UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

Študijsko leto 2017/2018

Uvod v študij zgodovine

Doc. dr. Bojan Balkovec

Lara Oštrbenk

Naloga: POROČILO S SIMPOZIJEV

Ljubljana, 2018
 1. 37. Zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije ZZDS,
Ljubljana, 22.-24. 10. 2014
Vida Deželak-Barič: Prehrana v odporništvu na Slovenskem med drugo svetovno vojno

Vojna predstavlja posebno otežujočo situacijo na področju zagotavljanja hrane, tako za civilno
prebivalstvo kot za vojsko. S tovrstnimi problemi se je med drugo svetovno vojno soočalo tudi
odporniško gibanje na Slovenskem, ki je za svoje delovanje potrebovalo materialna in finančna
sredstva, ki si jih je moralo zagotoviti na različne načine, da je lahko vzdrževalo ilegalne aktiviste,
borce partizanskih enot in sčasoma vse bolj številčne organe in ustanove (mdr. partizanske bolnice)
oziroma partizanski civilni aparat, ter da je delno krilo potrebe civilnega prebivalstva na partizanskih
območjih.
Najprej je gibanje temeljilo na samooskrbi pripadnikov, a je zaradi velikega števila aktiviralo tudi
družine aktivistov; potrebe so od organiziranja partizanskih enot 1941 čedalje bolj naraščale. Prve
enote so temeljile na lokalni samooskrbi (osebna poznanstva borcev, terensko odporništvo, izposoja
hrane pri neznanih ljudeh). OF je bila zavezana narodu, katerega upor proti okupatorju je podpirala,
priskrbeti tudi finančno in materialno podporo.
Partizanska poveljstva so že zgodaj opredelila preskrbo s hrano, ki naj bi temeljila na odkupih in
prostovoljnih darovih prebivalstva (sprva kraja prepovedana, razen okupatorju). 3Tako zapoveduje že
partizanski zakon iz julija 1941.
Vprašanje prehrane je dobilo večje razsežnosti s številčno okrepitvijo spomladi 1942 (več tisoč
borcev), predvsem na področju Ljubljane, od koder je bilo največ borcev. Partizani so nadzorovali
večino ozemlja, kjer so morali pod okrilje vzeti tudi civilno prebivalstvo, ki ga je okupator nehal
preskrbovati. Takrat je bila dovoljena zaplemba nujnih življenjskih potrebščin večjim kmetom, ki jih
to ne bi prizadelo, poleg tega pa tudi lastnina okupatorjevih sodelavcev.
Partizansko vodstvo je moralo zagotoviti čim bolj racionalno porabo hrane; opozarjalo razsipne
partizanske odrede in dajalo navodila za pripravo hrane, med drugim vzpodbujanje k večjem uživanju
mleka in vrtnin.
Problem na prvem obsežnem partizanskem ozemlju je bila partizanska samovolja, kar je povzročilo
spor s prebivalstvom, ki se je začelo odvračati od partizanskega gibanja. Kmalu so se začeli
ustanavljati odredi borcev odtujenih štabov in ugotavljati se je začelo, da so nekatere čete izredno
potrošne (»kot nekdanja gospoda«), kar je za negotovo prihodnost nedopustno. Vzpostavilo se je novo
načelo, da naj partizan ne bi pretiraval s hrano, da se vzdrži zdrav in krepak.
Z vzpostavitvijo vaških straž in diferenciacijo prebivalstva je vladalo že pozimi 1942 in 1943 hudo
pomanjkanje. Nujna za partizansko preskrbo je torej postala rekvizicija, kar je še pripomoglo k
zaostrovanju odnosov s prebivalstvom. Govorka je na tem mestu poudarila pomembnost hrane kot
dobrine v vojnem času in s tem označila reakcijo prebivalstva kot logično posledico. Pri pridobivanju
hrane so partizanske enote postajale vse bolj grobe, zato je vodstvo strogo prepovedalo takšno
ravnanje in ukazalo plačevanje z denarjem za hrano večjih kmetov, kar se je v praksi izkazalo bolj s
plačevanjem s prepustnicami, boni itd.
Leta 1943 so oskrbo s hrano izpopolnili z ustanovitvijo ekonomskega odseka glavnega štaba in
