Likovna analiza LIBERTY LEADING THE PEOPLE

Zaradi velikosti kanvasa (3,6 m x 3,25 m) na katerem je bila slika naslikana so ljudje
naslikani skoraj naravne velikosti. Zaradi visoke energije, ekspresionističnega dela s čopičem
in dejanja zajetega z kretnjami figur ter velikosti slike se počutiš skoraj tako, kot da boje
figure na sliki skočile iz okvirja v naš prostor. To poudarja figura na levi, katere roka je v
likovnih virih opisana kot skrajšana, kar daje iluzijo prostora. Vse to je precej dramatično, če
vprašate mene. Tu je tudi gledališka razsvetljava, ki krepi dramo. Sliki je dana globina z
uporabo svetlobe, ki prihaja z zgornje leve strani pod približno 45°. To je gledališčna
razsvetljava, ne naturalistična. »Resnična je dobra , zanimiva je boljša.«

Obstaja tesna izmenjava med potezami čopiča in črto, formo in obliko; poteze čopiča
navidezno ustvarjajo forme in oblike, na primer zgradbe v daljavi ali bogate konture človeških
figur. Če pogledamo naprej, se zdi, da v tej kompoziciji ni reda in obstajajo različne navpične
in diagonalne črte; vse figure in oblike so videti razpršene, vendar je Delacroix ustvaril nekaj
občutka reda z uporabo piramidalne kompozicije, s Svobodo v središču. Lahko bi tudi rekli,
da figura Svobode prevlada/dominira v tej kompoziciji. Ta stroga kompozicija vsebuje in
uravnoveša slikarjeve impulzivne poteze s čopičem ter ustvarja osupljiv svetlobni učinek. Je
prizor kaosa in energije, poln dima in gibanja, pa vendar Delacroixova piramida uspešno
ustvarja občutek reda. Kompozicija je razdelna z tremi telesi mrtvih vojakov v ospredju,
sredina slike ima 6 glavnih figur, v ozadju so še štiri do pet figur in implicirano je, da je še več
figur za njimi in na koncu vidimo Notre-Dame in dele Pariza čez dim. Ta razdelitev nam
pomaga brati sliko. Kot sem že napisala je Svoboda naslikana v središču slike in je tudi naša
žariščna točka pogleda. Svobodo opazimo najprej, ker je naslikana višje kot vsi ostali in ker
je pred svetejšim ozadjem. Najprej opazimo njeno svetlo obleko. Njeno telo nam pogled vodi
pogled do njenega obraza in njene iztegnjene roke, ki vihti Francosko zastavo. Seveda pa
nas pogled k njej vodijo tudi figure okoli nje, ki imajo njihove poglede usmerjenje v njeno
smer ali pa direktno v njo. Figure so postavljene v zelo dinamične poze z nezgrešljivim
občutkom energije. Še ena pametna stvar, ki jo je uporabil umetnik, je dim. Z dodajanjem
dima na sceno umetnik reši nekaj problemov. Najprej dim daje občutek atmosfere/(ozračje)
razgretega konflikta. Dim je tam tudi zato, da pokrije vse v ozadju, kar ni pomembno za
zgodbo. ( vsak predmet, ki ni uporaben pri izražanju vaše ideje, je po definiciji škodljiv in ga
je zato treba izpustiti, skriti ali odstraniti.) Vse zgradbe, ki bi se lahko pojavile za Lady Liberty
in dečkom, bi bile moteče, zato dim poskrbi za to, medtem ko uspe razkriti le dele stavbe, ki
ne dajejo samo občutka globine celotnemu prizoru, saj nam pokaže nekaj v oddaljenost,
vendar tudi razkrije zgradbe, ki bi jih ljudje prepoznali, kot je katedrala Notre Dame, to
pomeni, da smo v Parizu in ne v katerem koli mestu. Dim deluje tudi kot priročno
kompozicijsko sredstvo, ki pomaga ustvariti nadzor nad svetlobo v prizoru. Je, kot da žarki
svetlobe sijejo skozi dim in dim deli svetlobo na žarke in jim priročno omogoča, da svetijo
tam, kjer so potrebni. Imamo osrednjo figuro boginje, figuro pod njenimi nogami in mrtve
vojake, ki so vsi priročno vrženi v svetlobo, medtem ko so območje in figure okoli njih manj
osvetljeni. ( To je navsezadnje gledališče. ) Ampak opazimo tudi, da dim za osrednimi
figurami je tudi vržen v svetlobo, kot tudi zgradbe v ozadju. To je kombinacija s katero
umetnik ustvari kombinacijo svetlobe in sence, da loči figure in definira njihove obrise.
Opazite, kakšen kontrast je med dečkom in z dimom polnim ozadjem. Če ozadje ne bi bilo
svetlejše od dečka, bi se njegova linija preprosto izgubila v ozadju in on bi izgubil svojo
prisotnost v prizoru.

