Selnica ob Dravi, julij 2023

SEZNAM SODELUJOČIH AVTORJEV

NENAD KOSTIĆ – SRBIJA

MITJA STANEK - SLOVENIJA

MATJAŽ DUH – SLOVENIJA

JOŽEF JURIČ – SLOVENIJA

ANDREJ VELIKONJA – SLOVENIJA

DOMAČI, SELNIŠKI AVTORJI

BOŽO KRIVOKAPIĆ, JOŽE ŠINKOVEC,

KRISTINA LEŠNIK, ANDREJ VIHER, JANKO LISJAK, OTO VOGRIN

LIKOVNA KOLONIJA VEŠ LOJZE, KAKO ZELENA JE BILA NAŠA DOLINA …
Gradišče na Kozjaku je naselje v Občini Selnica ob Dravi. Ima 172 prebivalcev (moški:
86, ženske: 86), 6,9 km2 površine in povprečno nadmorsko višino 534 m. Statistični
podatki za leto 2020.

Pozdrav, slovo ali praznovanje – veliko je razlogov, noben zgolj tako ali samo
z dobrimi nameni. Pripeljali so nas in razporedili, da bi ploskali in se
smejali … Zalili smo s kozarcem vina (misli si), kot se pač ob taki priliki pri
nas spodobi, pa naj praznujemo ali žalujemo. Običajno še zapojemo kakšno, ovce
se pasejo, bidri gredo naprej in jutri bomo vse skupaj, kot običajno, pozabili.
Trije so še. In preden pozabijo ali pa se odselijo in se zaselek spremeni v
osamljeno lupino, je prav ali pa tudi ne, bodo rekli. Zato, za naše »te male«
in za one izpred sto leti, da pomnijo vsaj, kako zelena je bila naša dolina.

Zakaj zelena? Morda zato, ker je zelena barva ravnotežja in harmonije, prenove,
morda tudi ponovnega rojstva. Ker je barva stabilnosti in vzdržljivosti ter ima
neverjetno sposobnost ljubiti in negovati sebe in druge brezpogojno. Pa tudi
ali pa predvsem zato, ker nekje globoko v sebi simbolično skriva upanje – ne
damo se. Izmed neskončne palete zelenih barv se prostoru Gradišča najbolj
prilega barvni spekter Hooperjevih barv, ki nekje v snopih žadasto zelenih
tonov osvetljujejo skoraj noč ali pa vsaj nekakšno ugašanje dneva. Njegove
zelene svetlobe prihajajo od vsepovsod pa tudi od nikoder. Zato je v teh barvah
čutiti barvno paleto vseh barv, le črne ne, sicer pa črna tako ali tako ni
barva. Oblike so jasne, a nikdar dokončne. Morda bi Hooper Gradišče danes
naslikal, kot je sliko: New York, New Haven and Hartford poimenovano po
železniški progi vzhodne obale. Nastala je v času depresije in prikazuje
pokrajino in zapuščeno hišo. Na njemu samosvoj način obuja ponavljajoče se teme
minljivosti in osamljenosti mimoidočega. Široka vodoravna črta železnice
nakazuje smer poti in oder, ki poudarja ločitev med gledalcem in prizoriščem.
Ostre linije ter koti hiše so omehčani z zaobljenimi, naravnimi oblikami
dreves, temno zelena pa uravnoteži svetlo nebo in prav tu so skrite Hopperjeve
zelene, ki celotno kompozicijo združijo v harmonično celoto.

In kako zelena je bila naša dolina …? Skozi oči enega in mnogih, pa čeprav so
tam preživeli le nekaj trenutkov, občutkov in spominov, ki so jih pobrali po
pripovedovanju domačinov, pretežno kmetcev in nekaj gospodičen tam izpod onih
dveh hribov. Nastale so podobe, ki niso nastale le na dan 26. maja 2023,
nastajale so štirideset let. Po pripovedovanju je nastala grafična mapa, ki so
jo soustvarili:

NENAD KOSTIĆ
MATJAŽ DUH
ANDREJ VELIKONJA
JOŽEF JURIČ
MITJA STANEK
pa tudi OTO VOGRIN.