gospodarske komisije pri odborih OF. S sodelovanjem vojske in omenjenih aktivističnih enot so želeli
doseči tako zadostno preskrbo vojske kot tudi civilnega prebivalstva.
Leta 1943 so bili prehranski normativi postavljeni na vsaj 3 obroke na dan za partizana; ti napotki so
bili v vsakdanjem življenju večkrat neuresničljivi. Kasneje je ekonomski odsek odredil vsaj 1 obrok na
dan, ti pa so večinoma zajemali meso, testenine, grah, riž, fižol, krompir, kis, maščobe… Dnevni
obrok vojaka naj bi vseboval od 2800-3000 kalorij. Opazna izboljšava se je zgodila po italijanski
kapitulaciji, ko so partizani prevzeli njihova skladišča s hrano.
Vodstvo je med drugim želelo stabilnost v preskrbi doseči z maksimiranjem cen.
Konec leta 1943 z nastopom zime je ekonomski odsek ponovno opozarjal na racionalno ravnanje s
hrano, posebej glede klanja živine. Prekomerno trošenje so proglasili za zločin. Zaradi pomanjkanja
vitaminov in mineralov v zimskih mesecih so spodbujali uživanje čebule. Svojevrsten pokazatelj
prehranske stiske je tudi medsebojna kraja hrane med partizanskimi odredi.
Prehransko vprašanje je leta 1944 še bolj zaostrilo odnose med partizani in prebivalstvom, kateremu
so partizanske politične in vojaške institucije predstavljale veliko breme glede oskrbe; l. 1944 je
partizanska vojska porabila 1100 ton živil. Kmalu vidi vodstvo nujno rešitev v zavezniški pomoči.
Gospodarski odsek prizna, da je večinski porabnik mesa partizanska vojska, večina civilnega
prebivalstva pa je brez mesa in prepuščena samemu sebi; na Notranjskem in Kočevskem je že grozila
lakota. To je poskušala reševati pozna in dokaj neučinkovita zavezniška pomoč (poleg osnovnih
potrebščin sicer še čokoladne tablice, cigarete, tobak…), ki je pošiljala za slovenske razmere novo,
predelano hrano, zato je poslala kuharjem tudi navodila za pripravo. Drug pomemben vir je bila
nabava hrane na sosednjih območjih (za Primorsko sosednja Furlanija – tamkajšnji aktivisti so s
pomočjo italijanskega odpora priskrbeli ogromno količino žita itd.)
Celodnevni obrok spomladi 1944 je padel na 2800 kalorij, uveden je bil obvezen brezmesni dan v
tednu. Primanjkovanju mesa je botrovalo dejstvo, da kmetje niso hoteli rediti prašičev, ker so vedeli,
da bo meso pobrala vojska. S strani vojske in prebivalstva je prihajalo do številnih pritožb.
Nezadostna in premalo raznolika hrana je imela negativne posledice pri usposobljenosti za borbo in
zdravju borcev kot tudi pri civilnem prebivalstvu, k čemur je pripomogla tudi fizična izčrpanost
(primer. pohod XIV. divizije na Štajerskem).
Posebna skrb je bila namenjena partizanskim bolnišnicam, čeprav so bile tudi te žrtve vojnih razmer;
držati so se morali prehranske tabele in so imeli kolikor toliko zagotovljeno preskrbo skladišč hrane.
Hranilna vrednost obroka se je razlikovala med težje in lažje ranjenimi, uprava je zdravnikom
priporočala, naj ne bodo preveč radodarni. Kuhar je sestavil jedilnik skupaj z zdravnikom za vsak
teden posebej. Predstojnica bolnišnica Franja je potrdila, da je bolnišnica ves čas lahko bolnike
oskrbovala z vsaj 3 obroki na dan, le pozimi je bila hrana preveč enolična. Tu govornica pokaže popis
zalog iz maja 1945, ki kaže na dokaj bogato preskrbo bolnice.
Pri vprašanju o uspešnosti preskrbe predvsem partizanske vojske govornica citira Miroslava
Stepančiča, ki poudarja težke prehranske razmere med partizani in težko sprijaznenje partizanov z
neslano hrano. Odgovor o nezadostni oskrbi najdemo tudi v partizanskih izpovedih takoj po vojni.

