PREGLED SNOVI:

1. SLOVARJI 6-20
2. SSKJ 15-20
3. DOPIS 22-40
4. PREDSTAVITEV KRAJA 34-39
5. PRAVOPIS 95-113
6. ČESA NE PIŠEMO Z VELIKO ZAČETNICO? 114-118
7. PRAVOPISNE ZANKE IN NEZNANKE 119-132
8. PRAVOREČJE 141-149
JEZIK 3. letnik

1. SLOVARJI (6-20)
so jezikovni priročniki, v katerih so besede kakega jezika popisane po abecedi in razložene v slovarskih
sestavkih.
Glede na to ali so v slovarju besede enega ali več jezikov poznamo ENOJEZIČNE in DVOJEZIČNE slovarje,
redkeje tudi VEČJEZIČNE.
- ENOJEZIČNI (sskj) : opisane, razložene besede 1 jezika, tudi ponazorjeni s primeri iz besedil.
- DVOJEZIČNI: namesto razlage navedene tujejezične sopomenke.
Poleg te razvrstitve še delimo glede na to ali so v slovarju zajete vse besede danega jezika ali le nekatere.
- SPLOŠNI (sskj) - POSEBNI

TEMATSKI TERMINOLOŠKI

POSEBNI SLOVARJI:
1. TEMATSKI
Vsebujejo besede določene tematike. Po njih sežemo kadar se želimo poučiti o zapisu dane besede/o njenem
izvoru…
- ETIMOLOŠKI (od kod izvira beseda)
- FRAZEOLOŠKI (S. frazemov, 2jezični, 1jezičnega v slo ni)
- PRAVOPISNI (kako se kakšna beseda napiše)
- VEZLJIVOSTNI (slovar neglagolske vezljivosti)
- SLOVAR SOPOMENK, PROTIPOMENK, KRATIC(nimamo) in PREVZETIH BESED
- NAREČNI IN ZGODOVINSKI
- ODZADNJI (besede po abecedi, od zadnje črke nazaj, služi predvsem pisalcem poezije, ki iščejo rime
in strokovnjakom, ki preučujejo tvorjenke)

2. TERMINOLOŠKI
Izrazi določene stroke. (npr. geografski, pravni, farmacevtski, planinski, botanični, gledališki, vojaški,
smučarski, čebelarski …) Eno ali večjezični.

Jezikoslovna veda o sestavljanju slovarjev = slovaropisje oz. leksikografija. Slovarje pripravlja skupina
strokovnjakov – slovaropiscev/leksikografov. Večina slovarjev dostopna v knjižni ali digitalni obliki.
Večina slovarjev nastaja na Inštitutu za slo jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU .
2. SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA (15-20)
SSKJ je splošni enojezični slovar. Pripravili so ga slovaropisci na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU. Izšel je večkrat: najprej v 5 knjigah, nato v 1 in 2014 še v drugi ( ta se imenuje SSKJ in je
dostopen tudi v elektronski obliki)
KDAJ GA UPORABLJAMO? Kadar nas zanima kaj pomeni dana beseda, kako se izgovarja, ali je ustrezna
v vseh besedilih/okoliščinah …
V SSKJ je popisanih okoli 100 000 besed, razvrščenih po abecedi in natisnjene krepko – iztočnice/gesla .
Vsaka iztočnica je napisana v osnovni obliki, opremljena z naglasnim znamenjem. Osnovna oblika
samostalnikov je imenovalnik ednine, osnovna oblika pridevnikov in števnikov je moški spol ednine v
imenovalniku, glagoli – nedoločnik.
Vsaka iztočnica je predstavljena v svojem odstavku, torej ima svoj slovarski sestavek , ki ima več delov:
- glava: obsega iztočnivo in podatke o njeni besedni vrsti (pri samostalniku navedena končnica v rodilniku
ednine, okrajšava za spol, pri pridevnikih končnici za ženski in srednji spol, pri glagolih sedanjiška oblika in
okrajšava za vid)
- zaglavje: tam najdemo podatke o naglasnih in oblikovnih posebnostih, o izgovoru in o tonemskem naglasu
iztočnice
- pomenski del: sestoji iz razlage pomena/pomenov (če jih je več, so oštevilčeni z arabskimi številkami - najprej
podan osnovni pomen) iz ponazarjalnega gradiva (zgledi iz rabe) in iz dveh gnezd - frazeološkega (pika) in
terminološkega (kara) - tam je navedena tipična raba gesla v stroki
- pogosto se v sestavkih pojavljajo slogovni(stilni kvalifikatorji - oznake, ki uporabnike poučijo, v katerih vrstah
besedil oz. okoliščin se navadno uporablja dana beseda. Če teh ni, pomedi, da je beseda splošno uporabna
(slogovno nezaznamovana)
 DOPIS (22-40)

