Druzine in Druzinsko Zivljenje

Tanja Rener, Mateja Sedmak
Alenka Švab, Mojca Urek

DRUŽ I N E I N DRUŽ I NSKO
ŽI V LJE NJE V SLOV E N IJI
Druzine in druzinsko zivljenje.i1 1 9.2.2007 11:39:40

TA N J A R E N E R,
MATEJA SEDMAK
A L E N K A Š VA B,
MOJC A U R EK
DRUŽINE IN
DRUŽINSKO
Ž I V LJ E N J E
V SLOVENIJI
Z ALOŽBA A NNALES
KOPER 2006

DRUŽINE IN DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V SLOVENIJI
Zbrali in uredili: Tanja Rener, Mateja Sedmak, Alenka Švab,
Zbrali in uredili: Mojca Urek
Knjižnica Annales Majora
Odgovorni urednik: Darko Darovec
Urednica: Vida Rožac Darovec
Recenzenta: dr. Milica Antić Gaber, dr. Bogdan Lešnik
Lektorica: Nina Novak
Oblikovanje naslovnice: Dušan Podgornik
Oblikovanje tipičnih strani: Jonatan Vinkler
Prelom: Uroš Čuden, MEDIT d. o. o.
Založnik: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper,
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Založba Annales
Za izdajatelja: Darko Darovec, Salvator Žitko
Tisk: Grafis Trade d.o.o.
Naklada: 500 izvodov
Finančna podpora: Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
316.356.2(497.4)
DRUŽINE in družinsko življenje v Sloveniji / Tanja Rener ... [et

al.]. - Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno
središče, Založba Annales : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko,
2006. - (Knjižnica Annales Majora)
ISBN-10 961-6033-86-7 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko)

ISBN-13 978-961-6033-86-2 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko)
1. Rener, Tanja
230780672

Kazalo
Uvod / 7
Tanja Rener
Težave s pojmom družine / 13
Tanja Rener, Mateja Sedmak, Alenka Švab

Uvod v raziskovanje družin in družinskega življenja v Sloveniji / 27
Alenka Švab
Družinske spremembe / 63
Tanja Rener
Odraščati v družinah / 89
Alenka Švab, Mojca Urek

Nove partnerske in družinske oblike – primer istospolnih
partnerskih zvez in družin v Sloveniji / 127
Mojca Urek
Hendikepirani starši / 151

Mateja Sedmak
Nasilje v družinah / 163
Mateja Sedmak
Etnično mešane družine / 191
Povzetek / 223
Riasssunto / 227
Summary / 231
Literatura / 235
Imensko kazalo / 251
Predstavitev avtoric / 257

Uvod
S pričujočim delom, posvečenim

obravnavi družinskega življenja v Sloveniji, želimo zmanjšati vrzel, ki
vlada na področju knjižne produkcije, posvečene študijam družin in
družinskega življenja, ter predstaviti različne vidike družboslovnega
raziskovanja naslovne tematike. Poseben poudarek je prav na najno-
vejših trendih v družinskem življenju (spreminjanje in pluralizacija) ter
tematikah, ki so navadno raziskovalno prezrte in podreprezentirane
(istospolna partnerstva in družine, družine hendikepiranih, družinsko
nasilje ipd.). Želja avtoric je kritično soočenje s področjem zasebnosti,
ki je vse prepogosto pripravno bojišče in orodje različnih ideologij in
vsakokratnih oblastnikov, ki se v težnji po družbenem nadzoru in uve-
ljavljanju moči nagibajo k poveličevanju ideala ene in edine prave (t. i.
tradicionalne jedrne) družine. Knjiga Družine in družinsko življenje v
Sloveniji predstavlja eno redkih del, ki združuje razmišljanja slovenskih
avtoric, sociologinj, na temo družinskega življenja v Sloveniji, in je kot
taka pomemben prispevek k študijam družinskega življenja pri nas.
Knjiga sestoji iz osmih poglavij, v katerih avtorice na podlagi dol-
goletnih raziskovalnih izkušenj in pridobljene empirične evidence raz-
mišljamo o novih trendih v družinskem življenju. V prvem, uvodnem,
poglavju z naslovom Težave s pojmom družine nas avtorica Tanja Re-

Družine in družinsko življenje ...
ner sooči z težavo zastavitve enotne in vseobsegajoče opredelitve, kaj

družina pravzaprav je oziroma kaj družina ni. Vsebinsko se tipologije
družin razlikujejo glede na tistega, ki definira. Tako so npr. izhodišča
sociologije in demografske statistike (v povezavi s popisi prebivalstva)
v procesu definiranja že v osnovi različna, h kompleksnosti nastalega
položaja pa pripomorejo še politični interesi in ideološke podmene. Kot
ključno se tako izpostavi vprašanje, kako oblikovati takšno definicijo in
tipologijo družin, ki bo hkrati razlikovalna, inkluzivna in operativna.
V naslednjem poglavju, Uvod v raziskovanje družin in družinskega
življenja v Sloveniji, avtorice Tanja Rener, Mateja Sedmak in Alenka
Švab predstavijo nekatera osnovna izhodišča, ključna za razumevanje
obravnavane problematike, in sicer pregled raziskovanja družin v Slove-
niji, statistične podatke, ki pričajo o družinskem življenju v Sloveniji, in
trende spreminjanja ter kratek zgodovinski pregled družinske zakono-
daje v Sloveniji. Uvodno poglavje tako bralcu ponudi vsebinsko osnovo
in kontekstualni okvir za nadaljnje branje.
V poglavju z naslovom Družinske spremembe se Alenka Švab sooči
z vprašanjem družinskih sprememb, saj je prav intenzivno spreminja-
nje in naraščajoča raznolikost osrednja značilnost družinskega življenja
zadnjih nekaj desetletij tudi v Sloveniji. V tem oziru avtorica govori
o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik ter uveljavlje-
nju načela spreminjanja in raznolikosti kot temeljnem načelu delovanja
družin. Pri tem predstavi glavne značilnosti spreminjanja družinskega
življenja v Sloveniji, in sicer spremembe, ki se nanašajo na družinske
poteke (npr. maritalne spremembe) in pluralizacijo družinskih potekov
(razveze in reorganizirane družine, enostarševske družine) ter prestruk-
turiranje posameznih obdobij (primer starejših ljudi). Spremembe dru-
žinskega življenja zajemajo tudi družinsko strukturo, predvsem vloge
in delitev družinskega dela. Posebno pozornost avtorica posveti tudi
vprašanjem materinstva, »novega« očetovstva in protektivnega otroštva
ter vedno aktualnejšemu problemu usklajevanja zaposlitvenih in dru-
žinskih obveznosti.
Tanja Rener se v prispevku Odraščati v družinah spoprime s poja-
vom, ki ga sama poimenuje »generacijski mir«. Z omenjeno oznako želi
avtorica izpostaviti pojav, skladno s katerim mladi v Sloveniji v devetde-
setih letih odraščajo drugače od predhodnih generacij. Če so se kohorte
mladih iz šestdesetih, sedemdesetih in tudi še osemdesetih let socialno
konstituirale v razliki do staršev, za mladino v devetdesetih velja, da
postaja staršem podobna tako po stališčih in vrednotah kot življenjskih

Uvod
strategijah. »Generacijski mir« je avtorica raziskovala v seriji empiričnih

raziskav, izvedenih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pojasnjuje pa
ga s tem, da se je družina bolj kot druge institucije uspela prilagoditi so-
dobnim postmodernim težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji
življenjskega sveta in kot taka deluje vzpodbudno na razvoj osebnostnih
potencialov in potreb; deluje kot zavetje, terapevtsko protiokolje, ki bla-
ži strese in konflikte iz zunanjega sveta, ki je za mlade vse zahtevnejši
in ogrožajoč.
Poglavje Nove partnerske in družinske oblike – primer istospolnih par-
tnerskih zvez in družin v Sloveniji, kot napoveduje sam naslov, obrav-
nava tematiko istospolnih partnerstev in družin, ki se v obstoječi izra-
zito heteronormativni družbi še vedno soočajo s stigmo. Javni govor o
lezbičnih in gejevskih družinah, v katerih živijo tudi otroci, je prežet s
predsodki in strahom in zbuja sum in dvom o primernosti in sposob-
nosti vzgoje otrok. Razmišljanja avtoric poglavja, Alenke Švab in Mojce
Urek, so poskus speljati razumevanje istospolnih partnerstev in družin
proč od patologiziranja posameznih družinskih oblik na podlagi sti-
gmatiziranja staršev zaradi njihove spolne usmerjenosti, in se – tako kot
v praksi – osredotočiti na raziskovanje njihovih prednosti in konkretnih
ovir, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju.
V poglavju z naslovom Hendikepirani starši nas Mojca Urek sooči z
izzivom, ki ga pred družbo ter socialne in skrbstvene službe postavlja-
jo hendikepirani ljudje z družinami in otroki. S premikom skrbi iz in-
stitucionalnih (zavodskih in bolnišničnih) v skupnostne namestitve z
možnostjo neodvisnega življenja kot razvojne usmeritve, ki je izražena v
nacionalnem načrtu socialnega varstva, je mogoče realno pričakovati, da
bo vse več hendikepiranih ljudi sklepalo partnerstva, se poročalo in usta-
navljalo svoje družine. Pri tem pa istočasno ne gre spregledati dejstva,
da so področja spolnosti, partnerskih zvez in starševstva hendikepira-
nih ljudi od vseh življenjskih področjih še najbolj prekrita z mitološkimi
neresnicami in s predsodki, poudarjanjem nezmožnosti, z molkom in
biologizmi. Prevladujoča je splošna praksa, skladno s katero se spolnost
in starševstvo hendikepiranim osebam bolj ali manj odkrito odsvetuje,
prepove ali kratko malo onemogoči. Prav ljudje z intelektualno oviro so
v tem okviru še posebej prikrajšani. Pri tem pa, kot sami poudarjajo,
niso njihove poškodbe in telesne ali intelektualne značilnosti tiste, ki bi
jim povzročale največje probleme. Veliko večje ovire pred starše s hendi-
kepom postavljajo izrazita negativna stališča do njihovega starševstva in
seveda neenakopraven dostop do družinskih podpornih servisov.

Manj prijetno in pogosto zamolčano plat družinskega življenja iz-

postavi poglavje Nasilje v družinah avtorice Mateje Sedmak. Poglavje
predstavi izsledke prve obsežnejše empirične raziskave, ki je bila na to
temo izvedena v slovenskem prostoru. Tančico molčečnosti, ki zastira
obstoječo stvarnost nasilja, se je v Sloveniji pričelo odstirati relativno
pozno, konec 80-ih let prejšnjega stoletja, predvsem na pobudo in za-
radi akcij ženskih in feminističnih organizacij. Kljub vse glasnejšemu
opozarjanju na problematiko nasilja v družinah in njegove posledice
v Sloveniji še vedno nimamo ustreznega zakona, ki bi obravnaval to
področje. Trenutno sta v precepu dve videnji, in sicer ali gre v prime-
ru nasilja v družini za poseben problem, ki mora biti deležen posebne
zakonske in tudi siceršnje obravnave, ali gre za širši, obči problem (na-
raščajočega) nasilja v družbi na splošno. Glede javnega mnenja pa ni
mogoče spregledati, da so prav zavezani »tradicionalnim vrednotam«
oz. političnemu konservativizmu v večji meri tolerantni do različnih
pojavnih oblik nasilja v družinah (vključujoč relativizacijo resnosti po-
java, kulpabilizacijo žrtev nasilja in opravičevanje določenih nasilnih
ravnanj).
Knjigo zaključi prispevek Mateje Sedmak z naslovom Etnično me-
šane družine. Gre za predstavitev posebnih družinskih dinamik in ži-
vljenja vrste družin, ki ji v Sloveniji v preteklosti zaradi prevladujočega
ideala medetnične enakosti in ideologije »bratstva in enotnosti« ni bilo
posvečeno opazno raziskovalno zanimanje. Različne kulturne, jezikov-
ne, religiozne in/ali rase tradicije, ki se srečajo v družinskem okviru,
zahtevajo drugačne vzorce ravnanja in prilagajanja med družinskimi
člani ter drugačen pristop h kulturno-pluralni ali monokulturni socia-
lizaciji otrok etnično mešanih družin. Tudi v primeru tega tipa družin
lahko opazimo, da so prvenstveno okolje, širša družba in sorodstvena
mreža kot njen medij »krivi« za morebitne identitetne dvome otrok, ki
se nanašajo na etnično pripadnost, sram zaradi »napačnega« priimka,
razdvojene lojalnosti otrok ipd., in da člani etnično mešanih družin, še
posebej otroci, sami po sebi s svojo kulturno pluralno tradicijo nimajo
težav.
Pričujoča knjiga je, kot že nakazano, prvi tovrstni primer celovitejše
predstavitve sodobnega družinskega življenja v Sloveniji in prav zato
dragocen prispevek za raziskovalke in raziskovalce družinskih proble-
matik, socialne delavke in delavce in druge, zaposlene v skrbstvenih
poklicih, študentke in študente družboslovnih in sorodnih usmeritev
ter ne nazadnje tudi za širšo zainteresirano javnost. Avtorice knjige upa-
10

Uvod
mo, da bo tudi pričujoče delo prispevalo k nadaljnjemu raziskovanju in

povečanemu zanimanju za sfero življenja, o kateri iz izkušnje vsakda-
njega življenja vemo »skoraj vse« in hkrati, obremenjeni z obstoječimi
družbenimi predsodki, vendarle veliko premalo.
11

Težave s pojmom
družine
Tanja Rener
Na prvi pogled težav s pojmom

družine ne bi smelo biti, nasprotno, saj vendar vsakdo ve, kaj je dru-
žina. Kako potem pojasniti, da se sodelujoči v strokovnih in znanstve-
nih diskusijah že dobri dve desetletji tako intenzivno ukvarjajo prav s
pojmom družine oziroma s tem, kar naj bi pojem (vsebinsko) pokrival?
Sprehodimo se kratko skozi temeljne zadrege. Ali naj bo definicija dru-
žine omejena na tradicionalno predstavo o starših in otrocih, ki skupaj
živijo v družinskem gospodinjstvu? Ali dve neporočeni osebi, ki živita
skupaj, tvorita družino? Ali morata biti ti osebi nasprotnih spolov? Ali
naj enostarševske družine obravnavamo kot običajne družine ali pa so
nekaj posebnega, morda celo odklonskega, in odklonskega za koga? Ali
pojem družine ne vzbuja predstave o družinskem življenju, ki nima prav
veliko skupnega z načini in oblikami sodobnega zasebnega življenja? Ali
torej ne bi bilo bolje govoriti o družinskih gospodinjstvih, sorodstvenih
strukturah ali domačih življenjskih skupnosti, če želimo zaobjeti vso
raznolikost načinov družinskega življenja?
Rezultat tovrstnih negotovosti sta vsaj dve poglavitni težavi, s kate-
rima se srečujemo v študijah družin. Prvič, kaj raziskujemo in o čem
govorimo, ko govorimo o družini? Ali se včasih ne dogaja, da kot »re-
snično« sprejemamo, kar je samo predpostavka ali namišljena oziroma
13

želena resničnost, še posebej o tem, kaj naj bi bila primerna razmerja

moči med spoloma in med generacijama. Drugič, tudi ko bi se lahko
sporazumeli o tem, kaj mislimo, ko uporabljamo pojem družine, nam
ostane vprašanje o tem, čemu služi, kaj počenja, katere so njene temelj-
ne funkcije, če uporabimo klasično sociološko govorico. Ali družina
označuje le prostor, ki se razlikuje od drugih družbenih prostorov, ali
gre za procese, v katerih posamezniki in posameznice vplivajo drug na
drugega in v katerih se družbene predstave o redu vsiljujejo ljudem? Ali
so družinske funkcije sploh opredeljive in merljive ter kaj sploh določa
njihov (ne)uspeh? A preden se lotimo tega, se vprašajmo, zakaj je defini-
cija družine tako pomembna, da se je z njo vredno ukvarjati.
Odgovor je lahko kratek: pomembna je zato, ker deluje preskriptiv-
no, ker predstavlja neke vrste »družbeni napotek in diagnozo«, ki vpliva
na (in je hkrati) odraz moralno ideoloških predstav in socialno politič-
nega delovanja. Kar je v določeni družbi večinsko sprejeto kot moralno
in torej normativno, je običajno nagrajeno tudi s socialno političnimi
ukrepi in narobe. Preskriptivna označevalna dejanja so tista dejanja,
ki označujejo to, kar producirajo. Gre torej za dejanja instituiranja. Z
jezikovnim (definitornim) posegom v realnost to realnost pravzaprav
ustvarjamo, ne pa samo nevtralno opisujemo. Ponazorimo s primerom.
V naši socialnopolitični praksi se pojem »mlade družine« nanaša na ti-
ste družine, v katerih je vsaj eden od staršev mlajši od 30 let oziroma se
morata eden ali oba starša nahajati v starostni skupini do 35 let, če želi-
ta na primer sodelovati v stanovanjskih in drugih razpisih, ki ponujajo
ugodnosti »mladim družinam«. Mislim, da je taka opredelitev sporna;
če upoštevamo sodobne trende, ki v vseh evropskih državah kažejo na
procese podaljševanja mladosti (vključno s podaljševanjem izobraževa-
nja) in na pozne prehode v starševstvo, potem bi bilo bolj smiselno, da
bi oznaka »mlade družine« veljala za tiste družine, v katerih otrok (ali
otroci) ne presegajo določene starosti, na primer šest let. Mlade družine
torej ne bi definirali po starosti staršev, pač pa po starosti (najstarejšega)
otroka.
Ali primer iz zgodovine. Jugoslovanska statistika je bila dovolj mo-
dra, da je že v petdesetih letih problematizirala pojme (in statistično
tipologijo) »popolnih« in »nepopolnih« družin zaradi jasne vrednostne
orientiranosti teh oznak. V čem natanko je enostarševska družina »ne-
popolna«? Kdo je tisti in katero je arbitrarno mesto, ki določa, kaj je
v družinski obliki in načinu življenja »popolno« in kaj ne? Morda se s
takimi vprašanji ne bi bilo smiselno ukvarjati, če nas na ta »politični
14

Rener: Težave s pojmom družine
performativ« ne bi bile spomnile parlamentarne in medijske razprave

ob referendumu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo pred nekaj leti.
Zato je po našem mnenju naloga strok in znanosti na tem področju
pomembna, hkrati pa ni lahka: kako oblikovati tako definicijo in tipo-
logijo družin, ki bo:
– razlikovalna (distinktivna), ki bo torej zajemala tiste bistvene dimen-
zije družin, ki družine konstituirajo in hkrati razločujejo od podob-
nih oblik vsakdanjega življenja ljudi, kot so gospodinjstvo ali part-
nerstvo (zakonska zveza);
– inkluzivna (nediskriminatorna), ki bi zajela vse tiste oblike in načine
družinskega življenja, ki se realno pojavljajo, ter med njimi ne bi
razlikovala na podlagi ideoloških sodb (npr. družine istospolnih
partnerjev, ki so le izjemoma priznane kot legitimna in legalna
družinska oblika);
– operativna (socialnopolitično, statistično in raziskovalno operacio-
nalna), ki bo torej učinkovita, tako da jo bo mogoče uporabljati v
državnoadministrativnem in raziskovalnoinformacijskem delu.
Težava je v tem, da različne stroke različno razumejo isti pojem.
Razlikovanje med pojmoma družine in gospodinjstva je v demografski
statistiki razmeroma novo in se uveljavlja šele v zadnjih desetletjih, saj
zgodnje demografske študije med pojmoma niso razlikovale, kar je bil
odraz zahodnega priviligiranja moderne industrijske družine. Sodobna
statistična stroka daje prednost definiranju družine, ki se pogosto upo-
rablja za popisne in populacijsko statistične namene ter ga priporoča
tudi Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE):
»Družino definiramo v ožjem smislu kot jedrno družino, to sta dve
osebi ali več oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj
povezane z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem«
(Keilman, 2003, 11).
To pomeni, da se med družine uvrščajo pari brez otrok, pari z enim
otrokom ali več in eden od staršev z enim ali več otroki. UNECE je
tako definicijo družin priporočila v popisih prebivalstva v Evropi od
leta 2000 dalje, zato omenjeno definicijo imenujejo popisna definicija
družine.
Pomembno je, kako to definicijo komentirajo v demografski in sta-
tistični stroki:
1. Dve osebi definiramo kot kohabitirajoča partnerja, če večinoma pre-
bivata v skupnem gospodinjstvu, nista sklenila zakonske zveze drug
z drugim in poročata, da je njuno medsebojno razmerje podobno
15

zakonski zvezi. To pomeni, da istospolna partnerstva obravnavamo

kot kohabitacije, zato o njih lahko govorimo kot o družini.
2. Trigeneracijska gospodinjstva ne tvorijo ene družine, pač pa dve
ločeni družini ali pa eno družino s članom drugega gospodinjstva.
3. Kot otrok se obravnava katerakoli oseba brez partnerja, ki večinoma
prebiva v skupnem gospodinjstvu z vsaj enim od staršev. »Otroci« so
lahko tudi pastorki in pastorke ali posvojeni otroci, ne pa tudi rejenci
in rejenke. Otrok, ki živi v družini s poročenim ali kohabitirajočim
parom, je (biološki, legalni) otrok vsaj enega od partnerjev, vendar
ne nujno tudi skupni otrok para (Keilman, prav tam).
Iz navedene statistične (popisne) definicije družine izhaja tudi osnov-
na statistična tipologija družin:
– družine zakonskih parov z otroki ali brez njih,
– neporočeni (kohabitirajoči) pari z otroki ali brez njih,
– matere z otrokom/otroci, očetje z otrokom/otroci (pri čemer mora z
enim od staršev živeti vsaj en otrok).
Statistična definicija družine se razlikuje od sociološke definicije
družine, ki kot konstitutivni element družine opredeljuje starševsko
razmerje kot socialno razmerje, na primer:
»Družino definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospo-
dinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je
med seboj povezana z zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskih
razmerjem« (Nowotny, Fux, Pinnelli, 2004, 28).
Socioloških definicij družine je razmeroma veliko in se med seboj
razlikujejo, vendar je pri veliki večini osnovni poudarek v tem, da dru-
žino opredeljujejo kot vsaj dvogeneracijsko skupnost in družbeno insti-
tucijo, ki skrbi za otroka/e. V tej smeri so razmišljali strokovnjaki de-
lovne skupine pri OZN, ko so v pripravah na mednarodno leto družine
poskušali oblikovati definicijo družine, ki bi bila kar najbolj inkluzivna
(sprejemajoča) in kar najmanj ekskluzivna oziroma diskriminatorna.
Naloga ni bila enostavna, če upoštevamo, da se družine razlikujejo med
seboj že znotraj vsake družbe in kulture, kaj šele medkulturno. Defini-
cija OZN pravi takole: družino predstavljajo vsaj en (odrasel) človek ali
skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka (torej kot družina) pre-
poznana v zakonodajah ali v običajih držav članic (Family: Forms and
Functions, 1992). Drugi del stavka je očitno »politični kompromisni
sporazum« z državami članicami, v prvem delu pa sporoča, da je skrb za
otroka/e edini zares konstitutivni element definicije in hkrati element,
ki družine razlikuje od partnerskih zvez, zakonske zveze, gospodinjstva
16

in sorodstva, v katerih starševsko razmerje ni niti nujno niti konstitu-

tivno. Zdi se, da je taka definicija zares inkluzivna, saj se v njej lahko
prepoznajo tudi take družinske oblike, ki jih zahodna kultura ne pozna
ali celo izrecno prepoveduje (npr. poligamija). Raziskovalnostatistična
operativnost pa je njena šibka točka.
Na osnovi te definicije je OZN predlagala tudi tipologijo družin, in
sicer ločuje med:
1. Jedrnimi družinami, med katere uvršča biološke in socialne jedrne
družine staršev in otrok, enostarševske družine in adoptivne družine.
Zanimivo je, da se v tej tipologiji odselitev odraslih otrok od staršev
obravnava kot prehod iz biološke v socialno jedrno družino.
2. Razširjenimi družinami, med katere uvršča tri- in večgeneracijske
družine, poligamne razširjene družine in plemenske razširjene druži-
ne.
3. Reorganiziranimi družinami, med katere sodijo dopolnjene ali vzpo-
stavljene družine, življenje v skupnostih (komunski način življenja)
in reorganizirane družine istospolnih partnerjev (Cseh-Szombathy,
1992, 5).
V zadnjem desetletju je bila v socioloških raziskavah družine pogo-
sta Brownova (1992, 210-212) tipologija družin, ki te razvršča na:
1. jedrne družine (družine dveh staršev in otrok);
2. klasične razširjene družine (vertikalno in horizontalno razširjene
družine ter družine, sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih povezuje
sorodstveno razmerje in strnjena lokacija bivanja);
3. modificirane razširjene družine (družine, ki so geografsko ločene, ven-
dar vzdržujejo redne sorodniške stike in si nudijo vzajemno oporo);
4. enostarševske družine;
5. reorganizirane družine (ponovno vzpostavljene družine oziroma
družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni, ne pa tudi biološki
starš).
Mislimo, da Brownova tipologija po nepotrebnem izpostavlja eno-
starševske in reorganizirane družine, ki bi jih lahko uvrstili med jedrne.
Po našem mnenju in glede na družinske življenjske aranžmaje v na-
šem okolju, bi bilo smiselno razlikovati med dvema vrstama družin:
1. jedrne družine (dvostarševske družine, enostarševske družine in reor-
ganizirane družine) in
2. razširjene družine (klasične razširjene družine in razpršene razširjene
družine; s slednjimi mislimo na družine, ki jih Brown imenuje mo-
dificirane razširjene družine).
17

Preden nadaljujemo s tipskim razvrščanjem družin, velja omeniti

dva načina družinskega življenja, ki sta v Sloveniji množično prisotna
in o katerih ne vemo veliko. Mislim na razpršene razširjene družine, za
katere domnevam, da so najpogostejši način družinskega življenja pri
nas. Gre za formalno ločeni družinski gospodinjstvi (običajno staršev
in otrok, lahko pa tudi bratov in sestra ali drugih sorodnikov), ki bodisi
živijo na razmeroma strjenih lokacijah (v isti hiši, v ločenih stanovanj-
skih enotah ali v bližini drug drugega) bodisi na različnih lokacijah,
vendar si kontinuirano nudijo vzajemno oporo in pomoč na različnih
ravneh: materialni, delovni oziroma storitveni in čustveni.
V Sloveniji živi vse več mladih ljudi podaljšano mladost pri starših.
Tega obdobja »poldružinskega« življenja se je prijela oznaka LAT-faza
(ang. living apart together, živeti skupaj in hkrati narazen). Tak način
življenja je težavno zajeti s statističnim raziskovalnim aparatom, ker
lahko pomeni številne življenjske aranžmaje:
– živeti doma v času podaljšanega šolanja (do 26. leta),
– živeti doma tudi po zaključku šolanja in po zaposlitvi,
– živeti doma z občasnim življenjem drugje,
– živeti drugje z rednim obiskovanjem starševske družine in s konti-
nuirano uporabo njenih storitev ter opor.
LAT-faza je vmesna, intermediarna faza med družinsko odvisnostjo
in od starševske družine docela neodvisnim življenjem. Zanjo je značil-
na ekonomska odvisnost ali polodvisnost od staršev ob hkratni socialni
neodvisnosti. Razlogi podaljševanja življenja s starši oziroma razlogi za
odlašanje odhoda od doma so različni. Lahko so zunanji, kot so teža-
ve v doseganju ekonomske neodvisnosti, nezaposlenost, otežena stano-
vanjska oskrba, podaljšan študij ipd., ter »subjektivni«, kot so lagodnost
in poceni življenja doma, razumevanje s starši, materialna in čustvena
varnost ob hkratni visoki osebni avtonomiji. Ocenjujemo, da v Sloveniji
tako živi okoli 43 % mladih, v starosti od 25 do 35 let.
Vrnimo se k tipologijam. Vprašati se je najbrž treba, zakaj sploh po-
trebujemo tipologije družin. Le tako lahko namreč ugotavljamo, ali so
primerne svojemu namenu. Namen socioloških tipologij družin je ra-
ziskovalen in socialnopolitičen: tipologija je raziskovalno ustrezna, če
lahko z njeno pomočjo ugotavljamo množične realne oblike družin-
skega življenja, njen socialnopolitičen namen pa je v tem, da s pomočjo
tipologij odkrivamo tiste družinske oblike, ki potrebujejo oporne soci-
alnopolitične ukrepe, ker se zaradi svoje sestave ali načina družinskega
življenja občasno ali trajno soočajo s socialnimi deprivacijami. Seveda
18

obstoječe tipologije veliko več povedo o sestavah družin in bistveno

manj o načinih družinskega življenja.
Po popisni definiciji družine sta zakonca (ali kohabitirajoča partner-
ja) družina, tudi če nimata otrok, jih nikoli nista imela ali pa sta jih
imela, vendar so zapustili družinsko gospodinjstvo. Po sociološkem ra-
zumevanju družine taka skupina oseb ne tvori družine, pač pa nedru-
žinsko gospodinjstvo partnerjev.
Statistična in sociološka stroka razlikujeta med družino in gospo-
dinjstvom, vendar je gospodinjstvo za sociološke študije obrobnejšega
pomena, v demografskih in statističnih pa še naprej ostaja zelo pomemb-
na enota analize. V statistiki gospodinjstvo sestavlja skupina oseb, ki
živijo v istem bivališču, vendar kot gospodinjstvo obravnava tudi le eno
osebo z bivališčem, torej samsko gospodinjstvo. Nekatera (nacionalna)
statistična opredeljevanja gospodinjstev zahtevajo še dodatne kriterije,
na primer (vsaj delno) skupni gospodinjski proračun in redno skupno
uživanje obrokov (npr. britanska statistika). Gre za različna koncepta
gospodinjstva, prvi je vezan le na skupno bivanje (bivanjski koncept
gospodinjstva, »dwelling unit concept«), drugi pa na vzdrževanje go-
spodinjskih dejavnosti (skupni proračun in obroki, »housekeeping unit
concept«). UNCE priporoča uporabo drugega koncepta, ki ima tudi
dolgo zgodovino, saj se je uporabljal v avstro-ogrskih popisih prebival-
stva že od konca 18. stoletja naprej (Hajnal, v: Keilman, 2003, 13).
Z razliko od demografskostatističnega poenotenja konceptov dru-
žine in gospodinjstva, ki jih nakazujejo prej omenjena priporočila, se
v sociološkem raziskovanju in v socialnih (družinskih) politikah ta-
ke težnje ne pojavljajo. Vzroki za to so preprosti: skupnih smernic
evropske družinske politike ni, ker so ideološke (nazorske) razlike v
tem, kako dojemamo družine in kakšni naj bi bili socialnopolitični
ukrepi v njihovo podporo, zares prevelike (Hantrais, Letablier, 1996).
Načini družinskega življenja ljudi, predvsem pa njihova družinska raz-
merja, so bili vso moderno dobo privilegiran objekt poželenja velikih
ideologij.
Ideološki spopad za družino je že dolgo, in posebej od šestdesetih
let prejšnjega stoletja naprej, področje spopadov dveh ideoloških siste-
mov. Prvega bi lahko pogojno imenovali (neo)konservativni koncept, ki
običajno deluje s pomočjo skrbniških aparatov države ali se vsaj obrača
na državne instance z zahtevami po zavarovanju družine, enkrat v ime-
nu nacije, drugič v imenu morale, ekonomije ali vere, pogosto pa vseh
skupaj. Drugi je, pogojno rečeno, radikalen in se navdihuje v klasični
19

levičarski teoretski in politični tradiciji, navezujoč se na prispevke liber-

tinskih gibanj iz šestdesetih in sedemdesetih let. Čeprav so politični in
ideološki predznaki obeh ideoloških sistemov še tako različni, najdemo
v njunih pogledih na družine skupno točko, ki se kaže kot temeljno
nezadovoljstvo in nezaupanje do konkretnih ljudi ter njihovih številnih
in različnih družinskih življenjskih načinov. V registru konservativnih
ideologij se to temeljno nezadovoljstvo in nezaupanje običajno izražata
v govorici o krizi družine, ki da je »osnovna celica družbe«, temeljni
kamen države, zibelka naroda in varuhinja morale in vrednot, ki pa
jo ogrožajo in spodjedajo zunanji in notranji procesi, zaradi česar naj
bi bila sodobna družina šibka, oslabljena in ranjena. Zato je pogled v
konservativnem ideološkem spektru pogosto zazrt nazaj, v neko mitsko
preteklost, ko naj bi bile družine domnevno boljše, stabilnejše, varnejše,
družinsko življenje pa manj egoistično in bolj solidarno. Socialno zgo-
dovinske študije družinskega življenja tako rekoč brez izjeme odkrivajo,
kako zelo so potrebne mitske konstrukcije, da bi uveljavljali politične in
nazorske zahteve sodobnosti. Družinsko življenje v preteklosti namreč
ni bilo nič bolj stabilno in statično, ljudje so – podobno kot v sodob-
nosti – živeli v številnih in različnih oblikah družin (Flandrin, 1986;
Aries, 1991; Goody, 2003) Povprečna velikost družin je bila v Evropi
od 16. stoletja naprej le nekoliko večja od današnje. V nasprotju z obi-
čajnimi predstavami je štelo povprečno gospodinjstvo v Angliji pred
industrijsko revolucijo le 4, 7 člana (Laslett, 1972). Število samskih lju-
di in število reorganiziranih družin je bilo na območju, ki pokriva tudi
današnjo Slovenijo, v obdobju od 16. do 19. stoletja zelo visoko (okoli
30 % samske odrasle populacije, delež reorganiziranih družin pa je zna-
šal blizu 50 %) (Gittins, 1993; Sieder, 1998). V enakem obdobju je bilo
povprečno trajanje zakonske zveze več kot dvakrat krajše od sedanjega
(Goody, 2003). Prav tako ni nikakršne zgodovinske evidence, da je bilo
temnih plati družinskega življenja, kot so nasilje, zanemarjanje, brez-
brižnost, revščina, alkoholizem in spolne zlorabe, v preteklosti kaj manj
kot danes. O tem na primer za naše kraje govori knjiga Alenke Puhar
Prvotno besedilo življenja (2004). Vendar pa je treba reči, da se tudi
sociološko razmišljanje o družini ni znalo ali hotelo izogniti »kriznemu
žargonu«. Šele v zadnjem desetletju se je govorica krize umaknila tre-
znejši, ideološko in politično manj obremenjeni presoji. Zato se je šele
tedaj pojavilo bistveno vprašanje o tem, ali je institucija družine res v
krizi oziroma ali ni v krizi samo določena predstava, določena ideolo-
gija družine. Drugače, kdo so tisti (in zakaj?), ki spreminjanje družin
20

interpretirajo kot »izgubo« in krizo? Danes sociološka razmišljanja opo-

zarjajo na dve zanimivi posebnosti žargona o »krizi družine«. Najprej
na to, da zaskrbljenost zaradi domnevne krize družine ni nič novega, saj
se ciklično pojavlja že skozi vso moderno zgodovino. Govorjenje o krizi
družine se vselej intenzivira v obdobjih gospodarskih recesij, politične
nestabilnosti in tedaj, ko upada rast prebivalstva na določenem obmo-
čju. Govorjenje o krizi običajno učinkuje tako, da socialne in politične
probleme prevaja v osebne in posamične, s čimer vzbuja občutke krivde.
Ti pa niso enakomerno porazdeljeni. Ker se predvsem ženske obravnava
kot primarno odgovorne za družine in njihovo blagostanje, se težave v
doseganju teh ciljev pogosto označuje kot individualno in kolektivno
krivdo žensk (Rener, 1995).
V zahodni kulturi ljudje pričakujejo – in to pričakovanje ima zna-
čilnosti stereotipa –, da se tovarištvo, spolni odnosi, vzajemna pomoč,
vzreja in vzgoja otrok osrediščajo v jedrni (nuklearni) družini. To pri-
čakovanje opredeljuje družino kot majhno skupnost moškega in ženske,
ki sta sklenila zakonsko zvezo, ter njunih otrok. Pripadniki in pripadni-
ce te enote si delijo skupno bivališče, povezani so z močnimi čustvenimi
vezmi, imajo občutek skupne družinske pripadnosti in identitete ter so
si v vzajemno oporo. Taka zdravorazumska in samoumevna predstava
je pogosto bolj odraz pričakovanj o tem, kakšna naj bi bila ureditev
spolnih, čustvenih in starševskih razmerij, ne pomaga pa veliko pri od-
krivanju tega, kako posameznice in posamezniki dejansko organizirajo
svoja zasebna življenja. Vendar je ideja o nuklearni družini že desetletja
(vsaj od petdesetih let 20. stoletja) tako močno prisotna v kolektivnih
imaginarijih zahodne kulture, da so bile običajno vse druge družinske
oblike in načini življenja opredeljeni v razmerju do nje. Predstava o tem,
da je nuklearna družina prevladujoča družinska oblika sodobnih družb,
je široko sprejeta, zato se druge oblike dojemajo kot »nenavadne«, »od-
klonske« ali celo kot »patološke«. Predstave o nuklearni družini so tako
močno ukoreninjene v moralnih, medijskih in političnih »družinskih
diskurzih«, da si ti zlahka jemljejo moč razsojanja, kaj je normalna dru-
žina, kaj še sprejemljiva in kaj že nedopustna.
Idealno tipska podoba nuklearne družine, o kateri je pisal klasik
funkcionalistične sociologije Talcott Parsons, obsega poročeni par (za-
poslenega očeta, mater gospodinjo) in njuna otroka, danes pa predsta-
vlja manj kot 20 % vseh družin v Evropi (Muncie, Langan, 1997, 11).
Obstoj raznovrstnih oblik družinskega življenja je očiten povsod.
Parsons je napovedoval zaton razširjenih družin kot predmoderne in
21

predindustrijske družinske oblike in postopno prevlado industrijskega

jedrnega modela povsod po svetu. Danes lahko zanesljivo rečemo, da
je razširjenih družin tudi v najbolj razvitem delu sveta še razmeroma
veliko. Še več je verjetno družin, ki so glede na svojo sestavo sicer jedrne
(otroci in starši), vendar živijo v intenzivnih interakcijah s sorodstvom
v lokalnem okolju. Veliko je enostarševskih družin (evropsko povprečje
se giblje okoli 25 %, v Sloveniji pa je po podatkih zadnjega popisa med
vsemi družinami 24,3 % enostarševskih). Enostarševske družine lahko
živijo izolirano ali pa skupaj z drugimi sorodniki (najpogosteje s starši),
lahko živijo formalno izolirano, vendar z veliko socialne opore sorodni-
kov in prijateljev. Samoumevno središčnost idealnega tipskega koncepta
jedrne družine zapletajo različne kohabitacije, istospolna partnerstva,
posvojitve, razveze in ločitve ter ponovno vzpostavljene družinske sku-
pnosti.
Razlogov, zaradi katerih je tako težko priti do splošno sprejete defi-
nicije družine, je torej veliko. Omenili bomo dve vrsti teh.
Čeprav se zdi, da v sociologiji ne bi smelo biti težav v razlikovanju
med pojmoma družine in gospodinjstva, ni povsem tako. Rekli smo
že, da gospodinjstvo razumemo kot gospodinjsko/ekonomsko – pro-
storsko skupnost, v kateri so osebe (ali ena oseba) vezane na določen
prostor (stanovanje), medtem ko družine povezujemo s starševskim
razmerjem. Družine večinoma živijo v družinskih gospodinjstvih, vse-
lej pa ne. Starši morda ne živijo skupaj, otroci so lahko v dijaških ali
študentskih domovih. Nasprotno lahko razširjena sorodniška skupina
živi pod isto streho, vendar se ne doživlja kot ena družina. Starši lah-
ko živijo z mladim parom, vendar se morda v celoti ne vidijo kot del
te družine; mladi par jih lahko doživlja kot del lastne družine ali pa
tudi ne. Novejše sociološke študije družinskega življenja prav samodo-
življanje družine in družinskosti obravnavajo kot temeljno in defini-
torno dimenzijo družine. »To, kaj je družina, je bistveno odvisno od
tega, kar počenja,« pravijo (Featherstone, 2004, 23). Najpomembnejša
sprememba, do katere je prišlo v sodobni konceptualizaciji družine, je
po njihovem mnenju v subjektivnem pripisovanju pomena intimnim
razmerjem, in ne v »objektivnih« formalnih (zakonskih) ali krvnih ve-
zeh. Subjektivno doživljanje »družine« povezuje ljudi, ki lahko živijo
v različnih gospodinjstvih del časa ali ves čas, ljudi, ki jih povezujejo
zakonske ali sorodstvene vezi, ali preprosto ljudi, ki so se odločili, da
pripadajo določeni družinski skupnosti, ker si z določenimi osebami
delijo materialne vire, skrb in nego, odgovornosti in dolžnosti (Go-
22

lombok, 2001).1 Vendar doslej še nimamo novega besednjaka, ki bi

ustrezal taki konceptualizaciji »družin«, zato s starim pojmom še naprej
pokrivamo vse mogoče in še zmeraj marsikaj izpuščamo.
Drugič, če izhajamo iz središčnosti jedrne družine, naletimo na
podoben problem, če to obliko obravnavamo v časovnem kontekstu,
se pravi z vidika družinskega življenjskega poteka (družinskih ciklov).
Evropski podatki kažejo, da bomo v določeni časovni točki vselej našli
naslednjo sliko:
– v enem od treh gospodinjstev živi odvisni otrok;
– v enem gospodinjstvu od petih živi ena oseba;
– v enem gospodinjstvu od štirih živita zakonca brez otrok;
– v treh gospodinjstvih od desetih živi poročen par z otroki;
– v enem gospodinjstvu od desetih živi vsaj ena oseba, ki je upokojena
(The Family Policy Studies Centre, 1985).
Katera od navedenih alinej govori o družini in katera ne? Nekatere
od teh so jedrne družine, druge niso, vendar živijo v podobnem življenj-
skem aranžmaju, nekatere od teh so istospolna partnerstva, nekateri so
zapustili jedrno družino in še niso oblikovali nove. Koncept družine
bi torej moral upoštevati tudi časovno dimenzijo, družinski življenjski
potek: posameznice in posamezniki se v družinah rodimo, jih zapušča-
mo, oblikujemo novo družino, kdaj morda še eno, otroci nas zapustijo
in morda oblikujejo lastno družino.
Koncept družinskega življenjskega poteka poskuša zajeti prav pre-
hode med različnimi oblikami družin, skozi katere gre večina družin.
Čeprav je očitno, da v določenem časovnem preseku vsi ne živijo v je-
drni družini, se predpostavlja, da gre za družinsko obliko, h kateri se
vedno znova vračamo. Veliko družboslovcev je bilo zato mnenja, da je
kljub raznovrstnosti družinskih oblik jedrna družina še zmeraj tista, ki
v vseh družbah najbolje urejuje človeško reprodukcijo in socializacijo.
Reprodukcija, seksualnost, vzreja in vzgoja otrok, so trdili, pa so nujne
za obstoj katerekoli družbene skupnosti, zato jedrna družina predstavlja
osnovno enoto vsake družbe (Murdock, 1968; Parsons, 1959). Takim
stališčem so nasprotovali številni antropologi z dokazi o tem, kako šte-
vilna ljudstva živijo brez konjugalnih vezi, in predvsem, kako pogosto
poteka socializacija v odsotnosti (biološkega) očeta. K »eksotičnim« do-
1 Zanimivo je, da je že pred leti »subjektivno in negovalno« definicijo družine predlagal starosta
evropske sociologije družine W. Dumon (1991), ko je menil, da se bo vse bolj uveljavljalo takšno razu-
mevanje družine, ki bo poudarjalo njeno čustveno oporno razsežnost (»family as a person supporting
network«).
23

kazom antropologije je mogoče primakniti sodobne družinske prakse

kulture, ki ji pripadamo.
Druga polovica dvajsetega stoletja je prinesla dva množična načina
družinskega življenja, ki močno spodmikata konceptualno in empirič-
no prevlado modela (biološke) jedrne družine: serijsko monogamijo in
enostarševske družine. Oba načina hkrati odkrivata, kaj je dejansko
»temeljna družbena vez«, če jo že želimo imenovati: po našem mnenju
je to diadno razmerje med otrokom in staršem, večinoma med materjo in
otrokom/otroci. Eden od staršev in otrok (otroci) sta/so tista »temelj-
na enota«, ki ostaja ali prehaja v katerokoli drugo družinsko obliko. S
tem seveda ne želimo zmanjševati pomena dvostarševskih družin, raje
nasprotno. Z vidika največjih otrokovih koristi je seveda bolje, da živi
otrok kakovostno družinsko življenje z dvema (ali več) starši in s kar
največ drugimi osebami, ki ga lahko spodbujajo in podpirajo, a dejstvo
je, da je temeljno razmerje, ki obstaja v veliki večini sodobnih spremi-
njajočih se družinskih oblik in načinih družinskega življenja, diadno
razmerje med staršem in otrokom. Predvsem temu razmerju bi bilo
smiselno in prav namenjati več podpornih socialnopolitičnih ukrepov
in bistveno manj stigmatizacij, predsodkov in stereotipov.
Bolj ko smo pripravljeni upoštevati zgodovinsko in kulturno razno-
likost družinskih oblik kot tudi sodobno realnost »alternativnih« nači-
nov družinskega življenja, teže je priti do sprejemljive definicije družine.
Nekateri avtorji in avtorice menijo, da je to zadrego mogoče preseči le z
jezikovnim posegom, ki naj odraža realne in mentalitetne spremembe
ter hkrati ne privilegira nobene od obstoječih družinskih oblik, se pravi z
doslednim odmikom od edninskega pojma »družina« v množinsko po-
imenovanje »družin«. To sta pred več kot dvajsetimi leti predlagala znana
sociologa Berger in Berger (1983), v tem času pa je njun predlog upošte-
valo veliko družboslovk in družboslovcev. Vendar vse težave s pojmom
tako še niso rešene. Premik v dosledno množinsko uporabo pojma dru-
žine še zmeraj obuja vsebine, ki morda ne ustrezajo resničnosti ali pa jih
ljudje, ki o njih govorimo, ko uporabljamo pojem družine, ne želijo in ne
sprejemajo. Ko imamo težave s pojmom, je smiselno poskusiti z definici-
jo »per negationem« ali se vprašati, kaj je nasprotno od pojma, o katerem
razmišljamo. Na tem mestu si torej lahko pomagamo z vprašanjem: kaj
je nasprotje od »družine«. Na primer, nekateri ljudje (partnerji) lahko
aktivno nasprotujejo uporabi pojma družine za lastne življenjske aran-
žmaje, ker so se namerno odločili za življenje onstran meja, ki jih pojem
družine običajno prikliče v zavest. Povedano drugače, načini življenja,
24

ki jih nekateri izbirajo, so v nasprotju s tem, kar naj bi bilo normativ-

no »družinsko življenje«, se pravi, drugačni od običajnih starševskih in
spolnih vlog ter dejavnosti. Tudi če uporabljamo množinsko obliko poj-
ma, ostaja moralna in ideološka usedlina superiornosti prav določene-
ga načina zasebnega življenja. Vsi drugi načini se zato opredeljujejo in
označujejo v razmerju do »družinskosti« kot hegemone norme. Gre za
zelo podobne mehanizme kategorizacije in odnosov moči, kot smo jih
omenjali ob vprašanju dominacije nuklearne ali jedrne družine.
Morda bi veljalo razmišljati o možnosti uporabe alternativnih poj-
mov, kot so »domače skupnosti« ali »zasebni življenjski aranžmaji«.
Eno zanimivejših razmišljanj je pred leti predstavila britanska socio-
loginja Diane Gittins (1993). Po njenem mnenju obstaja veliko različnih
načinov, kako si ljudje organizirajo zasebna življenja, in prav gotovo bi
jih mnogo med njimi lahko nosilo oznako »družine«. Toda pomembno
je vedeti, meni D. Gittins, da je pojem družine ideološki in stereotipni
konstrukt, ki se je oblikoval in se ohranja zato, da se lahko uveljavljajo
določene oblike družbenega nadzora. Institucije, zakonodaja in social-
ne ter družinske politike se oblikujejo glede na stereotipne predstave o
družini, in sicer ne zato, ker je (jedrna) družina socialna norma organi-
zacije zasebnega življenja, pač pa zato, da bi bila taka norma. Muncie in
Sapsford (1997) sta šla še korak naprej in ugotovila, da je pojem družine
del nadzorovalnega diskurza, je način govora o družbenih razmerjih,
saj definira vloge, ki naj bi jih ljudje igrali v strukturah moči. Če lju-
di opredelimo kot »mater«, »očeta« ali »otroka«, raje kot da bi govorili
o »odrasli ženski«, »odraslem moškem« ali »mladem človeku«, potem
tako poimenovanje že vsebuje napotke o dolžnostih in umestitev v asi-
metrična razmerja moči, ki sicer morda ne bi bila tako samoumevna.
V nadzorovalnih diskurzih, s katerimi družba opazuje družine, posta-
jajo otroci najpomembnejši nadzorovalni mehanizem lastnih staršev;
predvsem otrokova (npr. šolska) neuspešnost ali njegova zunanja podo-
ba (npr. predebel/presuh) postajata simptoma domnevno spodletelega
starševstva.
Ustavimo se še pri drugi (morda najpomembnejši) funkciji družin, to
je pri osebni čustveni podpori, ki jo članice in člani družin nudijo drug
drugemu.2 Nikakršnega dvoma ni, da pomen te »družinske funkcije« v
2 Tu gotovo ne gre zanemariti dejstva, da pomemben delež družin svojim članom/članicam ne nudi
osebne opore ali vsaj ne dovolj te. Podatki iz raziskav o mladini, ki jih opravljamo na Centru za social-
no psihologijo na UL FDV, kažejo, da približno četrtina otrok v Sloveniji pogreša starševsko oporo in
spodbude (Rener, 2000, 2002).
25

sodobnosti narašča, celo tako, da nekateri avtorji in avtorice o družinah

govore kot o poslednjih čustvenih in podpornih skupnostih, zadnjih
pribežališčih v brezsrčnem svetu (Lasch, 1977). Terapevtska funkcija
družin, predvsem žensk (mater) v njih, nedvomno narašča do te mere,
da jo je pogosto komaj še mogoče prenašati. Ali kot je pred tridesetimi
leti opažal ameriški sociolog:
… V kapitalizmu se domala vse osebne potrebe zožijo na družino.
Prav to je tisto, kar daje družini tolikšno prožnost in vitalnost navkljub
vsem napovedim o njenem zatonu, a hkrati govori tudi o njenih no-
tranjih mukah: družina preprosto ne bo več zmogla zdržati pritiskov,
da je poslednje pribežališče iz brutalnega sveta ... dileme, s katerimi se
soočajo predvsem ženske v družinah, so klasični izraz tega protislovja:
družinski dohodek lahko narašča, tehnologija jim lahko olajša delo,
a ostajajo podrejene, ker so prisilno družbeno izolirane in ker priča-
kujemo, da si bodo v svojih zasebnih osamah naprtile ali vsaj ublažile
najgloblje težave tega sveta, ki jih nosimo prednje … (Zaretsky, 1976).
Take napovedi so se uresničile in jih potrjujejo empirične raziskave.3
Pomen družin narašča tudi v ekonomskem smislu. Mit o tem, da
je modernizacija z ločitvijo ekonomsko produktivnega dela od doma,
družinam prepustila le ekonomsko potrošniško delovanje, je že davno
ovržen. Enako velja za mit o tem, da je domačega, se pravi družinskega
in gospodinjskega dela manj, kot ga je bilo v preteklosti. Število (delov-
nih, vendar neplačanih) ur, ki jih ljudje v območju družinske zasebnosti
opravimo, da bi dostojno preživeli, se v zadnjem stoletju ni zmanjšalo,
prav nasprotno, le vrste del so drugačne (Rener, 2000b).
Zato se nam zdi smiselno prihodnje razprave o družinah zastaviti
bolj v območju tega, kar družine počnejo in kar v družinah počnemo,
potem bo najbrž tudi lažje odgovarjati na vprašanja o tem, kaj družine
sploh so in kako jih razvrščati.
3 Raziskave socialnih omrežij kažejo, da so družinske vezi daleč najpomembnejše področje socialnih
opor. Nasploh so socialna omrežja v Sloveniji relativno ozka in intenzivna, zato pa tudi ranljiva (Dre-
melj, Kogovšek, Hlebec, 2004). V raziskavah mladine ugotavljamo, da se mladi ljudje v stiskah najpo-
gosteje obračajo na matere (Ule in drugi, Predah za študentsko mladino, 1996, Ule in druge, Socialna
ranljivost mladih, 2000).
26

Uvod v raziskovanje
družin in družinskega
življenja v Sloveniji
Tanja Rener
Mateja Sedmak
Alenka Švab
Da bi v nadaljevanju predstavljena
besedila avtoric, ki obravnavajo različne vidike družinske problematike
v Sloveniji in prikazujejo izsledke empiričnih študij družin, postavili
v širši konceptualni kontekst, bodo uvodoma na kratko predstavljena
nekatera osnovna dejstva in izhodišča, ki se nanašajo na raziskovanje
družin in družinskega življenja v Sloveniji, in sicer pregled raziskovanja
družin v Sloveniji, prikaz statističnih podatkov o družinskem življenju
v Sloveniji in trendov spreminjanja ter ne nazadnje kratek zgodovinski
pregled družinske zakonodaje na območju Slovenije.
PREGLED RAZISKOVANJA DRUŽIN V SLOVENIJI
Pregled raziskovanja družin v Sloveniji ni lahka naloga, ker sistema-

tičnega zbiranja podatkov o tem, kdo in kaj raziskuje na tem področju,
preprosto ni. Edina stvar, na katero se lahko opremo, je raziskovalno
poročilo o bazi podatkov o družinah v Sloveniji Centra za socialno psi-
27

hologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (Ule, Rener, Kuhar,

Filipovič, Žakelj, 2001).4
V Sloveniji se – podobno kot drugod – s statističnim spremljanjem
gospodinjstev in družin ukvarja Statistični urad RS, večina raziskovanja
pa poteka na inštitutih in raziskovalnih centrih posameznih fakultet.
Izpostaviti velja Inštitut za družbene vede in Center za socialno psiholo-
gijo na Fakulteti za družbene vede, Inštitut za ekonomska raziskovanja
Ekonomske fakultete, Fakulteto za socialno delo, Pedagoško fakulteto,
Pedagoški inštitut in Inštitut za kriminologijo Pravne fakultete. V za-
dnjih letih se z raziskovanjem družin intenzivneje ukvarja Znanstveno-
raziskovalno središče Univerze na Primorskem.
Tematike raziskovalnih poročil, monografij in člankov strokovnja-
kinj in strokovnjakov s Fakultete za družbene vede so zelo raznolike:
konceptualizacija družinske politike, intergeneracijski odnosi in odnosi
med spoloma, spolna struktura zasebnosti, tipologije družin, socialne
mreže in socialne opore družin, kakovost življenja družin, usklajeva-
nje družinskega življenja in zaposlitve, spolne hierarhije, rodnost, »novo
očetovstvo« in starševstvo. Center za socialno psihologijo te fakultete je
v svojih empiričnih raziskavah mladine v Sloveniji (1993, 1995, 1998,
2000) kontinuirano raziskoval fenomene, povezane z družinskim ži-
vljenjem mladih in vrednotne orientacije mladih v zvezi z družino.
Na Inštitutu za ekonomska raziskovanja Ekonomske fakultete prou-
čujejo predvsem ekonomske vidike družinskega življenja in družinskih
politik, npr. politiko otroškega varstva, optimizacijo davčnih olajšav za
otroke, ugotavljanje življenjskega standarda družin, medgeneracijskih
transferjev dohodka in drugo.
Na Fakulteti za socialno delo se ukvarjajo s specifičnimi družinskimi
tematikami in problemi, npr. s posvojitvami in z rejništvom, nasiljem
in zlorabami v družini, razvezami in ločitvami, s socialnim delom z
družinami, s svetovalnim delom za družine, z družinami oseb s poseb-
nimi potrebami in s sorodnimi temami.
Inštitut za kriminologijo Pravne fakultete raziskuje nasilje v druži-
nah, otrokove pravice in pravice staršev, na Pravni fakulteti pa se ukvar-
jajo z raziskovanjem in oblikovanjem družinskega prava.
Na omenjenih visokošolskih ustanovah, kot tudi na Pedagoških fa-
kultetah v Mariboru in Ljubljani, Filozofski fakulteti (oddelki za so-
ciologijo, pedagogiko, psihologijo, antropologijo in etnologijo), Prav-
4 In na dopolnitev tega poročila, ki ga je za obdobje 2002–2006 pripravila Andreja Vezovnik.
28

Rener et al.: Uvod v raziskovanje ...
ni fakulteti v Mariboru, Ekonomski fakulteti v Mariboru in Teološki

fakulteti v Ljubljani, je predvsem v zadnjem desetletju nastalo precej
diplomskih, magistrskih in doktorskih del, ki obravnavajo družine in
družinsko življenje.
Z raziskovanjem družin se ukvarjajo tudi na inštitutih, ki ne delu-
jejo v okviru Univerze. Ti so predvsem: Inštitut za socialno varstvo,
Inštitut za varovanje zdravja, Pedagoški inštitut, Inštitut Antona Trste-
njaka in Statistični urad Republike Slovenije. O slednjem nekaj kratkih
informacij. Raziskave Statističnega urada, ki se nanašajo na družino,
so lahko dnevne (npr. spremljanje rojstev, porok, razvez, ugotovitev
očetovstva itd.), mesečne (spremljanje zaposlenosti in trga dela), letne
(poročila različnih zavodov, raziskave o dohodkih in izdatkih gospo-
dinjstev) in ciklične (npr. anketa o žrtvah kriminala se izvaja na 4 leta,
anketa o porabi časa na 7–10 let). Najpomembnejše baze podatkov, ki
jih zbira statistični urad, so popisi prebivalstva, ki potekajo vsakih 10
let. Pomemben vir podatkov o družinah je mogoče najti v Statističnem
letopisu (dostopen tudi v elektronski obliki).
Strokovne revije, v katerih je objavljenih največ znanstvenih ali stro-
kovnih člankov z družinskimi tematikami, so: Družboslovne razprave,
Teorija in praksa, Socialno delo, Socialna pedagogika, Psihološka ob-
zorja, Anthropos, Revija za kriminalistiko in kriminologijo in Časopis
za kritiko znanosti.
A NALIZA BAZE PODATKOV O RAZISKOVANJU DRUŽIN V SLOVENIJI
Raziskovanje družin v Sloveniji je seveda potekalo tudi v obdobju

pred osamosvojitvijo Slovenije, vendar ga je bilo bistveno manj kot v
zadnjem desetletju in pol. V času po drugi svetovni vojni pa do konca
šestdesetih let so prevladovali konceptualni (in doktrinarni) teksti, v
katerih so avtorice in avtorji razmišljali predvsem o položaju družin v
socializmu. Vsebinski poudarki teh objav so se nanašali na prizadevanja
za odpravljanje razrednomaterialnih razlik med družinami, najbolj za
omogočanje enakih možnosti za razvoj otrok. Drugi vsebinski pouda-
rek je bilo prizadevanje za enakopravnost spolov, načrtovanje družine
(kontracepcija) ter podpiranje zaposlovanja žensk in njihove politične
participacije v nastajajočem socialističnem in kasneje samoupravno-
socialističnem sistemu. Socialistična doktrina ni odklanjala institucije
družine, pač pa si je prizadevala za njeno spreminjanje. V tem kontekstu
29

je izstopala doktrina »socialističnega podružbljanja družinskih funk-

cij«; šlo je predvsem za to, da bi zaposlenim staršem olajševali družin-
ske obveznosti in gotovo tudi vplivali na vzgojo otrok. Besedila iz tega
obdobja so se zavzemala za čim širšo mrežo javnih vzgojno-varstvenih
ustanov (jasli in vrtci), za »celodnevno šolo«, razvijanje nove, »celovite
osebnosti« in za »podružbljanje prehranjevanja«.
V naslednjih desetletjih do osamosvojitve Slovenije je nastalo nekaj
strokovnih in empirično podprtih raziskav, ki so obravnavale družinsko
vzgojo in socializacijo, šolsko (ne)uspešnost otrok, spreminjanje življenj-
skih vzorcev v družini, načrtovanje družine, odgovorno starševstvo, de-
litev vlog v družinah, kakovost življenja družin. Nekatere od teh razi-
skav so bile že del mednarodnih komparativnih projektov.
Kot rečeno, se bomo v analizi novejšega raziskovanja družin v Slo-
veniji oprli na edino tovrstno bazo, ki je nastala v letu 2001 in bila
dopolnjena oktobra 2006. Vanjo smo zajeli 1743 enot v obdobju od
leta 1990 do 2006. Upoštevali smo samo javno dostopna strokovna in
znanstvena gradiva, izključili smo priročniško in popularno psihološko
literaturo. Prav tako smo izpustili objave iz dnevnega in splošnega revi-
jalnega tiska. V bazo smo vključili tudi diplomska (732) in magistrska
dela (50) ter doktorske disertacije (16), ki so nastali v tem času.
Najprej si poglejmo tematsko razporejenost strokovnih in znanstve-
nih objav (tabela 1). V kategoriji »splošno raziskovanje družin«, kamor
sodijo tematike, kot so: teoretsko konceptualni modeli raziskovanja
družin, spremembe družinskega življenja v postmodernih družbah, no-
vo očetovstvo, stališča prebivalstva do ukrepov družinske politike, kriza
Tabela 1: Tematske razporeditve raziskav
število odstotki
Splošno raziskovanje družine 215 12,3 %
Otroci 218 12,5 %
Mladi 169 9,7 %
Odrasli 189 10,8 %
Stari 50 2,9 %
Istospolna partnerstva in družine 27 1,5 %
Osebe s posebnimi potrebami 96 5,5 %
Deviantna vedenja v družinah 259 14,8 %
Pravni vidiki 118 6,8 %
Posebne teme 351 20,1 %
30

družine, kakovost življenja družin, pluralizacija družinskih oblik itd.,

smo našteli 215 enot. Raziskovanju otrok v družinah se je v tem obdo-
bju posvečalo 218 del, raziskovanju mladine in družinskega življenja pa
169. Položaju odraslih oseb v družinah, njihovim statusom in vlogam ter
medsebojnim odnosom je pretežno namenjenih 189 objavljenih enot.
Stare osebe in družine je obravnavalo 50 del, istospolna partnerstva in
družine 27 del. Družinsko življenje oseb s posebnimi potrebami je raz-
iskovalna tema 96 objav, deviantna vedenja v družinah je obravnavalo
259 del, pravne vidike družinskih in partnerskih razmerij pa 118 del.
V zadnji kategoriji, ki smo jo poimenovali »posebne teme« (npr. vpliv
glasbene dejavnosti na družinsko kohezijo, vpliv družinskega življenja
na urbanistično načrtovanje, spremljanje umiranja v družini, vpliv vere
na družinsko življenje ipd.), pa je nastalo 351 del.
Tematska razporeditev raziskovanj je pričakovana, morda odstopa le
visoko število del, ki se ukvarjajo z družinskim življenjem otrok in mla-
dine; pojasnilo je tu preprosto: visok delež je mogoče pripisati predvsem
na račun velikega števila diplomskih nalog, ki obravnavajo te tematike.
Med 732 diplomskimi nalogami s področja družin je kar 185 diplo-
mantov in diplomantk obravnavalo otroke in mladino. Med diplom-
skimi deli so močno zastopane še naslednje teme: splošno raziskovanje
družine, odnosi med moškimi in ženskami v družini, materinstvo, oče-
tovstvo in deviantni pojavi v družini (nasilje, odvisnosti).
Tabela 2: Raziskovanje družin po disciplinarni usmerjenosti
število odstotki
Sociologija 400 23 %
Psihologija 91 5,2 %
Antropologija in etnologija 22 1,3 %
Pravo 177 10,1 %
Ekonomija 51 2,9 %
Socialno delo 273 15,6 %
Gejevske/lezbične študije 24 1,4 %
Pedagogika 349 20 %
Demografija in statistika 45 2,6 %
Zgodovina 22 1,3 %
Medicina 126 7,2 %
Kriminologija 75 4,3 %
Drugo 57 3,3 %
31

Poskusili smo določiti disciplinarno orientacijo raziskovalnega dela

o družinah v Sloveniji, pri čemer se seveda zavedamo arbitrarnosti tega
postopka (tabela 2). Ko smo se odločali, v katero disciplino sodi posa-
mezno delo ali katera disciplina prevladuje pri posamezni objavi, nismo
imeli večjih težav, kar najbrž pomeni, da je izrazito interdisciplinarnega
raziskovanja družin v Sloveniji veliko premalo. Največ, kar 400 enot po
našem mnenju, sodi na področje sociologije, močno je zastopano tudi
področje pedagogike s 349 enotami, na področju psihologije najdemo 91
enot, antropologije in etnologije 22 enot, pravno usmerjena obravnava
pokriva 177 enot, ekonomija 51, na področju socialnega dela je 273 del,
gejevsko-lezbične študije so zastopane v 24 primerih, študije demografije
in statistike v 45 delih, zgodovine v 22, medicine v 126 in kriminologije
v 75. V kategoriji »drugo« (kamor sodijo npr. urbanizem, arhitektura,
šport, glasba, geografija, filozofija, teologija) smo našteli 57 objav.
Pomemben podatek o naravi raziskovanja družin v Sloveniji je go-
tovo tudi zvrst dokumentov, ki smo jih zajeli v bazo (tabela 3). Odloči-
li smo se za naslednjo razvrstitev dokumentov: 1. knjiga ali monograf-
ska publikacija, kamor sodi 342 enot (monografske publikacije, razi-
skovalna poročila, zborniki), 2. strokovni in znanstveni članek (567),
3. diplomska dela (732), 4. magistrska dela (50), 5. doktorske disertacije
(16), 6. drugo (23 – zloženke, bilteni, internetni zapisi).
Na podlagi analize podatkov o raziskovanju družin v Sloveniji v ob-
dobju od 1990 do 2001 lahko ugotovimo, da je empirično in teoret-
sko raziskovanje sicer zelo raznoliko, vendar tudi zelo fragmentirano.
Raziskave so naključne, odvisne predvsem od interesov akademske sfe-
re in posameznih raziskovalk in raziskovalcev. Sistematičnih in longi-
tudinalnih raziskovanj družine v Sloveniji ni, če odštejemo raziskave
slovenskega javnega mnenja, kakovosti življenja, rodnosti in raziskav
mladine, ki sicer obravnavajo tudi posamezne vidike družinskega življe-
Tabela 3: Razvrstitev dokumentov, zajetih v bazo raziskovanja družine
število odstotki
Knjige/monografije 342 19,6 %
Članki 567 32,5 %
Diplome 732 42 %
Magisteriji 50 2,9 %
Doktorati 16 0,9 %
Drugo 23 1,3 %
32

nja, vendar družine niso v središču raziskovalnega interesa navedenih

longitudinalnih projektov. Zaradi pomanjkanja sistematičnih in koor-
diniranih empiričnih raziskav družin je oteženo ugotavljanje podobe
družinskega življenja v Sloveniji, kar se gotovo izraža tudi na ravni dr-
žavnih intervencij in družinske politike. Ugotavljamo tudi, da obstaja
velik razkorak med političnim in medijskim govorom o družinah (ki
ga je veliko) ter znanstveno-strokovnimi obravnavami, ki imajo malo
(politično-medijske) moči, da bi se prebile v javni govor in tako morda
vplivale na zelo pogosta ideološka mnenja in predsodke, ko gre za pri-
kazovanje družinskega življenja v Sloveniji.
STATISTIČNI PODATKI O DRUŽINSKEM ŽIVLJENJU V

SLOVENIJI
Statistični podatki5 so eden pomembnejših virov informacij o dru-

žinskem življenju v Sloveniji, še posebej, če upoštevamo, da obstaja na
področju raziskovanja družinskega življenja določen deficit sistemskega
raziskovanja.6 Žal imajo ti podatki tudi svoje pomanjkljivosti, ki se jih
moramo pri interpretaciji družinskega življenja zavedati. Največ podat-
kov zbere uradna statistika, ki pa je pri tem selektivna in pomanjkljiva.
Selektivna v smislu, da zbira le določene vrste podatkov (največkrat de-
mografske), ki so v državnem interesu (namenjeni na primer oblikova-
nju socialne in družinske politike), pomanjkljiva pa zato, ker je način
zbiranja podatkov usmerjen v model nuklearne družine, pogosto le v
zbiranje podatkov po gospodinjstvih. Tovrstno zbiranje podatkov se v
veliki meri osredotoča na strukturne značilnosti družine (struktura po
spolu in starosti) in na materialne/ekonomske vidike (dohodek družine
itn.), to pa ugotavljanje sprememb močno omejuje. Mogoče so sicer pri-
merjalne longitudinalne analize zbranih statistik, vendar zelo težko (ra-
zen v strukturnih spremembah po opazovanih indikatorjih) pojasnijo
vzroke dinamike oziroma spreminjanja. Problematično je tudi dejstvo,
da se statistični podatki o tipih družin le redko zbirajo pogosteje kot s
popisi na deset let.
Spreminjanje družinskega življenja, ki je glavna značilnost družin
zadnjih nekaj desetletij, predstavlja velike težave za demografsko sta-
5 Vsi podatki v tem poglavju so (razen kjer je navedeno drugače) pridobljeni iz različnih uradnih virov
Statističnega urada RS.
6 Pri zbiranju podatkov je sodelovala Tjaša Žakelj.
33

tistiko, saj jih s svojim statičnim aparatom težko ujame in pojasni. Na

primer, uradna statistika se osredotoča na zbiranje podatkov o marital-
nem in reproduktivnem vedênju posameznikov, recimo o številu skle-
njenih zakonskih zvez in številu rojenih otrok. S tem pa ji uide vedno
večji delež drugih načinov družinskega življenja, najbolj kohabitacije,
istospolne družinske skupnosti, reorganizirane družine itn. (Hantrais,
Letablier, 1996; Harding, Campling, 1995; Švab, 2001).
Ne gre le za problem uhajanja podatkov o določenih družinskih
oblikah (zaradi uporabe modela nuklearne družine, iz katerega štrlijo
vse druge družinske oblike), ampak tudi za mešanje različnih načinov
družinskega življenja znotraj dane družinske oblike. Družinska oblika
namreč ni edini pokazatelj dinamike družinskega življenja; znotraj ene
družinske forme se potencialno skriva veliko različnih načinov družin-
skega življenja. Družinske forme in načina družinskega življenja torej
ne gre enačiti. Tu je uradna statistika ujeta v koncept družinske forme,
s katerim poskuša pojasniti družinsko spreminjanje, ni pa še metodo-
loško razjasnila, kako na primer ločiti med različnimi enostarševskimi
družinami: tistimi, ki so posledica razveze zakonske zveze; tistimi, ki
so enostarševske že v osnovi (torej niso posledica razveze); tistimi, ki
so posledica (fizične oziroma prostorske, ne pa tudi pravnoformalne)
ločitve partnerjev, reorganiziranimi družinami itn.
Težave, s katerimi se srečuje statistika pri zbiranju podatkov o dru-
žinah, so povezane tudi s kulturnimi razlikami, kar je dobro vidno na
ravni zbiranja podatkov za Evropo. Začne se že pri konceptualiziranju
tem. Nekatere države uporabljajo določene koncepte in poimenovanja,
s katerimi se druge države ne strinjajo, dodaten problem pa so per-
cepcije in definicije meja zasebnega. Nekatere države respondentom
ne želijo postavljati vprašanj, za katera menijo, da so zasebna stvar
(Hantrais, Letablier, 1996, 7). Te razlike otežujejo predvsem primer-
jalno analizo. Kljub pomanjkljivostim moramo priznati, da je uradna
statistika največkrat eden redkih oprijemljivih virov o spremembah
v družinskem življenju, saj je (socioloških idr.) raziskav razmeroma
malo, rezultati pa so izredno neprimerljivi in si velikokrat popolnoma
nasprotujejo.
In kateri so statistični parametri, po katerih lahko spremljamo dru-
žinsko življenje v Sloveniji? Izoblikovali bi lahko štiri sklope pokazate-
ljev sprememb:
– spremembe oblik in kompozicije družin,
– maritalne oz. poročne spremembe,
34

– rodnostne spremembe,
– širše societalne in demografske spremembe.
Ta razdelitev je seveda povsem analitične narave, dejansko pa so posa-
mezni dejavniki med seboj zelo prepleteni in vzajemno oblikujejo družin-
sko življenje. Tako statistični podatki kažejo oz. potrjujejo, da smo tudi
v Sloveniji priča trendom spreminjanja družinskega življenja, ki so sicer
značilni tudi za druge zahodne države. V nadaljevanju predstavljamo ob-
stoječe oz. dosegljive statistične podatke, v posebnem poglavju o družin-
skih spremembah v Sloveniji v zadnjih nekaj desetletij pa bomo pričujoče
trende natančneje interpretirali in jih dopolnjevali tudi z razpoložljivimi
podatki iz različnih raziskovalnih projektov. Pojdimo po vrsti.
Spremembe oblik in kompozicije družine
Spremembe družin po obliki zajemajo pluralizacijo družinskih oblik

in zmanjševanje števila družinskih članov. Pluralizacija družinskih oblik
zajema več vzporednih pojavov: zmanjševanje števila nuklearnih dru-
žin, naraščanje števila reorganiziranih družin in enostarševskih dru-
žin, naraščanje števila istospolnih družin in enočlanskih gospodinjstev.
Hkrati se odvija tudi proces zmanjševanja števila družinskih članov kot
posledica zniževanja rodnosti.
Podatki o velikosti in kompoziciji družin v Sloveniji se zbirajo s po-
pisi, običajno na 10 let. Povprečno število članov družine (vključno z
družinskimi skupnostmi brez otrok) se glede na dosegljive podatke že
desetletja znižuje, od 3,36 v letu 1971 na 3,1 v letu 1991, kot jasno kaže
slika 1.
V zadnjem popisu (2002) je bilo povprečno število članov družine
3,4, vendar ta številka ni primerljiva s podatki preteklih popisov, ker so
v zadnjem popisu v podatek vključene le družinske skupnosti z otroki
(tabela 4). V povprečju so največje družine, v katerih sta partnerja poro-
čena (3,7 člana), sledijo jim družine parov, ki živijo v izvenzakonski sku-
pnosti (3,5 člana). V enostarševskih družinah v povprečju živita 2,3 čla-
na. Skoraj polovica družin ima enega otroka (48,6 %), dobri dve petini
(42 %) pa dva. Med vsemi družinami z otroki je 9 % velikih družin, to
so družine, ki imajo tri otroke ali več (Statistični urad RS, 2006).
Znižuje se tudi število družin, ki imajo več kot 3 otroke, istoča-
sno pa je vedno več družin, ki imajo enega otroka. Zanimiva je tudi
sprememba pri družinah z dvema otrokoma, kjer je v sedemdesetih in
35

Slika 1: Povprečno število članov družine po popisih 1971, 1981 in 1991
Vir: Statistični urad RS
osemdesetih letih prišlo do povečanja števila takšnih družin, v devetde-

setih letih pa spet do upada. Vsi ti procesi so tesno povezani z upada-
njem rodnosti, kot bomo videli kasneje.
Hkrati se veča število družin brez otrok, kamor pa se uvrščajo tudi
družine v obdobju t. i. praznega gnezda – obdobja, ko otroci že odraste-
jo in se odselijo od doma. Tega konkretnega podatka torej ne moremo
interpretirati kot naraščanje števila mlajših parov, ki se ne bi odločali za
Tabela 4: Družine po velikosti glede na število otrok po popisih

1971, 1981, 1991 in 2002
Popis
1971 1981 1991 2002
Število družin 440679 100 % 522314 100 % 551899 100 % 555945 100 %
Število otrok
Brez otrok 78941 17,9 % 111374 21,3 % 114560 20,8 % 127642 23,0 %
1 otrok 153592 34,9 % 191270 36,6 % 205571 37,2 % 208018 37,4 %
2 otroka 135401 30,7 % 168371 32,2 % 189562 34,3 % 181865 32,7 %
3 otroci 48518 11,0 % 38259 7,3 % 34368 6,2 % 32137 5,8 %
4 otroci 14650 3,3 % 9185 1,8 % 5928 1,2 % 4845 0,9 %
5 in več otrok 9577 2,2 % 3855 0,7 % 1910 0,3 % 1438 0,3 %
Povprečno 3,36 3,20 3,10 …
število članov
36

