Karlheinz Stockhausen, Studie I

Sinteti čna glasba

Študije I je elektronska kompozicija Karlheinz Stockhausena iz leta 1953. Je prva kompozicija, ki

uporablja sinusne tone. Zdi se mi pravilno, da najprej povem nekaj o skladatelju.

Karlheinz Stockhausen je bil nemški skladatelj, rojen leta 1928 v bližini Kolna. S strani kritikov je bil
eden najpomembnejših in kontroverznih skladateljev 20. in začetka 21. stoletja, velik vizionar, znan je
po inovativnih delih v elektronski glasbi. V Kolnu je bil študent glasbene pedagogike, klavirja,
muzikologije, filozofije in germanistike, kasneje v življenju je na univerzi v Bonnu študiral še fonetiko
in akustiko pri Wernerju Meyer-Epplerju. Eno leto je v Parizu študiral analizo in kompozicijo, nato se
je zaposlil kot asistent Herbertu Eimertu v na novo ustanovljenem Studiu za elektronsko glasbo
zahodnjenemškega radia, čez par let pa postal direktor tega studia. Učil je v Ameriki, Evropi, Aziji.

Njegova dela, napisana v obdobju skoraj šestdesetih let, niso sledila pravilom tradicionalne oblike.
Poleg elektronske glasbe - z izvajalci v živo in brez njih - segajo od miniatur, del za solo inštrumente,
komorne zasedbe, zborovsko in orkestralno glasbo, do cikla sedmih celovečernih oper. Prejel je
številne nagrade in odlikovanja za svoje skladbe, posnetke in za partiture, ki jih je izdala njegova
založba.

Njegovo delo Študije I je bilo ustvarjeno v Kolnu, v Studiju za elektronsko glasbo zahodnjenemškega
radia. V zadnji fazi urejanja je Stockhausen v spomin rojstva svoje prve hčerke Suje dodal ''serijsko
nepooblaščenih'' 108Hz (v frazi namenjeni Richardu Toppu), ''one gun salute''. Premiera je bila v
Kolnu, v seriji koncertov Muzik der Zeit.

To delo je bilo pomembno tudi ker ni vključevalo instrumentov ampak je sestavljeno iz čistih sinusnih
tonov, z drugimi besedami, prva kompozicija sestavljena izključno iz elektronsko generirane čiste
oblike valovanja, ki služi kot zaščiten ukrep, da se prepreči vsakršno povezavo s predhodnimi
instrumenti, elektronskimi orglami ali sintetizatorji. Elektronsko ustvarjeni sinusni toni nimajo
alikvot, zaradi česar so enakovredni najpreprostejšim komponentam katerega koli zvoka v naravi.
Studie I je tudi prva skladba, katere tonske barve v celoti izhajajo iz serijsko določenih kombinacij
delnih frekvenc.

Prvič je bila dosežena popolna kompozicijska kontrola. Cilj je bila sintetična produkcija vsakega
zvoka. Torej govorimo o sintetični glasbi, ki je ustvarjena iz umetno proizvedenih oziroma narejenih
zvokov.
Partitura Študij I ni bila nikoli objavljena, razen prve strani, ki je kot ilustracija Stockhausenove analize
dela.

MATERIALI, FORMA

Temeljna ideja študije I je bila, da se mora njen serijski sistem začeti sredi človeškega slušnega
območja in se v obe smeri razširiti do mej zaznave tona. Trajanja in amplitude so obratno sorazmerne
z razdaljo od te osrednje točke, zato zvoki postanejo krajši in mehkejši, ko se približajo zgornji in
spodnji meji zvočnosti.

Nabori šestih vrednosti določajo celotno delo. Višine tonov (pitch) se črpajo iz več intervalov, ki so
izraženi kot številska razmerja: 12/5, 4/5, 8/5, 5/12 in 5/4.

(((((Od 1920Hz, v bližini zgornjega praga zvočne razteznosti, je predvideno 36 serij šestih tonskih višin
(pitch), začenši s 1920, 800, 1000, 625, 1500 in 1200. Najnižja vrednost 66 Hz je dosežena pri četrti
vrednost dvaindvajsetih serij: 203, 84, 105, 66, 158, 127. Vsa ta razmerja izhajajo 5: 4 velike terce.)))))
Dobljene kombinacije zvočnih barv (timbles) spominjajo na prijetno zvonjenje kristalnih kozarcev ali
kombinacijo vibrafona in glockenspiela. Te zvoke je Stockhausen uporabil že prej in sicer leta 1952, v
svojih orkestralnih skladbah Spiel in Formel.

