Univerza v Ljubljani

Filozofska fakulteta

Seminarska naloga pri predmetu SDPM Slovenščina za učitelje

Porabski Slovenci in položaj

slovenščine na Madžarskem

Zala Erklavec
(dvopredmetni pedagoški magistrski študij: anglistika in slovakistika)

Mentorica: prof. dr. Simona Kranjc

Ljubljana, januar 2024

0
Vsebina

1. Uvod .................................................................................................................................... 2
2. Zgodovina ........................................................................................................................... 3
2.1. Kratek oris zgodovine slovanskega in slovenskega prebivalstva na Ogrskem............ 3
2.2. Prekmurski jezik .......................................................................................................... 5
2.3. Vendska teorija ............................................................................................................ 7
2.4. Trianonska pogodba in položaj Porabskih Slovencev po letu 1920 ............................ 8
3. Upravna ureditev Porabskih Slovencev od leta 1990 ....................................................... 10
4. Slovenski jezik v Porabju danes in v prihodnosti ............................................................. 10
5. Zaključek ........................................................................................................................... 14
6. Viri .................................................................................................................................... 15
6.1. Literatura ................................................................................................................... 15
6.2. Spletni viri ................................................................................................................. 16

1
 1. Uvod
Stik Slovencev in Madžarov ob reki Rabi sega v konec 9. stoletja, ko je še polnomadsko, a
že državotvorno ljudstvo konjeniških lokostrelcev v želji po širitvi svojega ozemlja seglo daleč
na zahod, vse do Vzhodnofrankovskega kraljestva. Na rečnih ravnicah ob Dravi, Muri, Rabi in
Donavi, kjer je pred tem živelo pretežno slovansko prebivalstvo, so ustanovili nove naselbine
in s tem prekinili slovanski jezikovni kontinuum, ki je od naših dežel segal preko Podonavja do
Morave in naprej. Prihod Madžarov v Panonsko nižino je zgodovinski dogodek, ki je ključno
zaznamoval ne le razvoj slovanskih jezikov, temveč nasploh potek zgodovine v srednjeevropski
regiji. Kraljestvo, ki ga je leta 1000 ustanovil Štefan I., se je v takšni ali drugačni obliki obdržalo
vse do konca 1. svetovne vojne in je v svoji dolgi zgodovini predstavljalo domovino poleg
Madžarom tudi drugim etničnim skupinam, ki so se znašle v njej, med drugim Slovencem. Ti
so svoj jezikovni in kulturni značaj razvijali ločeno od večine slovenskega naroda onkraj reke
Mure, ki je bival in deloval pretežno znotraj nemških državnih tvorb.
Situacija Prekmurcev se je odločilno spremenila po razpadu Ogrske in podpisu trianonske
pogodbe leta 1919, ko je večji del slovensko poseljenega etničnega ozemlja v Prekmurju
pripadlo Kraljevini SHS. S tem se je jezikovni in kulturni razvoj Prekmurcev nadaljeval v
sklopu širšega slovenskega bazena in se v vseh pogledih zbližal z matičnim narodom. Drugačno
usodo je imelo devet slovenskih vasi, ki so kljub prizadevanjem delegacij na povojnih
pogajanjih ostale na madžarski strani meje. Zaradi bližine reke Rabe ter zavoljo razlikovanja
med njimi in slovenskim Prekmurjem, se je zanje uveljavil izraz Porabje.
Slovenci v Porabju so se tako znašli na samem stičišču treh držav: Slovenije, Madžarske ter
Avstrije. Njihov obrobni položaj je skozi zgodovino pomenil, in še danes je tako, da so bivali
v relativni izolaciji in pogosto v skrajno neugodnih razmerah. Njihov porabski govor, ki je imel
svojevrsten razvoj, a se danes žal izgublja zaradi socialno-ekonomskih, družbenih in
institucionalnih razlogov. Avtorica te seminarske naloge želim na kratko orisati zgodovinski in
današnji položaj Porabskih Slovencev, posebnosti njihove jezikovne zgodovine ter kaj jih
najverjetneje čaka v prihodnosti.
Pri tem je potrebno poudariti, da sta poimenovanji Porabje in Prekmurje modernega izvora
in sta se uveljavili šele po prvi svetovni vojni. V času Ogrske kraljevine se je za to, z zgodnjimi
Slovenci poseljeno območje, uporabljalo poimenovanje Tótság (Slovenska krajina,
'Slovensko'), kasneje tudi Vendvidék (Vendska pokrajina). Kljub temu sem se odločila, da
zavoljo prijaznosti domačemu bralcu to območje imenujem Prekmurje ter v obdobju po prvi
svetovni vojni razločevalno Prekmurje in Porabje. Izraze Ogrska, Kraljevina Ogrska in

2
Madžarska kraljevina uporabljam sopomensko za državno tvorbo, ki je v spreminjajočem se
obsegu in ureditvi obstajala od leta 1000 do leta 1919 in zavzemala področja, ki jih danes
najdemo na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem, Hrvaškem, v Avstriji, Srbiji, Ukrajini,
Romuniji, Moldaviji in Sloveniji.

