Kolesarjenje od izvira Mure do slovenske meje

Osem v glavnem gorskih kolesarjev smo se posedli v kombi in krenili skozi predor
Karavanke proti izviru reke Mure v Avstriji. Kot prava odprava smo imeli tudi svojega
šoferja in kuharja.

Pot se začne v vzhodnem delu narodnega parka Hohe Tauern. Do tja prispemo po avtocesti
Villach–Salzburg, izvoz St. Michael (pri mitnici za plačilo predora). Od tam naprej vodi cesta
samo še naravnost proti zahodu. Z avtom se pripeljemo do višine 1590 m, od koder je še
približno 300 višinskih metrov vzpona po lepem makadamu med številnimi skoraj tritisočaki
in šumečimi slapovi. Pri Sticklerhütte, Koči pri izviru, se začne precej močvirnato območje.
Nekaj časa smo kolesa nosili, vendar smo na koncu zatrepa naleteli na skoraj 2 m snega, tako
da bomo izvir obiskali ob drugi priložnosti.

Tu se je začela naša prva etapa (1. dan). Dobrih 40 km in 800 višinskih metrov spusta po
ozki dolini mimo Muhra do St. Michaela, kjer naj bi prespali prvo noč. V Muhru je vsako
leto v začetku junija start uradnega tridnevnega rekreacijskega tekmovanja Tour de Mur.
Nastal je iz protesta kolesarjev o pomembnosti oživljanja in urejanja kolesarskih poti.
Tekmovanje je vsako leto bolj množično in sedaj udeležence štejejo že v tisočih.

Mauterndorf je impresivno mestece, poletno in zimsko športno središče ter ravno prav
oddaljeno od večjih mest, še vedno pa lahko in hitro dostopno. Glavna znamenitost je grad iz
13. stoletja, ki ga je kot poletno rezidenco uporabljal tudi salzburški škof. Z glavnega stolpa je
lep razgled po dolini in okoliških hribih. Zgrajen je bil na ruševinah rimske utrdbe. V svoji
bogati zgodovini je zamenjal precej lastnikov, konec 60. let pa je prešel v last Republike
Avstrije. V letih 1979 do 82 so grad prenovili z državnim denarjem in od tedaj je regionalni
kulturni center, v katerem prirejajo gledališke predstave, koncerte, razstave in predavanja.

Kamp v St. Michaelu je bil zaprt, zato smo že v temi kolesarili do Mauterndorfa, kjer je
kamp v idilični naravi pod smučiščem odprt vse leto. Še več, lastnica nam je v najem za 52 €
dala celotno kočo z lepo opremo in kopalnico s talnim ogrevanjem. Razkošje glede na to, da
smo hoteli spati v šotorih.

Naslednji dan (2. dan) smo se prebudili v pravo sončno, a mrzlo gorsko jutro. Pot nas je
najprej peljala mimo gradu Moosham, sredi 18. stoletja znanem po čarovniških procesih,
naprej prek Tamswega do St. Ruprechta, v katerem je Lesarski muzej. Tamkajšnji del
pokrajine je prava gozdna zakladnica Avstrije in večina ljudi tam dobiva dohodke v povezavi
z lesom oziroma predelavo lesa. To je mogoče videti v lesenih balkonih, lepo izrezljanih
stebričkih, številnih lesenih mostovih, od katerih tudi dva nista enaka, rezljanih znamenjih ob
cesti ...

Grad Moosham je prvič omenjen leta 1256, zdaj pa je v zasebni lasti družine Wilczek
Nepomucky, ki je grad kupila leta 1886 in ga rešila pred propadom. Grad ima s svojo
arhitekturo umetnostno in zgodovinsko vrednost, v njem pa je tudi muzej, v katerem so
razstavljeni dragoceni predmeti, ki jih družina Nepomucky zbira že šest generacij. V grajski

1
kleti so dobro ohranjene tudi zaporniške celice in sobe z mučilnimi napravami, ki so jih
uporabljali za obtožene čarovništva in magičnih sposobnosti.