Ta mapa nikoli v celoti ne bo razkrila skrivnega odnosa s tem lokalnim okoljem,

pa vendar govori zgodbo nekega časa.

Ena mapa, a na milijone zgodb, in še jih boste morda risali čez njo … in
povedali zgodbo svojega življenja.
NENAD KOSTIĆ, BREZ NASLOVA, 2023, sitotisk, 40 X 30 cm
likovno delo, STALNA ZBIRKA LOJZETA ŠUŠMELJ
 MATJAŽ DUH, MESTO, 2023, linorez, 40 X 30 cm
likovno delo, STALNA ZBIRKA LOJZETA ŠUŠMELJA
VELIKONJA ANDREJ, JUTRO, 2023, linorez, 30 x 40 cm
likovno delo, STALNA ZBIRKA LOJZETA ŠUŠMELJA
JOŽEF JURIČ, DIRIGENT, 2023, linorez, 40 X 30 cm
likovno delo, STALNA ZBIRKA LOJZETA ŠUŠMELJA
MITJA STANEK, LEDENA KOCKA, SONCE IN ČRNI TERMOMETER, 2023, 53 x 53 c
OTO VOGRIN, KAKO ZELENA JE BILA NAŠA DOLINA, 2023, linorez, 40 X 30 cm
likovno delo, STALNA ZBIRKA LOJZETA ŠUŠMELJA
O KOLONIJI IN RAZSTAVI …