2. Zgodovina

2.1. Kratek oris zgodovine slovanskega in slovenskega prebivalstva na

Ogrskem
Ko so v 9. in 10. stoletju Madžari v več valovih začeli naseljevati Panonsko nižino (v tuji
literaturi bolj smiselno poimenovano Karpatsko kotlino, glej Gaudenyi – Mihajlović: 2022), so
naleteli na pretežno slovansko prebivalstvo, ki so si ga bodisi podjarmili, ubili ali se preprosto
naselili poleg njega, z novoustanovljenimi naselbinami v primerni oddaljenosti od slovanskih
(Botík 2007: 45–46). S poselitvijo Panonske nižine se ekspanzija Madžarov ni ustavila.
Posamezne večje ali manjše odprave so z namenom plenjenja in ekspanzije prodirale še naprej
na zahod, kjer pa so bile leta 955 pri reki Lech na Bavarskem hudo poražene in Madžari so se
dokončno umaknili in ustalili v varnejšem zavetju Panonske nižine (Romsich 2016: 18).
V teh kasnejših fazah poselitve, v 10. stoletju, so madžarska plemena spoznala, da za njihov
obstoj na tem področju nomadsko ali polnomadsko življenje in plenjenje lokalnega prebivalstva
ne bo zadostovalo. Začeli so se posvečati živinoreji in poljedelstvu, začelo se je
pokristjanjevanje in prvi znaki državotvornosti (Botík 2007: 45–46). Poleg v uvodu že
omenjenega vpliva, ki ga je ta dokončna naselitev Madžarov imela na slovansko kulturo in
jezik, so tudi Slovani v tem obdobju imeli močan vpliv na madžarsko. Madžarske in slovanske
vasi, ki so nekoč stale vsak sebi, so se začele združevati, pokristjanjevanje je omogočilo
zakonsko zvezo pripadnikom različnih etničnih skupin, izmenjavale so se informacije (prav
tam). V madžarskem besednjaku so se tako znašle številne besede slovanskega izvora za
predmete, dejavnosti in pojme, ki jih nekoč nomadsko ljudstvo še ni poznalo, predvsem na
področjih kmetijstva (npr. madž. széna 'seno' iz pslovan. *sěno), liturgije (npr. madž. hála
'hvaležnost' iz pslovan. *xvala), civilne uprave (npr. madž. gazda 'gospodar' iz pslovan.
*gospoda), hiše in gospodinjstva (npr. madž. asztal 'miza' iz pslovan. *stolъ), novih vrst hrane
in pijače, izrazov za dneve v tednu, družinskega življenja itd. (Bajzek Lukač 2014: 165–167;
Encyclopedia of Slavic…). Pri tem je vredno omeniti nekaj besed, ki niso praslovanskega ali
nedoločljivega slovanskega izvora, ampak s svojimi morfološkimi ali fonetičnimi lastnostmi že

3
kažejo, da so bile prevzete prav iz slovenščine na stiku zgodnjeslovenskega in madžarskega
prostora v Prekmurju: mozsár 'možnar' iz sln. možnar, rocska 'vedro z dolgim ročajem' iz sln.
ročka, kúp 'stožec, koničast hrib' iz sln. kup, malac 'prašičji mladič' iz sln. mladec, zabla 'krma
za konje' iz sln. zobalo itd. (Kiefer 2006: 135; Magyar etimológiai szótár). Prenos besedja je
bil seveda dvostranski. Besede madžarskega izvora v prekmurski slovenščini si bomo pobližje
ogledali v nadaljevanju.
Po naselitvi je ureditev madžarske skupnosti slonela na družinskih in plemenskih vezeh ter
strogi patriarhalni hierarhiji, ki pa je kmalu presegla okvire madžarske narodne skupnosti in se
razširila na druge etnične skupine v njihovi neposredni bližini, tudi slovansko prebivalstvo, ki
se je tako ali tako že začelo mešati z madžarskim in se na nekaterih področjih povsem
asimiliralo (Botík 2007: 42). Madžarska nadvlada se je sčasoma začela manifestirati v stražah,
ki so jih organizirale plemenske skupnosti in ki so varovale meje svojih skupnosti ter tako tudi
de facto začele udejstvovati svoj teritorialni nadzor (prav tam). Med vsemi plemenskimi
skupnostmi je bilo najmočnejše pleme megyer ali magyar, ki je doseglo pravno podrejenost
vseh ostalih plemen in dalo ime tej etnični skupini, kot ga v slovenščini poznamo danes (v
zgodnejših obdobjih in kasneje kot sopomenka, so se v slovanskih jezikih za Madžare
uporabljale razne različice poimenovanja Ogri) (Encyclopedia of Slavic…). Družina Árpád iz
tega plemena je v drugi polovici 10. stoletja prevzela vodilno odločevalno vlogo in v tej fazi
zato mnogi zgodovinarji že govorijo o kneževini. Ko je peti zaporedni vidni član družine Árpád,
Vajk, postal glava družine in vodja Madžarov, se je dal krstiti in si nadel ime Štefan. Leta 1000
se je pred papežem zavezal, da bo pokristjanil madžarski narod in v zameno je bil kronan ter
tako postal prvi kralj novonastale Madžarske kraljevine (Botík 2007: 42–43).
Meja, ki je predvsem v zadnjih stoletjih krojila usodo Prekmurcev, se je na Muri postopoma
ustalila po ustanovitvi novega kraljestva. A kot je bilo običajno za države zgodnjega veka, so
bile meje Ogrske sprva nejasne, spremenljive in na terenu neopazne, saj niso spoštovale
etničnih razmejitev. V času knezov Pribine in Koclja je bilo to ozemlje del mejne grofije
Spodnje Panonije, leta 876 pa je prešlo pod Regnum Carantanum v sklopu
Vzhodnofrankovskega kraljestva, a se je po prihodu Madžarov okoli leta 900 ta oblast povsem
razkrojila. Šibko cerkveno oblast je še nekaj časa izvajala salzburška nadškofija (Höfler 2016:
92). Jasen upravni okvir, ki je dokončno zamejil Prekmurje, je bila priključitev celotnega
ozemlja današnjega Prekmurja novoustanovljeni zagrebški nadškofiji okoli leta 1094 ter
dokončna razdelitev Prekmurja na severni in južni del, pri čemer je severni oz. zgornji del
pripadel Železni županiji s sedežem v Vasváru, kasneje v Sombotelu, južni oz. spodnji pa Zalski
županiji s sedežem v Zalaváru, kasneje v Zalaegerszegu (prav tam, 92–93). Zadnja večja