Slika 2: Družine po velikosti glede na število otrok (absolutni podatki)
otroke. Po drugi strani pa je tudi v Sloveniji mogoče opaziti trend, da se

mladi odločajo za otroke vedno kasneje v svojem življenjskem poteku,
pred tem pa lahko več let živijo (poročeni ali neporočeni) skupaj s par-
tnerjem oz. partnerko. Tudi tabela o kompozicijah družin v nadaljeva-
nju potrjuje to tezo, saj število neporočenih parov brez otrok po zadnjih
dveh popisih skokovito narašča (tabela 5).
Če pogledamo družinske oblike, vidimo, da je v Sloveniji prevladu-
joča družinska organizacija v zadnjih nekaj desetletjih še vedno zakon-
Tabela 5: Tipi družin
Popis
1981 1991 2002
Skupaj 522314 100,0 % 551899 100,0 % 555 945 100 %
Zakonski par brez otrok 110934 21,2 % 109594 19,9 % 114 835 20,7 %
Neporočeni par brez * * 4966 0,9 % 12 807 2,3 %
otrok
Zakonski par z otroki 336549 64,4 % 325622 59,0 % 294 726 53,0 %
Neporočeni par z otroki * * 12408 2,2 % 29 285 5,3 %
Mati z otroki 65251 12,5 % 85214 15,4 % 89 683 16,1 %
Oče z otroki 9580 1,8 % 14095 2,6 % 14 609 2,6 %
Enostarševske družine 74831 14,3 % 99309 18,0 % 104 292 18,8 %
skupaj
Vir: Statistični urad RS, Rezultati raziskovanj in Popis 2002
37

ski par z otroki, čeprav njihov delež upada. Obenem narašča število
neporočenih parov z otroki. Kohabitacija v Sloveniji že dolgo ni več
le oblika »predporočnega« sobivanja dveh partnerjev, ampak se pogo-
sto nadaljuje tudi po rojstvu otrok in torej postaja legitimna družinska
organizacija. O tem sklepamo tudi iz podatkov, ki govorijo o tem, da
poroka izgublja svoj socialni pomen (ljudje se vedno redkeje poročajo)
in da narašča število otrok, rojenih izven zakonske zveze.
Vedno pogostejša družinska oblika postajajo tudi enostarševske dru-
žine. To so, podobno kot v zahodnih državah, največkrat matere z otro-
ki, čeprav narašča tudi delež enostarševskih družin z očeti.
Med gospodinjstvi z otroki je bilo leta 2005 v Sloveniji 7 % enostar-
ševskih gospodinjstev. Delež je v primerjavi z evropskim povprečjem
(za države EU brez Irske in Švedske je znašal 13 %) dokaj nizek. Najniž-
je deleže enostarševskih gospodinjstev ima Malta (4 %), sledi ji Grčija
(5 %), visoko nad povprečjem pa sta Belgija (18 %) in Estonija (17 %)
(Eurostat, News Release 59/2006).
M ARITALNE OZIROMA POROČNE SPREMEMBE
Spremembe na maritalnem trgu zajemajo zmanjševanje števila po-

rok, zviševanje starosti ob prvi poroki, večanje deleža kohabitacij, ve-
Slika 3: Sklenitve zakonskih zvez na 1000 prebivalcev
Vir: Statistični urad RS, Rezultati raziskovanj in Statistični letopis 2005
38

Tabela 6: Sklenitve zakonskih zveze na 1000 prebivalcev
Sklenitev zakonskih Razveze zakonskih Razveze zvez na 1000

zvez zvez sklenitev zvez
1955 9,2 0,8 81,9
1960 8,9 1 109,9
1965 9,2 1,1 121,8
1970 8,3 1,1 134
1975 8,5 1,2 143,4
1980 6,5 1,2 186,6
1985 5,4 1,3 239,8
1990 4,3 0,9 218,2
1995 4,2 0,8 192,2
2000 3,6 1,1 295,1
2002 3,5 1,2 347,8
2003 3,4 1,2 364,3
2004 3,3 1,2 367,6
Vir: Rezultati raziskovanj in Statistični letopis 2005
čanje števila ponovnih oz. več zaporednih porok in tudi večjo stopnjo
razvez zakonskih zvez.
Iz razpredelnice (tabela 6) in grafa (slika 3) je razvidno, da se je šte-
vilo porok od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja pa do leta 2002
praktično znižalo za dve tretjini. Medtem ko je bilo leta 1955 9,2 porok
na 1000 prebivalcev, jih je leta 1980 bilo le še 6,5 na 1000 prebivalcev,
njihovo število vztrajno pada in je v letu 2004 doseglo najnižjo točko,
kar pomeni 3,3 poroke na 1000 prebivalcev. Tu je treba omeniti, da ima
med evropskimi državami prav Slovenija najnižjo stopnjo poročanja.
Stopnja poročanja na Švedskem in v Nemčiji v znaša 4,8, v Italiji pa 4,4.
Najvišje število porok na 1000 prebivalcev ima Ciper (7,2), sledi pa mu
Danska s 7,0 poroke na 1000 prebivalcev (Eurostat: Statistics in focus –
Population and social conditions 15/2005).
Pomemben indikator, ki govori o oblikovanju družin, je celotna
stopnja poročanja, pri kateri so izpostavljeni podatki za ženske (tabe-
la 7).
Če je bila v Sloveniji leta 1980 celotna stopnja poročanja za ženske
0,79, je to pomenilo, da se 21 % žensk v svojem življenju ne bo poroči-
lo. S konstantnim nižanjem celotne stopnje poročnosti obstaja od leta
1998 večja verjetnost, da se ženska ne bo poročila. Podatek za leto 2000
39

Tabela 7: Celotna stopnja poročanja in starost žensk ob prvi poroki
Celotna stopnja poročanja Zviševanje starosti ob 1. poroki

za ženske (ženske)
1980 0,79 22,5
1985 0,64 22,8
1990 0,51 23,7
1995 0,51 25,1
1999 0,48 26,3
2000 0,45 26,7
2001 0,43 27,0
2002 0,43 27,4
2003 * 27,4
2004 * 27,8
Vir: Statistični urad RS, Statistični letopis RS 2002
* Podatek ne obstaja.
kaže, da je verjetnost, da se bo ženska poročila še 45 %, kar je ponovno

med najnižjimi vrednostmi v državah Evrope.
Nič manj pomemben ni trend zviševanja starosti ob prvi poroki.
Leta 2004 je bila povprečna starost žensk ob prvi poroki 27,8 let, pet let
prej 26,3 let, leta 1990 23,7 let, leta 1980 pa je povprečna starost ženske
ob prvi poroki znašala 22,5 let. V dvajsetih letih se je starost žensk ob
prvi poroki v Sloveniji zvišala za 5 let in dosegla evropsko povprečje.
Dvignila se je tudi povprečna starost ženina in neveste ob poroki, in
sicer od leta 1990 za več kot 3 leta. Leta 2004 je tako znašala povprečna
starost ženina ob poroki 32,6 let, neveste pa 29,6 let.
Ob zmanjšanem številu porok lahko na drugi strani opazimo trend
naraščanja razvez (slika 4). Kljub navedenemu je stopnja razveznosti v
Sloveniji v primerjavi z EU med nižjimi. V letu 2004 so imele nižjo sto-
pnjo razveznosti le še Irska (0,7), Italija (0,8) ter Grčija (1,0). Evropsko
povprečje je znašalo 2,1 razvez na 1000 prebivalcev, največje pa je bilo v
Litvi in na Češkem (3,2) (Eurostat, News Release 29/2006).
V prvi polovici devetdesetih let je sicer mogoče opaziti manjši upad,
kar bi lahko pojasnili morda s širšimi družbenimi oz. tranzicijskimi
spremembami v družbi, ki so prinesle tudi socialno negotovost, brezpo-
selnost in večjo izpostavljenost revščini. Ker vemo, da so ravno enostar-
ševske družine tiste, ki so najbolj socialno ranljive zaradi zmanjšanega
dohodka družine, bi lahko sklepali, da se ljudje v slabših ekonomskih
40

Slika 4: Razveze zakonskih zvez na 1000 sklenitev zakonskih zvez
razmerah redkeje odločajo za razveze. Vendar pa sam trend še vedno

kaže povečevanje števila razvez zakonskih zvez v Sloveniji.
Rodnostne spremembe
Rodnost v Sloveniji že od prve polovice sedemdesetih let upada, na-

ravni prirast pa je bil leta 1993 prvič po drugi svetovni vojni negativen
(–0,1). Do leta 1997 se je gibal okoli vrednosti 0, po letu 1997 pa je
začel spet strmo upadati in je po zadnjih razpoložljivih podatkih za leto
2004 znašal –0,3.
Tudi celotna stopnja rodnosti prebivalstva upada in je v letu 2005
znašala 1,26, kar pomeni polovico manj kot leta 1955 (slika 5). V dr-
žavah EU je bila stopnja rodnosti v letu 2004 najvišja na Irskem (1,99)
in v Franciji (1,90), najnižja pa na Poljskem (1,22) ki ji je sledila Češka
(1,23) (Eurostat, News Release 29/2006).
Hkrati se v življenjskih potekih posameznikov in posameznic do-
gajajo pomembne spremembe v časovnem zamikanju posameznih do-
godkov. Poleg že omenjenega prelaganja odločitve za poroko, se zvišuje
tudi starost žensk ob rojstvu prvega otroka (slika 6). Od leta 1965, ko
je bila povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka 26,2 let je ta
starost padala in je dosegla najnižjo vrednost leta 1975 (22,8 let), nato
pa je pričela naraščati. V povprečju so bile ženske v prvi polovici de-
41

Slika 5: Celotna stopnja rodnosti
vetdesetih let ob rojstvu prvega otroka stare 24,3 let, v drugi polovici
pa 25,6 let. Ta starost strmo narašča in je v letu 2004 znašala 27 let in
pol. V primerjavi s povprečjem Evropske unije (28,2 let) je povprečna
starost še vedno nižja. Ob rojstvu prvega otroka so bile v letu 2004 v
povprečju najstarejše Britanke (29,7 let) in Španke (29,2 let), najmlajše
pa Estonke, Latvijke in Litvanke, ki v povprečju prvega otroka rodijo
pred 25. letom starosti (Eurostat, News Release 29/2006).
Slika 6: Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka
42

Tudi povprečna starost matere ob kateremkoli rojstvu se zvišuje in je

v letu 2005 znašala 29,4 let (slika 7). Zanimivo je, da je povprečna sta-
rost matere ob rojstvu otroka od leta 2001 dalje višja celo v primerjavi
z letom 1955, po katerem je do leta 1980 sledilo upadanje starosti, nato
pa že omenjena rast. Domnevamo lahko, da se je takrat, še posebej pa v
šestdesetih letih, podobno kot v zahodnih družbah, pričelo krajšati ob-
dobje med posameznimi rojstvi otrok. Ženske so se odločale za drugega
otroka kmalu po prvem, kar je bila povsem nova rodnostna strategija
posameznic (Coontz 1992, 161). Ko prične v sedemdesetih letih ro-
dnost upadati in se torej vedno več ljudi odloča za samo enega otroka in
ko se hkrati odločitev za otroka prestavlja vedno kasneje v življenjskem
poteku, se prične tudi povprečna starost matere ob kateremkoli otroku
povečevati.
Narašča tudi število otrok, rojenih izven zakonske zveze (slika 8).
Če se je izven zakonske zveze v letu 1954 rodila dobra desetina otrok,
znaša leta 2005 ta delež skoraj 47 %. V šestdesetih letih in v zgodnjih
sedemdesetih se delež otrok, rojenih izven zakonske zveze, ni bistve-
no spreminjal oz. je celo upadel. V obdobju od leta 1960 se je izven
zakonske zveze rodilo 9,1 % otrok, leta 1970 pa je ta delež padel na
8,5%. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je bila, podobno kot v za-
hodnih državah, tudi v Sloveniji v šestdesetih letih prisotna ideologija
nuklearne družine, ki je favorizirala poroko kot pogoj družinskega
življenja. Na pomembnosti je začela izgubljati v sedemdesetih – leta
Slika 7: Povprečna starost matere ob otrokovem rojstvu
43

Slika 8: Otroci, rojeni v zakonski zvezi in izven nje
Vir: Statistični urad RS, Statistični letopis 2005
1975 se je na primer rodilo izven zakonske zveze 10 % otrok –, še

posebej pa v osemdesetih letih, ko se je ta delež povečal na 13,1 %.
Od takrat naprej strmo narašča in je do leta 2005 narasel za več kot
trikrat in pol.
V povprečju se je v letu 2004 v EU izven zakonske zveze rodila slaba
tretjina otrok. Razlike med državami so velike, saj se recimo na Cipru
izven zakonske zveze rodi le 3,3 % otrok, v Grčiji 4,9 %, medtem ko je
več kot polovica otrok rojena v izvenzakonski zvezi v Estoniji (57,8 %)
in na Švedskem (55,4 %) (Eurostat, News Release 59/2006).
Širše družbene in demografske spremembe
Spremembe, ki neposredno določajo družinsko življenje v zadnjih

nekaj desetletjih, niso le rezultat notranjih družinskih sprememb (na
primer individualnih odločitev posameznikov in posameznic), ampak
so pomembno povezane s širšimi družbenimi spremembami. Tu bi
lahko izpostavili predvsem dva pomembna segmenta družbenih spre-
memb. Pomembne so spremembe na trgih delovne sile, še posebej pa
zaposlovanje žensk, ki vpliva na primer na rodnostne spremembe oziro-
ma v splošnem strukturira življenjske poteke posameznic. Trend, ki bo
predvsem v prihodnosti pomembno vplival na organizacijo vsakdanjega
družinskega življenja, pa je staranje populacije.
44

Zaposlovanje žensk ima v Sloveniji specifično sliko, saj obstaja tra-

dicija zaposlovanja žensk, tudi tistih z majhnimi otroki, že od druge
svetovne vojne dalje. V Sloveniji je bila zaposlenost žensk v nasprotju
z zahodnimi državami, vedno visoka. Poleg potrebe po delovni sili od
druge svetovne vojne dalje, kar je bil verjetno izhodiščni povod za po-
večevanje deleža zaposlenih žensk, je k pojavu množičnega zaposlovanja
žensk kasneje prispevala tudi dobra organiziranost javnega otroškega
varstva ter dober sistem porodniškega in starševskega dopusta.
Po popisu iz leta 1991 je bilo v Sloveniji med delovno aktivnim pre-
bivalstvom 47,24 % žensk, po zadnjem popisu pa 44,9 % (tabela 8).
Konec leta 2005 je bilo med delovno aktivnim prebivalstvom 45,65 %
žensk (podatki izračunani na osnovi podatkov o glavnih značilnostih
prebivalstva po aktivnostih po spolu, ki so zaokroženi na 1000). Delež
žensk med delovno aktivnim prebivalstvom je torej med predzadnjim
in zadnjim popisom upadel za 2,4 %, konec leta 2005 pa je zopet opa-
zno rahlo povečanje (za 0,7 %). Sklepamo lahko, da je upad med za-
dnjima popisoma povezan s povečanjem brezposelnosti med ženskami.
Delež žensk med brezposelnimi se je namreč od leta 1991 do leta 2005
povečal za dobrih 10 %. Od leta 1995 do prve polovice 2006 je na pri-
mer narasel od 46,7 % na 54,2 %. Ali rahlo povečanje deleža delovno
aktivnih žensk v letu 2005 nakazuje tudi dejansko izboljšanje trenda,
pa bo pokazala prihodnost.
Hkrati se je delež žensk med neaktivnim prebivalstvom, kamor uvr-
ščamo med drugim gospodinje in upokojence/ke, celo znižal za 2,7 %
(do konca leta 2005). V Sloveniji torej v devetdesetih letih, v procesu
tranzicije, nismo bili priča trendu umikanja žensk s trga delovne sile,
da bi skrbele za družino, kot se je to dogodilo v nekaterih drugih bivših
socialističnih državah (npr. Rusiji). O tem pričajo tudi podatki o deležu
žensk, ki so zaposlene za krajši delovni čas. V Sloveniji je bilo v drugem
četrtletju 2005 med zaposlenimi ženskami le 11 % žensk zaposlenih za
krajši delovni čas, medtem ko je v povprečju za EU veljalo, da s krajšim
delovnim časom dela tretjina zaposlenih žensk (na Nizozemskem pa
kar tri četrtine zaposlenih žensk in le 3,9 % na Slovaškem). Najnižji
delež žensk, zaposlenih za krajši delovni čas, je značilen za Madžarsko
(6,1 %). Delež moških, zaposlenih s krajšim delovnim časom, v Slove-
niji sovpada z evropskim povprečjem, ki znaša 7,3 % (Eurostat, News
Release 29/2006).
Demografske spremembe v zahodnih družbah že nekaj desetletij
pomembno označuje staranje populacije. Slovenija spada v skupino
45

Tabela 8: Prebivalstvo po aktivnosti in spolu
Popis 1991 Popis 2002

KATEGORIJE 1913355 1964036
PREBIVALSTVA MOŠKI ŽENSKE MOŠKI ŽENSKE
SKUPAJ 923643 989712 958576 1005460
398633 (100 %) 300167 (100 %)
Prebivalstvo, mlajše od 15 let 204776 193857 154290 145877
(51,4 %) (48,6 %) (51,4 %) (48,6 %)
878789 (100 %) 818304 (100 %)
Delovno aktivno prebivalstvo 463686 415103 451240 367064
(52,8 %) (47,2 %) (55,1 %) (44,9 %)
66977 (100 %) 130774 (100 %)
Brezposelne osebe 40696 26281 66828 63946
(60,8 %) (39,2 %) (51,1 %) (48,9 %)
568956 (100 %) 714791 (100 %)
Neaktivno prebivalstvo 214485 354471 286218 428573
(37,7 %) (62,3 %) (40,0 %) (60,0 %)
t. i. starajočih se družb, v katerih se delež starejših prebivalcev neneh-

no povečuje (slika 9). Pojav starajočih se družb je posledica daljšanja
življenjske dobe, hkrati pa upada tudi rodnost in posledično se struktu-
ra prebivalstva spreminja. Pričakovano trajanje življenja je ob rojstvu v
obdobju 2003–2004 znašalo 73,48 let za moške in 81,08 let za ženske
(v EU 81,2 let za ženske in 75,1 let za moške). Struktura po spolu kaže,
da je bilo ob koncu leta 2005 v Sloveniji starejših od 65 let 119 538 mo-
ških, kar je 38,2 %, in 193 336 žensk, kar znaša 61,8 %.7
V Sloveniji je delež prebivalcev, starejših od 65 let, s 7,5 % v letu
1948 narasel na 15,6 % v letu 2005. Še informativnejši je podatek za
populacijo, starejšo od 60 let: po popisu iz leta 1991 je bilo v Sloveniji
16,5 % ljudi, starejših od 60 let, ob koncu leta 2005 pa je delež že zna-
šal 20,6 %, s čimer je tudi Slovenija že presegla kriterij, po katerem se
določi »starajočo se« družbo.
7 Za primerjavo: leta 2004 je delež žensk med prebivalci, starejšimi od 65 let v EU 25 znašal 59,3 %
(Eurostat, News Release, 29/2006).
46

Slika 9: Prebivalstvo po starostnih skupinah – 1990 in 2005
ZGODOVINSKI PREGLED DRUŽINSKE ZAKONODAJE V

SLOVENIJI
Slovenska družinska zakonodaja,8 kot jo poznamo danes, je rezultat

raznolikih zgodovinskih in družbenih okoliščin ter številnih sprememb,
izboljšav in razvoja na tem področju. Družinska politika leta 1991 no-
vonastale države Slovenije je prevzela številne akte in zakone družinske
politike predhodno skupne države SFR Jugoslavije, vendar vsebuje tudi
sodobnejše koncepte obravnave družinskega vprašanja.
Temelj današnje družinske politike v Sloveniji je Resolucija o teme-
ljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji (1993). Čeprav
omenjena resolucija izpostavlja pluralnost družinskih oblik in priznava
raznolike družine kot subjekte družinskega politike, se zavzema za ena-
kost obeh spolov in za ustvarjanje takšnih razmer, ki bodo omogočale
boljše usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti staršev, pa je, kot
izpostavi A. Švab (2003), zastavljena na način, ki implicitno (še vedno)
daje prednost enemu samemu družinskemu modelu, in sicer moderni
nuklearni družini.
8 Pri zbiranju podatkov je sodelovala Zorana Medarič.
47

Osnovo sedanje slovenske družinske zakonodaje predstavlja leta

1991 sprejeta ustava, pomemben vir vpliva pa predstavljajo tudi različ-
ne mednarodne konvencije, ki obravnavajo to področje. V nadaljeva-
nju bomo povzeli sintetičen kronološki pregled obravnave družinskega
vprašanja in razvoja družinske zakonodaje v Sloveniji od obdobja pred
prvo svetovo vojno do poosamosvojitvenega obdobja po letu 1991.
Obdobje pred letom  (Kraljevina SHS in Kraljevina

Jugoslavija)
Od leta 1918 do nastanka Kraljevine Jugoslavije (leta 1929) je bila

Slovenija del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).
Kraljevina je bila razdeljena na šest pravnih območij, ki se tudi z na-
stankom Kraljevine Jugoslavije (1929–1941) niso poenotila, kar je po-
menilo nadaljnji obstoj šestih območij s svojimi lastnimi zakoni vse do
leta 1946. Pravno območje, v katero je sodila Slovenija, je zajemalo še
Dalmacijo, Prekmurje, okraj Kastav ter kvarnerske otoke Krk, Pag in
Rab.
Na omenjenem pravnem območju je veljal (avstrijski) Obči drža-
vljanski zakonik iz leta 1811 z novelami (I, II, III), izdanimi med leti
1914 in 1916. Ta zakonik je pravno urejal tudi vsa vprašanja, ki so se
nanašala na družino in družinsko politiko.
Zakonski predpisi, ki so urejali zakonsko zvezo in pravna razmerja v
zakonski zvezi, otroško in roditeljsko pravo tega obdobja, so sodili med
najkonzervativnejša prava v Evropi, pri tem pa je bilo mogoče opaziti
velik ideološki vpliv vere in verskih ustanov na pravne vsebine.
Zakonsko pravo – pravila, ki urejajo zakonsko zvezo in pravna razmerja

v zakonski zvezi
Skladno z Občim državljanskim zakonikom se je zakonska zveza
sklepala v prisotnosti verskih predstavnikov, za osebe, ki niso pripadale
nobeni verski skupnosti, pa je bil leta 1870 uveden t. i. civilni zakon, v
skladu s katerim se je zakonska zveza sklenila pred predstavniki držav-
nih organov. Skladno z Občim državljanskim zakonikom pa se zakon-
ska zveza ni mogla razvezati, če je bil vsaj eden od zakoncev pripadnik
katoliške vere. Vsebinsko je zakonsko pravo določalo sklenitev »civilne«
zakonske zveze med moškim in žensko ter možnost razveze.
48

Otroško oziroma roditeljsko pravo – pravila, ki urejajo razmerja med star-

ši in otroki
Za otroško oz. roditeljsko pravo je bilo značilno, da je uveljavljalo in
priznavalo le patriarhalni tip družine, zasnovan na oblasti moža in oče-
ta. Skladno z zakonom starša v odnosu do otrok nista bila enakopravna,
saj je otrok vedno prevzel priimek očeta (oz. zakonitega zastopnika),
otroka je zastopal oče, ki je odločal tudi o njegovi vzgoji in morebitnem
izobraževanju. Zunaj zakonske zveze rojeni otroci niso bili enakopravni
otrokom, rojenim v zakonu. V Sloveniji je bilo sicer dovoljeno ugota-
vljanje očetovstva, sorodstveno razmerje pa je obstajalo le med materjo
ter njenim sorodstvom in nezakonskimi otroki, ne pa tudi med očetom
ter njegovim sorodstvom in nezakonskimi otroki. Nezakonski otrok je
lahko od svojega nezakonskega očeta zahteval le preživnino.
Posvojitev
Posvojitev je bila definirana predvsem kot instrument za ohranjanje
rodbine, družinskega imena in premoženja. Tudi zakon, ki je uravnaval
posvojitve, je nakazoval prevladujoč patriarhalni vzorec organiziranja
družine, kar nakazuje že ime postopka posvojitve, tj. posinovljenje. Po-
svojenci so bili navadno moškega spola, saj se je rodbinsko ime lahko
preneslo le nanje. Pravila, ki so veljala v zvezi s postopkom in prav tako
nakazujejo spolno neegalitaren odnos, so bila sledeča: posvojitelj (mo-
ški) je moral biti star najmanj 50 let, ni smel imeti svojih zakonskih
otrok in ni smel biti versko zaobljubljen samskemu stanu. Pri mladole-
tnem posvojencu je moral podati privoljenje k posvojitvi otrokov oče, v
primeru njegove smrti pa mati, pri polnoletnem posvojencu pa je moral
otrok sam privoliti v posvojitev, potrebno pa je bilo tudi soglasje očeta.
Posvojitev se je sklenila s pogodbo v obliki javne listine, ki jo je potrdilo
sodišče.
Predpisi o rejništvu – predpisi, ki urejajo rejništvo kot posebno obliko druž-

benega varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso
njihovi starši
Predpisi o rejništvu so prišli v veljavo predvsem v obdobju med prvo
svetovno vojno in po njej, obsegali pa so dvoje vrst varstva otrok. Ne-
posredno po prvi svetovni vojni so za številne vojne sirote predvideli
vključitev v posebne domove, šele kasneje je sledilo organizirano na-
meščanje otrok k drugim družinam. Slednji pristop je kasneje postal
prevladujoča oblika reševanja omenjene problematike. Tudi za urejanje
49

rejniških vprašanj je bil v veljavi avstrijski Obči državljanski zakonik.

Skladno z zakonikom se je predvidevalo, da mora otrok v zameno za
namestitev in preživljanje delati, kar je seveda vodilo tudi v različne
oblike izkoriščanja otrok kot poceni delovne sile.
Skrbniško pravo – pravila, ki urejajo družbeno varstvo mladoletnikov, za

katere ne skrbijo starši, in polnoletnih oseb, ki niso sposobne same skrbeti
zase
Na območju Slovenije so bile zadeve, povezane s skrbniškim pra-
vom, v pristojnosti sodišč. Temeljna značilnost predpisov o skrbništvu
pa je bila, da so eksplicitno določali le varstvo premoženjskih koristi
varovanca, ne pa tudi osebnih pravic in koristi.
Načrtovanje družine
Prekinitev nosečnosti je bila do leta 1929 definirana kot kriminalno
dejanje, tako ženska kot izvajalec pa sta bila kazensko preganjana. Tudi
po tem obdobju je bil splav prepovedan z izjemo medicinskih indikacij,
ki jih je morala potrditi posebna komisija. Kazenski pregon za žensko,
ki bi utegnila splaviti, je trajal do konca obravnavanega obdobja.
Obdobje od  do  (Federativna ljudska republika

Jugoslavija in Socialistina federativna republika
Jugoslavija)
Leta 1946 so bili razveljavljeni vsi pravni predpisi, izdani pred drugo
svetovno vojno in med njo. Področje družinskega prava je bilo tako v
celoti urejeno z novimi predpisi. V obdobju med letoma 1946 in 1971
so družinskopravna razmerja urejali zvezni temeljni zakoni, ki so veljali
na vsem območju nekdanje Jugoslavije, posamezne republike pa so bile
pooblaščene, da so za določeno pravno področje lahko izdale tudi svoje
predpise. V tem obdobju so bili v veljavi naslednji temeljni zakoni: Te-
meljni zakon o zakonski zvezi iz leta 1946, Temeljni zakon o razmerju
med starši in otroki iz leta 1947, Temeljni zakon o skrbništvu iz leta
1947, za področje rejništva pa so republike izdale posamezne zakone.
Temeljna osnova družinskega prava v Sloveniji je bila v tem obdobju
zvezna ustava iz leta 1946, ki je predstavljala osnovo pravne ureditve
FLR Jugoslavije po letu 1945, sledi Ustavni zakon leta 1953 in nova
Ustava SFRJ leta 1963 ter republiške ustave. Tako ustavni zakon (1953)
50

kot Ustava SFRJ (1963) pokrivata področje posebne temeljne zakono-

daje, zakonske zveze, družine, skrbništva. Ustava SFRJ (1963) v okviru
58. člena določa, da uživa družina družbeno varstvo ter da se zakonska
zveza in pravna razmerja v zakonski zvezi in družini urejajo z zakonom;
v 75. členu pa je izpostavljeno še načelo, da daje družbena skupnost
posebno varstvo materi in otroku ter da so pod posebnim varstvom
družbene skupnosti še mladoletniki, za katere ne skrbijo starši, in druge
osebe, ki niso zmožne skrbeti zase ter za varstvo svojih pravic in inte-
resov.
Zakonsko pravo
V okviru zvezne zakonodaje je leta 1946 stopil v veljavo Temeljni
zakon o zakonski zvezi (TZZZ), ki je veljal vse do leta 1965, ko je bil
izdan Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o za-
konski zvezi, s katerim se je stari zakon uskladil z ustavo SFRJ iz leta
1963. Posamezne republike so v obravnavanem obdobju izdale tudi svo-
je zakone, ki so urejali področje zakonskega prava; tako je LR Slovenija
leta 1949 izdala Zakon o priznanju veljavnosti zakonskih zvez, ki so
bile sklenjene pred uvedbo TZZZ, leta 1950 pa še republiški Zakon o
premoženjskih razmerjih med zakonci.
Otroško oziroma roditeljsko pravo

V primerjavi s predhodno veljavnim zakonom otroškega oz. roditelj-
skega prava je novonastali Temeljni zakon o razmerju med starši in otro-
ki iz leta 1947 zastavil demokratičnejše temelje obravnave družinskih
razmerij ter uvedel večjo prepoznavnost in zaščito otroka. Z omenje-
nim zakonom je bila vpeljana enakopravnost mater in očetov v odnosu
do otrok ter enakopravna obravnava zakonskih in nezakonskih otrok v
razmerju do staršev. Skladno z zakonom so bili starši postavljeni pod
nadzorstvo skrbstvenega organa, ki je lahko interveniral v primerih, ki
jih je določal zakon, predvsem pa takrat, ko je bilo to potrebno zaradi
varstva pravic in koristi otroka samega. Leta 1965 je bil Temeljni zakon
o razmerju med starši in otroki usklajen z ustavo SFRJ iz leta 1963.
Posvojitev
Zakon o posvojitvi (1947) je v prvih povojnih letih pomenil prven-
stveno zaščito in varstvo številnih mladoletnih otrok – vojnih sirot.
Omenjeni zakon je predvideval le posvojitev mladoletnih otrok in je
predstavljal obliko socialnega varstva otrok in mladine. Akt posvojitve
51

je bil definiran kot dogovor med posvojiteljem in posvojencem, ki se

je izvedel v prisotnosti skrbstvenih organov. S posvojitvijo se je med
otrokom in posvojiteljem vzpostavilo podobno razmerje kot med starši
in otroki – posvojitelj je bil posvojenca/posvojenko dolžan preživljati,
le-ta pa posvojitelja, če je bil nezmožen za delo. Med posvojencem in
posvojiteljem je bil sklenjen dogovor o prevzemu priimka in morebi-
tnem dedovanju. Vendar je pri tem posvojenec obdržal dedno pravico
po starših in ostalih sorodnikih, prav tako pa se s posvojitvijo ni vzpo-
stavilo sorodstveno razmerje med posvojencem in posvojiteljem.
Leta 1965 je bil Zakon o posvojitvi usklajen z ustavo SFRJ iz leta
1963 in je dobil naziv Temeljni zakon o posvojitvi. Ta je veljal do leta
1971, ko je s sprejetjem ustavnih amandmajev (XX–XLII) pravna ure-
ditev posvojitve prešla v pristojnost republik.
S temeljnim zakonom iz leta 1965 v instituciji posvojitve ni prišlo do
velikih sprememb. Izpostaviti pa je treba, da je bila še zmeraj v veljavi
t. i. nepopolna posvojitev, saj posvojenec ni bil popolnoma izključen iz
izvorne biološke družine, hkrati pa ni bil ne popolnoma integriran v
novo družino.
Predpisi o rejništvu
Varstvo otrok v domovih je bilo zaradi visokega števila vojnih sirot
in povojnih ekonomskih razmer eden od osrednjih ukrepov reševanja
problema nastanitve otrok, ki se mu je kasneje pridružilo vpeljevanje
in izvajanje predpisov o rejništvu ali oddaji otrok drugim družinam. V
Sloveniji je bil leta 1960 sprejet Zakon o rejništvu, leto kasneje (1961)
pa je sledilo še sprejetje priporočil za nadaljnji razvoj otroškega varstva
v obliki Resolucije o nalogah komune in stanovanjske skupnosti pri
otroškem varstvu in Resolucije o nalogah komune in stanovanjske sku-
pnosti na področju socialnega varstva.
Zakon o rejništvu je določal, da se v rejo odda otroke brez staršev ali
biološke oz. posvojene otroke, pri katerih je ogrožen njihov telesni ali
duševni razvoj. Postopek rejništva je izvajal pristojni skrbstveni organ,
ki je rejništvo tudi nadzoroval. Naloga rejnikov je bila primerna nega,
prehrana, vzgoja in oskrba; v zameno pa je rejnik prejel rejnino, kar je
tudi novost v primerjavi s predhodno veljavnim zakonom. Če so bili
starši še živi, je otrokova primarna družina še vedno sodelovala pri po-
membnejših vprašanjih glede otrokove vzgoje in oskrbe.
52

Skrbniško pravo
Zaradi nujnih potreb je bil program varstva otrok in mladine zasta-
vljen že med vojno, leta 1944, izpostavljal in uveljavljal pa je naslednja
načela: skrbništvo nad otroki in mladino je stvar države, pri skrbništvu
ne gre le za formalnopravno varstvo mladoletnikovega premoženja,
temveč za dejansko skrb za mladoletne osebe, skrbstvene posle opra-
vljajo okrajni in mestni ljudski odbori v najožjem sodelovanju z mno-
žičnimi organizacijami in posebno z mladino. Pomembna razlika je, da
ta načela v primerjavi s predhodnim skrbniškim pravom izpostavljajo
tudi osebne in ne le premoženjske koristi varovanca ter da se mladole-
tne osebe prek ustanove skrbništva nahajajo pod posebnim varstvom
države. Leta 1947 sprejet Temeljni zakon skrbništva definira tri vrste
skrbništva, in sicer: skrbništvo za mladoletne osebe, za katere ne skrbijo
starši, skrbništvo za osebe, ki jim je bila odvzeta opravilna oz. poslov-
na sposobnost, in druge primere, v katerih je treba varovati pravice in
koristi posameznih oseb. Omenjene tri vrste skrbništva priznava tudi
kasnejši Temeljni zakon o skrbništvu iz leta1965.
Tudi v prvih povojnih letih je bil splav z zakonom prepovedan, če-
prav žensk zaradi splavitve niso legalno preganjali. Leta 1951 je z novim
zveznim kriminalnim zakonikom določeno, da lahko posebna komisija
dovoli splav zaradi medicinskih razlogov, leto kasneje, 1952, se medi-
cinskim razlogom za prekinitev nosečnosti doda še sociomedicinske in
evgenične razloge. Leta 1960 prekinitev nosečnosti postane mogoča tu-
di samo zaradi socialnih razlogov, če jih odobri posebna komisija, pri
tem pa je (prvič) podan poseben poudarek na preventivi, kontracepciji
in izobraževanju o kontraceptivnih metodah. Leta 1969 zvezna skup-
ščina sprejme Resolucijo o načrtovanju družine, ki izpostavlja svobo-
dno starševstvo in načrtovanje družine kot temeljno pravico človeka,
da svobodno in odgovorno odloča o svojem starševstvu ter proklamira
družbeno obvezo pri pridobivanju znanj in sredstev za načrtovanja dru-
žine. Temeljni Zakon o prekinitvi nosečnosti, sprejet istega leta, defi-
nira splav kot osnovno človekovo pravico; zakon pa dodatno vključi
tudi osebne razloge za izvedbo splava, pri tem pa se ponovno izpostavi
pomen preventive.
53

Obdobje od  do  (Socialistina federativna

republika Jugoslavija)
Družinska politika je v obdobju po letu 1972 pa vse do osamosvoji-

tve Slovenije leta 1991 temeljila na načelih zvezne Ustave SFR Jugosla-
vije in Ustave SR Slovenije iz leta 1974.
Temeljna načela Ustave SFRJ in Ustave SRS (1974), ki so se nanašala
na družino, so bila naslednja:
− mati in otrok uživata posebno družbeno varstvo;
− mladoletniki, za katere ne skrbijo starši, in druge osebe, ki ne morejo
same skrbeti zase in za varstvo svojih pravic in interesov uživajo po-
sebno družbeno varstvo;
− družina uživa posebno varstvo;
− zakonsko zvezo in pravna razmerja v zakonski zvezi in družini ureja
zakon;
− otroci, rojeni izven zakonske zveze, imajo enake pravice in dolžnosti
kot otroci, rojeni v zakonski zvezi;
− pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok, ta pravica se
lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.
Ustava SRS je poleg zgoraj navedenih načel (1974) dodatno določala
še, da se:
− zakonska zveza veljavno sklepa s svobodno privolitvijo oseb, ki jo
sklepata pred pristojnim organom in da
− imajo starši pravico in dolžnost skrbeti za vzrejo in vzgojo svojih
otrok ter da so otroci dolžni skrbeti za svoje starše, če jim je potrebna
pomoč.
Leta 1972 je zakonsko urejanje, vključno z zakonskim urejanjem
vseh družinskih razmerij, prešlo v pristojnost posameznih republik. V
Republiki Sloveniji je postal temeljni vir družinskega prava Zakon o za-
konski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil sprejet leta 1976, v veljavo
pa je stopil z letom 1977. Posamezna področja družinske politike pa so
bila urejena na naslednji način:
Zakonsko pravo
Skladno s 321. členom Ustave SR Slovenije (1974) se je na podro-
čju Slovenije v okviru republiških pravic in dolžnosti pričelo zakonsko
urejanje družinskih razmerij in zakonske zveze. Zakon o spremembah
in dopolnitvah temeljnega zakona o zakonski zvezi (1965) pa je bil v
uporabi vse do leta 1977, do sprejetja že omenjenega Zakona o zakonski
54

zvezi in družinskih razmerjih. Noviteta v zakonskem pravu v primer-

javi s predhodno obravnavanim obdobjem je eksplicitino izpostavljanje
svobodne privolitve za vstop v zakonsko zvezo.

Leta 1976 uvedeni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
je urejal tudi razmerja med starši in otroki ter izpostavljal pravico in
dolžnost staršev za skrb in vzgojo svojih otrok ter dolžnost otrok za
skrb svojih staršev, če ti potrebujejo pomoč, kot tudi izenačitev pravic
in dolžnosti otrok, rojenih v zakonski zvezi in zunaj nje.
Posvojitev
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je urejal tudi podro-
čje posvojitev. Osrednja novost, ki jo je zakon uvedel na tem področju,
je bila uvedba t. i. popolne posvojitve, kar je pomenilo posvojenčevo
popolno vključitev in integracijo v družino posvojitelja.
Predpisi o rejništvu
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je pokrival tu-
di vprašanja rejništva (do leta 1977 je bil v veljavi Zakon o rejništvu
iz leta 1960). Novi zakon na tem področju ni uvedel bistvenih spre-
memb.
Skrbniško pravo
Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je nado-
mestil Temeljni zakon o skrbništvu iz leta 1965, je priznaval tri vrste
skrbništva, in sicer: skrbništvo za mladoletne, za osebe, ki jim je bila
odvzeta opravilna sposobnost, in za t. i. posebne primere. Tudi v ostalih
segmentih pomeni novi zakon vsebinsko nadaljevanje starega. Osrednje
je varstvo osebe, medtem ko je varstvo njenih premoženjskih koristi le
sekundarnega pomena.
Skladno z Ustavo SFRJ (1974) in Ustavo SRS (1974) je določena
pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvih svojih otrok. Ta pravica
pa se lahko omeji le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1977 spreje-
ti republiški Zakon o zdravstvenih ukrepih pri izvrševanju pravice do
svobodnega odločanja o rojstvih otrok izpostavi splav kot sredstvo za
načrtovanje družine, enako vsem ostalim sredstvom regulacije rojstev.
55

Prekinitev nosečnosti je osnovna človeška pravica in se lahko izvede na

zahtevo ženske; omejitve so mogoče le zaradi zdravstvenih razlogov.
Obdobje po  (Republika Slovenija)
Po osamosvojitvi Slovenije je v okviru novonastale države osnovo

družinske zakonodaje predstavljala Ustava Republike Slovenije, sprejeta
decembra 1991. Ustavna načela, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in
družinska razmerja, se po vsebini bistveno ne razlikujejo od načel pred-
hodno veljavne Ustave iz leta 1974. Novost na tem področju je le izvzet
predpis, ki otrokom nalaga dolžnost za skrb nepreskrbljenih staršev, in
uvedba predpisa o posebnem varstvu oseb, ki ne morejo same skrbeti
zase. Pomembnejša ustavna načela, ki se nanašajo na družinska razmer-
ja in zakonsko zvezo, pa so naslednja:
– Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev in se sklene
pred pristojnim državnim organom.
– Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino
ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
– Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgaja-
ti svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame
ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi
določa zakon.
– Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otro-
ci, rojeni v njej.
– Odločanje o rojstvu otrok je svobodno; država zagotavlja možnosti
za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo
staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
– Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temelj-
ne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
– Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, social-
nim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.
– Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo oziroma nimajo
staršev ali so brez družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države.
– Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo
svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede
verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in
zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali
prepričanja.
56

Tudi po letu 1991 družinsko politiko na območju Republike Slove-

nije urejajo: (naknadno dopolnjen in modificiran) Zakon o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), sprejet leta 1977, novonasta-
li Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, sprejet leta
2001, in Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Repu-
bliki Slovenjiji (1993).
Posamezna področja družinske politike so skladno z modificiranim
ZZZDR urejena na naslednji način:
Zakonsko pravo
Skladno z dopolnjenim ZZZDR veljajo v Sloveniji po letu 1991 na-
slednja načela zakonskega prava:
– načelo institucionalnosti zakonske zveze,
– načelo svobodne privolitve zakonske zveze,
– načelo laicitete zakonske zveze,
– načelo monogamije,
– načelo enakopravnosti zakonskih partnerjev,
– načelo popolnosti in trajnosti zakonske zveze,
– načelo razveznosti zakonske zveze.
Zakon opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko
skupnost moža in žene, pomen zakonske zveze pa je v zasnovanju dru-
žine. Prav tako pa ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega
in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, enake pravne posledice, kot
če bi sklenila zakonsko zvezo.

V uvodnih določbah ZZZDR opredeljuje družino kot življenjsko
skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.
Načela otroškega/roditeljskega prava, tj. pravil, ki urejajo razmerja med
starši in otroki, so naslednja:
– država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino
ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere;
– starši imajo roditeljsko pravico, vendar jim je ta dana v korist njiho-
vih otrok in ne v korist njih samih;
– roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi;
– velja popolna izenačitev zakonskih otrok in otrok, ki so rojeni zunaj
zakonske zveze;
– velja načelo svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
57

Posvojitev
Osnovna načela o posvojitvi izhajajo iz ustave, ki navaja, da otroci
in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo oziroma nimajo staršev ali
so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države, nji-
hov položaj pa ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Ta priznava le t. i. popolno posvojitev (posvojitev, ki vzpostavlja med
posvojencem in posvojiteljem enako razmerje kot med biološkimi starši
in otroki).
Rejništvo
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tudi v dopolnjeni
obliki) določa, da je rejništvo posebna oblika varstva otrok, ki jim je
potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši.
Skrbniško pravo
Skrbništvo ZZZDR opredeli kot posebno obliko varstva mladole-
tnikov, za katere ne skrbijo starši, in polnoletnih oseb, ki niso sposobne
skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Država pa zagotavlja posebno
varstvo tudi osebam, ki nimajo možnosti same skrbeti za svoje pravice
in koristi.
Pomemben mejnik v obravnavi družinske politike v poosamostvo-
jitvenem obdobju je leta 1993 sprejeta Resolucija o temeljih oblikovanja
družinske politike v Republiki Sloveniji. Omenjena Resolucija opredelju-
je temeljna načela, cilje in ukrepe družinske politike v Sloveniji, s kate-
rimi poskuša država vplivati na izboljšanje kvalitete življenja družin, na
pogoje za oblikovanje in varnost družine ter njen razvoj.
Osrednja načela, na katerih naj bi temeljila družinska politika Repu-
blike Slovenije, kot jih izpostavlja resolucija, so naslednja:
– vključevanje celotne populacije in usmerjenost k vsem družinam;
– upoštevanje pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki iz
tega izhajajo;
– spoštovanje avtonomnosti družine in individualnosti posameznih
njenih članov;
– zaščita pravic v družini in družbi ter dajanje prednostnega mesta
kakovosti življenja otrok;
– promoviranje enakih možnosti obeh spolov;
– vzpostavljanje raznovrstnosti oblik storitev in omogočanje, da lahko
družine izbirajo med različnimi možnostmi;
– delni prispevek družbe k stroškom za vzdrževanje otrok;
58

– dodatno varstvo družin v specifičnih situacijah in stanjih;

– celosten, integralni pristop.
Navedena načela in cilji družinske politike pa naj bi se uresničevali
na naslednjih štirih področjih:
Ekonomsko-fiskalno področje
Na tem področju se kot cilj izpostavijo prizadevanja, da se družinam
olajša materialne probleme, s katerimi se soočajo v različnih obdobjih
oz. življenjskih ciklusih svojega obstoja, da se prepreči, da bi materialne
omejitve vplivale na odločanje o potomcih, da se vsem otrokom omo-
gočijo čim boljši in izenačeni osnovni materialni pogoje za življenje in,
ne nazadnje, da se staršem, ki želijo več časa posvetiti delu v družini, pri
tem materialno in pravno pomaga.
Kot mehanizmi doseganja teh ciljev so definirani finančni transfer-
ji, kot npr. otroški dodatki, starševski dodatki, davčne olajšave za otro-
ke, posebne pomoči za invalidne otroke, dodatki za varstvo otrok, ki
niso v vrtcu, pomoč za opremo novorojenca, znižanje tarifnih stopenj
in oprostitve plačevanja prometnega davka. Te ekonomske mehanizme
določa predvsem Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejem-
kih.
Področje družbenih služb in drugih dejavnosti

V ta okvir sodijo ukrepi, ki jih izvajajo družbene službe, in druge
dejavnosti v okviru civilne družbe, ki podpirajo delovanje družine oz.
delno prevzamejo njene funkcije. V okviru Resolucije obstaja delitev
na:
– splošne službe, ki s svojimi storitvami posredno ali neposredno vpli-
vajo na delovanje družine oz. delno prevzamejo njene funkcije (vrtci
in druge predšolske dejavnosti, šola in področje zdravstvenega var-
stva družine);
– posebne službe, ki so namenjene neposredno družini oz. njenim
članom in podpirajo njeno nastajanje in delovanje (servisi za infor-
miranje, svetovanje in izobraževanje staršev, partnerjev, zakoncev
in otrok, servisi za pomoč družini na domu ter zavodske in druge
oblike varstva in vzgoje za družine ali družinske člane s posebnimi
potrebami).
59

Področje zaposlovanja
Resolucija izpostavlja predvsem kvalitetnejše usklajevanje poklicnih
in družinskih obveznosti, pri tem pa:
– primernejšo moralno in materialno družbeno vrednotenje dela z
otroki ter enakomernejšo porazdelitev odgovornosti zanje med ma-
terjo in očetom, med starši, podjetji (delodajalci) in družbo;
– reorganizacijo delovnega časa;
– zakonske prilagoditve na področju oblik zaposlitve;
– ugodnejšo ureditev porodniškega dopusta in dopusta za nego bolne-
ga otroka z jamstvom enakovredne zaposlitve po vrnitvi;
– polno socialno zavarovanje v primeru delne zaposlitve ali začasne
prekinitve dela zaradi nege in skrbi za majhnega otroka ter nege in
skrbi za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju;
– zagotavljanje vsem staršem, ki to želijo, mesto za njihove otroke v
vzgojnovarstveni ustanovi ali drugih oblikah varstva.
Področje stanovanjskega gospodarstva

Resolucija obravnava tudi reševanje stanovanjskega vprašanja družin.
Zavzema se za ustvarjanje primernih pogojev za pridobivanje stanovanj
in posledično za ustvarjanje takih pogojev, ki omogočajo opravljanje
ekonomskih, reprodukcijskih, emocionalnih in socializacijskih funkcij
družin. Pri tem izpostavljajo naslednje cilje:
– ekonomska podpora mladim družinam, družinam z več otroki in
ekonomsko ogroženim družinam pri stanovanjski preskrbi;
– zagotavljanje primerne stanovanjske površine vsem družinam z otro-
ki in ekonomsko ogroženim družinskim članom;
– zagotavljanje ustreznih stanovanjskih pogojev invalidnim osebam;
– spodbujanje delovanja neprofitnih stanovanjskih organizacij za
družine, kot so zadruge, združenja ali organizacije idr.;
– odpravljanje getoizacije glede na starost kot tudi glede na socialno ali
drugo pripadnost;
– zagotavljanje servisne in storitvene mreže v stanovanjskih soseskah
za pomoč družinam.
Leta 2001 na novo sprejeti Zakon o starševskem varstvu in družinskih
prejemkih (dopolnjen 2003 in 2006) ureja zavarovanje za starševsko
varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo, družinske prejemke in pogoje ter
postopek za uveljavljanje posameznih pravic. Pravice, ki jih skladno z
zakonom lahko uveljavlja eden od staršev, so pravice iz naslova zavaro-
vanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov.
60

Pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo vključujejo starševski

dopust (ki se deli na porodniški in očetovski dopust, dopust za nego
in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust), starševsko nadomestilo in
pravice iz naslova krajšega delovnega časa.
Družinski prejemki so različne oblike denarnih prejemkov, ki ob-
segajo: starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, otroški dodatek,
dodatek za veliko družino, dodatek za nego otroka in delno plačilo za
izgubljeni dohodek.
Spremembe v letu 2006 so delno preoblikovale oz. dopolnile že uve-
ljavljene pravice – dodatek za veliko družino se po novem dodeljuje v
dveh stopnjah, in sicer za družine s tremi otroki in za družine, ki imajo
4 otroke ali več; podaljšala se je pravica iz naslova krajšega delovnega
časa, in sicer za starša, ki neguje in varuje dva otroka do dopolnjenega
6. leta starosti najmlajšega otroka; novost pa je plačilo prispevkov za
socialno varnost za enega od staršev, ki zaradi nege in varstva štirih ali
več otrok zapusti trg dela. Pravica traja do dopolnjenega 10. leta starosti
najmlajšega otroka (Ur. l. RS 47/2006).
Družinska zakonodaja v Sloveniji bo podvržena določenim novite-
tam tudi z novim Družinskim zakonikom, ki ga je Vlada obravnavala
ob koncu oktobra 2006.
Novost je tudi leta 2005 sprejet Zakon o registraciji istospolne par-
tnerske skupnosti, s katerim se ureja postopek registracije istospolne par-
tnerske skupnosti in njegove pravne posledice. Registrirana partnerska
skupnost je v zakonu opredeljena kot urejena skupnost dveh žensk ali
dveh moških, ki pred pristojnim organom registrirata svojo skupnost na
način, kot ga določa zakon.9
Mednarodne konvencije
Z Ustavo Republike Slovenije (1991) je določeno, da morajo biti

republiški zakoni in predpisi usklajeni z veljavnimi načeli mednarod-
nega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki so za Slovenijo obvezu-
joče. Pomembnejše mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slove-
nija ratificirala in se nanašajo na področje družinske politike, so nasle-
dnje:
9 Do oktobra 2006 sta bili v okviru omenjenega zakona v Sloveniji registrirani le dve istospolni par-
tnerski skupnosti.
61

– Newyorška konvencija o uveljavljanju alimentacijskih zahtevkov v

tujini iz leta 1956,
– Pariška konvencija o izdajanju določenih izpiskov iz matičnih knjig
za tujino iz leta 1956,
– Newyorška konvencija o državljanstvu poročenih žensk iz leta
1957,
– Konvencija o privolitvi in minimalni starosti za sklenitev zakonske
zveze in registraciji zakonske zveze iz leta 1962,
– Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz
leta 1966,
– Evropska konvencija o posvojitvi otrok iz leta 1967,
– Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta
1966,
– Dunajska konvencija o izdajanju izpiskov iz matičnih knjig v več
jezikih iz leta 1976,
– Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije proti ženskam iz leta
1979,
– Konvencija ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,
– Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve
otrok iz leta 1980,
– Konvencija ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,
– Konvencija o varstvu otrok in sodelovanje pri meddržavnih posvoji-
tvah iz leta 1993,
– Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic iz leta 1996,
– Konvencija o kibernetični kriminaliteti iz leta 2001,
– Konvencija o stikih z otroki iz leta 2003.
62

Družinske
spremembe
Alenka Švab
V zadnjih nekaj desetletjih opaža-

mo pomembne spremembe družinskega življenja, ki jasno kažejo na
to, da se družine odmikajo od modernega modela nuklearne družine
kot neolokalne skupnosti, sestavljene iz heteroseksualnih poročenih pa-
rov z otroki. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je ravno intenzivno
spreminjanje glavna značilnost družinskega življenja v zadnjem času.
To potrjujejo tako statistični podatki kot tudi, za Slovenijo sicer red-
kejši, rezultati empiričnih raziskav. Na splošno bi lahko rekli, da so
trendi spreminjanja pri nas v vseh segmentih enaki ali podobni tistim
v zahodnih družbah. Družinske spremembe ubirajo enako pot, vendar
se lahko razlikujejo po intenziteti spreminjanja, ki izvira iz kulturnih,
družbenih in drugih raznolikosti zahodnih družb. Družinsko življenje
v Sloveniji postaja izredno raznovrstno, govorimo lahko o pluralizaciji
družinskega življenja in družinskih oblik. Družina, ki je še vedno te-
meljna družbena institucija, se spreminja tako po spolni kot starostni
strukturi, spreminjajo se družinske vloge in delitev družinskega dela.
Pomembno drugačni so tudi družinski poteki.
Toda če se družinsko življenje pozne modernosti spreminja, to še
ne pomeni, da gre za radikalen rez z modernimi značilnostmi družine.
Družina ostaja tudi danes pomembna družbena institucija in nič ne
63

kaže, da spremembe pomenijo tudi njen propad (Švab, 2001). Družino

v marsičem zaznamujejo moderne dimenzije, še vedno je na primer no-
silka dveh osrednjih družbenih funkcij: socializacije otrok in psihične
stabilizacije odraslih posameznikov. Spremembe ne pomenijo prehoda
od modernega družinskega modela h konsolidaciji nekega »postmoder-
nega« modela, ampak uveljavljanje spreminjanja in raznolikosti kot te-
meljnega načela delovanja družine.
V tem poglavju so opisane glavne značilnosti spreminjanja družin-
skega življenja v Sloveniji. Najprej bomo predstavili značilne spremem-
be družinskega poteka: zamikanje določenih dogodkov (npr. maritalne
spremembe), pluraliziranje življenjskih potekov (npr. razveze in reorga-
niziranje družin, enostarševske družine) in prestrukturiranje posame-
znih obdobij (npr. pri starejših ljudeh). Sledila bo analiza strukturnih
sprememb družin, med katere uvrščamo spremenjene družinske vloge
in delitev družinskega dela.
PLURALIZIRANJE DRUŽINSKIH POTEKOV
Spreminjanje družinskega življenja v pozni modernosti najbolj jasno

nakazujejo spremembe družinskih potekov oz. intradružinskih dinamik
skozi proces pluralizacije družinskih potekov. Vendar se ne spreminjajo
le življenjski poteki, ampak tudi narava njihovega vzpostavljanja: vse
bolj se individualizirajo skozi refleksivno konstruiranje biografij (Beck,
1992, 3). Posamezniki so v svojih odločitvah o življenjskem poteku vse
manj vezani na klasične družbene norme o življenjskih prehodih (izo-
braževanje, zaposlitev, poroka, rojstvo otrok itn.) in njihovo časovno
zaporedje. Življenjski potek se ločuje od zunanjega prostora in vedno
manj upošteva predobstoječe zveze s posamezniki in skupinami (Gid-
dens, 1995, 148).
Proces pluralizacije družinskih potekov se najbolj kaže v teh razse-
žnostih: spreminja se maritalno vedênje, ki postaja vse bolj nedoločno,
nestabilno in spremenljivo (povečanje števila razvez, manj porok in več
kohabitacij, vedno več ponovnega poročanja), narašča število reorgani-
ziranih družin, tako po deležu družin, ki se v svojem družinskem pote-
ku reorganizirajo, kot tudi po pogostosti reorganizacije (npr. po razvezi
nastanejo enostarševske družine, pozneje se lahko spet reorganizirajo v
dvostarševske), pluralizirajo se prehodi med posameznimi obdobji dru-
žinskega poteka. Nekatera obdobja družinskega življenjskega poteka se
64

Švab et al.: Družinske spremembe
podaljšujejo (podaljšana mladost), druga krajšajo (obdobje aktivnega

starševstva) in se med seboj tudi mešajo (starševstvo pred poroko), ne-
katera se lahko podvajajo (npr. ponovno poročanje in vzpostavljanje
nove družine). Družinski življenjski potek postaja vse bolj nedoločljiv,
zato ga težko predstavimo kot monoliten model. Poglejmo, kako se
družinski poteki spreminjajo v Sloveniji.
Maritalne spremembe
Spreminjanje maritalnega vedenja v zadnjih desetletjih najbolj za-

znamujeta deformalizacija partnerskih razmerij ali pojav »silovitega
vzpona neformalnih zakonskih zvez« (Beck, Beck-Gernsheim, 1999,
15), ki pomeni zmanjševanje socialnega pomena zakonske zveze na ra-
čun vedno popularnejših kohabitacij, in naraščanje števila razvez za-
konskih zvez. Kot smo pokazali v statističnem pregledu, se tudi v Slo-
veniji zmanjšuje število zakonskih zvez, medtem ko število kohabitacij
narašča. Za slednje imamo uradne statistične podatke le iz popisov
– po popisu 2002 je bilo v Sloveniji v strukturi družin 7,6 % nepo-
ročenih parov z otroki ali brez njih; pilotska raziskava iz leta 1998, ki
je zajela 0,5 % populacije, pa je naštela 9,1 % kohabitacij (Recent de-
mographic developments in Europe, 1998). Uradni statistični podatki
torej kažejo nižji odstotek kohabitacij. Glavni razlog je verjetno ta, da
individualni življenjski aranžmaji presegajo definicije, po katerih zbira
podatke uradna statistika. Vemo, da na primer mladi pogosto živijo
hkrati pri starših in drugje, uradno bivališče imajo v gospodinjstvu
staršev, dejansko pa živijo s partnerjem ali v kakšnih drugih neformal-
nih oblikah sobivanja. Te se lahko hitro spreminjajo, še posebej, ker so
neformalne.
Precejšnja neskladnost je tudi med podatki o odstotku neporočenih
parov z otroki (5,3 % po zadnjem popisu) in podatki o številu otrok,
rojenih zunaj zakonske zveze. Slednjih je precej več, po zadnjih razpo-
ložljivih podatkih je odstotek otrok, rojenih neporočenim staršem, v
letu 2005 dosegel že skoraj 47 % (SURS). Ta podatek tudi potrjuje,
da postaja kohabitacija v Sloveniji vedno pogosteje ne le oblika predpo-
ročnega oziroma preddružinskega partnerskega sobivanja, ampak tudi
legitimen način družinskega življenja. Čeprav je pri nas verjetno, da
se pari včasih poročijo po rojstvu otroka, pa upadanje števila porok
vendarle kaže, da se sklenitev zakonske zveze počasi umika vse pogo-
65

stejšemu modelu kohabitacije. Razlog za to je prav gotovo tudi pravna

izenačenost zakonske zveze in kohabitacije, povsem pravno izenačeni
pa so tudi otroci, ne glede na maritalni status svojih staršev.
Kot so pokazali statistični podatki, tisti, ki se odločijo za skleni-
tev zakonske zveze, odločitev vse bolj prelagajo na poznejša leta v ži-
vljenjskem poteku. Glavni razlog je oblikovanje t. i. LAT-faze oz. po-
daljševanje mladosti (Rener v tej knjigi; Rener, Švab, 1998, 59). Daljša
se obdobje izobraževanja – vedno več mladih se odloča za študij na
diplomski in tudi podiplomski ravni. Spremenile so se tudi vrednote.
Mladi sicer zelo cenijo zasebnost in družinsko življenje,10 vendar imajo
o njem drugačne predstave kot prejšnje generacije. Oblikovanje lastne
družine prestavljajo na poznejša leta, prednost dajejo izobraževanju,
karieri, prostemu času in osebnostnemu razvoju. V tem pogledu so se
močno spremenile strategije odločanja za oblikovanje družine. Kot je
pokazala empirična raziskava pri študentski populaciji leta 2002, se je
spremenil odnos do poroke, saj le 2 % študentov in 4 % študentk meni,
da je bolje imeti slab zakon, kot pa biti samski (Ule, Kuhar, 2003, 102).
Po drugi strani pa ima poroka za študente še vedno določeno veljavo:
le 21 % študentk in 13,4 % študentov se strinja, da je zakon zastarela
institucija (Ule, Kuhar, 2003, 102). Vendar pa so se spremenili razlogi
za poroko. Tako poroka ni več družbeno predpisana institucija, razlogi
za poroko pa so raznoliki in subjektivni (Švab, 2001).
Razveze in reorganizirane družine
Naraščanje števila razvez zakonskih zvez vpliva na več razsežnosti

spreminjanja družinskih potekov. Pomeni prelom nekega družinskega
poteka, pluralizacijo družinskih potekov in ustvarjanje novih z reorga-
niziranimi družinami. Razveza oziroma prekinitev partnerskega raz-
merja je postala običajen del družinskega poteka. Največ razvez naj bi
bilo med mlajšimi odraslimi pari z majhnimi otroki, ki se razvežejo že v
prvih letih zakonske zveze. Razvezam, še posebej, če se zgodijo zgodaj v
življenjskem poteku, pogosto sledi reorganiziranje družin in velik delež
otrok doživi ponovno poroko enega, če ne že obeh staršev. Vendar tudi
pri reorganiziranju družinskega življenja ni mogoče zaznati monolitnih
10 Po podatkih raziskave Mladina 2000 kar 90,5 % anketiranih izjavlja, da je družinsko življenje zanje
zelo oz. dokaj pomembno (Rener, 2002, 83).
66

vzorcev, kar prav tako potrjuje, da je družinski potek postal v vseh svo-
jih segmentih izredno pluralen in nenapovedljiv.
Statistični podatki za Slovenijo kažejo naraščanje razvez zakonskih
zvez in verjetno lahko pričakujemo nadaljevanje takšnega trenda. Kot
smo že omenili v statističnem pregledu, je bilo v prvi polovici devet-
desetih let prejšnjega stoletja mogoče zaznati manjši upad razvez, kar
lahko pojasnimo z družbeno tranzicijo in večjo socialno negotovostjo
(brezposelnost, revščina). V drugi polovici devetdesetih let se število
razvez spet veča. Ob deformalizaciji partnerskih zvez, upadanju druž-
benega pomena zakonske zveze in vedno pogostejših kohabitacijah tako
podatki o razvezah kmalu ne bodo več objektiven pokazatelj poročnega
vedenja. To postaja tudi v Sloveniji vse bolj nepredvidljivo in za uradno
statistiko izmuzljivo.
Žal razen uradne statistike v Sloveniji v zadnjem času ni bila opra-
vljena nobena sociološka raziskava, ki bi družinsko življenje proučeva-
la z vidika razvez in reorganiziranja družin kot segmenta družinskega
poteka. Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji okoli 30 % reorganiziranih
družin (Rener, Švab, 1998); glede na družinske trende je mogoče priča-
kovati, da bo njihov delež naraščal. Oblikovanje reorganiziranih družin
prinaša veliko sprememb tudi v razmerjih znotraj družine in med raz-
ličnimi družinami. Reorganizirane družine vzpostavljajo nova družin-
ska razmerja in prakse, ki jih prej nismo poznali (Smart, Neale, 1999).
Ohranjajo in nadaljujejo se odnosi med družinskimi člani prvotne
družine – med otroci in staršem, ki ne živi z otroki, med nekdanjima
partnerjema itn. Hkrati se z oblikovanjem nove družine vzpostavljajo
novi odnosi med družinskimi člani prvotne in nove družine – med
otroci prvotne družine in otroci iz reorganizirane družine, nekdanjimi
in novimi partnerji itn. Meddružinske mreže se tako prepletajo na no-
ve, nepredvidljive načine. Družinske vloge, ki so se včasih morda zdele
jasne in enoznačne, se sedaj vzpostavljajo na novo. Reorganiziranje dru-
žin na primer prinaša razlikovanje med biološkim očetom in »novim«
socialnim očetom. Ta razmerja niso nujno nekonfliktna, kažejo pa, da
se družinsko življenje spreminja in pluralizira na povsem nove načine.
Enostarševske družine
Ta tip družine sicer ni nov, je pa vse pogosteje zastopan med dru-

žinskimi oblikami in načini življenja. V Sloveniji število enostarševskih
67

družin opazno narašča. V preteklosti so bile enostarševske družine bolj

izjema kot pravilo, pogosto jih je spremljala družbena stigmatizacija.
Danes so legitimen, družbeno sprejet tip družinskega življenja, vendar
lahko rečemo, da sta družbeno stigmatizacijo sedaj zamenjali večja soci-
alna ranljivost in nevarnost socialne izključenosti zaradi izpostavljenosti
revščini.
Razlogi za večanje deleža enostarševskih družin so različni; zajema-
jo tudi večjo enakost med spoloma in percepcije glede spolnih vlog v
družbi. Med dejavniki, ki vplivajo na večje število tovrstnih družin, je
vstop žensk na trg delovne sile oz. plačanega dela ter s tem zmanjšanje
ekonomske in tudi socialne odvisnosti od moških. Ženske izpostavlja-
mo zato, ker enostarševske družine večinoma sestavljajo matere z otroki
(84 % po popisu 2002). Delež očetov z otroki v enostarševski družini
sicer počasi narašča (za 1 % med popisoma 1991 in 2002), kar kaže da
se tudi očetje vse bolj zavedajo svoje družinske vloge. Očetje tudi vedno
pogosteje zahtevajo skrbništvo za svoje otroke in se aktivno vključujejo
v starševanje po razvezi.
Manjša se družbena stigmatizacija tega družinskega tipa. Predstave
o neporočenih materah so bile v preteklosti iz današnjega zornega ko-
ta izredno konservativne in tradicionalne, vključevale so mehanizme
družbene stigmatizacije in individualne odgovornosti za lastno delova-
nje. V popisih do leta 1961 so enostarševske družine na primer spadale
v kategorijo nepopolnih družin, s čimer se je jasno označila družbena
percepcija enostarševskih družin kot družbeno »manjvrednih«, odsto-
pajočih od »popolnega« družinskega modela.
Vendar pa v Sloveniji zaznavamo tudi stigmatizacijo, ki je poveza-
na s pojavom novega oz. aktivnega očetovstva, o katerem govorimo v
nadaljevanju. Kot tipično nov pojav, aktivno očetovstvo zajema tudi
očetovanje po razvezi in vedno pogostejše zahteve očetov, da po razvezi
prevzamejo skrbništvo nad otroki. Analiza sklepov sodišč o zaupanju
otrok v varstvo in vzgojo očetom je pokazala, da pri odločanju o tem,
komu od staršev bo otrok dodeljen, še vedno prevladujejo tradicionalni
kriteriji, ki otroke povezujejo z materjo in na ta način stigmatizirajo
očete. »Sklepi sodišč odražajo stereotipno pojmovanje starševskih vlog,
ki skrb za otroke postavljajo v domeno mater, zmožnost skrbi za otroke
s strani očetov pa pod vprašaj« (Žakelj, 2006). Dodelitve otrok očetom
so pri nas redke in so običajno pogojene z ugotovitvami o materini
nezmožnosti skrbeti za otroka. Kriteriji za dodelitev otroka so dvojni,
pri čemer je dodelitev otrok očetom pogojena z dokazovanjem, ali je
68

oče sposoben skrbeti za otroke oz. ali ima v tem pogledu atribute in
sposobnosti, ki se tradicionalno pripisujejo materam oz. materinstvu
(Žakelj, 2006).
Če je bil v preteklosti glavni vzrok nastanka enostarševske družine
smrt partnerja oz. moža, danes prevladujejo ločitve in razveze zakon-
skih zvez, vse več pa je tudi zavestnih odločitev žensk, ki želijo otroke
vzgajati same. V Sloveniji so imele samske ženske veliko let z zakonom
zagotovljeno pravico do umetne oploditve. Leta 2000 jim je bila ta pra-
vica odvzeta z novim Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih
oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki pravico do postopkov umetne
oploditve zožuje na heteroseksualne ženske s partnerjem.
V povprečju so enostarševske družine bolj socialno ranljive in bolj
izpostavljene socialni izključenosti kot dvostarševske družine. Ko go-
vorimo o slabšem položaju, seveda ne mislimo na kvaliteto odnosov v
družini ali družinskega življenja nasploh, temveč na težje usklajevanje
zahtev in obveznosti na delovnem mestu in v družini ter na izhodiščno
slabši ekonomski položaj. Med revnimi družinami je največ prav eno-
starševskih družin. Po podatkih Statističnega urada Republike Sloveni-
je je revnih 20 % enostarševskih družin z otroki, starimi tudi nad 16
let. Takoj za njimi so enostarševske družine z otroki, starimi do 16 let
(14 %) (Statistične informacije št. 165/2002, 2).
Starejši in družine
V kontekstu družinskega poteka se pomembne strukturne spremem-

be dogajajo v segmentu starejše populacije. Slovenija se uvršča med stara-
joče se zahodnjaške družbe, saj je bilo v letu 2005 v Sloveniji starejših od
60 let že 20,6 % ljudi. Vzrok so predvsem demografske spremembe, kot
je podaljševanje življenjske dobe, pa tudi izboljševanje kvalitete življenja.
Tako se tretje življenjsko obdobje iz družbeno percipiranega pasivnega
obdobja spreminja v vedno aktivnejše obdobje. V kontekstu družinskega
življenja to pomeni predvsem tesnejše medgeneracijske povezave.
Naraščajoča družinska raznolikost je tudi medgeneracijske stike sple-
tla v nepredvidljivo mrežo kompleksnosti. Čeprav je družinska raznoli-
kost po eni strani zmanjšala stopnjo prekrivanja generacijskih naracij, pa
je podaljševanje življenjske dobe bolj utrdilo časovne povezave med gene-
racijami. Gre za pojav povečane vertikalizacije večgeneracijskih družin,
za katere so značilni tesnejši stiki med generacijami (Daly, 1996, 185).
69

Po podatkih raziskave o socialnih omrežjih starostnikov, ki je bi-

la narejena na reprezentativnem vzorcu starostnikov v Sloveniji, se tu
oblikujejo trije kvalitativni tipi omrežij. Prvo je sorodstveno oziroma
družinsko omrežje, ki predstavlja 65 % vseh omrežij. Gre za skupno
bivanje starostnika s svojim otrokom (najpogosteje s hčerjo, ki biva v
istem gospodinjstvu ali v neposredni bližini), družina skrbi za večino
potreb starostnika, ta ima tudi nekaj prijateljev in sosedov, ki pa imajo
obrobno vlogo. Sledi omrežje, integrirano v bivalno okolje (15 % vseh
omrežij), ki pomeni tesno povezanost starostnika z družino, s prijatelji
in sosedi (majhna geografska oddaljenost). Razvoj takega omrežja te-
melji na dolgotrajnem bivanju v isti skupnosti in aktivnim vključeva-
njem vanjo. Tretje pa je omrežje širšega bivalnega okolja, ki predstavlja
edini mestni tip omrežij (21 % vseh omrežij) in v katerem gre za aktiv-
no povezanost z oddaljenimi sorodniki (običajno z otroki) in bližnjimi
prijatelji in sosedi. Raziskava je opozorila tudi na problem, da so znotraj
prevladujočega družinskega tipa omrežij socialne opore tudi omrežja z
izrazito omejenimi viri socialne opore. Avtorica raziskave opozarja, da
bodo skupaj s starostniki z omrežji širšega bivalnega okolja, starostniki
z omejenim družinskim omrežjem socialne opore najbolj potrebovali
dodatne formalne vire za zagotavljanje vseh potreb po socialni opori
(Hlebec, 2003, 171).
Ob daljšanju življenjske dobe je tako mogoče pričakovati povečanje
potrebe po negi in skrbi za starejše ljudi. Očitek, da je moderna družina
to breme prepustila državi in njenim ustanovam, ni upravičen. Ravno
nasprotno, v zahodnem razvitem svetu je mogoče opaziti izgubljanje
vloge države v starostnem varstvu (Hojnik Zupanc, 1995, 146; Rener,
2000, 292). Neformalna družinska oziroma sorodstvena nega starejših
ljudi bo torej ključna, nekateri avtorji pa domnevajo, da bo v prihodno-
sti skrb za starejše postala precej obsežen del družinskega produktivne-
ga procesa (Drew, 1998, 28).
Področje skrbi za starejše je tudi v Sloveniji pomembna politična
tema. Pomembni se zdita predvsem dve vprašanji. Najprej, kje je meja
med javnim in zasebnim, predvsem pri delitvi odgovornosti za skrb za
starejše. Drugič, kakšna je učinkovitost javnega sistema skrbi za starejše
(institucionalna skrb, podporne mreže za družine itn.) in s tem pove-
zano vprašanje zagotavljanja javnih sredstev. V prihodnosti lahko pri-
čakujemo ponovno preverjanje vloge družin pri zagotavljanju skrbi za
starejše in predvsem težnje države, da bi te obveznosti čim bolj preložila
na družino (Švab, 2003, 73).
70

Medgeneracijski odnosi so v slovenski družinski politiki skrčeni na

dvogeneracijsko (nuklearno) družino (Resolucija o temeljih oblikovanja
družinske politike v Republiki Sloveniji). Tretja generacija ni subjekt
družinske politike niti pri razširjenih družinah, ki v Sloveniji niso tako
redke. Medgeneracijski odnosi so predmet obravnave le v socialni po-
litiki v zoženem razumevanju kot skrb za starejše, za katero se določa
delitev odgovornosti med družino in državo. Tu je poudarjen predvsem
institucionalni vidik, starejši pa so postavljeni v vlogo pasivnega pre-
jemnika skrbi, ko jo potrebujejo. Skrb za starejše je tako iztrgana iz
medgeneracijskih družinskih odnosov.
Starejša generacija nastopa tudi kot pomemben vir različnih oblik
podpore mladim družinam. V Sloveniji je razširjena pomoč starih star-
šev pri varstvu otrok. Starejši pogosto nudijo tudi druge oblike materi-
alne in nematerialne pomoči družinam, še posebej, ko so te v stiski (na
primer pri reševanju stanovanjskega problema – stanovanja so v Slove-
niji draga in za marsikoga nedosegljiva dobrina –, nudijo tudi pomoč v
obliki dobrin – pridelane hrane ipd.) (Švab, 2003, 75).
Medgeneracijska razmerja (skrbi) torej niso omejena samo na odnose
in prakse, v katerih so starejši pasivni prejemniki skrbi, torej tisti, ki ne
morejo več živeti samostojno ali skrbeti zase. Sociologi ugotavljajo, da
so medgeneracijski odnosi najbolj kakovostni, ko generacije živijo loče-
no, vendar dovolj blizu, da imajo pogoste stike (Hojnik Zupanc, 1995,
139). Pri tem je pomembno, da si starejši želijo živeti samostojno. Gre
torej za neke vrste intimnost z distanco. Ker medgeneracijski odnosi
temeljijo na vzajemni pomoči, se zdi takšna ureditev stikov med gene-
racijami tudi najfunkcionalnejša, še posebej, ker se obdobje praznega
gnezda vse bolj podaljšuje, potrebe po obojestranski komunikaciji pa
večajo.
Zdi se, da postaja tretje starostno obdobje vse bolj raznoliko v vseh
segmentih, tako kot subjektivna izkušnja (predvsem v identitetnem
smislu) kot tudi družbeno in kulturno. Čeprav se z dvigovanjem ži-
vljenjskega standarda v Sloveniji izboljšuje tudi kvaliteta življenja sta-
rejših ljudi, pa je starejša populacija tudi bolj izpostavljena različnim
tveganjem sodobne družbe, še posebej revščini.
71

