1.

STATUS SLOVENSKEGA JEZIKA

 Državni jezik
 Uradni jezik
 Učni jezik
 Učno načelo
 Učni predmet
 Drugo: materni jezik, tuji jezik, drugi jezik

DRŽAVNI JEZIK:
- pomeni, da predstavlja celotno Slovenijo kot samostojni državo. Pri ustnem in pisnem sporazumevanju ga
uporabljajo državni organi, uprava. Je jezik javne rabe (predsednik, vlada, parlament, sodišča, vojska, policija …),
zapisan je na našem denarju, državna himna se poje v slovenščini.

URADNI JEZIK
- pomeni, da uradovanje v državi (upravne enote, občine, javni zavodi in ustanove) poteka v slovenščini. V slovenščini
morajo biti javni napisi, imena podjetij, javni oglasi; slovenščina je jezik politike, množičnih občil, znanosti, šolstva,
kulture …
- Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali
madžarščina (napisi, imena podjetij, oglasi,..).

UČNI JEZIK
- je jezik, v katerem se kdo uči ali poučuje. Gre za temeljno sredstvo za posredovanje znanja za oblikovanje odnosov.
Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je učni jezik tudi italijanščina ali
madžarščina.
- Ne moreš biti učitelj, če ne obvladaš slovenskega jezika

UČNO NAČELO
- gre za razvoj učenčevih govornih in pisnih sposobnosti.
- Pomeni, da so za otrokov razvoj in za oblikovanje njegovega posebnega odnosa do slovenskega jezika kot
državnega jezika in temeljne prvine narodne identitete, ter do maternega jezika kot sredstva prvotnega
spoznavanja, doživljanja in vrednotenja sveta odgovorni vsi pedagoški delavci.

DRUGO
- Materni jezik: naučimo se ga kot prvega – v družini. V njem je najlažje razmišljati, čustvovati, doživljati samega sebe
ter sporočati drugim.
- Drugi jezik: V Sloveniji je slovenščina drugi jezik za avtohtone narodne manjšine (Madžare, Italijane), Rome ter
priseljence. Vsi ti naj bi se ga naučili za normalno delovanje v družbi.
- Tuji jezik: jezik, ki se ga naučimo na tečajih, univerzah.
 2. ZVRSTI SKJ

2.1. SOCIALNE ZVRSTI (govorni položaj)

V Sloveniji govorimo slovenski jezik, ki pa se razlikuje po tem, kdo in kje ga uporablja – govorni položaj. Glede na to ločimo
naslednje socialne zvrsti jezika:
- Knjižni jezik
- Neknjižni jezik

Knjižni jezik

Je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika. Ima narodnozdruževalno in narodnopredstavitveno vlogo. Pojavil
se je z izidom prve slovenske knjige – Trubarjev Abecednik in Katekizem (1550-51).

Normo (pravila) današnjega knjižnega jezika najdemo v

 Slovnici
 Pravopisu
 Pravorečju
 Slovarju

Knjižni jezik se deli na strogo (zborno) in manj strogo (knjižno pogovorno) zvrst.

2
Zborna zvrst:
Je namenjena predvsem za tiskana besedila vseh vrst, uporabljali pa naj bi jo vsi, ki nastopamo (govorimo) v javnosti:
učitelji, vzgojitelji, radijski in televizijski poročevalci,…
Pravila zbornega jezika so popisana in opisana v jezikovnih priročnikih, poteka po določenih pravilih, učimo se jih tudi v šoli.

Knjižna pogovorna zvrst:

Uporabljamo jo, kadar tvorimo besedilo v navzočnosti naslovnika (intervju, predavanja, dvosmerno sporazumevanje v
razredu).

Značilnosti:
 kratki nedoločnik: delat (delati)
 skrajšana oblika množinskega deležnika na –l: smo delal (delali),
 nenaglašeni deležnik na –el, -il = -u: reku (rekel), hotu (hotel)
 posamezni primeri redukcij (glasovnih krnitev): bla (bila), dol (doli)…
 l namesto lj pred samoglasnikom iste besede: kluč (ključ)
 oblike: jejo (jedo), vejo (vedo)
 pogovorne oblike: ja (da); rabiti (potrebovati)
 preprostejša skladnja (zgradba povedi in stavka), več sredstev za vzdrževanje stika….

Mejni primeri:
 izražanje svojilnosti s predlogom od: od očeta (očetovo)
 zveze glagola in predloga: dosti za delat (dosti dela)
 nezborne podaljšave s –t pri imenih moškega spola s končnico na o: Markota (Marka)
 mešanje dvojinskih in množinskih oblik: bova videle (bova videli)

Meje med knjižnim pogovornim in neknjižnim pokrajinsko pogovornim jezikom ni zmeraj lahko postaviti. Zavedati pa se
moramo, da napačno prevzete besede oz. popačenke iz drugih jezikov (cukrati, šefla, šraufnciger) ne sodijo v knjižni
jezik. Prav tako ne redukcije samoglasnikov (mislm – mislim ; prid – pridi).

Zakaj v razredu uporabljamo knjižni jezik?

 Ker to zahtevajo okoliščine sporočanja (javno nastopanje)
 Prispeva k razumljivosti povedanega
 Knjižni jezik ima povezovalno in narodnopredstavitveno vlogo
 Vzgojitelj in učitelj za svoje poslušalce nista jezikovni vzor le kot tvorca besedil, pač pa sta tudi ugled ustrezne
rabe jezika glede na okoliščine in namen sporočanja

3
 Neknjižni jezik

Načeloma ga ne pišemo, govorimo pa jih le v pogovorih (ne v govornih nastopih) in to le na posameznih delih slovenskega
ozemlja oz. v posameznih interesnih skupinah. Neknjižna pogovorna zvrst je primerna samo za pogovore v ožjem krogu, ne
pa tudi za javno sporočanje.

Neknjižne zvrsti delimo na:

 pokrajinski pogovorni jeziki,
 narečja in
 interesne govorice

POKRAJINSKO POGOVORNA PODZVRST

Pokrajinskih pogovorih jezikov je manj kot narečij, saj jih govorijo v večjih zemljepisnih enotah Slovenije.
Ni za javno nastopanje, pač pa se uporablja v sproti nastajajočih pogovornih položajih: pogovor na cesti, v ožjem
družinskem krogu, na delovnem mestu…. Tukaj se uporablja veliko izposojenk, zlasti iz germanskih in romanskih jezikov.

NAREČJA – DIALEKTI
so najpogosteje posebne oblike nekega jezika na čisto določenem zemljepisnem področju. V narečju govorimo v zasebnih
pogovorih, redko pišemo.
Narečja so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju. Na našem
narodnem ozemlju imamo 7 narečnih skupin:
 koroško
 primorsko
 rovtarsko
 gorenjsko
 dolenjsko
 štajerko in
 panonsko.
Vsaka od teh skupin, pa je razdeljena še na več delov, tako da imamo v Sloveniji 48 narečij.

INTERESNE GOVORICE:
- ŽARGON je jezik ljudi istega poklica, dela ali konjička. Žargonski izrazi so nekakšni neuradni strokovni izrazi
posamezne stroke.
- SLENG je jezik ljudi iste starosti/generacije. Interesna govorica pripadnikov kake skupine ljudi iste generacije,
predvsem mladih, za katero sta značilni predvsem nenavadnost izražanja in neskladnost s slovnično normo
(npr. kul, žurka).
- ARGO ali latovščina je jezik skrivnih združb. Ta jezik je namenoma 'zaprt', razumljiv le članom skupine
(kriminalci, narkomani). Včasih ga uporabljajo otroci; razne papajščine

4
 2.1. FUNKCIJSKE ZVRSTI (namen sporočanja)

Osnovna delitev je namen sporazumevanja. Tako poznamo:

 Praktičnosporazumevalni jezik
 Strokovni jezik
 Publicistični jezik
 Umetnostni jezik

Funkcijske zvrsti imenujemo razlikovalne značilnosti jezika na posameznem področju jezikovne rabe: pri sporočanju o
praktičnih zadevah življenja, v strokah, medijih, v besedni umetnosti.

PRAKTIČNOSPORAZUMEVALNI JEZIK
Gre za vsakdanje sporazumevanje- besedila v različnih socialnih zvrsteh.
Te zvrsti se najprej naučimo. Glede socialne zvrstnosti je to največkrat narečje, v mestih pa pokrajinski neknjižni pogovorni
jezik, redko pa knjižni pogovorni ali celo zborni.
Besedila te vrste so večinoma manjšega obsega.

Govorjena so predvsem dvo- in večgovorma, redko enogovorna, pisana pa pretežno enogovorna. Stalne oblike te zvrsti so
na primer pozdravi, vljudnostne in vremenske pripombe, vprašanje in odgovor, naročilo….

STROKOVNI JEZIK
Gre za strokovno in znanstveno sporočanje – knjižni jezik.
Je zvrst, ki jo uporabljajo ljudje raznih strokovnih področij, kadar govorijo ali pišejo o vprašanjih svoje stroke. Vsem
podzvrstem strokovnih jezikov je lastno zlasti izrazje. Ločimo:
 Strokovni (natančno, objektivno, nečustveno opisuje predmete, pojave. Nestrokovnjakom je po navadi manj
razumljiv)
 praktično strokovni (je jezik, povezan z delovanjem v vsakdanjem življenju. Sem sodijo opisi naprav, navodila za
uporabo…)
 znanstveni (zanj so značilne zapletene stavčne strukture, ker ne gre samo za razlaganje pojavov, pač pa tudi za
definicije in utemeljevanje
 poljudnoznanstveni (bolj prijazen od znanstvenega, kajti z znanstvenimi spoznanji se želi seznaniti tudi
nestrokovnjake, zato n i uporabe tujk in zapletenih poedi).

Razlike se kažejo v natančnosti izražanja in zahtevnosti strokovnih poimenovanj, terminov, ki so v okviru stroke definirani.
Med seboj se razlikujejo po obširnosti in abstraktnosti izrazja, deloma tudi skladenjsko.

PUBLICISTIČNI
Gre za obveščanje o dogodkih in ljudeh v časopisih, na radiu, televiziji – knjižni jezik.
Raznovrstna publicistična besedila pišejo novinarji, strokovni sodelavci.
Značilnosti:
 naslovje (glavni nasov, podnaslov…)
 slicevanje na agencije in druge vire
 publicistično besedje
 klišeji

5
UMETNOSTNI JEZIK
Gre za umetnostna besedila v knjižnem jeziku, v katerem pa se lahko pojavljajo tudi narečja in pogovorne prvine.

Značilnosti:
 podajanje stvarnosti, življenja, kot ga vidi avtor
 estetska oblikovanost besedila
 izvirni pomenski prenosi…

Če opazujemo rabo socialnih zvrsti ob upoštevanju namena sporazumevanja, vidimo, da se knjižni jezik pojavlja v funkciji
strokovnega, publicističnega in umetnostnega sporočanja, redkeje pa praktičnega sporazumevanja, kjer je v ospredju raba
neknjižnih zvrsti.

Terminologija ali strokovno izrazje so besede in besedne zveze, ki se v stroki dogovorno

rabijo kot poimenovanja stvari in pojavov ter njihovih lastnosti, npr. bibliotekarska terminologija. V njej so pri nas pogosto
dvojnice tipa domače - prevzeto, domače t.i. mednarodno, npr. kazalo - indeks, izvleček - abstrakt. Terminologija je zelo
pomemben del izrazja vsakega modernega jezika, zato bi morali v sodobnem času pogosteje govoriti ne samo o jezikovni,
ampak tudi o terminološki kulturi. To je pomemben del besednega zaklada, ki med drugim odraža tudi dogajanja in
spremembe v določeni družbi in seveda tudi stroki.

Termin ali strokovni izraz je beseda ali besedna zveza, ki poimenuje pojme določene
stroke, panoge. Vsak termin je samostojna enota, ki jo je treba v terminološkem
slovarju definirati samostojno, seveda v sklopu slovarske strukture in
primerjalno, po potrebi tudi razlikovalno, v odnosu do drugih terminov, strok in
strokovnih področij

terminologija  izrazje določenega strokovnega področja

 veda o pojmih in njihovih poimenovanjih v okviru strokovnih jezikov

6
 3. PEDAGOŠKI GOVOR

PEDAGOŠKI GOVOR: strokovna in praktično-sporazumevalna zvrst. Sporazumevanje med učitelji in učenci v razredu. Učitelj
in učenec stopata v družbeno medosebno razmerje, po drugi strani pa jim učitelj predoči stvarnost.

Delimo ga na:
 Spoznavni govor
 Odnosni govor
Govor učencev se omejuje na spoznavni govor, govor učitelja pa je prepletanje spoznavnega in odnosnega govora.

SPOZNAVNI GOVOR:
je tisti del pedagoškega govora, s katerim učitelj posreduje učencem stvarno znanje svoje stroke (odgovori, zgledi,
definicije, navodila - strokovna in praktično-sporazumevalna zvrst). Učitelj z njim uresničuje cilje. Učiteljeva naloga je tudi
vzbuditi pri učencih miselne procese, ki bodo vodili k razumevanju, vrednotenju, pomnenju snovi.

Zajema vsa vprašanja po strokovnih podatkih, odgovore nanje, ponazoritvene zglede, definicije, strokovne ugotovitve in
navodila, ovrednotenje pravilnosti odgovorov. Pri tem govoru prevladujejo prvine strokovne zvrsti jezika (raba terminov,
posredovanje definicij), okoliščine sporočanja seveda zahtevajo knjižno (zborno) zvrst jezika.
Gre za govor, s katerim učitelj posreduje snov, znanje svojega predmetnega področja. Uporabljati je potrebno knjižni zborni
jezik.

ODNOSNI GOVOR:
Ni v zvezi s snovjo, je motivacijski, učenci si gradijo samopodobo: spodbude, prošnje, zahteve, pohvale, graje, pozdrav,
organizacijska navodila – praktično-sporazumevalna zvrst.

