Maša Ogrin

Nina Vidić Ivančič

Slamnata
streha
Delavnica in
kratek priročnik
 Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič

Slamnata streha
Delavnica in kratek priročnik

Gornji Petrovci in Ljubljana, 2022

Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič, Anton Golnar
 Uvodnik
Maša Ogrin, mag. inž. arh.

Slama, v projektu obravnavana v kontekstu strešne

kritine, vzpodbuja k razmišljanju o gradnji. Vzpodbuja
premislek o tem, kako vire, ki so nam zaenkrat še
dostopni, uporabljamo in nas prevprašuje o tem,
koliko znanja o preteklih praksah gradnje še imamo.

Arhitekturna produkcija v času post-industrializacije

namreč narekuje tempo, v katerem za ročna mojstrska
znanja ni prostora, hkrati pa nas, z odrinjanjem možnosti
uporabe lastnih virov, dela odvisne od zunanjega trga.

Tema, ki je v projektu objektivizirana v kontekst izdelave

strešne kritine, odpira vprašanja na več nivojih. Iz kje
izhaja material, ki ga za gradnjo uporabljamo? Kakšen
je njegov proizvodni cikel? Kako sploh rokovati
z materialom, ki ga za gradnjo potrebujemo? Kako
poteka sodelovanje vseh udeleženih pri procesu gradnje
in nastajanja hiše? Odpira tudi vprašanje možnosti
izdelave takšne kritine v sodobnem času. Odpira
vprašanje, ali sploh smemo uporabiti doma pridelan
material. In nenazadnje tudi povsem tehnično, kako
narediti streho, enega od ključnih elementov hiše?

S pričujočo publikacijo želimo osvetliti še živo znanje

o slamokrovstvu in ga prenesti v okolje, kjer bo dosegljivo
mnogim zainteresiranim, saj nam bo to znanje
morda nekoč prišlo še zelo prav.

Preplet znanj, predavateljev, mojstrov, udeležencev,

študentov, ki so se udeležili delavnice z zanimanjem,
arhitektov, ki svoja znanja že uporabljajo v praksi,
posameznikov, ki želijo svoje hiše graditi na ta način,
rezultira v živi debati, ki nosi izročilo v prihodnost.
Pogovor o slamnatih strehah
zgodovina in sedanjost
 O slamnati strehi
v življenju Slovencev
pogovor z etnologinjo Jelko Pšajd

Slamnati snopi

spraševali: V sklopu projekta Slamnata streha bi želeli

Maša Ogrin, osvetliti pomen slame kot gradbenega
Nina Vidić Ivančič materiala v slovenski, predvsem pomurski
zgodovini. Zanima nas, kako je ta material
povezan z okoljem, v katerem se uporablja,
ter kako je vpet v ljudsko kulturo.
Pa začnimo na začetku. Kako nastane
slama za slamnato streho?
Slama je sekundarni material, ki nasta-
ne pri žetvi. Na tem območju je na poljih
prevladovala pšenica. Najboljša žitarica
za streho pa je bilo žito, torej rž, ki je ime-
la stebla visoka do 70 cm in je ustrezala
po kvaliteti. Obstajal je ročni postopek,
namenjen obdelavi slame za streho, tako
da so vsako leto, pripravili del snopov za
sprotno pokrivanje, torej popravljanje
slamnate strehe. Veljalo je, da kvalitetno
pokrita slamnata streha zdrži tudi do
30 let. Res, vendar z zavedanjem, da so
toliko staro streho, pod katero so živeli,
popravljali skorajda vsako leto. Zato je
lahko imela tako dolgo dobo trajanja.
Ali je proces mlatenja zrnja potekal dru-
gače za slamo, namenjeno pokrivanju?
Posebno skrb pri ročnem obdelovanju so
namenjali steblom, da so se čim manj
poškodovala. Pri postopku ločevanja
zrnja od stebla so kvalitetna stebla ohra-
nili in zvezali v snope (šope).
Ostanke so polagali živini ali zrezali
na slamoreznici in uporabili kot dodatek
hrane za živino ali razrezane ostanke
stebel dodali med ilovico za omet (kot
vezavo). Omet na ravno (leseno) površino
se težko prime, zato so potrebni triki in
veščine, izhajajoč iz ljudskega znanja in
izkušenj naših prednikov. Da se je omet
dobro utrdil na leseno površino, je bilo
treba gladko površino narediti hrapavo.
Ponekod so za to uporabili tanke palice
iz trstike, ki so jih zabili na lesen zid,
drugje trske. Najbolj enostaven način je
bil, da so v gladko površino s sekiro zase-
kali zareze.
Od kod so prišle te veščine?
To je naša dediščina. To, da so material
vzeli iz okolja, v katerem so živeli. Gradnja
bivanjskega objekta iz naravnih materi-
alov (ilovica, slama/trstika, les) je v tem
prostoru znana že iz časov prazgodovine
in enak material uporabljajo za gradnjo
cimprač še v prvi polovici 20. stoletja.
Poznavanje naravnega materiala, njegova
uporaba in veščine gradnje so že stara
dediščina.
V preteklosti pokrivanje strehe s sla-
mo ni bilo drago, saj je bil material vzet
iz narave. Če poenostavim, druge cenejše
možnosti ni bilo. Za razliko od danes, ko
nekdanja veščina iz nuje postaja butična.
Tudi in predvsem zato, ker je redka! Vsi so
imeli slamo in skorajda pokrivati je moral
znati vsak; če ne drugega, vsaj znati zakr-
pati streho. V mislih imam t. i. ezermeštre
oziroma frajkinclarje, torej moške, ki so
bili ročno spretni v več domačih dejav-
nostih in rokodelskih veščinah, saj so jih
v to, med drugim, prisilile tudi skromne
razmere. Če posameznik česa ni znal, je
Krovec
poprosil za uslugo soseda, ki je to znal. To
ni bila samo medsebojna pomoč, ampak
tudi izmenjava del in veščin, menjava
uslug. Naj spomnim, da so pri ometa-
vanju lesenega zidu in priprave ilovice
zanj bile zelo spretne ženske/gospodinje.
Nemalokrat so bile one tiste, ki so krasile
apnen belež zunanje fasade.
ob umanjkanju druge krme za živino in
za gnoj). Drug vidik pa je delo, povezano s
slamo kot enem izmed stranskih produk-
tov žitaric. V mislih imam žetev, pred-
vsem pa mlatitev, ki je zahtevala posebno
obliko dela – skupno delo.