STRUKTURNE SPREMEMBE DRUŽIN
Materinstvo
Eden od bistvenih dejavnikov, ki so v zadnjih nekaj desetletjih vpli-

vali na družinske spremembe, še posebej na materinstvo, je množičen
vstop žensk na trg delovne sile. Ta pojav se v družboslovju obravnava
kot novost, značilna za obdobje po letu 1960. Slovenija je glede za-
poslovanja žensk posebnost, saj je bilo to že v socialistični Jugoslaviji
prevladujoč vzorec. Delež žensk na trgu delovne sile sicer narašča že od
začetka 20. stoletja. Leta 1910 je bilo med vsemi zaposlenimi v industri-
ji in obrti 27 % žensk (Jogan, 2000), med svetovnima vojnama pa se je
že začel proces feminizacije poklicev, ki se je po drugi svetovni vojni še
okrepil. V tem procesu so se najprej zaposlovale mlade samske ženske,
ki so po rojstvu otrok zapustile trg delovne sile in se nanj ponovno vr-
nile, ko so otroci odrasli. V socializmu so ženske množično vstopale na
trg delovne sile predvsem zaradi ideološke promocije zaposlovanja žensk
oz. potrebe po delovni sili. Ta proces je spremljala promocija enakosti
spolov, pozneje pa tudi dober sistem javnega dnevnega otroškega var-
stva ter porodniškega in starševskega dopusta.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je delež žensk med de-
lovno aktivnim prebivalstvom že dosegel 47,2 %, po zadnjem popisu le-
ta 2002 pa se je znižal na 44,9 %. Znižanje ni posledica umika žensk s
trga delovne sile v družino, ampak povečanja brezposelnosti, ki je v dru-
gi polovici devetdesetih prizadela predvsem ženske. Njihov delež med
brezposelnimi se je namreč od leta 1991 do leta 2005 povečal za dobrih
10 %, medtem ko se je delež žensk med neaktivnim prebivalstvom (upo-
kojenci, gospodinje itn.) do konca leta 2005 celo znižal za 2,7 %.
Zaposlovanje žensk v Sloveniji ima še eno posebnost. Tako ženske
kot moški so večinoma zaposleni za polni delovni čas. Vzorec skrajša-
nega delovnega časa skoraj ni uveljavljen, čeprav zakon staršem z majh-
nimi otroki v okviru različnih oblik starševskega dopusta omogoča raz-
lične kombinacije zaposlitve in skrbi za otroke. Po uradnih statističnih
podatkih je na primer ob koncu leta 2004 s skrajšanim delovnim časom
delalo 10,1 % delovno aktivnih žensk, vendar razlogi za takšno obliko
zaposlitve niso nujno povezani s skrbjo za otroke, ampak na primer z
nezmožnostjo delati zaradi bolezni ipd. Za zaposlitveno vedenje žensk
v Sloveniji je značilno tudi, da se po porodniškem in starševskem dopu-
stu večina mater vrne v službo: 80,2 % mater dela enako število ur ali
72

celo več, 5,9 % jih dela manj kot prej, 6,6 % jih začasno preneha delati,
vendar nadaljujejo plačano delo pozneje, 7,4 % mater pa popolnoma
preneha delati (Stropnik, v: Ule, Kuhar, 2003, 66).
Zaposlovanje žensk danes ni povezano le z vprašanjem materialnega
obstoja, ampak tudi z izobraževanjem in razumevanjem individualne
neodvisnosti. Tako se je zaposlitvena slika žensk spremenila od dvoroge-
ga vzorca k enorogemu (Baber, Allen, 1992, 180). Dvorogi zaposlitveni
vzorec je bil v moderni družbi značilnost ženskega zaposlovanja, ko so
ženske začele svojo zaposlitveno kariero pred poroko in materinstvom
(prvi rog – prvi del zaposlitvene kariere) in so v času materinstva sfero
zaposlovanja največkrat zapustile ter se vanjo vrnile, ko so otroci odrasli
(drugi rog – drugi del zaposlitvene kariere). Od osemdesetih let prej-
šnjega stoletja dalje raziskovalci opažajo, da zaposlitveni vzorec žensk vse
bolj postaja podoben moškemu (enoroga slika), ki odseva naraščajočo
udeležbo v 30. in 40. letih življenjskega poteka, ko doseže višek, nato
pa začne upadati. Ta sprememba v ženskem zaposlovanju naj bi bila po-
sledica odlašanja odločitve za materinstvo in odločitve žensk, da svojo
kariero nadaljujejo tudi, ko so otroci majhni (Baber, Allen, 1992,180).
V Sloveniji, kjer se je prav tako zgodil premik k enorogi sliki zaposlo-
vanja žensk, pa spremembe same po sebi niso prinesle večje enakoprav-
nosti med spoloma. Še vedno prevladuje spolna segregacija poklicev,
ženski poklici so v povprečju slabše plačani, razlike med spoloma v
kombinaciji plačanega in neplačanega dela so še vedno signifikantne,
v družini prevladuje spolna delitev dela. Tako družine z dvema zapo-
slenima še ne pomenijo tudi dvokarierne družine in tudi v Sloveniji se
srečujemo s pojavom dvojne obremenjenosti žensk – z zaposlitvijo in
delom v družini.
Množično zaposlovanje je sicer zelo radikalno vplivalo na življenjske
strategije žensk, med drugim je spremenilo rodnostno vedenje in obliko-
vanje družin, vendar pa je materinstvo tista vloga, ki se je v družini naj-
manj spremenila in ostaja »ključna družinska vloga« (Švab, 2001, 103).
Materinstvo danes po drugi strani ni več ekskluzivna ženska identiteta
in prioriteta med odločitvami v ženskem življenjskem poteku. Vedno
več žensk se ne odloča za materinstvo, ideologija obveznega materinstva
izgublja pomembnost, čeprav je težko določiti, koliko žensk v mlajših
kohortah bo dejansko brez otrok. Podatki za Slovenijo kažejo, da je sko-
raj vsa kohorta žensk od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja do leta
1995 rodila vsaj enega otroka (Obersnel-Kveder in drugi, v: Ule, Kuhar,
2003, 72). Po nekaterih ocenah pa naj bi se pri nas delež žensk brez otrok
73

vseeno večal; v kohorti žensk, rojenih v sedemdesetih letih prejšnjega

stoletja, naj bi znašal že 19 % (Frejka, v: Ule, Kuhar, 2003, 72).
Pri pojavu materinstva gre verjetno bolj kot za odklanjanje te vloge
za spreminjanje prioritet v življenjskem poteku posameznic in za časov-
no fleksibilizacijo možnosti odločanja za materinstvo, ki se največkrat
realizira kot odlašanje materinstva na poznejša leta v življenjskem pote-
ku. Odločitev za materinstvo postaja vse bolj nedoločljiva, kar potrju-
jejo tudi demografski podatki. V povprečju imajo ženske vedno manj
otrok, starost žensk ob rojstvu prvega otroka pa se povečuje. Sloveni-
ja sledi pri tem zahodnim družbam, kakor tudi v drugih medsebojno
pogojenih pojavih, kot so podaljševanje mladosti, daljšanje obdobja
šolanja, večanje deleža žensk na podiplomskem študiju, zaostreni po-
goji na trgu delovne sile, ki neposredno vplivajo na odločitve žensk za
materinstvo itn. To potrjujejo tudi raziskave. Kvalitativna raziskava o
strategijah pri odločanju za starševstvu med mladimi v Sloveniji (Ule,
Kuhar, 2003) je pokazala naslednje subjektivne dejavnike odločanja za
starševstvo oz. proti njemu: želja po otroku, psihična pripravljenost na
odgovorno starševstvo in stabilno razmerje s partnerjem oz. partnerko.
Poleg subjektivnih dejavnikov pa na odločitve za starševstvo, predvsem
v časovni dimenziji, vplivajo tudi objektivni dejavniki, kot so zagoto-
vljena služba, primerno stanovanje, prilagodljiv delovni čas; vendar so
objektivni dejavniki v prioritetnem smislu umeščeni za subjektivnimi
dejavniki. Pri subjektivnih dejavnikih velja izpostaviti, da so se dvignili
tudi kriteriji, saj več kot 40 % sodelujočih v omenjeni raziskavi meni,
»da bodo imeli otroke takrat, ko se bodo počutili zadosti zrele za to
odgovorno nalogo« (Ule, Kuhar 2003, 109).
Vendar pa prelaganje materinstva oz. starševstva ni (samo) posledica
svobodne subjektivne odločitve žensk, kot bi se morda zdelo na prvi
pogled, ampak je pogojeno tudi z objektivnimi pogoji. Menimo, da
je takšno reproduktivno vedênje že postalo družbena norma, ustalje-
ni vzorec, ki ga ženske večinoma ne morejo zaobiti. Družbeni pogoji
pozne modernosti ustvarjajo le navidezno iluzijo individualne izbire in
pozitivno vrednotenje osebnostnega razvoja, možnosti izpolnjevanja in-
dividualnih želja in ciljev se zdi le sredstvo za funkcionalno razrešitev
napetosti med materinstvom/starševstvom (oziroma željo po materin-
stvu) in zahtevami sodobnega zaposlitvenega sveta. Ni naključje, da je
ta težnja predvsem spolno specifična (Švab, 2001, 105). V življenjskem
svetu mladih žensk se oblikujejo vsaj tri področja kontrastov: ideologija
spolne nevtralnosti ob dejanski spolni segregaciji, konflikt med zapo-
74

slitvijo in materinstvom ter potreba po razvijanju osebne avtonomije

ob hkratni odnosni usmerjenosti (Rener, 1996, 148). V zadnjem času
je predvsem za ženske vse bolj pereč problem usklajevanja delovnih in
družinskih obveznosti. Kot kažejo tuje in tudi domače raziskave (Ule,
Kuhar, 2003), so v odločitvah za starševstvo pomemben pogoj tudi za-
gotovljeni dobri objektivni pogoji za usklajevanje dela in družine, prav
tako pa sodelovanje obeh partnerjev v procesu usklajevanja oz. enako-
mernejša delitev dela med njima. Duvander in Anderson ugotavljata, da
so odločitve za drugega oz. vsakega naslednjega otroka tesno povezane
prav z delitvijo dela v družini oz. s stopnjo vpletenosti partnerja – očeta
otrok v družinsko delo (Duvander, Andersson, 2005).
»Novo« oetovstvo?
Očetovstvo je v zadnjem desetletju nedvomno med aktualnejšimi

temami v teorijah družin. V Sloveniji opažamo spreminjanje vloge oče-
tov. Pojav novega očetovstva se kaže predvsem v aktivnejšem vključe-
vanju v družinsko delo, skrb za otroke, vendar se še ne razvija tako
intenzivno, kot kažejo trendi v zahodnjaških družbah. Zdi se, da so
spremembe daleč najbolj zaznavne na ravni vrednot, stališč, percepcij
aktivnega očetovstva, materinstva, položaja žensk v družini in širše v
družbi ter tudi sicer družinskega življenja (Rener, Švab, Žakelj, Humer,
2005, 2006). Sodobni moški si željo bolj skrbeti za otroke in z njimi
vstopati v tesnejša razmerja kot njihovi očetje, pripravljeni so povečati
svoj delež v družinskem delu, še posebej, če so njihove partnerke za-
poslene. Spreminjanje očetovskih prizadevanj se odvija na več ravneh
skrbi za otroke: od zaznavanja potrebe po participaciji do dejanske par-
ticipacije in njenega obsega.11 Raziskave zaznavajo povečana očetovska
prizadevanja in tudi dejansko večjo vpletenost v skrb za otroke, vendar
kot očetje sami priznavajo, njihove partnerke še vedno prevzemajo po-
glavitni delež skrbi za otroke (Van Dongen, 1995; Rener, Švab, Žakelj,
Humer, 2005, 2006).
V Sloveniji se na ravni družinske politike poskuša vplivati na očete,
da bi bili aktivneje vključeni v skrb za otroke, predvsem z mehanizmi
11 Zametki razvoja očetovske identitete se pojavijo že v času nosečnosti, zlasti če partner aktivno spre-
mlja nosečnost (spremlja partnerko na ginekološke preglede, prebira literaturo, se pogovarja s partner-
ko). Ključni trenutek zavedanja očetovske identitete pri partnerjih pa je prisotnost pri porodu (Rener,
Švab, Žakelj, Humer, 2005).
75

usklajevanja dela in družine ter politike enakih možnosti. Eden kon-

kretnejših ukrepov so starševski dopusti. Slovenska družinska politika
pozna štiri vrste starševskega dopusta: porodniški dopust (105 dni), ki je
neprenosljiva pravica matere, dopust za nego in varstvo otroka (260 dni),
ki je izmenljiv in ga lahko izkoristita mati ali oče, očetovski dopust (90
dni), ki je neprenosljiva pravica očeta, ter posvojiteljski dopust (za starše,
ki posvojijo otroka). Očetovski dopust je bil uveden z Zakonom o starše-
vskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS 97/2001) leta 2001,
pravica do koriščenja pa je začela veljati postopoma: s 1. 1. 2003 pravica
do prvih 15 dni očetovskega dopusta, s 1. 1. 2004 še dodatnih 30 dni, s
1. 1. 2005 pa se prizna pravica 90 dni. Po tem zakonu ima oče nepreno-
sljivo pravico do 90-dnevnega očetovskega dopusta. Oče mora prvih 15
dni očetovskega dopusta izkoristiti do dopolnjenega šestega meseca otro-
kove starosti. Preostalih 75 dni lahko izkoristi v obliki polne odsotnosti
z dela najpozneje do otrokovega tretjega leta. Za 15 dni velja pravica do
očetovskega nadomestila, ki znaša 100 % plače, za 75 dni pa država za-
gotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače.
Ker je bil očetovski dopust uveden šele pred tremi leti, težko napo-
vemo, kakšen bo njegov dejanski učinek na delitev družinskega dela in
aktivnejšo vlogo moških v družini v prihodnosti. Raziskava o vplivu
mehanizma očetovskega dopusta na aktivno očetovanje pa je pokaza-
la nekatere kratkoročne pozitivne učinke kot tudi nekatere slabosti. Iz
izsledkov raziskave lahko rečemo dvoje. Prvič, skupaj z aktivnostmi v
času nosečnosti in ob rojstvu otroka (prisotnost pri porodu), pozitivno
vpliva na oblikovanje očetovske identitete, ki je po našem mnenju bistve-
ni pogoj za aktivnejše očetovanje. In drugič, kot koristen se kaže pred-
vsem prvi del očetovskega dopusta (15 dni po rojstvu otroka), ko očetje
aktivno sodelujejo predvsem v podpori partnerki (družinska opravila,
skrb in igra s starejšimi otroki v družini, delno tudi skrb in nega za
novorojenega otroka) (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005).
Očetovski dopust povečuje možnost udeležbe moških pri negi in
vzgoji otrok, vendar je število dni (med porodniškim dopustom matere)
premajhno, da bi lahko neposredno vplivalo na delitev skrbi za otroke
med moškim in žensko.12 Vsaj v slovenskem prostoru pa se postavlja
vprašanje, koliko očetov bo ta dopust izkoristilo, glede na to, da za
12 Da je prvi del očetovskega dopusta prekratek nakazuje tudi podatek, da očetje pogosto tudi v tem
času odidejo na delovno mesto, da postorijo nujne tekoče zadeve (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005).
Prvi del se zdi prekratek, da bi očetje dejansko lahko odmislili službo in se povsem posvetili novoroje-
nemu otroku.
76

75 dni država nudi le plačilo prispevkov za socialno varnost in še to le

od minimalne plače. Le približno 9 % očetov je v letu 2004 koristilo
očetovski dopust brez nadomestila – zanje so bili plačani prispevki za
socialno varnost. Očetovski dopust s pripadajočim očetovskim nado-
mestilom je imel v letu 2004 72-odstotni delež.13 Pomembna ovira na
poti k aktivnejšemu očetovanju so brez dvoma delodajalci, ki pogosto
ne podpirajo moškega dopusta za nego in varstvo otroka. Problem je
tudi v tem, da slovenska družinska politika ne vsebuje konkretnih me-
hanizmov, ki bi vzpodbujali ustvarjanje družinam prijaznih delovnih
okolij. Takšnih praks pri nas še nimamo, še vedno pa je prevladujoča
miselnost, da je skrb za otroke domena žensk.
Če ima prvi del očetovskega dopusta pozitiven učinek na obliko-
vanje očetovske identitete in na aktivno očetovanje vsaj v obdobju po
rojstvu otroka, pa po drugi strani ugotavljamo, da prvemu delu očeto-
vskega dopusta hitro sledi zdrs nazaj v tradicionalno delitev dela, ki je
izrazitejša predvsem v prvem letu otrokove starosti, ko je mati z otro-
kom doma, oče pa se vrne v službo (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005),
nadaljuje pa se tudi po tem, ko se ženska vrne na delovno mesto (Rener,
Raziskava o vplivu očetovskega dopusta na aktivno očetovanje je po-
kazala, da se najpogostejša zaviralna dejavnika koriščenja očetovskega
dopusta navezujeta na trg dela (bodisi zahteve delodajalca po prisotno-
sti, dosegljivosti, stalni razpoložljivosti očeta delavca, kakor tudi odnosi
nadrejeni - podrejeni). Tretji dejavnik nakazuje na možnost vpliva soci-
alnega omrežja na potrebo po koriščenju očetovskega dopusta. Kar dve
petini anketiranih meni, da če ženi oz. partnerki pomagajo drugi, ni
potrebe po koriščenju očetovskega dopusta (Rener, Švab, Žakelj, Hu-
mer, 2005, 48).
Medtem ko bližnji – tako partnerka kot sorodniki in prijatelji – veči-
noma zelo pozitivno sprejemajo odločitev o koriščenju očetovskega do-
pusta, je sprejemanje na strani delodajalcev nekoliko slabše (slika 10).
Najmanj sprejemljive se odločitve za koriščenje očetovskega dopusta
zdijo šefom anketiranih, vendar so ti še vedno v skoraj dve tretjini pri-
merih odločitev sprejeli zelo dobro ali dobro (skupaj zelo dobro ali do-
bro v 62 % primerov). Niti dobro niti slabo je odločitev sprejela četrtina
šefov, 14 % pa slabo oz. zelo slabo. Ugotovljena je bila tudi statistično
značilna povezanost med oceno, kako so šefi sprejeli koriščenje očetovskega
13 http://www.mddsz.gov.si/index.php?id=6919, zadnji dostop 2. 8. 2006.
77

Slika 10: Odnos bližnjih do odločitev za koriščenje očetovskega dopusta
dopusta, in oceno odnosov na delovnem mestu. Anketirani, ki so odnose

na delovnem mestu opredelili kot napete, konfliktne ali tekmovalne,
so najmanj pogosto navedli, da so šefi sprejeli njihovo koriščenje oče-
tovskega dopusta zelo dobro ali dobro. 29 % je ocenilo sprejetost svoje
odločitve s 3 (»niti dobro ni slabo«) in skoraj četrtina kot slabo oz.
zelo slabo. Anketirani, ki so odnose na delovnem mestu ocenjevali kot
korektne, kolegialne ali prijateljske, so med svojimi šefi čutili več po-
zitivnega odnosa do svoje odločitve za koriščenje očetovskega dopusta
(Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005, 49).
Čeprav velika večina očetov torej koristi vsaj prvi del očetovskega
dopusta, pa je omenjena raziskava pokazala, da je sama percepcija te
pravice očetov razumljena primarno kot pomoč partnerki, ki neguje
novorojenca in ne neposredno kot dejavnik oblikovanja aktivnega oče-
tovstva. To je razvidno tudi iz delitve dela v času očetovskega dopusta.
Partnerji v tem času navadno prevzemajo večino gospodinjskih del,
skrbi za starejše/ga otroka/e, medtem ko se partnerke posvečajo novoro-
jenemu otroku. Po končanem očetovskem dopustu se partnerjeva vklju-
čenost v domače delo bistveno zmanjša in partnerke prevzamejo večino
gospodinjskih del in navidez egalitarna delitev dela iz časa prvega dela
očetovskega dopusta zdrsne nazaj v tradicionalno spolno delitev dela
(Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005).
Lastnosti novega očetovstva se kažejo v spreminjanju ideologije oče-
tovstva na družbeni sistemski ravni in v spreminjanju moške identitete
78

na individualni ravni. Očetje se spreminjajo, še posebej če upoštevamo

generacijske spremembe. Današnji očetje so v primerjavi s svojimi očeti
dejansko aktivnejši očetje. Spreminjajo se tudi vrednote. Današnji mo-
ški se zavedajo pomembnosti svoje starševske vloge in pričakovanj, da
so aktivnejši očetje. V Sloveniji lahko opazimo tudi na širši družbeni
ravni promocijo aktivnega očetovanja, ki se razteza od množičnih me-
dijev (filmska in televizijska produkcija, literatura, svetovni splet, ogla-
ševanje, časopisje ipd.) do znanstvenih diskurzov (popularni medicin-
ski in psihološki diskurzi). Revije in priročniki za bodoče in nove starše
so polni nasvetov za očete, kako lahko sodelujejo pri skrbi za otroke. A
čeprav se na prvi pogled zdi, da so mediji naklonjeni aktivnemu očeto-
vstvu, je kritična diskurzivna analiza člankov o očetovstvu v revijah za
starše pokazala »persistentno ambivalenco med normativno ideološkim
tematiziranjem novih očetovskih praks in bolj ali manj latentnimi dis-
kurzivnimi oz. lingvističnimi premisami, ki nakazujejo na močne ele-
mente modernosti, tradicionalnosti in stereotipiziranja pri razumevanju
družbenih vlog očeta« (Vezovnik, 2006).
V Sloveniji so torej spremembe na področju družinskih vlog še v
zametkih in še daleč od aktivnega očetovanja ter enakomerne delitve
družinskega dela med partnerjema. Takšni in podobni procesi so tudi
sicer in v splošnem počasni, razlogi za to pa so različni. V Sloveniji je še
vedno ukoreninjena ideologije tradicionalne družine in družinskih vlog
ter ideologizacija materinstva. V tem kontekstu se zdi, da problem ak-
tivnejšega očetovanja ni toliko problem moških oziroma njihove pripra-
vljenosti in sposobnosti za aktivno očetovanje, temveč tudi kulturnega
imaginarija, ki materinstvo še vedno umešča v ontologijo družine kot
ekskluzivno, nenadomestljivo vlogo. Med razloge, ki »ovirajo« razvoj
aktivnega očetovanja, lahko umestimo tudi za slovenski kulturni pro-
stor značilno močne in razvite širše družinske oz. sorodniške mreže, ki
so hkrati podporne, vendar pogosto na račun manjše vključenosti mo-
ških v skrb za otroke in ostalo družinsko delo. V primerjavi s prejšnjimi
generacijami so se močno spremenili tudi pogoji dela in zaposlovanja
– oblike zaposlitve so vse bolj negotove, delovni čas se razteza prek ura-
dnega urnika, urniki so vedno manj določljivi, kar pomeni pritisk na
oba partnerja. Pogoji v sferi dela so torej vedno intenzivnejši in zato ne
prispevajo k aktivnejšemu očetovanju, ampak ga v bistvu zavirajo. To
je še posebej očitno v odsotnosti politike družinam prijaznih delovnih
okolij. Če kje, potem bi družinsko politiko oz. politiko usklajevanja
dela in družin, morali najprej izboljšati ravno na tem področju. Tudi
79

zato pri delodajalcih še ni razvita kultura, ki bi bila družinam prijazna

in bi temeljila na enakih možnostih ter upoštevala družinsko življenje
kot področje enako pomembno področju delovnega mesta.
Pojav »protektivnega« otroštva
Proces spreminjanja otroštva skozi njegovo intenziviranje označuje-

mo s pojmom protektivnega otroštva, ki se izraža v intenzivni skrbi za
otroke, njihovo blaginjo, izobraževanje ipd. (Švab, 2001, 135). Protek-
tivno otroštvo pomeni ustvarjanje diskurzivnega prostora, znotraj kate-
rega so otroci percipirani kot individuumi, katerih avtonomijo je treba
varovati in ohranjati, hkrati pa vključuje tudi nasproten proces razli-
kovanja otrok od odraslih in povečanega nadzora nad otroki (James,
Jenks, Prout, 1998, 6–7). Otrok ostaja razumljen v atributih odvisnosti,
ki se vse bolj podaljšuje v mladost (pojav podaljšane mladosti) (Rener v
tej knjigi; Rener, 2002; Rener, Švab, 1998) in širi z daljšanjem seznama
potreb, ki naj bi jih imeli otroci. Pojav protektivnega otroštva je del
procesov individualizacije, oblikovanja »refleksivnega projekta sebstva«
(Giddens) oz. intenziviranja zahtev sodobnega sveta. Ti procesi si na
prvi pogled nasprotujejo, pravzaprav pa se dopolnjujejo in imajo skupni
imenovalec: zagotoviti čim boljše razmere za otrokov razvoj in njegovo
blaginjo.
Kot so pokazali rezultati raziskav o mladini (glej: Rener v tej knjigi),
je tudi v Sloveniji »prva značilnost sprememb otroštva in mladosti v
devetdesetih letih rastoč pritisk na mlade, da si pridobijo čim več in čim
višjo izobrazbo, visoko kulturno raven … zavest o tem, da so prednosti
mladostnika v boju za boljši položaj v družbi toliko večje, kolikor več
izobrazbe in kulturnega kapitala si nabere v otroštvu in mladosti, se
razširja na vse sloje in generacije« (Ule, v: Ule, Rener in drugi, 2000,
19). Ule pojasnjuje ta proces s pojavom »kulturizma« (Zinnecker), ki se
v otroštvu in mladosti kaže v vzgojnih praksah, ki promovirajo spošto-
vanje estetskih vrednot in umetniških dosežkov, domišljije, estetskega
čuta, razvijanja talentov itn., kar pomeni posnemanje vzgojnega stila po
podobi negovanega in privilegiranega meščanskega otroka, razširjanje
teh praks na vse sloje pa pomeni tudi povečanje vzgojnih in izobrazbe-
nih naporov staršev (Ule, v: Ule, Rener in drugi, 2000, 20). Zvišujejo
se imperativi starševstva: »Tako ni več dovolj sprejeti otroka takšnega,
kakršen je, z vsemi njegovimi fizičnimi in mentalnimi posebnostmi in
80

pomanjkljivostmi … Pomembno je, kolikor je le mogoče, popraviti te

pomanjkljivosti (škiljenje, jecljanje, mokrenje postelje) in spodbujati
razvijanje sposobnosti (moda učenja igranja klavirja, učenja jezikov v
poletnih šolah, šole tenisa na poletnih in smučanja na zimskih poči-
tnicah)« (Beck, Beck-Gernsheim, 1999, 129). Vedno pomembneje je,
kako starši vplivajo na otrokov vsestranski razvoj. Poudarek je na otro-
kovi individualnosti in samorazvoju, hierarhični odnosi med starši in
otroci pa niso več nujnost dobre vzgoje. Te zahteve pomenijo pritiske
še posebej za starše iz nižjih družbenih slojev, ki morajo zaradi nižjih
finančnih sredstev v otroke vložiti več energije in osebnega žrtvovanja
(Beck, Beck-Gernsheim, 1999, 108). Tudi v Sloveniji mladi razumejo
starševsko vlogo kot izredno zahtevno, kar je povezano z omenjenimi
zahtevami protektivnega otroštva. V raziskavi med študenti so se skoraj
tri četrtine mladih strinjale, da je dolžnost staršev, da poskrbijo za svoje
otroke tudi na škodo lastne blaginje (Ule, Kuhar, 2003, 102–103).
Pomeni in zahteve pojava protektivnega otroštva se izražajo tudi ta-
ko, da se pomikajo vedno v zgodnejše otroštvo in celo v obdobje spo-
četja in nosečnosti (Švab, 2001, 140). Odločitev za otroke je skrbno
načrtovan projekt v življenjskem poteku, ki vključuje vrsto popularnih
medicinskih in psiholoških nasvetov potencialnim staršem o zdravem
življenju, fizičnem in psihičnem optimaliziranju pogojev spočetja (od
pravilne prehrane, rekreiranja do vzdrževanja dobrega psihičnega po-
čutja) ter zdravem načinu življenja v nosečnosti. V Sloveniji smo od
sredine devetdesetih let naprej priča poplavi knjig, priročnikov, specia-
liziranih revij za nosečnice oz. bodoče »skrbne starše«, ki vsebujejo po-
zive, nasvete, kako (še nerojenemu) otroku omogočiti čim boljše pogoje
za življenje in vsestranski razvoj. Te ideje izhajajo iz predstave o otroku
kot ranljivem bitju, ki od spočetja naprej potrebuje optimalno pozor-
nost in skrb. Diskurzivne analize takšnih revij v Sloveniji so pokazale
izrazito medikalizacijo nosečnosti, poroda in materinstva, ženske pa so
v popularnih znanstvenih diskurzih pogosto obravnavane kot objekti
(Drglin, 2002).
Pojav protektivnega otroštva se torej začne že v maternici. Nove me-
dicinske tehnologije, na primer ultrazvok, omogočajo bodočim staršem
videnje in védenje o poteku nosečnosti in aktivno udeležbo. To se najbolj
izraža v vse večji prisotnosti bodočih očetov pri ultrazvočnih pregledih
nosečnice in porodu, kar velja tudi za Slovenijo. V raziskavi o pojavu
novega očetovstva (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005) je velika večina
očetov izjavila, da so sodelovali pri večini aktivnostih glede otroka že
81

v času partnerkine nosečnosti. Pri pripravi prostora za novorojenčka je

na lastno željo sodelovalo 90 % očetov. Tudi ultrazvočnih preiskav se je
udeležila velika večina očetov – 70 % na lastno željo in 10 % na željo
partnerke. Tečajev za bodoče starše se je skupaj udeležilo 77 % anketi-
ranih očetov. Poroda so se na lastno željo udeležile približno tri četrtine
anketiranih, 6 % se ga je udeležilo na željo partnerke. Pri preostalih
očetih, ki se poroda niso udeležili, jih je 40 % izjavilo, da niso želeli,
nekaj manj (37 %) pa, da so sicer želeli, vendar niso imeli priložnosti.
8 % anketiranih pa je želelo prisostvovati pri porodu, vendar partnerka
ni bila za to (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005, 46–48).
Možnost videnja pa se ne ustavi le pri aktivni udeležbi, ampak se
izraža tudi v zbiranju vidnega gradiva o otroku že v prenatalnem obdo-
bju (bodoči starši imajo možnost snemati in fotografirati ultrazvočne
preglede, potek poroda itn., te prakse pa se vse bolj razširjajo). Vidni
moment pa je ključen tudi pri razširjanju védenja o prenatalnem ži-
vljenju prek množičnih medijev, kot sta film in fotografija. Vse te pra-
kse povečujejo občutja (bodočega) starševstva in ga hkrati usmerjajo
v večanje pozornosti do otroka in zadovoljevanja njegovih potreb že v
prenatalnem obdobju.
Otroštvo je danes močno nadzorovano obdobje, tudi z vse inten-
zivnejšim nadzorovanjem in strukturiranjem otrokovega časa, ki je vse
prej kot romantizirana podoba brezskrbnega otroštva. Poznomoder-
na časovna intenzivnosta ima pomembne posledice tudi za otroštvo.
Otroci se s pomočjo starševskega nadzora vedno mlajši vključujejo v in-
tenzivno vsakdanje življenje, ki povzroča t. i. sindrom otroške naglice.
Razlika med urnikom odraslih in otroškim urnikom je vedno manjša,
v tem procesu pa se otroci naučijo zanikati svoje naravne ritme, da bi se
prilagodili hitrosti družbenih sprememb (Daly, 1996, 187).
Nadzor kot vzgojno prakso nekateri avtorji povezujejo s konceptom
toksičnih staršev, ki so emotivno nezadostni starši in nadzorniki ter
svojim otrokom škodijo na sofisticirane načine, s čimer, paradoksalno,
preprečujejo otrokom, da bi se razvili v avtonomne posameznike (Gid-
dens, 2000, 114). Morda ni naključje, da se otroci oziroma najstniki na
nove načine osvobajajo od (protektivnega) starševskega nadzora. Na-
stajajo nove subkulture, pogosti pa so tudi skrajnejši odzivi in protesti,
npr. v obliki mučenja lastnega telesa, kot je na primer anorexia nervosa,
primer spodletele identitetne igre (Rener, 1998, 62).
82

Spolna konstrukcija družinskega dela
Podobno kot sociologi ugotavljajo za zahodne družbe, tudi v Slove-

niji opažamo, da je družinsko delo še vedno spolno določeno in segregi-
rano. Spremembe na tem področju so počasne in subtilne ter se bolj kot
v materialni realizaciji izražajo v spreminjanju identitet, subjektivnih
percepcij in vrednot. Gre za proces, ki ga Hochschild imenuje »zavla-
čevana revolucija«. Ob tem ugotavlja, da je spolna asimetrija alokacije
družinskega dela še vedno približno enaka, spremenil pa se je način su-
bjektivnega mišljenja in percepcij: večina parov v raziskavah izraža željo
po enakomernejši delitvi družinskega dela in so hkrati prepričani, da
to tudi počno (Hochschild, 1997, 20). Spreminja se retorika, vendar se
ne razširja na dejansko delitev nalog med partnerjema. Spremembe na
ravni vrednot in stališč potrjujeta tudi slovenski raziskavi pri študentski
populaciji iz leta 1995 in leta 2002. Rezultati kažejo na primer na moč-
no egalitarno usmeritev pri delitvi gospodinjskega in starševskega dela.
Tradicionalno delitev družinskih vlog, po kateri so matere nosilke ek-
spresivne, očetje pa instrumentalne vloge, zavrača 83,7 % anketiranih
študentov (Rener, 1996). V raziskavi iz leta 2002 si več kot štiri petine
študentk in študentov predstavljajo, da si bodo družinsko delo delili s
partnerjem/ko (Ule, Kuhar, 2003).
Podatki o delitvi neformalnega dela med spoloma v Sloveniji kažejo
drugačno sliko. Gospodinjenje ostaja v domeni žensk, večinoma gospo-
dinjska opravila opravijo ženske same ali pa si delo razdelijo s partner-
jem, vendar je ta delitev navadno preferenčna – partnerji opravljajo pri-
jetnejša in manj rutinska dela, organizatorska vloga je navadno v ženski
domeni (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006). Pogosto je vključevanje
moških v opravljanje gospodinjskih del razumljeno in precepirano (tudi
s strani žensk) kot pomoč in podpora partnerki. In kot pomoč je tudi
pričakovana s strani partnerk, kot pravi Mateja (28): »Drugače mi pa
ravno tako obesi cunje, pobriše, posesa, ni mu težko, če nima kakšnega
takega dela zunaj ali pa v delavnici. Vprašam, pa naredi.« (Rener, Švab,
Žakelj, Humer, 2006).
Podatki iz leta 1994 kažejo, da se skoraj četrtina moških (23 %)
v Sloveniji takrat ni ukvarjala s pospravljanjem stanovanja, kuhanjem
ali pomivanjem posode, zaposleni moški, ki so se takrat ukvarjali z
gospodinjskimi opravili, pa so to v povprečju počeli 6,3 ure na teden,
zaposlene ženske pa skoraj štirikrat več (23,3 ure). Najpogosteje si go-
spodinjska opravila deli mlajša generacija, in sicer starši z otroki do pet
83

let (enakovredna porazdelitev dela v gospodinjstvu v 41 % primerov),

sledijo mlajši odrasli – od 18 do 44 let (40 %) in starši z otroki od 5
do 16 let (35 %) (Černigoj Sadar, 2000, 44). Raziskava, opravljena pri
vzorcu gospodinjstev z majhnimi otroki v Ljubljani in Mariboru leta
2005, je pokazala, da si dobra polovica anketirank deli gospodinjske
obveznosti in skrb za otroke s partnerjem, vendar pa repetitivna go-
spodinjska dela večinoma opravljajo same (Razvojno partnerstvo SIPA,
poročilo, 2005).
Moški se v družinskem vsakdanjem življenju pogosteje kot z gospo-
dinjskimi opravili ukvarjajo z otroki (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005,
2006; Černigoj Sadar, 2000). Vzgoja in nega otrok sta v družini poraz-
deljena enakomerneje kot gospodinjska opravila. 65 % staršev z otroki,
starimi do pet let, je trdilo, da si enakomerno delijo nego in vzgojo
otrok. Pri starših z otroki, starimi od 5 do 15 let, je bilo takih 56 %
(Černigoj Sadar, 2000, 44). Vendar pa obstajajo tudi tu razlike med
staršema, in sicer v količini in tipu igre. Udeleženke fokusne skupine
v raziskavi o pojavu novega očetovstva so poudarile, da se same manj
igrajo z otroki v primerjavi s partnerji, saj zraven pogosto opravljajo še
gospodinjska opravila. Pogosto v gospodinjenje vključijo tudi otroke in
s tem združijo opravljanje nujnih gospodinjskih opravil in igre z otroki.
Poleg igre udeleženke izpostavljajo tudi pogovarjanje z otroki in pomoč
pri šolskih obveznostih (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006).
Zanimivo je, da več kot dve tretjini parov z otroki, starimi do pet let,
ocenjujeta, da si približno enakomerno porazdelijo čas za nego in vzgojo
otrok, na drugi strani pa znaša povprečna razlika med časom, ki ga za
to namenijo moški in ženske, več kot 13 ur tedensko (Černigoj Sadar,
2000, 44). Objektivno dejstvo je torej rahlo odmaknjeno od predsta-
vljenih podatkov, ki govorijo o enakomerni porazdelitvi dela v družini,
vzroki pa so lahko različni. Na primer to, da so mlajše ženske zadovoljne
že z manjšim obsegom pomoči svojih partnerjev pri gospodinjenju ali
negi in vzgoji otrok; ali pa, da moški relativno majhno pomoč pri negi
in vzgoji otrok ocenjujejo kot enakovredno ženskemu delu. Pogosto je
prepričanje, da si partnerja delita domače delo, in sicer je utemeljeno na
tem, da vsak od partnerjev opravlja tisto domače delo, ki mu/ji je bolj
všeč. Izkaže pa se, da všečnost opravljanja domačih del velja bolj za mo-
ške kot za ženske (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2005, 2006).
Pri interpretaciji izjav o egalitarni delitvi dela v družini je treba upo-
števati tudi, da na delitev domačega dela in skrbi ter varstva otroka
vpliva delovno mesto in partnerjev/kin položaj na delovnem mestu,
84

predvsem pa svoboda in fleksibilnosti pri kreiranju delovnega urnika ter

osebnih prioritet moškega (karierna usmerjenost). Konkretno to pome-
ni, da če partner več časa preživi na delovnem mestu (ali na lastno željo
ali pa zaradi zahtev delodajalca), pogosto na pomoč pri družinskem
delo vstopijo sorodnice oz. prijateljice. Tako, sicer egalitarna delitev de-
la med partnerjema, izgubi pomen, saj v kvantitativnem smislu par-
tner dejansko ne opravlja toliko družinskega dela kot partnerka (Rener,
Zaznati pa je mogoče spremembe v delitvi družinskega dela na neki
drugi ravni. Redistribucija družinskega dela se dogaja tako, da so pre-
sežke dela namesto moškega partnerja začele prevzemati druge ženske
– babice, sosede, prijateljice. Pomoč ženskam pri družinskem delu se je
tako spletla v neformalno mrežo, ki deluje še v kombinaciji s plačanimi
varuškami, čistilkami ipd. To je značilno tudi za Slovenijo, kjer so v
nudenju starševske pomoči v sorodniški mreži glavne režiserke matere
in tašče (Rener, 1996, 143; Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006). Torej se
spremembe v alokaciji družinskega dela prej kot v smeri enakomernejše
delitve med spoloma (oziroma med družinskimi člani) dogajajo na rav-
ni danih vzorcev spolne delitve dela.
Zanimivo je, da kljub (pre)zaposlenosti staršev ženske pogosto z di-
stanco gledajo na plačano servisno pomoč v gospodinjstvu in pri var-
stvu otrok (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006). To velja bolj za ženske
iz manjših krajev in ruralnih območij kot pa za urbane predele, kar bi
lahko pojasnili s prisotnostjo sorodstvenih podpornih mrež in z vplivom
okolice s tradicionalno miselnostjo, da je skrb za dom in otroke domena
žensk: Kot pravi udeleženka fokusne skupine, Mateja (28): »Da bi jaz
najela pomoč, bi v naši okolici to pomenilo, da sem jaz nesposobna. Pa da
si potem še uro zase vzamem, da grem laufat in imam eno, da mi čisti, to je
sramota.« Zadržki pa so lahko povsem subjektivne narave in so povezani
s kriteriji o pospravljenosti doma: »... Se mi zdi, da edino jaz znam vse
narediti, kako je treba in da edino jaz znam dobro narest. Edino v zadnjem
času, se mi zdi sprejemljivo, nisem se še tega poslužila, ampak se v prihodnosti
bom, likalnico srajc« (Nadja, 32). V urbanih okoljih je slika nekoliko dru-
gačna, kar lahko pojasnimo predvsem z odsotnostjo sorodniških mrež,
ki bi lahko sicer nudile podporo družini z majhnimi otroki: v Ljubljani
in Mariboru ima najeto pomoč na domu 17 % anketiranih, v največjem
številu pa izkoristijo občasno pomoč pri čiščenju stanovanja (66,2 %)
in občasno varstvo otrok (42,6 %), dobra desetina pa za vsakodnevno
varstvo otrok (Razvojno partnerstvo SIPA, poročilo, 2005).
85

Na odpor do spolne delitve družinskega dela gotovo vplivajo tudi

povečane zahteve v zaposlitveni sferi, ki seveda zadevajo oba spola. Ni
naključje, da so domala vse evropske države, vključno s Slovenijo, že
pred več kot desetletjem začele uvajati instrumente usklajevanja dela in
družine. Oblikovalci družinskih politik se dobro zavedajo, da je postalo
ravno usklajevanje obveznosti obeh sfer ključno v vsakdanjem življenju
ljudi, ne le v obdobju rojevanja otrok in zgodnjega otroštva (porodni-
ški in starševski dopusti), ampak skozi ves družinski potek. V Sloveniji
imamo dobro razvit sistem starševskega varstva (starševski dopusti) in
sistem javnega otroškega varstva (sistem javnih vrtcev), vendar je slednji
časovno precej nefleksibilen, naravnan na klasičen osemurni dopoldan-
ski delavnik in se le počasi prilagaja pluraliziranju delovnih urnikov
staršev.14
Tudi družine se na povečane zahteve na trgu delovne sile in v zapo-
slovanju odzivajo z različnimi strategijami in mehanizmi, med drugim
tudi z razvijanjem novih načinov alokacije družinskega dela. Zaposlo-
vanje žensk vodi tudi do redefiniranja in ponovnega ovrednotenja dru-
žinskih obveznosti ter do neke mere tudi do relokacije družinskih vlog
in odgovornosti med partnerjema. V družinah, kjer sta zaposlena oba
partnerja, je alokacija dela enakomernejša. Odločitve o alokaciji dela se
spreminjajo hitro, pari jih dojemajo kratkoročno, hkrati pa se zmanjšu-
jejo odvečni pogoji, npr. zniža se prag higienskega minimuma, standar-
di urejenosti in čistosti stanovanja ipd. (Saraceno, 1984). Organizacija
družinskega dela postaja torej bolj racionalizirana.
Te spremembe ne pomenijo izginjanja spolne asimetrije delitve dela.
V veliki meri so namreč odziv na stopnjevane zahteve okolice (npr. sfe-
re dela) in časovno intenziviranje vsakodnevnega življenjskega tempa,
hkrati pa tudi funkcionalni mehanizem za uravnavanje razmerja med
zahtevami družinskega življenja in sfere dela (Švab, 2001, 149). Zdi se,
da se spolno asimetrična delitev družinskega dela pomika k večji sime-
tričnosti le v tistih minimalnih segmentih, ki jih zahtevajo »zunanji«
pogoji. V perspektivi kompleksne narave družinskega dela pa ohranja-
nje takšne delitve, čeprav na prvi pogled neutemeljeno, učinkuje tudi
racionalno in funkcionalno. Prav kompleksnost družinskega dela se zdi
tista ovira, ki skupaj z zahtevami sodobne družbe (zaposlovanje) prepre-
čuje razvoj v njegovo simetrično delitev.
14 Večina vrtcev se zapre ob štirih, le v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, pa med pol peto in
peto uro popoldan, le redki vrtci nudijo pozno popoldansko in sobotno varstvo.
86

SKLEP
V Sloveniji ugotavljamo, da se družine v zadnjih nekaj desetletjih

pomembno spreminjajo skozi proces t. i. družinske pluralizacije. Spre-
membe so najbolj vidne, če jih spremljamo po statističnih podatkih
– v družinskih oblikah in kompozicijah, v maritalnih in rodnostnih
značilnostih; ne nazadnje pa na družinsko spreminjanje vplivajo tu-
di širše societalne in demografske spremembe. Vse te spremembe po-
membno časovno in strukturno redefinirajo življenjske poteke posame-
znikov in njihovih družin, kar so pokazale na primer študije mladine
(Ule, Rener, 2000; Rener, 2002; Ule, Kuhar, 2003) in študije starejše
populacije (Hlebec, 2003). Študije etnično mešanih zakonskih zvez in
družin (Sedmak, 2002) osvetljujejo družinsko raznolikost na sistem-
ski družbeni ravni ter hkrati raziskujejo vsakdanje družinsko življenje.
Na ravni vsakdanjega življenja se sociološko preučevanje usmerja tudi
na področja partnerskih in družinskih razmerij istospolno usmerjenih
(Švab, Kuhar, 2005; Švab, Urek v tej knjigi), družin s henidkepiranimi
osebami (Urek v tej knjigi) itn.
87

Odraščati v družinah
Tanja Rener
GENERACIJSKI MIR
Mladi v Sloveniji od devetdesetih

let prejšnjega stoletja odraščajo drugače kot predhodne generacije. Nič
posebnega, bi rekli, saj se vendar vsaka generacija razlikuje od predho-
dne. Posebnost odraščanja današnje mladine pa je v tem, da postajajo
podobni svojim staršem. Kohorte mladih iz šestdesetih, sedemdesetih
in tudi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se socialno konstituirale v
razliki do staršev, razliki, ki se je izražala v zavračanju stališč, življenj-
skih izbir, tudi v uporu proti staršem in starejšim. Mladina devetdese-
tih pa je staršem podobna, podobni so si v stališčih, vrednotah in ži-
vljenjskih strategijah, poslušajo podobno glasbo in volijo enake stranke.
Zdi se, kot bi generacijski konflikt izginjal in izgubljal svojo formativno
funkcijo. Videti je, kot bi po desetletjih sporov in spopadov napočil
generacijski mir. Kaj se je torej zgodilo z vsakdanjim svetom mladih, da
se obračajo k staršem in tako cenijo družinsko življenje?
Mladinsko »obračanje v družino« podpirajo neokonservativne ide-
ologije in državne politike, ta trend pa ima najbrž svoje zaledje tudi v
krizi družb blaginje na evropskem zahodu in v tranzicijskih dogajanjih
na evropskem vzhodu; toda zunanji dejavniki ne bi imeli tolikšnega
89

učinka, če se družinska zasebnost mladim ne bi zdela dovolj privlačna.

Razloge je treba torej iskati tudi v spremenjenih razmerjih med starši
in otroki.
»Generacijski mir«, ki smo ga opazovali v vseh empiričnih raziskavah
mladine v Sloveniji v devetdesetih letih,15 pojasnjujemo takole: družini
se je bolj kot drugim institucijam uspelo prilagoditi sodobnim post-
modernim težnjam po individualizaciji in subjektivaciji življenjskega
sveta in kot taka deluje vzpodbudno na razvoj osebnostnih potencialov
in potreb; družina deluje kot zavetje, terapevtsko protiokolje, ki blaži
strese in konflikte iz zunanjega sveta, ki je za mlade vse bolj zahteven
in ogrožujoč. Če to drži, in videti je tako, potem se ni treba vprašati,
kaj se je zgodilo z otroki, ampak kako so živeli starši, da jim je uspelo
vzpostaviti in ohranjati skupnost, ki je mladim privlačna.
Kohorta staršev, katerih otroci so danes dvajsetletniki in dvajsetle-
tnice, se je politično in kulturno socializirala v času, ko so se dogaja-
le globoke kulturne spremembe. Mladinska in študentska gibanja iz
šestdesetih in sedemdesetih let so bila najbolj razširjena mednarodna
mladinska gibanja doslej. Njihove ambicije so bile visoke, poskušali so
spreminjati same centre politične in ekonomske moči družb, v katerih
so živeli, vendar jim ni uspelo. Niti en sam politični režim se zaradi nji-
hovih protestov ni spremenil in ekonomska (kapitalska) struktura moči
je ostala nedotaknjena. Pač pa je danes videti, da so ta gibanja proizve-
dla močne, strukturne učinke na ravni vrednot in življenjskih stilov v
širokem delu lastne kohorte, ne glede na to, ali so bili posamezniki in
posameznice aktivni udeleženci/ke dogajanj ali ne.
Izraelski sociolog Eisenstadt (1993, 36–40) meni, da sta bila dolgo-
ročno pomembna predvsem dva premika v vsakdanjem življenju. Prvi je
poudarjanje kakovosti življenja s sočasnim odmikom od materialistič-
nih v postmaterialistične vrednote z izstopajočim pomenom izobraže-
vanja in oblikovanja lastnih kulturnih kapitalov, drugi pa usmerjenost
v oblikovanje različnih, individualiziranih vzorcev življenjskih potekov,
vključno z individualiziranimi, netradicionalnimi oblikami družinske-
ga življenja. Če to velja, potem bi lahko rekli, da so postmodernizacij-
sko delo opravili že starši današnjih dvajsetletnikov in dvajsetletnic.
15 V Centru za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani smo opravili štiri empirične
raziskave na reprezentativnih vzorcih mladih v Sloveniji v letih 1993 (dijaška populacija), 1995 (študent-
ska populacija), 1998 (8. razred osnovnih šol) in 2000 (mladi, stari od 14 do 29 let).
90

Rener: Odraščati v družinah
ŽIVLJENJE KRATKIH IN SREDNJIH DOMETOV
Od konca sedemdesetih let dalje so raziskave mladine v Evropi za-

znavale »tektonski premik«, ki se je v osemdesetih in devetdesetih utr-
jeval v novo konfiguracijo vrednotne usmerjenosti mladih ljudi. Šlo je
za izrazit odmik od velikih tem, od javnosti, še posebej politične, v
vsakdanji svet neposrednega življenja, zasebnost, družino, partnerstvo
in prijateljstvo. Trend je videti univerzalen, saj o njem govorijo tako
skandinavske (Fornas, 1995) kot albanske raziskave. To potrjujejo tudi
izsledki empiričnih raziskav mladine v Sloveniji. Mladim smo najprej
postavili vprašanje Mladi ljudje različno ocenjujejo stvari in okoliščine v
družbenem življenju. Označi, koliko se tebi zdijo naslednje okoliščine in
situacije zaželene ali nezaželene.
Odgovori dijakov in dijakinj (1993) ter študentov in študentk (1995)
so prikazani v tabeli 9.
Podatki kažejo, da je prioritetna lestvica obeh populacij, dijaške in
študentske, zelo podobna. Razlike med njima niso v preferencah in za-
vračanjih, temveč v intenziteti: študentke in študenti bolj kot dijakinje
in dijaki postavljajo urejeno partnersko (družinsko) življenje na prvo
mesto in so bolj negativno razpoloženi do uveljavljanja v političnih
strankah. Poudarjanje pomena zasebnosti ob hkratnem zavračanju (po-
litične) javnosti je torej težnja, ki je pri študentski populaciji močnejša
kot pri dijaški.
Neposredni življenjski svet je edini svet, ki je mladim zares pomem-
ben, v njem se počutijo »doma« in mu zaupajo. Komu najbolj? Vpra-
šanje V kolikšni meri zaupaš spodaj naštetim? je bilo postavljeno v vseh
raziskavah (1993, 1995, 1998 in 2000). Odgovori se skoraj niso razli-
kovali: mladi ljudje v Sloveniji najbolj zaupajo staršem, nato prijateljem,
na tretjem mestu so bratje in sestre. Najmanj pa zaupajo političnim
strankam, duhovnikom in Cerkvi ter vodilnim politikom.
Mladi kažejo izrazito diferenciran odnos do življenjskih sfer, nego-
vanje in usmerjenost v zasebnost na eni strani ter zavračanje, celo odpor
do (politične) javnosti na drugi. In vendar ta polarizirana podoba ne
ustreza resničnosti, če jo razumemo togo: zasebnost, ki jo mladi tako
cenijo, ni nujno zaprta, gnezdniška, privatistična, od kakršnekoli jav-
nosti strogo ločena in varovana zasebnost ter obratno, javnost, ki jo
mladi odklanjajo, je le ena od razsežnosti javnosti – kar zavračajo, je
politično udejstvovanje, je politika kot dominacija.
91

Tabela 9: Mladi ljudje različno ocenjujejo stvari in okoliščine v

družbenem življenju. Označi, koliko se tebi zdijo naslednje
okoliščine in situacije zaželene ali nezaželene.
Odgovori v % Mladina 93 Mladina 95 Mladina 93 Mladina 95

Okoliščine zelo zaželeno zelo zaželeno popolnoma popolnoma
nezaželeno nezaželeno
Dober materialni 60,0 49,7 0,7 0,4
položaj
Ugleden družbeni 37,0 29,9 1,8 1,7
položaj
Postati znan/a 56,3 43,4 1,1 1,5
v poklicu, stroki
Biti na vodilnem 25,7 18,3 9,4 5,6
položaju
Kazati nacionalno 24.,4 14,6 9,7 8,9
pripadnost
Potrditi se z delom v 4,7 2,0 36,0 47,3
političnih strankah
Zabavati se po mili volji 51,1 21,5 2,9 6,5
Biti sam svoj gospodar 75,0 65,0 0,6 1,1
Postati slaven/na v 28,7 12,2 7,4 18,1
športu, zabavi
Živeti urejeno 67,1 83,6 1,7 0,7
partnersko življenje
Živeti v skladu z nauki 19,9 25,9 16,0 11,9
vere
Vir: Mladina 93; N=2354 Mladina 95; N=1829
Številni družboslovci in družboslovke ugotavljajo, da se vsakdanje

življenje vse bolj privatizira, toda sočasno se zasebnost tudi vse bolj od-
pira; javnost vstopa v zasebnost bolj kot kdajkoli prej in na načine, ki
jih preteklost ni poznala. Sodobna zasebnost ima malo skupnega s pred-
elektronsko zasebnostjo, količina javnosti, ki vsakodnevno zaposluje,
zabava in informira prebivalce zasebnosti, pa ni bila nikoli večja. Meje
med javnostjo in zasebnostjo so zabrisane, tako da je njuno prepozna-
vanje in ločevanje močno oteženo. Prav mladi so tisti, ki premikajo
meje zlahka in igraje – sredi zasebnosti se lahko s pomočjo elektronskih
medijev in računalniških omrežij odpirajo svetu in obratno – sredi vr-
92

veža javnih prostorov si nataknejo slušalke, se izolirajo in umaknejo v

zasebnost.
Mladi so bili pogosto ustvarjalci specifičnih, subkulturnih javnosti,
mladinskih scen, družbenih gibanj, v Sloveniji nič manj kot drugod.
Politična teža civilne družbe je bila pri nas nemara precej večja zato, ker
so »mladinske« scene posrkale dobršen del političnih artikulacij, ki bi se
sicer stežka ali sploh ne mogle izražati v partijsko dominirani politični
javnosti v socialističnem obdobju. Protesti zoper tedanjo oblast so bili
pogumna in zabavna dejanja, kombinacija užitka in politične vizije. Je
danes taka mešanica še mogoča?
Za študentsko mladino bolj kot za dijaško ugotavljamo, da je indi-
vidualizirana, kar ne pomeni, da so mladi individualisti, zazrti vase in
v svoje interese. Do neke mere velja prav nasprotno: progresiven odgo-
vor na individualizacijske izzive so tudi visoka stopnja sprejemanja in
spoštovanja drugačnosti, sposobnost povezovanja svojih želja in potreb
drugih ljudi ter visoki interakcijski potenciali. Ali torej obstaja področje
skupnosti, kolektivnosti, javnosti, ki bi mlade še utegnilo zanimati?
Najprej smo želeli izvedeti, ali so mladi sploh akcijsko razpoloženi.
Postavili smo jim vprašanje Koliko si se ti osebno pripravljen/a angažirati
v izvajanju družbenih sprememb?
Dijaki in dijakinje ter študentje in študentke so odgovorili, kot je
predstavljeno na sliki 11.
Relativno visoka akcijska pripravljenost seveda še ne pomeni, da bi
mladi tudi dejansko vstopali v akcije za izvajanje družbenih sprememb,
visoka je predvsem glede tega, da oboji, dijaki/nje in študenti/ke, oce-
njujejo, da je njihov vpliv na družbene spremembe, ki se bodo zgodile
v prihodnosti, zelo majhen in majhen (dijaki/nje 29,3 % in študenti/ke
kar 72,8 %).
Primerjava podatkov morda ni tako protislovna, kot je mogoče vide-
ti na prvi pogled. Domnevali smo, da so mladim bližje tiste »družbeno
koristne dejavnosti«, pri katerih pridejo do izraza sami in pri katerih so
učinki in zadovoljstvo takojšnji in vidni. Povedano drugače, domne-
vamo, da mlade pritegnejo dejavnosti v socialnem svetu srednjega do-
meta.
93

Slika 11: Koliko si se ti osebno pripravljen/a angažirati v izvajanju

družbenih sprememb?
Mladina 93; N=2354, Mladina 95; N=1829
Študentkam in študentom smo postavili tudi naslednje vprašanje: Tu-

di v Sloveniji se v zadnjem času razvijajo številne prstovoljne dejavnosti. Ali
bi se bil/a pripravljen/a tudi osebno angažirati pri kateri od njih? (slika 12)
Glede na visok delež pritrdilnih odgovorov lahko rečemo, da so štu-
dentke in študenti v Sloveniji velik volonterski potencial ali pa so morda
v katero od oblik prostovoljnega dela že vključeni. Veliko bolj kot štu-
dentje so altruistično usmerjene študentke, saj jih je med tistimi, ki bi
se bili pripravljeni angažirati, dvakrat več. Ni pa statistično pomembna
zveza med pripravljenostjo za prostovoljno delo in materialnim položa-
jem družine, iz katere izhajajo študentke in študentje.
Področja, na katerih bi bili pripravljeni sodelovati, so:
– pomoč starejšim 83,6 %
– pomoč telesno prizadetim 77,0 %
– pomoč duševno prizadetim 66,5 %
– pomoč beguncem 53,2 %
Ali bi torej tudi za študentsko populacijo v Sloveniji lahko trdili,
kar ugotavljajo za mlade Skandinavce in Skandinavke, namreč, da so
94

Slika 12: Tudi v Sloveniji se v zadnjem času razvijajo številne

prostovoljne dejavnosti. Ali bi se bil/a pripravljen/a tudi osebno
angažirati pri kateri od njih?
Vir: Mladina 95; N=1829
bila nova družbena gibanja v osemdesetih zadnji javni kolektivni anga-

žma mladih, pri katerih je bila mogoča kombinacija osebnega užitka in
političnih vizij (Reimer, v: Fornas, 1995, 70). Iz družbenih gibanj kot
alternativne javnosti se mladi pomikajo v prostovoljne dejavnosti kot
alternativno socialno javnost, kjer ne gre toliko za kombinacijo užitka
in vizij, temveč za kombinacijo osebnega zadovoljstva in solidarnosti.
Zdi se, da mlade tudi to pritegne.
OTROCI IN STARŠI
V zadnjih desetletjih se je v razpravah o družini in spremembah dru-

žinskega življenja v Evropi najpogosteje pojavljalo vprašanje, kaj druži-
na sploh je. Vprašanje se zdi smešno ob navidezni očitnosti odgovora.
In vendar je bilo mogoče reči le to, da je družina oseba ali skupina oseb,
ki skrbi za otroka ali otroke. Kar družino razlikuje od podobnih oblik
vsakdanjega življenja, je obstoj starševskega razmerja kot socialnega raz-
merja. V devetdesetih letih se je kot sprejemljivo pojavilo razumevanje
družine kot skupnosti in institucije, ki deluje kot »osebna podporna
mreža« (»person supporting network«, Dumon, 1993, 1).
Osnovni sociodemografski trendi spreminjanja družinskega življenja
v Evropi in Sloveniji kažejo naslednjo podobo.
Intenzivna pluralizacija družinskih oblik in družinskih življenjskih
stilov je značilna za vso Evropo, tudi za Slovenijo, zato je pravilneje
govoriti o družinah in ne o družini. Ljudje si namreč bolj kot kdajkoli
sami izbirajo oblike in načine družinskega življenja (Glej: Švab v tej
knjigi).
95

Formalizirana zakonska zveza izgublja socialni status in pomen: vse

več ljudi, predvsem mladih, ne živi v zunajzakonskih partnerskih sku-
pnostih zgolj do obdobja, ko se rodijo otroci, ampak tudi po tem. V
Franciji in Veliki Britaniji se rodi zunaj zakonske zveze okoli 30 %
otrok. V Sloveniji je bilo po podatkih iz popisa 1991 izven zakonske
zveze rojenih 26,4 % otrok, sredi devetdesetih nekaj manj kot 30 %,
po podatkih iz zadnjega popisa prebivalstva leta 2002 pa le nekaj manj
kot 40 %.
Število razvez narašča povsod, kjer je razveza zakonske zveze omo-
gočena. V Sloveniji je število razvez v osemdesetih letih rahlo upadalo
in v devetdesetih ponovno naraslo. Po zadnjih podatkih iz popisa 2002
se razveže 34,8 % vseh sklenjenih zakonskih zvez.
Zvišuje se število enostarševskih družin. Podatki za države Evropske
unije kažejo, da je število tovrstnih družin v povprečju okoli tretjine
vseh družin in da so v 90 % to materinske enostarševske družine. V
Sloveniji je enostarševskih 24,3 % vseh družin.
Zvišuje se število reorganiziranih družin, pri katerih en ali oba par-
tnerja ponovno vzpostavljata družinsko skupnost. Obstajajo ocene, po
katerih v Sloveniji 30 % otrok ne živi (več) z obema roditeljema.
Družinski življenjski poteki se spreminjajo: spremembe so najbolj
očitne ob začetku in koncu družinskega življenja. Povečuje se časov-
no obdobje prehoda iz družine staršev v lastno družino. Pozen prehod
v starševstvo je značilen za večino evropskih držav, tudi za Slovenijo,
v kateri se povprečna starost partnerjev ob rojstvu prvega otroka po-
mika proti 30. letu. Podaljšuje se tudi zaključno obdobje družinskega
življenjskega poteka, obdobje zoževanja družine. Ta doba, ko partnerja
živita sama in družinsko življenje ni več usmerjeno pretežno v otroke,
se podaljšuje zaradi daljšanja povprečne pričakovane življenjske starosti
ljudi in dejstva, da imajo ljudje v povprečju manj otrok, ki so rojeni v
krajših intervalih.
LAT-faza ali doma do tridesetih?
Eden od učinkov kulturne revolucije iz poznih šestdesetih, ki je

zajela predvsem študentsko populacijo, je bil na ravni zasebnega življe-
nja ta, da so študentke in študenti doseganje avtonomije povezovali
z odhodom od doma, kar je veljalo predvsem za študentke (Dumon,
1993, 4). Četrt stoletja pozneje je slika videti obrnjena. Vse več mla-
96

dih, posebno študentk in študentov, svojo podaljšano mladost živi pri

starših; to je opazno tudi v Sloveniji. Obdobja novega načina poldru-
žinskega življenja se je prijela oznaka »generacijski LAT« (»living apart
together«), živeti skupaj in hkrati narazen. LAT-fazo je težko meriti s
statističnimi merskimi instrumenti, ker lahko pomeni številne življenj-
ske aranžmaje:
– živeti doma v času podaljšanega šolanja (do 26 let),
– živeti doma tudi po zaključku šolanja in zaposlitvi,
– živeti doma z občasnim življenjem drugje,
– živeti drugje z rednim obiskovanjem starševske družine in s konti-
nuirano uporabo njenih uslug in storitev.
LAT-faza je vmesna, intermediarna faza med družinsko odvisnostjo
in od izvorne družine docela neodvisnim življenjem. Zanjo je značilna
ekonomska odvisnost ali polodvisnost od staršev ob hkratni socialni
neodvisnosti. Razlogi za podaljševanje življenja s starši oziroma za od-
lašanje odhoda od doma so različni: zunanji, kot so težave v doseganju
ekonomske neodvisnosti, nezaposlenost, otežena stanovanjska oskrba,
podaljšan študij ipd., in »subjektivni«, kot so lagodnost in poceni življe-
nje doma, razumevanje s starši, materialna in emocionalna varnost ob
hkratni visoki avtonomji ipd. Domnevamo, da gre večinoma za kom-
binacijo obojega. LAT-faza seveda ne pomeni nujno najboljšega načina
sobivanja za obe strani; prav lahko so mladi in starši vanjo ujeti ali
prisiljeni. Domnevamo, da je sprejemljivejša za mlade in manj za nji-
hove starše. Ameriške raziskave iz osemdesetih na primer kažejo, da
pomeni LAT-faza predvsem stresno obdobje za starše. Longitudinalno
spremljanje je pokazalo, da se po odhodu »otrok« (starih od 20 do 30
let) pomembno izboljšajo odnosi med partnerjema (staršema) in poveča
splošno življenjsko zadovoljstvo staršev, če otroci, ki so dom zapustili, z
njimi ohranjajo redne stike (White, Edwards, 1990, 235–242).
V naši raziskavi študentske populacije smo anketirancem v zvezi s
tem postavili naslednje vprašanje: Kje boš najverjetneje živel/a in kje bi
želel/a živeti v obdobju od 25. do 30. leta? (slika 13)
Podatki kažejo, da si večina študentk in študentov v obdobju od
25. do 30. leta ne želi živeti pri starših (svojih ali parterjevih), želijo si
živeti sami ali s partnerjem/partnerko v svojem gospodinjstvu (86,2 %),
vendar obenem mislijo, da bodo v tem obdobju najverjetneje živeli pri
starših (38,9 %).
Materialni položaj starševske družine ne vpliva pomembno na oceno
o tem, kje bodo najverjetneje živeli, prav tako ne spol anketiranih, razen
97

Slika 13: Kje boš najverjetneje živel/a in kje bi želel/a živeti v obdobju od
25. do 30. leta starosti?
1. Sam/a v lastnem stanovanju

2. Sam/a pri starših
3. S partnerjem/ico pri svojih starših
4. S partnerjem/ico pri njegovih/njenih starših
5. S partnerjem/ico v lastnem gospodinjstvu
6. Drugje
7. Ne vem, ne želim povedati
Vir: Ule in drugi (1996): Predah za študentsko mladino, N=1829.
v eni povezavi: med tistimi, ki mislijo, da bodo živeli pri partnerjevih

starših, je kar 83,9 % žensk in le 16,1 % moških.
Videti je torej mogoče, da je odraslo življenje s starši verjetna, vendar
ne tudi najbolj želena oblika bivanja. Za študentke in študente v Slove-
niji je torej LAT-faza bolj prisila kot osebna izbira.
Podporna družina
Podatki iz naših raziskav mladine kažejo, da se je tudi v Sloveniji naj-

brž zgodil premik iz etične v afektivno in podporno družino. Odnosi
med starši in otroki so se spremenili: odnose nadzorovanja in poslušnosti
nadomeščajo odnosi pomoči, vzpodbujanja in zaupnosti, kar kažejo tudi
spodnji podatki. V naši raziskavi mladine smo v zvezi s tem postavili
98

Tabela 10: Če pomisliš na čas med 1. in 6. razredom osnovne šole,

v kolikšni meri veljajo spodnje trditve zate in tvoje starše?
Odgovori v % Mladina Mladina Mladina Mladina

93 95 93 95
zelo velja zelo velja sploh sploh
ne velja ne velja
Moji starši me niso nikdar spraševali, 8,8 6,2 64,9 60,2
kako je bilo v šoli.
Imel/a sem občutek, da me imajo 56,5 66,6 2,4 1,6
starši zelo radi.
Za moje starše je bilo spričevalo zelo 42,0 33,1 2,9 3,8
pomembno.
Moji starši so me imeli za 28,0 43,7 3,2 1,4
zelo bistrega/bistro.
V moji družini smo malo 7,7 7,0 39,9 44,5
časa preživeli skupaj.
Moji starši so imeli velike 16,0 13,0 14,0 16,8
načrte z mano v prihodnosti.
Zelo sem se bal/a staršev. 6,0 3,4 49,3 56,6
Starši so mi redno pomagali pri 17,0 15,7 23,3 31,2
domačih nalogah.
Moji starši so mi kar naprej očitali, 6,1 2,0 58,8 79,9
da iz mene nič ne bo.
Mladina 93; N=2354, Mladina 95; N=1829
naslednje vprašanje: Če pomisliš na čas med 1. in 6. razredom osnovne šole,

v kolikšni meri veljajo spodnje trditve zate in tvoje starše? (tabela 10)
Podatki kažejo, da so imeli otroci veliko čustvene podpore in da so
starši zelo zaupali v intelektualne sposobnosti svojih otrok. In še nekaj,
križanje s spolom je pokazalo, da je zveza pomembna: starši so močno
podpirali predvsem današnje študentke.
Sorodniška oziroma starševska pomoč je običajno dvojna, čustve-
na in instrumentalna. Za starševsko pomoč v sodobnih družbah velja,
da je unilateralna, poteka od družine orientacije k družini prokreacije.
Najintenzivnejša je v času oblikovanja prokreativne družine, ko družina
orientacije uporabi formalne in neformalne vire, da bi zagotovila čim
boljšo osnovo za družino svojih otrok, in si prizadeva, da prokreativna
družina v začetnem, kritičnem obdobju ne bi zdrsnila po statusni lestvi-
99

ci navzdol. Raziskave kažejo, da so v nudenju instrumentalne pomoči

najbolj uspešne in prilagodljive srednjeslojske družine orientacije in da
so ženske, torej matere in tašče, poglavitne režiserke starševske pomoči
(Rener, 1992). Prav tako je znano, da je sorodniška in starševska pomoč
največja v recesivnih in nestabilnih obdobjih.
V zvezi s tem, kako je s pričakovanji o instrumentalni pomoči star-
šev pri študentski populaciji, smo mladim postavili vprašanje predsta-
vljeno na sliki 14.
Študentke in študentje največ pomoči pričakujejo pri reševanju sta-
novanjskih težav in varstvu otrok, manj pri iskanju zaposlitve ter v de-
narju in darilih. Vrstni red pričakovanj kaže, da si mladi obetajo največ
pomoči pri oblikovanju družin, in ne kaže na močan nepotizem. O
nepotizmu bi lahko govorili, če bi družina orientacije uporabila nefor-
malne vire (zveze, poznanstva, podkupovanja), da bi otrokom zagoto-
vila (primerno) zaposlitev.
Spolna pripadnost respondentov in respondentk ne vpliva na priča-
kovanja po pomoči, razen pri varstvu otrok, ki ga pričakuje pomembno
več žensk kot moških.
Slika 14: Ali pričakuješ, da ti bodo starši v prihodnje pomagali?
Vir: Mladina 95; N=1829.
100

Materialni položaj izvorne družine (slojevska pripadnost) statistično

pomembno vpliva na pričakovanja po pomoči: višja, kot je ocena o ma-
terialnem standardu izvorne družine, večja so pričakovanja po pomoči;
izjema je pomoč pri varstvu otrok, ki jo študentke in študentje pričaku-
jejo ne glede na slojevsko pripadnost.
Rekli smo že, da je urejeno partnersko in družinsko življenje prav na
vrhu vrednotnih orientacij dijaške in študentske populacije; vendar to
nikakor ni tradicionalni tip družine s hierarhično razporeditvijo spol-
nih in starostnih vlog, dela in moči, kar je pri študentih/kah še očitneje
kot pri dijakih/injah.
Na vprašanje Koliko se strinjaš s posameznimi trditvami, ki so spodaj
navedene? smo dobili odgovore, ki so predstavljeni na sliki 15.
1. Ženska se mora poročiti nedolžna, ker se je stoletja težilo k temu in
ker je garancija, da bo vso svojo ljubezen posvetila soprogu.
2. Osnovni cilj življenja in dela posameznika mora biti ustvarjanje trd-
ne in skladne družine.
3. Večina del v gospodinjstvu po svoji naravi bolj odgovarja ženskam.
4. Splav (abortus) je sramotno dejanje, ki bi ga bilo treba z zakonom
prepovedati.
5. Matere se naj ukvarjajo z nego otrok, očetje pa naj poskrbijo za ma-
terialno varnost družine.
6. Matere in očetje naj imajo enake možnosti za dodelitev otrok ob
razvezi.
Slika 15: Strinjanje s trditvami
Vir: Ule in drugi (1996): Predah za študentsko mladino, N=1829.
101

Podatki kažejo na močno usmerjenost študentk in študentov v ena-

komerno delitev gospodinjskega in starševskega dela med spoloma.
Klasično, tradicionalno delitev družinskih vlog, po kateri imajo matere
ekspresivno, očetje pa instrumentalno vlogo, podpira 16,3 % vprašanih,
zavrača pa jo 83,7 %. Egalitarnostno razpoloženje mladih ni odvisno
od njihove slojevske pripadnosti, pač pa je pomembna zveza s spolom.
Študentke izrazito podpirajo delitev gospodinjskega dela in močno za-
vračajo klasične družinske vloge, medtem ko so študentje v svojih stali-
ščih mlačnejši in se z enakostjo pri delitvi dela »v glavnem strinjajo«.
Videti je, da je ženska nedolžnost ob poroki nepomembna za več kot
70 % vprašanih, spolna pripadnost na stališče ne vpliva. Večina vpra-
šanih (58,9 %) se ne strinja s trditvijo, da je splav sramotno dejanje, ki
bi ga bilo treba prepovedati. Na stališče do splava vpliva religioznost
oziroma »življenje v skladu z nauki svoje vere«, vendar je takih, ki po-
polnoma zavračajo stališče o splavu kot sramotnem dejanju in hkrati
zagovarjajo življenje v skladu z nauki svoje vere, kar 34,6 %, kar kaže
na to, da je tudi med religioznimi študentkami in študenti toleranca do
umetne prekinitve nosečnosti relativno visoka.
Poglejmo, ali študentke in študenti mislijo, da bodo imeli otroke, in
koliko si jih želijo. 83,1 % študentk in študentov meni, da bodo imeli
otroke, 2,8 % je odgovorilo z »ne«, ostali jih že imajo (0,5 %) ali »ne
vedo« (13,6 %). Študentska populacija torej ne kaže protinatalitetnih
stališč, nasprotno, želja po otrocih je presenetljivo velika. Glede na sta-
tistične podatke o sedanji in pričakovani rodnosti v Sloveniji, ki se je v
devetdesetih gibala okoli 1,2 otroka na žensko v fertilni dobi in je ena
najnižjih v Evropi, študentke in študenti v svojih željah močno odstopajo
navzgor. 6,3 % vprašanih si želi enega otroka, 47,5 % dva in 31,8 % tri in
več otrok. Študentke in študenti na tem področju torej »želijo mogoče«
in »ostajajo realni«, kar pomeni, da bodo visoke želje po otrocih prejkone
prilagodili okoliščinam in možnostim za »kakovostno družinsko življe-
nje«, kar se je pokazalo ob naslednjem vprašanju (slika 16).
Med odgovori kot možnega nismo ponudili stališča v zvezi z zaposli-
tvijo, ker smo predvidevali, da bi posrkal večinski delež odgovorov.
Če sklenemo, bi lahko rekli, da študentska populacija v Sloveniji
hoče oboje, poklicno in družinsko življenje, vendar možnosti za slednje
ne vidi v registru tradicij in ideologij, pač pa v spektru socialnih pra-
vic in možnosti. Študentke in študentje so pripravljeni biti starši novih
državljanov, če bodo prej imeli možnost to postati sami. Včasih se je
temu reklo odgovorno starševstvo. Današnje študentke in študente so
102

