Ni lahko biti dober

Človeku je težko biti v resnici dober,

četverokotno popoln v rokah, nogah
in duhu, zgrajen brez napake…
…
Pa tudi Pitakov izrek se mi ne zdi
najbolje uglašen, čeprav izhaja od modrega moža:
težko je, pravi, biti odličen.
ta čast pripada edino bogu…

Zato: kaj bi zapravljal vek življenja,

ki mi je dodeljen, v ničevem, praznem upanju,
iskaje nekaj, kar obstajati ne more:
človeka povsem brez napake med ljudmi,
ki trgamo sadove široke zemlje?
…
Hvalim vse tiste in jih ljubim,
ki proste volje ne storijo
ničesar sramotnega. …
Simonid

Sirmio
…
O, kaj je slajše, kot je hip sladak,
ko iz tujine, prost in ves lahak
se vrneš, stopiš čez domači prag!

Utrujen ležeš v posteljo mehko,

skrbi pozabiš in zaspiš sladko,
poplačan si za trud in žalost vso.
Katul
Uživajva ljubezen, Lesbija!

Uživajva ljubezen, Lesbija!

vse, kar se strogi starci zgražajo
in kar čenčajo ženske stare,
ne štejva vredno niti pare!
Sonca lahko zaidejo
in vsak dan znova vzidejo,
a kadar nam ugasne kratka luč,
nas čaka dolga in nevzdramna noč.
Daj mi poljubov tisoč in še to,
nato še tisoč in še sto in sto!
Ko bova to več tisočkrat storila,
bova poljube skupaj zamešala,
da sama več ne bova zanje znala,
da tudi vsak zavistnež prebledi,
ker vseh poljubov moč prešteti ni…
Katul

Epigram

Jutri živel bom, to ti je zmerom na ustih, Posmrtni.

Daj, razodeni, povej, kdaj ta jutri bo tu?
Kje je, odkod se prikaže, iz kolike dalje, ta jutri?
Ali v armenske, se mar v partske je kraje izgubil?
Saj ta tvoj jutri prečudni že star je kot Priam in Nestor.
S kakšnim denarjem, povej, jutri kupiti se da?
Jutri boš živel? Že danes živeti, Posmrtni, je pozno.
Moder, posmrtni, je ta, kdor je že včeraj živel.
Marcial
Carpe diem!

Dekle, ne poizveduj, - ker vedeti je greh-,

kako je sklenil bog z usodo naju dveh!
Iz babilonskih knjig ne štej si svojih dni!
Voljno pretrpi vse, kar koli se zgodi,
pa naj še mnogo zim nakloni nama bog,
pa najsi z letošnjo je sklenjen zadnji krog.
Ne bodi muhasta in vina si nalij!
Boljša je kratka slast kot up na dolge dni.
Glej, čas beži! Besed ne izgubljajva zaman!
Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!
Horacij

Zgradil sem spomenik

Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona,

bolj vzvišen kakor grob kraljevske piramide;
ne bo ga dež načel, ne bo vihar omajal,
neskončna vrsta let ne bo mu škodovala,
ne bo ga časov beg porušil in uničil.
in moj najboljši jaz bo živel preko groba,
ne bom umrl ves: med poznimi rodovi
bo rasel sloves moj…
Horacij
Aurea mediocritas (Zlata sredina)

…
Kdor se za zlato srednjo pot odloči,
je najbolj varen: skromen je in čist,
ne valja se v smeteh v beraški koči,
ne hvali z dvorcem, ki rodi zavist.

Umirjen mož se v sreči ne omami,

v nesreči upanja ne izgubi,
saj Zevs, ki oblači nebo nad nami,
vremena mračna tudi razjasni.

Če danes je temno, bo jutri jasno.

Saj tudi Fojb Apolon na svoj lok
ne strelja zmerom; večkrat sam prekrasno
izvabi pesem s strun mogočni bog.

