da lahko nastane obveznost, večinoma veljajo še
danes

MOŽNOST

 predmet obveznosti je lahko samo nekaj, kar je mogoče, IMPOSSIBILIUM NULLA OBLIGATIO EST- nična je
obveznost glede nečesa, kar ni mogoče
 govorimo o naravni in pravni (ne)zmožnosti, npr. glede individualno določene stvari, ki v trenutku sklenitve
pogodbe ni obstajala ni bilo mogoče skleniti veljavne pogodbe, po drugi strani pa bi bila pogodba nična tudi v
primeru, ko je stvar sicer obstajala, vendar ni bila v pravnem prometu
 enako je v rimskem pravu veljalo za kupno pogodbo glede stvari, ki je že bila kupčeva
 nična je bila pogodba glede stvari katere izpolnitev bi bila moralno oporočna, npr. družbena pogodba, ki je bila
sklenjena z namenom prevare, naročilom nečesa nemoralnega ali kupno pogodbo glede strupa, ki je lahko
človeku škodoval, če je bil ta strup tudi zdravilo je bila pogodba veljavna, v navedenih primerih gre bolj za
pravno oz. moralno nedopustnost kot pa za nezmožnost
 za resnično nezmožnost gre le v primeru naravne nezmožnosti
 pretor in klasiki pa so zagovarjali v primeru ko je bila dobrovernemu kupcu prodana stvar, ki ni bila v pravnem
prometu, ko je šlo torej za pravno nezmožnost, zagovarjali možnost, da kupec toži prodajalca s tožbo in factum ali
s tožbo iz kupne pogodbe, želeli zavarovati dobrovernega kupca, ki je bil v zmoti in ga je prodajalec ogoljufal ne
da bi hkrati samo pogodbo šteli za veljavno
 klasiki so razlikovali med začetno in naknadno nezmožnostjo, začetna je vezana na sklenitveno fazo pravnega
razmerja in redno onemogoči njegov nastanek, naknadna izpolnitev pa se pojavi potem ko je pravni posel že
veljavno sklenjen in ga ni mogoče izpolniti, ker je npr. individualno dolgovana stvar brez dolžnikove krivde
uničena
 naknadna nemožnost izpolnitve lahko povzroči prenehanje dolžnikove zaveze, če ni bila posledica
dolžnikovega krivdnega ravnanja
 rimski pravniki razlikovali med nemožnostjo, ki je objektivna in subjektivno nezmožnostjo izpolnitve,
subjektivna nezmožnost je vezana le na osebo dolžnika in zato ne vpliva na obstoj obveznosti
 nezmožnost izpolnitve bi bila upoštevana, če bi hkrati pomenila nezmožnost, npr. slikar zaradi poškodbe ne more
naslikati slike, za katero se je zavezal, ker gre za osebno izpolnitev je njegova zmožnost hkrati tudi nezmožnost
izpolnitve

DOPUSTNOST

 obveznost ne sme biti v nasprotju z veljavnim pravom in moralo, pravni posli so bili praviloma neveljavni,
dolžnik lahko v takem primeru zoper upnika uveljavljal ugovor zvijačne prevare (exceptio doli)
 zaradi nedopustnosti je bilo mogoče zahtevati nazaj dajatev, ki jo je nekdo dal in je bilo prejemnikovo ravnanje
nemoralno ali protipravno
 načelo dopustnosti je tudi podlaga odgovornosti za protipravna dejanja, če je povzročil nekaj nedopustnega,
mora biti storilec kaznovan in mora poleg tega povrniti nastalo škodo

DOLOČENOST ALI DOLOČLJIVOST PREDMETA OBVEZNOSTI

 predmet obveznosti oz. vsebina izpolnitve določena ali vsaj določljiva, nedoločljivost predmeta izpolnitve je
pravzaprav oblika nemožnosti, saj nečesa česar ni mogoče opredeliti tudi ni mogoče izpolniti
 razlikujemo med sklenitveno in izpolnitveno fazo obveznosti, veljavna je bila obveznost, katere vsebine v
trenutku sklenitve ni bilo mogoče opredeliti, če jo je bilo mogoče določiti v trenutku, ko je zapadla, npr. upnik
 si je dal pri posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena za nedoločne čas obljubiti obresti za ves čas posojila,
dolžnikova obveznost v trenutku sklenitve pogodbe ni bila določena ali določljiva, višina zneska dolgovanih
obresti je bila odvisna od trajanja pogodbe, ko pa je upnik terjal se je vedelo, koliko znaša dolg

MOŽNOST OCENITVE V DENARJU

 za rimsko obligacijo bistveno, da jo je mogoče izraziti v denarju

ALTERNATIVNE OBVEZNOSTI

 stranki sta se lahko dogovorili, da bo predmetov obveznosti več, vendar bo dolžnik, dolžan izpolniti le enega,
npr. Ali mi obljubiš dati konja Sivca ali konja Rjavca, take obveznosti imenujemo alternativne, predmeta
obveznosti sta 2, predmet izpolnitve pa samo eden
 če ni bilo drugače dogovorjeno je imel pravico izbrati dolžnik, če je upnik zahteval le eno od obeh stvari je bil
zavrnjen, ker je zahteval več kot pa bi bil smel, upnik je moral redno zahtevati alternativno (eno ali drugo),
dolžnik pa se je odločil katerega od dolgovanih predmetov bo dal upniku
 izbiro v določenih primerih namesto dolžnika lahko določilo naključje, predmet obveznosti je bil uničen, če je šlo
za individualno določeno stvar se je obveznost osredotočila na drugega od alternativno dolgovanih predmetov
 če bi bili uničeni vsi alternativno določeni predmeti obveznosti, bi prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve

FAKULTATIVNE OBVEZNOSTI (FACULTAS ALTERNATIVA)

 predmet obveznosti je en sam, vendar lahko dolžnik svojo obveznost veljavno izpolni s tem da ponudi upniku
nekaj drugega
 razlika z nadomestitveno stvarjo je v tem, da pri nadomestitveni izpolnitvi je mogoče upniku ponuditi namesto
dolgovane stvari kakšno drugo stvar vendar se mora upnik s tem strinjati, če se upnik s ponujeno stvarjo ne bo
strinjal bo ostala brez pravnega učinka, pri fakultativni izpolnitvi pa je upnik dolžan sprejeti dolžnikovo
izpolnitev, ki mu jo je ponudil namesto dolgovane, ena stvar je predmet obveznosti medtem ko sta predmeta
izpolnitve 2, seveda lahko upnik terja samo tisto kar je dolgovano, izpolnitev nedolgovanega je možnost, ki jo
ima samo dolžnik
 dolžnik lahko upniku ponuditi uspešno samo tisto kar je opredeljeno s samo pogodbo, zakonom ali s pravnim
običajem
 dolžnik postal prost, če je bila dolgovana neka individualno določena stvar in je bila ta po naključju uničena, če
je bil predmet izpolnitve, ki ga je bilo mogoče nadomestiti z drugo izpolnitvijo določen individualno je postal
dolžnik v primeru njegovega naključnega uničenja prost, upnik v takem primeru ni mogel zahtevati tistega, kar bi
mu lahko namesto dolgovane izpolnitve ponudil dolžnik
 primer: možnost očeta ali gospodarja da namesto povrnitve škode oškodovancu noksalno izroči osebo pod
oblastjo, ki je škodo povzročila, oškodovanec sme zahtevati samo povračilo škode, nosilec oblasti pa lahko svojo
obveznost izpolni z noksalno izročitvijo povzročitelja, ki jo oškodovanec mora sprejeti kot izpolnitev obveznosti
 primer: pravica kupca, ki mu je prodajalec prodal stvar pod ceno in jo je zaradi čezmernega prikrajšanja zahteval
nazaj, kupec je smel v takem primeru namesto vrnitve stvari ponuditi prodajalcu doplačilo do polne kupnine
 Npr. ius offerendi: Zastavni upnik terja od kupca zas. stvar, zahteval bo, da mu kupec zas stvari izroči namesto
tega pa sme kupec zastavljene stvari poplačat terjatev. = namesto da bi izročil stvar lahko poplača terjatev in
upnik more poplačilo sprejeti

DELJIVE IN NEDELJIVE DAJATVE

 Dajatev je objektivno deljiva kadar jo je mogoče razdeliti tako da med posameznimi deli ni kakovostne temveč
le količinska razlika, deljive je dajatev, katere predmet je npr. denarni znesek, vino, količina žita,… nedeljive pa
dajatve npr. par čevljev, pisalni stroj, obleke,…
 Pri deljivih dajatvah je mogoče izpolnitev opraviti v več časovno ločenih delnih izpolnitvah, če je obveznost
nedeljiva, to ni mogoče
 Kljub deljivosti dajatve je delna izpolnitev možna samo če se stranki tako med sabo dogovorita, upnik ni dolžan
sprejeti od dolžnika samo delne izpolnitve če se nista tega izrecno dogovorila, razen v primeru denarne
obveznosti

ODŠKODNINA IN KAZEN

 Škoda je določeno ravnanje, ki lahko pripelje do zmanjšanja premoženja ali prepreči njegovo povečanje do
katerega bi lahko prišlo
  Posledice škode praviloma nosi sam oškodovanec, povrnitev lahko zahteva samo kadar pravni red predvideva
odškodninsko odgovornost nekoga drugega za nastalo škodo, kadar je torej škoda pravno upoštevana
 Škoda je pravno upoštevana, če je škodni poseg v premoženje pomeni tudi poseg v pravico ali pravno
zavarovan interes, v takem primeru lahko oškodovanec zahteva od povzročitelja povrnitev škode
 Odškodninska odgovornost lahko temelji na deliktu ali na pogodbi oz. pogodbi podobnem razmerju, kadar je
škoda nastala z njegovo kršitvijo
 V rimskem pravu je bila škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda-damnum emergens) in preprečitev
njegovega povečanja, ki je bila posledica škodnega ravnanja (izgubljeni dobiček-lucrum cessans)
 Niso poznali nepremoženjske škode, poseg v telesno ali duševno celovitost obravnavali kot poseben delikt
(iniuria)
 Odškodnina je odpravila posledice škode, njen namen je vzpostaviti premoženjsko stanje, kakršno je bilo pred
škodnim dejanjem ali dogodkom, rimsko pravo je to razliko izražalo z izrazom interes, interes je razlika med
dejanskim in hipotetičnim premoženjskim stanjem torej znesek razlike med premoženjem, ki bi ga
oškodovanec imel ko ne bi bilo škodnega ravnanja in premoženjem, ki ga dejansko ima, interes je torej obsegal
navadno škodo in izgubljeni dobiček
 Povrnitev škode možna v denarju ali v naravi (naravna restitucija)
 Če povzročitelj škode ni povrnil v naravi je bil obsojen na plačilo denarne odškodnine, plačilo v denarju je bila
posledica formalnega postopka, ki pravi da se vsaka obsodba glasi na denarni znesek
 V Justinijanovem pravu je lahko prišlo do obsodbe na povrnitev v naravi takrat, kadar je bila ta mogoča in tudi
primarno dolgovana
 V rimskem pravu govorimo o ocenitvi spornega predmeta, v formalnem postopku je bil način ocenitve odvisen
od tožbene formule, kadar se je glasila na določeno stvar ali količino so skušali oceniti objektivno vrednost
dolgovanih predmetov, nekatere tožbene formule pa so se glasile na vrednost spornega predmeta, v takih
primerih so lahko upoštevali celotno škodo npr. vrednost dediščine, ki je bila naklonjena sužnju in bi brez njega
pripadla gospodarju
 Kadar je bil tožbeni zahtevek nedoločen še zlasti, če je vseboval klavzulo ex fide bona je bilo mogoče pri ocenitvi
škode upoštevati vse okoliščine, ki so vplivale na njeno višino, mogoče upoštevati vse okoliščine, ki so vplivale le
na njeno višino, pri tem mogoče upoštevati pogodbeno kazen, ki jo je moral upnik plačati tretjemu, ker obveznost
ni bila pravilno izpoljena
 Justinijanovo pravo ne pozna več razlike v obračunavanju odškodnine, ki bi izvirala iz različnih tožbenih formul
oz. zahtevkov, višino odškodnine omejilo na dvojno vrednost dolgovane izpolnitve, kadar je bil zahtevek
določen že po svoji naravi (dolgovana je npr. neka individualna opredeljena stvar) oz. je šlo za določen znesek ali
količino nadomestnih stvari, kadar pa je bil znesek nedoločen zapoveduje sodnikom samo skrbno in pregledno
določanje višine odškodnine, edina omejitev dejanski obseg škode in izgubljenega dobička
 Kadar je škoda nastala z deliktom s protipravnim ravnanjem se rimsko pravo ni zadovoljilo samo s povračilom
nastale škode temveč je omogočalo tudi vtoževanje denarne kazni, Gaj razlikuje tri vrste tožb:
o Reipersekutorna tožba, kjer je tožnik lahko zahteval nazaj svojo stvar ali njeno vrednost (npr. tožbe iz
kontraktov)
o Penalne tožbe, kjer je bilo mogoče doseči kaznovanje storilca (npr. tožbe zaradi tatvine, ropa ali injurije)
o Mešane tožbe, poleg vrnitve stvari ali njene vrednosti mogoče zahtevati tudi znesek, ki je za storilca
pomenil kazen (npr. tožbe, pri katerih je bil storilec, ki je dejanje priznal, obsojen na povrnitev škode, če je
dejanje tajil je moral plačati dvojni znesek odškodnine
 Justinijanovo pravo to delit ohranilo, kot reipersekutorne veljale stvarnopravne tožbe in tožbe iz kontraktov,
penalne tožbe iz deliktov (npr. tožba iz tatvine (actio furti), njen namen je bil namreč z obsodbo na večkratno
vrednost ukradene stvari kaznovati tatu, mešane pa so tožbe, ki hkrati zasledujejo stvar oz. njeno vrednost in
kaznujejo storilca, taka je tožba iz ropa, ki se je glasila na štirikratnik vrednosti stvari
 Glede opredelitve višine kazni srečamo v rimskem pravu različne pristope, v Zakoniku XII plošč so bile kazni za
nedopusten poseg v telesno ali osebnostno celovitost določene z zneski, zaradi razvrednotenja denarja so
prepustili določitev višine kazni sodnikovi presoji, sodnik moral izhajati iz tistega kar je prav in primerno
 V večini primerov opredeljevali kazni z mnogokratnikom ocenjene vrednosti nastale škode, to velja zlasti za
tožbe iz tatvine ali ropa
 Na nek način so dosegli kaznovanje tudi s tem da se deliktne tožbe med seboj niso konsumirale, če je nekdo
ukradel sužnja in ga nato ubil je odgovarjal za tatvino kot tudi za uboj, posebnost deliktnih tožbe je bila v tem,
da so se v primeru sostorilstva kumulirale, če je bilo storilcev več, je moral vsak od njih plačati kazen

POVZROČITEV IN ZAKRIVITEV

 Pravno upoštevna škoda praviloma posledica določenega ravnanja, po našem pravu velja da mora škodo
povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde
  Praviloma je odškodninska odgovornost krivdna, temelji na naslednjih predpostavkah povzročitev škodne
posledice, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo
posledico ter krivda

POVZROČITEV

 Povzročitev je objektivna zveza med ravnanjem določene osebe in nastalo škodno posledico, zveza med
vzrokom in posledico, imenujemo vzročno kavzalna zveza, vzročna zveza je lahko neposredna ali posredna
 Neposredna je takrat kadar je posledica nastala zaradi določenega ravnanja, kadar je torej ravnanje nujni pogoj
za nastanek posledice, posledice si ni mogoče predstavljati če ravnanje odmislimo, npr. vržemo kamen in
zadanemo z njim okensko steklo, ki se zaradi tega razbije, je zveza med mojim ravnanjem in nastalo škodno
posledico neposredna, če odmislimo met kamna je steklo še celo, met je edini razlog, da je steklo razbito, isto
velja kadar je posledica nastala z opustitvijo, npr. A je sredi mesta porušil B-jevo stavbo vendar ni zavaroval
okolice zato je opeka padla na C- ja, nesreča se ne bi zgodila, če bi A zavaroval okolico
 O posredni vzročni zvezi govorimo, kadar je določeno ravnanje sicer odločilno prispevalo k nastanku škodne
posledice ni pa neposredno povzročilo, npr. v vinsko steklenico natočimo strup in pozabimo nanj nalepiti znak
za strup, moja opustitev je le v posredni vzročni zvezi z A-jevo zastrupitvijo, do katere je prišlo, ker je pil iz te
steklenice, misleč da je v njej vino, vzročna zveza je posredna, ker A-jeva zastrupitev ni samo posledica tega, da
steklenica ni bila označena , ko bi vino nalil v sklenico bi opazil da v steklenici ni vino ampak strup
 Zlasti pri posredni vzročni zvezi se pojavlja vprašanje do kod jo lahko upoštevamo, najpomembnejša je teorija o
ratio legis vzročnosti, po njej se šteje za vzroke škodne posledice le tisti, ki jih šteje za vzroke pravna norma
 S problemov vzročnosti ukvarjali predvsem v zvezi z akvilijskim zakonom, ki je urejal odgovornost za uboj tujega
sužnja ali živali oz. poškodovanje tuje stvari, sprva so upoštevali le neposredno povzročitev, če je torej storilec s
svojim telesom povzročil posledico
 Ni bilo možno tožiti neposredno z akvilijsko tožbo, če je nekdo sužnja izstradal in je ta umrl, ga je nekdo
prestrašil in je utonil,… rimski pravniki niso odrekali pravnega varstva, zagovarjali uporabo analogne tožbe in tožb
in factum, pretor izdal tožbo šele po presoji okoliščin primera, ko se je torej prepričal, da je v konkretnem
primeru potrebno pravno varstvo
 O kumulativni vzročnosti govorimo, kadar je škodo povzročilo več storilcev s skupnim ravnanjem, kadar je
potencialnih vzrokov več, vendar ni jasno kateri je povzročil nastanek škodne posledice govorimo o alternativni
vzročnosti, npr. več ljudi je udarilo sužnja, odgovarjal tisti, čigar udarec je povzročil sužnjevo smrt, kadar ni bilo
mogoče ugotoviti čigav udarec je povzročil smrt so odgovarjali vsi in vsak je moral plačati celoten znesek
odškodnine
 Pri poslovnih obveznostih so problem vzročne zveze obravnavali manj strogo kot pri deliktni obveznosti
 Problem vzročnosti se tesno prepleta z vprašanjem krivde in (ne)dopustnosti

KRIVDA

 Krivda je subjektivni odnos povzročitelja (storilca)do nastale posledice, tesno povezan s pojmom nedopustnega
ravnanja, če ni nedopustnosti, praviloma ne moremo govoriti o krivdi, npr. uničim svojo stvar, ki ni zavarovana
s posebnim predpisom, ravnanje ni nedopustno in zato ne moremo govoriti o krivdi
 Razlikujemo 2 vrsti krivde:
o Naklep, naklepno ravnanje je tisto, ki namenoma in vede povzroči škodno posledico
Kadar storilec hoče posledico govorimo o direktnem naklepu (dolus directus oz. specialis)
Kadar se storilec zaveda, da lahko njegovo ravnanje pripelje do škodljive posledice, ki je sicer neposredno
ne želi, vendar vanjo privoli, govorimo o eventualnem naklepu (dolus eventualis)
o Malomarnost, o njej govorimo, kadar nastane škodljiva posledica zato, ker storilec ni ravnal dovolj skrbno,
storilcu v tem primeru sicer ne moremo očitati, da je posledico hotel, lahko pa mu pri njegovem ravnanju
očitamo površnost in lahkomiselnost
Ločimo med :
hudo malomarnost (culpa lata) v primeru opuščanja sleherne skrbnosti, povzročitelju lahko očitamo, da je
ravnal nerazsodno, saj ni upošteval niti tistega, kar bi v danem položaju upošteval vsak normalen človek,
npr. A je dal v hrambo dragoceno vazo, B jo ni zavil in jo je položil na zadnji sedež ter se odpeljal proti
nakupovalnemu središču, kjer je šel po nakupih, avto ni zaklenil, ker se je nameraval takoj vrniti, ko se je
vrnil vaze ni bilo več
lahka malomarnost (culpa levis) o njej govorimo kadar povzročitelju škode ni mogoče očitati nerazsodno
ravnanje, vendar mu je možno očitati premajhno skrbnost, čeprav bi se škoda lahko pripetila običajno
skrbnemu človeku se ne bi mogla pripetiti zelo skrbnemu, npr. A dal v hrambo dragoceno vazo, B jo je zavil
in položil na zadnji sedež avta, med vožnjo je moral B zavirati in vaza se je razbila, to se ne bi zgodilo, če bi
jo zavil v mehko odejo
  Za določanje lahke malomarnosti so določili 2 merila:
o Skrbnost dobrega gospodarja, merilo abstraktno ker dober gospodar ni bil konkretna oseba, ampak ideal
oz. vsota lastnosti, ki naj bi jih imel dober gospodar, izjemoma je konkretno dejanje primerjalo s siceršnjim
ravnanjem povzročitelja, skrbnost v lastnih zadevah, v takih primerih je bilo merilo konkretno, saj se je
skrbnost določenega ravnanja primerjala s skrbnostjo, ki jo je ista oseba kazala v svojih siceršnjih ravnanjih
 Kadar stranki ni mogoče očitati ne naklepa in ne malomarnosti, govorimo o naključju, naključno posledico ni
bilo možno odvrniti z skrbnim ravnanjem, odvrniti mogoče le s posebnim varovanjem, ki bi bilo usmerjeno prav
v preprečitev tovrstnega naključja, pri tem je treba opozoriti na to da naključje lahko predstavlja tudi naklepno
dejanje 3 osebe, npr. A-jeva vaza, ki sem jo shranil v sef je bila ukradena, z vidika pogodbe gre za naključje,
vlomilec oz. tat je ravnal naklepno
 Naključni nastanek škodne posledice, ki ga ni mogoče preprečiti pogosto pa tudi ne konkretno predvidevati
imenujemo višja sila, sem spadajo predvsem naravne in socialne katastrofe, npr. vojne, potresi, suša,…

ZGODOVINSKI RAZVOJ KRIVDE

 Najstarejše obdobje krivde ni poznalo, za posledico je odgovarjal tisti, ki jo je povzročil, pri čemer so upoštevali
le primere neposredne vzročne zveze, konkretne krivde niso ugotavljali
 Že zelo zgodaj pojavilo razlikovanje med naklepnim in nenaklepnim umorom, v Zakoniku XII. plošč npr. storilcu,
ki je kopje bolj ušlo kot ga je vrgel se je za nenaklepni uboj odkupil tako da je žrtvoval ovna, pri naklepnem
umoru so verjetno žrtvovali bogovom samega storilca
 LEX AQUILIA je vplival na razvoj vzročnosti, zakon kaznoval uboj tujega sužnja ali živali oz. poškodovanje tuje
stvari le v primeru, ko se je storilec zavedal, da s tem posega v tujo pravico, protipravnost so že klasični pravniki
razlagali v povezavi s krivdo, kot krivdo niso upoštevali le naklepa ampak tudi malomarnost
 Po akvilijskem zakonu za protipravno ravnanje ni odgovarjal tisti, ki je povzročil škodo, da bi od sebe ali
drugega odvrnil protipravni napad (silobran) ali nezakrivljeno nevarnost (skrajna sila)
 Kriv je lahko samo tisti, ki je deliktno sposoben, tako po akvilijskem zakonu ni mogel odgovarjati umobolni ali
otrok, starejši nedorasli pa samo če še ni bil zmožen dojeti nedopustnosti svojega ravnanja

ODGOVORNOST PRI POGODBAH IN POGODBAM PODOBNIH RAZMERJIH

 Pri pogodbah in kvazikontraktnih razmerjih je tekel razvoj nekoliko drugače, zelo pomembno vlogo pri presoji
odgovornosti je igral interes, ki ga je imela posamezna stranka, v starejšem pravu razlikovali med naklepom, ki
je pomenil kršitev dobre vere in poštenja in odgovornost za varovanje stvari (custodia), naklep razumeli kot
zavestno kršitev prevzete obveznosti in zaupanja, ki je že kot taka predstavljala nasprotje načelu dobre vere in
poštenja, posledica kršitve pogodbe, ki je zadela kršitelja je bila infamija, to veljalo zlasti pri shranjevalni
pogodbi, mandatu, družbeni pogodbi, fiduciji in varuštvu
 V Cicerovem času začeli kot kršitev tovrstnih pogodb upoštevati tudi malomarnost, enačili s kršitvijo dobre vere
in poštenja
 Pri razmerju pri katerem je ena stranka v lastnem interesu pridobila od druge stranke v posest njeno stvar, je
prejemnik sprva odgovarjal za varovanje stvari, to se ni raztezalo na kakršnokoli obliko naključja, šlo predvsem
za tatvino in druge oblike škode do katerih je prišlo, ker je prejemnik stvar čuval premalo skrbno
 Odgovornost za varovanje stvari je bila na nek način oblika (objektivnega) jamstva da bo stvar vrnjena, če stvar ni
bila vrnjena so izhajali iz obveznosti prejemnika da mora stvar vrniti, govorimo o tipizirani krivdi, to obliko
srečamo pri posodbeni pogodbi pri nekaterih oblikah podjemne pogodbe (zaplatar in pralec), pri ladjarju,
hlevarju, gostilničarju ko gre za prevzete stvari gostev, pri ročni zastavi, ko je nekdo v lastnem interesu prevzel
stvar v pregled
 Poleg odgovornosti za naklep in odgovornosti za varovanje od klasične dobe naprej stranka ni več odgovarjala za
varovanje stvari , pa tudi ne več samo za naklep, temveč se je od nje zahtevalo skrbno varovanje, ki so ga
presojali po abstraktnem merilu skrbnosti dobrega gospodarja, skrbnost dobrega gospodarja pa ni pomenilo
samo prizadevanja in zavzetost temveč celovit odnos do prevzete obveznosti, npr. štelo da ravno malomarno
podjetnik, če zaradi neznanja ali neizkušenosti ni bil kot prevzetemu delo, isto velja pri deliktih, npr. če je
mulovodec zaradi neizkušenosti ali šibkosti ni mogel zadržati mul in so te poteptale sužnja se je štelo da je kriv
tudi, če se je trudil po svojih najboljših močeh, ko je prevzel delo bi mogel in moral vedeti da delu ne bo kos in da
utegne njegova šibkost povzročiti škodo
 IZJEMOMA: se je skrbnost presojalo glede na skrbnost, ki jo je stranka kazala v svojem siceršnjem ravnanju,
načelo upoštevali samo, če se je v ravnanje stranke mešala njen lasten in tuj interes, značilen primer je družbena
pogodba in naključna premoženjska skupnost
  RAZLIKA MED KONKRETNIM IN ABSTRAKTNIM MERILOM SKRBNEGA GOSPODARJA: abstraktno je absolutno in je
v vseh primerih enako je konkretno merilo skrbnosti v lastnih zadevah relativno in je zato od primera do primera
različno
 Odgovornost za naklep (dolus) je pomenila da je stranka odgovarjala le za škodo, ki jo je povzročila vede in hote
 Odgovornost za hudo malomarnost je obsegala naklep in hudo malomarnost, zaradi nerazsodnega ravnanja
stranke so hudo malomarnost včasih enostavno izenačili z naklepom
 Odgovornost za skrbnega dobrega gospodarja je bila odgovornost za lahko malomarnost (culpa levis), ker je
vsebovala tudi odgovornost za naklep in hudo malomarnost, lahka malomarnost je bila najstrožja oblika krivdne
odgovornosti ker se je od stranke zahtevala največja skrbnost
 Odgovornost za naključje je v klasičnem in Justinijanovem pravu pomenila nekrivdno odgovornost za varovanje
stvari pred naključjem, ki ga ni bilo mogoče predvidevati in odvrniti
 DOLUS SEMPER PRAESTATUR- za naklep se vedno odgovarja
 Nihče ne odgovarja za višjo silo, posledice višje sile trpel tisti v čigar premoženje je zaradi nje nastala škoda
 Stranka odgovarja za tisto stopnjo krivde za katero se je s pogodbo zavezala
 Kadar se stranki nista mogli dogovoriti glede skrbnosti, ki bi jo morala vsaka od njiju pokazati v zvezi s pogodbo je
veljalo utilitetno načelo, bistvo načela je bilo v ideji po kateri stranka, ki ima pri pravnem razmerju močnejši
interes (večjo korist) zavezana k skrbnejšemu ravnanju, stranka, ki nima posebnega interesa ali koristi,
odgovarja samo za naklep in hudo malomarnost, npr. velja za shranjevalca (depoziterja)
 Stranka v interesu katere je pogodbeno razmerje nastalo mora ravnati kot skrben gospodar kar pomeni, da
odgovarja za vsako krivdo, tudi za majhno malomarnost, npr. velja za izposojevalca
 Glavne značilnosti utilitetnega načela:
o Upošteva naklep: shranjevalna pogodba in prekarij
o Upošteva naklep, malomarnost in skrbnost: mandat, posodbena pogodba, prodaja, ročna zastava, najemna
pogodba, dajanje dote, varuštvo za nedoraslega, poslovodstvo brez naročila
o Upošteva naklep in malomarnost: družbena pogodba in naključna premoženjska skupnost

ODGOVORNOST ZA DEJANJA TRETJIH

 Rimskemu pravu tuja misel, da bi nekdo odgovarjal za dejanja drugih, veljalo pravilo, da tistemu, ki ni nič storil
ne sme škodovati dejanje nekoga tretjega, VENDAR!!! Je nosilec oblasti odgovarjal noksalno za delikte oseb pod
njegovo oblastjo, omejeno je odgovarjal prav tako v okviru adjekticijske odgovornosti, odgovarjal tudi za
poslovne obveznosti oseb pod oblastjo, isto odgovarjal imetnik obrata za poslovne obveznosti nameščencev
 Posebna oblika krivde je malomarnost pri izbiri (culpa in eligendo) izpolnitvenih pomočnikov, srečamo pri
podjemni pogodbi

NAKLJUČJE

 Rimsko pravo pozna 2 vrsti naključja:

o Naključja, ki jih ni bilo možno odvrniti, npr. potresi, povodenj, nemiri, napadi razbojniških tolp ali
sovražnika, požari, brodolomi, naravne smrti sužnjev ali živali, ker jih ni bilo mogoče predvidevati ni bilo
mogoče zanje prevzeti odgovornosti, govorimo o višji sili (vis maior)
o Nižja naključja (causa minor), ki jih je bilo mogoče predvideti in preprečiti, npr. tatvine, škoda, ki jo je
povzročila žival, pobeg sužnja, ki bi ga bilo treba čuvati
 Škoda, ki je nastala zaradi naključja ali višje sile trpel lastnik (CASUM SENTIT DOMINUS), IZJEMA: primeri, ko je
za nastalo posledico na podlagi odgovornosti za varovanje stvari odgovarjal nekdo drug

OBRESTI

 Predstavljale protivrednost za uporabo tuje glavnice, dolžnik je dolgoval obresti poleg glavnice, višina obresti
določena kot odstotek glavnice na določeno časovno obdobje, glede obresti obstajala posebna obveznost, ker je
obveznost nastala z izročitvijo je lahko dolžnik dolgoval največ toliko, kolikor je prejel
 Dolžniki so pristajali na visoke obresti , kar so oderuhu s pridom izkoristili, v Rimu skušali omejiti obrestno
oderuštvo:
o Omejitve obrestne mere srečamo že v Zakoniku XII plošč, ki je za oderuhe določal kazni v 4 kratnem znesku
previsoko zaračunanih obresti, zakonik določal tudi kot obrestno mero dvanajstino glavnice
o Kasneje je kot gornja obrestna mera odstotek glavnice na mesec, NE VELJA ZA POMORSKO POSOJILO,
obresti precej višje zaradi visokega tveganja
 Obrestna mera nastala s pogodbo ali po zakonu, dogovor o obrestih moral biti sklenjen s stipulacijo, VENDAR ni
bilo mogoče zahtevati nazaj obresti, ki so bile izplačane na temelju brezobličnega dogovora in bi jih upnik sicer
ne bil mogel izterjati
  V zvezi z obrestovanjem izoblikovali 2 pravili:
o Prepoved obrestovanja obresti
o Obrestovanje ustavilo ko je znesek zapadlih in neplačanih obresti dosegel višino glavnice
 če je dolžnik plačal previsoke obresti so se to konstituciji cesarja Septimija Severa odštele od glavnice, Justinijan
je to ureditev ohranil

