Vdocuments - MX - Harry Potter Dvorana Skrivnosti

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om
------------------------------------------------
JOANNE K.ROWLING
HARRY POTTER
2. KNJIGA: DVORANA SKRIVNOSTI
1. ZVEZEK
------------------------------------------------
Založila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2000
Prevedel: Jakob J.Kenda
Ljubljana, 2000
------------------------------------------------
Harry Potter je čarovnik, ki vstopa v drugi letnik Bradavičarske akademije
za čarovnike in čarovnice. Niti sanja se mu ne, da bo to šolsko leto prav tako
napeto, kot je bilo prejšnje.
"Druga knjiga Joanne Rowling je prav tako smešna, srhljiva in polna
nepričakovanih obratov kakor prva."
The Daily Mail
"Knjiga Harry Potter in Dvorana skrivnosti je vsaj tako dobra kot prvi del
iz serije o Harryju Potterju... česa takega, kot je Bradavičarka, se lahko
domisli samo genij."
The Times Literary
Supplement
Prvo poglavje
Najbolj obupni rojstni dan
------------------------------
Ni bilo prvič, da je pri zajtrku med stanovalci Rožmarinove štiri
izbruhnil prepir. Gospoda Vernona Dursleyja je v zgodnjih jutranjih urah
zbudilo glasno skovikanje, ki se je razlegalo iz sobe njegovega nečaka
Harryja.
"To je že tretjič ta teden!" je rjovel prek mize na Harryja. "če bo še
naprej razgrajala, je ne bom več trpel pod svojo streho!"
Harry je spet poskusil razložiti.
"Dolgčas ji je," je rekel. "Navajena je letati. če bi jo vsaj enkrat
lahko ponoči spustil iz kletke..."
"Misliš, da sem neumen?" je prhnil stric Vernon, pri čemer je
popljuval mizo s prežvečenim jajcem. "Dobro vem, kaj se bo zgodilo, če
sovo spustimo iz kletke."
Mračno se je spogledal s svojo ženo Petunijo.
Harry mutete,
strica in je hotel
ki je ugovarjati, pa ga je prehitel Dudley, sin njegovega
glasno rignil.
"še slanine!"
"V ponvi je, ljubček," je rekla teta Petunija in se z vlažnimi očmi
nasmehnila svojemu preobilnemu sinu. "Dobro te moramo nahraniti,
dokler imamo priložnost... Ob misli na šolsko hrano me kar strese..."
"Neumnost, Petunija. Hodil sem na isto šolo kot Dudley in nikoli
nisem bil lačen," je zagodel stric Vernon. "Dudleyju gotovo dajo dovolj
jesti, kajne, sin?"
Dudley, ki je bil tako debel, da sta se mu obe poluti zadnjice
povešali prek stola, je prikimal in se obrnil k Harryju.
"Prinesi mi ponev s slanino."
Harry je imel vsega dovolj. "Bodi bolj vljuden, sicer te bom začaral v
http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 1/175

krastačo," se je razjezil.
Učinek tega stavka na Dursleyjeve je bil neverjeten. Dudley je zajel
sapo, se zvrnil s stola in treščil po tleh, da se je zamajala cela hiša.
Gospa Dursley je kriknila in si z roko pokrila usta. Gospod Dursley pa
je besno skočil pokonci. žile na sencih so mu jezno utripale.
"Ne, ne, saj ga ne bi začaral," je hitro rekel Harry. "Takoj grem po
slanino."
"Kaj sem ti rekel?" je zagrmel stric in popljuval mizo še s slino. "Rekel
sem ti, da v naši hiši nikdar več nočem slišati tiste grde besede na č!"
"Ampak..."
"Kako si drzneš groziti Dudleyju!" je rjovel stric in s
pestjo tolkel po mizi.
"Hotel sem samo..."
"Opozoril sem te! Opozoril sem te, da v tej hiši nihče ne sme niti
namigniti, kakšne pokvarjene reči zganjate na tisti šoli!"
Harry je pogledal zariplega strica, nato pa še bledo teto, ki je
poskušala postaviti Dudleyja na noge.
"Ja, no," je zmajal z glavo.
Stric je spet sedel. Hropel je ko zasopel nilski konj in s svojimi
majhnimi, izbuljenimi očmi srepo zijal v nečaka.
Odkar se je Harry vrnil domov na poletne počitnice, je stric ravnal z
njim kot z bombo, ki jo lahko vsak trenutek raznese. Kajti Harry ni bil
običajen fant. Pravzaprav je bil karseda neobičajen.
Harry Potter je bil čarovnik, ki je končal prvi letnik na Bradavičarki,
akademiji za čarovnike in čarovnice. Dursleyjevi so bili precej nesrečni,
Harry pa zelo, ker ni mogel ostati tam tudi med počitnicami.
Bradavičarko je tako pogrešal, da mu je bilo, kot bi ga neprestano
bolel želodec. Pogrešal je grad, njegove skrivne hodnike, duhove in
profesorje (po Rawsu, učitelju čarobnih napojev, se mu sicer ni tožilo).
Pogrešal je pisma, ki so jih na šolo prinašale sove, in pojedine v Veliki
dvorani. Vzdihoval je za svojo posteljo v skupinski spalnici, ki je bila v
enem izmed grajskih stolpičev. Tožilo se mu je za obiski pri Hagridu, oskrbniku
šole, ki je živel v koči blizu gradu, tik ob Prepovedanem gozdu. Najbolj pa je
pogrešal quidditch, priljubljeno igro čarovnikov (šest obročev na visokih
drogovih, štiri leteče žoge in štirinajst igralcev na letečih metlah).
Harryjeve knjige z uroki, njegovo palico, čarovniške plašče, kotel in
vrhunsko letečo metlo Nimbus 2000 je Vernon zaplenil v trenutku, ko se
je njegov nečak

stopnicami. vrnil
Kaj je biloz Dursleyjevim
akademije. Vse skupaj
mar, je zaklenil
če Harry jeseni vne
omaro pod
bi mogel
igrati v svojem moštvu, ker vse poletje ni vadil letanja? Kaj je bilo
Dursleyjevim mar, če se bo vrnil v šolo brez naloge? Dursleyjevi so bili
bunkeljni (tako so čarovniki imenovali tiste ljudi, ki niso imeli v sebi niti
kaplje čarovniške krvi). Da so imeli v družini čarovnika, je bilo zanje
najhujša možna sramota. Zato je stric Harryjevo sovo Hedwig zaklenil v
kletko, da ne bi kakšnemu drugemu čarovniku nosila njegovih pisem.
Harry niti najmanj ni bil podoben drugim članom družine. Stric
Vernon je bil obilen možak, ki skoraj ni imel vratu, zato pa je imel
gromozanske črne brke. Teta Petunija je bila koščena, obraz pa je imela
nenavadno podoben konjskemu gobcu. Dudley je bil svetlolas, njegov
obraz je bil vedno rožnat in tudi sicer je zelo spominjal na pujsa. Harry

pa je bil droben in suh, imel je bleščeče zelene oči in kot oglje črne
lase, ki se jih nikakor ni dalo počesati. Nosil je okrogla očala, na čelu
pa je imel brazgotino, ki je spominjala na strelo.
Prav zaradi te brazgotine je bil tako nenavaden celo za čarovnika.
Bila je edini namig na Harryjevo izjemno skrivnostno preteklost in razlog,
da so ga pred enajstimi leti pustili na pragu hiše Dursleyjevih.
Ko je bil star komaj eno leto, je neznano kako preživel napad enega
najmogočnejših čarovnikov vseh časov, Mrlakensteina. Ime tega mojstra
črne magije se je večina čarovnikov in čarovnic še vedno bala izgovoriti.
Ubil je Harryjeve starše, Harry pa jo je odnesel samo z brazgotino.
Ravno zato, ker ni mogel ubiti Harryja, se je Mrlakensteinova moč zlomila.
Tako sta za Harryja skrbela sestra njegove mrtve mame in njen mož.
Pri Dursleyjevih je preživel deset let in ves ta čas se je spraševal, zakaj
se okoli njega dogajajo nenavadne stvari. Verjel je zgodbi, ki so mu jo
povedali Dursleyjevi, češ da je brazgotina posledica avtomobilske nesreče,
v kateri naj bi umrli njegovi starši.
Nato, od tega je minilo ravno eno leto, pa so mu pisali z
Bradavičarke. Izvedel je, kaj se je zgodilo v resnici, in sprejet je bil na
čarovniško šolo, kjer so vsi že slišali zanj. A šolsko leto se je končalo in
med poletnimi počitnicami je moral nazaj k Dursleyjevim, ti pa so z njim
ravnali kot s psom, ki se je povaljal po lastnem kakcu.
Dursleyjevi se niso spomnili niti tega, da je bil tistega dne Harryjev
dvanajsti rojstni dan. Saj si je kar mislil, da se ne bodo spomnili nanj;
pravega darila od njih tako ali tako ne bi dobil, kaj šele torte. Ampak,
da so res popolnoma pozabili nanj...
V tistem trenutku se je stric pompozno odkašljal in rekel: "Torej. Kot
vsi vemo, je današnji dan zelo pomemben."
Harry je dvignil pogled. Komaj je verjel svojim ušesom.
"To je dan, ko bom morda sklenil najpomembnejši posel v svoji karieri."
Harry se je spet posvetil svojemu kosu prepečenca. "Seveda," je trpko
pomislil, "stric govori o neumni večerji, ki jo bo priredil svoji stranki."
Res, Harryjev stric je že dva tedna govoril samo o tem. Neki bogati
gradbenik in njegova žena naj bi prišla na večerjo, med katero bi se
stric rad dogovoril za velikansko naročilo (stričevo podjetje je izdelovalo
svedre).
"Pametno bi bilo, da bi še enkrat ponovili, kako bo potekala večerja,"
je rekel stric. "Ob osmih moramo biti vsak na svojem mestu. Petunija, ti
boš..."
"V dnevni sobi," mu je nemudoma odgovorila teta, "kjer ju bom
pričakala, da jima izrečem prisrčno dobrodošlico."
"Dobro, lepo. Pa ti, Dudley?"
"čakal bom pri vratih in jima jih odprl." Dudley je poskusil pokazati,
kako ustrežljivo se bo nasmehnil gostoma, a njegov nasmešek je bil prav
strašljiv. "Smem obesiti vaša plašča, gospod in gospa Mason?"
"Kako se jima bo prikupil!" je vsa prevzeta vzkliknila teta.
"Izvrstno, Dudley," ga je pohvalil stric. Nato se je obrnil k Harryju.
"Pa ti?"
"Jaz bom v svoji sobi, čisto tiho bom in pretvarjal se bom, da ne
obstajam," je z brezbarvnim glasom rekel Harry.
"Natanko tako," se je zlobno nasmehnil stric. "Jaz ju bom popeljal v

dnevno sobo, jima predstavil tebe, Petunija, in jima ponudil pijačo. Ob

četrt čez osem..."
"Ju bom povabila k večerji," ga je dopolnila teta.
"In Dudley bo rekel..."
"Vas smem pospremiti v jedilnico, gospa Mason?" je zrecitiral Dudley,
nato pa se je še priklonil.
"Kako uglajenega sina imam!" je smrknila teta.
"Pa ti?" se je stric spet zlobno obrnil k Harryju.
obstajam," je zdolgočaseno ponovil Harry.
"Natanko tako. Zdaj pa se pomenimo, s kakšnimi komplimenti bomo
med večerjo obsipavali naša gosta. Petunija, imaš kakšen predlog?"
"Vernon mi je povedal, kako izvrstno igrate golf, gospod Mason
... Bi mi povedali, kje ste kupili to obleko, gospa Mason..."
"Izvrstno. Dudley?"
"V šoli smo pisali spis z naslovom Koga najbolj občudujem in jaz
sem pisal o vas, gospod Mason."
To je bilo za teto Petunijo, pa tudi za Harryja, preveč. Teta je
planila v jok in objela svojega sina, Harry pa se je hitro sklonil pod
mizo, da ne bi videli, kako mu gre na smeh.
"Pa ti, fant?"
obstajam," je odvrnil Harry spod mize.
"Le glej, da bo res tako," mu je zagrozil stric. "Masonova ne vesta
zate in tako bo tudi ostalo. Ko bomo povečerjali, boš ti, Petunija,
odpeljala gospo Mason v dnevno sobo na kavo. Jaz pa bom napeljal pogovor na
svedre. če bo šlo vse po sreči, bo pogodbo podpisal do desetih. Jutri ob tem
času bomo že kupili vilo ob morju, ki si jo tako želimo."
Harryja slednje ni najbolj navdušilo. Vedel je, da ga Dursleyjevi v
obmorski vili ne bodo imeli nič raje, kot ga imajo na Rožmarinovi štiri.
"Dobro. Zdaj grem za naju z Dudleyjem v mesto kupit jopiča. Ti," je
stric zarenčal na Harryja, "ti pa glej, da se ne boš valjal teti pod
nogami, ko bo pospravljala."
Harry je odšel na vrt. Dan je bil lep in sončen. Prečkal je trato, se
sesedel na klop in si potihem zapel: "Vse najboljše za me... vse
najboljše za me..."
Nobenega darila ni dobil, niti ene same voščilnice in ves večer se bo
moral pretvarjati,
nikoli ni da ne obstaja.
bil tako osamljen. Bolj odžalostno se je zazrl
vsega ostalega na vBradavičarki,
živo mejo. šecelo
bolj od quidditcha, je pogrešal svoja najboljša prijatelja, Rona Weasleyja
in Hermiono Granger. A očitno ga onadva nista niti najmanj pogrešala.
Odkar je prišel domov, ni od njiju dobil niti enega pisma, pa čeprav mu
je Ron obljubil, da ga bo med počitnicami povabil k sebi domov.
Harry bi Hedwigino kletko s pomočjo čarovnije že neštetokrat skoraj
odklenil. Resnično jo je želel s pismom poslati Ronu ali Hermioni, a
vsakič si je rekel, da ni vredno tvegati; čarovniki, ki še niso polnoletni,
namreč doma ne smejo čarati. Harry tega Dursleyjevim ni povedal; če se
Dursleyjevi ne bi bali, da bi jih spremenil v ščurke, bi se v trenutku
znašel poleg svoje leteče metle v omari pod stopnicami. Ko se je vrnil
domov, si je prvih nekaj tednov z velikim užitkom začel zlovešče

pomrmravati v brado, takoj ko sta bila z Dudleyjem sama. Dudley jo je

vsakič ucvrl stran, kolikor so ga nesle noge. Toda, ko tako dolgo ni
dobil pisma od Rona in Hermione, se je počutil povsem odrezanega od
sveta čarovnikov in niti Dudleyju se mu ni več ljubilo nagajati. Zdaj pa
sta Ron in Hermiona pozabila še na njegov rojstni dan.
Kaj bi dal za pismo z Bradavičarke! Kaj bi dal za pismo kateregakoli
čarovnika ali čarovnice! Razveselil bi se celo pisma Dreca Malfoya, ki ga je
prisrčno sovražil. Kajti počasi se mu je začelo dozdevati, da je o šolskem
letu, ki naj bi ga preživel na akademiji, le sanjal.
Pa ne, da je bilo na Bradavičarki vedno zabavno. Na koncu šolskega
leta se je Harry srečal iz oči v oči s samim Mrlakensteinom. Njegova
moč je resda zbledela, a kljub temu je bil še vedno strašen, še vedno je
bil prekanjen, še vedno je bil odločen, da bo znova prišel na oblast.
Harry se je že drugič izmuznil njegovim krempljem, a le za las. Celo
poleti, ko je minilo od drugega srečanja več tednov, se je ponoči še
vedno zbujal popolnoma prepoten. Spraševal se je, kje je Mrlakenstein
zdaj, saj ni pozabil njegovega obraza, polnega besa, velikih, norih oči...
Harry se je nenadoma zravnal. Zatopil se je v svoje misli ter se zazrl
v živo mejo in šele zdaj je opazil... da ga živa meja gleda! Med listjem
se je pojavil par velikanskih zelenih oči.
Ko se je prek trate razlegel posmehljiv glas, je Harry prestrašeno
skočil na noge.
"Vem, kateri datum je danes," se mu je Dudley že od daleč
posmehljivo režal.
Velike oči so pomežiknile in izginile.
"Kaj?" je vprašal Harry, ne da bi odvrnil pogled od žive meje.
"Vem, kateri datum je danes," je ponovil Dudley in prišvedral k njemu.
"čestitam," je rekel Harry. "Torej zdaj obvladaš celo številke do
enaintrideset."
"Danes je tvoj rojstni dan," ga je zbodel Dudley. "Kako, da nisi dobil
nobene voščilnice? Nimaš niti v šoli za izmečke nobenega prijatelja?"
"Raje govori tišje, sicer bo teta slišala, da govoriš o moji šoli," je
mirno odvrnil Harry.
"Zakaj pa zijaš v živo mejo?" ga je sumničavo vprašal bratranec.
"Rad bi jo zažgal, pa se ne morem odločiti, kateri urok bi bil za to
najboljši," mu je odvrnil Harry.
Dudley se je nemudoma opotekel stran in njegov nabuhli obraz je
preplavil
"T-tega nestrah.
smeš... Oči ti je ukazal, da ne smeš čarati... Rekel je,
da te bo sicer vrgel čez prag... Nikamor drugam ne moreš. Niti k
prijateljem, saj jih nimaš..."
"Hokuslala, pokuslala!" je zavpil Harry. "čiribum, biribum... Biribam,
biribim!"
"Maamiiiiii!" je zarjul Dudley in stekel proti hiši, a se je spotaknil
ob lastne noge. "Mamiiiii! Harry pa čara!"
Za teh nekaj trenutkov veselja je Harry krepko plačal. Ker niti
Dudleyju niti živi meji ni bilo nič, je teta vedela, da ni zares čaral. A
vseeno se je Harry moral hitro skloniti, da je ušel krepkemu zamahu z
umazano ponvijo, ki mu ga je namenila. Nato mu je naložila veliko dela
in mu zagotovila, da dobi večerjo šele, ko bo vse opravil.

Dudley je posedal, opazoval Harryja in lizal sladoled. Harry pa je

pomil okna, opral avto, pokosil travo, okopal gredice z rožami, jih zalil
in prebarval vrtno klop. Sonce je močno pripekalo in ga žgalo v vrat.
Vedel je, da ne bi smel zgrabiti za Dudleyjevo vabo, toda bratranec mu
je rekel natanko to, o čemer je razmišljal sam... Morda na Bradavičarki
res nima nobenega prijatelja...
"če bi zdaj videli slavnega Harryja Potterja," je jezno razmišljal, ko je
natresal med rože gnoj. Bolel ga je hrbet in prek obraza so mu polzele
debele kaplje potu.
Ko je končno ves izčrpan zaslišal, da ga kliče teta, je bila ura že pol
osmih.
"Pridi noter! Pa glej, da boš hodil po časopisnem papirju!"
Harry se je z veseljem umaknil v hlad zloščene kuhinje. Na vrhu
hladilnika je stala posoda s sladico. V njej je bila nagrmadena
gromozanska količina stepene smetane, pomešane s kandiranim sadjem. V
pečici je cvrčalo celo prašičje bedro.
"Hitro pojej! Masonova bosta kmalu tu!" ga je nadrla teta ter
pokazala na jedilno mizo, kjer so ležali dve tanki rezini kruha in košček
sira. Sama se je že preoblekla, in sicer v večerno obleko bledo rožnate
barve.
Harry si je umil roke in zmetal vase svoj borni obrok. V trenutku,
ko je pojedel, mu je teta potegnila krožnik izpod nosu.
"Gor! Hitro!"
Ko je šel mimo vrat dnevne sobe, je za trenutek zagledal strica in
Dudleyja, oblečena v suknjič, okoli vratu pa sta imela zavezanega
metuljčka. Komaj je prišel na vrh stopnic, že je pozvonilo in stric
Vernon je prišel za njim, da bi ga še enkrat posvaril.
"Zapomni si, fant: če samo pisneš..."
Harry se je po prstih odpravil do vrat svoje sobe, jih tiho zaprl in se
vznak vrgel na posteljo.
Težava je bila samo v tem, da je nekdo sedel na njej.
Drugo poglavje
Traptsovo svarilo
------------------------------
Harry se je komaj zadržal, da ni zavpil. Mala zverinica, ki je sedela
na postelji, je imela velika ušesa, podobna netopirjevim, njene izbuljene
zelene oči pa so bile velike kot žogice za tenis. Harryju je v trenutku
postalo
opazovalojasno, da sedi
iz žive meje.pred njim prav tisto bitje, ki ga je dopoldan
Presenečeno je zazijal vanj, ko se je iz veže zaslišal Dudleyjev glas.
"Smem obesiti vaša plašča, gospod in gospa Mason?"
Zverinica je zdrsnila s postelje in se Harryju priklonila tako
navdušeno, da se je s konico svojega dolgega nosu dotaknila tapisoma.
Harry je opazil, da je oblečena v staro prevleko za blazino, ki je imela
luknje za roke in noge.
"Em, živijo," je rekel živčno.
"Harry Potter!" je zverinica zacvilila tako naglas, da se je Harry
ustrašil, če so jo slišali tudi v dnevni sobi. "Trapets se je tako dolgo
veselil, da vas bo spoznal, gospod... To je neverjetna čast..."
"H-hvala," je zajecljal Harry, ki se je ob steni previdno umaknil do

stola poleg Hedwigine kletke in sedel nanj. že je odprl usta, da bi ga

vprašal: "Kaj si?" A to vprašanje se mu je zdelo preveč nevljudno, zato
je raje vprašal: "Kdo si?"
"Trapets, gospod. Samo Trapets. Trapets, hišni vilinec," je odgovorila
zverinica.
"Aha," je rekel Harry. "Nočem biti nesramen ali kaj takega, ampak
res bi raje videl, če bi se oglasil kdaj drugič."
Iz dnevne sobe se je zaslišal narejen smeh tete Petunije. Vilinec je
sklonil glavo.
"Pa ne, da te nisem vesel," je hitro dodal Harry, "ampak, em, si
prišel sem s kakšnim posebnim namenom?"
"O ja, gospod," je resnobno prikimal Trapets. "Trapets, gospod, vam
je prišel povedat... To je tako težko, gospod... Trapets se sprašuje, kje
naj začne..."
"Sedi," je vljudno rekel Harry in pokazal na posteljo.
Na njegovo grozo je vilinec planil v jok, in to v zelo glasen jok.
"S-sedi!" je tulil. "Nikoli... še nikoli..."
Harryju se je zazdelo, da so glasovi v pritličju potihnili.
"Oprosti," je zašepetal. "Nisem te hotel užaliti."
"Užaliti?!" se je vilinec še naprej dušil v potoku solz. "Traptsa še
noben čarovnik ni povabil, naj sede... kot da sem mu enakovreden..."
Harry si je nadel karseda pomirjujoč videz, obenem pa poskušal
Traptsa utišati. Ko ga je posadil na posteljo, se je vilinec končno
nekoliko umiril, začelo pa se mu je kolcati. Harry si ni mogel kaj, da se
mu ne bi zdel kot velika, grda lutka. Končno se je Trapets obvladal. Z
motnimi očmi se je občudujoče zazrl v Harryja.
"Očitno nisi srečal prav veliko spodobnih čarovnikov," je rekel Harry,
da bi ga razvedril.
Trapets je odkimal. Potem pa je nenadoma skočil pokonci in začel z
glavo divje butati ob steno, zraven pa je kričal: "Ti, ti, Trapets! Hudoben
Trapets!"
"Kaj... Kaj se pa greš?!" se je razjezil Harry. Skočil je pokonci in
posadil Traptsa nazaj na posteljo. Zaradi ropota se je zbudila Hedwig,
glasno zahukala in s krili začela udarjati po kletki.
"Trapets se je moral kaznovati, gospod," je pojasnil vilinec, ki je zdaj
nekoliko škilil. "Skoraj bi rekel nekaj grdega o svoji družini..."
"O svoji družini?"
"O čarovniški
življenje služitidružini, ki jidružini..."
eni in isti Trapets služi... Hišni vilinec mora vse
"Pa vedo, da si tukaj?" je radovedno vprašal Harry.
Trapets se je stresel.
"O, ne, gospod, ne... Trapets se bo moral bridko kaznovati, ker vas
je obiskal, gospod. Zaradi tega se bo moral s kladivom večkrat krepko
usekati po prstih. če bi moji gospodarji izvedeli za to, gospod..."
"Ampak gotovo bodo opazili, če si boš s kladivom polomil prste, in
spraševali se bodo, zakaj si to storil."
"V to pa Trapets močno dvomi. Veste, gospod, Trapets se mora kar
naprej za kaj kaznovati in oni to mirno gledajo. Včasih Traptsa celo
opozorijo, da se ni kaznoval dovolj."
"Zakaj pa jih potem ne zapustiš? Gotovo jim lahko pobegneš."

"Hišnega vilinca mora kdo osvoboditi, gospod, ne more kar oditi.

Družina Traptsa ne bo nikdar osvobodila... Služil ji bo, dokler ne umre..."
Harry se je zamislil.
"Jaz pa sem mislil, da me bo pobralo, ker moram zdržati tu do
konca počitnic," je rekel. "V primerjavi s tvojimi so Dursleyjevi skoraj
človeški. Ti nihče ne more pomagati? Lahko jaz kaj storim zate?"
Harryju je bilo nemudoma žal, da je to rekel. Trapets je namreč spet
začel divje tuliti, tako hvaležen mu je bil za te besede.
"Lepo te prosim," je ves iz sebe zašepetal Harry. "Ne deri se, prosim.
če te bodo Dursleyjevi slišali, če bodo izvedeli, da si tukaj..."
"Harry Potter sprašuje Traptsa, če mu lahko pomaga... Trapets je že
slišal, kako imeniten čarovnik ste, ampak niti sanjalo se mu ni, da ste
tudi tako dobri..."
Harry, ki je krepko zardel, ga je hitro začel miriti: "Tisto, da sem
imeniten čarovnik, je navadna izmišljotina. Niti najboljši v svojem letniku
nisem, Hermiona je..."
Hitro je utihnil, kajti že ob misli nanjo mu je postalo hudo.
"Harry Potter je vrh vsega še ponižen in skromen," se mu je Trapets
spoštljivo priklonil in njegove velikanske oči so se mu zasvetile. "Harry
Potter ne govori o svoji zmagi nad Tistim, Ki Ga Ne Smemo
Imenovati."
"Misliš Mrlakensteina?"
Trapets si je z dlanmi hitro pokril svoja velikanska ušesa in zaječal:
"Ojej, ne izgovarjajte njegovega imena, gospod! Ne izgovarjajte ga!"
"Oprosti," se je Harry hitro opravičil. "Vem, da veliko ljudi ne
mara slišati njegovega imena. Moj prijatelj Ron, na primer..."
Spet je utihnil. Tudi ob misli na Rona mu je postalo hudo.
Trapets se je nagnil k Harryju s široko razprtimi očmi, da so bile
kot avtomobilski žarometi.
"Trapets je slišal," je rekel hripavo, "da je Harry Potter nedavno, pred
nekaj tedni, spet srečal Mojstra črne magije... in da mu je spet ušel."
Harry je prikimal in v Traptsovih očeh so se zableščale solze.
"Ah, gospod," je zavzdihnil. Nato si je z vogalom svoje nemarne
prevleke za blazino obrisal oči. "Harry Potter je hraber in neustrašen!
Tolikokrat se je že podal v žrelo nevarnosti! A Trapets je prišel, da bi
Harryja Potterja zaščitil, da bi ga posvaril, pa čeprav se bo zato moral
kasneje s kladivom po prstih... Harry Potter se ne sme vrniti na akademijo!"
Temu
priborajeizsledila takšna
jedilnice, semtišina,
ter tjada
pase je stričev
tudi razločno slišaloglas.
globoki rožljanje
"K-kaj?" je zajecljal Harry. "Ampak saj moram nazaj, šolsko leto
se začne prvega septembra. Samo to, da se bom vrnil na Bradavičarko, mi daje
upanje. Ne veš, kako grozno je tukaj. Ne spadam sem. V tvoj svet spadam, na
Bradavičarko."
"Ne, ne, ne," je zacvilil Trapets in tako divje zmajeval z glavo, da so
mu ušesa tleskala ob lica. "Harry Potter mora ostati tu, na varnem.
Preimeniten je, predober, da bi ga izgubili. Na Bradavičarki je zanj
smrtno nevarno."
"Zakaj?" je presenečeno vprašal Harry.
"Zarota, strašen načrt! Nekaj groznega se naklepa in letos se bodo na
Bradavičarski šoli za čarovnike in čarovnice dogajale mračne stvari," je

zašepetal Trapets, ki je nenadoma začel ves trepetati. "Trapets to ve že

dolge mesece, gospod. Harry Potter se ne sme spuščati v nevarnost.
Preveč je pomemben, gospod!"
"Kaj se bo zgodilo?" je izbruhnil Harry. "Kdo je za temi načrti?"
Iz Traptsovega grla se je izvilo nenavadno hripanje, nato pa je z
glavo začel besno butati ob steno.
"Nehaj, no!" je vzkliknil Harry in ga zgrabil za roko, da bi ga ustavil.
"Saj razumem, ne moreš mi povedati. Ampak, zakaj si me prišel posvarit?"
Nenadoma ga je obšla neprijetna slutnja. "čakaj malo... Menda nima to zveze z
Mrla... Oprosti, s Saj Veš Kom? Samo prikimaj ali odkimaj," je še hitro dodal,
ko se je Trapets spet obrnil proti steni.
Trapets se je obrnil nazaj k njemu, razmislil, nato pa počasi odkimal.
"Ne... To nima nobene zveze z Njim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, gospod."
A vilinec je obenem močno razširil oči, kakor da je dal s tem
odgovorom Harryju namig. Harry pa ga ni razumel.
"Saj nima kakšnega brata, kaj?"
Trapets je spet odkimal in še bolj izbuljil oči.
"Potem pa res ne vem, kako bi se lahko na Bradavičarki zgodilo
karkoli groznega," je skomignil Harry. "Naš ravnatelj je Dumbledore in...
Saj veš, kdo je Dumbledore, kajne?"
Trapets se je priklonil.
"Albus Dumbledore je najboljši ravnatelj, kar jih je imela akademija.
Trapets to ve, gospod. Trapets je slišal, da je Dumbledore mogočen
kakor Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, ko je bil na vrhuncu svojih
moči. Ampak, gospod," je Trapets nenadoma začel roteče šepetati, "obstaja moč,
ki je Dumbledore ne bi... ki je noben spodoben čarovnik ne bi..."
še preden ga je Harry lahko ustavil, je Trapets skočil s postelje,
zgrabil Harryjevo namizno svetilko in se začel mlatiti z njo, ob vsakem
udarcu pa kriknil, da je Harryju paralo ušesa.
Spodaj je nenadoma vse potihnilo. čez dve sekundi je Harry, čigar
srce je divje utripalo, iz veže zaslišal stričeve korake in njegov glas:
"Dudley, ti mali divjak, spet si v svoji sobi pustil prižgan televizor!"
"Hitro! V omaro!" je zašepetal Harry, stlačil Traptsa vanjo in zaprl
vrata. Na posteljo se je vrgel v trenutku, ko je stric prišel v sobo.
"Kaj... za hudiča... se... pa... greš?!" je stric škripal z zobmi in se
mu grozeče približal. "Pokvaril si mi šalo o japonskem igralcu golfa...
Samo še eno tako, pa ti bo žal, da si se rodil!"
Divje
Harry je
jeodtopotal iz rokami
s tresočimi sobe. spustil Traptsa iz omare.
"Zdaj vidiš, kako je tukaj?" ga je vprašal. "Razumeš, zakaj moram na
Bradavičarko? Samo tam imam prijatelje. No, vsaj mislim, da jih imam."
"Prijatelje, ki Harryju Potterju niti pišejo ne?" je potuhnjeno vprašal
Trapets.
"So pač imeli veliko... čakaj malo," se je Harry sumničavo ustavil in
se namrščil. "Kako pa veš, da mi nihče ni pisal?"
"Harry Potter se ne sme jeziti na Traptsa, Trapets je to počel v
njegovo dobro..."
"Kje so moja pisma?!"
"Tukaj jih imam, gospod," je rekel vilinec. Okretno se je umaknil
izven dosega Harryjevih rok in izza prevleke za blazino potegnil precejšen

zvitek pisem. Harry je tudi od daleč prepoznal Hermionino brezhibno

pisavo, Ronove čačke in komaj berljivo pisavo, za katero je domneval, da
je Hagridova.
Trapets je zaskrbljeno zamežikal.
"Harry Potter se ne sme jeziti... Trapets je upal... če bi Harry Potter
mislil, da so ga prijatelji pozabili... se morda ne bi hotel vrniti v šolo."
Harry ga ni poslušal. Hitro se je stegnil, da bi mu izpulil pisma iz
rok, a Trapets je bil prehiter zanj.
"Harry Potter bo dobil pisma, če Traptsu obljubi, da se ne bo vrnil
na akademijo. Ah, gospod, tam na vas preži nevarnost, s katero se ne
smete spopasti! Obljubite, da ne greste nazaj na akademijo!"
"Ne!" je jezno vzkliknil Harry. "Daj mi pisma, ki so mi jih poslali
prijatelji!"
"če je tako, Trapets nima izbire," je žalostno rekel vilinec.
Preden se je Harry lahko zganil, se je Trapets pognal k vratom, jih
odprl in stekel v pritličje.
Harry je preplašeno zdrvel za njim in pazil, da ne bi preveč ropotal.
Zadnjih šest stopnic je preskočil, na vseh štirih pristal na tapisomu v veži
in se ozrl za Traptsom. Iz jedilnice je zaslišal stričev glas: "... povejte
Petuniji tisto zgodbo o ameriških vodovodarjih, gospod Mason. Tako zabavna je
in Petunija bi jo tako rada slišala od vas..."
Harry je stekel v kuhinjo in od groze okamenel.
Posladek tete Petunije, na katerega je bila tako ponosna, gomila
smetane, pomešana s kandiranim sadjem, je lebdela tik pod stropom. Na
vrhu kuhinjske omare, v kotu, pa je čepel Trapets.
"Ne," je zastokal Harry. "Prosim... Ubili me bodo..."
"Harry Potter mora obljubiti, da se ne bo vrnil na akademijo."
"Trapets, prosim..."
"Obljubite, gospod..."
"Ne morem!"
Trapets ga je žalostno pogledal.
"Torej mora Trapets to storiti v vaše dobro."
Harry je zajel sapo. Skleda je treščila na tla. Razbila se je in
smetana je pljusknila po oknih, stenah, policah, po Harryju, povsod. Nato
je počilo, kot bi usekal z bičem, in Trapets je izginil.
V jedilnici je postalo nenavadno tiho in kmalu je v kuhinjo planil
stric. Harry je bil tako pretresen, da se ni mogel niti premakniti,
smetana
Najprej jepa gavideti,
bilo je prekrivala odstric
da se bo nogVernon
do glave.
uspel zmazati pred
svojima gostoma. ("To je samo najin nečak. Malo je premaknjen, veste.
Kadar sreča neznane ljudi, se čisto razburi, zato sva ga poslala v njegovo
sobo...") Masonova je popeljal nazaj v jedilnico. Pred tem je Harryju še
obljubil, da ga bo takoj, ko Masonova odideta, živega odrl, nato pa mu
je v roke potisnil metlo in krpo. Teta Petunija je iz zamrzovalnika
izbrskala sladoled in Harry, ki se je še vedno tresel, je začel
pospravljati.
Stric bi morda vseeno prišel do naročila, če bi preostanek večera
potekal mirno. Pa ni.
Teta je ravno ponudila gostoma kavo, ko je skozi okno jedilnice
privršal velikanski čuk, odvrgel na glavo gospe Mason pismo in že ga ni

bilo več. Gospa Mason je zavreščala kot harpija, ozmerjala strica

Vernona z norcem, nato pa stekla iz hiše. Gospod Mason je ostal samo
še toliko, da je Dursleyjevim povedal, kako grozno se njegova žena boji ptičev
vseh vrst in velikosti, ter strica vprašal, zakaj jima je zakuhal tako neslano
šalo.
Ko se mu je stric grozeče približal, njegove drobne oči pa so se mu
svetlikale od besa, se je Harry trdo oprijel metle, da ne bi omedlel.
"Preberi tole!" je zlobno zagolčal in mu v roke potisnil pismo, ki ga
je prinesel čuk. "No, preberi!"
Harry je odprl ovojnico. V njej ni bila čestitka za rojstni dan.
Spoštovani g. Potter!
Izvedeli smo, da ste v vašem stalnem prebivališču danes zvečer, ob
deveti uri in dvanajst minut, z urokom pripravili skledo s posladkom do
tega, da je zalebdela.
Kot veste, mladoletnim čarovnikom ni dovoljeno čarati zunaj šole in v
primeru, da bi se tovrsten incident ponovil, bi vas lahko izključili iz
zgoraj omenjene ustanove (Odlok o omejitvah čaranja mladoletnih oseb,
1875, člen C).
Radi bi vas tudi opomnili, da je po 13. členu statuta diskretnosti
Mednarodne zveze čarodejev najstrožje prepovedano s čaranjem ogrožati
člane nečarovniške družbe (bunkeljne).
želimo vam lepe počitnice!
S spoštovanjem,
Mafalda Hopkirk
Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami čaranja
Ministrstvo za čaranje
Harry je pogledal strica in debelo pogoltnil.
"Nisi nam povedal, da zunaj šole ne smeš čarati," je rekel stric in oči
so se mu noro svetlikale. "Najbrž si nam to pozabil omeniti, kaj? Ti je
ušlo iz spomina?"
Kakor orjaški buldog, s stisnjenimi zobmi, se je nagnil nad Harryja.
"Takole ti povem, fant... Zaklenil te bom v sobo... Nikoli več ne boš
šel v tisto šolo... Nikoli... če pa boš poskušal priti iz sobe s pomočjo
čaranja, te bodo izključili!"
Začel se je krohotati kot nor in zvlekel je Harryja navzgor po
stopnicah.
Držal je svojo besedo. Naslednjega jutra je pripeljal v hišo mojstra, ki
je na Harryjevo
vratca, tako da so okno
mupritrdil
trikrat rešetke. Sam skoznja
na dan lahko je v vrataporinili
vgradil mačja
majhne
obroke hrane. Zjutraj in zvečer so ga spustili iz sobe na stranišče, sicer
pa je bil ves čas v svoji sobi.
Minili so trije dnevi in ni bilo videti, da se bodo Dursleyjevi
usmilili Harryja, sam pa tudi ni vedel, kako naj se izmaže iz tega položaja.
Ležal je na postelji, opazoval sonce, ki se je spuščalo za rešetkami, in se
žalostno spraševal, kaj se bo zgodilo z njim.
Kaj bi mu pomagalo, če bi se s čarovnijo rešil iz sobe? Samo iz šole
bi ga izključili. življenje na Rožmarinovi zanj ni bilo še nikdar tako
trpko. Zdaj so Dursleyjevi vedeli, da se ne bodo čez noč spremenili v
leteče podgane, in izgubil je svoje edino orožje. Trapets ga je morda
rešil pred strašno usodo, ki ga je čakala na Bradavičarki. A glede na to,

kakšen je bil položaj na Rožmarinovi, je bil Harry prepričan, da bo tako

ali tako umrl od lakote.
Mačja vratca so zaropotala in prikazala se je tetina roka, ki je
skoznja potisnila krožnik juhe iz konzerve. Harry, čigar črevesje je od
lakote delalo salte, je skočil s postelje in zgrabil krožnik. Juha je bila
popolnoma mrzla, a vseeno je polovico krožnika spil v enem samem
dolgem požirku. Nato je krožnik nesel na drugo stran sobe, z dna
zbrskal razkuhano zelenjavo in jo stresel v Hedwigino kletko. Hedwig je
nasršila perje in ga premerila z gnusom v očeh.
"Nič ne vihaj kljuna, to je vse, kar imava," je čemerno rekel Harry.
Prazni krožnik je odložil na tla ob mačja vratca in spet legel na
posteljo. V bistvu je bil zdaj še bolj lačen, kot je bil prej.
Recimo, da bo čez štiri tedne še živ. Kaj se bo zgodilo, ko ne bo
prišel na Bradavičarko? Bodo poslali koga pogledat, zakaj ga ni? Bodo
lahko prisilili Dursleyjeve, da ga spustijo?
Temnilo se je. Izčrpan je bil, v trebuhu mu je krulilo, misli pa so se
mu kar naprej sukale okoli vprašanj, na katera ni vedel odgovora. Zaspal je.
Sanjal je, da so ga vtaknili v živalski vrt, na njegovo kletko pa privili
ploščico z napisom ,Mladoletni čarovnik'. Ljudje so zijali vanj skozi
rešetke, on pa je ležal na slami, lačen in šibek je bil. V gneči
obiskovalcev je opazil Traptsa in začel je vpiti, klical ga je na pomoč.
Trapets pa je rekel samo: "Harry Potter je zdaj na varnem." Potem je
izginil. Prikazali pa so se Dursleyjevi in Dudley je stresel rešetke njegove
kletke ter se mu začel smejati.
"Nehaj," je zamrmral Harry, ko mu je škripanje rešetk začelo boleče
odmevati po glavi. "Pusti me na miru... Nehaj... Spal bi rad..."
Odprl je oči. Skozi rešetke na oknih je sijala luna. Nekdo je gledal
skoznje. Imel je pegast obraz, rdeče lase in dolg nos.
Ron Weasley.
Tretje poglavje
Jazbina
------------------------------
"Ron!" je dahnil Harry, se splazil k oknu in ga odprl, da bi se lahko
pogovarjala skozi rešetke. "Ron, kako si... Kaj pa je to?"
Ko je končno dojel, kaj se dogaja, je nekaj časa samo debelo gledal.
Ron se je nagibal prek odprtega okna starega avtomobila turkizne barve,
ki je bil parkiran nekaj metrov nad tlemi. Fred in George, Ronova
starejša brata
zadovoljno dvojčka, ki sta sedela na sprednjih sedežih, sta se
režala.
"Kako gre, Harry?"
"Kaj se je zgodilo?" je vprašal Ron. "Zakaj mi nisi odpisal? Vsaj
desetkrat sem ti pisal, da pridi na obisk. Potem pa je oči iz službe
prinesel novico, da si dobil uradno opozorilo, ker si čaral vpričo
bunkeljnov..."
"Nisem čaral jaz. Kako pa je on sploh izvedel za to?"
"Na ministrstvu dela," je pojasnil Ron. "Dobro veš, da zunaj šole ne
smeš čarati..."
"Pravi se je oglasil," je Harry zmajal z glavo in pomignil na avto, ki
je lebdel pred oknom.
"Ah, to ne šteje," se je nasmehnil Ron. "Samo sposodili smo si ga od

očija. Mi trije ga nismo uročili. Ampak, da greš čarat vpričo bunkeljnov,

s katerimi živiš..."
"Saj sem ti rekel, da nisem čaral jaz. Ampak zdaj nimam časa, da bi
ti razlagal. Bi lahko profesorjem na Bradavičarki povedal, da so me
Dursleyjevi zaklenili in me ne pustijo v šolo? Sam si očitno ne smem
pomagati, saj bi na ministrstvu mislili, da čaram že drugič v treh dneh,
in bi me..."
"Nehaj blebetati," ga je ustavil Ron. "Prišli smo pote."
"Ampak tudi vi ne smete čarati..."
"Saj nam ni treba," se je spet nasmehnil Ron in z glavo pomignil
proti prednjima sedežema. "Pozabljaš, kdo me je pripeljal."
"Zaveži jo okrog rešetk," je rekel Fred in Harryju vrgel vrv.
"če se Dursleyjevi zbudijo, me bodo ubili," je Harry zmajal z glavo,
potem pa vrv vseeno trdno privezal za rešetke.
Fred je že pritisnil na plin.
"Nič ne skrbi," se je zahihital, "samo umakni se."
Harry se je res skril v temni kot sobe, v katerem je stala Hedwigina
kletka. Sova je očitno vedela, da se dogaja nekaj pomembnega, saj je
bila povsem pri miru in tiho. Avtomobil je rohnel v vse višjih obratih.
Nenadoma pa je Fred speljal, avtomobil je švignil navzgor, glasno je
zahreščalo in rešetk na oknu ni bilo več. Obvisele so nekaj metrov nad
tlemi in Ron jih je sopeč začel vleči v avto. Harry je ves živčen
prisluškoval zvokom iz spalnice starih Dursleyjev, a ni slišal ničesar.
Ko so se rešetke znašle na zadnjem sedežu ob Ronu, je Fred
prestavil avtomobil v vzvratno prestavo in zapeljal k oknu.
"Splezaj noter," je rekel Ron.
"Ampak moja čarobna palica... pa metla, oblačila, knjige..."
"Kje so?"
"V omari pod stopnicami, ampak zaklenjena je, vrata sobe pa so tudi."
"Mala malica," je rekel George, ki je sedel na sopotnikovem sedežu.
"Umakni se."
Dvojčka sta previdno splezala skozi okno v Harryjevo sobo.
"Nista od muh," si je mislil Harry, ko je George iz žepa potegnil
navadno iglo za lase in se z njo lotil ključavnice na vratih.
"Večina čarovnikov misli, da so take bunkeljske finte čista zguba
časa," je rekel Fred. "Ampak midva veva, da se jih splača naučiti, pa
čeprav z njihovo pomočjo ne gre tako hitro kot s čaranjem."
škrtnilo je inbova
"No, midva vratanesla
so setvoj
odprla.
potovalni zaboj, ti pa po sobi hitro poberi
ostalo, kar moraš vzeti s sabo. Ron ti bo stvari pomagal spraviti v avto,"
mu je naročil George.
"Pazita na zadnjo stopnico, škripa," je Harry zašepetal za dvojčkoma,
ko sta izginila po temnem hodniku.
Harry je začel nabirati najnujnejše stvari in jih sproti podajal skozi
okno Ronu. Nato sta šla pomagat Fredu in Georgu nosit zaboj po
stopnicah. Vmes je stric Vernon v spalnici nekajkrat zakašljal.
Končno so vsi zasopli privlekli zaboj na vrh stopnic, nato pa ga skozi
Harryjevo sobo pririnili do odprtega okna. Fred je splezal skozenj, da je
pomagal Ronu vleči kovček v avto, Harry in George pa sta ga potiskala
iz spalnice. Centimeter za centimetrom je zaboj drsel prek okenske police.

Stric Vernon je spet zakašljal.

"Samo še malo," je zasopel Fred, ki je vlekel zaboj v avto. "Samo še
enkrat močno porinita..."
Harry in George sta se z rameni naslonila na zaboj, potisnila, kolikor
sta mogla, in zaboj je končno zdrsnil na zadnji sedež avtomobila.
"Dobro, zdaj pa pojdimo," je zašepetal George.
Toda, ko je Harry splezal na okensko polico, se je za njegovim
hrbtom oglasilo glasno skovikanje. Temu je nemudoma sledilo grmenje
stričevega glasu.
"Spet ta preklemana sova!"
"Hedwig sem pozabil!"
Harry se je pognal prek sobe v trenutku, ko je na hodniku nekdo
prižgal luč. Zgrabil je kletko, stekel k oknu in jo podal Ronu. Ravno je
splezal na predalnik pred oknom, ko je stric tako silovito pobutal po
odklenjenih vratih, da so se odprla.
Za trenutek je obstal med vrati, nato pa je zarjul kakor pobesnel bik,
stekel prek sobe in zgrabil Harryja za gleženj.
Ron, Fred in George so prijeli Harryja za roke in povlekli, kolikor
so mogli.
"Petunija!" je zarjovel stric. "Uiti hoče! UšEL BO!"
Weasleyjevi so še enkrat močno povlekli in stričev prijem je končno
popustil. Takoj ko so Harryja strpali v avtomobil in zaloputnili vrata, je
Ron zavpil: "Pohodi plin, Fred!"
In avtomobil se je pognal proti mesecu.
Harry ni mogel verjeti, da je svoboden. Odprl je okno, da mu je
nočni veter razmršil lase, in se nagnil skozenj. Strehe hiš na Bršljanovi
so postajale vse manjše. Stric Vernon, teta Petunija in Dudley so osuplo
strmeli skozi okno Harryjeve sobe.
"Na svidenje naslednje poletje!" jim je zaklical Harry.
Weasleyjevi so se glasno zasmejali, Harry pa je spet sedel. Prek
obraza se mu je od enega do drugega ušesa razlezel širok nasmešek.
"Spusti Hedwig," je prosil Rona, "saj lahko leti za nami. Celo večnost
je bila v kletki."
George je Ronu podal lasnico. Trenutek zatem je Hedwig že veselo
zaprhutala skozi okno, nato pa radostno letala tik za njimi.
"No, zdaj nam pa vse povej," je neučakano rekel Ron. "Kaj se je
zgodilo?"
Harry jim je povedal

posladkom. za Traptsa,
Ko je končal njegovo
s pripovedjo, je vsvarilo in polomijado
avtomobilu s tišina.
zavladala
"Zelo sumljivo," je končno rekel Fred.
"Tukaj nekaj smrdi," se je strinjal George. "Torej ti niti tega ni hotel
povedati, kdo naj bi skoval mračni načrt?"
"Po mojem mi ni mogel," se je namrščil Harry. "Saj sem rekel, da se
je začel z glavo butati ob steno vsakič, ko bi mu kaj skoraj ušlo."
Videl je, kako sta se Fred in George spogledala.
"Menda ne mislita, da je lagal?" se je začudil.
"Mja," je začel Fred, "hišni vilinci znajo zelo dobro čarati, ampak
ponavadi jim mora to dovoliti njihov gospodar. Po mojem so Traptsa
poslali, da ti prepreči priti na Bradavičarko. Tako, za šalo. Je na šoli
kdo, ki te res ne prenese?"

"Ja, je!" sta hkrati vzkliknila Ron in Harry.

"Dreco," je prikimal Harry. "Dobesedno sovraži me."
"Dreco Malfoy?" se je sumničavo začudil George. "Menda ne sin
Luciusa Malfoya?"
"Pa že, ta priimek ni ravno pogost," je skomignil Harry. "Zakaj?"
"Oči se je enkrat razgovoril o njem," je razložil George. "Menda je
bil velik privrženec Saj Veš Koga."
"In ko je Saj Veš Kdo izginil," je povzel Fred, "je Lucius takoj
prestopil na našo stran in začel razglašati, da mu Saj Veš Kdo nikoli ni
bil preveč všeč. Ampak to je seveda debela laž. Oči pravi, da je bil eden
njegovih najtesnejših sodelavcev."
Harryju podobne govorice o Drecovi družini niso bile nič novega in
tudi ta ga ni presenetila. V primerjavi z Drecom je bil Dudley prijazen,
obziren in nežen fantek.
"Nisem prepričan, da imajo Malfoyevi hišnega vilinca," je vseeno
podvomil Harry.
"Vilinec vsekakor živi pri kakšni stari čarovniški družini, pa tudi
bogati morajo biti," je menil Fred.
"Ja, mami zmeraj vzdihuje, kako lepo bi bilo, če bi ga imeli tudi mi,
da bi nam likal," je prikimal George. "Pri nas imamo samo zanikrnega
starega grundlja, ki živi na podstrešju, in seveda celo kopico vrtnih
palčkov. Hišni vilinci pa živijo samo v velikih starih graščinah in
gradovih. Pri nas ga ne boš našel."
Harry ni rekel ničesar. Sodeč po tem, da je imel Dreco ponavadi
samo najboljše stvari, se je njegova družina verjetno valjala v čarovniškem
zlatu. Kar predstavljal si je, kako se Dreco lenobno sprehaja po veliki
graščini. Vsekakor bi mu bil sposoben poslati hišnega vilinca, da mu
prepreči priti na Bradavičarko. Ga je vilinec potegnil in mu ne bi smel
verjeti?
"Kakorkoli, vesel sem, da smo te prišli iskat," je rekel Ron. "Ker mi
tako dolgo nisi odpisal, me je začelo resno skrbeti. Najprej sem mislil,
da je za to kriv Errol..."
"Kdo pa je to?"
"Naš skovir. Star je ko svet. Ne bi bilo prvič, da bi se sredi leta
onesvestil. Zato sem si poskušal sposoditi Hermesa..."
"Koga?"
"čuka, ki sta ga mami in oči kupila Percyju, ko je postal predstavnik
študentov,"
"Ampak Percy se je
misga
sprednjega sedeža oglasil
ni hotel posoditi," Fred. Ron. "Rekel je,
je zagodrnjal
da ga nujno potrebuje."
"Percy se že vse poletje obnaša zelo čudno," se je namrščil George.
"Kar naprej pisari pisma. Pa v svojo sobo se zaklepa... Le kaj počne
tam? Tiste priponke predstavnikov študentov tudi ne more kar naprej
loščiti... Preveč proti zahodu pelješ, Fred," je dodal in pokazal na
kompas, ki je stal na armaturni plošči. Fred je zavrtel volan.
"A tvoj oči ve, da ste si sposodili avto?" je Harry vprašal Rona,
čeprav si je kar mislil, kakšen bo odgovor.
"Pravzaprav ne," je zardel Ron. "Danes zvečer je moral v službo.
Upam, da bomo avto spravili v garažo, ne da bi mami opazila, da smo
leteli z njim."

"Kaj pa vaš oči dela na ministrstvu?"

"V najbolj dolgočasnem oddelku je," je potarnal Ron. "V uradu za
zlorabo bunkeljskih izdelkov."
"V kakšnem uradu?"
"V uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Tam skrbijo, da kdo ne bi
uročil predmetov, ki so jih izdelali bunkeljni. Saj veš, da jim ne bi
slučajno spet prišli v roke. Lansko leto, na primer, je umrla neka stara
čarovnica in njen čajni servis so prodali starinarnici. Neka bunkeljka ga
je kupila, ga odnesla domov in z njim postregla svojim gostom. To je
bila prava nočna mora, očija tedne in tedne sploh ni bilo domov."
"Kaj pa se je zgodilo?"
"čajnik je pobezljal in celo hišo poškropil s čajem, eden izmed gostov
pa je končal v bolnišnici, ker se mu je čajna žlička zapičila v nos in ni
hotela ven. Oči je bil čisto iz sebe. V uradu delata samo on in star
čarodej, ki se piše Perkins. Sama sta morala s pomočjo urokov, kakršen
je viroza pozabe, zbrisati spomin vseh bunkeljnov, ki so bili zraven, poleg
tega pa..."
"Ampak vaš oči... Tale avto..."
Fred se je zasmejal. "Ja, oči je usekan na vse, kar izdelajo bunkeljni.
Polno garažo njihove šare imamo. Razstavlja jo, uroči, potem pa spet
sestavi. če bi preiskali našo hišo, bi moral aretirati samega sebe. Mami
zaradi tega vsake toliko časa čisto znori."
"To je glavna cesta," je rekel George, ki je gledal skozi okno. "V
desetih minutah bomo že doma. Saj je že čas, dani se..."
Na vzhodu je nebo res polagoma dobivalo rožnat pridih, ki je bil
zaenkrat še komaj opazen.
Fred je poletel niže in Harry je z višine že razločil temno šahovnico
polj in gozdičev.
"Naša hiša je malo stran od vasi," je rekel George.
Avto se je spuščal vse niže in niže. Skozi drevesa se je zdaj že
svetlikal rob briljantno rdečega sonca.
"Pa smo preživeli!" je vzkliknil Fred, ko so nekoliko trdo pristali na
tleh. Ustavili so se ob vegasti garaži, ki je stala na majhnem dvorišču, in
Harry je prvič videl Ronovo hišo.
Videti je bila, kot bi bila svojčas velika, kamnita prašičja staja, h
kateri so nato dozidavali eno sobo za drugo. Zdaj je segala že več
nadstropij visoko in se je tako nevarno nagibala nad dvorišče, da bi se
morala že zdavnaj
Harry, "če ji tega neporušiti. ("In verjetno
bi preprečeval bi tudi
cel kup se," se
urokov.") Najevrhu
opomnil
rdeče
strehe je bilo posajenih pet ali šest dimnikov. Ob vhodu je bil v zemljo
zapičen vegast kol, nanj pa pribita deščica z napisom ,Jazbina'. Okoli
vhodnih vrat so bili razmetani številni škornji, poleg njih pa je stal
zarjavel kotel. Po dvorišču je za hrano brskalo nekaj debelih rjavih
kokoši.
"Nič posebnega ni," je rekel Ron.
"Kakšna lepa hiša!" je veselo vzkliknil Harry, ki se je spomnil na
Rožmarinovo ulico.
Zlezli so iz avtomobila.
"Zdaj pa se moramo čisto potihem splaziti noter," je zašepetal Fred,
"in počakati, da nas mami pokliče na zajtrk. Potem boš ti, Ron, stekel

po stopnicah in rekel: ,Glej, mami, kdo je sredi noči potrkal na vrata.'

Harryja bo vesela in nihče ne bo izvedel, da smo si sposodili avto."
"Prav," je prikimal Ron. "Pridi, Harry, jaz bom spal na..."
Ron je nenadoma grozljivo pozelenel in se nepremično zastrmel proti
hiši. Ostali trije so se obrnili.
Prek dvorišča jo je mahala gospa Weasley in kokoši so ji preplašeno
bežale spod nog. Glede na to, da je bila majhna, okrogla in je imela
zelo prijazen obraz, je bilo res presenetljivo, kako je bila v tistem
trenutku podobna razkačeni tigrici.
"A," je rekel Fred.
"Ojej," je dodal George.
Gospa Weasley se je postavila prednje, se z rokami oprla v boke in
jih enega za drugim premerila. Na sebi je imela predpasnik z rožnatim vzorcem,
iz njegovega žepa pa je štrlela čarobna palica.
"Tako torej," je rekla.
"Dobro jutro, mami," je rekel George, prepričan, da jo bo z veselim
tonom svojega glasu vsaj nekoliko zmedel.
"Se vam sploh sanja, kako me je skrbelo?" je tako ostro zašepetala
gospa Weasley, da je vse zmrazilo.
"Oprosti, mami, ampak, veš, morali smo..."
Vsi trije sinovi gospe Weasley so bili večji od nje, a ko se je
razbesnela, so se preplašeno prihulili.
"Postelje prazne! Nobenega sporočila! Avta nikjer! Kaj vse bi se vam
lahko zgodilo! Od skrbi sem bila čisto iz sebe! Ampak kaj vam to mar!
še nikdar v življenju... Samo počakajte, da pride domov vaš oče! S
Percyjem in Charliejem nisva nikoli imela takih težav!"
"Popolni Percy," je Fred zavil z očmi.
"Ne bi bilo slabo, če bi se vsaj malo zgledoval po njem!" je zavpila gospa
Weasley in Freda s kazalcem dregnila v prsi. "Lahko bi se ubili, lahko bi vas
videli, očeta bi to lahko stalo službe..."
Harryju se je zdelo, da je minila cela ura, preden se je gospa
Weasley upehala in se obrnila k njemu. Preplašeno se je začel ritensko
umikati.
"Tebe sem pa zelo vesela, Harry," se mu je nasmehnila. "Pridi v
kuhinjo na zajtrk."
Obrnila se je in odšla nazaj v hišo. Harry je prestrašeno pogledal
Rona in šele ko mu je ta spodbujajoče prikimal, je šel za njo.
Kuhinja je bila
miza, okoli nje majhna.
pa stoli. Na sredini
Harry je stalasedel
je previdno stara,na
zloščena lesena
rob svojega stola in
se ozrl okoli sebe. še nikoli ni bil v čarovniški hiši. Na uri, ki je visela
na steni nasproti njega, se je vrtel samo en kazalec, številčnice pa sploh
ni imela. Na obodu ure je pisalo marsikaj, na primer ,Zdaj je čas, da
nahraniš kokoši', ali pa ,Skrajni čas, da začneš kuhati večerjo' in ,Zamujaš'.
Na polici nad kaminom so stale številne knjige z naslovi kot Pričarajte si
sir, Uroki in peka in Mizica, pogrni se! če Harryja niso varala ušesa, je
radio, ki je stal poleg pomivalnega korita, naznanil, da je na sporedu
oddaja ,Ura čaranja s priljubljeno pojočo čarodejko Celestino Charmig.'
Gospa Weasley je ropotala po kuhinji in grdo pogledovala svoje
sinove, medtem pa mimogrede pripravljala zajtrk. Vsake toliko časa je
kaj zamrmrala, na primer ,Ne vem, kaj vas je zgrabilo' ali pa ,Nisem si

mislila, da bi mi naredili kaj takega'.

"Ti seveda nisi čisto nič kriv," je zagotovila Harryju in mu na krožnik
stresla tri hrenovke. "Oba z Arthurjem naju je skrbelo zate. Ravno včeraj
sva sklenila, da te prideva sama iskat, če do petka ne boš odpisal Ronu.
Ampak to ne pomeni," je dodala, ko je na njegov krožnik naložila še tri
pečena jajca, "da je zato treba odleteti ponj z začaranim avtomobilom, ki
ga sploh ne bi smeli imeti pri hiši. Lahko bi vas videli."
Mimogrede je stresla s čarobno palico in posoda v umivalniku se je
začela pomivati sama od sebe ter tiho požvenketavala.
"Pa saj je bilo oblačno, mami!" je ugovarjal George.
"Kar tiho bodi!" je odrezala gospa Weasley. Ko pa se je obrnila k
Harryju, se mu je prijazno nasmehnila. Odrezala mu je kos kruha in ga
namazala z maslom.
V tistem trenutku se je pred vrati pojavila majhna, rdečeglava postava
v dolgi spalni srajčki. Pokukala je v kuhinjo, zacvilila in pobegnila.
"Ginny," je Ron tiho pojasnil Harryju. "Moja sestra. Vse poletje že
govori o tebi."
"Ja, tvoj avtogram bi rada, Harry," se je zarežal Fred, a pri tem ujel
mamin pogled. Hitro je sklonil glavo nad krožnik in ni rekel nobene več.
šele ko so bili vsi štirje krožniki do čistega polizani, kar sicer ni trajalo
prav dolgo, so spet spregovorili.
"Kako sem utrujen," je zazehal Fred, ko je odložil nož in vilico.
"Mislim, da bom šel kar v posteljo in..."
"Pa kaj še!" se je razjezila njegova mama. "Sam si kriv, da si bil vso
noč pokonci. Lepo se boš lotil vrtnih palčkov. Stran jih je treba spraviti,
čisto so podivjali."
"Ampak, mami..."
"Vidva pa mu bosta pomagala," je pristavila ter grdo pogledala Rona
in Freda. "Ti greš lahko spat, ljubček," je pokimala Harryju. "Nisi kriv, če so
te prišli iskat s tistim presnetim avtom."
A Harry, ki je bil čisto buden, je hitro rekel: "Raje bi pomagal
Ronu. Vrtnih palčkov nisem videl še nikoli."
"Zelo lepo od tebe, ampak to je dolgočasno delo," je rekla gospa
Weasley. "Lahko pa pogledamo, kaj nam glede tega svetuje Sharmer."
S police nad kaminom je potegnila težko knjigo. George je zastokal.
"Mami, saj vemo, kako se je treba lotiti vrtnih palčkov."
Harry si je ogledal platnico knjige, ki jo je gospa Weasley držala v
roki.
KakoPrek
z vrtanje
in je
iz zhiše
razkošnimi
pregnatizlatimi črkami
škodljivce. pisalo:
Pod tem jeSlatan Sharmer:
bila velika
fotografija čarovnika s kodrastimi svetlimi lasmi in bleščeče modrimi očmi.
Kot je bila v čarovniškem svetu navada, se je čarovnik na sliki premikal
in Slatan Sharmer je vsem po vrsti predrzno mežikal. Gospa Weasley se
mu je blaženo nasmehnila.
"Izvrsten je," je zavzdihnila. "Na škodljivce se res spozna. Kakšna
knjiga..."
"Pa tako čeden je, a ne?" se je zahihital Fred.
"Ne vem, kaj hočeš povedati s tem," se je čudila gospa Weasley, a
lica so ji kljub temu nekoliko pordela. "No, prav. če mislite, da se na
palčke spoznate bolje od Sharmerja, se jih kar lotite. Ampak ko boste
končali, bom prišla pogledat, kako ste opravili. če najdem enega samega

palčka, se pazite!"
Dvojčka in Ron so se zehaje in godrnjaje odmajali ven, Harry pa jim
je sledil. Vrt je bil velik in natanko takšen, kakršnega bi si želel imeti
Harry. Dursleyjevim ne bi bil všeč, saj je bi precej zaraščen s plevelom
in tudi travo bi bilo treba pokositi. A obdajala so ga zverižena drevesa,
na gredicah so se bohotile rastline, ki jih Harry ni še nikoli videl,
precejšen del vrta pa je zavzemal ribnik, poln zelenkaste vode in žab.
"Tudi bunkeljni imajo vrtne palčke," je Harry povedal Ronu, ko so
prečkali trato.
"Ja, videl sem tiste kipce, za katere mislijo, da so palčki," se je
nasmehnil Ron, potem pa se je hitro sklonil in glavo zakopal v bližnji
grm. "Podobni so debelim Božičkom, samo da imajo v roki svetilke, ribiške
palice..."
Iz grma se je zaslišalo divje prasketanje, grm se je stresel in Ron se
je zravnal. "To je vrtni palček," je rekel čemerno.
"Spustme! Spustme!" je cvilil palček.
Božičku vsekakor ni bil podoben. Bil je majhen, ves usnjat in imel je
veliko, grčasto glavo, ki je bila nenavadno podobna krompirju. Ron ga je
držal daleč stran od sebe, saj ga je palček s svojimi malimi, roževinastimi
nogami poskušal obrcati. Ron ga je zgrabil za gležnje, tako da je bingljal
z glavo navzdol.
"Takole moraš narediti," je razložil. Palčka je dvignil nad glavo
("Spustme!") in ga začel vrteti kot laso. Ko je opazil, kako se je Harry
ob tem zgrozil, je dodal: "To jih nič ne boli, samo zvrti se jim, ne
najdejo svojih lukenj in gredo kam drugam."
Potem ga je spustil. Palček je poletel najmanj deset metrov daleč in
s krikom pristal na polju za živo mejo.
"To je vse, kar zmoreš?" ga je zbodel Fred. "Stavim, da bo moj letel
dlje od tistega štora."
Harry se je hitro naučil, da se mu palčki ne smejo smiliti. Prvega, ki
ga je ujel, je hotel samo postaviti na drugo stran žive meje. A palček je
zaznal njegovo neodločnost. Svoje ostre zobe je zasadil v Harryjev prst in
ta se ga ni in ni mogel otresti, dokler...
"Uau, Harry, tale je pa zletel vsaj dvajset metrov daleč."
Palčki so kmalu frčali po zraku kot za stavo.
"Veš, niso preveč bistri," je Harryju razložil George, ki je zgrabil pet
palčkov naenkrat. "Takoj ko ugotovijo, da jih mečeš z vrta, prihitijo iz
svojih lukenj gledat, kako to gre. Lahko bi jih že izučilo in bi ostali pod
zemljo."
Kmalu se je množica palčkov, ki so se znašli na polju, v raztrgani
koloni odpravila stran. Njihova mala ramena so bila žalostno povešena.
"Kmalu bodo prišli nazaj," je rekel Ron, ko so še zadnji izginili v živi
meji na drugi strani polja. "Pri nas jim je grozno všeč... Oči je preblag
z njimi, zdijo se mu zabavni..."
Ravno v tistem trenutku so se zaprla vhodna vrata na drugi strani
hiše.
"Prišel je!" je vzkliknil George. "Oči je prišel domov!"
Stekli so v hišo.
Gospod Weasley se je sesedel na kuhinjski stol, si snel očala in
utrujeno zamižal. Bil je suh in lasje so se mu že redčili. A tisti, ki so

mu še ostali, so bili prav tako rdeči kot lasje njegovih otrok. Oblečen je
bil v dolg, zelen čarovniški plašč, ki pa je bil spran in zdelan.
"Kakšna noč," je zamrmral in z negotovo kretnjo segel po čajniku.
Vsi so se posedli okoli njega. "Devet racij smo napravili. Devet! Stari
Tobakarolus Smrat me je v trenutku, ko sem mu obrnil hrbet, poskušal
uročiti..."
Napravil je dolg požirek čaja in zavzdihnil.
"Si kaj našel, oči?" je pričakujoče vprašal Fred.
"Samo nekaj ključev, ki se zmanjšajo in čajnik z zobmi," je zazehal
njegov oče. "Našli smo sicer tudi nekaj resnično nemarnih reči, ampak na
srečo ne spadajo v mojo pristojnost. Mrtwodda smo odpeljali na
zaslišanje, saj je imel doma nekaj izjemno nenavadnih dihurjev, ampak to
je hvala bogu stvar Komiteja za eksperimentalne uroke..."
"čemu pa služijo ključi, ki se zmanjšajo?" je vprašal George.
"Z njimi opeharijo bunkeljne," je zavzdihnil gospod Weasley. "Prodajo
jim ključ, ki se kmalu tako pomanjša, da ga ne morejo niti videti. Ko ga
potrebujejo, ga tako ne morejo najti. Seveda je za tak prekršek zelo
težko kogarkoli dejansko obsoditi, saj noben bunkelj ne bi priznal, da se
je njegov ključ pomanjšal. Vdano ti zatrjujejo, da so ga spet izgubili.
Zlati so, čarovnije se res potrudijo spregledati, pa čeprav se jim zgodijo
tik pred nosom... Ampak ne bi verjeli, kaj vse so jim čarovniki že
začarali."
"Na primer avtomobile?"
Prikazala se je gospa Weasley, ki je pred sabo kakor meč držala
dolgo grebljico. Gospod Weasley je v trenutku odprl oči in zardel.
"A-avtomobile, ljubica?"
"Ja, Arthur, avtomobile," je rekla gospa Weasley. Oči so se ji kar
bliskale. "Predstavljaj si čarovnika, ki kupi staro, zarjavelo kripo. Samo
pomisli, svoji ženi reče, da bi ga rad samo razstavil in ugotovil, kako deluje.
V resnici pa ga začara, da lahko leti."
Gospod Weasley je zamežikal.
"Veš, ljubica, če se ne motim, mu zakon tega ne prepoveduje, čeprav
bi morda moral, em, svoji ženi povedati resnico... V zakonu obstaja
luknja... če ni imel namena leteti z avtomobilom, čeprav bi lahko, še
ne pomeni..."
"Arthur Weasley, ti sam si poskrbel, da se je ta luknja znašla v
zakonu. Saj si ga ti pisal!" je zakričala gospa Weasley. "Samo zato, da bi
se lahko
veš: šejenaprej
Harry danesigračkal z vso tisto
zjutraj prispel navlako na skednju!
z avtomobilom, s katerimInti toliko da
nisi imel
namena leteti."
"Harry?" je zmedeno ponovil gospod Weasley. "Kateri Harry?"
Ozrl se je okoli sebe. Ko ga je zagledal, se je zdrznil.
"Moj bog! Harry Potter? Lepo, da si se oglasil, Ron pogosto govori o
tebi..."
"Najini sinovi so sinoči s tvojim avtomobilom odleteli do Harryjevega
doma in nazaj!" se je še bolj razjezila gospa Weasley.
"Ste res?" se je razveselil gospod Weasley. "Gotovo je motor tekel kot
namazan, kaj? M-mislim," je zajecljal, ko so se iz oči gospe Weasley
usule iskre, "to-to pa ni bilo lepo od vas, fantje. Tega ne bi smeli..."
"Pustimo ju, da se pomenita," je Ron zamrmral Harryju, ko se je

gospa Weasley od jeze napihnila kot balon, tik preden poči. "Pridi, ti
pokažem svojo sobo."
Izmuznila sta se iz kuhinje. Prek ozkega hodnika sta prišla do
vegastega stopnišča, ki se je v cikcaku zvijalo med nadstropji. Na podestu
tretjega nadstropja sta šla mimo sobe z odprtimi vrati. Harry je za
trenutek zagledal par bleščečih rjavih oči, ki je zijal vanj, nato pa so se
vrata hitro zaprla.
"Ginny," je pojasni Ron. "Sploh ne veš, kako nenavadno je, da je
takole sramežljiva. Ponavadi kar naprej žlobudra."
Povzpela sta se še dve nadstropji više, dokler nista prišla do vrat, s
katerih se je luščila barva. Nanje je bila privita ploščica z napisom
,Ronaldova soba'.
Harry je vstopil in z glavo bi skoraj zadel v poševni strop.
Zamežikal je. Bilo je, kot bi se znašel v peči: skoraj vse v Ronovi
sobi je bilo divje oranžne barve - posteljno pregrinjalo, stene, celo strop.
šele po nekaj trenutkih je Harry ugotovil, da je Ron prekril skoraj vsak
kvadratni centimeter zmahanih tapet s posterji sedmerih čarovnikov in
čarovnic. Vsi so bili oblečeni v bleščeče oranžne plašče, v rokah pa so
držali leteče metle in jima mahali.
"Je to moštvo quidditcha, za katero navijaš?" je vprašal.
"Ja, imenuje se Kraljevski kanoni," je prikimal Ron in pokazal na
oranžno posteljno pregrinjalo. Vanj so bili izvezeni dve veliki črki K in
leteča topovska krogla. "Ravno pred kratkim so se povzpeli na deveto
mesto v državni ligi."
Ronove šolske knjige so bile nametane v kotu sobe, med njimi pa so
ležali stripi z naslovom Dogodivščine Bartina Biggsa, blaznega bunkeljna.
Ronova čarobna palica je ležala na vrhu akvarija, polnega žabjih mrestov.
Akvarij je stal na okenski polici, poleg njega pa je na zaplati sončne
svetlobe dremala Ronova stara, debela podgana škraba.
Harry je stopil prek kupčka kart, ki je ležal na tleh, in pogledal
skozi okno. Na polju, ki je ležalo globoko pod njim, je opazil tolpo
palčkov, ki so se plazili skozi živo mejo nazaj na vrt Weasleyjevih. Nato
se je obrnil k Ronu, ki ga je živčno opazoval, kot bi čakal na njegovo
sodbo.
"Soba res ni prav velika," je hitro rekel Ron. "Ni taka kot tista, ki si
jo imel pri bunkeljnih. Pa še tik pod podstreho je, kjer živi naš grundelj.
Zmeraj razbija in nerga..."
A
RonHarry mu jedo
je zardel s širokim
ušes. nasmeškom zatrdil: "Lepše hiše še nisem videl."
četrto poglavje
Lepopis in pivnik
------------------------------
življenje v Jazbini je bilo povsem drugačno od življenja na
Rožmarinovi ulici. Dursleyjevi so imeli radi red, hiša rdečelase družine pa
je kar pokala po šivih od nenavadnih in nepričakovanih stvari. Ko se je
Harry v veži prvič pogledal v ogledalo, bi ga skoraj pobralo, tako se je
prestrašil. Ogledalo je namreč zavpilo: "Zatlači si srajco, ti paglavec!"
Grundelj je začel ropotati in razgrajati po podstrešju, takoj ko se mu je
zazdelo, da je v hiši preveč mirno. Majhne eksplozije, ki so se razlegale
iz sobe dvojčkov, niso bile nič neobičajnega. Najbolj nenavadna pa se

Harryju nista zdela govoreče ogledalo ali godrnjavi grundelj, temveč to,
da so ga pri Ronu imeli radi.
Gospa Weasley je pogosto tarnala nad žalostnim stanjem njegovih
nogavic in mu pri vsakem obedu poskušala naložiti hrano na krožnik
najmanj štirikrat. Gospod Weasley je Harryja kar naprej bombardiral z
vprašanji o tem, kakšno je življenje pri bunkeljnih, spraševal ga je, kako
delujejo vtičnice, pošta in podobne stvari.
"Kako zanimivo!" je vzkliknil, ko mu je Harry razložil, kako se
telefonira. "Bunkeljni so neizmerno iznajdljivi. Izvrstno se znajdejo, kljub
temu da ne znajo čarati."
Nekega sončnega dopoldneva, približno teden zatem, ko je prispel v
Jazbino, je Harry dobil pismo z Bradavičarke. Z Ronom sta prišla v
kuhinjo, kjer so gospod in gospa Weasley ter Ginny že sedeli za mizo.
Ko je Ginny zagledala Harryja, je prevrnila skledo z ovsenimi kosmiči na
tla. Zadnje čase je zelo pogosto kaj prevrnila. Zardela je kakor
zahajajoče sonce in se hitro sklonila pod mizo, da bi pobrala skledo.
Harry se je pretvarjal, da tega ni opazil. Sedel je in segel po kosu
prepečenca, ki mu ga je ponudil gospod Weasley.
"S šole so vama pisali," je rekla gospa Weasley. Harryju in Ronu je
podala enaki kuverti iz rumenkastega pergamenta, naslovljeni z zelenim
črnilom. "Dumbledore že ve, da si tukaj, Harry. Temu res nič ne uide.
Tudi vidva sta dobila pošto," je dodala, ko sta prikrevsala v kuhinjo še
Fred in George.
Nekaj minut so bili vsi tiho in brali pisma. Harry je v svojem
prebral, naj kot običajno prvega septembra pride na železniško postajo
King's Cross, od koder ga bo na Bradavičarko odpeljal ekspresni vlak. V
ovojnici je bil tudi seznam knjig, ki jih bo potreboval naslednje šolsko
leto.
študenti drugega letnika naj s sabo prinesejo sledeče učbenike:
Miranda Kraguli: čarovniški uroki za drugi letnik
Slatan Sharmer: Na dopustu s harpijo
Slatan Sharmer: Na potepu z grundlji
Slatan Sharmer: Na počitnicah z jago babo
Slatan Sharmer: Na potovanjih s troli
Slatan Sharmer: Na oddihu z vampirji
Slatan Sharmer: Na izletu z volkodlaki
Slatan Sharmer: Na sprehodu z jetijem
Fred,
"Tudi tikimoraš
je svojkupiti
seznamvseže prebral, je poškilil
Sharmerjeve knjige!"vjeHarryjevega.
zmajal z glavo.
"Novi profesor obrambe pred mračnimi silami mora biti čisto nor
nanj, stavim, da je profesorica."
še preden pa je stavek dokončal, ga je njegova mama ostro ošinila in
zavzeto je začel mazati marmelado na kruh.
"To bo pa še hec," je rekel George in poškilil k staršem.
"Sharmerjeve knjige so zelo drage..."
"Bomo že kako," je gospa Weasley zamahnila z roko, a očitno jo je
skrbelo. "Večino stvari, ki jih potrebuje Ginny, bomo lahko kupili iz
druge roke."
"O, greš letos v prvi letnik?" jo je vprašal Harry.
Prikimala je, zardela do korenin svojih ognjenih las in se

s komolcem naslonila na maslo. Na srečo tega ni opazil nihče razen

Harryja, kajti ravno takrat je v kuhinjo prikorakal Ronov starejši brat
Percy. že se je oblekel in si na flanelasto srajco pripel priponko
predstavnika študentov.
"Dobro jutro vsem skupaj," jih je živahno pozdravil. "Prekrasen dan,
kajne?"
Sedel je na edini prosti stol, a takoj skočil na noge. S stola je
dvignil čuden predmet, ki je Harryja spominjal na staro, zmahano sivo
omelo za prah iz ptičjega perja. A kmalu je ugotovil, da ta reč diha.
"Errol!" je vzkliknil Ron. Skovirja je potegnil Percyju iz rok in izpod
njegovega krila povlekel pismo. "Končno. Hermionin odgovor je prinesel.
Pisal sem ji, da te bomo poskušali rešiti iz krempljev tistih
bunkeljnov."
Errola je odnesel k vrtnim vratom in ga postavil na polico zraven
njih. A skovir se je takoj zvrnil z nje. Ron ga je v zadnjem trenutku
ujel, potem pa odložil v pomivalno korito in žalostno zmajal z glavo.
Nato je raztrgal ovojnico Hermioninega pisma in ga naglas prebral:
Draga Ron in Harry (če si tam)!
Upam, da je šlo vse po načrtu in je Harry zdaj na varnem. Upam
tudi, Ron, da pri tem nisi naredil česa, kar ne bi smel. Kajti v tem
primeru bi se znašel v težavah tudi Harry. Res me je skrbelo, in če je s
Harryjem vse v redu, mi, prosim, takoj sporočite. Mogoče bi bilo
pametno, če pošljeta kakšno drugo sovo, kajti tale skovir bi se moral
že zdavnaj upokojiti.
Seveda sem zelo zaposlena s ponavljanjem lanskoletne snovi "Zmešalo
se ji je!" se je zgrozil Ron. "Saj so počitnice!" - in prihodnjo sredo grem
v London kupit knjige za naslednje šolsko leto. Kaj, ko bi se srečali na
Prečni ulici?
čimprej mi sporočite, kako je z vama.
Lep pozdrav,
Hermiona.
"To se prav lepo sklada z našimi načrti. Tudi mi bomo šli naslednjo
sredo v London," je sklenila gospa Weasley. "Kaj pa boste počeli danes?"
Harry, Ron in dvojčka so se nameravali povzpeti na bližnji hrib, vrh
katerega so Weasleyjevi imeli majhen pašnik. Obdajala so ga drevesa,
tako da iz vasi, ki je bila pod hribom, ni bilo mogoče videti, kaj se
dogaja na njem. Zato so tam lahko vadili quidditch, če le niso leteli
previsoko. Seveda
ušla in odletela prave
v vas, žogice nisotežko
bi bunkeljnom prišlerazložili,
v poštev.kaj
čejebito.
jimZato
kakšna
so
si namesto žogic podajali jabolka. Vsak je nekaj časa letal s Harryjevim
Nimbusom, ki je bil daleč najboljša metla. Ronova stara metla znamke
Utrinek je bila tako počasna, da so bili hitrejši od nje celo mimo leteči
metulji.
čez pet minut so z metlami na ramenih že zagrizli navkreber. Percyja
so povabili zraven, pa je rekel, da ima delo. Harry ga je za zdaj videl
le med obedi, ves preostali čas pa je ždel v svoji sobi.
"Ko bi vedel, kaj počne," se je namrščil Fred. "čisto se je spremenil.
Dan preden si prišel, so mu poslali rezultate male mature. čisto vse
točke je dobil, pa se skorajda ni važil."
"Tudi Bill je pobral vse točke," je zavzdihnil George. "če ne bomo

previdni, bo Percy že drugi predsednik študentskega sveta Bradavičarke iz

naše družine. Mislim, da take sramote ne bi prenesel."
Bill je bil njihov najstarejši brat. On in drugi najstarejši, Charlie, sta
že končala čarovniško akademijo. Harry še ni srečal nobenega izmed
njiju. Vedel pa je, da Charlie v Romuniji preučuje zmaje, Bill pa v
Egiptu dela za čarovniško banko Gringott.
"Ne vem, kako nam bosta mami in oči letos kupila vse, kar
potrebujemo za šolo," je čez nekaj časa potarnal George. "Pet zbirk
Sharmerjevih knjig! Ginny pa potrebuje čarovniški plašč, palico in še in
še..."
Harry ni rekel ničesar, saj mu je bilo nekoliko nerodno. V
podzemnem trezorju londonske podružnice banke Gringott ga je čakalo
precejšnje premoženje, ki so mu ga zapustili starši. Seveda je imel denar
samo v čarovniškem svetu; z guldi, srpci in firiči v bunkeljskih trgovinah
nisi imel kaj početi. A Dursleyjevim svojega bančnega računa v Gringottu
vendarle ni omenjal; vedel je, da jih strah pred vsem čarobnim nikakor ne bi
oviral pri tem, da se polastijo kupa čarovniškega zlata.
Naslednjo sredo jih je gospa Weasley zbudila zelo zgodaj. Ko so
pospravili kopico sendvičev s šunko, so si nadeli plašče, gospa Weasley
pa je šla po nenavaden cvetlični lonček. Ko ga je prinesla, se je
zaskrbljeno obrnila k možu.
"Komaj ga bo zadosti, Arthur," je zavzdihnila. "Spomni me, da ga
kupimo. No, najprej naš gost! Kar izvoli, Harry!"
Pomolila mu je cvetlični lonček.
Harry ga je presenečeno pogledal in se spraševal, zakaj ga vsi tako
pričakujoče gledajo.
"K-kaj pa naj naredim?" je zajecljal.
"še nikoli ni potoval s pomočjo frčaška," se je nenadoma posvetilo
Ronu.
"še nikoli?" se je začudil gospod Weasley. "Kako pa si lani prišel na
Prečno ulico? Saj si tam kupil šolske potrebščine, kajne?"
"Ja, ampak tja sem šel s podzemsko železnico, potem pa..."
"Res?" ga je navdušeno prekinil gospod Weasley. "Iz podzemskih
peronov si na ulico gotovo prišel s pomočjo tistih... utekočinjenih
stopnic, kajne? Kako pravzaprav delujejo..."
"Pusti zdaj to, Arthur!" se je razhudila gospa Weasley. "S frčaškom
bomo prišli tja veliko hitreje, ljubček. Ampak pri moji veri, če ga še
nikoli
"Nič munisine
uporabil..."
bo, mami," je Fred zamahnil z roko. "Grem jaz prvi, da
bo videl, kaj mora narediti."
V cvetlični lonček je segel po ščepec svetlikajočega se praška, stopil k
ognjišču in ga vrgel v plamene.
Ogenj je zabučal, plameni so pozeleneli in se dvignili, da so segali
više od Freda. Ta je stopil naravnost mednje in zaklical: "Prečna ulica!"
V trenutku je izginil.
"Razločno moraš povedati, kam bi rad šel," je gospa Weasley
opozorila Harryja, ko je v cvetlični lonček segel še George. "Pa pazi, da
boš izstopil skozi pravi kamin."
"Skozi pravi kaj?" je živčno vprašal Harry, ko je ogenj spet zabučal in
je izginil še George.

