Kakšen roman bi želela napisati

To vprašanje se mi zastavlja z vso resnostjo in komiko, ki gresta onkraj literature kot podviga
znotraj nekega, po družbeni konvenciji razsvetljenstva zamejnega družbenega polja. Vendar
ne gre toliko za željo napisati roman posebne vrste, ampak bolj za to, kar je dejansko treba
napraviti, ker je zahtevano z našo epoho oziroma pred nas vrženo kot izziv. Ne le izziv
preživetja, ampak izziv življenja.

Naša epoha je epoha skrajnega stanjšanja v dvodimenzionalnost, v dvodimenzionalnost črtne

ali pač QR kode, kjer je tridimenzionalnost reprezentirana z virtualnimi znaki, vendar ima
moč vključevanja ali izključevanja iz družbenega življenja (kot smo imeli priložnost izkusiti
leta 2021). To stanjšanje v dvodimenzionalnost QR kode ni udejanjeno na način slikarske
tehnike, ki je temeljila na opazovanju regularnosti in iregularnosti, predvsem pa živosti, pač
pa na način algoritmične tehnike, ki opazuje predvsem pravilnost in regularnost, na osnovi
katerih je mogoče izračunavati profita. Takšna skrb za regularnost temelji na opazovanju
tržišča in ju človeška psiha zanima zgolj zavoljo njene predelave v profit, zgolj zavoljo izrabe
emocij ter njihovih potlačitev za povečevanje profita.

Virtualno oziroma online predstavljena tridimenzionalnost je izrezana iz časa, in to na

poseben način – v smislu, da negira dejanskost časa in ga razkriva kot iluzornega, poudarjajoč
njegovo brezkončno sedanjost, ki se vključi vsakič, ko sprožimo določen posnetek na eni
izmed aplikacij na internetu. To počne brez kakršnegakoli občutka za brezčasje kot duhovno
razsežnost. Nasprotno, to počne z občutkom samoumevne dostopnosti – vse bolj plačljive in
plačane dostopnosti neke filmično prikazane oblike življenja. Na internetnih platformah tipa
YT lahko spremljamo milijarde posnetkov, ki bi se teoretično lahko vrteli sočasno – in se,
klikani od neznanih medijskih uporabnikov po vsem svetu, tudi vrtijo sočasno. Celo posnetki
iz šestdesetih ali tridesetih let 20. stoletja obstajajo sočasno. Vendar ta sedanjost-brezčasnost
ni drugega kot virtualno brezčasna in virtualno tridimenzionalna.

Virtualni tridimenzionalnosti je odvzeta telesnost telesa, odvzet ji je naravni tok spreminjanja

telesa, in nadomeščen s spreminjanjem telesa v večno mladost oziroma večno prikrajanje
celičnega telesa nekemu (spreminjajočemu se) idealnemu stanju, ki je seveda ideološko
postavljeno in opredeljeno z zakoni trga in profita. V tem smislu to virtualno tridimenzionalno
telo ne sme imeti krvi, reliefnosti (npr. gub), ran in podobnega; njegove izkušnje smejo biti
vanj vpisane na način amelioracije oziroma izboljšanja, kar najbolje povnanja kultura tatuja,
plastičnih operacij, polprofesionalizacije hobijev – ali pa vsaj kultura FB, instagrama in
podobnega: »Vse izkušeno nosim na sebi (ali na svojem profilu)«. Virtualna
tridimenzionalnost zanika oziroma nadomešča duhovno razsežnost človeka, čeprav je bila
celo ta izkrivljena z delom religij, ki so posamezniku vsilile proces samoizboljšanja in pri tem
prikrile namen tega procesa, namreč hierarhično organizacijo človeške družbe. Za proces
samoizboljšanja je nepomembno, ali je podvržen potrošniški interpretaciji 21. stoletja ali
religiozni interpretaciji 13. stoletja, ker se v vsakem primeru sproži zaradi diktata, ki mu gre
za organizacijo družbe kot družbe neenakopravnih bitij. Slednja je izzvana kot stranska
posledica doktrine izvornega greha, ki vztraja tudi še v popolnoma ateističnih ali duhovnosti
oropanih družbah.

S čim virtualna tridimenzionalnost zanika oziroma nadomešča tako dejansko

tridimenzionalnost kot tudi duhovno razsežnost človeka? S tem ko »izboljšanje sebe« z ravni
duhovnega izboljševanja prenese na izboljševanje gledanosti, reklamiranosti in prodaje ter z
njo povezanega profita. Seveda do tega navidezno duhovnega koraka, v bistvu značilnega za
duhovni materializem ali kar duhovni konzumerizem, ne bi prišlo, ko prej ne bi obstajali
predhodni koraki, ki so izboljšave prenesli na vzgojo in izobrazbo (it. formazione
[oblikovanje], nem. Bildung [izgradnjo]) kot načina organizacije družbe in zagotovil za
srečno življenje meščanskega srednjega sloja. Kultura samoizboljšav je posledica strahu pred
izločitvijo iz družbe – in ravno ta strah, obenem s strahom pred samoto, poganja masovni
konzumerizem.

