Uberto Eco napoved iz 1995
Umberto Eco leta 1995 napovedal današnji fašizem
01/03/2016
Članek povzema zapis Umberta Eca: Ur-
Fascism, The New York Review of Books, 1995
in komentira dogajanje dvajset let pozneje.
19. februarja 2016 je svet izgubil velikega
pisatelja in filozofa, Umberta Eca. Poleg mnogih
literarnih uspešnic je leta 1995 napisal esej, v
katerem srhljivo natančno napoveduje novo dobo
latentnega fašizma, ki se danes vztrajno širi po
Evropi. Esej začne z vtisi, ki se jih spomni iz
časa Mussolinija, ko je bil še kratkohlačnik.
Rojen leta 1932, Umberto do svojega trinajstega
leta ni poznal drugega kot fašizem, diktaturo in
neprestano vojno, ki je bila za vse mlade
Italijane nekaj običajnega. Tako kot je za mlade
Iračane ali Američane, mlajše od 14 let, “večna
vojna” normalno stanje.
Umberto je bil takoj po koncu vojne najbolj
navdušen nad tem, da so se končali neskončni
diktatorjevi govori in v svojem značilnem slogu
dodal, da je konec govorov začetek svobode
govora. Ko ena oseba neprestano govori,
množice pa poslušajo in reproducirajo povedano,
smo korak bliže fašizmu. In zakaj vedno
govorimo o fašizmu? Zakaj ne govorimo o
nacizmu, ustaštvu ali falangizmu? Ker je
italijanski fašizem tako kronološko kot tudi
konceptualno prvi: italijanski fašizem ni imel
posebne filozofije, manifesta ali Končne rešitve.
Mussolini je imel le retoriko, željo po oblasti in
fetiš na Rimski imperij, ki ga je hotel poustvariti.
Fašizem v Italiji je bil prvi, ki je vpeljal “vojaško
liturgijo, folkloro in modo”. Vojsko se je častilo,
vojska je bila v vsaki pori italijanskega vsakdana
in vojska je morala izgledati lepo. Fašisti so
estetiko dvignili na raven ustrahovanja in
propagande. Črnosrajčniki so tako privabili nove
člane kot tudi sejali strahospoštovanje med
ljudmi. Tega so se dobro zavedali tudi člani
nemškega SS, ki so s svojimi Hugo Boss
uniformami postali simbol zla. Italijanski
fašizem je bil tisti, ki je s svojo (za Italijo
netipično) učinkovitostjo in natančnostjo
1
https://www.renton.si/umberto-eco-fasizem/
prepričal ves svet, da je ta nova oblika režima
mogoče boljša alternativa komunizmu, ki se je
plazil z Vzhoda.
Adolf Hitler je obiskal leta 1941 Maribor in izustil razvpiti
stavek »Naredite mi to deželo spet nemško,« s katerim se
je začelo preganjanje štajerskih Slovencev.
Fašizem je imel mnoge pristaše v ZDA, v Veliki
Britaniji, Latviji, Estoniji, Litvi, Poljski, na
Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Grčiji in
Jugoslaviji, v Španiji in na Portugalskem. Ko je
z vseh strani na slovensko zemljo korakal
sovražnik (italijanski, nemški, madžarski in
hrvaški), se je konzervativni del naroda odločil
prav to: da je morilski fašizem boljši kot
ateistični komunizem. Kljub temu, da je bil
Mussolini od vsega začetka militanten ateist, ki
je o bogu govoril le, ko mu je to koristilo; da je
bil Hitler srdito proti vsem religijam in je kot po
tekočem traku pobijal duhovnike; in kljub temu,
da smo bili Slovenci v nacističnih beležkah
zapisani pod kategorijo “iztrebljenje”. Bili smo
le prepreka med Nemci in njihovim
Lebensraumom. Ampak malce sem zašel.
Zakaj torej vsako nestrpno, nasilno in
samovoljno politiko uvrstimo pod fašizem?