"Kaminov, skozi katere lahko izstopiš, je kar precej, veš. Ampak če

jasno poveš, kam bi rad šel..."
"Nič mu ne bo, Molly, ne straši ga," se mu je nasmehnil gospod
Weasley in segel v lonček.
"Ampak, kaj bomo napravili, če se izgubi? Kako bomo to razložili
njegovim sorodnikom?"
"še veseli bi bili," jo je pomiril Harry. "če bi me vrglo ven skozi
kakšen dimnik, bi to Dudleyja zelo zabavalo, verjemite."
"No... prav. Pojdi za Arthurjem," je pristala gospa Weasley. "Ko boš
stopil v plamene, povej, kam hočeš iti..."
"In roke stisni čisto k sebi," mu je svetoval Ron.
"In zapri oči," je dodal gospod Weasley. "Saje..."
"Pa čisto pri miru bodi," mu je Ron skočil v besedo. "Sicer boš res
priletel ven skozi napačni kamin."
"Predvsem pa se ne smeš prestrašiti in prehitro izstopiti. Počakaj, da
boš zagledal Freda in Georga."
Harry se je trudil, da ne bi pozabil vsega tega, in segel v lonček.
Nato je stopil k ognjišču. Zajel je sapo, stresel prašek v plamene in
zakorakal vanje. Bilo je, kot bi okoli njega vel topel veter. Odprl je usta
in v trenutku mu je veter zagnal vanje vroč pepel.
"P-p-prečna ulica," je izpljunil.
Počutil se je, kot bi ga posrkalo v velikansko odtočno cev. Sukalo ga
je ko vrtavko, obdajalo pa ga je oglušujoče rjovenje. Odprl je oči, a
zvijajočih se zelenih plamenov ni mogel gledati prav dolgo, ne da bi mu
postalo slabo. S komolcem je udaril ob nekaj trdega in roke je še
močneje stisnil k sebi, vrtel se je in vrtel. Zdaj se je počutil, kot bi ga
po obrazu klofutale mrzle dlani. Poškilil je skozi napol priprte oči. švigal
je skozi številna ognjišča, prehitro, da bi si jih ogledal, in le občasno je
skozi kamine ugledal sobe, ki so bile za njimi. Sendviči s šunko so mu
brbotali v želodcu. Spet je zaprl oči, zaželel si je, da bi bilo tega že
konec, in takrat... je padel na mrzla, kamnita tla. Očala mu je tako
sunkovito vrglo z nosu, da so se zlomila.
Bil je ves omotičen, pobunkan in od peta do glave prekrit s sajami.
Previdno se je postavil na noge in si spet nataknil polomljena očala.
Bil je popolnoma sam in niti sanjalo se mu ni, kje je. Jasno mu je bilo
samo to, da stoji pred kamnitim ognjiščem velikega in slabo
razsvetljenega prostora, za katerega je sklepal, da je čarovniška trgovina.
A predmeti, ki so bili naprodaj, nikakor niso sodili na seznam šolskih

potrebščin.
V zastekljenem panoju blizu kamina je na blazini ležala skrivenčena,
izsušena stara dlan, poleg nje pa sta bila razstavljena krvav kupček
igralnih kart in bolščeče stekleno oko. S sten so zlohotno zijale srhljive
maske, na pultu je bila majhna kopica človeških kosti, s stropa pa so
visele zarjavele, ostre priprave. še huje pa je bilo to, da ozka cesta, ki
jo je Harry zagledal skozi umazano okno trgovine, nikakor ni bila Prečna
ulica.
"čim prej se spravim od tod, tem bolje," se je stresel.
Hitro in previdno se je odpravil proti vratom in pri tem nežno
otipaval svoj nos, ki jo je skupil med bolečim pristankom. A še preden
je prišel na pol poti do vrat, sta proti njim prikorakala dva človeka.

Enega izmed njiju Harry nikakor ni hotel srečati, posebej ne takole

sajast, z razbitimi očali in v takšni trgovini. Ime mu je bilo Dreco.
Harry se je hitro ozrl okoli sebe in opazil veliko črno omaro. Pognal
se je vanjo, vrata pa je pustil odprta ravno toliko, da je lahko kukal
skozi špranjo. Samo nekaj trenutkov zatem je pozvonil zvonček nad vrati
in Dreco je vstopil v trgovino.
Moški, ki je prišel za njim, je bil lahko samo njegov oče. Imela sta
podobno ostre poteze, oba sta bila bleda in oba sta imela tiste hladne,
sive oči. Gospod Malfoy je šel prek trgovine in se pri tem lenobno
oziral po razstavljenih predmetih, nato pa je udaril po zvončku na pultu.
Pri tem se je nečesa domislil, se obrnil in svojemu sinu ukazal: "Ničesar
se ne dotikaj, Dreco."
Dreco, ki je že stegnil roko proti steklenemu očesu, se je nejevoljno
namrdnil: "Rekel si, da mi boš kupil darilo."
"Rekel sem, da ti bom kupil dobro metlo," mu je odvrnil oče in
začel s prsti bobnati po pultu.
"Kaj mi pomaga metla, če pa nisem v moštvu našega doma?" se je
kujal Dreco. "Harry Potter je lani dobil Nimbus 2000. Dumbledore mu je dovolil
igrati za Gryfondom, pa sploh ni tako dober igralec, samo slaven je. Slaven,
ker ima na čelu tisto neumno brazgotino."
Dreco se je sklonil, da bi si ogledal lobanje, razstavljene na eni
izmed polic.
"Vsi mislijo, da je tako pameten, da je tako bister, pa njegova
brazgotina, pa njegova metla..."
"To si mi povedal že vsaj desetkrat," je gospod Malfoy ostro premeril
svojega sina, "in naj te še enkrat opomnim, da ni preveč pametno, če si
do Potterja odkrito sovražen. Večina naših ga časti kot junaka, ki je
pregnal Mojstra... A, ste le prišli, Dawec."
Za pultom se je prikazal sključen moški in si z roko popravil svojo
mastno pričesko.
"Gospod Malfoy, kako lepo vas je spet videti," je rekel z glasom, ki
je bil vsaj tako priliznjen, kot so bili mastni njegovi lasje. "Resnično sem
vas vesel. Vidim, da ste pripeljali s sabo tudi gospodiča Dreca.
Prekrasno. Kako vam lahko pomagam? Nujno vam moram pokazati tole,
ravno danes je prispelo in tudi cena ni pretirana..."
"Danes ne bom kupil ničesar, Dawec," ga je prekinil Malfoy. "Pač pa
bi vam rad nekaj stvari prodal."
"Prodal?" Smehljaj
"Gotovo ste na ministrstvo
slišali, da obrazu gospoda Dawca
načrtuje je nekoliko
še več zbledel. se
hišnih preiskav,"
je namrdnil Malfoy in iz notranjega žepa jopiča potegnil pergamentni
zvitek. Raztegnil ga je in ga pomolil Dawcu. "V lasti imam nekaj
predmetov, ki bi me lahko spravili v zadrego, če bi se pri meni oglasili
uslužbenci ministrstva."
Dawec si je nadel monokel in preletel seznam.
"Ampak vas si gotovo ne bodo drznili motiti, gospod."
Malfoy se je porogljivo našobil.
"Zaenkrat me še niso obiskali. Moje ime še vedno nekaj velja. Toda
ministrstvo postaja vse bolj nadležno. Slišal sem celo govorice o novem
zaščitnem zakonu za bunkeljne. Nedvomno stoji za tem tisti Arthur
Weasley, ki je tako zaljubljen vanje, kajžar zmešani."

Harryju so se oči jezno pobliskale.

"Sami lahko vidite, da bi nekateri izmed teh strupov komu lahko dali
misliti..."
"Razumem, gospod, popolnoma razumem," je uslužno prikimal Dawec.
"Pogovoriti pa se morava glede..."
"A mi kupiš tole?" ga je prekinil Dreco in pokazal na skrivenčeno
dlan, ki je ležala na blazini.
"Ah, Dlan slave!" je vzkliknil Dawec, spustil seznam iz rok in pohitel
k Drecu. "če nanjo postaviš svečo, bo dajala svetlobo samo tebi! To je
najboljša prijateljica tatov in roparjev! Vaš sin ima izvrsten okus,
gospod."
"Upam, da bo moj sin postal kaj boljšega, ne pa ropar ali tat," je
hladno odvrnil Malfoy in Dawec se je hitro opravičil.
"Seveda, seveda, gospod, brez zamere..."
"A če mu letos v šoli ne bo šlo bolje," je še bolj hladno nadaljeval
Drecov oče, "mu morda ne bo ostalo drugega, kot da se odloči za
takšen poklic."
"Kaj pa morem," se je odzval Dreco, "če imajo vsi profesorji svoje
ljubljenčke. Tista Hermiona Granger..."
"To dekle, ki se ji po žilah ne pretaka niti ena kaplja čarovniške
krvi, je bilo pri vseh izpitih boljše od tebe! Sram te bodi!" je gospod
Malfoy pokaral svojega sina.
"Tako je!" je sam pri sebi zamrmral Harry, zadovoljen, ker je to
Dreca razjezilo, obenem pa spravilo v zadrego.
"Povsod je tako," je rekel Dawec s priliznjenim glasom. "čarovniška
kri šteje vedno manj..."
"Pri meni ne," se je jezno odzval Malfoy.
"Seveda, gospod, tudi pri meni ne," se je hitro popravil Dawec in se
globoko priklonil.
"V tem primeru bi bilo najbolje, če se vrneva k seznamu," je odrezal
Malfoy. "Mudi se mi, Dawec, danes me čakajo še zelo pomembni opravki."
Začela sta barantati. Harry je živčno opazoval, kako si Dreco ogleduje
razstavljene predmete in se pri tem vse bolj približuje njegovemu
skrivališču. Za trenutek se je ustavil ob debelem zvitku rabljeve vrvi. Nato je
z zaničljivim nasmeškom prebral napis ob prekrasni ogrlici iz opalov: Pozor, ne
dotikajte se orglice. Prekleta je. Umorila je že devetnajst bunkeljnov, ki so
si jo nadeli.
Dreco
Z roko se je obrnil
je segel po stran in se zazrl v črno omaro. Stopil je k njej...
kljuki...
"Dogovorjeno," je prikimal gospod Malfoy ob pultu. "Pridi, Dreco!"
Ko se je Dreco obrnil stran od omare, si je Harry z rokavom obrisal
potno čelo.
"Na svidenje, Dawec. Pričakujem, da boš jutri prišel v našo graščino
po stvari, za katere sva se domenila."
V trenutku, ko so se vrata zaprla, se je Dawčev priliznjeni obraz
pomračil.
"Na svidenje tudi tebi, gospod Malfoy. če so govorice resnične, mi
nisi prodal niti polovice tistega, kar se skriva v tvoji graščini."
Ko je odšel v svojo pisarno, si je še naprej jezno mrmral v brado.
Harry je počakal še kakšno minuto. Nato pa se je, kolikor je mogel

tiho, izmuznil iz omare, mimo zastekljenih polic in skozi vrata na

ulico.
Zlomljena očala je podržal pred očmi in se ozrl okoli sebe. Znašel se
je na mračni in umazani uličici, ob kateri je bilo mnogo trgovin. A zdelo
se je, da v vseh prodajajo samo predmete, povezane s črno magijo. Ta,
iz katere je ravno izstopil - nad njenimi vrati je visel napis ,Pri Dawcu
in Klawcu' - je bila videti največja. Nasproti nje je na ulico gledala
nemarna izložba, polna pomanjšanih glav, dvoje vrat naprej pa velika
kletka, po kateri so gomazeli veliki pajki. V senci bližnje veže sta stala
dva neurejena čarovnika, ga opazovala in se šepetaje pogovarjala. Harry
se je nekoliko prestrašen odpravil naprej. Očala so mu neprestano drsela
z nosu in samo upal je, da bo našel pot iz temačne ulice.
Ob trgovini, ki je prodajala strupene sveče, je visel star, lesen napis
,Nokturna ulica'. Harry še nikoli ni slišal zanjo. Predvideval je, da zaradi
pepela, ki mu je priletel v usta, ni dovolj jasno povedal, kam bi rad šel.
Poskušal se je pomiriti in spraševal se je, kaj naj stori.
"Pa ne, da si se izgubil, ljubček?" mu je nekdo zašepetal v uho in
Harry se je zdrznil.
Za njim je stala zelo stara coprnica. V rokah je držala pladenj, poln
človeških nohtov. široko se je zarežala, da je Harry videl vse njene hudo
nagnite zobe. Ritensko se je začel umikati.
"Ne, nisem se," se je zlagal. "Samo..."
"Harry! Koga pa ti počenjaš tukej?"
Harry bi od veselja najraje poletel. Zares pa so poleteli nohti s
coprničinega pladnja, saj se je tako ustrašila močnega glasu, da je kar
poskočila. Glasno je zaklela, a takoj utihnila, saj se jima je bližala
velikanska pojava. Pred njima je obstal Hagrid, oskrbnik Bradavičarke.
Oči pod gostimi in nasršenimi obrvmi so se mu svetlikale kakor črni
hrošči.
"Hagrid!" si je oddahnil Harry. "Izgubil sem se... Frčašek..."
Hagrid ga je zgrabil za ovratnik in ga potegnil stran od coprnice, pri
čemer ji je iz rok zbil pladenj s preostalimi nohti. Njeno besno vreščanje
ju je spremljalo vse do konca zvijajoče se ulice, dokler ju ni obsijalo
sonce. Harry je v daljavi zagledal znano stavbo iz snežno belega
marmorja - banko Gringott. Hagrid ga je pripeljal na Prečno ulico.
"Kakšen pa si?" ga je nejevoljno pokaral. Začel mu je strepavati saje,
in to tako močno, da bi se Harry skoraj zvrnil v sod z zmajevskimi
iztrebki, ki je stal
ulici. Jejhata, predHarry,
jejhata, apoteko.
to je"Da se greš
nevaren tokole potepat po Nokturni
plac."
"Sem opazil," je rekel Harry in se hitro izmaknil Hagridu, ki ga je
hotel še enkrat strepati. "Saj sem ti povedal, da sem se izgubil. Kaj pa
si ti počel tam?"
"šel sem po eno mesojedo reč, ki ima rada polže," je zagodrnjal
Hagrid. "Ves zelje mi bodo požrli, hudički. A si sam prišel semkaj?"
"Ne, z Weasleyjevimi sem prišel, ampak ne vem, kje so," je razložil
Harry. "Moram jih najti."
Skupaj sta se odpravila po ulici.
"Zakoga pa mi nisi nikder odpisal?" ga je vprašal Hagrid. Harry je
bil že precej zasopel, saj je moral teči ob njem (za vsak korak, ki
ga je napravil Hagrid s svojimi neznanskimi škornji, je moral sam

napraviti tri). Povedal mu je, kaj so mu zagodli Trapets in Dursleyjevi.

"Prekvati bunkeljni," je zagodel Hagrid. "če bi vedel..."
"Harry! Harry! Tukaj smo!"
Harry se je ozrl in zagledal Hermiono Granger, ki je stala na vrhu
belega stopnišča pred Gringottom. Stekla jima je naproti in njeni rjavi,
gosti in skodrani lasje so plapolali za njo.
"Kaj pa si počel z očali? živio, Hagrid. Kako lepo vaju je spet
videti! Greš tudi ti v banko, Harry?"
"Takoj ko najdem Weasleyjeve."
"Ne boš jih dolgo iskal," se je nasmehnil Hagrid.
Harry in Hermiona sta se ozrla okoli sebe. Po ulici, polni ljudi, so
jima tekli nasproti Ron, dvojčka, Percy in gospod Weasley.
"Harry," je zasopel slednji. "Upali smo, da si šel samo eno ognjišče
predaleč..." Otrl si je svetlikajočo se plešo. "Molly je čisto iz sebe. že
prihaja."
"Kje pa si izstopil?" je vprašal Ron.
"V Nokturni ulici," je mračno odvrnil Harry.
"Super!" sta hkrati vzkliknila dvojčka.
"Starši nam nikoli ne dovolijo tja," mu je zavistno razložil Ron.
"Frdamano fejst upam, da res ne!" se je razhudil Hagrid.
Takrat je po ulici prisopihala gospa Weasley. Z eno roko je divje
vihtela torbico, z drugo pa vlekla za sabo Ginny.
"O, Harry... O, lahko bi te odneslo kamorkoli..."
Loveč sapo je iz torbice potegnila veliko krtačo za obleko in z njo
začela s Harryja čistiti saje, ki jih Hagrid ni strepal z njega. Gospod
Weasley mu je snel očala, se jih narahlo dotaknil s čarobno palico in
mu jih vrnil. Bila so kot nova.
"Jest zdej moram iti," je rekel Hagrid, ki ga gospa Weasley sploh ni
hotela spustiti (,V Nokturni ulici! Kaj bi se zgodilo z njim, če ga ne bi
našel!')
"Se vidimo na Bradavičarki!" jim je še pomahal orjaški oskrbnik, nato
pa odhlačal med ljudi na ulici, ki so bili v primerjavi z njim pravi
pritlikavci.
"Uganita, koga sem videl Pri Dawcu in Klawcu," je Harry rekel Ronu
in Hermioni, ko so se vzpenjali po stopnicah proti banki. "Dreca in
njegovega očeta."
"Je Lucius Malfoy kaj kupil?" je ostro vprašal gospod Weasley, ki je
hodil tik pa
"Ne. Je za marsikaj
njimi. prodal."
"Torej ga skrbi," je resno, a zadovoljno rekel Ronov oče. "Z veseljem
bi ga privil, če bi le vedel kako."
"Previden bodi, Arthur," ga je opomnila gospa Weasley, ko so vstopili
v banko mimo goblina, ki je stal ob vhodnih vratih. "Malfoyevi so zviti,
da je kaj. Ne naloži si več, kot zmoreš nesti."
"Torej misliš, da ne bi bil kos Luciusu Malfoyu?" je užaljeno vprašal
gospod Weasley. A v istem trenutku je opazil Hermionine starše in to ga
je povsem zamotilo. Oče in mama sta se živčno prestopala ob pultu, ki
je tekel vzdolž marmornate dvorane, in čakala, da ju Hermiona predstavi.
"Vidva sta pa bunkeljna!" se je razveselil gospod Weasley. "Nujno
moramo skupaj na kakšen kozarček! Kaj pa je to? A, seveda, prišli ste

menjat bunkeljski denar. Molly, glej!" je ves razburjen pokazal na

bankovec za deset funtov, ki ga je gospod Granger držal v roki.
"Tukaj se spet dobimo," je Ron zaklical Hermioni. K Weasleyjevim in
Harryju je namreč že pristopil goblin, ki naj bi jih popeljal k njihovim
podzemnim trezorjem.
Do njih so prispeli z vagončkom, ki ga je goblin vozil po tirnicah
skozi predore. Harry je v vratolomni vožnji do trezorja Weasleyjevih
neskončno užival. Ko pa so ga odprli, mu je postalo nerodno. V sefu je
bil samo majhen kupček srebrnih srpcev in en sam zlati guld. Gospa
Weasley je pretipala vse kote trezorja, nato pa ves denar stresla v
torbico. še bolj nerodno mu je bilo, ko so prišli do njegovega sefa. Zelo
si je prizadeval, da bi Weasleyjevim s telesom zaprl pogled na njegovo
vsebino in hitro je nagrebel kovance v usnjeno mošnjo.
Na marmornatih stopnicah pred banko so se ločili. Percy je zamrmral
nekaj o tem, da potrebuje novo pero. Fred in George sta opazila svojega
prijatelja z Bradavičarke, Leeja Jordana. Gospa Weasley in Ginny sta odšli v
trgovino s plašči iz druge roke. Gospod Weasley pa je vztrajal, da odpelje
Hermionina starša na pijačo v gostilno Pri počenem kotlu.
"čez eno uro se dobimo v Lepopisu in pivniku, knjige vam moramo
še kupiti," je naročila gospa Weasley. "Pa da mi ne bi kdo slučajno zavil
v Nokturno ulico!" je še zavpila za dvojčkoma, ki sta jo že ucvrla po
svoje.
Harry, Ron in Hermiona so odkorakali po zvijajoči se, tlakovani ulici.
Mošnja, polna zlatih, srebrnih in bronastih kovancev je veselo
požvenketavala v Harryjevem žepu. Harry se je kmalu odločil, da je
prepolna, in je kupil tri velike čokoladne sladolede s hrustljavimi oreščki.
Zadovoljno so lizali in grizljali ter se počasi odpravili naprej, pri tem pa
opazovali, kaj vse jim ponujajo izložbe. Ron je hrepeneče obstal ob
popolni športni opravi Kraljevskih kanonov, ki je visela v izložbi trgovine
Vse za quidditch. Po dolgem času ga je Hermiona vendarle uspela zvleči
naprej in v sosednji trgovini so kupili pergamentni papir ter črnilo. V
Vragolijah in burkah so srečali dvojčka in Leeja Jordana. Ti so se ravno
zalagali z Bajnimi petardami in raketami doktorja Rdečebradca. V majhni
trgovini z rabljenimi predmeti, polni polomljenih palic, razmajanih tehtnic
in starih, zamazanih plaščev, pa so našli Percyja. Popolnoma se je zatopil
v majhno in izjemno dolgočasno knjigo z naslovom Predstavniki
študentov, ki so sedli za krmilo oblasti.
"študija
podrobno obsega
obdelaživljenjepise predstavnikov
njihove kariere," študentov
je Ron naglas nazBradavičarki
prebral zadnje in
platnice. "Izjemno zanimiva knjiga, ni kaj."
"Poberi se," je revsknil Perry.
"Percy je izjemno ambiciozen in dobro ve, kaj hoče. Rad bi postal
minister za čaranje," je Ron potihem razložil Harryju in Hermioni, ko so
Percyja pustili samega.
čez kakšno uro so se odpravili proti Lepopisu in pivniku. A nikakor
niso bili edini, ki so se napotili tja. Ko so se knjigarni približali, so na
svoje veliko presenečenje zagledali pravo množico, ki se je prerivala pred
njenimi vrati. Za kaj gre, jim je postalo jasno, ko so prebrali napis na
velikem transparentu, ki je visel pod okni zgornjega nadstropja knjigarne:
Slatan Sharmer

bo podpisoval izvode svoje avtobiografije

Jaz, čarovnik
danes od 12,30 - 16,30
"Videli ga bomo!" je zacvilila Hermiona. "Skoraj vse knjige z
letošnjega šolskega seznama je napisal!"
V množici, ki se je zbrala pred knjigarno, so bile večinoma čarovnice,
stare približno toliko kot gospa Weasley. Ob vratih je stal knjigarnar, ki
so ga gospe spravile na rob živčnega zloma. "Mirno kri, drage moje...
Ne prerivajte se, prosim... Pazite na knjige, lepo prosim..."
Harry, Ron in Hermiona so se zdrenjali v trgovino. Dolga vrsta se je
vila od vrat pa vse do najbolj oddaljenega kota, v katerem je Slatan
Sharmer podpisoval knjige. Zgrabili so vsak svoj izvod knjige Na dopustu
s harpijo in stekli k drugim Weasleyjevim, ki so stali nekoliko bližje
Sharmerju.
"A, ste le prišli," je rekla gospa Weasley. Bila je zelo živčna in si kar
naprej popravljala pričesko. "Samo še nekaj minut, pa bomo prišli na vrsto."
Kmalu so bili dovolj blizu, da so si ga lahko ogledali. Sedel je za
mizo, okoli katere so stale velikanske fotografije njegovega obraza. Vse
po vrsti so jim mežikale in se jim nasmihale, pri čemer so razkazovale
svoje bleščeče bele zobe. Sharmer je nosil čarovniški plašč, moder kakor
spominčice. Natanko takšne barve so bile tudi njegove oči. Zaradi
kodrastih las mu je ošiljeni čarovniški klobuk na glavi stal nekoliko
postrani.
Okoli fotografij je plesal majhen in precej važen možicelj. Kar naprej
je fotografiral z velikim črnim fotoaparatom, iz katerega je ob vsakem
posnetku iz bliskavice izbruhnil oblak vijoličnega dima.
"Spravi se mi že spod nog, ti," je zarenčal na Rona, ko se je pomikal
ritensko, da bi prišel do boljšega posnetka. "To je za Preroške novice."
"Pa kaj," je zarentačil Ron, ko ga je fotograf pohodil.
Slatan Sharmer ga je slišal. Dvignil je pogled. Zagledal je Rona,
trenutek zatem pa Harryja. Debelo ga je pogledal, nato pa skočil na
noge in veselo vzkliknil: "Si to res ti, Harry Potter?!"
Množica se je razmaknila in začela razburjeno šepetati. Sharmer se je
pognal izza mize, zgrabil Harryja za roko in ga potegnil naprej. Množica
je zaploskala. Sharmer je segel Harryju v roko, da bi ju fotograf lahko
fotografiral. Harryja je kar kuhalo, tako je zardel. Fotograf pa je kot
pobesnel pritiskal na sprožilec in Weasleyjeve bi oblaki vijoličastega dima
skoraj zadušili.
"Nasmehni se, Harry, nasmehni," mu je Sharmer naročil, ne da bi se
pri tem sam nehal smehljati. "Skupaj bova gotovo prišla na prvo stran."
Ko je končno spustil Harryjevo roko, so temu prsti že čisto otrpnili.
Poskušal se je zmuzniti nazaj k Weasleyjevim, pa ga je Sharmer z roko
objel prek ramen in ga stisnil tesno k sebi.
"Dame in gospodje," je začel in miril obiskovalce s prosto roko, "to
je izjemen trenutek! Ravno pravi trenutek, da naznanim nekaj, kar že
nekaj časa skrivam pred javnostjo! Mladi Harry je prišel v Lepopis in
pivnik samo zato, da bi kupil mojo avtobiografijo. To mu bom seveda
podaril..."
Premolknil je in počakal, da je množica zaploskala.
"Ko je mladi Harry vstopil v trgovino, pa še ni vedel," je nadaljeval

Sharmer in pri tem Harryja tako stresel, da bi mu očala skoraj padla z

nosu, "da bo kmalu dobil več, veliko več kot samo mojo knjigo Jaz,
čarovnik. Skupaj s sošolci bo dobil mene, čarovnika. Da, dame in
gospodje, z velikim veseljem in ponosom oznanjam, da bom prvega
septembra prevzel mesto predavatelja obrambe pred mračnimi silami na
Bradavičarski akademiji za čarovnike in čarovnice!"
Množica je glasno zaploskala in v Harryjevih rokah se je nenadoma
znašla skladovnica zbranih del Slatana Sharmerja. Nekoliko se je opotekel
pod njeno težo, nato pa se je vendarle uspel izmuzniti pozornosti
množice. Odšel je v kot, kjer je ob svojem čarovniškem kotlu stala Ginny.
"Podarim ti jih," je zamomljal Harry in stresel knjige v njen kotel.
"Svoje si bom kupil."
"To si užival, kaj, Potter?" ga je prekinil glas, ki ga je Harry z
lahkoto prepoznal. Zravnal se je in se iz oči v oči spogledal z Drecom.
Ta se je kot običajno posmehljivo nasmihal.
"Slavni Harry Potter," je nadaljeval. "Niti v knjigarno ne more vstopiti,
ne da bi prišel na naslovnico časopisa."
"Pusti ga. A nisi videl, kako zoprno mu je bilo?" je rekla Ginny in
grdo pogledala Dreca. Bilo je prvič, da je spregovorila vpričo Harryja.
"Potter, pa ne da imaš punco?" se je zarežal Dreco. Ginny je postala
čisto škrlatna, takrat pa sta se k njim prebila Ron in Hermiona. Oba sta
držala v rokah Sharmerjeve knjige.
"A, ti si," je rekel Ron in Dreca pogledal, kot bi pogledal podplat
svojega čevlja, če bi pohodil kakšno packarijo. "Gotovo si presenečen, da
je Harry prišel sem."
"Kako sem šele presenečen, da v trgovini srečam tebe, Weasley," mu
je odvrnil Dreco. "Tvoji starši bodo verjetno morali cel mesec stradati, da
bodo lahko plačali vse to."
Ron je zardel še huje kot Ginny. Tudi on je odvrgel knjige v
Ginnyjin kotel in skoraj bi se pognal v Dreca, če ga Harry in Hermiona
ne bi zadnji trenutek zgrabila za jopič.
"Ron!" je vzkliknil gospod Weasley, ki se je skupaj s Fredom in
Georgem prebijal proti njim. "Kaj pa počneš? Tukaj je prava norišnica,
pojdimo ven."
"Glej, glej. Arthur Weasley," se je nasmehnil gospod Malfoy. Vmes je
pristopil k skupini in obstal z roko na sinovem ramenu. Smehljal se je
natanko tako kot Dreco.
"Lucius,"
"Menda steganaje hladno pozdravil
ministrstvu gospod
zadnje Weasley
čase zelo in mu prikimal.
zaposleni," je rekel gospod
Malfoy. "Toliko hišnih preiskav... Upam, da ti plačajo nadure."
Segel je v Ginnyjin kotel in izpod kupa bleščečih Sharmerjevih knjig
privlekel zelo star in zmahan izvod knjige Spreminjanje oblike za začetnike.
"Očitno ne," se je namrdnil. "Jej, jej. Kakšen smisel ima, da si v
sramoto vsem drugim čarovnikom, če te za to niti dobro ne plačajo?"
Gospodu Weasleyju je to pognalo v glavo več krvi kot Ginny in
Ronu skupaj.
"Zelo različno predstavo imava o tem, kdo je v sramoto drugim
čarovnikom," je zaškripal z zobmi.
"Očitno," je lahkotno odvrnil gospod Malfoy. Nato pa so njegove oči
odtavale k Hermioninim staršem. "S kakšnimi ljudmi se družiš, Weasley.

Mislil sem, da tvoja družina ne more pasti globlje..."

Zaropotalo je in Ginnyjin kotel se je prekucnil. Gospod Weasley se
je vrgel na Drecovega očeta, ki je treščil v polico s knjigami. Z nje so
se nanju usule knjige. Nekdo, verjetno Fred ali George, je vzkliknil: "Daj
ga, oči!"
Gospa Weasley je zakričala: "Ne, Arthur, ne!"
Množica je preplašeno odtopotala stran in pri tem prekucnila številne
knjižne police.
"Gospoda, prosim. Lepo vaju prosim!" je skoraj zaihtel prodajalec.
Nato pa je ves ropot, vreščanje in kričanje preglasil doneči glas:
"Dovelj je bilo, gospoda, dovelj!"
Skozi morje knjig je proti njim brodil Hagrid. Gospoda Weasleyja in
Malfoya je v trenutku spravil narazen. Prvi je imel preklano ustnico,
drugi pa jo je z Enciklopedijo mušnic staknil po očesu. V roki je še
vedno držal Ginnyjin učbenik za spreminjanje oblike. Vrgel ji ga je, pri
čemer so se mu oči bleščale od zlobe.
"Na, punca, kar imej to knjigo. Boljše ti tvoj oče tako ne more
kupiti!"
Iztrgal se je iz Hagridovega prijema, pomignil Drecu in z visoko
dvignjeno glavo odkorakal iz trgovine.
"Ne bi se smel zmeniti zanjga, Arthur," je rekel Hagrid in gospoda
Weasleyja skoraj podrl na tla, ko mu je strepal plašč. "Ta familija je
gnila, da na deleč smrdi, to vsi vedo. Nobeniga Malfoya ni vredno
poslušati. Slaba kri, to je tisto. Pejmo zdej, gremo od tukej."
Za trenutek je bilo videti, da jih bo prodajalec ustavil in zahteval
odškodnino za nastalo škodo. A Hagridu je segal komaj do pasu in tako si je
raje premislil. Odhiteli so navzgor po ulici, Hermionini starši so se še vedno
tresli od strahu, gospa Weasley pa od besa.
"Lep zgled daješ svojim otrokom! Da se mi greš pretepat, in to sredi
knjigarne! Le kaj si je moral misliti gospod Sharmer!"
"Vesel je bil," se je nasmehnil Fred. "Nisi slišala, kaj je rekel, ko
smo šli skozi vrata? Tistega tipa od Preroških novic je vprašal, če bo
lahko v članku pisal tudi o pretepu. Zanj je tudi to reklama."
A na poti proti ognjišču Počenega kotla so se počasi zatopili vsak v
svoje misli. Od tam so Harry in Weasleyjevi odšli s pomočjo frčaška.
Poslovili so se od Grangerjevih, ki so iz gostilne odšli skozi vrata na
bunkeljsko ulico. Gospod Weasley je Hermioninega očeta že začel
zasliševati,
Weasley grdo kako se potuje
gleda, z utihnil.
je hitro avtobusom. A ko je opazil, kako ga gospa
Harry si je snel očala in jih spravil na varno, v žep. šele nato je
segel po ščepec frčaška. Ta način potovanja mu ni bil najbolj pri srcu.
Peto poglavje
Vrba mesarica
------------------------------
Za Harryjev okus je bilo poletnih počitnic prehitro konec.
Bradavičarke se je sicer veselil, a mesec, ki ga je preživel v Jazbini, je
bil najlepši v njegovem življenju. Težko se je premagoval, da Ronu ne bi
zavidal njegove družine. Vsaj, če je pomislil na Dursleyjeve in na to,
kakšno dobrodošlico mu bodo pripravili, ko se bo prikazal na Rožmarinovi.
Za zadnji večer, ki so ga preživeli skupaj, je gospa Weasley pričarala

razkošno večerjo. Harry si je lahko postregel z vsemi svojimi najljubšimi

jedmi, za posladek pa si je privoščil sladoled, prelit z vročo čokolado.
Ob misli nanj so se mu še mesece zatem cedile sline. Fred in George
sta večer zašpilila s petardami doktorja Rdečebradca; kuhinjo sta napolnila z
rdečimi in modrimi zvezdami, ki so se kar pol ure odbijale od sten in stropa.
Potem pa je prišel čas za skodelico vroče čokolade pred spanjem.
Naslednje jutro je dolgo trajalo, da so se odpravili. Vstali so še pred
zoro, a kljub temu jim je zmanjkalo časa, da bi pravočasno opravili vse
potrebno. Gospa Weasley je nejevoljno brzela po hiši ter iskala rezervne
nogavice in peresa. Ginny se je na stopnicah zaletela v Harryja, gospod
Weasley pa bi si skoraj zlomil vrat, ko je prečkal dvorišče. Otovorjen z
Ginnyjinim zabojem, ki ga je nesel v avto, se je spotaknil ob kokoš.
Harryju ni bilo jasno, kako naj bi se v njihov mali avtomobil stlačilo
osem ljudi, šest velikih potovalnih zabojev, dve sovi in podgana. Seveda
ni vedel, koliko uric je ob avtu naskrivaj preživel gospod Weasley.
"Molly tega ne sme izvedeti," je zašepetal Harryju. Nato je odprl
prtljažnik in mu pokazal, kako ga je začaral, da gre vseh šest zabojev z
lahkoto vanj.
Ko so se končno vsi spravili v avto, se je gospa Weasley ozrla na
zadnji sedež. Na njem so drug ob drugem lagodno sedeli Harry, Ron,
Fred, George in Percy. Najprej se je namrščila, potem pa zamišljeno
rekla: "Bunkeljni niso tako neumni, kot nekateri mislijo." Z Ginny sta
sedeli na sopotnikovem sedežu, ki je bil tako raztegnjen, da je spominjal
na klop. "če bi si avto ogledal samo od zunaj, si ne bi mislil, da je
tako prostoren."
Gospod Weasley ga je vžgal, in ko so speljali z dvorišča, se je Harry
še zadnjič ozrl po njihovi hiši. Komaj pa se je začel spraševati, kdaj jo
bo spet videl, že so se vrnili: George je pozabil škatlo Rdečebradčevih
petard. Pet minut zatem so se sunkovito ustavili sredi dvorišča in Fred je
stekel iskat metlo. Skoraj bi prišli do avtoceste, ko je Ginny presunljivo
kriknila, češ da je doma pozabila dnevnik. Ko je splezala nazaj v avto,
se jim je že zelo mudilo in gospa Weasley je bila vsa nasršena.
Gospod Weasley je pogledal na uro, potem pa ženo.
"Ljubica..."
"Ne, Arthur."
"Saj nas nihče ne bi videl. Ta mali gumb sproži generator nevidnosti,
ki sem ga vgradil. Potem bi lahko vzleteli, ko bi bili nad oblaki, pa bi
generator
nihče ne bilahko spet izklopil. Na postajo bi prišli v desetih minutah in
niti posumil..."
"Arthur, rekla sem ne. Sredi belega dne pa to sploh odpade."
Na postajo King's Cross so prišli petnajst do enajstih. Gospod
Weasley je stekel prek ceste po vozičke za prtljago in vsi so pohiteli na
postajo.
Harry se je na Bradavičarko peljal z vlakom že prejšnje leto. Težava
pri tem je bila le, da si našel peron devet in tri četrtine, ki je bil skrit
pred bunkeljni. Sprehoditi si se moral naravnost skozi pregrado, ki je
ločevala perona devet in deset. To sicer ni bilo nič posebnega, a skoznjo
si moral karseda neopazno, da ne bi kakšen bunkelj opazil, kako si izginil.
"Percy, ti pojdi prvi," je rekla gospa Weasley in se živčno ozrla na
uro, ki je visela nad njihovimi glavami. Do odhoda vlaka je bilo samo še

pet minut.
Perry je resnobno odkorakal proti njej in izginil. Sledil mu je gospod
Weasley, njemu pa dvojčka.
"Jaz bom šla z Ginny, vidva pa pridita takoj za nami," je gospa
Weasley naročila Harryju in Ronu. Nato je Ginny prijela za roko in
odpravili sta se. Izginili sta, kot bi mignil.
"Pojdiva skupaj, samo še minuto imava," je Ron predlagal Harryju. Ta
se je prepričal, ali Hedwigina kletka trdno stoji na vrhu njegovega
zaboja, potem pa obrnil voziček proti pregradi. Videti je bil zelo
samozavesten; priti skozi pregrado še zdaleč ni bilo tako zoprno kot
potovati s frčaškom. Oba z Ronom sta se močno oprla ob ročaj vozička
in odločno ter vse hitreje zakorakala pregradi naproti. Nekaj metrov pred
njo sta stekla in...
Tresk!
Voziček je udaril ob pregrado in se odbil od nje. Ronov zaboj je
padel z njega, Harryja pa je udarec vrgel po tleh. Tudi Hedwigina kletka
je sfrčala na tla, se odbijala in kotalila prek njih, sova pa je užaljeno
skovikala. Vsi okoli njiju so se ozrli, bližnji železniški uslužbenec pa je
zavpil: "Kaj za vraga se pa gresta?!"
"Voziček nama je ušel iz rok," se je zlagal Harry, vstal in se prijel
za rebra. Ron je stekel po Hedwig, ki je zagnala takšen vik in krik, da
je med množico opazovalcev sprožila marsikateri komentar o okrutnem
ravnanju z živalmi.
"Zakaj ne moreva skozi?" je Harry zašepetal Ronu.
"Nimam pojma."
Ron se je hitro ozrl. Kakšnih deset radovednežev ju je še vedno
opazovalo.
"Vlak bova zamudila," se je spomnil Ron. "Ne razumem, zakaj se je
vhod na naš peron že zaprl."
Harry je pogledal na velikansko uro in v želodcu ga je zoprno
stisnilo. še deset sekund... devet...
"Odpeljal je," je izdavil Ron. "Vlak sva zamudila. Kaj, če mami in oči
ne moreta priti skozi? Imaš kaj bunkeljskega denarja?"
Harry se je žalostno nasmehnil. "Od Dursleyjevih res ne morem
pričakovati žepnine."
Ron se je z ušesom naslonil na mrzlo pregrado.
"Ničesar ne slišim," je rekel napeto. "Kaj bova naredila? Ne vem,
kako
Ozrladolgo
sta se.boLjudje
trajalo,
soda
ju se
še vrneta mami in oči."
vedno opazovali, predvsem zaradi
Hedwiginega vreščanja.
"Raje pojdiva ven in ju počakajva v avtu," je predlagal Harry. "Ljudje
naju še zmeraj..."
"Harry!" ga je s svetlikajočimi očmi prekinil Ron. "Avto!"
"Kaj je z njim?"
"Lahko bi odletela na Bradavičarko!"
"Ampak mislil sem..."
"Imava mogoče kakšno drugo možnost? Prvega šolskega dne res ne
smeva zamuditi. Poleg tega pa mladoletni čarovniki smemo čarati, če gre
za kaj nujnega. Tako piše v devetnajstem odstavku tistega trapastega
zakona."

Tudi Harry se je polagoma navdušil nad to zamislijo

"Pa ga znaš pilotirati?"
"Mala malica," se je pobahal Ron in obrnil voziček proti izhodu.
"Pridi, greva. če pohitiva, bova lahko sledila vlaku."
Pohitela sta skozi množico radovednih bunkeljnov in zavila v stransko
ulico, na kateri je bil parkiran njihov avtomobil.
Ron je z zaporedjem udarcev s palico odklenil prostorni prtljažnik.
Svoja zaboja sta spravila nazaj vanj, Hedwig na zadnji sedež, nato pa
sedla v avto.
"Poglej, ali kdo gleda," je rekel Ron, zamahnil s palico in s tem
vžgal avto. Harry je pomolil glavo skozi okno: na glavni cesti, ki je bila
malo naprej, je bil promet izjemno gost. Na ulici, kjer je bil avto
parkiran, pa sta bila sama.
"Nikogar ni."
Ron je pritisnil majhen srebrn gumb, vgrajen v armaturno ploščo.
Avto je v trenutku izginil, onadva pa tudi. Harry je čutil, kako se trese
sedež pod njim, slišal je motor, čutil svoje roke na kolenih in očala na
nosu. Videl pa je samo očesi, ki sta lebdeli približno meter nad tlemi v
zanikrni ulici, polni parkiranih avtomobilov.
"Pojdiva," se je izpod oči zaslišal Ronov glas.
Cesta in umazana poslopja železniške postaje so se začela bliskovito
umikati in kmalu so bila tako majhna, da jih nista več razločila od
drugih stavb. V nekaj sekundah se je pod njima iz meglic bleščal ves London.
Počilo je in avto, Harry ter Ron so se spet prikazali.
"O, ne," se je prestrašil Ron in začel divje pritiskati na gumb za
nevidnost. "Nekaj se je pokvarilo."
Oba sta začela tolči po njem. Avtomobil je izginil. Nato pa se je
spet prikazal.
"čakaj!" je zavpil Ron in z nogo trdo pritisnil na plin. Zletela sta
naravnost v volnate oblake in vse je postalo motno ter megleno.
"Kaj pa zdaj?" je vprašal Harry in zamežikal v nepredirno steno
oblaka, ki je pritiskala nanju z vseh strani.
"Morala bi najti vlak, da bi vedela, v katero smer morava," je
odgovoril Ron.
"Potem pa zletiva nekoliko niže. Ampak samo na hitro."
Spustila sta se pod oblake in se začela divje razgledovati, napenjala
sta oči, da bi razločila predmete na oddaljenih tleh.
"Glej ga!"
škrlatni je vzkliknil
vlak, Harry.
ki je peljal "Tamle je, tik pred
na Bradavičarko, se je nama!"
res zvijal pod njima
kot kača.
"Proti severu gre," je rekel Ron, ko je pogledal na kompas. "Zdaj
morava samo vsake pol ure preveriti, ali gre še vedno v isto smer. Drži
se." In spet sta se zarila v oblake. čez kakšno minuto sta prišla ven na
drugi strani, v bleščeče sonce.
Ta svet je bil popolnoma drugačen. Avtomobilska kolesa so drsela
prek morja puhastih oblakov, nebo je bilo svetlo, neskončno modro, nad
njim pa slepeče belo sonce.
"Zdaj se morava paziti samo letal," je resnobno pripomnil Ron.
Spogledala sta se in planila v smeh. Dolgo časa je trajalo, da sta se
nehala krohotati.

Bilo je, kot bi se potopila v prekrasne sanje.

"Tako," je pomislil Harry, "se pa da potovati."
Letela sta mimo vrtincev in stolpičev snežnih oblakov, v avtu, polnem
vroče, bleščeče svetlobe, v predalčku pa sta imela zavitek karamel. že vnaprej
sta se veselila, kako zavistno bosta gledala dvojčka, ko bosta elegantno in
brezbrižno pristala na gladko pokošeni trati pred gradom, v katerem je bila
šola.
Ko sta letela proti severu, sta se vsake toliko časa spustila, da bi
videla, če še sledita vlaku. Vsakič je bila pokrajina pod oblaki drugačna.
London sta kmalu pustila daleč za sabo. Sledila so mu urejena zelena
polja, tem pa vijoličasta barja, vasi s cerkvicami, podobnimi igračkam, in
velemesta z avtomobili, ki so bili kakor raznobarvne mravlje.
A ure in ure se ni zgodilo nič presenetljivega, tako da je Harry
moral priznati, da se že rahlo dolgočasi. Zaradi karamel sta postala zelo
žejna, pijače pa nista imela nobene. Oba z Ronom sta si slekla pulover,
toda Harryju se je majica kljub temu lepila na kožo, očala pa so mu
lezla s potnega nosu. Fantastične oblike oblakov ga niso več tako
zanimale in hrepenel je po vlaku, ki je vozil milje pod njima. Na njem
si lahko med drugim od okrogle čarovnice, ki je po vlaku porivala
voziček, kupil ledeno mrzel bučni sok. Le zakaj nista mogla priti na
peron devet in tri četrtine?
"Zdaj pa gotovo ni več daleč, kajne?" je čez nekaj ur zagodrnjal Ron.
Sonce je že začelo zahajati v oblake in jih obarvalo z globoko rožnato.
"Greva spet pogledat, ali je vlak še pod nama?"
še vedno je bil, vil se je mimo gora, katerih vrhovi so bili prekriti s
snegom. Pod streho oblakov je bilo veliko temneje.
Ron je pohodil plin in ju spet zapeljal nadnje, toda v tistem je
motor začel spuščati čudne zvoke.
Harry in Ron sta se nelagodno spogledala.
"Verjetno je samo malo zakuhal," je skomignil Ron. "Tako daleč se ni
še nihče peljal z njim."
Oba sta se pretvarjala, da ne slišita, kako ropot motorja postaja vse
glasnejši, nebo pa vse temnejše. V somraku so že zacvetele zvezde. Harry
si je spet oblekel pulover in poskušal prezreti, kako šibko in počasi so
se vlekli brisalci prek vetrobranskega stekla.
"Ni več daleč," je Ron prepričeval samega sebe pa tudi avto. "Kmalu
bomo tam," je živčno potrepljal armaturno ploščo.
Ko sta prepoznala
komaj nekoliko kasneje spet nad
pokrajino, poletela pod
katero oblake,
sta letela. sta skozi temo
"Tamle je!" je nenadoma zakričal Harry, da sta se Ron in Hedwig
prestrašila. "Naravnost pred nama!"
Na temnem obzorju, ob prepadu nad jezerom, je bil res obris
številnih stolpičev in stolpov Bradavičarke.
A avto se je začel tresti in je letel vse počasneje.
"Daj, no," se mu je dobrikal Ron in narahlo potresel volan. "Kmalu
bomo tam, samo še malo..."
Motor je zastokal. Izpod pokrova so siknili ozki prameni plamenčkov.
Leteli so proti jezeru in Harry se je trdno zgrabil za sedež.
Avtomobil je nevarno zanihal. Harry se je ozrl skozi okno in več
kilometrov pod sabo zagledal gladko, črno, stekleno površino jezera.

Avtomobil je spet zanihal.

"Samo še malo. Prosim," je zamrmral Ron.
že sta bila nad jezerom... Grad je bil tik pred njima... Ron je z
vso silo pritisnil na plin.
Glasno je škrtnilo, zaprasketalo, potem pa je motor ugasnil.
"Ojej," se je prestrašil Ron, nato pa je v avtomobilu postalo srhljivo
tiho.
Avto se je sunkovito nagnil naprej. Začela sta padati, vse hitreje,
naravnost trdnim grajskim stenam naproti.
"Neeeee!" je zakričal Ron in divje zasukal volan; temno, kamnito
steno sta zgrešila za nekaj centimetrov in avto se je v velikem loku
obrnil v drugo smer. Preletela sta temne rastlinjake, nato zelenjavni vrt,
končno pa še temno trato. Ves čas sta zgubljala višino.
Ron je popolnoma spustil volan in iz žepa povlekel čarobno palico.
"Ustavi se! Ustavi!" je kričal in s palico mlatil po armaturni
plošči ter vetrobranskem steklu. Toda še vedno sta padala, tla so se jima
bližala z nevarno hitrostjo...
"Pazi na tisto drevo!" Je zavpil Harry, se vrgel na volan, a
bilo je prepozno...
Trrrumff!
Z ušesa parajočim udarcem kovine ob les sta priletela v debelo
deblo, od katerega ju je zabilo v tla. Izpod zmečkanega pokrova se je
vila para; Hedwig je preplašeno vreščala; Harryju je na glavi, kjer je
udaril ob vetrobransko steklo, utripala buška, velika kot žogica za golf;
Ron pa je samo tiho, obupano ječal.
"Je s tabo vse v redu?" ga je preplašeno vprašal Harry.
"Moja čarobna palica," je pretreseno izdavil Ron. "Poglej, kaj se je
zgodilo."
Malo je manjkalo, pa bi se mu prelomila; vrh palice je mlahavo
bingljal z nje in se je držal samo še z nekaj trskami.
Harry je že odprl usta. Nameraval je reči, da mu jo bodo v šoli
gotovo lahko popravili. A v tistem trenutku je nekaj udarilo v bok
avtomobila z močjo podivjanega bika. Harryja je vrglo na Rona, trenutek
zatem pa je avto dobil prav tako močan udarec po strehi.
"Kaj se doga...?"
Ron je zajel sapo in zazijal skozi okno. Harry se je obrnil ravno
dovolj hitro, da je lahko videl, kako je v avtomobil udarila veja, debela
kot piton.jeDrevo,
Sklonilo v katero
svoje deblo, dasta se zaletela,
bi doseglo avto,jima je vračalo
in njegove udarce.
grčaste veje so z
vso silo udarjale po njem.
"Aaaa!" je bilo vse, kar je iz sebe spravil Ron, ko je naslednja
zverižena veja vsekala v vrata na njegovi strani veliko luknjo.
Vetrobransko steklo se je zdaj stresalo pod točo manjših vejic, veja,
debela kot oblegovalni oven, pa je besno nabijala po strehi, ki se je vse
bolj pogrezala.
"Beživa!" je zavpil Ron in se z vso silo oprl ob vrata. Toda komaj je
pogledal iz avta, že ga je močan udarec druge veje zadel v čeljust in
pristal je v Harryjevem naročju.
"Zdaj sva pa pečena," je zaječal, ko se je streha avtomobila še bolj
pogreznila. Toda nenadoma so se stresla tudi tla avtomobila motor se je

spet prižgal.
"Vzvratno!" je zavpil Harry in avto se je res začel ritensko umikati
drevesu. To ga je še naprej poskušalo doseči. Ron in Harry sta razločno
slišala, kako njegove korenine škripljejo. Drevo bi se skoraj razklalo od
napora. Veje so še naprej švrkale skozi zrak, a končno so bili zunaj
njihovega dosega.
"Malo," je sopel Ron, "je manjkalo. Hvala, avto."
A avtu je bilo vsega dovolj. Dvakrat je živahno škrtnilo, vrata so se
odprla in Harryja je sedež zvrnil skoznja. še preden se je zavedel, kaj se
dogaja, je že obležal na vlažni trati. Iz glasnih udarcev je razbral, da se
je avto znebil tudi njunih zabojev, ki sta bila v prtljažniku. Skozi vrata je
kmalu poletela tudi Hedwigina kletka in se še v zraku odprla; Hedwig je
sfrčala iz nje in glasno zaskovikala. Odletela je proti gradu, Harryju in
Ronu pa ni privoščila niti pogleda. Pobunkani in opraskani avto, iz
katerega se je še vedno kadila para, je nato odropotal v temo, rdeče
luči na njegovem zadku pa so se jezno svetile.
"Vrni se!" je Ron zakričal za njim in pri tem mahal s svojo
zlomljeno palico. "Oči mi bo zavil vrat!"
Avtomobil pa je samo še enkrat jezno pritisnil na plin in izginil.
"Si moreš misliti, kakšno srečo sva imela?" je žalostno zavzdihnil Ron
in se sklonil, da bi pobral škrabo. "Od vseh dreves, v katera bi se lahko
zaletela, sva morala treščiti v edino, ki se nama je lahko maščevalo."
Prek ramena se je ozrl proti starodavnemu drevesu, ki je še vedno
grozeče vilo svoje veje.
"Pridi," je utrujeno rekel Harry, "v šolo morava."
Njun prihod nikakor ni bil tako zmagoslaven, kot sta si predstavljala.
Vsa pretepena in potolčena sta zgrabila vsak svoj zaboj in ga začela vleči
navzgor po travnatem pobočju, proti velikim vhodnim vratom iz
hrastovine.
"Mislim, da se je pojedina že začela," se je namrščil Ron. Stala sta
ob vznožju stopnic, ki so vodile k vratom. Ron je spustil svoj zaboj, nato
pa se je tiho splazil k oknu, skozi katero je lila svetloba, in pogledal
skozenj. "Poglej, Harry, ravnokar se je začela Razvrstitev!"
Harry je pohitel k njemu in skupaj sta se zazrla v Veliko dvorano.
Nad štirimi dolgimi mizami, za katerimi so sedeli njuni sošolci, so
lebdele brezštevilne sveče. V soju njihovih migetajočih plamenčkov so se
bleščali zlati krožniki in čaše. Visoko nad glavami študentov pa je
začarani
Skozi gozd strop prikazoval
črnih, nebo,
zašiljenih kakršnoklobukov
čarovniških je bilo zunaj, posuto
je Harry z zvezdami.
zagledal
dolgo vrsto bodočih prvih letnikov. Ravnokar so prišli v dvorano in videti
so bili prestrašeni. Ginny zaradi njenih weasleyjevskih las nista mogla
spregledati. Profesorica McHudurra, ki je nosila očala, lase pa je imela
trdno spete v figo, je medtem prinesla slavni klobuk Izbiruh. Postavila ga
je na stol pred vrsto novincev.
Vsako leto je ta zmahani, zamazani, zakrpani, obrabljeni stari klobuk
prvim letnikom izbral dom (Gryfondom, Pihpuff, Drznvraan ali Spolzgad),
v katerem naj bi živeli na Bradavičarki. Harry se je dobro spomnil, kako
je bilo, ko si je natanko pred enim letom nataknil klobuk. Popolnoma je
otrpnil in prestrašeno čakal na njegovo odločitev, klobuk pa se je tačas
šepetaje pogovarjal z njim. Harry se je za trenutek ustrašil, da ga bo dal

v Spolzgad. V tem domu so živeli številni čarovniki, ki so se kasneje

začeli ukvarjati s črno magijo. A končno je pristal v Gryfondomu, skupaj
z Ronom, Hermiono in drugimi Weasleyjevimi. Harry in Ron sta na
koncu lanskega šolskega leta veliko pripomogla k temu, da je Gryfondom
osvojil prvo mesto v celoletni tekmi med domovi. Prej je sedem let
zaporedoma zmagal Spolzgad.
Majhen fant z mišjimi lasmi je prišel na vrsto, da si posadi klobuk
na glavo. Harryjev pogled je odtaval mimo njega k profesorju
Dumbledorju, ravnatelju. Ta je Razvrstitev opazoval izza dolge mize, za
katero so sedeli profesorji. Drobna očala so se mu bleščala od svetlobe
sveč. Nekaj sedežev naprej je Harry zagledal Slatana Sharmerja,
oblečenega v sinje moder plašč. čisto na koncu pa je sedel Hagrid,
orjaški in ves kosmat, ter krepko nagibal svojo čašo.
"čakaj malo..." je Harry zamrmral Ronu. "Pri mizi učiteljev je en
stol prazen... Kje pa je Raws?"
Profesor Raws, učitelj čarobnih napojev, je bil Harryju najmanj pri
srcu. Res pa je, da ga Raws ni prenesel. Bil je strašno strog, obenem
pa se je rad posmehoval študentom. Marsikomu se je včasih zazdelo, da
ne mara nikogar, razen študentov iz Spolzgada, katerega predstojnik je bil.
"Mogoče je zbolel!" je rekel Ron z glasom, polnim upanja.
"Mogoče je odšel," je pomislil Harry, "ker ga spet niso izbrali za
profesorja obrambe pred mračnimi silami!"
"Ali pa so ga vrgli iz šole!" so se Ronu navdušeno zasvetile oči. "To
sploh ne bi bilo čudno. Vsi ga sovražimo in..."
"Mogoče," se je za njima oglasil hladen glas, "pa čaka, da mu
povesta, zakaj nista prišla na Bradavičarko z vlakom."
Harry se je obrnil. Za njim je stal Raws, čigar plašč je valoval v
hladnem vetru. Bil je suh, njegova koža je bila nezdravo rumene barve,
imel je kljukast nos in mastne črne lase, ki so mu segali do ramen.
Smehljal se je tako, da je bilo Harryju in Ronu takoj jasno, v kakšni
godlji sta se znašla.
"Gremo!" je ukazal profesor.
Harry in Ron sta mu sledila, pri čemer se nista upala niti spogledati.
Povzpeli so se po stopnicah, nato pa odšli prek velikanske, odmevajoče
avle, osvetljene z baklami. Iz velike dvorane se je vanjo prebil vonj po
slastni hrani, toda Raws ju je odpeljal stran od njene topline in svetlobe.
Po ozkem, kamnitem stopnišču so se spustili v grajske ječe.
Sredi mrzlega hodnika se je ustavil, jima odprl vrata in pokazal

skoznja.
"Noter!"
S tresočimi nogami sta vstopila v Rawsov kabinet. Na senčnih stenah
so visele številne police, na njih pa so stali veliki stekleni kozarci. V njih
so lebdele najrazličnejše odvratne reči, katerih imen Harry v tistem
trenutku res ni hotel izvedeti. Ognjišče je bilo črno in prazno. Raws je
zaprl vrata, se obrnil k njima in ju premeril.
"Tako torej," je začel. "Vlak ni dovolj dober za slavnega Harryja
Potterja in Weasleyja, njegovega zvestega pomočnika. S svojim prihodom
sta hotela napraviti vtis, kaj, fanta?"
"Ne, gospod, pregrada na King's Crossu je..."
"Tišina!" je Raws hladno prekinil Harryja. "Kaj sta storila z

avtomobilom?"
Ron je debelo pogoltnil. To ni bilo prvič, da je bilo videti, da Raws
zna brati misli. A čez trenutek mu je postalo jasno, od kod Raws ve za
avto. Pomolil jima je namreč večerno izdajo Preroških novic.
"Videli so vaju," je zalajal in jima pokazal masten naslov na prvi
strani: ,Leteči avtomobil osupnil bunkeljne.' Nato je glasno začel brati.
"Dva bunkeljna iz Londona, prepričana, da sta videla avto leteti prek
poštnega stolpa... Opoldne je v Norfolku gospa Hetty Bayliss, ko je
obešala perilo... Gospod Angus Fleeet iz Peeblesa je policiji poročal...
Vsega skupaj vaju je videlo šest ali sedem bunkeljnov. Mar ne dela tvoj
oče pri uradu za zlorabo bunkeljskih izdelkov?" je vprašal Rona in se
nasmehnil še bolj zlobno. "Jej, jej, jejhata. Njegov lastni sin..."
Harry se je v tistem trenutku počutil, kot bi se mu v želodec zabila
ena večjih vej tistega norega drevesa. če bi se izvedelo, da je avto
začaral gospod Weasley... Na to nista pomislila.
"Ko sem preiskal park, sem opazil, da sta na neprecenljivi vrbi
mesarici povzročila precejšnjo škodo," je nadaljeval Raws.
"Tisto drevo nama je vse vrnilo z obrestmi," je bleknil Ron.
"Tišina!" je spet zalajal Raws. "Na žalost nista v mojem domu, zato
vaju ne morem izključiti iz šole. A verjemita, da bom nemudoma šel po
predstojnico vajinega doma. Tukaj počakajta."
Harry in Ron sta prebledela in se spogledala. Harry ni bil več lačen.
Slabo mu je postalo. Trudil se je, da se ne bi ozrl na polico, kjer je v
kozarcu, polnem zelenkaste tekočine, lebdelo nekaj velikega in sluzastega.
"če namerava Raws poiskati profesorico McHudurro, je ne bova
poceni odnesla," je pomislil Harry. Minerva McHudurra, predstojnica
Gryfondoma, je bila resda veliko bolj pravična od Rawsa. A vseeno je
bila izjemno stroga.
Raws se je vrnil čez deset minut in s sabo je res pripeljal
profesorico McHudurro. Harry jo je že večkrat videl jezno. Morda je
pozabil, kako strašno lahko takrat stisne ustnice, ali pa je še nikoli ni
videl tako jezne, kot je bila zdaj. V trenutku, ko je vstopila, je dvignila
svojo čarovniško palico. Oba z Ronom sta se zdrznila, a profesorica jo je
usmerila v ognjišče, v katerem so nenadoma izbruhnili plameni.
"Sedita," jima je ukazala in oba sta se ritensko umaknila pred njo k
stolom, ki so stali ob kaminu.
"Razložita," je spet odrezala in njena očala so se grozeče poblisknila.
Ron je skozi.
pustila hitro začel pripovedovati o pregradi na postaji, ki ju ni
"Zato nisva imela izbire, gospa profesorica, na vlak nisva mogla."
"Lahko pa bi nam poslala sovo s pismom. Saj imaš sovo, kajne?" je
jezno premerila Harryja.
Harry je zazijal. Zdaj ko je to rekla, se mu je pismo zdelo edina
pametna rešitev.
"Nisem... Nisem mislil..."
"To," je rekla McHudurrova, "je očitno."
Nekdo je potrkal. Raws, srečnejši kot še nikoli, je odprl vrata. Pred
njimi je stal ravnatelj, profesor Dumbledore.
Harry je popolnoma otrpnil. Dumbledore je bil videti nenavadno
resen. Prek svojega izjemno skrivljenega nosu se je zazrl vanju. Harry si

je nenadoma zaželel, da bi bila z Ronom še vedno ukleščena v prijem

vrbe mesarice, pa čeprav bi neusmiljeno udrihala po njiju.
Dolgo ni nihče spregovoril. Nato je ravnatelj rekel: "Prosim, razložita
mi, zakaj sta to storila."
Bolje bi bilo, če bi se zadrl. Njegov glas je bil tako razočaran, da se
je Harryju paralo srce. Morda ga zato ni mogel pogledati v oči in je
namesto tega nagovoril njegova kolena. Povedal mu je vse, razen tega,
da je bil začarani avto last gospoda Weasleyja; iz njegove pripovedi se je
zdelo, kot da sta z Ronom po golem naključju pred postajo naletela na
leteči avto. Vedel je, da ga je Dumbledore takoj spregledal, a kljub
temu ni vrtal po njem glede avtomobila: Ko je Harry končal pripoved,
ga je ravnatelj nekaj časa nepremično opazoval.
"Takoj bova pobrala svoje stvari," je rekel Ron z glasom, polnim
brezupa.
"Kaj pa govoriš, Weasley!?" ga je nadrla McHudurrova.
"No... Saj naju boste izključili iz šole, a ne?" je zmedeno vprašal
Ron.
Harry je hitro pogledal ravnatelja.
"Danes ne, gospodič Weasley," je odkimal Dumbledore. "Toda upam,
da se zavedata, kaj sta nam zagodla. še danes bom pisal vajinima
družinama. Posvariti vaju moram tudi, da ne bom imel druge izbire, kot
da vaju res izključim, če bosta spet prekršila šolska pravila."
Raws ga je pogledal, kot bi s temi besedami odpovedal božično
praznovanje. Odkašljal se je in rekel: "Profesor Dumbledore, ta fanta sta
se požvižgala na odlok o omejitvah čaranja mladoletnih oseb in resno sta
poškodovala staro drevo neprecenljive vrednosti. Taki prekrški nedvomno
zahtevajo..."
"Profesorica McHudurra se bo odločila, kakšno kazen si zaslužita
fanta, Raws," je mirno rekel Dumbledore. "V njenem domu sta in zato
je ona odgovorna zanju." Obrnil se je k profesorici. "Nazaj na slovesnost
moram, Minerva, študente moram opozoriti na nekaj pravil. Pridite, Raws.
Ste poskusili skutino pito? Izvrstna je."
Raws se mu ni pustil zmesti. Harryja in Rona je ošinil s strupenim
pogledom, nato pa Dumbledorju vendarle sledil iz kabineta. Prijatelja sta
tako ostala sama s profesorico, ki ju je še vedno gledala kakor razsrjen
orel.
"Najbolje bo, če greš najprej v ambulanto, Weasley, kri ti teče."
"Nič
praskohudega ni," si je "Profesorica,
nad očesom. Ron z rokavom radhitro
bi bilobrisal
zraven,karkoprecejšnjo
si bo sestra
posadila na glavo..."
"Razvrstitve je že konec," ga je prekinila McHudurrova. "Tudi tvoja
sestra bo živela v Gryfondomu."
"Vsaj to," si je oddahnil Ron.
"In ko smo že ravno pri Gryfondomu..." je ostro začela profesorica,
pa ji je Harry skočil v besedo.
"Profesorica, ko sva letela z avtom, se šolsko leto še ni začelo, zato...
zato Gryfondomu ne bodo odtrgali točk, kajne?" je končal in jo pričakujoče
pogledal.
McHudurrova ga je prebodla s pogledom, a Harry je bil prepričan,
da bi se skoraj nasmehnila. Vsaj ustnic ni več tako grozno stiskala.

"Gryfondomu zaradi tega ne bom odbila točk," se je končno odločila

in Harry si je krepko oddahnil. "A obema bom naložila kazen."
Končalo se je torej bolje, kot je Harry pričakoval. Dumbledorjevega
pisma Dursleyjevim pa se tudi ni bal. Dobro je vedel, kako razočarani
bodo, ker ga vrba mesarica ni predelala v pleskavico.
Profesorica je spet dvignila palico, jo usmerila v Rawsovo mizo in
komaj slišno je počilo. Na mizi se je prikazal velik krožnik s sendviči, ob
njem pa dve srebrni čaši in vrč z mrzlim bučnim sokom.
"Pojejta, potem pa pojdita naravnost v svojo sobo," jima je zabičala.
"Jaz moram nazaj v Veliko dvorano."
Ko je zaprla za sabo vrata, si je Ron krepko oddahnil.
"Mislil sem že, da je po naju," je rekel in zgrabil sendvič s
piščančjim mesom in šunko.
"Jaz tudi," ga je posnemal Harry.
"Ampak sreče res nimava," je zamomljal Ron s polnimi usti. "Fred in
George sta z avtom letela vsaj petkrat, pa ju ni nihče videl." Pogoltnil je
in spet močno zagrizel v sendvič. "Le zakaj nisva mogla priti skozi
pregrado?"
Harry je skomignil.
"Ampak od danes se bova morala zelo paziti," je resno pripomnil,
preden je napravil dolg požirek soka. "Ko bi se lahko pridružila drugim
v Veliki dvorani..."
"Ni hotela, da bi se postavljala," je uganil Ron. "Poleg tega pa bi si
drugi mislili, da jo bodo tudi oni poceni odnesli, če bodo napravili kaj
podobnega."
Najprej sta pojedla toliko sendvičev, kolikor sta jih le zmogla (na
krožniku so se sami od sebe pojavljali novi). Potem sta vstala in odšla iz
kabineta po znani poti proti stolpu, v katerem je bil Gryfondom. Hodila
sta mimo šepetajočih portretov in škripajočih oklepov, se vzpenjala po
ozkih, kamnitih stopniščih, dokler nista prišla do hodnika, na koncu
katerega je bil skrivni vhod v njun dom. Prekrivala ga je oljna slika zelo
debele gospe v obleki iz rožnate svile.
"Geslo?" ju je vprašala, ko sta se ji približala.
"Em..." je rekel Harry.
Novega gesla nista poznala, saj še nista srečala predstavnika študentov
Gryfondoma. A ni jima bilo treba dolgo čakati; zaslišala sta hitre korake,
in ko sta se obrnila, sta zagledala Hermiono, ki jima je tekla naproti.
"Tukaj
je rekel,sta
datorej! Kje vrgli
so vaju sta hodila?
iz šole, Slišala
ker sta sem
prišlagrozne govorice.
z letečim Nekdo in
avtomobilom
treščila med drevesa."
"No ja, iz šole naju niso vrgli," ji je zagotovil Harry.
"Menda ne boš rekel, da sta res priletela?!" ju je Hermiona vprašala
skoraj tako ostro, kot bi ju McHudurrova.
"še enih kozjih molitvic pa ne bova poslušala," je nepotrpežljivo rekel
Ron. "Raje nama povej novo geslo."
"Ponirek," mu ga je nič manj nepotrpežljivo povedala Hermiona.
"Ampak to ni pomembno, raje..."
Toda v tistem trenutku se je portret umaknil in skozi luknjo, ki je
bila za njim, se je razlegel nevihten aplavz. Ves Gryfondom je bil še
vedno pokonci. Vsi so bili zbrani v ovalni dnevni sobi, sedeli so na

vegastih mizicah in mehkih naslanjačih ter čakali nanju. Skozi luknjo so

pogledale roke, ki so Rona in Harryja potegnile noter, Hermiona pa je
morala skoznjo splezati sama.
"Prekrasno!" je zavpil Lee Jordan. "Vidva sta moji muzi! Kakšen
začetek novega leta! Da se gresta z avtom zaletet naravnost v vrbo
mesarico! O tem se bo govorilo še leta in leta!"
"čestitam," je Harryju rekel nekdo iz petega letnika, s katerim ni še
nikoli govoril; nekdo drug ga je potrepljal po ramenu, kot bi ravnokar
dobil zlato kolajno za zmago v maratonu.
Fred in George sta se prerinila skozi množico in hkrati rekla: "A
naju nista mogla vzeti s sabo?"
Ronov obraz je postal škrlatne barve in zbegano se je nasmehnil.
Harry pa je opazil, da nekdo ob vsem tem ni niti najmanj zadovoljen.
Prek glav skupine petošolcev je zagledal Percyja, ki se jima je poskušal
prebiti dovolj blizu, da bi ju oštel. Harry je dregnil Rona in pokimal
proti Percyju. Ron je takoj razumel, za kaj gre.
"Gor greva, nekam utrujena sva," je razložil tistim, ki so stali
najbližje. Nato sta se začela drenjati proti vratom na drugi strani sobe,
za katerimi je bilo zavito stopnišče, ki je vodilo proti sobam.
"Noč," je Harry zaklical Hermioni, ki se je mrščila še bolj od Percyja.
Uspelo se jima je prebiti na drugo stran dnevne sobe, pri čemer so
ju še vedno trepljali po ramenu. Ko pa sta prišla na mirno stopnišče, sta
stekla čisto na vrh. Tam so bila vrata njune stare sobe, na katerih je
zdaj visel napis ,Drugi letnik'. Soba je bila ovalna, v njej so bile postelje
z baldahini iz rdečega žameta in visoka, ozka okna. Njuna potovalna
zaboja so jima že prinesli, stala sta ob posteljah.
Ron se je Harryju nasmehnil, toda očitno bolj iz občutka krivde kot
od veselja.
"Vem, da v tistem spodaj ne bi smel uživati, ampak..."
Vrata sobe so se nenadoma sunkovito odprla in vanjo so planili drugi
Gryfondomovci iz drugega letnika: Seamus Finnigan, Dean Thomas in
Neville Velerit.
"Neverjetno!" se jima je nasmehnil Seamus.
"Fantastično!" je vzkliknil Dean.
"Osupljivo," je spoštljivo zavzdihnil Neville.
Harry si ni mogel pomagati. Tudi on se je nasmehnil.
šesto poglavje
Slatan Sharmer
------------------------------
Naslednjega dne pa se Harry ni kaj dosti nasmihal. Težave so se
začele že pri zajtrku v Veliki dvorani. štiri dolge mize - po ena za vsak
dom - so bile obložene z velikimi skledami ovsenih kosmičev, krožniki
prekajenih slanikov, gorami prepečenca in pladnji, polnimi jajc in
slanine.
Začarani strop je prikazoval dolgočasno sivo nebo in Harry ter Ron
sta sedla k mizi Gryfondomovcev, poleg Hermione. Ta je na vrč z
mlekom naslonila svoj izvod knjige Na oddihu z vampirji. Pozdravila ju
je, a nekoliko zadržano.
Harry je sklepal, da jima še vedno zameri, ker sta na Bradavičarko
priletela z avtomobilom. Neville Velerit pa ju je v nasprotju z njo pozdravil

karseda veselo. Neville je bil okroglolični fant, okoli katerega so se rade

dogajale nezgode. Harry tudi ni poznal nikogar, ki bi bil tako pozabljiv kot
Neville, pa če bi še tako poskušal.
"Vsak trenutek bo prispela pošta. Mislim, da mi bo babi poslala nekaj
stvari, ki sem jih pozabil doma."
Harry se je ravno lotil ovsenih kosmičev, ko je nad glavami res
zašumelo. V dvorano se je vsulo na stotine sov, krožile so nad glavami
klepetave množice in odmetavale pisma ter pakete. Velik, kepast zavitek
se je odbil od Nevillove glave in pristal v Hermionini skledici s kosmiči.
Mleko in kosmiči so brizgnili na vse strani, vmes pa so po zraku letela
tudi sovja peresa.
"Errol!" je vzkliknil Ron in ubogega skovirja postavil na noge. Skovir
se je spet onesvestil in se zvrnil na mizo. Noge je molel v zrak, v
kljunu pa je držal rdečo ovojnico.
"O, ne..." je Ron prestrašeno zajel sapo.
"Ne boj se, še je živ," ga je mirila Hermiona, ki je s konico prsta
podrezala v skovirja.
"Briga me Errol. Poglej, kaj je prinesel."
Ron je pokazal na rdečo ovojnico. Harryju se ni zdela nič posebnega.
Ron in Neville pa sta jo gledala, kot bi pričakovala, da jo bo vsak
trenutek razneslo.
"Kaj pa vama je?" je vprašal Harry.
"Poslala... Poslala mi je tulbo," je komaj slišno izdavil Ron.
"Raje jo odpri, Ron," je pohlevno zašepetal Neville. "če je ne boš,
bo še huje. Meni jo je enkrat poslala babi, in ker je nisem odprl..."
Debelo je pogoltnil.
"Grozno je bilo."
Harry je nekaj časa presenečeno opazoval njuna okamnela obraza,
nato pa mu je pogled zdrsnil k rdeči ovojnici.
"Kaj je tulba?" je končno vprašal.
A Ron je bil čisto iz sebe. Nepremično je gledal pismo, iz katerega
se je na vogalih začelo kaditi.
"Odpri jo," ga je rotil Neville. "Saj ne bo trajalo več kot nekaj
minut."
Ron je s tresočo roko počasi potegnil ovojnico iz Errolovega kljuna
in jo odprl. Neville si je pokril ušesa in zamižal. Trenutek kasneje je
Harryju postalo jasno, zakaj. Najprej je pomislil, da je pismo res
razneslo;
vse treslo.velikansko dvorano je napolnilo tako glasno rjovenje, da se je
"... Ukrasti avto! Ne bi bila presenečena, če bi te izključili iz šole!
Samo počakaj, da te dobim v roke! Si pomislil, kaj vse sva prestala z očetom,
ko je avto izginil..."
Gospa Weasley se je v pismu drla še stokrat glasneje, kot bi se sicer,
poleg tega pa je njen glas odmeval od kamnitih sten in se s tem samo
še okrepil. Vsi v dvorani so se obrnili, da bi videli, kdo je dobil tulbo.
Ron je zlezel pod mizo, tako da je iznad nje kukalo samo škrlatno čelo.
"... dobila pismo od Dumbledorja! Mislila sem, da bo tvoj oče umrl od
sramote! Sva te tako učila?! Kaj vse bi se vama s Harryjem lahko zgodilo..."
Harry se je že spraševal, kdaj bo omenila tudi njega. Ko ga je, se
je vztrajno pretvarjal, da ne sliši glasu, od katerega so ga bolela ušesa.

