Srednja šola tehniških strok Šiška Vodniki in kabli

Vodniki in kabli
Vodnike1 in kable2 uporabljamo za prenos in razdelitev električne energije. Poznamo gole in izolirane vodnike. Zaradi dobrih
mehanskih, električnih in drugih lastnosti uporabljamo v električnih inštalacijah predvsem izolirane bakrene vodnike.
Najpogosteje so prereza 1,5 in 2,5 mm2, redkeje uporabljamo tudi vodnike prerezov 4, 6, 10, 16 mm2 in večje oziroma jih
uporabljamo le za zbirne in dovodne vodnike objektov. Vodnike manjših prerezov (1; 0,75 in 0,5 mm2 in še manjših)
uporabljamo le za priklop manjših aparatov, za vezavo v svetilkah in napravah. Prerez bakrene žile je lahko enožičen
(masiven), mnogožičen ali finožičen.

Označevanje vodnikov in kablov

Za označevanje vodnikov in kablov uporabljamo črkovno-številčno in barvno označevanje.

Črkovno-številčno označevanje (po CENELEC-u)

Takšno označevanje uporablja večina držav EU

H03VV -H3G1 Primer

XXXXXXX-XXXX Splošna oznaka

Oznaka za določilo
Nazivna napetost Prerez vodnika
Izolacija vodnika Zaščitni vodnik
Izolacija plašča Število vodnikov
Posebna konstrukcija Vrsta vodnika

Ključ označevanja:
Oznaka za določilo Plašč
harmonizirano določilo H PVC V
priznan v posamez. državi A guma R
tekstilna vlakna T
Nazivna napetost U0/U Posebna konstrukcija
3003/3004 V 03 ploščata, deljivi vodniki -H
300/500 V 05 ploščata, nedeljivi vodniki -H2
450/750 V 07 koncentrična -D5
Izolacija vodnika Vrsta vodnika
PVC V enožičen -U
guma R mnogožičen za stalno polaganje -K
silikonska guma S finožičen -H

Črkovno-številčno označevanje (po JUS-u)

V Sloveniji zelo pogosto označujemo vodnike in kable po JUS-u

PP/L-Y3x1/300/500 V Primer

XXX/X-XXxX/X Splošna oznaka

Področje uporabe Nazivna napetost

Izolacija plašča Prerez vodnika
Izolacija vodnika Število vodnikov
Konstrukcijska lastnost Zaščitni vodnik

Področje Iizolacija plašča in Konstrukcijske lastnosti: Zaščitni vodnik: Nazivna napetost:

uporabe: vodnika:  F – finožičen  Y je prisoten  napetost za
 A – avtomobili  P – PVC  L – lažja izvedba plašča samo, če ima katero je vodnik
 S – svetilke  G – guma  J – ojačeni plašč kabel zaščitni ali kabel izdelan
vodnik
1
Vodnik ima le eno izolirano prevodno žilo.
2
Kabel ima več vodnikov v skupnem izolacijskem plašču.
3
Fazna napetost 230 V
4
Medfazna napetost 400 V
Praktični pouk Žarko Petrevčič 1
Vodniki in kabli Srednja šola tehniških strok Šiška

Barvne oznake vodnikov in kablov

Barvno označevanje vodnikov in kablov za električne instalacije in prenosne porabnik uporabljamo zaradi medsebojnega
razpoznavanja in zaradi ugotavljanja namembnosti vodov.

Barvno označevanje vodnikov:

L1, L2, L3 (fazni vodniki) - črna (čr.) ali rjava (rj.)
N (nevtralni vodnik) - svetlomodra (smo.)
PE (zaščitni vodnik) - rumeno-zelena (ru.-ze.)
PEN (zaščitno-nevtralni) - rumeno-zelena (ru.-ze.)

Če nevtralnega vodnika v tokokrogu ne potrebujemo, lahko vodnik s svetlomodro izolacijo uporabimo za fazni vod. Uporaba
drugih barv po predpisih ni dovoljena.
Za ožičenje v napravah lahko za fazne vodnike uporabimo tudi vodnike z drugačno barvo izolacije.

Barvno označevanje žil kablov

Izolacijo žil v kablu zapovrstno barvno označimo z naslednjim nizom barv: (ze.-ru., smo., čr., rj., čr., čr ...).

Število žil Kabli z zaščitnim vodnikom Kabli brez zaščitnega vodnika

2 - smo., čr. (smo., rj.)*
3 ze.-ru., smo., čr. (ze.-ru., smo., rj.)* smo., čr., rj.
4 ze.-ru., smo., čr., rj. smo., čr., rj., čr.
5 ze.-ru., smo., čr., rj., čr. smo., čr., rj., čr., čr.

 Pri kablih za prenosne porabnike je označevanje podobno, le v označenih dveh primerih veljata izraza v oklepaju, kjer je
namesto črne rjava izolacija žile. S krepko pisavo so izpisane barve najpogosteje uporabljenih kablov.

