gaspersic.qxd 22.2.

2011 9:56 Page 127

Zobozdrav Vestn 2010; 65: 127--132 127

VZROKI IN ZDRAVLJENJE PERIIMPLANTITISA

Causes and treatment of periimplantitis

R. Gašperšič, M. Petelin, U. Skalerič

Izvleček
Na površini zobnega vsadka se podobno kot na zobu razvije kompleksen biofilm z
oportunistično patogenimi bakterijami. Te v sluznici okoli zobnega vsadka sprožijo
kroničnemu gingivitisu podobno vnetje (periimplantni mukozitis), ki lahko napreduje
v kroničnemu parodontitisu podoben periimplantitis. Periimplantni mukozitis se
pojavi ob več kot 70 %, periimplantitis pa ob 10--20 % vsadkov. Nastanek enega in
drugega je mogoče preprečiti s pravilnim čiščenjem, zgodnjo razpoznavo in s
preprostimi vzdrževalnimi ukrepi. Stanje sluznice ob vsadku ocenjujemo z opisom
Ključne besede: vidnih značilnosti, globine sondiranja in krvavitve ob sondiranju. Zanesljivi znak
zobni vsadek, periimplantitisa je kostni krater, opazen na rentgenskem posnetku. Zdravljenje
periimplantni
periimplantitisa se začne z učenjem postopkov pravilnega čiščenja, sledi
mukozitis,
periimplantitis, odstranjevanje trdih in mehkih oblog s površine vsadka, uporaba klorheksidina v
nekirurško raztopini ali gelu, antibiotično in na koncu kirurško zdravljenje. Med reženjsko
zdravljenje, operacijo lahko stene kostnega kraterja ob vsadku odstranimo in zgladimo okuženi
kirurško del vsadka ali pa poskušamo doseči obnovo manjkajoče kosti in novo
zdravljenje osteointegracijo prizadetega dela vsadka.

Abstract
Complex dental plaque with opportunistic pathogenic bacteria found on tooth
surfaces develops also on the surface of dental implants. The bacteria give rise to
periimplant mucositis, an inflammatory response in the surrounding mucosa that is
similar to gingivitis. Mucositis may eventually progress to periimplantitis, which
resembles periodontitis. Periimplant mucositis develops around more than 70 per
cent of implants, and periimplantitis is seen around 10 to 20 per cent of implants.
Both complications can be prevented by proper cleaning, early detection and simple
maintenance procedures. The condition of the mucosa should be monitored by visual
Key words: inspection, measurement of probing depth, and detection of bleeding on probing. A
dental implant,
reliable sign of periimplantitis is a bony crater visible on x-ray. The first step in the
periimplant
mucositis,
treatment of periimplantitis is instruction and motivation for proper cleaning. This is
periimplantitis, followed by removal of soft and hard deposits from the implant surface, use of a
non-surgical and chlorhexidine rinse or gel, antibiotic treatment, and finally surgery. During a flap
surgical operation, the walls of the bony crater are removed and the implant surface
treatment smoothed, or a regeneration and osseointegration procedure is applied.
gaspersic.qxd 22.2.2011 9:56 Page 128
R. Gašperšič, M. Petelin, U. Skalerič
Periimplantni mukozitis in periimplantitis
Na površini ustni votlini izpostavljenega dela
zobnega vsadka se, podobno kot na površini zoba,
razvije kompleksen biofilm, sestavljen iz
glikoproteinov sline, bakterij in njihovih izločkov.
Biofilm se podobno kot v žlebu dlesni razvije tudi v
žlebu sluznice ob zobem vsadku. Bakterije, ki so v
biofilmu prisotne prve, s pritrjevanimi lastnostmi,
sproščanjem rastnih dejavnikov, z ustvarjanjem
anaerobnega okolja in vnetnega odziva v sluznici
ob zobnem vsadku olajšajo naselitev vrst, ki jih
povezujemo z razvojem parodontalne bolezni
(Porphyromonas gingivalis, Treponema denticola,
Tannerella forsythia) (Shibli in sod., 2008). Ker so
izvor bakterij, ki tvorijo biofilm na površini zobnega
vsadka, drugi predeli ustne votline, se paro-
dontopatogene baterije v biofilmu na zobnem
vsadku pogosteje pojavijo ob predhodni
prisotnosti v obzobnih žepih (Papaioannou in sod.,
1996). V biofilmu na zobnem vsadku pa so
pogosteje kot na zobu prisotni tudi nekateri drugi
mikroorganizmi, npr. Staphylococcus aureus (Salvi
in sod., 2008).
