POVZETEK

Karcinom dojke je najpogosteje maligna bolezen pri ženskah, ni pa neznanka pojav te maligne
bolezni tudi pri moških. Zdravljenja se lotimo z različnih vidikov, ki vključujejo uporabo
zdravil, hormonsko terapijo, obsevanje, kemoterapijo in kirurško zdravljenje. Prognoza
bolezni in izbira zdravljenja je odvisna od starosti, fizičnega stanja, stanja menopavze
pacientke in splošnega zdravstvenega stanja.

Cilj raziskave je bil ugotoviti raven kakovosti pri bolnicah z karcinomom dojke. Anketa je bila
izvedena z uporabo anonimnega vprašalnika, oblikovanega za namen te raziskave. Vprašalnik
je bil razdeljen na sociodemografska vprašanja in trditve, s katerimi naj bi anketiranke ocenili
vpliv bolezni na kakovost življenja.

Rezultati naše in primerljivih raziskav so pokazali, da je največ anketirank starih med 43 in 49

let, večina jih ima srednješolsko izobrazbo. Kot vpliv na kakovost življenja bolnic z
karcinomom dojke so se pokazale motnje spanja, razumevanje dojemanja lastnega telesa, ki
vključuje strah pred terapevtskimi posegi, ki povzročajo izpadanje dojk in las. Bolnice imajo
visoko stopnjo subjektivnega občutka depresije, tesnobe in anksioznosti.

Kot zaključek te raziskave lahko podamo trditve, da karcinom dojke vpliva na kakovost
življenja bolnic.

Ključne besede: karcinom dojke, diagnoza, zdravljenje, kvaliteta življenja

SUMMARY

Breast cancer is most often a malignant disease in women, but the occurrence of this
malignant disease in men is not unknown. Treatment is approached from a variety of
perspectives, including the use of medications, hormone therapy, radiation, chemotherapy, and
surgery. The prognosis of the disease and the choice of treatment depends on the patient's age,
physical condition, menopausal status and general state of health.

The aim of the research was to determine the level of quality in patients with breast
carcinoma. The survey was conducted using an anonymous questionnaire designed for the
purpose of this research. The questionnaire was divided into sociodemographic questions and
statements with which respondents were supposed to assess the impact of the disease on the
quality of life.

The results of our and comparable surveys have shown that the majority of female respondents
are between 43 and 49 years old, and most of them have a high school education. Sleep
disorders, the understanding of the perception of one's own body, which includes the fear of
therapeutic interventions that cause breast and hair loss, have been shown to influence the
quality of life of patients with breast carcinoma. Female patients have a high level of
subjective feeling of depression, anxiety and anxiety.

As a conclusion of this research, we can state that breast carcinoma affects the quality of life
of patients.

Key words: breast carcinoma, diagnosis, treatment, quality of life

1 UVOD

V zadnjih letih se veliko posvečajo rehabilitaciji bolnikov z karcinomom, saj se z izboljšanjem

diagnostike in načinov zdravljenja podaljšuje njihova življenjska doba. Cilj rehabilitacije teh
bolnikov je omogočiti vrnitev v družino ter družbeno okolje z najmanjšimi posledicami
bolezni ter izboljšati kakovost njihovega življenja. Najpogostejši karcinom v Sloveniji pri
ženskah je karcinom dojke. V Sloveniji zboli letno 1200 bolnic. Razsejalno obliko karcinoma
že odkrijejo pri 10% bolnicah, katere ni mogoče operirati. Poznamo več vrst zdravljenja
karcinoma (Petrovič, 2010, 48). Ključno vlogo pri odkrivanju ima bolnica sama tako, da vsak
mesec izvaja samopregledovanje dojk, 10. dan od začetka menstruacije, v menopavzi pa
vedno isti dan v mesecu (Krajec in Merlo, 2017). O tem bomo podrobneje govorili v
nadaljevanju.

Po podatkih Registra karcinoma Republike Slovenije je zbolelo leta 2015 kar 1.300 žensk
(incidenca), z diagnozo karcinom dojk (prevelenca) pa je v Sloveniji živelo 16.482 oseb.
Polovica diagnosticiranih je bilo starejših od 65 let (Bešić, 2019). V zadnjih letih se
medicinske sestre vsakodnevno srečujemo z različnimi kliničnimi raziskavami, zato se je
potrebno nenehno izobraževati ter pridobivati nova znanja, kar je pogoj za zagotavljanje
strokovne onkološke zdravstvene nege (Pečan Salokar in Klinc, 2013).

Od prihoda v ambulanto oz. bolnišnico spremljajo paciente z karcinomom dojke medicinske

sestre. Naloge medicinske sestre so informiranje in zdravstveno vzgojno delo, koordinacija
negovalnega tima ter nudenje čustvene in psihične podpore pacientu. „Breast cancer nurse“
poznajo ponekod v tujini (specializirana medicinska sestra za dojke), ki se ukvarja izključno s
pacienti z karcinomom dojke, v Sloveniji pa specialistični profil v zdravstveni negi še ni
zaživel (Kolenc in drugi, 2013, 63). Vizija sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
v onkologiji je prispevati z strokovno in raziskovalno dejavnostjo k višjemu nivoju kakovosti
in varnosti v obravnavi onkoloških pacientov.

Ob ustrezni celostni rehabilitaciji se vsaka bolnica veliko hitreje vrne nazaj v svoje staro
življenje tako, da brez ali le z malo težavami spet skrbi sama zase in za svoje bližnje, ter začne
hoditi v službo. Po končanem zdravljenju in celostni rehabilitaciji se veliko število
ozdravljenk vrne na delovno mesto in v domače okolje ter se združuje v skupine za
samopomoč. S svojimi osebnimi izkušnjami jim pomagajo, vlivajo pogum in kažejo pot, kako
premagovati težave tistim, ki se na novo srečujejo z karcinomom (Masten Cuznar, 2018, 57).

Na podlagi do sedaj zapisanega predstavljamo namen in cilje diplomske naloge.

Namen diplomske naloge je ugotoviti kako je potekalo zdravljenje in kakšna je kakovost

življenja pacientk po operaciji karcinoma dojke.

Cilje diplomske naloge lahko razdelimo na teoretične in raziskovalne.

Teoretični cilji:

- Opisati zgradbo in funkcijo dojke

- Opisati metode odkrivanja karcinoma
- Predstaviti dejavnike tveganja za karcinoma dojk
- Predstaviti metode zdravljenje karcinoma dojk
- Ugotoviti in predstaviti kakovost življenja žensk po operaciji karcinoma dojke
- Predstaviti samopodobo žensk po kirurškem posegu.

Raziskovalni cilji:

- Ugotoviti, ali so ženske seznanjene z dejavniki tveganja za tovrstno bolezen.

- Ugotoviti, kakšna je razlika v kakovosti pred in po preboleli bolezni.
- Ugotoviti, kolikšen delež bolnic je bolezen odkrilo s samopregledovanjem
- Ugotoviti, kako ženske same skrbijo za preprečevanje nastanka te bolezni.

Na podlagi opredeljenega raziskovalnega problema, smo oblikovali naslednja raziskovalna

vprašanja:

- RV1: Kako ženske same skrbijo za preprečevanje dejavnikov tveganja karcinoma

dojke?
- RV2: Ali so ženske seznanjene z dejavniki tveganja karcinoma dojke in s katerimi?
- RV3: Kakšna je kakovost življenja pacientk po operaciji karcinoma dojke?
- RV4: Ali bolnice poznajo možne zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk?

In hipoteze:
 - H1: 60% obolelih je bolezen odkrilo s samopregledovanjem.
- H2: Predpostavljamo, da je 80% anketiranih imelo uspešno oz. zelo uspešno
zdravljenje.
- H3: 90% obolelih je v času od postavitve diagnoze spremenilo način življenja.

V teoretičnem delu diplomske naloge smo uporabili opisno metodo dela, pregledali smo
domačo in tujo strokovno literaturo. Za iskanje virov in literature smo uporabili podatkovne
baze Cobiss, Google učenjak, spletni arhiv Obzornika zdravstvene nege. Uporabljena bo
literatura izdana med leti 2010 do 2022.

V empiričnem delu diplomskega dela smo uporabili metodo anketiranja s pomočjo raziskave
po metodi kvantitativnega deskriptivnega raziskovanja. Z anketnim vprašalnikom smo
pridobljene podatke statistično obdelali in jih predstavili v obliki tabel in grafov.
2 KARCINOM DOJKE

Maligne bolezni so takoj za boleznimi srca in ožilja drugi vzrok smrti v Sloveniji in
predstavljajo velik javnozdravstveni problem prebivalstva, karcinom dojk pa predstavlja 2 %
vodilne umrljivosti ženske populacije; po statističnih podatkih vsako leto za karcinomom
dojke zboli 1.300 žensk, 16.482 jih živi z to diagnozo. Podatki o naraščanju števila obolelih na
letni ravni so zaskrbljujoči. Bolezen se lahko pojavi v kateri koli starosti, vendar je največja
tendenca pojavljanja pri ženskah, ki so vstopile v menopavzo, to je po 50. letu starosti; Pred
50. letom se odkrije 25 % karcinomov, pred 30. letom pa 5 %. Karcinom dojk v znanstvenih
raziskavah ni neznanka, zato je znano, da na bolezen vpliva več dejavnikov, kot so starost,
dednost, življenjski slog, reproduktivne lastnosti in hormonski status, po mnenju nekaterih
avtorjev pa socioekonomski status, rasa, prisotnost mutacijskih genov, spolnih hormonov in
prostih radikalov (Petrovič, 2010, 48).

Pojavnost karcinoma dojk je pogostejša pri bolnicah s pozitivno družinsko anamnezo, ki je po

nekaterih raziskavah eden najpomembnejših vzrokov karcinoma, poleg izpostavljenosti
estrogenu, ionizirajočemu sevanju, odsotnosti poroda in pozitivne atipične hiperplazije. Večjo
nagnjenost k bolezni so opazili pri ženskah s prekomerno telesno težo, kar je povezano s
prehrano, bogato z živalskimi maščobami. Glede na starost in reprodukcijo je bilo
ugotovljeno, da se karcinom pojavi že pred tridesetim letom in se z vsakim desetletjem
podvoji do menopavze. K povečanju tveganja za nastanek bolezni pripomoreta tudi zgodnja
menarha in pozna menopavza ter odsotnost rojstva otroka ali prvi porod po 35. letu (Ferlay in
drugi, 2008, 2894).

2.1 Zgradba in funkcija dojke

Dojka je zelo kompleksen organ, ki se med razvojem, nosečnostjo in menopavzo močno

spreminja. Eksokrina parna žleza (latinsko mamma), leži v maščobnem tkivu med podkožjem
prsnega predela in fascijo velike prsne mišice. Nahaja se med nivojem drugega ali tretjega
rebra in sega do inframamarnega žleba na nivoju šestega ali sedmega rebra ter od prsnice do
sprednje aksilarne linije. Dojka je pokrita s kožo, ki v spodnjem delu tvori oster zavoj (sulcus
submammalis) in prehaja v kožo prsnega koša. Koža dojk je tanka in gladka ter vsebuje lasne
mešičke, žleze lojnice in znojnice. Na vrhu dojke je bradavica (papilla mammae), na vrhu
katere so odprtine izločevalnih kanalov, obdaja jo pigmentiran predel (areola mammae), ki
vsebuje več žlez (Montgoriejevih vozličkov), ki izločajo maščobni izloček. Prsi sestavljajo
mlečna žleza, vezivna stroma in maščobno tkivo. Mlečna žleza je sestavljena iz 10 do 20
režnjev (alveotubularnih žlez), od katerih ima vsaka izločevalni kanal, ki se odpre na konici
bradavice. Maščobno tkivo dojke oskrbuje mreža živcev, krvnih žil, limfnih žil, bezgavk,
sestavljeno pa je tudi iz fibroznega vezivnega tkiva in ligamentov. Žilni sistem dojke je dobro
razvit. Arterijska oskrba dojke poteka iz treh virov: arteria thoracia interna - oskrbuje medialni
del dojke, arteria thoracica lateralis s svojimi vejami oskrbuje lateralni del dojke, medtem ko
globoki del mlečne žleze prejema arterijsko kri preko veje arteria intercostales. Venski krvni
obtok je analogen arterijskemu, je zelo izrazit in se začne takoj pod kožo okoli areole. V prsih
se limfni kanali širijo od bradavice vzdolž odtočnih kanalov in krvnih žil do bezgavk, kar
ustvarja površinsko in globoko mrežo, ki se med seboj povezujeta. Glavna limfna pot odvaja
limfo do aksilarnih bezgavk, ki jih je 30-40. Pomembni so tudi parasternalni pektoralni in
medrebrni limfni kanali in vozli. Poznavanje limfne drenaže dojk je pomembno zaradi
limfogene poti širjenja karcinoma dojke (Tekač, 2008).

Razvoj dojk se začne v 5. in 6. tednu razvoja ploda in se nadaljuje skozi puberteto. Dojka je
hormonsko odvisna žleza, razvija se diskontinuirano v skladu s hormonskim vplivom v
življenju ženske. V intrauterinem življenju so dojke pod vplivom številnih hormonskih
dejavnikov, kot je estrogen, ki ga izloča posteljica. Pri ženskah z nastopom pubertete sledi
nadaljnji razvoj dojk pod vplivom ovarijskih hormonov. Estrogen v zgodnji puberteti ima
primarni hormonski vpliv na razvoj dojk. Skupaj s hidrokortizonom, prolaktinom, inzulinom
in rastnim hormonom spodbuja rast razvejanega kanalskega sistema, proliferacijo celic vzdolž
velikih in končnih kanalov ter arborizacijo duktalnega sistema. Rezultat tega kalitve tkiva je
pomemben za rast lobulov. Estrogen inducira odlaganje maščobe v prsih, poveča
prekrvavljenost tkiva dojk ter poveča volumen in elastičnost vezivnega tkiva. Da bi se dojka
razvila v organ, ki bo lahko izločal mleko, je nujen vpliv progesterona. Pod njegovim vplivom
se žlezne celice povečajo, delijo in prevzamejo sekretorne lastnosti. Vse to povečuje maso
prsi. V reproduktivnem obdobju ženske prihaja do mesečnih cikličnih sprememb v izločanju
spolnih hormonov. Te spremembe vplivajo na celice žleznega in podpornega tkiva dojke, ki
prav tako prehajajo skozi faze ciklične rasti, diferenciacije in propada (Tekač, 2008).

2.2 Etiologija, klasifikacija karcinoma dojke

Karcinom dojk je najpogostejši maligni tumor žensk v skoraj vseh delih sveta, nastane, ko
normalne žlezne celice dojk spremenijo svoje lastnosti in začnejo nenadzorovano rasti, se
razmnoževati in uničevati okoliško zdravo tkivo. Tumorske celice takoj ustvarijo lastno mrežo
kapilar in s tem svoj krvni pretok. Tumor se hematogeno širi z zavračanjem celic v krvni
obtok in na ta način nastajajo oddaljene zasevke. Za nastanek tumorja je nujno, da se v celici
nakopiči več različnih genetskih sprememb. Čeprav tumorji nastanejo kot posledica genetskih
sprememb v eni celici, je sam izvor in potek tumorske bolezni v veliki meri odvisen od okolja
tumorskih celic, ki ga sestavljajo sosednje celice in zunajcelična stroma, različne signalno
topne molekule, imunski in hormonski sistem ter nekateri drugi dejavniki v telesu in okolju
(Vegelj in drugi, 2011).

Z razvojem karcinoma dojke so povezani številni dejavniki tveganja, vključno z genetskimi,

hormonskimi, prehranskimi in okoljskimi dejavniki. Kljub vsem razpoložljivim podatkom o
dejavnikih tveganja je bilo ugotovljeno, da kar 75 % žensk z karcinomom dojke nima
dejavnikov tveganja. Družinska oblika karcinoma dojk, tista, ki je povezana z dednimi
mutacijami, predstavlja le okoli 5 do 7 % vseh primerov BRCA-1 (eng. dojke karcinom I) in
BRCA-2 (angl. dojke karcinom II) primerov z dednim karcinomom dojke. Gen BRCA-1 se
nahaja na 17. kromosomu, opisanih pa je več kot 500 mutacij, porazdeljenih vzdolž celotnega
gena. Mutacije v genu BRCA-1 so povezane s približno 45 % dednih karcinomov dojk,
jajčnikov in v manjšem obsegu prostate. Nosilke mutacije BRCA-1 imajo med življenjem od
56 do 85 % tveganje za nastanek karcinoma dojke ali od 15 do 45 % tveganje za karcinoma na
jajčnikih. Gen BRCA-2 se nahaja na 13. kromosomu in je povezan z večjo incidenco
karcinoma dojke pri ženskah (podobno kot BRCA-1), pa tudi pri moških (6 %) ter drugih
tumorjev, kot so jajčniki, trebušna slinavka in melanom. Karcinom dojke je hormonsko
odvisen tumor, to je večstopenjski proces s pospeševalnim učinkom estrogena. Tako je veliko
dejavnikov tveganja povezanih s stimulacijo ali ustvarjanjem estrogena, na primer menstrualni
ali reproduktivni dejavniki (menarha in menopavza, starost pri prvem porodu). Danes na
podlagi številnih multicentričnih raziskav velja, da večletna uporaba peroralnih kontraceptivov
ali hormonskega nadomestnega zdravljenja povzroča povečano tveganje za nastanek
karcinoma dojke (King in drugi, 2013).

Najpogostejši izvid je boleča ali neboleča bulica v dojki, vdolbina kože ali bradavice, bolečina
v dojki, ki je asimetrična in ni povezana z menstrualnim ciklom, krvav ali krvav izcedek,
spremembe na bradavici in erozija. Pri lokalno napredovali bolezni je koža dojk podobna
pomarančni lupini ali pa so dojke deformirane in razjede. Glede na stopnjo in razširjenost
bolezni se lahko povečajo bezgavke. Če se je tumor začel širiti v bezgavke, se lahko povečajo
in postanejo otipljive kot premične ali nepremične tvorbe v predelu pazduhe ali nad ključnico.
Pojav drugih simptomov je odvisen od dela telesa, na katerega se je tumor razširil.
Najpogostejša mesta metastaz karcinoma dojke so bezgavke, pljuča, kosti, možgani in jetra.
Za vse ženske je treba določiti stopnje bolezni. Stopnjevanje temelji na sistemu TNM, iz
katerega nato izhajajo klinične stopnje (Vegelj in drugi, 2011).