Vrste in uporaba izoliranih vodnikov in kablov:

Vodniki in kabli za stalno polaganje (inštalacije)
Oznaka Oznaka Uo/U Število Prerez Uporaba Risba
JUS CENELEC [V] vodnikov mm2
P H07V-U 450/750 1 1,5 - 16 za inštalacije v inštalacijskih
ceveh;
za suhe prostore
P/F H07V-K 450/750 1 1,5 - 16 Enako kot zgoraj vendar na enako kot zgoraj, le da je
mestih kjer je potrebna večja finožičen
gibkost vodnika
PP - 300/500 2-5 1,5 - 35 za nadometno (in
podometno) inštalacijo v
suhih in vlažnih prostorih

Kabli za prenosne porabnike

Oznaka Oznaka Uo/U Število Prerez Uporaba Risba
JUS CENELEC [V] vodnikov mm2
P/L H03VH-H 300/300 2 0,5 - 1 za priključevanje manjših
porabnikov (namizne
svetilke, TV, radio, ventilatorji
...)
PP/L H03V V-F 300/300 2-4 0,5 - 1 za priključevanje manjših,
predvsem gospodinjskih
porabnikov vseh vrst

2 Žarko Petrevčič Praktični pouk

Srednja šola tehniških strok Šiška Vodniki in kabli

PP/J H05V V-F 300/500 2-5 0,75 - za priključevanje predvsem

2,5 gospodinjskih porabnikov
vseh vrst (pralni stroj,
sesalnik, hladilnik …)
GT/J H03RT-F 300/300 2-3 0,75 - za priključevanje manjših
1,5 premičnih termičnih
porabnikov
(likalnik, kuhalnik)

Vodniki s konstrukcijsko lastnostjo F so gibkejši, zato je njihova uporaba temu primerna (npr. vodnik P/F uporabljamo za
ožičenje razdelilnikov za instalacije v kanalih ...). Gibkejši so tudi tisti kabli, ki imajo izolacijo iz gume. Vodnike s
konstrukcijsko lastnostjo J pa lahko zaradi ojačene izolacije uporabljamo tudi v vlažnih prostorih.

Snemanje izolacije z vodnikov in kablov

Izolacijo lahko snemamo z navadnimi ali avtomatskimi snemalnimi kleščami ali pa si pomagamo z monterskim nožem; pri
kablih je to celo nujno.

Delovni postopki Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu

1. Zmerimo dolžino in  Pri zarezovanju z nožem v plašč kabla Pri delu z nožem pazimo, da ne pride do
snamemo plašč. moramo paziti, da ne zarežemo v izolacijo vrezov in vbodov.
vodnika, ker lahko kasneje na teh mestih
pride do kratkih stikov.
 Za učinkovito delo, mora biti nož dobro in
pravilno nabrušen.
2. Zmerimo dolžino in  Pri zarezovanju z nožem v izolacijo maramo
snamemo izolacijo paziti, da ne zarežemo v baker, ker se le-ta
vodnikov. kasneje hitro zlomi, ali da ne odrežemo žičke
pri finožičnih vodnikih in s tem zmanjšamo
prerez.
 Pri snemanju z navadnimi ali avtomatskimi
snemalnimi kleščami moramo z vijakom
nastaviti oziroma le izbrati primerno veliko
odprtino glede na prerez vodnika, da je ne
poškodujemo.
3. Ogolimo konec lakirane Uporabimo nož, ročne snemalne klešče.
žice.

Primeri vodnikov in kablov s sneto izolacijo na obeh koncih:

P vodnik P/F vodnik

PP kabel PP/L kabel

Praktični pouk Žarko Petrevčič 3

Vodniki in kabli Srednja šola tehniških strok Šiška

Izdelava in pritrjevanje ušesc

Ušesca izdelamo na koncu vodnika ali vodnikov v kablu, ki imajo masivni prerez.

Delovni postopki Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu

1. Ravnanje vodnika. Pri ravnanju krajših koncev si lahko pomagamo
tudi z rahlim nategom vodnika; večji nateg
zmanjša prerez vodnika, odstopi izolacija ...
2. Snemanje izolacije na
enem koncu vodnika.
3. Izdelava ušesca. Osnova mora biti dovolj dolga, da glava vijaka
ali podložka pri privitju ne pritisne na izolacijo -
slab spoj.
4. Meritev in rezanje Pri daljših povezavah zaradi morebitnih
vodnika ter izdelava sprememb in popravkov pustimo nekaj vodnika
ušesca na drugem za rezervo.
koncu.
5. Kontrola kvalitete in
oblike ušesca -
morebitne korekcije.
6. Vezanje vodnikov v Pri finožičnih vodnikih običajno uporabimo
snopiče. vezne trakove ali spirale.

7. Privitje ušesca z  Ušesce mora biti zavito/obrnjeno v smer

vijakom. zavijanja vijaka.
 Pri privitju več ušesc z enim vijakom
moramo med ušesca dati podložko.
 Uporabimo primeren izvijač (ploščat/križni,
primerne velikosti, z nepoškodovano
konico), da ne poškodujemo glave vijakov.
 Privijemo s primernim momentom.
8. Kontrola kvalitete spoja. Paziti moramo, da glava vijaka ali podložka ne
pritiska na izolacijo - slab spoj.

4 Žarko Petrevčič Praktični pouk

Srednja šola tehniških strok Šiška Vodniki in kabli

Pritrjevanje kabelskih čevljev na vodnike

Uporabljamo jih za pripravo konca finožičnih vodnikov za pritrditev na električne elemente in ohišja.