"... si naju razočaral! Tvoj oče bo moral zaradi tega pred komisijo! Ti si
kriv vsega! Samo še eno tako, samo še eno, pa te takoj prideva iskat!"
Temu je sledila zveneča tišina. Rdeča ovojnica, ki je Ronu padla iz
rok, je izbruhnila v plamene in od nje je ostal samo še črn pepel. Harry
in Ron sta obsedela, kakor bi prek njiju pljusknil velikanski val. Nekaj
sošolcev se je zasmejalo in polagoma je dvorano preplavil vse glasnejši
klepet.
Hermiona je zaprla knjigo Na oddihu z vampirji in se zazrla v
Ronovo čelo, ki je kukalo iznad mize.
"Ne vem, kaj si pričakoval, Ron, a po mojem si..."
"Samo ne reci, da sem si to zaslužil," jo je osorno prekinil Ron.
Harry je odrinil posodo s kosmiči. Slabo vest je imel. Gospod
Weasley bo moral pred komisijo. Po vsem tem, kar sta Weasleyjeva
storila zanj to poletje...
Toda ni imel časa, da bi se dolgo mučil s tem; k mizi Gryfondoma
je prišla profesorica McHudurra in jim začela deliti urnike. Harry je na
svojem prebral, da imajo najprej s Pihpuffovci dve uri rastlinoslovja.
Harry, Ron in Hermiona so skupaj odšli iz gradu in prečkali
zelenjavni vrt. Odpravili so se proti rastlinjakom, v katerih so rasle
čarobne rastline. Tulba je imela vsaj eno dobro posledico: Hermiona se
je odločila, da sta bila dovolj kaznovana, in je bila spet prijazna z njima.
Ko so se približali rastlinjakom, so bili pred njimi že zbrani drugi
sošolci in čakali profesorico Ochrowt. Komaj so se jim pridružili, že je
skupaj s Slatanom Sharmerjem prikorakala prek trate. Roke je imela
polne povojev. Ko je Harry v daljavi opazil vrbo mesarico, katere številne
veje so bile povite in v opornicah, ga je spet zapekla vest.
Profesorica Ochrowt je bila majhna in čokata čarovnica, ki je prek
svojih razmršenih las nosila poveznjen zakrpan klobuk. Njena oblačila so
bila pogosto vsa od prsti in ob njenih nohtih bi se teta Petunija
onesvestila. Slatan Sharmer pa je bil oblečen v brezhiben plašč turkizne barve
in izpod natančno nameščenega turkiznega klobuka z zlato obrobo so mu kukali
svetli kodri.
"Lep pozdrav vsem skupaj!" jim je veselo zaklical in se jim prešerno
nasmehnil. "Ravnokar sem profesorici Ochrowt pokazal, kako se pravilno
oskrbi ranjeno vrbo mesarico! Ampak ne mislite, da mi gre rastlinoslovje
bolje od rok kot njej! Res pa je, da sem na svojih potovanjih naletel na
mnoge eksotične rastline..."
"Danes gremovsa
bila ponavadi v rastlinjak
poskočna številka tri!" je
in vesela, odrezala
tistega dne Ocrowtova, ki je
pa je bila nekam
razdražena.
Njene besede so med študenti sprožile razburjeno mrmranje. Do
takrat so delali samo v rastlinjaku številka ena. V številki tri so bile
veliko bolj zanimive in nevarne rastline. Profesorica je izza pasu potegnila
velik ključ in odklenila vrata. Harry je zavohal vonj po vlažni zemlji in
gnojilu, ki se je mešal s težkimi dišavami kakor dežnik velikih cvetov,
visečih pod stropom rastlinjaka. že je hotel slediti Hermioni in Ronu v
rastlinjak, ko ga je Sharmer hitro zgrabil za roko.
"Harry! Pogovoriti se morava. Saj ne boste zamerili, če ga bom
nekoliko zadržal, kajne, profesorica?"
Glede na to, kako se je namrščila, ji to ni bilo pogodu. A Sharmer

se ji je nasmehnil in rekel: "Sem vedel, da ne boste!" Nato je osuplo

čarovnico potisnil v rastlinjak in za njo zaprl vrata.
"Harry," je začel Sharmer in zmajal z glavo, pri čemer so se njegovi
beli zobje zalesketali v sončni svetlobi. "Harry, Harry, Harry."
Popolnoma zmedeni Harry ga je samo debelo gledal.
"Ko sem slišal... Seveda, jaz sem bil kriv. Najraje bi samega sebe
premlatil."
Harry ni imel pojma, o čem govori. To mu je ravno hotel povedati,
pa je Sharmer nadaljeval: "Ne vem, kdaj me je kaj nazadnje tako
pretreslo. Z avtom prileteti na Bradavičarko! Seveda, takoj mi je bilo jasno,
zakaj si to naredil. V trenutku sem te spregledal. Harry, Harry, Harry."
Osupljivo je bilo, kako je Sharmer, medtem ko je govoril, znal
sogovorniku razkazati čisto vsakega izmed svojih bleščečih zob.
"Zaradi mene si okusil, kako je, če si v središču pozornosti," je
Sharmer še naprej zmajeval z glavo. "Zaradi mene si staknil to bolezen.
Z mano si prišel na naslovnico časopisov in od takrat si komaj čakal
priložnost, da to ponoviš."
"O, ne, profesor. Veste..."
"Harry, Harry, Harry," ga je prekinil Sharmer in ga prijel za rame.
"Saj razumem. Popolnoma normalno je, da hrepeniš po slavi, potem ko
jo enkrat okusiš. A jaz sem tisti, ki ti jo je dal okusiti, in moral bi
vedeti, da ti bo stopilo v glavo. Ampak, mladi mož, ne moreš letati z
avtomobili, da bi ljudje govorili o tebi. Umiri se. Za vse to bo še veliko
časa, ko boš starejši. Ja, ja, saj vem, kaj misliš. ,Njemu je lahko govoriti,
saj ga poznajo celo zunaj meja naše dežele!' A ko sem bil star dvanajst
let, me ni poznal nihče. Pravzaprav me je poznalo še manj ljudi kot
tebe! Ne nazadnje je zate slišal že marsikdo, kajne? S Tistim, Ki Ga Ne
Smemo Imenovati sta imela precej opravka!" Ošinil je brazgotino na
Harryjevem čelu. "Vem, vem, to ni tako izvrstno, kot če petkrat
zaporedoma dobiš nagrado čarovničinega tednika za najočarljivejši
nasmešek. A za začetek je vendarle obetavno, Harry, zelo obetavno."
Prisrčno mu je pomežiknil, potem pa se je nenadoma obrnil in odšel.
Harry je nekaj trenutkov osuplo strmel za njim. Nato pa se je spomnil,
da bi moral biti v rastlinjaku, odprl je vrata in odšel noter.
Profesorica Ochrowt je stala pred podpornim stebrom sredi rastlinjaka.
Na klopi ob njej je bilo približno dvajset parov naušnikov različnih barv.
Ko se je Harry postavil med Rona in Hermiono, je profesorica rekla:
"Danes
Nihče nibomo presadili mandragore.
bil presenečen, Kdoprva
ko je Hermiona mi zna kaj povedati
dvignila roko. o njih?"
"Mandragora je izjemno močno poživilo," se je Hermiona zagnala v
razlago, govorila pa je tako, kot bi požrla učbenik. "Z njim ljudi, ki so
spremenili obliko ali jih je kdo preklel, vrnemo v prejšnje stanje."
"Izvrstno. Gryfondomu si prislužila deset točk," se je razveselila
profesorica. "Mandragora je bistvena sestavina večine protistrupov.
Obenem pa je zelo nevarna. Mi zna kdo povedati zakaj?"
Hermionina roka se je spet pognala v zrak, tokrat tako silovito, da bi
Harryju skoraj zbila z nosu očala.
"Krik mandragore je smrtonosen za vsakogar, ki ga sliši," je
nemudoma odžebrala.
"Natanko tako. še deset točk," je prikimala Ochrowtova. "Mandragore,

ki jih imamo tu, so še zelo mlade."

Pri tem je pokazala na vrsto globokih pladnjev in vsi so stopili bližje,
da bi jih bolje videli. V njih je raslo približno sto čopastih rastlin
vijoličasto zelene barve. Harryju se niso zdele nič posebnega, saj ni imel
pojma, kaj je Hermiona mislila s ,krikom mandragore'.
"Vsak naj si izbere par naušnikov," je ukazala profesorica.
Temu je sledilo prerivanje, kajti nihče ni hotel nositi rožnatih.
"Ko si jih boste nataknili, glejte, da vam bodo popolnoma
pokrili ušesa," jih je posvarila profesorica. "Snamete jih lahko šele, ko
bo popolnoma varno. Takrat vam bom dala znak, dvignila bom palec.
Dobro, nataknite si jih."
Harry si jih je varno namestil na ušesa. Udušili so vse zvoke.
Profesorica Ochrowt si je nataknila rožnate, zavihala rokave svojega
plašča, trdno zgrabila eno izmed čopastih rastlin in močno potegnila.
Harry je presenečeno zajel sapo, a tega ni slišal niti sam.
Namesto korenin je iz zemlje privlekla majhnega, blatnega in izjemno
grdega otročička. Listje mu je raslo naravnost iz glave. Njegova koža je
bila svetlo zelena in marogasta in očitno je bilo, da se dere na ves glas.
Učiteljica je izpod mize potegnila velik cvetlični lonček in mandragoro
vtaknila vanj. S črnim in vlažnim kompostom jo je zasipala, vse dokler
niso iz lončka gledali samo še čopasti listi. Nato si je otrepala roke,
dvignila palec in si snela naušnike.
"Ker so naše mandragore komaj sadike, vas njihovi kriki ne bi mogli
ubiti," je rekla tako mirno, kot da bi ravnokar napravila nekaj povsem
vsakdanjega, na primer zalila begonijo. "Kljub temu pa bi vas za nekaj ur
spravili v nezavest. Ker vem, da nihče noče zamuditi prvega šolskega dne,
morate paziti, da vam bodo naušniki med delom ves čas varno pokrivali ušesa. Ko
bo zvonilo, vas bom že opozorila na to.
Po štirje boste delali za enim pladnjem, tukaj imate cvetlične lončke,
kompost je v vrečah in pazite se pipače strupenjače! Ravno ji rastejo
mlečni zobje."
Ob zadnjem stavku je klofnila bodičasto rastlino temno rdeče barve.
Ta je hitro potegnila k sebi svoje dolge tipalke, ki so se prej zahrbtno
in počasi plazile prek njenih ramen.
Ronu, Hermioni in Harryju se je za njihovim pladnjem pridružil
kodrast Pihpuffovec. Harry ga je lani večkrat videl, nikoli pa še ni
govoril z njim.
"Justin
krepko Finch-Fletchley,"
stresel roko. "Vasse je vespoznam.
seveda nasmejan
Tipredstavil in Harryju
si tisti slavni Harry Potter... Ti
pa Hermiona Granger, tista, ki je pri vseh predmetih najboljša," je
segel v roko tudi njej in Hermiona je kar zažarela od veselja. "In ti si
seveda Ron Weasley. Kaj ni bil tisti leteči avto tvoj?"
Ron se ni nasmehnil. Očitno še ni pozabil na tulbo.
"Tale Sharmer je res nekaj posebnega, kaj?" je veselo nadaljeval
Justin, ko so začeli polniti lončke s kompostom iz zmajevskih iztrebkov.
"Strašno pogumen je. Ste prebrali njegove knjige? če bi mene sredi
telefonskega pogovora napadel volkodlak, bi umrl od groze. On pa je
ostal mrtvo hladen, samo zap, zap, tresk, pa je bilo opravljeno.
Starši bi me skoraj že vpisali na Eton, eno tistih zasebnih šol. Ne
morete si predstavljati, kako vesel sem, da sem prišel na Bradavičarko.

Mama je bila sicer malo razočarana. Ampak odkar prebira Sharmerjeve

knjige, začenja razumeti, kako prav ti lahko pride, če imaš v družini
šolanega čarovnika."
Kmalu se niso mogli več pogovarjati. Nataknili so si naušnike in
morali so se zbrati. Ko je mandragore presajala profesorica, je bilo to
opravilo videti otročje lahko. Pa ni bilo. Zelo nerade so šle iz zemlje,
nazaj pa tudi niso hotele. Zvijale so se, brcale, suvale s svojimi ostrimi
pestmi in hlastale z zobmi. Harry se je trudil celih deset minut, da je eno
bolj debelih stlačil v cvetlični lonček.
Po koncu druge ure je bil tako kot vsi drugi čisto preznojen,
zamazan s prstjo in vse ga je bolelo. Skupaj z drugimi je odkrevsal v
grad, kjer se je nahitro umil, nato pa so Gryfondomovci morali k pouku
spreminjanja oblike.
Pri profesorici McHudurri so vedno trdo garali, tistega dne pa je bilo
marsikomu še posebej mučno. Vse, česar se je Harry naučil prejšnje leto,
mu je med poletjem nekako spuhtelo iz glave. Profesorica jim je razdelila
hrošče, ki naj bi jih spremenili v gumbe, kar Harryju ni in ni uspelo.
Ron je imel še hujše težave. Resda si je sposodil čarobni lepilni trak
in z njim povil palico, toda bila je preveč poškodovana, da bi se jo dalo
zares popraviti. Iz nje so se nepričakovano usipale iskre, zraven pa je
spuščala nenavadne zvoke. Vsakič, ko je Ron poskušal hrošča začarati v
gumb, ga je palica ovila v gost siv dim, ki je smrdel po gnilih jajcih.
Ker ni videl, kaj dela, je s komolcem ponesreči zmečkal hrošča in je
moral prositi za novega. Profesorica McHudurra ni bila ravno srečna.
Ko je končno prišel čas za kosilo, je Harryju odleglo. Njegovi
možgani so bili kakor ožeta spužva. Vsi razen njiju z Ronom so v dolgi
vrsti odšli iz učilnice. Ron je jezno udrihal s palico po mizi.
"Neumna... Neuporabna... Butasta..."
"Piši domov, da ti pošljejo novo," je predlagal Harry, ko se je iz
palice izvila salva glasnih pokov.
"Ja, da dobim še eno tulbo," se je namrdnil Ron in palico, ki je zdaj
sikala, stlačil v torbo. "Sam si kriv, da se ti je palica zlomila..."
Skupaj sta odšla na kosilo. Ko jima je Hermiona pokazala za celo
pest popolnih gumbov za plašč, ki jih je napravila med uro, ni bil Ron
nič boljše volje.
"Kaj imamo na urniku danes popoldne?" je Harry hitro zamenjal
temo pogovora.
"Obrambo
"Zakaj," sepred mračnimi
je namrščil silami,"
Ron mu je takoj
in ji izmaknil urnik,odgovorila Hermiona.
"si vse Sharmerjeve
ure obkrožila s srčki?"
Hermiona mu je jezno izpulila urnik iz rok in zardela.
Ko so pojedli, so šli kljub oblačnemu vremenu na dvorišče. Hermiona
je sedla na kamnito stopnico in svoj nos spet zakopala v knjigo Na
oddihu z vampirji. Ron in Harry sta kar nekaj minut stoje razpravljala o
quidditchu, preden se je Harry zavedel, da ju nekdo opazuje. Ozrl se je
in zagledal malega fanta z mišjimi lasmi, ki ga je videl prejšnji večer pri
Razvrstitvi. Fant je Harryja opazoval, kot bi bil malo premaknjen. V
rokah je držal čisto navaden bunkeljski fotoaparat, in ko ga je Harry
pogledal, je zardel.
"živijo, Harry. Jaz, jaz sem Colin Creevey," je dahnil in mu previdno

stopil naproti. "Tudi jaz sem v Gryfondomu. Misliš... Bi mi zameril...

če bi te slikal?" je vprašal in upajoče dvignil fotoaparat.
"Slikal?" se je začudil Harry.
"Za dokaz, da sem te srečal," je navdušeno razložil Colin in se
pomaknil še bližje. "Vse vem o tebi. Vse sem vprašal, kaj vedo o tebi.
Kako si preživel, ko te je Saj Veš Kdo poskusil ubiti. Kako, da je
izginil. Kako, da imaš na čelu še vedno tisto brazgotino."
Od vznemirjenja se je kar tresel in globoko je zajel sapo, nato pa
nadaljeval.
"Tukaj je prekrasno, a ne? šele ko sem dobil pismo z Bradavičarke,
sem izvedel, da se vse tiste čudaške stvari dogajajo okoli mene zato, ker
sem čarovnik. Moj oči je poštar in kar ne more verjeti, da je to res.
Zato slikam, kar le morem, in mu fotografije pošiljam domov. Res bi
bilo lepo, če bi imel tvojo fotografijo..." je proseče pogledal Harryja.
"Mogoče bi lahko fotografiral tvoj prijatelj? Mislim, bi lahko jaz stal
zraven tebe in bi mi potem fotografijo podpisal?"
"Podpisal? Menda ne daješ avtogramov, Potter?"
Dreco se je ustavil tik za Colinom, njegov glas pa se je glasno in
neusmiljeno razlegel po dvorišču. Ob njem sta bila njegova velika in
surova kompanjona Crabbe in Goyle.
"Hitro se postavite v vrsto!" je Dreco zatulil množici sošolcev. "Harry
Potter daje avtograme!"
"Ne, pa jih ne," se je razjezil Harry in stisnil pesti. "Nehaj s tem,
Dreco."
"Samo ljubosumen si," je zapiskal Colin, ki je bil tako suhcan, da je
bil Crabbejev vrat debelejši od njegovega trupa.
"Ljubosumen?" je ponovil Dreco, ki mu ni bilo treba več kričati.
Pogovoru je prisluhnila vsaj polovica sošolcev na dvorišču. "Ljubosumen
na kaj? Meni se ne zdi nič posebnega, če te kdo tako kresne po betici,
da ti ostane brazgotina."
Crabbe in Goyle sta se butasto zarežala.
"Poberi se težit komu drugemu, Dreco," ga je hotel na hitro
odpraviti Ron. A Crabbe se je nehal smejati in si z levico začel grozeče
drgniti členke na desni roki, ki so bili veliki in trdi kot kostanji.
"Pazi se, Weasley," se mu je posmehnil Dreco. "Raje bodi pridkan,
sicer bo mamica prišla pote in te izpisala iz šole." Nadaljeval je z
visokim, predirnim glasom: "Samo še eno tako, samo še eno..."
Gruča
glasno petih letnikov iz Spolzgada, ki je stala nedaleč stran, se je
zasmejala.
"Weasley bi rad, da mu podpišeš fotografijo, Potter," ni odnehal
Dreco. "Več bo vredna kot cela njihova hiša."
Ron je na plano potegnil svojo zlepljeno palico, a Hermiona je
glasno zaprla knjigo in zašepetala: "Pazi!"
"Kaj pa je zdaj to, kaj se dogaja?"
Proti njim je korakal Slatan Sharmer in turkizni plašč je plahutal za
njim. "Kdo podpisuje fotografije?"
Harry je že odprl usta, a ni prišel do besede. Sharmer ga je
prešerno objel okoli ramen in veselo vzkliknil: "Kaj sploh sprašujem?
Harry, kdo pa drug!"
Harryja je tako močno stisnil k sebi, da se ni mogel niti ganiti. Tako

ga je bilo sram, da ga je kar kuhalo. Dreco ga je še enkrat posmehljivo

pogledal, nato pa se je pomešal med sošolce.
"No, gospodič Creevey," je rekel Sharmer in se nasmehnil Colinu.
"Oba naju lahko slikaš. Kaj praviš na to? Potem pa ti bova fotografijo
podpisala."
Colin je s tresočo roko dvignil fotoaparat in ju slikal. Ravno v tistem
se je oglasil zvonec, ki jih je klical k popoldanskim uram.
"Gremo, pohitite," je Sharmer zaklical množici. Sam se je
odpravil nazaj v grad skupaj s Harryjem, ki ga je še vedno stiskal k
sebi. Harry si je želel, da bi se vdrl v tla.
"Majhen nasvet ti bom dal, Harry," je očetovsko rekel Sharmer, ko
sta skozi stranska vrata vstopila v grad. "Na dvorišču sem ti pomagal.
Ker je Creevey slikal tudi mene, si tvoji sošolci ne bodo mislili, da se
postavljaš."
Preslišal je Harryjeve jecljajoče ugovore in ga popeljal po hodniku,
polnem študentov, nato pa navzgor po stopnišču.
"Za zdaj še nisi dovolj daleč, da bi podpisoval fotografije. Odkrito
povedano je to videti, kot bi bil grozen važič. Morda bo res prišel čas,
ko boš moral vedno imeti pri sebi kupček podpisanih fotografij, tako kot
jaz. A za zdaj..." se je pridušeno zahahljal, "se še nisi povzpel tako
visoko."
Prišla sta do njegove učilnice in končno je spustil Harryja. Ta si je
jezno popravil plašč in se odpravil proti stolu v zadnji vrsti. Tam si je
dal veliko opravka s tem, da je vseh sedem Sharmerjevih knjig nagrmadil
predse. Upal je, da ga prek knjig ne bo mogel videti.
Tudi drugi so kmalu priklepetali v učilnico in Ron ter Hermiona sta
sedla poleg njega.
"Prejle bi lahko na tvojem obrazu spražil jajce," se je zasmejal Ron.
"Upam samo, da Colin ne bo srečal Ginny, sicer bosta ustanovila klub
oboževalcev Harryja Potterja."
"Nehaj že," je revsknil Harry. Samo še tega se mu je manjkalo, da bi
Sharmer slišal koga govoriti o klubu oboževalcev Harryja Potterja.
Ko so se vsi posedli, se je Sharmer glasno odkašljal in v razredu je
zavladala tišina. Segel je prek katedra in zgrabil Nevillov izvod knjige Na
oddihu z vampirji. Dvignil jo je v zrak in razkazal razredu svojo
mežikajočo fotografijo, ki se je nasmihala z naslovnice.
"Jaz," je rekel, pokazal na fotografijo in tudi sam zamežikal. "Slatan
Sharmer, čarovnik
obrambo pred reda Merlinovega,
mračnimi tretji
silami, petkratni razred,nagrade
dobitnik častni član Lige za
čarovničinega
tednika za najočarljivejši nasmešek... ampak dovolj o tem. Harpije iz
Hardona nisem spravil k pameti tako, da sem poklepetal z njo!"
Počakal je, da bi se zasmejali in nekaj Harryjevih sošolcev se je
končno prisiljeno nasmehnilo.
"Vidim, da ste vsi kupili moja zbrana dela. Lepo. Najbolje bi bilo, če
bi začeli s kratkim testom. Ne skrbite, samo preveril bom, če ste jih
natančno prebrali in koliko ste se iz njih naučili."
Ko jim je razdelil teste, se je vrnil za kateder in rekel: "časa imate
natanko pol ure. Začnite."
Na testu so bila sledeča vprašanja:
1. Katera je najljubša barva Slatana Sharmerja?

2. Kaj bi Slatan Sharmer najraje počel?

3. Kaj je po vašem mnenju največji dosežek Slatana Sharmerja?
In tako dalje in naprej. Vprašanj je bilo za tri strani, vse do:
54. Kdaj ima Slatan Sharmer rojstni dan in kaj bi bilo najboljše
darilo zanj?
čez pol ure je Sharmer pobral teste in jih na hitro pregledal. "Jej,
jej, jej. Redkokdo se je spomnil, da je moja najljubša barva
rožnata. To piše v knjigi Na sprehodu z jetijem. In nekateri bi morali
natančneje prebrati knjigo Na izletu z volkodlaki. V dvanajstem poglavju
sem jasno zapisal, da si za rojstni dan najbolj želim sloge med čarovniki
in bunkeljni. Res pa je, da obenem ne bi imel nič proti veliki steklenici
Ogdenovega starega ognjenega viskija!"
Spet jim je nagajivo pomežiknil. Ron je nejeverno zijal vanj. Seamus
Finnigan in Dean Thomas, ki sta sedela v prvi vrsti, sta se kar tresla od
napora, da ne bi planila v krohot. Hermiona pa je Sharmerja poslušala s
strastno pozornostjo in ko je izgovoril njeno ime, je zajela sapo.
"Gospodična Hermiona Granger pozna moji skrivni želji. To sta: rad
bi rešil svet vsega zla in začel tržiti svojo kolekcijo šamponov za lase.
Pridna! Pravzaprav..." je nekoliko natančneje pregledal njen test, "si
rešila kontrolno nalogo brez ene same napake. Kdo je Hermiona Granger?"
Hermiona je dvignila roko. Trepetala ji je.
"Izvrstno," se ji je žareče nasmehnil Sharmer, "resnično izvrstno!
Svojemu domu si prislužila deset točk! Zdaj pa k stvari."
Sklonil se je pod mizo, nato pa nanjo postavil veliko kletko, pokrito
s pregrinjalom.
"Svarim vas! Moja naloga je, da vas oborožim proti najstrašnejšim
pošastim, kar jih pozna čarovniški svet! V tej učilnici se boste spogledali
iz oči v oči s svojimi najhujšimi strahovi. A vedite, da vam ne bo
hudega, dokler imate ob sebi mene. Prosim vas samo, da ostanete mirni."
Harry si ni mogel kaj, da ne bi pogledal izza kupa knjig. Sharmer je
z roko prijel pregrinjalo. Dean in Seamus sta se nehala tresti od smeha.
Neville, ki je prav tako sedel v prvi vrsti, se je prihulil za stol.
"Prosim vas, da ne vreščite," je mrtvaško tiho dahnil Sharmer. "To bi
jih samo razdražilo."
Ves razred je zajel sapo in Sharmer je z melodramatično gesto
dvignil pregrinjalo s kletke.
"Da!" je vzneseno vzkliknil. "To so cornwallski škrateljci."
Seamus
Sharmerju sejenibilo
mogel zadržati.
jasno, Prhnil
da to niso je vgroze.
kriki glasen krohot in celo
"Bi rad kaj pripomnil?" ga je vprašal in se mu nasmehnil.
"No, škrateljci pa res niso... Niso ravno... nevarni, kajne?" se je
dušil Seamus.
"Nisem tako prepričan!" ga je zavrnil Sharmer in mu nejevoljno
požugal. "Peklensko prebrisane zgage so!"
škrateljci, veliki okoli dvajset centimetrov, so bili električno modre
barve. Njihovi glasovi so bili tako predirljivi, da so zveneli kot jata
prepirljivih ščinkavcev. V trenutku, ko je Sharmer potegnil prevleko s
kletke, so začeli ščebetati in se poditi po kletki, tresli so rešetke in
študentom kazali jezik.
"No, tako," je glasno rekel Sharmer. "Bomo videli, če jih boste lahko

obvladali." In je odprl kletko.

Razred se je v trenutku spremenil v norišnico. škrateljci so kot
rakete švignili v vse mogoče strani. Dva sta zgrabila Nevilla za
ušesa in ga dvignila v zrak. Nekaj se jih je pognalo naravnost skozi
okna, pri čemer so zadnjo vrsto zasuli z drobci stekla. Drugi so se lotili
razreda bolj učinkovito, kot bi se ga poblaznel nilski konj. Pograbili so
črnilnike in z njimi začeli škropiti po razredu, cefrali so knjige in liste,
trgali s sten slike, prevrnili koš, razmetavali knjige in torbe (nekatere so
celo zletele skozi okna); v nekaj minutah se je pol razreda skrivalo pod
mizami, Neville pa je visel z lestenca.
"Dajmo, dajmo, ujemite jih, ujemite, saj so samo škrateljci..." je vpil
Sharmer.
Zavihal si je rokave, zavihtel palico in zavpil: "škratilimus
zvizdnimimus!"
To ni imelo niti najmanjšega učinka; eden izmed škrateljcev je
Sharmerju potegnil palico iz rok in tudi ta je poletela skozi okno.
Profesor je debelo pogoltnil in se pognal pod svojo mizo. še sreča, kajti
trenutek zatem je lestenec popustil in če se ne bi skril, bi Neville treščil
naravnost nanj.
Zazvonilo je in vsi so naglo zbežali proti vratom. S tem je v učilnici
postalo vsaj nekoliko mirneje. Sharmer je vstal. Opazil je Hermiono,
Rona in Harryja, ki so bili že skoraj pri vratih, in rekel: "No, vi trije pa
polovite še preostale in jih stlačite v kletko." Odhitel je mimo njih in za
sabo hitro zaprl vrata.
"Kakšen profesor!" je zarjovel Ron, ko ga je eden izmed škrateljcev
grdo ugriznil v uho.
"Rad bi, da si pridobimo praktične izkušnje," je resnobno rekla
Hermiona in z enim zamahom palice in zahtevnim urokom mrtvoudnosti
omrtvičila dva škrateljca hkrati. Hitro ju je stlačila v kletko.
"Praktične izkušnje?" se je namrdnil Harry, ki je poskušal zgrabiti
enega izmed škrateljcev. Ta je poskakoval, se vedno izmaknil njegovim
rokam in mu kazal jezik. "Hermiona, pojma nima, kaj počne."
"Kje pa," mu je ugovarjala Hermiona. "Saj sta prebrala njegove knjige.
Pomislita, česa vsega je sposoben."
"česa vsega trdi, da je sposoben," je zagodrnjal Ron.
Sedmo poglavje
Brezkrvneži in govorice
------------------------------
Naslednjih nekaj dni je bilo za Harryja zelo napornih. Vsakič, ko je
opazil, da se mu po hodniku približuje Slatan Sharmer, je stekel v
nasprotno smer. Težje pa se je izognil Colinu Creeveyju, ki se je na
pamet naučil Harryjev urnik. če ga je lahko šestkrat ali sedemkrat na
dan pozdravil, je bil čisto blažen, čeprav mu je Harry odzdravil vsakič
bolj obupano.
Hedwig je bila še vedno jezna na Harryja zaradi polomijade z avtom,
Ronova palica pa tudi ni delala, kot bi morala. Njene vragolije so
dosegle vrhunec v petek, ko se mu je med uroki pognala iz rok. Zletela
je proti drobnemu profesorju Colibriju in ga zadela naravnost v nos. Na
njem je učitelju zrasel velik zelen mozolj, ki je žaltavo utripal.
Zaradi vsega tega se je Harry zelo razveselil konca tedna. Skupaj z

Ronom in Hermiono so v soboto zjutraj nameravali obiskati Hagrida.

Toda navsezgodaj ga je iz spanca stresel Oliver Wood, kapetan
gryfondomskega moštva.
"Kaj pa je?" je ves omotičen vprašal Harry.
"Trening!" mu je odgovoril Oliver. "Pohiti!"
Harry je z napol priprtimi očmi pogledal skozi okno. Prek rožnato
zlatega neba so lebdele tanke meglice. Ptiči so tako glasno prepevali, da
se je Harry spraševal, kako je lahko spal ob vsem tem hrupu.
"Oliver," je zakrakal Harry, "saj se še zdanilo ni."
"Natanko tako," je vzneseno prikimal Oliver in oči so se mu
svetlikale, kot bi bil blazen. "To je del naše nove strategije. Pridi. Vzemi
svojo metlo, pa greva," je nič manj navdušeno nadaljeval. "Druge ekipe
še niso začele trenirati in zato bomo pridobili veliko prednost."
Harry je zlezel iz postelje, zazehal in se stresel, nato pa začel iskati
svoj plašč za quidditch.
"Tako je prav," ga je pohvalil Oliver. "čez četrt ure se dobimo na
igrišču."
Harry si je najprej oblekel hlače in debel pulover, saj je bilo zelo
hladno. Potem si je nadel škrlatni plašč svojega moštva, Ronu pa je
napisal sporočilo, kje je. Nato je z Nimbusom 2000 na ramenih odšel po
polžastih stopnicah v dnevno sobo. Ravno ko je prišel do luknje za
sliko, pa je na stopnicah nekaj zaropotalo. Naslednji hip je v dnevno
sobo planil Colin, ki je imel okoli vratu obešen fotoaparat, v roki pa je
stiskal fotografijo in jo pomolil Harryju.
"Slišal sem, da je nekdo na stopnicah omenil tvoje ime! Poglej, kaj
imam! Razvil sem jo, poglej!"
Harry je zbegano pogledal fotografijo, ki mu jo je Colin molil pod
nos.
Na njej je bil črno-beli Sharmer, ki je na vse kriplje vlekel za roko,
za katero je Harry domneval, da je njegova. Zadovoljno je ugotovil, da
se celo na fotografiji vztrajno upira temu, da bi kdo zijal vanj. Medtem
ko je opazoval sliko, je Sharmer odnehal in se ves zasopel naslonil na
beli rob fotografije.
"Mi jo boš podpisal?" je proseče zapiskal Colin.
"Ne," ga je Harry gladko zavrnil ter se ozrl okoli sebe, da bi videl,
če sta res sama. "Oprosti, Colin, mudi se mi. Na trening moram."
Splezal je skozi luknjo.
"Na
In jetrening?
stekel zaPočakaj!
njim. Treninga quidditcha nisem še nikoli gledal!"
"Dolgčas ti bo, samo vadili bomo," je hitro rekel Harry, a Colin se ni
zmenil za to in obraz mu je kar žarel od razburjenja.
"Najmlajši igralec quidditcha v zadnjih sto letih si bil, a ne, Harry? A
ne?" ga je spraševal in drobencljal ob njem. "Neverjetno nadarjen moraš
biti. Jaz še nikoli nisem letel. Je zapleteno? Je to tvoja metla? Obstaja
še kakšen boljši model?"
Harry ni vedel, kako bi se ga znebil. Počutil se je, kot bi imel
izjemno klepetavo senco.
"Kakšna so pravila quidditcha?" je zasopihal Colin. "Je res, da igrate s
štirimi žogami? Je res, da dve letata naokrog in poskušata igralce sklatiti
z metel?"

"Ja," je prikimal Harry, zavzdihnil, nato pa začel razlagati zapletena

pravila. "Tema žogama se reče štamf. Vsako moštvo ima dva tolkača s
kijema in njuna naloga je, da svojo ekipo ščitita pred štamfoma. V
gryfondomski ekipi sta tolkača Fred in George Weasley."
"Kaj pa preostali dve žogi?" je vprašal Colin. Malo je manjkalo, pa bi
telebnil po stopnicah, saj je z odprtimi usti buljil v Harryja.
"Lokl - to je tista velika rdeča žoga - je treba spraviti skozi
nasprotnikove obroče. Tako prideš do točk. Vsaka ekipa ima tri
zasledovalce, ki si ga podajajo in ga poskušajo spraviti v enega izmed
treh košev na koncu igrišča - to so tisti visoki drogovi, ki imajo na
koncu obroč."
"Pa četrta žoga?"
"To je zlati zviz," je nadaljeval Harry. "Zelo majhen je, zelo hiter in
zelo težko ga je ujeti. Prav to pa je naloga iskalcev, saj se igra ne
konča, dokler iskalec ne ujame zviza. Ko pa ga, svojemu moštvu prisluži
sto petdeset točk."
"Ti si iskalec naše ekipe, a ne?" je spoštljivo vprašal Colin.
"Ja," mu je odgovoril Harry v trenutku, ko sta prišla iz gradu in
stopila na trato, vlažno od rose. "Sedmi igralec pri vsakem moštvu je
branilec, ki poskuša ustaviti zasledovalce. To je pa tudi vse."
Toda Colina je zanimalo še marsikaj in z vprašanji ga je zasipaval
vse do igrišča. Harry se ga je otresel šele pred vrati garderobe. Colin je
zapiskal za njim, da si gre poiskat dober sedež, nato pa odhitel proti
tribuni.
Gryfondomska ekipa je bila že zbrana v garderobi. Resnično buden je
bil samo Oliver. Fred in George sta vsa skuštrana sedela na klopi in v
očeh sta še vedno imela zaspance. Poleg njiju je sedela Alicia Spinnet,
študentka četrtega letnika. Z glavo se je naslanjala na steno in ni bilo
jasno, ali spi ali samo dremlje. Drugi dve zasledovalki, Katie Bell in
Angelina Johnson, sta sedeli nasproti nje in debelo zehali.
"No, si le prišel. Kje pa si hodil?" je nataknjeno vprašal Oliver, a ni
počakal na odgovor. "Preden gremo na igrišče, se moramo malo
pomeniti. Vse poletje sem razmišljal, kako bi učinkoviteje trenirali, in
mislim, da nam bo moj načrt prinesel veliko prednost pred drugimi
ekipami."
Na tablo je nalepil velik list, na katerem je bil tloris igrišča, prek
njega pa so bili z različnimi barvami narisane številne črte, puščice in
križci.
puščice Nazačele
planozvijati
je potegnil palico,
prek lista in ko
kakor je z njo potrkal
gosenice. Nato sepoje tabli,
zagnalso vse
razlago svoje nove taktike. Fred se je zvrnil Aliciji Spinnet v naročje.
Shemo na prvem listu je Oliver razlagal skoraj dvajset minut, toda
pod njo je bil še en list, pod tem pa še tretji. Oliver ni in ni nehal
govoriti, tako da je bil Harry nazadnje že čisto otopel.
"Tako!" je končno vzkliknil Oliver in Harry se je zdrznil ter se
zavedel, kje je. Ravnokar je namreč sanjaril, kaj vse bi si lahko v tistem
trenutku privoščil za zajtrk v Veliki dvorani. "Je vsem vse jasno? Bi kdo
rad kaj vprašal?"
"Jaz," je rekel George, ki se je ravnokar zbudil. "Zakaj nam vsega
tega nisi mogel povedati včeraj, ko smo bili budni?"
Oliverju se to vprašanje ni zdelo zabavno.

"Dobro me poslušajte," je zarobantil. "že lani bi morali osvojiti šolski

pokal quidditcha. Daleč najboljša ekipa smo. Ampak zaradi višje sile..."
Harry se je nelagodno presedel. Ko so imeli prejšnje šolsko leto
zadnjo tekmo, je nezavesten ležal v šolski ambulanti. Zaradi tega je
Gryfondom moral igrati z enim igralcem manj, in to je bil največji poraz
njihovega doma v zadnjih tristo letih.
Oliver je napravil premor, da bi se pomiril. Tiste tekme tudi on ni
mogel pozabiti.
"Zato bomo letos še bolj vadili. No, pojdimo preskusit, kako moj
načrt deluje v praksi!" je zavpil, zgrabil metlo in jih popeljal iz
garderobe. Drugi so mu z otrdelimi nogami in zehaje sledili.
V garderobi so bili tako dolgo, da je sonce že vzšlo, osamljeni kosmi
meglic pa so še vedno viseli nad stadionom. Ko je Harry zakorakal na igrišče,
je na tribuni opazil Hermiono in Rona.
"še niste končali?" ga je nejeverno vprašal Ron.
"še začeli nismo," je zagodrnjal Harry in zavistno ošinil prepečenec z
marmelado, ki sta si ga Ron in Hermiona prinesla iz Velike dvorane.
"Oliver nam je razlagal novo taktiko."
Sedel je na metlo, se odrinil od tal in poletel v nebo. Hladni jutranji
zrak mu je umil obraz in ga v nasprotju z Oliverjevimi razlagami
resnično zbudil. Kako lepo se je bilo vrniti na stadion! S polno hitrostjo
se je pognal okoli tribun in poskušal ujeti dvojčka.
"Kaj pa tako čudno škrta?" mu je zaklical Fred, ko ju je dohitel na
koncu igrišča.
Harry se je ozrl na tribuno. Na enem izmed stolov v najvišji vrsti je
sedel Colin. Ni in ni nehal fotografirati, zvok fotoaparata pa je odmeval
prek praznega stadiona.
"Poglej sem, Harry! Sem!" je zacvilil.
"Kdo pa je to?" se je začudil Fred.
"Nimam pojma," se je zlagal Harry in hitro odletel daleč stran od
Colina.
"Kaj se dogaja?" je namrščeno vprašal Oliver, ki je priletel za njim.
"Zakaj nas tisti fant iz prvega letnika fotografira? To mi ni všeč. Mogoče
so ga Spolzgadovci poslali vohunit za nami, ker bi radi izvohali našo
novo taktiko."
"Gryfondomovec je," je hitro razložil Harry.
"Sploh pa Spolzgadovci ne potrebujejo vohuna," je dodal George.
"Zakaj
"Ker sone?" se je prišli
kar sami začudil Oliver.
sem," je odgovoril George in pokazal nanje.
Na igrišče je z metlami v rokah res prišlo sedem študentov v zelenih
plaščih.
"Nemogoče!" se je razburil Oliver. "Igrišče sem rezerviral za ves
dopoldan! To bom takoj uredil!"
Zapodil se je proti tlom. V jezi je pristal nekoliko bolj na trdo, kot
je nameraval, in ko je stopil z metle, se je zato nekoliko opotekel.
Harry, George in Fred so mu sledili.
"Flint!" je Oliver zavpil na kapetana spolzgadovskega moštva. "Igrišče
smo rezervirali! Trening imamo! Posebej zato smo tako zgodaj vstali!
Takoj se poberite!"
Marcus Flint je bil še večji od Oliverja. Ko je spregovoril, se mu je

prek obraza zarisal trolovsko zvit nasmešek.

"Daj, no, daj, Wood. Za vse je dovolj prostora."
Tudi Angelina, Alicia in Katie so prišle bližje. V spolzgadovskem
moštvu ni bilo deklet. Nasproti Gryfondomovcev so stali sami fantje in se
jim posmehljivo režali.
"Ampak igrišče sem rezerviral!" je Oliver kar pljuval od besa.
"Rezerviral sem ga!"
"Pa kaj," je skomignil Flint. "Profesor Raws mi je dovolil, da gremo
vadit. Kar preberite si."
Pokazal jim je list, na katerem je res pisalo: "Jaz, profesor Raws,
dajem spolzgadovski ekipi dovoljenje, da danes dopoldne vadi quidditch,
saj mora v igro uvesti novega iskalca."
"Novega iskalca imate?" se je zmedel Oliver. "Kje?"
Izza šestih fantov močnih postav je stopil manjši fant. Dreco. Na
njegovem bledem in ozkem obrazu se je risal zasmehljiv nasmešek.
"Sin Luciusa Malfoya?" je vprašal Fred in ga z odporom premeril.
"Kakšno zanimivo naključje, da si omenil ravno Drecovega očeta," je
rekel Flint in spolzgadovsko moštvo se je začelo smehljati še bolj
zadovoljno. "Poglejte, kako radodarno je obdaroval našo ekipo."
Vsi so stegnili roke, v katerih so držali metle, in jih pomolili
Gryfondomovcem pod nos. Vseh sedem zloščenih, popolnoma novih
ročajev se je zableščalo v jutranjem soncu. Na vseh se je svetlikal enak
napis: ,Nimbus 2001'.
"Zadnji model. Niti mesec dni še ni zunaj," je brezbrižno razložil
Flint in z rokavom plašča mimogrede podrgnil ročaj metle. "Kolikor jaz
vem, je veliko hitrejši od Nimbusa 2000. S tistimi starimi čistometi," se
je zlobno zarežal Fredu in Georgu, ki sta v rokah držala prav model
čistomet 5, "pa naše metle pometejo, kot bi mignil."
Gryfondomovci so za nekaj trenutkov ostali popolnoma brez besed.
Drecu se je nasmešek že tako razlezel prek obraza, da sta mu od oči
ostali samo reži.
Ron in Hermiona sta se napotila proti njim, da bi videla, kaj se
dogaja.
"Glej, no," se je posmehnil Flint. "Očitno se Gryfondomovci tako
bojijo naših metel, da potrebujejo dva igralca več."
"Kaj se dogaja?" je Ron že od daleč zaklical Harryju. "Zakaj ne
vadite?"
Ko
"Kajjepa
prišel
tale dovolj
počne blizu, da je opazil Dreca, pa se je osuplo ustavil.
tukaj?"
"Novi iskalec spolzgadovskega moštva sem, Weasley," mu je
samovšečno odvrnil Dreco. "Tvoji ravnokar občudujejo metle, ki jih je
moj oče kupil našemu moštvu."
Ron je z odprtimi usti zazijal v sedmerico prekrasnih metel.
"So dobre, kaj?" je vprašal Dreco z jeguljastim glasom. "Mogoče ne bi
bilo slabo, če bi tudi vi zbrali denar za nove metle. Zadnji čas, da se
znebite tistih čistometov. Mogoče bi jih lahko prodali kakšnemu muzeju."
Spolzgadovci so planili v krohot.
"V gryfondomski ekipi vsaj ni nikogar, ki bi si kupil mesto v njej,"
mu je zabrusila Hermiona. "Svoje mesto so si vsi prislužili z znanjem in
trudom."

Zadovoljni nasmešek na Drecovem obrazu se je v trenutku razblinil.

"Te je kdo kaj vprašal, ti greba brezkrvna?" je izbruhnil.
Harryju je bilo jasno, da mora biti to huda žaljivka. Flint je hitro
skočil pred Dreca, saj sta se Fred in George že pognala nadenj, Alicia
je kriknila ,Kako si drzneš!', Ron pa je z roko segel pod plašč, povlekel
izpod njega palico, zavpil ,Za to boš pa plačal, Dreco!' in jo pod
Flintovo roko uperil v Drecov obraz.
Prek stadiona se je razlegel glasen pok in iz Ronove čarobne palice
je bušnil zelen ogenj. Toda iz napačnega konca. Rona je zadel v trebuh
tako močno, da je vznak padel po tleh.
"Ron! Ron! Je s tabo vse v redu?" je zacvilila Hermiona.
Ron je odprl usta, da bi ji odgovoril. A ničesar ni rekel. Na ves glas
je rignil in iz ust so se mu usuli polži lazarji.
Spolzgadovcem bi se od smeha skoraj zmešalo. Flint se je moral
krepko nasloniti na metlo, sicer bi padel po tleh. Dreco se je spustil na
vse štiri in s pestmi tolkel po tleh. Gryfondomovci pa so se zbrali okoli
Rona, ki se mu je kar naprej kolcalo, pri čemer so se mu iz ust usipali
veliki, sluzasti polži. Nihče se ga ni hotel dotakniti.
"Hitro ga nesiva k Hagridu, njegova koča je bližje od gradu," je
Harry rekel Hermioni, ki je pogumno prikimala. Prijela sta ga pod
pazduho in mu pomagala vstati.
"Kaj se je zgodilo, Harry? Kaj se je zgodilo? Je zbolel? Ampak saj
ga boš ozdravil, kajne?" Colin je pritekel s tribune in poplesoval ob
trojici, ki je zapuščala igrišče. Ron je spet bruhnil in prek prsi so se mu
usuli novi slinarji.
"Ooooo," je vzkliknil Colin, ki ga je to popolnoma očaralo. Fotoaparat
je dvignil k očesu. "Bi ga lahko za trenutek držala pri miru?"
"Spravi se nam spod nog, Colin!" se je razjezil Harry. S Hermiono
sta Ronu pomagala s stadiona in prek trate do roba gozda.
"Kmalu bomo tam, Ron," ga je bodrila Hermiona, ko so bili že blizu
koče. "Samo še malo potrpi, pa te bo Hagrid spravil k sebi, samo še malo."
Bili so le nekaj metrov od koče, ko so se nenadoma odprla vrata. A
skoznja ni prišel Hagrid, temveč Slatan Sharmer, oblečen v plašč bledo
sleznate barve.
"Hitro, skrijmo se," je zašepetal Harry in Rona odvlekel za grm.
Hermiona jima je nejevoljno sledila.
"Zelo preprosto je, samo vedeti moraš, kaj počneš!" je Sharmer glasno
razlagal
bom svojo Hagridu.
knjigo; "če
čudipotrebuješ
me, da si pomoč, veš, še
je nisi kupil. kjenocoj
me najdeš!
jo bomPoslal ti
podpisal
in ti jo poslal. No, lep pozdrav!"
Odkorakal je proti gradu.
Harry je počakal, da je Sharmer izginil, nato pa potegnil Rona izza
grmovja in mu pomagal do Hagridove koče. Glasno je potrkal.
Hagrid je takoj odprl vrata in bil je zelo čemeren. A ko je videl,
kdo ga je obiskal, se je nemudoma razvedril.
"Sem se že vpraševal, kedaj me boste prišli pogledat. Le naprej, le
naprej. Mislil sem, da je spet tisti Sharmer."
Hermiona in Harry sta Ronu pomagala prek praga v kočo, ki je
imela en sam prostor. V levem kotu je stala velikanska postelja, v
desnem pa je v kaminu plapolal ogenj. Harry je Ronu pomagal sesti v

naslanjač, nato pa Hagridu hitro razložil, kaj se mu je zgodilo. Hagridu

se vse skupaj ni zdelo pretirano zaskrbljujoče.
"Bolje, da skačejo ven, koker da bi lezli noter," je rekel veselo in
pred Rona odložil velikansko bakreno skodelo. "Kar na plano z njimi, Ron."
"Očitno ne moremo narediti drugega, kot da počakamo, da tvoja
težava mine sama od sebe," je živčno zavzdihnila Hermiona in opazovala
Rona, ki se je sklonil nad skodelo. "Urok, ki si ga izvedel, je že tako
zelo zapleten, s tvojo pokvarjeno palico pa..."
Hagrid je ropotal okoli njih in jim pripravljal čaj. Njegov lovski pes,
čekan, je naslonil glavo Harryju v naročje.
"Kaj pa je Sharmer počel pri tebi?" je Harry vprašal Hagrida in
počehljal čekana za ušesi.
"Dajal mi je nasvete, koko se znebiti vodnih duhcev, ki so se mi
zaredili v vodnjaku," je zagodrnjal Hagrid, nato pa s poribane mize
umaknil napol oskubljenega petelina in nanjo odložil čajnik. "Koker da
jest o temu nimam pojma. Pa kar naprej je nakladal, koko da je
premagal eno harpijo. če je bila resnična ena besedica od vsega tega,
bom pojedel svoj kotliček."
Ni bilo podobno Hagridu, da bi govoril čez profesorje in Harry ga je
presenečeno pogledal. Hermiona pa je z nekoliko višjim glasom kot
običajno rekla: "Po mojem ga podcenjuješ. Profesor Dumbledore je bil
očitno prepričan, da je Sharmer najboljši kandidat za učitelja..."
"Edini kandidat je bil, to je tisto," jo je prekinil Hagrid in jim
ponudil čokoladne tortice s karamelnim prelivom. Ron se je hitro nagnil
nad čeber. "Resno, edini. Prufesorja obrambe pred mračnimi silami je
zadnje čase sila težko dobiti. Nobeden se noče javiti zanjga. Mnogi pravijo, de
je ta služba zakleta. Pa še res je, da jih ni bilo veliko, koker bi prav dolgo
vzdržali na tej profesuri. No, ampak raje mi povejta," je spremenil temo in z
glavo pomignil na Rona, "koga je Ron hotel zdelati."
"Dreco je ozmerjal Hermiono. Ne vem, kaj ji je rekel, ampak moralo
je biti nekaj hudega, ker so vsi čisto podivjali."
"Pa še kako hudega," je zahripal Ron, ki je pogledal iznad mize. Bil
je bled in ves prepoten. "Ozmerjal jo je, da je brezkrvna..."
Nato se je hitro spet sklonil, saj se mu je iz želodca dvignil nov val
slinarjev. Hagrid je čisto pobesnel.
"Nemugoče!" je zarjovel.
"Res je," je prikimala Hermiona. "Seveda mi je bilo jasno, da gre za
nekaj
"Hujšenesramnega. Ampak
žaljivke si sploh ne vem,
ne moreš kaj to pomeni."
zamisliti," je zasopel Ron, čigar
glava se je spet pojavila nad mizo. "Brezkrvnež je zmerljivka za nekoga,
ki se je rodil v bunkeljski družini. Saj razumeš, staršem, ki ne znajo
čarati. Obstajajo čarovniki - Drecova družina, na primer - ki so
prepričani, da so boljši od drugih. To pa samo zato, ker so čistokrvni, iz
čarovniških družin." Kolcnilo se mu je in v iztegnjeno dlan mu je padel
še en polž. Vrgel ga je v skodelo in nadaljeval: "Drugi vemo, da je prav
vseeno, kakšno kri imaš. Kar pomislita na Nevilla Velerita - čistokrven
je, pa niti tega ne ve, kje ima glavo."
"In ni ga uroka, koker ga Hermiona ne bi znala izvesti," je ponosno
dodal Hagrid. Hermiona je zardela kot paradižnik. "Biti moreš prava
gravža, da komu rečeš kej tacega!" je še pribil Hagrid.

"Ja, to pomeni nekaj takega, kot da imaš slabo kri," je razložil Ron
in si z rokavom obrisal potno čelo. "Večina čarovnikov je danes tako ali
tako iz mešanih družin. če se ne bi poročali z bunkeljni, bi že zdavnaj
izumrli."
Kolcnilo se mu je in spet je izginil pod mizo.
"No, jest ti že ne zamerim, da si se spravil nanjga, Ron," je Hagrid
povzdignil glas, da bi preglasil polže, ki so eden za drugim čofnili iz
Ronovih ust v skodelo. "Ampak morebiti ni bilo slabo, da te je palica
izdala. Lucius Malfoy bi koj primaširal na šolo, če bi njegovemu sineku skrivil
en sam lasek. Se vsaj nisi znajdel v zoprni godlji."
Harry je sicer hotel Hagrida opomniti, da ima Ron namesto tega
zoprno godljo v želodcu, pa ga ni mogel. Hagridove čokoladne tortice s
karamelnim prelivom so mu namreč zlepile zobe.
"Harry," se je Hagrid nenadoma nečesa domislil, "midva se pa morava
nekej pomeniti! Koga je to, koker slišim?! Da podpisuješ fotografije?!
Zakoga nisi podpisal nobene zame?"
Harryju je od besa vendarle uspelo razkleniti čeljusti.
"Saj jih ne podpisujem!" se je jezil. "če Sharmer ne bo nehal s tem..."
Opazil je, da se Hagrid smeje.
"Sej se samo hecam," je rekel in Harryja prijateljsko potrepljal po
ramenu, da je Harry z brado udaril ob mizo. "Vem, da jih nisi.
Sharmerju sem rekel, da tebi ni treba takih reči. Bolj si slaven od njega,
ne da bi mignil z enemu prstom."
"To mu pa gotovo ni bilo všeč," je rekel Harry, se zravnal in si
pomel brado.
"Bi rekel, da mu ni bilo," se je namuznil Hagrid in oči so se mu
nagajivo zabliskale. "Potlej, ko sem dodal, da še nikoli nisem prebral ene
same njegove knjige, jo je pa kar podurhal. Bi tortico, Ron?" ga je
vprašal, ko se je Ron spet prikazal.
"Ne, hvala," ga je hitro zavrnil Ron. "Raje ne bi tvegal."
"Pridite, vam pokažem, koga mi raste na vrtu," jih je povabil Hagrid,
ko sta Hermiona in Harry spila čaj.
Na vrtičku za kočo se je bohotilo deset največjih buč, kar ji je Harry
kdaj videl. Velike so bile ko skale.
"Koko so fejst, a ne?" je zadovoljno zabrundal Hagrid. "Pri večerji za
noč čarovnic bodo v okras. Do takrat bodo dovelj velike."
"S čim jih pa zalivaš?" ga je sumničavo vprašal Harry.
Hagrid
"Mejčkenose jesem
ozrljim...
preksej
ramen, da bi videl, če so res sami.
veš, pomagal."
Harry je opazil Hagridov rožnati dežnik, ki je bil naslonjen na zadnjo
steno koče. že prej se mu je dozdevalo, da je na tem dežniku več, kot
je videti. Pravzaprav je bil prepričan, da je v njem skrita Hagridova stara
čarobna palica. Hagrid namreč ni smel čarati. V tretjem letniku so ga
izključili z Bradavičarke, toda Harry ni nikdar izvedel zakaj. Vsakič, ko ga je
povprašal po tem, se je Hagrid glasno odkašljal in postal nenavadno naglušen,
dokler niso zamenjali teme pogovora.
"Urok pogoltnosti si uporabil, kajne?" ga je očitajoče vprašala
Hermiona, čeprav je bilo očitno, da jo vsa stvar obenem nekoliko zabava.
"Lepo ti je uspel."
"To je rekla tudi tvoja sestrica," je Hagrid zadovoljno pokimal Ronu.

"Ravno včerej sva se srečala." Nato je poškilil proti Harryju in se

namuznil. "Rekla je, da se mejčkeno razgleduje po parku. Ampak, če
mene vprašaš, je pomalem upala, da bo pri meni najdla tudi nekoga
drucega." Pomežiknil mu je. "če mene vprašaš, se deklič ne bi branil
tvoje fotografije, ki bi ji jo podpisal."
"Nehaj, no," se je razjezil Harry. Ron se je zahihital, pri čemer so
mu iz ust brizgnili trije lazarji.
"Pazi!" je zarjovel Hagrid in Rona hitro potegnil stran od svojih
dragocenih buč.
Skoraj je bil že čas za kosilo, in ker je Harry do takrat pojedel eno
samo čokoladno tortico, se mu je mudilo nazaj v grad. Poslovili so se od
Hagrida in se odpravili proti šoli. Ronu se je pri tem nekajkrat kolcnilo,
pri čemer pa je izpljunil le dva zelo majhna polža.
Komaj so vstopili v hladno šolsko avlo, že je za njimi zadonel znani
glas.
"Potter, Weasley!"
Profesorica McHudurra jim je prišla naproti in ju zelo strogo premerila.
"Danes zvečer vaju čaka kazen."
"Kakšna pa?" je vprašal Ron in se trudil, da zraven ne bi rignil.
"Ti boš zloščil pokale in nagrade, nadziral pa te bo gospod Filch," je
rekla profesorica. "Pa brez čarovnij. Vse boš lepo zdrgnil s krpo."
Ron je debelo pogoltnil slino. Argusa Filcha, hišnika, so se bali vsi
študentje.
"Ti, Potter, pa boš pomagal profesorju Sharmerju odgovarjati na pisma
oboževalcev."
"Pošljite še mene drgnit pokale," je obupano prosil Harry.
"Ne," ga je zavrnila profesorica in privzdignila obrvi. "Profesor
Sharmer hoče za pomoč prav tebe. Začela bosta ob osmih, pa glejta, da
ne zamudita."
Harry in Ron sta se vsa poklapana odpravila v Veliko dvorano.
Hermiona jima je sledila, izraz na njenem obrazu pa je jasno pričal, da
sta si po njenem kazen zaslužila, ker sta pač kršila šolska pravila.
Harryju hrana ni več teknila. Oba z Ronom sta bila prepričana, da sta
dobila hujšo kazen od drugega.
"Vso noč bom v Filchevih krempljih," je zavzdihnil Ron. "Pa brez
čaranja! Najmanj sto pokalov bom moral zdrgniti, bunkeljski način
čiščenja pa mi res ne gre od rok."
"Takoj
sem sebidobro
zamenjal s tabo,"
naučil loščiti.je žalostno
Ampak rekel Harry.
odgovarjati "Pri Dursleyjevih
na pisma Sharmerjevih
oboževalcev... To bo prava mora."
Sobotno popoldne je minilo, kot bi mignil, in kar naenkrat je bila
ura pet do osmih. Harry se je vlekel proti Sharmerjevemu kabinetu v
drugem nadstropju. Stisnil je zobe in potrkal.
Vrata so se nemudoma odprla in Sharmer se mu je nasmehnil.
"Tu je naš paglavec!" se je razveselil. "Kar naprej, Harry, kar naprej."
V svetlobi mnogih sveč so se s sten svetlikale neštete okvirjene
fotografije. Na nekatere se je celo podpisal. Velik kup fotografij pa je
stal tudi na njegovi mizi.
"Ti napiši naslove na kuverte!" mu je rekel profesor, kot da mu s
tem dela veliko uslugo. "Prva je za Lucy Lachkovernick, ta je res čisto

nora name."
Minute so minevale po polžje. Harry je kmalu nehal poslušati
Sharmerja, ki je neprestano govoril. Samo sem ter tja je rekel ,Mhm',
,Aha' ali ,Ja', od časa do časa pa je ujel kakšen stavek, na primer ,Slava
je muhasta prijateljica, Harry' ali pa ,Zapomni si, znana osebnost je
znana samo, če je osebnost'.
Sveče so dogorevale in njihova svetloba je začela plesati prek
mnogih Sharmerjevih obrazov, ki so ga opazovali s sten. Harryja je
bolela roka, zdelo se mu je, da je napisal naslov že na tisoč ovojnic. S
kupčka je vzel novo, namenjeno Veronici Smethley. Spraševal se je,
koliko časa bo še moral ždeti pri profesorju...
Potem pa je zaslišal tisti glas. Glas, ki je jasno izstopal iz prasketanja
ugašajočih sveč in Sharmerjevega brbljanja.
Glas je bil tako hladen, tako mrzel, da je zarezal v kosti. To je bil
glas ledenega, smrtonosnega strupa.
"Pridi... Pridi k meni... Da te ubijem... Da te raztrgam... Da te
scefram..."
Harry se je preplašeno zdrznil in na ovojnici za Veronico Smethley se
je pojavila velika packa.
"Kaj?" je vprašal naglas.
"Saj pravim!" je Sharmer mlel dalje. "Celih šest mesecev je že na
vrhu najbolje prodajanih knjig! Vse rekorde sem podrl!"
"Ne!" je ves iz sebe vzkliknil Harry. "Ta glas!"
"Prosim?" se je zmedel Sharmer. "Kakšen glas?"
"Ta... Ta glas, ki je rekel... Ga niste slišali?"
Sharmer ga je presenečeno opazoval.
"O čem govoriš, Harry? Si majčkeno zadremal? Ho, koliko je ura!
Skoraj štiri ure sva že tukaj! Neverjetno, kako je čas hitro minil, kajne?"
Harry mu ni odgovoril. Napenjal je ušesa, da bi spet zaslišal tisti
glas, a slišal je le Sharmerjevega. Ta mu je razlagal, naj ne misli, da mu
bo vsakič, ko bo kaznovan, tako lepo kot ta večer. Harry je omamljen
odtaval iz njegovega kabineta.
Bilo je tako pozno, da v gryfondomski dnevni sobi ni bilo skoraj
nikogar več. Harry je odšel naravnost v svojo sobo. Rona še ni bilo.
Spravil se je v pižamo, zlezel v posteljo in čakal nanj. čez pol ure je
prišel in v sobo je prinesel močan vonj po loščilu, z levo roko pa je
pestoval desnico.
"Grozen krčquidditcha
"Tisti pokal me je zgrabil
semv moral
roko," zloščiti
je potarnal in padel na
štirinajstkrat, daposteljo.
je bil Filch
zadovoljen. Potem pa mi je spet postalo slabo in prek medalje za
posebne zasluge sem izbruhal za celo vedro polžev. Celo večnost je trajalo, da
sem z nje zdrgnil vso sluz... Kako pa je bilo pri Sharmerju?"
Da ne bi zbudil Nevilla, Deana in Seamusa, mu je Harry čisto
potihem povedal, kaj je slišal.
"Sharmer pa je rekel, da ne sliši ničesar?" se je začudil Ron. V soju
mesečine je Harry videl, kako se je Ron namrščil. "Misliš, da se je
zlagal? Ampak to je res čudno. Tudi neviden človek bi moral odpreti
vrata, da bi prišel v Sharmerjev kabinet."
"Vem," je prikimal Harry, nato pa legel na posteljo in se zazrl v
baldahin nad sabo. "Tudi meni ni čisto nič jasno."

Osmo poglavje
Smrtnodnevna zabava
------------------------------
Prišel je oktober, ki je prek parka in v grad zanesel vlažen hlad.
Madam Pomfrey, zdravnica, je bila zaradi nenadnega izbruha prehlada
med študenti in profesorji zelo zaposlena. Napoj, ki ga je imenovala
poprovka, je resda učinkoval nemudoma. A tistemu, ki ga je spil, se je
nekaj ur kadilo skozi ušesa. Ginny, ki je bila videti nekoliko bolehna, je
Percy prisilil, da ga je spila. Zaradi dima, ki se je vil skozi njene
živobarvne lase, je bila videti, kot bi se ji vžgala glava.
Dan za dnem so po grajskih oknih škropotale dežne kaplje, velike
kakor frnikole. Gladina jezera se je dvignila, rožne gredice so se
spremenile v blatne potoke, Hagridove buče pa so tako nabreknile, da so
bile večje od vrtne ute. Toda dež ni pogasil Oliverjeve vneme in
neprestano so trenirali. Tako se je Harry nekega nevihtnega sobotnega
popoldneva ves blaten in do kože premočen vračal v gryfondomski stolp.
Tudi če bi odšteli veter in dež, trening tistega dne ni bil zabaven.
Fred in George, ki sta vohunila za Spolzgadovci, sta videla, kako hitri so
njihovi Nimbusi 2001. Poročala sta, da so bili Spolzgadovci na njih videti
kakor zelenkasti zmazki, saj so švigali po zraku kakor reaktivci.
Ko pa je Harry šklopotal prek praznega hodnika, je srečal nekoga, ki
je bil prav tako zamišljen kot on. Skorajbrezglavi Nick, duh, ki je
prebival v gryfondomskem stolpu, je žalobno zrl skozi okno in si
pomrmraval: "Da ne ustrezam njihovim zahtevam? Samo centimeter je
manjkalo ali pa še to ne!"
"živijo, Nick," ga je pozdravil Harry.
"O, lep pozdrav," se je zdrznil Skorajbrezglavi Nick in se ozrl. Prek
svojih dolgih, kodrastih las je imel poveznjen eleganten klobuk, okrašen s
peresi. Oblečen pa je bil v tuniko z visokim ovratnikom, ki mu je prikrivala
skoraj povsem odrezani vrat. Bled je bil ko dim in Harry je skozenj videl okno,
za njim pa temno nebo in dež, ki se je neusmiljeno zlival z njega.
"Nekam zamišljen si videti, mladi Potter," je rekel Nick in pri tem
zložil prosojno pismo ter ga spravil v žep tunike.
"Ti tudi," mu je odvrnil Harry.
"Ah," je Skorajbrezglavi Nick elegantno zamahnil z roko, "ta zadeva ni
tako zelo pomembna. V resnici mi ni prav dosti do tega, da bi se jim
pridružil. Prijavil sem se res, ampak menda ,ne ustrezam zahtevam'."
Kljub temu,glasu
njegovem kakogrenkoba.
lahkotno se je trudil to povedati, je bila v
"Ampak človek bi si mislil," je nenadoma izbruhnil in pismo potegnil
iz žepa, "da je petinštirideset udarcev s topo sekiro, ki sem jih dobil po
vratu, dovolj, da bi se pridružil Brezglavemu lovu. Kaj ne?"
"Seveda, seveda," je hitro pritrdil Harry, ko je videl, da mu ne ostane
drugega.
"Nihče si ne želi bolj, da bi to opravili na hitro in brez vse tiste
packarije. Glavo bi mi morali lepo do konca odsekati, pa bi mi prihranili
veliko bolečin in zasmehovanja. Ampak tole je pa že preveč."
Skorajbrezglavi Nick je razprl pismo in začel jezno brati: "K
Brezglavemu lovu lahko pripustimo samo lovce, katerih glave so se ločile
od njihovih teles. Razumeti morate, da bi bilo sicer nemogoče tekmovati

v igrah, kot sta žongliranje z glavami in glavomet. Zato smo kljub

velikemu obžalovanju prisiljeni zavrniti vašo prijavo, saj ne ustrezate
našim zahtevam. Lep pozdrav, sir Patrick Delaney-Podmore."
Skorajbrezglavi Nick je pismo spet besno spravil v žep.
"Manj kot centimeter kože in mišic še drži mojo glavo na vratu! Za
večino ljudi bi bilo to dovolj. Ampak, ne. Gospod Lepo Do Konca
Obglavljeni Podmore meni, da ne ustrezam njegovim zahtevam."
Nekajkrat je globoko zajel sapo in nato mirneje nadaljeval: "No, kaj
pa tare tebe? Ti lahko kako pomagam?"
"Ne," je odkimal Harry. "Razen če veš, kako bi zastonj prišli do
sedmih Nimbusov 2001, s katerimi bi lahko posvetili Spolz..."
Preglasilo ga je predirno mijavkanje, ki se je oglasilo ob njegovih
gležnjih. Harry se je ozrl navzdol in zagledal dvoje rumenih oči, velikih
kot svetilke. Pripadale so gospodični Norris, kot okostnjak suhljati mački
sive barve, ki je hišniku Argusu Filchu pomagala v njegovih večnih bitkah
s študenti.
"Raje se hitro skrij," mu je svetoval Nick. "Filch je zelo slabe volje.
Gripo ima in tretjim letnikom se je pripetila manjša nesreča. V ječi
številka pet so delali poskus, pa je vse skupaj razneslo in žabji možgani
so se razmazali prek celega stropa. Filch je vse jutro čistil za njimi, in
če bo videl, kako od tebe curlja blato..."
"Prav," je rekel Harry, ki je opazil, kako očitajoče ga gleda
gospodična Norris. Ritensko se je začel umikati, a ni bil dovolj hiter.
Nedoumljiva sila, ki je hišnika povezovala z njegovo nemarno mačko, ga
je tudi tokrat opozorila, da se dogaja nekaj prepovedanega. Nenadoma je
ves zasopel planil skozi tapiserijo na Harryjevi desni in se oziral okoli
sebe, kdo vse je prekršil eno izmed šolskih pravil. Okoli vratu je imel
ovit debel karirast šal, njegov nos pa je bil nenavadno škrlaten.
"Prašiči!" je zavpil. Ko je pokazal na blatno lužo, ki se je nakapljala
s Harryjevega plašča, se mu je zatresla čeljust, oči pa je izbuljil, da bi
mu jih skoraj vrglo iz jamic. "Povsod sama svinjarija in blato! Dovolj vas
imam! Za mano, Potter!"
Harry je žalobno pomahal Skorajbrezglavemu Nicku in Filchu sledil
po stopnicah navzdol. Pri tem je samo podvojil število blatnih stopinj na
tleh.
še nikoli ni bil v Filchevi pisarni; večina študentov se je tej sobi
poskušala izogniti. Bila je zanemarjena in brez enega samega okna,
osvetljevala
lebdel močanpavonjjo jepooljenka,
ocvrtih ki je visela
ribah, z nizkega
ob stenah stropa.
pa so V njej je
stali leseni
predalniki. Harry je z nalepk razbral, da so v njih podatki o vseh
študentih, ki jih je Filch kdaj kaznoval; Fred in George Weasley sta
zasedla cel predal. Na steni za Filchevo pisalno mizo pa so visele
zloščene verige in okovi. Vsi so že slišali za Filchevo najbolj gorečo
željo. če bi mu Dumbledore dovolil, bi študente za vsak najmanjši
prestopek vkoval v verige in z glavo navzdol obesil na strop.
Filch je zgrabil pero, ki je stalo v črnilniku na mizi, in začel brskati
za pravim pergamentom.
"Zmajevski iztrebki!" je besno godrnjal. "Velike sikajoče akne! žabji
možgani! Podganje črevesje! Dovolj vas imam! Vam bom že pokazal! Kje
je obrazec?! Aha!"

Iz predala v mizi je potegnil velik zvitek pergamenta, ga razgrnil pred

sabo in svoje dolgo črno pero pomočil v črnilnik.
"Ime: Harry Potter. Zločin:..."
"Pa saj sem samo malo blaten!" se je uprl Harry.
"če si ti samo malo blaten, moram jaz celo uro pospravljati za tabo!"
je zavpil Filch, pri čemer se mu je iz nabreklega nosu bušnil nemaren
smrkelj. "Zločin: Onesnažil je grad. Predlagana kazen:..."
Končno si je le obrisal nos. Nato je užitkarsko priprl oči in ošinil
Harryja, ki je zadrževal sapo in čakal, da sliši obsodbo.
A ko je hišnik pero spet pritisnil ob pergament, je tako počilo, da se
je strop pisarne kar stresel, oljenka pa zamajala.
"Zhoprnack!" je zarjovel Filch, odvrgel pero in se od besa začel
peniti. "Tokrat te bom ujel, ujel te bom!"
Ne da bi Harryju namenil še en pogled, se je pognal iz pisarne,
gospodična Norris pa za njim.
Zhoprnack je bil šolski poltergeist, vedno nasmejana leteča nadloga.
Njegov življenjski cilj je bil, da povzroča čim večje razdejanje in nered.
Harryju Zhoprnack ni bil ravno pri srcu, a bil mu je hvaležen, da se je
odločil razgrajati ravno v tistem trenutku. Karkoli je že naredil (in slišati
je bilo, da je tokrat uničil nekaj velikega), Harry je upal, da bo Filch
zaradi tega z njim samim bolj milosten.
Pomislil je, da bo najbolje, če počaka v pisarni. Zato se je sesedel
na od moljev obžrti naslanjač, ki je stal ob mizi. Razen napol
izpolnjenega obrazca je bila na njej samo še ena stvar: velika ovojnica
osladno vijoličaste barve, ki je bila popisana s srebrno pisavo.
Harry se je hitro ozrl proti vratom, če se Filch morda že vrača, nato
pa segel po ovojnici in prebral:
Hiptrick
Dopisni tečaj čaranja za začetnike
Harryja je premagala radovednost. Odprl je ovojnico ter iz nje
potegnil sveženj pergamentnih listov. Na prvem je s srebrno pisalo:
Ne morete držati koraka s svetom sodobnih čarovnij?
Kar naprej iščete izgovore, da vam ni treba izvajati najbolj enostavnih
urokov? So se vam kdaj posmehovali, ker ne znate dobro ravnati s
čarovniško palico?
Za vse to obstaja rešitev!
Hiptrick je sodoben, varen in lahek tečaj, ki zagotavlja hitre rezultate.
Na stotine
Madam čarovnic inizčarovnikov
Z.Copreeva ga je že
Zgornje Hlymbe namopravilo!
je pisala:
"Nisem in nisem si mogla zapomniti čarobnih besed, iz mojih napojev
pa se je norčevala vsa družina!
Zdaj ko sem opravila tečaj Hiptrick, sem na zabavah v središču
pozornosti, prijateljice pa me prosijo za moj recept za blesketavo
raztopino!"
čarodej D.J. Stos pa pravi:
"žena se je norčevala iz mojih urokov, a po samo enem mesecu vašega
izvrstnega tečaja Hiptrick sem jo spremenil v tibetansko kravo. Hvala ti,
Hiptrick!"
Harry je začudeno prelistal še preostalo vsebino ovojnice. Le zakaj bi
si Filch želel opraviti ta tečaj? Mar to pomeni, da ni pravi čarovnik?

Harry je ravno bral (Prva lekcija: Kako pravilno držati čarovniško palico -
nekaj uporabnih namigov), ko je zaslišal podrsavajoče korake. Filch se je
vračal. Hitro je stlačil liste nazaj v ovojnico in jo vrgel na mizo v trenutku,
ko so se odprla vrata.
Filch je bil zelo dobre volje.
"Tisti izginjajoči predalnik je bil silno dragocen!" se je zadovoljno
zarežal gospodični Norris. "Tokrat bo Zhoprnacku odklenkalo, sladka moja
mucica."
Takrat je opazil Harryja in trenutek zatem mu je pogled že zdrsnil k
ovojnici s prijavnico za Hiptrick. Harryju se je šele zdaj posvetilo, da je
prej ležala na drugem koncu mize.
Filchev obraz, ki je bil običajno testene barve, je postal rdeč ko
opeka. Harry se je pripravil na najhujše. Filch je odkrevsal k mizi,
zgrabil ovojnico in jo vrgel v predal.
"Si ga... Si prebral?" je zajecljal.
"Ne," se je hitro zlagal Harry.
Filch si je živčno mel svoje grčaste dlani.
"če bi samo pomislil, da bi prebral moje... Pa ne, da je pismo moje...
Prijateljevo je... No, kljub temu... Torej..."
Harry ga je preplašeno opazoval. še nikoli ga ni videl tako besnega.
Izbuljil je oči, pod levim očesom mu je trzala mišica, na čelu pa so se
mu nabrale potne kaplje.
"No, prav... Pojdi. Pa nikomur niti besedice... Saj ne, da... No
seveda, če ga nisi prebral... Pojdi že, poročilo o Zhoprnacku moram
napisati. Alo!"
Harry je bil presenečen, da jo je odnesel tako poceni, in hitro je
odšel iz pisarne ter stekel po hodniku. Verjetno je bil prvi, ki je kdaj
ušel Filchevi kazni.
"Harry! Harry! Je uspelo?"
Skorajbrezglavi Nick je prilebdel iz bližnje učilnice. Za njim je Harry
zagledal razbitino velikega črnozlatega predalnika, ki ga je nekdo moral
zabrisati na tla s precejšnje višine.
"Zhoprnacka sem prepričal, da ga je odvrgel ravno nad Filchevo
pisarno," je navdušeno razložil Nick. "Sem si kar mislil, da bo tebe zato
spustil iz krempljev."
"Ti se me rešil?" je hvaležno vprašal Harry. "Ja, uspelo je, brez kazni
sem jo odnesel. Hvala, Nick!"
Skupaj sta se odpravila

Skorajbrezglavi po hodniku.
Nick s sabo še vednoHarry je kmalu
prenaša tisto opazil,
pismo. da
"Ko bi ti le lahko kako pomagal glede Brezglavega lova," je rekel Harry.
Skorajbrezglavi Nick se je sunkovito ustavil, tako da je Harry stopil
naravnost skozenj. To ni bilo prijetno; počutil se je, kot bi stopil pod
ledeno mrzel tuš.
"Pravzaprav mi lahko," je navdušeno rekel Nick. "Harry... Bi bilo
preveč, če te prosim... Ampak ne, tega gotovo ne boš hotel..."
"česa?"
"Za letošnjo noč čarovnic bo moj petstoti smrtni dan," je razložil Nick
in se ponosno zravnal.
"O," je rekel Harry, ki ni vedel, ali naj mu izreče sožalje ali naj mu
čestita. "Aha."