Po zdravljenju in pred terapevtskim postopkom je treba bolezen razvrstiti po sistemu TNM in

bolnika glede na stadij bolezni. Ta razvrstitev pokaže, kako daleč se je bolezen razširila, nato
pa se določijo stopnje bolezni (Vrdoljak in drugi, 2013).

V klasifikaciji TNM, T označuje velikost primarnega tumorja od 1 do 4, N prizadetost

regionalnih bezgavk od 1 do 3, M pa prisotnost oddaljenih metastaz od 0 do 1, kot sledi
(Vrdoljak in drugi, 2013, 43):

T: primarni tumor:

Tx: primarnega tumorja ni mogoče določiti T0: ni vidnega primarnega tumorja TiS: karcinom
in situ, neinvazivni tumor, manjši od 0,1 cm T1: tumor dojke s premerom 2 cm ali manj T2:
tumor dojke večji od 2 cm v premer in manjši ali enak 5 cm T3: tumor dojke s premerom
večjim od 5 cm T4: tumor katere koli velikosti, ki je vdrl v okoliško tkivo, tj. kožo, pljuča.

N: regionalne bezgavke:

Nx: metastaz v regionalnih bezgavkah ni mogoče določiti N0: ni metastaz v regionalnih

bezgavkah N1: metastaze v 1 do 3 aksilarnih bezgavkah N2: metastaze v 4 do 9 aksilarnih
bezgavkah N3: metastaze v 10 ali več aksilarnih bezgavkah, v bezgavke pod ali nad ključnico
ali v bezgavkah v prsih.
M: oddaljene metastaze:

Mx: oddaljenih zasevkov ni mogoče določiti M0: ni oddaljenih zasevkov v drugih organih
M1: prisotne so oddaljene zasevke, največkrat v kosteh, pljučih, jetrih ali možganih.

TNM klasifikacijo lahko določimo pred začetkom zdravljenja na podlagi fizičnega pregleda in
drugih diagnostičnih metod (USV dojk, MR, mamografija, punkcija, biopsija). Ko je
klasifikacija opravljena po operaciji in patohistološkem pregledu, jo označimo kot pTNM. Ne
glede na to, kako je klasifikacija določena, je po njej bolezen razvrščena v stadije, pri čemer
ima vsak višji stadij nekoliko slabšo prognozo (Vrdoljak in drugi, 2013).

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je predlagala klasifikacijo karcinoma dojke glede

na histološko vrsto tumorja. Danes se uporablja četrta izdaja klasifikacije WHO, v kateri so
dojke predstavljene samostojno, brez reproduktivnih organov (Lakhani in drugi, 2012).

Tumorji dojke (Jorns, 2016, 1054):

I. EPITELIJSKI TUMORJI

- benigni
- maligni

II. MEŠANI, VEZIVNI IN EPITELIJSKI TUMORJI

- fibroadenom
- filoidni tumor
- karcinosarkom

III. DRUGI TUMORJI

- tumorji mehkih tkiv

- kožni tumorji
- tumorji hematopoetskega in limfnega tkiva

IV. NEKLASIFICIRANI TUMORJI

V. FIBROCISTIČNE BOLEZNI DOJK

VI. TUMORJU PODOBNE SPREMEMBE

VII. METASTATSKI TUMORJI

2.3 Tumor dojke

Tumorje dojk delimo na benigne in maligne epitelijske tumorje.

Benigni tumorji dojk vključujejo papilarne spremembe, adenoze, fibroadenome.

Najpogostejša papilarna sprememba (tvorba) je benigni intraduktalni papilom. Intraduktalni

papilom je benigna, omejena intraduktalna proliferacija, ki vključuje fibrovaskularna jedra z
benigno notranjo mioepitelno in zunanjo epitelno plastjo. Intraduktalne papilome lahko
razdelimo na centralne, ki vključujejo velike osrednje mlečne kanale, in periferne, ki
vključujejo terminalne lobularne enote kanala. Velike so do 1 cm in jih spremlja krvav izcedek
iz bradavice. Pri diagnosticiranju je priporočljivo narediti galaktografijo. V zadnji (četrti)
izdaji WHO klasifikacije tumorjev dojk iz leta 2012 druge papilarne tvorbe vključujejo
intraduktalni papilom z atipično hiperplazijo, intraduktalni papilom z duktalnim karcinomom
in situ, intraduktalni papilom z lobularnim karcinomom in situ. Zaradi hudega brazgotinjenja
in ponovitve se priporoča popolna ekscizija teh sprememb dojk (Tan in drugi, 2015).

Adenoza je histološko zapletena entiteta, ki jo sestavljajo povečane in izkrivljene lezije, ki

vsebujejo podvojene in prenatrpane žleze z izrazito mioepitelno in stromalno fibrozo. V
lezijah, ki so vidne na mamografskih izvidih, se pogosto nahajajo kalcijeve usedline, na teh
mestih pa so vidne tudi sklerozirajoče apokrine in mikroglandularne adenoze. Sklerozantna
adenoza ni maligna in se pojavi kot fibrocistična bolezen dojk, ki prizadene predvsem ženske
v perimenopavzi. V večini primerov se na mamografiji odkrije sklerozirajoča adenoza (Jorns,
2016).

Fibroadenomi se najpogosteje pojavljajo pri mladostnicah, običajno so veliki 2 do 3 cm, lahko

pa se povečajo na > 10 cm in povzročijo asimetrijo in/ali hipertrofijo dojk. Vrste
fibroadenomov so juvenilni, celični ali velikanski. Adenoma dojke je ena redkih benignih
novotvorb, predstavlja 0,13 % do 1,7 % vseh benignih tumorjev dojke. Običajno se tubularni
adenom pojavi pri mladih ženskah, zelo redko pred menarho ali po menopavzi. Tehnike
slikanja kažejo večinoma benigni vidik, čeprav je redko mogoče najti nekatere sumljive
značilnosti. Tumor ima gumijasto, a čvrsto konstitucijo z gladko površino. Če gre za starejšo
osebo, je diagnoza lahko otežena zaradi fibroznih sprememb v fazi involucije in zmanjšane
mobilnosti tumorja (Jorns, 2016).

Fibroadenomi kažejo podobno hormonsko odvisnost kot lobuli, iz katerih izvirajo. Menijo, da
je kljub značilnemu videzu in konsistenci adenoma pri približno 50% bolnikov klinična
diagnoza napačna, zato je poleg radiološke in ehosonografske preiskave potrebna biopsija s
fino iglo (FNAC) in pogosto CORE biopsija. potrebno. Kirurško se zdravi v smeri primarnega
karcinoma (Tan in drugi, 2015).

Karcinom dojke je heterogena bolezen, lahko nastane iz duktalnega (90 %) ali (10 %)
lobularnega epitelija. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) predstavlja podrobno
klasifikacijo karcinoma dojke. Po tej klasifikaciji delimo karcinom na neinvazivne in
invazivne oblike karcinome dojke (Lakhani in drugi, 2012).

Histološka klasifikacija karcinoma dojke po WHO (Lakhani in drugi, 2012, 87):

- Mikroinvazivni karcinom
- Invazivni duktalni karcinom NOS
- Invazivni lobularni karcinom
- Tubularni karcinom
- Mucinozni
- Invazivna mikropapilarna
- Metaplastični karcinom
- Redke oblike invazivnega karcinoma dojke
o Karcinom z nevroendokrinimi elementi
o Karcinom, bogat z lipidi
o Sekretorni karcinom
o Onkocitni karcinom
o Karcinom lojnic
o Papilarni invazivni karcinom
o Acinarni celični karcinom
o Svetlocelični karcinom
o Cilinder
 o Mukoepidermoidni karcinom

2.4 Dejavniki tveganja

Epidemiološke študije so ugotovile več dejavnikov tveganja za nastanek karcinoma dojke.

Med njimi so opisane starostna in družinska predispozicija, hormonski vpliv, prehrana,
reprodukcijski dejavniki, sevanje. Pomembne so tudi antropometrične značilnosti, kot je
povečanje telesne mase (Vrdoljak in drugi, 2013).

2.4.1 Starost in družinska predispozicija

Karcinom dojk se pri ženskah pojavi pred 30. letom. Zgodnja menarha, pozna menopavza,
pomanjkanje otrok ali pozno rojstvo prvega otroka prispevajo k povečanemu tveganju za
karcinoma dojke. Pri ženskah, ki so prvega otroka rodile po tridesetem letu, je tveganje
dvakrat večje kot pri ženskah, ki so prvega otroka rodile pred dvajsetim letom. Dojenje otroka
še bolj zmanjša tveganje, če ženska doji več kot eno leto, zato bi lahko rekli, da je eden od
varovalnih dejavnikov pri pojavu in razvoju karcinoma dojke (Ferlay in drugi, 2015).

Družinska nagnjenost se deduje avtosomno dominantno od obeh staršev. V družinah z visoko

pojavnostjo karcinoma dojke so opazili mutacije med dvema genoma – BRCA1 in BRCA2, ki
sta velika gena, njunih mutacij pa je zelo veliko in prizadenejo različna mesta v verigi DNK.
BRCA1 in BRCA2 imata lastnost tumor supresorskih genov, kar pomeni, da mutacije utirajo
pot maligni transformaciji. Predpogoj za transformacijo prsne celice iz normalne v maligno je
izguba heterozigotnosti lokusa tumor supresorskega gena (LOH) (Ferlay in drugi, 2015).

2.4.2 Hormoni

Veliko pozornosti posvečamo vlogi estrogena in progesterona (ženskih spolnih hormonov).

Estrogen se lahko jemlje kot hormon za preprečevanje nosečnosti in kot nadomestno
zdravljenje. Obsežne raziskave Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so pokazale, da se
pri dolgotrajni uporabi peroralnih kontraceptivov tveganje za nastanek karcinoma dojke pri
ženskah med štiridesetim in petdesetim letom poveča za 1,3-1,5 %. Zaradi diferenciacije
epitelijskih celic med nosečnostjo se pod vplivom hormonov, ki se takrat izločajo, poveča
odpornost na karcinomotvorne snovi. Karcinom nastane, ko karcinomotvorne celice delujejo
na nediferencirane proliferirajoče celice (Ferlay in drugi, 2015).

2.4.3 Prehrana

Rezultati posameznih raziskav kažejo na možen vpliv prehrane kot dejavnika tveganja,
predvsem prehrane z živalskimi maščobami in mesom. Možno je, da prehrana z visoko
vsebnostjo maščob, zaužita v otroštvu in adolescenci, prispeva k povečanju tveganja za
karcinoma dojke. Po drugi strani pa nekateri rezultati kažejo, da bi manjši vnos energije med
rastjo lahko prispeval k zmanjšanju tveganja za nastanek karcinoma dojke. K zmanjšanju
tveganja za nastanek karcinoma dojke prispeva prehrana, bogata s sadjem in zelenjavo,
vitamini in antioksidanti (Ferlay in drugi, 2015).

2.4.4 Sevanje

Študije so pokazale povečanje tveganja za nastanek karcinoma dojke zaradi sevanja z

največjim negativnim učinkom v adolescenci in zgodnji odrasli dobi, ki se nato zmanjšuje.
Najnovejše raziskave potrjujejo, da so ženske bistveno bolj občutljive na obsevanje v otroštvu
kot v adolescenci in odrasli dobi, če je bila obsevanje opravljeno zaradi druge maligne bolezni,
če pa je bila sočasno uporabljena kemoterapija, je tveganje manjše, saj kemoterapija pogosto
zmanjša proizvodnjo jajčniških hormonov (Ferlay in drugi, 2015).

2.5 Samopregledovanje dojk za namen zgodnjega odkrivanja karcinoma dojke

Pomembno vlogo pri odkrivanju karcinoma dojke ima ženska sama. Ženska se mora zavedati,
da lahko zboli za karcinomom dojke in da obstaja velika možnost za ozdravitev, če bolezen
pravočasno odkrije. Samopregledovanje dojk bi se moralo razširiti v pkarcinomso
pregledovanja vseh žensk v dobi od generativnega do poznega starostnega obdobja. Vse
ženske bi morali z zdravstveno vzgojo naučiti, da si dojke pregledajo enkrat mesečno, saj je
samopregledovanje najpomembnejša metoda za zgodnje odkrivanje karcinoma, že vse od 20.
leta dalje (Hoyer in Mivšek, 2008).

Zgodnji bolezenski znaki so neznačilni in večinoma se za njimi ne skriva karcinom; prav zato
jih je enostavno mogoče spregledati (Štabuc, 2009). Vsaka ženska se mora zavedati, da lahko
zboli za karcinomom dojke. Možnost za ozdravitev je velika le, če bolezen odkrijemo
pravočasno, ko je še v zgodnji fazi razvoja. Veliko zatrdlin, za katere se po opravljenih
preiskavah izkaže, da so karcinomave, odkrijejo ženske same s samopregledovanjem (Borštnar
in drugi, 2013). Pri rednem samopregledovanju dojk ali pa po naključju lahko ženske zatipajo
neenakomerno zgradbo tkiva, ki pritegne njihovo pozornost in zaradi česar takoj poiščejo
zdravniško pomoč. Izkušnje so pokazale, da je samo 10 % sprememb, ki jih ženske same
zatipajo v dojkah, malignih. Za izboljšanje preživetja pacientk z karcinomom dojke je nujno,
da zdravnik med tistimi z benignimi spremembami odkrije 10 % žensk, ki imajo karcinom
dojke, saj je potrebno takojšnje zdravljenje (Stojan Fležar, 2004).

Karcinom na dojki, odkrit med izvajanjem samopregledovanja, je ponavadi diagnosticiran v

zgodnejši fazi in je manjši od karcinoma, ki je diagnosticiran brez kakršnega koli pregleda.
Ženske, ki izvajajo samopregledovanje dojk, imajo tumorje diagnosticirane v zgodnejši fazi
kot ženske, ki samopregledovanja sploh ne izvajajo. Medtem ko mamografija pomaga pri
odkrivanju karcinoma dojk, še preden si ženska kar koli zatipa, samopregledovanje ženski
pomaga spoznati izgled njenih dojk in kako se jih čuti, tako da ob pojavu možnih sprememb to
ženske takoj začutijo in pravočasno poiščejo potrebno pomoč (Birhane in drugi, 2017).

S pregledovanjem dojk začnemo po 20. letu in ga opravljamo vsak mesec, najbolje 7. do 10.
dan po začetku menstruacije, v menopavzi pa izberemo vedno isti dan v mesecu. Začetnih
karcinomov, ki so manjši od enega centimetra, ni mogoče zatipati, so pa vidni na mamografiji.
Bolečina in zatrdlina, ki sta tipni nekaj dni pred mesečnim perilom ali med njim, sta običajno
povsem normalen pojav. Nekaj dni po koncu mesečnega perila pa je pregled treba ponoviti. Če
zatrdlina ne izgine, je potreben obisk zdravnika (Sladnjak, 2014).

Vloga medicinske sestre pri samopregledovanju dojk je, da motivira ženske, da si redno in
sistematično samopregledujejo dojke, da jih nauči izvajanja pravilne tehnike, preveriti mora
znanje žensk, ki ga imajo o samopregledovanju. V čakalnice ginekoloških ambulant je treba
namestiti plakate, da lahko ženske spoznajo, kdaj je najugodnejši čas za samopregledovanje
dojk. Opisati je treba način in tehniko samopregledovanja, spremembe, zaradi katerih morajo
k zdravniku takoj, ko jih opazijo, povedati, kam se lahko obrnejo po pomoč, deliti morajo
zloženke o samopregledovanju in mamografiji in v čakalnici ginekološke ambulante, če je
možno, predvajati film o samopregledovanju dojk (Rasperger, 2013). Za ženske je najbolje, da
si dojke pregledajo v točno določenem vrstnem redu, in sicer najprej stopijo pred ogledalo,
kjer si lahko ogledajo, ali je na dojkah morda vidna kakšna sprememba, kot oteklina, rdečina,
možno ugreznjenje kože ali bradavice in izcedek iz dojke. Nato naj roke dvignejo in jih
položijo za glavo. Pomembno je, da opazujejo morebitne spremembe oblike dojk ali pa
spremembe kože in bradavic. Roke morajo nato položiti na bok in se nagniti proti ogledalu.
Ramena potisnejo naprej in si ponovno dobro ogledajo morebitne spremembe v obliki dojk. V
nadaljevanju morajo dvigniti najprej levo roko. Z dlanjo in prsti desne roke si pretipajo dojko
in tkiva v okolici, kar je najlaže storiti pod prho. Dojko pretipajo v vseh smereh, krožno,
vzdolž dojke in od bradavice proti robu dojke. Pretipati je treba tudi pazduhe in postopek nato
ponoviti na drugi dojki. Postopek morajo ponoviti tudi leže. Najbolje je, da si pod ramo
položijo blazino ali zloženo brisačo. V tem položaju je dojka manj napeta, pregled pa zato
lažji. Ponovno se ne sme pozabiti na pazduho. Isti postopek se ponovi na drugi dojki (Borštnar
in drugi, 2013).

Čeprav obstajajo različni pogledi in študije o učinkovitosti samopregledovanja, je

priporočljivo odkriti tipne spremembe, ki nakazujejo na karcinoma, in izkazalo se je, da je
metoda učinkovita za povečanje ozaveščenosti o zdravju dojk pri ženskah, zlasti v državah v
razvoju in v nerazvitih državah (Kutlu in Biçer, 2017).

2.6 Preventivni programi – primer programa DORA

Kot smo navedli lahko dejavnike tveganja za karcinoma dojke razdelimo na spremenljive in
nespremenljive. Nespremenljivi dejavniki vključujejo starost, spol, družinsko predispozicijo,
predhodne tumorje dojke, zgodnjo menarho, pozno menopavzo, genske mutacije. Spremenljivi
dejavniki vključujejo uporabo hormonskega nadomestnega zdravljenja, uporabo
kontracepcijskih sredstev, prekomerno telesno težo in telesno aktivnost.

