Cirila Toplak in iga Vodovnik (ur.

NOV(O) DRAVLJAN(STVO)

Zaloba Sophia Ljubljana 2011

Knjiga je nastala v okviru projekta Dravljan(stvo) v novi dobi: Dravljanska vzgoja za multikulturni in globaliziran svet, ki ga sofinancirata Evropski socialni sklad in Ministrstvo za olstvo in port Republike Slovenije. Mitja Durnik, Andrej Kurnik, Damjan Mandelc, Tanja Petrovi, Jernej Prodnik, Rudi Rizman, Slavko Splichal, Cirila Toplak, Maja Turnek Hani, Ksenija Vidmar Horvat, iga Vodovnik 2011

CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 342.71(082) NOV(O) dravljan(stvo) / [Mitja Durnik... et al.]; Cirila Toplak in iga Vodovnik (ur.). - Ljubljana: Sophia, 2011. - (Zbirka Sodobna druba / Sophia; 2011, 35) ISBN 978-961-6768-29-0 1. Durnik, Mitja, 1974- 2. Toplak, Cirila 256197888

Vsebina

Predgovor: Postglobalizacijski homo politicus Ksenija Vidmar Horvat: Novo dravljanstvo, patriotizem in kozmopolitstvo Rudi Rizman: Izzivi dravljanstva v asu globalizacije Damjan Mandelc: Nacionalizem in globalno dravljanstvo Tanja Petrovi: Politika ustev in vpraanje drubene odgovornosti v asu globalizacije Mitja Durnik: Politina ekonomija in psihoanaliza staroselskega dravljanstva v Kanadi Maja Turnek Hani in Jernej Prodnik: (Proti)javnosti v globalnem kapitalizmu iga Vodovnik: Dravljanstvo kot epistemoloki izziv Andrej Kurnik: Reevanje koncepta dravljanstva na meji med gibanji in politino filozofijo Slavko Splichal: Javnost in javna sfera v dobi globalnega vladovanja

vii 1 25 47

71

87 119 145

165 189

MAJA TURNEK H A N I IN JERNEJ PRODNIK

(Proti)javnosti v globalnem kapitalizmu

U V O D : RAZPADANJE M O D E R N E SUVERENOSTI IN P R E H O D V VLADOVANJE

Ena izmed osrednjih karakteristik, s katero mnogi avtorji pojasnjujejo spreminjanje dojemanja demokracije v sodobnih zahodnih drubah in vpliv javnosti na odloitve, ki naj bi bile sprejete v javnem interesu, je postopno prehajanje iz obdobja vladanja [governing], v katerem so kljuno vlogo igrale suverene nacionalne drave, v obdobje postmodernega (globalnega) vladovanja [governance] Po Stokerju (1998) se vladovanje od vladanja ne razlikuje toliko po rezultatih, kot po procesu, ki pripelje do teh rezultatov; bistvo vladovanja so tako upravljalni mehanizmi in naini organiziranja, ki ne temeljijo na pravicah ter nadzoru osrednje avtoritete ali oblasti. Kljuna toka strinjanja veine avtorjev, ki piejo o vladovanju, je za Stokerja (ibid.) preprianje, da je prilo do oitnega zamegljevanja meja med javnim in zasebnim sektorjem, k emur je potrebno
Vladovanje je koncept in tudi izraz, ki je zelo blizu Foucaultevemu pojmovanju vladnosti [gouvernementalite], pri katerem ni mogoe ve govoriti o eni avtoriteti v smislu Hobbsovega Leviathana. Vladnost je za Foucaulta (2007, 129-130) skupek, sestoje iz ustanov, postopkov, analiz in premislekov, raunov in taktik, ki omogoajo izvajanje te zelo posebne, dasi zelo zapletene oblasti, ki se zane razvijati e s srednjeveko dravo, zato drava le postopoma postaja vladnostna. Za Foucaulta pomen nae moderne ni toliko v etatizaciji drube, ampak v povladnjenju [governementalisation] drave, ki je ne opredeljuje ve ozemlje, ki ga zavzema, ampak prebivalstvo, ki ga nadzoruje.
1

119

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

dodati edalje obseneje vkljuevanje nevladnih institucij ter akterjev, ki so pri doseganju svojih ciljev medsebojno odvisni. Do identine ugotovitve prihaja Rhodes (1997, 15) za katerega se vladovanje nanaa na samoorganizirajoe in medsebojno organizirajoe mree, katerih karakteristike so vzajemna odvisnost, izmenjava sredstev in pravil igre ter oitna avtonomija od drave. e je v preteklosti torej obstajala - vsaj kar se tie moderne nacionalne drave - precej jasna razmejitev med javnim in zasebnim sektorjem, te meje danes izginjajo. Akterji zasebnega sektorja so v preteklosti sicer lahko pritiskali na odloitve drave, vendar niso bili njihov konstitutivni del, neloljivi od procesa sprejemanja odloitev; delovali so pod vnaprej znanimi pravili igre, ne pa jih tako aktivno soustvarjali, kot to ponejo v dobi vladovanja. 2 V prispevku se najprej osredotoava predvsem na drubene procese, ki so pripeljali do teh sprememb in postopno vodili v opazno ruenje modernih liberalnih dihotomij ter konceptov. V teh procesih, ki so se odvijali v zadnjih desetletjih, so poleg drugih dejavnikov igrale kljuno vlogo transformacije na politini in ekonomski ravni, ki so vplivale na dokonno globalizacijo kapitala in posledino vzpostavljenje integriranega kapitalistinega sistema na svetovni ravni. Ta kakovostni ekonomski preskok je spremljal prehod v vladovanje na globalni ravni, ki ga je mogoe jemati kot komplementarnega globalnemu kapitalizmu, in zamegljevanje omenjenih dihotomij, predvsem razlike med javnim in zasebnim. Slednje je ena izmed kljunih znailnosti globalnega vladovanja, pri katerem se je vloga sprejemanja odloitev horizontalno ter predvsem vertikalno (navzgor) razprila med nove javne in zasebne akterje, ki so v resnici veinoma brez prave demokratine legitimnosti za sprejemanje tovrstnih odloitev. Koncept vladovanja vkljuuje nova razumevanja javnosti, ki v vladovanju vidijo korak naprej k demokratinemu razvoju: tu
Najlepi, tudi za Slovenijo aktualni primer tega oitnega premika je strmo naraanje javnozasebnih partnerstev, ki bi jih lahko povzeli s Harveyjevo (2010,10) oznako neoliberalnih politik, kjer prihaja do privatizacije profitov in socializacije tveganj.
2

120

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

imava v mislih predvsem predloge o transnacionalnih monih javnostih (Lynch 2000; Eriksen in Fossum 2001; Mitzen 2005) in deliberativnih modelih multidelenikih omrejih (na primer Held in Koenig-Archibugi 2004, Backstrand 2006, MacDonald 2008). Tovrstna razumevanja v veliki meri gradijo na idejah deliberativne demokracije, kjer je razprava in ne volitve kljuen element demokracije. Vendar, ali so tovrstna nova razumevanja javnosti res pozitiven razvoj k veji demokratinosti globalne ureditve? V drugem poglavju priujoega prispevka primerjava ti dve razumevanji javnosti s klasino opredelitvijo javnosti, kot jo najdemo pri Benthamu (1791/2007), Deweyu (1927/1954) in Millsu (1956), in izpostavljava predvsem normativni zahtevi avtonomije in odprtosti javnosti, ki v enaenju globalnega vladovanja in delenikov z javnostjo umanjkata. Za razliko od globalnega vladovanja se klasinemu pojmovanju v precej veji meri pribliajo aktualna transnacionalna drubena gibanja, ki so nastala v odgovor na globalno vladovanje, kot je gibanje proti neoliberalni globalizaciji in okoljevarstvena gibanja. V tretjem poglavju izpostavljava pozitivne lastnosti tovrstnih gibanj: tenja k avtonomnosti od ekonomske in politine moi in odpiranju javne razprave. Hkrati opozarjava na probleme in prednosti zahteve po racionalni razpravi v razmerju do aktivizma, pri emer sooava deliberativne in antagonistine poglede na javno sfero. V sodobni, predvsem antagonistini teoriji javne sfere so drubena gibanja pogosto poimenovana z nedavno skovanko: protijavnosti, ki so fokus zadnjega poglavja. Protijavnosti uspeno ohranjajo radikalen naboj zgodnjih konceptualizacij pojma javnost, vendar s tem vnaajo dodatno zmedo v e tako kaotien teoretski milje. Kljub temu je v drubi, v kateri obstaja popolno izkljuevanje mnogih skupin in izjemna neenakost v razmerjih moi, ta koncept pomemben, saj opozarja na hierarhinost politinega prostora in diskurzivno izkljuenost, obenem pa opominja na bistvene predpogoje, ki naj bi jih izpolnjevale demokratine drube. 121