Umberto Eco pravi, da ne zato, ker bi bil
italijanski fašizem tako dodelan, da bi vključeval
vse elemente tovrstnega obnašanja. Ravno
nasprotno: italijanski fašizem je bil tako meglen
in nedodelan totalitarizem, da so v njem
mrgolele nasprotujoče si filozofije in politične
 Uberto Eco napoved iz 1995
ideje. Hitler in Stalin sta dovolila enega arhitekta
in enega uradnega umetnika. Mussolinijeva
Italija je imela mnogo njih. Hitler je bil alfa in
omega Tretjega rajha; Mussolini je dovolil
kralja. Ne zato, ker bil bil Benito bolj
svobodomiseln od Adolfa. Le njegovo stranko je
“micromanagement” manj zanimal kot pa
korakanje po ulicah in ogromno obličje Il Duceja
na njegovem štabu.
Mussolinijev štab v fašistični Italiji
Fašizem je postal vsesplošen izraz zato, ker
lahko iz fašističnega režima odstranimo nekaj
lastnosti, pa ga še vedno prepoznamo kot
fašizem. Če od italijanskega fašizma odstranimo
imperializem, nam še vedno ostaneta Franco in
Salazar. Če odstranimo kolonializem, še vedno
ostane balkanski fašizem ustašev. Če dodamo
fašizmu radikalno nasprotovanje kapitalizmu, se
pred nami pojavi ameriški pesnik Ezra Pound.
Če bi Mussolini upošteval keltsko mitologijo in
misticizem svetega grala, potem bi bil Julius
Evola, italijanski filozof in tradicionalist. In
katere so lastnosti fašističnega režima?
1 Kult tradicije
Tradicionalizem je veliko starejši od fašizma,
saj sega vse do antične Grčije, ko so se
nezadovoljni Grki uprli racionalizmu, ki sta ga
propagirala Platon in Aristotel. Ni Janša prvi, ki
sanja o davnih prednikih iz Norika, ki niso bili
Balkanci ali Slovani. Skoraj vsako ljudstvo je v
določenem času sanjalo o veličastnih prednikih
in njihovih resnicah, ki pa so vedno skrite v
simbolih in izgubljenih zapisih. Ta pozabljena
kultura pa mora biti nujno kombinacija različnih
2
oblik prepričanj in verovanj. Ko nekaj ne zveni
prav, je to zato, ker namiguje na nekaj drugega.
To pomeni, da ta skrita sporočila lahko v
nedogled po svoje interpretiramo. V kultu
tradicije ni več resnic, temveč le ena Resnica, ki
pa je skrita v simbolizmu tradicije.
2 Zavračanje modernizma
Tradicionalizem po definiciji zavrača sodoben
svet, pa naj bo to neustavljiv napredek v
tridesetih letih 20. stoletja, nove platonistične
ideje antične Grčije ali pa zagrizeno
nasprotovanje dejanskemu stanju sodobnega
sveta: multikulturalizem, različne spolne
usmerjenosti, in tako dalje. Evropa je zavračanje
modernizma najočitneje spoznala po francoski
revoluciji, ko se je katoliška srenja uprla novim
idealom; ali pa ko so Razsvetljenje označili za
dekadentni začetek konca civilizacije. Zato je
večni fašizem tudi iracionalen.
3 Iracionalizem
Iracionalizem se gotovo zanaša na dejanja, ki so
sama sebi namen. Dejanja so lepa, izvršiti pa jih
je treba brez predhodnega premisleka - dejanje
zavoljo dejanja samega. Ko moralna avtoriteta
tradicionalistov reče, da je treba nečemu
nasprotovati, se temu brezpogojno
nasprotuje. Tradicionalisti prav tako sumničavo
gledajo intelektualce. Goering naj bi dejal, da ob
vsaki omembi kulture seže po pištoli. Pogosto se
slišijo zaničujoči izrazi za akademike in mislece,
ki so praviloma snobi in degeneriranci. Edina
prava Resnica je tradicionalna kmečka pamet.