Z oblikovanjem ustreznih predlog, izobraževalnih priročnikov in programov ter s strokovno

pomočjo in podporo medicinska sestra vpliva na spreminjanje dejavnikov tveganja za
nastanek karcinoma dojke. Z zdravstveno vzgojo, s promocijo bolj zdravega načina življenja,
pa tudi s spodbujanjem in promocijo zdravja sodeluje v osnovnem zdravstvenem varstvu.
Pravočasno odkritje karcinoma dojke je pomemben pogoj za odpravo njegovih škodljivih
učinkov in posledic. Zanimanje ženske populacije za tovrstne izobraževalne posvetovalnice
zahteva povečevanje strokovnega znanja in usposobljenosti medicinske sestre na onkološkem
področju ter njeno strokovno in odgovorno delovanje pri izvajanju ukrepov primarne in
sekundarne preventive (Jarm in drugi, 2015).

Zgodnje odkrivanje karcinoma dojk poteka s presejalnim pregledom za karcinoma dojk z

mamografijo, kliničnim pregledom ali kombinacijo obojega, kar zmanjša umrljivost.
Mamografsko presejanje odkrije nekancerozne lezije, karcinom in situ (CIS) in manj
invazivne lezije. Vseh zadebelitev dojk ni mogoče odkriti z dotikom, vendar je 70 % vseh vrst
karcinoma mogoče odkriti s samopregledovanjem.

Program zgodnjega odkrivanja karcinoma dojke zajema vse ženske in je priporočljiv za vsako
žensko. Program vključuje: samopregledovanje dojk, klinični pregled, UZ in MR. Namen tega
programa je preprečevanje pojava karcinoma dojke (Jarm in drugi, 2015).

Zelo je pomembno, da ženska pozna začetne znake karcinoma in čim prej obišče svojega
zdravnika, če otipa sumljivo spremembo na dojki. Sem sodijo presejalni testi: presejalni
program karcinoma dojk (DORA), ultrazvok in mamografija. Presejalni ali screening testi so
preiskave, s katerimi se pregleduje navidezno zdrave ženske brez kliničnih znakov bolezni.
Namen tega je odkriti tiste ženske, ki imajo predstopnje ali začetne stopnje bolezni. Pri vseh
tistih, pri katerih se je pokazal sum, da so morda bolne, pa potrebujejo nadaljnje diagnostične
preiskave za razjasnitev narave te bolezni. Za iskanje karcinoma dojk se najpogosteje kot
presejalni test uporablja mamografija. Glavno merilo za učinkovitost presejanja je zmanjšanje
umrljivosti med redno pregledovanimi ženskami, kar je tudi končni cilj programa DORA.
Organizirano presejanje žensk priporoča Evropski kodeks proti karcinomu. V Sloveniji imamo
državni program presejanja karcinoma dojk z imenom DORA, ki ga organizira Onkološki
inštitut v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje in Zavodom za zdravstveno zavarovanje
Slovenije. Program Dora omogoča vsem ženskam z vnaprejšnjim vabljenjem med 50. in 69.
letom starosti pregled z mamografijo, kjer gre za slikanje dojk z rentgenskimi žarki (Jarm in
drugi, 2015).

Z mamografijo se redno preiskuje zdrave ženske v določenem starostnem obdobju, da bi med

njimi odkrili klinično netipne in nezaznavne tumorje dojk. Vabljenje žensk poteka dejavno.
Ženski na dom pošljejo pisno vabilo, v katerem so določeni kraj, datum in ura presejalne
mamografije. Če se ženska na vabilo ne odzove, se ji ga pošlje ponovno čez en mesec. V
presejalnem centru žensko sprejme zdravstveni administrator, mamografijo opravi diplomirani
radiološki inženir, ki slike takoj po preiskavi pošlje po internetni povezavi v centralni
računalniški arhiv DORA. Mamografijo v informacijskem sistemu odčitata dva radiologa in
ko oba ne ugotovita sprememb, prejme ženska domov obvestilo o negativnem izvidu in
ponovno je povabljena čez dve leti. Ko je ocena radiologov različna ali pa ko oba ocenita, da
je izvid pozitiven, k odločitvi o rezultatu pristopi še tretji radiolog. Ženska prejme rezultat v
petih delovnih dneh. Če se na mamogramu vidi nejasno spremembo, mora ženska opraviti
dodatne preiskave, neinvazivne (povečavo s kompresijo, tomosintezo dojke ali ultrazvočni
pregled) ali pa invazivne (debeloigelna biopsija). Ženska, slikana v presejalnem programu
DORA, pozna svojo diagnozo in načrt zdravljenja najkasneje v dveh tednih po mamografiji.
Pacientka mora biti operirana v najkrajšem možnem času po diagnozi, v treh tednih. Zelo
pomembno je, da se povabljene ženske obravnava ločeno od bolnih, saj imajo drugačen
pristop k odkrivanju bolezni in svojo duševno stisko doživljajo drugače kot bolne. Pomembno
vlogo pri prepoznavnosti programa DORA imajo nevladne organizacije, razni mediji ter še
posebej ustna izročila žensk ostalim ženskam (Jarm in drugi, 2015).

2.7 Diagnoza karcinoma dojke

Karcinom dojk je najpogostejši karcinom ženske populacije po vsem svetu. Vendar se stopnje
preživetja zelo razlikujejo, a vendar se optimistično gibljejo proti pozitivnemu trendu.
Povečano preživetje je posledica drastične spremembe metod presejanja, zgodnje diagnoze in
napredka v zdravljenju.
2.7.1 Anamneza in klinični pregled

Anamneza mora biti skladna z vrednostmi simptomov. Pomembno je, da žensko povprašamo
o pojavu karcinoma v družini in o starosti, pri kateri se je karcinom pojavil. Zaželjeni so tudi
podatki o starosti menarhe ali menopavze, številu nosečnosti in številu porodov. Pomembno je
tudi, da se pozanimate o menstrualnih ciklih, času zadnje menstruacije, uporabi
kontracepcijskih sredstev in morebitni kakšni obliki hormonskega nadomestnega zdravljenja.
Pridobiti je treba podatke o spremembah telesne teže, o drugih boleznih, ki jih ženska trenutno
zdravi. Ženske z otipljivo spremembo na dojki je treba vprašati, kdaj so odkrile spremembo.
Postavlja se tudi vprašanje morebitnega izcedka iz bradavice o njegovi barvi, količini in
konsistenci, pomembni so tudi podatki o predhodno opravljenih operacijah dojke. Pomembno
je vedeti, ali je ženska spremembo na dojki odkrila sama ali jo je ugotovil zdravnik, ali je bila
bolezen odkrita zaradi kakšnih simptomov ali na rutinskem ali sistematskem pregledu. V
okviru kliničnega pregleda dojk je potrebno natančno pretipati vse kvadratke dojke. Za
odkrivanje povečanih bezgavk je potrebno palpirati aksilo, parasternalno regijo in
supkarcinomlavikularno regijo. Dojko pretipamo v ležečem položaju z abducirano roko nad
glavo (Berg in drugi, 2012).

2.7.2 Fizični pregled dojke

Ta pregled vključuje preiskavo in palpacijo dojke. S pregledom dojk vidimo zunanje

spremembe: videz kože in bradavic, izbočenje in višino dojke glede na drugo stran. Pri iskanju
preverite, ali so v zdravilu kakšne spremembe. Palpacija dojke je pregled s konicami prstov,
da se v njej odkrije bulica. Prav tako je treba pregledati tako aksilarne kot
supkarcinomlavikularne depresije. Telesni pregled se zaključi s preverjanjem prisotnosti
izcedka iz bradavic. Velik pomen imajo tudi izkušnje zdravnika, ki izvaja pregled. Najbolj
ugoden trenutek za pregled dojk je sredina menstrualnega cikla. Po anamnezi in fizičnem
pregledu ter nato postavitvi delovne diagnoze, ki kaže na maligno spremembo dojke, je treba
opraviti nadaljnje preiskave za potrditev ali ovržbo diagnoze, pa tudi za določitev stopnje
anatomske razširjenosti karcinoma. in stanje bolnika (Berg in drugi, 2012).
2.7.3 Mamografija

Danes je mamografija temeljna radiološka metoda pregleda dojk in zajema rentgensko slikanje
dojk v dveh projekcijah. Samo ena projekcija nima zadostne občutljivosti ali specifičnosti. Če
so bile mamografije že opravljene, je dobro izvide primerjati s prejšnjimi slikami, da se lažje
opazijo spremembe v strukturi dojke v preteklem obdobju. Doza sevanja na sliko je 1 cGy, kar
je 4-krat močnejše od sevanja klasičnega rentgenskega slikanja pljuč. V Sloveniji se
mamografija uporablja v skladu z nacionalnim programom zgodnjega odkrivanja karcinoma
dojk ali za razjasnitev kliničnih izvidov dojk (Jarm in drugi, 2015). Standardni mamografski
projekciji sta mediolateralna poševna in kraniokavdalna projekcija. Mediolateralna poševna
projekcija je pomembna, ker vključuje mehka tkiva tokarcinomalne stene in sprednjo aksilarno
gubo. Ta projekcija prikazuje celotno tkivo dojke, še posebej pomembna pa sta kraniolateralni
kvadrat in spodnji del aksile. Priporočljivo je, da vsaka ženska opravi mamografijo pri 40 letih
(pri 35 do 40 letih, če ima pozitivno družinsko anamnezo), pri ženskah brez simptomov pa v
starostnem intervalu od 50 do 75 let. Nato je treba mamografijo ponoviti vsake 2-3 leta ali
pogosteje, odvisno od izvidov ali družinske anamneze. Največja vrednost mamografije je v
zgodnjem odkrivanju karcinoma dojk, še preden tumor otipamo, predvsem pri odkrivanju
patoloških mikrokalcinacij (Berg in drugi, 2012).

2.7.4 Ultrazvok dojk

Ultrazvok dojk je druga najpogosteje uporabljena dopolnilna metoda pregleda dojk. Prednost
pred drugimi metodami je v tem, da lahko jasno loči cistične tvorbe od drugih solidnih
(tumorskih) in fibrocističnih sprememb. Opazovanje takšnih sprememb je bolj jasno pri
dojkah, ki so bogatejše s parenhimom, zaradi česar je pri mlajših ženskah manj nepotrebnih
mamografij. Glede na to, da je natančnost ultrazvoka pri odkrivanju tumorjev dojk, manjših od
1 cm, približno 82-odstotna, natančnost mamografije pa 92-odstotna, je ob sonografiji
priporočljivo narediti tudi mamografijo, potem je diagnostična natančnost približno 98-
odstotna (Warner in drugi, 2010).
2.7.5 Magnetna resonanca dojk (MR)

Magnetna resonanca (MR) se običajno izvaja pri predoperativnih preiskavah karcinoma dojk,
da bi ugotovili razširjenost bolezni in diagnozo, zlasti pri lobularnem karcinomu in pri mlajših
ženskah z gostejšim žleznim tkivom. Uporabljati ga je treba skupaj z mamografijo in ne
namesto mamografije, saj obstajajo karcinomava obolenja, ki so vidna le na mamografiji, na
magnetni resonanci pa spregledana. Pri večini žensk s povečanim tveganjem za karcinoma na
dojki se mora presejanje z magnetno resonanco in mamografijo začeti pri starosti 30 let. Za
nosilke gena BRCA lahko slikanje z magnetno resonanco postane presejalna metoda za
zgodnje odkrivanje invazivnega karcinoma dojke. MR za karcinom dojk je lahko boljši od
mamografije in ultrazvoka pri presejanju žensk z visokim tveganjem za dednega karcinoma
dojk (Warner in drugi, 2010).

2.7.6 Biopsija dojke

Biopsija dojke je najbolj zanesljiva in natančna metoda diagnosticiranja patoloških sprememb

v dojki. Zato se na določen način preverjajo diagnostični rezultati, doseženi z nekaterimi
drugimi iskalnimi metodami, ki so bile pred biopsijo (klinični pregled, mamografija,
ultrazvok, citologija). Kakovost odvzetega vzorca tkiva (ne glede na način odvzema) je
pomemben predpogoj za natančno diagnozo. Kakovost vzorca in končni rezultat biopsije sta
neposredno odvisna od vrste odvzetega materiala, mesta odvzema materiala (natančnost
lokalizacije), načina odvzema (vrsta biopsijske metode) in izkušenj osebe. izvajanje postopka.
Obstajata dve osnovni metodi odvzema materiala za citologijo, to sta za histologijo
tankoigelna aspiracijska biopsija (FNA) in ekscizijska ali odprta (kirurška) biopsija (core
needle biopsy FNAC). Prednost kirurške metode je možnost odvzema (odstranitve) celotnega
patološkega procesa v dojki, kar ima pri nekaterih oblikah neinvazivnega karcinoma lahko
terapevtske posledice. Metode aspiracijske biopsije s pomočjo ultrazvoka, mamografije ali
MR omogočajo visoko natančnost odkrivanja lezije v celo več kot 90 % primerov. Končna
diagnoza karcinoma dojke in odločitev o ustreznem kirurškem posegu mora temeljiti na
histološkem izvidu (Berg in drugi, 2012).
2.7.7 Biopsija kontrolne bezgavke

Biopsija sentinelnih bezgavk (SLNB) je nedavno postala alternativa disekciji aksilarnih

bezgavk (ALND). Biopsija sentinelnih bezgavk je dokazano varna kirurška metoda in
povzroča manjšo obolevnost kot ALND. Poleg tega se limfoscintigrafska metoda biopsije
bezgavke sentinel (SNB) uporablja kot ključen del pri iskanju enako uspešnih, a bolj
ekonomičnih kirurških metod zdravljenja. Trenutno se uporabljata dve metodi identifikacije
sentinelnih bezgavk (SN). V primeru pozitivnega izvida na označenem mestu na koži SN
kirurg še isti ali naslednji dan po varčnem operativnem posegu primarnega tumorja naredi
kožni rez v dolžini 2 do 3 cm in locira kontrolno bezgavko. z intraoperativno sondo, to je
detektorjem sevanja gama, opravi njegovo ekscizijo. V primeru negativnega izvida na
prisotnost mikrometastaz SN nadaljnje evakuacije aksilarnih bezgavk ne izvajamo, temveč
izvajamo nadaljnjo adjuvantno terapijo, kot pri malignem karcinomu dojke (Berg in drugi,
2012).

2.7.8 Hormonski receptorji

Približno 70 % človeških tumorjev dojke izraža hormonske receptorje (HR) – estrogenski

receptor (ER) in/ali progesteronski receptor (PR); to so primarni transkripcijski faktorji, ki
poganjajo onkogenezo proti HR-pozitivnemu (HR+) karcinomu dojke. Oba sta tarči in
napovedovalca odziva na antiestrogensko terapijo. Raven hormonskih receptorjev
najpogosteje določamo z imunohistokemijsko metodo. Klasični patološki dejavniki, kot so
velikost tumorja, status vozlišča, histološki razred in koekspresija receptorja 2 humanega
epidermalnega rastnega faktorja (HER2), so pomembni napovedovalci bolnikovega izida in so
običajno vključeni v algoritme zdravljenja za HR + tumorje, njihov odnos do vzorcev
ponovitve je manjši jasno Hormonsko stanje pri karcinomu dojke je bolj napovedno kot
prognostično. Estrogenski receptor (ER) ima osrednjo vlogo pri posredovanju učinkov
endogenih hormonov in terapevtskih rezultatov. ER služi kot prognostični označevalec za
odziv na endokrino terapijo, vendar se v nekaterih študijah veliko število ER-pozitivnih
bolnikov ni odzvalo na terapijo ali so sčasoma razvili odpornost, medtem ko je pri pozitivnih
ER in PR karcinomu približno 75 % bolnikov dobro odzivajo na hormonsko terapijo
(Williams in Lin, 2013).

Her2 neu je onkogen, ki spada v skupino HER transmembranskih tirozin kinaznih receptorjev,
ima pomembno vlogo pri aktivaciji trizon kinaze, kar vodi do celične proliferacije in to lahko
vpliva na povečano dovzetnost za bolezni ali slabšo prognozo bolezni. HER2/neu je
prekomerno izražen pri 25-30 % bolnic z invazivnim karcinomom dojke. Her2 je
najpomembnejši napovedni in prognostični biomarker pri karcinomu dojke. Status Her2 je
mogoče analizirati na ravni beljakovin z imunohistokemijo in hibridizacijo na kromosomski
ravni in situ, da se določi kopija gena Her2 v celičnem jedru (Iqbal in drugi, 2016).

2.8 Epidemiologija karcinoma dojke v Sloveniji in po svetu

Kot navajajo Ram Bihari Lal Shrivastava, Saurabh Shrivastava in Ramasamy (2013)
predstavlja karcinom dojke globalni zdravstveni problem in glavni vzrok obolevnosti in
umrljivosti pri ženskah. Bil je opredeljen kot velik problem javnega zdravja v razvitih in
razvijajočih se državah zaradi visoke pojavnosti oz. razširjenosti ter zaradi preobremenjenosti
zdravstvenih sistemov. Analiza trendov karcinoma dojk kaže, da se je pojavnost karcinoma na
dojki zvišala za 50–100 % v zadnjih 20 letih . isti avtorji navajajo podatek, da se je število
novih primerov po svetu povečalo s 794.000 v letu 1990 na blizu 1.000.000 po letu 2000.

Večina držav severne Evrope, vključno s številnimi skandinavskimi državami in Veliko

Britanijo, pa tudi nekatere države srednje in južne Evrope, kot so Nemčija, Poljska, Češka,
Avstrija, Švica, Italija in Španija, kažejo znatno zmanjšanje umrljivosti. zaradi karcinoma
dojke (med 8 in 19 % v zadnjih 5 letih). Upad je bil večji pri bolnikih, starejših od 50 let, v več
državah se približuje številki 20 %. Manjši padec je bil v Franciji, Grčiji, na Portugalskem in v
večini držav vzhodne Evrope (Levi in drugi, 2015).