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK JAVNO IN ZASEBNO V V L A D O V A N J U

Po mnenju Negrija in Hardta (2003, posebej 154-159) je v zadnjih desetletjih prilo do privatizacije javnega v tako veliki meri, da dialektika med javnim ter zasebnim in med notranjostjo ter zunanjostjo niti nima ve smisla.3 Liberalni pojem javnosti, prostor zunaj, kjer delujemo v prisotnosti drugih, je bil hkrati univerzaliziran (saj smo sedaj ves as pod pogledi drugih, pod nadzorom varnostnih kamer) in sublimiran ali deaktualiziran v virtualnih prostorih spektakla. (ibid. 158). To zamegljevanje javnega in zasebnega je posredno pripeljalo do dokonnega preseganja liberalnih oblik politike, ki se je s krizo predstavnike demokracije sooala e od konca estdesetih let (glej na primer poglavje ige Vodovnika); e ta kriza je napovedovala potrebo po prehodu iz modernih oblik vladanja, ki so temeljile na predstavniki demokraciji, s imer bi se presegla kriza legitimnosti. Ta kriza in posledino spreminjanje je bilo delno povezano z zahtevami po redefiniciji odnosa drave od drube, kar je bila zahteva: novih drubenih gibanj od konca estdesetih let 20. stoletja (Offe 1987), a po rezultatih sode je lo predvsem za odgovor na zahteve po minimalizaciji drave, ki so v istem obdobju prihajale s strani kapitala in elit.4 To je po eni strani mono spremenilo funkcije, ki jih je imela paternalistina drava blaginje, po drugi strani pa se je s tem neposredno spreminjal tudi njen pomen ter vloga za dravljane - vidno predvsem v zamegljevanju odgo O vpraanju velike liberalne dihotomije javnozasebno glej Bobbio (1989, prvo poglavje). Zanjo je znailno, da naj bi bila avtonomija zasebne sfere posameznika v neposrednem nasprotju s iritvijo kompetenc drave in do kje lahko le-ta see s svojim vplivom (iritev enega izniuje drugo): zasebna sfera se poveuje na raun javne sfere, e ne drugae do toke eliminiranja drave in reduciranja njenega vpliva na minimum (ibid.,, 13). Ta popolna iritev zasebnega potencialno vodi v tako imenovano minimalno dravo, kar se oznauje za libertarno vizijo, od nje pa ostane le represivni aparat. Nujno je dodati, da zaradi razmerij moi v zasebnem ta proces ne vodi preprosto k avtonomiji posameznika! 4 Minimalizacijo drave se pogosto pomensko izmenjuje z neoliberalizmom, pri katerem je po Harveyju (2005) diskurz o osebni neodvisnosti, svobodi, dobrih straneh privatizacije, osebni odgovornosti in svobodnem trgu ter trgovanju le legitimacija za drakonsko vzpostavitev ostrejih razrednih razlik.

122

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

vornosti za socialna, pa tudi ekonomska vpraanja (posameznik je odgovoren sam zase; v delovanje trga se ni vmeavalo s fiskalnimi stimulusi). Za mnoge avtorje je vladovanje zato (simptomatino) le ponovna iznajdba vladanja, ki mora biti bolje upravljano: uporabiti je potrebno nova orodja in tehnike upravljanja, saj se v trno orientirani drubi stara, okorela socialna drava teko proda (glej Stoker 1998, 18). Dihotomije med javnim, ki oznauje dravne/obe interese, in zasebnim, kot prostorom ekonomije in medosebnih odnosov, kamor drava ne more posegati, ne gre zamenjevati z razlikovanjem med javnim kot odprtim, vidnim javnosti, in zasebnim kot skritim, zaprtim za ozek krog ljudi (glej Splichal 1997, pogl. 2; Bobbio 1989, pogl. 1). Kot poudarja Bobbio (1989, 17-21), je tako konceptualno kot tudi zgodovinsko problem javnosti oblasti loen od problema narave javne oblasti: politina oblast je zmeraj javna oblast v pomenu velike dihotomije, celo takrat, ko ni javna, ne ravna v javnosti, je skrita od javnosti in ni nadzorovana s strani javnosti (ibid., 18). Toda z drubenopolitinim prehodom od suverenega vladanja modernih nacionalnih drav 5 v postmoderno vladovanje je prilo do signifikantnih sprememb v obeh konceptualizacijah med javnim in zasebnim, ki so bile v veliki meri znailne za liberalizem, kar je dobro vidno tudi skozi omenjene ugotovitve Negrija in Hardta. V prvem pomenu omenjene dihotomije namre po teoretikih vladovanja prihaja do kooptacije med javnimi oblastmi in zasebnimi akterji; predvsem seveda tistimi, ki imajo signifikantno mo za vplivanje (predvsem ekonomsko), kot so na primer transnacionalne korporacije. To pa lahko posledino vodi do znatne koncentracije moi v primerjavi z ostalimi, manj pomembnimi akterji. Bobbio je ta dvojen, navidezno kontradiktoren proces, kjer prihaja do privatizacije javnega ter ustvarjanja javnega iz zasebnih interesov, e
Suverenost drave se najpogosteje povzema z monostjo odloanja nad lastno usodo; oblast ima nadzor nad mejami, ki so v liberalni percepciji kljunega pomena, in teritorijem. Oblast lahko na tem teritoriju legitimno izvaja dravni nadzor in nasilje ter ga politino obvladuje.
5

123

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

pred dvema desetletjema opisoval kot degeneracijo drave.6 V liberalnem pogledu na dravo sta obe omenjeni dihotomiji namre v vzajemnem odnosu, zasebno ni le nasprotje javnega, ampak tudi njegov temelj, zaradi esar je loitev pravzaprav kljunega pomena (ibid.; Splichal 1997, 34). Predpostavka, da je prilo do prerazporeditve podroij odloanja ter razpritve in vkljuitve novih akterjev, ki vplivajo na politine odloitve v dravi, torej ne pomeni, da bi ta prehod lahko kakor koli vodil tudi do raziritve demokracije ali vejega vpliva dravljanov na skupne odloitve - odgovor, ki bi ga lahko nudil nevtralen in been vpogled v problematiko. Nasprotno bi lahko pekulirali, da se je koncentracija moi kvejemu poveala in rasla s koncentracijo ekonomske moi, kar je bil oiten trend v zadnjih treh desetletjih (Harvey 2010).7 Na prehod v dobo vladovanja bi zato v prvi vrsti morali biti pripravljeni pogledati v zgodovinski lui vzpostavljanja globalnega imperija (Negri in Hardt 2003) in finanne ekspanzije, za katero je znailno, da se kapital akumulira na finannih trgih, ta tenja pa povzroa obseno, vsesistemsko redistribucijo dohodkov in bogastva od vseh vrst skupnosti k akterjem, ki nadzorujejo mobilni kapital, ter tako poveuje in ohranja dobikonosnost finannih poslov, ki so v veliki meri loeni od trgovanja in proizvodnje (Arrighi 2009, 320). Zadnji, ameriki sistemski cikel akumulacije kapitala, katerega sestavni del je bila financializacija kapitala od sedemdesetih let naprej (oziroma obrat v finanni kapitalizem, ki je bil tudi po Harveyju (2010, 26-31) nujen zaradi problema nezmonosti
Prvi proces po Bobbiu (1989, 17) reflektira podrejanje zasebnih interesov kolektivnim interesom, ki jih predstavlja drava, ki vedno bolj zaokroa in napada civilno drubo; drugi proces predstavlja odgovor zasebnih interesov skozi formiranje velikih organiziranih skupin, ki uporabljajo javni aparat, da bi dosegli svoje cilje. V primeru ustvarjanja javnega iz zasebnih interesov je Bobbio mislil predvsem na sindikate; z njihovo upadajoo mojo ta prostor efektivno zasede kapital, ki je s transnacionalizacijo odloilno prispeval k njihovemu razkroju. v okvirih paternalistine socialne drave na odloitve dejansko v veji meri vplivala javnost kot socialna kategorija.
6

