PREBAVILA

1. Sprejemanje  razgradnja  vsrkavanje  odstranjevanje.

Hrano potrebuje za obnavljanje, rast in kot vir energije.
2. PREBAVA
 Mehanska: grizenje, razkosanje, mletje, prežvečevanje,
gnetenje.
 Kemijska: s pomočjo encimov, ki so del prebavnih sokov, ki
se izločajo v prebavno cev. Ti s hidrolizo razgradijo velike
molekule hrane na manjše monomere.
o Škrob – glukoza
o Glikogen – glukoza (Glikogen je shranjen v skeletnih
mišicah in jetrih.)
o Maščobe – glicerol, maščobne kisline
o Beljakovine – aminokisline
 o NK – nukleotidi nukleinske kisline  iz teh
nukleotidov se sintetizira.
o Primarno prebavo uravnavata živčni (kruljenje,
gnetenje) in hormonalni (hormoni za lakoto) sistem.
3. PREBAVNA CEV
1. Usta: žleze slinovke (obušesna, podjezična, podčeljustna
slinovka, te izločajo encime; MUCIN in PATALIN), jezik
2. Žrelo: križišče prebavne id dihalne poti – zaklopec na požiralniku
in poklopec – prepušča hrano v grlo, sapnik pa je ves ča odprt.
3. Požiralnik: mišičasta cev (peristaltični gibi, hrano oži)
4. Želodec: pomembno vlogo imata jetra
5. Trebušna slinovka in žolčnik v dvanajstnik
6. Tanko črevo  debelo črevo: slepo črevo s slepičem (ostanek
dolgega črevesja od rastlinojedcev)
7. Danka in zadnjična odprtina.

4. USTA
Imajo tri pare žlez slinavk: podjezičnico, podčeljustnico, obušesnico.
Prebavni encim AMILAZA, BIKARBONATNI IONI -POFERSKA raztopina,
ohranja stalen pH, ker je hrana večinoma kisla in kislina uničuje
kislino.
KEMORECEPTORJI: čutnice, okušalni popki, okušalne brbončice.
Mlečnih zob je 20 in odraslih 32 (+4 modrostni).
5. POT HRANE
V zobeh se hrana trga, razgrajujejo se OH, preden pride hrana v
žrelo, sledi požiralnik (25 cm dolga mišičnata cevka), ki s
peristaltičnimi gibi potiska zalogaje hrane v želodec – manjši del
prebavne cevi. Polmesečaste oblike z malo in veliko žolčno krivino.
Krožni mišici odpirata in zapirata vhod – ustje in izhod – vratar
(vratarjevo ustje). Hrano gnete in jo mehansko prebavlja ter
premeša s prebavnimi sokovi (OH in maščobe se tu ne razgrajajo,
ampak se pepsin z HCL.) Želodec leži pod trebušno prepono,
 njegov volumen je 1,5 do 4 L. Zgrajen je iz vezivne ovojnice
(krožna, vzdolžna, poševna  trije mišičasti plasti) – gnete hrano.
Sluznica je preoblikovana v žleze (prebavna snov) – je močno
nagubana, cevaste žleze vsebujejo tri vrste železnih cevk, ki izločajo
sluz, HCL in encime. Izloča se tudi hormon GASTRIN. Žolčnih sok
ima pH od ena do dva. GCL deluje BAKTERICIODNO. Sesiri
beljakovine, aktivira PEPSIN, ki cepi beljakovine na OHIGOPEPTIDE
(manjše enote aminokislin)  se nahaja v obliki predhodnice  ni
vedno aktiven.
Želodec bi lahko prebavil tudi samega sebe. GASTROSKOPIJA.
6. TANKO ČREVO je razdeljeno na tri odseke:
 dvanajstnik (dvodelen, pospešena prebava)
 Teše črevo (dokončna prebava)
 Vito črevo (dokončna prebava)
Meri od pet do sedem metrov in ima površino 300 m2.
Tu poteka dokončna prebava in vsrkavanje hranilnih snovi.