Poznamo očesne, viličaste, igličaste, cevne in druge vrste kabelskih čevljev (votlice - tulci, natične, vtične ...). Kabelski čevlji
so lahko izolirani ali goli, dimenzije pa so odvisne od prereza vodnika, pritrditvenega vijaka in načina pritrditve. Za stiskanje
kabelskih čevljev uporabimo primerne (posebne) klešče5.
Paziti moramo:
 da je kabelski čevelj dovolj stisnjen (dober mehanski in električni spoj),
 da sega izolacija vodnika v izoliran del kabelskega čevlja.

nepravilno neizoliran

pravilno z izolacijo

Očesni kabelski čevelj Viličasti kab. čevelj Igličasti kab. čevelj Votlica - tulec

Spajanje vodnikov s sponkami

Vrstne sponke Dvoredne ali enoredne Lestenčne sponke Wecco sponke Polzaprte sponke
priključne sponke

So podobne kot
dvoredne priključne
sponke, le da morajo
prenesti višje
temperature (bakelit,
keramika ...)
za spajanje v za univerzalno uporabo za spajanje v predvsem za spajanje nadomeščajo Wecco
razdelilnikih, omaricah lestencih v razvodnicah sponke

Vse so izolirane. Velikost je odvisna od prereza in števila vodnikov, ki jih spajamo.

Pri pritrjevanju vodnikov moramo predvsem:

 uporabiti primeren izvijač (ploščat/križni, primerne velikosti, z nepoškodovano konico), da ne poškodujemo glav vijakov,
 priviti vijake s primernim momentom,
 preveriti kvaliteto spoja.

Vprašanja in naloge:
1) Na primerku kabla PP/J - Y 3 x 1,5 mm2 /300 V (PP - Y 5 x 1,5 mm2 /300 V) razloži pojme: vodnik in kabel.
2) Na primerku kabla iz prvega vprašanja razloži pomen črkovno-številčnih oznak.
3) Ob istem primerku kabla povej, kakšna je namembnost (funkcija) posameznega vodnika glede na barvo izolacije.
4) Med danimi primerki vodnikov in kablov izberi tiste s prerezom 1,5 mm2 in tiste s prerezom 2,5 mm2.
5) Demonstriraj odvijanje in zvijanje svitka P ali P/F vodnika.
6) Na koncu P in P/F vodnika snemi izolacijo in pri tem navedi vsa pravila, ki jih moraš upoštevati - tudi varnost pri delu.
7) Izdelaj ušesce na P vodniku in razloži postopek in pravila dela.
8) Razloži postopek in pritrdi kabelski čevelj na P/F vodnik. Katere oblike kabelskih čevljev bi lahko še izbral?
9) Dva P vodnika spoji prvič z wecco in drugič z dvoredno priključno sponko; razloži pravilne postopke dela s sponkami.

5
Povsem neprimeren spoj dobimo, če stisnemo votlico ali čevelj s ploščatimi kleščami ali kombinirkami.
Praktični pouk Žarko Petrevčič 5
Vtično-spojne naprave Srednja šola tehniških strok Šiška

Vtično-spojne naprave za stanovanjske in poslovne objekte

Uporabljamo jih za priključevanje premičnih električnih porabnikov na instalacije. V stanovanjih, pisarnah in podobnih
prostorih uporabljamo predvsem enofazne vtično-spojne naprave z zaščitnim kontaktom1 (L, N, PE), ki so praviloma
izdelane le za tokove do 16 A. Redkeje, za priklop večjih porabnikov, uporabljamo trifazne VS naprave (L1, L2, L3, N, PE).
Poleg naštetih uporabljamo še posebne VS naprave za telekomunikacijske (telefonske, antenske ...) instalacije.
Med VS naprave štejemo vtičnice, vtiče, prenosne vtičnice, natičnice in natiče.

Vtičnice
Imamo podometne in nadometne izvedbe vtičnic. Podometne vgrajujemo v stene (v razvodnice f 60 mm), na stene
instalacijskih kanalov ipd. Enofazne vtičnice z zaščitnim kontaktom so izdelane za napetost 250 V in tok 16 A. Enofazne
vtičnice brez zaščitnega kontakta uporabljamo za priklop akustičnih aparatov, malih gospodinjskih aparatov ... Glede na
funkcionalnost prostora jih nameščamo na različne višine: v sobah, pisarnah in podobnih prostorih 0,3 do 0,4 m od tal, v
kuhinjah na 0,3; 1,15 (nad delovnimi pulti) in 1,65 m od tal (za nape), v kopalnicah 1,5 do 1,7 m od tal. V otroških sobah
moramo v vtičnice vstaviti zaščitne vložke.

Vtičnice za nadometno montažo uporabljamo tam, kjer izvajamo instalacije nadometno (vlažni in prašni prostori, kot so kleti,
garaže, podstrešja ipd.). Vse imajo pokrov. Če obstaja večja nevarnost mehanskih poškodb, uporabljamo kovinske vtičnice.
Na kovinska ohišja moramo priključiti zaščitni vodnik.

Vtičnice za malo napetost in za telekomunikacijske instalacije so izdelane tako, da jih ne moremo združevati z VS napravami
drugih napetosti.

Priključitev podometne in nadometne vtičnice

Delovni postopki
1. Pripravimo konce
vodnikov (če je
potrebno, ušesca).
2. Vodnike privijemo na
ustrezna mesta.
3. Vtičnico pritrdimo v
razvodnico.
4. Pritrdimo pokrov
vtičnice.
Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu
Vodniki morajo biti dovolj dolgi (~12 - 15 cm),
da vtičnico lahko izvlečemo iz razvodnice
oziroma predstavljajo rezervo, če moramo
karkoli popraviti ali spremeniti.
 Zaščitni vodnik pazljivo pritrdimo na zaščitni
kontakt vtičnice, ki ima oznako ozemljila .
 Pri kovinski vtičnici moramo zaščitni vodnik
priključiti tudi na ohišje.
Zaščitni kontakt vtičnice je običajno orientiran
vertikalno.
Dovodne vodnike zvijemo za vtičnico.
Pri nadometni vtičnici, kjer kabel uvedemo skozi
uvodnico, mora le-ta zadostno tesniti pred
vdorom prahu in tekočin.

