Josip Stritar - Pesmi

You might also like

Download as pdf or txt
Download as pdf or txt
You are on page 1of 101

BES eDA

BESeDA
PESMI

E L E K T R O N S K A K N J I G A

Josip Stritar

Pesmi

O M N I B U S 1 
PESMI eDA
BES BES eDA

Josip Stritar
PESMI
(1896)
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-100-2
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda


PESMI BES eDA

Lehké nogé, lehkó sercé,


Iz persi mladih pesem glasna
Takó k dekletu v vás se gre,
Takó mladost se vÏiva jasna!

Glas sladki slavcu dala si, natora!


Da nam v srcetopeãe melodíje
Ljubezen, hrepenenje svoje lije,
Ko tiho v spanji diha plán in gora.

Ko beli dan pripelje mlada zora,


Veselo Ïvrgolé se kvi‰ku vije
·kerjanec v sinje nébo, da se skrije
V daljavi neizmernega prostora.

Sercé mi Ïalost zdaj zaliti hoãe,


In zdaj ga sladko dviga mi veselje ——
Rad bi govoril, pa mi ni mogoãe.

Natora sveta! vsli‰i moje Ïelje:


Sercé ti drugo v persi meni vstvari,
Al pa mi petja sladki dar podari!

Le pihaj, le pihaj, veter hladán!


Le pihaj, ter hladi mi ãelo vroãe,
Saj serca mi, da si ‰e bolj moãan.
Ne bode ti ohladiti mogoãe!


PESMI BES eDA

List za listom z drevja pada,


Veter Ï njim si igra;
In takó za nado nada
Gine meni iz serca!

Pómlad pride in zeleno


Perje spet dobó drevó;
Serce moje posu‰eno
Zelenelo veã ne bó.

âuj! ostra bórja po polji brije.


SneÏéne oblake pod nebom podi;
Cveteãa pomlad mi v serci sije,
Vse klije mi v njem in zelení.

Ni ãudo! saj me je obiskala


Ljubezen ãez dolgo ãasa spét;
Ljubezen pa je seboj pripeljala
Zelenje in cvetje, pomlájen svét.

In tisoã, in tisoã roÏic poganja,


Iz serca mi nove pesmi vró;
Izbujajo se iz dolzega spanja,
In Ï njimi veselje, Ïivljenje novó.

Po nogradu sem se sprehajal,


Ter sladko grozdjiãe sem bral;
Pa nate, ljubica! sem mislil,
Tako pri sebi sem dejal:


PESMI BES eDA

Sladké res jagode so vinske,


To je paã znano vsim ljudem;
Pa slaja ‰e so njena usta,
Kar pa jaz sam na svetu vém.

Kar Ïala misel me obide:


Al misli‰ tudi ti na mé;
Al tvoja usta morebiti
Kdo drug sedaj ljubiti sme?

âe si ostala meni zvesta,


Naj sreãne ure bog ti dá,
In ljubega v naroãje tvoje
Naj kmalo spet me pripeljá.

âe pa si mene pozabila,
âe drúg sedaj objema te;
Naj v strúp se méd mu spreobrne,
Ki ga iz tvojih ust pijè!

„Bo‰, ljubica! me prenoãila?


Popotnik terkam na tvoj hrám
Temà je Ïe zemljó pokrila,
Jaz daleã ‰e domú imám.

Dokàj sem storil danes poti,


Da trudne Ïé so mi nogé;
Poãitka dala bo‰ siroti,
Ki, kam bi terkat ‰el, ne vé?”


PESMI BES eDA

„Oj sem, oj sem, na serce moje!


Tu prostor tebi jaz imám;
Poãitka ti od daljne hoje
Na zvestih svojih persih dam.”

Pred tábo na kolenih v prahu


PoniÏan jokal sem glasnó;
Ti pa od mene sladko svoje
Obraãala si v stran okó.

„Zastonj ti jok in Ïalovanje,


Zastonj lijó grenke solzé;
Zastonj! pregrehe ãerne tvoje
Ne spere bridkih solz morjé!

Sercé nedolÏno sem ti dala,


Ti goljufal si me gerdó;
Izpred oãi mi, nehvaleÏni!
âe serce poãi mi zató.

To komaj si izgovorila,
Solzé vlijó ti iz oãí;
Jaz kvi‰ku planem, te objamem
In —— nisi mi branila ti.

Zedinjene so solze lile,


Ki sva jokala jih obá;
Zedinjene so lahko sprale
Pregreho mojega sercá!


PESMI BES eDA

V naroãji sem molãé ti slonel,


Pa v mile zerl sem ti oãi;
Objemala, poljubovala,
Ljubó si boÏala me ti.

Glej, ko takó slonim zamaknen,


Solzà mi priigra v okó;
Ti pa zagledala si sólzo,
Ter si vpra‰ala me plahó:

„Kaj solza, dragi! ta pomeni,


Ki bistro ti oko kalí?
Kaj nisi sreãen, ima‰ drugo,
Ki zánjo serce ti gori?”

„Imám, imám jo, drugo ljubo,


Ki zanjo serce mi gorí;
Al, oh! nesreãna je in bolna,
V temi pozabljena medlí!

Le jokaj, ali se ne jokaj,


Kaj to, deklè! je meni mar?
Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe,
In bolj jo ljubil bom vsikdar!

O da ji more pomagati
Iz serca gorka tvoja kri;
Brez straha tebi v bele persi
NoÏ roka moja zasadí.


PESMI BES eDA

Iz mehkih rok me pusti, dekle!


Kakó jaz sreãen biti smém,
Ko sladko svojo domovino
V nesreãi zapu‰ãeno vém”

Kaj mi mar je domovina,


Kaj mi slava mar in ãast?
Ti si moja domovina,
Ti si moja sladka last!

Stisni me na bele persi,


Sladki strup vmori me naj;
Ti si mi Ïivljenje dala,
Smert mi tudi sládko daj! ——

Sercá sem tebe, draga! prosil,


Na verh mi daje‰ ‰e rokó;
Za róko, dekle! lepo hvalo,
Sercé mi bo dovolj samó! ——

Za góre solnce mi zahaja,


Na zémljo pada rosni hlad;
Sladák spomin mi v persih vstaja,
Ljubó me hodi pozdravlját.

Oblaãek ti, ovãica bela!


Po nebu plavaj mi naprej;
Poglej, kaj draga moja dela,
Da jo pozdravljam, ji povej.


PESMI BES eDA

âe misli name, bodi zdrava,


Poljub ji nesi moj gredóã;
Naj mirno mi in sladko spava,
Prijazne sanje, láhko noã! ——

Glas tiho meni v serci pravi,


Tako mi vedno govoreã:
âe te ljubezen ne ozdravi,
Ne upaj zdravja nikdar veã.

Ljubezen te je pogubila,
Mladost zamorila cvét;
Ljubezen bode se verníla,
Prinesla srecu zdravje spet.

Ljubezen v serce se vernila,


Pomlad se ti na lica bó;
In lica bodo se zjasnila,
Zvedrilo bo se ti okó.

Pa pesmi bodo ti vesele,


Ko preteãene dní krepké,
Iz pomlajenih persi vrele,
Smijalo bo se ti sercé.

Samó to upanje tolaÏi,


To te‰i serce mi bolnó;
Oh skoraj, skoraj se prikaÏi,
Ljubezen! ãakam te teÏkó!


PESMI BES eDA

Okó naj mi zasije tvoje,


Zasije zorni tvoj obraz,
In zopet mi mladosti moje
Povernil bo se zlati ãas! ——

Vse to, kar si mi zdaj na‰tela,


Vse to sem, in ‰e veã gre‰il;
Kakó bi v lica zarudela,
Ko bi odkritosrãen bil!

O kaj so si prizadejale,
Jeziãne starke redkih zob,
Da so ti toliko nabrale
Pregre‰kov mojih in gerdob.

Kako za vsacga dekliãa,


Za staro in mladó gorím;
Da malo maram za hudiãa,
Da njih celó se ne bojim!

Kako bi jaz bil jezen nanje,


Tako lepo za mé skerbé!
Bog plati dobro jim dejanje,
âe jim ga sama nisi Ïe!

Kaj bi neki Ï njim zaãela,


Ko bi res ti dal serce?
Saj ‰e meni sitnost déla,
Ki sem bolj mu vajen Ïe.

10 
PESMI BES eDA

Serce moje ni medéno,


Kakor se v sejmù dobó;
Nagizdano z zlato peno,
In zaokroÏeno lepó.

Serce moje ni gredica,


Kjer ”cvetiãice cvetó;”
Kjer ”‰umljá hladnà vodica,
Drobne tiãice pojó.”

Tamno brezno —— huda kaãa


Zvita mu na dnu leãí;
Táko je —— to ni igraãa
Za dekleta, kakor ti.

Tóraj, dèkle ljubezniva!


Pusti v nemar te reãí;
Kakor prej, se ‰e ljubiva,
Serca k tému treba ní.

Oj tiho, tiho, serce moje!


Le malo ãasa ‰e voljnó
Prena‰aj boleãine svoje,
Saj dolgo treba veã ne bo.

Ní daleã nama veã do groba,


Navzdól Ïe pot do njega gre;
Tam boleãín potihne zloba,
Tam si poãilo bo‰ sercé.

11 
PESMI BES eDA

Tam bova spala drugo spanje,


Dramilo naju niã ne bo;
Zaspé tam tudi pevske sanje,
Ki zdaj miru ti nr dadó.

Ne kamna drazega, ne kriÏa


Na grobu mojem paã ne bo;
Nihãe se vsmiljen mu ne bliÏa,
Da bi govoril mi s solzó:

Pod hladno mirno tu gomilo


Poãivaj trudno ti sercé;
Saj dókler moglo si, nosílo
âlove‰tva vsega si gorjé! ——

Kakó si se takó mi prikupila,


Priserãna moja, sladka domovina!
Da mi iz serca tvojega spomina
âas ne izbri‰e, in ne druga sila.

Po svetu ti iz varnega si krila


Poslala zgodaj zvestega me sina;
Up v mladem sercu —— to je last edina,
Ki si na daljno pot mi jo zroãila.

In vendar, glej! jaz vedno mislim nate,


Po tebi serce zvesto izdihuje,
Prelilo rado gorko kri bi zate.

12 
PESMI BES eDA

Moj duh te v tihi noãi obiskuje,


In tvoje zveste sine, moje brate,
Pozdravljat hodi iz deÏele tuje.

Sèrce moje, kaj ãe to?


Kar si koli poÏelelo,
Dal sem ti, da bi veselo,
Enkret bilo mi samó!

Kaj gorjé ti tuje mar?


Da kar solnce ga obseva,
Vse ãlove‰tvo tare reva,
Da terpi tu slednja stvar!