Vir:

 37. Zborovanje ZZDS – Zgodovina je slastna. Kulturna zgodovina hrane, programska

knjižica, Ljubljana, 2014. Dostopno na: [online]: http://sistory.si/publikacije/prenos/?
target=pdf&urn=SISTORY:ID:30149 (17. 3. 2018)
 Dostopno na [online]: https://www.youtube.com/watch?v=YxGxnj7gSpI&t=194s (18. 3.
2018)

2. Simpozij Slovenija v Jugoslaviji, Ljubljana, 28 - 29. 11. 2013

 Bojan Godeša: Odnos Slovencev do Jugoslavije v času okupacije med letoma 1941 in 1945

Na začetku je govornik citiral Edvarda Kardelja in njegovo razlago iz leta 1944 o položaju
osvobodilnega gibanja, nacionalnega vprašanja in takratnega odnosa do jugoslovanske države
slušateljem partijskega tečaja. Po njegovih besedah naj bi se v Jugoslaviji že leta 1918 rešili okov
fevdalizma in dosegli cilje buržoazne revolucije. Kardeljeva pozitivna ocena o prihodnosti Jugoslavije
je posledica mnogih procesov, ki so se skoncentrirali na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, 19. 11.
1943, kjer je bil sprejet odlok o federativni ureditvi jugoslovanske države na temeljih samoodločbe
narodov.
Do take odločitve ni prišlo samo po sebi, temveč je dozorevala v mnogih fazah, ki so si bile med seboj
zelo različne. Ob omenjeni priložnosti je prav tako Edvard Kardelj argumentiral poudarjanje slovenske
samoodločbe in možnosti njene odcepitve v letih 1p41/1942, ko se slovenski politični vrh zaradi
ovirajočega Dražena Mihajlovića ni skliceval na parolo federativnosti povojne Jugoslavije. Situacija se
je spremenila po italijanski ofenzivi, ko so se slovenski politiki začeli osredotočati na vprašanje
Jugoslavije, s čimer so pridobili sredinsko publiko. Glede na družbeno situacijo so tako enkrat
poudarjali odcepitev, drugič združitev.
KPJ je večinoma vseskozi na področju razkosane Jugoslavije delovala kot enotna (tudi vojaška)
formacija., usmerjena proti predvojnemu režimu v Jugoslaviji.
Prvič je bil odnos no jugoslovanske države izražen na 4. zasedanju plenuma OF, 1. 11. 1941, ko je bilo
sprejetih 7 temeljnih točk; govorec je posebej izpostavil 3. točko, ki govori o nepriznavanju razkosane
Jugoslavije in prizadevanju za slogo vseh njenih narodov. Ta točka je nastala v sodelovanju z mlado
JNS, ki se kasneje ni pridružila OF. Novembra 1941 se je KPS morala soočiti z različnimi obtožbami s
strani njenih nasprotnikov, oblikovalcev Londonskih točk, ki so predvidevale obnovitev
Jugoslovanske države. Članek o razliki med programi meščanskih strank in OF je napisal Boris Kidrič,
ki poudarja pomembnost prevrednotenja jugoslovanskih narodov v borbi proti okupatorju.
Problem se je pojavil pri praznovanju državnega praznika Jugoslavije, 1. decembra – OF je prehitela
meščanske stranke pri povabilu k praznovanju, to ravnanje pa je Kardelj kasneje obsodil kot
popuščanje londonskemu programu in poudarjal, da se mora slovenski narod več ukvarjati z
možnostjo odcepitve, ki mu jo omogoča samoodločba narodov.
Po sporu z Mihajlovićem (še pred polemiko s Kardeljem) je izvršni odbor OF 21. 12. 1941 sprejel še 2
dodatni točki o možnosti samoodločbe slovenskega naroda, za katero se je OF zavezala, da jo bo
branila z vsemi sredstvi. Z dodatkom se ni strinjala Nagodetova Stara in nova pravda, ki je zahtevala
