899

Prikaz knjige UDK: 343.2/.7(497.4)(049.3)

VELIKI KOMENTAR
KAZENSKEGA ZAKONIKA
Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.): Kazenski zakonik
(KZ-1) s komentarjem. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana 2018, 1.118 strani (1. knjiga).

1. UVOD*
V tujih državah so veliki in poglobljeni (znanstveni) komentarji standardni
del pravne kulture, temeljni stebri pravne znanosti na področju posebnega
dela kazenskega prava in ključni strokovni orientir zakonodajalcu pri skrbi za
katalog inkriminacij. Tudi Slovenija je nujno potrebovala veliko, poglobljeno,
sistemsko analizo vseh kazenskopravnih vidikov kataloga inkriminacij, kot jo
je sposobna dati le velika znanstvena raziskava, ki bi sinergijsko združila naj-
več, kar skupaj premorejo slovenska kazenskopravna znanost, najvidnejši deli
slovenskega kazenskega sodstva, tožilstva in odvetništva in vrhunski pravni
strokovnjaki številnih drugih pravnih panog, ki lahko le skupaj opravijo tako
veliko znanstveno in kulturno nalogo. Skupaj 47 avtorjev,1 pod okriljem treh

*
Besedilo je pripravljeno na podlagi predgovora avtorja k izdaji, v več delih in z manjšimi
spremembami pa bo objavljeno tudi v okviru e-biltena Uradnega lista Republike Slovenije,
katerega izdaje so na voljo na <https://www.uradni-list.si/e-bilten> (9. 12. 2018).
1
  Avtorji so (z izjemo urednikov po abecednem vrstnem redu) prof. dr. Damjan Koro-
šec, izr. prof. dr. Katja Filipčič, Tomaž Bajec, prof. dr. Jože Balažic, Vid Bele, mag. Tatjana
Bobnar, doc. dr. Rok Čeferin, Uroš Čop, doc. dr. Matija Damjan, mag. Uroš Divjak, dr.
Helena Devetak, izr. prof. dr. Zlatan Dežman, doc. dr. Gregor Dugar, mag. Franc Glušič,
prof. dr. Peter Grilc, mag. Andrej Ferlinc, mag. Damijan Florjančič, Hinko Jenull, prof.
dr. Rajko Knez, as. dr. Neža Kogovšek Šalamon, as. Boštjan Koritnik, mag. Jože Kozina,
mag. Karin Merc, Katarina Mervič, prof. dr. Barbara Novak, dr. iur. (Republika Avstri-
ja) Nataša Pirc Musar, Andrej Pitako, dr. Petra Plesec, doc. dr. Jernej Podlipnik, Sanja
Sega, as. Jan Stajnko, prof. dr. Grega Strban, Pika Šarf, doc. dr. Miha Šepec, Peter Skerbiš,
Marko Šorli, as. dr. Miha Šošić, doc. dr. Luka Tičar, as. dr. Luka Martin Tomažič, mag.
Boštjan Valenčič, dr. Aleš Vodičar, LL.M. (Augsburg), Urban Vrtačnik, izr. prof. dr. Saša
Zagorc, izr. prof. dr. Aleš Završnik, doc. dr. Sabina Zgaga Markelj, Barbara Zobec in as.
dr. Matija Žgur.

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
900

urednikov (dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek in jaz) in strokovnega koordi-

natorja projekta Boštjana Koritnika, sedem svetovalcev oziroma področnih
recenzentov2 (ob štirih klasičnih recenzentih, ki ocenjujejo celoto3), kar 33
pomočnikov urednikov,4 ki so pregledovali sodno prakso, in vrsta tehničnega
osebja5 je zadnja skoraj štiri leta, tudi ob podpori Javne agencije za raziskoval-
no dejavnost RS, ustvarjala to veliko delo.

2. ZAKAJ »ZNANSTVENI« IN ZAKAJ

»INTERDISCIPLINARNI«
Komentar posebnega dela KZ-1 smo poimenovali znanstveni komentar, ker
avtorji v njem poglobljeno analiziramo dogmatična vprašanja vsake inkrimi-
nacije in ker smo svoja stališča opirali ter soočali z domačo in tujo znanstveno
literaturo, tu in tam pa, kjer se je to pokazalo kot posebej smiselno tudi z zgo-
dovinskimi argumenti. Tako je vsak posamičen komentar samostojna znan-
stvena razprava, ki seveda pričakuje precejšnja kazenskopravna predznanja
bralca, še posebej na področju splošnega dela, vendar kljub temu teži k razu-
mljivosti tudi za bralce, ki niso razgledani po teoriji posebej posebnega dela
kazenskega prava. Naš namen je bil najti ravnotežje med teoretičnim pristo-
pom, ki spodbuja razvoj slovenske teorije kazenskega prava, in uporabnostjo

2
  Vsi svetovalci in področni recenzenti (nekateri med njimi so tudi avtorji katerega od
komentarjev, sedem pa je takih, ki niso avtorji) so izr. prof. dr. Meta Ahtik, Tomaž Bajec,
prof. dr. Jože Balažic, mag. Aleksander Čičerov, mag. Uroš Divjak, doc. dr. Gregor Dugar,
izr. prof. dr. Primož Gorkič, izr. prof. dr. Jerca Kramberger Škerl, Darinka Kordelc, as. dr.
Maša Kovič Dine, prof. dr. Aleš Mrhar, prof. dr. Barbara Novak, prof. dr. Aleš Obreza,
dr. iur. (Republika Avstrija) Nataša Pirc Musar, prof. dr. Grega Strban, dr. Aleš Vodičar,
LL.M. (Augsburg), izr. prof. dr. Aleš Završnik in Barbara Zobec.
3
  To so prof. dr. Matjaž Ambrož (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), prof. dr. Lju-
bo Bavcon (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), prof. dr. Hajrija Sijerčić-Čolić (Pravna
fakulteta Univerze v Sarajevu) in akad. prof. dr. Alenka Šelih (Pravna fakulteta Univerze
v Ljubljani).
4
  To so bili Tjaša Azarov, Erika Bizant, Barbara Cankar, Neja Cunk, Tim Čebulj,
Katarina Černivec, Katarina Četina, Tina Fokter, Petra Gašperšič Marolt, Žana Gerdej,
Gal Gračanin, Laura Grmek, Eva Hafnar, Jera Hrovat, Ajda Jančar, Monika Jejčič, Liza
Jerman, Lena Kevorkijan, Domen Kilar Pahernik, Eva Korenjak Lalovič, Klemen Kreča,
Primož Krpič, Marko Lah, Primož Marinič, Nika Najvirt, Iva Petrovič, Urban Prapro-
tnik, Rok Pučnik, Ana Ranzinger, Manja Skočir, Klementina Tajzel, Manca Voje in Inesa
Žigon, vsi sicer uspešni študenti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.
5
  Pomočnik strokovnega koordinatorja projekta in vodja ekipe lektorjev je bil Dean
Zagorac, lektorsko delo pa so opravljali pretežno on, hkrati pa še Samia Žunič, Lidija Jur-
man, Irma Plajnšek Sagadin in Vid Sagadin, katerim se – sploh Deanu, tudi za vsebinska
opozorila – toplo zahvaljujem za izjemno požrtvovalno in kakovostno delo. Odgovorni
se namreč zelo dobro zavedamo pomena jezika pri sporočanju znanstvenih dosežkov, ki
nikakor ni sekundarnega pomena.