Ostani hraber, drži se čvrsteje,

če te gorje teži! A jadra zvij,
če ti jih sapa, ki ugodno veje,
preveč napne: tako modrost veli.
Horacij

Pomni, da igraš v drami, ki ti jo je določil njen pisec; če je izbral kratko, v kratki, če

dolgo, v dolgi; če hoče, da igraš vlogo berača, jo moraš odigrati dobro, in prav tako vlogo
hromca, državnega funkcionarja, običajnega človeka. Na tebi je, da določeno vlogo dobro
odigraš, na Drugem pa, da jo izbere. Epiktet, Priročnik XVII.
Vsaka stvar ima dva ročaja: za enega jo lahko primeš in neseš, za drugega pa ne. Če ti,
denimo, tvoj brat dela krivico, ne jemlji zadeve s te strani, da ti dela krivico (kajti ravno
to je ročaj, za katerega ne smeš prijeti), ampak rajši z one, da je tvoj brat, da sta skupaj
rasla – in lahko jo boš zgrabil na tistem mestu, kjer jo lahko nosiš.
Epiktet, Priročnik XLIII.

»A domovina ne bo imela od mene nobene pomoči,« se nekdo oglasi. Ponavljam: kakšne

in kolikšne pomoči? Od tebe ne bo imela stebrišč in kopališč. A kaj za to? Saj tudi obuval
ne dobiva od kovača in ne orožja od čevljarja. Dovolj je, da vsakdo opravlja svoje delo.
In če ji priskrbiš še enega zvestega in poštenega državljana, ji mar s tem nič ne koristiš?
»Seveda.« Torej tudi ti ne bi smel biti zanjo nekoristen. »Kakšen položaj bom tedaj imel
v državi?« vpraša. Imel boš lahko kateregakoli, če boš obenem zmogel ohraniti svojo
zvestobo in poštenje. Če pa boš v želji, da bi domovini pomagal, zavrgel te lastnosti, v
kakšno korist bi ji mogel biti , če se bo na koncu izkazalo, da si brezvesten in nezvest
človek? Epiktet, Priročnik XXIV, 4

…
Srečna sta le, ki druži in spaja
čvrsta ju vez, kjer spor je neznan,
sila nobena ju ne razdvaja, dokler ne loči zadnji ju dan.
Horacij

Možje, s tem in v tem se morda razlikujem od ljudske množice - in če bi že rekel, da sem

v kakšni stvari modrejši od koga, bi bilo v tem, da sicer ne vem dovolj o stvareh v Hadu,
a tudi mislim, da tega ne vem. Za to, da delaš krivico in si nepokoren boljšemu, bodisi
bogu bodisi človeku – za to pa vem, da je slabo in sramotno.
…ne delam ničesar drugega kot to, da vas neprestano spodbujam, mlajše in starejše, da si
ne prizadevajte naprej in tako vneto za telesa in premoženje, temveč za to, da bi bila vaša
duša čim boljša; govorim vam, da se krepost ne poraja iz premoženja, temveč da se
ljudem iz kreposti porajajo premoženje in vse druge dobrine, v zasebnem in javnem
življenju. Platon, Apologija (Sokratov zagovor) 29b
Človek, ki ljubi svojega prijatelja, ljubi v njem to, kar je njemu samemu neka vrednota.
Dober človek že s tem, da postane prijatelj, postane svojemu prijatelju
vrednota. ..Prijatelja si vračata enak delež v svojih dobrih željah in veselju, ki ga vzbujata
drug drugemu. Aristotel: Nikomahova etika VIII, 7

»Ne majaj se kakor trs v vetru! Pri slehernem prizadevanju se marveč ravnaj po tem, kar
je pravično.
Kar je tebi primerno, o svet, je tudi meni prikladno. Nič mi ni prezgodaj, nič prepozno,
kar je zate o pravem času. Vse, kar zorijo tvoji letni časi, o narava, mi je prijeten sad. Iz
tebe je vse, v tebi je vse, vate se vse spovrača.«
Mark Avrelij: Dnevnik cesarja Marka Avrelija IV, 22-23

»Ne misli na to, česar ni, kot da je: izbiraj si marveč izmed dobrin, ki so, najprikladnejše
in misli spričo njih na to, kako željno bi jih iskal, ko bi jih ne bilo! A varuj se obenem, da
te njihova všečnost ne zapelje v navado, da bi jih precenjeval, tako da ne bi našel miru, če
bi jih kdaj izgubil!« Mark Avrelij: Dnevnik cesarja Marka Avrelija VII, 27

Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se
polega kipenje voda.
Mark Avrelij: Dnevnik cesarja Marka Avrelija IV, 48
Hudo sem potrt; nekaj mojih sužnjev je hudo bolnih, nekaj jih je celo umrlo in sicer še
prav mladih. Samo dvoje me tolaži, kar sicer ne odtehta tolikšne žalosti, je pa vendar
tolažba. Eno je to, da sem jim rade volje podarjal svobodo; zakaj zdi se mi, da sužnjev, ki
sem jih izgubil že kot svobodne ljudi, nisem izgubil tako prezgodaj; drugo je to, da tudi
svojim sužnjem dovoljujem, da delajo nekake oporoke, in da le-te spoštujem…
…vem, da so ljudje, ki imenujejo take primere kar na lepem gospodarsko škodo in se
samim sebi zdijo, da so veliki in modri. Ne vem, ali so veliki in modri, ljudje niso. Zakaj
človek mora kot človek čutiti bolečino…
Gaj Plinij Cecilij Mlajši: Pisma VIII, 16
Gaj Plinij Cecilij Mlajši: Pisma IX, 27

Kako veliko moč in čas ima zgodovina in kako je v njej tako rekoč nekaj božanskega,
sem večkrat prej spoznal, videl pa sem to jasno prav nedavno. Nekdo je bral svoj članek,
v katerem je podajal docela resnično zgodbo, en del pa je prihranil, da ga bo drugič bral.
Kaj se je zgodilo? Prišli so k njemu prijatelji neke osebe ter ga prosili in rotili, naj
ostalega ne recitira. Tako zelo je bilo ljudi sram, da bi poslušali to, kar so storili, niso pa
se sramovali dejanj…
(prev. Fran Bradač)

(sodobna grška književnost) Konstantin Kavafis: Glasovi

Čisti in nežno ljubljeni glasovi

tistih, ki so umrli, ali tistih,
ki smo jih kot mrtve izgubili.

Včasih nam govorijo v snu,

včasih drhtijo v naših prsih.

Za trenutek se z njimi vrnejo

odmevi prvih pesmi našega življenja –
kot daljna glasba sredi noči.
(prev. Ciril Bergles)
(sodobna grška književnost) Konstantin Kavafis: Itaka

Ko se boš odpravil na pot proti Itaki,

zaželi si, da bi bilo potovanje dolgo,
polno pustolovščin, polno spoznanj.
Laistrigoncev, potem Kiklopov,
razsrjenega Pozejdona se ne boj.
Na tem podobne ne boš nikoli naletel,
dokler bo tvoja misel vzvišena,
dokler se bodo pretanjena čustva
dotikala tvojega duha in tvojega telesa.
…

Zaželi si, da bi bilo potovanje dolgo;

da bi se zvrstilo veliko poletnih juter,
ko boš – s kakšnim veseljem, s hvaležnostjo! –
prišel v pristanišča, prvikrat videna,
da bi pred feničanskimi trgovinami zastal
in si nakupil dobrega blaga:
biserovine in koral, jantarja in slonovine
in hedonističnih dišav najrazličnejših vrst,
kolikor je le mogoče hedonističnih vonjav.
Obišči številna egiptovska mesta,
naberi in nabiraj si pri modrijanih znanj.

V mislih imej zmeraj Itako.

Da prideš tja, to ti je določeno;
vendar nikakor ne hiti s potovanjem.
Naj rajši traja dolga in številna leta,
in bolje, da na otoku pristaneš že kot starec,
obogaten z vsem, kar si spotoma pridobil,
ne v pričakovanju, da te Itaka obogati.

Itaka ti je dala čudovito potovanje.

Ko nje ne bi bilo, ne bi šel na pot.
Nima nič drugega več, kar bi ti še dala.

In če jo najdeš revno, Itaka te ni ogoljufala.

Tako si pač postal moder, zelo izkušen,
in že razumeš, kaj pomenijo Itake.
(prev. Veno Taufer)
Ovidij: Nega ženskega obraza (odlomki)

Skrbno varujte, dekleta, predvsem svoja nravna načela,

saj je obraz očarljiv, če je značaj ljubezniv.
Nravnost je temelj ljubezni: starost razjedala bo videz,
prej zapeljivi obraz ves razoran bo od gub.
Čas bo prišel, ko vas sram bo uzreti odsev v ogledalu,
temu sledila bo bol, z njo pa bo gub le še več.
Čisto dovolj je poštenje, ki traja vse dolgo življenje,
vanj se ljubezen čvrsto ugnezdi za ves njegov vek.
(prev. Barbara Šega Čeh)

Plutarh: O vzgoji otrok 4; 7 (odlomki)

Tako kot je treba pri obdelovanju polja najprej priskrbeti zemljo, zatem izkušenega
poljedelca in nazadnje še dobro seme, je prav na tak način narava podobna zemlji, učitelj
poljedelcu, nasveti in nauki pa so kot semena.