Ali je bilo slamokrovstvo specializirana

veščina?
Slamokrovstvo je bila veščina in znanje,
kjer so potrebne izkušnje. Treba je bilo
znati pripraviti material: znati požeti,
ročno obdelati steblo (primerno ločiti zrno
od stebla) in primerno shraniti slamo. To
so znanja, potrebna za pripravo slame. Po-
sebno veščino pa je zahtevalo pokrivanje
strehe; od primerne debeline kritja, veza-
ve snopov na leseni del ostrešja, delanje
zaključkov na slemenu strehe in podobno.
Pri takšnem delu so bili pomembni pri- Pecivo za pojedino po mlatvi
pomočki, npr. lapec, hlapec in drugi, ki so
bili tudi domače, ročne izdelave. Pomem-
ben je bil material za vezanje slame k Kaj so pomenile mlatilnice za skupnost?
ostrešju, to je vrbove šibe ali pintovec, ki Danes se ljudje v pomurski regiji najbolj
jo je bilo treba znati pravočasno odrezati, spominjajo mlatilnic. Vendar so pred
shraniti in pripraviti za primerno upogi- njimi mlatili ročno s cepci, pri katerem je
banje, da se pri vezanju ni lomila. Tudi to bil pomemben pravilen zaporedni ritem
je bila pomembna veščina! Kasneje so že udarjanja. Če sta dva mlatca, ali štirje,
začeli zavezovati z žico, ki je slamo tudi udarjala neritmično, je prišlo lahko do
prej poškodovala; je pa bilo zavezovanje z bolečih udarcev. Pri pravilnem udarjanju
njo lažje in hitrejše. in ritmu/taktu pa je šlo tudi za onoma-
topoijo, torej ustvarjanje takta in glasu,
Kakšen pomen ima slama za slovensko prijetnega za ušesa. Sicer pa, kot sem
podeželje? rekla, ljudje danes se spominjajo pred-
Živeti in uporabljati slamo je bil način vsem mlatilnic, velikih strojev, posebej
življenja na podeželju. Slamo so znali do lokomobila, torej kovinske pogonske
konca uporabiti v vsej svoji razsežnosti naprave, ki je poganjala leseno mlatilni-
(kot gradbeni material, kot dodatek hrani – co, imenovana tudi mašin ali danfar. Pri
njem je moral biti usposobljen maši-
nist, ki je znal z njo dobro upravljati.
Takšen način mlatenja je zahteval 18–22
delavcev, pri čemer se pokaže velika
razsežnost in pomen medsebojne vaške
pomoči. Mlatilo se je tako, da je po vrsti
Mlatiči po mlatvi z vrtanki na cepih
šla mlatilnica od hiše do hiše po vasi in
mašinist je za svoje delo dobil največje
plačilo. Ostali delavci, če so bili najeti in
ni šlo za medsebojno pomoč, so dobili
za plačilo pri mlatitvi zrnje, pri žetvi pa
požete snope od križev.
Kaj so križi?
Križ je kopa, sestavljena iz 18–21 snopov.
Le-te so zlagali na njivi, da so se posušili.
Vrhnji snop imenovan pop (namenjen je
bil kot »davek« za župnika in se je pobi-
ral letno po vasi, znano tudi kot cerkvena
zbirca) je bil položen z bilkami navzdol,
da je v primeru dežja voda odtekala in se
ni zadrževala na kopi.
Ali se je mlatev izvajala v specifičnem
času v letu?
Obdobje mlatve je trajalo po žetvi. Za
mlatilničarja je to pomenilo, da je mlatil
tudi od 1–2 meseca na leto – odvisno od
količine pridelka in števila strank. Kot
sem rekla, je mlatilničar dobil največje
plačilo in tudi najboljšo hrano. Mlatilničar
je moral skrbeti za ogenj za stroj in zapo-
vedati drugim kaj morajo narediti. To je
bil organiziran sistem 18-24 ljudi. Vedelo
se je, kdo podaja, kdo vrže v mlatilnico
ter kdo drži spodaj vrečo. Ne pozabimo na
gospodinje, ki so pripravljale obilne jedi.
Posebej pomembno vlogo je imel vrtanek –
boljši kruh okrogle oblike z luknjo na sre-
dini, pleten iz ene, dveh ali treh kit.
Ali obstaja kakšen specifična šega ve-
zana na postopek pridelave žita?
Seveda, ogromno jih je, ker je kruh bil
osnovno živilo, ki je imelo pomembno
simbolno vlogo v življenju posameznika
in skupnosti, ter pomen zadostnosti.
Zelo pomembna šega, ki je danes izgini-
la, tudi zaradi tehnike dela, je bil žitni ve-
nec, imenovan doužnjek, krona, pšenični
venec ali svetega Petra brada. Iz zadnje-
ga požetega snopa (doužnjek pomeni
do-žeti) so naredili venec, v katerega so
vpletli tudi kakšno rožo in ga svečano
odnesli gospodarici ali gospodarju. Zanj
so dobili vino ali vrtanek in se obilno na-
jedli. Gospodar ali gospodarica sta venec
dala na vidno mesto, ker so verjeli, da
prinaša srečo. Ta šega je stara, za katero
se predvideva, da so venec v začetku
puščali na njivi v zahvalo božanstvu. V
vsakem primeru se v njej kaže spoštljiv
odnos do narave.
Ali se je s pojavom mlatilnic zmanjšala
povezanost ljudi?
Takrat še ne, ker je mlatilnica zahtevala,
kot sem rekla pomoč in sodelovanje 18-22