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
901

za vsakodnevno delo sodnikov, odvetnikov in tožilcev pri obravnavi konkre-

tnih kaznivih dejanj. Upamo, da bomo s tem pripomogli tudi k razvoju sodne
prakse oziroma odpirali dodatne možnosti poti prakse k bolj poglobljenim
pristopom do teoretičnih vprašanj.
Temeljni cilj našega komentarja je torej pomoč uporabniku prava pri uporabi
definicij posameznih inkriminacij KZ-1 in s tem večja argumentacijska globina,
prepričljivost in enotnost v strokovnem delu in izdelkih slovenskega pravosod-
ja. Notranja neskladja v posebnem delu KZ-1, logične napake in dvoumnosti,
pravne praznine, take in drugačne nesmisle in nerodnosti zakonskega besedila
pa smo kritizirali tudi z mislijo na zakonodajalca in oblikovali kot opozorilo,
čemu se mora čim prej odpovedati, kaj popraviti in kje temeljiteje razmisliti.
Skupino avtorjev smo po krajšem pilotnem komentatorskem projektu, izvede-
nem na Katedri za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, začeli
oblikovati leta 2015. Izhodiščna zamisel je bila, da k sodelovanju pritegnemo
strokovnjake s področja kazenskega prava (visokošolske učitelje, sodnike, to-
žilce in odvetnike), ki so v strokovni in znanstveni publicistiki že pisali o raz-
ličnih vidikih kazenskega prava ali so nagnjenje k dogmatiki kazenskega prava
pokazali v okviru podiplomskega izobraževanja.
Ker inkriminacije segajo na različna področja, smo k pisanju pritegnili tudi
priznane strokovnjake s področij posamičnih inkriminacij (kot so na primer
ekonomija, bančništvo, medicina, farmacija, letalstvo ter družinsko in avtor-
sko pravo). Pri inkriminacijah smo tako določili strokovnjaka za kazensko
pravo in področnega strokovnjaka inkriminacije, ki sta inkriminacijo komen-
tirala v soavtorstvu, če je le to bilo izvedljivo, ali pa je bil področni strokovnjak
v vlogi svetovalca. Tak pristop h komentiranju inkriminacij odstopa od dose-
danjega načina komentiranja kazenske zakonodaje tako v slovenskem kot tudi
primerjalnem merilu in daje komentarju poseben pečat. Avtorji komentarjev
podrobno analiziramo zakonske znake kaznivih dejanj z vidika različnih strok.
Zato komentarji niso le v pomoč uporabnikom, ampak s prikazom razvoja
posameznega področja in z razgaljanjem pomanjkljivosti ali nejasnosti opisa
nekaterih inkriminacij kažejo na potrebo po takem tesnem sodelovanju različ-
nih strok tudi pri nastajanju inkriminacij.
Sodna praksa ni izdvojena oziroma navedena v posebnem razdelku, kot je to
navada pri številnih komentarjih zakonov. Večina sodne prakse je dostopna
prek spletnih strani Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, zato se
nam ni zdelo potrebno, da iz javno dostopnih zbirk kopiramo posamezne so-
dne odločbe. Odločili smo se, da jih vključimo v besedilo komentarjev, pri
tem pa poudarjamo, da v našem znanstvenem komentarju ne gre za komentar
sodne prakse. Avtorji smo sodne odločbe uporabili predvsem kot argument

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
902

za svoje trditve, za ponazoritev možnih razlag v primeru ne dovolj določnih

zakonskih znakov in za prikaz razvoja sodne prakse glede posamične inkri-
minacije. Poleg lastnega pregledovanja sodne prakse, ki so jo opravili avtorji
neposredno, je bila ta tudi v dveh fazah sistemsko pregledovana za potrebe
komentarskega projekta. Tu se avtorji in uredniki posebej zahvaljujemo kole-
goma sodniku Vidu Beletu in tožilcu mag. Boštjanu Valenčiču.

3. METODOLOŠKI PRISTOP – NEKJE (ENKRAT) JE

TREBA POSTAVITI PIKO
Struktura komentarjev sledi splošno sprejetemu večdelnemu splošnemu poj-
mu kaznivega dejanja. Imajo podobno strukturo, ki zagotavlja, da so anali-
zirani vsi temeljni elementi in tipizacijski faktorji vsakega kaznivega dejanja
(vprašanje disponibilnosti dobrine, morebitna kolektivna narava, množinska
oblika samostalnika kot zakonski znak, trajajočnost, možnosti neprave opusti-
tvene izvršitvene oblike, blanketnosti, večaktnosti, poskus, krivda itd.). Nekaj
inkriminacij je zaradi specifičnosti nekoliko drugače strukturiranih in ne vse-
buje natančne dogmatične analize vseh elementov splošnega pojma kaznivega
dejanja. Vendar smo si avtorji in uredniki prizadevali, da so pri večini kaznivih
dejanj analizirani vsi elementi splošnega pojma kaznivega dejanja.
Opirali smo se na literaturo, ki je izšla do septembra 2017, ko je bila večina
komentarjev pisanih. Le izjemoma smo zaradi referenčnosti dela, ki je izšlo
pozneje, med uredniškim pregledom avtorje opozorili na nove vire in na po-
trebo po njihovi vključitvi v komentar. Že po oddaji besedil večine komentar-
jev (konec leta 2017) je izšla nova izdaja Deisingerjevega komentarja poseb-
nega dela KZ-1. Zaradi pomembnosti tega dela smo uredniki pri vseh sklicih
avtorjev na prejšnjo izdajo dopisali ustrezne sklice tudi na novo izdajo tega
monumentalnega slovenskega komentatorskega dela. Avtorji in uredniki smo
si nasploh čim bolj dosledno prizadevali upoštevati spoznanja in ugotovitve iz
vseh starejših slovenskih komentarjev slovenske in jugoslovanske kazenske za-
konodaje, pa čeprav vsebinsko tudi v kritičnem diskurzu z njimi. V nemajhni
meri smo vključevali tudi argumente sodobne tuje kazenskopravne teorije in
zlasti komentarjev posebnih delov kazenskih zakonodaj.
V zadnji tretjini postopka uredniškega ukvarjanja s komentarjem smo med
drugim uporabili metodo preverjanja ciljne zahtevnosti in koherentnosti s te-
stnimi bralci. Tu je zaupno sodelovala peščica študentov rednega dodiplom-
skega študija prava in doktorskega študija na kazenskopravni smeri na Pravni
fakulteti Univerze v Ljubljani ter tudi sodnici različnih stopenj kazenskih so-
dišč in tožilec. Njihove ocene smo kritično ovrednotili in jih poskušali ure-
dniško upoštevati, kolikor je to bilo v dani fazi nastajanja tako obsežnega dela

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
903

še mogoče in smiselno. Še posebej smo bili pri tem pozorni na ocene spoštlji-
vosti in konstruktivnosti kritičnega soočanja stališč in argumentov iz našega
komentarskega projekta z objavami drugih avtorjev ter soočanja med stališči
teorije in sodne prakse.
Komentarju vsakega kaznivega dejanja smo uredniki v zaključni fazi uredni-
škega dela dodali podatek o zastaranju kazenskega pregona, o odgovornosti
pravne osebe (tu le, če je ta pri posamičnem kaznivem dejanju mogoča) ter o
številu obtoženih in obsojenih oseb v obdobju od leta 2012 do leta 2016. Za
prikaz statističnih podatkov smo uporabili javno objavljene podatke Statistič-
nega urada RS. Pri njihovi analizi smo naleteli na nekatere nejasnosti, za kate-
re se je izkazalo, da so posledica metodologije zbiranja objavljenih podatkov.
Nanje smo opozorili Statistični urad RS (na primer pri kaznivem dejanju po
288. členu KZ-1) in upamo, da smo s tem pripomogli k boljši metodologiji pri
zbiranju in prikazovanju sodne statistike.

4. SHEMATSKI POVZETEK TEMELJNIH UGOTOVITEV

KOMENTARJA GLEDE DOBRIN
Kazenskopravno dogmatično poglobljen pregled posebnega dela slovenske ka-
zenske zakonodaje z dopolnilno primerjalnopravno in vsaj delno tudi historič-
no analizo je razkril nekatere sistemske in druge posebnosti slovenskega kazen-
skega prava, na katere je treba biti še posebej pozoren tako pri uporabi prava
kot tudi pri ustvarjanju prihodnjih podlag za zakonodajna prestrukturiranja in
reformiranja tega dela zakonodaje. V tem uvodnem pregledu mora zadoščati
zgolj kratek poudarek najvidnejših takih posebnosti. Nadrobna argumentacija
ostaja v komentarjih posameznih členov posebnega dela KZ-1 in dopolnilno
v uvodnih komentarjih k posameznemu poglavju posebnega dela KZ-1, ka-
dar so avtorji in uredniki posebej presodili, da je tako dopolnilno uvodno ko-
mentiranje smiselno. Ta argumentacija izhaja predvsem iz sodobne dogmatike
materialnega kazenskega prava (značilno germanske), poudarjeno iz sistem-
skega, koherentnostnega vidika posebnega dela kazenske zakonodaje, še zlasti
z vidika nabora problematičnih, pogosto presenetljivih in kriminalitetnopoli-
tično tudi kontraproduktivnih posameznih dogmatičnih učinkov analiziranih
zakonodajnih ali pravosodnih pristopov in rešitev ter – če je le mogoče – tudi
vsaj ilustrativnih posameznih podatkov o (v Evropi neredko presenetljivo ra-
znosmernem) zgodovinskem razvoju in primerjalnopravnih vidikih.
Nekaj vprašanj sistematično komentarsko obravnavamo v Sloveniji prvič (zna-
čilno disponibilnost kazenskopravne dobrine in učinke privolitve oškodovan-
ca, redundance, več razsežnosti možnosti neprave opustitvene izvršitvene al-
ternative, več vidikov meril protipravnosti), redko pa smo se pri obravnavi

