VSRS Sklep II Ips 21/2023

Sodišče: Vrhovno sodišče

Oddelek: Civilni oddelek
ECLI: ECLI:SI:VSRS:2023:II.IPS.21.2023
Evidenčna številka: VS00068912
Datum odločbe: 19.07.2023
Opravilna številka II.stopnje: VSM Sodba I Cp 157/2022
Senat: Karmen Iglič Stroligo (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), mag. Nina Betetto, mag. Matej Čujovič,
Tomaž Pavčnik
Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut: odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - imisije - hrup zaradi prometa - javnopravna
odškodninska odgovornost države - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred
sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Zveza: ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 26. OZ člen 133, 133/3

Jedro
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na
podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali
je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih
strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj
nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne
podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in
morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala
odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem
druge stopnje.

Izrek
I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo
sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1/7
O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnika od druge toženke (države) zahtevata plačilo odškodnine za škodo v zvezi z izgradnjo avtoceste na
trasi Maribor – Lenart. V tej fazi ostaja sporen le del glede duševnih bolečin zaradi hrupa, ki ga povzroča
avtocesta (skupno 17.800,00 EUR s pripadki), ki je zgrajena ob hiši tožnikov upokojencev v mirnem vaškem
okolju, kjer veliko časa preživljata na vrtu.

2. Sodišči prve in druge stopnje sta v prvem postopku (delno) ugodili tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče
je s sklepom II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022 odločilo, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo
materialnega prava, ker je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke utemeljilo na
podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne na podlagi 26. člena
Ustave RS. Reviziji druge toženke je delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I./VI. točki
izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku pritožbi druge toženke ugodilo in izrek spremenilo tako,
da je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu (točka I./VI. izreka) zavrnilo. Pritožbene obravnave ni opravilo,
odločitev je sprejelo na seji senata. Kot pomembne je izpostavilo okoliščine, da so bile na novo (med
postopkom) postavljene protihrupne ograje, za katere pa tožnika zatrjujeta, da niso učinkovite, ker se zvok
odbija v njuno smer. Tožnika nista storila ničesar, da bi hrup omilila, lahko bi na primer zamenjala okna in
zahtevala od države vračilo plačanega zneska. Obrazložilo je, da ugotovitev, da je tožnikoma hrup povzročal
duševne bolečine in je presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, nima za posledico
avtomatizma odškodninske odgovornosti. Zato odškodninska odgovornost druge toženke ni podana.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala, naj
Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj neizvedbe pritožbene obravnave, kršitve pravice do izjave,
materialnega procesnega vodstva in presoje mogočih ukrepov obeh strank za zmanjšanje hrupa. Zadnji sklop
se nanaša na vprašanje kršitve ustavnih načel zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse, saj bi Vrhovno
sodišče to lahko storilo le na občni seji, ter na vprašanje arbitrarnosti odstopa.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 208/2022 z dne 19. 10. 2022 dopustilo revizijo glede naslednjih
vprašanj:

– Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo?

– Ali bi bilo sodišče druge stopnje dolžno pozvati pravdni stranki, da se lahko, glede na to, da se kot temelj
odškodninske odgovornosti druge toženke po novem uporablja 26. člen Ustave RS in ne več 133. člen OZ, o
tem izjavita oziroma podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na navedeno novo pravilno uporabo
materialnega prava relevantni oziroma bi ju moralo povabiti na sejo?

– Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu?

– Ali je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera pravilno opravilo presojo vseh mogočih ukrepov za
zmanjšanje hrupa tako s strani države kot tožnikov ter ali je med nasprotujočima si interesoma (družbeno
koristjo avtoceste) in prizadetimi interesi tožnikov (prekomernega hrupa) našlo pravično ravnovesje?

