Notranja Diferenciacija Pri Pouku Matematike (Seminarska Naloga)

Pedagoška fakulteta
Kardeljeva ploščad 16
1000 Ljubljana
SEMINARSKA NALOGA PRI PREDMETU "OSNOVE DIDAKTIKE

MATEMATIKE"
NOTRANJA IN ZUNANJA
DIFERENCIACIJA PRI POUKU
MATEMATIKE
MENTORICA: Adrijana Mastnak, dr.
AVTORJI: Petra Knavs, Manja Maček in Maja Levak
APRIL 2021
NOTRANJA IN ZUNANJA DIFERENCIACIJA PRI POUKU MATEMATIKE MANJA MAČEK | PETRA KNAVS | MAJA LEVAK
VSEBINA
1 Uvod (Pripravila Manja Maček) ......................................................................................................... 3
2 Diferenciacija in individualizacija (Pripravila Manja Maček) ........................................................... 3
2.1 Vrste diferenciacije....................................................................................................................... 4
2.2 Didaktično-metodična organizacija pri notranji diferenciaciji (Pripravila Maja Levak) .............. 6
3 Diferenciacija pri pouku matematike v slovenskih šolah (Pripravila Petra Knavs) ........................... 7
3.1 Notranja diferenciacija ................................................................................................................. 7
3.2 Zunanja diferenciacija ................................................................................................................ 10
4 Elementi notranje diferenciacije (Pripravila Maja Levak)................................................................ 10
4.1 Kaj pomeni diferenciran pouk in kakšni so njegovi cilji? .......................................................... 10
4.2 Primer ure z več elementi notranje diferenciacije (pri uvodni ponovitvi, obravnavi snovi,
utrjevanju, domači nalogi). ................................................................................................................ 11
4.3 Obravnava primera ure ............................................................................................................... 14
5 Pregled zakonodaje (Pripravila Maja Levak) ................................................................................... 14
6 Intervju z učiteljico matematike (Pripravila Petra Knavs) ............................................................... 16
7 Opis dveh spletnih strani ................................................................................................................... 17
7.1 Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo) ................................................................... 17
7.2 Third Space Learning - Differentiation In The Classroom.......................................................... 18
8 Zaključek (Pripravila Manja Maček) ................................................................................................ 18
9 Viri ..................................................................................................................................................... 20
9.1 Literatura ..................................................................................................................................... 20
2
1 UVOD (Pripravila Manja Maček)
Današnji svet se vsakodnevno spreminja in nadgrajuje hkrati z njim pa se spreminjajo tudi

učni pristopi in učne metode. Pred leti je bilo delo učitelja zelo monotono, saj je prevladoval
predvsem frontalni pouk, dandanes pa je poklic učitelja več kot razgiban. Prilagajati se
moramo nenehno spreminjajočim se pravilnikom in učencem. Da jim omogočimo kar se da
kakovostno izobrazbo, je pomembno, da pouk prilagajamo njihovim sposobnostim, interesom
in ţeljam, hkrati pa doseţemo ţeljene učne in vzgojne cilje. V sledečih poglavjih se bomo
spraševali kako otrokom prilagajati pouk na najbolj optimalen način, kaj so cilji
diferenciacije, katere vrste diferenciacije se najpogosteje uporabljajo v slovenskih šolah in kaj
o diferenciaciji pravi zakonodaja.
2 DIFERENCIACIJA IN INDIVIDUALIZACIJA (Pripravila Manja Maček)

V šoli delitev učencev na starost ni dovolj, saj ima vsak učenec svoje interese, učne
zmoţnostmi in osebne lastnosti, ki določajo njegovo delovanje v razredu. Zaradi tega je v
šolah uveden proces diferenciacije. Gre za proces, kjer so učenci razdeljeni v homogene ali
heterogene učne skupine (lahko so občasne ali stalne), kjer je pouk prilagojen njihovim
sposobnostim. Torej učitelj prilagaja zahtevnost snovi, način in hitrost predavanja, glede na
potrebe učencev. Na ta način se izvedba učne ure osredotoči na nadgrajevanje in utrjevanje
znanja učencev, na načine, ki jim najbolj ustrezajo. (Đakocić, 2012; Ţakelj, 2012; Ţakelj in
Magajna, 2014; Krajnčan, 2011).
Učna individualizacija je v nekaterih lastnostih zelo podobna diferenciaciji. Razlikujeta se v

tem, da pri individualizaciji otrok ne delimo v skupine, temveč poskušamo skupno uro čim
bolj pribliţati vsakemu posamezniku. Učitelj mora za to razumeti in spoštovati učne razlike
med učenci in se jim prilagoditi tako, da vsakemu posamezniku omogoči samostojno delo
(prav tam).
3
2.1 VRSTE DIFERENCIACIJE
2.1.1 N OTRANJA DIFERENCIACIJA
Notranja (tudi didaktična) diferenciacije se uporablja v vseh devetih razredih osnovne šole,
vendar se v drugi triadi začne kombinirati tudi z drugimi oblikami. V prvi triadi se pri pouku
delo z učenci diferencira glede na njihove sposobnosti oziroma znanje, prisotna pa je tudi v
vseh drugih razredih osnovne šole in se pojavlja tudi v slovenskih srednjih šolah (Đakocić,
2012; Ţakelj, 2012; Organizacijsko-metodični vidik pouka, 2018) (Pripravili Manja Maček in
Petra Knavs).
Za notranjo diferenciacijo je značilno, da učencev ne grupira, temveč dovoljuje sodelovanje