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
904

posameznih institutov oziroma problemskih sklopov odločili, ostati v okvirih

tradicionalne slovenske znanstvene obravnave posebnega dela kazenskega
prava ob zavedanju, da ta primerjalno ni standardna in se tako odpovedali
novostim v komentiranju. Zlasti gre za kategorično zadržanost do dejavno-
stnega delikta (tako imenovanega formalnega delikta, Handlungdelikt) kot ti-
pizacijske kategorije, torej do izhodišča, da nekatera kazniva dejanja pač naj
sploh ne bi imela tipsko predvidene prepovedane posledice, ne ogrozitvene,
ne poškodbene. Namesto tega smo še naprej, izrazito v skladu s tradicijo slo-
venske kazenskopravne literature poskušali prepoznavati abstraktno ogrozi-
tev kazenskopravnih dobrin ali pa včasih celo punktualno poškodbenost ab-
straktnih kazenskopravnih dobrin in torej vse delikte KZ-1 videli kot delikte
uspeha (Erfolgsdelikte). S tem smo se izognili velikemu prelomu z dosedanjo
znanstveno lokalno tradicijo tipiziranja deliktov, ki bi potegnil za sabo številne
kompleksne posledice za več institutov splošnega dela kazenskega prava, na
katere bi ob tovrstnem prelomu morali opozarjati sproti tudi v komentarjih
posameznih inkriminacij. Take ambicije in izpeljave smo prepustili priho-
dnjim projektom znanstvenih komentarjev splošnega dela, če bi se res izkazale
za koristne (naši komentatorji in uredniki pa sicer kakšne nujne potrebe po
tovrstnem prelomu nismo našli). Na nekaj mestih, kjer se je to zdelo posebej
potrebno, na ohranjanje tradicije načelnega zavračanja dejavnostnega delikta
kot tipizacijske kategorije tudi posebej sproti opozorimo.
Obseg posameznih komentarjev seveda ne odraža pogostosti posameznih ka-
znivih dejanj v slovenski tožilski ali sodni praksi in tudi ne političnega ali ustav-
nopravnega ali katerega drugega vrednostnega ali drugačnega pomena posame-
znih pravnih dobrin. Zlasti gre za odraz teoretske zapletenosti in kompleksnosti
posameznih inkriminacij za pravosodno rabo, prepoznanih možnosti še pose-
bej usodnih napačnih razumevanj inkriminacijskih besedil. Dopolnilno odraža
obseg tudi zakonodajalčevo slabo delo ali celo napake (na primer komentar
114. člena KZ-1). Včasih dani obseg komentarja posamične inkriminacije kaže
tudi nadrobnost teoretske obravnave v novejšem slovenskem kazenskem pravu
dane inkriminacije ali inkriminacijskega sklopa, v katerega zakonodajno oziro-
ma teoretsko umeščamo dano inkriminacijo (na primer pri številnih spolnih,
biotehnoloških ali cestnoprometnih deliktih), kar je vsaj deloma preprosto tudi
rezultat zgodovinskih naključij. Uredniki nismo na silo usklajevali obsegov ko-
mentarjev, pazili pa smo, da obseg dosledno odraža teoretsko globino analize.
Načrtno smo še posebej širok obseg komentarjev dopustili ali celo spodbudili
pri inkriminacijskih sklopih, pri katerih se kaže velik slovenski javnomnenjski
interes za represivno ukvarjanje s posameznimi kaznivimi dejanji in inkrimina-
cijami, kazenskopravni teoretiki pa v takem interesu prepoznavamo sorazmer-
no še posebej odrinjeno kazenskopravno teoretično znanje in argumentiranje

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
905

(javnomnenjski, novinarski, politični aktivizem na škodo kazenskega prava,

tudi kriminološko argumentiranje na škodo kazenskopravnega). Tako so na
primer razmeroma obsežni zlasti komentarji v zvezi s poglavji KZ-1 o kaznivih
dejanjih zoper spolno nedotakljivost in zoper gospodarstvo.
V poglobljeni analizi slovenske kazenskopravne teorije in sodne prakse posebej
z vidika posebnega dela kazenskega prava se je v danem raziskovalnem projek-
tu hitro izkazalo, kako nedorečene in nepoglobljene so tradicionalne argumen-
tacije in tipizacije posameznih kazenskopravnih dobrin, še zlasti v primerih
kompleksneje dobrinsko sestavljenih inkriminacij, vključno z disponibilno-ne-
disponibilnimi dobrinskimi konglomerati (značilno na primer pri kombina-
cijah osebnih dobrin z različnimi oblikami splošne varnosti ali javnega miru;
kot posebej kompleksni so tu izstopali na primer delikti zoper zdravje in zoper
varnost prometa). Zlasti smo raziskovalci pogrešili resnejše ustavnopravne,
mednarodnopravne in tudi siceršnje pravnosistemske pristope pri argumen-
tiranju kazenskopravnih dobrin. Pogosto tudi ni bilo prepoznati ustreznega
poznavanja (ne tako redko precej dinamičnega) zgodovinskega spreminjanja
posameznih dobrin kazenskega prava (na primer pri spolnih deliktih, ven-
dar tudi pri na videz zelo stabilnih jedrnih premoženjskih deliktih zlasti gle-
de ustrezne diverzifikacije in sistemskega zakonodajnega obvladovanja tako
imenovanih tatvin rabe in tatvin storitve in tudi na primer pri detomoru) in
primerjalnopravnih vidikov, ki tipično lahko pomagajo pri razlagi narave posa-
mezne dobrine in pri njeni tipizaciji. Posledice teh primanjkljajev pri razume-
vanju narave in tipizacije kazenskopravne dobrine so se razkrivale pri številnih,
resnici na ljubo, nebogljenih analizah navideznosti stekov kaznivih dejanj (še
zlasti inkluzije kot metode utemeljevanja navideznosti), pa tudi upoštevnosti
privolitve oškodovanca, možnosti izključevanja protipravnosti po merilih si-
lobrana (analizirani delikt v silobranski obrambi, silobranska obramba zoper
analizirani delikt), prepoznavanjih alternative med prepovedano posledico in
morebitnim objektivnim pogojem kaznivosti z vso široko paleto dogmatičnih
učinkov opredeljevanja za nepravi objektivni pogoj kaznivosti, nepopolnosti
večaktnega delikta, trajajočnosti delikta, včasih celo pri na videz preprostem
utemeljevanju trenutka dokončanja delikta in možnosti poskusa. Srečevali smo
pravosodna vztrajanja pri prepovedanosti kakšne posledice kot dela opisa in-
kriminacije, kjer se zdi edino teoretsko sprejemljiva argumentacija objektivne-
ga pogoja kaznivosti in tudi obratno (širjenje nalezljivih bolezni, sodelovanja
pri samomoru, zanimivi strateški pomisleki tudi pri ovadbenih deliktih).
Kar nekajkrat smo naleteli na etično in pravno-sistemsko nedorečeno spogle-
dovanje z dostojanstvom človeka ali celo kar moralo kot samozadostnimi do-
brinami kazenskega prava (namesto razlagalnimi načeli prava), primerjalno-
pravno nenavadne tradicionalne mešanice abstraktno-konkretno ogrozitvenih

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
906

inkriminacij (na primer pri tako imenovanih okoljskih deliktih) in dogmatično

nezadostne, meglene izpeljave abstraktno ogrozitvenih konceptov posameznih
inkriminacij, kot na primer pri tako imenovanih vzdrževalnih konkretno ogro-
zitvenih deliktih (pri inkriminacijah po 128., 129. in 130. členu KZ-1).
Poseben razlagalni, komentatorski problem so tako imenovani potencialno
nacionalno omejevani pojmi v inkriminacijah. Tako na primer pri kaznivem
dejanju opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po 281. členu KZ-1 (ki
kot delictum commune iz I. odstavka primerjalnopravno celo šteje za indic tota-
litarnosti države) zakonodajalec kot kazenskopravno dobrino zavaruje nemo-
teno delovanje pravosodja (in s tem pravzaprav pravno državo) z opustitveno
inkriminacijo (inkriminacijo, ki je utemeljena na zapovedni kazenskopravni
normi). Z njo od vseh ljudi zahteva angažirano ovajanje (najtežjih) kaznivih
dejanj (z milostnim spregledom kaznivosti za sorodnike storilca in nekatere
njim podobne osebe, življenjske partnerje storilca, njegovega zagovornika,
zdravnika in spovednika, kot je predvideno v določbi III. odstavka 281. člena
KZ-1). Pojma pravosodje KZ-1 v splošnem delu ali drugje nikjer ne opredelju-
je, zato veljajo splošne opredelitve nacionalnega in siceršnjega prava. Posebej
je treba poudariti, da v Sloveniji za potrebe materialnega kazenskega prava ta
pojem tradicionalno ozko razlagamo, in sicer kot slovensko pravosodje, do-
mače pravosodje. V tem smislu gre pri kazenskopravni dobrini pravosodja in
s tem tudi v dometu inkriminacije iz 281. člena KZ-1 za nacionalno omejevan
pojem. To tehnično pomeni, da se inkriminacija implicitno politično že na
pojmovni ravni, torej znotraj biti kaznivega dejanja kot elementa splošnega
pojma kaznivega dejanja, omejuje na kazniva dejanja, izvršena na ozemlju Re-
publike Slovenije (morda pa še na kazniva dejanja zoper dobrine Republike
Slovenije oziroma žrtve, ki so njeni državljani, in kazniva dejanja, pri katerih
sta storilec ali udeleženec državljana Republike Slovenije) s ciljem, da se »sto-
rilec ali dejanje pravočasno odkrije« prav pri nas ali vsaj, da bodo kazenski
postopek zoper storilca ali udeleženca vodili prav slovenski pravosodni organi
in po možnosti še zlasti izrecno pri nas, to je na ozemlju Republike Slovenije
(izjeme so teoretično mogoče). To nadalje pomeni, da zapovedna norma iz
281. člena KZ-1 zahteva naznanitev oziroma ovadbo dejanja ali storilca prav
pri naših pristojnih organih in zrcalno tudi da naznanitev ali ovadba pri tujih
organih te zapovedne norme ne zadovoljita. Zdi se, da so take zapovedne in-
kriminacije zgrajene na postopkovni logiki možnosti, konkretni kazenski po-
stopek v zvezi z dejanjem ali zoper storilca, ki se ne ovajata, voditi prav pred
našimi pravosodnimi organi, druga kazniva dejanja in storilce pa že pojmovno
izrivajo iz biti teh inkriminacij.
Nacionalno omejevani pojmi in dobrine kazenskega prava so teoretično sla-
bo raziskana problematika. Problematični so z različnih vidikov in zanesljivo