7. DVANAJSTNIK je podkvaste oblike in meri do 25 cm. Vanj se skozi

izvodila iz jeter izliva ALKALNIN ŽOLČ (razprši maščobo v drobne
kapljice) in iz trebušne slinovke alkalna trebušna slinovka, ki
vsebuje številne encime (AMILAZA, LIPAZA, TRIPSIN). Oba
nevtralizirata kislo vsebino iz želodca.

8. TEŠČE IN VITO črevo izvedeta dokončno prebavo in vsrkavanje

hranilnih molekul- Značilne so številne črevesne resice ( v njih je
krvni in limfni obtok), ki skupaj s sluznicami gubami močno
povečajo notranjo rezorbcijsko površino. Žleze izločajo črevesni
sok, ki vsebuje KARBOHIDRAZE (maltaza, laktoza, saharoza),
hipsonukleaze
Vsrkavanje vršijo ABSORBCIJSKE CELICE, v ki prehajajo v vodi
topne snovi, v limfo pa glicerol in maščobne kisline. Kri poteka
po veni vratarici v jetra, snovi prehajajo skozi membrane z
aktivnim transportom, z endocitozo, difuzijo in osmozo.
 KOLONOSKOPIJA – vsrkavanje cevke skozi črevesje
9. DEBELO ČREVESJE se začne s slepim delom črevesja in tanjšim
izrastkom rastlinojedcev – dolgo 1,5 metrov. Kratek začetni delo je
slepo črevo s tankim podaljškom – slepičem (apendix). Debelo
črevo poteka naprej po desni strani navzgor do jeter, zavije prečno
pod želodcem in nato navzdol, kjer v mali medenici razširi v danko
(najširši del je AMPULA) in končuje z zadnjikom in zadnjično
odprtino. Zadnjik zapirata dve krožni mišici zapiralki. V debelem
črevesju poteka vsrkavanje vode, mineralnih snovi in vitaminov.
Mikroorganizmi razgrajujejo še uporabne snovi (za svojo hrano).
Sluznica s sluznimi žlezami izloča sluz, ki ovije blato za lažje
iztrebljanje.
10. PREBAVNE ŽLEZE
Trebušna slinovka je žleza z dvojnim izločanjem (ZUNANJE,
NOTRANJE):
Prebavne sokove z encimi (v dvanajstnik).
Hormone  INZULIN in GLUKAGON (v kri). Izločajo pankreatični
otočki.
Žolč se izloča ob mastni hrani.

11. JETRA so največja žleza človeškega telesa (1,5 kg). Zavzemajo

zgornji desni del trebušne votline pod predpono na katero se
priraščajo z vezivom. Skrita so pod rebri. Rdeče-krvave barve,
dobro prekrvavljena in prepredajo jih limfne žile, žolčni vodi, živci.
Delovna enota so jetrni režnici iz jetrnih celic – HEPATOCITE. Te so
 razporejene okrog osrednje vene in izločajo žolč. Žolčne kapilare
zbirajo žolč in ga po žolčevodu izlivajo v dvanajstnik.
ŽOLČ je zeleno rjavkast, grenak, alkalen.
VSEBUJE: žolčne kisline, holesterol, maščobne kisline, bilirubin
(žolčno barvilo rdeče barve), sluz.
Jetra imajo dvojni dotok krvi.
Po jetrni arteriji priteka oksiginirana kri.
Po dvorni portalni veni pa hranilne snovi in prebavni odmerek
eritrocitov iz vranice.
12. BIOKEMISJI PROCESI V JETRIH
 Iz jeter izvira velik del telesne temperature.
 Iz krvi izločajo nepotrebne snovi in dodajajo življenjsko
pomembne snovi.
 Presnavljajo OH, beljakovine, maščobe, tvorba glikogena iz
glukoze, tvorba maščob iz OH, sintetizirajo 12 aminokislin,
izdelajo krvne beljakovine, holesterol.
 Razstrupljajo organizem (alkohol, nikotin, izdelujejo krvne
beljakovine, holesterol).
 Proizvajajo vitamin A, K.
 Proizvajajo žolčne soli, fibrinogen.
 Shranjujejo vitamin A, D, E, B12 (topijo se v maščobah),
kalij, baker, železo.
RTM = telesna masa x 100/ idealna telesna masa
90 – 110 normalno
ITM = telesna masa/telesna višina na kvadrat
18,6 -24,9 normalno
 DIHALA