"Spodaj v eni bolj prostornih ječ bom priredil zabavo. Mnogo

prijateljev se je bo udeležilo. V veliko čast bi mi bilo, če bi prišel še ti.
Seveda sta dobrodošla tudi gospodična Granger in gospodič Weasley.
Ampak ti bi najbrž raje šel na šolsko zabavo?" Napeto je čakal, kaj bo
rekel Harry.
"Kje pa," mu je ta hitro odgovoril. "Z veseljem bom prišel..."
"Moj ljubi fant! Harry Potter pride na mojo smrtnodnevno zabavo! Bi
bil tudi tako dober... in bi na zabavi siru Patricku omenil, kako zelo
srhljiv in strašen se ti zdim?"
"Ja, seveda," je pristal Harry. Skorajbrezglavi Nick je zažarel od
veselja.
"Smrtnodnevna zabava?" se je razveselila Hermiona, ko se je Harry
končno preoblekel in v dnevni sobi prisedel k njima z Ronom. "Stavim,
da ni veliko živih ljudi, ki so bili kdaj na smrtnodnevni zabavi. To bo
zanimivo!"
"Zakaj bi kdo praznoval dan, ko je umrl?" se je namrdnil Ron, ki je
napisal šele polovico naloge za čarobne napoje in je bil slabe volje.
"Meni se to zdi grozno."
Dež je še vedno bičal okna, za katerimi je bilo zdaj črno kot v rogu,
v dnevni sobi pa je bilo svetlo in veselo. številni mehki
naslanjači so žareli v svetlobi ognja, ki je plapolal v kaminu. Sošolci
so brali, se pogovarjali, delali nalogo, Fred in George pa sta izvajala
poskus. Zanimalo ju je namreč, kaj se zgodi, če salamandru vtakneš v
goltanec petardo doktorja Rdečebradca. Fred je iz razreda, v katerem so
imeli pouk nege čarobnih živali, ,rešil' živo oranžnega kuščarja, ki se je
najbolje počutil med plameni. Zdaj je stal na mizi, od njega se je
pomalem kadilo, obkrožala pa ga je gruča radovednih sošolcev.
Harry bi že skoraj povedal Ronu in Hermioni za Filcha in tečaj
Hiptrick. Takrat pa je salamandra nenadoma vrglo v zrak, divje se je
sukal po dnevni sobi, pokalo je kot za stavo, od njega pa so frčale
iskre. Percy je popolnoma ponorel in tako dolgo kričal na Freda in
Georga, da je bil že čisto hripav. Salamander je medtem pristal na tleh,
vendar so se iz njegovih ust še vedno usipale plohe oranžnih utrinkov.
Končno je pobegnil v plamene na ognjišču, a tudi potem je še dolgo
časa pokalo. Ob vsem tem je Harry popolnoma pozabil na ovojnico s
ponudbo za Hiptrick in na Filcha.
A ko je prišla noč čarovnic, je Harry obžaloval prenagljeno obljubo,
da bo prišel
pojedino na smrtnodnevno
in Veliko zabavo.
dvorano so kot Drugi
običajno so veselo
krasili pričakovali
živi netopirji. Poleg
tega je Hagrid tja pripeljal svoje buče, ki jih je prej izdolbel in vanje
postavil velike sveče. Buče so bile dovolj velike, da bi v njih sedeli trije
odrasli moški. Govorilo pa se je tudi, da naj bi večerjo popestrila celo
skupina plešočih okostnjakov, ki jih je najel Dumbledore.
"Obljubo moraš držati," je Hermiona pokroviteljsko opomnila Harryja.
"Nicku si rekel, da boš prišel."
Tako so ob sedmih zvečer odkorakali mimo nabito polne Velike
dvorane. Ta se je vabljivo svetlikala od zlatih krožnikov in sveč. A
namesto da bi vstopili, so se odpravili proti ječam.
Tudi hodnik pred ječo, v kateri je imel Nick zabavo, je bil
razsvetljen s svečami. A te sveče nikakor niso napravile prijetnega

vzdušja; bile so dolge, ozke in popolnoma črne. Vse so oddajale svetlo

modro svetlobo in celo njihove žive obraze obdale z meglenim,
srhljivim sojem. Z vsakim korakom je postajalo hladneje. Harry se je
stresel in se tesneje zavil v plašč. Tedaj pa je zaslišal nenavadno godbo;
slišati je bilo, kot bi tisočeri nohti praskali po velikanski tabli.
"To naj bi bila glasba?" je zašepetal Ron. Ko so zavili okoli vogala,
so zagledali vrata, obdana z nabranimi zavesami iz črnega žameta. Ob
njih je lebdel Skorajbrezglavi Nick.
"Ljubi prijatelji," je žalobno izdavil. "Dobrodošli, dobrodošli. Tako
vesel sem, da ste prišli."
Snel si je klobuk s peresi, se jim priklonil in jih povabil naprej.
Ječa je bila neverjetna. V njej je bilo na stotine prosojnih duhov,
belih kakor biseri. Ob srhljivem, trepetajočem zvoku tridesetih pojočih žag
so podrsavali po polnem plesišču. Na žage so igrali glasbeniki, ki so
sedeli na odru, prekritem s črnim žametom. Velikanski svečnik, ki je
visel nad njihovimi glavami in na katerem je bilo vsaj tisoč črnih sveč, je
prostor osvetlil s polnočno modro barvo. Sapa iz Harryjevih ust se je v
trenutku spremenila v meglico, saj je bilo v ječi mrzlo ko v
zamrzovalniku.
"Poglejmo, če imajo kaj za pod zob," je predlagal Harry, ki ga je že
zeblo v noge.
"Pazita, da ne bosta stopila skozi koga," ju je živčno posvaril Ron in
odpravili so se okoli plesišča. šli so mimo skupine žalobnih nun, moškega
v okovih in razcapanih oblačilih ter Debelega fratra, veselega
pihpuffovskega duha. Slednji se je pogovarjal z vitezom, ki mu je iz čela
gledala puščica. Harry je opazil tudi Krvavega barona, pošastnega in
mračnogledega spolzgadovskega duha, ki je bil prekrit s srebrnkastimi
madeži krvi. Harry se ni čudil, da se ga drugi duhovi na široko izogibajo.
"O, ne," se je skremžila Hermiona in se nenadoma ustavila. "Obrnita
se, obrnita, Javkajoče Jane res nočem srečati."
"Koga?" je vprašal Harry, ko so se hitro začeli umikati.
"Na dekliškem stranišču v prvem nadstropju straši," je razložila
Hermiona.
"Na stranišču?"
"Ja. že lansko šolsko leto je bilo stranišče pokvarjeno. Jane se
pogosto razjezi in vse poplavi. če se je le dalo, nisem nikoli šla tja.
Grozno je. Ti sediš na školjki, ona pa te gleda in javka."
"Glejta,
Na drugihrana!" je vzkliknil
strani ječe je bila Ron.
dolga miza, ki je bila kot vse ostalo
prekrita s črnim žametom. Zadovoljno so se odpravili proti njej, a vonj,
ki je vel od mize, jih je kmalu ustavil. Naravnost zaudarjalo je. Na lepih
srebrnih krožnikih so ležale velike, napol zgnite ribe. Na pladnjih so bile
naložene palačinke, a tako zažgane, da so bile črne ko oglje. V eni
izmed skled pa so bile krvavice, prek katerih so se zvijali črvi. Manjkal
ni niti precejšen kos sira, prekrit s kosmato zeleno plesnijo. Nad vsem
tem pa se je bohotila velikanska rjava torta, oblikovana kot nagrobnik,
na kateri je s katranasto črnimi črkami pisalo:
Sir Nicholas de Mimsy-Porpington
umrl 31. oktobra 1492
Temu je sledil nenavaden prizor, ki ga je Harry spremljal z odprtimi

usti. Mizi se je približal dostojanstven duh, ki je nenadoma pokleknil.

Potem pa je zdrsnil prek mize z na široko odprtimi usti, naravnost skozi
enega izmed usmrajenih lososov.
"Ga lahko okusite, če se sprehodite skozenj?" je vprašal Harry, ko je
prišel k sebi.
"Skoraj," je žalostno odvrnil duh, nato pa odlebdel.
"Verjetno so hrano pustili nagniti, da ima močnejši okus," je modro
pripomnila Hermiona. Potem se je prijela za nos in se nagnila nad mizo,
da bi si ogledala ogabne krvavice.
"Bi lahko šli kam drugam? Slabo mi je," je izdavil Ron.
Komaj pa so se obrnili, že jim je naproti priletel majhen možicelj.
"živijo, Zhoprnack," ga je previdno pozdravil Harry.
V nasprotju z drugimi duhovi okoli njih je bil poltergeist Zhoprnack
vse prej kot bled in prosojen. Na glavi je imel svetlo oranžno čepico,
okoli vratu metuljčka, prek okroglega, zlobnega obraza pa se mu je
razlezel širok nasmeh.
"Bi malo prigriznili?" jih je ljubeznivo vprašal in jim ponudil skledico
plesnivih arašidov.
"Ne, hvala," je odklonila Hermiona.
"Slišal sem, da ste omenili ubogo Jane," se je zarežal Zhoprnack in
zraven zavijal z očmi. "Zelo grdo ste govorili o njej." Globoko je zajel
sapo in zavpil: "Ej! Jane!"
"Ne, Zhoprnack, ne povej ji, kaj sem rekla, strašno bo užaljena," je
vsa iz sebe zašepetala Hermiona. "Tistega nisem mislila resno, nič takega
ni, če... O, živio, Jane."
K njim je prilebdel duh čokatega dekleta. Tako čemernega obraza
Harry še ni videl, poleg tega pa je imela tanke in mastne lase ter
debela očala.
"Kaj je?" je kujavo vprašala.
"Kako gre, Jane?" jo je Hermiona vprašala z narejeno veselim glasom.
"Lepo, da si za spremembo prišla iz stranišča."
Jane je posmrknila.
"Gospodična Granger je ravnokar govorila o tebi..." je Zhoprnack
potuhnjeno zašepetal Jane na uho.
"Rekla sem samo... Samo to... kako si čedna," se je Hermiona
vlekla iz godlje in pri tem s pogledom prebadala Zhoprnacka. Jane jo je
sumničavo premerila.
"Lažeš," je končno
nabrale srebrne izjavila in v njenih malih, prosojnih očeh so se
solze.
"Ne, kje pa, res sem rekla, da si zelo čedna, kajne?" je pohitela
Hermiona ter Harryja in Rona močno sunila v rebra.
"O, ja."
"Ja, res je to rekla!"
"Kako grdo lažete," je zaihtela Jane in prek lic so se ji ulile solze,
Zhoprnack pa se je veselo hahljal za njenim hrbtom. "Mislite, da ne
vem, kako me zmerjate? Debela Jane! Grda Jane! Javkajoča Jane, Jane
jokica!"
"Na ,Mozoljasta Jane' si pozabila," ji je Zhoprnack zašepetal v uho.
Javkajoča Jane je zaihtela še glasneje in pobegnila iz ječe. Zhoprnack
pa se je pognal za njo, jo obmetaval z arašidi in kričal: "Mozoljavka!

Mozoljavka!"
"Ojej," je Hermiona žalostno zmajala z glavo.
Takrat je skozi množico proti njim prilebdel Skorajbrezglavi Nick.
"Se zabavate?"
"Pa še kako," so se zlagali.
"Veliko prijateljev je prišlo," je ponosno rekel Nick. "Si predstavljate,
da je prispela celo Vreščeča vdova, ki živi tam daleč v Kentu? No,
kmalu bo čas za moj govor. Najbolje bo, da grem orkester še enkrat
opozorit, kdaj naj nehajo igrati."
A orkester je trenutek zatem že utihnil. Vsi v ječi so se pričakujoče
ozrli okoli sebe, saj so zaslišali lovski rog.
"Pa smo tam," je trpko rekel Nick.
Skozi steno ječe so planili duhovi konjev, ki so jih jahali brezglavi
jezdeci. Vsi s Harryjem vred so divje zaploskali. Toda ko je zagledal
izraz na Nickovem obrazu, je roke hitro vtaknil v žep.
Konji so prigalopirali na sredino plesišča, kjer so se sunkovito ustavili,
se vzpenjali na zadnje noge in divje hrzali. Jezdece je vodil velik duh, ki
je svojo kosmato glavo nosil pod pazduho. Zatrobil je v rog in skočil s
konja. Nato je dvignil svojo glavo visoko nadse, da bi videl prek množice
(vsi so se zasmejali), odkorakal k Nicku in si glavo nataknil na vrat.
"Nick!" je zarjovel. "Kako gre? Se te glava še drži?"
Veselo se je zakrohotal in Nicka lopnil po ramenu.
"Dobrodošel, Patrick," ga je nejevoljno pozdravil Nick.
"živi ljudje!" je vzkliknil sir Patrick, ko je zagledal Harryja, Rona in
Hermiono. Teatralno se je zdrznil, kot bi ga pogled nanje povsem osupnil, pri
čemer mu je glava padla z vratu (množica je zarjula od smeha).
"Zelo zabavno," je mračno rekel Nick.
"Ne zmenite se za Nicka!" je s tal zavpila glava sira Patricka. "še
zmeraj kuha mulo, ker mu nismo dovolili, da bi se pridružil Brezglavemu
lovu. Ampak kako bi mu. Kar poglejte ga."
"Po mojem," je hitro rekel Harry, ko ga je Nick pomenljivo pogledal,
"je Nick zelo... strašen in... em..."
"Pha!" je zavpila glava sira Patricka. "Gotovo te je prosil, da to
rečeš!"
"Pozor, prosim, prišel je čas za moj govor!" je glasno rekel
Skorajbrezglavi Nick. Odpravil se je na oder in stopil v krog ledeno
modre svetlobe.
"Dragi
A to je pokojniki, dame
bilo vse, kar in gospodje.
so slišali. V veliko
Sir Patrick žalost
in tisti, si bili
ki so štejem..."
povabljeni na Brezglavi lov, so začeli tekmo hokeja z glavo. Vsi gostje so
Nicku obrnili hrbet in se posvetili tekmi. Nick se je trudil, da bi spet
pridobil svoje občinstvo. Ko pa je glava sira Patricka ob spremljavi
glasnega aplavza priletela mimo njegovega ušesa, se je končno vdal.
Harry je bil zdaj že hudo premražen, da o tem, kako mu je krulilo
po želodcu, sploh ne govorimo.
"Tega ne prenesem več," je Ron zamrmral skozi šklepetajoče zobe.
Orkester se je spet zagnal nad pojoče žage in duhovi so se vrnili na
plesišče.
"Pojdimo," se je strinjal Harry.
Pomikali so se proti vratom, pri čemer so pokimali in se nasmehnili

vsakomur, ki jih je pogledal. čez kakšno minuto pa so že hiteli po

hodniku, polnem črnih sveč.
"Mogoče še niso pojedli posladka," je rekel Ron z glasom, polnim
upanja, ter prvi stekel po stopnicah navzgor proti avli.
Takrat pa je Harry zaslišal: "... Smrt... kri... strup... ubij..."
To je bil isti mrzel, morilski glas, ki ga je slišal v Sharmerjevem
kabinetu.
Opotekel se je in se ustavil, z rokami se je naslonil na kamnito
steno in prisluhnil.
"Harry, kaj pa ti je?"
"šššt, spet slišim tisti glas."
"... takoo lačen... takoo dolgo..."
"Poslušajta!" je pridušeno vzkliknil Harry, Ron in Hermiona pa sta ga
samo debelo gledala.
"... ubij... zasej smrt..."
Glas je postajal vse šibkejši. Harry je bil prepričan, da se oddaljuje
nekam navzgor. Ko se je zazrl v mračni strop, ga je zgrabila mešanica
strahu in navdušenja; kako se lahko premika navzgor? Je to glas fantoma, za
katerega niti kamniti stropi niso nobena ovira?
"Pridita," je zavpil in stekel po stopnicah v šolsko avlo. Tu ni mogel
slišati ničesar, saj se je iz Velike dvorane razlegalo glasno žlobudranje.
Po marmornatem stopnišču je stekel v prvo nadstropje, Hermiona in Ron
pa sta mu zasopla sledila.
"Harry, kaj pravzaprav..."
"Pst!"
Harry je prisluhnil. Od daleč, iz nadstropja nad njimi, je zaslišal glas,
ki se je vse bolj oddaljeval: "...voham kri... Voham kri!"
Harryja je stisnilo v želodcu.
"Nekoga bo ubil!" je zavpil.
Ne da bi se zmenil za osupla obraza prijateljev, se je zagnal po
naslednjem stopnišču in preskakoval po tri stopnice hkrati. Obenem je
napenjal ušesa, da bi spet zaslišal srhljivi glas.
Pretekel je celo drugo nadstropje, prijatelja pa sta sopla za njim,
dokler se niso znašli pred zadnjim, popolnoma praznim hodnikom.
"Kaj se dogaja, Harry?" je vprašal Ron in si s čela obrisal pot. "Jaz
nisem slišal ničesar..."
Hermiona je nenadoma zajela sapo in pokazala navzdol po
hodniku.
"Poglejta!"
Nedaleč stran se je na steni nekaj svetlikalo. Počasi so šli svetlikanju
naproti in napenjali oči, da bi skozi temo razločili, kaj jih tam čaka. Na
steni, med dvema oknoma, so v svetlobi goreče bakle sijale nerodno
napisane, več deset centimetrov velike črke.
"Dvorana skrivnosti se je odprla, sovražniki potomca, pazite se"
"Kaj pa visi pod napisom?" je vprašal Ron in glas mu je nekoliko
zatrepetal.
Ko so se previdno pomikali prek hodnika, bi Harryju skoraj
spodrsnilo; na tleh je bila velika luža. Ron in Hermiona sta Harryja
zadnji trenutek ujela, nato pa so se korak za korakom skupaj približali napisu.
Z očmi so previdno opazovali temno senco pod njim. Vsem trem je hkrati postalo

jasno, kaj gledajo, in prestrašeno so odskočili, da je voda brizgnila okoli

njih.
Na nosilec za bakle je bila z repom privezana gospodična Norris.
Popolnoma je bila otrdela, njene široko razprte oči pa so zijale mimo njih.
Nekaj trenutkov so bili popolnoma pri miru. Prvi se je zbral Ron, ki
je hitro predlagal: "Poberimo se."
"Ne bi raje poskusili pomagati..." je nerodno začela Hermiona.
"Verjemi," jo je prekinil Ron, "če nas najdejo tukaj, se to ne bo
dobro končalo."
Toda bilo je prepozno. Zabobnelo je, kakor bi v daljavi zagrmelo, in
vedeli so, da se je praznična večerja končala. Z obeh strani hodnika, na
katerem so stali, so zaslišali zvok stoterih nog, ki so se vzpenjale proti
njim. Zaslišali so tudi glasne, vesele pogovore zadovoljno sitih sošolcev in
že naslednji trenutek se je z obeh koncev proti njim zgrnila povodenj
študentov.
Ko so tisti spredaj opazili mačko, sta klepet in hrup nenadoma
potihnila. Hermiona, Ron in Harry so sami stali sredi hodnika, v katerem
je zavladala gromka tišina, le študenti, ki so stali bolj zadaj, so pritiskali
naprej, da bi bolje videli.
Nato je v tišino nekdo zavpil: "Sovražniki Potomca, pazite se!
Naslednji pridete na vrsto brezkrvneži!"
Glas je bil Drecov. Prerinil se je naprej, njegove hladne oči so se
svetlikale, njegov bledi obraz je žarel. še enkrat je premeril negibno
mačko in se nasmehnil.
Deveto poglavje
Srhljivo sporočilo
------------------------------
"Kaj se dogaja tukaj? Kaj se dogaja?"
Argus Filch, ki je slišal Drecovo vpitje, se je prerinil skozi množico.
Ko je zagledal gospodično Norris, je napravil nekaj korakov ritensko,
nato pa se prijel za obraz, spačen v masko groze.
"Moja mucica! Moja mucica! Kaj se ti je zgodilo, gospodična Norris?!"
je kriknil.
Njegove izbuljene oči so se ustavile na Harryju.
"Ti!" je zavreščal. "Ti! Ti si umoril mojo mucico! Ti si jo umoril!
Ubil te bom, ubil!"
"Argus!"
Na prizoriščeVjenekaj
profesorjev. prihitel Dumbledore,
korakih sledilain
je bil pri mački pajomu je gruča snel z
nemudoma
držala za baklo.
"Pojdite z mano, Argus," je rekel Filchu. "Gospod Potter, gospod
Weasley in gospodična Granger, vi pa tudi."
Sharmer je vneto stopil pred Dumbledorja.
"Moj kabinet je najbližji, ravnatelj. Samo po tistih stopnicah pojdimo,
z veseljem vam ga..."
"Hvala, Slatan," ga je prekinil Dumbledore.
Tiha množica se je razmaknila in jih spustila skozi. Sharmer, ves
navdušen in važen, je pohitel za Dumbledorjem, sledila pa sta mu
profesor Raws in McHudurrova.
Ko so vstopili v mračni Sharmerjev kabinet, je po stenah zafrfotalo;

Harry je opazil kar nekaj Sharmerjevih fotografij z navijalkami v laseh, ki

so se hitro skrile. Pravi Sharmer je prižgal svečo na mizi in se umaknil.
Dumbledore je gospodično Norris odložil na zloščeno površino in jo začel
pregledovati. Ron, Hermiona in Harry so se živčno spogledali. Nato so
se pogreznili v naslanjače, ki so stali zunaj kroga svetlobe, in napeto
opazovali, kaj se bo zgodilo.
Konec Dumbledorjevega dolgega, orlovskega nosu je bil samo nekaj
centimetrov nad kožuhom gospodične Norris. Ogledoval si jo je skozi
svoja drobna očala, s prsti pa je nežno drsel prek njene dlake in včasih
narahlo pritisnil. Profesorica McHudurra se je s priprtimi očmi sklonila
skoraj tako blizu k mački kot on. Nad njima je stal Raws, napol je bil v
senci, na obrazu pa je imel sila nenavaden izraz. Bilo je, kot bi se na
vse kriplje trudil, da se ne bi nasmehnil. Sharmer je plesal okoli njih in
komentiral.
"Nedvomno jo je ubil neki urok, najverjetneje Josefova preobrazba
tipa K. že večkrat sem videl, kako se ga izvede. Res škoda, da me ni
bilo zraven, ko se je to zgodilo, poznam protiurok, ki bi jo gotovo rešil..."
Sharmerjeve pripombe so prekinjali Filchevi trpki in trpeči vzdihi.
Sesedel se je na stol ob mizi, obraz je zakopal v dlani, gospodične
Norris pa si sploh ni upal pogledati. Harry hišnika res ni maral, a kljub
temu se mu je nekoliko smilil. Toda niti slučajno se mu ni smilil toliko,
kolikor se je smilil samemu sebi. če bo Dumbledore verjel Filchu, ga
bodo nedvomno vrgli iz šole.
Dumbledore si je potihem mrmral neke čudne besede in pri tem s
svojo palico lahno udarjal po mački. Nič se ni zgodilo; gospodična Norris
je bila še naprej videti, kot bi jo ravnokar nagačili.
"Spomnim se, da se je pred nedavnim nekaj zelo podobnega zgodilo
v Ouagadougou," je Sharmer še naprej mlel svoje. "Prišlo je do vrste
napadov, vse pa sem opisal v svoji avtobiografiji. Meščane sem oskrbel z
amuleti, ki so jih nemudoma rešili..."
Ko je razlagal, so njegove slike na stenah navdušeno prikimavale. Ena
izmed njih si je pozabila sneti mrežico za lase.
Končno se je Dumbledore zravnal.
"Ni mrtva, Argus," je rekel mehko.
Sharmer je v hipu prenehal naštevati umore, ki naj bi jih preprečil
na svojih potovanjih.
"Ni mrtva?" je zakrakal Filch in skozi prste pogledal gospodično
Norris. "Zakaj
"Zato, ker pa je potem...
je skamnela," vsa otrdela,
je razložil kot bi zmrznila?"
Dumbledore ("Ah, se mi je
kar zdelo!" je vzkliknil Sharmer). "Ampak zakaj je skamnela, pa ne vem."
"Njega vprašajte!" je kriknil Filch ter svoj zabuhli in objokani obraz
obrnil proti Harryju.
"Noben študent drugega letnika ni sposoben storiti česa takega," je
odločno zatrdil Dumbledore. "Za to bi moral do obisti obvladati črno magijo."
"On jo je! On jo je!" se je penil Filch, da je postal čisto škrlaten.
"Saj ste videli, kaj je napisal na steno! Našel je... V moji pisarni je
našel... Ve, da sem... Da sem..." Filch se je grozljivo spačil. "Ve, da
sem šlapl!" je končno izdavil.
"Gospodične Norris se nisem niti dotaknil!" je protestiral Harry.
Postalo mu je nelagodno, saj so vsi, celo fotografije na stenah,

nepremično strmeli vanj. "Niti tega ne vem, kaj je šlapl."

"Pa kaj še!" je zarenčal Filch. "Videl je pismo, ki sem ga dobil od
Hiptricka!"
"Smem nekaj reči, ravnatelj?" se je iz sence oglasil Raws in Harry je
zaslutil, da se mu ne piše nič dobrega. Prepričan je bil, da ga Raws ne
bo zagovarjal.
"Morda so se Potter in njegova prijatelja znašli ob nepravem trenutku
na nepravem kraju," je rekel, pri čemer pa se je namrdnil, kakor da to
zelo težko verjame. "Toda okoliščine so zelo sumljive. Kaj so sploh počeli
na tistem hodniku? Zakaj niso bili na večerji?"
Hermiona, Harry in Ron so eden čez drugega začeli razlagati, da so
bili na smrtnodnevni zabavi: "... Tam je bilo na stotine duhov, povedali
vam bodo, da so nas videli..."
"Ampak zakaj se nam niste pridružili, ko ste odšli z zabave?" je
vprašal Raws in črne oči so se mu premeteno zasvetlikale. "Kaj ste
počeli tam?"
Ron in Hermiona sta pogledala Harryja.
"Tja smo šli, ker... Zato, ker..." je začel Harry in srce mu je
močno utripalo. Naj jim pove za breztelesni glas, ki ga je slišal samo on
in jih je pripeljal na zapuščeni hodnik? Nekaj mu je reklo, da mu nihče
ne bo verjel. Zaradi tega je raje rekel: "Zato, ker smo bili utrujeni in
smo šli spat."
"Brez večerje?" je vprašal Raws in prek njegovega mršavega obraza se
je razlezel zmagoslaven nasmešek. "če kaj vem, vam hrana na zabavi
duhov ni kaj prida teknila."
"Nismo bili lačni," se je zlagal Ron. V tistem trenutku mu je glasno
zakrulilo v želodcu.
Rawsov nasmešek se je še bolj razlezel.
"Po mojem, ravnatelj, nam Potter nekaj prikriva," je zapredel. "Morda
ne bi bilo slabo, če bi mu prepovedali igrati v gryfondomovski ekipi,
dokler se ne bo z nami pripravljen odkrito pogovoriti."
"Ampak, Raws," je ostro ugovarjala McHudurra, "res ne vidim
nobenega razloga za to, da bi fantu prepovedali igrati quidditch. Saj
mačke ni lopnil po glavi z metlo. Poleg tega pa ni nobenega dokaza, da
ji je sploh kaj naredil."
Dumbledore je Harryja zamišljeno opazoval. Njegove mežikajoče svetlo
modre oči so bile kakor laserji.
"Dokler
je nerazbesnelo.
to čisto dokažemo drugače,
Filcha pajetudi.
nedolžen," je končno pribil. Rawsa
"Moja mačka je skamnela!" je kriknil in izbuljil oči. "Nekoga je treba
kaznovati!"
"Saj jo bomo ozdravili, Argus," ga je potrpežljivo miril Dumbledore.
"Madam Ochrowt je pred nedavnim nabavila mandragore. Takoj ko bodo
odrasle, bom zvaril napoj, ki bo oživil gospodično Norris."
"Jaz ga bom zvaril," se je začel vsiljevati Sharmer. "Vsaj stokrat sem
ga že, mandragorin krepilni napitek bi miže spravil skupaj..."
"če se ne motim," ga je ledeno prekinil Raws, "sem na tej šoli jaz
mojster čarobnih napojev."
Temu je sledila nerodna tišina.
"Lahko greste," jo je prekinil Dumbledore, ki se je obrnil k Ronu,

Harryju in Hermioni.
Odšli so tako hitro, kot so le mogli, ne da bi pri tem stekli. Ko so
bili nadstropje višje od Sharmerjevega kabineta, so poiskali prazno
učilnico in za sabo tiho zaprli vrata. Harry se je zazrl v temna obraza
svojih prijateljev.
"Mislita, da bi jim moral povedati za tisti glas, ki sem ga slišal?"
"Ne," je nemudoma odgovoril Ron. "Ni dobro znamenje, če slišiš
glasove, ki jih drugi ne morejo. Celo v čarovniškem svetu to nikakor ni
dobro znamenje."
Zaradi čudnega prizvoka v Ronovem glasu ga je Harry vprašal:
"Ampak ti mi verjameš, kajne?"
"Seveda ti," je hitro rekel Ron. "Ampak priznati moraš... da se sliši
čudno."
"Vem, da se," je pritrdil Harry. "Ampak vse skupaj je čudno. Kaj je
že pisalo na steni? Dvorana skrivnosti se je odprla. Kaj naj to
pomeni?"
"Zdi se mi nekam znano," je počasi rekel Ron. "Nekdo mi je enkrat
povedal zgodbo o skrivni dvorani na Bradavičarki... Mogoče Bili..."
"In kaj je šlapl?" je vprašal Harry.
Na njegovo presenečenje se je Ron stresel od smeha.
"No, to pravzaprav sploh ni zabavno, ampak ker gre za Filcha..." se
je zahihital. "šlapl je nekdo, ki se je rodil v čarovniški družini, pa nima
nikakršne čarobne moči. Nekakšno nasprotje čarovnikov, ki so se rodili
bunkeljnom, samo da so šlapli še bolj redki. če se poskuša Filch naučiti
čarati s pomočjo Hiptricka, je gotovo šlapl. To marsikaj razloži. Na
primer to, zakaj nas tako sovraži." Zadovoljno se je nasmehnil.
"Zagrenjen je."
Nekje je zazvonila ura.
"Polnoč," je rekel Harry. "Hitro pojdimo spat, preden pride mimo
Raws in nas poskuša obtožiti še česa."
Nekaj dni so vsi na šoli govorili skoraj samo o napadu na gospodično
Norris. Filch je poskrbel, da ni nihče pozabil na to. Kar naprej je hodil
gor in dol mimo mesta, na katerem so jo našli, kot bi pričakoval, da bo
tam srečal tistega, ki jo je omrtvičil. Harry ga je videl, kako z
,večnamenskim čarobnim odstranjevalcem umazanije gospe Skoweer' drgne
sporočilo
z zidu. A nič ni pomagalo; črke so se še naprej svetile tako močno, kot so se
prej.
prežalKadar Filch ni stražil
po hodnikih. Večkrat prizorišča zločina,
so ga videli, kakojejes iz
svojimi
zasederdečimi
planil očmi
na
kakšnega študenta in si ga na vse kriplje prizadeval kaznovati, ker je
glasno dihal ali ker je bil dobre volje.
Usoda gospodične Norris je še najbolj pretresla Ginny Weasley. Po
Ronovem zato, ker je imela muce zelo rada.
"Pa saj gospodične Norris nisi niti dobro poznala," jo je bodril Ron.
"Verjemi, brez nje nam je veliko lepše." Ginny je zatrepetala brada.
"Take reči se na Bradavičarki ne dogajajo pogosto," je zato nadaljeval
Ron. "Norca, ki se je spravil nanjo, bodo kmalu našli in ga vrgli iz šole.
Upam le, da bo prej skamnel tudi Filcha. Saj se samo hecam," je še
hitro dodal, ko je videl, kako je Ginny prebledela.
Tisto s Filchevo mačko je močno vplivalo tudi na Hermiono. Resda

je tako ali tako pogosto tiščala nos v knjige, a zdaj sploh ni počela
ničesar drugega. Poleg tega Ron in Harry nista nikdar dobila jasnega
odgovora, če sta jo vprašala, kaj tako vztrajno išče. To sta odkrila šele
naslednjo sredo.
Harry je moral ostati v učilnici za čarobne napoje, saj mu je Raws
naročil, naj z miz počisti ostanke črvov. Ko je opravil, je na hitro
pojedel kosilo, nato pa je stekel v knjižnico, kjer naj bi se dobila z
Ronom. Na poti je srečal Justina, Pihpuffovca, s katerim so bili skupaj
pri rastlinoslovju. Ravno ga je hotel pozdraviti, ko ga je Justin opazil, se
hitro obrnil in stekel v nasprotno smer.
Harry je Rona našel v zadnjem delu knjižnice, kjer je ravno meril
svojo nalogo za zgodovino čarovništva. Profesor Speedy jim je naročil, naj
napišejo meter dolg esej z naslovom Zborovanja evropskih čarovnikov v
srednjem veku.
"Nemogoče, še zmeraj mi manjka dvajset centimetrov," je jezno
zagodel Ron in spustil pergament, da se je spet zvil. "Hermiona je
napisala meter in pol dolg esej, in to tako na drobno, da bi ga moral
brati z lupo."
"Kje pa je?" je vprašal Harry, segel po metru in razvil svojo nalogo.
"Tam zadaj nekje," je Ron pokazal na police. "Spet išče nove knjige.
Po mojem se je odločila, da bo do božiča prebrala celo knjižnico."
Harry je Ronu povedal, kako je Justin zbežal pred njim.
"Ne vem, zakaj se toliko sekiraš zaradi tega. Meni se zdi malo
trapast," je rekel Ron in pisal naprej, pri čemer se je trudil, da bi bile
črke čim večje. "Kar naprej naklada, kako je Sharmer super."
Izmed polic se je prikazala Hermiona. Videti je bila razdražena, a
vsaj pogovarjati se je bila pripravljena z njima.
"Vse izvode knjige Zgodovina Bradavičarke so pobrali," je zanergala
ter sedla k njima. "Lahko bi jo rezervirala, ampak kljub temu bi morala
čakati nanjo dva tedna. Ko bi le vzela s sabo svoj izvod. Ampak morala
sem ga pustiti doma, saj zaradi Sharmerjevih knjig v zaboju ni bilo več
prostora."
"Zakaj jo sploh iščeš?" je vprašal Harry.
"Iz istega razloga kot vsi drugi," mu je odgovorila Hermiona. "Da bi
si prebrala legendo o Dvorani skrivnosti."
"Kaj pa je to?"
"Saj ravno to je tisto, ne spomnim se," je rekla Hermiona in se
ugriznila v ustnico.tvoj
"Lahko preberem "Druge
esej,knjige pa je sploh
Hermiona?" ne omenjajo."
je obupano prosil Ron.
"Ne, ne moreš ga," ga je ostro zavrnila Hermiona. "Deset dni časa si
imel, da ga napišeš."
"Daj no, samo še pet centimetrov mi manjka."
Zazvonilo je. Odpravili so se proti učilnici zgodovine čarovništva, pri
čemer sta se Ron in Hermiona vso pot prepirala.
Zgodovina čarovništva je bil najdolgočasnejši predmet. Profesor
Speedy, ki ga je predaval, je bil edini duh med učitelji. Vznemirljivo pri
njegovih predavanjih je bilo le, kadar je v razred vstopil skozi tablo. Bil
je strašansko star, ves zguban in mnogi so trdili, da sploh ni opazil, da
je umrl. Nekega dne je vstal iz svojega naslanjača izpred kamina v
zbornici in odšel učit, svoje telo pa je pustil v naslanjaču. Od takrat je

vse počel po istem kopitu.

Kot vedno, je bilo njegovo predavanje tudi tistega dne dolgočasno.
Odprl je zvezek z zapiski in jih začel prebirati tako monotono, da je
zvenelo kakor brnenje starega sesalnika. Kmalu so vsi v razredu
popolnoma otopeli. K sebi so prišli le toliko, da so si zapisali kakšno
ime ali letnico, nato pa so spet zaspali. Govoril je cele pol ure, preden se je
zgodilo nekaj, kar se ni še nikoli. Hermiona je dvignila roko.
Profesor Speedy je ravno opisoval smrtonosno dolgočasni mednarodni
simpozij čarodejev iz leta 1289. Sredi stavka pa se je slučajno ozrl po
razredu in osupnil.
"Gospodična... em...?"
"Granger, profesor. Bi nam lahko povedali kaj o Dvorani skrivnosti,"
ga je s popolnoma budnim glasom prosila Hermiona.
Deana, ki je z na široko odprtimi usti strmel skozi okno, je vrglo iz
transa, Lavender, ki je naslonila glavo na mizo, jo je v trenutku dvignila,
Neville, ki se je zdolgočaseno gugal na stolu, pa se je prekucnil vznak.
Profesor Speedy je zamežikal.
"Predmet, ki ga predavam, se imenuje zgodovina čarovništva," je
suhoparno opozoril Hermiono. "Govorim torej o dejstvih, gospodična
Granger, ne pa o mitih in legendah."
Odkašljal se je, kar je bilo slišati, kot bi zlomil kredo, in nadaljeval:
"Septembra istega leta je pododbor čarodejev s Sardinije..."
Hermiona je spet dvignila roko.
"Gospodična Grant?"
"Oprostite, gospod, ampak kaj ni res, da so legende vedno zasnovane
na dejanskih dogodkih?"
Profesor jo je osuplo pogledal. Očitno je bilo, da ga še noben učenec
ni prekinil, pa naj je bil živ ali mrtev.
"Hja," je počasi rekel Speedy, "priznati moram, da to ni povsem
napačna hipoteza." Hermiono je premeril, kakor da še nikoli ni videl
nobenega študenta. "Toda legenda, ki ste jo omenili, gospodična Goos, je
tako senzacionalna in nesmiselna."
A ko se je ozrl po študentih, je ugotovil, da ga čisto vsi napeto
opazujejo. Njihova nenadna pozornost ga je spravila s tira.
"No, prav, no," je zagodrnjal. "Samo trenutek, da se spomnim...
Dvorana skrivnosti...
Vsi seveda veste, da so Bradavičarko ustanovili pred več kot tisoč leti -
natančnega
tistega časa.datuma
Ime jim ne poznamo
je bilo Godric- Gryfondom,
štirje največjiPerwola
čarovniki in čarovnice
Pihpuff, Daniela
Drznvraan ter Salazar Spolzgad in po njih se imenujejo šolski domovi. Daleč od
radovednih bunkeljskih oči so skupaj zgradili naš grad. To je bil namreč čas,
ko so se navadni ljudje bali vsega čarobnega, zato so čarovnike preganjali."
Napravil je premor, se skremženo ozrl po razredu, potem pa
nadaljeval: "Nekaj let so ustanovitelji složno sodelovali. Iskali so nadarjene
mladeniče in mladenke ter jim ponudili možnost študija na gradu. Toda
o mnogočem se niso strinjali. Predvsem med Spolzgadom in drugimi
tremi je zeval vedno globlji prepad. Spolzgad je zahteval, da na
akademijo sprejemajo samo študente, ki izhajajo iz čarovniških družin.
študentov bunkeljskega rodu ni maral, saj je menil, da jim ne gre
zaupati. Kmalu je prišlo do resnega spora med Gryfondomom ter

Spolzgadom in slednji je zapustil šolo."

Speedy je spet napravil premor in našobil ustnice, da je bil še bolj
podoben stari, zgubani želvi.
"Toliko nam o tem povedo zanesljivi zgodovinski viri," je nadaljeval,
"a ta dejstva je prekrila neverjetna legenda o Dvorani skrivnosti. Legenda
pripoveduje, da je Spolzgad v gradu zgradil dvorano, za katero drugi
ustanovitelji niso vedeli.
Spolzgad - tako vsaj pravi legenda - je Dvorano skrivnosti zapečatil,
da bi ostala zaprta, dokler na akademijo ne bi prispel njegov potomec.
Samo ta naj bi jo bil sposoben odpreti in iz nje spustiti grozo, ki
prebiva v njej. Z njeno pomočjo naj bi šolo očistil vseh, ki niso vredni,
da se učijo čarati."
Ko je končal pripoved, je v razredu zavladala tišina. A to ni bila
tišina zaspane vrste, ki je običajno visela v zraku med njegovimi urami.
Vsi so ga še naprej nelagodno, a pričakujoče gledali. Upali so, da jim
bo povedal še kaj. Profesor Speedy je postal nekoliko nejevoljen.
"Vse skupaj je seveda čisti nesmisel," je zagodrnjal. "Najbolj učeni
čarovniki in čarovnice so šolo kar nekajkrat preiskali od vrha do tal, pa
niso našli nobene skrivne dvorane. Jasno, saj ta ne obstaja. To je zgolj
pravljica, s katero nekateri radi strašijo lahkoverneže."
Nad glavami se je spet pojavila Hermionina roka.
"Gospod, kaj natanko pomeni izraz ,groza, ki prebiva v njej'?"
"To naj bi bila nekakšna pošast, ki naj bi jo lahko obvladal le
Spolzgadov potomec," ji je suhoparno odgovoril profesor.
Vsi v razredu so se zaskrbljeno spogledali.
"Saj sem vam že povedal, da so vse to samo pravljice," je zanergal
Speedy in začel brskati po svojih zapiskih. "Dvorane skrivnosti ni, pošasti
pa tudi ne."
"Ampak, gospod," je rekel Seamus Finnigan, "če Dvorano lahko odpre
le Spolzgadov potomec, je nihče drug ne bi mogel najti, kajne?"
"Neumnost, O'Flaherty," ga je nejevoljno zavrnil profesor. "če te
neumne Dvorane ni mogla najti cela vrsta ravnateljev in ravnateljic..."
"Ampak, profesor," je zapiskala Parvati, "gotovo jo je moč odpreti
samo s pomočjo črne magije..."
"če čarovnik ne uporablja črne magije, to še ne pomeni, da je ne
zna uporabiti, gospodična Pennyfeather," je zarevskal profesor. "Ponavljam.
če tako sposobni čarovniki, kot je Dumbledore..."
"Mogoče pazačel
mogel..." je moraš biti Spolzgadov
ugovarjati Dean, asorodnik,
Speedy jihzato
je pa Dumbledore
imel dovolj. ni
"Nehajte že s tem!" se je razjezil. "To je mit! Dvorana ne obstaja!
Niti enega samega pravega dokaza ni, da bi Spolzgad zgradil vsaj skrivno
stranišče, kaj šele celo dvorano! žal mi je, da sem vam povedal to
neumno pripovedko! Zdaj pa se, prosim, vrnimo k zgodovini - k trdnim,
verjetnim in preverljivim dejstvom!"
čez pet minut so študentje že spet dremali.
"Saj sem vedel, da je bil Salazar Spolzgad nevaren norec," je Ron
razlagal Hermioni in Harryju, ko so se na koncu ure prerivali skozi
nabito polne hodnike. Spraviti so nameravali svoje torbe, nato pa oditi
na večerjo. "Nisem pa vedel, da je bil on tisti, ki si je izmislil to
neumnost s čisto krvjo. V njegovem domu ne bi bil, pa če bi mi plačali.

Resno, če bi me Izbiruh poskušal vtakniti v Spolzgad, bi sedel na vlak in se

odpeljal naravnost domov."
Hermiona mu je goreče prikimala, Harry pa ni rekel ničesar. V
trebuhu ga je neprijetno zvilo.
Hermioni in Ronu ni nikoli povedal, kako resno je klobuk Izbiruh
razmišljal, da bi ga napravil za enega izmed Spolzgadovcev. Drobnega
glasu, ki mu je govoril na uho, ko si je pred letom nadel klobuk, se je
spomnil, kot bi se to zgodilo včeraj.
"Lahko bi postal eden velikih, veš. Vse potrebno za to imaš in
Spolzgad bi ti pomagal na poti k veličini, o tem ni dvoma."
Harry je že pred tem slišal, kako pogosto se čarovniki, ki so prebivali
v Spolzgadu, začnejo ukvarjati s črno magijo. Zato je obupano ugovarjal:
"Samo v Spolzgad ne, samo tja ne!"
Klobuk mu je na to odvrnil: "No, prav, če res nočeš. Potem pa te
raje dajmo v... Gryfondom!"
Tok sošolcev jih je medtem odnesel naprej in Harry je za trenutek
opazil Colina, ki ga je prineslo mimo.
"živijo, Harry!"
"živijo, Colin," mu je samodejno odvrnil Harry.
"Harry, Harry, neki sošolec je rekel, da si..."
Toda Colin je bil tako majhen, da se ni mogel upreti plimovanju, ki
ga je neslo proti Veliki dvorani. Slišali so samo še, kako je zacvilil ,Se
vidimo, Harry!' in že ga ni bilo več.
"Le kaj mu je o tebi rekel njegov sošolec?" se je spraševala Hermiona.
"Najbrž to, da sem Spolzgadov potomec," je skomignil Harry, toda v
trebuhu ga je še močneje zvilo. Spomnil se je namreč, kako je Justin
zbežal pred njim.
"Ljudje so res pripravljeni verjeti karkoli," se je namrdnil Ron.
Na hodniku je bilo zdaj že manj učencev in po naslednjem stopnišču
so se vzpeli brez težav.
"Misliš, da Dvorana skrivnosti res obstaja?" je Ron vprašal
Hermiono.
"Kaj pa vem," se je namrščila Hermiona. "Dumbledore ni mogel
ozdraviti gospodične Norris. Zato sem prepričana, da jo je napadlo nekaj...
no... nečloveškega."
Med pogovorom so se znašli na hodniku, kjer se je to zgodilo.
Ustavili so se in se ozrli po njem. Videti je bil natanko tako kot tisto
noč,
se je le
nada z držala
steni zanapis
bohotil bakle,Dvorana
ni bingljala otrdela mačka.
skrivnosti Na mestu,
se je odprla', pa je kjer
stal
stol.
"Tam straži Filch," je zamrmral Ron.
Spogledali so se. Hodnik je bil prazen.
"Ne bo nam škodilo, če se malo razgledamo," je rekel Harry in
spustil torbo iz rok. Nato je pokleknil na vse štiri in začel iskati kaj, kar
bi pojasnilo nenavadni dogodek.
"Tukaj je nekaj gorelo!" je vzkliknil. "Tule se vidi... pa tule..."
"Pridita pogledat!" ga je prekinila Hermiona. "Smešna reč."
Harry je vstal in stopil prek hodnika k oknu, ob katerem se je začel
napis. Hermiona je kazala proti vrhnjemu steklu, ob katerem se je
prerivalo okoli dvajset pajkov. Očitno so vsi poskušali čimprej priti skozi

drobno razpoko v njem.

"Sta že kdaj videla, da bi se pajki takole obnašali?" ju je začudeno
vprašala Hermiona.
"Ne," je odgovoril Harry. "Pa ti, Ron? Ron?"
Ozrl se je prek ramena. Ron je stal nekaj korakov stran in bilo je
očitno, da bi jo najraje ucvrl.
"Kaj pa ti je?" ga je vprašal Harry.
"Ne maram pajkov," je odvrnil Ron in se skremžil.
"Od kdaj?" se je začudila Hermiona. "Tolikokrat smo jih že uporabili
za čarobne napoje..."
"Proti mrtvim pajkom nimam nič," je razložil Ron, ki je pazil, da ne
bi slučajno pogledal proti oknu. "Ne maram pa gledati, kako migajo..."
Hermiona se je zahihitala.
"To ni smešno," se je razjezil Ron. "Ko sem bil star tri leta, je Fred
spremenil mojega... medvedka v nagnusno velikega pajka. In to samo
zato, ker sem mu pokvaril igračo. Tudi tebi pajki ne bi bili všeč, če bi
objemala medvedka, ki bi imel kar naenkrat veliko preveč nog in..."
Ustavil se je in se stresel. Hermiona si je na vse kriplje prizadevala, da
ne bi planila v krohot. Harryju se je zato zdelo pametno zamenjati predmet
pogovora: "Se spomnita tiste luže? Odkod je prišla voda? Nekdo jo je
pobrisal."
"Tukaj nekje je bila," je rekel Ron, se zbral in napravil nekaj
korakov mimo Filchevega stola. Pokazal je na tla: "Vzporedno s temi vrati."
Segel je po medeninasti kljuki. Toda nenadoma je umaknil roko, kot
bi se spekel.
"Kaj pa je?" je vprašal Harry.
"Sem noter že ne grem," se je namrdnil Ron. "To je dekliško stranišče."
"Daj no, Ron, gotovo je prazno," je rekla Hermiona, vstala in stopila
k njemu. "To je tisto stranišče, v katerem straši Javkajoča Jane. Pridita,
gremo pogledat."
Odprla je vrata, ne da bi se zmenila za velik napis ,Stranišče je
pokvarjeno'.
Harry še svoj živ dan ni videl tako mračnega in žalobnega stranišča.
Pod velikimi, počenimi in lisastimi ogledali je stala vrsta okrušenih
kamnitih umivalnikov. Tla so bila vlažna in od njih je odsevala šibka
svetloba, ki so jo oddajali ostanki tistih nekaj sveč, kolikor jih je gorelo
na podstavkih. Z lesenih vrat separejev se je luščila barva, bila so
odrgnjena
Hermiona jein prst
ena pritisnila
izmed njih so celo padla
k ustnicam in sesodpravila
tečajev. proti najbolj
oddaljenemu separeju. Ko je prišla do njega, je zaklicala: "živijo, Jane,
kako gre?"
Ron in Harry sta pristopila. Javkajoča Jane je lebdela nad straniščnim
kotličkom in si stiskala mozolj, ki se ji je bohotil na bradi.
"To je dekliško stranišče," je rekla ter si sumničavo ogledala Rona in
Harryja. "Tadva pa nista punci."
"Ne," se je strinjala Hermiona. "Samo pokazati sem jima hotela, em,
kako lepo je tukaj pri tebi."
Pri tem je neodločno pokazala na staro, umazano ogledalo in vlažna tla.
"Vprašaj jo, če je kaj videla," je Harry zašepetal Hermioni.
"Kaj pa šepetate?" se je razjezila Jane in grdo pogledala Harryja.

"Nič," je hitro rekel Harry. "Hotel sem samo vprašati..."

"Ne bi bilo slabo, če bi me ljudje nehali opravljati za mojim hrbtom!"
je zahripala Jane z glasom, polnim solza. "Resda sem mrtva, ampak take
stvari me vseeno prizadanejo."
"Nihče ti nič noče, Jane," jo je poskušala potolažiti Hermiona. "Harry
je samo..."
"Nihče mi nič noče! Ta je pa dobra!" je Jane planila v jok. "Vse življenje
so me zbadali in celo zdaj, ko sem mrtva, se kar naprej spravljate name!"
"Hoteli smo te samo vprašati, če si zadnje čase videla kaj čudnega,"
je hitro rekla Hermiona. "Saj veš, da je pred tvojimi vrati za noč
čarovnic nekdo skamnel Filchevo mačko."
"Se je tisto noč kdo klatil tu naokrog?" je vprašal Harry.
"Takrat sem bila slepa za vse," je melodramatično izjavila Jane.
"Zhoprnack me je tako užalil, da sem šla naravnost sem noter in se
poskušala ubiti. Potem pa sem se seveda spomnila, da sem... Da sem..."
"že mrtva?" ji je hotel pomagati Ron.
Jane je žalostno zaihtela, se dvignila, obrnila, nato pa z glavo naprej
skočila v stranišče. Pri tem jih je vse poškropila z vodo, ven pa se ni
več prikazala. Sodeč po tem, kako pridušeno je bilo smrkanje, ki je
prihajalo iz školjke, je morala obtičati nekje v odtočni cevi.
Harry in Ron sta obstala s široko odprtimi usti, Hermiona pa je
naveličano skomignila in rekla: "Verjemita, zelo dobre volje je bila.
Pridita, gremo."
Komaj pa je Harry zaprl za sabo vrata in s tem udušil Janine
grgrajoče vzdihe, že se je po hodniku razlegel glas, ki je vse tri krepko
prestrašil.
"Ron!"
Percy Weasley, ki je že hotel stopiti na prvo stopnico, se je sredi
koraka ustavil. S prsi se mu je bleščala značka predstavnika študentov,
opazoval pa jih je zgroženo kot še nikoli dotlej.
"To je dekliško stranišče!" je še naprej začudeno strmel vanje. "Kaj
ste počeli..."
"Samo malo smo si ga ogledali," je skomignil Ron. "Iskali smo kakšno
sled, saj veš."
Percy se je napihnil na način, ki je Harryja močno spominjal na
gospo Weasleyjevo.
"Da se mi takoj spravite stran!" se je razburil in jim
odkorakal naproti.
od vrat. "Sploh Obenem
veste, je že začel
kako sumljivo mahati
je to? z rokami,
Da pridete damedtem
sem, bi jih spodil
ko
so vsi drugi na večerji..."
"Zakaj pa ne bi smeli biti tukaj?" se mu je uprl Ron in ga jezno
pogledal. "Dobro me poslušaj. Tiste mačke se nismo niti dotaknili!"
"To sem rekel Ginny!" je vzkliknil Percy. "Ona pa je še naprej trdno
prepričana, da vas bodo vrgli iz šole. še nikoli ni bila tako vznemirjena,
kar naprej samo joka. Mar bi mislil nanjo in na vse druge iz prvih
letnikov, ki jih je vse skupaj tako razburilo."
"Briga te za Ginny!" mu je zabrusil Ron, čigar ušesa so že pordela.
"Samo to te skrbi, da zaradi tega ne boš postal predsednik študentskega
sveta."
"To bo Gryfondom stalo pet točk!" je odrezal Percy in se prijel za

značko predstavnika študentov. "Upam, da te bo izučilo. Ne igrajte se

detektivov, sicer bom pisal mami."
Odšel je in njegov vrat je bil prav tako rdeč kot Ronova ušesa.
Harry, Ron in Hermiona so tistega večera v dnevni sobi sedli karseda
daleč stran od Percyja. Ron je bil še zmeraj jezen, in ko je pisal nalogo
za uroke, je napravil marsikatero packo. Končno je segel po palici, da bi
packe odčaral s pergamenta, a iz tega ni bilo nič. Palica je urok, ki ga
je izrekel, razumela po svoje in mu zažgala nalogo. Iz Ronovih ušes se
je pokadilo skoraj tako močno kot z njegove naloge in jezno je zaprl
čarovniške uroke za drugi letnik. Harry je presenečeno opazil, da je isto
storila tudi Hermiona.
"Ampak kdo bi lahko bil Spolzgadov potomec?" je rekla potihem, kot
bi se ravnokar pogovarjali in bi nadaljevala pogovor.
"Kdo bi hotel vse iz bunkeljskih družin in vse šlaple spraviti z
Bradavičarke?"
"Pa premislimo," je narejeno zamišljeno rekel Ron. "Poznamo koga, ki
misli, da so vsi čarovniki iz bunkeljskih družin navadni izmečki?"
Pogledal je Hermiono. A ni je prepričal.
"če hočeš reči, da bi Dreco..."
"Natanko to hočem reči!" ji je Ron skočil v besedo. "Saj si ga slišala:
,Naslednji pridete na vrsto brezkrvneži!' Daj no, enkrat si dobro oglej
njegov nemarni, podganji obraz, pa ti bo vse jasno."
"Dreco, da je Spolzgadov potomec?" se je nejeverno vprašala Hermiona.
"Spomni se njegove družine," je Harry podprl Rona in zaprl svojo
knjigo. "čisto vsi so bili v Spolzgadu, Dreco se zmeraj hvali s tem. čisto
možno je, da so vsi Spolzgadovi potomci. Njegov oče je že dovolj zloben."
"Morda so imeli ključ Dvorane skrivnosti cela stoletja!" je pridušeno
vzkliknil Ron. "Vsak ga je podedoval od svojega očeta."
"Dobro," je previdno rekla Hermiona, "to je sicer mogoče..."
"Ampak kako bi to dokazali?" se je namrščil Harry.
"Dalo bi se že," je počasi rekla Hermiona, se ozrla prek sobe proti
Percyju in še bolj znižala glas. "Seveda bi bilo težko. In nevarno, zelo
nevarno. če na hitro premislim, bi s tem prekršili okoli petdeset šolskih
pravil."
"No, če se ti bo čez kakšen mesec zdelo vredno, da nama razložiš
kako, nama boš to povedala, kajne?" jo je razdraženo zbodel Ron.
"Ne bodi neučakan," mu je hladno odvrnila Hermiona. "Po mojem bo
najbolje, če gremo
nekaj vprašanj. v dnevno
Seveda sobo
ne sme Spolzgadovcev
vedeti, in Drecumi."
da ga sprašujemo postavimo
"Ampak to je nemogoče," je ugovarjal Harry, Ron pa se je zasmejal.
"Ne, pa ni," je rekla Hermiona. "Samo mnogobitni napoj potrebujemo."
"Kaj pa je to?" sta hkrati vprašala Ron in Harry.
"Raws ga je pred nekaj tedni omenil med uro čarobnih napojev."
"Misliš, da med njegovimi urami nimava početi nič bolj pametnega
kot to, da ga poslušava?" je zamrmral Ron.
"Ta napoj te spremeni v kogarkoli drugega," je razložila Hermiona.
"Samo pomislita! Vsi trije bi se lahko spremenili v Spolzgadovce. Nihče
ne bi vedel, da smo mi. Dreco bi nam verjetno povedal vse. Gotovo se
v njihovi dnevni sobi v tem trenutku hvali, da je Spolzgadov potomec.
Ko bi ga lahko zaslišali."

"Tale mnogobitna reč se mi zdi nekam sumljiva," se je namrščil Ron.

"Se lahko zgodi, da bi za zmeraj ostali Spolzgadovci?"
"Ne, napoj deluje samo nekaj časa," mu je odvrnila Hermiona in
zraven neučakano zamahnila z roko. "Res pa je, da bomo zelo težko
prišli do recepta. Raws je rekel, da je v knjigi Narbolj siloviti napoji, ta
pa je gotovo v oddelku knjižnice, do katerega nimamo dostopa."
Knjigo iz prepovedanega oddelka knjižnice si lahko dobil samo na en
način: eden izmed učiteljev ti je moral napisati dovolilnico.
"Ampak kaj naj bi bil razlog, da potrebujemo knjigo?" je naglas
razmišljal Ron. "Nihče nam ne bo verjel, da ne bomo zvarili kakšnega
izmed napojev, ki so v njej."
"Po mojem," je rekla Hermiona, "bi morali reči, da nas zanima samo
teoretična plat. Potem bi nam mogoče kdo vseeno napisal dovolilnico."
"Daj no, nobeden izmed profesorjev ne bo padel na to," jo je zavrnil
Ron. "Nobeden ni tako zabit..."
Deseto poglavje
Pobezljani štamf
------------------------------
Od nesrečne peripetije s škrateljci si profesor Sharmer ni upal ničesar
več tvegati. Raje jim je bral odlomke iz svojih knjig in kakšnega bolj
napetega celo odigral. Pri tem je za svojega pomočnika ponavadi izbral
Harryja. Ta je moral igrati preprostega transilvanskega kmeta, ki ga je
Sharmer ozdravil prekletstva gobezdanja, prehlajenega jetija in vampirja,
ki od tistega trenutka, ko je Sharmer opravil z njim, ni bil sposoben
jesti ničesar razen solate.
Med naslednjo uro obrambe pred mračnimi silami ga je Sharmer spet
zvlekel pred tablo. Tokrat je moral igrati volkodlaka in to vlogo bi
najraje zavrnil, a Lockharta ni hotel spraviti v slabo voljo.
"Zdaj pa naglas zalajaj, Harry... Ja, tako. No, potem sem skočil
nadenj... Takole... In ga privil ob tla. Z eno roko sem ga držal, z
drugo pa sem mu na grlo nastavil čarobno palico. Nato sem zbral vso
moč, ki mi je še ostala, in izvedel izjemno zapleteni homorfični urok.
Volkodlak je bedno zaječal... No, dajmo, Harry... še bolj bedno...
Dobro. Dlaka mu je začela izginjati, čekani so se mu skrajšali in
spremenil se je v človeka. Preprosto, a učinkovito in še ena vas se me
bo vedno spominjala kot junaka, ki jih je obranil pred terorjem mračnih
sil. Volkodlak jih je napadal natanko enkrat na mesec, zdaj pa po moji
zaslugi
Zazvoniloživijo v miru."
je in Sharmer je vstal.
"Za nalogo napišite pesem o tem, kako sem premagal volkodlaka iz
Wagge Wagge! Kdor bo napisal najboljšo, dobi podpisan izvod knjige Jaz,
čarovnik!"
Sošolci so se napotili iz razreda, Harry pa se je vrnil k svoji klopi,
kjer sta ga čakala Ron in Hermiona.
"Sta pripravljena?" je zamrmral Harry.
"Počakaj, da vsi odidejo," je živčno zašepetala Hermiona. "Zdaj."
Stopila je k Sharmerjevi mizi, pri čemer je v dlani trdno stiskala
majhen listek, Harry in Ron pa sta ji sledila.
"Em, p-profesor Sharmer?" je zajecljala Hermiona. "Rada bi... si iz
knjižnice sposodila neko knjigo. Da bi si malo razširila obzorje." Pomolila

mu je dovolilnico. Roka se ji je rahlo tresla. "Težava je samo v tem, da

je na prepovedanem oddelku knjižnice in mi morate podpisati dovolilnico.
Prav ta knjiga, veste, mi bo pomagala natančneje razumeti vaše poglede
na počasi delujoče strupe, ki jih razlagate v delu Na potepu z grundlji."
"A, Na potepu z grundlji!" se je razveselil Sharmer, vzel listek in se
ji na široko nasmehnil. "To knjigo imam najraje. Ti je bila všeč?"
"Seveda," se mu je prijazno nasmehnila Hermiona. "Da ste zadnjega
ujeli s pomočjo odcejevalnika, je bila naravnost genialna domislica."
"Prepričan sem, da nihče ne bo imel nič proti, če pomagam najboljši
študentki v letniku," se ji je toplo nasmehnil Sharmer in iz predala
potegnil velikansko pavje pero.
"Prekrasno pero, kajne?" se je pobahal, ko je narobe razumel izraz na
Ronovem, vse prej kot navdušenem obrazu. "Z njim običajno podpisujem
knjige."
Na listek je nakracal velikanski podpis, poln pentelj, in ga vrnil
Hermioni.
"No, Harry," je nadaljeval, ko ga je Hermiona z otrdelimi prsti
spravila v torbo, "če se ne motim, je jutri prva letošnja tekma. S
Spolzgadom boste igrali, kajne? Menda nisi slab igralec. Tudi sam sem
bil iskalec. Prosili so me, da bi igral za državno moštvo, pa sem življenje
raje posvetil uničevanju mračnih sil. Ampak, če bi rad zasebnega
vaditelja, se me ne boj prositi. Igralcem, ki so slabši od mene, se nikoli
ne otepam posredovati svojega znanja."
Harryju se je iz grla izvilo nejasno grgotanje, napol smeh, napol krik
obupa, nato pa je pohitel za Ronom in Hermiono.
"Saj ne morem verjeti," je rekel, ko so si skupaj ogledovali
Sharmerjev podpis. "Sploh ni pogledal, katero knjigo hočemo."
"Zato, ker je navaden cepec," je mirno pojasnil Ron. "Ampak glavno,
da smo dobili, kar smo hoteli."
"Ne, pa ni cepec," je jezno ugovarjala Hermiona, ko so stekli proti
knjižnici.
"Samo zato, ker je rekel, da si najboljša študentka v letniku..."
Ko so vstopili v pridušen mir knjižnice, so utihnili.
Madam Monockeli, knjižničarka, je bila suhljata in razdražljiva ženska,
ki je bila podobna podhranjenemu mrhovinarju.
"Narbolj siloviti napoji?" je sumničavo prebrala naslov knjige na
dovolilnici in jo Hermioni poskušala potegniti iz rok. Toda Hermiona je
ni
"Bispustila.
jo lahko obdržala?" je dahnila.
"Lepo te prosim," je Ron zavil z očmi, nato pa ji je dovolilnico
izpulil iz rok in jo pomolil madam Monockeli. "Boš že dobila drug
avtogram. Sharmer bi podpisal karkoli, kar ne miga."
Madam Monockell je dvignila dovolilnico proti svetlobi in si jo še
enkrat ogledala, kot bi se hotela prepričati, ali gre za ponaredek. A
morala se je vdati. Odracala je med visoke police in se čez nekaj minut
vrnila z veliko, plesnivo knjigo. Hermiona jo je previdno spravila v torbo,
nato pa so odšli. Hoditi so poskušali čim počasneje, čeprav bi najraje
stekli.
Kljub Ronovim ugovorom so se čez pet minut spet zabarikadirali v
pokvarjeno stranišče, kjer je kraljevala Javkajoča Jane. Hermiona ga je

namreč prepričala, da jih tam nihče ne bo motil, saj se Janinega

stranišča izogibajo vsi, ki imajo vsaj malo soli v glavi.
Javkajoča Jane je glasno jokala v svojem separeju, a niso se zmenili
zanjo, ona pa ne zanje. Hermiona je previdno odprla Narbolj silovite
napoje in vsi trije so se sklonili nad strani, lisaste od vlage. že na prvi
pogled je bilo jasno, zakaj je bila na prepovedanem oddelku. Učinki
nekaterih napojev so bili izjemno gnusni, poleg tega pa je bilo v knjigi
nekaj zelo neprijetnih ilustracij. Med drugim slika človeka, obrnjenega
odznotraj navzven, ki mu je iz glave raslo več dodatnih parov rok.
"Tu je," se je razveselila Hermiona, ko je našla stran z naslovom
Mnogobitni napoj. Okrašena je bila z risbami ljudmi, ki so se spreminjali
v druge ljudi. Harry je močno upal, da je izraz groze in bolečine na njihovih
obrazih le odraz ilustratorjeve domišljije.
"Tako zapletenega napoja še svoj živ dan nisem videla," je potarnala
Hermiona, ko so preleteli recept. "Mrežekrilne mušice, pijavke, grižava
trava in truskavec," je zamrmrala in s prstom polzela po seznamu
sestavin. "Te stvari bomo brez težav dobili v študentski omari. Ampak,
glejta: rog dvoroga v prahu. Niti sanja se mi ne, kje bi ga našli...
Luske kače vrste Dispholidus typus, znane kot boomslang... Tudi to ne
bo lahko... Pa seveda še del tistega, v katerega bi se radi spremenili."
"Kako prosim?" se je spačil Ron. "Kako to misliš - del tistega, v
katerega bi se radi spremenili? Mene že ne boš pripravila do tega, da bi
spil napoj, v katerem plavajo Crabbejevi nohti."
Hermiona se ni zmenila zanj in je mirno nadaljevala.
"Ampak za to nam za zdaj še ni treba skrbeti. Del tistega, v kogar
bi se radi spremenili, moramo dodati šele na koncu."
Ron je ostal brez besed in se je obrnil k Harryju, ki pa ga je
skrbelo nekaj drugega.
"Se zavedaš, kaj vse bomo morali ukrasti, Hermiona? Luske
boomslanga že niso v študentski omari. Menda ne misliš vdreti v
Rawsovo zasebno shrambo? To se mi ne zdi preveč pametno."
Hermiona je jezno zaprla knjigo.
"Prav, če sta taka strahopetca, pa nič," se je razjezila. Njena lica so
dobila rožnat pridih, oči pa so se ji svetile močneje kot običajno. "Dobro
vesta, da ne maram kršiti šolskih pravil. Mislim pa, da je manj grozno
zvariti čarobni napoj, kot groziti čarovnikom, ki so se rodili v bunkeljskih
družinah. če pa vama zdaj ni več do tega, da bi zašila Dreca, bom šla
naravnost k madam
"Nikoli si nisem mislil,Monockell in ji vrnila
da bom dočakal knjigo."
dan, ko naju boš prepričevala,
naj počneva kaj prepovedanega," je Ron zmajal z glavo. "Ampak prav. Pa
dajmo. Samo brez nohtov, lepo prosim."
"Kdaj bo pa napoj pripravljen?" je vprašal Harry, ko je Hermiona -
zdaj že boljše volje - spet odprla knjigo.
"Grižavo travo moramo nabrati ob polni luni, mrežekrilne mušice pa
se morajo prekuhavati enaindvajset dni... če bomo dobili vse sestavine, bo
napoj nared čez kakšen mesec."
"čez kakšen mesec?" je ponovil Ron. "Do takrat bo Dreco pospravil
že pol šole!" A Hermiona je spet nevarno priprla oči in hitro je dodal.
"Res pa je, da nimamo boljšega načrta, zato ga kar začnimo pripravljati."
Hermiona je kmalu šla pokukat skozi vrata, ali je zrak čist in ali

gresta fanta lahko iz stranišča. Takrat je Ron Harryju zamrmral na uho:

"Veliko bolj enostavno bo, če boš jutri Dreca preprosto sklatil z metle."
Harry se je v soboto zjutraj zbudil že zelo zgodaj. Nekaj časa je še
poležaval in razmišljal o tekmi, ki je bila pred njim. živčen je bil
predvsem zato, ker se je bal, kako bo Oliver norel, če izgubijo. A
skrbelo ga je tudi, da bodo igrali proti moštvu, opremljenemu z
najhitrejšimi dirkalnimi metlami, kar si jih lahko kupil. Spolzgadovce si je
tokrat res želel premagati.
Buden je bil vsaj že pol ure in po želodcu mu je začelo kruliti. Zato
je vstal, se oblekel in odpravil na zgodnji zajtrk. V Veliki dvorani pa je
našel celo gryfondomsko ekipo. Vsi so bili napeti in redkobesedni.
Ko se je približala enajsta ura, so se vsi odpravili proti stadionu. Dan
je bil zatohel in v zraku je dišalo po nevihti. Ron in Hermiona sta
Harryju pritekla zaželet veliko sreče ravno v trenutku, ko je vstopal v
garderobo. Nato si je tako kot drugi oblekel škrlatni gryfondomski plašč
in medtem poslušal govor, ki jim ga je za spodbudo pripravil Oliver.
"Spolzgadovci imajo boljše metle od nas," je začel, "tega nima smisla
zanikati. Ampak na naših metlah sedimo boljši igralci. Bolj smo vadili, in
to ne glede na vremenske razmere..." (,To je pa res,' je zamrmral
George. ,že od konca avgusta se nisem imel priložnosti posušiti.') "... in
obžalovali bodo dan, ko so medse spustili tistega zoprnega smrkavca, Dreca."
Nato se je obrnil k Harryju in prsi so se mu zanosno napele.
"Veš, kaj je tvoja naloga, Harry? Dokazati moraš, da mora dober
iskalec imeti tudi talent, ne samo bogatega očeta. Ujemi zviz, preden ga ujame
on! Za življenje ali smrt gre, Harry, kajti danes moramo zmagati, moramo!"
"Pretegniti se ti pa tudi ni treba," mu je pomežiknil Fred.
Ko so prišli na igrišče, so jim skoraj vsi gledalci navdušeno zaploskali
in jih bodrili. Tudi Pihpuffovcem in Drznvraanovcem je bilo namreč
veliko do tega, da bi porazili Spolzgad. A skozi hrup so se prebili tudi
žvižgi Spolzgadovcev. Madam Hoops, učiteljica letenja, je Flintu in
Woodu ukazala, naj se rokujeta. Pri tem sta se grozeče spogledala, roke
pa sta si stisnila nekoliko močneje, kot bi bilo potrebno.
"Ko zapiskam, začnite," je rekla madam Hoops. "Tri, dve, ena..."
štirinajst igralcev se je pognalo svinčenemu nebu naproti in publika je
zarjovela. Harry je poletel više od drugih in se začel ozirati za zvizom.
"Kako gre, brazgotinar?" mu je zavpil Dreco in švignil pod njim, da
bi pokazal, kako hitro metlo ima.
Harry
njemuni imel časa,
prinorel da bi mu
črni štamf. odgovoril.
Komaj se muVjetistem trenutku
izmaknil je je
in žoga proti
samo za
malenkost zgrešila njegovo glavo.
"Malo je manjkalo!" je vzkliknil George, ko je švignil mimo njega. že
je pripravil kij, da bi štamf odbil nazaj proti Spolzgadovcem. Harry je
videl, kako je krepko usekal po žogi, da je odletela proti Adrianu
Puceyju. Sredi leta pa je nenadoma spremenila smer in se spet pognala
proti Harryju.
Ta je hitro švignil navzdol in se ji tako izmaknil, George pa jo je
spet odbil, tokrat proti Drecu. A štamf je zavil kakor bumerang in se
spet usmeril naravnost proti Harryjevi glavi.
Harry je s silovito hitrostjo odletel na drugo stran igrišča, štamf pa
za njim. Harry se je začel spraševati, kaj se dogaja. štamfi se nikdar

niso takole spravili na enega samega igralca. Njihova naloga je bila, da

jih sklatijo z metel čimveč.
Na drugem koncu je ponorelo žogo pričakal Fred. Harry se je sklonil,
Fred pa je prek njega z vso močjo zavihtel kij. štamf je končno
spremenil smer.
"To ga je spravilo k pameti!" je veselo zakričal Fred. A motil se
je. štamf je spet zavil proti Harryju, kakor da ga k njemu vleče
nevidna sila. Harry je bil prisiljen letati naokrog s polno hitrostjo.
Začelo je deževati. Harry je čutil, kako mu na obraz in očala padajo
težke kaplje. Kmalu sploh ni več vedel, kaj se dogaja, in zbral se je šele
ob komentarju Leeja Jordana: "Spolzgad vodi šestdeset proti nič."
Spolzgadovci so imeli res boljše metle in to se je poznalo. Poleg tega
se je eden izmed obeh štamfov ves čas trudil sklatiti samo Harryja. Fred
in George sta zato letala tik ob njem in Harry ni imel najmanjše
možnosti, da bi opazil zviz, kaj šele da bi ga ujel.
"Nekdo je štamf naščuval nate," je zagodel Fred, nato pa z vso silo
zavihtel kij, saj ga je štamf spet napadel.
"Odmor potrebujemo," je rekel George in to z znamenji poskušal sporočiti
Oliverju, obenem pa preprečiti štamfu, da ne bi Harryju polomil nosu.
Oliver je očitno razumel sporočilo, saj so kmalu zaslišali žvižg madam
Hoops. Harry, Fred in George so zapikirali proti tlom, pri tem pa so se
ves čas morali izogibati poblazneli žogi.
"Kaj se dogaja?" je vprašal Oliver, ko so se vsi zbrali okoli njega. S
tribun so se razločno slišale posmehljive opazke Spolzgadovcev. "čisto so
nas povozili. Fred, George, kje sta bila, ko bi Angelina skoraj dosegla
zadetek, pa jo je v zadnjem trenutku zaustavil štamf."
"Deset metrov nad njo sva poskušala zaustaviti drugi štamf, ki se je
odločil, da bo ubil Harryja," je jezno pojasnil George. "Nekdo ga je
naščuval nanj, sploh ga noče pustiti pri miru. Samo na Harryja se
spravlja. Gotovo imajo zraven prste Spolzgadovci."
"Ampak oba štamfa sta bila od našega zadnjega treninga na varnem v
kabinetu madam Hoops. Takrat ni bilo videti, da je kaj narobe z njima,"
je zaskrbljeno ugovarjal Oliver.
Madam Hoops se je odpravila proti njim. Harry je prek njenih ramen
opazil Spolzgadovce, ki so se jim posmehljivo režali in kazali nanj.
"Poslušajta," je hitro rekel Harry, saj je bila madam Hoops že skoraj
pri njih, "če ves čas letata ob meni, zviza ne bom ujel, pa če bi mi lebdel tik
pred nosom.
"Ne bodi Poskrbita
neumen," zazavrnil
ga je druge,Fred.
bom "Betico
že nekako
ti boopravil s ponorelim štamfom."
stolkel."
Oliver je neodločno pogledoval od Harryja k dvojčkoma in spet nazaj.
"Oliver, to je noro!" se je razjezila Alicia. "Harryja ne moreš pustiti,
da se sam spopade s štamfom. Zahtevajmo preiskavo..."
"če bi zahtevali preiskavo, bi morali najprej predati igro!" je ugovarjal
Harry. "Proti Spolzgadovcem pa že ne bomo izgubili samo zaradi ponorelega
štamfa! Daj no, Oliver, naroči jima, naj me pustita samega!"
"če se mu bo kaj zgodilo, boš ti kriv," je George jezno obdolžil Oliverja.
"Rekel si mu, da gre za življenje ali smrt! Kako moreš tako pritiskati
nanj?!"
Madam Hoops je pristopila k njim.
"Ste nared?" je vprašala Oliverja.

Ta se je odločno zazrl v Harryja.

"Prav," je prikimal. "Fred, George, slišala sta ga. Pustita, da sam
opravi s štamfom."
Deževati je začelo še močneje. Ko se je oglasila piščalka madam
Hoops, se je Harry odrinil v zrak in takoj zaslišal štamf, ki je žvižgal
skozi zrak. Vzpenjal se je više in više. Delal je lupinge, se nenadoma
pognal proti tlom, letal v spirali, se vrtel okoli vzdolžne osi metle in
vozil v cikcaku. Nekoliko se mu je vrtelo, a vseeno ni pozabil na zviz.
Potem ko se je divjemu napadu štamfa izmaknil tako, da se je zasukal
in s hrbtom navzdol obvisel na metli, mu je dež zarosil očala in stekel v
nosnice. Slišal je smeh občinstva; vedel je, da je gotovo videti grozno
smešen, a poblazneli štamf je bil težek in ni mogel tako hitro spremeniti
smeri, da bi ga zadel. Harry je začel vijugati po obodu igrišča ter skozi
srebrne plasti dežja poskušal razločiti, kaj se dogaja ob njihovih obročih.
Adrian Pucey se je skoraj že prebil mimo Oliverja...
žvižg, ki je šinil mimo njegovega ušesa, mu je povedal, da ga je
štamf spet zgrešil le za las. Nemudoma je obrnil metlo in odbrzel v
nasprotno smer.
"Bi rad postal balerina?" mu je zavpil Dreco, ko je moral Harry sredi
zraka napraviti hiter in niti najmanj graciozen obrat, da bi se izognil
štamfu. A Harry je že bežal naprej, štamf pa mu je sledil. Nato se je
jezno ozrl za Drecom in v tistem trenutku ga je zagledal. Zlati zviz.
Visel je nekaj centimetrov nad Drecovim levim ušesom, Dreco pa se mu
je tako smejal, da zviza sploh ni opazil.
Harry se je za trenutek zamislil, kaj naj stori. Proti Drecu se ni upal
pognati, saj se je bal, da bi ta zato opazil zviz.
Tresk!
Samo za trenutek ni bil dovolj pozoren in štamf ga je končno zadel.
Usekal ga je v komolec in Harry je zaslišal, kako je škrtnilo. Bolečina je
zarezala vanj trenutek kasneje in skoraj bi zdrsnil s premočene in
spolzke metle. Ko se je ujel, se je na metlo opiral le z eno nogo,
desnica pa mu je mlahavo visela ob boku.
A štamf se je obrnil in napadel še vdrugo. Tokrat je meril v njegov
obraz. V zadnjem trenutku se mu je izmaknil, mislil pa je samo na eno:
kako priti do Dreca.
Skozi meglice dežja in bolečine je zapikiral proti svetlikajočemu se,
porogljivemu obrazu pod sabo. Videl je, kako so se Drecu od strahu
razširile
"Kaj ti paoči - prepričan
je?!" je užaljenoje bil, da se
zavpil mu
nanj in hoče Harry
mu hitro maščevati.
sfrčal spod nog.
Harry je metlo držal samo z eno roko, zdaj pa jo je spustil in
zamahnil za zvizom. Začutil je, kako so se ga prsti oklenili, toda zdaj se
je metle držal le z nogami. še naprej je drvel proti tlom, zaslišal je,
kako so gledalci zajeli sapo, sam pa se je na vse pretege trudil, da ne
bi omedlel.
Imel je srečo. Priletel je naravnost v veliko lužo in blato je brizgnilo
na vse strani. Nekaj časa se je valil po tleh, ko se je končno ustavil, pa
mu je roka štrlela od trupa pod zelo nenavadnim kotom. Skozi bolečino,
ki ga je trgala, je iz daljave zaslišal žvižge in vpitje. Spomnil se je na
zviz, ki ga je stiskal v nepoškodovani roki.
"Aha," je brezizrazno izjavil, "zmagali smo."

