UNIVERZA V NOVEM MESTU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SEMINARSKA NALOGA

SMRT IN ŽALOVANJE
Predavatelj: doc. dr. Ljiljana Leskovic

Novo mesto, maj 2022 Študenta: Admir Lozić

Ina Šunta
KAZALO

1. UVOD..................................................................................................................................1
2. BOLEČINA.........................................................................................................................2
3. ŽALOVANJE......................................................................................................................2
3.1 Faze žalovanja............................................................................................................3
4. OBIČAJI IN VEROVANJA PRI RAZLIČNIH KULTURAH...........................................4
5. ZAKLJUČEK......................................................................................................................6
6. LITERATURA....................................................................................................................7
1. UVOD

Žalovanje je v naši kulturi naraven proces, ki sledi slovesu od človeka, s katerim so delili del
poti v življenju. A če traja predolgo in če je nezdravo, kar pomeni, da se oklepajo žalovanja
zaradi lastnih omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev ali tistih, ki so jih privzeli od okolice
postajajo ujetniki nezavednih odločitev, skozi katere dobesedno umirajo.
Ko v življenju zaradi dolgotrajnega žalovanja za umrlim ni več veselja vstati v nov dan, se
tudi duša nima več česa veseliti. Zaradi tega skoraj vsak človek potrebuje čas, bližnji te osebe,
ki žaluje, pa potrpljenje. Veliko žalujočih potrebuje strokovno pomoč.
Nedoumljivo nas pretrese smrtna izguba ljubljene osebe in zakričimo: NE, TO NI RES, TO
NI MOGOČE!!! Kot da je svet padel iz tečajev, obrnil se je na glavo in ne moremo verjeti, da
nam je smrt prekinila najbolj naravno zvezo z življenjem bližnjega. Bolečino v srcu čutimo
kot nepojmljivo čustvo obupa, ko celotna notranjost krvavi in potoki solza spontano tečejo ter
iščejo poti do izgubljene ljubezni.

Ključne besede: žalovanje, bolečina, zanikanje, soočanje, smrt, izguba

1
2. BOLEČINA

V procesu žalovanja zelo pomaga, če svojo bolečino delijo z nekom, ki mu zaupajo in se

lahko pogovarjajo svojih čustvih. Na tak način lahko tudi predelajo določene stvari, ki so ga v
zvezi s preminulim tiščale in hkrati osvobajajo svojo vest. Nikakor ni dobro, če občutke
tiščijo zaprte v sebi saj s takim načinom se bolečina stopnjuje in vodi v depresijo.
Če pa oseba nima nikogar, s katerim bi se pogovarjala, je priporočljivo, da se bodisi tiho ali
naglas pogovarja z preminulim. Način, ki se meni osebno zdi zelo boleč, je pisanje pisma.
Predstavlja mi končno slovo. Zelo pomembno je, da oseba ne žaluje sama.
Bolečina ob izgubi bližnjega je običajno huda in ljudje se različno odzivamo na takšne
travmatične dogodke. Prva reakcija večine sta jok in žalost, veliko jih ima težave s spanjem in
prehranjevanjem.
Za osamljene žalujoče osebe ter tiste, ki si nikakor ne morejo opomoči si lahko poiščejo
pomoč v slovenskem društvu Hospic, ki je osnoval program in delavnice. S programom
nudijo pomoč žalujočim in njihovim najbližjim pri olajšanju procesa žalovanja in čim boljši
ponovni integraciji v družbo in življenje. S pomočjo različnih oblik pomoči, podpore in
izobraževanja pomagajo žalujočim pri odkrivanju lastnih virov moči in vzpostavljanju
(samo)pomoči. Delavnice pa so namenjene vsem tistim, ki se ne morejo ali niso pripravljeni
udeleževati večkratnih srečanj skupine kot podporo žalujočim ali če želijo pred vključitvijo v
skupino več zvedeti o procesu žalovanja. 
Če se oseba v procesu žalovanja ne premakne naprej, je potrebna strokovna pomoč. Tudi
pokojnik bi želel, da se zaradi njegove smrti nihče ne odpove lastnemu življenju. 