1. Dihalni sistem je sestavljen iz cevja in struktur, ki izvajajo dihalne

gibe. V predelu pljuč poteka zunanje dihanje. To je izmenjava
plinov med zrakom v pljučih in krvjo v pljučnih kapilarah.
Notranje dihanje je celično dihanje, kjer pride do popolne
oksidacije snovi (ATP).
2. DIHALNA POT
Zgornja nosna votlina, žrelo, grlo, zgornji in spodnji sapnik,
sapnici, sapničice, pljučni mešički, pljuča.
Dihalna pot je vedno odprta, zato ne smeš govoriti ko ješ.
3. NOSNA VOTLINA
Nos ogreva in očiščuje zrak, ima migetalke in kemo-receptorje.
Zrak vstopa in izstopa v dihalni sistem skozi nos. Tukaj se segreje
in navlaži, odstranijo pa se tudi večji prašni delci in
mikroorganizmi, ki se ujemajo na nosno sluznico.
Nos je s pretinom razdeljen na dve nosnici, ki imata površino
povečano z nosnimi školjkami (koščene tvorbe). Celotna votlina
je prekrita s sluznico, ki ima migetalčni epitel (obrambna vloga).
 V zgornjem delu nosne votline so v sluznici vohalne čutne celice
– kemo-receptorji.
Sinusi vplivajo tudi na sluh.
Kosti, ki tvorijo strop nosne votline so votle in obdane s sluznico
z migetalčnim epitelom.
SINUSI – z zrakom zapolnjujejo obnosne votline v kotih.
Tolčnim epitelom
Lobanja, resonančni prostor.
4. ŽRELO
Tukaj se križata dihalna in prebavna pot (limfna organa).
Nadaljuje pa se v grlo in požiralnik.
Zgornji in spodnji ustni del žrela (blizu nebnic – vsebujejo
ogromno LIMFOCITOV, obrambni red) predeli mehko nebo, ki
ima na koncu jeziček.
Žrelnica, mandlji in bezgavke ob korenu jezika predstavljajo
obroč obrambnega tkiva.
5. GRLO
V osrednjem delu grla sta dve elastični mišici pokriti s sluznico =
glasniki.
Zagotavlja nemoten potek zraka in tvorbo glasov. Ščitasti
hrustanec, obročasti hrustanec (med seboj povezan s sklepi).
6. SAPNIK (traheja)
Enota votlacev, ki vodi do pljuč. Ta se pred pljuči razveja v dve
sapnici (bronhija). Stena sapnika in sapnice obdana z obročastim
hrustancem, ki preprečuje sesedanje dihalnih poti.
7. PLJUČA (alveolarni tip)
Ležijo v prsnem košu in so zaščitena z rebrno kletko. Dno pljuč
leži na trebušni preponi, vrh pa sega vse do ključnice.
Pokrita so z popljučnico.
Rebra so znotraj obdana z porebernico ali rebrno mreno.
Levo pljučno krilo je manjše (srce).
Sapnici se takoj po vstopu v pljučno krilo začneta vejiti na vedno
manjše sapnice – sapnično drevo. Sprva še imajo enako zgradbo
 kakor sapnik, nato pa obročaste hrustance v predelih bronhiol
zamenja krožno gladko mišičevje.
8. ALVEOLE
Najtanjše sapnice se končajo z grozdom pljučnih alveol. Te
alveole so v grozdu povezane v pljučno vrečko.