4
sprememba je prišla leta 1176, ko je severni del Prekmurja pripadel novoustanovljeni gjurski
škofiji, nato pa se je situacija ustalila (Jesenšek 2018: 13). Ko je bila leta 1777 ustanovljena
nova škofija v Sombotelu, je celotno Prekmurje prešlo pod njeno upravo, kar je vsaj v
cerkvenem in duhovnem smislu združilo severni in južni del Prekmurja in verjetno nekoliko
prispevalo k občutku povezanosti (Sedar 2015: 89, 94). Razen te spremembe je cerkvena in
civilna upravna ureditev Prekmurja od visokega srednjega veka pa vse do konca prve svetovne
vojne ostala nespremenjena.
Dogajanju v Prekmurju skozi stoletja, ki so sledila upravni in družbeni ustalitvi znotraj
Ogrske, se, z izjemo jezikovnega razvoja, v tej seminarski nalogi ne bomo podrobno posvečali.
Na območju so se oblikovala predvsem številna agrarna naselja ter nekaj trgov. Vzpostavil se
je fevdalni sistem in moč ter ugled si je pridobilo nekoliko veleposestniških družin, ki so
nadzorovale agrarno dejavnost in si prizadevale za širjenje svojih posesti. Oblikovale so se
župnije, ki so bile dolgo glavni okvir za izobraževalne, socialne ter celo gospodarske in
zdravstvene dejavnosti (Sedar 2015: 90). Območje so prešli reformacija, protireformacije,
turški vpadi ter več epidemij. Življenjske razmere v Prekmurju so se opazno izboljšale v 18.
stoletju, kar se je odrazilo v izraziti rasti prebivalstva in širitvi naselij. Konec 18. stoletja je bilo
celotno območje Prekmurja poenoteno znotraj ene škofije, kar je pripomoglo k skupnemu
jezikovnemu in kulturnemu razvoju (prav tam, 94).

2.2. Prekmurski jezik

Jezik, ki so ga Slovenci na ozemlju Ogrske govorili, je doživljal drugačen razvoj od jezika
osrednjeslovenskega prostora, ki se je nahajal v nemških deželah. Prekmurščina, ki ima danes
zgolj status narečja, je bila pred oblikovanjem enotnega slovenskega knjižnega jezika ena od
knjižnih različic slovenščine. Osnova za to knjižno normo, ki se je izoblikovala v 18. stoletju,
je bila obredna prekmurščina, ki je imela svoje korenine v panonski slovenščini 9. stoletja in
slovanskem bogoslužju Cirila in Metoda, v kasnejših fazah razvoja pa je nanjo vplivala
predvsem kajkavščina (Jesenšek 2018: 13). Drugi vplivi so prišli iz madžarščine, nemščine,
latinščine, gradiščanščine, štajerske slovenščine in slovaščine.
Madžarščina je na prekmurščino najbolj vplivala na glasoslovni in kasneje na abecedni
ravni. Tako je bil npr. slovanski nabor samoglasnikov razširjen za madžarske ⟨ö⟩ /ø/, ⟨ő⟩ /øː/,
⟨ü⟩ /y/, ⟨ű⟩ /yː/ in iz njih izpeljane dvoglasnike. Knjige, tiskane v prekmurščini, so po
madžarskem standardu uporabljale ⟨sz⟩ za /s/, ⟨s⟩ za /ʃ/, ⟨zs⟩ za /ʒ/, ⟨dzs⟩ za /dʒ/, ⟨ny⟩ za /nʲ/ itd.
Madžarščina je na prekmurščino vplivala tudi s svojo leksiko. V 11. in 12. stoletju se je

5
zamenjala smer prenosa besedja, ki je predtem tekla v smeri slovanski jeziki > madžarščina.
Do tega je prišlo zaradi okrepitve madžarske nadoblasti in vzpostavitve madžarskih državnih
funkcij (Dudás 2014: 137). Največ besedišča je bilo prevzetega iz cerkvene (npr. aldov 'žrtev'
iz madž. áldozat), državnoupravne (npr. varmedja/varmedjija 'županija' iz madž. vármegye) in
vojaške (npr. tabor 'tabor' iz madž. tábor) terminologije, pa tudi vsakdanjega življenja,
poklicev, flore in favne in materialne kulture (npr. bograč 'trebušasta posoda, kotel' iz madž.
bogrács, inaš 'vajenec' iz madž. inas) (Magyar etimológiai szótár).
Vendar madžarščina, čeprav bi zaradi zgodovinskih okoliščin morda tako pričakovali, ni
bila najmočnejši vir prevzetih besed. Mihaela Koletnik, ki je analizirala prevzeto besedje v
prekmurski lončarski in poljedelski terminologiji, je ugotovila, da daleč največ izposojenk
izhaja iz germanskih jezikov in da trend prevzemanja besed sega celo v 7. stoletje, v
starovisokonemško obdobje, in se je nadaljevalo skozi vso zgodovino (npr. šker 'orodje' iz
stvnem. giskirri; bajsa 'kvalitetna bela glina' iz nem. weiss). Preko nemščine je v prekmurski
jezik prišlo tudi veliko romanizmov (npr. penzlin 'čopič' iz srvnem. pensel, bensel < srlat.
penicellus, klas. lat. pēnicillus) (2009, 26–29).
Prvi pisni viri v prekmurščini segajo v 17. stoletje. Med njimi najdemo dokumente pravne
narave ter razne pesmarice in molitvenike. Med najpomembnejša takšna spomenika prištevamo
Martjansko pogodbo iz leta 1643 in Staro marjansko pesmarico, ki vsebuje pesmi iz 16. do 18.
stoletja (Bajzek Lukač 2014: 166). Prva tiskana knjiga v prekmurščini je bil Mali katechismus
izdan leta 1715. Šlo je za prevod Luthrovega katekizma, ki ga je Franc Temlin prevedel iz
madžarščine (prav tam). Ko je bila leta 1777 ustanovljena škofija v Sombotelu, s čimer je bilo
Prekmurje po mnogih stoletjih cerkvenoupravno zopet združeno, se je poenotilo tudi (takrat
protestantsko) obredje v prekmurskem jeziku (Jesenšek 2018: 13). To je dalo nov zagon razvoju
knjižne prekmurščine, katerega drugi zgodnji predstavniki so bili Mihael Sever, Mikloš Küzmič
in Števan Küzmič. Predvsem slednji je z izjemno kvalitetnim prvim prevodom Svetega pisma
iz grščine (Nouvi Zákon, 1771) in drugimi nabožnimi besedili naredil velik korak k
standardizaciji knjižne prekmurščine, ki so jo nadaljevale in utrdile naslednje generacije piscev
(prav tam, 14).
V 19. stoletju je publicistična dejavnost dosegla vrhunec in izhajalo je tudi čedalje več
posvetnih besedil, med njimi pesmarice, učbeniki za osnovne in nedeljske šole, zgodovinske
knjige, jezikovni priročniki in prevodi madžarske romantične poezije. Najvidnejši predstavnik
tega obdobja je bil Jožef Košič, ki je prekmurščino izrazno in slogovno močno povzdignil (prav
tam, 15).