na podlagi zanimanj in vzajemnih odnosov. Ločevanje učencev je kratko, posebna pozornost
pa se posveča učencem s teţavami ali učencem z večjim potencialom. Učiteljeva naloga je, da
delo oblikuje tako, da omogoča učencem različno tempirano delo, da se ne ovirajo glede na
svoje različne sposobnosti (Đakocić, 2012; Ţakelj, 2012) (Pripravila Manja Maček).
Učitelj lahko znotraj razreda učence diferencira na različne načine: z delom v skupinah, z
delom v parih ali z individualnim delom. Morda je kdo pomislil kaj pa je z frontalnim
načinom dela? Frontalna oblika dela ne spada niti pod diferenciacijo niti pod
individualizacijo, zato se ji ne bomo posvetili. (Organizacijsko-metodični vidik pouka, 2018)
(Pripravila Petra Knavs).
Pri pouku se učitelj srečuje z učenci, ki se poleg intelektualnih učnih zmoţnosti, interesih,
sposobnostih in predznanju razlikujejo tudi po metodični dojemljivosti. To pomeni, da pri
vseh učencih mogoče ne bo učinkovita zgolj stvarna in slikovna informacija, temveč so lahko
nekateri nagnjeni bolj k verbalni in vizualni informaciji. Tu se pokaţe kako zelo pomembna je
didaktično-metodična organizacija pouka, saj lahko učitelj le s pomočjo različnih
diferenciranih metod doseţe, da bo s tem vplival na boljšo razumljivost snovi in kvaliteto
učne snovi, hkrati pa tudi ustregel vsem učencem. Učnih metod in oblik je veliko, saj jih
lahko med seboj kombiniramo in variiramo (Senica, 2011) (Pripravila Maja Levak).
4
 Prednosti: Večja socialna povezanost, enakopravnost, manjša moţnost za socialno ali

učno zaznamovanje otrok, omogoča optimalno upoštevanje posameznika (prav tam).
 Slabosti: Učitelj mora dobro poznati učence in upoštevati razlike v njihovih
sposobnostih, v primeru, da so te razlike prevelike, je teţko upoštevati vse interese in
zmoţnosti posameznih učencev (prav tam) (Pripravila Manja Maček).
2.1.2 F LEKSIBILNA DIFERENCIACIJA (Pripravila Manja Maček)
Ta vrsta je vmesna stopnja med notranjo in zunanjo diferenciacijo. Pomembno za njeno

delovanje je povezovanje homogenih in heterogenih skupin, torej tudi medsebojno
sodelovanje različnih učiteljev. Učenci so večkrat ločeni po skupinah, kadar imajo pouk v
heterogeni skupini, se učijo temeljnih standardov, kadar so razporejeni v homogene skupine
pa je pouk prilagojen njihovih specifičnim lastnostim in potrebam. Izvaja se predvsem med 4.
in 7. razredom, kjer je ena četrtina ur namenjena poučevanju v homogenih skupinah. Ker
ločevanje še vedno poteka le nekaj časa, učenci niso izolirani oziroma njihov druţbeni stik ni
omejen (Đakocić, 2012).
 Prednosti: Ker se učenci skupaj učijo o osnovah je večja učna pravičnost, prav tako
učenci zadoščajo širšim kriterijem znanja, učenci z učnimi teţavami so deleţni več
načrtne spodbude (prav tam).
 Slabosti: Teţko je uskladiti temeljno in dodatno snov, teţko jo je organizirati, kriteriji
ločevanja niso zanesljivi (prav tam).
2.1.3 Z UNANJA DIFERENCIACIJA
Pri tej vrsti diferenciacije gre za stalno delitev učencev na 2 ali 3 stopnje, vsaka od teh pa ima
svoj učni program, cilje in vsebine. Ocenjevanje poteka v skladu s standardi znanja
postavljenimi v posameznimi skupini, snov, ki jo obravnavajo je v vseh skupinah enaka, le da
v niţjih skupinah snov predvsem ponavljajo in utrjujejo, v višji pa snov tudi poglabljajo
(Štemberger, Ivanuš-Grmek, Čagran, 2009; Đakocić, 2012; Ţakelj in Magajna, 2014)
(Pripravila Manja Maček).
5
Zunanja diferenciacija je lahko organizirana na sledeče načine (Diferenciacija pouka, 2020)

(Pripravila Petra Knavs):
 Manjše heterogenih skupine;

 Hkratno poučevanje dveh učiteljev;
 Nivojski pouk;
 Kombinacija nekaterih oblik.
Zunanja diferenciacija lahko poteka pri vseh predmetih (totalna) ali le nekaterih (parcialna),
največkrat so to slovenščina, matematika in tuji jezik. Ta vrsta diferenciacije poteka predvsem
v osmem in devetem razredu (Štemberger, Ivanuš-Grmek, Čagran, 2009; Đakocić, 2012;
Ţakelj in Magajna, 2014) (Pripravila Petra Knavs).
 Prednosti: Pouk v homogenih skupinah je laţje načrtovati in izvesti, med hitrejšimi

učenci spodbuja tekmovalnost in ţeljo po izboljšanju, učenci imajo realnejšo
informacijo o svojem znanju in zmoţnostih (prav tam).
 Slabosti: Poudarjene so razlike med učenci, lahko je krivična do učencev z učnimi
teţavami, med učenci je majn interakcij (prav tam) (Pripravila Manja Maček).
2.2 DIDAKTIČNO-METODIČNA ORGANIZACIJA PRI NOTRANJI
DIFERENCIACIJI (Pripravila Maja Levak)
Frontalni pouk se pojavi pri uvodnem delu, za tem pa je pomembno, da nastopi vodeno
učenje (skupinski pouk, individualni pouk, tandem) (Senica, 2011).
Kadar govorimo o skupinskem pouku, imamo v mislih skupine, ki so bodisi homogene

bodisi heterogene, odvisno od naloge, ki jim jo je pripravil. Pri homogenih skupinah
nastopajo učenci, ki so si med seboj na podobni stopnji znanja oziroma teţavnosti, pri
heterogenih pa je znanje in teţavnost učencev različna. Vsaka izmed skupin je po svoje
pomembna (pri prvi se učinkovitost kaţe na storilni ravni, pri drugi pa na socialni, vzgojni in
individualizirani ravni), čeprav so učitelji bolj naklonjeni prakticiranju skupinskega pouka s
homogenimi skupinami (menijo namreč, da šibkejši učenci zgolj pasivno sledijo
6
sposobnejšemu učencu, ki brez teţav samozavestno prevzame delo ter vodi celotno skupino)
(prav tam).
Pri delu v dvojicah oziroma tandemu prevladuje individualizirano učenje (reševanje

matematične naloge, iskanje primerov in proti primerov, posvetovanje, diskutiranje določene
teme, napravljanje referata ipd.), ki temelji na medsebojni pomoči ter sodelovanju. Učenec,
ki je šibkejši in je v paru z učno bolj sposobnim učencem, si lahko na tak način tudi opazno
zboljša svoj uspeh. Tako obliko lahko učitelji uporabljajo, za pridobivanje novega znanja,
ponavljanje, utrjevanje, izdelavo različnih izdelkov. Pri takem delu je sicer potrebno
poznavanje učencev, saj delo v paru zagotovo ne bo produktivno, če bomo učence v pare
zdruţili nasilno ali iz vzgojnih razlogov (Senica, 2011; Koporec, 2016).
Nikar ne pozabimo na individualno delo, ki nosi zelo pomembno vlogo v ţivljenju