9. DIHALNI GIBI - KRČENJE IN ŠIRJENJE PRSNEGA KOŠA
Zunanje dihanje; dihalne gibanje omogočajo trebušna prepona
ter zunanje in notranje medrebrne mišice. Pri vdihih se trebušna
prepona skrči, zunanje medrebrne mišice pa potegnejo rebra
navzgor in navzven.
Odnos med količino zraka v pljučih in dihalni gibi. Vitalna
kapaciteta pljuč (od 4 do 6 L), V pljučih je vedno vsaj en liter
rezervnega zraka.
IZMENJAVA PLINOV – DIFUZIJA (od nižjega konc. degrenta).
Funkcionalna enota pljuč so alveole, ki obdane s kapilarnim
prepletom arterijskega in veznega dela kapilar. Stene alveol in
kapilar so zgrajene iz ploščatega enoslojnega epitela preko
katerega poteka difuzija plinov. Izmenjava plinov poteka zaradi
razlik v požiralnih tlakih plinov. V pljučih je višji parcialni tlak O2,
Kakor parcialni tlak CO2, zato bo O2 difundiral (samodejno
prodirati v drugo snov, pronicati) preko epitela alveole v
medcelično tekočino in nato preko epitela venoznega dela
kapilar v krvno plazmo v eritrocit (hemoglobin).
Transport CO2 – se raztaplja v krvni plazmi, tvori šibko ogljikovo
kislino v predelu tkiva: Nizek parcialni tlak on visok CO2, zato se
veže med O2 in Fe.
 HOMEOSTAZA
Je nespremenjeno notranje okolje in procesi, ki vzdržujejo
stabilno notranje okolje.
1. HOMOESTATKSI REGULACIJSKI SISTEM
 Hormonalni sistem (držljaj iz notranjega okolja)
 Avtonomni sistem – vegetativni živčni sistem skupaj z
efektorji in čutili (držljaj iz notranjega okolja).
DELUJEJO USKLAJENO KOT CELOTA tako, da omogočata odziv
telesa na spremembe okolja in blažita njihov vpliv.
 Notranje okolje – prostor med celicami z medceličnino, kri,
limfa
 Zunanje okolje – prostor izven telesa (spremenjene
razmere) ter prebavna cev in pljučne cevi s pljučnimi
mešički.
Držljaj iz notranjega okolja:
 žleze z notranjim izločanjem – ENDOKRVNE ŽLEZE
So med najbolj prekrvavljenimi organi in nimajo izvodil
 Hormoni – kemijski regulatorji ravnovesja – HOMEOSTAZE – v
telesu z eksocitozo prehajajo direktno v kri.
S krvnim in limfnim obtokom potujejo po telesu in delujejo na
TARČNE CELICE (tarčni organ) in spremenijo metabolizem.
To so celice, ki imajo na membranah ali v notranjosti posebne
sprejemnike – RECEPTORSKE MOLEKULE za vsak določen hormon.
REGULACIJA IZLOČANJA HORMONOV POTEKA PO NAČELU NEGATIVNE
POVRATNE ZVEZE IN POZITIVNE POVRATNE ZVEZE.
2. Učinki hormonov na tarčne celice:
 Hormoni z gibalnim (kinetičnim) učinkom
 Hormoni z presnovnim (metaboličnim) učinkom
 Hormoni, ki nadzorujejo in uravnavajo rast in razvoj telesa
 Hormoni z vedenjskim učinkom in hormoni z mnogoterimi učinki