1
VS naprave z zaščitnim kontaktom (PE) včasih imenujejo tudi varnostne ali "šuko".
6 Žarko Petrevčič Praktični pouk
Srednja šola tehniških strok Šiška Vtično-spojne naprave

Vtiči
Vtiči morajo biti v vsem združljivi z vtičnicami, zato imajo enake karakteristike; dvopolni vtiči se izdelujejo le za tokove do
10 A.

Izdelava kabelskega podaljška

Delovni postopki Opozorila in pravila
1. Razstavljanje vtiča.
2. Meritev in snemanje plašča
ter izolacije vodnikov.
Pritrditev vodnikov.
3. Kontrola kvalitete.
4. Razporeditev vodnikov in
pritrditev plašča kabla.
5. Sestavljanje vtiča.
6. Priključitev prenosne vtičnice Postopki in pravila so enaki kot pri vtičih.
na drugi konec kabla.
Prikaz; varstvo pri delu
Enofazni vtič, vtičnica:
 Fazni in nevtralni vodnik lahko priključimo
na poljuben čep.
 Pazljivo moramo pritrditi zaščitni vodnik na
zaščitni kontakt vtiča.
Trifazni vtič, vtičnica:
 Paziti moramo, da ne zamenjamo
nevtralnega in zaščitnega vodnika.
 Zaporedje faz je poljubno.
 Vodnike speljemo do čepov po utorih,
vodniki ne smejo ovirati montaže, ne
smejo biti nategnjeni ali postavljeni tako,
da obstaja nevarnost kratkega stika.
 Plašč kabla stisnemo z objemko, da
mehansko razbremenimo vodnike, če pri
razspajanju vtiča in vtičnice potegnemo
kabel namesto vtiča.

Prenosne vtičnice
Uporabljamo jih pri električnih podaljških.
Lahko so enojne in večsistemske. Slednje
lahko imajo tudi stikalo. Izdelujejo jih za tokove
do 16 A in za prerez vodnikov napajalnih
kablov od 0,75 do 2,5 mm2.

Enofazni podaljšek

Praktični pouk Žarko Petrevčič 7

Vtično-spojne naprave Srednja šola tehniških strok Šiška

Natiči in natičnice
Natič in natičnico uporabimo, če želimo dovodni kabel ločiti od same naprave. Del, vgrajen v aparat, imenujemo natič, del,
priključen na dovodni kabel, pa natičnica.
Gumijasti opornik daje kablu dodatno mehansko oporo na mestu vstopa v natičnico, zato jo moramo pazljivo in pravilno
namestiti.

Enofazna in trifazna vtičnica (nadometna izvedba)

Vprašanja in naloge:
1. Katere naprave štejemo med VS naprave in čemu služijo?
2. V katerih primerih uporabljamo podometne in v katerih nadometne vtičnice?
3. Kdaj se odločimo za montažo kovinskih vtičnic?
4. Zakaj ne moremo in ne smemo priključiti telefonskega vtiča v običajno tripolno vtičnico?
5. Kako ločimo VS naprave glede na število polov? (Za vsako število polov navedi primer uporabe.)
6. Na kaj vse moramo paziti pri montaži enofaznega vtiča na primeren kabel? Navedi postopke montaže.
7. Na kaj vse moramo paziti pri montaži trifaznega vtiča na primeren kabel? Navedi postopke montaže.
8. Navedi bistvene zahteve in postopke pri montaži podometne in nadometne vtičnice.

8 Žarko Petrevčič Praktični pouk

Srednja šola tehniških strok Šiška Vtično-spojne naprave

Pritrditev in priklop svetilk

Najpogosteje uporabljeni svetlobni vir v bivalnih prostorih je žarnica na žarilno nitko, čeprav vse več uporabljamo tudi
kompaktne (varčne) vire in halogenske žarnice. V prostorih, v katerih je zahtevan višji nivo osvetljenosti (delovni prostori), pa
običajno uporabljamo fluorescenčne cevi. Svetlobne vire nameščamo v primerne svetilke.

Svetilke z vgrajeno žarnico na žarilno nitko pritrdimo na strop s pomočjo lestenčne kljuke (svetilke ne obešajte na vodnike).
Tiste, ki jih pritrdimo na zid, fluorescenčne svetilke in nekatere druge izvedbe svetilk pritrdimo s pomočjo zidnih vložkov in
vijakov.

Priklop svetilke na električno instalacijo izvedemo s pomočjo lestenčne sponke. Fazni in nevtralni vodnik priključimo tako, da
je nevtralni vodnik vedno povezan z navojem okova, fazni pa z zadnjim kontaktom. Pri svetilkah s kovinskim ohišjem
moramo na ohišje pritrditi zaščitni vodnik.

Okovi za žarnice malih moči (15, 25 in 40 W) imajo Edisonov navoj E 14, za večje moči (40, 60, 75 in 100 W) pa E 27, pri
največjih močeh (od 150 do 1000 W) pa E 40.