Ker univerze so vedno “rdečkarske in
dekadentne, ter vedno izdajajo tradicionalne
vrednote.”
4 Nestrinjanje je izdajstvo
V režimih, ki so tradicionalistični, iracionalni in
temeljijo na koktejlu prepričanj, je kvizling tisti,
ki postavlja vprašanja. Razmišljanje in
postavljanje vprašanj le zmede ljudi, zato je
najbolje, če se ad nauseam ponavljajo krilatice
in enostavčne Resnice. Kritično razmišljanje
 Uberto Eco napoved iz 1995
lahko množico skupaj zlepljenih prepričanj
raztrga v trenutku, tega pa diktatorska moralna
avtoriteta nikakor noče.
5 Strah pred različnostjo
Ko se nekdo ne strinja, je to v homogenem
gibanju pod diktaturo enoumja nekaj
nenavadnega. Tisti, ki postavlja vprašanja, je oni
drugi, ki ni naš. Fašizem raste le z izkoriščanjem
strahu pred različnim, pred drugačnostjo, pred
Drugim. Če se ljudje ne bi bali Drugega, jih
fašizem ne bi mogel mobilizirati s
podpihovanjem strahu, da jim bodo imigranti
pokradli službe, geji otroke, napredna literatura
pa spridila mladino.
Drugi kot tisti, ki posiljuje naše ženske.
Prvi korak, ki ga stori pred-fašistično gibanje, je
opozarjanje na vsiljivce. Donald Trump svari
pred Mehičani, Janez Janša in Viktor Orban pa
pred imigranti z Bližnjega Vzhoda in Afrike. Če
smem citirati Hermanna Goeringa, ki je v
Nurembergu dejal naslednje:
“Navadni ljudje seveda ne marajo vojne. Ne v
Rusiji, ne v Angliji, ne v Ameriki in tudi ne v
Nemčiji. To je jasno. A ljudi se vedno da spraviti
na svojo stran. To je preprosto. Edino, kar jim
moraš povedati, je, da jih nekdo napada.
Pacifiste pa moraš napasti, češ, da niso dovolj
domoljubni in da je zaradi njih država v
nevarnosti. To deluje v vsaki državi.”
6 Legitimiranje frustriranosti
Fašizem svojo moč črpa iz nezadovoljstva
posameznika in celotne družbe. (legitimiranje
frustriranosti) Malomeščanski srednji razred
3
ponavadi najbolj čuti vplive gospodarskih kriz,
saj hitro lahko izgubijo tisto, kar jih loči od
revežev. Ko jim politiki govorijo o tujcih, ki jim
bodo vzeli še tisto, kar imajo, jih z lahkoto
mobilizirajo. “Imam petsto evrov pokojnine, vi
pa boste dali denar beguncem!”
Demonstracije proti imigrantom, Ljubljana, 27.2.2016
(STA)
Pogosto so v resnici prav ti populistični politiki
tako ali drugače razlog za stanje v državi, a z
dovolj močnim dimom in ogledali se da
pozornost preusmeriti na Drugega, ki ga je treba
pred tem hudo demonizirati. Proletarci so se v
zadnjih desetletjih povzpeli v srednji razred in
naj jih vrag, če bodo svoje lagodno življenje
prepustili tujcem – ali “rdečkarjem”. Umberto
Eco je preroško zapisal (še enkrat, to je bilo leta
1995):
“Fašizem prihodnosti bo dobil svojo publiko v
tej novi večini.”
7 Obsedenost z zarotami
Ljudem, ki jim manjka jasna družbena identiteta
in ki se jim zdi, da so prikrajšani, skriti fašizem
dopoveduje, da je njihov edini privilegij to, da so
rojeni v isti državi. Od tod domoljubje, ta
racionalno nerazložljiv ponos na svoje poreklo.
“Slovenija Slovencem!” “Tu je Slovenija!”