posameznega učenca. Tovrstno delo učencu predstavlja izziv in določeno mero zahtevnosti, ki
vpliva na njegovo samostojnost, organizacijske sposobnosti, samozavest, odgovornost itd.
Organizacija individualnega dela s strani učitelja je vse prej kot preprosta, saj mora za
vsakega samostojnega učenca delo prilagoditi (prav tam).
3 DIFERENCIACIJA PRI POUKU MATEMATIKE V SLOVENSKIH
ŠOLAH (Pripravila Petra Knavs)
3.1 NOTRANJA DIFERENCIACIJA
V Sloveniji se izvaja predvsem diferenciacija v treh oblikah: delo v skupinah, delo v dvojicah
in individualno delo (Organizacijsko-metodični vidik pouka, 2018).
3.1.1 D ELO V SKUPINAH
Učitelj razred razdeli na več različnih skupin, ki pa so še vedno znotraj heterogeno

oblikovanega razreda. Učence razdeli v heterogene skupine ali homogene, odvisno od naloge,
ki jim jo je pripravil. Če učitelj razdeli učence v heterogene skupine, potem za vse skupine
pripravi naloge oziroma zadolţitve za skupine enake teţavnosti, pri tem pa se naloge znotraj
zadolţitve stopnjujejo po teţavnosti (Organizacijsko-metodični vidik pouka, 2018).
7
 Primer dela v skupinah:

 Učitelj učence razdeli v skupine, kjer morajo narediti plakat, ki prikazuje kako se
spreminja vsota notranjih in zunanjih kotov, če večamo število kotov v večkotniku.
Pri takem načinu dela boljši učenci slabšim pomagajo razumeti, kako se to
spreminja. Vsak pa je lahko v nalogo vključen, saj poznajo kolikšna je vsota
notranjih kotov vsaj v trikotniku in štirikotniku.
 Učitelj razdeli učence v skupine po štiri, nato pa vsem skupinam dodeli naloge. Za
zgled vzemimo: učenci zaporedoma računajo izraze na list, pri čemer je vsak
prejšnji rezultat uporabljen v izrazu od naslednjega. Učenci si list z enačbami
podajajo in rešujejo, ko pa je reševanja konec dvignejo roko. Zmaga tista skupina,
ki je pravilno rešila vse naloge v najkrajšem času.
5 + 9 * 6 - 6/3 = x  x – 6 * 11 – 57 + 38 = y  …
Zakaj je tak način dober? Tak način spodbudi učence k razvoju skupinske identitete. Učenci
se bolje spoznajo, doţivljajo medsebojno podporo, naučijo se upoštevati razlike med člani
skupine ter doţivijo medsebojno podporo. Motivacija učencev je pri vseh skupinah velika, saj
se zavedajo, da imajo vse skupine enake moţnosti za zmago. Če bi skupine razdelili
homogeno, to zagotovo ne bi bilo res (prav tam).
3.1.2 D ELO V DVOJICAH
Delo v parih je vez med individualnim in frontalnim delom. Taka oblika je sicer ena od
enostavnejših. Delo v dvojicah je predvsem organizacijsko preprosta metoda, način dela pa se
prilagodi značilnostim učencev (Koporec, 2016).
Tako obliko učitelji uporabljajo v ţelji po pridobivanju novega znanja, ponavljanju, utrjevanju
ali izdelavo različnih izdelkov. Pri izvajanju take vrste metode je potrebno poznavanje
učencev, saj delo v paru zagotovo ni produktivno, če učence zdruţimo v pare nasilno ali iz
vzgojnih razlogov (prav tam).
8
 Primer dela v dvojicah:

 Učenci rešujejo učni list, ki ga najprej vsak v paru reši sam, nato pa eden drugemu
popravita učni list in komentirata zakaj je naloga pravilna in zakaj ne.
 Preverjanje znanja poštevanke v parih.
 Obravnava nove snovi v parih.
3.1.3 I NDIVIDUALNO DELO
Individualno delo je ena od starejših oblik učnega procesa. V razredu to pomeni, da vsak od
učencev samostojno dela, učitelj pa pouk le organizira in nadzira (Koporec, 2016).
Učitelj pred individualnim delom učence opremi z navodili in materialom tako, da učenec
samostojno izvaja delo. Seveda si lahko učenec tempo reševanja prilagaja svojim
zmoţnostim. Učitelj individualno delo organizira znotraj organiziranega pouka, doma ob
pisanju domače naloge, samostojnega ponavljanja snovi ali kot del skupine kjer vsak v
skupini opravi individualno svoj del naloge. Individualno delo se uporablja pri utrjevanju in
uporabi znanja, za boljše učence pa tudi za osvajanje nove učne snovi (prav tam).
Individualno delo je po vsebini za vse učence enako (domača naloga, reševanje učnega lista,
kjer učni list rešuje vsak učenec posebej, … vsi učenci izvajajo enake naloge) ali različna
(kje ima vsak učenec svojo nalogo  torej projektne naloge, predstavitve) (prav tam).
 Primer individualnega dela:

 Učitelj individualno delo v razredu organizira tako, da vsak od učencev v razredu
rešuje naloge v zvezek. Pri tem učitelj opazuje po razredu in pomaga učencem, ki
potrebujejo pomoč.
 Učitelj organizira individualno delo z dodelitvijo naloge kjer ima vsak učenec
svojo temo na katero mora narediti predstavitev. Pri pouku matematike lahko vsak
dobi skupek nalog, ki jih mora pripraviti in nato predstaviti pred razredom z
razlago poteka reševanja naloge.
Pomanjkljivost takega dela je slabše navajanje na socializacijo. Šola je vzgojno-izobraţevalna

ustanova, zato učitelj skrbi za to, da takega dela ni preveč oziroma da uporablja tudi ostale
načine dela (prav tam).
9
3.2 ZUNANJA DIFERENCIACIJA
Pri taki vrsti diferenciacije se tako kot pri predmetih slovenščine in angleščine, tudi pri
matematiki delijo oddelki na nivoje. Pouk ne poteka več po oddelkih ampak se celotna
vsebina predmeta izvaja po nivojih, kjer vsak nivo učijo različni učitelji (če ima šola dovolj
učiteljev). Zahtevnost predmeta je ţe v učnem načrtu definirana v več ravneh znanja
(Diferenciacija pouka – nivojski pouk, b.d.).
Število nivojskih skupin je odvisno od števila učencev in števila razredov. Po navadi je število
nivojskih skupin n+1, kjer je n število razredov, preden je bila izvedena delitev na nivoje. V
določenem nivoju je zgolj 15 učencev (Krajnčan, 2011).
Na spletu je veliko raziskav, ki opredeljujejo katera zunanja diferenciacija je boljša – delitev

na homogene skupine ali delitev na heterogene. Deljenje na homogene skupine naj bi
nekaterim nadarjenim učencem in učencem z boljšim uspehom koristilo. Tudi nekateri učenci
s posebnimi potrebami znajo (po)kazati svoje znanje, če so dodeljeni v homogene skupine.
Raziskave kaţejo, da ni bistvene razlike, če je delitev v homogene ali v heterogene skupine.
V Sloveniji je imela delitev na homogene skupine zelo majhen pozitiven učinek (Chances and
Limitations of Implementing, 2014).
4 ELEMENTI NOTRANJE DIFERENCIACIJE (Pripravila Maja Levak)

4.1 KAJ POMENI DIFERENCIRAN POUK IN KAKŠNI SO NJEGOVI CILJI?
Kadar govorimo o diferenciranem pouku se moramo zavedati štirih pomembnih komponent,

ki ga sestavljajo, in sicer teţavnost, prilagodljivost, raznovrstnost in poglobljenost
(Heacox, 2009).
Težavnost. Učitelj se morajo zavedati, da se učenci med seboj razlikujejo po sposobnostih na

podlagi katerih lahko zasnuje individualne učne cilje. Učitelj mora biti pozoren, da ne
postavlja preveč nizkih oziroma visokih zahtev, saj lahko v prvem primeru vodi v to, da se
učenci ne rabijo potruditi, v drugem primeru pa v neuspehe in poraze, ki lahko v učencih
dolgoročno vzbudijo odpor in nemotiviranost (prav tam).
10
Prilagodljivost in raznovrstnost. Pri pouku je več kot dobrodošlo, da se učitelj odloči, da da

učencem moţnost izbire o načinu učenja in o kazanju naučenega. Prav tako ni slabo, če
učencem dovoli, da si sami izberejo temo, ki bi jo ţeleli poglobljeno raziskati, ali obliko dela,
ki bi jim pri učenju ustrezala (individualno, v dvojicah, skupinsko) (prav tam).
Poglobljenost. Pomembno je, da se pri pouku izogibamo površinskemu obravnavanju

vsebine, temveč učence spodbudimo k sodelovanju, razmišljanju in jih vključujemo v
dejavnosti, ki stremijo k globljemu razumevanju pojmov in snovi (prav tam).
Cilji diferenciranega pouka so (Heacox, 2009):
 Priprava smiselnih in privlačnih nalog, ki bodo posameznemu učencu pomenile izziv;

 Načrtovanje učnih dejavnosti na osnovi bistvenih vsebin in konceptov, pomembnih
postopkov in veščin ter različnih načinov učenja;
 Prilagajanje obsega vsebin, vrst izdelkov ter uveljavljanje raznovrstnih oblik in metod
dela;
 Odzivanje na pripravljenost učencev na šolsko delo, njihove učne potrebe, interese in
nagnjenja;
 Priprava učnega okolja, ki bo učencem omogočilo delo v različnih učnih oblikah;
 Uskladitev standardov znanja in zahtev učnega načrta s cilji in z zmoţnostmi
posameznega učenca;
 Uveljavitev spodbudnega učnega okolja, ki bo upoštevalo posameznega učenca in v
katerem bo učitelj pomagal in podpiral.
4.2 PRIMER URE Z VEČ ELEMENTI NOTRANJE DIFERENCIACIJE (PRI

UVODNI PONOVITVI, OBRAVNAVI SNOVI, UTRJEVANJU, DOMAČI NALOGI).
Učenci devetega razreda so pri pouku matematike in nadaljujejo z obravnavo linearne

funkcije. Učiteljica je prejšnjo uro na osnovi razprave v razredu in samostojnem delu
ugotovila, da polovica učencev razume in zna poiskati začetno vrednost, smerni koeficient,
ničle linearne funkcije ter presečišča več linearnih funkcij, polovica učencev pa ima teţave
tako z razumevanjem kot iskanjem teh sestavin. Zato je učiteljica na podlagi tega pripravila
seznam parov šibkejši-sposobnejši in učencem na začetku ure razdelila liste s tremi nalogami:
11
1. Kakšno medsebojno lego imata lahko dve premici v ravnini?
a) ____________________ in b) _______________________
2. Kaj imajo skupnega zapisi enačb treh premic:
a) ki so vzporedne ? ______________________
b) ki imajo presečišče na ordinatni osi ?_____________________
3. Obkroži zapise, ki označujejo enačbo linearne funkcije.
a) y = x2 + 1 b) y = 2x – x3 c) y = 5x + 4 č) y = 3/x
d) y = 8x e) y = -3x +10 f) y = x/4 h) y = 3
i) y = 3x
Učenca v paru imata pet minut časa za diskusijo, po petih minutah pa bo posamezen par
predstavil svoje ugotovitve. Nato učiteljica razvrsti učence v štiri skupine in vsaka bo
oblikovala plakat o tem, kaj so se do sedaj naučili.
Skupini A in B bosta sestavljeni iz učencev, ki potrebujejo neposredno učiteljičino vodenje,