Do leta 2050 se pričakuje, da bo vsako leto 24 milijonov novih primerov in več kot 16
milijonov smrti. To povečanje je še posebej pričakovano v nizko in srednje razvitih državah.
Leta 2005 je Svetovna zdravstvena skupščina na 58. zasedanju sprejela Resolucijo o
preprečevanju in obvladovanju karcinoma WHA58.22. (preprečevanje in nadzor karcinoma),
ki od držav v razvoju zahteva, da sprejmejo programe za nadzor karcinoma, ki izvajajo
preventivno strategijo za zgodnje odkrivanje, diagnozo, zdravljenje, rehabilitacijo in paliativno
oskrbo karcinoma dojke. Pravi vzrok karcinoma dojk ni zanesljivo znan, zato povsod po svetu
poudarjajo njegovo zgodnje odkrivanje (Levi in drugi, 2015).

Karcinom dojke, po podatkih Registra karcinoma za Slovenijo, zavzema približno petino vseh
karcinomov pri ženskah. Register kaže, da je karcinom dojke v Sloveniji najpogostejše
karcinomavo obolenje pri ženskah že od leta 1968. Leta 2011 je zbolelo 1.143 žensk vseh
starosti, 83 % po 50. letu, 407 jih je zaradi tega karcinoma tudi umrlo. V starostni skupini 50–
69 let je leta 2011 za karcinomom dojk zbolelo kar 594 žensk, 127 pa jih je umrlo (Jarm in
drugi, 2015). Ženske pred 35. letom starosti, ki zbolijo za karcinomom dojke, predstavljajo
približno 1 do 2 % vseh žensk z karcinomom dojke. V Sloveniji letno približno 20 pacientk,
mlajših od 35 let, zboli za karcinomom dojke (Mencinger in But Hadžić, 2014). Obolevnost za
karcinomom na dojki je v posameznih slovenskih regijah različna, najbolj so obremenjena
področja zahodne in osrednje Slovenije. Lahko napovemo, da bo po vsej verjetnosti 6,4 %
deklic, rojenih leta 2001, ali ena od 16. do 75. leta starosti zbolela za karcinomom dojke
(Sladnjak, 2014).
3 ZDRAVLJENJE KARCINOMA DOJK

Ni poznanega načina za preprečevanje karcinoma dojke, zato je program preprečevanja in

zgodnjega odkrivanja še toliko bolj pomemben, če upoštevamo, da je s pravočasnim
odkrivanjem in pravilnim zdravljenjem mogoče pozdraviti več kot 90 % žensk, petletno
preživetje teh bolnic pa je do 97 %. Razcvet zgodnjega diagnosticiranja in zdravljenja, ki
vključuje kombinacijo kirurgije, kemoterapije in obsevanja, je privedel do podaljšanja
življenjske dobe prizadetih oseb. Samo zdravljenje je odvisno od stopnje bolezni, klasifikacije
tumorja, metastaz v bezgavkah in okoliških tkivih (Plesca in drugi, 2016).

Zdravljenje karcinoma dojke se začne z operacijo, radioterapijo in kemoterapijo. V zadnjem

času je bila vključena adjuvantna terapija po operaciji ali pred njo.

3.1 Kirurško zdravljenje

Operacija dojke je kompleksen poseg zdravljenja, ki je odvisen od številnih dejavnikov:

stadija tumorja, njegove razširjenosti, značilnosti tumorja, starosti ženske in njenega splošnega
stanja. Pri tem se uporabljajo vse metode kirurškega zdravljenja, od mastektomije, varčne
operacije (široka ekscizija tumorja, kvadrantektomija) do sistemske terapije (kemoterapija,
radioterapija, hormonska terapija, imunomodelacijsko zdravljenje). Za kirurško zdravljenje
karcinoma dojke je značilen nenehen razvoj. Od trenutka, ko je Halsted konec 19. stoletja
izvedel radikalno mastektomijo, je postala standard. William Halsted je namreč leta 1882
dokumentiral prvo operacijo, ki jo je opravil, s čimer je postavil smernice v radikalni operaciji
karcinoma in prvič uporabil anestezijo ter vztrajal pri antisepsi in antiseptičnih tehnikah. Svojo
teorijo je utemeljil z odkritjem nemškega patologa Wirchova, ki je menil, da karcinom dojke
izvira iz epitelijskih celic in potuje po limfnih kanalih ter se širi po mišični fascii. Rezultati
preživetja in lokalnega zmanjšanja recidiva so bili izjemni, zato so Halstedovo operacijo,
opisano v 19. stoletju, do 70. let prejšnjega stoletja izvajali pri več kot 90 % bolnic z
karcinomom dojke. Halstedova radikalna mastektomija je vključevala velike reze in obsežno
ablacijo tkiva. Izrezane so bile mlečne žleze, obe prsni mišici in celotno aksilarno limfno tkivo
do konice (Plesca in drugi, 2016).

Halstedova radikalna mastektomija je vključevala odstranitev celotne dojke. Prednost te

tehnike je lažji dostop do aksilarne vene, ki je lahko popolnoma izpostavljena.

Današnji standard za mastektomijo je utemeljil John Madden leta 1972. Modificirana

radikalna mastektomija po Maddnu je bil njegov prispevek k tehniki ohranitev prsnih mišic z
odstranitvijo aksilarnih bezgavk. Madden je zaključil, da ohranjanje obeh prsnih mišic daje
najboljše rezultate. Njegova mastektomija vključuje izdelavo eliptičnega reza, ki obkroža
dojko in vključuje kompleks areole bradavice ter ima osrednji mejnik na mestu tumorja. Glede
na interpretacijo tumorja, ki se nahaja v spodnjih kvadrantih dojke, bo zgornja meja reza tik
nad areolo, medtem ko bo spodnja meja postavljena proti inframamarni gubi, da se omogoči
vključitev čim več tkiva. blizu tumorja. Mlečne žleze ločimo od kožnih režnjev s prerezom
Cooperjevega ligamenta. Aksilarna limfadenektomija je obvezna sestavina radikalne
mastektomije (Freeman in drugi, 2018).

Pri kirurškem zdravljenju karcinoma dojke poznamo dve vrsti operacij: radikalno in varčno
operacijo. Radikalna kirurgija vključuje modificirano radikalno mastektomijo in preprosto
mastektomijo.

Modificirana radikalna mastektomija (MRM) je danes v večini primerov standardni kirurški

poseg, operacija je definirana kot poseg, pri katerem se odstrani celotno žlezno tkivo dojke,
vključno z bradavico z delom ali vsemi aksilarnimi vozli. Indikacija za radikalno modificirano
mastektomijo je tumor, večji od 4 cm, ki je prizadel bradavice in areole, Pagetova bolezen,
neustrezno razmerje med velikostjo tumorja in celotnim volumnom dojke, vse oblike
karcinoma dojke, ki jih ni mogoče rešiti. operacija dojke, obsežna intraduktalna komponenta,
profilaktična mastektomija. Najpogostejši kirurški zapleti po MRM so nastanek hematoma,
okužba kirurške rane in seroma. Čeprav se je število modificiranih radikalnih mastektomij,
predvsem v zadnjih letih, zaradi sodobnih tehnologij in spoznanj o biologiji karcinoma dojk
močno zmanjšalo in zaradi varčnih operativnih posegov, je ta metoda v mnogih primerih
ohranila status. Med operacijo MRM je treba upoštevati možnost takojšnje ali kasnejše
rekonstrukcije dojke. Poleg modificirane radikalne mastektomije McWhirter uvaja preprosto
mastektomijo v kombinaciji z radioterapijo. Ti dve metodi sta bili nato preučeni in pokazalo se
je, da so imele ženske, zdravljene s preprosto, radikalno ali modificirano radikalno
mastektomijo z ali brez radioterapije, izjemno podobne rezultate. To je privedlo do razvoja
terapije za ohranjanje prsi (Freeman in drugi, 2018).

Varčen operativni poseg obsega delno odstranitev dojke, in sicer del žleze (segmentektomija)
ali približno del četrtine (kvadrantektomija) ali samega tumorskega vozla (tumorektomija-
lumpektomija) in razširjen poseg v pazduho ali brez nje. Te posege lahko izvajamo le pri
tumorjih določene velikosti in ugodnih razmerij, odvisno od zgradbe dojke. Cilj samega
posega je odstranitev celotnega tumorskega tkiva, cilj pa je ohraniti čim večji del anatomske in
funkcionalne celovitosti organa. Varčevalno operacijo lahko razdelimo na dve vrsti posegov:
kvadrantektomijo in lumpektomijo (Franceschini in drugi, 2015).

Kvadrantektomija je kirurška tehnika, pri kateri gre za izrez maligne tvorbe 2-3 cm od
normalnega tkiva okoli tumorja in odstranitev dovolj velikega dela kože s površinsko fascijo
prsne mišice, lumpektomija pa je široka lokalna ekscizija, ki odstrani le tumorsko maso z ozko
omejitvijo od normalnega tkiva, kjer mora biti rob vsaj 1 cm. Pomembne novosti v kirurgiji
tumorja dojke so v zadnjih letih vključevale disekcijo aksilarnih bezgavk. Po rezultatih
validacije je biopsija kontrolne bezgavke (SLNB) namesto rutinske aksilarne disekcije hitro
postala nov standard oskrbe zgodnjega stadija karcinoma dojke. Koncept ohranjanja dojk z
uspešnim razvojem kvadrantektomije zdaj vključuje tudi aksilarne bezgavke. Histološki status
aksilarnih bezgavk je najpomembnejši prognostični dejavnik pri ženskah z karcinomom dojke
in ostaja najmočnejši napovedovalec ponovitve in preživetja. Zgodnja diagnoza karcinoma
dojke je povzročila povečano število disekcij, pri katerih aksilarni vozli niso boleči. V takšni
situaciji lahko kirurška tehnika, ki zmanjša obseg odstranjenega aksilarnega tkiva brez izgube
prognostične informacije, zelo dobro vpliva na kakovost življenja (Franceschini in drugi,
2015).

Rekonstrukcija dojke po mastektomiji in varčevalni operaciji ima zelo velik vpliv na psihično
stanje in okrevanje ženske, zato bi morala biti pravilo in ne izjema. Rekonstrukcijo dojk je
možno izvesti v enem aktu, torej skupaj z mastektomijo, torej varčnim operativnim posegom,
možno pa je tudi naknadno. Rekonstrukcijo dojke lahko izvedemo z vsadkom ali mišično-
kostnim režnjem. Glavne metode, ki se uporabljajo za BR, so vsadki, avtologno tkivo ali
kombinacija obeh metod. Vsadki se nahajajo pod prsno mišico. Pogosto se ta proces začne s
tkivnimi ekspanderji in anatomsko profiliranimi protezami, ki dajejo prsi volumen, polnost in
simetrijo, ki se v več mesecih postopoma polnijo s fiziološko raztopino in na koncu zamenjajo
za trajni implantat v ločeni operaciji. Obstaja več vrst avtolognega tkiva za BR, označenih kot
prosti reženj in lokalni reženj. Lokalni reženj vključuje reženj latissimus dorsi in reženj
trebušne mišice (transverse rectus abdominis myocutaneous (TRAM), medtem ko je prosti
reženj (globoko spodnji epigastrični perforator DDIEP). Maščoba, koža in mišice se odstranijo
in premaknejo na mesto mastektomije, da se ustvari nova dojka Namestitev vsadka je manj
zapletena operacija in okrevanje kot postopek z režnjem, vendar operacija vsadka nosi
tveganje za zaplete, ki vključujejo rupturo vsadka, rane in okužbe (Franceschini in drugi,
2015).

3.2 Obsevanje ali radioterapija

Da bi preprečili nastanek tumorjev v operirani dojki ali regionalni limfni drenaži, uvedemo
adjuvantno radioterapijo. Kot že omenjeno, ga vedno predpišemo po varčnem kirurškem
posegu po predpisani radioterapiji v odmerku 50 Gy v 25 fkarcinomcijah, ki ji sledi dodatno
obsevanje s 15 Gy v 5 fkarcinomcijah na mesto primarnega tumorskega zametka. V nekaterih
primerih po mastektomiji je indicirana adjuvantna radioterapija. Uporablja se pri večjih
tumorjih (tumorji T3 ali tumorji T2 v dojki), tumorsko prizadetih aksilarnih vozlih in na
splošno večjih tveganjih za ponovitev bolezni. Njegova aplikacija poleg absolutnega
zmanjšanja tveganja lokoregionalne ponovitve za 30 % poveča verjetnost ozdravitve za 5 %
do 7 %. Učinkovitost radioterapije pri zmanjševanju lokalnega recidiva pri varčno operiranih
dojkah je zanesljivo potrjena. Najpogostejši zgodnji zaplet radioterapije je radiodermatitis, ki
se kaže z rahlo rdečino in draženjem kože. V nekaterih primerih se lahko pojavi tudi močna
vnetna reakcija z mokrim eritemom. Če obsevamo retrosteralne bezgavke, lahko zaradi
občutljivosti sluznice na sevanje pride do prehodnega ezofagitisa ali traheitisa, če pa v
obsevalno polje vključimo večji volumen pljuč, lahko pride do pnevmonitisa. Pri obsevanju
aksile z večjim odmerkom lahko pride do poškodbe brahialnega pleksusa, ki se kaže z
bolečino in parestezijami (Šumija, 2010).
3.3 Kemoterapija

Adjuvantna kemoterapija se uporablja pri vseh ženskah s srednjim in visokim tveganjem za

ponovitev bolezni. Vse ženske s pozitivnimi aksilarnimi bezgavkami morajo prejemati
adjuvantno kemoterapijo, prav tako vse ali velika večina žensk s trojno negativnimi in HER-2
pozitivnimi tumorji. Na splošno je lažje opredeliti, kdo ne sme prejemati adjuvantne
kemoterapije: ženske, starejše od 35 let, s hormonsko pozitivnimi tumorji in stopnjo
malignosti. V primeru večjega tveganja za ponovitev karcinoma dojke (večja prizadetost
regionalnih bezgavk, trojno negativna bolezen ali HER-2 pozitiven tumor) uporabimo
adjuvantno terapijo na osnovi taksanov in paklitaksela ter docetaksel-AC-T ali TAC-protokol
FEC; kombinacije taksanov in doksorurubicina ter ciklofosfamida). Pri mlajših ženskah z
velikim tveganjem za ponovitev bolezni se uporablja večja gostota kemoterapije; predpisuje se
vsaka 2 tedna s podporo hematopoetskega rastnega faktorja. Na ta način se s povečano
hematološko toksičnostjo dosežejo boljši obeti za ozdravitev karcinoma dojke. Uporaba
adjuvantne kemoterapije zmanjša verjetnost smrti zaradi karcinoma dojke za 30 %.
Najpogostejši zapleti kemoterapije so mielotoksičnost – posledica je povečana dovzetnost za
okužbe, anemija in podaljšan čas strjevanja krvi; gastrointestinalna toksičnost, ki se kaže s
slabostjo in bruhanjem ter občutkom splošne slabosti. Alopecija se pojavi pri skoraj vseh
ženskah (Šumija, 2010)

3.4 Hormonsko zdravljenje

Hormonsko zdravljenje se lahko uporablja za oddaljene metastaze in temelji na prisotnosti

hormonskih receptorjev v primarnem tumorju in/ali metastazah. Danes se medikamentozna
hormonska terapija praviloma izvaja z antiestrogeni (tamoksifen), ki zavirajo hormonske
receptorje, in z aminoglutetimidom, ki zavira sintezo hormonov. Zato je zdravilo izbora za
ženske po menopavzi tamoksifen, ki ga jemljemo v obliki tablet v odmerku od 25 do 40 mg na
dan. V poštev pride tudi kirurška ovariektomija ali redkeje obsevanje jajčnikov.
Endokrinološka terapija deluje dobro, če je karcinom dojke hormonsko odvisen. Hormonska
terapija ima bistveno manj stranskih učinkov in je sorazmerno manj toksična. Zaradi tega je
uporaba hormonske terapije priporočljiva pri ženskah, pri katerih so vrednosti hormonskih
receptorjev mejne ali jih ni bilo mogoče določiti iz kakršnega koli razloga (Šumija, 2010).

3.5 Biološko zdravljenje

Vse pomembnejše mesto v zdravljenju metastatske bolezni zavzema tudi biološka terapija.
Trastuzumab, himerno monoklonsko protitelo, ki se veže na protein HER2 neu (spada v
družino transmembranskih receptorjev tipa I z aktivnostjo protein kinaze), se uporablja kot
monoterapija pri kombiniranem zdravljenju metastatskega karcinoma prve in druge linije z
objektivnim terapevtskim odzivom pri 16 do 26% bolnikov. Na podlagi Cochranove
metaanalize študij rezultati enoletne uporabe adjuvanta trastuzumaba pri zdravljenju žensk s
HER2 pozitivnim zgodnjim karcinomom dojke kažejo, da se obdobje brez bolezni in celotno
preživetje znatno podaljšata. Na podlagi teh rezultatov je trastuzumab v kombinaciji s
kemoterapijo postal standard pri zdravljenju karcinoma dojke (Goldhirsch in drugi, 2013).
4 KAKOVOST ŽIVLJENJA

Kakovost življenja je že vrsto let v središču številnih raziskav in je postala glavni cilj
rezultatov pri načrtovanju zdravstvene oskrbe in zdravljenja žensk z karcinomom dojke.

Pojem kakovosti življenja je izredno kompleksen pojem, ki ga preučujejo različne znanstvene

discipline, saj je slojevit in vključuje veliko število perspektiv ter ga je nemogoče preprosto
definirati, zato obstaja veliko definicij in tudi veliko dojemanja pojma. kakovost življenja
(Han in drugi, 2010).