Kaj boli te, da morí


Brata brat in sin oãeta;
Da zvestóst Ïené, dekleta,
Kakor v solncu sneg skopni!

Kaj si mi tako teÏkó,


Kadar sli‰i‰ kje otroka,
Ki za materjo se joka,
Ki mu v zémljo jo nesó. ——

Nemogoãa je pomoã,
Pusti drznih boleãine;
Glej, mladost ti zlata gine,
BliÏa se ti dolga noã!

13 
PESMI BES eDA

II

Nar huj‰a vsih je boleãin


V nesreãi sreãnih dni spomin
Dante

Pri oknu sva molãé slonela,


Sladkó je kos v go‰ãavi pel;
Sladkó je v cvetji seã duhtela,
Ki mrak jo tihi je objél.

Na polje hladna rosa pada,


Po nebu vnéma zvezd se Ïar;
Ljubezen diha zemlja mlada,
Ljubezen diha vsaka stvar.

Molãé ozrè se ona name,


Molãe ozrem se jaz na njó;
Oko z oãesom tu se vjame,
In z usti usta se vjemó.

„âuj, v vetrini seãi prepéva kos,


Na nebu zarija dan naznanja;
Po ulicah zgodnji ropoãe voz,
Izbuja se mesto iz kratkega spanja.”

„Oj tiho, saj ‰e ne Ïvergolí


·kerjanec verté se v sinjo vi‰avo;

14 
PESMI BES eDA

·e malo zatisni, moj ljubi! oãi,


Na persi nasloni mi trudno glavo.

Zagernem okna, da beli dan,


Ne drami sladkega nama pokoja;
Sladkó mi je truden Ïivot in zaspan,
Ljubezni je trudna du‰a moja.

Na persih zadremlji mi, ljubãek moj!


V naroãji ti bodem jaz zadremala;
Ti kos pa v seãi cveteãi poj,
Da bodeva dalje in slaje spala!”

O zakaj si se mi vdala,
Ti nar blaÏji izmed Ïén!
Ti, ki v mladih persih vÏgala
Nevgasljiv si mi plamen.

Kar v ljubezni je sladkosti,


V tvojem sem naroãji pil;
Sreão vso in slast mladosti
Tebi sem na persih vÏil.

Vender, da si se mi vdala,
Grenke toãil bi solzé;
Zvesta nisi ti ostala,
Zveste nima svet Ïené!

15 
PESMI BES eDA

Popotne pesmi

Kannstadt poleg Nekarja

Danes tukaj, jutri tam,


Drugi kraji, druga mesta!
âe mi v‰eã ni tu, drugam
Urna me popelje cesta.

Kakor tica, ki leti


âez goré in ãez planine,
Kraje gledam in ljudí,
Kaj mi mar njih boleãine?

Kdo tolaÏi mi sercé.


Ko tolaÏbe milo prosi?
Kakor svoje jaz gorjé,
Vsak gorjé naj svoje nosi!

16 
PESMI BES eDA

Pariz
Nisem Nemec, dekle lépo!
Nisem Rus, Italijan;
Nisem Turek, nisem ·panec,
Tudi pust ne Angliãan.

Kaj ti bo, ãe imenujem


Narod svoj in rojstni kraj;
Vé Francozinje se v ‰olah
Ne uãite bog ve kaj.

Malo veste, kje deÏela


Ona ali ta leÏí;
Vendar to pa bolje znate,
Kaj Ïivljenje nam sladí.

Glej! tam doli, daleã, daleã,


Veã kot tri sto ur hodá,
Tam deÏelica je mala,
Notri tam sem jaz domá!

âuden govor, ãudna no‰a,


Drugo je Ïivljenje tam;
Le sercé nam za ljubezen
Vroãe bije, kakor vam.

17 
PESMI BES eDA

Glej! tako okoli pasa


Mi pokladamo rokó;
In na usta mi dekletom
Usta stiskamo —— takó!

18 
PESMI BES eDA

Nad Fontainebleau
Kaj gleda‰, skrivàj me od strani,
Pol vsmiljeno, pol radovédno,
Popotnika, ki se pri vas mudi,
Ti dékle ljubezni vredno!

Le bliÏe sem, bati se mi ne sme‰,


Nasproti mene sem sédi;
Saj, káko mi dobro dejo, ne ve‰
Priserãni tvoji pogledi.

Ko mati mi tvoja pripravlja jedi,


Ti polni mi ãa‰o prazno,
In ãasi svoje ãerne oãí
Daj gledati mi prijazno.

O da pri vas ostati ne smém,


Kjer Ïivel bi v sreãni samoti;
Odtegnil bi sem se posvetnim ljudem,
In njihovej revi in zmoti!

Pozabil bi svet in njegovo gorje,


Pozabil bi lastne nesreãe;
Poãílo bi tukaj si trudno sercé,
Hladilo si rane skeleãe.

19 
PESMI BES eDA

Pa kaj se ti jasne kalé oãi?


Od vsmiljenja so ti vnete;
Na zadnje bi me ‰e ljubila ti, ——
Ti zlato, priserãno dete!

Le hitro spet v roko popotni les,


Pa dalje, dokler ni prekásno!
Obri‰i solzé si, deklè! iz oãés,
Ko prej naj ti gledajo jasno!

20 
PESMI BES eDA

Montmorency
Milo se meni serce topi,
Ko te gledam, deklica ti!
Komaj si stara ‰tirinajst let,
Pa Ïe zahaja‰ sama med svet.

Pesmi prodaja‰ popotnim ljudém,


Pesmi, da vnemajo kri moÏém;
Drágo res tvoje ni blagó,
Kupec po verhu ‰e smehljaj dobó.

Lépe so tvoje ãerne oãí,


Dolgo v njé gledati varno ní;
Polno nedrije, ‰ibka rast
Vsakej gospé bi bila v ãast.

Pesmi ponuja‰ posebno moÏém,


âesar bojim se, naravnost povém:
âe ‰e ne zdaj, pa dolgo ne bó ——
Pa bo‰ prodajala lastno teló! ——

21 
PESMI BES eDA

Nad Boulogne poleg morja


Pozdrav moj ãuje‰, zlata domovina?
Poslan iz daljne ti deÏele tuje,
Kjer sladki glas se tvoj nikdar ne ãuje;——
Atlantskega se morja tam ‰irina,

Tu Píkardije spenja se ravnina;


Sercé, okó pa meni ne miruje,
Obraãa v stran se, kjer Triglav kraljuje,
Krog njega niÏjih, znanih gór druÏina.

O zdrava bodi! nate boÏja roka


Izlije sreãe méro naj obilo,
Pa kmalu s tabo zdruÏi naj otroka,

Ki serãno ti po‰ilja pozdravilo,


Ki, koder hodi, za tabo se joka,
Ko dete, ki je mater izgubilo.

22 
PESMI BES eDA

Koblenz
Rena voda, lepa voda!
Zapeljivo se smehljaj
Tujcu se, ki ga osoda
V rajski tvoj zanesla kraj.

Tujcu, ki po svetu roma,


Ki ga zvesto spremlja z doma
âez doline, ãez goré.

âez goré in ãez doline,


Pa do tvojih sem bregóv,
Kjer naj huj‰e boleãine
Te‰i bistrih ‰um valóv. —— ——

Le ‰umljajte, le skakljajte,
Vi valovi krog ãolna!
Mehke sápice pihljajte,
Polne sladkega duhá!

Jasne na stranéh gorice,


Petje krog po njih doní!
·e mladost mi Ïari lice,
Gorka vre mi v Ïilah kri.

23 
PESMI BES eDA

Îalost in skerbi! v globoko


Potopite se vodó;
Ti pa. dèkle ãernoóko!
Belo mi podaj rokó!

Stisni me na persa svoja,


Roko krog vratú oví;
Lahko plavaj, ladja moja!
Da mi serce dalje spi.

Katera voda, Rena voda!


Tebi je zmed vsih enaka,
Kar se v morje jih iztaka,
Od izhoda do zahoda.

Od izvíra do iztoka
Sreãen rod ob tebi biva;
Malo tu se solz preliva,
Malo tu se ãuje joka.

Kaj je skerb in kaj je reva,


Tvoje ne vedo gorice;
Sreãe Ïarno, jasno lice
Vedno s tvojih vód odseva.

Kaj mi sólza v óko sili,


Ko te gledam, lepa voda?
Oh! spominjam se naroda,
Ki se tu ‰e bolj mi smili! —

24 
PESMI BES eDA

Kaj sloni‰, ti lepa Ïena!


Bledih lic, solznih oãí,
Sama v Ïalost vsa vtopljena,
Ko ves svet se veseli!

Bistra voda med gorami


V lahki ladji nosi nas;
Smeje se nebó nad nami,
Smeje slednji se obraz.

Smert ti Ïenina vgrabila


Po poroki sedmi dan; —
Mnogo ima svet zdravila
Za nesreãni vdovski stán.

Ne pove‰aj v tla oã/sa;


Glej, káj zate jih gorí!
Vrednih lepega telesa,
Ki ti v solzah se topi.

Oh! odpusti tém besedam,


Serce zanje niã ne vé;
Serce pravi mi, da gledam
Vzor ljubezni tu zvesté.

Tu ljubezen, tu zvestobo
Gledam z vernimi oãmi, —
Îalujoão to podobo
Pomnil bom do konca dni.

25 
PESMI BES eDA

Dolgopeta ti prikazen!
Káj si zopet tu, AngleÏ?
Tvoj pogled mi ni prijazen,
Kakor stráh za mano gre‰.

Usta tvoja so okorna,


Kakor Ïerd stoji‰ molãeã;
Oh zató pa izgovorna
Tvoja Ïena je preveã!

Kaj jaz vem, kako kertini


Tej pa óni je imé;
Oni luÏi, tej ‰kerbini
Káko pravijo ljudjé.

Malo mene vse to briga,


Kar je vam AngleÏem mar;
Saj rudeãa tvoja knjiga
Dobro vé nar manj‰o stvar.

Ona kaÏe ti na dróbno,


Kam se tód, kam tod se gre
Kaj je tu, kaj tam spodobno,
Kje se roastbeef dober jé! —

Lepa res si, zlata Praga!


Rim slovanski res si ti;
Pa — kaj vse mi to pomaga?
Trudne moje so oãi.

26 
PESMI BES eDA

Vsa zastonj lepota tvoja!


Dosti videl sem lepot;
Duh si moj Ïeli pokoja,
Truden ves je moj Ïivot. —

III
27 
PESMI BES eDA

Sercé mi vtrujeno mirúje,


Ne vabi ga v Ïivljenja hrup!
Po sreãi mi ne izdihuje,
Neznan mu strah, naznan je up.

Le énkrat daj ‰e, majnik zlati!


Da glédam zorni tvoj obraz;
Ne branim se potem zaspati,
Zagerne naj me veãni mraz.

