Professional Documents
Culture Documents
Družba, Telo, Zdravje, Bolezen
Družba, Telo, Zdravje, Bolezen
MOŠKI
Stari Grki – lepo je le moško telo – atletsko, proporcionalno grajeno, mišičasto
= močna, dominantna, pogumna, neodvisna osebnost
= izraz plemenite duše (konec 18.stol.)
ŽENSKE
19. stol. – bohotno, razkošno, zaobljeno telo
= znak zdravja, primeren in prijeten videz
Človek telo preureja in spreminja v skladu z družbenimi in kulturnimi normami. Pri tem upošteva merila
lepega.
Do sredine 20. stol. se ženske niso ličile (razen pripravki za belo kožo). Dekorativno kozmetiko so
uporabljale samo igralke in prostitutke – je znak nemoralnosti.
TELESNI STIK – DOTIK je temeljna fiziološka in psihološka potreba človeka – varnost, prijateljstvo,
ljubezen, zavetje, pripadnost.
TELO S SVOJIM ČUTNIM APARATOM OMOGOČA DOSTOP DO INFORMACIJ (vid, sluh, tip, voh,
okus)
Ljudje komuniciramo s telesno držo, položajem v prostoru, videzom, bližino, mimiko obraza, gestami…-
z nebesedno oz. neverbalno komunikacijo (55% komunikacijske vsebine pripada govorici
telesa). Seveda tudi verbalna komunikacija ni mogoče brez telesa.
Ljudje smo postali obsedeni s telesom, videzom, obsegom, obliko, počutjem, zdravjem,
prehranjevanjem, kondicijo…Na to vplivajo: potrošniška kultura, oglaševalska, kozmetična,
farmacevtska, modna, oglaševalska industrija, estetska kirurgija…Pomembno vlogo pri
predstavljanju idealnega telesa in pravega življenjskega sloga imajo MNOŽIČNI MEDIJI.
Izraz identitete številnih ljudi sta postala OBLIKA IN VIDEZ TELESA. Ikone sedanjosti so
manekeni/ke, pevci/ke, igralci/ke. Vsi so visoki, vitki in mladi. Če se jim želimo približati se
moramo samodisciplinirati (kaj jemo, koliko spimo, vadimo…)
FANTAZIJSKO TELO – sodobni telesni ideal je pol človek in pol podoba (retuširanje)
V zahodni kulturi izbruh bolezni pomeni odtujitev posameznika od svojega telesa (zdravje =
istovetnost).
Vojaški besednjak: vdor mikroorganizmov, mobilizacija imunskega sistema.
Kritiko te definicije poda Canguilhem (1987) – zdravje in bolezen sta relativni in le individualno
določljivi kategoriji.
Bryan S. Turner je različne razlage bolezni in zdravja strnil v štiri različne skupine. Pri razvrščanju
je uporabljal dve merili:
1. SVETO IN INDIVIDUALNO
Bolezen je posledica delovanja nadnaravnih sil, ki jih je izzval človek, ker je grešil (bolezen je
božja kazen za storjene grehe, bolezen je božja preizkušnja vernosti). Bolezni se lahko človek
izogne tako, da dosledno spoštuje religiozne norme. Če jih krši se mora spokoriti: post, romanje…
2. SVETO IN KOLEKTIVNO
Posamezniki s kršenjem religioznih norm prikličejo bolezni in nesreče na celotno skupnost.
3. POSVETNO IN INDIVIDUALISTIČNO
Iščejo naravne vzroke bolezni (virusi, poškodbe, zasrtupitve…). Človek ni moralno odgovoren za
svoje bolezensko stanje – zahodna znanstvena medicina.
4. POSVETNO IN KOLEKTIVISTIČNO
Vzroke za bolezen išče v družbenih dejavnikih in okoliščinah, v katerih živijo posamezniki
(življenjska doba je odvisna od gospodarske razvitosti držav, sloja…)
zahodna znanstvena medicina = zahodna medicina = biomedicina = alopatska medicina = uradna medicina
MEDICINA JE:
• ZNANOST O ZGRADBI IN DELOVANJU ČLOVEŠKEGA TELESA, BOLEZNIH, NJIHOVEM
ZDRAVLJENJU IN LAJŠANJU.
BOLEZEN JE:
• NEOBIČAJNO STANJE TELESA IN/ALI DUŠEVNOSTI, ZARADI KATERE PRIZADETA
OSEBA (in tisti, ki so z njo v stiku) ČUTI BOLEČINO, NEUGODJE, JE NEZMOŽNA
OPRAVLJATI RAZLIČNE DRUŽBENE VLOGE…
• TUDI POŠKODBA, INVALIDNOST IN RAZLIČNE OBLIKE ODKLONSKEGA VEDENJA
(alkoholizem…)
Medicina kot moderna znanost se začne razvijati v 18. stol. Njen razvoj so spodbudili procesi
modernizacije: industrializacija, hitro naraščanje prebivalstva, urbanizacija, vojaške potrebe – država
potrebuje zdrave in posledično bolj produktivne državljane.
Koncept javnega zdravstva se v Evropi uveljavlja po 2. svetovni vojni – enaka ustrezna zdravniška oskrba
za vse, ne glede na ekonomski položaj.
Že v 80.ih letih 20.stol – se začne poudarjati individualna odgovornost za zdravje. Pomemben postane
zdrav življenjski slog: zdrava hrana, gibanje, brez alkohola in cigaret… - če ne živijo tako, naj si
zdravljenje plačajo sami.
svoje vloge:
Bolezen je oblika odklonskosti, saj posameznik zaradi nje ne more opravljati družbenih vlog
Posameznik vstopi v vlogo bolnika, s čimer legitimno pobegne pred svojimi družbenimi odgovornostmi
Medicina odloča o tem, kdo je bolnik in kdaj to preneha biti – s tem nadzoruje odklonsko vedenje
Kritike:
abstinenca itd.)
strani medicine
imenu zdravja
predsodki
pripadnost itd.