“Naše Slovenije ne damo!” Naša prednost je v
tem, da smo rojeni prav tu – kot bi to bil rezultat
božje previdnosti ali usode in ne stvar kozmične
naključnosti. In kot Umberto Eco poudari, prav
sovražnik je tisti, ki narodu podeli identiteto. V
psihologiji večnega fašizma je zato ukoreninjena
obsedenost z zaroto, ki je po vsej verjetnosti kar
mednarodna. Od poletja 2015 se govori, da je
 Uberto Eco napoved iz 1995
begunce v Evropo nekdo spustil namenoma.
Obstajala naj bi neka mednarodna zarota, ki hoče
oslabiti Staro celino, ali še huje (in veliko bolj
specifično), uničiti slovenski narod. “Izumreti
nas hočejo!” se pogosto sliši iz obupanih
množic. Najbolj slavna teorija zarote je bila
Hitlerjeva, ki je bil prepričan, da hočejo Židje
uničiti nemški narod. In zanje je imel posebno
Rešitev. Srbi so svoje sovražnike našli v Hrvatih;
Američani pa v vseh, ki zavračajo ameriški način
življenja in njihovo izvažanje demokracije.
8 Zavist in sovraštvo
do Drugega
Privrženci morajo občutiti ponižanje zaradi
bogastva in moči svojih sovražnikov. To jih
žene, a hkrati se imajo za nekaj več (glej dalje
elitizem). Toda hkrati morajo biti prepričani, da
lahko presežejo svoje sovražnike. Sovražnik je
hkrati premočan in obenem prešibak. Fašistične
vlade so obsojene na izgubo vojn, ker so
konstantno nesposobne objektivno oceniti moč
sovražnika.
9 Življenje je večna bitka
Zanimivo je, da ima večina ekstremističnih
gibanj kompleks konca sveta. In v takem okolju
se ne bori več za življenje, ampak živi za borbo.
Vsak dan je borba proti sovražniku, tako
zunanjemu kot notranjemu (ne pozabimo sil
kontinutete). Sovražnik mora biti uničen, tako ali
drugače. Nemci so imeli Končno rešitev,
Američani imajo Vojno proti terorju, Slovenija
pa sanje o Drugi republiki. Ta končna bitka, ki
4
bo pokončala sovraga, pa namiguje na čas, ki
sledi. Na zlato dobo, kjer vlada mir. Tisočletni
rajh, večno božje kraljestvo, Pax Americana ali
globalni kalifat. A obdobje miru, ki sledi
večnemu vojskovanju je paradoks, ki ga še nihče
od nadebudnih in dejanskih diktatorjev še ni
rešil, sklene Eco.
“Tvoja moškost je vrnjena.”
10 Elitizem
Vsaka reakcionarna ideologija je elitistična. “Mi
smo boljši, mi smo več vredni. Katoliška Evropa
je več vredna od “islamske drhali”. Svetlolasi
Arijci so več vredni od “kljukastih židov”. Naše
vrednote so več vredne kot njihove in naša
Resnica je edina prava.” (preziranje šibkejših)
Kot zapiše Eco:
“Vsak državljan pripada najboljšemu narodu na
svetu. Člani stranke so najboljši med državljani.
Vsak državljan lahko (in bi moral) postane član
stranke.”
Vsak vodja, ki na oblast pride mimo
demokracije, se zaveda, da se njegova moč
skriva v šibkosti množic. In ker so množice
šibke, potrebujejo vodjo. Odstrani vodjo in
množica se razkropi. Stranka, oziroma
fašistoidno gibanje je “über alles” in “kdor ni z
nami, je proti nam.”
11 Kult heroizma
V mitologiji je junak izjemno bitje, v pra-
fašistični ideologiji pa je herojstvo norma. Ta
kult heroizma je strogo povezan s kultom smrti.