124

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

absorpcije presenega kapitala), je po preprianju avtorjev svetovnosistemske teorije vodil v razpadanje amerike hegemonije v svetovnem kapitalistinem sistemu in s tem do ustvarjanja novih drubenih struktur na svetovni ravni (Wallerstein 2004; Arrighi 2009).8 Po mnenju nekaterih avtorjev pa je s tem prilo tudi do dokonnega vzpostavljanja integriranega svetovnega trga in s tem potencialno paradigmatskega premika v povsem globalno in medsebojno odvisno fazo kapitalizma; ta interpretacija predpostavlja, da po vsej verjetnosti ne bo ve mogoe govoriti niti o fazah ekspanzije niti o vzpostavljanju nove multilateralne meddravne strukture, ki bi upravljala globalni sistem (in e manj verjetno je, da bi to samostojno lahko poela posamezna nacionalna drava). To naj bi bila doba globalnega vladovanja, katere znailnost je brezpolarnost (Negri in Hardt 2003; 2009; Fumagalli in Mezzadra 2010; Marazzi 2010). V perspektivi globalizacije kapitala in vkljuevanja drav v svetovni kapitalistini sistem je najvekrat govora kar o globalnem vladovanju in ne le vladovanju na nacionalni ravni. Za vladovanje namre ni znailen en center moi, kjer bi se sprejemale odloitve (na primer koncentracija moi predvsem v parlamentu ali vladi), ampak delovanje po principu mrene oblasti; to pa predpostavlja tako horizontalno kot tudi vertikalno razpritev odloanja. Kritien pogled na vladovanje predpostavlja, da gre za proces nenehnega pogajanja, urejanja napotkov za konsenzualno nartovanje in koordinacijo, v kateri sodeluje mnotvo dravnih in nedravnih akterjev z izjemno neenako razporeditvijo moi. In samo sodelovanje med temi akterji lahko doloa procese ustvarjanja javnih politik na globalnem nivoju (Negri in Hardt 2009, 225). Ta princip delovanja se nato prenaa na nije nivoje, a kljub sicer pestremu mnotvu akterjev, ki vplivajo na odloitve, gre za izjemno omejeno in priviPo Arrighiju (2009) gre za ponavljajoi vzorec zgodovinskega kapitalizma kot nekega svetovnega sistema. Materialni ekspanziji v prvi fazi zmeraj sledi obdobje finanne ekspanzije in nato pojemanje, obe obdobji pa skupaj tvorita sistemski cikel akumulacije. Kljub temu, da se je Arrighija zaradi tega (pre)vekrat bralo kot determinista, je zmeraj poudarjal, da to branje nikakor ne determinira, kako se bo kapitalizem razvijal v prihodnosti - e se sploh bo.
8

125

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

legirano oligarhijo moi, akterji pa so v med seboj hierarhinem odnosu. Odprtost vpliva je zato ostro omejena z mojo in lastnino, vladovanje pa po mnenju Negrija in Hardta (ibid., 227) opredeljujejo postdemokratine prakse.

DELIBERATIVNA DEMOKRACIJA, M O N E JAVNOSTI IN DELENIKI Pomembna smer akademske razprave o javni sferi zadnjih dveh desetletij, ki je vplivala na aktualne ideje o globalnem vladovanju, je tako imenovani pristop k deliberativni demokraciji, predstavljen predvsem v amerikih krogih (na primer Gutmann in Thompson 1996; 2004; Bohman in Rehg 1997; Elster 1998; Dryzek 2000) in katere zagovornik je v svojih poznih delih tudi Habermas (1996; 2009). Fokus tega pristopa je v racionalni razpravi in iskanju legitimnosti pri odloanju, manj pa v demokratini vkljuenosti. Najpomembneja pozitivna lastnost tega pristopa je v njegovih zahtevah po nujnosti razprave kot legitimnega procesa javnega odloanja politinih predstavnikov. Vendar samo proces enakopravnega (med temi, ki so vkljueni) in spotljivega sooanja razlinih argumentov (tudi e bi se idealno gledano res izvajal v forumih politinih predstavnikov) e ne konstituira javnosti. Osrednja definicijska elementa javnosti sta e odprtost vsem, ki jih problem potencialno zadeva, in avtonomnost od politinih in ekonomskih moi. Termin mone javnosti je predlagala Fraserjeva (1992, 134) kot kritiko Habermasovega predloga o javnosti, ki bi naj bila ibka. Po Fraserjevi je Habermas posvetil premalo pozornosti vpraanju uinkovitosti mnenja javnosti, to je realizaciji odloitev, ki jih sprejme javnost. Uinkovitost pomeni prevajanje odloitev javnosti politinim predstavnikom in njihovo zmonost uresnievanja teh predlogov (Fraser 2007). Fraserjeva je izpostavila problem ibkosti javnosti v tem, da javnost sama ne izvruje svojih odloitev, temve jih prevaja politinim oblastem. Podobno Kleinstber (2001, 101-102) kritizira Habermasovo zgodnje razumevanje javnosti kot konservativno, saj ne dopua monosti neposredne demokracije, temve ostane zgolj 126

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

na ravni spodbujanja javne kritike oblasti. Za Kleinstberja (2001, 102) je tako Habermasovo delo nadaljevanje nemke tradicije intelektualne razprave brez politinih posledic. Njuna kritika predstavlja pomembno in osrednje vpraanje - kako natanko zagotoviti prevajanje odloitev javnosti v njihovo izvrevanje in po drugi strani, kako zagotoviti maksimalno participacijo javnosti v javnih odloitvah? Vendar je bil termin monih javnosti, kot gaje skovala Fraserjeva, izredno ponesreen. Fraserjeva je elela opozoriti na to, da javnost potrebuje mo, da izvruje svoje odloitve - mo, ki je primerljiva z mojo parlamenta. Ponesreenost je v tem, da je parlament poimenovala mona javnost, s imer je pravzaprav ponudila nain za legitimacijo politinih teles, ki niso vkljuujoa in nad katerimi bi morala javnost sploh imeti nadzor. S tem je Fraserjeva paradoksalno sama prispevala k razvoju v akademski razpravi, ki je pravzaprav zael iz smeri, katero Fraserjeva konsistentno zagovarja v svojih delih: to je demokratine vkljuenosti kot temelja ideala javnosti. Dryzek (1996, 5; 2000, 86) identificira tri dimenzije demokratizacije, ki se vse nanaajo na ideal javnosti kot agenta politinih sprememb: vkljuenost ljudi [franchise], obseg drubenega podroja, ki je pod demokratino kontrolo [scope] in avtentinost javne razprave v pomenu razprave temeljee na argumentih in v pogojih odsotnosti propagande in manipulacije [authenticity]. Nobena od teh treh dimenzij ne bi smela biti rtvovana v dobro katere koli od drugih dveh, nadaljuje Dryzek, saj se jih ne da razporediti od veje do manje pomembnosti. To velja tudi za rtvovanje katere od dimenzij demokratinosti samo za kratek as, saj ni ne zagotavlja, da se bo ta dimenzija pozneje res izpolnila (Dryzek 1996, 6-7). V predlogih o transnacionalnih monih javnostih (na primer Lynch 2000; Eriksen in Fossum 2001; Mitzen 2005) in transnacionalnih deliberativnih modelih mrenega vkljuevanja delenikov (na primer Held in Koenig-Archibugi 2004, Backstrand 2006, MacDonald 2008) pa je bila dimenzija vkljuenosti rtvovana na raun dimenzije avtentinosti. Ti avtorji trdijo, da je sam obstoj racionalne in spotljive razprave e dovolj, da politine predstavnike in velike nevladne organizacije ter velike korporacije enaimo s transnacionalno javnostjo oziroma 127

