SKATI

Skati (znanstveno ime Batoidea) so skupina hrustančnic, v katero uvrščamo okoli 560 vrst. Skati
so sorodni morskim psom, zato jih skupaj uvrščamo v podrazred Elasmobranchii. Za razliko od
morskih psov so skati zaradi razširjenih prsnih plavuti sploščene romboidne oblike. Skate v
splošnem delimo na štiri rede, in sicer na morske biče (Myliobatiformes), prave
skate (Rajiformes), električne skate ali tršnjake (Torpediniformes) ter pilarje (Pristiformes).
Večina skatov biva blizu morskega dna ob obalah. Prehrana se razlikuje od skupine do skupine,
vendar je večina skatov mesojedih. Razmnožujejo se z notranjo oploditvijo.
Morski biči imajo na koncu repa strupeno bodico, ki jo sicer dokaj redko uporabijo v
samoobrambi. Poškodbe zaradi vbodov so pri človeku dokaj redke, do njih pa povečini pride
takrat, kadar človek pomotoma stopi na skata, ki je zakopan v pesku oz. sedimentu. Medijsko
najodmevnejša je bila smrt Steva Irwina, avstralskega zoologa, ki ga je morski bič zabodel
neposredno v srce, zaradi česar je izkrvavel.[2]

TELESNE ZNAČILNOSTI
Kot pri vseh hrustančnicah je tudi notranji skelet (endoskelet) skatov zgrajen iz hrustanca. Pri
večini skatov je telo sploščene romboidne oblike zaradi širokih prsnih plavuti, podobnih perutim.
Izjema pri tem so pilarji oz. žagarice ter skat Rhina ancylostoma, ki je zelo podoben morskemu
psu. Po drugi strani imajo nekateri morski psi, kot je navadni sklač, sploščeno telo, ki je podobno
skatu. Najmanjše vrste skatov merijo v premeru okoli 30 cm, medtem kot ima lahko npr. orjaška
manta premer do 9 m.
Skržne reže se pri skatih nahajajo na spodnji (ventralni) strani telesa, medtem ko se pri morskih
psih ob straneh pri glavi. Repna plavut je zakrnela ali celo odsotna, zato plavajo s pomočjo velikih
prsnih plavuti. Pri električnih skatih se v prsnih plavutih nahajata električna organa, ki sta bistvena
za navigacijo, sporazumevanje in iskanje plena ter za onesposabljanje plena ali obrambo
pred plenilcem.
Morski biči imajo biču podoben rep, na koncu katerega se nahaja ena ali dve bodici. Bodice so
povezan s strupnimi žlezami. Večina mant, ki spadajo med morske biče, sicer nima bodic na
repu. Pravi skati imajo mesnati rep, ki nima bodic. Oči se nahajajo na zgornji strani glave,
medtem ko so usta na spodnji strani. V ustih se nahajajo številni drobni zobci ali široke zobne
plošče. Pri pilarjih je zgornja čeljust preoblikovana v rostrum, dolgo strukturo podobno meču, ki
ima na vsaki strani zobe. Pilarji jo uporabljajo na podoben način kot »grablje«, s katerimi
izkopavajo školjke iz sedimenta, ob napadu plenilca pa tudi v samoobrambi.

RAZMNOŽEVANJE
Skati se razmnožujejo spolno preko notranje oploditve. Ta ima pred zunanjo oploditvijo številne
prednosti, saj je za oploditev potrebne manj semenske tekočine (sperma), jajčeca pa niso
izpostavljena plenilcem. Višek energije, vložene v razmnoževanje, se tako ne porazgubi v okolje.
[3]