POGODBENA KAZEN

 pogodbena kazen je v denarju izražen interes, ki ga ima upnik na pravilni ali pravočasni izpolnitvi obveznosti
 poznali 2 obliki pogodbene kazni:
o prava pogodbena kazen, obljubljena v vezi z neko obstoječo, samostojno iztožljivo obveznostjo, npr. Ali mi
obljubiš dati Pamfila? Če mi ga ne boš dal, ali obljubiš dati toliko?
- Imamo 2 obveznosti, ki sta vsaka zase samostojno iztožljivi, prva obveznost je nepogojna druga pa je
pogojena z (ne)izpolnitvijo prve
- Postavlja je pomembno vprašanje čemu je bila namenjena pogodbena kazen? Če je bila
dogovorjena kot nadomestilo za izpolnitev prve obveznosti, upnik ni smel terjati obeh izpolnitev, če
je upnik poleg izpolnitve prve zahteval tudi plačilo pogodbene kazni je imel dolžnik na voljo ugovor
zvijačne prevare (exceptio doli)
Če pa sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen, ki naj spodbudi pravočasno izpolnitev
obveznosti, takrat je smel upnik poleg prvotne izpolnitve zahtevati tudi plačilo pogodbene kazni
- upnik lahko terjal pogodbeno kazen vse dokler glavnica ni bila plačana
o neprava pogodbena kazen je bila pogodbena kazen s katero so skušali doseči določeno ravnanje, ki ni bilo
predmet obveznosti, šlo je za določeno storitev ali opustitev, npr. če ne boš dal zemljišča ali obljubiš dati
sto?, dolgovanih samo sto, neizročitev zemljišča pa je (negativni) pogoj za to da bo mogoče teh sto terjati, z
izročitvijo zemljišča preneha terjatve glede sto, predmet stipulacije samo sto, predmet izročitve pa
zemljišče
 sprva pogodbeno kazen obravnavali kot pogojno obveznost, ki zapade neodvisno od tega, zakaj pogoj je ali ni
izpolnil, postopoma uveljavilo stališče po katerem kazni ni bilo mogoče terjati, če dolžnik brez svoje krivde ni
mogel izpolniti ali pravočasno izpolniti obveznosti

ARA

 je dajatev določene stvari manjše ali simbolične vrednosti (npr. prstan), ki jo je dala ena stranka drugi stranki
(navadno kupec prodajalcu) v znamenje sklenjene pogodbe
 obče pravo govori o ari kot potrditvi sklenitve pogodbe, ko je bila obveznost iz pogodbe izpolnjena, so to
dajatev vrnili, če pa je bil denarni znesek so ga všteli v izpolnitev
 stvar, ki je bila dana kot ara so je bilo možno zahtevati nazaj s tožbo iz kupne pogodbe (actio empti) ali z
obogatitveno tožbo (condictio causa finita)
 ara ni imela posebnega pomena in bila je iztožljiva že na temelju doseženega soglasja
 Justinijan na novo uredil aro v posebni konstituciji, ara dokazilo, da je bila pogodba sklenjena (to velja samo za
kupno pogodbo, ki je bila sklenjena brez zapisa) ali pa je imela vlogo skesnine, stranka je lahko za ceno are
odstopila od pogodbe ( kupec kolikor are je dal, prodajalec prisiljen vrniti dvojno vrednost are)

IZPOLNITEV

SUBJEKTI IZPOLNITVE

 Končni cilj vsake obveznosti izpolnitev, do nje pride ko se uresniči ravnanje, ki je bilo predmet obveznosti, ko
torej dolžnik (pravilno) da, stori ali zagotovi tisto, ker je bil zavezan, obveznost ugasne po samem pravu (ipso
iure)
 Ko izpolnitev ni bila vezana na osebo dolžnika jo je lahko izpolnil kdorkoli
 Dolžnik je bil dolžan upniku izpolniti obveznost, IZJEME: veljavno obveznost izpolniti upnikovemu prokuratorju
ali mandatarju ali osebi, ki je bila v pogodbi navedena kot nekdo, ki mu je mogoče veljavno izpolniti (Ali obljubiš
dati meni ali Ticiju?), govorimo o upnikovem sprejemnem pomočniku, ki je lahko izpolnitev sprejme ne more pa
izterjati ali odpustiti, izpolnitev lahko sprejme ali izterja soupnik vendar tukaj ne gre za izjemo, saj je bil soupnik
tudi upnik
 Do izpolnitve prišlo tudi ko je upnik (delegant) naročil dolžniku (delegatu), da naj izpolni tretjemu
(delegatorju), ko je bila izpolnitev opravljena delegatorju je postal dolžnik prost, kot da bi izpolnil upniku
 Dolžnik je postal prost tudi ko je brez upnikovega naročila ali soglasja izpolnil nekomu tretjemu, vendar je
upnik to naknadno odobril, odobritev imela enak učinek kot predhodno naročilo
PREDMET IZPOLNITVE

 Izpolnitev je morala v celoti ustrezati obveznosti, upnik lahko zavrnil pomanjkljivo ali delno izpolnitev, če se je
upnik strinjal je imela učinek izpolnitve tudi dajatev ali storitev nečesa drugega, kot je bilo dolgovano,
govorimo o nadomestni izpolnitvi
 Upniku, ki je bila stvar evincirana, obravnavati kot kupca in mu dati (analogno tožbo) iz kupne pogodbe

KRAJ IZPOLNITVE

 Za napako izpolnitve se je štelo tudi če je dolžnik ni ponudil na pravem kraju, upnik lahko zavrnil izpolnitev na
napačnem kraju, zaradi tega je lahko dolžnik prišel v zamudo
 Kraj obveznosti je bil določen v sami pogodbi, izhajal je lahko iz naravne obveznosti (A se je zavezal da bo B-ju
skopal njivo), lahko se je ravnal po poslovnih običajih (treba vrniti shranjeno stvar tam, kjer se nahaja)
 Kadar ni bilo možno določi po nobenem kriteriju je lahko dolžnik ponudil izpolnitev na primernem kraju, lahko
pa je določil tudi upnik s tem da je dolžnika terjal
 Obveznost če ni bilo dogovorjeno kje izpolniti tam kjer je bila pogodba sklenjena
 Če se je upnikova terjatev glasila na določeno količino ali znesek mu je pretor pomagal doseči polno poplačilo s
posebno tožbo glede tistega, kar je bilo treba dati na določenem kraju
 Če je šlo za nedoločen tožbeni zahtevek je bilo to mogoče doseči že znotraj same formule, še posebej, če je
vsebovala klavzulo ex fide bona
 Posebna oblika izpolnitvenega kraja predstavlja javni kraj na katerem je dolžnik v primeru upnikove zamude
položil predmet izpolnitve in s tem dosegel prenehanje obveznosti

ČAS IZPOLNITVE

 Določitev roka v korist dolžnika

 Čas izpolnitev sta stranki določili s pogodbo, pogosto je bil čas izpolnitve razviden že iz njene narave, npr. če je
nekdo obljubil semensko žito za setev potem je moral če ni bilo dogovorjeno drugače izročiti pred setvijo, čas
izpolnitve je lahko bi vezan na določen dogodek, npr. kupim pri slaščičarju poročno torto, potem jo mora
narediti in dostaviti do poročne gostije
 Če čas izpolnitve ni bil niti dogovorjen niti razviden iz same obveznosti je moral dolžnik izpolniti takoj oziroma
je lahko upnik terjal takoj, če pa vsebovala obveznost rok izpolnitve je smel upnik terjati šele ko je terjatev
dospela (zapadla), ko je potekel zadnji dan roka, dolžnik lahko izpolnil obveznost takoj ko je nastala

DOLŽNIKOVA ZAMUDA

 Do dolžnikove zamude je prišlo, če dolžnik obveznosti ni izpolnil ko je napočil rok izpolnitve, če obveznost ni
vsebovala roka je prišel v zamudo šele ko ga je upnik neuspešno opomnil da naj obveznost izpolni
 Kadar je imela obveznost rok je veljalo da dolžnika opominja že rok sam (DIES INTERPELLAT PRO HOMINE) in
zato upnikov opomnik ni bil potreben
 Dolžnikova obveznost nastopila le v primeru iztožljive terjatve, zato ni prišlo do zamude pri naturalnih
terjatvah
 Subjektivni koncept, dolžnika zadele posledice zamude, če je bil razlog neizpolnitve na njegovi strani
 Posledice dolžnikove zamude je bila njegova odgovornost za nastalo škodo, krivdni koncept zamude
preprečeval da bi dolžnik odgovarjal za škodne posledice, ki jih ni zakrivil
 Rimsko pravo poznalo dolžnikove zamude, ki so se navezovale na različne predmete dajatvenih obveznosti:
o Kadar je bila dolgovana individualno opredeljena stvar (species) je z dolžnikovo zamudo prešla nanj
nevarnost naključnega uničenja dolgovane stvari
o Kadar je bila dolgovana plodonosna stvar je moral dolžnik upniku izročiti plodove, ki jih je pridobil od
trenutka, ko je nastopila zamuda
o Pri denarni obveznosti je moral dolžnik za čas zamude plačati upniku zamudne obresti kot neke vrste
pavšalno odškodnino
 Kadar je bila pravočasnost bistvena prvina izpolnitve je imela zamuda enake učinke kot neizpolnitev
 Dolžnikova zamuda prenehala ko jo je dolžnik pravilno ponudil izpolnitev, če je upnik brez utemeljenega
razloga ni hotel sprejeti je s tem prišel sam v zamudo, dolžniku je v takem primeru pomagal pretor z ugovorom
zvijačne prevare (exceptio doli)

UPNIKOVA ZAMUDA

 Do upnikove zamude pride, če upnik ne sprejme pravilno ponujene dolžnikove izpolnitve oziroma sicer
preprečil izpolnitev, rimsko pravo ni obravnavalo upnikove zamude kot kršitev upnikove obveznosti
  Upnikova terjatve je možnost zahtevati terjatev ne pa tudi obveznost sprejeti ponujeno izpolnitev, upnik
dolžniku zato ni odgovarjal, če mu je zaradi upnikove zamude nastala škoda, od upnika ni mogel zahtevati
odškodnine, lahko le pobotal nastalo škodo z upnikovo terjatvijo oziroma zadržal dolgovano stvar dokler mu
upnik ni povrnil škode, pretor pomagal z exceptio doli
 Upnik prišel v zamudo, če mu je dolžnik dejansko ponudil izpolnitev, besedna ponudba ni zadoščala, upnik
prišel v zamudo, če je preprečil zamudo s tem da ni sodeloval na dogovorjeni način, npr. s tem da podjemniku
ni dobavil gradiva ali mu dal ustreznih navodil za delo
 Do upnikove zamude prišlo samo če je bil razlog za to da izpolnitve ni sprejel pri njem
 Zaradi upnikove zamude dolžnik ni prešel iz zaveze, spremenila se je samo dolžnikova odgovornost, saj je
odgovarjal le za naklep
 Posebna pravila glede posledic upnikove zamude veljala pri prodaji vina, če kupec vina ni prevzel pravočasno je
lahko prodajalec vino izlil če je potreboval sode ali pa je zaračunal najemnino za sode, ki jih je potreboval
 Posebno neprijetne posledica je za dolžnika imela upnikova zamuda kadar je šlo za obrestovano denarno
terjatev, obveznost ni ugasnila se je obrestovanje nadaljevalo
 Dolžnik dosegel prenehanje obrestovanja, če je dolgovani znesek zapečatil in shranil pri sebi ali komu
drugemu, upniku ga je moral izročiti ko ga je zahteval, ker je sicer prišel v zamudo

PRENEHANJE OBVEZNOSTI

 Obveznost normalno preneha z izpolnitvijo, poleg izpolnitve rimsko pravo poznalo še druge razloge zaradi katerih
je obveznost prenehala
 Razlogi za prenehanje učinkovali različni:
o Lahko so povzročili prenehanje po samem pravu (ipso iure)
o Lahko so dolžniku samo dajali temelj za uveljavljanje ugovora, če bi ga upnik terjal, v takem primeru
obveznost de iure sicer ni ugasnila, vendar pa je upnik ni mogel uveljavljati, obveznost ugasnila zaradi
ugovora
 V določenih primerih je obveznost prenehala oblično, če je obličnost utemeljevala nastanek obveznosti, potem
jo je lahko tudi ukinjala, govorimo o nasprotnem pravnem dejanju, ki izniči učinke prvega
 Solutio per aes et libram je bila mancipacijska obličnost pri kateri je sodelovalo 5 prič in tehničar
o Njen začetek v osvoboditvi dolžnika, ki ga je imel upnik zaprtega zaradi neizpolnjene obveznosti, nekdo tretji
je dolžnika odkupil od upnika s tem, da mu je odtehtal ustrezno kupnino, tovrstno obličnost uporabljali za
odpust dolga iz damnacijskega volila in obveznosti iz sodbe
o Justinijanovo pravo ne pozna več mancipacije in s tem tudi ne več libralne izpolnitve
 Acceptilatio je bila zrcalna podoba nastanka stipulacijske obličnosti
o Pri akceptilaciji je dolžnik vprašal upnika ali ima tisto, kar mu je obljubil za sprejeto, ko je upnik pritrdilno
odgovoril je obveznost ugasnila
o Z akceptilacijo mogoče ukiniti stipulacijsko obveznost ali obveznost iz dotis dictio, če so želeli z njo ukinit
kakšno drugo obveznost so jo naprej prenovili z novacijo in nato ukinili z akceptilacijo
o Akceptilacija je sprva redno spremljala dejansko izpolnitev, kasneje uporabljali za odpust dolga, govorimo o
imaginarni izpolnitvi, izpolnitev delovala abstraktno, kar pomeni, da njena veljavnost ni bila odvisna od svoje
pravne podlage
 Neformalna navidezna izpolnitev, kjer sta se dolžnik in upnik brezoblično dogovorila, da naj obveznost ugasne,
tak dogovor je imel za posledico ugasnitev deliktne obveznosti iz tatvine in injurije
 Dogovor o neterjanju (pactum de non petendo) je bila posebna oblika brezobličnega dogovora, to je bil dogovor
po katerem upnik ne bo terjal od dolžnika izpolnitve določene obveznosti, tak dogovor sicer ni ukinjal obveznosti
ampak je nudil dolžniku možnost ugovora, s katerim bi bil upnik ki bi terjal v nasprotju z dogovorom zavrnjen
 Osebni dogovor o neterjanju je bil dogovor po katerem upnik ni mogel terjati samo osebe, s katero je sklenil
dogovor
 Splošni dogovor o neterjanju se je nanašal na samo obveznost, zaradi tega dogovora ni mogel upnik od nikogar
zahtevati izpolnitev te obveznosti, na njo poleg dolžnika lahko skliceval njegov dedič, porok, sodolžnik, dogovor je
bil lahko sklenjen za določen čas tj. z rokom(dilatorni dogovor, je pomenil odlog izpolnitve) ali pa je trajal trajno
o Dogovor o neterjanju ni ukinil obveznosti ga je bilo mogoče kadarkoli spremeniti z nasprotnim dogovorom, z
dogovorom po katerem upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti glede katere je bil sklenjen dogovor o
neterjanju, z njim so prenehali vsi učinki predhodnega dogovora
 Združitev (confusio), obveznost je prenehala če se v isti osebi združita upnik in dolžnik, terjatve ugasne
 Nasprotno soglasje, pri razmerjih bonae fidei in pri konsenzualnih pogodbah sta stranki doseženo soglasje izničili
z nasprotnim soglasjem, to je bilo mogoče dokler nobena od njiju še ni začela izpolnjevati svoje obveznosti, v
 takem primeru ni prenehala le obveznost iz same kupne pogodbe temveč tudi morebitne druge obveznosti, ki so
se nanjo zavezovale

PRENOVITEV (NOVACIJA)

 Posebna oblika prenehanja obveznosti

 Rimsko pravo dolgo časa ni poznalo odstopa terjatve je igrala prenovitev v rimski praksi pomembno vlogo, sprva
samo po tej poti možno spremeniti v obligacijskem razmerju osebo upnika in dolžnika
 Obveznost mogoče prenoviti s stipulacijo ali z literalnim kontraktom
 Pogoji za uspešno prenovo sta bila 2:
o Prenovitveni namen: pomeni da sta morali stranki izrecen namen nadomestiti obstoječo obveznost
o Prenovitev je morala prinesti nekaj novega: predvsem rok, pogoj, sprememba osebe
 Prenovitev navadno izvedli s stipulacijo, npr. Ali mi obljubiš dati kar mi dolguje Stih?, ko je dolžnik pritrdilno
odgovoril je stara obveznost ugasnila, z njo so ugasnile tudi morebitne zastavne pravice in poroštva, stara
obveznost ugasnila tudi takrat kadar zaradi morebitne formalne ali siceršnje napake nova obveznost ni nastala
 Prenovitev uporabljala kot predhodnica odstopa od terjatve ali prevzema dolga, z njo zamenjali eno od strank,
govorimo o delegaciji
 Aktivna delegacija je spremenila upnika
o Predpostavka zanjo je terjatve deleganta (dosedanjega upnika) nasproti delegatu (dolžniku), ki je bila
predmet prenovitve
o Do aktivne delegacije prišlo ko je dolžnik pritrdilno odgovoril novemu upniku (delegatarju) na njegovo
vprašanje: Kar dolguješ Ticiju ali obljubiš dati meni?
o Ugasnila terjatev starega upnika nasproti dolžnika
o Aktivna delegacija predhodnica odstopa terjatve, temeljna razlika je bila da je za delegacijo potrebno
soglasje dolžnika, ki je moral novemu upniku obljubiti tisto, kar je dolgoval dotedanjemu upniku in
druga razlika je bila v spremembi jamstev upnika, saj so skupaj s prenovljeno obveznostjo ugasnile
tudi akcesorne pravice
 Pasivna delegacija nastala z obljubo delegata (novega dolžnika) delegatarju (upniku) da mu bo izpolnil dolg
deleganta (dotedanjega dolžnika)
o Delegatar imel nasproti delegantu terjatev, ki je bila predmet prenovitve
o Formula: Ali mi obljubiš dati, kar mi dolguje (delegant) Tivij?
o S pasivno delegacijo dosedanji doseganji dolžnik (delegant) prost
o Upnik namesto izpolnitve sprejel novega dolžnika (delegata)
 če se je prevzemnik zavezal upniku brez dolžnikovega soglasja govorijo rimski viri o ekspromisiji

POBOTANJE (KOMPENZACIJA)

 Pobotanje je poračunanje nasprotnih enakovrstnih in dospelih terjatev, ki praviloma obstajajo med istima
osebama, ki sta hkrati upnika in dolžnika, med strankami lahko hkrati obstaja več obligacijskopravnih razmerij,
kadar sta bili obe stranki med seboj hkrati upnika in hkrati dolžnika, vsak od njiju ima nasproti drugega določeno
terjatev kar pomeni, da lahko pride do poračunanja teh medsebojnih terjatev, tako poračunanje imenujemo
pobotanje ali kompenzacija
 Npr. A dolguje B-ju 100 vendar tudi B dolguje A-ju 30, A bo smel zoper b-jeve terjatve uveljavil svojo nasprotno
terjatev, od dolgovanega bo torej odštel svojo terjatev v znesku 20 in B-ju plačal samo razliko 70
 Do pobotanja lahko pride samo če sta predmeta obeh obveznosti taka da ju je mogoče enega od drugega odšteti,
v poštev pridejo le terjatve ki se glasijo na količino enakovrstnih nadomestnih stvari ali denarne zneske, potrebno
tudi da sta predmeta obeh terjatev iste vrste, da je torej v obeh primerih dolgovana ista vrsta nadomestnih stvari
ali ista valuta, kar pomeni uveljavljanje v pobot v bistvu isto kot izterjevanje mora biti terjatev, ki jo hočemo
pobotati dospela tj. tako da bi ko lahko izterjali
 Pobot je RP dojemalo kot procesno možnost in je vrh tega zahtevalo, da je mogoče terjatev, ki jo želimo
uveljavljati v pobot hitro brez težav ugotoviti in dokazati (t.i. likvidno terjatev) da se zaradi tega pravda ne bi
zavlekla
 Pobot v RP poznali pobot predvsem kot možnost toženca v pravdi da z uveljavljanjem nasprotne terjatve zmanjša
znesek ali količino, ki jo bo moral dati tožniku oz. na katero bo obsojen
 Rimsko pravo ni bilo naklonjeno pobotu, zahtevati ga je bilo mogoče le v 2 primerih:
o Bankir je lahko od stranke terjal le razliko med terjatvijo in dolgovi, ki jih je imel proti njej, od dolžnika je
torej lahko zahteval le pozitivni saldo, pri tem ni bilo pomembno od kod so izvirale terjatve, ki jih je moral
pobotati, morale so biti enakovrstne, dospele in medsebojne
 o Podobno je bilo pri kupcu stečajnega premoženja, tisti, ki je kupil premoženje prezadolženca (bonorum
emptor) je moral v stečajni kvoti poplačati stečajne upnike, če je bil stečajni upnik hkrati dolžnik stečajne
mase je bilo treba naprej izvesti pobotanje, bonorum emptor je moral torej od svoje terjatve odšteti
morebitno nasprotno terjatev in terjati le razliko, razlog je bil v želji po enakem obravnavanju terjatve med
istima osebama, bilo bi namreč krivično, če bi moral dolžnik stečajne mase svojo obveznost plačati v celoti,
svojo terjatev do stečajne mase pa bi dobil poplačano le v kvoti, zato je bilo treba razmerje predhodno
saldirati in šele nato uveljavljati morebitno razliko, posebnost tega pobota je bila v tem da je bilo mogoče
odšteti tudi terjatve, ki niso imele enakega predmeta (npr. žito in denar), to so storili tako, da so poračunali
(denarno) vrednost obeh terjatev, vrh tega je bilo v zvezi s tečajem mogoče pobotati tudi terjatve, ki še niso
dospele, tudi to izjemo je po vsej verjetnosti narekovala želja po enakem obravnavanju

PRENOS OBVEZNOSTI

 Gospodarske potrebe so zahtevale da se zamenja ena ali druga stranka obligacijskega razmerja, npr. dolžnik, ki
nima sredstev, da bi poplačal upnika ima pa še nedospelo terjatev nasproti svojemu dolžniku
 Upnik je torej izterjal dolžnikovo terjatev in se na ta način poplačal
 Tak prenos terjatve z dosedanjega upnik na novega upnik imenujemo odstop terjatve ali cesija
 Nekdo je želel upniku izpolniti namesto dolžnika in tudi formalno vstopiti v razmerje, to so želeli storiti z darilnim
namenom, lahko pa bi bil tudi dolžnikov dolžnik in bi hotel na ta način izpolniti svojo obveznost, to bi lahko storil
v sodelovanju z dolžnikom, lahko pa bi se zavezal tudi brez njegovega soglasja
 V prvem primeru govorimo o prevzemu dolga, v drugem primeru pa o pristopu k dolgu
 Obstaja pa se tretja možnost, ki smo jo omenili v zvezi z izpolnitvijo, namreč prevzem izpolnitve

CESIJA

 Odstop terjatve (cesija) je brezoblični razpolagalni pravni posel, s katerim se prenese terjatev proti
odstopljenemu dolžniku z odstopnika (cedenta) na prevzemnika (cesionarja)
 Skupaj s terjatvijo preidejo z odstopom na prevzemnika tudi stranske pravice in morebitni ugovori, ki bi jih
dolžnik v trenutku odstopa lahko uveljavljal proti odstopniku, pride le do spremembe osebe upnika, obligacijsko
razmerje se ne spremeni
 Do cesije lahko pride po volji strank, gre za cessio voluntaria, za prisilni odstop cessio necessaria (k odstopu sili
določena pravna norma, obsodba), obstaja pa tudi odstop po zakonu cessio legis (cesija, ki učinkuje že po samem
pravu)
 Cesija je lahko odplačna (cesionar mora plačati cedentu) ali neodplačna
 Posledice odplačne cesije so da cedent jamči da terjatev obstaja, ne jamči pa za plačevitost dolžnika, posledice
neodplačne cesije , cedent cesionarju ne jamči za terjatve obstaja
 Pri cesiji je treba zavarovati dolžnika sicer je temeljno načelo v tem da se položaj odstopljenega dolžnika ne sme
poslabšati , odstopljenemu dolžniku ostanejo vsi ugovori, ki jih je lahko uveljavljal proti cedentu (iste lahko
uveljavlja tudi proti cesionarju), odstopljeni dolžnik lahko proti cesionarju uveljavlja terjatev, kot jo ima proti
cedentu- v pobot lahko uveljavlja odstopljeno terjatev
 V sodobnem pravu nastane odstop z doseženim soglasjem med odstopnikom (cedentom) in prevzemnikom
(cesionarjem), zoper dolžnika začne učinkovati ko je ta o odstopu obveščen oz. zanj izvedel, opisani postopek
izoblikoval šele v Justinijanovem pravu

XI. PREVZEM DOLGA

Vloga upniika je bistveno drugačna od vloge dolžnika, saj upnik izpolnitev samo sprejme, dolžnik pa jo mora izvršiti in upnik
ni dolžan izterjati svoje terjatve, medtem ko dolžnik mora izpolniti (zato RP nikoli ni sprejelo možnosti, da bi nekdo prevzel
tui dolg brez upnikovega soglasja).
Odkar je mogoče zastopanje v pravdi, je lahko nekdo prevzel tej dolg tudi kot pravdni zastopnik-> prevzemnik se je z
dolžnikom dogovoril, da se bo kot njegov pravdni pooblaščenec pustil tožiti upniku (to lahko storil z darilnikm namenom ali
pa sta D in prevzemnik ustvarila novo medsebojno obveznost). Ta oblika prevzema manj učinkovita kot pasivna delegacija.
Najprej je bilo mogoče dolg prevzeti z novacijo oz. pasivno delegacijo, kjer je novi dolžnik (delegat) s stipulacijo obljubil
upniku (delegatarju) izpolnitev dolga starega dolžnika (deleganta). S tem so ugasnile vse morebitne akcesorne pravice.

Prevzemnik namreč de iure ni bil zavezan upniku, ki ga zato ni mogel prisiliti v pravdo, saj je upniku postal zavezan šele,
ko je z njim sklenim LITIS KONTESTACIJO (prevzemnika ni mogel prisiliti v pravdo niti sam dolžnik, od njega je dolžnik lahko
zahteval le odškodnino, ker ni izpolnil svoje obveznosti nasproti njemu). Prevzemnik se dolžniku zavezal z mandatom, če
tega ni storil, je imel dolžnik(kot mandant) nasproti njemu tožbo iz pogodbe o naročilu (mandata).
Dolžnik ni postal prost, dokler prevzemnik upniku ni izpolnil njegove obveznosti. RP poleg te oblike poznalo še dogovor
med dolžnikom in prevzemnikom, s katerim se je prevzemnik dolžniku zavezal izpolniti njegov dolg -> ta dogovor učinkoval
le med D in prevzemnikom.

Motivi za nastanek takšnega razmerja so bili različni: Darilni namen , Izpolnitev svoje pogodbene obveznosti (kupna
pogodba), Sklenitev novega obligacijskega razmerja

XII. SUBJEKTU OBVEZNOSTI

RP pozna primere, ko je na upniški(aktivni) in dolžniški(pasivni) strani udeleženih več oseb. Glede na njihovo medsebojno
razmerje oz. njihov položaj do same obveznosti razlikujemo 3 možnosti: deljene obveznosti, kopičenje
obveznosti(komulativna konkurenca) in solidarne (nerazdelne) obveznosti.

A. Deljene obveznosti
Prišle v poštev, ko je bila izpolnitev po naravi deljiva in ni bilo dogovorjeno drugače, obveznost razpadla na toliko delnih
obveznosti, kolikor je udeleženih oseb na aktivni ali pasivni strani. Čeprav izvirajo iz istega razmerja, ni med njimi nobene
povezave, in če en od D ne izpolni izpolnitve ni mogoče terjati od drugega.

Deljene obveznosti so bile obveznosti sodedičev. Z dedovanjem so se po samem pravu zapustnikove obveznosti porazdelile
med sodediče sorazmerno z njihovimi dednimi deleži (od posameznega sodediča mogoče terjati le njegov del). Deljena
obveznost nastala tudi s stipulacijo, s katero je D vsakemu od več U obljibil določen znesek. Podobno je vsak od solastnikov
skupnega sužnja, ki je dal v hrambo določen denarni znesek ali količino nadomestnih stvari, zahtevati od shranjevalca
ustrezni del.
V postklasičnem pravu se v zvezi s solidarnimi obveznostimi začela uveljavljati posebna dobrota delitve BENEFICIUM
DIVISIONIS. sodolžnik smel zahtevati, tudi proti volji upnika, da se obveznost razdeli (in on je dolžan izpolniti le del, ki
odpade nanj) in tako obligacijsko razmerje ugasne. Pogoj je bila fizična možnost, da se obveznost izpolni v delih in da se
njena vrednost zaradi tega ne zmanjša. Ko jo je Justinjanovo pravo splošno dovolilo, je postala, kadar je bilo mogoče in ni
bilo drugače dogovorjeno, deljena obveznost pravilo.

B. Kopičenje obveznosti (KUMULATIVNA KONKURENCA)

značilno predvsem za kazni pri rimskih deliktih, kadar je bilo storilcem več, je moral vsak od njih plačati polno kazen. Če je
šlo za kazen v obliki večkratnika nastale škode je šlo za kopičenje (komuliranje) obveznosti, saj je moral večkratnik nastale
škode plačati vsak od sostorilcev.

C. Solidarne obveznosti (NERAZDELNE OBVEZNOSTI)

Oblika obveznosti, pri katerih je na AKTIVNI ali PASIVNI strani udeleženih več oseb. Govorimo o solidarnosti dolžnikov-
PASIVNI in solidarnosti upnikov- AKTIVNI.
- Pri P solidarnosti dolguje več sodolžnikov upnik izpolnitev njegove terjatve.
- Pri A solidarnosti je dolžnik zavezan več upnikom.
kljub več osebam je obveznost ena sama, zato je tudi izpolnitev ena sama, s katero preneha razmerje med (so)upniki in
(so)dolžniki.

BISTVO: poenostavljena možnost njene izterjave.

v razmerju med upnikom in sodolžniki se vsak od sodolžnikov obravnava kot edini dolžnik in upnik lahko od njega terja
celotno izpolnitev (vsak od sodolžnikov odgovarja nasproti upniku NERAZDELNO- kot da bi bil dolžnik samo on). Ko dolžnik
izpolni, postanejo vsi sodolžniki v razmerju do upnika prosti (obveznost je ena sama in z izpolnitvijo ugasne, neglede na
to, kdo jo izpolni).
primer: kjer sta 2 solidarna dolžnika, je mogoče celoto terjati tudi od enega od njiju. Pri dveh dolžnikih je posebnost v tem, da je vsak od
njiju zavezan na celoto in je ni mogoče terjati od enega ali drugega.
To pa nepomeni da je D tudi v resnici prost. Med seboj morajo porazdeliti breme izpolnitve, ki jo je v korist vseh opravil
dolžnik, ki je obveznost dejansko izpolnil (ostali mu morejo povrniti ustrezen del, ki odpade na vsakega od njih). Dolžnik,
postane z izpolnitvijo upnik ostalih sodolžnikov, proti katerim ima REGRESNI ZAHTEVEK (pravico zahtevati od vsakega, da
mu povrne del obveznosti, ki odpade nanj).

Če je več soupnikov vsak od njih lahko zahteva izpolnitev obveznosti od dolžnika. Obveznost ena, zato postane dolžnik
prost nasproti vsek upnikom, ko izpolni enemu. Vsak od solidarnih upnikov sme zahtevati od upnika, ki je sprejel izpolnitev
od dolžnika, da mu izroči delež, ki odpade nanj. Regresni zahtevek je odvisen od razmerja med soupniki oz sodolžniki:
primer: nekdo izpolni nerazdelno obveznost z darilnim namenom, ta nebo mogel uveljaviti regresnega zahtevka in isto bo veljalo, če je z
izpolnitvijo upniku izpolnil svojo obveznost, ki jo je imel do sodolžnika ali sodolžnikov (tudi pri aktivni solidarnosti do porazdelitev prejete
izpolnitve odvisna od razmerja med soupniki).

V razmerju med upniki ima upnik, ki je sprejel izpolnitev, vlogo dolžnika. Vsakemu od njih je dolžan povrniti sorazmerni del
prejete izpolnitve.
Sodolžnik, lahko nasproti upniku, ki od njega terja izpolnitev, uveljavlja različne ugovore ostalih sodolžnikov:
- sklicuje se lahko na dogovor o neterjanju- pactum de non petendo, ki ga je upnik sklenil s katerimkoli sodolžnikom, razen
če se ta dogovor nanaša le na določeno osebo- pactum de non petendo in personam.
-sodolžnik lahko proti njemu uveljavlja v pobot morebitne terjatve vsakega od sodolžnikov (svoje in od ostalih). Možnost
uveljavljanja terjatev ostalih sodolžnikov v pobot pomeni določeno razbremenitev sodolžnika, od katerega upnik terja
celotno izpolnitev, ker je tudi v korist upnika, saj bo dolžnik lažje izpolnil, ker bo moral izpolniti manj.
Morebitno pobotanje se upošteva v REGRESNEM POSTOPKU.
Isto je veljalo pri A solidarnosti, dolžnik je lahko proti upniku uveljavljal v pobot terjatve, ki jih je imel nasproti ostalim
soupnikom. Tudi tu, ko dolžnik s soupnikom pobota terjatev, ki jo ima nasproti drugemu soupniku, se to upošteva v
REGRESNE POSTOPKU.