Ni naključje, da je bil moto Falangistov Viva la
Muerte. V nefašističnih družbah je smrt nekaj
 Uberto Eco napoved iz 1995
neprijetnega, vendar se moramo soočiti s tem z
dostojanstvom; vernikom je rečeno, da je to
boleč način za doseganje nadnaravne sreče. Pra-
fašistični junak je nestrpen umreti. V svoji
nestrpnosti predvsem druge pošilja v smrt.
12 Mačizem
Ker je večna vojna težko opravilo, fašizem svojo
voljo do moči rad preusmeri na spolnost. Od tod
mačizem, ki zaničuje ženske in nasprotuje
neobičajnim spolnim praksam. In ker celo seks
ni najbolj preprost, se junak fašizma rad igra z
orožjem. Večja kot je pištola, večji mož si! O
tem je pisal Freud, o tem je celo pisala pesnica
Emily Dickinson, o tem je govoril nesmrtni
komik George Carlin. Ameriški proizvajalec
orožja Bushmaster je v svojih tiskanih oglasih
neposredno igral na strune možatosti in
negotovosti vanjo.
13 Selektivni populizem in
nasprotovanje “gnili” vladi
V demokraciji imajo posamezni državljani svoje
pravice, kot skupina pa na politiko vplivajo
glede na število. Vsak posameznik se mora vdati
odločitvam večine. Za fašizem pa individualne
pravice ne veljajo, Narod pa ni stvar kvantitete,
temveč kvalitete. Narod je monolitna entiteta, ki
izraža Skupno voljo. Narod je nad
posameznikom, Skupna volja (načrt, cilj,
oziroma usoda) pa je nad njegovo voljo. Skupno
voljo seveda interpretira (diktira) vodja
(diktator). Državljani ne delujejo sami po sebi,
ampak jih nekdo mobilizira.
Gibanja, odbori in stranke so tisti, ki združijo in
mobilizirajo množice, ki nato zahtevajo
upoštevanje volje Naroda. Narod je le
teatralnost, kvalitativni populizem pa ne
potrebuje več množičnih shodov v Nurembergu
ali na Piazzi Venezii, ampak bloge, forume in
družbene medije. Facebook skupina z večjo
lahkoto postane dvorana odmevov oziroma kraj
za t.i. skupinsko onaniranje. Ko se v virtualnem
svetu sliši dovolj glasov razočaranih ljudi, to
populisti hitro predstavijo kot Glas ljudstva.
5
Za desnico je običajno, da kritizira trenutno
vlado. Slovenska ves čas govori o nelegitimnosti
Cerarjeve vlade (kar ni povezano z njeno
nesposobnostjo); ameriška neprestano kriči, da je
Obamova administracija najslabša doslej… Ali
kot je zapisal Umberto Eco:
“Vsakič, ko politik dvomi o legitimnosti
parlamenta, ker naj ne bi zagovarjal Glasu
ljudstva, lahko vohamo skriti fašizem.”
14 Novorek
Novorek je izumil George Orwell v brezčasnem
romanu 1984, kjer je bil uradni jezik angleškega
socializma (Ingsoc), trde diktature Velikega
brata. Novorek pa je značilen tudi za resnične
oblike fašizma. Nacistični šolski učbeniki so bili
znani po omejenem besednjaku in osiromašeni
sintaksi, s čimer so hoteli omejiti kritično
razmišljanje. Evfemizmi, kot je na primer
“izboljšano izpraševanje” za mučenje, so lep
primer novoreka. Ko desnica nasprotuje
pravicam istospolnih, rada govori o
“heterofobiji”, kar je obrnjen koncept
homofobije.
Tudi dvomisel (doublethink) je vrsta novoreka.
Kognitivna disonanca pri izrazu “levi fašizem”
je več kot očitna, saj govorec sprejme dva
izključujoča se izraza kot resnična. Dodajmo še
zombije, opankarje, piškotke in sile kontinuitete
in novorek moderne slovenske desnice je tu.
Večni fašizem je okrog nas, dobro ali slabo skrit.