Med parjenjem samci prenesejo spermo v kloako samice preko pterigopodija,

zunanjega spolnega organa. Nekateri skati, predvsem pravi skati, so jajcerodni (oviparni), pri
čemer se mladiči izvalijo iz jajc, ki jih samica zakoplje v mehek sediment, ostali pa
so živorodni (viviparni), pri čemer se zarodek (embrij) razvije v materinem telesu. Mnogo od teh,
predvsem električni skati,[4] pilarji[5] in morski biči so ovoviviparni, kar pomeni, da se zarodek sicer
razvija v materinem telesu, vendar znotraj jajc, kjer dobiva hrano iz rumenjaka. Poleg tega
dobivajo zarodki hrano še od maternice, ki izloča t. i. maternično mleko oz. histotrof. Osebek se
nato izvali v materinem telesu, zaradi česar je žival navidezno živorodna
Strupenost
Morski biči, ki imajo med vsemi skati edini strupene bodice na koncu repa, niso agresivne živali.
Tudi v samoobrambi le redko uporabijo strupene bodice; ob nevarnosti najpogosteje hitro
odplavajo stran. Človeku nevarni so predvsem morski biči, ki pripadajo
družinam Dasyatidae, Urotrygonidae, Potamotrygonidae in Urolophidae; pripadniki slednje
družine so po nekaterih podatkih človeku najnevarnejši.[6] V Združenih državah Amerike opisujejo
do 2.000 primerov poškodb zaradi vbodov, v Kolumbiji do 1.000 primerov zaradi vbodov rečnih
morskih bičev. V eni od podeželskih bolnišnic v času petih let opisujejo 8 smrtnih primerov,
23 amputacij (odstranitev celega uda ali njegovega dela) ter 114 težjih poškodb.[7]
Ena od najpogostejših okoliščin, v kateri pride do vboda, je plavanje v plitvih vodah in stopanje po
mehkem morskem dnu ali rečnem mulju, v katerem je lahko zakopan morski bič. Ko človek
nenamerno stopi na žival, ga ta nemudoma vbode v nogo, ki je tako najpogostejše mesto vboda,
pri majhnih otrocih pa sta ostali pogosti mesti še trebuh in prsni koš. Druga pogosta okoliščina
je ribolov, saj je morski bič, ulovljen v mrežo ali na trnek, močno vznemirjen in opleta naokoli z
repom, kar lahko poškoduje ribiča. Fotografiranje, zasledovanje in podobne aktivnosti s strani
potapljačev morskega biča prav tako lahko vznemirijo.

Bodica morskega biča z zazobki ob straneh

Velikost strupenih bodic se med vrstami morskih bičev razlikuje: pripadniki

družine Gymnuridae imajo slabo razvite bodice z dolžino do 2,5 cm, medtem ko imajo morski
golobi močne bodice z dolžino do 12 cm. Pri večjih vrstah je bodica lahko dolga tudi do 37 cm.
Bodica je zgrajena iz močne hrustančevine, imenovane vazodentin, ki zlahka predre človeško
kožo. Ob straneh se nahajajo zazobki, zaradi česar je globoko zasajeno bodico zelo težko izvleči
in je potrebna kirurška pomoč. Na spodnji strani bodic po celi dolžini potekata dva žlebova,
izpolnjena z žleznim tkivom, ki izloča strup. Žlezno tkivo in vazodentin sta pokrita
z vrhnjico (epitelom), ki se pretrga ob vstopu v tkivu, zaradi česar se v okolico rane prične
sproščati strup. Bodice se pogosto prelomijo v telesu žrtve, zato je potrebna kirurška odstranitev
odlomljenih delov.
Strup morskih bičev je mešanica toksičnih beljakovin, ki so občutljive na toploto in
zaradi denaturacije v veliki meri izgubijo učinek že temperaturi 50 °C. Iz strupa morskega
biča Urolophus halleri so bile izolirane fosfodiesteraze in 5'-nukleotidaze, iz strupa Potamotrygon
falknerii pa proteaze in hialuronidaze. Študije kažejo, da strup morskih bičev učinkuje na
sistemski ravni predvsem na obtočila in neposredno na srčno mišičnino, vendar ne zavira
prevajanja signala v motorični ploščici; peptid orpotrin v strupu Potamotrygon orbignyji ima
npr. vazokonstrikcijski učinek (tj. oži krvne žile).