Hormoni v celicah delujejo na prepustnost celične membrane,
biokemijske reakcije in aktivnost genov.
Specifične telesne funkcije, spodbuja več hormonov, ki lahko
sodelujejo, si nasprotujejo, se spodbujajo ali zavirajo.
Nadledvične žleze, trebušna slinovka, ščitnica, jajčniki, moda,
hipotalamus (preklopni del med možgani in žlezami), hipofiza –
možganski privesek, epifaza , priželjc.
3. Glede na nalogo delimo žleze v tri skupine:
 Vplivajo na metabolične procese (ščitnica, obščitnica,
trebušna slinavka)
 Vplivajo ma tast in spolni razvoj (spolne žleze, priželjc,
češarika, medledvična žleza)
 Nadzorna žleza (hipofiza)
Žlezne celice z notranjim izločanjem v sluznici želodcu in črevesju.
Želodčno – črevesni hormoni nadzorujejo prebavo s spodbujanjem ali
zaviranjem izločanja prebavnih sokov.
HIPOTALAMUS je del velikih možganov med hipofizo (sprejema
sporočila po krvi in živčnih vlaknih). S sproščujočimi hormoni nadzira
tvorbo hormonov – oddaja ustrezne ukaze HIPOFIZI (možganskemu
privesku).
Živčne celice sproščajo v kri nevro-hormone.
Nadzira vegetativno živčevje.
OKSITOCIN – nadzira krčenje maternice med porodom in izločanjem
mleka
ANTIDIVRETIČNI hormon (ADH) uravnava seča iz sečnih kanalov,
povzroča krčenje krvnih žil.
 4. HIPOFIZA
Majhna žleza, ki leži na notranji strani lobanjske baze v turškem sedlu:
 NEVROHIPOFIZA – shranjujejo hipotalamusove hormone.
 ADENOHIPOFIZA – izloča šest spodbujočih hormonov.
 TIREOTROPNI - TSH – spodbuja izločanje ščitničnih hormonov
 GONADOTRPNI- FSH– folikle spodbujajoči hormoni (rast foliklov
jajčnikov in dozorevanje spermatocitov)
 LVTEINIZIRAJOČI – LH – spodbuja ovinkajočo in nastajanje
testosteronov, pripravlja maternico na ugnezditev zigote.
 ADRENOKORTIKOTRPNI – ACTH – spodbuja proizvodnjo
kortikosteroidov v skorji nadledvične žleze
 PROLAKTIN – PRL – spodbuja k nastajanju mleka V MLEČNIH
ŽLEZAH
 RASTNI HORMON – GH – pospešuje celično delitev in sprejem
AK v celico in s tem rast mišic in kosti
5. ŠČITNICA
 Metuljasta žleza, ki ležita pod grlom
 Iz dveh skupnih režnjev, ki vsebujejo veliko mešičkov
 Celice tvorijo ščitnični hormon – TIROKSIN ( spodbuja
razvoj organov in tkiv, predvsem kosti in živčevja, pospeši
presnovo, nastajanje toplote)
 Za njegovo presnovo je potreben JOD
 Tarčne celice so povsod, predvsem v jetrih
TIROKSIN se pojavlja v dveh oblikah T3/T4 in vplivata na sintezo
beljakovin, rast možganov, metabolične procese.
IZLOČA KALCITONIN: uravnava raven kalcija v krvi, prepreči
izpeljevanje kalcija iz kosti.
Za metuljčkom so štiri majhne obščitnice.