Solidarno razmerje je nastalo z akcesorno stipulacijo:

- pri ADSTIPULACIJI dalo od dolžnika obljubiti isto dajatev več soupnikom
- pri ADPROMISIJI je upniku isto dajatev obljubilo več sodolžnikov.

Solidarno razmerje nastalo tudi, ko je bilo več dedičev obremenjenih z damnacijskim volilom oz. je bil dedič dolžan dati
volilo več volilojemnikom.
primer: kakor lahko dva postaneta solidarno zavezana s stipulacijo, se to lahko zgodi tudi z oporoko.
solidarna obv. Lahko nastala tudi pri rugih obv, če sta se stranki tako dogovorili: z stipulacijo. S kupno in prodajno pogodbo,
z locatio conductio, shranjevalno in posodbeno pogodbo ali oporoko.

Solidarno je odgovarjalo tudi več varuhov, več sostorilcev, ko je šlo za reipersekutorno tožbo iz delika, pa tudi sodolžniki in
soupniki obveznosti, katere predmet je bil nedeljiv.
Ene okoliščine delovale nasproti vsem, druge pa samo nasproti pozameznim soupnikom ali sodolžnikom:
- samo nasproti posameznemu soupniku ali sodolžniku so učinkovali pactum de non petendo in personam, dolžnikova
zamuda, krivdna povzročitev nezmožnosti izpolnitve, izgubo statusa in združitev lastnosti upnika in dolžnika v isti osebi
(confusione).
- nasproti vsem učinkovali izpolnitev obveznosti ali odpust dolga (z akceptilacijo), novacija in naknadna nezmožnost
izpolnitve. V korist vseh sodolžnikov so učinkovali tudi upnikova zamuda, poravnava in zastaranje, ter pactum non vedendo
in rem.

Sprva je prosti vsem učinkovala tudi LITIS KONTESTACIJA, ki jo je upnik sklenil z enim od sodolžnikov. Že po postklasičnem
pravu zlasti pri razmerjih bonae fidei upnik kljub LITIS KONTESTACIJI, ki jo je sklenil z enim od sodolžnikov, lahko terjal tudi
druge, doklen ni bil v celoti poplačan.
primer: če je tožen eden od dveh varuhov drugi nepostane prost!
primer: več mandatov kreditnega naročila ne postane prostih, če je eden tožen in oproščen, temveč postanejo vsi prosti šele ko je denar
plačan!

REGRESNA PRAVICA= pravica do povračila, odvisna od medsebojnega razmerja med soupniki in sodolžniki. Če je razmerje
nastalo z mandatom je bilo mogoče uveljavljati regres z mandatno tožbo. Če so bili sodolžniki ali soupniki družbeniki
(stranke družbene pogodbe) je bilo mogoče regres uveljavljati v delitveno tožbo.

V postklasični dobi se pojavi možnost solidarnega sodolžnika, da bo ob izpolnitvi zahteva od upnika, da mu odstopi svojo
terjatev. Dolžnik je smel svojo izpolnitev pogojevati s takim odstopom terjatve, imenovanim BENEFICUIM CEDENDARUM
ACTIONUM-> pravna dobrota odstopljenih akcij. Dolžnik, ki je izpolnil solidarno obveznost, je lahko z upnikovo terjatvijo
nastopil proti prostalim sodolžnikom in od njih zahteval povrnitev sorazmernega dela.

Č. Pogodbe v korist tretje osebe

to so osebe, ki pri pogodbi niso sodelovale. RP odklonilo stališče iz predpostavke, da obligacijsko razmerje učinkuje le med
strankama, zato ni priznavalo pogodb, iz katerih bi nekdo tretji pridobil neposredno pravico nasproti dolžniku. S pomočjo
pogodbene kazni bilo mogoče doseči izpolnitev tretjemu, ki pa te ni mogel zahtevati. V justinjanovem pravu so začeli
zagovarjati možnost tožbe tretjega. Že klasiki zagovarjali, da če je nekdo dal svoj denar kot posojilo v tujem imenu, je tisti, v
čigar imenu je bilo posojilo dano, pridobil tožbo. IZJEMA je bila potrebna zaradi širitve posojilne pogodbe na primere
posrednega posojila, to so posojilne pogodbe, pri kateri posojilodajalec posojilojemalcu ni neposredno izročil predmeta
posojila. R klasično P zavračalo pogodbe v korist dediča oz. pogodbo, ki jo je bilo treba izpolniti po smrti upnika ali dolžnika.
Justinjanovo pravo je to omejitev odpravilo.
primer: in tudi tisti, ki je bil pod oblastjo drugega, si ni mogel dati obljubiti nekaj po njegovi smrti, ker se je štelo, da govori z glasom očeta
ali gospodarja. Stipulacija bila neveljavna tudi tax, ko si je nekdo dal obljubiti 'na dan prd smrtjo'.
V RP ni mogoča pogodba v breme tretje osebe.
1. Odgovornost za poslovne obveznosti oseb pod oblastjo
nosilec oblasti odgovarja za poslovne obveznosti osebe pod oblastjo. ADJEKTICIJSKA ODGOVORNOST očeta ali sužnjevega
gospodarja. Pretor je dovoljeval adjekticijsko tožbo tudi zoper nosilca oblasti, očeta ali gospodarja. Nesporno je oče ali
gospodar odgovarjal, kadar je izrecno pooblastil sina ali sužnja, da sklene pp. Če je bil sklenjen iussu patris- na očetov ukaz
oz iussu domini- na gospodarjev ukaz, se štelo da je to posel nosilca oblasti, ki je zato odgovarjal neomejeno.
primer: najprej, če je torej pp sklenjen na očetov ali gospodarjev ukaz, je dal pretor tožbo na celoto zoper očeta ali gospodarja. In pravilno,
ker tisti, ki tako sklene pp, bolj zaupa poštenosti očeta kot pa sina ali sužnja s katerim sklepa pp.

Zoper očeta je lahko sužnjev ali sinov pogodbenik naperil tožbo actio quod iussu. Za odg. Očeta je zadoščalo, če je ta
tretjemu brezoblično izjavil, da za sklenitev posla pooblašča sina ali sužnja, enak učinek imela tudi naknadna odobritev.
Oče oz. gospo je odg. Tudi na podlagi in v mejah svoje dejanske obogatitve, do katere je priščlo na temelju pp, ki ga je
sklenil sin/suženj. Zoper očeta je bilo mogoče do višine vrednosti obogatitve tožiti s tožbo actio in rem verso, tožba glede
tistega, kar je bilo obrnjeno v očetovo/gospo premoženje.
primer: če pa ni v očetovo/gospo premoženje prešlo nič, daje pretor na voljo tožbo do višine sinovega/sužnjevega pekulija.

Tožba iz naslova pekulija pride v poštev pri vsakem poslu, ki ga sklene oseba pod oblastjo. Za očetovo oz gospodarjeva odg
je bila omejena z višino pekulija, od katerega je mel redhodno odšteti svoje morebitne terjatve nasproti sinu ali sužnju.
Svoji odg se je oče ali gospo izognil da sinu/sužnju ni odobril pekulija (tega ni smel storiti zato, da bi s tem izigral upnike).
tožba zoper nosilca oblasti bila mogoča v 3 primerih:
1. če je bil posel sklenjen na podlagi izrecnega pooblastila nosilca oblasti
2. kadar je imel oče ali gospo od tega posla premoženjsko korist
3. v premeru, da je imela oseba pod oblastjo v prostem upravljanju določeno premoženje kot pekulij- nosilec oblasti
dejansko odg s svojim premoženjem

Pekuliarno premoženje je bilo de iure njegovo, vendar je imel sin ali suženj na pekuliju de facto pravico, to pomeni, da je bil
v položaju lastnika. Nosilec oblasti, ki je moral sinove ali sužnjeve upnike poplačati do višine vrednosti pekulija, tudi sam
nastopal nasproti pekuliarnemu premoženju kot neke vrste priviligirani upnik. Pred poplačilom upnika ali upnikov odštel
svoje terjatve nasproti sinu/sužnju. Upnikov več so se iz pukilija poplačevali po vrstenm redu, kot so uveljavljali svoje
terjatve. Pekuliarno tožbo bilo mogoče uveljavljati se 1leto po prenehanju oblasti nad sinom/sužnjem, če je bilo pekuliarno
premoženje še v rokah očeta/gospo oz njunega dediča.

Tudi če ni šlo za osebo pod oblastjo, je odg za tujo obveznost lastnik obrata za posle, ki jih je v okviru poslovnega
predmeta sklenil njegov nameščenec (institor) v trgovini ali obratu za opravljanje trgovske in obrtne dejavnosti.
Sopogodbenik je smel zoper lastnika obrata naperiti tožno actio institutoria glede celote. Lastnik lahko svojo odg omejil ali
izključil z vidnim obvestilom v obratu. Actio institutoria tudi za posle, ki jih je sklenil oskrbnik premoženja- procurator
omnium bonorum. Podobno kot lastnik obrata je odg ladjar za obveznosti, ki jih je v zvezi z opravljanjem svojega dela
sklenil kapitan ladje. Tožba se je imenovala actio exercitoria.

XII. POROŠTVO
Poroštvo je osebno jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti. Porok se za izpolnitev tuje obveznosti zaveže poleg dolžnika.
Upnik ima tako dva zavezanca, od katerih lahko terja izpolnitev svoje terjatve, če uspe pri enemu lahko terja drugega. Poleg
ZP je najpomembnejša oblika utrditve obveznosti. V RP v poroku vidli solidarnega sodolžnika. V ospredju je upnikov interes,
da čim enostavneje pride do poplačila, zato smel terjati izpolnitev od tistega, za katerega je bilo najbol verjetno da bo obv
tudi izpolnil.

Vrstni red ni bil pomemben, za to stališče pomemben razlog KONSUPTIVNI UČINEK: ko je upnik z enim od zavezancev
(dolžnikom ali porokom) sklenil LITIS KONTESTACIJO, je njegov tožbeni zahtevek ugasnil-> v isti zadevi ni mogel več tožiti in
zato je obv ostalih zavezancev ugasnila.

Ideja subsidiarnega poroštva= poroštvo, pri katerem bi porok odg samo tax in toliko, kolikor upni ne bi mogel izterjati od
dolžnika. Subsidiarno je porok odg samo v primeru, ko je bilo to izrecno dogovorjeno: porok se je zavezal le za toliko,
kolikor upnik ne bo pomel izterjati od dolžnika-> ODŠKODITVENO POROŠTVO. v tem primeru ne gre za poroštvo, temveč
za dve samostojni obveznosti, od katerih je druga pogojna. Odškoditveno poroštvo zato ni bilo resnično poroštvo, temveč
garancijska pogodba, ki je upniku pomagala do polnega poplačila.
primer: 10 si si dal s stipulacijo obljubit od Mevija. Če sisi dal nato od Ticija, s stipulacijo obljubiti toloko, kolikor ne boš mogel izterjati od
Mevija, nosi Tici nevarnost celotne obveznosti. M in T nista 2 dolžnika iste obv, temveč dolguje T pod pogojem, da ne bo mogoče iztirjati od
M. Tudi ko T izpolni M ne postane prostm ker ko je pogoj stipulacije odpadel. Sploh ni odgovarjal. Ticija ni mogoče tožiti v času visečnosti
pogoja stipulacije. Dokler torej ni bilo iztoženo od M, T ni mogoče pravilno tožiti.

Pravo subsidiarno poroštvo se uveljavilo šele v Justinjanovem pravu. Porok, ki ga je upnik terjal prvega, je lahko zoper njega
uveljavljal ugovor, da še ni terjal dolžnika, oz. ugovor vrstnega reda= beneficium ordinis. JP je tudi odpravilo konsumptivni
učinek tožbe. Najstarejša oblika poroštva je bilo ADPROMICIJSKO POROŠTVO. Porok se je zavezal poleg glavnega dolžnika z
akcesorno stipulacijo-> adpromisijo. S tem, ko je porok obljubil stipulatorju isto, kot mu je dolgoval dolžnik, je nastala
solidarna obveznost.

Glede na glagol se izoblikovale 3 oblike poroštva: sponsio (obljubiti), fidepromissio (obljubiti na poštenje), fideiussio
(naročiti na poštenje). 3 oblike poroštva, med njimi obstajale vsebinske razlike. Sponzija in fidepromisija bili strogo osebni
in nista bili podedljivi. Fidejusijsko poroštvo pojavilo kasneje. Porokova zaveza je nastala, ko je pritrdilno odgovoril na
upnikovo vprašanje, z njim se lahko zavezal tudi tujec. Ni bilo omejeno samo na stipulacijske obveznosti, z njim mogoče
prevzeti poroštvo za kakršnokoli obv. V JP se ohranilo samo fidejusijsko poroštvo. Vsem oblikam skupna neka pravila: porok
se ni mogel zavezati za več(v takem primeru bila poprokova zaveza nična), kot je znašala obv, lahko se je zavezal za manj.
primer: če se dolžnik zaveže brezpogojno, se sam porok lahko zaveže z rokom ali pod pogojem. Kajpada, če je dolžnik zavezan pod
pogojem, porok pa brezpogojno, porok ne bo zavezan.

Ker je bila porokova obveznost akcesorna, je bila odvisna od dolžnikove. Porok zavezal za tako dolgo, dokler je obv
obstajala, ko je ugasnila, je redno ugasnila tudi porokova obv.
porokova obv se lahko naknadno razširila, če je to izhajalo iz glavne obveznosti (zamudne obresti, za katere je porok
odgovarjal).

Porok je lahko proti upniku uveljavil vse dolžnikove ugovore (izjema bili osebni dolžnikovi ugovori). Porok se lahko skliceval
na pactum de non petendo in rem, ki ga je upnik sklenil z dolžnikom in se je nanašal na terjatev. Ni pa se mogel sklicevati na
dogovol o neterjanju, ki je veljal le za dolžnika-> pactum de non petendo in persona.
primer: ugovori, ki so vezani na predmet obveznosti, pripadajo tudi porokom, npr. ugovor pravnomočno odločene zadeve, zvijačne prevare,
prisege ali kar je bilo storjeno zaradi strahu. Zato vsekakor pripada poroku tudi ugovor, če je dolžnik v zvezi s predmetom obv sklenil
brezoblični dogovor.

Porok smel proti upniku uveljavljati v pobot nasprotno dolžnikovo terjatev. Kadar bilo več soporokov so odgovarjali
solidarno. Hadrijan uvedel pravno dobroto delitve-> beneficium divisionis. Soporok, ki ga je upnik terjal na celoto, je smel
od njega zahtevati, da svoj zahtevek porazdeli med vse plačevite soporoke, tako postala obveznost soporokov v bistvu
deljena obveznost. Obveznost ena sama, upnikov zahtevek bil porabljen (konzumiran), ko je upnik sklenil LITIS
KONTESTACIJO z dolžnikom ali enim od porokov. Upnik, ki je neuspečno terjal dolžnika, je smel poslej terjati tudi poroka,
ne da bi bil zavrnjen, češ da gre za tožbo v isti zadevi-> tožil je lahko dokler ni bil v celoti poplačan. Justonjan dal poroku
posebno pravno dobroto-> beneficium excussionis= pravna dobrota terjanja oz beneficium ordinis= pravna dobrota
vrstnega reda. Porok, ki ga je upnik terjal, je tega lahko zavrnil, če upnik pred tem še ni skušal izterjati izpolnitve od
dolžnika. Poslej je bila porokova obv sobsidiarna. Za izpolnitev je porok odgovarjal podrejeno in za dolžnikom.

A. Regres
Če je dolžnik poroku naročil, da naj zanj prevzae poroštvo je bilo mogoče zahtevati regres s tožbo iz mandata. Če je porok
prevzel poroštvo kot dolžnikov dolžnik, sta se zahtevka pobotala. Kadar je prevzel poroštvo brez brez dolžnikovega
naročila, ampak ne proti njegovi volji, je smel uveljavljati svoj regresni zahtevek s tožbo iz poslovodstva brez naročila.
Kadar je prevzel poroštvo kljub dolžnikovi prepovedi ali z darilnim namenom, regresnega zahtevka ni mogel uveljavljati.

Pri solidarnih obveznostih so si tudi pri poroštvu pomagali z odstopom upnikovih terjatev poroku. Verjetno je smel porok
proti upniku, ki mu ni hotel odstopiti terjatve, uveljavljati ugovor zvijačne prevare-> exceptio doli. Dolžnikova obv je z
izpolnitvijo ugasnila, zato jo so za uveljavljanje reg. zah. oživili s fikcijo, da je porok terjatev kupil, tako je lahko porok
odtopljeno terjatev uveljavljal proti glavnemu dolžniku.

JP je odstop upnikovih terjatev dovolilo kot pravno dobroto-> beneficium cedendarum actionum. Proti soporokom porok
ni imel reh.zah. izjemoma lahko uveljavil, če je plačal celotno obv. kot njihov mandatar (po njihovem naročilu). Soporok
smel uveljavljati pravno dobroto delitve-> beneficium divisionis, zato ni bil dolžan plačati celotne obv.

B. Kreditno naročilo
Poroštveno razmerje nastalo tudi z naročilom= mandatom. Naročitelj/mandant je prevzemniku naročila/mandatarju
naročil, da naj zanj prevzame poroštvo. mandatar, ki je naročilo sprejel, se je potem z adpromisijo zavezal kor porok.
Mandanr je naročil mandatarju, da naj nekomu tretjemu da posojilo. Ko je mandatar prevzem naročilo je nastala
obveznost nasproti mandantu, da naročilo izpolni-> da sklene posojilno pogodbo s tretjim. S sklenitvijo posojilne pogodbe
je mandatar nasproti tretjemu postal posojilodajalec. S tožbami iz posojilne pogodbe smel zahtevati vrnitev posojila. Če mu
je to ni uspelo, je smel od mandanta zahtevati povrnitev stroškov in škode, ki so mu nastali zaradi prevzetega naročila-> to
je znesek, ki ga ni mogelizterjati od dolžnika. Mandant je imel zato vlogo poroka, saj je posredno prek naročila jamčil za
izpolnitev obv. JP je štelo kreditno naročilo za redno obliko poroštva, zato je smel mandant kot porok proti
upniku/mandatarju uveljavljati ugovore dolžnika, zahtevati od njega, da mu odstopi tožbe zoper dolžnika, več mandantov
je imelo pravno dobroto delitve -> beneficium divisionis.
C. Constitutum debiti alieni
je bila brezoblična konstituentova obljuba, da bo v določenem času izpolnil tujo (denarno) obveznost. V JP tak dogovor
obravnavali kot poroštvo. Ker pa konstitut ni več omejen le na denarne obveznosti, ga bilo mogoče splošno uporabiti.

Č. Receptum argentarii
po JP bilo mogoče ustanoviti poroštvo tudi s receptum argentarii.

D. Intercesija
intercesija je pomenila vstop v tujo obv oz prevzem tuje obv. To bilo mogoče v obliki poroštva= komulativna intercesija,
prevzema dolga= privativna intercesija ali dejanskega prevzema obv za drugega, tako da je intercedent formalno dolžnik,
dejanski koristnik pa sploh ni postal stranka razmerja= tiha intercesija.

Intercesija je postala znana zaradi senatovega sklepa (SC Vellaeanum), ki je prepovedal intercesijo žensk. Senatov sklep je
prepovedal ženskam intercedirati za druge-> prevzemati tuje obv, ker ni primerno da ženske opravljajo moške posle. SS
določal, da intercesija ženske ne ustvarja obv. Zoper upnikovo terjatev je lahko intercedentka uveljavljala ugovor SS. Če je
kljub temu izpolnila, tega ni mogla zahtevati nazaj, razen, če je dokazala, da ni vedela za pravno dobroto SS.

Pretor je upniku, ki ni mogel terjati intercedentke, pomagal s tožbami proti tistemu, za katerega je ženska intercedirala.
Ženska ni mogla nikoli intercedirati za svojega moža, pod določenimi pogoji pa je lahko intercedirala za druge, s tem je bila
intercesija žensk po JP vedno oblična. SS ni bil usmerjen proti ženskam, saj jom intercesije ni prepovedoval, temveč jih je
odvezoval odgovornosti za prevzeto obv. na podoben način reagiral zakon Lex Leatoria v zvezi z nedoletnim oz. SC
Macedonianum v zvezi z denarnimi posojili sinovom pod očetovsko oblastjo.

XIV. POGODBENA RAZMERJA

Pogodba je pp, ki nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in s katerim se ustanovi, spremeni ali ukine pravno razmerje.
V okviru prisilnk predpisov, moralnih norm stranki prosto oblikujeta vsebino pogobe. Ko dosežeta soglasje o bistvenih
sestavinah pogodbe in storita vse kar pravni red predpisuje za njeno veljavno sklenitev, začne pogodba učinkovati. Pogodba
ustvarja upravičenja in obveznosti in ima samo obligacijskopravne učinke. RP pozna nekaj izjem, ko ima sklenitev pogodbe
tudi določene stvarnopravne učinke-> posojilna pogodba, nastane s prepustitvijo predmeta posojila v posojilojemalčevo
last, s hipotečno pogodbo nastane ZP kot stvarna pravica na tuji stvari.

RP ni poznalo enotnega pojma pogodb, zato razlikovalo med pogodbami, ki so bile samostojno iztožljive, ter brezobličnimi
dogovori, ki niso bili samostojno iztožljivi. Prvi so kontrakti, drugi pa pakti. Vsaka pogodba ni kontrakt, je pa vsak kontrakt
pogodba.
primer: ni pogodbe, ni obv, ki ne bi imela v sebi dogovora, bodisi da nastane dejansko z izročitvijo, bodisi z besedami; tudi stipulacija, ki
nastane z besedami, je namreč nična, če ne vsebuje soglasja.
vsa pogodbena razmerja so sicer dvostranksa, to pa nepomeni, da sta obe stranki hkrati upravičeni in zavezani. Lahko pa
sta obe stranki hkrati upnika in dolžnika, tu pa ni nujno da sta vzajemni terjatvi enaki.

Razlikujemo med enostransko in dvostransko zavezujočimi pogodbami:

- enostransko zavezujoče pogodbe-> ena stranka=upnik samo upravičena, druga=dolžnik samo zavezana. Te pogodbe
predvsem stricti iuris. Tu navoljo le ena tožba, ki jo ima upnik proti dolžniku. Dolžnik proti upniku nima nobenih nasprotnih
zahtevkov, le morebitne splošne ugovore-> exceptio doli.

- dvostransko zavezujoče pogodbe-> vlogi upnika in dolžnika nista ostro ločevali, obe stranki hkrati upnik in dolžnik. Ali je
udeležba stranke pri upravičenjih in obveznostih uravnotežene ali ne razlikujemo med nujno in slučajno dvostrnsko
obvezujočimi pogodbami.
1. nujno dvostransko obvezujoče- obe stranki enako udeleženi na aktivni in pasivni strani= enako upravičeni in
zavezani, zato, vsaka stranka hkrati upnik in dolžnik in obveznost vsake od obeh strank je pogojena z njenim upravičenjem
oz. z obveznostjo druge stranke-> pogodbenih nemore bit upnik, če ni hkrati dolžnik- vzajemna obveznost. Neizpolnitev ali
slaba izpolnitev ene stranke vpliva na izpolnitev druge stranke. Stranka od katere nasprotna stranka zahteva izpolnitev, ne
da bi tudi sama izpolnila, se lahko brani z ugovorom neizpolnjene pogodbe-> exceptio adimpleti constrarius. Značilen
primer sinalgnatske pogodbe je kupna in prodajna pogodba. Obe stranki nosita nevarnost naknadne nezmožnosti
izpolnitve, če je zaradi tega ena stranka prosta, tudi druga stranka ni bila dolžna izpolniti svojega dela obveznosti, čeprav bi
to lahko storila. Ker gre za dve samostojni upravičenji ima pri nujno dvostranko obvezujoči pogodbi vsaka stranka na voljo
svojo tožbo-> kupec na voljo actio empti, prodajalec pa acito venditi. Ker so dobile R pogodbe ime po tožbah imamo pri
nujno dvostransko obvezujočih pogodbah dvojno ime-> emptio venditi, locatio conductio.
2. slučajno dvostransko obvezujoče- bistvena obveznost ene stranke, ki pa se ji je lahko priključila tudi obveznost
druge stranke. Ob sklenitvi pogodbe zavezana samo ena stranka. Izpolnitev obv mogoče zahtevati z diretno tožno-> actio
directa iz tega razmerja. Obveznost lahko nastala tudi pri nasprotni stranki, to veljalo zlasti v zvezi z škodo in s stroški, ki so
ji nastali iz pogodbenega razmerja.
primer: stvar v neodplačni rabi. Temeljna obveznost shranjevalca, da vrne shranjeno stvar. Če ima shranjevalec s stvarjo
stroške, bo lahko zahteval od položnika, da mu jih povrne. Tovrstne zahtevke bilo mogoče uveljavljati z nasprotno tožbo->
actio contraria. Temeljna je ena obveznost, zato je tožba ena sama. Ta tožba je na voljo obema strankama- eni kot direktna
drugi kot kontrarna. Podobno pri mandatu-> prevzemnik naročila, ki je bilo neodplačno, je bil zavezan izpolniti naročilo, ne
da bi imel že na začetku proti naročitelju (mandantu) kakšen zahtevek. Zahtevki nastali, če je imel z izpolnitvijo naročila
stroške . v tem primeru obe stranki zavezani in upravičeni, njuna upravičenja in obv niso bile v razvotežju in eno
upravičenje ni bilo pogojeno z drugim.

A.Kontrakti
So obvezujoči dogovori med strankami obligacijskega razmerja, ki so bili samostojno iztožljivi v primerih nepravilnosti.
Glede na način izražanja soglasja razlikujemo med:

1. VERBALNI KONTRAKTI – obveznost je nastala, ko sta stranki svoje soglasje izrazili z določenimi besedami. Verbalni
kontrakti so ustvarjali obveznosti STRICTI IURIS. Sem štejemo pravne posle, kot je npr.:
- STIPULACIJA (najbolj značilen)
- OBLJUBA DOTE
- OBLJUBA S PRISEGO ZAGOTOVLJENIH DEL OSVOBOJENCA

2. REALNI KONTRAKTI – nastali dejansko, kar pomeni da je morala doseženemu soglasju slediti prepustitev stvari, ki je bila
predmet pogodbe. Neodplačni kontrakti, pri katerih ena stranka v skladu z dogovorom prepusti nasprotni stranki določeno
stvar, količino stvari ali denarni znesek, prejemnik pa se zaveže, da bo v skladu z dogovorom del ali celotno prepuščeno
vrnil po določenem času. Po Justinijanu med realne kontrakte prištevamo še inominatne kontrakte. Med realne kontrakte v
ožjem pomenu besede pa prištevamo:
- POSOJILNA POGODBA (stricti iuris)
- POSODBENA POGODBA (bonae fidei)
- SHRANJEVALNA POGODBA (bonae fidei)
- ZASTAVNA POGODBA (bonae fidei)

3. LITERALNI KONTRAKTI – na podlagi soglasja nastali z vpisom v gospodarsko knjigo, ki jo je vodil vsak svojepravni Rimljan
na podlagi soglasja pogodbenih strank. S tem je nastala obveznost STRICTI IURIS.

4. KONSENZUALNI KONTRAKTI – pogodbena razmerja, ki so nastala že z neformalno doseženim soglasjem med strankama.
To so naslednje pogodbe:
- POGODBA O NAROČILU (MANDAT)
- DRUŽBENA POGODBA
- KUPNA POGODBA
- NAJEMNA POGODBA
- ZAKUPNA POGODBA LOCATIO CONDUCTIO
- DELOVNA POGODBA
- PODJEMNA POGODBA

Enostransko obvezujoči
Nujno dvostransko obvezujoči
Slučajno dvostransko obvezujoči

1. VERBALNI KONTRAKTI

a)STIPULACIJA
STIPULACIJA je verbalni kontrakt stricti iuris, ki nastane, ko promisor (bodoči dolžnik) pritrdilno odgovori na vprašanje
stipulatorja(bodočega upnika), ali mu bo nekaj dal, storil ali zagotovil. Brez nobenega zapisa ali prič jo šteli za najbolj trdno
obliko zaveze. Stipulacija bila značilec izraz rimske fides-> zvestobe v dani besed, saj so se laž in kršitev pogodbe šteli za
sramotni in kogar se je prijel tak sloves, je veljal za manjvrednega.Fidei del temeljne in najbolj rimske kreposti, ki so jo
imenovali constantia= stanovitnost.

Stipulacija se je sklepala z vprašanjem, ki ga je upnik/stipulator zastavil dolžniku/promisorju oz promitentu. Obveznost je

nastala ko je promisor pritrdilno odgovoril na stipulatorjevo vprašanje-> vprašanje postavljeno po tem, ko sta se stranki
temeljito pogovorili o vsebini obveznosti in povzemalo je le bistvo doseženega dogovora. Ravnanje strank je opredeljevalo
splošno načelo dobre vere in poštenja. Postopoma je postala ustna stipulacijska obljuba le način ustanovitve obveznosti,
katere natančno vsebino sta stranki zapisali v posebni listini.
primer: če je bila, potem ko je bilo obravnavanih več stvari, stipulacija sklenjena tako: 'ali obljubiš dati vse tisto, kar je bilo zgoraj
zapisano?' se je štelo, da je bilo sklenjenih toliko stipulacij, kolikor je predmetov.

Prvotna stipulacija bila le verbalna, v klasičnem pravu pogosto dodajali v pogodbene listine stipulacijsko klavzulo (npr.
klavzula o zvijačni prevari, da ni in ne bo zvijačne prevare)-> znjo v V provincah (bile pod močnim uplivom grškega prava)
hoteli doseči veljavnost po RP, hkrati skušali poudariti obvezujočo naravo pogodbe.

Za nastanek veljavne stipulacije obstajalo več pogojev:

1. Stipulacija mogoča le med navzočima strankama in sklenjena kot enotno pravno dejanje. Če bi stipulator potem, ko je
zastavil vprašanje, odšel, bi kljub dolžnikovemu pritrdilnemu odgovoru obveznost ne nastala. Veljavna bi bila, če je
stipulator po zastavljenem vpr sicer odše, pa se po kratkem presledku vrnil, tako da je lahko slišal promisorjev odgovor.
Tudi kadar so o sklenjeni stipulaciji sestavili listino, to ni imelo nobenega vpliva na obstoj stipulacijske obveznosti.
S stipulacijo si je bilo mogoče obljubiti tudi preko sužnja, ki je nosilcu oblasti pridobil tožbe iz naslova stipulacije.
2. Za sklenitev veljavne stipulacije je bilo nujno potrebno soglasje pogodbenih strank. Izjava je bila lahko preklicana le
pod pogojem, da je promisor v stipulatorjevi tožbi dokazal, da je prišlo do nesoglasja in obveznost zato ni nastala.
3. Stipulacijo sta lahko sklenili samo stranki, ki sta bili sposobni ustnega sporazumevanja (gluhonemi zato niso mogli
skleniti veljavne stipulacije). Če je promisor samo prikimal oz izrazil strinjanje brez besed, obveznost ni nastala. Jezik
sklenitve ni bil pomemben, pomembno je bilo le medsebojno razumevanje med strankama. Prvotno stipulacija ni nastala,
če promisor v odg ni uporabil istega glagola, kot stipulator v vpr. Sprva mogoče stip. skleniti samo z določeni glagoli->
spondeo, bil pridržan le rimskim državljanom (ta glagol imel sakralnopravni značaj oz učinkoval kot prisega). Kasneje
veljaven vsak odg, iz katerega je bilo jasno da se dolžnik strinja-> edina formalna zahteva da se dolžnik strinja
primer: 'Ali mi boš dal to in to?' 'zakaj pa ne'
primer: 'ali mi obljubiš Stiha in Pamfila?' 'obljubim Stiha'-> obveznost ni nastala, saj se štelo da ni odg na stipulatorjevo vpr.
Izjeme so le stipulacije glede denarnih zneskov, ki se razlagajo v korist dolžnikov. Če je bil promisor vprašan za 10, odgovoril
pa je za 20, je bila obveznost sklenjena le za 10. Če pa je bil vprašan za 20, obljubil pa je 10, je bil zavezan le za 10. Če je bil
promisor vprašan za sužnja Stiha, obljubil pa je Stiha in Pamfila, je bila obveznost veljavna le glede Stiha. Če je bil vprašan
Stih ali Pamfil, promisor pa je obljubil točno določenega, se je štelo, da na vprašanje ni bil dan odgovor ter posledično
stipulacija ni bila veljavna.