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
907

soodvisni od integracijskih političnih in pravnih procesov držav v najširšem

smislu pojma integracija (v EU, Natu, OZN in podobno). V dvomu je treba tudi
nacionalno omejenost posameznih pojmov razlagati po materialnopravnem
načelu in dubio pro reo in jo torej priznati povsod tam, kjer je taka omejenost v
obdolženčevo korist. Očitno pa je v vsakem primeru, da slovensko kazensko-
pravno teorijo v zvezi s temi vprašanji čakajo še številne raziskovalne naloge.
Prizadevanja po čim celovitejšem in poglobljenem znanstvenem pristopu k
posebnemu delu KZ-1 kot sistemu so nadalje razgalila očitne dogmatično zelo
usodne zadrege pri zakonodajnem obravnavanju naključnosti prepovedane
posledice (zlasti na primer pri strokovnih napakah v zdravstvu, kot je nadrob-
neje analizirano v komentarju 179. člena KZ-1, pa tudi v cestnoprometnem
kazenskem pravu) z znaki vsesplošne nedorečenosti pri strateški obravnavi
neprava ravnanja in neprava uspeha v posebnem delu slovenskega kazenskega
prava, nadalje pri zakonodajnih trkih privilegatornih in kvalifikatornih oko-
liščin dogajanja v isti inkriminaciji (komentar detomora po 119. členu KZ-1,
evtanazijski uboj s strani garanta brez privolitve oškodovanca, kot je analizira-
no v komentarju prve točke prvega odstavka 116. člena KZ-1), kjer je povsod
bolj ali manj očitno, da je v ozadju tudi ali še zlasti površna analiza relevantnih
kazenskopravnih dobrin.

5. ETIČNE ZAGATE Z NAVIDEZNIMI IDEALNIMI STEKI

Deloma kot ena od značilnih posledic opisanih zagat, posebni del slovenskega
kazenskega prava neobičajno vztrajno ohranja naravnost kaotične razmere pri
obravnavanju hujše prepovedane posledice (uporabi instituta odgovornosti za
hujšo posledico v smislu določbe 28. člena KZ-1 v posameznih inkriminaci-
jah). Tudi trenutno slovensko kazensko pravo še naprej ne nudi tako rekoč
nobene resne podlage za sklep, s kakšnim razlogom in na podlagi katerega teo-
retskega razumevanja smisla tega instituta pri posameznih inkriminacijah za-
konodajalec hujšo posledico predvidi, pri drugih (na primer številnih spolnih
in sestavljenih deliktih s premoženjskimi elementi, kakršen je rop, pri nekate-
rih strokovnih napakah, pa tudi na primer pri mučenju) pa ne. Kazenski okvir,
predviden pri posameznih inkriminacijah z odgovornostjo za hujšo posledico
odpira nadalje mučno pogosto vprašanje, ali zakonodajalec v nasprotju s tradi-
cionalnim razvojnim smislom tega instituta sploh jasno razume njegov učinek
v alternativi pravih idealnih stekov (zlasti povzročitve smrti iz malomarnosti
po 118. členu KZ-1) oziroma ali konkretne (pogosto v tej luči krepko omili-
tvene represivnostne učinke) dogmatično sistemsko in tudi (kriminalitetno)
politično sploh lahko hoče.
V širše okrilje te problematike spada tudi pogosta odločitev slovenskega zako-
nodajalca za ponderiranje neprava ravnanja v posameznih inkriminacijah na

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
908

račun neprava uspeha z združevanjem več smrtnih posledic kar v izrecno na-
videzni idealni stek v obliki hujše posledice z bistveno nižjimi razpoložljivimi
kazenskimi okviri kot v alternativi pravega steka povzročitev smrti več ljudi iz
malomarnosti (118. člen KZ-1), kot na primer v drugem odstavku 323., petem
odstavku 324., tretjem odstavku 325., četrtem odstavku 326. in petem odstav-
ku 327. člena KZ-1, pa tudi v četrtem odstavku 177., tretjem odstavku 179.,
petem odstavku 183., petem odstavku 184., četrtem odstavku 275., četrtem
odstavku 276., četrtem odstavku 277., petem odstavku 314., četrtem odstav-
ku 315., tretjem odstavku 330., tretjem odstavku 332., četrtem odstavku 333.,
tretjem odstavku 334., četrtem odstavku 336., četrtem odstavku 337., zbirnem
360. in nadalje še v tretjem odstavku 371., drugem odstavku 373. in tretjem
odstavku 374. člena KZ-1. Na drugo stran, torej poudarjanja neprava posledice
na račun neprava ravnanja slovenski zakonodajalec zaniha pri inkriminacijah
(zdravstvenih) strokovnih napak z objektivnim pogojem kaznivosti v obliki
težke poškodbene posledice (hujšega poslabšanja pacientovega zdravja v 179.
členu KZ-1), zaradi česar še tako grobijanska malomarnost pri strokovni na-
paki (na primer kirurgov pristop k operiranju pod mešanim vplivom prepove-
danih drog in alkoholnih pijač), torej težko nepravo ravnanja z dodatno očitno
akutno konkretno smrtno nevarnostjo za paciente kot ogrozitveno posledico
brez ustreznega neprava uspeha (v obliki težke poškodbene posledice – hude
poškodbe pacienta) v očeh slovenskega zakonodajalca ne sme biti kazniva.
Kljub mestoma (politično načeloma manj drastičnim) podobnim pristopom v
tujini dodatno vse kaže, da je opisano združevanje smrti ljudi v izrecno navi-
dezne idealne steke vrednostno presenetljivo, če že ne zaradi narave dobrine,
kakršna je enkratno in neponovljivo človekovo življenje, filozofsko nevzdržno,
etično neokusno, sistemsko in tudi kriminalitetnopolitično pa tudi in morda
še posebej v našem pravu nedosledno in že zgolj zato zelo problematično (pri-
merjaj posebej zanimivo dodatno dogmatično osvetlitev tega pojava v komen-
tarju stebrnih cestnoprometnih kaznivih dejanj, predvsem 323. člena KZ-1, ki
pa so primerjalnopravno v Sloveniji nasploh kot dani ogrozitveno-poškodbeni
sistem velika in funkcionalno čudna posebnost).