2/7
Povzetek revizijskih navedb

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnika. Predlagata, naj se reviziji ugodi in izpodbijano
sodno odločbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, naj se izpodbijano
sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, v vsakem primeru pa drugi
toženki naloži povrnitev vseh njunih pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno,
po poteku roka z zakonskimi obrestmi, pod izvršbo. Uveljavljata vse razloge iz 370. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Glede prvega dopuščenega vprašanja se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2021 z dne 9. 2.
2022. Po stališču Vrhovnega sodišča ne zadostuje sklicevanje na tretji odstavek 133. člena OZ, temveč terja
presojo, kaj vse bi lahko z zmanjšanjem imisij naredila država in kaj tožnika. Zaradi zmotne uporabe
materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje bo moralo v
ponovljenem postopku na pritožbeni obravnavi presoditi, ali je druga toženka ravnala protipravno, in na ta
način zagotoviti pravico do izjave tožnikov. Z izpodbijano sodbo pa je spremenilo dejansko stanje v
primerjavi z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi z dne 28. 10. 2019. Vrhovno
sodišče je pritrdilo tožnikoma, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča spremenila šele potem, ko je postala
odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Opozorilo je, da takojšnja uporaba nove sodne prakse za
tekoče sodne postopke ne sme povzročiti, da stranka izgubi določene pravice ali da so sicer zanjo nastopile
kakšne negativne posledice, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na
ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo
razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila. Na pritožbeni obravnavi bi
tožnika lahko podala svoja naziranja ter navedla nova dejstva in nove dokaze glede na novo materialno
podlago - 26. člen Ustave RS. Obširno se sklicujeta na stališča Vrhovnega sodišča ter na dosedanje ugotovitve
izvedenca, ki je pojasnil, kako bi se še lahko zmanjšal hrup z avtoceste. Kršene so določbe glede izvedbe
pritožbene obravnave. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena
ZPP v zvezi s 358. členom ZPP. Gre tudi za odstop od prakse Vrhovnega sodišča.

8. Glede drugega in tretjega dopuščenega vprašanja očitata kršitev pravnega pravila iz drugega odstavka 351.
člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo pozvati pravdni stranki, da se izjavita oziroma podata glede na
novo materialno pravno podlago nova dejstva in dokaze. Ker tega ni storilo, ni opravilo presoje in tehtanja
glede na konkretne okoliščine primera. Zato gre tudi za odstop od prakse Vrhovnega sodišča - sodbe VIII Ips
136/2016 z dne 30. 8. 2016.

9. Glede četrtega dopuščenega vprašanja poudarjata, da je sodišče druge stopnje kršilo 26. člen Ustave RS.
Ni pravilno opravilo presoje vseh mogočih ukrepov za zmanjšanje hrupa s strani države in tožnikov ter med
interesom države (družbeno koristjo avtoceste) in prizadetimi interesi tožnikov ni našlo pravičnega
ravnovesja. Podlago za presojo odškodnine v konkretni zadevi predstavlja 26. člen Ustave RS. Pri tehtanju pa
je treba upoštevati tudi določili četrtega in petega odstavka 15. člena Ustave RS, ki določata, da sta
zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove
kršitve ter da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v
Sloveniji, ni dopustno omejevati zgolj zato, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Obširno
se sklicujeta na pravico do zdravega življenjskega okolja, kot izhaja iz 72. člena Ustave RS ter iz Zakona o
varstvu okolja. Sklicujeta se še na 3. člen navedenega zakona ter na načelo odgovornosti iz 9. člena
navedenega zakona (odgovornost povzročitve). Iz prvega odstavka 10. člena navedenega zakona izhaja načelo
plačila za obremenjevanje, pri čemer povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za
preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic

3/7
obremenjevanj okolja, vključno s stroški izvedbe preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske
škode. Povzročitelj mora zmanjšati izpostavljanje hrupu (10. člen Uredbe o mejnih vrednostih kazalcih
hrupa). Niso upoštevana stališča izvedenca A. A. Tudi ni upoštevano, da hrupa ne povzroča le avtocesta,
temveč tudi vhod in izhod oziroma vožnja v tunel in iz njega. Ne vzdrži resne presoje argument o zaprtosti
oken v nočnem času pozimi. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da sta tožnika upokojenca, ki veliko časa
preživita zunaj. Od avtoceste nimata koristi, saj sta imela že prej povezavo z urbanim okoljem z regionalno
cesto. Sta upokojenca, ki zaradi hrupa jemljeta pomirjevala in uspavalne tablete. Trpita zaradi nespečnosti,
sta nervozna in nezbrana. Tožnica ima visok pritisk. Zdravstvene težave so izkazane z zdravstveno
dokumentacijo. Premoženjska in nepremoženjska škoda presegata običajne meje. Poudarjata normativne
omejitve 58 dBA za Ldvn, za nočno raven pa 48 dBA. Sklicujeta se na prekoračitve iz Uredbe o mejnih
vrednosti kazalcev hrupa v okolju. Upoštevaje Direktivo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je nočna
raven hrupa avtoceste prekoračena kar za 13 dBA. Glede na omenjeno Uredbo ima pri izbiri ukrepov varstvo
pred hrupom prednost zmanjševanje imisije hrupa pri njenem izvoru pred ukrepi preprečevanja širjenja
hrupa v okolju. Če primarni ukrepi niso možni ali so težko izvedljivi, je treba uporabiti sekundarne, med
katere spada predvsem posaditev širokih drevesnih pasov, postavitev zemeljskih nasipov in gradnja
protihrupnih pregrad. K terciarnim ukrepom spada predvsem povečanje zvočne izoliranosti občutljivih
fasadnih elementov (okna, vrata) na izpostavljenih stavbah. Zgolj zamenjavo oken kot pasivno protihrupno
zaščito izločata Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb in Pravilnik o prvem ocenjevanju in
obratovalnem monitoringu hrupa za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje ter okoljskimi standardi
SIST ISO 1996-1:2016 in SIST ISO 1996-2:2017. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati tudi 13. točko
delnega gradbenega dovoljenja za predmetni odsek avtoceste, ki določa, da je zaradi prekoračitve hrupa
investitor dolžan izvesti dodatne ukrepe (dodatne protihrupne ograje, pasivno protihrupno zaščito) ter v
skladu s 13. členom Uredbe o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste v najkrajšem možnem času skladno z
veljavnim predpisi odpraviti morebitne negativne posledice, ki bi nastale zaradi graditve in obratovanja
avtoceste. Menjava oken bi zanju predstavljala nesorazmerno finančno breme, saj sta upokojenca s
skromnima pokojninama. Ker država prejema davkoplačevalska sredstva, bi morala urediti menjavo oken.
Sodišče le pavšalno govori o menjavi oken in ne pove, kakšna okna bi morala na novo vgraditi, da bi se
zmanjšal hrup pod dovoljeno mejo. Zato ni razlogov o odločilnih dejstvih in je storjena absolutna bistvena
kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odgovor na revizijo