Predmet= vse, kar je bilo lahko predmet obveznosti (vse stvari v pravnem prometu) katera koli dajatev, storitev ali
opustitev. Zaradi njene enostavnosti so si s stipulacijo dajali obljubljati izpolnitve obveznosti ki so nastale iz drugimi
pogodbami: plačilo kupnine, vrnitev posojila, obljubljali darila, doto itd. Predmet stipulacije je lahko bilo tudi nekaj
nedoločenega (incertum- nedoločnost omejena na sklenitveno fazo) v kolikor je postala obveznost v izpolnitveni fazi
določena (prihodnji pridelek zemljišča).
S stipulacijami so ustanavljali:
- POROŠTVO
- PRENAVLJALI OBVEZNOSTI
- USTANAVLJALI POGODBENE KAZNI
- SOLIDARNE OBVEZNOSTI
- DAJALI VARŠČINE

Posebnost= v povsem neenakomernem vplivu pogodbenih strank na vsebino pogodbe, saj je promisor lahko samo odklonil
pritrdilen odg ali pa sprejel vsebino pogodbe. Pri razlagi nejasnosti in sporne vsebune izhajali iz upnikove možnosti, da bi
lahko jasneje/določneje oblikoval svoje vpr-> nejasnosti razlagali v prit dolžnika in proti upniku, ki bi se lahko izognil
težavam. To ni veljalo v primeru, ko je bilo očitno, da skuša dolžnik s skicevanjem na nejasnosti uveljavljati svoj očiten
interes. V primeru, ko je toženec dokazal, da je prišlo do nesoglasja in da obv ni nastala-> dovoljevali tožbo.

Stipulacija je bila kavzalni pp, glede na razvidnost kavze ločimo:

 ABSTRAKTNO FORMULIRANA STIPULACIJA – kavza iz formulacije pogodbe ni bila razvidna.

primer: ali mi obljubiš dati sto?
Obveznost je nastala tudi, kadar se podlaga ni uresničila, kadar je propadla... v tem primeru se lahko dolžnik
zoperstavil upnikovi tožbi z ugovorom zvijačne prevare -> EXCEPTIO DOLI. V postklasičnem pravu uporabljali
posebno EXCEPTIO NON NUMERATAE PECUNIAE. V klasišnem pravu je upnik abstraktno formulirane terjatve
mogel dokazati obstoj.
 KAVZALNO FORMULIRANA STIPULACIJA – pravna podlaga je razvidna iz besedila stipulacije.
primer je obljuba kupnine: ali mi obljubiš kar mi dolguješ iz kupne pogodbe?
Obveznost iz take stipulacije je bila pogojena, odvisna od obstoja kavze, saj če je dolžnik dokazal neobstoj kavze,
je bil upnik zavrnjen. Včasih se je brez izrecne omembe tak pogoj domneval, če je nekdo dal abstraktno obljubiti
določen znesek za doto se je štelo,da vsebuje pogodba tihi pogoj (CONDICIO TACITA), da bo sklenjena zakonska
zveza-> če se to ni zgodilo je postala stipulacija neveljavna njegova neizpolnitev pa je povzročila ničnost
stipulacije.
Stipulacijska obveznost se je lahko razširila na nove stranke z AKCESORNO STIPULACIJO. Kadar si je dal dolgovano obljubiti
poleg upnika še nekdo (adstipulator) govorimo o adstipulaciji, če pa je poleg dolžnika obljubil dolgovano še nekdo drug
(adpromisor), govorimo o adpromisiji. S tem je nastala SOLIDARNA OBVEZNOST (pazi na beneficium divisionis).

Stipulator je lahko uveljavljal svojo terjatov s tožbo iz stipulacije:

1. CONDICTIO CERTAE CREDITAE PECUNIAE – uporabna za izterjanje obljubljenega in natančno določenega denarnega
zneska.
2. CONDICTIO CERTAE REI – uporabna za izterjavo natančno določene stvari oz. količine nadomestnih stvari. Velikokrat je
bil predmet stipulacij količina žita, zato so to tožbo imenovali tudi CONDICTIO TRITICARIA.
3. ACTIO INCERTI EX STIPULATU – če je bil predmet stipulacije nedoločen, je imel stipulator na voljo to tožbo, tožbena
formula je vsebovala nedoločen tožbeni -> karkoli mora toženec storiti ali dati tožniku.

b)OBLJUBA DOTE
Dota je bilo premoženje, ki ga je nevesta ali njen oče dal ženinu ob sklenitvi zakonske zveze. Sprva je mož postal lastnik
dote, hkrati prevzel obveznost, da ženo dostojno vzdržuje.
Namen=naj olajša gmotna bremena zakonske zveze in ženi omogoči preživljanje po prenehanju zakonske zveze-> zaradi
tega se začela omejevatu pravica moža na doti, tako, da ima v JP na dotalnem premoženju mož samo še užitek. V klasičnem
pravu veljalo, da je dota ženina, čeprav se nahaja v moževem premoženju, zato v primeru zakonske razveze je smela ženska
doto zahtevati nazaj kot svojo. Doto dala ali oče ali svojepravna nevesta, lahko pa jo je dal tudi nekdo tretji.

Predmet dote je bila lahko vsaka premoženjska vrednost: stvari, stvarne pravice, terjatve -> od predmeta odvisno, kako je
dota ustanovljena (ali se zagotovi, da ali obljubi):
1. DAJATEV DOTE (DOTIS DATIO) – prepustitev dotalnih stvari v lastnino. Prenos se je opravil z običajnimi načini
prenosa lastninske pravice.
2. ZAGOTOVITEV DOTE (DOTIS DICTIO) – enostranska izjava, s katero je dajalec dote izjavil ženinu, kaj mu bo dal za
doto. Justinijan jo ne prevzame. Posebnost, da je nastala z enostransko izjavo, ki jo nasprotna stranka sprejme molče.
3. OBLJUBA DOTE (DOTIS PROMISSIO) – nastala s stipulacijo ali damnacijskim volilom
V postklasičnem pravi se pojavi brezoblična obljuba dote; šteli so jo za brezoblični dogovor, ki je bil iztožljiv pi cesarskem
pravu.

c)OBLJUBA S PRISEGO ZAGOTOVLJENEGA DELA OSVOBOJENCA (IURATA OPERARUM PROMISSIO)

osvoboditev sužnja ni povsem prekinila razmerja med nekdanjim gospodarjem/patronom in osvobojencem/libertus, saj je
osvobojenec patronu dolgoval pokornost in spoštovanje, oba pa sta bila moralno zavezana drug drugemu pomagati, če bi
nekdo od njiju ostal brez sredstev za preživljanje. Osvobojenec ni smel patrona obtožoto zaradi kaznivega dejanja ali ga
tožiti s tožbo, ki bi ga pripeljala do infamije, tudi sicer ga lahko tožil le z dovoljenjem magistrata. V medsebojni pravdi oba
uživala pravno dobroto življenjskega minimuma-> beneficium competentiae.

Patron je pol določenimi pogoji zakoniti dedič osvobojenca, imel pa je pravico do določenih del, ki jih je moral zanj opraviti
osvobojenec-> ta dela si dal gospo obljubiti pred osvoboditvijo. Suženj je opravljanje del pred osvoboditvijo obljubil s
prisego (ker se ni model iztožljivo zavezati), ki ga je zavezovala samo sakralnopravno. Po osvoboditvi je obljubo ponovil v
obliki verbalnega kontrakta, ki je ustvarjal iztožljivo obveznost. Posebnost te pogodbe bila, da je zavezovala tudi v primeru,
da ni bilo soglasja-> tudi tax, ko je osvobojenec proti svoji resnini volji ponovil, kar je obljubil s prisego.

2.REALNI KONTRAKTI
Realni kontrakti so neodplačni kontrakti. Nastanejo s tem, da ena stranka skladno z doseženim dogovorom prepusti drugi
stranki določeno stvar, količino stvari ali denarni znesek, prejemnik pa se zaveže, da bo to ali toliko po poteku
dogovorjenega časa vrnil. Sem prištevamo:

a)POSOJILNA POGODBA (MUTUUM)

Pogodbena prepustitev določenega denarnega zneseka ali količine nadomestnih stvari v last posojilojemalcu z obveznostjo,
da posojilojemalec popoteku dogovorjenega časa vrne posojilodajalcu isti denarni znesek v isti valuti oz. isto količino
enakovrstnih stvari iste kakovosti, če dobimo nazaj drugo vrsto stvari, govorimo o menjalni pogodbi.
RP poznalo dve obliki posojilne pogodbe:

1. NEXUM – šlo je za posel per aes libram, pri katerem je upnik je odtehtal dolžniku določen denarni znesek kot
posojilo in s tem pridobil nad dolžnikom osebno pravico, da poseže po njem v primeru, če dolg nebo poplačan. Če
dolžnik dolga ni plačal, ga smel upnik po posebnem postopku zapreti in ga celo ubiti.
 2. MUTUUM – brezoblična posojilna pogodba, kjer je pogodbeno razmerje nastalo z brezoblično izročitvijo
določenega denarnega zneska ali količine nadomestnih stvari v lastnino posojilojemalca, pri čemer sta se stranki
dogovorili, da bo posojilojemalec vrnil enak denarni znesek oz. isto količino enakovrstnih stvari.

Predmet poleg potrošnih stvari tudi druge nadomestne, po vrsti določene stvari. Posojilna pogodba je imela stvarnopravne
učinke, saj je dolžnik postal lastnik predmeta posojila. Pogoj za veljavno pos.pog. je bila LP posojilodajalca na predmetu
posojila. Klasiki priznavali možnost tožbe tudi nelastniku, ki je prepustil nekomu tuj denar, če je prejemnik denar v dobri
veri porabil, ker je 'posojilojedajalec' (bivšemu) lastniku odgovarjal za porabljen denar, ga je smel od prejmnika, ki ga je v
dobri veri porabil, zahtevati nazaj-> tožba= condictio da bere depensis
Pos.pog. toga, saj je zahtevala neposredno izročitev predmeta posojila.

Posredno posojilo-> posojilo, pri katerem upnik dolžniku ni izročil predmeta posojila neposredno, ampak posredno-
predvsem pri denarnem posojilu. Tako nastala pos.pog., če je PD naročil svojemu dolžniku, da naj v njegovem imenu iroči
predmet posojila PJ- s tem dolžnik izpolni svojo obv, prejemnik izpolnitve pa postane zavezan bivšemu upniku iz naslova
posojila, isto je veljalo, če je U tistemu, ki ga je prosil za posojilo, naročil, da naj kot njegov mandatar izterja njegovo
terjatev, ki jo je imel proti nekomu. Dogovorila tudi, da sme mandatar izterjano obdržati kot posojilo. Posojilna pogodba je
nastala, ko je upnikov dolžnik izpolnil mandatarju.
primer: če mi dolguješ denar na poslagi naročila in sva se dogovorila, da ga smeš obdržati kot posojilo, se šteje, da je bil denar (najprej)
meni vrnjen, (nato) pa je od mene prešel k tebi.
Iz pos.pog postane upravičen tisti, v čigar imenu je bila sklenjena-> če je nekdo dal svoj denar v imenu drugega, je postal
upravičen terjati vrnitev tisti, v čigar imenu je bil denar izročen-> pogodbe v prid tretje osebe.
Posredno posojilo tudi, če je bodoči upnik naročil nekomu, ki ni bil njegov dolžnik, da naj v njegovem imenu izroči denarni
znesek bodočemu dolžniku-> pos. Razmerje nastalo v trenutku, ko je bil denarni znesek izročen. Pos. Razmerje nastalo tudi,
je PD PMju izročil določeno stvar, zato da bi jo ta prodal in izkupiček obdržal kot posojilo. Tak dogovor -> contractus
mohatrae. Pos.pog nastala šele s prodajo stvari.

Pos.pog realnikontrakt, zato folžnik dolžan največ toliko, kolikor je prejel, zato je rimska pos.pog. brezobrestna, saj njena
realna sklenitev ni dajala možnosti za dogovor o obrestih. Morebitne obresti bilo treba obljubiti s posebno stipulacijo
(brezoblien dogovor ni zadoščal).

Upnik je pridobil iz pos.pog. posebno condictio-> če bil predmet količina nadomestnih stvari, če pa je bil predmet denarni
znesek-> tožba actio certae creditae pecuniae.

Posebna ureditev veljala za sinove pod očetovo oblastjo. Macedonijanski senatov sklep določal, da upnik ne more zahtevati
s tožbo vrnitev denarnega zneska, ki ga je nekdo dal sinu pod očetovsko oblastjo, in da to ne postane iztožljivo niti po
očetovi smrti. Posojilo lahko zahteval upnik nazaj v primeru, da je sklenitev pogodbe dovolil tisti, pod čigar oblastjo je bil
PJ-> stem skušali preprečiti lahkomiselno zadolževanje sinov pod oblastjo. Senatov sklep omenjal le denarno posojilo, zato
ga bilo mogoče izigrati s posojlom nadomestnih stvari ali s contratus mohatrae.

Posebna oblika posojilne pogodbe= pomorsko posojilo. PJ bil trgovec, ki si je izposodil denar za nakup blaga v
prekomorskih krajih in za njegov prevoz. Denar moral vrniti le v primeru, da je ladja srečno prispela v namembno
pristanišče oz. da se je srečno vrnila s poti nepoškodovana. PD z nedarjem poslal na pot za spremstvo tudi svojega sužnja.
Posebnost-> tveganje je prevzel PD. Potovanje povezano s številnimi nevarnostmi, zato bile obresti zelo visoke- obresti bile
dogovorjene že v okviru same pogodbe o pomorskem posojilu. Vsebinsko je pomorsko posojilo predhodnica zavarovalne
pogodbe, pri kateri je zavarovalna vsota izplačana vnaprej in jo je bilo treba vrniti, če ne nastane škodni primer. V RP sama
obljuba, da bo dano posojilo, ni ustvarjala obveznosti, če ni bila dana s stipulacijo.

b) POSODBENA POGODBA (COMMODATUM)

pogodbena prepustitev nepotrošne stvari v neodplačno rabo posodniku z obveznostjo izposojevalca, da isto stvar
podogovorjenem času ali dogovorjeni uporabi neokrnjeno vrne posodniku. V RP realni kontrakti, pri katerem je
posodnik=KOMODANT prepustil izposojevalcu= KOMODATARJU nepotrošno stvar v neodplačno rabo za dogovorjeni čas.
Izposojevalec je bil glede na stvar IMETNIK oz. DETENTOR, saj je na stvari dobil le dejansko oblast. Posest in pretorjevo
interdiktno posestno varstvo je obdržal posodnik/komodant, ki je bil tudi lastnik stvari. Posodbena pogodba ni imela
nobenega stvarnopravnega učinka, zato jo lahko veljavno sklenil tudi tat glede ukradene stvari.

Predmet = lahko le nepotrošna stvar. Potrošno stvar je bilo mogoče dati na posodo le takrat, kadar je izposojevalec ni
uporabljal v smislu porabe te stvari, temveč jo je imel zgolj za razstavo oz. da bi jo nekomu pokazal. Po klasičnem pravu je
bilo mogoče dati na posodo tudi zemljišče.

Komodatar/izposojevalec je smel stvar uporabljati tako, kakor sta se dogovorila s komodantom/posodnikom, kljub temu
pa nista mogla izključiti odgovornosti za naklep v primeru uničenja predmeta pogodbe. Izposojevalec mora s stvarjo ravnati
kot skrben gospodar (odgovornost za vsako krivdo). Posojeno stvar moral vrniti v enakem stanju, če ne se je štelo, da stvar
sploh ni vrnjena (vrnjena slabša) in izposojevalec posodniku v takem primeru ni povrnil njegovega interesa. Če bi jo
uporabljal po poteku dogovorjenega časa, bi zagrešil tatvino uporabe stvari-> furtum usus.

Komodatar je odg ko stvari ni mogel vrniti zaradi določenega naključja.-> zato odg izposojevalca obsegala odg za naključje,
predvsem zaa izgubo stvari zaradi tatvine. Načelo dobre vere in poštenja namreč od izposojevalca zahtevalo, da pazi stvar,
zato v ospredju njegovo jamstvo, da bo stvar vrnil ali posodniku povrnil interes. Svoje odg se ni mogel rešiti z
dokazovanjem, da za nastalo škodo ni kriv.

V RP začeli upoštevati, da izposodajalec z sposojeno stvarjo ravna kot skrben družinski oče. Za naključje je odg, ko je bilo to
izrecno dogovorjeno oz je prišlo do naključne škode zadari kršitve pogodbe, izpo/komodatar nosil tudi posledice višje sile.
primer: srebrni pribor, ki si ga je A sposodil, bil uničen v brodolomu. A bo moral posodniku povrniti interes, če je s tem, ko je pirbor uzel na
tuje, kršil pogodbo.
primer: komodatar odg za naključno nastalo škodo tudi če je v požaru namesto izposojene stvari raje reševal svojo-> to ravnanje pomenilo
kršitev načela dobre vere in poštenja.

Odgovornost izposojevalca se je zmanjšala edino, če je bil komodat tudi v komondantovem interesu. Skladno z utilitetnim
načelom je izposojevalec odgovarjal le za naklep in hudo malomarnost. Komodararju je odg ko je temu nastala škoda
zaradi njegovega nepoštenega ravnanja: vede posoil slabe posode, vede na posodo dal tatinskega sužnja, ki je potem
kradel.

Posodnik ni mogel zahtevati odškodnine za poslabšanje stvari, kadar je bila to posledica same stvari.
primer: na posodo si dobil konja za dolgo pot, če se je stanje konja poslabšalo brez tvoje krivde ne odg iz posodbene pogodbe. Kriv bo tisti,
ki ti ga je posodil in ni preračunal da konj ne bo mogel zdržati.

Komodant je moral povrniti stroške, ki so presegali normalne vzdrževalne dtroške-> sroške za daljše zdravljenje ali iskanje
pobeglega sužnja), stroške, ki so bili povezani z uporabo stvari, je nosil izposojevalec.

Komodant/posodnik je svoje zahtevke proti izposojevalcu/komodatarju uveljavljal z direktno tožbo iz komodata-> ACTIO
COMMODATI DIRECTA, komodatar pa z nasprotno tožbo-> ACTIO COMMODATI CONTRARIA= ta tožba potrebna tax, kadar
komodant ni tožil komodatarja. Kadar ga je tožil z direktno tožbo, je lahko komodatar svoje morebitne nasprotne zahtevke
uveljavljal v poročunanje v okviru tega postopka. Izposojevalec smel stvar zadržati, dokler mu posodnik ni vrnil morebitnih
stroškov ali škode.

c) SHRANJEVALNA POGODBA (DEPOSITUM)

pogodbena prepustitev stvari v neodplačno hrambo za določen čas, ki jo mora shranjevalec vrniti položniku, ko to zahteva.
Položnik/deponent prepustil shranjevalcu/depozitarju premično stvar v neodplačno hrambo, ta pa se je zavezal isto stvar
vrniti, ko je položnik to zahteval oz. se je iztekel dogovorjeni rok.

Predmet= katerakoli premična stvar.Shranjena stvar je z izročitvijo postala nezamenljiva stvar (species). Ni bilo pomembno,
ali je bila dana v hrambo potrošna ali nepotrošna stvar, saj je shranjevalec ni smel uporabljati. Če je shranjevalec stvar
uporabljal je zagrešil delikt tatvine-> furtum usus.

Shranjevalna pogodba temeljila na zaupanju, zato neodplačna. Depozitarja, ki je bil obsojen, ker je kršil shranjevalno
pogodbo je zadela infamija. Še posebaj strogo je odg depozitar v primeru položnikove stiske. Če je bil požar, potres,
zrušitev stavb smel položnikar zahtevati dvojno vrednost v primeru, da mu depozitar ni hotel vrniti stvari. Glede na položaj
deponenta so bile kazni za kršitev zaupanja iz shranjevalne pogodbe različne:
- POSEBNA STISKA (DEPOSITUM MISERABLE) – deponent obupano zaprosi za pomoč depozitarja v primeru izredne
situacije (požara, upora, zrušenja hiše, brodoloma itd.). Zaradi stiske in nujnosti pomoči, je depozitar v primeru kršitev
določil pogodbe odgovarjal do dvakratnika vrednosti. Zaradi kršitve zaupanja je obsojenega zadela tudi INFAMIJA. Od
depozitarjevega dediča je bilo mogoče zahtevati le še enotno vrednost.
- NAKLJUČNI RAZLOG – deponent in depozitar sta sklenila pogodbo v normalnih razmerah. Za kršitve pogodbe odgovarja
depozitar do enkratne vrednosti stvari.

Shranjevalna pogodba ni imela stvarnopravnih učinkov, zato nepomembno ali je položnik lastnik-> tudi tat lahko sklenil
veljavno shranjevalno pogodbo. Depozitar je postal le imetnik shranjene stvari.

Zoper deponentovo zahtevo, naj mu stvar vrne, depozitar ni mogel uveljavljati ne pobotanja ne pridržanja, zato mu mogel
stvarvrniti. Izjema ukradene stvari= tat shranil kradeno stvar, jo je moral shranjevalec vrniti lastniku, ki je zahteval njeno
vrnitev, če lastnik stvari ni zahteval, potem jo je smel shranjevalec vrniti položniku. Skupaj s stvarjo je moral vrniti
deponentu tudi vse, kar je spadalo k njej-> mladiča, ki ga je skotila shranjena žival.
Shranjevalec stvar hraniti do poteka dogovorjenega časa ali dokler je položnik ni zahteval. Rok pri shranjevalni pogodbi bil
določen v položnikovo korist. Pred potekom tega roka shranjevalec ne sme odpovedati hrambe in od položnika zahtevati,
da odnese shranjeno stvar. Shranjevalec ni smel uporabljati shranjene stvari, ker je zagrešil tatvino uporabe-> furtum usus.
ker od razmerja ni imel koristi, je po utilitetnem načelu odgovarjal le za naklep in hudo malomarnost.
primer: varen bo tudi če je izgubil stvar, ki jo je malomarno čuval. Ker je namreč ni sprejel zaradi sebe, temveč zarad tistega od kogar jo je
dobil, zato odg samo za tisto kar je bilo namerno uničeno.velika malomarnost spada k naklepu.

Shranjevalec si je lahko dal obljubiti plačilo le s posebno stipulacijo, saj je bil dogovor o plačilu v okviru shranjevalne
pogodbe nemogoč zaradi narave realnih kontraktov ter prepričanja, da naj bi bili ljudje med seboj solidarni v primeru
stiske. Če bi bilo plačilo dogovorjeno v okviru same pogodbe, bi kvečjemu govorili o locatio conductio operis. Šele v
postklasičnem pravu se je pojavila odplačna shranjevalna pogodba, vendar jo je Justinijan zopet naredil neodplačno.

Neveljavna je bila le shranjevalna pogodba, pri kateri je deponent dal v hrambo stvar, ki je bila depozitarjeva lastnina.
Shranjevalec je odgovarjal razlikovala glede na okoliščine:
- Ker shranjevalec od shranjene stvari ni imel nobene materialne koristi, je po utilitetnem načelu odgovarjal v normalnih
razmerah le za naklep in hudo malomarnost, v kolikor se nista stranki dogovorili za strožjo odgovornost.
- Če je shranjevalec sam ponudil svoje usluge oz. je bila shranjevalna pogodba sklenjena v krizni situaciji, je depozitar
odgovarjal za skrbnost dobrega gospodarja ter varovanje stvari (CUSTODIA), ne pa naključje samo.
- Če je depozitar prejel plačilo za usluge, odgovarja za uničenje na podlagi PODJEMNE oz. DELOVRŠNE POGODBE, saj je
morala biti shranjevalna pogodba kot realen kontrakt neodplačen pravni posel.

Deponent je imel za uveljavljanje svojih zahtevkov na voljo tožbo ACTIO DEPOSITI DIRECTA, s katero je lahko zahteval
poleg glavne stvari še vse, kar je spadalo k njej (plodove, prirasti itd.), ko je šlo le za vrnitev stvari je imel na voljo in factum
koncipirano tožbo. Zoper deponentovo zahtevo za vrnitev stvari shranjevalec ni mogel uveljavljati ne pobotanja, ne
pridržanja. Shranjevalec je imel na voljo kontrarno tožbo iz shranjevalne pogodbe ACTIO DEPOSITI CONTRARIA, s katero je
lahko zahteval le povrnitev povzročene škode zaradi shranjene stvari in ostalih stroškov, ki jih je utrpel zaradi shranjevanja
stvari. Deponent je v zvezi s škodo, odg za vsako krivdo.

NEPRISTNA SHRANJEVALNA POGODBA (DEPOSITUM IRREGULARE) – je pogodba, katere predmet je bil denarni znesek.
Stranki sta se lahko dogovorili, da ga shranjevalec lahko porabi, vendar mora položniku vrniti isti znesek. Ker se je prenesla
lastninska pravica nad izročenim denarnim zneskom, se je štelo, da bil znesek bolj posojen kot shranjen. Naključno uničenje
shranjenega denarja je tako trpel shranjevalec. Tu sta se lahko stranki dogovorili tudi za obresti. Ker je bila shranjevalna
pogodba tipa bonae fidei je zadostoval že navaden dogovor.

SEKVESTRACIJA – posebna oblika pogojne shranjevalne pogodbe, pri kateri je bila v hrambo dana stvar, o kateri je tekla
LASTNINSKA TOŽBA. Stvari sta dali v hrambo obe stranki v lastninski pravdi, nazaj pa jo je lahko zahtevala s tožbo ACTIO
DEPOSITI SEQUESTRARIA le stranka, ki je v njej uspela. Sekvester je bil za razliko od navadnega shranjevalca nelastniški
posestnik, zaradi česar je proti drugim užival posebno posestno varstvo.

d) ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS)

Realni kontrakt, ki nastane s prepustitvijo zastavljene stvari v posest zastavnemu upniku in obsega iz tega izvirajoče pravice
in obv. med zastaviteljem in zas.up. s prepustitvijo stvari v ročno zastavo je, nastala zastavna pravica kot stvarna pravica na
tuji stvari. Hkrati je med zastaviteljem in zast.up. nastalo pogodbeno razmerje, ki ga imenujemo zastavna pogodba->
pignus, isto, ko je zast.up. dobil v posest hipotečno zastavljeno stvar.

Potrebno je razlikovati med:

1. BREZOBLIČNA ZASTAVNA POGODBA, ki utemeljuje hipotečno zastavno pravico– brezobličen dogovor strank, ki
ustvarja stvarno pravico, na temelju katere sme upnik od posestnika/zastavitelja zahtevati prepustitev hipotečno
zastavljene stvari v posest.
2. ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS) – realni kontrakt, ki ureja medsebojno razmerje med zastaviteljem in zastavnim
upnikom, ki je nastalo s prepustitvijo stvari v ročno zastavo. Pogodba je realna, ker nastane s prepustitvijo stvari in ker je
prejemnik zavezan isto stvar vrniti.

Obveznost zastavnega upnika, da stvar vrne, je samo pogojna, saj je moral nespremenjeno stvar vrniti le, če je ni prodal in
se iz njenega izkupička poplačal. Zastavitelj je v primeru prodaje stvari vseeno lahko uveljavljal vrnitveni zahtevek, vendar
mu je bil upnik dolžan povrniti morebitni presežek, ki je nastal pri prodaji, skupaj z morebitnimi obrestmi.

Vrnitev stvari lahko zastavitelj zahteva s tožbo iz zastavne pogodbe-> actio pigneraticia directa. Vrnjena stvar je morala biti
takšna, kot jo je prejel, sicer zastavna pravica ni ugasnila. Podobno kot pri komodatarju v ospredju jamstvo, da bo stvar
vrnjena. Zastavni upnik je prvotno odgovarjal za naključje(tatvina itd.), sčasoma pa je odgovarjal na vsako krivdo, kar
pomeni, da je moral s stvarjo ravnati kot dober gospodar in zastavitelju moral povrniti vso škodo, ki je nastala na zastavljeni
stvari zaradi njegove malomarnosti.

Zastavni upnik brez izrecnega dogovora zastavljene stvari ni smel uporabljati, saj bi sicer zagrešil tatvino uporabe->
furtum usus. Morebitne plodove in donose je moral upnik pobirati za zastavitelja oz. njihovo vrednost odšteti od svoje
terjatve. Zastavitelj je imel od ZP korist, saj mu je omogočila nastanek obveznosti, ki je bila na ta način zavarovana, zato je
po utilitetnem načelu odgovarjal za vsako krivdo. Zas.up. je moral povrniti škodo, ki mu je nastala po njegovi krivdi.
Odgovarjal je tudi tax, kadar zastavljena stvar zast.up. ni nudila utreznega jamstva.
primer: če je zastavil baker kot zlato, ali stvar, ki ni bila njegova je smel zast.up. poleg takojšnje izpolnitve obv. zahtevati tudi zastavitev
primerne stvari.
To je lahko storil z nasprotno zastavno tožbo-> actio pigneraticia contraria. Zasta je moral zast.up. povrniti stroške, ki jih je
imel ta z vzdrževanjem stvari. Dokler mu jih zast. ni povrnil, je smel zast.up. stvar pridržati. Pridržano stvar smel uveljavljati
tudi glede ostalih zahtevkov, ki jih je imel nasproti zastavitelju. Zast.up je svoje zahtevke lahko redno uveljavljal z nasprotno
tožbo in zastavne pogodbe-> actio pigneraticia contraria.

3. LITERALNI KONTRAKTI
RP poznalo oblične in abstraktne obveznosti stricti iuris, ki so nastale z vpisom v gospodarsko knjigo, ki jo je o svojem
celotnem poslovanju vodil pater familias. Obveznost nastala z vpisom v tako knjigo, pri čemer vpis ni ustrezal dejanski
transakciji, transakcija bila v tem pirmeru le fiktivna. Nstala je s expensilatio-> pomeni, da je upnik v svoji knjigi po
predhodnem dogovoru z dolžnikom tega obremenil za določen znesek, kot da bi mu dal posojilo. S takim vpisom je nastala
knjižna terjatev, o nastali obveznosti napisali tudi ustrezno listino. Literalne kontrakte so večinoma uporabljali za
prenavljanje obveznosti (novacijo). Prenovitev obveznosti med istima osebama imenovali= transscriptio a re in personam,
spremembo dolžnikove osebe= transscriptio a persona in personam.
primer: prepis a re in personam se zgodi, če tisto, kar mi dolguješ iz kupne, najemne ali družbene pogodbe, vpišem, kot da sem ti izplačal
(kot posojilo)
primer: prepis a personam in personam, se zgodi, če recimo tisto, kar mi dolguje Ticij, vpišem, kot da je bilo izplačano tebi, to je, kot da te je
Ticij meni delegiral.
Med klasiki sporno, ali obveznost iz literalnega kontrakta lahko nastane tudi za tujca. JP ni prevzelo literalnih kontraktov.

4. KONSENZUALNI KONTRAKTI
Konsenzualni kontrakti so pogodbene, ki nastanejo že z doseženim soglasjem in predstavljajo zadnjo stopnjo v razvoju
rimskega pogodbenega prava. Sem so prištevali le 4 pogodbe, za katere so v ediktu predvidene posebne tožbe: kupna
pogodba, locatio conductio (obsega najemno, zakupno, delovno in delovršno pogodbo ali najemno pogodbo), pogodba o
naročilu in družbena pogodba.

Lahko jih razdelimo v dve skupini:

- KUPNA POGODBA in LOCATIO CONDUCTIO sta posla blagovnega prometa, čeprav sta tipa bonae fidei ne predstavljata
tesnejšega prijateljskega razmerja med strankama. Dovoljeno jima je uveljavljanje svojih materialnih interesov, da
sklenejo posel, ki bi bil najbolj ugoden za njih same (barantanje). Pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neugodne zaveze, če ni
bilo mogoče dokazati prevare oz. drugega nemoralnega ravnanja nasprotne stranke. Obe pogodbi sta nujno obojestransko
obvezujoči oz. sinalagmatski pogodbi, zato sme stranka od nasprotne stranke zahtevati izpolnitev le, če je hkrati ponudi
tudi svojo.
primer: kupec mora ponuditi plačilo kupnine, ko toži iz kupne pogodbe. Zato ni tožbe, čeprav ponudi del kupnine. Prodajalec sme stvar, ki jo
je prodal, pridržati, kot da bi bila zastavljena.