Obsega tisti del pedagoškega sporazumevanja, ki ga predstavljajo vprašanja po nestrokovnih podatkih, spodbude, prošnje,
zahteve… ta govor je namenjen usklajevanju zavesti, povzročanju želene aktivnosti učencev in izmenjavi mnenj. Predstavlja
močno motivacijsko izhodišče za delo, zlasti pa je pomemben, ker ob informacijah, dobljenih v odnosnem govoru, učenec
gradi svojo samopodobo. Zaradi okoliščin sporazumevanja prav tako poteka v knjižnem jeziku (knjižna pogovorna zvrst).
Z njim učitelj vzpostavlja družbena, medosebna razmerja (pohvala, graja, vzpodbuda…) Najpogosteje ga uporablja učitelj –
prizadevati si mora za dvosmerno sporazumevanje in na to navajati učence (pozdrav, začeti pogovor, ga voditi, biti vljuden,
upoštevati argumente,…)

Kakovost medosebnih odnosov vpliva na kakovost učenja. Poteze dobrega odnosa so:
- odprtost – vsak lahko tvega, da je direkten in pošten,
- da je vsak prepričan, da ga drugi ceni,
- da se oba zavedat vzajemne odvisnosti,
- da lahko vsak zase raste in razvija svojo ustvarjalnost in individualnost,
- skupno zadovoljevanje potreb (svojih potreb ne moreš zadovoljevati na račun drugega).
Odnosni govor povezuje udeležence pogovora.
Pri posredovanju znanja svojega področja moraš upoštevati učenčevo starost, izkušnje, predznanje ter spoznavno in
jezikovno zmožnost – temu ustrezno uporabljaš izrazje svoje stroke (uradno, slovensko) in preprostejše ali zapletene

7
skladenjske enote, upoštevaš členitev po aktualnosti (s čimer uresničuješ pedagoško načelo postopnosti, tj. od znanega k
neznanemu).

Besedila so razumljiva in nazorna ter predstavljajo vzorec oziroma model za učenca. Pri govornem posredovanju snovi tvori
razumljiva, nazorna besedila, katerih bistvene podatke po potrebi (glede na odziv učencev) ponovi z drugimi besedami ali z
vidnimi znaki (npr. z zapisom ključnih besed oz. miselnega vzorca oz. razčlenitvenih točk). Pri govorjenju členi besedilo na
bistveno oz. nebistveno tudi z različno jakostjo, višino, hitrostjo govorjenja.

Obvladovanje STRATEGIJE SPREJEMANA (poslušanja / branja) besedil:

– v učencih pred poslušanjem/branjem aktivira njihovo predznanje,
– z napovedjo novega jih motivira za poslušanje/branje,
– med poslušanjem/ branjem ter po njem pa v učencih razvija strategije dela z besedilom in strategije iskanja
informacij, npr. zapisovanjem, podčrtavanjem novih ali ključnih besed ter z zapisovanjem bistvenih podatkov,
kategorizacijo podatkov na informativni, interpretativni ravni (npr. bistveno – nebistveno, zanimivo – nezanimivo)
ter na ravni posploševanja in ocenjevanja / vrednotenja.
Tako učencu snov ne le posreduješ, temveč v njem aktiviraš dejavnosti za razumevanje, interpretiranje, vrednotenje in
pomnjenje snovi.

8
 4. TEMELJNI MEJNIKI SKJ

 Brižinski, Rateški, Stiški spomeniki – zapisi očitnih spovedi, očenaša in vere

Ključni pisni dokument iz tega obdobja so Brižinski spomeniki. Napisani so bili konec 10. stoletja. Našli so jih v
večdelnem rokopisnem zborniku, v katerem je večina ostalih besedil latinskih. Besedila Brižinskih spomenikov so tri:
prvo vsebuje splošno spoved, tretje besedilo je spovedni obrazec, drugi Brižinski spomenik pa naj bi bil napisan po
nareku in je mojstrovina srednjeveške retorike - gre za pridigo o grehu in pokori. Besedila so zapisana v posebni
obliki latinice, ki se po Karolingih imenuje karolinška minuskula.

 1. obdobje 1550-1620: Reformacija in protireformacija

Primož Trubar je oče slovenskega knjižnega jezika. V tem času so Trubar in njegovi protestantski somišljeniki
(Dalmatin, Krelj, Bohorič) knjižni jezik ne le utemeljili (izbrali mi glasove, oblike, besedje, skladenjske lastnosti),
temveč ga tudi primerno ustalili in njegovo ubeseditveno moč razvili so popolnosti.
Trubar je začetnik našega knjižnega jezika, ki se je pojavil z izzidom prve slovenske knjige - Abecednik, Katekizem
1550/51. (pisava: gotica). Trubarjevemu jeziku je podlaga živa govorica določenega krala (LJ z okolico)
Krelj: za naš jezik je zaslužen zaradi prevoda 1.dela Spangenbergerove postile (1567) in Otročje biblije (1566), v
kateri je na začetku slovenska abeceda, nato pa kratki katekizem v petih jezikih.
Dalmatin: prevod celotnega svetega pisma. Delo je izšlo 1584.
Bohorič: glavni Bohoričev prispevek slovenskemu knjižnemu jeziku je jezikosloven. Izdal je Slovnico kranjskega
jezika – Zimske urice proste. Delo je izšlo 1584.

 2. obdobje 1620-1675: Knjižni upad

Po zatonu reformacije in protireformacije je slovenski knjižni jezik najprej zelo zamrl. Tiskal se sploh ni več, le ena
knjiga se je ponatisnila.

 3. obdobje 1675-1760: Katoliška obnova

To obdobje obsega čas katoliške obnove – od Matije Kastelca, do časa, preden je nastopil Marko Pohlin. Posebno
pisanje se je širilo med preproste ljudi. V tem obdobju se začuti potreba po novem slovarju SKJ.

 4. obdobje 1760-1805: Prerod

Začetnik je Marko Pohlin.

9
 5. SLOVAR SKJ, SLOVENSKI PRAVOPIS, SLOVENSKA SLOVNICA

Slovar SKJ

Izšel je leta 1989. V njem najdemo razlago pomena besed, rabo.

Vsebuje prvine za poimenovanje besede. Slovar je enojezičen, vsebuje besede knjižnega jezika (izgovorjava, naglas,
intonacija, pomen …)

Dvakrat je izšel enojezični Slovar slovenskega knjižnega jezika (v petih zvezkih od 1970 do 1991, v enem zvezku leta 1994 –
pripravili so ga na SAZU) – 100 let po PLETERŠNIKOVEM SLO-NEMŠKEM SLOVARJU – temelj novejšega slo. slovaropisja.
Besede so v slovarju razvrščene po abecedi.

Vsaka beseda ima svoj slovarski članek, v katerem je obdelana z vidika rabe v sodobnem knjižnem jeziku.

ZGRADBA:
Naslovno besedo članka imenujemo GESLO (v njem ni lastnih imen, redkih knjižnih besed, kratic, simbolov, glagolnikov),
članek pa GESELSKI ČLANEK– prikazan v svojem odstavku. Posebni tipi gesel: orientacijsko geslo (nakazujejo kaj prvi del
pomeni, kako se besede delajo, kam spadajo), kazalka (manj rabljena gesla, ni obdelano kot pravo geslo), vodilka (besede
rabite na več samostojnih gesel, stoji na koncu opozorilo PRIM – kaže na povezanost gesel)

Geslo je zapisano v osnovni obliki (npr. sam. v imenovalniku ed, gl. v nedoločniku) v t.i. glavi in zaglavju geselskega članka
se poučimo o zapisu, izgovoru, obliki, naglasu, intonaciji in posebnostih.

Zaglavju sledi pomenski del geselskega članka – RAZLAGA (glavna, stranska), ki razlaga pomen, rabo,…

Pomen gesla je razložen z definicijo iz slogovno nezaznamovanih besed. Če je geslo večpomensko, je geselski članek
razdeljen na pomenske oddelke, ki so označeni z arabskimi številkami- glede na pogostost rabe.

Pri nekaterih geslih je razlaga dopolnjena s sopomenkami ali protipomenkami. Razlagi navadno sledi ilustrativno gradivo.
To so zgledi iz dejanske rabe gesla.

Če je potrebno ima geselski članek tudi t.i. gnezdo (oddelek, v katerem je zbrano posebno gradivo). Gnezdo je lahko
frazeološko ali terminološko. Geselski članek ima lahko samo po eno frazeološko in po eno terminološko gnezdo. Gnezdi
stojita na koncu geselskega članka. Frazeološko gnezdo tvorijo stalne besedne zveze (rekla in pregovori). V terminološkem
gnezdu pa je prikazana raba strokovnih izrazov posameznih strok.

Da bi bile informacije o besedah in besednih zvezah čim bolj popolne, uporablja kvalifikatorje. To so pojasnila, ki poučujejo
o slovničnih lastnostih besed (glava in zaglavje), jih opredeljujejo časovno oz. krajevno, pogostost,.. (pomenski del).

10
 Slovenski pravopis

Izšel je leta 2001 (Toporišič). Tukaj najdemo, kako se besede pravilno pišejo. V njem najdemo vse besede, ki jih ima Slovar
in vsa lastna imena. (vanj lahko pogledamo, kako se na primer imenujejo krajani Ptuja, kako se kaj sklanja…).

Poglavja Slovenskega pravopisa:

 Pravila: prvič objavljena v Slovenskem pravopisu 1– Pravila leta 1990. V ponatisu 1994 so spremenjena in
dopolnjena nekatera pravopisna pravila, za ponatis leta 1997 pa je bilo izdelano še stvarno kazalo. Pričujoča
izdaja je šesta, ponovno pregledana.
 Nauk o pisnih znamenjih
 Pravopis (ločila, velika in mala začetnica,…)
 Glasoslovje (glasovi, glasovne zveze)
 Oblikoslovje ( samostalnik, samostalniška zveza…)
 Besedotvorje
 Zvrstnost
 Preglednice
 Slovarček jezikoslovnih izrazov
 Dodatek
 Slovaropisna pravila
 Slovar
o obsega 92.591 slovarskih sestavkov, podiztočnic je 38.863 = 131.454
o glavni viri iztočnic so SSKJ in zbirka besedja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, leksikoni,
slovarji, enciklopedije, leksikoni
o je skupek pravil o pisavi, rabi črk, ločil, pisanju skupaj, narazen, deljenju besed,..
o NIMA frazeološkega gnezda

*na stani ima črke (isto, kot kaki leksikon)

11
 Slovenska Slovnica

Avtor je Jože Toporišič. Slovnica nas uči, kakšni so glasovi knjižnega jezika, kako jih izgovarjamo, kako izgovarjamo besedne
zveze… uči nas tvoriti, sklanjati, besede, ter povezovati besede v stavčne dele, stavke.

SLOVENSKA SLOVNICA je pravi zaklad slovenskega jezika sploh, knjižnega pa posebej. V njej so združeni dosežki
jezikoslovnih prednikov, mlajših jezikoslovcev in avtorjevega 40-letnega znanstvenega raziskovanja.

VSEBINA
1. ZVRSTNOST SLOVENSKEGA JEZIKA
2. GLASOSLOVJE (samoglasniki, zvočniki, nezvočniki
3. BESEDOSLOVJE (beseda, vrste besed, pomeni besed)
4. BESEDOTVORJE (samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov)
5. OBLIKOSLOVJE (samostalniška beseda (sam,. sam. zaimek), pridevniška beseda (prid., števnik, prid. zaimek), glagol,
prislov, predikativ, predlog, vezniška beseda, členek, medmet, pregibnost, morfem, )
6. SKLADNJA (splošno, stavek, stavčne fraze, stavčni členi, zveze, besedni in stavčni red)
DODATEK
7. SPOROČANJE (splošno o sporočanju, tvorec, besedilo, naslovnik)
8. SLOVENSKI JEZIK V ČASU (splošno, zgodovina,

Pravopis-v njem je zapisana pravilni zapis besed (na začetku so zapisana tudi pravila slovenskega jezika (približno tako kot v
slovnici), nato pa sledi pravilen zapis besed..
Slovnica-v njej so zapisana pravila slovenskega jezika (oblikovna).
V slovarju najdemo pomene besed in besednih zvez, v pravopisu pa pravila za pregibanje, sklanjanje, stopnjevanje ipd.
besed in besednih zvez.

Katere priročnike poznamo pri našem delu?

-slovenska slovnica
- slovenski pravopis
- slovar slov. knj. jezika

12
 6. SPORAZUMEVANJE KOT DRUŽBENO DEJANJE

Sporazumevanje je družbeno / medosebno dejanje, usmerjeno k drugemu naslovniku. Uspeh sporazumevanja je odvisen od
govorčevega upoštevanja naslovnika in sporazumevalnih načel, pa tudi od motiviranosti naslovnika za sodelovanje. Od
naslovnika ne smemo zahtevati preveč in ne smemo ga podcenjevati.

Jezik je sredstvo sporazumevanja med ljudmi (slovenski jezik kot učni jezik in učno načelo). Sporazumevanje je
družbeno/medosebno dejanje (usmerjeno k drugemu/naslovniku), uspeh sporazumevanja je odvisen od
govorčevega/piščevega upoštevanja naslovnika in sporazumevalnih načel, pa tudi od motiviranosti naslovnika za
sodelovanje (gre za izmenjavo sporočil). Temeljna vloga sporazumevanja je vplivanje na naslovnika.
Pri sporazumevanju z učenci upoštevamo njihovo starost, predznanje, spoznavno in jezikovno zmožnost in sporazumevalna
načela. Naslovnik naj bo tudi motiviran.
 SPOROČEVALEC: tisti, ki sporoča (govorec, pisec)
 NASLOVNIK: sprejemnik (poslušalec, bralec)

SPORAZUMEVALNA NAČELA: sporočilo lahko izražamo na več načinov glede na okoliščine, družbeno razmerje in
sporočevalčevo oceno.
- NAČELO SODELOVANJA: prispevek naj prilagojen naslovniku
- NAČELO KAKOVOSTI: prispevek naj bo resničen
- NAČELO KOLIČINE: naj bo primerno informativen
- NAČELO PRIMERNOSTI: primerne vsebine
- NAČELO NAČINA: kratek in jedrnat. Izogibajte se nerazumljivosti (bodimo jasni, ne nalagamo), dvoumnosti (ne
zavajaš), bodi kratek in urejen
- NAČELO VLJUDNOSTI (vikanje / tikanje)

Pri sporazumevanju z učenci je potrebno upoštevati njihovo starost, predznanje, spoznavno in jezikovno zmožnost, temu
ustrezno uporabljamo izrazje svoje stroke in preprostejše / bolj zapletene skladenjske enote. Upoštevamo členitev po
aktualnosti – od znanega k neznanemu. Tako informacij naj ne bi bilo ne preveč, ne premalo, bodimo pozorni, ali je nekaj
nujno, ali ne in bodimo strpni pri izrekanju zahtev. Od naslovnika ne smemo zahtevati preveč in ne smemo ga podcenjevati.