6. PONAVLJAJOČE SE TEŽAVE TRAJAJOČNOSTI,

(NE)DOVRŠNOSTI IN MNOŽINSKOSTI
Usmerjeno v zvezi z že omenjanimi steki so se avtorjem in urednikom komen-
tarja odpirala neobičajno številna in mučna vprašanja posebej glede trajajočih
kaznivih dejanj na eni in netrajajočih kaznivih dejanj z elementi trajajočnosti
na drugi strani, med katera v razvitih tujih kazenskopravnih teorijah uvrščajo
aprehenzijsko odsvojitvene premoženjske delikte (z ločenima točkama odsvo-

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
909

jitve in prisvojitve), zlasti kadar do njih pride v zaprtih prostorih žrtve, kot je
na primer tatvina ali rop v okvirih (trajajočega) vlomnega šarjenja po tujem
stanovanju (glej na primer komentar 141. člena KZ-1). Kot zanemarjeni v slo-
venskem kazenskem pravu so se pri tem še posebej izkazali vplivi vsestransko
dogmatično zahtevnih in kriminalitetnopolitično neredko funkcionalno ču-
daških prisvojitvenostnih elementov številnih deliktov (v njihovi razmejenosti
do protipravne rabe stvari in protipravnega koriščenja storitve, tako imenova-
nih tatvin rabe in tatvin storitve) na možnost konstrukcije delikta v silobranu
(logika silobrana očitno načelno ni združljiva s storilčevo željo določeno stvar
imeti kot lastnik, torej si jo prisvojiti). Toda prav posebej bolna točka sloven-
skega kazenskega prava je mrgolenje nedovršnih glagolov kot delov opisa iz-
vršitvenega ravnanja z dovršno alternativo v slovenskem jeziku in dodatno še
množinske oblike pri opisu prepovedane posledice z edninsko alternativo v
slovenskem jeziku (sploh ne tako redko tudi v kombinaciji obeh pojavov v isti
inkriminaciji). Srečamo celo kakšno spogledovanje zakonodajalca z množin-
skostjo pri (v Sloveniji nasploh vselej zelo enigmatičnem) oblikovanju objek-
tivnega pogoja kaznivosti (glej na primer povzročitev širitve nalezljive bolezni
na ljudi v inkriminaciji drugega odstavka 177. člena KZ-1, ki izrazito kaže na
institut objektivnega pogoja kaznivosti in nedvomno zahteva več ljudi, med
katerimi pa je dovolj tudi okužba storilca samega, ker objektivni pogoj ka-
znivosti, kot je bilo že zgoraj omenjeno, ne izrecno ne po našem mnenju im-
plicitno ni imanentno interpersonalnosten). Ker so okviri jezikovne razlage
norme kot temeljnega izhodišča in zunanjih meja dopustne razlage v okvirih
načela zakonitosti v kazenskem pravu v teh primerih neizprosni in je doda-
tno logična razlaga prava pri zakonodajnih zahtevah po množini ravnanj in
posledic neizpodbitno nedvoumna, je preziranje teh zakonodajnih posebno-
sti značilno v očitno škodo obdolžencu. V številnih primerih gre za izrazito
kriminalitetnopolitično presenetljive in potencialno kontraproduktivne odlo-
čitve zakonodajalca, vključno z njihovimi neizogibnimi dogmatičnimi posle-
dicami na primer glede možnosti in kaznivosti poskusa, časovne veljavnosti
prava in še marsičesa (na primer komentarji 114. in 120. člena KZ-1). Analiza
sodne prakse v takih primerih tudi boleče razkrije, kako arbitrarno slovenska
sodišča v nekaterih primerih takih inkriminacij njihovo kolektivnostno vsebi-
no prezirajo (včasih kar brez argumenta, včasih s sklicevanjem na argumente,
ki so vsaj kazenskopravno teoretsko, če ne ustavnopravno nevzdržni), zaobi-
dejo (z dogmatsko vratolomnim zatekanjem k hotenju storilca, da po prvem
samostojnem dejanju takega delikta z dejavnostjo nadaljuje, ob vztrajanju na
kar dokončani obliki dejanja v takem primeru) včasih pa izrazito vztrajajo pri
dokončani kolektivnosti kot pogoju za kaznivost (kot na primer pri nekaterih
oblikah družinskega nasilja). Nedovršni glagoli in množinske samostalniške
oblike tiščijo posebni del slovenskega kazenskega prava v kaotičnost, njihova
raba kaže na brezglavost, tu imamo izrazito slabo pravo.

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
910

V posebnem delu slovenskega kazenskega prava prihaja do dogmatično neobi-

čajnih zlivanj institutov trajajočega kaznivega dejanja in kolektivnega kaznive-
ga dejanja, praviloma brez jasno razvidnega kriminalitetnopolitičnega smisla
(komentarja 114. in 120. člena KZ-1). Dosedanjo razmejitev med kolektivno-
stjo in trajajočnostjo delikta, kadar se (in sploh ne tako redko!) srečata v isti in-
kriminaciji, je treba v Sloveniji šteti za teoretsko in pravosodno neraziskano, v
zakonodaji pa za potencialno napako. Take inkriminacije so po nepotrebnem
skrajno dogmatično zahtevne za uporabo.
Izostrena prepoznava možnosti neprave opustitvene izvršitvene oblike posa-
meznih izvršitvenih ravnanj kot da se izmika slovenski (kazensko)pravni kul-
turi. Sem spadajo tudi težave pri prepoznavi tako imenovanih nujno storitve-
nih inkriminacij in uvažanja zapovednih norm v inkriminacijo prek blanketne
normativne tehnike (s posledično možnostjo prave opustitvene izvršitvene
kršitve te norme). Problematika tako imenovanega težišča očitka med stori-
tvenimi, to je aktivnimi in nepravimi opustitvenimi, to je pasivnimi vsebinami
konkretnega dogajanja, dela po proučevani sodni praksi precejšnje težave že
na ravni prepoznave problema, zato značilno povsem izostanejo nadrobnejša
posledična raziskovanja teorij ravnanja, pripisljivosti prepovedane posledi-
ce izvršitvenemu ravnanju in navideznosti idealnih stekov posebej v zvezi z
nepravimi opustitvenimi izvršitvenimi oblikami. Vse to močno vpliva na ra-
zumevanje narave in dometa posameznih inkriminacij in je bolj neposredno
relevantno za razumevanje posameznih norm posebnega dela KZ-1, kot si to v
pravu običajno predstavljamo (glej na primer komentarje 128., 141., 118., 115.
in 129. člena KZ-1). Pri različnih vidikih nepravih opustitvenih izvršitvenih
oblik smo komentatorji glede na dosedanjo slovensko teoretično literaturo in
sodno prakso še posebej pogosto orali ledino. Pri opustitvenih izvršitvenih
oblikah gre za enega najbolj očitno dolgotrajno zanemarjenih problemskih
sklopov posebnega dela materialnega kazenskega prava.
Slovenski zakonodajalec poseže tudi po logičnih veznikih, ki šokirajo. Tako
na primer v inkriminaciji z naslovom Kršitev nedotakljivosti stanovanja (141.
člen KZ-1) pravi »vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore«, kot da stano-
vanja v naši kulturi niso tipično zaprti prostori (pri čemer, dodatno zanimivo,
sodna praksa zaprtih prostorov v danem kontekstu noče priznati, če funkcio-
nalno niso podobni stanovanjem, kar kvečjemu zelo majavo sloni na logičnem
vezniku v citiranem delu, če mu že ne kar frontalno nedopustno nasprotuje). V
inkriminaciji z naslovom Uničenje nasadov s škodljivo snovjo (339. člen KZ-
1) najdemo »uničenje tujih rastlin, sadnih dreves ali drugih nasadov«, kot da
sadna drevesa niso rastline in kot da so vsaj tri sadna drevesa v kopici pojmov-
no nujno nasad, ki pa iz kdo ve kakšnih logičnih razlogov zahteva izločitev
iz pojma nasadi, čeprav ga slednji očitno polno zajame, vključno z nekakšno

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
911

babuškasto nesmiselno obliko vključevanja množine dreves v množine dreve-

snih nasadov vred.
Eden najbolj nerodnih logičnih spodrsljajev slovenskega zakonodajalca je tudi
eden najpogosteje zagrešenih v velikem številu inkriminacijskih členov in se
torej vleče kot rdeča nit čez posebni del slovenske kazenske zakonodaje: KZ-1
uporablja (na podlagi izvirno napačne terminologije iz splošnega dela, ko je
v 17. členu KZ-1 zakonodajalec zapisal »kaznivo dejanje je lahko storjeno s
storitvijo ali opustitvijo«) izraz storitev tako za aktivno izvršitveno modali-
teto ravnanja kot tudi za vsakršno izvršitev dejanja, torej kot izraz, ki hkrati
označuje nadmnožico in podmnožico. Tako uporabnik prava ne more vedeti,
s katero od obeh ima v posameznem primeru opraviti. Če bi slovenski zakono-
dajalec v tem pogledu terminološko sledil na primer nemškemu (Begehen [der
Tat] durch Tun oder Unterlassen), bi uporabil pravno precej varnejše izraze
izvršitev za zgornji ter storitev in opustitev za spodnja pojma.