Rad sli‰al tice kukavice


V zelenem bukovji bi glas;
Enkraát ‰e petje prepelice
Med Ïitom, ki hiti Ïe v klas.

Rad glédal ãedo bi po griãi,


Pastirja ki med njó sedi;
In v gnejzdu gledal na germici
Rad penico, kakó vali.

Ko vidim kliti vse in rasti,


Ko rod iz roda se ro9dí;
Na persi ãem ti, zemlaj! pasti
In zadnji dih naj mi zbeÏi.

28 
PESMI BES eDA

Zastonj, drevo! si zelenelo,


Zgubljena ti je ta pomlad;
Mladó ti pérje vse je vélo,
Cvet zamorjen ti je in sad.

Káj mati zate ni skerbela,


Ko je pri‰el nevarni ãas;
Kaj ni natora te odela,
Ko se je bliÏal noãni mraz?

Sàj tí si zvésto jej ostalo,


Iz njenih persi pilo moã;
Î njo si terpelo, Ï njo vÏivalo
Pomlad in zimo dan in noã.

Da jaz sem zgubil sad in cvetje,


Zgubljeni sin, kaj toÏil bom!
Zapustil materno zavetje,
Natoro sem in rod in dom.

Pa kaj! pomlad in Ï njo zelenje


Vernilo bo se tebi spet;
Jaz zgubil mlado sem Ïivljenje,
Izgubil brez sadú sem cvet.

Na ‰ibki veji, tanki smreki


Pripela tukaj dom si svoj;
Preblizo tu si pri ãloveki,
âloveka tica! se mi boj!

29 
PESMI BES eDA

Ne veselí se tuje sreãe,


Podira rad, mori povsod;
Ne gane ga okó proseãe
Za mlado kri, nedolÏni rod.

Ko gledam te na tihem — brani


Solzé se komaj mi okó;
Bog sreãno, tica! te ohrani,
In pa tvoj mili rod s tebó!

Ves dan ãepi‰ tu in skerbeãe


Obraãa‰ sem ter tje okó;
List za‰umi — koj zatrepeãe
Sercé za druÏbo ti drobnó.

Ljubezen nas je zapustila,


Zvestoba Ï njo ãla iz svetá;
Le v va‰em gnejzdu, tica mila!
Ljubezen zvesta je domá.

Zatórej ko te gledam — brani


Solzé se komaj mi okó;
Bog sreãno, tica! te ohrani
In pa tvoj mili rod s tebó!

Kaj samec pohaja‰, mladeniã bled!


Glej jasno nebó se nad tábo razpenja;
Pomladi, novega se Ïivljenja
Raduje okrog vesoljni svet. —

30 
PESMI BES eDA

Po tratah glej vesele ljudi!


Komú je tu mari nadloga in reva?
Sladkó v go‰ãavi slavec prepeva,
V vi‰avi ‰kerjanec glasnó Ïvergoli. —
Za parom par se versti vesel,
Za róko je ljubi ljubo prijel,
Sprehaja se Ï njo po zeleni travi,
Sladké ji besede v úho pravi,
V cveteãe germovje se zgublja Ï njo.
Kaj mokro za njima ti zre okó? —
Zastonj tu stoji‰, zastonj bo‰ stal,
Da kdó bi prijazno besedo ti dal,
Da kdo na veselje bi vzel te sebo! —
— Za svojem le vsak veseljem hodi,
Ti samec vesel, ti Ïalosten bodi,
Zakaj? nihãè te vpra‰al ne bó. —
Za zimo versti se zelena pomlad,
Cvet pride iz bersti, iz cveta sad;
Ti vÏivaj, ne vÏivaj sad in cvet —
Po svojem krogu verti se svet! —
Zatorej razvédri si temni obràz.
Zgerbanãeno ãelo, mladeniã! si vgladi:
Veseli hvaleÏen se zlate pomladi,
Ter vÏivaj mladost, dokler je ãas! —

Ko gledam te, zelena njiva!


Ki v klasje ti latí gredó,
Kaj Ïalost mi sercé zaliva,
Zaliva solza mi okó?

31 
PESMI BES eDA

·kerjanec, ãuj! nad tabo poje,


Vesel v vi‰avo se vertí;
Sred tebe íma gnejzdo svoje,
V njem starka mlade mu godí. —

Tí vsako leto zelenela,


Rodila bode‰ zlati sad;
In pesem nad tebój donela
·kerjanca slednjo bo pomlad.

In drug bo tu sedèl veselo,


Kjer jaz sedim zdaj nad tebó;
Îivljenje njemu bo cvetelo,
Ko mene zdavnaj veã ne bo.

Veselo naj Ïivljenje vÏiva,


Saj pride kmalu drug za njim,
Ki bo govoril tebi, njiva!
Takó, ko jaz zdaj govorim!

O mehka noã, pomladna noã!


Kakó me boÏa‰ prilizljivo;
Mladost, ljubezen dihajoã,
Kaj vabi‰, maj! me zapeljivo!

Psi lajajo, prijazen glas!


Tako si me pozdravljal v noãi,
Ko sem hodéval k ljubi v vás
V prijazni, beli samski koãi!

32 
PESMI BES eDA

Lehké nogé, lehkó sercé,


Iz persi mladih pesem glasna!
Takó k dekletu v vas se gre,
Takó mladost se vÏíva jasna.

Mladé noãí, sladké noãí!


Kjé ste ljubezni ve nebesa!
Ti luna! za oblak se skríj,
Da mokrega ne zre‰ oãesa!

Ne! sveti kómur ‰e cveté


Mladost, ljubezen, sreãa dvojna
Samotna postelj ãaka me,
Mirujte persa nepokojna!

Ostani mu, ostani zvésta!


Solzeãe prosi te okó;
Ni dalje meni tukaj mesta,
Rokó podajam ti v slovó.

On, ki ãlove‰ka serca sodi,


Vé — Ïale misli v mojem ni;
Ti sreãna, s tábo sreãen bodi,
On, ki ti zanj sercé gorí.

Zadosti, da je eden sreãen,


Jaz, ali on — kaj dé mi to?
Spomin hranilo tebi veãen
HvaleÏno serce moje bó. —

33 
PESMI BES eDA

Pa sladka misel, zapeljiva


TolaÏi, boÏa mi sercé;
Naj bo resniãna, ali kriva,
Da me le te‰i, niã ne dé!

Ko je sercé ‰e tvoje spalo


V nedolÏnosti otroãjih let;
Ko napokojno ni ‰e plalo,
Ko ‰e neznan ti bil je svet;

Ko mehka sapa pomladanja


Izvabi cvetko iz aemljé,
Ko bil bi jaz tako iz spanja
Sercé izbudil ti — kdo ve? — —

Ne! — sreãna bodi in vesela;


Ko bo‰ njegova, on bo tvoj,
Ko mu v naroãji bi‰ slonela,
Spomin naj te ne moti moj!

Ostani mu, ostani zvesta,


·e enkrat prosim, predno grem;
Ne vpra‰aj, kám me pelje cesta,
Od tebe strani — kám! — ne vem!

Kaj deãek kali‰ mi bistro vodó!


V njej gleda ob robu se mlada cvetica,
V njej gledajo jasna tvoja se lica,
V njej bistro se tvoje gleda okó.

34 
PESMI BES eDA

Ti bode‰ kalil ãez nekaj let


Serce in jasne oãi dekleta,
Ki reva v ljubezni bo zate vneta,
Da veã se smijal iz njih ne bo svet! —

Kakó si otoÏno, jesensko nebó!


Pod tabo vse hira,
Vse vene, umira;
Îivljenje jemlje slovó.
Hripavi
Îerjavi
Visoko kriãé,
Na juÏno hité.
Poglej drevó!
Zeleno peró
Su‰i sé mu in rumení.
Cvetica
Samica
Na trati medlí.

Visoko,ãez goré in ãez planjave


Do juÏnih krajev ponesó te krila;
Ko mene tu derÏi sovraÏna sila,
Slovenskih gór bo‰ zerla znane glave!

Tedaj postoj, pozdravi mi z vi‰ave


Moj dom, sporoãi serãna mu vo‰ãila:
Da sreão bi nebesa mu rosila
In dar mirú in med sinovi sprave.

35 
PESMI BES eDA

Otrok njegov po ‰irnem svetu tava,


Za tujo mizo tujec s tujci seda,
Pod tujo strého ko popotnik spava.

Ne vé slast je serãnega pogléda,


Prijaznega iz ljubih ust pozdrava,
Domaãa mu je tuja Ïe beseda! —

Zakaj pa nisi prej nana‰al,


Ko drugi tiãi, tudi ti?
Pokaj si do sedaj odla‰al,
Ko list Ïe drevju rumeni?

Zapertega je tesna jeãa


DerÏala te do tega dne?
Al pa ti morebiti sreãa
Prej ljube dela ni zvesté?

Le poj, le poj, vesél Ïvergoli,


Cvetó ti zlati dnevi zdaj;
Saj bolje pozno, ko nikoli;
Bog meni táko sreão daj!

Oh, kàj ste res spet tu, solzé?


Kar deÏ je zemlji razsu‰eni,
To ve nesreãnemu ste meni,
Oj kaplje vé, grenkó sladké!

Veã vas ne bó, sem Ïe dejál!


Lét dolga versta je minila,

36 
PESMI BES eDA

Kar ni mi solza lic moãila,


Dasì sem toliko prestal!

PreÏivel Ïalostne sem dní,


Izdihoval sem brez pomoãi:
Zdaj, zdaj mi polno serce poãi;
Pa solze bilo ni v oãí.

Zdaj pa ste zopet tu, solzé!


Tecite, curkom mi tecite,
Sercé mi laj‰ajte, hladite,
Ubogo, bolno mi sercé! —

Ti me spremlja‰ neprestano, tiha Ïalost!


Noã in dan si zvésto z mano, tiha Ïalost!
Spremlja‰ me, ko tíh ãez polje grem zeleno,
Z róÏicami obsejano, tiha Ïalost!
Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam,
Mesto mirno ti je znano, tiha Ïalost!
Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu
Grém v veselo druÏbo zbrano, tiha Ïalost!
Pozno ti pri zglavji mi sedé zatisne‰
Rahlo mi okó zaspano, tiha Ïalost!
Ti iz kratkega izbuja‰ zopet spanja
Z mahko me roãico rano, tiha Ïalost!
Zapustila paã me bo‰, ko trudno moje
Truplo bode v grob dejano, tiha Ïalost!

Visoko pravega pevca ãestimo,


Njegovo ni tako ko drugih sercé;

37 
PESMI BES eDA

V njem nosi ãlove‰tva neskonãno gorjé;


Terpi za nas, da se mi veselimo!

38 
PESMI BES eDA

IV

Nova ljubezen, Ïivljenje novó,


Nove mi pesmi iz persi vró.