6
 Leto 1848 in jezikovna gibanja, ki so mu na Slovenskem sledila, so v Prekmurje vnesla
veliko nemira. Slovenska knjižna norma, ki se je izoblikovala in ki naj bi služila kot osnova za
slovensko enotnost in združitev v eni državi, je na pobudo Kopitarja in Čopa, ki sta poznala
Küzmičev Nouvi Zákon, v nekaterih točkah resda upoštevala tudi prekmurščino, a za mnoge
Prekmurce to ni bilo dovolj, da bi jo sprejeli. Državotvornega podtona, ki ga je novoslovenščina
prinesla s seboj, so se ustrašili evangeličani, ki so se bali, da bi jih ob združitvi v skupni državi
katoliška večina prisilno rekatolizirala (Jesenšek 2018: 16).
Knjižna prekmurščina je začela doživljati krizo, saj so katoliški duhovniki začeli izdajati ali
celo na novo tiskali knjige v jeziku, ki se je približeval ali pa povsem upošteval novoslovenščino
tako v slovnični in leksikalni podobi kot tudi grafično (prekmurski črkopis, ki je vseboval
posebne črke, ki jih je prevzel iz madžarščine, so začeli zamenjevati s slovenico) (prav tam,
17). Medtem so evangeličanski duhovniki in publicisti novoslovenščino sprejemali z mešanimi
občutki. Do novoslovenščine niso bili vsi povsem odklonilni. Nekateri so pozdravljali njeno
državotvorno vlogo, a so si kljub temu prizadevali za ohranjanje prekmurščine in še naprej
izdajali v tem jeziku. V tem času je bilo iz madžarščine prevedene veliko madžarske poezije in
proze, za kar je zaslužen predvsem Janoš Kardoš (prav tam, 17). Med leti 1875 in 1878 je izhajal
tudi prvi prekmurski časopis Prijátel (Bajzek Lukač 2014: 167). Nekateri drugi posamezniki so
goreče zagovarjali prekmurščino kot standard v Prekmurju, in v strahu do tega, kaj bi lahko
prinesla združitev Slovencev v skupni državi, glasno pokazali podporo madžarski oblasti. Ta je
to kasneje izkoristila v svoj politični prid tako, da je Prekmurce proglasila za narod, ki je ločen
in drugačen od Slovencev in naj zato ne bi bilo potrebe, da bi se z njimi združeval (več o tem v
poglavju Vendska teorija) (Jesenšek 2018: 20).

2.3. Vendska teorija

Oznaka vend je bila tako kot tót v madžarščini skozi stoletja standardno poimenovanje za
Slovane, predvsem za tiste Slovane, ki niso imeli lastnega etnonima in se je poimenovanje zanje
razvilo iz pslovan. *Slově̋ne 'Slovani', torej za Slovence in Slovake (za razliko od Hrvatov,
Srbov, Ukrajincev itd., katerih etnonime so Madžari neposredno prevzeli: horvát, szerb, ukrán,
itd.). Etimologija poimenovanj vend in tót ni povsem pojasnjena, vendar gre v obeh primerih
verjetno za neka starejša evropska plemena (med glavnimi kandidati so Baltski Veneti in
germanski Teutoni), ki skoraj zagotovo niso bila slovanska. Kako sta ti besedi prodrli v
madžarski jezik, prav tako ni jasno, morda je katero od teh plemen potovalo ali trgovalo s
Slovani, ko so ti prišli v stik z Madžari, morda je prišlo do transferja teh besed iz nemščine (glej

7
nem. Wenden). Možno je, da sta se besedi uveljavili kot splošna izraza za vsa nepoznana ali
tuja plemena, ki jih drugače niso znali poimenovati (Magyar etimológiai szótár; Slovenski
etimološki slovar3). Sčasoma se je poimenovanje tót ustalilo kot poimenovanje za Slovake in
vend kot poimenovanje za Slovence (Magyar etimológiai szótár). Kot odraz te realnosti je v 19.
stoletju prišlo do preimenovanja območja poseljenega s Slovenci in Tótság (Slovenska krajina)
je postala Vendvidék (Vendska pokrajina) (Bajzek Lukač 2014: 165).
Ko so se konec 19. stoletja v Prekmurju krhali odnosi med katoliki in evangeličani zaradi
prihoda idej Zedinjene Slovenije in novoslovenščine med ogrske Slovence, je Madžarska
kraljevina v tem videla priložnost za dosego svojih ciljev. Sistematična madžarizacija in
asimilacijske težnje so bile med vsemi manjšinskimi narodi v kraljevini na pohodu že od uvedbe
dualizma v letu 1867 in so se odražale v madžarizaciji krajevnih in osebnih imen, ustanavljanju
društev namenjenih obujanju madžarske narodne zavesti in cenzuri tiska (Fujs 2020: 11). Na
prelomu 19. in 20. stoletja, ko je bila madžarizacija najintenzivnejša, so ji bili zaradi stikov z
avstrijskimi kolegi in dotoka knjig, pisanih v novoslovenščini, katoliški duhovniki podvrženi
manj kot protestantski. Slednji so se čutili bistveno bolj povezani z Ogrsko, kjer so se
izobraževali, zelo ponosni so bili tudi na prekmurščino, ki so jo uporabljali pri obredju in v
knjigah, in med njimi so se začele širiti govorice, da bi vzpostavitev skupne države za njih
pomenila odpovedati se tako veri kot tudi jeziku (Sedar 2020: 41). Njihove skrbi na
Madžarskem niso naletele na gluha ušesa. Že nekaj časa je na Madžarskem obstajala teorija, da
Prekmurci niso Slovenci, ampak slovanizirani Kelti ali Madžari in da zato ne sodijo v slovansko
državo. Nekateri evangeličanski Prekmurci so teorijo zavzeto podprli, več pa je bilo takšnih, ki
se z njo niso strinjali, a so se zaradi političnih ali verskih razlogov želeli raje držati Madžarske
in so jo zato vseeno podprli (Šövegeš Lipovšek 2020: 28; Jesenšek 2018: 18). Madžarska je
teorijo predstavila na pariški mirovni konferenci leta 1919, a je Matija Slavič, predstavnik
delegacije Države SHS predstavil dovolj prepričljive protiargumente in tako zagotovil
priključitev Prekmurja (razen porabskega dela) k novonastali državi.