Slika 16: Različne države se odločajo za ukrepe, s katerimi želijo doseči

bolj uravnotežen razvoj prebivalstva in zagotoviti bolj kakovostno
družinsko življenje. Za katero od naštetih možnosti se najbolj zavzemaš?
(Izberi dva od spodaj ponujenih odgovorov.)
Odgovori v %
Mladina 95; N=1829
starši močno podpirali (in jih še) in videti je, da ti tega ne nameravajo
odtegniti svojim otrokom.
Študentska populacija v Sloveniji v svoji usmerjenosti in stališčih do
družinskega življenja ni nikakršna posebnost; drža »racionalne odgo-
vornosti« do svojih družinskih perspektiv je nekaj, kar povezuje štu-
dentsko mladino po vsej Evropi.
Za sodobno družinsko življenje v Evropi je z vso zanesljivostjo mo-
goče reči le to, da je raznoliko. Intenzivna pluralizacija družinskih ži-
vljenjskih oblik in stilov je značilna za vso Evropo, ne glede na različne
ekonomske, politične, religiozne in druge okoliščine, kar so nekateri
duhovito označili kot »konvergenco k različnosti« (Boh, 1989, 293).
Povsod po Evropi postopoma raste število samskih ljudi, enostarševskih
družin, zunajzakonskih družinskih skupnosti, reorganiziranih družin
in družin istospolnih partnerjev. Slednjim nekatere evropske države
omogočajo formalno registracijo partnerske zveze, nekatere (npr. Nizo-
zemska, Velika Britanija) pa tudi posvojitev otrok.
Sočasno z naraščanjem nestandardnih oblik družinskega življenja
upada delež tradicionalne idealnotipske oblike družine, poročenega pa-
103

ra z otroki. Kljub pluralizaciji družinskih oblik se ocenjuje, da bosta

dve tretjini otrok tudi v prihodnje živeli z dvema staršema v taki ali
drugačni družinski obliki. Težava torej ni v odsotnosti staršev, temveč
v načinih njihove prisotnosti.
V najhujšem časovnem prijemu se nahajajo mlade družine izobraže-
nih, polno zaposlenih staršev z majhnimi otroki; v popolnoma drugač-
nem položaju pa so nezaposleni starši, ki svojega časa nimajo kam dati.
Frustracije in občutki krivde so prisotni v obeh primerih. V družinah
prezaposlenih staršev je vsak nov dan projekt, ki ga je treba optimal-
no načrtovati in organizirati, medtem ko nezaposleni izkušajo občutja
marginalnosti in izključenosti v družbi, kjer sta identiteta in samozavest
tesno povezani z zaposlitvenim statusom.
Zato ne preseneča, kar sporočajo mladi Danci in Danke v anketah,
kjer jih – podobno kot mi – sprašujejo o možnostih za kakovostno dru-
žinsko življenje. Nezaposleni starši hočejo najprej zaposlitev, a ne zato,
ker se z nadomestili za brezposelnost ne bi dalo živeti, pač pa zato, ker
so nezaposleni starši nezadovoljni starši, kar ni dobro za nikogar, tudi
za družinsko življenje ne. (Pre)zaposleni starši pa želijo natanko dvoje:
od družbe pričakujejo časovno fleksibilnejše in kakovostnejše otroško
varstvo ter krajši delovni čas. Empirična snemanja v treh časovnih toč-
kah na Danskem (1975, 1989 in 1991) so pokazala, da bi bila za večino
mladih optimalna zaposlitev s skrajšanim delovnim časom za oba starša
(Aunbirk, v: Pruzan, 1993, 170).
Razporeditev starševskih statusov in vlog znotraj družine je predmet
dogovarjanj in pogajanj med partnerjema, kar je nadomestilo predho-
dno vnaprej definirano komplementarnost vlog. Pogajalska izhodišča
partnerjev so odvisna od dosežene ravni izobrazbe, slojevske pripadno-
sti in kulturnih kapitalov. Enaki dejavniki vplivajo na to, kako mladi
razumejo pomen »dobrega očeta« in »dobre matere«.
Rezultati empirične študije družin mladih Dank in Dancev, ki so
prvič postali starši, pa kažejo manj lepo podobo starševske enakosti.
V stališčih do starševstva se zavzemajo za spolno nevtralnost, ravnajo
pa bistveno staromodneje: matere se veliko več kot očetje ukvarjajo z
otroki (Aunbirk, v: Pruzan, 1993, 170). Interpretacija razlike med sta-
lišči in dejanskostjo je standardno dolgočasna: zasebnost prežema mit
o materinstvu, javnost pa obvladuje moškim prijaznejša struktura trga
delovne sile in političnega odločanja. Čeprav so med vsemi državami
sveta prav skandinavske države in Danska s svojimi socialnopolitičnimi
ukrepi največ storile za zvišanje življenjske avtonomije posameznikov,
104

ne glede na spol, brez sprenevedanja vedo tudi to, da je ključ v subjektu

sprememb, v ženskah, v mladih ženskah, v najbolj izobraženih mladih
ženskah.
ŠTUDENTKE
Kaj lahko rečemo o študentkah v Sloveniji? Predvsem to, da skoraj

nismo našli študentk in študentov, pač pa ljudi, katerih stališča se ne
razlikujejo pomembno po spolni pripadnosti. Razlik v stališčih skoraj
ni, so pa razlike med spoloma v umeščenosti v univerzitetnem sistemu,
v interesni in poklicni usmerjenosti, ki sodoloča bolj moške in bolj žen-
ske izbire študija. Prostorska in socialna mobilnost žensk se je v zadnjih
tridesetih letih povečevala hkrati z njihovo neodvisnostjo. V večini
evropskih držav ženske predstavljajo večino študentske populacije in
tudi diplomira jih že več kot moških. V tem obdobju so ženske bolj kot
moški dvignile raven svojih profesionalnih kompetenc in zaposlitvenih
aktivnosti, vendar se obenem spolna struktura neplačanega družinske-
ga in gospodinjskega dela ni bistveno spremenila.
Raziskave o različni umeščenosti spolov v zasebnem in javnem ži-
vljenju in ožje raziskave o spolnih razlikah v univerzitetnem izobraže-
vanju so ugotavljale obstoj specifične ženske kulture, katere vrednote se
izražajo predvsem v študijskih izbirah deklet. V sedemdesetih letih je
Ulrike Prokop (1976) v nasprotju s tedaj dominantnim feminizmom
opisovala specifičen ženski socialni značaj, odnosno usmerjenost žensk,
pozornost do potreb drugih, z razliko od procesno usmerjenih moških,
ki jih bolj kot ljudje zanimajo stvari. Posebnost njenega razmisleka je
bila v tem, da je poskušala uveljaviti žensko drugačnost in pokazati
njen spregledani in nepriznani pomen. Bila je ena prvih feminističnih
teoretičark, ki je boj za enakost razumela kot boj za razliko.
Empirične raziskave interesne usmerjenosti študentk v osemdesetih
letih kažejo, da so študentke še zmeraj veliko bolj kot študentje usmerje-
ne v potrebe, komunikacije in storitve ter da študij bolj izbirajo v skladu s
svojimi interesi in manj glede na to, kakšni bodo prihodnji zaslužki, sta-
tus in prestiž izbranega poklica (Holstein-Beck, v: Fornas, 1995, 105).
Podobno, kot smo ugotovili v svoji raziskavi, da spol pomembno ne
diferencira večine stališč, ugotavljajo tudi raziskave študentske popula-
cije drugod po Evropi. Če kdaj, potem je mogoče videti, da je prav čas
študija tisto življenjsko obdobje, v katerem so najbolj nazorne postmo-
105

derne težnje po zmanjševanju pomena spola kot standardnega dejav-

nika vpliva na življenjski potek. Toda skoraj gotovo gre za proizvod z
omejenim rokom trajanja.
Sodobne mlade ženske morajo najti poti v pokrajini kontrastnih po-
treb, nasprotujočih si pričakovanj in dvoumnih sporočil. V življenjskem
svetu mladih žensk so vsaj tri področja kontrastov, ki se jasneje izrišejo,
brž ko ženske zapustijo izobraževalni sistem:
– ideologija spolne nevtralnosti ob dejanski spolni segregaciji,
– konflikt med zaposlitvijo in materinstvom,
– potreba po razvijanju osebne avtonomije ob hkratni odnosni usme-
rjenosti.
Prvo kontrastno področje je onstran vpliva posameznice in je rela-
tivno stabilen življenjski okvir. Seveda bi bilo primerno oporekati tezi o
ideologiji spolne nevtralnosti v Sloveniji, če upoštevamo številne znake
zadnjih let v obliki kodiranih ali kar naravost izrečenih sporočil o tem,
kam naj ženske – za narodov blagor – usmerjajo svoja življenja. Toda
z zgodovinske perspektive dvajsetega stoletja je vendar mogoče reči, da
se je ideologija spolne segregacije prevesila v ideologijo spolne nevtral-
nosti. Zakonodaja prepoveduje spolno diskriminacijo, v izobraževanju,
politiki in ekonomiji ni eksplicitnih pravil, ki bi ločevala in stratificirala
po spolu.
V izobraževalnem sistemu so formalni postopki in pravila spolno
nevtralni, feminizirani šolski sistem pa se pretvarja, da je spolna pripa-
dnost nepomembna in redko, če sploh, tematizira dejansko segregacijo.
To pomeni zapiranje oči pred nečim, kar se nahaja za vogalom; mlade
ženske soočenje opravijo same, v zasebnosti. Naučiti se morajo živeti s
kontrastom, kot bi bila spolna segregacija partikularna in naključna, ne
pa strukturna sestavina družbene organizacije.
Drugi kontrast je konflikt med plačanim delom in materinstvom;
današnje študentke hočejo oboje in še več. Ne glede na tradicijo do-
mala polne ženske zaposlenosti in ne glede na raven razvitosti socialne
države je konflikt med materinstvom in zaposlenostjo neizbežen: otroci
zahtevajo materino empatijo, energijo in čas, njeno nego, ko so majhni
in zmeraj ko so bolni. Materinjenje je »delo iz ljubezni«, ki ne sodi v
matriko ekvivalentnih menjav.
Pričakovanja, ki naj jim zaposlena ženska zadosti v službi, so iz dru-
gega sveta: tu naj bo čim podjetnejša, profesionalna in tekmovalna ter
čim manj čustvena. Mešanje obeh svetov je prepovedano, visoka učin-
kovitost v vsakem od njih zapovedana in pričakovana. Služba in dom
106

sta za ženske dvojna obremenitev, mogoče dvojno zadovoljstvo, sta pa

še nekaj drugega, namreč dvojna prisotnost, kar pomeni, da morajo
ženske vsakodnevno opravljati fizične in predvsem mentalne premike iz
enega v drugi svet. Konflikt med zaposlitvijo in materinstvom ali bolje
– stalna dvojna prisotnost v normativno in odnosno različnih okoljih
ima tudi dobro plat: ženske so prisiljene v trening organizacijskih, inte-
rakcijskih in prilagoditvenih veščin, ki v poindustrijskem svetu posta-
jajo vse pomembnejše. V avtomobilističnem žargonu bi rekla, da imajo
možnost za »prestavo več«, težava utegne biti le v preredki uporabi »pro-
stega teka«. Današnje študentke imajo v primerjavi s svojimi materami
tudi večje možnosti uravnavanja konflikta: poklicne in zaposlitvene iz-
bire so širše in regulacija rodnosti boljša in manj stigmatizirana. Navse-
zadnje se lahko tudi odločijo, da v življenju ne bodo materinile.
Tretji kontrast je potreba po razvijanju osebne avtonomije ob hkra-
tni odnosni usmerjenosti, kar naj bi bila bistvena elementa nove žen-
ske psihične strukture, kot pravijo nekatere feministke (Holstein-Beck,
Prokop, v: Fornas, 1995, 117). Odnosna usmerjenost je starodavna plat
ženskega socialnega značaja, potrebe in možnosti za osebno avtonomijo
pa so novi zamahi v androginost, ki terjajo večjo usmerjenost vase. No-
ve kulturne težnje individualizacije, identitetnega testiranja in ekspe-
rimentiranja prinašajo rastoče možnosti avtonomije tudi mladim žen-
skam. Te ohranjajo odnosni jaz in si hkrati jemljejo izseke avtonomije,
da bi mogle živeti kot enake in neodvisne posameznice.
Nič ni več stalno in za zmeraj dano, nasprotno, vse je odprto in
mogoče, pravijo dekonstruktivisti. Morda, vendar za ženske zanesljivo
manj kot za moške. Postmoderne razprtosti v možnosti in tveganja so
za ženske bolj iluzije, vendar iluzije, ki delujejo. Če mlada ženska verja-
me, da so njene možnosti natanko enake kot možnosti drugih, če verja-
me, da lahko odloča o sebi, če je ni strah poguma in razuma, da izbira,
načrtuje in zavrača, potem se utegne kaj od tega uresničiti.
DRUŽINE IN SOCIALNA RANLJIVOST MLADIH
Modernizacija, v Sloveniji okrepljena z dodatnimi sunki tranzicij-

skih sprememb, vpliva na mlade ljudi skozi temeljne institucije, ki so
jim »podvrženi« v vsakdanjem življenju: družinsko/zasebno okolje, šolo
in prosti čas. Modernizacija od mladih zahteva sposobnosti hitrega pri-
lagajanja na spremenljive razmere, vendar ne učinkuje na vsakogar ena-
107

ko. Čeprav bo gotovo veliko mladih našlo svojo pot v odraslo življenje,
se zdi, da modernizacijska dogajanja sodobnosti prispevajo k nastajanju
dveh kontrastnih skupin mladih: zmagovalcev in poražencev. Zmago-
valci imajo družbene in osebne vire, s katerimi izkoriščajo priložnosti,
ki jih ponuja modernizacija. Mladi ljudje, ki se ne zmorejo prilagajati
modernizacijskim zahtevam, ker so osebno in družbeno nanje manj ali
sploh nepripravljeni, tvegajo vstop v kategorijo poražencev. Oboji, tako
zmagovalci kot poraženci, imajo svojo usodo le delno v lastnih rokah,
toda zmagovalci vedo, kaj z njo početi in kako jo usmerjati, da bodo
imeli od tega korist. Dinamika visoke moderne je specifična v tem, da
izjemno razširja tveganjski krog mladih: mladi ljudje, ki so podvrženi
tveganjem, še zdaleč ne prihajajo več samo iz klasičnih deprivilegiranih
družbenih okolij, iz nižjih razredov in družbenih manjšin, čeprav je res,
da je med »poraženci« še zmeraj več takih, ki živijo v neugodnih social-
nih razmerah. Pomen klasičnih strukturnih prisil (razrednih, etničnih,
rasnih, spolnih) se v sodobnosti sicer zmanjšuje ali vsaj nima več tako
dominantnega vpliva na življenjski potek posameznic in posamezni-
kov, vendar se hkrati krepijo silnice družbene neenakosti, ki delujejo
znotraj temeljnih institucij ali agentur globalne družbe, ki prečijo kla-
sično razredno strukturiranost družbe: v družini, izobraževalnem siste-
mu, zaposlovanju in prostem času. Mladi ljudje, ki pripadajo različnim
družbenim razredom, se sicer med seboj razlikujejo v količini in vrsti
virov, možnosti in priložnosti, vendar so konkretni izteki njihovih poti
v odraslost bolj kot kdajkoli odvisni od umestitev in podpore v navede-
nih podsistemih. Dosedanji koncepti družbene ranljivosti mladih, ki so
izhajali iz dveh teoretsko empiričnih podmen – prvič, da so družbeno
ranljivi predvsem mladi ljudje iz nižjih družbenih razredov, medtem
ko so ostali bistveno bolje zavarovani, in drugič, da je treba koncept
tveganja in ranljivosti vezati predvsem na mlade, ki delujejo v »conah
nevarnosti« –, so videti enostranski in neprepričljivi (du Bois-Reymond,
1996).
Podobno kot drugod v Evropi se tudi mladi v Sloveniji srečujejo z
novimi izzivi: odraščajo v državi, ki je v kontekstu vzhodno- in sre-
dnjeevropskih držav videti relativno uspešna in stabilna ter v kateri se
intenzivno uveljavljajo individualizirane družbeno-kulturne razmere, ki
odpirajo nove izbire in z njimi povezana tveganja. Opiranje na pretekle
vire varnosti in zaupanja (vrednote, referenčna območja, sisteme soci-
alne varnosti) ni več mogoče. Mladi ljudje in njihovi starši so prisilje-
ni v zgodnejše in bolj informirane izbire (o načinih in vrstah šolanja,
108

prostočasnih dejavnostih, zgodnjem načrtovanju življenjskih poti ipd.),

kar predpostavlja premik odgovornosti za svoje življenje tako rekoč v
obdobje otroštva. Sodobne evropske in tudi slovenska družba zahteva-
jo zgodnje mentalno in vedenjsko prilagajanje mladih ob hkrati proti-
slovnih pogojih; podaljšano izobraževanje in daljše obdobje ekonomske
odvisnosti sta v ostrem nasprotju z zahtevami po zgodnjih izbirah in
prevzemanjem odgovornosti zanje. Podobno protislovni so izzivi, ki
prihajajo iz »zunanjega sveta«: informacijske tehnologije in mediji po-
nujajo elemente multikulturnosti in globalnega internacionalizma ter
mlade informirajo o novih kulturah in življenjskih stilih, kar po eni
strani razširja njihova obzorja in jih »modernizira« (osvobaja tradicio-
nalnih nacionalnih ujetosti), po drugi strani pa zlahka povzroča nove
stiske in negotovosti.
V devetdesetih letih so se v študijah mladine razvili različni koncep-
ti ranljivosti. Britanski raziskovalec Bob Coles označuje kot socialno
ranljive tiste skupine mladih ljudi, za katere se prehodi v odraslost izka-
zujejo kot posebej težavni, in te skupine tudi natančneje določi: mladi
s posebnimi potrebami, mladi, ki živijo v skrbništvu in/ali v javnih
(totalnih) institucijah, in mladi, ki živijo »alternativne« kariere ter so
vpleteni v razna prestopništva in tudi že resnejše kriminalne dejavnosti
(Coles, 1997, 69). Zanimiva je tudi Schuytova (1995, 8) opredelitev
ranljivosti: posebej družbeno ranljivi so tisti mladi, ki so v interakcijah
s socialnimi institucijami deležni več sankcij in družbenega nadzora kot
podpore in koristi. Nasprotno nekaj avoric/jev veže razumevanje social-
ne ranljivosti na bistveno širši krog mladih, kar smo kot konceptualno
optiko sprejeli tudi v naših študijah socialne ranljivosti.
Družbena ranljivost in življenjska tveganja nehavajo biti lastnost
omejenega, manjšinskega dela populacije mladih ljudi, nasprotno, po-
stajajo prevladujoči, večinski kulturno-socialni milje kohorte sodobnih
mladostnikov in mladostnic.
ZASEBNO IN JAVNO: STARE PASTI NOVE

INDIVIDUALIZACIJE
Življenjske izkušnje mladih ljudi v modernih industrializiranih

družbah so se v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja
spremenile: spremenila so se družinska in prijateljska razmerja, drugač-
ne so izkušnje v izobraževalnem sistemu, zaposlitvi in načinih zaposlo-
109

vanja, prostem času in oblikovanju življenjskih stilov. Del sprememb se

gotovo nanaša na razmere, ki presegajo nacionalne državne okvire. To
so na primer prestrukturiranje trga delovne sile z naraščajočimi zahte-
vami po novi, zelo specializirani, fleksibilni in izobraženi delovni sili
ter ukrepi socialnih politik, ki domala povsod raztezajo obdobje odvi-
snosti mladih od njihovih družin orientacije; del sprememb pa še pose-
bej zadeva države »v tranziciji« s hitrimi prehodi v tržno gospodarstvo
in parlamentarno demokracijo. Mladi ljudje najprej in najbolj občutijo
posledice teh sprememb, spoprijemajo se s tveganji, ki jih generacija
njihovih staršev tako rekoč ni poznala. Večina sprememb se je zgodila
v relativno kratkem času, zaradi česar postajajo referenčna območja, ki
so nekdaj zagotavljala kolikor toliko zanesljive in napovedljive prehode
v odraslost, negotova in zamegljena. Naraščajoča negotovost prehodov
v odraslost, čemur nekateri avtorji pravijo kar »ontološka praznina«, je
danes skupni imenovalec mladih po vsej Evropi. Te spremembe, pred-
vsem dramatična oznaka ontološke praznine, ki naj bi prežala na večino
mlade generacije, seveda odmevajo v družboslovnih refleksijah sodob-
nosti. Zastavlja se predvsem vprašanje, ali te spremembe napovedujejo
prehod v novo obdobje, katerega pomen naj ne bi bil nič manjši od
pomena prehoda iz srednjega v novi vek, ali pa gre le za posledice oziro-
ma izteke modernizacije. Postmodernisti, kot Lyotard ali Baudrillard,
menijo, da vstopamo v novo, postmoderno ero, v kateri analiza družbe-
ne strukture izgublja svoj smisel. Vzorci socialnega vedenja in individu-
alizirane življenjske poti postajajo nepredvidljivi, velike družbene teorije
in klasične strukturne determinante pa neustrezne za pojasnjevanje va-
riabilnosti individualiziranih življenjskih potekov in stilov.
Drugi avtorji so skeptični do postmodernističnih premišljanj in od-
klanjajo tudi pojem postmoderne ter raje govorijo o pozni ali visoki
moderni (Giddens, 1991) ali »refleksivni modernizaciji« (Lasch, 1992).
Pluralnost in diferenciacija življenjskih svetov, slabenje skupnostnih re-
gulacij in občutki negotovosti so značilnosti modernizacije, s katerimi
se je ukvarjala že vsa klasična sociologija, pravijo. Ali se v sodobnosti
zares dogaja kaj tako novega, da stari družboslovni koncepti družbenih
sprememb ne ustrezajo več? Menimo, da epistemološke zmede ne pov-
zročajo novi elementi, pač pa zamegljevanje učinkov klasičnih struk-
turnih determinant. Povedano drugače, socialni in ekonomski statusi
ljudi še naprej bistveno določajo življenjske poteke posameznic in po-
sameznikov, vendar je njihovo učinkovanje manj vidno, zamegljeno in
manj neposredno, ker slabijo vsakršne kolektivne tradicije in naraščajo
110

pritiski individualističnih vrednot. Zato ljudje v primežu induciranih

izolacij vidijo družbeni svet kot nepregleden in nepredvidljiv, poln tve-
ganj, s katerimi se je treba spoprijeti kot posameznik ali posameznica,
kot da ne bi bilo drugih ljudi, ki živijo v enakih okoliščinah in se sreču-
jejo s podobnimi tveganji.
Študije mladine so se vselej kazale kot dober pokazatelj (ne)relevant-
nosti novih družbenih teorij. Če teorija ugotavlja, da se družbeni red
spreminja in da slabijo učinki klasičnih socialnih determinant, potem
lahko pričakujemo, da bomo empirično potrditev teh sprememb najprej
našli med mlado polpulacijo. Družbe visoke moderne sistematično pro-
izvajajo tveganja in v tem se slovenska družba prav nič ne razlikuje od
drugih razvitih evropskih družb. Prav tako ni nikakršno odkritje, da so
socialna tveganja neenakomerno porazdeljena, ali kot pravi Beck: »Po-
dobno kot bogastvo, se tudi tveganja prilegajo razrednemu vzorcu, le da
gre tu za obratno sorazmerje: bogastvo se vselej zgošča na vrhu, tveganja
na dnu družbene hierarhije. V tem smislu tudi nova tveganja visoke mo-
derne krepijo razrednost družbe in je ne odpravljajo. Revščina priteguje
nesrečno obilje tveganj in nasprotno, bogastvo v dohodku, moči in izo-
brazbi lahko zagotavlja varnost in brani pred tveganji.« (Beck, 1992, 35)
Navzlic tej temeljni ugotovitvi je mogoče reči, pravi Beck, da razre-
dne vezi (vsaj na ravni subjektivnih občutkov pripadnosti) slabijo, zato
ni več mogoče predvidevati življenjskih stilov in političnih prepričanj
le na podlagi informacij o poklicu, izobrazbi ali družinskem okolju.
Novo obdobje Beck imenuje »kapitalizem brez razredov« (1992, 88).
V individualiziranih življenjskih potekih so ljudje prisiljeni postavljati
sebe v središče svojih življenjskih načrtov in refleksivno konstruirajo
svojo biografijo. Zaposlitev in delovno mesto že dolgo nista več arena
močnih družbenih konfliktov, nanju se veže predvsem strah pred neza-
poslenostjo, ki ponika po starostni lestvici navzdol, tako rekoč v obdo-
bje otroštva, kar kažejo tudi naši podatki iz raziskave o osnovnošolski
mladini (tabela 11).
Nikakršnih empiričnih dokazov ni, da bi se v sodobnosti razporedi-
tev družbenega bogastva in moči kakorkoli bistveno spremenila. Beck
(1992, 91) celo ugotavlja, da kaže slika družbene neenakosti na podro-
čju zahodne Evrope »osupljivo stabilnost«. Podobni so tudi podatki o
družbeni stratifikaciji v Sloveniji: medtem ko je »objektivno« podobo
slojevitosti slovenske družbe mogoče predstaviti v klasični piramidni
obliki, se subjektivne presoje ljudi o lastnem položaju v slojevski struk-
turi (slojevska samouvrstitev) izražajo v obliki »čebule«. Kljub svoje-
111

Tabela 11: Spodaj je naštetih nekaj možnih problemov in težav današnjih

osnovnošolcev in osnovnošolk. Ob vsakem posebej označi, kako velik
problem predstavlja zate osebno.
Zelo velik Srednje velik Sploh ni

problem % problem % problem %
Bojim se, da se ne bom mogel/la 27,3 49,6 23,1
zaposliti.
Osamljenost. 22,3 33,8 34,9
Bojim, da bi bil/a odvisen od drog. 30,2 14,9 54,8
Pomanjkanje prostega časa. 21,6 54,0 24,4
Strah me je neuspehov v šoli. 38,5 45,7 15,7
Starši preveč pričakujejo od mene. 14,4 34,8 41,9
Večkrat pomislim na samomor. 15,9 12,5 71,6
Spolnost. 10,7 37,1 52,2
Učitelji mi delajo krivico. 18,2 39,9 42,9
Pomanjkanje denarja. 18,1 43,9 38,0
Bolezen, invalidnost. 38,8 16,9 44,2
N = 1687 učencev in učenk 8. razreda osnovnih šol
mu objektivnemu slojevskemu položaju se večina ljudi v Sloveniji vidi

v slojevski sredini (Hafner Fink, 1999). V marksistični terminologiji bi
rekli, da sloji obstajajo le še »po sebi« in ne tudi »zase«, da so torej ljudje
izgubili oziroma ne razvijajo zavesti razredne pripadnosti. Ali je torej
mogoče govoriti o »epistemološki samoprevari« visoke moderne, ki se
izraža kot naraščajoča razlika med objektivnimi socialno-ekonomskimi
položaji ljudi in subjektivnimi percepcijami, ki jim je dovoljeno sanjati
in bloditi? Življenjske možnosti ljudi torej ostajajo visoko strukturira-
ne in kolektivno določene, vendar jih ljudje dojemajo individualno ter
iščejo rešitve na zasebne in izolirane načine. Prav tako dojemajo tvega-
nja kot posamične krize in primanjkljaje in ne kot učinke procesov, ki
so zunaj osebnih dometov. Izguba zaposlitve je tako videti kot osebna
smola, neuspeh v šoli kot pomanjkanje truda in sposobnosti, mladinska
odklonskost kot pomanjkanje družinske vzgoje in trdnih vrednot ter
podobno. Ne trdimo, seveda, da nič od tega ne drži, trdimo le, da se
polovične zgodbe prodajajo kot vsa zgodba. Individualizacija tveganja
pomeni, da se situacije, ki bi nekoč klicale po kolektivni in politični ak-
ciji, zdaj interpretirajo kot nesrečne zgodbe tega ali onega, ki jih lahko
reši le ta ali oni na individualni ravni s svojim delovanjem.
112

Mladi ljudje so videti izredno dojemljivi za »tveganjske diskurze«,

kar nedvomno vpliva na njihove življenjske izkušnje, načrte in življenj-
ske stile. Če pogledamo, česa in kako močno se bojijo štirinajstletni-
ki in štirinajstletnice v Sloveniji, bi lahko rekli, da so preplašeni bolj,
kot bi bilo dobro in potrebno. Še v šestdesetih in sedemdesetih letih je
mladino obdajal ovoj »moralne panike«, ki jo je vztrajno gojila odrasla
etablirana družba v strahu pred novo samozavestjo, odločnostjo in ra-
dikalnimi zahtevami mladih tistega časa. Danes bi lahko rekli, da se je
panika preselila na drugo stran, le da ni več moralna panika odraslih,
temveč eksistenčni strah otrok. V političnih pojmih si hujšega poraza
mladih tako rekoč ni mogoče predstavljati. Kako neki je odrasli etabli-
rani družbi uspelo mlade tako zelo in tako zgodaj prestrašiti, da v nekaj
letih preskočijo od strahu pred strašnim volkom in hudobno čarovnico
na ogroženost pred aidsom in nezaposlenostjo?
Percepcije tveganj in nevarnosti so seveda kulturno konstruirane, so
učinki medijske izpostavljenosti, lastnih izkušenj in norm ter strahov
referenčnih ljudi, s katerimi so mladi v vsakdanjem stiku. Odličnjak, ki
je odrasel v družini nižjega delavstva, vpis na prestižno srednjo šolo zelo
verjetno dojema kot tveganje, medtem ko enako kvalificiran vrstnik iz
dobro situirane družine enako dejanje dojema kot gladek in logičen
korak v načrtovani življenjski poti.
Individualizacija tveganja gre z roko v roki z individualizacijo od-
govornosti in dosežkov; oboje predstavlja vrednoti, ki ju nenehno utr-
jujejo mediji, izobraževalni sistem, industrija zabave in skrbni starši.
Kombinacija pritiskov k individualni odgovornosti (ki je mehanizem
discipliniranja) na eni strani ter izkušnje dejanske nemoči in ranljivosti
na drugi proizvajajo močne občutke povsod prisotnih tveganj in nevar-
nosti. Negotovost in dvom pronicata v vse razsežnosti življenja mladih,
samoidentitete postajajo fluidne in podvržene nenehnim preinterpre-
tacijam. Giddens in Beck nenehno reinterpretacijo identitete razumeta
kot življenje v pomenu »refleksivnega projekta«, v katerem je treba ne-
nehno spreminjati svoje biografije, pač glede na spreminjajoče se izku-
šnje o možnostih in tveganjih.
V obdobju ene generacije je prišlo do radikalnih sprememb v ži-
vljenjskih izkušnjah mladih v Sloveniji; šolske izkušnje in izobraževalni
sistem današnjih osnovnošolk in osnovnošolcev se zelo razlikujejo od
tipskih izkušenj njihovih staršev; današnjega trga delovne sile prejšnja
generacija ne bi prepoznala. Ne glede na socialni izvor večina mladih (v
Sloveniji 98 %) nadaljuje šolanje po zaključku osemletke, izobraževanje
113

na visokih in višjih ravneh je množična izkušnja mladine in ne le elitne

manjšine. Izobraževanje postaja potrošno blago, ki je interno hierarhi-
zirano kot vsaka druga potrošna dobrina: bolj ko je dostopno večini,
hujša so notranja (formalna in neformalna) razločevanja, kar diferenci-
ra tudi izobraževalne aspiracije otrok in njihovih staršev. Boj za vstop v
prestižne šole postaja vsakdanje porabniško pravilo.
Sočasno s podaljševanjem šolanja se razteza obdobje odvisnosti ali
polodvisnosti mladih od izvornih družin. Podaljšana odvisnost od star-
šev, ki nikakor ni le materialne narave, je proces, ki je opazen povsod
po Evropi, le da so regionalne razlike velike. Za Slovenijo velja, da je ta
proces posebej izrazit (Rener, 1996). Nekateri avtorji (Furlong, Cartmel,
1997, 9) menijo, da socialne in čustvene vezi med otroki in starši kljub
podaljšani ekonomski odvisnosti v resnici slabijo, medtem ko se krepi
vpliv vrstnikov in množičnih medijev. Raziskovanja, ki smo jih opravili
v Sloveniji pri različnih populacijah mladih, takega vtisa ne potrjujejo,
prej nasprotno. Še posebej to velja za socialno ranljivost mladih, pri ka-
teri je prav družinska (ne)podpora odločilen dejavnik ranljivosti in tve-
ganj; kar iz zornega kota individualizacijskih teorij ne bi smelo biti prese-
netljivo. Če so vplivi strukturnih determinant manj jasni in posrednejši
ter so v odsotnosti kolektivnih tradicij in kolektivnih socialnih identitet
tveganja in odgovornosti individualizirana, potem nedvomno narašča
pomen neposrednih vsakdanjih okolij, v katerih se gibljejo mladi.
Vendar ključni problem »nove individualizacije« mladih vidimo
drugje, prav v omenjeni epistemološki prevari visoke moderne, v kateri
poteka dekonstrukcija mladine v množico posameznikov, ki se vsak
zase, globoko v zasebnosti, potegujejo za čim boljši življenjski prostor in
ne vidijo, da kolektivne in politične probleme drobijo v pesek samodi-
scipliniranega delovanja.
Poleg velikega tektonskega obrata v zasebnost, ki je skupen mladim
ljudem po vsej Evropi, ne glede na ekonomske, politične in kulturne raz-
mere držav, v katerih živijo, pomen zasebnosti narašča vsaj še iz dveh
makrosocioloških razlogov, pomembnih predvsem, ko gre za vprašanje
socialne ranljivosti mladih. Mislimo, da se vpliv dejavnikov družbene
neenakosti (socialnega vključevanja/izključevanja) premika iz medra-
zredne (medslojevske) neenakosti na znotrajrazredno (intraslojevsko)
diferenciacijo. To seveda ne pomeni, da postajajo razredne oz. slojevske
razlike manj pomembne, pač pa, da se dodatno krepijo dejavniki, ki zno-
traj slojev povečujejo diferenciacijo mladih predvsem glede na (ne)obstoj
družinske podpore. Ko postajata tekmovalnost in selekcija za vstop v
114

(prestižne) šole in (primerno) zaposlitev vse večji, so družinska čustvena

podpora in družinske socialne mreže tako rekoč odločilne. Tretji razlog
naraščajočega pomena zasebnosti je v rastoči dekonstrukciji socialne dr-
žave in izraziti realokaciji stroškov in odgovornosti za potek odraščanja
mladih z države (in njenih socialnih politik) na starše oz. družine.
Poglavitne ugotovitve o razmerjih med otroki in starši iz naših dose-
danjih empiričnih raziskav so:
- V Sloveniji se, podobno kot drugod, dogaja premik od modela etične
in vzgojne družine k modelu čustvene in podporne družine. Tradi-
cionalna rigidna postavitev generacijskih in spolnih vlog s hetero-
nomnimi pravili od zgoraj postaja neučinkovita.
- Spreminjajo se modeli medsebojne komunikacije. Starši in otroci
se nenehno, vsakodnevno nahajajo v procesu definiranja in rede-
finiranja svojih družinskih vlog. Za družinsko življenje je značilno
intenzivno odnosno delo, nenehna medsebojna dogovarjanja in po-
gajanja na vseh ravneh, med otroci in starši, med starši ter med brati
in sestrami. Za tako delovno intenzivno družino je značilna visoka
stopnja strpnosti in dopuščanja osebne avtonomije.
- V življenju mladih ljudi se povečuje pomen staršev, predvsem matere
na obeh ravneh, instrumentalni in čustveni. Zlasti matere nastopajo
kot izjemno pomembne terapevtke in blažilke stisk in konfliktov iz
zunanjega sveta.
Podatki o starševski podpori 14-letnic in 14-letnikov v Sloveniji ka-
žejo ugodno podobo: 77 % otrok misli, da jih imajo starši zelo radi,
3,2 % vprašanih se staršev zelo boji, samo 10 % mladih misli, da s starši
preživijo premalo časa, 67 % mladih starševski nadzor sploh ne obre-
menjuje in 67, 3 % otrok se doma počuti zelo dobro.
Podatki torej kažejo visoko raven starševske podpore; ta je v primer-
javi z odgovori na domala identično vprašanje, ki smo ga zastavili dijaški
in študentski populaciji, še izrazitejša. Primerjava »starševske podpore«
glede na spol anketiranih ni pokazala statistično pomembnih povezav,
kar npr. pomeni tudi, da starši nič bolj ne nadzorujejo deklet oz. ta vsaj
nimajo tega občutka, pač pa spol diferencira družinsko podporo in po-
čutje na dveh pomembnih točkah. Med tistimi, ki se doma ne počutijo
dobro, je več fantov kot deklet, še pomembnejša pa je zveza ob odgovoru:
»Starši imajo velike načrte za mojo prihodnost.« Za razliko od dijaške
in študentske populacije, pri katerih smo prav ob dimenzijah, ki kažejo
na intelektualno in karierno podporo staršev, našli nekaj višjo podporo
hčeram kot sinovom, je tu ravno obratno. Ko gre za vprašanje priho-
115

dnosti, aspiracij in kariernih načrtov, starši našega vzorca bolj podpirajo

sinove kot hčere. Manjša starševska (intelektualna) podpora dekletom
v primerjavi s fanti se je pokazala na dveh področjih: na področju po-
klicnih aspiracijah, ki jih starši gojijo do otrok, in ob pomenu dobrega
spričevala. Zanimivo pa je, da se starševski »obrat v tradicionalnost«, ko
gre za hčere, ne izkazuje ob starševskem nadzoru otrok, spolna pripa-
dnost otrok je tu nepomembna. Taka tendenca, ki lahko kaže na vrnitev
tradicionalnih vzorcev, po katerih naj fantje »nekaj dosežejo«, z dekleti
pa »bo že kako«, je lahko nevarna, saj kaže, da se lahko spolno egalitetna
stališča staršev, ki so že bila dosežena, retrogardno umikajo zaradi pri-
meža visoke tekmovalnosti in selektivnosti, ko so starši bodisi prisiljeni
v izbire bodisi nižajo intelektualno poklicne želje hčera.
Podobne ravni starševske podpore, le da so izraziteje merili čustveno
podporo na reprezentativnem vzorcu srednješolcev/k v Sloveniji, je ugo-
tavljala tudi skupina raziskovalk/cev pod vodstvom profesorice Tomori
(Tomori, Stikovič, 1998).
Z vidika socialne ranljivosti lahko ugotovimo, da je večina mladih
dobro opremljena s starševsko čustveno podporo in intelektualnimi
vzpodbudami, hkrati pa ne gre prezreti, da se 18,3 % vprašanih doma
ne počuti dobro, kar predstavlja prvi znak povečane socialne ranljivosti.
Križanja so pokazala na rahlo zvezo med slabim počutjem v družini in
nizkim učnim uspehom.
Zveze med socialno ranljivostjo in družinsko podporo kažejo, da so
najbolj ranljivi tisti mladi, ki ne živijo v družinskem okolju (domovi,
institucije), in tisti, ki živijo v družinah, pa se v njih ne počutijo dobro,
ker nimajo opore pri nobenem od staršev. Tudi v družinah, ki imajo
lahko dolgotrajne in resne življenjske težave (nezaposlenost, revščina,
bolezni), je odločilni dejavnik ranljivosti odsotnost vsaj ene podporne
odrasle referenčne osebe (Coles, 1997; Allatt, 1997; Rodger, 1996).
Izraz močne starševske podpore izobraževalnim načrtom otrok ka-
žejo odgovori na vprašanje: Ali starši podpirajo tvoje želje glede nadaljnje-
ga šolanja oz. poklica? (tabela 12)
Domala idealna usklajenost med željami otrok glede nadaljevanja
šolanja in starševsko podporo najbrž ne kaže na podporo staršev pri ne-
kih abstraktnih, nedefininiranih željah, pač pa na to, da so predstave o
poklicnih/izobraževalnih karierah otrok že zgodaj objekt kalkulativnih
presoj in komunikacij med obojimi.
Ob veliki starševski podpori ne gre zanemariti pomembnega dele-
ža temnih plati družinskega življenja, ki so bodisi učinek zunanjih de-
116

Tabela 12: Ali starši podpirajo tvoje želje glede nadaljnjega šolanja oz.
poklica? (Obkroži en odgovor.)
%
Da, podpirajo jih. 91,6
Ne, ker menijo, da zmorem več. 3,9
Ne, ker menijo, da bi bilo zame prezahtevno. 1,6
Ne, ker menijo, da se ne bom mogel/la zaposliti. 1,1
Ne, ker finančno ne bi zmogli. 0,2
To jih ne zanima, s tem se ne ukvarjajo. 0,5
javnikov (nezaposlenost staršev, dolgotrajne bolezni) bodisi osebnih in

komunikacijskih težav (prepiri, nasilje, odvisnosti) oz. medodvisnosti
staršev (tabela 13).
Statistična obdelava podatkov je pokazala, da pogosti prepiri med
staršema pomembno vplivajo na občutek otrok, da jih starši nimajo
radi, še močnejša pa je povezava med občutkom, da niso ljubljeni, in
tem, da se v njihovih družinah pogosto prepirajo starši in otroci, kar
gotovo ne preseneča. Bolj je zanimivo to, da na občutek, da jih imajo
starši zelo radi, statistično pomembno ne vplivajo alkoholizem in druge
odvisnosti v družini, pa tudi ne prisotnost nasilja in dolgotrajnih bole-
zni. Na to, da imajo starši »velike načrte za prihodnost otrok«, ne vpliva
nezaposlenost enega od staršev, niti, denimo, pogosti prepiri med star-
Tabela 13: Našteli bomo nekaj možnih okoliščin v družini. Ob vsaki

posebej označi, kako velik problem predstavlja v tvoji družini.
Zelo velik Srednje velik Sploh ni

problem % problem % problem %
Nezaposlenost enega ali obeh staršev 16,3 20,3 63,4
Pogosti prepiri med staršema 16,2 25,1 58,7
Pogosti prepiri med starši in otroki 15,0 32,6 52,5
Alkoholizem, druge odvisnosti 17,1 8,1 74,8
Nasilje 16,8 5,0 78,2
Dolgotrajne bolezni 16,6 15,9 67,5
Pogosti prepiri med brati in sestrami 14,9 42,6 42,5
Drugo, kaj? 10,4 9,6 80,0
117

šema, ki sicer precej vplivajo na to, da se otroci počutijo manj ljubljene.

Vendar nezaposlenost enega od staršev vpliva na to, da se otroci doma
ne počutijo dobro (povezava sicer ni zelo močna). Na to, da se otroci
doma ne počutijo dobro, najbolj vplivajo prepiri v družini, in sicer tako
prepiri med staršema kot prepiri med starši in otroki, pa tudi prepiri
med brati in sestrami. Na počutje doma vpliva tudi prisotnost alkoho-
lizma in drugih odvisnosti. Če so torej v družini prisotni alkoholizem
in druge odvisnosti, se otroci ne počutijo manj ljubljene, vendar se do-
ma počutijo slabo.
O vplivu konfliktov in težav v družinskem življenju na socialno ran-
ljivost otrok je tudi glede na razpoložljive ugotovitve drugod ponovno
mogoče reči le, da je ne glede na vrsto težav in konfliktov odločilno,
ali ima otrok trdno referenčno oporo v vsaj eni odrasli osebi v družini,
običajno je to mati (Garnier in Stein, 1998; Buehler in drugi, 1998).
V podobno smer kažejo tudi naši podatki. Na vprašanje, koga bi v
navedenih situacijah prosili za pomoč, so naši anketiranci, osnovnošolci
in osnovnošolke, odgovarjali, kot predstavlja tabela 14.
Odgovori so zanimivi z dveh vidikov. Prvi je ta, da je mati poglavi-
tna tolažnica, svetovalka in pomočnica, ko gre za (naj)hujše življenjske
stiske otrok in ko imajo ti težave z zunanjim svetom, predvsem s šolo.
Mati je torej najbolj referenčna oseba, ko »gre zares« in ko je potreb-
na dejavna pomoč v reševanju zunajih težav. Manj konfliktna in inti-
mnejša občutja (zaljubljenost, zabava, žalost …) so po pričakovanjih
bolj stvar najboljših prijateljev/ic. Z vidika ranljivosti pa so pomenljivi
odgovori v stolpcu »nikogar ne bi zaprosil/a za pomoč«, ki predvsem v
nizu »intimnih, čustvenih« variabel kažejo na pomemben delež mladih
(med 22 % in 30 %), ki na tem področju ostajajo sami in očitno niso
razvili klasičnih »srčnih prijateljstev«. Zanimivo pa je še nekaj. Pred leti
so britanske raziskovalke v svoji empirični študiji postavile podobno
vprašanje respondentom, starim od 12 do 18 let, in podobno kot mi
ugotavljale, da se mladi ljudje obeh spolov v (naj)hujših stiskah obračajo
na mater in nato – bistveno bolj kot pri nas – na različne strokovnjake
(Brannen, Dodd, Oakley, Storey, 1994: 187-188). V naših raziskavah
nasprotno ugotavljamo, da je profesionalna pomoč in svetovanje, razen
ko gre za nasvete o nadaljnjem šolanju, tako rekoč zanemarljiva. Ni naš
namen, da bi tu razpravljali o kakovosti, dostopnosti, učinkovitosti ali
»bližini« profesionalnih svetovalnih dejavnostih, ki so namenjene mla-
dim v Sloveniji, opozarjamo le, da je zasebnosti (družinam, materam)
na tem področju naloženo več, kot nemara zmorejo in hočejo.
118

Tabela 14: Našteli bomo nekaj pomembnih življenjskih situacij. Iz

skupine spodaj naštetih ljudi pri vsaki situaciji izberi eno osebo, ki bi jo v
tej situaciji zaprosil/a za pomoč.
1. Moj/e fant/dekle 6. Dober/ra učitelj/ica

2. Svetovalec/ka v šoli 7. Dober/ra sorodnik/ca
3. Prijatelj/ica 8. Oče
4. Mati 9. Nikogar ne bi zaprosil/a
5. Sestra, brat
S I T UAC I J E 1 2 3 4 5 6 7 8 9
Če se želiš otresti skrbi? 8,7 2,6 36,2 27,9 7,0 1,0 1,6 4,5 10,4
Če ti gre slabo v šoli? 1,8 6,2 16,2 40,5 9,4 8,3 2,5 9,8 5,1
Če si žalosten/na? 16,5 0,6 36,9 18,8 6,2 5,5 1,9 2,7 17,9
Če ne znaš rešiti šolskih 1,8 12,2 16,5 30,6 9,7 10,3 1,5 11,4 6,1
problemov?
Če moraš sprejeti kakšno 4,6 3,0 15,2 40,9 5,7 1,6 3,0 17,8 8,6
pomembno odločitev?
Če želiš zaupati intimna občutja? 20,6 1,8 33,1 12,1 5,5 0,7 1,6 2,4 22,4
Če si zelo tečen/na in napet/a? 6,4 1,8 30,9 14,7 10,5 1,4 2,0 3,4 28,8
Če si srečen/na in zaljubljen/a? 19,7 1,4 42,0 8,0 6,6 0,7 2,1 2,1 17,3
Če želiš nasvet glede nadaljnjega 1,7 27,9 5,5 32,6 3,9 4,8 2,2 14,9 6,5
šolanja, izbire poklica?
Če želiš zabave in razvedrila? 16,0 1,7 57,5 6,1 5,4 1,1 2,0 3,4 6,9
Če želiš biti tak/a kot res si? 8,6 1,6 32,5 14,7 5,5 1,1 2,5 3,0 30,5
Če bi te izključili iz šole? 2,3 11,6 9,5 40,8 4,9 2,9 2,6 16,7 8,6
Če bi bil/a v hudi življenjski 4,3 4,1 14,4 42,1 4,2 0,9 4,6 17,7 7,6
stiski?
Prijateljstva
O pomenu prijateljstva in vrstniškega združevanja je bilo v študijah

mladine veliko govora; za devetdeseta leta raziskovalci/ke večinoma so-
glašajo, da je bil pomen vrstniških skupin in prijateljstva raziskovalno
precenjen v primerjavi s pomenom družine oz. staršev, ki jim raziskave
mladine še daleč niso posvečale toliko pozornosti (Evans in Furlong,
119

1997, 19; Jones in Wallace, 1992). Toda, ali ne bi veljalo problema po-
staviti drugače: ali se med mladimi ni spremenil sam pomen prijatelj-
stva ali so prijateljstva še zmeraj tisto, kar so bila nekoč? Naši podatki
kažejo, da mladi prijateljstvo še zmeraj močno cenijo in ga postavljajo v
vrh najpomembnejših stvari v življenju (vendar za zdravjem!), a hkrati
sporočajo, da imajo težave pri vzpostavljanju »pristnih prijateljstev« kot
močnih odnosov. Videti je, da jim za tovrstne odnose zmanjkuje moči,
ker so pod pritiskom šolskih in drugih obremenitev prisiljeni vstopati v
»odnosne minimalizme«, v kalkulativni egoizem ter energetsko in ča-
sovno varčevanje.
Kako mladi izbirajo prijateljstva oz. v katerih dimenzijah so si pri-
jatelji/ce podobni in v katerih se razlikujejo, smo poskušali ugotoviti z
vprašanjem prikazanim v tabeli 15.
Na vprašanje, ali imajo med sošolkami in sošolci tudi dobrega prija-
telja, odgovarja pritrdilno 95,8 % fantov in 93,3 % deklet. Podatki so
podobni ugotovitvam raziskave o srednješolkah/cih (Tomori, Stikovič,
1998, 27–28), po kateri mladi ljudje v Sloveniji v glavnem niso osa-
mljeni. Kako je potem mogoče razumeti podatek iz naše raziskave, da
je »osamljenost zelo velik problem« za 22,3 % vprašanih? Statistična
obdelava podatkov o osamljenosti mladih ni pokazala na pomembne
zveze s katerokoli od »demografskih variabel«, kar pomeni, da je osa-
Tabela 15: Pomisli na svojega najboljšega prijatelja oz. prijateljico.

S številkami od 1 do 3 oceni, koliko se od njega oz. nje razlikuješ v
naslednjih stvareh:
Precej se Malo se Nič se ne

razlikujeva % razlikujeva % razlikujeva %
Materialni položaj družine 13,6 61,3 25,2
Razgledanost, izobraženost 15,2 60,3 24,5
Nacionalna pripadnost 9,1 27,1 63,7
Vera 20,3 19,7 60,0
Šolski uspeh 15,6 59,2 25,2
Dojemanje življenja 11,9 51,9 36,2
Interes za glasbo, šport, zabavo 18,0 43,2 38,9
Moralne vrline (iskrenost, pomoč) 6,7 44,4 48,9
Inteligentnost, duhovitost 10,6 51,6 37,8
Odnosi v družini 16,4 49,1 34,5
120

mljenost problem, ki se ne povezuje s spolno, z družinsko, religiozno in

drugo pripadnostjo. Ali se torej mladi počutijo osamljene kljub prijate-
ljem? Se je spremenil pomen pojma prijateljstvo?
INTERAKCIJSKE KOMPETENCE
Glede na izhodiščno hipotezo, da je socialno ranljiva večina in ne

manjšina mlade populacije, smo vprašanje o dejavnikih tveganja so-
cialne ranljivosti v zasebnosti obrnili. Ne sprašujemo se torej po tem,
kaj je tisto, kar mlade ljudi potiska na družbena obrobja, če se tam po
definiciji svojega družbenega položaja tako že nahajajo, temveč, kaj je
tisto, kar jih na zasebni ravni dobro opremlja za navigacijo v družbenem
prostoru negotovosti, možnosti in tveganj.
Delni odgovor smo iskali v družinskem okolju, ki je za večino mla-
dih našega vzorca videti ugoden v instrumentalnem (materialni viri) in
emotivnem smislu (čustvena in intelektualna podpora). Poleg socialnih,
ekonomskih in kulturnih kapitalov staršev so po našem mnenju po-
membne tudi interakcijske kompetence otrok. Interakcijske kompeten-
ce razumemo kot pozitivno samopodobo, relativno čustveno stabilnost,
komunikacijske sposobnosti, jezikovne spretnosti in znanja, splošno in-
formiranost (razgledanost) in aktivno uporabo računalniške tehnologi-
je. Te kompetence seveda niso zgolj značajske ali osebnostne sposobno-
sti mladih, nanje vplivajo predvsem družinska ozadja in (ne)dostopnost
virov v širšem družbenem okolju. Preverjanje hipoteze o interakcijskih
kompetencah zgolj na podlagi naših podatkov je zato tvegano in ome-
jeno, vendar je nekaj znakov v tej smeri kljub temu mogoče predstaviti.
Vtis o samopodobi dajejo odgovori na vprašanje o tem, kar mladi pri
sebi najbolj cenijo (tabela 16).
Križanje odgovorov s spolom je pokazalo na statistično pomembno
povezanost, a v presenetljivi smeri: fantje bolj kot dekleta pri sebi ce-
nijo zunanji videz, dekleta bolj kot fantje pri sebi cenijo to, da veliko
razmišljajo o stvareh. Ker gre v obeh primerih za relativno nizke deleže
respondentov, bi bila teza o »narcisoidnih fantih« in »refleksivnih dekle-
tih« bržkone pretirana. Ob odgovoru »Nič takega ni, zaradi česar bi se
cenil/a«, za katerega se je odločilo 13,2 % vseh in kaže na izrazito nizko
samopodobo, nismo našli razlik med spoloma.
Z zunanjo (telesno) podobo je nezadovoljnih bistveno več deklet kot
fantov in skoraj še enkrat več deklet kot fantov bi si jo želelo spremeni-
121

Tabela 16: Kaj pri sebi najbolj ceniš?
%
Da sem dober prijatelj/ica. 48,8
Da dobro izgledam. 2,9
Da sem v družbi zelo priljubljen/a. 7,7
Da veliko razmišljam o stvareh. 12,5
Da znam oz. obvladam stvari, ki jih drugi ne. 10,9
Drugo, kaj? ____________________________ 3,9
Nič takega ni, zaradi česar bi se cenil/a. 13,2
ti. Zgolj v ilustracijo naj navržemo podatek, da si je leta 1998 v ZDA

14 000 deklet v starosti do 14 let spremenilo telesni videz s kirurškim
posegom, pri čemer v številko niso zajeti manjši, ambulantni korektivni
posegi (Nierenstein, 1999).
Poglejmo si nekatere podatke, ki kažejo v smeri koncepta o interak-
cijskih kompetencah. Osnovnošolce in osnovnošolke smo vprašali, ko-
liko časa namenijo delu z računalnikom, branju dnevnega časopisja in
uporabi medmrežja. Odgovori so predstavljeni v tabelah 17, 18 in 19.
Tabela 17: Delo z računalnikom (dnevno)
fantje % dekleta %
manj kot eno uro 27,0 38,9
eno do dve uri 21,5 13,7
več kot dve uri 28,3 1,1
ne dela z računalnikom 23,2 46,2
Tabela 18: Branje dnevnega časopisja
fantje % dekleta %
nikoli 12,3 13,2
da, redko 32,9 36,6
da, občasno 35,0 42,2
da, redno 19,9 8,0
122

Tabela 19: Uporaba interneta (tedensko)
fantje % dekleta %
ena do dve uri 16,5 11,1
dve do pet ur 7,0 2,4
šest ur in več 7,7 1,4
ne uporablja interneta 68,8 85,1
N =1687 učencev in učenk 8. razreda osnovnih šol
Predvidevali smo, da bodo imeli najboljše interakcijske kompetence

mladi ljudje, ki živijo v najugodnejših materialnih razmerah, imajo vi-
soko izobražene starše in dosegajo najboljše šolske rezultate. Zveza med
navedenimi spremenljivkami sicer obstaja, a je presenetljivo šibka in
statistično zanemarljiva.
Križanja podatkov o »interakcijskih kompetencah« s spolno pripa-
dnostjo vprašanih pa so pokazala eno najbolj vznemirljivih povezav.
Pokazalo se je namreč, da so z interakcijskim kapitalom daleč bolje
opremljeni fantje kot dekleta. Fantje so veliko bolj informirani oz. raz-
gledani, bistveno več uporabljajo računalniške tehnologije in veliko
več kot dekleta uporabljajo svetovno računalniško medmrežje. Celo na
točki, kjer smo vendarle pričakovali, da bodo dekleta »tradicionalno
močnejša«, to je pri znanju tujih jezikov, se je pokazalo, da fantje prav
nič ne zaostajajo. Če naša teza o pomenu interakcijskih kompetenc za
prihodnjo uspešnost in družbeno integriranost otrok velja, potem lahko
zapišemo, da so dekleta velike poraženke tranzicije devetdesetih let v
Sloveniji. Videti je torej, da postaja spolna pripadnost vse pomembnejši
dejavnik družbene marginalizacije in ranljivosti.
Najbolj družbeno ranljivi del mlade populacije se v analitskem in-
strumentariju družbenih ved v devetdesetih običajno interpretira s
konceptom socialne izključenosti. Pojem družbene izključenosti (»so-
cial exclusion«, »l’exclusion sociale«) je v evropsko socialno politično
govorico vpeljala Evropska komisija leta 1989, opirajoč se na francoski
pojem iz leta 1974, z njim pa najprej označevala »skupine ljudi, ki jih ne
pokriva socialno zavarovanje« (Chisholm, 1997, 106). V devetdesetih se
je pojem oz. njegova raba kot požar razširila v politično korektno govo-
rico evropskih institucij in v strokovne, predvsem sociološke in socialno
politične diskurze.
Raziskave Eurobarometra, ki so ta nejasni koncept izdatno upora-
bljale, so pokazale, da so respondenti/tke sami bolje opredelili koncept
123

kot evropska politična in strokovna mašinerija. Socialno izključenost

so razumeli ne toliko kot »objektivno« stanje stvari (npr. nizki dohod-
ki, revščina, nezaposlenost, odvisnost od socialnih podpor), pač pa kot
občutek pomanjkanja družbenega pripoznanja in kot občutek nemoči,
da bi lahko spremenili svojo situacijo. Taki občutki so statistično signi-
fikantni za tiste, ki nimajo lastnih virov dohodkov, so nezaposleni, ima-
jo izkušnjo dezorganizacije družine in nimajo kakovostnih socialnih
mrež. Na tej podlagi je Jill Jones razvila tezo, da so mladi ljudje per se
marginalizirana skupina, ki je skoraj izključena iz državljanstva. Mladi
ljudje, ki so eksplicitno ranljivi in se gibljejo v »conah nevarnosti«, pred-
stavljajo le vrh ledene gore (Jones, v: Chisholm, 1997, 109).
Ustavimo se za hip pri tej tezi. Koncept državljanstva je dualen kon-
cept pravic in dolžnosti ter uteleša tako predstave o emancipaciji kot
socialni integraciji, kar naj bi bila osnova družbenega reda modernih
držav. Znano je, da desne politične ideologije, stranke in gibanja vselej
vztrajajo pri pomenu državljanskih dolžnosti in to bolj, kot uspeva leve-
mu političnemu spektru poudarjanje državljanskih pravic. Raziskoval-
ke/ci mladine v Evropi v devetdesetih dokazujejo, da je brez državljan-
skih pravic (političnih, civilnih in socialnih) od mladih ljudi nemogoče
pričakovati, da bodo razvili občutek odgovornosti.
»Če naj mladi razvijajo občutek državljanske odgovornosti, jih je
treba obravnavati kot državljane in jim zagotoviti državljanske pravice,«
sta eksplicitni Jones in Wallace (1992, 154).
Če je mladim kot družbeni skupini – kljub vsej njihovi heteroge-
nosti – sploh kaj skupnega, je to otežen ali prepovedan dostop do vseh
treh razsežnosti državljanstva, iz političnega državljanstva so do 18. leta
celo zakonsko izključeni. Povedano drugače, kar konstituira mlade kot
družbeno skupino, je natanko njihov marginalni socialni položaj. V
situaciji, ko je socialna izključenost mladih sistemska (strukturna) in
ne naključna, ko je izobraževalni sistem imperativ za vse vsaj do 14.
leta, a hkrati natančno nadzira, izbira in izloča, ko se načini legalne in
nelegalne pacifikacije mladih ponujajo za šolskimi vogali in v bližnjih
bifejih, ko se otrokom in njihovim staršem institucionalno nalagajo
odgovornosti za socialno vključenost/izključenost v obdobje otroštva,
pomeni oteževanje dostopa ali izključenost iz državljanskih pravic aro-
gantno in cinično držo do mlade populacije, ki mora biti hkrati »zrela«
za življenjsko pomembne odločitve pri dvanajstih, vendar je »nezrela« v
pravicah globoko v trideseta leta. Pomik političnega državljanstva (ak-
tivna in pasivna volilna pravica) v zgodnejša leta seveda ne bi pomenil
124

radikalnejših premikov v položaju mladih ljudi, bi pa v partitokrat-

skih parlamentarnih demokracijah nemara prispeval k boljši vidnosti
(problemov) mladih, za katerih glasove bi se bile stranke prisiljene vsaj
truditi.
Vrnimo se še zadnjič h konceptu in k lastni govorici. Govor in upo-
raba pojmov seveda niso nevtralna dejanja. Rekli smo že, da je koncept
socialne izključenosti, ki se najbolj uporablja v govoru o družbeni ran-
ljivosti mladih, pomensko vprašljiv. Tu poskušamo opozoriti na eno
od razsežnosti. Koncept je vprašljiv, če se predstavlja kot nepolitično,
nevtralno strokovno raziskovalno orodje, ki naj identificira in pojasnju-
je družbeni položaj ranljivih skupin. Brž ko mu odvzamemo politični
naboj, režemo vezi, ki ga vežejo na ekonomske in politične izvore, ki
ravno proizvajajo procese, katerih učinek je realnost, ki jo koncept po-
skuša zaobjeti. Koncept socialne izključenosti, kot ga danes večinoma
uporabljamo, ne vsebuje interpretativnih izzivov globalnim strukturam
moči in distribuciji družbenega bogastva. Razmerja gospostva in novi
baronski razredi tako ostajajo nevidni. Imperativi globalizacije svetov-
nega (liberalnega) kapitalizma in strukturne marginalizacije, ki jih nuj-
no sprožajo, so videti kot vremenske napovedi, kot nekaj, kar je zunaj
dosega človeške dejavnosti. Koncept socialne izključenosti s seboj nosi
pomen neizbežnosti in nemoči in deluje ideološko, ker odkriva učinke,
ne da bi imel dovolj moči in poguma, da bi se vpraševal po vzrokih.
Družboslovna refleksija socialne izključenosti je zato tudi sama ideolo-
ška in to toliko bolj, kolikor je podvržena zahtevam po praktičnosti in
učinkovitosti, ko meri izključenost in predlaga načine njenega lajšanja.
Individualna tveganja in izključenosti so tako kot individualne pravice
in svoboščine lahko le rezultat kolektivnega dela. Danes se gibljemo k
privatizaciji tveganj in virov, še več, celo socialne utopije so videti kot
stvar zasebnih sanjačev. Obstaja nevarnost, da bo umetnost prevajanja
zasebnih težav v javne zadeve in politično silo zabrisana in pozabljena.
Ne nameravamo hrupno oporekati konceptu socialne izključenosti
in pomenu iskanja dejavnikov tveganja zanjo, opozarjamo le na omeji-
tve koncepta, ki je na zmagovitem pohodu v slovarje družbenih ved in
v politične institucije Evropske unije.
Naš namen je bolj spomniti, da so prevodi iz zasebnega v skupno in
javno mogoči, pa naj bodo danes videti še tako težavni.
125

Nove partnerske in
družinske oblike
– primer istospolnih
partnerskih zvez in
družin v Sloveniji1
Alenka Švab
Mojca Urek
ISTOSPOLNA
PARTNERSTVA16
Družbene spremembe pozne mo-

dernosti se na ravni osebnega vsakdanjega življenja kažejo v generič-
nem prestrukturiranju zasebnosti in v preobrazbi intimnosti (Giddens,
2000; Beck, Beck-Gernsheim, 1999), ki vključujeta oblikovanje novih
partnerskih razmerjih, temelječih na demokratičnosti in refleksivnosti.
Takšna razmerja teoretiki označujejo kot čista razmerja, ki se nanašajo
»na razmere, v katerih posamezniki vstopajo v družbene odnose zaradi
samih sebe oziroma zaradi tega, kar lahko iz takšnega odnosa pridobijo.
Čisto razmerje obstaja le v toliko, kolikor prinaša zadovoljstvo obema
partnerjema« (Giddens, 2000, 58). Čista razmerja naj bi bila torej od-
vezana družbenih determinant, veljala pa naj bi za vse vrste intimnih
partnerskih razmerij, še posebej za istospolne partnerske zveze, ki niso
vnaprej opredeljene s spolno delitvijo vlog in dela, kot to velja za hete-
roseksualne partnerske zveze. Preobrazba intimnosti namreč pomeni,
16 Prvi del poglavja, ki govori o istospolnih partnerstvih je delo Alenke Švab. Avtorica drugega dela
poglavja, ki obravnava lezbične in gejevske družine, pa je Mojca Urek.
127

da partnerstva poganja iskanje zadovoljivega razmerja, ki je ključni ele-

ment osebne potrditve (Weeks, Donovan, Heaphy, 1999a, 85).
Po drugi strani pa se ravno v primerjanju partnerstev glede na
spolno usmerjenost zrcali tudi pomembna razlika. V današnjem času
se namreč še vedno srečujemo z nenehno stigmo neheteroseksualnih
partnerskih in družinskih oblik (Weeks, Donovan, Heaphy, 1999a).
Bistveno najpomembnejši dejavnik družbenega diferenciranja je tako
prav dejstvo, da so poznomoderne družbe še vedno izrazito heteronor-
mativne in da je torej družbeni kontekst favoriziranja heteroseksualno-
sti in stigmatiziranja homoseksualnosti tisti, ki istospolno usmerjene
pozicionira bistveno drugače od raznospolno usmerjenih. »Kljub vsem
spremembam, ki so se zgodile, so različne oblike stigme še vedno poten-
cialno izkustvo lezbijk in gejev, ne glede na to kako ‘zgledno’ je njihovo
partnersko razmerje« (Weeks, Heaphy, Donovan, 1999b, 313). To kaže-
jo tudi rezultati slovenske raziskave (Švab, Kuhar, 2005). Geji in lezbij-
ke, bodisi kot posamezniki bodisi v partnerski zvezi, doživljajo različne
načine pritiska s strani heteronormativne družbe. Podatki kažejo visoko
stopnjo nasilja zaradi spolne usmerjenosti – več kot polovica gejev in
lezbijk, zajetih v omenjeno raziskavo, je že doživela psihično ali fizično
nasilje zaradi spolne usmerjenosti, pri čemer je daleč najpogostejše prav
nasilje na javnem mestu (Švab, Kuhar, 2005). Homofobijo izražajo tudi
raziskave slovenskega javnega mnenja (Toš in drugi, 1999, 2002), po
podatkih katerih si več kot polovica anketirancev ne želi imeti homo-
seksualca za soseda (56,2 % leta 1994 in 55,1 % leta 2000), hkrati pa
jih več kot 95 % nima nobenega stika s homoseksualno osebo (poda-
tek za leto 1994). Odsotnost socialnih stikov je podlaga za oblikovanje
stereotipov in predsodkov, iz katerih se oblikuje homofobija. Ta je, kot
ugotavlja M. Urek, prisotna tudi pri socialnih, svetovalnih službah oz.
službah duševnega zdravja, kjer je še vedno pogosto prepričanje, da je
homoseksualnost motnja (Urek, 2002).
Pritiski heteronormativne družbe na istospolna partnerstva se ka-
žejo na različne načine. Kasnejši je na primer vstop v prvo partnersko
zvezo – v povprečju geji in lezbijke vstopijo v prvo partnersko zvezo pri
20. letih in pol, kar je kasneje kot pri heteroseksualni populaciji (Švab,
2005) (slika 17).
Razlogov oziroma ovir za to je več. Prvič, družbeni pritisk k hetero-
seksualnosti lahko sili posameznike, da najprej oblikujejo heteroseksu-
alno partnersko zvezo. Drugi razlog za starostni zamik pri vstopanju v
partnerska razmerja je strah pred stigmatizacijo in proces oblikovanja
128

Švab et al.: Nove partnerske ...
Slika 17: Starost ob vstopu v prvo partnersko zvezo po starostnih razredih
homoseksualne identitete. Istospolno usmerjeni so soočeni s procesom

redefinicije kompulzivne in pričakovane heteroseksualne identitete ter
posledično s problemom razkritja svoje spolne usmerjenosti, kar hetero-
se ksualno usmerjenim ni treba storiti (več o razkritju v: Kuhar, 2005).
Tretji razlog je dejstvo, da so socialni prostori za spoznavanje istospol-
nih partnerjev bistveno bolj zoženi in redkejši. Če primerjamo položaj
v preteklosti in danes, lahko opazimo sicer precejšnje razlike, vendar
je naša raziskava pokazala, da so prostori za srečevanje še vedno redki,
predvsem pa so skoncentrirani v večjih urbanih središčih oz. najbolj v
Ljubljani. Socialni prostori za srečevanje potencialnih istospolnih par-
tnerjev so tako zaprti, intimni in potekajo največkrat prek zasebnih
krogov poznanstva in prijateljstva (Švab, 2005) (slika 18).
Heteronormativni pritiski na partnersko zvezo so vidni, ko gre za
vprašanje razkritja v takšni družbi. Vsaj delno razkritje partnerjev se
Slika 18: Kako ste spoznali svojega sedanjega partnerja oziroma

partnerko?
129

zdi prvi pogoj, da zveza funkcionira in se obdrži. Skrivanje zveze ali pa

istospolne identitete enega od partnerjev je lahko za zvezo zelo obreme-
njujoče in lahko vpliva celo na njen razpad, kot je povedala udeleženka
fokusne skupine v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v
Sloveniji (Švab, Kuhar, 2005):
»Moj zadnji odnos je razpadel prav zaradi tega, ker je bilo meni pomemb-
no, da nisem samo njena prijateljica, če kam greva. Sama sem se srečeva-
la z veliko stvarmi in porabila veliko energije, da sem si lahko rekla, da
sem lezbijka. Zato se mi je to zdelo nesprejemljivo. Zdelo se mi je, da me
na ta način zanika. Te situacije so se ponavljale in glede tega nisva uspeli
vzpostaviti dialoga. Sama nisem bila pripravljena za kompromis, ker mi
je bilo to preveč pomembno. Zato sem prekinila zvezo.« (Ana, 26)
V nasprotju z večinoma dobro podporo gejem in lezbijkam v pri-

jateljskih krogih, deloma pa tudi v družinskem krogu, pa je opazen
strah pred razkritjem partnerske zveze v širšem družbenem okolju, kar
je gotovo odraz pri nas razširjene homofobije. Geji in lezbijke se v raz-
ličnih družbenih okoljih oz. javnih prostorih soočajo s težavami, kako
živeti s partnerjem odkrito partnersko razmerje in se pri tem izogibati
homofobičnim reakcijam družbe. Te reakcije so lahko raznovrstne in se
lahko izražajo v obliki fizičnega nasilja, šikaniranja, žaljenja itn., lahko
so subtilnejše, npr. ignoriranje, pomenljivi pogledi ipd. (Švab, Kuhar,
2005). Bolj kot same dejanske grožnje pa se zdi zaskrbljujoč strah, ki
pri gejih in lezbijkah funkcionira kot samokontrola in s katerim kon-
tinuirano živijo v vsakem trenutku. Geji in lezbijke praviloma vedno
ozavestijo okolico in heteronormativnost, ki to okolico določa. Mnogi
menijo, da tovrstni nadzor oziroma ozaveščanje stanja postane del njih
(Švab, Kuhar, 2005)
»Čutiš pritisk. Pogledaš okrog sebe, in če je prazno, pač to narediš. Ozi-

roma če je okolica taka, da se to da narediti. Kar še ne pomeni, da okrog
ni ljudi. Če ni kakšnih primitivcev, potem to narediš. Ne hodim pa z
roko v roki po Ljubljani, definitivno ne. /…/ Enostavno je to verjetno
v tvojem DNK-ju, da živimo v heteroseksualni družbi, da v tej družbi
veljajo pravila in da ne smeš družbe provocirati.« (Igor, 27).
Geji in lezbijke se v heteronormativnem javnem prostoru, ki omeju-

je njihovo svobodo v vsakdanjem življenju, tako največkrat odzivajo z
130

mimikrijo in s prevajanjem partnerskega odnosa v druge, s strani he-

teronormativne družbe sprejemljive oblike razmerij, npr. v prijateljstvo
(svojega/o partnerja/ko predstavijo kot prijatelja).
Če prijatelji v veliko večini dobro sprejemajo geje in lezbijke ter nji-
hove partnerje/ke in predstavljajo pomembno podporno mrežo, pa je
v družinskem kontekstu mogoče opaziti dvojni položaj, po eni strani
je vpetost v družino dobra, kar velja predvsem za mlade geje in lezbij-
ke, po drugi strani pa so partnerji/ke v istospolnih partnerskih zvezah
slabo vpeti ali sploh niso vpeti v sorodniške mreže svojega partnerja
oziroma partnerice (Švab, Kuhar, 2005):
»Moji starši so jo zelo lepo sprejeli. Pa tudi darila dobi, vse, tako kot
bi moralo biti. /…/ Z njene strani pa poznam samo brata in sestrično.
Z drugimi nisem imela stikov, ker so na njeno razkritje zelo negativno
odreagirali.« (Ana, 26)
»Punca je enkrat predlagala, da me pripelje na vikend, pa je oče rekel:

‘Kaj pa bo ona počela tam?’ In tako smo zaključili s to temo. Videli smo
se, vejo zame, ampak se ne družimo.« (Monika, 26)
Razlogov za to je več, med drugim tudi razkritost partnerja/ke pred

njegovo družino, kvaliteta odnosov med gejem oz. lezbijko in njegovo
oz. njeno družino, pripravljenost sprejeti otrokovo spolno usmerjenost
ter tudi otrokovega partnerja/ko s strani staršev in drugih družinskih
članov. Nekaterim je sčasoma uspelo vzpostaviti odnose tudi s širšo
sorodniško mrežo, nekateri sorodniške stike gojijo le po eni strani, veči-
noma pa tovrstna partnerska razmerja ostajajo skrita pred širšo družino
ali pa se jih obravnava kot sorodniško oz. družinsko »javno skrivnost«
(Švab, Kuhar, 2005). Vzpostavljanje medsorodniških odnosov in spreje-
manje geja oz. lezbijke v družino njegovega partnerja oz. njene partner-
ke zahteva veliko naporov in vztrajnosti.
Pritiski heteronormativne družbe se zrcalijo tudi v vprašanju pravic
istospolnih partnerstev, ki izvirajo iz statusa partnerstva. V tujini so
mnenja o prednostih pravne ureditve istospolnih partnerstev oz. po-
roki razdeljena in mnogi menijo, da pomenijo take pravne ureditve
prilagajanje heteroseksualnim partnerskim vzorcem (Weeks, Heaphy,
Donovan, 1999b, 311). V nasprotju s temi mnenji, se v Sloveniji geji
in lezbijke v glavnem ne strinjajo s trditvijo, da pomeni poroka uka-
lupljenje v heteroseksualen način življenja (Švab, Kuhar, 2005), kar je
131

povezano z močno prisotno zavestjo po nujnosti pravne ureditve pravic

gejev in lezbijk na področju partnerstva. Geji in lezbijke se ne bi poro-
čali iz ideoloških in romantičnih razlogov. Ne strinjajo se s stališči, ki
se nanašajo na ideologiziranje poroke, kar je bilo v preteklosti značilno
za heteroseksualne zakonske zveze (Švab, Kuhar, 2005). Upadanje ro-
mantičnih vidikov ljubezni in intimnosti je sicer tudi eden od trendov
v procesu transformacije intimnosti in je, kot pravi Giddens, značilen
za vsa partnerska razmerja (Giddens, 2000). Bistveno manjša teža je
dana družbenemu priznanju, simbolni in politični vrednosti sklenitve
tovrstnega partnerstva.
Slovenska raziskava je pokazala, da si 42 % respondentk in respon-
dentov želi imeti otroka, 40 % si otroka ne želi, ostali so neodločeni
(Švab, Kuhar, 2005). Želja po otrocih pri gejih in lezbijkah obstaja na
načelni ravni, zavedajo pa se, da so realne možnosti za to majhne. V tem
smislu je ideja o otrocih potlačena. Nekateri to eksplicitno priznavajo
oz. misel o otroku potiskajo stran zaradi bojazni, da jih resno razmišlja-
nje, kako priti do lastnega otroka, ne bi preveč bremenilo glede na real-
no majhne možnosti za to. V nekaterih primerih se geji in lezbijke sami
pri sebi soočajo z nekakšno krivdo oz. mislijo, da jim morda pravica do
otrok res ne pripada (Švab, 2005).
Pri želji po otroku ni bistvenih razlik med spoloma. Delež moških,
ki si želijo otroka, je povsem enak deležu žensk, vendar pa je pri lezbij-
kah pričakovano opazen manjši strah pred neuresničljivostjo želje po
otroku (Švab, Kuhar, 2005). Ta možnost se jim zdi realnejša kot gejem,
zato je njihovo razmišljanje usmerjeno prvenstveno v to, na kakšen na-
čin bi otrok spremenil njihovo življenje. V tem pogledu so razmišljanja
lezbijk in tudi mladih nasploh zelo podobna razmišljanjem o otrocih
pri heteroseksualcih, ki odločitev za otroka prav tako dojemajo kot re-
sen življenjski projekt, ki zahteva veliko odgovornost (Beck, Beck-Ger-
sheim, 1999; Švab, 2001; Ule, Kuhar, 2004). O otrocih razmišljajo kot
o možnosti v prihodnosti, ne pa kot o realnem vprašanju trenutnega
življenjskega obdobja. Za mlade v pozni modernosti na splošno velja,
da zaradi podaljševanja mladosti odločitve, kot so poroka, otroci in
podobno, prelagajo na poznejši čas v življenjskem poteku (Rener, Švab,
1998). Želja po otrocih pri gejih in lezbijkah s starostjo upada. Če je
pri mlajših gejih in lezbijkah še prisoten argument prelaganja na ka-
snejši čas, je pri starejših mogoče opaziti določeno resignacijo in sooče-
nje z dejstvom, da so v Sloveniji možnosti, da bi istospolno usmerjena
oseba dobila otroka, zelo majhne. Vsem ženskam, ki nimajo moškega
132

partnerja, je namreč z zakonom onemogočen dostop do umetnih re-

produktivnih tehnologij, hkrati pa istospolno usmerjeni pari otroka ne
morejo posvojiti. V kvantitativnem delu raziskave so rezultati pokazali,
da si v starostni skupini od 31 do 40 let otroka želi 30 %, pri starejših
od 41 let pa je ta delež le še 15,4 % (Švab, Kuhar, 2005).
Tako pri nas kot v tujini (Weeks, Heaphy, Donovan, 1999a, 1999b)
ugotavljamo, da ostaja neheteroseksualno starševstvo v družbi še ve-
dno tabu. Geji in lezbijke zato ubirajo različne strategije razmišljanja o
otrocih v istospolnih družinah. Glavni pomislek glede otrok se nanaša
na bojazen pred reakcijo družbe do otrok, ki bi odraščali v istospolnih
družinah. Tovrstna argumentacija je neke vrste obrambni mehanizem,
ki je sicer del populariziranih argumentov za in proti istospolnim dru-
žinam, v znanstvenih krogih pa je tudi empirično ovržena. Nekateri
geji in lezbijke se s tovrstno stigmo soočajo celo s premestitvijo odgo-
vornosti nase (Švab, 2005). Tu izstopa ideja o pomembnosti »pravilne«
vzgoje v istospolnih družinah. Naloga istospolno usmerjenih staršev
naj bi bila pripraviti otroke na homofobične reakcije družbe in jih na ta
način zaščititi pred njimi.
LEZBIČNE IN GEJEVSKE DRUŽINE
Čeprav novejše družboslovne teorije družine ne vključujejo več otrok

kot konstitutivnega pogoja družine (Featherstone, 2004), pa bo v na-
daljevanju govor vseeno tekel predvsem o tistih lezbičnih in gejevskih
družinah, v katerih živijo tudi otroci. Javni govor o teh družinah je, kot
že rečeno, prežet s predsodki in strahom, v katerih se napajajo »stro-
kovne« teorije in ugibanja o tem, kakšne posledice bi utegnilo imeti
življenje v njih na otroke, ter je povsem mistificiran. Tak govor je sicer
značilen tudi za druge – če samo pogojno uporabimo ta izraz – netra-
dicionalne oblike družin. Nekatere od njih smo doslej že uspeli sprejeti
med sprejemljive družinske prakse (npr. enostarševske, posvojiteljske,
etnično mešane družine) in jim zagotoviti vsaj nekaj državne podpo-
re, še zmeraj pa je več takih družinskih realnosti, v katerih so matere,
očetje in otroci nenehno v položaju, ko morajo dokazovati, da jim gre
dobro in da otroci niso v nevarnosti.17
17 Tako imamo na eni strani družbene skupine, ki se jim starševstvo na podlagi osebnih značilnosti že
vnaprej odreka, na drugi strani pa skupine staršev, ki iz različnih razlogov šele postanejo sporni. Prve v
javnem govoru sploh ne obstajajo in morajo zato šele dokazovati, da bi sploh smele imeti otroke (lezbijke
133