Nazaj, nazaj, serce! iz nova,


V samotni tihi hram nazaj!
Ko nekdaj zopet sreãna bova,
âe sreãna ne, pa mirna vsaj.

Poglej cvetico! persi mlade


Odprè, da pila bi rosó;
Z nebá ji merzla slana pade,
Smert nagne mlado ji glavó.

Saj sem svaril te: v izbo malo


Zakleni, serce! se z menó;
Med tuji svet je tebe gnalo —
Zdaj vraãa‰ se domú bolnó.

Ne jokaj, da ti Ïalovanje
·e huje ne razname ran!
Kaj ne? Lepé so bile sanje,
Pa spla‰il jih je svitli dan!

39 
PESMI BES eDA

Enkrat le mislilo si nase,


Grteh bilo je Ïe to samó;
Oh! ko tako lepo smehljá se,
Kdo bi se sreãe branil — kdo?

O pridi! hram te tihi vabi,


Prijazno luãiãa berlí;
Kar se zgodilo je , pozabi,
In mirno bo‰ ãez malo dni!

Brezi jadra, brez kermila


Plava ãoln mi ãez morjé;
Î njim igrá valov naj sila,
KriÏem jaz derÏim roké.

Ne upijte, ne svarite!
Kaj me ãaka, dobto vém;
Svoje poti se derÏite,
Jaz pa naj po svoji grem.

Po deÏeli vam zeleni


Serca Ïejna hrepené:
Sreãe up je vgasnil meni,
Moje nima Ïelj sercé.

Zdaj me zibljejo valovi,


Rahla sapica pihljá;
Jutri ljuti me vetrovi
Potopé naj v dno morjá! —

40 
PESMI BES eDA

Veseli obrazi krog in krog!


Po njih pa se ti ozira‰ vesela;
Ni videti tu teÏav in nadlog,
Tu sreãen je vsak, kdor ni, pa se dela.

Zagleda‰ mene — obliãje temnó


Kaj túje ãè tu, kjer vse je veselo?
Ko tvoje je sreãalo moje okó,
Povej! al te ni v sercé zabolelo?

Oko, sem dejal, povesila bo‰,


Ti gleda‰ ko prej po mnoÏici zbrani;
Kaj hoãe tu Ïalostni tuji moÏ?
Ne glej ga nikar, pa vesela ostani!

Îivljenje vÏivaj, dokler ti je moã,


Mladost in lepoto, dokler ti je dano;
Iz hi‰e se vmiãem v temno noã,
Sam — v serci le temna Ïalost z máno!

Veselje v tvojo hi‰o gre,


Jaz toÏen vmiãem se iz nje;
Med svojimi bo‰ tam sedela,
Ter bo‰ z veselimi vesela.

Da sreãe tvoje ne kalim,


V viharno zimsko noã beÏim;
Na praznik svetega veãera
Vrát nihãe tujcu ne odpéra.

41 
PESMI BES eDA

Na vroãem vzglavji vroãa glava!


Polnóã je Ïe , jaz ‰e ne spim;
Pred duri grem, kjer ona spava,
Da tam na merzlih tleh leÏim.

Mir sladki z néba nad te plavaj,


Ti du‰a moja, angel moj!
V prijaznih sanjah sladko spavaj,
Pred pragom ãuje ljubi tvoj! —

In tí mi ne uãe‰ na glas, sercé!


Molãeãe prena‰a‰ pozno sreão?
Sladké iz oãi mi lijo solzé,
Da vsli‰ala mi je Ïeljo goreão.

Kako je bilo, saj sam ne vem,


Na mojih so njena usta gorela;
Rad sreão bi pravil vsim dobrim ljudém,
Pa mora molãati du‰a vesela! —

Glej! drevje po gozdu rumeni,


Peró za peresom na zemljo pada;
Iz redkega germa se pesem glasi,
OtoÏna pesem samca sternada.

In meni in tebi gine mladost,


Ne pride veã ura zamujena;
Izpijva ljubezni zadnjo sladkost,
Ljubiva, ljubiva se, lepa Ïena!

42 
PESMI BES eDA

V naroãje naj ti naslonim glavó,


OtoÏnost loti se mi serca po sili;
Ko mene in tebe veã ne bo,
Tu bodo se drugi sreãni ljubili.

Oh! konec kratke sreãe je Ïe!


Za goro se urno solnce pomiãe;
Smeh, kriki veseli z doline doné,
Vesela druÏba k odhodu kliãe!

Podaj mi rokó, ãe ima‰ sercé,


Ta puhli, ta spaãeni svet zapustiva;
âez sinje, prostorno morje beÏé
Vetrovom, valovom se izroãíva!

Tam sredi morjá zeleni otok,


S prijaznim germovjem obra‰ãena skala;
Za dva je dolg dovolj in ‰irok,
Tam bova si novo selo izbrala.

Nad tabo nebó, krog tebe raván,


Brez konca mokra se razprostíra;
Peneãih valov tu ‰um se glasán
Ob steno vbija, pojema, umira.

Hinavstvo in laÏ ni tukaj domá,


ne rjove tu vojska med brati serdita;
Po trati nedolÏnsa si serna igrá,
Verh skale gerlica mlada pita.

43 
PESMI BES eDA

Preteklih ãasov bridki spomin


V globoko morjé vtopiva vesela;
Îivljenje novó brez rev boleãin
Tam bodeva mirno skupaj Ïivela. —

Pa kaj se nazaj ozira‰ plahó,


Kaj noga se ti pomi‰lja ustavlja?
Nazaj ti oberneno mokro okó
Priljubljene kraje molãé pozdravlja.

Ostani, — vsmiljenje s tabo imam,


Ne boj se, ne bo‰ se od tod loãila;
Na vsem ‰irokem svetu sem sám,
Saj ti me nisi nikdar ljubila! —

Glej! solnce se skrilo je za goré,


Mrak loge, dolí prepreza molãeãe;
Kaj, moja spremljavka! ti vtriplje sercé,
Kaj trúdna ti noga plaho trepeãe?

Postoj! nazaj se verni k ljudem,


Glej! vas bli‰ãi se v poslednjem Ïari;
Nikar ne miluj me, ko dalje grem,
Rokó mi podaj, pa bog te obvari!

Spremljala si em, dokler je bil dán,


Ko sva po cveteãem polji hodila;
Ko ãaka me gozd zara‰ãen, teman,
Zdaj bo‰ od tujca se poslovila.

44 
PESMI BES eDA

Za mano ti solzno gleda okó,


Ko sam popotujem pot neznano;
En sam ‰e moker pogled v slovó, —
Potém se germovje sklene za mano!

Le pojdi, kamor ti serce velí,


âe mari ti ní niã moje izgube!
Ti pomnila bode‰ vse Ïive dní
Ljubezen mojo in moje poljube!

Ko verne‰ po hrupu v svoj tihi se hrám,


Na róko bo‰ trudno glavó naslonila;
Tedaj ne bo moã ti braniti Ïeljam,
Spomina objela te sladka bo sila.

In gorke v okó ti privró solzé,


Zalije ti persi Ïalost globoka;
Po meni bo klicalo glasno sercé,
Ko dete, ki se po materi joka.

Zastonj tolaÏba! mogoãe ne bó


Vte‰iti mu Ïelje po meni goreãe;
Da nanje naslonim ko nekdaj glavó,
Saj óno ne najde brez mene sreãe!

Le pojdi od mene, le pojdi molãé,


Saj ti ne brani nobena sila;
âe ni ti sedaj v oãesu solzé,
Po meni jih bo‰ obilo ‰e lila! —

45 
PESMI BES eDA

Popotne pesmi II
Domú iz tujega si kraja
Îelim in vedno Ïelel bom;
In vender — Ïalost me obhaja,
Ko mislim nate, mili dom!

Vse germe tvoje, vsa drevesa


Ko znance sem poznal nekdàj;
Zató so mokra mi oãesa
Zdaj, ko se vraãam v rojstni kraj.

Germovje, ki je redko sralo,


Ko‰ato bó zdaj in gostó;
In ‰ibko prej drevesce malo
Leoó visoko bo drevó.

Poznal doma sem otroãeta,


Poznal odrasle sem ljudi;
Fant moÏ je, Ïena iz dekleta,
Kje ta, kje óni? — v grobu spi!

Zató, ko rojstnega se kraja


Spominjam iz nekdanjih dní,
Strah me in Ïalost me obhaja —
Sercé se mi domu boji!

46 
PESMI BES eDA

Reichenau

V veãernem Ïaru se gora bli‰ãi,


Mrak tihi v dolini logove zagrinja;
Ni ãuti glasú — le meni doní
Po gozdu samotnem samorna stopinja.
Po svetu popotujem, sam ne vem kam
Tako sam, tako sam!

Oda sem zapustil te, drago sercé!


Pregre‰no me gnalo je poÏelenje;
Zdaj se mi izbujajo v serci Ïeljé,
Po tebi izbuja se hrepenenje;
Kaj tí si mi bila, zdaj ‰e le znam —
Tako sam, tako sam!

Oj pridi, da ti poloÏim glavó


Na persi zvesté, na serce ljubeãe;
Sercé mi je trudno in bolnó,
Po tebi zdihuje mi hrepeneãe;
Za tóvari‰ico le Ïalost imám —
Tako sam, tako sam!

Po gozdu se moja stopinja glasi.


Ti daleã od mene si, du‰a moja!
Tam doli migljá mi luã iz vasi,

47 
PESMI BES eDA

Ki dala mi bode nocoj pokoja.


âas, da se v poãitek truden podam —
Tako sam, tako sam! —

48 
PESMI BES eDA

Ljubljana

Pozdravi bog te, belo mesto!


Nad tabo sivi, stari grad;
Iz daljne sem deÏele zvesto
Pri‰el te pozno obiskát.

Ti paã si mene pozabilo;


Lét mnogo je preteklo Ïé,
Kar sem zapustil tvoje krilo,
Zapustil tvoje sem goré.

Goré spet gledam zaÏelene,


Veselje mi rosi okó;
Oh! bó ‰e kdo se spomnil mene?
Saj sem spremenil se moãnó.

Obliãje se mi spremenílo,
Ostalo je, ko prej sercé;
Ljubezen vérno ohranilo
Do mile rojstne je zemljé.

Okó te moje spoznalo je koj,


Ko si po cesti urno korakal;
Ne bodi preprost, prijatelj moj!
Kako bi bil hud, da me nisi ãakal?

49 
PESMI BES eDA

HvaleÏen sem ti v resnici za tó,


Da k mojemu si se prihodu potrudil;
NavzkriÏ po nesreãi ure gredó,
Zató si za pét minut me zamudil.

Preteklo deset in veã je Ïe let,


Kar nisem te videl in s tabo govoril;
Hrepenéel sem vedno, te videti spet,
Goreão Ïeljo mi je ãas dozoril.