Včasih se skriva za kravato, včasih za jeznim
(četudi dobronamernim) državljanom s
transparentom v rokah. Nihče od latentnih
fašistov ne bo kričal, da hoče znova odpreti
Auschwitz, niti ne bo svojih pristašev oblekel v
črne uniforme z lobanjami na čepicah. Skrajna
desnica že nekaj let pridobiva na moči, Evropa je
bolj ali manj obrnjena na desno, slovenska
desnica pa se znova združuje, da bi se zavihtela
na oblast pod vzkliki domoljubja, ksenofobije in
homofobije.
 Uberto Eco napoved iz 1995
4.10.2006 povzetek razmišljanja
Dr. Lawrence W. Britt-a, ameriškega
političnega raziskovalca
Vsakdanji fašizem
Danes, šestdeset let po drugi svetovni vojni,
moramo ponovno razmišljati o vedno večjem
razmahu fašističnega načina razmišljanja in
delovanja v številnih državah, med drugimi tudi
v Sloveniji. Gre za prenagljeno in »pretežko«
sodbo?
Čeprav je bil fašizem kot politično gibanje –
značilen predvsem za nacistično Nemčijo in
fašistično Italijo – s koncem druge svetovne
vojne poražen, pa se je fašističen način
razmišljanja in delovanja ohranil v številnih
kasnejših vladajočih režimih. Dr. Lawrence W.
Britt, ameriški politični raziskovalec, je skušal
ugotoviti (v članku Fascism Anyone) katere so
skupne značilnosti bivših režimov, ki bi jih
nedvomno lahko proglasili za fašistične.
Raziskal je sedem različnih režimov 20. stoletja,
ki so vladali državam na različnih koncih sveta
in v različnih časovnih obdobjih: v nacistični
Nemčiji, fašistični Italiji, Francovi Španiji,
Salazarjevi Portugalski, Papadopoulosovi Grčiji,
Pinochetovem Čilu in Suhartovi Indoneziji.
Čeprav so se ti fašistični režimi v marsičem
razlikovali, pa so vsi bolj ali manj sledili
podobnim vzorcem razmišljanja in delovanja, ki
jih je Britt strnil v naslednjih štirinajst
značilnosti:
1. Močno in stalno izražanje
nacionalnizma.
2. Zavračanje pomembnosti
spoštovanja človekovih pravic.
3. Prepoznavanje sovražnikov in
»grešnih kozlov« v imenu
poenotenja občestva.
6
4. Velik pomen vojske/»požrešnost«
vojaškega aparata.
5. Nebrzdan seksizem.
6. Nadzorovanje medijev.
7. Obsedenost z nacionalno varnostjo.
8. Tesne zveze verskih in vladajočih
elit.
9. Zaščita moči korporacij (velikih
podjetij).
10. Zatiranje ali popolno zatrtje moči
delavskega razreda.
11. Preziranje in zatiranje intelektualcev
ter umetnikov.
12. Obsedenost z zločini in
kaznovanjem.
13. Obširna korupcija in nepotizem.
14. Volilne prevare.
Seveda ne moremo trditi, da v Sloveniji
prevladuje fašistično razmišljanje ali, da ji
fašistični politični režim celo vlada, nedvomno
pa lahko prepoznamo nekaj značilnosti naše
družbe, ki potrjujejo tisto, kar je bilo zapisano na
začetku. Čeprav so nekatere od naštetih
značilnosti že kar nekaj časa prisotne v naši
družbi in politiki, pa nekateri dogodki samo
pritrjujejo prepričanju mnogih, da se fašistična
miselnost in način delovanja v različnih
institucijah ter v družbi kot celoti, vse bolj
razraščata. Poglejmo si nekaj primerov:
Čeprav je dobršna mera nacionalizma (1.