Poimenovanje in politika
Lezbične in gejevske družine se uvrščajo med tiste družinske oblike,

ki jih družboslovna literatura različno poimenuje – kot netradicionalne,
nekonvencionalne, alternativne oz. izbirne družine, socialne družine in
»parastarševanje« (ki ga omenja Arendell, 1997, 69) ipd. Zakonski hete-
roseksualni par z otroki, ki ga imamo v mislih, ko rečemo tradicionalna
ali konvencionalna družina, sicer komajda še opravičuje to oznako, saj
po statistikah v Sloveniji predstavlja le še dobro polovico družinskih
oblik in še to samo, če jih primerjamo z družinami z otroki. Kljub temu
pa še vedno velja za normo družinskega življenja.
Kako poimenovati nove oblike družinskega življenja? Izrazi, ki so
v sedanji rabi, se ne zdijo dobra izbira. Z uporabo pridevnikov, kot so
alternativna, netradicionalna ali nekonvencionalna družina, pravzaprav
samo izpostavimo in poudarimo razliko, odmik, ki tako samodejno
postane predmet prevlade. Kot piše Julie M. Thompson, raziskovalka
lezbičnih in gejevskih družin, se pomeni, ki so pripeti k alternativne-
mu ali netradicionalnemu, znotraj heteronormativnih retoričnih kon-
tekstov prevajajo kot nekaj ločenega, inferiornega, neenakopravnega
(2002, 126). Podobno tudi z drugimi izrazi bolj ali manj pojasnjujemo,
zakaj neke oblike družine ne gre pomešati z družino v pravem pomenu
besede: z izrazom nekonvencionalna družina poudarimo, da se neka
oblika družine nahaja v polju »zunaj konvencionalnega«; z izrazom iz-
birna družina nakazujemo, da se nam ta ni naravno pripetila; socialna
družina poudari moč in pomembnost biološke družine; parastarševa-
nje pa nam pove, da gre za nekaj, kar obstaja ob pravem starševanju.
Tudi izraz nove družinske oblike ne ustreza realnosti, saj so nekate-
re, denimo enostarševske, obstajale tako rekoč od nekdaj (Švab, 2001).
Družine lezbijk in gejev so (ali bolje rečeno, bi morale biti) preprosto
samo družine, kot katerekoli druge. Zakaj bi s (samo)poimenovanjem
in (samo)označevanjem kot »drugačne« ali »posebne« prevzele breme
in geji, hendikepirani – zlasti ljudje z oznako intelektualne oviranosti, samske ženske, ki se želijo umetno
oploditi). Druga skupina družin pa pritegne pozornost državnih ustanov zaradi različnih osebnih stisk
ali tveganega življenjskega stila staršev (starši s težavami v duševnem zdravju, uživalci drog ipd.). Razlogi
in argumenti za oporekanje starševstvu v eni ali drugi skupini so sicer povsem različni, pa vendar imajo
tako na ideološki kot na praktični ravni več skupnih imenovalcev: starši obeh skupin so nosilci osebnih,
telesnih, duševnih ali kulturnih značilnosti, ki jih stigmatizirajo kot neprimerne starše in okrog njihove
skrbi za otroke se že vnaprej ustvarja moralna panika. V primeru istospolnih družin se argument nemo-
ralnosti pojavlja celo eksplicitno: otroci so ogroženi, ker naj bi bili priča nemoralnemu spolnemu vedenju
svojih staršev. V obeh skupinah se v ospredje postavlja težave, pomanjkljivosti in tveganja, ki povsem
prekrijejo njihovo vsakdanjo realnost in življenjske kontekste.
134

dokazovanja, da prav tako spadajo v univerzalno skupino družin?! Ta

preprosti ugovor seveda nakazuje mnogo kompleksnejši problem. Prav
univerzalna uporaba besede »družina« s svojo tradicionalno konotacijo
namreč homogenizira in prikrije vse raznolike družinske prakse, ki jih
ljudje živijo v vsakdanjem življenju (Zaviršek, 2006, 199). Heteroseksu-
alna nuklearna družina pri tem deluje kot samoumevna predpostavka,
univerzum, je norma, od katere se meri odmik, je mesto, od koder se
označuje Drugi. Njen položaj je naturaliziran in normaliziran, je točka,
na kateri neka oblika skrene od naravnega k nenaravnemu, od normal-
nega k deviantnemu. Družinske oblike, ki ne sodijo v ta vzorec, morajo
zato že v izhodišču dokazovati svojo normalnost (naravnost, nedevi-
antnost) in jih samo ustreznejša uporaba izrazov gotovo ne more rešiti
pred izključevanjem. Pa vendar, če naj razvijemo afirmativne retorike
družin, ki so danes izključene iz družinskega univerzuma, je najbolje,
da prenehamo uporabljati ločevalna imena. Raje, kot da družine opisu-
jemo z označevalnimi izrazi, poskušajmo opisati njihov kontekst.
Tradicionalna družina seveda ne more biti – kot se predstavlja – na-
ravni model, saj figurira le v ideološkem polju (Lešnik, 1995, 12) ter
je kot taka objekt in področje političnega. V političnem smislu nove
teorije, ki zagovarjajo pluralizem družinskega življenja, ne pomenijo ve-
liko, saj nazadnje šteje le to, katere družinske oblike bo država dejansko
upoštevala kot subjekt politike. Vsebino, obseg in prejemnike družinske
podpore določa družinska politika. Resolucija o temeljih oblikovanja
družinske politike v Republiki Sloveniji iz leta 1993, temeljni doku-
ment družinske politike, je na več mestih konceptualno problematič-
na in protislovna. Na splošni ravni se avtorji v dokumentu zavzemajo
za družinski pluralizem in priznavanje različnih družinskih oblik kot
subjektov politike, obenem pa z izhodiščno definicijo družine kot ži-
vljenjske skupnosti otrok in staršev (ali drugih odraslih oseb – starih
staršev, rejnikov, skrbnikov) takoj izključijo vse druge oblike družinske-
ga življenja, ki ne temeljijo na razmerju med odraslimi in otroki. Pa tudi
med temi družinskimi organizacijami vse ne dobijo statusa družine. Z
naštevanjem mogočih skrbniških in sorodniških razmerij pisci resolu-
cije recimo iz družinske politike povsem izključijo istospolne družine
(Švab, 2003, 61–62).
Pojme, kot so starši, družina, skrb in družinska podpora, kaže torej
nenehno dekonstruirati in se o jih spraševati v skladu s stalnimi in spre-
menljivimi sodobnimi praksami medsebojne skrbi. Če družine več ne
vzpostavlja njena oblika, struktura ali tip, kaj potemtakem šteje?
135

»Kaj zares šteje?« Ženske, moški in otroci v razlinih

družinskih kontekstih
Pomembna sprememba v dojemanju koncepta družine je, da daje

prednost subjektivnim pomenom intimnih razmerij pred formalnimi,
objektivnimi, krvnimi ali zakonskimi opredelitvami. Če torej vzame-
mo za izhodišče subjektivno presojo ljudi, katera razmerja občutijo kot
družinska, postanejo nenadoma poročeni pari z otroki primerljivi z lju-
dmi, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, ali pa z ljudmi, ki si preprosto
pripadajo kot družina, in s številnimi drugimi ureditvami medsebojnih
razmerij.18
Raziskave ugotavljajo, da se tudi v kontekstu fluidne in spremenljive
definicije družine bistvo socialne definicije družine še naprej nanaša na
delitev resursov, medsebojno skrb, odgovornost in obveznosti. S psiho-
loškega vidika je za družino (ne glede na njeno obliko ali tip) pomemb-
no, katere psihološke naloge izpolnjuje. Tako človek v svoji družini po-
trebuje temeljni občutek lastne vrednosti, ki temelji na izkušnji pravice
do resničnosti v iskanju ravnotežja med skrbjo zase in skrbjo za druge,
med avtonomijo in povezanostjo. V družini pa se učimo tudi ravnanja
s konflikti in sposobnostmi za pogajanja (Čačinovič-Vogrinčič, 1998,
9–14). Nekateri povezujejo sposobnost za starševstvo tudi s tem, kako
je človek sposoben ravnati z lastnimi otroškimi in odraslimi travmami
(Bercht, 2006). Kot je mogoče prebrati v skoraj vsaki literaturi, ki se
ukvarja s sodobnimi spremembami v družinskem življenju, mora danes
koncept družine bolj upoštevati, kar se v družini dogaja, kot pa to, ka-
kšna naj bi družina bila (Featherstone, 2004; Švab, 2003).
Za raziskovanje sodobnih sprememb družine in starševstva je zna-
čilna prezaposlenost z vprašanjem, ali imajo določene oblike starševstva
za otroke zaželene ali nezaželene posledice. Te se običajno merijo s psi-
hološkimi in socialnimi kazalci, kot so samospoštovanje, izobrazbeni
dosežki, zmožnost obdržati dolgotrajnejše odnose, kriminalna dejanja
ipd. Featherstonova (2004) meni, da takšno izključno zanimanje za po-
18 Zanimivo je vprašanje, zakaj je država uveljavila zakon, da je »družina« le tista skupnost, v kateri
odnosi intimnosti in skrbi vključujejo biološke (in izjemoma nebiološke) otroke, ne pa tudi tista, v kateri
gre za odrasle, katerih medsebojna skrb in bližina, ustvarjata intimno zasebno skupnost, torej družino.
Odgovor na to vprašanje, meni D. Zaviršek, gre iskati v pomenu, ki ga ima biološka reprodukcija v
posameznih družbah. Za vse evropske in ameriške države je namreč značilno, da so si različne politike
izborile pravico do njenega reguliranja. Z regulacijo biološke reprodukcije (in žensk kot glavnih nosilk
biološke reprodukcije) si patriarhalne družbe prisvajajo nadzor nad družbeno reprodukcijo (Zaviršek,
2006, 200).
136

sledice kaže na težnjo po konstrukciji otroka in njegove prihodnosti

kot osrednje teme, s čimer se uspešno odvrne pozornost od relevantnih
kontekstualnih vprašanj, kot so: zakaj se moški in ženske ločujejo, zakaj
se ženske odločajo, da bodo imele otroka same ali z drugo žensko ipd.
Poleg tega je pri takem obravnavanju skrbi za otroke značilna pokrovi-
teljska drža do otrok.
Zdi se, da je predstavljanje argumentov in prepričevanje, ki teme-
lji na zaželenih ali nezaželenih posledicah neke družinske stvarnosti
za otroke, značilno tako za skeptike kot zagovornike netradicionalnih
družinskih oblik. Pri tem so slednji v ta položaj potisnjeni: pred po-
membnimi občinstvi (različne znanosti in stroke, politika, sodstvo, so-
cialno delo, mediji) morajo ovreči obtožbe in dokazati nasprotno – da
njihove družine niso nevarne za otroke. Susan Golombok, psihologinja
in znana raziskovalka netradicionalnih oblik družin, opaža, da so v
argumentih proti novim družinskim oblikam opazne vsaj tri ukore-
ninjene predpostavke. Prva je, da bolj ko se neka družina odmika od
prevladujoče norme dvostarševske heteroseksualne »zdrave« družine,
tem večje je tveganje za otroka. Druga predpostavka je, da na otrokov
razvoj pomembneje vplivajo družinske strukture kot družinski procesi.
Torej, za otroka je pomembnejše, ali sta v družini dva starša ali le eden
od staršev, ali je oče prisoten ali ne, ali so starši biološki ali ne, homo-
seksualni ali heteroseksualni ipd., kot pa kakovost družinskih odnosov.
Tretja skupina predpostavk se nanaša na znane poenostavljene povezave
med netradicionalnimi družinskimi strukturami in negativnimi posle-
dicami za otroka: npr. iz enostarševskih družin naj bi izšli delikventni
otroci, lezbijke in geji naj bi vzgajali homoseksualne otroke, otroci ne-
bioloških staršev naj bi celo življenje pretrpeli v hrepenenju po svojih
bioloških starših ipd. (2000, xi). Da bi dekonstruirala te predpostavke,
je želela ugotoviti, kateri vidiki družinskega življenja »zares štejejo« za
otroka, se pravi, kaj je tisto, kar neko družinsko življenje upraviči kot
kakovostno.
V svoji obsežni študiji ugotavlja, da so v najbolj stresnem in tve-
ganem položaju otroci tistih enostarševskih ali dopolnjenih družin, v
katerih so se v nekem obdobju sešteli ti dejavniki: otroci so bili izpo-
stavljeni sovražnem vzdušju med staršema (ali so bili celo priča nasilju),
ločitev staršev je pomenila izgubo socialne podpore in padec njihove
življenjske ravni, obenem pa se nahajajo v prehodnem obdobju prilaga-
janja novi reorganizirani družini. Najpogosteje gre za začasno stanje, ki
se sčasoma umiri. Prav nasprotno pa njene študije kažejo, da otroci, ki
137

že od začetka živijo s starši, s katerimi niso gensko povezani (posvojeni

otroci, umetno oplojeni otroci, otroci nadomestnih mater) ali z lezbič-
nimi in gejevskimi starši, ne kažejo nič več psiholoških težav kot nji-
hovi vrstniki iz tradicionalnih družin. Golombokova (2000) ovrže tudi
mnenje, da so otroci, ki so zrasli v družinah brez očeta, prikrajšani za
razvoj spolnih vlog. Ta miselnost namreč še v današnjem času pogosto
stigmatizira otroke, ki prihajajo iz enostarševskih družin, ki jih še naj-
pogosteje sestavljajo matere z otroki. Golombokova pokaže, da tako kot
genska povezava ni nujni pogoj za vzpostavitev močne vezi med starši
in otroki ter za otrokovo čustveno blagostanje, tudi prisotnost očeta
ni odločujoča za otrokov razvoj ženske ali moške spolne identitete. To
ne pomeni, da očetje niso prav tako učinkoviti starši kot matere ali da
njihova prisotnost ni pomembna (ravno obratno: bolj ko se vključujejo
kot aktivni starši, boljši so izidi za otroke). Očetje lahko imajo, pov-
sem enako kot matere, pozitiven vpliv na otrokov razvoj. Pomembna
je vloga dodatnega starša, ne pa njen ali njegov spol. Očetje, ki so do
otrok ljubeči ter občutljivi za njihove potrebe in čustva, gotovo bolje
vplivajo na otroke kot odmaknjeni očetje. Prav tako velja, da otroci
zadovoljnejše odraščajo v družinah, v katerih sta starša enakopravna in
v katerih spolne vloge staršev ne sledijo tradicionalnim opredelitvam
moškosti in ženskosti. Na drugi strani pa Golombokova presenetljivo
ugotavlja tudi visoko stopnjo čustvenega zadovoljstva otrok, ki so že od
začetka živeli s finančno preskrbljenimi samskimi materami oziroma
očeti in so obenem imeli široko socialno podporo ter jim ni bilo treba
preživljati ločitve in revščine. Otroci iz te skupine so poročali o večji
toplini in varni navezanosti kot otroci iz primerjalne skupine dvostar-
ševskih družin. Negativni učinki enostarševskih družin imajo torej več
opraviti z revščino (kadar se ta pojavlja v zvezi s socialno deprivacijo in
izključenostjo), ki jih pogosto obkroža, kot pa s tem, da za otroke skrbi
samo eden od staršev (v naši kulturi je to še zmeraj najpogosteje mama)
(prav tam: 100–101).
Tako Golombokova kot tudi Featherstoneova opozarjata, da je pri
ocenjevanju posledic posameznih družinskih oblik za otroke pomemb-
no upoštevati kompleksen niz spremenljivk in proučiti interakcije med
njimi. Za otroke iz lezbičnih in gejevskih družin so tako izidi lahko
slabi, če so njihovi starši neobčutljivi za njihove težave, ki jih imajo
zaradi predsodkov zunanjega sveta, in če se z njimi o tem niso pripra-
vljeni pogovarjati. Prav tako študije kažejo, da imajo lahko otroci, ki
jim starši niso povedali, da niso njihovi biološki starši, težave, ko se
138

morajo nenadoma spopasti s tem dejstvom kot odrasli ljudje. Niso torej
problematične oblike družin same po sebi, ampak to, kar se v družinah
dogaja – zloraba moči, nespoštovanje otrokovih pravic, neupoštevanje
njegovih čustev, nerazvidnost odnosov, nezaupanje, nespoštljivo ravna-
nje z informacijami idr. Kot pomembna kritična dejavnika se v skoraj
vseh raziskavah o posledicah različnih družinskih kontekstov za otroke
vztrajno pojavljata revščina s socialno izključenostjo in sovražnost med
odraslimi. Vendar pa – če otrok živi v revnem gospodinjstvu, to ne po-
meni, da bo zaradi tega utrpel negativne psihološke posledice (podobno
kot tudi premožno gospodinjstvo ni samodejno porok za psihološko
zadovoljstvo otroka). Za negativni rezultat je potreben seštevek več
obremenjujočih dejavnikov. Poleg tega otroci niso samo žrtve okoliščin,
njihovi odzivi vplivajo na odzive drugih in tako v večji meri, kot jim
to pripisujemo, sami spreminjajo svojo realnost. Med obremenjujočimi
dejavniki ne smemo prezreti širšega socialnega konteksta. M. Sedmak
pokaže na primeru pripovedi otrok iz etnično mešanih družin, da so
potencialne težave posledica neprimernega odziva okolja in da v kul-
turno pluralnem, strpnem in ozaveščenem okolju etnična mešanost na
ravni družine ni samoumevno problematična. Te pripovedi govorijo o
tem, da otroci sami po sebi s svojo etnično mešano tradicijo nimajo
težav. Kulturno, jezikovno, versko in ostale mešanosti svojih staršev
sprejemajo kot nekaj danega, nevprašljivega in neproblematičnega, vse
dokler se v njihovo ozko družinsko življenje ne vključijo širša sorodni-
ška mreža, soseska, sošolci ter širši lokalni in obči družbeni kontekst.
Ugotovitve te študije tako potrjujejo rezultate sorodnih študij v drugih
kulturnih okoljih, ki izpostavljajo, da so morebitne težave, s katerimi se
srečujejo otroci etnično mešanih družin in se nanašajo na narodno sa-
moopredeljevanje, identitno izgradnjo, sram zaradi »napačnega« priim-
ka ali »napačne« pripadnosti očeta ali matere itn., posledica nestrpnosti
in nacionalistične naravnanosti okolja, ne pa same etnične raznolikosti
staršev (Sedmak, 2001).
Ni težko opaziti, da se Golombokova pri svojem zagovoru netradi-
cionalnih družinskih oblik nekoliko ujame na osnovno konceptualno
izhodišče, ki so ga postavili zagovorniki tradicionalne družine, in sicer
da se moramo pri oceni teh družinskih oblik usmeriti izključno na po-
sledice za otroka. Njena študija same logike dokazovanja ne poskuša
obrniti, pač pa poskuša skeptike pomiriti in prepričati na njihovem te-
renu: predpostavke in predsodke o uničujočih psiholoških učinkih in
škodljivih posledicah za otroke v netradicionalnih družinah preprosto
139

zavrne z rezultati statističnih in kvalitativnih raziskav, ki dokazujejo

nasprotno. Študija Golombokove nosi povsem jasno poročilo: za no-
benega od primerov škodljivih učinkov nekega družinskega konteksta
na otroka ni bilo bistveno, v kakšni družinski obliki je otrok živel, po-
membno pa je bilo, kaj se je v družini dogajalo. Šele v kontekstu z vsemi
drugimi okoliščinami in odzivom konkretnega otroka nanje lahko go-
vorimo, da določena družinska oblika na otroka ni delovala dobro. Pa
še pri tej oceni moramo biti pozorni na to, kakšne družinske podpore
je bila deležna družina.
Lezbine in gejevske družine v Sloveniji: med zanikanjem,

nadzorom in podporo
Judith Stacey je pred desetimi leti zapisala (1996, 108):

»Lezbične in gejevske družine so različnih oblik, štejejo različno
število družinskih članov, so različnih ras in veroizpovedi in etnično
raznolike, so lahko revne ali premožne in prakticirajo raznolike spolne
prakse. Bolj ko želimo uveljaviti neko dosledno načelo, s katerim bi
opravičili predalčkanje, očitneje postaja, da kategorija »gejevskih in lez-
bičnih družin« kaže predvsem na razširjeno, institucionalizirano homo-
fobijo. Nalepka »gejevska in lezbična družina« je v resnici simptom ne-
razumevanja in čustvene ogroženosti, ki ju občuti velik del negejevske
javnosti ob spoznanju, da imajo tudi geji in lezbijke lahko družinsko
življenje.«
Če gejevske in lezbične družine kaj postavlja pod isti imenovalec,
meni avtorica, je to zanesljivo vsakodnevna borba s psihičnimi, soci-
alnimi, pravnimi, praktičnimi problemi in celo fizičnimi grožnjami, s
katerimi institucionalizirana sovražnost do homoseksualnosti preti nji-
hovi najosnovnejši eksistenci.
Temeljna skupna značilnost istospolnih družin v Sloveniji je njihova
brezpravnost. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti19 de-
19 Državni zbor RS je 22. junija 2005 sprejel zakon o registraciji istospolnih skupnosti. Prvotni pre-
dlog zakona (Zakon o partnerski skupnosti), ki so ga pripravili Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve in nevladne organizacije, je bil leta 2004 – po sedmih letih, ko je prišel na poslanske klopi v
splošno razpravo – zavrnjen z argumentom, da je preveč podoben zakonu o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih. Prvotni predlog je vključeval večino pravic in dolžnosti, ki sicer veljajo pri sklenitvi zakonske
zveze (z izjemo pravice do skupne posvojitve otrok). Po tem, ko je pozicija zapravila priložnost, da bi
bil zakon o partnerski skupnosti sprejet, je nova oblastna struktura po volitvah jeseni 2004 predlagani
zakon zavrnila z istimi argumenti, s katerimi so ga prej spodkopavali, namreč da preveč izenačuje isto-
spolno partnersko skupnost z zakonsko zvezo, in začela pripravljati nov predlog. Nevladne organizacije
140

loma odpravlja brezpravni položaj istospolnih parov (resda bolj ali manj
samo v tem, da jih sploh priznava kot skupnosti), pravice do skupne
posvojitve otrok pa – kot že tudi predhodni predlog Zakona o partner-
ski skupnosti – ne vključuje. Seveda nobena zakonska omejitev ne more
preprečiti, da istospolno usmerjeni ne bi imeli svojih otrok. O tem da-
jejo slutiti rezultati raziskave Vsakdanje življenje lezbijk in gejev (Švab,
Kuhar, 2005). Poleg tega v Sloveniji že obstaja nekaj otrok, ki odraščajo
bodisi v t. i. dopolnjenih istospolnih družinah (se pravi, da je eden od
partnerk ali partnerjev v zvezo pripeljal otroke iz prejšnje heteroseksu-
alne zveze) bodisi v t. i. načrtovanih istospolnih družinah (v katerih
sta partnerki ali partnerja otroka načrtovala in dobila s pomočjo ume-
tne oploditve ali nadomestnega materinstva). Statističnih podatkov o
tem ni: tako kot v mnogih drugih državah imajo lezbični in gejevski
starši tudi pri nas tako majhno zaupanje v zakonodajo, da svoje spol-
ne usmerjenosti pogosto ne razkrivajo zaradi strahu, da ne bi izgubili
otrok (v primeru dopolnjenih istospolnih družin se dogaja, da nekdanji
partner ali partnerka grozi istospolno usmerjenemu staršu, da bo zah-
teval/a odvzem skrbništva). Lezbijke in geji lahko postanejo starši tudi
s postopkoma umetne oploditve z darovanimi spolnimi celicami in z
nadomestnim materinstvom. Umetna oploditev v Sloveniji je zakon-
sko mogoča samo za zakonske pare, ki se zdravijo zaradi neplodnosti.
Lezbijke, ki se uvrščajo v pravno kategorijo samskih žensk, tako niso
upravičene do tega posega, saj se po zakonu o zdravljenju neplodnosti
in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki to področje ureja,
so si ves čas nastajanja in sprejemanja novega zakona intenzivno prizadevale z vlado vzpostaviti demo-
kratični civilni dialog, vendar nova »garnitura« na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve za
njihove predloge ni imela posluha. Osnutek zakona je javnost lahko videla le enkrat in le takrat je lahko
(v petih dneh!) posredovala pripombe in predloge. Ministrstvo pripomb nevladnih organizacij ni upo-
števalo. Tako je Slovenija junija 2005 dobila zakon, s katerim ostajajo pari v istospolni partnerski zvezi
brez pravic na področju socialnega, zdravstvenega, pokojninskega in ostalih zavarovanj (po partnerju),
pravic pa ne bodo imeli tudi na vseh ostalih področjih, vezanih na pravice svojcev v različnih pravnih in
ostalih življenjskih okoliščinah (odvzem prostosti, smrt, procesne pravice svojcev ipd.). Zakon v mnogih
segmentih partnerja zavezuje z vzajemnimi dolžnostmi (npr. obveznost preživljanja partnerja, dolžnost
nege v primeru bolezni), ne daje pa jima pravic, ki omogočajo uresničitev teh dolžnosti (uveljavljanje
partnerja kot vzdrževanega družinskega člana, pravica do odsotnosti z dela, pravica do nadomestila za
nego družinskega člana itd.). Zakon pravzaprav selektivno in parcialno podeljuje samo nekatere pravice s
področja stanovanjskega varstva (20. člen), pravice v kazenskem postopku (21. člen), pravice v pravdnem
in nepravdnem postopku (22. člen) ter pravice v primeru bolezni (23. člen). Te vsebine so iztrgane iz
konteksta statusa svojca. Nevladne organizacije so ob sprejetju zakona opozorile, da s tem, ko novi zakon
taksativno našteva dolžnosti in nekatere pravice v istospolnem partnerstvu, nekatere pravice pa zave-
stno in namenoma izloča, uzakonja diskriminacijo ter delu svojih državljank in državljanov podeljuje
status drugorazrednosti. Zakon uvaja diferencirano obravnavo ter tako ne ustreza temeljnim kriterijem
enakopravnega državljanstva in načela enakih možnosti. (ŠKUC-LL in ŠKUC-Magnus, 2005; DIH
– Društvo za integracijo homoseksualnosti, 2005).
141

ne zdravijo zaradi neplodnosti.20 Zakon seveda ne more preprečiti, da

zainteresirane lezbijke ali lezbični pari ne bi poiskali pomoči v tujini
oziroma postopek oploditve opravili kar sami po osebnih dogovorih z
darovalci.21 Možnosti za posvojitev pa so praktično nične. Zakon o za-
konski zvezi in družinskih razmerjih sicer dopušča možnost posvojitve
s strani individualnih oseb22, v katero teoretično sodijo tudi geji in lez-
bijke. Enostranska posvojitev za lezbijke in geje bi torej bila teoretično
mogoča, če bi jih obravnavali izključno kot individualne osebe, vendar
je v praksi tako, da dobijo v posvojitev otroke le zakonski pari (Greif,
2002, 125). Več praktičnih možnosti se obeta na področju rejništva,
saj zakon o izvajanju rejniške dejavnosti pogojev izvajanja rejništva ne
veže na noben tip življenjske skupnosti. Iz neformalnih virov smo sli-
šali o vsaj enem pozitivnem odzivu centra za socialno delo, ki je bil
pripravljen prošnjo lezbičnega para23 uvrstiti v normalni postopek za
pridobitev statusa rejnika.
Posebna tema, ki bi zahtevala daljši premislek, kot ga lahko opravi-
mo na tem mestu, so načrtovane istospolne gejevske družine. Geji, ki
načrtujejo svoje očetovstvo, se spopadajo z drugimi vrstami in v marsi-
čem težje premostljivimi ovirami kot lezbijke. Prvič, v čisto tehničnem
smislu, saj imajo otroka hipotetično lahko le s pomočjo nadomestnih
mater ali s posvojitvijo in z rejništvom, drugič pa zaradi večje socialne
stigme, ki se drži gejevskega očetovstva. Če smo lezbijkam kot ženskam
pripravljeni do neke mere priznati, da so lahko kompetentne matere, je
očetovstvo že v heteroseksualnem kontekstu še precej negotovo in ta-
buizirano področje. Družinsko delo – skrb za odnose in čustveno pod-
poro v družini – je v tradicionalnem razmišljanju še zmeraj videno kot
žensko delo, ki je utemeljeno v naravnih ženskih lastnostih (Mallon,
20 Sprejemanje zakona (o katerem se je odločalo na referendumu) je spremljala javna razprava, ki se je
bolj ali manj vrtela okoli vprašanja, ali so samske ženske upravičene do umetne oploditve z biomedicin-
sko pomočjo ali ne. Za razpravo je bila značilna rasistična retorika, utemeljena na biološki manjvrednosti
samskih žensk, še zlasti hendikepiranih žensk in lezbijk. Ugovori možnosti oploditve samskih žensk
(večinoma s strani zdravnikov), ki jo je v 5. členu predvideval predlog zakona, so vsebovali vse vrste
predsodkov in strahov, kot npr., »da se bo na ta način ‘ustvarila nepopolna družina’ in da bodo ‘homo-
seksualci potem lahko imeli otroke’« (Greif, 2002).
21 Še nedavno so jo lahko našle že v bližnji Hrvaški, kjer je bila zaradi neurejene zakonodaje praksa
ponekod še nekoliko svobodnejša (kandidatk za oploditev v nekaterih klinikah recimo niso spraševali
po zakonskem stanu). Vir: Predavanje predstavnice Društva za večjo rodnost in plodnost Slovencev v
klubu Monokel, oktober 2003.
22 Zakon pravzaprav tega posebej ne določa; glede posvojiteljev pravi le, da nobenega ne more posvojiti
več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca in da je posvojitelj lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj osem-
najst let starejša od posvojenca. Po tem gre sklepati, da individualne osebe niso izključene kot mogoči
posvojitelji.
23 Prošnjo je sicer vložila ena od partnerk kot individualna oseba, vendar je pomembno, da je bil center
seznanjen, da gre v resnici za lezbično skupnost, in, seveda, da vloge ni oviral.
142

2004). Gej, ki želi postati oče, je tako pojav contra natura vsaj dvakrat:
najprej kot homoseksualec, ki po »naravni poti« ne more imeti otrok
s svojim partnerjem, in nato kot moški, ki mu zmožnost, da skrbi za
otroke, »naravno ni dana«.
Argumenti proti legalizaciji istospolnega starševstva

pri nas
Argumenti proti legalizaciji istospolnega starševstva se običajno na-

našajo na nekaj glavnih, če lahko temu tako rečemo, skrbi za otroke:
otroci v istospolnih družinah naj bi imeli težave v razvoju spolne identi-
tete, pa tudi na splošno več vedenjskih in osebnostnih težav, podvrženi
naj bi bili diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev in, ne
nazadnje, otrokom naj bi bilo življenje v istospolni družini vsiljeno. Te
skrbi se opirajo na vsaj še dve splošnejši predpostavki, in sicer da so isto-
spolne družine nenaravne ter da geji in lezbijke zaradi svoje patološkosti
predstavljajo grožnjo za otroke.
»Izviri življenja proti za življenje zaprtim razmerjem«
Razumevanje družine kot nekakšne naravne tvorbe običajno temelji

na zelo preprostem argumentu: naravna je zato, ker se v njej hipotetično
lahko zaplodijo otroci. Torej, ker istospolni pari po naravni poti ne mo-
rejo imeti otrok, njihove skupnosti v tako razumljeno carstvo narave ne
sodijo.24 Še več, na tej podlagi se geje in lezbijke dojema kot protidružin-
sko naravnane: kot »družini sovražne, narcistično usmerjene le nase in
indiferentne do otrok« (Minot, 2000, 49). Ti miti se raztezajo od blagih
nerazumevanj želja gejev in lezbijk po družinskem življenju do skrajnih
izrazov nestrpnosti do izenačenja pravic na področju družinske zako-
nodaje. To so obenem tudi miti, s katerimi morajo geji in lezbijke od-
rasti. Retoriko (ne)naravnosti je bilo mogoče spremljati ves čas razprav
ob sprejemanju zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti,
kot tudi že v času razprav ob sprejemanju prejšnjega predloga zakona o
partnerski skupnosti. Že prejšnji predlog zakona je v obrazložitvi posa-
24 Pri tem zagovorniki tega koncepta zlahka spregledajo izjeme iz lastnih vrst: neplodne heteroseksual-
ne pare, ki so do otrok prišli s pomočjo tujih darovalcev, starejše pare, ki so že izven fertilne dobe, pare,
ki zaradi drugih okoliščin ne morejo imeti otrok itn.
143

meznih členov pojasnjeval, da je življenjska skupnost dveh istospolnih

partnerjev zaradi naravnih razlik z zakonsko zvezo lahko izenačena le v
določenih pravnih posledicah. Podobna dogmatska stališča so bila zna-
čilna tudi za argumentiranje današnje vlade Republike Slovenije in za
njene odzive na ugovore homofilnih skupin, da je sprejeti zakon diskri-
minatoren.25 Lezbijke in geji morajo – če naj bi za silo uredili svoja ži-
vljenjske razmere – pristati na to, da se v tem pogledu njihove skupnosti
bistveno razlikujejo od heteroseksualnih partnerskih skupnosti. Napor,
da bi se tej logiki razmišljanja uprli, je v več pogledih podoben tistemu,
kot če bi prepričanemu verniku hoteli oporekati obstoj boga. Razprava
je podobno brezciljna, in ima tako vedno znova samo eno možnost, in
sicer, da se vrne na izhodišče, kjer se je začel izvirni greh, namreč na
nenaravnost istospolnih skupnosti. »Naravnost« heteroseksualnih dru-
žin se po mnenju nekaterih slikovitejših kritikov prejšnjega predloga
zakona izraža v tem, da so »izvir življenja in osnovni temelj za ohranitev
slovenskega naroda, medtem ko so istospolna razmerja za življenje zapr-
ta«, in tako še »celo paragrafi ne morejo izenačiti nekaj, kar se izenačiti
ne da«.26 Argumente, ki se niso sprenevedali v nekakšni zaščiti tradici-
onalnih vrednot in slovenstva, pa niso zato nič manj rasistični, so po-
nudili tisti, ki so menili, da bodo geji in lezbijke državo enostavno pre-
več finančno obremenili, saj bi bili »istospolni partnerji (po prvotnem
predlogu zakona, op. Mojca Urek) deležni zdravstvenega zavarovanja
po partnerju, vdovske pokojnine, dohodninskih olajšav, prednosti pri
stanovanjih za mlade družine in niza drugih ugodnosti, namenjenih za
pomoč mladi družini kot temeljni celici narodovega preživetja«.27 Nič
novega, pravzaprav. Spolna in družinska razmerja so bila v zgodovini
nenehno pripraven teren za spopad različnih ideologij in državnih poli-
tik, ki so opredelitve »normalnega/naravnega« spola, »normalne/narav-
25 »Ne moremo se strinjati,« so zapisali v odgovoru na pobudo Sekcije Škuc-LL za dopolnitev zakona
o registraciji istospolne partnerske skupnosti, »da gre v primerjavi z zakonsko zvezo za diskriminacijo.
Dejstvo, da gre za skupnost dveh oseb istega spola predstavlja bistveno drugačne okoliščine oziroma
drugačen položaj od razmerja med dvema osebama različnega spola. Za diskriminacijo bi namreč šlo,
če bi osebe v istem položaju imele različne pravice ali različen obseg pravic oziroma bi bile v drugačnem
pravnem položaju. […] Istospolna skupnost se od zakonske skupnosti razlikuje po tem, da ne izpolnjuje
pogoja iz 3. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da je zakonske zveza z
zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene ter da je družbeni pomen zakonske zveze v zasnova-
nju družine.« (Odgovor Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije na pobudo sekcije Škuc-LL
za dopolnitev zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) – predlog za obravnavo,
21. 9. 2006, http://www.uvi.si/slo/seje-vlade/gradiva-v-obravnavi/?WEB2?OpenView (zadnji dostop do
spletne strani 7. 10. 2006)).
26 Poslanka stranke NSi Majda Zupan na zasedanju državnega zbora (Delo, 14. 7. 2004).
27 Poslanec stranke SDS France Cukjati (današnji predsednik državnega zbora) na zasedanju državnega
zbora (Delo, 14. 7. 2004).
144

ne« spolnosti ali »normalne/naravne« družine krojile glede na aktualne

politične in nacionalne interese (med katerimi je v ospredju zlasti potre-
ba po nadzoru rojstev). Moralno preganjanje različnih življenjskih stilov
in spolnih praks, ki so uhajale večinskim opredelitvam normalnosti, se
je utemeljevalo v različnih razlagalnih modelih homoseksualnosti, od
katerih je nenaravnost pravzaprav najstarejši model. Poznejše razlage
homoseksualnosti kot greha, deviantnosti, duševne motnje, motnje v
delovanju hormonov, posledice disfunkcionalne družine in današnjih
genskih razlag, ki so oblikovale specifičen odnos do spolnih manjšin v
različnih zgodovinskih obdobjih, so se vse napajale prav v tem izvirnem
grehu – nenaravnosti.
Lezbične matere in gejevski očetje – grožnja za otroke?
Lezbijke, geji in pripadniki drugih spolnih manjšin, čeprav ne več

označeni za duševno motene, veljajo torej še naprej za ljudi, ki imajo
zanesljivo težave. Zanesljivo mora posamezna istospolno usmerjena ose-
ba, preden sprejme svojo spolno usmerjenost, predelati vrsto negativnih
stališč družbe in prav tako je velika verjetnost, da bo zaradi različnih
oblik diskriminacij njeno/njegovo življenje skozi vsa starostna obdobja
podvrženo številnim stresnim okoliščinam. Ponotranjena homofobična
stališča družbe v zvezi z gejevskim in lezbičnim starševstvom se pri po-
sameznih gejih in lezbijkah lahko izrazijo kot občutenje, da enostavno
»niso za otroke«, ali kot prepričanje, da je biti eden od staršev v naspro-
tju z njihovo spolno usmerjenostjo. Raziskava Vsakdanje življenje gejev
in lezbijk v Sloveniji je pokazala, da se nekateri geji in lezbijke soočajo s
to stigmo tudi tako, da odgovornost za »pravilno« vzgojo v istospolnih
družinah prevzemajo nase (Švab, Kuhar, 2005, tudi v tem poglavju).
Zgodovinsko demoniziranje in patologiziranje vloge gejev in lezbijk je
verjetno tudi vir še vedno pogostih prepričanj, da predstavljajo za otro-
ke neke vrste grožnjo. Na eni strani gre za strah pred »infekcijo«, torej
da bodo geji in lezbijke tudi svoje otroke vzgojili v homoseksualce,28
na drugi strani pa za mitske predstave o tem, da homoseksualci spolno
zlorabljajo otroke. Pri tem igrajo veliko vlogo mediji, ko npr. v isti sapi
govorijo o pedofiliji in homoseksualnosti, kot da gre za istovetna pojava.
Država tako retoriko izkorišča, da lahko nato sebe predstavlja kot neko-
28 Pri tem jih je v resnici večina odrasla v heteroseksualnih družinah!
145

ga, ki mora zaščititi družino in otroke (Minot, 2000, 52). Tako psiho-
loške in sociološke znanstvene raziskave kot tudi statistika kriminalnih
dejanj kažejo, da sta obe prepričanji neutemeljeni. Največ kaznivih de-
janj spolnih zlorab nad otroki še vedno storijo heteroseksualni moški
nad deklicami. Kljub temu pa se ta stereotip uporablja kot argument pri
izključevanju gejev in lezbijk iz vzgojiteljskih in skrbstvenih poklicev.
Otroci bodo imeli težave s spolno identiteto
Golombokova meni, da je pri proučevanju spolnih razlik v vedenju

otrok v različnih tipih družin nujno treba ločevati med spolno identite-
to (ali o sebi razmišljamo kot o ženski ali o moškem), spolnimi vlogami
(pričakovanja glede spolnega vedenja, kot je izbira igrač, iger, prilju-
bljenih televizijskih oddaj, poklica itn.) in spolno usmerjenostjo. »Osu-
pljivo je,« komentira avtorica, »kako so različne študije, izvedene z zelo
različnimi metodologijami in na različnih, med seboj oddaljenih geo-
grafskih, socialnih in kulturnih območjih, pokazale podobne rezultate.
Spolna identiteta otrok, ki so odrasli pri lezbičnih in gejevskih starših,
se ni razlikovala od spolne identitete otrok iz heteroseksualnih družin.
Otroci so se identificirali s svojim biološkim spolom in niso kazali nika-
kršne zmedenosti glede svoje spolne identitete.« (2000, 48–54). Čeprav
gejevski in lezbični starši pogosteje spodbujajo svoje otroke k manj ste-
reotipiziranim spolnim vlogam, to ne vpliva bistveno na izbiro igrač in
dejavnosti pri njihovih sinovih in hčerah. Vse študije prav tako dosledno
kažejo, da ni nikakršnih bistvenih razlik v deležu istospolno usmerje-
nih oseb, ki bile vzgojene v istospolnih ali heteroseksualnih družinah
(Minot, 2000, 79; Golombok, 2000, 54). Treba je upoštevati, kar smo
že nekajkrat omenili, namreč da otrok ne gre jemati kot nemočnih bitij,
ki samo pasivno sprejemajo, kar se jim dogaja. Svojo vednost o tem,
kaj pomeni biti moški ali ženska, aktivno oblikujejo skozi vse otro-
štvo. Pri tem njihova radovednost ni omejena le na raziskovanje spol-
nih vlog v družini, zglede iščejo zlasti pri svojih vrstnikih istega spola.
Kakorkoli, tovrstnim raziskavam spolne identitete in spolnih vlog je
mogoče oporekati, da v prvi vrsti ne zavzamejo kritične drže do norm,
ki določajo, kaj so sploh spolno ustrezne vloge. S tako držo obravna-
vajo nekonformne spolne identitete otrok in mladine kot znak napake
v vzgoji staršev ter jih diskriminirajo (Minot, 2000, 79). Zanesljivo so
najbolj verodostojna pričevanja otrok, ki so odraščali v istospolnih dru-
146

žinah. Raziskave, opravljene v nekaterih evropskih državah in ZDA,

kjer imajo že drugo generacijo takih otrok, nas najprej poučijo o tem,
da je med družinami, v katerih so starši heteroseksualni, in družinami
istospolnih staršev podobnosti več kot razlik. Ena od največjih razlik,
ki so jo opisovali, je, da v družini niso pridobili avtomatičnega znanja o
tradicionalnih spolnih vlogah, ki bi bile vezane na moškega (očeta) in
na žensko (mamo). Izkušnja, ki si jo ti otroci delijo, je, da je treba veliko
več dogovarjanja v konkretnih okoliščinah, ki so v heteroseksualnih
družinah že vnaprej zacementirane: »Če je otrok bolan, ostane navadno
doma mama; če se z otrokom igra, ga v zrak meče oče, ljubkuje pa ga
mama. Če tradicionalne delitve dela ni, se otrok nauči, da mama pere
posodo, čisti stranišče, pelje avto na popravilo, se dogovarja z mizarji,
hodi v službo in pripoveduje pravljice. Oče maže otroka s kremo, poje
uspavanke, obeša perilo, pomiva po tleh, hodi v službo in na roditeljske
sestanke.« (Bercht, 2006).
Otroci bodo diskriminirani
Druga pogosta predpostavka, ki se tudi pri nas pogosto pojavlja kot

argument proti legalizaciji istospolnega starševstva, je, da so otroci za-
radi spolne usmerjenosti svojih staršev podvrženi diskriminaciji, izpo-
stavljeni nasilju, in da težje vzpostavljajo stabilnejša prijateljstva. Štu-
dije kažejo, da so otroci iz istospolnih družin vse do adolescence med
vrstniki enako priljubljeni kot otroci iz heteroseksualnih družin. Med
adolescenco pa se slika nekoliko spremeni. Tudi v tem obdobju niso v
splošnem pogosteje tarče nadlegovanja, kljub temu pa se takrat pokaže
določena razlika. Če druge otroke zbadajo zaradi njihovega socialnega
statusa ali telesnih značilnosti, otroke iz istospolnih družin pogosteje
zapostavljajo zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev. To je gotovo
stresno, vendar so dolgoročnejše posledice v končni fazi vendarle odvisne
od tega, kako se na mladostnikove izkušnje odzovejo starši. Občutljivost
staršev za otrokova čustva in pripravljenost na odkrit pogovor običajno
zadostujeta, da otrok svoje izkušnje lažje razume in predela. Nekateri
izprašanci, ki so jih intervjuvali že v odrasli dobi, so poročali, da se je nji-
hov status med vrstniki proti koncu šolanja glede tega vprašanja obrnil:
to, da je mama lezbijka ali oče gej, je v očeh vrstnikov dobilo vrednost in
nov pomen, pomenilo je imeti »kul« starše (Golombok, 2000, 55–56).
Raziskave, narejene med mladostniki in odraslimi, ki so odraščali v
147

istospolnih družinah, ne kažejo, da bi imeli ti več ali globlje psihološke

težave kot njihovi vrstniki, ki so odraščali v heteroseksualnih družinah:
ne občutijo pogosteje tesnobe, niso depresivnejši in ne iščejo pogosteje
strokovne pomoči. Njihove zgodbe ponovno pokažejo, da otrok ne gre
pokroviteljsko obravnavati, saj kažejo na veliko iznajdljivosti in moči,
da se uprejo predsodkom iz okolja. Vloga vrtcev in šol je seveda pri tem
zelo pomembna. Tuje raziskave dokazujejo, da tisti otroci, ki so imeli
izkušnjo, da so vzgojiteljice in pedagogi v vrtcih in šolah ob pogovorih o
družinah enakovredno govorili o različnih družinah, niso imeli nobenih
težav s tem, da bi se počutili manjvredne ali drugače prikrajšane, ker ne
živijo v »normalni« družini, pa tudi njihovi sovrstniki so bili občutljivejši
za razlike in sposobnejši, da jih umestijo v bogastvo osebnih izkušenj
brez vnaprejšnjih negativnih sodb (Bercht, 2006).
Nezrela družba in zrele istospolne družine
Pogosta fraza nasprotnikov legalizacije istospolnih družin je, da

»družba še ni zrela« in da zato nimamo pravice izpostavljati otrok nači-
nu življenja, ki jih bo stigmatiziralo. Otroci si ne izberejo sami, da bodo
živeli v istospolni družini, pravijo.29 Pustimo ob strani dejstvo, da si
skoraj noben otrok svojih staršev ne more izbrati. Argument je zanimiv
predvsem zato, ker v isti sapi priznava diskriminacijo nad istospolno
populacijo in hkrati navaja k sklepu, da je bolje, da ne spreminjamo
obstoječih razmer. Včasih ta argument »nezrele družbe« uporabijo isti
ljudje, ki trdijo, da homoseksualci pri nas niso več diskriminirani in da
imajo že tako dovolj pravic. Od kje potem bojazen, da bo otroke istih
nediskriminiranih oseb zapostavljala neka abstraktna nezrela družba?
Vedno znova se v teh razpravah tudi pozablja, da ti otroci niso namišlje-
ni subjekti neke hipotetične zakonodaje, ampak so že tukaj. Ne bi jih
smeli pustiti predolgo čakati, da jih priznamo za svoje. Diskriminacije
se praviloma ne preprečuje z nepriznavanjem, da neka krivica obstaja,
ampak z močno zakonodajo, ki zagotavlja človekove pravice in odpra-
vlja krivice. Sporočilo Mednarodne komisije za človekove pravice gejev in
lezbijk, ki so ga posredovali v svojem poročilu o starševstvu in pravicah
lezbijk, gejev, biseksualnih in transseksualnih oseb ter njihovih otrok,
je podobno: »Ni mogoče več spregledovati,« pravijo, »da v vsaki sku-
29 Argument v razpravah proti legalizaciji posvojitev.
148

pnosti obstajajo lezbijke, geji, biseksualne in transseksualne osebe, ki

so že starši in skrbijo za svoje otroke, ter da to počnejo tako ljubeče in
kompetentno kot heteroseksualni starši. Otrok ne bomo mogli vzgojiti
za strpnost, če bomo v isti sapi dovoljevali, da okoliščine njihove vzgoje
določa nestrpnost. Najbolj učinkovito bomo načelo ‘delati v otrokovem
interesu’ uresničevali, če bomo otrokom lahko omogočili izkušnjo do-
slednega spoštovanja dostojanstva in enakosti« (Minot, 2000, 4–5).
Nove družinske oblike: implikacije za raziskovanje in

socialno akcijo
Gejevske in lezbične družine in partnerstva niso nastali v družbe-

nem vakuumu, zato jih je treba razumeti v kontekstu vse večje plura-
lizacije družinskega življenja. Tudi ta ni izoliran ali enodimenzionalen
pojav, saj je tesno povezana s številnimi spremembami, kot so upad
števila formalnih zakonskih zvez, večanje števila kohabitacij, razvez in
števila otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, idr., ki so vse rezultat širših
družbenih sprememb in gibanj v 20. stoletju (npr. vpliv ženskega ter
gejevskega in lezbičnega gibanja) (Giddens, 2000). Pomembno so se
spremenile tudi vrednote in predstave o družinskem življenju, ki uvaja-
jo nekatera ključna razlikovanja med današnjim in nekdanjim pojmo-
vanjem družine. Povezano razumevanje sočasnih pojavov sprememb v
družinskem življenju je ključno tako za družboslovno raziskovanje, kot
za tiste stroke, ki delajo na področju varstva družin; sicer se zdi nemo-
goče razumeti različen položaj, izkušnje, doživetja, motive in probleme
posameznih družinskih članic in članov.
Kot piše G. Čačinovič-Vogrinčič za področje socialnega dela, velja
razširiti na druge družboslovne vede, da je zavedanje raznolikosti dru-
žinskega življenja dragoceno, pomaga namreč razumeti, da ljudje iščejo
in uresničujejo družino v zelo različnih oblikah družinskega življenja,
ki jo sami zase poimenujejo in doživljajo kot družino. Raznolikost ne
govori o krizi družine, temveč o tistih oblikah družinskega življenja, ki
so ljudem uresničljive. Cilj znanstvenega in strokovnega premisleka tako
ne more biti odkrivanje, določanje idealnih ali »ustreznih« oblik družin-
skega življenja, temveč je lahko le prispevek k temu, da bi bolje razumeli
življenje v njih in da bi dobili tisto, kar v družini potrebujemo (1995,
120). Obenem pa, kot ugotavlja ista avtorica, premalo vemo o vsakda-
njem življenju v novih družinskih oblikah. Ko ravnamo, kot da razlik
149

med družinskimi resničnostmi ni, s predpostavko, da jih bomo s poudar-

janjem razlik samo dodatno stigmatizirali, jih na neki način zamolčimo.
Moramo jih narediti vidne, da bi tudi te družine dobile več moči za ži-
vljenje. Pomembno je, da se govor o novih družinskih oblikah ne pojavlja
le skupaj z naštevanjem problemov, ki jih imajo. Realnost je, da imajo
ljudje, ki v takih družinah živijo, predvsem veliko prednosti in priložno-
sti: naučijo se novih načinov mišljenja, alternativnih rešitev, boljšega ra-
zumevanja življenja v družini, učijo se iz različnosti življenjskih izkušenj,
otrok ima lahko več zaveznikov, ki ga imajo radi in skrbijo zanj itn. (prav
tam: 121–122). V vsem tem so drugačni od drugih otrok in v tej izku-
šnji so drugi otroci prikrajšani. Pomembno je, da te izkušnje ne ostanejo
spregledane, nepopisane in da ne izpadejo iz profesionalnih zgodb.
Zgodovinske spremembe v družbenem vrednotenju posameznih
oblik družinskega življenja, na primer enostarševskih družin ali etnič-
no mešanih družin, nam morajo biti pri raziskovanju zgovoren dokaz,
da družine ne gre jemati kot statične in trdne oblike, ki biva v neka-
kšnem socialnem vakuumu. Socialnozgodovinski pogled nam pomaga
okrepiti argumente, s katerimi lahko izbojujemo več pravic in družbene
podpore ter se z več poguma zavzamemo za družine, ki so danes sti-
gmatizirane. Pomanjkljiva zakonodaja in posledična odtegnitev druž-
bene podpore, postavlja istospolne družine v neenakopraven položaj.
Stigmatizira jih do mere, da jih povsem zanika. Raziskovanje uresni-
čljivosti v teh primerih razumemo najprej kot politični boj za pravico
do obstoja. Ta od nas zahteva socialno akcijo, s katero bomo dosegli
spremembe in vključitev novih družinskih oblik med legitimne oblike
družine. Tako jih bodo konkretni ljudje sploh lahko začeli uresničevati.
Družinske članice in člani, ki pa v takih vrstah družin že živijo (kot
tudi strokovnjakinje in strokovnjaki, ki naj bi jih podpirali), bodo s tem
dobili legitimnost in več moči.
S tem, ko sprejmemo različne oblike intimnosti in skrbi kot legitimne
oblike družinskega življenja, nenazadnje brišemo meje med primernimi/
zaželenimi in neprimernimi/manj zaželenimi družinami, ki jih vzposta-
vlja rasistični diskurz. Raziskovanje družine je zato gotovo treba speljati
stran od patologiziranja posameznih družinskih oblik na podlagi sti-
gmatiziranja staršev, kot so geji in lezbijke, in se – tako kot v praksi –
osredotočiti na raziskovanje njihovih prednosti in konkretnih ovir, ki jih
doživljajo v vsakdanjem življenju. Nujno je treba razbijati predsodke, ki
še vedno stojijo pred znanjem ali se – še huje –predstavljajo kot znanje.
150

Hendikepirani starši
Mojca Urek
SEKSUALNE IN
REPRODUKTIVNE
PRAVICE HENDIKEPIRANIH
LJUDI
V zadnjem desetletju je mogoče

opaziti določen premik v obsegu cenjenih družbenih vlog, ki so postale
dostopne za ljudi z različnimi hendikepi. Podobe spolno nedoločljivih
hendikepiranih oseb v trenirkah, varno spravljenih v oddaljenih ustano-
vah in povsem odvisnih od svojih skrbnikov, so vsaj nekoliko zamenjale
– do nedavnega še povsem nepredstavljive – podobe uspešnih poslov-
nih ljudi, prijetnih sosedov, zanimivih sodelavcev, uspešnih študentk
in študentov, prodornih aktivistk, privlačnih žensk in moških. Tako je
tudi podoba hendikepiranih ljudi z družino in otroki dobila legitimno
mesto v naših predstavah o vsakdanjem življenju te družbene skupi-
ne. S premikom skrbi iz institucionalnih (zavodskih in bolnišničnih) v
skupnostne namestitve z možnostjo neodvisnega življenja, kot razvojne
usmeritve, ki je izražena v nacionalnem načrtu socialnega varstva, gre
pričakovati, da bo vse več hendikepiranih ljudi sklepalo partnerstva, se
poročalo in ustanavljalo svoje družine. Vendar ne gre spregledati, da
151

na področjih spolnosti, partnerskih zvez in starševstva hendikepirani

doživljajo še najmanj spodbud.
Dokument Standardna pravila o izenačevanju možnosti za osebe s
prizadetostmi, ki mu je kot članica Organizacije združenih narodov
zavezana tudi Slovenija, posebej poudarja neodtujljivost pravice hendi-
kepiranih ljudi do sklepanja zakonske zveze in oblikovanja družine ter
nalaga državam podpisnicam, da podpirajo polno udeležbo hendikepi-
ranih v družinskem življenju. Podpirajo naj njihovo pravico do osebne
integritete in zagotavljajo, da zakoni ne bodo prikrajšali invalidov za
spolnost, poroko in starševstvo. Obenem naj bi države upoštevale težje
okoliščine hendikepiranih ljudi pri uresničevanju te pravice in jim za-
gotavljale ustrezno podporo. Nacionalno poročilo o uveljavljanju pravic
oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin v civilni družbi
v Sloveniji (2001)30 ugotavlja kar nekaj odstopanj od standardnih pra-
vil OZN glede zagotavljanja pravic intelektualno oviranim ljudem na
področju partnerstva, porok in starševstva. Zakon o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih v 19. členu določa, da zakonske zveze ne more
skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna. Zakonska
ureditev tudi v drugih členih ne spodbuja oseb z intelektualno ovira-
nostjo k prevzemanju enakopravnih odraslih vlog. Zakon npr. obvezuje
starše hendikepiranih otrok, da morajo tudi po polnoletnosti svojega
otroka skrbeti za njegovo preživljanje ob pomoči države, česar pa sistem
ne predvideva za starše, ki nimajo hendikepiranih otrok. Zaradi take
zakonske obveze je v Sloveniji sicer mogoče opaziti zmanjšanje števila
odvzema poslovne sposobnosti osebam z motnjami v duševnem razvo-
ju, obenem pa njihova osebna celovitost v resnici še naprej ostaja ome-
jena na posameznih področjih, kjer za to ni podlage (volilna pravica,
omejevanje pri pravici do partnerstva in zakonske zveze, pravica do pla-
čanega dela idr.). Ljudje z intelektualno oviranostjo prav tako poročajo,
da večinoma niso deležni svetovanja glede spolnosti in starševstva.
Za hendikepirane ljudi, ki niso kategorizirani kot intelektualno ovi-
rani in jim torej ne grozi odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšan
protektorat staršev, pa naj bi bila zakonodaja načeloma jasna ter v skla-
du s smernicami in z napotili standardnih pravil OZN. Vendar kljub
optimističnemu izhodišču lahko pritrdimo oceni, ki jo je za angleške
30 Poročilo, ki temelji na intervjujih ljudi z intelektualno oviranostjo (kot tudi samozagovornikov,

njihovih staršev in nevladnih organizacij), je sestavila Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno
prizadetim Slovenije v sodelovanju z »Inclusion Europe« – evropsko organizacijo nacionalnih združenj
za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju.
152

Urek: Hendikepirani starši
razmere naredila Jenny Morris (2003, 1), namreč, da samo priznanje

pravice, da so hendikepirani ljudje lahko tudi starši, samodejno še ne
pomeni ustreznih in učinkovitih odgovorov skupnostnih služb na nji-
hove konkretne potrebe. Hendikepirani ljudje, ki so starši, tudi pri nas
že opozarjajo na neustreznost in nedostopnost socialnih služb ter na
pomanjkanje podpore, ki povzroča stiske njihovim družinam. Pri tem
– kot sami poudarjajo – niso njihove poškodbe in telesne ali intelektu-
alne značilnosti tiste, ki bi jim povzročale največje probleme. Veliko ve-
čje ovire pred starše s hendikepom postavljajo izrazita negativna stališča
do njihovega starševstva in seveda neenakopraven dostop do družinskih
podpornih servisov.
Na podlagi take opredelitve problema je koncept hendikepa, ki pou-
darja družbeno konstrukcijo oviranosti pred medicinskimi/diagnostič-
nimi opredelitvami telesnih in duševnih zmožnosti posameznika, kot so
skrb zase, hoja, vid, sluh, intelektualni razvoj itn. V družbenem modelu
hendikepa – v Sloveniji ga idejno in aktivistično najbolje predstavlja
Društvo za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) – se hendikep »meri«
po ovirah, ki nekomu preprečujejo avtonomno življenje. V tem okviru
se je preoblikovala tudi zamisel profesionalne podpore hendikepiranim:
strokovne službe morajo hendikep zmanjševati in ne multiplicirati, torej
je njihova temeljna vloga v odstranjevanju ovir.
MITI O SEKSUALNOSTI, PARTNERSKIH ZVEZAH IN

STARŠEVSTVU HENDIKEPIRANIH LJUDI
Področja spolnosti, partnerskih zvez in starševstva hendikepiranih

ljudi so od vseh življenjskih področjih še najbolj prekrita z mitološkimi
neresnicami in predsodki, s poudarjanjem nezmožnosti, z molkom, bi-
ologizmi idr. Če hočejo preseči osamljenost in si najti partnerja ali par-
tnerko, se morajo hendikepirani ljudje pretolči skozi celo vrsto negativ-
nih stališč in fizičnih ovir, ki jih v vsem življenjskem poteku ločujejo od
znanj in možnosti, ki so za nehendikepirani del družbe samoumevne.
Za začetek hendikepiranih ljudi npr. sploh ne dojemamo kot seksual-
nih bitij. Elena Pečarič, aktivistka društva YHD, je tako stališče družbe
na konferenci o hendikepiranih ženskah »Tako lepa, pa invalid!«31 na-
31 Konferenco je ob evropskem letu invalidov organizirala Fakulteta za socialno delo v Ljubljani

20. novembra 2003.
153

zorno opisala: »Njeno telo je nekaj, kar v mejah dobrega okusa in javne
morale ni za gledanje, treba ga je prej prikriti ali skriti kakor tvegati, da
v seriji popolnih, lepih in zdravih teles izpade groteskno in neznosno.
Vsaka njena povezava s spolnostjo je tabu in povsem odveč, nepomemb-
no, nedostojno, boleče, vir nesreče ali zadrege. Zakaj ni ženska, ki se ji
izreče in pokloni tudi drzen kompliment na račun njenega videza, ne le
takega o ‘neverjetni volji do življenja’ […] Z zdravorazumske perspek-
tive je hendikepirana ženska videna kot izgubljeni družbeni in osebni
potencial. Zato niso redke izjave: ‘Tako lepa, pa invalid! Kakšna škoda,
res kruto.’ […] Podmena tega in podobnih razmišljanj, ki jih še vedno
pogosto zaznamo, je tudi ta, da bi bila škoda manjša ali lažje preba-
vljiva, če bi bila ženska grda in bi ustrezala stereotipnim predstavam
tipične invalidke (‘čeladna frizura’, očala z veliko dioptrijo, debelušna,
mozoljasta in šepajoča, ‘ravno prav prismojena, da veliko ne razume’
ipd.). […] Njena privlačnost, napor in želja za urejenim videzom so v tej
luči sprejeti skoraj s posmehom, kot nesmiselni poskusi ugajanja, v ne-
kem smislu zapravljanje časa, kot patetično početje, saj je vedno znova
postavljena v krog ‘defektnih’« (Pečarič, 2005, 126–127).
Podobno piše Dietke Sanders (2005, 39) z univerze v Erfurtu v Nem-
čiji, ki se ukvarja s vprašanjem starševstva ljudi z oznako intelektualne
oviranosti, da hendikepirane ljudi praviloma obravnavamo kot spolno
nevtralne.32 Oblačila in frizure zanje največkrat izbirajo drugi. Misel,
da bi imeli žensko z Downovim sindromom za privlačno partnerko,
ki bi dejavno uživala v samoodločanju glede svoje spolnosti, se zdi ne-
hendikepiranim ljudem nepojmljiva, celo absurdna. Njihovo ženskost
imamo za defekt, o katerem se govori samo kot o problemu. V speci-
alizirani literaturi najdemo poglavja z naslovom »Problem seksualnosti
hendikepiranih žensk«. Učinek tega je, da deklice z intelektualno oviro
ponotranjijo svojo družbeno razvrednotenost in razvijejo negativno sa-
mopodobo. Zanimivo je, da se obenem s podobo o neseksualni nara-
vi hendikepiranih v javnosti pojavlja tudi podoba »preveč seksualnih«,
seksualno vsiljivih hendikepiranih ljudi (Shakespeare, 1996). Eden od
učinkov molka o spolnosti hendikepiranih ljudi je, da so ti zaradi ne-
informiranosti bolj izpostavljeni spolnim zlorabam. V svojem življenju
namreč včasih težje potegnejo mejo med ljubeznijo in skrbjo ter med
zaželenimi in nezaželenimi fizičnimi dotiki, saj imajo veliko izkušenj,
32 Dober primer so javna stranišča, ki so tudi pri nas pogosto ločena na moška, ženska in invalide, kot
nekakšen tretji spol.
154

da si ljudje, ki zanje skrbijo, v vsakem trenutku lastijo pravico do neo-

mejenega dostopa do njihovih teles.
Kakorkoli že, sporočilo, ki ga dobivajo hendikepirani je, da spolnost,
tako ali drugače, ni zanje. Ko se obračajo na svoje bližnje, na svetovalke
in svetovalce z vprašanji, ki se dotikajo spolnega življenja, pogosto na-
letijo na zaskrbljenost, neodobravanje in pokroviteljski odnos. Spolnost
in starševstvo se jim bolj ali manj odkrito odsvetuje, prepove ali kratko
malo onemogoči. Zdi se, da so zlasti ljudje z intelektualno oviro glede
teh življenjskih področij slabo preskrbljeni z informacijami.33
Področje materinstva in očetovstva hendikepiranih ljudi je prekrito
s še več miti in se jim odmika še bolj kot seksualnost sama. Booth in
Booth (1998; cit. v: Sanders, 2005, 39) opisujeta materinstvo žensk z
intelektualno oviro kot področje kulturne ambivalence. Med podoba-
mi hendikepiranih žensk in pričakovanji, kakšni bi morali biti starši,
vlada tako nasprotje, da si kaj takega, kot je hendikepirana mati, sploh
ne moremo predstavljati. V naši družbi je to, da postaneš mati, zane-
sljiv znak odraslosti. Ženske z oznako intelektualne ovire pa vidimo
kot večne otroke, ki vse življenje potrebujejo podporo in niso sposobne
skrbeti za druge, zlasti ne za otroke. Tako se zdi, da so matere z in-
telektualno oviro živo protislovje, odrasli otroci in odvisne skrbnice.
Hendikepirane matere obračajo tradicionalne hierarhije na glavo, saj so
navadno nehendikepirani ljudje odgovorni za hendikepirane in se odlo-
čajo v njihovem imenu, ne pa obratno. Darja Zaviršek (2000, 238) me-
ni, da prizadeta ženska ogroža stereotipno podobo matere z otrokom,
ki je družbena podoba srečne, zdrave, lepe »mlade mamice«. Obenem
pa tudi ogrozi predstavo, da so spolnost, reprodukcija in skrb za otroke
nujno povezane: »Če je mati hendikepirana, mora namreč v nekaterih
primerih drugi starš prevzeti večji del skrbi za otroka. Prav to pa odpira
tabuizirana vprašanja, kot so spolne prakse prizadetih, vprašanje ‘na-
ravne’ povezave med spolnostjo, reprodukcijo in skrbstvenim delom in
vprašanje, ali je noseče telo lahko tudi telo brez rok, nog ali vida.«
33 Pri nas je svetel primer knjižica Petre Videmšek Priročnik o dobrih in slabih dotikih (1999), ki pre-
prosto, odprto in nepatologizirajoče govori o spolnosti in je napisana na način, da je dostopna ljudem z
intelektualno oviro. Avtorica je pred leti na to temo zanje, za njihove bližnje in strokovnjake organizirala
tudi več delavnic. Po informacijah, dostopnih v medmrežju, tudi Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč
duševno prizadetim Slovenije organizira za svoje članice in člane t. i. seminar življenja v dvoje, namenjen
»vsem tistim parom odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki že dalj časa živijo skupaj ali njiho-
va zveza traja že dlje časa …, kot tudi tistim posameznikom z motnjami v duševnem razvoju, ki imajo
velike želje in velika pričakovanja glede partnerskega življenja«. Dostopno na spletni strani: http://www.
zveza-sozitje.si/. Iz programa seminarja ni razvidno, ali se v njem dotikajo tudi vprašanj spolnosti, želje
po otrocih in starševskih spretnosti.
155

MATERE Z OZNAKO INTELEKTUALNE OVIRE
Starševstvo intelektualno oviranih ljudi (največkrat gre pravzaprav

za materinstvo intelektualno oviranih žensk) sodi med najbolj tabuizi-
rane in kontroverzne oblika starševstva pri nas. Ženske z intelektualno
oviro doživljajo izjemno negativne odzive glede svojega materinstva.
Strokovnjaki in strokovnjakinje, ki pišejo socialna poročila, poudarjajo
njihove pomanjkljivosti glede starševstva in izražajo močno zaskrblje-
nost za blaginjo njihovih otrok. Prepričani so, da matere z intelektualno
oviro otroke hranijo s čokolado, jih neprimerno oblačijo pozimi, jih
premalo pestujejo, jim ne berejo in ne pojejo ter jih le zelo omejeno
izobražujejo, zlahka napačno presodijo nevarne okoliščine (vroča vo-
da, čistila) in ne vedo, kako naj ravnajo v nujnih primerih (če otrok
pogoltne igračo) ali v primeru bolezni (visoka temperatura), ne morejo
pomagati otrokom pri šolskih nalogah, skratka, v njihovih družinah
so vloge ravno obrnjene, otroci morajo skrbeti za mater, kot da bi bila
otrok (Sanders, 2005, 40).
Llewellyn (1995, cit. v: Sanders, 2005) omenja štiri mite o starše-
vstvu ljudi z intelektualno oviro. Prvi mit je, da bodo otroci mater z
intelektualno oviro tudi sami hendikepirani. Gre za najpogostejši bio-
medicinski argument za preprečevanje rojstev otrok staršev z vsemi
vrstami prizadetosti, ki poudarja genske predispozicije za prizadetost
otroka. Ta argument je seveda ničen, ko gre za ljudi s pridobljenimi fi-
zičnimi in senzornimi oviranostmi, kljub temu pa je tudi njihova izku-
šnja podobna (Zaviršek, 2000, 236)34. Podatki kažejo, da večina oblik
(vsaj 90 %) intelektualnih ovir prihaja iz okolja in niso podedovane.
Odstotek hendikepiranih otrok, ki se rodijo staršem z intelektualno
oviro, torej ni večji od povprečja. Res je, meni D. Sanders, da otroci
mater z intelektualno oviro večkrat tvegajo zaostanek v razvoju (pro-
blemi z govorom, motorične in intelektualne težave, socialne težave,
težave z družabnimi stiki), vprašanje pa je, ali so te težave posledica
materinega hendikepa ali zanje obstajajo drugi razlogi, recimo pomanj-
kanje družbene podpore oziroma družbena diskriminacija. Otroci ma-
ter z intelektualno oviro so, na primer, veliko pogosteje izključeni iz
običajnih šol, vpisujejo jih v posebne šole in jih zaradi stigme, ki se
34 Ob sprejemanju Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo

v Sloveniji leta 2001, ki ga omenjamo tudi v poglavju o istospolnih partnerstvih in družinah, se je v
razpravah pojavljalo več rasistično obarvanih argumentov, ki so kot primer navajali tudi hendikepirane
samske ženske, ki naj bi rojevale »nekvalitetne otroke« ipd.
156

drži njihovih mater, označujejo kot učence z učnimi težavami. Drugo

pogosto prepričanje je, da imajo matere z intelektualno oviro več otrok
kot druge ženske. Statistične raziskave so ta mit ovrgle, pokazale so,
da imajo te ženske enako število otrok kot druge ženske ali kvečjemu
manj. Tretji mit je, da matere z intelektualno oviro ne obvladajo ustre-
znih starševskih spretnosti in da zaradi tega zlorabljajo in zanemarjajo
svoje otroke. Zato velja, da ne morejo biti primerni starši. Družbo skrbi,
da otroci takih mater tvegajo, da jim jih bodo vzeli (kar se zgodi v 40 %
do 60 %), ker naj bi bili izpostavljeni zanemarjanju. Šele pred kratkim
so raziskovalci začeli razpravljati tudi o drugih razlogih za tako stanje.
Ženske z intelektualno oviro imajo zaradi svojega biografskega ozadja
manj znanja o vsakdanjih spretnostih, ki jih potrebujejo pri skrbi za
otroke. V splošnem imajo malo izkušenj z otroki, saj jih je le malo že
kdaj pestovalo ali hranilo otroka. Le redko so imele priložnost doživeti
pozitivne zglede, ki bi jim pokazali, kakšna je primerna starševska avto-
riteta, skrb in zaščita. Matere z večjo intelektualno oviro so lahko tudi
izjemno osamljene, kar zlasti velja za samske matere, ki živijo v svojih
stanovanjih. Razen tega nimamo nobenih integrativnih konceptov, da
bi se otroci nehendikepiranih staršev učili, igrali ali živeli skupaj z otro-
ki hendikepiranih staršev. Z mitom, da matere z intelektualno oviro ne
obvladajo ustreznih starševskih spretnosti, je povezan mit, da se jih tudi
niso sposobne naučiti. To pomeni, da njihovi otroci ne bi smeli ostati
z njimi, ker pri njih nimajo možnosti za rast in razvoj, ne glede na to,
koliko jim pomagamo. Izkušnje z zavodskim varstvom, s pomočjo na
domu in programi za izobraževanje staršev dokazujejo, da imajo tudi
ženske z intelektualno oviro starševske občutke in spletejo tesne čustve-
ne vezi s svojimi otroki. Izkušnje kažejo tudi, da že obvladajo starševske
spretnosti ali da so se skrbi za otroka sposobne naučiti, pomanjkljivosti
v svojih starševskih spretnostih pa lahko nadomestijo z ustrezno pod-
poro (Sanders, 2005, 40–41).
V tujini so razvili veliko programov za podporo staršem z intelek-
tualno oviro.35 Pokazalo se je, da so bili rezultati najboljši, kadar se je s
35 D. Sanders (2005, 41–42) opisuje različna urjenja veščin za posamezne starševske spretnosti. Zlasti
ameriški programi za starše z intelektualno oviro so osredotočeni na razvijanje posameznih starševskih
spretnosti; npr. materam pojasnijo in pokažejo, zakaj je pomembno, da posnema otrokove izraze, ga
hvali, mu posveča fi zično pozornost ipd. Ponekod v Nemčiji lahko starši z intelektualno oviro živijo v
svojih stanovanjih, nekaj ur na teden pa jim priskoči na pomoč tim socialnih delavk (neke vrste terenska
patronažna služba), ki je navzoča pri umivanju in hranjenju ter lahko materi svetuje, kako naj se spopri-
me z otrokovim težavnim vedenjem ipd., poleg tega pa starše učijo tudi drugih življenjskih spretnosti
– branja, pisanja, jezikovnih, družabnih spretnosti, ravnanja z denarjem, reševanja težav s partnerjem ter
družinskih in delavnih problemov. Ponekod starši z intelektualno oviro živijo v stanovanjskih skupinah,
157

podpornimi aktivnostmi začelo čim prej in kadar so bile čim bolj traj-
ne, kadar so v njih različni strokovnjaki in strokovnjakinje med seboj
dobro sodelovali in kadar so imeli do staršev spoštljiv odnos. Matere z
intelektualno oviro ves čas živijo pod pritiskom, da jih bodo ločili od
otrok. Nedvomno so nekatere družine neprimerne za otroke in ločitev
je neizogibna. Izkušnje kažejo, da se matere veliko lažje odpovejo otro-
kom, kadar tudi same prispevajo k odločitvi, da bodo živele brez njega.
Če pa jim otroka kratko malo vzamejo, je to travmatična izkušnja tako
za mater kot za otroka. To pomeni, da številne matere doživljajo trav-
me, počutijo se kaznovane in ponižane, to doživetje pa ostaja z njimi še
dolga leta (Sanders, 2005, 43). Nekateri strokovnjaki in strokovnjakinje
pa ob tem celo resno menijo, da matere z intelektualno oviro niti ne
opazijo, da so jim vzeli otroke in da na to zelo hitro pozabijo.36
PODPORA HENDIKEPIRANIM STARŠEM
Strokovne službe lahko hendikepiranim staršem v precejšnji me-

ri pomagajo izboljšati njihove starševske spretnosti in jih okrepiti, da
postanejo »dovolj dobri« starši. Prav tako pa so strokovne službe lahko
tudi dejavnik »tveganja«, kadar se osredotočajo le na njihove pomanj-
kljivosti in jih obremenijo s pritiskom, da morajo biti »popolni«, zaradi
česar jim lahko nazadnje res spodleti. Na področju podpore hendikepi-
ranim staršem strokovne službe v veliki meri delujejo po medicinskem
modelu – svojo pomoč obesijo na kategorije prizadetosti, ki govorijo le
o pomanjkljivostih in nezmožnostih posameznega človeka, in tako spre-
gledajo ovire, ki bi jih bilo treba odstraniti. Prisilne sterilizacije in splavi,
ki so bili v preteklosti vsakdanja oblika nadzorovanja prizadetih žensk,
so zamenjali subtilnejši mehanizmi nadzorovanja. Strokovne delavke v
socialnih poklicih pogosto poskušajo hendikepiranim ženskam odsve-
tovati intimne odnose, nosečnost in rojstvo otroka, ne da bi najprej razi-
skale vrsto podpore, ki bi jo ženska ob tem potrebovala (Zaviršek, 2000,
kjer imajo štiriindvajseturno pomoč. V Veliki Britaniji in na Danskem organizirajo skupine za matere z
intelektualno oviro, na katerih strokovni delavci razpravljajo z materami o socialnih vidikih izključeno-
sti. Pomembne so tudi skupine za samozagovorništvo, v katerih si članice prizadevajo za večje samozau-
panje, za to, da bi se počutile manj osamljene, ter za izgradnjo socialne mreže in za krepitev moči.
36 V slovenskih socialnih zavodih je veliko žensk z intelektualno oviro, ki so v preteklosti zanosile.
Če niso bile primorane narediti splav, so jim otroke odvzeli in jih dali v rejništvo ali posvojitev. Teh
dogodkov se močno spominjajo, čeprav je lahko od njih preteklo veliko let. Nekatere nosijo s seboj slike
svojih otrok (če so v stiku z rejniškimi družinami) in upajo, da jih bodo ti nekoč obiskali. Številne med
njimi so tudi sterilizirali.
158

