–

ČLOVEK KOT BIOLOŠKO BITJE – JE TELO

• Rast, staranje, smrt.
• Genetska dediščina: velikost, spol, videz…

ČLOVEK KOT DRUŽBENO BITJE – IMA TELO

• Telo je stvaritev družbenih in kulturnih praks, ki se vežejo nanj: ga krasimo, preoblikujemo,
zdravimo, z njim komuniciramo.
• Poskuša preseči biološke danosti.

DRUŽBENA KONSTRUKCIJA TELESA – Kaj počnemo s telesom in zakaj je odvisno od družbenih

vplivov. V vsaki družbi in kulturi se oblikujejo predstave o tem, kakšno naj bo telo in kaj je treba storiti
z njim (biološke meje: neplodnost, staranje…)

(glej tudi nazaj zapiske o družbenem in biološkem spolu)

VEČINA KULTUR IMA UTRJENE PREDSTAVE O FIZIČNI LEPOTI – O PRIMERNEM VIDEZU.

TEŽKO BI NAŠLI SKUPNE STANDARDE LEPEGA TELESA.

TELESNE ZNAČILNOSTI SE POGOSTO PREVAJAJO V OSEBNOSTNE LASTNOSTI.

Lepo = zaželene osebnostne lastnosti in moralno.

MOŠKI
Stari Grki – lepo je le moško telo – atletsko, proporcionalno grajeno, mišičasto
= močna, dominantna, pogumna, neodvisna osebnost
= izraz plemenite duše (konec 18.stol.)

ŽENSKE
19. stol. – bohotno, razkošno, zaobljeno telo
= znak zdravja, primeren in prijeten videz

Danes 80% kultur ceni polno postavo

= blaginja, zdravje, plodnost, ekonomska varnost
= dokaz osvobojenosti od fizičnega dela (Kitajska)
Stigmatizacija debelosti se začne v ZDA
v 50-ih letih 20. stol. – debelost je bolezen.
Ideal vitkosti – z gospodarskim razvojem je odpravljeno pomanjkanje hrane. Višji sloji se od nižjih sedaj
razlikujejo po vitkosti.

Obilno telo = pomanjkanje samonadzora in lenoba.

Človek telo preureja in spreminja v skladu z družbenimi in kulturnimi normami. Pri tem upošteva merila
lepega.

TEHNIKE POSEGANJA V TELO:

LIČENJE – je v funkciji lepšanja in prikrivanja napak – dosežemo ženstvenost

Do sredine 20. stol. se ženske niso ličile (razen pripravki za belo kožo). Dekorativno kozmetiko so
uporabljale samo igralke in prostitutke – je znak nemoralnosti.

TELESNE MODIFIKACIJE IN MUTILACIJE (pohabljanje) – namerne trajne ali začasne spremembe

na živem človeškem telesu.

• OBREZOVANJE MOŠKIH SPOLOVIL (judaizem, islam)

• ODSTRANJEVANJE KLITORISA (Afrika, Malezija, Pakistan, nekatera avtohtona ljudstva v
Avstraliji, indijanska ljudstva v porečju Amazonke) – oblika moške spolne dominacije nad
ženskami, pogosto izvajano kot obred prehoda v odraslost.
• TETOVIRANJE – razširjeno povsod po svetu, tetovaža naj bi bila vidna in naj bi imela nek
simbolni pomen (pripadnost skupnosti, izraz življenjske prelomnice…)
• PREBADANJE (PIERCING) – pojavi se konec 80.ih let 20.stol v modernem urbanem okolju.
• LEPOTNA KIRURGIJA (zobozdravstvo)
Dismorfofobija = posameznikovo nezadovoljstvo z lastno podobo in globoko prepričanje o
grdem videzu svojega telesa, zaradi česar doživlja psihične travme.
• SAMOPOŠKODBE – plitke vreznine po rokah, trebuhu…namerne opekline in odrgnine, puljenje
las… So izraz duševne stiske. Značilne so za mlade, bolj za dekleta kot za fante (agresivnost,
opijanje).
Telo povezuje posameznika s socialno in fizično okolico. Vsako komuniciranje z ljudmi je posredovano s
telesom.