Nato je omedlel.
Ko se je zavedel, je še vedno ležal na igrišču in na obraz mu je
padal dež. Nadenj se je sklanjal nekdo z bleščeče belimi zobmi.
"Samo še tebe se mi je manjkalo," je zaječal Harry.
"Očitno se mu blede," je Sharmer glasno razložil skupini
Gryfondomovcev, ki so se stiskali okoli njiju. "Ne skrbi, Harry. Takoj
bom poskrbel za tvojo roko."
"Ne!" se je prestrašil Harry. "Res ni treba, hvala."
Poskušal je sesti, toda bolečina je bila nevzdržna. Nekje blizu je
zaslišal znano škrtanje fotoaparata.
"Zdaj me pa res ni treba slikati, Colin," je protestiral.
"Lezi, Harry, lezi," ga je miril Sharmer. "To je preprost urok, ki sem
ga izvedel že neštetokrat."
Harry je stisnil zobe in vprašal: "Me ne bi mogli odpeljati v
ambulanto?"
"Res bi ga morali, profesor," ga je podprl Oliver, ki mu je šlo na
smeh kljub temu, da se je njihov iskalec grdo poškodoval. "Sijajno si ga
ujel, Harry, bilo je dobesedno spektakularno. Tako drzne poteze še nikoli
nisem videl."
Skozi goščavo nog je Harry opazil dvojčka, ki sta se trudila pobezljani
štamf spraviti v škatlo. Ni in ni ju hotel ubogati.
"Umaknite se," je ukazal Sharmer in si zavihal svoje žadasto zelene
rokave.
"Ne, res ni treba..." ga je izčrpano prosil Harry, toda Sharmer je že
vihtel svojo palico. V naslednjem trenutku jo je usmeril v Harryjevo roko.
Harry je v ramenu začutil čudno in neprijetno ščemenje, ki se je
nato razširilo vse do konic prstov. Počutil se je, kot bi mu nekaj
manjkalo, ni pa si upal pogledati, kaj se je zgodilo. Zaprl je oči in se
obrnil stran od poškodovane roke. A nekaj je bilo očitno hudo narobe.
Sošolci okoli njega so osuplo zajeli sapo, Colin pa ga je začel divje
fotografirati. Roka ga sicer ni bolela, toda obenem se je počutil, kot da
je sploh nima.
"Ah," je lahkotno skomignil Sharmer, "to se včasih zgodi pri tem
uroku. Ampak glavno, da nima več zlomljenih kosti. To je bistveno. No,
Harry, kar steci v ambulanto... em, gospod Weasley, gospodična Granger, saj ga
bosta pospremila, kajne? Madam Pomfrey te bo že do konca... zakrpala."
Ko se je Harry postavil na noge, se je počutil nenavadno
neuravnoteženo. Globoko
pogledu nanjo bi skoraj še je zajel omedlel.
enkrat sapo in pogledal svojo desnico. Ob
Skozi rokav plašča je molelo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno
debeli gumijasti rokavici mesnate barve. Poskušal je premakniti prste. Nič
se ni zgodilo.
Sharmer mu ni zacelil kosti. Odstranil mu jih je.
Madam Pomfrey ni bila pretirano srečna.
"Naravnost k meni bi moral priti!" je besnela, ko si je ogledovala
žalosten, mlahav ostanek tistega, kar je bilo še pred pol ure čisto prava roka.
"Kosti bi ti zacelila v nekaj sekundah. če pa ti morajo nanovo zrasti..."
"Ampak saj mi bodo, kajne?" je obupano vprašal Harry.
"Seveda ti bodo, ampak zabavno pa to ne bo," je resnobno razložila
madam Pomfrey in Harryju vrgla pižamo. "Tu boš moral prespati."

Hermiona je počakala pred zaveso, s katero je madam Pomfrey

obdala Harryjevo posteljo, Ron pa mu je pomagal spraviti se v pižamo.
Kar nekaj časa je trajalo, da sta gumijasto roko brez kosti stlačila skozi
rokav.
"Zdaj boš Sharmerja menda nehala zagovarjati?" je Ron skozi zaveso
zaklical Hermioni. Harryjevi mlahavi prsti niso in niso hoteli pogledati iz
rokava. "če bi Harry hotel roko brez kosti, bi to verjetno povedal."
"Vsak se lahko zmoti," je neprepričljivo odvrnila Hermiona. "Poleg
tega pa te ne boli več, kajne, Harry?"
"Ne," ji je odgovoril Harry. "Ampak menda me bo kmalu."
Ko se je zavihtel na posteljo, mu je roka nemočno zakrilila po zraku.
Skozi razporek v zavesi je prišla madam Pomfrey, za njo pa še
Hermiona. Zdravnica je s sabo prinesla veliko steklenico z nalepko, na
kateri je pisalo ,Skelerast'.
"čaka te huda noč," je zavzdihnila ter mu nalila polno merico
brbotajoče tekočine, iz katere se je sukljal dim. Pomolila mu jo je:
"Kadar ti rastejo kosti, je vse prej kot prijetno."
Tudi skelerast je bil vse prej kot prijeten. Hitro ga je pogoltnil, a
kljub temu ga je po ustih in v grlu tako žgalo, da je še dolgo kašljal in
hropel. Madam Pomfrey je nekaj časa ostala ob njem in godrnjala nekaj
o nevarnih športih in nesposobnih učiteljih. Končno je odšla, Ron in
Hermiona pa sta Harryju pomagala spiti nekaj požirkov vode.
"Ampak zmagali smo pa le," je rekel Ron in prek obraza se mu je
razlezel širok nasmešek. "Kako si pikiral na zviz! Pa kako je Dreco pogledal,
ko mu je prikapljalo, kaj se je zgodilo! Od besa bi se najraje požrl!"
"Mene pa zanima, kdo je štamfu naročil, naj te ubije," je namrščeno
zamrmrala Hermiona.
"To lahko dodaš na seznam vprašanj, ki mu jih bomo postavili, ko
spijemo mnogobitni napoj," je zavzdihnil Harry in se naslonil na blazine.
"Upam, da ne bo tako groznega okusa kot skelerast."
"Si pozabil, da bodo v njem plavali delčki Spolzgadovcev? Gotovo bo
nagnusen," se je namrdnil Ron.
V tistem trenutku bi vrata ambulante skoraj vrglo s tečajev. Skoznja
so prišli preostali člani gryfondomske ekipe, od katerih je kar curljalo.
"Neverjetno! Ti pa res znaš letati, Harry!" mu je čestital George.
"Ravnokar sem videl, kako Flint kriči na Dreca. Fant ni bil preveč dobre
volje. Nič čudnega, butlju je zviz lebdel tik nad glavo, pa ga ni opazil."
S sabo so
Posedli so prinesli
se okolitortice, bonbone
Harryjeve in steklenice
postelje in ravno sez je
bučnim
začelasokom.
nadvse
obetavna zabava, ko je v ambulanto prigrmela madam Pomfrey: "Fant
potrebuje počitek! Ponovno mu mora zrasti triintrideset kosti! Ven! Ven!"
Harry je ostal sam in ob njem ni bilo nikogar, ki bi ga odvrnil od
misli na utripajoče trganje v mlahavi desnici.
Več ur kasneje se je nenadoma zbudil. Okoli njega je bilo temno
kot v rogu in od bolečine je pridušeno kriknil; počutil se je, kot bi
se v njegovo desnico zarilo nešteto velikih trsk. Za trenutek je mislil, da
ga je prebudila bolečina. Ko pa je ugotovil, da mu nekdo briše čelo, se
je stresel od groze.
"Nehaj!" je glasno vzkliknil, potem pa se mu je posvetilo, čigava roka
mu briše pot.

"Trapets!"
Skozi temo so ga opazovale izbuljene oči hišnega vilinca. Prek
dolgega, ošiljenega nosu mu je polzela ena sama samcata solza.
"Harry Potter se je vrnil v šolo," je žalostno zašepetal. "Trapets ga je
posvaril. Ah, gospod, zakaj niste poslušali Traptsovih svaril? Zakaj Harry
Potter ni šel domov, ko je zamudil vlak?"
Harry se je dvignil z blazin in s čela odrinil krpo, s katero mu je
Trapets brisal pot.
"Kaj počneš tukaj?" ga je vprašal. "In kako veš, da sem zamudil vlak?"
Traptsu se je zatresla brada in Harry ga je sumničavo premeril.
"Ti si mi to zakuhal!" je rekel počasi. "Zaradi tebe z Ronom nisva
mogla skozi pregrado!"
"To je res, gospod," je pritrdil Trapets in zraven tako divje
prikimaval, da so mu ušesa zafrfotala okoli glave. "Trapets se je skril in
opazoval Harryja Potterja in Trapets je zaprl vhod na peron in Trapets
si je zato moral polikati prste..." Harryju je pokazal deset dolgih prstov,
ki so bili vsi v povojih, "... toda Trapets se ni zmenil za bolečino,
gospod, kajti mislil je, da bo Harry Potter zato ostal na varnem. Traptsu
se ni niti sanjalo, da bo Harry Potter vseeno prišel na šolo!"
Gugal se je in zraven zmajeval s svojo trapasto glavo.
"Ko je Trapets slišal, da se je Harry Potter vrnil na Bradavičarko, je
bil čisto iz sebe. Tako iz sebe, da se mu je zažgala večerja, ki jo je
pripravljal svojemu gospodarju! Uf, kakšne batine si je prislužil! še dolgo
jih bo pomnil."
Harry se je spet naslonil na blazine.
"Zaradi tebe bi naju z Ronom skoraj vrgli iz šole," je jezno opomnil
vilinca. "Raje se poberi, preden mi spet zrastejo kosti, Trapets, kajti z
veseljem bi te zadavil."
Trapets se je pohlevno nasmehnil.
"Trapets je navajen, da mu grozijo s smrtjo, gospod. Doma se mu to
zgodi vsaj petkrat na dan."
Usmrknil se je v rob svoje umazane prevleke za blazino. Videti je bil
tak revček, da se je Harryju jeza v trenutku razkadila.
"Zakaj se oblačiš v to reč?" je radovedno vprašal vilinca.
"V tole, gospod?" se je zmrdnil Trapets in pokazal na prevleko.
"Tako mora biti oblečen vsak hišni vilinec, ki ima gospodarja. Traptsa
lahko osvobodi le njegov gospodar, in sicer tako, da mu izroči kos
oblačila.
nogavica,Zato
kajtidoma
potemzelo pazijo,
bi bil da Traptsu
svoboden ne bizapustil
in bi lahko prišla v njihovo
roke nitihišo."
Otrl si je svoje izbuljene oči, nato pa nenadoma nadaljeval: "Harry
Potter mora domov! Trapets je bil prepričan, da bo zaradi njegovega
štamfa Harry Potter vendarle..."
"Tvojega štamfa?!" je ponovil Harry, v katerem je spet zavrelo od
jeze. "Kako to misliš - tvojega štamfa? Si ga ti pripravil do tega, da me
je poskušal ubiti?"
"Ne, gospod, ubiti pa že ne!" je pretreseno izdavil Trapets. "Trapets
Harryju Potterju vendar poskuša rešiti življenje! Bolje, da ga pošljejo
domov, hudo poškodovanega, kot da ostane tukaj! Trapets je hotel samo
to, da štamf Harryja Potterja malce poškoduje. Samo toliko, da bi Harry
Potter moral domov."

"Samo toliko?!" je jezno vprašal Harry. "Verjetno se ti ne ljubi

razlagati, zakaj bi rad, da me pometejo v vrečko in pošljejo domov?"
"Ko bi Harry Potter le vedel!" je zaječal Trapets in na njegovo
raztrgano prevleko je kapnilo še nekaj solz. "če bi vedel, kaj nam on
pomeni. Nam, najbolj ponižanim in zasužnjenim! Trapets se dobro spomni
časa, ko je bil Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati na vrhuncu svoje
moči! S hišnimi vilinci so takrat ravnali kot z golaznijo! Seveda, s
Traptsom še vedno ravnajo tako," je priznal in si oči obrisal v prevleko.
"Toda za večino naših je življenje postalo veliko lepše, odkar je Harry
Potter slavil zmago nad Tistim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Harry
Potter je preživel, moč Mojstra črne magije pa se je zlomila in bilo je novo
jutro, gospod. Harry Potter je zasijal kakor žarek upanja za vse nas, ki smo se
bali, da mračnih dni ne bo nikdar konec... Zdaj pa se na Bradavičarki
pripravljajo strašne nakane, že se izvajajo in Trapets ne more dopustiti, da bi
Harry Potter ostal tu! Kajti Dvorana skrivnosti se je zopet odprla..."
Trapets je najprej otrpnil od groze, nato pa pograbil vrč z vodo, ki
je stal na nočni omarici. Z vrčem se je tako treščil po betici, da se je
kar zamajal, nato pa se je zvrnil s postelje. čez nekaj trenutkov se je
spet splazil nanjo, še vedno je škilil in si pomrmraval: "Ti, ti, Trapets,
hudoben Trapets..."
"Torej Dvorana skrivnosti resnično obstaja?" je zašepetal Harry. "če
prav razumem, se je odprla že prej? Povej mi, Trapets, vse mi povej!"
Ko se je vilinčeva koščena roka začela spet stegovati proti vrču, ga je
Harry zgrabil zanjo. "Ampak jaz nisem iz bunkeljske družine. Zakaj bi se
torej bal Dvorane?"
"Ah, gospod, ne sprašujte me več, ne sprašujte več ubogega Traptsa,"
je zajecljal vilinec in oči so se mu še bolj razširile. "črni naklepi se
kujejo tod, toda Harry Potter ne sme biti na šoli, ko se bodo izvedli.
Domov, Harry Potter, domov! V to se ne smete vtikati, gospod,
prenevarno je..."
"Ampak kdo je za vsem tem, Trapets?" je vprašal Harry in še naprej
trdno držal vilinca za roko, da se ne bi spet usekal z vrčem. "Kdo je
odprl dvorano? Kdo jo je odprl prejšnjič?"
"Trapets ne more, Trapets ne more, Trapets ne sme povedati!" je
zacvilil vilinec. "Domov, Harry Potter, domov!"
"Nikamor ne grem!" se je razjezil Harry. "Ena mojih najboljših
prijateljic je iz bunkeljske družine. če se je Dvorana resnično odprla, bo
med
"Harryprvimi žrtvami."
Potter tvega svoje življenje za prijatelje!" je strahospoštljivo
zaječal Trapets. "Kako je plemenit! Kako hraber! A najprej mora
poskrbeti zase, rešiti se mora, Harry Potter ne sme..."
Nenadoma je spet otrpnil, le njegova netopirjevska ušesa so drhtela in
se obračala. Trenutek zatem je tudi Harry zaslišal korake, ki so se jima
približevali s hodnika.
"Traptsa ne smejo najti tu!" je preplašeno dahnil vilinec. Glasno je
počilo in Harryjeva pest je nenadoma oklepala samo zrak. Naslonil se je
na blazine, oči pa je uprl v vrata ambulante, proti katerim so bili
namenjeni koraki.
V naslednjem trenutku je v ambulanto ritensko vstopil Dumbledore.
Oblečen je bil v dolg, volnen kopalni plašč in nočno čepico. V rokah je

držal glavo nekakšnega kipa. čez trenutek se je prikazala še profesorica

McHudurra, ki je nosila njegove noge. Odložila sta ga na posteljo.
"Pojdite po madam Pomfrey," je zašepetal Dumbledore in Minerva
McHudurra je odhitela mimo Harryjeve postelje ter izginila za vogalom.
Harry je ležal popolnoma pri miru in se pretvarjal, da spi. Slišal je
razburjene glasove in nato se je spet prikazala profesorica McHudurra,
tik za njo pa madam Pomfrey. Slednja si je prek spalne srajce ravno
oblačila jopico in nenadoma glasno zajela sapo.
"Kaj se je zgodilo?" je šepetaje vprašala Dumbledorja in se sklonila
nad kip, ki je ležal na postelji.
"Nekdo ga je napadel," je odgovoril ravnatelj. "Minerva ga je našla na
stopnicah."
"Poleg njega je ležalo grozdje," je dodala profesorica. "Po mojem se
je poskušal priplaziti k Potterju na obisk."
Harryja je v želodcu grdo zvilo. Počasi in previdno se je za nekaj
centimetrov dvignil, da bi si ogledal kip. Na osupli obraz kipa je sijal
pramen mesečine.
Obraz je bil Colinov. Njegove oči so bile široko razprte, roke, v
katerih je imel fotoaparat, pa je držal pred njim.
"Je skamnel?" je šepnila madam Pomfrey.
"Ja," ji je pritrdila profesorica. "A niti pomisliti nočem... Albus se je
ravno odpravil navzdol po skodelico vroče čokolade. če se ne bi, bi se
napadalec morda lotil še koga drugega."
Vsi trije so se zazrli v Colina. Nato se je Dumbledore sklonil in mu
iz nepopustljivega prijema izvlekel fotoaparat.
"Mislite, da je morda fotografiral tistega, ki ga je napadel?" je
pričakujoče vprašala profesorica.
Dumbledore ji ni odgovoril. Na silo je odprl fotoaparat.
"Moj bog!" je vzkliknila šolska zdravnica.
Iz fotoaparata je siknila gosta para. Harry, ki je ležal tri postelje
stran, je zavohal jedki smrad stopljene plastike.
"Kaj to pomeni, Albus?" ga je preplašeno vprašala Minerva McHudurra.
"To pomeni," ji je odgovoril ravnatelj, "da se je Dvorana skrivnosti
res odprla."
Madam Pomfrey se je prijela za usta, profesorica pa je osuplo zrla v
ravnatelja.
"Ampak, Albus... To je nemogoče... Kdo bi jo odprl?"
"Vprašanje ni kdo,"
ni spustil z oči, je Dumbledore
"temveč kako." zmajal z glavo, pri čemer Colina
Kolikor je Harry lahko razbral s senčnatega obraza profesorice
McHudurre, tudi ona ni razumela te skrivnostne izjave.
Enajsto poglavje
Dvobojevalski krožek
------------------------------
Ko se je Harry v nedeljo zjutraj zbudil, se je ambulanta kopala v
sončni svetlobi. Kosti so mu spet zrasle, toda roka je bila še vedno
precej okorna. Hitro je sedel in se ozrl proti Colinovi postelji, vendar je
ni mogel videti, saj so bile vmes zavese, za katerimi se je prejšnjega dne
preoblekel. Madam Pomfrey je videla, da se je zbudil, in mu prinesla
pladenj z zajtrkom. Ko je pojedel, mu je začela razgibavati roko in prste.

"Vse je v redu," je končno izjavila, Harry pa je še vedno nerodno

zajemal ovsene kosmiče z žlico, ki jo je držal v levici. "Ko poješ, lahko
greš."
Oblekel se je, kolikor hitro je mogel, in pohitel proti
gryfondomskemu stolpu. Hermioni in Ronu je hotel povedati za Colina in
Traptsa, pa ju ni bilo tam. Odpravil se ju je iskat in se spraševal, kam
bi lahko šla. Nekoliko ga je prizadelo, saj je dobil občutek, da ju sploh
ne zanima, če se je pozdravil.
Ko je šel mimo knjižnice, je iz nje prišel Percy. Boljše volje je bil
kot zadnjič, ko sta se srečala.
"O, živijo, Harry," ga je pozdravil. "Včeraj si res sijajno igral.
Gryfondom je prišel na prvo mesto v pokalu domov - petdeset točk si
nam prislužil!"
"Si kaj videl Rona in Hermiono?" ga je vprašal Harry.
"Ne," je odvrnil Percy in nasmešek mu je zbledel. "Upam, da Ron ni
spet na dekliškem stranišču."
Harry se je prisiljeno zasmejal in gledal za Percyjem, dokler ni izginil
za vogalom, nato pa se je odpravil naravnost proti stranišču Javkajoče
Jane. Sicer mu ni bilo jasno, kaj bi Hermiona in Ron počenjala tam. A
kljub temu je pokukal vanj, pred tem pa se je prepričal, da ni v bližini
Filcha ali kakšnega predstavnika študentov. Takoj ko je odprl vrata, je
zaslišal glasove, ki so prihajali iz zaklenjenega separeja.
"Jaz sem," je rekel in vstopil. V separeju je nekaj zaropotalo, nekaj
je pljusknilo in nekdo je zajel sapo. Harry je zagledal Hermionino oko,
ki je pokukalo skozi ključavnico.
"Harry!" si je oddahnila. "Kako si naju prestrašil. Pridi. Kako je s
tvojo roko?"
"V redu," ji je odvrnil Harry in se stlačil v separe. Na školjki je
slonel star kotel, iz prasketanja pod njim pa je Harry sklepal, da sta pod
njim zakurila. Ena izmed stvari, v katerih je bila Hermiona že prava
mojstrica, so bili uroki, s katerimi je pričarala ogenj. Ta je bil očitno
nekaj posebnega, saj mu ni prišla do živega niti voda v školjki.
"Nameravala sva priti pote, potem pa sva se odločila, da se bova prej
lotila mnogobitnega napoja," mu je razložil Ron, medtem ko je Harry s
težavo spet zaklenil vrata separeja. "Odločila sva se, da je tu najbolj
varno."
Harry jima je začel pripovedovati, kaj se je zgodilo Colinu, pa ga je
Hermiona
to razlagalaprekinila:
Colibriju."Veva. Danes
Zato sva zjutraj
se tudi sva slišala
odločila, da neMcHudurrovo,
smemo več ko je
odlašati."
"čimprej izvlečemo iz Dreca priznanje, tem bolje," je resnobno dodal
Ron. "Veš, kaj se je po mojem zgodilo? Prepričan sem, da je bil po
tekmi slabe volje, pa se je znesel nad Colinom."
"še nekaj drugega vama moram povedati," je rekel Harry, ki je
opazoval Hermiono. Ta je trgala šope truskavca in ga metala v kotel.
"Sredi noči me je obiskal Trapets."
Ron in Hermiona sta ga osuplo pogledala. Harry jima je povedal vse,
kar je izvlekel iz Traptsa, in prijatelja sta ga poslušala s široko odprtimi
usti.
"Dvorana skrivnosti se je odprla že prej?" je vprašala Hermiona.

"Zdaj je vse jasno," je zmagoslavno rekel Ron. "Gotovo jo je

prejšnjič, ko je hodil na šolo, odprl Drecov oče. Letos pa je sinu
povedal, kako se jo odpre. To je tako očitno. Iz Traptsa bi moral izvleči,
kakšna pošast se skriva v njej. In seveda ne bi bilo slabo izvedeti tudi to,
kako da se pošast že ves čas plazi po šoli, pa tega nihče ni opazil."
"Mogoče se lahko napravi nevidno," je skomignila Hermiona, ki je
pijavke tunkala na dno kotla. "Ali pa se zna zamaskirati, tako da vsi
mislimo, da je samo oklep ali kaj podobnega. Ravno zadnjič sem
prebrala nekaj o kameleonskih grundljih..."
"Preveč bereš," jo je prekinil Ron in v kotel vsul mrtve mrežekrilne
mušice. Vrečko, v kateri so bile, je nato zmečkal in se obrnil k
Harryju.
"Torej je bil Trapets tisti, ki nama je zaprl pot na peron, zdaj pa ti
je zlomil roko." Zmajal je z glavo. "če ti bo še naprej poskušal rešiti
življenje, te bo še ubil."
Do ponedeljka zjutraj se je po vsej šoli že razširila novica, da je
nekdo napadel Colina, ki zdaj ohromljen leži v šolski ambulanti. Obenem
so se začele širiti različne neresnične govorice in vsi so postali sumničavi.
Prvi letniki so se podali na hodnik le v strnjenih gručah, kot bi se bali,
da bo kdo napadel tudi njih.
Ginny, ki je pri urokih sedela ob Colinu, je bila čisto iz sebe.
George in Fred sta jo hotela razvedriti, a Harry je imel občutek, da sta
se tega lotila na napačen način. Zamaskirala sta se namreč v ostudni
pošasti, videti sta bila kot veliki kepi dlak, iz katerih so kukali orjaški
turi. Nato sta vsake toliko pričakala Ginny za kakšnim kipom in skočila
prednjo. S tem sta odnehala, šele ko jima je raztogoteni Percy zagrozil,
da bo pisal mami, ker Ginny zaradi njiju tlačijo more.
Medtem pa se je v šoli brez vednosti učiteljev razbohotila trgovina z
amuleti in drugimi talismani. Neville Velerit je kupil velik, srhljivo
smrdeč česen, zašiljen vijoličast kristal in že nekoliko nagnit salamandrov
rep. Oborožil bi se še s čim, pa so ga prijatelji iz Gryfondoma opozorili,
da njemu verjetno ne grozi nevarnost - bil je čistokrven čarovnik in zato
ni bilo pretirano verjetno, da bi se Spolzgadov potomec spravil nanj.
"Filcha se je lotil prvega," jim je prestrašeno odvrnil Neville, "in vsi
dobro vedo, da sem tudi sam skoraj šlapl."
V drugem tednu decembra je profesorica McHudurra kot običajno
popisala vse tiste, ki naj bi ostali med novoletnimi prazniki na šoli.
Harry,
Dreco,Ron in Hermiona
kar se jim je zdelosozelo
se takoj javili;Poleg
sumljivo. slišalitega
so, da
pa bo
so ostal tudi
bile počitnice
ravno pravi trenutek, da uporabijo mnogobitni napoj in ga zaslišijo.
žal pa so jim manjkale številne sestavine. še vedno niso imeli roga
dvoroga in kože boomslanga, oboje pa bi lahko dobili le v Rawsovi
zasebni shrambi. Harry bi se raje spopadel z legendarno Spolzgadovo
pošastjo, kot da bi ga Raws zasačil pri tatvini.
"Ni treba drugega," je Harryju in Ronu pred dvojno uro čarobnih
napojev živahno razlagala Hermiona, "kot da napravimo manjšo zmedo.
Potem se bo eden izmed nas splazil v njegovo shrambo in vzel, kar
potrebujemo."
Harry in Ron sta se nelagodno spogledala.
"Po mojem bo najboljše, če grem jaz," je resno nadaljevala Hermiona.

"če zalotijo vaju, bosta letela iz šole. Zato napravita manjšo zmedo, ki
bo Rawsa za kakšnih pet minut čisto zaposlila."
Harry se je kislo nasmehnil. Namenoma delati zmedo pri Rawsovi uri,
je bilo, kot bi spečega zmaja s palico dregnil v oko.
Pouk čarobnih napojev so imeli v eni izmed večjih grajskih ječ. Ura
je tistega četrtkovega popoldneva potekala kot običajno. Med lesenimi
mizami je brbotalo dvajset kotlov, na mizah pa so stale medeninaste
tehtnice in epruvete s sestavinami. Raws se je sprehajal med oblaki
izparin in prežal na napake Gryfondomovcev. Nanje je takoj opozoril s
strupenimi opazkami, ob katerih so se Spolzgadovci vedno zadovoljno
hihitali. Dreco, Rawsov najljubši študent, je tistega dne Rona in Harryja
neprestano obmetaval z ribjimi očesi. Prijatelja sta dobro vedela, da mu
ne smeta vrniti, saj bi ju kazen doletela hitreje, kot bi lahko rekla: "To
ni pravično."
Raztopina oteklina, ki jo je varil Harry, je bila premalo gosta, a
razmišljal je o veliko pomembnejših stvareh. čakal je na Hermionin znak
in je komaj slišal Rawsa, ko se je ustavil ob njem in se začel
posmehovati njegovemu vodenemu napoju. Ko je profesor odšel naprej, da bi se
spravil nad Nevilla, je Hermiona Harryju končno pokimala.
Hitro se je skril za svoj kotel. Iz žepa je potegnil eno izmed
Rdečebradčevih petard, ki sta jih dvojčka kupila na Prečni ulici, in jo
krcnil s svojo palico. Petarda je začela sikati in iz nje so se vsule iskre.
Harry je vedel, da ima samo nekaj sekund časa. Vstal je, pomeril, in jo
hitro vrgel. Pristala je v Goylovem kotlu.
Goylov napoj je v trenutku razneslo in poškropil je ves razred.
Mnogi, ki jih je poškropila raztopina oteklina, so kričali. Dreco jo je
staknil po vsem obrazu in nos se mu je napihoval kot balon, Goyle pa
je presenečeno bolščal naokrog z očmi, velikimi kakor krožniki. Raws jih
je takoj začel miriti in poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo. A v
vsesplošni zmedi se je Hermiona tiho zmuznila skozi vrata shrambe.
"Tišina! Tišina!" je zarjovel Raws. "Kogar je raztopina poškropila,
naj pride k meni po gumidefektni napoj. Ko ugotovim, kdo je to storil..."
Dreco je pohitel proti katedru in Harry se je komaj zadržal, da ni
planil v krohot. Dreco je namreč glavo komaj držal pokonci, saj je bil
njegov nos že prava lubenica. H katedru se je odpravilo vsaj pol razreda.
Nekatere je k tlom vlekla roka, velika kakor bojni kij, drugi niso mogli
govoriti, ker so jim nabreknile ustnice. Medtem pa se je Hermiona zmuznila
nazaj
Vsi sovnapravili
učilnico požirek
in Harryzdravilnega
je opazil, danapitka
ima podin plaščem precejšno
različne otekline soizboklino.
jim
splahnele. Raws je nato pristopil h Goylovemu kotlu ter iz njega kmalu
privlekel zvite in počrnele ostanke petarde. Vsi v razredu so v trenutku
utihnili.
"Ko ugotovim, kdo je to vrgel v kotel," je zašepetal Raws, "bom
poskrbel, da se storilec nikdar več ne bo vrnil na šolo."
Pri tem je gledal naravnost v Harryja in zvonec, ki se je oglasil
približno deset minut za tem, je bil zelo dobrodošel.
"Vedel je, da sem jo vrgel jaz," je Harry povedal Ronu in Hermioni,
ko so hiteli proti stranišču Javkajoče Jane. "To je bilo očitno."
Hermiona je vrgla zadnje sestavine v kotel in začela vročično mešati.
"čez štirinajst dni bo nared," se je nasmehnila.

"Raws ne more dokazati, da si jo vrgel," mu je zatrjeval Ron. "Kaj

pa ti more?"
"Si bo že kaj izmislil," se je namrščil Harry, napoj pa se je začel
peniti.
Teden dni kasneje so skupaj prečkali avlo in ob oglasni deski opazili
manjšo skupino sošolcev. Brali so kos pergamenta, ki se je pred kratkim
pojavil na tabli. Seamus in Dean sta jim navdušeno pomahala, naj
pridejo bližje.
"Na šoli bomo imeli dvobojevalski krožek!" jim je razložil Seamus.
"Začne se danes zvečer! Nič ne bi imel proti kakšni lekciji iz
dvobojevanja, znanje mi lahko kmalu pride prav."
"Misliš, da se bo Spolzgadova pošast bojevala pošteno in po pravilih?"
je podvomil Ron, a vseeno z zanimanjem prebral pergament.
"škoditi nam ne more," jima je rekel Harry, ko so se odpravili na
večerjo. "Bi vidva šla?"
Ron in Hermiona sta bila oba za to in tako so ob osmih zvečer
pohiteli nazaj v Veliko dvorano. Dolge jedilne mize so izginile, ob steni
je stal oder zlate barve, osvetljevalo pa ga je na tisoče sveč, ki so visele
nad njim. Strop je bil žametno črne barve in zdelo se je, da se je pod
njim zbrala vsa šola. Vsi so s sabo prinesli svoje palice in navdušeno
pričakovali začetek krožka.
"Le kdo ga bo vodil?" se je vprašala Hermiona, ko so se prerivali
med klepetavo množico. "Nekdo mi je rekel, da je bil Colibri v mladih
letih prvak v dvobojevanju. Mogoče ga bo vodil on."
"Samo da ga ne bi..." je začel Harry, a namesto da bi stavek
dokončal, je zaječal. Na oder je stopil Slatan Sharmer, odet v bleščeč
plašč zamolklo modre barve. Spremljal ga je nihče drug kot Raws, kot
običajno oblečen v črno.
Sharmer jim je pomahal, naj utihnejo, potem pa zaklical: "Pridite
bližje! Pridite bližje! Me vsi vidite? Me vsi slišite? Izvrstno!
Profesor Dumbledore mi je dovolil, da vodim naš mali dvobojevalski
krožek. Predvsem bomo vadili, kako se obraniti, če zaidete v kočljiv
položaj. Sam sem se v takšnem položaju znašel že velikokrat - če vas
mika, da bi o tem zvedeli kaj več, si preberite moje knjige.
Naj predstavim še svojega asistenta, profesorja Rawsa. Povedal mi je,
da se tudi sam nekoliko spozna na dvobojevanje. Pristal je, da vam pred
začetkom krožka pokaževa, kako poteka tipičen dvoboj. Pa ne bojte se,
ljubčki
vedno vmoji.
enemKokosu."
opravim z vašim mojstrom čarobnih napojev, bo še
"Kako lepo bi bilo, če bi drug drugega pospravila," je Ron zamrmral
Harryju na uho.
Raws je tako glasno škripal z zobmi, da se ga je slišalo po vsej
dvorani. Harry se je spraševal, zakaj je Sharmer tako nasmejan. če bi
Raws njega gledal tako kot Sharmerja, bi stekel, kolikor hitro bi ga
nesle noge.
Sharmer in Raws sta se obrnila drug proti drugemu in se priklonila.
Vsaj Sharmer se je, pri čemer je precej krilil z rokami, Raws pa je
samo razdraženo trznil z glavo. Nato sta vsak svojo palico dvignila predse
kakor meč.
"Kot vidite, sva se postavila v položaj za začetek dvoboja," je Sharmer

pojasnil študentom. "štel bom do tri, potem pa bova izrekla vsak svoj
prvi urok. Nobeden od naju seveda ne bo uporabil kakšnega res
smrtonosnega."
"Tega si na njegovem mestu ne bi upal staviti," je zamrmral Harry, ki
je opazil, kako se Rawsu bliskajo oči.
"Ena, dve, tri!"
Oba sta zavihtela svoji palici in Raws je zavpil: "Expelliarmus!" Iz
njegove palice je švignila strela vijolične barve in Sharmer je zletel z
odra. S hrbtom je treščil ob steno, nato pa zdrsnil ob njej na tla.
Dreco in še nekaj drugih Spolzgadovcev je glasno zaploskalo.
Hermiona pa je živčno poskakovala na mestu. "Mislita, da je s
profesorjem Sharmerjem vse v redu?" je zacvilila.
"Koga to briga?" sta ji hkrati odvrnila Harry in Ron.
Sharmer se je nekoliko majavo postavil na noge. Klobuk mu je padel
z glave in njegovi kodrasti lasje so bili precej skuštrani.
"No, vidite!" je izjavil in se opotekel nazaj na oder. "To je bil
razorožitveni urok. Zaradi tega sem ob palico. O, hvala, gospodična
Brown. Pametno, da ste jim to pokazali, profesor Raws. Resda pa je bilo
precej očitno, da boste napravili natanko to. Brez zamere, ampak če bi
vas hotel ustaviti, bi vas z lahkoto. Seveda pa sem hotel, da bi naši
študentje videli, kako takšen urok deluje."
Zdaj je šele Raws postal morilske volje. To je verjetno opazil tudi
Sharmer, kajti takoj je nadaljeval: "Ampak za začetek je bilo to dovolj!
Razporedil vas bom po parih in profesor Raws mi bo pri tem pomagal."
Sprehodila sta se med množico in določala pare. Sharmer je Nevillu
za par določil Justina, do Harryja in Rona pa je prvi prišel Raws.
"Mislim, da je prišel čas za to, da ločimo rit in hlače," se jima je
zlobno nasmehnil. "Weasley, ti se boš dvobojeval s Finniganom, Potter..."
Harry se je samodejno postavil k Hermioni.
"To pa ne," je hladno odkimal Raws. "Pridi sem, Dreco. Bomo videli,
če ti bo slavni Potter kos. Ti, Grangerjeva, pa boš z Millicent."
Dreco se je primajal k Harryju in na obrazu mu je visel posmehljiv
nasmešek. Za njim je prišla Spolzgadovka, ki je Harryja spominjala na
sliko iz knjige Na počitnicah z jago babo. Bila je velika in nabita, svojo
močno čeljust pa je napadalno potiskala naprej. Hermiona se ji je
preplašeno nasmehnila, Millicent pa jo je samo hladno premerila.
"Obrnite se proti svojim partnerjem!" je zaklical Sharmer, ki se je že
vrnil
Harrynainoder.
Dreco"Priklonite se prikimala,
sta si samo mu!" saj se nista hotela spustiti z
oči.
"Dvignite palice!" je zavpil Sharmer. "Ko preštejem do tri, izrecite
urok, s katerim boste poskusili razorožiti nasprotnika. Samo razorožiti, da
ne bo prišlo do nesreče. Ena, dve, tri..."
Harry je zavihtel palico, toda Dreco je začel že pri dve. Njegov urok
je Harryja zadel s tako silo, da se je počutil, kot bi ga s ponvijo treščil
po glavi. Opotekel se je, a ker mu ni bilo hujšega, ni izgubljal časa.
Palico je uperil v Dreca in zavpil: "Rictusempra!"
Pramen srebrne svetlobe je zadel Dreca v trebuh in ta je zahropel.
"Rekel sem samo ,razorožiti!'" je preplašeno zavpil Sharmer prek glav
bojujoče se množice. Dreco je padel na kolena. Harry je po njem usekal

z mravljiščnim urokom in Dreco se je tako hihital, da se niti ganiti ni

mogel. Harry se je za trenutek spraševal, če bi bilo res nešportno, da bi
se spravil na nemočnega Dreca. Toda to je bila napaka. Mladi Malfoy je
usmeril svojo palico proti Harryjevim kolenom in izdavil: "Tarantaliegra!"
V naslednjem trenutku so Harryjeve noge začele same od sebe
poplesovati naokrog.
"Nehajte! Nehajte!" je vreščal Sharmer, dokler Raws ni vzel stvari v
svoje roke.
"Finite incantem!" je zavpil. Harryjeve noge so nehale poplesovati,
Dreco se je nehal smejati in končno sta se lahko ozrla okoli sebe.
Nad prizoriščem je lebdela zelenkasta meglica. Neville in Justin sta
oba ležala na tleh in hropla; Ron je podpiral Seamusa, ki je bil bled ko
smrt, in se mu opravičeval za karkoli mu je že storila njegova
polomljena palica; le Hermiona in Millicent sta se še vedno borili.
Millicent je Hermiono podrla na trebuh in jo z roko od zadaj zgrabila
pod brado, Hermiona pa je nemočno otepala okoli sebe in cvilila od
bolečine. Njuni palici sta pozabljeni ležali na tleh. Harry je hitro skočil
zraven in Millicent zvlekel s Hermione. To ni bilo lahko, saj je bila
Spolzgadovka veliko težja od njega.
"Ojej," je obupaval Sharmer, ko se je sprehodil med potolčenimi pari
v dvorani. "Vstani, vstani, Millicent... Previdno, Fawcettova... Glavo
nagni nazaj, Boot, pa ti bo kri kmalu nehala teči...
Mislim, da bo najbolje, če vas naučim blokirati sovražne uroke," je
končno sklenil Sharmer in se ustavil sredi dvorane. Ozrl se je proti
Rawsu, čigar črne oči so se zalesketale, in Sharmer je hitro pogledal
stran. "Poskusimo najprej s parom prostovoljcev. Velerit in Finch-Fletchley,
bosta poskusila?"
"To ni pametna izbira, profesor Sharmer," je rekel Raws in se prek
dvorane odpravil k njemu. Zaradi črnega plašča, ki je plapolal za njim,
je bil še bolj podoben velikanskemu zlobnemu netopirju. "Velerit celo z
najbolj enostavnimi uroki povzroči pravo razdejanje. če bosta prva na
vrsti tadva, bomo ostanke Finch-Fletchleyja poslali v ambulanto v škatlici
za vžigalice." Nevillov okrogli in rožnati obraz je postal še bolj rožnat.
"Raje naj začneta Malfoy in Potter," je predlagal profesor in se
spletkarsko nasmehnil.
"Izvrsten predlog!" se je razveselil Sharmer ter pomahal Harryju in
Drecu, naj se mu pridružita sredi dvorane. Množica se je razmaknila, da
sta lahkojeprišla
"Harry," začelskozi.
razlagati Sharmer, "ko bo Dreco uperil svojo palico
vate, napravi tole."
Dvignil je svojo palico in z njo poskušal izvesti nekakšen zapleten
ples, a je tako krilil z rokami, da mu je padla na tla. Raws se je
posmehljivo zarežal, Sharmer pa jo je hitro pobral in izjavil: "Opla...
Očitno je moja palica nekoliko preveč razburjena."
Raws se je pomaknil k Drecu, se sklonil in mu nekaj zašepetal na
uho. Tudi Dreco se je posmehljivo zarežal. Harry je živčno pogledal
Sharmerja in ga prosil: "Profesor, bi mi lahko še enkrat pokazali tisti
ples za blokiranje urokov?"
"Te je strah?" je zamrmral Dreco, da ga Sharmer ne bi mogel slišati.
"Kar misli si," mu je odvrnil Harry.

Sharmer je Harryja veselo potrepljal po ramenu. "Napravi to, kar sem

jaz, pa bo."
"Torej naj vržem palico na tla?!"
Sharmer se je pretvarjal, da tega ni slišal.
"Ena, dve, tri!" je zavpil.
Dreco je hitro dvignil palico in izrekel čarobno besedo:
"Serpensortia!"
Iz palice so švignili črni zublji. Harry je prepadlo opazoval, kako se
je iz njih izvila dolga, črna kača, nato pa padla na tla. Ležala je na
sredi med Drecom in Harryjem in že se je pripravila, da bo napadla. Mnogo
sošolcev je zavreščalo, vsi pa so se hitro umaknili k stenam.
"Ne premikaj se, Potter," je lenobno rekel Raws. Očitno je bilo, kako
uživa ob tem, da si Harry ne upa niti ganiti. "Vse bom uredil."
"Dovolite, bom jaz!" se je vmešal Sharmer. Zavihtel je palico, jo
usmeril v kačo in zaslišal se je glasen pok. A namesto da bi kača
izginila, jo je vrglo tri metre v zrak, nato pa je z glasnim tleskom spet
pristala na tleh. To jo je popolnoma raztogotilo, divje je sikala in
švignila proti Justinu. Tik pred njim je dvignila glavo, razprla gobec in se
spet pripravila na napad.
Harry ni natančno vedel, zakaj je to storil. Pravzaprav se sploh ni
zavedal, kaj počne. Vedel je samo to, da so ga noge same od sebe
ponesle naprej, nato pa je, kot bi bil popoln butelj, zavpil: "Pusti ga!"
A kot po čudežu ga je kača ubogala in se je spustila na tla. Postala
je pokorna, kakor bi bila navadna cev za zalivanje, in ponižno je čakala
nadaljnjih Harryjevih ukazov. Ta se je ni več bal. Vedel je, da kača zdaj
ne bo napadla nikogar, čeprav mu ni bilo jasno, od kod to ve.
Pogledal je Justina in se mu nasmehnil. Pričakoval je, da je tudi
Justinu odleglo. Morda da bo zmeden. Ali pa da mu bo celo hvaležen.
Nikakor pa ni pričakoval, da bo jezen in prestrašen.
"Kaj pa se greš?!" je zavpil Justin. še preden je Harry lahko rekel
karkoli, se je obrnil in oddivjal iz dvorane.
Raws je napravil korak naprej, zamahnil s palico in kača je izginila v
oblaku črnega dima. Tudi Raws je Harryja gledal na način, kakršnega od
njega ni pričakoval. Gledal ga je, kot bi se potrdili njegovi sumi, in je
tega vesel. Harry se je vsaj deloma zavedal tudi zloveščega šepetanja, ki
se je dvigalo ob stenah. Nato je začutil, da ga je nekdo za hrbtom
pocukal za plašč.
"Pridi,"
Ron gamu je na uho
je popeljal rekel Ronov
iz dvorane, glas. "Gremo.
Hermiona Dajmo,zapridi
pa je pritekla že:"Ko
njima.
so šli skozi vrata, so se sošolci na obeh straneh vrat ritensko
umaknili, kakor bi se bali, da se bodo česa nalezli. Harry ni imel
pojma, kaj se dogaja, Ron in Hermiona pa mu vso dolgo pot do
gryfondomske dnevne sobe nista ničesar razložila. Tam ga je Ron potisnil
v naslanjač in rekel: "Luskust si. Zakaj nama tega nisi povedal?"
"Kaj sem?" je vprašal Harry.
"Luskust!" je ponovil Ron. "S kačami se znaš pogovarjati."
"Vem," je rekel Harry. "Mislim, to je bilo šele drugič, da sem se
dejansko pogovarjal s kačo. Prvič sem v živalskem vrtu po nesreči
naščuval boo konstriktor na svojega bratranca. No, to je dolga zgodba,
ampak kača mi je razložila, da še nikoli ni videla Brazilije, in potem

sem jo osvobodil, ne da bi jo zares nameraval. Ampak to je bilo, še

preden sem izvedel, da sem čarovnik."
"Boa konstriktor ti je razložila, da še nikoli ni videla Brazilije?" je
zaprepadeno ponovil Ron.
"Ja, pa kaj?" se je začudil Harry. "Gotovo se zna s kačami
pogovarjati veliko ljudi."
"To pa ne bo držalo," je nemudoma zanikal Ron. "Zelo redki ste, ki
znate govoriti po kačje in vsak luskust je sumljiv."
"Ampak zakaj?" se je razjezil Harry. "Kaj se greste vsi skupaj? če ne
bi kači rekel, naj pusti Justina pri miru..."
"A to si ji torej rekel."
"Kako to misliš? Saj si bil tam, sam si slišal, kaj sem rekel."
"Slišal sem te govoriti po kačje," je razložil Ron. "Lahko bi rekel
karkoli. Nič čudnega, da se je Justin tako prestrašil. Slišati je bilo, kot bi
nagovarjal kačo, naj ga napade. Bilo je resnično srhljivo."
Harry ga je nekaj časa samo debelo gledal.
"V drugem jeziku sem govoril? Tega sploh nisem vedel. Kako lahko
govorim neki drug jezik, ne da bi sploh vedel, da ga znam?"
Ron je zmajal z glavo. Oba s Hermiono sta ga gledala, kot bi jima
kdo umrl. Harryju ni bilo jasno, kaj je pri vsem skupaj tako groznega.
"Bi mi lahko, prosim, povedala, kaj je narobe, če sem nemarno veliki
kači preprečil, da bi Justinu odgriznila glavo?" je vprašal. "Saj ni
pomembno, kako sem to naredil, glavno je, da se mu ni treba udeležiti
Brezglavega lova."
"žal je pomembno," mu je odvrnila Hermiona, ki je končno
spregovorila. "Zelo, kajti prav Salazar Spolzgad je slovel po tem, da je
znal govoriti s kačami. Zato je simbol Spolzgadovcev kača."
Harry jo je debelo pogledal.
"Natanko tako," je pritrdil Ron. "Zdaj bo vsa šola mislila, da si
njegov pra-pra-pra-pra-pravnuk."
"Seveda nisem," se je uprl Harry, a obenem ga je postalo strah, da
je to morda vseeno res.
"Težko boš dokazal, da nisi," je menila Hermiona. "Spolzgad je živel
pred tisoč leti. In zdaj so vsi prepričani, da si njegov potomec."
Harry je tistega večera dolgo časa buden ležal v postelji. Skozi
razporek v baldahinu je opazoval sneg, ki ga je nosilo mimo okna, in
razmišljal.
Je morda
ničesar res potomec
o prednikih Salazarja
svojega očeta.Spolzgada?
DursleyjeviNe
so nazadnje ni prepovedali,
mu večkrat vedel
da bi jih spraševal o čarovniškem sorodstvu.
Poskušal je potihem kaj reči po kačje. Ni in ni mu uspelo. Pomislil
je, da mora za to najbrž imeti pred sabo kačo.
"Ampak saj sem Gryfondomovec," je pomislil. "Izbiruh me ne bi
dodelil sem, če bi bil Spolzgadove krvi."
"že res," se je v njegovi glavi oglasil zoprn glasek, "ampak sam veš,
da te je Izbiruh sprva hotel vtakniti v Spolzgad."
Harry se je obrnil na bok. Naslednjega dne bo pri rastlinoslovju
stopil do Justina. Razložil mu bo, da je kačo ustavil, ne pa nagovarjal,
naj ga napade.
"To," je jezno pomislil in nejevoljno potolkel po blazini, da bi jo

zmehčal, "bi pravzaprav moralo biti jasno še takemu oslu."

A sneg, ki je ponoči začel naletavati, je bil le začetek snežnega
viharja, ki se je razdivjal proti jutru. Naneslo je toliko snega, da so
odpovedali uro rastlinoslovja. Profesorica Ochrowt je nameravala
mandragoram nadeti nogavice in jih oviti v šale. To je bilo zapleteno
opravilo, ki ga ni zaupala nikomur. Posebej zdaj ne, saj so mandragore
morale čimprej odrasti, da bi z njimi oživili gospodično Norris in
Colina.
Harry je skupaj s prijateljema sedel ob kaminu v gryfondomski dnevni
sobi. Ron in Hermiona sta uro, ki bi jo sicer preživel v rastlinjaku,
izrabila za partijo šaha. Medtem je Harry neprestano tožil, kako rad bi
se pogovoril z Justinom in mu vse skupaj razložil.
"Za božjo voljo, Harry," je nejevoljno rekla Hermiona, ko je eden
Ronovih tekačev premlatil njenega konja in ga zvlekel s šahovnice. "Pa
poišči Justina, če ti to res toliko pomeni."
Tako je Harry vstal in odšel skozi luknjo za portretom. Niti najmanj
mu ni bilo jasno, kje naj ga najde.
Zaradi kosmičastega snega, ki se je vrtinčil pred okni, je bilo v gradu
bolj temačno kot običajno. Harry se je stresel in se sprehodil mimo
učilnic, v katerih so potekala predavanja. Sem ter tja je skozi vrata ujel
kakšno besedo. Profesorica McHudurra je ravno nadirala nekoga, ki je
svojega prijatelja začaral v jazbeca. Harryja je prijelo, da bi pokukal v
razred, a je raje šel naprej. Domislil se je, da je Justin prosti čas
verjetno izkoristil za učenje ali pisanje naloge, in tako se je odpravil v
knjižnico.
Tam je res našel skupino Pihpuffovcev, ki jim je odpadlo
rastlinoslovje, a niso se učili. Harry je skozi vrste visokih knjižnih polic
videl, kako zatopljeni v pogovor stiskajo glave skupaj. Od daleč ni mogel
razločiti, če je med njimi tudi Justin, zato se je odpravil bližje. Tedaj pa
je ujel nekaj besed njihovega pogovora. Ustavil se je in se skril za
polico s knjigami o nevidnosti.
"Zato," je rekel debelušen fant, "sem Justinu rekel, naj se raje skrije
v našo spalnico. Potter se je očitno odločil, da bo njegova naslednja
žrtev prav on, zato je najbolje, če se za nekaj časa potuhne. Justin je
pričakoval, da bo prišlo do tega. Ko se je na začetku leta pogovarjal s
Potterjem, mu je ušlo, da je iz bunkeljske družine. Si predstavljate, sam
od sebe mu je povedal, da bi skoraj šel na Eton? S čim takim se pred
Spolzgadovim potomcem
"Si res prepričan, res ne
da je Potter, morešjebahati."
Ernie?" zaskrbljeno vprašalo dekle z
dolgimi svetlimi kitami.
"Hannah," je preplašeno rekel debelušni fant, "s kačami se zna
pogovarjati. Vsi vedo, da to veščino obvladajo samo mojstri črne
magije. Si že kdaj srečala poštenega čarovnika, ki bi klepetal s kačo?
Poleg tega pa sem nekje prebral, da so Salazarja klicali Prijatelj kač."
Ob tem so drugi resnobno prikimali, Ernie pa je nadaljeval: "Se
spomnite, kaj je pisalo na steni? Sovražniki potomca, pazite se. Filch je
nedavno tega hotel Potterja kaznovati. Kaj se je zgodilo? Skupila jo je
Filcheva mačka. Tisti iz prvega letnika, Creevey, je šel Potterju na živce.
Fotografiral ga je, ko je ležal v blatu. Kaj se je zgodilo? Creevey je na
lepem obležal v ambulanti."

"Ampak zmeraj je bil tako prijazen," je negotovo ugovarjala Hannah,

"in Saj Veš Kdo je izginil zaradi njega. Gotovo ni slab fant."
Ernie se je skrivnostno nasmehnil in stišal glas, da so se morali vsi
nagniti še bližje k njemu. Tudi Harry se je previdno pomaknil proti
njim, da bi ga slišal.
"Nihče ne ve natančno, zakaj je Potter tiste noči ostal živ. Komaj
dojenček je bil. Moralo bi ga raztrgati na koščke. Samo resnično
mogočni mojster črne magije bi lahko preživel kaj takega." Nadaljeval je
še tišje, skoraj šepetaje. "Prav zato ga je Saj Veste Kdo hotel ubiti.
Hotel se je znebiti morebitnega tekmeca. Zanima me, kaj vse Potter še
zna, pa to skriva pred nami."
Harry je imel vsega dovolj. Glasno se je odkašljal in stopil izza
knjižnih polic. če ne bi bil tako jezen, bi ga ta prizor izjemno zabaval:
ko so ga zagledali, so bili vsi Pihpuffovci videti, kot bi jih skamnel,
Ernie pa je postal bled ko smrt.
"živio," je rekel Harry. "Justina iščem."
To je potrdilo najhujše strahove Pihpuffovcev. Vsi so preplašeno
pogledali Ernieja.
"Zakaj pa?" ga je ta vprašal s tresočim glasom.
"Rad bi mu povedal, kaj se je zares zgodilo pri dvobojevalskem
krožku," je povedal Harry.
Ernie se je ugriznil v svoje pobledele ustnice, nato pa globoko zajel
sapo in rekel: "Saj smo bili tam. Videli smo, kaj se je zgodilo."
"Torej ste opazili, da ga je kača pustila na miru, takoj ko sem se
pogovoril z njo?"
"Jaz sem opazil samo to," je trmasto odvrnil Ernie, čeprav je
dobesedno trepetal od strahu, "da si govoril po kačje in nagovarjal kačo,
naj ga napade."
"Ne, pa je nisem nagovarjal!" je vzkliknil Harry z glasom, ki se mu
je tresel od jeze. "Niti dotaknila se ga ni!"
"čisto malo je manjkalo, pa bi ga ubila," je trmoglavil Ernie. "Ampak,
kakorkoli," je hitro dodal, "med mojimi predniki so sami čarovniki in
čarovnice, in to že devet generacij. Moja kri je čista in zato ne..."
"Briga me, kakšna je tvoja kri!" je jezno vzkliknil Harry. "Zakaj naj
bi po tvojem sploh napadal tiste, ki so se rodili v bunkeljskih
družinah?"
"Slišal sem, da sovražiš bunkeljne, pri katerih živiš," mu je hitro
odgovoril Ernie.
"Kako jih ne bi!" je vzkliknil Harry. "Kar pridi živet k njim, boš že
videl."
Nato se je obrnil in besno odkorakal iz knjižnice. Pri tem si je
prislužil očitajoč pogled madam Monockell, ki je loščila pozlačene platnice
velike knjige urokov.
Ko je prišel na hodnik, je stekel. Tako jezen je bil, da ni pazil, kje
hodi, in kmalu se je zaletel v nekaj velikega ter trdo pristal na
zadnjici.
"O, živio, Hagrid," je pozdravil oskrbnika, ko se je ozrl navzgor in
ugotovil, v koga se je zaletel.
Hagridov obraz je popolnoma zakrivala s snegom obložena volnena
kapa, ki je imela le odprtine za oči in nos. A Harry ga je kljub temu

nemudoma prepoznal, saj je nosil kožuh iz krtovega krzna, poleg tega pa

je zavzel skoraj celo širino hodnika. V svojih orjaških rokavicah je držal
mrtvega petelina.
"Koko gre, Harry?" je vprašal in potegnil kapo z obraza, da bi lažje
govoril. "Zakoga pa nisi pri pouku?"
"Ura rastlinoslovja nam je odpadla," je pojasnil Harry in vstal. "Kaj
pa ti tukaj?"
Hagrid mu je pokazal mrtvega petelina.
"To je že ta drugi, ki mi ga je nekdo fental ta semester," je
razložil. "Morebiti so na delu lisice, morebiti pa krvoločna bavka.
Toko ali drugače, ravnatelj mi more dovoliti, da okrog kokošnjaka
napravim obroč urokov."
Privzdignil je svoje košate obrvi in Harryju namenil dolg in preiskujoč
pogled.
"Je res vse v redu? Zdi se mi, koker da bi te nekej matralo."
Harry se ni mogel pripraviti do tega, da bi ponovil, kar so o njem
govorili Ernie in drugi Pihpuffovci.
"Nič takega ni," je zamahnil z roko. "Zdaj pa res moram iti. Kmalu
se mi začne ura spreminjanja oblike in po učbenik moram."
Odšel je in po glavi se mu je še vedno motalo tisto, kar je o njem
rekel Ernie.
"Justin je celo pričakoval, da bo prišlo od tega. Ko se je na začetku
leta pogovarjal s Potterjem, mu je ušlo, da je iz bunkeljske družine."
Povzpel se je po stopnicah, nato pa zavil na hodnik, ki je bil še
posebej mračen. Bakle je ugasnil močan in leden prepih, ki je vel skozi
slabo zaprto okno. že je bil sredi hodnika, ko se je naenkrat ob nekaj
spotaknil in padel.
Obrnil se je, da bi videl, kaj leži na tleh. Tokrat ga je v želodcu
zvilo kot še nikoli prej.
Na tleh je namreč ležal Justin, popolnoma trd in mrzel kot kamen.
Obraz je imel spačen v masko groze, oči pa so mu prazno strmele v
strop. Toda Justin ni bil sam.
česa tako čudnega Harry ni videl še nikoli. Kakšnega pol metra nad
tlemi je poleg Justina lebdel Skorajbrezglavi Nick. A ni bil več prozoren
in bisernato bele barve, temveč črn in sajast. Glava mu je visela z vratu,
na obrazu pa se mu je tako kot Justinu risala groza.
Harry je vstal, dihal je hitro in plitvo, srce pa mu je tolklo po rebrih
kakor glasnik
pri čemer po bobnu.
je opazil kolonoDivje se jekiozrl
pajkov, navzgor in navzdol
so drobencljali stran odpo hodniku,
Justina,
kar so jih nesle nožice. Edini zvok, ki ga je Harry slišal, so bili pridušeni
glasovi učiteljev, ki so prihajali iz učilnic na obeh straneh hodnika.
Lahko bi stekel stran in nihče ne bi nikdar izvedel, da je bil tam.
Toda ni ju mogel pustiti samih. Moral je poiskati pomoč. Pa bi mu kdo verjel,
da ju ni skamnel on sam?
Ko je tako stal ob Justinu in Nicku ter tuhtal, kaj naj stori, so se
poleg njega odprla vrata. Skoznja je priletel Zhoprnack.
"če to ni mali Potterček!" se je zahahljal poltergeist, poletel mimo
njega in mu pri tem z nosu sklatil očala. "Le kaj naklepa naš Potterček?
Le čemu se plazi..."
Zhoprnack se je ustavil sredi salte. Ko je visel z glavo navzdol, je

opazil Justina in Nicka. Obrnil se je, globoko zajel sapo in, še preden
ga je Harry lahko zaustavil, zavreščal: "Nov napad! Napad! Ni ga
smrtnika ali duha, ki bi bil varen! Bežite, bežite, da
si rešite življenje! Napad!"
Tresk! Tresk! Tresk! so se vrata po vsem hodniku odpirala tako
hitro, da so butala ob steno in skoznja se je ulila poplava Harryjevih
sošolcev. Nekaj dolgih minut je vladala takšna zmešnjava, da bi Justina
skoraj pohodili, številni učenci pa so se za trenutek znašli sredi Nicka.
Harryja je množica pritisnila ob zid, čeprav so učitelji poskušali
napraviti red. Končno je pritekla profesorica McHudurra, za njo pa njeni
učenci. Eden izmed njih je imel še vedno bele lase s črnimi progami,
namesto nosu pa smrček. McHudurrova je s palico sprožila gromko
eksplozijo, ki je utišala študente, nato pa jim je ukazala, naj se vrnejo v
razrede. Komaj se je prizorišče nekoliko spraznilo, pa je na hodnik
prisopihal Ernie.
"Ujeli smo ga pri delu!" je zakričal, popolnoma bled v obraz, in s
prstom melodramatično pokazal na Harryja.
"Nehaj, Macmillan!" ga je ostro pokarala McHudurrova.
Nad njihovimi glavami je lebdel Zhoprnack, se zlobno režal in
opazoval prizor; zmedo in nered je imel zelo rad. Ko so se profesorji
sklonili nad Justina in Nicka, da bi si ju pobliže ogledali, je nenadoma
zapel:
"O, Harry, pokvarjenec ti stari, kaj se pa greš?
Fentavati študente je prepovedano, da veš!"
"Da mi takoj utihneš, Zhoprnack!" je zalajala McHudurrova.
Zhoprnack jo je ubogal in ritensko odlebdel stran, pri tem pa Harryju
kazal osle.
Profesor Colibri in profesorica Grozleva sta Justina odnesla v
ambulanto. Nihče pa ni vedel, kaj naj storijo s Skorajbrezglavim Nickom.
Nazadnje je McHudurrova pričarala velik ventilator in ga izročila Ernieju.
Naročila mu je, naj Nicka odpihne navzgor po stopnicah. Ernie jo je
ubogal in Nick se je res premaknil ter neslišno odletel stran kakor
nenavaden črn balon. Končno sta na hodniku ostala samo še Harry in
profesorica.
"Pridi," mu je ukazala.
"Profesorica," je takoj rekel Harry, "prisežem vam, da nisem..."
"Vse skupaj nam je ušlo iz rok, Potter," ga je utišala McHudurrova.
Tiho stainodkorakala
velikim okoli
izjemno grdi vogala kipom
kamnitim in profesorica
gargojle.se je ustavila pred
"Gumijasti medvedki!" je rekla. To je bilo očitno geslo, saj je gargojla
nenadoma oživela in skočila stran, zid za njo pa se je razprl. Kljub temu
da se je Harry strašno bal, kaj ga čaka, so se mu usta presenečeno
odprla. Za zidom je bilo majhno polžasto stopnišče, nekakšne tekoče
stopnice, ki so se same od sebe premikale navzgor. Ko sta s profesorico
stopila nanje, se je stena za njima spet zaprla. Vzpenjala sta se vse više
in više ter precej hitro, tako da se je Harryju začenjalo že nekoliko
vrteti. Končno je pred sabo zagledal hrastova vrata z medeninastim
tolkačem v obliki grifona.
Takrat mu je postalo jasno, kam ga je pripeljala profesorica
McHudurra. Tu je živel Dumbledore.

Dvanajsto poglavje
Mnogobitni napoj
------------------------------
Ko sta prispela na podest kamnitega stopnišča, je profesorica potrkala
na vrata. Tiho so se odprla in vstopila sta. McHudurrova je Harryju
pomignila, naj počaka, in ga pustila samega.
Harry se je ozrl okoli sebe. Nekaj je bilo očitno. Izmed vseh
kabinetov, ki jih je obiskal tisto leto, je bil Dumbledorjev najbolj zanimiv.
če ga ne bi tako skrbelo, da ga bodo vrgli iz šole, bi se z veseljem
razgledal po njem.
Ovalna soba je bila velika in lepa, po njej pa so odmevali nenavadni
zvoki. Na mizah z izjemno ozkimi nogami so stale zanimive srebrne
priprave. Tiho so brenčale, sem ter tja pa se je iz njih pokadilo. Stene
so prekrivali portreti prejšnjih ravnateljev in ravnateljic, ki so mirno
dremali med okviri. V kabinetu je bila tudi velikanska miza, katere noge
so se na tla opirale s krempljastimi šapami. Na polici za mizo pa je stal
zmahan in nacefran čarovniški klobuk, klobuk Izbiruh.
Harry se je obotavljal. Previdno je ošinil speče čarovnike in čarovnice
na stenah. Saj ne bo nič narobe, če bi si klobuk spet nataknil na glavo?
Samo toliko, da bi ugotovil... Da bi se prepričal, če ga Izbiruh ni po
pomoti vtaknil v napačen dom.
Tiho se je splazil okoli mize, potegnil klobuk s police in si ga počasi
poveznil na glavo. Bil mu je prevelik in zdrsnil mu je prek oči, tako kot
je zadnjič, ko si ga je nadel. Zazrl se je v temno notranjščino klobuka
in čakal. Končno mu je drobni glasek zašepetal na uho: "Te kaj muči,
Harry Potter?"
"Pravzaprav me res," je zamrmral Harry. "Oprostite, da vas motim,
ampak hotel sem vas vprašati..."
"če te nisem po pomoti vtaknil v napačen dom," ga je s smehom v
glasu dopolnil klobuk. "Res je... Zelo težko sem se odločil, kam spadaš. A še
vedno vztrajam pri tistem, kar sem rekel takrat..."
Harry bi od veselja najraje poskočil.
"Res," je nadaljeval Izbiruh, "Spolzgad bi ti pomagal na poti k
veličini."
Harryja je zvilo, zgrabil je klobuk in si ga potegnil z glave. Mlahavo
mu je obvisel v roki. Nič posebnega ni bil videti, samo zguljen in
zmahan klobuk je bil. Odložil ga je nazaj na polico.
"Motiš
ničesarse," je ni
in se Harry glasnoVrekel
niti zganil. klobuku,
tistem ki za
je Harry pa sabo
mu nizaslišal
odvrnil nenavaden,
grlen glas. Bliskovito se je obrnil.
Izkazalo se je, da le ni sam. Na zlati palici za vrati je stal onemogel
ptič, ki je bil podoben oskubljenemu puranu. Harry se je osuplo zastrmel
vanj, ptič pa mu je žalostno vrnil pogled in še enkrat zadavljeno
zakrakal. Harryju se je zdel zelo bolan. Njegov pogled je bil otopel, in
medtem ko ga je Harry opazoval, mu je iz repa odpadlo še nekaj peres.
"Samo še tega mi manjka," si je rekel Harry, "da Dumbledorjev ptič
umre prav takrat, ko v kabinetu ni drugega razen mene."
V tistem trenutku so iz ptiča bruhnili plameni. Harry je zakričal od
presenečenja in se ritensko umaknil k mizi. Vročično se je oziral, da bi
našel kozarec vode ali kaj podobnega, a nikjer ni bilo ničesar, s čimer bi

ga pogasil. Ptič je v hipu postal prava ognjena krogla; glasno je

zavreščal, takoj zatem pa je od njega ostal še samo kupček pepela, iz
katerega se je kadilo.
Odprla so se vrata. Skoznja je stopil Dumbledore in mu resnobno
pokimal.
"Profesor," je izdavil Harry, "vaš ptič... Nič nisem mogel narediti...
Kar vžgal se je..."
Na Harryjevo veliko presenečenje se je Dumbledore nasmehnil.
"Saj je bil že čas," je rekel. "Zadnjih nekaj dni je bil videti prav
obupen. Večkrat sem mu rekel, naj pohiti."
Ko je opazil, kako je Harryja to osupnilo, se je zahahljal.
"Fawkes je feniks, Harry. Kadar pride za feniksa čas, da umre, se
vžge, zgori, nato pa se znova rodi iz pepela. Poglej."
Harry se je ozrl h kupčku pepela in res je iz njega pokukala drobna,
zgubana piščančkova glava. Piščanec ni bil nič manj grd od ostarelega
feniksa.
"škoda, da si ga moral videti ravno na dan samovžiga," je zavzdihnil
Dumbledore in sedel za mizo. "Večino svojega življenja je zelo lep; rdeče
in zlato perje ima. Feniksi so zelo zanimiva bitja. Izjemno težak tovor
lahko prenašajo, njihove solze so zdravilne in zelo zvesti so."
Zaradi Fawksovega samovžiga je Harry čisto pozabil, zakaj je prišel k
Dumbledorju. Toda ko je ravnatelj sedel za mizo, na stol z visokim
naslonjalom, in v Harryja zapičil svoje svetlo modre predirne oči, se je
takoj spomnil, čemu je tam.
A še preden je Dumbledore lahko karkoli rekel, so se vrata odprla
tako sunkovito, da bi skoraj poletela s tečajev. Skoznja je seveda vstopil
Hagrid. Oči so se mu divje svetile, vrh razkuštranih las mu je postrani
stala kapa, v desnici pa je še vedno držal mrtvega petelina.
"Ni ga Harry, guspod prufesor!" je Hagrid roteče zatrdil ravnatelju.
"Zgovarjala sva se in od tega ni minila niti minuta, da so našli novega
skamnelca. On ga že ni mogel napasti, guspod!"
Dumbledore je hotel nekaj reči, pa ga Hagrid sploh ni pustil do
besede. Ves razburjen je še naprej blebetal, zraven pa s petelinom mahal
okoli, da so peresa frčala na vse strani.
"Persežem vam, da ni bil on in tudi pred ministrstvom bom persegel,
če bo treba!"
"Hagrid, lepo te..."
"Napačnega
bi..." fanta ste prijeli, guspod, jest vem, da Harry nikder ne
"Hagrid!" ga je glasno prekinil Dumbledore. "Saj sploh ne mislim, da
Harry napada sošolce."
"Aja," je rekel Hagrid in končno nehal opletati s petelinom. Roka mu
je ohlapno zabingljala ob telesu. "No, prou. Potlej grem pa ven počakat,
da se v miru pomenita."
Bilo mu je nerodno in je zato iz kabineta odcopotal še bolj glasno.
"Res mislite, da nisem jaz tisti, ki napada sošolce?" je poln upanja
vprašal Harry, medtem ko je Dumbledore z mize spihal petelinje perje.
"Ne, Harry, po mojem nisi," je odvrnil Dumbledore, toda spet je
postal zelo resen. "A vseeno bi se rad pogovoril s tabo."
Dumbledore je staknil blazinice svojih dolgih prstov in se prek njih

zamišljeno zazrl vanj.

"Vprašati te moram, Harry, če bi mi rad karkoli povedal," je rekel
nežno. "Karkoli."
Harry ni vedel, kaj naj reče. Pomislil je na Dreca, ki je grozil
brezkrvnežem, in na mnogobitni napoj, ki brbota na stranišču Javkajoče
Jane. Nato pa se je spomnil breztelesnega glasu, ki ga je slišal že
dvakrat, in Rona, ki ga je posvaril: "Ni dobro znamenje, če slišiš glasove,
ki jih drugi ne morejo. Celo v čarovniškem svetu to nikakor ni dobro
znamenje." Tudi tega ni pozabil, kaj vsi govorijo o njem, in spet se je
zbal, da je morda vendar nekako povezan s Salazarjem Spolzgadom.
"Ne," je končno odvrnil. "Ničesar vam nimam povedati, profesor."
Da je neznanec skamnel kar dva naenkrat, pri čemer je bil eden
duh, je marsikoga krepko prestrašilo. Nenavadno, a zdelo se je, da
študente najbolj skrbi prav usoda Skorajbrezglavega Nicka. "Le kdo bi kaj
takega lahko napravil duhu?" so se spraševali. "Kako strašanska mora biti
njegova moč, da lahko škodi nekomu, ki je že mrtev!"
Večina Harryjevih sošolcev je hitro rezervirala sedež na vlaku, ki naj
bi jih za božič odpeljal domov.
"če bo šlo tako naprej, bomo na Bradavičarki ostali samo mi," je
Ron potožil Harryju in Hermioni. "Mi trije, Dreco, Crabbe in Goyle. To
bodo lepe počitnice."
A Harry je bil vesel, da bo večina sošolcev odšla domov. Na živce
mu je šlo, da so se ga na hodnikih izogibali, kakor da mu bodo vsak
trenutek pognali rogovi ali da bo začel bruhati ogenj. Sit je bil tega, da
so šepetali in nanj kazali s prstom, kadar je šel mimo večje skupine
študentov.
Fredu in Georgu pa se je vse to zdelo zelo zabavno. Po hodnikih sta
vedno hodila nekaj metrov pred Harryjem in vpila: "Umaknite se,
Spolzgadov potomec prihaja! Pozor, resnično hudoben čarovnik prihaja!"
Percy tega nikakor ni odobraval.
"To ni smešno," ju je hladno okaral.
"Spravi se nam spod nog, Percy," ga je z zaigrano oholostjo zavrnil
Fred. "Harryju se mudi."
"Ja, pred naslednjo uro mora v Dvorano skrivnosti na skodelico čaja s
svojim zlim služabnikom," se je zahihital George.
Tudi Ginny se to ni zdelo smešno.
"Nehajta," je zacvilila vsakič, kadar je Fred na ves glas vprašal
Harryja,
da Harryjakdo bo njegova
odganja naslednja
s česnovo kito. žrtev, ali ko se je George pretvarjal,
Harryja ni jezilo, da se delata norca. Pravzaprav se je počutil bolje,
saj se je očitno vsaj Georgu in Fredu zdelo nemogoče, da bi bil
Spolzgadov potomec. Njune norčije pa so parale živce Drecu, čigar obraz
je bil bolj kisel vsakič, ko ju je zagledal.
"Tak je zato, ker ga mika, da bi se razkril," je razglabljal Ron.
"Dobro veš, da ne prenese, če je kdorkoli pri čemerkoli boljši od njega.
Zdaj pa si mu pobral celo zasluge za najhujše packarije."
"Kmalu mu bomo posvetili," je zadovoljno izjavila Hermiona.
"Mnogobitni napoj je že skoraj pripravljen in razkrinkali ga bomo."
Končno je bilo semestra konec in nad grad se je spustila tišina,
globoka kakor sneg na grajskem parku. Harryju se nikakor ni zdela

žalobna, prej pomirjujoča. Užival je, saj so imeli s Hermiono in

Weasleyjevimi gryfondomski stolp samo zase. Igrali so se lahko, kolikor
so hoteli glasno, ne da bi pri tem koga motili. Dvojčka in Ginny so se
odločili, da ostanejo na šoli in ne gredo s starši v Egipt obiskat Billa.
Percy, ki je vihal nos nad njihovim otročjim obnašanjem, je redko
posedal v gryfondomski dnevni sobi. Domišljavo jim je povedal, da je
ostal na šoli med počitnicami samo zato, ker je predstavnik študentov in
mora v teh težkih trenutkih podpreti profesorje.
Božično jutro je bilo mrzlo in belo. Harryja in Rona, ki sta bila
sama v spalnici, je zbudila Hermiona. Navsezgodaj je vdrla k njima in
jima prinesla darila.
"Zbudita se!" je vzkliknila in odgrnila zavese.
"Hermiona, dobro veš, da ne smeš hoditi sem," je zagodrnjal Ron in
si z roko pokril oči, da bi jih obranil pred svetlobo.
"Vesel božič," se je namrdnila Hermiona in mu vrgla darilo. "Skoraj
celo uro sem že pokonci, v napoj sem vmešala še malo mrežekrilnih
mušic. Pripravljen je."
Harryja je to v trenutku prebudilo in sedel je.
"Si prepričana?"
"Popolnoma," je prikimala Hermiona in odrinila podgano škrabo, da
je lahko sedla na konec njegove postelje. "če mislimo načrt izpeljati, ga
moramo še danes."
V tistem trenutku je v spalnico priprhutala Hedwig, ki je v kljunu
prinesla zelo majhen zavitek.
"živio," jo je Harry veselo pozdravil, ko je pristala na njegovi postelji.
"Pa ne, da spet govoriš z mano?"
Sova ga je prijazno pogrizljala po ušesu, in to je bilo za Harryja
veliko lepše darilo od tistega, ki mu ga je prinesla. Poslali so mu ga
namreč Dursleyjevi. V njem sta bila zobotrebec in kratko pismo, v
katerem so ga spraševali, če bi morda lahko ostal na Bradavičarki tudi
med poletnimi počitnicami.
Ostala darila, ki jih je Harry dobil za božič, so bila veliko lepša.
Hagrid mu je poslal škatlo karamelnih bonbonov, ki pa se jih je Harry
odločil najprej omehčati nad ognjem in šele nato pojesti. Ron mu je
podaril knjigo z naslovom Leteti s Kanoni, polno zanimivih podatkov o
njegovem najljubšem moštvu quidditcha. Hermiona mu je kupila
dragoceno pisalo iz orlovskega peresa. V zadnjem zavitku pa je Harry
našel
poslala nov, nakvačkan
gospa Weasley. pulover, ki mu ga je ki
Njeno voščilnico, skupaj
je bilaszavita
češpljevo tortoje
z darili,
prebral z občutkom krivde. Spomnil se je na avtomobil gospoda
Weasleyja, ki ga nihče ni videl, odkar je treščil v vrbo mesarico.
Na to, koliko šolskih pravil bodo prekršili, ko bodo zaužili mnogobitni
napoj, raje ni niti pomislil.
Vsi trije so se nekoliko bali morebitnih stranskih učinkov napoja. A
niti to jim ni skalilo veselja pri božični večerji.
Velika dvorana je bila videti sijajna. Ne le da je v njej stalo deset
božičnih jelk, ki jih je pokrivalo ivje, s stropa pa so viseli debeli šopki
omele. Poleg tega je v njej naletaval topel in suh začaran sneg.
Dumbledore je prevzel vlogo dirigenta in skupaj so zapeli nekaj božičnih
pesmi. Pri tem je Hagrid pel glasneje z vsako čašo jajčnega likerja, ki jo

je zvrnil. Percy je zbrane pogosto začudeno vprašal, čemu se hihitajo. Ni

namreč opazil, da mu je Fred začaral priponko, na kateri je zdaj pisalo
,Predstavnik ščurkov'.
Posmehljive opazke, ki jih je o njegovem puloverju za mizo
Spolzgadovcev spuščal Dreco, Harryja niso prizadele. "Z nekaj sreče," si
je mislil, "bo že čez nekaj ur dobil, kar si zasluži."
Komaj sta Ron in Harry pojedla tretjo porcijo pudinga, že ju je
Hermiona nagnala iz dvorane, da bi se do konca dogovorili glede
njihovega načrta.
"še vedno potrebujemo delčke tistih, v katere bi se radi spremenili,"
ju je opomnila, kot bi ju pošiljala v trgovino po pralni prašek. "Najbolje
bo, če dobita kaj od Crabbeja in Goyla. Drecova najboljša prijatelja sta,
njima bo povedal karkoli. Poleg tega pa moramo tudi poskrbeti, da nas
Crabbe in Goyle ne bosta presenetila, medtem ko ga bomo zasliševali."
Fanta sta jo osuplo gledala, ona pa je mirno nadaljevala: "Vse sem
že premislila." Pomolila jima je zajetni čokoladni tortici. "Napolnila sem
ju s praškom smrčaškom. Vidva poskrbita samo za to, da ju bosta
Crabbe in Goyle našla. Saj vesta, kako sta požrešna. Gotovo ju bosta
takoj stlačila v usta. Ko pa bosta zaspala, jima izpulita nekaj las in ju
zaprita v najbližjo omaro."
Harry in Ron sta se nejeverno spogledala.
"Hermiona, po mojem to ne..."
"Si pomislila, kaj vse gre lahko narobe..."
A Hermionine oči so se jekleno zalesketale, precej podobno, kot
so se včasih bleščale oči profesorice McHudurre.
"Brez tistih nekaj las Crabbeja in Goyla je napoj povsem neuporaben," je
odločno rekla. "Saj bi rada izvedela, če je za vse to kriv Dreco, kajne?"
"Dobro, no," je pristal Harry. "Kaj pa ti? Koga nameravaš zlasati?"
"Jaz že imam, kar potrebujem," se je pohvalila Hermiona, iz žepa
povlekla stekleničko in jima jo pokazala. V njej je bil en sam las. "Se
spomnita, kako se me je Millicent lotila pri dvobojevalskem krožku? Ko
me je poskusila zadaviti, je na mojem plašču pustila tole! Sicer je šla za
božič domov, pa kaj. Bom pač rekla Spolzgadovcem, da sem si premislila
in se vrnila na šolo."
Ko je Hermiona odhitela pogledat, če je z mnogobitnim napojem vse
v redu, se je Ron obrnil k Harryju.
"Si že kdaj slišal kakšen načrt, pri katerem bi se lahko zalomilo več
stvari
A kot pri Hermioninem?"
na Harryjevo in Ronovo presenečenje sta prvi korak njihovega
naklepa opravila brez vsakih zapletov. Po božični večerji sta se skrila v
zapuščeni avli in tam pričakala Crabbeja in Goyla. Ta sta ostala sama za
mizo Spolzgadovcev in se basala s četrto porcijo riževega narastka. Harry
je čokoladni tortici postavil na ograjo stopnišča. Ko sta Crabbe in Goyle
končno prišla, sta se Harry in Ron hitro skrila za oklep, ki je stal ob
vhodnih vratih.
"Je sploh mogoče, da je kdo tako zabit?" je navdušeno zašepetal Ron,
ko je Crabbe razburjeno pokazal na tortici, ki sta si ju z Goylom takoj
zbasala v usta. Nekaj trenutkov sta požrešno mlaskala z zmagoslavnim
izrazom na obrazu. Nato pa sta se nenadoma zvrnila vznak, pri čemer
sta se še vedno zadovoljno režala.