Način ocenjevanja pacientovih potreb lahko vpliva na opredelitev kakovosti življenja, zato
medicinski pristop poudarja vpliv bolezni in težav na kakovost življenja, medtem ko se bo
zdravstveno usmerjen pristop osredotočal na zdravje in sposobnosti, ki so potrebne pri
vsakdanjem življenju (Gilbert in drugi, 2010). Vse dosedanje raziskave se strinjajo, da je
pojem kakovosti življenja subjektiven in večdimenzionalen, iz tega vidika pa izhaja tudi
dejstvo, da se kakovost življenja ocenjuje po zelo subjektivnih kriterijih. Nasprotno, obstajajo
mnenja, ki pravijo, da je kakovost življenja v veliki meri odvisna od individualnega
temperamenta posameznika in njegovega doživljanja občutka zadovoljstva, perspektive,
individualnih možnosti in omejitev. Kakovost življenja je subjektivno doživljanje lastnega
življenja, ki ga določajo objektivne okoliščine, v katerih človek živi, osebnostne lastnosti, ki
vplivajo na dojemanje realnosti, in specifične življenjske izkušnje človeka (Staren in drugi,
2011).

Kot vsa stališča tudi kakovost življenja vključuje afektivno in kognitivno vrednotenje
predmeta odnosa, pri čemer je afektivna komponenta zadovoljstvo z življenjem. Kakovost
življenja vključuje splošno splošno dobro počutje, ki združuje objektivne dejavnike in
subjektivno izkušnjo fizičnega, materialnega, socialnega in čustvenega blagostanja, skupaj z
osebnim razvojem in namensko dejavnostjo, vse to pa je vrednoteno skozi osebni nabor
vrednot določena oseba (Araujo, 2009).
Obstaja pomembna povezava med objektivnimi in subjektivnimi kazalniki kakovosti življenja,
zlasti pri ljudeh s slabšim materialnim stanjem, ko niso zadovoljene niti njihove osnovne
življenjske potrebe. Tako objektivni kot subjektivni kazalci so enakovredna merila za
določanje kakovosti življenja. Ohranjanje uspešne kakovosti življenja je v uravnoteženju
razlike med posameznikovimi željami in pričakovanji ter dejanskimi izkušnjami. Lahko
rečemo, da je kakovost življenja odvisna od prejšnjih izkušenj, življenjskega sloga, upov in
ambicij za prihodnost. Na podlagi dosedanjih raziskav se je izkazalo, da se kakovost življenja
kaže na sedmih osnovnih področjih, ki vključujejo zdravje, materialno blaginjo, čustveno
blaginjo, kvalitetne medsebojne odnose, osebno produktivnost, občutek varnosti in družbeno
skupnost. v katerem oseba živi (Gilbert in drugi, 2010).

Na zdravju temelječa kakovost življenja je opredeljena kot stanje, ki vključuje tri komponente
(Han in drugi, 2010):

- stanje dobrega počutja je sestavljeno iz zmožnosti opravljanja vsakodnevnih

aktivnosti, povezanih s telesnim, psihološkim in socialnim blagostanjem ter
bolnikovega zadovoljstva s stopnjo samostojnega delovanja in obvladovanja
bolezni.
- individualni občutek zadovoljstva z življenjem in splošni občutek osebnega ugodja
- subjektivna ocena dobrih in zadovoljivih lastnosti življenja kot celote.

Po dosedanjih raziskavah so bili dejavniki, ki so vplivali na znižanje kakovosti življenja:

bolečina, utrujenost, pomanjkanje energije, zmanjšana socialna intekarcinomcija, zmanjšan
prosti čas in poslovna sposobnost. Poznamo štiri osnovne dimenzije kakovosti življenja, to so
socialno blagostanje, čustveno, fizično blagostanje, povezano z delom, vendar pa so v pojem
kakovosti življenja vključena tudi druga področja, kot so: odsotnost simptomov in stranskih
učinkov, zadovoljstvo z zdravljenjem, osebni finančni položaj, čustvena stiska, družinsko
življenje, spolnost in intimnost. Po nekaterih raziskavah imajo ženske slabše funkcionalno
stanje in s tem slabšo kakovost življenja (Gilbert in drugi, 2010).

Obstajata dve osnovni načeli merjenja kakovosti življenja (Han in drugi, 2010):

- enodimenzionalni pristop, ki pomeni merjenje kakovosti življenja kot celote

 - drugi pristop, ki kakovost življenja opazuje kot kompleksno konstrukcijo diskretnih
domen, saj v kolikšni meri se bo bolnik počutil nesrečnega in zmanjšal kakovost
življenja, ni odvisno od stopnje bolezni, temveč predvsem od načina osebnega
dojemanje bolezni.

Zdravljenja malignih bolezni ne smemo šteti za uspešno le na podlagi ocene izboljšanja

izvidov in odstranitve karcinoma, temveč tudi na podlagi izboljšanja kakovosti življenja.

4.1 Kakovost življenja žensk po operaciji karcinoma dojke

Osebe, ki so zbolele za karcinomom, se pogosto soočajo z zmanjšano kakovostjo življenja, ki

je spremenljiva in lahko ponovno doseže svoj vrhunec, če se bolnik prilagodi življenju z
karcinomom. Človeka obkrožajo štiri vrste okolja: biološko, fizikalno, kemično in socialno, ki
neposredno ali posredno sodelujejo pri slabšanju zdravja in vse večjem številu karcinomavih
bolnikov. Po mnenju nekaterih avtorjev obstaja tudi peti tip okolja, ki je podaljšek socialnega
in se imenuje psihosocialno, ker vključuje povsem nove determinante pri oceni kakovosti
življenja (Staren in drugi, 2011).

Čeprav je zdravljenje malignih bolezni zelo napredovalo v uspehu, od same diagnoze ter skozi
celotno zdravljenje in okrevanje, zaradi strahu pred morebitno ponovitvijo psihično negativno
vpliva na kakovost življenja. Zdravje je pomemben element kakovosti življenja, izvedba za
maligno bolezen pa je izjemno težka in stresna, povzroča tako fizični kot psihični stres,
zaskrbljenost glede izida zdravljenja, veliko bolnikov pa zaradi do diagnoze. Študija, izvedena
v Ameriki, je pokazala, da preživetje karcinoma poveča možnost psihičnih težav v primerjavi
s splošno populacijo (Araujo in drugi, 2009).

Napredek, ki je bil dosežen pri odkrivanju in zdravljenju karcinoma, podaljšuje pričakovano

življenjsko dobo, zato mnogi bolniki karcinoma dojemajo kot kronično bolezen, ki prinaša
veliko in dolgotrajno psihično bolečino. Dokazano je, da 33 % bolnikov z karcinomom v
določenem trenutku med zdravljenjem doživi psihološko bolečino, celo 70 % pa do določene
mere anksioznosti in depresije (Choi in drugi, 2014).

Bolniki z karcinomom imajo večje tveganje za nastanek psihičnih težav, dokazano pa je, da
takšni bolniki ne trpijo le zaradi fizičnih simptomov bolezni, ampak se soočajo tudi s
psihičnim in socialnim stresom, ki je neposredno povezan z diagnozo. V medicini že
tradicionalno prevladujeta zdravljenje in podaljševanje življenja, ti cilji pa se z razvojem
tehnologije uspešno povečujejo, jasno pa je, da le ta cilj ni dovolj, cilj zagotavljanja kakovosti
življenja, ki bo vredna k podaljševanju življenja je treba dodati človeka (Choi in drugi, 2014).

Kakovost življenja med in po zdravljenju karcinoma ni le stvar bolnika, ampak tudi njegove
družine in zdravstvenega osebja, ki izvaja storitev. Karcinom ima očitne simptome in skrite.
Na kakovost življenja od očitnih simptomov vplivata vrsta karcinoma in stopnja bolezni, v
napredovali fazi pa se pokažejo tudi drugi simptomi, med drugim pretirano sprejemanje ali
zavračanje bolezni, intenzivnost soočanja z diagnozo, stopnjo psihične stiske, ki jo doživlja
zdravstveno osebje (Staren in drugi, 2011).

Najpomembnejše težave, s katerimi se soočajo ljudje z karcinomom, so na področju socialne

in čustvene podpore, preteklih zdravstvenih navad, duhovnega in filozofskega pogleda na svet,
motenj telesne podobe, ko dodamo še fizične simptome, kot sta bolečina in/ali limfedem, je
jasno viden vpliv karcinoma na kakovost življenja. Stres je prisoten med in po karcinomu in
ga je skoraj nemogoče preprečiti, je pa mogoče vplivati na psihološki odziv na stres, ki
vključuje kognitivno, vedenjsko in čustveno komponento (Choi in drugi, 2014).

4.2 Nasveti za kakovostnejše življenje

Definicija mehanizma obvladovanja vključuje kognitivna in vedenjska prizadevanja

posameznika za obvladovanje določenih zunanjih ali notranjih zahtev ter konflikte med njimi,
ki presegajo človekove zmožnosti in sposobnosti. Obstaja pet vzorcev soočanja z diagnozo
karcinoma, ki vključujejo (Han in drugi, 2011):

- iskanje in/ali uporaba socialne podpore

- distanciranje od svoje diagnoze
- osredotočanje na pozitivno
- kognitivni beg in izogibanje
- vedenjski beg in izogibanje.

Večina pacientov se bo z diagnozo soočila tako, da bo uporabila vseh pet vzorcev, kar kaže na
fleksibilnost prilagajanja čustev, ki je predpogoj za uspešno spoprijemanje s stresom. Kako se
bodo bolniki soočili z negativnimi novicami o bolezni, pa je odvisno predvsem od njihove
starosti, značajskih lastnosti, vrste in resnosti bolezni, zdravljenja in intekarcinomcije z
zdravstvenim osebjem. Prejšnje raziskave o mehanizmih obvladovanja bolnikov z diagnozo
karcinoma dajejo različne odgovore in jih ni mogoče posploševati, ker nakazujejo povezavo
med vedenjskim begom in izogibanjem z nižjo kakovostjo življenja pri bolnikih, ki so bili
neposredno diagnosticirani z karcinomom kože in dojke. Bolniki se bodo veliko lažje soočili z
boleznijo in posledicami bolezni, če bodo v terapiji uporabili določene metode, ki bodo
spodbudile mehanizme obvladovanja, pri čemer so lahko v veliko pomoč izkušnje ljudi, ki so
preživeli iste stvari. Socialna podpora je mehanizem obvladovanja, ki zmanjšuje socialno
izolacijo in bolniku olajša zdravljenje in izmenjavo informacij. Najboljši način za
preprečevanje ponovitve in strahu pred njo je samoobvladovanje negativnih misli, sprememba
življenjskega sloga, prehrane in čim večje izogibanje stresu (Choi in drugi, 2014).

Bolniki se pogosto imajo za zapostavljene, kar je lahko sprožilec negativnih čustev, kot so
občutki sramu in samoocenjevanja zaradi stranskih učinkov zdravljenja, kot so izpadanje las,
hujšanje, brazgotine, hematomi, izguba dojk. Za nekatere bolnike je vse to lahko znak, da se
bodo izogibali družabnim dogodkom, kar bo še dodatno rušilo njihovo samozavest. Da
preprečimo takšno zaporedje dogodkov, je nujna komunikacija med zdravstvenimi delavci in
bolniki. Ključnega pomena je napotitev pacienta v skupinsko podporo, da s pogovorom s
»preživelimi« pridobi občutek sprejetosti, tolažbe in poguma. Številne študije na to temo so
pokazale vpliv psiholoških spremenljivk na kakovost življenja in njihov vpliv na zdravljenje,
kot so osebnost, anksioznost, depresija, stres, samoučinkovitost in strategije obvladovanja .
Ugotovljeno je bilo tudi, da se lahko psihološki učinki depresije in anksioznosti pojavijo več
mesecev po zdravljenju (Choi in drugi, 2014).

Karcinom je velik izziv tako za zdravstveni tim kot za bolnika, postavitev diagnoze in
sporočanje le-te pa je stresen dogodek za vse vpletene strani. Faze zdravljenja pacient dojema
kot ogrožajoče, ker so mu neznane in nima tolažbe v prejšnjih izkušnjah. Odnos, ki se bo
vzpostavil med pacientom in zdravstvenim timom, je pomemben dejavnik, saj lahko običajne
občutke strahu in negotovosti s kakovostnim zdravstvenim timom močno zmanjšamo in
namesto tega zagotovimo občutek udobja, varnosti in zaupanja. Pomembno je, da obolelega
opozorimo na vse možne stranske učinke zdravljenja, da se kognitivno pripravimo na
prihajajoče težave (Han in drugi, 2010).

4.3 Samopodoba, stres in depresija žensk po kirurškem posegu

Pomanjkanje socialne podpore vpliva na razvoj depresije in anksioznosti. Raziskave o

kakovosti življenja žensk z karcinomom dojke so pokazale, da nizka stopnja socialne podpore
vpliva na razvoj depresije ali anksioznosti v enem letu po diagnozi. Druga študija kaže, da
socialna podpora vpliva na razmerje med simptomi depresije in kakovostjo življenja pri
preživelih z karcinomom dojke. Z drugimi besedami, depresivni simptomi so imeli škodljiv
učinek na kakovost življenja tistih preživelih žensk, ki so poročale o majhni ali nobeni socialni
podpori. Diagnoza karcinoma dojke ne prizadene le žensk, ampak tudi njihove
zakonce/partnerje. V raziskavah karcinoma dojk je socialna podpora najbolj raziskan dejavnik
kakovosti življenja. Njihovi partnerji se morajo soočiti ne le z morebitno izgubo življenjskih
sopotnikov (ženske), ampak se morajo izučiti tudi v zagotavljanju čustvene podpore v času, ko
so sami pod velikim stresom (Choi in drugi, 2014). Baucom in drugi (2009) v svoji raziskavi
preučujejo oba partnerja, njune trenutne težave in težave po diagnozi. Na primer, če je par
nesrečen, mora biti poudarek zdravljenja na odnosu in zagotavljanju terapije za pare. V terapiji
za pare so partnerji delali na pozitivnem razmišljanju, tudi ko so njihove žene izražale skrajni
strah. Niso vedeli, kaj storiti, kaj reči ali kako jim dati vedeti, da so velika opora. Morali so se
potruditi in povedati stvari, za katere so upali, da bodo dvignile razpoloženje svojih žena in
jim pomagale, da se bodo počutile manj zaskrbljene ali depresivne. Za pare, ki so bolje sprejeli
samo diagnozo, je priporočljiva uporaba intervencije, usmerjene v psihosocialne izzive, s
katerimi se bodo soočali, kot so stranski učinki zdravljenja (Zahlis in Lewis, 2010).

Karcinom dojk je najpogostejši vzrok karcinoma pri ženskah po vsem svetu in njegova
pogostnost v večini držav narašča. Medicinske sestre, ki sodelujejo pri oskrbi žensk z
karcinomom dojke, vplivajo na zgodnje odkrivanje karcinoma dojke, zdravljenje in
obvladovanje simptomov, zagotavljanje informacij in čustveno podporo. Vloga medicinske
sestre je povezana s celotnim multidisciplinarnim timom, ki vključuje zdravstveni in
psihosocialni tim ter druge zdravstvene delavce (Jacome in drugi, 2011).
Medicinska sestra ocenjuje stanje ženske z namenom ugotavljanja potreb po zdravstveni
oskrbi, načrtovanja in izvajanja posegov, namenjenih zadovoljevanju potreb ter na koncu
preverja, ali je bila zdravstvena nega uspešna. Odnos med medicinsko sestro in bolnikom je
zelo pomemben v vseh fazah dela zdravstvene nege. Obstaja razlika med strokovnim in
terapevtskim odnosom, ki je odvisen od socialnih odnosov in je usmerjen v zadovoljevanje
potreb posameznega bolnika. Med zdravljenjem se pojavijo težave, ki imajo lahko fizične,
čustvene in psihične posledice. Ženske z karcinomom dojke in njihove družine v svojih mislih
pogosto razmišljajo o vprašanju življenja ali smrti. Zaradi vseh teh razlogov so številne vrste
podpore medicinskih sester ključnega pomena. Ženske želijo biti informirane in seznanjene z
možnostmi rekonstrukcije dojke in operativnega zdravljenja. Potrebujejo podporo, ko žalujejo
za odstranitvijo prsi in izgubo las. Ne želijo čutiti bolečine, bruhati in imeti vročine. Ko je
proces zdravljenja končan, želijo postavljati vprašanja in dobiti odgovore, ki jim bodo
pomagali začeti življenje na novo. Vse ženske z karcinomom dojke, ne glede na to, kje živijo,
si zaslužijo informacije in podporo med diagnozo in zdravljenjem. Zato bi moral
multidisciplinarni tim, ki sodeluje pri obravnavi žensk z karcinomom dojk, v katerem
sodelujejo tudi medicinske sestre, deliti svoje znanje in zagotoviti vse vrste podpore ženskam
z karcinomom dojk (Kadmon, 2017).

Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri izobraževanju o preprečevanju bolezni in

krepitvi zdravja, s poudarkom na pomenu zdravega načina življenja ter pomenu zgodnjega
odkrivanja bolezni in zgodnjih intervencij (Kadmon, 2017).

Ženske, ki preživijo karcinoma dojke, se po končanem zdravljenju povrnejo k normalnemu

delovanju in lahko živijo razmeroma brez simptomov. Vendar pa lahko karcinom dojke in
njegovo zdravljenje povzročita tudi širok spekter fizičnih in psihičnih težav, ki ne pojenjajo.
Nekatere od teh težav se pojavijo med ali po zdravljenju karcinoma dojke in so dolgotrajne.
Nekatere težave se lahko pojavijo šele po mesecih ali celo letih. Težave, ki se pojavljajo,
vplivajo na kakovost življenja ne glede na to, kdaj se pojavijo (Stein in drugi, 2008).