zato jim bo najprej ponovno razloţila snov v kolikor bo to potrebno, nato pa pojasnila, naj na
plakatu najprej ustvarjalno ilustrirajo dve podani linearni funkciji ter na podlagi tega grafično
določijo ničle, začetno vrednost in presečišče premic, vse skupaj pa na koncu preverijo še
računsko. Določiti morajo tudi koeficient posamezne premice.
Člani skupin C in D linearno funkcijo razumejo in znajo določiti temeljne stvari tako iz grafa
kot s pomočjo računanja. Zato bodo znanje uporabili in razširi tako, da bodo imeli dani dve
linearni funkciji, oni pa bodo morali narisati njuna grafa v isti koordinatni sistem, določiti
koordinati presečišča danih premic ter izračunati ploščino in obseg lika, omejenega s
koordinatnima osema in danima premicama. Vse skupaj bodo morali tudi ustvarjalno
ilustrirati ter utemeljiti svoje ugotovitve.
Ko se učenci zberejo na delovnih mestih, se učiteljica najprej pridruţi članom skupin A in B z

njimi ponovi snov, nato pa začnejo samostojno oblikovati plakat. Zdaj se učiteljica lahko
premakne k drugima skupinama in preveri njun napredek ter jim zastavlja in odgovarja na
12
vprašanja. Skupini A in B je vprašala sledeča vprašanja: »Iz videnega lahko poveste, da je

linearna funkcija kakšen geometrijski objekt? Je to daljica, poltrak ali premica?«, »Kaj pa
lahko poveste o ničli in začetni vrednosti? Kakšen geometrijski objekt je to?«, "Zakaj sta ničla
in začetna vrednost pomembni?"
Skupini C in D pa je vprašala sledeča vprašanja: »Kaj bi veljalo za presečišče premic, če bi

premici imeli enak koeficient?«, »V kakšni legi sta si premici, ki imata enak koeficient?«,
»Kaj bi veljalo za presečišče, če bi premici sovpadali?«, "Kakšen lik boste dobili in kako
boste izračunali njegov obseg ter ploščino?"
Na koncu ure je učiteljica učencem razdelila delavne liste, ki jih bodo morali rešiti doma.
Skupine so dobile domačo nalogo pri kateri je bilo namenjeno, da skupini A in B rešita
primere, ki so označeni z modro barvo, skupini C in D pa primere označene z rdečo barvo.
Seveda je bilo dobrodošlo, da so tudi preostali učenci rešili preostale naloge, če so se ţeleli
preizkusiti v razumevanju. Naloga je bila sledeča:
Dana je enačba premic y = - 6x – 1.
a) Zapiši koeficient in začetno vrednost.
b) Opiši lego premice v koordinatnem sistemu.
c) Določi presečišči s koordinatnima osema.
d) Katere od navedenih točk ležijo na premici: A(0,-1), B(1,-5), C(2,-13), D(-1,3)
e) Določi presečišče te premice s premico y = 2x + 5.
f) Zapiši premico, ki je vzporedna tej premici, in seka ordinatno os v točki N(0,4).
g) Izračunaj obseg in ploščino lika, ki ga določajo ta premica, abscisna os ter premici
y = x, x = 4.
h) V koordinatni ravnini leži pravokotnik ABCD z ogliščema A(0,0) in B(6,0). Oglišče C leži na tej
premici. Nariši graf premice ter pravokotnik. Neznano koordinato C določi še računsko in
zapiši koordinati oglišča D.
13
4.3 OBRAVNAVA PRIMERA URE

Na primeru vidimo, da je učiteljica izpeljala diferenciran pouk pri katerim smo opazili
različne elemente: delo v dvojicah (uvodna ponovitev), skupinsko delo (obravnava oziroma
utrjevanje snovi) ter individualno delo (domača naloga). Učiteljica ni prezrla učne potrebe
učencev temveč je poskušala zagotoviti več učenja ob njenem vodenju za tiste učence, ki so to
potrebovali (ponovila je snov samo z učenci, pri katerih je preverjanje znanja pokazalo, da
potrebujejo več vaj) pri tem pa ni zanemarjala tistih, ki so imeli dovolj znanja, da so ga
uporabili in razširili ter povezali s predznanjem v novih izzivih. Da je vse skupaj potekalo bolj
razgibano, je bilo s strani učiteljice vsem naročeno, naj svoje znanje ilustrirajo na plakatih in
ne preko pogostega uporabljanja pisnega in govornega sporočanja. S to potezo je pokazala
svojo nazornost do tistih učencev, ki so močnejši na prostorski ravni močnejši kot na besedni.
Res: v razredu se je kazala učiteljeva premišljena diagnoza učnih potreb učencev ter načrtno
prilagajanje dejavnosti in projektov tem ugotovljenim potrebam, kar je značilno za
diferenciran pouk.
5 PREGLED ZAKONODAJE (Pripravila Maja Levak)
Zakon o osnovni šoli iz leta 1996 (Svetič, 2014):
 Notranja diferenciacija se izvaja v prvem 1., 2. in 3. razredu.

 Fleksibilna diferenciacija se izvaja v 4., 5., 6. in 7. razredu pri predmetih
matematika, slovenski jezik in tuji jezik. Nivojski pouk poteka na dveh ali več
ravneh zahtevnosti.
 Temeljni pouk se izvaja v 4., 5., 6. in 7. razredu na eni ravni zahtevnosti.
 Zunanja diferenciacija se izvaja v 8. in 9. razredu v obliki nivojskega pouka pri
predmetih slovenski jezik, matematika in tuji jezik.
14
Zakon o osnovni šoli iz leta 2006, 40. člen (prav tam):
 Notranja diferenciacija se izvaja od 1. do 9. razreda pri pouku in drugih oblikah

organiziranega dela.
 Fleksibilna diferenciacija se izvaja v 4., 5., 6. in 7. razredu pri predmetih
slovenski jezik (italijanščina ali madţarščina na narodno mešanih območjih),
matematika in tuji jezik.
 Zunanja diferenciacija (nivojski pouk, kombinacija raznih oblik diferenciacije,
razporejanje učencev v učne skupine ali hkratno poučevanje dveh učiteljev pri
slovenskem jeziku (italijanskem ali madţarskem jeziku na narodno mešanih
območjih), matematiki in tujem jeziku se izvaja v 8. in 9. razredu.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli iz leta 2011, 22. člen
(prav tam):
 V 8. in 9. razredu se pri slovenščini in italijanščini ali madţarščini na narodno mešanih

območjih ter pri matematiki in tujem jeziku pouk vse leto razporeja učence v manjše
učne homogene ali heterogene skupine, med letom pa se izvaja tudi kombinacija
homogenih ali heterogenih skupin glede na učne vsebine.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli iz leta 2013 (prav tam):
 Brez sprememb
Pravilnik o izvajanju diferenciacije pri pouku v osnovni šoli iz leta 2006 (prav tam):
 Notranja diferenciacija se izvaja od 1. do 9. razreda pri pouku vseh predmetov in pri