TELESNI STIK – DOTIK je temeljna fiziološka in psihološka potreba človeka – varnost, prijateljstvo,
ljubezen, zavetje, pripadnost.
TELO S SVOJIM ČUTNIM APARATOM OMOGOČA DOSTOP DO INFORMACIJ (vid, sluh, tip, voh,
okus)

Ljudje komuniciramo s telesno držo, položajem v prostoru, videzom, bližino, mimiko obraza, gestami…-
z nebesedno oz. neverbalno komunikacijo (55% komunikacijske vsebine pripada govorici
telesa). Seveda tudi verbalna komunikacija ni mogoče brez telesa.

S FIZIČNIM VIDEZOM (telo, obleka, ličila, nakit, pričeska…) okolici sporočamo:

nekatere ZNAČILNOSTI IDENTITETE (spol, konformnost)
PRIPADNOST DRUŽBENEMU SLOJU
PRIPADNOST SUBKULTURI
ŽIVLJENJSKI SLOG
POKLIC.

V postmodernih družbah »produktivno telo« zamenja »hedonistično telo«.

Idealen delojemalec je primernega telesnega videza (vitek) in dobro oblečen.

Sodobni kapitalizem deluje, če obstaja: disciplina in delo + trošenje dobrin in storitev.

Ljudje smo postali obsedeni s telesom, videzom, obsegom, obliko, počutjem, zdravjem,
prehranjevanjem, kondicijo…Na to vplivajo: potrošniška kultura, oglaševalska, kozmetična,
farmacevtska, modna, oglaševalska industrija, estetska kirurgija…Pomembno vlogo pri
predstavljanju idealnega telesa in pravega življenjskega sloga imajo MNOŽIČNI MEDIJI.

Izraz identitete številnih ljudi sta postala OBLIKA IN VIDEZ TELESA. Ikone sedanjosti so
manekeni/ke, pevci/ke, igralci/ke. Vsi so visoki, vitki in mladi. Če se jim želimo približati se
moramo samodisciplinirati (kaj jemo, koliko spimo, vadimo…)

VOJAŠKI – MILITARISTIČNI ŽARGON v potrošniškem diskurzu:

• Problematična mesta in cone
• Trajno odstranjevanje,
• Uničenje
• Popolna varnost
• Neverjetna zaščita… Sovražno ozemlje je naše telo.
NA PRVEM MESTU JE POTREBA PO ZUNANJI PRIVLAČNOSTI IN NE ZDRAVJE. Telo, ki
se idealom lepote ne približuje se lahko marginalizira, odriva na rob zanimanja družbe (stari,
invalidi).

PREDSTAVLJANJE IN IZBOLJŠEVANJE TELESA JE POVEZANO S POTROŠNJO DOBRIN

IN STORITEV:
• Telesne vaje, hrana (delo, disciplino, samonadzor)
• krašenje (oblačila, nakit…)

IZBOLJŠAN VIDEZ PRIPOMORE K:

• izboljšanju človekovega počutja
• k samozavesti
• uspešnosti na različnih področjih življenja

MEDIJI PONUJAJO POPOLNO TELO – dejanska telesa od ideala odstopajo.

Ljudje nimajo časa, denarja, želje, da bi se ukvarjali s svojo telesno podobo.

FANTAZIJSKO TELO – sodobni telesni ideal je pol človek in pol podoba (retuširanje)

Vsiljevanje lepotnega ideala ustvarja nezadovoljstvo z lastno podobo. Le to izkoriščajo:

kozmetična, farmacevtska, živilska industrija, industrija prostega časa.

PREHRANJEVALNE MOTNJE (posledica želje po nadzoru telesa, vitkosti): (anoreksija,

bulimija) – pojav novih zdravstvenih problemov.

NARAVNO DELOVANJE ČLOVEKA NI USMERJENO K VITKOSTI (h kopičenju maščobnih

zalog). Anoreksija in bulimija predstavljata KULTURNO NASILJE nad človeškim telesom.
WHO – zdravje je stanje popolne telesne, psihične in družbene blaginje državljanov.

Javnomnenjske raziskave prikazujejo tri ikone modernega človeka:

telo, zdravje, varnost.