pojasnitev stališča OF do Jugoslavije in njenih meja; ta vprašanja so namenoma ostajala odprta, saj je
OF čakala na razplet dogodkov, dopuščala pa je tudi možnost revolucionarnega razpleta mednarodnih
razsežnosti. V skladu s Kardeljevimi navodili je izvršni odbor OF 15. 5. 1042 podal izjavo o londonski
jugoslovanski vladi, za katero so menili, da bi se morala zavzemati za sožitje narodov Jugoslavije, ki
je bilo podrto zaradi srbske hegemonije; to bi dosegla na temeljih narodne enakopravnosti in pravice
vsakega naroda do samoodločbe (vklj. odcepitve). V članku Javna beseda v sredini je bila
izpostavljena pravica do samoodločbe kot glavna vrednota, za katero se slovenski narod bori.
Izostritev odnosov glede stališč do Jugoslavije je prinesel članek Maksa Stermeckega v 42. številki
Dela.
Tedanji voditelj Agitpropa, Boris Ziherl, zadolžen za ponovno vzpostavitev stika s sredinci, je v pismu
Kardelju izrazil zadržan odnos do pravice do samoodločbe, za katero je menil, da jo slovenski
komunisti preveč poudarjajo kot dolžnost, in da bi se mogli v slogi, ki jo zahteva narodnoosvobodilni
boj boriti proti odcepitvi, če ta ni res nujna ter bolj propagirati možnost nove Jugoslavije.
Ustanovitev AVNOJ-a kot političnega izraza enotnosti jugoslovanskih narodov (prvo zasedanje v
Bihaću, 26., 27. 11. 1942) je pokazala novih razsežnosti odnosa OF do Jugoslavije. Edvard Kardelj, ki
je bil že na prvem srečanju AVNOJ-a zelo aktiven in je poudaril nujno sodelovanje KPS v tem
političnem organu, je v jugoslovanski združitvi videl možnost uveljavitve slovenskega naroda. Kot je
poudarjal v pismih Josipu Brozu Titu, bo zasedanje AVNOJ-a možnost za predstavitev novih stališč
OF slovenskemu narodu, da je ne bi več videl kot neko srednjeevropsko Sovjetsko zvezo, in ponoven
izraz podpore slovenskega naroda novi, združeni Jugoslaviji.
Po Bihaću je OF nenehno poudarjala cilj združene Jugoslavije, ki ga je spremljala popularizacija
Josipa Broza Tita kot voditelja jugoslovanskih narodov. Do tedaj pa še niso bili razjasnjeni načrti o
povojni notranji ureditivi Jugoslavije – glede tega vprašanja se je uveljavil Kardeljev koncept z vrhom
na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, kjer so bila razčiščena glavna formalno-pravna vprašanja odnosa
slovenskega naroda do Jugoslavije. Do takrat pa se je v vse bolj uveljavljala Kardeljeva ideja o
federativni ureditvi Jugoslavije, uperjena proti londonski vladi; v novi ureditvi Kardelj vidi
neposredno možnost samostojnosti slovenskega ozemlja kot enakopravne federativne enote v novi
jugoslovanski domovini. S sprejetjem tega novega stališča se je OF rešila obtožb protipartizanskih
gibanj in se znašla v ofenzivnem položaju.
Po Titovi izjavi o uspešnem prikazu združitve na primeru jugoslovanskih narodov, ki niso izkoristile
pravice do samoodločbe narodov (kot so se bali zavezniki), se je poudarjanje skupne države na vseh
področjih življenja le še krepilo. Značilen izraz tega je Kidričev članek Več jugoslovanstva po letu
1944, kjer kritizira slovensko ozkoglednost.
G. Godeša je zaključil s Kardeljevo izjavo (1. 9. 1944) o tem, da se mora prebivalstvu jugoslovanstvo
privzgojiti.