Virtualna tridimenzionalnost s svojo interpretacijo »samoizboljšanja« pretendira na lahkotnost

telesa, ki pa ni lahkotnost telesa, ki je skozi duhovno delo preobrazilo dejstvo potekanja časa
skozi sebe, ampak je lahkotnost telesa, ki je neukrotljivo in nepojasnljivo dejanskost izkušnje
spremenilo v parolo, napis, znak, pomen, recept, dramaturški obrazec brez izvedbe ali nemara
kar formular z Upravne enote. S tem je človeška izkušnja v svoji neponovljivosti postala
ideološka, prikrojljiva obrazcu in modelirana v skladu z obrazcem.

V tem smislu je naša epoha radikalno nenaivna, ker se boji minljive dejanskosti izkušnje beži
od nje. Pri tem uporablja mnogo tehnik in strategij potlačevanja, ki se s četrto industrijsko
revolucijo še gostijo, se zaradi uporabe digitalnih orodij vpisujejo v človeško zavest in
nezavedno kot le še nova plast alienacije od duše, kot le še nova plast hipokrizije. Tehnike in
strategije potlačevanja pa v »ekonomiji psihe« ne bi mogle biti vzdržne, ko ne bi bile
kombinirane s principom ugodja, ki je – ne po naključju – v čedalje zahtevnejših tehnoloških
sistemih, ki na ravni duše zahtevajo čedalje zahtevnejše procese in strategije potlačevanja,
prerasel v industrijo. Ravno zaradi tega je potrošniško spregani princip ugodja vir takšnega
režima, kjer je vsak korak k osvobojenosti kaznovan z izključitvijo iz družbe pri živem telesu.

Da bi sploh bila prebita debela bariera med plastmi potlačitve in dušo, da bi torej prišlo do
čutenja, posameznik celo znotraj industrije ugodja zahteva ali potrebuje čedalje močnejše
impulze, čedalje močnejši nemir, dinamiko in podobno, vse to pa zahteva tudi vse več
finančnih, časovnih in energetskih sredstev. Smo energetsko potratna civilizacija, ker
potrebujemo čedalje več energije za potlačevanje izkušnje realnosti. To seveda popolnoma
uničuje seksualnost kot enega od primarnih načinov, kako priti v stik z življenjsko silo.
Sodobna epoha je radikalno nenaivna točno v tem, ko igra svojo naivnost življenja na
površini, v ozadju katere zaradi diktata tržnih razmer na službenem in intimnem polju ne
obstaja – kakor za vsako pravo masko – ničesar živega. Zaradi tega sodobni posameznik
(upajmo, da se temu modelu začenja upirati vse več ljudi) potrebuje vse več predmetov-
produktov, da se jih polasti, jih izsrka in zavrže kot smeti, pri čemer ne počne ničesar drugega
kot da ponavlja, kar izkuša na ravni vključenosti v proizvodne procese in na ravni
vključenosti v procese intimnosti.

Tej strukturi življenja v sodobni digitalizirani družbi, kjer so vse dejavnosti človeškega in
vseh drugih življenj in vse, kar ta življenja potrebujejo na fizični in psihični ravni, postale
prodajni artikel, bi torej rada zoperstavila resnično naivnost.

Kaj je resnična naivnost? Slutim, da si je isti problem zastavil že P. P. Pasolini v svojem

filmskem razvoju, ko je na neki točki, s cenjenimi ali ne, filmi Dekameron, Canterburyjske
zgodbe in Zgodbami 1001 noči, začel upodabljati arhaične kulture. Sam v dokumentarcu
Pasolini e il cinema – Al cuore della realta' (1974) opozori, da je to dejanje bilo dejanje
subtilne kritike potrošništva, saj je iskal dejanskost življenja in ga skušal reprezentirati brez
pomoči znakov, ampak z dejanskostjo življenja samega, na katerega še ni bila nalepljena
ideologija. Morda je Pasolini na tej poti zašel na stranpot, o tem ne bom sodila, vendar pa je
gotovo in nedvomno zastavil pravo vprašanje: kako se prebiti pod plasti alienacije, ki so
ustvarjene z različnimi plastmi tehnološkega razvoja (tehnike), da bi mogli izkusiti resničnost
in realnost življenja kot takšnega. To življenje se Pasoliniju filmarju kaže na dva načina: kot
krutost oziroma groba neponarejenost ritualnega življenja, ki se razteguje od žrtvovanja k
praznovanju in prepleta to dvoje v nerazgradljivo ciklično celoto življenja-smrti, in kot fizično
dejanskost tega življenja, ponazorjeno z naturščiki in obenem potujeno z mestoma veličastno
arhaičnimi kulisami starodavnih mest, z občasno smešnimi kostumi in vidno igranostjo
oziroma šablonsko zategnjenostjo v filmsko uprizarjanem obredu. Pasolini se je verjetno
zavedal tudi dejstva, da je ujeti to dejansko življenje na film in ga tam reprezentirati kot
dejanskega, potujitev svoje vrste, glede na to, da je sam film (v okviru tehnoloških danosti 60
in 70-ih let) izročen izginotju, zbledevanju, občutljiv kakor metuljeva krila. Prav to nasprotje
neizmerne rahlosti in skozi telesa bruhajoče ali izražajoče se energije je tisto, kar daje
dejanskost, avtentičnost, resničnost. Oziroma sporoča o njej. Ali je Pasolini v svoji izbiri
načina prezentacije (arhaične kulture) imel srečno roko ali ne, to je drugo vprašanje. Na kar v
omenjenem dokumentarcu opozarja tudi sam.