ljudi. Bi pa opozorila, da je tovrsten način
dela zahteval solidarnost, pomoč, sodelo-
vanje. Posamezniki so bili odvisni drug od
drugega, odvisni od sosedov in rodbine.
V knjigi Praznično leto Slovencev Niko
Kurent opisuje, da so sicer veliko delali,
ampak da so si tudi malo nagajali,
malo podtikali ...
Saj so. Znali so biti šegavi, zaradi dru-
ženja, načina življenja … Velikokrat je
bilo to medsebojno delo tudi možnost
spoznavanja, iskanja bodočih zakon-
skih partnerjev. Posamezniki in vsakdan
so bili vezani na mikro lokaliteto, na
ozko podeželsko skupnost. Med obema
svetovnima vojnama so, če so imeli
možnost, šli na sezonsko delo, da so
zaslužili. To je druga plat tega idealizi-
ranega življenja. S trebuhom za kruhom
so morali hoditi na velika posestva na
Madžarsko, Bačko, Banat - na sezonsko
žetev ali druge vrste poljskih del. Po
nekaj mesecih dela so z vlakom prinesli
domov vreče zrnja, s katerimi so preži-
veli čez zimo.
Kmetije so bile majhne. Posebej na
Goričkem je bilo rodovitne zemlje malo.
Čez zimo so posamezniki ostali doma
in živeli od prisluženega zrnja. Z njim
(pravzaprav z moko) so pekli in ku-
hali, če je bilo zrnja več so ga prodali,
nato so pa ponovno šli s trebuhom za
kruhom. To je druga plat neke sreče in
zadovoljstva vaškega, podeželskega
življenja, ki je bilo v resnici težko gara-
nje in preživljanje iz dneva v dan.
Veliko je bilo dela. Šega oz. zabava pa je
bila nekaj, kar je zaključila to garanje.
Velikokrat so šege zaznamovale tudi
začetek dela, s prošnjo, da bo delo
dobro steklo. Bilo je v navadi, da je gos-
podar, ko je šel orat (morda je pri žetvi
bilo podobno), pred kravami naredil
križ: »Bog daj, da bo dobro rodilo.« Tega
ne smemo gledati strogo krščansko,
ampak širše. V prošnjah, željah in mo-
litvah ni bil samo Bog z veliko začetni-
co. Recimo, molilo se je pred obrokom.
Ne samo k Bogu, ampak predvsem k
vremenu, da ne bi uničilo pridelka.
Zavedali so se odvisnosti od vremena,
zato so se zahvaljevali naravi, na nek
način pa tudi sebi za svoje opravljeno
delo in zdravje, ki jim je omogočalo
fizično delati. Danes izgubljamo spo-
štovanje do fizičnega dela, vremena
in tudi molitve, ker naivno mislimo,
da bomo vse dobili v trgovskih cen-
trih. Zato se tudi izgublja spoštovanje
do marsičesa in marsikoga. V mislih
imam kmete, ki ostajajo in obdelujejo
zemljo na hribovitih in visokogorskih
kmetijah, ki si zaslužijo spoštovanje
državnega kmetijskega in gospodar-
Žanjice pri delu
skega aparata ter nas posameznikov,
ki bi radi kupovali »butične« izdelke po
isti ceni kot tiste, zrasle in pridelane
v nižini, kjer je obdelava in pridelava
bistveno lažja, hitrejša in enostavnejša.
In velikokrat tudi slabše kakovosti!
V današnjem času lahko tudi z odzivom
na delavnico Slamnate strehe čutimo že-
ljo za vračanje k tradicionalnim tehnikam
in spoštovanju okolja, v katerem živimo.
Jaz bom takole odgovorila na vaše vpra-
šanje: Boug daj toj rejči hasek. [Naj se
izpolni, naj bo tako]. Realnost je drugačna.
Če vprašate mene, boste velikega kmeta
(poljedelca ali živinorejca, ki imata izku-
šnje s pridelavo in predelavo slame) težko
prepričali, da se bo ukvarjal s slamo, ker
dobro zasluži s prodajo mleka in živine. Tu
so še subvencije in nepovratna sredstva,
ki velikim kmetom (že skorajda pol indu-
strijskim in robotiziranim kmetijam in
robotiziranemu kmečkemu delu) omogo-
čajo kvalitetno ter dovolj dobro življenje.
Proces kvalitetne pridelave slame je
trenutno drag, saj gre za več ročnega, kot
strojnega dela in je malo ljudi, ki bi hoteli
tako delati. Če poenostavim – se ne spla-
ča. Ker ima ročno fizično delo nizko ceno,
tovrstnih priložnosti s slamo in narav-
nim materialom ne vidi nihče. V posmeh
vsemu pa sta po drugi strani tovrstno
delo in material tako redka, da postajata
dragocena oz. predraga za uveljavljeno in
množično rabo v sodobni gradnji.
Primeri tovrstnih praks, kot je tudi
vaša, lahko dajo vedeti, da se to splača.
In ko bo trg to pokazal, bo večja možnost
za vrnitev tradicionalnim veščinam,
ročnemu delu in naravnemu materialu.
Želeti in prizadevati si moramo, da bomo
kot sodobna družba končno osvojili
pomen tradicije in naravnega. Sedaj gre
»samo« za dejanja posameznikov, ki pa
niso napačna in škodljiva za okolje. Mis-
lim, da je tak način ravnanja potreba in
nujna ekološka prednost, zato ga je treba
podpreti na takšen ali drugačen način.
 Anton Golnar
intervju z mojstrom slamokrovcem