234). Vendar je v zadnjih letih v strokovnih krogih mogoče slišati tudi

več dobrih zgledov, ko se službe niso odzvale po načelu ničnega tvega-
nja.37 Mnoge hendikepirane ženske pa še živijo v strahu, da jim bodo
kot kategoriji tveganih staršev v kritičnih okoliščinah odvzeli otroke.
Tako so tuje raziskave med slušno prizadetimi materami, ki so bile žrtve
nasilja v družini, pokazale, da so se v njihovih primerih socialne služ-
be pogosteje odločale za odvzem otrok. Kot argument so najpogosteje
navedli, da so otroci v nevarnosti, ker matere ne morejo slišati njihove-
ga joka. Posledica je, da gluhe ženske manj prijavljajo nasilje (Devine,
Briggs, 2001). Organizacije, ki si prizadevajo za samostojno življenje
prizadetih ljudi, poudarjajo, da starši s hendikepi ne potrebujejo tega,
da zanje nekdo »skrbi«, pač pa, da jim »asistira« pri vsakdanjih opravi-
lih. Neodvisnost ne pomeni, da lahko narediš vse sam, pač pa, da imaš
nadzor nad asistenco, ki jo potrebuješ za vsakdanje življenje. To misel-
nost, ki smo jo v Sloveniji približno že udomačili na nekaterih življenj-
skih področjih hendikepiranih ljudi, je nujno učinkoviteje prenesti tudi
na področje starševstva. Hendikepirani starši v Angliji, o katerih piše
Morris (2003, 12), so izrazili jasno potrebo po kontinuirani asistenci pri
opravljanju starševskih nalog. Zahtevajo, da ta socialna storitev ne bi več
izhajala iz naslova varstva ogroženih otrok, ampak iz naslova pravic do
asistence na podlagi oviranosti staršev. Označiti otroke hendikepiranih
staršev kot vnaprej ogrožene je diskriminacija brez primere. Strokovne
službe pa morajo vsekakor upoštevati, meni D. Zaviršek (2000, 241),
da bo vsakdanja izkušnja otroka, čigar eden od staršev je slep ali upora-
blja voziček, drugačna od otrok neprizadetih staršev in da bo zaradi tega
morda doživljal diskrimancijo. S tem znanjem lahko veliko naredijo v
procesu podpore družini, širši socialni mreži in otroku.
37 Na mednarodni konferenci »Evropa brez norišnic – tveganje, priložnost, ne grožnja«, ki je potekala

maja 2006 v Zavodu Hrastovec smo na eni od delavnic razpravljali tudi o starševstvu ljudi z dolgotraj-
nimi težavami v duševnem zdravju in ljudi z oznako intelektualne ovire. Strokovna delavka iz enega od
centrov za socialno delo v Sloveniji je pripovedovala o primeru, ki bi mu lahko rekli, da je dober zgled.
Ženska z oznako intelektualne ovire z resnimi zdravstvenimi težavami je zanosila s svojim partnerjem,
kar je sprožilo veliko strahu in skrbi med njunimi sorodniki. Z njima je stopila v stik tudi socialna služ-
ba, ki je v svojih odločitvah nihala med tveganji, ki so jih videli sorodniki in njuno željo, da bi postala
starša. V preteklosti bi se verjetno odločili, da mora ženska umetno prekiniti nosečnost, v tem primeru
pa so sledili njeni želji, da bi rada otroka rodila. Obenem pa so stekli dogovori med bodočima staršema
in sorodniki, kako za otroka poskrbeti po rojstvu. Uradna otrokova skrbnica je postala ena od sorodnic,
ki živi v bližini para in pri kateri otrok tudi živi, starša pa se vključujeta v vsakodnevno skrb zanj. Primer
morda ne pomeni v vseh pogledih idealne rešitve, je pa napredek v odgovorih služb vsaj v treh pogledih:
prvič, starša so jemali resno v dogovorih že od začetka, drugič, presodili so, da je pomembneje, da bosta
lahko starša, kot pa da sploh ne bi prevzeli tega tveganja (recimo ženski so omogočili prevzeti odgovor-
nost za tveganje, če bi šlo pri porodu kaj narobe), in tretjič, skupaj s staršema so iskali tako možnost, da
bi bila lahko soudeležena pri vzgoji in odraščanju svojega otroka.
159

KAJ PA PREDNOSTI ODRAŠČANJA S HENDIKEPIRANIMI

STARŠI?
Pa vendar, zakaj bi se osredotočali samo na tveganja, nevarnosti in

slabosti družin hendikepiranih staršev? Zanimati bi nas morali tudi
pozitivni vidiki odraščanja v takih družinah. Strokovno znanje in po-
ročila strokovnjakov najpogosteje temeljijo na negativnih izkušnjah. Za
hendikepirane starše na splošno velja, da prakticirajo neke vrste javno
starševstvo: od njih pričakujemo, da bodo boljši in bolj popolni očetje
in matere kot nehendikepirani ljudje, obenem pa jih nenehno opazuje-
mo, kdaj bodo naredili kaj narobe.38 Kar naj bi raziskovali in odkrivali
v bodoče, so torej prednosti otrok, ki odraščajo s hendikepiranimi star-
ši. Izkušnje kažejo, da ti starši večkrat najdejo zelo ustvarjalne načine,
kako skrbeti za otroka.
Ko je Martina Piskač zanosila, je živela v domu starejših občanov
na oddelku mlajših invalidov. Sostanovalka je že imela starejšo hčer,
vendar jo je bila zaradi slabih družinskih razmer prisiljena oddati v rejo.
Za Martino in njenega partnerja je bila to zadnja možnost. Odklonila
sta splav, zaradi česar ju je veliko ljudi obsojalo. Takole opisuje svojo
izkušnjo gibalno ovirane matere, ko je rodila hčer: »Vsa hišna opravila
in nego mene in otroka je opravljal partner. Včasih se mi je pojavil
občutek krivde, da se nisem odločila prav, ker hčerki nisem mogla dati
vsega, kar dajo svojemu otroku druge matere. Objemanje, hranjenje in
kopanje, ki mi je toliko pomenilo, mi je bilo nedosegljivo. Takrat sem
se zavedala, da nisem povprečna mati, da vseeno nekaj manjka. In to,
nekaj, sem nadomestila z veliko več duhovne energije. Kmalu pa se je
izkazalo, da se je to bolj dogajalo v moji glavi, kakor da bi bil to resničen
problem. Ko je bila še dojenček in je začela jokati, sem jo umirila z gla-
som, govorjenjem, petjem. Vsak ton mojega glasu je imel pomen. Hči
mi je stalno kazala, da je zanjo samoumevno, da sem njena mati, da si
bo sama morala pobrati stvari, mi prinesti in dati vse v roko, splezati na
moja kolena, mi premakniti roko na njen trebušček ali priključiti ele-
ktrični voziček. Točno je vedela, da me mora popolno ubogati, ko sva
sami. Tako močno se čutiva, da sem jo lahko ustavila že s pogledom.
Včasih trdim, da so otroci hendikepiranih staršev drugačni in nekako
38 V intervjujih, ki jih je naredila Sandersova (2005, 43), intelektualno ovirane matere pripovedujejo o
tem, kako jih je nenehno strah, da jim bo spodletelo. Njihovi odrasli otroci pa se spominjajo socialnih
služb kot družinske grožnje, ki jim je visela za vratom. Dobro vprašanje je, pravi avtorica, ali s pretira-
nim strokovnim nadzorom tudi sami ne proizvajamo njihove nezmožnosti in nespretnosti.
160

posebni v pozitivnem pomenu. Vendar ta drugačnost za njih ni drugač-

na, saj se z njo rodijo in živijo. Pogosto mi kdo reče, kako v redu je, da
imam hčer, ki bo pozneje skrbela zame. To me resnično pojezi. Kako
sploh lahko lju dje pomislijo, da bi imela hčer zato, da bi skrbela zame.
Otroka imam kakor večina drugih.« (Piskač, 2005, 131–132).
Glavna prednost, ki jo imajo otroci hendikepiranih staršev, se zdi
ta, da se naučijo, da je hendikep nekaj vsakdanjega in pozitivnega. Prav
tako se naučijo, da so spolne vloge spremenljive in da mora včasih drugi
od staršev prevzeti večji del skrbi zanje. Glavna naloga strokovnih služb
je v razbijanju lastnih predsodkov. Vodilo je, da je hendikep družbeno
konstruiran in da se splača namesto simptomov, diagnoz in kategorij
prizadetosti raje raziskovati, kako odstraniti vrsto ovir, ki jih je »zdrava«
družba postavila pred ljudi, ki se od nje še zmeraj ločujejo iz tako banal-
nih razlogov, kot so, da se počasneje učijo, da za premikanje potrebujejo
voziček ali da za sporazumevanje uporabljajo govorico rok.
161

Nasilje v družinah
Mateja Sedmak
Čeprav
tradicionalen pogled na
družinsko življenje izpostavlja družino kot kraj »varnega zavetja«, kot
skupnost podpornih odnosov, emocionalne in siceršnje osebnostne
rehabilitacije in ne nazadnje kot prostor, v katerem lahko odvržemo
družbene maske, družinskega življenja ne moremo idealizirati. Življenje
v družinah opredeljuje tudi manj prijetna in pogosto zamolčana stvar-
nost, ki vključuje neenakomerna razmerja moči in iz njih izvirajoče pra-
vice predvsem glede na spol in starost družinskih članov, (so)odvisne in
zatirajoče odnose, toksične starše (Giddens, 2000), narcisoidne in ego-
centrične otroke, različne oblike fizičnega, psihičnega, ekonomskega iz-
koriščanja, nasilja, zlorab. V poglavju, ki sledi, se bomo, kot napoveduje
že naslov, soočili s posebnim vidikom življenja v slovenskih družinah,
tj. z nasiljem v družinskem okolju, ki ga člani družine kot ustaljen vzo-
rec ravnanja izvajajo do drugih družinskih članov.39
V Sloveniji se je tančico molčečnosti, ki je zastirala obstoječo stvar-
nost nasilja v družinah,40 pričelo odstirati relativno pozno, konec 80-ih
let prejšnjega stoletja. Tako stroka, raziskovalci, politika, kot državljani
39 Pri zbiranju podatkov sta sodelovali Ana Kralj in Zorana Medarič.
40 V nadaljevanju je vselej govor o nasilju v »družinah« in ne nasilju v »družini«, ker avtorica zagovarja
tezo, da ne moremo govoriti o enem samem prevladujočem monolitnem tipu družine, temveč je družin
163

in državljanke o problemu nasilja v preteklosti niso govorili javno, žrtve

nasilja so posledice leta trajajočega nasilja največkrat nosile same, širša
družinsko-sorodniška omrežja so nasilna ravnanja v svojih krogih po-
gosto varovala kot družinske skrivnosti, matere so hčeram dopovedova-
le, da gre za »zakonski križ« in da je treba za uspešen zakon včasih tudi
potrpeti, predstavniki stroke, politike in ne nazadnje tudi znanosti so
pod vplivom obstoječih patriarhalno-tradicionalnih družbenih vzorcev
nasilje v družinah relativizirali, ga zanikali oziroma v reki pomembnej-
ših pojavov enostavno spregledali. V slovenskem kazenskem zakoniku
nasilje v družinah vse do leta 1999 ni bilo opredeljeno kot posebna ka-
tegorija nasilnega ravnanja, tako da se je statistično evidenco o nasilju
v družinah vodilo skupaj z drugimi oblikami nasilnih ravnanj, kar je
zameglilo vpogled v realno pojavnost nasilja v družinah.
Da je nasilje v družinah postalo viden in prepoznan problem, ki se
je znašel na agendi aktualnih političnih govorov, o katerem je začela
javno razglabljati stroka (socialni delavci, predstavniki zdravstva …),
tožilstvo in policija, se imamo zahvaliti predvsem pobudam in akcijam
feminističnih aktivistk, predstavnicam in predstavnikom nevladnih in
neprofitnih organizacij ter posameznicam, ki so se pričele združevati
v okviru skupin za (samo)pomoč. Ženskam, otrokom, ostarelim, ki
so bili leta in desetletja ujeti v nasilne družinske odnose, iz katerih
niso znali ali mogli oditi, so različna društva, ki so se v omenjenem
obdobju začela intenzivneje ustanavljati, ponudila v širši javnosti vi-
dno prepoznavnost, podporo in pomoč. Naj v tem okviru navedemo
le nekatera: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
je bilo ustanovljeno leta 1989, društvo Ženska svetovalnica leta 1993,
Združenje proti spolnemu zlorabljanju leta 1994, Društvo za nenasilno
komunikacijo leta 1996 (Robnik in drugi, 2003). Opazno zanimanje
za problematiko nasilja v družinah pa so poleg delovanja omenjenih
nevladnih in ženskih organizacij sprožile tudi alarmantne številke, ki
nakazujejo obsežnost pojava nasilja v družinah v Sloveniji. Skladno s
podatki policije se je število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov z
obeležji nasilja v družini v zadnjem desetletju povečalo za kar 73 %
(Mušič, 2003).
Že bežen slovenski bralec oziroma gledalec je tako lahko opazil, da
smo bili od začetka družbene in politične tranzicije, ki se je pričela in-
skih oblik več. Govoriti o nasilju v družinah tako pomeni govoriti o nasilju v enostarševskih in dvostar-
ševskih družinah, razširjenih družinah, istospolnih družinah itd.
164

Sedmak: Nasilje v družinah
tenzivneje leta 1991, priča očitnemu povečanju medijskega poročanja o

nasilju v družinah (Luthar in drugi, 2006) in istočasnemu povečanju
prijavljenih nasilnih dejanj v družinskem okviru ter nasilnih dejanj s
smrtnim izidom. Policija, stroka in nevladne organizacije soglasno iz-
postavljajo, da je družina za ženske in otroke potencialno najnevarnejši
kraj, partner za žensko potencialno najnevarnejša oseba, večina poškodb
s smrtnim izidom se namreč zgodi prav v okviru družine, da je trenu-
tno vsaka peta slovenska ženska žrtev svojega partnerja oziroma sopro-
ga, da so spolne, fizične in psihične zlorabe otrok v družinah mnogo
pogostejše, kot se nam dozdeva, da visok družbeni in ekonomski status
ter višja izobrazba (samoumevno) ne izključujejo nasilnega vedenja ipd.
Če povzamemo z besedami L. Božac Deležanove (1999, 14): »V naši
družbi še vedno velja, da je za žensko najnevarnejša institucija zakon,
najnevarnejši prostor dom in najnevarnejša oseba partner.«
NASILJE V DRUŽINAH  DRUŽBENI PROBLEM
Prepoznavnost in ozaveščenost o obstoječem problemu nasilja v dru-

žinah v Sloveniji, ki sta se stopnjevali v zadnjih 15 letih, ter nenehni priti-
ski in zahteve nevladnih organizacij in društev po boljši zakonski uredi-
tvi tega vprašanja so spodbudile vladno debato o spremembi obstoječega
zakona oz. uvedbi novega, ki bo reguliral obravnavano področje nasilni-
štva. V tem okviru sta se doslej izoblikovala dva mogoča scenarija: uved-
ba t. i. celostnega zakona o preprečevanju nasilja (ki ga zagovarjajo desno
usmerjene vladajoče stranke), ki naj bi obravnaval nasilje v družinah kot
del širšega problema v okviru širše zastavljenega zakona o preprečevanju
nasilja, ali uvedba posebne zakonodaje, ki bo problem nasilja v družinah
obravnavala ločeno od ostalih oblik nasilništva (ta predlog podpirajo
opozicijske oz. bolj levo usmerjene politične stranke).
Prenos govora o nasilju v družini iz zasebne in neformalne sfero v
javno in politično, ki smo mu bili priča v zadnjih 15 letih je ključnega
pomena, saj osvetljuje dejstvo, da je pojav nasilja v družinah družbe-
ni in ne zasebni problem državljanov. Razlogov za takšno umevanje je
več in se koncentrirajo okoli konceptov človekovih pravic (pravica do
varnosti, do življenja brez strahu in prisile, do telesne integritete, do-
stojanstva), izenačitve pravic v javnem in zasebnem prostoru ter v tem
okviru odgovornosti družbe, države, politike in ne nazadnje politikov,
ki jo zastopajo.
165

Ponazorimo konkretneje: nasilno dejanje, izvedeno v javnem prosto-

ru, ali nasilno dejanje, ki ga nad posameznikom/co izvede neznanec, je
v naši družbi moralno in pravno nesprejemljivo ter kazensko preganja-
no. Zakaj torej naj bi za zasebno sfero obstajala drugačna pravila? Če
je ob vprašanju kazenske odgovornosti nasilneža v družinskem okolju
določena stopnja družbenega konsenza že dosežena, je ta, kar se moral-
ne odgovornosti nasilneža tiče še precej nejasna ter se pogosto veže na
tradicionalne in patriarhalne vzorce razmišljanja o moškemu gospodar-
ju, ki mora poskrbeti za ženo, otroke in red v družini. Nasilje v druži-
nah ni in ne more biti zasebna stvar posameznikov, ker gre pri tem v
prvi vrsti za vprašanje varnosti državljanke, državljana, torej splošne
državljanske pravice, kot so pravica do nedotakljivosti, osebne varnosti
idr. (Filipčič, 2002). Kljub drugačnemu pogledu mnogih gre za vpraša-
nje (in kršenje) osnovnih človekovih pravic, šele nato za pravice žensk,
otrok, ostarelih, moških.
Družbenost problema nasilja v družinah se izraža tudi v dejstvu, da
se splošno stanje širše družbe (sfera zaposlovanja, reševanje stanovanj-
skega vprašanja idr.) in odnos družbe, tj. stopnja sprejemanja in toleri-
ranja nasilja, dejansko odraža v konkretni stopnji nasilja v družinskih
okvirih. Ne nazadnje, država s svojim političnim aparatom in v tesni
povezanosti z ideološko usmerjenostjo vsakokratno izvoljenih strank
vpliva na regulacijo nasilja v družinah (tj. preventivo, ozaveščanje, ka-
znovanje nasilnežev, zaščito žrtev itd.) in je torej neposredno odgovorna
za stopnjo razširjenosti nasilja v družinah v Sloveniji.
Kakšna pa je politična klima zadnjih let, v okviru katere se rojeva
nova zakonodaja, ki naj bi obravnavala problem nasilja v družinah v
Sloveniji in ki naj bi se soočila s problemom, ki se ga vse od vzpostavitve
samostojne države potiska na stranski tir?
V aktualni politični debati, ki obravnava problematiko nasilja v dru-
žinah, je kot ključno mogoče opaziti (sicer pričakovano) razlikovanje v
percepciji in pristopu glede na bolj desno oziroma bolj levo usmerjeno
politično opcijo. Ta razlika je vsekakor pomembna z vidika trenutnega
razmerja moči v slovenskem parlamentu, vladi in z vidika procesa spre-
jemanja zakona, ki bo reguliral to področje. V tem okviru smo tako pri-
ča debati, ali gre v primeru nasilja v družini za poseben problem, ki mora
biti deležen posebne zakonske in tudi siceršnje (posebne) obravnave, ali
gre v primeru nasilja v družini za širši, skupni problem (naraščajočega)
nasilja v družbi na splošno. Skladno z zadnjim videnjem, naj bi se torej
nasilje v družini (k čemur se nagibajo vladajoče stranke) obravnavalo
166

kot del širšega problema v okviru širše zastavljenega zakona o prepreče-

vanju nasilja (t. i. celostni zakon o preprečevanju nasilja). Predstavniki
vladajočih strank v tem okviru zagovarjajo stališče, da bo odprava na-
silja v javni sferi (šola, vrtec, javni prostori itd.) privedla do zmanjšanja
nasilja tudi v zasebni sferi; zato bi se država morala (tudi zakonsko)
ukvarjati predvsem z zmanjševanjem nasilja v družbi na splošno.
Zgoraj omenjeno razlikovanje med nasiljem v družini kot poseb-
nim ali širšim družbenim problemom očitno izvira iz različnega videnja
družine levo oz. desno usmerjenih političnih strank. Govor o nasilju v
družini desno usmerjene stranke dojemajo kot napad in diskreditacijo
institucije družine in družinskega življenja. V okviru takšne diskusije
je, po njihovem mnenju, družina »hote ali nehote postavljena v položaj
izvora in generatorja nasilja in stigmatizirana kot oblika življenja, ki je
najbolj nevarna za vse njene člane« (povzeto iz prepisa parlamentarne
debate z 22. 2. 2005). Opozicijske stranke pa v tem okviru izpostavljajo,
da želijo vladajoče stranke in oblast videti družino kot »nekonfliktno,
prvenstveno reproduktivno celico, kot kraj varnega zatočišča v nevar-
nem krutem svetu, pri čemer pa ji težko prizna probleme, s katerimi se
sooča« (prav tam).
Zanimiva značilnost aktualne politične debate je tudi sistematično
preusmerjanje pozornosti z nasilja nad ženskami (ki je skladno z vsemi
statistikami ter vladnimi in nevladnimi poročili absolutno najpogostejša
oblika nasilja med partnerjema) na nasilje nad otroki in, dalje, na poseb-
ne vidike tega nasilja, npr. na spolno nasilje nad otroki ali izpostavljanje
problema mater samohranilk in izterjatev preživnin, romskih družin
ter drugo. Tako leva kot desna politična opcija sta si v tem okviru sicer
enotni, da je problem nasilja kompleksen, raznovrsten in da obsega raz-
lične pojavne oblike in vidike. Vendar pa smo priča relativno konsisten-
tnemu ravnanju, skladno s katerim vladajoče stranke, takoj ko opozicija
spregovori o problemu nasilja nad ženskami, preusmerijo pozornost na
druge teme. Dalje, pozornost je z nasilja v družinah preusmerjena na
nasilje v vrtcih, šolah, širši družbi. Izpostavljeni so problemi revščine in
lahkote, tranzicije, brezposelnosti. V tem okviru se pogosto izpostavlja
lastna pozitivna izkušnja življenja v družini ter pomen te izkušnje za
percepcijo družine in izoblikovanje posameznikovih vrednot.
S tem v povezavi smo priča še naslednjemu pojavu: vedno ko se go-
vori o nasilju nad ženskami, smo priča potrebi govoriti tudi o nasilju
nad otroki. Vsekakor sta problema obeh oblik nasilnih ravnanj tesno
povezana, vendar pa se je ob tem treba zavedati specifik obeh, tako z
167

vidika preventivnih obravnav kot programov reševanja problema. Pri

tem pa je treba ozavestiti, da skupna obravnava otrok in žensk kot žrtev
nasilja posredno postavlja žensko v pozicijo nedoraslega in nemočnega
subjekta – otroka, ki se ne more zaščititi ter je potreben posebne skrbi in
zaščite ter dodatne pozornosti – kot otrok. Gre za sprevržen mišljenjski
proces, nasproten procesu opolnomočenja in aktivacije »žrtve«, da se
aktivno postavi zase in svoje pravice.
Ko se govori o uvedbi novega zakona, ki naj bi obravnaval problem
nasilja v družini, je več kot očitna prisotnost medsebojnega političnega
obračunavanja na račun in v škodo obravnavanega problema. Tako sta
pozornost in čas preusmerjena na govor vladajočih strank o tem, da
predhodna vlada v zvezi s tem ni naredila ničesar, veliko pozornosti je
namenjeno diskreditaciji dela varuha človekovih pravic (ki je pripra-
vil poročilo o problemu nasilja v družinah v Sloveniji), izpostavljanju
krivde nekdanjega socialističnega režima, »ki je otroke odtrgal staršem
in jih potisnil v ustanove, v katerih niso občutili nujne in prepotrebne
starševske ljubezni« (prav tam). In obratno, politična kritika pada tudi
na račun vladajočih strank, ki da »v prvi vrsti ne priznajo dejanskega
problema, promovirajo krščansko, patriarhalno slovensko družino in
tradicionalne družinske vzorce« (prav tam).
Končno, aktualni govor o nasilju v družini opredeljuje nasičenost s
predsodki, stereotipnimi obravnavami, seksističnimi videnji in z zdravora-
zumskim razmišljanjem. Tako zastavljen govor pa je predvsem v prime-
ru desnih, koalicijskih strank izdatno podkrepljen z osebnimi izpovedmi
in izkušnjami pozitivnega družinskega življenja. Tako osebna in indi-
vidualna izkušnja nadomesti strokovno in občo obravnavo, pri tem pa
se ponovno izpostavi vprašanje, v kolikšni meri gre v primeru nasilja v
družinah torej za javni oziroma zasebni problem.
Odnos državljanov in državljank Slovenije do zgoraj izpostavljenih
vprašanj smo preverjali tudi v vseslovenski raziskavi, izvedeni junija
200541 (Sedmak in drugi, 2006; Sedmak, Kralj, 2006). Prebivalci Slo-
venije ocenjujejo, da je nasilje v družinah pogost pojav (da je zelo/pogost
pojav skupno ocenjuje 57,3 %), le manjšina meni, da sploh/ni pogost po-
jav (skupno 10,4 %). Relativno visok odstotek, kar tretjina, pa je o tem
41 Raziskava je bila izvedena v okviru ciljnoraziskovalnega projekta »Analiza družinskega nasilja v

Sloveniji – predlogi preventive in ukrepov« (2004–2006; nosilka projekta M. Sedmak). Projekt sta so-
financirali Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
RS. Telefonsko anketiranje je bilo izvedeno pri reprezentativnem vzorcu 1006 polnoletnih oseb. Več o
vzorcu in raziskavi v Sedmak in drugi (2006): Nasilje v družinah v Sloveniji, rezultati raziskave, Koper,
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
168

Slika 19: Ali je po vašem mnenju nasilje v družini:
neodločenih. Da je nasilje v družinah v slovenski družbi pogost pojav

pa v večji meri menijo ženske.
Odgovori so podobni odgovorom Evrobarometra iz leta 1999, ki je
bil izpeljan v okviru Evropske kampanje proti nasilju nad ženskami, pri
odgovoru, da je nasilje v družini precej pogosto, saj je vsak drugi Evro-
pejec/ka izbral to možnost; vsak četrti Evropejec (24 %) je ocenil, da je
zelo pogosto, 18 %, da ni zelo pogosto, in izrazita manjšina (1 %), da sploh
ni pogosto (Evrobarometer, 1999)42.
Glede na predhodno nakazani politični in ideološki spor, ki se na-
naša na vprašanje zasebnosti/javnosti problema nasilja v družinah, je
zanimivo stališče, ki so ga v povezavi s tem izrazili anketirani.
Višje izobraženi (višja ali visoka izobrazba) nasilje v družini v večji
meri dojemajo kot širši družbeni problem (slika 19).
Večina odgovarjajočih (58,1 %) prav tako ocenjuje, da je »nasilje v
družinah enako pomemben problem kot nasilje v širši družbi«. Nezane-
marljiva tretjina nasilje v družinah ocenjuje kot »večji problem« (34,2 %)
in le izrazita manjšina kot »manjši problem« v primerjavi z nasiljem v
širši družbi (7,7 %). Med tistimi, ki nasilje v družini zaznavajo kot večji
problem od nasilja v širšem družbenem okolju, je več žensk.
Glede politične dileme – ali naj država oz. sprejeta zakonodaja nasi-
lje v družini obravnava kot del splošnega nasilja v družbi ali kot poseben
problem, so se vprašani opredelili na naslednji način (slika 20).
Med zagovorniki »posebnega« pristopa je več žensk.
V povezavi s tem nas je zanimalo tudi, kako državljani Slovenije
ocenjujejo uspešnost delovanja različnih vladnih in nevladnih ustanov
na področju preprečevanja nasilja v družinah, torej preventive in oza-
veščanja ljudi o problematiki (tabela 20). Pri tem so država in državne
42 Intervjuvanih je bilo 16 179 oseb, starejših od 14 let. Iz vsake države članice je bil vključen reprezen-
tativen vzorec okoli 1000 oseb.
169

Slika 20: Ali naj država nasilje v družini obravnava kot del nasilja v
družbi na sploh ali kot poseben problem?
ustanove na splošno ocenjene opazno slabše v primerjavi z nevladnim

sektorjem. Tako ocena uspešnosti delovanja države, lokalnih skupnosti
in policije pri obravnavi problema nasilja v družinah ni prav visoka.
Odgovori se na lestvici od 1 do 5 (1 – za preprečevanje nasilja v druži-
nah in ozaveščanje ne naredi dovolj; 5 – za preprečevanje nasilja v druži-
nah in ozaveščanje naredi dovolj) v vseh treh primerih večinoma dokaj
enakomerno razporejajo med ocenami od 1 do 3, torej od »ne naredi
dovolj« do neopredeljenega stališča. Opazne pa so razlike v odgovorih
glede na starost. Vlogo lokalnih skupnosti nekoliko bolje ocenjujejo
najmlajši (28 let in manj). Zanimivo so odgovarjajoči, ki sodijo v kate-
gorijo najmlajših (28 let in manj), najmanj kritični do dela policije. Tisti
z nižjo stopnjo izobrazbe (osnovna šola ali manj) prav tako ocenjujejo
delo policije bolje, kot respondenti z višjo ali visoko izobrazbo.
Tabela 20: Menite, da naslednje organizacije oz. ustanove naredijo dovolj

za preprečevanje nasilja v družinah in ozaveščanje ljudi o tem?
država lokalne policija

centri za društva za nevladne
skupnosti socialno samopo- organiza-
delo moč cije
f % f % f % f % f % f %
ne naredi/jo 324 33,8 327 34,6 222 23,0 150 15,9 33 3,7 97 10,9
dovolj
2 256 26,7 283 30,0 242 25,2 175 18,5 61 6,8 153 17,1
3 295 30,8 242 25,6 292 30,3 328 34,7 227 25,5 314 35,2
4 47 4,9 59 6,2 145 15,1 218 23,1 370 41,5 249 27,9
naredi/jo 36 3,8 34 3,6 62 6,4 73 7,7 200 22,4 78 8,8
dovolj
SKUPAJ 960 100 946 100 963 100 945 100 891 100 892 100
170

Kot državne ustanove so bili centri za socialno delo ocenjeni neko-

liko boljše. Čeprav se približno 34 % odgovorov koncentrira pri mo-
žnostih 1 in 2, se podoben odstotek (34,7 %) nahaja na sredini lestvice
odgovorov in 30,8 % pri opcijah 4 in 5, ki se nagibata k stališču, da
centri za socialno delo naredijo na tem področju dovolj. Najmlajši (28
let in manj), podobno kot delo policije, tudi delo centrov za socialno
delo ocenjujejo bolje kot starejši. Delo centrov za socialno delo pa bolje
ocenjujejo tudi višje izobraženi in neverujoči.
Veliko bolje kot država in njene ustanove so na področju delovanja,
prevencije in ozaveščanja ocenjena društva za pomoč žrtvam nasilja v
družini in nevladne organizacije. Ocene dela društev za samopomoč žr-
tvam nasilja v družinah se koncentrirajo med odgovori 5 in 3, le manj-
šina jih meni, da društva na tem področju ne naredijo dovolj. Višje
izobraženi ocenjujejo delo društev bolje, prav tako tudi neverujoči. Pri-
spevek nevladnih organizacij je v primerjavi z društvi ocenjen nekoliko
nižje, vendarle bistveno bolje kot prispevek državnih ustanov. Ponovno
delo nevladnih organizacij ocenjujejo bolje tisti z višjo izobrazbo, neve-
rujoči in živeči v mestih.
O pričakovani vlogi in dolžnostih države so se anketirani izrekli
tudi pri vprašanju, ki se nanaša na proračunska sredstva. Dokaj enotno
je stališče, da bi država morala za reševanje problema nasilja v družinah
v Sloveniji nameniti več proračunskega denarja (slika 21).
Že predhodno relativno slabo ocenjeno delo policije na področju
prevencije in ozaveščanja se dodatno potrdi pri vprašanju, pri katerem
anketirani ocenjujejo delo policije na področju reševanja problema na-
silja v družini (tabela 21).
Bašičeva (1993) ocenjuje, da intervencija v primeru nasilja v druži-
nah sodi (med policisti) med najbolj nezaželeno policijsko ukrepanje.
Razlogi naj bi bilo raznovrstni, od občutka nemoči (intervencija ne reši
Slika 21: Ali naj država zagotovi več proračunskega denarja za reševanje
nasilja v družini v Sloveniji?
171

Tabela 21: Kako bi ocenili delo policije na področju reševanja problema

nasilja v družini?
f %
Zelo slabo 170 18,4
Slabo 192 20,8
Niti slabo niti dobro 360 39,0
Dobro 162 17,5
Zelo dobro 40 4,3
SKUPAJ 923 100
pojava ponavljajočega nasilja), obstoječih predsodkov, skladno s kateri-

mi je del krivde pripisan tudi žrtvam nasilja, treba je omeniti še nevar-
ne okoliščine, v katerih se znajdejo policisti, osebnostno obremenjujoče
položaje (še posebej če so v nasilna ravnanja vpleteni otroci ali je izid
nasilnih dejanj izjemno huda poškodba) in predvsem dejstvo, da več
kot polovica podanih predlogov o prekrških ostane neobravnavanih s
strani sodnikov za prekrške. Na tej osnovi Bašičeva povzame skupni
pristop policije in sicer, »da jih neprijavljanje nasilja v družini zato moti
manj kot klic k intervenciji« (Bašič, 1993, 190).
Med ukrepe, s katerimi država regulira pojav nasilja v družinah,
sodi tudi kazenski pregon. Glede obstoječih kazni so si izprašani dokaj
enotni, kar 93,9 % odgovarjajočih je mnenja, da bi obstoječe kazni
morali poostriti.
Kot najprimernejšo kazen za nasilneža večina (58,2 %) izpostavi od-
vzem prostosti, le 9,8 % pa visoko finančno kazen. Kar tretjina (32 %)
je navedla »druge načine kaznovanja«, pri čemer so najpogosteje ome-
njali: javna dela, družbeno koristna dela ali prisilno delo (anketirani pri-
silna dela pogosto združujejo z zaporno kaznijo). Mnogi so izpostavili,
da bi morali biti nasilneži v zaporu ali zunaj njega vključeni v prevzgojne
programe, terapevtske skupnosti, psihološko/psihiatrično svetovanje oziroma
zdravljenje in podobno. Del odgovarjajočih pa se izreka za kombinacijo
zaporne in visoke finančne kazni. Manjši delež pa meni, da je najprimer-
nejša kazen za nasilneža odstranitev iz družine oziroma učinkovita dolgo-
ročna preprečitev stikov z družino, kaznovanje po načelu »zob za zob« ali
dosmrtna ječa oz. smrtna kazen.
Omenjeni programi resocializacije, ki jih omenjajo anketirani, ki so
bili zasnovani in imajo daljšo zgodovino predvsem v ameriškem kul-
turnem prostoru, niso vedno ocenjeni kot realno učinkoviti. Študija
172

Maxwella in ostalih iz leta 2003, v kateri so analizirali uspešnost po-

sameznih programov resocializacije in pomoči nasilnim partnerjem, je
med drugim ocenila, da so v Ameriki najbolj razširjeni sodno odrejeni
programi resocializacije pravzaprav neuspešni, saj ne vplivajo na odnos
nasilneža do nasilja, prav tako pa ne zmanjšujejo možnosti ponovitve
nasilnega dejanja. Ista študija izpostavi druge dejavnike, kot so npr.
bivanjska varnost in zaposlitev, kot učinkovitejše dejavnike vpliva in
zmanjševanja nasilnega vedenja (v: Smith Stover, 2005).
Med tistimi, ki kot najučinkovitejšo kazen zagovarjajo odvzem pro-
stosti, je več žensk (54,3 %), za visoko finančno kazen pa več moških
(60,9 %). Odvzem prostosti kot način kaznovanja bolje ocenjujejo nižje
izobraženi (osnovna šola ali manj) in verujoči.
O samo parcialni oziroma vprašljivi uspešnosti obstoječega sistema
kaznovanja priča tudi število povratnikov. V obdobju med letoma 1998
in 2002 je bilo v Sloveniji evidentiranih 1849 kaznivih dejanj povra-
tništva, kar znaša 20 % vseh kaznivih dejanj nasilja v družinah (Šprah,
2003).
RAZSEŽNOST IN ODNOS DO NASILJA V DRUŽINAH
Govoriti o razsežnosti pojava, ki domuje v zasebnosti slovenskih do-

mov, in za katerega skladno z zgoraj navedenim podatkom še vedno
dobra tretjina državljanov Slovenije meni, da gre za zasebni problem
družine (32,7 %), ki je še vedno izrazito stigmatiziran ter podprt z ob-
stoječimi tradicionalnimi in patriarhalnimi percepcijami, ni lahko. Pri
tem ne smemo spregledati učinkov prisotnega diskurza kulpabilizacije,
skladno s katerim del krivde za storjeno dejanje pripišemo žrtvi nasilja
(»dobila je, kar si je zaslužila«, »je že iskala«, »kaj pa jezika«). Učinek tega
je molk in manjše število prijav nasilnih ravnanj v družinskem okolju.
Dodaten problem, ki se pojavi ob poskusih številčnega ovrednotenja
nasilja v družinah, je vsekakor razdrobljeno vodenje podatkov o pojavu:
policija beleži samo primere prijavljenih nasilnih dejanj, pri čemer je
šele z letom 1999 v policijskih evidencah kot »objekt nasilja« oprede-
ljeno tudi nasilje v družini, kar pomeni, da policijska statistika le od
leta 1999 beleži intimna razmerja med osumljencem in žrtvijo; ločeno
vodijo evidenco zdravstvene ustanove, vendar le za primere hospitalizi-
ranih žrtev oz. žrtev, ki so poiskale pomoč v ambulantah. Nevladne or-
ganizacije in društva ocenjujejo razsežnost pojava prek stikov z žrtvami
173

nasilja, ki se obrnejo nanje, prav tako centri za socialno delo. Enotna

statistika, ki bi izpričevala dejansko razsežnost nasilja v družini, v Slo-
veniji tako neobstaja, omenjeno pa gre vsekakor na roko vsakokratnim
oblastnikom, ki jim zaradi pomanjkanja »trdnih dokazov« o problemu
ni treba storiti ničesar.
Če razsežnost pojava nasilja v družinah vendarle poskusimo ovre-
dnotiti z obstoječimi statistikami, je bilo skladno s podatki policije v
letu 2000 kazenskih ovadb dejanj nasilja v družini 3084, v letu 2001
– 3844, v letu 2002 – 4441, v letu 2003 – 5224 in v letu 2004 – 5066.
Večina teh je bila storjena v stanovanju, povzročitelji kaznivih dejanj z
elementi nasilja v družini pa so bili v veliki večini moški (88 %) in v
12 % ženske (večina teh je povzročiteljic nasilja nad otroki) (Robnik in
drugi, 2003; Generalna policijska uprava Ministrstva za notranje zade-
ve, 2005). Statistike Društva SOS telefon, ki izpričujejo del razsežnosti
pojava nasilja v družinah, so naslednje: leta 1999 je klicalo 1292 oseb,
leta 2000 5179, leto kasneje 6291, leta 2002 4876 oseb in leta 2003
4867 oseb. Omenjeni podatki žal povedo več o pripravljenosti žrtev
poiskati pomoč ali potrebi spregovoriti z anonimno pomočjo na drugi
strani žice kot o realni razsežnosti pojava. Dalje, skladno s skupnimi
podatki nevladnih društev naj bi bila v Sloveniji žrtev nasilja v dru-
žini vsaka peta ženska in posiljena vsaka sedma (Dobnikar, Kozmik,
1999).
Razsežnost pojava nasilja v družinah smo želeli preveriti tudi v
okviru empirične študije (Sedmak in drugi, 2006). Frekvenco pojava
smo poskušali zajeti z več posrednimi in z neposrednimi vprašanji. Na
vprašanje »Od kod poznate pojav nasilja v družini?« (tabela 22) je tako
skupno 23,2 % ljudi odgovorilo, da ga pozna »iz osebne izkušnje« ali
»nekoč se je to dogajalo v moji družini«.
Tabela 22: Od kod poznate pojav nasilja v družini

(mogočih je bilo več odgovorov)?
f %
Iz medijev 925 91,9
Iz osebne izkušnje 136 13,5
Iz soseske, ulice 268 26,7
Od prijateljev, znancev 330 32,8
Nekoč se je to dogajalo v moji družini 97 9,7
drugo 32 3,2
174

Najvišji odstotek pojav nasilja v družini pozna posredno iz medi-

jev (91,9 %), nezanemarljiv odstotek (skoraj tretjina!) »iz soseske, ulice«
(26,7 %) in »od prijateljev, znancev« (32,8 %).
Za primerjavo, skladno s podatki Evrobarometra iz leta 1999, 4 %
Evropejk in Evropejcev ni še nikoli slišalo za nasilje nad ženskami v
družini; med tistimi, ki so zanj že slišali, jih je največ, kar 89 %, o
tem izvedelo s televizije, 65 % iz tiska, 44 % prek radia, le 19 % je
informacije o tem dobilo v družinskem krogu in 31 % od prijateljev
(Evrobarometer, 1999).
Zgoraj navedeni odstotek žrtev nasilja v družinah se potrdi pri vpraša-
nju »Ali ste osebno doživeli nasilje v družini?«, na kar je 23,7% vprašanih
odgovorilo pritrdilno (slika 22). Če pogledamo odgovore »znotraj spo-
la«, je nasilje osebno doživelo 24,2 % vseh izprašanih moških in 23,2 %
vseh izprašanih žensk. Kot je prikazano v nadaljevanju, gre v prime-
ru nasilja nad moškimi v veliki meri za nasilje, ki so ga doživeli kot
otroci, v primeru žensk pa za nasilje, ki so ga doživele kot odrasle osebe.
Prejeti podatki so povsem skladni in potrjujejo podatke Urada RS za
žensko politiko in podatke Društva SOS telefon, skladno s katerimi je
nasilje prisotno (vsaj) v vsaki peti družini v Sloveniji (Božac Deležan,
1999).
Med osebami z izkušnjo nasilja v družini je bilo 73 % žrtev nasilja v
družini, v kateri so odraščali, in precej manj, 38,6 %, v družini, v kateri
so živeli kot odrasla oseba (tabela 23). 17,6 % vprašanih pa je doživelo
nasilje tako v družini, v kateri so odraščali, kot tudi v družini, v kateri
so živeli kot odrasla oseba.
Zanimivo bi bilo preveriti, kolikšen odstotek oseb, ki so bile same
žrtve nasilja v družini odraščanja, je bilo nato v odraslosti povzročitelj
nasilja. O nesporni povezanosti med obema pojavoma priča tudi z našo
študijo primerljiva telefonska raziskava, izvedena leta 2000 na vzorcu
1200 oseb s področja šestih skupnosti New Yorka. Po podatkih ome-
Slika 22: Ali ste osebno doživeli nasilje v družini?
175

Tabela 23: Ali ste osebno doživeli nasilje v družini, v kateri ste bili otrok
oz. kot odrasla oseba?
Kot otrok Kot odrasla oseba

f % f %
Da 173 73,0 91 38,6
Ne 64 27,0 145 61,4
SKUPAJ 237 100 236 100
njene raziskave so skoraj vsi respondenti, ki so že bili nasilni do svojega

partnerja, izjavili, da so bili kot otroci tudi sami žrtve nasilja (Pollitz
Worden, Carlson, 2005).
Študija, izvedena na Finskem, dokazuje, da je 41 % moških, ki so
odraščali v družini z nasilnim očetom, bilo kasneje nasilnih tudi do
svojih partneric (Heiskanen, Piispa, 1998).
In obratno, odrasli, ki so bili kot otroci žrtve nasilja v družini, so
tudi v odraslosti večkrat žrtev nasilnih ravnanj v družini (verjetnost, da
bodo sami žrtve nasilja je za moške 115 % večja, verjetnost za ženske pa
229 % večja) (Mitchell, Finkelhor, 2001).
Kljub omenjenemu pa je potrebna pri iskanju vzrokov za nasilno
ravnanje določena mera interpretativne previdnosti. Medgeneracijski
cikel nasilja ni povsem determinističen, o tem priča že dejstvo, da vse
žrtve nasilja v otroštvu avtomatično ne postanejo nasilneži v svoji odra-
sli dobi (Harris, Dersch, 2001).
Frekvenca pojava nasilja nad (odraslimi) ženskami opozori tudi na
očitno, vendar pogosto prezrto dejstvo, da v družinah, v katerih vlada
nasilje nad ženskami, običajno obstaja tudi nasilje nad otroki. Omenjeno
je treba vzeti v ozir, ko beremo zgornje odgovore. Omenjeni odstotek
(23,7 %) torej posredno vključuje tudi podatek o otrocih – žrtvah nasi-
lja v družinah. V prid omenjeni tezi pričajo ugotovitve študije Walkerja
(1984), ki jo je izvedel med 400 ženskami žrtvami nasilja partnerja. V
tem primeru je 53 % očetov in 28 % mater fizično zlorabljalo tudi svoje
otroke; ali študije Strausa in Gellesa (1986), ki izpričujejo, da je 50 %
moških, ki so redno izvajali nasilje nad partnerico (v obdobju zadnjega
leta), to prav tako pogosto oziroma redno izvajalo tudi nad otroki. V
primeru iste študije so matere, žrtve nasilja, dvakrat pogosteje izvajale
nasilje nad otroki kot ženske, ki niso bile žrtve nasilja svojih mož.
Prav omenjena povezanost med medpartnerskim nasiljem in nasi-
ljem nad otroki ter reprodukcija nasilja v odrasli dobi otrok (bodisi v
176

vlogi žrtve ali izvajalca nasilja) zahteva celovito obravnavo vseh članov
družine, v okviru katere smo priča nasilju.
Pomensko in nekako pričakovano je tudi, da je med žrtvami nasilja
v otroštvu več moških (59,5 %) kot žensk (40,5 %) in, obratno, med
žrtvami nasilja kot odrasla oseba bistveno več žensk (71,4 %) kot moških
(28,6 %).
Ne glede na to, ali so bili žrtve nasilja kot otroci ali odrasle osebe,
med žrtvami prevladuje fizično (63 %) in psihično oz. čustveno (66,5 %)
nasilje. Redkeje je bilo prisotno ekonomsko (7,7 %), v smislu odtegova-
nja finančnih sredstev, in spolno nasilje (3,7 %).
Sorodno, po podatkih 46 centrov za socialno delo, zbranih na Sku-
pnosti centrov za socialno delo, ki zajemajo 1 088 na centrih eviden-
tiranih primerov nasilja v družinah (v obdobju leta in pol med letoma
1998 in 1999), je bilo v največ primerih prisotno fizično in psihično
nasilje, skupaj (84 %), sledi zanemarjanje (9 %), spolno nasilje (5 %) in
vse oblike nasilja skupaj (3 %) (Kozmik, Dobnikar, 1999).
Posredno o razsežnosti pojava nasilja v družinah v Sloveniji priča-
jo tudi rezultati mednarodne raziskave, izvedene med leti 1992–1997,
v kateri je bil med drugim preučevan tudi občutek varnosti v doma-
čem okolju in doma. Primerjalno z drugimi državami Slovenija skupaj
s Poljsko odstopa od ostalih držav po deležu ljudi, ki se doma počutijo
nekoliko nevarno oz. zelo nevarno. V Sloveniji se tako 14 % anketirancev
(večinoma žensk) doma počuti nekoliko oz. zelo nevarno, medtem, ko je
v primeru drugih evropskih držav ta delež nižji: Anglija in Wales (6 %),
Belgija (9 %), Danska (3 %), Finska (4 %), Francija (6 %), Španija (6 %),
Nizozemska (4 %), Poljska (15 %) Portugalska (10 %), S. Irska (8 %),
Škotska (3 %) in Švedska (4 %) (Šprah, 2003).
Kako pogosto so žrtve nasilja posamezne skupine ljudi, smo prav
tako merili z posrednimi in neposrednimi vprašanji. Na vprašanje Kako
pogosto so, po vašem mnenju, žrtve nasilja v družini naslednje osebe? (ta-
bela 24) je večina odgovorila, da so to pogosto oz. zelo pogosto predvsem
otroci in ženske, medtem ko naj bi zelo redko in redko bili to moški.
Ženske v večji meri ocenjujejo, da so ženske, otroci, starši in ostareli
pogoste žrtve nasilja v družini. Zanimivo pa starejši od 72 let v primer-
javi z ostalimi starostnimi skupinami v bistveno manjši meri ocenjujejo
otroke kot potencialne žrtve nasilja v družini (le 4 % anketirancev, sta-
rejših od 72 let, meni, da so otroci zelo pogosto žrtve nasilja v družini,
medtem ko se ta odstotek pri vseh mlajših starostnih skupinah giblje
okoli 20 %).
177

Tabela 24: Kako pogosto so, po vašem mnenju, žrtve nasilja v družini
naslednje osebe?
Zelo Redko Niti redko Pogosto Zelo

redko niti pogosto pogosto
f % f % f % f % f %
moški 349 36,1 395 41,0 167 17,3 39 4,1 15 1,5
ženske 16 1,7 40 4,1 160 16,4 484 49,6 276 28,3
otroci 13 1,3 73 7,5 193 19,8 379 38,9 317 32,5
starši 93 9,8 303 31,8 372 39,0 152 16,0 33 3,4
ostareli 121 13,0 259 27,8 324 34,8 179 19,3 48 5,2
Odgovori so vsekakor skladni z obstoječimi evidentiranimi primeri

nasilja v družinah (Mušič, 2003). Čeprav lahko upravičeno predvide-
vamo, da je nasilnih ravnanj v družinah mnogo več, pa tudi uradno
prijavljeni primeri predstavljajo indikator razsežnosti pojava nasilja med
posameznimi skupinami žrtev.
Pri nadaljnjem ugotavljanju razsežnosti nasilja nad otroki smo kot
merilo nasilnega ravnanja vzeli klofutanje (kot obliko fizičnega nasilja)
in »kričanje, kot običajen način komunikacije« (psihično nasilje). Po-
datki so zgovorni (tabela 25).
56,1 % izprašanih osebno pozna vsaj eno družino (eno, dve ali več
kot dve družine), v katerih je kričanje na otroka običajen način ko-
munikacije (30 % pozna več kot dve družini!). Tretjina (33,1 %) pa
vsaj eno družino (eno, dve ali več kot dve družini), v katerih je klofu-
ta otroku običajen način kaznovanja (18,8 % pozna več kot dve dru-
žini!).
Tabela 25: Ali osebno poznate družino, v kateri je klofuta otrokom

običajen način kaznovanja in kričanje na otroke običajen način
komunikacije?
Klofuta Kričanje
f % f %
Da, eno družino 76 7,6 145 14,7
Da, dve družini 66 6,7 133 11,4
Da, več kot dve družini 186 18,8 297 30,0
Ne, ne poznam 663 66,9 434 43,9
SKUPAJ 990 100 990 100
178

Tabela 26: Kako pogosta se vam zdijo naslednja ravnanja z otroki med
ljudmi, ki jih poznate?
Udarec Udarec Grožnja Kričanje Izsilje- Ustraho-

po riti po ustih vanje vanje
f % f % f % f % f % f %
Sploh ni pogosto 201 20,9 599 63,6 176 18,4 93 9,5 346 36,8 309 32,4
Ni pogosto 283 29,4 211 22,4 178 18,5 161 16,5 234 25,0 205 21,5
Niti/niti 248 25,8 75 8,0 284 29,6 305 31,3 201 21,4 243 25,5
Pogosto 137 14,3 45 4,8 214 22,3 258 26,4 110 11,7 133 13,9
Zelo pogosto 92 9,6 12 1,3 107 11,2 159 16,3 49 5,2 65 6,8
SKUPAJ 961 100 942 100 959 100 976 100 940 100 955 100
Sledilo je vprašanje, kako pogoste so različne oblike nasilnih ravnanj v

odnosu do otrok med ljudmi, ki jih izprašani osebno poznajo (tabela 26).
Spraševali smo jih glede naslednjih oblik nasilja nad otroki: udarec po ri-
ti, udarec po ustih, grožnja, kričanje, izsiljevanje in ustrahovanje otrok.
Med pogostejšimi oblikami (nasilnega) ravnanja so izprašani izposta-
vili »kričanje na otroka«, »grožnjo« in »udarec po riti« ter »ustrahovanje
otrok/a«. Med manj pogostimi pa »izsiljevanje« in »udarec po ustih«.
Če je bila določena mera družbenega konsenza glede prepoznavanja
in obsodbe nasilja nad otroki in ženskami že sprejeta in so s ciljem pre-
vencije pred nasilnim ravnanjem in zaščite omenjenih dveh skupin že
bile sprožene različne nevladne in vladne akcije ter ukrepi, pa je pojav
nasilja nad starostniki še vedno v veliki meri zamolčano dejstvo, na ka-
tero sporadično in šele v zadnjih letih glasneje opozarjajo posamezniki,
ki delajo v okviru centrov za socialno delo, društev in nevladnih organi-
zacij. O frekvenci nasilja nad starostniki pričajo odgovori na vprašanje
prikazano v tabeli 27.
Tabela 27: Ali osebno poznate družino, v kateri se izvaja nasilje nad
starim človekom?
f %
Da, eno družino 61 6,2
Da, dve družini 22 2,2
Da, več kot dve družini 52 5,2
Ne, ne poznam 861 86,4
SKUPAJ 997 100
179

Tisti z nižjo izobrazbo (osnovna šola ali manj) in živeči v mestih

poznajo več družin, v katerih je prisotno nasilje nad starejšo osebo. V
navedenih primerih nasilja nad starejšimi družinskimi člani gre v naj-
večji meri za psihično nasilje (9,1 %), nato pa v zelo podobnih odstotkih
za zanemarjanje osebe, fizično in ekonomsko nasilje (4,2 %–4,8%) ter
v najmanjši meri za spolno nasilje (0,5%).
Poskušali smo zajeti tudi razsežnost pojava nasilja med partnerjema,
torej nasilja, ki se izvaja nad ženo/izvenzakonsko partnerico in možem
oz. izvenzakonskim partnerjem (tabela 28). Po pričakovanjih je v večji
meri prisotno nasilje nad ženskami (22,4 % vprašanih osebno pozna
vsaj eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad žensko in 7,5 vsaj eno
družino v kateri se izvaja nasilje nad moškim).
Tako v primeru nasilja nad ženskami kot moškimi gre večinoma za
psihično in fizično nasilje ter v manjši meri za ekonomsko in spolno
nasilje. Po pričakovanjih poznajo ženske nekoliko več družin, v katerih
se izvaja psihično nasilje nad žensko (v primeru tega tipa nasilja gre za
subtilnejše oblike nasilnega ravnanja, ki lahko zunanjemu opazovalcu
ostanejo skrite; pričakovano pa se prav te oblike nasilja lahko razkrijejo
v okviru ženskih prijateljstev). Sočasno pa moški poznajo več družin, v
katerih se izvaja nasilje nad moškim, kar ponovno ne preseneti, saj gre
bodisi za zelo stigmatiziran pojav, ki ga moški kot žrtev želi skriti in
ga morda razkrije le v prijateljskem krogu, bodisi gre za različne per-
cepcije nasilja po spolu in so v tem okviru moški v nekoliko večji meri
»senzibilnejši« za določene »nasilne« oblike ravnanja nad moškimi (kot
primer moške percepcije spolnega nasilja nad moškimi naj navedemo
primer »odtegovanja pravice do spolnih odnosov«).
Zanimivi in povedni so odgovori na vprašanje, katere vrste ravnanj
državljanke in državljani Slovenije pravzaprav dojemamo kot nasilje
Tabela 28: Ali poznate osebno družino, v kateri se izvaja nasilje nad
ženo/izvenzakonsko partnerico oz. možem/izvenzakonskim partnerjem?
Nasilje nad ženo Nasilje nad možem

f % f %
Da, eno družino 103 10,4 47 4,8
Da, dve družini 45 4,6 5 0,6
Da, več kot dve družini 74 7,4 21 2,1
Ne, ne poznam 774 77,7 923 92,5
SKUPAJ 997 100 997 100
180

Tabela 29: Ali menite, da je nasilje nad posameznikom tudi:
SKUPAJ DA NE
f % f % f %
ena klofuta 964 100 613 63,6 351 36,4
pregledovanje žepov 942 100 464 49,3 478 50,7
grožnja 976 100 810 83,0 166 17
verbalno poniževanje posameznika 983 100 859 87,4 124 12,6
odpiranje pisem 955 100 648 67,9 307 32,1
kontrola nad finančnimi sredstvi partnerja 922 100 571 61,9 351 28,1
siljenje v spolni odnos 982 100 907 92,4 75 7,6
ustrahovanje 990 100 922 93,1 68 6,9
(tabela 29). Odgovori ponujajo več izhodišč za razmislek: čeprav se ve-

čina strinja, da so npr. grožnja, verbalno poniževanje posameznika in
ustrahovanje nasilna ravnanja (umeščamo jih med psihično nasilje), pa
jih kar 17 %, 12,6 % oz. 6,9 % sploh ne dojema kot take. Preseneča
tudi visoka stopnja (36, %) tistih, ki menijo, da ena klofuta ni nasilje.
Klofuta je torej opravičljivo dejanje v določenih »opravičljivih« okoli-
ščinah. Kontrola nad finančnimi sredstvi za kar 28,1 % ljudi ni oblika
nasilja, za 50,7 % odgovarjajočih pregledovanje žepov ni problematično
in za 32,1 % odpiranje osebne pošte. Slednji sklop odgovorov izpriču-
je bodisi visoko stopnjo medsebojne intimnosti in zaupanja partnerjev
bodisi relativno nizko stopnjo zavedanja in potrebe po osebni svobodi,
avtonomiji in osebni nedotakljivosti (kar se lahko navezuje tudi na t. i.
nacionalni karakter). Ne nazadnje je zaskrbljujoč odstotek tistih (7,6 %
ali 75 ljudi), ki ocenjujejo, da siljenje partnerja v spolni odnos ni nasilje.
Ali lahko to razložimo z doktrino »izpolnjevanja zakonskih dolžnosti«?
Ženske, višje izobraženi (višja in visoka stopnja izobrazbe) in neve-
rujoči v splošnem izpričujejo večjo stopnjo senzibilnosti glede nasilja in
več zgoraj omenjenih ravnanj ocenjujejo kot nasilna ravnanja.
OZAVEŠČENOST IN ODZIVNOST
Odziv posameznice oz. posameznika na nasilno dejanje tako v od-

nosu do njega samega ali drugih oseb se tesno navezuje na zgoraj izpo-
stavljene percepcije nasilja. Šele ko dejanje spoznamo kot nasilno, se lah-
ko ustrezno odzovemo. Problem pa predstavljajo predvsem subtilnejše
181

Tabela 30: Odziv izprašanih v primeru nasilja v družinah
Ali bi obvestili policijo, če bi vedeli, Ali bi obvestili policijo, če bi vedeli,

da vaš sosed/a večkrat pretepa da vaš bližnji sorodnik izvaja psihično
svojega otroka? nasilje nad svojim otrokom?
f % f %
Zagotovo bi 543 55,7 468 48,5
Verjetno bi 290 29,7 275 28,5
Verjetno ne bi 8 10,0 160 16,6
Zagotovo ne bi 45 4,6 61 6,3
SKUPAJ 976 100 964 100
oblike nasilja. Če smo si načeloma dokaj enotni, da je pretepanje otroka

oz. partnerja nasilje, pa se enotnost stališč razblini pri subtilnejših obli-
kah nasilja, povezanih z nadzorom (psihično nasilje) ter kršenjem oseb-
ne svobode in avtonomije. Pri tem pa ne smemo zaobiti razkola, ki zeva
med samoizpričanim (»če bi vedel/a, bi zagotovo poklical/a policijo«) in
dejanskim ravnanjem v primeru nasilja v družinah. Kako reaktivni smo
po lastnem prepričanju in kako pripravljeni dejansko poseči v primerih
nasilja v družinah, nakazujejo naslednji odgovori.
Po lastnem prepričanju bi velika večina obvestila policijo, če bi ve-
dela, da se pri sosedih izvaja fizično nasilje nad otrokom ali v primeru
psihičnega nasilja nad otroki v primeru družin sorodnikov (tabela 30).
O tem so toliko bolj prepričani višje izobraženi. Odstotki tistih, ki bi
zagotovo oz. verjetno obvestili policijo, izjemno visoki, vendar žal ne
izpričujejo dejanskega stanja policijskih prijav.
Anketirani podobno izražajo visoko pripravljenost aktivnega posega
v primeru fizičnega ali psihičnega nasilja nad ostarelo osebo oziroma v
primeru nasilja med partnerjema (tabela 31). Zanimivo je, da je prav
v primeru nasilja med partnerjema nekoliko več tistih, ki zagotovo oz.
verjetno ne bi obvestili policije. Samo ugibamo lahko, ali gre v primeru
teh za skupino, ki spoštuje tradicijo »nedotakljivosti in nevmešavanja v
zakonsko življenje« ali gre za prepričanje, da sta si partnerja v enako-
vrednem položaju (primerjalno z otroki in ostarelimi), pri čemer lahko
vsak poskrbi za svojo varnost.
Po skupnih podatkih 46 centrov za socialno delo, zbranih na Sku-
pnosti centrov za socialno delo (1998–1999), je večino primerov nasilja
v družini prijavila žrtev nasilja sama (535 primerov). Ostali prijavitelji
so bili šola in vzgojno-varstvene organizacije (137 primerov), policija
182

Tabela 31: Odziv izprašanih v primeru nasilja v družinah
Ali bi obvestili ustrezno službo, če Kaj pa, če bi šlo Ali bi obvestili

bi vedeli, da vaši znanci bolnega in za ponavljajoče se policijo, če bi
ostarelega člana družine ne želijo dati fizično nasilje? domnevali, da se
v dom upokojencev, čeprav zanj ne pri sosedih dogaja
morejo več skrbeti? fizično nasilje?
f % f % f %
Zagotovo bi 413 44,0 696 70,6 391 40,7
Verjetno bi 329 35,1 242 24,5 314 32,8
Verjetno ne bi 126 13,4 27 2,8 172 18,0
Zagotovo ne bi 71 7,6 21 2,1 82 8,6
SKUPAJ 940 100 987 100 959 100
(91 primerov) in zdravniki ter patronaža (58 primerov). Le 52 primerov

so prijavili sosedje in 73 primerov sorodniki, pri čemer so moški soro-
dniki nasilje prijavljali v manjši meri (15 primerov) kot ženske sorodnice
(43 primerov) (Kozmik, Dobnikar, 1999).
Odziv posameznika v primeru nasilnega ravnanja v odnosu do njega
samega, drugih družinskih članov ali povsem neznanih oseb je tesno
povezan s stopnjo ozaveščenosti glede problematike nasilja v družinah.
Če oseba siljenje v spolni odnos ali tepeža otrok ne razume in dojema kot
nasilno in kaznivo dejanje, temveč kot obliko partnerskega odnosa in
vzgojni ukrep, je težko pričakovati, da bo v tem primeru ustrezno rav-
nala in nasilneža prijavila. Stopnjo ozaveščenosti glede različnih oblik
nasilja v družini smo merili s serijo vprašanj, ki so predstavljena v na-
daljevanju (tabela 32).
Odgovori nakazujejo relativno visoko stopnjo ozaveščenosti in po-
znavanja problematike. Nad 93 % vprašanih ve, da je nasilje nad par-
tnerjem ali otroci in siljenje partnerja v spolni odnos kaznivo, prav tako, da
obstajajo anonimni telefoni in društva, na katera se žrtve nasilja v dru-
žini lahko obrnejo po pomoč. Manj (55,8 %) pa jih je seznanjenih z ob-
stojem zakona, skladno s katerim se nasilneža lahko odstrani od doma.
Pri tem se pojavi vprašanje, zakaj je število prijavljenih nasilnih ravnanj
tako nizko, če vendarle obstaja vedenje o tem, da gre za kazniva dejanja
in da se nasilnežu lahko prepove dostop do žrtve. Lahko odgovor iščemo
v predhodno izraženih nizkih stopnjah zaupanja v uspešnost delovanja
državnih ustanov, kot so policija, centri za socialno delo in drugi?
183

Tabela 32
DA NE SKUPAJ
f % f % f %
Ali veste, da je nasilje nad partnerjem ali otroci
942 97,0 29 3,0 971 100
kaznivo dejanje?
Ali veste, da je prisila partnerja v spolni odnos
900 93,4 64 6,6 964 100
kaznivo dejanje
Ali veste, da je bil sprejet zakon, skladno s
katerim lahko policija takoj po prejeti prijavi
odstrani nasilneža od doma in mu prepove
538 55,8 426 44,2 964 100
približevanje domu in drugim družinskim
članom za 48 ur, takoj za tem pa po naročilu
preiskovalnega sodnika to prepoved še podaljša?
Ali veste, da obstajajo anonimni telefoni za
958 97,9 21 2,1 978 100
pomoč žrtvam nasilja v družini?
Ali veste, da obstajajo društva za pomoč žrtvam
923 94,8 50 5,2 973 100
nasilja v družini?
VZROKI ZA NASILJE
Med teoretičnimi pristopi, ki raziskujejo vzroke za nasilno ravnanje.

v grobem prevladujejo trije, in sicer: t. i. družbenopolitični pristop, ki
ga zagovarjajo prvenstveno feministične teoretičarke, ki kot vzrok na-
silja v družinah izpostavljajo obstoječe patriarhalne vzorce in iz spola
ter starosti izvirajočo neenakost družbene moči; teorije, ki izhajajo iz
individualnih razlagalnih modelov in psiholoških medosebnih razlik
(v ta okvir sodi tudi že omenjena izpostavljenost nasilju v otroštvu kot
zadostnem razlogu za kasnejše nasilno ravnanje); in teorije družinskih
dinamik, ki izpostavljajo, da vzrok za nasilje izhaja iz vzorcev družinske
interakcije, ki v splošnem temelji na šibki in neuspešni komunikaciji ter
neprimernih strategijah reševanja medosebnih konfliktov (Mauricio,
Gormley, 2001).
Stališča glede pomembnosti posameznih dejavnikov oz. vzrokov
za nasilno ravnanje v družinskem okolju smo preverjali z vprašanjem
predstavljenim v tabeli 33.
Vprašani kot najpomembnejše dejavnike vpliva na nasilje v družini
izpostavijo »alkohol« in »nelegalne droge«. Sledijo »nezaposlenost« in
184

Tabela 33: V kolikšni meri spodaj navedeni dejavniki oz. okoliščine

vplivajo na nasilje v družini?
Sploh ne Ne Niti ne Vpliva Zelo Skupaj

vpliva vpliva vpliva niti vpliva
vpliva
f % f % f % f % f % f %
nezadovoljstvo 23 2,3 70 7,2 303 31,1 344 35,3 235 24,1 974 100
s partnerskim
življenjem
alkohol 5 0,5 12 1,2 42 4,3 177 17,8 756 76,2 993 100
nelegalne droge 18 1,9 35 3,7 100 10,5 165 17,3 639 66,7 958 100
nezaposlenost 18 1,9 66 6,7 293 29,7 347 35,1 263 26,7 989 100
nizka izobrazba 125 12,8 262 26,8 333 34,1 162 16,6 95 9,7 978 100
slab ekonomski 38 3,9 114 11,5 331 33,4 276 27,9 230 23,2 989 100
položaj (revščina)
težavno otroštvo 25 2,6 120 12,3 271 27,7 352 35,9 210 21,5 979 100
problemi v službi 29 2,9 174 17,7 354 36,0 292 29,7 134 13,7 984 100
pripadnost drugi 156 16,6 266 28,4 273 29,1 157 16,8 85 9,0 936 100
kulturi
nizka samozavest 60 6,2 149 15,5 317 33,0 290 30,1 146 15,2 962 100
nasilne vsebine v 113 11,6 225 23,1 292 30,0 210 21,5 134 13,8 974 100
medijih
»slab ekonomski položaj oz. revščina«. Pri tem pa ženske v večji meri
ocenjujejo, da so omenjeni dejavniki pomemben vzrok. Odgovori so
povsem skladni z rezultati Evrobarometra, v katerem državljani EU kot
najbolj pogost razlog za nasilje v družinah navajajo alkoholizem (96 %)
in zasvojenost z mamili (94 %), na drugo mesto kot razlog umestijo
brezposelnost (79 %) in nato revščino oz. socialno izključenost (73 %)
(Evrobarometer, 1999). Kot relativno pomembni razlogi za nasilno ve-
denje so navedeni še »težavno otroštvo« (več o medgeneracijski repro-
dukciji nasilja je govor v podpoglavju Razsežnost in odnos do nasilja v
družinah), »nizka samozavest« in »problemi v službi«, v manjši meri pa
»nizka izobrazba« in »pripadnost drugi kulturi«. Raziskovalci iz ame-
riškega kulturnega okolja izpostavijo podobne ugotovitve. Avtorji, ob
povzemanju rezultatov več empiričnih raziskav različnih avtorjev izpo-
stavijo naslednje vzroke kot najpomembnejše vzvode nasilja v ameri-
ških družinah: nižji socioekonomski status, nezaposlenost, nižja stopnja
185

socialne integracije, visoka stopnja stresa ter zloraba drog in alkohola,

obstoj moške dominacije in neenakomerno razmerje moči med partner-
jema. Za razliko od naše študije kot pomembne izpostavijo še: pripa-
dnost etničnim manjšinam (drugi kulturi od »prevladujoče«), mladost
zakoncev in kohabitacijo (proti zakonski zvezi) (Ellison, Bartkowski,
Anderson, 1999; Pollitz Worden, Carlson, 2005). Žel naša raziskava
ni vključevala vprašanj, ki bi neposredno ocenjevala vpliv obstoja pa-
triarhalnih vzorcev vedenja na nasilje v družini (posredna obravnava
omenjene povezanosti je predstavljena v nadaljevanju), zgovorni pa so
podatki Evrobarometra, ki izpričujejo, da 60 % Evropejcev in Evropejk
vidi izvor nasilja v »načinu delitve moči med spoloma« in 64 % v »mo-
škem pogledu na ženske«; zastrašujoč pa je podatek, da kar 46 % Evro-
pejcev in Evropejk vidi kot vzrok za nasilje »izzivalno vedenje žensk«.
Proti pričakovanjem se Danska (64 %), Finska (65 %) in Švedska (58 %)
pri tem nahajajo visoko nad evropskim povprečjem. Povsem nepriča-
kovano pa je tudi, da pri tem vprašanju med moškimi in ženskami ni
mogoče zaslediti bistvenih razlik (kar 45 % žensk se z zgornjo trditvijo
strinja) (Evrobarometer, 1999).
Raziskovalci, ki so se v večji meri ukvarjali predvsem s proučevanjem
kulpabilizacije žrtve (vzrok za nasilje je neprimerno vedenje žrtve nasi-
lja) in toleranco v odnosu do nasilja oz. opravičevanjem tega, so izpo-
stavili tri videnja, ki prevladujejo v okviru javnih mnenj: prvič, ženska s
svojim neprimernim vedenjem spodbudi nasilno reakcijo (posledično si
jo tudi zasluži), drugič, ženske, ki so mazohistične, ne samo tolerirajo,
temveč uživajo v nasilnem odnosu in ga spodbujajo ter, tretjič, ženske,
ki ne zapustijo nasilnega odnosa so zanj soodgovorne (Pollitz Worden,
Carlson, 2005).
V anketi smo vprašanje kulpabilizacije žrtve merili s stopnjo (ne)stri-
njanja s trditvijo predstavljeno v tabeli 34.
Tabela 34: Ženska, ki jo mož/partner udari, si je včasih tudi sama kriva
f %
Sploh se ne strinjam 419 42,5
Se ne strinjam 185 18,7
Se niti strinjam, niti ne strinjam 204 20,7
Se strinjam 120 12,1
Se popolnoma strinjam 59 6,0
SKUPAJ 987 100
186

Čeprav se z omenjeno trditvijo (sploh) ne strinja več kot polovica

vprašanih, je nadvse zaskrbljujoč podatek, da se s trditvijo strinja oz.
popolnoma strinja 18 % vprašanih, pri čemer jih je 20 % glede tega
vprašanja neopredeljenih. Povsem pričakovano se z izjavo v manjši meri
strinjajo ženske in v večji meri starejši (posebno tisti nad 72 let). Tudi
sicer stopnja strinjanja narašča s starostjo odgovarjajočih (predvsem pri
starejših od 51 let). Prav tako s trditvijo, ki izraža kulpabilizacijo žrtve,
v večji meri soglašajo manj izobraženi in živeči v ruralnem okolju in (v
primerjavi z neverujočimi) katoliki.
VPLIV TRADICIONALNIH VREDNOT
Naj se ob zaključku ustavimo še pri povezanosti med t. i. »zaveza-

nostjo tradicionalnim vrednotam« in percepcijami nasilja v družinah,
kot jo je izpostavila naša študija (Sedmak in drugi, 2006). Kot kazalce
zavezanosti tradicionalnim vrednotam smo opredelili naslednje: neo-
dobravanje razveze, prepričanje, da je skrb za dom bolj žensko opravilo,
da so intelektualna dela primernejša za moške in da je za ohranitev dru-
žine vredno potrpeti tudi kakšno klofuto. Odgovarjajoče, ki (popolno-
ma) soglašajo z navedenimi trditvami in (sploh) ne odobravajo razveze
zakonske skupnosti, smo torej opredelili kot zavezane tradicionalnim
vrednotam, v nadaljevanju pa ugotavljali njihov odnos do obravnavane
problematike.
Sodeč po kazalcih »zavezanosti tradicionalnim vrednotam« se ena
desetina (10,9 %) odgovarjajočih uvršča med »tradicionaliste«. Osebe,
ki (zelo) odobravajo razvezo zakonske skupnosti in se (sploh) ne strinjajo
s trditvami, da je skrb za dom bolj žensko opravilo, da so intelektualna
dela primernejša za moške in da je za ohranitev družine vredno potrpeti
tudi kakšno klofuto, smo uvrstili med »liberalce« (teh je približno polo-
vica od vseh odgovarjajočih), neopredeljene glede razveze in omenjenih
trditev pa smo poimenovali »neodločeni« (teh je približno 40 %).
Respondenti, ki se uvrščajo med »zavezane tradicionalnim vredno-
tam«, kažejo večjo stopnjo tolerance do posameznih oblik nasilnih rav-
nanj, tako v primeru neposrednega fizičnega nasilja, tj. ena klofuta, silje-
nje v spolni odnos, predvsem pa v primeru subtilnejših oblik nasilnega
ravnanja oziroma poseganja v zasebnost partnerke oziroma partnerja, tj.
verbalno poniževanje posameznika, pregledovanje žepov, odpiranje pi-
sem, nadzor nad finančnimi sredstvi partnerja oziroma partnerke. Med
187

osebami, ki se uvrščajo med »tradicionaliste«, tako na primer dve tretjini

menita, da ena klofuta ne pomeni nasilja, medtem ko med »liberalnimi«
respondenti tri četrtine vprašanih klofuto ocenjujejo za nasilno ravnanje.
Odpiranje pisem je nasilen poseg v zasebnost za tri četrtine »liberalnih«
respondentov, medtem ko med »tradicionalisti« meni tako le polovica
vprašanih. Nadzor nad finančnimi sredstvi partnerja oziroma partnerke
je nasilno ravnanje za dve tretjini »liberalnih« in le za tretjino »tradici-
onalistov«. Siljenje v spolni odnos je nasilno dejanje za izrazito večino
(97,8 %) »liberalnih« respondentov in za tri četrtine »tradicionalistov«.
Ta skupina je obenem v večji meri nagnjena k kulpabilizaciji žrtev
(strinjanje s trditvijo »ženska, ki jo mož udari, je včasih tudi sama kriva
za to«), opravičevanju določenih nasilnih ravnanj (strinjanje s trditvijo
»udarec iz ljubosumja pomeni resnično ljubezen«) in relativiziranju na-
silnih dejanj (strinjanje s trditvijo »ena klofuta partnerki/partnerju še ne
pomeni nasilja v družini«).
Iz navedenega je mogoče povzeti, da so osebe, ki se nagibajo k tradi-
cionalnim vrednotnim vzorcem, strpnejše do pojava nasilja v družinah
oz. so nagnjene k relativizaciji resnosti pojava, kulpabilizaciji žrtev nasi-
lja in opravičevanju določenih nasilnih ravnanj. Povezanost političnega
konzervatizma in nagnjenosti k kulpabilizaciji žrtve (»ženska je včasih
tudi sama kriva za to«, »izzivala je, pa jih je dobila«) v svoji študiji izpo-
stavita tudi Kristiansen in Giulietti (1990). Podobno Pollitz Worden in
Carlson (2005) govorita o povezanosti med »tradicionalnim pogledom«
(predvsem starejših in manj izobraženih) in kulpabilizacijo žrtev. Že
večkrat omenjena študija Evrobarometra (1999) izpostavi, da se z vpli-
vom, ki ga ima tradicionalističen pogled (in odnos do žensk ter iz njega
izvirajoča neenakomerna razporeditev moči po spolu) na nasilje v dru-
žini, strinja večina Evropejk in Evropejcev (60 % Evropejcev/k meni,
da je vzrok za nasilje »način delitve moči med spoloma«, in 64 %, da je
nasilje mogoče pripisati »moškemu pogledu na ženske«).
Dejstvo je, da tradicionalni odnosi, skladno s katerimi je ženska vide-
na kot podrejena moškemu in ki temeljijo na neenakopravni obravnavi
oseb (eksplicitno ali latentno), opravičujejo nasilje, ki temelji na spolu,
saj gre v kontekstu takšnega razumevanja za obliko zaščite obstoječega
priviligiranega položaja in nadzor nad ženskami (glej tudi Filipčič in
drugi, 2004).
188

SKLEP
V procesu oblikovanja in sprejemanja ustrezne zakonodaje, ki bo

obravnavala problematiko nasilja v zasebni sferi, ni nepomembno po-
znati in razumeti stališča ter odnosa ljudi do obravnavane problemati-
ke. Na kakšen način večinsko mnenje konceptualizira pojav nasilja v
družinah je pomembno iz več razlogov: podpora sprejemanju nove za-
konodaje (oziroma zakonodajnim spremembam) je odvisna od javnega
sprejemanja in podpore stališč »reformatorjev«. Dalje, posameznikove
izkušnje, vedenje, izbire in aktivnosti so tesno povezani s percepcija-
mi, ki jih ima posameznik o nasilju v družinah. Posameznica se tako
nikoli ne bo obrnila na ustrezne službe pomoči ali zakonsko zaščito,
če bo ocenila, da so določene oblike nasilnih ravnanj »normalne« in
»sprejemljive«, ali če bo verjela, da je ženska tista, ki s svojim neprimer-
nim vedenjem izzove nasilnega partnerja. In ne nazadnje, učinkovitost
sprejetih politik preventive, ozaveščanja, intervencij in sankcioniranja je
odvisna od tega, v kolikšni meri omenjeni ukrepi dejansko upoštevajo
obstoječa stališča ljudi in v kolikšni meri jih večinsko mnenje dojema
kot sprejemljiva in »sebi lastna«. (Pollitz Worden, Carlson, 2005). V
kontekstu obetajočih se zakonodajnih sprememb pa ne gre spregledati
podatka, ki ga je izpostavila naša raziskava, in sicer o tesni povezano-
sti med zavezanostjo tradicionalnim vrednotam (z drugimi besedami
političnemu konservativizmu) in večjo stopnjo tolerantnosti do različ-
nih pojavnih oblik nasilja v družinah (vključujoč relativizacijo resnosti
pojava, kulpabilizacijo žrtev nasilja in opravičevanje določenih nasil-
nih ravnanj). Prejeti rezultati tako predstavljajo izhodišče za resen in
temeljit razmislek o pričakovanem zakonodajnem postopku in kličejo
k aktivnejši vključenosti stroke, predstavnikov nevladnih organizacij in
javnosti v procese odločanja.
189