3. ŽALOVANJE

Žalovanje je naraven proces življenja. Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin,

koncentracijo. Zaradi tega se spremeni tako obnašanje kot izražanje čustev, vsakdanji stres pa
ga lahko le zavleče ali poslabša. Veliko se jih znajde v težavah, saj o žalovanju vemo zelo
malo, dokler koga od nas ne doleti. Žalovanje traja tako dolgo kot traja, oziroma je potrebno.
Za vsakega posameznika je žalovanje drugačno. Pomembno je, ko intenzivno žalovanje po
izgubi čez nekaj časa mine, da se zatečemo k nekakšnemu pozitivnemu žalovanju, ko se
spominjamo lepih trenutkov s to osebo. Na ta način izguba sama in oseba, ki je odšla, nekaj
pomeni in vpliva na naše življenje.
Niti dve osebi ne žalujeta na enak način, tudi če živita skupaj. Prav tako ni pravega ali
napačnega načina žalovanja. Nikoli ne moremo določiti časovnega okvira, potrebnega za
žalovanje,saj traja tako dolgo kot je potrebno, po navadi dlje kot si mislimo, lahko pa tudi do
konca življenja.
Nesmiselno se je pretvarjati, da si močan in na tak način zatirati čustva, še posebej, če ne
želite obremenjevati najbližje. V družini, kjer so prisotni tudi otroci, čustev ne skrivamo, saj
so odlični posnemovalci in opazovalci. Naj vas ne bo sram zajokati pred otrokom, naj vidi, da
vam je hudo, saj otrok žalost, čeprav je morda ne vidi, prav gotovo začuti. Pogovorite se z
otrokom o minljivosti, umiranju in smrti, dovolite, da vam postavlja vprašanja, naj vas o tem
ne bo strah govoriti. Morda ga potolažite s tem, da mu poveste, da ga ljubljena oseba zdaj

2
opazuje iznad oblakov. Bodite iskreni, saj mora otrok čutiti vašo naklonjenost in odkritost.

3.1 Faze žalovanja

Psihologi se že dolgo ubadajo s procesom žalovanja in skušajo pojasniti vzroke, ki privedejo

do nastanka le-tega, hkrati pa se trudijo pojasniti sam potek žalovanja, s katerim bi morda
našli odgovor na vprašanje kako pomagati ali ravnati z nekom, ki ta proces prestaja.
Žalovanje so zato razčlenili na posamezna obdobja oziroma faze. Oseba, ki žaluje, se lahko
dlje časa zadržuje v isti fazi, kar lahko pripelje do večjih konfliktov ali celo izgube identitete.
Proces žalovanja za ljubljenim človekom lahko traja več mesecev. Zato je njegov proces treba
ozavestiti in iti skozenj po korakih.

1. Faza 

Kadar umre nekdo, ki nam je bil blizu, je prva stvar, ki jo občutimo šok. Zanimivo je, da se
šok pojavi tudi v primerih, ko že dalj časa vemo, da bo ta oseba v krajšem času umrla, vendar
je tudi jasno, da je sama reakcija toliko bolj intenzivna, če novico izvemo nepripravljeni in
nas preseneti. Stopnja in intenzivnost šoka pa je močno povezana z intenzivnostjo obrambnih
mehanizmov, ki nas ščitijo.  Šoku v večini primerov sledi delno ali popolno zanikanje, ki se
kaže v različnih oblikah: posameznik ne more verjeti, da je izguba dokončna, izogiba se
vsemu, kar ga spominja nanjo, umika se stikom z ljudmi, ki ga nanjo spominjajo ali pa se
predaja razmišljanju, hrepenenju in sanjarjenju o izgubljeni osebi, lahko pa si tudi zamišlja, da
je ljubljena oseba še vedno prisotna, se z njo pogovarja… Zanikanje, ki ga doživi žalujoči je
največkrat delno, nastopi pa zato, ker posameznik ni čustveno pripravljen na izgubo, čeprav
se je razumsko zaveda. Seveda ga k temu hitro prisili realnost, ki ji je težko ubežati.