2.4. Trianonska pogodba in položaj Porabskih Slovencev po letu 1920

Konec prve svetovne vojne je za Ogrsko prišel s katastrofalnimi teritorialnimi izgubami. Iz
osrednjega dela stare kraljevine se je rodila Madžarska, praktično vsa ozemlja, kjer so poleg
Madžarov bivale druge etnične skupine, pa so pripadla sosednjim državam. Na pariški mirovni
konferenci je bilo kmalu jasno, da je antanta naklonjena novi Državi SHS in ji je prepustila
večino ozemelj nekdanje Ogrske, ki jih je zahtevala, med drugimi tudi celotno področje
Prekmurja. Vendar na konferenci delimitacija ni bila natančna in je dopustila, da se opravi

8
točnejša razmejitev na terenu. Ta možnost je bila slabo in nestrokovno izkoriščena, poleg tega
so vlogo igrali interesi nekaterih antantnih politikov (Josipovič 2016: 23).
Delimitacija je povzročila, da je devet vasi z večinskim deležem slovenskega prebivalstva
ostalo na madžarski strani meje. Območje izrazito agrarnega značaja je s tem izgubilo stik z
urbanimi in trgovskimi središči v slovenskem delu Prekmurja, saj je bilo prehajanje meje težko.
Na gospodarsko slabo razvitem območju z majhnimi kmetijami, ki niso omogočale preživetja,
so se bili prebivalci primorani zatekati k sezonskemu zaposlovanju ali tihotapljenju čez meje,
tisti pa, ki so si to lahko privoščili, so se izselili v ZDA, Avstralijo in drugod (Munda Hirnök
2020: 63; Fasching 2010: 21).
Slovenščina je ostala prisotna v javnem življenju, uporabljala se je v dvojezičnih šolah in v
cerkvi, vendar ne na način, ki bi omogočal dovolj dobro ohranitev maternega porabskega jezika
in slovenske etnične zavesti. Manjšinskemu jeziku je večinski madžarski narod pripisoval
drugorazredno vrednost in cilj izobraževalnega sistema je bil predvsem promovirati učenje
madžarskega jezika (Just 2015: 102). Učbeniki, ki so bili na voljo za poučevanje porabščine so
bili v pomanjkanju in zastareli. Nadaljevala se je tudi indoktrinacija z vendsko teorijo, ki je
zares popustila šele po sprejetju nove madžarske ustave leta 1972 (prav tam, 102–103).
Pomoč, ki sta jo Slovenija in slovenska matica pri tem nudili in je prišla predvsem po drugi
svetovni vojni, je bila dobronamerna a je prav tako povzročila veliko škode, saj ni upoštevala
posebnih zgodovinskih okoliščin Porabja. Kot strnjeno navaja Franci Just (2015: 101):
»Za Porabske Slovence […] namreč njihova narečna materinščina (porabščina) ni bila
samo »navadno« narečje, ampak jezikovni temelj njihove slovenske etnične zavesti,
uporabljajo jo na funkcijskih ravneh in v govornih položajih, ki jih drugod zaseda knjižna
slovenščina […] in je tudi literarni jezik.«
Pri uvedbi pouka slovenščine v šestdesetih letih se je namreč že od zgodnje starosti otrok
promovirala zgolj knjižna slovenščina, ki je starši niso razumeli in otrokom niso mogli
pomagati pri učenju, s tem pa se je utrdila tudi zavest o drugorazrednosti narečja, ki je iz šol
popolnoma izostalo. Prav tako so slovenske oblasti pozabile, da je pri še vedno zelo vernih
Porabcih porabščina igrala vlogo posrednice Božje besede in so imeli do nje globok osebni
odnos. Knjižna slovenščina, ki je prihajala iz Jugoslavije, je s sabo prinesla socialistično
ideologijo, ki je niso dobro sprejemali (prav tam, 104). Zaradi naštetih in tudi raznih socialnih,
političnih in osebnih razlogov, katerih se bomo dotaknili še v nadaljevanju, identifikacija
Porabcev s Slovenci in njihovo znanje porabščine in knjižne slovenščine peša.

9
 3. Upravna ureditev Porabskih Slovencev od leta 1990

Porabje oz. Slovensko Porabje je danes poimenovanje za približno 92 km2 veliko območje
na Madžarskem, na desni strani reke Rabe, tik ob slovenski in avstrijski meji. Od devetih
večinsko slovenskih vasi iz leta 1920 jih je zaradi administrativnih posegov danes ostalo šest:
Andovci (Orfalu), Dolnji Senik (Alsószölnök), Gornji Senik (Felsőszölnök), Sakalovci
(Szakonyfalu), Števanovci-Otkovci (Apátistvánfalva) in Verica-Ritkarovci (Kétvölgy). Sedma
večja vas, Slovenska ves (Rábatótfalu), je še vedno zaključena vaška celota, a je bila iz
administrativnih razlogov priključena Monoštru (Jesenšek 2018: 12). V upravnem smislu vasi
spadajo pod Železno županijo (Županijo Vas), za območje poseljeno s Slovenci pa se v
madžarščini uporablja madžarska ustreznica slovenskemu Porabju – Rábavidék. Slovenci na
Madžarskem živijo še v bližnjih večjih urbanih centrih, kot so Sombotel (Szombathely),
Mosonmagyarórvár in Monošter (Szentgotthárd), kjer je bil leta 1998 odprt tudi slovenski
konzulat in ki je sedež Monoštrskega okraja (Szentgotthárdi járás), ter seveda v Budimpešti,
kamor mnogi odhajajo na študij. Vilko Novak leta 1948 navaja, da je v vaseh Farkašovci
(Farkasfa), Žida (Zsida), Troušče (Kethely) in Čretnik (Csörötnek) tudi še mogoče zaslediti
neznatno slovensko manjšino, a jih že smatra za »pomadžarjene« (1948: 90).
Slovenska manjšina na Madžarskem nima zagotovljenega sedeža v parlamentu in ga lahko
doseže le preko izvolitve skozi stranko. Imajo pa Slovenci samostojno politično organizacijo,
Državno slovensko samoupravo, ki deluje v Gornjem Seniku in v Budimpešti.