Etnično mešane
družine
Mateja Sedmak
Proučevanja medkulturnih stikov

in posledičnih kulturnih sprememb, ki jih medkulturna srečanja vna-
šajo v družbeno življenje, se izpostavljajo kot vse aktualnejša. V tem
okviru pa se kot vse aktualnejša izpostavljajo tudi medkulturna srečanja
na ravni zasebnega, v partnerskih razmerjih in družinskih oblikah.
Z naraščajočo prostorsko mobilnostjo, množičnimi ekonomskimi
migracijami, višanjem izobrazbene ravni, zaposlovanjem žensk, viša-
njem pomena pridobljenega statusa ter vse očitnejšimi posledicami se-
kularizacijskih procesov in sodobnih globalizacijskih trendov, ki spod-
bujajo medkulturne stike in izmenjave (in posledično višajo pojavnost
etnično mešanih partnerstev in družin) je mogoče zaznati tudi narašča-
joče zanimanje za tovrstne družinske oblike.
Ko govorimo o etnično mešanih družinah, imamo v mislih tako
rasno, religiozno kot kulturno (jezikovno) mešane družine. Tako lahko
govorimo o medrasnih, medreligioznih ali medkulturnih partnerstvih
oz. družinah. V družbeni realnosti pa se znotraj etnično mešanih par-
tnerstev oz. družin navedene kategorije rase, religije in kulture pogosto
prepletajo.
Zanimanje za raziskovanje etnično mešanih partnerstev in družin
ter z njimi povezanih pojavov se je med zahodno znanstveno srenjo
191

pojavilo relativno pozno, in sicer v dvajsetih letih 20. stoletja. S prvimi

empiričnimi študijami etnične heterogamije so pričeli v ameriškem kul-
turnem okolju, v okviru znamenite sociološke čikaške šole, pri čemer
so preučevali predvsem tiste oblike mešanih družin, ki jih je ameriški
kulturni prostor dojemal kot problematične z vidika družbene stabil-
nosti (to so bile predvsem mešane družine med belskim in nebelskim
prebivalstvom in medreligiozne družine).
Na območju Slovenije (in tudi nekdanje Jugoslavije) lahko opazimo
primanjkljaj tako teoretičnih kot empiričnih del, posvečenih etnično
mešanim partnerstvom in družinam. Na območju nekdanje Jugoslavije
tako naletimo predvsem na raziskave, posvečene vprašanjem medsku-
pinske in medetnične bližine/distance, in jezikoslovne študije jezikov-
nih zmožnosti članov etnično mešanih družin (Susič, 1977; Milić in
drugi, 1998; Petrović, 1986; Kandido-Jakšić, 1999). Kot prvo raziskavo
etnične heterogamije v Sloveniji velja omeniti krajšo študijo Inke Štru-
kelj Mešani zakoni – sociološke in socialno-psihološke razsežnosti narodne
eksogamije in jezikovne heterogamije (1986) ter kasneje izvedene študije
Kri in kultura – etnično mešane zakonske zveze v slovenski Istri (Sedmak,
2001), Dinamika kulturnih in identitetnih medgeneracijskih transmisij
pri otrocih etnično mešanih družin (Sedmak, 2003a), Dalmatinske ne-
veste: Procesi ženske poročne migracije iz zadrskega zaledja v Brkine v
20. stoletju (Malečkar, 2005). Pomanjkanje raziskovalnega interesa za
to specifično raziskovalno področje lahko med drugim pripišemo tudi
prevladujoči ideologiji nekdaj skupne države, v skladu s katero je bil
pomen narodne pripadnosti (kot ene temeljnih človekovih določnic)
zreduciran. Eriksen (1993) v tem primeru govori o podkomuniciranju
(undercommunication) etničnosti. Promocija načel bratstva in enotno-
sti je bila zastavljena, da bi potrdila medenično enakost, strpnost in so-
žitje ter da bi utrdila razredni status nad pripisano determinanto etnič-
nega. Manjši interes raziskovalne srenje za proučevanje etnično meša-
nih družin lahko tako razumemo tudi kot stranski produkt ideološko
zasnovanih idealov medetnične enakosti in družbene ter raziskovalne
neproblematičnosti etničnega vprašanja.
192

Sedmak: Etnično mešane družine
DEJAVNIKI REGULACIJE PARTNERSKIH IN

MARITALNIH RAZMERIJ
Pojavnost etnično mešanih družin je v dani družbi odvisna od nor-

mativnih in nenormativnih dejavnikov. Vse družbe poznajo ukrepe v
obliki zapovedi in prepovedi (normativna raven), s katerimi te odrejajo
primerne spolne in maritalne partnerje. Temeljna normativna dejavni-
ka regulacij spolnih in partnerskih razmerij sta zakona eksogamije in
endogamije, pri čemer lahko za vse družbe trdimo, da so do neke me-
re tako eksogamne kot endogamne. Zakon eksogamije, ki zapoveduje
poroko zunaj posameznikove neposredne družine, pogosto enačimo
kar z zakonom incestnega tabuja. Zakon eksogamije članom določene
družbe prepoveduje poroko oz. spolni stik s pripadniki njegove ožje ali
širše družine, plemena, vasi ipd. Določba, kako daleč sega prepoved
spolnega stika, je zelo variabilna in odvisna od konkretnega kulturne-
ga in zgodovinskega konteksta. Zakon endogamije pa po drugi strani
predpisuje/zapoveduje poroko znotraj iste socialne skupine (npr. klana,
plemena, etnične, rasne ali religiozne skupine) in torej deluje kot cen-
tripetalna sila, ki člane določene skupine zadržuje znotraj skupnosti.
Etnično mešana partnerstva in družine torej kršijo endogamni zakon,
saj posameznik v primeru sklenitve etnično mešanega zakona prestopi
kulturno, jezikovno, religiozno ali/in rasno začrtane meje svoje matične
skupine. Prav zaradi omenjenega jih Merton (1941) v svoji tipologiji
pravil, ki regulirajo izbiro zakonskega partnerja, umesti med kakogamne
zakone tj. med napačne in slabe ter s pravili neskladne (nekonformne)
zakonske zveze. Omenjen primer negativne obravnave etnično mešanih
partnerstev in družin se je nadaljeval vse do 70-ih let 20. stoletja, ko
se je pričelo izpostavljati tudi pozitivne vidike etnične heterogamije in
so v okviru pluralizacije družinskih in partnerskih oblik tudi etnično
mešani zakoni in družine postali le ena od mogočih oblik partnerskih
(družinskih) razmerij.
Poleg omenjenih normativnih zapovedi ekogamije in endogamije pa
na frekvenco etnično mešanih družin vplivajo tudi različne nenorma-
tivne okoliščine. Mednje prištevamo: demografske in prostorske pogoje,
pogoje kulturno-etnoloških karakteristik, družbenozgodovinske pogoje in
pogoje socioekonomskega statusa.
Študije demografskih pogojev izpostavljajo, da nesorazmerna spolna
struktura in številčno nizka prisotnost pripadnikov določene etnične
skupine, povečuje verjetnost etnično mešanih partnerskih in zakonskih
193

zvez. Večja ko je skupina, višji je odstotek znotrajskupinskih (neme-

šanih) porok, saj imajo pripadniki kulturne, jezikovne, rasne skupine
dovolj razpoložljivih maritalnih kandidatov znotraj svoje skupine. Po-
dobno, disproporcija v spolnem razmerju vpliva na povečevanje števila
zunajskupinskih (tj. mešanih) zvez.
Med prostorskimi pogoji, ki vplivajo na stopnjo etnično mešanih
partnerstev in družin, velja omeniti: prostorsko koncentracijo etničnih
skupin, raznolikost etnične strukture na ožjem teritoriju (narodnostna
heterogenost), rezidencialno (bivanjsko) bližino in rezidencialno se-
gregacijo etničnih skupin (Susič, 1977; Milić in drugi, 1981). Teoriji
prostorske koncentracije/razpršenosti in etnične heterogenosti izposta-
vljata, da je verjetnost etnične heterogamije (etnično mešanih porok in
partnerstev) mnogo večja na območjih, kjer je višja prostorska koncen-
tracija različnih etničnih skupin. Podobno teorija rezidencialne bližine
(Bossard, 1932) zagovarja tezo, da se verjetnost, da se določena moški
in ženska poročita, poveča, če se razdalja med njunima bivališčema
manjša. Prav tako prostorska etnična segregacija, ki se izraža v bivanjski
delitvi na območja posamičnih imigrantskih in/ali etničnih skupnosti,
etnične četrti ipd., slabi možnost medskupinskih in medosebnih stikov,
kar manjša pojavnost etnično mešanih partnerstev in družin.
Pogoje kulturno-etnoloških karakteristik izpostavljajo tri teorije, in
sicer: teorija kulturnih dejavnikov, teorija socialne bližine/distance in
teorija komplementarnosti zadovoljevanja potreb. Hollingshead (1950),
utemeljitelj prve od navedenih teorij, dokazuje, da tako v zahodnih,
(post)modernih kot drugih družbah obstaja jasen homogamni vzorec
sklepanja zakonskih zvez, v skladu s katerim je v družbah mogoče opa-
ziti trend k sklepanju rasno, kulturno, religiozno homogamnih porok.
Bolj je dana družba zavezana k omenjenemu homogamnemu vzorcu
poročanja, manjša je etnična heterogamija.
Skladno s teorijo socialne bližine (oz. distance) je verjetnost za skle-
nitev etnično mešane zveze večja med pripadniki tistih etničnih skupin,
med katerimi obstaja večja kulturna in tudi siceršnja sorodnost. Drachsler
(1921) sodi med prve avtorje, ki so dokazovali vpliv medskupinske kul-
turne sorodnosti na pojavnost etnično mešanih partnerstev in družin.
Teorija komplementarnosti zadovoljevanja potreb (Winch, 1958) te-
melji na predpostavki, da se zainteresirani partnerji medsebojno privlačijo
na osnovi komplementarnosti in ne (v skladu s homogamnim pristopom)
na osnovi podobnosti. Posamezniki naj bi torej težili k iskanju takšnega
partnerja, ki bi najbolj (komplementarno) zadovoljil njihove potrebe.
194

Na stopnjo etnične heterogamije vplivajo tudi številne in raznoli-

ke družbenozgodovinske okoliščine in socialni pogoji, ki se tesno na-
vezujejo na konkretni družbeni in politični kontekst. Kot pomemben
dejavnik lahko omenimo obstoj bolj/manj restriktivnih zakonskih re-
gulacij, ki uravnavajo migracijske tokove in določajo status (in pravice)
priseljencev. V ta okvir sodijo še postopki in pravila, ki se nanašajo na
dodeljevanje stalnega prebivališča, delovne vize, denarnega nadomesti-
la, državljanstva in drugih pravic oz. ugodnosti za priseljeniške skupine.
Na zakonodajni ravni se lahko soočamo z eksplicitnimi prepovedmi
sklepanja rasno, religiozno mešanih zakonov (primer apartheida) ali pa
formalno sicer liberalni zakonodajni sistem spremljajo drugačne oblike
diskriminatornega ravnanja (birokratski postopki ipd.). Obča socialna
klima določenega zgodovinskega obdobja lahko deluje kot spodbujeval-
na ali zaviralna sila pri sklepanju etnično mešanih (zakonskih) zvez. Za
primerjavo lahko navedemo splošno družbeno klimo, ki je vladala na
območju nekdanje Jugoslavije v povojnem obdobju pa vse do 80-ih let,
in socialnopolitično klimo 90-ih let dvajsetega stoletja. Načela bratstva
in enotnosti, ki so prežemala družbeno ozračje v prvem obdobju, so utr-
jevala medetnično enakost, strpnost in bližino. Ta ideološka usmeritev,
naklonjena medetnični fuziji, je tako na formalni kot neformalni ravni
spodbujala medetnične stike in poroke. Velike družbene in politične
spremembe, ki so navedeno območje zajele konec 80-ih let dvajsetega
stoletja, pa prikazujejo (vsaj začasno) obratno, negativno nastrojenost v
odnosu do etnično mešanih zakonov in družin.
Ne nazadnje je stopnja (ne)strpnosti v odnosu do etnično mešanih
partnerstev povezana tudi z ekonomskim položajem družbe (obdobja
krize/prosperitete), saj je v stanjih ekonomske nestabilnosti in kriz od-
nos do tujcev in priseljencev (posledično pa tudi do medetničnih stikov
in porok) manj naklonjen. Končno, lahko poroka s pripadnikom druge
etnične skupine pomeni tudi sredstvo socialnoekonomske mobilnosti
(ta vidik izpostavljajo teorije socioekonomskih pogojev). Merton (1941)
je bil eden prvih avtorjev, ki je izpostavil tudi ta vidik etnične hetero-
gamije.
ETNIČNO MEŠANE DRUŽINE V SLOVENIJI
Pri obravnavi etnično mešanih družin je pomembno upoštevati ob-

stoječo stopnjo etnične pestrosti v proučevanem okolju in prisotnost
195

avtohtonih etničnih manjšin oz. manjšin s formalno priznanim manj-

šinskim statusom. Kakšna je torej etnična slika Slovenije?
Z etničnega vidika sodi Slovenija med narodno (relativno) ho-
mogena območja. Zadnji popis prebivalstva iz leta 2002 tako beleži
1 631 363 (83,1 %) Slovencev/Slovenk in 144 208 (7,3 %) pripadnikov
drugih etničnih skupin. Pri tem je treba upoštevati tudi število neo-
predeljenih in tistih, ki so se opredelili regionalno (188 465 ali 9,6 %)
(tabela 35).
V skladu s teorijo teritorialne etnične koncentracije/razpršenosti
prevladujejo v sodobni Evropi tri območja, v okviru katerih prevladuje
višja stopnja etnične in jezikovne pestrosti (in posledično višja stopnja
etnično mešanih družin), in sicer: obmejna območja, pretežno indu-
strializirana in urbanizirana območja oz. nacionalne entitete, ki pri-
vlačijo imigrantsko populacijo, in večnacionalne države (Susič, 1977).
V Sloveniji med omenjena območja uvrščamo predvsem t. i. območja
v stiku, kot sta območji slovenske Istre in Prekmurja, območja, ki so
bila v preteklosti (1950–70) privlačna predvsem za delavske imigrante
z območij nekdanje Jugoslavije (Jesenice, Trbovlje, Velenje, Koper itd.),
ter urbanizirana in ekonomsko visoko razvita območja, ki so privlačna
za širši krog priseljencev (npr. Ljubljana).
Glede prisotnosti manjšin, je v Sloveniji status avtohtone manjšine
priznan italijanski in madžarski, »pogojno« pa tudi romski skupnosti.
Iz tega naslova so manjšinama zagotovljene normativne splošne in spe-
cifične pravice na državni in lokalnih ravneh, ki se nanašajo na vpraša-
nja javne rabe jezika in dvojezičnosti, kulturne dejavnosti, (dvojezične-
ga) izobraževanja, kulturnega, gospodarskega, političnega zastopstva in
organiziranja ter drugo.
Italijanska avtohtona narodna skupnost se geografsko koncentrira
na območju slovensko-italijanskega obmejnega pasu, natančneje na ob-
močju slovenske Istre, ki pravnoadministrativno obsega Mestno občino
Koper, Občino Izola in Občino Piran. Na omenjenem območju je tudi
uradno priznana dvojezičnost slovenskega in italijanskega jezika.
Skupno je v Sloveniji v skladu s popisom iz leta 2002 registriranih
2 258 Italijanov, od tega jih 1 840 živi na območju slovenske Istre, 418
pa drugod (tabela 36). Vendar iz omenjenih podatkov ni mogoče raz-
brati, ali gre za pripadnike italijanske avtohtone manjšine ali Italijane,
ki so se v Slovenijo priselili iz matične domovine.
196

Tabela 35: Prebivalstvo po narodni pripadnosti v Republiki Sloveniji,

popis 200243
SKUPAJ 1 964 036 100 %
Narodno opredeljeni
Slovenci 1 631 363 83,06
Italijani 2 258 0,11
Madžari 6 243 0,32
Romi 3 246 0,17
Albanci 6 186 0,31
Avstrijci 181 0,01
Bolgari 138 0,01
Bošnjaki 21 542 1,10
Čehi 273 0,01
Črnogorci 2 667 0,14
Grki 54 0,00
Hrvatje 35 642 1,81
Judje 28 0,00
Makedonci 3 972 0,20
Muslimani 10 467 0,53
Nemci 499 0,03
Poljaki 140 0,01
Romuni 122 0,01
Rusi 451 0,02
Rusini 40 0,00
Slovaki 216 0,01
Srbi 38 964 1,98
Turki 259 0,01
Ukrajinci 470 0,02
Vlahi 13 0,00
Drugi 1 548 0,08
Narodno neopredeljeni
Opredelili so se kot Jugoslovani 527 0,03
Opredelili so se kot Bosanci 8 062 0,41
Regionalno opredeljeni 1 467 0,07
Drugi 12 085 0,62
Niso želeli odgovoriti 48 588 2,47
Neznano 126 325 6,43
43 Vsi v nadaljevanju predstavljeni statistični podatki so bili pridobljeni pri Statističnem uradu Repu-
blike Slovenije.
197

Tabela 36: Pripadniki italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji

(Popis prebivalstva v letih 1953, 1961, 1971, 1981, 1991, 2002)
1953 1961 1971 1981 1991 2002
f % f % f % f % f % f %
SKUPAJ 1466425 100 1591523 100 1727137 100 1891864 100 1965986 100 1964036 100
Slovenci 1415448 96,52 1522248 95,65 1624029 94,03 1712445 90,52 1727018 87,84 1631363 83,06
Italijani 854 0,06 3072 0,19 3001 0,17 2187 0,12 3064 0,16 2258 0,11
Madžari 11019 0,75 10498 0,66 9785 0,57 9496 0,50 8503 0,43 6243 0,32
Pripadniki madžarske avtohtone skupnosti se prostorsko nahajajo na

območju slovensko-madžarskega obmejnega pasu, natančneje v nasle-
dnjih petih občinah: Lendava,44 Dobrovnik, Moravske Toplice, Hodoš
in Šalovci. V skladu s popisom iz leta 2002 je bilo pripadnikov madžar-
ske manjšine v Sloveniji 6 243 oz. 0,32 % glede na celotno populacijo.
Tabela 37: Narodna homogenost družin z otroki – statistične regije,

popis 2002
Statistične regije Družine Narodno Narodno

skupaj homogamne heterogamne
družine družine
f % f % f %
SLOVENIJA 428 303 100 341 758 79,8 86 545 20,2
Pomurska 26 455 100 22 133 83,7 4 322 16,3
Podravska 68 220 100 54 469 79,8 13 751 20,2
Koroška 16 197 100 13 787 85,1 2 410 14,9
Savinjska 56 036 100 45 390 81,0 10 646 19,0
Zasavska 9 706 100 7 806 80,4 1 900 19,6
Spodnjeposavska 14 662 100 11 846 80,8 2 816 19,2
Jugovzhodna Slovenija 29 372 100 22 601 76,9 6 771 23,1
Osrednjeslovenska 106 270 100 83 340 78,4 22 930 21,6
Gorenjska 42 784 100 35 509 83,0 7 275 17,0
Notranjsko-kraška 10 854 100 8 604 79,3 2 250 20,7
Goriška 25 491 100 20 715 81,3 4 776 18,7
Obalno-kraška 22 256 100 15 558 69,9 6 698 30,0
44 Uradno dvojezična pa je le občina Lendava.
198

Glede na predstavljeno relativno narodnostno homogenost prebival-

stva Republike Slovenije je mogoče pričakovati, da bo število etnično
mešanih družin na tem območju relativno nizko. Stopnja etnične hete-
rogamije pa je razvidna iz tabele 37.
Tabela 37 prikazuje prisotnost etnične heterogamije po posamičnih
statističnih regijah v Sloveniji. Za narodno homogamne so opredeljene
tiste družine, v katerih so vsi člani družine, tj. starši in otroci, iste naro-
dne pripadnosti, medtem ko so kot narodno heterogamne opredeljene
družine, v katerih vsi člani družine niso iste narodne pripadnosti (ne
glede na to, ali gre za dvostarševske ali enostarševske družine).
Kot je razvidno iz prikaza za Slovenijo, v celoti velja, da število etnič-
no mešanih družin znaša 86 545, kar je 20,2 % vseh družin v Sloveniji.
Ob pregledu medregionalnih razlik ugotovimo, da se odstotek etnično
mešanih družin v večini regij giblje med 18 in 21 %. Pri tem pa izraziteje
izstopata predvsem dve regiji, in sicer Koroška regija, v kateri je odstotek
etnične heterogamije najnižji (14,9 %), in Obalno-kraška regija, v kateri
je prisotnost etnično mešanih družin najvišja (30,0 %). Visoko število
etnično mešanih družin v primeru te regije je predvsem posledica stanja
v treh obalnih občinah (Koper, Izola, Piran), saj je stopnja etnične hete-
rogamije, kot prikazuje spodnja tabela, v vseh treh občinah višja od 30 %
(tabela 38).
Zanimiv je podatek, da je med 8 občinami, v katerih je stopnja etnič-
no mešanih družin najvišja in se giblje nad 30 %, kar 6 občin, v katerih
prebivajo bodisi pripadniki avtohtone italijanske bodisi madžarske sku-
pnosti (Dobrovnik, Hodoš, Lendava, Izola, Koper, Piran), istočasno pa
se omenjene občine nahajajo v slovenskem obmejnem pasu (tabela 39).
Omenjeni podatek pa ne preseneča, če si ogledamo stopnjo etnične hete-
rogamije med pripadniki italijanske in madžarske narodnosti, ki živijo
Tabela 38: Narodna homogenost družin z otroki v občinah Koper, Izola,

Piran, popis 2002
Statistične Družine Narodno Narodno

regije SKUPAJ homogamne družine heterogamne družine
f % f % f %
SLOVENIJA 428 303 100 341 758 79,8 86 545 20,2
Koper 10 435 100 7 226 69,2 3 209 30,8
Izola 3 157 100 2 083 66,0 1 074 34,0
Piran 3 650 100 2 207 60,5 1 443 39,5
199

Tabela 39: Občine v Sloveniji, v katerih je stopnja etnične heterogamije

nad 30 %
Statistične regije Družine Narodno Narodno

SKUPAJ homogamne heterogamne
družine družine
f % f % f %
SLOVENIJA 428 303 100 341 758 79,8 86 545 20,2
Dobrovnik 278 100 169 60,8 109 39,2
Hodoš 68 100 40 58,8 28 41,2
Izola 3 157 100 2 083 66,0 1 074 34,0
Koper 10 435 100 7 226 69,2 3 209 30,8
Lendava 2 369 100 1 495 63,1 874 36,9
Metlika 1 729 100 1 171 67,7 558 32,3
Piran 3 650 100 2 207 60,5 1 443 39,5
Zavrč 288 100 201 69,8 87 30,2
na območju Slovenije, saj ta znaša kar 68,5 % oz. 42 %. Ob zadnjem po-

pisu leta 2002 jih je tako od skupno 629 Italijanov/Italijank, ki so živeli
v zakonski ali izvenzakonski skupnosti na območju Republike Slovenije,
le 198 živelo v (izven)zakonski skupnosti s partnerjem iste narodne pri-
padnosti, ostali pa so živeli v (izven)zakonski skupnosti s pripadnikom
druge narodnosti. Tudi stopnja etnične heterogamije pripadnikov ma-
džarske skupnosti je visoka, saj jih je ob zadnjem popisu med 1 695 Ma-
džarov/Madžark, ki so živeli v (izven)zakonski skupnosti, le 983 živelo
v skupnosti s pripadnikom/pripadnico iste narodnosti. Stopnja etnične
heterogamije Mardžarov, živečih v Sloveniji, je tako 42 %.
V zgoraj navedenih primerih smo tako priča vplivu več nenormativ-
nih dejavnikov, ki vplivajo na višjo pojavnost etnične heterogamije, in
sicer etnični koncentraciji različnih etničnih skupin na omejenem teri-
toriju (etnična heterogenost obmejnih območij in območij na katerih
živijo avtohtone manjšine) in vplivu številčnega nesorazmerja med pri-
padniki etničnih skupin (pripadniki madžarske in predvsem italijanske
manjšine v okviru svoje etnične skupine, ki je majhna, nimajo dovolj
razpoložljivih maritalnih kandidatov).
Občini Metlika in Zavrč, ki ju prav tako odlikuje visoka stopnja
etnično mešanih družin, se nahajata v slovensko-hrvaškem obmejnem
pasu, kar nas napeljuje k sklepu, da gre v primeru teh občin za visoko
stopnjo etnično mešanih družin med Slovenci in Hrvati.
200

Tabela 40: Družine glede na narodno pripadnost (izven)zakonskih

partnerjev v RS, popis 2002
Narodna Homogamne Heterogamne

SKUPAJ
Pripadnost moža/žene družine družine
f % f %
Slovenec/ka 373 265 356 511 95,5 16 754 4,5
Italijan/ka 629 198 31,5 431 68,5
Madžar/ka 1 695 983 58,0 712 42,0
Rom/kinja 680 566 83,2 114 16,8
Albanec/ka 1 286 844 65,6 442 34,4
Bošnjak/inja 5 408 4 119 76,2 1 289 23,8
Črnogorec/ka 936 240 25,6 696 74,4
Hrvat/ica 11 705 4 749 40,6 6 956 59,4
Makedonec/ka 1 049 444 42,3 605 57,7
Musliman/ka 2 353 1 746 74,2 607 25,8
Srb/kinja 11 796 6 440 54,6 5 356 45,4
Bosanec/ka 1 781 1 108 62,2 673 37,8
Stopnje etnične heterogamije glede na številčno večje etnične skupi-

ne, ki živijo na območju Republike Slovenije, so prikazane v tabeli 40.
Glede na narodno pripadnost je stopnja etničnega »mešanja« v za-
sebni, natančneje družinski sferi, pričakovano najnižja med Slovenci.
Le 4,5 % Slovencev in Slovenk tako živi v (izven)zakonski skupnosti s
partnerjem druge narodne pripadnosti. Omenjeni podatek zaradi šte-
vilčne zastopanosti te skupine ne preseneča, saj imajo Slovenci in Slo-
venke znotraj svoje etnične skupine zaradi svoje številčne zastopanosti
dovolj veliko izbiro potencialnih maritalnih kandidatov, kar posledič-
no, v skladu s teorijo homogamnega vzorca poročanja, zmanjšuje verje-
tnost prestopa etničnih meja skupine.
Relativno nižjim stopnjam etničnega mešanja na ravni družinskega
življenja smo priča tudi v primeru Romov (16,8 %), Bošnjakov (23,8 %)
in Muslimanov (25,8 %). V primeru prve od navedenih etnij gre za pojav
manj prepustih etničnih meja, ki omejujejo možnost medetničnih sti-
kov in posledično vzpostavitev etnično mešanih družin, v katere bi bili
vključeni pripadniki romske skupnosti. Manj prepustne etnične meje
romske skupnosti pa spremljajo še zakoreninjeni etnični predsodki v od-
nosu do Romov s strani pripadnikov drugih etničnih skupin in njihova
prostorska segregacija, ki prav tako otežuje medetnične stike in fuzijo.
201

Etnični heterogamiji relativno »manj« naklonjeni narodni skupnosti

sta tudi Albanci (34,4 %) in Bosanci (37,8 %); sledijo jima Madžari
(42 %) in Srbi (45,4 %).45
Po drugi strani pa z višjimi odstotki vstopajo v etnično mešana par-
tnerstva Makedonci (57,7 %), Hrvati (59,4 %), Italijani (68,5 %) in v
največji meri Črnogorci (74,4 %). Prav v primeru zadnje etnične skupine
(in v primeru Italijanov) je mogoče opaziti vpliv številčne zastopanosti
proučevane etnije na stopnjo etnične heterogamije. Za številčno manj-
še etnije je namreč praviloma značilna visoka stopnja etnično mešanih
družin. Visoko stopnjo heterogamije med Hrvati, ki se, kot je razvidno
iz tabele 40, v največji meri poročajo s Slovenci, lahko razložimo tako
Tabela 41: Družine po narodni pripadnosti moža in žene oz.

zunajzakonskih partnerjev, Slovenija, popis 200246
Narodna Skupaj Narodna pripadnost žene/partnerice
pripadnost
Muslimanka
Makedonka
Bošnjakinja
Črnogorka
Madžarka
Romkinja
Italijanka
moža/
Slovenka
Hrvatica
Bosanka
Albanka
Srbkinja
partnerja
SKUPAJ
SKUPAJ 451653 390141 562 1660 660 948 4796 571 10225 885 2326 9311 2006
Slovenec 373265 356511 249 497 41 21 147 129 3442 203 110 1236 240
Italijan 629 349 198 - z z z - 28 z - 7 z
Madžar 1695 570 z 983 3 - z - 62 z z 14 z
Rom 680 51 - z 566 z 3 z 9 z 4 3 z
Albanec 1286 217 - 3 3 844 31 z 32 3 17 23 36
Bošnjak 5408 515 4 z - z 4119 30 99 10 110 75 168
Črnogorec 936 427 4 z - - 13 240 43 4 5 101 23
Hrvat 11705 5499 25 65 3 3 42 24 4749 34 32 469 66
Makedonec 1049 374 z z z - 7 4 56 444 z 77 11
Musliman 2353 250 z z - z 58 5 55 5 1746 64 46
Srb 11796 3387 19 26 z z 48 70 739 92 49 6440 69
Bosanec 1781 287 z z z - 66 12 62 8 64 57 1108
45 Iz prikaza so izvzete etnično mešane družine, v katerih se je vsaj eden od partnerjev opredelil regio-
nalno oz. se ni želel opredeliti ali je narodna pripadnost neznana in podobno. Oznaka »z« pa pomeni, da
je število tako opredeljenih tako nizko, da je podatek zaradi zaščite oseb anonimen in za javno uporabo
nedostopen.
202

s fizično bližino matične domovine Hrvatov kot tudi z visoko stopnjo

medkulturne sorodnosti med slovensko in hrvaško etnijo, ki jo je v svoji
študiji izpostavila že Petrovićeva (1986).
Tabela 41 prikazuje število etnično mešanih družin glede na naro-
dno pripadnost moža in žene oz. izvenzakonskih partnerjev. Iz tabele
je razvidno, da se pripadniki vseh etnij razen slovenske v največji meri
poročajo s pripadniki lastne etnične skupine, takoj za tem pa s Sloven-
ci/Slovenkami. V veliki meri pa pripadniki različnih narodnih skupin
vstopajo v (izven)zakonsko zvezo tudi s Hrvati/Hrvaticami in Srbi/Srb-
kinjami.
MEDKULTURNA SOOČANJA
Med proučevanjem etnično mešanih družin se kot pomembno iz-

postavi soočenje različnih kulturnih elementov (jezik, prehranjevalne
navade, religiozni obredi idr.) znotraj družinskega konteksta in vpra-
šanje rezultata tega soočenja. Bodo v družini prevladali elementi samo
ene od soočenih kultur ali bomo priča sobivanju različnih kulturnih
elementov, torej kulturnemu pluralizmu na ravni vsakdanjega življenja
družine? V kolikšni meri posamezniki doživljajo kulturo partnerja kot
različno, tujo, morda problematično ali privlačno? So otroci jezikovno
mešanih družin dvojezični ali enojezični in kateri jezik v tem primeru
prevlada in zakaj?
Rezultati raziskave (Sedmak, 2002a), izvedene na območju sloven-
ske Istre (ki jo odlikuje najvišja stopnja etnične heterogamije v Slove-
niji), kažejo, da dobra polovica (55,6 %) partnerjev, ki živijo v etnično
mešanih družinah na območju slovenske Istre, dojema kulturo, navade
in običaje partnerja oz. njegovih prednikov (kot nosilcev druge etnične
tradicije) kot »delno različne« od matične kulture in navad, medtem ko
jih približno 14 % meni, da je ta razlika »resnično velika«. Istočasno pa
skorajda 30 % partnerjev meni, da se partnerjeva kultura v ničemer ne
razlikuje od lastne kulture.
Pri poskusu evidentiranja kulturnih elementov, ki se v procesu med-
kulturnega soočanja partnerjev kažejo kot osrednji, se je izpostavila po-
treba po postavitvi ločnice med jezikom in ostalimi elementi kulturnih
sistemov v soočenju. Potreba po vzpostavitvi omenjenega razlikovanja se
pokaže tako v primeru italijansko-slovenskih parov/družin kot v pri-
meru partnerskih zvez med pripadniki slovenske etnije in pripadniki
203

narodov nekdanje Jugoslavije, čeprav so vzroki za uvedbo razločevanja

pri navedenih skupinah različni.
Pripadniki avtohtone italijanske manjšine se kot avtohtona etnična
skupina, socializirana in živeča v istem kulturnem kontekstu kot njiho-
vi slovenski partnerji, v splošnem ne dojemajo kot kulturno (povsem)
distinktivna entiteta. Nizko stopnjo medkulturnega razlikovanja med
pripadniki italijanske manjšine in Slovenci, živečimi na območju slo-
venske Istre, eden izmed informantov na kratko izrazi takole: »Tukaj je
ena kultura in dva jezika.«
V primeru italijanske manjšine se tako predvsem italijanski jezik iz-
kaže kot edini znak skupinske identifikacije in hkratne diferenciacije.
Tega pa se pripadniki italijanske manjšine (še posebno višje izobraženi)
navadno zelo dobro zavedajo, zato je pri tej skupini mogoče zaslediti
jasno težnjo po ohranitvi italijanskega jezika v medpartnerski in dru-
žinski komunikaciji ter medgeneracijsko transmisijo italijanskega jezi-
ka na potomce. Posledično bi za italijansko-slovenske etnično mešane
družine lahko rekli, da so edini primer etnično oz. kulturno mešanih
družin, ki jih odlikuje prisotnost dejanskega jezikovnega pluralizma, ta
pa se znotraj družinske komunikacije kaže v prevladujoči dvojezičnosti
otrok in spontanem prehajanju iz enega jezikovnega sistema v drugega.
Čeprav je v odnosu do italijanskega jezika mogoče zaslediti nekakšno
dvojnost, tj. videnje jezika kot edinega znaka skupinskega samozave-
danja in identifikacije (relativno visoko vrednotenje pomena jezika) ter
videnje uporabe italijanskega jezika kot »samo« sredstva čim učinko-
vitejšega sporazumevanja (samoumevna prisotnost italijanskega jezika
kot jezika okolja in posledično relativno nevtralen pomen jezika), oba
navedena vidika v mešanih družinah spodbujata jezikovni pluralizem.
Jezikovni pluralizem pa večinoma spodbuja (ali na relativno neproble-
matičen način sprejema) tudi slovenski partner, če je le rojen in sociali-
ziran v lokalnem kontekstu.
Razlikovanje med jezikom in »preostalo« kulturo, katere osrednji
element je jezik, pa se kaže kot pomembno tudi pri pripadnikih prise-
ljeniških skupin z območja nekdanje Jugoslavije, poročenih s Sloven-
kami oz. Slovenci. Tako rezultati več raziskav na območju slovenske
Istre nakazujejo (Sedmak, 2002a, 2003a), da se v splošnem pripadniki
priseljeniških skupin, poročeni s slovenskim partnerjem, med marital-
nim življenjem pogosto relativno zlahka odrečejo svojemu maternemu
jeziku. Posledica navedenega je očitna prevlada slovenskega jezika kot
jezika družinske in medpartnerske komunikacije ter jezikovni mono-
204

lingvizem. Opustitev maternega jezika lahko razumemo kot posledico

želje po sprejetju v novi družbeni kontekst in kot željo zapustiti obrob-
ni priseljeniški status, saj pripovedi priseljeniških informantov nazorno
kažejo, da je avtopercepcija stopnje splošne nacionalistične nestrpnosti
v odnosu do jezikovno asimiliranih priseljencev mnogo nižja. V prime-
ru priseljeniških skupin je (materni) jezik tako viden kot najočitnejši
zunanji znak narodne pripadnosti prišleka in očitno izražanje človekove
tujosti in nepripadnosti. Opustitev te »zunanje« oznake pa se povezu-
je z željo po sprejetju. Navedeni pojav bolj ali manj popolne jezikov-
ne asimilacije priseljencev izpostavi tudi pomen in vpliv konkretnega
družbenega okolja (tj. makro ravni), ki deluje bodisi zaviralno bodisi
spodbujevalno k ohranjanju jezikovne in splošne kulturne pestrosti.
Otrokom vseh mešanih zakonov, tako tistim, katerih starša komuni-
cirata samo v slovenskem jeziku, kot tistim, katerih priseljeni roditelj v
medpartnerski komunikaciji ohrani materni jezik, je skupna očitna pre-
vlada slovenskega jezika kot izključnega jezika družinske komunikacije.
Prevlado slovenskega jezika kot osrednjega jezika komunikacije otrok
pa bolj ali manj aktivno sprejemajo, dopuščajo ali spodbujajo tudi starši
priseljenci, pri katerih je prisotna želja, da otrok v okolju odraščanja ne
bi imel težav. Vendar pa se, če je materni jezik priseljenega partnerja
znotraj družinskega konteksta podvržen procesom asimilacije, pri pri-
seljeniških skupinah drugi elementi kulturnih sistemov kažejo kot od-
pornejši proti asimilacijskim težnjam večinske, slovenske kulture.
Za etnično mešane pare in družine se kot relevantni izpostavijo tisti
kulturni elementi, ki so dovolj obstojni, da partnerja med skupnim ži-
vljenjem nenehno opozarjajo na različnost v zakonu soočenih kultur, in
ki se kažejo kot vir potencialnih ter kroničnih nesoglasij in bolj ali manj
izrazitih konfliktov. Ločevati pa je treba med kulturnimi elementi, ki
zaradi svoje distinktivnosti in obstojnosti partnerja »samo opominjajo«
na različen etnični izvor (npr. različne prehranjevalne navade, percep-
cije prostega časa), in tistimi kulturnimi elementi, ki so vir dejanskih
medpartnerskih konfliktov in jih partnerja sama izpostavljata kot ključ-
ne vzvode nesoglasij (kot najbolj problematična se s tem v zvezi izposta-
vi predvsem različna percepcija spolnih vlog in pričakovanj, ki se nanje
navezujejo).
Glede na različne narodne pripadnosti partnerjev in glede na ele-
ment (ne)avtohtonosti pri medsebojni primerjavi etnično mešanih dru-
žin lahko ugotovimo, da so medkulturne razlike v splošnem najmanj
očitne med slovensko-italijanskimi in slovensko-hrvaškimi partnerji.
205

Medkulturna bližina v primeru navedenih etnij, ki jo v okviru svojega

»indeksa asociacij« izpostavi že Petrovićeva (1986), se tako potrdi tudi
na empirični ravni. Medkulturne razlike se v primeru navedenih etnič-
no mešanih družin koncentrirajo predvsem okoli determinante jezika,
medtem ko smo pri ostalih kulturnih elementih, kot so npr. prehranje-
valne navade, vrednote, religija, percepcija spolnih vlog, »splošen način
življenja« idr., priča visoki stopnji medkulturne sorodnosti.
Analiza medkulturnega soočanja na ravni etnično mešanih družin
in primerjava različnih tipov etnično mešanih družin glede na narodno
pripadnost izpostavi, da je treba postaviti tudi ločnico med objektivno in
subjektivno medetnično bližino/distanco (teoriji socialne bližine/distan-
ce se posvečajo dela Drachslerja, 1921; Parkmana in Sawyerja, 1967;
Milića in drugi, 1981; Petrovića, 1986). Rezultati študije (Sedmak,
2002a) namreč dokazujejo, da je veliko relevantnejša kot objektivno
določena (in izmerljiva) medetnična socialna bližina, ki jo določa de-
janska stopnja sorodnosti kulturnih elementov, kot so religiozni sistem,
jezik, vrednotne orientacije, percepcije spolnih vlog, zasebnosti, odnos
do denarja idr., pravzaprav subjektivna (avto)percepcija prav te med-
etnične bližine oz. distance. Poleg tega pa ta percepcija ni stabilna in
nespremenljiva, temveč je variabilna in se spreminja skozi čas, glede na
različne družbene, politične, zgodovinske in druge eksterne dejavnike.
V naši študiji (Sedmak, 2002a) tako naletimo na primere, v katerih
je odziv primarne družine na sklenitev etnično mešanega zakona nji-
hovega člana/članice, konkretno pri srbsko-slovenskih družinah, lahko
pozitiven, nevtralen ali povsem negativen. Ta odziv pa se neposredno
navezuje na percepcije in odnos, ki ga družina orientacije goji do dru-
ge etnije. Bolj je druga etnija videna kot tuja, različna in oddaljena,
bolj je odnos primarne družine do etnično mešanega zakona negativen.
Relevantnejša kot dejanska stopnja medkulturne distance je torej nje-
na (avto)percepcija – če sami člani mešane družine in člani primarne
družine ter širše sorodniške mreže (samo)zaznavajo medkulturno in
medetnično distanco kot minimalno in zanemarljivo, je ta tudi v svojih
posledicah minimalna (v smislu, da se ne odraža v latentnih ali manife-
stnih stresnih in konfliktnih situacijah). Omenjena spremenljiva narava
subjektivnih (avto)percepcij medetnične bližine/distance pa je razvidna
ob primerjavi medetničnih odnosov skozi čas oz., konkretneje, ob pri-
merjavi odnosa, ki so ga gojili Slovenci v odnosu do srbskih priseljencev
pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej. Subjektivno ocenjena med-
etnična razdalja med obema etnijama se je namreč v obdobju slovenske
206

osamosvojitve in poosamosvojitvenem obdobju zelo povečala (Sedmak,

2002a, 2003a, 2003b).
Zanimiva je tudi ugotovitev, da se v etnično mešanih družinah po-
membneje kot »čista« etnična pripadnost izpostavi kraj rojstva in zgo-
dnje socializacije, kar nakaže kompleksnost obravnavane teme in pomen
(primarnega) kulturnega okolja kot tiste determinante, ki transformira,
nadgradi oz. (pre)oblikuje pripisani etnični status. V primeru italijan-
sko-slovenskih parov se tako kot problematična (glede medkulturne
in medjezikovne adaptacije) izkažejo le tista partnerstva in družine, v
primeru katerih je bil slovenski partner rojen oz. socializiran v drugem
kulturnem kontekstu kot avtohtoni italijanski partner (tj. na območju
celinskega dela Slovenije). Problematičnost navedenega položaja se iz-
postavi na točki, ko slovenski partner, »prišlek«, ne deli izkušnje samo-
umevne in zgodovinske prisotnosti ter prepletenosti slovenske in itali-
janske kulture, kot tudi poznavanja in posledične uporabe obeh jezikov,
kar je vsaj do določene mere samoumevno dano avtohtonemu (tako
slovenskemu kot italijanskemu) prebivalstvu. Pomen kraja rojstva in
primarne socializacije pa se izpostavi tudi npr. pri slovensko-hrvaških
in slovensko-srbskih družinah – tu se ne glede na dejansko etnično pri-
padnost kot posebni in hkrati najbolj »problematični« izpostavijo tisti
mešani pari, v primeru katerih priseljeni partner ne prihaja z območja
hrvaške oz. srbske države, temveč iz ruralnih območij nekdanje Bosne
in Hercegovine. Moški, ki so emigrirali iz nekdanjega območja Bosne
in Hercegovine in so vstopili v heterogamni zakon s Slovenko, so si ne
glede na različne etnične pripadnosti delili sorodna pričakovanja, ki
se navezujejo na spolne in družinske vloge, ter sorodna pričakovanja,
navezujoča se na partnersko in družinsko življenje. Naj omenimo, da so
se prav ti zakoni izpostavili kot najbolj problematični v smislu medpar-
tnerskega medkulturnega usklajevanja. Ali drugače: kljub isti narodni
pripadnosti je med posamezniki, rojenimi in socializiranimi v druga-
čnih družbeno-kulturnih kontekstih, mogoče zaslediti določeno sto-
pnjo medkulturnih razlikovanj, kar se izraža tudi v procesih medpar-
tnerskega prilagajanja v etnično mešani družini. Navedene ugotovitve
pa hkrati potrjujejo problematičen odnos, ki vlada med etničnim po-
javom in opazovano »objektivno« kulturo oz. očitno potrebo po razlo-
čevanju med etnično in kulturno skupino, katerih meje lahko, ne pa
nujno, sovpadajo (Barth, 1996; Eriksen, 1993; Jenkins, 1997).
Če se ponovno vrnemo na vprašanje medkulturnih razlik in naj-
pomembnejših kulturnih elementov, so osrednje medkulturne razlike,
207

s katerimi se (bolj ali manj uspešno) soočajo etnično mešane družine

Slovencev/k in pripadnikov/ic narodov nekdanje Jugoslavije, naslednje:
različnost percepcij spolnih in družinskih vlog ter pričakovanj, ki se nanje
navezujejo (tradicionalno patriarhalna in moškosrediščna orientiranost
proti egalitarnejši in demokratičnejši percepciji spolne dihotomije), raz-
lična videnja zasebnega in potrebe po individualni, partnerski in družin-
ski zasebnosti, različne stopnje »sociabilnosti« oz. »kolektivne usmerjenosti«
(tj. stopnja družabnosti, gostoljubnosti, solidarnosti, meddružinske in
medsorodniške povezanosti ter iz nje izvirajočih pričakovanj) in razlike
v čustvovanju oz. izražanju čustvenih stanj; kot pomembna se izpostavi
tudi razlika na ravni osebne, motivacijske in dejavnostne orientiranosti v
sedanjost oz. prihodnost, informanti pa izpostavijo tudi splošno razli-
kovanje na ravni »mentalitete, načina življenja oz. splošnega pogleda na
svet« – pri čemer gre pravzaprav za medkulturno razlikovanje na ravni
Bergerjeve in Luckmannove (1988) percepcije »temeljne realnosti vsak-
danjega življenja«, ki je posamezniku dana z rojstvom v določenem kul-
turnem kontekstu.
Kar se tiče potencialnih medpartnerskih konfliktov, katerih vzrok je
različnost percepcij in pričakovanj, povezanih s spolnimi vlogami, pa
lahko (pričakovano) povzamemo, da je možnost dejanskega medpar-
tnerskega konflikta mnogo manjša, če je ženska (in ne moški) tista, ki
izhaja iz okolja z rigidnejšo in tradicionalnejšo spolno asimetrijo, na kar
v svoji študiji japonsko-danskih mešanih družin opozarja že Refsing
(1998).
Eno ključnih vprašanj pri preučevanju medkulturnih stikov na inti-
mnih ravneh družinskega življenja je torej prav izid kulturnega soočanja.
Čeprav smo izid medkulturnih soočanj v etnično mešanih družinah na
območju slovenske Istre predhodno že nakazali, bomo v nadaljevanju
to vprašanje nekoliko natančneje razdelali.
V primeru slovensko-italijanskih mešanih družin smo soočeni s spe-
cifičnim položajem, saj gre v primeru teh družin za soočenje dveh raz-
ličnih jezikovnih sistemov ob hkratnem obstoju ene kulture, ki si jo de-
lijo avtohtoni prebivalci slovenske etnije in italijanske manjšine, živeči
na območju slovenske Istre. Predpostavka o potencialni kulturni asimi-
laciji oz. družinskem kulturnem pluralizmu se zato v tem kontekstu iz-
kaže za nesmiselno. Za slovensko-italijanske družine pa je z vidika izida
medkulturnega oz. natančneje medjezikovnega soočenja značilen obstoj
jezikovnega pluralizma ob soobstoju ene same kulture, ki pa ni rezultat
kulturne asimilacije, temveč dejstva, da si že v samem izhodišču zakonca
208

delita enotno matično kulturo. Medkulturni izid, ki ga je v primeru tega

tipa mešanih družin mogoče označiti kot J1 + J2 + K46, pa velja tudi za
potomce italijansko-slovenskih staršev, saj je medgeneracijska transmi-
sija obeh jezikovnih sistemov prevladujoč vzgojni vzorec.
V etnično mešanih družinah med pripadniki slovenske etnije in
pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije pa je kot izid medkulturnega
soočanja na medosebni ravni partnerskega in družinskega življenja mo-
goče zaslediti prisotnost aktivnih asimilacijskih procesov v prid sloven-
skega jezika in posledično težnjo k prevladi jezikovnega monolingvizma
ob soobstoju bolj ali manj izrazitega kulturnega pluralizma (J1 + K1 +
K2).47 V oklepaju navedena shema velja samo za medpartnerski od-
nos, medtem ko smo v procesu medgeneracijske transmisije kulturnih
elementov in jezika priča očitni prevladi slovenskega jezika in kulture.
Asimilacijski procesi v prid dominantnega jezika/kulture so pri otro-
cih mešanih družin med Slovenci in priseljeniškimi skupinami več kot
očitni. V primeru etnično mešanih družin med Slovenci in pripadniki
priseljeniških skupin družinska entiteta z vidika socializacijskih in in-
kulturacijskih procesov dejansko deluje kot končno sredstvo asimilacije
priseljeniških skupin v dominantno in prevladujočo slovensko kulturo.
ZADOVOLJSTVO V ETNIČNO MEŠANIH DRUŽINAH
Raziskave, ki proučujejo predvsem negativne vidike etnične hetero-

gamije, rade izpostavljajo, da so etnično mešani zakoni in partnerstva
manj trajni in stabilni (Merton, 1941; Gordon, 1964). Potrebe po doda-
tnem medkulturnem prilagajanju, (kulturno definirana) pričakovanja
ter odnos širše družine in etnične skupine pa naj bi še dodatno vplivali
na (ne)zadovoljstvo partnerjev. Nedvomno je vprašanje (ne)zadovoljstva
s partnerskim in z družinskim življenjem pomemben pokazatelj obče
kvalitete posameznikovega življenja. Stopnje zadovoljstva z življenjem
v etnično mešani družini, kot jih izpostavijo naše raziskave (Sedmak,
2002a, 2003a, 2003b), so pričakovano raznolike, vendar se v splošnem
nagibajo k zadovoljstvu. Partnerji izpostavljajo, da je bila odločitev za
heterogamno poroko stvar ljubezni in da je ljubezen pomembnejša od
kulturnih določnic, kot sta religija ali narodna pripadnost, in od mnenja
46 Jezik 1 (slovenski) + jezik 2 (italijanski) in (skupna) kultura.

47 Jezik 1 (slovenski) + K1 (slovenska) + K2 (neslovenska kultura).
209

širše družbe. Razlogi, ki zmanjšujejo zadovoljstvo partnerskega in dru-

žinskega življenja, pa so (avtopercepirane) prevelike kulturne razlike in
posebno prevelike razlike v pričakovanjih, ki se nanašajo na spolne vlo-
ge. O tem priča tudi 38-letna Slovenka, poročena z bosanskim Srbom:
»Ma on mi včasih reče tako, žena u Bosni to ne bi napravila, recimo.

Jaz mu rečem, briga me, jaz sem v Sloveniji, ne dol. Pravim, če bi jaz
bila doma, bi bilo verjetno tudi drugače. Ker, dobro, saj on ve, če jaz
delam, ne more pridet domov in istočasno imet že skuhano. Nekaj že
narediš en dan prej, ma vedno to ne gre. In normalno, da mora poča-
kat. Jaz tudi pridem lačna iz službe in moram počakat, da naredim.
Sej bomo jedli, če ne bomo ob šestih, bomo ob sedmih, osmih. In to je
normalno povsod, kjer so ženske zaposlene. Ja, pridem domov, pa doma-
ča naloga, pa eno, pa drugo, pa pomagaj, pa moraš bit zraven. Mislim,
je težko, je težko, res.«
»Naše mentalitete zaenkrat ne grejo skupaj. Sistem vseh bosanskih mam

je, da otroka navadi, da je žena, to prvo pomeni, da je gospodinja. In
recimo, greš delat in prideš domov, hočeš imet za jest! A za jest ni nič.
To je sramota, zakaj imaš ženo! Ma čekaj, se zna tvoj del posla, kaj je
tvoje delo v hiši. Normalno, da se pričakuje od žene, da mi skuha. Jaz
recimo, ni šans, da si kaj sam nardim. Raje grem jest v gostilno. Eno-
stavno.« (38-letni bosanki Srb)
Zgornji pripovedi izpostavita problem komplementarnosti spolnih

vlog. Refsing (1998) izpostavi ta, za mešane pare izredno pomemben vi-
dik, in sicer, da so znotraj konkretnega družbenega konteksta moškim
in ženskam dodeljene komplementarne spolne vloge, kar veča verje-
tnost skladnosti pričakovanj in posledično manjša verjetnost medpar-
tnerskega konflikta. Pri zakoncih, socializiranih v različnih kulturnih
kontekstih, pa ta spolna komplementarnost ni nujno prisotna, kar ve-
ča potrebo po nenehnem tolmačenju in analizi okoliščin ter pogajanju
okoli konkretnih opravil, pravic in potreb.
Drugi dejavnik, ki niža zadovoljstvo z družinskim življenjem, je
prisotnost povečanega nacionalizma, še posebej, če je ta nacionalizem
usmerjen na otroke, ali prisotnost povečanega nacionalizma s strani
enega od partnerjev v odnosu do drugega (t. i. znotrajdružinski nacio-
nalizem).
210

»Čeprav jaz ji rečem hčerkici, če ti kdo kaj reče, reči, da si baštardo, ker
tvoja mama je Slovenka, tvoj oče je dol iz Bosne, jaz sem pa baštardo.
/.../ Zdaj se je že navadila, ampak od začetka je bilo res hudo. ‘Mama,
so rekli, da sem Bosanka.’ ‘Ja, dobro, ti pa reči, da so zabiti kmeti.’«
(34-letna Slovenka, poročena z Bošnjakom)
Po drugi strani pa je osrednji dejavnik, ki viša stopnjo zadovoljstva,

medpartnerska podobnost vrednot in percepcij partnerskega in družin-
skega življenja ter seveda ljubezen, ki po pričevanju sledeče informantke
nadomesti druge »izgube« v življenju, do katerih privede heterogamni
zakon in posledična emigracija v novo okolje:
»Vse to, kar sem dala skozi, da sem ostala brez službe, da sem sprejela
službo čistilke, da sem imela prej na Hrvaškem povsem drugo življenje.
Njegov način razmišljanja o zakonu, o življenju nadoknadi vse to, kar
sem izgubila. Prej sem bila tajnica, sem potovala, imela sem povsem
drugačen način življenja kot tukaj. Gledališče, kino, zabave ... Zdaj nič
več.« (48-letna Hrvatica, poročena s Slovencem)
ODZIV PRIMARNE DRUŽINE
Odziv primarne družine na sklenitev etnično mešanega partnerstva

je pomemben, saj ta implicitno odslikava odnos širšega družbenega
okolja do drugih etničnih skupin in posledično do etnično mešanih
družin. Družina orientacije v tem primeru pooseblja medij širše družbe,
ki svojim družinskim članom posreduje vrednote, norme in pričakova-
nja svojega življenjskega okolja. Etnično heterogamna zveza je v konte-
kstu takšnih razmišljanj nazorni kazalec, da družina ni bila sposobna
uspešno posredovati temeljnih vrednot in norm širše družbe ter tako
obdržati člana znotraj svoje etnične skupine.
V primeru mešanih zvez, vključenih v našo raziskavo (Sedmak,
2002a), je bila najpogostejša popotnica, s katero so starši pospremili
otroka: »Kar si boš izbral/a, to boš imel/a« ali »Življenje je tvoje, ti že veš«.
Vendar pari ob tem navajajo, da so si starši in ostali družinski člani
glede (drugačne) narodne pripadnosti partnerja, »čeprav niso nikoli nič
konkretnega rekli ali naredili, vendarle mislili svoje«.
Kulturno, geografsko in socialno bližino med italijansko in slo-
vensko avtohtono etnijo ter historično prisotnost italijanskega jezika
211

in kulture na proučevanem območju potrdi tudi (pričakovani) odziv

primarne socialne mreže. Pri tem pa se izpostavi relativno pozitiven
odnos primarne družine slovenskega partnerja do etnično mešane zveze
s pripadnikom italijanske manjšine. Poroka z avtohtonim Italijanom/
Italijanko je tako za lokalno slovensko družino videna kot poroka z
domačinom, z našim človekom.
Prevladujoč odziv (lokalnih) slovenskih staršev na zvezo otroka z
italijanskim partnerjem kaže naslednja pripoved:
»Ne, mislim, da jima je bilo celo všeč. Moji starši so hodili v šolo pod
italijansko cono B, recimo, ne, in so znali italijanski jezik. Poleg tega so
očetovi starši in cela družina živeli v Sečovljah od leta menda ’38, tako
da so govorili samo tržaški dialekt. Ja, ja, pozitivno so sprejeli poroko.
Mislim, da jim je bilo všeč, ker sem pač jaz dobila enega domačina,
recimo, ne.« (45-letna Slovenka, poročena s pripadnikom italijanske
manjšine)
Tovrstno dojemanje pa je lastno samo lokalnim oz. avtohtonim dru-

žinsko-sorodniškim mrežam, ki si delijo izkušnjo samoumevne priso-
tnosti in sobivanja slovenske in italijanske etnije ter znanje italijanskega
in slovenskega jezika, medtem ko je odziv primarne družine, ki izvira iz
celinskega dela Slovenije, lahko tudi nestrpnejši.48
»Tu pa tam so bili močni prepiri v tem času, ker kar naenkrat je mož
rekel, ja, pa zakaj nočeš govorit slovensko. On je to tako doživljal, da
jaz nočem govorit slovensko. Jaz sem mu pa povedala, da ni nobena
težava, otrok govori oboje. /…/ Ma saj problem v bistvu, problem ni
bil samo on, samo jaz sem ugotovila to dosti let kasneje. Problem je bila
njegova družina, samo jaz si tega nisem mogla predstavljat. In je bilo
ravno zaradi tega, ker njegovi starši so se bali, da ta ubogi otrok ne bo
govoril slovensko /…/. (43-letna pripadnica italijanske manjšine, poro-
čena s Slovencem)
48 Naj na tem mestu izpostavimo ugotovitve nedavne raziskave, ki jo je na območju slovenske Istre
izvedla V. Mikolič (2003), ki kaže na večinsko pragmatično obnašanje slovenske etnije v odnosu do
italijanske manjšine in jezika. Italijanska manjšina, skladno z avtoričinimi ugotovitvami, tako ni več vi-
dena kot avtohtona skupnost s posebno vlogo v širšem družbenem kontekstu, pač pa je v ospredju interes
posameznika. Odnos do italijanske manjšine in stopnjo znanja italijanskega jezika naj bi tako odlikovala
čisto pragmatična drža pripadnikov slovenske skupnosti.
212

Odzivi primarne družine se v primeru mešanih zvez med predstav-

niki slovenske etnije in pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije izkaže-
jo kot variabilnejši. V teh primerih naletimo tako na povsem odklonila
stališča kot na nevtralnejši sprejem in zelo pozitiven odnos do novega
družinskega člana drugega etničnega porekla. Ponovno pa je treba iz-
postaviti, da na odziv družine orientacije bolj kot objektivna medkul-
turna bližina med etnijama v stiku vpliva njena subjektivna percepcija.
Negativni odziv, ki ga spremljajo predsodki in strah pred drugo vero,
kulturo in mentaliteto ter zaverovanost v večvrednost lastne etnične
skupine, je med primarno socialno mrežo slovenskega zakonca nekoli-
ko pogostejši, vendar ga je mogoče zaslediti tudi v družinskih omrežjih
priseljenskih skupin. Zanimivo pa se nenaklonjen odnos staršev izraža
prvenstveno kot strah v odnosu do hčera (in ne do sinov). O tem pričata
tudi naslednji pričevanji:
»Končno starši, oče mi ni nič rekel. Mama je bila bolj taka, je rekla,
kaj boš Bosanca poročila. Jaz en čas sem bila tiho, ko sem enkrat za-
nosila, ni bilo kaj drugega. In potem sva se poročila. Zjutraj me je pe-
ljal delat in potem je šel direktno k moji mami iz Kopra v Hrvatine,
k mami moji na kavico. Onadva sta klepetala skupaj, vse si poveda-
la ... potem mama srečna, on srečen.« (52-letna Slovenka, poročena s
Srbom)
»Moja mama je rekla: ‘Ma kaj je, da si šla iskat in si glih Slovenca
vzela. Kaj nisi imela tle kakšnega?!’ Ki res jih je bilo. /…/ Tle so bli bolj
krščani, ker mi smo bili bolj muslimanski. Oče, takrat je bil komunist
in takrat ni sploh gledal, za njega je bilo vse enako.« (35-letna Bošnja-
kinja, poročena s Slovencem)
Družine, ki so imele svoje člane zaposlene v javni upravi, vojski,

carini, policiji ipd., so se izkazale kot bolj naklonjene etnično mešanim
zvezam svojih članov. To ne preseneča, saj so omenjene državne službe
delovale v skladu z ideologijo skupne »jugoslovanske« etnične pripadno-
sti, etnične enakosti in skupnega srbskohrvatskega jezika, ki naj bi izni-
čil medetnične razlike.
»Moj oče je bil oficir. Bil je v jugoslovanski vojski. In v vojski so

bili Srbi in Hrvati ... Moji starši so bili zelo državno zavedni, ne
samo kot Slovenci, kot Jugoslovani, zato jih to ni nič motilo. Da bi
213

se jaz poročila z Nemcem, bi bila druga stvar. Ker sem se poročila z

Jugoslovanom, vse v redu.« (49-letna Slovenka, poročena s Hrvatom)
Redkeje je mogoče zaslediti negativen odziv s strani družine priselje-

nega partnerja. Razloga, ki ju lahko v tem kontekstu navedemo, sta vsaj
dva: verjetnost, da se bo priseljenec poročil s pripadnikom avtohtone (tj.
Slovenske) etnije, ki je številčno večja (ob hkratnem nizkem številu pri-
padnikov lastne etnije), je realno velika in priseljeniška družina se tega
zaveda; pogosto pa priseljeniške družine dojemajo poroko svojega člana
s Slovencem/Slovenko kot pot k dokončni integraciji v novo okolje in
sprejetju s strani večinske etnije.
»Njegovi so bili najprej navdušeni, da sem Slovenka. Potem čez leta sem
videla, da niso bili navdušeni, da je vzel Slovenko. Rajši bi videli, da
bi imel eno svojo. Zato ker Slovenke nismo tako čutne ali dovzetne, kot
so njihova dekleta do pripadnosti družini. Oni so zelo družinski tipi,
so doma, ženska dela družinska dela, malo poklepeta, malo opravlja.
Njegova mama tega ni mogla izživet z mano.« (35-letna Slovenka, po-
ročena s hrvaškim Bosancem)
Zbrane pripovedi pa izpostavijo tudi univerzalen vzorec delovanja,

v skladu s katerim morebitna začetna nestrpnost sčasoma zbledi in par-
tner – nosilec drugačne etnične pripadnosti – je samoumevno vključen
v mrežo družinsko-sorodniških odnosov.
»Staršem ni bilo ravno prav. Vedno so Bosance malo bolj tako gledali.
Po poroki pa niso komplicirali več, so ga sprejeli in tako. Je zaslužil, je
prišla plača in potem so videli da bo v redu.« (41-letna Slovenka, poro-
čena z Bošnjakom)
KAJ PA OTROCI?
Rezultati raziskave (Sedmak, 2003a, 2003b), izvedene med otroki

etnično mešanih družin, nam povedo, da otroci sami po sebi s svojo
etnično mešano tradicijo nimajo težav. Kulturno, jezikovno, versko in
ostale različnosti svojih staršev sprejemajo kot nekaj danega, nevpra-
šljivega in neproblematičnega, vse dokler se v njihovo ozko družinsko
življenje ne vključi širša sorodniška mreža, soseska, sošolci in širši lo-
214

kalni ter splošni družbeni kontekst. Ugotovitve študije primera sloven-

ske Istre tako potrjujejo rezultate sorodnih študij v drugih kulturnih
okoljih, ki izpostavljajo, da so morebitne težave, s katerimi se soočajo
otroci etnično mešanih družin in ki se nanašajo na probleme naro-
dnega samoopredeljevanja, identitetne izgradnje, sramu zaradi »napač-
nega« priimka ali »napačne« pripadnosti očeta ali matere itd., rezultat
nestrpnosti in nacionalistične nastrojenosti okolja, ne pa golega dejstva
etnične raznolikosti staršev (Cerroni-Long, 1985). Potencialni problemi
so torej produkt (neprimernega odziva) okolja, kar pomeni, da v kul-
turno pluralnem, strpnem in ozaveščenem okolju etnična mešanost na
ravni družine ni in ne more biti samoumevno problematična.
O vplivu in pomenu družbenega okolja pa pričajo tudi rezultati
naših raziskav, ki izpostavljajo razliko med otroki slovensko-italijan-
skih družin ter otroki mešanih družin Slovencev in narodov nekdanje
Jugoslavije. Splošna večja strpnost Slovencev do pripadnikov italijanske
manjšine in njihovo sprejemanje se odraža tudi v primeru otrok sloven-
sko-italijanskih mešanih družin. Otroci teh zakonov percepirajo svoj
položaj kot neproblematičen, so (brez izjeme) dvojezični, na to pono-
sni, prav tako pa mešan izvor svojih staršev zaznavajo kot »normalen
in samoumeven«. Pomembna značilnost teh otrok je, da se le redko
opredeljujejo enoznačno (kot samo Slovenec/ka ali Italijan/ka). Pri tem
ne gre za to, ali si to sploh želijo, temveč za to, da se v skladu z notra-
njimi občutenji dejansko ne dojemajo in posledično ne zmorejo opre-
deliti monoetnično (Sedmak, 2003a, 2003b). Ker jih številne formalne
okoliščine (popisi prebivalstva, šolski in občinski popisi) silijo v enojne
narodne samoopredelitve, se otroci pogosto zatekajo k nadnacionalnim
opredelitvam (kot npr. prebivalec sveta, človeške rase) ali pa se ne želijo
opredeliti, o čemer pričata tudi naslednji izjavi:
»Otrok sveta sem jaz. Nobene narodne zavesti, nobenega občutka pri-
padnosti, ne vere.« (18-letna hči slovensko-italijanskih staršev)
In še izjava dekleta, ki se ne more sprijazniti s popisi prebivalstva, ki

zahtevajo enoznačne narodne samoopredelitve.
»Enostavno se nisem opredelila. Je bil možen le en odgovor in možnost,

da se ne želiš opredeliti, in to sem podčrtala.« (19-letna hči slovensko-
italijanskih staršev)
215

Če bi bila etnična pripadnost izključno stvar kulture (in bolj ma-

lo krvi), kar zagovarjajo pripadniki instrumentalistične struje (Barth,
1970, 1996; Cohen, 1996; Jenkins, 1997), in bi z njo lahko prosto ma-
nipulirali, si jo določali, jo sprejemali in spreminjali glede na različna
življenjska obdobja, glede na trenutne koristi, počutje itd., enoznačna
opredeljevanja ne bi smela biti problematična. Ko bi jim koristilo, bi se
otroci etnično mešanih roditeljev opredeljevali po materi, ob drugi pri-
ložnosti po očetu, če bi bilo treba pa v skladu z modnim trendom etnič-
no pluralno. Je morda prav v tem mogoče zaznati tudi pomen pripisa-
nosti, danosti in nespremenljivosti etnične pripadnosti in identitete?
Pri otrocih mešanih družin med Slovenci in narodi nekdanje Ju-
goslavije je slika kompleksnejša. Pri teh je mogoče opaziti jasno težnjo
k enoznačnemu opredeljevanju »sem Slovenec/ka« in k uporabi sloven-
skega jezika tako v javni kot družinski komunikaciji. Istočasno smo
soočeni z dokaj uniformnim odzivom staršev, ki izpostavljajo in pou-
darjajo etnično mešano tradicijo svojih otrok.
Soočeni smo z dvojnim položajem: ali se otrokom zdi dejstvo, da
so Slovenci, tako samoumevno, da »pozabijo« na narodnost starša imi-
granta, ali pa se otroci narodne pripadnosti priseljenega starša sramujejo
in to dejstvo bolj ali manj namerno postavijo na stranski tir, pri čemer
smo priča izdatnemu izpostavljanju svojega slovenstva.
»In sin pravi: ‘Ja, veš, tisti iz vrtca je iz Bosne in govori hrvaško’. In jaz
mu pravim: ‘Kaj si pa ti?’ Ga moram včasih kar malo spomnit, da oče
ni Slovenec.« (42-letna Slovenka, poročena z Bošnjakom)
»Moja hči pride iz šole in pravi: ‘A veš tata, da je tisti tam neki Hrvat’.
Nakar reče moj mož: ‘Ali veš ti to, da je tudi tvoj tata Hrvat?’ Ona pa:
‘Moj tata pa ni Hrvat!’« (49-letna Slovenka, poročena s Hrvatom)
Starši želijo v okoliščinah nejasnosti otroka poučiti o njegovem me-

šanem etničnem poreklu. Pri tem pa etnično mešanega družinskega
statusa ne poskušajo prikriti ali omiliti, temveč prikazati tudi pozitivne
vidike družinske etnične heterogamije. Starši otroku večinoma prepu-
stijo odločitev o narodni samoopredelitvi in ga ne silijo v izključujoča
samoopredeljevanja. Večina (predvsem priseljenih) staršev se namreč
zaveda, da otroci živijo in odraščajo v slovenskem okolju, pri tem pa
izražajo eksplicitno željo, da bi imeli otroci, kar se narodne pripadnosti
tiče, čim manj problemov. Je pa pri delu priseljencev (pretežno moških)
216

prisotna želja po ohranitvi lastne etničnosti prek potomcev, pri čemer

vztrajajo, da je otrok produkt dveh etničnih ozadij in kot tak etnično
mešan ter nosilec dveh etničnih tradicij, s čimer se otroci ne strinjajo
nujno. Etnično pripadnost v teh primerih očetje razumejo ne kot deter-
minanto izbire, temveč kot stvar krvi, ki ti je dana z rojstvom in je ne
moreš spremeniti, izbrisati.
DRUŽBENOPOLITIČNE SPREMEMBE V DEVETDESETIH

LETIH
Dobrih deset let trajajoče obdobje velikih družbenih premikov v za-

dnjem desetletju prejšnjega stoletja je pustilo neizbrisen pečat v življenju
posameznikov, posebno prizadeti pa so bili prav družinski člani etnično
mešanih družin, katerih sorodstvene vezi so segale na območje nekda-
nje Jugoslavije. Razpad nekdaj skupne države Jugoslavije in formiranje
novih nacionalnih entitet sta privedla do spremembe statusa etnično
mešanih družin.
Burne in v relativno kratkem časovnem obdobju koncentrirane po-
litične in družbene spremembe nam omogočajo boljše razumeva-
nje vpliva zunanjih dejavnikov na življenje etnično mešanih družin.
Analiza teh pa izpostavlja, da je za kvaliteto življenja etnično mešanih
partnerstev oz. družin bistvenega pomena prav makroraven družbene-
ga življenja.
Če so se etnično mešane družine, živeče na proučevanem območju
pred družbenopolitičnimi spremembami, ki so zajele območje nekdaj
skupne države, prvenstveno ukvarjale z vprašanji medkulturnega in
medjezikovnega prilaganja na intimni medosebni ravni, z usklajeva-
njem različnih življenjskih stilov, navad in vrednot, se s pojavom novih
političnih razmejitev in vzpostavitvijo novih nacionalnih držav soočijo
z dodatnimi obremenitvami partnerskega in družinskega življenja.
Te t. i. dodatne partnerske in družinske obremenitve so neposredna
posledica spremembe statusa, s katero se soočijo etnično mešane dru-
žine. Razpad nekdaj skupne države, vojna na Balkanu, osamosvojitev
Slovenije in pojav novih meja povzročijo neprostovoljno spremembo
statusa mešanih družin med Slovenci in pripadniki narodov nekdanje
Jugoslavije, ki se iz znotrajdržavnih mešanih družin spremenijo v med-
državne. Ta neprostovoljni statusni zasuk pa mešane družine sooči z
217

novonastalimi okoliščinami in potrebo po vzpostavitvi novih strategij

preživetja v spremenjenih razmerah.
Omenjeni statusni zasuk se na ravni vsakdanjega življenja etnič-
no mešanih družin izraža na različne načine. Običajnim proceduram
medkulturnih prilagajanj se pridružijo dodatne partnersko-družinske
stresne okoliščine, med katerimi lahko navedemo:
– začasne ali trajne prekinitve družinsko-sorodniških stikov in pro-
blemi vzdrževanja prej samoumevnih odnosov med člani razširjene
družine,
– soočenje s postopki pridobivanja slovenskega državljanstva,
– povečana stopnja nacionalizma in ksenofobije,
– prenos konfliktnih odnosov z makroravni družbenega življenja na
(družinsko) mikroraven idr.
Etnično mešane družine se v spremenjenih družbenih razmerah so-
očijo z dvema ravnema nasilja, in sicer z zunaj- in znotrajdružinskim
nasiljem.
Zunajdružinsko nasilje se nakazuje v obliki naraščajočega naciona-
lizma in ksenofobične nestrpnosti v odnosu do tujcev, njihove kulture,
drugačnosti itn. Zaznamo ga lahko v širši slovenski družbi. Zanj sta
značilna procesa identifikacije in diferenciacije. Obdobje po slovenski
osamosvojitvi spremljajo procesi iskanja in potrjevanja lastne, tj. sloven-
ske etnične identitete, ob hkratnih poskusih diferenciacije od ostalih
etničnih skupin. Posledice omenjenih procesov so poudarjeno izpo-
stavljanje kulturne in jezikovne čistosti ter bolj ali manj očitni izrazi
nasilja v odnosu do tistih, ki od ideala jezikovne oz. kulturne čistosti
odstopajo. Naj omenjeno predstavim z besedami 35-letne Bošnjakinje,
poročene s Slovencem:
»Unikrat, ko smo prišli sem, je bilo čisto nekaj drugega. Tudi odvisno od
družbe. Ma niso toliko gledali. Zdaj, ko je prišla ta vojna, je čisto nekaj
drugega, ne. Te gledajo zaradi govorice. Unikrat ni bilo tako.«
Druga in hkrati bolj prikrita ter manj pogosta raven nasilja je t. i.

znotrajdružinsko nasilje, ki ga producirajo in omogočajo pojavi razdvo-
jenih lojalnosti, izključujočega etničnega opredeljevanja, znotrajdružin-
skega nacionalizma, ko je eden od družinskih članov sovražen v odnosu
do drugih članov družine kot nosilcev drugačnih oz. »napačnih« etnič-
nih tradicij.
218

Naj navedemo del pripovedi 54-letne Bošnjakinje, poročene s Slo-

vencem, ki se nanaša na etnično opredeljevanje njenih otrok:
»Nikad nismo imeli problema, što sam ja Muslimanka, oče Slovenac.