drugih oblikah organiziranega dela (2. člen).
 Izvajanje fleksibilne diferenciacije ni obezno. Če se šola odloči za njeno izvajanje, se
del pouka slovenščine (in italijanščine v šolah z italijanskih učnim jezikom oziroma
madţarščine kot prvem jeziku v dvojezičnih osnovnih šolah), matematike in tujega
jezika, izvaja v homogenih učnih skupinah kot nivojski pouk, ki poteka na treh ravneh
zahtevnosti (namen je utrjevanje, ponavljanje, poglabljanje učne snovi). Lahko se
izvaja v 4., 5., 6. in 7. razredu (3. člen).
15
 Zunanja diferenciacija se izvaja v 8. in 9. razredu. Učenec se po posvetovanju z

učitelji, šolsko svetovalno sluţbo in s starši odloči o izbiri ravni zahtevnosti pri
nivojskem pouku, prav tako pa lahko raven zahtevnosti spremeni (4. člen).
 Oblikovane učnih skupin pri posameznih oblikah učne diferenciacije: heterogene
skupine se v 8. in 9. razredu oblikujejo tako, da učence posameznega razreda v učne
skupine razporedi šola (upoštevanje načel celostnega pristopa, razvojne usmerjenosti,
strokovne avtonomnosti, aktualnosti, interdisciplinirnosti, strokovnega sodelovanja; ne
oblikujejo se na podlagi ocen, spola, socialnega ali kulturnega porekla, veroizpovedi,
etnične in narodne pripadnosti ali katerihkoli drugih osebnih okoliščin) (10. člen).
6 INTERVJU Z UČITELJICO MATEMATIKE (Pripravila Petra Knavs)
Za pomoč pri obravnavi te teme smo se obrnile na naše osnovne šole, a odzivov je bilo ţal
malo, zato smo analizirale odgovore ene učiteljice matematike, ki na predmetni stopnji uči ţe
10 let. Na naša vprašanja je z veseljem odgovorila.
Ob vprašanju, kako diferencira pouk, je povedala, da je to zelo odvisno od razreda, ki ga

poučuje, saj si dva razreda nista podobna. Najpogosteje uporablja delo v dvojicah in
individualno delo. Delo v skupinah uporablja zgolj ob delu izven učilnice, saj je delo v
skupinah znotraj razreda teţko organizirati zaradi prostorske stiske.
Notranja diferenciacija se je v korona časih spremenila. Učiteljica je povedala, da zelo teţko

diferencira delo v razredu, saj ji je pomembneje, da učence nagovori in motivira, da le-ti pri
pouku sodelujejo. Tako diferencira delo samo pri dodatnem pouku.
Zunanja diferenciacija se na njeni osnovni šoli ţe nekaj let izvaja v heterogenih skupinah, prej
pa so učence razvrščali v nivojske skupine, kjer je vsaka od učiteljic bila zadolţena za eno od
skupin.
Zanimalo nas je tudi njeno mnenje o učenju heterogenih in homogenih skupin. Sama je
povedala, da ji je ljubše učiti heterogeno skupino, saj ima tako v skupini učence, ki snov
dobro znajo in tako spodbudijo k delu in razmišljanju tudi malce slabše učence.
16
Testi oz. preverjanja znanja, ki jih učiteljica sestavi, so za vse skupine enaki. Večinoma so na
začetku laţje naloge, ki pa so tudi označene kot naloge, ki predstavljajo minimum (za oceno
2), nato pa si sledijo vse teţje naloge. Učni listi in domače naloge so pripravljene na zelo
podoben način, saj le tako vsem učencem zagotovi dovolj vaje pri tem pa lahko slabši učenci
rešijo tudi manj.
7 OPIS DVEH SPLETNIH STRANI

7.1 ZAKON O OSNOVNI ŠOLI (URADNO PREČIŠČENO BESEDILO) (Pripravila
Petra Knavs)
Dostop: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-
rs/vsebina?urlid=200681&stevilka=3535&fbclid=IwAR1uVtPxLC4GIyfj982wZGrFzR-
M8vJtLXNkf3m1QbczzkvHrIN9GczQSH8#40.%20%C4%8Dlen
Za slovensko stran smo v Glasilo uradni list Republike Slovenije izbrale Zakon o osnovni šoli
(uradno prečiščeno besedilo (ZOsn-UPB3)). To stran smo izbrale ker se nam zdi pomembno,
da poznamo zakonodajo, ki nam opisuje kakšne vrste diferenciacije lahko šola izvaja in v
katerih razredih. Stran sicer ni bila posodobljena ţe od leta 2006, zato nismo našle novejših
informacij. Smo pa opazile, da se prav zdaj na strani izvajajo popravki.
https://zakonodaja.com/zakon/zosn/40-clen-oblike-diferenciacije?fbclid=IwAR3-bmaPJtLdo-
0IupWYvukKsGPTgGF5lSjJL4qX_hyFXDsyBqHD034IKJw
V 5. delu uradnega lista lahko preberemo o organizaciji pouka. Tako so od vključno 40. člena
do vključno 43. člena predstavljene oblike diferenciacije v osnovni šoli. V 40. členu predstavi,
kdaj se izvaja notranja diferenciacija in fleksibilna diferenciacija. Nato se večji del nanaša na
diferenciacijo, ki poteka v 8. in 9. razredu (torej o načinih organizacije in pri katerih
predmetih se ta izvaja). Zapisano je, kaj se zgodi, če šola nima moţnosti, da bi organizirala
diferenciacijo, kot je predlagano, ter kdo na šoli sprejme način diferenciacije. V 41. členu je
napisano kako lahko učenec prehaja med nivoji, če ima šola organiziran nivojski pouk. 42. in
43. člen se navezujeta za prilagojeni program in zasebne šole.
17
7.2 THIRD SPACE LEARNING - DIFFERENTIATION IN THE CLASSROOM