SPORAZUMEVALNE DEJAVNOSTI
- GOVOR – 2 vrsti govorjenja
- Govorno nastopanje – enosmerna dejavnost
- Pogovarjanje – dvosmerna dejavnost (vlogi se hitro menjavata)
- PISANJE
- Enosmerno (seminarske, dokumentacija, ki jo vodimo)
- Dvosmerno (čestitke, pisma, sporočila staršem, opravičila)
- POSLUŠANJE
- BRANJE

Dvosmerno sporazumevanje:

13
Načela: spoštovanje sogovorca, upoštevanje njegovih argumentov, pogajanje oz. usklajevanje mnenja, ločevanje resnice od
laži, trditve od sodbe,..

Načela dvosmernega sporazumevanja:

1. Začeti pogovor.
2. Spodbujati učence k govorjenju.
3. Znaš voditi pogovor – spoštuje sogovorca in mu ne sega v besedo.
4. Ločiš izrekanje trditev od vrednostnih sodb.
5. Ne postavljaš zaprtih vprašanj.
6. Spodbujaš učence k utemeljevanju trditev.
Učence spodbujaš k odzivanju, pa tudi k vodenju pogovora, torek k prevzemanju vloge govorca.

Od učencev zahtevaš upoštevanje:

- NAČELA VLJUDNOSTI (tikanje / vikanje, posredno izrekanje zahtev)
- NAČELA DVOGOVORNEGA SPORAZUMEVANJA (spoštovanje sogovorca, upoštevanje argumentov,
pogajanje oz. usklajevanje mnenj, ločevanje resnice od laži, trditve od sodbe,..)

SPORAZUMEVANJE

SPOROČANJE SPREJEMANJE
tvorjenje besedila (delo sporočevalca)
naslovnik prejemnik
govorjenje / pisanje idealno je, če je to ena in ista oseba

poslušanje / branje

POSLUŠANJE
Poslušanje je komunikacijska dejavnost. Je proces sprejemanja, selekcioniranja, interpretiranja in vrednotenja informacij
iz okolja.
Poenostavljeno povedano - poslušalec preko svojih čutil (oko, nos, uho, koža, usta) sprejema informacije iz okolja in jih
pošilja v možgane, kjer se informacijam določa pomen. Ob tem se informacija tudi čustveno podoživlja. To pomeni, da se ( v
primeru poslušanja) slišanemu določi čustveni pomen. Poleg čustvene reakcije se sproži tudi miselna dejavnost.

Zbrano, umirjeno, kažeš zanimanje, dobrodušno odobravanje, kimanje, podvprašanja, gledanje v oči, ne prekinjamo. Dobri
poslušalci so dragoceni. V poslušalcu se zgodi dialog, vzbudijo se čustva. Vrste poslušanja: imaginativno (slišano si
predstavljaš), logično (nek red v slišanem), anticipacijsko (imaginativno + logično). V šolah bi bilo potrebno navajati na
poslušanje z razumevanjem.

14
DEJAVNIKI SPOROČANJA
 Okoliščine(sporočevalec, naslovnik, kraj, čas)
 Namen (lahko ga izrazimo neposredno/direktno (implicitno, eksplicitno) ali posredno/skrito)
 Tema
 Jezik
 Prenosnik
 Besedilo

OKOLIŠČINE
Izbira jezikovnih prvin je odvisna od sporočevalca in naslovnika npr. med podrejenim in nadrejenim gotovo poteka
drugačen pogovor, kot med dvema vrstnikoma (čeprav bi marskikdo ugovarjal, vendar upoštevajmo bonton). Ko
sporočamo upoštevamo tudi čas in kraj sporočanja

NAMEN
Namen lahko izražamo neposredno ali posredno.
Neposredno pomeni, da naslovniku sporočamo nedvoumne informacije, zahtevke …, da se jih ne da drugače interpretirati,
medtem ko s posrednim sporočanjem želimo “okoli ovinka” sporočiti prošnjo…, vendar mora sporočevalec vedeti, da ne
mislite dobesedno, drugače lahko kaj kmalu pride do neskladja interesov.

Če želimo npr. izvedeti koliko je ura lahko vprašamo:

Neposredno: Koliko je ura? 10.30.
Posredno: Imate mogoče uro? 10.30 / Neskladje interesov: Da, imam uro.
Vljudnejši je posredni način in ga ponavadi uporabljamo, ko govorimo z
nadrejenim, najmanj vljudni je pa velelni neposredni način.

EKSPLICITNO IZREKANJE NAMENA: naslovniku točno določimo namen, izrazimo ga z glagolom (Prosim te, da pomiješ
kopalnico. Obljubljam ti, da te zvečer obiščem)

IMPLICITNO IZREKANJE NAMENA: velelniška oblika (Pobriši mizo.) ali s samostalnikom oz. pridevnikom iz glagola (Kajenje
prepovedano. Prošnja za štipendijo. Opravičilo.)

POSREDNO IZREKANJE NAMENA: pravi pomen prepoznamo iz okoliščin, namigovanje, včasih prošnja v obliki vprašanja (Ali
imate uro? (če želiš izvedeti koliko je ura) Ali imaš rep? (zapri vrata) Nekam hladno postaja)
- tema (to, o čemer govorimo ali pišemo)
- jezik (besedni in nebesedni – kretnje, mimika, oblika, velikost črk, slike …)
- prenosnik (slušni – zvok, vidni – svetloba)
- besedilo (tisto kar nastaja pri sporočanju)

TEMA
Tema je to o čemer govorimo, vsebina pa je to, kar o tem povemo.

JEZIK
Besedilo tvorimo z besednim jezikom, ki ga pogosto spremljajo nebesedne
prvine (mimika, kretnje, glasnost, hitrost itd.)

15
PRENOSNIK
Poznamo 2 prenosnika: slušni ter vidni prenosnik (obstajajo tudi drugi
prenosniki, vendar se večinoma uporabljata le zgoraj našteta).

a) Slušni prenosnik
V slovenskem jeziku je 29 glasnikov (fonemov), delimo jih na samoglasnike in
soglasnike.

b) Vidni prenosnik
Razno razne pisave (slovenska pisava je glasovna, poznamo pa še zlogovne,
besedne, slikovne itd.).

BESEDILO
Je eden izmed 6 dejavnikov sporočanja. Je zaporedje jezikovnih znakov, ki mora vsebovati slovnično, vsebinsko in
sporočilno vlogo

Pri sporočanju so pomembni tudi:

- jedrni stavek: je glavni stavek,
- stavek: besede zbrane okoli osebne glagolske oblike
- poved: najmanjša pomenska enota besedila. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že
sama sporočilo:
- enostavčna – prosta poved: je glagolska (ima osebno glagolsko obliko) ali neglagolska (nima)
- večstavčna – zložena poved, ki je sestavljena iz več stavkov: priredje, podredje, soredje
- pasivizacija / potrpnenje: spraviti v nedejavnost, nedelavost: mama obeša perilo. / perilo je obešeno.
- nominalizacija / posamostaljenje: žagali smo drva – žaganje drv.

ENOSMERNO / DVOSMERNO SPOROČANJE

enosmerno – gre predvsem za razlago, podajo nove snovi – spoznavni govor. Prejemnik se na sporočevalčevo besedilo se
ne odziva.
Dvosmerno – gre za dialog, pogovor o nečem, komuniciranje s povratnim odzivanjem – odnosni govor. Prejemnik se lahko
na sporočevalčevo besedilo odzove (mu odgovori, odpiše, pritrdi ali nasprotuje …)

16
SPOROČEVALEC - PREJEMNIK
če poteka sporazumevanje med dvema osebama, potem je ena oseba sporočevalec (kdor kaj sporoča), druga oseba pa je
prejemnik (kdor kaj prejme).
" sporočevalec je lahko govorec (kdor govori, pripoveduje; kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem; kdor
zna spretno govoriti, pripovedovati) ali pisec (kdor kaj piše, napiše).
" prejemnik pa je poslušalec (kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih sestankov, glasbenih prireditev) ali bralec
(kdor bere)
vlogi sporočevalca in prejemnika se lahko tudi zamenjata – (pogovarjanje, dopisovanje …)
Učitelj mora pri prenosu vsebine poznati naslednje ZGRADBE BESEDILA:
OPIS: sporočanje:
- opis bitja, stvari, predmeta – STATIČNI OPIS (imamo stalne ključne besede in razločevalne značilne podatke)
- opis postopka, življenja – DINAMIČNI OPIS (gre za točno časovno zaporedje)
- sestave bitij, stvari pojavov
- stanja / položaja bitij oz. stvari
- dejavnosti značilnih za bitje ali stvar
- faz / delov ponavljejočega se dogajanja, postopka
- natančen, jasen, nazoren, zanimiv.
ORIS je pravzaprav opis, vendar izrazito subjektiven, manj natančen.

POROČILO: je razmeroma kratko besedilo. Vsebuje samo bistvene podatke, . v zgoščeni obliki sporoči najnujnejše, je torej
jedrnato in zgoščeno besedilo. Je brez osebnih pojasnil, pripomb. + vir, podpis
*letno poročilo: javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu;

DEFINICIJA (pojma) natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov, (natančna) razlaga. POJEM –
NADPOMENKA - RAZLAGA

RAZLAGA: pozornost je usmerjena na pojav, razmerje med pojavi in njihovimi deli. Pri tem upošteva logična razmerja
vzročnosti, nasprotnosti, hierarhičnosti, pogojnosti. Je navadno v strokovno-znanstvenih tekstih. Značilnost je zapletenost
besedila. Značilne so večstavčne povedi. – določanje – definiranje pojavov

UTEMELJITEV: sporočevalec svoje stališče utemelji. Mnenje, sodbo izrazi ter tudi pojasni vzroke in okoliščine svoje hvale ali
graje. Pri tem se lahko upira na več dokazov ali na moč avtoritete.
Pojasnjevanje razlogov in okoliščin za postavitev teze. Je 2-delna: mnenjska in dokazovalna – zagovor mnenja.

17
 7. BESEDE - BESEDOSLOVJE

Beseda je najmanjše pomensko samostojno jezikovno znamenje. Sestavljajo jo glasovi, ki so razporejeni v točno določenem
zaporedju. Če to zaporedje spremenimo, dobimo novo besedo ali sklop glasov, ki v slovenščini nima pomena, Na točno
določeno zaporedje glasov je torej vezan pomen.

Pomen in smisel (sporočeni namen)

o Pomen slovenske besede najdemo v Slovarju SKJ, smisel pa je odvisen od pragmatične rabe

okoliščine sporočanja: časovna, prostorska in družbena razmerja med govorečimi tvorijo tak smisel).
Primer: Imaš fotografijo je treba razumeti kot daj mi fotografijo.

Pri tvorjenju sporočenega namena pa niso pomembne le okoliščine sporočanja, ampak tudi vidne in slušne prvine
govora. (Primer: Bi mi rad kaj povedal???)

o Sporočenega pomena (smisla) stavčne enote ali cele povedi ni mogoče v celoti izpeljati samo iz pomenov besed:

 Če besedam spremenimo obliko in skladenjsko vlogo, se spremeni sporočeni pomen. Stavčni pomen se
tvori s skladenjsko vlogo.

 Na pomen vpliva tudi besedni red – če ga spremenim v smislu členitve po aktualnosti, dobim nov pomenski
poudarek: (Primer: misli posvečam ljubezni ali ljubezen posvečam mislim)

o Pogosti so pomenski prenosi in zamenjave pomenov posameznih besed:

Primer: rože so se razcvetele ali dekle se je razcvetelo.

Raba besed s prenesenim ali zamenjanim pomenom ni značilna samo za umetnostna besedila, temveč tudi za vsakdanji
govor, čeprav se tega ne zavedamo.
Primer: bolezen ga je položila v posteljo

POMENI BESED
Besede lahko imajo en sam pomen (samostalnik, les pri). Največ takih besed najdemo v strokovnem znanstvenem jeziku,
imenujemo jih termini (strokovna poimenovanja). Če pogledamo v SSKJ vidimo, da ima veliko besed več pomenov; do tega
je prišlo, ker se uporabljajo v različnih zvezah in besedilih.

18
BESEDE, POVEZANE PO POMENU
 Enakozvočnice: besede z enako glasovno podobo, a različnim pomenom (vile)
 Sopomenke: besede z istim ali s sorodnim pomenom in z različno glasovno podobo (letalo – avion – aeroplan)
 Nadpomenke: besede, ki so drugim besedam po pomenu nadrejene (hrana: meso, sadje, zelenjava)
 Protipomenke: besede, ki so povezane po nasprotnem pomenu (mlad – star)

NAPAČNA RABA BESED GLEDE NA POMEN

Moči – morati
Moči izraža zmožnost osebka, da uresniči dejanje zaradi telesnih, duševnih, značajskih ali objektivnih okoliščin (ne morem
molčati, ne morem čakati…)
Morati pa izraža nujnost, da osebek uresniči neko dejanje (moram ti povedati…)

Moj/tvoj – svoj
Moj/tvoj izraža svojino govorečega/ogovorjenega (to je moja knjiga).
Svoj izraža svojino osebka v stavku, splošno pripadnost temu osebku (sošolec mi je posodil svoj zvezek).

Opravičiti – upravičiti
Opravičiti pomeni navesti objektivne vzroke za neizpolnjevanje obveznosti (prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek)
Upravičiti pomeni imeti ali navesti zadostne razloge (kinoteka je upravičila svoj obstoj)

Osvojiti – usvojiti
Osvojiti pomeni z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast, priti v težko dostopen kraj, pridobiti si naklonjenost, dobiti,
doseči, sprejeti. (osvojil je medaljo)
Usvojiti pomeni sprejeti kaj tujega in narediti za svoje (končno sem usvojila tehniko hitrega branja)

Trenirka – trenerka
Trenirka – športno oblačilo
Trenerka – ženska, ki se poklicno ukvarja s treningom.