V sliki Liberty Leading the People so nevtralne in zemeljske barve, kot so bela, rjava in bež v
različnih odtenkih, kar daje celotni kompoziciji barvno harmonijo. V središču nas sreča
rumena iz obleke junakinje s tu in tam različnimi svetlejšimi barvnimi odtenki, na primer
rdečimi in modrimi, ki poudarjajo barve francoske zastave. Na nebu zgoraj je temno modrina,
skoraj vidna skozi meglo dima v ozadju. Ospredje je osvetljeno z neznanim virom svetlobe, ki
poudarja osrednjo žensko figuro, ki predstavlja svobodo, kot tudi trupla. To sliko beremo iz
centra navzven. Cela scena daje občutek, kot da eksplodira od svobode navzven in ona je
prva oseba, ki jo vidimo in potem smo povabljeni, da si pogledamo ostalo dogajanje na sliki.

Tekstura na sliki Liberty Leading the People se prenaša z Delacroixovimi ekspresivnimi in

različnimi potezami čopiča, ki dajejo kompoziciji še več življenja. Če naštejemo nekaj
primerov, implicitna tekstura je očitna v oblačilih, zlasti v obleki Liberty, meglenem dimu, ki se
zadržuje v ozadju, pa tudi v lesu in kamnih, posejanih tu in tam.
Vsebinska analiza LIBERTY LEADING THE PEOPLE

Kot že povedano v uvodu se delo Svoboda vodi ljudstvo se danes nahaja v Louvre muzeju,
v Parizu.

Delacroix je kot žanr slike žanr slike izbral zgodovinsko slikarstvo, saj je v sliki upodobil
francosko revolucijo, ki se je zgodila nekaj mesecev pred nastankom tako imenovanega
dela.

Svoboda vodi ljudstvo (Liberty leading the people) je bila naslikana v spomin na julijsko
revolucijo v Parizu leta 1830, ki je s prestola odstranila Karla X, obnovljenega burbonskega
kralja. Liberty leading the people je slika, za katero je značilno alegorični in politični pomen,
in je postala univerzalni simbol svobode in demokracije. V že imenovani sliki je povezal
resnične dogodke z alegorijo dokumentarno upodobitev upora in pogumno odločitev za
vstajo proti zatiranju je upodobil kot izraz človeškega zavedanja, da lahko odloča o osebni
svobodi in izkoriščanju. Na sliki ne gre za upodobitev natančno določene barikade na
prepoznavnem križišču cest, pač pa za simbolno pregrado na ulici, ki so jo uporniki podrli, in
z njo premagali tudi režimske vojake. Klub temu je upodobitev vstaje in svobode resnica
(Golob 2008, 54-55). Slikar pametno postavi jukstapozicijo alegorije z grobimi podrobnostmi.

V središču slike takoj pritegne pogled alegorična upodobitev svobode. Predstavljena je kot
Marianne, simbole republike, ženska s figijsko kapo vodi skupino revolucionarje. Njena
drapirana rumena obleka razkriva njene prsi in spominja na grško boginjo iz antike. Njen
profil, raven profil, polne ustnice in nežna brada spominja na antične in rimske kipe. Je
poklon stari Grčiji, zibelki demokracije, pa tudi rimski republikanski tradiciji. Vendar Delacroix
meša sodobne simbole, saj v eni roki drži trobojnico, v drugi pa bajonet. Na ta način Liberty
uteleša tako sodobni boj kot antično ideologijo svobode. Najbolj opazen del slike poleg
poosebitve svobode je, ki v močni modro-belo-rdeči barvni kombinaciji plapola nad glavami
vseh – tistih, ki se bojujejo, ranjenih in mrtvih. Iste tri barve se ponovijo v barvni ranjenca, ki s
tal gleda Svobodo. Zastava, ki se je prvič pojavila že v francoski revoluciji leti 1789, je bila
pomemben simbol tudi v julijski revoluciji predvsem zaradi zgodovinskih konotacij, ki so (bile)
vezane nanje. Za mlajšo generacijo je predstavlja zmago nad tiranijo in svobodo ljudstva, za
starejše pa je bila opomin na čas, ko je pod zastavo Napoleon osvajal Evropo in ponesel
slavo Francije daleč naokrog. (Hagen in Hagen 2010, 551). kot sem že prej omenila Liberty
nosi frigijsko kapo, ki je že dolgo časa simbol svobode, že od starih rimljanov..
Na njeni desni (naši levi) je več odraslih moških figur; tisti, ki je najbližje ženi, nosi cilinder,
črn plašč in v obeh rokah drži puško. Zraven njegove leve, do skrajne leve obrobe
kompozicije, je še en moški, oblečen v manj formalno obleko, z baretko na glavi, z nabrano
belo srajco in čez njo, kot se zdi, kombinezon. V desni roki drži sabljo s pištolo, pripeto na
pasu z rdeče-modrim robcem.
Iz ruševin se po vseh štirih plazi postava, ki se približuje ženskim stopalom. Gleda vanjo, kot
da je lik odrešitve. Oblečen je v črne hlače, modro srajco ter rdeč pas in bandano, ki se sicer
imenujejo "pehotni dvorog". Te barve spominjajo na francosko zastavo.
V ospredju kompozicije je raztresenih več trupel; na levi strani leži napol gol moški z eno
samo nogavico na mrtvih nogah. Desno sta še dve figuri moških, za katere se zdi, da so
oblečeni v vojaška oblačila. Blizu desnega srednjega pritličnega roba kompozicije se vidi del
stavbe, ki prikazuje del katedrale Notre-Dame v Parizu.

