ROMANTIKA

Pojem romantika označuje smer, ki je v evropski in ameriški književnosti prevladovala od

začetka do srede 19. stoletja. Ime zanjo izvira iz besede »roman«. Romantična književnost
povzema in nadaljuje težnje, ki so bile že v predromantiki (Goethe, Schiller) naperjene zoper
klasicistično estetiko (najvišje merilo pisanja sta razum in skladnost z naravo; zgledovanje po
antični književnosti) in razsvetljenska miselnost (edina veljavna avtoriteta so človeški razum,
čuti in izkustvo. Najvažnejša oblika prehajanja iz razsvetljenske književnosti v
predromantično je zlasti sentimentalizem (zmožnost čl. čustvovanja), ki poudarja predvsem
čustva (razneženost, solzavost).

Predromantični tokovi:

- opisno (deskriptivno pesništvo narave): razumskim opisi – glavna ideja je poudarjanje

nasprotja med » malim človekom« in pokvarjeno plemiško civilizacijo;
- poezija grobov in noči: (minljivost vsega, smrt, pokopališča, noč …);
- ossianizem (na podlagi Ossianovih spevov): mračno razpoloženje smrti, melanholija,
jesenski viharji, zimska razpoloženja (ritmizirana proza);
- viharništvo: opisuje viharna čustva posameznikov, ki se v imenu svobode borijo za
boljše življenje in proti krivici;
- odkritje ljudskega pesništva (Herder);
- odkritje Shakespeara;
- odkritje srednjega veka (motivi, ideje in oblike).

Književnost romantike ni enotna smer, ki bi v vseh književnostih uveljavila popolnoma

enaka načela, iste ideje, čustva in snovi, vendar imajo romantiki nekatere skupne značilnosti.

a) V življenju posameznika, v splošnih pojavih časa ali pa v človeški usodi nasploh

vidijo romantiki predvsem nasprotje med stvarnostjo in idealom. Stvarnost se jim zdi
slaba, ker prinaša nesrečo, razočaranje in zlo. Idealna resničnost se skriva v
notranjosti vsakega posameznika, v njegovih nagnjenih, strasteh, čustvih, spominih,
upih, domišljiji, hrepenenju.
b) b) Razkol med stvarnostjo in ideali se zdi večini romantikov nepremostljiv. Prepričani
so, da posameznik svojih idealnih teženj v stvarnem življenju sedanjosti ne more
uresničiti. Zato se mora počasi vdati v usodo; iz stvarnosti beži v svet čustev in
domišljije; zaupa v boljšo prihodnost, si jo slika v domišljiji ali pa jo skuša celo
doseči v zasebnem in javnem življenju, zaveda pa se, da bo moral ideal še naprej ostati
le čustvo, hrepenenje, utopija.

Oblike in zvrsti, ki so se uveljavile v liriki, pripovedništvu in dramatiki so različne: V

romantiki zavračajo objektivne, za vse čase veljavne oblikovne vzorce, ki jih je poudarjala
klasicistična poetika. Tudi oblika mora po mnenju romantikov nastati iz subjektivnega
doživetja. Oblike iščejo v preteklih književnih pojavih in jih prenašajo v svoja dela. Po
oblikovne, stilne in metrične zglede segajo v orientalsko književnost, antiko, srednji vek
(trubadurska lirika, sladki novi slog, Dante), renesanso, predvsem pa v ljudsko slovstvo.
Pogosto ustvarjajo tudi povsem izvirne, svobodne oblike in zvrsti.
 Romantična književnost se je ukvarjala s človekovim notranjim doživljanjem, zato je
dajala prednost liriki. V njej prevladujejo otožna življenjska občutja. Pogosti motivi v
liriki so:
- osamljenost plemenitega posameznika sredi duhovno nerazvite družbe;
- minljivost človeškega bitja in neskončnost narave;
- čustveno doživljanje (ljubezen, sočutje do trpečih, hrepenenje po svobodi, sovraštvo
do vsakršnega nasilja);
- vera v smisel in obstoj človeštva in v napredek.
Pesniški jezik je postal v romantiki bogatejši, izražanje svobodnejše. Besedni umetniki so
pričeli iskati prispodobe v stvarnem življenju, ne več v starih kulturah. V besedno
izražanje so vnesli muzikalne in barvne elemente.

PREDSTAVNIKI:
LIRIKA EPSKO DRAMATIKA PRIPOVEDNIŠTVO
PESNIŠTVO

NEMČIJA Heine Heine Hoffman

ANGLIJA Shelley, Keats Byron Byron, Scott
Shelley

FRANCIJA Hugo Hugo, Dumas

ITALIJA Leopardi Gribojedov Manzoni
RUSIJA Puškin, Puškin, Puškin,
Lermontov Lermontov Lermontov
POLJSKA Mickiewicz Mickiewicz