Podobni primeri: kostim – kostum, ozdraveti – ozdraviti, podlaga – podloga…

Včasih naletimo na rabo besed, ki jih zaradi pomenske strukture izraza, ob katerem se pojavijo, ne bi smeli uporabiti:
 Dol se usedi
 Knjigo moram vrniti nazaj
．．．．．
 Bližati se proti cilju

19
PREVZEMANJE IN NASTAJANJE BESED
Besede so dogovorjena znamenja, s katerimi v danem jeziku kaj poimenujemo.
Besede imajo različen pomen, slogovno vrednost ipd. pa tudi izvor. Glede na izvor
delimo besede na:
 Domače besede
- tiste, ki izvirajo iz prednika današnje slovenščine, tj. iz indoevropskega prajezika, praslovanščine ali zgodnje
slovenščine.
- tiste, ki so nastale v novejšem asu (200 let) na podlagi starejših besed (cvet –
cvetličarna).
- tiste, ki izvirajo iz posnemanja naravnih zvokov oz. glasov.

 Prevzete besede
- besede, ki so prišle v slovenščino iz jezikov, s katerimi nimamo zemljepisne,
kulturne ali razvojne povezanosti.
- predvsem ob prevzemanju imen za naprave, predmete, pojme.

Glede na to, koliko so prevzete besede prilagojene slovenskemu jeziku ločimo:

- besede, ki jih popolnoma prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku (jih
izgovarjamo, pišemo in pregibamo po naše npr. pica) so sposojenke, če gre za občna imena, in podomačenke, če je
lastno ime (Rim)
- prevzete besede, ki so deloma prilagojene slovenskemu jeziku (jih pregibamo
ter izgovarjamo po naše, ohranimo pa tuji zapis) so tujke, če so občna imena(npr. renault) in polcitatne besede, če so
lastna imena (New York)
- besede, ki niso popolnoma ni prilagojene slovenskemu jeziku so citatne
besede oz. besedne zveze npr. first lady. O kalkih govorimo takrat, ko gre za dobesedni prevod.

Besede iz drugih jezikov so lahko tudi napačno prevzete – popačenke. Pojavijo se v neknjižnih zvrsteh jezika, v zbornem pa
so nesprejemljive.

20
 8. SKLADNJA

PRAVILA BESEDNEGA REDA

 Členitev po aktualnosti
Besede so razvrščene po pomembnosti. Izhodišču sledi prehod, temu pa jedro.
Besedni red lahko spremenimo, če želimo poudariti kaj drugega. Vendar pri besednem redu nismo povsem
svobodni, saj nas omejujejo druga pravila besednega reda:
 Določeno je mesto naslonk – popoln naslonski niz je tak: da naj bi mu ga (pa še) ne
 Predlog stoji na začetku samostalniške zveze (v lepi hiši)
 Veznik je pred besedo oziroma povedjo, ki jo uvaja, veže k drugi enoti ( rekel je, da bo prinesel hruške in
jabolka)
 Levi prilastek je na levi strani jedra in desni na desni strani (lepa hiša ; gostilna pri ribici)
 Pristavek je za odnosnico in ločen od nje z vejico (Prešeren, največji slovenski pesnik,…)
 Skladenjsko razvrščanje besed – besede, ki so v stavku, opravljajo vlogo posameznih stavčnih členov in si
sledijo v zaporedju: osebek, povedek, predmet, prislovno določilo.

POGOSTE SKLADENJSKE NAPAKE

 Stava vprašalnic – stojijo na začetku in ne na koncu.
 Mešanje dvojine in množine (prišle sva prej)
 Polvikanje
 Neujemanje povedka z osebkom (množica se je valovila, nato pa so se razšli)
 Nikalni rodilnik (mama ni doma)

RAZLIČNE NAPAKE
 Neustrezna raba morfema »se« (gre se za to….. prav je: gre za to….)
 Nepravilna zveza »brez da«
 Napačna raba nedoločnika ob glagolih premikanja (grem odpreti …. Prav je: grem odpret)
 Neustrezna raba pogovornega nedoločnika v zbornem besedilu (začnem delat, moram govorit…)

21
 9. SKLANJANJE BESED - OBLIKOSLOVJE

 POLNOPOMENSKE: PREGIBNE – spreminjajo oblikoslovne lastnosti (končnice pri sklanjanju, spreganju, številjenju,
priponska obrazila, …)
- Samostalniška beseda (samostalnik- fant, sam. zaimek -on, posam. prid. beseda- centralna) – KDO, KAJ, KOGA,
ČESA?
- Pridevniška beseda (pridevnik -priden, prid. zaimek- moj, števnik- trije) – KAKŠEN, KATERI, ČIGAV, KOLIKO?
- Glagol – KAJ DELA, KAJ JE Z NJIM?
- Prislov (krajevni – KJE? (doma), časovni – KDAJ? (poleti), načinovni KAKO? (lepo), vzročni ZAKAJ? (zato) -
NEPREGIBEN
- Povedkovnik – rabi se kot pov. določilo ob glagolu BITI, stoji ob gl. nepopolnega pomena in izraža stanje, pojave,
razpoloženje – nam je prav - NEPREGIBEN

 NEPOLNOPOMENSKE: NEPREGIBNE
- Predlog - izražanje razmerja med neenakovrednimi besedami/ bes. zvezami (na, pod)
- Veznik – povezuje besede, stavke (medbesedni, medstavčni); povezuje lahko enakovredne- priredni ali
neenakovredne dele- podredni. Po obliki: enodelni, dvodelni, enobesedni, večbesedni (prislov + veznik – toliko da,
členek + veznik – brž ko, predlog + zaimek + veznik – s tem ko) (in, da, ter)
- Členek – izražanje sporočevalčevega vrednotenja stvarnosti, strnjevanje besedila, nadomeščanje več besed (celo,
že, samo – imam samo eno jabolko)
- Medmet – izražanje sporočevalčevega doživljanja stvarnosti – čustvovanje, samostojni stavek ali pastavek (Ah!,
Juhu!)

SAMOSTALNIŠKA BESEDA

VLOGA V STAVKU: osebek – deček, predmet- fant, prisl. dol.- pod lipo, pov. dol. – je gaber, pril. -o pesniku Prešernu.

VRSTE:
 SAMOSTALNIK: poimenuje osebe, živali, rastline, stvari, pojme. Vrste:
- lastna imena: osebna (Marko), zemljepisna (Kranj), stvarna (Delo);
- občna imena: števna (ed, dv, mn) in neštevna (skupna-drevje, snovna- mleko, pojmovna- bolezen)

 SAM. ZAIMKI – zamenjuje samostalnik (ON je prišel)

 POSAMOSTALJENE PRID. BESEDE – pridevnik, ki se sprevrže v samostalnik (SUHI je prišel. TA je prišel.)

22
SLOVNIČNE LASTNOSTI:
1. SPOL: Moški – TISTI, Ženski – TISTA, Srednji - TISTO
2. ŠTEVILO:
- Troštevilski: ednina, dvojina, množina
- Enoštevilski: Množinski (imajo samo množino: možgani, hlače, jasli, vrata) in Edninski (imajo samo ednino:
skupna imena, snovna imena, pojmovna imena)
3. SKLON:
1. IM. – imenovalnik: Kdo ali kaj? 4. TOŽ. – tožilnik: Koga ali kaj?
2. ROD. – rodilnik: Koga ali česa (ni)? 5. MEST. – mestnik: O kom ali o čem?
3. DAJ. – dajalnik: Komu ali čemu? 6. OROD. – orodnik: S kom ali s čim?
4. SKLANJATVE - SKLANJANJE – spreminjanje končnic za sklon, spol, število.
SPREGANJA – spreminjanje glagolskih končnic za osebo, število in čas.
5. OSEBA: 1- jaz, 2 – ti, 3- on

VRSTE SAM. ZAIMKOV: Pregibna besedna vrsta: sklanjanje, pregibanje v spolu

1. OSEBNI – izražajo udeleženca in neudeleženca pogovora

VRSTE: POVRATNI – zamenjujejo osebek -sebe, se, (npr. Ana je šla na wc in se umila)
ED: *jaz; *ti; *on, ona-o;
DV: *midva, medve/midve; *vidva, vedve/vidve; *onadva, onedve/onidve
MN: *mi, me; *vi,ve; *oni, one
SKLONSKE OBLIKE: - NAGLASNA Mene je videl, njega ne.
- NASLONSKA Videl me je.
- NAVEZNA Name se lahko zaneseš.

2. NEOSEBNI
VRSTE:
1. VPRAŠALNI – kdo, kaj
2. OZIRALNI– kdor, kar–le v odvisnikih
3. OZIRALNI POLJUBNOSTNI – kdor koli/ kdorkoli, kar koli / karkoli
4. NEDOLOČNI – nekdo, nekaj
5. POLJUBNOSTNI – kdo, kaj
6. NIKALNI – nihče, nič
7. MNOGOSTNI – marsikdo, marsikaj
8. CELOSTNI – vsakdo, vse

SPOL: KDO – m. spol (za osebe) KAJ – s. spol (za neosebe)

23
 SKLANJATVE:

MOŠKI SPOL

 Človek – ljudje je nadomestna osnova, ki se pojavi v rodilniku in mestniku dvojine ter v vseh sklonih množine: en
človek, dva človeka, dveh ljudi, pri dveh ljudeh; trije ljudje
 Ko sklanjamo samostalnik otrok, moramo paziti predvsem pri mestniku dvojine in orodniku množine:
Otroci / otrok / otrokom / otroke / pri otrocih / z otroki
Otroka / otrok / otrokoma / otroka / pri dveh otrocih /z dvema otrokoma
 Podaljšave osnove s –t v primerih, ki se končajo na –o, nepravilne (markota –narobe)
 Kadar se osnova besed končuje na c, č, ž, š, j, se namesto končnic –om/ -ov/-oma pojavijo –em/ -ev / -ema (košem,
stricem, Andrejem)
 Samostalniki, ki imajo v imenovalniku polglasnik v zadnjem zlogu osnove, jo pri pregibanju izgubijo v vseh sklonih,
razen v tožilniku ednine, kadar gre za poimenovanje neživega
(meter / metra/ metru / meter / pri metru / z metrom)
(lovec / lovca / lovcu / lovca / pri lovcu / z lovcem)

Paziti moramo pri zapisu tvorjenk, ki nastanejo iz takih besed:

– pri tvorbi pridevniške besede iz besede, ki ima v zadnjem zlogu zlogotvorni r, izhajamo iz rodilniške osnove
(v zapisu i e-ja): september – septembra – septembrski
– kadar na koncu podstave nimamo zlogotvornega r-ja, se v zapisu ohrani e: kabel – kabla – kabelski

Priimki ob moških imenih se sklanjajo.

Če je priimek ženski, se lahko sklanja, lahko pa ne (Ivan Kobilica)

ŽENSKI SPOL

Gospa je samostalnik, ki ga pogosto napačno sklanjamo. Zlasti moramo biti pazljivi pri dajalniku in mestniku ednine ter
pri množinskem in dvojinskem dajalniku, mestniku in orodniku.
E: gospa / gospe / gospe / gospo / pri gospe / z gospo
D: dve gospe / dveh gospa / dvem gospem / dveh gospe / pri dveh gospeh / z gospema
M: tri goste / treh gospa / trem gospem / tri gospe / pri treh gospeh / s tremi gospemi

Imenovalniška in tožilniška oblika samostalnikov mati in hči:

Priimkov ob ženskih imenih ne sklanjamo.

Priimke, ki se končajo na soglasnik, ob ženskih imenih zamenjamo z ničto končnico, enako velja za prevzeta ženska
imena (Ines, Iris) in domača imena na i (Mimi).

24
 SREDNJI SPOL

Paziti je treba na primerno končnico pri samostalnikih, katerih osnova se končuje na –c ali –j (sonce, polje)
Samostalnik očala: očalov, očalam, očalah, očalami ; očal, očalom, očalih, očali
Samostalnika jetra in pljuča: jetra, jeter, jetrom, jetra, pri jetrih, z jetri
Pljuča, pljuč, pljučem, pljuč, pri pljučih, s pljuči.
Samostalnik skripta je srednjega spola, dopustno pa je sklanjanje po vzorcu ženske sklanjatve

PRIDEVNIKI

Lastnosti so:
Kakovostne – KAKŠEN? (dober, nov,…)
Svojilne – ČIGAV? (mamin, moj, očetov)
Vrstne – KATERI? (materni jezik, tretji predmet)
Količinske – KOLIKO? ( dve knjigi, dosti sira)
Paziti moramo na ustrezno rabo vprašalnic KAKŠEN in KATERI?

PREGIBANJE PRIDEVNIKA:
1. SKLANJANJE – kot sam. 4 sklanjatve m., ž. in sr. spola- sam., prid. beseda
2. DOLOČNOST:
 Določna oblika (rdeči jopič) – vrstni pridevnik – označuje že znano obliko
 Nedoločna oblika (rdeč jopič) – svojilni pridevnik
Tone ima rdeč in moder jopič. Rdeči je umazan. * obe obliki: količinski, kakovostni
3. STOPNJEVANJE:
Tristopenjsko stopnjevanja: osnovnik – primerniki (-ši, -ejši, -je; bolj) – presežnik (naj)
 Z obrazili (lep, lepši, najlepši) – zborni jezik
 S prislovi / opisno (bel, bolj bel, najbolj bel) – nezborni jezik
 SAMO opisno: barve, prid. ki so izpeljani iz gl. (vroč), prid. na –ski, -ški, -čki, -(n)ji, -ov, -ev, -en, -ast, -at

POMNI:
 Posebnost je pridevnik majhen (nedoločna oblika) – mali (določna oblika)
 Pri ženskem spolu najdemo samo naglasno zaznamovanje določnosti
 V pogovornem jeziku in številnih narečjih se določnost izraža z besedico ta (ta mlad)
 Pogoste so napake pri rabi določnih oz. nedoločnih oblik (prof. poučuje tuj jezik)
 Zapis svojilnih pridevnikov iz lastnih imen (-ov/-in ; -ski/-ški)
Prešernov, Marijin: pridevniške izpeljanke iz lastnih imen na –ov/-in pišemo z veliko začetnico, če pa postanejo
vrstna imena pa z malo (adamovo jabolko, marijini laski – rastlina)
Pridevniške besede na –ski/-ški pišemo z malo začetnico (bohinjski sir, blejske kremne rezine) – če taka beseda
postane lastno ime, pa z veliko – Blejski otok, Jadransko morje.