Tudi borci so idealizirane realistične figure, ki predstavljajo različne tipe ljudi, ki so sodelovali
v revoluciji. Na levi je pripadnik buržoazije, prepoznaven po cilindru, kravati in krojenem
črnem plašču. Oborožen je z lovsko puško. Bolj zadaj je obrtnik ali tovarniški delavec,
oblečen v delovno srajco, predpasnik in mornarske hlače ter vihti sabljo. Mlajša postava na
desni, ki jo kot študent označuje njegov faluche, črna žametna baretka, kriči shodni poziv,
medtem ko v vsaki roki maha s pištolo. Liberty premaga barikado iz tlakovcev in padlih figur,
medtem ko en utrujen borec z upanjem pogleda proti njej. Druga figura, moški v spalni srajci
in gol od pasu navzdol, leži v spodnjem levem kotu. Morda ga je opozicija pretepla na
njegovem domu in odvlekla na cesto kot primer. V drugem kotu poleg padlega tovariša leži
pripadnik kraljeve vojske, prepoznaven po modrem plašču in epoletah. V ozadju se Notre
Dame dviga skozi čistino dima, njen južni stolp skoraj zakriva svojega dvojčka in napoveduje
komaj opazno trobojnico na strehi. Katedrala je edina zgradba, ki jo je Delacroix vključil v
aranžma razburkanih človeških teles, a je kaos prizora ukrotil s piramidasto kompozicijo in
dokaj umirjenimi barvami.
A če ženska figura predstavlja alegorijo, predstavljajo tisti, ki jo obkrožajo, različne tipe ljudi.
Moški na skrajni levi drži briket (pehotna sablja, ki se je običajno uporabljala med
Napoleonovimi vojnami). Njegova oblačila – predpasnik, delovna srajca in mornarske hlače –
ga identificirajo kot tovarniškega delavca, osebo na spodnjem koncu gospodarske lestvice.
Njegova druga obleka razkriva njegovo revolucionarno nagnjenost. Robec okoli njegovega
pasu, ki pritrjuje pištolo, ima podoben vzorec kot robec Cholet, simbol, ki ga je uporabljal
François Athannase de Charette de la Contrie, kraljevi vojak, ki je vodil ponesrečeno vstajo
proti Prvi republiki, vlada, ustanovljena kot posledica francoske revolucije. Bela kokarda in
rdeč trak, pritrjen na njegovo baretko, prav tako razkrivata njegovo revolucionarno
občutljivost. Ta tovarniški delavec je nasprotje mlajšemu moškemu poleg njega, ki je očitno
drugačnega ekonomskega statusa. Nosi črn cilinder, belo srajco z odprtim ovratnikom in
kravato ter elegantno krojen črn plašč. Namesto da bi držal vojaško orožje kot njegov starejši
brat po orožju, raje prime lovsko puško. Ti dve številki jasno kažeta, da ta revolucija ni samo
za ekonomsko potlačene, ampak tudi za tiste v premožnosti. Ta revolucija ni samo za
odrasle – med uporniki je mogoče prepoznati dva mlada fanta. Na levi strani padli
mladostnik, ki nosi lahki pehotni dvorog in ima kratko sabljo, se trudi, da bi se znova postavil
med naložene tlakovce, ki sestavljajo barikado. Bolj znan od dvojice pa je na desni strani
slike (slika, desno). Ta fant, za katerega se pogosto misli, da je vizualni navdih za Hugov lik
Gavrocheja v romanu Les Miserables, divje vihti dve pištoli. Nosi faluche – črno žametno
baretko, ki je običajna za študente – in čez telo nosi nekaj, kar je videti kot šolska ali nabojna
torba (z grbom, ki je lahko izvezen).
Z nič manj kot petimi puškami in tremi rezili med temi šestimi glavnimi figurami ni
presenetljivo, da so tla posejana z mrtvimi. Nekateri so pripadniki vojske, bodite pozorni na
uniformo, okrašeno z ramenskimi epoletami na sliki spodaj desno, drugi pa so verjetno
revolucionarji. V celoti slika natančno prikazuje vnemo in kaos urbanega konflikta. In to je
seveda urbani konflikt. Notre Dame, morda najpomembnejši arhitekturni spomenik Pariza
(vsaj do Eifflovega stolpa ob koncu devetnajstega stoletja), je mogoče jasno videti na desni
strani slike. Pomembno je, da se je Delacroix podpisal in datiral svojo sliko takoj pod tem
spomenikom.
Trupla vojakov in državljanov na tleh predstavljajo strašne stroške revolucije.