7. ENIGMA OBJEKTIVNEGA POGOJA KAZNIVOSTI IN …

Slovensko kazensko pravo ima težave s sistemsko obravnavo nečesa tako te-
meljnega v kazenskopravni teoriji, kot je interpersonalnost. V zelo številnih
primerih na ravni zakonskih znakov kot delov biti kaznivega dejanja z izrazom
»komu« in »koga« trmasto zajema med žrtve tudi storilca samega (komentar
115. člena KZ-1), spet drugje pa izjemoma izrecno storilca izključi iz možnih
žrtev (118. člen KZ-1 uporablja zakonski znak »drugega«, »povzročiti smrt
drugega«). Tu načeloma logično nič ne pomaga niti, če se trudi z nadrobnej-
šim opisom žrtve, kot na primer pri »noseči ženski«; tudi noseča ženska sama
lahko na sami sebi oziroma zoper samo sebe kot nosečo žensko na ravni biti
delikta izvrši delikt (121. člen KZ-1, če na tem mestu povsem izpustimo po-
šasten etičen problem kazenskopravne subjektivitete njenega nerojenega otro-
ka). Vztrajno množično zakonodajno tiščanje v prakso zajemanja storilca med
žrtve v opisu delikta je z vidika nauka o splošnem pojmu kaznivega dejanja
videti predvsem kot strokovna napaka. V slovenski zakonodaji je tako pogo-
sta, da avtor komentarja 118. člena KZ-1 pri interpersonalnosti kot delu biti
inkriminacije govori celo o »izjemoma pravilni rabi« in celo o »naključno pra-
vilni rabi« instituta s strani zakonodajalca. Taka raba postane razlagalno še
bolj zoprna, kadar se v inkriminaciji pojavi objektivni pogoj kaznivosti: gre za
problem tako imenovane imanentne interpersonalnosti objektivnega pogoja
kaznivosti, kjer na primer telesno poškodbo, ki je predvidena kot objektivni
pogoj kaznivosti, utrpi storilec sam in zgolj on (126. člen KZ-1, ki je sicer nuj-
no sostorilski delikt, potencialno tudi stebrni cestnoprometni delikt iz 323.
člen KZ-1). V dogmatiki kazenskega prava je zelo vprašljivo, ali obstaja prepri-

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
912

čljiva podlaga za tako imanentno interpersonalnost. Vse kaže, da je funkcija

objektivnega pogoja kaznivosti (ki ni institut odmere kazni!) polno izpolnjena
tudi v primerih, ko posledica, ki jo opisuje, nastane zgolj na storilcu samem.
Objektivni pogoji kaznivosti so v slovenskem kazenskem pravu pogosto prava
mora za razlagalce. Zakonodajalec neobičajno rad posega po frazah za opis
posameznih posledic izvršitvenega ravnanja, ki izrazito ne kažejo na klasično
prepovedano posledico (»in zato«, »in zaradi tega«, »pa ta [nekaj naredi]«) in
morajo že zato vzbuditi sum, da gre za objektivni pogoj kaznivosti. Slovenska
sodna praksa izrazito ni senzibilizirana na problematiko potencialnih (nepra-
vih) objektivnih pogojev kaznivosti. Preziranje možnosti objektivnega pogo-
ja kaznivosti pripelje včasih do vrednostno in pravno-dogmatično sistemsko
absurdnih rezultatov (na primer zaradi nevzdržno nizke predpisane kazni za
naklepno posebno hudo telesno poškodbo pri prenosu najnevarnejših nale-
zljivih bolezni, komentar 177. člena KZ-1) ali pa vztrajanje na objektivnem
pogoju kaznivosti razkrije, da ga brez naklepa po definiciji ni mogoče izvršiti
(kot pri vsaj poskusu samomora pri napeljevanju k samomoru kot samostoj-
nem deliktu slovenskega prava, komentar 120. člena KZ-1), kar je nezdružljivo
s konceptom instituta objektivnega pogoja kaznivosti, kot ga danes pravzaprav
enotno razumemo. V interesu pravne varnosti se v danih razmerah v Slove-
niji kaže potreba po uvedbi posebne, še najbolje kar nedvoumno predpisane
tipske fraze za razglašanje objektivnega pogoja kaznivosti v inkriminaciji, ka-
dar bi zakonodajalec zares želel tako (načeloma sicer bolj ali manj vselej in
zgodovinsko gledano tudi čedalje spornejšo) obliko inkriminacije. Dodatno
je pričujoča raziskava razkrila dogmatično težo doslej bolj ali manj spregleda-
nega problema protipravnosti (nepravega) objektivnega pogoja kaznivosti kot
pogoja za aktiviranje kaznivosti (na primer do telesne poškodbe, ki je v kakšni
inkriminaciji predvidena kot objektivni pogoj kaznivosti, pride po merilih si-
lobrana ali upravičljive skrajne sile ali celo s privolitvijo oškodovanca in zato
upravičeno, z izključeno protipravnostjo).
Slovenski zakonodajalec ni posebej dogmatično prepričljiv, niti tehnično spre-
ten, ko tu in tam eksperimentira z izrecnim izenačevanjem kaznivosti poskusa
z dokončanim kaznivim dejanjem že na ravni biti kaznivega dejanja kot ele-
menta večdelnega splošnega pojma kaznivega dejanja. Odnos med poskusom
in neprimernim poskusom, kadar je v inkriminaciji z dokončanim deliktom
izrecno izenačen poskus (širine razlage pojma poskus v teh specifičnih prime-
rih, z možnostjo razlage dvoma v škodo obdolženca vred) ostaja pri tem tra-
dicionalno precej odprt. Vse kaže, da so tako zakonodajalčeva prizadevanja za
izenačevanje poskusa z dokončanim deliktom na ravni biti kaznivega dejanja
kot tudi udeležbe s storilstvom na ravni biti kaznivega dejanja konceptualno
predvsem napačna (komentarja 121. in 114. člena KZ-1).

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
913

Kazenskopravno preprosto neobvladljiv je zakonski znak posedovanja kot

očiten temelj neprava, na katerem zakonodajalec hoče (pod pritiskom med-
narodnega prava in vplivnih lobijev, ki izkazujejo malo ali nič poznavanja do-
gmatike splošnega pojma kaznivega dejanja) graditi nekaj izvršitvenemu rav-
nanju podobnega v inkriminaciji posesti pornografskega gradiva v politično
zelo razvpitem tretjem odstavku 176. člena KZ-1 (»kdor poseduje [pedofilsko
pornografsko] gradivo«). Posest je stvarnopravni status in ni ravnanje v okvi-
ru nobene znane ali vsaj ne resno uporabne teorije o ravnanju kot elementu
splošnega pojma kaznivega dejanja. Večdelni splošni pojem kaznivega dejanja
je srce in motor vse sodobne teorije splošnega dela materialnega kazenskega
prava. Aksiomatično ne prenese oziroma ne more prenesti kaznivega dejanja
brez izvršitvenega ravnanja, zato so inkriminacije čiste posesti nič manj kot
nezdružljive s teorijo kazenskega prava. Pornografija pri tem ne more biti izje-
mna. Seveda tudi naš znanstveni komentar ni mogel ponuditi uporabne razla-
ge v danem primeru inkriminiranja posesti.
V slovenskem kazenskem pravu je veliko redundance. Deli opisa kaznivega
dejanja v posamezni inkriminaciji, ki doktrinarno ne služijo nobenemu name-
nu, so z vidika sistematičnosti posebnega dela in zlasti logične razlage prava
škodljivi. V tem smislu so zlasti redundantna poudarjanja protipravnosti in
neupravičenosti dogajanja, tudi protipravnosti kakšnih posebnih namenov
storilca, tudi zakonodajalčeva taka ali drugačna, dogmatično nujno in vselej
nebogljena opozarjanja v posamezni inkriminaciji, da je delikt kazniv le, če
ni okoliščin, ki bi izključevale bit, protipravnost, vzročnost ali krivdo (posebej
zloglasni primeri v 130. členu in drugem odstavku 142. člena KZ-1), pa tudi
na primer na videz teoretsko banalno poudarjanje nosečnosti, pravzaprav pa
tudi ženskosti pri prekinitvi nosečnosti v 121. členu KZ-1 (kar dela resno ne-
potrebno zgago zlasti pri razlagi možnosti in kaznivosti neprimernega posku-
sa). V širši okvir problematike redundance spadajo tudi večkratne kaznivosti
istega ravnanja in iste prepovedane posledice, ki jih v slovenskem kazenskem
pravu prav tako ne manjka (glej na primer komentarje krvoskrunstva v pove-
zavi s spolnim napadom z zlorabo položaja in dodatno še s spolnim napadom
na nemočno osebo), in tudi napotitvene norme na splošnejše institute, kot na
primer na posredno storilstvo v inkriminaciji umora po tretjem odstavku 120.
člena KZ-1. V kontekstu sodobnega spolnega kazenskega prava nujno ne vemo
prav dobro, kaj je zakonodajalca pičilo, da pri žrtvi včasih poudari glede na
storilca isti ali drugi spol, včasih pa ne. Kljub opaznim političnim razlogom
za tako početje v novejši zgodovini slovenskega spolnega kazenskega prava
Slovenije gre tudi tukaj predvsem za redundanco. Redundanc in tavtologij mr-
goli tudi na primer v 176. členu KZ-1 v zvezi s pornografskimi delikti, pri tako
imenovanih okoljskih deliktih in še marsikje.