Otrokom je treba poiskati učitelje, katerih življenje je povsem neoporečno, značaj brez
graje, izkušnje pa najboljše. Pravilna izobrazba je namreč vir in korenina odličnosti.
Kakor kmetje ob mladih poganjkih postavijo oporo, tako pravi učitelji mladim vsadijo
prave nasvete in nauke, da bi dober značaj v njih pognal korenine.
(prev. Dragica Fabjan)

Plutarh: O vzgoji otrok 8

…Bistvo, začetek, sredino in konec vsega sta dobra vzgoja in pravilna izobrazba. Trdim,
da to vodi in pripomore k moralni odličnosti in k sreči. Vse druge dobrine pa so
zemeljske, nepomembne in niso vredne truda. Plemenit rod je lepa stvar, ampak dobrina
prednikov. Bogastvo je dragoceno, ampak stvar sreče, saj ga ta velikokrat vzame tistim,
ki ga imajo ter ga da tistim, ki ga sploh ne pričakujejo. Veliko bogastvo je tarča tistim, ki
merijo na denarnice: sleparskim sužnjem in ovaduhom. In kar je najhuje, imajo ga tudi
največji slabiči. Slava je sicer častitljiva, a nestalna. Lepota je zelo zaželena. A tako
kratkotrajna. Zdravje je veliko vredno, a zelo spremenljivo. Moč je občudovana, a zlahka
se je loti bolezen in starost. Sploh pa, če kdo stavi le na telesno moč, naj se zaveda, da se
zelo moti. Kako neznatna pa je človeška moč v primerjavi z močjo drugih živih bitij, kot
so na primer sloni, biki in levi. Od vsega, kar imamo, je edino vzgoja duha nesmrtna in
božanska.
(prev. Dragica Fabjan)
Plutarh: O vzgoji otrok 10

Za bolezni in bolečine duha je edino zdravilo filozofija. Skozi njo in z njo je mogoče
spoznati, kaj je pošteno in kaj sramotno, kaj pravično in nepravično, in za kaj na splošno
naj si človek prizadeva in čemu naj se izogne, kako naj se vede do bogov, do staršev, do
starejših ljudi, do zakonov, tujcev, oblastnikov, prijateljev, žensk, otrok in sužnjev; da je
treba bogove častiti, starše ceniti, starejše spoštovati, zakone ubogati, se ukloniti
oblastnikom, ljubiti prijatelje, biti dostojen do žensk, ljubeč do otrok in ne grdo ravnati
sužnji. Najpomembnejše pa je, ne biti preveč vesel v sreči, ne zelo žalosten v nesreči, v
užitkih ne razbrzdan, niti v jezi strasten in surov.

Plutarh: O vzgoji otrok 11 (odlomki)

Nikakor ni primerno zanemariti telesne vadbe, ampak je treba otroke poslati k učitelju
telovadbe, da se primerno izurijo in si skladno oblikujejo telo, kot tudi pridobijo moč.
Trdno zdravje v mladosti je temelj lepe starosti. Kakor se je treba ob jasnem vremenu
pripraviti na nevihto, tako naj se v mladosti red in zmernost shranita kot popotnici za
starost. Telesni napor pa je treba odmeriti tako, da ne izčrpa otrok in jim ne jemlje vneme
za delo. Zaspanost in utrujenost sta sovražnici učenja, kot pravi Platon.

Plutarh: O vzgoji otrok 13 (odlomki)

Kakor rastline zalivamo z zmerno količino vode, preveč vode pa jih uduši, na enak način
duh raste ob primernih naporih, ob pretiranih pa se utopi. Otrokom je torej treba dati
nekaj počitka po neprestanem delu ter imeti v mislih, da je vse naše življenje razdeljeno v
počitek in delo. Zato so ljudje iznašli ne le budnost, ampak tudi spanec, tako boj kot mir,
nevihto in jasnino, delovne dni in praznike. Na kratko: počitek je začimba po delu. To
lahko vidimo ne le pri živih bitjih, ampak tudi pri neživih stvareh. Tudi loke in lire
spustimo, da bi jih lahko zopet napeli. Na splošno se telo ohranja s pomanjkanjem in
zadovoljitvijo, duh pa s počitkom in delom.