Ob poti je za ogled zanimivih tudi več cerkva, samostanov, ruševin in gradov, a se jih
popotnik počasi naveliča. V Murauu smo se ustavili samo na pivu in kebabu, nato smo
odhiteli naprej po ozki dolinici ob ozkotirni železnici do mesteca Frojach v
Schmalspurbahnmuseum, kjer so razstavljene lokomotive in vagoni še iz cesarjevih časov
(obisk samo ob predhodni najavi). V Judenburgu priporočam vzpon na glavno mestno
znamenitost, 76 m visok zvonik iz 15. stoletja. Ob našem obisku so ga ravno prenavljali, tako
da smo bili z vrha prikrajšani za lep razgled po okolici. Mesto je znano tudi po uporu vojakov
ob koncu prve svetovne vojne. Cilj naše druge etape je bil otoček na Muri blizu Zeltwega z
idiličnim kampom v bližini znanega dirkališča, kjer so še pred nekaj leti prirejali dirke F1.
Glede na to, da smo "zbrcali" 130 km v sončnem vremenu, se nikakor nismo dovolj naužili
hladnega piva, ki ga je lastnik prodajal za en (1) €.

Naslednji dan (3. dan) smo začutili mišice, za katere dotlej nismo vedeli, vendar sta nam bila
naklonjena vsaj dokaj oblačno vreme in zmerna temperatura. Na vsak način smo hoteli
odpeljati en krog po znamenitem avstrijskem ringu A1, vendar bi morali kolesa zvleči čez dve
visoki ograji, proga pa je na enem mestu sploh prekinjena. Zdaj ljubitelji motošportov in
sponzorji dirk že nekaj let bijejo bitko z okoliškimi prebivalci in okoljevarstveniki o ponovni
oživitvi in obnovi dirkalne steze, vendar je vse skupaj še na mrtvi točki. V Sachendorfu so nas
zamikale konjske stave, vendar nobeden ni imel poguma oziroma denarja za ta "špas", kaj šele
izkušenj s konjskimi stavami.

Hiteli smo naprej do Leobna, kjer sta pivovarna Gösser in muzej o pivu. Ob sobotah in
nedeljah obhodi po pivovarni niso mogoči, kar pa nam ni preprečilo pokušanja znanega
avstrijskega piva po okoliških pivnicah. Prevedrili smo tudi edino deževno ploho na celotni
poti od izvira do meje. Pozneje je mokra cesta terjala davek dveh padcev in odstop enega
člana zaradi zvitega zapestja. Tokrat je spremljevalno vozilo zelo pripomoglo k hitri rešitvi
težav.

Bärenschützklamm je soteska pod 300 m visokimi stenami Röthelsteina in s 1720 m visokim

vrhom Hochlantsch v ozadju. Leta 1978 je bil razglašen za naravni spomenik. V začetku steza
vodi po gozdni učni poti, pozneje čez številne mostičke, brvi in lestve mimo bučečih slapov,
kaskad in kristalno čistih tolmunov, kjer lahko občudujemo moč narave in vode, ki si utira pot
v nižine. Pot je bila urejena leta 1902, pozneje je bila zelo poškodovana, leta 1997 pa je voda
odnesla skoraj polovico vseh brvi, mostov in lestev. Ob pomoči domačinov, prostovoljcev in
domačega planinskega društva je bila leto pozneje v celoti obnovljena. Zanimiva je tudi z
geološkega stališča. Številni utori, škraplje, kraški izviri, reliefi pričajo, kako je voda
oblikovala skalovje. Grapa je pribežališče številnih živalskih in rastlinskih vrst, uspešno pa v
njej sobivajo številne rastlinske vrste, značilne za nižinske predele in rastline, ki so se v ledeni
dobi pomaknile iz višjih predelov v toplejše nižine. Za vzpon do samega vhoda v sotesko in
po njej sta potrebni najmanj dve uri in pol, še nekaj časa za vzpon na Hochlantsch, tako da je
skupaj s spustom to kar prijeten poldnevni izlet.

2
Ves čas od začetka ture do naslednjega mesta Brück an der Muhr smo se vozili proti vzhodu,
tam pa Mura zavije proti jugu, skozi ozke soteske v smeri Panonske nižine. Pri Mixnitzu si je
obvezno treba ogledati najlepšo, dobro opremljeno in zavarovano sotesko s prelepimi slapovi-
Bärenschützklamm. Zvečer smo blizu Frohnleitena našli prijaznega domačina, ki nam je
odstopil počitniško prikolico s predprostorom, da smo po 110 km lahko skuhali testeninsko
večerjo in začeli nabirati moči za naslednji dan.