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

javno sfero. Javnost kot avtonomni suveren in nadzornik nad politinimi oblastmi (Benhtam 1791/2007) je v teh pristopih popolnoma izkljuena. V nasprotju z namenom Fraserjeve (1992), ki je opozorila na vpraanje odnosa med javnostjo in njenimi odloitvami, so ti pristopi privzeli pisanje Fraserjeve o monih javnostih kot novi normativni ideal. Avtorji, ki piejo o meddravnih diplomatskih pogovorih (Mitzen 2005) in Evropskem parlamentu (Eriksen in Fossum 2001) kot o monih javnostih, nikjer ne prepoznajo razloga, zakaj je Fraserjeva sploh uvedla koncept monih javnosti, temve jo (oziroma Habermasa 1996, 307) preprosto citirajo kot avtoriteto, ki trdi, da so ta politina telesa mone javnosti. Posledica tega je, kot bi pisal Mills (1956, 300), izraba ideala v namen legitimacije vzpostavljenih politinih moi. V okviru trenutno obstojeih mednarodnih odnosov tako poteka tajna diplomacija, ki ne samo, daje izkljuujoa, temve je, kot kaejo aktualne informacije, ki jih je podal WikiLeaks, dale od Habermasovega (1981/1984) ideala komunikativnega naproti stratekemu delovanju. Ideje globalnega vladovanja kot oblike deliberativne demokracije nadalje gradijo na ideji vkljuevanja delenikov. Od predlogov o globalni vzdrnosti (na primer Steurer et al. 2005), globalne delenike demokracije (na primer Backstrand 2006, MacDonald 2008) in multidelenikih omrejih (Held in Koenig-Archibugi 2004, 129) koncept delenikov predstavlja novo merilo demokratinosti, neomejeno z nacionalno dravo in kot takno navidezno bolj primerno v okviru transnacionalnih problemov, ki so fokus globalnega vladovanja. Za razliko od klasinega razumevanja javnosti, kjer je javnost avtonomna od politinih in ekonomskih oblasti, pa koncept delenikov vkljuuje ekonomske akterje pod argumentom vkljuenosti vseh, ki jih problem zadeva. V ekonomski teoriji delenikov Freeman (1984, 146 v Werhane in Freeman 2006, 502) definira delenika kot kakrno koli skupino ali osebo, ki lahko uinkuje na cilje organizacije, ali pa ti cilji uinkujejo nanjo. Koncept delenikov je skladen s konceptom vladovanja v predvsem dveh tokah: identifikacija delenikov poteka od zgoraj navzdol in deleniki so med drugim tudi ekonomski akterji. 128

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

Medtem ko je identiteta javnosti doloena s strani lanov javnosti samih, pa je identiteta delenikov doloena s strani teh, ki imajo mo odloanja, bodisi na ravni podjetij bodisi na ravni globalnega vladovanja. Po Mitchellu in drugih (1997) so deleniki podjetij doloeni z oceno menederjev, pri emer ti upotevajo zaznano legitimnost, moi vplivanja na cilje organizacije in nujnosti zahtev skupin in ljudi, ki elijo vplivati na podjetje. Podobno so v globalnem vladovanju, predvsem v idejah, ki zajemajo iz polja teorij deliberativne demokracije (na primer Habermas 1996), soudeleenci v deliberativnih procesih opredeljeni od zgoraj navzdol in ne nasprotno (na primer Backstrand 2006). Koncept delenikov namre izhaja iz teorije menederske drubene odgovornosti, v kateri pa ni neposrednega poudarka na demokraciji, temve odloitvah menederjev. Nasprotno je klasini ideal javnosti, kot ga na primer zagovarja Dewey (1927/1954), ideal odloanja ljudi o zadevah, v katere niso neposredno vkljueni, vendar imajo dolgorone in resne posledice za irok krog ljudi. Zaznava tovrstnih posledic je zaetek organizacije javnosti, katere kljuna lastnost je javna razprava, pod enakovrednimi pogoji dostopna vsem, ki jih problem potencialno zadeva. Koncept javnosti v svojem klasinem pojmovanju izkljuuje ekonomsko mo, koncept delenikov pa je nasprotno postal popularen v skladu z neoliberalnim pristopom in aktualnim pretvarjanjem korporacij v dravljane/osebe (Crane et al. 2004).9 Ideja globalnega vladovanja kot omreij delenikov (na primer Held in Koenig-Archibugi 2004, 130-131) tako postane legitimizacija vstopa podjetij v odloevalske procese. e so podjetja prej morala biti vsaj deli zdruenj, so kot deleniki v procesu globalnega vladovanja postala legitimni akter javne regulacije - o emer pria na primer dejstvo, da so se na Svetovni posvet o informacijski drubi (angl. World Summit on Information Society) lahko neposredno registrirala velika podjetja (Hintz 2007, 5).
Gre za odloitev amerikega vrhovnega sodia iz leta 1886; glej tudi Schiller (1989, tretje poglavje), med drugim za povezavo med ustavno zagotovljeno svobodo govora in pravico do komercialnega govora korporacij.

129

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK TRANSNACIONALNA DRUBENA GIBANJA V ODGOVOR NA GLOBALNO VLADOVANJE

Medtem ko se glede sistemskih oblik politine participacije, kot so na primer sodelovanje na volitvah in udeleba v politinih strankah, opaa dolgoroen trend upadanja, pa se po drugi strani govori o trendu naraanja sodelovanja v protestnih aktivnostih in drubenih gibanjih (na primer Dalton 2006; Hay 2007). Tovrstne aktivnosti so tudi vedno pogosteje opisane kot transnacionalni fenomeni (na primer Flacks 1995; Waterman 1998/2001; Tarrow 2006). Transnacionalna drubena gibanja, kot je gibanje proti neoliberalni globalizaciji (oziroma globalizmu, kot ta proces ekonomistine vladavine svetovnega trga oznauje Beck (2003)) in okoljevarstvena gibanja so za razliko od globalnega vladovanja precej blije klasinemu idealu javnosti. Vkljuenost v transnacionalna gibanja ni doloena z nacionalnimi mejami, temve mejami problema, ki ga naslavljajo (Cammaerts in van Audenhove 2005, 179). Transnacionalna drubena gibanja nadalje teijo k avtonomnosti od ekonomske in politine moi (Amoore in Langely 2004, 30) in se vzpostavljajo v odgovor na delovanja globalnega vladovanja, igar legitimnost prevpraujejo (Cammaerts in van Audenhove 2005, 179). Njihovo delovanje je namenjeno odpiranju javne razprave, saj se vzpostavljajo v odgovor na izkljuevalne prakse trenutno obstojeih oblik dominantnega diskurza in izkljuujoih drubenih redov (Olesen 2005, 242; Fraser 2005, 84; Thorn 2007, 900). Kot takna so drubena gibanja pogosto poimenovana z nedavno skovanko: protijavnosti. Termin protijavnosti [counter publics] je skovala Fraserjeva (1992, 121-128) v namen kritike Habermasove ideje buroazne javnosti kot univerzalne in dovolj vkljuujoe javnosti. Pogosto dominantne in izkljuujoe drubene skupine predstavljajo same sebe kot vsevkljuujoo javnost in lasten interes kot skupen interes. V teh primerih, trdi Fraserjeva, bi morali biti skeptini do ene same singularne javnosti in javne sfere. Protijavnosti so odgovor na in protest proti tovrstnemu izkljuevanju. Vendar za svoj nastanek, opozarja Fraserjeva, potrebujejo loeno protijavno sfero [counter 130