Katul: Mnogo prehodil sem mest

Mnogo prehodil sem mest, čez mnoga sem vozil se morja,

da sem do tebe prispel k žalnemu grobu, o brat!
Žélel sem vedno, da dar bi prinesel ti zadnji mrliču,
rad še govoril s teboj – prah pa molči, vse zaman:
vzela te kruta je smrt, ugrabíla neznana usoda.
Kam si, o revež odšel, mene pa pustil si tu?
Prosim te, sprejmi tedaj po stari očetni navadi
žalni ob grobu moj dar, srčne ljubezni dokaz,
ki ga prinaša ti brat, ko oči mu zalivajo sólze,
sliši moj zadnji pozdrav: zbogom na veke, o brat!
 (prev. Fran Omerza)

Ovidij: Umetnost ljubezni II, 113 – 120

Čedna zunanjost je krhka dobrina. Bolj ko stopamo v leta,

manj je lepote na njej, lastni použije jo čas.
Saj niti lilij in niti vijolic cvetenje ni večno;
kadar se roža ospe, trn osamljen srši.
Tudi na tebi, lepotec, lasje bodo kmalu siveli,
kmalu ti bodo gubé tvoje orale telo.
Zdaj si vzgajaj duha, s telesno lepoto ga združi:
duh ti ostane edin, dokler ne ležeš v grob.
(prev. Kajetan Gantar)

Mark Tulij Cicero: O prijateljstvu 15, 21, 23 (odlomki)

Prijateljstvo polepša tudi srečno življenje in lajša nesrečo, ker jo delimo z drugimi…
Prekaša vse, saj izžareva luč upanja v prihodnost in ne dovoli, da nas prevzame in potlači
malodušje. Kdor namreč gleda pravega prijatelja, na nek način zre podobo samega sebe.
Kdo bi se hotel kopati v bogastvu in živeti v izobilju, ne bi pa imel nikogar rad in
nihče njega? Takšno je življenje tiranov, v katerem ni zvestobe, ljubezni in upanja, da bo
naklonjenost bližnjega trajna; tirani o vsem sumničijo in jih vse vznemirja: za
prijateljstvo ni prostora. Kdo bo namreč imel rad nekoga, ki se ga boji?
(prev. Barbara Zlobec del Vecchio)

Lucij Anej Seneka: Tolažba za Marcijo XXVI 6, 7

Prišel bo čas, ko bo moral svet propasti, da bi začel novo življenje: tedaj se bodo te stvari
uničile s svojimi lastnimi močmi, zvezde bodo udarile ob zvezde in ko bo zagorela
celotna snov sveta, bodo vsa telesa, ki zdaj svetijo v tako lepo ubranem redu, zažarela v
enem samem ognju. Tudi mi, srečne duše, ki smo dobile v delež večnost, ne bomo tedaj,
ko bo Bog sklenil ponovno ustvariti svet in se bo vse sesuvalo, nič drugega kot drobec v
tem neznanskem uničenju in se bomo povrnili s svoje prvine.
Srečen je tvoj sin, Marcija, ki je že spoznal vse to!
(prev. Brane Senegačnik)
Lucij Anej Seneka: Pisma prijatelju Luciliju (LXXVI 13, 14)

Za dobro ne velja ladja, ki je poslikana z dragocenimi barvami, ki ima srebrn ali zlat
kljun, ki ima svojega zavetnika izrezljanega v slonovini, ki pelje težak tovor kraljevskih
zakladov, ampak ladja, ki je trdna in trpežna, ki z močnimi spoji odvrača vodo, ki
neomajno prenaša pritisk valov, ki uboga krmilo, je hitra in se ne meni za veter. Za
dobrega ne velja meč, ki visi na pozlačenem jermenu in ima nožnico okrašeno z dragulji,
ampak meč s pravo ostrino za udarec in z ostjo, ki prebode vsak ščit. Pri ravnilu ni
pomembno, ali je lepo izdelano, temveč to, ali je ravno. Vsaka stvar se hvali toliko,
kolikor ustreza temu, čemur je namenjena. Zato tudi pri človeku ni pomembno, koliko
zemlje orje, kolikšno imetje ima, koliko ljudi mu hodi voščit dobro jutro, na kako
dragocenih blazinah spi in ali pije iz kristalnih čaš, ampak to, ali je dober.
(prev. Fran Bradač)

sv.Avguštin: Izpovedi I, 1

Ti nas spodbujaš, da nam je radost tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je
naše srce, dokler se ne odpočije v tebi.
(prev. Anton Sovre)