Namizne, stoječe in druge svetilke, ki jih imamo v bivalnih in podobnih prostorih za dodatno razsvetljavo, okras in druge
namene, priključimo ločljivo preko vtičnice s pomočjo P/L ali podobnega kabla. Takšne svetilke imajo običajno v dovod
vgrajeno prehodno ali vmesno enopolno stikalo, žal mnogokrat brez mehanske razbremenitve, zato moramo vodnik na
kontaktih pazljivo in dobro priviti.

Delovni postopki Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu

1. Kontrola napetostnega Montažo svetilke lahko opravljamo le v
stanja. breznapetostnem stanju dovodnih vodnikov.
2. Montaža lestenčne  Pritrdimo jo s pomočjo zidnega vložka. Če vrtamo visoko na steni ali stropu,
kljuke. pravilno ravnajmo z lestvami.
Pritrditev svetilke.  Mnoge svetilke pritrdimo z vijaki in zidnimi
vložki.
3. Priključitev vodnikov.  Vodnike instalacije in vodnike v svetilki
spojimo z lestenčnimi sponkami, pri tem
moramo paziti, da bo nevtralni vodnik
povezan z navojem okova.
 Na kovinsko ohišje pritrdimo zaščitni vodnik.

4. Dokončna montaža.
5. Vstavitev svetlobnega
vira in preizkus
delovanja.

Praktični pouk Žarko Petrevčič 9

Spajkanje Srednja šola tehniških strok Šiška

Spajkanje
Spajkanje je proces spajanja dveh ali več delov v nerazdružljivo zvezo. Uporablja se v vseh vejah industrije, še posebej v
elektronski industriji.
Pri spajkanju uporabimo spajko, ki ima mnogo nižje tališče kot material, ki ga spajamo, zato se struktura in oblika spajanega
materiala ne spremeni.

Ločimo trdo in mehko spajkanje.

 Trdo spajkanje uporabljajo predvsem v strojni in kovinskopredelovalni industriji. Pri tem spajkanju je pomembna
predvsem mehanska trdnost spoja. Spajkalniki, spajke in pribor se popolnoma razlikujejo od tistih za mehko spajkanje.
 Mehko spajkanje uporabljajo predvsem v elektronski industriji (tiskana vezja) in tudi v elektroenergetiki (spajkanje raznih
priključkov, vodnikov ...) ter na drugih področjih. Pri mehkem spajkanju je pomembna predvsem dobra prevodnost;
mehansko pa so spoji razmeroma malo obremenjeni.

Pribor za spajkanje
Spajkalnik
Za kvalitetno spajkanje je nujno potreben dober spajkalnik. Najboljši je spajkalnik, ki mu lahko reguliramo delovno
temperaturo in deluje pri nižji napetosti. Za večino najboljših spajkalnikov so na voljo tudi izmenljive konice najrazličnejših
oblik.
Za kvalitetno delo je pomembna pravilna izbira moči (velikosti) spajkalnika:
 5 - 15 W najfinejša in fina dela v elektroniki,
 25 - 40 W standardna dela v elektroniki,
 40 - 100 W za večino del v elektroenergetiki,
 nad 150 W za vodovodna instalacijska dela, kleparska dela ...

Najpomembnejši del spajkalnika je spajkalna konica1.

 Najcenejši spajkalniki imajo bakreno konico. Ta hitro oksidira, zato jo je potrebno pogosto očistiti s pilo in pospajkati,
zaradi tega se tudi hitro izrabi.
 Boljše konice imajo zaščitni sloj iz kroma ali niklja. Teh ne smemo piliti, saj s tem uničimo zaščitni sloj. Očistimo jih le na
vlažni celulozni gobici.

Spajka
Spajka je predvsem zmes kositra in svinca. Od razmerja med njima je odvisna
temperatura tališča spajke. Pri večini razmerij je temperatura tališča spajke nekaj
nad 200o C. Pri spajki za tiskana vezja2 pa je okoli 190o C.
Za delo v elektrotehniki je najprimernejša spajka v obliki žice s spajkalno pasto v
sredini3. Standardni premeri žice so: 0,75; 1 in 1,5 mm.4

Spajkalna pasta
Uporaba spajkalne paste, predvsem take na kislinski osnovi, ni preveč zaželena, ker razžira spoje in konice spajkalnikov.
Spajkalno pasto dodamo zato, da nam očisti in dezoksidira spajkalno površino ter poveča temperaturno prevodnost. Spajka
v obliki žice ima spajkalno pasto kot polnilo, zato ne potrebujemo dodatne paste. Potrebujemo pa jo, če spajkamo velike
površine ali uporabljamo spajko v drugi obliki (palice).
Pri nas najbolj znana pasta je Cinol, dobijo pa se tudi paste, ki temeljijo na brezkislinski osnovi.

1
Temperature spajkalnih konic se gibljejo v območju 250 do 350o C.
2
Razmerje kositer : svinec : baker je 60 : 38 : 2.
3
Mnogokrat uporabljen izraz tinol žica predstavlja le znamko proizvajalca takšne žice.
4
Najpogosteje dobimo kolute teže 100, 250, 500 in 1000 g.
10 Žarko Petrevčič Praktični pouk
Srednja šola tehniških strok Šiška Spajkanje

Ostali pribor
Pri spajkanju potrebujemo še:
 stojalo za spajkalnik,
 čistilno celulozno gobico (pred uporabo jo navlažimo),
 pinceto ali ploščate klešče (za držanje segretih delov in odvajanje toplote pri spajkanju termično občutljivih
polprevodniških elementov),
 vakuumsko sesalko za odstranjevanje staljene spajke pri odspajkovanju.