(...) Ali u stvari, pred osamosvojitvijo Slovenije, več tada je počelo, pa
su me tada otroci pitali, da ko so oni u stvari. I su rekli dobro, evo zdaj
mama, ne boš se ti ljutila, ako mi rečemo, da smo po tati?«
In še izjava 48-letne Slovenke, ki se je zaradi dejstva, ker mož ni že-

lel zaprositi za slovensko državljanstvo, znašla v nezavidljivem osebnem
položaju. Ker mož ni imel slovenskega državljanstva, je izgubil službo
in družina se je znašla v kritičnem ekonomskem položaju, ki je privedel
do medpartnerskih in družinskih konfliktov:
»Rečem jaz, hodi k Miloševiču, ti bo on dal penzijo. Ja, ja, je bil šturlast
in je zaradi politike zeznu sebe in nas. To so mu vsi zamerili. Glej, kako
je niče. Če bi bil le malo brihten ... Tako je za svojo trmo, ideale vse
uničil. Saj potem mu je bilo pa žal ...«
Odziv članov etnično mešanih družin je vzpostavitev raznolikih

strategij preživetja v spremenjenih družbenih razmerah. V primeru so-
očanja z zunajdružinskim nacionalizmom smo tako priča težnji prevze-
ti slovenski jezik v vsakodnevni komunikaciji s ciljem izogniti se naci-
onalistični nestrpnosti, ki se v višji stopnji izraža do jezikovno neasimi-
liranih priseljencev. Uporabo slovenskega jezika kot osnovnega sredstva
komunikacije pa bolj ali manj očitno spodbuja tudi slovenski zakonec.
»Jest sem rekla, glej, sem rekla, Mirko, nauči se govorit slovensko čim
prej, ker če ne te bodo imeli za »Bosanca« in te bodo gledali malo bolj
tko. Na žalost je tako pri nas (…).« (42-letna Slovenka, poročena s
Hrvatom)
Kot posebno obliko nasilja, izvirajočega iz zunanjih okoliščin, lahko

navedemo tudi »povojno« občutje krivde in zamer – priseljeni zakonec
se sooča z občutki krivde in očitki s strani sorodstva, ker je bil v kri-
znem času oz. v času vojne odsoten. Sporočilo sorodnikov z območij
vojnih spopadov se glasi takole: »Če se nisi boril za nas, ti tudi sedaj ni
treba priti.«
219

V primeru znotrajdružinskega nasilja se kot najpogostejša strategija

preživetja pojavlja izogibanje kritičnim temam pogovora (ponavadi gre
za teme, ki se navezujejo na politiko in politične okoliščine, vprašanja
odgovornosti in krivde za vojno, nastali položaj ipd.).
»Pri nas smo to enostavno dali ad acta. On sicer gleda te politične zade-
ve, sledi temu, vendar sem jaz to dala tja, jaz se s tem ne želim ukvar-
jati. Ne. Absolutno se v to smer ne izražam. Jaz imam lahko svoje mne-
nje, vendar ne sme vplivati na mojo družino. Ne dovolim tega. (…) Jaz
sem zavestno odrinila politiko na stranski tir in me sploh ne zanima.
Vse do momenta, ko bi od tega bil ogrožen obstoj družine.« (40-letna
Slovenka, poročena s Srbom)
SKLEP
Čeprav so medkulturni stiki in etnično mešane družine stari kot člo-

veška zgodovina, se v različnih kulturnih okoljih in časovnih trenutkih
njihova prisotnost dojema kot bolj ali manj opazna, samoumevna ali
problematična. Etnično mešane družine so v okviru koncepta postmo-
derne družinske pluralizacije, ki se izraža »kot pluralizacija načinov dru-
žinskega življenja in pa pluralizacija družinskih oblik« (Švab, 2001, 3),
ena od družinskih oblik, ki se ji prepoznava posebnost in posveča vse
več pozornosti. Vendar ne v Sloveniji. V Sloveniji so etnično mešane
družine (med priseljenci, med priseljenci in avtohtonim prebivalstvom
ter različnimi avtohtonimi etnijami) neproblematično, predvsem pa
povsem zamolčano in neprepoznano dejstvo, ki mu država, socialna,
zaposlitvena, migracijska politika itd. ne posvečajo omembe vredne po-
zornosti. Posledično se strokovna in raziskovalna pozornost ne posveča
ne pozitivnim (višanje splošne medkulturne empatije in strpnosti, med-
kulturne obogatitve) ne bolj perečim, negativnim vidikom, ki izključ-
no zaradi družbene nestrpnosti in predsodkov spremljajo člane etnično
mešanih družin. V ta okvir sodijo problemi izključujočih lojalnosti,
nacionalistična nestrpnost okolja, različne oblike diskriminatornega
ravnanja, prostorska in predvsem socialna izključenost ipd.
Čeprav smo v nekaterih evropskih državah priča posebni obravnavi
in skrbi, posvečenima etnično mešanim družinam in njihovim članom
v okviru izobraževalnega in zaposlitvenega sistema, terapevtskega dela,
220

socialnega skrbstva itd., v Sloveniji ta praksa (še) ni uveljavljena (Sed-

mak, 2006).
Ibrahim in Schroeder (1990) sta na osnovi izkušenj terapevtske in
svetovalne prakse izpostavila ugotovitev, da smo v primeru konfliktnih
okoliščin med etnično mešanima partnerjema pogosto priča konflik-
tu dveh različnih kulturnih sistemov in tradicij in ne (nujno) osebnim
ali značajskim nekompatibilnostim. Na osnovi omenjene ugotovitve se
znotraj družinskega terapevtskega in svetovalnega dela tej družinski
obliki in dinamikam, ki jo odlikujejo, posveča posebna pozornost.
Po mnenju M. Urek bi morale socialne službe povečati občutljivost
za življenjske realnosti in okoliščine pripadnikov etničnih manjšin v
Sloveniji ter delati na tem, da bi načine podpore in pomoči zanje prila-
godile tako, da jim bodo dostopni, sprejemljivi in razumljivi. Če sami
ne obvladajo jezika etnične skupine, bi bilo treba zaposliti prevajalce, ki
prihajajo iz istih kulturnih okolij, saj pri tem ne gre le za prevajanje iz
enega v drug jezik, ampak za prevajanje kulturnih pomenov. Znano je,
kot opozori Urek, »da so t. i. »besede, ki pomagajo« (»healing words«) v
vsaki kulturi drugačne, kot tudi to, da se v sistemih pomoči pripadnike
drugih kultur zaradi posebnih idiomov, ki jih uporabljajo, pogosteje
označi, da govorijo nesmisle ali da so nori« (Urek, 1997, 387).
Odsotnost prepoznavanja specifične narave etnično mešanih družin
v Sloveniji je treba iskati, kot že omenjeno, tudi v pretekli ideologiji me-
detnične enakosti, strpnosti in posledično relativni neproblematičnosti
etničnega vprašanja. Z vseprisotnejšimi težnjami povečane prostorske
mobilnosti, globalnih izmenjav in spremljajočimi družbenimi spre-
membami pa bo tudi to področje zahtevalo več družbene pozornosti.
221

Povzetek
Monografija Družine in družinsko

življenje v Sloveniji se posveča obravnavi družinskega življenja v Slove-
niji in predstavlja različne vidike družboslovnega raziskovanja naslovne
tematike. Poseben poudarek je na najnovejših trendih v družinskem ži-
vljenju (spreminjanje in pluralizacija) ter tematikah, ki so navadno razi-
skovalno prezrte in podreprezentirane (istospolna partnerstva in druži-
ne, družine hendikepiranih, družinsko nasilje ipd.). Knjiga se kritično
sooča s področjem zasebnosti, ki je vse prepogosto pripravno bojišče in
orodje različnih ideologij in vsakokratnih oblastnikov, ki se v težnji po
družbenem nadzoru in uveljavljanju moči nagibajo k poveličevanju ide-
ala ene in edine prave (t. i. tradicionalne jedrne) družine. Knjiga sestoji
iz osmih poglavij, v katerih avtorice na podlagi dolgoletnih razisko-
valnih izkušenj in pridobljene empirične evidence razmišljajo o novih
trendih v družinskem življenju. V prvem, uvodnem, poglavju z naslo-
vom Težave s pojmom družine nas avtorica Tanja Rener sooči z težavo
zastavitve enotne in vseobsegajoče opredelitve, kaj družina pravzaprav
je oziroma kaj družina ni. Vsebinsko se tipologije družin razlikujejo
glede na tistega, ki definira. Tako so npr. izhodišča sociologije in demo-
grafske statistike (v povezavi s popisi prebivalstva) v procesu definiranja
že v osnovi različna, h kompleksnosti nastalega položaja pa pripomorejo
223

še politični interesi in ideološke podmene. Kot ključno se tako izpostavi

vprašanje, kako oblikovati takšno definicijo in tipologijo družin, ki bo
hkrati razlikovalna, inkluzivna in operativna. V naslednjem poglavju,
Uvod v raziskovanje družin in družinskega življenja v Sloveniji, avtori-
ce Tanja Rener, Mateja Sedmak in Alenka Švab predstavijo nekatera
osnovna izhodišča, ključna za razumevanje obravnavane problemati-
ke, in sicer pregled raziskovanja družin v Sloveniji, statistične podatke,
ki pričajo o družinskem življenju v Sloveniji, in trende spreminjanja
ter kratek zgodovinski pregled družinske zakonodaje v Sloveniji. Uvo-
dno poglavje tako bralcu ponudi vsebinsko osnovo in kontekstualni
okvir za nadaljnje branje. V poglavju z naslovom Družinske spremembe
se Alenka Švab sooči z vprašanjem družinskih sprememb, saj je prav
intenzivno spreminjanje in naraščajoča raznolikost osrednja značilnost
družinskega življenja zadnjih nekaj desetletij tudi v Sloveniji. V tem
oziru avtorica govori o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih
oblik ter uveljavljenju načela spreminjanja in raznolikosti kot temelj-
nem načelu delovanja družin. Pri tem predstavi glavne značilnosti spre-
minjanja družinskega življenja v Sloveniji, in sicer spremembe, ki se
nanašajo na družinske poteke (maritalne spremembe) in pluralizacijo
družinskih potekov (razveze in reorganizirane družine, enostarševske
družine) ter prestrukturiranje posameznih obdobij (primer starejših
ljudi). Spremembe družinskega življenja zajemajo tudi družinsko struk-
turo, predvsem vloge in delitev družinskega dela. Posebno pozornost
avtorica posveti tudi vprašanjem materinstva, »novega« očetovstva in
protektivnega otroštva ter vedno aktualnejšemu problemu usklajeva-
nja zaposlitvenih in družinskih obveznosti. Tanja Rener se v prispev-
ku Odraščati v družinah spoprime s pojavom, ki ga sama poimenuje
»generacijski mir«. Z omenjeno oznako želi avtorica izpostaviti pojav,
skladno s katerim mladi v Sloveniji v devetdesetih letih odraščajo dru-
gače od predhodnih generacij. Če so se kohorte mladih iz šestdesetih,
sedemdesetih in tudi še osemdesetih let socialno konstituirale v razliki
do staršev, za mladino v devetdesetih velja, da postaja staršem podobna
tako po stališčih in vrednotah kot življenjskih strategijah. »Generacij-
ski mir« je avtorica raziskovala v seriji empiričnih raziskav, izvedenih
v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pojasnjuje pa ga s tem, da se
je družina bolj kot druge institucije uspela prilagoditi sodobnim post-
modernim težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji življenjskega
sveta in kot taka deluje vzpodbudno na razvoj osebnostnih potencialov
in potreb; deluje kot zavetje, terapevtsko protiokolje, ki blaži strese in
224

Povzetek
konflikte iz zunanjega sveta, ki je za mlade vse zahtevnejši in ogrožajoč.

Poglavje Nove partnerske in družinske oblike – primer istospolnih par-
tnerskih zvez in družin v Sloveniji, obravnava tematiko istospolnih par-
tnerstev in družin, ki se v obstoječi izrazito heteronormativni družbi še
vedno soočajo s stigmo. Javni govor o lezbičnih in gejevskih družinah,
v katerih živijo tudi otroci, je prežet s predsodki in strahom in zbuja
sum in dvom o primernosti in sposobnosti vzgoje otrok. Razmišljanja
avtoric, Alenke Švab in Mojce Urek, so poskus speljati razumevanje
istospolnih partnerstev in družin proč od patologiziranja posameznih
družinskih oblik na podlagi stigmatiziranja staršev zaradi njihove spol-
ne usmerjenosti, in se osredotočiti na raziskovanje njihovih prednosti
in konkretnih ovir, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju. V poglavju
z naslovom Hendikepirani starši nas Mojca Urek sooči z izzivom, ki ga
pred družbo ter socialne in skrbstvene službe postavljajo hendikepirani
ljudje z družinami in otroki. S premikom skrbi iz institucionalnih v
skupnostne namestitve z možnostjo neodvisnega življenja kot razvojne
usmeritve, ki je izražena v nacionalnem načrtu socialnega varstva, je
mogoče realno pričakovati, da bo vse več hendikepiranih ljudi sklepalo
partnerstva, se poročalo in ustanavljalo svoje družine. Pri tem pa isto-
časno ne gre spregledati dejstva, da so področja spolnosti, partnerskih
zvez in starševstva hendikepiranih ljudi od vseh življenjskih področjih
še najbolj prekrita z mitološkimi neresnicami in s predsodki, poudarja-
njem nezmožnosti, z molkom in biologizmi. Manj prijetno in pogosto
zamolčano plat družinskega življenja izpostavi poglavje Nasilje v druži-
nah avtorice Mateje Sedmak. Tančico molčečnosti, ki zastira obstoječo
stvarnost nasilja, se je v Sloveniji pričelo odstirati relativno pozno, konec
80-ih let prejšnjega stoletja, predvsem na pobudo in zaradi akcij ženskih
in feminističnih organizacij. Kljub vse glasnejšemu opozarjanju na pro-
blematiko nasilja v družinah in njegove posledice v Sloveniji še vedno
nimamo ustreznega zakona, ki bi obravnaval to področje. Trenutno sta
v precepu dve videnji, in sicer ali gre v primeru nasilja v družini za po-
seben problem, ki mora biti deležen posebne zakonske in tudi siceršnje
obravnave, ali gre za širši, obči problem (naraščajočega) nasilja v družbi
na splošno. Glede javnega mnenja pa ni mogoče spregledati, da so prav
zavezani »tradicionalnim vrednotam« oz. političnemu konservativizmu
v večji meri tolerantni do različnih pojavnih oblik nasilja v družinah.
Knjigo zaključi prispevek Mateje Sedmak z naslovom Etnično mešane
družine. Gre za predstavitev posebnih družinskih dinamik in življenja
vrste družin, ki ji v Sloveniji v preteklosti ni bilo posvečeno opazno
225

raziskovalno zanimanje. Različne kulturne, jezikovne, religiozne in/ali

rasne tradicije, ki se srečajo v družinskem okviru, zahtevajo drugačne
vzorce ravnanja in prilagajanja med družinskimi člani ter drugačen pri-
stop h kulturno-pluralni ali monokulturni socializaciji otrok etnično
mešanih družin. Tudi v primeru tega tipa družin lahko opazimo, da so
prvenstveno okolje, širša družba in sorodstvena mreža kot njen medij
»krivi« za morebitne identitetne dvome otrok, ki se nanašajo na etnič-
no pripadnost, sram zaradi »napačnega« priimka, razdvojene lojalnosti
otrok ipd., in da člani etnično mešanih družin, še posebej otroci, sami
po sebi s svojo kulturno pluralno tradicijo nimajo težav.
226

Riasssunto
La monografia “Famiglie e stili di

vita familiare in Slovenia” affronta il tema indicato e presenta vari aspet-
ti della ricerca sociologica in questo campo. Un accento particolare vie-
ne dato alle tendenze più recenti (cambiamenti e pluralizzazione) e alle
tematiche solitamente ignorate e presentate in modo insufficiente (cop-
pie e famiglie omosessuali, famiglie di handicappati, violenza familiare,
ecc.). Il libro affronta in maniera critica il settore del privato, sempre più
spesso campo di battaglia sperimentale e strumento delle diverse ideo-
logie e dei padroni di turno che, nella loro ambizione di controllo socia-
le e di affermazione del loro potere, sono protesi alla glorificazione del-
l’ideale di una ed unica vera famiglia (la cosiddetta tradizionale fami-
glia nucleare). Il libro si articola in otto capitoli, nei quali le autrici, in
base alle loro annose esperienze di ricerca e all’evidenza empirica acqui-
sita, discettano sui nuovi trend nella vita familiare. Nel primo capitolo,
intitolato Difficoltà con la definizione di famiglia, Tanja Rener ci presen-
ta il problema di individuare una definizione organica e onnicompren-
siva su che cosa sia o non sia in realtà la famiglia. Le tipologie di fami-
glie si differenziano secondo chi le definisce. Così, per esempio, nel
processo di distinzione, i punti di partenza della sociologia e della stati-
stica demografica (connessi al censimento della popolazione) sono di-
227

versi già in origine, e alla complessità della situazione contribuiscono

anche interessi politici e presupposti ideologici. Cruciale è quindi la
questione su come trovare una definizione e tipologia di famiglie, che
sia allo stesso tempo distintiva, inclusiva e operativa. Nel capitolo se-
guente dal titolo Introduzione ad una ricerca sulle famiglie e sulla vita
familiare in Slovenia, Tanja Rener, Mateja Sedmak e Alenka Švab pre-
sentano alcuni aspetti fondamentali atti a comprendere la problemati-
ca: una rassegna delle ricerche riguardanti le famiglie in Slovenia, dati
statistici sulla vita familiare in Slovenia, le tendenze dei cambiamenti e
una breve rassegna storica della legislazione familiare in Slovenia. Il
capitolo offre così al lettore i fondamenti della materia trattata e la cor-
nice contestuale necessari al prosieguo della lettura. Nel capitolo intito-
lato Cambiamenti familiari, Alenka Švab affronta la questione che è al
centro della vita familiare negli ultimi decenni in Slovenia, vale a dire i
profondi cambiamenti e l’aumento della varietà. In questo senso, l’au-
trice parla della pluralizzazione degli stili di vita e delle forme familiari
e dell’affermazione del principio di cambiamento e di variabilità quale
principio fondamentale del funzionamento delle famiglie. Presenta
quindi le caratteristiche principali del mutamento degli stili di vita fa-
miliari in Slovenia, cambiamenti cioè che riguardano l’andamento fa-
miliare (cambiamenti maritali), la pluralizzazione degli andamenti fa-
miliari (separazioni e famiglie riorganizzate, famiglie monogenitoriali)
e la ristrutturazione delle singole stagioni della vita (il caso degli anzia-
ni). I cambiamenti degli stili di vita familiare investono anche la strut-
tura della famiglia e soprattutto i ruoli e la divisione dei compiti al suo
interno. L’autrice dedica particolare attenzione anche alle questioni del-
la maternità, della »nuova« paternità e dell’infanzia protettiva, e al sem-
pre più attuale problema dell’equilibrio tra obblighi di lavoro e obblighi
familiari. Nel capitolo Crescere in famiglia, Tanja Rener affronta il feno-
meno che lei definisce »pace generazionale«. Con questa definizione
l’autrice vuole porre in rilievo il fenomeno della crescita dei giovani in
Slovenia negli anni ‘90, diversa da quella delle generazioni precedenti.
Mentre negli anni ‘60, ‘70 e anche negli anni ‘80, le schiere giovanili si
formavano socialmente differenziandosi dai genitori, per i giovani degli
anni ‘90 è caratteristico il fatto che somiglino ai genitori sia per quanto
riguarda opinioni e valori sia per le strategie di vita. La »pace generazio-
nale« è stata esaminata attraverso una serie di ricerche empiriche effet-
tuate negli anni ‘90 del secolo scorso. Secondo l’autrice, la famiglia, più
degli altri istituti, è riuscita a adeguarsi alle tendenze postmoderne verso
228

Riassunto
l’individualizzazione e la soggettivizzazione della vita, e come tale opera

in maniera propizia sullo sviluppo delle potenzialità e delle necessità
individuali; funziona come un riparo, un antiambiente terapeutico, in
grado di mitigare gli stress ed i conflitti del mondo esterno, sempre più
esigente e minaccioso nei confronti dei giovani. Il capitolo Nuove forme
di partenariato e familiari – coppie e famiglie omosessuali in Slovenia af-
fronta il caso nell’ambito dell’odierna società estremamente etero-nor-
mativa, che continua a stigmatizzare questi aspetti. Il dibattito pubblico
sulle famiglie lesbiche o gay, all’interno delle quali vivano anche dei
bambini, è colmo di pregiudizi e di paure, e provoca sospetti e incertez-
ze circa l’opportunità e le capacità di educare i bambini. Le riflessioni di
Alenka Švab e Mojca Urek cercano di spostare la concezione della cop-
pia e della famiglia omosessuale lontano dalla patologizzazione delle
varie forme familiari, provocata dallo stigma che colpisce i genitori a
causa delle loro tendenze sessuali, e puntano l’attenzione sulla ricerca
dei vantaggi e degli ostacoli che esse incontrano nella vita quotidiana.
Nel capitolo intitolato Genitori portatori di handicap, Mojca Urek ci
presenta il problema degli handicappati con famiglia e figli: una sfida
per la società e per i servizi sociali e d’assistenza. Con il trasferimento
dell’assistenza da sistemazioni istituzionali ad alloggi comunitari, con
prospettive future di vita indipendente, come previsto dal piano nazio-
nale di tutela sociale, è naturale aspettarsi che un crescente numero di
portatori di handicap diano vita a forme di partenariato, si sposino e
formino una famiglia. In quest’ambito non va comunque trascurato il
fatto che di tutti gli aspetti della vita, quello della sessualità, delle unio-
ni di coppia e quello genitoriale dei portatori di handicap sono carichi
di falsità mitologiche e di pregiudizi, di accentuazioni sulla disabilità, di
silenzi e biologismi. Un aspetto della vita familiare poco piacevole e
spesso sottaciuto è trattato nel capitolo Violenza nelle famiglie di Mateja
Sedmak. Il velo di silenzio che copriva la realtà della violenza è stato
sollevato in Slovenia relativamente tardi, alla fine degli anni ‘80 del se-
colo scorso, soprattutto per merito di organizzazioni femminili e fem-
ministe. Nonostante i richiami sempre più pressanti su tale problemati-
ca e sulle sue conseguenze, la Slovenia non ha ancora accolto una legge
adeguata in merito. Al momento si è di fronte a due concezioni: una si
chiede se la violenza in famiglia sia un problema specifico, che debba
essere oggetto di una legge e di un trattamento speciali, l’altra se si trat-
ta di un problema più vasto e generale, che riguarda il fenomeno della
(crescente) violenza nella società in genere. Circa l’opinione pubblica,
229

non va ignorato il fatto che proprio coloro che sono maggiormente lega-
ti ai »valori tradizionali«, cioè al conservatorismo politico, mostrano il
più alto grado di tolleranza verso le varie forme di violenza all’interno
della famiglia. Il libro termina con il capitolo Famiglie etnicamente miste
di Mateja Sedmak. E’ la presentazione di dinamiche e stili di vita fami-
liari specifici, ai quali la ricerca in Slovenia non ha dedicato in passato
particolare attenzione. Le varie tradizioni culturali, linguistiche, reli-
giose e/o razziali che s’incontrano in ambito familiare richiedono mo-
delli diversi di comportamento e di adeguamento tra i componenti del-
la famiglia ed un diverso approccio alla socializzazione pluriculturale o
monoculturale dei bambini delle famiglie etnicamente miste. Anche in
questo caso possiamo osservare che l’ambiente, la società in genere e la
rete parentale quale suo strumento, sono i responsabili primi degli even-
tuali dubbi di identità dei bambini, dubbi che riguardano l’appartenen-
za etnica, la vergogna per un cognome »sbagliato«, lo sdoppiamento
della lealtà, ecc., e che i componenti delle famiglie etnicamente miste,
in particolare i bambini, non hanno di per se stessi alcuna difficoltà con
la propria tradizione pluriculturale.
230

Summary
The monograph Families and Fam-

ily Life in Slovenia discusses family life in Slovenia and presents differ-
ent aspects of sociological research into the topic. Special emphasis is
laid on the latest trends in family life (changes including pluralization)
and issues that are generally overlooked and underrepresented (same-
sex partnerships and families, families of the disabled, family violence,
etc.). The book provides a critical confrontation with a field of privacy
that is far too often used as a convenient battlefield between different
ideologies and new authorities that – striving for social control and
establishment of power – are inclined toward the glorification of the
one and only right (traditional nuclear) family. The monograph, based
on the comprehensive research experience of the authors as well as em-
pirical results, consists of eight chapters that highlight modern trends
in family life. In the introductory chapter, Problems with the Notion
of Family, Tanja Rener emphasizes the problem of the formation of a
uniform and integral definition of what a family actually is or is not.
The content of typologies of families differs depending on who defines
it; for instance, a comparison of the premises underlying the definition
process in sociology and demographical statistics (in relation to popula-
tion censuses) reveals fundamental differences. In addition, the com-
231

plexity is increased when political interests and ideological frameworks

are taken into consideration. Therefore, a key question concerns the for-
mation of a differentiating, inclusive, as well as operational definition
and typology of families. The next chapter – Introduction to the Research
of Families and Family Life in Slovenia – written by Tanja Rener, Mateja
Sedmak, and Alenka Švab – presents some fundamental premises that
are essential for the understanding of the issue: an overview of family
research in Slovenia, statistical data in relation to family life in Slov-
enia, trends of change, and a short historical outline of Slovene family
legislation. Thus does the opening section introduce the basis of the
content and provide a contextual framework for further reading. The
chapter Family Changes by Alenka Švab examines the intense changes
and increasing diversity that have been central characteristics of fam-
ily life in the last few decades in Slovenia. Within this framework the
author discusses the pluralization of family life and family forms, and
the establishment of the principle of change and diversity as a funda-
mental principle of the operation of families. The author then presents
the main characteristics of changing family life in Slovenia, dividing
them into changes related to life courses of families (marital changes),
the pluralization of life courses of families (divorce and reorganized
families, single parent families), and the restructuring of individual pe-
riods (the case of elderly people). The changes of family life also include
the family structure, in particular the roles and division of family work.
Special attention is laid on the questions of maternity, ‘new’ paternity,
and protective childhood, as well as the increasing problem of concili-
ating employment and family obligations. In the chapter Growing up
in Families Tanja Rener examines a phenomenon that she calls ‘genera-
tional peace’. The term is used to highlight the difference between the
Slovene youth growing up in the 1990s and the preceding generations.
While the social constitution of the youth in the 1960s, 1970s, and
1980s was based on differentiation from parents, the youth of the 1990s
is becoming similar to their parents in terms of their stances and values
as well as life strategies. The author investigated ‘generational peace’
via a series of empirical studies conducted in the 1990s. She explains
‘generational peace’ through the fact that the family – much more so
than other institutions – managed to adjust to post-modern tendencies
toward individualization and subjectivization of the living world; as
such, it stimulates the development of personality potentials and needs;
it acts as a haven, a therapeutic anti-environment that mitigates stress
232

Summary
and conflicts from the outer world, which is posing more and more
demands on and threats to the youth. The chapter New Partnership and
Family Forms – the Case of Same-sex Partnerships and Families in Slov-
enia discusses the issue of same-sex partnerships and families that still
confront stigmatization in the existing, explicitly hetero-normative so-
ciety. The public discourse on lesbian and gay families with children is
saturated with prejudice and fear, raising doubts and creating suspicions
concerning the adequacy and ability of lesbian and gay adults regarding
the upbringing of children. The thoughts of the authors, Alenka Švab
and Mojca Urek, represent an attempt to redirect the understanding of
same-sex partnerships and families away from the pathologization of
individual family forms on the basis of the stigmatization of the parents
because of their sexual orientation, and to focus instead on the research
of their advantages and concrete obstacles they encounter in their eve-
ryday lives. In the chapter Disabled Parents Mojca Urek confronts the
reader with the challenge posed to society as well as social and welfare
services by disabled people with families and children. As a result of the
reallocation of services from institutional to community accommoda-
tion providing the possibility of independent life – as a development
policy expressed in the national plan of social security – it is realistic
to expect that more and more disabled individuals will have partners,
get married, and form families. However, one should not overlook that
among all aspects of life, the fields of sexuality, partnership, and parent-
hood of the disabled are the most suff used with mythological untruths
and prejudice, emphasized inabilities, silence, and biologisms. An un-
pleasant and often concealed facet of family life is highlighted in the
chapter Family Violence, written by Mateja Sedmak. In Slovenia the veil
of silence covering the existing reality of violence began being lifted
relatively late – at the end of the 1980s – primarily following initiatives
and campaigns of women and feminist organizations. Despite increas-
ing indications of the problem of family violence and its consequences,
Slovenia has not yet adopted relevant legislation. The current dilemma
rests uneasily between two standpoints: according to the first, fam-
ily violence is a specific problem that requires separate legislative and
general treatment; according to the second, family violence is reflec-
tive of a wider, universal problem of (increasing) violence in society.
In relation to public opinion, we cannot neglect the fact that those
who feel more committed to ‘traditional values’ or political conservativ-
ism display more tolerance toward different forms of family violence.
233

The concluding chapter, also by Mateja Sedmak, is entitled Ethnically

Mixed Families. It provides a presentation of specific forms of family
dynamics and lives of families that had previously not been subject
to extensive research interest in Slovenia. Different cultural, linguistic,
religious, and/or racial traditions that intertwine within the family net-
work require different behavior patterns and adjustments among family
members as well as a different approach to the cultural-plural or mono-
cultural socialization of children born in ethnically mixed families. In
these families, too, it can be noticed that the environment, the wider
society, and the network of relatives as its medium are the principal
factors that trigger the eventual identity quandaries of the children in
relation to their ethnic affiliation, instances of shame over their ‘wrong’
surnames, split loyalties, etc., and that members of ethnically mixed
families, children in particular, do not have problems with their cultur-
ally plural tradition per se.
234

Literatura
Allatt, P. (1997): Conceptualising Youth: Transitions, Youth and the

Public and the Private. V: Bynner in drugi (ur.): Youth, Citizenship
and Social Change. Avebury, Ashgate, 69–87.
Arendell, T. (ur.) (1997): Contemporary Parenting: Challenges and Is-
sues. Thousand Oaks - London - New Delhi, SAGE.
Aries, P. (1991): Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljublja-
na, Studia Humanitatis.
Baber, K. M., Allen, K. R. (1992): Women and Families: Feminist
Reconstructions. New York - London, The Guilford Press.
Barth, F. (1996): Ethnic groups and boundaries. V: Hutchinson J.,
Smith, A. D. (ur.): Ethnicity. Oxford - New York, Oxford Universi-
ty Press, 75–82.
Bašič, K. (1993): Nasilje nad žensko. Revija policija, 13, 2. Ljubljana,
185–194.
Beck, U. (1992): Risk Society: Towards a New Modernity. London -
Newbury Park - New Delhi, SAGE Publications.
Beck, U., Beck-Gernsheim, E. (1999): The Normal Chaos of Love.
Cambridge, Polity Press.
235

Bercht, S. (2006): Nove družine: enake, drugačne, enakopravne. Ci-

ciban in Cicido: priloga za starše. Letnik 11, november. Ljubljana,
22–25.
Berger, P., Berger, B. (1983): War Over the Family. London, Hutchin-
son.
Berger, P. L., Luckmann, T. (1988): Družbena konstrukcija realnosti.
Ljubljana, Cankarjeva založba.
Boh, K. (ur.) (1989): Changing Patterns of European Family Life. Lon-
don, Routledge.
Božac Deležan, L. (1999): Ko je najnevarnejša instititucija zakon, naj-
nevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner. V: Kozmik Vo-
dušek, V., Dobnikar M. (ur.): Strokovna izhodišča s predlogi rešitev
za sistemsko ureditev varstva pred nasiljem v družini. Ljubljana,
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Brannen, D., Oakley, S. (1994): Young People, Health and Family
Life. Buckingham, Open University Press.
Brown, K. (1992): An Introduction to Sociology. Cambridge, Blackwell
Publishers.
Buehler in drugi (1998): Interparental Conflict Styles and Youth Prob-
lem Behaviour. V: Journal of Marriage and the Family, 60, 1. Min-
neapolis, 119–132.
Bynner in drugi (ur.) (1997): Youth, Citizenship and Social Change.
Avebury, Ashgate.
Cerroni-Long, E. L. (1985): Marrying Out: Socio-Cultural and
Psychological Implications of Intermarriage. Journal of Comparati-
ve Family Studies, 16, 1. Calgary, Alta, 25–46.
Cohen, A. (1996): Ethnicity and Politics. V: Hutchinson J., Smith A.
D. (ur.): Ethnicity. Oxford - New York, Oxford University Press,
83–84.
Coles, B. (1997): Youth and Social Policy. London, University College
London.
Coontz, S. (1992): The Way We Never Were: American Families and
the Nostalgia: Trap. New York, Basic Books.
Cseh-Szombathy, L. (1992): Structures and Typologies of Families. V:
Family: Forms and Functions, Vienna: Occasional Paper Series, 2,
United Nations.
Čačinovič-Vogrinčič, G. (1995): Dopolnjene družine. V: Rener, T.,
Potočnik, V., Kozmik, V. (ur.): Družine: različne – enakopravne.
Ljubljana, Vitrum, 120–126.
236

Literatura
Čačinovič-Vogrinčič, G. (1998): Psihologija družine: prispevek k raz-

vidnosti družinske skupine. Ljubljana, Znanstveno in publicistično
središče.
Černigoj Sadar, N. (2000): Spolne razlike v formalnem in neformal-
nem delu. Družboslovne razprave, 16, 34–35. Ljubljana, 31–52.
Daly, K. J. (1996): Families & Time: Keeping Pace in a Hurried Cul-
ture. London - New Delhi - Thousand Oaks, SAGE.
Devine, H. A., Briggs, C. (2001): Domestic Violence & Disabled
Women. New York City Voices. http://www.newyorkercityvoices.
org (2006-10).
DIH – Društvo za integracijo homoseksualnosti (2006): Izjava ob
sprejemu Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti.
http://www.dih.si/ (2006-10).
Dobnikar, M., Kozmik, V. (1999): Predgovor. V: Kozmik, V., Dob-
nikar, M. (ur.): Strokovna izhodišča s predlogi rešitev za sistemsko
ureditev varstva pred nasiljem v družini. Ljubljana, Inštitut za pri-
merjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 5–8.
Drachsler, J. (1921): Intermarriage in New York City. New York, Facul-
ty of Political Science of Columbia University.
Dremelj, P., Kogovšek, T., Hlebec, V. (2004): Omrežja socialne opore
prebivalstva Slovenije. V: Novak, M. (ur.): Omrežja socialne opore
prebivalstva Slovenije. Ljubljana, Inštitut RS za socialno varstvo.
Drew, E., Emerek, R., Mahon, E. (ur.) (1998): Women, Work and the
Family in Europe. London - New York, Routledge.
Drglin, Z. (2002): Message received – Women Replay? V: Hrženjak,
M., in drugi (ur.): Njena (re)kreacija: Ženske revije v Sloveniji. Lju-
bljana, Mirovni inštitut, 53–75.
Du Bois-Reymond, M. (1996): Youth in the Netherlands: Research
Report. Rijswijk. Statistics Netherlands
Dumon, W. (ur.) (1991a): National Family Policies in EU Countries.
1–2, Vienna, United Nations.
Dumon, W. (1991b): Politiche della famiglia e della popolazione in Eu-
ropa oggi. V: Donati, P., Matteini, M. (ur.): Quale politica per quale
famiglia in Europa. Milano, F. Angeli, 112–132.
Dumon, W. (1993): Consulting paper on the situation of families in
Western Europe. Vienna, United Nations.
Duvander, A. Z., Andersson, G. (2005): Gender equality and fertility
in Sweden: A study on the impact of the father’s uptake of paren-
tal leave on continued childbearing. MPIDR Working paper WP
237

2005-013. Rostock, Max-Planck-Institut für demografische For-

schung. http://www.demogr.mpg.de/Papers/Working/wp-2005-
013.pdf (2006-08).
Eisenstadt, S. N. (1992): Youth in Europe between modern and post-
modern society. V: Tomasi, L. (ur.): Young People and Religions in
Europe. Trento, Reverdito Edizioni, 31–41.
Ellison, C. G., Bartkowski, J. P., Anderson, K. L. (1999): Are There
Religious Variations in Domestic Violence? Journal of Family Issu-
es, 20, 1, 87–113.
Eriksen, T. H. (1993): Ethnicity and Nationalism – Anthropological
Perspectives. London - Chicago, Pluto Press.
Eurobarometer (1999): Europeans and their Views on Domestic Violence
Against Women. Brusel, European Commission. http://ec.europa.eu/
public_opinion/archives/ebs/ebs_127_en.pdf (2006-10).
Eurostat (2005): Statistics in focus – Population and social conditions
15/2005.
Eurostat (2006): News Release, 29/2006.
Eurostat (2006): News Release, 59/2006.
Family: Forms and Functions (1992): Occasional Series Papers, No. 2,
Vienna, United Nations.
Featherstone, B. (2004): Family Life and Family Support: A feminist
Analysis. New York, Palgrave Macmillan.
Filipčič, K. (2002): Nasilje v družini. Ljubljana, Bonex.
Filipčič, K., in drugi (2004): Strokovna izhodišča s predlogi rešitev
za sistemsko ureditev varstva pred nasiljem v družini. Ljubljana,
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Flandrin, J. L. (1986): Družina. Ljubljana, Delavska enotnost.
Fornas, J., Bolin, G. (1995): Youth Culture in Late Modernity. Lon-
don, Sage.
Furlong, A., Cartmel, F. (1997): Young People and Social Change.
London, Open University Press.
Garnier, H. E., Stein, J. (1998): Values and the family. Risk and Pro-
tective Factors for Adolescent Problem Behaviors. Youth and Soci-
ety, 30, 1. London, 89–120
Geč-Korošec, M., Kraljič, S. (1997): Družinsko pravo II. Ljubljana,
Pravna fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno za-
sebno pravo.
Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije (2006): Odgovor
Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije na pobudo sek-
238

Literatura
cije Škuc-LL za dopolnitev zakona o registraciji istospolne partner-

ske skupnosti (ZRIPS) – predlog za obravnavo, 21. 9. 2006, http://
www.uvi.si/slo/seje-vlade/gradiva-v-obravnavi/?WEB2?OpenView
(2006-10).
Giddens, A. (1991): Modernity and Self Identity. Oxford, Polity Press.
Giddens, A. (1995): Modernity and Self-Identity: Self and Society in
the Late Modern Age. Cambridge, Polity Press.
Giddens, A. (2000): Preobrazba intimnosti. Ljubljana, *Cf.
Gittins, D. (1993): The Family in Question. London, Mac Millan.
Golombok, S. (2000): Parenting: What really counts? London - New
York, Routledge.
Goody, J. (2003): Evropska družina. Ljubljana, *Cf.
Greif, T. (2002): Otroci drugorazrednih državljanov: istospolne družine
v pravu in praksi. ČKZ, 30, 207–208. Ljubljana, 109–132.
Greif, T. (2003): Zakonu na pot. Lesbo, 19–20, Ljubljana, 1.
Hafner Fink, M. (1999): Družbena slojevitost in tranzicija v Sloveniji.
V: Bogata in revna Slovenija–tranzicija in »nove« neenakosti. Slo-
vensko sociološko srečanje 1999. Portorož, Bernardin, 15.–17. april
1999. Ljubljana, Slovensko sociološko društvo, 9.
Hantrais, L., Letablier, M. T. (1996): Families and Family Policies in
Europe. London - New York, Longman.
Harding, L., Campling, J. (ur.) (1995): Family, State and Social Policy:
A Sociological Perspective. London, MacMillan.
Harris, S. M., Dersch, C. A. (2001): I’m Just Not Like That: Investi-
gating the Intergenerational Cycle of Violence. The Family Journal:
Counselling and Therapy for Couples and Families. 9, 3, 250–258.
Heiskanen, M., Piispa, M. (1998): Faith, Hope, Battering, A Survey
of Man’s Violence against Women in Finland. Helsinki, Statistics
Finland.
Hlebec, V. (2003): Socialna omrežja starostnikov v Sloveniji. Družbo-
slovne razprave, 19, 43. Ljubljana, 171–182.
Hochschild, A. (1997): The Second Shift. New York, Avon Books.
Hojnik Zupanc, I. (1995): Nekatere značilnosti kvalitete življenja v raz-
ličnih družinskih skupnostih. V: Rener, T., Potočnik, V., Kozmik,
V. (ur.): Družine: različne–enakopravne. Ljubljana, Vitrum.
Hollingshead, A. B. (1950): Cultural Factors in the Selection of Mar-
riage Ma tes. American Sociological Review, 15, 5. New York, 619–
627.
239

Ibrahim, F. A., Schroeder, D. G. (1990): Cross-Cultural Couples Co-

unseling: A Developmental, Psychoeducational Intervention. V: Ku-
rian, G. (ur.): Journal of Comparative Family Studies, Special Issue:
Intermarriage, 21, 2. Calgary, Alta, 193–205.
James, A., Jenks, C., Prout, A. (1998): Theorizing Childhood. Cam-
bridge, Polity Press.
Jenkins, R. (1997): Rethinking Ethnicity, Arguments and Explorati-
ons. London - California - New Delhi, SAGE Publications.
Jogan, M. (2000): Postsocializem in androcentrizem. Družboslovne
razprave, 16, 34–35. Ljubljana, 9–30.
Jones, G., Wallace, C. (1994): Youth, Family and Citizenship. London,
Open University Press.
Kandido-Jakšić, M. (1999): Ethnically-Mixed Marriages and Social
Distance Towards Members of Some Ex-Yugoslav Nations. Sociolo-
gija, 16, 2. Beograd, 102–122.
Keilman, N. (2003): Demographic and social implications of low ferti-
lity for family structures in Europe. Population studies, 43. Strasbo-
urg, Council of Europe Publishing.
Kozmik V., Dobnikar M. (ur.) (1999): Dosje: Nasilje nad ženskami.
Ljubljana, Urad vlade Republike Slovenije za žensko politiko.
Kristiansen, C. M., Giulietti, R. (1990): Perceptions of Wife Abuse:
Effects of Gender, Attitudes Toward Woman, and Just-World Beliefs
among College Students. Psychology of Woman Quarterly, 14, 2.
Cambridge - New York, 177–189.
Kuhar, R. (2005): Razkritje homoseksualne identitete. Družboslovne
razprave, XXI, 49–50. Ljubljana, 119–138.
Lasch, C. (1977): Haven in a heartless world. New York, Norton.
Lasch, S. (1992): Modernity and Identity. Oxford, Blackwell.
Laslett, P., Wall, R. (ur.) (1972): Household and the Family in Past
Time. Cambridge, Cambridge University Press.
Lešnik, B. (1995): Mitologika družine in spolna usmerjenost v poli-
tičnem boju. V: Rener, T. Potočnik, V., Kozmik, V. (ur.): Družine:
različne–enakopravne. Ljubljana, Vitrum, 11–14.
Lyotard, J. F. (1984): The Postmodern Condition. Minnesota, Univer-
sity of Minnesota Press.
Luthar, B., Jontes, D., Šadl, Z. (2006): Medijske reprezentacije
družinskega nasilja – končno poročilo projekta. Ljubljana, Univer-
za v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje
družbenega komuniciranja.
240

Literatura
Mallon, G. P. (2004): Gay Men Choosing Parenthood. New York, Co-

lumbia University Press.
Mauricio, A. M., Gormley, B. (2001): Male Perpetration of Physical
Violence Against Female Partners. The Interaction of Dominance
Needs and Attachment Insecurity. Journal of Interpersonal Violen-
ce, 16, 10. Beverly Hills, 1066–1081.
Merton, R. K (1941): Intermarriage and the Social Structure: Fact and
Theory. Psychiatry, 4, 361–374.
Miheljak, V. (2002) (ur.): Mladina 2000. Maribor, Aristej.
Mikolič, V. (2003): Makro- in mikrostruktura družbenega odnosa do
italijanske manjšinske skupnosti in dvojezičnosti v slovenski Istri.
Annales – Anali za istrske in mediteranske študije, Series Historia et
Sociologia, 13, 2. Koper, 373–388.
Milić, A., Berković, E., Petrović, R. (1981): Domaćinstvo, porodica i
brak u Jugoslaviji. Beograd, Institut za sociološka istraživanja Filo-
zofskog fakulteta u Beogradu.
Minot, L. A. (2000): Conceiving Parenthood: Parenting and The
Rights of Lesbian, Gay, Bisexual, and Transgender People and their
Children. A report of the IGLHRC. San Francisco, IGLHRC.
Mitchell, K., Finkelhor, D. (2001): Risk of Crime Victimization among
Youth Exposed to Domestic Violence. Journal of Interpersonal Vio-
lence, 16, 9. Beverly Hills, 944–964.
Morris, J. (2003): The Right Support: Report of the Task Force on
Supporting Disabled Adults in their Parenting Role. York, Joseph
Rowntree Foundation.
Muncie, J., Langan, M. (1997): Introduction: Public definitions and
private lives. V: Muncie in drugi: Understanding the Family. Lon-
don, Sage and The Open University Press.
Muncie, J., Sapsford, R. (1977): Issues in the study of the family. V:
Muncie in drugi: Understanding the Family. London, Sage and The
Open University Press.
Murdock, G. (1968): The universality of the nuclear family. V: Bell, N.,
in Vogel, E. (ur.): A Modern Introduction to the Family. New York,
Free Press.
Mušič, T. (2003): Odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje kazni-
vih dejanj, predkazenski postopek. Ljubljana, Generalna policijska
uprava.
Novak, B., Zupančič, K. (2003): Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih. Ljubljana, Uradni list.
241

Nowotny, H., Fux, B., Pinnelli, A. (2004): Fecondita e nuove forme di

unione in Europa. Milano, Sapere.
Parkman, M. A., Sawyer, J. (1967): Dimensions of Ethnic Intermar-
riage in Hawaii. American Sociological Review, 32, 4. New York,
593–607.
Parsons, T. (1959): The social structure of the family. V: Anshen, R.
(ur.): The Family: its Functions and Destiny. New York, Harper and
Row.
Pečarič, E. (2005): Tako lepa, pa invalid. Socialno delo 44, 1–2. Lju-
bljana, 125–130.
Petrović, R. (1986): Ethnically Mixed Marriages in Yugoslavia. Socio-
logia: Journal of Sociology, Social Psychology and Social Anthropo-
logy – Special Issue Prepared for X. World Congress of Sociology,
New Delhi, 18–23th August. Beograd, Publication of the Yugoslav
Sociological Association.
Piskač, M. in Piskač, U. (2005): Materinstvo in hendikep. Socialno
delo, 44, 1–2. Ljubljana, 131–133.
Poglajen, J. (2004): Večina za istospolne poroke, a morda v naslednjem
mandatu. Delo, Ljubljana, 14. 7. 2004.
Pollitz Worden, A., Carlson, B. E. (2005): Attitudes and Beliefs About
Domestic Violence: Results of a Public Opinion Survey, II. Beliefs
about Causes. Journal of Interpersonal Violence, 20, 10. Beverly
Hills, 1219–1243.
Predlog zakona o partnerski skupnosti (2003): Lesbo, 19–20. Ljub-
ljana, 2–9.
Prokop, U. (1976): Realtà e desiderio. Milano, Feltrinelli.
Pruzan, V. (1995): The Modern family: New Generation of Parents?
Fathers in Families of Tomorrow. Copenhagen, The European
Commision.
Razvojno partnerstvo SIPA – sistem pomoči na domu (pobuda
EQUAL) (2005): Terenska raziskava v gospodinjstvih z majhnimi
otroki. Ljubljana, Mirovni inštitut in Ninamedia.
Recent demographic developments in Europe (1998): Strasbourg, Co-
uncil of Europe publishing.
242

Literatura
Refsing, K. (1998): Gender Identity and Gender Role Patterns in

Cross-Cultural Marriages: The Japanese-Danish Case. V: Breger, R.,
Hill, R. (ur.): Cross-Cultural Marriage. Oxford - New York, Berg,
193–208.
Rener, T. (1991): Preliminarije k razmerju med družino in politiko.
Ženska-politika-družina. Časopis za kritiko znanosti, 136–137.
Rener, T. (1992): Razmerje med zasebno in javno dimenzijo družine:
doktorska disertacija. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Uni-
verza v Ljubljani.
Rener, T. (1995a): Družine in ideologije. V: Ramovš, J. (ur.): Družina.
Ljubljana, Inštitut Antona Trstenjaka, 129–134.
Rener, T. (1995b): Ideologija krize. V: Rener, T., Potočnik, V., Koz-
mik, V. (ur.): Družine: različne – enakopravne. Ljubljana, Vitrum,
15–23.
Rener, T. (1996): Mladina in družina: Konceptualizacija razmerja
mladina – družina. V: Ule, M., Rener, T., in drugi (ur.): Predah za
študentsko mladino. Ljubljana, Urad RS za mladino, Zavod RS za
šolstvo.
Rener, T. (1998): Sociopatologije vsakdanjosti: anorexia nervosa. Druž-
boslovne razprave, 14, 27–28. Ljubljana, 55–62.
Rener, T. (2000a): O delu iz ljubezni. V: Oakley, A.: Gospodinja, Ljub-
ljana, *Cf, 279–298.
Rener, T. (2000b): Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Ule in drugi:
Socialna ranljivost mladih. Ljubljana, Juventa, 91–119.
Rener, T. (2002): Novi trendi v zasebnih razmerjih. V: Miheljak, V.
(ur.): Mladina 2000 – Slovenska mladina na prehodu v tretje tisoč-
letje. Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad RS za
mladino, Založba Aristej, 79–105.
Rener, T., Švab, A. (1998): Family Status. V: Ule, M., Rener, T. (ur.):
Youth in Slovenia in the Nineties. Ljubljana, Urad RS za mladino,
57–87.
Rener, T., Švab, A., Žakelj, T., Humer, Ž. (2005): Perspektive novega
očetovstva v Sloveniji: vpliv mehanizma očetovskega dopusta na ak-
tivno očetovanje. Zaključno poročilo, Ljubljana, Urad RS za enake
možnosti, Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psiholo-
gijo.
Rener, T., Švab, A., Žakelj, T., Humer, Ž. (2006): Analiza očetovstva
ter predlogi za izboljšave družinske politike na področju usklajeva-
nja dela in družine. Zaključno poročilo (CRP). Ljubljana, ARRS,
243

MDDSZ, Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psiholo-

gijo.
Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Slo-
veniji (1993): Ljubljana, Uradni list RS 40/ 1993.
Robnik, S., Skornšek-Pleš, T., Veselič, Š. (2003): Nasilje nad ženskami
v družini – analiza stanja. Ljubljana, Društvo za nenasilno komuni-
kacijo, Strokovni svet za problematiko nasilja.
Rodger, J. (1997): Family Life and Social Control. London, McMil-
lan.
Sanders, D. (2005): Breme ali podpora? Socialno delo v življenju mater
z intelektualno oviro. Socialno delo, 44, 1–2. Ljubljana, 39–45.
Saraceno, C. (1984): Changing the Gender Structure of Family Or-
ganisation. Quaderni del Dipartimento di Politica Sociale. Trento,
Universita Degli Studi di Trento.
Schuyt, C. (1995): Vulnerable youth and their future. Amsterdam,
Ministry of Health, Welfare and Sport- Directorate for youth pol-
icy.
Schwier, K. M., Hingsburger, D. (2000): Sexuality: Your Sons and
Daughters with Intellectual Disabilities. London, Jessica Kingsley
Publishers.
Sedmak, M. (2001): Narodnostno mešane zakonske zveze kot oblika
interpersonalnega kulturnega soočanja: doktorska disertacija. Lju-
bljana, Fakulteta za družbene vede.
Sedmak, M. (2002a): Kri in kultura: Etnično mešane zakonske zveze
v slovenski Istri. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko,
Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper.
Sedmak, M. (2002b): Etnično mešane zakonske zveze kot oblika med-
kulturnega soočenja: primer slovenske Istre. Družboslovne razprave,
XVIII, 39. Ljubljana, 35–57.
Sedmak, M. (2003a): Dinamika kulturnih in identitetnih medgene-
racijskih transmisij pri otrocih etnično mešanih družin. Annales
– Anali za istrske in mediteranske študije, Series Historia et Sociolo-
gia, 13, 1. Koper, 71–86.
Sedmak, M. (2003b): Stališča mladih slovenske Istre do (med)kulturnih
fenomenov okolja bivanja. Annales – Anali za istrske in mediteran-
ske študije, Series Historia et Sociologia, 13, 2. Koper, 405–424.
Sedmak, M. (2006): Etnično mešani pari in družine – Izzivi za social-
no delo. Socialno delo, 45, 3–5. Ljubljana, 189–195.
244

Literatura
Sedmak, M., Furlan, M., Gomezel Mikolič, V., Rožac Darovec, V.,
Podovšovnik, E., Darovec, D., Cossutta, R. (2002): Identiteta slo-
venske Istre, 1. delovni zvezek – predstavitev rezultatov raziskave.
Koper, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Ko-
per.
Sedmak, M., Kralj, A. (2006): Nevarna zasebnost – nasilje v sloven-
skih družinah. V: Varnost in tveganja v sodobni slovenski družbi.
Sociološko srečanje, Izola, 21.–23. 10. 2005.
Sedmak, M. in drugi (2006): Nasilje v družinah v Sloveniji, rezultati
raziskave. Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskoval-
no središče.
Sedmak, M., Kralj, A. (2006): Nevarna zasebnost – nasilje v družinah
v Sloveniji. Družboslovne razprave, 23, 53. Ljubljana, 93–110.
Shakespeare, T. (1996): The Sexual Politics of Disability. London, Cas-
sell.
Sieder, R. (1998): Socialna zgodovina družine. Ljubljana, Studia Hu-
manitatis.
Smart, C., Neale, B. (1999): Family fragments? Cambridge - Oxford,
Malden, Polity Press.
Smith Stover, C. (2005): Domestic Violence Research, What have We
learned and Where Do We Go From Here? Journal of Interpersonal
Violence, 20, 4. Beverly Hills, 448–454.
Stacey, J. (1996): In the name of the family: Rethinking Family Values
in the Postmodern Age. Boston, Beacon Press.
Straus, M. A., Gelles, R. J. (1986): Societal Change and Change in
Family Violence from 1975 to 1985 as Revealed by Two National
Surveys. Journal of Marriage and the Family, 48, Minneapolis,
465–479.
Susič, E. (1977): Mešani zakoni. Gorica, Goriška Mohorjeva družba.
Sussi, E. (1994): I matrimoni misti nel Friuli-Venezia Gulia. Pula, La
Battana, Pedagoški fakultet.
ŠKUC-LL in ŠKUC-Magnus (2006): Izjava za javnost ob sprejemu
Zakona o registraciji istospolnih skupnosti. http://www.ljudmila.
org/lesbo/ (2006-10).
Šprah, L. (2003): Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno tole-
ranco – poročilo raziskave. Ljubljana, Inštitut za medicinske vede,
ZRC SAZU.
245

Štrukelj, I. (1986): Mešani zakoni – sociološke in socialno-psihološke

razsežnosti narodne eksogamije in jezikovne heterogamije, razisko-
valno poročilo. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.
Švab, A. (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana,
Znanstveno in publicistično središče.
Švab, A. (2002): Mesto družine – družbena funkcionalnost družine v
postmodernost. ČKZ, 30, 207–208. Ljubljana, 79–93.
Švab, A. (2003): Kako skrbna je država? Konceptualizacija skrbi v dru-
žinski politiki v Sloveniji./Does the State Really Care? The Concep-
tualisation of Care in Family Policy in Slovenia. V: Sevenhuijsen,
S., Švab, A. (ur.): Labirinti skrbi. Pomen perspektive etike skrbi za
socialno politiko./Labyrinths of Care. The Relevance of the Ethics
of Care perspective for Social Policy. Ljubljana, Mirovni inštitut,
51–73.
Švab, A. (2005): Sprejeti med prijatelji, zavrnjeni v družbi – istospolna
partnerstva v Sloveniji. Družboslovne razprave, 21, 49–50. Ljublja-
na, 139–153.
Švab, A., Kuhar, R. (2005): Neznosno udobje zasebnosti: vsakdanje
življenje gejev in lezbijk. Ljubljana, Mirovni inštitut.
Švab, A., Sevenhuijsen, S. (ur.) (2003): Kako »skrbna« je država? Kon-
ceptualizacija skrbi v družinski politiki v Sloveniji: Labirinti skrbi
– pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko. Ljubljana, Mi-
rovni inštitut.
The Family Policy Studies Centre (1985): The Family Today: Conti-
nuity and Change. London, FPSC.
Thompson, J. M. (2002): Mommy Queerest: Contemporary Rhetorics
of Lesbian Identity. University of Massachusetts Press.
Tomori, M., Stikovič, S. (1998): Dejavniki tveganja pri slovenskih
srednješolcih. Ljubljana, Psihiatrična klinika.
Toš, N. in drugi (1999): Vrednote v prehodu II (Slovensko javno mne-
nje 1990–1998). Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, CJMMK.
Toš, N. in drugi (2004): Vrednote v prehodu III (Slovensko javno mne-
nje 1999–2002). Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, CJMMK.
Ule, M. in drugi (1996): Predah za študentsko mladino. Ljubljana,
Urad za mladino.
Ule, M. in drugi (2001): Analiza baze podatkov o družini v Sloveniji
– raziskovalna naloga. Ljubljana, Center za socialno psihologijo, Fa-
kulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
246

Literatura
Ule, M., Rener, T. in drugi (2000): Socialna ranljivost mladih. Ljublja-

na, Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino, Založba
Aristej.
Ule, M., Kuhar, M. (2003): Mladi, družina, starševstvo. Ljubljana,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za social-
no psihologijo.
Urek, M. (1997): Od feministične socialne akcije k feminističnemu so-
cialnemu delu. Socialno delo, 36, 5–6. Ljubljana, 383–397.
Urek, M. (1998): Vprašanje materinstva v teoriji in praksi feministič-
nega socialnega dela v Ženski svetovalnici. Zdravstveno varstvo, 37,
3–4. Ljubljana, 163–169.
Urek, M. (2002a): Vodič za preživetje skozi socialno-varstvene službe
ter službe duševnega zdravja za lezbijke in geje. Socialno delo, 41, 2.
Ljubljana, 113–118.
Urek, M. (2005): Lezbične in gejevske družine v Sloveniji: implikaci-
je za socialno delo. Družboslovne razprave, XXI, 49–50. Ljubljana,
155–174.
Ustava Republike Slovenije (2001): Ljubljana, Uradni list Republike
Slovenije.
Van Dongen, M., Frinking, G., Jacobs, M. (1995): Changing Father-
hood: An Interdisciplinary Perspective. Amsterdam, Thesis Publis-
hers.
Vezovnik, A. (2006): Diskurzi o očetovstvu v slovenskih starševskih
revijah: kritična diskurzivna analiza. Teorija in praksa, v tisku.
Videmšek, P. (1999): Priročnik o dobrih in slabih dotikih. Ljubljana,
Most.
Walker, L. E. (1984): The Battered Woman Syndrome. New York,
Springer.
Weeks, J., Donovan, C., Heapy, B. (1999): Everyday Experiments:
Narratives of Non–heterosexual Relatinships. V: Silva, E. B., Smart,
C. (ur.): The New Family? London, Sage, 297–315.
Weeks, J., Donovan, C., Heaphy, B. (1999a): Families of Choice: Auto-
nomy and Mutuality in Non-heterosexual Relationships, V: McRae,
S. (ur.): Changing Britain. Families and Households in the 1990.
Oxford - New York, Oxford University Press, 83–99.
White, L., Edwards, J. (1999): Emptying the nest and the family well-
being. American Sociological review, 55, 2. New York, 235–242.
Winch, R. F. (1958): Mate-Selection – A Study of Complementary Ne-
eds. New York, Harper & Brothers Publishers.
247

Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (2005): Uradni

list Republike Slovenije, št. 65/2005.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2006): Uradni
list Republike Slovenije, št. 97/2001, 76/2003, 110/2003, 56/2005
Odl. US: U-I-137/03-23, 111/2005 Odl. US: U-I-31/04-14, 21/2006
Odl. US: U-I-116/03-22, 47/2006.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004): Uradni list
Republike Slovenije, št. 15/1976, 30/1986 (20/1988-1-popr.), 1/1989,
RS Nu. 13/1994, 82/1994, 29/1995, 26/1999, 60/1999 Odl. US: U-
I-273/98, 70/2000, 42/2003, Odl. US: U-I-312/00-40, 16/2004.
Zaretsky, E. (1976): Capitalism, the Family and Personal Life. Lon-
don, Pluto Press.
Zaviršek, D. (2000): Hendikep kot kulturna travma: historizacija po-
dob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Ljubljana, *Cf.
Zaviršek, D. (2006): Zakonska zveza in njene omejitve. V: Kobe, Z.,
Pribac, I. (ur.): Pravna poroka? 12 razmišljanj o zakonski zvezi. Lju-
bljana, Založba Krtina, 191–210.
Zavrl, N. (1999): Očetovanje in otroštvo. Ljubljana, Znanstveno in pu-
blicistično središče.
Življenjska raven, Statistične informacije 165/2002 (2002): Statistični
urad Republike Slovenije.
Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije
(2001): Nacionalno poročilo o uveljavljanju pravic oseb z motnjami
v duševnem razvoju in njihovih družin v civilni družbi v Sloveniji.
http://www.zveza-sozitje.si/porocilo/porocilo.htm (2006-10).
Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije
(2006):. Programi za osebe z motnjo v duševnem razvoju: seminar
življenja v dvoje. http://www.zveza-sozitje.si/ (2006-10).
Žakelj, T. (2006): Analiza diskurza sklepov sodišč o zaupanju otrok v
varstvo in vzgojo očetom. Teorija in praksa, v tisku.
Internetni viri:
www.drustvo-sos.si (2006-09):
http://www.drustvo-sos.si/statistike/statistike.htm
ec.europa.eu (2006-09):
http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_127_en.pdf
248

Literatura
www.policija.si (2006-09):
http://www.policija.si/si/statistika/kriminal/pps/statistika.ppt
www.stat.si (2006-10):
http://www.stat.si
249

Imensko kazalo
A Bell 241
Bercht 136, 147, 148, 236
Allatt 116, 235 Berger 24, 208, 236
Allen 73, 235 Berger, B. 236
Anderson 75, 186, 238 Berger, P. 236
Andersson 237 Berković 241
Anshen 242 Boh 103, 236
Arendell 134, 235 Bolin 238
Aries 20, 235 Booth 155
Aunbirk 104 Bossard 194
Božac, Deležan 175
B Božac Deležan 165, 236
Brannen 118, 236
Baber 73, 235 Breger 243
Barth 207, 216, 235 Briggs 159, 237
Bartkowski 186, 238 Brown 17, 236
Bašič 171, 172, 235 Buehler 118, 236
Beck 64, 65, 81, 105, 107, 111, Bynner 235, 236
113, 127, 132, 235
Beck-Gernsheim 65, 81, 127, 235
251

C E
Campling 34, 239 Edwards 97, 247

Carlson 176, 186, 188, 189, 242 Eisenstadt 90, 238
Cartmel 114, 238 Ellison 186, 238
Cerroni-Long 215, 236 Emerek 237
Chisholm 123, 124 Eriksen 192, 207, 238
Cohen 216, 236 Eurobarometer 238
Coles 109, 116, 236 Eurostat 238
Coontz 43, 236 Evans 119
Cossutta 245
Cseh-Szombathy 17, 236 F
Cukjati 144
Featherstone 22, 133, 136, 138,
Č 238
Čačinovič-Vogrinčič 136, 149, Filipčič 166, 188, 238
236, 237 Filipovič 28
Černigoj Sadar 84, 237 Finkelhor 176, 241
Flandrin 20, 238
D Fornas 91, 95, 105, 107, 238
Daly 69, 82, 237 Frejka 74
Darovec 245 Frinking 247
Dersch 176, 239 Furlan 245
Devine 159, 237 Furlong 114, 119, 238
DIH 141, 237 Fux 16, 242
Dobnikar 174, 177, 183, 236, 237,
240 G
Dodd 118
Donati 237 Garnier 118, 238
Donovan 128, 131, 133, 247 Geč-Korošec 238
Drachsler 194, 206, 237 Gelles 176, 245
Dremelj 26, 237 Giddens 64, 80, 82, 110, 113,
Drew 70, 237 127, 132, 149, 163, 239
Drglin 81, 237 Gittins 20, 25, 239
du Bois 108 Giulietti 188, 240
Du Bois-Reymond 237 Golombok 23, 137, 138, 139, 140,
Dumon 23, 95, 96, 237 146, 147, 239
Duvander 75, 237 Gomezel 245
Goody 20, 239
252

Imensko kazalo
Gordon 209 Jogan 72, 240

Gormley 184, 241 Jones 120, 124, 240
Greif 142, 239 Jontes 240
H K
Hafner-Fink 239 Kandido-Jakšić 192, 240

Hafner Fink 112 Keilman 15, 16, 19, 240
Hajnal 19 Kobe 248
Hantrais 19, 34, 239 Kogovšek 26, 237
Harding 34, 239 Kozmik 174, 177, 183, 236, 237,
Haris 239 239, 240, 243
Harris 176 Kralj 163, 245
Heaphy 128, 131, 133 Kraljič 238
Heapy 247 Kristiansen 188, 240
Heiskanen 176, 239 Kuhar 28, 66, 73, 74, 75, 81, 83,
Hill 243 87, 128, 129, 130, 131, 132,
Hingsburger 244 133, 141, 145, 240, 246, 247,
Hlebec 26, 70, 87, 237, 239 258
Hochschild 83, 239 Kurian 240
Hojnik-Zupanc 70, 71
Hojnik Zupanc 239 L
Hollingshead 194, 239
Holstein-Beck 105 Langan 21, 241
Hrženjak 237 Lasch 26, 110, 240
Humer 75, 76, 77, 78, 81, 82, 83, Laslett 20, 240
84, 85, 243 Lešnik 135, 240
Hutchinson 235, 236 Letablier 19, 34, 239
Llewellyn 156
I Luckmann 208, 236
Luthar 165, 240
Ibrahim 221, 240 Lyotard 110, 240
J M
Jacobs 247 Mahon 237

James 80, 240 Malečkar 192
Jenkins 207, 216 Mallon 142, 241
Jenks 80, 240 Matteini 237
253

Mauricio 184, 241 Poglajen 242

Maxwell 173 Pollitz Worden 176, 186, 188,
McRae 247 189, 242
Medarič 47, 163 Potočnik 236, 239, 240, 243
Merton 193, 195, 209, 241 Pribac 248
Miheljak 241, 243 Prokop 105, 107, 242
Mikolič 212, 241, 245 Prout 80, 240
Milić 192, 194, 206, 241 Pruzan 104, 242
Minot 143, 146, 149, 241 Puhar 20
Mitchell 176, 241
Morris 153, 159, 241 R
Muncie 21, 25, 241
Murdock 23, 241 Ramovš 243
Mušič 164, 178, 241 Refsing 208, 210, 243
Reimer 95
N Rener 8, 13, 21, 25, 26, 27, 66,
67, 70, 75, 76, 77, 78, 80, 81,
Neale 67, 245 82, 83, 84, 85, 87, 89, 100,
Nierenstein 122 114, 132, 236, 239, 240, 243,
Novak 237, 241 247, 257, 258, 259
Nowotny 16, 242 Reymond 108
Robnik 164, 174, 244
O Rodger 116, 244
Rožac Darovec 245
Oakley 118, 236, 243
Obersnel-Kveder 73 S
P Sanders 154, 155, 156, 157, 158,

160, 244
Parkman 206, 242 Sapsford 25, 241
Parsons 21, 23, 242 Saraceno 86, 244
Pečarič 153, 154, 242 Sawyer 206, 242
Petrović 192, 203, 206, 241, 242 Schoeder 221
Piispa 176, 239 Schroeder 240
Pinnella 16, 242 Schuyt 109, 244
Piskač 160, 161 Schwier 244
Piskač, M. 242 Sedmak 8, 10, 27, 87, 139, 163,
Piskač, U. 242 168, 174, 187, 191, 192, 203,
Podovšovnik 245 204, 206, 207, 209, 211, 214,
254

Imensko kazalo
215, 221, 244, 245, 257, 258,

259 U
Sevenhuijsen 246, 258
Shakespeare 154, 245 Ule 26, 28, 66, 73, 74, 75, 80, 81,
Sieder 20, 245 83, 87, 98, 101, 132, 243, 246,
Silva 247 247, 257
Skornšek-Pleš 244 Urek 9, 87, 127, 128, 144, 151,
Smart 67, 245, 247 221, 247, 257, 258, 259
Smith 235, 236
Smith Stover 173, 245 V
Stacey 140, 245
Stein 118, 238 Van Dongen 75, 247
Stikovič 116, 120, 246 Veselič 244
Storey 118 Vezovnik 79, 247
Straus 176, 245 Videmšek 155, 247
Susič 192, 194, 196, 245 Vodušek 236
Sussi 245 Vogel 241
Š W
Šadl 240 Walker 176, 247

Škuc-LL 141, 245 Wall 240
Šprah 173, 177, 245 Wallace 120, 124, 240
Štrukelj 192, 246 Weeks 128, 131, 133, 247
Šuc-Magnus 245 White 247
Švab 8, 9, 27, 34, 47, 63, 64, 66, Winch 194, 247
67, 70, 71, 73, 74, 75, 76, 77,
78, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, Z
87, 95, 127, 128, 129, 130,
131, 132, 133, 134, 135, 136, Zaretsky 26, 248
141, 145, 220, 243, 246, 257, Zaviršek 135, 136, 155, 156, 158,
258, 259 159, 248
Zavrl 248
T Zinnecker 80
Zupan 144
Thompson 134, 246 Zupančič 241
Tomasi 238
Tomori 116, 120, 246 Ž
Toš 128, 246
255

Žakelj 28, 33, 68, 69, 75, 76, 77,

78, 81, 82, 83, 84, 85, 243,
248
256

Predstavitev avtoric
Dr. Tanja Rener
(tanja.rener@guest.arnes.si) je redna profesorica s področja sociolo-

gije družine in sociologije spolov na Fakulteti za družbene vede Univer-
ze v Ljubljani. Predava tudi sociologijo vsakdanjega življenja in ženske
študije. Raziskovalno deluje v okviru Centra za socialno psihologijo,
kjer se najbolj posvečajo raziskavam mladine in obrobnih družbenih
skupin. Trenutno je vodja aplikativnega projekta Novi trendi v staršev-
stvu – analiza očetovstva in sodeluje pri projektu Posledice diskriminacije
na družbeno, politično in socialno vključenost mladih v Sloveniji. Vodila
je številne domače in mednarodne raziskovalne projekte. Je urednica
in soavtorica več knjižnih izdaj in številnih člankov, med katerimi so
pomembnejši: Yugoslav Women in Politics (Calif. Univ. Press, 1986),
Back to the Future (skupaj z M. Ule, Routledge, 1998), Družine, različ-
ne, enakopravne (Vitrum, 1996), Youth in Slovenia (ur. z M. Ule, 1998),
The Deconstruction of Youth (Council of Europe, 2001), Le radici e le ali
(skupaj z M. Sedmak, A. Švab in M. Urek, Qualecultura, 2005).
257

Dr. Mateja Sedmak
(mateja.sedmak@zrs-kp.si) je docentka s področja sociologije vsak-

danjega življenja in etničnih študij na Fakulteti za humanistične štu-
dije Koper Univerze na Primorskem in višja znanstvena sodelavka na
Znanstveno-raziskovalnem središču (UP), kjer se raziskovalno ukvarja
s področji družine, vsakdanjim življenjem, etničnimi in medkulturnimi
študijami. Je vodja Centra za raziskovanje javnega mnenja (UP ZRS)
in od 2001 urednica znanstvene revije ANNALES: Anali za istrske in
mediteranske študije. Trenutno je za Slovenijo koordinatorka medna-
rodnega projekta »Job Instability and Changes in Family and Household
Trends« (2005–2006) in vodja nacionalnega projekta »Manjšine in ob-
mejne družbene stvarnosti kot dejavniki integracijskih procesov« (2006–
2008). Med njenimi objavami velja omeniti knjigi Kri in kultura – etnič-
no mešane zakonske zveze (2002) in Le radici e le ali (skupaj s T. Rener,
z A. Švab in M. Urek, Qualecultura, 2005) ter članka The changeable
status – transformation of ethnically mixed marriages into international
ones (Društvena istraživanja, 2002) in Etnično mešane zakonske zveze
kot oblika medkulturnega soočanja (Družboslovne razprave, 2002).
Dr. Alenka Švab
(alenka.svab1@guest.arnes.si) je docentka s področja sociologije dru-

žine in sociologije spolov na Fakulteti za humanistične študije Univerze
na Primorskem ter na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Kot raziskovalka dela na Centru za socialno psihologijo (FDV UL),
kjer sodeluje v aplikativnem projektu Novi trendi v starševstvu – anali-
za očetovstva in vodi ciljno-raziskovalni projekt Posledice diskriminacije
na družbeno, politično in socialno vključenost mladih v Sloveniji. Trenu-
tno sodeluje še v mednarodnem projektu 6. okvirnega programa Youth
– actor of social change (UP2YOUTH). Samostojno oziroma v soavtor-
stvu je objavila tri monografije: Družina: od modernosti k postmodernosti
(2001), Neznosno udobje zasebnosti: vsakdanje življenje gejev in lezbijk
(skupaj z Romanom Kuharjem, 2005) in Radici e alli: la vita familia-
re in Slovenia (skupaj s T. Rener, z M. Sedmak in M. Urek, 2005). S
profesorico Selmo Sevenhuijsen (Univerza v Utrechtu) je uredila dve
monografiji, Labyrinths of Care: the relevance of the ethic of care for social
polic (2003) in The Heart of the Matter: the contribution of the ethic of ca-
258

Predstavitev avtoric
re perspective to social policy in some new EU member states (2004). Nje-

na raziskovalna področja so zasebnost in družinsko življenje, vsakdanje
življenje, intimnost in partnerstva, etika skrbi, teme iz študij spolov ter
gejevskih in lezbičnih študij.
Dr. Mojca Urek
(mojca.urek@fsd.uni-lj.si) je docentka s področja socialnega dela

na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Raziskuje, predava
in objavlja na področjih duševnega zdravja v skupnosti, ženskih študij
in pripovedovanja zgodb v socialnem delu. Od konca osemdesetih let
sodeluje pri procesih deinstitucionalizacije skrbi za ljudi s težavami v
duševnem zdravju in pri vzpostavljanju alternativnih služb duševnega
zdravja v skupnosti, pri ženskih in lezbičnih projektih ter je soustano-
viteljica Ženske svetovalnice v Ljubljani. Objavila je knjigo Zgodbe na
delu: pripovedovanje, zapisovanje in poročanje v socialnem delu (2005)
in knjigo Le radici e le ali (skupaj s T. Rener, z M. Sedmak in A. Švab,
Qualecultura, 2005). Trenutno sodeluje pri mednarodnih projektih
Empowerment of Mental Illness service users: Life long learning, Integrati-
on and Action (EU-FP6, 2005–2010) in Experienced Involvement (EU,
Leonardo da Vinci, 2005–2007) ter pri več nacionalnih projektih, kot
sta Socialno starševstvo (MOL, 2006–2008) in Evalvacija procesov dez-
institucionalizacije v posebnih socialnih zavodih v Sloveniji (CRP, 2006–
2008).
259


Druzine in Druzinsko Zivljenje

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Druzine in Druzinsko Zivljenje

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Tanja Rener, Mateja Sedmak

Alenka Švab, Mojca Urek

Druzine in druzinsko zivljenje.i1 1 9.2.2007 11:39:40

Druzine in druzinsko zivljenje.i3 3 9.2.2007 11:39:41

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

DRUŽINE in družinsko življenje v Sloveniji / Tanja Rener ... [et

ISBN-10 961-6033-86-7 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko)

Druzine in druzinsko zivljenje.i4 4 9.2.2007 11:39:41

Tanja Rener, Mateja Sedmak, Alenka Švab

Alenka Švab, Mojca Urek

Druzine in druzinsko zivljenje.i5 5 9.2.2007 11:39:41

Imensko kazalo / 251

Predstavitev avtoric / 257

Druzine in druzinsko zivljenje.i6 6 9.2.2007 11:39:41

S pričujočim delom, posvečenim

Druzine in druzinsko zivljenje.i7 7 9.2.2007 11:39:41

ner sooči z težavo zastavitve enotne in vseobsegajoče opredelitve, kaj

Druzine in druzinsko zivljenje.i8 8 9.2.2007 11:39:41

strategijah. »Generacijski mir« je avtorica raziskovala v seriji empiričnih

Druzine in druzinsko zivljenje.i9 9 9.2.2007 11:39:41

Manj prijetno in pogosto zamolčano plat družinskega življenja iz-

Druzine in druzinsko zivljenje.i10 10 9.2.2007 11:39:42

mo, da bo tudi pričujoče delo prispevalo k nadaljnjemu raziskovanju in

Druzine in druzinsko zivljenje.i11 11 9.2.2007 11:39:42

Na prvi pogled težav s pojmom

Druzine in druzinsko zivljenje.i13 13 9.2.2007 11:39:42

želena resničnost, še posebej o tem, kaj naj bi bila primerna razmerja

Druzine in druzinsko zivljenje.i14 14 9.2.2007 11:39:42

performativ« ne bi bile spomnile parlamentarne in medijske razprave

Druzine in druzinsko zivljenje.i15 15 9.2.2007 11:39:42

zakonski zvezi. To pomeni, da istospolna partnerstva obravnavamo

Druzine in druzinsko zivljenje.i16 16 9.2.2007 11:39:42

in sorodstva, v katerih starševsko razmerje ni niti nujno niti konstitu-

Druzine in druzinsko zivljenje.i17 17 9.2.2007 11:39:42

Preden nadaljujemo s tipskim razvrščanjem družin, velja omeniti

Druzine in druzinsko zivljenje.i18 18 9.2.2007 11:39:42

obstoječe tipologije veliko več povedo o sestavah družin in bistveno

Druzine in druzinsko zivljenje.i19 19 9.2.2007 11:39:42

levičarski teoretski in politični tradiciji, navezujoč se na prispevke liber-

Druzine in druzinsko zivljenje.i20 20 9.2.2007 11:39:43

interpretirajo kot »izgubo« in krizo? Danes sociološka razmišljanja opo-

Druzine in druzinsko zivljenje.i21 21 9.2.2007 11:39:43

predindustrijske družinske oblike in postopno prevlado industrijskega

Druzine in druzinsko zivljenje.i22 22 9.2.2007 11:39:43

lombok, 2001).1 Vendar doslej še nimamo novega besednjaka, ki bi

Druzine in druzinsko zivljenje.i23 23 9.2.2007 11:39:43

kazom antropologije je mogoče primakniti sodobne družinske prakse

Druzine in druzinsko zivljenje.i24 24 9.2.2007 11:39:43

ki jih nekateri izbirajo, so v nasprotju s tem, kar naj bi bilo normativ-

Druzine in druzinsko zivljenje.i25 25 9.2.2007 11:39:43

sodobnosti narašča, celo tako, da nekateri avtorji in avtorice o družinah

Druzine in druzinsko zivljenje.i26 26 9.2.2007 11:39:43

PREGLED RAZISKOVANJA DRUŽIN V SLOVENIJI

Pregled raziskovanja družin v Sloveniji ni lahka naloga, ker sistema-

Druzine in druzinsko zivljenje.i27 27 9.2.2007 11:39:44

hologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (Ule, Rener, Kuhar,

4 In na dopolnitev tega poročila, ki ga je za obdobje 2002–2006 pripravila Andreja Vezovnik.

Druzine in druzinsko zivljenje.i28 28 9.2.2007 11:39:44

ni fakulteti v Mariboru, Ekonomski fakulteti v Mariboru in Teološki

A NALIZA BAZE PODATKOV O RAZISKOVANJU DRUŽIN V SLOVENIJI

Raziskovanje družin v Sloveniji je seveda potekalo tudi v obdobju

Druzine in druzinsko zivljenje.i29 29 9.2.2007 11:39:44

je izstopala doktrina »socialističnega podružbljanja družinskih funk-

Tabela 1: Tematske razporeditve raziskav