Montazeri (2007) je v obsežnem pregledu literature o kakovosti življenja žensk z karcinomom

dojk predstavil rezultate objav, ki so izhajale v biomedicinskih revijah v angleškem jeziku
med letoma 1974 in 2007. Najpomembnejša tema v raziskavah o kirurgiji karcinoma dojke in
kakovosti življenja je povezana z vrsto operacije. Psihološki stres žensk z karcinomom dojke
je povezan predvsem z depresijo, anksioznostjo in nizko čustveno sposobnostjo, skoraj vse
raziskave pa so pokazale, da psihični stres prispeva k zmanjšanju kakovosti življenja,
predvsem pri čustvenem delovanju, socialnem delovanju, duševnem zdravju, ampak tudi
splošno kakovost življenja. Večina raziskav o simptomih karcinoma dojke in njihovem vplivu
na kakovost življenja se je osredotočila na simptome, kot so utrujenost, limfedem, bolečina in
simptomi menopavze. Druga skupina raziskav kaže, da je spolno delovanje in nezadovoljstvo
s spolnim življenjem povezano s slabšo kakovostjo življenja v mlajših letih, da zdravljenje s
kemoterapijo in mastektomijo povzroča čustveni stres, ki sledi zaradi težav s partnerji med
spolnimi odnosi. Raziskave so pokazale, da je kakovost življenja žensk z karcinomom dojke
odvisna od starosti ženske. Nekatere študije kažejo, da imajo starejše ženske (> 50 let) boljšo
telesno podobo, socialno delovanje, perspektive v prihodnosti in splošno kakovost življenja
kot mlajše ženske (< 50 let). Rezultati drugih študij so pokazali, da so klinični in
sociodemografski dejavniki povezani s kakovostjo življenja (Rahou, 2016).

Povečanje stopnje preživetja pomeni vse večjo potrebo po rehabilitacijskih zdravljenjih, ki

vključujejo ročne vaje po operaciji. Rehabilitacija je proces, katerega cilj je ženskam
omogočiti, da dosežejo in ohranijo optimalno telesno, intelektualno, psihološko, socialno in
duhovno raven delovanja. Na primer, limfedem, ki ga povzroči resekcija bezgavk, se lahko
razvije pri 15 do 25 % žensk 1 do 5 let po operaciji. V literaturi so poročali o velikih razlikah
v pogostnosti teh posledic pri bolečinah v ramenih (od 12 do 51 %), pri zmanjšanem obsegu
gibljivosti ramen (od 2 do 51 %) in pri mišični moči (od 17 do 33 %). Vsi ti neželeni učinki
lahko vplivajo na kakovost življenja žensk v pooperativnem obdobju. Rehabilitacija po
zdravljenju vključuje vadbene posege, ki so bistveni za izboljšanje motoričnih in psiholoških
rezultatov med zdravljenjem in v obdobju rehabilitacije (Eyigor, 2010).

Naraščajoče število žensk z diagnozo karcinoma dojke in veliko število preživelih kaže na
potencialno velik javnozdravstveni problem. Vse več žensk živi s posledicami diagnoze in
zdravljenja karcinoma, zato je pomembno preučiti kakovost življenja žensk z karcinomom
dojke in kakovost življenja po koncu zdravljenja.
5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI REHABILITACIJI ŽENSK PO
OPERACIJI KARCINOMA DOJKE

Zdravstvena nega temelji predvsem na procesu zdravstvene nege, proces zdravstvene nege pa
na zbiranju podatkov, načrtovanju in izvajanju zdravstvene nege ter vrednotenju in negovalnih
diagnozah. Načrt zdravstvenega varstva se izvaja za vse bolnike ne glede na zdravstveno
diagnozo (Rajer in drugi, 2015).

Vloga medicinske sestre kot člana tima pri zdravljenju karcinoma dojk je pomembna v celotni
oskrbi. Poleg načrtovanja zdravstvene oskrbe na oddelku mora imeti medicinska sestra
specifičen pristop, saj pristop medicinske sestre in njena empatija do drugih olajšata pacientov
strah in skrbi. Delo medicinske sestre v patronaži je še posebej usmerjeno v zagotavljanje
varovanja zdravja in/ali zdravstvene nege bolnikov oziroma zdravih ljudi v njihovih družinah,
zdravstvenih domovih ter domovih za starejše in nemočne. Za razliko od klasičnih
medicinskih sester, tj. dela s posamezniki in njihovimi družinami, vendar se medicinske sestre
vedno bolj vključujejo v ocenjevanje potreb po zdravstveni oskrbi na domu ter podporo
družinskim članom in prijateljem pri razvijanju veščin in znanj, da lahko zaščitijo sebe, a tudi
pomagajo ranljivim. Potreba po izobraževanju visoko izobražene medicinske sestre ima poleg
primarne stopnje svoje opornice na različnih področjih dela. Patronažne medicinske sestre v
svojem strokovnem delu najbolj zvesto in dosledno prepoznavajo načela in filozofijo sodobne
zdravstvene nege, znotraj zdravstvene nege pa ima ta strategija najmočnejšo oporo (Šmit,
2004).
Delo patronažne sestre je predvsem izobraževalno-informativno, katerega naloga je zbiranje
podatkov o pacientih, ciljnih skupinah, odkrivanje in oskrba pacientov, nemočnih in socialno
ogroženih, a tudi ohranjanje, izboljšanje in varovanje zdravja drugih skupin. Patronažna
medicinska sestra je vez med bolnikom in zdravstvenimi delavci v timu zdravljenja, zato je
njena vloga izjemna pri reševanju problematike preventive in zdravljenja. Lahko rečemo, da je
medicinska sestra resnično zastopnica pacientovih interesov, saj nastopa v imenu pacienta in
tako pomaga uresničevati njegove potrebe, interese in cilje v želji po doseganju celovitega
zdravja. Dejstvo, da patronažna sestra opravlja delo izven institucij, dosega partnerski odnos z
bolniki, je tisto, po čemer je izjemno prepoznavna in drugačna od ostalih del v zdravstveni
negi (Harmer, 2010).

5.1 Predoperativna nega

Predoperativna nega se nanaša na duševno in fizično pripravo pacienta na prihajajočo

operacijo. Podpora bolnika je izjemno pomembna. Žensko je potrebno seznaniti s kirurškim
posegom, razložiti potek zdravljenja ter kirurške in onkološke vidike. Predoperativna oskrba
za medicinsko sestro pomeni zbiranje obsežne negovalne anamneze, ki vključuje razgovor s
pacientom, preko katerega se pridobijo splošni osebni podatki, podatki o zaznavanju bolečine,
psihofizičnem in čustvenem stanju pacienta. Od trenutka, ko je bolnik sprejet na oddelek, se
začne psihološka predoperativna priprava. Poleg psihične priprave poteka tudi fizična priprava
pacienta, pri kateri medicinska sestra zbira podatke o prehranskih, dihalnih, srčno-žilnih in
imunskih vrednostih. Prav tako mora medicinska sestra pacientu razložiti aktivnosti, ki jih bo
izvajal po operaciji za izboljšanje stanja po operaciji. Zelo pomembno je poučiti pacientko in
njeno družino (Harmer, 2010).

5.2 Pooperativna nega

Od trenutka sprejema pacienta mora medicinska sestra ponovno ugotoviti splošno stanje,
vitalne funkcije, stanje dihal, stopnjo budnosti in stanje kože. Medicinska sestra lahko
pacientki predlaga tudi včlanitev v društvo. Namen pooperativne oskrbe je čimprejšnje
doseganje samostojnosti in sposobnosti za opravljanje osebnih potreb, trajanje hospitalizacije
pa je odvisno od vrste kirurškega posega in možnih zapletov (Ličen in drugi, 2008).
5.3 Vaje po operaciji dojke

Po operaciji dojke je pomembno, da začnemo z vajami za roke, ki so nujne za hitrejše in

učinkovitejše okrevanje. Vaje pomagajo bolniku, da se čim prej vrne k normalnim
življenjskim aktivnostim in zmanjša stranske učinke. Izvajanje naslednjih vaj povrne moč in
gibljivost v rokah: dihalne vaje, struženje vrvi, vlečenje vrvi, vaje s šalom, palico ali brisačo,
vaje z žogo, vaje z razteznim tkarcinomom, plezanje po steni (Harmer, 2010).

6 EMPIRIČNI DEL

Kot smo ugotavljali že v predhodnem tekstu, kakovost življenja med in po zdravljenju

karcinoma dojke ni le stvar bolnice, ampak tudi njene družine in zdravstvenega osebja, ki
izvaja storitev. Karcinom ima očitne simptome in skrite. Na kakovost življenja od očitnih
simptomov vplivata vrsta karcinoma in stopnja bolezni, v napredovali fazi pa se pokažejo tudi
drugi simptomi, med drugim pretirano sprejemanje ali zavračanje bolezni, intenzivnost
soočanja z diagnozo, stopnjo psihične stiske, ki jo doživlja zdravstveno osebje.
Najpomembnejše težave, s katerimi se soočajo bolnice z karcinomom dojke, so na področju
socialne in čustvene podpore, preteklih zdravstvenih navad, duhovnega in filozofskega
pogleda na svet, motenj telesne podobe, ko pa dodamo še fizične simptome, kot sta bolečina
in/ali limfedem, je jasno viden vpliv karcinoma na kakovost življenja. Stres je prisoten med in
po karcinomu in ga je skoraj nemogoče preprečiti, je pa mogoče vplivati na psihološki odziv
na stres, ki vključuje kognitivno, vedenjsko in čustveno komponento.

6.1 Namen in cilji raziskovanja

Namen raziskave je ugotoviti kako je potekalo zdravljenje in kakšna je kakovost življenja

pacientk po operaciji karcinoma dojke.

Cilji raziskave so
- Ugotoviti, ali so ženske seznanjene z dejavniki tveganja za tovrstno bolezen.

- Ugotoviti, kakšna je razlika v kakovosti pred in po preboleli bolezni.

- Ugotoviti, kolikšen delež bolnic je bolezen odkrilo s samopregledovanjem

- Ugotoviti, kako ženske same skrbijo za preprečevanje nastanka te bolezni.

Cilj raziskave je torej predvsem ugotoviti stopnjo kvalitete življenja obolelih od karcinoma
dojke.

6.2 Raziskovalna vprašanja / hipoteze

Na podlagi opredeljenega raziskovalnega problema, smo oblikovali naslednja raziskovalna

vprašanja:

- RV1: Kako ženske same skrbijo za preprečevanje dejavnikov tveganja raka dojke?
- RV2: Ali so ženske seznanjene z dejavniki tveganja raka dojke in s katerimi?
- RV3: Kakšna je kakovost življenja pacientk po operaciji karcinoma dojke?
- RV4: Ali bolnice poznajo možne zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk?

In hipoteze:

- H1: 60% obolelih je bolezen odkrilo s samopregledovanjem.

- H2: Predpostavljamo, da je 80% anketiranih imelo uspešno oz. zelo uspešno
zdravljenje.
- H3: 90% obolelih je v času od postavitve diagnoze spremenilo način življenja.

6.3 Raziskovalna metodologija

Presečna raziskava je bila izvedena z uporabo anonimnega vprašalnika, zasnovanega izključno

za ta namen. Raziskava je ocenjevala kakovost življenja, vprašanja pa so bila oblikovana tako,
da so anketiranci na podlagi svojih dosedanjih izkušenj lahko samostojno ocenili kakovost
svojega zdravja. Anketa je bila izvedena po pridobitvi odobritve Etične komisije.
6.3.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov

Uporabljena je bila metoda anketiranja s pomočjo raziskave po metodi kvantitativnega

deskriptivnega raziskovanja. Z anketnim vprašalnikom pridobljene podatke smo statistično
obdelali in jih predstavili v obliki tabel in grafov.

6.3.2 Opis instrumentarija

Kot merski inštrument smo uporabili anonimni spletni anketni vprašalnik, ki je vseboval 25
vprašanj. Oblikovali smo ga z pomočjo pregledane strokovne literature s katerim smo pridobili
podatke o kakovosti življenja bolnic po operaciji karcinoma dojke. Prvi sklop dveh vprašanj,
zajema socialno demografske podatke in vsebuje vprašanja o starosti in izobrazbi. Drugi sklop
vprašanj zajema zaprti tip vprašanja, kjer se anketiranke odločajo med podanimi odgovori.

Z izvajanjem raziskave smo pričeli po pridobitvi sklepa komisije za študijske zadeve Alma
Mater Europaea. Raziskava je potekala tako, da se je anonimen spletni anketni vprašalnik
razposlal med pacientke. Anketiranje je potekalo meseca avgusta 2022.

Anketiranke so bile obveščene o namenu anketiranja in o tem, da lahko sodelovanje zavrnejo.

Prav tako pa so bile obveščene, da je anketa anonimna ter, da bodo rezultati uporabljeni za
potrebe študija.

6.3.3 Opis vzorca

V raziskavi so sodelovale pacientke, ki so prebolele ali pa še vedno prebolevajo tovrstno

bolezen. Vzorec anketiranih pacientk je 50 anketirank.
6.3.4 Opis obdelave podatkov

Podatke, pridobljene z anketiranjem smo tabelarično obdelali s promocijo programa Microsoft

Excel, uporabili smo tudi grafično predstavitev rezultatov, pri vsem pa smo upoštevali vsa
zakonita določila Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi.

6.4 Rezultati

V nadaljevanju prikazujemo rezultate raziskave.

Grafikon 1: Starost

Povprečna starost anketirank v raziskavi znaša nekaj več kot 47 let, pri čemer je največ
anketirank (15) starih med 43 in 49 let, po 9 anketirank je starih med 50 in 56 let ter 36 in 42
let, 7 anketirank je starih med 57 in 63 let, 5 anketirank je starih med 29 in 35 let, 3 so starejše
od 64 let, 2 pa mlajši od 28 let.

Grafikon 2: Izobrazba
Skoraj 50 % anketirank ima dokončano poklicno ali srednješolsko izobrazbo, približno po 25
% anketirank pa ima končano višješolsko ali visokošolsko in univerzitetno izobrazbo.

Grafikon 3: Ozaveščenost o bolezni

Anketiranke so po svojih besedah dokaj dobro ozaveščene o bolezni. 40 % anketirank je

odgovorilo, da so zelo dobro ozaveščene o bolezni, nadaljnjih 38 % jih meni, da so dobro
ozaveščene, 14 % jih meni, da so odlično seznanjene z boleznijo, nobena od anketirank pa ne
meni, da je slabo seznanjena z boleznijo.

Grafikon 4: Kako so anketiranke izvedele za bolezen

Anketiranke so po večini (64 %) za bolezen izvedele s pomočjo samopregledovanja, 16 % jih
je za bolezen izvedelo s presejalnimi testi, 8 % s pomočjo kliničnih preiskav in diagnostike,
isti delež jih je za bolezen izvedel s pomočjo opravljene mamografije, 4 % pa s pomočjo
biopsije.

Grafikon 5: Ali so anketiranke samopregledovale dojke

42%

58%

Da. Ne.

Večina anketirank je pred boleznijo samopregledovalo dojke, takih je 58 % anketirank.

Grafikon 6: Kako uspešno je bilo zdravljenje

Skupaj več kot 80 % anketirank meni, da je bilo zdravljenje uspešno ali zelo uspešno, 14 % jih
meni, da je bilo dobro, 4 % anketirank pa menijo, da je bilo zdravljenje slabo. Nobena od
anketirank ni odgovorila, da bi bilo zdravljenje zelo slabo.

Grafikon 7: Ali poznajo dejavnike tveganja za nastanek karcinoma dojke

26%

72%

Da. Ne.

Anketiranke v veliki večini (73 %) poznajo dejavnike tveganja za nastanek karcinoma dojke,
le 27 % jih meni, da jih ne poznajo.

Grafikon 8: Kateri so po mnenju anketirank najpomembnejši dejavniki tveganja za raka

dojke
Po mnenju anketirank predstavlja največje tveganje za nastanek karcinoma dojke dedno
tveganje zaradi predhodnega raka dojke v družini (tako meni 76 % anketirank). Nadalje 11 %
anketirank meni, da predstavlja pomembno tveganje starost ob prvi in zadnji menstruaciji, še
nadaljnjih 9 % jih meni, da predstavlja največje tveganje debelost, 4 % anketirank pa menijo,
da predstavlja največje tveganje pitje alkohola.

Grafikon 9: Kakšno je bilo soočanje z boleznijo

Večina anketirank (skupaj 70 %) jih meni, da je bilo njihovo soočanje z boleznijo dobro ali
uspešno, 14 % jih meni, da je bilo zelo uspešno, po 8 % pa jih meni, da je bilo slabo ali zelo
slabo.

Zanimalo nas je kako anketiranke same skrbijo za preprečevanje te bolezni. Na podlagi

pridobljenih odgovorov lahko rečemo, da največ anketirank to poskuša s pomočjo zdravega
načina življenja, s pomočjo zdrave prehrane in gibanja. Nekatere anketiranke poskušajo
zmanjšati tudi življenjski stres in delajo na tem, da bi bilo njihovo življenje manj stresno in
napeto.

Grafikon 10: Katere so po mnenju anketirank smernice za zniževanje tveganja nastanka

raka dojk

Znani so nekateri dejavniki, ki lahko zmanjšajo tveganje za nastanek bolezni. Zanimalo nas je
ali jih anketiranke poznajo. Lahko rečemo, da so anketiranke dobro seznanjene s tem, saj jih
velika večina navaja, da lahko tveganje zmanjšamo s pravilno in zdravo prehrano (56 %), s
pomočjo vzdrževanja normalne telesne teže (29 %) ter večjo telesno aktivnostjo in zmernim
pitjem alkohola (16 %).
Grafikon 11: Ali anketiranke poznajo Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

20%

80%

Da. Ne.

80 % vseh anketirank pozna Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, kar je dobro, saj na ravni
tega društva potekajo številne kampanje za boljšo kvaliteto življenja bolnikov.

Grafikon 12: Ali so anketiranke v zadnjem letu opravile katere od navedenih pregledov

V teoretičnem delu naloge smo opisali postopke za zgodnje odkrivanje karcinoma dojke.
Zanimalo nas je ali so anketiranke v zadnjem letu opravile kateri izmed navedenih pregledov.
Skoraj tretjina anketirank (32 %) je v zadnjem letu opravila mamografijo ter opravila klinični
pregled pri zdravniku. 14 % anketirank je v zadnjem letu si samopregledovalo dojke, 12 %
anketirank pa je opravilo tudi ultrazvok dojk. Le 4 % anketirank v zadnjem letu ni opravilo
nobenega izmed pregledov.

Grafikon 13: Kako ocenjujejo svojo kakovost življenja po operaciji

Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo kako ocenjujejo svojo kakovost življenja po
operaciji. Največji deleže anketirank meni, da je kakovost življenja po operaciji dobra, 30 %
jih meni, da je uspešna, le 12 % pa jih meni, da je zelo uspešna. 14 % anketirank navaja, da je
kakovost življenja slaba, še nadaljnjih 4 % pa jih meni, da je zelo slaba.

