ODDELEK ZA MIKROBIOLOGIJO

Fiziologija mikrobov, ki povzročajo rjavenje kovin

SEMINAR PRI PREDMETU MIKROBNA FIZIOLOGIJA

AVTORJA:
Matija Šavli, Miha Glavina

MENTOR:

prof. dr. Ines Mandić Mulec

Ljubljana, 2021
UVOD
Vsi smo v življenju večkrat opazili uničujoče učinke rjavenja. Na železnih delih različnih
vsakodnevnih predmetov, začne kovina pokati in se drobiti. Ta nastali prah so železovi
oksidi, ki so nastali zaradi kemijskih reakcij med železom in oksidirajočimi spojinami. Tudi
drugi kovinski predmeti so dobro okolje za naselitev določenih organizmov, saj jim kovina
predstavlja vir elektronov. Pogosto nastanejo raznolike združbe mikroorganizmov, ki s
svojimi izločki korodirajo kovino. Vodovodni sistemi, kipi, stavbe, industrijski stroji in še
mnogo drugih objektov je podvrženo procesu korozije.

JEDRO
Rjavenje ali oksidacija železa poteka zaradi izmenjave protonov in ionov, ki nastanejo ob
kemijskih reakcijah, z železom. Mikrobi proizvajajo kisline, ki spodbujajo anodne reakcije
hkrati pa porabljajo vodik in s tem spodbujajo katodne reakcije (Videla in Herrera, 2005).
Podobne reakcije bi lahko zasledili v galvanskemu členu s tem, da sta katoda in anoda enake
sestave. Tok elektronov vodi razlika v koncentraciji Fe2+ ionov. Elektroni so črpani direktno
iz železa ali preko tankega vodikovega sloja, nad kovino(Enning et al., 2012).
Nekatere skupine arhej črpajo elektrone direktno iz železa brez predhodne reakcije železa z
vodikom. Zaradi nalaganja neprevodnega materiala se tok elektronov lahko prekine in tako
pride do zgolj površinske poškodbe materiala. (Enning et al., 2012).
Glavne skupine bakterij, ki sodelujejo pri razgradnji predvsem železa ali jekla, so železo
oksidirajoče in reducirajoče bakterije kot npr. Gallionella sp., Leptothrix sp. in
Mariprofundus sp., ki oksidirajo železo in mangan (Rao et al., 2000; Linhardt, 2010). Izmed
navedenih je Leptothrix sp. najpogostejša v počasnih vodah, ki ne vsebujejo veliko
organskega materiala. Na železni površini s posebnimi filamenti ustvari nekakšno zaščitno
jamico, ki deluje kakor membrana elektrokemične celice. Znotraj te celice je okolje
anaerobno in primerno za dobro rast Leptothrix sp., posledično se debelina jamice še poveča,
prav tako pa se poveča tudi razlika v elektronegativnosti med železno površino in zunanjostjo
jamice, kar povzroči še korozijo železa. (Rao et al., 2000)
Poznamo tudi mnogo bakterij, ki sodelujejo pri koroziji, kot npr. žveplo oksidirajoče in
reducirajoče bakterije ter bakterije, ki proizvajajo organske kisline in ekstracelularne
polimere(Usher et al., 2014;). To so Desulvovibrio sp. Desulfomonas sp.,ki reducirajo
sulfid(Enning et al., 2012; Rao et al., 2000;). Thiobacillus sp. oksidirajo sulfid(Stadler et al.,
2010). Pripadniki vrst Clostridium sp. Bacillus sp. Desulfovibrio sp. Pseudomonas sp.
izločajo ekstracelularne substance, ki vodijo v nastanek biofilma (Stadler et al., 2010).
Pogosto se več predstavnikov aerobnih in anaerobnih organizmov poveže in ustvari biofilm,
kar vodi v povečanje učinka korozije(slika 1)(Zuo, 2007; Videla and Herrera, 2009).
Dobljeni film ustvari optimalne pogoje za nadaljnjo korozijo kovine zaradi prisotnosti
različnih anionov kot so sulfati, fosfati in karbonati, ki v kombinaciji z železom tvorijo nove
produkte in obenem odstranjujejo železo iz vira. V primeru nekaterih sulfat reducirajočih
bakterij, ki živijo v morskih sedimentih in kot elektronski vir uporabljajo železo iz bližnjih

1
cevi je to železov (II) sulfid, ki nastane kot produkt med železom iz okolja(v tem primeru
cevi) in sulfida, ki ga izločajo bakterije kot stranski produkt redukcije sulfatov (Enning et al,
2012).
Poznamo tudi bakterije, ki proces rjavenja in korozije inhibirajo ali rjo celo odstranjujejo. To
je lahko posledica porabljanja reaktivnega kisika med aerobno respiracijo, kar za površino
pomeni manj oksidacije torej tudi manj rjavenja, proizvodnje
biofilma, kar onemogoča nekaterim bakterijam, da se nanj pripnejo in tam ustvarjajo
metabolne produkte, ki sodelujejo pri koroziji površin ali pa je to posledica redukcije Fe3+
ionov v Fe2+, ki se raztopijo v vodi in odstranijo iz površine železnega predmeta, posledično
pa se zmanjša tudi možnost ponovnega rjavenja površine(slika 2)(Starosvetsky et al., 2016).
Dobra primera mikroorganizmov, ki zavirajo rjavenje sta tudi Bacillus subtilis BE1500 in B.
subtilis WB600, ki sta genetsko spremenjeni bakteriji. Inhibirata rast sulfat reducirajočih
bakterij z izločanjem antimikrobnih snovi, kar se lahko izkorišča v določenih primerih, ko
želimo površine obvarovati pred to vrsto bakterij.(Mansfeld et al., 2002)