Bakterije biofilma s sproščanjem različnih snovi in
encimov sprožijo vnetje sluznice ob zobnem
vsadku (periimplantni mukozitis). Vnetje sluznice se
po prenehanju natančnega čiščenja pojavi,
podobno kot v dlesni ob zobu, v nekaj tednih
(Pontoriero in sod., 1994). V presečnih raziskavah,
v katerih so raziskovalci ocenjevali stanje vsaj 5 let
po izdelavi protetične nadgradnje na zobnih
vsadkih, so vneto sluznico našli v 73--90 % primerov
(Lekholm in sod., 1996; Roos-Jansäker in sod.,
2006; Fransson in sod., 2008). Nezdravljeno vnetje
sluznice lahko napreduje v vnetje in razgradnjo
kosti ob zobnem vsadku (periimplantitis). Fransson
in sod. (2005) so najmanj pet let po izdelavi
protetične nadgradnje periimplantitis našli ob 12,4
% vsadkov (pri 27,8 % oseb z zobnimi vsadki), Roos-
Jansäker in sod. (2006) pa ob 6 % vsadkov (pri 16 %
oseb z zobnimi vsadki).
Stanje tkiv, ki obdajajo zobni vsadek, ocenjujemo z
opisom vidnih značilnosti sluznice, meritvijo
globine sondiranja, oceno prisotnosti krvavitve ob
sondiranju, prisotnosti supuracije in rentge-
nološko oceno kosti ob zobnem vsadku. Klinične
parametre ob vsadku določimo na štirih mestih
(oralno, mezialno, vestibularno, distalno),
rentgenska slika pa prikaže stanje kosti mezialno
128
in distalno. Pri periimplantitisu običajno najdemo
na zobnem vsadku mehke in trde obloge ter
pordelo in otečeno sluznico, povečano globino
sondiranja, prisotnost krvavitve ob sondiranju,
gnojenje in resorpcijo kosti v okolici vsadka. Ta se
na rentgenskih posnetkih kaže kot kostni kraterji,
ki so pogosto simetrični. Majavost je znak
razgradnje kosti v celotni okolici zobnega vsadka
(Heitz-Mayfield, 2008).
Pri merjenju globine sondiranja ob zobnih vsadkih
je kot parodontalne sonde 45o glede na vzdolžno
os vsadka in sila za polovico manjša od sile pri
merjenju obzobnih žepov. Ob takšni sili konica
parodontalne sonde konča nad vezivnim pasom
sluznice ob zobnem vsadku. Ker ob vnetju v okolici
zobnega vsadka konica parodontalne sonde
predre vnetno infiltrirano tkivo vezivnega pasu,
konica sonde doseže raven roba čeljustne kosti.
Globina sondiranja ob periimplantnem mukozitisu
je zato nekoliko večja kot pri zdravi sluznici.
Globina sondiranja ob vsadku je odvisna tudi od
ravni stika kostnega dela vsadka in opornika dlesni
(angl. abutmenta), ki je lahko nad nivojem roba
čeljustne kosti, v nivoju ali pod njim. Globino
sondiranja ob zobnem vsadku je za kasnejšo
primerjavo priporočljivo zabeležiti tri mesece po
izdelavi protetične nadgradnje (Salvi in Lang,
2004). Sondiranje ob zobnih vsadkih je lahko
oteženo zaradi protetične nadgradnje, stopničaste
povezave kostnega dela vsadka in opornika dlesni
ter neravne površine kostnega dela zobnega
vsadka. Pri ocenjevanju stanja tkiv ob zobnem
vsadku ima krvavitev ob sondiranju poseben
pomen, saj njena (predvsem večkratna) prisotnost
z večjo verjetnostjo napoveduje razgradnjo tkiv ob
vsadku kot razgradnjo tkiv ob zobu (Luterbacher in
sod., 2000).