Prinesel sem sábo polno sercé,


Izsuti sem Ïelel ga tebi v naroãje;
Pa ãudno! iz ust mi beseda ne gré,
Saj tebi se zdelo bi preotroãje!

Ne vpra‰aj nikar, kaj me je vÏalilo,


Da prej, ko sem rekel, nazaj Ïe grém;
Premalo sem videl in — preobilo —
Kaj serce mi Ïali, teÏkó ti povém.

DeÏela je lepa, kje pa so zvesti


Sinovi ljubeãi jo iz sercá?
Oh! v daljni deÏeli, v tujem mesti —
Tam pravo je rodoljubje doma!

Lépo hvalo, dèkle zalo!


Da si se tako ljubó
Z okenca mi nasmijalo
Tujcu, ki gre tód mimó!

50 
PESMI BES eDA

Bled

Bog sprimi, svitlo te jezéro!


Iz serca kliãem ti vesel;
Minulo leto je nektéro,
Kar sem slovo od tebe vzel!

Svetá obhodil sem ne malo,


IN lepih videl sem jezér;
Oãi so jim dajale hvalo,
Sercé ostalo ni nikjér.

V spominu tebe je imelo,


Îelelo k tebi je nazaj;
V nar lep‰ih krajih hrepenelo
Enkrat te gledati ‰e vsáj!

Spolnile so se vroãe Ïelje,


Spet zrejo sreãne te oãí;
Pa káj ni ãisto mi veselje,
Kaj bridka kaplja ga greni?

Lepó si, ko nekdanje ãase,


Lepó in vedno si mladó;
Obliãje tvoje ‰e smehljá se
Takó ko nekdaj, mi ljubó.

51 
PESMI BES eDA

Sercé je moje bilo táko,


Ko zadnjiã sem pri tebi bil;
Sercé ni moje veã enako,
Spoznanja grenki vir sem pil.

Spolnile so se moje Ïelje,


Spet zrejo sreãne te oãí;
Pa ãisto moje ní veselje —
Spomin ga bridki mi kalí.

Po jezeru mirno se vozi‰, labud!


Lepó se, mehkó se vrat ti kroÏi;
Ko dih ti veãerni razpenja perut,
Podoben si beli, povodnji roÏi.

Ti, ãe me ne moti moje sercé,


Îaluje‰ samoten po ljubi zgubljeni;
Tako, ko ti, sem jaz loãen od njé;
Ko tebi, po ljubi se toÏi meni.

Pa, vbogi labud! ti veãno si ném,


Jaz v pesmi i‰ãem si tolaÏila;
Ko ona zaãuje to pesem, vém,
Solzá se ji bo v oãesu vternila! —

52 
PESMI BES eDA

Pol smehá
Pol joká —
Narodna.

Mojemu narodu

Narodi boje bijejo krvave,


Zemljó oblastno z meãem si delijo
Narodom z jeklom pi‰ejo postave,
Ki v suÏnih sponah Ïalostno medlijo
Kervavi lovor si vijó krog glave,
Pridobljen z jokom vdóv in podertijo;
Brat z bratovo kervjo si pi‰e dela,
Da slava jim na veke bi Ïivela!

In tí, moj rod? — Kjer sodijo osode


Narodov se, tam glas se tvoj ne ãuje;
Trobojna tvoja kdaj zastava bode
Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?
Kdaj tí ponosno vodil bo‰ narode.
Ki spone nosi‰ zdaj oblasti tuje? —
O ne Ïaluj, ãe ti je kriva sreãa,
Namenjena je tebi slava veãa!

Glej! koderkoli se oko ozira,


Razsaja ma‰ãevanje, serd, krivica;

53 
PESMI BES eDA

Mogoãni brata slabjega zatira,


Terpi ãlove‰tva veãa polovica
Sovra‰tva svét je poln in poln prepira,
V temó zavita sveta je resnica:
Kdo v brán se stavil bode sili jezni,
Kdo luã prinesel bratovske ljubezni?

Ti rod moj, mili rod! ti hudobije,


Sovra‰tva razdejal bo‰ carstvo kleto.
Komú paã v persih blaÏje serce bije,
Komu za bratov sreão bolj uneto?
Ti bo‰ pomiril smertne razpertije,
Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto;
Tvoj bode venec zmage nekrvave:
Naprej moj narod —„Naprej zastava Slave!”

54 
PESMI BES eDA

Mladini

Na tujem, zgodaj loãen Ïe od doma,


Îivim med glasnim hrupom tihe dni;
Moj duh pa krog skerbán po svetu roma,
Pretekle in sedanje zre stvari;
âlove‰tva gleda trudapolna pota,
Terplenje, rev‰ãina povsod in zmota!

Golobu trudnemu enak, pokoja,


TolaÏbe Ïejen vraãa se domú;
Al oh! obráz tvoj, domovina moja!
TolaÏbe mu ne daje in mirú.
DeÏela lepa, ljudstvo krepko, zdravo!
Pa kdo mu kaÏe pot do sreãe pravo?

O naj molãim, kaj serce tu mi ãuti,


Da huje ne raznamem starih ran;
Obup zagrinja v tamne me peruti,
Da nam posije kdaj re‰ivni dan.
V tej Ïalosti me glas tolaÏit hodi,
Sladkó priliznen glas: Le miren bodi!

O tebi govorí mi, oj mladina!


Da tebe ni okuÏil smertni strup;

55 
PESMI BES eDA

Da nate se ozira domovina,


Ti cvet si njen, ti sladki njen si up;
Za vse, kar lepo, blago je in sveto,
Za dragi dom sercé je tvoje vneto.

âuj milo pro‰njo brata v tuji zemlji,


Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj;
Nikar mi upa zadnjega ne jemlji,
Ko vse se maja, tí vsaj terdno stoj!
Da ti ne vgasne v persih ogenj sveti,
O hrani, brani ga, skerbno ga neti!

Ko um bistri‰, sercé si blaÏi — v ãisli


Serce ti bodi vedno in povsod;
Ko ljubi‰ domovino svojo, misli:
âloveku brat je ãlovek, rodu rod;
Preganjanja se varuj in razpora,
Sovra‰tvu v sercu ne dajàj prostora!

Pot ravna, vedi, prava je edina,


Nje v vsem dejanji derÏi se zvestó
Hinavstvo, laÏ je grahu korenina,
Resnica naj nad vse ti sveta bó!
Kar misli‰ v serci, to v dejanji kaÏi,
Ne sebi, drugim se nikdar ne laÏi.

V katerikoli pride ti podobi


Sku‰njava zapeljiva, terdno stoj;
Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi!
To pro‰nja moja je , to úk ni moj.

56 
PESMI BES eDA

Pa kaj! saj treba ni ti pro‰nje moje,


Sercé le blago vedno slu‰aj svoje! —

57 
PESMI BES eDA

Po pogrebu
Bratje! ko me zakopali
V tujo bodete zemljó;
Zbirajte se pri bokali,
Kakor smo se tu lepó.

Ko se bodete razneli,
Ko vam polno bo sercé;
Pesmi boste na‰e peli,
Ki so mi nad vsr ljubé.

Îalostno vam serca vbrala:


„Bom ‰el na planince” bo;
„Snoãi je pa slanca pala,”
BoÏala jih bo mehkó.

Duh bo plaval moj nad vami,


Îeljno glase pil sladké;
Smèhljal bo se med solzami,
Kakor se mi zdi sercé.

58 
PESMI BES eDA

V veseli druÏbi
Nocoj smo se, bratje! tu zbrali lepó,
Da z vinom ljubezen nam serca ogreva;
Vsak prime kozarec naj v desno rokó,
Deklè pa na steni objema naj leva;
En dober poljub, pa en krepek poÏir,
·e eden in dva ‰e, pa ‰e ne bo mir!
To serce in du‰o ãloveku ogreva.

Ne mislimo vèn, pozabimo tu svet,


Po zemlji res Ïalostno ãlovek se klati;
Pri vinu sedimo tu, sredi deklet,
Skerbí pa preÏijo naj zunaj pred vrati;
En krepek poÏir pa en dober poljub,
Takó le se stavimo v kljub!
Skerbi pa preÏé na nas zunaj pred vrati.

Jaz Ïenske, saj veste, ne cenim moãnó,


Po potih opolzih prerada mi hodi;
Pri polnem kozarcu pa dekle leoó,
To, menim, izméd nas nikomur ne ‰kodi.
En dober poljub, pa en krepek poÏir!
Îivljenja, veselja to pravi je vir,
In, menim, izmed nas nikomur ne ‰kodi.

59 
PESMI BES eDA

Kàj slaba na svetu ti Ïenska je stvar.


Zató ji potreba je mo‰ke podpore;
Nasloni se name, ne boj se nikar,
Tu niã se, deklè! ti zgoditi ne more.
Poljub na poljub, in poÏir na poÏir!
Med nami ljubezen je, ne pa prepir,
Tu niã se, deklè! ti zgoditi ne more.

Ko sanje pred dnevom beÏi nam mladost,


Ko strah se nam bliÏajo starosti leta;
Pri‰el nam bo post, pri‰là bo slabost,
Zdaj vino vÏivajmo, ljubimo dekleta!
PoÏir na poÏir, in poljub na poljub!
Ljubezen ni kuga in vino ni strup,
Zdaj vino vÏivajmo, ljubimo dekleta!

60 
PESMI BES eDA

Svèt
âe hoãe‰ na sveti
Veselo Ïiveti,
TeÏavno ti ní;
Posnemaj ãebelo:
Od roÏe veselo
Do roÏe hití
Méd pervi izpije,
Peruti razvije,
Pa k drugi brenãí.

61 
PESMI BES eDA

Solnãni mrak 7. Marcija 1867


1. penica:
Oj, oj! sestrica! kaj je to?
Od kodi ta mertva‰ka senca?
·ibé se drobna mi kolenca,
Po koÏi mravlje mi gredó;
âern svet se pred oãmi mi dela.
Glej solnãno luã, kako bledí!
In vender poludne ‰e ni;
Bom—li sirota oslepela?

2. penica:
Kaj pravi‰, oh! je le preres,
Ko luna solnce Ïe je bledó;
Zapira groza mi besédo.
Oh! noã bo kmalo ãez in ãez!
Gorje siroti mi ubogi!
Temán je hrib in log teman,
To bo gotovo sodni dan,
Bog nam pomagaj v tej nadlogi!

62 
PESMI BES eDA

1. penica:
Pomladni dih je dihal Ïe,
Kopnela merzla je odeja,
In razvijati popke veja
Zaãenjala je Ïe mladé.
Trobentica je Ïe trobila,
In zvonãek je Ïvenkljàl glasno;
Pod germom glávico ljubó,
Vijola je na dan molila.