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

public sphere], saj dokler so marginalizirane skupine izpostavljene predvsem enosmernemu komuniciranju s strani dominantnih elit, le steka prepoznajo in artikulirajo svoje drugane interese in spregledajo, da jih predstavljen javni interes v resnici ne vkljuuje. Zato Fraserjeva predlaga, da skupine, ki komunicirajo samo znotraj samih sebe, to je protijavnosti v zaprtih protijavnih sferah, e niso nujno negativni element v razvoju demokracije, temve so, kadar so odgovor na socialno izkljuenost, pravzaprav korak naprej k veji demokratinosti. Transnacionalne protijavnosti naj bi se vzpostavljale v transnacionalnih drubenih gibanjih in omrejih, ki predvsem s pomojo interneta dosegajo vejo medcelinsko povezanost in vejo uinkovitost pri protestih, kot so bili na primer protesti za alternativno globalizacijo v Seattlu (na primer Juris 2005) in protesti proti Multilateralnemu sporazumu o investicijah [Multilateral Agreement on Investement] (na primer Deibert 2000; Smith in Smythe 2000). Fraserjeva (2005, 85) vidi primer transnacionalne protijavnosti predvsem v Svetovnem socialnem forumu [World Social Forum], ki je nastal v odgovor na izkljuenost iz prevladujoega javnega komuniciranja, predstavljenega predvsem na Svetovnem ekonomskem forumu [World Economic Forum]. Svetovni socialni forum je pomemben in izredno nujen element v procesu vzpostavljanja transnacionalne javnosti, saj v svoji obliki vzporednih sreanj (Pianta 2003) predstavlja protiargumente, predstavljene na Svetovnem ekonomskem forumu (Teivainen 2002; Tarrow 2006, 103-136). Argumentiranost razprave javnosti izhaja iz tega, da javnost sestavljajo ljudje z razlinimi in nasprotujoimi si mnenji, ki se morajo sooiti v javni razpravi (Park 1924/2007, 110). Argumenti tako Svetovnega socialnega foruma kot tudi Svetovnega ekonomskega foruma morajo biti sooeni, emur bi idealno gledano morale sluiti medijske in izobraevalne institucije, zaradi esar je njihovo idealno delovanje v javnem interesu. Vendar so prav te institucije v veliki meri del dominantnega sistema, katerega izkljuujoo naravo podpirajo. Primerjava poroanja o Svetovnem ekonomskem forumu in Svetovnem socialnem forumu v dnevniku New York Times med leti 2001 in 2004 je pokazala, da je medijsko poroanje dale 131

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

od omogoanja javne razprave in da tovrstni mediji samo utrjujejo e obstojea razmerja moi (Bennett in ostali 2004). Najveja nevarnost uporabe pojma javnosti je pravzaprav v njeni aplikaciji na empirini ravni oziroma, povedano z drugimi besedami, z opisovanjem materialnega sveta kot taknega, v katerem so izpolnjene vse idealne dimenzije opredelitve javnosti. Slednje nazorno predstavi Mills (1956, 299-300), ko opie popularne predstave o obstojeem politinem reimu, v katerem obstaja javnost, ki pa ima z resninostjo toliko skupnega, kot pravljice, in slui zgolj legitimizaciji empirinih dejstev. Podobna kritika je doletela Habermasa (1962/1989) pri opisovanju zgodovine vzpostavljanja buroazije kot dovolj dobre ponazoritve ideala, kar je, kot e omenjeno zgoraj, spodbudilo Fraserjevo (1992), da pie raji o protijavnostih. Normativen ideal javnosti slui kot vodilo in pomo tudi pri prehitrem oziroma presplonem pozitivnem opisovanju drubenih gibanj - ta namre niso po definiciji avtomatsko sprememba k veji demokratinosti. Najveja nevarnost pri drubenih gibanjih, ki so po definiciji odgovor na izkljuevanje in nesorazmerja moi (Tarrow 1996, 3), je zanemarjanje ideala enakovredne in dostopne razprave. Pri tem nimava v mislih komuniciranja z dominantnimi skupinami in politinimi elitami, kar Youngova (2001) oita deliberativnim modelom javne sfere, ki elijo uveljavljati razpravo, kljub izrazitim nesorazmerjem moi v trenutni drubi (na primer Habermas 1996). Tudi ne gre za racionalnost kar na splono, saj je prav racionalnost argument vladavine racionalnih elit, ki se ga je skozi zgodovino uporabljalo za utemeljevanje izkljuevanja. 10 Youngova (2001) kritizira deliberativno ocenjevanje aktivizma kot neprimernega, saj da ni v skladu z ideali razprave, in opozarja na izredno
Kritika, kot jo podaja Youngova (2001), je primeren medklic o elitnem razumevanju pojma javnosti naproti prisotni mnoici, kjer je ideal racionalne razprave izrabljen za kritiko drubenih gibanj, ki opozarjajo na izkljuenost in nedemokratinost. V tovrstnem razumevanju so drubena gibanja implicitno enaena z Le Bonovo (1896/2001) mnoico, ki da je nesposobna racionalne misli, jo vodijo nezavedni impulzi rednega nagona in je neprimerljiva z inferiornimi stopnjami evolucije, kot jih najdemo pri otrocih, enskah in divjakih.
10

132

(PROTI)JAVNOSTI v GLOBALNEM KAPITALIZMU

demokratine zgodovinske premike, ki pa so posledica prav neupotevanja tovrstnih idealov in kjer ne gre za neracionalna ali neargumentirana delovanja. Vendar pa racionalnost, kot jo zagovarjajo deliberativni modeli javne sfere, trdi Talisse (2005), ni samo delovanje na osnovi racionalnega premisleka, temve je racionalnost vrsta epistemoloke skromnosti, to je premisleka o argumentih ljudi, s katerimi se osebno ne strinjam, in pripravljenosti na spremembo lastnega mnenja, ko je to izpostavljeno kritiki. V tem pomenu gre za razsvetljenski ideal javne razprave, kot ga je zagovarjal J. S. Mill (1983): kako drugae naj bomo prepriani o pravilnosti naih mnenj, e ne prek tehtanja razlinih pogledov in utemeljitev o istem problemu? Vendar je racionalnost mono zagovarjati samo pod pogoji popolne enakovrednosti moi govoreih in z nenehnim osmiljanjem hegemoninega diskurza, ki, kot opozarjajo antagonistini modeli (na primer Mansbridge 1990; Fraser 1992; Young 1996; 2001), vnaa mo v polje razprave, tudi e je ta navidezno omejena. Racionalnost tudi ni primeren odgovor na vzpostavljanje veje demokratinosti naproti dominantnim elitam. 11 Vendar pa je vpeljava koncepta racionalne razprave nujna v pomenu komuniciranja med temi, v imenu katerih drubena gibanja pravzaprav nastanejo. Ideje kritine pedagogike, kot jih najdemo pri Freiru (1970/1996), so bile razvite iz spoznanja, da so revolucije, dokler so izvedene v imenu drugih, obsojene na obnavljanje odnosov zatiranja, saj enosmerno pouevanje s strani varuhov resnice ne prinaa demokracije, temve zgolj zamenjavo elit. Waterman (2001, xx) v uvodu k opisu novih internacional, kot jih ponazarjajo aktualna transnacionalna drubena gibanja, opozarja, da je kljunega pomena za ta gibanja vzpostavljanje dialoga. Medtem ko debata implicitno pomeni zmago in poraz, diskusija pomeni posluanje drugih, pa dialog po Watermanu pomeni uenje od drugih in je kot taken nujen element konstantne samorefleksije in posluanja nasprotnih mnenj in ugovorov.
eprav so v razmerju do politinih oblasti primerne tudi zamejitve in pravila dravljanske nepokorine, kot jih v odgovor Youngovi (2001) podaja Fung (2005), ki zagovarja pravila izrpanja monosti razprave pred revolucijo.
11