- POGODBA O NAROČILU in DRUŽBENA POGODBA nastajata med prijatelji in zato predstavljata tesnejše razmerje med
strankama. Poudarjeno je zaupanje obeh strank. Pogodba o naročilu je slučajno dvostransko obvezujoča pogodba,
družbena pogodba nekaj posebnega, saj so prispevki posameznih družbenikov lahko različni, kar velja tudi za količino
premoženja, ki lahko s pogodbo preide v solastnino družbenikov.

a) KUPNA IN PRODAJNA POGODBA (EMPTIO VENDITIO)

Konsenzualni kontrakt, s katerim se Pec zaveže prenesti na Kca stvar ali pravico v nemoteno posest, uporabo in uživanje,
Kec pa se zaveže, da bo Pcu plačal v denarju dogovorjeno kupnino.

i) POJEM
Konsenzualni kontrakt, katerega cilj je zamenjava določenega blaga za določeno, kot denarni znesek opredeljeno ceno.
Pogodba nastane, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah=> blagu in ceni. Ta pogodba ne ustvarja
stvarnopravnih učinkov, temveč le pravice in obveznosti, saj kupec lahko zahteva izročitev kupljenega blaga, prodajalec pa
plačilo kupnine. Za sam prenos lastninske pravice na prodani stvari oz prenos prodane pravice je bil potreben poseben
razpolagalni pp. Kupna in prodajna pogodba je podlaga/causa tega razplagalnega pp, ki z vidika same pogodbe pomeni
njeno izpolnitev. V RP Pec ni odgovarjal ali bo kupuc na prodani stvari dejansko pridobil LP, jamčil je samo, da bo kupec
kupljeno stvar lahko mirno užival in posedoval.

Oblika GOTOVINSKEGA KUPA je bila prvotno mancipacija, saj se je prenos lastnine odsvojene stvari in kupnine zgodil
obenem-> poseben zavezovalni pravni posel ni bil potreben.

Prvotno lahko stranka, ki je svojo obv že izpolnila, v primeru neizpolnitve nasprotne stranke zahtevala samo povrnitev
izpolnjenega, ne da bi mogla zahtevati, da tudi nasprotna stranka izpolni svojo obv. na nekdanji gotovinski kup kažeta zlasti
jamstvo P za naključno uničenje stvari in načelo periculum est emptoris perfecta emptione. Ker je kupec spočetka dobil
stvar že ob sklenitvi pogodbe, je bilo normalno, da nanj preide tudi nevarnost naključnega uničenja.
Sklenitvena in izpolnitvena faza kupne pogodbe sta časovno ločeni.

ii.a) PREDMET
Lahko posamezne stvari, permoženje, terjatve in nekatere stvarne pravice, zato mogoče prodati tudi obstoječo odsvojljivo
stvarno pravico na tuji stvari-> (v RP to bili stavbna pravica in dedna zakupna pravica) ali pa proti enkratnemu plačilu
ustanoviti stvarno pravico na tuji stvari, ki sicer ni bila odsvojljiva (užitek). Zaradi enkratnega plačila govorimo o prodaji!

Pri pogodbi, ki se ne izpolni takoj, pa je bilo treba natančno opredeliti predmet pogodbe, da kasneje ni prihajaalo do
problemov. Stranki sta se lahko dogovorili za določeno stvar ali količino nadomestnih stvari. Če je prodana 'ovca določene
pasme', je predmet pogodbe določen po vrsti-> genus, če pa je prodana 'ta ovca' gre za individualno določeno stvar->
species. Po vrsti določene stvari so si dajali obljubljati s stipulacijo, zato kupno in prodajno pogodbno zamenjali 2 stipulaciji:
z eno si je dal prodajalec obljubiti kupnino, z drugo pa kupec blago. Za prodajo določene količine (vina) iz neke zaloge
sklenili kupno in prodajno pogodbo.

Za veljavnost pogodbe potrebno, da je stvar v trenutku sklenitve pravno in dejansko obstajala. Zaradi začetne nezmožnosti
izpolnitve pogodba ni nastala, če stvari ob sklenitvi pogodbe ni bilo oz. ni bila v pravnem prometu. Izjemoma je bilo
mogoče veljavno prodati tudi stvari, ki jih ob sklepanju pogodbe sicer ni bilo, je pa obstajala utemeljena vrjetnost, da bodo
obstajale v času, ko bo treba pogodbo izpolniti.
primer: pravilno pa se kupujejo plodovi in prihodnji mladiči, tako da se, ko je mladič rojen, šteje,, da je prišlo do prodaje že, ko je bil posel
sklenjen. Če je prodajalec kaj storil, da mladič ne bi bil rojen ali da plodovi ne bi nastali, je mogoče tožiti in kupne pogodbe.

Po vrjetnosti nastanka predmeta pogodbe se kupna pogodba bodoče stvari razlikovala pd pogodbe na srečo. Če je nekdo
kupil ves prihodnji ulov rib za določen znesek, je moral ta znesek plačati tudi tax, ko se ni ujela nobena riba. Ker neobstaja
povezava med ceno in predmetom pogodbe in ker je vse skupaj prepuščeno sreči, so tako pogodbo imenovali emprio spei.

Ta pogodbo zato šteli za aleatorno oz pogodbo na srečo. Zaradi začetne nezmožnosti izpolnitve obv ni natsala tudi, če je
nekdo kupil nastno stvar-> če je to storil v zmoti je lahko zahteval nazaj plačilo kupnine. Veljavna pa je bila pogodba, ko je
nekdo prodal tujo stvar, to je bilo mogoče saj kupoprodajna pogodba nima stvarnopravih učinkov, ampak učinkuje le
obligacijskopravno. Pogodba s katero je nekdo prodal stvar, ki ni bila v pravnem prometu, je bila praviloma nična, vendar so
rim.pravniki fingirali veljavnost take pogodbe, če je K v zmoti, Pec pa je vedel, da stvar ni v pravnem prometu. Tu so kupcu
omogočili, da je s kupčevo tožbo-> actio empti zahteval povrnitev celotnega interesa, saj če bi obveljalo, da je pogodba
nična, bi lahko zahteval le povrnitev plačane kupnine.

Kadar je Pec izdelal stvar za kupca, bilo sporno ali gre za kupoprodajno ali za delovršno pogodbo(prevladalo prvo stališče).

ii.b) KUPNINA
Predstavljala je v denarju izraženo protivrednost za prodano stvar ali pravico, zato določitev kupnine bistvena sestavina
kupne pogodbe. Morala je biti resnična, določena ali vsaj določljiva. Resnična je kupnina, ki je resno mišljena kot
protivrednost prodane stvari-> torej, če stranki določita kupnino samo na videz, ne gre za kupno pogodbo!
primer: ne zdi se, da prodaja, kdor pri prodajni pogodbi z darilnim namenom postavi ceno, ki je ne namerava iztirjati.
Dogovorjeno ceno je bilo mogoče izpodbijati le iz splošnih razlogov: prevare, grožnje, prisile ali zmote. Cena morala biti
določena ali določljiva-> ni se štela le kupnina, temveč tudi dogovori (za kolikor si ga ti kupil, kolikor denarja imam v
blagajni...). Po RP štela za veljavno tudi pogodba, pri kateri je bila določitev kupnine prepuščena tretji osebi (stranki vezani
na ceno, ki jo določi tretji). Izpodbijati bilo mogoče le iz splošnih razlogov. Ker je bila ta pogodba sklenjena z odložnim
pogojem, ni učinkovala, dokler tretji stvari ni ocenil.
primer: K toži iz nakupa, P toži iz prodaje. Če pa tisti, ki sta ga stranki imenovali, bodisi noče bodisi ne more določiti cene, se šteje dogovor o
prodaji za ničnega, kot da cena ni bila določena.
O višini kupnini sta morali stranki soglašati, zato pogodba ni nastala, če je ena stranka prepustila določitev cene drugi
stranki. Šele Dioklecijan je z ediktom o cenah določil najvišje dovoljene cene stvari in storitev ter predpisal kazni za kršilce.
Uvedel je izraz primerne cene (PRETIUM IUSTUM), ki so morale biti v določenem odnosu do resnične vrednosti stvari.
Prodajalec, ki je prodal zemljišče, izpodbijati prodajno pogodbo, če je prodal stvar za manj kot polovico njene vrednosti->
pogodbo smel izpodbijati zaradi čezmernega prikrajšanja (LAESIO ENORMIS). Kupec je lahko pogodbo ohranil v veljavi, če
je prodajalcu ponudil plačilo razlike med dejansko plačano ceno in resnično vrednostjo stvari-> fakultativna obveznost.
Pod vplivom cerkvenega prava, priznavali tudi kupcu, da je smel izpodbijati pogodbo, če je cena prerasla dvojno vrednost
stvari.

iii) OBVEZNOSTI PRODAJALCA

Prodajalec je moral prepustiti prodano stvar ali pravico kupcu. Če je bila predmet prodaje stvar, je moral kupca uvesti v
neobremenjeno posest prodane stvari oz. mu omogočiti, da si je kupljeno stvar uzel sam-> to pomeni, da je moral na kupca
prenesti posest stvari, ki je bila prosta bremen in mu v prihodnje zagotoviti nemoteno posest in uživanje-> habere licere oz.
uti frui habere possidere licere. Hkrati moral storiti vse, kar je bilo potrebno za prenost LP. V klasičnem pravu je moral P
prenesti na K res mancipi z mancipacijo ali z in iure cesio, ostale stvari pa s tradicijo. V Jus.pravu, za prenos vseh stvari
zadoščala tradicija.
primer: prodajalec mora najprej izpolniti, to je izročiti samo stvar. In s tem napravi, če je bil prodajaleclastnik kupca za lastnika. Če ni bil,
odgovarja prodajalec le za evikcijo, kolikor je bila kupnina že plačana ali je bila iz tega naslova dana varščina.

Prodajalec ni odgovarjal za to, da bo kupec postal lastnik. Prodajalčeva obveznost je bila zato obveznost storitve->
obligatio faciendi, ne pa dajatve oz prenosa LP.
primer: prodajalaec ni dolžan napraviti zemljišča kupčevega, kot mora to risti, ki ga je obljubil s stipulacijo.
Razlog v personalnem načelu veljavnosti prava in v delitvi stvari na res mancipi in res nec mancipi. Rimske kupne pogodbe
lahko sklepali tudi tujci, ki po RP niso mogli pridobiti civilne LP, zato od prodajalca ni bilo mogoče zahtevati, da kupca
napravi za lastnika. Moral pa je storiti vse tisto, kar je bilo potrebno za prenos LP.

Rimski kupec je lahko reagiral proti prodajalcu šele potem, ko mu je bila stvar evncirana. Dokler je imel kupec na kupljeni
stvari nemoteno posest in uživanje, v zvezi z morebitnimi pravnimi napakami na njej ni imel nobenega zahtevka nasproti
Pcu-> le če je vedel da je Pec vede prodal tujo stvar, je smel zahtevati povrnitev interesa, še preden je prišlo dp evikcije.
Kupec je uveljavljal svoje zahtevke proti Pcu z actio empti, ki se je glasila na interes.

iv) OBVEZNOSTI KUPCA

Kupec moral Pcu izročiti dolgovano kupnino v lastnino. Za čas od izročitve stvari do plačila kupnine je moral prodajalcu
plačati tudi zakonite obresti, čeprav Kec ni bil v zamudi.
primer: s tožno actio venditi pa se je uveljavlja naslednje: najprej kupnina, za katero je bila stvar prodana. Prav tako obresti od neplačane
kupnine od dne izročene stvari. Ko namreč kupec stvar uporablja, je najbolj pravično, da plača obresti za še neplačano kupnino.

Prodajalcu je moral povrniti stroške, ki jih je ta imel s stvarjo pred njeno izročitvijo (stoške za zdravljenej sužnja, stroške za
popravilo prodane hiše). Kupec je moral prodano stvar prevzet, prodajalec od njega lahko zahteval da s njegovega zemljišča
odpelje kupljeno kamenje. Svoje zahtevke je prodajalec lahko uveljavljal s tožbo iz prodaje-> actio venditi, ki se je prav tako
kot kupčeva glasila na interes. Ker je bila pogodba sklenjena v korist obeh strank, sta obe odgovarjali za vsako krivdo, kar
pomeni da sta morale ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.

iv.a) NEVARNOST NAKLJUČNEGA UNIČENJA STVARI

Naključno uničenje stvari gre na rovaš lastnika po načelu-> casum senti dominus. če je stvar predmet obligacijskopravnega
razmerja, nosi nevarnost naključnega uničenja individualno določene stavri upnil-> species perit ei cui debetur, če pa so
dolgovane stvari določene po vrsti, trpi naključno uničenje dolžnik, saj se šteje, da predmet izpolnitve sploh ni bil uničen->
genus perire non censetur.

V rimskem pravu je prešla nevarnost naključnega uničenja na kupca že s perfektnostjo pogodbe-> perfektna je pogodba
postala, ko je bila dokončno sklenjena, ko so bile prodane stvari izločene iz zaloge, ko je kupec izjavil da mu prodana stvar
ustreza, ko je napočil začetni rok ali se je uresničil odložni pogoj... od perfektnosti pogodbe naprej je nevarnost kupčeva, to
pomeni, da mora plačati polno kupnino, čeprav ne dobi prodane stvari, ki je bila po naključju uničena oz dobi stvar, ki je
bila po naključju poslabšana. To ni pomenilo, da je Pec s tem prost svoje obveznosti, s stvarjo moral prodajalec ravnati kot
dober gospodar in je odgovarjal za vso skrbnost.
primer: prodajalec mora odgovarjati za tako skrbnost, da ga opraviči le višja sila, ali veliko nasilje ki se mu ne more upreti.

S perfektnostjo pogodbe so na kupca prešle tudi vse koristi, ki jih je prinašala prodana stvar, saj je veljalo splošno načelo,
da naj tistemu, ki nosi nevarnost pripadajo tudi koristi (plodovi). Poseben problem je bilo naključno uničenje ali poslabšanje
pogojno prodane stvari. Če je bila stvar prodana pod odložnim pogojem in je prišlo do naključenega uničenja ali
poslabšanja stvari v času visečnosti pogoja, je trpel naključno uničenje prodajalec, poslabšanje pa kupec. Če pa je bila stvar
prodana pod odložnim pogojem in se ta ni uresničil, je trpel nevarnost naključenega uničenja in poslabšanja pogojno
prodane stvari prodajalec. Od kupca ni mogel zahtevati nič, ker obv sploh ni nastala!!!

iv.b) IZROČITEV STVARI

Kadar je prodana terjatev, jo je prodajalec kupcu dolžan odtopiti/cedirati. Z izročitvijo stvari začno teči roki za grajanje
orebitnih napak. Problem je ko je kupcu nastala škoda, ker je prodajalec zamudil z izpolnitvijo-> zaradi zamude pri izročitvi
žita, kupcu pomrli sužnji od lakote. Kupec v primeru prodajalčeve zamude imel pravico zahtevati povrtnitev interesa, ki ji bil
lahko večji od kupnine.

v) NAPAKE STVARI
Napake prodane stvari nastanejo takrat, ko ima določena stvar neko pomanjkljivost, ki je bodisi stvarne ali pravne narave.
Posledica napake pogodbe je lajko nejna izpodbojnost ali ničnost-> pri napakah stvari pogodba ostaja v veljavi, saj lahko
stranka svoje zahtevke uveljavlja prav iz naslova veljavnosti pogodbe!

v.a) PRAVNE NAPAKE

o njih govorimo, ko ima nekdo tretji na stvari pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico do neovirane
posesti, kupec pa pred sklenitvijo pogodbe o tem ni bil obveščen (ni vedel) in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo
obremenjena (zastavna pravica, služnost, dedni zakup itd.).

Prodajalec je odgovarjal, če je prišlo do evinkcije, če je tretji uspešno uveljavljal svojo lastninsko ali drugo stvarno pravico in
je tako prišlo do motenja posesti. Posebno varstvo za pravne napake prodane stvari srečamo pri mancipaciji. Uveljavi ga
lahko kupec, ki je pridobil stvar z mancipacijo in je že plačal kupnino ali dal prodajalcu ustrezno varščino zanjo. V primeru
evikcijskega zahtevka tretjega je moral tak kupec prodajalca obvestiti o sporu, in ga pozvati naj mu v pravdi pomaga->
prodajalec se spustil v pravdo kot kupčev zastopnik, zato šli obsodba in izvržba zoper njega. Če prodajalec ni hotel zastopati
kupca, je lahko le-ta naperil proti prodajalcu ACTIO AUCTORITATIS, če mu je tretji stvar odvzel. Z njo je kupec od Pca
zahteval vrnitev dvojne kupnine. Če je tretji uveljavljal stvarno pravico na tuji stvari, je lahko kupec z njo zahteval plačilo
dvojne vrednosti zmanjšanja vrednosti stvari. Pri delni evikciji , ko je tretji na prodani stvari uspešno uveljavlajl določeno
SP na tuji stvari, je lahko Kec od Pca zahteval plačilo dvojne vrednosti nastalega zmanjšanja vrednosti stvari. Actio
auctoritatis-> tožba, ki ni izhajala iz kupne pogodbe, temveč iz mancipacije, zato ni prihajala upoštev če kupec stvari ni
pridobil z mancipacijo!

Jamstvo za pravne napake je bilo mogoče ustanoviti tudi s posebno pogodbeno kaznijo -> za primer evikcije si kupec dal s
stipulatio duplae pecuniae obljubiti dvojno kupnino. Pogodbena kaen obljubljena, če bo prišlo do evikcije. Poleg
stipulacijske obljube tudi jamstvo za pravne napake ustanoviti s-> stipulatio habere licere, s katero si je kupec dal obljubiti
pogodbeno kazen v višini interesa, če stvari ne bo mogel nemoteno posedovati in uživati.

Kupec je prodajalca v primeru evikcije lahko tožil tudi s kupčevo tožbo ACTIO EMPTI. Sprva je bila mogoča le v primerih, ko
je prodajalec vede prodal tujo ali obremenjeno stvar in mu je bilo mogoče očitati da je ravnol dolozno. Postopoma bilo
tožbo mogoče uporabiti v vseh primerih evikcije, tudi če ni bilo nič posebej dogovorjeno. Po Julijanu smel kupec tožiti z
acito empti celo tax, ko je bilo izrecno rečeno, da prodajalec ne odgovarja za nemoteno poses in uživanje prodane stavri ->
obsodba se je glasila na vrnitev kupnine.

v.b) STVARNE NAPAKE

prodana stvar je morala imeti lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene, če ni bilo nič dogovorjeno oz. ni izhajalo iz namena
uporabe, je morala imeti prodana stvar običajne lastnosti. O stvarnih napakah govorimo, kadar stvar nima dogovorjenih ali
običajnih lastnosti oz. ima pomanjklivosti, ki jih glede na dogovor ali namen uporabe ne bi smela imeti.
Izhodišče za presojanje napak je bilo načelo dobre vere in poštenja, po katerem je moral prodajalec kupca pred nakupom
opozoriti na morebitne pomanjkljivosti in napake stvari, po drugi strani pa je moral kupec v zvezi s stvarjo pokazati dovolj
veliko skrbnost pri pregledu in takoj grajati napake. Postopoma se izoblikovala odg za pomanjklivost, za katere prodajalec
sploh ni vedel oz jih ni zakrivil.

Včasih si dal kupec s posebno stipulacijo obljubiti od prodajalca, da ima prodana stvar določene lastnosti oz. nima
določenih pomankljivosti-> to obljubljati a stipulacijo duplae ali habere licere. Če se je pokazalo da stvar ne ustreza
zagotovilom je bilo mogoče tožiti s stipulacijsko tožbo!

V RP veljalo načep caveat emptor-> kupec naj pazi. Če se ni posebaj zavezal s stipulacijo, je P sprva odg le za izrecna
zagotovila glede lastnosti stvari oz. če je dolozno prikril pomanjklivoti prodane stvari. V obeh primerih je smel kupec tožiti s
tožbo iz kupne pogodbe, saj je Pcu očital nepošteno ravnanje in kršitev dobre vere in poštenja. RP je pomanjklivosti
prodane stvari saniralo s pomočjo uveljavitve zmote-> zmote o snovi= error in substantia.
Novost je prinesel EDIKT KURULSKIH EDILOV, nanašal se je na prodaje sužnjev in živine. Uvedel je 2 novosti:
- Od prodajalcev sužnjev ali živine je edikt zahteval, da javno naznanijo morebitne pomanjkljivosti in hibe prodanega
blaga, ki bi lahko vplivale na sklenitev pogodbe (bolezni, poškodbe, gluhonemost, božjast, vrtoglavica, kratkovidnost,
kastriranost, pohabljenost, sosedje, nagnjenost k begu, noksalna odgovornost itd.). Med stvarne napake pa ne prištevamo,
če je bil suženj jecljajoč, škrbast, grbast, levičar ali če je močil posteljo, smrčal, pregloboko spal itd. Informacije niso bile
potrebne za vsako najmanjšo malenkost, temveč zgolj za tiste lastnosti, ki bi utegnile vplivati na sklenitev pravnega posla.
Kar je bilo pozdravljeno, da je bilo povrnjeno v prejšnje stanje, se je obravnavalo, kot da ni bilo nikoli bolno.

- nudil kupcu v primeru pojava pomanjkljivosti, ki jih prodajalec ni napovedal, tožbo za razdor pogodbe oz tožbo za
znižanje kupnine.
1. TOŽBA ZA RAZDOR POGODBE= ACTIO REDHIBITORIA – mogoče jo je bilo uveljavljati šest mesecev. Prodajalec
je moral kupcu povrniti celotno kupnino, kupec pa je moral vrniti stvar z vsem, kar je od nje pridobil.
2. TOŽBA ZA ZNIŽANJE KUPNINE= ACTIO QUANTI MINORIS – mogoče jo je bilo uveljavljati eno leto po nastanku
pogodbe. Od prodajalca je lahko zahteval povrnitev tolikšnega dela kupnine, kolikor je bila stvar zaradi stvarne napake
manj vredna.

Pogoj, da kupec lahko toži z eno od teh tožb, bila opustitev ali kršitev s strani prodajalca: P ni napovedal hib in
pomanjklivosti prodane stvari, zagotavljal je, da ima stvar določene lastnosti oz da razen napovedanih nima drugih
pomanjklivosti oz damu je bilo sicer mogoče očitati ravnanje, ki je pomenilo kršitev edikta. Edikt lahko štejemo za prvi
tematični predpis na področju varstva potrošnikov, ki so jih skušali zavarovati pred goljufijami prodajalcev.
primer: prodajalec odg, tudi če ni vedel, kaj mora zagotoviti po ukazu edilov.

Edikt kurulskih edilov je stvarne napake natančneje ločil na:

- SKRITE STVARNE NAPAKE – tiste pomanjklivosti prodane stvari, ki jih kupec ob skrbnem pregledu ni mogel odkriti, pa
so obstajele že ob njeni izročitvi. Edikt kurulskih edilov se je navezoval zlasti nanje. Če se je potem, ko je kupec prevzel
stvar, pokazalo, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti, je moral
kupec o njej obvestiti prodajalca. Seveda pa je bil rok za uveljavljanje razdora pogodbe ali zmanjšanja kupnine omejen na
pol leta oz. eno leto od perfektnosti pogodbe. Do edikta kurulskih edilov so skrite stvarne napake stvari uveljavljali s
pomočjo uveljavljanja dejanske zmote glede bistvenih sestavin pogodbe (zmota o snovi itd.)
- OČITNE STVARNE NAPAKE – tiste stvarne napake, katere bi kupec moral ob dovolj skrbnem pregledu opaziti in
nemudoma grajati. V primeru OČITNIH NAPAK, je prišlo do izraza načelo CAVEAT EMPTOR. Tudi če kupec očitnih napak ni
opazil, pa je prodajalec odgovarjal, če je dolozno trdil, da stvar nima pomanjkljivosti oz. ima določene lastnosti, ki jih v
resnici ni imela (znanje kuharja, višina pekulija v upravljanju, izobrazba itd,). Prodajalec je odgovarjal celo za napake, ki jih
ni poznal, če je lahkomiselno trdil, da jih prodana stvar nima. Ostajala tožba actio empti omejena na primere, ko je
prodajalec ravnal nepošteno oz. s svojim ravnanjem kršil načelo dobre vere in poštenja-> glasila na povrnitev intresa.

Tožbi iz edikta kurulskih edilov-> redhibitorno tožbo in tožbo za zmanjšanje kupnine-> mogoče uveljaviti v zvezi s prodajo
vseh stvari.

Šele v JP kupec lahko zahteval povrnitev celotne škode, ki mu je nastala zaradi kupne pogodbe. RP je poznalo prodajno
pogodbo, pri kateri Pec kupcu ni jamčil za stvarne napake prodane stvari-> simplaria venditio= enostavna prodaja.
Izključitev jamstva morala biti v pogodbi posebej dogovorjena:
primer: običajno je ,da pri prodajah, pri katerih ni jamstva za napake, ni zahteve za vračilo.
To navadno pri prodaji vojnih ujetnikov. Izključitev jamstva za stvarne napake bila redna sestavina tovrstnih pogodb.

Kadar je bila prodana pravica, Pec jamčil za njen obstoj, ne pa za dolžnikovo plačevitost.
primer: kdor je prodal terjatev, mora jamčiti za naklep in za to, da terjatev obstaja, ne pa za to, da je mogoče kaj iztirjati.

vi) DOGOVORI V ZVEZI S KUPNO POGODBO

V zvezi s kupno pogodbo so se sklepali različni brezoblični dodatni dogovori-> PACTA ADIECTA, ki jih je bilo mogoče
vključiti v tožbeni zahtevek tožb. Primeri:

 KUP NA POSKUŠNJO (PACTUM DISPLICENTIAE) – dogovor, po katerem je smel kupec v določenem času
(praviloma 60 dni) odstopiti od pogodbe, če mu stvar ni ustrezala. Pri tem velja, da gre za sklenjeno pogodbo, ki
jo lahko kupec po svoji volji razdre, v kolikor mu stvar ni ustrezala ne pa za pogojno sklenjeno pogodbo.
Posledično kupec trpi vsakršno uničenje stvari do preklica pogodbe.
 RAZDORNI DOGOVOR (LEX COMMISSORIA) – dogovor, ki je prodajalcu omogočal razdor že perfektne pogodbe,
če kupnina ni bila pravočasno plačana do določenega roka. Seveda je bil ta dogovor privilegij prodajalca, na
katerega se je lahko skliceval, ni pa bil to dolžan storiti proti svoji volji. V primeru, da te stvari prodajalec zaradi
 kupčeve zamude ni mogel prodati po isti ceni, je bil prodajalec upravičen do povračila razlike med takratno in
sedanjo prodajno ceno, kar je lahko od prejšnjega kupca lahko zahteval s tožbami iz pogodbe. Če je bila stvar
prodaje naključno uničena, kupec pa še ni plačal kupnine (rok je še tekel), se je štelo, da je uničenje na škodo
kupca, saj je pravilneje trditi, da je bila pogodba že sklenjena, kot pa pogojna.
 DOGOVOR O PREDKUPNI PRAVICI (IUS PROTIMISEOS) – dogovor, ki je kupca zavezoval, da bo stvar v primeru
poskusa prodaje najprej ponudil nasprotni stranki. Gre za dogovor o izključni pravici do nakupa stvari.
 PRIDRŽEK BOLJŠEGA KUPCA (IN DIEM ADDICTIO) – dogovor, po katerem je prodajalec smel od pogodbe
odstopiti, če je našel boljšega kupca. Seveda je bil dogovor vezan na določen resolutivni rok. V povezavi s tem
dogovorom ločimo dve podobni, vendar s pravnega vidika zelo različni situaciji. Če sta se stranki dogovorili, da se
v primeru boljše ponudbe pogodbo razdere, se šteje, da je bila pogodba sklenjena. Vsako uničenje stvari je po
perfektnosti pogodbe nosil kupec sam, vključno z vsemi koristmi. V kolikor pa sta se stranki dogovorili, da naj bo
pogodba dokončno sklenjena, če ne bo dana boljša ponudba, bo kupna pogodba pogojna. Pogodba je postala
perfektna, ko je potekel resolutivni rok, na katerega je bil vezan dogovor. Do trenutka perfektnosti pogodbe je
tako za vsako uničenje odgovarjal prodajalec.
 DOGOVOR O POVRATNEM KUPU (PACTUM DE RETRO EMENDO) – dogovor, ki je dajal prodajalcu možnost, da je
stvar, ki jo je kupec prodajal, kupil po prednosti pravici. Seveda je moral kupec izenačiti ceno z najboljšim
ponudnikom.

b) LOCATIO CONDUCTIO
Označuje določen tip pogodbenega razmerja, pri katerem prva stranka-> LOCATOR nekaj prepusti drugi stranki->
CONDUCTOR v odplačno razmerje. Ta tip pogodbe temelji na načelu dobre vere in poštenja, deluje pa samo
obligacijskopravno in nima nobenih stvarnopravnih učinkov. V okviru Locatio conductio ločimo več pogodb:
1. NAJEMNA POGODBA – predmet prepustitve je odplačna uporaba stvari.
2. ZAKUPNA POGODBA – predmet pogodbe je odplačna uporaba in uživanje plodonosne stvari.
3. DELOVNA oz. SLUŽBENA POGODBA (LOCATIO CONDUCTIO OPERARUM) – locator odplačno prepusti conductorju svojo
delovno silo.
4. PODJEMNA oz. DELOVRŠNA POGODBA (LOCATIO CONDUCTIO OPERIS) – predmet pogodbe je izvršitev določenega
(strokovnega) dela za protiplačilo.

Rimljani obravnavali locatio conductio kot eno pogodbo z različnimi predmeti.

i) NAJEMNA POGODBA
Konsenzualni kontrakt, s katerim sta se najemodajalec in najemnik dogovorila, da bo najemodajalec/locator prepustil
najemniku določeno nepotrošno stvar v rabo, najemnik/conducto pa mu bo v zameno plačeval najemnino ter po koncu
dogovorjenega časa vrnil prejeto stvar.

Ker je moral conductor vrniti isto stvar, je bila lahko predmet pogodbe samo nepotrošna stvar. Najemnina/zakupnina je
morala biti določena v denarju, rimski klasiki dopuščali tudi količino ali delež pridelka, ni pa bilo mogoče določiti kor
najmenino/zakupnino uporaba drugih stvari.

i.a) OBVEZNOSTI LOKATORJA

Najemodajalec je moral prepustiti najemniku stvar v nemoteno uporabo ter vzdrževati to stanje celoten čas najema.
Posledično so šli vsi stroški vzdrževanja na račun najemodajalca, čeprav jih najemodajalec pokril iz najemnine. V kolikor je
stvar popravil najemnik je bil upravičen do povrnitve stroškov, ki so se odšteli od njegove najemnine. Če je zaradi
pomanjklivosti stvari najemniku nastala škoda, jo je moral najemodajalec povrniti.

Najemodajalec je bil odgovoren za vsako škodo, ki jo je povzročila najeta stvar ne glede na njegovo vednost o
pomanjkljivostih stvari. Če je najemniku nastala škoda zaradi pomanjkljivosti stvari, je moral najemodajalec brezpogojno
povrniti celoten interes. Odgovarjal je tudi za škodo, ki je je povzročil najeti suženj.
primer: v najem se je dal sam suženj-> gospo odgovarjal le v okviru svoje adjekticijske odg, saj je bil to sužnjev posel(tako se sužnji služili
svoje pekuliarno premoženje). Suženj je glede sebe lahko sklenil najemno pogodbo.
primer: v najem ga je dal gospo, ne da bi bilo pri tem opredeljeno, da je suženj delal kot mulovodec-> gospodar kot najemodajalec sužnja
odgovarjal za običajno skrbnost najemodajalca
primer: gospodar sužnja dal v najem za vodenje mul->najemodajalec odgovarjal za vso nastalo škodo, saj se je najemnik zanesel, da jemlje
v najem izkušenega mulovodca.

Najemnik, ki stvari ni mogel uporabljati na dogovorjen način, je smel zahtevati znižanje najemnine ali odpovedati najemno
pogodbo. Od najemnika pa se je pričakovalo, da je pripravljen vsaj malo potrpeti in da nebo takoj zahteval znižanje
najemnine. Odgovornost za nemoteno uporaco je segala tudi na področje pravnih napak najete stvari. Če je nekdo tretji iz
naslova svoje pravice najemniku oz zakupniku preprečil uporabo oz uživanje stvari, je moral ND oz ZD njemniku oz
zakupniku povrniti celoten interes.
Nevarnost slabe letine je pri zakupni pogodbi nosil zakupodajalec, ki pa zakupniku ni dolžan povrniti nobene dodatne
škode. Kljub pravilu, da za višjo silo ni mogoče prevzeti odg, ker je ni mogoče odvrniti, je zakupnik zanjo odgovarjal (le za
posledice slabe letine). Naključja, je trpel zakupnik-> pridelek so pojedli črvi, kljub temu je moral zakupnik plačati
zakupnino, čeprav od zakupa ni imel pričakovane koristi.