Postopki pri spajkanju

Delovni postopki Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu
1. Pregledamo in  Navlažimo gobico. Pregledamo priključni kabel, če ni morda
pripravimo spajkalnik in  Preverimo delovanje spajkalnika. poškodovan.
pribor.  Preverimo konico in jo po potrebi očistimo.
 Pripravimo ostali pribor.
2. Pripravimo material za Očistimo površino spojnih mest.
spajkanje.
3. Segrejemo spojno Konico segretega spajkalnika prislonimo na Pri segrevanju pazimo, da se ne opečemo s
mesto. spojni površini, ki ju želimo spojiti, in ju glede na spajkalnikom ali na segretem mestu.
velikost segrevamo tako dolgo, da prideta na Pazimo, da ne poškodujemo dovodnega
delovno temperaturo spajkanja. kabla ali druge opreme.
4. Na spojno mesto Glede na velikost spojnih površin dodamo
dodamo spajko. primerno količino spajke.
5. Segrevamo toliko časa,  Pri spajkanju mora spajka dobro zaliti vse
da se spajka razleze na pore spojnega mesta, zato da po ohladitvi
želeno površino spajke dobimo mehansko kvaliteten in
spajanja. dobro prevoden spoj.
 Pri premalo segretem spoju spajka le omoči
spajkano površino, zato spoj ni ne dovolj
mehansko trden, ne dobro električno
prevoden (hladen spoj)5.
 Pri pregretem spoju spajka lahko izpari,
lahko se poškoduje izolacija vodnika, lahko
pride do uničenja elementa ...
 Izogibajmo se večkratnemu segrevanju
spoja.
6. Odložimo spajkalnik.  Pustimo, da se površina spoja ohladi in
mehansko ojača.
 Spajkalnik vedno odlagajmo na pripravljeno Pazimo, da s segreto konico ne
stojalo. poškodujemo opreme.
 Če spajkalnika ne potrebujemo dalj časa, ga
izključimo.
7. Preverimo kvaliteto  Površina spoja naj bo gladka in svetla.
spojnega mesta.  Na spojnem mestu naj bo primerna količina
spajke.
 Spoj mora biti dovolj mehansko trden in
dobro električno prevoden.
8. Pospravimo spajkalnik Pustimo, da se konica spajkalnika primerno
in pribor. ohladi.

Mehko spajkanje na tiskano vezje

Delovni postopki Opozorila in pravila Prikaz; varstvo pri delu

5
Takšen spoj lahko dobimo tudi zaradi umazane spojne površine.
Praktični pouk Žarko Petrevčič 11
Spajkanje Srednja šola tehniških strok Šiška

1. Na pripravljeno  Nožice elektronskih elementov ne

površino za spajkanje prepognemo neposredno ob telesu, temveč
vstavimo elektronske nekoliko stran.
elemente.  Nožice diod in tranzistorjev naj bodo vsaj 6
mm visoke.
2. Segrejemo spojno  Segreto in očiščeno konico spajkalnika
mesto. pritisnemo ob nožico in bakreno plast.
 Zaradi majhne površine se spojno mesto
hitro segreje.
 Izogibajmo se večkratnemu segrevanju
spoja, ker lahko bakrena plast odstopi.
 temperaturno občutljive elemente
zavarujemo tako, da s pomočjo pincete ali
klešč odvedemo toploto z nožice.
3. Dodamo spajko.
4. Odščipnemo predolge Nožice naj bodo dolge približno 2,5 mm.
nožice.

5. Preverimo kvaliteto  Površina spoja naj bo gladka in svetla.

spojnega mesta.  Na spojnem mestu naj bo primerna količina
spajke.
 Spoj mora biti dobro električno prevoden
(pazimo na hladne spoje).
6. Pospravimo spajkalnik Pustimo, da se konica spajkalnika primerno
in pribor. ohladi.
Vsi ostali potrebni postopki so opisani na prejšnji strani.

Vprašanja in naloge:
1. Opiši razliko med mehkim in trdim spajkanjem.
2. Kako izberemo primeren spajkalnik in kako ga vzdržujemo?
3. Kakšne lastnosti ima dobra spajka?
4. Naštej in opiši ostali potreben pribor za spajkanje.
5. Opiši postopke spajkanja dveh vodnikov.
6. Opiši postopke spajkanja elektronskih elementov na tiskano ploščo.
7. Kakšne kvalitete ima dober spoj in kakšni so pogoji, da to dosežemo?