(Pripravila Maja Levak)
Dostop: https://thirdspacelearning.com/blog/differentiation-strategies-primary-
school/?fbclid=IwAR3w3ABECARWxxwVnpPhuBhrTGtm4oexfknjqr8_2xGhAchCjkCy33DqW4Q
Na spletni strani Third Space Learning lahko pod tematiko diferenciacije pri pouku v
osnovnih šolah zasledimo povzetek in temeljne stvari, ki zadevajo diferenciacijo, ki jih krasi
osem predstavljenih in obrazloţenih strategij, ki so močno priporočene učiteljem, da jih
izvajajo, če ţelijo, da vsak učenec doseţe dobre standarde.
Učitelj Neil Almond nas na začetku hitro seznani s pojmom diferenciacije ter njegovo
fluentnostjo v praksi. Popelje nas preko problematike, ki se navezuje na raznolikost med
učenci (njihove sposobnosti in doseţki). Za tem nas skozi uvod o pomembnosti diferenciacije
pri pouku popelje do dela, ki zajema osem poglavitnih strategij za katere meni, da bi jih moral
prakticirati vsak učitelj: 1) Poučevanje z mešanico neposrednih navodil in učenja na podlagi
poizvedb; 2) Uporaba različnih manipulativnih pripomočkov, ki učencem močno pomagajo
pri razumevanju stvari; 3) Iskanje in zapolnjevanje lukenj v znanju učencev; 4) Dajanje
prednosti učenju kot uspehu; 5) Pogosta uporaba formativnih ocen; 6) Ustvarjanje učnih ur, ki
so namenjene vaji snovi; 7) Učinkovita uporaba prepletanja tem; 8) Izvajanje faznega učenja.
Vsako strategijo podrobno predstavi, argumentira, navede nekaj primerov in vse skupaj
nadgradi še s slikami. Članek zaključi z mislijo, ki obrazloţi zakaj diferenciran pouk stremi k
dolgoročnim rezultatom in osvojenem znanju. Članek je napisan na poljuden način, ki bralcu
omogoča, da napisano razume in branje ne zaključi v dvomih.
8 ZAKLJUČEK (Pripravila Manja Maček)
Ugotovili smo, da lahko pouk diferenciramo, kar pomeni, da učence razdelimo v skupine,
glede na stopnjo njihovega znanja, ali individualiziramo, torej da pouk prilagajamo vsakemu
posamezniku v heterogeni skupini. Obstajajo tri vrste diferenciacije – notranja, fleksibilna in
zunanja, pri čemer lahko notranjo diferenciacijo razdelimo še na frontalni pouk, individualno
delo, skupinsko delo ali delo v dvojicah. Pri diferenciaciji pouka moramo upoštevati teţavnost
18
in poglobljenost snovi, ki jo obravnavamo, raznovrstnost učnih metod in načelo

prilagodljivosti.
Iz pogovora z učiteljico vidimo, da je diferenciacija zelo odvisna od posameznega razreda,

najpogosteje pa se uporablja notranja diferenciacija, saj na ta način spodbujamo medsebojno
sodelovanje in pomoč. Učenci so razdeljeni v heterogene skupine, ki imajo enake teste, učne
liste in domače naloge. Naloge so diferencirane glede na teţavnost, tako da lahko vsi učenci
utrjuje svoje znanje s svojim tempom, ne glede na raven znanja.
Osnovni cilj diferenciacije pouka je, da učencem snov pribliţamo in jo podamo na zanimiv
način, da si jo bodo laţje zapomnili, osmislili in prenesli v prakso, zato je pomembno, da jo
znamo na smiseln način uporabljati pri urah, tako da ne prevladuje frontalen pouk, temveč da
so ure razgibane in poučne za vse učence.
19
9 VIRI
9.1 LITERATURA
1. Chances and Limitations of Implementing Measures of Differentiation for Gifted

Children in Primary Schools: The Teachers’ Part. (2014).Turkish Journal of
Giftedness and Education. Pridobljeno s
http://www.talentjournal.net/publications/cilt4/2014_4_1/2014_4_1_Ulpe&Thommes.
pdf
2. Diferenciacija pouka. Grosuplje. Pridobljeno s https://www.os-brinje.si/diferenciacija-
pouka/
3. Diferenciacija pouka – nivojski pouk. Pridobljeno s
http://www2.arnes.si/~opreskalj/tekst/devet/diferen.htm
4. Đaković, B. (2012). Vpliv diferenciacije in individualizacije na preverjanje in
ocenjevanje v osnovni šoli. [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Filozofska
fakulteta. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=36774&lang=slv
5. Heacox, D. (2002). Diferenciacija za uspeh vseh: Predlogi za uspešno delo z učenci

različnih zmožnosti. Pridobljeno s
https://www.knjigarna.com/media/pdf/9789612099794.pdf
6. Krajnčan, M. (2011). Sistemska ureditev diferenciacije in individualizacije v vzgoji in

izobraževanju. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s:
http://pefprints.pef.uni-lj.si/1505/
7. Koporec, T. (2016). Izkušnje učiteljev in učencev z delom v paru. Diplomsko delo.
Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s
http://pefprints.pef.uni-
lj.si/3413/1/MAGISTRSKO_DELO___DELO_V_PARU_kon%C4%8Dna_verzija.pd
f?fbclid=IwAR0sikIQVaDhexoYl1jgrClDhGAi1C7nmi8ZTfXIAJ5M8AmPFuUEqlm
9yy8
20
8. Organizacijsko-motorični vidik pouka [online]. 2018, [24.3.2012]. Dostopno na:

https://studentski.net/gradivo/ulj_fif_pa1_di1_sno_organizacijsko_metodicni_vidik_p
ouka_01?fbclid=IwAR0X9rx5m8cfEbVR0LrpO4kxeTS1Z3p3cuvV_zY_-yGM-
_yV3632Hogu9Vg
9. Senica, L. (2011). Notranja diferenciacija na razredni stopnji s poudarkom na
naravoslovju in tehniki. [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Pridobljeno s https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=17876
10. Svetič, N. (2014). Učna diferenciacija in individualizacija z vidika učiteljevih izkušenj
in presoje lastne kompetentnosti. [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška
fakulteta. Pridobljeno s https://core.ac.uk/download/pdf/35129283.pdf
11. Štemberger, T., Ivanuš-Grmek, M., Čagran, B. (2009). Zunanja učna diferenciacija in
motivacija učencev v osnovni šoli. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.
Pridobljeno s: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-2VEGVG5C/6711ed97-
cffc-404a-9313-b9516d9e80bf/PDF
12. Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo) (ZOsn-UPV3), stran 8662. (2006).
Uradni list RS, Št. 602-02/90-1/32, pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-
uradni-list-rs/vsebina/2006-01-3535/zakon-o-osnovni-soli-uradno-precisceno-
besedilo-zosn-upb3
13. Ţakelj, A., Magajna, Z. (2014). Zunanja diferenciacija in dosežki učencev pri
notranjem in zunanjem preverjanju znanja. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Pridobljeno s: http://pefprints.pef.uni-lj.si/2475/
14. Ţakelj, A. (2012). Učna individualizacija in diferenciacija s perspektive pomoči
učencem z učnimi težavami. Ministerstvo za izobraţevanje, znanost, kulturo in šport.
Pridobljeno s: https://www.zrss.si/nama2012/datoteke/TS4_AZakelj.pdf
21