Najmenik oz zakupnik je lahko uveljavljal svoje zahtevke nasproti ND ali ZD s tožbo-> actio conducti, tožba se glasila na
interes.

i.b) OBVEZNOSTI ZAKUPNIKA OZ NAJEMNIKA

temeljna obveznost bilo redno plačevanje najemnine oz zakupnine. Zakupnik moral zakupljeno zemljišče obdelovati, da se
ni poslabšalo-> obdelovanje in skrb si je lahko ZD posebej obljubil s stipulacijo v obliki pogodbene kazni. Najemnik je moral
s stvarjo ravnati skrbno, kot dober gospodar, zato je odgovarjal za vsako krivdo!

Če v pogodbi ni bilo drugače dogovorjeno, je smel najemnik dati stvar v podnajem, dobiček je obdržal zase. Zakupnik smel
pridobivati plodove, LP na njih pridobil s percepcijo. Plodove pridobival na temelju obligacijsko pravnega razmerja in na
stvari ni imel nobene stvarne pravice, jih je pridobil s tihim privoljenjem zakupodajalca. Če mu ta prepreči pridobivanje
plodov, lahko zakupnik od njega terja odškodnino, ni pa mogel uveljavljati pravice na še ne pridobljenih plodovih.

Ko je dogovorjeni čas potekel, je moral najemnik oz zakupnik stvar vrniti v istem stanju, v kakršnem jo je prejel. Stvar je
smel poslabšati le toliko, kolikor se je obrabila z normalno uporabo. Najemodajalec je lahko uveljavljal svoje zahtevke proti
najemniku, ki ni hotel opravljati svojih pogodbenih obveznosti s tožbo ACTIO LOCATI, ki se je glasila na interes. (Za plačilo
najemnine je imel najemodajalec zastavno pravico na najemnikovih stvareh, ki so bile pripeljane ali prenesene v najeto
stanovanje).

i.c) PRENEHANJE POGODBE

Najemne pogodbe so se sklepale bodisi za določen ali nedoločen čas. Če je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, je
prenehala, ko jo je ena izmed strank odpovedala, če pa je bila sklenjena za določen čas, je prenehala s potekom časa.
Seveda so se pogodbe lahko odpovedale pred potekom dogovorjenega časa. Najemodajalec je lahko pogodbo odpovedal
pred potekom roka, ker najemnik več kot dve leti ni plačal najemnine, najemodajalec je stvar sam potreboval ali pa je bila
stvar nujno potrebna popravila. Nasprotno je najemnik lahko odpovedal pogodbo, če najemodajalec najete stvari ni
ustrezno vzdrževal ali pa je bila uporaba stvari zmanjšana ali okrnjena iz kakšnega razloga, ki ga ni zakrivil sam.

Smrt stranke ni imela za posledico prenehanje pogodbe, saj je na njegovo mesto lahko vstopil njegov dedič. Najemna
pogodba pa je prenehala z uničenjem stvari, ki je bila predmet pogodbe.

Če je ND stvar prodal, najemna pogodba ni prenehala zaradi kupne pogodbe, ki učinkuje le med strankama, temveč zaradi
nove SP pridobitelja, ki učinkuje tudi zoper najmenika-> kupec ni bil stranka najemne pogodbe in se nanjo ni bil dolžan
ozirati. Odsvojitelj je kot ND odgovarjal najemniku, saj pogodbeno razmerje med njima z odsvojitvijo stvari ni prenehalo. V
primeru proadje se ND z pridobiteljem dogovoril, da bo najmeniku oz zakupniku do konca dogovorjenega časa omogočil
uporabo stvari-> pridobitelj lahko kljub temu najmenika pregnal, vendar je v takem primeru odgovarjal odsvojitelju na
podlagi sklenjenega dogovora.

ii) DELOVNA oz. SLUŽBENA POGODBA (LOCATIO CONDUCTIO OPERARUM)

Konsenzualni kontrakt, s katerim ena stranka prepušča drugi svojo delovno silo, ta pa ji mora plačati dogovorjeno plačilo na
časovno enoto dela (na dan). Delovna pogodba je bila podobna najemni pogodbi, le da predmet pogodbe ni bila stvar
temveč fizična delovna sila.

Pri tem poznamo dve različni vrsti del:

- OPERAE (delo, ki ga je moral opraviti locator)– delo, ki ni imelo konkretnega cilja ali rezultata, temveč se je opravljalo na
časovno enoto. Najkrajša časovna enota je bil dan. Predmet dela so bila lahko najrazličnejša fizična, neugledna in celo
sramotilna dela, ki so jih opravljali mezdni delavci (MERCENNARII). Primeri takšnih del so čiščenje, delo na kmetiji, rudarji
itd. Za tovrstna dela so se sklepale DELOVNE oz. SLUŽBENE POGODBE.

- OPUS(pogodba pa locatio conductio operis) – delo, ki je bilo potrebno za dosego nekega konkretnega uspeha in je pri tem
zahtevalo določeno strokovno znanje. Takšni delavci so morali biti izkušeni ali sposobni na področju zaposlovanja. Primer
zaposlitev so npr. v medicini, arhitekturi, poučevanje veščin itd. Ta dela so imela večji ugled, ponavadi pa so pogodbe bile
dalj časa trajajoče. Za tovrstna dela so se sklepale predvsem PODJEMNE POGODBE.
Delodajalec je bil v veliki večini primerov gospodarsko močnejši člen razmerja, zato je ponavadi on narekoval pogoje
pogoje pogodbe. Delavec je bil ponavadi nekdo, ki ni imel dovolj drugega premoženja za preživljanje in je bil odvisen le od
svojega fizičnega dela. Najmanjša enota delovne sile je bil dan. Delavec posledično ni mogel opravljati dveh del v enem
dnevu.

Delovne pogodbe so lahko sklepali svobodni ali osvobojenci, pa tudi delavci in sužnji. Sklepali so jih lahko za določen ali
nedoločen čas. Pri delu je moral delavec ravnati skrbno, saj je odgovarjal za vsako krivdo, za krivdo štelo tudi neznanja
oziroma neizkušenosti. V zameno za delo so delavci dobivali dogovorjeno plačilo, tudi v primeru, ko niso mogli delati brez
svoje krivde.

Delavci so lahko svoje zahtevke proti delodajalcem uveljavljali s tožbo ACTIO CONDUCTI, delodajalci pa svoje s tožbo ACTIO
LOCATI.

iii) PODJEMNA POGODBA (LOCATIO CONDUCTIO OPERIS imenovana tudi delovršna pogodba ali pogodba o delu)
pogodba s katero se podjemnik zaveže za naročnika opraviti določeno strokovno delo, naročnik pa se zaveže, da mu bo za
to dal dogovornjeno plačilo oz določen denarni znesek. Stranki sta bili naročnik/LOCATOR in podjemnik/CONDUCTOR
predmet pa izvedba določenega strokovnega dela (opus).

V okviru podjemne pogodbe ločimo dve vrsti:

- POGODBE, KATERIH KONČNI REZULTAT JE DOLOČEN IZDELEK oz. STVAR (slika, izdelava omare, gradnja hiše itd.)
- POGODBE, KATERE PREDMET JE BILA DOLOČENA NEMATERIALNA STORITEV (prevoz blaga, šolanje vajenca itd.)

Plačilo je bilo dogovorjeno za opravljeno delo, ne pa časovno enoto, kot pri delovni pogodbi (locatio conductio operarum)->
plačilo je protivresnost za dogovorjen končni rezultat, ne pa za samo delo. Morebiten rok zato ni pomenil opredelitev
količine dela, temveč čas, v katerem mora biti delo dokončano= pogodba izpolnjena.

Podjemna pogodba, katere končni rezultat je bila določena stvar, je bila podobna prodaji. Rimski pravniki so obravnavali
kot kupno pogodbo dogovor o izdelavi določene stvari, pri katerem je bila stvar narejena iz podjemnikovega gradiva. Če je
dal gradivo naročnik, je bila pogodba podjemna.
primer: za podjemno pogodbo šlo, ko je podjemnih zgradil hišo iz lastnega materiala, naročnik pa je dal na voljo zemljišče kot bistveni del
gradnje.

Podjemnik je odgovarjal le za končni uspeh, zato je izvedbo dela lahko predal drugemu, v kolikor ni bilo v pogodbi izrecno
določeno, da mora storitev opraviti osebno zaradi posebnih osebnih sposobnosti. V vsakem primeru pa je moral delo
izvršiti pravočasno in ga tudi dostaviti. Podjetnik je odgovarjal za vsako krivdo, za krivdo se je štela tudi nespretnostjo in
neizkušenostjo. Navadno je smel podjetnik pritegniti še pomočnike, za katere je jamčil objektivno in neomejeno. Kadar so
pomočniki opravljali posebno delo, ki je hkrati pomenilo del prevzetega del, je podjetnik odgovarjal naročniku za skrbnost
pri izbiri (culpa in eligendo).

Podjemnik bil v razmerju do izbranih pomočnikov, naročnik je lahko proti njim uveljavljal zahtevke iz podjemne pogodbe.

Glede gradiva, ki ga je dobavil naročnik, sta zaplatar in pralec perila jamčila za varovanje stvari (custodia) in tako
odgovarjala celo za naključno uničenje, razen če tega ni povzročila višja sila. Pri tem sta morala v okviru nižjih naključij
predvidevati le tiste nevarnosti, ki so najbolj očitno grozile prevzetemu blagu (miši, podgane, možnost izgube ali zamenjave
stvari itd.).

Problem skrbnosti pri delu se je namreč kazal le pri storitvah, kjer morebitnih napak ni bilo mogoče odpraviti (primer
prevoz stebra). Kadar je bil podjemnik dolžan izdelati določeno stvar, je bil položaj drugačen, saj če je imel izdelek
pomanjklivosti, naročnika ni zanimalo, ali je podjemnik ravnal skrbno, temveč je hotel breziben izdelek. Podjemnik je jamčil
za končni uspeh.

Če je izdelek imel pomanjklivosti, je naročnik od podjetnika zahteval njihovo odpravo in šele ko so napake odpravljene je
naročnik delo prevzel.Problem je nastal, kadar dela ni bilo mogoče opraviti zaradi naključja ali višje sile-> škoda
naročnikova, če je delo že dokončano, tako da bi ga naročnik že lahko prevzel. Do prevzema opravljenega dela nevarnost
naključnega uničenja nosil podjemnik, temu se lahko izognil, če je dokazal, da je škoda nastala zaradi napake v gradivu ali
zaradi slabih navodil naročnika. Enako učinkovala tudi naročnikova sprejemna zamuda. Podjemnik odgovarjal za naključje,
če je to nastalo kot posledica kršitve pogodbe.
primer: odgovarjal, če so sužnja, ki ga je uzel v uk, ubili razbojniki, ko ga je v nasprotju s pogodbo vzel s seboj na tuje.
Poseben problem prestavljali primeri, kjer je podjemnik dobil v obdelavo določeno naročnikovo stvar: PRALEC, ki he sorejel
obleke v pranje in ZAPLATAR, ki jih je sprejel v krpanje-> oba odgovarjala za varovanje sprejetih oblek. Nevarnost požara ali
miši in podgan.

Naročnik je imel pri podjemni pogodbi na voljo ACTIO LOCATI, podjemnik pa ACTIO CONDUCTI.

Posebna pravila se izoblikovala v zvezi s škodo pri pomorskem prevozu v primeru velike havarije-> lex Rhodia de iactu.
Kadar je ladja zašla v vihar, so se poskušali rešiti s tem, da so zmetali tovor v morje ter posekali jamborje. Če je bila ladja
rešena, se je škoda sorazmerno porazdelila ed vse udeležence poorskega prevoza, med lastnike tovora, potnike in lasnika
ladje. Isto pravilo veljalo glede plačila odkupnine, s katero je bila ladja odkupljena od morskih razbojnikov, ki so ji ugrabili.
Če se niso dogovorili so lastniki izgubljenega tovora tožili kapitana z actio locati, kapitan pa je terjal sorazmerno poplačilo
od ostalih udeležencev prevoza z actio conducti.

NEPRAVA PODJEMNA POGODBA= LOCATIO CONDUCTIO OPERIS IRREGULARIS-> je pogodba, pri kateri je na podjemnika
prešla lastninska pravica nad naročnikovim gradivom, katerega je porabil za drugo delo, naročniku pa je naredil naročen
izdelek iz enake količine enako kakovostne snovi. Ker se je prenesla lastninska pravica nad zaupanim gradivom (ni šlo več za
pravo podjemno pogodbo), je podjetnik odgovarjal za naključno uničenje. Zanjo je bila oblikovana tudi posebna tožba
ACTIO ONERIS AVERSI. Isto bi veljalo pri bančnem nakazilu, pri katerem banka naslovljencu izplača nakazani denarni
znesek, ne izroči pa mu istih banokvcec ali kovancev, kot jih je prejela.

C) NAROČILO (MANDAT)
Pogodba, ki nastane, ko ena stranka (naročitelj, mandant) drugi stranki (prevzemniku naročila, mandatarju) naroči, da zanjo
neodplačno opravi določen dejanski ali pp, ta pa naročilo sprejme. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila/mandatar
zaveže naročitelju/mandantu, da bo zanj opravil neki neodplačen in dopusten posel.
primer: A naroči bju, da naj zanj kupi na trgu kg jabolk. Pogodba nastane, ko B to naročilo sprejme.
primer: A, ki se odpravlja na daljše potovanje, naorči Bju, da naj v času njegove odsotnosti upravlja njegovo premoženje. Mandatna
pogodba nastane ko B sprejme, ko se strinja s stem, da bo v času Ajeve odsotnosti neodšplačno upraljal njegovo premoženje.

Mandati, ki niso bili neodplačni, so bili nični. Naročitelj dolžan pokazati svojo hvaležnost, da je dal mandatarju ustrezno
materialno protivrednost kot darilo. Šlo je torej za vprašanje časti, zaradi česar se je to darilo imenovalo-> honorarium. Za
nagrado se vrjetno tudi vnaprej dogovorili-> kljub temu dogovorjena nagrada v formalnem postopku ni bila iztožljiva.
Iztožljiva postala šele v kognicijskem postopku (filozofi ali profesorji prava niso smeli nikakor iztožiti).

Mandat sicer načelno neodplačen, v praksi odpalčen, kadar je šlo za izvrševanje določenega poklica. Bili dve vrsti mandata:
- mandat, ki temelji na naravi poklica oz dela, za katero se po takratnik vrednostih predstavah ni spodobilo, da bi ga naročili
v obliki podjemne pogodbe
- mandat kot prijateljska usluga, ki je temeljila na dobrih madsebojnih odnosih in pričakovanju, da bo mandant uslugo
nekoč vrnil.

Predmet mandata je izvršitev nekega pravnega ali dejanskega opravula, ki je moralo biti dopustno-> naročilo nečesa
protipravnega nemoralnega je nično.

Naročilo je bilo lahko dano v interesu naročitelja ali v interesu tretje osebe, delno pa celo v mandatarjevem-> ni pa moglo
biti izključno v njegovem interesu. Tako naročilo se štelo kot nasvet in kot tak ni bil pravno zavezujoč.

Mandatar je moral ravnati skladno z naročilom, izvršiti ga je moral tako, kot mu je bilo naročeno-> drugačna izvršitev se je
sprva štela za neizvršitev.
Primer: Če je naročitelj A naročil B-ju, da naj mu kupi zemljišče za 100, B pa mu ga je kupil za 150, se je štelo, da mandata ni izpolnil, kar je
imelo za posledico, da od naročitelja ni mogel zahtevati povračila stroškov. -> postopoma priznali če je mandatar izpolnil naročilo
ugodneje, je šla razlika v korist mandqanta, kar ustreza predstavi o mandatu kot prijateljski uslugi.

Mandant vezan na osebi obeh pogodbenikov, zato ugasne s smrtjo ene ali druge stranke. Kljub prenehanju razmerja smel
mandatar zahtevati povrnitev stoškov, če ni vedel za mandantovo smrt in je zato nadaljeval izvrševanje naročila. Zaradi
zaupnosti razmerja, so morali dediči umrlega mandatarja v nujnih primerih dokončati že začete posle.

Dokler naročila mandatar še ni začel izvrševati, ga je mandant lahko preklical, mandatar pa odpovedal-> mandata ni bilo
dopustno preklicati ob nepravem času:
primer: če torej tisti, ki mu je bilo naročeno, da nekaj kupi, ni kupil in tudi ni sporočil, da ne bo, ter je to storil po svoji, in ne po tuji krivdi, ga
je po splošnem mogoče tožiti z mandatno tožbo.
Če ni bilo izrecno dogovorjeno, mandatar ni bil dolžn izvršiti naročila osebno-> izvršitev lahko poveril drugemu, s čimer je
nastalo še eno mandatno razmerje, pri katerem je bil mandatar prveg razmerja hkrati mandant drugega-> predmet obeh
razmerji bila izvedba istega posla.
primer: če je nekdo nekomu naročil, da naj opravi posle tistega, ki mu je sam naročil, bo imel na voljo mandatno tožbo, ker je tudi sam
zavezan (zavezan pa je, ker tudi sam lahko toži)

Mandatar sprva odgovarjal le za naklep. Po klasičnem pravu obveljalo, da mora ravnati z vso skrbnostjo in da torej
odgovarja za vsako krivdo. Taka odgovorsnot izjema od utilitetnega načela (razen če upoštevamo, da je mandatar dobil
nagrado).

Mandatar ni bil mandatov direktni zastopni, zato so učinki pp, ki ga je sklenil v okviru mandata, prešli nanj. Pridobljeno je
moral prenesti na naročitelja, ki je bil hkrati dolžan prevzeti nase vsa bremena in obv, ki so mandatarju nastale z izvršitvijo
mandata. Po končanem mandatu ni smelo prevzemniku naročila nič ostati, ni pa smel imeti od mandata nobene škode ali
stroškov.

Mandat je slučajno dvostransko obvezujoča pogodba. Mandatar je lahko od mandanta zahteval povrnitev stroškov, ki jih
je imel z izvršitvijo naročila. Ugovor mandanta, da bi on sam naročilo izvršil ceneje, ni bi upoštevan, če je ravnal mandatar
glede stroškov skrbno in v dobri veri. Mandatar lahko od mandanta zahteval tudi povrnitev tiste škode, ki se ji pri izvršitvi
mandata ni bilo mogoče izogniti. Ni pa model zahtevati odškodnine za škodo, ki je bila posledica naključja in je torej nastala
le ob izvrševanju mandata.

Mandant je imel zoper mandatarja direktno tožbo iz mandata-> actio mandati directa-> tožba je INFAMIRALA. Mandatar
pa je smel svoje zahtevke uveljaviti z nasprotno mandatno tožbo-> actio mandati contraria.

Č) DRUŽBENA POGODBA (SOCIETAS)

z družbeno pogodbo se dva ali več družbenikov zaveže, da bodo prispevali svoje delo ali premoženje za sodego skupnega in
dopustnega namena gospodarske narave.

Z družbeno pogodbo ne nastane nov pravni subjekt, temveč le pogodbeno razmerje med družbeniki. Razmerje je zato
vezano na pogodbenike do te mere, da pomeni vsaka sprememba, zaradi katere sodružbenik preneha biti družbenik(umre,
izstopi) konec obstoječe oz nastanek nove družbe. Ker nenastane nova pravna oseba, nastopa družbenik navzven v lastnem
imenu in za svoj račun-> skladno s sklenjeno dru.pogodbo sme oz mora učinke sklenjenega pp prenesti na ostale
družbenike. Družbenik je lahko hkrati družbenik različnih družb, zaradi tega med družbeniki teh družb ne nastane nobeno
pravno razmerje-> soci mei socius meus socius non est= družbenik mojega družbenika ni moj družbenik.

Kot konsenzualni kontrakt je bila neformalna in zato zelo fleksibilna, nastala je z doseženim soglasjem, tako tudi
spreminjala ali prenehala. Kljub nujno dvostransko obvezujočemu pogodbenemu razmerje, ni bil namen ustvarjati dobiček
na račun nasprotne stranke oz. ni družbenik prispeval v družbeno razmerje zato, da bi dobil nekaj od sodružbenika.

Cilj= ustvariti novo vrednost v korit vseh, zaradi tega se interes posameznega družbenika prepleta z interesi ostalih. Za
družbeno pogodbo je značilna solastnina, ki nastane med družbeniki. Kljub temu pa solastnina sama zase še ni pomenila
družbene pogodbe, če stranke niso imele namena ustanoviti družbo.

Družbena pogodba je bila razmerje iuris gentium, zato bila dostopna tudi nerimljanom. Posebnost razmerja bila med
drugim v tem, da je lahko vsak od solastnikov brez predhodnega soglasja razpolagal s skupnik premoženjem. Družbena
pogodba je bila lahko sklenjena za določen ali nedoločen čas, za določen namen, pa tudi pod pogojem. S sklenitvijo
družbene pogodbe je lahko nastala solastnina vsega obstoječega in prihodnjega premoženja družbenikov= societas
omnium bonorum- vesoljna družba, lahko pa je bila sklenjena samo za skupno izvedno posameznega posla.

V razvoju rimske države se je pojavilo več oblik družb:

 VESOLJNA DRUŽBA (SOCIETAS OMNIUM BONORUM) je bilo mogoče ustanoviti že s samim konsenzom med
družbeniki. Članom je s sklenitvijo pogodbe postalo vse dotedanje premoženje skupno, obenem pa so se zavezali,
da jim bo skupno tudi vse, kar bo kdo izmed njih pozneje pridobil z delom, prek dedovanja, v obliki darila ali volila
(solastnina je nastala že s sklenitvijo pogodbe). Samo obveznosti, ki so izvirale iz deliktov niso bile skupne.
  PRIDOBITNA DRUŽBA (SOCIETAS LUCRI) – družbena pogodba je ustvarjala solastnino le na premoženju, ki je bilo
pridobljeno z delom posameznih družbenikov. Iz skupnega upravljanja je bilo tako izvzeto premoženje
družbenikov ob sklenitvi pogodbe, kot tudi premoženje, ki ga niso pridobili z delom.
 TRGOVINSKA DRUŽBA (SOCIET AS NEGOTIA TIONIS) – družbena pogodba, pri kateri je bilo v solastnini le tisto, kar
so družbeniki ustvarili z družbeno dejavnostjo – izvrševanjem trgovine ali obrti. Družba je zajemalo vse
premoženje, ki je bilo namenjeno temu namenu, kakor tudi dolgove, ki so se na to nanašali.
 DRUŽBA DAVČNIH ZAKUPNIKOV (SOCIET AS PUBLICANORUM) je izjemoma ustvarjala pravno osebo. To je
pomenilo, da smrt družbenika ali tožba ACTIO PRO SOCIO ni povzročila prenehanja obstoja družbe.
 LEVJA DRUŽBA (SOCIETAS LEONINA) – družbena pogodba, pri kateri je en družbenik bil udeležen le pri dobičku,
drugi pa so si razdelili še izgubo. Takšen dogovor je bil ničen. Deleži pa so bili lahko med seboj različno veliki po
dogovoru, če so nekateri družbeniki prispevali k družbi več kot ostali. V kolikor je bilo družbenikovo delo zelo
pomembno, se je dovoljevalo, da je ta družbenik bil oproščen dela izgube in ob tem pridobival večji delež dobička
kot preostali družbeniki.

Dolgovi družbenika ostalih družbenikov niso bremenili, če ni šlo za vesoljno družbo oz če obv ni nastala s skupnim
poslovanjem. Vsak družbenik bil dolžan spoštovati dogovor in ravnati za skupno dobro, zato je sprva odg le za dolus,
kasneje pa še za naklen in malomarnost. Družbenik v družbenih zadevah ne sme ravnati manj skrbno, kot sicer ravna v
lasnih zadevah.

Družbena pogodba je prenehala s potekom časa, če je bila ustanovljena za določen čas, ko so družbeniki dosegli dogovorjen
namen ali ko se je uresničil pogoj, ki ga je vsebovala pogodba. Zaradi osebne narave razmerja je dru.pog. prenehala tudi s
smrtjo družbenika, ker pa je bil namen družbe gospodarske narave, je družba prenehala tudi, če je eden od družbenikov
izgubil svoje premoženje. Družbenik je smel dru.pog. odpovedati-> tega ni smel storiti ob nepravem času ali da bi se stem
izognil delitvi kakšne premoženjske koristi z ostalimi družbeniki. Če je hotel z odpovedjo izigrati družbenike, je po RP
veljalo, da je prenehal biti družbenik le glede koristi, da pa je ostal naprej družbenik glede bremen in obv. družbena
pogodba je prenehala tudi, če je eden od družbenikov tožil s tožbo-> actio pro socio (tožba povzročila prenehanje družbe
saj ni bilo vel medsebojnega prijateljstva in zaupanja). S to tožbo, ki jo je bilo izjemoma mogoče naperiti v času trajanja
družbe, je družbenik uveljavljal svoje zahtevke proti ostalim družbenikom. Tožba se glasila na saldo v tožnikovem razmerju
do ostalih družbenikov, kar pomeni, da so se najprej poračunali vzajemni zahtevki med družbenikom, ki je tožil, in ostalimi
družbeniki in je torej družbenik zahteval le razliko.

Za razdelitev premoženja, ki je bilo v solastniki družbenikov, bilo treba tožiti s delitveno tožbo-> actio communi dividundo.
Posledica obsodbe= INFAMIJA. Zaradi zaupne narave razmerja se je obsodba glasila le na toliko, kolikor je toženec zmogel->
družbenik je torej užival pravno dobroto življenskega minimuma-> beneficium competentiae. Izjemoma so družbeniki
odgovarjali za obvenosti posameznega družbenika solidarno-> veljalo pri družbenikih, ki so se ukvarjali s prodajanjem
sužnjev in pri družbenikih družbe bankirjev.

Poseben položaj imela družbena pogodba davčnih zaupnikov, ki je ustvarjala neke vrste pravno osebo. Smrt družbenika
zato ni povzročila konca družbe in tudi ne tožba actio pro socio. V tako družbo naj bi vrh tega po mnenju nekaterih lahko
investiral tudi nečlan z nakupom delnic, ne da bi s tem vložkom postali člani družbe.

5. INOMINATNI KONTRAKTI
Rimsko pravo ni poznalo splošne tožbe, je bila za uveljavljanje vsake pravice praviloma potrebna posebna tožbena formula.
Razmerje, za katero je bila tožba oblikovana, je bilo opredeljeno v tožbeni demonstraciji. V takih primerih je pretor lahko
pomagal s tem, da je za konkretni primer oblikoval tožbo in factum.
primer: k tej tožbeni formuli se je treba zateči, kadar se pojavijo kontrakti, za katere civ.pravo ni oblikovalo poimenovanj. Z naravo stvari je
namreč pogojeno, da je pogodbenih razmerij več kakor imen zanje.

V takem primeru je bila potrebna tridelna tožbena formula, ki je izhajala iz obstoja določenega civilnega pogodbenega
razmerja in je vsebovala nedoločen tožbeni zahtevek s klavzulo ex fide bona. Tožba, ki jo je pretor nudil v takem primeru, je
bila tožba s spredaj zapisanimi besedami-> actio preascriptis verbis, ki ni bila navadna tožba in factum, temveč tožba s
civilim nedoločenim tožbenim zahtevkom 'karkoli je treba dati ali storiti po načelu dobre vere in poštenja'.

Razmerja, ki jih ni bilo mogoče enostavno poimenovati z značilno besedo, so imenovali inominatni kontrakti. Pri vseh je šlo
za dvostransko obvezujočo obveznost, pri kateri je ena stranka nekaj dela ali storila, da bi od nasprone stranke dobila neko
dogovorjeno dajatev ali storitev.
razlikovali 4 možnosti:
– dam, da daš -> do ut des
– dam, da storiš -> do ut facias
– dam, da daš -> facio ut des
– storim, da storiš -> facio ut facias
Če nasprotna stranka ni izpolnila svojega dela obv, je lahko prva stranka odstopila od pogodbe in s posebno obogatitveno
tožbo-> condictio causa data, causa non secuta, zahtevala vrnitev tistega, kar je dala. Namesto vrnitve je stranka seveda
lahko zahtevala tudi izpolnitev dogovorjene nasprotne dajatve ali storitve s tožbo-> actio preascriptio verbis. Prihajala v
poštev le tožba s spredaj zapisanimi besedami, saj storitve po RP ni bilo mogoče zahtevati nazaj. Pri netipičnih pogodbah se
uveljavila posebna imena: menjalna pogodba, strarinska pogodba, prekarji, in pogodba o poravnavi.

a) MENJALNA POGODBA (PERMUTATIO)

V RP je bila menjalna pogodba realni kontrakt, ki je nastal z izročitvijo prve od dogovorjenih stvari-> s tem je začel dogovor
med strankama učinkovati. Izročitelj je smel od nasprotne stranke zahtevati prepustitev druge stvari ali pa zahtevati nazaj
stvar, ki jo je izročil. Gre za obv obligatio dandi. Vsaka od obeh strank mora namreč drugo stranko napraviti za lastnivo
izročene stvari. Obe stranki sta odgovarjali za stvarne in pravne napake zamenjane stvari. Glede tega in glede nevarnosti
naključnega uničenja zamenjane stvari so se smiselno uporabljala pravila kupne pogodbe. Ker je menjalna pogodba nastala
z neposredno primerjavo zamenjanih stvari, je ni bilo mogoče izpodbijati zaradi čezmernega prikrajšanja.

b) STARINARSKA POGODBA oz. PRODAJNO NAROČILO (CONTRACTUS AESTIMATORIUS)

Inominatni kontrakt, pri katerem je lastnik prepustil ocenjeno stvar starinarju v prodajo, ta pa mu je moral v zameno po
določenem času vrniti dogovorjeni znesek ali samo stvar. Razmerje usebovalo prvine kupne, podjemne in družbene
pogodbe ter mandata. Za pravno varstvo, je pretor za to razmerje v edikt uvrstil posebno tožbo s spredaj zapisanimi
besedami-> actio preascriptis verbis= glasila na izpolnitev dogovorjenega.
BISTVO= prodajnega naročila je bilo v tem, da je starinar stvar lahko obdržal, če je dal naročitelju dogovorjeni znesek, lahko
jo je prodal za več kot ocenjeno vrednost ali jo vrnil naročitelju po poteku dogovorjenega časa.

Obe pogodbeni stranki sta morali ravnati z vso skrbnostjo, saj sta imeli od pogodbe obe koristi. Nevarnost naključnega
uničenja stvari je nosila stranka ki je drugo prosila, da naj ji stvar prepusti v prodajo oz da naj stvar proda. Če tega ni storila
nobena od obeh strank, je nosil nevarnost naključnega uničenja stvari starinar, ki je lahko z boljšo prodajo iztržil bisveno
več od ocenjene vrednosti in je imel zato večji interes.

c) POGODBA O PORAVNAVI (TRANSACTIO)

Inominatni kontrakt, s katerim stranki rešita neko negotovost v pravnem razmerjumed njima, tako, da z uzajemnim
popuščanjem dosežeta novo soglasje o višini in vsebini medsebojnih pravic in obv. V RP to inominartni kontrakt tipa facio
ut facias. S to pogodbo sta stranki rešili neko medsebojno dvomljivo pravno razmerje, tako da je vsaka nekoliko popustila.
Bistvena elementa sta tako negotovost in vzajemno popuščanje.

Primer: A ve, da je Bju dolžan določeno vsoto denarja. V spominu ima, da mu je B posodil 100. B trdi, da mu je posodil 200. če bi popustila
samo ena stranka oz. bi popustila, čeprav bi vedela, da negotovost ne obstaja, ne bi šlo za poravnavo, ampak za darilo.

Poravnava se je lahko nanašala na sporno višino obveznosti, negotov čas, kraj izpolnitve ali na kakšne druge sporne
okoliščine. Prvotno sta stranki doseženo poravnavo utrdili s stipulačijo. Upnik si je dal s stipulacijo obljubiti s poravnavo
dogovorjeni znesek. S tožbo iz stipulacije je lahko tožil nasprotno stranko, ki bi ravnala v nasprotju z doseženo poravnavo.
Že v klasičnem pravu postala poravnava iztožljiva tudi brez stipulacije. Za izterjavo doseženega dogovora bilo mogoče
uporabiti tožbo s spredaj zapisanimi besedami-> actio preascriptis verbis.