10. Druga toženka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev. Niso zagrešene kršitve pravdnega
postopka. Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave, saj je bil postopek v celoti in
popolno izveden pred sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in izvedlo vse
potrebne dokaze. Tožnika sta se tudi izrekla o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke,
sodišče druge stopnje pa je tehtno in hkrati presojalo ukrepe vseh strank postopka. Pravilno je ugotovilo, da
ne gre za protipravno ravnanje druge toženke in da tožnika nista ničesar storila za zmanjšanje škode. Pravilno
je ocenilo možne ukrepe za zmanjšanje hrupa s strani države in tožnikov, pretehtalo med družbeno koristjo
avtoceste in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa. Vsa potrebna dejstva je ugotovilo s
pomočjo listin, izjav prič in drugih izvedenih dokazov, ki so bili podlaga prvostopenjske odločitve.

Odločitev o reviziji

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila

4/7
revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vsebina revizije je v okvirih dopuščenih vprašanj, razen
v delu, ko tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.
člena ZPP. V tej smeri Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo. Zato se s tem revizijskim očitkom ni ukvarjalo.

13. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede več vprašanj. Prva tri dopuščena vprašanja se nanašajo na
procesno pravni vidik obravnavane zadeve. Prvi dve vprašanji lahko pomenita logično povezano celoto pri
izbiri ustreznih procesnih dejanj oziroma ravnanj pritožbenega sodišča v novem postopku, po drugi strani pa
sta lahko tudi divergentni v medsebojnem razmerju. Izpostavljata namreč odgovor na vprašanje, ali je bilo
sodišče druge stopnje dolžno izvesti pritožbeno obravnavo ali pa bi morda lahko odločilo na pritožbeni seji,
upoštevaje pri tem morebitno novo procesno aktivnost pravdnih strank, pri čemer bi v vsakem primeru
moralo najprej pozvati pravdni stranki, da se o novi pravni podlagi izjavita oziroma morebiti navedeta tudi
nova dejstva in predlagata nove dokaze in ju po potrebi povabiti na sejo. Navedeno drugo vprašanje
subsumira tretje dopuščeno vprašanje - ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo pravilo o
materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP), torej zopet - ali je pred odločanjem opozorilo pravdni
stranki, da je na seji ugotovilo, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se
nobena pravdna stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ob potrebni skrbnosti ni sklicevala in je tudi
pritožnik v pritožbi ni navajal, ter da naj se zato o njej pisno izjavijo (drugi odstavek 351. člena ZPP).1
Četrto dopuščeno vprašanje je predmet materialnopravne presoje, ki bi jo po pozitivnem odgovoru na
predhodna vprašanja moralo na novo opraviti sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi ali pa v primeru
razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje to sodišče.2

14. Vrhovno sodišče iz v nadaljevanju navedenih razlogov pritrjuje revidentoma, da ju bi moralo sodišče
druge stopnje na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP najprej pozvati, naj se izjavita o novi
materialnopravni podlagi, pri čemer bi lahko navedla tudi nova dejstva in predlagala nove dokaze, ki so
relevantni za to podlago, nato pa šele oceniti glede na okoliščine primera, ali bo treba opraviti pritožbeno
obravnavo. V ta namen bi namesto pisnega poziva pravdne stranke lahko povabilo tudi na sejo. Pritožbena
obravnava bi morala biti izvedena, če bi bili podani pogoji iz 347. člena ZPP.

15. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago, ne da bi predhodno
opravilo navedeni procesni protokol. Ni je več utemeljilo s 133. členom OZ, temveč s 26. členom Ustave RS.
Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred
očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Ne gre za tehtanje interesov oziroma pravic in
obveznosti prirejenih oziroma enakopravnih pravdnih strank – dveh fizičnih oziroma pravnih oseb, temveč
sta na eni strani sta tožnika fizični osebi – državljana, na drugi strani pa je tožena tudi Republika Slovenija,
torej država. V konkretnem primeru je zato pravno odločilno vprašanje, ali je mogoče govoriti o
protipravnosti ravnanja, ko država zgradi avtocesto. Kriteriji za priznanje odškodnine in njeno višino so
drugačni kot v prvem primeru. Oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in
razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom
koristi, in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega
življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Do sedaj je bilo že ugotovljeno, da se je
tožnikoma vsakodnevno življenje spremenilo, da je kljub menjavi oken njuno življenje na prostem drugačno,
kvaliteta zraka je slabša, izpostavljena pa sta tudi vsakodnevnemu hrupu. Takšno poslabšanje je treba
uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od
avtocest le korist. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je
postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa.3 Vrhovno sodišče je opisano
pravno stališče, ki temelji na drugi pravni podlagi, zavzelo v citiranem sklepu II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022.
Sodna praksa se je torej spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna.

5/7
Takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke pa ne sme povzročiti, da stranka izgubi
določene pravice ali da so sicer zanjo nastopile kakšne negativne posledice, ker je določena procesna dejanja
upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja
opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času
spremenila.

16. Že nanizane pomembne razlike navedenih pravnih podlag in navedeni časovni mejnik, ko je bila sodna
praksa Vrhovnega sodišča spremenjena, kažejo na potrebo po drugačni – dopolnilni procesni aktivnosti
sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje revidentoma ni omogočilo, da se izjavita o opisani novi drugačni
materialnopravni podlagi, katere do tedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih
strank, na možnost uporabe te pravne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne
nezadostne neskrbnosti nista mogli in morali računati. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred
sodiščem druge stopnje.4 Ob opisanem procesno pomanjkljivem ravnanju sodišča druge stopnje je storjena
očitana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 351. člena
ZPP, kar je vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Ker
sta bila ob povedanem prikrajšana za pravico do izjave, pa je storjena tudi vsebinsko uveljavljana bistvena
kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave
RS.

17. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je ob povedanem pozitiven. Odgovor na prvo dopuščeno
vprašanje pa bo lahko poleg že dosedanje odvisen tudi od morebitne nove trditvene in dokazne aktivnosti
pravdnih strank,5 ko bo sodišče druge stopnje najprej moralo ravnati v skladu z določbo drugega odstavka
351. člena ZPP, kot je bilo predhodno pojasnjeno.

18. Materialnopravno pravilen odgovor (četrto dopuščeno vprašanje) bo mogoč šele na podlagi pravilne
uporabe citiranih procesnih določb v novem postopku ob presoji vseh materialno pravno pomembnih
okoliščin.

19. Glede na povedano je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter
vrnilo temu sodišču v novo sojenje (tretji odstavek 380. člena ZPP). Vrhovno sodišče, ki sicer pritrjuje
materialnopravni presoji, da je treba uporabiti kot pravno podlago 26. člen Ustave RS, samo ne more prvič
oceniti revizijskih očitkov v luči navedene ustavne določbe. To ji preprečujejo ustavnopravna jamstva in 22.
in 25. člena Ustave RS.

20. Glede na do sedaj obrazloženo napotki za delo sodišča druge stopnje niso potrebni.

Odločitev o revizijskih stroških

21. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s
154. členom ZPP).

Sestava senata in glasovanje

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe.
Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

6/7
 -------------------------------
1
Bistvene kršitve določbe 285. člena ZPP revidenta ne uveljavljata. Zato se revizijsko sodišče s tretjim
dopuščenim vprašanjem posebej ni ukvarjalo.
2
Glej Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom
dr. Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, Uradni list RS; stran 100.
3
Primerjaj na primer sklepa VS RS II Ips 126/2019 z dne 29.5.2020 in II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022. Pri
tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodna praksa v tej smeri še oblikuje.
4
Ibid, stran 97.
5
Tožnika v reviziji tako njuno procesno aktivnost že zatrjujeta oziroma nakazujeta.

Datum zadnje spremembe: 01.09.2023

7/7

Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)