značilnost) odigrala pomembno vlogo pri
formiranju slovenske države, pa je nacionalizem
danes pretirano poudarjen in se izraža kot
nestrpnost do drugih in drugače mislečih. Ti
drugi so predvsem pripadniki različnih
narodnosti (predvsem Hrvati, Srbi, Bošnjaki – s
skupno besedo »južnjaki«), etničnih skupin
(Romi), ras (črnci), veroizpovedi (muslimani,
pravoslavni kristjani …) ter drugače misleči
 Uberto Eco napoved iz 1995
(liberalci, »ta rdeči«, homoseksualci, neporočene
matere …). Vse te skupine občasno postanejo –
v skladu s potrebami dnevne politike – »grešni
kozli« (3. značilnost) in s tem dežurni krivci za
vse tegobe, ki tarejo enotno občestvo »pravega
naroda«. Pri tem najbolj izstopa že dolgo
nerešeni problem izbrisanih državljanov
Slovenije, ki jim je bila – in jim je še vedno –
kratena ena izmed najbolj temeljnih človekovih
pravic: pravica do državljanstva in s tem pravic,
ki iz nje izhajajo. Kar kaže na to, da je v naši
družbi spoštovanje človekovih pravic že dolgo
na zelo nizkem nivoju (2. značilnost). Preziranje
intelektualcev (npr. varuha človekovih pravic) in
umetnikov, ki nastopajo kritično do takšnih
pojavov, v naši družbi tudi ni neznan pojav (11.
značilnost).
Čeprav nas v resnici nihče ne ogroža, pa vojska
vse bolj pridobiva na pomenu (4. značilnost).
Postali smo ujetniki prepričanja, ki se širi po 11.
septembru, namreč, da si bomo z vse večjo
militarizacijo in z agresijo v oddaljenih državah,
zagotovili mir in varnost doma – kar gre
predvsem na roke vojaškim strukturam in
vojaški industriji. Izdatki za obrambo naj bi se še
povečevali: iz zdajšnjih 1,67 % bruto domačega
proizvoda na 2 % v letu 2010. Kupili bomo kup
orožja in oklepnikov, za bajne denarje. Pozivi po
hujšem kaznovanju, tudi uvedbi smrtne kazni, so
po primeru Plut, vse številnejši (značilnost 12).
Vsaj dve značilnosti fašističnih sistemov še
posebej izstopata: nebrzdan seksizem
(spomnimo se samo lanskoletnega žaljenja žensk
v parlamentu) in nadzorovanje ter obvladovanje
medijev (5. in 6. značilnost). Menjave na RTV-
ju in v časopisu Delu, Večer itd., zakonodaja, ki
omogoča večji vpliv politike na medije samo
potrjujejo smer v katero se giblje slovenska
družba. Nadzor nad mediji je sploh ključ za
obvladovanje, nadzorovanje in usmerjanje
javnega mnenja – kar so dobro vedeli vsi
dosedanji fašistični in drugi totalitarni režimi.
Tudi politična in cerkvena oblast (preko
različnih napol skrivnih lož) pogosto delujeta vse
bolj povezano (8. značilnost).
Čeprav bi lahko našli še druge značilnosti
fašizma v današnji družbi pa dejanske temelje
7
fašističnega delovanja predstavljata dve
značilnosti, ki jih je opisal dr. Britt: zaščita moči
korporacij ter zatrtje moči delavskega razreda (9.
in 10. značilnost). Benito Mussolini, voditelj in
utemeljitelj italijanskega fašističnega gibanja, je
davnega leta 1932 zapisal: “Fašizem bi se lahko
primerneje poimenoval korporativizem, zato ker
gre za strnitev državne in korporativne moči.”
Korporacije (anglo-ameriški izraz za velika
podjetja, ki so organizirana kot delniške družbe)
danes obvladujejo vse bolj tesno prepletene
ekonomske in politične elite. Mehanizem, ki se
pri tem uporablja, je obvladovanje nadzornih
svetov, ki imenujejo uprave, te pa korporacije
(podjetja) vodijo povsem avtokratsko –
diktatorsko. Nedavni dogodki v Mercatorju in pa
številne menjave uprav ter nastavitev ˝pravih˝
ljudi na vodilna mesta v podjetjih-korporacijah
in državni administraciji temu samo pritrjujejo in
dodajajo še eno, 13. značilnost, fašizma:
korupcijo in nepotizem (menjave v gospodarskih
družbah, družinske vezi itd.).