ŠTEVNIKI

25
 1. glavni – koliko? (eden, ena,..)
2. vrstilni – kateri? (prvi, drugi)
3. ločilni: *vrstni – koliker? (dvoja, troja očala), *količinski – koliko? (dvoje očal)
4. množilni – kolikeren? (enojen, dvojen)
5. nedoločni – koliko? (dosti, mnogo, več, veliko, malo)

 Glavne števnike do 100 in stotice pišemo skupaj (enajst, dvesto). Druge števnike pa narazen (sto enajst, dva tisoč,
sedem milionov)
 Vrstilne, ločilne in množilne števnike pišemo skupaj – vedno
 Skupaj pišemo tudi vse druge tvorjenke iz števnikov (pettisočkrat, stopetnajstič)

GLAGOL

Glagoli so imena dejanj, dogajanj, stanj, spreminjanj, obstajanj in razmerij do vsega tega.

GLAGOLSKI NAČIN
 Tvornik – v osebku je vršilec dejanja ali nosilec stanja (učenec je napisal nalogo)
 Trpnik – v osebku je predmet ali cilj glagolskega dejanja. Trpnik uporabljamo, kadar nočemo imenovati vršilca
glagolskega stanja ali pa ga ne poznamo (naloga je napisana). Pri pretvorbah iz tvornika v trpnik moramo paziti,
da glagolski čas in vid ostaneta nespremenjena.

GLAGOLSKI NAKLON
 Povedni (delaš)
 Velelni (delaj)
 Pogojni (bi delal)

GLAGOLSKI VID
 Dovršni – kaj storim? (omejeno v času)
 Nedovršni – kaj delam (neomejeno v času)

POMNI!
 Ob faznih glagolih (začeti, nehati) in modalnih glagolih (morati, moči) zmeraj stoji nedoločnik (moram začeti delati).
 Kadar imamo v povedku glagol, ki zaznamuje premikanje, moramo ob njem uporabiti namenilnik (grem odpret
vrata)

PREDLOG

26
 Vsak predlog lahko stoji ob enem ali več sklonih, vendar nikoli ob imenovalniku.
 Na – z/s
 V – iz

Predlog z zapišemo pred besedami, ki se začnejo z zvenečimi glasovi, predlog s pa pred tistimi, katerih prvi glas je
nezveneč.

Kadar pišemo besede ob istem predlogu, predloga z oziroma s ni treba večkrat ponavljati (z materjo, očetom)

Predlog h stoji le pred besedami, ki se začnejo s k ali g, pred ostalimi se piše predlog k.

VEZNIK

Vezniki vežejo dele sporočila, izražajo pa prirednost ali podrednost v teh zvezah. Pred veznikom, ki ne stoji na začetku
povedi, navadno pišemo vejico.

Izjeme:
 Pred vezalnimi vezniki in, pa ter ne pišemo vejice, če ni pred njim odvisnika
 Pred primerjalnimi vezniki kot, kakor, ko ni vejice, kadar ne vežejo stavkov, temveč le besede, besedne zveze.
(prihrumel je kot vihar)
 Vejice ne pišemo pred neprvimi deli večbesednih veznikov (češ da, medtem ko, tako da, kjub temu da)
 Vejice pred in ni pred neprvimi deli nakopičenih veznikov
 Vejice ne pišemo pred drugim ločnim ali in drugim stopnjevalnim niti (niti ne pijem niti kadim)

10. GLASOSLOVJE

27
Je nauk o glasovnih enotah ali fonemih. Fonem je najmanjša jezikovna enota, ki jo lahko, če je zamenjamo, besedi spremeni
pomen. Pisna znamenja za glasovne enote so črke. Slovenska pisava nima znakov za vse glasove – za 29 fonemov
uporabljamo 25 črk.

SAMOGLASNIKI
(8 fonemov, 5 črk) – a,i,u, ozki in široki e, ozki in široki u, polglasnik
Lastnosti samoglasnikov so trajanje, jakost in ton.

Po trajanju so dolgi in kratki. Dolgi so lahko le naglašeni samoglasniki. Naglasni znamenji sta ostrivec in strešica. Ostrivec se
lahko pojavlja na vseh samoglasnikih, razen na polglasniku. Strešica pa poleg dolžine zaznamuje še širino, najdemo pa jo le
pri o in e.

Kratki samoglasniki so naglašeni in nenaglašeni. Naglasno znamenje je krativec.

naglasna znamenja: znamenja za označevanje naglaševanja:

1. Ostrivec ´: za označevanje dolgih, pri e in o pa tudi ozkih samoglasnikov ter t.i. samoglasniškega r: miza, muha,
leto, dati, drevo, hrbet
2. Strešica ^: za označevanje dolgih in širokih e-jev in o-jev: zemlja, soba
3. Krativec `: za označevanje kratkih, pri e-jih in o-jih pa tudi širokih samoglasnikov in polglasnika: miš, kruh,
počep, odmor, obraz

Poznamo jakostno in tonemsko naglaševanje. Naglašene samoglasnike izgovarjamo močneje kot nenaglašene – jakostno
naglaševanje. Večina besed ima po en naglas, nekatere pa po več (nadpovprečen). Naglašeni samoglasniki so tonsko višji ali
nižji od nenaglašenih – tonemsko naglaševanje. Poznamo pa tudi besede, ki nimajo naglasa, v besedilu se naslanjajo na
naglašene besede in se izgovarjajo skupaj z njimi, zato jih imenujemo naslonke. To so predlogi, vezniki naslonske oblike
zaimkov,….

SOGLASNIKI (21)
Delimo jih na zvočnike in nezvočnike.

Zvočniki
So soglasniki. MJNRLV. Vsi so zveneči in ne vplivajo na izgovor nezvočnikov pred seboj.

 Fonem V se izgovarja kot [v] pred samoglasnikom iste besede (vidva), pred soglasnikom in v izglasju ga izgovarjamo
kot [u] (ceu)
 Predlog V se izgovarja skupaj z besedo, pred katero stoji (uhišo, vavto)
 Fonem L se izgovarja kot [u] – stou, brau ; ali kot [l] – kabel, plazma

Nezvočniki
Nezvočnikov je 15. Vse zapisujemo z eno črko, izjema je dž.
Delimo jih na nezveneče – P T K F S Š C Č H in zveneče – B D G Z Ž DŽ

11. IZRAZNOST GOVORJENEGA BESEDILA

28
GLASOSLOVJE je jezikoslovni nauk o izrazni slušni podobi jezika. Predmet je izrazna podoba glasov, glasovnih zvez, besed,
besednih zvez, stavkov in povedi. Tvorna stran izrazne podobe jezika glasoslovja – fonetike nastane zaradi delovanja
človekovih govornih organov – govoril. To fonetiko imenujemo akustično, za analizo govora ji služijo ali tehnične naprave –
instrumentalna fonetika ali pa le uho – ušesna / sluhovna / zaznavna fonetika.

GOVORNO SPORAZUMEVANJE (Škarič: govor = govorjenje in poslušanje)

Sprejmeš govorno sporazumevanje kot del pedagoškega sporazumevanja.

GOVOR UČITELJA (Podbevšek): je posebna oblika javnega govora. Vzdrževati mora psihično vez z učenci (gleda občinstvo, se
premika po razredu).

POGOJI:
- govori knjižni jezik (zborni ali splošno pogovorni)
- zdrav glas
- odpravlja izrekovalne pomanjkljivosti oz. napake
- ustrezen govorni tempo in ritem
- nove informacije: počasi, večkrat
- primerne kretnje in mimika

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA UČITELJA IN UČENCEV (Brajša):

govorica telesa, kinestetična, analogna komunikacija je zelo pomembna.

SESTAVLJAJO JO:
vedenje telesa, mimika, očesni stik, govor, gestikulacija, dotik, oblačenje, vedenje v prostoru in času

FUNKCIJE: vsebinska raven (motivira k delu, povečuje zanimanje, bogati, dopolnjuj vsebino), osebna raven (čustven vpliv),
odnosna raven (stališča), vplivna raven

VRSTE GOVORA
ZASEBNI GOVOR – Govornik govori le v svojem imenu (doma, v vsakdanjem življenju).
JAVNI GOVOR – Govornik zastopa ali govori ne le v svojem imenu ampak kot član neke skupine, ki jo predstavlja. Govor je
retoričen: zahteva splošno-strokovno-govorno izobrazbo in posebno pripravo pred vsakim nastopom (govor na RTV, v
politiki, kulturi).
GOVOR NA RTV: prenos, napovedovanje, pripovedovanje, intervju, debata, novica, poročila
GOVOR V POLITIKI: uradni pogovori, anketa (kratek pog.), debata (pog. na temo z nasprotnimi stališči), diskusija (monolog)
POGOVOR V KULTURI: recitiranje, slavnostni govori, pripovedovanje
POGOVORI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU: zdravljice, intervju, anketa

29
govor in pisava
Pri sporočanju lahko govorimo o besednem in pisnem sporočanju. Govor spada v besedno sporočanje, medtem ko pa
pisava spada med pisno sporočanje. Pisava je tip črk za dani jezik- našo lahko imenujemo slovenica.
POSLUŠANJE
Poslušanje je komunikacijska dejavnost. Je proces sprejemanja, selekcioniranja, interpretiranja in vrednotenja informacij
iz okolja.
Poenostavljeno povedano - poslušalec preko svojih čutil (oko, nos, uho, koža, usta) sprejema informacije iz okolja in jih
pošilja v možgane, kjer se informacijam določa pomen. Ob tem se informacija tudi čustveno podoživlja. To pomeni, da se ( v
primeru poslušanja) slišanemu določi čustveni pomen. Poleg čustvene reakcije se sproži tudi miselna dejavnost.

zbrano, umirjeno, kažeš zanimanje, dobrodušno odobravanje, kimanje, podvprašanja, gledanje v oči, ne prekinjamo. Dobri
poslušalci so dragoceni. V poslušalcu se zgodi dialog, vzbudijo se čustva. Vrste poslušanja: imaginativno (slišano si
predstavljaš), logično (nek red v slišanem), anticipacijsko (imaginativno + logično). V šolah bi bilo potrebno navajati na
poslušanje z razumevanjem.
Dobro poslušanje je takrat, kadar se v poslušalcu zgodi dialog.

GOVORNI BONTON:
Tuj govor je potrebno tudi hoteti poslušati. To je stvar sposobnosti, dobre govorne vzgoje, kulture. S svojim načinom govora
ni samo govornik dolžan izraziti spoštovanje do poslušalca, ampak je prav, da tudi poslušalec s svojim poslušanjem stori isto
govorniku (odobravanje, zanimanje, kimanje, podvprašanji in pripombami, gledanjem v oči – s tem poslušalec sprejema,
izraža spoštovanje in spodbuja govornika). Neprekinjanje govornika, sprejemanje njegove teme, kazanje zanimanja za to,
kar govori, vse to sodi h kultiviranemu vkljudnemu obnašanju, govornemu bontonu.

KULTIVIRAN GOVOR:
ko razvijamo zavest o svojem govoru. Je dialog s svojim govorom – metagovor. Smiselni namen je spoštovanje sogovornika
in razvijanje govora. Pomemben je jezik in način sporočanja.
Govor se večini zdi naravna sposobnost, ki se je pač naučimo v otroštvu in jo skozi prakso izpopolnjujemo. Vendar določeni
poklici zahtevajo posebno govorno izpopolnjevanje, katerega cilj je t.i. kultiviran govor. Govor se kultivira, ko razvijemo
zavest o svojem govoru (metagovor), ko vzpostavimo dialog z lastnim govorom. Med novinarji, igralci, radijskimi in
televizijskimi napovedovalci, politiki itd. so gotovo učitelji tisti, ki bi se morali govora učiti ali vsaj samokritično razmišljati o
njem.

GOVORILA
Glasove, ki jih uporabljamo za govorno sporazumevanje, tvorimo z govornimi organi ali govorili. Tako imenujemo dele
telesa, ki nam omogočajo nastanek glasov. Govorila delimo na:
- dihala (trebušna prepona, rebra in mišice prsnega koša, pljuča, sapnici in sapnik),
- govorno cev (grlo z glasilkami, stene goltne, ustne in nosne votline, jezik, jeziček, zobje in ustnice – zgornja in
spodnja izgovorna cev)

30
DEJAVNOST GOVORIL – TVORBA GLASU
Ko izdihnemo, se trebušna prepona vzdigne, s tem pa se zmanjša prostornina prsnega koša in njegove notranje stene
pritisnejo na pljuča. Le-ta se pod pritiskom skrčijo in zrak se mora in njih skozi sapnici in sapnik umakniti proti grlu. V grlu
sta dve mišici – glasilki. Pri navadnem dihanju sta razmaknjeni, tako da zrak lahko neovirano ugaja skozi nosno in ustno
votlino. Pri šepetanju in še bolj pri govorjenju pa se zbližujeta in zračnemu toku zapirata pot.
Prožni glasilki se zaradi zračnega pritiska za hipec razmakneta pa spet zbližata in razmakneta, tako po več stokrat v sekundi.
To enakomerno nihanje glasilk slišimo kot zven. Glasove, ki imajo ta zven, imenujemo ZVENEČI GLASOVI. Če ostaneta
glasilki pri govorjenju razmaknjeni, zvena ni. Glasove, ki pri tem nastajajo, imenujemo NEZVENEČI GLASOVI.

V govorni cevi dobijo glasovi nadaljnje lastnosti, po katerih se med seboj razlikujejo.

GOVORNE MOTNJE
Za to obstajajo različni razlogi. Govornik ima lahko kakšno nepravilnost govornih organov: razcepljeno nebo, kratek, vezan
jezik, krive zobe, nepravilen ugriz. Razlogi so lahko tudi fiziološki: paraliza jezika, nega ali ustnic, izguba sluha ali možganska
poškodba. Ali pa so funkcionalni: slaba navada. To povzroča tudi mentalna zaostalost. Najpogostejši je t.i. sigmatizem:
nepravilno izgovarjanje glasov c, z, s, č, ž, š ali zamenjavanje teh glasov (sičnikov in šumnikov). Pogost pa je tudi rotacizem,
nepravilno izgovorjeni r. Najbolj opazno je pogrkovanje (izgovarjanje r-ja v grlu) in črke l. Najhujša nepravilnost pri
izgovarjanju soglasnikov je jecljanje. Imamo tudi nosljanje, neustrezna hitrost, pretirane kretnje,..