Zdravljenje periimplantnega mukozitisa in
periimplantitisa
Zaradi podobnega vzroka so načela zdravljenja
periimplantnega mukozitisa in periimplantitisa
podobna načelom zdravljenja kroničnega gingi-
vitisa in parodontitisa. Osnovni cilj zdravljenja je
odstranitev bakterijskega biofilma s površine
zobnega vsadka, s čimer pozdravimo vnetni
proces in preprečimo napredovanje razgradnje
kosti ob zobnem vsadku. Dodatna cilja zdravljenja
periimplantitisa sta lahko tudi obnova kosti in
ponovna osteointegracija prizadetega dela
gaspersic.qxd 22.2.2011 9:56 Page 129
Zdravljenje skeletne nepravilnosti razreda III -- opis primera
zobnega vsadka. Oblika in groba površina vsadka,
način povezave kostnega dela vsadka in opornika
dlesni ter protetična nadgradnja praviloma
otežujejo mehansko odstranitev bakterijskega
biofilma, zato dodatno odstranitev mikro-
organizmov poskušamo doseči z antiseptiki,
antibiotiki in laserji (Renvert in sod., 2008).
Postopki zdravljenja periimplantnega mukozitisa
in periimplantitisa se glede na to, ali se pred
odstranjevanjem oblog s površine zobnega
vsadka in obdajajoče kosti odgrne sluznično-
pokostnični reženj, delijo na nekirurške in
kirurške. Učinkovitost različnih nekirurških in
kirurških načinov zdravljenja so raziskovalci
primerjali na šesti evropski parodontološki
delavnici leta 2008 ter primerjavo opisali v dveh
preglednih prispevkih (Renvert in sod., 2008;
Claffey in sod., 2008), katerih najpomembnejše
ugotovitve povzemamo v nadaljevanju.
Nekirurški načini zdravljenja periimplantnega
mukozitisa in periimplantitisa
Med nekirurške načine zdravljenja peri-
implantnega mukozitisa in periimplantitisa spadajo
postopki mehaničnega odstranjevanja oblog,
uporaba antiseptikov, uporaba antibiotikov in
zdravljenje s pomočjo laserja.
Osnova zdravljenja periimplantnega mukozitisa je
mehanska odstranitev trdih in mehkih oblog s
površine vsadka, kar lahko dosežemo na različne
načine. Pri tem uporabljamo posebne nekovinske
pripomočke (plastične ali karbonske kirete,
plastične konice za ultrazvočne instrumente), saj
kovinski instrumenti, ki se sicer uporabljajo za
odstranjevanje oblog s površine zoba, poško-
dujejo površino zobnega vsadka (Mengel in sod.,
1998). Pri periimplantnem mukozitisu je uporaba
ustne vode z esencialnimi olji po mehanski
odstranitvi oblog dodatno upočasnila nastajanje
novih oblog in zmanjšala krvavitev sluznice
(Ciancio, 1994).
Tudi uporaba 35-odstotnega gela fosforne kisline,
ki so ga raziskovalci vsak mesec za eno minuto
vnesli v žleb sluznice ob vsadku, je dodatno
zmanjšala vnetne znake in število bakterij v žlebu
(Strooker in sod., 1998). Količina novih oblog in
vnetni znaki so bili manjši tudi ob uporabi
raztopine s klorheksidinom (Felo in sod., 1997;
Porras in sod., 2002) ali gela s klorheksidinom
(Porras in sod., 2002). Ugotovili so, da so bili
129
količina novih oblog in vnetni znaki manjši ob
vsakodnevnem spiranju žleba z 0,06-odstotno
raztopino klorheksidina kot ob spiranju ustne
votline z 0,12-odstotno raztopino klorheksidina
(Felo in sod., 1997).
Karring in sod. (2005) so dokazali, da niti ročno niti
ultrazvočno odstranjevanje oblog ne zmanjšata
znakov in ne zaustavita napredovanja
periimplantitisa. Prav tako v večini študij, v katerih
so ugotavljali učinkovitost raztopin (Schwarz in
sod., 2005, 2006) ali gela (Renvert in sod., 2004,
2006, 2008) s klorheksidinom, raziskovalci niso
ugotovili zmanjšanja kliničnih znakov peri-
implantitisa. Prehodno izboljšanje kliničnih in
mikrobioloških kazalnikov periimplantitisa je
pokazala le raziskava Perssona in sod. (2006).