Kakšen roman bi torej bilo vredno napisati, ob tem, da sem že opozorila na nujnost in obenem
nevarnost potujitve? Nujno in vredno bi bilo napisati roman, ki na dva pola postavlja dvoje:
navidezno, sploščeno naivnost digitalnega človeka, in grobo, preprosto, a obenem lahkotno in
svetlo naivnost človeka, s katerega so, zaradi tega ali onega razloga, odpadle maske potlačitve
kot tudi same tehnike potlačevanja. Ta človek je skratka po psihični plati predindustrijski
divjak. Najbrž je zelo sam, čeravno ne nujno osamljen, ker zmore komunicirati z vsem živim,
z vsem, skozi kar teče sila življenja: reka, morje, živali, ljudje. Najbrž je zelo pozoren, v
smislu, da vse zabeleži in na to tudi odreagira. Najbrž se mora prav zaradi tega vaditi v tem,
da ne odreagira impulzivno, ampak da motri svoj reakcijski čas. Najbrž kdaj ravna kakor slon
v trgovini s porcelanom. Najbrž, edini sposoben resničnega ljubljenja, ne more najti osebe, s
katero to početi, ker se ga takšne osebe ustrašijo in pobegnejo v fuk. Dostojevski je to
poskušal napraviti v likih Aljoše in kneza Miškina, skozi katera dva se je razkrila struktura
meščanstva in njegova hipokrizija: njegova površina kot tudi vsebina potlačenega pod
površino.

Pisava kot arheologija strukturacije družbe ni dovolj globoka, če ne vsebuje ali vsaj ne
opozarja na dejstvo tega divjaka, čistega človeka, človeka brez mask. Ki je obenem tudi idiot
– nujno izločen iz družbe, brez katerega pa je družba mrtva, zgolj sploščitev na navidezno
naivno površino, ki je jalovina, nesposobna poroditi kal življenja, ker pod njo ni možnosti
humusa.

Kjer ni možnosti humusa, ni možnosti humanosti in ne možnosti, ki jo opisuje latinski

pridevnik »humilis« (slednjega bi najbolje lahko prevedli kot »prizemljenost«, ne pa kot
»ponižnost«, kar se je uveljavilo iz s hierarhijami moči obsedenega katolištva). V tem smislu
je boj za zemljo, ta tako arhaična oblika boja odziv na onemogočanje dostopa do zemlje ali
zastrupljanje zemlje. To ni le boj med kmeti in korporativnimi živilskimi, farmacevtskimi,
fitofarmacevtskimi in živilopredelovalnimi kompanijami – ampak je to boj za osnovno
dostojanstvo življenja na zemlji (ne glede na vrsto), je boj za humanost in prizemljenost in
prisotnost v trenutku, brez bega pred dejstvenostjo eksistence. In v tem smislu mora pisava
kot arheologija strukturacije družbe odpirati natanko ta problem: ne kot nekaj piktoresknega
ali čudaškega prebivalcem urbanih digitalnih metropol, ne kot bukolični kič, ne kot vojno za
Ilion, ne kot pikareskni roman (neskončne komedije strasti), ampak kot dejstvo in edino
možnost dostojanstvenega celičnega življenja na planetu, tako v fizičnem, psihičnem kot
duhovnem smislu. Takšna pisava mora biti pogumna, da gre v takšno raziskovanje, ne glede
na izid, ki ga ne-junakinja izkusi.
Seveda je roman, ki bi ga želela napisati, raziskovalno imaginativno ogrodje življenja, ki ga je
vredno živeti. Življenje pa je seveda bolj avtentično od sistema znakov. Filmanih ali pisanih.

https://www.youtube.com/watch?v=hPUnCCUHB38