133

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

TEAVE IN PARADOKSI PROTIJAVNOSTI V razumevanjih, ki enaijo drubena gibanja s protijavnostmi (na primer Olesen 2005; Thorn 2007; Asen 2000; Asen in Brouwer 2001), lahko prepoznamo implicitno vraanje h klasini opredelitvi javnosti, kot jo na primer sreamo pri Benthamu (1791/2007), Deweyu (1927/1954) in Millsu (1956), kjer sta osrednja elementa opredelitve javnosti njena avtonomnost od politinih in ekonomskih moi in javna razprava, ki je pod pogoji enakovrednosti dostopna vsem, ki jih problem zadeva. V primerjavi s tovrstnim razumevanjem je nova skovanka na prvi pogled nepotrebna in pravzaprav vnaa zmedo v akademski diskurz o javnosti. Glede na klasino razumevanje javnosti bi protijavnosti lahko bile razline skupine znotraj javne sfere, ki bodisi niso vkljuene v javnost (vpraanje popolne izkljuenosti) ali pa so njen marginaliziran, neenak del (problem vzpostavljanja hierarhij znotraj javnosti, na primer mone in ibke javnosti). Za Asena (2000; Asen and Brouwer 2001), ki se s svojim pristopom navezuje prav na (e omenjena) Deweya in Fraserjevo, je kljuna znailnost protijavnosti, da se pogosto antagonistino sooajo z dravo, ki naj bi sluila kot predstavnik javnosti, pri emer se nanjo obraajo v oblikah drubenih gibanj, protestov in demonstracij z zahtevami po vejem vkljuevanju in participaciji ali prerazporeditvi moi, kadar je govora o vplivu na delovanje drave. Drava ni nujno neodzivna na te zahteve, saj lahko s protijavnostmi razpravlja in zanje odpira kanale komuniciranja, vendar jih lahko zane tudi nadzorovati. Protijavnosti izhajajo iz zgodovine izkljuevanja marginalnih ali dolgo asa podrejenih skupin, ki izpostavljajo rasna, spolna, razredna, seksualna ali etnina vpraanja, ki bi morala v demokraciji biti bolj upotevana. Protijavnosti tako za Asena (2001, 2-3) svoj 'nasprotni' status dobivajo v pomembni meri iz razlinih oblik izkljuevanja iz kljunih kanalov politinega diskurza in posledino pomanjkanja politine moi. Mo, ki je protijavnostim pogosto odreena, ne izhaja le iz monosti sproanja dejanj s strani ostalih, ampak tudi moi v Arendtovskem pomenu tega, kar nastaja, ko dravljani delujejo v sodelovanju. Kakor koli e, izkljuevanje ni nujno fiksno niti popolno. 134

(PROTI)JAVNOSTI v GLOBALNEM KAPITALIZMU

Pri tem pristopu velja izpostaviti prav diskurzivno vrednost in doloenost protijavnosti, kijih ni mogoe zreducirati na posamezne teme, prostore ali ljudi, kar bi jih naredilo za stalne, ampak izhajajo iz samostojnega prepoznanja izkljuenosti, ki je drubeno konstruirano razmerje in ga je kot taknega mogoe odpraviti. Protijavnosti nastajajo v okvirih javne sfere v irem smislu tega pojma, vendar opozarjajo na oitno raznolikost razmerij moi med razlinimi skupinami v tej diverzificirani sferi, opozarjajo na lastno izkljuenost iz irega javnega diskurza in pozivajo k vkljuevanju. Na empirini ravni je koncept v kapitalistinih drubah ne le uporaben, ampak skorajda nujen, e naj bi javnost e bila zmona preizpraevati hegemonski drubeni diskurz; a navsezadnje si je tudi potencialno nadvse egalitarne drube v praksi teko predstavljati brez pomembnih drubenokulturnih razlik. V primeru neprimernega upotevanja teh mnogoterosti bi namre na empirini ravni zmeraj obstajala monost za nastanek protijavnosti in posledino resnih konfliktov v primeru njihovega neupotevanja. Nujnost koncepta protijavnosti v kapitalistinih drubah se kae na ve ravneh: prvi pomemben razlog je problematika medijev, ki ne opravljajo dela v skladu s prvotno miljenim poslanstvom, poleg tega pa se desetletja nahajajo v krizi, ki se je z globalno gospodarsko krizo le dodatno poglobila (glej na primer Murdock in Golding 1973, 210; Habermas 2009; Schiffrin 2010). e pionirski poizkus socialnopsiholoke definicije javnosti v zaetku 20. stoletja, ki ga je podal Tarde (1989/1969), je namre kot njen infrastrukturni predpogoj podal vzpostavitev in razvoj tiska, ki omogoi isto duhovno kolektiviteto razprenih, fizino loenih posameznikov, za katere ni nujno, da se poznajo ali da med njimi obstajajo fizini stiki. Toda vse od meanskih revolucij se sredstva mnoine komunikacije aplicirajo v hegemonske boje, nadzorujejo pa jih tisti sloji, ki imajo v drubi najve moi; nad njimi ima nizek vpliv javnost oziroma razline javnosti, ki naj bi se organizirale prek tiska in posredovale svoja mnenja v iro javnost. Hardt (2004, 72-75) ugotavlja, da v demokratinih drubah, zgodovinsko gledano, e ni bilo popolnoma prostega dostopa do vejih medijskih trgov, saj je bila opozicija 135

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

zmeraj marginalizirana in omejena v svoje lastne procese komuniciranja ali pa je bila integrirana v izraze dominantne ideologije. Poleg problematike znanja, izobrazbe, nadzora nad ustvarjanjem vsebin in njihove diseminacije, ter navsezadnje oitnih ekonomskih omejitev, ki se ob veji dostopnosti svetovnega spleta in zvievanju splone izobrazbene stopnje v zahodnem svetu vsaj delno zmanjujejo, je precej pomembneji predpogoj za iroko participacijo v javnem mnoinem komuniciranju in izraanju antagonistinih drubenih mnenj sposobnost artikulacije razlone politine pozicije, kar bi lahko podali kot predpogoj za nastanek javnosti. Iz tega sledi, da morajo podrejeni razredi in izkljuene skupine kot predpogoj artikulacije svoje pozicije najprej samostojno ustvariti alternativni diskurz, saj pozicije ne morejo definirati prek hegemonistinega diskurza, na kar je opozarjal e Gramsci (1971). S tem, ko je mnoina komunikacija determinirana z vladajoimi idejami politinih in ekonomskih sil, mnoini mediji v kapitalizmu mono omejujejo irino diskurzivnega polja, zato z ustvarjenim znanjem kvejemu uveljavljajo in utrjujejo dominantno ideologijo, obenem pa ne obstaja resnina monost za avtonomno izraanje (Hardt 2004). Morda bi bila v dananjih drubah celo bolj smiselna obratna logika, da so protijavnosti, ki danes nastajajo na margini, edini resnino obstojei zametki javnosti; tisto, kar se v zgoraj kritiziranih teoretskih krogih, ki iejo javno sfero v globalnem vladovanju, dojema kot javnost/javno sfero, pa v resnici nima prav veliko za opraviti s prvotnimi normativnimi konceptualizacijami. Po drugi strani je torej koncept protijavnosti danes, paradoksalno, pomemben e samo, e elimo ohraniti zavedanje o tem, kaj naj bi javnost v svojem prvotnem pomenu sploh pomenila, e naj bi nudila monost radikalno demokratinega pristopa. Veina novejih konceptualizacij (mone in ibke javnosti, deleniki itd.) namre onemogoa potencial iroko participativne demokracije, ki je bil prisoten v zgodnjih pojmovanjih, s imer legitimira obstojee stanje. 12 To lahko naveemo na ugotovitev Dryzeka (2000, 23), da
To ne velja za vse noveje avtorje, radikalno kritien pristop med drugim ohranjata Angus (2001) ter Gilman-Opalsky (2008).
12