Vir: Dostopno na [online]: http://www.sistory.si/11686/20465 (17. 3. 2018)

1. Simpozij Ženske v gospodarstvu, Ljubljana, 19. 01. 2014

Mojca Ramšak: Vinske kraljice med častnim poslanstvom in neplačanim delom

Prispevek Mojce Ramšak temelji na predstavitvi fenomena vinskih kraljic v Sloveniji, njegovih
začetkov in razvoja ter poudarku na polemiki o diskriminaciji funkcije vinske kraljice kot oblike
neplačanega dela.
T. i. vinski dvor, vrsta promocije kulture pitja vina in vinske industrije, se je pri nas pojavil po l. 1991,
izvira pa iz nemško govorečih držav (Avstrije, Nemčije, pa tudi ZDA in Hrvaške, kjer se je ta trend
pojavil že zgodaj v 20. stoletju) in ni domači produkt po zmotnem mišljenju nekaterih. Po
osamosvojitvi se je pri slovenskih vinogradnikih in vinarjih pojavila želja po samopromociji in
uveljavljanju slovenskih vin kot prestižnega blaga na tržišču– to je bil tudi eden izmed razlogov za
razvijanje lika vinske kraljice. Izbor za vinske kraljice temelji na formatu lepotnega tekmovanja,
pomembni atributi, ki jih mora nositeljica te vloge uradno imeti pa so še znanje o vinu in kulinariki
svojega področja, dobre sposobnosti komunikacije in nastopanja… Vinski dvor Slovenije je zelo
številen in je strukturiran z vinsko kraljico Slovenije na čelu ter z regionalnimi in društvenimi
vinskimi kraljicami. Poleg vinskih kraljic je v Sloveniji tudi ogromno število vrst drugih kraljic,
povezanih predvsem s kulinariko (npr. kraljica medu, mleka, golaža, češenj…) – namen tovrstnih
kronanj oz. izborov je v veliki meri torej promocija omenjenih produktov, ki jih (vinske) kraljice
vršijo s prisotnostjo na mnogih družabnih dogodkih (npr. pojavljanje in nastopanje na vinskih sejmih,
trgatve, snemanje dokumentarnih filmov o vinu, izobraževanje mladih o kulturnem pitju vina…).
Ponavadi 1 leto trajajoč mandat o vinskih kraljic zahteva sodelovanje na v povprečju 165 dogodkih –
vso to delo je, tudi s strani vinskih kraljic samih dojeto kot družbena čast, kar mu omogoča, da ostaja
neplačano (obstajajo sicer določene ugodnosti, ki so jih kraljice deležne – npr. cenejši odkup
promocijskega avta, mreža ljudi, ki so si jo vzpostavile v času svoje »vladavine« itd.).Vinske kraljice
in podobni nazivi čedalje bolj dobivajo vlogo nacionalnega simbola. Vse večkrat se vinske kraljice kar
same odločajo za oglaševanje kozmetičnih izdelkov in storitev, ki se jih poslužujejo, s čimer presegajo
njihovo prvotno določeno promocijsko področje. Diskriminacija njihove funkcije se poleg
neplačevanja njihovega dela kaže še predvsem v medijih, kjer so novice, povezane z njimi, seksistično
in mizoginsko obarvane, večkrat pejorativne in vzete iz konteksta. Vinske kraljice sprejemajo svoje
neplačano delo kot dejstvo in se mnogokrat ne zavedajo lastnega pomena za razvoj vinske industrije,
kar kaže slabe predizpozicije za emancipacijo žensk tudi na drugih področjih.

Vir: Dostopno na [online]: http://www.sistory.si/11686/30449 (15. 3. 2018)