2. penica:
V germovji Ïe pripraven kraj
Za gnejzdo sem si poiskala,
In ljubega sem Ïe izbrala,
Pa oh! vse to zastonj je zdaj!
âuj! noãne sove poÏeljive
Tatinske krik se glási Ïe;
Da naju revic ne pojé,
Tje v gosti germ se urno skrive.

Sova.
Hu, hu! bal, bal! kasmata kapa!
Tako! zdaj pi‰e prava sapa.
Noã bodi! pravim — pa je noã.
Zdaj se zaãenja na‰a moã.
Pred nami v strahu vse se kriÏa;
Le hitro! kje je kaj drobiÏa?
Po na‰i bodete pi‰ãali,

63 
PESMI BES eDA

Vi tiãki! zanaprej plesali.


Saj bilo je pa tudi ãas,
Da svet dobi ves drug obraz;
TeÏavno bilo je na sveti
Po‰teno sovi zdaj Ïiveti.
âez dan iz luknje ven ne smém,
Luã slábo mojim dé oãém;
Po noãi pa je malo pa‰e.
Terdo je res Ïivljenje na‰e!
Dà! vãasi, vrag mi vzemi pérje!
Spát morala sem brez veãerje!
Stra‰nó prebrisan zdaj je svet
Nihãe ti noãe veã na led —
(Na lim nihãe, sem téla reãi,)
Takó, da vãasi ni kaj speãi.
Vsak srakoper je modra glava,
In bérlez si akj domi‰ljava,
Golobi zviti so ko kaãe!
Zdaj bo pa kmalu vse drugaãe.
Noã bo na zemlji veãne ãase. —
Pa kaj je to?
luã solncu rase,
âe dalje veãa je svitloba,
Da bi peklenska te hudoba — !
·e tega mi je bilo treba,
Kar izpraskala bi te z neba!
Kakó to reÏe, Ïge in peãe,
V oãí zasaja ostre meãe.
Ták, kakor prej je zopet svet,
Le urno v tamno luknjo spet! —

64 
PESMI BES eDA

1. penica:
O zlato solnce zaÏeleno!
Ko prej nam sije‰ spet rumeno;
Pregnalo si oblak teman,
O svitli svet, o beli dán!

2. penica.
Premagane beÏé temine,
Gor.e spet gledam in doline
Îivljenje se mi vraãa spet,
Kakó si lep pomladni svet!

65 
PESMI BES eDA

Konju
Kaj si pa neki tí pregre‰ila,
Ti nesreãna, terpinãena stvar!
Da je tebi osoda nemila
Vdare samé podarila v dar?

Mnogo biãa, malo pa piãe


Trudne te reve ãaka doma;
Komaj se ti ‰e noga premiãe,
Vendar siroveÏ mirú ti ne dá.

Vpije in kolne, grozí se náte,


Pridno biã nad tabo vihtí!
KoÏo oma‰ Ïe kakor podplate,
Vendar ti najde kraj, kjer te skelí.

Koliko boje vender je zame!


Kruha brez palice dosti dobím;
Potlej pa ãaka me ónkraj jame
Veãno plaãilo, ãe voljno terpim.

Kdo pa bo tebi, uboga para!


Vdare povernil in glad in trud?
Zate nihãe v nebesih ne amra,
Kadar te zgrudi na cesti mertud.

66 
PESMI BES eDA

Saj va‰ Odám ni iz vojnice stopil,


Kakor je nam na‰ pervi oãak;
Da ga je stvarnik iz raja lopil
V solzno dolino polno napak.

Svet mi uganjka je brez re‰enja,


Tebi pa tudi, kaj ne, moj konj?
Poln je bridkega svét terpljenja
Brez pregreh in plaãila — zastonj!

Solncu in mescu
Kaj ne da, znanca! zdi se vama ãudno,
Da vaju motim zdaj na stera leta!
Ne rad! — ukaz ”germeãega Oãeta”
Velí, ki mi dejal je nepriljudno:

Ne poj ljubezni, to nam je ostudno;


Vsák vé, kako se ljubijo dekleta;
Glej solnce, mesec! to sta ti predmeta,”
Visoka, ãista — tá nam poj nevtrudno.

Pa vredno vaju peti je teÏavno,


Posebno, solnce! ti si kaj prevzetno,
Ker si med zvezdami nar bolj veljavno.

Pa saj ”se ne tají pero mi spretno!”


Pél vsakemu bom eno—ravnopravno,
Ne veã, da voljo le storim oãetno.

67 
PESMI BES eDA

Solncu
Ti, ki razsvitlja‰ nar temneja kota!
Naroda na‰ega razsvetli ”glave”,
Da bodo nam kazali iz pu‰ãave
V obljubljeno deÏelo bolja pota.

·e teÏja bo pa druga ti dobrota:


VÏgi v sercih ogenj jim ljubezni prave,
Do národa, ne pa do puhle slave,
âe ti zadosti moãna je gorkota.

âe pa ti tó je delo nemogoãe,
Razsvetli ljudstvo, da zaãnè umeti,
Kam ta in óni ga peljati hoãe.

VÏgi jezo mu in dobro je podnéti,


Da vender enkrat malo zaropoãe,
In tem ”voditeljem” domu posveti!

68 
PESMI BES eDA

Mescu
Poetov mjavkanje in máaãkov petje
Preglavice ti mnogo prizadeva,
Ki serca jih hudo bole in ãeva
V noãéh, ko diha toplo mladoletje.

Nar huji na‰i mladi so poetje;


Vso noã tak ”nadepolni” k tebi zeva,
Zdihuje, stoka, pesem kuje reva,
Da berÏ jo v Glasnik po‰lje ali Cvetje.

Jaz vsaj ne bodem delal ti nadloge,


Preveãkrat maãkino Ïenitovanje
Iz spanja me je spravilo na noge.

In pevãetov neslano blebetanje


Terpinãilo mi je u‰esa vboge,
Da hud, ko ti, sem po pravici nanje. —

Pevcu — jezikoslovcu
Napisal. Prék! si knjigo nam debélo,
Kako naj ti prilog slovenski rabi;
Slovenec slednji naj jo hitro zgrabi,
Gotovo je uãeno nem‰ko delo.

69 
PESMI BES eDA

Vsáj slave se mu je zadosti pelo.


Pa tega, moÏ uãeni! ne pozabi:
Tvoj dobri uk kazé izgledi slabi;
To delu vrednosti bo mnogo vzelo.

Po tvojih ”pesmicah” ãepé prilogi


Po trije, ‰tirje skupaj, pnemogli,
Ko pla‰ne ovce v stiski in nadlogi

Od zad in spred in v sredi in na vogli,


Brez vse potrebe, brez pomena mnogi,
âe‰, da so verzi polni in okrogli.

70 
PESMI BES eDA

Koprive

Tout comprendre c’est


tout pardonner.

1.
Ta svét, prijatelj! ti ni po volji?
Saj meni se tudine zdi nar bolji;
Pa to pomisli: Kdor noãe stradati,
Po brinji grozdja ne sme iskati.

2.
Kdor hoãe na sveti dobro Ïiveti,
Ta mora Ïelodec dober imeti;
Îelodec dober, pa slabo sercé,
Oboje dobro — to skupaj ne gré.

3.
„S solzami kruh,” to je grenka jed,
Kosilo tako ne mika jeduha;
Oh! koliko íma pa tacih svet,
Ki sólze poÏirajo sáme—brez kruha!

4.
Nam v prid je na sveti vsaka stvar,
Takó da ne more biti bolje;

71 
PESMI BES eDA

Po dnevi brenãé nam pu‰ãa komar,


Po noãi pa tiho nas bolha kolje.

5.
Da nisi neumen, to dobro vem.
Prezvito ‰e zdi se mi tvoje ravnanje;
Pretánke ti zanjke stavi‰ ljudem,
Le varuj, da nam ne zabrede‰ vanje.

6.
âemú se ‰emari‰ tako skerbnó?
Nikar se ne paãi, lic si ne maÏi;
Le v pravi podobi se enkrat pokaÏi —
Gotovo nihãè spoznal te ne bo.

7.
Da si me prekanil, se baha‰ povsod;
Ta ãast se ne zdí mi tako velika!
Saj je ‰e rujavec Iskarijót.
Prevaril vsevednega uãenika.

8.
Prijatelj! da te sovraÏim, ne misli,
Saj ve‰, da nisem hudoben moÏ;
Temù se pa tudi ãudil ne bo‰,
âe vidi‰, da nisi posebno mi v ãisli.

72 
PESMI BES eDA

9.
Kakó bi sovraÏil hinavca, laÏnika!
Stvar vsaka po svoje na svetu Ïivi;
Potuhneno maãka na mi‰ preÏi,
Ko strela se lev zapra‰i na bika.

10.
Samica skljuãena! koder hodi‰,
Ti kuÏe navdu‰ljivo sabo vodi‰;
Oj! kar si prijateljev nekdaj imela —
Pes zvest ti ostal je edin iz kardela.

11.
Îenó je stvarnik vstvaril rekoã:
Naj moÏu revnemu bo na pomoã.
Res! Vstvarjena komaj Ïenica draga —
Îe ljubemu moÏu — gre‰iti pomaga.

12.
Da z Ïenstvom spodobno se vedel bo‰,
Îivljenju enako ga mora‰ ceniti;
Îivljenja ne ljubi pameten moÏ,
Pa vendar ne more brez njega — biti.

13.
Kaj vpra‰a‰, je—li med Ïenskami ãednost?
To zdi se meni velika nevednost;

73 
PESMI BES eDA

O! ãednih na‰el bo‰ veliko, ãednih;


To dà, prijatelj! le malo kaj vrednih!

14.
Da zvesta se najde tu pa tam,
Nikakor jaz tega noãem tajiti;
Pes tudi nezvest se vtegne dobiti,
„Excepito firmat regulam.”

15.
Ne grajaj mi Ïen, da se li‰pajo rade,
Da se lepotiãijo stare in mlade,
Ravnajo tako, ker se dobro poznajo,
Da same na sebi le malo veljajo.

16.
Preostro soditi Ïené je narobe,
Ne ve‰, da Ïenska je boÏji dar?
Darovanemu konju pa, ve‰, nikdar
HvaleÏen ãlovek ne gleda na zóbe. —

17.
„Kjer more‰, ti Ïenskam dela‰ zabavo,
âe‰ vedno Ïiveti ob kruhu in vodi?” —
„Nikar me, prijatelj! krivo ne sodi:
Kdor nar bolj jo graja, kupil bo kravo!”