PAKTI

 Pakti (pacta) so bili iztožljivi brezoblični dogovori, ki praviloma niso bili samostojno iztožljivi, vendar se je bilo
mogoče na tak dogovor sklicevati, če druga stranka v nasprotju z njim uveljavljala določen zahtevek, v takem
primeru je bilo mogoče uveljavljati ugovor sklenjenega dogovora (exceptio pacti)
 Gol dogovor ne ustvarja (iztožljive) obveznosti, temveč ustvarja le ugovor
 Brezoblični dogovori so bili načeloma neiztožljive vendar je pretor nekatere take dogovore upošteval in jim
zagotovil iztožljivost, dejal da bo ščitil vse dogovore, ki niso nastali niti z zvijačno prevaro niti v nasprotju z
zakoni, senatovimi sklepi, plebisciti, dekreti in edikti princepsov ter ni z njimi nihče ogoljufan
 V okviru tožbe iz določenega kontrakta bonae fidei mogoče uveljavljati dogovore, ki so bili sklenjeni v
neposredni vsebinski in časovni povezavi s konkretnim kontraktom, tak dogovor veljal samo, če je bil sklenjen
hkrati s pogodbo in je neposredno dopolnjeval njeno vsebino, štelo, da je postal del pogodbe ( če bi bil sklenjen
šele čez čas oziroma s pogodbo ne bi bil vsebinsko povezan temu ne bi bilo tako)
 Imenovali dodatni dogovori (pacta adiecta), ker so bili tovrstni dogovori sklenjeni v zvezi s konkretnimi
pogodbami bonae fidei
 Dodatni dogovori iztožljivi že s tožbami civilnega prava
 Poleg dodatnih dogovorov so postali po pretorskem pravu iztožljivi tudi nekateri samostojni dogovori, ki jih zato
imenujemo pretorski pakti (pacta praetoria)
  Skupna značilnost pretorskih paktov je njihova neformalna narava
 Po pretorskem pravu sta postala iztožljiva 2 tipa brezobličnih dogovorov:
o Konstitut
o T.i. recepti (recepta)

KONSTITUT (CONSTITUTUM DEBITI)

 Konstitut je bil brezobličen dogovor, s katerim se je konstituent zavezal da bo na določen dan izpolnil neki
lasten ali tuj dolg oz. da bo dal upniku ustrezno varščino
 Npr. upnik vpraša dolžnika kdaj mu bo vrnil denar, ta mu odgovori da ma mu bo denarni znesek vrnil 5. februarja,
upnik se s tem strinja, dolžnik s svojo izjavo priznal obstoj svoje obveznosti, hkrati pa je s soglasjem upnika določil
dan izpolnitve
 Določitev dneva izpolnitve je bila bistvena prvina konstituta, če dan ni bil določen se je štelo da obveznost sploh
ni nastala oz. je treba obveznost izpolniti takoj
 Konstitut je bilo možno skleniti s katerimikoli besedami, ni bilo treba da sta obe stranki navzoči
 Predmet obveznosti lahko denarni znesek ali količina nadomestnih stvari, ni bilo nujno da je predmet
konstituta isti kot predmet osnovne obveznosti, npr. konsitut namesto denarnega zneska obljubil žito iste vrste,
če se je konstitut zavezal za več kot je znašala osnovna obveznost glede presežka ni bil zavezan
 Pri konstitutu gre vsebinsko za neke vrste prenovitveno obveznost z razliko da s sklenitvijo konstituta stara
obveznost ni ugasnila
 Več konstituentov je odgovarjalo za prevzeto obveznost solidarno
 Upnik imel za vtoževanje terjatve, ki je nastala s konstitutom na voljo tožbo actio pecunia constituta, oblikovana
po zgledu tožbe iz posojilne pogodbe, poleg glavnice je smel upnik zahtevati tudi interes, ki ga je imel na
pravočasni izpolnitvi obveznosti
 Da bi se izognili zlorabam sta si stranki pred začetkom pravde s stipulacijo vzajemno obljubili polovico spornega
zneska za primer, da bi se tožba ali ugovor proti njej izkazala za neutemeljena, obljubljeni znesek je morala
plačati stranka, ki je tožbo izgubila, ker se je neupravičeno sklicevala na konstitut oz. ga je neupravičeno zavračala
 Tožnik, ki je v pravdi uspel je smel tako poleg same izpolnitve zahtevati še na ta način obljubljeno pogodbeno
kazen, toženec pa je lahko v primeru upnikovega neuspeha zahteval obljubljeni znesek kot odškodnino
 Če se je konstituent zavezal za tuj dolg je nastalo poroštvo, ki se je od adpromisijskega razlikovalo da
konstituentova obveznost ni bila nična, če se je zavezal za več, kot je znašala dolžnikova obveznost, konstituent
odgovarjal le do višine vrednosti dolžnikove obveznosti

RECEPTUM

 Receptum je brezobličen prevzem jamstva za nastanek določene posledice, rimsko pravo poznalo 3 oblike
takega jamstva, ki med seboj nimajo nobene povezave

RECEPTUM ARBITRII
 Rimsko pravo na začetku nima organiziranega pravosodja, pretor za rešitev konkretnega spora pooblastil
določenega zasebnika in ga s tem za primer postavil za sodnika, poklicni sodniki se pojavijo šele v principatu
 Pomembna vlogo ideje razsodnika, saj sta se stranki vnaprej sporazumeli o nekom, ki bo razsodil o njunem
morebitnem sporu, istočasno pa sta se druga drugi zavezali, da bosta njegovo odločitev spoštovali
 Pri razsodniški pogodbi imamo 2 dogovora:
o Po eni strani dogovor med strankama da bosta morebitni spor reševali s pomočjo razsodnika in da bosta
njegovo razsodbo spoštovala
o Po drugi strani pa dogovor med strankama in razsodnikom, ki sprejme to nalogo in se strankama zaveže, da
bo v morebitnem sporu tudi v resnici razsodil
 Prevzem dolžnosti razsodnika ni učinkovala zasebnopravno, stranki proti razsodniku nista imeli na voljo nobene
tožbe, pretor je lahko na razsodnika le pritisnil, če razsodnik ni hotel izpolniti svoje naloge in razsoditi v sporu
med strankama, npr. če se razsodnik ni pojavil mu je bilo treba izreči denarno kazen
 Pretor uporabil prisilna sredstva denarne kazni le takrat ko sta si stranki vzajemno obljubili plačilo pogodbene
kazni če ne bosta spoštovali razsodnikove odločitve

RECEPTUM ARGENTARII
 Receptum argentarii je bil brezobličen dogovor s katerim je bankir brezoblično prevzel jamstvo za plačilo
določenega dolga svojega klienta, to storil, ker je imel njegov klient pri njemu shranjen denar, vendar je bila
bankirjeva zaveza veljavna tudi takrat kadar ni bilo tako
 Destinatar (tisti, ki mu je bankir obljubil plačilo) je imel proti bankirju na voljo posebno tožbo actio recepticia
  S pomočjo bankirjeve zaveze se je utrdil tržni položaj destinatarja, ki je želel skleniti posel, sopogodbenik pa ni
verjel v njegovo plačevitost
 Z receptum argentarii je bilo mogoče ustanoviti tudi poroštvo
 Justinijanovo pravo je receptum argentarii odpravilo, njegovo vlogo je prevzel konstitut

RECEPTUM NAUTARUM, CAUPONUM, STABULARIORUM

 Ta pakt najpomembnejši med vsemi pretorskimi pakti, urejal je odgovornost za gostove stvari pri ladijskem
prevozu, v prenočišču ali hlevu, v katerem je potnik nastanil žival, s katero je potoval, z gostom sklenili
najemno ali podjemno pogodbo, v zvezi s to pogodbo so se dogovorili, da bodo varovali gostove stvari, dogovor
o varovanju, ki je bil sklenjen skupaj z najemno ali delovršno pogodbo, bi bil v takem primeru pactum adiectum in
bi bil iztožljiv s tožbo iz sklenjene pogodbe
 Pretor je v ediktu gostom obljubil tožbo tudi v primeru, ko pogodba ni bila sklenjena, ladjar, hlevar ali gostilničar
pa je dejansko prejel gostove stvari
 Npr. če je šlo za locatio conductio ali hrambo, bi od podjemnika, najemodajalca ali shranjevalca zahtevali
povračilo nastale škode le v primeru, ko bi mu lahko dokazali krivdo, ladjar, hlevar ali gostilničar pa je iz naslova
prevzete odgovornosti sprva odgovarjal objektivno
 Po klasičnem pravu so odgovarjali za varovanje stvari, kar je pomenilo da so odgovarjali za tatvine in poškodbo
stvari, seveda so odgovarjali samo za stvari, ki so jih sprejeli ob izvrševanju svojega poklica, če je stvar izmaknil
kdo od npr. gospodarjevih sužnjev zoper gospodarja ni bilo mogoče naperiti noksalne tožbe, ker je gospodar
odgovarjal že na podlagi sprejema stvari
 Če je gospodar vedel da je suženj sprejel gostovo stvar je odgovarjal neomejeno, če pa je suženj sprejel stvar
brez vednosti gospodarja je ta odgovarjal le na podlagi pekuliarne tožbe

DARILO

 Darilo je premoženjska naklonitev pri kateri darovalec neodplačno prenese na obdarjenca določeno stvar ali
pravico ne da bi mu obdarjenec za to dolgoval kakšno materialno protivrednost
 Darovalčeva naklonitev je lahko stvarnopravna (npr. izročitev stvari v lastnino, ustanovitve ali ukinitev stvarne
pravice na tuji stvari ipd.), obligacijskopravna (npr. obljuba določene izpolnitve, odstop terjatve, prevzem ali
odpust dolga) ali dejanska (A z darilnim namenom obdela B-jevo polje), kar pomeni, da ne nastane pravni posel
 Za darilo je potreben darilni namen darovalca in strinjanje obdarjenca
 Bistvena posledica darila je zmanjšanje darovalčevega in povečanje obdarjenčevega premoženja, zato se da
darilo ni štelo če se je dedič v korist drugega odpovedal dediščini ali volilojemnik volilu, za darilo pa se je štelo, če
je lastnik stanovanja, ki je neodplačno prepustil v uporabo stanovanje, stanovalcu podaril najemnino
 Po klasičnem pravu darilo ni obstajalo kot samostojen pravni posel, samo kot podlaga za prenos lastninske
pravice
 Stvarnopravni učinki so nastali šele z izročitvijo ali drugo obliko odsvojitve, obligacijskopravni pa s stipulacijsko
obljubo darila
 Darilo ni bila pogodba temveč neke vrste dvostranski gotovinski posel, ki se je izvršil takoj ob sklenitvi in s katerim
se je prenesla lastninska pravica na podarjeni stvari
 Darilo je bilo obličen posel, ki je poleg prepustitve predmeta zahteval tudi zapis v predpisani obliki, darilno listino
je bilo treba skleniti pred pričami, v njej je bilo treba navesti ime darovalca, opredeliti predmet darila in navesti
darovalčev pravni naslov glede podarjene stvari
 Darovalec je v zvezi z utilitetnim načelom odgovarjal le za naklep in veliko malomarnost, za morebitne pravne
ali stvarne napake odgovarjal le če je ravnal dolozno
 Darovalec je smel dano darilo preklicati, če je obdarjenec pokazal nehvaležnost, nepreklicno le darilo ki ga je
nekdo dal ker mu je obdarjenec rešil življenje
 Remuneratorno darilo je bilo darilo, s katerim se je skušal darovalec oddolžiti obdarjencu za uslugo, ki jo je ta
storil njemu, tretjemu ali skupnosti
 Darilo z nalogom je vsebovalo naročilo obdarjenca, da naj nekaj stori v korist darovalca ali nekoga tretjega, če se
je obdarjenec zavezal izpolniti nalog s stipulacijo je imel darovalec na voljo tožbo iz stipulacije, če pa je bila
storitev obljubljena z brezobličnim dogovorom je lahko tožil z actio praescriptis verbis, darovalec je vrh tega
lahko zahteval vrnitev darila s condictio causa data causa non secuta
 Darilo pred oz. zaradi sklenitve zakonske zveze je bilo darilo, ki ga je dal eden od zaročencev drugemu
zaročencu, če ni prišlo do sklenitve zveze darila ni bilo treba vračati, če je eden pred sklenitvijo umrl je smel drugi
obdržati polovico darila, če sta se zaročenca že poljubila, druga polovica pa je pripadla dediču umrlega
 Darilo za primer smrti je bilo pogojno darilo, če je začelo učinkovati po darovalčevi smrti, poleg darilo pod
odložnim pogojem bilo mogoče darilo dati tudi pod resolutivnim pogojem, učinkovati je začelo takoj, če pa je
 darovalec obdarjenca preživel so učinki prenehali, darilo za primer smrti so v rimskem pravu pretežno
obravnavali kot volilo
 Mešani posli s primesmi darila je bil pravni posel, ki je vseboval prvine darila in drugega posla, npr. kupna
pogodba pri kateri je prodajalec z darilnim namenom ponudil nižjo ceno, najemna pogodba, pri kateri najemnik z
darilnim namenom plačuje več, če je prodajalec kupcu naknadno odpustil del kupnine je šlo za dva posla za
kupno pogodbo in za darilo

OMEJEVANJE DARIL
 Darila skušali omejiti z zakonom lex Cincia de donis et muneribus, po tem zakonu so bila velika darila dopustna
le med sorodniki, osebami v svaštvu, bivšim lastnikom in osvobojencem
 Zelo dosledno so uveljavili prepoved daril med zakonci, taka darila so bila nična in darovalec stvari kljub darilu
ostal njen lastnik, tako da jo je lahko zahteval nazaj z rei vindikacijo, glavni razlog za prepoved daril med zakonci
je bil verjetno strah, da bi z dajanjem daril premoženje družine nega zakonca prešlo v družino drugega

KVAZIKONTRAKTI

 Kvazikontrakti so obligacijska razmerja, ki so po svoji vsebini podobni kontraktom vendar se od njih razlikujejo po
tem, da nastanejo brez soglasja strank

POSLOVODJA BREZ NAROČILA

 Pravno razmerje, ki nastane, ko nekdo (poslovodja brez naročila) opravi tuj dejanski ali pravni posel ne da bi
imel za to podlago v pogodbi ali v zakonu
 Stranki pri poslovodstvu brez naročila sta poslovodja brez naročila (negotiorum gestor) in gospodar posla
(dominus negotii)
 Rimsko pravo poslovodji brez naročila omogočalo tožbo zoper gospodarja posla na povračilo stroškov in škode,
gospodarju posla omogočalo, da je uveljavljal svoje zahtevke nasproti poslovodju brez naročila
 Poslovodstvo brez naročila je uredil pretor v ediktu s tam, da je obljubil tožbo iz naslova opravljanja poslov
umrlega ali odsotnega
 Razlog za opravljanje tujih poslov je bila neposredna nevarnost, ki je pretila premoženju gospodarja posla, lahko
pa je šlo zgolj za prijateljsko uslugo
 Poslovodja je moral predvsem ravnati z namenom pomagati gospodarju posla, če je ravnal v lastnem interesu
ni šlo za pravo poslovodstvo brez naročila, vendar sta imeli stranki kljub temu na voljo tožbo iz poslovodstva
brez naročila , vendar v takem primeru poslovodja brez naročila od gospodarja posla ni mogel zahtevati povrnitve
vsega kar je izgubil, marveč le toliko, kolikor je bil gospodar posla iz poslovodstva obogaten
 Poslovodstvo brez naročila je bilo podobno mandatu, zato poslovodja brez naročila ni smel imeti ne koristi ne
škode od opravljenega posla
 Poslovodja moral začeti posel opraviti do konca in je moral o svojem ravnanju gospodarju posla poslati račun
 Poslovodja moral pri opravljanju tujih poslov ravnati z vso skrbnostjo in je torej odgovarjal za vsako krivdo,
izjemoma je lahko odgovarjal mileje ali strožje, mileje (za naklep in veliko malomarnost) je odgovarjal kadar se je
tujega posla lotil samo zato da bi preprečil škodo, ki je grozila premoženju gospodarja posla
 Poslovodja brez naročila odgovarjal za naključje če se je lotil posla, ki ga gospodar posla ni redno opravljal
 Gospodar posla je smel s tožbo actio negotiorum gestorum directa od poslovodje brez naročila zahtevati da
prenese nanj vse kar je pri opravljanju njegovih poslov prešlo nanj, kot tudi povrnitev morebitne škode
 Z nasprotno tožbo actio negotiorum gestorum contraria je smel poslovodja brez naročila od gospodarja posla
zahtevati povračilo stroškov in škode, ki jo je imel od opravljanja njegovih poslov, poslovodja je smel zahtevati to
tudi takrat kadar je ostalo njegovo ravnanje brez uspeha (suženj, ki ga je zdravil je umrl), pogoj je bil samo to da
je posel začel v korist gospodarja posla, ni šlo le za objektivno koristnost ampak je moral biti posel koristen z
vidika gospodarja posla (npr. ni se štelo za korist posel, če je poslovodja brez naročila hišo podprl, če jo je
nameraval gospodar posla podreti
 Poslovodja brez naročila ni smel zahtevati povračila nazaj, če se je lotil posla kljub prepovedi ali z darilnim
namenom

VARUŠTVO ZA NEDORASLEGA

 Varuštvo za nedoraslega podobno mandatu

 Namen varuštva je bilo varstvo nedoraslega
 Varuštvo je lahko nastala na tri načine:
o Z oporoko, oporočni je bil varuh, ki ga je oče postavil z oporoko svojim nedoraslim otrokom, če oporočnega
varuha ni bilo je varuštvo pripadlo najbližjemu agnatskemu sorodniku kot zakonitemu varuhu
 o Po zakonu, če ni bilo ne oporočnega ne zakonitega varuha je po zakonu lex Atila nedoraslemu postavil varuha
pretor
o Z individualnim pravnim aktom
 Varuhova temeljna naloga je bilo upravljanje varovančevega premoženja, vendar je bil z varovančevim
premoženjem zelo omejen
 Varuh varovančeva aktiva je moral vložiti v nepremičnine ali obrestna posojila, čim prej izpolniti obveznosti in
izterjati zapadle terjatve ter odsvojiti pokvarljive in odvečne stvari, varuh iz varovančevega premoženja ni smel
dajati ali odobriti daril z izjemo tistih, ki so bila obvezna
 Po Justinijanovem pravu je smel varuh izterjati varovančevo terjatev samo z dovoljenjem sodišča
 Kadar je bil varovanec že starejši nedorasli je varuh lahko avtoriziral njegove posle, s čimer so ti postali tudi
pravno in ne le naturalno zavezujoči
 Na začetku varuštva je varuh praviloma dal varščino, da bo ohranil varovančevo premoženje neokrnjeno, z njo se
je zavezal povrniti vse, kar bi moral zagotoviti po načelu dobre vere in poštenja
 Varuštvo je temeljilo na zaupanju in načelu dobre vere in poštenja, varuh je moral ravnati v varovančevem
interesu, kot varuh ni mogel pravdati ali sklepati poslov z varovancem in ni smel pridobivati varovančevega
premoženja
 Že po Zakonu XII. plošč je bilo zoper zakonitega varuha še v času varuštva naperiti posebno tožbo na predložitev
računov, če se je izkazalo, da je varuh kaj utajil je moral povrniti dvojno
 Varuhu, ki so mu očitali da zlorablja zaupanje in ravna dolozno je bilo že v civilnem pravu mogoče tožiti s posebno
obtožbo sumljivega varuha, morebitna sodba je ugotovitvena vendar je za varuha pomenila konec varuštva, če se
je ugotovilo, da je ravnal naklepno je odstavljenega varuha zadela infamija
 Bivšega varuha je bilo mogoče tožiti s posebno actio tutelae directa
 Varuh je sprva odgovarjal le za zlorabo zaupanja tj. za naklep, postopoma pa se je njegova odgovornost razširila
tudi na malomarnost
 Že v klasičnem pravu je varuh pri opravljanju varuštva odgovarjal za skrbnost v lastnih zadevah
 Tožiti je bilo mogoče le varuha, ki je varuštvo dejansko opravljal, zoper varuha ki je povzročil škodo s tem, da se je
izognil opravljanju varuštva je bilo zato potrebna posebna analogna tožba
 Varuh je za svoje obveznosti iz varuštva od Konstantina naprej odgovarjal z vsem svojim premoženjem na
katerem je imel varovanec zakonito zastavno pravico
 Varuh, ki je imel stroške z varuštvom je lahko tožbil z actio tutelae contraria
 Pretor je za primer navidezna varuha oblikoval posebno tožbo po zgledu poslovodstva brez naročila, ker je ravnal
kot varuh se v zvezi s tem uporablja izraz protutela, v Justinijanovi kodifikaciji se je tožba zato imenovala actio
potutelae

NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST

 Naključno se je imenovala premoženjska skupnost, ki ni nastala z družbeno pogodbo, temveč po naključju, brez
soglasja strank, npr. več sodedičev je podedovalo določeno premoženje, zapustnik je volil isto stvar več osebam:
isto stvar je bila več osebam podarjena
 Posledica tega je bila po eni strani solastnina na skupni stvari, po drugi strani pa kvazikontraktno obligacijsko
razmerje med solastniki
 Obligacijski zahtevki, ki so nastali med solastniki so se nanašala na vzdrževanje skupne stvari, porazdelitev koristi,
ki so iz nje izvirale, povračilo škode, ki jo je na skupni stvari povzročil eden od solastnikov
 Razmerje podobno kot pri razmerju med družbeniki, npr. če dva kupita isto stvar in postaneta njena solastnika,
družbena pogodba nastane le v primeru, ko hočeta s tem skleniti družbeno pogodbo, če tega ne nameravata
nastane samo naključna premoženjska skupnost
 Podobno kot sme družabnik odpovedati družbeno pogodbo sme solastnik pri naključni premoženjski skupnosti
zahtevati njen razdor oz. razdelitev skupne stvari
 Delitev so lahko solastniki zahtevali s tožbo actio communi dividundi
 Solastnik, je lahko od drugih solastnikov zahteval sorazmerno razdelitev donosov stvari, sorazmerno porazdelitev
stroškov njenega vzdrževanja in povrnitev škode, ki jo je kdo od njih povzročil na stvareh v solastnini, tako kot pri
družbeni pogodbi je moral solastnik pri naključni premoženjski skupnosti pri ravnanju s skupno stvarjo pokazati
vsaj tako skrbnost, kot jo je sicer kazal v lastnih zadevah
 Odgovornost za skrbnost v lastnih zadevah v bistvu odgovornost za prevaro tj. za naklep
 Stranki, ki je ravnala manj skrbno kot ravna sicer, očitamo nastalo posledico in ne toliko njene zavestne odločitve,
čeprav o njej ne more biti dvoma
  Z delitveno tožbo je skupnost prenehala, stvar se je dejansko ali pravno razdelila med solastnike, ker je bila pri
delitveni tožbi vsaka stranka na neki način tožnik in toženec, saj je lahko prisoditev ustvarila obveznost tako za
tožnika kot za toženca, so spadale delitvene tožbe med dvojne oz. mešane tožbe
 Najkasneje v Justinijanovem pravu se je pojavila posebna analogna delitvena tožba s katero je bilo mogoče
zahtevati povračilo stroškov in škode ne da bi lastninska skupnost prenehala

VOLILO

 Kvazikontraktno obligacijsko razmerje je nastalo tudi z dvema oblikama volila:

o Z vindikacijskim volilom, ki je učinkoval stvarnopravno
o Z damnacijskim volilom, ki je nastala med volilojemnikom in dedičem, ko je ta pridobil dediščino, obligacijsko
razmerje stricti iuris, npr. svojemu dediču nalagam da naj da mojega sužnja Stiha
- Z damnacijskim volilom je bilo dediču naloženo, da volilojemniku nekaj da ali stori, predmet
damnacijskega volila vse kar je bilo lahko predmet obligacijskega razmerja: določena dota, pekulij, ki ga
je moral dati dedič osvobojencu, vzdrževanje, renta, zapustnikova terjatev, s čimer je postal
volilojemnik prost obveznosti,
- predmet lahko tudi tuja stvar, ki jo je moral dedič odkupiti in izročiti volilojemniku ali pa mu je moral.
Če je lastnik ni hotel prodati za razumno ceno plačati njeno ocenjeno vrednost
- z njim je bilo možno voliti tudi prihodnjo stvar (npr. plodove, otroka, sužnja)
 volilojemnik lahko zahteval izpolnitev volila od dediča s tožbo actio ex testamento, če je dedič svojo obveznost
tajil je bil obsojen na dvojno vrednost
 dedič je moral v zvezi z voljeno stvarjo ravnati kot skrben družinski oče
 če je bilo volilo voljeno pogojno ali z rokom je lahko volilojemnik od dediča za izpolnitev volila zahteval posebno
varščino, causa legatorum, z njo si je zagotovil, da mu bo dedič izpolnil vse, kar je zapustnik v zvezi z volilom
odredil v oporoki
 dedič je bil volilojemnikovo zahtevo dolžan dati varščino, če tega ni storil je pretor dovolil volilojemniku posest
dediščinskih stvari, s tem je skušal dediča prisiliti v to da bi dal varščino
 podobno obligacijsko razmerje nastala tudi pri volilu sinendi modo, npr. tu je zapustnik zapisal v oporoki, da
svojemu dediču nalaga da pusti Ticija, da si vzame in obdrži sužnja Stiha
o ko je dedič pridobil dediščino je postal zavezan volilojemniku, ki mu je moral dopustiti, da si vzame voljeno
stvar
o predmet volila le zapustnikova ali dedičeva stvar
o volilo predstavlja vmesno stopnjo med damnacijskim in vindikacijskim volilom
o volilojemnik ga je lahko iztožil od dediča s tožbo actio ex testamenti
o glede dedičeve odgovornosti v zvezi z voljeno stvarjo je veljalo enako kot pri damnacijskem volilu

NEUPRAVIČENA OBOGATITEV

 obveznost pridobitelja da povrne premoženjsko korist, ki mu je nastala s prenosom premoženja do katerega je

prišlo brez veljavne ali dopustne pravne podlage
 poznali različne oblike obogatitvene tožbe (condictio)
 klasično pravo je gledalo v kondikcijo enotno tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek v vseh primerih enak, v
Justinijanovem pravu, ki ni več poznalo formularnega postopka in s tem tožbenih formul so različne kondikcije
obravnavali kot samostojne tožbe, vsebina posameznega zahtevka je ostala nespremenjena
 obogatitvene tožbe so temeljile na splošnem načelu, da nihče ne sme biti obogaten in račun drugega
 kadar je prišlo do obogatitve z izročitvijo stvari, je postal prejemnik njen lastnik, izročitev zaradi zmote o obstoju
kavze ni bila veljavna, če je bil prejemnik v zmoti, če bi za izročiteljevo zmoto vedel pa bi izpolnitev kljub temu
sprejel, bi zagrešil tatvino in ne bi postal lastnik, izročitelj bi lahko tradirano stvar zahteval nazaj kot svojo z
lastninsko tožbo oz. bi prejemnika tožil zaradi tatvine
 pri obogatitveni tožbi gre obligacijskopravni zahtevek, njegov predmet je obogatitev, tj koliko je bil prejemnik
obogaten
 condictio indebiti, če je nekdo izpolnil nekaj, za kar je zmotno mislil, da dolguje pa obveznost ni obstajala kot
naturalna, govorimo o izpolnitvi nedolga
o prihajala je v poštev tudi takrat kadar je nekdo v zmoti izpolnil tuj dolg ali tisti, kar je sicer dolgoval izpolnil
nekomu drugemu
o prihajala je v poštev tudi ko je nekdo misleč, da je dedič plačal zapustnikov dolg, povrnitev obogatitvene je
bila mogoča, zato ker pravi dedič v takem primeru ni postal prost
o s to tožbo je bilo mogoče zahtevati nazaj tudi tisto, kar je nekdo izpolnil v času visečnosti odložnega pogoja
 o izročitelj je smel zahtevati nazaj dejansko obogatitev, npr. če je bil dolg obstajal, vendar v resnici manjši od
dejanskega izpolnitve je smel izročititelj zahtevati nazaj le razliko
o v določenih primerih je bilo mogoče namesto tistega, kar je bilo zmotno izročeno, zahtevati nazaj denarni
znesek
 condictio ob causam datorum (condictio causa data causa non secuta)
o obogatitveno formulo omenili že pri inominatnih kontraktih
o kadar je stranka nekaj dala v pričakovanju, da bo njeni dajatvi sledila dogovorjena nasprotna dajatev ali
storitve je smela tisto, kar je dala, zahtevati nazaj
o stranka je namesto tega lahko s preskribirano tožbo (actio praescriptis verbis) zahtevala tudi izpolnitev
dogovorjenega
o kar je torej kondikcija dajala stranki možnost, da si premislil, so jo rimski klasiki razlagali tudi kot možnost
stranke, da na ta način odstopi od pogodbe, pri kateri nasprotna stranka ni (takoj) izpolnila svoje obveznosti
 condictio ob turpem causam
o nemoralnost podlage (kavze) povzroča ničnost pravnega posla
o dogovor katerega podlaga je bila nemoralna, torej ni ustvarjal pravnih učinkov
o kadar je bilo na temelju takega neveljavnega dogovora nekaj dano, je bilo mogoče to zahtevati nazaj, npr.
shranjevalec ali izposojevalec zahteval plačilo za to, da bi vrnil shranjeno oz. na posodo vzeto stvar, če je
dolžnik, ki ga je upnik prisilil, da se mu je zavezal s stipulacijo izpolnil dolgovano
o pogoj za tako kondikcijo je bil da je ravnal nemoralno le prejemnik ne pa tudi izročitelj
o kadar he bilo mogoče tudi izročitelju očitati nemoralnost, kondikcija ni prihajala v poštev, v takem primeru je
obveljalo pravilo, da je močnejši položaj posestnika
 condictio ob iniustam causam
o s to kondikcijo je bilo mogoče zahtevati vrnitev tistega kar je bilo dano v nasprotju z veljavnim pravom, npr. s
to kondikcijo je lahko darovalec zahteval vrnitev nedovoljenega darila (npr. med zakonci), dolžnik previsoko
zaračunane obresti
 condictio sine causa
o kondikcija, ki je prihajala v poštev kadar ni bilo mogoče uporabiti nobene druge kondikcije, pa je prišlo do
obogatitve, npr. pralec plačal vrednost oblačil, ker so se izgubila, pa jih je potem lastnik našel, je bilo mogoče
plačano vrednost zahtevati nazaj s to kondikcijo
o s pomočjo te kondikcije je bilo mogoče zahtevati nazaj tisto, kar je nekdo izpolnil brez razloga, pa tudi
osvoboditev od obveznosti za katero se je brez razloga zavezal
 condictio causa finita
o klasični pravniki obravnavali kot obliko zgornje kondikcije, kondikcija, ko je razlog odsvojitve končan
o to obliko obogatitvene tožbe bilo mogoče uporabiti v primeru preklica darila, vrnitve are po izpolnitvi
pogodbe (ko se ni vštela v izpolnitev
 condictio furtiva
o ni šlo za obogatitveno tožbe, saj je okradeni z njo zahteval vrnitev svoje stvari, tat pa s tatvino kajpak ni
postal lastnik
o condictio furtiva je reipersekutorna tožba, ki predstavlja alternativo rei vindikaciji, uveljavljal jo je lahko
samo lastnik stvari
o možno uporabiti poleg deliktne tožbe iz tatvine (actio furi) ker je šlo za zasledovanje ukradene stvari
o možno v celoti uveljavljati proti tatovemu dediču, saj je šlo za vrnitev stvari

DELIKTNE OBVEZNOSTI

RP razlikovalo dve vrsti prepovedanjih dejanj:

- tista, ki so ogrožala širšo skupnost= crimina. Rimljani jih obravnavali kot javna kazniva dejanja, za katera so bile zagrožene
različne kazni-> poleg smrtne in denarne kazni tudi druge kazni, ki jih sodobno pravo ne pozna več (boj z zvermi, delo v
rudnikih). Poznali so tudi različne oblike smrtne kazni, ki so se razlikovale med seboj po tem, kako boleča je bila usmrtitev in
kako dolgo se je obsojenec mučil, preden je izdahnil. Smrtno kazen spremljala tudi zaplemba premoženja obsojenca.
- protipravna dejanja, ki so posegala v premoženje oz v osebnostno ali telesno celovitost posameznika= delicta.
Oškodovanec je pridobil nasproti storilcu terjatev, ki se po svojih posledicah ni bistveno razlikovala od terjatve iz pogodbe
ali kvazikontrakta. Pri deliktih je za uveljavljanje terjatve potrebna posebna tožba-> žrtev delikta je lahko znjo od storilca
poleg povrnitve nastale škode zahtevala tudi dajatev, ki je pomenila kazen za storilca. Storilca v RP kaznovali s tem da je
moral plačati večxnik nastale škode, in s kopičenjem zahtevkov v primeru več storilcev.

V RP oblikovali 3 vrste tožb:

- PENALNE= katerih namen je bilo kaznovanje storilca
- REIPERSEKUTORNE= z njimi lastnik zahteval vrnitev stvari ali njene vrednosti
- MEŠANE= tožbe, ki so služile obema namenoma

Zakonik XII plošč uvedel novost-> storilec se je lahko z žrtvijo dogovoril za denarno odškodnino, ki je izključila talionsko
načelo. Zahtevek sprva vezan le na samo žrtev-> samo ona je smela uveljavljati deliktno terjatev, ki je s smrtjo ugasnila.
Deliktne tožbe postale aktivno podedljive, saj so jih lahko uveljavljali tudi oškodovančevi dediči. Tovrstne tožbe RP
imenuje-> actiones vindictam spirantes. Kljub aktivni podedljivosti penalnih tožb RP ni dopuščalo njehove pasivne
podedljivosti, saj storilčev dedič ni imel nič s samim deliktom. Ne glede na to bilo tudi od dediča mogoče zahtevati
povrnitev premoženjskih koristi, kiso izvirale iz delikta in so prešle nanj.