4. Slovenski jezik v Porabju danes in v prihodnosti

V slovenskem jezikoslovju slovenščino, ki se govori v Porabju, danes označujemo kot
porabski govor goričkega podnarečja. Goričko podnarečje je poleg dolinskega in ravenskega
eno izmed podnarečij prekmurskega narečja. Ta dalje s haloškim, prleškim in slovenjegoriškim
sestavlja panonsko narečno skupino. Porabski govor pozna dve različici: števanovsko in
gornjeseniško (Jesenšek 2018: 12).
V Porabju se je tekom 20. stoletja in do danes uveljavila nekakšna »trojnost« slovenščine.
Pri liturgiji je še vedno prisotna prekmurska knjižna norma, t. i. višja različica prekmurščine, v
vsakdanji domači rabi pa pogovorna prekmurščina, t. i. nižja različica. Poleg tega je v medijih,
literaturi in šoli prisotna tudi slovenska knjižna norma. V javnem življenju Porabci, ki so
pretežno dvojezični, uporabljajo madžarščino (Jesenšek 2018: 18–19). Najpomembnejša
kulturna organizacija, ki skrbi za organizacijo prireditev in izobraževanj, medije in založniško

10
dejavnost, je Zveza Slovencev na Madžarskem. Dvojezičnih šol, kot jih poznamo v Prekmurju,
v Porabju žal ni. Porabski otroci se na treh osnovnih šolah lahko učijo slovenščino kot učni
predmet z določenim tedenskim številom ur (Fasching 2010: 24).
Raziskava iz leta 2008 (Bernjak 2008) se je ukvarjala z jezikovno zmožnostjo Porabskih
Slovencev in orisala kompleksnost jezikovne situacije v Porabju:
»Jezik manjšine (Jm) in jezik večine (Jv) sta v manjšinskih skupnostih ob slovensko-
madžarski meji prisiljena soobstajati zaradi političnih meja in sta v stalnem stiku prek
svojih govorcev, ki oba jezika uporabljajo za sporočanje in družbeno sporazumevanje.
Družbena posledica stikov med jezikoma je dvojezičnost, ki se odraža v jezikovni izbiri,
jezikovnem preklapljanju in v mešanju jezikov, posledično pa tudi v nastajanju vmesnega
jezika, v neugodnih sociokulturnih razmerah pa je pogosta posledica stikov med jezikoma
tudi zamenjava nedominantnega manjšinskega jezika z dominantnim večinskim jezikom.
Jezikovne posledice stikov med genealoško in tipološko nesorodnim slovenskim in
madžarskim jezikom ter pogostega preklapljanja se v neugodnih družbenih okoliščinah
kažejo v različnih oblikah jezikovne redukcije in kompenzacije.«
Raziskava je ugotovila, da mlajše generacije Slovencev v Porabju slabo govorijo slovensko,
njihova zmožnost je omejena na recepcijo in produkcijo. Njihovo jezikovno obvladovanje
madžarščine je podobno maternim govorcem. Produktivna kompetenca je nekoliko boljša pri
srednje starih in starejših govorcih, ki so pretežno dvojezični in najboljša pri najstarejših
govorcih, ki so enojezični v manjšinskem jeziku. Pripadniki večinskega naroda, ki živijo v
Porabju, manjšinskega jezika ne obvladajo niti na minimalni receptivni stopnji.
Raziskava iz leta 2005 (Medvešek 2005) je merila trende medgeneracijske etnične
kontinuitete štirih etničnih skupnosti ob slovenski meji: madžarske skupnosti v Prekmurju
(Lendava), italijanske skupnosti v Slovenski Istri, slovenske skupnosti v slovenskem Porabju
(Monošter) in slovenske skupnosti na Koroškem (občina Železna Kapla - Bela). Zanimalo jih
je, če in kako se etnični elementi prenašajo iz generacije na generacijo znotraj etnične skupnosti,
v kolikšni meri se prenašajo na sosednjo, večinsko skupnost in v kolikšni meri se izgubljajo ter
kateri dejavniki so pri tem najbolj ključni. Kot tradicionalno najmočnejše dejavnike je raziskava
sprva določila 1) družbenokulturne dejavnike, kot so družina, izobraževalni sistem in mediji;
2) socioekonomske dejavnike; in 3) institucionalne dejavnike, kot so pravna zaščita in politična
participacija, vendar je po analizi podatkov postalo jasno, da so čedalje večji dejavnik pri
prenosu etničnih elementov tudi 4) kontekstualni dejavniki, kot so družbenopolitična dogajanja
in status manjšinske skupnosti, ter 5) psihološke značilnosti posameznika, kot so občutki
pripadnosti, cilji in ambicije, zavestna izbira na podlagi samoidentifikacije. V Porabju so se