spraševali: Kakšna je vaša zgodba, kako ste začeli

Maša Ogrin, s kritjem objektov s slamo?
Nina Vidić Ivančič Spodbudilo me je obdobje, ko sem bil brez za-
poslitve, in sem že nekaj znal, ker sem bil pred
tem tudi že na enem tečaju, ki ga je organizirala
Ljudska univerza Gornja Radgona. To je bilo leta
1987. Nekaj let sem bil brez zaposlitve in sem se
odločil, ker je kazalo, da bo delo s slamnatimi
strehami. To je bilo najprej v Muzeju na prostem
v Rogatcu, takrat sem se samozaposlil, najprej v
obliki dodatni dejavnosti na kmetiji, ker ima-
mo doma manjšo kmetijo. S svojim delom smo
prišli na poznanje vsepovsod. V vseh muzejih po
Sloveniji, pa do spomeniškega varstva, kjer so nas
prepoznali, zato smo imeli vedno zadosti dela.
Vaše delo ni lahko, kaj vas je prepri-
čalo, da vztrajate na svoji poti?
Biti samostojni obrtnik je nekaj čisto
drugega, kot če si hlapec nekomu.
Največje težave so bile z materialom,
ki sem si ga moral sam pripravljati.
Od začetka smo še kupili kakšno tono
slame, pozneje pa so skoraj vsi dru-
gi kmetje opustili to dejavnost. Prej
so delali starejši, mladi tega več ne
delajo, in smo morali sami začeti žeti
na poljih. Včasih smo torej odkupili od
kmetov obstoječo rž, poželi, pospravili,
očistili … Danes se to skoraj več ne naj-
de, zato smo začeli na svojih njivah in
tudi na najetih njivah. Sedaj tudi orje-
mo in sejemo do 15 hektarjev rži, nekaj
pšenice (malo daljše), eno tretjino tega
pa je pira.
Ste od začetka delali sami ali se vam je
že zelo kmalu nekdo pridružil, da vam
je pomagal z delom?
Imel sem enega priložnostnega delavca,
ki mi je pomagal pripravljati slamo. Po-
tem je sin že kot že osnovnošolec in sre-
dnješolec v prvem letniku začel pokrivati
na strehi. Tako hitro se je navadil, da sem
bil sam presenečen, ker je že po dveh
mesecih za mano popravljal. (smeh)
Kakšni bodo njegovi izzivi v prihodnosti?
Ja izzivi, jaz sem v 20 letih pokril po
1000 kvadratnih metrov na leto. On zdaj
že prenavlja, kar sem jaz včasih pokri-
val. Če se vsi ti popravijo, pa še nekaj
novih objektov pokrije zraven bo moral
kar precej delati, garati. Če bo hitro
dobil na streho svojega sina, kot sem
jaz njega, potem mogoče ne bo proble-
ma. Ali pa če se bodo pojavili še kakšni
drugi krovci.

Ali vaš vnuk že kaže kakšne znake?

Kako bo z nadaljevanjem družinske
tradicije?
Moj vnuk se rad pridruži vsakemu delu,
kljub temu da ima šele 10 let, rad gre na
traktor in se vidi, da ima veliko veselje
do dela na kmetiji. In upajmo, da se bo
pridružil svojemu očetu in da bo tudi
nadaljeval delo s slamo.

Kako bi približali material ljudem oz.

spodbudili zanimanje? Koliko ljudje
sploh vedo o slamokrovstvu?
Ja, to imamo večkrat primere, ko
včasih ljudje nimajo pojma o slam-
natih strehah, samo vidijo, da je lepo.

Tudi slabe lastnosti kritja s slamo
jim moraš vnaprej povedati. Obstaja
več kritin. Madžari delajo po svoje in
s trstiko. Mi smo pa eni izmed redkih
v Sloveniji, ki delamo s slamo in jo
tudi pridelamo. Povedati je treba, da
mora biti slama očiščena, brez zrnja
in s pravim naklonom. Z nakloni so
največji problemi, včasih arhitekt ne
zna drugače narisati kot 32-odstotni
naklon. (smeh)
Koliko se še uporablja slama v sodob-
nem času?
V glavnem so to javni objekti, muzeji. Se
pa najdejo tudi zasebni objekti, ampak
tega je bolj malo. Nekaj hiš je takih, da
so si ljudje svojo hišo prekrili s slamo,
drugače pa ni nevem kaj na veliko.
Če gremo na konkretne številke, ko-
liko hektarov slame in kakšne vrste
pridelate?
Letos imamo 13 hektarjev, od česar bo
4 hektarje pire, ostalo pa je rž. Približno
pol hektarja imamo pšenice, ene angle-
ške vrste, ker je danes zelo težko najti
to staro pšenico, tisto visoko, ki je bila
včasih tudi do 1,80 m visoka. To je vse
izginilo, pred štirimi leti smo dobili
100 zrn za 100 evrov. Ta je res malo
višja, ampak ni pa tako visoka kot pira.
Ampak to pšenico lažje uporabljamo
za zrnje vsaj za živali, ker piro je treba
luščiti, če jo hočeš uporabiti za kruh ali
kaj takega.
Rekli ste, da ste eni redkih, ki uporab-
ljate za pokrivanje slamo, v drugih
krajih se že uporabljajo drugi materia-
li recimo trstika. Kakšna je primerjava
med tema dvema materialoma?
Ja, materiali ... Teh materialov tu pri nas
ni. Ker pri nas, kdor si da delati streho, jo
naredi iz slame, pridejo pa tudi madžar-
ski mojstri in s sabo pripeljejo trstiko.
Cenovno je pa zdaj to isto.
Koliko slame potrebujemo za 100 m2
strehe?
Za 100 m2 slamnate strehe potrebujemo
2 toni slame.
Koliko je dela s predpripravo v raz-
merju z delom na lokaciji?
Priprava je zagotovo trikrat večja kot
polaganje na streho.
Kakšna je primerjava cene opečne
kritine s ceno slamnate strehe?
Slamnata streha je, ker je toliko dela,
tudi dražja. Zagotovo za 50 % več odvis-
no pa od ostalih kritin, ker imajo tudi
tiste med seboj različne cene.
Prihodnost je vedno bolj negotova,
okoljski in ekonomski izzivi so vedno
bolj izraziti, veliko je uvoženih mate-
rialov. Kako vidite prihodnost upora-
be slame za kritje streh?
Več slamnatih streh v prihodnosti ne bo.
Te, ki so spomeniške, muzeji, to bo še
zdržalo. Če bodo ljudje še naprej obnav-
ljali in uporabljali material, je pa tudi
vprašanje dohodka in posameznika.
Kaj je najpomembnejše orodje slamo-
krovca?
Človek je najbolj pomembno orodje,
da ima vse v roki, da zna, in oko moraš
imeti. In videti moraš, da je povsod ena-
ka debelina strehe.

Kakšna je razlika med kritjem z indu-

strijskimi materiali in kritjem
s slamo?
Z materialom, s slamo za slamnato
streho je precej dela. Predpriprava, eno
in drugo. Pri drugih preprosto greš v
trgovino, kupiš material, ga položiš,
ni treba biti tako zelo spreten kot pri
slamnati strehi.
Bi z nami delili kakšno anekdoto povezano z vašim delom?