Zasebni in javni dopisi (obvestilo, vabilo, zahvala, opravičilo)

DOPIS je besedilo, ki nastane pri dopisovanju – pri dvosmernem sporazumevanju v vidnem prenosniku.
Tak pogovor je dvogovorno oz. dialoško besedilo. (od pogovora loči v tem, da so besede v njem zapisane
in ga tvori samo 1 oseba). Pisec med pisanjem dopisa ni v neposrednem stiku z naslovnikom.
Ločimo javne in zasebne dopise.
JAVNI ZASEBNI
 namenjeni komurkoli  določenemu naslovniku
 objavljeni v javnih medijih / javnih mestih (posamezniku/manjši skupini), ta je v
(televiziji, radiju, spletu…) dopisu izrecno imenovan
 zborni jezik  Če mu je družbeno enakovreden =
 pogosto izvirno oblikovani, da bi bili NEURADNI/NEFORMALNI DOPIS
čimprej opaženi (podatki vidno  Družbeno neenakovreden = URADNI /
poudarjeni, črke raznih vrst, velikost, barv, FORMALNI DOPIS
slikovno gradivo)
 npr. : javno vabilo, J. zahvala, J. obvestilo,
razne vrste sporedov, vozni redi, ceniki,
jedilni listi, osmrtnice…

NEURADNI
-neknjižni jezik, neuradni
nagovori in pozdravi
-svoje mnenje, občutke

URADNI DOPISI: pošiljajo ustanove svojim

strankam ali posamezniki ustanovam oz.
njihovim predstavnikom. Razmerje med
sporočevalcem in naslovnikom zato ni
enakovredno. Uradni dopisi imajo natančno
določeno obliko.

URADNI
-zborni jezik,
uradni nagovori in
pozdravi
-vikamo,
predpisani uradni
začetki in zaključki
Ljudje pišemo dopise z raznimi nameni, npr. zato da bi naslovnika spodbudili k besednemu/nebesednemu
odzivu (ga kaj vprašamo, na kaj povabimo…), da bi se odzvali na njegovo pobudo/mnenje, da bi z njim
navezali oz. ohranili stik (opravičimo, zahvalimo)
Glede na to, čemu so bili dopisi napisani ločimo razne vrste: obvestilo, vabilo, zahvalo, opravičilo… Vsi
uradni dopisi imajo značilno zgradbo in obliko. Tvorjeni so z različnimi nameni, ki so zapisani v naslovu
dopisa (oz. zadevi) :
- Kadar želimo, da bi naslovnik izvedel, kaj pomembnega se bo zgodilo/se dogaja  OBVESTILO
Vsebina je kratka, vsebuje: - glagol obveščam -kaj se bo zgodilo, kdaj, kje, včasih tudi
zakaj.
- Kadar želimo, da bi se naslovnik udeležil naše prireditve (rd, koncert, izlet, sestanek)  VABILO
-glagol vabim/o - ime, čas, kraj prireditve (če vabimo na uradni sestanek tudi dnevni red)
Od naslovnika pričakujemo besedni odziv – ali bo prišel.
- Kadar želimo, da bi naslovnik izvedel, da smo mu hvaležni za kaj, kar je naredil za nas, kar nam
je podaril…  ZAHVALA - navadno z izrazi hvala, zahvaljujem se, najlepša hvala
v vsebini : za kaj se zahvaljujemo, kako nam je/bo to koristilo
- Kadar želimo, da bi naslovnik izvedel, da žalujemo ker nečesa nismo naredili / smo nekaj naredili
narobe  OPRAVIČILO -izrazi: opravičujem se, oprosti, oprostite… - vsebina: česa
nismo naredili oz. kaj smo naredili narobe, lahko dodamo kako je do tega prišlo. (izjemoma
lahko opravičimo nekoga drugega – svojega nepolnoletnega otroka) .
 PREDSTAVITEV KRAJA (34-39)
Kraj predstavimo tako, da opišemo njegovo lego, obliko, sestavo, št. prebivalcev in njihove dejavnosti,
pomembne javne zgradbe, naravne in kulturne znamenitosti, prometne povezave... in
pripovedujemo o njegovi preteklosti (njegovem razvoju, pomembnejših dogodkih in ljudeh povezanih s
tem krajem.
Ko kraj opisujemo uporabljamo predvsem glagole stanja (je, stoji, leži, živi, sestoji…) in to v
brezčasnem sedanjiku, v tretji osebi ednine. Med opisovanjem pazimo, da podteme (lega, oblika,
sestava…) smiselno razvrstimo in jih predstavimo zaokroženo, šele na to preidemo na novo. Pri
navajanju preteklih dogodkov pazimo, da jih navajamo v ustreznem časovnem zaporedju. Glagoli so v
pretekliku, večinoma v 3. osebi ednine ali množine. Pri opisovanju pazimo, da dogodke natančneje
časovno utemeljimo (npr. sredi 19. stoletja)