74 
PESMI BES eDA

Bralcu

Ni ”muza” se meni prikazala,


Smehljaje se ni mi ”lire” podala,
Nobene,
Ne zlate in ne lesene!
Pa tudi domaãa ”vila”
Ni v sanjah me iz volila.
Da naj budim zaspane slovence
Iz goste mertva‰ke sence. —
Jaz pojem le kar takó,
(âe pesem je Ïvergolenje to)
Ko tica na veji poje,
Vesele, pa Ïalostne vmés,
Priproste pesmi zares,
Pa—svoje! —
Krilatega konja ne jaham
Nevarna zdi se mi jeÏa taka.
Prijatelj od nekdaj sem pe‰—koraka,
S tem rad se pobaham.
Ne spu‰ãa se pesem moja v oblake,
Pa tudi ne v mlake.
Po polji cvetoãem naj raj‰i hodi,
Zahaja pa tudi v temno hosto,
Zgovarja se s tiãi pogosto,
Po blatu pa nikdar ne brodi. —

75 
PESMI BES eDA

âestí ne i‰ãem in slave,


Ne ponarejene, ne prave;
Po‰teno mi mar je, ne slavno imé.
Zató se nikoli peti ne silim,
Ne ”kujem” pesmi, kovanih ne ”pilim”
Jaz pojem samó, da si laj‰am sercé,
To priãajo, menim, pesmi samé. —
„Zakaj pa jih dáje‰ med ljúdi,
âe vrednost takó je njihova nizka?” —
„Zató ker drug se nihãe ne potrudi,
Da spet se enkret kaj slovenskega tiska.”
To pravim pa vender, kar sem pel,
Iz svojega serca naravnost sem vzel;
Iz serca, in ne od drugód.
âe bo pa na‰loò do serca pot,
Ne vem;ko bi kdaj se zgodilo,
Ne pravim, da me ne bo veselilo.
âe kdo morebiti se kje dobi,
(Pri nas se godijo ãudne reãi)
Da pesem ga moja pohuj‰uje,
Prehúdo naj se ne togotuje:
Res ni za otroke pesem moja,
Izlezle ravno kar iz povoja,
In ne za hinavce ple‰oglave ...
Godné si bralce Ïelim in zdrave.
Pomisli naj vsak prislovico tisto,
Ki pravi: âistemu vse je ãisto.
Le tó ‰e samó, da te dèljne mudim,
In da se spodobno priporoãim:
O‰abno po konci glave ne nosim,

76 
PESMI BES eDA

Pa milostne sodbe tudi ne prosim:


âe pesmi mi tvoje niso po godi,
Ostró jih sodi,
Le hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! —

77 
PESMI BES eDA

VI.

Îalost v serci, Ïalost po sveti,


TèÏko je pesmi vesele peti!

Rejenka
„Kdo moj je oãe, moja mati,
Kdo bratje moji in sestré;
Kje zibelka je moja tekla?
To sam le bog nebe‰ki vé!

V berlogu divjem v gostem gozdu


Kervava tigra porodí;
Ko mati mlado hrani, brani,
Na lastnih persih ga dojí.

Pri moji zibelki sedela


In pela mati ní sladkó;
V naroãje zjutraj ni jemala,
Objemala me ní ljubó.

Na cesto me je vergla mati,


Ko mlada meãe se Ïival;
In tam me nazega ãerviãa
Popotnik vsmiljen je pobral.”

„Kdo tvoj je oãe, tvoja mati,


Kdo bratje, sestre so, ne znam;

78 
PESMI BES eDA

Pa veã, ko oãe, mati, bratje,


Ko sestre ãem ti biti sam.

Oj tiho, dekle! sem na serce!


Na sercu mojem tvoj je dom;
Jaz bom te hranil, bom te branil,
Priserãno jaz te ljubil bom!”

79 
PESMI BES eDA

Anãika
„Mati, mati! oh pustite,
Naj kropít ga z vami grem;
Saj ne bodem se jokala,
Krila Ïalost bom ljudem!”

Ko na odru ga zagleda,
Káko bled in terd leÏi;
Plane nanj, se ga oklene —
Dvema Ïe zveãer zvoní!

80 
PESMI BES eDA

Sirota
Zadosti Ïe sem sli‰al joka,
Zadosti solz sem videl Ïe;
Pa jokajoãega otroka
Spomín iz glave mi ne gre.

Po vdovi, dan prej pokopani,


Kakòr navada je pri nas;
Hodili molit so va‰ãani,
Otrok ‰el z materjo sem jaz.

Ko blizo smo mertva‰ke koãe,


Mil jok zaãuje se iz nje;
Otrok po materi se joãe,
Sam, v veÏi zapu‰ãen sedé.

Pogled le—tá presune mene,


Solzé mi pridejo v oãí;
Te‰iti hoãejo ga Ïene,
Kaj pa jim on odgovori?

„Ne prigovarjajte mi revi,


Da naj ne jokam se nikar;
Ne ãujete? — kozica v hlevi
Po njih mekeãe, — vboga stvar!”

81 
PESMI BES eDA

Zadosti Ïe sem sli‰al joka,


Zadosti solz sem videl Ïe;
Pa jokajoãega otroka
Spomin iz glave mi ne gre!

82 
PESMI BES eDA

Bolnik
„Dej! pa mi ‰e eno Ïlico nalij
Osladne tiste pijaãe;
Pa górko me v odejo zavíj,
Ker noãe zdravnik drugaãe.”

„Oj tiho, tiho, ljubi bolnik!


Takó glasnó ne govori;
Ostro ti je prepovedal zdravnik,
Le to, prijatelj! mi stori.”

„Zdravnik in pa vi ste ãudni ljudjé,


LeÏati vam moram po sili;
Le persi so mi ‰e malo slabé,
Krepki so udje in ãili.

Pripravi mi, ãesar treba na pot,


In ne pozabi odeje,
Da v hladni jesenski noãi Ïivot
Na daljni poti mi greje.

Ko bo se napoãil tretji,
Tedaj bo pa vse konãano;
Peljali se bomo v juÏno stran,
V preljubo belo Ljubljano.

83 
PESMI BES eDA

Oh! ko me zagleda pred seboj,


Kakó se bo vstra‰ila mati!
O bog te sprimi, priserãni moj!
Veselja se moram jokati.

Pa so mi pisali, da si bolán,
Kako sem jokala sirota;
Zdaj pa si pred mano zdrav in moãán,
O hvala ti, veãna dobrota! ...

Le dalje, le dalje, vedno naprej,


Naprej do bele Ljubljane;
Odpira se svet, pred mano, glej!
Bli䋎 se gorice znane.

Razmáknite se, ostanite zad,


Da svitlo storí se pred mano;
Bog sprimi te, sivi, stari grad!
Pod tabo belo Ljubljano.

O zlata mati! sprimi vas bog,


Na persi stisnite sina; —
Oh! tù je lepo, tu konec nadlog,
Minila je vsa boleãina.” —

„Zatisnil si, reveÏ! trudne oãi,


O materi se ti sanja;
Bog ti jo tolaÏi, saj se mi zdi,
Ne bo‰ se izbudil iz spanja!” —

84 
PESMI BES eDA

In ko se tretji napoãil je dan,


Tedaj je pa vse konãano;
V pokòj so ga nesli v juÏno stran
Ob potu v belo Ljubljano. —

85 
PESMI BES eDA

Turki na Slévici
„Germade po goràh goré,
V nebó njih plamen ‰viga!
Privrel je Turek, koder gre,
Rohni, mori, poÏiga.
Pred njim je jok, za njim je stok
Pomagaj zdaj nam veãni bog!
âe on se nas ne vsmili,
Ni nam pomoãi v sili.

Ko ãez poljé se vodnji val


Vali ob hudi uri,
Rohneãa se dervi druhal,
Ne branijo jo duri.
Kervi pijani vriskajo,
Bridkè se sablje bliskajo;
Zdaj, zdaj bo truma cela
V vasico prihrumela.”

KriÏ starãek je sé stene snel,


Podobo smerti boÏje;
„Kaj bo‰ s sekiro sin zaãel?
KriÏ nam je zdaj oroÏje.”
Le urno, urno za menó
V Marije varstvo na goró,

86 
PESMI BES eDA

Tam bo devica mila


V nadlogi nas branila.

Otroka, ki v zibeli spi,


V naroãje jemlje mati;
Kako se, glej! na smeh derÏi,
Pa zdaj ni ãasa spati!
In hãerko prime za rokó,
Sin krila se derÏí plahó,
MoÏ pa oãeta vzame
Na mlade krepke rame.

Iz smreãja tamnega bli‰ãí


Zvonik s cerkvico belo;
Marija milost tam deli
Med romarjev kardelo
V oltarji kronana stoji,
V naroãji Jezusa derÏí,
Pozdravljena kraljica,
Kristjanom pomoãnica!

Îe begajoãih je ljudi
Vsa polna slevska gora;
Cerkvica, oh! velika ni,
Za vse ne bo prostora.
Otroci, starãki in Ïené
V zidovje plahi se dervé,
Pred vrata se cerkvena
MóÏ terdna vstavi stena.

87 
PESMI BES eDA

Tako se stiskajo ovcé,


Ko gladni volk jih stra‰i;
Tako globje koperné,
Kadar jih jastreb pla‰i.
„V oltarji, mati! tu stoji‰,
V naroãji Jezusa derÏi‰;
O sli‰i nas uboge,
Ter re‰i nas nadloge!”

„âuj! bliÏe se derví druhal,


Po kèrvi na‰i vriska;
Kdo nam bo zdaj pomoãi dal?
Na vrata Ïe pritiska!”
Sekire s sabljami zveneãé,
Îe omagujejo moÏjé,
Razbiti so zapahi,
Gorje zdaj trumi plahi!

âez prag na konji prirohní


Gorjé! sam tur‰ki pa‰a,
Kervavi v roki meã vihtí,
Zdaj bije ura va‰a!
Pa — ãudo ãudovito! glej!
Konj ne premakne se naprej,
Ne gane ga ostroga,
Pribita mu je noga.

Marija — kdo se stavi v bran! —


Grozeão roko dviga;
Glej! iz oãí — pogled stra‰án!

88 
PESMI BES eDA

Ognjen plamen ji ‰viga.


Pla‰an spustí se pa‰a v bég,
Za njim nevérniki vsi vprek.
Oteti so kristjani,
Marija svoje brani.

·e dandana‰nja priãa vam


To zgodbo ãudovito
Za pragom v kamen konjsko tam
Vpodobljeno kopito.
V oltarji mati tam stojí,
V naroãji Jezusa derÏí;
âa‰ãena, ti kraljica!
Kristjanom pomoãnica!

89 
PESMI BES eDA

Noãna sodba

I.

„Hej! vina na mizo! jaz za njim


Na versti sem zdaj, da govorim.

Kaj hoãete vi, jaz dèkle imam,


Za va‰e vse skupaj je same ne dam.

Lepó jej Manica je imé,


Ljubezni je polno njeno sercé.

Bel ima obraz, pa ãerne oãi,


Mehkó se na njenih persih sloní;

Pa usta so njena ko méd sladké,


Ko ogenj poljubi njeni goré.