Fčasih, kot ena anekdota, ko se ... Nej zdaj z mojin delon,

ampak stara anekdota, če vas zanima, o slamnati strehi:
To je blo ... je bla vsüša in so pojedli vso zrnje. Ta stare
so že pospravle, so rekli ta mladi: »Se še mij lehko naprej
množimo pa kaj takega.« In ko pa je prišo dež, pa niso
več meli zrnja, niti seme, ka so običajno seme shranli.
In eden je svojega očeta shrano nekje na skrivoma,
nej, in seveda mladi ne vejo, ne znajo fsega in je
pol šau očeta vprašat: »Kaj pa zaj naj delam?
Zrnja nimamo, sejat bi mogle.« Je reko: »Pejt streho
razkrij in tam še boš sigurno käkšno zrno noter najdo.«

*Zapis anekdote v narečju: Sabina Slankovič

Slamnata streha
delavnica
Priprava podkonstrukcije za delavnico.
1 material

2 priprava manjših snopov za čiščenje

3 pravilno držanje slame

pri čiščenju
 Brezhibno povezano
preplet dela s slamo in
izkušnja delavnice
piše: Pia Gerbec, študentka arhitekture

4 čiščenje slame 5 razporejanje po dolžini

Naše delo s slamo se je v resnici začelo sredi procesa,

ki sicer traja približno eno leto. Začne se s setvijo v oktobru,
konec junija ali začetek julija se pšenico požanje, čemur
sledita še čiščenje in skladiščenje.

Na tleh sodobnega skednja, v katerem je dišalo po sveže obloženih

kozolcih, se je razprostirala zlata preproga neenakomerno
prepletenih niti, ki so čakale, da jih nežne roke počešejo in
počistijo, razvrstijo po velikosti in povežejo v snope, iz katerih
bo po treh dneh nastala slamnata streha.
6 urejanje manjših snopov 7 vezanje v snope

9 umeščanje slame med konstrukcijo

8 poravnavanje snopa
in leskovo palico

Slamo z enakim posebnim vozljem, ki omogoča rahljanje spet

povežemo v skrbno poravnane manjše snope.

Streho začnemo pokrivati od spodaj navzgor, v približno pol metra

širokih pasovih. Pri tem si pomagamo z leskovimi palicami, ki jih
pritrdimo na konstrukcijo. Med slednje in letve zataknemo prej
pripravljene snope slame. Leskovo palico dodatno prevezujemo na
konstrukcijo z vrbovo šibo oz. v sodobnem času z žico, da se slama,
ujeta med leskovo palico in leseno konstrukcijo, ne premika.
 »Gradnja s slamo je bila zame bolj kot gradnji podobna šivanju.
Prepletanje slamnatih snopov, vrbovih šib oz. “gožvic” ali žic
in leskovih palic. Nežnost materiala prenesena v proces
in tudi v končni izdelek.«

10 skica vozla 12 povezovalni vozel

11 pritrjevanje
leskovih palic z vrbovimi šibami
 13 razporejanje snopov;
spodnji snopi so krajši, zgoraj daljši

14 hlapec, pripomoček za delo na strehi

15 pogled na sestavo strehe

 Ko snope razporedimo, jih odvežemo, da se vejice razporedijo
enakomerno, nato pa jih dodatno pričvrstimo ob konstrukcijo.

Pri zategovanju si pomagamo z ročnim orodjem, imenovanim

šponar. Proces nadaljujemo, vse dokler ne pridemo do slemena,
nato se ponovno premaknemo na spodnji del strehe in
začnemo z novim pasom. Med delom si ves čas pomagamo
s pričko, z njo slamo ravnamo od spodaj navzgor
in jo enakomerno razporedimo po površini strehe. Za delo na višini
si včasih pomagamo s hlapcem, na katerem lahko stojimo.

16 zategovanje s šponarjem 17 poravnavanje s pričko

»Bolj kot tradicionalna uporaba te tehnike se mi zdi

pomemben pristop h gradnji in bivanju, o katerem
nas delo s slamo, kot naravnim materialom, lahko veliko
nauči. Na pozabljen odnos do napak, popravil in vzdrževanja.
Vse bolj izgubljamo odnos, ki temelji na naši vpletenosti
v delo, v proces, nastajanje. Odnos, zaradi katerega se
razmisli, preden se karkoli odvrže, se popravlja in ponovno
uporablja. Saj je nekaj lepo, ker si v njem pustil del
sebe – čas, idejo, voljo, moč in dobro družbo.«
 Konstrukcija strehe mora imeti konkreten naklon, vsaj 40,
oziroma bolje 45 stopinj, da po dežju voda hitro odteče in se
slama posuši. Optimalno je, da se s slamo krit objekt nahaja na
odprtem in ne v senci dreves, kar bi lahko podaljšalo čas sušenja.

Snopi slame, ki jo uporabimo ob slemenu, morajo biti daljši,

da jih lahko nato prepognemo na drugo stran strehe in tako
preprečimo puščanje. Ko postopek pokrivanja ponovimo tudi
na drugi strani, se slamnata streha zaključi s slemenom.

18 območje delovišča
19 merilka debeline 20 popravljanje napak s škarjami

21 zatikanje slame za leskovo palico 22 zaključevanje slemena

na slemenu

»Delo kar naenkrat postane veliko več – prostor za izmenjavo

idej, nasvetov, težav, vprašanj in odgovorov nanje. To sproži
vzajemnost dveh procesov – delo spodbuja druženje in druženje
spodbuja delo. Slednje tako ni več muka, je priložnost
za ustvarjanje, učenje in povezovanje.«
Pot v prihodnost
primeri sodobnih arhitektur
Muzej in raziskovalno središče
biotske raznovrstnosti
Guinée*Potin arhitekti

Dokončano: 2014
Lokacija: La Roche-sur-Yon, Francija
Velikost: 2057 m2
Naročnik: Région des Pays de la Loire
Fotografije: Sergio Grazia, W. Berré