Kraj lahko predstavimo na objektivni / subjektivni način.

OBJEKTIVNO : želimo, da bi ga naslovnik spoznal ali prepoznal (med drugimi podobnimi). Naštevamo
predvsem dejstva o njem. Najdemo ga v strokovnih besedilih – monografije, leksikoni, enciklopedije…
SUBJEKTIVNO: da bi naslovnik izvedel, kako ga doživljamo oz. vrednotimo , da bi v naslovniku
vzbudili zanimanje zanj. Izrekamo vrednostne pridevnike, čustveno zaznamovane besede, okrasne
pridevke, metafore, primere, prvoosebne glagole. Najdemo jih v umetnostnih in oglaševalnih besedilih
(reklamah), pa tudi v vsakodnevnem sporazumevanjem.

Ljubljana je od 26.6.1991 prestolnica republike Ljubljana je prečudovito mestece, ki lahko slehernemu

Slovenije. Leži v ljubljanski kotlini, na prehodu
med ljubljanskim barjem na jugu in ljubljanskih
poljem na severu. Leži le 20 kilometrov
zahodno od geodetsko izmerjenega geometrijskega
središča Slovenije. Ima nadmorsko višino 298
metrov ter 267 008 prebivalcev, ki so predvsem
zaposleni v gospodarstvu. Začetki Ljubljane segajo že
v 2. tisočletje pr. n. št., ko se je na območju današnje
Ljubljane razvila koliščarska kultura. Kasneje so na to
ozemlje prišli Rimljani, ter ji nadeli ime Emona, v 12.
stoletju pa se prvič omeni beseda Laibach, kar je
nemško ime za Ljubljano.Za Ljubljano je značilno, da
se prepletajo najrazličnejše kulture, kar se predvsem
kaže v gradnji oziroma arhitekturi najrazličnejših hiš
ter cerkev.
obiskovalcu ponudi kar največ. Veselje, sreča,
ljubezen, so besede, ki že od samega začetka sovpadajo
v mestni duh. Kdo bi se branil romantičnega sprehoda
ob srebrni reki, ki se kot nekakšna skrivnostna meglica
vije skozi mesto? Ali pa razburljivega pohoda na
mogočni grad, ki nad mestom kljubuje časa osti?
Gotovo nihče; to in še več lahko doživi vsak, ki obišče
gotovo najlepšo prestolnico sveta, mesto na sončni
strani Alp. Najboljše za vsakogar, ki je željan zabave in
divjih dogodivščin.

Bled je mesto in središče občine Bled.

Bled je naselje ob Blejskem jezeru, spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 504 m, sredi
razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Bled je bilo od
zgodnjega srednjega veka ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Današnje mestno
naselje je nastalo iz vasi Grad, Mlino, Rečica, Zagorice in Želeče, ki so razporejene okoli jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih
vzpetin (Grad, Straža, Kozarca, Osojnica in Ravnica) Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19. stol., ko so po zemljiški odvezi
kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških
vil in so se vasi Grad, Zagorice in Želeče pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta leta 1960.

Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima poleti prijetno ogreto vodo, primerno za kopanje, ki se na površini segreje
do 25 °C in ohrani primerno temperaturo (do 18 °C) vse do jeseni. V bolj mrzlih zimah jezero zamrzne. Ob blejskem geološkem
prelomu je blizu jezera termalni vrelec (23 °C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov.
PRAVOPIS
Kaj pišemo z veliko začetnico? (95-113)
Z veliko začetnico pišemo:
- prvo besedo v povedi: Beseda ni konj.;
- lastna imena: Janez, Slovenija, Zdravljica;
- izraze spoštovanja: ... pozdrave Vam pošilja ...;
- svojilne pridevnike iz lastnih imen: Janezov, Ankin;
- za dvopičjem v premem govoru:
Učitelj pred tablo:” Zvezke na mizo.”;
- začetke večjih naštevalnih enot:
Slovenski pregovori so: Kdor drugemu jamo koplje, ....;
Kdor ne dela, naj ...; Dvakrat premisli, ...;
- začetek citirane povedi v okviru kakšne druge povedi:
Z verzom ”Narveč sveta otrokom sliši ...” je Prešeren
izrazil svoj nazor.

IMENA
Imena so poimenovanja za bitja, živali, stvari, snovi in pojme.
Imena delimo na občna in lastna imena.

Občna imena so splošna poimenovanja za vrste bitij (človek), živali (orel, konj, pes), stvari (nalivnik,
stol, miza), snovi (moka, kis) in pojmov (sreča, smrt, ljubezen).

Zapisujemo jih z malo začetnico.

Delijo se na:
- osebna občna imena: delavec, mščan, belec;
- zemljepisna občna imena: dežela, gora, puščava;
- stvarna občna imena: bombon, čikolada, cesta.

Lastna imena so natančnejša poimenovanja bitij, živali, zemljepisnih in stvarnih danosti (splošno
poimenovanje dobi še dopolnilno lastno ime).

Pišemo jih z veliko začetnico.

Delijo se na:
- osebna lastna imena: Mitja, Mateja, Novak;
- zemljepisna lastna imena: Kočevje, Soča, Triglav;
- stvarna lastna imena:(knjiga) Pod svobodnim soncem,
(pašteta) Kekec, (pšodjetje) Alpina.

Imena so lahko nesestavljena ali sestavljena.

Nesestavljena imena so enobesedna: Zdravko, Ljubljana, Alpina ...
 Sestavljena imena so večbesedna. Pri teh imenih prvo sestavino (besedo) stalne besedne zveze
pišemo z veliko začetnico.
Sestavljena imena so lahko sestavljena:
- iz samih lastnih imen: Martin Krpan;
- iz lastnih in občnih imen: Krt Modrijan, Gallusova dvorana;
- iz samih občnih imen: Gospod stotonik;
- z veznikom v sestavini: Janko in Metka;
- s predlogom v sestavinah: Pod svobodnim soncem.

1. OSEBNA IMENA : se delijo na osebna občna imena in osebna lastna imena.

 OSEBNA OBČNA IMENA
Osebna občna imena pišemo z malo začetnico. Delimo jih na poimenovanja za:
- vrsto ljudi: belec, črnec, mulat;
- bitja z nadnaravnimi lastnostmi: bog, vila, čarovnica;
- osebe glede na bivanje: dolinec, hribovec, meščan;
- vključenost v družbo: novičar, kristjan, liberalka;
- položaj v skupnosti: volilec, poslanec, župan;
- dejavnost, s katero se ukvarja: delavec, profesorica,
umetnica, ribič;
- pripadnike zavodov, podjetij, ustanov: metalkar,
vegovec, litostrojčan.

* Pri zapisovanju osebnih občnih imen je potrebno ločiti med občnim in osebnim lastnim imenom. Pri tem nam velika
začetnica ponazarja lastno ime, mala začetnica pa občno ime:
- Sosedova Lučka je prižgala majhno lučko.
- Gospod Medved je ustrelil medveda.
- Mlad Kamničan se vozi v Ljubljano s kamničanom.