Na koncu vasi nje hi‰a stojí,


Kjer meni cvetó presladke noãé.

Ko zvezde na nebu zabli䋎,


Zvestó me Ïe ãaka na pragu stojé.

Objema ljubo me z belo rokó


Pa vodi me v tihi hram sebó.

90 
PESMI BES eDA

Poljublja mi usta, obraz in oãi,


Zaljubljeno kara me, govori:

Kakó so ti merzli poljubi nocoj!


O ljubi me, ljubi, ti ljubãek moj!

Ko zjutraj na nebu zvezde bledé,


Domu ‰e le truden se vraãam od nje.

Vzemite, prijatelji! kupo v rokó


In pijte na njeno zdravje z meno.

Bog Ïivi dekleta, bog Ïivi Ïené,


Ki nam v ljubezni Ïivljenje sladé. — —

Kaj v kotu samoten, tujec ti!


Serpó v kozarec vpira‰ oãi?

Saj tebi ‰e sije zlata mladost;


Pomakni se k nam ter bodi na‰ gost.

Kar koli teÏi te, iz glave si zbij,


Glej! smeje se vince, z nami ga pij!

Na zdravje pij vsih lepih deklet


In Manice, ki vsih ljubic je cvet.” —

—„Nesramni bahaã! ubij te grom!


Vrag pije naj c tábo, jaz pa ne bom!”

91 
PESMI BES eDA

Stra‰nó se okó muu bliska tamnó,


Kozarec zgrabi s serdito rokó,

Ob tla ga tre‰ãi, da zazvenãi,


Na sto drobnih koscev zdrobi.

—„Za pókopali‰ãem o polnoãi


S kervjo mi bo‰ plaãal te laÏi.” —

—„Za pokopali‰ãem o polnoãi


Jaz tebe bom vbil, ãe ne mene ti.”

II.

„Kam greva, povej mi. ljubi moj brat!


Poglej, ogovori me le enkrat.

Zakaj ti pogled je temán in stra‰án?


Saj nisem te videla leto in dan.

âez leto in dan si pri‰el domú,


Pa nisi objel me okrog vratú

âuj! eno bije ãez polnoãi,


Stra‰nó na uhó mi voda ‰umi.”

—„Konãana je tukaj najina pot,


Poklekni, deklè! saj ne pojde‰ od tod.” —

92 
PESMI BES eDA

—„Kaj ãejo, moj brat! besede stra‰né,


Saj vender ne bode‰ moril sestré?” —

—„Vlaãuga meni sestra ne bo,


Zato te bom vmoril z lastno rokó.

Poklekni pa skleni neãiste roké


Ter spravi z bogom gre‰no sercé!” —

—„Oh! stara sem komaj sedemnajst let,


Pa ãem zapustiti Ïe beli svet!

Kàj ne, moj bratec! da to ne bo?


Kaj v stran od mene obraãa‰ oko?

O spomni se jih, ki v grobu leÏé,


Oãeta in mater, kamnito serce!” —

—„Da oãe in mati mi v grobu leÏé,


Tegà si kriva nesramnica tí!” —

—„O spomni se lepih otroãjih dni,


Kako sem ljubila te, ljubil me ti!

O re‰ena sem, solzí mu okó;


Saj vedela sem, da me stra‰i samó!”

—„Pri bogu je milost, pri meni je ní!


Smert bova storila jaz in ti.” —

93 
PESMI BES eDA

—„Poãakaj le malo, sodnik stra‰án!


Da gledam vsaj enkrat ‰e beli dan.

O glej, moj ljubi! kaj se mi godi!” —


—„Za pokopali‰ãem ti v kervi leÏi!” —

—„Tedaj se pa vsmili me veãni bog!


Nikar mi tako ne davi rok!”

Îe zgrabil jo je za bele roké,


Pa vleãe jo tje do globoke vodé,

Visoko jo dvigne, zaÏene v vodó,


Ko jo je zagnal, sam plane za njó.

Ko zarja pripelje beli dan,


Konãana je sodba, sodnik konãán. ——

94 
PESMI BES eDA

Izgubljeni sin

„Kam pozna te ponoãna hoja


Pelja popotnik mladi ti?
Iskati si je ãas pokoja,
Vse Ïe poãiva, kar Ïiví;
Vsem hi‰am so zaperte duri,
âas pólnoãnej se bliÏa uri.” —

—„Iz daljnega me Ïene mesta


Brez mira noã in dan domu;
Umirajoãa mati zvesta
Zdihuje, kliãe me sinu.
Glej tam na griãi hi‰o stati,
Tam ãaka mene bolna mati.” —

—„âe si pa ti, niã delj ne hodi,


Ustavi se, zgubljeni sin!
Bog veãni tebi vsmiljen bodi,
Njej konec dal je boleãin.
Glej grob med grobovi, kjer ‰e trava
Ne rase — tam ti mati spava.” —

„O mati, mati, zlata mati!


Glej! tu zgubljeni sem otrok.
Oh! ti ne sli‰i‰ me jokati,
Zagernil grob te je globok.

95 
PESMI BES eDA

Serca, ki v merzli spava jami,


Otrokov jok ga ne predrami.

Paã zdihovala si po meni,


Stezala blede mi roke;
Oj pridi, pridi, sin zgubljeni!
Da te pritisnem na serce;
Zver bi se bila omeãila,
Otroka si zastonj vabila.

O! — puste, prazne veselice


Sercé mamile so sinu,
Ko srage ti bledo so lice
Moãile smertnega potú.
Zastonj sedaj lase iz glave
Roke mi rujejo kervave.

O! da zapustil tvoje krilo,


Po svetu ‰el sem mladolet!
Ko serce mi je vroãe bilo
V ljubezni za vesoljni svet!
Bolnó in trudno, mati moja!
Pri tebi i‰ãe zdaj pokojà.

Ti ne pozna‰, o mati! sveta;


Hinavstvo, laÏ in serd povsod!
V gorjé vsa zemlja je zakleta,
Zdihuje ves ãlove‰ki rod.
Da smo rojeni, to nesreãa,
To greh, pokora je naj veãa.

96 
PESMI BES eDA

Ko divjo zvér brat brata goni,


Ljubezni tu domovja ni;
Oh! jokajo se milijoni,
âe eden le se veseli.
Od rojstva vedno pa do groba
âloveka spremlja zlega zloba!

Mraãi se Ïe, mraz me spreleta,


Svét mi je tuj—domu, domu!
Le ti si dobra, ãista, sveta,
Pri tebi bom na‰el miru;
Sercé na sercé, glavo h glavi!
To boleãine vse ozdravi!

Le skozi tamne smerti vrata


Do tebe me popelje pot,
Odspusti tórej, mati zlata!
âe gre‰no loãim se od tod;
Sprejmi zgubljenega me sina!
Bog te obvaruj, solz dolina!”

*
NoÏ v svitu meseãnem zasije,
Iz persi vre rudeãa kri;
Iz serca sinu gorka lije
Do matere, ki v grobu spi. —
âesàr mu svet ni mogel dati,
TolaÏbo, mir mu ti daj, mati!

97 
PESMI BES eDA

Orest
(Plane iz kraljevega dvora s kervavim meãem)

Ubit je vrag, zaklan v kervi leÏi,


Ko gad s petó na poti poteptan!
Nemirni duh oãetov! hiti zdaj,
Pij, srebaj, liÏi gorko krí
Sovragovo! Dovolj ti bo kerví!
Preveã! — Nikar! kri materna je vmés,
Krí materna, ki jo prelil je sin!
(Meã mu pade iz róke.)
Oj. oj! ne poãi, glava! mi nikar,
MoÏgani vroãi! ne zavrite mi,
Takó le dolgo, da si preslepim
Z zvijaãami sercé, da prav sem storil.
Oãeta mi je umorila mati —
Jaz sem umoril mater, kri za kri!
NedolÏen sem, ne ãujte, sodniki?
Kaj stresate glavé, kaj v stran oãí
Obraãate, kaj groza zdríza vas?
Strah vas je sina, ki je mater vbil.
Gorje mi! zakon veãni sem poderl,
Natori z meãem sem sercé presunil,
Da ostra spreletí jo boleãina! —
In vendar moglo ni drugaãe biti.
Zakaj si mi storila to?
Otroãje bi ljubezni bil izgled

98 
PESMI BES eDA

Orest ljudém, po pesmih in pravljicah


Slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus
Odraslim bom, otrokom strah; sinu,
Z imenom mojim mati klela bo —
Kako sem, mati! jaz zasluÏil to?
V nedolÏnosti sem Ïivel, kakor drug
Otrok, pod tujo streho, pa vesél
In sreãen, v serci z eno le Ïeljó:
Da gledal materi obliãje bi
Enkrat! — Po noãi v sanjah sem igral
V naroãji njej, z rokó jej boÏal lice.
âistej‰a ko devi‰ka luã Dijane
Sijala materna mi je podoba;
Zakaj, o sestra! odergnila si
Stra‰nó skrivnost z nemilo mi rokó?
Tedáj pa morala si vmreti, mati!
Preveã te, mati! ljubil je Orest!
O svet, o svet! ãesá naj se derÏím,
Kaj svéto naj mi bo, kam naj oko
Obraãam vérno, ko mi ãern oblak
Zakriva svitlo materno imé?
O da bi ga ne bila vsaj branila,
Ko sem zavíhtelnánj praviãni meã!
Ko leÏal v kervi je na tleh, kdo vé?
Mordà bi sreãno ti ubeÏal bil
S ãistó rokó? — Takó pa si zastonj
Kleãala pred menoj, zastonj, me zvala
Priserãno dete, oh! zastonj z rokó
Kazala persi: prizanesi jim!
Tu si poãival sin, tu se redíl!

99 
PESMI BES eDA

Zastonj! zverti se svet mi pred oãmi!


In oh! iz persi tok kerváv se vlíje!
Hu! hu! stra‰án pogled!
(Elektri, ki ga tolaÏi:)
Nazaj po‰ást,
Ne sestra ti! Ti si vodíla mi
Rokó naravnost materi v sercé.
Peklenska ti erinja! Glej! glej!
Zijá pekel, iz njega se valí
Debela, ãerna tma, za njo — po‰ast
Se plázi, pazi, voha sléd — ‰e ena!
Cel roj iz Ïréla vre! — Stra‰né Ïené!
Krog glav — grozni lasjé! — se gadi jim
Vijó, pletó, z jeziki sikajo!
Iz kaã spleten jim v rokah zviÏga biã!
V mé laãne vpirajo oãi — in zad —
Gorjé, gorjé! stojí kervava mati,
Ko gladne pse jih ‰ãuje v mé!
âern se mi dela svet — moj meã! moj meã!
(Omedlév‰i se zgruzi Piladu v naroãje.)

100 
PESMI BES eDA

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-100-2
101 

You might also like