Zakaj ste se odločili za uporabo mate-

riala?
V biroju gojimo zanimanje za tradici-
onalne materiale in oblike; za nas je
odnos med arhitekturo in kontekstom
ključen, kar je blizu okoljskim vpraša-
njem in pojasnjuje naše zanimanje za
material, s poudarkom na vernakularni
arhitekturi.
Veliko gradimo na zahodu Francije,
ker je to regija, ki jo najbolj poznamo;
naši projekti imajo tesno povezanost med
ozemljem, arhitekturo, materialom in
okoljem.
V urejenem zelenem okolju projekt
prevzame močno identiteto, na sodoben
in inovativen način reinterpretira tradi-
cionalno tehniko s slamnatim ovojem,
ki v celoti pokriva stene in streho stavbe.
Natečajne slike prikazujejo naravno sta-
ranje materiala, bledenje v sive odtenke
in spreminjanje odtenkov na prehodu
letnih časov. Stavba se umešča organ-
sko, objema dvorec gospoda Duranda,
ne da bi porušila naravni red. Masivni
surovi kostanjevi temelji nalašč zmoti-
jo ​​celostno podobo projekta. Stavba je
kot veja, ki leži na tleh, je »kos grajene
pokrajine«, »nova geografija«, ki dopol-
njuje naravno scenografijo. Če je stavba
dvignjena nad zemljo, zmanjšamo vpliv
temeljenja in omogočimo biotski razno-
vrstnosti, da ostane na svojem mestu.
Projekt se počasi dviguje in odkriva rib-
nik, ki gosti žabe in čaplje, ob vhodu na
lokacijo stoji pedagoški rastlinjak.
Ali je slama tradicionalni material v
regiji?
Tehnika slamnate strehe je bila nekaj
povsem običajnega tudi v Franciji pred
19. stoletjem, preden so razvili nova me-
hanska orodja v kmetijstvu. Po tem so jo
ohranili le nekateri deli Francije: veliko
slamnatih streh najdete v Normandiji,
nekaj pa v Veliki Britaniji in pokrajini
Vendée, kjer se stavba nahaja.
Kje je bila slama pridobljena? Kako tež-
ko je bilo najti material in zakaj? Kako
je potekal proces gradnje? Ste zaposlili
specializiranega gradbenika? Kateri
so bili glavni izzivi, s katerimi ste se
srečali pri delu z materialom?
Slamnate strehe so nekaj, kar se vrača v
estetske standarde v Franciji, zlasti v bliži-
ni Nantesa, v Veliki Britaniji, natančno na
podeželju 'Brière'. Nekaj podjetij to počne,
tako da ni bilo težko najti izvajalca za izde-
lavo strehe. Problem se je pojavil pri izdela-
vi fasade. Podjetja v Franciji nimajo veščin
za delo s tem materialom na navpični po-
vršini, zato smo morali poiskati podjetje,
ki bi se tega hotelo naučiti. Cela ekipa se je
za mesec dni odpravila na Nizozemsko, da
bi se naučila tehnike. Ne uporabljajo tra-
dicionalne tehnike, ki je sestavljena iz t. i.
»šivanja« posameznih snopov na površino,
ampak uporabljajo kovinske pritrdilne ele-
mente, ki jih zadržijo na površini. Tehnika
naredi »ovoj« bolj strnjen in bolj odporen,
enaka tehnika je uporabljena za streho in
za fasade. Lesene stene in konstrukcija so
montažni, izdelani v tovarni in sestavljeni
na mestu. Slamnati ovoj pa je druga zgod-
ba, ena oseba pokrije 6 m2 v enem dnevu.
Pokriti je bilo treba 2000 m2 in je trajalo
10 mesecev (glede na to, da je bilo pozimi
in so bile razmere za delo težke).

Ali obstaja možnost uporabe slame kot

gradbenega materiala? Kateri so razlo-
gi, da se ne uporablja široko?
Okoljsko gledano je slama res zanimiva,
če upoštevamo njeno izolacijsko sposob-
nost in ekološke stroške proizvodnje tega
materiala. Ker je kompaktna, ne postane
prav hitro gojišče mrčesa in žuželk. V
najboljšem primeru gosti mah, ki pa sam
po sebi strehi ne škodi, lahko traja tudi
30 let, da mah prekrije streho.
Zavetišče za ptice in center
za obiskovalce Tåkern
Wingårdhs arhitekti
Dokončano: 2012
Lokacija: Mjölby, Švedska
Velikost: 1000m2
Naročnik: Östergötland County
Administrative Board
Fotografije: Åke Eson Lindman

Zakaj ste se odločili za uporabo mate-

riala?
Ptičji rezervat ob jezeru Tåkern je obdan
s trsjem, ker je jezero zelo plitvo, je treba
trstičje izsekavati, da jezero ostane od-
prto. Ideja o uporabi materiala, pridela-
nega v okolici, je tako prišla zelo narav-
no, po tem, ko smo izvedeli, da trstiko
vsako leto prodajajo na Dansko, kjer se
uporablja za izdelavo streh. Za Tåkern
smo potrebovali celoletno »zalogo«
trstičja z območja jezera in morali so
ga sušiti eno leto, preden smo ga lahko
uporabili.
Ali je slama tradicionalni material v
regiji?
Slama se tradicionalno uporablja povsod,
kjer je bila potreba po ugodnem in eno-
stavnem načinu obloge. Trstičje, nabrano
iz jezer in obal, je nekoliko bolj trdno od
slame (ovsa ali pšenice), a povsod, kjer
je bilo materiala v izobilju, so ljudje našli
način, kako ga uporabiti.
Kako je potekal proces gradnje? Ste
zaposlili specializiranega gradbenika?
Še vedno se najdejo strokovnjaki za
strešne kritine. Angažirali smo mojstre iz
Poljske, kjer je obloga s trstiko in slamo
pogostejša kot na Švedskem.
Kateri so bili glavni izzivi, s katerimi
ste se srečali pri delu z materialom?
Obloga s trstiko ali slamo se obnese bo-
lje, čim bolj strma je streha, za najboljšo
obstojnost je priporočen naklon vsaj
45 stopinj. To je vplivalo na zasnovo in
odprlo možnosti za monolitno interpre-
tacijo volumna. Obloga lahko brezhibno
prekrije vse robove in vogale. Edini del, ki
je pri oblikovanju s slamo res izpostav-
ljen in občutljiv, je sleme strehe, ki smo
ga zato raje naredili iz stekla, s tem je
razstavni prostor v notranjosti dobil lepo
osvetlitev.
Ali obstaja možnost uporabe slame kot
gradbenega materiala?
Material je sicer lahko zelo dostopen, a je
potrebno veliko dela, da ustvarite trdno
in lepo streho. Vzdrževanje je bolj zahtev-
no kot pri npr. keramični oblogi, ovoj je
treba vzdrževati in ga popravljati, vendar
to lahko storimo po delih. Kadar je slama
položena pravilno in se objekt vzdržuje,
ima material dolgo življenjsko dobo, pribl.
50-70 let. Omejitev predstavlja število
izvajalcev, ki še znajo delati z materialom
in so sposobni opraviti delo, ter omejen
čas v katerem je možno pokrivati s slamo
(op. p. pozimi delo ni možno). Če bi sode-
lovali le s švedskimi slamokrovci, bi za
tako velik projekt morali zaposliti skoraj
vse mojstre.
Vendar daje prav ta material stavbi
čudovito kamuflažo, ki je najbolj primer-
na v okolju, kjer je v središču pozornosti
opazovanje ptic.
Visokogorski bivak SkinOver
Armin Kammer, Anke Wollbrink,
študenti in partnerji projekta
Dokončano: 2019
Lokacija: Alpe, blizu Voralberga,
Avstrija
Velikost: 12m2
Naročnik: Univerza v Stuttgartu
Fotografije: arhiv IBBTE