Izboljšanje kliničnih znakov periimplantitisa pa so
dokazali po mehanskem čiščenju oblog in uporabi
različnih antibiotikov.
Kot učinkoviti sta se izkazali tako aplikacija
antibiotikov v žleb sluznice ob vsadku (tetraciklina
v vlaknih (Mombelli in sod., 2001), doksiciklina v
pripravku za počasno sproščanje (Büchter in sod.,
2004), minociklina v mikrosferah (Renvert in sod.,
2004, 2006, 2008)) kot sistemska uporaba
antibiotikov s spektrom delovanja proti ana-
erobnim bakterijam (Mombelli in Lang, 1992;
Khoury in Buchmann, 2001). Raziskave Schwarza
in sod. (2005, 2006) niso dokazale dodatne koristi
uporabe erbijevega laserja pri zdravljenju
periimplantitisa.
Naštete raziskave so torej pokazale, da je
nekirurško zdravljenje uspešno v primerih peri-
implantnega mukozitisa, uspešnost nekirurških
postopkov pri zdravljenju periimplantitisa pa je
manjša in je odvisna od stopnje periimplantitisa.
Uporaba klorheksidinskih preparatov in antibiotikov
se je večinoma izkazala za uspešno pri začetni
stopnji periimplantitisa, učinek pa je bil kratkotrajen,
saj se je po šestih mesecih bakterijska flora v žlebu
sluznice ob vsadku obnovila in so se vnetni znaki
ponovili (Persson in sod., 2006). Poudariti velja, da
je bilo antibiotično zdravljenje periimplantitisa
uspešno le ob predhodni mehanski odstranitvi trdih
in mehkih oblog s površine vsadka. Iz številnih
poskusov na živalih je postalo jasno, da je
uspešnost zdravljenja periimplantitisa na kirurški
način večja od uspešnosti nekirurškega zdravljenja
(Claffey in sod., 2008).
gaspersic.qxd 22.2.2011 9:56 Page 130

R. Gašperšič, M. Petelin, U. Skalerič 130

Preglednica 1: Različna stanja tkiv ob zobnem vsadku, ustrezna stopnja kumulativne interceptivne
podporne obravnave (KIPO), diagnoza in obravnava
Klinični in radiološki Stopnja KIPO Diagnoza Obravnava
parametri
Brez oblog, brez KPS, 0 Zdrava sluznica Profilaksa (poliranje)
GS ≤ 3 mm
Obloge, KPS, GS ≤ 3 mm A Periimplantni mukozitis Mehansko odstranjevanje oblog
Obloge, KPS, GS = 4--5 mm B Periimplantni mukozitis Mehansko odstranjevanje oblog,
Uporaba antiseptika
Obloge, KPS, GS > 5 mm, B Periimplantni mukozitis Mehansko odstranjevanje oblog,
ni resorpcije kosti Uporaba antiseptika
Mehansko odstranjevanje oblog,
Obloge, KPS, GS > 5 mm, C Periimplantitis (začetni) Uporaba antiseptika,
kostna resorpcija ≤ 2 mm Uporaba lokalnih ali
sistemskih antibiotikov
Obloge, KPS, GS > 5 mm, D Mehansko odstranjevanje oblog,
Periimplantitis Uporaba antiseptika,
kostna resorpcija > 2 mm (napredovali) Uporaba lokalnih ali
sistemskih antibiotikov,
Reženjska operacija, (resektivni ali
regenerativni postopek)
KPS: krvavitev pri sondiranju
GS: globina sondiranja

Kirurški način zdravljenja periimplantitisa
Kirurško zdravljenje periimplantitisa izvajamo z
operacijo, med katero s površine vsadka in
čeljustne kosti odgrnemo sluznično-pokostnični
reženj, odstranimo vneto tkivo in očistimo obloge s
površine zobnega vsadka. Kostni krater okoli
zobnega vsadka lahko odstranimo z brušenjem
kostnih robov, okuženi del zobnega vsadka
zgladimo (implantoplastika) ali pa poskušamo
doseči obnovo razgrajene kosti in ponovno
osteointegracijo. Uspešnost zdravljenja
periimplantitisa z modificirani Widmanovi operaciji
podobno reženjsko operacijo so po petih letih
pokazali Leonhardt in sod. (2003). Ugotovili so, da
reženjska operacija, med katero so okuženo
površino vsadka očistili, odpravi vnetje tkiv v