Najtežji del naloge ju je bilo skriti v omaro na nasprotni strani avle.

Končno sta ju le stlačila med vedra in metle. Nato je Harry iznad
Goylovega nizkega čela izpulil nekaj kocin, Ron pa si je priskrbel nekaj
Crabbejevih las. Ukradla sta jima tudi čevlje, saj so bili njuni veliko
premajhni za stopala, kakršna sta imela Crabbe in Goyle. še vedno nekoliko
omamljena od uspeha sta stekla proti stranišču Javkajoče Jane.
Zaradi gostega črnega dima, ki se je dvigal iz separeja, v katerem je
Hermiona pripravljala napoj, se je na stranišču komaj kaj videlo. Harry
in Ron sta si usta in nos pokrila s plaščem, nato pa tiho potrkala na
vrata separeja.
"Hermiona?" Slišala sta, kako je škrtnila ključavnica in vrata so se
odprla. Hermioni je obraz sijal od zadovoljstva in videlo se je, da ju je
težko pričakovala. Izza nje sta zaslišala blop, blop brbotajočega napoja, ki
je bil gostejši od sirupa. Na vrhu straniščnega kotlička so stali trije
kozarci.
"Imata lase?" ju je napeto vprašala Hermiona.
Harry ji je pokazal svoj ulov.
"Dobro. Iz pralnice sem vama prinesla plašča," je rekla Hermiona in
jima pomolila vrečko. "Ko se bosta spremenila v Crabbeja in Goyla,
bosta potrebovala večja."
Vsi trije so se zazrli v kotel. Od blizu je bil lenobno brbotajoči
napitek videti kot gosto, temno blato.
"Prepričana sem, da nam je napoj uspel in da bo vse v redu," se je
prepričevala Hermiona in še enkrat živčno prelistala Narbolj silovite
napoje. "Videti je tak, kot v knjigi piše, da bi moral biti. Ko ga spijemo,
bomo imeli eno uro časa, preden se spremenimo nazaj v same sebe."
"Kaj morava narediti zdaj?" jo je vprašal Ron.
"Napoj bomo vlili v tiste tri kozarce in vanje vrgli vsak svoje lase."
Hermiona je z zajemalko natočila vse kozarce. Nato je s tresočo roko
iz stekleničke stresla v svojega Millicentin las.
Napoj je zasikal kakor čajni kotliček, v katerem vre voda, in se začel
divje peniti. čez nekaj trenutkov je postal nagnusno rumene barve.
"Bljak. Takale bi bila verjetno destilirana Millicent," se je skremžil
Ron, ko si je ogledal napoj v Hermioninem kozarcu. "Stavim, da je nagnusen."
"še vidva vrzita lase v svoja kozarca," ju je priganjala Hermiona.
Harry je Goylove lase vrgel v srednjega, Ron pa Crabbejeve v zadnjega.
Napoj v obeh kozarcih se je zapenil in zasikal. Goylov je postal
rumenkasto rjave barve,

"čakajta!" je Harry ustavilCrabbejev
Hermiono pa umazano
in Rona, rjave.
ki sta že segla po
kozarcih. "Raje spijmo napoj vsak v svojem separeju. Ko se bova
spremenila v Crabbeja in Goyla, ne bo več prostora za vse, Millicent pa
tudi ni suhica."
"Pametno," je prikimal Ron in odklenil vrata.
Previdno, da ne bi zlil niti kapljice napoja, je Harry stopil v srednji
separe.
"Pripravljena?" je zaklical.
"Ja," sta se oglasila Ron in Hermiona.
"Ena, dve, tri!"
Harry se je prijel za nos in spil napoj v dveh velikih požirkih. V
trenutku ga je začelo zvijati po želodcu, kakor da bi požrl žive kače.

Sključil se je, misleč, da bo bruhal. V trebuhu ga je žgalo in mravljinci

so se mu pognali po telesu, vse do prstov na nogah in rokah. Nato je
dobil grozljiv občutek, da se bo stopil, zahropel je in padel na vse štiri,
koža pa mu je po vsem telesu začela brbotati kakor vroč vosek. Pred
njegovimi očmi so mu dlani začele rasti, prsti so postali debelejši, nohti
so se razširili in členki so se mu napeli. Ramena so se mu boleče
raztegnila, po ščegetanju na čelu pa je sklepal, da se mu lasje pognali
tudi tam. Ko so se mu prsi razširile in mu razparale plašč, se je počutil,
kot bi bilo njegovo telo sod, katerega železni obroči so popustili. Zaradi
stopal, utesnjenih v čevljih, ki so postali štiri številke premajhni, mu je
telo v valovih preplavljala bolečina...
Toda tako nenadoma, kot se je vse začelo, se je tudi končalo. Harry
je ležal z obrazom na mrzlih kamnitih tleh in poslušal, kako Jane
žalobno grgota v najbolj oddaljenem separeju. S težavo si je sezul čevlje
in vstal.
"Tako se torej počuti Goyle v svojem telesu," si je rekel sam pri
sebi, nato pa si je s tresočimi rokami slekel plašč, ki mu je bil zdaj vsaj
trideset centimetrov prekratek. Nataknil si je enega izmed
dveh, ki ju je prinesla Hermiona in si obul Goylove čevlje, velike
lcakor manjši čoln. Z roko si je hotel popraviti lase, da mu ne bi viseli
prek oči, a je zatipal samo kratke ščetine, ki so mu štrlele iz čela. Nato
je ugotovil, da skozi očala vidi vse megleno, saj je Goyle videl odlično.
Snel si jih je in zaklical: "Je z vama vse v redu?" Iz grla se mu je izvil
nizek, prasketajoč Goylov glas.
"Ja," je z desne zakrulil Crabbejev bas.
Harry je odklenil vrata in se postavil pred počeno ogledalo. Iz njega
ga je s svojimi mrtvimi, globoko v lobanjo potisnjenimi očmi opazoval
Goyle. Harry se je popraskal po ušesu. Tudi Goyle se je.
Odprla so se vrata Ronovega separeja. Debelo sta zazijala drug v
drugega. Ron je bil videti ves pretresen in zelo bled, sicer pa je bil
izrezan Crabbe - od las, ki so bili videti, kot bi mu nekdo na glavo
poveznil skledo, nato pa odrezal vse, kar štrli izpod nje, do njegovih
dolgih rok, podobnih opičjim šapam.
"Neverjetno," je rekel Ron, se približal ogledalu in s prstom podrezal
v Crabbejev krompirjast nos. "Resnično neverjetno."
"Mudi se nam," ga je opomnil Harry in si zrahljal pašček ure, ki se
je zarezal globoko v Goylovo debelo zapestje. "Najti moramo dnevno
sobo Spolzgadovcev.
Ron, ki Ne biga
je strmel v Harryja, bilo
je slabo, če"Se
prekinil: bi lahko komukako
zavedaš, sledili..."
skrajno
nenavadno je videti Goyla, ki zna misliti?" še enkrat je zmajal z glavo,
nato pa se je obrnil k vratom Hermioninega separeja in pobutal po njih:
"Pridi, mudi se nam."
"Mislim, da ne bom šla z vama," mu je odvrnil visok glasek. "Kar
sama pojdita."
"Hermiona, saj veva, da je Millicent grda, ampak nihče ne bo vedel,
da si to ti."
"Ne, res, raje ne bi šla. Vidva pa kar pohitita, časa nimata na
pretek."
Harry je presenečeno pogledal Rona.
"To je že bolj podobno Goylu," se je nasmehnil Ron. "Tako pogleda

vsakič, kadar ga kakšen profesor kaj vpraša."

"Hermiona, je s tabo vse v redu?" je vprašal Harry skozi vrata.
"Ja, ja, vse je v redu. Kar pojdita."
Harry je pogledal na uro. Od šestdesetih dragocenih minut jih je
minilo že pet.
"Počakaj naju tukaj, prav?" je še rekel.
Nato sta z Ronom previdno odprla straniščna vrata, se prepričala, da
je zrak čist, in se odpravila.
"Ne mahaj toliko z rokami," je Harry opozoril Rona.
"Kaj?"
"Crabbeju vedno kot mrtve visijo ob telesu."
"Takole?"
"Ja, tako je bolje."
Spustila sta se po marmornatem stopnišču. Ozirala sta se okoli sebe
za kakšnim Spolzgadovcem, da bi mu lahko sledila do njihove dnevne
sobe, pa ni bilo nikjer nobenega.
"Kaj pa zdaj?" je obupaval Harry.
"Spolzgadovci pridejo na zajtrk vedno iz tiste smeri," se je spomnil
Ron in pokimal proti vhodu v grajske ječe. Komaj je stavek izrekel, pa
je prišlo skozenj dekle z dolgimi kodrastimi lasmi.
"Ej, ti!" je vzkliknil Ron in pohitel k njej. "Pozabila sva, kako se
pride do naše dnevne sobe."
"Prosim?" ga je s prikritim odporom premerilo dekle. "Naše dnevne
sobe? Jaz sem iz Drznvraana."
Odšla je, pri čemer se je sumničavo ozirala prek ramen.
Harry in Ron sta pohitela po kamnitih stopnicah v temo, saj se jima
je posvetilo, da njuna naloga ni tako lahka, kot sta pričakovala. Pri tem
so njune stopinje še posebej glasno odmevale, saj sta zdaj korakala s
Crabbejevimi in Goylovimi velikimi stopali.
Labirint hodnikov je bil popolnoma prazen. Hodila sta vse globlje in
globlje pod šolo in ves čas pogledovala na uro, koliko časa še imata.
čez četrt ure, ko sta bila že na robu obupa, sta vendarle nekoga
opazila.
"Aha!" se je razvedril Ron. "To je gotovo eden izmed Spolzgadovcev."
Neznanec je prišel na hodnik iz ene od soban. Ko sta mu z Ronom
pohitela naproti, pa so se jima upi razblinili. Ni bil Spolzgadovec, temveč
Percy.
"Kaj pa titotukaj?"
Percyju ga jenipresenečeno
vprašanje bilo všeč. vprašal Ron.
"To," je rekel togo, "se te čisto nič ne tiče. Crabbe ti je ime, kajne?"
"Ka... Aja. Ja," je prikimal Ron.
"No, pojdita lepo v svojo sobo," ju je strogo odpravil Percy. "Zadnje
čase ni varno takole tavati po gradu."
"A ti pa lahko?" se je uprl Ron.
"Jaz," je Percy napel prsi, "sem predstavnik študentov. Mene si nihče
ne bi upal napasti."
Za Harryjevim in Ronovim hrbtom se je nenadoma oglasil znan glas.
Proti njim je ležerno korakal Dreco in Harry se ga je prvič v življenju
razveselil.
"Tukaj sta torej," ju je lenobno pozdravil. "Sta se ves ta čas nažirala

v Veliki dvorani? Iskal sem vaju, nekaj resnično zabavnega vama moram
pokazati."
Nato je zaničljivo premeril Percyja.
"Kaj pa ti počneš tu spodaj, Weasley?" se je namrdnil.
Percyja bi skoraj razgnalo od jeze.
"Si pozabil, da sem predstavnik študentov?! Malo lepše se obnašaj!" je
zarevskal na Dreca. "Ne bodi tako vzvišen!"
Malfoy se je še enkrat namrdnil, nato pa pomignil Harryju in Ronu,
naj gresta za njim. Harry bi se skoraj opravičil Percyju v Drecovem
imenu, pa se je še pravi čas ustavil. Z Ronom sta pohitela za Drecom,
in ko so zavili na naslednji hodnik, jima je rekel: "Ta Peter Weasley..."
"Percy," ga je samodejno popravil Ron.
"Briga me, kako mu je ime," je rekel Dreco. "Opazil sem, da zadnje
čase pogosto stika naokrog. Dobro vem, kaj ima za bregom. Gotovo
misli, da bo sam ujel Spolzgadovega potomca."
Nakratko in porogljivo se je zasmejal. Ron in Harry sta se razburjeno
spogledala.
Dreco se je ustavil ob delu kamnite stene, prek katerega je mezela
vlaga.
"Kakšno je že novo geslo?" je vprašal Harryja.
"Em..." je rekel Harry.
"Saj res, čistokrvni!" se je spomnil Dreco, ki očitno od njega sploh ni
pričakoval odgovora. Kamnita vrata, ki so se skrivala v steni, so zdrsnila
vstran. Dreco je stopil skoznja, Harry in Ron pa sta mu sledila.
Dnevna soba Spolzgadovcev je bila dolga in nizka podzemna sobana.
Njene stene so bile iz grobo oklesanega kamenja, s stropa pa so na
verigah visele zelenkaste svetilke. Naravnost pred njimi je v kaminu z
bogato izrezljanim lesenim okvirom prasketal ogenj. Okoli njega je na
bahavih naslanjačih sedelo več silhuet Spolzgadovcev.
"Počakajta tukaj," je Dreco ukazal Harryju in Ronu ter pomignil na
prazna stola, nekoliko stran od kamina. "Takoj grem ponj. Ravnokar mi
ga je poslal oče."
Prijatelja, ki sta se spraševala, kaj jima Dreco namerava pokazati, sta
sedla. Trudila sta se dajati vtis, da se počutita kot doma.
Dreco se je kmalu vrnil, v roki pa je držal nekaj, kar je bilo videti
kot izrezek iz časopisa. Pomolil ga je Ronu pod nos.
"To se bosta smejala," je rekel.
Harry je videl,
nato zelo kakozasmejal
prisiljeno je Ron osuplo
in murazširil oči, ga hitro prebral, se
ga podal.
Izrezek je bil iz Preroških novic in na njem je pisalo:
Preiskava na ministrstvu za čaranje
Arthurja Weasleyja, vodjo urada za zlorabo bunkeljskih izdelkov, so
oglobili, ker je uročil bunkeljski avto. Kazen znaša petdeset guldov.
Gospod Lucius Malfoy, predsednik šolskega sveta Bradavičarske
akademije za čarovnike in čarovnice, blizu katere je začarani avto pred
nekaj meseci treščil na tla, je danes zahteval, da gospod Weasley odstopi.
"Weasley je ministrstvo za čaranje spravil na slab glas," je gospod
Lucius izjavil za naš časopis. "Očitno ni dovolj sposoben za
tako službo in njegov nesmiselni zakon za zaščito bunkeljnov bi moral
naravnost v koš!"

Gospod Weasley tega ni želel komentirati, njegova žena pa je

novinarjem zagrozila, naj se poberejo, sicer bo nanje naščuvala njihovega
grundlja.
"No?" je nepotrpežljivo vprašal Dreco, ko mu je Harry vrnil izrezek.
"Se ti ne zdi smešno?"
"Ha, ha," je pusto rekel Harry.
"če ima Arthur Weasley tako rad bunkeljne, naj si zlomi palico in
gre živet k njim," je zaničljivo prhnil Dreco. "Glede na to, kako se
Weasleyjevi obnašajo, je res težko verjeti, da so čistokrvni čarovniki."
Ronov oziroma Crabbejev obraz se je spačil od besa.
"Kaj pa ti je, Crabbe?" ga je jezno vprašal Dreco.
"Trebuh me boli," je zahripal Ron.
"Pa pojdi v ambulanto in še v mojem imenu zbrcaj tiste brezkrvneže,
ki ležijo v njej," mu je svetoval Dreco in se zlobno zahahljal.
"Presenečen sem, da Preroške novice še niso poročale o tem, kaj se
dogaja na Bradavičarki," je zamišljeno nadaljeval. "Verjetno poskuša
Dumbledore zadevo prikriti. Ampak, če se vse skupaj ne bo kmalu
uredilo, ga bodo vrgli iz službe. Oče pravi, da je Dumbledore najhujše,
kar je lahko doletelo Bradavičarko. čisto nor je na študente, ki so se
rodili v bunkeljskih družinah. Pošten ravnatelj tistega sluzastega Creeveyja
že ne bi spustil na akademijo."
Začel se je pretvarjati, da fotografira in oponašati Colina. To mu je
sicer zelo dobro uspelo, obenem pa je grdo pretiraval: "Harry, a te lahko
fotografiram, Harry? Se mi boš podpisal na fotografijo? Ti lahko, prosim,
poližem čevlje, Harry?"
Sprostil je roke, da so mu obvisele ob telesu, ter se nejeverno zazrl
v Harryja in Rona.
"Kaj vama je danes?"
Prijatelja sta se veliko prepozno prisilila, da sta se zasmejala, a Dreco
je bil zadovoljen tudi z zapoznelim smehom; morda je pri Crabbeju in
Goylu vedno dolgo trajalo, preden sta doumela šalo.
"Sveti Potter, zavetnik brezkrvnežev," je počasi izdavil Dreco. "Tudi ta
nima okusa. Sicer se ne bi družil s tisto brezkrvno povzpetnico
Hermiono. In nekateri mislijo, da je ta reva Spolzgadov potomec!"
Harry in Ron sta zajela sapo in se pričakujoče zagledala v Dreca.
Prepričana sta bila, da se jima bo vsak trenutek zaupal. Potem pa...
"Ko bi le vedel, kdo je," je čemerno zagodel Dreco. "Z veseljem bi
mu
Ronupomagal."
se je povesila čeljust, tako da je bil Crabbejev obraz videti še
bolj butast kot običajno. Tega Dreco na srečo ni opazil in Harry ga je
hitro vprašal: "Ampak gotovo se ti vsaj približno dozdeva, kdo je za
vsem tem."
"Dobro veš, da se mi niti sanja ne, Goyle, kolikokrat ti moram to še
povedati!" je revsknil Dreco. "Oče mi pa tudi noče zaupati, kako je bilo
zadnjič, ko se je Dvorana odprla. To je bilo seveda pred petdesetimi leti,
torej dolgo pred tem, ko je on hodil na Bradavičarko. Ampak natančno
ve, kako je bilo, in povedal mi je, da je eden redkih, ki toliko vedo o
tem. Menda bi bilo zato sumljivo, če bi jaz vedel preveč. No, nekaj sem
le izvlekel iz njega. Zadnjič, ko se je odprla Dvorana skrivnosti, je neka
brezkrvnica umrla. Zato bi šel stavit, da bo tudi tokrat kakšen brezkrvnež

šel rakom žvižgat."

Harry in Ron sta se spogledala.
"Upam samo, da se bo Spolzgadov potomec lotil tudi Grangerjevke,"
je zlobno dodal Dreco.
Ron je stiskal velikanske Crabbejeve pesti. Harryju se je zazdelo, da
bi bilo nekoliko nenavadno, če bi Crabbe Dreca usekal po nosu, zato je
Rona svareče ošinil s pogledom in rekel: "Pa veš vsaj to, ali so ujeli
tistega, ki je zadnjič odprl Dvorano skrivnosti?"
"Jasno. Ne vem sicer, kdo je to bil, ampak gotovo so ga vrgli iz
šole," je skomignil Dreco. "Verjetno je še vedno v Azkabanu."
"V Azkabanu?" je zmedeno ponovil Harry.
"Ja, v Azkabanu, čarovniškemu zaporu, Goyle," mu je nestrpno razložil
Dreco in ga nejeverno premeril. "Nemogoč si. če bi se hotel pogovarjati z
nekom, ki mu potegne počasneje od tebe, bi moral naučiti govoriti amebe."
Nejevoljno se je presedel in nadaljeval: "Oče pravi, naj ne zbujam
pozornosti in pustim Spolzgadovemu potomcu, da opravi svoje. Rekel je,
da je brezkrvne izmečke resda treba spraviti s šole, vmešavati pa se v to
ne smem. Poleg tega je oče trenutno do vratu v težavah. Sta slišala, da
so prejšnji teden tipi z ministrstva preiskali našo graščino?"
Harry je prisilil Goylov obraz, da se je zaskrbljeno namrščil.
"Ja," je zavzdihnil Dreco, "Na srečo niso kaj dosti našli. Oče ima
nekaj zelo dragocenih predmetov, ki služijo črni magiji. Ampak vse skupaj je še
pravočasno spravil v kamro, skrito pod podom naše sprejemnice..."
"Aha!" je vzkliknil Ron.
Dreco ga je presenečeno pogledal. Harry pa tudi. Ron je zardel. Celo
lasje so mu pordeli. Tudi nos se mu je počasi krajšal - ura, ki sta jo
imela na voljo, je minila. Ron se je začel spreminjati v samega sebe in
sodeč po tem, kako zgroženo je pogledal Harryja, se je očitno tudi on.
"Trebuh, ambulanta," je zagodel in ne da bi se obotavljala, sta stekla
prek spolzgadovske dnevne sobe, se pognala skozi vrata v kamniti steni
in po hodniku. Močno sta upala, da Dreco ni ničesar opazil. Harry je
čutil, kako mu stopala vse bolj poplesujejo v Goylovih čevljih. Preveliki
plašč pa je moral držati z obema rokama, da se ne bi spotaknil obenj.
Končno sta planila v temno avlo. Po njej so odmevali zadušeni udarci
po vratih omare, v katero sta zaklenila Crabbeja in Goyla. čevlje sta
jima pustila pred njo, nato pa samo v nogavicah stekla po marmornatem
stopnišču proti stranišču Javkajoče Jane.
"No,
je ja. Popolna
zaprl straniščnazguba
vrata.časa pa nisva
"Sicer tole leizvedela,
ni bila," je zasopel
kdo Ron,
je odprl ko
Dvorano, ampak
takoj jutri bom pisal očiju, naj pri Malfoyevih preišče pod sprejemnice."
Harry se je pogledal v počeno ogledalo. Spet je bil tak kot prej.
Nataknil si je očala, Ron pa je potrkal na vrata Hermioninega separeja.
"Hermiona, pridi ven, toliko ti morava povedati."
"Pustita me samo!" je zacvilila Hermiona.
Harry in Ron sta se spogledala.
"Kaj ti je?" jo je vprašal Ron. "Gotovo si zdaj taka, kot je treba,
midva sva že."
V tistem je prilebdela skozi vrata separeja Javkajoča Jane. Harry je
ni še nikdar videl tako nasmejane.
"Ooooo, počakajta, da jo vidita," je rekla. "Grooozna je!"

Ključavnica je zaškrtala in prednju je stopila Hermiona, ki si je prek

obraza povlekla plašč.
"Kaj je narobe?" je negotovo vprašal Ron. "Menda nimaš še zmeraj
Millicentinega nosu?"
Hermiona je spustila plašč z obraza in Ron se je začel ritensko
umikati proti umivalniku.
Obraz so ji prekrivale črne dlake. Oči je imela rumene, skozi lase pa
so ji kukala dolga in zašiljena ušesa.
"Tisto je bila mačja dlaka!" je zahlipala. "M-Millicent B-Bulstrode ima
doma gotovo mačko! Tega n-napitka pa ni pametno uporabljati za
preobrazbo v živali!"
"Ojej," je rekel Ron.
"Grozno te bodo dražili," je zadovoljno ugotovila Jane.
"Vse bo še v redu, Hermiona," jo je hitro začel tolažiti Harry.
"Odpeljala te bova v ambulanto. Madam Pomfrey nikoli ne vrta po nas,
kje smo staknili to ali ono poškodbo."
Precej časa je trajalo, da sta prepričala Hermiono, naj odide iz
stranišča. Ko jima je končno uspelo, se je Jane za slovo še enkrat
zadovoljno zakrohotala in izjavila: "Kaj bo šele, ko se razve, da imaš
rep!"
Trinajsto poglavje
Skrajno skrivni dnevnik
------------------------------
Hermiona je v šolski ambulanti ostala več tednov. Takoj ko so se
sošolci vrnili z božičnih počitnic, so se v zvezi z njenim izginotjem po
šoli razpasle številne govorice. Vsi so namreč mislili, da je tudi njo
doletela enaka usoda kot Colina. V upanju, da jo bodo videli, so se
mimo ambulante vsak dan smukali številni študentje. Da bi ji prihranila
sramoto, saj je še vedno imela kosmat obraz, je madam Pomfrey njeno
posteljo zakrila z zavesami.
Harry in Ron sta jo obiskala vsak večer. Ko se je začel nov
semester, sta ji dan za dnem nosila nalogo.
"če bi meni pognali mačji brki, bi si vzel počitnice," je nekega večera
zasopel Ron in težak kup knjig odložil na mizico ob Hermionini postelji.
"Ne bodi trapast, dobro veš, da moramo sproti predelovati učno
snov," ga je pokarala Hermiona. Zadnje čase je bila boljše volje, saj na
obrazu ni imela niti ene mačje dlake več, njene oči pa so počasi spet
postajale
vprašala, rjave. "KakšnePomfrey
da je madam nove sledi verjetno
ne bi slišala.nimata?" je nato šepetaje
"Ne," je žalostno rekel Harry.
"Prepričan sem bil, da je Dreco," je pristavil Ron, ki je to povedal že
stotič.
"Kaj pa je to?" je vprašal Harry in pokazal na zlat predmet, ki je
štrlel izpod Hermionine blazine.
"Samo voščilnica," je hitro odgovorila Hermiona in jo poskusila
zatlačiti nazaj pod blazino. A Ron je bil hitrejši od nje. Potegnil jo je
izpod blazine, jo odprl in jo naglas prebral:
"Gospodični Grangerjevi želim čim hitrejše okrevanje. Tvoj zaskrbljeni
učitelj, profesor Slatan Sharmer, čarovnik reda Merlinovega, tretji razred,
častni član Lige za obrambo pred mračnimi silami in petkratni dobitnik nagrade

čarovničinega tednika za najočarljivejši nasmešek."

Ron je z gnusom premeril Hermiono.
"Menda ne spiš s tem pod blazino?"
Hermioni je bil odgovor prihranjen, saj je v tistem k postelji stopila
madam Pomfrey in ji dala večerni odmerek zdravila.
"Si že kdaj srečal kakšnega bolj odurno priliznjenega tipa od
Sharmerja?" je Ron vprašal Harryja, ko sta odšla iz ambulante in se po
stopnicah vzpela proti gryfondomskemu stolpu. Raws jim je dal toliko
naloge, da Harry ni bil prepričan, če jo bo lahko napisal do konca
šolskega leta. Ron se je spomnil, da bi moral Hermiono vprašati, koliko
podganjih repov moraš dodati v ježevčev napoj. Tedaj pa sta od zgoraj
zaslišala jezno besnenje.
"To je Filch," je zamrmral Harry. Stekla sta po stopnicah, se ustavila
pred prvim vogalom in prisluhnila.
"Misliš, da jo je spet kdo skupil?" je napeto vprašal Ron.
Hišnik je bil že čisto histeričen.
"Packi nemarni! Vso noč pospravljam, kot da nimam drugega dela!
Ne, to je kaplja čez rob, naravnost k Dumbledorju grem!"
Njegovi koraki so se začeli oddaljevati in končno sta zaslišala, kako
so se nekje daleč stran zaloputnila vrata.
Pokukala sta okoli vogala. Filch je bil očitno na svojem stalnem
stražarskem mestu: spet sta se znašla blizu mesta, kjer jo je skupila
gospodična Norris. Takoj jima je tudi postalo jasno, zakaj se je Filch
tako razburjal. Prek polovice hodnika je segala velika luža in videti je
bilo, da iz stranišča Javkajoče Jane še vedno priteka na hodnik. Ko je
Filch nehal rohneti, sta zaslišala Janino tarnanje, ki je odmevalo od
straniščnih sten.
"Kaj pa ji je?" se je vprašal Ron.
"Pojdiva pogledat," je predlagal Harry. Dvignila sta svoja plašča in
stopila prek velikanske luže do vrat, na katerih je bil spet napis
,Stranišče je pokvarjeno'. Kot običajno se nista zmenila zanj in vstopila.
Javkajoča Jane je, naj se to sliši še tako nenavadno, jokala glasneje
in huje kot kdaj prej. Skrivala se je v istem separeju kot ponavadi. V
stranišču je bilo temno, saj so sveče ugasnile v povodnji, zaradi katere je
voda še vedno curljala s sten.
"Kaj pa ti je, Jane?" je vprašal Harry.
"Kdo je?" je žalobno zagrgotala Jane. "Si se vrnil, da bi me še malo
obmetaval?"
Harry je zabredel do njenega separeja in jo začel miriti: "Zakaj bi te
kdorkoli obmetaval?"
"Ne sprašuj mene," je zavpila Jane in se prikazala iz školjke. Pri tem
je z njo vred na plano bušnil nov val vode in se zlil na že tako
premočena tla. "Lepo sem bila tukajle, brigala sem se zase, pa pride
nekdo, ki se mu zdi zabavno, če mi vrže knjigo v glavo."
"Ampak gotovo ni bolelo," jo je poskušal potolažiti Harry. "Saj je
knjiga preprosto šla skozte, kajne?"
To Jane ni bilo niti najmanj všeč. Krepko je zajela zrak, nato pa
začela vreščati: "Gremo metat knjige v Jane! Saj tako ničesar ne čuti!
Deset točk, če ji knjiga zleti skozi trebuh! Petdeset, če ji gre skozi
glavo! Juhuhu! Kakšna krasna igra, kaj? Ne bi rekla!"

"Kdo pa je sploh vrgel vate knjigo?"

"Ne vem. Lepo sem sedela na dnu straniščne školjke in razmišljala o
smrti, ko mi je priletela naravnost skozi glavo," je rekla Jane in ju grdo
premerila. "Tamle je, z vodo vred jo je vrglo iz školjke."
Harry in Ron sta pogledala pod umivalnik, kamor je kazala Jane.
Tam je res ležala majhna, tanka knjižica. Imela je zmahane črne platnice
in ni bila nič manj mokra kot vse ostalo na stranišču. Harry je že
napravil korak proti njej, da bi jo pobral, ko je Ron hitro stegnil roko
in ga zadržal.
"Kaj je?" ga je vprašal Harry.
"Si znorel? Mogoče je nevarna," ga je posvaril Ron.
"Nevarna?" se je zasmejal Harry. "Nehaj, no. Kako bi bila lahko
knjiga nevarna?"
"Pa še kako je lahko," je prikimal Ron, ki je zaskrbljeno opazoval
knjigo. "Med knjigami, ki jih je zaseglo ministrstvo - to mi je povedal
oči - je bila tudi stara bukva, ki ti izžge oči, če jo odpreš. Vsi, ki so
brali Sonete čarodeja, pa so do konca življenja govorili v jambskem
enajstercu. In neka stara čarovnica iz Batha je imela knjigo, ki je sploh nisi
mogel nehati brati! Ljudje, ki jim je prišla v roke, so ves čas tiščali nos
vanjo, celo na cesti, in vse so morali delati z eno roko. In..."
"Dobro no, saj razumem," ga je ustavil Harry.
Drobna knjižica je še vedno ležala na tleh, neopredeljiva in premočena.
"Ampak, če je ne pobereva, ne bova nikoli izvedela, kaj je v njej," je
rekel, se hitro izmaknil Ronovi roki in jo pobral s tal.
Takoj mu je postalo jasno, da gre za dnevnik. Obledela letnica na
platnici mu je povedala, da je star petdeset let. Z zanimanjem ga je
odprl. Na prvi strani je komaj še razločil razmazano ime: M. Neelstin.
"čakaj," je rekel Ron, ki se mu je previdno približal in pokukal prek
Harryjevega ramena. "Ta priimek sem pa nekje že slišal. že vem!
Neelstin je pred petdesetimi leti od akademije dobil nagrado za posebne
zasluge."
"Kako pa to veš?" je osuplo vprašal Harry.
"Ker me je Filch prisilil, da sem njegovo medaljo zloščil vsaj
petdesetkrat," je zanergal Ron. "To je bila tista, ki sem jo pobruhal s
polži. Tudi ti bi si jo zelo dobro zapomnil, če bi celo uro drgnil sluz z
nje."
Harry je listal po zlepljenih straneh. Bile so popolnoma prazne. V
dnevniku
Mabel' ali ni bilo niti sleduob
,zobozdravnik pisave, v njem ni pisalo niti ,rojstni dan tetke
pol štirih'.
"Prazen je," je razočarano zavzdihnil Harry.
"Le zakaj ga je nekdo vrgel v stranišče?" se je naglas vprašal Ron.
Harry si je ogledal zadnjo platnico dnevnika in na njej zagledal
vtisnjen naslov papirnice.
"Gotovo je bil iz bunkeljske družine," je zamišljeno rekel. "Dnevnik je
kupil na Vauxhallski v Londonu."
"Zdaj nimaš z njim kaj početi," je skomignil Ron. Nato pa je tišje
dodal: "Petdeset točk, če ga vržeš skozi Janin nos."
Harry pa ga je spravil v žep.
Hermioni so brki, mačja dlaka ter rep v začetku februarja popolnoma
izginili in končno je zapustila ambulanto. Med prvim večerom,

ki ga je preživela v gryfondomskem stolpu, ji je Harry pokazal

Neelstinov dnevnik. Povedal ji je tudi, kako sta ga z Ronom našla.
"Aha, mogoče ima pa kakšno skrivno moč," je razburjeno, vendar
pridušeno vzkliknila Hermiona, vzela dnevnik Harryju iz rok in si ga
pobliže ogledala.
"če jo ima, jo zelo dobro skriva," se je namrdnil Ron. "Mogoče je
sramežljiv. Ne vem, zakaj ga ne vržeš stran, Harry."
"Nekdo ga je res vrgel stran. Ko bi le vedel zakaj," se je zamislil
Harry. "Pa tudi to bi rad izvedel, za kakšne posebne zasluge je Neelstin
dobil nagrado."
"Lahko bi bilo karkoli," je menil Ron. "Mogoče je brez ene same
napake opravil zaključne izpite, mogoče je kakšnega profesorja rešil iz
lovk orjaške hobotnice ali pa je umoril Jane in s tem vsem napravil
veliko uslugo."
Toda Harry je opazil, kako pozorno Hermiona pregleduje dnevnik.
Prepričan je bil, da sta pomislila na isto stvar.
"Kaj pa vama je?" je vprašal Ron in pogledoval od enega k drugemu.
"Dvorana skrivnosti se je odprla že pred petdesetimi leti," mu je
pojasnil Harry. "Tako je vsaj rekel Dreco."
"No, in?" se Ronu še vedno ni posvetilo.
"Ta dnevnik je tudi star petdeset let," je Harryja dopolnila Hermiona
in vznemirjeno potrepljala črno knjižico.
"Pa?"
"Zbudi se, no," je nejevoljno zagodla Hermiona. "Saj veš, da so
tistega, ki je zadnjič odprl Dvorano, pred petdesetimi leti vrgli iz šole.
Vemo tudi, da je Neelstin dobil od akademije nagrado za posebne
zasluge, prav tako pred petdesetimi leti. Mogoče je dobil nagrado, ker je
ujel Spolzgadovega potomca. V njegovem dnevniku bi moralo pisati vse o
tem: kje je Dvorana, kako jo odpreti in kakšna pošast živi v njej. Tisti,
ki jo je tokrat spustil iz Dvorane, si gotovo ne želi, da bi kdo prišel do
te knjižice."
"To je naravnost sijajna teorija, Hermiona, saj ima samo eno napako,"
jo je podražil Ron. "Dnevnik je popolnoma prazen."
A Hermiona je iz torbe že povlekla čarobno palico.
"Mogoče je pisal z nevidnim črnilom!" je zašepetala.
Trikrat je nalahno udarila po dnevniku in rekla: "Aparecium!"
Nič se ni zgodilo. A ni odnehala, segla je v torbo in iz nje potegnila
predmet, ki je bil
"To je vohljač. Naše najbolj
Prečni podoben
ulici sem gaveliki rdeči
kupila," je radirki.
pojasnila.
Z vohljačem je močno podrgnila po datumu. Nič se ni zgodilo.
"Saj sem vama rekel, da je dnevnik prazen," se je zmagoslavno
namuznil Ron. "Neelstinu ga je verjetno kdo podaril in se mu ga ni
ljubilo pisati."
Harry niti samemu sebi ni znal pojasniti, zakaj ni vrgel Neelstinovega
dnevnika stran. Resda je vedel, da je prazen, a vseeno ga je pogosto
zamišljeno vzel v roke in brskal po njem. Prepričan je bil sicer, da še
nikoli ni slišal za M.Neelstina, a ime se mu je vseeno zdelo nekako
znano. Včasih je dobil občutek, da je bil Neelstin njegov prijatelj iz
otroštva, ki ga je kasneje nekako pozabil. Toda to je bilo nesmiselno.
Zaradi Dudleyja ni imel nobenega prijatelja vse do takrat, ko se je vpisal

na Bradavičarko.
Kljub temu pa je bil Harry odločen, da o Neelstinu izve kaj več.
Zato se je naslednjega dne med odmorom odpravil v sobo s pokali, da
bi si ogledal njegovo medaljo. Pri tem sta ga spremljala Hermiona, ki jo
je stvar zelo zanimala, in Ron. Temu se je vse skupaj zdelo nesmiselno
in nergal je, da se je sobe s pokali nagledal za vse življenje že takrat,
ko je čistil Neelstinovo medaljo.
Medalja se je skrivala v majhni kotni omari. Na njej ni pisalo, s čim
si jo je Neelstin prislužil ("še dobro, sicer bi bila večja in bi jo še
zmeraj loščil," je izjavil Ron). Pač pa so našli Neelstinovo ime na stari
plaketi za izredne študijske dosežke in na seznamu predsednikov
študentskega sveta.
"Očitno je bil precej podoben Percyju," se je namrdnil Ron.
"Predstavnik študentov, predsednik študentskega sveta in najbrž je bil tudi
najboljši študent v letniku."
"Je to kaj slabega?" je prizadeto vprašala Hermiona.
Sonce, čeprav še vedno šibko, je spet posijalo na Bradavičarko.
V gradu je vladalo bolj veselo razpoloženje. Odkar sta jo skupila
Justin in Nick, ni bilo novih napadov. Madam Pomfrey pa je zadovoljno
razglasila, da so mandragore postale muhaste in skrivnostne, kar je
pomenilo, da zapuščajo čas otroštva.
"V trenutku, ko ne bodo več imele mozoljev, bodo nared, da jih spet
presadimo," jo je Harry nekega popoldneva slišal razlagati Filchu. "Potem
pa jih bomo kmalu nasekljali in popohali. Gospodična Norris bo na
nogah, kot bi mignil."
"Morda si Spolzgadov potomec ne upa več napasti," si je rekel Harry.
"Gotovo je Dvorano skrivnosti vse težje in težje odpreti, saj vsa šola
sumničavo oprezuje za njim. Ali pa je pošast utrujena in je legla k
zimskemu spanju, ki bo spet trajalo petdeset let."
Ernie Macmillan iz Pihpuffa se s čim takim ne bi strinjal. še vedno
je bil prepričan, da je za vse kriv Harry, ki da se je izdal pri
dvobojevalskem krožku. Tudi Zhoprnack mu ni olajšal življenja. Pogosto
se je nenapovedano pojavil sredi hodnika in zapel: "O, Harry,
pokvarjenec ti stari..." Vrh tega je zraven pesmi zdaj še plesal.
Slatan Sharmer pa je bil prepričan, da je on tisti, ki je preplašil
Spolzgadovega potomca. Harry je slišal, kako se je s tem hvalil
McHudurrovi, ko so se odpravili k uri spreminjanja oblike.
"Mislim, dapomenljivo
profesorici si lahko oddahnete,
pomežknil.Minerva,"
"Dvoranaseseje nikdar
bahal, več
zraven paodprla.
ne bo je
Zlikavec je moral vedeti, da je samo stvar časa, kdaj ga bom ujel.
Pametno, da je opustil svoje naklepe, še preden sem se ga resno lotil.
Po mojem bi morali zdaj študentom dvigniti moralo. čimprej morajo
pozabiti na pretekli semester! Za zdaj raje ne rečem ničesar, ampak
prepričan sem, da vem, kaj jih bo spravilo v boljšo voljo."
Spet ji je pomenljivo pomežiknil, nato pa odkorakal.
S čim jim je Sharmer nameraval dvigniti moralo, jim je postalo jasno
pri zajtrku štirinajstega februarja. Harry se je bolj slabo naspal, saj so
prejšnji dan pozno v noč vadili quidditch. V Veliko dvorano je tako
prišel nekoliko kasneje kot drugi. Za trenutek je pomislil, da je zavil skozi
napačna vrata.

Stene so bile prekrite z velikimi cvetovi pošastno rožnate barve, s

svetlo modrega stropa pa so padali konfeti, oblikovani kot srčki. Harry je
odšel h gryfondomski mizi, kjer sta že sedela Ron in Hermiona. Ron je
bil popolnoma zgrožen, Hermiona pa se je kar naprej hihitala.
"Kaj se dogaja?" ju je vprašal Harry, sedel in spihal konfete s svojega
kosa popečene slanine.
Ron, ki se mu je vse skupaj tako gnusilo, da niti ust ni hotel
odpreti, je pokazal proti mizi učiteljev. Za njo je sedel tudi Sharmer,
oblečen v plašč, katerega barva se je ujemala s cvetovi na stenah. Ravno
je vstal in potrkal po kozarcu, da bi mu prisluhnili. Obrazi drugih
učiteljev so bili kakor izklesani iz kamna. Harry je opazil, kako
profesorici McHudurri jezno trza mišica pod levim očesom. Raws pa je
bil videti, kot bi mu po grlu zlili veliko porcijo skelerasta.
"Veselo valentinovo!" jim je zaželel Sharmer. "Naj se najprej zahvalim
šestinštiridesetim mladim damam, ki so mi že poslale voščilnico! Da, jaz
sem tisti, ki vam je pripravil to malo presenečenje. Toda to še ni vse!"
Zaploskal je in skozi vrata je iz avle prikorakalo deset gozdnih
škratov, ki so bili precej slabe volje. A niso bili povsem običajni gozdni
škratje. Sharmer je vsem na hrbet prilepil zlata krilca, v roke pa jim je
potisnil harfe.
"To so moji prijazni amorčki, ki bodo raznašali vaše voščilnice!" se je
nasmehnil Sharmer. "Ves dan bodo pohajkovali po šoli, samo vam na
uslugo! Prepričan sem, da vam bodo tudi moji kolegi z veseljem
pomagali praznovati! Zakaj ne bi prosili profesorja Rawsa, da vam
pokaže, kako se zvari ljubezenski napoj? In ko smo že ravno pri tem:
profesor Colibri, ta stari potuhnjenec, je eden največjih strokovnjakov za
uroke, s katerimi lahko očarate svoje najdražje!"
Profesor Colibri je zakopal obraz v dlani. Raws pa je bliskal z očmi
okoli sebe, da je bilo vsem jasno, kaj se bo zgodilo s prvim, ki ga bo
prosil za ljubezenski napoj.
"Lepo te prosim, Hermiona, reci, da nisi ena izmed tistih
šestinštiridesetih," je zaječal Ron, ko so odšli iz Velike dvorane na prvo
šolsko uro. Hermiona si je v tistem začela dajati veliko opravka z
brskanjem po torbi in ni mu odgovorila.
Gozdni škratje so ves dan hodili po razredih in učitelji so postajali
zelo nejevoljni, saj se jim ni ljubilo niti potrkati. Pozno popoldne, ko so
se Gryfondomovci vzpenjali proti učilnici za uroke, pa je eden izmed njih
stekel
"Ejga, za Harryjem.tamau!" je vpil še posebej tečen škrat in si s
ti! Potterjev
pomočjo komolcev utiral pot proti Harryju.
Harry je hudo zakuhal in poskušal pobegniti, saj ni hotel dobiti
voščilnice vpričo gruče prvih letnikov, v kateri je bila tudi Ginny. škrat
pa je pohitel za njim in vsi so se mu umaknili s poti, saj ni skoparil z
brcami. še preden je Harry napravil dva koraka, je bil že ob njem.
"Ta voščiu moram zapet teb osebno, Potter!" je zavpil in grozeče
pobrenkal po strunah harfe.
"Pa ne tukaj," je preplašeno zašepetal Harry in mu poskušal uiti.
"Bod no pr gmah!" je zagodrnjal škrat, zgrabil Harryjevo torbo in ga
potegnil k sebi.
"Spusti me!" se je razjezil Harry in močno povlekel za torbo.

Ta se je z glasnim reskom raztrgala. Knjige, palica, pergamentni zvitki

in pero so se mu usuli po tleh, črnilnik pa se je raztreščil in vse
poškropil.
Harry je hitro začel pobirati svoje stvari. Upal je, da jo bo lahko
ucvrl, še preden bo škrat začel peti. Toda zaradi zmešnjave se je okoli
njiju nabralo samo še več sošolcev.
"Kaj se dogaja?" se je zaslišal lenobni Drecov glas. Harry je začel
panično tlačiti svoje stvari v torbo, da Dreco ne bi slišal škratove pesmi.
"Zakaj stojite sredi hodnika?" se je oglasil še en znan glas, ko je na
prizorišče prispel tudi Percy.
Harry je izgubil glavo in poskušal pobegniti. Toda škrat ga je zgrabil
za kolena, da je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok.
"No, tko," je rekel in sedel Harryju na noge, "zdejle ti bom pa
zapel:
Uči maš zelene kokr frišno vložene krastače,
tvoji lasje pa so črni kokr od kolma prah.
Ena punca si te grozn želi, sej si tko fejst,
da je pred tabo še Mojstra črne magije strah."
Harry bi dal vse svoje zlato iz Gringotta, če bi se v tistem trenutku
lahko vdrl v tla. Kislo se je nasmehnil in vstal, čeprav so mu noge
nekoliko odrevenele, saj škrat ni bil ravno lahek. Percy pa je medtem
poskušal razgnati množico, kar ni bilo lahko, saj so se mnogi od smeha
valjali po tleh.
"Gremo, gremo, zvonilo je že pred petimi minutami. Alo, vsi v
razrede," je priganjal in podil mlajše študente. "To velja tudi zate,
Dreco."
Harry se je ozrl in opazil, kako se je Dreco sklonil in nekaj pobral s
tal. Zlobno se je nasmehnil ter predmet pokazal Crabbeju in Goylu. V
rokah je držal Neelstinov dnevnik.
"Vrni mi ga," je tiho rekel Harry.
"Le kaj je Potter napisal vanj?" se je naglas vprašal Dreco, ki je
prezrl letnico na platnici in je mislil, da mu je v roke prišel Harryjev
dnevnik. Vsi, ki so bili še vedno na hodniku, so v trenutku utihnili.
Ginny je preplašeno pogledovala od Harryja k dnevniku in nazaj.
"Vrni mu ga, Dreco," mu je ukazal Percy.
"Takoj, samo malo si ga ogledam," je izjavil Dreco in z dnevnikom
posmehljivo pomahal Harryju pod nosom.
Percy se ni dal. študentov ti..."

"Kot predstavnik
Toda Harry je izgubil potrpljenje. Zamahnil je s palico in zavpil:
"Expelliarmus!"
Tako kot je Raws razorožil Sharmerja, je tudi Malfoy ostal brez
dnevnika. črna knjižica se mu je pognala iz rok visoko v zrak, Ron pa
se je zadovoljno nasmehnil in ga ujel.
"Harry!" je vzkliknil Percy. "Dobro veš, da na hodnikih ne smeš
čarati! O tem bom moral poročati učiteljem!"
A Harryju je bilo vseeno. Glavno, da je posvetil Drecu, to je bilo
vsekakor vredno tistih petih točk, ki jih bo zaradi tega izgubil
Gryfondom. Dreco je bil čisto razjarjen, in ko je Ginny šla mimo
njega proti svoji učilnici, je zlobno zakričal za njo: "škrat je dobro

predelal tvojo voščilnico!"

Ginny si je z rokami pokrila obraz in stekla v razred. Rona je to
tako razkurilo, da je povlekel na plano svojo palico, a ga je Harry hitro
zgrabil za roko. Samo še tega se jim je manjkalo, da bi Ron vso
učilnico za uroke pobruhal z lazarji.
šele ko so prišli v Colibrijev razred, je Harry opazil nekaj
nenavadnega. Vse njegove knjige so bile zamazane s škrlatnim črnilom,
medtem ko je bil dnevnik brez enega samega madeža. To je hotel
povedati Ronu, ki pa je imel spet težave s palico. S polomljenega konca
so vzbrstevali veliki škrlatni mehurčki in Ron se ni zmenil za nič drugega.
Tistega večera je šel Harry v svojo sobo veliko prej kot drugi.
Deloma zato, ker ni mogel več prenašati Freda in Georga, ki sta
neprestano prepevala Uči maš zelene kokr frišno vložene krastače.
Deloma pa zato, ker je hotel natančno pregledati Neelstinov dnevnik in
je vedel, da bi se Ronu to zdelo popolna izguba časa.
Sedel je na svojo posteljo in začel listati po praznih straneh. Na
nobeni ni bilo niti sledu o škrlatnem črnilu. Nato je iz predala nočne
omarice izbrskal rezervni črnilnik, pomočil vanj pero in ga otresel na
prvo stran dnevnika.
Packa se je zasvetila, nato pa je, kot bi jo stran vsrkala vase,
popolnoma izginila. Harry je pero razburjeno še enkrat pomočil v črnilnik
in na prazno stran napisal: Ime mi je Harry Potter.
Besede so se zalesketale, nato pa so se brez sledu pogreznile v papir.
Potem se je končno nekaj zgodilo.
Iz strani je primezelo črnilo, izoblikovalo pa je besede, ki jih Harry
ni napisal.
"Pozdravljen, Harry Potter. Jaz sem Mark Neelstin. Kako si prišel do
mojega dnevnika?"
Tudi te besede so zbledele, a šele potem, ko je Harry začel pisati.
"Nekdo ga je vrgel v stranišče."
Napeto je čakal na Markov odgovor.
"še sreča, da sem svoje spomine zapisal z nečim trajnejšim od črnila.
Nekateri ljudje nočejo, da bi kdo bral moj dnevnik."
"Zakaj?" je nakrackal Harry in od razburjenja ob tem naredil nekaj pack.
"Zato, ker so v tem dnevniku spomini na strašne dogodke. Dogodke,
ki so se pripetili na Bradavičarski akademiji za čarovnice in čarovnike."
"Na Bradavičarki?" je hitro napisal Harry. "Na akademiji se tudi zdaj
dogaja
Srce munekaj strašnega.
je razbijalo Veš kajNa
ko kladivo. o Dvorani
Markov skrivnosti?"
odgovor ni čakal dolgo,
njegova pisava pa je postala precej manj berljiva - kakor bi mu hotel
čim hitreje napisati vse, kar ve.
"O Dvorani skrivnosti vem marsikaj. Ko sem hodil na Bradavičarko,
so nam rekli, da je to samo legenda, da Dvorana ne obstaja. Toda to je
bila laž. Ko sem bil v petem letniku, se je Dvorana odprla in pošast je
napadla več mojih sošolcev, eno izmed študentk pa je celo ubila. Ujel
sem človeka, ki je odprl Dvorano, in izključili so ga iz šole. Toda
ravnatelja, profesorja Terchecka, je bilo sram, da se je to sploh zgodilo.
Zato mi je prepovedal, da bi komurkoli povedal resnico. Razglasil je, da
je dekle umrlo v žalostni nesreči. Za moj trud so mi podelili lepo,
svetlečo medaljo in me posvarili, naj o tem molčim. Toda vedel sem, da

se bo to spet zgodilo. Pošast je ostala živa in tistega, ki jo je spustil iz

dvorane, niso strpali v zapor."
Harryju se je tako mudilo odpisati, da bi skoraj prevrnil črnilnik.
"Isto se dogaja zdaj! Pošast je napadla že dvakrat in nihče ne ve,
kdo jo je spustil iz Dvorane. Kdo jo je prejšnjič?"
"če hočeš, ti lahko pokažem," se je glasil Markov odgovor. "Ni mi
treba verjeti na besedo. Lahko te sprejmem v svoj spomin na noč, ko
sem ga ujel."
Harry se je obotavljal, pero je obstalo nekaj centimetrov nad
dnevnikom. Kaj je Mark mislil s tem? Kako bi ga lahko sprejel v svoj
spomin? živčno se je ozrl proti vratom sobe, v kateri je postajalo vse
temneje. Ko je spet pogledal dnevnik, se je z njega svetil nov stavek.
"Naj ti pokažem."
Harry je za trenutek pomislil, nato pa je napisal eno samo besedo.
"Prav."
Strani dnevnika so zafrfotale, kakor bi zapihal močan veter in se
ustavile pri juniju. Harry je debelo gledal, kako se kvadratek z napisom
13. junij spreminja v majhen ekran. S tresočimi rokami je dvignil dnevnik
k obrazu, da bi si okence natančneje ogledal. še preden se je zavedel,
kaj se dogaja, ga je potegnilo skozenj. Okence se je razširilo in začutil
je, kako se je njegovo telo dvignilo s postelje; z glavo naprej ga je
posrkalo skozi odprtino v vrtinec barv in senc.
Nazadnje so se njegove noge le dotaknile trdnih tal. Obstal je in se
tresel, nejasne sence okoli njega pa so polagoma začele dobivati obliko.
Takoj je vedel, kje se je znašel. Ta krožna soba s spečimi portreti je
bila Dumbledorjev kabinet. Toda za pisalno mizo ni sedel Dumbledore.
Ob svetlobi sveče je sedeč za njo bral pismo izčrpan čarovnik. Bil je
skoraj popolnoma plešast, le sem ter tja mu je z glave štrlel kakšen šop
las. Harry ga ni videl še nikoli.
"Oprostite," se mu je pretreseno opravičil. "Nisem vas hotel motiti."
A čarovnik ni dvignil pogleda. še naprej je bral in se nalahno mrščil.
Harry je stopil bližje k mizi in zajecljal: "Em... A... A lahko grem?"
čarovnik se še vedno ni zmenil zanj. Zdelo se je, da ga ni slišal, in
Harry je pomislil, da je morda naglušen.
"Oprostite, da sem vas zmotil. Kar šel bom," je skoraj zavpil.
čarovnik je zavzdihnil, zganil pismo in vstal. Mimo Harryja je stopil,
ne da bi ga pogledal, nato pa je odgrnil zavese na oknu.
Nebo je biloje,
mizi, sedel rubinasto rdeče,
začel vrteti bil in
palec je se
večer. čarovnikzazrl
pričakujoče se jev vrnil
vrata.k
Harry se je ozrl po kabinetu. Feniksa Fawksa ni bilo nikjer,
brbotajočih, srebrnih priprav pa tudi ne. Tak je bil ravnateljev kabinet za
časa Marka Neelstina. Torej je bil ravnatelj ta neznani čarovnik,
ne Dumbledore, Harry pa je bil le fantom, popolnoma neviden za
ljudi, ki so živeli pred petdesetimi leti.
Nekdo je potrkal.
"Naprej," je s slabotnim glasom rekel stari čarovnik.
Vstopil je fant, star okoli šestnajst let, in si snel špičasti klobuk. Na
prsih se mu je svetila priponka predstavnikov študentov. Veliko večji je
bil od Harryja, lase pa je imel črne kakor oglje, tako kot on.
"A, ti si, Mark," ga je pozdravil ravnatelj.

"Ste me klicali, profesor Tercheck?" je vprašal Neelstin. Videti je bil

živčen.
"Sedi," ga je povabil Tercheck. "Ravnokar sem prebral tvojo prošnjo."
"O," je rekel Mark. Sedel je in trdno sklenil roke.
"Ljubi fant," je prijazno začel Tercheck. "Res ti ne morem dovoliti, da
bi med poletjem ostal na šoli. Sploh pa si med počitnicami gotovo želiš
oditi domov, kajne?"
"Ne," je takoj odvrnil Mark. "Veliko raje bi ostal na Bradavičarki, kot
da bi počitnice preživel v tisti... V tisti..."
"če se prav spomnim, živiš v bunkeljski sirotišnici, kajne?" je
radovedno vprašal Tercheck.
"Ja, gospod," je odgovoril Mark in nalahno zardel.
"Si iz bunkeljske družine?"
"Mešanec sem, gospod," je rekel Mark. "Oče je bunkelj, mama pa
čarovnica."
"In sta oba starša...?"
"Mama je umrla po porodu, gospod. V sirotišnici so mi povedali, da
mi je tik pred smrtjo dala ime po očetu."
Tercheck se je dobrohotno nasmehnil.
"Stvar je v tem," je zavzdihnil, "da bi tvoji prošnji sicer lahko ugodil,
toda zaradi trenutnih okoliščin..."
"Mislite zaradi napadov na študente?" je vprašal Mark in Harry se je
razburjeno pomaknil bližje, saj se je bal, da ne bi česa preslišal.
"Natanko tako," mu je odgovoril ravnatelj. "Ljubi fant, gotovo
razumeš, kako nespametno bi bilo, če bi ti pustil med počitnicami ostati
na gradu. Posebej glede na tragični dogodek, ki smo mu bili
priča pred kratkim. Smrt tiste uboge deklice... V sirotišnici boš na
varnem. Sploh pa na ministrstvu za čaranje prav zdaj razpravljajo, če ne
bi bilo bolje šole zapreti, saj storilca še vedno nismo ujeli."
Marku so se razširile oči.
"Gospod, če bi ga ujeli... če bi imeli mir pred njim..."
"Kako to misliš?" je skoraj vrešče vprašal Tercheck in se vzravnal.
"Imaš kakšno sled?"
"Ne, gospod," je hitro odgovoril Mark.
Toda Harry je bil prepričan, da Mark vendarle ve več, kot je
pripravljen priznati ravnatelju.
Tercheck se je spet sključil in videti je bil nekoliko razočaran. "Lahko
greš,
Mark Mark."
je zdrsnil s stola in se odpravil iz sobe. Harry mu je sledil. šla
sta po polžastih stopnicah in prispela na temni hodnik blizu mesta, kjer
je stala gargojla. Mark se je ustavil, Harry, ki ga je opazoval, pa tudi.
Vedel je, da Neelstin o nečem premišljuje.
Mrščil se je in si grizel ustnice.
Kot bi se nenadoma odločil, je čez nekaj časa odhitel naprej in
Harry je neslišno stekel za njim. Do avle nista srečala nikogar, tam pa
je Marka z vrha marmornatega stopnišča poklical visok čarovnik z
dolgimi, kostanjevimi lasmi in brado.
"Zakaj pa tako pozno pohajkuješ po šoli, Mark?"
Harry si je zaprepadeno ogledal čarovnika. Ta ni bil nihče drug kot
petdeset let mlajši Dumbledore.

"K ravnatelju sem moral, gospod," mu je odgovoril Mark.

"No, zdaj pa le pojdi spat," je rekel Dumbledore in Marka premeril s
predirnim pogledom, ki ga je Harry tako dobro poznal.
"Zadnje čase ni varno sam tavati po hodnikih. Vse odkar..."
Globoko je zavzdihnil, voščil Marku lahko noč in odšel naprej. Mark
je počakal, da se je dovolj oddaljil, nato pa se je hitro odpravil po
stopnicah proti ječam. Harry mu je sledil.
A na njegovo veliko razočaranje ga Mark ni pripeljal v skrivni hodnik
ali predor, temveč v ječo, v kateri je Raws poučeval napoje. Bakle niso
bile prižgane, in ko je Mark priprl vrata, ga je Harry komaj še razločil. Kljub
temu pa je vedel, da stoji ob vratih in skozi režo opazuje hodnik pred njimi.
Zdelo se mu je, da sta tam že celo uro. Ravno ko se je začel že
tako dolgočasiti, da si je zaželel vrniti v sedanjost, je zaslišal, kako se za
vrati nekaj premika.
Nekdo se je plazil po hodniku. Harry je slišal, kako je šel mimo
vrat, za katerimi sta se skrivala z Markom. Slednji je tiho kot senca
zdrsnil skoznja in sledil neznancu, Harry, ki je pozabil, da ga nihče ne
more slišati, pa mu je sledil po prstih.
Približno pet minut sta sledila stopinjam, nato pa se je Mark
nenadoma ustavil in glavo nagnil v smer, odkoder so prihajali nenavadni
zvoki. Harry je slišal, kako so se škripaje odprla vrata in je nekdo
hripavo zašepetal.
"Pridi, pridi... Venkaj te je treba spraviti... Pridi... V škatlo..."
Glas se je Harryju zdel nenavadno znan.
Mark je takrat skočil izza vogala. Harry je stopil za njim. Videl je
obris izjemno velikega in močnega fanta, ki je klečal ob odprtih vratih,
zraven njega pa je stala velika škatla.
"Dober večer, Ruralus," ga je ostro pozdravil Mark.
Fant je zaloputnil vrata in vstal.
"Koga pa ti počenjaš tukej, Mark?"
Neelstin se mu je približal.
"Vsega je konec," je rekel. "Moral jim bom povedati zate, Ruralus.
Ravnatelj pravi, da bodo Bradavičarko zaprli, če ne najdejo napadalca."
"Koga pa se..."
"Saj vem, da nisi hotel nikogar ubiti. Toda iz pošasti ne moreš
napraviti pohlevnega ljubljenčka. Verjetno si ga spustil, da se malo
sprehodi, on pa je..."
"Nobenega ni fental!"
zaprtim vratom. se je uprl veliki
Izza njegovega hrbta fant
se jeinrazlegalo
se začel nenavadno
umikati proti
prasketanje in tleskanje.
"Daj no, Ruralus," ga je miril Mark in se mu še bolj približal. "Starši
mrtvega dekleta pridejo že jutri. Stvor, ki je ubil njuno hčerko, mora
umreti."
"Ni jo on!" je zarjovel fant, da je njegov glas odmeval po temnem
hodniku. "On jo že ne bi! Res ne!"
"Umakni se," je ukazal Mark in dvignil palico.
Njegov urok je nenadoma razsvetlil hodnik z ognjeno svetlobo. Tedaj
pa so se za velikim fantom odprla vrata, in to tako silovito, da ga je
vrglo v nasprotno steno. Ob pogledu na tisto, kar je prišlo skoznja, je
Harry kriknil, da je njemu samemu paralo ušesa. A nihče drug ga ni slišal.

Velikanski, kosmati in pošastni trup je visel nizko nad tlemi,

podpirala pa ga je cela vrsta dolgih črnih nog. številne oči so se
zasvetlikale in klešče, ostre kot britvice, so se grozeče razprle. Mark je
spet dvignil palico, a prepozno. Stvor se je pognal naravnost proti njemu,
ga podrl na tla, nato pa izginil v labirint hodnikov. Mark se je pobral,
se ozrl in dvignil palico. Veliki fant je zakričal in naslednji trenutek je
že skočil nanj, mu potegnil palico iz rok ter ga vrgel po tleh.
Prizorišče se je nenadoma zavrtelo, Harryja je zagrnila popolna tema
in začutil je, kako pada. Z razširjenimi rokami in nogami je padel na
svojo posteljo. Na trebuhu mu je ležal odprt Markov dnevnik.
Preden je prišel do sape, so se odprla vrata in vstopil je Ron.
"Pa sem te le našel," je rekel.
Harry je sedel. Bil je prepoten in tresel se je.
"Kaj pa ti je?" je vprašal Ron in ga zaskrbljeno pogledal.
"Veš, kdo je pred petdesetimi leti odprl Dvorano skrivnosti? Hagrid."
štirinajsto poglavje
Cornelius Schushmaar
------------------------------
Harry, Ron in Hermiona so že prej vedeli za Hagridovo hibo
velikanska in pošastna bitja so mu bila zelo pri srcu. Ko so hodili v prvi
letnik, je v svoji mali leseni koči redil mladega zmaja. Na njegovega
orjaškega troglavega psa, ki ga je poimenoval Miško, pa tudi niso mogli
pozabiti. če bi Hagrid v mladih letih slišal, da se nekje v gradu skriva
pošast, bi bil gotovo pripravljen narediti karkoli, da bi si jo vsaj ogledal.
Ko bi jo našel, pa bi gotovo menil, da je uboga revica že predolgo
zaprta in si mora pretegniti svoje številne noge. Harry si je kar
predstavljal, kako si trinajstletni Hagrid prizadeva, da bi ji nataknil
ovratnico in jo pripel na povodec. A obenem je bil popolnoma prepričan,
da Hagrid nikomur ne bi storil nič žalega.
Napol si je želel, da ne bi ugotovil, kako deluje Neelstinov dnevnik.
Ronu in Hermioni je moral kar naprej pripovedovati, kaj je videl, dokler
ni bil tega do grla sit. še bolj pa so mu šli na živce dolgi pogovori, ki
so sledili pripovedi, in so se zmeraj vrteli v istem krogu.
"Mogoče je Neelstin ujel napačnega človeka," je menila Hermiona.
"študente bi lahko napadla tudi kakšna druga pošast."
"Koliko pošasti se po tvojem lahko skriva v enem samem gradu?" jo
je vprašal Ron.
"Da so ga
"Ko so Hagrida izključili
vrgli ven, iz težav
je bilo šole, smo vedeli,"
očitno konec, jesicer
žalostno rekelne
Neelstin Harry.
bi
dobil nagrade."
Ron je poskusil razmisliti o tem z druge plati.
"Neelstin res močno spominja na Percyja. Samo tak tip bi šel zatožit
Hagrida."
"Ampak pošast je nekoga ubila," ga je opozorila Hermiona.
"Neelstin pa bi se moral vrniti v bunkeljsko sirotišnico, če bi
akademijo zaprli," je dodal Harry. "Dobro vem, zakaj je hotel ostati tukaj."
Ron si je nekaj časa grizel ustnice, nato pa previdno vprašal: "če se
prav spomnim, si Hagrida srečal v Nokturni ulici, kajne?"
"Samo nekaj proti polžem je šel kupit," je hitro odgovoril Harry.
Temu je sledila mučna tišina. Nato je Hermiona z obotavljivim

glasom postavila najbolj kočljivo vprašanje: "Mislita, da bi bilo pametno,

če bi Hagrida vprašali, kaj se je zgodilo v resnici?"
"To bo zabaven obisk," se je namrdnil Ron. "živijo, Hagrid. Saj res,
si zadnje čase v gradu spustil z verige kaj pošastno kosmatega?"
Nazadnje so se odločili, da Hagridu ne bodo rekli ničesar, razen če
bi prišlo do ponovnega napada. Dnevi pa so minevali, ne da bi se šepet
breztelesnega glasu spet oglasil. Zato so že začeli upati, da jim z
oskrbnikom ne bo treba govoriti o tem, zakaj so ga izključili iz šole.
Skoraj trije meseci so minili, odkar sta skamnela Justin in Skorajbrezglavi
Nick. Domala vsi so menili, da se je napadalec, kdorkoli je že bil, za
vedno potuhnil. Zhoprnack se je končno naveličal pesmi ,O, Harry,
pokvarjenec ti stari', Ernie pa je nekega dne pri rastlinoslovju Harryja
vljudno prosil, če mu poda vedro s poskočnimi mušnicami. Poleg tega je
marca več mandragor priredilo glasno in divjo zabavo. Profesorica
Ochrowt je bila tega zelo vesela.
"če mandragora poskuša zlesti v lonček druge mandragore, je to
znamenje, da je popolnoma odrasla," je povedala Harryju. "Do tega bo
prišlo kmalu in vse reveže v šolski ambulanti bomo lahko oživili."
Tik pred veliko nočjo je misli drugih letnikov zaposlilo še nekaj
drugega. Prišel je čas, da se odločijo, katere izbirne predmete bodo
vpisali v tretjem letniku. Vsaj Hermiona se je tega lotila zelo resno.
"To je izjemnega pomena za našo prihodnost," je razlagala Ronu in
Harryju, ko so pregledovali sezname s predmeti in obkroževali tiste, ki so
se jim zdeli zanimivi.
"Predvsem nočem več hoditi na čarobne napoje," je rekel Harry. "Ko
bi bilo to mogoče," je potarnal Ron. "Vse stare predmete moramo obdržati, sicer
bi se takoj rešil obrambe pred mračnimi silami."
"To je vendar izjemno pomemben predmet!" bi Hermiono od osuplosti
skoraj vrglo s stola.
"če ga uči Sharmer, že ni!" ji je zabrusil Ron. "Pri njem se nisem
naučil ničesar, razen tega, da škrateljcev ne smeš spustiti iz kletke."
Neville je dobil pisma od vseh čarovnic in čarovnikov v svoji
družini. Vsak mu je po svoje svetoval, katere predmete naj izbere.
Ves zmeden in zaskrbljen se je mučil s seznami predmetov, da so se mu
na čelu nabrale debele kaplje potu. Pogosto je tudi koga kaj vprašal, na
primer, če se mu zdi vedeževanje s pomočjo števil težje od nauka o
starodavnih runah.
Dean
koncuThomas, ki vjeseznam
zamižal in podobno kot Harry
uperil odraščal
čarobno palico.pri bunkeljnih,
Kamor je na za
je pokazala,
tisti predmet se je odločil.
Hermiona pa ni poslušala nasvetov drugih in nazadnje se je prijavila
k čisto vsem predmetom.
Harry se je žalostno nasmehnil, ko je pomislil, kako bi bilo, če bi o
tem razpravljal s stricem Vernonom in teto Petunijo. Pa ne, da mu nihče
ni pomagal pri izbiri - Percy mu je z veseljem delil nasvete.
"To je odvisno od tega, kaj hočeš postati, Harry," mu je razlagal. "Ni
slabo, če veš kaj o prihodnosti, zato bi ti predlagal vedeževanje. Nadalje
se mi zdi pomembna bunkljelogija, veda o bunkeljnih. Mnogim se zdi ta
predmet neuporaben, a osebno menim, da bi moral natančno razumeti
ustroj nečarovniške skupnosti, posebej, če misliš delati z bunkeljni. Pomisli

samo na mojega očeta. Kar naprej ima opravka z njimi. Charlie pa je

vedno hotel delati na prostem, zato se je odločil za nego čarobnih živali.
Odloči se torej za tiste predmete, ki ti bodo koristili."
Kako bi Harry vedel, kateri predmeti mu bodo koristili? Nazadnje se
je odločil za iste kot Ron.
"če mi ne bo šlo," si je rekel, "bom ob sebi imel vsaj prijatelja, ki
mi bo lahko pomagal."
Gryfondomovci naj bi naslednjo tekmo odigrali s Pihpuffovci. Oliver je
vztrajal, da morajo vaditi vsak dan, zato je Harry komaj našel dovolj časa za
treninge in nalogo. A na treningih jim je šlo vedno bolje, saj niso bili kar
naprej mokri. Tako je na predvečer sobotne tekme odšel s treninga prepričan, da
bodo letos osvojili prvo mesto v pokalu domov.
Dobra volja pa ga je kmalu minila. Vrh stopnic, tik pred vrati
spalnice, je srečal Nevilla, ki je bil čisto iz sebe.
"Harry... Ne vem, kdo je to naredil. Ravnokar sem prišel..."
Preplašeno je odprl vrata spalnice.
Vsebina Harryjevega zaboja je bila razmetana po vsej sobi, njegov
plašč pa je raztrgan ležal na tleh. S postelje, ki jo je zjutraj skrbno
postlal, je nekdo potegnil celo rjuho, na goli vzmetnici pa so ležali
predmeti iz nočne omarice.
Harry je z odprtimi usti stopil k postelji in pri tem pohodil nekaj
iztrganih strani knjige Na potovanjih s troli.
Ko sta z Nevillom posteljo za silo spravila v red, so prišli Ron, Dean
in Seamus. Dean je glasno zaklel.
"Kaj pa se je zgodilo, Harry?"
"Nimam pojma," mu je odgovoril Harry. Ron pa si je že ogledoval
Harryjev plašč.
"Nekdo je nekaj iskal," je ugotovil. "Ti kaj manjka?"
Harry je začel pobirati svoje stvari in jih metati v zaboj. šele ko je v
njem pristala zadnja Sharmerjeva knjiga, mu je postalo jasno, kaj
manjka.
"Neelstinovega dnevnika ni," je potihem zamrmral Ronu na uho.
"Kaj?!"
Harry je z glavo pomignil na vrata in Ron mu je sledil ven. Pohitela
sta v dnevno sobo, ki je bila napol prazna. Za mizo v kotu je sama
sedela Hermiona in brala Starodavne rune za telebane.
Ko sta ji povedala, kaj se je zgodilo, se je zgrozila.
"Ampak... Ukradel
pozna našega bi ga lahko samo Gryfondomovec! Nihče drug ne
gesla!"
"Natanko tako," je rekel Harry.
Naslednje jutro jih je prebudilo bleščeče sonce, zunaj pa je pihal
osvežujoč vetrc.
"Popolno vreme za tekmo!" se je pri gryfondomski mizi veselil Oliver
in na krožnike moštva nalagal umešana jajca. "Harry, krepko se najej,
veliko energije boš potreboval."
Harry se je ozrl prek dolge gryfondomske mize. Spraševal se je, če
novi lastnik Neelstinovega dnevnika morda sedi tik ob njem. Hermiona
ga je nagovarjala, naj tatvino prijavi, toda Harryju se to ni zdelo
pametno. če bi jo, bi moral povedati profesorjem, kako je prišel do
njega, in spraševal se je, koliko ljudi ve, zakaj so Hagrida pred

petdesetimi leti izključili iz šole. Nikakor ni hotel biti tisti, ki bi to spet

privlekel na dan.
Ko je skupaj s prijateljema odšel iz Velike dvorane po opremo za
quidditch, je na vse daljši seznam svojih skrbi moral pripisati še eno.
Ravno je stopil na prvo izmed marmornatih stopnic, ko je spet zaslišal
tisti glas: "Tokrat smrt... Ubij... Tokrat kri..."
Tako glasno je kriknil, da sta Ron in Hermiona preplašeno odskočila
od njega.
"Tisti glas!" je vzkliknil Harry in se ozrl prek ramen. "Spet ga slišim,
ga vidva ne?"
Ron ga je opazoval s široko razprtimi očmi in odkimal. Hermiona pa
se je z roko udarila po čelu.
"Harry! Zdaj mi je vse jasno! Takoj moram v knjižnico!" je vzkliknila
in stekla navzgor po stopnicah.
"Kaj ji je jasno?" je zmedeno vprašal Harry, ki se je še zmeraj oziral
okoli sebe, da bi ugotovil, iz katere smeri je prišel glas.
"Veliko več kot meni," je rekel Ron in zmajal z glavo.
"Ampak zakaj mora v knjižnico?"
"Zato, ker je pač taka," mu je odgovoril Ron in skomignil. "če
Hermiono kaj tare, gre v knjižnico."
Harry je obstal. Napeto je prisluhnil, da bi spet zaslišal votli glas, a
zdaj so se iz Velike dvorane usuli sošolci, ki so glasno klepetali in se
skozi vhodna vrata odpravili proti stadionu.
"Raje pohiti," mu je svetoval Ron. "Skoraj enajst je že, tekmo boš
zamudil."
Harry je švignil v gryfondomski stolp, pograbil svoj Nimbus 2000 in
se pridružil množici, ki je mrgolela prek grajskega parka. A z mislimi je bil
še vedno v gradu, pri breztelesnem glasu. Ko si je v garderobi oblačil škrlatni
plašč, ga je tolažila misel, da v šoli ni bilo nikogar, saj so vsi prišli na
tekmo.
Ekipi sta prišli na stadion ob spremljavi bučnega aplavza. Oliver je
vzletel proti košem in jih nekajkrat obkrožil, da bi se ogrel, madam
Hoops pa je spustila žoge. Pihpuffovci, ki so igrali oblečeni v kanarčkasto
rumene plašče, so se postavili v krog in staknili glave.
Harry je ravno zajahal metlo, ko je na igrišče pritekla McHudurrova.
V roki je imela velikanski škrlatni megafon.
Harry je pomislil na najhujše.
"Tekma odpade!"študentje
polnim tribunam. je profesorica zaklicala
so takoj začeli skozi megafon
glasno proti Oliver,
negodovati. nabito ki
ga je to popolnoma razrvalo, je pristal in stekel k profesorici, ne da bi
razjahal.
"Ampak profesorica!" je vzkliknil. "Nujno moramo igrati... Pokal...
Gryfondom..."
McHudurrova se ni zmenila zanj in je skozi megafon začela deliti
navodila: "Vsi študentje naj se odpravijo v dnevno sobo, kjer vam bo
predstojnik vašega doma dal nadaljnja navodila. Pa hitro, prosim!"
Nato je megafon odmaknila od ust in pomignila Harryju, naj pride k
njej.
"Potter, ti pa kar z mano."
Harry se je ravno vprašal, česa ga sumijo tokrat, ko je opazil, da se