Notranja Diferenciacija Pri Pouku Matematike (Seminarska Naloga)

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Notranja Diferenciacija Pri Pouku Matematike (Seminarska Naloga)

Uploaded by

Copyright:

Pedagoška fakulteta

SEMINARSKA NALOGA PRI PREDMETU "OSNOVE DIDAKTIKE

MENTORICA: Adrijana Mastnak, dr.

AVTORJI: Petra Knavs, Manja Maček in Maja Levak

1 Uvod (Pripravila Manja Maček) ......................................................................................................... 3

2 Diferenciacija in individualizacija (Pripravila Manja Maček) ........................................................... 3

2.1 Vrste diferenciacije....................................................................................................................... 4

3.1 Notranja diferenciacija ................................................................................................................. 7

3.2 Zunanja diferenciacija ................................................................................................................ 10

4 Elementi notranje diferenciacije (Pripravila Maja Levak)................................................................ 10

4.1 Kaj pomeni diferenciran pouk in kakšni so njegovi cilji? .......................................................... 10

4.3 Obravnava primera ure ............................................................................................................... 14

5 Pregled zakonodaje (Pripravila Maja Levak) ................................................................................... 14

6 Intervju z učiteljico matematike (Pripravila Petra Knavs) ............................................................... 16

7 Opis dveh spletnih strani ................................................................................................................... 17

7.1 Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo) ................................................................... 17

7.2 Third Space Learning - Differentiation In The Classroom.......................................................... 18

8 Zaključek (Pripravila Manja Maček) ................................................................................................ 18

9.1 Literatura ..................................................................................................................................... 20

1 UVOD (Pripravila Manja Maček)

Današnji svet se vsakodnevno spreminja in nadgrajuje hkrati z njim pa se spreminjajo tudi

2 DIFERENCIACIJA IN INDIVIDUALIZACIJA (Pripravila Manja Maček)

Učna individualizacija je v nekaterih lastnostih zelo podobna diferenciaciji. Razlikujeta se v

2.1 VRSTE DIFERENCIACIJE

2.1.1 N OTRANJA DIFERENCIACIJA

Za notranjo diferenciacijo je značilno, da učencev ne grupira, temveč dovoljuje sodelovanje

 Prednosti: Večja socialna povezanost, enakopravnost, manjša moţnost za socialno ali

2.1.2 F LEKSIBILNA DIFERENCIACIJA (Pripravila Manja Maček)

Ta vrsta je vmesna stopnja med notranjo in zunanjo diferenciacijo. Pomembno za njeno

2.1.3 Z UNANJA DIFERENCIACIJA

Zunanja diferenciacija je lahko organizirana na sledeče načine (Diferenciacija pouka, 2020)

 Manjše heterogenih skupine;

 Prednosti: Pouk v homogenih skupinah je laţje načrtovati in izvesti, med hitrejšimi

2.2 DIDAKTIČNO-METODIČNA ORGANIZACIJA PRI NOTRANJI

DIFERENCIACIJI (Pripravila Maja Levak)

Kadar govorimo o skupinskem pouku, imamo v mislih skupine, ki so bodisi homogene

Pri delu v dvojicah oziroma tandemu prevladuje individualizirano učenje (reševanje

Nikar ne pozabimo na individualno delo, ki nosi zelo pomembno vlogo v ţivljenju

3 DIFERENCIACIJA PRI POUKU MATEMATIKE V SLOVENSKIH

ŠOLAH (Pripravila Petra Knavs)

3.1 NOTRANJA DIFERENCIACIJA

3.1.1 D ELO V SKUPINAH

Učitelj razred razdeli na več različnih skupin, ki pa so še vedno znotraj heterogeno

 Primer dela v skupinah:

3.1.2 D ELO V DVOJICAH

 Primer dela v dvojicah:

3.1.3 I NDIVIDUALNO DELO

 Primer individualnega dela:

Pomanjkljivost takega dela je slabše navajanje na socializacijo. Šola je vzgojno-izobraţevalna

3.2 ZUNANJA DIFERENCIACIJA

Na spletu je veliko raziskav, ki opredeljujejo katera zunanja diferenciacija je boljša – delitev

4 ELEMENTI NOTRANJE DIFERENCIACIJE (Pripravila Maja Levak)

Kadar govorimo o diferenciranem pouku se moramo zavedati štirih pomembnih komponent,

Težavnost. Učitelj se morajo zavedati, da se učenci med seboj razlikujejo po sposobnostih na

Prilagodljivost in raznovrstnost. Pri pouku je več kot dobrodošlo, da se učitelj odloči, da da

Poglobljenost. Pomembno je, da se pri pouku izogibamo površinskemu obravnavanju

Cilji diferenciranega pouka so (Heacox, 2009):

 Priprava smiselnih in privlačnih nalog, ki bodo posameznemu učencu pomenile izziv;

4.2 PRIMER URE Z VEČ ELEMENTI NOTRANJE DIFERENCIACIJE (PRI

Učenci devetega razreda so pri pouku matematike in nadaljujejo z obravnavo linearne

1. Kakšno medsebojno lego imata lahko dve premici v ravnini?

2. Kaj imajo skupnega zapisi enačb treh premic:

b) ki imajo presečišče na ordinatni osi ?_____________________

3. Obkroži zapise, ki označujejo enačbo linearne funkcije.

d) y = 8x e) y = -3x +10 f) y = x/4 h) y = 3

Skupini A in B bosta sestavljeni iz učencev, ki potrebujejo neposredno učiteljičino vodenje,