 OSEBNA LASTNA IMENA

Osebna lastna imena so dodatna poimenovanja k občnim imenom, pišemo pa jih z veliko začetnico. Delimo jih na:
- rojstna in družinska imena (ime in priimek) Jaka, Vid, Bridka sablja, Sokolje oko; Cankar, Kveder;
- vzdevke ali skrivna imena: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Josip Murn - Aleksandrov;
- imena prebivalcev: Slovenec, Celjan, Sobočanka, Dolenjec, Primorska;
- imena bogov: Bog, Zevs, Živa;
- poosebitev: Sreča, Ljubezen, Smrt;
- imena živali: Liska, Koki, Puhec.

Z veliko začetnico pišemo tudi svojilne pridevnike iz osebnih lastnih imen: Anej - Anejev, Primož - Primožev ...
* Začetek večbesednega sestavljenega lastnega imena pišemo z veliko začetnico, neprve sestavine pa po vzorcu:
obče - lastno ime (Stara sablja).

2. ZEMLJEPISNA IMENA
Zemljepisna imena delimo na zemljepisna občna imena in zemljepisna lastna imena.
ZEMLJEPISNA OBČNA IMENA
Zemljepisna občna imena so splošna poimenovanja za zemljepisne danosti (reka, gora, jezero ...). Pišemo jih z malo
začetnico.

ZEMLJEPISNA LASTNA IMENA

Zemljepisna lastna imena delimo na:
- nenaselbinska;
- naselbinska.
Pod pojmom naselbinsko ime razumemo strnjeno naselje, kamor pa ne uvrščamo posameznih predelov večjih naselij
(Mestni log - del Ljubljane, Tabor - del Ljubljane).

 NENASELBINSKA IMENA
K nenaselbinskim imenom uvrščamo imena:
- držav, delov držav, pokrajin: Slovenija, Kalifornija, Dolenjska;
- oceanov, morij, jezer, rek, slapov: Tihi ocean, Mrtvo morje, Blejsko jezero, Soča;
- hribovij, gora: Gorjanci, Triglav;
- nižin, kotlin, polj: Panonska nižina, Logarska dolina, Ljubljanska kotlina, Ptujsko polje;
- jam: Postojnska jama;
- puščav: Sahara;
- celin, otokov, polotokov: Evropa, Krk, Istra;
- dele krajev, cest, ulic, trgov: Tabor, Cesta dveh cesarjev, Ozka ulica, Trg svobode;
- poslopij, mostov in drugih objektov: Nebotičnik, Tromostovje, Navje;
- nebesnih teles in ozvezdij: Sonce, Rimska cesta.

Nenaselbinska imena zapisujemo po načelu občno - lastno ime.

Začetke stalno sestavljenih nenaselbinskih imen pišemo z veliko začetnico. Nekatera zemljepisna imena
zapisujemo tudi krajše; v teh primerih jih pišemo z veliko začetnico (Obala, Otok - Velika Britanija).

 NASELBINSKA IMENA
Naselbinska imena so imena za strnjena naselja, zaselke, vasi, trge, mesta in velemesta.

Enobesedna lastna naselbinska imena pišemo z veliko začetnico:

Ptuj, Piran, Kranj ...

Sestavljena naselbinska imena pišemo:

- vse sestavine z veliko začetnico, izjema so sestavine vas, mesto, trg, selo, če niso na prvem mestu stalno
sestavljenega zemljepisnega imena :
Slovenska Bistrica, Zidani most, Rimske Toplice;
Novo mesto, Stari trg, Opatje selo;
- predloge v stalno sestavljenem zemljepisnem lastnem imenu z malo začetnico, če le-ti niso na prvem mestu:
Šentvid pri Stični; kraj Pri Cerkvi - Struge.

Slovenija - slovenski jezik, Mežica - mežiški rudnik;