136

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

bi sodobne paralele z zgodnjo buroazno javno sfero lahko nali v novih drubenih gibanjih, usmerjenih v ekologijo, mir, feminizem in drubeno pravinost, ki so najvekrat iskale, ali pa bile prisiljene v konfrontacijo, in ne v prilagoditev na kapitalistino dravo. Javnost je bila e kot koncept v svojem bistvu nasprotujoa tako obstojeim oblastem kot tudi kapitalistinemu sistemu, s imer mora danes odlono nasprotovati tudi korporativnim medijem, ki onemogoajo nastajanje javnosti. S strani svojih dveh nasprotnikov, drave in kapitala, je javnost po eni strani zreducirana le na razprene posamezne enote in mnoico (nepovezanih ljudi), ali e prevzamemo pojmovanje Smytheja (1978), na obinstvo kot komoditeto, ki jo medij prodaja, po drugi strani pa na unitarno suvereno ljudstvo, ki prostovoljno predaja oblast, ki mu, kot edinemu pravemu suverenu, pripada. Nadaljnji razlog za uporabnost koncepta protijavnosti je praktina nedosegljivost normativnih predpostavk, ki jih zaobjema koncept javnosti, e ga prenesemo na empirino raven. Na tej toki se sooamo s kljuno teavo koncepta protijavnosti, ki se ga Asenov, sicer uporaben prispevek k tej problematiki ne loteva, razlog za to pa je preprost: ne louje med normativnim konceptom javnosti in empirino aplikacijo tega koncepta. 13 Normativno gledano namre ni mo govoriti o protijavnostih, ker bi prili v kontradikcijo z idealom tega, kar pojmujemo pod javnostjo; a z vkljuitvijo neenakih razmerij moi v sodobnih drubah in asovne komponente postane ta koncept nujen pri razumevanju javnosti, ki se jo v materialnem svetu lahko gleda le kot dinamien in zmeraj spremenljiv, fluiden drubeni konstrukt, ki je ves as v procesu nastajanja. Le z vpeljavo koncepta protijavnosti (izkljuno) na empirino raven namre lahko ohranimo: a) javnost kot normativni ideal, ki slui ocenjevanju trenutno obstojeega materialnega sveta in hkrati kot idealen cilj drubenih sprememb; b) javnost kot zmeraj odprto
To je bila tudi osrednja teava kritikov buroazne javne sfere pri Habermasu, med drugim Fraserjeve (1992), ki ne razlikuje med normativnim pojmovanjem javnosti in Habermasovo aplikacijo na specifien zgodovinski as, ko se je po njegovem mnenju empirina raven priblievala normativnemu idealu.
13

137

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK

in spremenljivo socialno kategorijo. Poskusimo natanneje razdelati razloge za ti dve predpostavki. Na empirini ravni je potrebno javnost dojemati kot drubeni subjekt, ki je z vkljuitvijo asovne komponente zmeraj dinamino nastajajo proces, torej v asu zmeraj spreminjajoa se drubena formacija (javnost kot takna nima formalne organizacije in se torej ne institucionalizira).14 Predpogoj za obstoj javnosti v empirinem smislu je, da se zmeraj dopua vsaj monost obstoja protijavnosti, torej obstoja skupin ali gibanj, ki so bila v doloenem trenutku omenjenega dinaminega procesa zaradi taknega ali druganega razloga izpuena iz diskurza, ki doloa in vpliva na skupno ivljenje vseh skupin in ljudi, ki se jih bodo sprejete odloitve dotikale. Dejstvo, da si jemljemo pravico govoriti o javnosti v empirinem smislu, namre ne pomeni, da jo zaradi tega kakor koli enaimo z normativnim konceptom idealne javnosti; prav vkljuitev protijavnosti nam omogoa vzpostavitev tega razlikovanja med empirino ravnjo, kjer ideal ni doseen, in normativno ravnjo. Zmeraj prisotni potencial protijavnosti na empirini ravni namre e vnaprej onemogoa neposreden prenos normativnega ideala javnosti v empirijo. V nasprotnem primeru koncept javnosti zapiramo in s tem e a priori negiramo njegove bistvene predpostavke: odprtost, nefiksnost in nehierarhinost.

SKLEPI V zgodovinski epohi globalnega vladovanja naela posrednega demokratinega odloanja zamenjujejo spremenjene oblike sprejemanja odloitev, za katere ni nujno, da temeljijo na zares demokratinih procesih. Izjemne transformacije v politiki, ekonomiji in posledino sami drubi so navsezadnje kulminirale v globalni gospodarski krizi, ki ni razkrila le, da politine odloitve nimajo ve prave legitimnosti, ampak tudi omogoile premislek o tem, kaj naj bi demokracija in demokratina druba sploh pomenili ter kakne predpogoje je potrebno za takno drubo izpolniti.
14

Pa tudi demokracije v najbolj participativnem smislu tega pojma.

138

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU

Protijavnostim, ki jih je potrebno zaradi do sedaj nedoslednih pojmovanj preuiti in konceptualizirati podrobneje (predvsem z loevanjem med normativno in empirino ravnjo), oznako proti podeljuje njihov status izkljuenosti iz aren politinega odloanja, ki pa niso dokonne in jih je mogoe odpraviti. Ta izkljuenost ni le politina, ampak tudi ekonomska: ne gre le za institucionalne ovire, ki onemogoajo njihovo demokratino delovanje, ampak tudi za strukturne omejitve. eprav protijavnosti oznaujejo skorajda enake karakteristike, ki veljajo za javnosti in je zaradi tega vpeljava koncepta na videz nesmiselna, imajo zaradi omenjenih omejitev neprimerno manji vpliv na sprejemanje odloitev, ki jih zadevajo, kot pa bi jih praviloma morale imeti. V okvirih globalnega kapitalizma se nevarno pribliujemo popolnemu izbrisu javnosti, ki jo zamenjuje hierarhinost delenikov in celo ideje o monih javnostih, zaradi esar obstoj protijavnosti ni nakljuna izjema, ampak postajajo kvejemu pravilo. Predpostaviva lahko, da je to, kar se danes v teoretskem diskurzu imenuje za protijavnosti, morda mogoe opazovati kot edine zametke potencialne, iroko vkljuujoe javnosti. Omembe vredno je, da koncept javnosti v spremenjenih drubenih pogojih ne le ohranja, ampak pridobiva na pomenu, saj, zgodovinsko gledano, ni bil omejen (vsaj ne nujno) z nacionalnimi mejami in dravljanstvom, ki sta v oitni fazi spreminjanja. eprav koncept javnosti v nobenem pogledu ne more biti odgovor na krizo dravljanstva ali celo njegova zamenjava, lahko mono prispeva k njegovim rekonceptualizacijam. e ne prek svoje (za omenjene drubene spremembe primerne) specifine oblike - javnost je odprta in nefiksna tvorba, ki nastaja od spodaj, pogosto pa je teoretsko dojemanje javnosti med razlinimi avtorji kontradiktorno in e s tem potencialno odprto - je mono, da bodo k morebitnim spremembam dravljanstva (proti)javnosti prispevale v sami drubeni praksi: s politinimi pritiski po spremembi in redefiniciji dravljanstva, ki ne bo omejujoe ter izkljuujoe ustvarjeno s strani elit, kot do sedaj. Ob tem pa je nemalo pomembno tudi, da koncept javnosti predpostavlja javno delovanje, ki je tesno povezano s politino aktivnim dravljan(stv)om. 139

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK LITERATURA Amoore, Louise in Paul Langley. 2004. Ambiguities of Global Civil Society. Review of International Studies 30 (1):89-110. Andrew Crane, Dirk Matten, Jeremy Moon. 2004. Stakeholders as Citizens? Rethinking Rights, Participation, and Democracy. Journal of Business Ethics 53 (1/2):107-122. Angus, Ian. 2001. Emergent Publics: An Essay on Social Movements and Democracy. Winnipeg: Arbeiter Ring Publishing. Arrighi, Giovanni. 2009. Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in mo. Ljubljana: Zaloba Sophia. Bckstrand, Karin. 2006. Democratizing Global Environmental Governance? Stakeholder Democracy after the World Summit on Sustainable Development. European Journal of International Relations 12 (4):467-498. Beck, Ulrich. 2003. Kaj je globalizacija?: zmote globalizma - odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krtina. Bennett, Lance W., Victor W. Pickard, David P. Iozzi, Carl Schroeder, L., Taso Lagos, in C. Evans Caswell. 2004. Managing the Public Sphere: Journalistic Construction of the Great Globalization Debate. Journal of Communication 54 (3):437-455. Bentham, Jeremy. 1791/2007. O publiciteti. V Komunikoloka hrestomatija 3, ur. Slavko Splichal, 8-19. Ljubljana: FDV. Bobbio, Norberto. 1989. Democracy and Dictatorship. Cambridge, Maiden: Polity Press. Bohman, James in William Rehg. 1997. Introduction. V Deliberative Democracy: Essays on Reason and Politics, ur. James Bohman and William Rehg, ix-xxx. Cambridge: The MIT Press. Cammaerts, Bart in Leo Van Audenhove. 2005. Online Political Debate, Unbounded Citizenship and the Problematic Nature of a Transnational Public Sphere. Political Communication 22 (2): 179-96. Dalton, Russel J. 2006. Citizen Politics; Public opinion and Political Parties in Advanced Industrial Democracies. Washington: CQ Press. Deibert, Ronald J. 2000. International Plug n Play? Citizen Activism, the Internet and Global Public Policy. International Studies Perspective 1 (3):255272. Dewey, John. 1927/1954. The Public and its Problems. New York: Swalow Press. Dryzek, John S. 1996. Democracy in Capitalist Times: Ideal, Limits, and Struggles. Oxford: Oxford University Press. . 2000. Deliberative Democracy and Beyond: Liberals, Critics, Contestations. Oxford: Oxford University Press. Elster, John. 1998. Deliberation and Constitution Making. V Deliberative Democracy, 96-108. Cambridge: Cambridge University Press. Eriksen, Erik O. in John. E. Fossum. Democracy through Strong Publics in the European Union? ARENA Working Paper WP01/16 2001 [14.12. 2007. do-