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
914

8. … IN OBJEKTIVNIH NORMATIVNIH ZAKONSKIH

ZNAKOV V SLOVENSKEM KAZENSKEM PRAVU
Pri tako imenovanih objektivnih normativnih zakonskih znakih, ki jih v sloven-
skem kazenskem pravu ni malo, najbolj očitno pa pri zelo klasičnih takih zna-
kih, kot je grozovitost izvršitve (in njeni vsaj z vidika terminologije zelo vprašlji-
vi pomenski kloni, kot so surovost in posebna poniževalnost) kot kvalifikatorni
znak kaznivega dejanja, slovensko kazensko pravo precej niha glede odgovorov,
ali prenesejo tudi eventualni naklep storilca (kot naše pravo niha nasploh, ali
nekateri zakonski znaki sicer direktno naklepnega delikta lahko prenesejo tudi
eventualni naklep, vključno z nihanjem do načelnega razmerja med direktno-
stjo in obarvanostjo naklepa). Zlasti pa se je pokazalo, da so ti znaki vsebinsko
nevarno prazni, da jih tako teorija kot zlasti sodna praksa polnijo za pravno
varnost nevarno različno, tudi arbitrarno, včasih celo na meji diskriminator-
nih, celo rasističnih argumentacij (na primer grozovitost posilstva – komentar
170. člena KZ-1 posebej glede uporabe določenega jezika sporazumevanja med
sostorilcema posilstva), zlasti pa da je njihova meja s splošnim institutom ob-
teževalnih okoliščin (drugi odstavek 49. člena KZ-1) sistemsko zelo nejasna,
vključno z okoliščino, da bi marsikateri delikt najverjetneje enako zaslužil tako
posebno kvalifikacijo, pa jo zaman iščemo. Tako na primer pri ropu (206. člen
KZ-1), v konkretnem primeru ropa s prisilitvenim ravnanjem utapljanja v svinj-
ski gnojnici po vdoru s sekiro v počitniško prikolico, v kateri spi žrtev, s popol-
nim uničenjem prikolice, zakonodajalec ne nudi možnosti kvalifikacije grozo-
vitosti, na drugi strani pa se slovensko sodišče potrudi kvalificirati grozovitost
posilstva kot razpoložljive samostojne kvalifikacije s storilčevim govorjenjem
jezika, ki ga žrtev ne razume (kritično komentar 170. člena KZ-1). Te nejasnosti
in nesistemskosti so tako hude, da se kvalifikatorni (objektivni) normativni za-
konski znak grozovitosti in njegovih de facto sopomenk v danih razmerah kaže
celo predvsem kot nevarnost za pravno varnost in so tako zreli zlasti za ukinitev.
Nekateri zakonski znaki, kot je na primer samovoljnost kot atribut ravnanja
(na primer v inkriminaciji po prvi točki prvega odstavka 102. člena in 273.
členu KZ-1) združujejo tako elemente konkretizacije potencialne neupravi-
čenosti ali neopravičenosti (na primer znotraj institutov različnih podoblik
skrajne sile) kot tudi obarvanosti naklepa, pa tudi izrazite funkcije blankete. S
takimi zakonskimi znaki smo imeli komentatorji kot avtorji in uredniki v tem
projektu precej preglavic.
Z vidika koherentnosti posebnega dela slovenskega kazenskega prava je zani-
mivo (čeprav v primerjavi z nekaterimi velikimi zgoraj opisanimi sistemskimi
hibami gotovo ne usodno) občasno zatekanje zakonodajalca k tako imenova-
ni viktimocentrični opredelitvi ravnanja storilca brez razvidnega sistemskega
smisla. Tako na primer zakonodajalec dobro staro spolno ravnanje v inkrimi-
• 135 (2018) 11-12
 Veliki komentar Kazenskega zakonika
915

naciji posilstva ne opisuje z vidika storilca (spolno občuje, izvaja druga spolna
dejanja z žrtvijo), kot je to pri opisih ravnanj v kazenskem pravu sicer zelo obi-
čajno, ampak z zornega kota žrtve (storilec povzroči, da žrtev spolno občuje in
izvaja druga spolna ravnanja [z njim]). Z vidika tradicionalne dogmatike biti
kaznivega dejanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja in standar-
dnih pristopov k formulaciji ravnanj znotraj te dogmatike je tak pristop vsaj
pri polnoletnih žrtvah, ki niso posebej slabotne, vsekakor nenavaden. Deluje
bolj viktimološko in s tem kriminološko kot kazenskopravno, brez koristi za
kazensko pravo ali kakšne druge prepoznavne otipljive koristi. Taka odstopa-
nja so predvsem sistemsko vprašljiva. V slovenskem kazenskem pravu še to-
liko bolj, ker zakonodajalec prav glede najslabotnejših žrtev spolnih kaznivih
dejanj, to je tistih iz 172. in 173. člena KZ-1 (pa tudi pri krvoskrunstvu iz 195.
člena KZ-1) drugače kot tistih iz 170. (in 171.) člena KZ-1, presenetljivo, ni
posegel po viktimocentrični opredelitvi deliktov.
Ob robu obravnavanja (viktimološko ekscentrične) viktimocentričnosti in sis-
temskosti posebnega dela slovenskega kazenskega prava naj ne bo odveč še
opozorilo, da z vidika tipizacij in količkaj poglobljenih analiz kazenskoprav-
nih dobrin vsebina določbe (splošnega dela) o izjemah pri poteku zastaralnih
rokov iz tretjega odstavka 90. člena KZ-1 (»pri kaznivih dejanjih zoper spolno
nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino
[tu je zakonodajalec v splošnem delu očitno želel zajeti naslov 21. poglavja
(posebnega dela) KZ-1, pa je spregledal, da se je tam spremenil naslov v »[…]
zakonsko zvezo, družino in otroke«], [izvršenih] proti mladoletni osebi, začne
rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca«) v
svoji arbitrarnosti deluje pretresljivo. Kateri so na primer razlogi slovenskega
zakonodajalca oziroma na katerem resnem razumevanju sistema kazensko-
pravnih dobrin sloni odločitev, da zastaranje nekontaktnega spolnega ravnanja
teče po drugih pravilih kot povzročitev telesnih poškodb otroku (tudi posebno
hudih) s posledicami, ki se jih značilno zave oziroma se pokažejo šele z zami-
kom v odrasli dobi (neplodnost, težave inteligence po poškodbi možganov,
versko motivirane krvave remodelacije spolovila, vključno s cirkumcizijo, ki
je notorična telesna poškodba značilno privolitveno nesposobne osebe – glej
na primer komentarja 122. in 125. člena KZ-1), grobijanske kršitve pravice do
zasebnosti z objavami občutljivih osebnih podatkov otroka (vključno z bole-
znimi otroka, zaradi katerih je pričakovati zgodnjo smrt in vsemi posledicami
česa takega na področju zaposljivosti, sklepanja komercialnega zavarovanja,
pa tudi zakonske zveze ipd.), navsezadnje tudi zapravljeno kakšno veliko otro-
kovo premoženje? Ne gre tukaj pri zakonodajnem poudarjanju v drugem od-
stavku 90. člena KZ-1 prav spolnosti in dobrinsko v vseh pogledih samo po
sebi problematičnega svežnja znotrajdružinske kriminalne dinamike, izražene

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
916

v konceptu »napadov na zakonsko zvezo, družino in mladino oziroma otro-

ke« z vidika sistematike posebnega dela KZ-1 prej za ponesrečeno (politično
histerično) vrednostno eksperimentiranje slovenskega zakonodajalca, kot za
poznavanje teorije posebnega dela materialnega kazenskega prava ali vsaj za-
nimanje zanjo?
Kot izstopajoča podrobnost, ki naj pokaže šepavost slovenskega posebnega
dela kazenskega prava prav na področju sistemskosti, omenimo še sistema-
tično obravnavo kaznivosti podrejenega v javnopravno hierarhični instituciji,
zlasti vojski za ravnanje po pravno zavezujočem navodilu nadrejenega (»rav-
nanje na ukaz«) v luči pojma »hudo kaznivo dejanje« po 278. členu KZ-1: kaj
sploh je pri nas hudo kaznivo dejanje?
Zakonski znak »zavestno [ne ravnati po predpisih, kršiti predpis, ne izpolniti
obveznosti, izdati listino, uporabiti listino ipd.]« in njegov funkcionalni klon
»hote« v več določbah posebnega dela KZ-1 teoretikom povzročata težave in
po presoji komentatorjev v tem projektu predvsem po nepotrebnem jemljeta
čas in energijo razlagalcem (glej ločeno komentarja na primer 255. in 340.
člena KZ-1). V tem smislu kličeta po temeljiti sistemski analizi smiselnosti
nasploh in v vseh posameznih primerih rabe takih zakonskih znakov v po-
sebnem delu KZ-1: vseh njunih hotenih in zlasti tudi dogmatično nehotenih,
stranskih učinkov.