V zahodni kulturi izbruh bolezni pomeni odtujitev posameznika od svojega telesa (zdravje =
istovetnost).
Vojaški besednjak: vdor mikroorganizmov, mobilizacija imunskega sistema.

V ZNANSTVENI MEDICINI je ZDRAVO = normalno stanje organizma, BOLNO = odstopanje od

normalnosti.

Kritiko te definicije poda Canguilhem (1987) – zdravje in bolezen sta relativni in le individualno
določljivi kategoriji.

Bryan S. Turner je različne razlage bolezni in zdravja strnil v štiri različne skupine. Pri razvrščanju
je uporabljal dve merili:

KJE se iščejo vzroki bolezni. Obstajata dve možnosti:

• Religiozno-mistične razlage: bolezen in zdravje sta posledica delovanja nadnaravnih, svetih

dejavnikov in sil.
• Medicinske razlage: bolezen in zdravje sta povezana z naravnimi, posvetnimi dejavniki in procesi,
ki jih je mogoče spoznati preko izkušenj in jih z ustreznimi racionalnimi postopki tudi obvladati.

PRI KOM se iščejo vzroki bolezni. Obstajata dve možnosti:

• Individualistične razlage: zdravje in bolezen sta kategoriji, ki se nanašata na posameznika,

povezana sta z njegovimi vedenjskimi vzorci in/ali podedovanimi lastnostmi.
• Kolektivistične razlage: zdravje in bolezen izvirata iz skupnosti.

1. SVETO IN INDIVIDUALNO
Bolezen je posledica delovanja nadnaravnih sil, ki jih je izzval človek, ker je grešil (bolezen je
božja kazen za storjene grehe, bolezen je božja preizkušnja vernosti). Bolezni se lahko človek
izogne tako, da dosledno spoštuje religiozne norme. Če jih krši se mora spokoriti: post, romanje…
2. SVETO IN KOLEKTIVNO
Posamezniki s kršenjem religioznih norm prikličejo bolezni in nesreče na celotno skupnost.

3. POSVETNO IN INDIVIDUALISTIČNO
Iščejo naravne vzroke bolezni (virusi, poškodbe, zasrtupitve…). Človek ni moralno odgovoren za
svoje bolezensko stanje – zahodna znanstvena medicina.

4. POSVETNO IN KOLEKTIVISTIČNO
Vzroke za bolezen išče v družbenih dejavnikih in okoliščinah, v katerih živijo posamezniki
(življenjska doba je odvisna od gospodarske razvitosti držav, sloja…)

zahodna znanstvena medicina = zahodna medicina = biomedicina = alopatska medicina = uradna medicina

V zahodni medicini prevladuje posvetna, sekularna in individualistična razlaga bolezni in zdravja.

MEDICINA JE:
• ZNANOST O ZGRADBI IN DELOVANJU ČLOVEŠKEGA TELESA, BOLEZNIH, NJIHOVEM
ZDRAVLJENJU IN LAJŠANJU.

BOLEZEN JE:
• NEOBIČAJNO STANJE TELESA IN/ALI DUŠEVNOSTI, ZARADI KATERE PRIZADETA
OSEBA (in tisti, ki so z njo v stiku) ČUTI BOLEČINO, NEUGODJE, JE NEZMOŽNA
OPRAVLJATI RAZLIČNE DRUŽBENE VLOGE…
• TUDI POŠKODBA, INVALIDNOST IN RAZLIČNE OBLIKE ODKLONSKEGA VEDENJA
(alkoholizem…)

Medicina kot moderna znanost se začne razvijati v 18. stol. Njen razvoj so spodbudili procesi
modernizacije: industrializacija, hitro naraščanje prebivalstva, urbanizacija, vojaške potrebe – država
potrebuje zdrave in posledično bolj produktivne državljane.

V preteklosti niso obstajale le religiozne razlage bolezni.

Arheološki viri dokazujejo, da so ljudje že nekdaj znali zdraviti poškodbe, verjetno tudi zastrupitve in
nekatere bolezni.
Oče moderne zahodne medicine = Hipokrat (460 – 380 p.n.š.)