2. Faza

Po fazi zanikanja nastopi obdobje agresije; nastopi protest, jeza, bes, zavist, ogorčenje ali
občutki krivde. Agresivnost se kaže na različne načine in je lahko usmerjena na različne osebe
( na pokojnega, na okolje, na samega sebe ), lahko pa se kaže tudi kot splošna razdražljivost.
Kam bo agresija usmerjena, je odvisno od osebnosti žalujočega, vedeti pa moramo, da je do
določene stopnje ta pojav povsem normalen in ga zaznamo pri vseh žalujočih, saj izguba
pomeni frustacijo, le-ta pa, kot vemo, sproži agresijo. Odkrito izražanje agresivnosti
prizadetega, je seveda družbeno nesprejemljivo, zato pogosto pride do zanikanja teh
občutkov, sramu in usmeritev agresije do samega sebe.

3. Faza

Odkrito izražanje jeze pospeši zaključek faze. Če hočemo pomagati prizadeti osebi, moramo
to jezo sprejemati, saj se v nasprotnem primeru lahko spremeni v prikrito
sovražnost. Zanikanje in sproščanje agresije sta šele predstopnji žalovanja in služita kot
nekakšna obramba pred njim. Načeloma hitro mineta, vendar se v določenih primerih končata
z anksioznostjo in sovražnostjo ter na tej ravni dolgo ostaneta. Takšna oseba zato težko
zaključi z žalovanjem.

3
 4. Faza

Ta faza je “depresivna faza”. Faza nastopi, ko odpovejo obrambni mehanizmi. Značilna je

negotovost, brezciljnost, apatija in obup, velikokrat pride  tudi do izgube identitete. Nastopi
tudi čustvena stiska, izguba vseh zanimanj in pozitivnih smeri življenja, nezmožnost uživanja
v čemerkoli… Fiziološka aktivacija se zmanjša, obup in apatija pa prevladata nad jezo. V tej
fazi se posameznik resnično sooči z bolečino in se zave izgube.
Trajanje te faze je lahko zelo dolgo in se zavleče, kar je izredno nezdravo, saj oseba v tem
obdobju deluje brezvoljno, nezainteresirano, kar lahko le škoduje. Ta faza tudi nasploh traja
najdlje in zavzema večino časa žalovanja, ki naj (po mnenju strokovnjakov) ne bi trajalo dlje
kot dve leti.

Da lahko pozneje ozdravimo, moramo bolečino občutiti in jo sprejeti," svetuje psihologinja.

Če tega ne naredimo, ohromimo tudi druga, pozitivna čustva. "Samo toliko lepega smo
zmožni doživeti, kolikor bolečine smo zmožni doživeti in predelati," dodaja. Proces žalovanja
je treba ozavestiti in iti skozenj korak za korakom. Seveda pa je tudi žalovanje proces, skozi
katerega gre vsak na svoj način (Roglič Kononenko 2008).

4. OBIČAJI IN VEROVANJA PRI RAZLIČNIH KULTURAH

Verske resnice in naivno verovanje v posmrtno življenje niso več danost, ki bi se je otrok
priučil takoj, ko bi se začel zavedati. Današnji posameznik nima trdne ideologije, saj je le-ta
družbeno razpršena na stotine naukov, teorij in ved. V težkih trenutkih smo prepuščeni sebi,
zmedeni in prestrašeni. V času racionalizma, ki čustva potiska vstran, je smrt še manj
sprejemljiva. Smrt kot družbeno konstruirana ideja vsebuje strahove, upanje in naravnanost
ljudi na ta pojav. Te naravnanosti se priučimo prek simbolov, ritualov, vedenjskih vzorcev in
jezika.
Za budista je smrt bolečina, skozi katero se bo vnovič rodil. Ideja budizma pa ni v vnovičnih
rojstvih, temveč v koncu življenja. Takoj ko se začnemo spraševati o načinih žalovanja pri
različnih ljudstvih, se nehote povežemo z različnimi pojmovanji posmrtnega življenja. Te
raznovrstne predstave in ideje pa v različnih kulturah še danes narekujejo različne načine
žalovanja.

Aborigini

Ko nekdo umira, je aboriginska vas tiha in mirna. Verjamejo namreč, da je umirajoči kot
strup, ki povzroča slab lov. Menijo, da je vsaka smrt umor, ne glede na naravne dejavnike
propadanja. Sorodniki umrlega so odgovorni, da poiščejo morilca, zato vsakogar izprašajo.
Ko nastopi smrt, vsi v vasi vstanejo in zaslišijo se kriki obupa. Tudi Aborigini pokojnika
pobarvajo z rdečo barvo, kar namiguje na vnovično rojstvo. Nato mu prsi in trebuh narišejo
simbole klanov, saj naj bi mu ti znaki pomagali vstopiti v duhovni svet. Po treh mesecih je
telo odstranjeno in kosti očiščene. Kosti opazujejo še dva do tri mesece, da se prepričajo, ali je
duh zares odšel. Nato jih položijo v hlod središču vasi. Tako Aborigini mrtvemu, da se
resnično preseli v duhovni svet.