Zakaj ste se odločili za uporabo mate-

riala?
Najprej smo izhajali iz forme. Študenti so
pri načrtovanju bivaka poskušali obliko-
vati celoten ovoj – fasado in streho – iz
enega samega materiala, da bi ustvarili
monolitno zasnovo.
Ob naslednji študentski delavnici smo
raziskovali materiale, ki bi jih lahko upo-
rabili na ta način. Poleg kamna, betona,
lesa in kovine smo ponovno odkrili ma-
terial – slamo, ki omogoča zelo tridimen-
zionalno oblikovanje, podobno kot beton.
To nas je očaralo in peljalo do nadaljnjih
raziskav in ideje o izdelavi prototipa
slamnate ovojnice.
Cilj je bil raziskati primernost trstike
kot fasadnega in strešnega materiala
predvsem v visokogorskem alpskem pro-
storu. Trst – znan tudi kot slama – je v vsa-
kem smislu trajnosten, obnovljiv, ogljično
nevtralen vir: hitra rast, kratka procesna
veriga z nizko porabo energije in emisija-
mi, popoln življenjski cikel, brez onesna-
ževanja, preizkušen skozi generacije.
Oblasti v Vorarlbergu so bile priprav-
ljene sprejeti slamo kot material, saj je
prisotna v okolici že skozi generacije.
Tradicionalna obrt na tem območju še
vedno cveti in je zelo cenjena. Drugi po-
membni vidik je bila vizualna integracija
trstičja v kamnito okolico, potem ko bo
stavba v prvih letih osivela.

Kje je bila pridobljena slama? Kako

težko je bilo najti material in zakaj?
Poudarek je bil na omejenih lokalnih mate-
rialih in izdelavi. Po dolgih raziskavah smo
prišli do podatka, da se v bližini Dunaja
ob Neusiedler See ponovno nabira trst, za
zdaj je to edino območje v Avstriji. Les in
obloge iz macesnovega lesa so bili pridela-
ni v lokalnih okoliških gozdovih, izdelal pa
jih je lokalni mizar iz Branda.

Kako je potekal proces gradnje? Ste

zaposlili specializiranega gradbenika?
Iz Nemčije je prišel samo slamokrovec.
Nismo mogli najti lokalnega obrtnika, kompostiran in sklene življenjski cikel
vendar smo imeli veliko srečo, da smo materiala.
se povezali s to skupino obrtnikov, ki Manjkajo predpisi, zlasti za trs ter
imajo radi svoj poklic in želijo premikati njegove lastnosti. Naše raziskave še po-
meje z ohranjanjem starega znanja in tekajo – obnovljivi viri morajo postati bolj
tradicije. uporabljani v našem gradbenem okolju.
Prav zdaj raziskujemo, kaj se lahko trsti-
Kateri so bili glavni izzivi, s katerimi ka nauči od bolj uveljavljenih materialov,
ste se srečali pri delu z materialom? kot sta les in ilovica – zlasti v smislu
Zasnova je morala biti preprosta in pri- predpisov, montažne izdelave, ...
merna lokaciji in uporabi. Glavni pouda-
rek je bil na samem materialu z arhi-
tekturno in ročno-tehnično usklajenimi
detajli. Vključevanje izkušenj obrtnikov
v zgodnji fazi načrtovanja je bilo bistve-
nega pomena za razvoj preprostih in
ustreznih detajlov. Ekipa obrtnikov, štu-
dentov in osebja fakultete je razvijala in
gradila skupaj. Ovoj stavbe je bil izveden
iz trsa s premišljeno uporabo količine
materiala in zmanjšanjem kovinskih po-
vezav ter vseh drugih materialov, kolikor
je to le mogoče, saj je kritje potekalo v
visokogorju.