HIGIENA GLASU
gospodarna izraba dihanja, sproščeno grlo, zavedanje lastnega glasu

DIKCIJA- NATANČNA IZREKA

način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka . Pravilno izgovarjanje daje govoru učinkovitost, pri govoru so pomembni
ustnice, zobje in jezik. Govorimo razločno, pomembna je izgovorjava soglasnikov, beremo razločno in s poudarki, ne
podcenjujemo skupnega jezika

31
 12. PRAVOPIS

VELIKA ZAČETNICA

Pišemo jo za končnim ločilom v prejšnji povedi (piko, klicajem, vprašajem, končnimi tremi pikami ali izpustnim
pomišljajem).

Samostalnike delimo na občna in stvarna lastna imena. Lastna imena so imena posameznih bitij, delov zemeljske površine
ali predmetne danosti. Zapišemo jih z veliko začetnico.

Večbesedna lastna imena

Veliko večino pišemo tako, da z veliko začetnico zapišemo prvo besedo, ostale pa samo tiste, ki so lastna imena (Julijske
Alpe, Šmarna gora).

SKUPINE LASTNIH IMEN

Imena bitij
 Osebna imena – rojstna imena, priimki, vzdevki (Nastja, Ana, Bezjak)
 Prebivalska imena – imena za pripadnike ljudstev, narodov, plemen, držav, pokrajin, celin, planetov (Slovenec,
Štajerc, Ljubljančan, Zemljan)
 Veroslovna in bajeslovna imena – Atena, Jupiter, Pehta
 Živalska imena- Piki, Muri
 Poimenovanja za alegorične poosebitve – Gre za subjektivno odločitev (Smrt, Zlo, Sreča)

Z malo pišemo:
 Poimenovanja poklicev, izobrazbene stopnje, družabnega položaja (profesor, minister, gospod)
 Poimenovanja ljudi po pripadnosti raznim nazorom, gibanjem, strankam, glasilom (razsvetljenec, marksist, budist,
katoličan)
 Poimenovanja, nastala iz imen bitij (ford, katrca, rentgen jurček….)
 Poimenovanja za vrste pravljičnih, verskih folklornih bitij (vila, povodni mož)
 Vrstna poimenovanja v stalnih besednih zvezah z lastnim imenom (dedek Mraz, kralj Matjaž….)
 Poimenovanja ljudi po vrsti naselja, rasni pripadnosti, rodovih in vrstah ( m4eščan, mulat, belec, pes, mačka,….)

Zapis večbesednih imen bitij:

Tukaj pišemo z veliko začetnico besede, ki so lastna imena.

Druga lastna / stvarna imena

Sem spadajo imena predmetov, stvaritev, industrijskih izdelkov,…
 Naslovi in podnaslovi knjig, filmov, skladb, likovnih del
 Naslovi podjetij, ustanov, gospodarskih in političnih ter vojaških organizacij, društev (Slovenska vojska, Bralno
društvo Slovenije…)
 Imen podjetij
 Lastna imena posameznih prevoznih sredstev
 Latinska in polatinjena imena živali in rastlin

Z malo pišemo:

32
  Imena dni v tednu
 Imena mesecev
 Imena praznikov (silvestrovo – Silvestrov dan)
 Imena zgodovinskih slogov, dogodkov, odbobij… (stari vek, realizem)

ZEMLJEPISNA LASTNA IMENA

Sem spadajo imena krajev in drugih ozemeljskih pojavov na Zemlji in v vesolju.
 Imena naselbin in njihovih delov
 Imena poslopij in objektov
 Imena pokrajin, območij, držav
 Imena nebesnih teles, celin, polotokov, otokov, vod, vzpetin, nižin, puščav….

Zapis zemljepisnih lastnih imen:

So eno ali večbesedna. Pri večbesednih upoštevamo:
 Zapis zemljepisnih lastnih imen, ki niso krajevna imena – z veliko začetnico pišemo prvo besedo, od ostalih pa tiste,
ki niso lastno ime (Julijske Alpe, Severna Evropa, Blejski otok Jadransko morje)
 Zapis naselbinskih / krajevnih imen - vse besede, razen neprvih predlogov in poimenovanj, ki zaznamujejo vrsto
naselja (vas, selo, trg, mesto), pišemo z veliko (Rogaška Slatina, Slovenj Gradec, Dolga vas. Most na Soči)

PISANJE SKUPAJ OZIROMA NARAZEN TER ZAPIS Z VEZAJEM

Sklop glasovnih enot, ki sestavljajo besedo, načeloma pišemo skupaj. Pojavljajo pa se odstopanja:
 Nekatere samostalniške zloženke lahko pišemo skupaj ali narazen (vikend hiša / vikendhiša , ne velja za avtocesta,
avtošola)
 Pridevniške zloženke, ki pomenijo barvne odtenke, lahko pišemo na oba načina ( čokoladno rjav)
 Zaimenske sklope s koli pišemo skupaj ali narazen (kjer koli ali kjerkoli)
 Ena beseda so števniki 1-100 ter izrazi sta stotice, vse drugo pišemo narazen (dva milijona petsto petinpetdeset
tisoč osemsto pet)
 Sestavljenke so ena beseda, zato jih pišemo skupaj (neznanje, sodelavec)

Z VEZAJEM OZNAČUJEMO
 raznorodnost pisnih sestavin 14-karatno zlato, C-vitamin, TODA POZOR: vitamin C
števke + črke (5-leten = 'petleten')
velike črke + male črke (NUK-ovski = 'nukovski')
 priredno zložene sestavine: (vzgojno-izobraževalni = 'vzgojni in izobraževalni',
rusko-japonska vojna)

DELJENJE BESED

 soglasnik med dvema samoglasnikoma prenesemo v naslednjo vrstico (de-lati)

33
 soglasniški sklop med dvema samoglasnikoma lahko prenesemo v naslednjo vrsto, če je na začetku besede
izgovorljiv (že-mlja)
 dva govorjena samoglasnika lahko delimo (po-iskati)
 v prvi vrsti lahko ostane le ena črka in sicer samoglasnik ali zlogotvorni r (o-stro, r-jav), ampak nekateri iz
estetskih razlogov tega ne delijo
 ne delimo glasovnih sklopov, sestavljenih iz različnih črk, ki zaznamujejo en glas (goe-the)
 dve enaki črki lahko delimo (ho-over)
 števk ne delimo in kratic tudi ne
 možnost prenašanja nekaterih ločil (pomišljaja, vezaja, treh pik) v novo vrstico
 soglasniški sklop v sestavljenkah, zloženkah in sklopih (na meji sestavin: od-tajati, po-oblastiti)
 sestavljenke (zloženke in sklope) delimo na mejah sestavin, lahko pa soglasnik prenesemo v naslednjo vrstico (iz-
učiti/i-zučiti, iz-govoriti/i-zgovoriti, na-učiti/nau-čiti)
 deljenje po načelu izgovorljivosti: delimo, če je drugi del lahko izgovorljiv (konj-ski in ne kon-jski, ker drugega dela
ne moremo izgovoriti)

34
 13. LOČILA

DELITEV
- končna: pika, vprašaj, klicaj, tri pike, pomišljaj.
- nekončna: podpičje, tri pike, zaklepaj, pomišljaj (enodelni, dvodelni), dvopičje, poševnica, deljaj, vezaj (stični,
nestični), vejica
- dvodelna: oklepajni pomišljaj = – ffffff –, oklepaj = (eeeee), narekovaj = »gbghv«,
- ločila v besednih zvezah in besedah: vezaj (-), pomišljaj (--), poševnica (/), opuščaj (apostrof ')
- stična: pisanje brez presledka (skoraj vsa ločila, razen nestičnih)
- nestična: pomišljaj, včasih vezaj (dvojna imena krajev: Videm - Dobrepolje, Karel Destovnik - Kajuh), tri pike.

STIČNOST LOČIL
Pisanje s presledkom oziroma brez.

RABA LOČIL
- Skladenjska: raba ločil v stavkih, povedih, zloženih povedih; zaznamujejo tonski potek, premore, vrste stavkov.
(končna: pika, vprašaj, klicaj, tri pike, pomišljaj; nekončna: vejica, podpičje, dvopičje, pomišljaj, tri pike; dvodelna:
oklepaj, oklepajni pomišljaj, narekovaj)
- Neskladenjska: raba v nestavčnih enotah za ponazarjanje v pomenu proti, za ločevanje enot … Zaznamujejo
krajšave besed in besedila, vrstilnost števnikov ipd. (pika, vejica, dvopičje, predložni pomišljaj, vezaj, deljaj,
poševnica)

PIKA:
- Na koncu samostojnih pripovednih povedi. Ana kuha kosilo
- na koncu nevzkličnih velelnih povedi: Reši nalogo. Odprite knjigo na str. 15.
- na koncu podredja, odvisni stavek je lahko povedni, vprašalni, velelni, želelni. (Vprašal ga je, kdaj pride.)
- NESKLADENJSKA RABA PIKE:
- vrstilni števniki: 1. (prva), 80. leta (osemdeseta), ob 3. uri (tretji)
- okrajšave: ga., itd., prof., l., ipd.,
- Za ločevanje ur in minut 10.20 (obojestična)
- Pri večjih številih 10.500 (obojestična
Pike ne pišemo: v kraticah, v podpisih, pri naštevanju, v naslovih, glavah dopisov, za merskimi enotami, kemijskimi simboli.

VPRAŠAJ
- na koncu vprašalne povedi, - citirana poved za dvopičjem
- v dobesednem navedku premega govora
- na koncu podredne povedi, če je gl. st. vprašalni
- neskladenjska raba: izraža dvom v navedku

KLICAJ:
- na koncu čustveno obarvane povedi
- na koncu podredne povedi, če to zahteva glavni stavek,

35
 - za dobesednim navedkom premega govora,
- v pismih na nagovori
- neskladenjska raba: posebno opozorilo

VEJICA:
- navajanje dneva in datuma: v petek, 16. junija, se bo ...
- vejica pred kot (velik kot slon – ne gre za odvisnik : govori, kot bi rožice sadil)
- v priredju: vezniki ampak, saj, kajti, zakaj, namreč, in sicer, to je, zato, torej, tako, sicer, a, vendar, toda, temveč,
marveč, samo, le
- v podredju (vezniki ki, ko, ker, da, če, ne da, kjer, kadar, četudi, ako), posebno na koncu vmesnega odvisnika,
- v zvezi prirednega in podrednega veznika: in če, in ko
- pri večbesednih veznikih: medtem ko, tako da, zato ker, ne samo, ampak tudi,
- med vrinjenimi stavki in ostalo povedjo
- pri ločevanju polstavkov od sobesedila: Sodeč po njegovem izrazu, je ...
- neskladenjska raba: decimalno število
- odpravljanje vejice pri posamostaljenju odvisnikov: ker je bila učiteljica dobre volje, so .... – Zaradi učiteljičine dobre
volje so ...
Odsotnost vejice pred drugim delom dvodelnih veznikov: ne - ne, niti - niti, tako - kakor, pred vezniki ali, in.

DVOPIČJE:
- Pred pojasnitvami in naštevanjem (Rešil je nekaj ločil: piko, klicaj …)
- V premem govoru za spremnim stavkom (Rekel je: »Hočem …«)
- Neskladenjska raba: pomen PROTI- 6 : 2, V NASPROTJU Z – dober : slab.

PODPIČJE:
povedi ločuje krepkeje kot vejica, šibkeje kot pika. – samo skladenjska raba
- med razmeroma sorodnimi in nesorodnimi sestavinami (Prinesi kruh, sir; čistilo.) – ločuje različne skupine besed,
- pri stolpčnem naštevanju (predvsem stavčnem).
- Med različnimi enorodnimi skupinami naštevanja v istem stavku (Na polici ima knjige različnih vaj: kemijskih,
fizikalnih, matematičnih; angleških, nemških; zgodovinskih.)

POMIŠLJAJ:
je daljša črtica – nestični, raznovrstni deli besedila
- enodelni:
- namesto vejice,
- zveze, v katerih besedo izpustimo: Slovenija – moja dežela,
- nadomešča narekovaje, vendar samo, kadar prvi del ni spremni stavek (– Posodi mi svoje vaje, jo je prosil.)
- dvodelni: loči vrinjeni stavek – namesto vejic: Andrej – ki je moj bratranec – odhaja.
- neskladenjski pomišljaj: namesto predlogov od do

36
VEZAJ:
krajši od pomišljaja, uporablja za vezanje besed
- nestični:
- veže priredni besedi, ki sta medsebojno tesno povezani: Šmarje – Sap, Vič – Rudnik
- veže imena in priimke s psevdonimi, prevzetimi priimki (lahko ga opustimo) Nataša Šušteršič – Kos
- v dvojnih imenih: Videm - Dobrepolje, Karel Destovnik - Kajuh
- stični:
- v zloženkah (namesto IN): avstijsko-slovenska meja
- kadar pregibamo kratice: v NUK-u, pri SAZU-ju
- med členkom LE- in zaimki, prislovi: le-ta, le-tam
- oznake enote: 1000.- SIT
- med sestavinami zloženk (1. del je števka/črka): C-dru, E-vitamin, TV-drama, 25-letnica,..

TRI PIKE:
nestična
- neskladenjska raba: izpust dela besede nedokončana misel

OKLEPAJ:
- dopolnitev povedanega, vrninjeni stavki,
- pojasnilne povedi, možne sestavine, pri naštevanju ob črkah / številkah

POŠEVNICA:
stično
- ali – Ljubljana / Kranj del enega in drugega – 1996/1997

DELJAJ:
- na koncu vrstice pri deljenju besed

RABA LOČIL:
- opuščanje in zapisovanje vprašaja v naslovih: Kaj raste na vrtu, Ponovno potres?
- ločila pri citiranju in v premem govoru (narekovaji, zaporedje ločil): Citat – dobesedna navedba tujega besedila, ki
ga označimo z narekovaji ali osebnim tiskom. Vprašala me je: »Katero ločilo naj vadim.« »Katero ločilo naj vadim.,«
me je vprašala.
- ločila v bibliografskih zapisih: citiranje literature: Vrlič, T.( 2001) Likovnoustvarjalni razvoj otrok v predšolski dobi.
Ljubljana, Debora. (Breznik 1934, 213)
- v stolpcih, odstavkih: odstavčni pomišljaj, vejica, podpičje, pika
- ločila na koncu ogovorov in pozdravov: klicaj ali vejica
- pri števkah: pika ali decimalna vejica: 109.891, 89.- SIT, 5 : 4, ob 8.15; 1,234, 53,000.000.- SIT
- ločila v posameznih strokah: matematika: - (minus), / poševnica (ulomljeno, skozi), pika kot krat, ne pa kot
decimalna pika.