12 Žarko Petrevčič Praktični pouk

Meritve električnih količin
Vse električne količine (napetost, tok, upornost ...) so človekovim čutilom žal nezaznavne; zaznamo lahko kvečjemu
posledice delovanja nekaterih. Merilne rezultate registriramo, vrednotimo in primerjamo ter na podlagi tega povratno
vplivamo in usmerjamo delovanje sistemov. (Pri tem gre lahko za sistem izključno električne narave ali kakršenkoli drug
sistem - mehanski, toplotni, sevalni ... - oziroma za sestavljene sisteme, saj danes praktično ni količine, ki je ne bi mogli
izmeriti po električni poti.) To je dejansko opis regulacijske zanke, ki lahko deluje avtomatizirano ali z vmesnim
posredovanjem človeka, vse pa se lahko izvaja iz neposredne bližine ali na daljavo. Iz napisanega sledi, da imajo električne
merilne metode in instrumenti dve veliki prednosti: univerzalnost in možnost meritve na daljavo; temu lahko prištejemo še
izredno veliko prilagodljivost, saj z njimi in s pomočjo merilnih pripomočkov lahko merimo od zelo majhnih do zelo velikih
vrednosti količin
Res pa je, da se mnogokrat pojavljajo nezaželeni dejavniki in učinki (motnje) vezij in instrumentov, ki negativno vplivajo na
meritve. V splošnem velja, da so težave tem večje, čim večja je zahtevana točnost meritev

Merilni instrumenti
V praksi največkrat uporabljamo univerzalne merilne instrumente. Ti so lahko analogni ali digitalni. Če jih primerjamo, vidimo,
da imajo tako eni kot drugi nekaj prednosti in nekaj slabosti. Primerjava je podana v tabeli

Analogni instrument Digitalni instrument

zgradba
odčitavanje rezultata
napaka zaradi
odčitavanja
ničta nastavitev
nepravilno izbrano
merilno območje
zamenjava polaritete ob
meritvi enosmernih
količin
dinamika spreminjanja
merilne količine
običajno z vrtljivo tuljavico in trajnim magnetom
ter vgrajenim usmernikom
na skali s pomočjo kazalca,
potrebno je določiti konstanto instrumenta
pri odčitavanju lahko naredimo napako zaradi
paralakse, odčitavanje ni natančno
ročna
pride do zabijanja kazalca v desno in s tem do
poškodbe kazalca in drugih elementov
instrumenta
pride do zabijanja kazalca v levo in s tem do
poškodbe kazalca in drugih elementov
instrumenta
glede na hitrost in smer odklona kazalca lahko
zaznamo dinamiko spreminjanja merilne količine
instrument ima elektronsko vezje s čipom
na zaslonu - nima kazalca
pri odčitavanju ne naredimo napake, saj
rezultat preberemo z zaslona
avtomatska
na zaslonu se pojavi 1 ali -1, kar pomeni,
da je vsaj za en nivo nepravilno izbrano
merilno območje
rezultat je enak, le z minus predznakom
na številčnem displeju ni mogoče zaznati
dinamike spreminjanja merilne količine

Konstanta instrumenta
Konstanto instrumenta določimo pred začetkom meritve tako, da merilni doseg območja1 instrumenta (izražen v ustreznih
enotah) delimo s pripadajočim številom razdelkov skale
merilni doseg območja
k
stevilo razdelkov skale
 Primer:
Napetost merimo z voltmetrom, na merilnem območju 1000 V (Umax = 1000 V). Skala ima 50 razdelkov
(max = 50 razdelkov)
meri ln i doseg območja 1000 V V
k v
 
stevilo razdelkov skale 50 razd.
 20
razd.
Če na instrumentu pri meritvi napetosti odčitamo 19 razdelkov ( = 19 razd.) je dejanska izmerjena napetost

U = kv *  = 20 V / razd. * 19 razd. = 380 V

1
Območje npr.1000 V (napetosti lahko merimo od 0 do 1000 V), doseg območja (zgornja meja tega območja -1000 V).
Splošna navodila in priprava instrumenta za merjenje
Instrumenti različnih proizvajalcev se razlikujejo po kvaliteti izdelave, razredu točnosti, merilnih dosegih, območjih in še čem,
toda delo (merjenje) z njimi je v osnovi pri vseh enako. Pri pouku uporabljamo za večino nezahtevnih meritev univerzalne
analogne in digitalne instrumente.

Analogni instrument Digitalni instrument

Merilni vezi, ki ju uporabljamo za vezavo instrumenta v merilni tokokrog, sta črna in rdeča, in sicer tako pri analognem kot pri
digitalnem instrumentu. Po dogovoru priključimo črno vez na vhodno sponko  pri analognem instrumentu in sponko COM
pri digitalnem instrumentu, drugi konec pa na — pol. Rdečo vez priključimo odvisno od merjene količine na eno izmed
ostalih vhodnih sponk na instrumentu, drugi konec pa na + pol pri meritvah v enosmernih tokokrogih. Pri meritvah v
izmeničnih tokokrogih polariteta ni pomembna

Pri analognem instrumentu odčitujemo količine, merjene v

enosmernih tokokrogih, in upornost na črni skali, količine,
merjene v izmeničnih tokokrogih, pa na rdeči skali

Pri odčitavanju rezultata z analognega instrumenta se lahko

pojavi napaka paralakse. Odpravimo jo tako, da gledamo na
kazalec in skalo pod pravim kotom. Pri tem nam pomaga v
skalo vgrajeno zrcalo. Na skalo gledamo tako, da se kazalec
pokriva s svojo zrcalno sliko.
Vzdrževanje in priprava analognega instrumenta

Vzdrževanje:
 Pri nastavljanju ničtega položaja sistema, menjavi baterij, varovalk, vzdrževanju instrumenta in podobnih opravilih,
instrument ne sme biti vključen v tokokrog.
 Priporočljivo je uporabljati baterije, zaščitene proti izteku elektrolita, ki lahko uniči instrument.
 Pazimo, da je baterija pravilno vstavljena glede na polariteto, da so kontakti čisti in dobro prilegajoči se bateriji.
 Če instrument ne bo v uporabi dalj časa, je potrebno vzeti baterije iz instrumenta.
 Po čiščenju2 pokrova je potrebno z dotikom odvesti statično naelektrenost.
 Vgrajena varovalka varuje instrument, zato smemo uporabljati le originalne varovalke predpisanih vrednosti.
 Vse tehnične in druge podatke najdemo v navodilih za uporabo instrumenta, ki jih pred uporabo instrumenta skrbno
pregledamo.