je skozi nejevoljno množico prerinil Ron. Kljub temu da sta se že

odpravila proti gradu, je stekel za njima. A na Harryjevo presenečenje
profesorica temu ni nasprotovala.
"Prav, najbolje bo, če greš tudi ti z nama, Weasley."
Nekateri študentje so postajali na igrišču in godrnjali nad
McHudurrovo, drugi so bili videti zaskrbljeni. Harry in Ron sta ji sledila
v šolo in navzgor po marmornatem stopnišču. Toda tokrat ju ni odpeljala
v kabinet katerega izmed profesorjev.
"To vaju bo pretreslo," je rekla McHudurrova s presenetljivo nežnim
glasom, ko so se približali ambulanti. "Spet imamo dve novi žrtvi."
Harryja je stisnilo v želodcu. Profesorica jima je pridržala vrata in
vstopila sta.
Madam Pomfrey se je sklanjala prek petošolke z dolgimi, skodranimi
lasmi. Harry se je spomnil, da je to tista Drznvraanovka, ki sta jo z
Ronom pomotoma vprašala, kje je spolzgadovska dnevna soba. Na postelji
poleg njene pa je ležala...
"Hermiona!" je zaječal Ron.
Ležala je popolnoma negibno, njene oči pa so bile odprte in steklene.
"Našli smo ju blizu knjižnice," je povedala McHudurrova. "Verjetno ne
vesta, kaj bi pomenilo tole? Našli smo ga na tleh poleg njiju."
Pokazala jima je majhno, okroglo ogledalce.
Harry in Ron sta odkimala, ne da bi umaknila pogled s Hermione.
"Pospremila vaju bom v gryfondomski stolp," je zavzdihnila profesorica.
"Tako ali tako moram tja."
"Vsi študentje se morate ob šestih zvečer zglasiti v dnevni sobi
svojega doma. Potem doma do jutra ne smete več zapustiti. K vsaki učni
uri vas bo pospremil učitelj. Treningi in tekme quidditcha odpadejo,
večerne dejavnosti pa tudi."
Gryfondomovci, zbrani v dnevni sobi, so tiho poslušali profesorico
McHudurro. Zvila je pergament, s katerega je brala, in z žalostnim
glasom dodala: "Verjetno mi ni treba posebej poudariti, da že dolgo
nisem bila pogosto tako pretresena. če ne najdemo krivca, bodo
akademijo skoraj gotovo zaprli. Zato vam polagam na srce, da mi
poveste karkoli, kar bi ga pomagalo razkrinkati."
Nekoliko nerodno je splezala skozi luknjo za sliko in Gryfondomovci
so takoj začeli glasno razpravljati.
"Skupila sta jo že dva Gryfondomovca, če našega duha sploh ne
štejemo. Poleg njijužrtve

na prste prešteval pa sta
Leeobležala
Jordan,še Drznvraanovec
prijatelj in Pihpuffovec,"
dvojčkov Weasley. "Je kdoje
opazil, kako poceni so jo odnesli Spolzgadovci? Ni očitno, da je za vsem
tem eden izmed njih? Spolzgadov potomec, Spolzgadova pošast - vse Spolzgadovce
naj vržejo iz šole, pa bo mir!" je vzkliknil. Mnogi so temu prikimali, nekateri
pa so celo zaploskali.
Perry je sedel tik za njim, a tokrat mu očitno ni bilo do tega, da bi
povedal svoje mnenje. Bil je čisto bled in videti je bil nekoliko
omotičen.
"Percyja je tole krepko vrglo," je George razložil Harryju. "Tista
punca iz Drznvraana, Penelopa Bistroda, je predstavnica študentov. Po
mojem je mislil, da si pošast predstavnikov ne upa napasti."
A Harry ga je poslušal samo z enim ušesom. Ni in ni mogel pozabiti

prizora v ambulanti, kjer je Hermiona negibno ležala na postelji, kot bi

jo izklesali iz kamna. Poleg tega ga je skrbelo, da ne bodo prav kmalu
odkrili, kdo je odprl Dvorano. To bi namreč pomenilo, da se mora še
pred koncem šolskega leta vrniti k Dursleyjevim. Mark Neelstin je izdal
Hagrida, ker bi se moral v primeru, da zaprejo šolo, vrniti v sirotišnico.
Harry je vedel, kako se je počutil Mark.
"Kaj bova naredila?" mu je Ron zašepetal na uho. "Misliš, da sumijo
Hagrida?"
"šla bova k njemu in se pogovorila z njim," se je odločil Harry.
"Prepričan sem, da tokrat ni kriv. A prejšnjič je bil on tisti, ki je spustil
pošast na prosto, in lahko nama bo povedal vsaj to, kako se pride v
Dvorano skrivnosti."
"Ampak McHudurrova je rekla, da moramo ostati v stolpu, razen če
gremo k pouku..."
"Mislim," ga je prekinil Harry, "da je prišel čas za očetov stari
plašč."
Harry je od svojega očeta podedoval eno samo stvar: dolg srebrnkast
plašč nevidnosti. Le z njegovo pomočjo sta se lahko izmuznila iz šole in
obiskala Hagrida, ne da bi ju pri tem kdo zalotil. V posteljo sta šla ob
običajni uri. Počakala sta, da so Neville, Dean in Seamus nehali
razpravljati o Dvorani skrivnosti in končno zaspali. Nato sta vstala, se
spet oblekla in se ogrnila s plaščem.
Pot skozi temačne in tihe grajske hodnike ni bila prijetna. Harry, ki
je ponoči že večkrat pohajkoval po gradu, ni po sočnem zahodu še nikoli
doživel takšne gneče. Po hodnikih so v parih patruljirali učitelji,
predstavniki študentov in duhovi. Zaradi plašča nevidnosti nista bila nič
tišja in posebej napeto je bilo, ko sta srečala Rawsa. Le nekaj metrov
od njega je namreč Ron s palcem na nogi udaril ob rob tlakovca. Na
srečo je Raws kihnil ravno v trenutku, ko je Ron zaklel. Kljub temu pa
sta si globoko oddahnila, ko sta prišla do hrastovih vhodnih vrat in jih s
skupnimi močmi odprla.
Nebo je bilo polno zvezd. Pohitela sta proti razsvetljenim oknom
Hagridove koče, plašč pa sta potegnila s sebe šele, ko sta stala tik pred
njenimi vrati.
Nekaj trenutkov zatem, ko sta potrkala, jima je Hagrid odprl. Za
njegovim hrbtom je lajal lovski pes čekan, on sam pa je vanju meril s
samostrelom.
"O," je rekel, povesil orožje in zazijal vanju. "Koga pa vidva počenata

tukejle?"
"Zakaj s samostrelom v roki hodiš po koči?" je vprašal Harry, ko sta
z Ronom vstopila.
"Kar toko mal," je zamomljal Hagrid. "Mislil sem... Sej ni važno.
Usedita se, vama skuham šalco čaja."
Obnašal se je, kot ne bi vedel, kje se ga drži glava. Prek ognja je
ponesreči zlil vodo iz kotlička, tako da bi ga skoraj ugasil. Nekoliko
kasneje pa mu je velikanska roka s čajnikom živčno trznila, čajnik je
udaril ob mizo in se razbil.
"Je s tabo vse v redu?" ga je vprašal Harry. "Si slišal, kaj se je
zgodilo Hermioni?"
"Pa še koko sem slišal," je odvrnil Hagrid in glas se mu je komaj

slišno zatresel.
Neprestano se je živčno oziral skozi okna. Vsakemu je nalil veliko
skodelico vrele vode (čajne vrečke je pozabil vreči v čajnik) in ravno je
na krožnik nalagal veliko rezino sadne torte, ko je nekdo glasno potrkal
na vrata.
Hagridu je torta padla na tla. Harry in Ron sta se preplašeno
spogledala, nato pa sta se hitro ogrnila s plaščem in se umaknila
v kot. Hagrid je preveril, če se ju res ne vidi, zgrabil samostrel in
spet odprl vrata.
"Dober večer, Hagrid."
Glas je bil Dumbledorjev in bil je zelo resen. Vstopil je, sledil pa
mu je nenavaden moški.
Bil je majhne in zajetne postave, imel je skuštrane sive lase in
zaskrbljeno se je oziral okoli sebe. Oblečen je bil v črtasto obleko in
dolg črn plašč, okoli vratu je imel zavezano škrlatno kravato, obut pa je
bil v vijoličaste špičaste čevlje. Pod pazduho je držal mlečno zelen
polcilinder.
"To je očijev šef!" je dahnil Ron. "Cornelius Schushmaar, minister za
čaranje."
Harry ga je s komolcem dregnil v rebra, da je utihnil.
Hagrid je prebledel. Sesedel se je na enega od stolov, pogledal
Dumbledorja, nato pa še Schushmaarja.
"Grda reč, Hagrid," je rekel Schushmaar. "Zelo grda reč. Moral sem
priti. Obležali so štirje študentje iz bunkeljskih družin. Stvari so ušle iz
rok. Ministrstvo mora ukrepati."
"Jest jih nisem!" je vzkliknil Hagrid in proseče pogledal Dumbledoreja.
"Dobro veste, da jih nisem jest, guspod Dumbledore!"
"Vzemite na znanje, Cornelius, da Hagridu osebno popolnoma
zaupam," je rekel Dumbledore in namrščeno pogledal Schushmaarja.
"Poglejte, Albus," se je nelagodno izvijal Schushmaar. "Hagrid je bil v
preteklosti že povezan s tem. Nekaj moramo narediti, klical nas je šolski
svet."
"še enkrat vam povem, Cornelius: če odpeljete Hagrida, to niti
najmanj ne bo izboljšalo razmer na šoli," se ni dal Dumbledore. Oči je
imel polne ognja, ki ga Harry pri svojem ravnatelju še nikoli ni videl.
"Poglejte na to z moje plati," ga je prepričeval Schushmaar in živčno
preprijemal polcilinder. "Pod velikim pritiskom sem. Nekaj moram storiti.
če se izkaže,
se njega tiče, da
bo Hagrid ni kriv, ga
stvar končana. bomozdaj
Ampak takojgapripeljali
moramnazaj, in kar
odpeljati. Moram. To je
moja dolžnost."
"Odpeljati?" je ponovil Hagrid, ki se je začel tresti. "Odpeljati kam?"
"Samo za nekaj časa," se je skoraj opravičeval Schushmaar, ki ni
mogel pogledati Hagridu v oči. "Ne gre za kazen, samo za previdnostni ukrep. če
ujamemo koga drugega, se ti bomo opravičili in takoj te bodo spustili."
"Mende ne v Azkaban?" je zahripal Hagrid.
še preden mu je minister lahko odgovoril, je nekdo glasno potrkal na
vrata.
Dumbledore jih je odprl. Zdaj je prišel na vrsto Harry, da dobi eno
med rebra, saj je glasno zajel sapo.
V Hagridovo kočo je namreč zakoračil gospod Lucius Malfoy, oblečen

v dolg črn potovalni plašč. Vsem zbranim se je hladno in zadovoljno

nasmehnil. čekan je začel renčati.
"Torej ste že tu, Schushmaar," je rekel odobravajoče. "Lepo, lepo."
"Koga pa ti tukej?" je besno vprašal Hagrid. "Da se mi koj pobereš
iz moje hiše!"
"Ljubi moj, verjemi mi, da mi nikakor ni v veselje stati v tej tvoji...
em... Temu praviš hiša?" se je namrdnil gospod Malfoy in se ozrl po
mali koči. "Mimogrede sem se oglasil na akademiji, pa so mi povedali,
da je ravnatelj tukaj."
"In zakaj me iščeš, Lucius?" je vprašal Dumbledore. Govoril je
vljudno, a v njegovih modrih očeh je še vedno plamenel ogenj.
"Strašno mi je nerodno, Dumbledore," je lenobno izjavil gospod
Malfoy in potegnil na plano dolg zvitek pergamenta. "Toda šolski svet
meni, da vas je treba odstaviti. Tukaj imam nalog, ki mi to omogoča, na
njem pa boste našli podpise vseh dvanajstih svetnikov. žal menimo, da
so vam stvari ušle iz rok. Koliko študentov je že obležalo? Danes
popoldne še dva, kajne? če bo šlo tako naprej, ne bo na Bradavičarki
ostal niti en študent bunkeljskega rodu. Vsi pa dobro vemo, kakšna
strašna izguba bi bila to za akademijo."
"Počasi, Lucius, no," je razburjeno izdavil Schushmaar. "Da bi
suspendirali Dumbledoreja? Ne, ne. To je v tem trenutku najslabša
možna poteza."
"O odstavitvi ravnatelja odloča šolski svet," mu je mirno odvrnil
gospod Malfoy, "in ker Dumbledore ni sposoben ustaviti zlikavca..."
"Ampak, Lucius, če ga niti Dumbledore ne more ustaviti," ga je
prepričeval minister, ki so se mu nad zgornjo ustnico nabrale potne
kapljice, "kdo pa ga bo?"
"To bomo še videli," se je nesramno nasmehnil gospod Malfoy. "A
vseh dvanajst nas je glasovalo..."
Hagrid je skočil na noge in s svojo razmršeno črno glavo bi skoraj
udaril v strop.
"Kolikim od ostalih enajstih si pa moral zato groziti, pa jih izsiljevati,
a, Malfoy!?" je zarjovel.
"Jej, jej. Veš, Hagrid, če se boš tako razburjal, boš nekega dne zašel
v hude težave," ga je pokroviteljsko odpravil gospod Malfoy. "Priporočam
ti, da na stražarje v Azkabanu ne vpiješ. To jim nikakor ne bi bilo všeč."
"Dumbledoreja pustite pri gmah!" je zavpil, da se je čekan cvileč
potuhnil
Kakšen iz v svojo košaro.
bunkeljske "če ga
familije joboste
bo doodpeljali, bo tamalim trda predla!
smrti skupil!"
"Pomiri se, Hagrid," ga je ostro opomnil Dumbledore. Nato se je
obrnil k Luciusu Malfoyu.
"če si šolski svet res želi, da se umaknem, mu bom seveda ustregel."
"Ampak..." je zajecljal Schushmaar.
"Ne!" je zaječal Hagrid.
Dumbledore ni umaknil svojih svetlo modrih oči in je še naprej zrl v
Luciusove hladno sive.
"Toda postalo ti bo jasno," je razločno in počasi nadaljeval
Dumbledore, da nihče ne bi preslišal niti besede, "da bom resnično
zapustil šolo šele takrat, ko tu ne bo nikogar več, ki bi mi bil zvest.
Postalo ti bo tudi jasno, da bodo na Bradavičarki vedno dobili pomoč

vsi, ki bodo prosili zanjo."

Harry je bil prepričan, da so Dumbledorejeve oči ošvignile kot,
v katerem sta se skrivala z Ronom.
"Prekrasno," je rekel Malfoy in se priklonil. "Vsi bomo zelo pogrešali
vaš... em... posebni način upravljanja šole. Upam samo, da bo vaš
naslednik znal preprečiti tovrstne napade."
Odkorakal je k vratom koče, jih odprl in s priklonom namignil
Dumbledoreju, naj gre ven. Schushmaar, ki je po rokah še vedno mečkal
polcilinder, je počakal, da bi Hagrid sledil Dumbledoreju. Orjak pa se ni
premaknil, globoko je zajel sapo in previdno rekel: "če bi kakšen človek
hotel kaj izvedeti, bi jo moral ubrati za pajki. Pripeljali bi ga tje, koker
je treba! To je pa tudi vse, kar bom rekel."
Schushmaar ga je debelo gledal.
"Ja no, sej grem," je prikimal Hagrid in si nadel plašč iz krtovega
krzna. A ko je že skoraj stopil za Schushmaarjem iz koče, se je ustavil
in glasno dodal: "Pa eden bo moral futrati čekana, ko me ne bo."
Vrata so se zaloputnila in Ron je z njiju potegnil plašč nevidnosti.
"Zdaj smo pa tam," je rekel zaskrbljeno. "Brez Dumbledoreja bomo
ostali. Najbolje bi bilo, če bi takoj zaprli šolo. še isti dan, ko bo odšel,
bo pošast spet koga napadla."
čekan je začel lajati in praskati po vratih.
Petnajsto poglavje
Aragog
------------------------------
Prek grajskega parka se je plazilo poletje; nebo in jezero sta postajala
vse bolj modra, v rastlinjakih pa so nenadoma vzbrsteli cvetovi, veliki
kakor zeljnate glave. A z grajskih oken ni bilo videti Hagrida, ki bi s
čekanom ob boku opravljal svoje delo v parku. Prav zato se je Harryju
okolica gradu zdela nekam prazna. še huje pa je bilo v samem gradu,
kjer je bilo marsikaj hudo narobe.
Harry in Ron sta poskušala obiskati Hermiono, toda v ambulanto zdaj
niso več spuščali obiskovalcev.
"Ne smemo tvegati," ju je ostro zavrnila madam Pomfrey skozi priprta
vrata. "žal mi je, toda bojimo se, da bi napadalec prišel v ambulanto do
konca opravit svoje delo."
Ker Dumbledoreja ni bilo na šoli, je strah dobil krila. Zdelo se je,
da se sonce, ki greje grajske zidove, ustavi ob okenskih okvirjih. Redki
so bili obrazi,
zazvenel ki niso bili
na grajskih zaskrbljeni
hodnikih, je bil in napeti.
slišati Vsak smeh,
predirljiv ki je
ter nenaraven in
kmalu je potihnil.
Harry si je neprestano ponavljal ravnateljeve besede: "Resnično bom
zapustil šolo šele takrat, ko tu ne bo nikogar več, ki bi mi bil zvest...
Na Bradavičarki bodo vedno dobili pomoč vsi, ki bodo prosili zanjo."
Ampak kaj bi zdaj s temi besedami? Koga naj bi pravzaprav prosili za
pomoč, ko pa so bili vsi prav tako zmedeni in prestrašeni kot študentje?
Hagridov namig glede pajkov je bilo lažje razumeti. Težava je bila
samo v tem, da na vsem gradu ni bilo najti niti enega pajka. Harry jih
je iskal povsod, kamor je šel, pri tem pa mu je (nekoliko nerad)
pomagal Ron. Seveda ju je oviralo tudi dejstvo, da se nista smela sama
sprehajati naokrog. Po gradu sta morala vedno hoditi v gruči z drugimi

Gryfondomovci. Večina sošolcev je bila vesela, da jih od razreda do razreda

vodijo učitelji, Harryju pa je šlo to zelo na živce.
Nekdo pa je vseeno izjemno užival v tem vzdušju strahu in
sumničenj. Dreco se je sprehajal po šoli, kakor da bi postal predsednik
študentskega sveta. Harryju celih štirinajst dni ni bilo jasno, čemu je
Dreco tako zadovoljen. Potem pa ga je pri uri napojev slišal, kako se je
hvalil Crabbeju in Goylu.
"Vedel sem, da bo moj oče tisti, ki se bo znebil Dumbledoreja," je
izjavil. "Saj sem vama povedal, da je Dumbledore po njegovem najslabši
ravnatelj, kar jih je imela Bradavičarka. Mogoče bomo zdaj dobili
kakšnega bolj spodobnega. Nekoga, ki mu ne bo toliko do tega, da bi
zaprl Dvorano skrivnosti. McHudurrova Dumbledoreja ne bo dolgo
nadomeščala."
Mimo Harryja je prišel Raws, ki ni rekel ničesar o Hermioninem
praznem stolu in kotlu.
"Gospod," ga je glasno poklical Dreco. "Gospod, zakaj pa se vi ne
javite na mesto ravnatelja?"
"No, no, Dreco," je rekel Raws, ki pa si ni mogel kaj, da se ne bi
nasmehnil. "Profesorja Dumbledoreja je šolski svet samo odstavil,
prepričan sem, da se bo kmalu vrnil."
"Pa ja," se je namrdnil Dreco. "Dobro vem, da bi moj oče glasoval
za vas, gospod, če bi se prijavili. Povedal mu bom, da ste najboljši
učitelj na akademiji."
Raws ni rekel ničesar, samo obrnil se je in se z osladnim nasmeškom
sprehodil po razredu. Pri tem na srečo ni opazil Seamusa, ki se je
pretvarjal, da bruha v svoj kotel.
"Presenečen sem, da brezkrvneži še niso spakirali svojih stvari in
odšli," je nadaljeval Dreco. "Pet guldov grem stavit, da bo eden izmed
njih kmalu umrl. škoda, da se to ni zgodilo že takrat, ko je pošast
napadla Grangerjevko."
Na srečo se je takrat oglasil zvonec; ob teh Drecovih besedah je Ron
skočil s stola, a v običajni zmešnjavi, ki je sledila zvonjenju, ni nihče
opazil, da si prizadeva priti do njega.
"Spustita me, da ga premlatim!" je sopel Ron, ko sta se Harry in
Dean oklenila njegovih rok. "Ne potrebujem palice, z golimi rokami ga bom
zadavil!"
"Pohitite, odpeljati vas moram k rastlinoslovju," jih je priganjal Raws.
Tako
Dean sona vkoncu
gosjem redu odšli
kolone, saj seizjima
učilnice, priše
je Ron čemer soposkušal
vedno bili Harry,iztrgati.
Ron in
Spustiti ga je bilo varno šele, ko jih je Raws pripeljal iz gradu in so se
prek zelenjavnega vrta odpravili proti rastlinjakom.
Pri rastlinoslovju je bilo nenavadno tiho; manjkala sta kar dva
študenta, Justin in Hermiona.
Profesorica je vsem naročila, naj obrežejo abesinske gubofigovce.
Harry je odnesel poln naročaj posušenih, zvitih vejic na kompost, tam pa
ga je pričakal Ernie. Globoko je zajel sapo in se mu opravičil: "Res mi
je žal, da sem te sumil. Vem, da Hermione ne bi nikdar napadel.
Oprosti za vse tisto. Zdaj smo vsi v isti godlji in, no..."
Stegnil je svojo zalito roko in Harry mu je segel vanjo.
Ernie in njegova prijateljica Hannah sta kmalu zatem prišla pomagat

Ronu in Harryju pri njunem gubofigovcu.

"Tisti trapasti Dreco je edini, ki uživa v tej godlji," je rekel Ernie in
zraven z drevesa lomil posušene vejice. "Po mojem je on Spolzgadov potomec."
"Kako si bister," ga je zbodel Ron, ki Ernieju ni mogel odpustiti tako
hitro, kot mu je Harry.
"Kaj pa ti misliš, Harry? Je Dreco Spolzgadov potomec?" je vprašal
Ernie.
"Ne," je nemudoma in povsem prepričano odgovoril Harry. Ernie in
Hannah sta ga presenečeno pogledala.
A v tistem trenutku je Harry nekaj opazil. Od vznemirjenja je s
škarjami za obrezovanje udaril Rona po roki.
"Au! Pazi, no!"
Harry je kazal kakšen meter stran, na tla. Tam so prek steptane prsti
hiteli trije veliki pajki.
"Aja," je rekel Ron. Videlo se mu je, da se poskuša pretvarjati, kako
vesel je pajkov, pa mu to ni uspelo. "Ampak zdaj jim ne moreva
slediti."
Ernie in Hannah sta ju radovedno poslušala.
Harry je opazoval, kako pajki bežijo.
"Po mojem gredo v Prepovedani gozd."
To je bilo Ronu še manj všeč.
Na koncu ure jih je profesor Raws pospremil v Sharmerjevo učilnico.
Harry in Ron sta nekoliko zaostala, da bi se lahko v miru pogovorila.
"Spet bova morala uporabiti plašč nevidnosti," je Harry razlagal Ronu.
"S sabo lahko vzameva čekana. Navajen je s Hagridom hoditi v Gozd,
mogoče nama bo v pomoč."
"Mja," je rekel Ron, ki je živčno prekladal po rokah čarovniško
palico. "Ampak, a niso v Gozdu tudi volkodlaki?" je vprašal, ko sta v
učilnici obrambe pred mračnimi silami kot ponavadi sedla v zadnjo vrsto.
Harry se je izognil odgovoru na to vprašanje: "V Gozdu živijo tudi
dobra bitja. Kentavri so čisto v redu, pa tudi samoroga lahko srečaš."
Ron še nikoli ni bil v Prepovedanem gozdu, Harry pa samo enkrat in
upal je, da mu ne bo treba nikoli več tja.
V učilnico je ves nasmejan prišel Sharmer. Vsi so ga debelo
pogledali. Drugi učitelji so bili bolj resnobni kot običajno, Sharmer pa je
dobesedno poplesoval od veselja.
"Dajmo, dajmo!" je vzkliknil in se jim nasmehnil. "Zakaj imate tako
kisle obraze?"
številni v razredu so se osuplo spogledali, odgovoril pa mu ni nihče.
"Res nikomur ni jasno," je začel Sharmer razlagati tako počasi, kot bi
bili vsi po vrsti nekoliko omejeni, "da je nevarnosti konec? Krivca so
stlačili v zapor!"
"Kdo to pravi?" je glasno vprašal Dean.
"Mladi mož, minister gotovo ne bi odpeljal Hagrida, če ne bi bil
popolnoma prepričan, da je kriv," je rekel Sharmer tako, kot bi mu
razlagal, da je ena in ena enako dve.
"O, pa bi ga," se mu je Ron uprl še glasneje kot Dean.
"Mislim, da vem o Hagridovi aretaciji vsaj nekoliko več kot ti,
gospodič Weasley," je samozadovoljno izjavil profesor.
Ron je že hotel reči, da to ne bo držalo. A sredi stavka se je

nenadoma ustavil, saj ga je Harry hitro pohodil.

"Ni naju bilo zraven!" mu je nato zamrmral.
Sharmer pa je bil še naprej ogabno dobre volje. Namigoval je, da mu
je bil Hagrid od nekdaj sumljiv, in prepričan je bil, da bodo imeli zdaj
mir pred pošastjo. Harryju je šel resnično na živce in dobesedno
hrepenel je, da bi mu v glavo vrgel kakšen učbenik. A moral se je
zadovoljiti s tem, da je Ronu na listek nakrackal: "Opraviva to še nocoj."
Ron ga je prebral in debelo pogoltnil. Nato pa se je s kotičkom
očesa ozrl na prazen stol, na katerem je običajno sedela Hermiona. To
mu je očitno vlilo moči in prikimal je.
Gryfondomska dnevna soba je bila zadnje čase pogosto nabito polna,
saj od šestih zvečer niso smeli nikamor. Poleg tega snovi za pogovor ni
nikoli zmanjkalo, tako da se je dnevna soba spraznila šele po polnoči.
Harry je šel takoj po večerji v svoj zaboj iskat plašč nevidnosti. Nato
je ves večer sedel na njem in čakal na priložnost, da ga uporabi.
Dvojčka sta Harryja in Rona izzvala na nekaj partij z eksplozivnimi
kartami, Ginny pa je opazovala igro. Sedela je na Hermioninem stolu in
bila je nenavadno mirna. Harry in Ron sta zanalašč zgubljala, da bi prej
nehali kartati. A kljub temu so se Fred, George in Ginny odpravili spat
šele, ko je bila polnoč že davno mimo.
Počakala sta, da sta zaslišala, kako so se zaprla vrata njihovih spalnic.
Nato sta hitro zgrabila plašč, se ovila vanj in splezala skozi luknjo za
portretom.
Sledila je še ena naporna pot skozi grad in spet sta se morala
izmikati učiteljem. Končno sta prišla v avlo in s hrastovih vhodnih vrat
potegnila zapah. čisto nalahno sta jih odškrtnila, da ne bi zaškripala, in
zdrsnila skoznja. Stopila sta na trato, obsijano z mesečino.
"Seveda," se je nenadoma domislil Ron, ko sta stopala prek trate, "možno
je, da prideva do gozda, pa ne bo čemu slediti. Mogoče tisti pajki sploh niso
šli tja. Vem, videti je bilo, da bežijo tja, ampak..."
Njegov glas je upajoče potihnil.
Prišla sta do osamljene Hagridove koče, v kateri ni bilo luči. Ko je
Harry odprl vrata in ju je čekan zagledal, se mu je zmešalo od veselja.
Ustrašila sta se, da bo s svojim donečim, globokim laježem zbudil ves
grad, zato sta mu hitro dala jesti Hagridove tortice s karamelnim
prelivom. Te so mu v trenutku zlepile čeljusti.
Harry je plašč nevidnosti pustil na mizi. V gozdu je bilo temno ko v
rogu
"Pridi,inčekan,
prepričan je bil,
gremo nada ga ne bo
sprehod," jepotreboval.
rekel in se potrepljal po nogi.
čekan je zadovoljno priskakljal iz hiše, stekel do gozda in ob veliki
platani dvignil zadnjo taco.
Harry je na plano privlekel palico in zamrmral: "Lumos!" Na koncu
palice se je prikazala drobna lučka, ravno dovolj močna, da sta po tleh
lahko iskala pajke.
"Tole si se dobro spomnil," ga je pohvalil Ron. "Saj bi tudi jaz
prižgal svojo, ampak verjetno bi jo razneslo."
Harry ga je pocukal za rokav in pokazal na travo. Dva pajka sta
hitela stran od svetlobe čarobne palice, v senco dreves.
"No, prav," je vdano zavzdihnil Ron. "Pa pojdiva."
Tako sta skupaj s čekanom, ki je tekal okoli njiju ter ovohaval

korenine dreves in listje, vstopila v gozd. Ob svetlobi Harryjeve palice sta

spremljala drobni potoček pajkov, ki so hiteli po stezi. Tiho sta hodila že
dvajset minut in prisluškovala, da bi zaslišala še kaj drugega od poklanja
vejic in šumenja listja. Kmalu sta prišla globoko v gozd, kjer so drevesa
rasla tako na gosto, da se ni videlo več zvezd in je bila Harryjeva palica
edina svetla točka v morju teme. Takrat sta opazila, da so pajki, njuni
vodiči, zapustili uhojeno pot.
Harry je postal in poskušal ugotoviti, kam gredo. A med drevjem je
vladala popolna tema. še nikoli ni zašel tako globoko v gozd. Spomnil se
je tudi, da ga je zadnjič, ko je bil tu, Hagrid svaril, naj ne zapušča poti.
Toda orjaški oskrbnik je bil zdaj tako daleč, verjetno v celici v Azkabanu,
poleg tega pa jima je naročil, naj sledita pajkom.
Harryjeve roke se je dotaknilo nekaj vlažnega in preplašeno je
odskočil ter pri tem grdo pohodil Rona. Izkazalo pa se je, da se ga je
samo čekan dotaknil s smrčkom.
"Kaj misliš?" je vprašal Rona, ko je ta nehal poskakovati. Videl je le
njegove oči, ki so odsevale nekaj svetlobe čarobne palice.
"če sva prišla že tako daleč..." je menil Ron.
Tako sta sledila švigajočim sencam pajkov med drevesa. Prav hitro
nista mogla hoditi; ovirali so ju korenine in štori, ki sta jih v domala
popolni temi komaj opazila. Harry je na dlani čutil vročo čekanovo sapo.
Več kot enkrat so se morali ustaviti, da je počepnil in spet izsledil
pajke.
Skozi podrastje so se prebijali vsaj pol ure in nizko rastoče trnove
veje so Harryju in Ronu dodobra natrgale plašča. čez nekaj časa sta
opazila, da so se začeli počasi spuščati, drevesa pa so rasla še bolj
skupaj kot prej.
Tedaj je čekan glasno zalajal, da je kar odmevalo. Harryja in Rona
je tako prestrašil, da bi ju skoraj kap.
"Kaj pa mu je?" je glasno vprašal Ron, Harryja preplašeno zgrabil za
roko in se divje oziral po črni temi.
"Tamle se nekaj premika," je dahnil Harry. "Poslušaj... Nekaj velikega
je."
Prisluhnila sta. Precej daleč stran, na njuni desni, je nekaj velikega
lomilo veje, kakor bi si utiralo pot med drevesi.
"Ne!" je zavpil Ron. "Ne, ne, ne!"
"Tiho bodi," ga je preplašeno miril Harry. "Slišal te bo."
"Mene?!"
čekana!" je zacvilil Ron z nenavadno visokim glasom. "Saj je slišal že
Obstala sta in preplašeno pričakovala najhujše, tema pa jima je
pritiskala na oči. Skozi drevje sta zaslišala nenavadno klopotanje, nato pa
je vse potihnilo.
"Kaj pa počne zdaj?" je vprašal Harry.
"Verjetno jemlje zalet, da bo skočil na naju," je Ron pomislil na
najhujše.
čakala sta, se tresla in nista se upala niti prestopiti.
"Misliš, da je šel?" je zašepetal Harry.
"Kaj pa vem..."
Takrat pa je vanju nenadoma udarila žarka svetloba, ki je bila v
vsesplošni temi tako ostra, da sta si morala z rokami zakriti oči. čekan

je zacvilil in poskušal zbežati, vendar se je zapletel v trnje in zato začel

še lajati.
"Harry!" je zavpil Ron in glas se mu je lomil od olajšanja. "Harry, to
je naš avto!"
"Kaj?!"
"Pridi!"
Harry se je opotekel za Ronom proti svetlobi, se večkrat spotaknil,
nato pa končno prišel na jaso.
Sredi kroga gosto zaraslega gozda, pod streho prepletenih vej, je s
prižganimi lučmi stal avtomobil gospoda Weasleyja. Ko je Ron z odprtimi
usti stopil k njemu, se mu je počasi približal tudi avto. Videti je bil
kakor velikanski turkizni pes, ki je prišel pozdravit svojega gospodarja.
"Ves čas je bil tukaj!" se je razveselil Ron in se sprehodil okoli
avtomobila. "Poglej ga. čisto je podivjal."
Blatniki so bili res precej opraskani in zamazani z blatom; očitno je
rad lomastil po gozdu. čekanu pa avto ni bil preveč všeč in tresoč se je
stisnil k Harryju. Ta se je že pomiril in je palico spravil za plašč.
"Midva pa sva mislila, da naju bo napadel!" se je zasmejal Ron, se
naslonil na avto in ga potrepljal. "Spraševal sem se, kje se potika."
Harry je po tleh, obsijanih z avtomobilskimi žarometi, začel iskati
pajke. A ti so očitno pobegnili pred žarko svetlobo.
"Izgubila sva sled," je rekel. "Pridi, poiskati morava pajke."
Ron pa ni rekel ničesar. Tudi premaknil se ni. Oči je nepremično
upiral v nekaj, kar je stalo tik za Harryjem, visoko nad gozdnimi tlemi,
in njegov obraz je bil poln groze.
Harry ni imel niti toliko časa, da bi se obrnil. Zaslišal je glasno
prasketanje in začutil je, kako ga je okoli pasu zgrabilo nekaj dolgega in
kosmatega. Dvignilo ga je s tal, da je obvisel z glavo
navzdol. Preplašeno se je začel otepati, pri tem pa je spet zaslišal tisto
prasketanje in videl je, kako je tudi Ronu zmanjkalo tal pod nogami.
čekan je zacvilil in zatulil, v naslednjem trenutku pa se je Harry že
znašel med temnimi drevesi.
Z glavo obrnjen navzdol je Harry ugotovil, da ga je zgrabilo nekaj,
kar se je premikalo na šestih neskončno dolgih in kosmatih nogah. To
nekaj ga je trdno držalo s prednjim parom nog, tik nad njim pa je
opazil še par svetlikajočih se klešč. Slišal je, da za njim hodi še en
stvor, ki je nosil Rona. šli so naravnost v osrčje gozda. čekan se je
boril, da bi
bi mogel se rešil
kričati, prijema
tudi tretje Počutil
če bi hotel. pošasti,seinje,
glasno
kot bicvilil.
njegov Harry
glaspa ne
ostal
na jasi pri avtu.
V objemu pošasti je izgubil občutek za čas. A drevesa so se nekoliko
razredčila in tako je v soju meseca spet videl tla. Ta so kar gomazela
od pajkov. Kolikor je mogel, je obrnil glavo, in ugotovil, da so prispeli
na rob velikanske kotanje. V njej so od dreves ostali samo štori in tako
je svetloba zvezd osvetljevala najgrozljivejši prizor, kar jih je kdaj imel
priložnost videti.
Pajki. Pa ne drobceni, kakor tisti, ki so švigali prek listja na gozdnih
tleh. Pajki, veliki kakor konji, osmerooki, osmeronogi, črni, kosmati,
gromozanski. Mogočni primerek, ki je nosil Harryja, se je spustil po
strmini proti ukrivljeni mreži, ki je kakor meglica lebdela nad središčem

kotanje. Drugi pajki so se mu približali in ob pogledu na njegov tovor

navdušeno tleskali s kleščami.
Pajek je Harryja nenadoma spustil, da je pristal na vseh štirih. Ron
in čekan sta padla na tla poleg njega. Hagridov pes ni več tulil, samo
tresel se je in sem ter tja tiho zacvilil. Ron pa je bil videti natanko
takšen kot Harry. Izbuljeno je strmel predse, usta pa je imel široko
odprta, kot bi se iz njih izvijal neskončen, toda neslišen krik.
Harry se je nenadoma zavedel, da pajek, ki ga je spustil na tla,
govori. Težko ga je bilo razumeti, saj je ob vsaki besedi, ki jo je
spregovoril, večkrat tlesknil s kleščami.
"Aragog!" je zaklical. "Aragog!"
Iz središča ukrivljene mreže se je zelo počasi spustil pajek, velik
kakor manjši slon. Njegov zadek in noge so prekrivale sive kocine in vse
oči na njegovi grdi glavi so bile mlečno bele. Bil je slep.
"Kaj ste prinesli?" je vprašal in lačno zatleskal s kleščami.
"Ljudi," mu je odgovoril pajek, ki je ujel Harryja.
"Je Hagrid?" je spet vprašal Aragog in se pomaknil bližje. Njegove
mlečno bele oči so se brezciljno obračale naokrog.
"Neznanca sta," je pojasnil pajek, ki je prinesel Rona.
"Ubijte ju," je nataknjeno zatleskal Aragog. "Zbudili ste me."
"Hagridova prijatelja sva," je zavpil Harry. Počutil se je, kot bi mu
srce zapustilo prsi in mu prišlo nabijat v vrat.
Tlesk, tlesk, tlesk, so se oglasile klešče pajkov po vsej kotanji.
Aragog se je ustavil.
"Hagrid v našo kotanjo še nikdar ni poslal ljudi," je rekel počasi.
"V težavah se je znašel," je pojasnil Harry, ki je dihal zelo hitro.
"Zato sva prišla."
"V težavah?" je ponovil ostareli pajek in Harryju se je zdelo, da je
pod zvokom tleskajočih klešč začutil zaskrbljenost. "Toda zakaj je poslal
tebe?"
Harry je že hotel vstati, pa si je premislil; dvomil je, da bi ga noge
držale pokonci. Zato je govoril kar sede, kolikor mirno je mogel.
"Na akademiji mislijo, da je Hagrid spustil med študente... neko
pošast. Odpeljali so ga v Azkaban."
Aragog je jezno zatleskal s kleščami in taisti zvok je odmeval med
množico pajkov v kotanji; slišati je bilo kakor aplavz, le da Harryju ob
aplavzu ponavadi ni postalo slabo od strahu.
"Ampak od takrat
"Leta in leta. Dobrosose
minila že leta,"
spomnim, je nataknjeno
kako dejal
je bilo. Moral Aragog.šolo.
je zapustiti
Prepričani so bili, da sem jaz pošast, ki prebiva v Dvorani skrivnosti.
Mislili so, da jo je Hagrid odprl in me spustil na prosto."
"Torej... Torej ne prihajate iz Dvorane skrivnosti?" je vprašal Harry,
ki je čutil, kako mu prek čela mezi mrzel pot.
"Jaz?!" je jezno zatleskal Aragog. "Jaz sem iz oddaljene dežele. še
preden sem se izvalil iz jajca, me je neki popotnik izročil Hagridu.
Ta je bil še mlad, a skrbel je zame, skril me je v omari ter mi nosil
ostanke svojih obedov. Moj prijatelj je. Ko so izvedeli zame in me
obdolžili, da sem ubil mlado dekle, me je branil. Od takrat živim v
gozdu in Hagrid me pogosto obišče. Resnično dober človek je, našel mi
je celo ženo, Mosag, in sama vidita, kako številna je zdaj moja družina."

Harry je zbral ves pogum, ki ga je še premogel.

"Torej niste... nikoli nikogar napadli?"
"Nikogar," je zahripal stari pajek. "Ob ljudeh se mi sicer vedno
pocedijo sline, toda iz spoštovanja do Hagrida nisem nobenemu človeku
skrivil niti lasu. Truplo dekleta, ki je umrlo, so našli na stranišču. Jaz pa
se ves čas nisem premaknil iz omare, v kateri sem odraščal. Pajki imamo
radi temo in mir."
"Ampak... kdo je potem ubil dekle?" je vprašal Harry. "Kajti stvor se
je spet prebudil in..."
Njegove besede so utonile v glasnem izbruhu tleskanja in poklanja
številnih dolgih nog, ki so se jezno prestopale; črni velikani so krožili
okoli njega.
"Stvor, ki živi v gradu," je začel razlagati Aragog, "je starodavno bitje,
ki se ga pajki bojimo bolj od česarkoli. še dobro se spominjam, kako
sem rotil Hagrida, naj me spusti, ko sem začutil, da se je pošast
predramila."
"Ampak katera pošast se skriva v dvorani?" je hitro vprašal Harry.
še več tleskanja, še več pokljanja; pajki so se mu vse bolj bližali.
"O tej pošasti nočemo govoriti!" je podivjal Aragog. "Njenega imena
nočemo izgovarjati! Niti Hagridu nisem povedal imena pošastnega stvora,
pa me je mnogokrat prosil, naj mu ga!"
Harry ni hotel še naprej vrtati vanj, saj so pajki vse bolj pritiskali
proti njemu.
Aragoga je govorjenje utrudilo. Počasi se je umikal v svojo mrežo,
njegovi podaniki pa so se Harryju in Ronu še naprej bližali.
"Prav, potem pa kar greva," je Harry obupano zaklical za starim
pajkom, ko je listje zašumelo že tik za njegovim hrbtom.
"Gresta?" je počasi ponovil Aragog. "Ne bi rekel."
"Ampak... Ampak..."
"Moji sinovi in hčere pustijo Hagrida pri miru, saj sem jim tako
ukazal. A ne morem jim odreči svežega mesa, če samo od sebe zatava
med nas. Na svidenje, Hagridov prijatelj."
Harry se je obrnil. Komaj meter stran se je dvigala nad njim stena
iz pajkov, ki so tleskali s čeljustmi, številne oči so se jim svetlikale z
grdih črnih glav...
že ko je segel po palici, je vedel, da se nima smisla upirati. Preveč
jih je bilo, a odločil se je, da ne bo lahek plen. če mora umreti, bo
umrl v boju.
Takrat pa je po kotanji zadonel prediren zvok in osvetlila jo je
bleščeča svetloba.
Avtomobil gospoda Weasleyja se je zapodil po strmini, luči so se mu
jezno bliskale, hupal je in zaplužil med pajke. številne je vrglo vznak, da
so njihove brezštevilne noge nemočno krilile po zraku. Ustavil se je šele,
ko je bil že tik pred Harryjem in Ronom, nato pa jima je odprl vrata.
"Poskrbi za čekana!" je zavpil Harry in se vrgel na prednji sedež.
Ron je psa, ki je neutolažljivo cvilil, zgrabil za trup, vrgel ga je na
zadnji sedež, sam pa sedel poleg Harryja. Vrata so se zaloputnila. Ron
se pedala za plin ni niti dotaknil, a avto je sam vedel, kaj mora storiti;
motor je zarjovel in že so se zapodili med pajke. Avto je še pospešil,
nato pa se je obrnil navkreber, ven iz kotanje, in kmalu so divjali skozi

gozd. Veje so praskale po steklih, kljub temu da je spretno zavijal med

drevesi po poti, ki jo je očitno dobro poznal.
Harry se je ozrl k Ronu. Ta je imel usta še vedno odprta, kot bi se
iz njih izvijal neslišen krik, le bolščal ni več tako hudo.
"Je vse v redu s tabo?"
Ron je še naprej gledal naravnost predse, kot bi izgubil dar govora.
Utirali so si pot skozi podrast, čekan pa je na zadnjem sedežu
glasno in prestrašeno cvilil. Ko so se zrinili mimo velikega hrasta, se je
avtomobilu odtrgalo stransko ogledalo. še deset hrupnih minut jih je
premetavalo, preden se je drevje razredčilo in je Harry skozi krošnje uzrl
zaplate neba.
Avto se je ustavil tako nenadoma, da bi jih skoraj vrglo skozi
vetrobransko steklo. Prišli so na rob gozda. čekan se je v želji, da bi
čimprej prišel ven, začel zaganjati v okno. Ko mu je Harry odprl vrata,
je z repom med nogami švignil mimo dreves proti Hagridovi koči. Tudi
Harry je izstopil, čez nekaj minut pa se je končno zganil še Ron in
splezal iz avtomobila. Od strahu je bil ves trd in nepremično je zijal
predse. Harry je avto hvaležno potrepljal, ta pa se je ritensko odpeljal
nazaj v gozd in kmalu izginil.
Harry je odšel po plašč nevidnosti v kočo, kjer je čekan trepetal pod
odejo v svoji košari. Ron se je medtem izbruhal.
"Sledita pajkom," je komaj slišno izdavil in si obrisal usta v rokav.
"Tega Hagridu nikoli ne bom odpustil. Srečo imava, da sva sploh živa."
"Gotovo je mislil, da Aragog njegovim prijateljem ne bi storil nič
žalega," ga je zagovarjal Harry.
"Saj ravno to je tisto!" se je razjezil Ron in brcnil steno koče.
"Prepričan je, da pošasti niso tako hudobne, kot pravijo! Kar poglej, kam
ga je to pripeljalo! V zapor!" Zdaj se je začel tresti po celem telesu.
"Zakaj naju je poslal v gozd? No, povej! Kaj sva izvedela pametnega?"
"Da Hagrid ni odprl Dvorane skrivnosti," je odgovoril Harry in ju ovil
s plaščem. Rona je prijel pod roko in odpravila sta se proti gradu.
"Nedolžen je," je še dodal.
Ron je glasno prhnil. Očitno je menil, da nihče, ki v omari skriva
velikanskega pajka, ne more biti nedolžen.
Ko sta se približala visokim grajskim stenam, je Harry popravil plašč
in se prepričal, da jima noge ne kukajo izpod njega. Nato je odrinil
škripajoča vrata. Previdno sta se napotila prek avle in marmornatega
stopnišča, zadrževala
budno stražili sta sapo,
učitelji. Končno stako sta prečkala
prišla na varnohodnike, po katerih
v gryfondomsko so
dnevno
sobo, kjer je od ognja ostal samo še žareč kup oglja. Slekla sta plašč in
se po zavitem stopnišču povzpela v svojo sobo.
Ron je padel v posteljo, ne da bi se preoblekel. Harry pa ni bil
zaspan. Sedel je na robu postelje in razmišljal o vsem, kar jima je
povedal Aragog.
"Stvor, ki se skriva v gradu," je razmišljal, "je očitno nekakšen
Mrlakenstein med pošastmi - niti orjaški pajki si ne upajo izgovoriti
njegovega imena."
A z Ronom nista bila nič bližje temu, da bi odkrila, za katero pošast
gre in kako skamni svoje žrtve. Celo Hagrid ni izvedel, kaj se skriva v
Dvorani skrivnosti.

Legel je, teme naslonil na blazine in se zazrl v luno, ki se je

svetlikala skozi okno.
Kaj naj storita zdaj? Vse sta že poskusila in vedno sta končala v
slepi ulici. Neelstin je ujel napačnega in Spolzgadov potomec je ušel
nekaznovan. Kdo ve, če je tokrat Dvorano skrivnosti odprl nekdo drug
ali ista oseba kot prejšnjič? Koga lahko vprašata? Morda se odgovor
skriva v tistem, kar jima je povedal Aragog?
že je počasi drsel v spanec, ko se mu je posvetilo. V trenutku se je
prebudil in sedel.
"Ron," je zašepetal v temo. "Ron!"
Ron se je zbudil s krikom, ki je spominjal na čekanov cvilež, se
divje ozrl okoli sebe in zagledal Harryja.
"Ron, tisto dekle, ki je umrlo! Aragog je rekel, da so jo našli na
stranišču," je rekel Harry, ki se ni zmenil za Nevillovo nosljajoče
smrčanje. "Kaj, če stranišča nikoli ni zapustila? Kaj, če je še zmeraj
tam?"
Ron si je pomel oči in se namrščil. Potem se je posvetilo tudi
njemu. "Menda ne misliš... Javkajoče Jane?!"
šestnajsto poglavje
Dvorana skrivnosti
------------------------------
"Tolikokrat smo bili v tistem stranišču, ona pa je ždela samo nekaj
separejev stran," je Ron grenko premleval naslednji dan pri zajtrku.
"Samo vprašati bi jo morali, zdaj pa..."
že iskanje pajkov ni bilo lahka naloga. Da bi govorila z Jane, pa je
bilo domala nemogoče. Izmakniti bi se morala profesorjem, in to za
toliko časa, da bi se naskrivaj priplazila do dekliškega stranišča. To je
bilo povrh vsega nasproti mesta, kjer jo je skupila gospodična Norris.
Pri prvi uri tistega dne, spreminjanju oblike, pa se je zgodilo nekaj
groznega. Tako groznega, da sta prvič po dolgih tednih popolnoma
pozabila na Dvorano. McHudurrova jim je po desetih minutah predavanja
oznanila, da se zaključni izpiti začnejo prvega junija. čez en teden.
"Izpiti?!" je zajavkal Seamus. "Kljub vsemu, kar se je zgodilo, bomo
morali opravljati izpite?!"
Tik za Harryjevim hrbtom je v tistem glasno počilo. Nevillu je
čarovniška palica padla iz rok, in ko je padla na tla, je izginila ena
izmed nog njegove mize. Profesorica je vse skupaj uredila z zamahom
palice, nato pa
"šole nismo se zato,
zaprli je obrnila
da sek Seamusu.
lahko še naprej učite," mu je razložila
in ga ostro premerila. "Zato bodo izpiti potekali kot običajno in
prepričana sem, da ste vsi že začeli ponavljati snov."
Ponavljati snov! Pri vsej zmešnjavi, ki je vladala na gradu, Harry na
izpite ni niti pomislil. Po razredu se je širil val upornega nerganja in
profesorica se je namrščila.
"Ravnatelj nam je naročil, naj stvari na šoli potekajo kot običajno," je
nadaljevala. "Verjetno mi ni treba razlagati, kaj to pomeni? Tudi to, da
moramo ugotoviti, kaj ste se letos naučili."
Harry se je zazrl v zajca, ki sta stala na mizi in bi ju moral
spremeniti v copate. Kaj se je naučil letos? Marsikaj, le da je večinoma
šlo za stvari, ki mu na izpitih ne bodo kaj dosti koristile.

Ron je bil videti, kot bi mu profesorica ukazala, naj se pobere v

Prepovedani gozd in tam ostane do smrti.
"Si predstavljaš, da bom moral opravljati izpite s tem?" je vprašal
Harryja in mu pokazal svojo palico, ki je ravnokar začela glasno žvižgati.
Tri dni pred prvim izpitom jih je McHudurrova pri zajtrku začela
miriti.
"Dobro novico imam," je začela, dlje pa ni prišla. Namesto da bi
študentje potihnili, je cela dvorana izbruhnila.
"Dumbledore se bo vrnil!" je veselo vzkliknilo nekaj študentov.
"Ujeli ste Spolzgadovega potomca!" je zacvililo dekle izza mize
Drznvraanovcev.
"Spet bomo igrali quidditch!" je navdušeno zarjovel Oliver.
Ko se je razburjenje poleglo, je McHudurrova nadaljevala: "Profesorica
Ochrowt mi je sporočila, da so mandragore končno dozorele. Danes
zvečer bomo lahko oživili vse, ki so skamneli. Verjetno mi ni treba
poudarjati, da nam bo vsaj ena izmed žrtev gotovo lahko povedala, kdo
ali kaj jo je napadel. Upam, da bomo zlikovca ujeli še pred koncem
tega grozljivega šolskega leta."
Od veselih krikov in vzklikov bi dvorano skoraj razneslo. Harry se je
ozrl proti mizi Spolzgadovcev in ni bil presenečen, da se Dreco ni
pridružil vsesplošnemu veselju. Ron pa že dolgo ni bil videti tako
zadovoljen.
"Zdaj bo vseeno, da nisva šla vprašat Jane!" je rekel Harryju. "Ko se
bo Hermiona zbudila, jim bo gotovo vse razložila! Je pa res, da bo čisto
penasta, ko bo izvedela, da se nam čez tri dni začnejo izpiti. Nič ni
ponavljala, uboga revica. Bolje bi bilo, če bi jo obudili šele po koncu
izpitov, sicer se bo požrla od skrbi."
Ravno v tistem trenutku je k mizi prišla Ginny in sedla poleg Rona.
Bila je nekam živčna. Harry je opazil, kako v naročju zvija dlani.
"Kaj pa je?" jo je vprašal Ron in si naložil še eno porcijo ovsenih
kosmičev.
Ginny ni rekla ničesar. Ozrla se je levo in desno po gryfondomski
mizi. Videti je bila popolnoma preplašena in Harryja je na nekoga
spominjala, pa se ni mogel spomniti, na koga.
"Izpljuni že," je rekel Ron in jo opazoval.
Harryju se je nenadoma posvetilo, na koga ga spominja. Nalahno se
je pozibavala nazaj in naprej, natanko tako kot Trapets, kadar je bil tik
pred
"Nekajtem, da izda
vama moramnekaj, česar ne
povedati," bi smel.
je zamomljala in pazila, da ne bi
pogledala Harryja.
"Kaj?" je vprašal Harry.
Spet je obmolknila.
"No, kaj?!" jo je priganjal Ron.
Odprla je usta, spregovoriti pa ni mogla. Harry se je nagnil naprej in
vprašal tako tiho, da sta ga lahko slišala le Ginny in Ron: "Gre za
Dvorano skrivnosti? Si videla kaj posebnega?"
Ginny je zajela sapo, prav v tistem trenutku pa se je prikazal Perry.
Bil je utrujen in bled.
"če si pojedla, mi daj prostor, da se usedem, Ginny. Sestradan sem.
Vso noč sem bil na straži."

Ginny je poskočila; kot bi bil stol naelektren. Perryja je preplašeno

ošinila, nato pa stekla stran. Ronov starejši brat je sedel in si nalil
skodelico čaja.
"Percy!" je jezno vzkliknil Ron. "Ravnokar nama je hotela nekaj
povedati!"
Percyju, ki je ravno napravil požirek čaja, se je zaletelo.
"Kaj pa?" je izdavil in začel kašljati.
"Harry jo je vprašal, če je videla kaj posebnega, in hotela mi je
odgovoriti..."
"Aja. Tisto, kar je videla, res ni nič posebnega," je takoj rekel
Perry.
"Kako to veš?" se je začudil Ron.
"No, Ginny me je, em, zadnjič zalotila, ko sem... Saj ni važno, kaj
sem počel. Me je pač zalotila in, em, prosil sem jo, da tega nikomur ne omenja.
Upal pa sem, da bo držala besedo. Saj ni nič takega, ampak, em, raje bi videl,
da ne bi, em..."
Harry Perryja še nikoli ni videl tako jecljati.
"Kaj pa si počel, Percy?" je Ron podrezal vanj in se mu nasmehnil.
"Daj no, povej nama, ne bova se ti smejala."
Percy mu ni vrnil nasmeška.
"Bi mi podal žemljice, Harry? Sestradan sem."
Harry se je zavedal, da se bo vsa skrivnost verjetno razjasnila že
tistega večera. Kljub temu pa je še naprej čakal na priložnost, da bi
govoril z Jane. Ponudila se mu je še tistega dopoldneva, ko jih je Slatan
Sharmer peljal v učilnico profesorja Speedyja, in Harry jo je z veseljem
izkoristil.
Sharmer jim je večkrat zagotovil, da je nevarnosti konec, kljub temu
da se je vedno izkazalo nasprotno. Tudi tokrat je bil popolnoma
prepričan, da jih nima smisla spremljati po hodnikih, ni pa bil tako
načičkan kot ponavadi; večino noči je stražil četrto nadstropje.
"Zapomnite si, kaj vam bom rekel," je izjavil, ko jih je popeljal okoli
vogala na naslednji hodnik. "Prvi stavek, ki ga boste slišali iz ust ubogih
skamnelcev, bo: ,Hagrid je bil!' Resnično me čudi, da profesorica
McHudurra vztraja pri vseh teh varnostnih ukrepih."
"Popolnoma se strinjam, gospod," je izjavil Harry in Ronu so od
presenečenja knjige padle iz rok.
"Hvala, Harry," se mu je visokostno zahvalil Sharmer, ko so čakali, da
gre mimo
preveč dolga
dela. vrsta
Zdaj Pihpuffovcev.
pa moramo "Profesorji
še voditi študenteimamo tako ali
od razreda dotako
razreda
in ponoči stražiti."
"Prav imate!" je vzkliknil Ron, ki se mu je posvetilo, kaj ima Harry
za bregom. "Saj nas lahko pustite same, gospod, učilnica je čisto blizu."
"Veš, Weasley, mislim, da vas bom res," se je zamislil Sharmer.
"Pripraviti bi se moral za naslednjo uro."
In že ga ni bilo več.
"Pripraviti za naslednjo uro," se je namrdnil Ron. "Prej bi verjel, da
si bo šel navit lase."
Nekoliko sta zaostala za drugimi Gryfondomovci, nato pa švignila v
stranski prehod in pohitela proti stranišču Javkajoče Jane. Toda ravno v
trenutku, ko sta si hotela čestitati za zvito izveden načrt...

"Potter! Weasley! Kaj pa vidva tukaj?!"

Pred njima je stala profesorica McHudurra in njene stisnjene ustnice
so bile kakor izjemno tanka črta.
"Hotela sva... Hotela sva..." je zajecljal Ron. "Hotela sva iti..."
"K Hermioni," ga je dopolnil Harry. Oba, McHudurrova in Ron, sta
ga debelo pogledala.
"Tako dolgo je že nisva videla, profesorica," je hitro nadaljeval Harry
in pohodil Rona, "pa sva se hotela... saj veste, splaziti v ambulanto.
Gotovo bo vesela, če ji poveva, da so mandragore že dozorele, in, em,
veliko manj jo bo skrbelo."
Profesorica ga je gledala popolnoma osuplo. Za trenutek je bil Harry
prepričan, da jo bo razgnalo od jeze. Toda ko je spregovorila, je bil
njen glas nenavadno skrhan.
"Seveda," je rekla in Harry je presenečen opazil, da se v njenih
drobnih očeh lesketajo solze. "Seveda. Morala bi vedeti, da bo najhuje
prijateljem tistih, ki so... Popolnoma vaju razumem. Ja, Potter, seveda
lahko obiščeta gospodično Granger. Profesorju Speedyju bom povedala,
kje sta. Vidva pa povejta madam Pomfrey, da sem vama jo dovolila obiskati."
Harry in Ron sta odšla naprej in komaj sta verjela, da sta se izognila
kazni. Ko sta zavila za vogal, sta razločno slišala, kako si je profesorica
obrisala nos.
"Tako izvrstno," je vročično izjavil Ron, "se še nihče ni izmazal iz
godlje."
Toda zdaj nista imela druge izbire, kot da gresta v ambulanto in
madam Pomfrey povesta, da jima je McHudurrova dovolila obiskati Hermiono.
Madam Pomfrey ju je spustila naprej, čeprav nerada.
"Nobenega smisla nima, da se pogovarjata s skamnelim človekom," je
rekla.
Ko sta sedla poleg Hermione, sta morala priznati, da ima prav.
Očitno je bilo, da se ji niti sanja ne, kdo sedi poleg nje. čisto
vseeno bi bilo, če bi se pogovarjala z nočno omarico ob njeni postelji.
"Misliš, da je videla, kdo jo je napadel?" je vprašal Ron in se
žalostno zazrl v Hermionin nepremični obraz. "če se je k vsem žrtvam
priplazil od zadaj, ne bomo nikoli vedeli, kdo je."
Harry pa ni opazoval Hermioninega obraza. Bolj ga je zanimala njena
desnica. Ležala je na odeji in bila je stisnjena v pest. Ko se je nagnil
bližje, je opazil, da v njej stiska zmečkan listek.
Prepričal se je, da madam Pomfrey ni v bližini, potem pa je na to

opozoril Rona.
"Poskušaj ga zbezati ven," je zašepetal Ron in premaknil stol tako, da
madam Pomfrey ne bi mogla videti, kaj počne.
Naloga ni bila lahka. Hermionina dlan se je lista tako oklenila, da si
ga Harry ni upal premočno povleči, sicer bi ga strgal. Ron je še naprej
pazil na madam Pomfrey, Harry pa je cukal in vlekel. Kos papirja je iz
Hermioninega prijema osvobodil šele po nekaj napetih minutah.
V roki je držal stran, iztrgano iz stare knjige. Hitro jo je zgladil in z
Ronom sta se skupaj nagnila nadnjo ter jo prebrala.
Izmed mnogih strašnih zveri in pošasti, ki se klatijo po naši deželi,
je malokatera tako nenavadna ali tako smrtonosna kot bazilisk. Zato ga
imenujemo tudi Kralj plazilcev.

Gre za kačo, katere dolžina je neverjetna, živi pa lahko na stotine

let. Izvali se iz kokošjega jajca, vendar ga mora valiti krastača. Najbolj
osupljivo pri bazilisku je, kako umori svoje žrtve. Poleg strupenih zob je
namreč smrtno nevaren tudi njegov pogled. Vsi, ki se iz oči v oči
spogledajo z njim, v trenutku umrejo.
Pajki bežijo pred njim, saj je njihov smrtni sovražnik. Bazilisk pa se
boji le petelinjega kikirikanja, ki ga na mestu ubije.
Pod tem sta bili s Hermionino pisavo napisani samo dve besedi.
Vodovodne cevi.
Harryju je vse postalo jasno.
"Ron," je dahnil, "to je tisto. To je odgovor. Pošast v Dvorani je
bazilisk, velikanska kača! Zato sem povsod po gradu slišal tisti glas,
nihče drug pa ga ni mogel. Samo jaz znam govoriti jezik kač!"
Ozrl se je po posteljah okoli sebe.
"Bazilisk ubija ljudi tako, da jih pogleda. Toda nihče ni umrl, kajti
gotovo se nihče ni spogledal z njim iz oči v oči. Colin ga je videl skozi
fotoaparat. Baziliskov pogled je sežgal film v njem, Colin pa je samo
skamnel. Justin... Justin ga je moral videti skozi Nicka! V Nicka je
udarila vsa moč baziliskovega pogleda, ampak on ni mogel umreti še
enkrat. Poleg Hermione in tiste predstavnice študentov iz Drznvraana pa
so našli ogledalo. Hermiona je ravno potuhtala, da je pošast bazilisk.
Stavim, kar hočeš, da je posvarila prvega, ki ga je srečala. Gotovo je
Penelopi razložila, da sme okoli vogalov zaviti le tako, da se najprej s
pomočjo ogledala prepriča, če je zrak čist! Penelopa je privlekla na plano
ogledalo in..."
Ronu se je pobesila čeljust.
"Pa gospodična Norris?" je napeto zašepetal.
Harry je začel tuhtati, poskušal si je predstavljati, kako je bilo za noč
čarovnic.
"Voda..." je rekel počasi. "Voda iz stranišča Javkajoče Jane je
poplavila hodnik. Gospodična Norris je gotovo videla samo baziliskov
odsev!"
Napeto je še enkrat prebral iztrgano stran, ki jo je držal v roki. Dlje
kot je bral, bolj se je vse ujemalo.
"Bazilisk pa se boji le petelinjega kikirikanja, ki ga na mestu ubije!"
je prebral naglas. "Nekdo je pobil Hagridove peteline! Gotovo Spolzgadov
potomec! Pajki bežijo pred njim! Vse se ujema!"
"Ampak kako bi veliko

Ron. "Nemarno se bazilisk
kačolahko plazilkdo
bi gotovo po opazil."
gradu?" se je zamislil
Harry pa je pokazal na besedi, ki ju je Hermiona nakracala nad
spodnjim robom strani.
"Vodovodne cevi," je prebral. "Vodovodne cevi, Ron. Po njih se plazi.
Zato je glas prihajal iz zidov."
Ron je nenadoma zgrabil Harryja za roko.
"Vhod v Dvorano skrivnosti!" je rekel hripavo. "Kaj, če je na
stranišču? Kaj, če je na stranišču..."
"Javkajoče Jane," ga je dopolnil Harry.
Obsedela sta in od vznemirjenja sta se kar tresla.
"To pomeni," je končno nadaljeval Harry, "da gotovo nisem edini
luskust na šoli. Tudi Spolzgadov potomec je. Samo če je luskust, se

lahko pogovarja z baziliskom."

"Kaj bova naredila?" je vprašal Ron in oči so se mu svetlikale.
"Greva k McHudurri?"
"Pojdiva v zbornico," je rekel Harry in skočil na noge. "čez deset
minut bo že tam, kmalu bo zvonilo."
Stekla sta po stopnicah navzdol. Ker nista hotela, da bi ju spet
zalotili na praznem hodniku, sta vstopila v zbornico, v kateri ni bilo
nikogar. Zbornica je bila velika, z opažnimi ploščami obdana soba, polna
temnih lesenih stolov. Harry in Ron sta se sprehajala po njej gor in dol,
saj sta bila preveč vznemirjena, da bi sedla.
A zvonca, ki bi oznanil odmor, nista pričakala.
Namesto njega je po hodnikih zadonel glas profesorice McHudurre,
stokrat okrepljen s pomočjo čarovnije.
"Vsi študentje se nemudoma odpravite v svoje sobe, vsi učitelji pa
pridite v zbornico. Nemudoma, prosim."
Harry se je obrnil in se zazrl v Rona.
"Je bazilisk spet napadel? Pa ravno zdaj?"
"Kaj naj narediva?" je preplašeno vprašal Ron. "Greva v sobo?"
"Ne," je odkimal Harry in se ozrl okoli sebe. Levo od njega je stala
precej grda omara, polna plaščev. "Tjale se skrijva. Bova slišala, za kaj
gre. Potem jim lahko poveva, kaj sva odkrila."
Skrila sta se v omaro in prisluhnila bobnenju stoterih nog nad sabo.
Kmalu so se odprla tudi vrata zbornice in skozi zatohle gube plaščev sta
opazovala, kako se vanjo stekajo učitelji. Nekateri so bili osupli, drugi pa
čisto preplašeni. Nato je prišla profesorica McHudurra.
"Zgodilo se je," je povedala tihi zbornici. "Pošast je odpeljala eno
izmed študentk. Naravnost v Dvorano."
Profesor Colibri je zacvilil. Profesorica Ochrowt si je z roko
pokrila usta. Raws se je prijel za naslonjalo stola in vprašal: "Ste
prepričani?"
"Spolzgadov potomec," mu je odgovorila profesorica, ki je bila zelo
bleda, "nam je pustil še eno sporočilo. Tik pod prvim. Njeno okostje bo
za vedno obležalo v Dvorani."
Profesar Colibri je planil v jok.
"Za koga gre?" je vprašala madam Hoops, ki so se ji zašibila kolena
in se je sesedla na stol. "Katero študentko je ugrabil?"
"Ginny Weasley," je odgovorila McHudurrova.
Harry je začutil,
"Jutri bomo kako je Ron
vse študente počasi
poslali in neslišno
domov," zdrsnil na
je nadaljevala tla.
McHudurrova.
"To pomeni konec Bradavičarke. Dumbledore je vedno trdil..."
Vrata zbornice so se spet odprla. Za trenutek je Harry ves srečen
pomislil, da je vstopil Dumbledore. A bil je Sharmer. Prešerno se je
smehljal.
"Oprostite, malo sem zadremal. Sem kaj zamudil?"
Ni opazil, kako sovražno ga gledajo drugi učitelji. Raws mu je stopil
naproti.
"Ravno tebe smo čakali," je rekel. "Ravno tebe. Pošast je ugrabila
deklico, Sharmer. Odpeljala jo je v Dvorano skrivnosti. Končno je prišel
tvoj trenutek."
Sharmer je prebledel.

"Tako je, Slatan," se je Rawsu pridružila Ochrowtova. "Ravno včeraj

zvečer si rekel, da si že zdavnaj našel vhod v Dvorano."
"No, ja... Torej... Em..." je zajecljal Sharmer.
"Meni pa si povedal, da natančno veš, kaj se skriva v njej!" je
zapiskal Colibri.
"S-sem res? Tega se pa ne spomnim."
"Jaz se vsekakor spominjam, da si rekel tole: Kako mi je žal, da
nisem mogel pošasti naučiti kozjih molitvic, še preden so aretirali
Hagrida," je zarenčal Raws. "Rekel si tudi, da smo vse skupaj zavozili in
da bi ti že takoj morali dati proste roke."
Sharmer je gledal od enega do drugega kamnitega obraza svojih
sodelavcev.
"Torej... To pa res ne... Gotovo ste me narobe razumeli..."
"No, zdaj imaš priložnost, da se izkažeš," je pribila profesorica
McHudurra. "S pošastjo se lahko spopadeš že danes zvečer. Poskrbeli
bomo, da ti nihče ne bo na poti. čisto sam se boš lahko pomeril z njo.
Končno boš imel proste roke."
Sharmer se je še enkrat obupano ozrl okoli sebe, a mu ni nihče
priskočil na pomoč. Zdaj ni bil več videti tako čeden. Spodnja ustnica
mu je trepetala, in ker ni kot običajno vseh oslepil s svojim nasmeškom,
so videli, kakšen je v resnici.
"T-tudi prav," je izdavil. "V-v svoj kabinet se grem p-pripravit." Odšel
je.
"Tako," je rekla McHudurrova, ki so ji nosnice kar drhtele od besa.
"Tega smo si spravili spod nog. Zdaj pa moramo predstojniki domov
obvestiti svoje študente, kaj se je zgodilo. Povedati jim moramo tudi, da
jih bo vlak jutri navsezgodaj zjutraj odpeljal domov. Drugi se, prosim,
prepričajte, da nihče ne tava po hodnikih."
Učitelji so vstali in drug za drugim odšli.
To je bil verjetno najhujši dan v Harryjevem življenju. Skupaj z
Ronom in dvojčkoma so tiho obsedeli v kotu gryfondomske dnevne sobe.
Perryja ni bilo tam. Staršem je šel poslat sovo, nato pa se je zaprl v
svojo sobo.
Nobeno popoldne se ni tako vleklo kot tisto in še nikoli ni bila
gryfondomska dnevna soba tako polna, obenem pa tako tiha. Proti večeru
sta Fred in George šla v posteljo, saj nista več prenesla čakanja.
"Nekaj je vedela," je rekel Ron in tako prvič odprl usta po tistem,
ko sta kar
Tisto, se odkradla iz omare
nama je hotela v zbornici.
povedati "Zato jo
pri zajtrku, nije pošast
bilo nekajugrabila.
o Percyju.
Odkrila je nekaj v zvezi z Dvorano skrivnosti. Zato jo je pošast..."
živčno si je pomel oči. "To je lahko edini razlog, da jo je ugrabila. Saj
je vendar čistokrvna."
Harry je opazoval, kako se krvavo rdeče sonce potaplja za obzorje.
Tako grozno se ni počutil še nikoli. Ko bi lahko vsaj kaj storil. Karkoli.
"Harry," je nadaljeval Ron, "je po tvojem možno, da je pošast še ni... Saj
veš, kaj mislim."
Harry ni vedel, kaj naj reče. Prepričan je bil, da je Ginny mrtva.
"Veš, kaj?" je rekel Ron. "Najbolje bo, če greva k Sharmerju. Povejva
mu vse, kar veva. Poskušal bo priti v Dvorano. Lahko mu poveva,, kje
je po najinem vhod vanjo in da je v njej bazilisk."

Harry se ni mogel domisliti ničesar bolj pametnega, hotel pa je nekaj

storiti, zato je prikimal. Vsi Gryfondomovci so bili čisto poklapani in
Weasleyjevi so se jim smilili. Zato ju ni nihče poskušal ustaviti, ko sta
vstala in skozi luknjo za portretom odšla iz sobe.
Ko sta se ustavila pred Sharmerjevim kabinetom, se je že spuščal
mrak. Sharmer je bil očitno zelo zaposlen. Iz kabineta sta namreč slišala
škripanje, zamolkle udarce in hitre korake.
Harry je potrkal in nenadoma je v kabinetu postalo popolnoma tiho.
Nato so se vrata odškrtnila in skozi špranjo je z enim očesom pokukal
Sharmer.
"A... Potter... in Weasley," si je oddahnil in za malenkost bolj odprl
vrata. "Zelo sem zaposlen, mudi se mi."
"Nekaj vam morava nujno povedati," je hitro rekel Harry. "Misliva, da
vam bo pomagalo."
"Em, mja, no, to ni ravno primeren..." Polovica Sharmerjevega
obraza, ki sta jo videla, je bila videti zelo zaskrbljena. "Mislim... No,
prav, no."
Povabil ju je naprej in vstopila sta.
Kabinet je bil skoraj prazen. Na tleh sta stala dva velika zaboja.
žadasto zeleni, vijoličasti in polnočno modri plašči so bili na hitro
zloženi v prvem, v drugega je Sharmer zmetal knjige. Fotografije, ki so
prekrivale stene, so zdaj ležale v škatli na mizi.
"Se kam odpravljate?" je vprašal Harry.
"Em, pravzaprav se res," je prikimal Sharmer in pri tem z vrat strgal
poster, na katerem je bil upodobljen sam v naravni velikosti. Začel ga je
zvijati. "Nujen klic v sili... Ne gre drugače... Res moram iti."
"Kaj pa moja sestra?" je nestrpno vprašal Ron.
"To je res... zelo žalostno," mu je odgovoril Sharmer, ki si ju ni
upal pogledati. Hitro je odprl predal in predmete iz njega vsul v
vrečko. "Nihče ne obžaluje bolj od mene, da..."
"Profesor obrambe pred mračnimi silami ste!" je vzkliknil Harry. "Zdaj
res ne morete oditi, mračne sile prežijo na nas!"
"Priznati moram... Ko sem se javil za mesto profesorja..." je mrmral
Sharmer in zlagal na plašče nogavice, "česa takega ni nihče omenjal...
Tega nisem pričakoval..."
"Kar pobegnili boste?" je nejeverno vprašal Harry. "Po vseh vaših
dosežkih, ki ste jih opisali v svojih knjigah?"
"Tisto
"Ampak v knjigah ni nujno
pisali ste, kot dačisto resnično,"
bi bilo!" se jeHarry.
je vzkliknil izmikal Sharmer.
"Dragi fant," je rekel Sharmer, se namrščil in se vzravnal, "kje imaš
zdravo pamet? Moje knjige se niti slučajno ne bi tako dobro prodajale,
če bralci ne bi verjeli, da sem vse tisto naredil jaz. Nihče noče brati
knjige o grdem armenskem čarodeju, pa čeprav je svojo vas rešil pred
volkodlaki. Kar predstavljaj si, kakšen bi bil videti na naslovnici. Sploh se
ne zna oblačiti. čarovnica, ki je harpijo iz Hardona naučila kozjih
molitvic, pa ima zajčjo ustnico. Samo pomislita!"
"Torej ste se ves čas bahali z deli, ki so jih opravili drugi?" je
nejeverno vprašal Harry.
"Harry, Harry," je Sharmer nepotrpežljivo zmajal z glavo, "vse skupaj
nikakor ni tako preprosto. V to sem vložil veliko dela. Vse, ki so res

imeli opravka s pošastmi, sem moral najti. Izprašati sem jih moral, kako
so jih premagali. Potem pa sem jih moral uročiti z virozo pozabe. Na
tega in podobne uroke sem res lahko ponosen, izvrstno mi gredo od rok.
Ampak kljub temu sem se nagaral. Misliš, da samo podpisujem knjige in
se pustim fotografirati? Kje pa! Do slave se lahko dokoplješ le s trdim
delom!"
Zaprl je zaboja in ju zaklenil.
"Samo trenutek," je zamišljeno rekel, "da premislim, če sem vse vzel.
Ja. Ampak nekaj moram še opraviti."
Izza plašča je povlekel palico in se obrnil k njima.
"Res mi je žal, fanta, a zdaj vaju moram uročiti. Saj razumeta, ne
morem vama dovoliti, da bi vsem izblebetala mojo skrivnost. Ene same samcate
knjige ne bi več prodal."
Harry je po palici segel v zadnjem trenutku. Sharmer je komaj
dvignil svojo, ko je Harry že zavpil: "Expelliarmus!"
Profesorja je vrglo vznak, da je padel prek zaboja, njegova palica pa
je zletela visoko v zrak. Ron jo je ujel in jo vrgel skozi odprto okno.
"Prav vam je, kaj pa ste profesorja Rawsa pripravili do tega, da nas
je naučil ta urok!" je besno vzkliknil Harry in z nogo odrinil Sharmerjev
zaboj. Sharmer ga je gledal zelo pohlevno, saj je s palico še vedno meril
vanj.
"Kaj bi rad, da naredim?" je skoraj zacmihal. "Niti sanja se mi ne,
kje je Dvorana skrivnosti. Ničesar ne morem storiti."
"Srečo imate," se mu je kislo nasmehnil Harry in mu s palico pomignil, naj
vstane. "Midva veva, kje je, pa tudi to, kaj se skriva v njej. Gremo!"
Sharmerja sta odgnala pred sabo skozi vrata in navzdol po prvem
stopnišču. Kmalu so zavili na hodnik, na katerem sta se s stene še
vedno bleščali sporočili Spolzgadovega potomca. Pred vrati stranišča so se
ustavili.
Sharmer je moral vstopiti prvi in Harry je zadovoljno opazoval, kako
se trese.
Javkajoča Jane je sedela na kotličku v zadnjem separeju.
"A, ti si," je rekla, ko je zagledala Harryja. "Kaj spet hočeš od
mene?"
"Prišli smo te vprašat, kako si umrla," ji je odgovoril Harry.
Jane se je v trenutku popolnoma spremenila. Pogledala ga je, kot bi
ji polaskal.
"Uuu, tako
zgodilo. grozno
Ravno je bilo,"
v tem je užitkarsko
separeju izjavila.
sem umrla. Tega"Natanko tukajkot
se spomnim, se bi
je bilo
včeraj. Skrila sem se pred Olivo Hornby, ki me je dražila zaradi očal.
Zaklenila sem se in se zjokala, potem pa sem slišala, kako je nekdo
vstopil. Rekel je nekaj zelo čudnega. Mislim, da je govoril v tujem
jeziku. Kakorkoli, nedvomno je bil fant. Odklenila sem vrata, da bi mu
rekla, naj gre v fantovsko stranišče, in potem..."
Važno je napela prsi in obraz ji je kar sijal.
"Potem sem umrla."
"Ampak zakaj?" je vprašal Harry.
"Nimam pojma," je skoraj zašepetala Jane. "Spomnim se samo tega,
da sem v zadnjem trenutku zagledala dvoje rumenih oči. Počutila sem se,
kot bi mi celo telo zgrabil krč, nato pa me je kar zmanjkalo..."