Likovna kolonija Veš Lojze, Kako zelena je bila naša dolina, ki je potekala julija 2023, sestoji iz dveh delov,
namreč na pobudo vsakoletnega organizatorja Ota Vogrina so udeleženci ustvarili grafične liste za mapo
stalne zbirke, hkrati pa še dela na platnu. Letošnja kolonija je tako kot vse dosedanje posvečena Lojzetu
Šušmelju, poleg tega pa še osnovni šoli v kraju Gradišče na Kozjaku s tremi učenci, ki ji grozi ukinitev, kar
bi pomenilo izumrtje celotnega kraja. Umetniki so z namenom agitacije ustvarjali v Domu krajanov Gradišče
na Kozjaku, kar je letošnji koloniji dalo prav poseben pečat.
Grafike za mapo so prispevali naslednji umetniki: redni udeleženec iz Vojvodine in prijatelj kolonije
Nenad Kostić se predstavlja z enobarvnim sitotiskom v obliki varijacije na njegove križne kompozicije,
tokrat v obliki brezdušnega robota, ni pa zapustil dela na platnu; Matjaž Duh nastopa z grisaillnim linorezom
Mesto, ki spominja na njegov vzporedni ciklus Portalov, v obliki neskončnega, adicijsko komponiranega
domišljijskega mesta; sledi Andrej Velikonja s črno-belim linorezom Jutro, ki v geometrijski stilizaciji
nekoliko spominja na njegovo sočasno stvaritev v akrilu na platnu Brzice, ki pa so, v nasprotju, gestualno
ekspresivne; nato Jožef Jurič, ki s svojim dirigentom posega v redke figuralne upodobitve, pri čemer se zdi,
da dirigent ne vodi orkestra, ampak s čarovniško palico ukazuje vodam in vetrovom, kot nekakšen bog;
nadalje preseneča Mitja Stanek s popolnoma nenavadno, geometrizirajočo in presevajočo kompozicijo
Ledena kocka, sonce in črni termometer; sledi pa še Oto Vogrin, ki predstavlja sicer samo en linorez za
mapo z naslovom Kako zelena je bila moja dolina, z nostalgičnim plesom ringa ringaraja treh otrok v
nekoliko kaotičnem okolju, medtem ko je v okviru kolonije ustvaril hkrati številna eksperimentalna grafična
dela, ni pa zapustil dela na platnu, ali pač.
Za razstavo platen so svoja dela prispevali tako gostujoči kot domači umetniki, pri čemer so se vsi
vživeli v kobansko podeželje. Matjaž Duh je za to priložnost ustvaril delo, ki spominja na sočasni ciklus War
Pigs, le da ima na “razglednici”, namesto vojaškega prizora, upodobljeno šolo v Gradišču v grisaillnem
koloritu. Brzice Andreja Velikonje uvajajo kaotičnost podivjane vode, kot je nedavno pustošila po Sloveniji,
četudi med kolonijo še nihče ni slutil katastrofe. Celo zemeljski kolorit vode in nečista bela pena zbujajo
“preroško” asocijacijo na umazano vodovje, kot ga pri nas še nismo doživeli. Krajina Jožefa Juriča
preseneča s svojo navpično poudarjeno kompozicijo, saj gre osrednja navpičnica od htoničnih, zemeljskih
sfer preko vegetabilne površine vse do neba, s poudarjeno ekspresivnimi, gestičnimi potezami. Prazna šola
Boža Krivokapića žalostno opozarja na posledico ukinitve te edinstvene vzgojno izobraževalne ustanove na
Slovenskem, uvajajoč starinsko, nostalgično vzdušje. Na klopi leži odprt prazen zvezek (tabula rasa),
zraven je črnilnik, sveča, pero in trikotnik, vse upodobljeno s ptičje perspektive. Andrej Viher je upodobil
krajino v olju na platnu kot izrez iz gozda s podrtim deblom, ki je nekoliko, dejali bi nadrealistično ukrivljeno,
ostanek gozda pa je upodobil kot neprehoden preplet rastlinstva, pri čemer je uporabljal točkasto,
pastozno, skorajda neoimpresionistično nanašanje barve v kombinaciji z risarskimi potezami vejevja. Janko
Lisjak je upodobil idilično veduto Gradišča na Kozjaku s podobnimi, objektno razkrajajočimi, točkastimi
potezami z risarskimi intervencijami kot v prejšnjem primeru, vendar s svetlejšim, s svetlobo prežarjenim
koloritom. Trije labodje med pristajanjem na vodni površini Kristine Lešnik z naslovom Labodji spev sodijo
skorajda v kakšno oddajo National Geographica o neokrnjeni naravi. Slikarka jih je upodobila dinamično
razgibane z razprtimi krili in brizgajočo vodo vsenaokrog, kot poklon življenju in v opomin vsem, ki ga
uničujejo z uničevanjem okolja. Še zadnjo idilo je ustvaril Jože Šinkovec v smislu pastorale s pasočimi se
kravami v ospredju in veduto Gradišča v ozadju, sredi zelene pomladne krajine, za katero pa obstaja
grožnja, da morda kmalu ne bo več nikogar, ki bi jo naseljeval.
Letošnja kolonija torej zapušča zanimiva dela, z grafičnimi se bo obogatila stalna zbirka
Šušmeljevega razstavišča, v okviru kulturnega hrama Arnolda Tovornika, tokrat v znamenju demografsko
ogroženega naselja Gradišče na Kozjaku v občini Selnica ob Dravi.

Mario Berdič Codella, 12. september 2023

Grafični odtisi linoreza, nastali na likovni koloniji domačih avtorjev

(avtorji: Kristina Lešnik, Božo Krivokapić, Janko Lisjak in Jože Šinkovec)
MATJAŽ DUH, 2023, akril na platno, 70 X 50 cm
VELIKONJA ANDREJ, BRZICE, 2022, akril na platno, 50 x 70 cm
JOŽEF JURIČ, KRAJINA, 2023 akril na platno, 60 x 50 cm
BOŽO KRIVOKAPIĆ, PRAZNA ŠOLA, 2023, akril na platno, 50 x 70 cm
ANDREJ VIHER, KRAJINA, 2023, olje na platno, 70 x 50 cm
JANKO LISJAK, GRADIŠČE NA KOZJAKU, 2023, akril na platno, 50 x70 cm
KRISTINA LEŠNIK, LABODJI SPEV, olje na platno, 30 x 60 cm
JOŽE ŠINKOVEC, 2022, akril, 50 x 65 cm