DVOJNA REGULACIJA:
Če je v krvi preveč kalcija, ščitnica s kalcitoninom znižuje
koncentracijo Ca  pospeši sprejem kalcija in ga nalaga v kosti, če je
Ca presežek se ta izloča skozi ledvične cevke.
Ob pomanjkanju Ca v krvi obščitnica zvišuje koncentracijo Ca s
parathormonom (izločajo ga obščitnice), te pospešijo vsrkavanje Ca iz
kosti, črevesje – da se Ca izkoristi iz hrane mora biti prisoten vitamin
D.
Ca – je potreben za tvorbo kosti, strjevanje krvi, vzdržnost živčnih in
mišičnih celic.
6. TREBUŠNA SLINOVKA (uravnava krvni sladkor)
Žleza z dvojnim izločanjem
Celice BETA izločajo INZULIN.
Celice ALFA izločajo GLUKAGON.
Ti dve celici uravnavata količino glukoze, ko se količina glukoze
zviša nad 1g/L pride do HIPERGLIKEMIJE. Obraten učinek pa je
HIPOGLIKEMIJA.
7. NADLEDVIČNA ŽLEZA (adrenalna žleza)
Iz skorje in sredice.
1. SKORJA:
 Kortizol (glukokortikoid) – sodeluje pri presnovi maščob, OH
in beljakovin , zagotavlja normalno rast in obnovo tkiv,
vnetni proces.
 Androsteron (mineralokortikoidi) – v ledvičnih cevkah,
spodbuja ponovno vsrkavanje Na in odstranjevanje K.
 Spolni hormon – vplivajo n razvoj sekundarnih spolnih
znakov
2. SREDICA je pod vplivom vegetativnega živčevja. ADRENALIN
(stresni hormon) je antagonist inzulina in NORADRENALIN
(stresni hormon). Zvišujeza količino glukoze v krvi in
zagotavljata potrebno energijo mišicam pri trenutnih telesnih
napakah.
Biološki učinki adrenalina in noradrenalina:
 Povečan srčni utrip in kontrola srčne mišice
  Zoženje krvnih žil – povečan pritisk razširitev bronhiol
 Povečana stopnja metabolizma
 Razširitev zenic
 Inhalacija gastrointestinalnega izločanja
Adrenalin pospešuje ________ izločanje glikogena, glikogenolizo,
lipolizo.
Inzulin preprečuje izločanje inzulina in sprejem glukoze v periferna
tkiva.
Antagonisti inzulina so: glikogen, adrenalin, kortizol in rastni hormoni.
Višajo količino glukoze. Tekmeci, nasprotniki?
8. SPOLNE ŽLEZE
Modi (testisa), jajčniki (ovarija).
Spolni hormoni so ANDROGENI (testosteron), ESTROGEN,
PROGESTERON.
TESTOSTERON; je androgen, moški spolni hormon, ki ga sintetizirajo
testisi, odgovoren za nastanek moških sekundarnih spolnih znakov,
ureja m. sp. življenje. Sinestezira se iz progesterona-
ESTRODIOL; je estrogen, glavni ženski hormon, sinestezira v jajčnikih.
Odgovoren za nastanek ženskih sekundarnih spolnih znakov.
PROGESTERON; uravnavano sproščanje jajčec in mesečne krvavitve in
pripravlja žensko na nosečnost. Pri ženskah celo več testosterona, ki
pa ni aktiven.
Medsemenski kanalčki so žlezne celice – LEYDIGOVE celice vplivajo na
HIPOFIZO – ADENOHIPOFIZA z gonadotrpnimi hormoni: FSH (izzove
nastajanje semenčic v modih), LH (pospešuje izločanje testosterona).
Več estrogena  več LH hormona (pozitivna povratna zveza)
Znižanje koncentracije progesterona  povečanje koncentracije FSH
(negativna povratna zveza)
9. HORMON EPIFIZE (češarika)
Leži v zgornjem delu medmožganov in je povezana s
hipotalamusom. Ima spolno vlogo (zavira spolni razvoj).
ANTI-GONADOTRPNI HORMON
Usklajuje dnevno – nočni ritem.
MELATONIN; SINTEZA (odvisna od svetlobe) – hormon noči
Svetloba zavira izločanje melatonina.
Npr.: podnevi imamo več serotonina (hormon sreče).
10. PRIŽELJC (THYMUS)
Leži za prsnico in je iz dveh režnjev. Najbolj razvit je med
dozorevanjem, po potrebi ima le obrambno vlogo. Hormonsko
sodeluje pri rasti, kopičenje Ca v kosteh, zadržuje spolni razvoj in
pospešuje zorenje limfocitov v dveh limfnih organih.
Hormon priželjca (TIMOZIN) – pomaga T – limfocitov pri
prepoznavanju tujkov.