4
Krščanske prakse – Irska

Krščanski običaji in navade so si bolj ali manj podobni. Ob smrti pokojnega pri njem bedijo
svojci. Na Irskem po postelji umrlega posipajo sol. Verjamejo naj bi s tem odganjali zle
duhove. Okoli postelje postavijo svečo in molijo za njegovo dušo. Po irski navadi si žalujoči
prižgejo cigareto in si ob njej delijo spomine in občutke na preminulega. Nato položijo truplo
v krsto in ga po daljši poti odpeljejo do pokopališča, ker naj bi tako preslepili druge mrtvece.
Vsakdo, ki sreča pogrebni sprevod, se jim pridruži in moli za dušo umrlega.
Objokovanje
Ta stari običaj je bil že prisoten v času Keltov. Objokovali so tako ob postelji umrlega kot ob
grobu. Ženske so na glas objokovale in pele žalostinke. Kljub vsemu so menili, da
objokovanje ni dobro za dušo umrlega
Islam

Muslimani verjamejo, da je njihovo zemeljsko življenje le prehod, ki mu sledi posmrtno

življenje. Stari Arabci, predniki muslimanov, niso poznali vstajenja in ponovnega oživljanja.
Verjeli so, da mrtvi, ki niso bili pokopani ali katerih smrt ni bila maščevana, žejni blodijo po
puščavi. Pokopališča muslimanov običajno ležijo zunaj mest, nagrobniki pa so brez napisov.
Precejšnja razdalja pokopališč od živih po vsej verjetnosti izhaja iz vraževernega strahu pred
mrtvimi. Muslimanska molite oziroma šahado, prepevajo umirajočemu človeku, katerega
obraz mora biti obrnjen proti Meki. To dejanje spominja na krščanski obred zakramenta.
Umrlega nato večkrat umijejo, vendar mora biti število umivanj vedno parno. Zavijejo ga v
bel prt. Zapiranje oči in izrekanje sožalja poznajo tako v islamu kot v krščanstvu.

5
5. ZAKLJUČEK

Kljub vsemu se ob normalnem razvoju dogodkov in ustreznem, zrelem delovanju osebnosti,

žalovanje počasi zaključi, kar ne pomeni, da se zaključi žalost. Žalost ob spominu na umrlega
se pojavlja še zelo dolgo, tudi do konca življenja, do depresije pa ne pride več, saj se življenje
neha vrteti le okoli smrti in izgube bližnjega.
Izgube ljubljene osebe nikoli ne pozabimo, toda to še ne pomeni, da je treba v nedogled
žalovati in se odpovedati lastnemu življenju.
Treba se je zavedati, da življenje gre naprej in da smo kljub boleči izgubi lahko veseli, da
vseeno še živimo in smo hvaležni za vsak dan in prijetno druženje z ljudmi, ki jih imamo radi
in ki jim ni vseeno za nas. Za temo pisanja seminarske sem si vzela nekaj na splošno, ker je že
samo razmišljanje na temo smrti izredno težko, ki prebuja stare spomine in občutke ter
povzroča razmišljanje o tem kako bi se počutila ob izgubi še kakšne bližnje osebe, kar se mi
trenutno zdi nesprejemljivo in se tega zelo bojim.
Ne glede na verovanja, običaje ali kulturo naroda je vsaka smrt bližnjega boleča in verjamem,
da se vsak zaveda, da je ta izguba večna in da ostanejo le še spomini.

6
6. LITERATURA

1. Pogosta vprašanja v paliativni oskrbi. 2008. Onkološki inštitut Ljubljana.

2. KREN-OBRAN T. 2005. Človek in žalovanje. Maribor.

3. Hospic ( 2013). Dostopno na : http://drustvo-hospic.si/

4. Duhovnost ( 2013 ). Dostopno na : http://www.duhovnost.eu/