okolici vsadka v 58 % primerov. Reženjska
operacija je v 23 % primerov omogočila delno
obnovo čeljustne kosti ob vsadku. Pri preostalih
vsadkih so ugotovili napredovanje periimplantitisa,
kar je kar v 27 % primerov povzročilo izgubo
vsadka. Boljši uspeh kot s samo reženjsko
operacijo so z dodatno osteoplastiko in
implantoplastiko dosegli Romeo in sod. (2007). S
takšnim načinom zdravljenja so po treh letih
ohranili vse zobne vsadke s periimplantitisom, po
reženjski operaciji brez osteo- in implantoplastike
pa so jih izgubili 12,5 %. Visok odstotek ohranjenih
vsadkov (blizu 100 %) so ugotavljali tudi v primerih,
ko so z lastnim, tujim ali živalskim kostnim
transplantatom, barierno membrano ali
kombinacijo naštetega zapolnili ali prekrili zaradi
periimplantitisa nastale kostne kraterje v okolici
vsadkov (Behnke in sod., 2000; Jovanovic in sod.,
1992; Khoury in Buchmann, 2001; Schwarz, 2006;
Roos-Jansäker 2007).
Kumulativna interceptivna podporna obravnava
oseb z zobnimi vsadki
Implantnoprotetični rehabilitaciji delne ali popolne
brezzobosti sledi obdobje vzdrževanja. Po
protokolu kumulativne interceptivne podporne
obravnave (KIPO) se priporoča, da se stanje
zobnih vsadkov in obdajajočih tkiv klinično preveri
vsaj enkrat letno, vsake tri leta pa opravi tudi
rentgenski posnetek zobnih vsadkov in obdajajoče
kosti. Le tako je mogoča zgodnja razpoznava in
zdravljenje periimplantnega mukozitisa in peri-
implantitisa. V skladu s protokolom KIPO je način
obravnave odvisen od stanja ob zobnem vsadku.
Diagnoza periimplantni mukozitis ustreza
prisotnosti zobnih oblog, krvavitvi ob sondiranju in
povečani globini sondiranja brez rentgenološko
opazne resorpcije čeljustne kosti. Diagnoza
periimplantitis ustreza prisotnosti vseh naštetih
znakov in resorpciji čeljustne kosti. Ugotovljenemu
gaspersic.qxd 22.2.2011 9:56 Page 131
Zdravljenje skeletne nepravilnosti razreda III -- opis primera
stanju sledi ustrezna obravnava, kar je
predstavljeno v Preglednici 1. Način obravnave je
kumulativen in se izvede kot zaporedje postopkov
z naraščajočim protiinfektivnim učinkom
(Berglundh in sod., 2008). Tako npr. v primeru
začetnega periimplantitisa, ki ustreza stanju s
prisotnostjo zobnih oblog, krvavitvijo ob
sondiranju, povečanjem globine sondiranja in
kostni resorpciji, manjši od 2 mm, najprej
izvedemo mehansko odstranitev oblog s površine
vsadka, predpišemo 30-dnevno spiranje ustne
votline z raztopino klorheksidina, zadnjih deset dni
spiranja pa predpišemo še antibiotik, npr.
amoksicilin in metronidazol.
Zaključek
Za zdravljenje periimplantnega mukozitisa
zadoščajo mehanski in antiseptični postopki, ki
zmanjšajo količino bakterijskih oblog na površini
vsadka. Pri periimplantitisu kombinacija
odstranjevanja oblog in antiseptikov le minimalno
izboljša stanje, pri začetni stopnji dodatno
koristijo antibiotiki. Pri napredovalih oblikah
periimplantitisa je zaradi slabega dostopa do
okužene površine vsadka in kostnega kraterja po
odstranitvi oblog, spiranju z antiseptiki in
antibiotičnem zdravljenju potreben kirurški poseg.
Reženjska operacija še dodatno izboljša stanje
približno v 60 % primerov periimplantitisa.
Uspešnejši način zdravljenja napredovalega
periimplantitisa je reženjska operacija z
osteoplastiko in implantoplastiko. Z obnovitvenim
postopkom, pri katerem se uporabi barierno
membrano in/ali kostni transplantat, se kostni
defekt lahko zapolni.