IZLOČILA
Odpadni produkti presnove se odvajajo po krvi in izločanje iz
telesa:
CO2 in vodni hlapi
Voda z raztopljenimi škodljivi snovmi presnove
Neprebavljeni ostanki hrane in vode.
1. MOKRILA/ SEČILA
S pomočjo osmotske regulacije urejajo transport vode in
nekaterih snovi skozi izvršno prepustne membrane. Uravnavajo
sestavo krvi in drugih telesnih količin, vzdržujejo stalen pH,
osmotski tlak ter ravnovesje elektrocitov.
Sečila so odgovorna za nastanek in izločanje seča – urina.
1,5 L/ dan – celotna količina krvi se prečisti 30x na dan, 170 L
krvi. Je bistra, slamnato rumena tekočina, sestavljena iz vode
(95%) sečnine, UREA (dušikova spojina iz beljakovin), mlečne
kisline, kreatin, anorganske snovi, epitelne (krvno tkivo) celice.
2. IZLOČALNI SISTEM
LEDVICI sta parni organ, rjavo, rdeče barve, čvrstih in gladkih
površin, za pest velike in fižolaste oblike.
Po dolžini merijo 10 cm.
Ležijo v trebušni votlini na zadnji telesni steni in na spodnjih
dveh parih reber – v višini ledvenih vreten.
Na zgornjem delu obeh ledvic sta v maščobnih tkivih
NADLEDVIČNI ŽLEZI.
NEFRON je osnovna funkcionalna enota ledvice.
Dovodna arteriola  kapilarni klopčič  odvodna arteriola 
sistem ven. Škodljive snovi iz ________ ovojnice v
proksimalno/distalno cevčico (zbiralke henejeva zanka).
DELOVANJE LEDVIC IZ UČB.
3. PROCES IZLOČANJA V IZLOČILIH
FILTRACIJA KRVI – KRVNE PLAZME
RESORBCIJA
AKTIVNA SEKRECIJA
IZLOČANJE SEKUNDARNEGA SEČA
VSRKAVANJE: voda, glukoza, AK, vitamini, NaCl, Na ioni, del
sečnice.
AKTIVNA SEKRECIJA
Nekatere snovi torej vstopajo iz krvi v seč z aktivnim –
transportom in predvsem v distalnem – končnem delu sečnih
cevk. Na ta način se v seč transportirajo vse tiste snovi, ki se
niso prefiltrirale v Bowmanove kapsule.
Ta proces uravnavajo:
 Hormoni obščitnice
 Ščitnice
 Medledvične žleze
ZUNANJI DRŽLJAJI (toplota, mraz)
NOTRANJI DRŽLJAJI ( povečan krvni tlak, upadanje volumna
krvi)  HIPOTALAMUS  HIPOFIZA  ADIURETIN (ADH).
Adiuretin vpliva na prepustnost sečne cevke in zbirala.
Iz ledvične kotanje sledita dva sečevoda – 30 cm dolgi
cevki(sluznica, gladke mišice, vezivno tkivo). S peristaltičnim
gibanjem odteka seč nenehoma v sečni mehur. Vezivno
mišičast raztegljiv organ, ki s krčenjem omogoča uriniranje. V=
0,5 L – 3L
Središče za uriniranje je v ledvenem delu hrbtenjače.
Mišice zapiralke – krožne mišice – zapirata izvodilo.
Zgornja se odzove pritisku urina. Spodnja je pod nadzorom
naše volje.
Sečnica – je ozka cev po kateri odteka seč nod nožnice.
Moški imajo 4 cm in poteka ločeno od nožnice.
Ženske imajo 16 cm in poteka skozi žlezno obsečnico 
PROSTATO.
Tu se zlivata vanjo semenovoda. Sečnica poteka skozi spolni
vid in se odpira na njegovi glavici.