Zasanjano je pogledala Harryja. "A vrnila sem se na ta svet. Odločila

sem se, da bom Olivo Hornby preganjala do smrti. Ho, ti rečem, zelo ji
je bilo žal, da se je posmehovala mojim očalom!"
"Kje pa so bile tiste oči?" je vprašal Harry.
"Tamle nekje," je odvrnila Jane in z roko nedoločno zamahnila proti
umivalniku, ki je stal nasproti njenega separeja.
Harry in Ron sta pohitela k njemu. Sharmer je stal precej stran,
ohromel od groze.
Umivalnik ni bil videti nič drugačen od ostalih. Z vseh strani sta ga
natančno pregledala, pretrkala sta celo cevi pod njim. Končno je Harry
opazil znamenje. V bakreno pipo je bila vgravirana majhna kača.
"Tista pipa nikdar ni delala," je zadovoljno povedala Jane, ko jo je
Harry poskušal odpreti.
"Harry," se je nenadoma domislil Ron, "reci kaj po kačje."
Harry se je zamislil. Po kačje je govoril samo takrat, ko je bila pred
njim prava kača. Zazrl se je v drobno gravuro in si poskušal
predstavljati, da je živa.
"Odpri se," je rekel.
Pogledal je Rona, ki je odkimal.
"To že ni bilo po kačje," je rekel.
Harry se je spet zazrl v kačo in si še močneje poskušal predstavljati,
da je živa. če je za malenkost premaknil glavo, je bilo ob svetlobi sveč
res videti, kot bi se premikala.
"Odpri se," je ponovil.
A tokrat ni slišal besed; iz ust so se mu izvili nenavadni, sikajoči
zvoki, pipa pa je belo zažarela in zadrhtela. V naslednjem trenutku se je
umivalnik začel premikati. Pogreznil se je v steno, za njim pa
se je prikazala velika cev. Tako velika, da bi po njej lahko zdrsnil
celo odrasel človek.
Harry je zaslišal, kako je Ron zajel sapo in se obrnil k njemu. že se
je odločil, kaj bo napravil.
"Spustil se bom po cevi," je rekel.
Zdaj ko sta našla vhod v Dvorano skrivnosti, ni mogel kar oditi. še
vedno je obstajala možnost, čeprav majhna in neverjetna, da je Ginny živa.
"Jaz tudi," mu je pritegnil Ron.
Sledil je trenutek tišine.
"No, vidim, da me sploh ne potrebujeta," se je končno oglasil
Sharmer
že je prijelinza
sekljuko,
pri temtoda
poskušal nasmehniti.
oba, Ron in Harry,"Zato bom kar..."
sta uperila vanj svoji
palici.
"Dovoliva vam, da se prvi spustite po cevi," je zarenčal Ron.
Sharmer se je bled kot kreda približal odprtini.
"Ampak, fanta," je zajavkal, "fanta, saj nisem za nobeno rabo."
Harry ga je s palico dregnil v hrbet. Sharmer je sedel v cev.
"Po mojem res nis..." je začel, a Ron ga je porinil, da je zdrsnil v
temo. Harry mu je hitro sledil. Zlezel je v cev in se odrinil.
Bilo je, kot bi drvel po neskončnem, sluzastem toboganu. Videl je
številne druge cevi, ki so vodile v vse mogoče smeri, a nobena ni bila
tako velika kot njegova. Ta se je zvijala in obračala, venomer pa
spuščala strmo navzdol in zavedal se je, da pada globoko, veliko globlje

od grajskih ječ. Slišal je, kako za njim po cevi drsi Ron, saj je vsakič,
ko je kdo pridrsel v zavoj, cev zamolklo zadrhtela.
Ravno ko ga je začelo skrbeti, kako bo pristal, se je cev zravnala,
nato pa kmalu končala. Z mokrim škropotom je priletel iz nje in pristal
na vlažnih tleh kamnitega predora. Ta je bil dovolj velik, da je Harry
lahko vstal in nekaj metrov stran je opazil, da se počasi postavlja na
noge tudi Sharmer. Popolnoma je bil prekrit s sluzjo in bled kakor duh.
Harry se je ravno umaknil od ustja cevi, ko je skozenj priletel še Ron.
"Gotovo smo več kilometrov pod šolo," je rekel Harry in njegov glas
je odmeval po temnem predoru.
"Verjetno smo pod jezerom," je dodal Ron, ki se je oziral po
sluzastih stenah.
Vsi trije so se zazrli v temo pred sabo.
"Lumos!" je zamrmral Harry svoji palici, ki se je spet prižgala.
"Pridita," je pomignil Ronu in Sharmerju. Res so skupaj odšli naprej in
njihovi koraki so glasno tleskali po vlažnih tleh.
Predor je bil tako temačen, da so videli le nekaj metrov pred sabo.
Njihove sence na vlažnih stenah so bile v svetlobi, ki jo je oddajala
palica, videti pošastne.
"Ne pozabita," ju je tiho opomnil Harry, ko so se previdno pomikali
naprej, "če zaslišita kaj nenavadnega, takoj zamižita."
A v predoru je bilo tiho kot v grobu in prvi nenavadni zvok je bilo
hreščanje podganje lobanje, na katero je stopil Ron. Harry se je s palico
sklonil proti tlom in videli so, da so ta posuta s kostmi majhnih živali.
Prisilil se je, da je nehal razmišljati o tem, kakšna bo Ginny, ko jo
najdejo. Odpravili so se naprej in predor je kmalu začel zavijati.
"Nekaj je pred nami," je zašepetal Ron in zgrabil Harryja za rame,
ko so prišli okoli ovinka.
Otrpnila sta in se zazrla v temo. Harry je komaj razločil obris nečesa
velikanskega, zvitega v klobčič, ki jim je zapiralo pot.
"Mogoče spi," je dahnil Harry in se ozrl po svojih spremljevalcih.
Sharmer si je z dlanmi pokrival oči. Harry se je spet obrnil naprej in
srce mu je utripalo tako hitro, da ga je v prsih že bolelo.
Oči je priprl, pripravljen, da jih v trenutku do konca zapre, in se
zelo počasi odpravil naprej. Palico je držal visoko nad sabo. Svetloba je
osvetlila gigantsko kačjo kožo ostre, strupeno zelene barve, ki se je
prazna zvijala prek predora. žival, ki se je zlevila iz nje, je morala biti
dolga
"Mamicavsajmila,"
dvajset metrov.Ron.
je zacvilil
Za njima se je nenadoma nekaj premaknilo. Sharmerja noge niso več
zdržale in zložil se je po tleh.
"Vstani," mu je ostro ukazal Ron in naperil vanj svojo palico.
Sharmer ga je ubogal, nato pa se je zahrbtno pognal nadenj. še
preden se je Ron zavedel, kaj se dogaja, je že obležal na tleh.
Harry je hotel Ronu pomagati, a je bil prepozen. Sharmer se je ves
zadihan vzravnal, v roki je držal Ronovo palico, prek obraza pa se mu
je razlezel zadovoljen nasmešek.
"Tale pustolovščina se bo zdaj končala, fanta!" je zagodel. "Košček
kačje kože bom odnesel nazaj na šolo. Rekel jim bom, da dekleta nisem
mogel več rešiti, vama pa da se je ob pogledu na njeno izmaličeno

truplo žal zmešalo. Poslovita se od svojih spominov!"

Ronovo palico, povito s čarobnim lepilnim trakom, je dvignil visoko
nad glavo in zavpil: "Obliviate!"
Palico je razneslo kakor granato. Harry si je glavo hitro pokril z
rokami, stekel, se spotikal prek zvitka kačje kože in se izmikal velikim
skalam, ki so treskoma padale s stropa predora. V naslednjem trenutku
je ostal sam, za njim pa se je dvigala visoka stena zdrobljenega kamenja.
"Ron!" je zavpil. "Je s tabo vse v redu? Ron?"
"Tukaj sem," se je skozi kup kamenja prebil Ronov glas. "Z mano je
vse v redu. S temle oslom pa ni, palica ga je dobro osmodila."
Harry je zaslišal zamolkel udarec, ki mu je sledil glasen ,Au!' Slišalo
se je, kot da je Ron brcnil Sharmerja.
"Kaj pa zdaj?" se je kmalu spet oglasil Ron, tokrat obupano. "Ne
moreva se prebiti naprej."
Harry se je zazrl v strop predora, prek katerega so se razpredle
velikanske razpoke. S pomočjo čarovnije še nikoli ni poskušal premakniti
kaj tako velikega kot skale, ki so se nagrmadile v predoru. Poleg tega
pa se mu to ni zdel primeren trenutek, da bi poskušal česa takega - kaj,
če bi predor popolnoma zasulo?
Izza kamenja se je zaslišal še en zamolkel udarec in še en ,Au!'
Samo čas so zapravljali. Ginny je bila v Dvorani skrivnosti že več ur.
Harry je vedel, da lahko naredi samo eno.
"Počakaj tam," je zaklical Ronu. "Oba počakajta, jaz pa grem naprej.
če me čez eno uro ne bo nazaj..."
Temu je sledila zelo pomenljiva tišina.
"Poskusil se bom prebiti skozi," se je končno oglasil Ron, ki je
poskušal obvladati svoj glas. "Da se boš... Da se boš lahko vrnil.
Harry, pazi nase."
"Kmalu se vidimo," mu je, kolikor je mogel brezskrbno, odvrnil Harry,
kljub temu da se mu je glas krepko tresel.
Tako se je sam odpravil prek velikanske kačje kože.
Oddaljeno prelaganje kamenja, s katerim se je mučil Ron, je kmalu
zamrlo. Predor se je zvijal enkrat sem, drugič tja. Harryja je vedno bolj
neprijetno ščemelo. želel si je, da bi bilo predora že enkrat konec,
obenem pa se je bal, kaj ga še čaka. Končno se je priplazil okoli še
enega ovinka in pred sabo zagledal trdno steno, v katero sta bili vklesani
dve kači, ki sta se ovijali druga okoli druge. Namesto oči sta imeli
velike,
Harry se lesketajoče se smaragde.
jima je približal. Tokrat se mu ni bilo treba pretvarjati, da
sta kači resnični, saj so bile njune oči videti nenavadno žive.
Uganil je, kaj mora narediti. Odkašljal se je, pri čemer so se
smaragdne oči nevarno pobliskale.
"Odprita mi," je zasikal z globokim, komaj slišnim glasom. Stena se je
razpolovila in polovici sta neslišno zdrsnili vsaka v svojo stran. Harry, ki
se je tresel od nog do glave, je vstopil v Dvorano skrivnosti.
Sedemnajsto poglavje
Spolzgadov potomec
------------------------------
Znašel se je na koncu zelo dolge, slabotno osvetljene dvorane. Z
njenih tal so se dvigali visoki kamniti stebri, okoli katerih so se ovijale

kamnite kače. Očitno je bilo, da podpirajo strop dvorane, a ta se je

izgubljal v temi. Skozi čuden zelenkast somrak, ki je napolnjeval prostor,
so stebri metali dolge črne sence.
Srce mu je hitro bilo in prisluhnil je hladni tišini. Bi se lahko
bazilisk skrival v enem izmed mračnih kotov? Morda za stebrom? In kje
je Ginny?
Izza plašča je potegnil palico in se začel počasi pomikati naprej. Vsak
njegov previdni korak je glasno odmeval od senčnatih sten. Oči je priprl
in bil je pripravljen, da jih v trenutku, ko bi zaznal gibanje, popolnoma
zapre. Zdelo se mu je, da ga kamnite kače opazujejo, pa čeprav imajo
namesto oči zgolj prazne vdolbine. Več kot enkrat se je preplašeno
zdrznil, saj se mu je zazdelo, da se je ena izmed njih premaknila.
Ko pa se je približal zadnjemu paru stebrov, je zagledal kip, ki se je
naslanjal na steno in je bil visok kot dvorana sama.
Stegnil je vrat, da bi si ogledal njegov velikanski obraz. Bil je
starodaven in podoben opičjemu. Imel je kozjo bradico, ki se je spuščala
vse do konca njegovega dolgega plašča. Izpod slednjega sta gledali dve
gromozanski kamniti stopali, med njima pa je na trebuhu ležala majhna
postava. Oblečena je bila v črn plašč in imela je ognjeno rdeče lase.
"Ginny!" je vzkliknil Harry, stekel k njej in padel na kolena. "Ginny!
Saj nisi mrtva! Gotovo nisi mrtva!" Hitro je odvrgel čarovniško palico,
zgrabil Ginny za ramena in jo obrnil. Njen obraz je bil bled in mrzel
kakor marmor. A oči je imela zaprte, torej ni skamnela. Mar to pomeni,
da je...
"Ginny, prosim, zbudi se," je obupano zašepetal Harry in jo stresel.
Glava ji je nemočno opletala sem ter tja.
"Ne bo se zbudila," je rekel mehak glas.
Harry se je zdrznil in se obrnil.
Na najbližji steber se je naslanjal črnolas fant in ju opazoval. Ob
robovih je bil tako čudno zamegljen, kot bi ga opazoval skozi okno, na
katerem se je nabrala sopara. A Harry ga je vseeno takoj prepoznal.
"Mark? Mark Neelstin?"
Neelstin mu je prikimal in ga še naprej opazoval.
"Kako to misliš - ne bo se zbudila?" je obupano vprašal Harry. "Saj
ni... Saj ni...?"
"še je živa," je odvrnil Neelstin. "Toda komaj."
Harry se je zazrl vanj. Mark Neelstin je hodil na Bradavičarko pred
petdesetimi leti. Zdaj

meglena svetloba pavedno
in še je stal je
pred njim,šestnajst
bil star obdajalalet.
ga je čudna,
"Si duh?" ga je negotovo vprašal.
"Spomin," mu je tiho odgovoril Neelstin. "Spomin, ki ga je dnevnik
hranil v sebi celih petdeset let."
Pokazal je na tla pred gigantskimi prsti kipa. Tam je ležal dnevnik,
ki ga je Harry našel na stranišču Javkajoče Jane. Bil je odprt. Harry je
že hotel vprašati, kako je prišel tja, a si je premislil. Najprej mora
poskrbeti za Ginny.
"Pomagaj mi, Mark," je rekel in jo poskušal dvigniti. "Mudi se nam.
Tu živi bazilisk. Ne vem, kje je, ampak vsak trenutek se lahko prikaže.
Prosim, pomagaj mi."
Neelstin se ni premaknil. Harry je ves prepoten napol dvignil Ginny s

tal in se sklonil, da bi pobral palico.

Toda čarovniška palica je izginila.
"Si mogoče kaj videl...?"
Ozrl se je navzgor. Neelstin ga je še vedno opazoval, pri tem pa se
je poigraval z njegovo palico.
"Hvala," je rekel Harry in stegnil roko, misleč, da mu jo bo Neelstin
vrnil.
Ta se mu je s kotički ust nasmehnil, ga še naprej opazoval in se
brezskrbno poigraval z njegovo palico.
"Poslušaj," ga je Harry vneto začel prepričevati, kolena pa so se mu
šibila pod Ginny, "nujno morava oditi! če pride bazilisk..."
"Dokler ne bo poklican, ne bo prišel," ga je mirno prekinil
Neelstin.
Harry je Ginny spet položil na tla, saj je ni mogel več držati.
"Kako to misliš?" je vprašal. "In vrni mi že palico, mogoče jo bom
potreboval."
Neelstinu se je nasmešek raztegnil prek obraza.
"Ne boš je potreboval."
Harry ga je debelo pogledal.
"Zakaj ne?"
"Dolgo časa sem čakal nate, Harry Potter," je rekel Neelstin. "Rad bi
se pogovoril s tabo."
"Dobro," je rekel Harry, ki je izgubil potrpljenje, "ampak najprej me
poslušaj. V Dvorani skrivnosti sva. Pogovoriva se lahko kasneje."
"Zdaj se bova pogovorila," je brezbrižno zatrdil Neelstin, se še bolj
nasmehnil in Harryjevo palico spravil v žep.
Harry ga je sumničavo premeril. Kaj se gre tale Neelstin?
"Kaj se je zgodilo Ginny?" je nato počasi vprašal.
"To je zanimivo vprašanje," je zadovoljno zapredel Neelstin. "Odgovor
nanj pa se skriva v zelo dolgi zgodbi. Ampak na kratko povedano je
razlog za njeno stanje v tem, da je nevidnemu neznancu odprla svoje
srce in mu izdala svoje skrivnosti."
"O čem govoriš?" je vprašal Harry.
"O dnevniku," je odvrnil Neelstin. "O mojem dnevniku. Mala Ginny je
mesece in mesece pisala vanj, povedala mi je za vse svoje malenkostne
skrbi in tegobe: kako jo njeni bratje dražijo, kako je prišla na šolo s
plaščem in knjigami iz druge roke, kako..."
Neelstinu so se je,
"Kako žalostna posvetile
ker ve, oči.
da je slavni, dobri, veliki Harry Potter ne
bo nikoli vzljubil."
Ves čas, ko je govoril, je upiral oči v Harryja. V njegovem pogledu
je bilo nekaj tako sestradanega.
"Trapaste male težavice enajstletne punčke je res težko
prenašati," je nadaljeval. "A bil sem potrpežljiv. Odpisoval sem ji in
tolažil sem jo. Prijazen sem bil. Ginny se je zato zelo navezala name.
Nihče razen tebe me ne razume, Mark... Tako sem vesela, da sem
našla tvoj dnevnik. Ni stvari, ki ti je ne bi mogla zaupati... Počutim se,
kot bi imela prijatelja, ki ga lahko prenašam s sabo v žepu..."
Neelstin se je zasmejal z visokim, hladnim glasom, ki mu ni pristajal.
Ob njem se so Harryju naježili lasje.

"Ne bi se rad hvalil, Harry, a res je, da sem vedno znal očarati ljudi,
ki sem jih potreboval. Tako sem tudi Ginny sčasoma povsem omrežil in
potreboval sem prav njeno dušico. Hranila me je s svojimi največjimi
strahovi in najmračnejšimi skrivnostmi, jaz pa sem postajal vse močnejši.
Kmalu sem bil veliko močnejši od male trape. Dovolj močan, da sem ji
začel vračati, jo hraniti s svojimi skrivnostmi, prelivati svojo dušo v
njeno."
"Kako to misliš?" je vprašal Harry, čigar usta so postala zelo suha.
"še nisi uganil, Harry Potter?" je mehko vprašal Neelstin. "Dvorano
skrivnosti je odprla Ginny Weasley. Tudi Hagridove peteline je zadavila
in na steno napisala sporočili. Ona je bila tista, ki je Spolzgadovo kačo
naščuvala na štiri brezkrvneže in šlaplovo mačko."
"Ne," je dahnil Harry.
"Pač," je lahkotno prikimal Neelstin.
"Seveda najprej ni vedela, kaj počne. Zelo zabavno je bilo. Ko bi
videl, kakšni so postali njeni dnevniški zapisi! Zelo zanimivi so bili. Dragi
Mark! Ne vem, kaj se dogaja z mano. Mojega plašča se drži petelinje
perje, pa ne vem, od kod se je vzelo. Dragi Mark! Ne morem se
spomniti, kaj sem počela za noč čarovnic, a nekdo je skamnel Filchevo
mačko, jaz pa sem vsa zamazana z barvo. Dragi Mark! Perry mi kar
naprej govori, kako bleda sem in da sem se čisto spremenila. Mislim, da
me sumi. Jaz pa ne vem, kje sem bila, ko sta skamnela Justin in Nick.
Mark, kaj naj naredim? Mislim, da se mi bo zmešalo! Mislim, da jaz
napadam sošolce!"
Harry je tako močno stisnil pesti, da so se mu nohti zarili v dlani.
"Dolgo časa je trajalo, da mi mala ni več zaupala," je nadaljeval
Neelstin. "Končno je le začela sumiti, da je vsega kriv dnevnik, in vrgla
ga je proč. Tu pa si se v zgodbo vpletel ti. Prav ti si ga našel in to me
ne bi moglo bolj razveseliti. Izmed vseh, ki bi ga lahko pobrali iz
stranišča, si ga ravno ti, človek, s katerim sem si najbolj želel srečati."
"Zakaj?" je vprašal Harry. Kar tresel se je od jeze in le s težavo je
obvladal svoj glas.
"Ginny mi je povedala vse o tebi, Harry," je rekel Neelstin. "Vse o
tvojem izjemnem življenju." Njegov pogled je odtaval k brazgotini na
Harryjevem čelu in še bolj lačno se je zazrl vanj. "Vedel sem, da moram
izvedeti o tebi kaj več, se pogovoriti s tabo, se srečati s tabo, če bi bilo
to le mogoče. Da bi pridobil tvoje zaupanje, sem ti zato pokazal, kako
sem ujeljetistega
"Hagrid velikegajetelebana,
moj prijatelj," Hagrida."
rekel Harry in glas se mu je zdaj
neustavljivo tresel. "Tisto si mu podtaknil, kajne? Mislil sem, da je šlo za
pomoto, zdaj pa vidim..."
Neelstin se je spet predirno zasmejal.
"Komu je po tvojem verjel stari Armando Tercheck, meni ali
Hagridu? Marku Neelstinu, revnemu, a izjemno nadarjenemu študentu?
Marku Neelstinu, ki ni imel staršev, a je bil tako pogumen, poleg tega
pa še predsednik študentskega sveta in vzoren študent? Ali pa je po
tvojem verjel velikemu, štorastemu Hagridu, ki je vsak drugi teden zašel
v težave? Hagridu, ki je pod svojo posteljo skrival leglo malih
volkodlakov? Hagridu, ki se je neke noči odtihotapil v Prepovedani gozd,
da bi se ruval s troli?

Ampak priznati moram, da sem bil celo sam presenečen, kako

izvrstno mi je uspel ta načrt. Vsaj enemu izmed učiteljev bi se lahko
posvetilo, da Hagrid nikakor ne more biti Spolzgadov potomec. Sam sem
potreboval celih pet let, da sem o Dvorani skrivnosti izvedel vse, kar
sem mogel, in našel skrivni vhod. Oni pa so mislili, da ima Hagrid
dovolj možganov in da je dovolj nadarjen za kaj takega!
Samo profesor za spreminjanje oblike, Dumbledore, je bil prepričan,
da je Hagrid nedolžen. Terchecka je prepričal, naj Hagrid ostane na
Bradavičarki in se izuči za oskrbnika. Ja, Dumbledore je morda uganil, kaj se
je v resnici zgodilo. Nikoli me ni imel tako rad kot drugi učitelji."
"Prepričan sem, da te je spregledal," je Harry rekel skozi stisnjene
zobe.
"Ko so Hagrida vrgli iz šole, me zoprnež vsekakor ni spustil z oči,"
je malomarno izjavil Neelstin. "Vedel sem, da ni varno ponovno odpreti
Dvorane, vsaj dokler sam hodim na šolo. Nisem pa hotel povsem
zapraviti dolgih let, ko sem jo iskal. Odločil sem se, da bom pustil tu
dnevnik, v katerega straneh se bo ohranil moj spomin. Upal sem, da
bom nekega dne lahko po svojih stopinjah vodil nekoga drugega in tako
dokončal plemenito nalogo, ki si jo je zadal Salazar Spolzgad."
"Pa je nisi," je zmagoslavno rekel Harry. "Tokrat ni nihče umrl, niti
mačka. čez nekaj ur bo napoj iz mandragore že nared in vsi, ki so
skamneli, bodo zopet oživeli."
"Ti nisem povedal," je tiho zapredel Neelstin, "da mi že zdavnaj ni
več toliko do tega, da bi pobijal brezkrvneže? To lahko počaka. Najprej
moram poskrbeti za nekoga drugega. Zate."
Harry ga je presenečeno pogledal.
"Predstavljaj si, kako jezen sem bil, ko kar naenkrat dnevnika nisi
odprl več ti, temveč Ginny. Videla je, da si ga našel, in prestrašila se je.
Kaj, če bi odkril, kako deluje in bi tudi ti izvedel njegove skrivnosti? In
še huje: kaj, če bi ti povedal, kdo je zadavil peteline? Zato ti ga je
neumna smrklja ukradla takoj, ko je dobila priložnost. A vedel sem, kaj
moram storiti. Jasno mi je bilo, da si na sledi Spolzgadovemu potomcu.
Ginny mi je veliko povedala o tebi in vedel sem, da boš odnehal šele,
ko boš razrešil skrivnost. še posebej, če jo bo skupil eden izmed tvojih
prijateljev.
Zato sem jo prisilil, da je na steno napisala svoje poslovilno sporočilo
in te prišla sem dol čakat. Upirala se je in jokala. Strašno dolgočasna je
bila. A zdaj
dnevnik, v njej
vame. ni večda
Dovolj, veliko
semživljenja. Preveč
končno lahko ga je prelila
zapustil njegovev moj
strani.
Odkar sva prispela v Dvorano, sem te čakal. Vedel sem, da boš prišel.
Veliko vprašanj ti moram zastaviti, Harry Potter."
"Na primer?" je jezno vprašal Harry, ki je še vedno stiskal pesti.
"Na primer to," se mu je prijazno nasmehnil Neelstin, "kako je
mogoče, da je dojenček porazil največjega čarovnika vseh časov? Kako
si lahko takrat ušel samo z brazgotino, moč lorda Mrlakensteina pa se je
zlomila?"
Njegove lačne oči so se zdaj čudno lesketale, kakor da bi v njih
gorel ogenj.
"Kako veš, da sem mu ušel?" je počasi vprašal Harry. "Tisto z
Mrlakensteinom se je zgodilo dolgo po tem, ko si nehal pisati

dnevnik."
"Mrlakenstein," je rekel Neelstin z mehkim glasom, "je moja
preteklost, sedanjost in prihodnost, Harry Potter."
Iz žepa je potegnil Harryjevo palico in z njo začel pisati po zraku,
dokler nista pred njim drhteli dve svetlikajoči se besedi:
Mark Neelstin
Nato je zamahnil s palico in črke njegovega imena so se
prerazporedile:
Mrlakenstein
"Ti je zdaj jasno?" je zašepetal. "S tem imenom sem se predstavljal
že na Bradavičarki, a seveda le prijateljem. Misliš, da sem do smrti
nameraval trpeti priimek svojega umazanega bunkeljskega očeta? Jaz, po
čigar žilah se pretaka kri samega Salazarja Spolzgada? Jaz, da bi obdržal
priimek navadnega umazanega bunkeljna, ki me je zapustil, še preden
sem se rodil, in to samo zato, ker je ugotovil, da je njegova žena
čarovnica?! Ne! Izmislil sem si nov priimek, priimek, ki se ga dandanes
drugi čarovniki bojijo izgovoriti! Kajti postal sem največji čarodej na
svetu!"
Harry se je počutil, kot bi se mu zaskočili možgani. Otopelo je gledal
v Neelstina, osirotelega fanta, ki mu je kot odrasel moški ubil starše.
Končno se je prisilil, da je odprl usta.
"Pa nisi," je rekel z glasom, polnim sovraštva.
"Kaj nisem?" se je nasmehnil Neelstin.
"Nisi največji čarodej na svetu," mu je odvrnil Harry, ki je dihal hitro
in plitvo. "žal mi je, da te moram razočarati, ampak največji čarovnik na
svetu je Albus Dumbledore. Vsi tako pravijo. Celo ko si bil na vrhuncu svoje
moči, si nisi upal napasti Bradavičarke. Dumbledore te je spregledal, ko si
hodil na šolo, in še zmeraj se ga bojiš."
Neelstin se je v trenutku nehal smehljati in njegov obraz se je grdo
spačil.
"Dumbledoreja je z gradu pregnal moj spomin!" je zasikal.
"Ne bodi tako zelo prepričan, da je popolnoma zapustil grad!" mu je
odvrnil Harry. Govoril je, kar mu je padlo na pamet. šlo mu je samo
za to, da bi prestrašil Neelstina, saj je še sam bolj upal kot verjel v to,
kar je govoril.
Neelstin je že odprl usta, nato pa otrpnil.
Od neznano kje se je oglasila pesem. Neelstin se je hitro obrnil in
se zazrl
Zdelo senavzdol poda
je, kakor prazni dvorani.
ne prihaja Pesem
iz tega je postajala
sveta, vse glasnejša.
bila je srhljiva in rezala
je v kosti. Harryju so se naježili lasje in srce mu je začelo noro
razbijati. Ko je pesem postala tako glasna, da je Harry že čutil, kako se
mu tresejo rebra, so vrh najbližjega stebra izbruhnili plameni.
Skoznje je priletela škrlatna ptica, velika kakor labod, in še naprej
glasno brlizgala svojo strašno pesem. Njen rep, ki je bil dolg kakor pavji,
se ji je zlato svetlikal, med bleščečimi kremplji pa je oklepala razcapan
omot.
V naslednjem trenutku se je ptica pognala naravnost proti Harryju.
Razcapani predmet, ki ga je držala v krempljih, mu je vrgla pred noge,
zakrožila, nato pa mu je sedla na ramo. Ko je zložila krila, si jo je
Harry natančneje ogledal. Imela je dolg, oster kljun zlate barve in

drobne, črne oči.

Ptica je nehala peti. Mirno se je stisnila ob Harryjevo lice, ga grela
in se nepremično zazrla v Neelstina.
"To je feniks," se je preračunljivo zamislil Neelstin.
"Fawkes?" je dahnil Harry in začutil je, kako so mu ptičevi zlati
kremplji nežno stisnili ramo.
"Tisto," je nadaljeval Neelstin, ki je zdaj opazoval razcapani predmet
pred Harryjevimi nogami, "pa je stari šolski klobuk Izbiruh."
Res je bil. Ves pokrpan, zamazan in oguljen je nepremično ležal pred
Harryjem.
Neelstin se je začel smejati. Smejal se je tako gromko, da je njegov
smeh odzvanjal po vsej dvorani, kakor bi se smejalo deset Neelstinov
naenkrat.
"To torej pošlje Dumbledore tistim, ki ga branijo! Pojočega ptiča in
star klobuk! Si zdaj kaj bolj pogumen, Harry Potter? Se zdaj počutiš
varnega?"
Harry mu ni odgovoril. Resda mu ni bilo jasno, kako naj bi si
pomagal s Fawksom in klobukom Izbiruhom. Toda kljub temu ni bil več
tako sam, vedno pogumnejši je postajal in mirno je čakal, da se Neelstin
neha smejati.
"Zdaj pa k stvari, Harry," se mu je Neelstin na široko nasmehnil.
"Dvakrat - v tvoji preteklosti in v moji prihodnosti - sva se že srečala.
Dvakrat mi je spodletelo, da bi te ubil. Kako si lahko preživel? Povej mi
vse. Dlje kot boš govoril," je mehko dodal, "dlje boš živel."
Harry je hitro premislil, pretehtal možnosti, ki so se mu ponujale.
Imel je Fawksa in klobuk. V dvoboju si s tem ne bi mogel kaj dosti
pomagati, torej res ni bil v zavidljivem položaju. Toda dlje kot se
pogovarja z Neelstinom, več življenja steče iz Ginny. Neelstin je v zadnjih
nekaj minutah postal vse manj podoben drhteči televizijski sliki in
njegovo telo se je krepilo. če se bosta spopadla, bi se bilo dobro
spopasti čimprej.
"Nihče ne ve, zakaj si izgubil svojo moč, ko si me napadel," je
nenadoma spregovoril Harry. "Tega ne vem niti sam. Vem pa, zakaj me
nisi mogel ubiti. Moja mama je umrla, da bi me rešila. Mama, ki se je
rodila v čisto navadni bunkeljski družini," je še dodal in glas se mu je
zatresel od besa, ki ga je zadrževal v sebi. "Zaradi nje me nisi mogel
ubiti. Lansko leto pa sem videl, kakšen si zdaj v resnici. S tabo je
konec.
SkrivatiKomaj, da si
se moraš. Grdše si,
živ.nagnusen!"
To imaš od vse tiste moči, ki si jo nagrabil.
Neelstinov obraz se je spačil. Nato se je prisilil, da se je nasmehnil,
a nasmešek je bil grozljiv.
"Tako torej. Tvoja mati je umrla, da bi te rešila. Ja, to je res
močan protiurok. Zdaj mi je vse jasno. čisto nič posebnega nisi. že
večkrat sem se spraševal, ali je to mogoče. Kajti v marsičem sva si
nenavadno podobna. Gotovo si to opazil tudi sam. Oba sva mešanca,
siroti, ki so ju vzgajali bunkeljni. Verjetno sva edina luskusta, ki sta
hodila na Bradavičarko od velikega Spolzgada samega. Celo po videzu
sva si podobna... A očitno te je pred mano rešilo samo srečno
naključje. To je vse, kar sem hotel vedeti."
Harry je obstal in napeto čakal, kdaj bo Neelstin dvignil palico. A

Neelstin se mu je samo smehljal.

"Zdaj, Harry, te bom nekaj naučil. Videl boš, kako je, če se pomerita
mogočni Mrlakenstein, potomec Salazarja Spolzgada, in slavni Harry
Potter, ki ima najboljše orožje, kar mu ga lahko preskrbi Dumbledore."
Prezirljivo je ošinil Fawksa in klobuk, nato pa odkorakal. Iz otrplih
nog se je Harryju strah razširil po vsem telesu. Opazoval je Neelstina, ki
se je ustavil med visokimi stebri, in se zazrl visoko navzgor v polmrak, v
kamniti Spolzgadov obraz. Na široko je odprl usta in zasikal, a Harry je
razumel, kaj je rekel.
"Spregovori, Spolzgad, največji izmed bradavičarske četverice."
Harry se je obrnil, da bi bolje videl kamniti kip, in Fawkes na
njegovem ramenu se je prestopil, da ne bi padel z njega.
Spolzgadov gromozanski kamniti obraz se je zganil. Harry je otrpnil
od groze in opazoval, kako se kipu odpirajo usta. Odprtina je postajala
vse večja, dokler ni za njo zevala velikanska črna luknja.
V kipu se je nekaj premikalo. Nekaj je drselo iz njegovih kamnitih
globin.
Harry se je ritensko umikal, dokler ni s hrbtom udaril ob steno
Dvorane. Zaprl je oči in v tistem začutil, kako je Fawksovo krilo zdrsnilo
ob njegovem licu. Feniks je vzletel. Harry bi skoraj zakričal za njim, naj
ostane pri njem. A kako bi si s ptico pomagal v boju proti Kralju
plazilcev?
Nekaj orjaškega je udarilo ob kamnita tla dvorane in Harry je začutil,
kako so zadrhtela. Vedel je, kaj se dogaja, čutil je, skoraj videl je, kako
se velikanska kača vije skozi Spolzgadova usta. Nato je zaslišal Neelstina, ki
je spet zasikal: "Ubij ga!"
Bazilisk se mu je bližal. Harry je slišal, kako njegovo težko telo drsi
prek prašnih tal. S trdno zaprtimi očmi se je pognal v beg, roke je
stegnil predse in slepo tipal okoli, da ne bi padel. Neelstin se je
zakrohotal.
Harry se je spotaknil. Trdo je udaril ob kamnita tla in po ustih se
mu je razlezel okus krvi. Velika kača je bila komaj nekaj metrov za
njim, slišal je, kako se mu približuje.
Nato je tik nad sabo zaslišal glasno, odurno sikanje in nekaj je tako
močno udarilo obenj, da ga je vrglo ob steno. Otrpnil je in čakal, kdaj
se mu bodo kačji zobje zasadili v telo. Namesto tega pa se je po
dvorani razleglo ponorelo sikanje in nekaj se je divje premetavalo med
stebri.
Odprl je oči in zagledal gromozansko kačo bleščeče, strupeno zelene
barve, katere trup je bil debel kakor hrastov hlod. Dvignila se je visoko
v zrak in njena velika debela glava se je pijano sukala sem ter tja med
stebri. Harry je vztrepetal; če bi kača obrnila glavo, bi moral takoj spet
zapreti oči. Takrat pa je opazil, kaj jo je zamotilo.
Okoli baziliskove glave je krožil Fawkes in kača je besno hlastala po
njem s svojimi strupniki, ki so bili dolgi, tanki in špičasti kakor sablja.
Fawkes se je zagnal v kačo. Njegov dolg zlati kljun se je zaril vanjo,
da je tla poškropila krvava ploha. Kačin rep je divje opletel prek tal in
za las zgrešil Harryja. A še preden je ta zaprl oči, je kača že obrnila
glavo. Gledala je naravnost vanj, toda ni ga videla. Feniks ji je izkljuval
oči. Kri iz očesnih duplin je v potokih tekla na tla, kača pa je

dobesedno pljuvala od bolečin.

"Ne!" je Harry slišal vpiti Neelstina: "Pusti ptiča! Pusti ptiča! Fant je
za tabo! Vohaš ga! Izvohaj ga! Ubij ga!"
Slepi bazilisk se je zamajal, zmeden, a še vedno smrtonosen. Fawkes
je krožil okoli njegove glave, srhljivo brlizgal in kljuval po njem.
Bazilisku je kri še vedno lila iz slepih očes.
"Na pomoč, na pomoč," je preplašeno šepetal Harry, "naj mi kdo
pomaga, kdorkoli!"
Kačin rep je spet opletel prek tal in Harry se je še enkrat vrgel na
tla. V tistem pa mu je v obraz priletelo nekaj mehkega.
Bazilisk mu je z repom pometel klobuk Izbiruh naravnost v naročje.
Zgrabil ga je. To je bilo vse, kar mu je ostalo, njegova zadnja možnost.
Posadil si ga je na glavo in se izmaknil baziliskovemu repu, ki je spet
privršal prek njega.
"Pomagaj mi, pomagaj," je pomislil Harry. "Prosim, pomagaj mit!"
Tokrat se klobuk ni oglasil. Namesto tega se je skrčil, kot bi ga
raztegnila nevidna roka.
Na Harryjevo glavo je treščilo nekaj tako trdega in težkega, da bi
skoraj izgubil zavest. Pred očmi so mu migotale zvezde in zgrabil je za
vrh špičastega klobuka, da bi ga potegnil z glave. Pri tem je pod njim
začutil nekaj dolgega in trdega.
Izpod klobuka se je prikazal svetlikajoč se srebrn meč, katerega ročaj
se je lesketal od rubinov, velikih kakor jajce.
"Ubij fanta! Pusti ptiča! Fant je za tabo! Vohaj, izvohaj ga!"
Harry se je že postavil na noge in bil je pripravljen. Baziliskova glava
se je spuščala, njegovo telo pa se je zvijalo v drugo smer, saj se je
obračal proti njemu. Harry je že videl nad sabo velike krvave očesne
dupline in široko razprt gobec. Bil je tako velik, da bi ga lahko bazilisk
požrl v enem kosu, iz njega pa so štrleli strupniki, tanki in daljši od
njegovega meča. Bili so ostri in z njih je kapljala kačja slina, pomešana
s strupom.
Kača se je na slepo pognala proti njemu. Harry se ji je izmaknil, da
je z vso silo udarila v steno Dvorane. Spet se je pognala in njen
razklani jezik je ošvrknil Harryja po boku. Z obema rokama je dvignil meč.
Bazilisk se je zagnal še v tretje in tokrat je bolje nameril. Harry je
uperil meč vanj, se z vso silo oprl ob tla in meč se je zasadil globoko v
baziliskov goltanec.
Toda ko je začutil
komolcem še topla kri premočila
pekočo Harryjeve
bolečino. roke,dolgih
Eden izmed je tik nad
strupnikov se mu
je zasajal vse globlje in globlje v roko. Ko pa se je bazilisk zvrnil v
stran in treščil na tla, se je strupnik odlomil.
Baziliskovo veliko telo so še nekaj časa pretresali krči, Harry pa je
zdrsnil ob steni na tla. Zgrabil je za strupnik, ki mu je v telo zasejal
smrt, in ga potegnil iz roke. A vedel je, da je prepozno. Iz rane se mu
je počasi in vztrajno po telesu širila bela pekoča bolečina. že ko je
spustil strupnik iz rok in opazil, kako mu je plašč prepojila njegova
lastna kri, se mu je pred očmi začelo vse bolj megliti. Dvorana se je
pričela vrteti, vse barve so otopele.
Mirilo njega je priplavala škrlatna krpa in tik ob sebi je zaslišal
mehko praskljanje krempljev.

"Fawkes," je nemočno zamomljal Harry. "Dobro si ga, Fawkes..."

Začutil je, da je ptica naslonila svojo lepo glavo natanko tja, kamor se
mu je zasadil kačji zob.
Zaslišal je odmevajoče korake in tik pred njim se je ustavila temna
senca.
"Umrl boš, Harry Potter," je nad sabo zaslišal Neelstinov glas. "Umrl.
Celo Dumbledorjev ptič to ve. Vidiš, kaj počne, Potter? Joka."
Harry je zamežikal. Za trenutek je spet jasno videl Fawksovo glavo.
Prek njegovih prelepih peres so drsele goste bisernate solze.
"Sedel bom in opazoval, kako umiraš. Vzemi si čas. Meni se nikamor
ne mudi."
Harry je postajal vse bolj omotičen. Zdelo se mu je, da cela dvorana
pleše.
"Tako bo torej končal slavni Harry Potter," je nadaljeval oddaljeni
Neelstinov glas. "Sam v Dvorani skrivnosti. Celo prijatelji so pozabili
nanj. Končno ga je porazil Mojster črne magije, ki ga je Harry Potter
tako nepremišljeno in oholo izzval. Kmalu boš pri svoji ljubi mamici...
Kupila ti je dvanajst let življenja... Toda lord Mrlakenstein je nazadnje
zmagal in vedel si, da bo tako."
"če res umiram," je pomislil Harry, "smrt niti ni tako slaba." Bolečin
sploh ni več čutil.
Pa je res umiral? Namesto da bi se mu temnilo pred očmi, se mu je
vid vedno bolj ostril. Narahlo je stresel z glavo in opazil, da mu Fawkes
še vedno naslanja glavo na roko. Okoli rane se je svetila bisernata
zaplata solz. Ne, rane pravzaprav sploh ni bilo več.
"Poberi se, ptič," se je nenadoma spet oglasil Neelstin. "Poberi se
stran. Poberi se, sem rekel!"
Harry je dvignil glavo. Neelstin je palico uperil v Fawksa; počilo je,
kot bi ustrelil s puško, in Fawkes je v vrtincu zlate in škrlatne barve
odletel stran.
"Feniksove solze," je tiho rekel Neelstin in se zazrl v Harryjevo roko.
"Seveda, pozabil sem, da imajo zdravilno moč!"
Nato je pogledal Harryja. "A to ničesar ne spremeni. Pravzaprav mi
je tako še ljubše. Samo ti in jaz, Harry Potter. Ti in jaz."
Dvignil je palico.
Fawksova krila so spet zašumela nad njima, feniks se je vrnil in
nekaj odvrgel Harryju v naročje. Dnevnik!
Za trenutek
palico sta sezastrmela
nad glavo, oba, Harryvanj.in Neelstin,
Nato pa ki
jeje še vedno
Harry, ne dadržal
bi pomislil, ne
da bi okleval, zgrabil baziliskov strupnik, ki je ležal na tleh ob njem, in
ga zaril naravnost v dnevnik.
Krik je bil dolg, srhljiv in parajoč. Iz dnevnika se je v potokih ulilo
črnilo, teklo je prek Harryjevih dlani in se zlilo po tleh. Neelstin se je
zvijal in trzal, vreščal in krilil z rokami, potem pa... izginil!
Harryjeva palica je zarožljala po tleh.
Temu je sledila tišina. Popolna tišina, da se je slišala vsaka kapljica
črnila, ki je padla na tla, črnila, ki je mezelo iz dnevnika. Baziliskov
strup je vanj vžgal luknjo, iz katere se je pomalem še vedno kadilo.
Harry se je tresel po vsem telesu, a vseeno se mu je posrečilo vstati.
Vrtelo se mu je, kot bi s pomočjo frčaška večkrat zaporedoma obkrožil

svet. Počasi je pobral palico in klobuk, nato pa napel vse svoje sile in iz
baziliskovega goltanca potegnil meč.
S konca dvorane je zaslišal šibko ječanje. Ginny se je zganila. Ko ji
je Harry pohitel naproti, je sedla. Njene zmedene oči so najprej zaobjele
velikanski obris mrtvega baziliska. Nato Harryja, v plašču, premočenem od
krvi. Končno pa še dnevnik, ki ga je držal v roki. Globoko je zajela
sapo, da se je njeno drobno telo kar streslo, potem pa so se ji prek lic
ulile solze.
"Harry... O, Harry... Pri z-zajtrku sem ti poskušala povedati za to,
pa nisem mogla, ker je prišel Percy. Jaz sem bila tista, Harry... Ampak...
P-prisežem, da n-nisem hotela... N-Neelstin me je prisilil, sploh n-nisem bila
več pri sebi... in... Kako si ubil tisto... Tisti stvor? K-kje je Neelstin?
Spomnim se samo še t-tega, kako je prišel iz dnevnika..."
"Vse se je uredilo," jo je pomiril Harry, ji pokazal dnevnik in luknjo,
ki jo je skozenj naredil strupnik. "Z Neelstinom je konec. Oba z
baziliskom sta mrtva. Pridi, greva."
"Vrgli me bodo iz šole!" je jokala Ginny, ko ji je Harry pomagal
vstati. "Odkar se je na Bradavičarko vpisal Bill, sem s-se je tako veselila,
z-zdaj pa bom morala domov in... Kaj bosta rekla mami in oči?!"
Fawkes ju je čakal in jadral nad vhodom v Dvorano skrivnosti. Harry
je Ginny prijel za roko in jo potegnil za sabo; splezala sta prek
negibnega baziliskovega trupla, odkorakala skozi odmevajoči somrak in
nazaj v predor. Harry je slišal, kako so se kamnita vrata zaprla za njima
in zraven komaj slišno zasikala.
Nekaj minut sta hodila po temnem predoru, nato pa je Harryjeva
ušesa končno doseglo oddaljeno prelaganje kamenja.
"Ron!" je zakričal Harry in pospešil korak. "Z Ginny je vse v redu!
Pripeljal sem jo nazaj!"
Slišal je, kako je ob tej novici Ron srečno kriknil, in ko sta prišla
okoli naslednjega ovinka, sta zagledala njegov obraz. Gledal je skozi
precejšnjo luknjo, ki jo je uspel izkopati skozi steno iz kamenja.
"Ginny!"
Ron je skozi luknjo stegnil roko, da bi najprej pomagal na drugo
stran sestrici. "živa si! Saj ne morem verjeti! Kaj se je zgodilo?"
Hotel jo je objeti, Ginny pa je zaihtela.
"Saj ti nič ni, Ginny," se ji je nasmehnil Ron. "Zdaj je vsega konec
in... Od kod pa je prišel tale ptič?"
"Dumbledorejev je," mu
"In kje si dobil meč?!" je je pojasnil
osupnil Ron Harry in z
ter se seodprtimi
zrinil skozi
usti luknjo.
zazrl v
bleščeče orožje v Harryjevi dlani.
"Ko pridemo ven, ti bom vse pojasnil," je rekel Harry in pri tem z
očmi pomenljivo pomignil proti Ginny.
"Ampak..."
"Kasneje," ga je hitro prekinil Harry. Ni se mu zdelo pametno, da bi
Ronu razlagal, kdo je odprl Dvorano, vsaj ne vpričo njegove sestre. "Kje
je Sharmer?"
"Tamle," se je namrdnil Ron in z glavo pomignil navzgor po predoru.
"Dobro jo je skupil. Pridi pogledat."
Fawkes je poletel pred njimi in njegova široka škrlatna krila so zlato
razsvetlila temo. Sledili so mu vse do začetka predora, kjer se je

odpirala cev, po kateri so prišli vanj. Tam je sedel Slatan Sharmer, ki si

je v brado mirno pomrmraval neznano melodijo.
"Spomin je izgubil," je pojasnil Ron. "Viroza pozabe, njegov lastni
urok je namesto naju zdelal njega. Niti tega ne ve, kje je, kdo je in
kdo smo mi. Rekel sem mu, naj nas počaka tukaj. Samemu sebi je nevaren."
Sharmer se je prijazno zazrl vanje.
"živio," je rekel. "To je res čuden kraj, kajne? Ste tukaj doma?"
"Ne," mu je odgovoril Ron in s privzdignjenimi obrvmi pogledal
Harryja.
Harry se je sklonil in pogledal navzgor v dolgo, temačno cev.
"Si se domislil, kako bi splezali gor?" je vprašal Rona.
Ron je odkimal, a k Harryju je privršal Fawkes, ki je začel krožiti
okoli njega. Drobne oči so se mu svetile v temi in mahal je s svojimi
zlatimi repnimi peresi. Harry ga je negotovo premeril.
"Videti je, kot bi hotel, da se ga primemo," je negotovo rekel Ron.
"Ampak gotovo smo pretežki, da bi nas ponesel tja gor."
"Fawkes ni navadna ptica," mu je razložil Harry. Hitro se je obrnil k
preostalima dvema. "Oprijeti se moramo drug drugega. Ginny, primi za
roko Rona, profesor Sharmer..."
"Tebe misli," je Ron rezko razložil Sharmerju.
"Vi primite za roko Ginny."
Harry si je meč in klobuk zataknil za pas in Ron se ga je prijel
za plašč. Nato je Harry segel po Fawksovih repnih peresih. Bila so
nenavadno vroča.
Telo mu je zadrhtelo in nenadoma se je počutil peresno lahkega. V
naslednjem trenutku so že poleteli navzgor po cevi. Harry je slišal, kako
Sharmer, ki je visel daleč pod njim, vzklika: "Kako osupljivo! Naravnost
osupljivo! To je čisto prava čarovnija!"
Mrzli zrak je kodral Harryjeve lase in še preden je nehal uživati v
nenavadnem potovanju, že ga je bilo konec in vsi štirje so padli na
mokra straniščna tla. Ko si je Sharmer popravil klobuk, je umivalnik, za
katerim se je skrivala cev, zdrsnil na svoje mesto.
Jane jih je debelo pogledala.
"živ si," je nejeverno zabolščala v Harryja.
"Ne vem, zakaj si tako razočarana," je nejevoljno rekel Harry in si z
očal obrisal kapljice krvi in sluzi.
"No... Kar tako. če bi umrl, bi ti z veseljem odstopila del svojega
stranišča," je je
"Jejhata!" se izjavila Jane
zarežal in srebrnkasto
Ron, ko so prišli izzardela.
stranišča in se napotili po
praznem grajskem hodniku. "Harry! Mislim, da se je Jane zatreskala vate!
Ginny, konkurenco imaš!"
A prek Ginnyjinih lic so še vedno tiho polzele solze.
"Kam pa zdaj?" je vprašal Ron in sestrico nelagodno ošinil s
pogledom. Harry je z roko pokazal naprej.
Fawkes jih je vodil in hodnik osvetlil z zlato svetlobo. Korakali so za
njim in kmalu so se znašli pred kabinetom profesorice McHudurra.
Harry je potrkal, nato pa odprl vrata.
Osemnajsto poglavje
Traptsova nagrada
------------------------------

Harry, Ron, Ginny in Sharmer so obstali pred odprtimi vrati, od peta

do glave zamazani s sluzjo, blatom, Harry pa tudi s krvjo. Vsi so bili
tiho. Nato pa se je iz kabineta profesorice McHudurra zaslišal glasen
krik.
"Ginny!"
Gospa Weasley, ki je sedela pred ognjiščem in jokala, se je pognala
proti svoji hčerki, gospod Weasley pa ji je sledil. Oba sta jo objela.
Harry pa je gledal mimo srečne trojice. Zraven kamina, ob profesorici
McHudurra, je namreč stal Dumbledore. Profesorica je bila čisto iz sebe,
globoko je zajemala sapo, da bi se pomirila, ravnatelj pa se je samo tiho
smehljal. Fawkes je privršal mimo Harryjevega ušesa in sedel na
ravnateljevo ramo ravno v trenutku, ko je gospod Weasley Harryja in
Rona stisnil v objem.
"Rešila sta jo! Rešila! Kako vama je to uspelo?"
"To bi najbrž vsi radi slišali," je dahnila profesorica, ki je bila na
robu nezavesti.
Gospod Weasley je spustil Harryja. Ta je za trenutek okleval, nato pa
stopil k mizi in nanjo odložil klobuk Izbiruh, z rubini okrašen meč in
tisto, kar je ostalo od Neelstinovega dnevnika.
Nato jim je povedal vse. Govoril je vsaj četrt ure in ves čas je v
kabinetu vladala globoka tišina. Povedal jim je, kako je slišal breztelesni
glas; kako se je Hermioni posvetilo, da gre za glas baziliska, ki se zvija
po vodovodnih ceveh; kako sta z Ronom sledila pajkom v gozd, kjer
jima je Aragog povedal, kje je umrla zadnja baziliskova žrtev; kako je
uganil, da je bila ta žrtev Javkajoča Jane in da je vhod v Dvorano
skrivnosti verjetno v njenem stranišču...
"Dobro," ga je ustavila profesorica, ko je zajel sapo, "torej sta
našla vhod v Dvorano in pri tem prekršila na stotine pravil. Ampak,
kako sta se rešila iz nje?"
Harryja je od vsega razlaganja že nekoliko bolelo grlo, a je vseeno
nadaljeval s pripovedjo. Povedal jim je, kako mu je Fawkes v pravem
trenutku priskočil na pomoč in kako je od klobuka Izbiruha prejel meč.
Nato pa se je ustavil. Za zdaj Neelstinovega dnevnika še ni omenil,
Ginny pa tudi ne. Ta se je z glavo naslanjala na ramo gospoda
Weasleyja in po njenih licih so še vedno tiho tekle solze. Kaj, če jo
bodo izključili iz šole? Harry je začel panično razmišljati, kako bi jo
izmazal iz težav. Neelstinov dnevnik ni več deloval... Kako bi lahko zdaj
kdorkoli
Nagonsko dokazal, da jo
se je ozrl je k tistim dejanjem
k Dumbledoreju. Ta seprisilil
mu jeNeelstin?
komaj opazno
nasmehnil in v njegovih drobnih očalih so odsevali plamenčki ognja v kaminu.
"Mene najbolj zanima to," je nežno rekel ravnatelj, "kako je
Mrlakenstein uspel uročiti Ginny. Moji viri namreč zatrjujejo, da se
trenutno skriva v abesinskem pragozdu."
Harryju je odleglo in preplavili so ga valovi tople sreče.
"P-prosim?" je osuplo zajecljal gospod Weasley. "Saj Veste Kdo? On,
da je uročil Ginny? Ampak Ginny ni... Gotovo ni... Je mar...?"
"S pomočjo dnevnika," je hitro odgovoril Harry in ga pokazal
Dumbledoreju. "Ko je bil Neelstin star šestnajst let, je pisal vanj."
Ravnatelj ga je vzel v roke in se prek svojega dolgega, ukrivljenega
nosu zbrano zazrl v njegove ožgane in premočene strani.

"Izjemno," je mehko zašepetal. "Seveda, saj je bil verjetno najboljši

študent izmed vseh, kar jih je hodilo na Bradavičarko."
Nato se je obrnil k zakoncema Weasley, ki sta bila popolnoma zmedena.
"Malo nas je, ki vemo, da je bilo Mrlakensteinu nekdaj ime Mark
Neelstin. Pred petdesetimi leti sem ga sam poučeval, prav tu, na
Bradavičarki. Ko je šolo končal, je izginil. Po dolgem in počez je
prepotoval svet. Globoko se je pogreznil v črno magijo, družil se je z
najslabšimi izmed naših ljudi in prestal marsikatero nevarno, čarobno
preobrazbo. Ko se je spet pojavil, tokrat pod imenom Mrlakenstein, ga je bilo
komaj prepoznati. Malo ljudi je Mrlakensteina povezalo z bistrim, čednim
fantom, ki je bil nekoč predsednik študentskega sveta."
"Ampak, Ginny!" je oporekal gospod Weasley. "Naša Ginny gotovo ni
imela ničesar... z... Njim?!"
"N-njegov d-dnevnik!" je zahlipala Ginny. "P-pisala sem vanj, o-on pa
mi je vse leto odpisoval."
"Ginny!" je osuplo vzkliknil gospod Weasley. "Te nisva ničesar
naučila?! Kaj sem ti vedno pravil? Nikoli ne zaupaj ničemur, kar misli s
svojo glavo, če ne veš, kje jo skriva. Zakaj nisi dnevnika pokazala meni
ali mami? Tak sumljiv predmet je ponavadi povezan s črno magijo!"
"N-nisem v-vedela," je ihtela Ginny, "Našla sem ga v eni izmed knjig,
ki mi jih je kupila mami. M-mislila sem, da ga je nekdo pustil v njej in
pozabil nanj..."
"Gospodična Weasley bi morala nemudoma v šolsko ambulanto," jo je
odločno prekinil Dumbledore. "Veliko je prestala in vsekakor je ne bomo
kaznovali. Mrlakenstein je pretental že veliko starejše in bolj modre
čarovnike." Odkorakal je k vratom in jih odprl. "Počitek v postelji, morda
pa tudi velika skodelica vroče čokolade. Vsaj mene to vedno spravi v
boljšo voljo," je dodal in Ginny prijazno pomežiknil. "Prepričan sem, da
je madam Pomfrey še vedno budna. Ravnokar daje bolnikom odmerek
zdravila iz mandragore. Baziliskove žrtve se bodo nedvomno vsak hip
prebudile."
"Torej bo s Hermiono vse v redu!" se je razveselil Ron.
"Napad vsekakor ne bo imel trajnejših posledic," je prikimal ravnatelj.
Gospa Weasley je odpeljala Ginny iz kabineta, gospod Weasley pa
jima je še vedno globoko pretresen sledil.
"Veste, Minerva," se je Dumbledore zamišljeno obrnil k profesorici,
"po mojem bi morali vse to proslaviti. Bi vas lahko prosil, da obvestite
kuharice?"
"Prav," je odločno rekla profesorica in stopila k vratom. "S Potterjem
in Weasleyjem boste že sami opravili."
"Vsekakor," je resnobno prikimal ravnatelj.
Odšla je, Harry in Ron pa sta se negotovo zazrla v Dumbledorja.
Kaj natanko je mislila profesorica s tem, da bo že sam opravil z njima?
Menda... Menda ju ne bo kaznoval?
"če se ne motim, sem obema jasno povedal, da vaju bomo izključili
iz šole, če bosta spet kršila šolska pravila," je začel Dumbledore.
Ronu se je od groze povesila čeljust.
"No, pa imamo dokaz, da moramo vsi kdaj požreti svojo besedo," je
nadaljeval ravnatelj in se nasmehnil. "Oba bosta prejela nagrado za
posebne zasluge in... Samo, da malo premislim... Ja, vsak izmed vaju je

Gryfondomu prislužil dvesto točk."

Ron je postal v obraz podoben tistim rožnatim cvetovom, s katerimi
je Sharmer za valentinovo okrasil Veliko dvorano. Hitro je zaprl usta.
"Eden izmed nas pa še ni povedal niti besedice o svojem deležu pri
tej nevarni pustolovščini," je dodal Dumbledore. "Zakaj si tako skromen,
Slatan?"
Harry se je zdrznil. Na Sharmerja je popolnoma pozabil. Obrnil se je
in ga zagledal v kotu sobe. še vedno se je pomalem smehljal. Ko ga je
Dumbledore nagovoril, se je ozrl prek ramena, saj ni vedel, s kom
ravnatelj govori.
"Profesor Dumbledore," je hitro rekel Ron, "spodaj v Dvorani
skrivnosti je prišlo do nesreče. Profesor Sharmer..."
"Sem mar profesor?" je nekoliko presenečeno vprašal Sharmer. "Moj
bog. Verjetno sem bil obupen učitelj, kaj?"
"Poskusil nama je zbrisati spomin, pa je čarobno palico razneslo," je
Ron tiho razložil ravnatelju.
"Ježeš," je zmajal z glavo Dumbledore in njegova dolga srebrna brada
se je zatresla od pritajenega smeha. "Torej si se nabodel na lastni meč,
Slatan."
"Meč?" je začudeno ponovil Sharmer. "Meča sploh nimam. Ta fant pa
ga ima." Pokazal je na Harryja. "Gotovo bi vam ga posodil."
"Mislim, da bi tudi profesor Sharmer moral obiskati našo ambulanto.
Bi ga odpeljal tja, Ron?" ga je poprosil ravnatelj. "S Harryjem bi se morala še
nekaj pomeniti."
Sharmer je poslušno odšel skozi vrata za Ronom. Ta se je še enkrat
radovedno ozrl, nato pa zaprl vrata.
Dumbledore je stopil k enemu izmed stolov ob kaminu.
"Sedi, Harry," mu je ukazal in Harry ga je ubogal. Počutil se je
nelagodno in postal je nekoliko živčen.
"Najprej, Harry, bi se ti rad zahvalil," je rekel profesor in oči so se
mu spet živahno zasvetlikale. "Spodaj, v Dvorani, si mi moral izkazati
veliko zvestobo. Le tako si lahko priklical Fawksa."
Pobožal je feniksa, ki mu je prifrfotal na koleno. še naprej je
opazoval Harryja, ki mu je bilo nerodno in mu ni preostalo drugega, kot
da se nekoliko trapasto nasmehne.
"Torej si spoznal Marka Neelstina," je zamišljeno nadaljeval
Dumbledore. "Kar mislim si, kakšna uganka moraš biti zanj..."
Nenadoma je Harry izdavil

"Profesor Dumbledore... vprašanje,
Neelstin ki gadajesem
je rekel, morilo
takže
kottoliko časa.
on. Rekel
je, da sva si nenavadno podobna..."
"Tako, kaj?" je rekel Dumbledore in njegove oči pod gostimi,
srebrnimi obrvmi, so še vedno zamišljeno opazovale Harryja. "Kaj pa ti
misliš o tem?"
"čisto nič si nisva podobna!" je odgovoril Harry, veliko bolj glasno,
kot je nameraval. "Mislim, jaz sem... Jaz sem v Gryfondomu, jaz sem..."
A utihnil je in dvom, ki je prežal v njegovih mislih, ga je spet začel
glodati.
"Profesor," se je po trenutku tišine spet oglasil Harry, "klobuk Izbiruh
mi je rekel... da bi se v Spolzgadu dobro znašel. Vsi so nekaj časa
mislili, da sem jaz Spolzgadov potomec... ker znam govoriti po kačje..."

"Kačji jezik znaš govoriti," je mirno rekel ravnatelj, "ker ga obvlada

Mrlakenstein, ki je zadnji še živeči potomec Salazarja Spolzgada. če se
ne motim, je tiste noči, ko te je zaznamoval s to brazgotino, del svoje
moči prelil vate. Prepričan sem seveda, da tega ni storil namenoma..."
"V meni je del Mrlakensteina?" je izdavil Harry, prestrašen, kot bi
vanj udarila strela.
"Zdi se že tako."
"Torej bi moral biti v Spolzgadu," je sklepal Harry in se obupano
zazrl v Dumbledorjev obraz. "Klobuk Izbiruh je v meni videl Spolzgadovo
moč in..."
"Se odločil, da spadaš v Gryfondom," ga je mirno dopolnil ravnatelj.
"Poslušaj me, Harry. številne lastnosti imaš, ki jih je Salazar Spolzgad
cenil pri peščici svojih izbrancev. Dar imaš, ki ga je imel on sam in je
izjemno redek, luskust si... Znajdeš se... Odločen si... In rad se
požvižgaš na pravila," je še dodal in brada se mu je zopet zatresla.
"Kljub temu pa je Izbiruh odločil, da spadaš v Gryfondom. Sam veš,
zakaj. Pomisli."
"Tako je odločil samo zato," je žalostno povedal Harry, "ker sem ga
prosil, naj me ne nažene k Spolzgadovcem."
"Natanko tako!" je vzkliknil profesor in se mu zadovoljno nasmehnil.
"Zato si popolnoma drugačen od Marka Neelstina. Tisto, za kar se
odločimo, Harry, veliko jasneje pokaže, kdo smo. Veliko jasneje od naših
darov in sposobnosti." Harry je osuplo in nepremično obsedel. "če bi rad
dokaz, da spadaš v Gryfondom, Harry, ti svetujem, da si natančneje
ogledaš tole."
Dumbledore je segel prek mize profesorice McHudurre, prijel s krvjo
zamazani meč in ga podal Harryju. Ta ga je ubogljivo pregledal, njegovi
rubini so žareli v svetlobi ognja in šele takrat je tik nad ročajem opazil
vgravirano ime.
Godric Gryfondom.
"Le pravi Gryfondomovec bi ga lahko potegnil iz klobuka," je
preprosto razložil Dumbledore.
Nekaj minut sta bila oba tiho. Nato pa je Dumbledore odprl enega
izmed predalov pisalne mize ter iz njega izbrskal pero in črnilnik.
"Zdaj se moraš najesti in naspati. Najbolje bo, če greš na proslavo,
jaz pa bom tačas napisal pismo v Azkaban - nujno potrebujemo našega
oskrbnika. Poleg tega pa moram v Preroških novicah objaviti oglas," je
zamišljeno
potrebovali.dodal.
Nekam "Novega
hitro jihučitelja
zdelamo, obrambe
kajne?"pred mračnimi silami bomo
Harry je vstal in šel do vrat. A ravno ko je segel po kljuki, so se
vrata tako divje odprla, da so se odbila od stene.
Pred njimi je stal Lucius Malfoy, njegov obraz pa je bil spačen od
besa. Izza njegovega plašča je povit s povoji kukal Trapets.
"Dober večer, Lucius," ga je prijazno pozdravil ravnatelj.
Gospod Malfoy bi skoraj prekucnil Harryja, tako jezno se je pognal v
kabinet. Trapets je oddrobencljal za njim, se skril med gube njegovega
plašča in ga pohlevno pogledoval.
"Tako torej!" je vzkliknil Lucius in s svojimi hladnimi očmi premeril
Dumbledoreja. "Vrnili ste se. Svet vas je suspendiral, vam pa njegove
odločitve očitno niso mar."

"Veš, Lucius," je rekel Dumbledore in se resnobno nasmehnil, "danes

sem prejel pisma vseh preostalih enajstih članov šolskega sveta. če naj
povem po pravici, sem se počutil, kot bi se znašel sredi nevihte, le da
so po meni deževale sove. Slišali so namreč, da je umrla hči Arthurja
Weasleyja, in vsi so si me takoj zaželeli za ravnatelja. Očitno menijo, da
boljšega ravnatelja od mene ne bi mogli najti. Poleg tega pa so mi
napisali tudi marsikaj zelo nenavadnega. Mnogi izmed njih trdijo, da si
jim grozil. Menda naj bi jim rekel, da boš preklel njihove družine, če
me ne odstavijo."
Gospod Malfoy je postal še bolj bled, kot je bil običajno, toda oči so
se mu še vedno besno svetlikale.
"No," se je posmehnil, "ste ujeli zlikavca, ki je napadal študente?"
"Smo," se je nasmehnil Dumbledore.
"Torej?" je Lucius zahteval kaj več. "Kdo je bil?"
"Tisti kot zadnjič, Lucius," mu je odgovoril Dumbledore. "Le da je
Mrlakenstein tokrat za izvršitev svojih načrtov potreboval še nekoga
drugega. Podjarmil pa si ga je s pomočjo svojega dnevnika."
Pokazal mu je malo črno knjižico, v kateri je zevala luknja, in
pozorno opazoval Malfoya. Harry pa je gledal Traptsa.
Vilinec je počel nekaj zelo čudnega. Njegove oči so se pomenljivo zapičile
v Harryja. Potem je pokazal na dnevnik, nato na gospoda Malfoya, končno pa se
je s pestjo usekal po glavi. Tega ni in ni nehal ponavljati.
"A, tako," je počasi izdavil gospod Malfoy.
"Zvit načrt," je hladno priznal Dumbledore, ki ga je še vedno gledal
naravnost v oči. "Kajti če naša pogumna fanta - Harry in Ron ne bi
našla te knjige - bi krivda za vse skupaj padla na ramena Ginny
Weasley. Vsi bi mislili, da je svoje sošolce napadla sama od sebe."
Gospod Malfoy ni rekel nobene. Njegov obraz je nenadoma postal
podoben maski.
"Samo pomisli, Lucius," je nadaljeval Dumbledore, "kaj bi se zgodilo
potem. Weasleyjevi so ena najodličnejših čistokrvnih družin. Pomisli, kako
bi vplivalo na gospoda Weasleyja in njegov zaščitni zakon za bunkeljne,
če bi se razvedelo, da njegova lastna hči mori sošolce iz bunkeljskih
družin. še sreča, da smo našli dnevnik in iz njega izbrisali vse
Neelstinove spomine. Kdo ve, kako bi se vse skupaj sicer končalo."
Gospod Malfoy se je prisilil, da je odprl usta.
"Kakšna sreča," je rekel togo.
Trapets za Luciusa
nato pa na njegovimMalfoya.
hrbtom pa je še ko
Vsakič, vedno
je tokazal najprej
ponovil, se jena dnevnik,
brez milosti
usekal po glavi.
Harryju se je nenadoma posvetilo. Prikimal je Traptsu in ta se je
umaknil v kot, kjer si je zdaj za kazen navijal ušesa.
"Morda vi veste, kako je Ginny prišla do tega dnevnika, gospod
Malfoy?" ga je vprašal Harry.
Lucius Malfoy se je sovražno obrnil k njemu.
"Kako bi vedel, kje ga je našlo neumno dekletce?" se je namrdnil.
"Ker ste ji ga vi podtaknili," je mirno rekel Harry. "V Lepopisu in
pivniku. S tal ste pobrali njen učbenik za spreminjanje oblike in vanj
naskrivaj vložili dnevnik, kajne?"
Videl je, kako so se blede dlani gospoda Malfoya stisnile v pest in

spet sprostile.
"Dokaži, če moreš!" je končno zmagoslavno vzkliknil.
"Tega seveda nihče ne bo mogel dokazati," je rekel Dumbledore in se
nasmehnil Harryju. "Zdaj ko je Neelstin izginil iz dnevnika, že ne. Po
drugi strani, Lucius, pa bi ti svetoval, da ne razdajaš predmetov, ki so
bili Mrlakensteinova last. Ne bi bilo dobro zate, če bi še kakšen zašel v
nedolžne roke. če nihče drug, se bo Arthur Weasley nedvomno močno
potrudil dokazati, da si bil ti tisti, ki je s tem sprožil nesrečo."
Lucius Malfoy je za trenutek nepremično obstal. Harry je razločno
videl, kako mu desnica trza, kakor da bi najraje segel po čarobni palici.
Namesto tega pa se je obrnil k svojemu hišnemu vilincu.
"Greva, Trapets!"
Divje je odprl vrata in ko je vilinec prihitel k njemu, ga je brcnil
skoznja. Ko sta izginila na hodniku, sta Harry in Dumbledore razločno
slišala, kako Trapets cvili od bolečin. Harry je krepko pomislil in končno
se mu je posvetilo, kaj mora storiti.
"Profesor Dumbledore, bi lahko vrnil dnevnik gospodu Malfoyu?" je
hitro prosil.
"Vsekakor, Harry," je mirno odvrnil ravnatelj. "Samo pohiti. Ne pozabi
na slavnostno večerjo."
Harry je pograbil dnevnik in stekel iz kabineta. Slišal je, kako se
Traptsovo cviljenje oddaljuje za vogal. Spraševal se je, če mu bo načrt
uspel, si hitro sezul čevelj, si potegnil s stopala sluzasto, umazano
nogavico in zbasal dnevnik vanjo. Nato je stekel navzdol po temnem
hodniku.
Ujel ju je na vrhu marmornatega stopnišča.
"Gospod Malfoy," je zasopel in se komaj ustavil, "nekaj imam za vas."
V roke mu je potisnil smrdljivo nogavico.
"Kaj za...?"
Gospod Malfoy je nogavico strgal z dnevnika, jo vrgel stran, nato pa
besno pogledal Harryja.
"Enkrat te dni boš končal prav tako žalostno, kot so tvoji starši,
Potter," je rekel mehko. "Tudi onadva sta bila bedaka, ki sta v vse
vtikala svoj dolgi nos." Obrnil se je, da bi odšel.
"Pridi, Trapets. Rekel sem pridi!"
Toda Trapets se ni zganil. V rokah je držal Harryjevo nagnusno,
sluzasto nogavico, ki jo je gledal, kot bi bila neprecenljiv zaklad.
"Gospodar
"Gospodar je jo dal Traptsu
je vrgel, nogavico,"
Trapets jeujel
pa jo je nejeverno izdavil.
in Trapets je... Trapets
je svoboden!"
Lucius Malfoy je otrpnil in zazijal v vilinca. Nato pa se je pognal
nad Harryja.
"Zaradi tebe sem ob služabnika, fante!"
Toda Trapets je zavpil: "Harryju Potterju ne boš storil nič žalega!"
Glasno je počilo in gospoda Malfoya je vrglo na zadnjico, nato pa se
je prekopicnil po stopnicah. Padal je prek treh stopnic naenkrat in ustavil
se je šele v avli. Končno je vstal, obraz mu je kar žarel od zlobe in segel je
po palici. A Trapets je dvignil svoj dolgi prst in mu grozeče požugal.
"Zdaj boš šel," mu je jezno ukazal in uperil prst vanj. "Harryju
Potterju ne boš storil nič žalega. Zdaj boš šel."

Lucius Malfoy ni imel izbire. še zadnjič ju je razjarjeno premeril,

zavihtel plašč okoli sebe in jima izginil izpred oči.
"Harry Potter je osvobodil Traptsa!" je predirljivo vzkliknil vilinec in
se zazrl vanj. Svetloba meseca, ki je padala skozi najbližje okno,
je odsevala od njegovih velikanskih oči. "Harry Potter je osvobodil Traptsa!"
"Malenkost, Trapets," se mu je nasmehnil Harry. "Samo obljubi mi, da
mi nikdar več ne boš poskušal rešiti življenja."
Vilinčev rjavi obraz se je nenadoma raztegnil v tako širok nasmešek,
da bi mu Harry lahko preštel vse zobe.
"Nekaj bi te rad vprašal," je nadaljeval Harry, ko si je Trapets s
tresočimi rokami nataknil njegovo nogavico. "Rekel si mi, da vse to nima
nobene zveze s Tistim, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, se spomniš? No..."
"To je bil namig, gospod," je rekel Trapets in še razširil svoje
velike oči, kot da je bilo to povsem očitno. "Trapets vam je dal namig. Saj
veste. Preden si je spremenil ime, smo ga lahko mirno izgovarjali."
"Aha. že razumem," se je kislo nasmehnil Harry. "No, pojdiva.
Priredili so slovesno večerjo in moja prijateljica Hermiona se je gotovo
že zbudila..."
Trapets se mu je z rokami vrgel okoli pasu in ga tesno objel.
"Harry Potter je še veliko večji čarovnik, kot si je Trapets mislil!" je
zasmrkal. "Na svidenje, Harry Potter!"
Spet je glasno počilo in vilinec je izginil.
Harry je bil na Bradavičarki že večkrat pri slavnostni večerji, a še
nobena ni bila takšna kot ta. Vsi so bili v pižamah in praznovanje je
trajalo vso noč. Harry se kasneje ni mogel odločiti, kdaj mu je bilo
najlepše: ko mu je Hermiona pritekla naproti in zraven vpila: "Rešil si
uganko! Rešil si uganko!"; ko je izza pihpuffovske mize k njemu prihitel
Justin in mu skoraj odpulil roko, saj se mu ni in ni nehal opravičevati,
ker je podvomil o njem; ko se je ob pol štirih zjutraj prikazal Hagrid in
oba z Ronom tako prijateljsko potrepljal po ramenih, da ju je z glavo
vrglo vsakega v svoj krožnik s smetanovimi torticami; ko je Gryfondom s
pomočjo njunih štiristo točk že drugo leto zapored prejel šolski pokal; ko
je vstala profesorica McHudurra in jim povedala, da jim letos odpadejo
vsi izpiti ("O, ne!" je žalostno vzkliknila Hermiona); ali ko je
Dumbledore oznanil, da jih profesor Sharmer naslednje leto žal ne bo
učil, ker bo moral dolgo časa počivati, da bi se mu vrnil spomin. Ob tej
zadnji novici se je kar nekaj učiteljev pridružilo radostnim vzklikom
študentov.
"škoda," je rekel Ron s polnimi usti marmeladnega krofa, "pa ravno
zdaj, ko mi je prirasel k srcu."
Preostanek poletnega semestra je minil v meglici bleščečega sonca. Na
Bradavičarki je vse potekalo kot običajno, prišlo je le do nekaj manjših
sprememb: ure obrambe pred mračnimi silami so odpadle ("Na tem
področju smo si letos že tako nabrali dovolj izkušenj," je Ron tolažil
nejevoljno Hermiono), Luciusa Malfoya pa so vrgli iz šolskega sveta. Dreco se
ni več sprehajal po akademiji, kot bi bila njegova. Ravno nasprotno, videti je
bil užaljen in kar naprej se je nekaj kujal. Ginny Weasley pa je bila spet
vesela, da je kar sijala.
še prekmalu je prišel čas, da se z vlakom odpravijo domov. Harry,
Ron, Hermiona, Fred, George in Ginny so si našli svoj kupe. Večino

uric, ki so jim še preostale do počitnic, so porabili za čaranje. Igrali so

se, pognali v zrak čisto zadnjo izmed raket doktorja Rdečebradca in
vadili, kako se razoroži nasprotnika. Harry je v tem postajal pravi mojster.
Skoraj so bili že na postaji King's Cross, ko se je nečesa domislil.
"Ginny, pri čem si zalotila Percyja, da ga je bilo tako sram?"
"Ah, tisto," se je zahihitala Ginny. "Percy je zaljubljen, z njegovim
dekletom sem ga zalotila."
Fredu je z rok padla cela skladovnica knjig in večinoma so pristale
na Georgevi glavi.
"Kaj?!"
"S tisto predstavnico študentov iz Drznvraana hodi, s Penelopo
Bistrodo," je povedala Ginny. "Njej je pisaril vse lansko poletje. Naskrivaj
sta se dobivala na šoli. Enkrat sem ju v neki prazni učilnici zalotila,
kako se poljubljata. Ko je... saj veste, skamnela, je bil tako žalosten. Saj
ga ne boste dražili, kajne?" je še zaskrbljeno dodala.
"Nam niti na pamet ne pade," je izjavil Fred, ki je bil videti, kot bi
mu ravnokar povedali, da sme rojstni dan praznovati dvakrat na leto.
"Kje pa," se je zahihital George.
Vlak je zavrl in končno se je ustavil.
Harry je iz svojega potovalnega zaboja potegnil pero in kos
pergamenta ter se obrnil k Ronu in Hermioni.
"Temu se reče telefonska številka," je pojasnil Ronu, jo dvakrat
nakracal na papir, ga pretrgal na dva kosa in ju izročil prijateljema.
"Tvojemu očiju sem lansko poletje razložil, kako se telefonira, vse
ti bo lahko pojasnil. Pokličita me k Dursleyjevim, prav? Ne morem se
dva meseca pogovarjati samo z Dudleyjem."
"Ampak tvoja stric in teta bosta gotovo ponosna nate, ko bosta
izvedela, kaj vse si preživel letos?" je začudeno vprašala Hermiona, ko so
izstopili iz vlaka in se pridružili množici, ki se je zlivala proti začarani
pregradi.
"Ponosna?" je ponovil Harry. "Se ti je zmešalo? Tolikokrat bi lahko
umrl, pa mi je spodletelo? Od jeze jih bo kar razganjalo."
In skupaj so se odpravili v svet bunkeljnov.

Vdocuments - MX - Harry Potter Dvorana Skrivnosti

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Vdocuments - MX - Harry Potter Dvorana Skrivnosti

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 1/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

je njegov nečak

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 2/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 3/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

dnevno sobo, jima predstavil tebe, Petunija, in jima ponudil pijačo. Ob

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 4/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

pomrmravati v brado, takoj ko sta bila z Dudleyjem sama. Dudley jo je

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 5/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

Dudley je posedal, opazoval Harryja in lizal sladoled. Harry pa je

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 6/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

stola poleg Hedwigine kletke in sedel nanj. že je odprl usta, da bi ga

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 7/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

"Hišnega vilinca mora kdo osvoboditi, gospod, ne more kar oditi.

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 8/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

zašepetal Trapets, ki je nenadoma začel ves trepetati. "Trapets to ve že

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 9/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

zvitek pisem. Harry je tudi od daleč prepoznal Hermionino brezhibno

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 10/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

bilo več. Gospa Mason je zavreščala kot harpija, ozmerjala strica

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 11/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

kakšen je bil položaj na Rožmarinovi, je bil Harry prepričan, da bo tako

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 12/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

očija. Mi trije ga nismo uročili. Ampak, da greš čarat vpričo bunkeljnov,

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 13/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

Stric Vernon je spet zakašljal.

Harry jim je povedal

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 14/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

"Ja, je!" sta hkrati vzkliknila Ron in Harry.

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 15/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

"Kaj pa vaš oči dela na ministrstvu?"

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 16/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

po stopnicah in rekel: ,Glej, mami, kdo je sredi noči potrkal na vrata.'

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 17/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

mislila, da bi mi naredili kaj takega'.

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 18/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 19/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 20/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 21/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

http://slide pdf.c om/re a de r/full/ha r r y-potte r-dvora na -skr ivnosti 22/175

5/20/2018 Ha r r y Potte r - Dvora na Skr ivnosti - slide pdf.c om

s komolcem naslonila na maslo. Na srečo tega ni opazil nihče razen