140

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU stopno na: http://www.arena.uio.no/publications/working-papers2001/papers/wp01_16.htm. Flacks, Richard. 1995. Think Globally, Act Politically: Some Notes toward New Movement Strategy. V Cultural Politics and Social Movements, ur. Marcy Darnovsky, Barbara Epstein in Richard Flacks, 251-263. Philadelphia: Temple University Press. Foucault, Michel. 2007. ivljenje in prakse svobode: Izbrani spisi. Ljubljana: ZRC SAZU. Fraser, Nancy. 1992. Rethinking the Public Sphere: A Contribution to the Critique of Actually Existing Democracy. V Habermas and the Public Sphere, ur. Craig Calhoun, 109-142. Cambridge: The MIT Press. . 2005. Reframing Justice in a Globalizing World. New Left Review 36:69-88. Freire, Paulo. 1970/1996. Pedagogy of the Oppressed. London: Penguin Books. Fumagalli, Andrea in Sandro Mezzadra, ur., 2010. Crisis in the Global Economy. New York: Autonomedia. Fung, Archon. 2005. Deliberation Before the Revolution: Toward an Ethics of Deliberative Democracy in an Unjust World. Political Theory 33 (3):397-419. Gilman-Opalsky, Richard. 2008. Unbounded Publics: Transgressive Public Spheres, Zapatismo, And Political Theory. Lanham: Lexington Books. Gutmann, Amy, and Dennis Thompson. 1996. Democracy & Disagreement Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press. Habermas, Jurgen. 1962/1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: kuc FF. . 1996. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press. . 2009. Political Communication in Media Society: Does Democracy still have an Epistemic Dimension? The Impact of Normative Theory on Empirical Research. V Europe: The Faltering Project, 138-183. Cambridge, Maiden: Polity Press. Harvey, David. 2005. A Brief History of Neoliberalism. Oxford, New York: Oxford University Press. . 2010. The Enigma of Capital and the Crises of Capitalism. London: Profile Books. Hay, Colin. 2007. Why We Hate Politics? Cambridge: Polity Press. Held, David, and Mathias Koenig-Archibugi. 2004. Introduction. Government and Opposition 39 (2):125-131. Hintz, Arne. 2007. Deconstructing Multi-Stakeholderism: The Discourses and Realities of Global Governance at the World Summit on the Information Society (WSIS). SGIR Pan-European Conference on International Relations, Torino, September 2007. Kleinstber, Hans J. 2001. Habermas and the Public Sphere: From a German to a European Perspective. Javnost / The Public 8(1). Le Bon, Gustave. 1896/2001. The Crowd; A Study of Popular Mind. Kitchener: Batoche Books.

141

MAJA TURNEK HANI, JERNEJ PRODNIK Lynch, Marc. 2000. The Dialogue of Civilisations and International Public Spheres. Millennium: Journal of International Studies 29 (2):307-330. Macdonald, Terry. 2008. Global Stakeholder Democracy. Oxford: Oxford University Press. Mansbridge, Jane. 1990. Feminism and Democracy. The American Prospect (1). Marazzi, Christian. 2010. The Violence of Financial Capitalism. Los Angeles: Semiotext(e). Mill, John Stuart. 1832. Of The Liberty Of Thought And Discussion. V The Collected Works of John Stuart Mill, Volume XVIII - Essays on Politics and Society Part 1 ur. John M. Robson, 240-64. Indianapolis: Liberty Fund. Mills, C. Wright. 1956. The Power Elite. New York: Oxford University Press. Mitchell, Ronald K., Bradley R. Agle, and Donna J. Wood. 1997. Toward a Theory of Stakeholder Identification and Salience: Defining the Principle of Who and What Really Counts. The Academy of Management Review 22 (4):853-886. Mitzen, Jennifer. 2005. Reading Habermas in Anarchy: Multilateral Diplomacy and Global Public Spheres. The American Political Science Review, 99 (3):401-417. Negri, Antonio in Michael Hardt. 2003. Imperij: Vojna in demokracija v asu imperija. Ljubljana: tudentska zaloba. . 2009. Commonwealth. Cambridge, Massachusetts: The Belknap Press of Harvard University Press. Offe, Claus. 1987. Nova drubena gibanja: izziv mejam institucionalne politike. Ljubljana: Delavska enotnost. Olesen, Thomas. 2005. Transnational Publics: New Spaces of Social Movement Activism and the problem of Global Long-Sightedness Current Sociology 53 (3):419-440. Park, Robert Ezra. 1924 / 2007. Drubeno nadzorovanje. V Komunikoloka hrestomatija 3, ur. Slavko Splichal, 103-114. Ljubljana: FDV. Pianta, Mario. 2003. Democracy vs Globalization. The Growth of Parallel Summits and Global Movements. V Debating Cosmopolitics, ur. Daniele Archibugi, 232-256. London: Verso. Rhodes, R. A. W. 1997. Understanding Governance: Policy Networks, Governance, Reflexivity and Accountability. Philadelphia: Open University Press. Schiller, Herbert L 1989. Culture, Inc.: The Corporate Takeover of Public Expression. New York, Oxford: Oxford University Press. Smith, Peter Jay in Elizabeth Smythe. 2000. Globalisation, Citizenship and Technology: The Multilateral Agreement on Investment (MAI) Meets the Internet. V Culture and Politics in the Information Age: A new politics?, ur. Frank Webster, 183-206. London: Routledge. Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje: Teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Ljubljana: Fakulteta za drubene vede. Steurer, Reinhard, Markus E. Langer, Astrid Konrad, in Andre Martinuzzi. 2005. Corporations, Stakeholders and Sustainable Development: A Theo-

142

(PROTI)JAVNOSTI V GLOBALNEM KAPITALIZMU retical Exploration of Business-Society Relations. Journal of Business Ethics 61 (3):263-281. Stoker, Gerry. 1998. Governance as Theory: Five Propositions. International Social Science Journal Vol. 55, Issue 155, str.: 17-28. Talisse, Robert B. 2005. Deliberativist Responses to Activist Challenges: A Continuation of Young's Dialectic. Philosophy Social Criticism 31 (4):423-444. Tarrow, Sidney. 2006. The New Transnational Activism. Cambridge: Cambridge University Press. Teivainen, Teivo. 2002. The World Social Forum and Global Democratisation: Learning from Porto Alegre. Third World Quarterly 23 (4):621-632. Thorn, Hkan. 2007. Social Movements, the Media and the Emergence of a Global Public Sphere: From Anti-Apartheid to Global Justice. Current Sociology 55 (6):896-918. Waterman, Peter. 1998/2001. Globalization, Social Movements and the New Internationalisms. London: Continuum. Werhane, Patricia in R. Edward Freeman. 2006. The Blackwell Encyclopedia of Management, Business Ethics. Oxford: Blackwell. Young, Iris Marion. 1996. Communication and the Other: Beyond Deliberative Democracy. V Democracy and Difference; Contesting the Boundaries of the Political, ur. Seyla Benhabib, 120-135. Princeton: Princeton University Press. . 2001. Activists Challenges to Deliberative Democracy. Political Theory 29 (5):670-690.

143