Helenistična filozofija

Velike spremembe, ki jih je povzročila nadvlada Aleksandra Makedonskega, njegova

osvojitev Grčije in Vzhoda, so se močno odrazile tudi na področju filozofije. Platonska in
aristotelska problematika sta “nenadoma postali veliko manj zanimivi” (Reale 2002: 5), ljudi
so začeli zanimati novi problemi in pristopi.
Prepoznamo lahko nekaj ključnih dejavnikov, ki so vse skupaj spodbudili: med ključnimi je
propad pólis, ki je bila pred tem dolga leta “osnovna vrednota duhovnega življenja klasične
Grčije, ki sta jo Platon v svoji Politeji in Aristotel v svoji Politiki teoretično izrazila, mitizirala,
hipostazirala in povzdignila” (prav tam). Skupaj s propadom pólis so svoj pomen tako izgubila
tudi omenjena filozofska dela, helenistični človek pa se ni več mogel istovetiti z državljanom,
ki je imel določen vpliv na vodenje svoje pólis, ampak je bil le še “preprost podanik” vladajoči
dinastiji. Prav s to spremembo pa je bil človek primoran “odkriti se kot posameznik” (Reale
2002: 7), saj mu vsebine življenja ni več narekovala država. Odkrit je bil individuum, ki se je
moral znajti sam.
Poleg tega so Aleksandrova osvajanja in njegove ideje o širitvi grške kulture povzročila
izenačitev ras; padli so rasistični predsodki o “nesposobnih barbarih”, grška kultura pa je
izgubila svojo čistost in sprejela mnoge nove primesi. Kot piše Reale, je izgubila na globini (v
teoretični razsežnosti), pridobila pa na širini, saj je filozofija vznemirjala bistveno večje število
ljudi in jim dajala načela, po katerih naj bi živeli in iskali srečo v novi dobi. Helenizem je
“izgubil čut za presežnost [...] in ni mogel misliti drugače kot z imanentističnimi, fizicističnimi
in materialističnimi kategorijami” (Reale 2002: 11), filozofijo se je tako začelo pojmovati v
bolj praktičnem smislu – kot “umetnost življenja”.
Helenistično misel so narekovali nekateri temeljni ideali: kot prvega Reale navaja “ideal
samozadostnosti”. V negotovem času, ko se je po letih klasične dobe nekdanja ureditev hitro
rušila, človek zunaj sebe ni mogel najti nobene trdne opore, zato se je vrnil k Sokratovi misli
o tem, da lahko v samem sebi najde vse, kar potrebuje. Osvoboditi se je skušal celo od usode
(tyche) in do tega pristopal na različne načine: stoiki so svojo voljo z Usodo uskladili, Epikur
jo je zanikal, Piron se je zatekel k popolni brezčutnosti do nje ...
Srečo, ki jo je človek prek različnih filozofskih pristopov skušal doseči, pa so helenistične šole
videle bolj v odpovedi lastnim potrebam in željam kot v njihovi osvojitvi, videli so jo v t. i.
ataraksiji, miru duha. Piron je slednjega iskal “v popolni odpovedi, v polni brezbrižnosti in v
brezčutnosti” (Reale 2002: 13), Zenon v zatrtju vseh strasti duše, Epikur pa v odpravi fizične
bolečine in vsakršne vznemirjenosti duše.
Še en ideal, ki je bil skupen helenističnim filozofskim šolam, je ideal modreca, človeka, ki
poseduje vse potrebne vrline in je po njihovih merilih popolnoma srečen človek. Bati se mu
ni treba ničesar, srečen je tudi v najhujši bolečini, saj jo je z modrostjo zmožen duhovno
skorajda izničiti. Ves človekov cilj je moč doseči v tostranstvu, edina obstoječa sreča je na
zemlji, čeprav je to “nenavadna sreča, ki jo je mogoče doseči [...] z najbolj korenito
odpovedjo vsemu, kar je najbolj pristno zemeljsko (Reale 2002: 14).
Ena prvih vidnejših helenističnih šol je t. i. kinizem, ki je s teoretičnim utemeljiteljem
Antistenom in praktičnim utemeljiteljem Diogenom zavračala ustaljene družbene norme ter
z namenoma šokantnimi besedami in dejanji obsojala tradicionalne vrednote, kot so imetje,
sloves, udobje, religija itd. Še posebej znane so zgodbe o Diogenu z vzdevkom pes (kyne), ki
naj bi bival v sodu in provociral someščane s svojim čudaškim življenjem; pri belem dnevu naj
bi denimo s prižgano svečo hodil naokoli, govoreč, da išče “pravega človeka” – v mislih je
imel človeka, ki živi v skladu s svojim pristnim bistvom, ne glede na vso navlako, ki mu jo
nalaga družba. O sebi naj bi dejal, da je prevzel enak način življenja kot Herakles, s tem ko
ničesar ne postavlja pred svobodo – in to je dokazoval s svojimi brezsramnimi dejanji, (npr.
samozadovoljevanje na javnem mestu).