MEDICINSKO POJMOVANJE TELESA, ZDRAVJA IN BOLEZNI:

• Človeško telo je biološki-fiziološka entiteta. Je naravna enota podvržena biološkim zakonitostim
in procesom. Delovanje telesa je ločeno od duševnosti, od človeka kot individualnega in
družbenega bitja.
• Bolezen je odstopanje od normalnega. Norma je določena z povprečjem pri populaciji.
• Telo deluje kot stroj. Če poznamo zakonitosti delovanja in vzroke okvar jih lahko popravimo.
• Jasno razmejuje med normalnimi in bolezenskimi telesnimi procesi.
• Vsaka bolezen zahteva ustrezne specialiste.
•
Zdravstvene storitve v modernih družbah so dobrine splošnega pomena, ki bistveno vplivajo na kakovost
življenja ljudi. Dostopne naj bi bile vsem pod enakimi pogoji in vsaj delno brezplačno.

Dostopnost zdravstvenih storitev opredelimo z:

• preskrbljenostjo prebivalstva z zdravstvenim osebjem in zdravstvenimi zmogljivostmi

(enakomerna regionalna razporejenost)
• dostopnostjo osnovnih in specialističnih zdravstvenih storitev (dolžina čakalnih dob)
• finančno dostopnostjo zdravstvenega varstva

Koncept javnega zdravstva se v Evropi uveljavlja po 2. svetovni vojni – enaka ustrezna zdravniška oskrba
za vse, ne glede na ekonomski položaj.

Že v 80.ih letih 20.stol – se začne poudarjati individualna odgovornost za zdravje. Pomemben postane
zdrav življenjski slog: zdrava hrana, gibanje, brez alkohola in cigaret… - če ne živijo tako, naj si
zdravljenje plačajo sami.

Ni dolžnost države, da poskrbi za zdravstveno stanje državljanov.

NEOLIBERALISTIČNA EKONOMSKA POLITIKA
Posledica:
POVEČEVANJE RAZLIK V ZDRAVSTVENEM STANJU LJUDI GLEDE NA SLOJEVSKO
PRIPADNOST

T. Parsons: medicina je pomembna institucija nadzora odklonskosti v modernih družbah

Zdravje je temelj, ki vpliva na dosežke posameznikov; če so zdravi, lahko opravljajo

svoje vloge:

Zdravje posameznikov je bistveno za nemoteno delovanje družbe

Bolezen je oblika odklonskosti, saj posameznik zaradi nje ne more opravljati družbenih vlog

Posameznik vstopi v vlogo bolnika, s čimer legitimno pobegne pred svojimi družbenimi odgovornostmi

Bolnik se je primoran zdraviti

Medicina odloča o tem, kdo je bolnik in kdaj to preneha biti – s tem nadzoruje odklonsko vedenje
Kritike:

Vloga bolnika ni stvar individualne izbire

Nekatere bolezni so stigmatizirane, zato jih bolniki skrivajo

Nadzorno vlogo medicine je ocenjeval pozitivno

Turner: medicina je prevzela vlogo religije v družbeni funkciji varovanja moralnosti

Medicina določa, katero vedenje je napačno in katero pravilno

Medicina ponuja nova merila normalnosti

Predpisovanje vedenja, ki preprečuje bolezni, ima moralne razsežnosti (zmernost,

abstinenca itd.)

Bolezen je kazen za nezdravo življenje

Foucault: represivna disciplinarna vloga medicine

Razvrščanje ljudi po kriteriju normalno-deviantno

Razširjenost tehnik samodiscipliniranja

Dojemanje bolezni je družbeno in kulturno konstruirano

Medikalizacija: proces, v katerem se vedno več aspektov družbenega življenja obravnava s

strani medicine

Na ravni posameznika se kaže v ponotranjenem nadzoru, ki ga izvajamo nad sabo v

imenu zdravja

Na družbeni ravni se kaže v porasti števila kompleksov bolnišnic, zdravstvenih

domov, farmacevtskih družb itd.

Goffman: medicina je sistem družbenega nadzora

Čeprav se medicina kaže kot nevtralna, na zdravniško prakso vplivajo stereotipi in

predsodki

Etiketiranje: označevanje ljudi kot (duševnih) bolnikov na osnovi stereotipov

Na odnos zdravstvenega osebja do pacientov vplivajo spol, starost, etnična

pripadnost itd.