11
družbenokulturni dejavniki (družina in kulturna participacija) pri prejšnjih generacijah izkazali
kot najpomembnejši pri ohranjanju etničnih elementov, saj niti socioekonomski niti
institucionalni dejavniki Porabcem niso naklonjeni. Če njihovo situacijo primerjamo z
madžarsko manjšino v Prekmurju, lahko zasledimo, da je v Prekmurju institucionalna podpora
bistveno večja in govorci madžarščine se lahko uveljavljajo tako na uradnih kot kulturnih
področjih. V Porabju je selitev Slovencev v večja mesta (v iskanju socialnoekonomske
stabilnosti), izobraževanje, ki v ospredje postavlja madžarski jezik in nujnost obvladovanja
madžarščine v javnih institucijah, povzročilo splošno dvojezičnost med Slovenci, ki se pri
mlajših generacijah spreminja v madžarsko enojezičnost. Obenem so raziskovalci opozorili, da
jezik ni edini etnični element, ki se prenaša med generacijami, saj v skupino etničnih elementov
sodijo šege in navade, življenjski slog, zgodbe in kolektivni spomin, kulinarika in še marsikaj.
Vloga jezika kot označevalca etnične pripadnosti se lahko preseli na druge elemente, zato
manjšanje števila govorcev slovenskega jezika ne pomeni nujno tudi manjšanje porabske
etnične skupnosti.
Obe raziskavi sta imeli na razpolago podatke cenzusov in drugih raziskav, ki so beležile
postopen upad maternih govorcev slovenščine v Porabju in tistih, ki so se opredelili za
Slovence. Ocene iz leta 1920 pravijo, da je s trianonsko pogodbo na Madžarskem ostalo
približno 8000 Slovencev. Cenzus iz leta 2022 kaže, da jih je bilo zgolj še 2984, v Porabju
1572, a hkrati s tem cenzusom pravzaprav beležimo znaten porast Slovencev na Madžarskem
in rahel porast Slovencev v Porabju v primerjavi s prejšnjim cenzusom iz leta 2011, ko je bilo
Slovencev na Madžarskem 2385 in v Porabju 1530. O razlogih, zakaj je med letoma 2011 in
2022 na Madžarskem prišlo do porasta števila ljudi, ki se opredeljujejo za Slovence, v strokovni
javnosti še ni mogoče najti objavljenih razprav, saj so podatki v javnost prišli šele pred nekaj
meseci.
Razlogi bi bili lahko povezani z metodologijo odvzema podatkov, ali pa so bolj
kontekstualne in individualne narave – dva dejavnika za katera je Medvešek opozorila, da bosta
igrala vse večjo vlogo (2005: 45–46). Naj orišem primer, ki sem mu bila avtorica seminarske
naloge osebno priča in ki bi bil (skrajno hipotetično) lahko eden izmed mnogih dejavnikov,
zakaj bi se nekdo, ki se je pred tem opredeljeval za Madžara, zdaj želel opredeliti za Slovenca.
Politika osebnih imen je na Madžarskem zelo stroga, ob rojstvu otroka je staršem na voljo
seznam imen, ki so dovoljena. Če bi starši želeli otroku dati ime, ki ni na seznamu, bi morali za
to zaprositi posebno komisijo, ki ime lahko zavrne. Ta postopek je zelo olajšan pripadnikom
manjšin, saj imajo pravico, da otroku dajo ime, ki je sprejemljivo v jeziku manjšine. Ker ima
Slovenija zelo ohlapno politiko osebnih imen in zelo velik nabor obstoječih imen, to de facto

12
pomeni, da pripadnik slovenske manjšine na Madžarskem lahko otroku da skorajda kakršnokoli
ime in ima pri izboru otrokovega imena bistveno večjo svobodo od etničnih Madžarov.
Poleg individualnih razlogov pa ne moremo kot možnih razlogov za povečanje števila
Slovencev na Madžarskem izključiti širših družbenih in gospodarskih sprememb, ki bi nekatere
Slovence iz Slovenije lahko privabile na Madžarsko. Leta 2004, ko sta Slovenija in Madžarska
sočasno vstopili v Evropsko unijo, je izginila trda meja in številne administrativne meje, ki so
Porabce ločevale od Slovenije. Evropska unija je prinesla tudi možnosti za aktivno povezovanje
in projekte, ki so pripomogli h kulturnemu in gospodarskemu razvoju. Leta 2006 je bila na
Filozofski fakulteti ELTE v Budimpešti akreditirana tudi slovenistika (Bajzek Lukač 2014:
165). Sploh v večjih urbanih centrih se odpirajo nova mednarodna podjetja, ki za delo ne
zahtevajo znanja madžarščine. Brez znanja madžarščine je v večjih mestih tudi čedalje lažje
bivati in študirati. Globalizacija na evropski ravni je prinesla več mešanih zakonov in nove
načine dela, kot je digitalno nomadstvo.
Žal pa nikakršne rasti ne odraža podatek o govorcih slovenščine v Porabju. Madžarski
cenzus jeziku namenja dve vprašanji, eno se nanaša za materni jezik, drugo pa na uporabo jezika
v družini in med prijatelji. Leta 2011 je 1255 posameznikov, ali 8% prebivalstva, v Porabju
navedlo slovenščino kot svoj materni jezik, leta 2022 je bilo takšnih zgolj še 830, ali 6%
prebivalstva. 1249, ali 8%, jih je leta 2011 navedlo, da se z družino in prijatelji pogovarjajo v
slovenščini, leta 2022 pa 1249, ali 6% (vsi podatki o cenzusih: Központi statisztikai hivatal…).
Pri cenzusih moramo sicer biti previdni pri interpretaciji podatkov. V Monoštrskem okraju
12% vseh prebivalcev ni želelo opredeliti svoje etnične pripadnosti in 13% prebivalcev ni
opredelilo svojega maternega jezika. Med njimi bi se lahko skrivali od rojstva dvojezični
prebivalci, ki se niso želeli opredeliti za eno od možnosti, a so del slovenske etnične skupnosti.

prebivalstv slovenska etnična brez slovenščina kot brez

o skupaj pripadnost odgovora materni jezik odgovora
Dolnji Senik 332 81 24% 29 35 11% 22
Števanovci 400 217 54% 25 131 33% 25
Gornji Senik 543 325 60% 56 204 38% 48
Verica-Ritkarovci 98 55 56% 12 39 40% 12
Andovci 63 37 59% 3 18 29% 1
Sakalovci 345 155 45% 16 61 18% 11
Monošter 8.312 594 7% 1.165 311 4% 1.074

Tabela 1: Preglednica prikazuje stanje v tradicionalno slovenskih porabskih vaseh in Monoštru

glede na cenzus iz leta 2022. Vir: Központi statisztikai hivatal.

13
 V prihodnosti je pričakovati nadaljevanje upada znanja slovenščine v Porabju, saj je starejše
generacije, ki bi govorila z mlajšo, čedalje manj. Bajzek Lukač (2014: 170) opozarja, da je bilo
veliko škode že storjene in da uvedba dvojezičnih šol po zgledu Prekmurja ne bi bila smiselna.
Slovenščino bi bilo bolj smiselno strukturirano in z jasno jezikovno politiko poučevati kot tuj
jezik v osnovnih šolah, ob tem pa organizirati čim več kulturnih dejavnosti in izobraževanj, ki
bi tudi odrasle privabile k učenju in pomagale vzpostaviti občutek skupnosti. Gospodarski
razvoj Prekmurja je ključen za ohranitev delovnih mest in zaustavitev odtekanja prebivalstva,
a ga trenutno v veliki meri ovira stroga okoljevarstvena politika. Veliko prostora za razvoj ima
tudi turizem.