Reference
Behneke A, Behneke N, d'Hoedt B. Treatment of peri-
implantitis defects with autogenous bone grafts:
six-month to 3-year results of a prospective study in
17 patients. Int J Oral Maxillofac Implants 2000; 15:
125--38.
Büchter A, Kleinheinz J, Meyer U, Joos U. Treatment of
severe peri-implant bone loss using autogenous bone
and a bioabsorbable polymer that delivered
doxycycline (Atridox). Br J Oral Maxillofac Surg 2004;
42: 454--6.
Berglundh T, Lang NP, Lindhe J. Treatment of peri-
implant lesions. In: Lang NP, Lindhe J eds. Clinical
periodontology and implant dentistry. 5th ed.
Copenhagen: Blackwell Munksgaard; 2008.
Ciancio S. Expanded and future uses of mouthrinses. J
Am Dent Assoc 1994; 125: 29S--32S.
131
Claffey N, Clarke E, Polyzois I, Renvert S. Surgical
treatment of peri-implantitis. J Clin Periodontol 2008;
35: 316--32.
Heitz-Mayfield LJ. Peri-implant diseases: diagnosis and
risk indicators. J Clin Periodontol 2008; 35 : 292--304.
Felo A, Shibly O, Ciancio SG, Lauciello FR, Ho A.
Effects of subgingival chlorhexidine irrigation on peri-
implant maintenance. Am J Dent 1997; 10: 107--10.
Fransson C, Lekholm U, Jemt T, Berglundh T.
Prevalence of subjects with progressive bone loss at
implants. Clin Oral Implants Res 2005; 16: 440--6.
Fransson C, Wennström J, Berglundh T. Clinical
characteristics at implants with a history of
progressive bone loss. Clin Oral Implants Res 2008;
19: 142--7.
Jovanovic SA, Spiekermann H, Richter EJ. Bone
regeneration around titanium dental implants in
dehisced defect sites: a clinical study. Int J Oral
Maxillofac Implants 1992; 7: 233--45.
Karring ES, Stavropoulos A, Ellegaard B, Karring T.
Treatment of peri-implantitis by the Vector system.
Clin Oral Implants Res 2005; 16: 288--93.
Khoury F, Buchmann R. Surgical therapy of periimplant
disease: a 3-year follow-up study of cases treated with
3 different techniques of bone regeneration. J
Periodontol 2001; 72: 1498--508.
Lang NP, Wilson TG, Corbet EF. Biological
complications with dental implants: their prevention,
diagnosis and treatment. Clin Oral Implants Res 2000;
11: 46--55.
Lekholm U, Sennerby L, Roos J, Becker W. Soft tissue
and marginal bone conditions at osseointegrated
implants that have exposed threads: a 5-year
retrospective study. Int J Oral Maxillofac Implants
1996; 11: 599--604.
Leonhardt A, Dahlén G, Renvert S. Five-year clinical,
microbiological, and radiological outcome following
treatment of periimplantitis in man. J Periodontol
2003; 74: 1415--22.
Luterbacher S, Mayfield L, Brägger U, Lang NP.
Diagnostic characteristics of clinical and
microbiological tests for monitoring periodontal and
peri-implant mucosal tissue conditions during
supportive periodontal therapy (SPT). Clin Oral
Implants Res 2000; 11: 521--9.
Mengel R, Buns CE, Mengel C, Flores-de-Jacoby L. An
in vitro study of the treatment of implant surfaces with
different instruments. Int J Oral Maxillofac Implants
1998; 13: 91--6.
Mombelli A, Lang NP. Antimicrobial treatment of peri-
implant infections. Clin Oral Implants Res 1992; 3: 162--8.
Mombelli A, Feloutzis A, Brägger U, Lang NP. Treatment
of peri-implantitis by local delivery of tetracycline.
Clinical, microbiological and radiological results. Clin
Oral Implants Res 2001; 12: 287--94.
Papaioannou W, Quirynen M, Van Steenberghe D. The
influence of periodontitis on the subgingival flora
around implants in partially edentulous patients. Clin
Oral Implants Res 1996; 7: 405--9.
Persson GR, Salvi GE, Heitz-Mayfield LJ, Lang NP.