Ali obstaja možnost uporabe slame kot

gradbenega materiala?
Raziskali smo sodobno slamnato arhitek-
turo in našli čudovite primere v Franciji,
na Danskem in na Švedskem. Našli smo
celo prve poskuse montaže slamnatih
fasad. Montažna izdelava je gonilna sila
za vstop materialov, kot sta les in butana
zemlja, v sodobno arhitekturo.
Trst raste hitro, tvori dragocen biotop,
ustvarja boljšo kakovost vode in je dom
številnim živalim. Odmrli del rastline
vsako leto zraste na novo. Ta odmrli del
rastline se lahko uporabi kot material za
oblaganje fasade in strehe brez nadaljnje
obdelave. Na koncu življenjske dobe je trs
“Mother Pavilion”
Studio Morrison
Dokončano: 2020
Lokacija: Cambridgeshire,
Velika Britanija
Velikost: 15m2
Naročnik: Wysing Arts Centre
Fotografije: Charles Emerson
»Mother Pavilion je zasnovan na literarni predlo-
gi, ki obeležuje zdravilno moč krajine v okoliški
regiji. Forma izhaja iz nekdanjih sušilnic za
slamo. Les je bil uporabljen iz lastnih gozdov,
streha in fasade pa so iz slame, ki je
bila požeta in omlatena na lokaciji.«
Hiša na podeželju
Nicola Spinetto arhitekti
Dokončano: 2020
Lokacija: Hermeray, Francija
Velikost: 42m2 (razširitev)
+ 38m2 (renovacija)
Naročnik: zasebni
Fotografije: Sergio Grazia
»Hiša je del skupine treh stavb na lokaciji, ki
imajo vse tipično lokalno obliko longère (dolga
podeželska stavba) in skupno slamnato streho.
Slama se že dolgo uporablja za pokrivanje po-
deželskih streh v okolici, predvsem zaradi nizke
cene materiala in toplotne izolacije. Tudi notra-
nja konstrukcija je iz naravnih materialov, in si-
cer je izdelana iz prefabriciranih križnolepljenih
panelov, ki omogočajo viden notranji ovoj.«
Sodobna kmetija Åstrup Have
NORRØN arhitekti,
Marco Berenthz, Poul Høilund
Dokončano: 2020
Lokacija: Haderslev, Danska
Velikost: 600 m2
Naročnik: zasebni
Fotografije: Torben Eskerod
»Kot poklon lokalni tradiciji v pokrajini
Schleswig se strma streha razvije kot slam-
nata struktura in vezno tkivo, ki povezuje telo
pod njo. Streha se zgleduje po tradicionalnih
stavbah Haubarg v regiji, ki so imele vse strme
strehe, kar je omogočalo skladiščenje velike
količine sena.«
Prenova flamskega skednja
Arend Groenewegen arhitekti
Dokončano: 2009
Lokacija: Bavel, Nizozemska
Velikost: 280 m2
Naročnik: zasebni
Fotografije: arhiv avtorjev
»Struktura ima sestavine prvotne arhitekturne
oblike, ki jo sestavljajo lesena konstrukcija, nizka
črna fasada in velika slamnata streha. Skedenj
je bil zgrajen okoli l. 1800. Prenova je stekla na
željo občine, katere cilji so bili povečati kakovost
in poudariti značaj podeželja na lokaciji, kjer je
predvidena urbanistična širitev. Značilna oblika
strehe in lesena konstrukcija sta bili prenovljeni
s tradicionalnimi tehnikami obdelave lesa.«
Opazovalnica za ptice
RO&AD arhitekti + RAU arhitekti
Dokončano: 2019
Lokacija: Stellendam, Nizozemska
Fotografije: Katja Effting;
dron: Merijn Koelink
Velikost: 150m2
Naročnik: Vogelbescherming
Nederland, Natuurmonumenten
»Opazovalnica za ptice je bila zgrajena ob odprtju
zapornice med Severnim morjem in delto Rena.
Poteza je izboljšala kvaliteto vode in s tem biot-
sko raznovrstnost ter stimulirala migracijo rib.
Ustvarilo se je naravno okolje, ki je omogočilo
mešanje slanega in sladkega toka. V projektu je
bilo uporabljeno trstičje, ki raste v notranjosti
izliva. Podkonstrukcija objekta je zasnovana iz
kombinacije recikliranih in prefabriciranih lese-
nih delov in je začasna ter bo nekoč razstavljena
ter ponovno uporabiljena ali reciklirana brez
škodljivih učinkov za naravo ali človeka.«
Paviljon Animame Algarve Yoga
Jonathan Cory-Wright in
udeleženci delavnice
Dokončano: 2022
Lokacija: Alcantarilha, Portugalska
Velikost: 50 m2
Naročnik: zasebni
Fotografije: Cris Coa
»Podkonstrukcija je bila v sklopu delavnice Lear-
nBi0n postavljena iz trsa, streha je bila narejena
s postopkom šivanja s slamo. Izziv projekta je
bilo pokriti kupolasto strukturo, saj je slama, ki je
sicer idealen material za pokrivanje konstrukcij
iz trsa, omejena glede na oblikovne zmožnosti.
Naklon strehe mora biti okoli 45 stopinj, nikakor
pa ne manj kot 35 stopinj. Slednje je narekovalo
način pokrivanja in botrovalo odprtosti strehe v
sredini objekta.«
Nile ne Nils (sry) »Serija streh, ki lebdijo nad krajino, obiskoval-
Localworks arhitekti cem ponujajo povezanost z okoliškim prostorom.
Geometrija strehe se odziva na okoliške pogoje –
Dokončano: 2019
veliko število dreves in strmo topografijo. Slama
Lokacija: Mubaku, Uganda iz severnega dela Ugande, kot značilen material
Velikost: 2,230 m2 za vernakularne strukture v Ugandi, je povezala
stavbo z lokalnim kontekstom. Lokalni mojstri
Naročnik: NOVAM
so pripravili vzorce, da se je bilo lažje odločiti za
Fotografije: Will Boase, Gio and Moh najboljšo tehniko in strukturo izdelave.«
Slamnati ranč »Izhajali smo iz želje naročnika, da bi poustvaril
Cinco Patas al Gato in dom, kot ga je imela njegova stara mama, od tu
Biocons arhitekti tudi ideja za uporabo kritine.
Uporabljeni so cenovno dostopni materiali,
Dokončano: 2020 beton, opeka z barvno zemeljsko malto in bela
Lokacija: Ita, Paragvaj opeka za tlakovanje, neobdelano železo, ki s
časom rjavi in zidano pohištvo. Odprtine so
Velikost: 178m2
standarizirane.«
Naročnik: zasebni
Fotografije: Diego Saravia
Naslov: Slamnata streha

Urednica: Maša Ogrin

Oblikovanje: Urška Alič
Fotografija: Jana Jocif
Ilustracije: Tamara Likon

Izvedba projekta:
Maša Ogrin
Nina Vidić Ivančič

Gostitelji delavnice:
Makrobios Panonija so.p.

Stiki z javnostjo:
Lena Penšek

Predavanje na delavnici:
Katarina Živković

Udeleženci delavnice:
Ajda Žagar Katarina Kušar
Christian Štor Klavdija Rauter
Domen Korelc Lovro Levar
Eva Bratina Maja Pisnik
Jakob Podlesek Pia Gerbec
Jakob Šubic Tamara Likon
Jan Maček Tea Pristolič
Jure Ule in drugi

Avtorji arhivskih fotografij:

1. Fran Vesel, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja
2. Franči Šarf, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja
3. Marija Makarovič, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja
4. Franči Šarf, vir: Žetev in mlatev v Prekmurju. Etnografija Pomurja I, (str. 60)
5. Pošta Slovenije: Slamnati dožnjek, 1994
6. Fran Vesel, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja
Delavnica Slamnata streha je potekala med
14. in 16. oktobrom 2022 v Gornjih Petrovcih.

Publikacija je nastala v okviru projekta

Slamnata Streha v sodelovanju z Zavodom
za socialni razvoj Murska Sobota in je na voljo
v spletni obliki.

Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo

Republike Slovenije.

Ljubljana, november 2022

 Več informacij:

materially-based.com