37
 14. SLOVENSKI PRAVOPIS IN OSNOVNA NAČELA

LEVČEV SLOVENSKI PRAVOPIS (1899): prvi slovenski pravopis v posebni, samostojni izdaji. Zdaj je v rabi Slovenski pravopis
iz leta 2001. (Prej Pravila slovenskega pravopisa 1990, 1994, 1997)

PISNA ZNAMENJA
ČRKE
Črke so dogovorjeni znaki za označevanje glasov. V slovenščini je 29 glasov in 25 črk.
Črkopis je množica dogovorjenih znakov, namenjenih zapisovanju govora. Slovenski črkopis se imenuje slovenska latinica in
ima 25 črk.
Ločimo: ~ navadne črke: a, b, c …
~ črke z ločevalnimi/diakritičnimi znamenji: ê, à, è, ó, í …

ŠTEVKE (CIFRE)
Števke so znamenja za števila: 1, 2, 0, 5, … večja števila zapisujemo s sestavljanjem števk: 13
Števke se imenujejo: ničla, enka, dvojka, trojka, štirica, petica …
Števila, ki jih te števke zaznamujejo pa: nič, ena, dve, tri, štiri …
Števka ali zveza števk kot pisno znamenje se imenuje številka.
Števke: - arabske: 1, 2, 3 …
- rimske: I, V, X, L, D, C, M …
Rimske števke se uporabljajo za pisanje mesecev v datumu, letnikov glasil, poglavij, strani, tudi pri lastnih imenih
(Aleksander I)

LOČILA
Ločila omogočajo lažje razumevanje zapisanega besedila. Označujejo tek besedila (odmore) in stavčno intonacijo, opravljajo
pa tudi razločevalni pomen.
.pika ?vprašaj !klicaj ,vejica ;podpičje :dvopičje –pomišljaj -vezaj -deljaj /poševnica (oklepaj )zaklepaj …tri pike
'opuščaj »«narekovaj

DRUGA PISNA ZNAMENJA

za mere (10 km), denarne enote (1000 SIT), stopinje (25 0C), odstotke (40 %), izpostavna znamenja (H2O, *1895,
41994), jezikoslovna znamenja (različne črke, oklepaji), matematična znamenja (– , =, + ipd.), znamenja iz logike (<, =
ipd.), znamenja iz glasbe, popravna znamenja

TIPI ČRK
- male (tiskane, pisane), velike (tiskane, pisane), ostali tipi črk: pokončne, poševne (ležeče ali kurzivne), krepke,
stilizacije (kombinacije tipov črk)
IMENA ČRK
- za samoglasnike: a, e, i, o …
- za soglasnike: s polglasnikom (b_), z e-jem (be)

SLOVENSKA ABECEDA: 25 latiničnih črk, uvršanje tujih črk (q, w, y, x)

38
 15. PRAVOREČNA NORMA SKJ

NAGLAS: izrazitejši izgovor enega samoglasnika oz. zloga v besedi, izjemoma več: kapa, zemlja, seno, lenuh, šoloobvezen,...

NAGLASNA ZNAMENJA: znamenja za označevanje naglaševanja:

 Ostrivec : za označevanje dolgih, pri e in o pa tudi ozkih samoglasnikov ter t.i. samoglasniškega r: miza,
muha, leto, dati, drevo, hrbet
 Strešica : za označevanje dolgih in širokih e-jev in o-jev: zemlja, soba
 Krativec : za označevanje kratkih, pri e-jih in o-jih pa tudi širokih samoglasnikov in polglasnika: miš, kruh,
počep, odmor, obraz,

Od mesta naglasa je lahko odvisen pomen besede: kanon – kanon, kosim – kosim.
Nepravilen prenos naglasa z neprvega na prvi zlog: ednina, množina, pravopis, alkohol, ...
Potrebno se je izogibati nepravilnemu narečnemu naglaševanju, v okoliščinah, v katerih se uporablja zborni ali knjižni
pogovorni jezik: otrok, zelen, delavci, ...

Naglaševanje krajevnih imen: upoštevaš lokalni naglas in izgovor črke L: Dobrava – Dobrava, Dol (dol/dou)

POUDAREK: izrazitejši izgovor najpomembnejše besede ali besedne zveze v stavku:

Jana je moja najboljša prijateljica. Jana je moja najboljša prijateljica.
Jana je moja najboljša prijateljica. Jana je moja najboljša prijateljica.
Jana je moja najboljša prijateljica.

NASLONKE: besede brez naglasa: ali, in, ter, ko, za. Izgovarjamo jih skupaj z naglašenimi besedami pred njimi in za njimi: ga
je videl, v šolo, z njim.

PROKLITIČNE NASLONKE (se nanašajo na naglašeno besedo za seboj):

- predlogi (čez, do, iz, med …) vezniki (in, pa, ter, a, …)
- členki (tudi ti, še on …),
- nekateri pridevniki v stalnih besednih zvezah (dobro jutro, lahko noč, sveti Jurij)

ENKLITIČNE NASLONKE (se nanašajo na besedo pred seboj)

- oblike glagola biti (sem, si, je, bi, boš, bom …)
- oblike osebnega zaimka za rodilnik, dajalnik in tožilnik (me, mi, te, ti, naju …)
- oblike osebnega povratnega zaimka (se, si, so …)
- morfem se pri glagolih (smejati se, delati se …)
- prosti morfemi (ga, jo, jih …)

39
 16. BESEDOTVORJE

–nauk o tvorjenju novih besed – NEOLOGIZEM

KRAJŠAVE:
- KRATICE – krajšave večbesednega imena iz začetnih črk/zlogov, z velikimi črkami, praviloma brez vmesne pike:
enobesedne (TV), večbesedne (SSKJ, RS, NUK, SAZU)- tvorjenka
Sklanjamo večinoma po 1. m. skl, nekatere po 3. m. skl. Beremo kakor druge besede, črkovalno (LDS- eldees), samo
izjemoma s tujimi imeni.
npr: Nuk – m., Efta – ž. ZDA – ž. mn
Pregibanje: z obrazilom, opisno (EKG-ja, Nata)

- OKRAJŠAVE – krajše oblike zapisov – PIKA OBVEZNA!

- Iz ene besede – s piko (inž., g.)
- Iz besednih zvez: brez vmesne pike (npr..), iz podrednih zloženk + pike – brez presledka (l.r..), z vmesno
piko + presledki (d. o. o., dipl. soc. del)
- ZNAMENJA, SIMBOLI – mere, uteži, kemijske prvine – po določenih standardih (W, cm, kg, Na) - pišemo jih s
presledkom od številke (220 V, 500 m) - KRN

BESEDOTVORNE VRSTE:
- IZPELJANKA – pripona (podstava) + desno obrazilo (bra+lec, pis+ec)
- SESTAVLJENKA – levo obrazilo + pripona (podstava) (od+dati, na+pisati)
- ZLOŽENKA – besede zložene z veznim samoglasnikom in dodamo pripono (knjig+o+vez – o je medpona)
- SKLOP – združimo v novo besedo dve ali več delov besedila (na+to, dva+in+tri+deset)
- MEŠANA TVORBA – KRN– opustitev dela besede (Janez– Jan; izpeljanka: Jan+ko)
– KRN + SKLOP: S+A+Z+U- SAZU

40
 17. PRAVOPIS PRI OBLIKOSLOVJU

SKLANJANJE SAMOSTALNIKOV:
– kjer se osnova ohranja: Laplace – Laplacea, 3. ž. = mami
– kjer se osnova krajša:
– pisno (Duke – Duka, vendar George – Georgea),
– pisno in glasovno (Peter – Petra, Webster – Webstra)
– kjer se osnova daljša:
– z j (igluja, Vladimirja, Harveyja proti Bradwaya) in
– s t (Staneta ne pa Lukata ali Jankota)

– premene po preglasu in jotaciji (s stricem, z nožem)

– posebvnosti 2. moške sklanjatve: Luka, Luke/Luka
– posebnosti 4. m. skl.: dežurni dežurnega, Nedeljski Nedeljskega

SKLONSKE OBLIKE ŽENSKIH PRIIMKOV:

- po obliki moški priimki: Maja Novak –Maje Novak
- priimki na a: Vladka Durjava – Vladke Durjava/Durjave
- posebnosti 3. ž. skl.: samostalnik z neglasovno končnico: Ines Ines, Gorenjska

POSEBNOSTI NEKATERIH SAMOSTALNIKOV:

- iz 4. srednje sklanjatve: Krško
- iz 1. ženske (Gorenjska Gorenjske) in 4. srednje sklanjatve (Gorenjsko Gorenjskega)
- deli se ujemajo: Janez Kovač – Janeza Kovača, Marija Vera – Marije Vere, profesor Novak – profesorja Novaka,
Videm – Dobrepolje – Vidma – Dobrepolja
- deli se ne ujemajo: kino Union – v kinu Union, Osnovna šola Ledina- Osnovne šole Ledina
- deli se ujemajo: reka Ljubljanica – reke Ljubljanice ali ne ujemajo: kraj Mostec – kraja Mostec, imajo dvojnice:
podjetje Iskra – podjetja Iskra/Iskre

STILNA (NE)ZAZNAMOVANOSTNEKATERIH GLAGOLOV V 3. OSEBI MNOŽINE

- dolge oblike: berejo (stilno nevtralno), kratke: bero (stilno zaznamovano)

41
 18. GOVORJENJE V VRTCU IN RAZREDU

V ospredju so slušne in vidne prvine govora.

SLUŠNE / ZVOČNE PRVINE GOVORA

 Mašila: značilna so zlasti za besedila, ki nastajajo v trenutku govorjenja. če so prepogosta, so lahko moteča za
poslušalca, saj gre za prekinjanje miselnega toka z zvočnimi prvinami. Najpogostejša dikcija je razvlečeni polglasnik,
al pa »ne«, »mislim«…
 Premor: zvočno gradivo prekinjamo s premori. Ti so različno dolgi. V pisavi so ti premori ločila, ne pa zmeraj, saj mi
naredimo premor zaradi potrebe po vdihu ali če želimo kaj poudariti – kar sledi molku ima večjo težo kot tisto, kar
je vpleteno v prvotni govorni tok
 Intonacija: tonski potek zvočnega gradiva. Pred vejico se intonacija rahlo dvigne, medtem ko se pri piki spusti.
Izjema so vzklične in čustveno obarvane vprašalne povedi (končna antikadenčna intonacija)
Vrste intonacij:
 Povedna, padajoča (kadenčna)
 Vprašalna, rastoča (antikadenčna)
 Končna
 Nekončna (polkadenčna)
 Vzklična
.
 Register: tonski pas v katerem govorimo. Ženske govorimo v višjem tonskem pasu kot moški. Prilagajanje registra je
pomembno retorično sredstvo. Ženske pogosto govorimo v višjem tonskem pasu, kot je za nas normalno. Posledica
je govorjenje na silo – prizadetost glasil.
 Glasnost: govoriti moramo dovolj glasno, da bi bilo vse, kar povemo, tudi razumljivo. Besed in večjih enot ne
govorimo enako glasno, kajti potem postane sporočanje preveč monotono. Naslonke in nenaglašeni zlogi besed so
jakostno manj izraziti. Besedo, ki jo želimo izpostaviti, poudarimo. Nove besede pomembne informacije povemo
bolj glasno, ostalo, kar ni tako pomembno, pa tišje.
 Hitrost: hitrost govora mora biti ravno pravšnja. Prehitro ali prepočasno govorjenje moti poslušalce. Hitrost je
primerna, kadar je ne opazimo. Tempo je potrebno prilagajati pomembnosti informacij.
 Barva glasu: Odvisna je od oblike govoril, predvsem ustne votline. Spremeni se lahko zaradi različnih razlogov
(starostne spremembe, obolenja), lahko pa jo spreminjamo tudi hote.

VIDNE PRVINE GOVORA

Drža telesa: ne sporoča samo o našem počutju, ampak tudi o odnosu do poslušalcev ter do tega, o čem govorimo.
Gibanje: mora biti prilagojeno in usklajeno z vsebino povedanega. Začutiti moramo, kdaj je pomembno premakniti se.
Biti pa moramo pazljivi, kajti nenehno premikanje po prostoru je za poslušalce moteče – znižuje njihovo
koncentracijo.
Mimika in Gestika – z njima podkrepimo in poudarimo povedano, vendar moramo paziti, da ne pretiravamo, ker s tem
poslušalce motimo. Zavedati se moramo, da je govorica telesa sporočilno zelo močna – pove namreč, kaj se v
govorcu dogaja, zato je pomembno, da smo prepričani o tem kar govorimo. Če javno nastopamo, se je potrebno
odvaditi mimičnim razvadam – gladenje – odpihovanje las, trzanje z glavo….
Način govora glede na prostorske okoliščine: ali razlagamo sede, ali stoje, obrnjeni k otrokom, ali vstran od njih, ali
razlagamo ob pripomočkih….
Pogled: med govorjenjem moramo vzpostaviti in vzdrževati psihično vez s poslušalci. Da bi to dosegli, vzpostavimo
očesni stik.
Nasmeh naj bo naravna spremljava povedanega

42
DRUGE POMEMBNE ZNAČILNOSTI DOBREGA GOVORCA
Argumentacija – če želimo poslušalce prepričati, je potrebno povedano premišljeno argumentirati
Razumljivost, živost govora – bistven pri tem je bogat besedni zaklad, uporaba sopomenk, nadpomenk, poznavanje
slovničnih pravil
Strpnost in pozorno poslušanje – dober govorec zbrano posluša sogovorca in mu ne vpada v besedo.
Demokratičnost in spoštljivost – Učitelj mora biti spoštljiv do učencev. Upoštevati mora načelo demokratičnosti
mlade mora imeti za enakopravne udeležence.
Prevzetost ob govorjenju - pozitiven odnos do povedanega ima izjemen vpliv na poslušalce – govornik mora biti
navdušen o tem kar govori.
Zdrav glas – previsok ali hreščeč glas moti poslušalca. Če javno nastopamo, moramo imeti zdrave glasilke.
Branje – nevtralno branje ( namenjeno informiranju) / čustveno obarvano branje

43
 19. OSTALO

ZAPISNIK

 Zapisnik je prikazovalno besedilo o enkratnem preteklem dogodku, zato spada med pripovedovalna besedila.
 Njegov tvorec se v besedilu ne razodeva, temveč objektivno poroča o govornem dogodku, to je o vnaprej
dogovorjenem uradnem sestanku skupine ljudi. Ta poteka po določenem dnevnem redu in po določenem načinu
obravnave vsake točke dnevnega reda. Namen sestanka omenjene skupine ljudi je sprejetje obvezujočih sklepov.
 Zapisnik ima tri dele: glavo, jedrni in sklepni del.