Antimicrobial therapy using a local drug delivery
system (Arestin) in the treatment of periimplantitis. I:
Microbiological outcomes. Clin Oral Implants Res
2006; 17: 386--93.
gaspersic.qxd 22.2.2011 9:56 Page 132
R. Gašperšič, M. Petelin, U. Skalerič
Pontoriero R, Tonelli MP, Carnevale G, Mombelli A,
Nyman SR, Lang NP. Experimentally induced peri-
implant mucositis. A clinical study in humans. Clin
Oral Implants Res 1994; 5: 254--9.
Porras R, Anderson GB, Caffesse R, Narendran S, Trejo
PM. Clinical response to 2 different therapeutic
regimens to treat peri-implant mucositis. J
Periodontol 2002; 73: 1118--25.
Renvert S, Lessem J, Lindahl C, Svensson M. Treatment
of incipient peri-implant infections using topical
minocycline microspheres versus topical
chlorhexidine gel as an adjunct to mechanical
debridement. J Int Acad Periodontol 2004; 6: 154--9.
Renvert S, Lessem J, Dahlén G, Lindahl C, Svensson M.
Topical minocycline microspheres versus topical
chlorhexidine gel as an adjunct to mechanical
debridement of incipient peri-implant infections: a
randomized clinical trial. J Clin Periodontol 2006; 33:
362--9.
Renvert S, Lessem J, Dahlén G, Renvert H, Lindahl C.
Mechanical and repeated antimicrobial therapy using
a local drug delivery system in the treatment of peri-
implantitis: a randomized clinical trial. J Periodontol
2008; 79: 836--44.
Renvert S, Roos-Jänsäker AM, Claffey N. Non-surgical
treatment of peri-implant mucositis and peri-
implantitis: a literature review. J Clin Periodontol 2008;
35 (8 Suppl): 305--15.
Romeo E, Lops D, Chiapasco M, Ghisolfi M, Vogel G.
Therapy of peri-implantitis with resective surgery. A 3-
year clinical trial on rough screw-shaped oral
implants. Part II: radiographic outcome. Clin Oral
Implants Res 2007; 18: 179--87.
Roos-Jansäker AM, Lindahl C, Renvert H, Renvert S.
Nine- to fourteen-year follow-up of implant treatment.
Part II: presence of peri-implant lesions. J Clin
Periodontol 2006; 33: 290--5.
132
Roos-Jansäker AM, Renvert H, Lindahl C, Renvert S.
Submerged healing following surgical treatment of
peri-implantitis: a case series. J Clin Periodontol 2007;
34: 723--7.
Salvi GE, Lang NP. Diagnostic parameters for
monitoring peri-implant conditions. Int J Oral
Maxillofac Implants 2004;19 Suppl: 116--27.
Salvi GE, Fürst MM, Lang NP, Persson GR. One-year
bacterial colonization patterns of Staphylococcus
aureus and other bacteria at implants and adjacent
teeth. Clin Oral Implants Res 2008; 19: 242--8.
Schwarz F, Sculean A, Rothamel D, Schwenzer K,
Georg T, Becker J. Clinical evaluation of an Er:YAG
laser for nonsurgical treatment of peri-implantitis: a
pilot study. Clin Oral Implants Res 2005; 16: 44--52.
Schwarz F, Bieling K, Nuesry E, Sculean A, Becker J.
Clinical and histological healing pattern of peri-
implantitis lesions following non-surgical treatment
with an Er:YAG laser. Lasers Surg Med 2006; 38:
663--71.
Shibli JA, Melo L, Ferrari DS, Figueiredo LC, Faveri M,
Feres M. Composition of supra- and subgingival
biofilm of subjects with healthy and diseased
implants. Clin Oral Implants Res 2008; 19: 975--82.
Strooker H, Rohn S, Van Winkelhoff AJ. Clinical and
microbiologic effects of chemical versus mechanical
cleansing in professional supportive implant therapy.
Int J Oral Maxillofac Implants 1998; 13: 845--50.
Doc. dr. Rok Gašperšič, dr. dent. med.; prof. dr.
Milan Petelin, dr. dent. med.; akad. prof. dr. Uroš
Skalerič, dr. dent. med., Katedra za ustne bolezni
in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Ljubljana