Slovenske gorice, Slivniško Pohorje

3. STVARNA IMENA
Stvarna imena delimo na:
- stvarna občna imena;
- stvarna lastna imena.

 STVARNA OBČNA IMENA

Med stvarna občna imena spadajo:
- vrstna poimenovanja društev, klubov, strank, vojaških enot, zavodov, podjetij, organov in industrijskih
izdelkov:
ribiško društvo, nogometni klub, ljudska stranka, četa, srednja šola, opekarna, delegacija, ford (avto);
- poimenovanja zgodovinskih dogodkov: francoska revolucija, druga svetovna vojna;
- meddržavne zveze: sveta aliansa, trojni pakt;
- imena praznikov: božič, novo leto, silvestrovo, dan državnosti;
- splošna poimenovanja objektov: občina, magistrat, rotovž;
- nagrade in priznanja, če se ne začenjajo s svojilnimi pridevniki: nagrada za mlade raziskovalce, pohvala;
- splošno rabljene pridevniške zveze na -ov/-ev: tamovec;
- vrstna imena zdravil: aspirin, ospen;
- imena obdobij in gibanj: realizem, cankarjanstvo.
  STVARNA LASTNA IMENA
Stvarna lastna imena pišemo z veliko začetnico.
V sestavljenih stvarnih lastnih imenih pišemo prvo sestavino z veliko začetnico, ostale sestavine pa se zapisujejo
po načelu lastno - občno ime:
Tekmo bodo odigrali v Ljudskem vrtu v Mariboru.
Peljem se z gosopodom Fordom. - Peljem se s fordom (vrsta
avtomobila).
Rad ima milko. - Rad ima sosedovo Milko (dekle).

K stvarnim lastnim imenom prištevamo:

- naslove literarnih del: Desetnica, Solzice;
- naslove časopisov, zbornikov, revij: Delo, Slovenske novice, Primorski dnevnik;
- naslove skladb: Deveta simfonija, Trubadur;
- naslove slikarskih del: Sejalec (slika), Deček s piščalko (kiparsko delo);
- imena društev: Rdeči križ Slovenije, Lovsko društvo Ptuj;
- imena podjetij in zavodov: Državna založba Slovenije, Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo;
- imenovalne prilastke k vrstnim imenom (trgovske znamke): cigarete Marbolo, čokolada Gorenjka, nalivnik
Pelikan;
- imena prevoznih sredstev: ladja Martin Krpan, vlak Pohorje.
ČESA NE PIŠEMO Z VELIKO ZAČETNICO? 114-118

- Poimenovanje jezikov (slovenščina)

- Poimenovanj dni, mesecev in praznikov (božič, silvestrovo) !razen tistih, katerih
prva beseda je svojilni pridevnik izpeljan iz lastnega imena (Prešernova nagrada,
Borštnikov prstan)
- Vrstnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih imen s predpono –ski / -ški (slovenski
jezik), razen, če so prva beseda v večbesednem zemljepisnem ali stvarnem lastnem
imenu (Slovenski Javornik, Slovenski biografski leksikon)
- Poimenovanj za ljudi po jezikovni, rasni ali verski pripadnosti (kajkavec, belec,
katoličan)
- Zgodovinskih dogodkov (francoska revolucija, vižmarski tabor)
- Slogovne usmeritve in obdobja (renesansa, naturalizem)
- Poimenovanja za pripadnike gibanj, nazorov, cerkvenih redov, časopisov, društev,
strank, podjetij … ( protestanti, razsvetljenci, jezuiti, čbeličarji, socialisti, nobelovci,
lekovci)
- Poimenovanja za ljudi po vrsti naselja (meščan, vaščan, občan, državljan)
- Družbene, poklicne, izobrazbene, častne, funkcijske nazive pred
imenom/priimkom ali za njim (gospa/ga. , gospod/g, doktor/dr , mlajši/ml , sveti/sv
)
- Stalni časovni in zemljepisni pridevki za pripadnike narodov (stari Grki, koroški
Slovenci, vzhodni Slovani)
- Poimenovanja znanstvenih strok, njim ustreznih šolskih predmetov (matematika,
biologija)
- Slovenska poimenovanja rastlinskih in živalskih vrst (velika sinica, planika) ,
njihova latinska mednarodna poimenovanja pa pišemo z veliko začetnico! (Parus
major, Leontopodium nivale)
- PRAVOPISNE ZANKE IN NEZNANKE 119-132
PRAVOREČJE 141-149
Ko govorimo povezano izgovarjamo glasove posamezne besede. Glasove tvorimo z govorili
(npr. z glasilkami, ustno in nosno votlino, jezikom, zobmi, ustnicami).
V slovenskem knjižnem jeziku je 29 glasnikov (fonemov), tj. takih glasov, ki v okviru besed
lahko razločujejo pomen, npr. kava – tava – pava, peti –piti –poti, kosa –koza; delimo jih na
samoglasnike in soglasnike.