Samo bistvo fašizma kot ga je definiral
Mussolini, torej pomeni kopičenje ekonomske in
politične moči v rokah izjemno majhnih elit, ki
potrebujejo močno, centralno urejeno državo in
poslušno prebivalstvo. Tem procesom kopičenja
vpliva in moči, pa je na poti tradicionalno
neposlušen in uporen razred – razred delavcev
(ki jih vsaj malo še zastopajo sindikati). A
njihova moč je danes močno oslabljena; tudi
sindikati, so pod vse hujšimi pritiski oblasti in
˝pokrivajo˝ vse bolj razdrobljeno (cepitev
gospodarske zbornice) in brezpravno delavstvo
(v širšem pomenu: poleg tradicionalne delavske
sile tudi učitelji, nižji uradniki itd.).
V ozadju logike centralizacije ekonomske in
politične moči v rokah posameznikov in
družbenih elit, je njihovo prepričanje, da so
široke množice nesposobne in nevedne ter zato
ne vedo, kaj je za njih dobro in kaj ne. Zato
potrebujejo voditelje, lastnike in »strokovnjake«,
ki odločajo namesto njih. Danes vse več ljudi
(ponovno) razmišlja na takšen način in verjame,
da demokracija vodi v anarhijo in zato želijo
nekoga, avtoritarnega Voditelja, ki jim bo
zagotovil in vzpostavil Red – ne glede na to,
kakšna sredstva bo pri tem uporabil. Vso
 Uberto Eco napoved iz 1995 8

odgovornost odločanja prepustijo njemu in eliti Zapiši 14 značilnosti fašizma po Umbertu Ecu:
okrog njega.

V resnici prava demokracija pomeni, da se ljudje

aktivno vključujejo v procese odločanja na
različnih področjih in nivojih družbene
skupnosti. Ne samo na volitvah. Demokracija 1.
pomeni, da vsak pripadnik družbe lahko sodeluje
v procesih odločanja tako v političnih kot tudi
ekonomskih strukturah – podjetjih ter na drugih
2.
družbenih področjih (izobraževanja,
zdravstvenega varstva, kulture itd).

Sodobna parlamentarna demokracija je danes 3.

skoraj povsem v rokah elit, ki se združujejo okoli
političnih strank, predvsem tistih, ki so trenutno
na oblasti, medtem, ko je večina državljanov 4.
skoraj povsem izločena iz procesov odločanja in
se jim celo krati pravica do obveščenosti o
političnih in ekonomskih odločitvah. Tudi v 5.
podjetjih ne smejo odločati samo lastniki,
temveč tudi vsi drugi, ki se jih delovanje podjetja
kakorkoli tiče: zaposleni, lokalna ali globalna 6.
skupnost (odvisno od velikosti podjetja),
nevladne organizacije (za zaščito okolja, za
varovanje človekovih pravic …), potrošniki itd. 7.
Demokracija je nepretrgan proces – v katerega
so na različne načine vključeni vsi pripadniki
8.
družbene skupnosti – soodločanja in sodelovanja
v vseh družbenih zadevah ter kritike in nadzora
nad vladajočimi političnimi, ekonomskimi in
drugimi družbenimi strukturami. Ne pa, da s 9.
skupnim imenom demokracija zgolj
poimenujemo celoto ustanov in političnih strank,
ki so demokratične samo po imenu. Če bomo vse 10.
politične, ekonomske in druge družbene
odločitve prepustili posameznikom in elitam, se
bomo nekega jutra zbudili v sistemu, ki ga je več 11.
kot izčrpno opisal George Orwel v knjigah 1984
in Živalska farma.
12.

13.

14.