Priprava instrumenta za merjenje:

1. Pred pričetkom merjenja preverimo ničti položaj kazalca in ga po potrebi nastavimo z zasukom malega gumba (na
okrovu sistema - običajno zadaj) v desno ali levo.
Pri meritvi upornosti moramo nastaviti ničti položaj  skale. Za meritev upornosti v instrument vstavimo 1,5 V baterijo za
napajanje. Uporabnost (stanje) baterije ugotovimo tako, da postavimo AC/DC preklopnik na , preklopnik merilnih
območij na  x 1, kratko sklenemo merilni vezi, ki ju priključimo na vhodni sponki instrumenta  in V, A,  in pri tem z
gumbom nastavimo končni odklon ( 0 na  skali). Če tega ne moremo nastaviti ali če odklon ni konstanten, moramo
baterijo zamenjati.
2. Instrument postavimo v predpisan položaj (običajno ležeči).
3. Z drsnim preklopnikom izberemo položaj za meritev izmeničnih ali za meritev enosmernih količin in upornosti.
4. Preklopnik merilnih območij postavimo v primeren položaj. Pri meritvi napetosti in toka ga postavimo na največje območje
in nato po potrebi preklapljamo na manjša območja (primerno merilno območje imamo izbrano takrat, ko je kazalec na
zadnji tretjini skale - bolj natančen odčitek, instrument je bolj precizen3. Paziti je treba, da merjena količina ne presega
vrednosti dosega ter na pravilno priključitev glede polaritete pri merjenju enosmernih količin.
5. Na vhodne sponke priključimo merilni vezi in instrument vežemo v merilni tokokrog.

Vzdrževanje in priprava digitalnega instrumenta

Vzdrževanje:
 Vzdrževanje digitalnega instrumenta je praktično enako kot pri analognem instrumentu.

Priprava instrumenta za merjenje:

1. Nastavljanje ničtega položaja je samodejno.
Baterije ni potrebno kontrolirati, saj se ob iztrošeni bateriji na zaslonu pojavi napis BAT ali znak baterije.
2. Z AC/DC preklopnikom izberemo položaj za meritev izmeničnih ali za meritev enosmernih količin in upornosti.
3. Pri meritvi napetosti in toka postavimo preklopnik merilnih območij na največje merilno območje in nato po potrebi
preklapljamo na manjša.
4. Preverimo, da merjena količina ne presega vrednosti dosega največjega merilnega območja.
5. Na vhodne sponke priključimo merilne vezi in instrument vežemo v merilni tokokrog.
6. Po končani meritvi instrument izključimo s stikalom ON/OFF.

2
Z mehko krpo.
3
Učitelj naj razloži pojma oziroma razliko med preciznostjo in točnostjo.
Vprašanja in naloge:
1. Navedi vse prednosti in slabosti digitalnega instrumenta nasproti analognemu.
2. Določi konstante vseh območij voltmetra danega analognega instrumenta.
3. Na primeru razloži pojma oziroma razliko med preciznostjo in točnostjo.
4. Opiši vzdrževanje analognega in digitalnega instrumenta.
5. Povej (demonstriraj), kako naravnamo ničti položaj instrumenta pri merjenju upornosti in drugih količin.
6. Razloži uporabo AC/DC preklopnika pri digitalnem oziroma analognem instrumentu.
7. Razloži uporabo preklopnika izbire količin in merilnih območij.
8. Razloži (demonstriraj) pripravo in meritev enosmerne napetosti z analognim in digitalnim instrumentom.
9. Razloži (demonstriraj) pripravo in meritev izmenične napetosti z analognim in digitalnim instrumentom.
10. Razloži (demonstriraj) pripravo in meritev upornosti z analognim in digitalnim instrumentom.

Delovno mizo in neposredno okolico imejmo vedno urejeno. Pri meritvah pazimo, da ne pride do električnega
udara, zato delajmo zbrano in pazljivo. V bližini tokokrogov pod napetostjo ne uporabljajmo kovinskih predmetov.
Priporočljivo je, da se instrumentnih in aparatnih sponk ter vezij ne dotikamo z mokrimi, vlažnimi ali potnimi
rokami. V primeru nevarnosti takoj izključimo napajanje.

Merjenje upornosti
 Pred začetkom meritve upornosti se prepričamo, da na merjencu ni napetosti.
 Pri meritvah na kondenzatorjih morajo biti ti izpraznjeni.
 Na merilnem območju  x 1 je baterija pri meritvi zelo obremenjena, zato naj bo meritev čim krajša.
 Odčitano vrednost pomnožimo z množiteljem merilnega območja.

Vezava analognega instrumenta Vezava digitalnega instrumenta Shematični prikaz

Merjenje napetosti
Instrument vežemo vzporedno k porabniku ali viru napetosti.

Merjenje enosmernih napetosti

Vezava analognega in digitalnega instrumenta v merilni tokokrog

Vezava analognega instrumenta Vezava digitalnega instrumenta Shematični prikaz

Merjenje izmeničnih napetosti