Zadnja etapa (4. dan) je bila zopet sončna, a tudi najkrajša, samo 90 km do Spielfelda po
slovensko Špitala. Malo pred Gradcem je v bližini mesteca Gratwein zanimiv muzej na
prostem-Osterreichisches Freilichtmuseum. Na ogled so postavljene vse značilnosti za vsako
avstrijsko pokrajino posebej. "Prebivalci" nazorno prikazujejo običaje, življenje in arhitekturo
avstrijskih dežel od 6. stoletja naprej.

Ideja o muzeju na prostem izvira iz 19. stoletja iz Skandinavije. Idejo o ohranitvi starih
običajev, načina življenja in arhitekture je uresničil Šved Hazelius Arthur na otočku
Djurgaarden blizu Stockholma. V Avstriji je pionir muzejev na prostem Rudolf Meringen z
idejo o letalskem muzeju na prostem, vendar se ideja ni uresničila za časa njegovega življenja.
Tri leta po njegovi smrti, leta 1970, so na čelu z glavnim načrtovalcem Victorjem Herbertom
Pöttlerjem na obsežnem 65 hektarjev velikem območju odprli prvi avstrijski Freilichtmuseum
v mestu Stübing pri Gradcu in spada med deset največjih in najimpresivnejših muzejev na
prostem v Evropi. V vseh letih obstoja ob podpori in tesnem sodelovanju vseh avstrijskih
zveznih dežel stalno dopolnjujejo in širijo muzej. V pristojnosti ima tudi pomembne naloge,
kot so zbiranje, ohranjanje, restavriranje, dokumentiranje in nabava predmetov v povezavi z
avstrijsko kulturno dediščino. Razstavljenih je 96 originalnih kmečkih hiš z vseh območij
Avstrije, na ogled je kolekcija tradicionalnih vozil, oprema in kmečki pripomočki, vseskozi
potekajo prikazi dela in življenja na kmetijah, organizirajo tudi vodene programe za šolarje,
starejše in zaključene skupine.

Za samo mesto Gradec je potreben ves dan za obisk vseh znamenitosti; mi smo si ogledali
samo umetni otok Murinsel, ki ga je po ideji Roberta Punkenhoferja zasnoval newyorški
umetnik Vito Acconci; Kunsthaus, ki s svojo podobo izstopa od preostalih zgradb, in Uhrturm
na vzpetini nad mestom, s katerega je lep pogled nad celotnim mestom in okolico. Vse dni
kolesarjenja do Gradca smo sicer srečevali kolesarje, vendar se je od tod naprej število
postoterilo; mesto Gradec ne slovi zaman kot mesto, ki je najprijaznejše za kolesarje. V senci
topolov in prijetnem hladu se pot vseskozi vije ob že kar precej široki Muri mimo prijazno
urejenih vasic. Povsod je mnogo okrepčevalnic s pijačo in gostiln z dunajskimi zrezki. Pot do
slovenske meje mine kar prehitro, nihče tudi nima težav z razbolelo zadnjico ali
pomanjkanjem kondicije; zdi se da noge vrtijo kar same.

Pot v glavnem poteka po asfaltirani kolesarski poti ali po zelo malo prometnih vaških cestah,
po glavni regionalni cesti samo okoli 15 do 20 km in kakih 10 km po makadamu, tako da je
primernejša za treking kolesa, pa tudi za družine z otroki. Od izvira do konca poti pri
Gornji Radgoni je 374 km. Pot je vseskozi zelo dobro označena z zelenimi tablami. Vsi, ki
potrebujete podrobnejši opis poti in krajev ter znamenitosti, lahko na strani
www.esterbauer.com naročite odličen in priročen vodnik. Na začetku poti vas spremljajo

3
encijani in alpske kmetije, vzdolž "Steierische Holzstrasse" vidite vso raznovrstnost obdelave
lesa, pivovarno. Južno od baročnega Gradca, evropskega mesta kulture leta 2003, pa se
začnejo vinorodne gorice, sončnična in bučna polja, čisto na koncu pa se lahko razvajate še v
termalnih vodah. Več informacij lahko najdete na www.murradweg.com ali
www.radtouren.at. Med potjo je dobro poskrbljeno za hrano in pijačo, tudi prenočišč v
zasebnih sobah ali hotelih ne manjka, prav tako ne kampov, mogoče pa je spati tudi v
gozdovih ali na travnikih ob poti. Med mesti ob poti vseskozi vozi vlak, od maja do oktobra
pa tudi avtobus (največ pet koles), tako da ni težav, če se je treba vračati.