ZAKLJUČEK

V industriji je rjavenje torej splošno znana problematika. Finančne izgube zaradi tega procesa
so nenehna skrb, prav tako pa morajo inženirji konstantno paziti na potencialne naravne
katastrofe, ki bi lahko nastopile zaradi posledic rjavenja in korozije. Govorimo o izlivih hudo
toksičnih odpadkov, olja, nafte idr. v morje, o propadanju in razpadanju objektov, ki so
izpostavljeni tej degeneraciji materialov in ostalim posledicam, ki bi jih lahko prineslo
zanemarjanje tega pojava. Ko spoznamo, da lahko takšne probleme rešimo tudi mikrobiologi
s pravilnim znanstvenim pristopom in raziskavami fiziologije in metabolizma
mikroorganizmov, postane jasno, kako močan vpliv imajo na naše življenje. V prihodnosti bo
tudi po besedah nekaterih raziskovalcev potrebno najti boljšo alternativo trenutnemu
spopadanju z rjavenjem in korozijo, ki jo povzročajo mikroorganizmi. Morda nam bodo
rešitev ponudili prav slednji.

2
Slika 1: Zgoraj - Tri ploščice po 150 dneh izpostavljenosti trem različnim vrstam sulfat
reducirajočih bakterij Desulfovibrio ferrophilus, Desulfopila corrodens in Desulfopila
inferna.
Spodaj - Ploščica po 90 - dnevni izpostavitvi v anoksičnem sedimentu na otoku Sylt

3
Slika 2: Primerjava vnaprej korodiranih in porjavenih železnih ploščic, preden so bile
izpostavljene G. sulfurreducens in po izpostavitvi.

4
VIRI

Videla HA, Herrera LK. (2005) Microbiologically influenced corrosion: looking to the future.
Int Microbiol. št. 8 4. izdaja:169-80, https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16200495/

Enning, D., Venzlaff, H., Garrelfs, J., Dinh, H. T., Meyer, V., Mayrhofer, K., Hassel, A. W.,
Stratmann, M., & Widdel, F. (2012). Marine sulfate-reducing bacteria cause serious corrosion
of iron under electroconductive biogenic mineral crust. Environmental microbiology, št.
14(7), str. 1772–1787. https://doi.org/10.1111/j.1462-2920.2012.02778.x

J. Starosvetsky, R. Kamari, Y. Farber, D. Bilanović, R. Armon, (2016), Rust dissolution and

removal by iron-reducing bacteria: A potential rehabilitation of rusted equipment, Corrosion
Science, št. 102, str. 446-454.
https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0010938X15301360

T.S. Rao, T.N. Sairam, B. Viswanathan, K.V.K. Nair, (2000)

Carbon steel corrosion by iron oxidising and sulphate reducing bacteria in a freshwater
cooling system, Corrosion Science, št. 42, 8. izdaja, Strani 1417-1431,
https://doi.org/10.1016/S0010-938X(99)00141-9

Linhardt, P. (2010), Twenty years of experience with corrosion failures caused by manganese
oxidizing microorganisms. Materials and Corrosion, št. 61 str. 1034-
1039.https://doi.org/10.1002/maco.201005769

Stadler, R., Wei, L., Fürbeth, W., Grooters, M. and Kuklinski, A. (2010), Influence of
bacterial exopolymers on cell adhesion of Desulfovibrio vulgaris on high alloyed steel:
Corrosion inhibition by extracellular polymeric substances (EPS). Materials and Corrosion,
61: 1008-1016. https://doi.org/10.1002/maco.201005819

K.M. Usher, A.H. Kaksonen, I. Cole, D. Marney, (2014) Critical review: Microbially
influenced corrosion of buried carbon steel pipes, International Biodeterioration &
Biodegradation, št. 93, 2014, str. 84-106
https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0964830514001425

Mansfeld, F., Hsu, H., Örnek, D., Wood, T. K., & Syrett, B. C. (2002). Corrosion Control
Using Regenerative Biofilms on Aluminum 2024 and Brass in Different Media. Journal of
The Electrochemical Society, številka 149(4), izdaja B130. https://doi.org/10.1149/1.1456922

Zuo, R. (2007) Biofilms: strategies for metal corrosion inhibition employing microorganisms.
Appl Microbiol Biotechnol št. 76, 1245–1253 https://doi.org/10.1007/s00253-007-1130-6

Slika 1: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3429863/figure/fig01/

Slika 2: https://ars.els-cdn.com/content/image/1-s2.0-S0010938X15301360-gr8_lrg.jpg