Študije I so sestavljene iz šestih skupin.

Stockhausen je te skupine not imenoval kot ''note mixtures'' (mešanica not?) in ta princip uporabljal
skozi celotno delo. Tu pa sledi kar zakomplicirana razlaga :D :Zaporedne notne mešanice tvorijo
vodoravne sekvence, skupine teh zaporedij tvorijo "strukture" in te strukture so organizirane v eno
veliko "nadskupino", ki ustvari poenoteno proporcijo serij skozi celotno delo. Za povečanje kontrasta
med notnimi skupinami je bil dodan niz šestih ''envelope'' krivulj (skupno povprečje krivulj). Vsaka od
njih se pojavi z odmevom in brez njega.

V Študijah II spremeni način pisanja. Uporablja nenakšne ''blok formacije'' namesto posameznih
tonov. Enoličnost materiala ustvarja občutek doslednosti v spreminjanju, kar omogoča serijske
permutacije teksture, trajanje, dinamiko in layering, ki ga je enostavno prepoznati s številnimi
kontrasti (hitro in počasi, instrumentalna in zborovska glasba, ritem in melodika ali glasovna
kombinacija samoglasnikov). Tako discipliniran postopek je že sam po sebi občudovanja vreden in
omogoča da je kakršni koli posebni učinek specifično zabeležen in se ga lahko ponovi. metoda za
ustvarjanje zvokov v elektronski obliki, ki ne temelji na dodajanju sinusnih valov ‹stacionarnim
zvokom› in ‹mešanju zvoka,› se opira na delitev ‹white noise-a.› Za to je potrebna uporaba
električnih filtrov, ki omogočajo razdelitev ''white noise-a'' v zvočne valove katerega koli
frekvenčnega območja in. Zaradi pomanjkanja diferenciranih filtrirnih sistemov je bil v "Študiji II"
uporabljen poseben postopek za proizvodnjo nestacionarnih zvočnih pojavov. To je omogočilo
vključitev celotne družine zvokov v skladbo.
Another fundamental method for producing sounds electronically, not based on adding sine waves to
‹stationary sounds› and ‹sound mixing,› relies on dividing ‹white noise.› This requires the use of
electric filters which permit a dividing of ‹white noise› into sound waves of any frequency range and
density—comparable to a prismatic dividing of white light into bands of color. Because of the lack of
differentiated filtering systems, in «Study II» a special process for producing non-stationary sound
occurrences was used. This made it possible to include the entire family of sounds in the
compositions. Instead of the strangest and most unlikely sounds, sought after even more was the
outermost uniformity of sound materials and their form.
Študije I je elektronska kompozicija Karlheinz Stockhausena iz leta 1953. Skladatelj jo je opisal kot
''prvo kompozicijo s sinusnimi toni'', z drugimi besedami, prva kompozicija sestavljena izključno iz
elektronsko generirane čiste oblike valovanja, kar služi kot zaščiten ukrep, da se prepreči vsakršna
povezava s predhodnimi instrumenti, elektronskimi orglami ali sintetizatorji. Že od začetka je
kontroliral proces sitneze. Elektronsko ustvarjeni sinusni toni nimajo alikvot, zaradi česar so
enakovredni najpreprostejšim komponentam katerega koli zvoka v naravi.

Študije I je tudi prva skladba, katere barvni toni v celoti izhajajo iz serijsko določenih kombinacij
delnih frekvenc. Študije I je zmožna ustvariti kompleksne agregacije zahvaljujoč traku, ki omogoča
overlaying več ali manj po volji, ne da bi pri tem trpel hitro poslabšanje kakovosti, povezano s
ponavljajočim se kopiranjem diska na disk. Serijska doktrina leta 1953 je zrcalila politično radikalno
zagovarjanje pravic vseh in enakost vseh lastnosti v zasledovanju revolucionarnega cilja "obnova
glasbe iz osnov, brez predhodnih hierarhij".

Kvaliteta zvoka je odvisna od števil, ukazov in relativne intenzitetealikvot v katere se lahko razveže.