Grafikon 14: Ali se je življenje po operaciji spremenilo

 30%

70%

Da. Ne.

Bolezen seveda spreminja življenje in življenjske navade. Zanimalo nas je ali je bilo tako tudi
z anketirankami. 70 % anketiranih je odgovorilo, da se je samo življenje po operaciji
spremenilo.

Grafikon 15: V kolikšni meri so se anketiranke v zadnjih 14 dneh spoprijemale z občutki

žalosti, depresivnostjo, brezupom

Depresija, žalost in brezup so kot smo spoznali že med teoretičnim delom diplomske naloge
na žalost redni spremljevalci bolezni. Zanimalo nas je kako so se v zadnjem času s tem
spoprijemale anketiranke. Ugotavljamo, da se jih je 38 % s tem spoprijemalo dobro, 20 %
uspešno, še nadaljnjih 14 % pa želo uspešno. 24 % anketirank je odgovorilo, da so se slabo
spoprijemale z depresijo in žalostjo, 4 % pa celo zelo slabo.

Grafikon 16: Ali anketiranke poznajo možne zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk

22%

78%

Da. Ne.

Da so anketiranke dokaj dobro seznanjene z vsem povezanim z boleznijo lahko potrdimo tudi
na osnovi naslednjega vprašanja. Namreč kar 78 % anketirank je odgovorilo, da poznajo
zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk.
Grafikon 17: Kateri so po mišljenju anketirank možni zapleti po odstranitvi pazdušnih

Pri naslednjem vprašanju so anketiranke navajale kateri so ti možni zapleti po odstranitvi

pazdušnih bezgavk. Anketiranke so v največji meri navedle, da je to kronična bolečina (43 %),
bolečine po vsem telesu in slabše gibljivi in otekli sklepi se pojavljajo v 32 %, 17 % jih je
navedlo da je pogost zaplet nevropatija, 9 % pa da lahko pride do hematoma rane.

Grafikon 18: Ali so anketiranke po postavitvi diagnoze spremenile svoje navade

28%

72%

Da. Ne.

72 % anketirank je po postavitvi diagnoze spremenilo svoje navade, le 28 % pa jih tega ni

storilo.
Grafikon 19: Ali so anketiranke fizično aktivne

4%

96%

Da. Ne.

Po postavitvi diagnoze so anketiranke v veliki meri spremenile svojo navado glede telesne
aktivnosti, saj jih je telesno aktivno kar 96 %.

Grafikon 20: Ali je pri anketirankah prisotna bolečino v prsih po dnevnih aktivnostih oz.
po naporu

48%
52%

Da. Ne.

Zanimalo nas je ali je pri anketirankah v primeru telesnega napora prisotna bolečina v prsih .
izkazalo se je, da je ta prisotna pri manj kot polovici anketirank (48 %). 52 % anketirank
navaja, da tovrstna bolečina ni prisotna.
Grafikon 21: Ali so anketiranke imele kakšne stranske učinke po operaciji

48%
52%

Da Ne.

Vsako zdravljenje, vsaka operacija lahko prinaša tudi stranske učinke. Zanimalo nas je ali so
bili stranski učinki prisotni tudi pri anketirankah po operaciji. 52 % anketirank je imelo
stranske učinke, 48 % anketirank pa tega ni zaznalo.

Grafikon 22: Ali je bila zdravstvena oskrba med zdravljenjem primerna (takšna kot so si
jo zamislile)

26%

74%

Da. Ne.
Lahko rečemo, da so bile anketiranke z zdravstveno oskrbo med zdravljenjem zadovoljne, saj
je bila takšna kot so si jo zamislile. Tako navaja 74 % anketirank. 26 % anketirank pa je
odgovorilo, da zdravstvena oskrba ni bila takšna kot so si jo zamislile.

Grafikon 23: Kako anketiranke ocenjujejo zdravstveno oskrbo po operaciji

Anketiranke so v veliki meri zadovoljne tudi z zdravstveno oskrbo po operaciji in jo večinoma

ocenjujejo kot uspešno (34 %) ali zelo uspešno (32 %). Še nadaljnjih 28 % jih meni, da je
dobra. Le 6 % pa jih meni, da je slaba.
Grafikon 24: Ali se anketiranke po operaciji soočajo z utrujenostjo, ki vpliva na
vsakdanje življenje in delovno sposobnost

16%

84%

Da. Ne.

Kot kažejo odgovori je pogost spremljevalec po operaciji dojke utrujenost, ki vpliva na

vsakdanje življenje in delovno sposobnost. Tako navaja kar 84 % anketirank, le 16 % pa jih s
tem nima težav.

6.5 Razprava

Cilj raziskave je bil ugotoviti raven kakovosti življenja pri bolnicah z karcinomom dojke s
pomočjo anonimnega vprašalnika, oblikovanega izključno za ta namen. Pogoj za dostop do
ankete je bil, da so anketiranke zbolele za rakom dojk in da so bile zdravljene. V raziskavi so
bili spoštovani vsi etični vidiki, kjer je bil poudarjen cilj anonimnosti anketiranih. Vprašalnik
je obsegal 25 vprašanj.

Diagnostika raka in postopki zdravljenja lahko pomembno vplivajo na kakovost življenja

žensk z karcinomom dojke. Številne raziskave so preučevale različne oblike zdravljenja
karcinoma dojke, pri izbiri metode zdravljenja pa so upoštevali stopnjo preživetja. Pri
ocenjevanju odziva na zdravljenje pa je treba upoštevati tudi učinke zdravljenja na kakovost
življenja, pri čemer je treba upoštevati kakovost življenja, ki bo pomagala pri izbiri metode
zdravljenja. Zdravljenje je običajno sestavljeno iz operacije, ki ji pogosto sledi adjuvantna
terapija (radioterapija, kemoterapija, hormonska terapija), da se zmanjša tveganje ponovitve.
Kirurški posegi, ki se uporabljajo pri ženskah z karcinomom dojke, kot je mastektomija, so
lahko zelo agresivni, ker odstranijo dojko in s pojavom kvadrantektomije postanejo
konzervativni. Rezultati raziskav so pokazali, da ženske, ki se zdravijo, potrebujejo več
podpore, saj imajo več težav v psihološkem, socialnem in čustvenem delovanju. Potrebujejo
podporo pri premagovanju stranskih učinkov terapije, predstavlja boljšo oskrbo po operaciji.
Ženske z karcinomom dojk imajo spremembe v telesnih in psihičnih funkcijah, kar negativno
vpliva na splošno kakovost njihovega življenja, zlasti na spolno delovanje, in se pojavi po
kemoterapiji, hormonski terapiji, operaciji in radioterapiji. Vse to lahko vpliva na spremembo
spolnega zdravja in delovanja žensk. Zaskrbljenost zaradi zmanjšanega spolnega delovanja
vodi do čustvenih težav, vključno z žalostjo/depresijo, težavami s telesno podobo, stigmo in
negativnimi vplivi na osebne odnose (Howard Anderson in drugi, 2012).

Ženske po operativnem posegu imajo stranski učinek sistemskega zdravljenja, na primer

izpadanje las, ki se pojavi kot simptom kemoterapije. Mnoge ženske izgubljajo lase kot
stranski učinek kemoterapije, kar pogosto vpliva na njihovo slabo samopodobo. Negativni
videz telesa povzroča strah pred razpadom družine in težave v odnosih s partnerjem.
Dejavniki, ki vplivajo na kakovost življenja žensk z karcinomom dojke, so tesno povezani s
stranskimi učinki, ki se pojavijo med zdravljenjem in lahko trajajo več mesecev ali let (Tan in
drugi, 2014).

Rezultati raziskav so pokazali, da ženske v mlajši starostni skupini občutijo večjo slabost in
bruhanje kot ženske v starejši starostni skupini z karcinomom dojke. Možno je, da so imele
mlajše ženske več simptomov slabosti in bruhanja, ker je bilo zdravljenje s kemoterapijo bolj
agresivno kot pri starejših ženskah. Raziskave kažejo, da ženske v starostni skupini od 51 do
60 let in 61 in več ne kažejo pomembnih razlik v splošnem zdravstvenem stanju,
funkcionalnih lestvicah in lestvicah simptomov med bolnicami z mastektomijo ali
kvadrantektomijo (Tan in drugi, 2014).

Rezultati študij kažejo na motnje v kognitivnem delovanju preživelih žensk, zdravljenih s

kemoterapijo, in preživelih žensk, zdravljenih z radioterapijo. Ženske z karcinomom dojke se
pogosto pritožujejo zaradi težav s spominom in koncentracijo. Raziskave, ki so primerjale
kakovost življenja mlajših in starejših žensk, so pokazale, da so imele ženske v mlajši starostni
skupini bistveno slabše rezultate glede kakovosti življenja v primerjavi z ženskami v starejših
starostnih skupinah, kar zadeva socialno funkcioniranje in oceno prihodnosti. Mlajše ženske
so bile bolj zaskrbljene za svojo prihodnost. Socialna podpora igra ključno vlogo pri
zmanjševanju stresa, povezana je s psihičnim blagostanjem, boljšimi zdravstvenimi storitvami
in boljšo prilagoditvijo družinskih odnosov. Pri ženskah, starih od 51 do 60 let in 61 let in več,
se v tej raziskavi simptomi utrujenosti, oteženega dihanja in driske pojavijo kot posledica
onkološke terapije (Sharma in Purkayastha, 2017).

Rezultati raziskav so pokazali, da se pojav utrujenosti pri ženskah v zgodnjem stadiju raka
dojke razlikuje glede na vrsto zdravljenja, ki ga ženske prejemajo med zdravljenjem. V študiji
velikega vzorca žensk, ki so preživele karcinom dojke, je ena tretjina preživelih poročala o
utrujenosti, ki je bila povezana z višjimi stopnjami depresije, bolečine in motenj spanja. Poleg
tega so bile ženske, ki so imele utrujenost, bolj prizadete zaradi simptomov menopavze in je
bilo bolj verjetno, da so prejele kemoterapijo (z ali brez radioterapije) kot ženske, ki niso
prejemale kemoterapije. Utrujenost kot simptom je povezana s pomanjkanjem energije, izgubo
zanimanja za dejavnosti, šibkostjo, razdražljivostjo in izgubo koncentracije (Rotonda in drugi,
2013).

Rezultati raziskav so pokazali, da so se pri ženskah, ki so po zdravljenju karcinoma dojke

pojavile kronične bolečine, pojavile tudi utrujenost, tesnoba, depresija in motnje spanja.
Uporaba kombiniranega zdravljenja karcinoma dojke, kot je operacija, kemoterapija in
radioterapija, je povezana z večjim tveganjem za razvoj kronične bolečine. Po končanem
zdravljenju je izjemno pomembno, da ženskam zagotovimo vrsto zdravljenja za lajšanje
bolečin. Bolečina vpliva predvsem na normalno delo, sposobnost hoje, razpoloženje, spanje in
splošno aktivnost (Abu Farha in drugi, 2017)).

Ker je socialna podpora eden od pomembnih dejavnikov, ki vpliva na preživetje žensk z

karcinomom dojke in kakovost njihovega življenja, je pozitivna čustvena in informacijska
podpora partnerja še posebej pomembna. Ženske z zmanjšano socialno podporo in tiste brez
socialne podpore, zlasti ženske brez partnerja, morajo biti vodene z ustreznimi podpornimi
mrežami in programi (Leung in drugi, 2014).

Rezultati raziskav kažejo, da imajo ženske, ki so prejele kemoterapijo, simptome slabosti in

bruhanja, ki vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Slabost (občutek potrebe po bruhanju) in
bruhanje (iztis želodčne vsebine) zmanjšujeta kakovost življenja bolnic z rakom dojke in se
pojavita pri 30 % (bruhanje) oziroma 60 % (slabost) bolnic. Vzroki, ki povzročajo slabost in
bruhanje, so kemoterapija, obsevanje in druga zdravila. Učinek onkološkega zdravljenja
vpliva na pojav simptomov, zabeleženih v tej študiji, in vpliva na kakovost življenja obolelih
žensk (Rautalin in drugi, 2018).

Objavljena je bila študija o povezavi med zakonskim stanom in različnimi izidi pri ženskah z
karcinomom dojke ter stadijem bolezni po diagnozi raka dojke. Rezultati so pokazali, da
ženske, ki so poročene in imajo socialno podporo, lažje sprejmejo diagnozo karcinoma dojke,
zdravljenje in preživetje. Pri ženskah z karcinomom dojk se v enem letu po diagnozi običajno
poslabša telesno delovanje, predvsem zaradi učinkov onkološke terapije. Pooperativno
obdobje je običajno povezano s povečanim fizičnim nelagodjem in bolečino. To se torej
odraža v fizičnem delovanju, kot je nezmožnost za delo, težave, ki jih imajo ženske pri
zadovoljevanju potreb družinskih članov in manjša učinkovitost pri delu (Parise in Caggiano,
2018).

Številne študije so preučevale kakovost življenja žensk po zdravljenju karcinoma dojke,

rezultati ocene glede na vrsto operacije pa so odvisni od časa ocene kakovosti življenja in
merjenja fizičnih ali psiholoških vidikov kakovosti. življenje. Med boleznijo in zdravljenjem
imajo ženske z karcinomom dojke številne akutne in kronične stranske učinke. Soočajo se tudi
z izzivi bolezni, ki so posledica zdravljenja raka dojke in sočasnih bolezni. Zaradi negativnega
vpliva bolezni in zdravljenja ženske občutijo bolečino, utrujenost, negativna psihična stanja,
spremenjena je njihova samopodoba, pojavljajo se omejitve telesnih funkcij, znižana
samopodoba in nevarnost ponovitve bolezni. Vse našteto resno vpliva na njihovo fizično,
psihično in socialno delovanje ter splošno kakovost življenja (Chow in drugi, 2016).
7 ZAKLJUČEK

Karcinom dojk je še vedno vodilna bolezen ženske populacije in njena pojavnost nenehno
narašča. Odziv žensk na preventivne programe, ustrezno izobraževanje in prenos informacij,
kjer ima medicinska sestra kot pomemben del multidisciplinarnega tima, velik vpliv, bi lahko
v veliki meri preprečili karcinom dojke in s tem zmanjšali pojavnost bolezni v populaciji.
Izobraževanje bolnic je pomemben in sestavni korak pri zdravljenju.

Diagnoza karcinom dojke je za ženske pretresljivo in boleče spoznanje o bolezni, ki

posameznici spremeni življenje. Bolezen ne prizadene le telesa, ampak lahko spremeni in pusti
pri ženski posledice na duševnem, socialnem in čustvenem področju. Ljudje se med seboj
razlikujemo in se zato lahko do neke določene situacije ali spremembe različno obnašamo in
jo tudi drugače doživljamo. Ravno zato, da bi karcinom dojke čim prej prepoznali in ga v
primernem času odkrili in ozdravili, je zelo pomembna vloga, ki jo imajo ženske same, da si
redno pregledujejo dojke vsak mesec in da jih zdravstveno osebje dobro seznanja o pravilni
tehniki in postopku samopregledovanja dojk.
V raziskavi smo postavili štiri raziskovalna vprašanja in tri hipoteze:

- RV1: Kako ženske same skrbijo za preprečevanje dejavnikov tveganja raka dojke?

Ženske skrbijo za preprečevanje karcinoma dojk s telesno aktivnostjo, zdravo prehrano in na

splošno z bolj zdravim načinom življenja.

- RV2: Ali so ženske seznanjene z dejavniki tveganja raka dojke in s katerimi?

Ženske so večinoma seznanjene z dejavniki tveganja za nastanek karcinoma dojke.

- RV3: Kakšna je kakovost življenja pacientk po operaciji karcinoma dojke?

Večina anketirank navaja, da po operaciji dojke občuti zmanjšano kakovost svojega življenja
zaradi zapletov in bolečin.

- RV4: Ali bolnice poznajo možne zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk?

Bolnice večinoma poznajo možne zaplete po operaciji pazdušnih bezgavk.

- H1: 60% obolelih je bolezen odkrilo s samopregledovanjem.

64 % vseh anketirank je za bolezen izvedelo s pomočjo samopregledovanja dojk, zato se

hipoteza potrdi.

- H2: Predpostavljamo, da je 80% anketiranih imelo uspešno oz. zelo uspešno

zdravljenje.

Skupaj je 82 % vseh anketiranih imelo uspešno ali zelo uspešno zdravljenje karcinoma dojke,
zato se hipoteza potrdi.

- H3: 90% obolelih je v času od postavitve diagnoze spremenilo način življenja.

Kar 96 % vseh anketiranim se je po postavitvi diagnoze življenje spremenilo, zato se hipoteza

potrdi.

Iz raziskave je mogoče sklepati:

- Karcinom dojke pomembno vpliva na vsakodnevne aktivnosti in kakovost življenja

žensk.
- Motnje spanja in zmanjšan libido so pogosti pri bolnicah z karcinom dojke.
 - Fizični videz ima veliko vlogo pri dojemanju lastnega telesa, kar vpliva na
kakovost življenja
- Karcinom dojke torej vpliva na kakovost življenja bolnic.

Zato bi bilo potrebnega veliko dela tudi na področju edukacije medicinskih sester, ki bi nato v
nadaljnji fazi lahko svoje znanje prenesle na bolnice in jih spodbujale, da bi redno
samopregledovale dojke za namen večje skrbi za lastno zdravje žensk.

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

Abu Farha NH., MT. Khatib, H. Salameh in SH. Zyoud. 2017. Cancer-related post-treatment
pain and its impact on health-related quality of life in breast cancer patients: a cross sectional
study in Palestine. Asia Pac Fam Med.;16: 7.

Araujo, SSC., DMP. Padilha, J., Baldisserotto. 2009. Assessment of the oral health state and
quality of life of patients with head and neck cancer assisted at a public hospital in Porto
Alegre. Rev Bras Cancer; 55(2): 129-38.

Berg WA, Zhang Z, Lehrer D, Jong RA, Pisano ED, Barr RG. 2012. Detection of breast
cancer with addition of annual screening ultrasound or a single screening MRI to
mammography in women with elevated breast cancer risk. JAMA; 307(13): 1394-404.