Deliktna odgovornost storilca je temeljila na naslednjih predpostavkah:

- dejanje, ki je pomenilo kršitev zavarovane pravne dobrine, je moralo biti dokončano, tako da je nastala protipravna
posledica. V RP nedokončan poskus ali celo samo namen nista zadostovala za deliktno odgovornost.
- protipravnost dejanja. Dejanje storilca je neupravičeno posegalo v pravno zavarovano dobrino, zato ni bilo mogoče
kaznovati storilca, ki je imel upravičen razlod za svoje dejanje (silobran)
- vzročna zveza med dejanjem in nastalo posledico, takoje RP pri protipravnemm poškodovanju tuje stvari načeloma
upoštevalo samo neposredno vzročnost.
- krivda. Storilec je odgovarjal, če je obstajala neposredna povezava med njegovim ravnanjem in nastalo posledico. Odtlej
se je pri prisojanju storilčeve odg upoštevala krivda, njegov subjektivni odnos do nastale posledice. Redna oblika krivde pri
deliktih je bil naklep. Poleg naklepa upoštevali tudi malomarnost kot opuščanje skrbnosti oz lahkomiselno prepričanje, da
do posledice ne bo prišlo oz jo bo mogoče odvrniti.

A. TATVINA (furtum)
Obveznost, ki nastane s protipravno prilastitvijo tuje premične stvari, protipravno uporabo tuje stvari ali protipravnim
posedovanjem (lastne) stvari. Za tatvino šteli primere, ko se je nekdo neupravičeno prilastil tuje stvari, ko je tujo stvar
utajil, bodisi jo imel pri sebi iz nekega pravnega razmerja(kot zastavni upnih, shranjevalec...), bodisi da je prikrival
resničnega tatu ali prevzel ukradeno stvar zato, da bi ga prikril. Za tavino šteli tudi prevzem nedolgovane izpolnitve, kadar
je prevzemnik vedel, da obv v resnici ne obstaja. Enako so kvalificirali prodajo tuje stvari.
Rimski klasiki so šteli za tatvino tudi neupravičeno uporabo tuje stvari-> furtum usus oz njeno neupravičeno posedovanje->
furtum possessionis. Prvo je zagrešil shranjevalec, ki je uporabljal shranjeno stvar, ne da bi si jo hotel prisvojiti, drugo
zagrešil zastavitelj, ki je svojo ročno zastavljeno stvar izmaknil zas.up. Pri kaznovanju tatvine je RP razlikovalo med očitno->
furtum manifestum in neočitno tatvino->furtum nec manifestum. V starejšem RP se štelo dejanje za nesporno dokazano,
če je bil storilec pri njem zaloten oz je dejanje priznal.
primer: če je tisti, ki je tožen po zakonu lex Aquilia, priznal, da je ubil sužnja, odgovarja na podlagi priznanja, čeprav ga ni ubil, če je bil
suženj res ubit.

Enak učinek kot priznanje imela očitna tatvina-> tatvina, pri kateri je bil storillec zaloten, ko je kradel. Za očitnega tatu šteli
tudi tistega, ki so ga na dan tatvine zalotili z ukradeno stvarjo, preden jo je prinesel do skrivališča. Za očitnega tatu niso šteli
storilca, ki je veljal za tatu. Po Zakinoku XII plošč je smel okradeni tatu ubiti, če ga je zalotil pri kraji ponoči. Če ga je zalotil
podnevi, ga je smel ubiti le, če se je tat branil s kopijem in je okradeni pred tem poklical sosede za priče.
Poleg tistega, ki je stvar uzel, se je štel za tatu tudi tisti, ki je tatu pomagal, mu svetoval ali sicer svetoval pri tatvini. Tatvino
mogoče zagrešiti le naklepno (tatvina iz malomarnosti ni mogoča). Če je nekdo našel izgubljeno stvar in jo pobral z
namenom prilastitve, misleč da je bila zavržena ni zagrešil tatvine-> tat bi postal v trenutku, ko bi zvedel da gre za tujo
stvar, pa bi jo vseeno hotel obdržati-> če je nekdo pobral stvar, z namenom da jo vrne lastniku ni zagrešil tatvine.
Dokler se ni zgodilo nič dejanskega, dokler si tat ni polastil stvari, ni bilo mogoče govoriti o tatvini.

Zoper tatu sta bili možni dve tožbi-> PENALNA in REIPERSEKUTORNA

 ACTIO FURTI – penalna tožba iz naslova tatvine, ki se je v primeru očitne tatvine glasila na štirikratnik, v primeru
neočitne tatvine pa le na dvakratnik vrednosti ukradene stvari. Če je bilo storilcev več je prišlo do kopičenja
zahtevkov= komulativna konkurenca. Poleg tega je obsojenca doletela tudi infamija. Aktivno legitimiran je bil
poleg lastnika še vsak okradeni, ki je imel ukradeno stvar na temelju določenega razmerja in je lastniku odgovarjal
za vsako krivdo (komodatar, zastavni upnik, pralec in zaplatar). Tožba je bila aktivno podedljiva, pasivno pa ne. Pri
tem ločimo tožbo glede na očitno ali neočitno tatvino na ACTIO FURTI MANIFESTI ter ACTIO FURTI NEC
MANIFESTI.
 CONDICTIO FURTIVA – reipersekutorna tožba, ki jo je lahko lastnik ukradene stvari naperil proti tatu ali njegovim
dedičem, ki so imeli ukradeno stvar, na njeno vrnitev. Glasila se je na največjo vrednost, ki jo je kadarkoli imela
stvar. Bila je aktivno, ne pa pasivno podedljiva. Mogoče jo je bilo naperiti poleg penalne tožbe ACTIO FURTI.
Aktivno legitimiran za kondikcijo je bil lastnik ukradene stvari, pasivno pa tat in njegov dedič, pri katerem je bila
ukradena stvar. Tatov pomagač ni mogel bti tožen s condictio furtiva, čeprav je bil sicer pasivno legitimiran za
penalno tožbo iz tatvine (actio furti). Glede vrnitve ukradene stvari je lastnik lahko izbiral med REI VINDICATIO in
CONDICTIO FURTIVA, vendar je bila ugodnejša prva, saj je pri njej dobil polno odškodnino, ki je vključevala tudi
 subjektivno vrednost stvari. Je pa obstajala nevarnost za ustavitev postopka, če je toženec po naključju izgubil
posest nad stvarjo, kar pa ni vplivalo pri CONDICTIO FURTIVA, saj je bil toženec vedno v zamudi-> zato se
postopek ni ustavil, tudi če je toženec brez svoje krivde prenehal posedovati ukradeno stvar.
primer: tat ne postane prost, če da poslabšano stvar. Tat je namreč z vrnitvijo stvari vedno v zamudi. Pri tej tožbi se upoštevajo
tudi plodovi ukradene stvari.

Tožba zaradi tatvine ni bila mogoča med zakoncema. V primeru, da je kateri izmed zakoncev drugemu vzel njegove stvari,
je pretor oškodovanemu nudil posebno tožbo zaradi odvzetih stvari ACTIO RERUM AMOTARUM, ki se je glasila le na
enkratni znesek. Če je bila stvar odvzeta po razvezi, so prišle v poštev tožbe iz tatvine.

B. ROP in NASILNA POVZROČITV ŠKODE

Obv, ki nastane z nasilnim, protipravnim odvzemom tuje premične stvari. V obeh primerih imamo opravka z nasiljem-> v
prvem primeru usmerjeno v odvzem tuje stvari v drugem pa v povzročitev škode. Nasilje se v RP obravnavalo kot javno
kaznivo dejanje ali kot zasebni delikt. Šlo za zasebnopravno nasilje usmerjeno proti posamezniku in njegovemu
premoženje-> zato se obravnavalo skupaj z ropom in preganjalo s tožbo zaradi ropa-> actio vi bonorum raptorum. Za
javnopravno nasilje štelo nasilništvo v javnosti, dejanja ki so ogrožala normalno delovanje države (nasilje v času volitev..).
razlika med zasebnopravno in javnopravno tožbo bila v kazni-> pri javnopravni bil obsojenec obsojen na izgon in zaplembo
premoženja, pri zasebnopravni pa moral plačati 4kratnik nastale škode-> v obeh primerih moral postopem začeti in izpeljati
oškodovanec sam!

Prvi predpis za nasilje bil zakon lex Plautia de vi-> sprva usmerjen le proti nasilnim dejanjem, ki ogrožajo državo, kasneje ga
mogoče uporabiti tudi v primerih zasebnega nasilja. Ker je šlo pri ropu za očitno tatvino se tožba glasila na 4kratnik
vrednosti nasilno odvzete stvari, po poteku enega leta pa na enkratno vrednost. Na začetku klasične dobe bila tožba actio
vi bonorum repetorum penalna, zato poleg nje mogoče tožiti tudi z reipersekutorno tožbo condictio furtiva ali rei
vindicatio. V klasičnem pravu začeli tožbo actio vi bonorum repetorum obravnavati kot mešano tožbo-> 3kratnik vrednosti
stvari so obravnavali kot kazen, preostali enkratnik pa kot povrnitev vrednosti z ropom odvzete stvari. Rop in nasilno
povzročanje škode sta bila kvalificirana tudi kot javni kaznivi dejanji.

C. PROTIPRAVNO POŠKODOVANJE TUJE STVARI

Uboj tujega sužnja ali živali in poškodovanje tuje stvari je celovito urejel lex Aquilia. Zakon je imel 3 poglavja. V 1.poglavjuje
urejal odgovornost tistega, ki je ubil tujega sužnja ali 4nožno čredno žival, v 2.poglavju odgovornost soupnika, ki je na
škodo glavnega upnika dolžniku odpustil dolg, v 3.poglavju pa je bilo urejeno poškodovanje tuje stvari, do katerega je
prišlo, s tem, da je nekdo stvar žgal, zlomil ali raztrgal. 1. in 3. poglavje prešla v Justinjanovo kodifikacijo. Lastnik ubitega
sužnja ali živali upravičen do povrnitve najvišje vrednosti, ki jo je imela stvar v tem letu pred škodnim dogodkom (vrežna
žival več vredna spomladi kot jeseni). Po 3.odstavku je smel lastnik poškodovane stvari od storilca zahtevati povrnitev
škode, ki se je pokazala v 30 dneh po škodnem dejanju. Po tretjem odtavku akvilijskega zakona se ni ocenjevala najišja
vrednost poškodovane stvari, marveč vrednost povzročene škode. Rok 30 dni dodan zaradi telesnih poškodb. Lastnik
ubitega sužnja/sužnje oz živali oz poškodovane stvari je imel zoper storilca na voljo actio legis Aquiliae na povrnitev
vrednosti nastale škode. Če je toženec dejanje tajil moral škodo povrniti dvojno. Tožba bila v takem primeru vrjetno
potrebna samo za določitev višine odškodnine.

Po akvilijskem zakonu je povzročitelj škode odgovarjal samo, če je ravnal protipravno-> ni bilo mogoče preganjati tistega, ki
je ubil sužnja v silobranu.

Prvotno je protipravnost dejanja vključevala tudi storilčev naklep, kasneje se to razširilo tudi na primere, ko je škoda
nastala iz malomarnosti. Povzročitelj škode je odgovarjal, če mu je bilo mogoče očitati še tako majhno malomarnost, ni pa
odgovarjal, če je škoda nastala po naključju-> za malomarnost so šteli tudi nesprotnost ali teledno šibkost (tako je za
nastalo škodo odg tudi zdravnik, ki he sužnja nevešče operiral, tako da je umrl).

V zvezi z odškodninsko odgovornostjo se po akviljskem zakonu upoštevala samo neposredna povzročitev. Škoda je morala
nastati z neposrednim delovanjem povzročitelja na poškodovano stvar. Odškodnine ni bilo mogoče zahtevati neposredno,
marveč je moral pretor dovoliti posebno analogno tožbo ali tožbo in factum. Pretor je to storil, ko je preučil primer, če je
ugotovil, da je treba dejanje kljub posredni povzročitvi obravnavati po akviljskem zakonu.

Čeprav je bila žival mrtva je bilo z vidika tožbene formule tvegano uporabiti izraz ubita.
primer: tistega, ki je živini kazal rdečo cunji in jo pognal v beg, tako da je padla v roke tatovom, je mogoče tožiti s tožbo iz tatvine, če je to
storil naklepno. Toda tudi če tega ni storil naklepno s tatinskim namenom, tako pogubna šala nesme ostati nekaznovana. Zato je labeo
napisal, da je treba dati tožbo in factum.
Čeprav je bila neposredna akvilijska tožba vedno pridržana civilnemu lastniku, sta smela analogno tožbo naperiti tudi
užitkar in uzuar, morda pa tudi izposojevalec ter zastavni upnik. Najdlje so šli klasični pravniki pri razlagi akvilijskega zakona,
ko so dopustili anaogno tožbo tudi svobodnemu človeku, ki je bil protipravno poškodovan-> z neposredno akvilijsko tožbo
ni mogel tožiti, saj se je štelo da svoboden človek ni lastnik svojega telesa, ker to ni v pravnem prometu, zato mu tudi ni bilo
mogoče povzročiti škode v smislu zmanjšanja vrednosti njegovega telesa, kot je to veljalo pri sužnju!

Svoboden človek v primeru poškodbe ni mogel zahtevati odškodnine-> zahteval lahko le povrnitev interesa, predvsem
povrnitev stroškov zdravljenja, izgubljenega zaslužka... ni pa bil upravičen do odškodnine zaradi skaženosti ali brazgotin, ker
vrednosti telesa svobodnega človeka ni mogoče oceniti v denarju in zato tudi ni mogoče oceniti zmanjšanja te vrednosti.

Akvilijska tožba je penalna, zaradi penalne narave le aktivno podedljiva ne pa tudi pasivno. Od storilčevega dediča je bilo
mogoče zahtevati le morebitno obogatitev. Zaradi penalne narave je moral vsak od več storilcev poplačati celotni znesek
odškodnine.
primer: če je nekdo ubil sužnja slikarja, ki pa ni mogel več slikati, ker si je odrezal palec, je moral plačati vrednost slikarja, ne invalida, če od
poškodbe prsta ni minilo več kot 1leto.

Tožba sporna glede obsodbe na enkratni znesek nastale škode, nesporna, ko je moral storilec, ki je dejanje tajil, plačati
dvojno vrednost povzročene škode. Tožba se sprva glasila na objektivno vrednost stvari oz na vrednost nastače škode. Od
labeona naprej je bilo moogoče z njo zahtevati povrnitev celotnega lastnikovega interesa.
primer: sužnjev gospodar lahko poleg povrnitve vrednosti sužnja zahteval tudi vrednost dediščine, če je bil suženj postavljen za dediča, pa
je bil ubit, preden jo je lahko pridobil.

Č. POSEG V OSEBNOSTNO IN TELESNO CELOVITOST (iniuria)

1. Pojem
V tehnilnem pomenu je beseda iniuria pomenila žaljiv in protipraven poseg v tujo telesno ali osebnostno celovitost. Ta
poseg v RP ni bil le beseden, temveč je pokrival tudi vse vrste telesnihpoškodb svobodnega človeka. Zalonik XII plošč je
poznal 3 oblike posega v tujo telesno celovitost: pohabljenje, zlom kosti, injurijo.

RP na splošno razlikovalo besedne(verbalne) in dejanske(realne) injurije. V prvem primeru je šlo za besedne žalitve, v
drugem pa za udarce ali podobne posege v telesno celovitost. Kot žalivo poseganje v osebnostno celovitost rimljani
obravnavali tudi oviranje izvrševanja tistih pravic, ki so pripadale vsakemu državljanu. Kot žalitev mogoče razlagati, le je
nekdo nekoga oviral pri udejanjanju načela enakosti pri povsem vsakdanjih stvareh-> kopanje v javnem kopališču,
posedanje na javnem kraju, ribolov. Prizadeti smel zahtevati zadoščanje s tožbo actio iniuriarum. Za injurijo šteli tudi, če je
nekdo drugega polil z gnojnico, zamazal z iztrebki, če je umazal vodi ali onesnažil cevi za preskrbo z vodo. Injurijo bilo
mogoče storiti le naklepno. Če je nekdo nekoga udaril nehote, ga ni bilo mogoče tožiti s tožbo actio iniuriarum.

2. Pravne posledice injurije

Po Zakoniku XII plošč lahko tisti, ki ga je nekdo pohabil, storilcu povrnil milo za drago-> talionsko načelo, če se z njim ni
mogel dogovoriti za denarni znesek, s katerim bi mu bilo zadoščen. Zakonik določal fiksne denarne kazni, bile visoke da so
učinkovale generalno preventivno. V teku stoletij se je vrednost denarja zmanjšala, tako da so izgubile svoj zastraševalni
pomen-> kot piše Gelij, naj bi Lucij Veracij mimoidoče svobodne someščane za šalo udarjal z roko po ustih, suženj, ki mu je
sledil, pa naj bi oklofutanim takoj izplačal po 25 asov predpisane kazni, kar je v tem času pomenilo neznaten znesek.
Pretor oblikoval splošni edictum generale-> po tem ediktu se obravnavala injurija enotno, kot vsak poseg v telesno ali
osebnostno celovitost, poleg telesnih poškodb tudi različne oblike žalitve, s tem da je pretorski edikt posebej omenjal tudi
nekatere posebne oblike injurije.

Tožba actio iniuriarum se je glasila na znesek, ki je po oceni sodnika predstavljal za prizadetega ustrezno zadoščenje. Višina
takega zadoščanja odvisna od teže injurije. Za težko injurijo se štelo, ko jo je nekdo povročil osebi, do katere bi moral gojiti
posebno spoštovanje (magistrata, patrona, staršev). Po drugi strani se štela za težko injurija, ki je bila storjena med javnimi
igrami in vpričo ljudi, oz injurija, pri kateri je bila zlomljena kost ali povzročena rana. Težka injurija odvisna od velikosti rane,
tudi od kraja (npr nekdo nekomu iztaknil oko).

Tožba actio iniuriarum bila strogo osebna-> pasivno in aktivno nepodedljiva! Aktivno legitimiran bil tisti, ki je bil prizadet z
injurijo, ni nujno da samo žrtev, ampak tudi tisti, ki je bil zaradi injurije prizadet zaradi posebnega odnosa do žrtve.
primer: zaradi injurije, ki jo je nekdo storil ženski, lahko tožil poleg nje mož in oče, če je bila še pod njegovo oblastjo. Če pa je bila injurija
storjena možu do tožbe upravičen samo on.
Bistvo injurije bilo v nedopustnem posegu v tujo čast. Pasivno legitimiran je bil storilec, pa tudi tisti, ki je nekoga pripravil
do tega, da je storil injurijo, ali pa mu je pri tem pomagal.v primeru sostorilstva mogoče tožiti vsakega od sostorilcev.

Prizdeti je moral tožiti takoj, če ni, si kasneje ni model premisliti. Tožba actio iniriarum je INFAMIRALA, toženca je v
primeru obsodbe doletela infamija! če se je v postopku izkazalo, da je bila tožba neutemeljena, je lahkooproščeni toženec
naperil nasprotno tožbo contraria iudicium, s katero je od bivšega tožnika zahteval desetino zneska, ki ga je v neuspešnem
postopku zaradi injurije ta terjal od njega.

Od Sulovega zakona lex Cornelia de iniuriis naprej je bila injurila poleg zasebnega delikta tudi javno kaznivo dejanje.
Prizadeti je zato lahko poleg zasebne tožbe actio iniuriarum pred enim od stalnih kazenskih sodišč sprožil tudi javno tožbo
iudicium publicum. S kazensko tožbo bilo sprva mogoče tožiti samo v primeru, da je nekdo nekoga udaril ali je na silo
vstopil v njegovo hišo oz stanovanje, sčasoma se razširilo tudi na druge oblike injurije.

Storilca navadno obsodili na izgon in izgubo premoženja, pri lažjih oblikah so določili kazen v ekstraordinarnem postopku.
Če se je obtožba izkazala za neutemeljeno je lahko obtoženec zoper tožnika naperil tožbo zaradi kalumnije. Tožnika je
zadela kazen, ki bi, če bi bila obtožba utemeljena, zadela obtoženca.

D. PREVARA (dolus)
E. NASILJE

F. ODGOVORNOST ZA DELIKTE OSEB POD OBLASTJO IN ZA ŠKODO, KI JO POVZROČIJO ŽIVALI

Če je oseba pod oblastjo zagrešila delikt brez vednosti imetnika oblasti, je bilo mogoče nosilca oblasti tožiti s tožbo actio
noxalis. Od nosilca oblasti je bilo mogoče zahtevati plačilo zneska, na katergea bi bil obsojen storilec konkretnega delikta.
Oče ali gospo, ki mu v zvezi z deliktom ni bilo mogoče očitati krivde, pa se je temu izognil, če je oškodovancu izročil
povzročitelja škode.
primer: če te je suženj, ki si ga kupil po mojem naročilu, okradel, boš s tožbo iz mandata dosegel sužnjevo noksalno izročitev, če se je to
zgodilo brez tvoje krivde. Če pa sem vedel, da je suženj tak (tatinski) in tega nisem vnaprej povedal, da bi ti lahko tatvino preprečil, ti je
treba povrniti toliko, kolikor znaša tvoj interes.

Pri sužnju je oškodovanec na njem pridobi LP, na sinu pod očetovnsko oblastjo je pridobil oškodovanec samo omejeno
oblast, ki se je imenovala mancipium. Če je storilec škodo odslužil, ga je moral oškodovanec prepustiti nazaj gospodarju oz
očetu.
primer: ko je prek svobodnega človeka, ki je bil noksalno izročen, pridobljeno toliko, kolikor je povzročil škode, mora pretor tistega, komur
je bil noksalno izročen, prisiliti da ga osvobodi. Vendar pa (tisti, komur je bil izročen) ni zavezan s tožbo iz fiduciarne odsvojitve.

prepustitev noksalno izročenega storilca, ki je odslužil povzročeno kazen je bilo mogoče zahtevati v ektraordinarnem
postopku. Noksalna odgovornost je bila vezana na osebo storilna-> načelo noxa caput sequitur. Storilca bilo mogoče
zahtevati od trenutnega nosilca oblasti, čeprav ta v trenutku delikta nad njim ni imel oblasti. Noksalna odg se postopoma
omeji le na sužnje.

G. ACTIO DE PAUPERIE
Podobno misel kot pri noksalni izročitvi srečamo tudi v primeru, da je škodo povzročila domača žival, ki je bila proti svoji
sicer krotki naravi razdražena. Lastnik mora povrniti škodo ali izročiti žival, ki je škodo povzročila, oškodovanec je imel na
voljo posebno tožbo actio de pauperie, ki naj bi izvirala še iz Zakonika XII plošč. Pauperies je škoda, ki ni povzročena
protipravno, saj žival nemore ravnati protipravno ker nima razuma.

Lastnik ni odgovarjal za nastalo škodo, če je njegovo žival razdražila druga žival ali sam oškodovanec. Odgovornost je
temeljila na neposredni povzročitvi. Vpreženi vol podivjal in z vozom poškodoval mimoidočega, lastnik odgovarjal čeprav se
žival oškodovanca ni dotaknila.

Podobno kot pri noksalni odgovornosti tudi v tem primeru odgovornost za škodo vezana na LP na živali-> za škodo
odgovarjal trenutni lastnik živali. Lastnik je izjemoma odgovarjal za celotno škodo, kar pomeni, da namesto odškodnine ni
mogel več izročiti živali. Do tega je prišlo, če je pred pretorjem trdil, da žival ni njegova, pa se je izkazalo, da v resnici je.
Tožba je ugasnila, če je žival pred LITIS KONTESTACIJO poginila. S to omejitvijo je bila tožba aktivno in pasivno podedljiva.
Aktivno legitimiran za tožbo actio de pauperie je bil oškodovanec, ki je bil kot svoboden človek poškodovan ali pa je bil
lastnik poškodovane stvari oz je zanjo odgovarjal kot komodatar, zaplatar ali pralec.

KVAZIDELIKTI

 Rimsko pravo poznalo 4 kvazidelikte kršitev sodniške dolžnosti, zaradi katere je bila nekomu povzročena škoda,
povzročitev škode s tem, da je bilo iz stanovanja nekaj vrženo ali izlito, povzročitev nevarnega stanja, s tem da je
bilo nad javno pot ali prostor nekaj nevarno položeno ali obešeno ter tatvina ali škoda, ki so jo na gostovih
stvareh povzročili gostilničarjevi, ladjarjevi ali hlevarjevi uslužbenci, v tem primeru oškodovanec na voljo
posebno tožbo in factum
 Za nastalo škodo ali nevarno stanje odgovarjali tisti, ki so ali bi morali nadzorovati potencialni vir iz katerega je
škoda nastala
 Objektivna odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo, deli se na:
 o Odgovornost za škodljive stvari
o Odgovornost za ravnanje drugih ljudi, tisti, ki za škodo odgovarja bi se lahko izognil, če bi izbral bolj skrbno
osebo ali jo bolj skrbno nadziral

ODOGOVORNOST SODNIKA, KI JE POVZROČIL ŠKODO (INDEX QUI LITEM SUAM FECIT)

 Sodnik odgovarjal, če mu je bilo mogoče očitati naklepno kršitev zakona, da bi pomagal ali škodoval stranki
 Sodnik, ki je sodil pristransko zaradi nenaklonjenosti ene od strank ali zaradi podkupnine, plačati celotno
vrednost spora, ni šlo le za sodnikovo odškodninsko, temveč tudi za kazensko odgovornost
 Zakon lex Irnitana izrecno omenja, da je sodnik naredil pravdo za svojo, če obravnave pravočasno ni predstavil in
o zadevi tudi ni izrekel sodbe, iste posledice sodnika zadele, če zadeve ni končal v 18-mesečnem roku, ki ga je
določil zakon
 Sodnikova odgovornost je temeljila na kršitvi postopka, katere posledica je bila določena škoda, zanjo je sodnik
odgovarjal ne glede na svojo škodo, prizadeta stranka, ga je lahko tožila s posebno actio in factum
 Sodnik je bil pri tožbi stricti iuris, ki se je glasila na določen znesek vezan na znesek, določen v tožbeni formuli,
toženca je moral obsoditi na ta znesek ali pa ga oprostiti ni pa smel spremeniti zneska, saj bi si s tem prilastil
pristojnosti, ki jih ni imel, njegova sodba zato ni bila veljavna
 Če je bil sodnik, ki je bil vezan iz kvazidelikta še pod očetovo oblastjo je odgovarjal do višine svojega pekulija v
trenutku izreka sodbe

ODGOVORNOST ZA ŠKODO, KI JE NASTALA, KO JE BILO IZ STANOVANJA NEKAJ VRŽENO ALI IZLITO (DE DEIECTIS ET
EFFUSIS)

 Pretor v svojem ediktu predvideval objektivno odgovornost stanovalca stanovanja iz katerega je bilo nekaj
vrženo ali izlito
 Če je nekdo iz določene stavbe oz. stanovanja nekaj vrgel ali izlil je s tem povzročil škodo in je zanjo neodvisno od
svoje krivde odgovarjal stanovalec, odgovarjal tudi da dejanja ni storil on, temveč nekdo drug
 Tožba actio de deiectis vel effusis je bila penalna tožba, ki se je glasila na dvakratnik nastale škode, če je bil pri
tem ubit svoboden človek, se je glasila na določen znesek, če pa je bil svoboden človek ranjen je višino kazni
določil sodnik, če je bil storil suženj je bila v zvezi s tožbo mogoča noksalna izročitev storilca
 Za vrženo se je štela stvar, ki je padla, ko jo je kdo obešal, oz. je padla ker je bila slabo obešena, isto velja če se je
kaj izlilo iz obešene posode, čeprav tega ni nihče izlil
 Aktivno legitimiran iz tožbe je bil oškodovanec, tj. poškodovani svoboden človek ali lastnik ubitega ali ranjenega
sužnja oz. poškodovane stvari, če je bil ubit svoboden človek je bila tožba popularna in jo je bilo mogoče naperiti
le eno leto od nesreče, med več potencialnimi tožniki je imel prednost sorodnik oz. tisti, ki je imel interes, tožba
se je glasila na 50 zlatnikov
 Pasivno legitimiran je bil stanovalec, ni bilo pomembno ali je v stanovanju bival odplačno ali neodplačno, ni bilo
možno tožiti gosta ali lastnika stanovanja, ki ni v njem bival, če je bilo v stanovanju več stanovalcev so odgovarjali
solidarno
 Kadar je bil svoboden človek poškodovan je lahko tožil sam (tožba časovno neomejena) ali pa je na mesto njega
tožil nekdo drug (tožba omejena na 1 leto), tožba je bila v obeh primerih nepodedljiva, pri določitvi višine zneska
ki ga je moral plačati stanovalec je sodnik upošteval stroške zdravljenja, zaslužek, ki ga je poškodovani izgubil
zaradi bolezni in tistega zaradi invalidnosti, ni pa mogel upoštevati brazgotin in skaženosti
 Odgovornost stanovalca razširili na poveljnika ladje s katere je bilo nekaj vrženo ali izlito, tožiti ga je bilo
mogoče z analogno tožbo

ODGODOVORNOST ZA NEVARNO POLOŽENO ALI OBEŠENO STVAR (DE POSITO VEL SUSPENSO)

 Nevarno položene stvari so same po sebi prestavljale potencialno škodo zato je pretor oblikoval posebno penalno
tožbo, s katero je bilo mogoče tožiti stanovalca stanovanja, kjer se je nevarno položena ali obešena stvar nahajala
 Tožbo je bilo mogoče naperiti proti stanovalcu ali lastniku hiše tudi če ni živel v njej
 Tožba zaradi nevarno položene ali obešene stvari je bila popularna ker pomeni, da jo je bilo mogoče naperiti proti
vsakemu
 Če je nevarno obešena ali položena stvar padla in povzročila škodo so jo obravnavali kot vrženo

ODGODOVORNOST ZA ŠKODO, KI SO JO NA GOSTOVIH STVAREH POVZROČILI GOSTILNIČARJEVI, LADJAARJEVI ALI

HLEVARJEVI USLUŽBENCI (DAMNUM AUT FURTUM, QUOD IN NAVE AUT IN CAUPONA AUT IN STABULO FACTUM EST)

 Pretor poleg tožbe iz prevzema jamstva za gostove stvari, ki so bile naključno uničene ali izgubljene uvedel še
dodatno penalno tožbo in factum, ki jo je bilo mogoče naperiti zoper gostilničarja, hlevarja ali ladjarja v primeru,
 ko je gostovo stvar uničil ali ukradel nekdo izmed osebja ne pa v primeru, ko je gostovo stvar ukradel drug
popotnik
 Gostilničar in ostali odgovarjali objektivno, neodvisno od svoje krivde, pretor je izhajal iz že omenjene
predpostavke da je bil kriv posredno s tem da je imel slabo osebje
 Zgoraj našteti ljudje so celo odgovarjali gospodarju sužnja, čigar suženj je delal na ladji ali v gostilni in tam ukradel
svojega gospodarja
 Odgovornost hlevarja, ladjarja ali gostilničarja je veljala le za škodo, ki je bila povzročena znotraj obrata
 Tožba iz tega kvazidelikta se je glasila na dvojni znesek, časovno ni bila omejena s tem da kot penalna tožba
pasivno ni bila podedljiva
 Kadar je delo gostilničarja, ladjarja ali hlevarja z gospodarjenim dovoljenjem opravljal suženj ali sin pod očetovo
oblastjo je oče oz. gospodar odgovarjal neomejeno iz naslova tožbe, če gospodar ali oče oz. gospodar za to ni
vedel je prihajala v poštev le adjekticijska odgovornost očeta do višine vrednosti pekulija
 Gost imel 3 možnosti:
o Tožil samega gostilničarja, ladjarja ali hlevarja zaradi uničenja ali tatvine, če trdil da je to storil sam G, L ali H,
na voljo actio furti ali akvilijsko tožbo
o Če ni vedel kdo je stvar poškodoval ali uničil lahko tožil G, L ali H na podlagi prevzema stvari
o Kadar je stvar poškodoval ali ukradel eden izmed G, L ali H uslužbencev oz. stalnih gostov je imel na voljo
penalno tožbo iz kvazideliktov, ki se je glasila na dvojni znesek
 Gost najlažje dokazal, da mu L, G ali H ni vrnil stvari, ki mu jo je bil zaupal