 V GLAVI se poroča o okoliščinah sestanka (npr. o uradnem nazivu organa/skupine, o času, kraju, prisotnih in
odsotnih članih skupine – če je udeležencev veliko, se zapiše le število prisotnih in odsotnih članov).
 V JEDERNEM delu je najprej naveden dnevni red sestanka (teme in njihovo zapovrstje), nato pa se poroča o
obravnavi vsake toče/teme dnevnega reda to je o pomembnejših govornih prispevkih udeležencev in o sklepih –
včasih se poroča samo o sklepih (tak zapisnik imenujemo zapisnik sklepov).
 V SKLEPNEM delu zapisnika je zapisano, kdaj se je sestanek končal, kje in kdaj je bil napisan zapisnik, kdo ga je
napisal, kdo je vodil sestanek in kdo potrjuje resničnost zapisanega; odtisnjen je tudi žig. Če je zapisniku priloženo
kakšno gradivo, je na koncu zapisnika zapisan naslov vsake priloge.

 Zapisnik je poročilo o prvotnem govornem dogodku, saj zapisnikar v jedrnem delu poroča o tem, kaj je kdo rekel
– o govornih dejanjih udeležencev poroča z glagoli rekanja v pretekliku (je predlagal), govorne prispevke
udeležencev pa navadno vsebinsko obnovi (o njih poroča s svojimi besedami, torej z odvisnim govorom, npr. da naj
bi bili sestanki Sveta staršev pogosteje), lahko pa jih tudi povzame (o delovanju Kluba staršev).
 Zapisnik je uradna listina, zato je spreminjanje, dopolnjevanje ali celo popravljanje potrjenih zapisnikov kaznivo
dejanje.

44
 URADNA PROŠNJA, PRIJAVA, PRITOŽBA

Obravnavana besedila so URADNA PROŠNJA, PRIJAVA IN PRITOŽBA. Pošiljamo jih uradnim ustanovam, da bi vplivali na
njihovo ravnanje v našo korist, zato so to zasebna pozivna besedila. Ker sporočevalec pričakuje naslovnikov odziv v obliki
pisnega odgovora, so tudi dvogovorna. Imajo značilno zunanjo obliko (glavo, jedro, zaključek in priloge), lahko so
oblikovana tudi kot obrazci, v katere sporočevalec (prosilec/vlagatelj) samo vnaša zahtevane podatke.

 URADNA PROŠNJA je pozivno besedilo, s katerim želimo pridobiti korist od uradne ustanove oz. osebe (poseben
status, štipendijo, stanovanje, službo, posojilo). V uradni prošnji razodevamo svojo splošno in jezikovno kulturo,
zato moramo paziti na vljudnost ter jezikovno pravilnost in lepo obliko zapisa. Ker je uradna prošnja objektivno
besedilo, v njej navajamo samo resnične podatke, preverljive s priloženimi dokazili.
 Uradna prošnja ima obliko uradnega besedila:
 V GLAVI prošnje v levem zgornjem kotu navedemo podatke o sporočevalcu (ime, primek, naslov), pod tem
podatke o naslovniku (ime podjetja, ustanove, društva ali osebe, njen naslov), v desnem zgornjem kotu pa kraj in
datum pisanja.
 JEDRNI del vsebuje naslov, to je izrazitev sporočevalčevega namena in teme besedila (Prošnja za dodelitev
stanovanja), nagovor (Spoštovani!), izrek prošnje in njeno utemeljitev. Po kratki predstavitvi (rojstni podatki,
zaposlitev….) navajamo predvsem tiste podatke, ki so pomembni za rešitev prošnje.
 V ZAKLJUČKU se zahvalimo za pozornost in morebitno ugodno rešitev. Temu sledi pozdrav in čitljiv podpis (desno
spodaj), z njim jamčimo za resničnost zapisanega.
 Prošnji po navadi prilagamo dokazila. Njihova imena po abecednem redu ali po pomembnosti zapišemo levo
spodaj v rubriki »Priloge«.
 V uradni prošnji je sporočevalčev namen izražen neposredno (prosim, pošiljam prošnjo..)
 Uradna prošnja je v jedrnem delu pripovedovalno in utemeljevalno besedilo, zato pri pisanju pazimo na izbiro
glagolskega časa – uporabimo preteklik, ko pripovedujemo o šolanju in dosedanji poklicni poti, oz. sedanjik in
prihodnik, ko navajamo želje in obljube v zvezi z zaprošenim.
 Uradne prošnje, naslovljene na upravne organe, imenujemo VLOGE. Če jih pišemo sami, upoštevamo predpisano
obliko prošnje; če pa izpolnimo že pripravljene obrazce, najprej natančno preberemo navodila, nato pa čitljivo
izpolnimo prazne rubrike.

URADNA PRIJAVA

 URADNA PRIJAVA je besedilo, s katerim se priglašamo na razpis (prosto delovno mesto, stanovanje, namensko
posojilo, štipendija), objavljen v množičnih občilih. Ker v prijavi prosimo za razpisano ugodnost, je tako po vsebini
kot po obliki podobna prošnji.
 Uradna prijava ima obliko uradnega dopisa. Sestavljajo jo glava, jedrni del (vsebina), zaključek in priloge. Od
prošnje se loči po tem, da se na začetku jedrnega dela sklicujemo na razpis ali oglas, na katerega se odzivamo.
 K izpitu, vpisu na šole in tečaje, k udeležbi na raziskovalnih taborih, se po navadi priglasimo s predpisanimi obrazci
(prijavnicami). Te vsebujejo prazne rubrike, v katere vpišemo zahtevane podatke in jih dokumentiramo s prilogami,
same prijave pa ne utemeljujemo. S podpisom jamčimo za resničnost podatkov. Pogosto moramo k prijavi priložiti
frankirano ovojnico z naslovom. Večina obrazcev vsebuje tudi navodila za izpolnjevanje. Če jih natančno
preberemo, se izognemo pogostim napakam pri izpolnjevanju.

45
 URADNA PRITOŽBA

 URADNA PRITOŽBA je besedilo, v katerem se odzivamo na neprimerno ravnanje ustanov, organizacij ali njihovih
predstavnikov, na slabo kakovost izdelkov ali storitev, neugodno rešene prošnje
 Pri pisanju uradne pritožbe upoštevamo obliko uradnega dopisa (glava, jedrni del, zaključek in priloge); v jedrnem
delu nazorno pojasnimo vzroke svojega nezadovoljstva in jih utemeljimo s stvarnimi dokazi (te navedemo v prilogi).
Navajamo samo resnične in preverljive podatke.
 Pritožbo/ugovor glede kakovosti izdelka ali storitve imenujemo REKLAMACIJA. Svoje pripombe in ugovore lahko
vpišemo tudi v knjigo pritožb, ki jih imajo vsa večja podjetja, hoteli, trgovine…

POROČILO

 časopisno / radijsko / televizijsko je pripovedovalno besedilo namenjeno širši javnosti in spada med publicistična
besedila
 v poročilu sporočevalec seznani naslovnika s tem, da se je zgodil aktualen dogodek, kje in kdaj ter zakaj se je
zgodil ter kdo je pri tem sodeloval, predstavi tudi potek dogodka
 tvorec takšnega poročila najprej predstavi rezultat dogodka, šele na to pa potek dogodka od začetka do konca.
Rezultat dogodka pogosto navede v naslovu, saj želi s tem pritegniti naslovnikovo pozornost. Poročilo navadno
nima uvoda in zaključka
 ker je poročilo pripovedovalno besedilo so glagoli v pretekliku
 poročilo je objektivno besedilo

REPORTAŽA

 to je pripovedovalno besedilo, ki je namenjeno širši javnosti in zato spada med publicistična besedila
 sporočevalec pripoveduje o aktualnem dogodku. Ta dogodek je resničen, kraj, čas in osebe pa so prepoznavni
 sestoji iz uvoda, kjer je nakazan problem, zapleta z navajanjem podatkov ter razpleta z rešitvijo
 besedilo je izrazito osebno obarvano, to se kaže v izbiri besed, opisu ozračja, kombiniraju zvoka in slike.
Sporočevalec po navadi sam ne komentira dogodka, temveč to prepusti drugim. Podatke in dejstva predstavi tako,
da govorijo sami zase
 reportaža se najbolj približuje leposlovju predvsem zaradi jezika. Besede so rabljene tudi v prenesenem pomenu,
saj tvorec želi biti čim izvirnejši
 poznamo dogodkovne, potopisne, portretne in dokumentarne reportaže
 glede na prenosnik so reportaže zapisane ali govorjene. Časopisne reportaže imajo izrazito naslovje, besedilo pa
so dodane tudi fotografije. Pri radijski reportaži ima pomembno vlogo tonski snemalec, pri televizijski pa snemalec
slike. Posebna oblika radijskih/televizijskih reportaž je prenos kakega dogodka.

46
 ŽIVLJENJEPIS

 je besedilo v katerem so v resničnem zapovrstju predstavljeni pomembnejši dogodki in dosežki iz življenja kake
osebe
 sporočevalec pripoveduje o preteklih dogodkih zato so glagoli v pretekliku. Pomembno vlogo imajo besede, ki
določajo kdaj so se zgodili predstavljeni dogodki
 življenjepis je napisan v tretji osebi, če ga pišemo o sebi pa v prvi osebi
 v uradnem življenjepisu, ki ga pišemo za razne ustanove predstavimo najpomembnejše dogodke in dosežke iz
svojega življenja in poudarimo tiste, ki so pomembne za naslovnika. Svoje podatke pa navadno predstavimo v
naslednjem zapovrstju:
 ime in priimek, bivališče (levo zgoraj)
 rojstni podatki
 socialno stanje
 izobrazba
 delovne izkušnje, priznanja ali nagrade
 kraj in datum nastanka življenjepisa
 lastnoročni podpis (desno spodaj), s katerim pisec zagotavlja resničnost zapisanih podatkov
 uradni življenjepis je objektivno besedilo, če pa sporočevalec pripoveduje o svojem življenju ali o življenju kake
druge osebe tako, da se v besedilu razodeva, je življenjepis subjektiven
 poznamo različne oblike življenjepisov: biografsko geslo, jubilejni članek, nekrolog (ob smrti), leposlovni
življenjepis

JAVNO OBVESTILO

 to je besedilo, v katerem sporočevalec javnosti naznanja, da se bo nekaj pomembnega zgodilo, in ponavadi je

objavljeno v množičnih občilih
 javno obvestilo navadno naznanja množičnemu naslovniku en pomemben dogodek, sporočilo je kratko, gre za
dejstva: kdo obvešča in koga obvešča, kaj se bo zgodilo ter kdaj in kje se bo to zgodilo in včasih je pojasnjen tudi
vzrok dogodka
 oblika javnega besedila je šablonska. V glavi sta zapisana logotip podjetja ali ustanove ter naslov obvestila. Temu
sledi govorni del iz katerega zvemo za naslovnika ali pa ime človeka oz. ustanove ki obvešča. Nato je napisana
vsebina obvestila katere pomembnejši podatki so natisnjeni krepkeje, besedilu je lahko priložena skica. Besedilo se
konča s podpisom sporočevalca, včasih pa tudi z vljudnostno povedjo
 javno obvestilo mora biti razumljivo čim širšemu krogu ljudi. Nekatera obvestila so namenjena strokovni javnosti,
zato je v njih uporabljeno uradovalno in strokovno besedje. V obvestilih je veliko samostalnikov in povedi s
trpnikom
 besedil, ki obveščajo javnost je več, tudi oglasi, različni sporedi, jedilni listi, osmrtnice in borzne tečajnice so
obvestila.

47
 URADNO POTRDILO

 to je pisno besedilo, v katerem sporočevalec izraža, da je kaj prejel ali da se je kaj zgodilo oz., da se še godi. Uradno
potrdilo navadno izdajajo ustanove, njihovi predstavniki, lahko pa tudi posamezniki
 vsebovati mora podatke o ustanovi, ki kaj potrjuje, podatke o osebi, za katero se potrjuje ter podatke o tem, kaj
se potrjuje, lahko pa tudi za kateri name se izdaja potrdilo. Sporočevalec z lastnoročnim podpisom potrjuje
resničnost navedenih podatkov. Bistveni del potrdila je tudi datum
 večina potrdil je v obliki tiskanih obrazcev
 sporočevalec kot posameznik uporablja glagole v prvi osebi ednine, če potrjuje v imenu ustanove pa v prvi osebi
množine.

URADNO POOBLASTILO

 je pisno besedilo, s katerim sporočevalec zagotavlja, da se strinja da namesto njega nekdo drug opravi neko drugo
uradno dejavnost. Uradna pooblastila izdajajo posamezniki
 vsebovati mora podatke o pooblastitelju in pooblaščencu, podatke o tem, zakaj se ga pooblašča in obdobje, za
katero velja pooblastilo. Lahko je začasno ali trajno. Bistven del besedila pa je datum
 sporočevalec z lastnoročnim podpisom potrjuje resničnost navedenih podatkov. Pooblastilo podpiše tudi
pooblaščenec. Na podlagi osebnega dokumenta pa ga overi uradna oseba notar pod katerim se morata
pooblastitelj in pooblaščenec podpisati. Tudi pooblastila so izpolnjeni tiskani obrazci
 sporočevalec uporablja glagole v prvi osebi ednine

URADNA IZJAVA

 to je pisno besedilo, s katerim sporočevalec zagotavlja, da so sporočeni podatki resnični. Napišejo jo posamezniki
ali predstavniki ustanov
 vsebovati mora podatke o osebi, ki kaj izjavlja ter tisti podatek, ki ga sporoča kot resničnega. Bistveni del izjave je
datum nastanka besedila
 sporočevalec potrjuje resničnost navedenih podatkov z lastnoročnim podpisom, če izjavo izdaja v imenu
ustanove pa še z žigom
 izjave so največkrat že največkrat natisnjeni obrazci, v katere je potrebno vstaviti le manjkajoče podatke in se
podpisati
 sporočevalec uporablja glagole v prvi osebi ednine, če kaj potrjuje v imenu ustanove, pa v prvi osebi množine.

48