9. POLITIČNI AKTIVIZEM NE SME ITI NA ŠKODO

KAZENSKOPRAVNE DOGMATIKE
Pravno-znanstveni komentarji naj bi se vzdržali političnih ocen posameznih
inkriminacij, čemur sledi tudi komentatorski projekt, ki je pred vami, vključno
z vrsticami tega prikaza knjige. Z danim izhodiščem pa naj bo tukaj vendarle
dovoljeno opozoriti na naslednje. Primerjalno pravo, kolikor je v razmerah
slovenske znanstvene resničnosti sploh resno izvedljivo, pa tudi nekaj kraj-
ših vzorčnih zgodovinskih analiz razkrijejo več posebne pozornosti vrednih
vrednostnih rešitev v posebnem delu KZ-1, na katere je vredno paziti v stre-
mljenju po čim globljem razumevanju narave in vsebine posameznih inkri-
minacij ter inkriminacijskih sklopov. Sem najprej uvrščamo znake političnega
aktivizma na škodo kazenskopravne dogmatike in sistemskosti posebnega dela
kazenskega prava (glej na primer komentarje 141., 176., 194. ali 197. člena KZ-
1), vključno s sistemsko nedorečenimi zakonodajalčevimi lotevanji posebne
kvalificirane obravnave otroka kot žrtve kaznivega dejanja, torej filozofsko in
politično brizantnega segregiranja žrtev kaznivega dejanja po osebni okolišči-
ni biološke starosti, izločene iz splošne kategorije posebne nebogljenosti na
primer na področju spolnosti in deloma javnega zdravja, ne pa na primer pri

• 135 (2018) 11-12

 Veliki komentar Kazenskega zakonika
917

ogromnih inkriminacijskih sklopih telesnih poškodb, tudi smrtnih, ali na pri-

mer zasebne lastnine. V sklop vrednostno in s tem potencialno tudi politično
presenetljivih nesistemskih rešitev posebnega dela KZ-1 lahko uvrstimo nada-
lje primere nekakšnega političnega kompromisarstva na škodo kazenskoprav-
ne dogmatike in koherentnosti posebnega dela kazenskega prava, zaradi ka-
terih smo prav v Sloveniji dobili primerjalno groteskno dogmatično zahtevne
podsisteme posebnega dela kazenskega prava. Kronski primer za to je silovita
zapletenost in hude konceptualne neskladnosti stebrnih inkriminacij cestno-
prometnega kazenskega prava, zlasti razmerja med inkriminacijami po 323.
in 324. členu KZ-1. V posebnem delu KZ-1 zija nadalje več presenetljivo ve-
likih in zakrknjenih pravnih praznin, na primer na področju tako imenovane
tatvine rabe, vključno s politično protimoderno zapičenostjo prav v motorno
vozilo (tam, v 210. členu KZ-1 pa spet zakonodajno enaka izhodiščna neprav-
nostna obravnava rabe in celo tudi malomarnega uničenja novega širokotru-
pnega letala v civilnem prometu in rabljenega kolesa s pomožnim motorjem),
nadalje tako imenovane tatvine storitve, represivnega varstva reproduktivne
svobode, represivnega varstva zavarovanja nerojenega otroka pred vsaj na-
klepnimi hujšimi telesnimi poškodbami, ki bodo grenile njegovo življenje po
porodu, naklepne konkretne življenjske ogrozitve drugega (na primer z neod-
govornim spolnim vedenjem). Najdemo tudi kakšno zelo nenavadno represiv-
nostno pretiravanje v primerjavi z mednarodnopravni vzorci (kot na primer
pri slovenskem širjenju pojma mučenje stran od kršitve človekove pravice v
smeri delictum commune v prvem odstavku 135.a člena KZ-1 in vso njegovo
pomensko odprtostjo v luči potencialnih idealnih stekov vred). Nekaj inkrimi-
nacij deluje preživetih ali pa sistemsko kategorično deplasiranih ali primerjal-
no celo totalitarnih, kljub morebitnim podobnim rešitvam v tujih kazenskih
zakonodajah (neovajanje kaznivih dejanj za neuradne osebe kot storilce neo-
vajanja, neplačevanje preživnine, tudi krvoskrunstvo, drastična privilegiranost
detomora, nekateri vidiki samostojne inkriminacije samovoljnosti). Nekatere
inkriminacije imajo tudi naslove, ki zavajajoče ne ustrezajo vsebini (glej ko-
mentarja 128. in 361. člena KZ-1) ali so drugače neprimerni (glej komentar
195. člena KZ-1), kaj lahko tudi skupaj z vsebino inkriminacijskega besedila
vred. Srečamo tudi kakšen ponesrečen naslov poglavja v posebnem delu KZ-1
(sistemsko nenavadno izstopajoča nedotakljivost zgolj v poglavju o spolnih
kaznivih dejanjih – glej uvodne odstavke komentarja kaznivega dejanja po-
silstva iz 170. člena KLZ-1, ki so po vsebini uvodni komentar k XIX. poglavju
KZ-1 –, pa tudi na primer pojem človekove pravice v posebnem delu KZ-1
nasploh; komentarji nekaterih inkriminacij iz XVI. poglavja KZ-1, ki zadevajo
posebej tudi naslov poglavja).

• 135 (2018) 11-12

 Damjan Korošec
918

10. SKLEP
Vse navedeno v prejšnjih razdelkih je le nekaj ugotovitev skoraj štiriletnega
dela približno sto ljudi. Niso vse enako pomembne in daljnosežne, vsekakor
pa smo jih obdelali karseda sistematično in poglobljeno, tudi z mislijo na upo-
rabnika v praksi. Ta se bo soočil z zahtevnim, teoretsko ambicioznim branjem,
pri katerem ne bo hitrih in preprostih odgovorov, poenostavljanj, instantnih
nasvetov in bližnjic za nezainteresirane. Ne nujno močno drugače kot v ume-
tnosti pa se tudi v znanosti šele s počasnim, angažiranim večkratnim branjem
vsebine, v tem primeru pač kompleksnih kazenskopravnih analiz, bralec lah-
ko dokoplje do zanimivih, relevantnih, nagrajujočih, včasih prav pretresljivo
koristnih spoznanj in uvidov, ki mu s hitrimi pregledi ostajajo zakriti. Taka
spoznanja in uvidi še kako lahko koristijo njegovemu praktičnemu delu v pra-
vosodju. Zato se splača branju in študiju velikega znanstvenega komentarja
nameniti dovolj časa, resno pošteno pozornost in si zanjo po potrebi tu in tam
tudi osvežiti fakultetno študijsko znanje za odpiranje novih vrat in poti v stroki
in karieri, namesto prenagljeno se zatekati v šablonsko razglašanje znanosti
in znanstvenosti kot nerelevantnih za prakso, same sebi namen, prezahtev-
nih in že zato neuporabnih za vsakdanjost in povprečje, premalo plastičnih,
otipljivih, konkretnih in preveč abstraktnih, dolgih in akademskih. Kot sem
poudaril že večkrat, avtorji in uredniki verjamemo, da bo komentar posebne-
ga dela KZ-1 pripomogel k razvoju sodne prakse, da bo v oporo sodiščem pri
argumentiranju njihovih odločitev, zakonodajalcu pa v pomoč pri oblikovanju
zakonskih sprememb. Te nedvomno bodo sledile, s pomočjo našega razisko-
valnega dela pa bodo (lahko) bistveno bolj dodelane kot kdaj v preteklosti.
Verjamem, da je že iz zapisanega jasno, zakaj sami svojemu projektu pravimo
»veliko delo« – veliko je namreč tako po logistični zahtevnosti (92 na vsebini
delujočih, s tehničnim osebjem in odgovornimi pa več kot sto ljudi!) tako po po-
menu, vloženi energiji, kot tudi po logistični zahtevnosti. Prva knjiga6 pod okri-
ljem dveh založnikov, Založbe Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Uradnega
lista Republike Slovenije,7 bo izšla v teh dneh, preostale pa do konca marca 2019.
Damjan Korošec,
univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti,
profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

6
  <https://www.uradni-list.si/knjigarna/knjiga/napovedujemo/kazenski-zakonik-kz
-1-s-komentarjem> (9. 12. 2018).
7
  Za prvo je bil odgovoren direktor Založbe Pravne fakultete as. Boštjan Koritnik,
ob podpori najprej dekana prof. dr. Mihe Juharta, ob zaključku pa še sedanjega dekana,
prof. dr. Grege Strbana, na strani Uradnega lista Republike Slovenije pa sta sodelovali
vodja založbe mag. Maja Hostnik Kališek in svetovalka direktorja Mojca Korošec, obe
pod okriljem direktorja založbe Uradni list Republike Slovenije mag. Matjaža Peterke. Za
podporo se jim seveda vsem zahvaljujem.

• 135 (2018) 11-12