Osnove

Književnost (besedna umetnost, leposlovje, literatura, beletristika) je pojem za množico besedil, ki jih
avtorji (pesniki, pisatelji, dramatiki) ustvarjajo z drugačnimi nameni, bralci pa sprejemajo na drugačen
način kot neumetnostna besedila. Umetnostna besedila posredujejo predvsem sporočila za bralčevo
domišljijo, čustva, čute, etiko, manj pa preverljive podatke o resničnem svetu.

Slovstvo (rus. slovo = beseda) se nanaša predvsem na ljudsko slovstvo, književnost in literatura (lat.
littera = črka) pa uporabljamo sinonimno za poimenovanje besedne umetnosti.

V njih se pogosteje in bolj prepleteno kakor v neumetnostnih besedilih pojavljajo naslednje

značilnosti:

a) posebna oblikovanost (estetskost): umetnostno besedilo je pogosto že videti ali slišati drugače
(lepše, zanimivejše) od 'vsakdanjega', lahko je npr. v verzih, deli besedila imajo nenavadno zgradbo
ali jezik ipd;

b) večpomenskost besed, besednih zvez, povedi in besedil – isto jezikovno znamenje si različni bralci
lahko različno razlagajo, saj pogosto na izviren način zajema več stvari, pojavov in pojmov;

c) izmišljenost (fiktivnost) – umetnostna besedila so plod avtorjeve ustvarjalne domišljije;

ubesedujejo bolj ali manj neresnične oz. izmišljene dogodke, osebe, kraje, čase, razpoloženja in
povezave med njimi (avtor sicer lahko uporabi tudi resnične dogodke, osebe, kraje in jih ustvarjalno
preoblikuje v nove odnose, druge zgodbe, ki si jih izmisli, jim kaj doda ali odvzame …);

č) neodvisnost od časa in kraja nastanka – umetnostna besedila lahko zaradi vsega naštetega vzbuja
zanimanje še dolgo po svojem nastanku; nekatere po vsem svetu prebiramo že tisočletja, v njih pa
odkrivamo vedno nove pomene in vrednote;

d) umetniškost – naštete značilnosti se v literarnih besedilih prepletejo v novo celoto vsakokrat

drugače, izvirno; ko taka celota v bralcih vzbuja ugodje in vznemirjenje ter jim posreduje pomembna,
prepričljiva sporočila, velja za umetniško vredno.

Bralec je poleg avtorja in dela tretji ključni dejavnik v literarnem procesu: bralec je tisti, ki delo
doživlja, osmišlja in vrednoti.

Branje je reprodukcija prvotnega obstoja besedila; prvotni obstoj besedila je z avtorjem, ko je

nastajalo; vsa nadaljnja branja so drugotna eksistenca besedila.

Književnost in druge kulture: razločevalna posebnost, ki loči literaturo od drugih umetnosti,

predstavlja jezik, tj. besedna ali naravna človeška govorica. To pomeni, da se v besedni umetnosti
splošna umetnostna struktura ne pojavlja v mediju materialne snovi, z barvami, črtami, kamnom ali
lesom kot v slikarstvu, kiparstvu ali arhitekturi, pa tudi ne s pomočjo zvokov in ritma kot v glasbeni
umetnosti, niti ne s pomočjo vseh teh medijev naenkrat in še z jezikom kot v gledališču in filmu,
ampak zgolj in samo z jezikom.