Prva izmed velikih šol, epikurejstvo, je imela za ustanovitelja Epikura, ki je bil oster
nasprotnik samih temeljev Platonove in Aristotelove misli: trdil je ne le, da zaznava s
pomočjo čutov ne zastira stvari in ne bega duše, ampak da celo “predstavlja najtrdnejše
merilo resnice, ki je vselej in edino resnično” (Reale 2002: 138). Zavračal je dialektiko,
geometrijo, astronomijo in podobne znanosti ter zanikal vse nadčutno ter tako bil, kot pravi
Reale, v nekem smislu prvi materialist (prav tam). Pomenljiva je tudi izbira kraja, kjer je
poučeval: v nasprotju s Platonom in Aristotelom, ki sta učila na trgih in v gimnazijih, je sam
izbral zelenjavni vrt pred stavbo v predmestju Aten, daleč od političnega vrveža. Nekaj
ključnih naukov Epikurejcev je: “Da človeški um more popolnoma predreti in spoznati
resničnost; da je v razsežnostih resničnega prostor za človekovo srečo; da je sreča
umanjkanje bolečine in vznemirjenosti, je mir duha; da potrebuje človek, da bi dosegel to
srečo, zgolj samega sebe; in da mu torej v ničemer ne koristijo država, ustanove, plemstvo,
bogastvo, vse stvari in celo bogovi ne” (Reale 2002: 145). Vrt je tako v pouk sprejemal vse –
svobodne in nesvobodne, moške in ženske ter celo prostitutke.
Naslednja šola, skepticizem, je z ustanoviteljem Pironom trdila, da nihče ne more ničesar
zares vedeti, kot tudi da ne more vedeti, ali so stvari, ki jih zaznava s svojimi čuti, resnične ali
navidezne. Takšno prepričanje so peljali do skrajnih meja, tako da so o Pironu govorili, da so
ga morali učenci ves čas spremljati, da ni denimo stopil prek klifa, saj sam “ni mogel
zagotovo vedeti”, ali je ta res tam.
Ciprčan Zenon iz Kitiona je utemeljil helenistično filozofsko šolo z bržkone največjim vplivom,
ki je po Večbarvnem stebrišču (poikile stoa), v katerem je učil, dobila ime stoicizem. Tako kot
Epikur je bil tudi sam materialist in je zavračal Platona in Aristotela. Zanikal je obstoj
presežnih idej, pa tudi obstoj “duhovne duše, ki bi bila po svoji naravi drugačna od telesa”
(Reale 2002: 252). Dušo si je predstavljal kot nekakšen topel dih, ki preživi telo, kmalu zatem
pa se razpusti.
Če so epikurejci srečo skušali doseči prek – čeprav preprostih in prečiščenih – užitkov, pa je
Zenon temu nasprotoval in iskal plemenitejši ideal, ki ga ne bi vodil v brezmejni
individualizem ali egoizem, ampak ga postavil “v službo drugih v stalnem družbenem
naporu” (prav tam). Stoiško šolo delimo na tri obdobja: staro (Zenon, Kleant, Hrizip), srednjo
(Panajtij z Rodosa, Pozejdonij) in pozno (Seneka, Epiktet, Mark Avrelij). V stari stoi so
filozofijo razdelili na logiko, fiziko in etiko ter podali “sistematski koncept filozofije, v katerem
je težišče postavljeno na etiko” (Zore 2001: 179). Poudarjali so uvid v delovanje usode, ki je
zanje vzrok vsega, kar obstaja, in po kateri je upravljan svet.
Tudi njihova etična načela se ravnajo po tem: ljudje naj bi živeli v skladu z naravo in se
prepustili temu, kar je z usodo določeno v svetu okoli nas. To pomeni živeti v skladu z vrlino,
saj nas narava vodi prav k vrlini, kot povzema Diogenes Laertes. Del tega so tudi zakoni
družbe, saj po mnenju stoikov odsevajo racionalno ureditev vesolja.
Neizogibna usoda za stoike tako določa vse, kar se dogaja v zunanjem svetu, človeku pa še
vedno ostaja določena mera nadzora nad lastnimi mislimi. In prav to, nad čimer imamo
nadzor, bi moralo biti edino, s čimer se ukvarjamo. Pri vsem ostalem je najbolje, da
sprejmemo in se prilagodimo danim razmeram, so menili stoiki. Z njihovo primerjavo: če psa
privežemo za vozeč se voz, lahko ta veselo teče ob njem ali pa se nasilno pusti vleči – a v
vsakem primeru se bo premikal za vozom. Podobno izbiro kot pes imamo tudi mi v
sprejemanju zunanjega dogajanja.
Bibliografija
Reale, Giovanni. Zgodovina antične filozofija III. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002
Grant, Michael. The Hellenistic Greeks. London: Orion, 1988.
Zore, Franci. Iz zgodovine antične grške filozofije. Ljubljana: Oddelek za filozofijo FF Univerze
v Ljubljani, 2001.