5. Zaključek

V seminarski nalogi sem orisala zgodovino koščka zemlje, ki se je po sili razmer znašel v
neugodnem gospodarskem in družbenem položaju in ga danes pestijo številni problemi, ki so
večplastni in prepleteni, kakor je to značilno za etnično pestra območja povsod po Evropi.
Zgodovina jezika priča o tesni skupnosti, ki je skozi čas razvijala lastno zavest, ločeno od večjih
narodov v svoji okolici in se je kljub majhnosti in preprekam uspešno jezikovno in literarno
udejstvovala. V veliki meri bo obstanek etnične skupnosti in slovenščine v Porabju odvisen od
individualnih potreb njenih pripadnikov in dejstva, ali so njihove potrebe v skupnosti
zadovoljene. Prav tako pa ostaja vprašanje navezanosti na prostor in skupnost, vprašanje
dojemanja etnične skupnosti in lastne vloge v njej.

14
 6. Viri

6.1. Literatura

Bajzek Lukač, M. (2014) Priložnosti za slovenščino na Madžarskem. V: Prihodnost v

slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana, FF. Str. 165–170.

Bernjak, E. (2008): Opuščanje manjšinske materinščine in identitete v dvojezičnih skupnostih

ob slovensko-madžarski meji. V: Zgodovinska identiteta sveta ob Muri. Murska Sobota: PAZU.
Str. 49‒53.

Bernjak, E. (2012): Etnolingvistična revitalizacija slovenske manjšine na Madžarskem. V:

ANALI PAZU HD, letnik 2, številka 2. Str. 103‒107.

Botík, J. (2007): Etnická história Slovenska. Bratislava: LÚČ, 351 str.

Fasching, L. (2010). Mitologije med Rabo in Muro. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene
vede. 33 str.

Fujs, M. (2020): Z obrobja na mednarodno prizorišče. V: »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje
1919: okoliščine, dogajanje, posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in
interdisciplinarnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ur. Peter Štih,
Kornelija Ajlec, Attila Kovács. Ljubljana: SAZU. Str. 10–14.

Gaudenyi, T., Mihajlović, M. (2022): The Pannonian Plain: Denomination, Definition and
Subdivision. V: European Journal of Environment and Earth Sciences, letnik 3, številka 2. Str.
13–18.

Höfler, J. (2016): O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne

organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 542 str.

Jesenšek, M. (2018): Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor:

Univerzitetna založba Univerze v Mariboru (Mednarodna knjižna zbirka Zora 129). 303 str.

Josipovič, D. (2016): Porabski Prekmurci in meje Prekmurja. V: ANALI PAZU HD, letnik 1,
številka 2. Str. 15‒26.

Just, F. (2015): Zakaj porabščina in kako dolgo še? V: Država in narod v slovenskem jeziku,
literaturi in kulturi. Ur. Hotimir Tivadar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Str. 101–109.

Kiefer, F. (2006): Magyar nyelv. Budapest: Akadémiai Kiadó, 1111 str.

Koletnik, M. (2009): Odraz medjezikovnih stikov v prekmurskem besedju. V: Slavia Centralis,

letnik 2, številka 1. Str. 20–31.
Medvešek, M. (2005): Primerjalna analiza vitalnosti ‒ produkcije, reprodukcije, transformacije
‒ etničnih skupnosti na narodno mešanih območjih ob slovenski meji. Študija primerov:

15
Lendava, Slovenska Istra, Monošter, Železna Kapla-Bela. V: Razprave in gradivo: revija za
narodnostna vprašanja, letnik 2005, številka 47. Str. 42‒67.

Munda Hirnök, K. (2020): Porabski Slovenci 1919–1941. V: »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje
1919: okoliščine, dogajanje, posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in
interdisciplinarnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ur. Peter Štih,
Kornelija Ajlec, Attila Kovács. Ljubljana: SAZU. Str. 63–66.

Novak, V. (1948): Etnografski značaj slovenskega Porabja. V: Slovenski etnograf, letnik 1,

številka 1948. Str. 90‒106.

Romsich, I. (2016): A Short History of Hungary. Budapest: Osiris, 113 str.

Sedar, K. (2015): Poselitvena struktura dolnjega Prekmurja v 17. in 18. stoletju. V: ANALI
PAZU HD, letnik 1, številka 2. Str. 87‒95.

Sedar, K. (2020): Vloga Cerkve pri priključitvi Prekmurja: razlike in podobnosti v delovanju
evangeličanov in katolikov. V »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje,
posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in interdisciplinarnega posveta na Slovenski
akademiji znanosti in umetnosti. Ur. Peter Štih, Kornelija Ajlec, Attila Kovács. Ljubljana:
SAZU. Str. 41–44.

Šövegeš Lipovšek, G. (2020): »Radüjte se, Slovenci na Vogrskem, rešenje je tü!« Slovenska in
madžarska propaganda v Prekmurju 1918–1929. V: »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919:
okoliščine, dogajanje, posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in interdisciplinarnega
posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ur. Peter Štih, Kornelija Ajlec, Attila
Kovács. Ljubljana: SAZU. Str. 27–30.

6.2. Spletni viri

»Hungarian and Slavic«. V: Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online.

Dostopno na: https://referenceworks.brillonline.com/browse/encyclopedia-of-slavic-
languages-and-linguistics-online (21. 1. 2024).

Magyar etimológiai szótár. Dostopno na: https://www.arcanum.com/hu/online-

kiadvanyok/Lexikonok-magyar-etimologiai-szotar-F14D3/ (21. 1. 2024).

Slovenski etimološki slovar3. Dostopno na: https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-

etimoloski-slovar (22. 1. 2024)
Központi statisztikai hivatal: Népszámlálási adatbázis. Dostopno na:
https://nepszamlalas2022.ksh.hu/adatbazis/?fbclid=IwAR2sHj1Pp-OCnkdyVLycpa5m-
Oe8YsEUPybYhrnHXMijyg06mOInEEAqWCo (23. 1. 2024)

16