Bešić, N. 2019. Rehabilitacija bolnic z karcinomom dojk. V Šola karcinoma dojk- zbornik
prispevkov. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Dostopno na:
https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MHZOQ0DF/?query=%27contributor%3DBešić
%2C+Nikola%27&pageSize=25 (12. oktober 2022)
Birhane, K., M., Alemayehu, B., Anawte, G., Gebremariyam, R., Daniel, S., Addis, W.,
Negash. 2017. Practices of breast self-examination and associated factors among female Debre
Berhan University Students. International Journal of Breast Cancer, 2017. Dostopno na
https://www.hindawi.com/journals/ijbc/2017/8026297/ (12. oktober 2022)

Borštnar, S., J. Červek, M., Ebert Kuhar, T., Marinko, E., Matos, M., Menciger, T., Roš
Opaškar, B., Šeruga, E., Škof in A., Škufca Smrdel. 2013. Razsejan karcinom dojk. Ljubljana:
Onkološki inštitut Ljubljana. Dostopno na:
https://www.onko-i.si/fileadmn/onko/datoteke/Strokovna_knjiznica/publikacije_za_bolnike/
Razsejan_karcinom_dojk_2013.pdf (12. oktober 2022)

Choi EK, Kim IR, Chang O, Kang D, Nam SJ, Lee JE. 2014. Impact of chemotherapy-induced
alopecia distress on body image, psychosocial well-being, and depression in breast cancer
patients. Psychooncology; 23(10): 1103–10.

Chow R., N. Pulenzas, L. Zhang, C. Ecclestone, A. Leahey in J. Hamer. 2016). Quality of life
and symptom burden in patients with breast cancer treated with mastectomy and lumpectomy.
Support Care Cancer.; 24(5): 2191–9.

Eyigor S, Karapolat H, Yesil H, Uslu R, Durmaz B. 2010. Effects of pilates exercises on

functional capacity, flexibility, fatigue, depression and quality of life in female breast cancer
patients: a randomized controlled study. Eur J Phys Rehabil Med.; 46(4): 481–7.

Ferlay J, Shin HF, Bray F, Forman D, Mathers C, Parkin DM. 2010. Estimates of worldwide
burden of cancer in 2008: GLOBOCAN 2008. Int J Cancer; 127: 2893-917.

Franceschini G, Martin Sanchez A, Di Leone A, Magno S, Moschella F, Accetta C. 2015.

New trends in breast cancer surgery: a therapeutic approach increasingly efficacy and
respectful of the patient. G Chir.; 36(4): 145-52.

Freeman MD, Gopman JM, Salzberg CA. 2018. The evolution of mastectomy surgical
technique: from mutilation to medicine. Gland Surg.; 7(3): 308-15.

Gilbert E, Ussher JM, Perz J. 2010. Sexuality after breast cancer: a review. Maturitas; (66):
397-407.
Goldhirsch A, Gelber RD, Piccart-Gebhart MJ, de Azambuja E, Procter M, Suter TM. 2013. 2
years versus 1 year of adjuvant trastuzumab for HER2-positive breast cancer (HERA): an
open-label, randomised controlled trial. Lancet; 382(9897): 1021–8.

Han J, Grothuesmann D, Neises M, Hille U, Hillemanns P. 2010. Quality of life and

satisfaction after breast cancer operation. Arch Gynecol Obstet.; 282(1): 75-82.

Howard-Anderson J., PA. Ganz, JE. Bower in AL. Stanton. 2012. Quality of life, fertility
concerns, and behavioral health outcomes in younger breast cancer survivors: a systematic
review. JNCI.; 104(5): 386–405.

Hoyer, S. in N., Mivšek. 2008. Samopregledovanje dojk – primerjava mlajših in starejših

žensk. Obzornik zdravstvene nege, 42(4)., 282, 286. Dostopno na
http://www.obzornikzdravstvenenege.si/2008.42.4.281 (12. oktober 2022)

Iqbal BM, Buch A. 2016. Hormone receptor (ER, PR, HER2/neu) status and proliferation
index marker (Ki-67) in breast cancers: Their onco-pathological correlation, shortcomings and
future trends. Med J DY Patil Univ.; 9: 674-9.

Jacome EM, Silva RM, Gonçalves ML, Collares PM, Barbosa IL. 2011. Detecção do Câncer
de Mama: Conhecimento, Atitude e Prática dos Médicos e Enfermeiros da Estratégia Saúde da
Família de Mossoró, RN, Brasil. Rev Bras Cancerol.; 57(2): 189-98.

Jarm, K., M., Krajc, M., Primic Žakelj, C., Šval, C., F., Firi Purić, M., Kadivec in K., HertlL,
K. (2015). Presejanje za karcinoma dojk: program DORA. V I., Ivanuš in M. Primic Žakelj
(ur.), Kokarcinomi mojega življenja: zbornik predavanj / VI. izobraževalni dan programa Zora
z mednarodno udeležbo, Brdo pri Kranju, 6. november 2015, 70–72. Ljubljana: Onkološki
inštitut.

Jorns JM. 2016. Papillary lesions of the breast; A Practical Approach to Diagnosis. Arch
Pathol Lab Med.; 140: 1052-9.

Kadmon I. 2017. The Various Roles of Oncology Nurse Specialists: An International

Perspective. Asia Pac J Oncol Nurs.; 4(2): 89-90.

King MC, Marks JH, Mandell JB. 2013. Breast and ovarian cancer risk due to inherited
mutations in BRCA1 and BRCA2. Sience 2003; 6–643.
Kolenc K., V., Ostrožnik in M., Vrhovnik. 2013. Informiranje in izkušnje pacientov po
operaciji karcinoma dojke pri krajši hospitalizaciji. V Pacientke z karcinomom dojk- trendi in
novosti. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji.
Dostopno na: https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=10604 (12. oktober 2022)

Krajec, M. in S., Merlo. 2017. Celostna obravnava bolnice z karcinomom dojke. V Karcinom
dojk- zbornik prispevkov. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Dostopno na:
http://virus.dsms.net/dokumenti/zbornik_rd_2017.pdf (12. oktober 2022)

Kutlu, R. in U., Bicer. 2017. Evaluation of breast cancer risk levels and its relation with breast
self-examination practices in women. The Journal of Breast Health, 13(1). Dostopno na
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5351462/ (12. oktober 2022)

Lakhani SR, Ellis IO, Schnitt SJ, Tan PH, van de Vijver MJ. 2012. WHO Classification of
tumours of the breast, 4. izd. Lyon: IARC Press.

Leung J., NA. Pachana in D. McLaughlin. 2014. Social support and health-related quality of
life in women with breast cancer: a longitudinal study. Psychooncology; 23(9): 1014–20.

Levi F, Bosetti C, Lucchini F, Negri E, La Vecchia C. 2015. Monitoring the decrease in breast
cancer mortality in Europe. Eur J Cancer Prev.; 14: 497–502.

Masten Cuznar, O. 2018. Bolnik z karcinomom v procesu vračanja na delo: (primer bolnice z
karcinomom dojke). Onkologija 22 (1): 56-59.

Mencinger, M. in J., But Hadžić. 2014. Karcinom dojke pri mladih ženskah in nosečnost.
Onkologija, 18(1), 4. Dostopno na
http://www.onkoi.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Onkologija_letnik_XVIII_st_1/
Onkologija_junij_2014_2_karcinom_dojke.pdf (12. oktober 2022)

Montazeri A. 2008. Health-related quality of life in breast cancer patients: A bibliographic

review of the literature from 1974 to 2007. J Exp Clin Cancer Res.; 27(1): 1-32.

Parise C. in V. Caggiano. 2018. The influence of marital status and race/ethnicity on risk of
mortality for triple negative breast cancer. PLoS One; 13(4): e0196134.
Pečan Salokar, T. in A. Klinc. 2013. Onkološka zdravstvena nega in dajanje zdravil za
sistemsko zdravljenje karcinoma dojk. V Pacientke z karcinomom dojk- trendi in novosti.
Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji. Dostopno na:
https://123dok.com/document/z1rlmoeq-onkoloska-zdravstvena-nega-dajanje-zdravil-
sistemsko-zdravljenje-karcinoma.html (12. oktober 2022)

Petrovič, O. 2010. Zgodnja rehabilitacija bolnikov z karcinomom. Rehabilizacija IX (1): 48-

52. Dostopno na:
https://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2010_No1_p48-52.pdf (12.
oktober 2022)

Plesca M, Bordea C, El Houcheimi B, Ichim E, Blidaru A. 2016. Evolution of radical

mastectomy for breast cancer. J Med Life; 9: 183–6.

Rahou BH, El Rhazi K, Ouasmani F, Nejjari C, Bekkali R, Montazeri A. 2016. Quality of life
in Arab women with breast cancer: a review of the literature. Health Qual Life Outcomes; 14:
64.

Rambiharilal Shrivastava, S., P., Saurabh Shrivastava in J., Ramasamy. 2013. Self breast
examination: A tool for early diagnosis of breast cancer. American Journal of Public Health
Research, 1(6), 135, 137. Dostopno na http://pubs.sciepub.com/ajphr/1/6/2/ (12. oktober 2022)

Rasperger, M. 2013. Osveščenost medicinskih sester o dejavnikih tveganja za nastanek

karcinoma dojke. V D. Plank (ur.), Skupaj zmoremo ustvariti boljši jutri/ 14. Strokovno
srečanje medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov celjske regije, Celje, 11. oktober
2013, 37–38, 40. Celje: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Dostopno
na http://www.dmsbztcelje.si/dokumenti/Zbornik2013.pdf (12. oktober 2022)

Rautalin M., N. Färkkilä, H. Sintonen, T. Saarto in K. Taari. 2018. Health-related quality of

life in different states of breast cancer – comparing different instruments, Acta Oncol.; 57(5):
622-8.

Rotonda C., F. Guillemin, F. Bonnetain, M. Velten in T. Conroy. 2013. Factors associated

with fatigue after surgery in women with early-stage invasive breast cancer. Oncologist; 18(4):
467-75.
Sharma N. in A. Purkayastha. 2017. Factors Affecting quality of life in breast cancer patients:
A descriptive and cross-sectional study with review of literature. J Midlife Health.; 8(2): 75-
83.

Sladnjak, K. 2014. Osnovna dejstva o karcinomu dojke. Maribor: Društvo študentov medicine.
Dostopno na http://www.medicinec.si/wpcontent/uploads/2012/09/Osnovna-dejstva-o-
KARCINOMU-DOJKE1.pdf (12. oktober 2022)

Staren ED, Gupta D, Braun DP. 2011. The Prognostic role of quality of life assessment in
breast cancer. Breast J.; 17: 571–8.

Stein KD, Syrjala KL, Andrykowski MA. 2018. Physical and psychological long-term and late
effects of cancer. Cancer; 112: 2577–92.

Strojan Fležar, M. 2004. Karcinom dojke: značilnosti, ki jih lahko opredelimo iz vzorca
aspiracijske biopsije s tanko iglo. Medicinski razgledi, 43, 280. Pridobljeno s
http://medrazgl.si/karcinom-dojke-znacilnosti-ki-jih-lahko-opredelimo-iz-vzorca-
aspiracijskebiopsije-s-tanko-iglo/ (12. oktober 2022)

Štabuc, B. 2009. Karcinom v Sloveniji. Bilten: ekonomika, organizacija, informatika v

zdravstvu, 25(4), 127, 129–130. Dostopno na https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?
id=4234 (12. oktober 2022)

Šumija, M. 2010. Onkologija. Zagreb: Medicinska naklada.

Tan ML., DB. Idris in LW. Teo. 2014. Validation of EORTC QLQ-C30 and QLQ-BR23
questionnaires in the measurement of quality of life of breast cancer patients in Singapore.
Asia Pac J Oncol Nurs.; 1(1): 22-32.

Tan PH, Schnitt SJ, van de Vijver MJ, Ellis IO, Lakhani SR. 2015. Papillary and
neuroendocrine breast lesions: the WHO stance. Histopathol; 66: 761-70.

Tekač I. 2008. Anatomija, fiziologija in obolenja dojk. Vita; 14 (65): 3–5.

Vegelj Pirc M., T. Čufer, V., Radonjič – Miholič. 2011. Karcinom dojke: vodnik za bolnice na
poti okrevanja. Ljubljana: Društvo onkoloških bolnikov Slovenje.
Vrdoljak E, Šamija M, Kusić Z, Petković M, Gugić D, Krajina Z. 2013. Klinička onkologija.
Medicinska naklada: Zagreb.

Warner E, Plewes DB, Shumak RS, Catzavelos GC, Di Prospero LS, Yaffe MJ. 2010.
Comparison of breast magnetic resonance imaging, mammography, and ultrasound for
surveillance of women at high risk for hereditary breast cancer. J Clin Oncol.; 19(15): 3524-
31.

Williams C, Lin CY. 2013. Oestrogen receptors in breast cancer: basic mechanisms and
clinical implications. E cancer medical science; 7: 370.

Zahlis EH, Lewis FM. 2010. Coming to grips with breast cancer: the spouse's experience with
his wife's first six months. J Psychosoc Oncol.; 28 (1): 79-97.

PRILOGE

PRILOGA A: Anketni vprašalnik

Pozdravljeni, moje ime je Blanca Koren in sem študentka 3. letnika fakultete Alma Mater
Europaea, Evropski center Maribor smer Zdravstvena nega in pripravljam diplomsko delo z
naslovom ”Kakovost pacientke po operaciji karcinoma dojke”.  Vljudno vas prosim za
sodelovanje in iskrene odgovore na spodaj zastavljena vprašanja. Anketa je anonimna,
rezultati pa bodo služili zgolj v raziskovalne namene diplomskega dela. Na vprašanja
odgovarjate tako, da obkrožite črko pred odgovorom ali dopišete na črto. 
Q1 - Starost ____________________

Q2 - Stopnja vaše izobrazbe

a.) Osnovnošolska.

b.) Poklicna ali srednješolska.

c.) Višješolska ali visokošolska.

d.) Univerzitetna.

e.) Drugo _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Q3 - Kako bi ocenili vaše ozaveščenost o tej bolezni?

a.) Odlično.

b.) Zelo dobro.

c.) Dobro.

d.) Niti dobro, niti slabo.

e.) Slabo.

Q4 - Kako ste ugotovili svojo bolezen?

a.) Samopregledovanje.

b.) Presejalni test.

c.) Klinični pregled in diagnostične preiskave.

d.) Mamografija.

e.) Biopsija.

Q5 - Ali ste si samopregledovale dojke?

a.) Da.
 b.) Ne.

Q6 - Kako uspešno mislite, da je bilo vaše zdravljenje?

a.) Zelo uspešno.

b.) Uspešno.

c.) Dobro.

d.) Slabo.

e.) Zelo slabo.

Q7 - Ali menite, da poznate dejavnike tveganja za nastanek raka dojke?

a.) Da.

b.) Ne.

Q8 - Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši dejavniki tveganja za raka dojke?

a.) Starost ob prvi in zadnji menstruaciji.

b.) Debelost.

c.) Alkohol.

d.) Rak dojke v družini.

Q9 - Kakšno je bilo vaše soočanje z boleznijo?

a.) Zelo uspešno.

b.) Uspešno.

c.) Dobro.

d.) Slabo.

e.) Zelo slabo.

Q10 - Kako same skrbite za preprečevanje nastanka te bolezni?

__________________
Q11 - Katere so po vašem mnenju smernice za zniževanje tveganja nastanka raka dojk?

a.) Vzdrževanje normalne telesne teže.

b.) pravilna prehrana.

c.) telesna aktivnost in zmerno pitje alkoholnih pijač.

d.) alkohol.

Q12 - Ali poznate društvo onkoloških bolnikov Slovenije?

a.) Da.

b.) Ne.

Q13 - V zadnjem letu ste opravili katere od navedenih pregledov? (mogočih je več
odgovorov)

a.) Redni samopregled dojk.

b.) Mamografijo.

c.) Ultrazvok dojk.

d.) Klinični pregled pri zdravniku.

e.) Druge vrste pregleda dojk.

f.) Nobenega.

Q14 - Kako ocenite svojo kakovost življenja po operaciji?

a.) Zelo uspešno.

b.) Uspešno.

c.) Dobro.

d.) Slabo.

e.) Zelo slabo.

Q15 - Ali menite, da se vam je življenje popolnoma spremenilo po operaciji?

 a.) Da.

b.) Ne.

Q16 - V kolikšni meri ste se v zadnjih 14 dneh spoprijemali z občutki žalosti,

depresivnostjo, brezupom?

a.) Zelo uspešno.

b.) Uspešno.

c.) Dobro.

d.) Slabo.

e.) Zelo slabo.

Q17 - Poznate možne zaplete po odstranitvi pazdušnih bezgavk?

a.) Da.

b.) Ne.

Q18 - Kateri so po vašem mišljenju možni zapleti po odstranitvi pazdušnih bezgavk?

a.) Hematom rane.

b.) Kronična bolečina.

c.) Dehiscenca rane.

d.) Bolečine po vsem telesu, slabo gibljivi in otekli sklepi.

e.) Nevropatija.

Q19 - Ali ste v času od postavitve diagnoze spremenili življenjske navade?

a.) Da.

b.) Ne.

Q20 - Ali ste fizično aktivni?

a.) Da.
 b.) Ne.

Q21 - Menite, da imate prisotno bolečino v prsih po dnevnih aktivnostih oz. po naporu?

a.) Da.

b.) Ne.

Q22 - Ali ste imeli kakšne stranske učinke po operaciji?

a.) Da

b.) Ne.

Q23 - Ali menite, da je bila zdravstvena oskrba med zdravljenjem takšna, kot ste si jo
zamislili?

a.) Da.

b.) Ne.

Q24 - Kako bi ocenili svojo zdravstveno oskrbo po operaciji?

a.) Zelo uspešno.

b.) Uspešno.

c.) Dobro.

d.) Slabo.

e.) Zelo slabo.

Q25 - Ali menite, da se po operaciji soočate z utrujenostjo, ki vpliva na vsakdanje

življenje in delovno sposobnost?

a.) Da.

b.) Ne.